RAST - L. XII, ŠT. 6 (78) DECEMBER 2001 ISSN 0353-6750 R A S J, REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA ) VSEBINA Str. RAST št. 6 (78) UVODNIK Veselodecembrsko in razposajeno 529 Milan MARKELJ LITERATURA Poezija Soline 531 Tone PAVČEK Duše mrtvih pesnikov Žalik žena 536 Stane PEVEC Žalostinka za slehernikom 537 Pesnik piše 538 Janez KOLENC Kocke ognja 540 David BEDRAČ Kratka pesem s pomola V istem ušesu bova spet zaljubljena 541 Nevihte v meni prižigaš 542 Noč Snežna knjiga Slutnja Peščena ura 543 Matej KREVS Prevod Roman o roži 545 Guillaume de LORRIS Starost 546 Prevod: Janez MENART Proza Eno hipno naraščanje besedi 548 Andrej LUTMAN Primer Franca P. 550 Bariča SMOLE KULTURA Telo in pogled 555 Igor PAPEŽ Cesarjev rojstni dan 560 Meta MATIJEVIČ 150 let pošte Mokronog 567 Marjeta BREGAR Od svinje do votivnega prašička 576 Ivanka POČKAR NAŠ GOST Grad Bogenšperk 591 Peter AVBELJ DRUŽBENA VPRAŠANJA Slovenija in približevanje Evropski uniji 599 Marko KOŠČAK Iskra je Semič in Semič je Iskra 604 Rozalija MOHAR Romi kot uporabniki knjižnice 610 Andreja PLENIČAR ODMEVI IN ODZIVI Novo mesto - Kapiteljska njiva 2001 617 Borut KRIŽ Jazzinity ali džezovski popek Srednje Evrope 649 Tomaž KONCILIJA Gogini poletni vrtovi 621 Branko JORDAN Urbanistično-arhitekturna delavnica 622 Marija PRAŠIN KOLBEZEN Makšetova ambientalna postavitev Cerkev? 624 Katja CEGLAR Dogodek v Novem mestu 625 Darja PEPERKO Svetloba pred nočjo 627 Jože GORENC Literarni "pričevalec" krvavega Balkana 630 Marijan DOVIČ Žabjak tria Doktor piska počasni sving 633 Tomaž KONCILIJA GRADIVO ZA HISTORIČNO TOPOGRAFIJO Dolenjska mesta in trgi v srednjem veku (5) 637 Boris GOLEČ KRONIKA September- oktober 642 Lidija MURN NASLOVNICA: Grajske orgle v Valvasorjevi knjižnici na gradu Bogenšperk LUCIJAN REŠČIČ: štiri vinjete, perorisba UVODNIK r-f -r ŠT. 6 (78) DECEMBER 2001 VESELODECEMBRSKO IN RAZPOSAJENO Naš ljubi slovenski vsakdanjik je že tako poln skrbi in nadlog, da se zdi povsem odveč ozirati se po oddaljenih grozodejstvih po svetu, kjer sape nasilja vseh vrst odpihujejo človeška življenja kot plevca in premnogim milijonom ljudi skrb za golo preživetje ne le greni vsak dan posebej, ampak ga postavlja kar pod bivanjski vprašaj. To so pač žalostno vsakdanje stvari, ob katerih se slehernik počuti nemočnega in ve, da ne more nič spremeniti, še najmanj s tem, da se zaradi njih dodatno žre. Tako pač je. A če prisluhnemo vse bolj glasnemu duhcu časa, moramo priznati, da kljub skrbem in nadlogam vendarle živimo polno in bogato življenje, saj se kar naprej srečujemo z uresničitvami najdrznejših pričakovanj, priče smo sanjskim in fantastičnim dosežkom, spontanim množičnim radostim in vznesenostim, prekipevajočim polnostim življenja. Na dosegu roke so, pripravljene za vse in vsakogar, le ne iščimo jih v ustvarjalnem delu, v knjigah, na koncertih, v tarnanju misleeev, v tako imenovani kulturi, ampak jih raje poišči-mo v svetu mode, športa in zabave, v nogometu ali košarki, v izboru mišic ali popevkarskem čivkanju in ritmiganju, v katerikoli že od tistih stvari, ki so se kradoma ugnezdile v naše življenje kot "najpomembnejše" in jih kot take z odkritim ali prikritim reklamnim trženjem potrjujejo in utrjujejo javna občila. Za sodobnika je ob vsem medijskem rompu in pompu najbrž najbolj trden in prepričljiv dokaz o njihovi pomembnosti strahotna množina denarja, ki se pretaka v teh sferah. Samo še naivneži z začudenjem in odprtih ust strmijo v bajne vsote denarja, ki ga vtikajo v žepe športniki, zabavnjaki, super modeli in kar je še zvezd slepečega sijaja na nebu zdajšnjosti, da ne govorimo o rekah denarja, ki se stekajo kdo ve kam v tem velikem poslu. A kaj bi nergali in bili nevoščljivi, prepustimo se raje vzhičenjem, ki nam jih pripravljajo te zvezde in zvezdice, in pozabimo na grdi sivi svet okoli nas. Pozabimo na vsiljive primerjave, da, denimo, uvoženi metalci na koš pospravijo vsak mesec v žep več kot prejme revija Rast letne družbene podpore. Seveda, zmagovalne tekme si bodo ljudje priklieali v spomin, ko bodo iskali svojo kulturno in duhovno istovetnost, mete za trojko, najlepše gole in podobno trajno blago si bodo učitelji in otroci ogledovali v šoli, da bodo širili svoja duhovna obzorja. Pozabimo, da je, denimo, ena od dolenjskih osnovnih šol odpovedala naročnino na revijo Rast, češ da so premajhni in da nimajo denarja za take izdatke. Seveda, seveda, saj se vendar ve ... Naj bo teh nekaj obešenjaških besed za slovo od tega leta in za začimbo veselih decembrskih dni. Nikar jih vzeti preresno, da ne pokvarijo tistega ob kruhu najpomembnejšega v življenju, na kar opominja stara modrost o kruhu in igrah. Za domačo rabo pa za konec z dvema besedicama dopolnimo začetek svetopisemskega izreka: Človek ne živi samo od kruha in iger ... Misel nadaljujte sami. Milan Markelj, odgovorni urednik JAVNI ZAVOD BOGKNŠPKRK Šmartno pri Litiji GRAJSKA KAPELA Tone Pavček SOLINE * pčtola podlaga / algami /a Cisto sol ** kuvcdini pravokotni bazeni, kjer žanjejo sol / Solza V menjavah časa, klime in držav umirajo sečoveljske soline. Usode lok v odrezani rokav odlaga mrtve vode zgodovine. V izgubljeni bitki za obstoj se sliši le grleni krik galebov in tožba, kot da ruši kdo pokoj solinarskih očetov in pradedov. Zato kitaj mesec s petolskih’ osnov minule čase dviga, da v tej plimi oživljajo nekdanji kavedini” in spet kristalizira bela sol. Ni sol. Je slana solza bolečine, ki lega čez in čez. čez vse soline. * londi solna polja II Sonce Soline ... Na nebesni vroči dlani nešteto zibajočih se zrcal, v katerih gledajo se nebeščani, galebi, čigre, bog in sončni kralj. Ta je. ki kaplje spremeni v kristale, surovo žge po fondih' in ljudeh in seje med nasipe in kanale modrosti grenko sol in sladki greh. Slanica z njim gosti se, bliska, čisti in plivka čez obline bosih nog žena in mož solinarske družine. Bilo je to na veke od davnine. Zdaj ptice, nepoklicani kronisti, nad njimi pišejo svoj nekrolog. ///. Spomin Še ostrokrile vzletajo breguIje* nad solno polje s pustih nabrežin, tako iz že pozabljene šatulje uhaja na minuli čas spomin, kako so šli. kot z Noetovo barko, otroci, moški, ženske in živad iz mesta v solno hišo samotarko za vse poletje vroče domovat. Harmonika v nebo leti s palube, lovi jo smeh otrok in lajež psov. Starejši mislijo na solne kupe, mladost bolj na poljube kot na sol, ki vendar vsem do svetega Jerneja" bo kruh in um, pokora in trofeja. IV Vetrnice Veselo vetrnice se vrtijo, velikodušno sonce-gospodar poziva na ljubezensko gostijo vodo in veter nerazdružen par. Med njima so prečudovita stanja dotikanj, božanj, milili ljubkovanj, napor nenehnega zapeljevanja, visoka pesem čutnosti in sanj. Ko on zbesni in jo surovo biča in ona se upira z jezo pen, ju skupna slast trpinči in veliča, da njena muka sta in čudež njen. Njun zgled in vse ljubeče se dvojice slave v solinah mrtve vetrnice. UTliRATURA Rast 6/2001 * bregulje ptice, podobne lastovicam ** Sv. Jernej zaščitnik solinarjev v Igra * maestral zorenje soli Avgustovsko popoldne, ko sol raste najugodnejši veter za in jo na kupe sili maestral, * zabliska kot najžlahtnejši kristal v dekletu prvo nežno sladostrastje. Pripravljena, da na poziv prestopi v odraslost žene vznemirljivi prag, pod noč gre z njim, ki ji je ljub in drag, uživat raj v razpadajoči lopi. In pljuska val in zibljejo se čigre v veselem ritmu pranagonske igre na kodrasti povrhnici voda. Tako brez angela ljubimca dva spoznata evangelij razodetja in krik krvi in v njem prastrah spočetja. VI Galeb Med travami obležal je galeb. Nič več ponosen ne visok ne lep. Nad koncem, zdi se, je celo osuplo njegovo belo prej, zdaj sivo truplo. Minuto molka zbrani so nad njim tovariši njegovi mu v spomin molčali, potlej so z vreščečim krikom ušli od smrti k jasnejšim vidikom. Leži razpadajoč med biljem trav z očmi teme, s polomljenimi krili, za zmeraj brez poletov in višav. Le voda, žrtvovana za odpad, iz mrtvega kanala k njemu sili kot sestra, ki ji je umrl brat. LITKRATURA Rast 6/2001 vu Fešta * maone in bracere - ladje za prevoz soli po kanalih ** kanal Odorika - glavni kanal v Sečoveljskih solinah Ne vozijo maone in bracere* po Odoriku'* lovor do skladišč, povešene Jernejeve bandere nič ne vedo za vsakoletni blišč končane žetve, ne za dan plačila, ko sveti je Jernej, patron solin, pri plesu pupam drzno dvigal krila in s fanti pil kvartin ga na kvartin. Mini! čas dela je in čas užitka: na belih fondih izgubljena bitka, na temnem hribu tuji konjenik. Oropan slave in časti svetnik solinarjev končuje stare fešte **» forešti - prišleki in zre odsotno v zmedene fbrešte. **" Vlil Sohe * zorno ročna črpalka **gavez grebljača za pobiranje soli ***tamporini cokle solinarjev Neznosna žalost hodi po solinah in išče zorne, * gavre, ” tamporine, *** duh prednikov po hišah v razvalinah, svet neke male slane domovine. Bil last je dožev, kraljev in cesarjev, ljubezen revnih, čar za tuje trge, zdaj ni nikomur mar, kot daje garjev in ga je bog nekrivega zavrgel. Semkaj se vračajo le zveste ptice namakat v znano vodo perutnice in gledat čudo - sohe iz soli. Tu so kot kakšne duše zablodele ali prikazni mitske obsedele v grozljivem molku, ki v nebo kriči. LITERATURA Rast 6/2001 IX Molk Molčijo zapuščeni kavedini, molči zaskorjena, nežeta sol, molči častitljivi gospod Tartini solni pisar, le Beppo, sin njegov, znan kot veliki mojster violine, igra svoj Vražji trilček dan in noč. Čist ton gre kot tolažba čez soline in kot odmev na slavo od nekoč. Ah. mnogo, mnogo več! Sonate note igra s Tartinijem hudobec vražji, da bo solinam njihov konec lažji, ko bodo odvrgli gavre in palote," ko spod nasipov butne val in brž ko se v posmeh vsemu ulije dež. X Dež Dežuje. Vse noči in dni dežuje. Že celo leto kar naprej dežuje. Že celo večnost zdržema dežuje, a dež za rast ni in ne osrečuje. Dežuje kot po dolgi dobi suše na fonde in nasipe, sol in sanje, na roke in oči, na čiste duše ljudi, na čase zdajšnje in nekdanje. Dež. Dež. Rob med nočjo in dnem se staplja v pepelnato sivino. Vsaka kaplja kropi mrliča milo solno polje. Nihče ne priča zanj, čeprav vsak vidi, kako se samo, slično Atlantidi potaplja in drsi od nas v vesolje niča. LITERATURA Rast 6 / 2001 * Tartini, oče Giuseppeja Iieppa violinista, ki je bil v Piranu visok beneški uradnik, solni pisar ** - leseni ploščati tolkači za zbijanje petole Stanc Pevec DUŠE MR TV/ H PESNI KO V II MiRATURA Rast 6 / 2001 Nekje bi moral biti svet, kjer duše vseh mrtvih pesnikov so skupaj zbrane in zraven njihove oboževane pa sodi, ki ne puščajo od suše. Pred vsemi bi domačim v roke segel, jim skupaj z muzami predstavil Sonki in gledal, kaj porečejo, ko zvonki njen smeh bi naokoli se razlegel. Več tujih mojstrov vame bi strmelo: "Kako da v pesmih vedno si čemeren, nesrečen ob tako veseli ženski? " "Saj so me brali!" sapo bi mi vzelo, da moral bi pojasniti Prešeren: "Kolega namreč pesnik je — slovenski. " ŽALIK ZENA / Ko vse je posrebrila, darežljiva od prevelikega razkošja, tuna vso noč na čudež gleda iz tolmuna, kjer se po delu kopa sramežljiva. Ko mesec osvoje Američani in prvi človek smešno poskakuje, s puščavskih tal se samo prah dviguje. Kako je pust šele na temni strani! Kar lep čas, preden sva se zaljubila, sva kot prijatelja se spoštovala in zase v drugem vedno kaj odkrila. Prijateljstvo dalj kot ljubezen traja. Odkar sva tudi midva to spoznala, obema žal je, da sva šla do kraja. n Ko boš umrla, znova boš rojena, samo da zdaj iz moje bolečine in boš živela kakor Žalik žena naprej nedosegljiva vrh planine Slane Pevec v samotni koči iz besed kot bruna neotesanih, temnih kakor voda, ki roka jo zajame iz tolmuna; besede moje tvoja so usoda: ne polakirana s ceneno hvalo, kot je iz vljudnosti spodobna ilama, ne kakršnii si se poznala sama in ne kot te je videlo zrcalo - kot sem te videl jaz, edino taka ljudem naprej sijala boš iz mraka. ŽALOSTINKA ZA SLEHERNIKOM Odhajamo, Odidemo za vedno. Zakaj zapuščamo ta naš edini svet? Izgubljati ne časa ne besed o tem se marsikomu ne zdi vredno. Vprašanje name spušča strop, a ker odgovora nihče ne ve na cesti, pod jezik mrtvim gledam, če odnesti ga kani jo kot zadnje breme v grob. S prijatelji, ko vino sili v glavo, objestni stavimo nemalokrat, da pridemo od tam se obiskat. A je doslej že vsak izgubi! stavo. Ljudje smo šele v mali šoli sveta, a tudi od živali in rastlin, ki tu so iz zaraščenih davnin, odgovora ne bo nikdar nikoli. Nemočen se v nebo ozrem, da moj izbor je kar najožji. Čeprav v odgovor ni uprt prst božji, na dlani vidim ga, ko se zavem, da vsak nas zadnji cilj je brez imena in me po nepotrebnem bega, saj lepša kakor čili ie pot do njega, tako kot cvet je lepši od semena. Slepimo se, da je živeti vredno, dasi nikdar ne bo kaj prida svet, LITERATURA saj kamorkoli brez besed Rast 6 / 2001 odhajamo - odidemo za vedno! Janez Kolenc PESNIK PIŠE L Pesnik piše, rešitev sveta. Mrak pod oknom, mirno stoj in sa Intiraj. Rojen je rešenik. /n zvezdice božje in murni in veter in nekoristni ob počečkanem papirju. Čakam rešilca, da me bo odpeljal na pregled normalnosti. Morda sem nevaren v tem času, ko trošijo denar, jaz pa v pesmi kot v kruhu živim. 2. Grm na hribu v polmraku kot pesnik stoji in pripoveduje tišini, rastoči travi, da ga samota plodi. Otroke v življenje po vetru prši, saj krila imajo in v upu plavati znajo in v vetrovi pesmi iščejo, iščejo, da se polože in drhtenju zemlje svojo rast prepuste. 3. Danes sem ogenj, ne morem goreti. Danes sem pesem, v’ struno sem vpet, ne morem brneti. Danes sem veter, LITERATURA Rast 6/2001 pa se ne morem dvigniti s tal. Danes je danes, jutri bom morda v bogve kaj vse 538 za prazno izžet. Janez Kolenc PESNIK PIŠE 4. Vse izgineva v brezsmisel kot v lužo. Dan se utaplja, pogrezam se z njim. Mračnost me vleče nečemu v objem, ki me že živega vleče pod rušo. Lažje resnica, resnica je laž. Dan je pokoren, upognjen strežaj megli, ki zdaj je, prihodnost, nekdaj, česar zdaj nimaš, to le imaš. Sveče spominov v brezdušje gorijo, nekaj prhni, iz mraka duši. Smreka iz megle še z vrhom želi, kremplji pa njeni vrh že lovijo. 5. Tulipan cvete v mračnem hladu. Dež, dež in nebo nizko tako, iz njega pa niti poltema, stara ženica, brundajoča napev, napeve si plete. Španski bezeg je grozde napel in v hladu otrpnil. In sadno drevje s popjem odeto. Kopriva ob plotu le raste sproščeno. Biti pekoče živ in raste! boš sredi kopriv! Metulj od nekod pijano leti in se lovi, pade, se zgane in sem in tja po luži veter ga ziblje. LITERATURA Rast 6 / 2001 Pomlad je tu, polna luž in prevar in vlažnega medu. 539 Svetlo hrbtenico imaš, polno svetilk in elektrike. Vezalke v njej ti vežejo žile na sonce, ptice v njej so ostre, in kadar letijo narobe, v nasprotno smer, skozi srčnico, je ostrina hrapava in te pesek srka s svojim temnorjavim pogledom. Skozi srce ti valijo kocke ognja, ko je noč vsa ržena in preluknjana in zeva lačna bližina iz nje in se v njenih porah nabira sok dneva, kajti samo dan in noč imaš v hrbtenici, samo svetlobo in temo, ki jo tja zapičijo ob rojstvu. Vmes kri odteka oljkam in olje v njih je red zahajajočih ozvezdij, ki imajo nebeško polt. Samo dan in noč imaš, svetlobo in temo in helikoptersko srce, ki preletava ovinke in ceste, prah na njih, pomarančevce, ki gostijo ogenj iz korenin in gorijo v oranžne plodove. Samo dan in noč in helikoptersko srce, ki išče. IJTI-RATURA Rast 6/2001 Daleč je do spenjenih s trže nov, do krhkega stekla, ki ga skrivaš za skorjo. Ne poznam te, nikoli te nisem, listov čajevca, ki si jih zdrobila v drobtine, tudi ne. In tvojih steklenih ustnic, s katerimi drsiš po robu skodelice. Kot da nekaj skrivaš v čajni škatlici. Zakaj imaš zmeraj drugačen okus? V ISTEM UŠESU BOVA SPET ZALJUBLJENA Midva pa, gola kiparja, oblikujeva spirale in grejeva zvoke v ušesu, z glavo naslonjena na mehke pljuske bakra, ko atoli dvigajo kristalne bradavice in prebadajo gladino, ko valovi brusijo morje do drznih pečin in se iz penastih solz ločujeta voda in so/. Toda naju ne ločijo. Ne loči naju tok orkestra, ki igra, ne loči sila, s katero kali svetloba skozi zemljo, tudi bučanje ne in trenje vetra, ki gnete obalo. Tudi ko naju bo nekoč trava prekrila, LITERATURA naju ne loči, Rast 6 / 2001 ker bova takrat skupaj rasla iz zemlje. 541 Pri isti korenini se bova začela, David Bedrač v istem telesu končala in eno samo uho ho najino in ena sama glava, s katero bova ležala, naslonjena na mehke pljuske bakra. NEVIHTE V MENI PRIŽIGAŠ Nevihte v meni prižigaš, ko se moje zenice lepijo z nebom in trava zeleno teče po travniku, da dobim občutek morja v očeh, kjer te zvočno raztapljajo bliskoviti nagibi himne, kjer so tvoje oči kot magnetna tona, ki se ugreza v globoko oprsje travnika, kjer se najini zenici ukrivljata preko dežja in za hribom prižgane skorje pilijo vonj sveže spiljenega cvetja. Nevihte v meni prižigaš, ko se moje zenice lepijo z nebom in morje teče po gladini, da dobim občutek travnika v očeh, kjer te slano raztapljajo silni kilometri valov, kjer imajo tvoje oči toplo zrklo, ko se potapljaš v globoko žrelo soli. kjer najini zenici dežujeta in svetilke v koralah svetijo LITERATURA oddaljenim čarobnim barkam. Rast 6/2001 Matej Krevs NOČ Za modrimi vrati obzorja ugasne luč. Zlovešče zaškrta stara ključavnica; v deželo vstopi noč. Mesec in zvezde. V ribniku se mrzlo bleščijo; trepetajo srebrne ribe in zlati srp žanje črne oblake. Včasih zaveje veter čez temačne hribe Pust in hladen je čas do svita. SNEŽNA KNJIGA Gozdovi že rumeni so od časa, kot star oguljen ljubezenski roman. Jesen za listom list iz rok odnaša; ko pade sneg, bo bela slednja stran. SLUTNJA Sonca sij, mrtvaško bled. Veter smuka velo listje. Na porumeneli svet zgrinjajo se senčne lise. Pust in temen gozd se zdi, v krošnjah ždijo črne ptice. Zvon žalobno se glasi iz oddaljene vasice. V ribnik kamen zdrsne tih; mir skali se v globini. Na zasanjani gladini zamiglja zlovešč privid... PEŠČENA URA Nenaden obrat. Usodni zasnutek. Navidez za hip vse obmiruje v popolnosti. A le za trenutek in že se podoba tiho razsuje in njena usedlina v neznano zdrsi. Skoz tenko uho, ki dnu prisluškuje v želji, da izve, kaj se spodaj godi, nenehno nova vsebina potuje, tako, da preteklo sproti zasipa in ji ne pusti, da prosto zadiha. Samo v spominu lahko oživi, LITERATURA Rast 6/2001 zazdajpa ostaja nedosegljiva, dokler ne postane vse zgodovina 543 in se podoba zopet cela zazdi. JAVNI ZAVOD BOCiHNŠPLKK Šmartno pri Liliji NEPTUN (avtor neznan) UPOV DREVORED Guillaume de Lorris ROMAN O ROŽI Prevod: Janez Menart ROMAN O ROŽI Opaznejša francoska književnost je začela nastajati nekako po letu tisoč. Sprva je bila pisana v romanšči-ni, to je v jeziku, ki bi ga danes lahko označili kot jezik na pol poti zmerom hitrejšega razvoja iz, latinščine v sodobno francoščino. Tako kot sam jezik se je v prvih treh, štirih stoletjih novega tisočletja nenavadno hitro razvijala tudi književnost, tako po številu del ko po zvrsteh. Te so skozi vse to obdobje prehitevale druga drugo, ne da bi pri tem povsem odrinile v pozabo že ustaljene in prehitene vsebine in načine pesnenja. Tako so se v kratkih treh stoletjih druga za drugo zvrstile pesnitve o junakih iz časa Karla Velikega, romani ( epi) o vitezih okrogle mize kralja Arturja, romani o križarskih vojnah in o antičnih junakih, ki sojih križarji s svojih pohodov prinesli v francosko zavest iz Bizanca in z. Jutrovega. V tem hlastanju po zmerom novih vsebinah in slogih (lirično poezijo naj zaradi preglednosti pustimo ob strani) je po letu 1200 zaživela tudi tako imenovana “alegorična” pesnitev. V tej zvrsti je najbolj zaslovel “Roman o Roži”. Alegorija je literarna zvrst, v kateri kot ljudje govorijo in delujejo tudi ideje, čustva in celo pojmi (na primer: Svoboda, Sreča, Pravica, Usmiljenje zato jih tudi pišemo z vcdi-ko začetnico kol osebna imena). To poosebljanje, ki alegoričnim likom daje človeško podobo, delovanje in čustvovanje (za kar že gre), nikakor ni poenostavljanje zadeve, temveč prav obratno: cilj alegorije je v tem, da z, izbranostjo budi pri bralcu radovednost in prefinjeno občutje. “Roman o Roži” sestavljata dva dela; prvi obsega kakih štiri tisoč petsto verzov, drugi pa nekaj nad osemnajst tisoč. Prvi del je napisal pesnik Guillaume dc Lorris okrog leta 1230, nadaljevanje in konec pa petdeset let zatem pesnik Jean de Meung. Lahko bi rekli, da gre pravzaprav za dvoje del, ki pa obe govorita o ljubezni, a z dveh različnih vidikov. De Lorrisov začetni del je alegorično prikazan slavospev dvorske ljubezni pesnika, ki premaguje zapreke, da hi prišel do svoje ljubljene dame (Rože); drugi, de Mcungov, daljši del pa je posmehljiva in zajedljiva satira na dvorsko ljubezen in družbo, ki jo je gojila. Tu se začne Roman o Roži. Veliko misli jih, da sanje le trače so in prazne marnje, vendar je sanjati mogoče stvari, ki niso hedastoče, ker jih potem potrdi čas. Za to mi je prav lep dokaz pismar, Makroh imenovan, ki ni zametaI smisla sanj, saj nam popisal je prav on, kar sanjal je kralj Scipion. Kdor misli, da je bedarija verjeti, da se iluzija iz sanj potem res uresniči -naj zanj bedak sem pri tej priči, saj jaz prepričan sem do dna, da sanje so napoved zla in dobrega prihodnjih dni, ker to, kar p sanjah se zgodi v podobah skrivnih, to potem zares se dogodi ljudem. Ko sem dopolnil dvajset let, ko Amorju ves mladi svet plačuje davek, sem nekoč šel v posteljo kot vsako noč in trdno in globoko spal. Takrat se v snu mi odigral je bajni sanjski doživljaj. In p tistih sanjah ni tedaj bilo ničesar, kar se ni zares zgodilo v teku dni. Zdaj pa naj v rimah vam povem te sanje, vam in vsem ljudem, ker to mi Amor narekuje. In če me kdo od vas sprašuje po tem, kako imenovan zdaj tu začeti bo roman, povem: to bo “Roman o Roži ”, ki o ljubezni milo toži. Snov lepa je, na novo peta. Daj Bog, da bi lepo sprejeta bila od nje, ki njej jo pojem: od nje, ki vredna je po mojem ljubezni tolikšne, da gre ji roža vrtnica ime. Guillaume de Lorris ROMAN O ROŽI “Roman o Roži” je najbolj znana in najboljša alegorična pesnitev vsega evropskega srednjega veka. O tem pričajo že sami rokopisni prepisi, ki se jih je iz časov pred iznajdbo tiska ohranilo nad 300 primerkov, medtem ko je od drugih romanov ostalo le nekaj ali kvečjemu nekaj desetin prepisov. “Roman o Roži” je dvesto do tristo let bila najbolj splošno brana knjiga francoske književnosti; njene vplive in sledove najdemo v delih domala vseh piscev do konca renesanse in celo do romantike. Tu v izboru objavljamo prevod dveh odlomkov iz. prvega, de Lorri-sovega, dela pesnitve, začetek pesnitve in opis poosebljene Starosti, ki jo pesnik vidi upodobljeno na obzidju čudovitega vrta, preden najde skrivna vratca in zaide vanj, kjer potem vidi in sc zaljubi v prekrasno damo v podobi Rože. Odlomek o Starosti je zanimiv med drugim zato, ker je skoraj zagotovo vzpodbudil poznejšega pesnika ITanvoisa Villona, daje napisal svojo izjemno pretresljivo pesem “Tožba lepe orožarke”, ki govori o minljivosti ženske lepote. Janez Menart LITERATURA Rast 6/2001 Takrat sem sanjal, da je maj — pet let in več je od tedaj — da, bil je maj, ko vse cvete, in od ljubezni v sreči mre, čas, ko prav vse se veseli, saj ni ne grma ne seči, ki v maju ne želi blesteti in z novim listjem se odeti. Se gozd, pozimi obleten, je spet vse bolj in bolj zelen; še sama zemlja je ponosna, da vsako jutro je spet rosna in da vsa beda, ki vso zimo jo je trpela, zdaj je mimo: tako zelo si je povšeči, da hoče lično se obleči v obleko mično, kar se da, ki barv sto in sto ima, iz trav in rož belo sijočih, zelenih, modrih, vsemogočih, ki vanje pražnje se obleče vsa polna samovšečne sreče. In ptički nemi že ves čas, dokler sta vladala jim mraz in zima, so zdaj v zornem maju začeli zopet peti v gaju od sreče, ki je je srce tako prepolno, da od nje ves svet bi radi prebudili. Tedaj se slavec peti sili čim lepše zna in čim glasneje. Škrjanček obletuje veje, za njim vrešči mlad papagaj. In slednji mladi par tedaj, ker vesna mila je in lepa, zaljubljena poznanstva sklepa. Res trdosrčen je, kdor v maju, ko sliši ptičke peti v gaju tako milobno hrepeneče, še sam v ljubezni ne vztrepeče. (Verzi 1-84) STAROST Naslednji lik je lik Starosti. Za pedenj manjša kot v mladosti, zdaj starka je, vsa zgrbla vase, vsa druga kot nekdanje čase. Se jesti sama več ne zna. Lepota njena je prešla. Prav bedna, stara je sedaj, uvela, siva kot le kaj in videz njen odvratno grd. Guillaume de Lorris ROMAN O ROŽI Bila bi prav neznatna smrt, če hi umrla, saj telo izžeto je tako zelo, da skoraj že nič več ga ni. Obraz ves gladek svoje dni ves rožnat in mehkobno bel je zdaj poln gub in ves uvel. Iz uhljev dlake ji srše. Zgubila je že vse zobe, prav res noben ji ni ostal. In sploh vsa polna je težav. Brez palice ali opore, še pednja stopiti ne more. Čas, ki vse dneve in noči in brez prestanka te hiti in ki uhaja nam tako skrivaj, da se nam kaj lahko zazdi, da se ves čas ne gane, čeprav nikoli ne obstane in venomer tako beži, da našo misel prehiti, da sploh zgrešimo zdajšnji čas — kot modreci učijo nas — saj prej, kot v misel ga ulovimo, že trije so trenutki mimo; Čas, ki se tek mu ne utrne, ki teče in se več ne vrne, kot teče voda v nižji kraj, a nikdar kapljice nazaj; Čas, ki še jeklo ni mu mar, ne jeklo ne najtrša stvar, saj vse uniči in razžre; čas, ki ves čas spreminja vse, ki vse rojeva, žene v rast in znova vse peha v propast; ki je postara! dede naše, cesarje, kralje, velikaše in ki postara tudi nas, če smrt ne pride prej kot Čas; Čas, ki postara vse, je Njo postaral že tako zelo, tako zelo, se meni zdi, da zanjo več pomoči ni, ker vrača se spet v dni otročje, saj ob vso pamet, ob vso moč je, živeča od skrbi prejete, kot eno leto staro dete. (Verzi 339-394) LITERATURA Rast 6/2001 Andrej Lutman £NO//IPNO NARAŠČANJE BESEDI LITKKATURA Rast 6 / 2001 Glasnica in glasnik sta izbrala primeren kraj v kotlini med gorami in griči za sušenje perila. Vlažen vetrc je vel skozi grape in prek sedel, za katerimi seje širilo obzorje. Ni obetal kaj posebno hitre suhote, pa sta se s pogledoma sporazumela, da bosta še sama prispevala k hitrejšemu in temeljitejšemu izhlapevanju iz tkanin. Razšla sta se se v svoji smeri - enovita /r.vebnost angelsko /'ihto /jripiha — in pričela iskati snovi za namena, ki sta ju že davno določila. Glasnica je izbirala določeno vrsto smole, s katero so bili iglavci v tistih krajih silno radodarni, glasnik pa je povzročal poke in pokljanja z vlačenjem odmrlih vej na kup. S svojima početjema sta prečesavala področja okrog mesteca, ki jima je včasih nudilo prav prijetna doživetja, včasih pa ju je tako stogotilo, da sta ga zapuščala in odvračala vse svoje misli čim dlje stran od njega in njiju. A misli so jima vedno znova in znova zagospodovale in ju sklicale na trg, ki je bil sredi mesteca, zraven jezera, med vhodom v veličastno votlino in izhodom iz mesteca. Takrat sta se bila sesedla na klopco, se objela, zaprla oči in pustila podobam, da soju prevzele in omotale s svojimi presenetljivimi liki, risi in obrisi. Uspevalo jima je, da sta združevala gospodovalne misli in sveže podobe v pokrajine brezkončnih pripovedi. Gojila sta nagnjenje do spletov besedi in zapletov, ki sta jim komajda sledila. Preden sta bila zaprla oči, sta nekaj časa zrla po gladini jezera, pa pod njo, in ob zapiranju oči sla bila jemala pod veki nekaj liste svetlobe, ki jo je jezerska gladina in njegova globočina širila naokrog. Združevala sta se bila tako močno, da nista ločevala med njeno in njegovo pripovedjo. Postali sta njuna zapoved po spletanju teles, po prepletanju misli, po pletenju enovitega okolja, ki sta mu pripadala. To okolje ju je srkalo, ju včasih tako prevzelo, da ga nista bila več prepoznavala za svojega. Tedaj sta se sporazumno razdvojila, da sta ga vsaka in vsak zase in drug za drugo raziskovala, ga dopolnjevala z lastnimi opisi in samosvojimi dogodki, pa se spet sešla v objemu ter pregledala zaseženo in po svoje pridobljeno. Skupaj ju je spihalo prepuščanje vetru, ki je pihljal v eno mero in v vse smeri. Na dnu kotline sta zložila predse dišečo smolo in debele veje ter preusmerila pozornost na sapo, ki jima je prihajala iz ust. Združila stajo v poljub, v silen tok sline. Prepoteni telesi sta se pričeli božati, oboževati in (/?otnja kot ohlapna moč angelska) do notri stikati. Ni se jima bilo potrebno slačiti, saj sta premočena oblačila bila odložila že pred domenkom, da jih posušita nad izbrano kotlino. Pričela sta se piti, skozi pretakati. Bosi nogi sta se jima ugrezali v vlažno zemljo, večerno nebo ju je gostilo z. iskromet-nimi zvezdnimi zvezami za prihajajočimi nevihtnimi oblaki, da se nista več ločevala; le še zlivala prek sebe in zalila okolje s svojimi stoki, z nihanjem in radostnim nehanjem. Zadržala sta svoja osebna svetova, se za špranjico potegnila narazen, daje mednju lahko prišlo še nekaj tujega. V preseku njunih teles sta naredila sveti prostor izločkom časa, ki ju je določal. In znova sta od presenečenje zastrmela z osuplostjo in grozo nad tokratnim plenom. Bil je bel in bila je črna in bilo je mimo, ko sta si izmenjala vse njihove barve. Tujek je žarel in sklical tujko, ki ga je določila iz okolja v mestu, kamor so se bile vračale žanjice nastajajoče noči. Tujina njunega presečišča ju je Andrej Lutman KNO HIPNO naraščanji; bisldi LITERATURA Rast 6/2001 znova osupljala in jima bila v vnovično vzpodbudo, da sta si šla šc bolj narazen in še dlje od sebe. Kakšna je njuna najširša tujost? sta se zaprašala ob vnovičnem zbližanju. In špranja jima je bila vhod v votlino za jezerom, med trgom in nočjo, med prahom ter pragom zadnjih vrat, ki še vodijo v svetlobo. Videla sta se, kako koračita iz votline v sončno jutro, kije naznanjalo hrupen poldan njunih svetlih valujočih teles. Tudi tokrat jima je uspelo priklicali iz odnosa dovolj snovi za tisti čas, ki pride, ko ga najmanj čakata, kiju tako obsede, da obsedita na klopci, objeta, zaprtih oči, predana sebi in tujemu okolju, ki si ju lasti. Iz tujega v tuje, od sebe k njima ter čez prek in preko in še čez sta se namenjala. Zmenjena sta bila s popotnikom, ki je bil prijahal na kobili do steze, vodeče v hribe, tam razjahal in se peš napotil proti planjavi sred kotline. S seboj je imel popisane in porisane kose voska, ki se ga je namenil metati v ognjene like in zraven kričati natančno določene glasove. Da zaleže! je hotel. Da mu spremeni namembnost in ji zagotovi približevanje, seje bil nameril nadse. Jima je prihajal nasproti kot mnoge druge sohe, ki sta jih izvabljala iz svojih presekov, da sta si sploh lahko pripovedovala o sebi in lastnem. [Prepoznavala sta njegova klatenja in jih pripoznavala za svoja, vedela sta za njeno stalno nudenje sebe, ko gaje čakala v svoji samotnosti... pričakovalka. /Vačin ongelke »ato /ekne angelu. Ko je ob kolovratu preživljala svoj čas, spletala niti za mrežo na šahovnici, po kateri je premikal kipce, se čudil njihovi razporeditvi in tkal prerazporeditve, dajo doseže v siku. In ko sta se jima spet odprli očesci, sta se ugledala: kot za vedno zalepljena v potu in izločkih spola, kot zmeraj željna novih poti za sprotna prekljanja in kosmatenja, kot znova godna za vnovično pripoved o njuni zapriseženi gazi v ris. Prašni nogi sta spodvila podse, se rahlo razmaknila, pretegnila in zavzdihnila. Predala sta se že zadnjemu opravilu, ki sestavi njun namen. Na jezerskem bregu sta izbrala primerne kamne za krog, ki zadrži žerjavico in pepel, da bosta zmetala notri še lanski krompir, ko se nažvečita dobro zapečenega kobiljega mesa, ki se jima je bližala, noseča popotnika s svojo nakano po njej, ki jo je že snubil, čeravno še ne spoznal. Vedela sta, da jo sam sebi zakolje, da sam postori všečno dejanje, ki ga odveže nadaljnjih popotovanj, nadaljnjih viteških klatenj in kolovratenj proti vratom med drevesnimi debli. Ko sta zložila kamne v krog, je pričel z. zlaganjem vej v grmado. Tako nastali stožec je zabelila s kosi močno dišeče smole. Oddaljila sta se in od daleč opazovala gmoto, ki ju je spominjala na slabo obrane kosti, za katere se drži še prav slastno meso. Mestece je postajalo mesto, saj je sonce prebadalo nočne like s svojimi vitkimi žarki in jih spuščalo. Niti ni bilo več toliko sledi močne nočne nevihte, kije resda navlažila okolje in postorila, daje bil boj z vlago krutejši in je zahteval precej naporov, a je svežina, ki je vela iz novega dne, določila nove in še iskrivejše dogodivščine in vrata za njih pripovedi. /Jitka ima /oliko omamnih /»ožnosli. Glasnik vzame kristal, ki je glasnici služil za posebna zažiranja, in ga naravna na sončni kot, da žarki švignejo skozenj proti presušenemu mahu, ki gaje bil prinesel s stropa votline ob trgu za klopco. In vzplamti grmada v zublje proti nebu, kjer se prične sušiti perilo, kjer se začno dimiti podobe, kamor se zapletejo niti pripovedi, ki je niti zmaj ne razume več, kot je potrebno. Bariča Smole PRIMER FRANCA P. LITERATURA Rast 6/2001 Gasilec Franc se je največkrat počutil, kot da ga ni. Če bi kdo zares hotel vedeti, kako je, bi rekel samo, da je prazno. Njegovo delno neobsta-janje so opazili tudi drugi, hodili so mimo njega, kot da je senca, samo z rahlim namigom glave so kdaj pa kdaj dali vedeti, da je v njihovem prostoru in času. Zares živ je bil samo takrat, kadar je zatulila sirena, ko so zapeli telefoni. Takrat je bil prvi nared, najhitrejši je bil in najbolj spreten. Bil je gasilec s srcem. Že od majhnega je vedel, daje to njegovo poslanstvo. l iste noči, ki je sledila dnevu očetove smrti, se je prvič stisnil k bratu, prvič je začutil toploto drugega. Nerodno sta se prijela za roke in opazovala črn, smrdeč dim, iz katerega so se na trenutke pokazali zublji ali pa so pod veje stare hruške šinile isti. Oče je izdihnil sam v stari hiši. Spominjal seje njegove sobe: razpok na stropu, stare peči, iz katere seje ob redkih dneh, ko mu je uspelo zakuriti v njej, kadilo, nastlanih tal, postelje v razmetani sobi. In kupa odej in plaščev nad očetovim trupom, njegovega rumenega obraza, kislega vonja, ki je vel izza duri. Njega ne, ni se mogel spomniti ne njegovega obraza ne glasu. Menda mu je od majhnega nosil jed; ko je mati odložila žlico in je starejši brat začel odnašati posodo, je vzel obrabljeno pločevinasto skledo z oskrbljenim obodom in vanjo naeokal ostanke. Materin široki hrbet seje zgrbil, vedno je ob takih priložnostih videl samo njegovo gmoto, nikoli obraza. Tiho je pristajala na to, da hrani očeta, morda je celo namerno kuhala več, kot je bilo potrebno zanjo in oba sinova. Bajti, v kateri je ležal bolnik, se je na široko ogibala. S svojim širokim križem je molče jadrala okoli vogalov, bila je velika, večja kot hiša. Tistekrati, ko so jo opravki zanesli k podrtiji in je senca njenega telesa zamračila line, se je skoznje zaslišal raskav očetov glas: “Prašiča, ne boš dobila, kar iščeš. Le oprezaj, brenta, skrito je, da ne bo nikoli odkrito.” Previdno se je spuščal po blatni, komaj izhojeni stezi od nove k stari hiši. Kljub temu je mnogokrat padel in takrat je bolniku v postelji lahko pomolil le tisto, kar ni bil raztresel. Izpod kosmatih lic na umazani blazini so se takrat usule kletvice. Včasih se je izmuznil v klet, daje na natego iz soda v plastenko pretočil nekaj vina. Ob takih priložnostih so se mrke oči v postelji zasvetile, bolnik je segel nekam med plašče in mu dal jurja. Tiste jeseni, ko je umrl, je, držeč plastično cev v ustih, preveč potegnil. Vino mu je steklo po grlu, grgralo je po njegovem goltu, vendar cevi ni upal izpljuniti. Goltal je kislico, dokler mu nekako ni uspelo pretisniti cevi in je na konec lahko podstavil lonec, ki ga je bil pobral v veži, in seje njegovega dna še držala prežgana jed in seje pijača penila vanj. Po ozki stezi je lonec postajal vedno težji, komaj seje pretisnil v bajto. Moral je pijačo potisniti očetu v roke, kajti ko seje zbudil v vznožju njegove postelje, je bila posoda prazna, pivec pa je mirno smrčal. Mukoma seje dvignil in se splazil iz bajte, v noč. Ko seje potihoma pritipal mimo materine sobe, je skupaj s pramenom luči izpod njenih vrat prigrmelo: “Jutri greš za ves dan na Prežo. Da mi pograbiš vso mrvo in jo Bariča Smole PRIMER FRANCA P. pripelješ domov do mraka. In ne hodi na južino!” Olajšanje zlezel v posteljo, kajti izgovorjena kazen je bila boljša od grozečega molka. Do tretjega leta ni govoril, šele ko je šel brat v šolo, je od njega začel pobirati besede. Vse do tedaj je vprašanja in odgovore prebiral samo iz kretenj in gibov. Laz na Priči je bil daleč od doma, dolg in strm. Do mraka je zgrabil samo tretjino, od vina je bil omotičen in slaboten. Utrujen se je zvil v klobčič pod grm in v hipu ga je vzelo. Naslednjega dne je grabil brez hrane, le vodo je pil z bližnjega kala. Za šolo ga ni skrbelo, tudi med otroki je bil sam in je hodil tja le zato, ker seje bal Nje. Ko je prišel v nedeljo domov, so materina spuščena ramena nad štedilnikom molčala. Potiho si je odrezal peto kruha in odšel v kamro. Spal je do večera. Naslednjega dne je bilo prvega in poštar, ki je očetu prinašal pokojnino, je prisopihal do vrat. To se do tedaj ni zgodilo še nikoli, saj mu je oče strogo zabičal, da mora denar prinesti naravnost v staro hišo. “Mislim, da je umrl,” je zapiskal in se sesedel na klop za mizo. Mati si je počasi obrisala roke v predpasnik, na dolgo je potegnila dlani po bokih, nato je mirno natočila glasniku Šilce. “Teci po teto,” je nato ukazala mrzlo starejšemu bratu. Franc je strmel v njeni roki, beli jadri, ki sta se zložili na mizo in obmirovali. Potem so pripeljali rakev, samo denite ga noter, je rekla, nič umivanja, kaj pa še, ta obleka bo kar dobra za v zemljo, je sekala ukaze pogrebcem, nikamor v vežico, na mojo domačijo seje priklatil v njej, pa naj še odide tak ... Ko so sosedje ob zori odšli, je začela znašati za hišo cunje in pohištvo in torkovo jutro je pozdravila z velikim kresom. Takrat sije Franc zaželel, da bi bil gasilec. Ogenj je bil lep in svetal in topel. Razsvetljeval je njen obraz, lica so bila obarvana, žarela so kot nikoli dotlej. Tako so žarela tudi njemu, ko je dobil gasilsko odlikovanje. “Na pomoč!” je odmevalo v njegovem srcu, vendar je bil to tokrat le gasilski pozdrav, radosten in poln zavesti, da živi. LITERATURA Rast 6/2001 Mačke Jedilnico je od kuhinjskega dela ločil le kovinski pult, v katerem je bila zataknjena steklena polica, na katero so srale muhe. Jedilnik je bil preprost in enoličen, vsakdo je natanko vedel, kaj bo za malico katerega dne v tednu. Nekaj čorbastega z malo mesa, s plavajočo maščobo na vrhu, z okusom po plesnivem prežganju. Kuharica, ženska debele kože, ni več slišala pripomb jedcev. Enakomerno, počasi je drsela s svojim mladim, oblim telesom med velikimi plinskimi štedilniki in koriti iz nerjavečega jekla. Naročala je napol pripravljene surovine, pakirano korenje ali zmrznjeno testo, če se je že odločila, da bo dolgočasni jedilnik popestrila s sladico. Večino časa je preživela v prostorčku za kuhinjo, nekakšnem hodniku med umivalnico in shrambami. Nad mizo za sekanje mesa je imela obešen list iz koledarja, na katerem je plula bela jadrnica. Zaradi te slike je Franc rad hodil v menzo. Potrpežljivo je stal v vrsti za pladenj in nikoli ni godrnjal kot ostali. Morda mu je zato Marija vedno naložila v jed več mesa, čeravno ga ni nikoli jedel. Ni prenesel njegovega vonja, dišal je po nečem, česar se ni več spominjal, a seje zapisalo vanj kot nekaj, česar ne mara. Zato je vedno zavil meso v prtiček in ga kasneje, po 551 malici, odnesel za cisterne. Njegov mačji trop je že čakal. Preteg- Bariča Smole PRIMER FRANCA P. LITERATURA Rast 6/2001 njene mačke in mački so se musali ob njegove noge in predli, zapletali so se v njegov korak, daje komaj razgrnil prtič pred njimi. Doma niso imeli mačk, miši so preganjale sosedove. Ko je bil že večji, po očetovi smrti, je mati pogosto hodila od doma. Takrat jih je domačil, vendar so bile tako prestrašene, da se mu niso pustile prijeti. Neke jeseni je pisano rumeno-bela mačka v njihovem Ustniku skotila mladiče. Vsak dan je po šoli odhajal tja in kukal skozi reže med deskami. Prenašala jih je v gobčku, jih lizala in jim nastavljala trebuh s seski. Negibno je sedel v klopi, učiteljica je odpirala usta, ničesar ni slišal, samo čakal je, kdaj bo poslednjič zazvonilo in bo lahko tekel domov. Da se bo splazil za šupo, med bezgov grm in razpadajoč sod, in kukal k mačkam. Potenje prisopihal do svoje opazovalnice, vendar mačje družine ni bilo. “Ne boš jedel?” gaje vprašala mati. Samo odkimal je, moral je gledati v strop, da mu solze niso potekle po licih. “Če iščeš mačke, jih ni več,” je rekla, kot bi se menila o vremenu. Njen trebuh, pretisnjen s predpasnikom, se je potresaval in Frane je bil prepričan, da se smeje, čeravno ni raztegnila ustnic in tudi v njenih očeh ni bilo smeha. Stekel je ven, prvič je vstal od mize brez njenega dovoljenja in stekel v svoje skrivališče. V sodu, kamor se je natekala deževnica s kapa, je plavala plastična zavezana vrečka. Odvezal jo je in mala trupelca pokopal pod bezgom. V samskem domu niso smeli imeti živali, zato jih je hranil v službi. Nadrobil jim je še malo kruha, tudi tega so pojedle. “Si nahranil družino?” je padlo vprašanje, ko se je vrnil v delavnico. Ni ga slišal, mislil je na muce, na Marijo in belo jadrnico na listu iz koledarja. Zid okrog njega je porušil klic poveljnika: “Franc, v pisarno!” Ko je vstopil, so se za njim zaloputnila vrata. Bil je popolnoma miren. Kot takrat, ko gaje mati poklicala, vsa razgreta in sajasta: “Franc, noter!” “Kje je imel oče denar?” je potiho vprašala. Frane je molčal. “77 veš. Ko je umrl, ga ni bilo. Nikjer. Samo ti si hodil k njemu. In poštar. Ta podgana mi še zanje penzije ni hotela izročiti,” je zategnila in spet so bila njena bela jadra zložena na mizi. Ni odgovoril, ne takrat ne kasneje. Tudi v šoli je največkrat molčal. Obveljal je za čutastega, za čudnega so ga imeli tudi sodelavci. “A veš, kdaj mu je bilo v življenju najhuje?” je vprašal najmlajši, Mihalj, še ves zaripel od teorije, opletajoč z rokami, tako, kot bi verjetno opletali petelinčki, če bi roke imeli. “Nec,” je zapiskal potem nekdo od njih, zato da mu je spraševalec nato lahko odgovoril: “Prva tri leta v prvem razredu!” Poveljnik gasilske brigade je menil drugače. “Odličen gasilec si, Franc,” je rekel, a ogovorjeni je vedel, da ga ni klical zaradi pohvale, “vesten, natančen, vedno prvi na mestu.” Potem je pomolčal. “Malo me čudi, da si tako hiter. Sedemkrat je gorelo v zadnjih petih dneh in štirikrat si bil prvi na mestu požara, čeravno nisi bil dežuren. Celo bolan si bil, a ne?” Bilje bolan, bolj kot sije poveljnik lahko mislil. Praznil je sode noč za nočjo, odnašal je vodo iz starega vodnjaka in vseh posod, ki so ležale naokoli. Za njim je hodila mati z naročajem muc. Ko mu je bilo bolje - tokrat nikjer ni mogla najti toliko vode, da bi jih potunkala pod gladino — svojega tropa ni več našel za cisterno. Bariča Smole PRIMER FRANCA P. Od malice si je vzel le polento. “Krasen golaž,” seje oblizoval novinec, “kuharica pravi, daje bil zajec, ampak bilo je malo presladko. Pa tudi repi so bili malo predolgi-” Ni zasekalo in ni zabolelo. Samo strahotno prazno je bilo. Dim Zgubljeno seje Franc naslonil na okensko polico. V srcu mu je žalostno zavijala sirena, njegova najljubša glasba je bila tokrat tuja in žalobna. Poveljnik je govoril in spraševal, on pa je pogledoval navzdol, proti zadnjim kuhinjskim vratom. “Ne boš nič rekel?” je glasneje vprašal poveljnik. “Kje so mačke?” je vprašal Franc tiho, da gaje bilo komaj slišati. Poveljnik je presenečeno zinil, potem je zajel sapo in se skušal obvladati. “Sprašujem te resne reči. Ne more biti naključje, da si tako dober. To je vedno sumljivo. Ti pa me sprašuješ o mačkah. Lahko da gre za kaznive zadeve. Ne bi bilo prvič, da kdo od zagretežev požiga.” “Torej ne veste,” je zašepetal Franc in še vedno strmel ven, “ne veste, kot mati ni vedela, kje oče hrani denar. V žepu gaje imel, ona pa gaje zakopala skupaj z njim.” Po vseh kotih seje zavlekla tišina, bila je vseprisotna, na poveljnikovem obrazu je naposled otrpnila v masko, kot bi bila prepuščena užitku ali pač trpljenju. Raztreščil jo je Francev nenadni gib. Potisnil je brado navzpred kot sledni pes, trznil iz svojega položaja kipa in planil k vratom. Poveljnik, kije lahko le še stekel k oknu, kjer je še trenutek poprej stal njegov najboljši gasilce, ga je videl teči čez dvorišče, proti zadnjim kuhinjskim vratom. V roki je nosil gasilni aparat. Romanca Frane P. je izza okna poveljnikove pisarne videl le, da se šipa ozkega prostorčka za kuhinjo ne blešči, kot bi se v dopoldanskem soncu morala. S sumničavo vestnostjo je začutil, daje nekaj narobe. Ko je vdrl v vežo za kuhinjo, je bila polna dima. Na štedilniku se je bila vnela mast in ogenj je použil že tudi jadra papirnate jadrnice. Kuharica je napol nezavestna čepela v kotu shrambe, z debelimi rokami je k sebi stiskala navzgor privihan predpasnik. V njem so mijavkale prestrašene muce. Nobeni se ni osmodila niti dlaka. Poveljnik je še naprej vestno raziskoval, kdo je podtikal ogenj. Ko je odkril, da je Mihalj tako dopolnjeval svojo protipožarno teorijo, sta Frane in Marija že bila na poročnem potovanju. Plula sta po Kvarnerskem zalivu. Domneval je, da sta tiho srečna v svoji ljubezni do belih jader in potepuških muc. Ob tej misli je pobrskal po kupu papirja na svoji mizi. Iz njega je potegnil zapiske z naslovom Primer Franca P. iri ga potisnil v spodnji predal. V njegovi kretnji je bila nekakšna nežnost in sanjska odmaknjenost. Prav takšna, kakršno lahko zaslutimo v striženju mačjih brk. LITERATURA Rast 6/2001 JAVNI ZAVOD BOGLNŠPLRK Šmartno pri Liliji MOJS TRSKA DELAVNICA PAPIRJA TISKARSKA PREŠA V BAKRO'TISKARSKI /BIRKI RAST - L. XII Igor Papež 1 M. Foucault, Nadzorovanje in kaznovanje, Delavska enotnost, Ljubljana, 1984, str. 135 f. ii TELO IN POGLED Uvod V uvodu bi rad poudaril, da sc nisem imel namena poglabljati v zgolj moderne vizualne trende, kajti odnos telo—vizualni medij je veliko kompleksnejši od stereotipne podobe hedonističnega pasivneža, ki sc zleknjen v naslonjaču baše s hamburgerji in gleda prenos MTV lestvice najboljših hitov. Je odnos, ki sega daleč v zgodovino; lahko bi rekli, da sc starim vizualnim sistemom vsaj po kriteriju učinkovitosti ni treba v ničemer sramovati pred virtualnimi stampedi devetdesetih let. Za osvetlitev tega odnosa so potrebne tako historične in psihološke kot filozofske in sociološke interpretacije, kajti skozi zgodovino se je spreminjal tako pogled na telo kot na vizualna sredstva in njihove zmogljivosti. Pogledi mislecev, ki so obravnavali to področje, niso najbolj enotni. Po Foueaultovem mnenju so optični sistemi predvsem sistemi, s katerimi drži družba telo v pokornosti; Paul Virilio brez kibernetike ne bi mogel opredeliti svojega prehoda iz odnosa subjekt—objekt v trajekt. Hitrost osvoboditve, knjiga, v kateri predstavi svojo inovacijo trajekta, je sicer pisana v zelo mračnem, resignantnem vzdušju, a se v njej vseeno ne opredeli dovolj jasno, ali predstavlja zanj trajekt obliko dekandenee ali pridobitev. Nadalje so nekateri interpreti postmodernizma navdušeni nad prehodom iz renesančne slike kina v svet televizije in video kamere, kjer si posameznik sam ustvarja produkcijo podob, in to dojemajo kot vzpon postmoderne individualnosti. Predvsem je v tem kontekstu zanimiva relacija med dvema zgodovinskima obdobjema ter različnosti njunih vizualnih ekonomij: z antiko prežetega klasicizma in moderne dobe. Foucault nekje pravi, da smo veliko manj antični, kot si domišljamo. Vizualna ekonomija klasicizma nasproti moderni transparenti »Še na začetku XVII. stoletja so opisali takle idealen lik vojaka. Predvsem je vojak nekdo, ki ga prepoznamo od daleč; nosi znake: naravne znake moči in poguma pa tudi znamenja svojega ponosa; njegovo telo je znamenje njegove moči in hrabrosti; vojaškega poklica se mora sicer res naučiti postopoma - predvsem tako, da se bojuje - zato pa vojaški gibi in hoja, drža in položaj glave v dobršnem delu izhajajo iz telesne retorike časti. Druga polovica XVIII. stoletja: vojak je postal nekaj, kar se izdeluje; iz testa brez oblike, iz. okornega telesa izdelajo stroj, ki ga potrebujejo; postopoma so popravili drže; pretehtana vadba počasi predela sleherni del telesa, mu zagospoduje, si ga vsega podredi, doseže, da je nenehno razpoložljivo, in se potiho nadaljuje v avtomatizmu navad: skratka, iz telesa so “izgnali kmeta” in mu dali “videz vojaka”.«1 Da bi bolje dojeli globalno spremembo, ki se zgodi v času med sedemnajstim in osemnajstim stoletjem, se spustimo v podrobnejšo ŠT. 6(78) DECEMBER 2001 2 F. Nietzsche, Volja do moči. Slovenska matica, Ljubljana, 1990, str. 404- KULTURA Rast 6/2001 analizo dveh vojakov, ki jima pripadata. Vojak sedemnajstega stoletja je nekdo, ki nosi karakteristike za vojaški poklie že v sebi. Vojaški poklie ni toliko poklie v smislu suhe profesionalnosti kot nekakšen preizkus moči za hrabrega posameznika, cenjeno dejanje, ki koristi domovini. Če je kralj kronana glava na telesu monarhije, je vojak njena roka, ki drži meč. Bojevanja naj bi se učil med drugim tudi kar med bojem samim. Čeprav ga je treba za vojaški poklic uriti, vendarle vsebuje lastnosti, ki se jih ne da ne posnemati, ne privzgajati, ne privaditi. Te odlike so opazne že navzven in niti na misel mu ne pride, da bi jih skrival, saj so nezgrešljiva znamenja njegove vrednosti. Njegove sposobnosti se manifestirajo skozi ves ta zunanji blišč, ki gre z roko v roki s ponosom in častjo. Zakaj toliko besed o njegovih sposobnostih in blišču? Zato, ker je nam, Warholovim sodobnikom, verjetno bolj težko razumljivo, kaj pomeni kredibilna uravnoteženost med prezentacijo objekta in njegovo kvaliteto, kakršno nudi navedeni primer. Odraščali smo ob poplavi posledic Warholovega izreka, daje vse, kar je sam kdaj koli prezenti-ral, zgolj površina. Odraščali smo ob reklamah “Pijača naše in vaše mladosti”, “Ne bo vam uspelo, to je Jelovica” itd. Še več, živimo v času, v katerem Virilio napoveduje zaton ikonske družbe. Omenil bi primer španske pehote. Najmočnejše in najspretnejše so postavili na njene robove, boke, čelo in hrbet, ti so prevzeli odgovornost stika s sovražnikom. Toda ker so bili na robovih, so bili tudi najbolj vidni. Najbolj vidni so bili tudi najbolj sposobni. Tukaj smo priča antično-klasicistični vizualni kulturi, ki je hkrati tudi precej hierarhična. Vse, kar je močno, samozavestno, odlično, je vidno, ni prikrito očem - sprejme tveganje izpostave. Posledice takšne drže so neprikriti ponos, spektakel in občutek veličine. Ta svet je precej drugačen od sodobne ponotranjene meščanske kulture. Verjetno nam bo vojak osemnajstega stoletja precej bolj domač. Vojak je postal nekaj, kar se izdeluje. Iz okornega telesa izdelajo stroj, ki ga potrebujejo. Iz telesa so izgnali kmeta in mu dali videz vojaka. Tukaj smo že priča disharmoniji med kakovostjo prezentacije osebe in njeno resnično vrednostjo. Vojak je lahko le vojak; vojni stan mu individualnost namreč prej krati, kot pa bogati. Klasicist se individualnosti ni “osvobajal”, pač pa jo je bogatil z novimi izzivi in dolžnostmi. Rekrut osemnajstega stoletja ni več individuum, ki ima vse predispo-zicije za vojaški poklic že v sebi; zdaj postane totalna lutka brez kakršnih koli privilegijev, ki bi izhajali iz njegovih vrlin. Vrlino, spretnost, talent izpodrine neskončno dolgo urjenje; lastno retoriko časti, ki daje svoboščine, zamenja urjenje, ki nima namena zgolj povečati učinek samega telesa, ampak mu skuša s čedalje večjim urjenjem zagospodovati, se ga polastiti v celoti, ga otopiti. Vojakov nagon po samoohranitvi je skozi oblastno strukturo vaj, ki otopijo naravne čute posameznika, spremenjen v hinavsko privzgojeno skrb, da je njegova prva dolžnost lastno preživetje. Od kdaj je preživetje skrb in ne nagon? Vse, kar človek v službi države dela, je proti njegovi naravi. - Ravno tako je proti njegovi naravi vse, česar se glede na prihodnjo službo v državi nauči. - To se doseže z delitvijo dela (tako da ni nihče več v celoti odgovoren); ne zakonodajalec — ne ta, ki zakon izvršuje; ne učitelj discipline — ne ti, ki se v nji utrdijo in postanejo strogi.”2 Igor Papež TELO IN POGLED Nadalje vojakova uniforma ni več znamenje kraljevega blišča, pač pa postane ekvivalent delovni halji, in sulica kot orodje časti se spremeni zgolj v orodje za ubijanje.Visoko dvignjena glava in drzen pogled ne jamčita več samozavesti, pač pa sta zgolj odlitka strogo vka-lupljenega urjenja. Oseba se spremeni v brezobličen kos gline, ki jo vržejo na tekoči trak ter spremenijo v kos žgane opeke, člen v arhitekturi moderne družbe. Vsa moderna družba prevzame model vojašnice. Stroga kvadriljiranja vtisnejo pečat šolam, bolnicam, zaporom, tovarnam (kvadriljiranje je sistem urejevanja enot, ki precej spominja na mrežaste tlorise ameriških mest, npr. New Yorka). Kakšna je vizualna ekonomija moderne družbe? Formulo bolj-vid-no-je-bolj-kvalitetno začne spodrivati formula bolj-skrito-je-bolj-funk-cionalno. Zunanjo bleščečo uniformo klasicističnega vojaka začne izpodrivati maskirna barva. Zgoščeno trumo, katere cilj je ncprcboj-nost, zamenjujejo hitre razvrstitve, ki se gibljejo čedalje bolj netrans-parentno. Bolj kot so gibljive, bolj so neranljive. Tukaj smo priča modernistični potrebi po gibanju. Virilio ugotavlja, da je hitrost droga moderne družbe. Vojaki osemnajstega stoletja bi že lahko služili kot skice za platna in kipe, na katerih se kitijo heroji prihodnosti Umberta Bocconija in drugih fu-turistov. 3 Ibid., str.72. V čem smo napredovali v teh stotih letih? “Vera v 'napredek ’ — v nižji sferi inteligence se napredek kaže kot vzpenjajoče se življenje: vendar je to samoprevara; v višji sferi inteligence pa kot spuščajoče se. Opis simptomov. Enoten vidik: negotovost glede vrednostnih meril. Strah pred splošnim ‘zaman’. Nihilizem.”1 Od strahospoštovanja vrednega vojaka smo prišli do zakamufliranega stroja za ubijanje. Kaj imamo navado reči o strojih, računalnikih in letalih? V njih ni nič slabega, so zgolj pripomočki (človek kot stroj—pripomoček, sredstvo brez identitete). Od vidnega nasprotnika smo prišli do vseobsegajočega nevidnega strahu, ki učinkuje še tudi potem, ko je konflikt že mimo. Tukaj se v vsej okrutnosti pokaže kompleksnost gospodarja pogleda, le da smo tokrat mi izpostavljeni nevidnemu sovražniku — mi smo žrtve nevidnega udara neznanih sil. Strah tvori novo imaginarno telo, ki mu omogoča eksistenco večni občutek ogroženosti. Zgodovina nas uči, da privede enačenje človeka s strojem vedno do negativnih posledic. Preko vzgoje, katere osnovo tvorijo discipline, smo prišli do otopelega človeka-avtomata, izumet-ničili njegov občutek za lastno zdravje, njegovo telo pa z utrujanjem živčevja prikovali na skelet državnih institucij. Dali smo mu mehaniko gibanja, mehaniko prehranjevanja (v sedanjosti bi lahko pod to rubriko zlahka prišteli McDonald’s). KULTURA Rast 6 / 2001 Koristno delo - ubogljivo telo Vrnimo se k Foucaultu. Po njem je bila knjiga o človeku—stroju napisana hkrati v dveh registrih: v anatomsko—metafizičnem, katerega prve strani je napisal Descartes, nadaljevali pa so ga zdravniki in filozofi. Drugi register je bil tehnično-političen, tvoril pa ga je skupek vojaških, šolskih, bolnišničnih pravilnikov. Ta na videz precej različna registra povezuje pojem krotkosti (koristno telo—ubogljivo 557 telo). Da bi dosegli to krotkost, se zatečejo k elementu discipline. 4 Nadzorovanje in kaznovanje, str. 136. KIJI.TURA Rast 6/2001 “Kaj jc v teh shemah kratkosti, ki jim je 18. stoletje posvečalo tolikšno pozornost, tako zelo novega? Zagotovo ni bilo prvič, da je bilo telo predmet za tako oblastna in tako nujna investiranja; v sleherni družbi oblasti zelo na tesno obdajajo telo, ki mu nalagajo prisile, prepovedi in obveznosti. Vendar pa je v teh tehnikah marsikaj novega. Najprej razsežnost nadzora. Telesa ne obravnavajo več množično, na veliko, kakor da bi bilo neločljiva enota, temveč ga obdelujejo v podrobnostih, na njem izvajajo pretanjeno prisilo, pridobivajo opri-jemališča na sami ravni mehanike — premikov, gibov, drž, hitrosti. Nato predmet nadzora, to niso ali niso več označevalni elementi obnašanja ali govorice telesa, temveč ekonomija, učinkovitost gibov, njihova notranja organizacija; prisila bolj zadeva sile kakor znake, edina ceremonija, ki res kaj velja, je ceremonija vaj ... Te metode, ki omogočajo podroben nadzor dejavnosti telesa, ki zagotavljajo stalno podložnost njegovih sil in jim vsiljujejo razmerje kratkosti, uporabnosti, prav te metode lahko imenujemo ‘discipline’.” 4 Discipline so postale v 18. stoletju splošne formule gospodovanja. Drugačne so od suženjstva, služabništva, vazalstva, asketizma in prinesejo spremembe v ekonomijo vidnosti pri izvrševanju oblasti. Tradicionalna oblast seje nenehno in urejeno razkazovala, njene ceremonije so bile razkošen izraz moči, hkrati pretirana in kodirana potrata, iz katere je oblast črpala moč. Vselej je bila bolj ali manj podobna triumfu. Svečan nastop suverena je vseboval nekaj, kar je sodilo k posvetitvi h kronanju, k zmagoslavni vrnitvi; vse do pogrebnega razkošja ni bilo nastopa, ki se ne bi dogajal v središču razvite moči. Disciplina pa ima svojo lastno vrsto ceremonije. To ni triumf, temveč pregled, parada, razkošna oblika preizkusa. V njej se subjekti kol objekti ponujajo opazovanju oblasti, ki se kaže zgolj kot anonimen pogled, razkazujejo njene učinke in tako rekoč iz ozadja na svojih telesih, ki so postala natančno berljiva in krotka. Izvrševanje discipline zahteva dispozitiv, ki prisiljuje s pomočjo pogleda, zahteva aparat, v katerem tehnike, ki omogočajo videnje, uvajajo oblastne učinke, prisiljevalna sredstva pa v njem povzročajo, da postanejo tisti, ki se nanje aplicirajo, razločno vidni. V disciplinskem sistemu je otrok bolj individualiziran kakor odrasel, bolnik močneje kakor zdrav človek, norec in prestopnik bolj kakor normalen in tisti, ki ni prestopnik. Vsi individualizaeijski mehanizmi v naši civilizaciji so seveda usmerjeni proti prvim; ko pa hočemo individualizirati zdravega, normalnega in lojalnega odraslega, to počnemo vselej tako, da ga sprašujemo po tistem, kar je v njem še otroškega, po tem, kakšna skrita norost tiči v njem, kakšen bistven zločin je hotel zagrešiti. Panoptikum Pravi Goljat v tehniki prikritega opazovanja je Benthamov panoptikum. Kljub temu da ne deluje po mikroelektronskem principu kamer, mikrofonov, je popolna arhitektura optičnega nadzora. Njegov tloris se sestoji iz poslopja v obliki prstana, ki je na obodu, v središču pa je stolp za nadzornika. Na stolpu so velika okna, ki ne motijo pogleda in seveda gledajo na notranjo stran prstana. Obodno poslopje v obliki prstana je razdeljeno na celice, vsaka celica sega skozi vso širino stavbe. Celica ima dve okni, eno omogoča pogled v notranjost s stražnim stolpom, s katerega okni se ujema, drugo pa proti zunanjosti. To okno ni namenjeno v prvi vrsti vidnosti zapornika, kolikor Lui ška vojaška polici ja pred mavzolejem v Ankari; foto: llenry Angelo-Castrillon KULTURA Rast 6 / 2001 temu, da svetloba presvetljuje celico od enega konca do drugega. Torej za učinkovit nadzor zadošča, če postavimo paznika v centralni stolp, v sleherno celico pa kaznjenca, šolarja, delavca, blazneža ali nalezljivo obolelega. Zaradi križanja dveh svetlob lahko z nadzornega mesta vidimo drobne obrise, ki se razločno začrtujejo na svetlobi, zaklenjene v celice. Odpira se pogled na cel niz neprodušno zaprtih akvarijev, kjer opazovanci lebdijo v polju prisilnega ekshibicionizma, ki ga zagotavlja neprekinjeni tok svetlobe. Sleherni opazovanec je sam, popolnoma individualiziran in nenehno na očeh. Panoptična arhitektura ureja prostorske enote, ki omogočajo neprestano videnje in takojšnjo prepoznavo. Vzpostavi sc tipična moderna hierarhija pogleda — opazujejo ga, on pa ne vidi opazovalca; je predmet informacije, nikoli pa ni subjekt komunikacije. Položaj opazovančeve sobe nasproti središčnega stolpa ga razgalja osni vidnosti; zaradi razdelitve prstana, zaradi dobro ločenih celic pa je s strani neviden. To je zagotovilo za red. Gneča, kompaktna množica, kraj mnogovrstnih menjav, individualnosti, ki se zlivajo, je opuščena in nadomeščena z zbirko ločenih individualnosti. Z vidika paznika so to nadomestili z mnogovrstnostjo, ki jo je mogoče prešteti in kontrolirati, z vidika jetnikov pa z gledano samoto. Iz tega izhaja glavni učinek Panoptika: pri zaporniku povzroči zavestno in nenehno stanje vidnosti, ki zagotavlja samodejno delovanje nepreverljive oblasti. Tako povzroči, da se jetnik ujame v oblastne razmere, katerih nosilec je on sam. Meta Matijevič CESARJEV ROJSTNI DAN Cesarjev rojstni dan leta 1820, Jožef Ressel, abbe Martin Kuralt in novomeški tiskar Tandler KULTURA Rast 6 /2001 Cesar Franc I. je leta 1820 praznoval svoj dvainpetdeseti rojstni dan in je imel za sabo že dolgo dobo vladanja, od leta 1 792 kot nemški cesar Franc II., nato od leta 1804 kot avstrijski cesar Franc I. Preživel je hude čase Napoleonovih vojn in je po letu 1815 postal eden izmed stebrov svete alianse. Kakor vedno ko je treba spodbujati ljudi v vdanosti vladarju, so vsako leto po vsej monarhiji zelo slovesno praznovali njegov rojstni dan. Leta 1820 so se ob tem dogodku v Novem mestu srečale poti treh mož, ki jih je lahko lc naključje usode za hip vmešalo v isti dogodek, ki so prej in tudi poslej hodili vsak svojo pot in se vsak na svoj način vtisnili v zgodovinski spomin. Nič jih ni vezalo, ne poreklo, ne leta, ne zanimanja, ne prijateljstvo. Rili so samo ob istem času v istem kraju in vsak je na svoj način prispeval k slovesnosti v čast cesarja. Kakor je bilo določeno s predpisom in je bilo tudi v navadi, je bila v glavnem mestu novomeškega okrožja na cesarjev rojstni dan, v soboto, 12. februarja 1820, slovesna maša s tedeumom, v drugih župnijskih središčih pa naslednji dan, v nedeljo. V nekaterih pomembnejših krajih so bile nato ljudske veselice, povsod pa so delili revežem miloščino v denarju in živilih. V Novem mestu je bila v nedeljo zvečer mala slovesnost. O njej je 26. februarja obširno poročal okrožni glavar Janez Nepomuk Vesel deželnemu predsedstvu. Njegovo poročilo je bilo skoraj dobesedno objavljeno 3. marca tudi v Laibacher Zei-tung, vendar je bil izpuščen celoten zadnji odstavek z Veselovimi zahvalami najbolj zaslužnima za uspeh slovesnosti, okrajnemu komisarju Johanu Elsnerju in distriktnemu gozdarju Resslu. Jožef Ressel je dobil, kakor je znano, leta 1817 kot štiriindvajsetletni mladenič službo distriktnega gozdarja na Dolenjskem. Novomeško okrožje je bilo tedaj razdeljeno na tri gozdne distrikte s sedeži v Pleterjah, Ribnici in Stični in Resslov distrikt s sedežem v Pleterjah je zajemal okrajne gosposke Leskovec, Kostanjevica, Krupa, Ruperčvrh in Novo mesto. Ressel se je, kakor je zapisal Vladimir Murko, v času svojega bivanja na Dolenjskem udeleževal tudi kulturnega življenja. Vprašanje je, če je v tem času res učil kaligrafijo na novomeški gimnaziji. Murko je zapisal, daje L. Čermelj odkril v arhivu novomeške gimnazije podatke o tem, toda kaj več kot dveh vpisov v gimnazijskem protokolu dne 3. januarja in 30. avgusta 1820 ni najti. Prvi omenja, da bi Ressel lahko imel pouk kaligrafije za vse dijake brez razlike na rotovžu, kjer se bo poučeval tudi četrti razred, spodaj pa je opomba »je bilo kmalu prekinjeno«, torej verjetno razgovori o tem. Naslednji vpis pravi, da se v zadnjem času sliši, da bi se na tukajšnji gimnaziji učilo lepopisje, toda svojega učitelja za to ne bodo nastavili. Mogoče je domnevati, daje Ressel ali nekdo v njegovem imenu predlagal gimnazijski direkciji, da bi tak pouk bil, vendar dalj od pogovorov ni prišlo. O Resslovem sodelovanju pri proslavi ob cesarjevem rojstnem dnevu je prav tako pisal že Murko, vendar z obžalovanjem, da ni znano, kaj je prispeval k proslavi, in predvidevanjem, da morda prireditev »ognjemeta, za kar je bil baje strokovnjak še iz časov šolanja v ‘born-bardirski’ šoli«. Ressel naj bi bil za sodelovanje »deležen celo pis- Meta Matijevič mene zahvale po nalogu samega cesarja«, kar je v času Murkovega c i-.SARJi v ro.is i ni dan pisanja knjige dokazoval spis novomeškega okrožnega urada št. 157 z dne 27. oktobra. Danes je ohranjen samo še spis št. 157 z dne 25. decembra (Murko je narobe bral datacijo), v katerem je bilo okrožnemu glavarju Veselu iz Ljubljane sporočeno, da je notranji minister v Ljubljano sporočil cesarjev sklep, da je ta »z odobravanjem blagovolil vzeti na znanje izraze ljubezni in vdanosti, s katerimi so praznovali njegov rojstni dan v tem gubernijskem območju«. Ce je 27. decembra sledil dopis, ki je cesarjevo zahvalo sporočil naprej, je nastal prav gotovo na glavarjevo pobudo in ni mogoče reči, da je Ressel prejel pismeno zahvalo po nalogu cesarja. Na žalost ne ta in ne drugi spisi, ki so pričevali o Resslovem delovanju distriktnega gozdarja in ki jih navaja Murko, danes niso več ohranjeni v Zgodovinskem arhivu v Novem mestu. Mogoče je predvidevati, da so jih v času, ko je Murko zbiral gradivo, shranili kot dragocenost v posebni mapi in v posebnem predalu v Dolenjskem muzeju, kjer je takrat bil tudi arhiv. Na stari mapi, ki je prazna kasneje prišla v Zgodovinski arhiv, pa se je ohranil zapis profesorja Jarca: Resljeve arhivalije smo odposlali Tehničnemu muzeju v Ljubljani, 20.2.1957. Ker v kopici neurejenega arhivskega gradiva pri najboljši volji tedaj ni bilo mogoče najti vseh dokumentov, povezanih z Resslom, imamo Veselovo poročilo o praznovanju ohranjeno še danes. V zadnjem odstavku poročila, kije bil pri objavi v Laibacher Zei-tung izpuščen, seje okrožni glavar Vesel za uspeh proslave zahvalil okrajnemu komisarju Johanu Elsnerju, ki je v dogovoru z okrožnim uradom vodil celotno prireditev in zapisal, da »distriktni gozdar Ressel zasluži prav tako častno omembo, ko je s strokovnostjo in delavnostjo zasnoval idejo, izdelal risbe, učil deklice, ki so izvajale slovesnost in si posebno prizadeval za uspeh celote«. Proslava leta 1820 se je v svoji dognanosti, preprostosti in simboliki zelo razlikovala od proslav, kakršne so bile običajno. Celotna slovesnost je seveda vsakič vključevala budnico, igranje godbe uniformirane meščanske garde po mestu, streljanje z možnarji, slovesno mašo, streljanje salv, pogostitev vojaštva z mesom, vinom in kruhom, slavnostno kosilo za vse, ki so kaj pomenili v mestu, napitnice. Prav tako kot leta 1820 je bila večerna prireditev tudi leta 1821 v »okusno dekorirani in svetlo razsvetljeni dvorani«, za katero pa ne vemo, v kateri hiši je bila, verjetno pa v gostilni pri Kutjaru na trgu, kjer so bili v začetku stoletja pustni plesi in tudi ples za cesarjev rojstni dan leta 1829, in sicer ob 9. uri zvečer, ko so se zbrali slavnostno oblečeni povabljenci z okrožnim predstojnikom in vsemi avtoritetami vred. Zaradi primerjave, pa tudi zaradi zavajajoče napake v Slovenskem biografskem leksikonu naj navedemo potek proslave leta 1821. Začela seje z deklamacijo pred cesarjevo sliko, okrašeno z. lovorovimi venci. Dijak najvišjega razreda novomeške gimnazije je deklamiral hvalnico cesarju, ki je bila kasneje tudi natisnjena v Illyrisches Blattu in o kateri bo govora še kasneje, nato je sledila ob glasbeni spremljavi zapeta pesem »Gott erhalte Franz den Kaiser«, vivat klici, streljanje z. možnarji in seveda ples. Povsem drugače in že kar gledališko je bila izvedena proslava leta 1820, ki jo je zasnoval Ressel. V ospredju prostorne, lepo okrašene in z okusom razsvetljene dvorane je bil postavljen gotski tempelj, do Rast 6 / 2001 katerega so vodile tri stopnice. V templju je stala cesarjeva slika, ki pa je bila pred začetkom zakrita z majhnim ovalnim zaslonom, na KULTURA Rast 6/2001 katerem je bil z zlatimi črkami izpisan datum: 12. februar. Ko so dvorano napolnili slavnostno oblečeni gostje, se je prikazalo dvanajst v belo oblečenih deklie. Z mimiko so naznanile, da so prišle praznovat velik praznik, nekatere so spletale lovorove vence, druge so tačas postavljale dva manjša daritvena oltarja. Dve najmanjši deklici sta nato na njih prižgali ogenj in plamen je v trenutku zagorel, isti hip, ko so sneli zaslon in se je pokazala cesarjeva slika. V istem trenutku so zadoneli trobente in bobni ter vival klici vseh prisotnih. Medtem so deklice razkrile napise na obeh darilnih oltarjih in gostje so na enem prebrali »Franz lebe Ilir uns lang!« in na drugem »Ertone Volks-gesang!«. Pod cesarjevo sliko seje prikazal napis »Ehrfurcht schnitt vom Lorberstamme / Jedcn Zweig, der Dich umkranzt: / Liebe gliiht in jeder Mamine, / Die Dein Vatterbild umglanzt«. Nato je ena izmed deklic stopila pred cesarjevo sliko in, tako je zapisal okrožni glavar, ob glasbeni spremljavi zapela dobro napisano pesem, ki je ustrezala slavnostnemu dnevu in tudi notranjemu razpoloženju vseh navzočih in katere odtisi so bili že prej razdeljeni vsem gostom. Druge deklice so se medtem razdelile v skupine in so dvigovale lovorove vence nad cesarjevo sliko. Slavnost seje zaključila s pesmijo »Gott erhalte Fran/, den Kaiser« in vivat klici ter s plesom, katerega prihodek so namenili za reveže. Okrožni glavar Vesel je na koncu še pripisal, da pošilja primerek natisnjene pesmi. En sam primerek tega tiska je ohranjen v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu, pesem pa je bila prav tako kot poročilo o slovesnosti objavljena v Illyrisches Blattu. Naslovnica tega posebnega odtisa je bila že objavljena v literaturi. L. Tončič je zapisal, daje pesem zložil Martin Kuralt, preporoditelj in pesnik, v času, ko je bil interniran v frančiškanskem samostanu v Novem mestu, natisnil pa jo je Henrik Tandler in je to eden najstarejših ohranjenih novomeških tiskov. Tandlerjev prihod v Novo mesto so raziskovalci, predvsem Bogo Komclj, datirali pred najstarejši ohranjeni Tandlerjev tisk iz leta 1819, nekako med letoma 1810 in 1819. M. Jakopec je dognal, daje bil Tandler v času svoje poroke maja 1819 že okrožni tiskar v Novem mestu in tako postavil zgornjo mejo za čas njegovega prihoda, nikjer pa tudi spodnje. Podvomil je sicer, da bi Tandler prišel že leta 1810 ali malo po tem, ker je bil leta 1810 star šele 15 let. Iz gimnazijskega protokola pa je mogoče izvedeti, da je gimnazijsko vodstvo poleti 1818 še dalo tiskati klasifikacije, to je sezname učencev, v Ljubljano, poleti 1819 pa je zapisalo, da se klasifikacije zdaj lahko tiskajo v Novem mestu, vendar tiskarski in knjigoveški stroški ne smejo preseči ljubljanskih. Tako je mogoče postaviti Tandlerjev prihod med poletje 1818 in maj 1819. Nikakor pa ni res, da bi Tandler že leta 1819 kupil hišo na Trgu, kakor je zapisal M. Jakopec in kar oznanja vsem mimoidočim tudi na fasadi te hiše vzidana plošča, ker jo je kupil na dražbi šele leta 1825, prepis v zemljiški knjigi pa je bil izvršen šele po njegovi smrti leta 1836. Tudi za Martina Kuralta je znano, daje bil leta 1820 kot triinšest-desetletni mož v varstvu pri novomeških frančiškanih, kamor je bil poslan že leta 1815 iz kapucinskega samostana v Škofji Loki, ker mu tam niso mogli preprečiti stikov z domačini in širjenja nevarnih naukov. Kuralt je bil eden najbolj izobraženih Slovencev svojega časa, bilje Linhartov osebni prijatelj, znal je veliko jezikov, bilje na Dunaju, v Parizu in Firencah, bil je frankofil in navdušen za Napoleona, zaradi česar je bil po letu 1813 interniran v Škofji Loki, nato v Novem KULTURA Rast 6/2001 mestu, od koder pa so ga leta 1823 poslali v poboljševalnico v Mirov na Moravskem, kjer je leta 1845 umrl. Slovenski biografski leksikon je Kuraltu pripisal avtorstvo pesmi, ki jo je gimnazijski dijak leta 1821 deklamiral pred cesarjevo sliko, ta iz leta 1 820 pa je izpuščena. Vendar si je nemogoče predstavljati, da bi mož, kakršen je bil Kuralt, samosvoj in pokončen, izobražen in frankofil, napisal nekakšno hvalnico cesarju. Pesem iz leta 1821 oziroma »Prolog gesproehen vor dem Bildnisse Seiner Majestiit Franz I.« gre nekako tako: Komu velja vesela slavnost, ki jo danes praznujemo? Komu veljajo glasni vzkliki ljudstva? Za čigavo dolgo življenje in blagor se dviga danes, kot vedno, naša vroča prošnja?...Komu lahko posvetimo naša srca, naše veselje kot njemu, ki osrečuje milijone? Kot njemu, največjemu med vladarji ... ki neumorno dela za mir vseh ... in tako dalje in tako dalje brez. konca. Popolnoma drugačna je pesem iz leta 1820. Taje celo podpisana z. inicialkami M. C., kot so tudi druge objavljene Kuraltove pesmi. Na posebni odtis je Kuralt lastnoročno napisal, da ga poklanja svojemu prijatelju Jožefu Sonti. Kot bi to pesem napisala druga roka, predvsem pa drugi duh kot ono iz leta 1821. Od sedmih kitic opevajo prve tri pomlad, poletje in jesen s cvetjem, žetvijo, vinsko trto in antičnimi bogovi. Četrta kitica pravi tako: Vendar veliko lepša kot bi naše grlo kdajkoli moglo zapeti, je Karnije združena duša današnji zimski dan (Isl Karniens vereinter Seele / Der heutge, heutge VVintertag). V tej Karniji, ki jojc Kuralt mojstrsko skril med antične bogove, je vsekakor treba videti kaj več kot antično pokrajino. Kuralt je brez dvoma poznal Linhartove zgodovinske spise in njegove ideje in lahko bi bil tu namig na Karantance in naprej na vse Slovence. Tudi ne brez nekega prikritega tona zvenita zadnji kitici, kjer Kuralt sprašuje, zakaj je cesar le na sliki, mi pa ga želimo danes videti, naša srca so že na Dunaju. Kakršnakoli predvidevanja o tem, kakšne misli je Kuralt še skril v pesem, so vsekakor tvegana, da bi pa napisal nekakšno brezdušno hvalnico, pa četudi za denarje v popolnem neskladju s podobo Kuralta kot človeka, kakršno lahko izluščimo iz nekoliko dokumentov, ki pričajo o njegovem novomeškem času. Če je podoba pravilna, si ga je mogoče predstavljati, kako sedi na samostanskem vrtu in se prešerno smeje svoji potegavščini, posebno še, če je zvedel za cesarjevo zahvalo. Vprašanje je seveda, kdo je Kuralta povabil, naj pesem napiše, ko je pa vendar bil interniran in pod strogim nadzorom s prepovedjo vseh stikov. Ni čisto neupravičeno misliti, da mu je bil nekoliko naklonjen sam okrožni glavar Vesel. V predzadnji vrstici govori Kuralt o spletanju lovorovih vencev okoli cesarjeve slike, pred tem tudi o cesarju, obžarjenem z najčistejšo nebeško lučjo, iz česar bi bilo mogoče sklepati, daje Kuralt že pred slovesnostjo vedel za njeno zasnovo. Bi bilo mogoče, da se je celo srečal z Resslom? O Kuraltovem življenju v Novem mestu imamo nekaj poročil okrožnega glavarja Vesela. Čeprav je bil Kuralt že od 26. aprila 1815 v frančiškanskem samostanu, je okrožni glavar Vesel šele septembra 1816 poslal guberniju gvardijanovo prošnjo za povišanje oskrbnine za Kuralta, ki je bila določena na 20 krajcarjev na dan, kar se je gvar-dijanu zdelo premalo zato, ker je Kuralt v samostanu redno dobival hrano posebej v svojo sobo, imel je boljšo posteljo, dobival je njuhanec, ki gaje baje veliko porabil. V samostanu so mu oddelili tudi kos vrta, da bi mu dali priložnost za zaposlitev ali vsaj za neškodljivo preganjanje časa. Že tega leta je Vesel omenjal, da samostan od časa Meta Matijevič do časa upa na odstranitev nedobrodošlega gosta. Naslednji mesec CESARJI.V ROJS l NI dan yese| nj vedel, kako bi ukrepal glede žepnine, za katero ga je Kuralt »neprestano nadlegoval« in se pri tem izgovarjal na prejšnjega okrožnega glavarja Flucka, ki da mu jo je dajal za tobak, zajtrk, britje in nakup obleke, Vesel pa ni mogel najti med kresijskimi spisi nikakršnega dovoljenja deželnega predsedstva zanjo. Dobil je odgovor, da Kuralt ni upravičen do žepnine, ker je v kazenski oskrbi (Strafvervvahrung), če pa mu jo je prejšnji okrožni glavar dajal, je bilo to darilo. Do leta 1820 nimamo poročil, ker je gradivo okrožnega urada pomanjkljivo ohranjeno. Tega leta je videti, da se je s strani samostana zaostrilo nasprotovanje Kuraltovi prisotnosti in je konvent poslal pritožbo kar deželnemu predsedstvu, to pa je nato okrožnemu glavarju naročilo izčrpno poročilo o Kuraltovem obnašanju. Pisali so mu, da si samostan, redovni provincial in škof prizadevajo, da najdejo pot, kako odstraniti Kuralta iz samostana, ker bi bilo lahko njegovo bivanje tam nevarno za dijake. V opozarjanju na to nevarnost je mogoče videti tudi domislico konventa, kako podpreti svoja prizadevanja, da se rešijo Kuralta in ne toliko resnične nevarnosti. Veselje v odgovoru zapisal, da so mu seveda znane Kuraltove razmere, daje kakor njegov predhodnik tudi on poveril strog nadzor nad Kuraltom samostanskemu predstojništvu in daje vedno pri višjih oblasteh podpiral utemeljene želje konventa po odstranitvi Kuralta. Označil gaje kot človeka z veliko nadarjenosti in načitanosti, poleg tega pa tudi domišljavosti, z malo ali pa sploh nič življenjske modrosti in prav tako malo skromnosti ter z veliko nagnjenostjo k neurejenemu življenju. Ker Kuralt ni bil obsojeni zločinec, ga ni bilo mogoče zapreti v navaden zapor in Veselu je preostalo le to, da je »budno pazil nanj, nadzoroval njegova dejanja, poizvedel po njegovih poznanstvih in jih poskušal razdreti, da gaje na vse mogoče načine izoliral in ga z mirnim in resnim pogovorom držal v primernih mejah«. Vesel je podvomil, da bi s takim ravnanjem mogel preprečiti Kuraltove stike s preprostimi ljudmi, z laičnimi samostanskimi brati ali s študentsko mladino, čeprav bi sicer s tem zmanjšal njegov škodljiv vpliv na skrbne in redoljubne družinske očete, na ljudi s trdnimi moralnimi načeli in z nekaj izobrazbe. Zaradi Kuraltove trme in svojeglavosti, zaradi ponosa na lastno sposobnost in znanje, zaradi nenavajenosti na urejeno in preprosto življenje je Vesel sodil, daje malo upanja, da bi se Kuralt poboljšal in vrnil k urejenemu, državi in someščanom koristnemu življenju. Vsa opozorila samostanskega predstojništva Kuraltu, naj živi tiho in mirno v svojem stanovanju, vse preprečevanje izhodov je baje vodilo le do sporov in še večje zagrenjenosti tega »svojeglavega, na svoje sposobnosti in znanje ponosnega moža«. Veselje vedel, da sije Kuralt poskušal izboljšati ekonomski položaj z objavljanjem pisnih sestavkov, s katerimi je nekaj malega zaslužil. Menil je, daje »najbolj neprimeren kraj za Kuralta prav malo mesto, katerega tretjino prebivalcev sestavlja neizobražena in za vsak vpliv dovzetna mladina, kjer ne ostane nič skrito, vse tuje je pa še toliko bolj opazno, kjer se duhovščina zgraža nad posvetnim duhovnikom, ki nima nič duhovniškega na sebi, drugi pa slutijo v njegovi navzočnosti nekaj skrivnostnega, v njem pa pomembno osebo ali celo žrtev preganjanja«. KiJl.l ura Veselje vsekakor podprl prošnjo samostana, da bi Kuralta čimprej Rast 6/ 2(i(il premestili, in je celo svetoval enega od deželnih glavnih mest, kjer bi 564 ga lahko zaradi njegovih sposobnosti in znanja koristno zaposlili in L i e d, »m ho K«n Ge bori s/mic FRANZENS I, KifckuMN re« ( W»t»«.»L , vor S' Majestat belorbertera BiMnisae, vue einotn M Udrlim . Ovit® • BuiL.t (t-****.. . m der k. L illjrrhvhm Krtiulull N c n i t I >i t L ... xSio________ bi tako imel tudi bol jše stanovanje in oskrbo, zaradi širšega občinstva pa ne bi imel tolikšnega vpliva. Prav gotovo mu Vesel ni želel nič slabega. Oktobra je celo prosil deželno predsedstvo za dovoljenje, da Kuraltu oskrbi nekaj najnujnejše obleke in perila. Kuraltovo premestitev v poboljševalnico Mirov na Moravskem je šele leta 1823 dosegel ljubljanski škof, ki je za to prosil olomuškega kardinala in nadškofa in odločitev je bila z dekretom dvorne pisarne z dne 22. julija 1823 sporočena gubernijo. Kuralta so najprej prepeljali v frančiškanski samostan v Ljubljano, od tu pa pod nadzorstvom s poštnim vozom do Mirova. Novo mesto je zapustil 1. septembra v spremstvu in pod nadzorstvom kresijskega praktikanta Venela Peera. Jožef Ressel je odšel iz. Novega mesta že prej, že leta 1821. Ostal je tiskar Heinrieh Tandler do svoje prezgodnje smrti leta 1836, ko ga je pobrala epidemija kolere. Poti so se ločile in danes nas preseneča njihovo davno bežno križanje. Pesem Martina Kuralta v čast rojstnega dne cesarja Franca I. leta 1820 (hrani Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto) Dueli s er oimt tmeudlith mehi*: l.msiialr vom ^insten Rimmelslirhio, Mellon ist d er Ldnztat', w«nn tim H ogel Gab D ir h, o Vator FRANZ! uns er. Ju zartcm Sclunttcko Veiiehcn bliihn ; ■" 't ' ' ^ Umi v on d os Zej»hyis vveichem Fliigol * S.mfi angofachto Rosen gluha. 0 iJImlorvater, dosseu Mildo Der Rut* mit lausend Zungcn nennt: • W'amili isr os doc h nur im Hildo Schun isl det* S o mm ort a g, ncnn Cer« i.) i i h ho ut zu sohe n uns gegtfnut! Das Fold mit goldnen Saatcn dookr, • ^ • Die trohe r Srahi c les Sehiiiucrheeres le volle Craiben uiedci strcckt. Lafv Dir oin mftglich Opfor bringen, Fiiisf, dieses Tsge* gtosser Solin! * * * Lnfs um Do in Hild hi or Korber sehlingcn; in \Vieii s»ind unsic Ho ržen schoa Sthfln ifit der Herbsitag, verni die Trnubo An mildror Sonnc blau sit h srJimiukt: —M. C- Bčkr!in/.t, atis falliom Uobenlaubo /, <*/>/* k/* /tfri/ii /***■/ . t «*/ ■ / I S, n ^ Der freundikho L.yUo$ winkt. t » t. ‘'■•j k i > //»• * ■ . 'Alt/V *' ( < J uf/*r • KULTURA Rast 6/2001 JAVNI ZAVOD BOCiLNŠPLRK Šmartno pri Litiji ZBIRKA NARODNIH NOŠ (po motivih Slave vojvodine Kranjske) ZBIRKA VRAŽEVERJA Marjeta Bregar 1 Alojz Tomc, 150 let pošte Mokronog v Poštni razgledi, april (št. 3) in maj (št. 4) 2001 ter v Nova filatelija, št. 2,2001. 2 Poštne ekspedicije so prevažale le pisemsko pošto in blagovne pošiljke največ do teže 10 funtov ali še manj. 3 Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, 27. februar 1851, št. 48. Pod obvestilom o odprtju pošte v Mokronogu je podpisana Poštna direkcija Ljubljana. 4 To je pismo, ki je bilo poslano iz Mokronoga v Kostanjevico. Original pisma hrani Alojz. Tomc. Zahvaljujem se mu, da meje nanj opozoril. 5 Arhiv Republike Slovenije, AS 1168, Združene PTT organizacije Slovenije, f. 266, Benennung K. k. Post - und Telegrafen Amt Nassenfuss (dalje AS 1168, Združene, f. 266), ki prinaša nekaj podatkov o pošti in poštarjih za čas med letoma 1900 in 1924. 6 V virih, ki sem jih pregledala, sem ga našla najprej omenjenega v Rojstni in krstni knjigi župnije Mokronog (dalje Rojstna, Mokronog) za leta od 1835 do 1910 (prepis), ki jo hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani (dalje NŠAL). Poštni odpravnik Janez Rozman je zapisan kot krstni boter Francu Metelku 9. oktobra 1855. leta. 7 V pregledanih virih za ta prispevek priimek Rozman do leta 1855 ni nikjer omenjen. 8 NŠAL, Mrliška matična knjiga župnije Mokronog (dalje Mrliška, Mokronog) 1835 - 1900 (prepis). Umrl je star komaj 43 let zaradi želodčnih krčev. 9 ARS, AS 176, Reambulančni kataster za k. o. Mokronog, N 166 (dalje AS 176, Reambulančni), Abecedni seznam zemljiških in hišnih posestnikov davčne občine Mokronog 1869, popravki 1880. 10 Prav tam, Protokol parcel občine Mokronog z vasjo Martinja vas 1869. 150 LET POSTE MOKRONOG Zgodovina mokronoške pošte od ustanovitve do danes V pričujočem prispevku sem orisala 150-lctno zgodovino pošte ter ljudi, ki so bili z njo povezani v kraju Mokronog. Osrednji del raziskave je bilo obdobje od ustanovitve do sedemdesetih let 20. stoletja. Delovanje poštnega urada v zadnjih treh desetletjih je razen imen poštnih delavcev orisal že Alojz Tomc v svojih prispevkih o mokrono-ških poštnih žigih, ki jih je objavil v Poštnih razgledih in Novi filateliji.1 Poštne zakone, predpise in zgodovinski oris določenega obdobja sem omenjala le za razumevanje ostalega teksta, v katerem sem pretežno opisovala poštarje in njihovo delo. Poleg pisnih virov in literature sem uporabila tudi pričevanja nekdanjih poštnih uslužbencev oz. njihovih potomcev. Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali z informacijami, dokumenti ali fotografijami, še posebej Mariji in Rafaelu Piberniku, Anici Gernedl, Mariji Koračiti, Ani Hrovatič, Pavli Ornik, Marti Bahun, Miroslavu Strupehu, Jožici Uhernik, Leopoldini Jevnikar in Karolini Kos. Ustanovitev Poštni in telegrafski uradi na Kranjskem so v drugi polovici 19. stoletja spadali pod različna ministrstva, od leta 1849 pod ministrstvo za trgovino, obrt in javne zgradbe, od 1859 pod finančno, 1862 pa pod novoustanovljeno trgovinsko. Po letu 1866 je spadala Generalna direkcija pošte in telegrafa k ministrstvu za trgovino in narodno gospodarstvo. Poštna direkcija za Trst, Primorsko in Kranjsko j c imela po letu 1884 sedež v Trstu. Leta 1850 je bilo na tedanjem Kranjskem sto petintrideset poštnih uradov. V naslednjih letih in desetletjih pa seje njihovo število še povečalo. Mokronoška posta je pričela poslovati 1. marca 1851. leta kot poštna ekspedicija (Postexpedition),2 ki je imela povezavo s poštnim uradom v Trebnjem. Poštne oblasti so se o tem odločile že 14. februarja istega leta.1 Prav gotovo je bil namen te ustanovitve širjenje območja in obsega pošte. Na območju Mirnske doline namreč do tedaj še ni bilo nobene poštne postaje. V praksi nam ta datum potrdi tudi žig pošte Mokronog, odtisnjen na pismu dvanajsti dan njegove uporabe, to je 12. marca 1851. leta.4 Drugi vir, dokument, pa nam ponudi še en datum otvoritve pošte, in sicer 1. avgust 1851. leta.5 Menim, da gre, glede na druge ohranjene pisne vire, v tem primeru preprosto za nepravilen prepis datuma otvoritve. Poštni mojstri in upravniki do leta 1945 Prvi, ki seje pričel ukvarjati s poštarskim delom v trgu Mokronog, je bil poštni odpravnik Janez Rozman (Postcxpeditor Johann Ros-mann).6 Poklic, ki gaje opravljal, mu je prav gotovo prinesel širšo poznanost med ljudmi, čeprav seje v trg priselil.7 V letih opravljanja tega poklica je bil zelo pogosto krstni boter novorojenim otrokom. Večkrat je bila krstna botra tudi njegova žena Marija, ali pa sta bila botra oba skupaj. Delo poštnega mojstra (tako je vpisan po letu 1867) je opravljal do svoje smrti 30. avgusta 1872. letalna svojem domu Mokronog številka (dalje št.) 82.9 Glede na katastrsko številko stavbne parcele v reambulančnem katastru je živel v predelu Mokronoga, imenovanem Frenga.10 Ker pa se najbrž ni mogel preživeti le s poštnim 11 NŠAL, Rojstna Mokronog 1835 -1000 (prepis). Jane/. Rozman je konec 60. let 19. stoletja vpisan tudi kot gostilničar (Wirth). 12 O tem, daje bila v Majcnovi hiši prva pošta v Mokronogu, je Leopol-dini Jevnikar iz Martinje vasi pripovedovala tudi njena mati, roj. leta 1886. 'Pudi ustni vir Ana Hrovatič, ZDA. Mariji Koračili i/, Mokronoga se zahvaljujem, da mi je posredovala podatke o pošti, ki jih je prejela od Ane Hrovatič. 13 NŠAL, Mrliška Mokronog 1835 -1900 (prepis), Marija Rozman je umrla I. novembra 1876. 14 Glej op. 9. 15 Dolenjske novice, 15. december 1885, št. 24, str. 194. 16 Župnijski urad (dalje ŽU) Mokronog, Status animarum (dalje Status) z začetkom pisanja leta 1906 do 1945. Tuje hiša Ignaca Majcna zabeležena pod hišno številko 86. 17 Kot poštnega mojstra sem ga najprej našla zapisanega v Poročni knjigi župnije Mokronog (dalje Poročna, Mokronog) 1816 - 1900 (hrani NŠAL), in sicer 17. februarja 1873. Rojenje bil 19. januarja 1843. leta. 18 Katastrska številka stavbne parcele v reambulančnem katastru je bila 10. delom, seje ukvarjal tudi z gostilniško dejavnostjo." Za stavbo je imel hlev, kjer so domovali poštni konji. Ko so pošto pripeljali do trga, so tu konje zamenjali in pošto ter drugo blago peljali naprej s spočitimi konji.12 Po njegovi smrti in smrti njegove žene11 je kot lastnica stavbe za leto 1880 vpisana Marija Golia.14 To stavbo je kasneje kupil Ignac Majcen in v njej odprl gostilno z imenom Pri stari pošli.15 Tudi v začetku 20. stoletja je ta hiša ohranila vulgo (po domače, hišno) ime “Stara pošta”. 16 Hiša stoji še danes, stavba na Gubčevi ul. št. 12. Po smrti Janeza Rozmana je postal poštni mojster Janez Pleskovič17. Z zamenjavo poštnih mojstrov se je zamenjala tudi lokacija poštnega urada. Tako seje s Frenge pošta preselila v trg. Poštar Pleskovič je živel konec 19. stoletja v hiši s številko 11ls (vulgo “per Pleskov-cu”). Danes je to hiša na Starem trgu št. 38. V levem spodnjem delu hiše je bila gostilna, v desnem pa poštni urad. Pošto je prevažal sam Pleskovič, saj za čas njegovega uradovanja nisem našla nobenega zapisa o poštnem slu. Da seje poštar ukvarjal še z dodatnim delom, gre prav gotovo pripisati premajhnemu zaslužku. V tej službi je morda vztrajal tudi zaradi ugleda in veljave med ljudmi do konca leta 1893. V tem času seje preselil z družino v novozgrajeno hišo pod Sv. Florijanom, št. 164 (danes Florijanska c. 18). Prostore v trguje prodal Juriju Hefcrletu.19 Konec 19. stoletja je država zakupnikom neerarnih (nedržavnih, zakupnih, pogodbenih, po letu 1900 razrednih) pošt povrnila določene stroške, ki pa so bili ponavadi nižji kot dejanski. To je državi ustrezalo, zato so neerarne v tem času na Kranjskem prevladovale. Erarne pošte, ki jih je država upravljala preko državnih uslužbencev, so bile le tiste z največjim prometom (v letu 1894 le štiri). Konec leta 1893 je poštna direkcija razpisala službo pri poštnem in telegrafskem uradu v Mokronogu.20 Janez Ulepič, e. kr. poštni mojster II. razreda, kije prevzel to službo, jo je opravljal od leta 189621 dalje, morda celo že od leta 1894. Poštni promet mokronoške pošte v letu 189422 (glej tabelo) je bil primerljiv s takratno pošto v Trebnjem in precej nižji od novomeške, kije bila v tem letu četrta po vrsti glede prometa na Kranjskem. 19 Ustni vir, Anica Gernedl, l'lorijonska 18, Mokronog. 20 Dolenjske novice, 15. december 1893, St. 24, str. 201. 21 AS 1168, Združene, f. 266. Poštni urad Pisemske pošiljke Mokronog 44.600 Trebnje 27.300 Novo mesto 197.200 Blagovne pošiljke 3.000 2.300 17.500 Celotni prihodki v goldinarjih (gld) 2.098 2.117 11.934 22 Peter Radics, Die k. k. Post in Krain and ihre geschichtliche Hntvvicklung, Laibach 1896 (dalje Radics), str. 143 - 145. 23 Njegov priimek so domačini poslovenili v Ajlce. KULTURA Rast 6/2001 Službo c. kr. poštnega mojstra je Ulepič opravljal do 23. julija 1902, ko je bil prestavljen v Ilirsko Bistrico. Za njim je poštne zadeve na pošti na državne stroške opravljala poštna administratorka Sofija Ju-vanec med 1. in 7. septembrom 1902 ter za njo Anton Jurkič (do 31. decembra), ki je po I. januarju 1903 postal postavljen e. kr. poštni mojster. V Mokronogu je ostal do premestitve za nadpoštarja v Gradež, to je do 1. marca 1911. Zamenjal gaje Fran Eiletz21, kije prišel iz Trsta. V Mokronogu je služboval dobrih sedem let, nakar so ga s 13. majem 1918 premestili za nadpoštarja v Sveto Lucijo ob Soči. Proti koncu prve svetovne vojne je (z dekretom z dne 2. avgusta 1918) 1. septembra nastopil delo poštnega mojstra Friderik Šubic (tudi Šubič). 24 Ime Friderik izvira iz nemškega i-mena Friedrich. V Leksikonu imen, Celje 1988, str. 300, je zapisano, da ime Friderik približno ustreza imenu Miroslav, ki je slovanskega izvora. Morda so ime Friderik Šubic v času kraljevine Sl IS preimenovali v Miroslav Šubic. Podatkov ne morem natančno primerjati, saj sem našla le rojstne podatke Miroslava Šubica, ne pa tudi Friderika Šubica. 25 liči pismonoše Franca Strupeha, Jožica Uhernik, pravi, da ji je oče vedno pripovedoval, daje bila pošta le v stavbi nad kasnejšo delavsko menzo za tovarno usnja. 26 NŠAI., Rojstna Mokronog 1835 -1910 (prepis), omenjen kot oče otroka, rojenega 14. januarja 1895. Živel v Mokronogu št. 87. 27 Prav tam, oče otroka, rojenega 14. decembra 1894. Živel v Mokronogu št. 154. V statusu, ki ga brani ŽU Mokronog s pričetkom pisanja 1906. leta, je zapisan Švare kot fijakar. 28 Prav tam, oče otroka, rojenega 23. maja 1900. Živel v Mokronogu št. 110. 29 Prav tam, oče otroka, rojenega 6. septembra 1901. Živel v Mokronogu št. 115. 30 Prav tam, Rojstna Mokronog 1911 - 1964 (prepis). Tuje vpisan kot oče hčerke Ivanke, roj. I. novembra 1917. leta. Njegova žena je bila hči postiljo-na Franceta Vrbovška, tako da je verjetno, da ga je on zgolj začasno nadomeščal pri tem delu. 31 Kot vojak naj bi se boril na bojišču ob reki Piavi, ki seje odprlo leta 1917. Ustni vir Miroslav Strupeh, Mokronog. 32 AS 1168, Združene, f. 293, Krajevni stalež zvaničnikov in služiteljev. 33 Prav tam, š. 412, Uradniki po 2. odstavku, 45. členu, stanje z dne 31. 12. 1941. 34 Glej op. 26. Zapisan kot krstni boter 21. decembra 1934 in 24. februarja 1935. 35 Stalež osebja po stanju I. julija 1926. 36 Stalež osebja po stanju 1. januarja 1936. 37 AS 1168, Združene, f. 281, Stalež razrednih uradov od. 1.1.1918 -31.12.1922. 38 Prav tam, š. 412, Kazni uradnikov. KULTURA Rast 6 / 2001 Friderika Šubica (med letoma 1925 in 1927 se omenja ime Miroslav Šubic24) je nadomestila kot vodja poštnega urada Justina Blinc leta 1927, ki je to službo opravljala do septembra 1943, ko je pošta začasno prenehala poslovati. Takoj po drugi svetovni vojni je delo še opravljala, konec leta 1945 pa jo je nadomestila Marija Ornik. Kje natančno so bili poštni prostori v prvih treh desetletjih 20. stoletja, zaenkrat ni znano. Morda v isti stavbi, kot je bila še konec 19. stoletja, ali pa v stavbi, kjer je domovala od približno leta 1930 dalje.25 Takrat so poštarji uradovali v prostorih nad menzo za delavce mokro-noške tovarne usnja. Stranke so vstopale po stopnicah s cestne strani, zraven t. i. Strelovega turna. Tuje poštna dejavnost potekala do italijanske kapitulacije jeseni 1943, ko je pošta v trgu začasno nehala poslovati. Žal se po vojni ta dejavnost v tej hiši ni nadaljevala, saj je bila stavba v času nemškega bombardiranja, 5. oktobra 1943, najprej močno poškodovana, 27. oktobra pa še požgana. Uradniško in služabniško osebje 1900 - 1945 Delo postiljona sta ob koncu 19. stoletja opravljala Jože Zore2'1 in Jernej Švare27. V začetku 20. stoletja pa sta se Švarcu pridružila še Frane Vrbovšek21* (“Grmčkov France”) in Janez Kovačič29 (“Prif-treger”). Pred prvo svetovno vojno seje služabniškemu osebju pridružil še Franc Strupeh, kije pričel delati 1. februarja 1912. Zadnja dva sta kot pismonoši delala v glavnem ves čas do druge svetovne vojne, Frane Vrhovšek pa je v virih kot postiljon nazadnje omenjen leta 1911. Med 1. svetovno vojno je leta 1917 raznašal pošto Janez Vrabec, Mokronog št. 112. Po vojni je vpisan kot cestar.50 Pismonoša Strupeh seje kot avstroogrski vojak udeležil 1. svetovne vojne, vendar seje kmalu zatem, ko je bil ranjen, vrnil in delo opravljal naprej.51 Ob koncu 1. svetovne vojne je zabeleženo še ime Antona Strupeha, ki je nekaj dni (med 18. oktobrom in 2. novembrom 1918) nadomeščal bolnega pismonoša Kovačiča.52 Kot dnevničar, služitelj se ponovno omenja v letih pred 2. svetovno vojno.55 V letih 1934 in 1935, morda tudi do druge svetovne vojne, je pismonoša Franc Krese54 nosil pošto iz Mokronoga na Trebelno. Njegovo ime se ne pojavi v nobenih seznamih, staležih osebja Ljubljanske direkcije za čas med obema vojnama. Kot poštni in telegrafski uradnik je sredi leta 1926 pričela delati Ljudmila Sbil (II. kategorija V. skupina).55 Na začetku leta 1936 je ni več na seznamu zaposlenih na mokronoški pošti. Kot poštna uradnica VIL skupine je opravljala delo kontrolorke to leto Josipina Glažar.36 V prvih letih službovanja (1918- 1922) Friderika Šubica je bilo na sami pošti precej sprememb pri zaposlenih. Za kratek čas, nekaj tednov ali zgolj nekaj dni, je delalo na pošti več pripravnikov in nižjih poštnih uradnikov. Pri delu v uraduje nekaj časa pomagala celo njegova žena Angela.57 Poštni uradniki so veljali za stroge in natančne. To niti ni tako čudno, saj so jih številne kazni (pisni opomini ali denarne kazni s strani ljubljanske poštne direkcije) že zaradi malenkosti k temu naravnost prisilile.58 Janez Kovačič je prenehal raznašati pošto maja leta 1936, ko se je upokojil. Nadomestil gaje Jože Hrovatič, poštni uradnik, najprej pismonoša, po letu 1937 pa nadzornik PTT linij 111. skupine. Na pošti je služboval do jeseni leta 1943, nato je prešel na pošto Tržišče, kjer je Levo: Pismonoša Janez Kovačič v družbi neznane družine, okoli leta 1930; fotografijo hrani Karolina Kos Na sredi: Justina Blinc, leta 1929, vodja poštnega urada 1927-1943; fotografijo hrani Anica Gernedl Desno: Pismonoša Frane Strupeh, leta 1933; fotografijo hrani Miroslav Strupeh Levo: Uslužbenci Darinka Meserko, Alojz Jevnikar in Marta Bahun v poštnih prostorih, leta 1959; fotografijo hrani: Marta Bahun Desno: Uslužbenci pošte Mokronog pismonoša Rafael Pibernik, upravnica Marta Bahun, uradnica Magda Juntez in pismonoša Alojz Jevnikar pred vhodom, julij 1958; foto: Stane Ornik 39 Stale/ osebja po stanju 1. januarja 1940. 40 Prav tam. 41 Ustni vir Jožica Uhernik, Otočec. 42 ŽU Mokronog, Status 1906- 1945. Živel v trgu St. 76. 43 AS 1168, Združene, f. 266. 44 Stale/ osebja direkcije PTT v Ljubljani (dalje Stale/ osebja) po stanju /dne I. 9. 1928, uredil dr. Bogdan Kurbus. 45 Stroški za pisarniško delo, materialni stroški, vzdrževanje urada ipd. 46 Glej op. 43. Nenehno dvigovanje cen osnovnih živil je privedlo do uvedbe draginjskih doklad. KULTURA Rast 6/2001 bil do konca 2. svetovne vojne upravnik. Nekaj let je raznašal pošiljke še dnevničar Jožef Kranjec11' (med letoma 1938 in 1943). Franc Strupeh se je upokojil leta 1940 kot poštno telegrafsko telefonski zvaničnik 1. skupine.'*" Pokojnino za zasluženo delo je prejemal že v času italijanske in kasneje nemške okupacije.41 V letih 1941 in 1942 je namesto njega pošto po vaseh raznašal Jože Bizjak42. Prav gotovo pa bi lahko gornjim uslužbencem dodali še kakšno ime, saj je poštna direkcija z dekreti pogosto premeščala svoje zaposlene znotraj svojega območja. Dohodki poštnih mojstrov 1900- 1918 Mokronoška pošta je bila od ustanovitve dalje neerarna pošta. V začetku so bili poštni mojstri pri takih poštah nastavljeni na podlagi pogodbe, kasneje nameščeni z dekreti. Od prometa in dohodkov je bilo odvisno, v kateri razred je pošta spadala. Po letu 1900 je bila obravnavana pošta razredna, in sicer je spadala v drugi razred prve stopnje (11/1), po letu 1914 v prvi razred četrte stopnje (1/4) ter po letu 1924 ponovno v drugi razred prve stopnje (II/l).43 V času, ko je bila pošta neerarna, so bili vodje urada, kasneje tudi drugi uslužbenci, pravi poštni uradniki. Po letu 1926 in do konca druge svetovne vojne pa je postala pošta državna, in sicer je bila pošta četrtega reda (IV. red).44 Poštni mojster je prejemal različne prejemke, glede na to, v kateri razred in stopnjo je spadal. Podatkov za prvih petdeset let zaenkrat še ne poznamo. Janez Ulepič je bil prvi izmed mokronoških poštarjev, ki je bil nastavljen na podlagi dekreta. Pošto je vodil od leta 1896. Z Antonom Jurkičem (od 1903) sta v času službovanja na tej pošti prejemala enako uradno povprečnino. Vsak je v začetku prejel 450 kron, ko pa sta prešla v višjo stopnjo pa 562,5 krone. Zaposlenega sta imela po enega poštnega uradnika in pismonošo. Za osebje sta prejela po 700 kron. Ulepič je moral položiti 1000 kron kavcije, Jurkič pa 800. Medtem ko je Ulepič prejel še dodatek v višini 800 kron za manipulativno službo,45 ga Jurkič ni več. Le-ta pa je dobil dodatek za upravljanje telegrafa, in sicer 115 kron, od leta 1907 pa 215 kron. Ko je Jurkič postal poštni mojster I. razreda 4. stopnje, je prejel po 1 . juliju 1910. leta 2200 kron plače in 480 kron dodatka za osebje, drugih stroškov pa ne več. Franz Eiletzje nastopil službo leta 1911 s 1.600 kron letne plače, 360 kron dodatka za osebje ter 562,5 krone uradne povprečnine. Po letu 1914 se mu je plača dvignila za 200 kron, 1917. leta pa na 2.200 kron. Med prvo svetovno vojno mu je k boljšemu preživetju morda malo pomagala tudi draginjska doklada, in sicer od leta 1916 dalje 250 kron, kije po letu 1917 narasla na 588 kron. K vsemu temu pa je lahko prištel še 675 kron uradne povprečnine. V času njegovega službovanja je mokronoška pošta uvedla tudi selsko dostavo za okoliške vasi. Tik pred koncem prve svetovne vojne je postal poštni mojster Friderik Šubic, ki je ob nastopu prejemal 1.800 kron plače, 360 kron dodatka za osebje in 1.440 kron draginjske doklade.46 Seveda pa te “visoke” številke ne povedo kaj dosti. Vedeti moramo, daje to čas, ko se pričenja gospodarska kriza. Propad avstro-ogrske države in nastanek Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, leta 1919 pa Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev oz. po letu 1929 Jugoslavije je narekovalo tudi ustanovitev novih vod- 47 En funt je 560 g. 48 Glej op. 3. 49 Dolenjske novice, 1. marec 1887, št. 5, str. 38 in 1. september 1887, št. 17, str. 134. Avtor novičke v časopisu poimenuje prebivalce trga Mokronča-ni. 50 Ustni vir, Ana Hrovatič, ZDA. Ko je trobil v poštni rog in je odmevalo: “ Ti aram, traram, pošto peljam”, so ga ljudje zbadali, češ da vozi pošto zato, da ne bo lačen oz. stradal. Tako je prišlo do naslednjih besednih zvez: “Stradam, stradam, pošto pel jam”. 51 Dolenjske novice, I. oktober 1897, št. 19, str. 165. 52 Še vedno seje uporabljala denarna enota goldinar, čeprav je nekdanja Avstrija na svojem ozemlju izvedla denarno reformo že leta 1892 in uvedla novo denarno enoto - krono. V poštnem prometu se je začela uporabljati leta 1900. 53 Karol Rustja, 90 let Trebnje -Tržišče, 60 let Tržišče - Sevnica, Ljubljana 1998 (dalje Rustja), str. 6. Žal avtor ne navaja natančnega vira podatka. 54 Dolenjske noviee, I. marec 1908, št. 5, str. 36. KULTURA Rast 6/2001 stvenili služb na področju poštnega, telegrafskega in telefonskega prometa. Tako je bila konec leta 1918 ustanovljeno Poštno in brzojavno ravnateljstvo v Ljubljani, ki ga je potrdilo tudi Ministrstvo pošte in brzojava v Beogradu leta 1919. Po nastanku banovin leta 1929 pa je v Ljubljani delovala Dravska direkcija pošte in telegrafa. Prevoz poštnih pošiljk in potnikov do leta 1941 Pošto so prenašali poštni sli (postiljoni) peš ali prevažali s poštnim vozom proti Trebnjemu, Sevnici, Škocjanu oz. Novemu mestu in v okolici trga. V prvem obdobju je imel Mokronog dnevno povezavo s poštnim uradom v Trebnjem, ki je potekala peš. Mokronoški poštar je skrbel za prenos pisemskih in blagovnih pošiljk. Blagovne v začetku niso smele presegati teže treh funtov.47 Poštar Rozman je oskrboval kar precejšen okoliš. Njegovi poštni konji so vozili pošto v vasi v okolici Trebelnega, Šmarjete, Škocjana, Tržišča, Krmelja, Šentruperta in seveda Mokronoga, skupno je okoliš zajemal sto trideset vasi.4S Poštna zveza do Sevnice je bila vpeljana po novem letu 1887 in je tako “Mokrončanom” približala železnico. Ker je bil poštni nad-komisar Ratolisko zaslužen za to povezavo, so ga tržani izvolili za častnega tržana Mokronoga.49 V smer Sevnice je na prelomu 19. in 20. stoletja prevažal pošto in ljudi že omenjeni postiljon Franc Vrbovšek. Ko seje pripeljal do Sv. Florijana, je zatrobil v poštni rog, daje odmevalo proti trgu: “Traram, traaraamm, pošto peljaamm!”.50 Za prevoz pošte v smeri proti Trebnjemu so v letu 1897 51 pričeli uporabljati prenovljen zaprt poštni voz. Iz trgaje odhajal ob 9. uri zjutraj, vračal pa seje ob 16. uri in 45 minut. Za pot v eno smer je potreboval približno dve uri in 35 minut. Potniki so se lahko za 1 gld52 z njim tudi peljali v obe smeri. Vozne karte so lahko kupili tudi na ostalih dveh poštnih uradih med Mokronogom in Trebnjem (Šentrupert in Mirna). Enak vozni red poštnega voza je veljal še v letu 1903, le da so ljudje prevoz že plačevali v kronah. Vozovnica za vožnjo med Trebnjem in Mokronogom je tako stala dve kroni.53 Za odpravo pošte enkrat dnevno med Trebnjem in Mokronogom je od 16. januarja 1897 prejemal poštni mojster Janez Ulepič 2.200 kron plačila. Uporabljal je že omenjeni zaprti dvovprežni poštni voz. Za odpravo pošte je poštni mojster do 1. maja 1909 prejemal 2.200 kron, po tem datumu pa 3.000 kron letnega plačila. Otvoritev železniške proge Trebnje-Šentjanž je precej spremenila prevažanje poštnih pošiljk. Čeprav je železnica v marsičem razbremenila postiljone oz. pismonoše dela, pa kljub temu s traso, kjee naj bi bila speljana proga mimo Mokronoga, ljudje v tistem času niso bili preveč zadovoljni. Spraševali so se, kako so lahko pri trasiranju železniške proge “pustili lepi in napredni dolenjski trg Mokronog dobre tri kilometre na strani”. Menili so, da bo trg na ta račun utrpel precejšnjo škodo. To pa bi se po mnenju nekaterih dalo deloma popraviti s konjko (tramvaj s konjsko vprego) med železniško postajo in trgom. Na tak način so v tistih časih rešili podoben primer v Veliki Gorici blizu Zagreba.54 Kasneje seveda ta predlog ni nikoli obrodil sadov. Železniška povezava med Trebnjem in Krmeljem je bila vpeljana že jeseni leta 1908. Kljub temu pa seje poštni direkciji v Ljubljani še vedno zdel cenejši prevoz pošte iz trga v Trebnje in nazaj s konjsko vprego, kot pa da bi se poslužili poštnega voza (ambulance), kije bil 55 Prav tam, 10, februar 1910, St. 3, str, 21. 56 AS II68, Združene, f. 266. 57 Rustja, str. 14. 58 Namesto krone seje v času Kraljevine SHS za izplačilo plač in drugih dohodkov državnih uslužbencev po maju leta 1921 uvedla nova denarna enota - dinar. 59 AS 1168, Združene, f. 266 in tudi S. 411, Poštne vožnje 1920 - 18. 6. 1925. 60 Prav tam, š. 411, Historiat poštnih voženj 1920 - 1929. 61 Prav tam, Knjiga poštnih prog na suhoz.emskih potih 28. 7. 1925 do 30. 4. 1933. KULTURA Rast 6/2001 pripet na vlakovno kompozicijo že od samega začetka. Na ta način bi kraji v šcntruperško-mokronoški dolini prejeli pošto kar 8 do 12 ur hitreje, kot pa sojo sicer s “starimi pramčki”.55 Prevoz poštnih pošiljk po železnici v smer Trebnjega in Sevnice je stekel leta 1917, ko so prevozniki pošto vozili le še do železniške postaje Mokronog na Bistrici.56 Poštni vagon št. 75 (ambulanca 75) je na tej progi vozil med letoma 1924 in 1939 (do Krmelja) in nato do leta 1941 do Sevnice.57 Od 1. marca 1910 naprej je tako vozno povezavo pošte med Mokronogom in Trebnjem vzdrževal Peter Jerič. Na mesec je prejel najprej 250 kron, po 1. januarju leta 1917 pa 200 kron odškodnine. Do 1. februarja 1917. leta je potovala vozna pošta med Mokronogom in Trebnjem z dvovprego enkrat dnevno, po tem datumu pa dvakrat na dan z enovprežnim vozom od pošte do železniške postaje Mokronog na Bistrici. Od tega datuma dalje je za prevoz skrbela Ana Deu iz Mokronoga. Za svoje delo je dobivala najprej 1.200 kron letne odškodnine, od 1. oktobra pa 240 kron mesečno. Pogodbo s pošto je prekinila konec aprila 1920. leta. Njeno delo je prevzela za kratek čas Marija Koračin (od 1. maja 1920 do 14. septembra 1921). Za plačilo pa je prejela 700 dinarjev58 (din) mesečno. Enako plačilo oz. odškodnino je dobivala tudi njena naslednica Ana Lindič, ki je prevoz pošte prevzela že naslednji dan.5*' Pogodbo je sicer odpovedala 23. maja 1924. leta, vendar je z delom nadaljevala še istega leta 24. novembra. Letno zakupnino je imela 7.000 din, ob začetku leta pa je morala položiti kavcijo v višini 700 din. V njenem času seje ponovno pričel prevoz pošte le enkrat dnevno z enovprego (od 1. januarja 1922 dalje).60 Na razdalji dobrih treh kilometrov je prevažala le pisemsko in paketno pošto, vrednostne pa ne, saj prevoza pošte ni nihče spremljal. Prevozniki so ponavadi prevažali pošiljke v dopoldanskem času, popoldne pa je za povezavo z vlakom ponavadi skrbel sam pismonoša, in to peš. Letne zakupnine oz. plačila so bila različna za posamezna leta. Tako je Ana Lindič v zadnjem letu tega dela (od 24. novembra 1925 do I 5. novembra 1926) prejela 5.000 din. Jože Uhan, kije to delo prevzel 16. novembra 1926, pa je prejel za delo do 15. novembra 1927 le 2.000 din odškodnine. Očitno je dobro delal, morda je bilo tudi dela več, saj je že v naslednjem pogodbenem letu prejel 6.700 din, v letih do konca 1933 pa po 6.000 din odškodnine. Plačnik teh prevozov posameznikom oz. podjetnikom je bila seveda mokronoška pošta, ki je izvajalce pridobila preko licitacij, ki jih je razpisala.61 Druga svetovna vojna Najprej so v trg na velikonočno soboto 11. aprila 1941 prišli Nemci. Nemški inšpektor iz graške poštne direkcije je prevzel poštni urad. Takrat so bili na pošti zaposleni štirje (upravnica Justina Blinc, uradnik Jože Hrovatič ter pismonoši Jožef Kranjec in Jože Bizjak). Poštni urad je bil začasno zaprt do konca maja, ko je ponovno pričel poslovati za pisemski promet. Telefon je posloval le v nujnih primerih. Predvojno osebje pošte je sicer prihajalo na delovno mesto, vendar zavoljo neznatnega prometa skorajda ni imelo kaj delati. Po zamenjavi okupacijske oblasti v Mokronogu sta pošta in telefon pod Italijani dokaj normalno poslovala. Do prekinitev, zlasti telefonskih povezav, je pričelo prihajati od jeseni leta 1942 dalje, ko so partizanske enote večkrat porušile železniško progo med Trebnjem in Sevnico. Tako je bil moten promet ambulantne pošte Trebnje - Sevnica 75, preko katere je med vojno prihajala pošta v kraje Mirnske doline. To t. i. ambu- 62 AS 1168, Združene, š. 271 in š. 273, Milan Štamear, Pošta v ljubljanski pokrajini, tipkopis. 63 Hiša last Ivanke Nadu, Mokronog št. 12, danes Kolonija št. 8. Alojz Tomc je v svojih prispevkih povzel podatke iz moje raziskave v začetni fazi (rokopis), marca 2001. S pomočjo pisnih virov sem kasneje ugotovila, da je bila pošta v tej hiši šele v povojnem in ne že medvojnem času. 64 Ustni vir, Jožica Uhernik, Otočec. 65 Poštni zbornik, letnik IV, 15. marec 1950, št. 5-6, str. 41. 66 Alojz Tomc v svojih prispevkih navaja leto 1950. Ta podatek je povzel iz. moje raziskave v začetni fazi (rokopis). Nadaljnje preučevanje pisnih virov meje pripeljalo do letnice 1947. 67 Poštni zbornik, letnik II, I. januar 1948, št. 1, str. 9. 68 Ustni vir Marija in Rafael Pibernik, Bruna vas. 69 Ustni vir, Štefka Uhan, Mokronog. KULTURA Rast 6/2001 lanco 75 je spremljal pripadnik italijanske poštne milice. Ko je bila proga porušena, je sklepe ljubljanske poštne direkcije za pošte Mirn-ske doline odpravljal uslužbenec trebanjske pošte. V teh primerih so se poštne (le pisemske) pošiljke za kraje v Mirnski dolini zbirale na pošti v Trebnjem. Zaposlena, zlasti pismonoši sta šla ob takih primerih po te pošiljke kar peš, redko s kolesom. Po italijanski kapitulaciji (8. september 1943) pa je poštni urad začasno prenehal poslovati do konca druge svetovne vojne.62 Poštni urad po drugi svetovni vojni Svoja vrata je urad ponovno odprl v začetku junija (3. ali 5.) 1945. leta. Posle je opravljala nekdanja poštna upravnica Blinčeva, v hiši,61 v kateri je tudi stanovala. Kot pismonoša je dela opravljal že leta 1940 upokojeni Strupeh. Pri raznosu pisemskih pošiljk po trgu mu je v poletnih mesecih pomagala hčerka Jožica.64 Sredi julija je bila uvedena ponovno krajevna dostava pošte ter tudi nakazniška in paketna služba. Na uradu so pričeli z delom poštni uradnik, pismonoša ter bivša upravnica. S 1. januarjem 1946 seje urad preselil v trg v Heferletovo hišo številka 10, kjer je domoval že konce 19. stoletja. Marija Ornik je posle upravnice prevzela 13. decembra 1945 in jih opravljala do konca leta 1956. Za svoje delo je leta 1950 prejela denarno nagrado.65 Poleg nje so v prvih letih po vojni službovali na pošti še: od leta 1948 dalje kot uslužbenka Marija Pibernik ter pismonoši Alojz Jevnikar od leta 1946 ter Rafael Pibernik od leta 1947 dalje. Pogoji dela v Hefcrletovi hiši so bili precej slabi. Na voljo je bila le ena majhna, temna, vlažna kletna soba, zato so se konec leta 194766 prese-lili v sosednjo stavbo. V tej stavbi, nekdanjem sedežu občinskega ljudskega odbora Mokronog, posluje mokronoška pošta še danes (Paradiž št. 1). Mokronoška pošta je po letu 1948 spadala v poštni okoliš okrajne pošte Trebnje. Glede na promet je spadala v zadnji, 6. razred.67 Z ukinitvijo okraja Trebnje leta 1952 pa je prišla pod okrilje okrajne pošte Novo mesto. V novomeški poštni okoliš spada še danes. Na mestu upravnika oz. upravnice poštnega urada seje v letih do danes zvrstilo kar nekaj oseb. Za Grnikovo je to delo prevzela Marta Bahun, za njo Marija Pibernik, Mihelca Romšek, Majda Zarabec in po letu 1990 Marjeta Knez. Poštne uradnike so v letih po drugi svetovni vojni pogosto premeščali, še zlasti samske. Tako se je tudi v Mokronogu zvrstilo precejšnje število poštnih uradnikov tudi iz drugih krajev, včasih le za nekaj tednov ali celo samo nekaj dni (na primer Darinka Meserko, Magda Juntez, Jože Kukec in drugi). Pismonoše so bili po letu 1945 in so še danes v glavnem domačini. Naj navedem le nekatere: Jože Vovko, Anton Gregorčič, Jože Mikce, Stane Pečnik, Jože Jevnikar, Peter Metelko, Jože Tomič, Rudolf Nahtigal in drugi. V začetku so poštne pošiljke raznašali peš, po letu 1960 deloma s kolesom. Najtežje delo je bilo v zimskem času. Menjavali so se glede raznašanja pošiljk za sam trg Mokronog in okoliške vasi.68 Prevoze poštnih pošiljk do železniške postaje na Bistrici je opravljal v letih po drugi svetovni vojni še vedno Jože Uhan. To delo je veljalo za kar ugledno, tako daje tudi Uhan na licitacijah precej popuščal pri ceni prevoza v primerjavi s konkurenti. Pogosto je vozil “pod ceno”, samo daje to delo lahko opravljal. Pošto so vozili s konjsko vprego, pozimi so voz nadomestile sani. Prevoze je za njim nadaljeval njegov sin Marjan.6*' Poleg prevoznika je prevoz poštnih pošiljk 70 1'urgon je zaprt železniški tovorni vagon ali tovorni avtomobil, prirejen za prevoz poštnih pošiljk. PTT zbornik, letnik XIV, št. 12, 15. december 1960, str. 336. 71 Alojz Tomc je v prispevkih, ki so navedeni pod op. I, delno opisal zgodovino pomožne pošte Trebelno. 72 Glej op. 5. 73 Statistisehcr Berieht der Handels und Gevverbekammer in Laibach iiber die volkswirtschaf'tliche /usttinde in Krain liirdas Jahr 1875, Laibach 1878, Telegrafcnvcrkehr in Krain 1875, str. 282 in 283. 74 Radies, str. 146-151. v dopoldanskem času spremljal pismonoša, v popoldanskem času pa je prenos pošiljk opravil pismonoša sam, in sicer peš. Prevozi z vozovi do železniške postaje so bili ukinjeni v začetku šestdesetih let 20. stoletja, ko so pošto na relaciji do Trebnjega in Sevnice pričeli voziti z avtobusi. Te oblike prenašanja poštnih pošiljk seje mokrono-ška pošta posluževala do sredine osemdesetih let 20. stoletja. Ker se je ta oblika prevoza izkazala že drugje v slovenskem prostoru za slabo, so pri nekaterih poštah pričeli uvajati lastni furgonski7(1 promet, s katerim so poskušali izboljšati čas odhoda in dohoda pošte. V Mokronogu so na ta način prevažali poštne pošiljke do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Danes opravlja pošta prevoz pošiljk s svojimi prevoznimi sredstvi, ki bi jih lahko imenovali moderni furgoni. Mokronoška pošta je imela v nekaterih obdobjih tudi pomožno pošto Trebelno.71 Z leti se je dostava v poštni okoliš modernizirala. Nekdanje delo pismonoše, zlasti glede pogojev dela, se skorajda ne more primerjati z. današnjim. Pošta je pridobila avto, pisemsko in paketno pošiljko lahko prejme naslovnik v okolišu pošle Mokronog skorajda vse dni v tednu, razen nedelje. Ta pošta danes zaposluje štiri ljudi: dve uslužbenki za manipulativno službo in dva pismonoša. Danes je to pošta četrtega b razreda (IV. b razred). Telegraf in telefon Uvedba telegrafa pri mokronoški pošti sodi v čas poštnega mojstra Pleskoviča. Poštni urad ga je pridobil 28. junija leta 1874.72 Ni bil samostojen urad, ampak kombiniran s pošto. Leto zatem je preko njega v trg prispelo že 25 državnih in 288 zasebnih, oddali pa so 5 državnih in 353 privatnih telegramov.73 Že takrat je bil njegov promet primerljiv s prometom trebanjskega urada, podobno kot v letu 1 894. Promet telegrafov in število telegramov 189474 Poštni urad število aparatov celotni prihodki dopisovanja v gld število oddanih telegramov število prejetih telegramov Mokronog 1 286 704 810 Trebnje 1 295 725 773 Novo mesto 4 972 2.396 2.306 75 AS 1168, Združene, T. 266. 76 Prav tam, š. 271. KULTURA Rast 6/2001 Telefon je Mokronog pridobil 23. novembra 1926. leta.75 Direktna povezava je bila z. vsemi sosednjimi večjimi kraji. Prvi in edini telefonski naročnik (številka 1) je bila tedanja tovarna usnja. Priključila seje v letu 1929 ali 1930. Med drugo svetovno vojno je bil ves poštni inventar uničen: pohištvo, dokumenti, morzejev telegraf, telefonska centrala. Leta 1946 je trg pridobil novo telefonsko centralo, na katero seje lahko priključilo 10 naročnikov.76 V kasnejših letih je pošta pridobila tudi telefonsko govorilnico. Število telefonskih priključkov je v trgu z leti in desetletji skokovito naraščalo. Danes bi že kar težko našli hišo, ki ne bi imela ene ali celo več vrst telefonskih aparatov. Najpogostejša oblika modernega telefona - mobitel pa je postal skorajda naš nepogrešljiv spremljevalec. Ivanka Počkar I Damjan J. Ovsec, Velika knjiga o praznikih, Ljubljana 1994, s. 37-39. 2 “V grobne jame so polagali tudi lončene posode s hrano ter posamezne kose svinjine (kračo ali čeljust) ali pa perutnino.” Alenka Jovanovič, Arheološka zbirka. V: Vodnik po zbirkah Posavskega muzeja Brežice, Brežice 2001, s. 31. 3 Stanka Glogovič, Uvajanje novosti in razkroj tradicionalne kulture ... Seminarska naloga. Ljubljana 1984, s. 23. 4 Marija Makarovič, Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1978, s. 176. 5 Ogn (ogon) so v krajih ob Sotli imenovali obseg rodovitne zemlje, ki je štel sedem vrst koruze, ne glede na to, kako dolga je bila njiva. KULTURA Rast 6/2001 OD SVINJE DO VOTIVNEGA PRAŠIČKA Svinja kot simbol Svinja je prastari mitološki in kulturni simbol. Že v starih civiliza-cijah je predstavljala na eni strani plodnost in razcvet, na drugi požrešnost, poželenje, jezo in nečistost. Stari Rimljani so svinjo žrtvovali Marsu, ko je bil ta še poljedelski bog, pri Keltih je bila boginja svinj Velika Bela (Keridvven), pa tudi Phaea, Svetleča, personifi-cirana kot luna in rodovitnost. V grških mitih je čarovnica Kirka navadno spremenila v svinje tiste ljudi, ki sojo dolgočasili s svojo ljubeznijo.1 Obredni pomen prašiča sega daleč v preteklost. Že v keltskih grobovih so arheologi odkrili ostanke prašičjih čeljusti in krač. Prašičje čeljusti so kot pridatke v grobovih našli na prostoru današnjega prašičjega sejmišča v Brežicah2. V slovenskem izročilu je mogoče še najti simbolična ravnanja v zvezi s prašiči, ki spominjajo na poganska pojmovanja o čaranju plodnosti in čaščenju prednikov, na primer skupno uživanje jedi iz prašiča, kar naj bi dajalo občutek povezanosti, ali pa uživanje svinjskega, ne pa perutninskega mesa za novo leto, kot pričaranje sreče in napredka, kajti: svinja rije naprej, kokoš pa brska nazaj, ali pa tudi: svinja ruje k sebi, kokoš pa prha od sebe. Naravnanost ljudi v odnosu do prašiča ali kokoši gre pri tem vsekakor v prid prašičem, ki naj bi imeli dobro čarno moč. Svinja ali prašič, podobno kakor dimnikar, vsepovsod napoveduje srečo, le v redkih primerih tudi nesrečo. V Velikem Obrežu pri Dobovi je k novoletnemu kosilu sodila tudi svinjska glava, kije simbolizirala enotno kmečko posestvo3. Razširjenost in pomen prašičereje Že v srednjem veku so na vseh kmetijah redili prašiče; oddaja prašičev je bila ponekod do 14. stoletja zelo splošna. V 16. stoletju, ko so začeli uporabljati tudi svinjsko mast, je pomen svinjereje še narasel.4 Od visokega srednjega veka do druge svetovne vojne je bila prašičereja pri Slovencih ena od najpomembnejših gospodarskih dejavnosti. Pri redko kateri hiši niso redili prašiča, še tisti, ki so imeli kaki ogn5, so imeli prašiča. Poleg tega, daje bila reja prašičev nujni sestavni del gospodarjenja na podeželju, so jih redili tudi pri domala vsaki hiši v manjših mestih. Pri slednjih so za prašiče, poleg domačih, skrbeli zlasti obrtniški vajenci in vajenke, pa tudi obrtniški pomočniki, ki so v hiši mestnega mojstra sodelovali še pri raznih drugih delih v gospodarstvu in opravljali vlogo podeželskih hlapcev in dekel. Mestni obrtniški mojstri so zaradi njihovih delovnih navad za vajence raje izbirali podeželske fante, ki jim kmečka opravila tudi v mestnem okolju niso bila tuja. Z rejo prašičev seje prebivalstvo oskrbovalo z mesom, mesnimi izdelki in mastjo za pripravo jedi, iz sala so pekli piškote, v vinorodnih krajih z njim mazali vit pri stiskalnici in ga uporabljali v ljudski medicini pri zdravljenju ljudi in živali. Iz ustrojene prašičje kože je čevljar za družino sešil sicer manj kakovostno, a preprosto obutev, ščetine pa so uporabili za izdelavo krtač. Vsak del prašiča so znali koristno uporabiti, celo svinjski mehur, da so v njih naši dedje hranili 6 “Država si je desetletja na vse kri-plje prizadevala iztrebiti krškopoljske-ga prašiča. Merjasce so na silo kastrirali, vendar se kmetje na Krškem polju niso dali. Pasmo so ohranili in zdaj je nenadoma spet proglašena (celo od nekaterih istih ljudi) za potrebno, dragoceno in pravzaprav nepogrešljivo”. Dolenjski list, 2. 3. 1995, s. 7. “Krškopoljski prašič je bil v Posavju zelo priljubljen, vendar v zadnjih 40 letih podvržen nasilnemu zatiranju. Kljub temu se je na zelo ozkih območjih do danes ohranil. V izgradnji je vzrejtii center za tega prašiča, poleg tega pa kmetijsko ministrstvo financira v okviru projekta FAO posebno raziskovalno nalogo Biotehniške fakultete, da bi ohranili gensko bogastvo te avtohtone pasme.” Dolenjski list, 25. 11. 1993. 7 Šalchar Andrej, Krškopoljski prašič slovenska pasma prašičev. V: Sodobno kmetijstvo, št. 6, 1999, s. 313-316. 8 Danes so na posameznih kmetijah uspeli ponovno oživiti vzrejo te stare pasme. Vzorno skrbijo za zarod krško-poljca (7 svinj, merjasca in mlade) Kranječevi, p.d. Opetkovi v Krški vasi, Baznikovi (zdaj Ivanšek) v Zasa-pu, v vasi Kamence idr. 9 T. Gazvoda, 450-kilogramski krško-poljec. V: Dolenjski list, 16. 1. 1997, s. I. 10 Ivanka Počkar, Iz časov ječmenove kave. Življenjepisi Štajercev in Kranjcev ob sotočju rek Krke, Save in Sotle. Novo mesto, 1998, s. 170. KULTURA Rast 6 / 2001 tobak. Prekajena prašičja čeljust z ječmenovo kašo je bila v nekaterih krajih tradicionalna jed kopačev v vinogradu. V Posavju so v preteklosti gojili domačo krškopoljsko pasmo čmo-belih prašičev, ki je družinam zagotavljala zadostno količino svinjske masti za pripravo hrane. Koline, furež (fiirež, furoš), dan kolin, velja med ljudmi še danes za družinski praznik. Široko je slovel prašičji sejem v Brežicah, na katerem so s prašiči trgovali vsaj od sredine 19. stoletja in trgujejo še danes. V zvezi s /urežem se je, v prenesenem smislu za logično časovno sosledje dogodkov v vsakdanjem življenju, ohranila med ljudmi besedna zveza: "Ne morete vi krvave klobase jesti, pred niju reža ", O pasmi in krmljenju svinj Krškopoljski ali črnopasasti prašičje naša edina slovenska avtohtona pasma prašičev'’, ki se je ohranila na območju Krškega polja in Gorjancev7. Pravi krškopoljec ima glavo črne barve, sledi svetel prehodni pas, ki se nadaljuje in zaključi v črni barvi, prednji nogi bele in zadnji črne barve, velika viseča ušesa, kratek, rahlo zakrivljen rilec in močno nagubano kožo na čelu. V ljudski govorici je veljalo različno poimenovanje pasme prašičev, zlasti glede na barvo in vzorce, ki so nastali s parjenjem neenakih živali. V okolici Mokric so svetlim rekli beluga, črno-belo pisanim pasiiga, v Podgračenem in v Mrzlavi vasi pdsasti, v okolici Kostanjevice pa ta črn' prašiči. Pred drugo svetovno vojno so v glavnem gojili prašiče, ki so bili v osnovi črne barve z belimi pasovi ali marogasti, na štajerski strani na Bizeljskem so jih imenovali tudi kranjski prašiči. Črno-beli prašiči, po vedenju na splošno mirna pasma, ki so se ji ljudje privadili, glede nege pa precej nezahtevna, je dajala obilico maščobe, kar je bilo za takratni način prehrane velikega pomena. Meso je imelo marmornat videz, prepreženo je bilo s slanino in sočnega okusa. Nekateri so gojili tudi manj mastne prašiče črne barve, kijih po drugi svetovni vojni oblast pri obvezni oddaji ni jemala. Po vojni so v Posavju večinoma pitali črno-bele pasaste prašiče krškopoljske pasme, nato pa seje čedalje bolj razširjala bela vrsta prašičev, ki so dajali več mesa in manj masti, ter Švede — švedsko pasmo prašičev, ki so bili mesnati in dolge postave. Zlasti od leta 1970 in nekje do sredine osemdesetih let je bila močna gonja proti krškopoljskim prašičem in siljenje k vzreji drugačnih, belih pasem. Kljub temu je nekaterim kmetom naskrivaj uspelo ohraniti merjasca krškopoljca do današnjih dni.8 Razen po barvi so prašiče ločili še po drugih telesnih značilnostih, na splošno so imeli raje prašiče s kratkimi rusli (rilci) in daljšimi ušesi. Po izkušnjah so želeno stopnjo mastnosti dosegali z vrsto hrane: koruza, mlečna in kuhana hrana je pri prašičih zagotavljala rahel in količinsko bogatejši maščobni sloj, medtem ko je bil ta ob surovi in večidel rastlinski krmi tanjši, trd in žilav, vendar pa meso čvrsto in okusno. Vendarle je šlo tedaj ljudem predvsem za čim večjo količino masti, in če so se pomenkovali o kolinah, so drug drugega najprej povprašali, kako je (prašič) kaj bil, pri tem pa z raztegnjenima palcem in kazalcem uganjevali debelino mastnega sloja. Medtem ko so danes zaželeni in hvaljeni manj mastni prašiči: ni imel niti za dva prsta maščobe'’, pa je pet- ali šestcentimetrski maščobni sloj nekoč veljal za primerno tolstega. Poseben pomen slanine je poveden tudi v primeru poimenovanja posojilodajalca, ki je pred drugo svetovno vojno v Pišecah jemal obresti za posojeni denar v slanini in so mu rekli špek-jud KULTURA Rast 6/2001 Zgodilo se je, da so v rejo dobili suho svinjče, stihu, daje škripalu, in da so ga zredili, so ga krmili s kuhanim lanenim semenom in mlekom. Če se je ratalo, je pomenilo, da so prav ravnali in imeli pri vzreji srečo. Medtem ko danes namesto s sv in 'sko peso večinoma krmijo s kolerabo, pa za prašiče še vedno kuhajo krompir, korenje, rumeno kolerabo, buče, kosijo travo, nabirajo različno listje (regrat, lapuh, koprive) in surovega ali kuhanega zrezanega polagajo med kuho, kuhano hrano. Prašičem so v preteklosti polagali manjvredna žita, npr. oves in ječmen, medtem ko so koruzo bolj uporabljali v človeški prehrani. Prašičje meso je bilo mehkejše, če so prašiča občasno hranili s kuhanim krompirjem, v katerega so vmešali mleko ali sirotko. Tedaj je bila svinjina trša, zato je mehko in nežno kokošje in piščančje meso veljalo za tem bolj praznično. Določeno število odraščajočih prašičev, rekli so jim revni, so puščali za kasnejše pitanje, zato sojini polagali slabšo hrano. Kadar so redili pitance za zakol, sojih hranili izdatnejše, z zmleto koruzo, zamešano v pomije s krompirjem, z grobo mleto koruzo, skuhano v žgance, ki so jih zalili z mlekom, pa tudi s krompirjem, ki so mu dodajali korenje, da svinje niso imele težav z odvajanjem. Posamezniki so v takšno krmo zamešali še surova jajca, kar pa se je zaradi vsesplošnega pomanjkanja zelo redko dogajalo. Prašičem so kuhali v svinjskih pis-krih v krušni peči ali pa v svinjskem kotlu ali alfi na posebnem ognjišču, ki je stalo v ločenem prostoru v bližini svinjaka. Skuhano prašičjo hrano so zdrobili z železno pripravo, ki so ji v Kostanjevici rekli drdkank, z rokami pa primešali še otrobe in vodo. Svinjske kuhinje so bile tudi sestavni del gospodarstva večine meščanskih hiš v manjših mestih. Merjasci, pripuščanje in skopitev Pred drugo svetovno vojno so navadno klali dvakrat v letu, ponekod le enkrat, in tisti z dvema furežema letno je veljal za nekoliko premožnejšega. Pri rejcih, ki jim je zmanjkalo prašičje krme, družini pa masti, so zaklali že bolj zgodaj, po martinovem. Običajno so redili po dva do šest prašičev, domala na vsaki kmetiji so svinje tudi plemenih ali podpiiščali, mlade prašičke pa obdržali za nadaljnjo rejo ali jih prodali na enem od bližnjih prašičjih sejmov. Neresci so bili merjasci za oploditev; imeli sojih redki kmetje in drugi so k njim vodili podpustit svinje proti denarni odškodnini. Po krškopoljske merjasce so občasno hodili na Stojdrago, da se je pasma mešala, na brežiški svinjski sejem pa so pred 40 in 50 leti redno hodili ponje celo iz Dalmacije. Merjaščevo meso ni posebno okusno, zlasti pa ne mast, zato merjascev v prehrambni namen niso redili. Mlade so popravlal ', reza!', pokopi! skopili pri mesecu ali dveh starosti, kar je navadno opravil dela vešč moški iz bližnje okolice. Na Bizeljskem je pred drugo vojno rezal prašičke Ivan Šekoranja iz Sušice, ki je po skopitvi odnesel prašičkova jajčka domov in sijih pripravil za obed. V Veliki Dolini pri Mokricah seje s koplenjem ukvarjal kmet Miha Ajster, ki je hodil pokopit, opremljen z rezalnim nožkom, jodovo tinkturo za razkužitev in posipalnim praškom; opravila se je naučil od veterinarja. Če mladi prašički niso bili očiščeni, okopljem, jih odjemalci niso marali kupiti. Prodajali sojih na ustaljenih prašičjih sejmih v Brežicah, Samoboru, Šentjerneju, Novem mestu, pa tudi na živinskih sejmih v Kostanjevici in v Krškem. 11 V zapisnikih duš za župnijo Brežice so zlasti za drugo polovico 19. stoletja pogosto zapisani statusi: svinjska Jekla, kravja Jekla, kravji hlapec, svinjski pastir in kravji pastir, enako pa je gotovo veljalo tudi za druge kraje. 12 Tako so pred prvo svetovno vojno pasli prašiče, npr. v Podgračenem, vasi pod zadnjimi izrastki Gorjancev. 13 Marija Makarovič (1978), s. 177. 14 Obenem so otroci nabirali hrastove šiške, ki so jih prodali, z izkupičkom pa so si na sejemskih stojnicah na Slinovcah za žegnanje na kvatrnice (septembra) kupili punčke iz lecta. KULTURA Rast 6/2001 Skrb za zdravje prašičev Prašičje predstavljal rejcem veliko vrednost, zato so imeli do teh živali posebno skrben odnos. Živahnost in zafrkjen — svedrasto zvit repek je pomenil enega od osnovnih prepoznavnih znakov zdravega prašiča, ponekod so celo verjeli, da mora biti repek zvit v levo stran. Ena od pogostejših bolezni, ki je ogrožala prašiče, je rotlauf - rdečica. Pred drugo svetovno vojno so pogosteje skušali pozdraviti prašiča sami, brez veterinarske pomoči. Na Bizeljskem je s puščanjem krvi rdečico zdravil moški, ki je v ta namen prišel prašiču prerezat itha uhlje, da je odtekla kri, drugi so v predrti uhelj vtaknili telohovo korenino, da bi ven potegnila bolezen. Nato so mu domači dajali navadne mrzle ovitke — obkladke na krpi in dlje časa je trajalo, daje prašič ozdravel. Kljub skrbnemu odnosu do bolne živali pa takšna pomoč ni bila vedno zadovoljiva in zgodilo seje, da so kakšno leto poginile vse svinje v vasi. Uspešno so znali ozdraviti prašiče, obolele z vročino, ko so jini čez ramo in prsi navezovali obkladke iz vinskega kisa in ilovice. O zaskrbljenosti za njihovo dobro zdravje in s tem povezanim družinskim blagostanjem pričajo tudi številna druga ravnanja in verovanja. Prašičem so redno čistili in nastiljali, pod lesenih svinjakov so zaradi gnitja občasno tudi zamenjali. V Posavju so na zunanjo stran krmilnih vratc svinjaka risali mdrine tace - pentagrame, ki naj bi odvračali bolezni in druge nadloge ter pripomogli k uspešni rasti in zdravju prašičev. Narisali so jih tudi, če so svinje že zbolele; ponekod v Posavju so tako ravnali še po drugi svetovni vojni. Svinje so pasli Za krmljenje prašičev je skrbela gospodinja, svinjak je navadno urejal moški. Na premožnejših kmetijah so imeli posebno deklo ali hlapca za oskrbo svinj in krav". Najstarejši ljudje pripovedujejo, da so pred prvo svetovno vojno v otroških letih vsako jutro gnali prašiče na travniško pašo. Pasli so na skupni vaški gmajni zgodaj zjutraj, preden so šli v šolo. Oktobra ali novembra, ko je obrodila bukev, so prašiče navajali na pašo v gozdu, da so ti sčasoma že sami stekli v gozd pobirat žir in kostanj. Sami in posamič so se vračali domov, kjer sojini po obilni paši ponudili vodo. Tako sojih napol spitali z gozdno pašo, drugo polovico so dobili v obliki kuhane svinjske pese, korenja, repe, njivskih buč, krompirja in občasno grobo zmlete koruze.12 Ob koncu 19. stoletja so npr. iz vasi okoli Šentjerneja na Dolenjskem gonili pastirji svinje na jesensko pašo na Gorjance, kjer so si postavili preproste kolibe iz vejevja in protja.13 Pred drugo svetovno vojno so otroci iz okolice Kostanjevice s košarami hodili v Krakovski gozd nabirat želod za prašiče, ki so jini ga kot samostojen obrok polagali surovega.14 Na Bizeljskem so prašiče v obdobju med obema vojnama, denimo, vodili k Sotli na vodo; tam so se napojili in okopali, nato pa so jih gnali spet domov. Kmetje pod Orliškim hribovjem so še pred drugo vojno svinje spuščali na pašo, da so se najedle kostanja in žira. Večinoma pa so imeli prašiče vendarle zaprte v lesenih svinjakih, na Bizeljskem in drugje sojih občasno tudi spuščali v ograjen prostor — v ograji, nekatere živali so bile tako divje, da so podrle ograjo in ušle v koruzo. Za dostop z vozom so imeli v ograji široka dvokrilna vrata, ki so bila večinoma zaprta, zato pa je bil v ograji napravljen tudi poseben vhod za osebni prehod, imenovan prelaz, ki je onemogočal pobeg živali. 15 V zvezi s čarajočim ravnanjem je zanimiva primerjava, da so stari Grki žrtvene živali posipali z ječmenom. 16 Posamezna opravila so se v načina tudi precej razlikovala, tako so na Bučarici z razkosavanjem pričeli na vratnem delu hrbta in najprej izrezali prale, v Krški vasi in na Bizeljskem pa najprej zarežejo vzdolž trebuha. KULTURA Rast 6/2001 Koline, furež fiirež, Iti rež, furoš, furovž... Nekaj tednov pred zakolom so prašiče pitali s posebno hrano, da so se poredili. Poleg redne piče so zanje na mleku kuhali laneno seme in jim tečno tekočo krmo dajali piti enkrat dnevno. Ker jim je šlo za čim večjo količino maščobe, so za zakol zredili po 200 do 220 kilogramov težke prašiče. Koline se jedo danes ob vseh letnih časih, vsaj do druge svetovne vojne pa so klali med božičem in veliko nočjo oz. dokler je bilo še dovolj hladno. Dan kolin je imel v preteklosti pomen pomembnega družabnega dogodka. Mesarili so po ves dan, zlagoma, se vmes pogovarjali, šalili, pili in kadili, v zadnjih desetletjih pa koline potekajo naglo in so končane v nekaj urah. Prašiča usmrtijo s pištolo, rutinsko razkosanje in predelava poteka varčno časovno organizirano s ciljem čim prejšnjega zaključka dela. Štiriindvajset ur počakajo le z vlaganjem svežih kosov mesa v zamrzovalnik. Zakolje bil nekdaj obredno dejanje. Ko je klavec zabodel svinjo in so prestregli kri za krvavice, so pred razkosanjem prašiču na vratu zarezali, pokrižali in na tem mestu poškropili z blagoslovljeno vodo. Ob tem dejanju so govorili: “Svet' križ božji”, Ali pa so v zarezo v obliki križa potrosili blagoslovljeno sol15, ki so jo bili za veliko noč nesli k žegnu obenem z velikonočnimi jedili. Pri marsikateri verni družini je bilo pred drugo svetovno vojno križanje ustaljena navada: zaklanega prašiča je gospodar (ali mesar) pokrižal in gospodinja poškropila z blagoslovljeno vodo, križ so pred vsako vožnjo napravili z. bičem pred volom, preden so mu nadeli jarem, križali so pred začetkom dela na polju, pri mesenju kruha, vstavljanju hlebca v peč, po peki, vsakokrat pred rezanjem kruha, predjedjo itd. Prašiča so zaklali in parili zunaj, razdelali, trančirali, razpravlali — razkosali16 prav tako zunaj ali v hiši. V svinjaku so ga ujeli in ga privedli na prosto tako, da so ga vlekli za uhlje in porivali. Nekateri so pri gnanju na prosto uporabili kovane svinske klešče z dvema obročkoma; skozi prvega je bila napeljana vrv, ki sojo prašiču privezali na nogo, skozi drugega lesen kol. Prašiča so spodnesli, prevrnili in odvlekli pred svinjak. Tam so ga domači moški in sosedje, ki so prišli na pomoč, trdno prijeli vsak za eno nogo in rilec, mesar pa ga je zabodel ali zarezal. Vbod je moral biti natančen in gotov, sicer se je utegnilo zgoditi, daje napol zaklani prašič pobegnil. Na Bizeljskem se spominjajo neuspelega predvojnega fureža, ko je po vbodu prašič od strahu ali trenutne nezavesti obmiroval, ko pa je klavska druščina odšla v hišo k jedi, se je prebudil, ušel, pri tem padel v bližnjo mlako in so ga našli šele na pomlad, ko je v mlaki zasmrdelo. Pri klanju so najetemu mesarju stregli - pomagali domači iz hiše, kjer so klali, pogosto ženske ali dekleta, ki so prestrezale kri in jo sproti mešale, da se ni sprijela. Najprikladnejši način mešanja krvi je bil z. golimi rokami, ki se jih kri ni oprijemala. Preden so zaklanega dvignili na paru 'co, bdno za svine kopat (podolgovato leseno korito) ali na stol (ravna ali ukrivljena lestev), je mesar v vbodno rano zataknil prazen koruzni strok, ponekod so ga povezali in s tem preprečili, da pri parjenju voda ni tekla v vbodnino. Ščetine so prašiču odstranili (pduhatkopat j s kropom in kolofonijo, drugje z raztopljeno smrekovo smolo, ki sojo sami nabirali, pogosto pa z drgnjenjem z žldjdrami — verigami. Furež je potekal praznično, v dobri volji in šalah. Najeti domači mesar ali k/av'c je bil navadno mož, ki je znal ustvariti veselo 17 Zajec je del svinjine na koneu hrbtenice pri vratu. Enako imenujejo tudi pisane (mesnate) slaninaste dele na obeh straneh reber, kijih po tradiciji prekadijo in uživajo kot najbolj cenjeno slanino. 18 Niko Kuret (1985), s. 83. 19 Niko Kuret (1987), s. 161. 20 Za zapis pesmi, ki jo je povedal Ivan Martini, rojen leta 1932, krnet iz Brezovice, se lepo zahvaljujem Mariji Sušnik z Bizeljskega. 211. Počkar (1998), s. 399. KULTURA Rast 6/2001 razpoloženje in se šaliti, pri čemer je bila oseba, ki so se ji smejali zaradi zadrege, v katero jo je mesar spravil, največkrat še otrok. Ko so prašiča kosali in prišli do dela, ki se mu reče zajee17, so se radi pošalili z. otroci, da je treba zajca ubit', zato naj gredo hitro po poleno, da bodo ubili zajca. Odrasli so se tedaj tudi radi ponorčevali iz otrok tako, da sojih pošiljali k sosedovim po nekaj, za kar jim je bilo znano, da nimajo, ali z naročilom, naj prinesejo mero za klobase. Sosedje, ki so vedeli, za kaj gre, so otroku darovali kakšno malenkost z naročilom, naj naročniki tisto pridejo kar sami iskat, drugi so pri norčevanju sodelovali in so otroke obložili z. nepotrebnim, namenoma težkim tovorom, kot mero za klobase so tretji otrokom skrivaj zavili stare obroče s škafov. Mlada dekleta in fante brez. izkušenj o navadah pri furežu so še posebno radi pošiljali k sosedovim po mero za klobase, da so se tam iz njih norčevali in spraševali, kakšne naj bi bile te mere oz. kakšne mere rabijo. V neroden položaj so s tem, ko so namigovali na spolnost, radi spravljali posebno dekleta. Ob klanju prašiča so se pogosto sproščale tudi druge perverzne šale in različne obscenosti: pri razkosanju so, denimo, prašičji samici odrezali spolni organ in ga podtaknili v žep mlajši osebi, klavec je za šalo skril domači ženski pod rjuho v postelji prašičje črevo z zadnjikom, ali pa je kdo od domačih v mesarjev žep vtaknil prašičev zadnjik. Kljub takšnemu drznemu ravnanju pa so se pri tem tabuizirano izražali, ko so ta ali oni organ poimenovali one, saj gaje bilo po njihovem mnenju pred mladimi in nasploh nemoralno imenovati s pravim izrazom. Koline kot praznik Praznik kolin je imel in ima še vedno sloves domačega praznika, čeprav se današnji po vsebini precej razlikuje od nekdanjega. Včasih so si le takrat lahko privoščili večje količine mesa, nekateri so v tem tudi močno presegli zdravju primerno količino. Podatek gotovo velja vsaj za obdobje od prvega desetletja I P. stoletja in nadaljnjih 130 let, saj že poročilo18 iz. leta 1810 omenja, da si ob nekaterih priložnostih (npr. koline) privoščijo mesa čez mero. Prav tako je bilo na ta dan praznično vsaj že v začetku 19. stoletja, ko jim je bila “glavna zabava furež in ko pri kolinah s sosedi nekaj dni zapored žro, se nacejajo in pojejo”'1'. Ustni viri izpričujejo, da so imeli v prvi polovici 19. stoletja zlasti revnejši kmetje v jugovzhodni Sloveniji navado ob kolinah povabiti na gostijo številne sorodnike, tako da so po oddaji kolin bližnjim sosedom ostali domala brez. vsega. O spominu na izrazito pretiravanje nekaterih v uživanju hrane pri kolinah v obdobju med obema vojnama slikovito priča opazka starejšega moškega iz. Jereslav-ca: “Če ni b’lo posrano do zad’ne brune, tam ni b’lo liireža”. Čeprav dan kolin ni vsepovsod potekal enako razigrano, pa so nekateri praznično razpoloženje vendarle združili s pesmijo. Tako je, na primer, vaški mesar Frane Kovačič iz Brezovice na Bizeljskem pred drugo svetovno vojno ob kolinah prepeval pesem z. več kiticami, od katerih so sodobnikom20 ostale v spominu tri: Prašiča smo zredili, zdaj bomo ga lovili okrog plotov, okrog vog 'lov, da za njim se bo kadilo. Prašiča smo zaklali, na drobne kose d jati, naredili klobasice, krvavice in koline razdelili. Klobase so nar 'jene, so kuhar 'c' izročene, so popoprane, vereane, oj, ko h 'le bi že pečene. 22 Branko Šoba, kmet, ključavničar, r. 1956, Zdole 30; I. Poikar, TZ /julij 2001 Prašiča so parili in odirali v koritu in na stolu (široki ukrivljeni lestvi) sredi kmečkega dvorišča v bližini svinjaka, nato pa so ga preložili na ploh mizo za razkosanje. Poleg mesarja in sosedov, ki so pri tem pomagali, so bili soudeleženi še vsi člani družine, vo-njavno dogajanje pa je vabilo tudi domače živali, kokoši, mačke in pse. Orešje na Bizeljskem, 1977. Pototeka Posavskega muzeja Brežice. KULTURA Rast 6 / 2001 Na dan kolin so zjutraj najprej postregli s koruznimi žganci in kuhanim vinom21, takoj po zakolu pa s prašičjimi jetri, ki so jih na čebuli pražili s koščki manjše prat 'ce od vrata — vratne pečenke. Kasneje so pripravili pečenko in kuhan krompir v kosih ali zmešan z vročo mastjo. Proti večeru so jedli še hrbtivno župo — juho iz koščenega hrbtnega dela, v katero so zakuhali rezance, kislo juho, obaro ali pečenko. Drugje je bila obvezna jed godlja-juha, v kateri so se obarjale klobase in je iz počenih ušla vsebina, nekateri so godljo pokrmili prašičem, zase pa pripravili kislo juho, obaro in pečenko. Poskusili so tudi pečene krvavice, mesar pa je z ovohavanjem izpuljene Spile ocenil, kako temeljito so bila oprana čreva. Otrokom je zastavil uganko o spili: “Kuhana, pečena, na mizo prinesena, pa je še pes ne povoha. Kaj je to?”22 Mesarje najraje delal s svojim orodjem, ki gaje prinesel s seboj v nahrbtniku, le nož je imel shranjen v rokavu suknjiča. Njegovo delo so nekateri plačali v denarju, drugi z. mesom in kolinami. Nesli so tudi sosedom, botrom in sorodnikom, ti pa so jim /wrcž - koline “vrnili”, ko so sami klali. Tako se je ohranjalo popotovanje kolin in prehranjevalni krog, ki je utrjeval občutek pripadnosti posameznih družin k vaški skupnosti. Ponekod so nekaj kolin nesli tudi botrom in revnejšim v vasi. Izmenjava kolin je sicer imela tudi velik praktični pomen, saj pred drugo svetovno vojno in še skoraj dve desetletji po njej mesa niso mogli ohraniti dlje časa svežega. Ko v Dovškem dobijo /hrav, še danes pravijo, da živega prašiča jejo, ker je njihov še v svinjaku. Ob podarjanju kolin so prejemniki v zahvalo zanje darovali košček kruha, ki so ga prinašalci kolin položili svojim prašičem, da bi naslednje leto zrasle debele svinje. Predelava in uporaba delov prašiča Zaklanega prašiča so slač'li - odrli le, kadar so kožo nameravali nesli k strojarju in jo porabiti za izdelavo obutve. Čeprav je bilo usnje iz svinjske kože trdo in zaradi luknjic od ščetin precej prepustno, so iz mazanega, pol cenejšega od drugega usnja, dali izdelati moške stilne na vezalke — obutev za delo na polju, v hlevu in pri gnoju. Čevljar jo je napravil trpežnejšo tako, daje na podplatu vzdolž roba nabil številne čdvle — žebljičke, kljub temu pa je bila obutev iz svinjskega usnja pol manj trpežna od tiste iz govejega. Otroci predvojnega časa so zaradi obutve iz svinjskega usnja pogosto utrpeli do krvi ožuljene noge. Kadar jim je čevljar takšne čevlje zakrpal, je to povzročilo le še hujše žuljenje, bolela pa je tudi čevljarjeva opazka, da bodo otroci pač zato še hitreje stopili. Pred drugo svetovno vojno so svinjsko kožo pogosto uporabili v prehrani tako, da so pripravljali 'cvirke s kožoj — ocvirke s kožo. Potem, ko so z zaklanega prašiča odstranili ščetine, so kožo z delom maščobnega sloja narezali na majhne koščke. Ocvirke so cvrli v loncu v krušni peči, niso pa pri vsaki hiši znali napraviti primerno ocvrtih in enako okusnih. Z ocvirki s kožo so zabelili krompir ali fižol, ki so ga pogosto postregli najetim delavcem. Prašičjo slanino so ročno zrezali, cvrli v mast in z dodatkom lovorovih listov in čebule shranili v glinenepiskreza mast, emajlirane deže ali lesene baje iz hruškovega ali slivovega lesa. Ponekod je bilo v navadi, da so krožnik še tople masti nesli v dar sosedom za takojšnjo pokušino. Pri zakolu enega prašiča so pridobili od deset do dvajset litrov masti, kar je napolnilo največ dvapiskra masti, s preostalo količino pa so zalili ocvirke. Pri Izdelava krvavic in mesenih klobas pri družini ZakSek navadno poteka v kuhinji, pri čemer sodelujeta gospodar in gospodinja, ob njima pa se veščine učijo otroci. Silovec pri Sromljah, december 1994. l'oto: I. Počkar. 23 Eno zadnjih takšnih zgradbic za prekajevanje, če ž.e ne poslednjo v mestu, so podrli ob stanovanjski hiši na Plcteršnikovi ulici v Brežicah pred nekaj leti. KULTURA Rast 6/2001 številnih družinah je masti in ocvirkov zmanjkalo že precej pred naslednjimi kolinami. Zato so hrano zabelili skromno, včasih tako zelo varčno, da je bil komaj kje opazen kakšen cink- maščobna kapljica. Od zaklanega in predelanega prašiča razen masti družini mnogokrat ni ostalo kaj dosti. Nekaj kosov mesa so prihranili za posebne dogodke: šunko za veliko noč, klobase in slanino za najete delavce, mast za zabelo pri kuhi in pripravi solate itd. Medtem ko so tenko slanino s kožo vred dali v dim, so debu Špeh ločili od kože in ocvrli v mast. Za pripravo jedi so nekateri uporabili tudi kožo, ki sojo narezali in s krompirjem skuhali na kislo. Obvezno pa so delali krvavice in mesene klobase, prve so polnili v debelo črevo in danko, druge v tanko črevo. Čreva so pri gnojišču očistili, nato pa so jih temeljito oprali, kar so napravili v bližnjem potoku ali v čebru pri vodnjaku. Med mencanjem sojih še posipali s koruzno moko, narezano čebulo ali kislo repo, danes pa jih perejo tudi samo v okisani vodi. Čez noč so čreva pustili natrta s čebulo, daje ta prevzela slab duh. Z lesenim nožem sojih ožlemali — strgali, črevno masi pa kasneje vmešali v nadev za krvavice, napravljen iz krvi, zmlete svinjske glave, odrezkov mesa, ječmenove in prosene kaše (ali riža), masti, pražene čebule, soli, popra, majarona, ponekod tudi cimeta. Razsekanim in dodobra skuhanim svinjskim nogicam in koži so dodali korenje, peteršilj, sol, poper, lovor in žlico ali dve vina ter pripravljali hladetino ali žulco. Strjeno in ohlajeno so rezali v kocke in jedli s kruhom, kar je bila večinoma priljubljena jed kmečkih ljudi v zimskem času. Večje kose svežega mesa so takoj po zakolu nasolili, dali kvasil v pdeo in potem v dim. Prekajeno meso so hranili v posebni leseni komori na podstrešju, redkeje v kleti. Ker vsako podstrešje in klet nista bila primerna za takšno shranjevanje, so ga pogosto spravili v hladno krušno peč, zavitega v papir ali slamo, ali pa so ga zakopali v hladen pepel v peči. Golo dimljeno meso so imeli navado hraniti tudi v skrinji med pšeničnim zrnjem. Dimljene klobase, kose prekajenega svinjskega mesa brez kosti in ocvirke pa so tudi zalivali v mast. Prav tako so za daljšo hrambo z vročo mastjo zalili kose kuhane svinjine, ki so jih ponavadi porabili za obed delavcem pri težjih delih. V starih hišah so prekajevali pod velbanim stropom črne kuhinje, kjer seje iz ognjišča dim valil v meso, pri tem pa je na tla kapljala maščoba. Dimili so tudi v zilhkamri ali rduhkamri - sobici ali v posebni zaprti letveni ali žičnati komori na podstrešju, po drugi svetovni vojni pa pogosto tudi na dvorišču v kadiunci — samostojni leseni zgrad-biei, znotraj obloženi z zidaki in opremljeni s kuriščem za prekajevanje23. Niso pa imeli pri vsaki hiši izkušenj v prekajevanju in primerne dimnice, posebno ne v mestu, zato so nosili prekajevat k tistim, ki so imeli ugodnejše pogoje in so bili opravila vešči. Oddolžili so se jim s kosom prekajenega mesa ali s povratno medsebojno pomočjo pri poljedelskem, obrtniškem, gradbenem ali kakšnem drugem delu. Zaradi uporabnosti za dimljenje svinjskega mesa pa seje poleg novozgrajene ohranila marsikatera stara kmečka hiša, ki bi jo sicer podrli. Pred prvo svetovno vojno in nekaj časa po njej pri kolinah niso zavrgli niti prašičjega mehurja. V prehrani so ga uporabljali za polnjenje z. enakim nadevom, kot za mesne klobase, nadevanega kvasili v pači, obtežili, da se je kos stanjšal in sploščil, ter takšnega dimili. Po ustnem izročilu je izpričano, da so revnejši in berači svinjski mehur upo- 24 Ivanka Počkar (1998), s. 182. 25 Ivanka Počkar, Terenski zapiski, Rigonce/28.11.1991 26 Prane Šetinc, Zaklad v Jovsih, Ljubljana 1995, s. 15. KULTURA Rast 6/2001 rabili za spravljanje kovanega denarja. Med obema vojnama pa je bilo široko v navadi hranjenje tobaka v svinjskem mehurju. V ta namen so ga pripravili tako, da so ga izpraznili, neopranega valjali in natezali, nafilali na obliko - s slamico so vanj napihali zrak - nato pa obesili pod strop in pustili na prepihu posušiti po napihani obliki. Posušenemu so odrezali čiič — zadnjik in ga zmanjšali po potrebi glede na količino tobaka24, ki so ga imeli namen v mehurju nositi s sabo. Mehurje so polnili s tobakom za pipe ali s klobasami tobaka za žvečenje, ki sojih kupili v trafiki. Spomin na takšno vrsto kajenja je med ljudmi neprijazen: "Grdi so bili čikarji, vsi umazani okrog ust. Tisto rjavo so prčkdr 'li po tleh. Stari dedje so kar po tleh pljuvali, pohištvo je vse poplečkou. Kot hi mizi reku, dej se prestavi. Takšen dec si ne more dopovedat', samo tak ' ho, kot on reče. Sosed moj je čikou, od Joškota Kostevčev 'ga (bolničarja) oče je čikou, pljunit 'je znal po par metrov daleč; ga je žena prosila, dej nehej, pa Joško ni nič slišal. Pijan je bil od jutra do večera in kar naprej čikal, vso posodo je ženi razbil, 42 let star je umrl. ”25 Moški so tobak v svinjskem mehurju nosili za pasom, nekateri so nanj pritrdili železen vrat s poklopcem, ali pa so ga na vrhu samo zvezali z vrvico. Tobak v mehurju, ki gaje nosil ded v času med obema vojnama, sproža tudi drugače barvite spomine: "Tonček ima duhovitega, zgovornega in bistroumnega dedka. Ob nedeljah in praznikih rad poseda na klopci pod dehtečo lipo. Pogosto seže po zelo obrabljenem mehurju za tobak, ki mu pravijo tudi tobačnica. Tista vrečka z nadihom zlato rumene barve se mu včasih zazdi, kot bi bili v njej sami cekini, dokler ne privleče na dan cenenega tobaka in si z njim natlači dolgo pipo. Potem mehur s/tet zloži in ga potisne nazaj za pas. Kadi z užitkom, zato je tedaj gluh za vse okrog sebe. Mati mora na ves glas zavpiti, če hoče, da jo sliši. Najprej nič ne reče, samo obrvi namršči in nekaj zamomlja, da bi pokazal nezadovoljstvo. Ko pa mu je dovolj kričanja, po medvedje zabrunda: ‘No, no, nikar ne kriči, saj nisem gluh! ’ ”26 Razen prašičje slanine, ki so jo prekajeno hranili na dilah na podstrešju in je bila v prehrani med najbolj priljubljenimi deli prašiča, so različno izkoristili tudi druge dele prašiča. Večnamensko uporabno je bilo prašičje salo, ki so ga rabili pri osebnem zdravljenju, tako da so z njim mazali rane in tvore, ali pa so salo v kožici navezali na tvor. V prehrani je bik) salo nadomestek za maslo in margarino: iz nesoljenega, na hitro ocvrtega in precejenega sala so pekli kekse. Če je bilo volu vroče in ga je ujel dež, so mu proti prehladu s svinjskim salom namazali kožo na šinjeku - vratu, mu s tem ublažili bolečine in obenem omehčali kožo. S pogreto staro mastjo so mazali ušivo živino in kokoši. Po salu so segli tudi, kadar je v vinski stiskalnici bečdlu — škripalo, cvililo; namazali so vit - leseni navoj in takoj odpravili težavo. Še pred nedavnim so odvračali divjad od vinograda s tem, da so kole v vinogradu namazali s svinjskim salom, vendar menijo, da takšno preprečevanje ne hdsne več. Svinjsko mast so uporabljali stro-jarji, ki so napol posušene kože mazali s kuhano mešanico svinjske masti, loja in ribjega olja. Strojili so tudi svinjske kože, za kar so zaračunali v denarju ali v zameno za polovico svinjske kože, ki sojo tedaj prerezali od repa do glave. Iz strojenih svinjskih kož, ki so bile med kožami najmočnejše, so še nekaj let po drugi svetovni vojni sedlarji izdelovali konjske komate. Kot zdravilo za mazanje ozeblin so imeli v domači lekarni svinjski 27 Kitica iz pesmi Obrške brazde (Veliki Obrež, 1983) iz pesmi 72-letne kmečke ženske Pepce Curhalek. V: Stanka Glogovič (1984), Priloge, s. 7. 28 Prav tam. 29 Niko Kuret, Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848, 1 .del, I. snopič, 1985, s. 87. 30 Niko Kuret, Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848, I. del, 2. snopič, 1987, s. 159. 31 Niko Kuret, Praznično leto Slovencev, 2. knjiga, Ljubljana 1989, s. 274. KULTURA Rast 6/2001 žolč, ki so ga ob klanju prašiča prestregli in v ta namen shranili v steklenički, uporabili pa so ga tudi za pranje madežev na obleki. Ni ga ptiča čez prašiča Svinjina je na podeželju še danes najpomembnejša mesna hrana. Pred drugo svetovno vojno in še nekaj časa po njej je zaradi nasitnosti pomenila tudi temeljno mesno hrano ob težjih opravilih in za vse večje praznike, pomembna pa je bila tudi preskrba z mastjo za vse leto. V hvaljenju svinjine seje izoblikoval rek Ni ga ptiča čez prašiča. Dobra letina je bila pogoj, da so lahko zredili prašiča: “Če bo zraslo krompirja, koruze, ječmena, pšeniee, bomo spital’ pieke, teličke in prašičke”27, in si ga privoščili za praznike: “Prišel bo pa svet božič, pa na mizi bo puran in prašič, z njim se bomo mastenili, pa vsi skupaj veselili”21*. Tudi priprave na ohcet so nujno vključevale zakol prašiča; poročali so se pozimi, ko je bilo največ časa, zaradi kolin pa tudi največ hrane. Poročilo29 iz leta 1810 izpričuje, da so gostijo ob poroki v Brc-stanici tedaj začeli prestavljati na čas, ko je bilo pri hiši vsega dovolj ali ko je bila kakšna pojedina že sieer v navadi, tako ob določenih praznikih (na primer okoli božiča, ko so imeli koline) ali v pustnih dneh (ko so spet imeli navado zaklati prašiča). Ob stročnicah, koren-čnicah, gomoljnicah, zelju in močnatih jedeh so težko čakali na koline, ko so si jih v obilju privoščili, o čemer piše vir iz leta 1810 za kraj Dobje pri Planini: “Od fureža (Voreich) ostaja malo mesa za čez leto. Samo tisti dan v juliju, ko vozijo gnoj v praho, kamor sejejo potem ajdo, si privoščijo mesa in več jedi”30. Vsakdanja hrana je bila tedaj in še med obema vojnama večinoma rastlinska, iz pridelkov, ki so zrasli na domačem vrtu in njivi. Mesa so pojedli zelo malo, in takšnega jedilnika z veliko zelenjave, stročnic, gomoljnic in mlečnih jedil ter z malo mesa se še danes držijo številni starejši ljudje. Svinjskega mesa so imeli večinoma le do velike nedelje, do kresa (24. junija) pa jim je navadno zmanjkalo tudi koruzne in pšenične moke. Pri zabeli s svinjsko mastjo so bili kar se da varčni, vendar je kljub temu pri še tako skrbnem ravnanju pogosto pošla že dosti pred naslednjim zakolom prašiča. Sieer pa je imel vsak del prašiča vnaprej določen namen. Deučki — kosi prekajenega in predelanega mesa so bili razporejeni za določene praznike in opravila ter malico najetim delavcem in družini. Na Dolenjskem so rekli, da “ima vsak udek svoj gudek”31. Kmalu po zakolu so porabili slabše dele prašiča. Žulco - žolco so pripravili iz prašičjih nogic, uhljev in glave, ki sojih skuhali, dodali korenje, peteršilj, poprova zrna, za slikovitejši videz pri razrezu pa so nekateri vstavili še trdo kuhana jajca. Žolca je bila priljubljena jed, tako da so tudi mlajši člani družine komaj čakali, da seje stela — strdila. Glavo z. uhlji so uporabili tudi, ko so pripravljali priljubljene krvavice ali krvave kobase. Skuhali so podkajerta — prekajena rebra in jih jedli k fižolu, krompirju, zelju ali ječmenovi kaši. Uporabili so tudi juho, ki je nastala pri kuhanju suhega svinjskega mesa in soji rekli svinjska juha (na Notranjskem suha juha). Za malico koscev so bila marsikje določena prekajena svinjska rebra z ječmenovo kašo; najprej so pojedli kašo, potem še rebra in dobili zraven mrzel krompir — krompirjevo solato. Prekajeno svinjsko čehigo - čeljust so v ječmenovi kaši imeli pone- 32 I. Počkar (1998), s. 265. 33 1. Počkar (1998), s. 400. Koline so družinski praznik, ki se po tradiciji začne z jutranjim kozarčkom žganja, poteka delovno v dobri volji in hudomušnem razpoloženju. Večnamenska svinjska glava, na fotografiji kot predmet zabave, je bila v Velikem Obrežu pri Dobovi sestavni del nekdanjega nedeljskega kosila. Simbolizirala je enotno kmečko posestvo. Veliki Obrež 1964. Fototeka Posavskega muzeja Brežice. 34 V Vilni vasi na Bizeljskem se je svinja iz opazovanja naučila z rilcem odpirati zapletenejši mehanizem na vratih ograje. KULTURA Rast 6/2001 kod navado skuhati zafašnik pusta, drugje pa je bila prašičja glava z ječmenovo kašo običajna jed ko/ičev-delavcev, ki so v vinogradu kolih’-. Tudi sicer so najetim delavcem v vinogradu ali na njivi za obed radi pripravili podgrlino - spodnjo čeljust, ki sojo prekuhali, spekli, narezali in ponudili s kislim zeljem. Pogosto se je dogajalo, da so najeti kopači v vinogradu pri različnih gospodarjih dobili več dni zapored čeliigo, da se jim je jed že pošteno zamerila. Skuhano s kašo so jim jo ponudili jesti iz skupne sklede, zraven pa kruh in vino: š m cirilico, i za belo in gute/o. I Irana, ki sojo pripravljali najetim delavcem, tudi sicer ni bila vsepovsod enako okusna in raznolika. Delavci so si marsikje morali prinašati v tdbrh na dnino svojo hrano, drugod so bili delodajalci mnenja, da je treba najetim delavcem dati, ker vendarle delajo za tujo hišo. Privoščili so jini celo boljšo hrano in da bi to potrdili, so jedli skupaj z njimi. Drugje so ljudem, ki so delali v gorci, prinesli kuhano prekajeno glavino in noge, vendar se je jed med potjo do oddaljenega vinograda že shladila. Kljub temu so delavci s kruhom pomazali z dna zadnjo sled maščobe. Sodobniki tistega časa si ne morejo zamišljati, da bi danes kdo prinesel delavcem v vinograd takšno hrano in jedilnik primerjajo z običajnimi jedili, ki jih postrežejo delavcem danes: pohan piščanec, mlinci in rdeča pesa”. Neredko so se pri prehrambni oskrbi najetih delavcev dogodile tudi skrajnosti, na primer, ko je delavkam v dnevu trdega dela gospodinja prinesla samo suho sadje. Pogosta so tudi pričevanja o premožnih gospodarjih, ki so se vpričo najetih delavcev, postreženih s slabšo hrano, bahavo gostili s kosom svinjine ali piščanca. S'romdk varu je zmer ’ bol' dal kot bogateč... Za obdobje med obema vojnama in vsaj še za desetletje ali dve po vojni je namreč precej razširjeno spoznanje takratnih najetih delavcev na podeželju, da so bili manj premožni delodajalci pri hrani bolj darežljivi. Vendarle pa so prekajene klobase marsikje hranili za žanjice, skuhali so jih za pomembnejše obiske, bile pa so tudi nujni sestavni del velikonočnega žegna. Prekajena šunka je bila najdragoeenejši del prašiča in sojo povsod, kjer so lahko redili prašiča, prihranili za veliko noč, celo šunko ali pa samo manjši kos so nesli blagoslovit za veliko noč; istovrstni kosi so s tem, da so mednje položili blagoslovljenega, pridobili veljavo blagoslova. Ljudje v odnosu do prašičev V jugovzhodni Sloveniji rečejo prašičem s vij e in praseta, suhljatim svinčeta in mladim prašičkom čtinkec, pujcek, pdjcek in gudek. Ljudje izpričujejo, da so bili z. mladimi živalmi vedno nežnejši, ob opravkih v svinjaku so se z njimi pogosto pogovarjali, jih nacvirjal' - ljubkovali, trepljali in gladili. Tudi do odraslih živali so bili rejci večinoma prijazni, zlasti za krškopoljskega prašiča menijo, da potrebuje miren, spoštljiv in topel človekov odnos ter da je posebno pameten’4. Na splošno so bili v odnosu do prašiča, vzrejenega za zakol, tudi že v preteklosti mnenja, daje namen reje pač preskrba z mastjo, mesom in mesnimi izdelki in zato že med pitanjem večjega čustvenega odnosa do živali niso vzpostavljali. Kljub temu pa so bili večinoma proti veseljačenju na dan kolin; prevladovalo je mnenje, da je zakol prašiča tudi smrt, pri čemer ni opravičila za veselje. Ko so bili namenjeni zaklati prašiča, so, za razliko od izražanja pri drugih živalih, 35 Rado Radešček, (1988), s. 260. 36 Rado Radešček, Slovenske ljudske vraže, Ljubljana 1988, s. 324. 37 Vinko Moderndorfer, Verovanja, uvere in običaji Slovencev, Celje 1946, s. 187. 38 Marija Jagodic, Terenski zapiski/ 1956, Oštrc, LM 13, 20/29. 39 Marija Jagodic, Terenski zapiski/ 1956, Velike Vodenice, LM 13, 21/36. 40 Marija Jagodic, Terenski zapiski/ 1956, Velike Vodenice, LM 13, 21/42. 41 Niko Kuret (1989), s. 515. 42 Sv. Antona Padovanskega (13. junij) imenujejo tudi drugače, v Šentjoštu na Dolenjskem npr. Anton češnjevec. Dolenjski list, 19. I. 1995, s. L KULTURA Rast 6 / 2001 govorili, da bo moral prašič umreti, kar kaže na poseben odnos do prašiča kot člana družine, pa čeprav je bila žival namenjena za zakol. Marsikje po Sloveniji je bila nekdaj razširjena vera, da se tistemu, ki kolje žival, le-ta ne sme smiliti. Verovali so namreč, da sicer žival ne bi kmalu poginila. Ta vera je še danes izpričana v Podsredi na Kozjanskem, podobno pa poznajo tudi v Razboru pri Zidanem Mostu: Če gre klavee kam klat, pa svinja noče takoj poginiti in še kar naprej evili, pravijo, da se smili gospodinji in zato noče poginiti.15 Večina pričevalcev pripoveduje, da seje cviljenju prašiča, ki so ga vlekli iz svinjaka in njegovemu zateglemu kriku ob zakolu, če je bilo le mogoče, izognila in se umaknila kam, kjer se ni slišalo. Mnenja so, daje današnja trenutna usmrtitev prašiča s strelom mnogo prijaznejša. Čarajoče ravnanje Živine, posebno pa mladih prašičev, niso radi kazali prišlekom, ker so verjeli, da jih ti lahko uročijo. Kadar je kdo vendarle vstopil v svinjak, je bilo čudenje in hvaljenje živali nezaželeno, ker bi prašiči potem ne uspevali ali celo zboleli. Pač pa je moral prišlek trikrat pljuniti in ob tem ponavljati “lej” ali pa vsaj malo popljuvati, kar počno tudi še danes. Močno je bilo razširjeno verovanje, da hodi otroke in prašiče ponoči sesat mora. Proti mori, boleznim svinj in za njihov boljši razvoj nasploh so pogosto risali na vautaro — zunanjo stran vratc pri koritu svinjaka — peterokrake zvezde, napravljene z eno potezo. Ponekod so na vrata svinjaka narisali morsko ali mdrino taco — zvezdo—tudi le, če so sumili, da svinjo sesa mora36. V Bučah pri Kozjem ni bilo svinjaka, ki bi ne imel narisane morske tace17. Za škodljivo čarajoče ravnanje, kije imelo za posledico slabo us-pevanje prašičev, so razumeli trikratno krožno obhajanje svatov: neka teta je trikrat obšla (gospodinjo) s pominkom — škafom, s katerim se Jutra prašit e, in nato oni dvanajst let niso prešiči ratalv’8. Deli prašiča so imeli poleg uporabnega še poseben, čarajoč značaj. V Velikih Vodenicah pri Kostanjevici na Krki so verjeli, da koščice svinjskih parkljev, ki jih odnesejo v lužo na postni dan, preprečijo žabje regljanje19. Del mesa s svinjsko lopatico so imeli navado kuhati skupaj z. drugim svinjskim mesom, namenjenim za velikonočno kosilo. V veri, da jih bo dejanje varovalo pred požarom, so kost obrane svinjske lopatice vtaknili v ostrešje nad hlevom, kjer so hranili seno. Prav tako kot s svinjsko lopatico, s katere so meso zaužili za veliko noč, so ravnali tudi z enako kostjo kadarkoli v letu. Kosti od žegna se ni smelo presekati ali zarezati, ker bi to utegnilo slabo vplivati na prašiče: je nekdo zarezat lopatico od plečeta, pa je svinec zacvililo4". Sv. Anton prešičkar - zavetnik prašičev V večini krajev je Anton zaščitnik prašičev, ki mu na njegov praznik nosijo k oltarju v cerkvi krače in klobase. Svetniku so se zagovorili. da bi jim dal zdrave svinje in krave. Sv. Anton je v pratiki upodobljen kot puščavnik z zvončkom in prašičkom; prašič naj bi predstavljal nečiste skušnjave, z zvončkom pa naj bi puščavnik odganjal hudobne duhove, ki so ga skušali. Ker sije ljudstvo prašička tolmačilo po svoje, so ga sprejeli kot zavetnika prašičev.41 Svetnika so v okolici Kostanjevice na Krki imenovali tudi sveti Anton prešičkar, na Bizeljskem pa sv. Anton januarski, da so ga razlikovali od .vv. Antona so/dtjeka (sv. Anton Padovanski --13. junij)42. Na praznik sv. Antona puščavnika 43 Anton Bukovinski, r. 1918, pri Miškovih, Velika Dolina I A. TZ L. Nabergoj/julij 1981. 44 Letošnja (2001) bera darovanih svinjskih krač (10) in klobas (5) je bila manjša od tistih v preteklih letih. Namesto domačih krač in klobas, ki jih obdržijo zase, zadnja leta verniki vse pogosteje raje darujejo denar. Na antonovo (17. januar) je bilo v navadi darovanje voščenih votivov v obliki prašička.' Figurice, ki so jih kupili pri mestnem voščeninarju, so prinašali v cerkev kot prošnjo za zdravje in uspešno rast prašičev. Voščeni izdelek je narejen po originalnem lesenem modelu, ki ga hrani Posavski muzej Brežice. Brežice, junij 2001. Foto: I. Počkar. KULTURA Rast 6/2001 (17. januar), je med starejšimi verniki še vedno navada, da hodijo v cerkev molit za srečo živali, cerkvenih obredov se na ta dan udeležujejo predvsem starejši. Po drugi svetovni vojni so polagoma opuščali darovanje živil, ki so jih župljani na antonovo prinašali na župnikov dom, kljub temu pa nekateri verniki še danes, ko koljejo prašiča, nesejo župniku koline “za sv. Antona”43.V marsikaterem slovenskem kraju so na ta dan v cerkev prinašali prašičje krače in klobase, v Kostanjevici so pravili, daje treba dati desno prvo kračo. Krače in klobase so na licitaciji prodali, denar pa je šel cerkvi. Na ta dan so ponekod nanosili v cerkev večje število krač in klobas, tako da jih je cerkovnik moral iz cerkve odpeljati z vozičkom. Navada prinašanja krač in klobas v cerkev za antonovo je v nekaterih krajih v Sloveniji še danes živa. V Kostanjevici na Krki npr. darovalci napolnijo z njimi virbas (jerbas) in košare pred oltarjem sv. Antona kot izpolnitev zaobljube za priprošnjo za zdravje prašičev.44 mmm Darovanje votivov v obliki prašička Medtem ko je darovanje svinjskih krač in klobas cerkvi še živo, pa je večinoma pozabljen tudi celo le spomin na darovanje voščenih votivov. Med temi je bilo na antonovo med ljudmi v navadi tudi priprošno darovanje voščenih figuric v obliki prašička. Uliti voščeni votivi so na Slovenskem izpričani od 17. stoletja dalje. Od voščenih votivov, upodobljenih v obliki človeških delov telesa in živali, so ljudje pri medičarju, ki je bil obenem navadno tudi voščeninar ali svečar, kupovali votivne figurice v obliki prašička. Prinašali sojih v cerkev kot prošnjo za zdravje in uspešno rast prašičev. Medičarji so voščene figurice sprva izdelovali iz čebeljega voska, od začetka 20. stoletja dalje pa so namesto voska uporabljali parafin. Ulivali so ga v lesene, figuralno izrezljane modele, ki so bili izdelki rezbarjev ali medičarjev samih. I/. zbirke modelov za votive smo v Posavskem muzeju izbrali model za votivnega prašička in ga izdelali kot turistični spominek. Izdelek je ulit iz čistega čebeljega voska, pridelanega pri domačem čebelarju. Osnova ulite figure je originalni leseni model, ki ga hranimo v etnološki zbirki Posavskega muzeja Brežice pod inventarno številko E 535. Predmet je izdelal konservator Jože Lorber v delavnici Posavskega muzeja Brežice. Poleg spominske in okrasne ima prikupen voščeni prašiček tudi uporabno vrednost: po pekovskem izročilu kuharic lahko z njim namažemo pekač pri peki peciva. Krškopoljski prašič - avtohtona pasma prašiča - pasaste črno-bele barve je bil v preteklosti najbolj razširjena pasma prašičev na jugovzhodu Slovenije. Zaradi nezahtevnosti, mirnega značaja, primerne maščobnosti in sočnega mesa je bil med rejci zelo priljubljen. Po drugi svetovni vojni so si prizadevali pasmo izkoreniniti, v zadnjem desetletju pa je močno zanimanje in vzpodbuda za ponovno vzrejo pasme. Velike Malenee, okoli leta 1969. Fotografija je last Jožeta Lorberja. KULTURA Rast 6 / 2001 INFORMATORJI, VIRI IN LITERATURA Marija (Jakolič) Jurkas, r. 1910, kmetica, Rigonce 5; L Počkar, Terenski zapiski (dalje: l'Z)/ 28. 11. 1991; Zvonko Zakšek, r. 1939, kmet, Silovec 12; I. Počkar, TZ /1.5.1995; Jožica Druškovič, r. 1970, ekonomski tehnik, Dovško 15; L Počkar, TZ/19. 6. 1997; Tonka Pustak, r. 1915 v Bračni vasi 13, gospodinja, Kregarjeva 3, Brežice; L Počkar, TZ /10. 5. 2001; Marija Sušnik, r. 1930, kmetijska referentka in sodna cenilka, Pišeška cesta 35, Bizeljsko; Anton Bukovinski, r. 1918, kmet, pri Miškovih, Velika Dolina 1 A; L. Nabergoj, TZ /julij 1981; Ivan Zagode, r. 1912, strojar in usnjar, Prešernova 2, Brežice; L Počkar, TZ / 6. 6. 1984; Miha Ajster, r. 1908, kmet, Brezje 8, Velika Dolina; L Počkar, TZ/23. 6. 1981; Anica (Zulič) Pisek, r. 1935, kmetica in gozdna delavka, Oštrc 20, p.d. pri Plskovih; l.Počkar, TZ /15. 6. 2001; Marija (Željko) Bučar, r. 1930, dninarica, Ulica talcev 11, Kostanjevica; I .Počkar, TZ /13. 6. 2001; Jože Budič, r. 1908, lovilec premoga in gostilničar, Zagrebška 9, Čatež ob Savi; L Počkar, TZ/6. 6. 2001; Jože Kramer, r. 1919, kmet, Jereslavec 28; I. Počkar, TZ/23. 5. 1990; Ana Pšeničnik, r. 1925, kmetica, Podvinje 26; I. Počkar, TZ/24. 5. 1990; Marija (Dule) Jalovec, r. 1922, perica in čistilka, Ulica talcev 20, Kostanjevica; I. Počkar, TZ/ 12. 6. 2001; Branko Šoba, kmet, ključavničar, r. 1956, Zdole 30; L Počkar, TZ/julij 2001; Nada (Glas) Kranjec, kmetica, r. 1940, Krška vas 78; L Počkar, TZ/julij 2001; Ivanka Počkar, Terenski zapiski (Posavje)/1981-2001; Marija Jagodic, Terenski zapiski/1956, Velike Vodenice, EM 13, 21/36 in EM 13, 21/42; Marija Jagodic, Terenski zapiski/1956, Oštre, EM 13, 20/29. Janez Bogataj, Domače obrti na Slovenskem, Ljubljana 1989; J'. Gazvoda, 450-kilogramski krškopoljec. V: Dolenjski list, 16. L 1997, s. 1; Stanka Glogovič, Uvajanje novosti in razkroj tradicionalne kulture ter stopnja njene ohranjenosti v vasi Veliki Obrež in pripadajočemu zaselku Gmajna v občini Brežice od zadnjih dveh desetletij preteklega stoletja naprej. Seminarska naloga na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, 1984. Alenka Jovanovič, Arheološka z.hirka. V: Vodnik po zbirkah Posavskega muzeja Brežice, Brežice 2001, s. 31; Niko Kuret, Praznično leto Slovencev, 2. knjiga, Ljubljana 1989; Niko Kuret, Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848, 1 .del, L snopič, 1985; Niko Kuret, Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848, I. del, 2. snopič, 1987; Marija Makarovič, Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1978; Vinko Modcrndorfer, Verovanja, uvere in običaji Slovencev, Celje 1946; Damjan J. Ovsec, Velika knjiga o praznikih, Ljubljana 1994; Ivanka Počkar, Iz časov ječmenove kave. Življenjepisi Štajercev in Kranjcev ob sotočju rek Krke, Save in Sotle, Novo mesto, 1998; Rado Radešček, Slovenske ljudske vraže, Ljubljana 1988; Andrej Šalehar, Krškopoljski prašič slovenska pasma prašičev. V: Sodobno kmetijstvo, št. 6, 1999, s. 313-316; Franc Šetinc, Zaklad v Jovsih, Ljubljana 1995. JAVNI ZAVOD BOGENŠPERK Šniarlno pri Liliji GRAD BOGENŠPERK Zunanjščina gradu RAST - L. XII Peter Avbelj JAVNI ZAVOD BOGENŠPERK Bogenšperk 5 SE 1275 Šmartno pri Litiji Tel: +386 1/8987 - 664 +386 41/703 -992 Faks +386 1/8987 - 867 www.bogensperk.si E- mail: bogensperk@siol.net DOSTOPNOST MUZEJA (ZBIRK) Grad Bogcnšpcrk stoji v središču Slovenije ob glavni cesti, ki vodi z Dolenjske proti Zasavju in osrednji Sloveniji. Od Litije je oddaljen 7 km, od avtoceste Ljubljana Novo mesto (odcep Ivančna Gorica) pa 20 km. ZBIRKE: Na gradu so naslednji prostori oz. zbirke - Valvasorjeva delovna soba - bakrotiskarna - vraževerje in čarovništvo - zbirka noš, ki prikazuje oblačilno kulturo Slovencev v 17. stoletju - geološka zbirka - osrednja slovenska geodetska zbirka - zbirka NOB - lovska zbirka - grajska galerija (prostor za občasne razstave) - knjižnica - grajska kapela ODPIRALNI ČAS Od 15. marca do 31. oktobra: ob delavnikih od 9. do 15. ure, ob sobotah in nedeljah od 9. do 17. ure, v ponedeljek zaprto. Od I. novembra do 14. marca: ob sobotah in nedeljah od 9. do 17. ure. Po predhodni najavi je ogled gradu možen vse dni v letu. DRUGA PONUDBA - razne predstavitve in predavanja - bogata koncertna ponudba (Festival Bogenšperk, Festival Brežice, Jesenske serenade, Imago Sloveniae) - poročna dejavnost - prireditvena dejavnost (viteške igre, viteška šola) - muzejska trgovina - grajska restavracija ŠT. 6 (78) DECEMBER 2001 m GRAD BOGENŠPERK Kratka zgodovina gradu »V deželnem jeziku se grad in gospostvo Wagensperg imenuje Bogenšperk; leži na Dolenjskem, štiri milje od Ljubljane. Ta grad je še eden tistih starih gorskih gradov, sezidanih na visokem hribu sredi gozdov, lina razgled daleč na visoke snežnike proti Koroški in Štajerski, čist in zdrav zrak, sieer ne ravnine, kljub temu pa polja po hribih, preizvrstno sadje vsake vrste — češnje so štiri ali pet na enem peclju v bližini vinske gorice in nedaleč od gradu lep črn in rumen marmor, ki sem ga na svojem mestu že popisal.« Tako je že leta 1689 v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske grad Bogenšperk opisal naš znameniti raziskovalec in polihistor Janez Vaj-kard Valvasor, ki je na gradu preživel dvajset let svojega življenja (1672- 1692). Grad Bogenšperk je naslednik gradu Lichtenberg — srednjeveške utrdbe, ki se je nahajala v neposredni bližini današnjega Bogenšper-ka in jo je pozidala mogočna rodbina Lichtenberžanov v sredini 12. stoletja. Ta rodbina je po moški liniji izumrla v drugi polovici 15. stoletja; njihova zadnja potomka Veronika seje poročila z Bolte-žarjem Wagnom, prav v povezavi z rodbino Wagen pa je treba iskali nastanek gradu Bogenšperk (nemško Wagenspcrg). Janez Vajkard Valvasor kot prvega lastnika objekta imenuje omenjenega Boltežarja Wagna v letu 1462. Kot bolj verjetna letnica začetka zidave Bogenšper-ka se zdi leto 1511. lega leta je bil po trditvi seizmologov eden najmočnejših potresov v zgodovini slovenskega prostora. Naravna katastrofa seveda ni prizanesla niti gradovom torej tudi Lichtenbcrgu ne. Lichtenberg je po potresu postal prenevaren za bivanje, ni pa tudi več ustrezal takratnim bivalnim standardom, saj so kljub turški nevarnosti pretežno opustili takratni stil zidave utrdb. Da so se Wagni odločili za zidavo na mestu, kjer stoji danes grad Bogenšperk, je bilo najbrž odločilno dejstvo, da se tu nahaja ogromni skalni kolos (debeline tudi po več kot 20 m). Ljudje so takrat mislili, da to zagotavlja trdnost stavbe, torej varnost pred potresi. Wagni so bili potemtakem po vsej verjetnosti zidarji tega objekta, zato je po njih tudi dobil ime. O gradu Bogenšperk lahko govorimo kot o renesančni stavbi s štirimi stolpi (ustno izročilo pravi, da so bili pozidani najprej, nato pa povezani med seboj), pri čemer so trije bolj izraziti, četrti, severni, pa manj. Rodbina Wagen je imela Bogenšperk v posesti vse do prve polovice sedemnajstega stoletja, ko je prišlo do propada le mogočne rodbine, ki naj bi v času svoje največje moči imela v gradu celo kovnico denarja. Zadnji izmed Wagnov, Jurij, je grad zapustil menihom - avguštincem, med katerimi je do svoje smrti leta 1630 živel kot tretjerednik. Vendar omenjeni red gradu ni dobil v posest, temveč je grad zaradi Jurijevih dolgov prešel v last glavnega upnika - ljubljanskega lekarnarja in takratnega župana Horacija Car- minellija. Kot pa kaže, gaje slednji kmalu prodal Krištofu Kočevarju, ki je bil lastnik Bogenšperka le kratek čas, saj gaje prodal plemiču Juriju Kaj/.lu, ta pa Janezu Vajkardu Valvasorju leta 1672. Po Valvasorjevem bankrotu je grad leta 1692 prešel v last Janeza Andreja Gandina. V požaru zaradi udara strele je aprila 1759 stavba utrpela veliko škodo. Kljub pomoči deželnih stanov pri obnovi gradn je zaradi slabega gospodarjenja takratnega lastnika Aleksandra Antona Motorna Bogenšperk s posestvom vred leta 1774 ponovno menjal posestnika: prešel je v roke Hofernovega največjega upnika - Mihaela Skubeta iz Ribnice. Vendar spet ne za dolgo, saj gaje 18 let kasneje Skube prodal rodbini Bogataj (Wogathey). S tem pa še ni bilo konec prehajanja gradu iz rok v roke. Bogataji (Ignac, sin Janeza Štefana, ki je objekt kupil) so grad s posestvom vred leta 1853 prodali knezu Weriandu Windischgratzu, kije prav v tem času začel kupovati (predvsem na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem) vse, kar seje dalo. Med drugim je postal lastnik Planine, Konjic, Podsrede, Žužemberka ... Windischgratzi so se lotili tudi delne prenove objekta in sledovi njihovega dela so še danes vidni v knjižnici. Dvajseto stoletje pomeni v zgodovini gradu posebno poglavje; zanimivi dogodki so si namreč sledili drug za drugim, posebej še v obdobju po prvi svetovni vojni. Eden zanimivejših dogodkov je vsekakor ta, da je grad s posestvom vred hotel za svojo letno rezidenco kupiti knez Pavle Karadordevič, glavna osebnost kraljevega namestništva v obdobju po atentatu na kralja Aleksandra oktobra 1934 v Marseillu. Druga svetovna vojna, kije za nekaj časa razdelila Slovenijo, pomeni prelomnico tudi za Bogenšperk. V aprilu 1941 je bil na gradu mejni prehod med Nemčijo in Italijo, okupatorjema, ki sta si razdelila večino slovenskega ozemlja. Kasneje je bila meja sicer premaknjena, vendar je usodno zaznamovala te kraje. V času kapitulacije Italije, septembra 1943, so Windischgratzi zapustili Bogenšperk, s seboj pa odnesli tudi največje dragocenosti. Po odhodu nemške vojaške posadke ob koncu vojne leta 1945 in potem, ko je bila v gradu nekaj časa vojaška bolnišnica, je grad doživel svojo najnižjo točko, saj so ga v celoti izropali. V takšno stavbo so se leta 1949 za petnajst let vselili menihi - jezuiti. Ta meniški red je prišel iz Ljubljane, iz samostana sv. Jožefa na Poljanah, grad z okolico pa so ti menihi vzdrževali, da ni nadalje propadal. Po njihovem odhodu leta 1964 so objekt prevzeli v upravljanje Investicijski biroji Trbovlje, ki so načrtovali grad spremeniti v luksuzni hotel, vendar so se načrti izjalovili, tako da seje po letu 1970 začela sistematična obnova objekta, za katero je skrb prevzela občina Litija, ki je v ta namen imenovala odbor. Z obnovo je na gradu počasi zaživela tudi raznovrstna dejavnost, kot prva poročna, nato gostinska in ne nazadnje muzejska. NAŠ GOST Rast 6/2001 Janez Vajkard Valvasor, znameniti polihistor in član Angleške kraljevske družbe, ene najstarejših akademij na svetu, rojen leta 1641 v Ljubljani, umrl v Krškem leta 1693, je del svojega življenja, od 1672 do 1692, prebil na gradu Bogenšperk. Omenjeno obdobje velja za najustvarjalnejše v njegovem življenju. Valvasorjevo delo v tem času: - Slava vojvodine Kranjske, ki je izšla v Nurnbergu leta 1689, - raziskava Cerkniškega jezera, ki je Valvasorja “pripeljala” med člane Angleške kraljevske družbe, - ustanovitev prvega grafičnega zavoda na slovenskih tleh leta 1678, - izdaja več topografskih del, - načrt za predor Ljubelj, - načrt in izvedba nove tehnike ulivanja brona. Raziskava Cerkniškega jezera pomeni enega vrhuncev Valvasorjevega znanstvenega dela. Cerkniško jezero je zaradi svojega presihajočega delovanja že od nekdaj burilo duhove in ugibanja o ustroju njegovega delovanja, zato ne preseneča dejstvo, da gaje polihistor Valvasor podrobneje raziskoval, posebej še v letih 1684 in 1685; iz opazovanja in raziskav pa je nastal tudi daljši zapis v IV. poglavju Slave vojvodine Kranjske, ki prinaša opis naravnih redkosti dežele Kranjske. Avtorje bil prepričan, da obstaja sistem petih jezer, tako v hribu Slivnica kot pod jezersko gladino, ki omogoča praznjenje in polnjenje jezera. Raziskava jezera je Valvasorju prinesla tudi edino priznanje v času njegovega življenja. 14. decembra 1687 je bil namreč izvoljen za člana Angleške kraljevske družbe v Londonu, poleg tega pa je bil njegov spis publiciran v Philosophical Transactions in Acta Eridotorum. Predor pod vrhom prelaza Ljubelj, ki so ga zgradili leta 1575, je eden prvih gorskih predorov v Evropi in je bil v uporabi vse do leta 1728, ko so ga odkopali in razširili cesto v usek. J. V. Valvasor se je zavedal pomembnosti te prometne povezave med Kranjsko in ostalimi severnimi deželami, ki pozimi zaradi obilice snega ni bila mogoča. Iz tega se je najbrž tudi porajal načrt o gradnji predora, ki je bil - v drugačni obliki - zgrajen šele med drugo svetovno vojno. Valvasor je vhod in izhod iz predora načrtoval v višini cerkva, ki se nahajata na obeh straneh prelaza. Danes lahko rečemo, da seje avtor glede dolžine kar precej zmotil, saj je dolžino predora izračunal na dobrih 927 m, današnji predor, ki je narejen višje, pa je daljši od enega kilometra. Slavni polihistor omenja kot razlog, da predor ni bil narejen, kugo, ki je pustošila na Dunaju leta 1679, vendar je treba vzroke, zaradi katerih do realizacije projekta ni prišlo, iskati drugje, predvsem v pomanjkanju finančnih virov. Iznajdba posebnega načina ulivanja kovinskih predmetov — Pri tej iznajdbi gre v bistvu za ulivanje kovinskih kipov v enem kosu, ki do konca 17. stoletja ni bilo znano. Pri tem je uporabljal medenino (baker z. dodatkom ene tretjine ali več cinka). Svoj izum - postopek je Valvasor publiciral v dveh znanstvenih glasilih tistega časa, in sicer v Philosophical Transactions in v Acta Eridotorum, realiziral pa ga je s postavitvijo Marijinega stebra pred cerkvijo sv. Jakoba v Ljubljani leta 1682. Spomenik, ki so ga dali postaviti kranjski deželni stanovi v zahvalo, ker se je dežela Kranjska leta 1679 ubranila kuge, po nekaj predelavah še danes stoji na tem mestu. Opis zbirk VALVASORJEVA DELOVNA SOBA Gre za prostor, za katerega je slavni polihistor v Slavi vojvodine Kranjske zapisal, daje dal vanj postaviti štiri kamnite stebre, ki še danes dominantno zaznamujejo to sobo. Gre torej za delovni prostor znamenitega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, kjer je napisal naš rosi več'no svojih del. V tem smislu je soba danes tudi urejena, saj so ; ‘ i ‘ v njej — poleg mize in stola iz obdobja ob koncu 17. stoletja obisko- valcu na vpogled tako dela, ki jih je napisal znameniti polihistor, kot 593 sodobna dela na tematiko o Janezu Vajkardu Valvasorju. Osrednji ek- Peter Avbelj sponat zavzema vsekakor original (v štirih izvodih) knjige Slava vo-(jRAD iKKil.NŠPl.RK jvodine Kranjske iz leta 1689. (ire za monumentalno delo, ki je povečini nastalo prav na Bogenšperku in ki obsega skupaj kar 3532 strani, v katerem je predstavljena Kranjska in deloma tudi njene sosednje dežele ob koncu 17. stoletja. Knjiga, ki je pisana v nemškem jeziku in tiskana v Niirnbergu, predstavlja pravo zakladnico podatkov zgodovine našega prostora in življenja prednikov v 17. stoletju. BAKROTISKARNA Valvasorje bil eden prvih tiskarjev na takratnem Kranjskem, v deželo pa je pripeljal bakrotiskarstvo, kije bilo takrat zelo razvito na Nemškem in Nizozemskem, dejavnost je na gradu živela enajst let -v letih 1678 - 1689. Valvasorjevo grafično delo je prikazano v dveh prostorih. V prvem lahko na posebni konstrukciji opazujemo predstavitev na Bogenšperku natisnjenih publikacij (vsega skupaj je bilo v enajstih letih pripravljenih devet različnih bakrotiskarskih del, od tega šest topografskih in tri dela nabožne vsebine). Drugi del zbirke predstavlja tiskarsko delavnico, kakršna je obstajala na Bogenšperku v času J. V. Valvasorja. Osrednji eksponat predstavlja zagotovo kopija tiskarske-valjčne preše (original se nahaja v Mainzu). V delavnici je prikazan postopek priprave in izvedbe tiska na preši, obiskovalci pa lahko po predhodni najavi sami odtisnejo podobo Bogenšperka ali Ljubljane, kot je bila upodobljena pred tristo leti. V sklopu prenove zbirke smo v začetku leta 2001 odprli ročno delavnico papirja, ki dopolnjuje sklop predstavitve bakrotiska in sc nanj neposredno navezuje. Pričujoča delavnica na gradu Bogenšperk nam razkriva skrivnosti začetka izdelovanja papirja od takrat, ko je le—ta prišel v Slovenijo, to je nekje v 16. stoletju. Delavnica ohranja tehnologijo in recepture izdelovanja papirja, značilne za pozni srednji vek. Izdelava je povsem ročna, papir kot izdelek pa vsak zase nosi certifikat unikata in je odvisen od kreativnosti mojstra, ki izdelek izdeluje. Papirji, izdelani na gradu Bogenšperk, imajo skrit pečat, značilen za tisti čas. Danes mu pravimo vodni znak. Za papirje, izdelane v tej delavnici, je značilen portret Janeza Vajkarda Valvasorja. Ker je izdelava vodnih znakov posebnost te delavnice, je vsak list, narejen na gradu, neponovljiv in zaščiten. Pri ogledu delavnice lahko vidite pripomočke za izdelavo papirja kot tudi izdelke same. Pri ogledu demonstracije papirja pa lahko poleg že prej omenjenega vidite tudi samo izdelavo papirja in po predhodni najavi razlago grajskega mojstra, ki papir izdeluje, v prostorih recepcije pa lahko grajski papir tudi kupite. DELA, KI JIH JE VALVASOR IZDAL NA BOGENŠPERKU Dominicaepassionis icones (Pasijonska knjižica). Gre za prvo delo, ki je nastalo na Bogenšperku leta 1679. V knjižici, katere pravi naslov bi se glasil Slike Gospodovega trpljenja in je posvečena ljubljanskemu škofu grofu Jožetu Rabatti, se nahaja 17 bakrorezov, ki prikazujejo Kristusovo trpljenje. Delo, nabožne vsebine je tudi prva tovrstna grafična izdaja na naših tleh. Knjiga je bila v faksimiliranem izvodu naš c os i ponatisnjena v letih 1970 1971 v nakladi tisoč izvodov. Spremno besedo je napisal E. Cevc. Originalni izvod se nahaja v arhivu nad-as ’ ‘ škofijskega ordinariata v Ljubljani in v grafični zbirki Narodnega 5^4 muzeja v Ljubljani. NAŠ GOST Rast 6/2001 Topographict ducatus Carnio/iae modernae (Topografija sodobne vojvodine Kranjske). Album, ki ima z naslovnim vred 320 bakrorezov in po abecednem redu (nemškem) prikazujejo mesta (19), trge (32), samostane in gradove (čez 300) v takratni Kranjski, je izšel leta 1679. Večina podob je Valvasorju kasneje služila za znamenito XI. knjigo Slave vojvodine Kranjske. Spremno besedilo (indeks in seznam gradov) je natisnil ljubljanski (in salzburški) tiskar Janez Krstnik Mayr. Knjiga je izšla v faksimiliranem ponatisu leta 1970, in sicer v Ljubljani (Cankarjeva založba) in v Miinchnu (dr. Rudolf Trofenik). Za slovensko izdajo, ki ima blizu 700 strani in je izšla v nakladi 1.500 izvodov, je spremno besedo napisal dr. Branko Reisp. Leta 2001 je Valvasorjeva fondacija izdala faksimile Skicne knjige, ki je služila za izdelavo bakrotiskov za Topografijo. Original Skiene knjige se nahaja v metropolitanski knjižnici v Zagrebu. Topogrctphia arcium Lamhergianarum (Topografija lamberških gradov). Delo je izšlo leta 1679. V njem je predstavljen izbor 28 gradov, ki jih je Valvasor vzel iz Topografije sodobne vojvodine Kranjske ter so včasih in v času nastanka dela predstavljali posest grofov Lamberških na Kranjskem. Za potrebe izdaje te knjige je Valvasor predelal plošče — odstranil je številke in — razen pri šestih — tudi slovenska imena gradov. Delo je posvečeno cesarskemu svetniku grofu Janezu Maksimilijanu Lambergu in je ohranjeno v dveh izvodih enega izmed njih hrani knjižnica Narodnega muzeja v Ljubljani. Ovidii metamorphoseos icones (Ovidove Metamorfoze). Leta 1680 izdana umetnostna publikacija, ki črpa v latinskem pesniku Publiusu Ovidiusu Nasu, prikazuje znamenite bajke, pripovedke, novelice, herojstva, od nastanka kozmosa do njegove dobe. Vsega skupaj je 96 prizorov s kratkimi latinskimi razlagami in rimanimi dvostihi v nemškem jeziku, ki so prav tako vrezane v plošče. Izdaja je posvečena turjaškemu grofu Volfgangu Engelbertu Auerspergu. Bakroreze je Valvasor kasneje prodal tiskarju in založniku Janezu Krstniku Mayrju, ki je v Salzburgu leta 1685 izdal razširjeni ponatis dela. Original hrani knjižnica Narodnega muzeja v Ljubljani. Topographia archiducatus Carirtthiae modernae (Topografija sodobne nadvojvodine Koroške). Album je izšel leta 1681; v njem so z. naslovnim vred na 224 bakrorezih predstavljeni gradovi, mesta, trgi in samostani v takratni deželi Koroški. Besedila na koncu knjige (osem strani seznama slik in lastnikov gradov v nemškem jeziku) je natisnil Janez Krstnik Mayr. Posebnost dela so grbi, ki so pridani posameznim podobam. Topographia Carinthiae Salishitrgensis (Topografija salzburške Koroške). Drugo delo, ki je izšlo leta 1681, je hkrati tudi zadnja topografija, kije bila izdana na Bogenšperku. Nastala je sicer iz Topografije sodobne nadvojvodine Koroške in prikazuje ponatis 26 bakrorezov, ki predstavljajo posesti salzburške nadškofije na Koroškem. Original knjižice hrani knjižnica Narodnega muzeja v Ljubljani Theatrum mortis humanae tripartiium (Prizorišče človeške smrti v treh delih). Delo, ki je izšlo leta 1682, je razdeljeno na tri poglavja: Mrtvaški ples, Različne vrste smrti. Muke pogubljenih. Izdaja je nastajala tri leta. Na Bogenšperku so natisnili le bakroreze, besedilo je bilo tiskano pri Janezu Krstniku Mayrju. Knjiga ima 6 neoštevilčenih in 256 oštevilčenih strani. Valvasorje delo posvetil piscu zgodovine dežele Koroške, Albertu Reichartu, takrat opatu benediktinskega samostana v Št. Pavlu. Prirejeno in poslovenjeno delo je leta 1969 izšlo pri Založbi Obzorja in Dolenjski založbi pod naslovom: Janez Vaj-kard Valvasor, Prizorišče človeške smrti v treh delih. VRAŽEVERJE Vraževerje, predvsem vera v čarovnice in s tem povezani procesi, doživijo na Slovenskem v drugi polovici 17. stoletja največji razmah. Posebej velja ta ugotovitev za čarovniške procese, ki so se pri nas začeli s procesom proti Veroniki Deseniški in doživeli v omenjenem času svoj največji “razcvet”, končali pa so sc v obdobju vladavine Marije Terezije. Zbirka nam nudi kratek sprehod skozi vraže na Slovenskem s poudarkom na predstavitvi 17. stoletja, ko so vraže v nadnaravne sile in čarovnice (tako je seveda osrednji eksponat zbirke čarovnica z metlo) ter s tem povezani procesi doživeli pri nas najvišjo točko, primere le-tega pa je prav dobro v svoji Slavi opisal tudi J. V. Valvasor. Poleg čarovniških procesov in s temi povezanimi zgodbami o čarovništvu (katere je bolj zapisoval Francisci - soavtor Slave) nam Valvasor nudi še mnoštvo drugih vraž in verovanj, ki so bila poznana takrat med našimi predniki. Osrednje mesto zavzema vsekakor vraža iz Notranjske, ko je slavni polihistor zapisal, da ljudje verjamejo, da sam hudič polhe pase, in zadevo obogatil še z ilustracijo. Posebej bogata na to tematiko so tretje, četrto in sedmo poglavje Slave, avtor večjega dela teh zapisov, predvsem vraž in ne toliko podatkov o čarovništvu, je Francisci. Prav zanj velja, da je bil za razliko od Valvasorja bolj vraževeren, saj Valvasor pravi, da v čarovnice ne verjame (predvsem, da bi lahko letele), je pa seveda skrbno zapisal vsak tak pripetljaj (nekatere je celo raziskal), ko je potoval po deželi Kranjski. Del zbirke pa je namenjen vražam ob ženitovanju in ljudski medicini ter zagovarjanju urokov. Muzej vraževerja je bogato opremljen s slikovnim gradivom, obiskovalci pa lahko vidijo še sanjske knjige, leetove figurice za zaljubljence, igralne karte, kocke, navodila za branje z roke, predpise iz zdravniških bukev, hišne žegne in še bi lahko naštevali. NAŠ GOST Rast 6/2001 NOŠE Postavitev zbirke je delo Marije Makarovič s sodelavci iz etnografskega muzeja v Ljubljani; otvoritev zbirke pa sega v leto 1989 v sklop proslav ob 300-letnici izida Slave vojvodine Kranjske. Zbirka nam nudi enkraten vpogled v oblačilno kulturo naših prednikov iz večjega dela današnje Slovenije v drugi polovici 17. stoletja. Avtorica razstave je idejno rešitev našla predvsem v zapisih v Slavi vojvodine Kranjske. Valvasor s sodelavci nam v njej v več poglavjih nudi enkraten vpogled v takratne bivanjske navade Slovencev, posebej še preprostih ljudi — kmetov, ki so takrat bili večinski del prebivalstva slovenskih dežel. Obiskovalec tako lahko občuduje nošo Gorenjca in Gorenjke, Kraševca in Kraševke ter Dolenjca in Brščice (okolica Trsta). Oblačila so narejena iz. podobnih materialov, kot so jih uporabljali v 17 stoletju, prav tako so tudi barvana z naravnimi barvili. Obiskovalec se poleg tega lahko seznani tudi s postopki pri izdelavi oblačil tako pri nas kot širše v Evropi. GEOLOŠKA ZBIRKA Zbirka je delo domačina Blaža Zarnika. Avtor nam v njej v osmih vitrinah predstavlja kamnine, fosile in minerale, zbrane izključno na ozemlju litijske občine. Gre za svojevrsten primer med geološkimi Peter Avbelj mi zbirkami v Sloveniji, ko je v eni zbirki predstavljena geologija GRAD BOGENŠPERK celotnega ozemlja neke občine. Kamenine so razvrščene po starosti od najstarejših izpred 315 milijonov let do najmlajših, starih le nekaj tisoč let. Zahtevnejši obiskovalee lahko iz barve napisa, kije poleg vsake kamenine, razbere, v kakšnem okolju je ta kamenina nastala (rečno - deltno okolje, plitvo morje ali vulkanski izvor). Del razstavljenih mineralov pripada znameniti Zoisovi zbirki mineralov, ki sodi med najpomembnejše na tem področju. Zbirko 153 vzorcev dopolnjuje pregledna geološka karta občine Litija v merilu 1:50.0()0 z legendo, kjer je možno razbrati območja nahajanja kamnin, predstavljenih v zbirki. GEODETSKA ZBIRKA Geodetska zbirka je osrednja muzejska postavitev s to tematiko na Slovenskem. Svoje mesto je na Bogenšperku (postavitev sega v leto 1987) našla prav zaradi dejstva, daje bil eden prvih kartografov in zemljemercev prav Janez Vajkard Valvasor, kateremu je s sodelavci uspelo narediti zemljevid slovenskih dežel in sosednje Hrvaške. Njegovo delo se vsekakor lahko primerja z dosežki takratnih kartografov po vsej Evropi. Prav tako je pomemben njegov delež pri zapisovanju slovenskih zemljepisnih imen. Predstavitev kartografije je zasnovana od njenih začetkov - še v obdobju pred Rimljani pa do današnjih dni. Pomembno poglavje je namenjeno razvoju kartografije na Slovenskem v 19. stoletju (iz tega časa je tudi znameniti Kozlerjev zemljevid slovenskih dežel) in obdobju po drugi svetovni vojni. Na zbirko se nanaša tudi gravimetrična točka, ki se nahaja v bivši grajski grobnici in je hkrati tudi potresna točka za meritev potresov v osrednjem delu Slovenije. Večina od okoli 500 eksponatov so reprodukcije, ne gre pa zanemariti nekaj pomembnih originalov, predvsem s področja slovenske kartografije 19. stoletja. Prav tako je v zbirki predstavljeno nekaj veleprojektov znanih mož (Herberstein, Steinberg, Valvasor, Mrak, Vega, Ressel in drugi). LOVSKA ZBIRKA Lovska zbirka predstavlja zbirko trofej lovskih družin iz Zasavja. Zbirka je bila urejena s pomočjo Tehniškega muzeja Slovenije. Glavna atrakcija je trofejni medved, kije bil uplenjen leta 1978 v okolici Banje Loke na Kočevskem. Tehtal je 360 kg, kar ga uvršča med večje trofeje v tedanji Jugoslaviji. ZBIRKA NOB Muzejska postavitev o dogodkih NOB je najstarejša muzejska zbirka na gradu Bogenšperk, saj sega njeno odprtje v leto 1973, ko je bila zbirka prestavljena iz bližnje Litije, hkrati pa je bila tudi ustrezno dopolnjena. Zbirka prikazuje predvsem medvojne dogodke iz osrednjega dela Slovenije, kjer se nahaja tudi grad Bogenšperk. Posebej je predstavljena pomembna zemljepisna lega tega dela Slovenije med drugo svetovno vojno, saj je reka Sava predstavljala pomemben prehod za partizanske čete. Svoje mesto je v zbirki našel tudi grad Bogenšperk, saj je v obdobju med drugo svetovno vojno za krajše obdobje naš ros i predstavljal celo mejni prehod med Nemčijo in Italijo - okupatorjema, ki sta si razdelila večino slovenskega ozemlja. Rast 6 /2001 fe J JAVNI ZAVOD BOCil-NŠPERK Šmartno pri Litiji VALVASORJEVA DELOVNA SOBA RAST - L. XII Marko Koščak ŠT. 6 (78) DECEMBER 2001 IV SLOVENIJA IN PRIDRUŽEVANJE EVROPSKI UNIJI Uvod Glede na to, da je območje Dolenjske in Bele krajine vključeno v kar nekaj t.i. regionalnih razvojnih programov (Po poteh dediščine, Vinske turistične ceste itd.), zaradi katerih so tako institucije kot posamezniki legitimni za kandidiranje tudi za mednarodna sredstva v okviru pristopa k EU, bo za bralce zanimiva informacija o temeljnih značilnosti t.i. predpristopnih instrumentov ter o strukturnih skladih. Prvi so tisti, ki naj bi bili na voljo v času pristopanja Slovenije k EU, in drugi po polnopravnem članstvu naše države v njej. Zaradi lažjega razumevanja bomo stvari poskušali predstaviti kar se da razumljivo, seveda pa listi, kijih to področje zanima, lahko dobijo bolj celovite in podrobnejše informacije na različnih ministrstvih, agencijah ter predstavništvu oz. delegaciji EU v Ljubljani. Evropska unija Naj na začetku omenimo, daje EU edinstvena zveza na svetu, saj gre za sodelovanje neodvisnih držav, ki so ustanovile mednarodno telo, temu pa so podelile številne ključne pristojnosti. Na številnih področjih so se države članice odpovedale svobodnemu oblikovanju državne politike, saj ima zakonodaja EU večjo veljavo od državnih zakonodaj, zato morajo države članice dobiti soglasje od EU pri oblikovanju državne zakonodaje na področjih, ki lahko vplivajo na skupni trg, tudi če zakonodaja EU za ta področja še ni bila sprejeta. O sami zgodovini EU ne bomo izgubljali besed, saj seje o tem že veliko pisalo in govorilo, tako da so te informacije prav gotovo večini poznane oziroma dostopne. Za Slovenijo je zanimivo leto 1997, ko je bila prvič predstavljena Agenda 2000 s strategijo reševanja treh glavnih in med seboj povezanih nalog v naslednjih letih, in sicer: - razširitev EU proti vzhodu, - financiranje EU po letu 1999 in - prihodnost skupne kmetijske politike in strukturnih skladov. S tem se je Sloveniji odprla možnost, da se začne pogajati o pristopu v EU, kar je pomenilo tudi več možnosti za pridobivanje različnih virov finančne pomoči v obdobju do vstopa v to zvezo. Predpristopni instrumenti Izmed predpristopnih instrumentov, ki so na voljo, predstavljamo ključne tri: SAPARD, ISPA in PHARE. SAPARD — Gre za predpristopni instrument za področje kmetijstva in razvoja podeželja v državah kandidatkah srednje in vzhodne Evrope, ki ima glavni namen zagotoviti finančno pomoč naslednjim 15 področjem: naložbe v kmetijska posestva; izboljšanje predelave DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 6/2001 in trženja kmetijskih in ribiških proizvodov; izboljšanje struktur v zvezi z nadzorom kakovosti, veterinarskim nadzorom ter nadzorom zdravja rastlin; metode kmetijske proizvodnje, katerih namen je varovati okolje in vzdrževati podeželje; razvoj in spodbujanje raznolikosti gospodarskih dejavnosti; vzpostavljanje službe za socialno pomoč kmetom in službe za pomoč kmetom pri upravljanju kmetij; ustanavljanje skupin proizvajalcev/pridelovalcev; obnova in razvoj vasi ter varstvo in ohranjanje kmečke dediščine; izboljšave in razpareeliranje zemljišč; vzpostavitev in ažuriranje zemljiške knjige; izboljšanje poklicnega izobraževanja; razvoj in izboljšave kmečke infrastrukture; upravljanje z vodnimi viri v kmetijstvu; gozdarstvo, vključno s pogozdovanjem kmetijskih površin; tehnična pomoč pri vseh zgoraj omenjenih ukrepih. Slovenija je v svoji razvojni strategiji kandidiranja za sredstva SAPARD izbrala naslednja štiri področja: investicije v kmetijska gospodarstva; investicije v živilsko-predelovalno industrijo; ekonomska diverzifikacija na kmetijah (v okviru tega ukrepa bodo imele prednost investicije izgradnje turističnih kapacitet na kmetijah in spodbujanje razvoja ter oživljanje tradicionalnih obrti na kmetijah); razvoj in izboljšanje infrastrukture na podeželju (v okviru tega ukrepa je možno urejati tudi turistično infrastrukturo na podeželju - tematske poti). To so torej štiri področja, kjer bo EU namenjala pomoč slovenskemu kmetijstvu in razvoju podeželja, vendar naj ob tem tudi poudarimo, da bo država Slovenija v okviru nacionalnega programa prav tako namenjala sredstva za spodbujanje tega področja. Gre za sedemletno obdobje, v katerem bo ta pomoč zagotovljena, torej do leta 2006 oziroma do vstopa posamezne države v EU. Načela za dodelitev sredstev bodo temeljila na štirih kriterijih: število kmečkega prebivalstva; obseg kmetijskih površin; BDP (bruto družbeni proizvod) na prebivalca, izražen glede na kupno moč, in poseben položaj geografskega območja. V okviru pomoči je lahko višina dodeljenih sredstev do 75 odst. celotne javne porabe. Višina celotnih sredstev vsem državam kandidatkam je 520 milijonov evrov na leto, od tega dobi Slovenija 6,337 milijona oziroma 1,2 odst., kar je relativno malo. ISPA - to je edini predpristopni instrument s projektno naravnanim pristopom, medtem ko sta ostala dva naravnana programsko. Kot rezultat tega je ISPA tudi edini instrument s strnjenim in ozko definiranim nizom investicijskih ukrepov na dveh področjih — promet in okolje. Prednostna področja, ki jih je predlagala Komisija, vključujejo na področju okolja oskrbo z vodo, ravnanje z odpadnimi vodami, ravnanje s trdnimi odpadki in kakovost zraka. Na področju prometne infrastrukture so prednostni projekti, ki omogočajo medsebojno povezanost in delovanje državnih omrežij ter njihov dostop do čezevrop-skili omrežij (železnice, avtoceste, pristanišča, letališča). Prav tako se prednostno lahko financirajo pripravljalne študije ter drugi ukrepi tehnične pomoči na področju okolja in prometa. Časovni okvir je enak kot pri SAPARDU, torej do leta 2006, gre pa lahko za nepovratno, vračljivo ali drugo obliko (subvencioniranje obrestne mere ali stroškov garancije, naložbeni kapital) pomoči. Načela za dodelitev temeljijo na treh kriterijih, in sicer: število prebivalstva, površina države in BDP na prebivalca, izražen glede na kupno moč. Instrument lahko zajema do 75 odst. (izjemoma do 85 odst.) sredstev javne porabe, odobrene za financiranje projektov naložbenega tipa, pri čemer je pomembno, da bodo projekti odobreni posamično, kar pomeni, da DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 6/2001 večletni načrt /.a uporabo virov iz tega instrumenta ni potreben. Načeloma se ne bodo financirali projekti, manjši od 5 milijonov evrov. PHARE - gre za sofinanciranje ukrepov s ciljem krepitve dejavnosti proizvodnega sektorja z ukrepi, namenjenimi razvijanju raznolikosti gospodarstva, razvoju zasebnega sektorja ter prestrukturiranju in posodobitvi industrije, nadalje krepitev človeških virov - kar bo v podporo štirim stebrom evropske strategije zaposlovanja, razvijanja podjetništva, spodbujanja sposobnosti prilagajanja podjetij in zaposlenih ter krepitev enakih možnosti za ženske in moške. Poleg tega pa še izboljšanje poslovno naravnane infrastrukture z osredotočenjem na infrastrukturne projekte, ki prinašajo neposredne koristi dejavnostim proizvodnega sektorja in lokalnemu poslovnemu okolju (tu bo PHARE pomoč projektom, ki ne dosežejo spodnjega praga, kot je določen za instrument 1SPA). Tudi v primeru sredstev PHARE gre za obdobje do leta 2006, pri čemer bodo le-ta načeloma nevračljiva. Načela za dodelitev bodo temeljila na kriteriju števila prebivalstva in BDP na prebivalca, dodatno pa še pretekle uspešnosti, absorpcijske zmogljivosti in napredka pri izvajanju Partnerstva za pristop. Vsi projekti, ki naj bi kandidirali za ta sredstva, morajo biti sofinancirani s strani državnega proračuna v višini vsaj 25 odst., pogoj za to pa morajo biti pripravljeni ustrezni programski dokumenti, usklajeni z Državnim razvojnim načrtom in drugima dvema predpristopnima instrumentoma. Obseg sredstev oziroma projektov je minimalno 2 milijona evrov. V okviru sredstev PHARE je za obmejna območja lahko zanimiv tudi program čezmejnega sodelovanja PHARE, ki se bo uporabljal za: blažitev administrativnih in institucionalnih ovir pri prostem pretoku oseb, sodelovanje na področju trženja izdelkov in storitev; izboljšanje infrastrukture, zlasti zmogljivosti na področju telekomunikacij in pri lokalni oskrbi z vodo, plinom in elektriko; varstvo okolja, kot je ravnanje z odpadki; ukrepe v zvezi z razvojem kmetijstva in podeželja s posebnim poudarkom na projektih čezmejnega sodelovanja; ukrepe na področju energije in prometa, katerih namen je dopolnjevanje razvoja čezevropskih omrežij; dejavnosti na področju pravosodja in notranjih zadev; pospeševanje poslovnega sodelovanja, razvoja podjetij, sodelovanja med institucijami, ki zastopajo poslovni sektor, pomoč naložbam in zagotavljanje ustreznih storitev in zmogljivosti malim in srednjim podjetjem; ukrepe v zvezi z usposabljanjem in zaposlovanjem; lokalni gospodarski razvoj, vključno s turizmom; ukrepe za pospeševanje sodelovanja na področju zdravstva; razvoj ali vzpostavitev zmogljivosti in virov za izboljšanje pretoka informacij; kulturno izmenjavo in ukrepe v zvezi z izobraževanjem in usposabljanjem na področju lokalnega zaposlovanja. Z namenom spodbujati skupne akcije med sodelujočimi v mejnih regijah, je v leteli mogoče ustanoviti skupni sklad za male projekte. Dodelitev sredstev bo temeljila na kriterijih števila prebivalstva, površini določene mejne regije in BDP na prebivalca. Gre za programirane dejavnosti, kar pomeni, da se naj bi v vsaki mejni regiji ustanovil Skupni odbor za sodelovanje, ki bo pripravil skupni programski dokument čezmejnega sodelovanja za več let vnaprej, v katerem bodo opredeljene skupne razvojne strategije in prednostne naloge v regiji ter določbe o skupnem izvajanju. Ob upoštevanju tega dokumenta bo Skupni odbor enkrat letno določil skupen niz projektov. Njihov minimalni obseg je med 2 in 3 milijoni evrov. DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 6/2001 Strukturni skladi Sedaj pa še nekaj o možnostih, ki jih ho Slovenija imela kot pridružena članica EU. Kdaj to bo, je seveda odvisno od pogajanj, prav gotovo pa se lahko zgodi, da bodo takrat razmere na tem področju drugačne, kot so danes. Po ustanovitvi EU je bilo iz ekonomskih kazalcev (BDP, brezposelnost, hitrost razvoja itd.) moč razbrati, da se gospodarstva držav članic niso razvijala povsem usklajeno. To je postalo še očitneje, ko so v EU vstopile nove članice iz južne Evrope — Grčija leta 1981, Španija in Portugalska pa leta 1985. Za preseganje regionalnih razlik so bili določeni finančni mehanizmi v obliki strukturnih skladov. Ti so bili orodje za izvajanje regionalne politike EU, ki torej temelji na principu zmanjševanja razlik v gospodarskem razvoju in življenjskem standardu prebivalstva med regijami. Lahko bi jo označili kot solidarnostni mehanizem, ki skuša vsem regijam in slojem prebivalstva v EU omogočiti dostop do prednosti skupnega trga ter gospodarske in monetarne unije. Velik del strukturnih skladov je namenjen sofinanciranju razvojnih dejavnosti v območjih, ki po enotnih kriterijih EU spadajo med slabše razvita območja. Gre za t.i. vertikalne ukrepe, izvedljive samo v slabše razvitih območjih: izgradnja in obnova infrastrukture, podpora razvoju majhnih in srednje velikih podjetij, proizvodnim naložbam, varovanju okolja in razvoju lokalnih skupnosti. V okvir delovanja regionalne strukturne politike spada tudi podpora programom za prekvalifikacijo presežnih delavcev, usposabljanje in ustvarjanje novih delovnih mest za težje zaposljive socialne kategorije. V tem primeru gre za t.i. horizontalne ukrepe, v okviru katerih so upravičeni do sofinanciranja prosilci na celotnem območju EU. Strukturni skladi so po svojem finančnem obsegu velikosti približno 35,5 odst. proračuna EU, kar pomeni okrog 30 milijard evrov na leto. Ta sredstva so le dodatna sredstva in nikakor ne nadomestilo lastnih sredstev države članice oziroma regije. Poznamo štiri strukturne sklade, in sicer: Evropski sklad za regionalni razvoj — ERDF. Je največji po obsegu med skladi in namenja sredstva predvsem za izboljšanje infrastrukture, podporo malim in srednjim podjetjem, spodbujanje produktivnih investicij ter pospeševanjau lokalnega razvoja Evropski socialni sklad — ESF. Podpira ukrepe razvoja različnih oblik izobraževanja, pomoči pri razvoju sistema šol in poklicnega izobraževanja, aktivno politiko zaposlovanja kot boja proti nezaposlenosti, razvoja enakih možnosti zaposlovanja in premostitvi socialnih razlik Evropski sklad za tržno in strukturno politiko v kmetijstvu — EA-GGF. Deluje kot pospeševalec tržnega in strukturnega prilagajanja kmetijstva, in sicer v obliki garancij (zaščitne cene, izvozna povračila) ter usmerjanja v racionalizacijo, modernizacijo in izboljšanje struktur v kmetijstvu. Primerne aktivnosti, ki se lahko financirajo preko tega sklada, so podpora mladim kmetom, pospeševanje trga kmetijskih proizvodov, podpora razvoju podeželja, raznolikosti kmetijskih aktivnosti ter pospeševanju turizma in obrti. Finančni inštrument za usmerjanje ribištva (FIFG). Spodbuja povečanje konkurenčnosti ribiškega sektorja, zaščito posebnih morskih predelov, modernizacijo ribiškega ladjevja, pomoč pri nabavi opreme in pristanišča ter pomoč pri razvoju marikulture in ribogojništva. Dve obliki podpore sta pomemben dodatek strukturnim skladom v VIRI IN LITERATURA: Slovenija v Evropski uniji, Urad vlade za informiranje, Ljubljana, 2000 Evropska unija, Slovenija in trajnostni razvoj, Umanotera, 1998 Redno poročilo komisije o napredku Slovenije pri vključevanju v EU, Delegacija Evropske komisije in Služba vlade za evropske zadeve, Ljubljana 1999 ožjem smislu: Kohezijski sklad, ki je bil ustanovljen leta 1993 kot finančni kohezijski inštrument, da bi zagotavljal sredstva na področju okolja in prometa državam članicam, katerih BDP na prebivalca znaša manj kot 90 odst. povprečja v EU (trenutno spadajo v to kategorijo nekatera območja v Grčiji, Španiji, Portugalski in Irski). Kohezijski sklad podpira investicije v infrastrukturo in okoljske projekte na državni ravni, pri čemer je višina sredstev največ 50 odst. celotne vrednosti. Pobude skupnosti; gre za pobude oziroma programe, ki podpirajo projekte na nacionalni ravni na področju specifičnih ciljnih sektorjev (npr. prekomejno sodelovanje — INTERREG, razvoj podeželja LEADER, preusmeritev premogovnih območij RECI 1AR). Znotraj posameznih držav EU seveda obstajajo različno razvite regije, ki so svoj razvoj utemeljile na določenem sektorju z ozirom na razvojne (naravne in ustvarjene) potenciale. Tako obstajajo različni cilji strukturnih skladov, med katerimi naj omenimo tri: CILJ 1 - za podporo razvoju in strukturnim prilagoditvam regij v zaostanku. Kriteriji za uvrstitev v cilj 1 so, da regija ne dosega 75 odst. BDP v EU, da gre za razpršenost prebivalstva (manj kol 100 prebivalcev na km2) ter teritorialna delitev nivoja NUTS II (gre za statistično teritorialno delitev po kriterijih EU, pri čemer Slovenija za to raven trenutno vztraja na pogajalskem izhodišču dveh regij, in sicer osrednje in preostale Slovenije, česar pa EU ne želi upoštevati). Območje, ki je uvrščeno v ta cilj, lahko pridobiva sredstva iz vseh štirih strukturnih skladov. CILJ 2 - podpora za ekonomsko in družbeno preobrazbo območij s strukturnimi težavami, kot so območja v industrijskem in ruralnem zatonu, urbana območja v težavah ter zaostala območja, odvisna od ribištva. Kriteriji za črpanje sredstev iz tega sklada so: nezaposlenost mora biti nad povprečjem EU, stagniranje ali upadanje zaposlovanja v industriji ali kmetijstvu ter nekateri dogovorjeni kriteriji ter teritorialna enota NUTS III (v primeru Slovenije so to trenutne statistične regije). Območja, uvrščena v ta cilj, iahko črpajo sredstva iz naslova regionalnega (ERDF) in socialnega sklada (ESE). CILJ 3 — podpora prilagajanju in posodabljanju sistemov in politike usposabljanja, izobraževanja in zaposlovanja, pri čemer so za pridobivanje sredstev iz tega naslova legitimna vsa območja EU izven cilja 1. Gre za ukrepe spodbujanja aktivne politike zaposlovanja, ogroženih skupin, vseživljenjsko izobraževanje ter enakovrednih možnosti za oba spola Seveda je potrebno za črpanje katerih koli sredstev, omenjenih zgoraj, pripraviti razvojne dokumente tako na nivoju države kot na nivoju regije. Slovenija je trenutno v fazi priprave nekaterih dokumentov, ki bodo kasneje lahko tudi podlaga za črpanje strukturnih sredstev. Prav tako je izjemno dobro opredeljen sistem nadzora, spremljanja in organiziranja financiranja ter porabe sredstev, ki zagotavlja veliko mero transparentnosti ter pregleda nad porabljenimi sredstvi. Pri tem sodeluje tako EU kot država članica s svojimi institucijami in strokovnimi sodelavci. DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 6 / 2001 Zaključek Kakor je razvidno iz tega kratkega pregleda, je področje delovanja EU dokaj zahtevno, vsaj na prvi pogled. Še posebej to velja za tiste države, ki vstopajo v igro, med njimi pa je tudi Slovenija. Od tega, Rozalija Mohar Tovarna danes; foto: Marko Banovec, arhiv Iskre DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 6/2001 kako sc bomo znali pogajati v tem obdobju, bo kasneje odvisna tudi finančna in drugačna pomoč, ki jo vsi od EU tudi pričakujemo. Seveda pa bo le prihodnost tista, ki bo odgovorila na to, do katere mere so ta pričakovanja realna in nakazala resnične vire in možnosti za njihovo izkoriščanje v Sloveniji. Velja biti pozoren in spremljati celoten proces vključevanja Slovenije v te procese zaradi pravočasnega reagiranja in priprav regionalnih, lokalnih ter tudi individualnih razvojnih načrtov. ISKRA JE SEMIČ IN SEMIČ JE ISKRA Od tovarne do delniške družbe Bela krajina, nekoliko odmaknjena v očeh Slovencev, pod obronki Kočevskega Roga in Gorjancev, ki jo zapirajo proti severu, deželica sonca, grozdja, belih brez, češnjevega in breskovega cvetja, stel j ni-kov, tople Kolpe ... Svoje grudi ima obrnjene proti vzhodu in toplemu jugu, a hrbet kaže severu in zahodu. Prav tu se razteza Semiška gora s številnimi zidanicami med vinogradi. Ob njenem vznožju je bila pred petdesetimi leti položena zibelka Iskre Kondenzatorji, d. d., ki je močno spremenila utrip življenja kraja in vse Bele krajine. Iskra je najpomembnejši "krivec", da so po semiških cestah topot konjskih vpreg zamenjali tovornjaki in avtomobili, da so nizke domove izpodrinile sodobne stanovanjske hiše in bloki in da so marljivi domačini delo na kmetiji zamenjali z delom v tovarni. Semiška občina do konca druge svetovne vojne ni imela industrije, razen industrijskih obrti in številnih raznovrstnih malih obrtnikov, trgovcev in gostilničarjev. Šele po vojni je kraj dobil elektriko, asfaltirane ceste in podjetja, kar je zaustavilo beg ljudi s te zemlje na delo v ameriške rudnike in gozdove. Iskra je pognala svoje korenine na kraju, kjer je nekoč stal dvorec Pristava oziroma graščina Semič (Siemiz). Zadnji lastniki so bili Ogulinovi — Vajdovi. Ogulinova Ivanka, ki je umrla februarja 1943, je vse svoje imetje nepremičnin zapustila ljudski skupnosti. Istega meseca, le nekaj dni po njeni smrti, so partizani stanovanjsko poslopje požgali. Po vojni pa so na tem kraju zgradili upravno zgradbo za potrebe ustanovljenega državnega posestva. Ko se je 1949. leta uprava državnega posestva odselila v Črmošnjice, je upravna stavba ostala prazna in na razpolago. Institut za elektrozveze v Ljubljani, ki se ni smel več ukvarjati s proizvodnjo, je leta 1950 pričel graditi prototipsko tovarno Telekomunikacije. Proizvodnjo preprostih sestavnih delov, ki ne zahtevajo številnega strokovnega kadra, pa so nameravali prenesti na podeželje, kjer so bili na razpolago ustrezni prostori in delovna sila. Februarja 1951 je začela svoje delo v iskanju ustrezne lokacije ekipa, ki sta jo vodila Anton Lovko in Ludvik Simonič. Najprej so obiskali Belo krajino: Vinico, Sinji Vrh, Dragatuš in Semič. Zakaj v Belo krajino? Kdor ve, da začetki elektronske panoge pri nas segajo v čas NOB v Stare Žage pri Črmošnjicah, v delavnice za izdelovanje sredstev za elektrozveze, razume to odločitev. Odločili so se za Vrtačo pri Semiču, kjer Rozalija Mohar je bila na razpolago nedokončana upravna stavba bivšega državnega in si'Mič'ir is kr a posestva. Stavbo so začeli takoj preurejati tudi s podporo županstva. 1. aprila 1951, ko je pomlad prebudila naravo, je stekla proizvodnja kondenzatorjev in s tem upanje na boljši jutri. Levo: Kolektiv v letu 1954; izrez, arhiv Iskre, fotograf neznan Desno: Zalivanje steklenih cevk, izrez, leto 1954 “To je bil čas, ko je bil kolektiv dober, majhen, delaven, discipliniran, ko je delal v treh izmenah,” se spominja dolgoletna delavka v tovarni Julijana Uenigsman (na sliki prva z leve); arhiv Iskre, fotograf neznan Prvih deset let (1951-1961) Zaradi precejšnjega nezaupanja krajanov do novega obrata so težko DRUŽBllNA VPRAŠANJA "aSli potrebne delavce. 1. aprila je bilo uradno sprejetih dvanajst delavcev: Anica Poljanec, Anica Vidmar, Kristina Štravs, Marica Ogu-Rasto, -001 |jn^ pjcelj, Vera Vidmar, Tončka Prešeren, Ljuba Čas, Marija 505 Pečavar, Dana Malnar in Janko Butala. V delo jih je uvajal Jože Pia- ninc. Janko Butala je opravljal delo gospodarja, obratovodja Anton Lovko pa je opravljal tudi vsa dela v administraciji, skladišču, s prevozi. Proizvodnja je potekala v pritličju zgradbe, delavke so ročno navijale kondenzatorske zvitke na ročnih navijalnih strojih. Leta 1952 je obrat prevzel nekdanje Ogulinovo posestvo na Vrtači, na ruševinah bivšega graščinskega stanovanjskega poslopja zgradil lesen provizorij in na vrtu še enega manjšega. Postavitev objektaje omogočila, da so polizdelke, ki so jih do takrat dokončali v Ljubljani, izdelali v celoti doma: v pritličju upravne stavbe je bila navijalniea kondenzatorskih zvitkov, sušilnica, skladišče in pisarne; v novopostavljeni ' baraki" pa montaža kondenzatorjev, impregnacija, pisarna, garderoba in sanitarije; v prostorih bivše kuhinje posestva je bila delavnica za popravila in pralnica za impregnacijske posode. 1953. leta so zaposlili več kot trideset novih delavcev: vodja montaže in namestnik obratovodje je postal Jože Kočevar, vodja impregnacije Frane Muc in prva čuvaja Jože Jakša in Alojz Sever. 1956. so bili zgrajeni novi proizvodni objekti za proizvodnjo kondenzatorjev, hkrati so adaptirali stare objekte in uredili kurilnico za centralno kurjavo, zaposlili večje število novih delavcev in izpeljali številne organizacijske spremembe (organizacija knjigovodstva). Leta 1958 sta se zaradi vse večjih zahtev po razvoju združila obrat Telekomunikacije in Institut za elektroveze v Industrijo za elektro-veze. Drugo desetletje (1961-1971) 1961. leta se je tovarna priključila k novonastalemu podjetju Iskra Kranj. Konec poletja 1961 so v Semiču ustanovili Obrtni servis za komunalne storitve in za potrebe obrata na Vrtači. V začetku šestdesetih let so uvedli novo proizvodnjo elementov proti motnjam, visokonapetostnih kondenzatorjev, profesionalnih stiro-fleksnih kondenzatorjev, poliestrskih kondenzatorjev, impregnirane papirne kondenzatorje za elektroniko pa so nadomestili s kondenzatorji iz umetnih folij. Prelomnica v zgodovini tovarne, ki je pomenila začetek hitrega razvoja, je potekala poleti 1962, ko se je obrat osamosvojil in oblikoval kot samostojna Tovarna kondenzatorjev Semič v okviru podjetja Iskra iz Kranja. Tri leta po osamosvojitvi so stekli stroji v novi proizvodni hali, adaptirani so bili nekateri prostori, s čimer so pridobili: več delovnih prostorov, pisarne, sejno sobo, knjigovodstvo, arhiv, skladišče, pralnico; v del barake se je preselila tehnološka priprava dela, v drugem delu pa so odprli jedilnico; v zidanem delu hale je bila kuhinja, garderoba, sanitarije in ambulanta. Uredili so dvorišče z zelenicami. V naslednjih letih so zgradili še dodatne proizvodne in laboratorijske površine z lastnim razvojnim oddelkom in konstrukcijski oddelek z opremo. V tem desetletju so se odločili tudi za izvoz, predvsem v zahodnoevropske države, kije bil sicer majhen, vendar dobra šola za naprej. Tretje desetletje (1971-1981) Do leta 1974 seje število delavcev še povečalo in preseglo magično število tisoč. Istega leta je bila zgrajena hala v Črnomlju, kamor se je prenesla proizvodnja elektronskih (styrofleksnih) kondenzatorjev s približno 100 zaposlenimi. Istočasno so v proizvodnji stekli domači avtomatski stroji za navijanje mctaliziranih kondenzatorjev, avtomatizirane linije in novi navijalih avtomati domače konstrukcije in izdelave. S svojimi proizvodi so oskrbovali in opremljali vse večje jugoslovanske proizvajalce električnih naprav in odjemalce električne energije. Na prelomu desetletja je skokovito narastel izvoz na vse celine in tudi tehnološko sodelovanje. Zanimiv izvozni artikel je postala tudi strojna oprema, saj so doma razvili in izdelali 90 odst. strojnega parka. Hkrati so ponudili tudi popolni inženiring. Zadnjih dvajset let (1981-2001) Do leta 1987 je zaposlovanje novih delavcev še naraščalo, čeprav ne več tako skokovito kot v prejšnjem desetletju. Število zaposlenih je doseglo 1720. Velik poudarek so dajali avtomatizaciji procesov, uvajanju računalniškega vodenja in izobraževanja kadrov - veliko ljudi seje izšolalo s pomočjo Iskre. V drugi polovici osemdesetih let so zgradili novo proizvodno dvorano in leta 1988 še skladišče za posebne odpadke, novo lakirnico in dogradili poslovne stavbe. Konec leta 1989 se je tovarna registrirala kot podjetje Iskra, Industrija kondenzatorjev in opreme, p. o., Semič. Januarja 1991 se je podjetje na osnovi zakona o podjetjih preoblikovalo v d. o. o. z dvema družbenikoma: Republika Slovenija in Holding Iskra Ljubljana. Potem seje začel proces lastninskega preoblikovanja, ki seje uspešno zaključil leta 1996 z vpisom v sodni register, ko je podjetje postalo delniška družba. Tovarna je doživljala v začetku devetdesetih let težke čase zaradi izjemne izgube jugoslovanskega trga, ki so ga nadomestili predvsem z azijskim (Koreja, Tajvan, Hongkong ...). Huda konkurenca na svetovnem trgu je botrovala intenzivnemu uvajanju poslovanja v skladu z mednarodnimi standardi serije ISO 9000. Odločitev je bila poplačana leta 1995 s pridobitvijo certifikata kakovosti ISO 9001. Do konca devetdesetih let so si pridobili tudi evropski certifikat EN 132400, ameriški standard UL 1283 in UL 1414, Kanadski CSA in nazadnje leta 2000 še Kitajski certifikat CCEE. Aprila 2000 je Iskra kondenzatorji, d. d., naredila velik korak in ustanovila hčerinsko podjetje Invalidsko podjetje, d. o. o., Semič. Kasneje so v novembru mali delničarji Iskra kondenzatorji, d.d., ustanovili delniško družbo - Iskradepo, Družba pooblaščenka, d.d. Ob koncu kronologije tovarne na Vrtači lahko zapišemo naslednjo trditev: z dolgo tradicijo in s svojimi lastnimi razvojnimi in tehnološkimi dosežki je postala svetovno priznan proizvajalec, ki je v svet ponesel tudi ime kraja in deželice pod Gorjanci. Tovarna in njeni delavci V podjetju so ves čas skrbeli za čim boljše delovne pogoje zaposlenih, za garderobe, sanitarije, kopalnice, kuhinjo, ambulanto, za organiziran prevoz na delo ... Zgradili so rekreacijski center na Primostku s kopališčem in restav- l/vir Krupe, kije bil skupaj z reko in varovanim območjem lela 1997 razglasen za naravni spomenik; loto: Bruno Pagotto, 1999, arhiv občine Semič DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 6/2001 racijo, zimskošportni rekreacijski center v Črmošnjicah, kamp v Pre-manturi, zidanico v bližini same tovarne in dve počitniški hišici v Termah Čatež. Svojim sodelavcem je podjetje omogočilo boljši osebni in družbeni standard tudi z reševanjem stanovanjskih problemov z dodelitvijo stanovanj ali s krediti za novogradnje in adaptacije. S štipendiranjem je tovarna omogočala redni in izredni študij. Organizirala in financirala je številne tečaje, seminarje ... Zaradi vsega tega je bil kolektiv vseskozi složen in je z velikim razumevanjem premagoval težave, ki jih ni bilo malo. Celo deležu svojih dohodkov so se odpovedovali, ne le enkrat, samo da bi uspešno premagovali ovire. Sadovi trdega, vztrajnega in požrtvovalnega dela vseh zaposlenih do prihoda tretjega tisočletja so jasno vidni v tovarni na Vrtači, v Semiču in v Beli krajini. Vloga Iskre v občini Semič Razvoj tovarne je zaustavil množično izseljevanje in potrjuje pravilnost odločitve o lokaciji tovarne v Semiču. Skoraj 80 odst. prebivalstva je zaposlenega v Iskri. Veliko je pripomogla k razvoju kraja in /. njeno pomočjo in udarniškim delom je Semič dobil: blokovsko naselje, hotel Smuk, banko, pošto, samopostrežno trgovino, ceste, lovsko kočo na Smuku, financirala je adaptacijo šole, vrtec, gasilske domove ... Tudi na drugih področjih se je tovarna vedno močno zavzemala za napredek in z vsemi sredstvi pomagala organizacijam, društvom in krožkom na šoli. Člani kolektiva so sodelovali v kulturno-prosvet-nem in športnem življenju kraja. Nastopali so v dramski družini, oktetu, folklorni skupini Semiška ohcet, športnih ekipah, v gasilskih društvih ... Pomagala je, in seveda še vedno pomaga, pri organizaciji znanih semiških turističnih prireditev: praznovanje pomladi in jeseni, martinovanje, štefanje, razstava drobnice, slikarski koloniji, semiški ohceti ... Drži torej trditev: "Semič je Iskra in Iskra je Semič." Ekološka nesreča s PCB Ne da bi zmanjševali vlogo tovarne Iskra, ki jo je imela za razvoj kraja in Bele krajine, se moramo sprijazniti z. dejstvom, da industrija s seboj prinese tudi negativnosti. Ne moremo mimo velike ekološke nesreče, ki je prizadela tovarno in celotno okolico Semiča. Iskra je uporabljala pri proizvodnji kondenzatorjev od leta 1962 kot impregnantsko sredstvo poliklorirani bifenil (PCB). Prebivalci severnega dela Bele krajine so bili približno šestnajst let izpostavl jeni PCB prek hrane, zraka in vode. Strokovnjaki sodijo, daje v okolici Semiča prišlo do tedaj najhujše znane onesnaženosti naseljenega okolja in visoke obremenitve prebivalcev s PCB. Nedovoljena odlagališča nevarnih snovi na kraškem svetu so bila v neposredni bližini vodnih virov. Krupa je bila eden izmed najbolj onesnaženih vodnih virov na svetu s PCB in preko nje še reka Lahinja in Kolpa. Najbolj so bili izpostavljeni delavci Iskre in prebivalci obkrupskih vasi. 1. februarja 1985 je semiška Iskra pri proizvodnji kondenzatorjev prenehala uporabljati PCB in začela uvajati nove tehnologije. Avgusta meseca istega leta so odpadni PCB odpeljali na sežig v Francijo in maja 1986 pričeli z izgradnjo skladišča za posebne odpadke ob tovarni. Impregnacija, leto 1954; arhiv Iskre, fotograf'neznan "Cena onesnaženja Krupe in celotne Bele krajine je velika, ne zgolj v ekonomskem in zdravstvenem, temveč tudi v moralnem pogledu," zatrjuje dr. Plut in vprašuje, "ali je bil tako uspešni in vedno solidarnostno naravnani tovarni potreben morda neizbrisan krupski madež?!" (dr. Dušan Plut, Belokranjske vode) Tovarna sredi sedemdesetih let; arhiv Iskre, fotograf neznan DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 6/2001 1. I T E R A T URA Dr. Dušan Plut, Belokranjske vode, Dolenjski muzej. Novo mesto, 1088 (str. 74 do 96) Jože Dular, Semič v Beli krajini, Iskra Semič, 1971 Arhiv tovarne Kondenzatorji, d. d. Arhiv Belokranjskega muzeja, Metlika Brošura - 30 let Iskre v Semiču, Iskra Marketing, Ljubljana, 1981 Časopisi tovarne Kondenzator (vse številke od 1996 do 2001) Internet http:/www.iskra-scmic.si/html Andreja Pleničar DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 6/2001 ROMI KOT UPORABNIKI KNJIŽNICE Projekt Življenje brez predsodkov v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu Na pobudo Državne matične službe za knjižničarstvo v Narodni in univerziteni knjižnici v Ljubljani oziroma njene enote za razvoj je Knjižnica Mirana Jarca s pomočjo Ministrstva za kulturo RS, Mestne občine Novo mesto in Open Society v letu 1999 začela izvajati projekt Življenje brez predsodkov I. oziroma Romska skupnost kot ciljna skupina uporabnikov Knjižnice Mirana Jarca. Iz statistik, ki jih je posredoval Center za socialno delo v Novem mestu, ki razpolaga z najbolj realnimi podatki, je število romske populacije na območju Mestne občine Novo mesto po zadnjih podatkih 278 mlajših od 15 let, odraslih 396, na območju občine Žužemberk 28 mlajših od 15 let in 32 odraslih, v Šentjerneju 56 mlajših od 15 let, 69 odraslih in v Škocjanu 63 mlajših od 1 5 let in 49 odraslih. V drugih občinah Dolenjske Toplice in Mirna Peč pa so podatki zanemarljivi. Skupaj je torej na območju, ki ga pokriva Knjižnica Mirana Jarca, 425 mlajših od 15 let in 546 odraslih Romov. Celotna populacija na območju občin, kijih pokriva Knjižnica Mirana Jarca, ima 61.363 prebivalcev, od tega 11.522 mlajših od 15 let. V odstotkih torej je na našem območju 3,6 odst. Romov od populacije mladine do 15. leta starosti ali 1,5 odst. Romov od celotne skupne populacije in 1 odst. odraslih Romov od celotne odrasle populacije. Romi živijo na območju Mestne občine Novo mesto v komunalno urejenih naseljih Ruperčvrh, Šmihel, Otočec in Gotna vas, v delno komunalno urejenih naseljih Jedinščica in Žabjak-Brezje ter Graben, ki ni komunalno urejen. V Šentjerneju živijo v štirih komunalno urejenih in enem neurejenem naselju, v Žužemberku in Škocjanu v delno komunalno urejenem naselju. Zaskrbljujoč je podatek, da je v Mestni občini Novo mesto v letu 1999 končalo osnovno šolo 7 Romov, 2 pa skrajšani program srednje šole, medtem ko so v osnovnošolsko izobraževanje vključeni 204 mladi Romi. V zadnjih 20 letih se jih je 13 vpisalo v srednjo šolo. Največji problem pri delu s starejšo populacijo predstavlja nepismenost oziroma to, da so zaradi neuporabe pridobljenih znanj v osnovni šoli le ta pozabili. V projektu Življenje brez predsodkov oziroma Romska skupnost kot ciljna populacija uporabnikov Knjižnice Mirana Jarca smo morali zato v enoti Žabjak-Brezje prilagoditi ponudbo predvsem mlajši šoloobvezni populaciji z veliko slikovnega materiala in AV gradivom, ki jim je bližje. V letu 2000 smo zagotovili kontinuiteto projekta, ki obsega: • dopolnitev nakupa knjižničnega gradiva za izposojevališče Žabjak-Brezje, • dopolnitev knjižničnega gradiva za posebno zbirko romske literature in literature o Romih, • organiziranje okroglih miz literarnega večera iz romske literature, glasbenega večra, predstavitev romskega ustvarjalca, razstave, ■ izdelava promocijskih materialov za podporo projekta in obveščanje javnosti, ■ organizirani obiski v Knjižnici Mirana Jarca romskih skupin odraslih iz Kovnice znanja in večerne šole in vrtca Pikapolonica, • mentorstvo in usposabljanje zaposlenih za delo s posebno ciljno skupino - Romi, izmenjava izkušenj z občino Murska Sobota, • zagotavljanje permanentne knjižnične dejavnosti v izposojevali-šču Zabjak-Brezje in usposabljanje pomožne delovne sile iz vrst romskih pripadnikov. Menimo, da pomagamo romski etnični skupnosti s tem, ko: • ohranjamo pridobljeno znanje pismenosti in bralne navade, ■ motiviramo k branju in posredovanju različnih kulturnih vrednot, spodbujamo sožitje drugačnosti, • dvigamo samozavest romski identiteti s prireditvami, ki so dvojezične, • navajamo jih k uporabi matične knjižnice skupaj z drugimi uporabniki, • poučujemo jih, kakšne usluge in informacije lahko dobijo v knjižnici, • organiziramo vodstvo skupin po knjižnici s predstavitvijo dejavnosti, • sodelujemo z osnovnimi šolami, ki vključujejo romske otroke, • sodelujemo z vrtcem Pikapolonica, v katerega so vključeni romski otroci, • predstavljamo romske ustvarjalce - literate širši populaciji v matični knjižnici, • zagotavljamo dvojezičnost oziroma izposojo v romskem jeziku v naselju Zabjak-Brezje in s tem pravico do uporabe maternega jezika v enoti knjižnice, • preko javnih del smo zaposlili pripadnico romske skupnosti in jo usposobili za osnovne manipulativne posle v zvezi z izposojo ozi-ro m a knj i žn i čar s t v o m. Hkrati želimo informirati in omogočiti drugi populaciji, da spoznava romsko kulturo, in tako zmanjševati nestrpnost, ki nastaja zaradi nepoznavanja drugačnosti. To dosegamo z razstavami, informativnimi zloženkami, okroglimi mizami, nakupom knjižničnega gradiva o Romih in romske literature, predstavitvami romskih literarnih ustvarjalcev v knjižnici. Enota Zabjak-Brezje v romskem naselju: - stacionirano je izposojevališče v romskem naselju Zabjak-Brezje, - reden nakup knjižničnega gradiva za enoto v slovenskem in romskem jeziku. - obdelava gradiva, - izposoja poteka kontinuirano s pomočjo pripadnice romske skupnosti, - statistične evidence oziroma spremljanje dejavnosti, - mentorsko delo oziroma težnja k profesionalni usposobljenosti za delo v knjižnici glede na izobrazbeni nivo zaposlene romske delavke, - zagotavljanje poslovanja enote v romskem jeziku oziroma dvojezično, - ure pravljic za otroke, - organizirani obiski enote VVO Pikapolonica, - obisk knjižničarke v VVO Pikapolonica z. bibliopedagoškimi urami. - počastitev svetovnega dneva Romov. Delo v matični ustanovi z romskimi pripadniki: - organizirani ogledi knjižnice - oddelka za mladino odraslih Romov v okviru Kovnice znanja, - organizirani ogledi knjižnice odraslih Romov v okviru večerne šole, - organizirani obiski knjižnice OS, kjer so vključeni romski otroci oziroma mladina, - organizirani obiski knjižnice VVO Pikapolonica, - bibliopedagoško delo z mladimi in odraslimi Romi na predstavitvenih obiskih, - ure pravljic za otroke, - dvojezični literarni večeri, predstavitve knjižnih novitet romskih ustvarjalcev, - razstave romske literature in literature o Romih ob prireditvah, - praznovanje svetovnega dneva Romov, - organiziranje posebne zbirke romske literature in literature o Romih, - redni nakup knjižničnega gradiva o Romih in romske literature. Sodelovanje na okroglih mizah, posvetovanjih, ki se tičejo Romov: - sodelovanje z inštitutom za narodnostne manjšine, - sodelovanje s Centrom za socialno delo, - sodelovanje s sekretariati mestne občine Novo mesto, ki sc ukvarjajo z Romi, - sodelovanje na konferenci Informacijsko-dokumentacijskega centra Sveta Evrope v Ljubljani v zvezi s pravicami manjšin na območju bivše Jugoslavije, - analiza oziroma zbiranje statističnih podatkov o romski populaciji na celotnem območju bivše občine Novo mesto - identifikacija stanja in problemov, - evalvacija in sprotno preverjanje poteka projekta, - za leto 2001 je na predlog dr. Silve Novljan, svetovalke za SIK pri Državni matični službi v NUK, dana pobuda organiziranja srečanja držav Alpe-Jadran prav v Novem mestu oziroma je Knjižnici Mirana Jarca dana možnosti, da v kontekstu pravic manjšin, ki bo tema posvetovanja, predstavi tudi svojo enoto Zabjak-Brezje in celoten projekt Življenje brez predsodkov, - sodelovanje na srečanju romskih društev v Murski Soboti (raziskovalno delo v zvezi z jezikom dolenjskih Romov oziroma jezikom, ki ga uporabljajo romski ustvarjalci z območja Dolenjske, ter problemi nestandardiziranosti pisnega romskega jezika (jeseni leta 2000). Knjižnica Mirana Jarca je izpeljala predelavo in stacioniranje nemobilne izposojevalne enote v romskem naselju Žabjak-Brczje poleg vrtca Pikapolonica, nakupila knjige, pretežno za otroke oziroma mladino v slovenskem jeziku in osnovne priročnike. Pri svetovanju o potrebah po gradivu so nam pomagale pedagoške delavke iz VVO Pikapolonica in službe Mestne občine Novo mesto, ki se profesionalno ukvarjajo z romsko problematiko. Začeli smo z izposojo gradiva s pomočjo Romkinje, ki je obiskovala »Kovnico znanja« in je v veliko oporo tudi pri reševanju problemov, ki so nastali pri staeioniranju enote v romskem naselju. Trenutno je vpisanih okoli 30 pripadnikov romske skupnosti v enoto Žab-jak-Brezje, ki jo redno obiskujejo. Izposojevalka romskega porekla je dobila možnost, da opravlja svoje delo v okviru javnih del. Mentorica iz Knjižnice Mirana Jarca jo usposablja in nadzoruje s tedenskimi obiski. Pomagala ji bo tudi pri bibliopedagoškem delu. V novembru 1999 je pripravila promocijo na radiu Studio I) v romski oddaji o izposojevalni enoti v Žabjaku, predstavila projekt in načrte Knjižnice Mirana Jarca v zvezi z njim. Izdelali smo promocijsko zloženko o projektu in načrtih, ki smo jo delili v naselju in na prireditvah v Knjižnici Mirana Jarca, povezanimi z Romi. Pripravili smo razstavo ob 8. aprilu, svetovnem dnevu Romov, v Knjižnici Mirana Jarca, sodelovali na okrogli mizi v Ljubljani ob istem dogodku, kjer je bil omenjen tudi naš projekt Romska skupnost kot ciljna skupina uporabnikov Knjižnice Mirana Jarca (O položaju Romov v Sloveniji in Avstriji) in se udeležili proslave v romskem naselju v Novem mestu, ki so jo pripravili varovanci VVO Pikapolonica. 1 lkrati smo v navezavi s “Kovnico znanja” vključili pripadnike romske skupnosti v organizirane oglede Knjižnice Mirana Jarca - oddelka za mladino, AV-oddelka ter študijskega oddelka skozi vse leto. Na teh ogledih je sodelovalo po 8 do 10 Romov, ki so organizirano enkrat mesečno obiskali matično knjižnico, dokler se ni v “Kovnico” vključila naslednja skupina. Vsak od udeležencev tega progama je knjižnico obiskal najmanj trikrat. Zanje smo pripravljali poseben program bibliopedagoškega dela, ki je trajal po eno uro na posamezen obisk. Veliko romskih udeležencev »Kovnice znanja« se je včlanilo v Knjižnico Mirana Jarca in postali so njeni redni uporabniki. Žal z nekaterimi od njih nimamo dobrih izkušenj, ker gradiva niso nikoli vrnili, opomini o dolgovanju gradiva pa so se vrnili, češ da je naslovnik neznan (stalno bivališče romsko naselje). Takih primerov ni bistveno več glede na obseg števila uporabnikov, kot jih je med drugo populacijo. V aprilu 1999 so nas obiskali predstavniki oziroma predstavnice Open Society in državne matične službe za knjižničarstvo, katerim smo predstavili dosedanji potek projekta in si skupaj ogledali naselje Žabjak-Brezje ter VVZ Pikapolonica ter prikazali probleme, s katerimi se srečujemo. Z enim izmed predstavnikov romske skupnosti smo navezali stike in mu pomagali pri oblikovanju romsko-slovenskega slovarja, kjer je zajeta predvsem dolenjska romščina, ki pa še ni v taki obliki (tipkopis), da bi bil lahko izdan v knjižni obliki. Na voljo je le v fotokopijah in spiralni vezavi. Z njim tečejo tudi dogovori o predstavitvi njegove knjige, kako je kot Rom iskal svojo pravico. Prav tako smo mu pomagali sestaviti bibliografijo avtorskih člankov. 24. junija 1999 smo pripravili predstavitev knjige Poti za izboljšanje položaja Romov v srednji in vzhodni Evropi s spremno fotografsko razstavo novinarja Igorja Vidmarja. Gostje so bili avtorji prispevkov: mag. Vera Klobčič z Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani, dr. Miroslav Polzer z Avstrijskega inštituta za vzhodno in jugozahodno Evropo - izpostava Ljubljana, Peter Winkler, direktor Urada za narodnosti RS, Frane Smerdu z Republiškega zavoda za zaposlovanje - območna enota Novo mesto. Jožek Horvat, predsednik Zveze romskih društev Slovenije, pa se dogodka žal ni mogel udeležiti. Predstavitve knjige se je udeležilo 40 obiskovalcev, med njimi tudi romski pripadniki ter socialni delavci iz dolenjske regije, predstavniki civilnih iniciativ, pedagoški delavci. V kulturnem programu je nastopil romski pevec Valentin ob glasbeni spremljavi iz Šentjerneja. Spremljali smo romsko problematiko v okviru delovanja Informacijskega dokumentacijskega centra Sveta Evrope in se udeležili pogovora, h kateremu so bili vabljeni tudi nevladni predstavniki romskih organizacij v Makedoniji, ki so predstavili položaj Romov v Makedoniji in na Kosovu, ter predstavniki vladnih in nevladnih organizacij v Sloveniji, ki se ukvarjajo z Romi in predstavniki Romov v Sloveniji (4. novembra 1999). Glede projekta smo navezali stike z vsemi sekretariati Mestne občine in službami, ki so zadolžene za romsko problematiko, in z njimi iskali najbolj optimalne rešitve. Žal je v samem okolju prisotno še ogromno trdovratnih predsodkov, strahov in stereotipov o Romih. Prav tako tudi sami ugotavljamo, da so pri delu z njimi določene posebnosti, ki so nam morda tuje. Prišli smo do zaključka, da zaradi nizke izobrazbene strukture prebivalcev naselja Žabjak-Brezje, kjer je končana osnovna šola prej redkost kot pravilo, ponudimo gradivo, ki bo pritegnilo predvsem mlajšo populacijo, ki mora in želi ohraniti pridobljeno znanje slovenskega jezika oziroma aktivnega branja in pisanja. Prav tako vladajo v osnovnih šolah kljub vsemu predsodki pred izposojo knjižničnega gradiva na dom romskim otrokom, ker se bojijo zlorab in se jim dostikrat ponujajo žal odslužene ali poškodovane knjige, kar nasprotuje dobri knjižnični vzgoji o skrbi za knjige. Prav zaradi tega tudi zagovarjamo misel, da se v fond enote, stacionirane v romskem naselju, ne uvrščajo knjige iz odpisa ali darov drugih slovenskih knjižnic, ki so poškodovane ali obrabljene, ker ne želimo diskriminacije ali gradiva, ki ne bo našlo svojih bralcev. Po novih mladinskih knjigah pa vlada veliko povpraševanje med uporabniki, vsaj tako so pokazale dosedanje izkušnje pri začetnem delovanju enote. Romi na Dolenjskem oziroma v Novem mestu so v primerjavi z drugimi kraji v Sloveniji na nižji izobrazbeni stopnji, tako da so procesi sekundarne socializacije najmanj 10 let v zaostanku za drugimi kraji, predsodki ostale populacije pa temu primerni. Prav tako je velika ovira jezik, dolenjska romščina, ki ni standardizirana in je specifična, govori pa jo le izjemoma kdo izmed neromske populacije. So neorganizirani in se minimalno vključujejo v družbeno življenje izven naselja. Sorazmerno je visoka tudi stopnja kriminalnih dejanj Romov (uporaba hladnega in strelnega orožja v prepirih znotraj in izven naselja) po podatkih policije in poročanju medijev v osrednjih občinskih časopisih, kar stopnjuje strah populacije pred njimi. V enoti romskega naselja nujno mora opravljati izposojo pripadnik oziroma pripadnica Romov, ne glede na stopnjo izobrazbe. Temu primerne so poenostavitve, prilagojene evidence in minimalne knjiž-ničarsko-strokovne zahteve, kijih zmore, ter njeno usposabljanje pod nadzorom mentorice. Zaradi nepismenosti večine starejše populacije v romskem naseljuje možno delati le z mlajšo populacijo, kije vključena tudi v vrtec, osnovno šolo ali pa je šolo pravkar zaključila. Načrti ne smejo biti preambiciozni, ampak postopni. Da bodo Romi sprejeli enoto za svojo knjižnico, jih je potrebno pritegniti s fondom, ki jim je dostopen, privlačen in razumljiv, v osnovni fazi predvsem morda tudi z avdiovizualnim gradivom. Več se nameravamo ukvarjati z bibliopedagoškim delom, saj mnogo Romov ne zna uporabljati knjig samostojno, in v njih prebuditi željo po branju in poznavanju so kulture njihove okolice. Svetovalno delo mentorice-knjižničarke pa je predvsem avetovanje, kam naj se ob določenih problemih obrnejo po pomoč. Enoto želimo tudi primerno Romkinje na kulturni prireditvi v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu, ko so predstavili knjigo Jelenke Kovačič, napisano v dolenjski romšči-ni DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 6/2001 opremiti za bibliopedagoško delo in tehnično tako, da bodo mogoče video projekcije, poslušanje glasbe, gledanje TV, uporaba računalnika. Tako bomo pritegnili čim večje število Romov k obiskovanju njihove enote in drugih oddelkov Knjižnice Mirana Jarca. V raziskavah o vzrokih neobiskovanja knjižnice med razlogi prevladuje oddaljenost knjižnice od mesta bivališča, zato smo locirali enoto za Rome v njihovem naselju, čeprav si želimo, da bi obiskovali tudi našo matično ustanovo. Kljub problemom, ki so se v zvezi s tem pojavili, menimo, daje to učinkovita pot za doseganje cilja vključevanja romske populacije med obiskovalce Knjižnice Mirana Jarca. Na ta način lahko delujemo vzgojno in privzgojimo potrebe po kulturi in knjigi. Menimo, da je s projektom smiselno nadaljevati, saj so to postopni dolgoletni koraki, kijih moramo prehoditi, če želimo merljive oziroma vidne dolgoročne rezultate. Pri tem sledimo še vedno zastavljenim ciljem, kot so bili opredeljeni v projektu glede tolerantnosti okolja do romske etnične skupine in odpravljanju nestrpnosti ob sožitju dveh kultur. Splošnoizobraževalne knjižnice na etnično mešanem območju so dolžne skrbeti in nuditi svoje usluge tudi manjšinam oziroma Romom v našem primeru in ciljnim skupinam uporabnikov s posebnimi potrebami. Če bi projekt v času do zaživetja zakona, ki naj bi poskrbel tudi za sredstva za to dejavnost, zamrl, bi njegovo oživljanje ali ponovni zagon zahteval znatno večja sredstva kot ta, ki jih načrtujemo za kontinuirana dela, zato smo prijavili projekt za sofinanciranje tudi za leto 2001. JAVNI ZAVOD BOGENŠPERK Šmartno pri Litiji PEDPROSTOR PRED GRAJSKO KNJIŽNICO Fr RAST - L. XII Borut Križ V ospredju grobovi gomile X po izkopu ŠT. 6(78) DECEMBER 2001 VI NOVO MESTO -KAPITELJSKA NJIVA 2001 Zavarovalno arheološko izkopavanje Po šestnajstih zaporednih letih arheoloških raziskovanj je Kapiteljska njiva v Novem mestu že kar trdno usidrana v kulturno zavest prebivalcev dolenjske metropole. Zanimanje je seveda širše, tako v Sloveniji kakor tudi v ostalem delu srednje Evrope, kjer predvsem strokovni kolegi aktivno spremljajo naša delovna prizadevanja. Redni obiski našega terenskega dela, pogosto sodelovanje na samih arheoloških izkopavanjih ter strokovne ekskurzije študentov arheologije različnih evropskih univerz, ki v svojem železnem repertoarju strokovnih obiskov vključujejo Novo mesto z njegovimi prazgodovinskimi najdišči, posredno poudarjajo arheološki pomen Novega mesta. Pred desetletjem in pol je tedanji kustos Dolenjskega muzeja Tone Knez pričel z zavarovalnim arheološkim izkopavanjem na prostrani njivi, ki je prekrivala kopasti vrh z imenom Kapiteljska njiva. Že prve raziskave so presenetile s svojim številom in pomenom najdenih predmetov, vendar si tedaj nihče, še tako optimistično razpoložen, ni mogel predstavljati, da bodo takšna dela trajala kar dve desetletji in razkrila eno najpomembnejših evropskih prazgodovinskih nekropol, ki je bila v uporabi skoraj vse prvo tisočletje p. n. š. V letu 2001 smo začeli s terenskim arheološkim izkopavanjem sredi aprila na zahodnem delu grobišča, tam kjer smo z delom zaključili leta 2000. Tu smo doslej našli skeletne grobove vsaj petih starejšeželezno-dobnih gomil (8. - 4. stoletje p. n. š.) z grobovi, ki časovno spadajo v vsa omenjena stoletja. Naša predvidevanja o nadaljevanju grobišča so se uresničila. Tako smo od srede aprila do konca julija 2001 v celoti izkopali gomili X in XI, načeli gomilo XII ter izkopali še 25 grobov gomile I, ki pa je bila delno že izkopana med letoma 1087 in 1989. Delovno ekipo je leta 2001 sestavljalo 8 delavcev kopačev, arheolog, dokumentalist-risar, 2 restavratorja za arheološke predmete, 2 do 3 študentje arheologije, občasno pa še dijaki in gostujoča arheologinja iz Italije. Delo je potekalo v vročem in suhem vremenu. Ob novejših izkopih za električne drogove in strelske jarke iz druge svetovne vojne smo našli še neeksplodirano minometno mino (odstranil jo je pirotehnik), naleteli pa smo še tudi na celo vrsto lončenih, kovinskih in steklenih arheoloških predmetov. Gomila X: Do letošnjega leta smo v tej gomili raziskali sedem skeletnih, starejšeželcznodobnih grobov. V letu 2001 se jim je pridružilo še 34 novih, tako da ta gomila sedaj šteje 42 grobov iz časa med 8. in 4. stoletjem p. n. š., v premeru pa meri dobrih 16 m. Vsi grobovi so vkopani v krogu. Grobne jame so v tlorisu pravokotne Oblike, različno velike in globoke. Naj večja je merila 330 x 120 cm, to je bil grob X/16 in je bil skupaj z grobom X/20 vkopan v centralni del gomile, medtem ko so bili vsi ostali grobovi te gomile vkopani v krogu, po obodu gomile. Centralni grob X/16je bil obložen s kamnito oblogo, presenetili pa so nas osteološki ostanki, ki običajno niso ohranjeni. Ohranili so se deli lobanje z zobmi ter dolge kosti rok in nog. Tako smo imeli možnost, da natančno opredelimo lego najdenih predmetov. Ob glavi so ležali bronasta narebrena ovratnica in bronasta Borut Križ NOVO MESTO -KAPITELJSKA NJIVA 2001 Bronasti eertoški fibuli v grobu 1/59 lasna obročka, na prsih bronasta dvozankasta ločna fibula, ob nogah pa lončena posoda, vretence za prejo in tkanje ter ukrivljen železen nož. Lončeno vretence je značilen atribut ženskih grobov, bronasta ovratnica in fibula pa nudita zanesljivo oporo za datacijo najdenega groba. Tako lahko že pred osteološko analizo najdenih kosti dokaj zanesljivo grob opredelimo kot ženski, časovno pa ga lahko postavimo na prehod iz, 8. v 7. stoletje p. n. š. Tudi drugi centralni grob s kamnito oblogo je značilen ženski pokop, ki je vseboval vozlasto ločno fibulo ter steklene, jantarne in bronaste jagode ogrlice. Tudi tega časovno postavljamo v prehodni čas iz 8. v 7. stoletje p. n. š. Ker sta bila oba najzgodnejša grobova v gomili X vkopana v center gomile in sta imela kamnito grobno konstrukcijo, lahko upravičeno domnevamo, da sta obe pokojnici imeli prav poseben status v tedanji družbi in uživali poseben ugled. Le nekaj metrov zahodno od gomile X je ležala gomila XI. V tlorisu je bila ovalne oblike in je merila 14 x 11 m. Ta manjša gomila je vsebovala še 25 skeletnih grobov, ki so sodili glede na najdbe v vsa obdobja starejše železne dobe (8. - 4. stoletje p. n. š.). Ob gomili XI smo našli še štiri skeletne grobove, ki pa sodijo že v naslednjo gomilo. To je gomila XII, ki pa je nismo več utegnili v celoti izkopati. Z raziskavami načrtujemo nadaljevati v letu 2002. Južno od raziskanih grobov pa je ležala gomila I. Tu smo izkopali 25 skeletnih starejšeželeznodobnih grobov. Število grobov v gomili I se je povzpelo že na 72, vendar pa gomila še vedno ni v celoti raziskana, saj je še vedno ostalo nekaj grobov neizkopanih. Ta gomila je po obsegu največja na tem grobišču, saj njen premer znaša več kot 30 m. Novost predstavlja plitvo vkopan, do 30 m širok jarek, ki je gomilo I obdajal na severovzhodni strani in ga doslej pri drugih gomilah nismo našli. V večini grobov, ki smo jih izkopali v letu 2001 smo našli lončene pridatke, kovinski, stekleni ali jantarni so skromnejši. Predvsem pa so vsi grobovi v gomilah vkopani dokaj gosto, tako da sc velikokrat med seboj prekrivajo oziroma celo sekajo, kar pomeni, da je izkop grobne jame mlajšega groba poškodoval ali pa celo uničil starejši grob. Zato so bili pogosto uničeni tudi vsi pridatki starejšega groba in hkrati s tem izgubljena možnost opredelitve takega groba. Če strnemo rezultate arheološke raziskave Kapiteljske njive v letu 2001, lahko ugotovimo, da smo izkopali skupaj 87 grobov. V ženskih grobovih se poleg lončenine pojavljajo: lončena vretenca, steklene in jantarne jagode ogrlic, bronaste ali železne zapestnice in nanožnice ter bronaste sponke-fibule, redkeje pa masivne ovratnice. V moških grobovih pa je poleg lončenine prisotno še povečini železno orožje - sulice in sekire - ter kovinski deli opreme. Predmeti iz organskih materialov se v zelo agresivni dolenjski zemlji niso ohranili, izjema je nekaj kostnih ostankov pokojnice v grobu X/ 16. Najdeni kovinski in lončeni predmeti so zelo korodirani in poškodovani, tako da bo njihovo restavriranje in obdelava trajala kar nekaj let. Vsekakor pa smo spoznali, da se grobišče še vedno širi proti severozahodni in zahodni strani, tako da bomo z zavarovalnimi arheološkimi izkopavanji morali nadaljevati tudi v naslednjih letih. Grob X/16 s kamnito oblogo ODMEVI IN ODZIVI Rast 6/2001 Tomaž Koncilija JAZZINTY ALI DŽEZOVSKI POPEK SREDNJE EVROPE ODMEVI IN ODZIVI Rast 6/2001 Medtem ko se v predprazničnem decembrskem času še komajda spominjamo vročega poletja, pa džezovskim navdušencem in vsem, ki jim glasba tako ali drugače kaj pomeni, prav gotovo še ni zbledelo dogajanje, ki smo mu bili priče od 14. do 18. avgusta v Novem mestu. Govorimo seveda o poletni glasbeni delavnici Jazzinty, ki ni samo ustvarjalno in poustvarjalno razgibala dolenjske prestolnice v njenem poletnem mrtvilu, ampak odprla nekaj aktualnih vprašanj in problemov, s katerimi se bomo raje prej ko slej morali spopasti na mestnem in občinskem nivoju. Trditev o Jazzintyju kot džezovskem popku srednje Evrope je po letošnji drugi, sicer resda skoraj ne-zamisljivo uspešni delavnici pretirana ali vsaj prcuranjena, čeprav bi glede na izjave Marijana Doviča, ki v sodelovanju s klubom LokalPatri-ot in s podporo tudi novomeške glasbene šole idejno in programsko vodi delavnico, do uresničenja načrtov o Jazzintyju kot osrednji takšni delavnici na območju bivše Jugoslavije in sploh srednje Evrope ne smelo preteči preveč vode v naši zeleni dolenjski lepotici. Za osvežitev spomina o tistih avgustovskih dneh zato seveda ne smemo izpustiti nekaterih dejstev, ki pričajo sama zase. Predavanj, študijskih ur, vaj in drugih dodatnih aktivnosti seje udeleževalo prek sedemdeset mladih glasbenikov iz domala vseh koncev Slovenije, željnih napredovanja v obvladovanju svojega inštrumenta ali glasu in džezovski improvizaciji. V vlogi mentorjev ali glasbenih sodelavcev so sodelovala mnoga bolj ali manj priznana in uveljavljena imena tako iz tujih kot domačih logov. Med njimi tako najdemo svetovno afirmiranega pianista italijan-sko-slovenskega rodu Renata Chic-ea, ki se po sodelovanju z nekaterimi legendarnimi džezovskimi glasbeniki v zadnjem času posveča zlasti predelavam in reinterpretacijam slovenske ljudske glasbe. Nadalje je treba omeniti Ratka Zjaco, priznanega kitarista hrvaškega porekla, ki je nedolgo tega (seveda pa pred nedavnimi dogodki v New Yorku) posnel ploščo A Day in Manhattan z legendarnima Reggiejem Work-manom in Alom Posterjem. Za vokaliste je skrbela Ines Reiger, kontrabas in bas kitaro pa je poučeval Poljak Maciej Domaradzki. Poleg naštetih naj zgolj z imenom in priimkom omenimo še trobentača in pozavnista Davida Jarha, bobnarja Aleša Rendlo, perspektivnega mladega slovenskega pianista Erika Marenčeta, dalje izvrstnega tolkalista, ki smo ga imeli že večkrat priložnost slišati tudi na novomeških prizoriščih, Blaža Celarea, ob njih pa še povsem domače, celo lokalne glasbene moči. Kot asistenta sta poleg Marenčeta sodelovala še učitelja na novomeški glasbeni šoli - bobnar Miro Tomšič in saksofonist Tadej Božič. Eden od najperspektivnejših slovenskih saksofonistov, ki se mu je uspelo po diplomi na konservatoriju v Linzu prebiti na eminentno njujorško Nevv School University, kjer nadaljuje s študijem, je v Novem mestu rojeni Igor Lumpert. In končno tudi v glasbenem smislu ne moremo mimo že omenjenega Novomeščana Marijana Doviča, ki kot eden redkih v Sloveniji goji džezovsko improvizacijo na violini in je svoje znanje in izkušnje posredoval udeležencem delavnice. Prav zadnja imena so dokaz, da se kvaliteten džez ponovno rojeva tudi v naši sredini. In še več da ne ostaja ujet v provincialno miselnost, ampak se podaja osvajat Evropo in svet. Z glasbenega stališča je bila delavnica vsekakor nadvse uspešna, kar seje kazalo predvsem na vsakodnevnih večernih sessionih, kjer je do izraza prihajalo vse tisto, kar si lahko glasbenik ali pa poslušalec najbolj želi: navdušenje, pozitivna energija, improvizacija, svoboda ... V ta kontekst bi sodila tudi izjava verjetno najeminentnejšega mentorja Renata Chicca, kije v intervjuju za Park preprosto in jasno povedal, da je bil Jazzinty »ena najpomembnejših delavnic, kar se jih je zgodilo pri nas«. In če nadaljujemo z njegovimi bese- ODMEVI IN ODZIVI Rast 6/2001 dami: »Vsekakor je delavnica več kot le enkraten dogodek, mnogo več kot na primer uspešen koncert. Delavnica ne traja le en teden, temveč pravzaprav celo leto, ko glasbeniki premlevajo informacije in že čakajo na naslednje leto. Ima pa tudi veliko poslanstvo za domači glasbeni razvoj.« Vsaka dodatna beseda je ob tem odveč. Novo mesto ima v vsakem oziru bogato džezovsko tradicijo, o čemer priča že npr. prispevek Janeza Gabrijelčiča v Novomeškem zborniku (Društvo Novo mesto, 2000) z naslovom Jazz na dolenjski glasbeni sceni. Gabrijelčič omenja že predvojni sokolski jazz orkester, posebej pa izpostavi ansambel Dizzy Coni-bo, nastal v poznih petdesetih letih zdaj že prejšnjega stoletja, ki je gojil zlasti dixieland in chicaški džezovski slog. Ljudje, ki so sooblikovali džezovske začetke v našem mestu, so danes vsi po vrsti najuglednejši meščani, priznani strokovnjaki ali ustvarjalci v slovenskem merilu in tudi širše. Ergo: tradicija obstaja, sedanjost tudi, smeli načrti za v prihodnje prav tako. Na tej točki pa je treba k razpravljanju pritegniti še drugi, bolj organizacijski in manj glasbeni del celotnega projekta poletne džezovske delavnice. Če naj bo Jazz.inty poleg vsega ostalega tudi pojem vsakršne odličnosti, ni dovolj poskrbeti le za prvovrstne mentorje (mimogrede -menda naj bi prihodnje leto kot mentor sodeloval celo Reggie Workman, bivši Coltraneov basist), vrhunsko oblikovanje celostne podobe in skoraj brezhibno organizacijo ter logistiko. Če pustimo ob strani sicer vedno potrebne finance, se ob takšni delavnici odpirajo povsem praktične dileme. Ena od osnovnih in bistvenih so seveda nočitve. Kje v Novem mestu lahko slab teden spi sedemdeset mladih, ki se jim zapovrhu pridruži še naslednjih petdeset sodelujočih na sočasni fotografski poletni delavnici Fotopub pod vodstvom Boruta Peterlina in drugih izjemnih mentorjev? Iluzorno je pričakovati, da si bodo plačevali prenočišče v npr. katerem izmed Krkinih hotelov po ceni recimo sto mark na noč. Zadeva je povsem na dlani: Novo mesto in z njim Dolenjska potrebuje nekakšen »yo-uth hostel«, ki bi omogočal kvalitetno in cenovno sprejemljivo preno- čevanje ne le udeležencem Jazzintyja in Fotopuba, ampak vsem popotnikom, (avan)turistom idr., ki jih pot kadarkoli med letom zanese v mesto ob Krki. Kot idealna rešitev problema se pokaže v strogem centru mesta, na robu Glavnega trga locirana nekdanja Ribja restavracija, ki že več let ne služi svojemu namenu in žal najbolj enostavno rečeno — propada. Organizatorji poletne džezovske delavnice so se spopadli s tem problemom in pokazali, kako seje možno stvari lotiti. Po dolgotrajnih večmesečnih in mučnih pogajanjih so uspeli dobiti dovoljenje za enotedensko uporabo sob v sklopu nekdanje restavracije, samoiniciativno in z lastnimi sredstvi, kolikor se je dalo, uredili atrij in propadajočo notranjščino, odprli »enotedenski hotel« ter s tem dali svojevrsten zgled, kako je možno pristopiti k določenim problemom, ki se zdijo na prvi pogled nerešljivi. Od občinskih struktur namreč nihče niti ne pričakuje, kaj šele zahteva, da bi se ukvarjale s konkretnimi problemi in jih samoiniciativno reševale, čeprav bi se to konec koncev spodobilo. Za začetek bi bilo dovolj, ko bi se na smiselne, potrebne in predvsem z malo sredstev in zato z nekaj več dobre volje izvedljive predloge ter rešitve drugih (tudi mladih) odzivale vsaj z zadostno mero pripravljenosti na sodelovanje. Naj si pred tem zakrivamo oči ali ne in naj to počnemo hote ali nehote, nam mora končno nekaj postati jasno. V zadnjih nekaj letih seje v Novem mestu in širše preko manjših in večjih dijaških in študentskih projektov izoblikovala cela vrsta perspektivnih mladih ljudi, ki imajo vizijo, željo, voljo, znanje, sposobnosti in energijo, da bi popestrili ter razširili kulturno ponudbo mesta in regije, s poudarkom na kvaliteti. Zapovrhu pa to počno skoraj voluntersko, brez zakulisnih političnih igric, ki smo jim bili v zvezi z mladinsko kulturo v zadnjem času večkrat priče s strani občinskih struktur. Na tem mestu sicer nimam namena kazati na premnoga polena, ki so bila vržena pod noge tistim, ki so bili in so še pripravljeni nekaj storiti za naše mesto. Hkrati seveda iz svoje kritike izvzemam vse tiste, ki so pokazali razumevanje in dojeli, da je včasih morda bolje najprej pomisliti na Tomaž Koncilija JAZZINTY ALI DŽE-ZOVSKI OMTALOS SREDNJE EVROPE Branko Jordan * Sintagma i/ knjige Sama Dražu-meriča Fantazija smehljajev ODMEVI IN ODZIVI Rast 6/2001 koga drugega, npr. someščana, ter vsaj za trenutek pozabiti na (politični) egocentrizem. Pričujoči prispevek naj torej izzveni kot apel vsem odgovornim, daje bolje skupaj graditi kot onemogočati. Pogoj za uspešno mesto in občino so namreč zadovoljni meščani in občani. In če za to nimajo pogojev (beri podpore), se zna zgoditi, da odidejo drugam. Mi pa upajmo, da bo Novo mesto postalo, če že ne edini, pa vsaj eden od džezovskih popkov srednje Evrope. GOGINI POLETNI VRTOVI Literatura / umetniška beseda / glasba / hedonizem Od 11. do 12. avgusta so v Kostanjevici na Krki potekali prvi Go-gini poletni vrtovi niz prireditev, ki so visoko poletje idiličnega mesteca oplemenitili z nastopi literatov, igralcev, glasbenikov, živahno potujočo knjigarno in izbranimi dobrotami. Na njih se je zbralo čez trideset ustvarjalcev - sopotnikov Založbe Goga, dnevno je prireditve obiskalo nad sto ljudi, nastopilo je dvajset umetnikov, in čeprav je - za minulo poletje zares nenavadno - slabo vreme nekoliko okrnilo zastavljeni program, so Vrtovi brez dvoma sprožili vrenje; obrazi obiskovalcev so se pod noč porazgubljali zdaj posvečeno zdaj razigrano zadovoljni, pogovori, znanstva, snovanja so stekli, in ko je karavana v nedeljo opoldan zapuščala Kostanjevico, vtis, da jih je treba ponoviti (in ponavljati), ni bil lažen. Vsebinsko izhodišče Goginih poletnih vrtov vzpostavlja ravnovesje med literaturo in umetniško besedo. Odstira meje prehajanja umetnostnega besedila iz zapisanega (in potem branega) v govorno interpretiranega (in pri tem poslušanega), pomeni, da med običajni dialog med piscem in bralcem vnaša posrednika, s tem pa spreminja funkcije tako prvega kot drugega, saj se literarno delo ob stiku z interpretom-igraleem neposnemljivo in docela prevrednoti. V praksi to pomeni, da se inter-pretacijska delavnica, ki poteka v okviru Vrtov, ukvarja s problemi tega prehoda, s teoretično in praktično osvetlitvijo obravnave besedila in izgradnjo »končne strukture« v okviru zaključne prireditve Deset pesmi za počen groš, na kateri so poslušalci (gledalci) priča poskusu ujeti duha besed, časa, trenutka. Obravnavana umetnostna besedila so vnaprej izbrana, zato pa narekujejo kontekst celotne prireditve. Letos je bila predstavljena latinska lirika srednjega veka, zbrana v knjigi Srednjeveški cvetnik (literarnozgodovinsko okolje te poezije je na delavnici razgrnil prevajalec in avtor izbora pesmi, prof. dr. Primož Simoniti), s čimer smo Vrtove povezali s spominom na 750-let mestnih pravic, ki jih v Kostanjevici tačas pričenjajo praznovati. Ni naključje, da so Gogini poletni vrtovi svoj prostor našli v Kostanjevici na Krki. Mesto ponuja ne samo izjemne dediščine, starodavnega tlorisa in izbranih detajlov, temveč tudi prepoznavno gostoljubnost do umetnosti. V njem je brez dvoma doma navdih, poleg tega pa je enostavno, obvladljivo in s tem več kot dobrodošlo, saj smo pri snovanju Poletnih vrtov le-te želeli izvesti v okolju, ki bo že v osnovi nudilo primerno ustvarjalno atmosfero in ki bo, čeprav zasanjano in nekam kapri-ciozno, ob najmanjšem dotiku vztrepetalo. Kostanjevicajc tak občutljivi topos. Gogini poletni vrtovi imajo ambicijo postati ustvarjalno središče, živahen center prepletanja različnih umetniških potenc v celoto, ki ni strogo omejena samo na področje literarne umetnosti (se pa v njej napaja), temveč odpira vrata tudi gledališkim, glasbenim, likovnim ustvarjalnostim, kar zagotavlja nadgradnjo, hkrati pa že v izhodišču popularizira oziroma spreminja konvencionalni zorni kot na literarne stvaritve (tak pristop smo na Vrtovih uvedli z Mestnim poštnim nabiralnikom za mi-sel-besedo-srce, kjer kiparsko skulpturo Darka Golije - nastala je v okviru Forme vive - oživljamo z Branko Jordan GOGINI POLETNI VRTOVI Marija Prašin Kolbezen ODMI-VI IN ODZIVI Rast 6 / 2001 obredom odpošiljanja pošte v njene nabiralnike; z zbiranjem vtisov, misli, besed, z vzhajajočo literaturo). Drugi pomembni steber vsebinske usmeritve Poletnih vrtov je Potujoča Knjigarna Goga. Zamišljena kot knjigarna na prostem (ki je Kostanjevica, kot še marsikateri premajhen kraj, nima) z ugodnejšo ponudbo, vendar tudi kot zajtrkovalnica, in formacijsko-turi stično kazalo, kraj-za-malo-posedet-in-kakšno-rečt* (hvala, Santo!), hkrati pa - ustrezajoč filozofiji Knjigarne Goga -prireditveno gibalo z literarno večernico Goginih avtorjev, koncerti, glasbenimi nastopi, lutkovno predstavo in poletnim kinom. Filozofiji torej, ki literaturi in vsemu, kar utegne biti z njo povezano, zagotavlja življenje. Na tak način knjigarna odpira nove knjigotrške možnosti z nenehno odprtostjo za kupce (obiskovalce), postaja središče drugačnega življenja v malem mestu, življenja, ki temelji na druženju, najsi bo z ljudmi ali s knjigami, in na uživanju hedonizmu, kar je nenazadnje poslednje geslo Goginih poletnih vrtov. Res je trdega srca, kdor ne ljubi in ne snubi, kdor Poletju se ne vda. URBANISTICNO-ARHITEKTURNA DELAVNICA Zbiranje predlogov za ureditev mestnega jedra Črnomlja Pobuda za organizacijo delavnice, ki jo je dala komisija za urejanje historičnega jedra Črnomlja, je dobila zeleno luč, ko smo se z dobro pripravljeno prijavo na razpisu Urada RS za prostorsko planiranje za sofinanciranje prostorske dokumentacije uvrstili med redke izbrane občine. Preostala finančna sredstva je zagotovila Občina Črnomelj. Vse predhodne dogovore, opravljene s posamezniki in predavatelji, ki bi sodelovali na delavnici, je bilo potrebno le še potrditi, uskladiti termine za prvo dejanje ter pričeti z delom. V letu 2000 smo s pomočjo Biotehnične fakultete oddelka za krajinsko arhitekturo organizirali že podobno delavnico, katere namen je bil najti rešitve za probleme, ki se pojavljajo v odprtem in ruralnem prostoru občine. Planerska delavnica je bila dobra organizacijska izkušnja za izvedbo letošnje urbanistično arhitekturne delavnice. Organizacija delavnice zahteva precej napora, saj je potrebno zagotoviti prostor, čas, denar in rezultate ali drugače povedano: zagotoviti sredstva za izvedbo, izbrati prave udeležence, od katerih glede na njihove reference pričakujemo uporabne rezultate, predavatelje in teme, ki naj bi jih osvetlili, skratka definirati problematiko in podati čimveč informacij. Poleg tega strokovnega dela je potrebno uskladiti termine za izvedbo, obvestiti jav- nost, zagotoviti prostor in pripomočke za dogajanje delavnice, prehrano in prenočišča. Namen delavnice Namen črnomaljske urbanistično-arhitekturne delavnice je zbrati predloge za rešitev problemov mestnega jedra, ki so se kopičili vsa leta. Reševanje problemov se navezuje tudi na širše zaledje. Zavedamo se, da bi bil boljši pristop predhodno rešiti koncept razvoja celotnega mesta in iz definirane celote podrobno reševati staro središče. Vendar pa smo - zaradi nevzdržnih razmer v mestnem jedru in pobud, ki so vse pogostejše -ocenili, da je smiselno obstoječe probleme izkoristili kot prednostni argument za reševanje prostorskih problemov. S pomočjo delavnice bomo pridobili predloge rešitev konkretnih problemov. Drugi razlog, da smo se odločili za izvedbo delavnice, je pritegniti lokalno prebivalstvo k sodelovanju, ne samo k pasivnemu poslušanju predavanj, ampak tudi k aktivnemu sodelovanju pri podajanju in iskanju rešitev. Odziv javnosti na predlagane rešitve je pomemben, saj načrtovalci dobijo povratno informacijo, ki jo lahko vgradijo v projekt. Žal je bil odziv javnosti na predavanja v sklopu prvega dela delavnice dokaj skromen, na drugem delu pa presenetljivo dober - približno 120 udele- Marija Prašin Kolbezen URBANISTIČNO-ARHITliKTURNA DELAVNICA ODMEVI IN ODZIVI Rast 6/2001 žencev okrogle mize. Okrogla miza je bila zaradi nekoliko predolge predstavitve projektov le enostranska. Direkten odziv javnosti, kar je bil namen delavniee, na škodo udeležencev, ni bil mogoč. O predstavljenih rešitvah se je v nadaljevanju razpravljalo na pikniku, ki gaje organizirala krajevna skupnost Črnomelj z namenom druženja meščanov in planerjev. Predhodno smo že ugotavljali, da meščani potrebujejo priložnost, kjer bi se pogovarjali o mestni problematiki. Več priložnosti za odzive javnosti bo na otvoritvi razstave elaboratov vseh petih skupin, kjer bomo organizirali okroglo mizo s poudarkom na mnenjih prebivalcev. Potek delavnice Delavnica poteka v več sklopih. Prvi del, ki je bil namenjen spoznavanju udeležencev s konkretnim prostorom, je potekal dva dni, 8. in 9. oktobra 2001. Sodelavci iz občinske uprave so predstavili stanje na področju gospodarstva, turizma, kmetijstva in urejanja prostora. S sodobnimi okoljevarstvenimi vidiki načrtovanja in poselitve je poslušalce seznanil prof. dr. Dušan Plut (Filozofska fakulteta), ki je prikazal nevzdržno stanje na področju ekologije, prof. Janez Koželj (Fakulteta za arhitekturo) je predaval o preurejanju in rasti mest navznoter ter strategiji razvoja mesta, skupina Odprti krog iz Ljubljane je govorila o arhitekturi med razvojem in razkrojem, prof. dr. Stane Bernik (Akademija za likovno umetnost) je načel vprašanja spomeniškega varstva, mag. Gojko Zupan (Uprava za kulturno dediščino) pa je z ravno pravo mero pikrosti na račun urbane opreme in stanja uličnega prostora Črnomlja ozavestil pomen uličnega prostora in urbane opreme. Na žalost sta zaradi bolezni odpadli dve predavanji, in sicer mag. Lučke Ažman Momirski (Fakulteta za arhitekturo): Urbane praznine ter dr. Ane Kučan (Biotehnična fakulteta oddelek za krajinsko arhitekturo): Mestna krajina. Udeležence sta s konkretnim prostorom seznanila umetnostna zgodovinarka Marinka Dražumerič in arheolog dr. Phil Mason, oba z Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto. Udeležence sla popeljala po mestnem jedru in jim na konkretnih lokacijah podala informacije o objektih, lokacijah, arheoloških najdbah idr. Po izčrpni seznanitvi s problematiko so skupine udeležencev izbrale področje, ki ga bodo obravnavale, nato pa že pripravile grobe koncepte svojih rešitev, ki sojih medsebojno uskladile. Drugi del, ki je obsegal predstavitev predlogov rešitev konkretnih problemov, je bil 6. novembra. Udeleženci delavnice so javnost seznanili s koncepti ureditve mestnega jedra ter konkretnimi rešitvami. V začetku decembra bodo vsi predlogi za ureditev mestnega jedra predstavljeni na razstavi v Črnomaljskem gradu. Zadnji sklop projekta izvedbe delavnice bo tisk brošure v začetku naslednjega leta, v kateri bodo zbrani predlogi in rezultati letošnje delavnice. Teme Območje obravnave je enako območju, ki ga zajema mestno jedro kot spomenik z vplivnim območjem, in sicer mestni okljuk z Ajdovim zrnom, trgom Pod lipo, Skajdnje, del Vojinske in Kolodvorske ceste, območje med Dobličico in Ulico heroja Starihe do Doltarjevega slapa, območje stare klavnice ter niz hiš nad sotočjem Dobličice in Lahinje. Področja, ki jih obravnava delavnica: • promet in parkiranje — odnos do mesta kot celote, opredelitev glede parkiranja (znotraj/zunaj), mirujoči, kolesarski, peš promet • grajena struktura -- zapolnitve pozidave, t.i. plombe (območje med bivšo Planino in gostilno, kare na območju Kobetičevega gradu, Ajdovo zrno), preoblikovanje objektov (tržnica, Tilia, bivša Planina, stara Komunala ipd), odstranitve objektov • javni prostor — trg pri Sv. Duhu, trg pred banko, trg okrog cerkve, atriji prostor ob vodi pešpot ob vodi in Flekov mlin, tromostovje, odnos mesta do vode, vmesni prostor (med reko in grajenim tkivom) • programi/vsebine — privlačne za turiste in uporabne za stanovalce, navezava na zaledje, turizem, skrb za stanovalce ... Rezultati Prvi, delni rezultati, po oceni sodelujočih in naši oceni ter odzivu javnosti, so odlični. V razmeroma kratkem času je nastalo veliko analiz mesta, na podlagi teh pa dobri in izvirni predlogi. Nekateri so bili futuristični, drugi realni in takoj uporabni. Vse pohvale gredo popravljalcem predlogov, saj so v tako kratkem času opravili dosti dela in pripravili veliko dobrih zamisli. Delavnica je bila dobra izkušnja mladih arhitektov in planerjev pri reševanju specifičnega prostora in tudi nastopa pred javnostjo, skratka praksa, ki je fakulteta ne ponuja v sklopu študija. Občina Črnomelj je dobila dobre predloge za reševanje problematike mestnega jedra, javnost pa je končno dobila občutek, da je povabljena h krojenju svoje usode v prostoru, v katerem živi. Katja Ceglar Roman Makše s svojo ambientalno postavitvijo v Galeriji Krško ODMEVI IN OD/.IVI Rast 6/2001 MAKŠETOVA AMBIENTALNA POSTAVITEV “CERKEV?” Roman Makše (rojen 1963 v Ljubljani) je 1989. leta diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost (profesorji Drago Tršar, Dušan Tršar in Lujo Vodopivec), kjer je leta 1991 končal tudi podiplomski študij. Sodi v srednjo generacijo slovenskih kiparjev. Je docent za kiparstvo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer tudi živi in ustvarja. Sodeloval je na številnih skupinskih in na več samostojnih razstavah, tako doma kot v tujini. Leta 1998 je sodeloval na kiparskem simpoziju Forma viva, ki je potekal v organizaciji Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Tokrat se predstavlja s samostojno razstavo v Galeriji Krško, kjer svoje “prostorsko ustvarjanje” konfrontira z (nekdaj) sakralnim prostorom. Roman Makše je kipar, ki že od časa študija na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost ustvarja mimo tradicionalne obrtniške prakse v smislu (pre)oblikovanja tvarnosti. Je umetnik, ki ima v svojem ustvarjanju izrazito analitično naravnan pristop. Ustvarja t. i. ambiente, pri čemer posamezne elemente členi in sestavlja v celote, ki v smislu celostnih postavitev zaživijo v galerijskih prostorih. V vlogi sestavnih elementov se tako pogosto pojavljajo predmeti, sicer namenjeni vsakodnevni rabi, ki svojimi lastnostmi sprožajo cele vrste asociacij, vendar se kljub temu dosledno izogibajo kakršnikoli konkretni oprijemljivosti in v medsebojnih povezavah vzdržujejo napetost, značilno za svoje neponovljivo likovno bistvo. Avtor že omenjene t. i. ready-made objekte kom- binira z vrsto različnih predmetov in materialov ter jih postavlja v nova in nenavadna razmerja povsem speci ličnih kontekstov. Pri vsem pa so bistvena prav razmerja med posameznimi deli in celotno postavitvijo ter njeno relacijo do prostora. Navsezadnje je gledalec, od katerega stvaritev zahteva aktivno udeležbo, tisti, ki s svojo percepcijo in gibanjem skozi ambient sestavne strukture različnih nivojev poveže v celoto. Glede na Makšetovo naravo ustvarjanja je samoumevno, da posamezni projekti nastajajo posebej za predvidene razstavne prostore, prav tako tudi za Galerijo Krško. Umetnik je z razstavo, naslovljeno Cerkev?, ustvaril ambient oziroma instalacijo v nekdanji cerkvi Sv. Duha (I 777, delo Johanna Fuchsa), pri čemer samega prostora ni preoblikoval in ga prilastil svojemu ambientu, temveč je z njim ustvaril dialog tako na likovno-strukturnem nivoju kot na vsebinsko-pomenski ravni. Prav na slednji pa je z dodatkom pomenljivega vprašaja v naslovu namignil na vprašanja in razmišljanja o funkciji in pomenu cerkve v današnjem prostoru in času. Makše je v instalaciji uporabil vrsto uporabnih predmetov (kovinsko ogrodje, spone, steklo, zavese, cvetlični lonec, sliko avtorice Joni Zakonjšek itn.) in jih sestavil v presenetljive, na trenutke celo nadrealistično učinkujoče kombinacije in kompozicije. Gledalec na poti skozi ambient bere kontradikcije tako njegovih detajlov kot posameznih sklopov. V Katja Ceglar MAKŠETOVA AMBIENTALNA POSTAVITEV “CERKEV?” določenih trenutkih dobi občutek funkcionalne predmetnosti in prostorske oprijemljivosti, ki pa se v nadaljnjem momentu sprevrže v neko neujemljivost in izmuzljivost. Dinamika celotne instalacije se sublimira na tiho dogajanje, nikakor ne z religioznimi konotacijami, temveč na dogajanje, ki odraža umetnikove intimistične vzgibe. In zdi se, da bi Makšetovemu ambientu v popolni tišini lahko tudi prisluhnili. S svojim delom je Roman Makse med vsemi dosedanjimi razstavami in projekti v Galeriji Krško najbolj korenito posegel v njen prostor in ga izrabil kot sestavni del svoje stvaritve. V baročno centralno arhitekturo je kot pendant postavil svoj sodobni ambient, sestavljen iz nenavadnih, tudi bizarnih kombinacij elementov, prenesenih iz vsakodnevnega življenja. Z zelo premišljenim in pronicljivim členjenjem instalacija odraža umetnikovo intimnost, subtilnost in nenazadnje tudi kritičnost do sodobnega socialnega prostora in dogajanja. Darja Peperko DOGODEK V NOVEM MESTU Nova, slavnostna izda ja Grumovega Dogodka v mestu Gogi ODMEVI IN ODZIVI Rast 6/2001 Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto je letošnjo stoto obletnico rojstva slovenskega pisatelja in dramatika Slavka Gruma (2. 8. 1901 - 3. 8. 1949) obeležila s slavnostno, fak-similirano izdajo njegove najbolj znane dramske umetnine, Dogodka v mestu Gogi, ter z Grumovim literarnim popoldnevom, na katerem je bila predstavljena ta pomembna nova knjiga. Na ogled je bila tudi razstava o življenju in delu Slavka Ciru-ma, ki smo jo pripravili skupaj z Matično knjižnico dr. Slavka Gruma iz Litije. »Dogodek seje zgodil« na pobudo in v sodelovanju z mag. Marjanom Stranearjem, urednikom in soavtorjem knjižne novosti. V novomeški knjižnici smo se odločili za nosilno vlogo v tem literarnem projektu, ker je bil dramatik, pisatelj, zdravnik Slavko Grum tudi Novo-meščan - v Novem mestu, ki ga pisatelj imenuje »paradiž otroških let«, »deželo sanj«, je preživel mladost in tu je tudi pokopan. Po njem se imenuje ena od novomeških ulic, že nekaj časa pa je v mestu tudi Knjigarna in založba Goga. Predvsem pa se naša knjižnica ponaša z njegovo bogato literarno in slikovno zapuščino. V posebnih zbirkah Boga Kome-1 ja hranimo med drugim rokopis drame Dogodek v mestu Gogi, kar je bilo pravzaprav izhodišče za našo založniško vlogo pri pripravi te publikacije. Dogodek v mestu Gogi, igra v dveh dejanjih, za katero je njen avtor na nagradnem natečaju ministrstva prosvete v Beogradu leta 1929 prejel drugo nagrado za področje dramatike, je groteskno simbolična podoba vase zaprtega, v zaprašeni negibnosti dušečega se majhnega mesta. Ljudje, živeči v tem mestu, ujeti v svoja prebivališča in zaznamovani s preteklostjo, napeto čakajo na velik, usoden dogodek, ki naj bi osvobajajoče sprostil njihovo življenje. Do tega ne pride - Goga ostane neodrešno zakleta v tesnobo in moro. A morda se razreši usoda osrednje junakinje Hane, ki se na grozljiv način morda le osvobodi mladostne spolne travme ... Drama je zgrajena mozaično, na odru jo gledamo kot hišo v prerezu. Posamezni deli tega »hišnega mozaika« nam odkrivajo različno popačene, patološke osebnosti, usodno zaznamovane z življenjsko nemočjo in čustveno odrevenelostjo. »Goga — to čudovito mesto«, ki s svojo nadčasovno tematiko uvršča Gruma med najvidnejše predstavnike tako slovenske kot tudi evropske moderne dramatike, je doživela že nekaj izdaj, tokratna pa je prva faksimilirana in kritična oz. študijska izdaja kakšnega slovenskega dramskega besedila doslej. Knjiga v skupnem obsegu 224 strani in v nestandardnem formatu izvirnega rokopisa nudi bralcu na lihih straneh skenirani rokopis oz. njegov faksimile, na vzporednih/sodih straneh pa Darja Pepcrko DOGODEK. V NOVEM MESTU ODMEVI IN OD/IVI Rast 6/2001 njegov diplomatični prepis, ki ga avtor, mag. M. Štranear, sproti, v opombah primerja s prvima objavama Dogodka v mestu Gogi, revial-no in knjižno iz leta 1930. K. temu izjemnemu deluje mag. M. Štranear prispeval še izčrpno študijo rokopisa drame, nakar sledijo študije oz. aktualizirana razbiranja slovenskih raziskovalcev in interpretov Grumove dramske in gledališke umetnine: dr. Franca Zadravca, dr. Denisa Poniža, dr. Tarasa Kermaunerja, dr. Lada Kralja, dr. Igorja Grdine, dramaturga Krištofa Dovjaka, dramaturginje Mojce Kreft in dr. Andreja Inkreta. Dramatikov s svinčnikom pisani rokopis na 79 straneh rahlo porumenelega papirja v večjem formatu (21 x 34 cm) je, kot je razvidno iz faksimila, poln prečrtanih, vstavljenih ali nadpisanih delov (nad 1300 avtorjevih in drugih popravkov). V diplomatičnem prepisu so le-ti, kolikor je bilo mogoče, rekonstruirani, kar bralcu odpira nove razsežnosti te dramske umetnine, s primerjavo z obema prvima objavama drame pa je hkrati opozorjeno na razlike in posamezna neupoštevanja avtorjevih podčrtav. V nadaljevanju je pred nami sistematično in statistično urejeno gradivo o drami, namenjeno raziskavi, s kronologijo njenega nastajanja. Urednik publikacije in avtor tega njenega prvega dela nato preda besedo piscem spremnih študij, ki nas popeljejo v nerazločljivost in omrtvelost groteskno sarkastičnega Grumovega sveta, opisujejo vse njegove »hiše«, razmišljajo o potrebi po drugem v njegovi igri ter gledališko, zgodovinsko in kritično popišejo nekatere njegove uprizoritve. Knjiga je obogatena še s slikovnim dodatkom predstavljen je delček ohranjenega gradiva, povezanega predvsem z nastajanjem drame (avtorjeve fotografije in portreti, fotografije prvih uprizoritev, gledališkega lista in plakata, Vavpotičevi scenski osnutki in drugo, hranjeno v Knjižnici Mirana Jarca ter v Slovenskem gledališkem muzeju). Zu- nanjo, lepo podobo knjige je ustvarila oblikovalka Marta Petrov - in odlično opravila svoje delo. S slavnostno izdajo Dogodka v mestu Gogi smo počastili dramatikov spomin, a vsekakor publikacija predstavlja tudi pomembno novo pridobitev za slovenski kulturni prostor celoten rokopis drame je namreč prvič javno predstavljen, dan na vpogled in v kritično branje. Predvsem pa je ta izdaja s svojo študijsko zasnovo (poleg rokopisa in prepisa vsebuje kar osem oz. devet lite-rarnokritičnih pogledov na Grumovo Gogo) dobrodošla za uporabnike v šolah, knjižnicah, na fakulteti, v gledališčih torej za profesorje slaviste, dijake, študente, bibliotekarje in druge pri njihovem šolskem, raziskovalnem in informatorskem delu z besedilom, ki je eno od stalnih in obveznih v učnem načrtu pouka književnosti za srednje šole. Pomembna slovenska knjižna novost v založbi Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto je izšla v septembru, ko je bila v Novem mestu tudi slovesno predstavljena. O njej smo doslej spregovorili tudi ob premierni uprizoritvi Dogodka v mestu Gogi v režiji Mileta Koruna v Novi Gorici ter na 36. Borštnikovem srečanju v Mariboru, na Grumovem simpoziju. Priprava in izdaja te publikacije, v 1000 izvodih, je bila za vse sodelujoče nemajhen časovni, za našo knjižnico pa tudi finančni zalogaj. Zanimanje za knjigo smo predhodno raziskali in prejeli precej prednaročil s strani knjižnic in šol. Sedaj je knjigo možno kupiti tudi v Knjižnici Mirana Jarca. »Gori! Dogodek!« »... Nekaj desk in kup slame, to je bilo vse ... Pri nas se nikdar nič ne zgodi.« V našem mestu pa se je ... Z novo izdajo Grumovega Dogodka v mestu Gogi smo Slovenci dobili knjigo, ki s svojo bogato vsebino in lepo podobo resnično služi svojemu namenu. VIRI IN LITERATURA: Grum, S.: Dogodek v mestu Gogi. Novo mesto, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, 2001 Slovenska književnost, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1996 B. I,.: Faksimile Goge, v Delo, 4. 10. 2001, str. 9 Svetloba pred nočjo Janez A >!*■*< ODMEVI IN ODZIVI Rast 6/2001 Janez Kolenc: Svetloba pred nočjo. Novo mesto: Tiskarstvo Opara, 2000 Bral sem in prebiral zadnjo zbirko Janeza Kolenca in priznam, daje sprva nisem mogel prav dojeti. Šele po večkratnem branju mi je začela odpirati svoje globine in lepote, kar je sploh značilno za Kolenčeve pesmi. Že naslov meje stisnil za grlo. Bil je moj profesor in pozneje prijatelj. Misel me je preganjala: Je to slovo od vsega, njegov labodji spev? Toda po večkratnem branju sem spoznal, da je prav nasprotno res: sla po življenju kar kipi iz vsake pesmi posebej, čeprav je pesem zagrnjena v satiro ali žalost. Končno pa sem ugotovil: saj je to pravzaprav krik proti smrti, ki si jo človek in tudi Slovenec po imenu kar kliče kot slast in cilj življenja, Kolenc pa noče biti mrtev v zimi ali vsaj otrpel, ampak zelen kot bršljan, zeleno je žerjavica ledu. Od kod ta zavest in moč? "Vem, samo da ne ugasnem, / da ne neham iskati, / da ne pozabim, / da me rodila je mati", pravi v pesmi Ti ključ imaš, saj ves čas gori na njenem grobu, kot sveča in plamen se kdaj vzpne, kdaj pa tudi ugaša. Mati mu je vzor trdoživega življenja, ljubezni, ponosa, daje človek in Slovenec, in predvsem zdrave pameti, da se ne da prodati in zamenjati svoje pameti s tujo navlako. In zato mi je ta pesem nekako ključna v ciklu V zatišju, v kateri se duhovno pripravlja za vstop v mesnico, v kateri grabijo sence svoje žrtve, in te sence se strahotno spreminjajo po legi sonca in mraka. Nimajo svojega telesa in ne duha. Taka senca je spaček sonca in bodoče noči. In tako bitje je v Kolenčevi pesmi Strašilo. Pa naj bo sonce v kateri koli legi, mn niti sence ne da, taki zalegi. Podobna misel je tudi v pesmi Balada o sodobnem človeku, ki je bil vedno vladajočim paradni konj, brez svoje osebnosti, in ko ga pokopljejo, drugega ne ostane nič, le človeška podoba, ki ni nikdar živela. To je v tisti mesnici, v kateri ne smeš ljubiti ne matere ne svojega rodnega doma, kaj šele domovino ali rodni jezik. Takoj ti nalepijo znamke: nazadnjak in kaj podobnega. V taki družbi moraš biti fabriško narejen in tega ali onega modela z določeno številko, drugače propadeš kot živ bankrot. Svet razčlovečenja. To je svet motorjev, dobička, svet, ko si narava in človek ne znata povedati prav ničesar več, celo gole človeške kosti, kijih izvržejo stroji, ko delajo ceste, ne pomenijo nič. Današnji človek hiti, drvi za posli. Pesnik je na podeželskem trgu. In kaj vidi, česar morda drugi ne bi ali pa ne bi hotel dojemati. Mesarija. Ženske vstopajo in odnašajo ubito življenje. Pesnik vidi voz in dve rejeni telici, privezani z glavo navzdol. Mesar že čaka. In takrat si zaželi: Z zvonika v daljavi oglasi se zvon nekomu poslednjič. Da hi zazvoniI mesarjem vseh vrst, kako si želim in telici razvezal. V tej mesnici na kratko zasveti celo luč, ko dojema dela velikih umetnikov, ki jih je poslala Lepota. V pesmi Berem pravi: Vsak pramen preseva, plodi, da noč postaja pesem zapeljevanja, neploden mraz plojenje strasti, nesmisel pa večnost modrosti in smrt vstajenje za večnost. In to luč za kratko prižge kak velik umetnik. Res, tudi umetniki žive na našem čolniču, in te pojmujemo ne kot ljudi in ne živali in ne rastline, ampak kot popolnoma drug svet, toda prav zaradi njih pravi Lepota, naj se svet še vrti, morda pa bo človek le dognal svoj smisel. ...da bodo ljudje postali ljudje, ki ne rinejo le za gomolji jedi, ampak tudi žive. In le tako bo postal naš nesmisel večnost modrosti in smrt vstajenje za večnost. In v pesmi Silvestrovo se zaveda, kako nesmiselno on kot današnji ODMEVI IN OD/IVI Rast 6/2001 človek nori, ko praznuje izgubljeni čas, in to ne le na Silvestrovo, tak dan je vsak dan. In Slovenci še prav posebno, ko praznujemo svoje svobodno življenje. Pravijo, da bo konec s vela. Kako prav. Kako prav, da bo hudič z norostjo slovensko bolečo že končno končal. Kaj počnemo s svojo bitnostjo in s svojim jezikom in pri vsem tem še oskrunjamo mrtve, ki so padli za to stvar. In to celo pesniki, znanstveniki, da o gospodarskih in političnih ne govorim. Jezik naša največja svetost, je danes kot na dražbi: v Jugoslaviji smo ga prodajali jugu, zdaj ga mešamo s tujo učenostjo, in to zaradi naše manjvrednosti, ki pa se, a le doma, kaže kot večvrednost in imenitnost. Puhloglavost majhnih, ki hočejo biti majhni. Ali naš narod je velik. Majhen se tega ne more zavedati. In taki se prerinejo v ospredje vsepovsod. V ciklu sonetov Jaz to misel poglablja. Najprej se sprašuje, kdo je on. Starec - otrok, jetnik in danes človek z nekaj današnjega priznanja, je vse to on? V spominih se gleda v raznih položajih. Brezciljnost v izginotju je uteha, ko boš iz prebodenega si meha izpuhal, kar je vate čas naphal. Je to cilj našega pehanja? V svetu, ki mu vladajo taki, ki so danes volk in jutri ovca, in v katerem so stranke kot štanti in prepričanja na vagi, jaz obešen pa na planke, ki ga lahko vsak udari po nagi. V takem svetu umetnost ne živi, ne človeči, zato v sonetih Mlademu pesniku svetuje, če se hoče rešiti pred strupom, ki ga bo zamoril z razočaranji: Če si (pesnik namreč) boš revež blazen vrtal / do bolečine nezavesti strašnih dvomov, / plezalec v skale kriv boš svojih zlomov, /nevere skalo končno si naprtal. Toda kljub temu pesnik noče umreti. V pesmi Sem ... Živim ... pravi na koncu: Sem ... Živim ... Želja prepeva. Misel uglaša smislu napev. Morda pridvignil sem rušo nad sabo, ker nočem umreti v prebujeni zavesti... Zato ni čudno, da se nostalgično zazira v vodo rečice Mirne in se spominja lepih dni otroštva, ko je vznikal iz te struge kot galeb, cvetel ob njenih bregovih in se razraščal kot grm. Spomine mi odseva kot prej klene, da bi se tu kot grm kje zarastel in se na travniku mladosti pasel. V pesmi Ob Krki pa poje o čarobni lepoti te reke, ob kateri so se posejali prijatelji in znanci, kot Dodič, Severin Šali, Božidar Jakac in mnogi drugi in pravi: Izvir sem iz Mirne, zdaj Krkin priliv, /zdaj tečeva skupaj in v skupni izliv. In z reševanjem teh osebnih vprašanj v sebi preide v ciklus Zima v pomladi Zima, koledarsko pa že pomlad 1999. Vse je zamrznjeno, okovano v led. Zamrznila je pamet, zamrznil mir, vojna na jugu. Zaradi te države smo imeli slabe plače, vedno smo plačevali za nerazvite, zdaj pa topovi rušijo ... begunci kot begajoče reke ali bežeči gozdovi. Iz nedolžnih otrok postajajo mrliči ali hudodelci. Zunaj mraz, led, toda narava le kaže znamenja prebujanja, človeška zavest ne. Toda pesnik trdno veruje življenju, kot ga kaže narava, ne pa človeška zabloda. Drevo zeleni, tulipani, marjetice v upu cveto, da bo nekoč dokazano, da smrt je utvara. In v sonetu Na pokopališču ob materinem grobu ugotavlja: Obzidan prostor ... kamen ... Mir in kamen, / razpeti križ in rože, ki v dlaneh / cveto, ugledam še: cvetoč sem plamen. Ali visoko v planinah, ko zre v prepade pod seboj in se spominja, kaj se skriva v tej megli: In svet se duši in jaz nad to tišino smrti. Sinjina miru in sonce vzhaja izza modrine neskončnosti še više nad mano. Dognal je: Življenje je neuničljivo. Človeška norost lahko prevladuje in ukazuje le trenutku, sonce pa je še mnogo višje kot on, tako visoko nad meglo zla in trpljenja. Sonce življenja je za podlega človečka nedostopno. ODMEVI IN ODZIVI Rast 6 / 2001 Tako ni čudno, daje prešel v ciklus Razmišljanja, ko se zatopi vase, kaj vse je že doživelo to njegovo telo, ko se zatopi v svoj smisel in nesmisel ob rojstnem dnevu. Saj je vse kot sanja ali igra, in sam je igral kot glavni junak le stransko vlogo, stene neodmevne ne ploskajo, ker se mu zdi, da se je slabo odigral. Občinstvo pa nogomet igra in ni mu mar, če mimo njega črn koleselj s krsto drdra. Koliko mora človek iskati in spoznati in za vsako spoznanje trpeti in končno - si taka gmota, ki jo upepelijo. Vse je blodnja, iskanje. Vse bo prešlo, nič ne bo ostalo. Morda te bodo za čas preživeli pošvedrani čevlji, ki so iskali poti, morda raztrgane in umazane obleke. Blodnje oblek raztrganih, ki sem jih zamazal, plazeč se po drevju, ko sem luno iskal. In na koncu se spominja 100-let-nice rojstva svoje matere, svojega idola, ki mu je bil skozi življenje pravi kažipot skozi mesnico blodenj in iskanj do teh spoznanj, s katerimi bo morda odšel ... Matere, zaradi katere ni smrti nikdar priznal premoči nad Življenjem. In poslavlja se od druge ljubezni, ki ga je grela in žalostila vse življenje domovine. Toda njegova ljubezen ni merjena po ustavi in zakonih. Taje za take, ki iščejo le osebno korist. In zato je njegova poslednja želja: ker rad bi in upam, da bo tudi v bodoče Triglav slovensko še znal. Kaj naj rečem na splošno ob tem mimogrednem pregledu in poskusu tolmačenja verzov te Kolenčeve zbirke? Je precej obsežna, oblikovno se mešajo tradicionalne oblike, kot sonet, glosa, in prosta oblika, ki je skrbno dognana in tekoča. Oblikovno podobo ji je dala akademska slikarka Ana Guštin, katere ime je po neki čudni nerodnosti izpadlo. Zato to pesnik zelo obžaluje, ker je dala s svojo podobo simbolični smisel tej zbirki tudi s črkami, ki pa so se žal zgubile. Zbirka ni lahko branje. Kolenc stoji trdno na zemlji; oklepa se vsega rešilnega, kar mu nudi zemlja, prijema pa tudi za vrat neumnost in zlobo, ki davita človeški rod. Zaveda pa se, daje vsak trenutek tudi osnutek večnosti in da ga je treba zato res izživeti. In vsa ta spoznanja je zapiči v venec, ki je uvodna misel vse zbirke: Vežem bolečino in radost v venec; vežem smrt in življenje ■ v venec; v venec vežem sem ali ne ... In to z enim namenom: da bi se iz spoznanj ustvaril kot človek. Kolenčeva pesem terja od bralca zbranost in premišljevanje, če hoče, da bo v njem zaživela. Svetloba pred nočjo ni njegov labodji spev, ampak strah, da poje labod poslednjo pesem življenju zaradi človeških lahkomiselnih neumnosti. Marijan Dovič ODMHVI IN OD/IVI Rast 6/2001 LITERARNI “PRIČEVALEC” KRVAVEGA BALKANA Zilluid Ključanin: Pričevalec. Prevedel Damijan Šinigoj. Novo mesto: Goga, 2001. Literarna zbirka Goga. Pred slovensko javnostjo je doslej nedvomno najobsežnejši in tudi najzahtevnejši prevodni projekt mlade novomeške založbe Goga, in sicer roman bosanskega pisatelja Zil-hada Ključanina z naslovom Pričevalce: metafora »pekla na zemlji«, ki se pojavi v njem, nedvomno odraža podobo Bosne v letu 1992 in letih za njim. Kijučaninov roman je globoko zaznamovan z bosanskimi masakri tudi tam, kjer se jih neposredno ne dotika, njegova snov je kaotična, kot je bilo divjanje četnikov in drugih bosanskih klavcev, preoblikovana v sliko vasi Trnove pri Sanskem Mostu v severozahodni Bosni, sliko, ki pred nas postavi skrivnostni, magični svet »zaostale« bosanske vasice »z največjo koncentracijo muslimanskih duš na zahodni strani sveta«, in izginotje, izbris tega sveta z vsemi izrisanimi individualnimi usodami, ki jih je zaključilo četniško rezilo, svinec ali kakšno bolj prefinjeno mučilno orodje. Ključanin, univerzitetni predavatelj književnosti in med vojno kontroverzno nacionalistični žurna-list, nam v pripovedno izjemno zahtevnem slogu predstavi najprej življenje vasi, izriše pred nas junake te pripovedi v vsej njihovi individualnosti skozi številne zgodbe in anekdote, Trnova zadiha pred nami kot prava človeška skupnost nam popolnoma tujih kulturnih navad in mitologije; vse to pa zato, da te posameznike, ki sestavljajo vaški kolektiv, v drugi polovici knjige lahko doleti skupna usoda, četniški masaker, neskončna niučiteljska domišljija, ki ironično tudi konec posameznega življenja individualizira ... Gre za naporno branje, v drugem delu do neznosnosti in bolečine mučno. Toda velika pisateljeva ustvarjalna potenca, živost in duhovitost njegovih podob in anekdot, ki ju sicer tu in tam spremi izmed vrstic pronicajoča zagrenjenost in neuto-lažen srd, nas silita brati do konca in izkusiti tudi taka občutja, ki praviloma niso povezana s sprejemanjem literarnih del. Prvi korak v osrčje Šehida pa je nedvomno korak nazaj od tistega, kar vse to pisanje združuje (pokoli 1992-1995): je korak v nenavadni trnovski materialni, duševni in duhovni svet. V vas, ki sebe dojema kot celoto, kolektiv, ki v nasprotju z odtujenostjo urbanega človeka kompleksnih sodobnih družb deluje skorajda kot pleme, v katerem o mističnih vprašanjih razsoja imam Če-man-efendi, in v kateri se še dogajajo nenavadne stvari: razsajajo uroki, ki jih je mogoče odgnati z risanjem krede, na hribu Turbet raste nenavadno »drevo, ki joka«, čudna rastlina z vejami proti vzhodu, ki simbolizira zgodovinsko nesrečo Muslimanov na tem območju in z njimi sočustvuje; neješčega otroka se opaše z volčjim črevesjem, da bi jedel kot volk, zle duhove in uroke se preganja z žarečim ogljem in zaklinjevalskim mrmranjem stihov; v odmaknjeno in samosvojo vas prihajajo cigani in z njimi novotarije, vdira samoupravna politika, prihajajo poplave, suše, ramazanski post; vračajo se tudi duhovi umrlih ali pobitih (primer I luske Džafiča in deda Alijage); vas v kolektivnih sanjah zasleduje romanje vaščana Atifa Ključanina v Meko; Džanan Kamenčič se poroči z duhovko ... Obstaja pa tudi povezava vasi z nadnaravnim svetom -to so »šehidi«. »Sovražnik ve, da padec minareta v meni trga tisto slamico, za katero se držim na svetu«, pravi šehid, stična točka vseh narativnih kompleksov v Ključaninovi knjigi. Kdo je ta lik? Mučenik za islam, nedolžen človek z nadnaravnimi močmi, kije bil ubit in hodi po svetu s svojo glavo pod pazduho, na meji med vidnim in nevidnim svetom ... Šehido-vo pripovedovanje uvede roman, ki se od samega začetka giblje po različnih glediščnih točkah. Vprašanje šehida je ključna točka vprašanja ODMEVI IN ODZIVI Rast 6/2001 forme romana, ki se zdi nepregledna in kaotična, oboje pa je neločljivo vpeto v vsebino: če je glavni pripovedovalec retrospektivne zgodbe Trnove mladi Zilhad Ključanin, ki je v največji meri najbrž kar identičen s pisateljem, je njegova pripoved vseskozi prekinjana s sedanjiškimi razmišljanji šehida-taje pravzaprav umorjeni Zilhad Ključanin, ki so mu četniki odrezali glavo in zdaj tava po razrušenih krajih svoje mladosti ter zaman išče znane glasove in podobe. Ta odrezana glava ni zgolj metaforična, saj se obe zgodbi proti koncu besedila stakneta v eno, ko »realni« Zilhad, po naključju osvobojen iz taborišča, pride pod četniško rezilo, od tam pa pobere glavo in z njo odide na pot, ki jo že poznamo (v besedilu je zgodba šehida zaznamovana s kurzivom). Iz samega besedila ni razvidno, v kolikšni meri je zgodba Zilhada tudi resnično njegova zgodba; avtor sam je (privatno) pojasnil, da so dogodki iz mladosti deloma avtobiografski, deloma fiktivni ali napaberkovani, zgodba »Zilhada« pa je prepletena tudi z usodo pisateljevega brata, ki je preživljal muke taborišč Manjača in Batkovič. Omenjena dvoravninskost pa ni edino sredstvo, ki ga uporablja ta slogovno zahtevni roman: na ravni naracije je zmedeni bralec priča neprestani menjavi gledišča, tipično postmodernističnemu postopku, ko je pripovedovalec neulovljiv in koščke zgodbe včasih pripoveduje kar angel smrti, Azrail, medij iz drugega sveta, potem pa še drugi šehidi, ki se med seboj pogovarjajo kot v nekakšni drami. Nekateri dogodki so podani skoz modernističen tok zavesti brez interpunkcije in druge sodobne postopke: ko se v izmeničnih vrsticah pojavljata glasova moža in žene; ko tragično zgodbo I lasibe Sa-die govori neka druga ženska, očividka; pa žrtve, ki kar same opisujejo svojo usmrtitev, in tragična zgodba Ismarja Bešiča; seveda je tu še dialoška pripoved dveh sočasnih zgodovin, ene, uradne, o partizanskem herojstvu in druge, neuradne, o četniških pobojih muslimanov med drugo svetovno vojno; prvo posluša pionirček Zilhad, ko jim narodni heroj v šoli pete pamet, druga živi v kolektivnem spominu Muslimanov.. . Z zadnjim omenjenim pripoved- nim postopkom smo se že dotaknili vprašanja zgodovinske resnice ali tudi različnih resnic različnih skupnosti: zgodovinsko vprašanje o Muslimanih na območju BiH in o njihovem »sožitju« z drugimi narodi in verami na tem ozemlju se pojavlja večkrat, kot nekakšna tiha uvertura v epicenter, krvavo poletje 1992, že skoz zgodbo I luske Džaftča, katerega družino med drugo svetovno vojno pobijejo četniki in ki se med in po vojni gverilsko bori proti istim četnikom, dokler ga 52. leta iz bosanskih host ne izbeza komunistična oblast; pa skozi zgodbo dedka Aleta, ki ga med očenašem zakolje boter Stanivukovič, in zgodbo A1 i -jage Ključanina, ki ga zakoljejo na srbski svatbi, ne nazadnje tudi skoz nekoliko bolj oddaljeno zgodbo o umoru Alije bega Islamagiča. Skoz te epizode seva tipična struktura »zamolčane resnice«, ki je prava resnica in jo je nekdo (komunistična ali kaka drugačna oblast) zatiral in vsiljeval uradno verzijo zgodovine. Ta zamolčana resnica je seveda, da »dogodki 1992 predstavljajo nadaljevanje vzorca, ki so ga Srbi začeli že ob koncu 19. stoletja in ga nadaljevali tudi med obdobji kraljevine, 2. svetovne vojne in komunistične Jugoslavije ...«, in sicer težnja po Veliki Srbiji, eksterminaci-ja Muslimanov (in Hrvatov); spremljana z destruktivnim, iracionalnim sovraštvom. Tako vsaj muslimanski pogled na zgodovino; seveda je tudi propagandna mašinerija Miloševiča za vzdrževanje primernega sovraštva producirala retorične bisere, kot nam kaže tipičen primer s spleta, katerega duh na navidez posameznem primeru odraža vse bistvene in tipične komponente srbskega pogleda na zgodovinske in nacionalne zadeve: »Dolazi do masovnog genocida nad srpskitn narodom, koji se posebno ispoljava u ubistvima izvršenim od-secanjem srpskih glava, što je bilo karakteristično za turski period vladavine na ovim prostorima, kada su takodc Srbima bile odsecane glave.« Seveda je tudi zgodovina, še raje pa vzrok in krivda za to vojno, že od začetka predmet različnih manipulacij. Produkcija različnih resnic in optik je seveda dejstvo, celo neizogibna zakonitost obvojnih opravi-čevalskih, zagovorniških in podži-gaških retoričnih praks, je pravza- ODMEVI IN OD/.IVI Rast 6/2001 prav integralni sestavni del vojne. Ker nas v tem primeru popularni pluralizem resnic ne more in ne sme zadovoljiti, bomo zadevo prepustili zgodovinarjem (in haaškemu sodišču) v upanju, da se počasi začne čistiti s pomočjo zgodovinskega odmikanja in raziskav - pri čemer nikakor ne smemo dovoliti, da nas mimo nekaterih dejstev (začetki oborožene agresije, umori, njih število in načini) zapelje kaka lokava interpretacija. Naivno pa bi bilo vseeno ne priznati, da gre pač tudi v tem, literarnem, primeru za izrazito nacionalno optiko. Realna zgodovina v Ključa-ninov tekst zares vdre šele v drugi polovici, in sicer z opisi začetkov pohoda »nebeškega naroda« na Ga-zimestan 1989, z legendarnim Milo-ševičevim govorom in ustoličenjem vož.da: »Za njimi so žvenketale, v ritmu novega reda, stare srbske kosti«. Znamenja prihajajoče kataklizme se med letoma 1989 in 1992 vse pogosteje pojavljajo: trnovsko drevo joka vsak dan močneje, šehidova svetloba na Turbetu je iz dneva v dan močnejša, prikazujejo se duhovi ... Muslimani ne razumejo znakov, za-pro so se v hiše in čakajo, »da tro-prsta roka vžge prvo vžigalico«. Prva konkretna vžigalica za vas Trnovo je bila hkrati že zadnja. Čeprav masaker cele vasi ni dogodek »realne« zgodovine, temveč kolaž najrazličnejših dokumentiranih pobojev po celi Bosni (vključno tudi s Trnovskimi - vedeti moramo, daje bila vas res v celoti razrušena, danes pa je v celoti obnovljena), nam usoda Trnove zgoščeno predstavlja tragično zgodbo bošnjaških Muslimanov. Moč, a hkrati odvratnost in boleča mučnost prevzemajo bralca teh prizorov ti morda kulminirajo v traktorski frezi, ki kosi bosanske glave živih zakopanih, štrleče iz zemlje. V sedemdnevnih orgijah pijani četniki koljejo, posiljujejo, »tešejo« z motorno žago, režejo organe. Svinjarija je taka, da se počasi že izgublja napetost in ostaja le še mučnost; drugi vrh doseže ob četniškem »krvavem plesu« v Sanskem Mostu pri garažah, ki mu je priča ujeti Zil-had: »Ponudil je mesarski nož Handanoviču sinu, in rekel: “Odsekaj!” Pokazal je na mlahavo spolovilo njegovega že slečenega očeta. “Ampak, kako naj ... očetu ...” je zajecljal Handanovič - sin, in to je bila prva in edina dilema, dasiravno jecljava, vseobsegajočega nacionalnega propada 1992. leta.« Ekstenzivno prikazovanje okrutnosti in mučenja v literaturi seveda še zdaleč ni novo: spomnimo se samo de Sada ali pa pred nedavnim aktualnega B. E. Ellisa, ki sc v romanu Ameriški psiho morda giblje že po (domišljijskem) robu tega, kar je začrtal razvpiti marki. Ne da bi se dotikali psiholoških razlag mučenja in »ekonomije užitkov«, pa se zdi smiselno vzpostaviti ključno razliko med vtisom, ki jih naredijo na nas fikcijske predstavitve okrutnosti, ter tiste, za katere vemo ali slutimo, da so okrutnosti v »realni« zgodovini. Začuda bi lahko rekli, da praksa skorajda tekmuje z domišljijo; toda tudi občutkov ob branju tako skrajnih primerov mučenja, kot jih lahko beremo v Psihu, ne moremo primerjati z branjem zverinskih dejanj v Šchidu ravno zaradi njihove dejanskosti (avtor sam trdi, da v romanu ni krvavega dogodka, ki se ne bi resnično zgodil nekje v Bosni). * * * Tako iz romana kot iz avtorjevega očitnega angažmaja med vojno je očitno, da Ključanina niti ne zanima nekakšna objektivna zgodovina, kot si jo lahko zamišljajo kake oddaljene inštitucije, ki lahko od tam govorijo o objektivnosti in strpnosti, temveč slike iz optike zatiranega naroda. Njegove reakcije so ostre, a globoko človeške, so reakcije človeka, ki so mu zrušili vas, pobili in mučili družino in prijatelje, ki gaje usoda Muslimanov v Bosni zadela v srce. Njegova podoba Bosne je, in to nam je, četudi morda tako stališče ob vsej pretočeni krvi deluje nekoliko perverzno, najpomembneje, umetniško prepričljiva. O njeni politični korektnosti nam pač ni treba razsojati pravzaprav za to nimamo pravice, saj naših bližnjih ni nihče klal in mučil. Ne upamo pa si danes, ob slovenskem prevodu te knjige, ki je nedvomno težka in celo grda knjiga, z velikimi besedami reči tega, da bi Sehid lahko bil nova lekcija človeštvu, ki naj se iz zgodovine končno nekaj nauči, denimo, da je boljši slab mir kot pravična vojna. Človek se očitno uči le iz lastne skušnje, vanj ne moremo prenesti izkustva drugih, in zgodovina se vedno ponavlja. Masakrov in mučenja ni in ne bo konec, in filozofom, teologom, psihologom in antropologom bodo tudi po balkanski moriji, morda še toliko bolj, ostala odprta vprašanja o člo-veku-zveri, o univerzalnem Zlu, o katerih je bilo prelito že toliko črnila, četudi nanje bržkone sploh ni mogoče dokončno odgovoriti. In če individuum in njegova »narava« na fenomenološki ravni za spoznavalca ostajata skrivnostna, na neki drugi ravni bralcu pač preostaja bralni užitek, v tem primeru morda nekoliko voajersko perverzen. Še-hid ne prinaša katarze, po branju pusti le mučnost in praznino, besed je konec; tudi zaključni zbor šehidov, ki se odpravljajo v mohamedanska nebesa, ne more popraviti tega vtisa. Kljub temu ni dvoma, da bo knjiga, s katero se Založba Goga resno vpisuje tudi v nadaljevanje tradicije poglobljenih kulturnih stikov med bivšimi jugoslovanskimi republikami in pomeni tudi s prevajalskega stališča zahtevno podvzetje, našla pot do svojega bralca, pa tudi o tem ne, da si naši nekdanji bratje in sestre v času, ko zahodna roka pravice končno steguje prste tudi po najbolj krvavih balkanskih glavah, prevod te krute »epopeje« zaslužijo. Tomaž Koncilija ZABJAK TRIA DOKTOR PISKA POČASNI SVING ODMEVI IN ODZIVI Rast 6 / 2001 V na prvi pogled sintaktično precej zapletenem naslovu pričujočega prispevka se skriva ime v kulturniških krogih zlasti mlajše generacije dodobra afirmiranega vokalno-in-strumentalnega sestava ter njegovega glasbenega prvenca. Žabjak trio je že več let delujoča zasedba, ki je dobila ime po predelu oz. ulici v Ljubljani, kjer imajo fantje vaje, tako da ime skupine ni povezano, kot bi si morda kdo mislil, z lokalnim poimenovanjem novomeškega romskega naselja. Ena stvar se zdi torej že jasna: Žabjak trio v svoji glasbi ne goji nikakršnega ciganskega melosa, čeprav v časih, ko opažamo in doživljamo precej izrazit “etno re-vival”, to morda ne bi bila napačna tržna poteza. Pač pa se Žabjakovcem na ovitku zgoščenke zapiše, da se njihovo muziciranje navdihuje nekje med džezom in šansonom, čemur lahko poslušalci brez slabe vesti, da bi jih nepravilno okarakterizirali, prikimamo in hkrati ugotovimo, da je delež šansonskega očitnejši. Trio sestavljajo Kranjčan Klemen Pisk kot vokalist in kitarist, Ljubljančan Rok Svetlič na šeststrunski bas kitari ter violinist, Novomeščan Marijan Dovič. Njihovo glasbeno druženje sega v zgodnja študentska leta, ko so še preigravali razne džez standarde ter navduševali priložnostno publiko s svojo pestro muzikalno interpretacijo ter skoraj never- jetnimi glasovnimi ter imitacijskimi sposobnostmi Klemena Piska. V zadnjem času pa se je delo benda osredotočilo predvsem na avtorsko ustvarjanje, kar je v končni fazi tudi privedlo do zgoščenke Doktor piska počasni sving in sodelovanja z novomeško založbo Goga, ki je album tudi izdala. Kot vse kaže, se mlada dolenjska založba poleg leposlovne, prevodne, mladinske in strokovne knjižne produkcije usmerja še v smer manj komercialne glasbe zahtevnejših zvrsti, kar je v vsakem oziru vredno pohvaliti. Ko se poslušalec odloči za Doktor piska počasni sving, se mora že vnaprej soočiti z dejstvom, da ne more računati na besedila, ki bi učinkovala, kot pravimo, na prvo žogo. Dokaz za takšno trditev je že kar gornji naslov, ki ga lahko beremo tako ali drugače, se pravi več-smiselno. Glede na izrecne trditve samega Klemena Piska, avtorja vseh tekstov, z izjemo zadnje skladbe v poljščini, sc zdi zadeva sicer jasna. Naslova albuma in istoimenske skladbe na njem po Piskovih besedah pač ni možno interpretirati kot npr. “počasni sving doktorja Piska”. V takšnem primeru bi se našel kdo, ki bi naslov albuma pojasnjeval kot avtopoetično ubeseditev (še) neuresničenih ambicij (Klemena) Piska, ki si npr. doktor, ker to še ni, želi postati, ali pa se morda za tovrstnega uče- Tomaž Koncilija ŽABJAK TRIA DOKTOR PISKA POČASNI SVING ODMIvVI IN ODZIVI Rast 6/2001 njaka kar mimo formalnih nazivov že ima in tako že z naslovom poudarja akademskost in elitnost samega albuma. To drugo hipotezo potrjuje tudi naslov ene izmed skladb Učenjak. V vsakem primeru si pač ne moremo kaj, da ne bi na takšni možnosti vsaj pomislili. In ob tem seveda začutili žlahtno ironijo, ki je lastna pravzaprav skoraj vsem tekstom. Žabjak trio svoje - pa uporabimo še enkrat ta izraz - akademsko-sti namreč dejansko ne želi skrivati ne glasbeno ne besedilno in si s tem pač že apriori oži spekter publike, ki bi utegnila poseči po pričujočem cedeju. To dejstvo niti ne preseneča, saj se tako Dovič kot Svetlič posvečata podiplomskemu študiju humanistike, prvi literarne aksiologije, drugi filozofije, ustvarjalno najizrazitejši Pisk pa sodi med najperspektivnejše slovenske pesnike generacije sedemdesetih in je med drugim slovstvenim in prevajalskim delom izdal že dve v slovenskem prostoru močno odmevni pesniški zbirki: Labas vakaras (Mladinska knjiga, 1998) in Visoko in nagubano prapočelo (Goga, 2000). Na plošči Doktor piska počasni sving je enajst skladb, od tega tri instrumentalne, izmed preostalih osmih pa je zadnja celo v poljščini, namreč Galczynskega .luž kocham cii; (Ljubim te že toliko let), kije po mnenju mnogih (tako npr. tudi Primoža Zevnika v spremni besedi k Visokemu in nagubanemu prapočelu) postala že skoraj ponarodela na literarnih večerih. Besedila pesmi Pismo, Lenora, Bariloche, Kurtizana, Učenjak - ta se konča z refrenom v stari cerkveni slovanščini, Gorenjska, Moraliteta in že omenjene Juž kocham ci? delno ironično, delno sentimentalno, na trenutke celo satirično govorijo o ljubezni, življenju in svetu, kakršen je ali se pač le kaže skozi Piskova očala. Za njimi lahko začutimo (podobno kot pri Piskovi zadnji pesniški zbirki) tudi silno epsko širino, ki se iz nje napaja avtorjeva lirsko-satirična izpoved, obenem pa se glasbeni del v besedilni svet imenitno vklaplja. Tudi glasba je v večini primerov namreč izpod peresa avtorja besedil, kar je največkrat najboljši recept za harmonično uglašenost verbalnega in zvokovnega ter zlitja njunih pomenov na novem, ponavadi višjem nivoju. Dovič, Svetlič in Pisk so ob skupnem avtorstvu priredb prispevali vsak še po en instrumental (Žabjak blues, Otožno medvedu in Doktor piska počasni sving). Razumljivo je najbrž, da so ravno instrumentalne skladbe slogovno bliže džezu ter osvetljujejo bend na svojevrsten način, songi pa so bolj šansonski, včasih celo na meji popevke. Ti dve zvrsti Žabjak triu in Pisku posebej nista neznani, saj ima slednji za seboj že kar nekaj televizijskih in festivalskih izkušenj v tovrstnih žanrskih okvirih. V splošnem se skladbe ritmično gibljejo od svinga, bluesa in bossa nove pa vse do preprostejših struktur in so v svoji zgradbi v vsakem oziru aranžmajsko premišljene ter dognane, s tem pa vzbujajo pozornost že ob prvem poslušanju, ki lahko brez težav preraste v domala manično odvisnost in celodnevna pož-vižgavanja žabjakovskih viž. Kljub generalno odlični podobi novega albuma pa je vseeno možno izreči tudi nekaj bolj kritičnih besed zlasti na račun izvedbe in produkcije. Material je bil resda posnet v živo, tako da so vsi glasbeniki igrali naenkrat in to na odru novomeškega Doma kulture, kar daje posnetkom svojevrsten čar, žal pa potegne za sabo tu in tam tudi kakšno napako, ki ob pazljivem poslušanju na trenutke zmoti uho občutljivejšega poslušalca. S tega stališča je bil muzikalni zadetek v črno, da so Žabjakovci k sodelovanju povabili odličnega tol-kalista Blaža Celarca, ki je s svojimi vložki in ritmično trdnostjo z izvedbenega, interpretativnega zornega kota, skoraj bi si to upal trditi, rešil ploščo. Prav tako sta dobrodošla dodatka “zbor menihov” v Učenjaku, ki so ga sestavljali basisti novomeškega pevskega zbora Pomlad Benjamin Bernard, Toni Merlin in Matjaž Zupančič, ter spremljevalni vokal v Juž kocham ci