Posamezna številka 40 c.

Poštno tek. račun.
r"
Izhaja dne 1. in 15. vsakega meseca. — Uredništvo in uprav-ništvo v Gorici, Via C. Favetti 9. Tiska Narodna Tiskarna. Izdajatelj in odgovorni urednik France Podbršič.
Cena oglasom: 1 milimeter visočine v širini enega stolpa L. —.80; za trgovske reklame, Bančna obvestila, poslana, o-smrtnice, vabila, naznanila itd., vsaka vrsta 1 L. - Celoletno naročnino 10.- L. je naprej poslati.
Leto I.
GORICA, dne 15. julija 1922
-'i l«f n
št. 2-

VAM VSEM!
Roinal po deželi sem iz kraja v kraj, če sem mu po volji, vsakdo vidi naj. Ta me samo .deda. itiho prisluškuje, drugi se jezi, me glasno kritikuje,
tretji zopet jezno v mene se zadira, zaloputne vrata, okno mi odpira, ker če tudi zmešal sem mu kak račun, vendarle mu vgaja mo!i vielilkii kljun,
kii povsod ga ivt.lkam, to in ono 'kažem s šalo po resnici, se nikdar ne lažem; če pa je kateri, ki se še jezi, še si ga privoščim, naj bo brez skrbi!
T
Miha Dobrovoljček na konceptu.

Goriea 15. julija.
Zdaj je tak čas, da se ne smemo nič čuditi, če se »Čuk« spremeni v Sovo ali narobe. Vročina kuha vso Evropo, gode se pa stvari, da nas mraz obliva. Ministri so pustili svoje delo in se kopljejo v morju, mi pa v lastnem znoju. V znamenju te najcenejše kopel ji se nam obeta suša; temu, ki se koplje za drag denar, suša ne more ničesar vzeti, on nima nikoli izgube.
Pa stvar gre še dalje. Včasi so se Irci klali z Angleži, danes se koljejo med seboj,^ne da bi Angležev nič več ne bilo, ampak ker so Irci samostojni. Če je kdo sam svoj gospodar, naredi kar hoče.
V Nemčiji obsoja umor ministru Ra-thenaua celo Hindenburg, obsojal ni milijone mrličev v svetovni vojni, ker ti niso bili niti ministri, niti njegovi politični nasprotniki.
Na Francoskem pa mlatijo v zbornici prazno slamo, ko se že osmo leto prepirajo, kdo je kriv svetovne vojne in že osmo leto trdijo vedno isto, da so to Nemci.
Pri nas v Italiji je vse v najlepšem redu. Za red in mir skrbe fašisti, oblastniki z orožniki vred lahko mirno gledajo
Da krajši čas bi bilo, sem šel v Trgovski Dom, poiskat razvedrilo, kalk lušten 'rompomi>om.
Vsi pravijo, da glasba je lepa, ali znaj, da moja izobrazba ne vredi bogzna kaj.
In poleg prazne glave debelih sem ušes, »Naprej zastava Slave« poznam že, to je res.
In kadar pri vojakih so: činda-trarara, da gre se po korakih in da sree skaklja.
miren razvoj dogodkov. Kak slučaj umora ali ranitve jlri 40. milijonskemu narodu pač ni upoštevanja vreden.
Najoficijelnejša laška vlada — namreč fašisti — je začela gojiti med Slovenci šport, posebno hribolazstvo, in sicer v županskih skupinah. Dne 16. t. m. morajo skupaj na Krn. Tudi otroci bi morali iti, da se že z mlada nauče, kako naj stari govore, a bodo šli samo do Kobarida, da vidijo tam sledove, ki so jih pustili »miroljubi«, ki so šli po teh krajih na jug, da se navdušijo za kulturo nove Italije.
Toda, kar je moderno, ne ljubim pač zato, ker treba neizmerno je ubijati glavo.
Tako je tudi bilo, ko me v Trgovski dom tedaj je privabillo, da čul bi rompompom.
Bi jokal za vstopnino, če ne bi dirigent, postavljal se v višino, zdaj delal kompliment.
Če ne bi vse letelo, manšete in (lasje.... Od smeha še bolelo,
do včeraj me je vse....
Ob priliki tega pomembnega planinskega izleta, bo sprejelo libušenjsko županstvo nalogo, da stopi v najožje stike z nebeškim dvorom in zagotovi, da strela ne bo vničevala predmetov, ki stoje najvišje. Morda bo gospod Bog spremenil fizikalne zakone in bo strela od zdaj naprej udarjala le v najnižje stoječe predmete. Od nedelje se bodo tedaj nahajali v največji nevarnosti možgani nekaterih državnih voditeljev. Katero županstvo bo pa vzelo te v varstvo? Jaz jih že ne bom.
Cuk na pal'ci.
11111 h 111 m 11 m i m h 1111 m i m 11111111111 ■ 1111 r 11 m 111 m 111 m i
Časnikar.
II111111IIIIM 111111111111111 M.lili 11III I1111!| ! 11111111111111IIIIII
Humoreska.
V svoji hiši imam tri ženske. Samo slučajno. Oženjen pa sem samo z eno. Moja žena trdi. da mi ie še ta odveč. Jaz pa še nisem zavzel jasnega stališča v tem vprašanju.
Vse tri žensike so med seboj prijateljice. kar ie Dri ženskah redkost. Vsaj na videzno in proti meni. Za kulise nimam navado gledati m ne vem. kako ie. .kadar mene ni do'ma. Moia domišljavost ie spočetka sodila, da bi se znale soreti radi mene. Kako bridko sem se motil! Stališče, ki so ga zavzele do mene. iih ie še boli združilo. To oa ie bilo takole:
Jaz sem po poklicu urednik. Moja žena pravi da ie to člo'vek. ki orihaia pozno zvečer domov, kar je za zakonsko srečo ze!o nevarno. Drugi dive trdita — in tej sodbi se zopet pridružuje tudi moia žena — da je to človek. Iki ima vso oblast v rokah. ki stori kar hoče im ki vse ve. Čudno prepričanje, čudovita čaist. ki bi se ie za svojo osebo ne branil, če bi ne imela slabih posledic.
Pridem v ooo'ldanski vročini domov in že me tspreime žena:
»Kaj je novega?«
»Vročina ie nova.«
»S 'tabo ni mogoče govoriti.«
No. kako oa nai govorim? Pa me premeri od mo'g do glave.
»Ali,ni za gradom ubil mož ženo?«
»Zelo nehvaležen posel.«
»Ti se še striniaš. mesto, da bi povedal koj. ko prideš domov.«
Čudna ženska logika. Kot da se ne strinjajo samo' tisti, ki vest ikričiio v svet. Dejal sem:
»Saj nič ne vem.«
»Kakšen časnikar oa si!«
»Morda pa miti res ni.«
»Tudi če .ni res. bi moral vedeti.«
Drugič pridem: »Ali ni voina med Italijo in Turlki?«
»Vojna? Da je voina doma med Italijani posebej in med Tuirki posebej. to vem. to verjamem. O drugi vojni nisem slišal.«
Zopet: »Kakšen urednilk pa si. Še tega ne veš.«
Kalko' izborme predstave o časnikarstvu ima moia žena! Vedeti, kar ni Pisati o tem. kar hočejo Iiudie. da ie. Počasi me
bodo vzgojili za dobrega časnikarja, če bom dočalkal starost.
Uf — pa to je še hujše, Pridem domov in trote oči me gleda in meri v dno duše. Kaj sem naredil? Ali imam madež na nosu?
»Kaj ie novega?« me vprašaio trije glasovi hkratu.
»Novega? Mož ie ubil ženo. Krčrna-rica si je izvila nogo. Atentat na Korejskega cesairia....«
In vse tri zmagoslavno: »Vse veš, kair se ti pred nosom zgodi, ti je Španslka •vas. Pri solsedu so nocoi dkradli. Tisoč lir najmanj....«
»Moj Bog. saj zato ste ve rtu. da ml povaste.« In spisal sem notico o tatovih, napisal ime in priimek okradenca. hišno številko tudi....
Čez dva dni me sreča sosed:
»Priiateli. kai pasi napravil?«
Zazijal sem.
»Samo enega Ikunca so mi odnesli, pa pišeš ov tisoč lirah. 2e so bili orožniki tu na podlagi tvoie notice.
Še tebe bodo prijelii, ker si jih s tem rrristificiral.«
Grenka skrb mi ie napolnila dušo. Ne. ženskam nikoli več ne veriamem.
Pa se ie zgodilo še nelkai hujšega. Pride k moii ženi debelušna ženska, njena znanka, popije dva čaia in počaka mene. Ko pridem, začne bvaliti moie stano'1-vanie. potem moie otroke, moio ženo. moie spise, mene samega, oovdaria moio pridnost, treznost, dobroto... Po tem uvodu. ki je s previdnimi odmori trajali kake pol ure. ie deiala.
»Nekai bi rada govorila z vami. lipam. da mi stoHte to dobroto. Ndkai bi rada dala v vaš cenieni časopis.«
Zakai baba tega takoi ne poVe? Ali ie izgubila denarnico? Ali gre za kalko zahvalo, anonso morda.
Bil sem uslužen: »Prosim, n rosi m.«
»Vi ne poznate moieea soseda Šimna Poskoka! Kai mi ie ta človelk že naredil! Vsako nepriliko. ki mi jo more napraviti, mi naoravi.... Pomislite. že lansko leto....«
Ti moj Bog. kako sem se tisto1 uro pisal, da «m Ikdai postal časnikar. Cel slovar psovk, cel Mksikon nerodnosti. :ki iih more narediti sosed sosedu, ie šlo mimo ;n skozi moia ušesa. Potil sem se. premikal na stolici. obupno zaviial oči. No. baba le biila prepričana, da me nieno ntrinotvedo-vanie o hudobnem isosedu talko dviguje, pa ie prišla še boli v ogeni....
Nazadnje sem planil kvišku:
»Gospa, samo to mi ooveite. kai nai storim. Z eno besedo mi ooveite...«
»Donite ga v list. silno vam bom hvaležna. Napišite, kalko ie grd. to ga bo. jezilo. to ga bo' grizlo....«
»Da. gospa«, sem ii stiskal roko. »Klanjam se. gospa! Na svidenie. gospa!«
»Ampak za gotovo! Bom vatn že kdaj povrnila.«
»Seveda. Klaniam se!«
»Vem. da Vas motim v obilem delu. Zap:šite. ikako ie lakomen.«
»Da. da. in surov, brezobziren, lopov, zver v človeSki podobi....«
»Sai sami naibolie znate. Oprostite!« Klaniam se!«
Vrgel sem se na stol in se nadihal prostega zraka iz polnih oliuč.
In čez par dni me ie moia žena še vprašala: »Zakai nisi del v list?«
»Uh. sem pozabil!« sem vzdihnil.
Ona pa: »Zakaj pa o^bliubiš?«
Naihuiše oa zdaile pride:
Nič hudega sluteč eirem neukega dne domov in si žvižgam. Ko pridem do hišnih vrat. mi prihiti sinčelk nasproti, naiod-kritosrčnejši človek, kar iih iaz poznam na svetu in mi reče: »Mama ie na vas iez-na.«
Mislil ie namreč na moio ženo. To ni bilo nič novega. Med kosilom se ie navadno že pomirila.
Ko sem stopil v vežo. mi ie zadišala prismojena ied nasproti. Slabo znamenie. Stopim v kuhinjo. Na mizi se kadi iuha. čisto bela. brez paradižnika. V skodelici leži par kesov starega kruha od ziutral. Moia žena mi ni odzdravila. T!na ostalih žeuslk. !ki ie bila v kuhinii. mi ie samo rešilo odkimala.
Molčal sem in ookusil iuho.
Preslana! To ie že očiten odpor in zaničevanje državne avktoritete. Kai se te moValo zgoditi? Pozdravil sem bil pri odhodu Ko sem prišel tudi. Danes ni tisti dan. da bi mogel pozabiti dati denar. Ali so kie okradli, da nisem ocvedal? Kaka nova Voina naooved? Umor? Ničesar se nisem soominial.
V kuhinii ie bilo vse napeto. Videl isem samo hrbte in frizure o\d zadai. Posoda ie nenavadno ropotala, vratica nri štedilniku .so se vsak hip s truščem odoirala in zaol-rala.
Talko ne gre dalie. Opogumil sem se in vprašal: »Kai ie?«
Mladenič in vila
ali
ZAKRPANE HLAČE
MODERNI EPOS z visokim pesniškim vzletom.
Sp. A. Pogledovič * *
Dvigni muza se in vstani, pevec kliče te udani in pomagaj mu častiti korenjaka, ga slaviti!
Če znabiti molzeš krave, ali če jim greš po trave, svinjam kidaš če znabiti, če po steljo moraš iti.
Če znabiti cunje pereš, če mogoče repo bereš, pusti lonec, gnojne vile, pusti koš, za to ni sile.
Zdaj za višjem gre hiteti, po višjem hrepeneti: Z lavorjem in večno slavo venčati junaško glavo.
V časih davnih so junaki viteški mi korenjaki čile konje osedlali, ž njimi se na boj podali.
Ali konj, uboga para, zdaj je zastarela šara, teči zmer mu ni mogoče, jesti, piti, spati hoče.
Zato vitezi moderni niso stari šegi verni, stare konje so prodali in železne zajahali.
Ta ne jd in ne počiva, nikdar potna ni mu griva, noga se jim nič ne smili vedno so enako čili.
Tudi vitez naše ode je junak od nove mode, kupi konja baže nove, ki ga svet bicikelj zove.
Pa ga težko je jahati, — kdor ga jezdi, mora znati, — konj železni svojeglavnl ne ieti po cesti ravni.
Tudi naš junak se trudi, dostikrat se v jarek zgrudi. Kri mu iz kolen in z nosa priča boj in potna rosa.
A junaka to ne vstraši, pravi: »To me ne preplaši;« Enkrat se gotovo vpeha, kdor je umen, ta odneha.
Vztrajnost vedno venča zmaga, slednjič vendar ga premaga, s krepko roko on ga vodi, da Yeč v jarek ne zablodi.
Da bi tudi drug! znali, kai vse zna naš vitez mali, hitro konia zdaj zasede, gre na Ponkvo na oglede.
Bilo tam gospode zbrane slavne je in častno znane, radostno so ga sprejeli ter ga v svojo sredo vzeli.
Tam so pili in so jeli In se pr?v izborno imeli, dokler h.tri čas nemili, njim raziti se ne sili.
Tudi vitez zgodbe naše naglo konja spet zajaše, da zamore svet spoznati, črez Šent Vid se če peljati.
To je šlo kot sto biričev, mimo dolov, mimo gričev, spremljajo ga »Slava« — klici, v zraku plavajo mu škrici.