Koledar za prestopno leto 1964 l&cijjR TRI N KOV KOLEDAR ZA BENEŠKE SLOVENCE LETO 1964 Izdali delavci v Belgiji Tisk. Budin - Oorlca LETO 1964 je prestopno leto in ima 366 dnd ali 52 tednov in dva dni. Začne se s sredo in konča s četrtkom. — Loto 1964 je 2717. po ustanovitvi Rima (I. 753 pr. Kr.). ZAČETEK LETA Državno leto se začne 1. januarja. Cerkveno leto se pa začne s prvo adventno nedeljo 29. novembra. LETNI CASI Pomlad se prične 20. marca ob 15. uri in 10 minut. Poletje se pojavi 21. junija ob 9. uri in 57 minut. Jesen se začne 23. septembra ob eni uri in 17 minut. Zima pa zavlada 21. decembra ob 20. uri in 50 minut. POSTI Cerkev zapoveduje vzdržek mesa in mesnih omak vsak petek, ob kval rn ih dneh, na pepelnično sredo, na dan prod Binkoštmi, Vnebovzetjem, Vsemi svetimi in Božičem. Post, to je poleg vzdržka samo enkrat na dan do sitega se najesti (od 21. do 60. leta), je cerkveno zapovedan: na pepelnično siedo, kvatme dneve in na vilije prod zgoraj naštetimi prazniki. Vsaka škofija ima poleg tega še svojo postno postavo. Postni čas traja od pepelnice do velike sobote. Predpostne nedelje so tri, postne pa štiri. Poveliko-nočnih je pot, pobinkoštnih 27, adventne so štiri. Prazniki se delijo v stalne, katere obhajamo verino na isti dan. Drugi so pa premakljivi, ki se ravnajo po Veliki noči, katera se obhaja na prvo nedeljo po pomladanski polni luni, letos 28. marca. Ker je naslednji dan nedelja, bo letos Velika noč že 29. marca. Ne more pa biti pred 22. marcem in ne po 25. aprilu. Če pa je polna luna na nedeljo, se praznuje Velika noč naslodnjo nedeljo. Ko je določena Velika noč, sc drugi prazniki takole ravnajo: 1. predpostna nedelja ali septuagezima 63 dni prod Veliko nočjo; pepelnica (na sredo) 46 dni prej. Po veliki noči pa: 39 dni potem je Vnebohod; 49 dni potem so Binkošti; 56 dni potem Sv. Trojica; 60 dni potem Sv. Režnje Telo. Prva adventna nedelja je četrta, šteto od Božiča nazaj. CERKVENIH ZAPOVEDANIH PRAZNIKOV je deset: Novo leto ali osmina po Rojstvu: 1. januarja Razglašemje Gospodovo: 6. januarja Sveti Jožef: 19. marca Vnebohod : premakljiv Sv. Rešnjc Telo: premakljiv Sv. Peter in Pavel: 29. junija Vnebovzet je : 15. avgusta Vsi sveti: 1. novembra Brezmadežno spočetje: 8. decembra Božič : 25. decembra Dan vstaje: 25. aprila Praznik dela: 1. maja Proglasitev republike: 2. junija Zedinjenje Italije: 4. novembra. Cerkveni prazniki so vsi priznani od države. CIVILNE SLOVESNOSTI (skrajšan urnik v drž. uradih in izvešanje zastav): Lateranska pogodba: 11. februarja Zavetnika Italije (sv. Frančišek in sv. Katarina): 4. oktobra. SONČNI IN LUNINI MRKI V letu 1964 bodo štirje sončni in dva lunina mrka. 1) Delni sončni mrk 14. januarja, pri nas neviden 2) Delni sončni mrk 10. junija, pri nas neviden 3) Popolni lunin mrk 24. junija ob 22. uri in 48 minul, konec 25. junija ob 5. uri in 14 minut. Opazovali ga liomo lahko tudi mi. 4) Delni sončni mrk 9. julija; pri nas neviden 5) Delni sončni mrk 3./4. decembra, pri nas neviden 6) Popolni lunin mrk 19. decembra; viden tudi pri nas. b Msgr. IVAN TRINKO 1 S Novo loto, Obrez. Gosp. 2 C Presveto ime Jezusovo 3 P Genovefa, dev.; Anter 4 S Tit, škof; Angela dev. 5 N Amalija dev., Telesfor 6 P Sv. Trije kralj, Razglaš. 7 T Zdravko, Lucijan 8 S 40 mučenikov, Severin 9 C Adrijan škof, Julijan 10 P Aldo pušč., Domicijan 11 S Pavlin škof, Higin papež 12 N 1. po Razgl., sv. Družina 13 P Veronika dev., Leoncij 14 T Hilarlj škof, Srečko 15 S Maver opat, Veljko 16 C Marcel papež, Oton 17 P Anton pušč., SuJplcij 18 S Priska muč., Liberata 19 N 2. po Razgl., Marta dev. 20 P Fabijan in Sebastijan 21 T Neža devica 22 S Vincenc muč., Viktor 23 C Zaroka Marije Device 24 P Felicijan, Babila vd. 25 S Spreobrnjenje sv. Pavla 26 N 3. po Razgl., Polikarp 27 P Janez Zlatoust, Elvira 28 T Ciril patriarh, Tilen 29 S Frančišek Šaleški, 30 C Martina dev, Savina 31 P Sveti Janez Bosco » 1 S Ignacij škof, Brigida 2 N Seksagezima, Svečnica 3 P Blaž škof, Oskar 4 T Gilbert spozn., Bojana 5 S Agata devica 6 C Dorotoja muč., TeofiI 7 P Romuald opat, Ksenija 8 S Honorat škof, Jakomina 9 N Kvinkvagezima - Matija 10 P Viljem pušč., Skolastika 11 T Lurška Mati božja, Pust 12 S Pepelnična sreda 13 C Foška devica, Mavra 14 P Valentin mučenik 15 S Favstin muč., Jordan 16 N 1. postna nedelja • Danilo 17 P Oonat muč., Silvin 18 T Simeon škof, muč. 19 S Konrad pušč., Mansuet 20 C Elevterij škof, Zenobij 21 P Irena devica, Fortunat 22 S Marjeta Kortonsk -, devica 23 N 2. postna ned. - Peter Dam 24 P Matija apostol, Bogdan 25 T Viktorln, Valburga, devica 26 S Porfirij škof, Andrej 27 C Gabrijel žalostne Matere b. 28 P Roman spoz., Makarij 29 S Justin mučenec Civilna slovesnost © 1. kvatre > 1 N 3. postna nedelja, Albin šk 2 P Bazili-j opat, Simplicij 3 T Ktmigunda kraljica, Kamila 4 S Kazimir spoznavalec 5 C Janez od križa, Adrijon 6 P Felicita in Perpetua 7 S Tomaž Akvinski, cek . uč. 8 N 4. postna nedelja, Geiard 9 P Frančiška rimska, spozn. 10 T Klavdij muč., 40 mučencev 11 S Konstantin, Heraklij 12 C Gregor Veliki, papež 13 P Henrik kralj, Roderik 14 S Matilda kr., Inocenc 15 N Tiha nedelja, Longin, Prob 10 P Hilarij in Tacljan, muč. 17 T Patricij škof, Jedert 18 S Ciril jeruzalemski škof 19 C Sv. Jožef, ženin Marije D. 20 P Klavdija mučenka 21 S Benedikt opat. Sc rapi j on 22 N Cvetna nedelja, Caharija 23 P Domicijan in tov. muč. 24 T Gabrijel nadangel 25 S Marijino oznanjenje 26 C Emanuel muč., Teodor 27 P Janez Damaščan, Rupert 28 S Janez Kapistran, Sikst III. 29 N Velika noč - Vstaj. Gosp 30 P Velikonočni ponedeljek 31 T Benjamin muč., Modest 1 S Hugon škof, Bogomila 2 C Frančišek Pavelski, spozn. 3 P Rihard škof, Hionija 4 S Izidor škof, Dori 5 N Bela nedelja, Monika 6 P Diogen škof, Celestin papež 7 T Herman spozn., Klotar 8 S Dionizij škof, Albert 9 C Marija Kleofa, devica 10 P TerencIJ muč., Makarij 11 S Leon Velik! papež 12 N 2. povelikonočna • Zenon 13 P Her menagi Id spozn., Ida 14 T Justin mučenec, Valerijan 15 S Anastazija dev., Justin 16 C Lambert škof, Bernardka 17 P Anicet papež, Robert 18 S Apolonij in Elevterij muč. 19 N 3. povelikonočna . Ema 20 P Elijana devica, Adalglza 21 T Anselm cerkv. uč., Simeon 22 S Soter in Gaj mučenca 23 C Adalbert škof, Vojteh 24 P Jurij mučenik, Igor 25 S Marko evang., oblet, osvob. 26 N 4. povelikonočna ned. (g) 27 T Peregrin opat, Cita muč. 28 T Vital in Valerija, spozn. 29 S Sever škof, Marina muč. 30 C Katarina Sienska, Marijan 1 P Sv. Jožef delavec 2 S Patrocini j sv. Jožefa 3 N 5. povelikonočna, Juvenal 4 P Florijan, Gotarcl škof 5 T Evlogij muč., Pij V. 6 S Judita mučenka, Janez lat. 7 č Vnebohod Gospodov 8 P Bonifacij IV. papež 9 S Gregor nacianski škof 10 N 6. povel ikonočna, Antonin 11 P Sigismund škof, Žiga 12 T Pankracij in tov., muč. 13 S Servaci j škof, Robert 14 č Bonifacij Škof, Fortunat 15 P Ivan La Sai le, spoznavavec 16 S Janez Nepomuk, Uba Id škof 17 N Binkoštna nedelja - Pashal 18 P Feliks spoznavavec 19 T Peter Celestin, Ivo škof 20 S Bernard Sienski spoznavavec 21 C Viktor mučenik, Valentin 22 P Rita da Cascia Julija dev. 23 S Deziderij škof, 24 N 1. pobinkoštna • Sv. Trojica 25 P Urban papež, Gregor VII. 26 T Filip Neri, spoznavavec 27 S Natalija dev., Beda 28 Č Presveto Rešnje Tolo 29 P Marija Magdalena Pac. 30 S Ferdinand kralj, Devica Orl. 31 N 2. pobinkoštna - Angela ) 2. kvitre 1 P Fortunat spozn., Simeon 2 T Erazem škof, Marcelin muč 3 S K lot i Ida kraljica, Pavla 4 C Kvirin škof, Frančišek 5 P Presveto Srce Jezusovo 6 S Norbert Škof, Bertrand Proglasitev republike - drž, praznik 7 N 3. pobinkoštna Robert 8 P Medard škof, Maksim škof 9 T Primož in Felicijan muč. 10 S Marjeta kraljica, Boogmil 11 C Barnaba apostol, Marcijal 12 P Janez Fakund, Leon III. 13 S Anton Padovanski, spozn. 14 N 4. pobinkoštna - BaziIi| 15 P Vid in tovariši, mučenci 16 T Avrelijan muč., Jošt pušč. 17 S Adolf Ranieri škof, Lavra 18 C Efrem Sirski, c. muč. 19 P Gervazij in Protazij, muč. 20 S Silverij papež, Fiorentina 21 N 5. pobinkoštna - Alojzij 22 P Ahac muč., Pavlin Noi. 23 T Nazarij spozn., Agripina 24 S Kres, Janez Krstnik pušč. 25 C Viljem opat, Henrik škof 26 P Janez in Pavel muč. 27 S Ladislav kralj, Hema kr. 28 N 6. pobinkoštna - Atilij 29 P Peter in Pavel apostola 30 T Emilija devica, Oton sp. @ 1 S Presveta Režnja Kri 2 C Obiskovanje Marije Device 3 P Irene j muč., Leon II. papež 4 S Urh škof, Berta devica 5 N 7. pobink. - Ciril in Metod 6 P Izaija prerok, Marija Gor. 7 T Vilibald škof, Pulherija 8 S Kilijan škof, Elizabeta kr. 9 C Nikolaj in tovariši m. 10 P Amalija devica, Ljuba 11 S Pij 1. papež, Olga 12 N 8. pobink. - Mohor in Fort. 13 P Marjeta dev., Anaklet p. 14 T Bonaventura škof 15 S Henrik kralj, Vladimir 16 C. Karmelska Mati božja 17 P Aleš spozn., Marcelina dev 18 S Kamil Lelijski spozn. 19 N 9. pob. - Vincencij Pav. 20 P Hieronim spozn., Marjeta 21 T Danijel prerok, Prakseda 22 S Marija Magdalena, Teofil 23 C Apolinarij škof In mučenik 24 P Kristina devica, Boris 25 S Jakob star. apostol, Krištof 26 N 10. pobinkoštna - Ana 27 P Pantaleon muč., Rudolf 28 T Nazarij in tov. mučenci 29 S Marta devica, Boatrika 30 C Abdon in Senen, mučenika 31 P Ignacij Lojolskl spozn. 1 S Vezi sv. Petra, Makabejci 2 N 11. pob. • Alfonz Liguori 3 P Najdenje sv. Stefana, Lidija 4 T Dominik spoznavavec 5 S Marija Snežnica, Ožbolt 6 C Gospodovo spremen jen je 7 P Kajetan spozn., Donat m. 8 S Ciri jak in tov., Hermina 9 N 12. pobink. ■ Janez Vianej 10 P Lovrenc muč., Pavla dev. 11 T Tiburcij muč., Suzana dev. 12 S Klara devica, Hilarija 13 C Hipolit in Kasijan, muč. 14 P Evzebij spozn., Atanazija 15 S Vnebovzetje Marije Device 16 N 13. pobink. - Rok »pozn. 17 P Hijacint spozn., Julijana 18 T Helena cesarica, Agapit m. 19 S Julij muč., Ludvik Tol. 20 C Bernard c. uč., Samuel pr. 21 P Ivana Frančisša Santal, p. 22 S Timotej muč., Hipolit škof 23 N 14. pobink. - Filip Benicij 24 P Jernej apostol, Ptolormj 25 T Ludovik kralj, Patricija 26 S Cefirin papež, Bern trd 27 C Jožef Kalasancij, duje se vsà, nižina, višina Pozdrave ti da. Marsina vaščina presrečna je vsa, zibala je sina Boga nam on dà. Naj ljuba ti hiša naj svet bo ta dan veselje je večje kot venec ferasan. Pozdravljen, oj Janez, naj Bog bo s teboj da zvesto ostaneš, za sveti ta boj ! Spomin nove maše boš v srcu Ti nosil, za zemljo pa našo boš vokom a j prosil. Zdravko Misijonar Janez Obala s tu m . • • Po vaseh Beneške Slovenije je raztresenih vse polno pristno slovenskih družinskih priimkov. Če pregledujemo stare listine, bomo ugotovili, da so še bolj živo pognali iz rodnih korenin hišni priimki, kot na primer : Pjemovi, Žebovi, Lukanovi, Barnaškinovi, Kalanistovi, Kocovi in na stotine drugih. Eno izmed stoletja starih imen pa je brez dvoma družinsko ime Kjačičev. Udomačeno je zlasti v Mjersi ali Maršinu ter po ysej okolici. Pisava in izreka tega imena se je v teku dolgih dob precej spreminjala. Okoli leta 1500 najdemo zapisano v krstnih knjigah to ime kot Gjaziz ali celo Zazziz. J^e smemo namreč pozabiti, da so tuji vikarji in kaplani kar po svoje zapisovali pri-'mke, zlasti tiste, ki so nastali iz družinskih v?devkov ali iz imen »pri hiši«. Krstitelj je vPrašal botre, kako se reče pri hiši in je naie kar po posluhu zapisal priimek. Po letu '600 so pisali ime Kjačič kot Ciaciz ali Chia-c,g, kakor ga pišejo zopet danes. V nasled- njem stoletju zasledimo pisavo Ciaziz ali celo Chiacič. Odvisno je pač bilo od izobrazbe duhovnika, dostikrat tudi od osebne nastrojenosti skrbnika matičnih knjig. Vrnimo se k našemu priimku. Naši ljudje ga izgovarjajo v narečju kot Cjačič, kar je skoraj gotovo tudi najbolj pravilno. Izvor tega beneško-slovenskega priimka tudi sam dokazuje, da je zgornji način pisave še najbolj pravilen. V Terski dolini imenujejo deda še danes z besedo čača, kot nekatere istrske vasi. Pomanjševalno ime je pa čačič, to je dedek. Za oporo te trditve moremo navesti tudi priimek Bratig, ki je prav tako razširjen v Spodnji Mjersi. Bratig izgovarjajo pravilno kot Bratič, kar pomeni »bratec«. Kot vidimo, so nastali mnogi naši priimki iz dedov in bratov in so jih le nevedni zapisovavci tako popačili, da na prvi pogled ne izluščimo iz njih pravega jedra. Slovenski vikarijaf Terske doline Včasih se zamislim v temine naše preteklosti; ko mi posije luč, sem praznično Vesel, ko srečam svetlo resnico, našo pre-davno pravico : »Bodi jezik slovenski za duše slovenske!«. V starih listinah sem našel pismo, ki govori : »La lingua schiava per la cura delle anime della Schiavonia«. Nosi datum 2. februarja 1694. leta. Pred štirimi stoletji so obstojali zakoni, ki so varovali jezik prebivavcev Slovenske Benečije, danes se objavljajo dopisi, ki zanikajo obstoj Slovencev po beneških dolinah. Slovenski rod še plodi obronke Bernardke planote tja do Velike Glave in Muškega Pogorja, kjer žuboreče plivkajo izviri bistre-§a Tera — prelepa Terska dolina. Tod in Pod Matajurjem in Kaninom še prebiva rod, ki govori svoje narečje, ki hrani svoje običaje. V preteklosti se je ozemlje terskih Slo-''vncev širilo bolj proti jugu. Slovenci so bivali v vaseh kot Malemažerja, Zomeais, Čizerje, Sedila, Smardenčja, kjer danes govore izključno furlanski. Te vasi, skupno z Brdom in Njivico, Terom in Podbrdom, Bregom in Zvezdo, s Sedliščami in Muzcem, ki še hranijo svoj slovenski značaj, so bile že v prvih zašetkih rodne zgodovine vezane na skupni vzdevek »ville schiave« (slovenske vasi) zaradi njihovega narečja. Vsem tem slovenskim vasem je bila odmerjena tudi sorodna cerkvena zgodovina. Nehvaležno borbo so preživele te »ville schiave«, razvrščene po rebrih gričev, v sporu s tar-čentskim župnikom, ki je trdo upravljal vse okolišne cerkve. Župnik je bil tedaj mogoč; na osebnost. Nič nenavadnega pred štirimi stoletji, ko je župnija (pieve) predstavljala centralizirano cerkveno jurisdikcijo v enotni cerkvi — matici (Matrice) — ter v enerfl župniku (pievano), v edinem pokopališču i11 v isti krstni kapeli. Okoliško področje (piviere), posejano 5 cerkvami in vasicami, je tudi upravno pripadalo župniji, v kateri je služboval župnik-Akoravno je tarčentska župnija obsegala Široko področje, si je župnik znal tako prive" zati okoliške kaplane-kurate in podražil cerkve, da je preteklo nekaj stoletij, prede? so se podružnice (filiali) odcepile central1' zirani upravi matične cerkve. Samo hrabra želja po samostojnosti in neukročena volja samobitnosti je navdušila mirne terske Slovence, da so 1607. leta izvolili svoje predstavnike, ki so naslovili tarčentskemu župniku zahtevo po samostojnem upravljanju ter zahtevali neodvisnost svojega kaplana od tarčentske župnije. Nenavadna zahteva je rodila ogorčenje in dolgotrajno pravdo, ki se je končala z odlokom, izdanim 3. julija 1607 v Vidmu. Ta odlok postavlja začetke slovenskemu vikarijatu Terske doline in prepušča slovenskim vasem možnost izvoliti svojega vikarja, oziroma kaplana-kurata, bodisi začasno, za tri leta (de trienio in trie-nium), ali do smrti ter jim nudila priložnost, da se odcepijo od matične cerkve sv. Petra v Tarčentu pod pogojem, da vzdržujejo lastnega dušnega pastirja v osrednji vasi. V Tarčentu je tedaj župnikoval Horatius Venaruttus, ki je hotel s katerokoli pretvezo Preprečiti razkosanje svoje starodavne župnije. S prigovarjanjem in zvijačo je res u-sPel. Z lahkoto je prepričal slovenske pooblaščence (procuratori), med temi župana slovenskih vasi Mihaela Kojanica, ko jim je dopovedal, da je koristneje v gospodarskem in duhovnem oziru sezidati slovenskemu ka- planu dom v Tarčentu. Brez pomislekov so slovenski predstavniki naivno pristali in podpisali soglasje »Concordium inter D. Pleba-num et Communes Sclaborum de Capellano Curato Sclabonico«. Sprejeto soglasje je omogočilo tarčent-skemu župniku Venaruttu preprečiti odcepitev severnega dela svoje župnije ; pri vsem tem pa je moral ugoditi zahtevi, da poišče »unum Capellanum Idioma Sclabonicum cal-lentem«, ki ga je namenil dušni skrbi slovenskih vasi. Istotako so slovenski prebivav-ci sezidali dušnemu pastirju udoben dom, kot so bili domenjeni, »Sitque predicti Ca-pellani habitatio domus a dictis Sclabonicus in Tarcento erecta«. Vendar se je kaj kmalu izkazala nesmiselnost in protislovnost kaplanove oddaljenosti od službenih krajev. Smernice soglasja pa so ostale nedotaknjene preko stoletja. Ljudstvo je naprej glasovalo in potrjevalo vikarje, ki so bili vešči slovenskega narečja. Le kasneje so slepi j ivi oblastniki začeli vsiljevati furlanske kaplane, ki so govorili italijanski, kakor je razvidno iz pogodbe dne 2. januarja 1657, s katero slovenski predstavniki potrjujejo za kaplana Fi'an-čiška Marcuzza, ki je vsilil določbo, da »Li habili tutti siano confissati in lingua schiava se non intendono italiano e li medesimi siano ammaestrati nei Precetti della dottrina Christiana«. Kljub vidnemu podcenjevanju slovenskega jezika so dušni pastirji primorani poznati slovenski jezik in se v tem pogovarjati s farani. Polagoma so tudi določbe iz leta 1607 postale nevšečne ; predvsem ona, ki je določala, da mora slovenski kaplan bivati v Tarčentu. Razumljivo je namreč, da edini izvoljeni vikar ni zmogel upravljati vseh poslov, kajti vasi so bile preoddaljene, pre-bivavstvo pa se je kar podvojilo. Kaplan ni mogel nuditi vsem potrebnim duhovnih pomoči. Neštetokrat se je pripetilo, da so farani umrlil nespovedani, ker je kaplan dospel prepozno. Previsoko število nebogljenih dojenčkov je preminilo na poti do župne fare v Tarčentu, kamor so se podali, da otroka krstijo, ker samo tu je bila krstna kapela. PRAVICE TERJAJO Oddaljenost krajev in posledice neustreznega upravnega stanja so prisilile prebivavce vasi Brda, Tera, Podbrda in Sedlišč, da so se na ponedeljek 9. oktobra 1737 zbrali v Brdu. Na prigovarjanje obveščevavca Andi'e-ja, Bjazja Mikottisa Brika so sestavili odločno prošnjo. V zahtevi so predočili, da kaplan-kurat ni nikdar izpolnil predpisanih dolžnosti. Zato naj se izvoli »un Sacerdote Cooperatore che aiuti a prestar aH’anime di esse Ville li spirituali Sussidi«. Zato so složno naprosili župnika Antona iz Montenjaka (supplicar il Nob. e Rev. Sig. Antonio di Montegnacco Loro pievano), da jim dovoli pridržati stalnega kaplana v Brdu, ki bo obhajal in nudil potrebne zakramente po cerkvah omenjenih vasi. Po vsem tem pa se niso popolnoma ločili od matične cerkve v Tarčentu, ker so sc sami obvezali »d’intervenire a tutte le fun-xioni e processioni come per il passato e come l’altre ville schiave«. Ostale »ville schiave«, kakor Sedila, Kuìja, Zvezda, Smar-dencja, Zomeais, Cizerje in Zavrh so še u-pravno odvisele od tarčentske župnije, ki jim je pripustila neke olajšave. Predstavniki teh sedmero vasi so se dne 7. maja 1738 sestali in na novo pobotali s tarčentskim župnikom (Contratto di S. Ter-licher), ki jim je za dokazano zvestobo in nadaljnjo podrejenost dopustil, da »Sarà tenuto insegnare La Dottrina Cristiana ogni festa di Precetto per le dette Ville Schiave in Lingua Schiavona, o secondo La qualità delle ville, con carità, secondo che viene ordinato nel Sinodo Patriarcale d'Aquileja«. Nezadovoljnost pa je ostala, zlasti ker se je večkrat ponavljalo, da duhovnik ni bil vedno prisoten, da ni obhajal, učil, pridigal, krstil. Mnogo otrok je bilo nekrščenih. Znova in s čudovito vztrajnostjo so ti slovenski prebivavci zaprosili prevzvišenega beneškega kneza, da jim dovoli ločiti se od matične župne cerkve in si sami vzpostaviti svojo cerkev. V tem razdobju je župnikoval v Tarčentu plemič Friderik iz V arma (Federico di Varalo), ki se je zaobljubil ne popustiti. Zaradi tega je tudi »Serenissimo Colleggio« v Benetkah dovolil le drobtinico, ko je 2. februarja 1780 dopustil onim sedmim vasem Vzpostaviti v »zakramentalno« ono izmed cerkva, ki se jim zdi prikladnejša. Stare določbe so bile le malenkostno iz-Pfemenjene. Kot v preteklosti, so si prebi-Vivci volili vikarja za dogovorjen čas (durabile a loro piacere). Vikar je v potrebi imenoval sodelavca, ki pa je moral znati slovenji, kakor kaplan sam. Šesti člen določuje 'Lunreč, »Che possa esso Rev. Vicario al ca- so di bisogno elegersi un Cooperatore da esser pagato dal medesimo, quale saper dovrà come anche esso Rev. Vicario la lingua Schiava«. Ta odlok prevzvišenega beneškega Zbora nadalje ni dovoljeval razkosanja matične cerkve v Tarčentu. Le v poznejših časih so terski Slovenci dosegli samoupravo v verski službi in si priborili pravico imeti v vasi skrbnega duhovnika. Do večje cerkvene samouprave je sicer prišlo, a jezik vernikov je, žal, postal še bol i ogrožen. c. v. Podoba Marije Fatiniske v cerkvi Dolenje Mjersc (Sv. Lenart) Slikar i. g. Paskval Gujon, 1963 NAŠI ČUDAKI Naše vasi sc smejo po vsej pravici pohvaliti, da so zrastii iz njih veliki možje, ki dajejo čast svojemu malemu narodu. Pesniki kot Trinko, pisatelji kot Muzoni, modroslovec Stelin, jezikoslovec Avguštin Ošnjak, diplomat Faidutti in še drugi so sinovi naše zemlje in njih imena in dela so znana preko mej domačije. Imamo pa še tudi druge može, bolj nizke vrste, neznane v tujem svetu, a našemu ljudstvu zelo drage zaradi njih dobrega srca in živahnega značaja. Naj naštejemo nekaj njih imen, morda jih bo ta ali oni prijatelj Trinkovega koledarja spoznal. Dolgo vrsta jih je: Vodopivac z Doline, Gorenščak Matevž z Mjerse, kateremu so sosedje Furlani pravili »mjcrsinski čarovnik«. Potem so še Gargorin z Jesenja, Klenjac z Ošnjega, Pepejuhar s Podarskije, Filipin s Podvatšč, p re Anton Lahič z Dolenjega Br- nasa, pre Jožef Bernjak ali Kalut z Gnidovce in še drugi. Prav pri tem se bo letošnji ko ledar malo pomudil. Rodil se je v Gnidovcu nad Idrijo leta 1823 v pobožni in premožni družini, v kateri sta zrastla dva duhovnika z enakim imenom. Eden je služboval v Gorenjem Tarbiju, drugi v Fojdi. Naš pre Jožef, bolj znan pod imenom Kalut, je bil imenovan po novi maši leta 1851. za kaplana v Gornjem Tarbiju; tam je tudi umrl leta 1907. Ni bil samo dušni Pastir, ampak tudi domači zdravnik. Poznal je vsa zelišča in je kuhal iz njih zdravilne čaje. Pravijo, da je znal panati vse marmotte, krče, naravnati izpahnjene noge in roke. ^ tistih časih, ko se oblast sploh ni zanimala ?-a ljudstvo, je bil Jože Kalut pravi sama-titan. Ljudje so ga imeli močno radi in mu liso prav nič zamerili, če je kaj »zaflavzal« sPred oltarja in jih ošteval. Še dandanašnji ^e ga radi spominjajo v dolgih zimskih večerih, ko se tišče v toplih izbah in veseli Prenašajo njegove smešne zgodbe. Če hočete hidi vi vedeti, kaj si pripovedujejo o njem, Ptt preberite te zgodbe. On je bil veseljak in dobričina, vsem pa ni mogel vedno ugajati, ker je moral svoje ovce in košlrune včasih tudi posvariti. Nekateri, zlasti taki, katerih se njegova pridiga ni prijela, so mrmrali, da predolgo vleče svoj govor v cerkvi. Pa se je že našla kaka babnica in mu šla obesit godrnjanje na nos. Kalut pa ni imel dlake na jeziku. Naslednjo nedeljo je faranom tako zapridigal : »Pravite, de sam predug an de me ni nikul konca, a? Le poslušajte tiste presnete golazni de pojdeta an dan vsi hudiču u r.. • Amen.« * Imel je zelo rad repo. Sam jo je vsejal v vrtu; sam jo je ponavadi pobral in del kisat za »bravado« in »bizno«. Pa kaj se nekoč zgodi? Nekakšen falot mu jo vso pokrade. Kot po navadi gre pre Jože po maši pogledat na vrt, kako je z repo in vidi vso gredo pohojeno. Od vseh lepih rep je ostala samo ena. Ves razkačen izrijc še to in se vrne v farovž. Naslednji dan je bila nedelja. Gospod g>'c maševat in nese s sabo tudi tisto repo, lep0 Gorska vas Platišča povilo v robce. Po evangeliju se obrne k ljudstvu, popade tisto repo in brez drugih besedi zavpije: »Snuojka so mi odnesli rje-po, samo to-le so mi pustil ! Uganite se ljudje, de jo varžem še to tatu tu šobe!« In trešči repo proti velikim vratom. Neki pobalin, ki je stal pri vratih, je hitro sklonil glavo in je frknil iz cerkve. »Vidite ga, tisti je od repe!« je zavpil Kalut za njim. * Bilo je na drugo nedeljo po veliki noči-Tarbjani so imeli navodo iti s farani od Svetega Lenarta na Staro goro za obljubljeno božjo pot. Bodisi da se gospod Jože ni počutil dobro, bodisi da ni bil prave volje, pri maši jim je dal takšno oznanilo: »Danàs je shod na Guoro. Jest na mo’ hodit zak’ me glodajo šuolni. Vi pa bješta vsi, saj je ob-liuba. An lepuo molita an zahvalita Marijo de hudič vas ni še nesu ...« * Ne mislite pa, da je bil samo gospod ka; plan tako bistre glave. So bili tudi drugi ljudje duhoviti in živahni. Gospod Kalut je sicer pravil, da imajo »debele kospe an tar*' ko možgenje.« Živel je v tistih časih v Tarbiju velik pijanec, Miha po imenu. Nekega dne se srečata z gospodom kaplanom. »Miha,« mu je dejal, »če se boš še opja-nu takole, kmal prideš ob vse ante bo muo-ru kamun redit.« »Čujete, gospuod,« mu je odgovoril Miha, »vi mi ne smjete tuole očitavat.« »Zaki?« vpraša Kalut. »Zatuò k' vas kamun redi že vič ku štir-diset ljet!« Pravijo, da je bilo takrat prvič, da ni vedel Kalut, kaj bi odgovoril. Kako sc je (Rezijan znal relili V tistih hudih časih, ko je bilo prepovedano govoriti domači jezik, so vprašali fašisti Rezijana: »Kateri jezik je najboljši?« Mož je naglo razumel nevarnost odgovora. V dveh besedah je zataknil usta vpra-šalcem. »Če govorite o jezikih,« je rekel, »mislim, da je najboljši svinjski.« Smešni odgovor je napravil konec. Qodna vas Ledena brezglasnost moje rodne vasi mi sajevino ust polni, da je blaznost. Le milo žgolenje ptic včasih križišča predrami, da življenje naznani moj večni klic. In glej tam, obraz ženice tako /mučen in potàn, da ne čuti več krivice, ker je sam in je bolan ! Cerilo Viljem Cerkev v šeni Lenartu Tegobe in težave naših krajev Če bi vam hotel poka/ati bolj temno stran naših beneško slovenskih vasi, bi se ne znal odločiti ali naj vzamem v roke številke ali slike ali pisma naših iz tujine. Naše doline se odpirajo od mosta pri Sv. Kvirinu kot razkrečeni prsti na roki ob Nadiži, Kozici, Erbeču v gorate kraje pred Matajur. Podobne so jim one doline ob Teru in Melini, skoro enake ob Idriji in Rezijanski Beli. Kakor so si kraji enaki po zunanjem licu, tako so si slične tudi gospodarske in socialne težave, ki tlačijo naše ljudi. Koliko se je že pisalo o slabih gospodarskih razmerah po naših vaseh, ki se skrivajo v' prirodno lepih in vabljivih krajih, a kljub vsej svoji lepoti odganjajo svoje otroke v tujino, v daljni svet s trebuhom za kruhom.* Evo, zdaj smo pri prvi rani naših gospo-dar s ko zaostalih krajev: pri pojavu stalno j naraščajočega izseljeništva. V nekdanjih časih so risali Rezijana kot škarjebrusa ab lonceveza po tujih vaseh. Pred prvo vojn(’ so začeli hodili naši fantje in možje drvarh v hrvaške šume. Med prvo in drugo svetovno vojno jih je Pii začela požirati daljna tujina. V belgijske rudnike in limburške premogovnike so se zakopali in od tam pošiljali krvavo prislu-žene franke v domovino, kjer so ostale le žene, starci in otroci. Polja in pašnike je začelo preraščati robidovje in osat, hiše so se začele podirati, vaške skupnosti izginjati. Emigracija je še vedno rakova rana naše ljube deželice! Po drugi svetovni vojni so se vračali naši nioški z bojišč. Čakali in hrepeneli so, da hi spet sedeli ob domačem ognjišču, da bi prekopali svoje bregove in zaživeli skromno, a srečno življenje v rodnem kraju. Mnogim, Premnogim pa ni bilo dano, da bi si mogli odrezati kos kruha od domače pogače. Zopet so morali zadeti kovček ali culo na rame, se posloviti od doma in iti v svet iskat skorjo kruha zase in za svoje. Od konca druge svetovne vojne pa nekako do leta 1951-52 se je valil emigrantski Val i/. naših dolin, zlasti iz nadiške, ne sa-Pio v Belgijo, ampak tudi v Švico, Francijo, v Južno Ameriko ; t ja je vabila naše emigran-te Posebno Argentina. Večina jih je bila še Vedno rud arjev, težakov in dninarjev. Pola- goma so se pa že začeli specializirati tudi po strokah kot zidarji in stavbinski mizarji. Po letu 1952 so šli naši delavci na pot v Kanado in v Avstralijo; v zadnjih letih pa iščejo delo tudi v Zapadni Nemčiji. Nekak dodatni pojav k našemu izseljevanju je tudi povojna emigracija naših deklet. Sprva so hodila v bližnja večja italijanska mesta kot služkinje, danes jih pa najdeš tudi že v Švici, Belgiji in celo na Angleškem. Kakor vse kaže, je emigracijski val zajel zadnje čase zlasti vasi v Nadiški dolini. Za petero občin v tem okraju so številke, ki povedo, kako se že naravno manjša število prebivavcev. Poglejmo si kar na debelo številčno upadanje prebivalstva po glavnih občinah nadiške doline. Občina 1. 1951 1. 1962 manj Dreka 1358 1253 — 105 Grmek 1742 1534 — 208 Podbonesec 3735 3224 — 511 Šent Lenart 2200 1923 — 277 Sv. Peter 3082 2749 — 333 Sovodnje 2077 1712 — 365 Srednje 1883 1646 — 237 Skupaj 16.077 14.041 — 2.036 To je samo slika o vedno nižjem številu prebivalstva v omenjenih občinah. K temu je pa treba dodati še število o ljudeh iz teh občin, ki žive večino leta v tujini kot delavci in se vračajo domov le za nekaj dni okrog novega leta ali pa za krajši čas v poletnih mesecih. To število pa znaša v zadnjih letih kar okrog 40 odstotkov. Podobno je tudi v drugih vaseh Beneške Slovenije. Na splošno torej smemo presoditi, da se je iz naših krajev izselila že dosti več kot ena tretjina ljudi ! Kakšne pa so posledice emigracije, si lahko mislite! Prvo smo že omenili : domača Posest ostane neobdelana ; še tisto malo zemlje kar je ostalo, ne daje kruha. Žene in otroci ne morejo sami reševati družinske Posesti. Drugo je, izumiranje naših vasi. Izseljenci pogosto pokličejo svojce za seboj v ju j ino. Nekateri se sicer vrnejo domov s. prihranki, a raje kot da bi ostali v domači gorski vasici, si kupijo zemljišče kje v nižini. Izseljenstvo pa prinaša poleg gospodarskih posledic tudi hude moralne in socialne rane. V emigrantskih hišah ni več pravega ufužinskega življenja. Otroci rastejo brez °četovega skrbnega varstva in potrebne oče- tovske strogosti. Na žalost tudi prenekateri izseljenec pozabi na svoj dom in družino. Prihrankov ne pošilja več staršem ali ženi in družina propada ekonomsko in moralno. Upoštevati je treba še nadalnje emigrantsko zlo. V tujino namreč odhajajo najbolj zdravi in umsko sposobni ljudje, doma pa ostane le šibkejši del prebivalstva. Zato tudi naletiš v marsikateri vasi že kar na neke vrste fatalizem. Od trde borbe za goli obstanek utrujeni ljudje si mislijo: naj gre, kakor gre! V takšnih razmerah je jasno, da zamira tudi narodna in kulturna zavest. In še druge tegobe in težave je prinesla emigracija s seboj ; to so zdravstvene slabe posledice. Ze v prejšnjih »Trinkovih koledaf' jih« smo omenjali, koliko naših mož in fan' tov napade v belgijskih rudnikih nevarna bolezen »silikoza«. Preračunali so, da obok na tej bolezni okrog 67 odstotkov naših delavcev. Mnogi izmed teh se vrnejo domov s pokojnino, a počasi hirajo in so prišli ta; korekoč samo umret domov. Najboljše moč* so dali tujini, domovina jih je le rodila in — pokopala. To je žalostna slika izseljeništva iz be' neško-slovenskih vasi ! Ismo tg, tujine. Mama domov hočem, v našo kočo, v našo bajto: tam bil je raj, tudi če včasih bil sem lačen; tam vse bo lepo, mama ! Jaz ne morem več tu ostati. Mati, oh mati, tu jaz umiram ... Del Medico Di 110 OIhj pesmi je postal koledarju naš izseljenec i/, 1111 i ino. Mrak v vasi Večer nad vasjo, hladen in tih. Mogočne, težke skale zrò v mrzlo dolino. Noč, tišina. Sneg rahlo pada. Od časa do časa vran črni zakraka in voda govori. Veter zapiha. Po strmi stezi mož truden stopa, počasi stopa, ker lačni ga čakajo otroci doma, on pa prazno malli0 k domu nosi. Del Medico Dlno NEKAJ OKROGLIH MARSINSKI JAGRI streljajo na zlodja To se je zgodilo za Svetim Lovrencom, Pod Matajurom. Marsinski jagri so bili na lovu spretni, neutrudni možje; od jutra do večera so obhodili vse strašne, nevarne kraje grbastega Matajurja. Noč se je bližala, čas je bil za vrnitev domov. Nepričakovano, na višini enega najbolj groznih prepadov, jagri zagledajo divjo kozo. Ni mogoče dopovedovati, kako naglo so začele pokati lovske Puške; strel za strelom, šestnajstkrat so zadeli cilj. Gams je le stal, mirno prejemal svinčene pozdrave in kazal svoje črne roge v strelce. Nenadoma so se lovci pogledali v oči, misli vseh so bile enake: »Ni gams, jc zlodej ! Škoda da nimamo blagoslovljene vode.« Stari jager je prekrižal puško in na-mcril zlodju v oči. Strel je zadel, oslepljena žival je poskočila in telebnila v prepad. Ni "il zlodej, bil je star, kosmat gams. Šogar, po poklicu krčmar iz male gorske vasi, je bil trdovraten organizator plesnih veselic. Njegova največja skrb je bila priprava plesnega »brejarja«, ob sejmih in velikih praznikih. Ob takih priložnostih je navadno zaklal koštruna, skuhal okusna jedila in nastavil dobre pijače. Večkrat mu je šel ves dobiček v nič, ker tisti presneti dež mu je podrl dolgo premišljene načrte; ples se ni mogel izvršiti. Šogar se je jezil, Bogu je očital, da ne dela prav. Postajal je hud ko šršen, ko so ga jeziki postavačev bodli z vprašanjem: »Ali je še dober koštrun?« Zato se je trudil z mislijo, kaj naj napravi. In res blisknila mu je v glavo »lovija«, velika lovija, mogočna sprejeti pod streho tudi brejar. Vsegavedni jeziki dodajajo, da se je Šogar po končanem delu prevzetno pohvalil : »Bog, sem ti jo naredil !« Revež je kmalu spoznal, da ni moči na svetu, ki bi premagala božje sile. Strela je udarila v hišo, in ogenj je uničil hišo, lovijo in brjar. Ljudje so tedaj razsodili : Šogar jo je naredil Bogu, Bog jo je naredil Šogarju. ODGOVOR OVCÈ, UCl CECÈ Zakaj v tla glavo držiš in nič se ne veseliš? Odgovor vsem je dala ko je zablejala. »Jaz sem žival edina, ki kaštrona ima za ženina. Oj, drage, ljube čečč, ne bodite več nore! Ce poročita moža, ki samo piti znà, postanete kot ovce, deržale boste dol’ glave; pijanec je kot kaštron, hoče zmeraj svoj ražon.« Zdravko ŠE EDEN JUBILANT Na praznik Marijinega rojstva so obhajali farani v Ažli veliko in redko slovesnost. Na ta dan je prišel v svojo rojstno vas č. g. Jožef Jušič, ki je obhajal 65-letnico mašništva. Visoki jubilant, eden izmed najstarejših slovenskih duhovnikov, je že pred mnogimi leti prestopil v goriško nadškofijo. Služboval je največ let na Pečinah pri Šentviški gori. Od tam se je preselil v Kred pri Ko-baridu, kjer še vedno opravlja župnijske posle. Na fari, ob meji svojih rojakov beneških in soških Slovencev, se še vedno počuti krepkega in delavnega. Kljub častitljivi starosti jo še nekajkrat mahne kar peš mimo Matajurja v rodne kraje. Gospod Jožef sodi zatorej med naše stare korenine, vrle in v vsakdanjo borbo za svoje ljudstvo zarite ljudi. Bog nam ga še dolg0 ohrani ! ZNAMENIT Il O J A K V letu 1963 so v Washingtonu prav slovesno počastili našega rojaka Ivana Ošnjaka iz lare Svetega Lenarta. V domovini skoro ne vedo, da imajo v svetu moža, ki jim s svojim ugledom in učenostjo daje veliko čast. Zato bosta prav na mestu dve besedi n njem. Ivan Ošnjak se je izselil s starši v Ameriko še kot mlad fant. Tam so nadarjenega dečka poslali v šole, kjer je imenitno napredoval. Srce ga je vleklo tudi v duhov-ski poklic in res je stopil leta 1913 v red avguštincev. Po končanih bogoslovnih naukih je nadaljeval filozofske študije na univerzi v Washingtonu. Leta 1923 je doktoriral z največjo pohvalo. Nato je kot pater Avguštin deloval po raznih misijonskih postajih 'n kot župnik v ameriški prestolnici. Zaslo-V(-l je kot požrtvovalen in učen duhovnik. Pater Ošnjak ni znan samo kot filozof, am-Pak tudi kot jezikoslovec. Obvlada dolgo vr-sto tujih jezikov. Napisal je tudi tri debele Zvezke modroslovne vsebine. Znanstveno de- lovanje je prineslo patru Avguštinu tudi visoka priznanja od strani papeža Pija XII. in Janeza XXIII. Poklicali so ga kot profesorja filozofije na univerzo v Washingtonu, kjer še danes deluje. Ob 50-letnici njegovega redovnega življenja so patru Ošnjaku priredili v Washingtonu posebno svečanost. Veliki ameriški dnevniki so zelo pohvalno pisali o delovanju našega znamenitega rojaka, ki širi s svojim delom tudi slavo naše rodne zemlje. Erbeč v Nadiški dolbli — Desno: Mersiu in Matajur S6M HOM Lepa je naša zemlja v prirodni krasoti in brdka kakor malokateri košček slovenske zemlje. Saj ni velika in obsežna; nekaj čez 516 kvadratnih kilometrov nameriš na njej. Ta kos sveta pa nikakor ni enakomeren. Vsa površina Beneške Slovenije je razgibana, kakor viharni morski valovi. Od visokega Matajurja ali Velike Babe se spušča svet z višine 1643 metrov do nizke čedadske ravni, kjer smo pri Sv. Kvirinu le še 145 metrov nad morjem; povsod same strmine, lazi, soteske, globače, da je komaj prostora za vodo in stezo ob njej. A koliko divje romantične krasote! Še bolj razoran je svet ob Teru in Be-drožci, kjer zapirajo prehode na vzhodno stran divji vrhovi. 1709 metrov visokega pjampona in Brješke gore (1615 m). Naj-9°1 j divje se pa rišejo skale nad Rezijansko dolino v vršacih vlažnih Mužcev, v Muzacu 1872 metrov, Kadinu 1820 metrov in v Jauerju 1816 metrov visokem. Pogled na Šent Lenart Najbol j viden od vseh je Matajur, čeprav ne najvišji, ampak on ima zbrane okrog sebe vse slovcnsko-beneške bregove, kakor kloča svoja eibeta. Marsinci in Matajurci mu še danes pravijo »gor pri Babi« ali kar Velika Baba. Furlani so mu dali ime »rnont major« ali »višja gora«. Iz obeh besed so potem stisnili besedo Monte maggiore ali v naših ustih Matajur. Drugi starejši ljudje pa marnajo, da je naslov prišel od brega svetega Jurija nad Ruonacom. Ondi je v starih časih stala cerkev na čast svetniku svetemu Juriju, ki je danes podrta. Iz furlanske besede »mont« (=breg) in slovenske »Jurij« je baje nastalo ime »Montjur« in potem »Matajur« za našo najlepšo goro. Po naše drži bol j prva razlaga, to je Velika Baba v domačem jeziku 'n Montmajor ali Monte maggiore v sosedovem. Za zdaj pa popustimo te razlage in jo 1 aje uberimo ob naših treh dolinah navzgor ter poglejmo, katere reke, potoki in hudo-l,rniki se prelivajo in derejo po naših strminah. Vse vode se stekajo v Tilment ali pove-mi v Sočo in z. njima vred v naročje sinje Pogled na Brnas in Šempeter Slovenov Tilment odnaša pritoke iz Rezije in iz okolice Humina. Glavna je rezijanska Bela ali kar »woda«, ki izvira pod Kaninom. Do Stolvice jo stiskajo bregovi v globoko korito. Odtod se razliva po širokem produ do Njivice, potem se pa struga zopet stisne do Sv. Jurija. Spodnji tok do Rezijute, kjer se izliva v Belo, je spet nekoliko širši. Na 21 kilometrov dolgi Poti pobere dosti malih pritokov: Dol, Suhi Potok, Ronek, Laški potok, Lomnik in Malin. Z leve strani pa priskakljajo v Belo K. 'avji potok, Beričnik, Ozejaški potok in Barman. Vsi imajo v zgornjem toku čisto, gorsko vodo. Južno od Muzcev se izliva naravnost proti vzhodu v Sočo pri Žagi divja Učja z Belim Potokom. Druga glavna dolina je Terska. Ter (Tor-re) priteče na dan iz šestih izvirov »za Lje-s°« ; kraj leži pod Muzcem v višini 551 metrov. Pri Teru (Pradielis) je dolina še dovolj široka, pri Vedrovnici ali Njivici pa šumi jn kipi valovje v pet kilometrov dolgi in globoki tesni do Šumaje (Zomeais). Spotoma dobiva 7 kilometrov dolgo Vedrovnico izpod tampona. Izpod Jalovca ali Brješke gore pa Pridrvi po 15 kilometrov dolgi in tesni sote- Cerkev sv. Kvirina poti Šempetrom pri Nadiži ski hudournik Karnahta (Cornappo). Stra- ! hovit je pogled s ceste v globel, kamor s c j izlivajo še Lanja izpod Čufin, in Gorjanka- j Pri Centi se Terska dolina razširi in priteče v prodnato ravan pod Nemarni. Tu pa ne-nadoma zgine pod naplavine in se šele p1'1 Villi Vicentini malo pokaže in po 67 kilo* metrov dolgi poti pridruži Soči. Samostojna je rečica Malina. Prikaže se pri vasici istega imena. Pri Ahtenu žubori že po ravnini, a se pri Remanzaku zgubi prod in se prelije v Ter. Melina ima tud1 več pritokov. Najdaljši je Brjeh (Grivo) izpod Ivanaca. Včasih, na primer lansko jesen, silno naraste in poplavja daleč na okrog. Pomnoži mu hudourne vale še Bistra (Chiaro) in mala Zaljesa. Tretja dolina in voda, ki daje Nadiškim Slovencem ime je pa staroslavna Nediža. Kakor večina voda v Beneški Sloveniji požene tudi ta reka iz več izvirov in malih potokov. Na dan privrejo iz bokov Breškega •lalovca in Gabrovca. Ti so : Velika grapa, Črna voda ali Veliki Kolenjak, Beli potok ali Mali Kolenjak in ljubki Bončič. Kjer se vsi združijo, že na državni meji, dobe skupno ime Nadiža. V daljavo 7 kilometrov, do Pritoka Legrade, je meja med soškimi in Padiškimi Slovenci. Zahodno, pri Logeh, zavije Nadiža levo okoli Mije v Kobariški kot. Teče 12 kilometrov daleč po jugoslovan-skih tleh, kjer sprejme še Podbelo, in se obrne pod Robičem pri Suhem potoku na jog, na italijansko stran. Od Stupice do Mo sta teče po široki in prodni strugi, pri Čedadu se pa ropet vreže v skalna korita. Pri šentkvirinskem mostu pridrvi vanjo !3 kilometrov dolgi Erbeč (Erbezzo), ki prismi na svetlo pri Gorenjem Tarbiju. Er-pa ima z desne še pritok Kozico, ki izvira pod Kolovratom kot Rijeka. Drugi pritok jc 13 kilometrov dolga Namorna ali Aborna, ki ima svoj izvir Skrila prav pod Matajurjem. Ta voda dobiva pri Sovodnjah še reko, ki izvira pod Livskim sedlom. Kot večina rek, tako tudi Nadiža ponikuje s Terom vred v furlanski nižini v rečne naplavine. Najbolj proti vzhodu je zarezala svojo dolino v ozemlje Beneških Slovencev reka Idrija. Pod Bukovo ježo na Kolovratu, tam kjer je bila kapela na Slemenu, se rodi. Do Podrskja teče v globoki strugi med zelenimi griči kot mejna reka. Pri Golobrdu nad Mernikom se njena struga razširi. 2e v furlanski nižini se zlije v Ter. Nepopisno lepo je potovanje vzdolž teh voda, ki so zdaj mirne in pokojne kot nebo nad njimi, pa se od časa do časa razbesne» a so še v svoji grozoti čudovito lepe. Ma levi: Dolenji Barnas - Na desni: Sv. Peter Slovenov JLS STARA BOŽIČNA »PO MJESTU STA HODILA« Svet’ Jožef in Marija po mjesln sta hodila, po mjestti Betlehem. Svet’ Jožef prosi milo de b' se kaduò čez on j usmii de di pri judéh biu. Judjé so trdovratni, čejo de b' pred vrat' mi stai pred vrat’ mi konàc storili. Svet’ Jožef se je oglednu, 'dno štalco je zagledu, 'dno štalco razdrto vsò. Svet’ Jožef Mariji pravi: »Marija, le not’, se spravi, tjé v kotič, tjé za me.« Marija je zadremala ; kù se je spet zbudila je v kril'cu najdla Jezusa. Vesela Marija je reklà: »O Jezus, d jet e muoje zdaj je kraljestvo tuo je!« STARE LJUDSKE MUOJ PUOBIC Z’ UOJSKE GRE ves ranjen in krvav. Jest mu grem našpruoti z mojo desno rokò: »le dol, le dol se usčdni na mojo desno stran, mi boš še kaj povjedu kaj je sudaški stan«. — »O jest bi rad' povjedu, deb’ le moja b’la.« — »Pri sedmim regimentu obednega ne poznam Idi sam'ga moj'ga fanta ki ga prau rada imam.« OJ BOŽIME TELE DOLINCE Oj boiime sestre in bratje, oj boiime! Kuò teikuò, kuò telkuò vas zapustim! Oj božime tata in mam'ca, oj božime! Kuò teikuò, kuò teikuò vas zapustim! Oj božime! Kuò teikuò, kuò teikuò vas zapustim! Oj božime sestre in bratje. Zamaški zvonovi pru milo zvon’jo, zavišjo mojo jubco pod zemjo nes’jò. Na-le jo, na-le jo, bom rajžu za njò: zvoniti bom pustiu, kropiti pa ne: kropile jo bojo le moje suzé! SI VEDEL ... ? da zna albatros, največji ptič v zraku, tako spretno izrabljati zračne tokove, da se more ves dan vzdržati v zračnih plasteh, ne da bi enkrat zamahnil s perutmi; da je šele leta 1810 iznašel Amerikanec Barnett templanje podplatov z žeblji, do-čim so prej uporabljali šivanje; da če zapreš škrjanca v kletko skupaj s slavčkom, se prvi tako napenja, da bi s petjem prekosil slavca, da mu poči srce ; da je doslej najhitrejša klepetulja na svetu neka Buth Hartwell iz Los Angelesa; v eni sekundi zblebeče kar enajst besed ; da ne more muha leteti več kot pet minut Po zraku ne da bi se ustavila; da si je ameriški igralec Montey Wolley Zavaroval brado za 13 milijonov lir; da je imel doslej najdaljši govor v parlamentu Kemal paša leta 1927. Govoril je s Presledki 34 ur. Njegov govor je obsegal 330.000 besed, dočim jih ima obširna Dantejeva »Divina Commedia« le 99.542. Kostanjev gozd — »Burice« so bile nekoč vir dohodkov S« Pravzaprav ne smemo reči : nove mere, ampak novi izrazi za merjenje. Mednarodni urad za mere je uvedel dvanajst mednarodnih izrazov za zelo velike in za prav majhne količine. Trilijon, to je številka z 18 ničlami, se odslej imenuje: terci Milijarda, katero napišeš z 9 ničlami za enoj ko, ima ime: giga Milijon, tega že znate napisati, so preimenovali v: me ga Tisoč je zdaj : kilo Sto je : hekto Deset pa : deka Desetina (0,1) ima nov mednarodni naslov : deci Stotina (0,01) se imenuje: centi Tisočina (0,001) je zdaj: mili Milijonina (0,000.001): mikro Milijardina (9 mest za decimalno vejico) je: nano Trilijonina (ednica na 18. mestu za decimalno vejico) se imenuje pa: pico. m Že več desetletij proučujejo astronomi, kako bi se uredil tak splošen koledar, ki bi ustrezal vsem potrebam sodobnega človeštva. Cerkev se je že na sedanjem koncilu izrazila, da nima nič proti preureditvi sedanjega koledarja, ki sega še do papeža Gregorja XIII., v leto 1582. Cerkev zahteva samo, da se spoštuje sedmi dan kot nedelja. Zdaj je odvisno samo še od Organizacije združenih narodov ali bomo že letos začeli šteti po novem koledarju. Spremembe pa bodo zelo velike. Po novem koledarju bo imelo leto 365 dni in bo razdeljeno v enaka trimesečja po 91 dni, to je po 13 tednov ali tri mesece. Vsak prvi mesec vsakega trimesečja se bo začel in nehal z istim dnevom. Na primer: januar, april, julij in oktober se bodo začeli z nedeljo in končali v torek. Tmeli bodo po 31 dni; februar, maj, avgust in november pa bodo imeli začetek v sredo in sc bodo končali s četrtkom; imeli bodo po 30 dni. Vsako leto se bo pričelo vedno z nedeljo-Zadnji dan v letu, 31. decembra, bo »Svetovni praznik«. Vsako četrto leto bo pre- stopno. Prestopni dan pa bo imelo po 30. juniju. Ugodnosti bodo različne. Predvsem se bodo praznovali cerkveni prazniki na isti dan. Železnicam in avtobusnim progam ne bo več potrebno spreminjati urnika vsako leto posebej, ker bo koledar vedno enak, večen. Olajšani bodo bančni in trgovski posli, ker bodo zapadlosti vsak trimester prišle na isti dan, to je na soboto. Še bolj ugoden bo novi koledar za šole. Ker bodo trimesečja nespremenljivo razdeljena, bo možno tudi učno tvarino sorazmerno porazdeliti. [ rav tako tudi ne bo sitnosti s počitnicami, bi so bile enkrat prej, drugič pozneje. Novi koledar torej ne bo vsako leto drugačen, ampak vedno enak. Datumi bodo tudi padli na isti dan (n. pr. ponedeljek, to-rek...) in si jih je zatorej mogoče lahko Opomniti. . —■ i\i wi inu jv.- iv nka korist »univerzalnega koledarja« 12) Valentina Tereskova SSSR 16 6 63 » »Vostoku VI« - 48 obkrožen’ - 70h 50’ < » n 3: B < P r> *“ ti 3 g Sr g *T3 O XJ O S. 0« — s» < > n a a rt 3 p a c« a- •c p O p TO P 3. 3 C/5 Cfl i» C/5 C/) C/) c/> c/) C/3 » » N N a o > > c/> cu c/> *3 C/) C/> J» a 3< p K> Ov *-» Ul K ! ® CII p- 2 2 I 3 c/> ti 1 f ■u “ £ §■ §• Jf er §. o o 2 N< N< 2f 3 S 3 Ì £ o o 3 g" ČLOVEK V VESOLJE Pisma: do 20 g: » za nadaljnjih 20 g: Dopisnice : Razglednice : » več kot 5 besed : Tiskovine za 50 g: Priporočeno, dodatek: L 30; v tujino L 70 » 20; » » 40 » 25, » » 40 » 15; » » 15 » 25; » » 40 » 10; » » 15 » 85; » » 90 Paketi : do 1 kg: L 280 J> 2 » : » 300 » 5 » : » 360 » 10 » : » 460 » 20 » : » 660 Brzojavke 16 besed: L 250 » vsaka beseda več: » 15 » nujne do 16 besed: » 490 » » vsaka beseda več : » 30 Radijska pristojbina: celotna.................L 3400 » četrtletna - prvi obrok » 1600 » ostali obroki ...» 650 Televizija: celotna.................................» 12.000 KOLIKO JE URA ? Ko je v Srednji Evropi in tudi pri nas poldne imajo : v vzhodni Sibiriji in na zahodni Alaski . . polnoči v srednji Alaski in na Društvenih otokih . . 1 uro v porečju Yukona............................... 2 » v Zapadni Ameriki.............................. 3 » v zapadni Mehiki in Kanadi..................... 4 ; » v Srednji Ameriki, na Grònlandu in v zapadni Braziliji............................... 6 » v vzhodni Braziliji, Uruguayu, na Orkadih 8 » na Izlandu, Madeiri in Kanadskih otokih . 10 » Irska in vsa zapadna Afrika....................11 » v vzhodni Evropi (od Bolgarije na vzhod in vsa srednja Afrika..........................13 » v Arabiji......................................15 » v Pakistanu, v centralni Aziji.................16 » v zadnji Indiji................................18 » na Kitajskem, Malajskem otočju, v zapadni Avstraliji..................................19 » v vzhodni Avstraliji, v Mikroneziji, Tasmaniji 21 ” na Novem Zelaindu, na Polineziji .... 23 ” na otočju Cook in Tonga...................... 23,40 * i(\ ylCr'Tsct'v&sV Zopet sino na razpotju dveh let. Od sta-rega se poslavljamo, novemu nazdravljamo. Staro leto, ki je zginilo v večni zaton, je iodi našim rojakom v tujini in doma prineslo marsikaj dobrega; na žalost, v naših bridkih časih morda še več slabega. Toda, dragi rojaki, po vzgledu naših oče-iov in dedov je treba vzeti dobro kot dar iz božjih rok, težave pa kot preizkušnje in kažipot v boljše dni. Ti pa bodo resnično zasijali, če bomo tlldi sami, kot pravi stari pregovor, svoje Sreče kovači. Ne smemo samo križemrok stati in v nebo zijati, češ od zgoraj bo prišla pomoč. Naš nauk uči: moli, pa tudi delaj! Zato veljaj prvi kolednikov pozdrav predvsem tistim, ki se žrtvujejo za našo zemljo in ljudi z večno daritvijo na oltarjih in vztrajnim delom med nami. Ohranjujejo nam dragoceno dediščino vere in jezika. Drugi pozdrav naj ponesejo naše misli vsem tisočem in tisočem naših bratov in sestra, ki so razkropljeni po svetu. Ta in oni se je za praznike vrnil v domovino in si je morda za sveto noč prižgal tih plamenček tople domačnosti. Premnogim pa niti to ni več dano, vzela jih je tujina iti jih vrnila več ne bo! Na njih grobove romajo naše molitve ... Kaj pa nam vsem vošči za leto 1964 »Trinkov koledar«, ki že deseto leto prihaja v vas? Predvsem želi, da bi se okrog njega in Trinkovih naukov povezali v skupni zavesti do doma in roda vsi naši rojaki kot ena sama družina; konec naj bi bilo slehernih razprtij med nami! Novo leto naj bi tudi naši ožji deželici in nje ljudem prineslo vse pravice, katere jim gredo po božjem pravu in človeških postavah. Trinkov koledar vam vsem, ljubi rojaki, vošči po svojem koledniku, da bi se te svete pravice podpečatile za nas vse. Do njih pa bomo prišli le tedaj, če bomo tudi z lastnimi močmi gradili svoj novi čas po starem, a vedno veljavnem geslu: MOLI IN DELAJ ! Stran Leto 1964 4 Mesečni koledar............................................ 8 V Trinkov spomin...........................................32 Hiša, ki ga je vzgojila....................................33 Naši jubilanti.............................................43 Gospodu Kjačiču ob zlati maši..............................43 Srebrnomašnik Cramaro..................................44 Starinska cerkev...........................................47 Iz. Trinkov ih pesmi....................................... 50 Dvoje velikanov — Papež Janez XXIII......................................52 Predsednik Kennedy.....................................55 Misijonarju Janezu Obali...................................61 Naši priimki...............................................63 Slovenski vikarijat Terske doline..........................65 Naši čudaki ... 74 Rodna vas ... 80 Tegobe in težave naših krajev . . ... 82 Stran Pismo iz tujine..............................................87 Mrak v vasi..................................................88 Nokaj okroglih...............................................89 Odgovor ovcè.................................................91 Se eden jubilant.............................................92 Znamenit rojak............................................. 93 Po naši zemlji sem hodil.....................................95 Stara božična................................................103 Stare ljudske.............................................. 105 Si vedel?....................................................107 Nove mere...................................................109 Novi koledar................................................110 Človek v vesolju.............................................112 Poštne pristojbine...........................................113 Koliko je ura?..............................................114 Kolednikovo slovo............................................115 Kazalo......................................................118 Urejuje prol. Rado Bednarik - s TRINKOV koledar inv.št : 4907