75 let šole v Lazah •«j»*» 75 let osnovne šole v Lazah Avtorica: Bojana Pivk Soavtorji: Metka Rupnik Eva Zidanek Miran Nagode Logatec, september 2007 PŠLaze. (foto: M Nagode, 2007) 2 Publikacija 75 LET ŠOLE V LAZAH je namenjena vsem, ki ste hodili v to šolo oziroma vsem, ki imate na to šolo kakršne koli spomine. Prepričani smo, da smo vsi, ki smo poskrbeli, da je publikacija izšla, veliko prispevali k praznovanju visoke obletnice. Kraj je s šolo dobro povezan in krajani Laz vedo, da šola pomeni življenje in gibalo kraja. Vsi si želimo, da bi bilo v Lazah več otrok, saj bo tako obstoj šole zagotovljen. Vesela sem, da smo pri pripravi praznovanja stopili skupaj, saj so krajani KS Laze-Jakovica veliko pripomogli pri nastajanju publikacije. Metka Rupnik, ravnateljica VSEBINA VSEBINA.............................................4 PREDSTAVITEV KRAJEVNE SKUPNOSTI LAZE-JAKOVICA......5 ŠOLA IN KRAJ........................................7 LAZE SKOZI LEGENDE OD TURKOV DO RIMLJANOV...........8 Nastanek Laz...................................8 Turki v vasi...................................8 Laze in Rimljani...............................9 PLANINSKO POLJE....................................11 ŽIVLJENJE LJUDI V SOŽITJU S PLANINSKIM POLJEM......12 NEKAJ DROBCEV IZ ŽIVLJENJA LAŽANOV.................12 ZGODOVINA HAASBERGA................................15 PLANINSKO POLJE, GRAD HAASBERG IN ŠOLA SKOZI OČI DOMAČINOV......................................17 Spomini g. Franca Kobala......................17 Spomini ge. Francke Matičič...................18 HIŠNA IMENA IN NJIHOV IZVOR........................21 IME ŠOLE...........................................22 KRONOLOGIJA ŠOLSTVA V LAZAH........................23 ŠTEVILO ODDELKOV IN KADROVSKA ZASEDBA..............28 SPOMINI UČITELJICE.................................32 ZNANI LAŽ ANI......................................35 Viljem Putik in Laze..........................35 Katarina Kalaba...............................38 Vanda Lavrič - o meni.........................42 Nataša Prestor................................44 VIRI IN LITERATURA................................ 46 PREDSTAVITEV KRAJEVNE SKUPNOSTI LAZE-JAKOVICA Krajevna skupnost Laze-Jakovica leži neposredno na obrobju Planinskega polja in meri 20 km2. Večji del območja, kar 72 % pokrivajo gozdovi, ostalo so kmetijske površine in zazidalno območje dveh vasi. Vasi Laze in Jakovica sta najjužnejši naselji v občini Logatec. Ležita na severozahodnem obrobju Planinskega polja, na nadmorski višini okrog 460 m. Laze ležijo na skrajnem robu polja, dovolj visoko nad dnom, da se izognejo poplavni vodi na Planinskem polju. Jakovica je nastala na zahodnem pobočju Jakovškega hriba, ki se približno 1 km od roba polja v obliki polotoka zajeda v Planinsko polje. Vrednost Planinskega polja kot naravnega fenomena z bližnjo okolico in njegovimi pojavi je neprecenljiva. Polje in okoliški ponori so znani po številnih organizmih in pojavih, ki so izjemno redki, celotno območje pa je dragocen znanstveno-raziskovalni objekt. Vasi Laze in Jakovica imata 386 prebivalcev in 137 hiš. Vas Laze spada med večje slovenske vasi. Staro vaško jedro sestavlja več starih tipičnih kmečkih hiš, od katerih jih danes kar nekaj propada. Najznamenitejši objekt v vasi je nedvomno Lekanova hiša, ki se nahaja na obrobju vasi. Opaznejša širitev Laz je potekala v smeri proti Logatcu, kjer so nastale Gabmše, ki jih sestavljajo le novejši stanovanjski objekti. Jakovica je v nasprotju z Lazami bolj strnjeno naselje. Večina hiš je grajenih neposredno ob glavni cesti. Nekaj novih hiš je bilo zgrajenih v smeri proti vrhu Jakovškega hriba. Avtocesta in železnica delita vas Laze na dva dela. Zaselek Ravnik je tako od ostalega dela vasi precej odmaknjen, vendar prijeten in urejen kraj. Nastal je skupaj z železniško postajo. Nekaj hiš na Ravniku je zraslo v času razcveta lesnega obrata, ki je po drugi svetovni vojni zaposloval tako domačine kot delavce iz bližnjih krajev. Železniška postaja Planina se nahaja precej daleč od centra Laz ter je predvsem pozimi težko dostopna. Vas Laze leži ob cesti, ki pelje iz Logatca proti Cerknici. Razprostira se proti Planinskemu polju od Gabrnša do središča, mimo mlekarne čez Lošč in Grič do ceste proti Jakovici. Cesta, ki pelje skozi Laze proti Cerknici, je ponekod speljana prav tam, kjer je bila cesta speljana tudi že v rimskih časih. Kraj je bil ovrednoten kot kulturna dediščina, predvsem zaradi talnih površin, saj arheologi menijo, da je bilo na področju Laz antično obcestno naselje s pokopališčem. V Lazah živijo družine z daljšo krajevno tradicijo, z vedno boljšimi prometnimi povezavami, predvsem z avtocesto, pa so postale blizu tudi ljudem iz Ljubljane in drugih krajev, ki so naselili stare zapuščene hiše. V Laze sta jih zvabila predvsem mir in lepota še dokaj neokrnjenega naravnega okolja. Lažani so večinoma zaposleni v Logatcu in Ljubljani, pravih kmetov skorajda ni več. Kmetijstvo ostaja v glavnem dopolnilna dejavnost in v kar nekaj primerih je eden v družini zaposlen, drugi pa se ukvaija s kmetijo. V vasi je tudi nekaj podjetnikov. Otroci obiskujejo osnovno šolo do četrtega razreda v Podružnični osnovni šoli Laze, s šolanjem nato nadaljujejo v Logatcu. Dijaki se večinoma vozijo v Ljubljano ali Postojno. Krajevna skupnost je bogata tako s kulturno kot tudi z naravno dediščino. Poleg Planinskega polja z Unico so tu še Putikove štime, Logarček, Mačkovica, Najdena jama, Skednena jama in Vranja jama. Marija Matičič Predsednica KS Laze-Jakovica ŠOLA IN KRAJ Letos mineva 75 let, odkar so prvi nadebudni šolarji v Lazah prestopili šolski prag. V teh letih je v šolskih klopeh sedelo mnogo obrazov, za katedrom pa so se zamenjali številni učitelji. Vsak izmed njih je dal šoli delček sebe, tako kot je šola zagotovo vsakemu posamezniku pustila vsaj droben spomin na šolska leta. To pa je bil tudi naš glavi cilj ob snovanju knjižice - obuditi spomine v ljudeh, spominom pa poleg zgodovinskih dejstev dodati še pridih sedanjosti. Ostanimo pri sedanjosti. Sola že vrsto let odpira vrata vsem, ki so pripravljeni vstopiti, krajanom ponuja različne, že tradicionalne prireditve: v decembru »Miklavževanje«, v februarju prireditev ob kulturnem prazniku, v maju »Pozdrav pomladi« in ob zaključku šolskega leta »Dober dan počitnice«. Tako šolsko delo kot prireditve večkrat popestrijo domači profesionalni in amaterski ustvarjalci. Se posebej moramo poudariti kakovostno in kontinuirano sodelovanje s PGD Laze-Jakovica, ki učencem vsako leto praktično, nazorno in zanimivo predstavlja svoje delo. Veseli nas, da vedno znova ugotavljamo, da šola lahko polno in ustvarjalno živi tudi zaradi plodnega sodelovanja s starši, z matično šolo OŠ 8 talcev Logatec, s KS Laze, s TD Lanski vrh, z DPOM Logatec in s PŠ Planina. Prav je, da slovesni obletnici dodamo misel s pogledom v prihodnost: Hvala krajani, da ste del nas in da smo mi lahko del vas. Zgodovino želimo pisati tudi za naše zanamce - radi bi jo pisali skupaj z vami, zato ste na naši šoli vedno dobrodošli. Tudi zato, ker smo prepričani, da je najlepše, če lahko šolska leta preživiš v družbi prijateljev, v prijaznem okolju in med dobrimi ljudmi. Bojana Pivk, vodja PS Laze LAZE SKOZI LEGENDE OD TURKOV DO RIMLJANOV NASTANEK LAZ Čas prihoda prvih staroselcev v Laze ni znan, a kaže, da so morale biti vsaj nekatere vasi obljudene že v najstarejših časih. Za Ivanje selo in Jakovico je skoraj gotovo, da so že v predkrščanski dobi častili različna poganska božanstva. Starodavna ljudska pripovedka, ohranjena med okoliškimi prebivalci, navaja, daje prišlo v te kraje pet bratov, verjetno ciganov: Jakob, Grčar, Ivan, Martin in Lazar. Bratje so si ustvarjali družine in tako so nastale vasi Jakovica, Grčarevec, Ivanje Selo, Martinj hrib in Laze. O nastanku Laz pripoveduje še ena legenda. Ime Laze naj bi nastalo iz besede laz, to je jasa sredi gozda, kamor naj bi se umaknil roparski vitez iz gradu Rob pri Planini (na hribu Stari grad). S svojega gradu naj bi se umaknil na drugo stran Planinske doline in tam izsekal in iztrebil gozd, kjer si je postavil hišo, bolj podobno trdnjavi kakor gradu. Cerkev Sv. Mihaela na Jakovici. (foto: M. Nagode, 2007) Katera koli legenda je resnična ali pa le plod domišljije, dejstvo je, da Laze obstajajo, z njimi pa tudi Lažani, ki znajo o svoji zgodovini in nastanku še danes povedati marsikaj zanimivega in pretresljivega, TURKI V VASI pa tudi lepega hkrati. Janez Facija je Radu Radoščku za knjigo Slovenske legende pripovedoval, da so Laze večkrat obiskali Turki; še posebej radi so obiskali bližnjo Jakovico. Trikrat ali štirikrat so bili tod, kot pričajo krajevna poročila. Menda je bila Jakovica v tistih časih kar premožna vas. Želja po nadlegovanju te vasi pa jih je minila, ko so sc pošteno opekli pod zidovi taborske cerkve Sv. Mihaela: bilo je nekega lepega poletnega popoldneva. Nenadoma - strah in groza: Turki so bili spet v vasi. Ljudje so se komaj še utegnili poskriti za varno zidovje tabora, a kaj, ko je bilo Turkov kot listja in trave. Vse je že kazalo, da vrata trdnjave ne bodo zdržala navala. Tedaj pa seje zgodilo - turški paša, strah in trepet kristjanov, seje na konju ponovno pognal proti vratom. Iskra žival je udarila s kopiti po trdem lesu, da so se krušile iveri. Nenadoma pa je konj obstal, kot bi okamenel. Neznana sila je ohromila vse turške konje. V strahu zavpije turški vodja: »Svetac ne dovoli!« Kot bi trenil, je skrivnostno mrtvilo popustilo, vendar je Turke prešinila taka groza, da so skušali pobegniti izpod trdnih zidov cerkvice. Tedaj pa je votlo zagrmelo in med napadalce je udarila ognjena strela. Ulil se je dež, kot da bi se bil nenadoma utrgal oblak. Ljudski spomin ne pomni hujšega naliva. Kmetje so bili pod streho cerkvice vami, Turki pa so nemočno begali, saj zavoljo dežja in teme, ki se je nenadoma zgrnila nad vasjo, niso videli nikamor. Tedaj se je spet zgodilo nekaj skrivnostnega: turški konji so se začeli ugrezati v blato in so živali z jezdeci vred počasi izginjale v zemeljske globine. Komaj nekaj trenutkov je prešlo in številne turške čete ni bilo več. LAZE IN RIMLJANI Legi Laz pa je pripisati, da so imele pomembno vlogo tudi v rimski dobi, saj so mimo vodile številne rimske ceste. Današnja Planina je bila vojaška postojanka in ker je ležala prav na središču rimskih poti, je imela v obrambnem sistemu še posebne naloge. Za vse lovce na zaklade pa morda omenimo podatek, da naj bi bil nekje v gozdovih nad Planinskim poljem že od rimskih časov skrit dragocen zaklad. Če boste sledili ljudskim pripovedim, boste rahlo zmedeni, saj so po nekaterih podatkih zaklad že našli, po drugih pa ga lahko nekega lepega dne še vedno odkrijete. Da so bili Rimljani zagotovo v Lazah in v bližnji okolici, pa je v različnih zgodovinskih študijah potrdil tudi logaški arheolog Marko Frelih. Skozi naselje teče tudi domnevna rimska pot, katere trasa je ohranjena v smeri proti Logatcu. Ustno izročilo in arheološke ostaline nas opozarjajo, da je nekje na območju Laz ali Jakovice zagotovo stala manjša utrdba za nadzor stranske ceste čez Razdrto. Najdbe keramičnih posod dokazujejo poselitev že v rimski dobi, ni pa zabeleženo, kje je bila keramika najdena. Že v 19. stoletju sta avstroogrska zgodovinarja Anton von Prcmerstcin in Simon Rutar zapisala, da sc je v Lazah nahajala rimska utrdba, kije varovala cesto. Morda sta imela v mislih utrdbo, ki stoji na sredini pobočja Brst med Dolenjim Logatcem in Lazami. Od nekdanje mogočne utrdbe, ki je že v 4. stoletju po Kristusu varovala cesto, ni ostalo veliko. Zidovi vojaškega objekta so skoraj v celoti izginili, v gozdu pa so še vidne gomile obrambnega obzidja, ki je v dolžini več sto metrov zapiral naravni prehod med Logatcem in Lazami. Rimska utrdba na Brstu: ostanki zidu. (foto: M. Frelih, 1981) PLANINSKO POLJE Planinsko polje je eno od polj v Notranjskem podolju. Nastalo je ob idrijskem prelomu. Okrog polja je 6 naselij: Laze, Planina, Jakovica, Grčarcvcc, Liplje in Ivanje selo. Polje je zaprta kraška kotanja z naslednjimi značilnostmi: - ima ravno dno (n. v. okrog 450 m), - vode pritekajo in odtekajo kraško (podzemeljsko), - redne vsakoletne poplave. Planinsko polje je dolgo 5 km, široko do 2,5 km in obsega nekaj nad 10 km2. Južni in zahodni del polja sestavlja dolomit, vzhodnega in severnega pa apnenec. Planinsko polje obdajajo hribi in griči Planinska gora, Jakovški grič, Haasberg, Logaški ravniki in Lanski vrh. Pritoke dobiva iz južne in zahodne strani: Unico iz Planinske jame, Malenščico iz zatrepne doline Maini, Škratovko iz jame pod Haasbergom in Hotenjko pod Grčarevcem. Vode ponikajo na severni in vzhodni strani. Reka Unica vijuga čez polje dolgih 18 km. Vmes se ji priključita še Malenščica in Škratovka. Vodo Unica izgublja že v vznožju Ravnika (Škofji lom) in izgine v požiralnikih v severovzhodnem kotu Pod stenami. Razen izvirne Planinske jame so pomembne vodne jame Najdena in Vranja jama na severni ter Mačkovica in Logarček na vzhodni strani. V deževnem delu leta, sploh kadar so poplavljena kraška polja, zalije voda celotno dno planinskega polja. Za hitrejše odtekanje vode so znani predvsem obzidani požiralni vodnjaki (Putikovi vodnjaki). Nad poljem in deloma na njem je šest naselij s približno 1500 prebivalci. Najvišja točka je Planinska gora - 924 m, najnižja pa se nahaja med Grčarevcem in Lanskim vrhom - 450 m. ŽIVLJENJE LJUDI V SOŽITJU S PLANINSKIM POLJEM Laze ležijo na vzhodni strani Planinskega polja, po katerem se lenobno vije reka Unica. Lenobnost pa lahko Unici prepisujejo samo tisti, ki je ne poznajo dobro. Kadar je namreč Unica močno poplavljala, je trajalo kar nekaj časa, preden je odvečna voda odtekla. Se večji problem so predstavljali nekateri ponori, ki so se ob poplavah zaradi velikega nanosa naplavin zamašili. Velike poplave so bile ovira predvsem za kmete, ker tedaj niso mogli obdelovati zemlje. Da bi našli rešitev, kako bi vode ob poplavah hitreje odtekale s Planinskega polja, so se ljudje začeli ukvarjati s hidromelioracijami. S temi težavami se je ukvarjal tudi Češki jamar Viljem Putik, ki je predlagal, da bi ponore ogradili, poglobili, naredili nove odtočne rove in tako povečali odtok vode. Na Planinskem polju je uredil tudi dva ponora, ki ju je pokril z mrežo, ki zadržuje plavje, da se ponora ne zamašita (poplave je s tem skrajšal s 6-8 na 2 dneva). Med drugimi je Putik izmeril tudi Planinsko jamo. Njegovemu delu v spomin je danes na PŠ Laze spominska tabla. Toda kljub hidromelioracijam so bile na polju še vedno poplave. Ljudje na Planinskem polju so se naravnim razmeram prilagodili. Njive obdelujejo ob robu polja, prav tako tam gradijo hiše. Raziskave raziskovalnega tabora leta 2003 so ob analizi rabe tal pod Jakovico pokazale, daje poljedelstva vse manj, več pa je živinoreje. NEKAJ DROBCEV IZ ŽIVLJENJA LAŽANOV Voda je bila in bo ostala vez med Planinskim poljem in okoliškimi prebivalci. Udeleženci raziskovalnega tabora leta 2003 (geografska skupina) so zbrali številne podatke, ki nedvomno pomagajo pri razkrivanju podrobne zgodovine prebivalcev kraja Laze. O rabi vode nekoč in danes sta jim največ povedala g. Franc Kobal iz Laz in g. Janez Klemenc z Jakovice. Prebivalci vasi okoli Planinskega polja so se ukvarjali s poljedelstvom. Obdelovali so polja in krmili živino; predvsem moški so sekali les v gozdovih, marsikatera ženska pa je bila kot kuharica ali čistilka zaposlena na gradu Haasberg. Domačini vedo povedati, da je bila gospoda do ljudi prijazna, še posebej je rada obdarovala otroke. Kmetje so svoje dni vozili žito v mline pri Planini (Milavec, Martinčič, Modrijan), les pa v Ravnik in na žage (Stara žaga, Ivanjska žaga, Laška žaga, Lebanova žaga, Jakovska žaga). Živino so napajali pri Vidmu pod Jakovico in v strugi Unice v bližini Laz. Perilo so prali na Vidmu. Vsaka vas je imela svoj čoln, ki je bil dolg 12-15 m, prepeljal pa je lahko okoli 50 ljudi. Pogon je bil na vesla, veslali pa so ga štirje ljudje. Čolne so uporabljali za vsakodnevni prevoz čez polje. Zadnji pogreb, pri katerem so pokojnika prepeljali po vodi iz Laz na pokopališče v Planino, seje zgodil na Silvestrovo leta 1959 . Znano je, da je bilo svoje dni, predvsem na SV delu polja, zelo pomembno opravilo sekanje ledu. Led so prodajali ljubljanskim mesarjem, ti pa so ga spravljali v zaprt prostor, kjer je zdržal čez poletje. Zadnji podatki o sekanju ledu so iz leta 1925. Že od nekdaj pa so Lažani znali zalučati trnek. Včasih je ribolov potekal na črno, danes pa je Unica znano ribolovno območje. V času, koje bilo polje poplavljeno, so kmetje želeli, da voda čim hitreje odteče s polja, zato so sami čistili ponore, danes pa za čiščenje poskrbijo člani Območne vodne skupnosti Ljubljanica-Sava. Večje poplave v Lazah so bile v letih 1926, 1947, 1965, 1970, 1980, 1987 in 2000. Voda je bila zelo visoka novembra 1. 2000. Poplavila je cestne povezave in nekatere izpostavljene objekte v Rakovem Škocjanu in na Planinskem polju. Gladina vode na Planinskem polju pri vodomerni postaji Unica Haasberg je 28. novembra dosegla najvišjo točko - 585 cm. Visoka voda se je na polju zadržala do konca meseca. Gospod Kobal nam je povedal, da seje ob eni izmed poplav, koje v Lazah voda segala 3 m nad križiščem Planina-Jakovica-Laze zgodil neljubi dogodek: enemu izmed kmetov je konj pobegnil v vodo, sc tam zataknil za drevo in utonil. Ko so bile kar nekaj let kasneje Laze ponovno poplavljene, se je podoben pripetljaj dogodil vnuku lastnika prejšnjega konja, le daje imela zgodba v tem primeru srečen konec, lastnik konja se je namreč pogumno pognal v vodo in konja rešil. V preteklosti je glavni vir vode v Lazah predstavljala deževnica. Uporabljali so jo za pitje, zalivanje, pranje in za napajanje živine, ki se je sicer pasla na polju. Oskrba z vodo danes poteka po vodovodu, ki je speljan iz Podgore preko polja v Laze; ta voda pa je primerna tudi za pitje. Zapisano po pripovedovanju F. Kobala in J. Klemenca, Laze 2003. Delo na Planinskem polju, (foto: M. Nagode, 2006) ZGODOVINA HAASBERGA Žalosten je pogled nate, prelepi gospodar ob robu Planinskega polja! Mogočnež, ki je kraljeval Planini, danes sameva. Ruševine baročnega lepotca so nema priča krute zgodovine. Grad Haasberg je bil postavljen ob terasasto urejeno vzpetino na privzdignjeno ravnico inje bil prislonjen ob pobočje istoimenskega hriba. Vsako nedeljo in ob praznikih so imeli v kapeli cerkveni obred, ki ga je opravljal gospod iz Planine. Grad je bil požgan 28. aprila 1944, da se v njem ne bi utaborili Nemci. Po vojni je z nacionalizacijo prišel v roke države, kije počasi pozabljala nanj. Leta 1980 je ekipa ljubljanskega Viba filma pri snemanju prizorov filma Nasvidenje v naslednji vojni v notranjosti baročne grajske konjušnice zažgala večje število avtomobilskih gum. S tem so povzročili veliko škodo. Leta 1966 je bila porušena tudi družinska grobnica. Prepričanje, da so grad zažgali partizani, je zmotno. Še vedno obstaja odprto vprašanje, kdo je ukazal rušenje kapele. Nepridipravi so s sekirami in krampi nasilno odpirali krste in odvažali opeko in marmor. Danes od grobnice v Planini ni ostalo niti opeke več. Skromen nagrobni kamen z napisom Windischgrätz označuje zadnje počivališče knezov. Ime Windischgrätz sega daleč v enajsto stoletje - slavna plemiška družina, ki je morda mnogo bolj poznana na Avstrijskem kot v Sloveniji. To je rodbina, ki so ji pripadali številni politiki, vojskovodje, znanstveniki, pesniki -rodbina izobražencev, ki so nekaj stoletij skupaj z drugimi pomembnimi možmi krojili evropsko zgodovino. Po prvi svetovni vojni so bili Windischgrätzi skupaj s Habsburžani že poraženi, zato bi grad Haasberg moral pripasti kraljevini SHS. Dve tretjini posestva sta z Rapalsko pogodbo (1. 1920) pripadli Italiji. Med drugo svetovno vojno pa knezom ves ugled in zveze niso več pomagale. Nemška posadka je zasedla grad, kar je bil domačinom odličen izgovor za požig. V lasti kmetov so bile le manjše površine gozdov, ki so služile pretežno drvarjenju in lastnim potrebam, v manjših merah pa so omogočale prodajo lesa. V lasti kneza Windischgrätza so bili skoraj vsi gozdovi, tako so bili Windischgrätzi na Notranjskem glavni prodajalci lesa. Knez je imel gozdne čuvaje, ki so ščitili gozd pred nepovabljenimi gosti in tatovi. Imeli so nemogoč odnos do gozdarjev, ki sojih v gozd pošiljali tudi v hudem snežnem metežu; če so se uprli, so ostali brez dela, česar si v težkih povojnih časih nihče ni mogel privoščiti. Nekateri gospodje pa so vseeno prihajali do kmetov in se z njimi prijazno pogovarjali. Haasberg je slovel kot lovski dvorec. Življenje, ki so ga knezi zanesli v naše kraje, se je z drugo svetovno vojno razblinilo v nič. Kljub temu da so bili modre krvi, so živeli življenje preprostih ljudi, zato se jih prebivalstvo teh krajev, kar velja zlasti za starejše, z nostalgijo spominja. Grad Haasberg nekoč. PLANINSKO POLJE, GRAD HAASBERG IN ŠOLA SKOZI OČI DOMAČINOV Spomini g. Franca Kobala Planinsko polje »Planinsko polje je muhasto, velikokrat poplavlja. Vsaka vas je imela svoj čoln, če bi Planinsko polje poplavilo. V en čoln je šlo do sto ljudi. Voda je narasla do hiš. Pogostokrat je voda poplavila kleti v hišah, leta 1926 pa je voda zalila tudi našo hišo.« Grad Haasberg »Vsi gozdovi so bili Windischgrätzovi. Ljudje so bili zaposleni v gradu - ženske so bile kuharice ali snažilke, moški pa so krmili živino ali sekali les. Furmani so večinoma prevažali hlode. Les z ravniške žage pa so natovarjali na vagone.« Spomini na otroštvo in šolo »Rodil sem se v Jakovici, 17. 12. 1930. V družini nas je bilo pet fantov. Oče je bil invalid. V šolo sem hodil v Laze, kjer je bila osemletka. V šolske klopi sem šel s sedmimi leti, v šolo pa smo hodili peš. Pred začetkom pouka smo vstali in z učiteljico zmolili molitev. V osnovni šoli smo imeli tudi verouk, in sicer ob ponedeljkih. Poučeval nas je duhovnik Ivan Lovšin iz Planine. Gimnazijo sem obiskoval v Ljubljani. Še en utrinek iz mojega življenja se je močno usidral v moj spomin: spomnim se, da sem bil kot otrok pogosto lačen. Le poredko so se na jedilniku znašli koruzni žganci, krompir z zabelo, zelje in repa.« Spomini gc. Francke Matičič Planinsko polje »Po Planinskem polju vijugasto teče reka Unica. Ponikne v "Štirne" pod stenami. Kraške jame so ljudem zelo zanimive, zato jih hodijo ogledovat ljudje z vsega sveta. Tako je pred leti lepote našega podzemlja prišla pogledat tudi skupina Japoncev. V skupini je bila tudi ženska, ki je odšla z izkušenimi jamarji na Lanski vrh, v Najdeno jamo. Ker pa je bila reka takrat visoka, je bilo tudi v jami veliko vode. Ko so bili v podzemlju, je začelo močno deževati in voda v jami je začela naraščati. Ženska ni videla več izhoda, ujela se je med dve skali in obnemela. To so opazili jamarji in ženski pomagali iz brezna. Bila je popolnoma nemočna, zato je vprašanje, če bi se lahko sama rešila. K maši v Planino preko poplavljenega Planinskega polja. Sicer pa je voda pogosto poplavljala septembra in je kmetom uničila ves pridelek. Tisti, ki so imeli živino, so jo lahko pravočasno rešili, če so jo uspeli zvoziti domov. Nekemu kmetu pa se je zgodilo, da ni smel peljati čez bogataševo senožet, edino možno pot. Bogatašinja seje postavila pred kmeta in mu prepovedala nadaljevati pot. Kmet jo je v nagli jezi hotel vreči v vodo, a mu je k sreči ušla. To je zgodba o revnem Planinskem polju. Takrat so ljudje veliko pretrpeli. Bili so mokri, umazani od blata, zemlja se je vdirala in ljudje so se pogrezali vanjo. Kmetom pa je v hudih časih priskočila na pomoč tudi občina. V vasi je prebival čebelar Babnik, ki je pobiral prispevke za oškodovane kmete tudi v Ljubljani. Vedno pa je denar pošteno razdelil lastnikom oškodovanih kmetij.« Grad Haasbcrg »Planina je pod hasbergško graščino živela zelo dobro, ker je bila graščakinja prijazna do revnih ljudi. Ob miklavževanju je revne otroke vedno obdarovala. Sicer pa vas Laze niso imele kaj dosti koristi od graščakov, od njih so imeli le gozd. Grad so ljudje kasneje zažgali.« Moja mladost in družina »Starša sta delala na železnici. V družini nas je bilo enajst otrok. Živeli smo v majhni hiški, imeli smo nekaj njivic, da smo preživeli. Čeprav je bila na našem jedilniku bolj preprosta hrana: žganci, močnik, krompir, zelje, repa, koleraba in korenje, nismo bili nikoli lačni. Otroci smo se pogosto igrali na polju in na senožeti. Že pri petih letih sem morala skrbeti za svoje mlajše sestrice in bratce. Od tistega trenutka dalje, ko sem znala ločiti plevel in krompir, pa se je začelo tudi moje delo na njivi. Z dohodki je opravljal samo oče. Bili smo zelo verni. Vsak večer smo zmolili rožni venec. Med vojno sem izgubila dva brata. Ko smo otroci odrasli, smo se zaposlili. Delali smo v gozdu, na žagi, v kuhinji in po kmetijah.« Spomini na šolo »Leta 1935 sem šolo obiskovala v Planini, takrat je v Planino iz Laz in z Jakovicc hodilo 85 otrok. Spominjam sc, da je bila med Lazami in Planino njiva repe, ki smo jo otroci po pouku radi pulili. Lastnica njive je nekoč potožila našemu ravnatelju, da ji bomo otroci pojedli vso repo. Ravnatelj je prišel v razred in vprašal, kdo je kradel repo. Krivdo je priznal samo moj brat, ki je moral za kazen po Planini in Lazah nesti štiri repe. Spominjam sc tudi, da je bil takrat verouk obvezen predmet.« Poroka »Poročila sem sc pri osemindvajsetih letih. Spominjam sc, da je bila najina poroka zelo skromna. Moj mož je bil "kretnik" na železnici, jaz pa sem bila zaposlena v kuhinji. Z možem sva si zgradila hišo. Zaradi slabih plač je gradnja napredovala zelo počasi. V zakonu so se nama rodile tri hčere.« Lekanova hiša na robu Planinskega polja, (foto: M. Nagode, 2007) 20 HIŠNA IMENA IN NJIHOV IZVOR Mladi raziskovalci Raziskovalnega tabora (geografska skupina), ki je leta 2003 potekal na PŠ Laze, so poskušali razvozlati tudi izvor nekaterih domačih imen. Ugotovili so, da ima skoraj vsaka hiša še domače ime, ljudje pa sc pogosto ne spomnijo, od kod ime izvira. Ime in priimek Naslov, hišna številka Domače ime Razlaga izvora domačega imena Francka Skvarča Laze 51 Pr' Kovač Na tem mestu je bila kovačija, bogatija. Frančiška Matičič Laze 22 Pr' Ladotovih Po možu Ladu. Franc Kobal Laze 2 Pr' Gabrenjevih Po starem sorodstvu z Unca. Viktor Krmavnar Laze 35 Pr' Miklavovih Ivana Židanek Laze 36 Pr' Židanek Po priimku. Franc Krmavnar Laze 57 A Pr' Jurkovih Antonija Merlak Laze 56 Pr' Marinčnih Urbas Laze 11 Pr' Ivančk Prejšnji lastnik je bil iz Ivančne Gorice. Šebenik Laze 79 Pr' Šebenik Po priimku. Andrej Klemenc Laze 45 Pr' Martancovih Zofija Simšič Laze 54 Pr’ Martincovih Po prednikih. Hinko Franken Laze 14 Pr' Luke Terezija Krmavnar Laze 9 Pr' Štekl Andrej Mrhar Laze 10 Pr' Mrhar Ciril Simšič Laze 32 Pr' Čmcovih Prestor Laze 3 Pr' Tršarjevih Smrkolj Laze 6 B Pr' Govekar Po priimku prejšnjega lastnika. Ana Jernejčič Laze 60 Pr' Pavletovih Po lastniku, ki je kupil hišo. Nemgar Laze 8 Pr' Lovrencu IME ŠOLE PŠ Laze je bila ustanovljena leta 1932. Prvotno ime je bilo Narodna OŠ v Lazah pri Planini. Pred tem so se učenci šolali v Planini oziroma na Rakeku. Šola je delovala samostojno do leta 1963, ko seje PŠ Laze priključila matični OŠ 8 Talcev Logatec. Leta 1980, ko je bila prenovljena, so jo na pobudo Zveze borcev preimenovali v Podružnično osnovno šolo »Partizanski kurirji« Laze. Partizanski kurirji pa zato, ker je tod potekala partizanska pot od Primorske preko Kališ in naprej v Menišijo. Poleg tega je bilo veliko vaščanov kurirjev, ki so po tej poti hodili. Nekega majskega jutra leta 1992 so vaščani zgroženi opazili, da je tabla POŠ »Partizanski kurirji« Laze ponoči izginila. Table niso našli, leta 1996 pa je bila postavljena nova tabla, na kateri je bilo novo ime POŠ Laze in tako se šola imenuje še danes. Eva Židanek po pripovedovanju Antonije Merlak Gradnja šolskega poslopja in gasilskega doma leta 1932. 22 KRONOLOGIJA ŠOLSTVA V LAZAH IN POMEMBNEJŠI DOGODKI V KRAJU, TAKO KOT SO JIH ZAPISALI KRONISTI V ŠOLSKI KRONIKI 26. okt. 1932 je bila na šolo začasno dodeljena ga. Alojzija Padar Vinkova. 13. nov. 1932 je bila slavnostna otvoritev enorazredne šole v Lazah. 7. avg. 1932 so izvolili krajevni šolski odbor. Za predsednika so določili Emanuela Petriča, tajnica je postala Alojzija Padar Vinkova, blagajnik Franc Simčič, odborniki pa Ivan .Ilirca, Ivan Kermavner in Franc Šebenik. 25. mar. 1933 je šolska mladina slovesno proslavila Materinski dan s petjem, deklamacijami in igro. Čisti dobiček je bil namenjen za šolsko knjižnico. 1933 je šola od kraljevske banske uprave prejela 25.000 din podpore. Denar se je porabil za plačilo dolga. 20. apr. 1934 je bila enorazrednica razširjena v dvorazrednico. 9. okt. 1934 je šola žalovala za preminulim kraljem Aleksandrom L. 25. sep. 1934 je šola dobila še eno učiteljico, Marico Šnejdar. 1934 je bila šola bogatejša za dve učilnici, kar je bilo za pouk velikega pomena. 4. okt. 1935 je namesto Marice Šnejdar v Laze prišla poučevati gdč. Ana Dolenec. 17. dec. 1936 je bila seja, na kateri je krajevni šolski odbor predal posle novemu odboru. Predsednik je postal Martin Petrovčič, blagajnik Franc Reš, odborniki pa Janez Kolar, Andrej Klemenc in Jože Bizjan. 7. mar. 1937 učiteljica Alojzija Padar Vinkova (Česen Padar) je zaradi slabega zdravja predala upraviteljske posle učiteljici Ani Dolenec. 1937 je šola prejela 5.000 din podpore. Za ta denar so prebelili obe učilnici, prepleskali okna in zunanja vrata, sezidali dve novi peči in stranišče za učitelje. 23. dec. 1937 je odšla učiteljica Alojzija Česen Padar. 1937 so učenci na vabilo banske uprave poslali 80 din za odkup Prešernove rojstne hiše. 17. apr. 1937 je šola dobila novo učiteljico, Marijo Dolenec. julija 1938 je pričela banovina s svojimi delavci z deli za priključitev vasi Laze in Jakovica na električno omrežje. 1938 se je gasilska četa Laze-Jakovica iz šolskih prostorov preselila v svojo hišo. 1938 je bil zaradi gosenic popolnoma uničen pridelek zelja. Otroci so z veliko vnemo uničevali metulje in jih pobili preko 8.000. 1939 je šola prejela 5.000 din podpore, s čimer je bila omogočena ureditev kleti in pralnice. Uredili so tudi vodnjak. 1940 je bila izjemno ostra zima. Toplomer je kazal -28 °C. 1941 je bil pričetek vojne med Nemčijo, Italijo in Jugoslavijo. V Vranji jami je bilo urejeno zaklonišče. Jugoslovani so razstrelili most čez Unico pri Lazah. Pouk je bil prekinjen do 5. maja 1941. 1. dec. 1941 je začela poslovati šolska kuhinja. Obed je dobivalo 25 otrok. Kuhala ja Alojzija Kranjc. 22. nov. 1944 sta učence zasilno poučevali Helena Matičič in Angela Kušlan v prostorih gostilne Komovec. 1945 sta bila na šolo premeščena Ivan Sirnik in Pavla Sirnik. Pouk je potekal samo v eni učilnici, in sicer popoldne in dopoldne. 30. sep. 1946 je poučevanje prevzel učitelj Bogomir Zadek, Sirnika pa sta bila premeščena. Dvorazrednica se je spremenila v enorazrednico. nov. 1946 se je v eno večjih sob na šoli preselil Krajevni ljudski odbor. 1947 seje šolsko zemljišče povečalo za 9 a inje skupaj merilo 26 a 07 m2. 1947 so bili prvič uvedeni zaključni izpiti za 6. razred OS. Izpit je bil obenem tudi sprejemni izpit za gimnazijo. 16. mar. 1948 se je odvijal popis prebivalstva. 9. sep. 1951 je bila postavljena spominska plošča žrtvam NOB za vasi Laze in Jakovica. feb. 1952 je zapadlo 1,5 m snega. Ustavljen je bil ves promet. Nekaj dni ni bilo pouka. 1953 začne v Lazah poučevati učiteljica Breda Rupnik. okt. 1954 so vaščani ob novici, da hočejo Italijani ponovno zavzeti Trst, šli na ulice in množično manifestirali. Manifesta so se udeležili tudi učenci. 1954 so na šoli volili nov šolski odbor. Za predsednika so izvolili Ivana Kolarja, tajnica je bila Breda Rupnik, preostali člani pa so bili Franc Šebenik, Ivan Hrovatin in Franc Kobal. 1955 so imeli na Planinskem polju namen zgraditi jezero, vendar je bil načrt opuščen, zaradi premočno prepustne zemlje. 12. sep. 1956 se je začelo šolsko leto 56/57. Zaradi zelo razširjene bolezni poliomelitisa, s poukom ni bilo mogoče začeti Prej. 1956 je pouk potekal v treh oddelkih. 1957 je bil za predsednika šolskega odbora izvoljen Franc Simšič. 1957 je bila ustanovljena šolska kuhinja. 1957 je pouk ponovno potekal samo v dveh oddelkih. 1958 je občinski ljudski odbor šoli nakazal 800.000 din za popravilo fasade in ureditev notranjih prostorov. 1959/60 zaradi porodniškega dopusta Brede Oblak pouk ni potekal redno. V septembru je pouk nadomeščal učitelj Janez Sovan, v oktobru pa Majda Petrič. 1960/61 je tri tedne učiteljico Bredo Milavec nadomeščala Sonja Haložan. 1960/61 so pionirji prodali pridelke iz šolskega vrta in zaslužili 6.000 din. Dobili so nagrado na občinskem tekmovanju šolskih zadrug in prejeli še 10.000 din. Ta denar so porabili za nakup električnega gramofona, štirih plošč ter novega radijskega sprejemnika. 15. mar. 1962 je na šolo prišla poučevat Jožefa Krže. 1961/62 je šolski odbor sklenil, da se bo vpisovanje v 1. razred izvajalo samo vsako drugo leto. 1962 je vaški odbor SZDL Laze kupil televizijski sprejemnik in ga namestil v stavbo KZ. 1. jan. 1963 je bilo ukinjeno samostojno poslovanje OŠ Laze. Kot podružnična šola se je priključila centralni šoli 8 talcev Logatec. Spomladi 1965 je SZDL Laze preuredila šolsko dvorano. Stene so obdali z leseno oblogo, kupili zavese za oder in prepleskali dvorano. 1. sep. 1965 je bila učiteljica Breda Milavec premeščena na OŠ 8 talcev Logatec. 1965 je reka Unica omajala most med Planino in Lazami. Most so zaprli za vsa vozila. 1966 so most ponovno odprli za vsa lažja vozila. 12. sep. 1980 je bila slavnostna otvoritev šole po adaptaciji. Na šoli je začela poučevati Ivanka Križman. Sprejem prvošolčkov: september 2006. (joto: S. Bernetič) ŠTEVILO ODDELKOV IN KADROVSKA ZASEDBA šolsko leto Št. uč učitelji vodja gospodinja 1932/33 Alojzija Padar Vinkova 1933/34 69 Alojzija Padar Vinkova 1934/35 72 Alojzija Padar Vinkova Marica Šnejdar 1935/36 73 Ana Dolenec, Alojzija Padar Vinkova (Česen Pader) Alojzija Padar Vinkova (Česen Pader) 1936/37 82 Ana Dolenec, Alojzija Padar Vinkova (Česen Pader) Ana Dolenec 1937/38 85 Ana Dolenec, Alojzija Padar Vinkova (Česen Pader) Ana Dolenec 1938/39 74 Marija Dolenec, Ana Dolenec Marija Dolenec 1939/40 59 Marija Dolenc, Ana Dolenc Marija Dolenc 1940/41 63 Marija Dolenec, Ana Dolenec Marija Dolenec 1941/42 52 Marija Dolenec, Ana Dolenec Marija Dolenec Alojzija Kranjc 1942/43 58 Marija Dolenec, Ana Dolenec Marija Dolenec 1943/44 45 Marija Dolenec, Ana Dolenec Marija Dolenec 1944/45 ? Angela Kušlan, Helena Matičič 1945/46 39 Ivan Sirnik, Pavla Sirnik Ivan Sirnik 1946/47 36 Bogomir Zadek Bogomir Zadek 1947/48 35 Bogomir Zadek Bogomir Zadek 1948/49 30 Bogomir Zadek Bogomir Zadek 1949/50 28 Bogomir Zadek Bogomir Zadek 1950/51 29 Bogomir Zadek Bogomir Zadek 1951/52 31 Bogomir Zadek Bogomir Zadek 1952/53 23 Bogomir Zadek Bogomir Zadek 1953/54 29 Breda Rupnik (Milavec) Breda Rupnik (Milavec) 1954/55 29 Breda Rupnik (Milavec) Breda Rupnik (Milavec) 1955/56 34 Breda Rupnik (Milavec) Breda Rupnik (Milavec) 1956/57 31 Breda Rupnik (Milavec) Breda Rupnik (Milavec) 1957/58 37 Breda Milavec Breda Milavec 1958/59 33 Breda Milavec Breda Milavec 1959/60 22 Majda Petrič 1960/61 23 Breda Milavec Marija Komovec 1961/62 21 Breda Milavec, Jožefa Krže 1962/63 26 Breda Milavec 1963/64 26 Breda Milavec 1964/65 26 Breda Milavec 1965/66 23 Ciril Gerželj Ciril Gerželj 1966/67 23 Ciril Gerželj Ciril Gerželj 1967/68 1968/69 1969/70 1970/71 Karla Šinkovec 1971/72 v Karla Šinkovec 1972/73 Karla Šinkovec 1973/74 Karla Šinkovec 1974/75 Karla Šinkovec 1975/76 v Karla Šinkovec 1976/77 Karla Šinkovec 1977/78 Karla Šinkovec 1978/79 Zdenka Tekavec 1979/80 Zdenka Tekavec 1980/81 10 12. r. Ivanka Križman Ivanka Križman 1981/82 10 12. r. Zdenka Tekavec Zdenka Tekavec 1982/83 10 12., 3. r. Zdenka Tekavec Zdenka Tekavec 1983/84 1984/85 13 1., 2, 3., 4. r. Zdenka Tekavec Zdenka Tekavec 1985/86 10 1., 2., 3., 4. r. Zdenka Tekavec Zdenka Tekavec 1986/87 14 Marija Urbas Marija Urbas 1987/88 14 1., 2., 3., 4. r. Marija Urbas Marija Urbas 1988/89 13 Marija Urbas Marija Urbas 1989/90 6 Marija Urbas Marija Urbas 1990/91 10 Marija Urbas Marija Urbas 1991/92 12 L, 2., 3. r. Marija Urbas (4. r. na matični šoli) Marija Urbas 1992/93 20 1. r. Marija Urbas 2., 3. r. Roman Meden Roman Meden Antonija Merlak 1993/94 24 1., 2. r. Barbara Širaj 3., 4. r. Roman Meden, Andreja Jelinčič 10. 2.-31. 8. Roman Meden Antonija Merlak 1994/95 23 1., 2. r. Barbara Širaj 3., 4. r. Roman Meden Roman Meden Antonija Merlak 1995/96 26 1., 2. r. Barbara Širaj 3., 4. r. Roman Meden Roman Meden Antonija Merlak 1996/97 23 1., 2. r. Julija Bešvir 3., 4. r. Roman Meden Roman Meden Antonija Merlak 1997/98 21 1., 2. r. Julija Bešvir 3., 4. r. Roman Meden Roman Meden Frančiška Kermavner 1998/99 18 1., 2. r. Julija Bešvir 3., 4. r. Roman Meden Julija Bešvir Frančiška Kermavner 1999/ 2000 15 L, 2. r. Bojana Pivk 3., 4. r. Roman Meden Roman Meden Frančiška Kermavner 2000/01 14 L, 2. r. Polonca Kogej 3., 4. r. Roman Meden Roman Meden Frančiška Kermavner 2001/02 17 1., 2. r. Polonca Kogej 3., 4. r. Karmen Osredkar Karmen Osredkar Frančiška Kermavner 2002/03 18 1., 2. r. Julija Bešvir 3., 4. r. Karmen Osredkar Karmen Osredkar Frančiška Kermavner 2003/04 19 1./9, 1./9. r. Bojana Pivk 2., 3., 478 r. Karmen Osredkar Karmen Osredkar Frančiška Kermavner 2004/05 17 179, 279. r. Bojana Pivk 2., 3., 478 r. Karmen Osredkar Bojana Pivk Frančiška Kermavner 2005/06 17 L, 2., 379. r. Bojana Pivk 378, 478 r. Karmen Osredkar Bojana Pivk Frančiška Kermavner 2006/07 14 L, 2. r. Suzana Bernetič 379,478 r. Karmen Osredkar Bojana Pivk Frančiška Kermavner 2007/08 12 L, 2. r. Suzana Bernetič 3., 4. r. Karmen Osredkar Bojana Pivk Frančiška Kermavne Otvoritev osnovne šole. SPOMINI UČITELJICE Leta 1986 so me še kot čisto mlado začetnico poslali poučevati v Laze. Čeprav je vasica oddaljena od Logatca le sedem kilometrov, se mi je kot mladi učiteljici zdelo, da me pošiljajo na konec sveta. Ko sem prvič uzrla šolsko stavbo, mi je delovala tuje. Prestrašeno sem se spraševala, kaj me čaka za njenimi vrati, ali bom sploh zmogla, kako sploh poteka delo na podružnični šoli s četverno kombinacijo (kakršno naj bi učila) ... Taki in podobni strahovi so me begali vse dokler me ni prijazno pozdravila takratna kuharica (kasneje se je izkazalo,da je uspešno opravljala tudi dela hišnika, čistilke, tajnice in nekajkrat celo varuške, ko je imel avtobus iz Logatca zamudo), gospa Tončka Merlak. Razkazala mi je notranjost šole, ki se mi je zdela prijazna, svetla in prostorna. V primerjavi z matično šolo seveda ni bila bogato opremljena, pravzaprav so njeno opremo sestavljali tabla, kreda, pohištvo in razredna knjižnica, vendar so to pomanjkljivost nadomestili prijazna lega sredi vasi, veliko igrišče pred šolo in bližina gozda, ki je v toplih mesecih pogosto zamenjal učilnico. Največjo prednost pa so seveda predstavljali vedoželjni otroci in starši, ki so se zavedali, kako pomembno je imeti in ohraniti šolo v vasi. Kljub težavam, ki jih prineseta mladost in neizkušenost, je delo v šoli steklo in strahovi so postali manjši. Dnevi so se prevesili v mesece in ti v leta. Skupaj s krajani smo pripravljali proslave in praznovanja, čistilne, pa tudi delovne akcije, ko je bilo treba pripraviti kurjavo. Si danes predstavljate delovni dan v šoli, ko bi učenci skupaj z učiteljico in kuharico pospravljali drva za kurjavo? No, mi smo takrat to počeli vsako jesen, pa še zabavali smo se ob tem in se naučili, kako pomembno je dobro organizirati delo in sodelovati z vrstniki. Učenci so zaradi posebnosti dela v kombiniranih oddelkih bolje od vrstnikov v čistih oddelkih razvijali samostojnost pri učnem delu, strpnost in potrpežljivost, ki so jim kasneje pri šolanju in vsakdanjem življenju prišle še kako prav. Kmalu sc kraju nisem več počutila tuja, saj seje življenje v Lazah tako močno prepletalo s šolo, da sem spoznala skoraj vse Lažane, predvsem pa sem se čutila sprejeto med ljudmi. Danes, ko se oziram nazaj v ta čas, se seveda ne spomnim posameznih učnih ur ali dni, pač pa občutkov zadovoljstva zaradi prvih uspehov svojih učencev, odprtosti ljudi, ki so me prijazno sprejeli in vsak na svoj način prispevali, da je šola obstala tudi v časih, ki podružničnim šolam niso bili najbolj naklonjeni, predvsem pa na izkušnjo, da sc da, če se hoče, če ljudje stopimo skupaj. Naj bo ta zapis tudi zahvala učencem in njihovim staršem, ki so mi vsak na svoj način pomagali pri prvih učnih korakih, da je danes ta korak trden in samozavesten. Marija Urbas Zapis učenca: šolsko leto 1987/1988. Il /S\ oWfA 'I * - * -_7 T) l!(Ä y lfm fi/ 1 m ìli// i. .L-4 ! ! £A) SESTANEK PO /X^I^uLM/ /)T{YL/&' VMfW- /O^eJLiju IMi ^ r ^ n — /j UAt!»'- > /• (rurT/Q/* , nrroxr' \t&dUvoJLi rcufi/fc___ i|>4vt^\^ ^rrufrJv^djL* o/w /U-C/ru.-. VrQ^W' /ipsrtt&jk Ä/'PQ i2£'>-co r^trr\nr uč. stp. Obiskujeta razr. (odd., uč. stp.) Šolsko leto __Ponavlja ................................. Izkaz o šolskem napredku v |^J letu.