41. štev. v Murski Soboti, dne 25. decembra 1921. Poštnina plačana v gotovini. II. leto. UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO v MURSKI SOBOTI, Aleksandrova cesta 67. OGLASI STANEJO ZA 1 mm VIŠINE IN 80 mm ŠIRINE K 1·50 Izhaja vsako nedeljo. Posamezna številka velja 2 Kroni NAROČNINA: ZA CELO LETO — 80 K ZA POL LETA — — — — 40 K ZA ČETRT LETA — — — — 20 K ZA 1 MESEC — — — — — 7 K Nekaj od Prekmurja. Bio sam pri ednom soldačkom urádi, šteri me je opomno, ka zaj ništerni, šteri so zéti k soldákom. bežijo na Madžársko, záto ka se náj ognejo soldačije. Tou je velka nespamet ! Za celo našo držávo valá srbski soldaški zákon (törvény); té pa má takše predpise, ka je familija vojaškoga begunca (katoriaszökevény) odgovorna za njega. Njegov oča je kaštigani, more za sina plačüvati soldačko porcijo itd., poleg toga pa begunec ne sme več nigdár domou. Lüdjé vse tou znájo, pa ništerni li odidejo. Zakoj tou? V Prekmurji je takša šega, ka nikák nekaj povej, drügi te kaj k coj, gda novica pride do štrtoga, te je že tak strahotna, ka či bi človik vervao, bi njemi vlasovje gor stanoli i seri grátali. Tak je tüdi tü ; rekrutje eden ovoga ságajo, ka do prej šli v Albanijo, tam je punu vüši, jesti ne dobijo, oficerje so božni, ka lüdstvo bijejo, za roke obešajo itd. Zná se, ka so rekruti v velkom straji. Jez k tomi samo povem, ka v Soboti mámo tüdi edno kompánijo soidačije, pri tej se opitajte, kak njim kaj ide: Čüli te takše navádne soldačke tožbe, kak v šteromštéč drügom stáni, takše strahote pa nančedne nej, ka bi vredno bilou vö iz svejta odbežati i več nigdár nej domou prijti Vörjemo radi, ka človeki ne spádne dobro, posebno, šteri je bio že v bojni soldak, či more oditi iz doma i biti rekrut pa poslü- šati : „Jeden, dvá . . . !“ Da je pa tou tüdi v mérnom časi bilou i šteri je te soldák bio, se je nekaj návčo i je tou poštenjé bilou. Zaj je pa rávnotak. Zatogavolo dečki, ne odite nikam, koga zovéjo náj notrirukiva, či šteri nakáni odbežati, si nájprlé náj zmisli, ka je nevöke odbežao i je za sebov vse dveri zápro, skoz šteri pela pout domou. Što je pa že odišeo, tistomi pišite, ka náj pride domou. Svoji nekaj mesecov odslüži pa je gotov ! Istinsko nej rázumno, za nekaj mesecov volo sebi i svojoj familiji správlati tákšo nevolo. Več takšega dela bi lejko gorčteo, ge lüdjé urádnim poročilam ne vörjejo, liki se dájo zmešati vseféle neistinskim gučom, pa te poleg toga gor pláčajo, ráj preiščimo, ka je tomi vzrok : Jaz mislim ka tou, da májo lüdjé premalo zavüpanja v našo držávo. Vzrokov je za tou več. Naše lüdstvo je dugu bilou pod Madžárskov. Vbijali so njemi v glávo, ka je tou gospodski narod, bogši i več vreden, kak Slovenci, v Madžárski šolaj so nas ščeli po sili napraviti za Madžáre, naši lüdjé so hodili na Madžarsko na delo i so si tam slüžili svoj krüj i vnogo drügoga takšega dela, štero je privézalo naše lüdi na Madžársko, k tomi pa pride ešče dejstvo, ka smo prlé razven mürski vesnic z ozemlom naše zdajšnje držáve nej meli nikše zvéze. Zaj je pa prišla nova držáva, lüdjé se je nemrejo privčiti i mislijo ešče posploj na Madžársko je upravičeni očitek, ka je prej nájveč Prekmurcov „Madžaronov“, to so lüdjé, šteri tajijo svoj slovenski rod i se vödávlejo za Madžáre. Iz toga izhájajo vnoge nevole, štere silijó državo, ka nás pritiskávle. Trpimo mi i držáva, poleg toga smo si pa prej sami krivi. Či pa delo od bliže pogiédnemo, pa mo vidli, ka smo nej samo mi sami krivi toga, ka je tak. Nej je zadosta, či v šoli včijo deco slovenski, uspeh toga de se poznao komaj za 20 let. Trbej tüdi starejše lüdi včiti, ka smo mij nej Madžári, pa ka smo Slovenci najmenje telko vreden národ, kak Vogri itd. Tou nálogo bi moglo prevzéti se prišédše urádništvo i učiteljstvo ; moglo bi prirejati shode, poučne tečáje, drüštva, pisati od Prekmurja v cajtingaj, štere lüdstvo čté, podpirati Prekmurce v vérstveni pitanjaj, iskati z našimi familijami prijateljski zvéz, krátkomalo iti med lüdstvo i delati podrobno kulturno i gospodársko delo, s šterim bi lüdstvi i držávi pomogli, nadale skrbeti za tou, ka bi se naše lüdstvo osamosvojilo i bi znalo sebé sámo pomágati. Ka pa vidimo namesto toga? Ze v naprej povemo, ka so inačiši „Slavi“ tüdi. Tem vsa čast i priznánje. Gučimo od tisti gospodov, šteri mislijo, ka je Prekmurje edna afriška kolonija, kama so oni prišli zatou, ka de se njim nikák globoko poklánjao pa de je na rokaj noso ; mi si pa LISTEK. Prepeva Ivan. Spisal Peter Domačin. V petek zadvečera, okoli tretje vöre so se razišli gosti sivi oblaki nad Prepelicovo hižo in čarna, vrani podobna püca se je spüstila pač na vrh stare jablane. Hripavo je zakričala, da so odmevali od tega glasa gozdi naokrog, celo stari Prepelica Ivan so tüdi vzdignoli od vina žmetno glavo. — Ivan, stari Prepelica Ivan, — je kričala vrana, — pojte vö ! Pravim, Ivan so pri mizi sedeli, pred njimi vrček, v njem pa sladko rdeče Vince, plod domáče trte. To je büo vzrok, zakaj je bila žmetna starčkova glava in zakaj se je obračao tak okorno njuv inači spreten jeziček. Pa vendar bi povedali svoje, če ne začne ptica prvle : — Nori časi hodijo, — je djala ptica. — Kaj ti je briga, — bi rekli Ivan či bi sploh mogli povedati kaj ; ali ne so mogli, ker njim v reč vujšla ptica : — Nori časi hodijo. Ivan, ví ste pa vendar čedni. To sem vam prišla naznanjat in ešče nekaj. Za vsaki bor deset kokoši, 1 belica 10 koron, 20 plügov borovega lesa, koliko kron je to ? Izračunajte Ivan, pa ravnajte se po tem. S tem je končala svoje čüdna stvarica in preminila je ta, odkec je prišla, v sive oblake. Prej jé tak bilou trdijo Ivan, domači se pa smejejo. Ali domači imajo prav ali Ivan, ne iščem, to pa že lahko potrdim, da od tega dneva je zgübljen sol življenja v Prepelicovi hiži, zgübljen je büu zlati mir. »Za vsaki bor deset kokoši, 1 belica 10 kron, 20 plügov borovega les«, — to so pregibali brez konca Ivan in nej so meli miru. Sedem dni in sedem noči je poteklo brez spanja, sedem krat sedem vrčkov vina je poteklo skoz starčkovega grla, pa vendar vsemogoča vila spanja je daleč ostala od Prepelicove hiže. No, osmi den po veliki čüdi se je zgodilo, da potrkajo sosed Matjaš, na Prepelicove dveri, stopijo pred hižnega poglavarja in povejo lepo po svojem : — Dopüstite mi Ivan, da si nagrablam malo štele v vašem lesi. 20 plügov lesa imate, telko štele ne ponücate. Odati je nemrete, ker je malo vredna, meni bi pa jáko pomogli. Gda je pa vido revež Matjaš, da ga Ivan debelo gledajo, je dodao ešče : — Ne prosim zastonj, plačani. Belice, zdaj dosta vredne belice vam prinesem . . . »Dvajsti plügov lesa.. . nič vredna štela . . . zdaj dosta vredne belice« . . . le telko so razmili Ivan i to njim je tüdi zadosta bilou. Sedem dnevni mrak, šteri je gosto in nepremagljivo sedo pred njuvimi očmi, se je na hip razblisno, jasno in svetlo so razmislili vranine reči. Pomlajeni so iztočili ostanek vina v kupico in ponüdili Matjášu. — Pij, Matjaš, stelo pa ne prosi od mene ker je nemam. Doma pa povej svojim, da ste ví norci, ker ste srmacje. Prepelica Ivan je tüdi norc büu ; od danes naprej de pa vse inači. Znaš sinek, so pravli dale, — kelko leta sem se mučo jaz za 20 plügov borovega lesa? Dvakrat dvajsti let ! V dnevi brez tečnega krüha, v noči brez sladkoga spanja, to je bilou moje dozdajšnje življenje. Ali več nede tak, če mi Bog pomaga. Srmak, so mislili Matjaš, brez pameti so. Povedal so pa nič, odišli so. Stran 2. PREKMURSKI GLASNIK 25. decembra 1921 Seveda mislimo, ka smo mij tü domá i je urádništvo zavolo nás tü i neščemo nikomi preveč komplimentov delati. Gospodje pa nosé gor potegnejo i sklepajo prijátelstvo med sebov. V kavárni sedijo, špilajo preferance in tarok, včási tüdi biljard ; čüli smo bridke tožbe národni delavcov, ka so nej mogoči spraviti vküper niti' ednoga rédnoga pevskoga zbora, záto ka nišče nema smisla za tou. Prej ka k véčjemi za edno veselico s plésom bi je ešče dobo, za drügo pa že nej. Kakši krik „Madžáron“ ešče tüdi dájo čüti, ovači pa, što ne kárta, tisti spij . . . Gospodje, tak se ne dela propaganda za držávo ! Tü trbej temeljite spremembe, ovači ešče dugo nete „naši urádniki“, liki ostánete „Slávi“, tühinci . . . Odium toga pa že čütimo i mo ešče dugu vsi vküper čütili ; trpi tüdi držáva ! Poznam v okolici, zlasti med učiteljstvom gospode, ki delajo za národ ; lüdstvo je má rado i njim zavüpa. Kogaštéč te v vési pitali, što je to, de vsakši pravo ka so tou “naš gospod vučiteo“. Tüdi žandárje so že „naši žandárje“, zakaj so pa urádniki ešče sigdár „Slávi“ ? Tü si náj vsákši prizadeti potrka na prsi i zmoli svoj „Confiteor . . .“ Priporočamo s strani sem došli malo manj šovinizma in več popustlivosti ; lüdstvo se pridobiva samo z dobrohotnostjo in prijátelstvom. kak bridko je čüti na primer : „Mi bi stopili v vsa drüštva, samo ka či kama pridemo, nas s prezirnim postopanjem odbijajo“. Gospoda, to so žalostna dejstva, tü je Odpomoč, — da vse vküper stisnemo v orejovo lüpino, — delo in zopet delo med národom, požrtvovalnost, popüstlivost, točno žtudiranje in razumevanje dáni razmér. S krikom „Madžaronstvo !“ se konstruktivno delo nemre začnoti, s tem se vzbüja samo odpor in reakcija ! Lüdstvi pa priporočamo, ka náj ednok že spozna, ka so meje določene i ka smo končnoveljavno v Jugosláviji i ka je tou naša Slovenska držáva, kama mi slišamo, nej pa Madžarska, štera nas je dol glédala, naš jezik mejla za eden jezik, šteroga bogši človik nesmi gučati, či ščé kaj valati, naše dečke vláčila po frontaj cejloga svejta, naše pejneze v ,,hadikölcsönaj“ postrejlala i formi granát i bomb. Lüdjé, Madžarska nam je nej bila domovina, bila nam je mačija ; či v našoj domovini Jugosláviji kaj nej prav, te se trüdimo, ka tou poprávimo, nesmimo je pa sovražiti, či mo vsi sküpno delali za njo, de nam dobra mati Jugoslávija naša domovina! d’A. NOVICE Vam ki se ešče z vogrsko kulturo na večni boj kličete nesrečne zapelane rojake se pišejo te vrstice, da bi pepeo torili na glavo in z iz srca prišlov pokorov pravili tiho ali boleče : Grešni smo, odpüsti nam Bog ! Ta do nebes zdignjena in po vašem pri nas zdaj nemogoča tisočletna kultura nas slabi in nam ceca krv, moč s šterov bi lejko šli v boj za lepšo bodočnost. Grešniki, slišajte nas! Na Goričanskem se je zgodilo. Dva meseca staro dete je imela ženska, žena bogatoga kmeta, opremljena z vsemi dobrotami blažene vogrske kulture, to je s svedočanstvom, da je pridno in uspešno pohajala v svetišče vogrske kulture, v lüdsko šolo. No, in ta ženska le zato, da bi njoj močnejša in zdravejša bila deklica, v svoji veliki kulturnosti je z masnim pšeničnim zdrobom nasitila svoje dete. Nasitila jo je zajtra, poldne i po drügi porciji je sicer zdravo dete mrtvo ostalo v naročju matere. Drügi slučaj. Mati, tüdi žena v premožni drüžini je 4 krumpišov zgrizla in s tem krmila svojega 3 mesecov staroga malčka. „Nej je ščeo trnok jesti, — tak pripoveduje sestrica malčka, — ali mama so njemi davali. No jo je, ali da je požro štrti krumpič, zacvilo je in mrtev je büo“. Nega dale. Dodaili bi pa ešče lejko to kaj nam pišejo Novine: „Nej je potrebno da učitelj dosta zna, lejko je on zato dober vzgojiteli.“ Bože, smiluj se nam ! P. Veséle božične svétke želej vsem svojim čitatelom, sotrudnikom, dopisnikom i prijátelom —Uredništvo in Upravništvo „Prekmurskega Glasnika“. Silvestrov večér Narodne čitalnice bo 31. decembra v vsej prostoraj hotela Dobrai. Za ešpereša (dekana) evang. verskih občin v Prekmurji je bio enoglasno izvoljeni na vse strani prilübleni i Poštüvani pastor verske občine v Soboti g. Štefan Kovač. — Čestitamo ! Kak se čüje priredi Sokol po dugum obetanji denok edno igro ; na vsakši način hválevredno delo, samo náj ostáne pri tom sklepi ! K biroviji v Soboti je imenüvani sodnik dr. Kravina. Graničári so strejlili v noči na 20. t. m. pri Fukšlincaj nekšega Egera iz Radgone, kak je ščöo iti prek meje brez potnoga lista. Občni zbor Sokola se vrši dne 7. januarja 1922 ob pol 8 vöri v dvorani »hotela Dobrai«. Dnévni réd : 1. Poročilo funkcijonarjev. 2. Volitev odbora. 3. Spomenik za osvobojenje Prekmurja padlim junakom. 4. Slučajnosti. V zadevi kroški raubšücarov so záprli ešče sedem kroški dečkov. Opcija. Opozarjamo vse tiste, šteri ščéjo opirati, ka rok za optiranje z ozirom na Madžarsko pretečé 26. januara 1922. Eden Slovenski list, šteroga neščemo imenüvati, je v zadevi razdelitve Slovenije v dvej pokrajini pod naslovom »Vizija in resnica« priobčo eden podlistek, šteri je višek bornirane nesramnosti. Krono tomi je dáo s-podpisom »Panonki Slovenec«. V interesi našega ugleda pribijemo, ka v Prekmurji i Prlekiji (to je y Panoniji) letos nikši tikvi (buč) nej zraslo, te pa mi tak zabiti gláv zaednok ešče nemamo. Podpisi »Ljubljanska srajca« bi mi ščista radi vörvali. . . Kda komi fali stvárni argumentov, ali kda vidi, ka nema prav i je pravica proti njemi, te začne divje i nespametno šinfati. V moderni držávi za divjajoče norce nücajo prisilni jopič. »Panonskomi Slovenci« priporočamo Studenec — ali pa Lepoglavo, či s Hrvati bole simpatizira. Kaj štéč delate gospodje, ali se penite ali nej, Ljubljana je i ostáne za nás daleč i od rok, Maribor pa blüzi. Mi ščémo i mo tüdi meli svojo oblást v Maribori. Aretirani Radičov poslánec. V Zagrebi na kolodvori je bio aretirani poslánec Radičove stránke dr. Pernar, záto ka je gučao proti držávi i hujskao lüdstvo na upor proti držávi. V Grádci zavolo božni razmér ščista jávno gučijo, ka še Grádec i cela Austrija more pridrüžiti ali Nemčiji, ali pa Jugoslaviji. (Kak je viditi, je prinas li dobro . . . — Op. uredništva.) No, po tem se je zgodilo da so nagovorili Ivan svoje domače tako le : — Deca moja, novo življenje se začne od danes v naši hiži. Ite na vse strani sveta in povejte lüdejm ; za deset kokoši mi lejko posejka, ki šče najlepši bor. Kaj bo potem, ne brigajte se za to. Dobro, jaz vam pravim, in to je istina, da sam bog je nam poslao v obliki Čarne ptice angela od šteroga sem zvedo ka mi je storiti. Domači so jokali, brez postanka so se glasili žalostni klici in vzdihljaji iz Prepelicove hiže, pomagalo je pa to nič. Če domači ne bogajo, si mislijo stari, bou delao jaz. In res, do hiže do hiže so hodili in povedali: — Deset kokoši mi prinesi in posekaj mi naj lepši bor. Lüdje so bogali in tak se je zgodilo lepega dne, da so se vse kokoši Goričanskoga zbirale na dvorišču Prepelicove hiže. Bile so tü jarice, jare, nič vredne stare kokoši, pisane, bele in čarne, golovratne in z lepim vencom nad glavo. Ništerne so v košari prinesli, drüge v püti, pa tüdi samo pod pazduho skrite. V Prepelicovem lesu je pa pela sekira. Ponosni bori, jeliči so se podirali in škripajočih vozih so se selili proti jugu, severu in na vsaki božji kraj. Kaj pa s kokošmi ? Prvi den se je napuno kürnjak, potem štala, hüta, na konci nad i pod posteljov, to je povsod v hiži divje kokodákanje, kričanje, kokošje petje se je glasilo, čaren domači petelin pa, Žaba po imenu, z vrha jablane se grebenčo in čüdo toj velkoj zmešnjavi. Kokoši so pa nesle. Zlata reka teče čez Prepelicovo dvorišče, so pravili lüdje, in nešterni, zlasti med starimi lüdmi se že pregibali : — Kaj, norc ? — nejčednejši je med nami Ivan. In čakali so z veliko bogábojaznostjo kaj bo in kak bo ? Med tem so se pa množile belice. Prvi den je puna bila stara pri zidu stoječa škrinja ; drügi den v kade so spravljali domači te beli in okrogel zlat ; koncem tedna so pa že v kozolce skladali boži dar in okrog kozolca z ostro sekiro so hodili dobro plačani čuvari, Le mali paglavec vnük, Tonček je nej zgübo svoj zdravi umek v toj zmešnjavi. Ostao je kdo je büo prvle, to je paglavec s to razliko, da od sehmao ne s kamni, ali z belimi belicami je lüčao vrable, srake, ná konci pa že mimo hiše idoče lüdij. To ti je bilou romanje, štero se je začnolo pri Prepelicovi hiši ! Pütarje so kar v vrsti stali in se pogajali z vertom za belice. Prednji, pod dnevno ceno so prosili zlat, v vrsti odzajaj stoječi so pa na vso grlo ponüjali po dvej kronici več. —Dvanajst kron za vsako belico je zakričal mali in toplo oblečeni gospod iz vrste, kaj se mu je pa jáko zamerilo in so ga ostali sodrugi namazali brez brezovke, ali temeljito. Kaj njim je pomagalo to vse? Nič ! Trdno so sklenoli Ivan, za 20 koron belico, če ščete, če pa nej, ostane blago. Belica so ne štela, dragi moji, so njim razlagali Ivan. Štela je nič vredna, belice pa, to pa že znate, to je nekaj drügoga. Prosili so z lejpa, sagali so starca, da prej zmrznejo belice, ali kaj njim je pomagalo ? Nič. Starec kak iz čistoga jekla kovani šo držali pri svojem. Mali Tonček, vnük, se jih je prvle naveličao in z dobro pomerjenim lüčom, pač na nos dobro oblečenoga gospoda, je do konca spravo celo zmešnjavo, celo cigansko handlanje. (Dalje prih) 25. decembra 1921. PREKMURSKI GLASNIK Stran 3. Obrtna nad. šola v Murski Soboti (šola za inaše) se začne v pondeljek, dne 9. prosinca 1922 točno ob 5. uri v poslopju meščanske (polgárske) šole. Pouk bo vsak pondeljek in četrtek od 5. do 7. ure zvečer za mlajše učence (I. oddelek) in vsak torek in petek od 5. do 7. ure zvečer za starejše učence (ӀӀ. oddelek). Po postavi so dolžni pošiljati gospodi obrtniki mojstri — svoje učence v obrtno nad. šolo, sicer jih bo kaznovalo okrajno glavarstvo. Vpisnina 10 Din. se porabi za šol. potrebščine : zvezke, (irke), papir, knjige, peresa, svinčnike itd. Obiskujejo lahko šolo tudi še pomočniki in pomožni delavci. Vodstvo. Cankova. V četrtek, 5. jan. 1922 se vrši j v Cankovi v prostorih g. Marije Vogler v prid »Jugoslov. Matici« in »Šolski knjižnici« v Cankovi veselica s plesom, šaljivo pošto in bogatim srečolovom. Pri prireditvi sodeluje ciganska kapela. Vse, ki jim je na srcu narodno delo in dobra vzgoja dece, vabimo k obilni udeležbi. Posebnih vabil se ne bo razpošiljalo. Vstopnina za osebo Din. 5·—, za družino Din. 10·—. Začetek ob 19. uri. „Mornarji na krov !“ skričijo na hajovi, kda je kakša nevarnost. Tüdi za nás valá tou ; našo državo raztálajo na okrožja (megye). Po j tom načrti bi Slovenija bila raztálana v dve okrožji : V ljubljansko i mariborsko. (Bogše imé bi bilo »Panonija« ali Panonska oblást«). Ljubljančanje pa ščéjo meti samo edno oblást i tou v Ljubljani. Nam je pa Ljubljana predaleč i preveč tühinska, zatogavolo ščémo priti pod Maribor. Gde so za to, náj poglavárstvo na občinskem gyülejši od toga zame gor zapisnik (jegyzökönyv) i ga do 6. januára 1922. pošljejo uredništvi »Prekmurskoga Gálsnika«. — Lüdjé, giblimo se, ka nas nede štoštéč proti našoj voli se pa tá lüčao, kak bi nas štüo ! Špekulácije z belicami. Visika i nestálna cena bilic je vnogo lüdi priprávila do toga ka z belicami špekulira, tou je čáka na bogše cene. Tou je v redi, samo, ka se pri tom blágo kvari i cena tüdi, záto ka pride naednok dosta i nej ravno prviklás bilic na trg i te s tem cena spádne. Pa nej samo tou. Bilice, štere duže stojijo, se pokvarijo, gratajo postáne. V Prekmurji smo s špekulácijov tak daleč prišli, ka právijo, ka prekzemejo sakše blágo, samo našega nej, záto ka je nej prima. V Švici pa samo prima blégo küpijo. Delo je najmre tak, ka vága kišta štajerski bilic 98—102 kili, naši bilic pa najbogši edna kišta 97 kg. Dobro je, či z bilicami čákate na bogšo ceno, samo to nesmi predugu biti, záto ka te blago več nej dobro i njemi imé i poštenje zememo. Brezposelnost na Švedskom. Tam je nad 100.000 lüdi brez posla i trpijo glád. Na Romunskom živé po poročilaj iz Beo65.000 Jugoslovánov. — Čehov i Slovákov živé prinas okoli 150.000 po cejloj držávi. Tolvajija. Preminoči teden je prišeo neki Martin Zver iz Renkovec i proso kočiša Štefana Zvér náj njemi dá kvarteo ; té njemi je dao posteo za prenočanje. Gda je Zver Martin odhájao, je odneso nekaj beloga gvanta v vrednosti 1600 K i 14 K pejnez. Pobegno je v Austrijo. Uvoz naše živine v Itálijo je itak vláda dovolila, pa samo po morji v smeri Trst—Ankona. V Srbiji so tak velki snežni zameti, ka v vnogi mestaj počivle železniški promet. V Austriji je v prometi 120.6 miljard Papirnati pejnez. V Beči košta: riž 544—595, kava 2177 — 2630. bosanski orehi 850, rumunski 1000, slive v kištaj 790—850, graj 270, ječmenova kasa 410 austrijski kron per kg. Lakota v Rusiji je strašna. V Samatskoj ; é lüdje strašno mérajo. Na Cuvaškom divja skorbut, disenterija in kolera. Proti naseljevanji v Ameriko je vložo i poslanec Johnson načrt törvéna, šteri bi prepovedo naseljevanje v Ameriko za 3 leta. Jugoslovenska Matica podružnica v M. Soboti priredi dne 18. februarja 1922 veliko predpustno veselico. Natančnejši vspored se priobči prihodnjič. Odbor. Darovi Jugoslovenski Matici. Podružnica v Murski Soboti je prejela : Šolsko vodstvo v Črenšovcih vposlalo zbirko učencev ӀӀ. razreda K 181.50 v; Šolsko vodstvo v Markovcih zbirko učencev Ӏ. in II. razreda K 102.—, III. in IV. razreda K 100.—Shvatow Arkadij ruski podpolkovnik Čopinci K 40.— Svetec Matija Čopinci K 6.— Sukič Jurij, gostilničar Čopinci K 6.—Šolsko vodstvo Prosenjakovci zbirka učencev K 147.20 Šolska mladina v Krogu K 60.— Oddelek kr. državne policije v Murski Soboti K 235.—| Nikolaj Flisar učitelj v Gaberju poslal po pošti K 65·—, Šolska mladina v Satahovci K 66,—. Po 20 kron so darovali : Marija Vodopivec učiteljica, Vilko in Drago Kotnik učitelja ter Tratnjak Marko posestnik vsi iz Srednje Bistrice, Josip Ivezič rez. potporočnik, Milan Rosič kapetan oba iz Gornjih Petrovec, Andrej Varga, učitelj iz Gornjih Petrovec K— (Dalje/prih.) Čehoslovaška má po nájnovejšem štetji 13.595.816 prebiválcov. Madžarska surovost. Madžari se kaj radi prištevajo med olikane narode in si domišljujejo, da zajemajo oliko ko z veliko žlico. Sledeči slučaj pa spravlja madžarsko oliko v zelo slabo luč. Kmet Alija Fiderbind iz Subotice je prestopil Madžarsko mejo — ker ima na Madžarskem svoja posestva. Nek njegov nasprotnik ga je ovadil oblasti češ, da jugoslov. špijon. Oblast ga je dala vkleniti v težke težke in ga je odposlala v Budimpešto. V Budimpešti so ga slekli do nagega, ga obesili z glavo navzdol in ga tako pretepli, da je bilo njegovo truplo ena sama kraveveča rana. Vrgli so ga na to v temnico, kjer so ga pustili ležati brez jedi in brez pijače celih šest dni. Napol živega so ga privlekli iz ječe ter ga začnoli znova strahovito mučiti z namenom, da prizna, da je špijon. Privezali so ga na stol in mu goreče cigare pritiskali na golo truplo. Ta muka je trajala tako dolgo, dokler je bil pri zavesti. Opekline in rane so bile strahovite. Ko je začel nekoliko dihati, so mu dali nekaj jedi in pijače, nato so ga poslali v mesto Zalaegerszeg, kjer so pozaprti najhujši hudodelniki. Tudi tukaj so ga mučili. Končno so reveža spravili v bolnišnico— bil je že na pol mrtev. Ko si je nekoliko opomogel in okreval, je pobegnil iz bolnišnice, da se izogne nadaljnemu trpinčenju nekega v bolnišnici nastavljenega — zdravnika. Oblečen v bolniško obleko, je po dolgem in truda-polnem potovanju ponoči prišel v našo državo, kjer je našim oblastim pripovedal o neverjetnih mukah, katere je moral prestati na na Madžarskem. Zanimalo bi nas svoj čas izvedeti, kakšne korake bo naša vlada podvzela napram madžarskim surovinam. POLITIČNI PREGLÉD. Jugoslavija. Nova vláda je že vküppostávlena in sicer sledéče : 1. Nikola Pašič, min. predsednik i minister zunanji del (radikálec). 2. Dr. Voja Marinkovič, min. notranji del (demokrát). 3. Žika Rafajlovič, minister za šume i rude (dem.) 4. Svetozar Pribičevič, minister prosvete (dem.) 5. Dr. Ivo Krstelj, min. za socijalno politiko (dem.) 6. Dr. Gregor Žerjav, ministrstvo ver (dem.) 7. Dr. Kosta Kumanudi, min. financ (dem.) 8. Andrija Stanič, min. saobračaja (radikalec). 9. Dr. Laza Marinkovič, min. pravde (rad.) 10. Krsta Miletič, min. za agrarno reformo (rad.) 11. Velja Vukičevič, minister za jávna dela (rad.) 12. Dr. Žarko Miladinovič, min. pošte i telegrafa (rad.) 13. Marko Trifkovič, min. za izenačenje zákonov (rad.) 14. Ivan Pucelj, ministrstvo za poljedelstvo in vode (Samostojna Kmetijska stranka). 15. Dr. Mehmed Spaho, min. trgovine in industrije (musliman). Za ministrstvo za národno zdrávje je nej gvüšno, či ostáne dozdajšnji minister dr. Karamehmedovič, záto ka je slaboga zdrávja ; tüdi za vojno min. ne gvüšno, či ostáne ešče nadale general Zečevič. Šopron — Madžarski. Antantna glasoválna komisija je dokončala čtenjé votumov v Šoproni. Za Madžarsko je bilou dáno 15.314, za Austrijo pa 8.227 votumov. V takšo formo ostáne Šopron pri Madžarskoj. Anglija. Angleškiva parlamenta sta potrdila dogovor med Angleškov i Irskov. Francija se približávle rimskomi pápi i ščé z Vatikánom vpostaviti diplomátske zvéze ; törvény za tou je francuski parlament že potrdo. Na Portugálskom se je sestavilo novo ministrstvo pod predsestvom Cunhe Reals-a. Dantes prevzeme zunanje ministrstvo. V Nemčiji so zavolo velke drágoče velki nemiri ; več trgovin so vözraubali. Albanski tronuš so Albani ponüdili princi Jerome Bonaparte Napoleoni, šteri pa nešče biti albánski kralj. Jugoslavija. Ob sklepi lista smo zvedeli, ka de za ministra vojne namesto generala Zečeviča imenüvani general Matič. Prekmurci, čitajte naš domači list: „Prekmurski Glasnik“. TELEGRAM ! (Po sklepi lista.) Demokratski poslanec j bivši minister gosp. dr. Kukovec je pri financijskom odseki parlamenta doségno 600.000 kron, iz šteroga zneska dobijo naši Šlavončarje gverano carino za zrnje. Stran 4. PREKMURSKI GLASNIK ŠOLSTVO Poslano.* V 307. številki »Jugoslavije«: z dne 18. dec. 1921 vabi Jugoslovanski kreditni zavod r. z. z o. z. v Ljubljani na podpisovanje delnic za Jugoslovensko kreditno banko v Ljubljani. Med podpisanimi imeni načelstva je tudi moje, dasiravno sem izstopil iz zadruge, ne le kot član načelstva, temveč tudi kot član zadruge že meseca aprila 1921. Da si bo javnost na jasnem, še omenjam, da sem dne 28. 4. 1921 sporočil načelstvu imenovanega zavoda v smislu pravil svoj odstop (s priporočenim pismom) in izjavil svoj podpis, ki sem ga dal svoječasno za delnice, kot neveljaven. V Murski Soboti, dne 20. dec. 1921. Ludvik Brumen. * Za vsebino tega, spisa uredništvo toliko odgovorno, koliko to določa zakon. Uredništvo. K ODAJI je v Markišavci 15 plügov trávnikov. Naténčnejše se zvedi v pisárni fiškáliša dr. Aleksandra Vályi v M. Soboti. ŠČETE KAJ KÜPITI ALÍ Dražba nepremičnin. Dne 29 decembra 1921 ob 10. uri predpoldne se bo vršila na licu mesta v Doliču na predlog Matjaža Tatar posestnika v Doliču dražba nepremičnin, t. j. hiše z gospodarskim poslopjem, njiv, travnikov, sadovnjakov i pritiklin ví. št. 3 in 4 k. o. Dolič. Okrajno sodišče, M. Sobota. 25. decembra 1921. RAZGLAS Na veleposestvu Szapáry v Murski Soboti, proda se potom pismene ofertne licitacije 250 komadov približno 500 m3 prvovrstnega še stoječega hrastovega porabnega lesa, kateri se izdela po dogovoru. Po sprejemu oferte se vloži 10% varščina v višini celokupne vsote. Interesenti se vabijo, da vlože pravilno sestavljene in kolekovane ponudbe do 31. decembra 1921 opoldne pri podpisani upravi, kjer so tudi natančnejši pogoji na razpolago. Drž. uprava veleposestva Szapáry v M. Sobotidne 8. XӀӀ. 1921. NAZNANILO! Vljudno se naznanja p. n. občinstvu, trgovcem in kmetovalcem, da se je otvorila s 15. decembrom na glavni ulici v Dolnji Lendavi, hišna štev. 80 Slovenska banka Delniška glavnica K 30.000.000· podružnica Dolnja Lendava Čekovni račun štev. 12.620 ki prevzema vloge na hranilne knjižice, žiro in druge vloge ter izvršuje vse bančne posle najtočneje in najkulantneje. Nakup in Prodaja vsakovrstnih vrednostnih papirjev, deviz in valut, eskompt in inkaso menic, izvršuje borzna naročila ter vsakovrstna nakazila v tu- in inozemstvu najbolje in najkulantneje. Vloge se izplačujejo brez predhodne odpovedi in do vsake višine. Poslovne zveze z vsemi večjimi kraji v tu-in inozemstvu, vključljivo Zedinjene države v Ameriki, nam dajo možnost hitrega in cenenega poslovanja ter se nadejamo, da se bode p. n. občinstvo v veliki meri posluževalo našege domačega zavoda. Priporačamo se Vam z odličnim spoštovanjem : Ravnateljstvo Slovenske banke podružnica Dolnja Lendava. Odgovorni urednik : Imenovanje. Meliwova Ivana za učiteljico pri Sv. Jurju, Horvat Ivan za pom. učitelja v Dobrovniku, Kukovčeva Terezija učiteljico v Gornji Lendavi. Premestitve. Peršakova Anica iz Lipovec za voditeljico v Vadarcih, Čučkova Helena iz Sv. Ruperta v Orlince, Rudolf Gasperin iz Maribora v Lipovce, Antonija Gasperinova iz Maribora v Lipovce. Združitev državne in evang. šole v Murski Soboti. Višji šolski svet je odredb, da se združi pod enim vodstvom državna in evang. osnovna šola v Murski Soboti, za voditelja je imenovan Cvetko Alojz, nadučitelj iz Vučje vasi. Božične počitnice. Božične počitnice trajajo od vštetega 24. dec. 1921 do vštetega 2. jan. 1922. Za stradajočo rusko deco so do danes sledeča šolska vodstva poslala denar na socijalno skrbstvo v Ljubljano ; Črenšovci 196 kron 40 v., Trnje 178 kron 08 v., Križevci 344 kron, Dolnja Lendava mešč. šola 158 kron 60 v. Nova Slovenska vadnica. Gustav Čižek prideljen učitelj okr. šol. nadzorniku v Murski Soboti namerava izdati slovensko vadnico za šole z madžarskim učnim jezikom ; kdor jo hoče naročiti, naj pismeno obvesti imenovanega učitelja. Darovi za božičnice. Šolski oddelek okr. glav. je naročil za 50 prekmurski šol darove za božičnico v znesku 15.000 kron, MÁTE KAJ ODATI Razglašüje v „Prekmurskom Glásniki“! TRÜGE (škrinje) za mrtve v vsákoj velikosti in vse mrtvaške potrebščine se dobijo pri ALBIN SAGADINI v Beltinci. Prekmurski Glasnik naj ne manjka v nobeni hiši v Prekmurju. Alojzij Kühar. Tisk: „Prekmurska Tiskarna“ v M. Soboti. Lastnik in izdajatelj : Konzorcij .Prekm. Glasnika