simptom rušenja pravne in socialne države projekti tržnica 26kritikaali na »pl'c«, kakor bi rekli njihovi stari. Vzklik »dobimo se na tržnici« je med Ljubljančani zelo pogost, mnogi ga uporabljajo kar namesto pozdrava. Ni naključje, da so fotograf Joco Žnidaršič, pisatelj Željko Kozinc in oblikovalec Miljenko Licul tako poimenovali tudi izjemno dokumentarno knjigo o tem prostoru. Knjiga Dobimo se na tržnici, izdana natanko pred desetimi leti, ne prikazuje le prereza skozi en zgodovinski trenutek, temveč zaobjame dnevni, tedenski in letni utrip tržnice. Pisane barve in izbor cvetja, sadja in zelen- jave govorijo o letnih časih, paleta zbranih in izbranih, manj ali bolj znanih obrazov na obeh straneh »štantov«, ki se tukaj, kakor nikjer drugje v mestu, lahko otresejo svojih poklicnih in družbenih vlog in se srečujejo kot ljudje, ne ustvarja samo trenutne slike mesta ampak odstira karakter posameznikov in celega mesta. Obisk tržnice ima globlji smisel od preživljanja »iz rok v usta« in izmenjave dnevnih novic, gre za bistvo mesta. Tržna pravica je utemeljevala mesto, tedenska tržnica, iz katere se je razvila dnevna tržnica, je bila v srednjem veku dovoljena samo v mestih. Tržnica je torej tisto, kar iz trga naredi mesto. Še več, tržnica, ki odpira in podpira trženje, je bila v srednjem veku poleg cerkvenih in fevdalnih institucij tista nova smer, iz katere se razvije novoveška mestna civilizacijaArhitekturno celovitost Plečnikovih tržnic je lepo preudaril in poudaril njegov učenec Grabrijan: »Postavil je tu [...] horizontalno mejo: tržnico, ki usmerja in veže vso to heterogeno okolico streh za Šentpeterskim nabrežjem v celoto. Ustvaril je s tržnico velik meanderski trg [...] kakor šopek: Grad, Šenklavž, semenišče s Kresijo: to je naša salzburška silhueta in kolonada sv. Petra.« Pisatelj Kozinc pa opozori na tisto drugo, družbeno, socialno in človeško razsežnost prostora, ko zapiše: »Ne le ogledalo mesta, tržnica je tudi odraz časa in politike, kot lakmusov papir pokaže takojšnje reakcije na spodbudne in nespodbudne dogodke, ki (pri)zadevajo Ljubljančane.« In doda: »Plečnik bi se zadovoljno nasmihal, če bi lahko videl to odprto družabno središče, Ljubljanska agora je blizu starogrške demokracije«. Plečnikovo polodprto stebrišče, ena najbolj vitalnih modernih interpretacij starogrške stoe, lepo kaže arhitekturno bistvo stoicizma, tiste smeri filozofije, ki se neprekinjeno vije skozi grško in rimsko dobo svetovne zgodovine. Ko smo že na tržnici, ni zanemarljivo, da se je Zenon s Cipra ukvarjal s trgovino, preden je ustanovil svojo filozofsko šolo. Bistvo stoe je, da je vmes, v sredini med zaprtostjo in odprtostjo. Stoicizem, ki se imenuje po stoi, že v izhodišču, v svojem imenu, povezuje prostor in misel. Čeprav temelji na idejah prvih cinikov, išče srednjo mero med užitki in bolečino, po pomiritvi v umu pa goji zavesten odnos do vrline, kreposti in dobrega. V tej točki se Plečnik, ki prei- grava začetke, spet sreča z operozi, spomnimo se VIRTUTI ET MUSIS. Trgovina in filozofija, ki ju vodi globalni »think-thank«, sta danes preveč cinični. Je zato na svetu toliko trpljenja, ker strasti užitke pretapljajo predvsem v bolečino? Se zato lomijo srca, ker je nalomljena vez med mislijo in prostorom, trgovino in trgom? Je naša civilizacija zato v krizi, ker ločuje ekonomijo in ekologijo, trgovino in trg, misel in prostor? Skrajni čas je za nov izziv mišljenja, za dobro misel, zamisel o dobrem ... Plečnik se lahko, kakor zapiše pisatelj, zadovoljno nasmiha, ker je prostor že pripravil in ga na široko odprl. Pomembno je, da se je prebudila tudi naslednica operozov, Slovenska akade- mija znanosti in umetnosti, saj so v Svetu SAZU za arhitekturo in identiteto prostora Slovenije jasno zapisali: »Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) ob sodelovanju predstavnikov vseh razredov SAZU zato sodi, naj se v območje tržnice ne posega, ampak naj se ohranijo njene bistvene kvalitete. Pri tem je še posebej dragocena socialna vloga v vsakdanjem utripu ljubljan- skega središča.« Prometni in urbanistični vidikIndividualni promet predstavlja največji problem zgodovinskih središč ev- ropskih mest, zato se ga zadržuje na robu, sistematično pa se razvija pred- vsem javni promet. O tem govorijo vsa ključna priporočila, smernice in listine evropskih strokovnih in političnih forumov zadnjih deset let (npr.: Aalborška listina iz let 1996 in 2004, Tematska strategija za urbano okolje, Svet EU za okolje iz leta 2006, Leipziška listina o trajnostnih evropskih mestih iz leta 2007 in Deklaracija o urbani prenovi in podnebnih spremembah iz leta 2008, ki jo je Evropski forum za arhitekturne politike sprejel v času predsedovanja Slovenije v Svetu EU). Do teh dragocenih spoznanj je stroka morala tudi preko velikih napak, med katerimi je ena najhujših izkušnja Londona, kjer so najprej zgradili garaže, nato pa so morali promet, kije začel močno naraščati, drastično omejevati naknadno. V Ljubljani, kjer je javni prevoz v izjemno slabem stanju, meritve drobnih prašnih delcev pa presegajo vse dovoljene meje, je vsaka gradnja garaž znotraj mestnega ringa lahko le urbanistična napaka, ki generira pro- met, povečuje onesnaževanje, poslabšuje bivalne pogoje in ogroža ne le storilnosti, temveč tudi zdravje ljudi v središču mesta. Vloga osrednjega pro- metnega obroča, je prav to, da zadrži promet iz vpadnic in ublaži pritisk na mestno središče.Tega se je zavedal že Fabiani, ki je v svoji popotresni regu- laciji Ljubljane prvi zasnoval mestni prometni obroč po vzoru Dunajskega ringa. Toda, kljub temu da je skozi desetletja njegova regulacija postala ključni ljubljanski prostorski koncept 20. stoletja, Fabianijev prometni obroč vse do danes ni bil sklenjen. Večje garažne hiše imajo pravi vpliv na promet- no mrežo, le če so umeščene na križiščih z vpadnicami, bolje na zunanji kot na notranji strani mestnega obroča. Zatoso garaže pod Kongresnim trgom in še posebej garaže pod Ljubljansko tržnico v nasprotju z osnovno strategijo prostorskega razvoja, pa tudi priporočili, smernicami in listinami sodobnega trajnostnega urbanističnega urejanja in upravljanja z mestom. Še posebej če se zavedamo, da je v Ljubljani izjemna priložnost za drugo možnost, za neprimerljivo večjo garažo pod grajskim gričem (okoli 2000 parkirnih mest), ki ima, za razliko od garaže pod tržnico, dosti širše vplivno območje, saj rešuje probleme s parkiranjem v celi stari Ljubljani, napaja pa se tudi neposredno iz prometnega obroča in vpadnic ter je v skladu z najsodobnejšimi spoznanji stroke. Arheološki vidikArheološka izkopavanja v okolici tržnice, ki so pravkar v teku, potrjujejo pričakovanja in kažejo, da gre ob nekdanjih vzhodnih Kloštrskih vratih ob srednjeveškem mestnem obzidju za izjemno območje arheoloških ostalin. Mesto je bilo tu obzidano že 1243. leta. Arheologi so že izkopali temelje dvižnega mostu Kloštrskih vrat in okrogli stolp ob Ljubljanici. Na območju tržnice so še ostanki gotske cerkve, samostana frančiškanov, ki je bil postav- ljen 1269 in potem še večkrat prezidan, samostanskega pokopališča in liceja. Stavbe so podrli po ljubljanskem potresu 1895. Izkop srednjeveških grobišč, ki je lahko vir izjemno pomembnih podatkov in se ga ne sme izvajati strojno, je še posebej zamudno opravilo, ki zahteva podrobna ročna izkopavanja z vso dolžno pieteto. Najdbe na robu območja že kažejo, da gre za izjemen prostor kulturne dediščine, ki bi ga bilo treba predstaviti »in situ« ali pa pusti- ti, da se to na pravi način zgodi kasneje. Arhitekt Milan Kovač, strokovnjak za arheološke ostaline z mednarodnimi izkušnjami, predlaga, da je to območje »treba razglasiti za spomenik državnega pomena«. V Ljubljani se je tekom 20. stoletja arheološko izkopavala in raziskovala predvsem rimska Emona, sred- nji vek pa je bil dokaj zapostavljen. Območje tržnice je enkratna in zadnja priložnost, da se natančno razišče, ovrednoti in predstavi vse plasti srednjega veka, kar bi bilo za Ljubljano ključnega pomena. Tega večplastnega prostora pa nikakor ne smemo uničiti z garažami, ki za nameček na tem mestu niso sprejemljive niti po urbanističnih kriterijih. Takoj pa moramo spremeniti tudi način ravnanja, saj se večina arheoloških izkopavanj vrši pod čudnim nazivom »predhodna izkopavanja za nadzo- rovano odstranitev«, ki že s poimenovanjem izključuje bistveno fazo znan- stveno raziskovalnega dela – ovrednotenje - ki edino omogoča presojo, kaj naj storimo glede na najdbe. To poimenovanje v sebi hkrati nosi tudi čudno nihilistično ost, »izkopavanje za uničevanje«, ki je v nasprotju s strokovno etiko arheološkega poklica in kulturnega delovanja. 26kritikaali na »pl'c«, kakor bi rekli njihovi stari. Vzklik »dobimo se na tržnici« je med Ljubljančani zelo pogost, mnogi ga uporabljajo kar namesto pozdrava. Ni naključje, da so fotograf Joco Žnidaršič, pisatelj Željko Kozinc in oblikovalec Miljenko Licul tako poimenovali tudi izjemno dokumentarno knjigo o tem prostoru. Knjiga Dobimo se na tržnici, izdana natanko pred desetimi leti, ne prikazuje le prereza skozi en zgodovinski trenutek, temveč zaobjame dnevni, tedenski in letni utrip tržnice. Pisane barve in izbor cvetja, sadja in zelen- jave govorijo o letnih časih, paleta zbranih in izbranih, manj ali bolj znanih obrazov na obeh straneh »štantov«, ki se tukaj, kakor nikjer drugje v mestu, lahko otresejo svojih poklicnih in družbenih vlog in se srečujejo kot ljudje, ne ustvarja samo trenutne slike mesta ampak odstira karakter posameznikov in celega mesta. Obisk tržnice ima globlji smisel od preživljanja »iz rok v usta« in izmenjave dnevnih novic, gre za bistvo mesta. Tržna pravica je utemeljevala mesto, tedenska tržnica, iz katere se je razvila dnevna tržnica, je bila v srednjem veku dovoljena samo v mestih. Tržnica je torej tisto, kar iz trga naredi mesto. Še več, tržnica, ki odpira in podpira trženje, je bila v srednjem veku poleg cerkvenih in fevdalnih institucij tista nova smer, iz katere se razvije novoveška mestna civilizacijaArhitekturno celovitost Plečnikovih tržnic je lepo preudaril in poudaril njegov učenec Grabrijan: »Postavil je tu [...] horizontalno mejo: tržnico, ki usmerja in veže vso to heterogeno okolico streh za Šentpeterskim nabrežjem v celoto. Ustvaril je s tržnico velik meanderski trg [...] kakor šopek: Grad, Šenklavž, semenišče s Kresijo: to je naša salzburška silhueta in kolonada sv. Petra.« Pisatelj Kozinc pa opozori na tisto drugo, družbeno, socialno in človeško razsežnost prostora, ko zapiše: »Ne le ogledalo mesta, tržnica je tudi odraz časa in politike, kot lakmusov papir pokaže takojšnje reakcije na spodbudne in nespodbudne dogodke, ki (pri)zadevajo Ljubljančane.« In doda: »Plečnik bi se zadovoljno nasmihal, če bi lahko videl to odprto družabno središče, Ljubljanska agora je blizu starogrške demokracije«. Plečnikovo polodprto stebrišče, ena najbolj vitalnih modernih interpretacij starogrške stoe, lepo kaže arhitekturno bistvo stoicizma, tiste smeri filozofije, ki se neprekinjeno vije skozi grško in rimsko dobo svetovne zgodovine. Ko smo že na tržnici, ni zanemarljivo, da se je Zenon s Cipra ukvarjal s trgovino, preden je ustanovil svojo filozofsko šolo. Bistvo stoe je, da je vmes, v sredini med zaprtostjo in odprtostjo. Stoicizem, ki se imenuje po stoi, že v izhodišču, v svojem imenu, povezuje prostor in misel. Čeprav temelji na idejah prvih cinikov, išče srednjo mero med užitki in bolečino, po pomiritvi v umu pa goji zavesten odnos do vrline, kreposti in dobrega. V tej točki se Plečnik, ki prei- grava začetke, spet sreča z operozi, spomnimo se VIRTUTI ET MUSIS. Trgovina in filozofija, ki ju vodi globalni »think-thank«, sta danes preveč cinični. Je zato na svetu toliko trpljenja, ker strasti užitke pretapljajo predvsem v bolečino? Se zato lomijo srca, ker je nalomljena vez med mislijo in prostorom, trgovino in trgom? Je naša civilizacija zato v krizi, ker ločuje ekonomijo in ekologijo, trgovino in trg, misel in prostor? Skrajni čas je za nov izziv mišljenja, za dobro misel, zamisel o dobrem ... Plečnik se lahko, kakor zapiše pisatelj, zadovoljno nasmiha, ker je prostor že pripravil in ga na široko odprl. Pomembno je, da se je prebudila tudi naslednica operozov, Slovenska akade- mija znanosti in umetnosti, saj so v Svetu SAZU za arhitekturo in identiteto prostora Slovenije jasno zapisali: »Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) ob sodelovanju predstavnikov vseh razredov SAZU zato sodi, naj se v območje tržnice ne posega, ampak naj se ohranijo njene bistvene kvalitete. Pri tem je še posebej dragocena socialna vloga v vsakdanjem utripu ljubljan- skega središča.« Prometni in urbanistični vidikIndividualni promet predstavlja največji problem zgodovinskih središč ev- ropskih mest, zato se ga zadržuje na robu, sistematično pa se razvija pred- vsem javni promet. O tem govorijo vsa ključna priporočila, smernice in listine evropskih strokovnih in političnih forumov zadnjih deset let (npr.: Aalborška listina iz let 1996 in 2004, Tematska strategija za urbano okolje, Svet EU za okolje iz leta 2006, Leipziška listina o trajnostnih evropskih mestih iz leta 2007 in Deklaracija o urbani prenovi in podnebnih spremembah iz leta 2008, ki jo je Evropski forum za arhitekturne politike sprejel v času predsedovanja Slovenije v Svetu EU). Do teh dragocenih spoznanj je stroka morala tudi preko velikih napak, med katerimi je ena najhujših izkušnja Londona, kjer so najprej zgradili garaže, nato pa so morali promet, kije začel močno naraščati, drastično omejevati naknadno. V Ljubljani, kjer je javni prevoz v izjemno slabem stanju, meritve drobnih prašnih delcev pa presegajo vse dovoljene meje, je vsaka gradnja garaž znotraj mestnega ringa lahko le urbanistična napaka, ki generira pro- met, povečuje onesnaževanje, poslabšuje bivalne pogoje in ogroža ne le storilnosti, temveč tudi zdravje ljudi v središču mesta. Vloga osrednjega pro- metnega obroča, je prav to, da zadrži promet iz vpadnic in ublaži pritisk na mestno središče.Tega se je zavedal že Fabiani, ki je v svoji popotresni regu- laciji Ljubljane prvi zasnoval mestni prometni obroč po vzoru Dunajskega ringa. Toda, kljub temu da je skozi desetletja njegova regulacija postala ključni ljubljanski prostorski koncept 20. stoletja, Fabianijev prometni obroč vse do danes ni bil sklenjen. Večje garažne hiše imajo pravi vpliv na promet- no mrežo, le če so umeščene na križiščih z vpadnicami, bolje na zunanji kot na notranji strani mestnega obroča. Zatoso garaže pod Kongresnim trgom in še posebej garaže pod Ljubljansko tržnico v nasprotju z osnovno strategijo prostorskega razvoja, pa tudi priporočili, smernicami in listinami sodobnega trajnostnega urbanističnega urejanja in upravljanja z mestom. Še posebej če se zavedamo, da je v Ljubljani izjemna priložnost za drugo možnost, za neprimerljivo večjo garažo pod grajskim gričem (okoli 2000 parkirnih mest), ki ima, za razliko od garaže pod tržnico, dosti širše vplivno območje, saj rešuje probleme s parkiranjem v celi stari Ljubljani, napaja pa se tudi neposredno iz prometnega obroča in vpadnic ter je v skladu z najsodobnejšimi spoznanji stroke. Arheološki vidikArheološka izkopavanja v okolici tržnice, ki so pravkar v teku, potrjujejo pričakovanja in kažejo, da gre ob nekdanjih vzhodnih Kloštrskih vratih ob srednjeveškem mestnem obzidju za izjemno območje arheoloških ostalin. Mesto je bilo tu obzidano že 1243. leta. Arheologi so že izkopali temelje dvižnega mostu Kloštrskih vrat in okrogli stolp ob Ljubljanici. Na območju tržnice so še ostanki gotske cerkve, samostana frančiškanov, ki je bil postav- ljen 1269 in potem še večkrat prezidan, samostanskega pokopališča in liceja. Stavbe so podrli po ljubljanskem potresu 1895. Izkop srednjeveških grobišč, ki je lahko vir izjemno pomembnih podatkov in se ga ne sme izvajati strojno, je še posebej zamudno opravilo, ki zahteva podrobna ročna izkopavanja z vso dolžno pieteto. Najdbe na robu območja že kažejo, da gre za izjemen prostor kulturne dediščine, ki bi ga bilo treba predstaviti »in situ« ali pa pusti- ti, da se to na pravi način zgodi kasneje. Arhitekt Milan Kovač, strokovnjak za arheološke ostaline z mednarodnimi izkušnjami, predlaga, da je to območje »treba razglasiti za spomenik državnega pomena«. V Ljubljani se je tekom 20. stoletja arheološko izkopavala in raziskovala predvsem rimska Emona, sred- nji vek pa je bil dokaj zapostavljen. Območje tržnice je enkratna in zadnja priložnost, da se natančno razišče, ovrednoti in predstavi vse plasti srednjega veka, kar bi bilo za Ljubljano ključnega pomena. Tega večplastnega prostora pa nikakor ne smemo uničiti z garažami, ki za nameček na tem mestu niso sprejemljive niti po urbanističnih kriterijih. Takoj pa moramo spremeniti tudi način ravnanja, saj se večina arheoloških izkopavanj vrši pod čudnim nazivom »predhodna izkopavanja za nadzo- rovano odstranitev«, ki že s poimenovanjem izključuje bistveno fazo znan- stveno raziskovalnega dela – ovrednotenje - ki edino omogoča presojo, kaj naj storimo glede na najdbe. To poimenovanje v sebi hkrati nosi tudi čudno nihilistično ost, »izkopavanje za uničevanje«, ki je v nasprotju s strokovno etiko arheološkega poklica in kulturnega delovanja. projekti tržnica projekti tržnica projekti tržnica projekti tržnica kaj nudi nedrje grajskega hriba v okviru trajnostnega razvoja območja centra Ljubljane?