Da se poznamo!
Nas še najbrž ne po-znaie; na tem mestu se nainree š« nismo videli. Zato se Vfem nioromo naj-prej predsaviti. Marijini otioci smo. Zbiramo s*.1 v Marijincm vrtcu, ki ga vo-dijo gg. salezijaaci, siiiovi velikega očela mladine, blaženega Janeza Boska. \i nas še mnogo; saj ži-vimo komaj dve dobri leti. Malo nas je sc torej; a laiiko si! pohvalimo, <la smo i7,brani. Redno vsakih 14 tlni imauio v svoji kapelici sestanke. Ttnli med počitnicami smo jih imcli. Saj je prav v tem času za Marijine otroke največ nevarnosti. Na sestankih smo sc vzpodbujali k sta-novitnosti v lepeni življenju. Tudi k sv maši smo vsak dan hodili in krepčali svojo dušo pri angelski mizi. Zvečer pa smo pri oltarju Mariie Pomoenice opravili večerno mo-litev. Pa ne smete misliti, da sino v zavodu. O, ne; mi smo fantje iz okolice; jest in spai hodimo domov.
Na praznik Marijinega rojstva, 8. sept., sran imcli ve-liko slovesnost — blagoslovitev prapora. Lep je naš prapor, a tudi drag. Pa saj smo sanii nabirali darove, ker smo hoteli imeti res lep prapor. Marijin kip je umetniŠko delo akad. kiparja Tincta Kosa; prapor so pa izdelale ipožrtvovalne čč. sestre v Murijinem doinu. Prapor nam je blagoslovil vlč. g. Koretič, škof. voditrlj Marijinih vrtcev; njegovih bodril-niU besed. ki jih je ob blago?lovitvi govoril, ne nomo zlalika pozabili. Tudi Č. g. katehet Pintar nas je počastil s svojim obiskom. Popoldne smo pa imeli v gledaiiški dvorani slav-nostno akademijo. V izbranih besedah nas je v uvodnem govoru vnrmal k stanovitnosti vlč. g. vikar Al. Košmerlj, ki ga Marijini otroci že dobro poznamo. Na odru smo nare-dili majlien vrt z gredicami, na katerih so cvetele prave, žive astre. Med njimi je kraljeval Marijin kip, pred njim pa je veselo šumljal lep vodomet. To jc bilo veselje! Godba je igrala, pelr smo, deklamovali. Boter in boirca — gospod in gospa TrČek. sta bila do solz ganjena; pa tudi drugim so se solze iskrile v oieh. Slovesnost smo zaključili z >zabi-janjem žebljev«, zlatih in srebrnih seveda. KonČno sino še
grisegli na svoj  novi  prapor,  na  naše  »bojno znamenje«. rce   nani  je  drhtelo,   lica  žarela,   ko   smo  dvignili  svojo desnico proti praporu k prisegi. Marija jo je sprejela; mi se pa odslej s ponosom imentijemo >Marijine viiezec, kajti:
V Tvojem vrtu,  ljuba  maii, tečejo  nam  dnevi  zlati!
62