NOTICIfrRO jr 'fb ‘ ‘ L t **.r i' .*?.: ■ fil .in”. ■' 'ti ■ V v r: 3$ .i« St,.«. I »« 7 \ Vlil VESTNIK je glasilo slovenskih svobodnjakov, vključenih v ZDSPB. Izdaja ga konzorcij. Predsednik Edi Škulj, Ramon Falcon 4158, Suc. 7, Buenos Aires Ureja uredniški odbor. — Upravnik Janez Kralj, Ramon Falcon 4158, Sucursal 7, Buenos Aires. VESTNIK (Noticiero) es el informativo de los combatientes anticomunistas eslovenos. Edi tor y redactor responsable: Eduardo Škulj, Ramdn Falcon 4158, Sucursal 7, Buenos Aires. VESTNIK (Noticiero) is the voice of slovenian anticommunist veterans Ovitek: stud. arh. Jure Vombergar Naročnina: Argentina 500 pesov, Južna Amerika: enakovrednost v dolarjih, ZDA, Kanada: 3.50 dolarja, Evropa: enakovrednost ameriško-kanadske naročnine. — Za letalsko dostavljanje doplačati 3.50 dolarje. Imprenta: Talleres Grafieos Vilko, Estados Unidos 425, Bs. Aires (33-7213! Registre Nacior.al de la Propiedad Iritelectual No. 923.973 — 14-2-1967 VESTNIK-NOTICIERO 8 — 1967 — 29 - 7 - 1967 Director: Eduardo Škulj, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires (7) Registra Nacional de la Propiedad Intelectual No. 923.973 — 14-2-1967 ALI VETERANI ALI GRADITELJI SREČNEJŠE SLOVENSKE BODOČNOSTI? Pogosto se dogaja, da po končani vojni ustanavljajo vojaki posebne organizacije bivših vojakov z namenom, da gojijo tudi v mirnem času še naprej tisto tovarištvo, ki jih je družilo med vojno na bojnih Pohodih, v strelskih jarkih, bunkerjih in bitkah. Navadno je namen takih organizacij bivših bojevnikov ali veteranov tudi medsebojna pomoč, zlasti še pomoči potrebnim bojnim tovarišem-invalidom. Veterani se shajajo na svoje redne sestanke, kjer obujajo spomine na doživljaje med vojno, prirejajo spominske proslave, romanja, izlete na , kraje velikih bitk in na vojaška pokopališča. Lepe so te navade. Velja pa vse to za bivše borce v urejenih državah, zia borce, ki po končani vojni žive na svojem narodnem prostoru v miru, svobodi in preskrbljeni z zadostnimi materialnimi sredstvi. Ne velja po zgoraj povedano za trste borce, ki svoje borbe še niso končali, ki se ne družijo samo zato, da gojijo tovarištvo in si izkazujejo medsebojno pomoč, ampak se družijo z mnogo večjimi cilji: na-duljevati še nedokončani boj, osvoboditi svojo domovina in jo rut novo urediti. ... Tak je in mora biti cilj tudi slovenskih protikomunističnih borcev in njihovih borčevskih organizacij. Slovenski protikomunistični borci niso veterani, ki bi posedali v zapečku in obujali spomine: so še vedno aktivni vojaki, čeprav se trenutno ne borijo s puško, ampak s silo svojega duha in s pripravljanjem na boj, ki ga bo treba še dobojcvati za osvoboditev domovine in za njeno novo ureditev. Ali bo ta boj kmalu izbruhnil ali ne, tega ne vemo. Zadnji dogodki na Srednjem vzhodu so pokazali, da lahko čez noč izbruhnejo usodni dogodki. Osvoboditev domovine je velik politični cilj vse slovenske emigracije in tudi njenih borcev. Na ramenih borcev leži velika odgovornost in težka naloga, da — ko pride čas — zopet stopijo v bojne vrste in se ramo ob rami z vojaki vsega svobodnega sveta bore za osvoboditev naše slovenske zemlje. Toda s tem velikim ciljem — osvoboditev domovine — je združen; še en cilj: nova ureditev domovine. Kajti tisti, ki dela, mora vedeti, če-j mu dela in kakšen sad želi, da zraste kot uspeh dela. Prav tako tisti,! ki se bori, želi vedeti, čemu se bori, kaj naj s svojo borbo doseže in ustvari. Tem velikim vprašanjem se borci in njihove organizacije nej smejo izmikati. Nimamo na razpolago časa za obujanje spominov, kij ljudi dostikrat samo razdvajajo, potrebno je graditi prihodnost. Silno škodo delajo slovenski stvari tisti, ki podcenjujejo, prezirajo ali celo smešijo dela za srečnejšo slovensko prihodnost, ki odklanjajo politično delo kot nekaj nepotrebnega ali celo škodljivega, čeprav je jasno, da je delo za osvoboditev domovine izrazito politično delo in tudi nova ureditev domovine je politično delo. Politika je namreč skrb za javno blaginjo, in želja vse aktivne emigracije in posebej še njenih borcev je, da bi bilo slovenskemu narodu dobro. Vse naše delo, ves naš pretekli, sedanji in bodoči boj ni namenjen samo spremembi in zamenjavi oseb, ki naj prevzamejo vodstvo slovenskega naroda. Naš boj je predvsem namenjen spremembi ustanov, sistema, načina življenja, načina ocenjevanja bistvenih življenjskih vrednot, zlasti svobode, vere, demokracje. Hočemo novo družbeno ureditev pa tudi novo politično ureditev svoje domovine. O vsem tem moramo imeti mi borci in naše organizacije jasne cilje. Če jih nimamo, potem smo samo veterani in naše organizacije veteranske organizacije brez večjega pomena za slovenski narod. Mi pa danes potrebujmo graditeljev, idejnih borcev z jasnim slovenskim programom. Zorec Franc — Kocelj Družabna Pravda Casilla Correo Central 1944 BUENOS AIRES Buenos Aires, 15. maja 1967 Spoštovano uredništvo Vestnika Udeleženci 19. občnega zbora Družabne Pravde Vam pošiljajo lepe pozdrave s toplo zahvalo za Vaše zanimanje za socialno vprašanje ter Vas prosijo, da tudi v prihodnje posvečate socialnim problemom, ki so danes osrednji svetovni problemi, čim večjo pažnjo. Lepo Vas pozdravljamo! Predsednik Lojze Erjavec Tajnik Rudolf Smersu ZDSPB — Glavni odbor 26. 6. 1967 Odborom in članstvu Društev SPB! Mesec maj je za vse slovenske protikomuniste spomin žalostnih obletnic usodnih (dogajanj maja 1945. Vsi protikomunisti, ki smo v tisti dobi imeli voljo in odločnost svoje načelno stališče javno izražati in ga tudi braniti, smo v maju 1945 imeli samo dve izbiri: smrt ali pregnanstvo. Kakšno komunistično »osvoboditev" je v maju 1945 slovenski narod pričakoval, se je videlo na vseh cestah v tujino, ki so bile nagnetene z begunci na /poti v pregnanstvo. Vsi smo takrat upali si z umikom rešiti vsaj življenje, komunistična merilna roka pa je segla še za nami v bedna begunska taborišča in tisoče in tisoče potegnila nazaj v smrt. Bolj kot takrat se moramo danes zavedati, da je nam, ki smo ostali žive priče usode brezpravnih protikomunističnih beguncev, bilo prizaneseno ipo božji milosti. Vsak naj sedaj svojo vest izpraša, zakaj in ali je to zaslužil. Letos v maju smo Slovenci v zdomstvu obhajali tudi važno slovensko obletnico 50 letnice Majske deklaracije, ki je maja 1917 združila Slovence v enem skupnem narodnem cilju v enotni narodni nastop. Brez sloge in skupnega narodnega cilja Majska deklaracija proti koncu vojne leta 1917 ne bi mogla prodreti in uspeti. Ljudje in organizacije rezličnih nazorov so se združili v Majski deklaraciji v skupni, osnovni zahtevi: SVOBODA SLOVENSKEMU NARODU1 Prav v tem daje Majska deklaracija vzorni zgodovinski vzgled zrelosti slovenskega naroda v tisti dobi. Obe gornji obletnici sta nam vsaka po svoje v pouk in svarilo! Politično delovanje demokratičnih Slovencev v zdomstvu moremo v Klavnem razdeliti v dve kategoriji: a) za svobodno demokracijo v domovini; b) za pravo državno ureditev bodoče Slovenije. Obe točki sta enako važni, čim smo proti (komunistični diktaturi, moramo vedeti in povedati, kaj mi hočemo. Brez tega bi bila naša borba proti komunizmu breznačrtna ali celo negativna. Po demokratičnih načelih tudi ni nujno, da smo vsi demokratični Slovenci v raznih političnih vprašanjih enakih misli. Pokazati pa moramo toliko politične zrelosti, da važne 'na-rodtoo politične zadeve pravilno razporedimo, da najvažnejše postavimo na prvo mesto in si iskreno prizadevamo zediniti se v skupni, osnovni zahtevi: SVOBODA SLOVENSKEMU NARODU! Slovenski narod pod komunistično diktaturo ne more razviti svobodne politične, gospodarske in kulturne dejavnosti. Že po samih govorih komunističnih veljakov moremo ugotavljati, da komunistična diktatura z vsemi nasilji, grožnjami in politično pretkanostjo .ni mogla zatreti težnje po svobodnem razmahu človeškega duha. Res je, da ni več krvavega nasilja ovaduštvo in nadzorstvo policije se je potuhnilo za zavese državne varnosti in od' tam preži na neprevidneže, ki s kritiko poskušajo omajati stolčke komunističnih oblastnikov. Komunistična diktatura si zelo prizadeva ustvariti videz globoke svobode in dopušča nerganje o vsakdanjih zadevah in kritiziranje podrejenih funkcionarjev. Na vrhu pa vlada kasta nedotakljivih komunističnih maharadž in če se teh navaden državljan le s prstom dotakne, ga obtožijo, da ogroža državno (to je komunistično) varnost. Uradne izjave opozarjajo na take prestopke z nedolžnimi besedami: „Ne moremo dopuščati, da bi se kdorkoli lahko politično uveljeval proti ustavi in izven socialističnih temeljev... Glede pridobitev revolucije in socializma ne more biti dialogov..." Edina pridobitev revolucije je bila komunistična diktatura in te se narod ne more več otresti, ker mu ni omogočeno, da bi v svobodnih vclit-vah izrazil svoje mišljenje o pridobitvah komunistične revolucije. Zveza Društev SPB, ki po svojem namenu združuje bivše protikomunistične borce in tako povezuje protikomunistično delovanje samostojnih političnih skupin v enotno načelno stališče do komunistične diktature v domovini, se kot organizacija ne vtika v politične programe skupin, strank ali gibanj, ki se kot talke tudi morajo zanimati za državno in narodno politično ureditev za slučaj odstranitve komunistične diktature v domovini. Tako je prav in celo dolžnost vseh, ki se za slovensko narodno političnost zanimajo. Na žalost pa ugotavljamo, da se zgolj v političnih mnenjih, ki bi prišla v poštev kvečjemu šele po padcu komunistične diktature, protikomunistični Slovenci v zdomstvu doslej še nismo mogli zediniti za skupni in enotni nastop niti v osnovni zahtevi: Svoboda slovenskemu narodu 1 Naše mnenje je, da politična emigracija ne more narodu v domovini vsiljevati svojih političnih konceptov. Prepričani pa smo, da nam bodo zelo hvaležni, če z ljudmi v domovini sodelujemo pri njihovih prizadevanjih za dosego demokratičnih svoboščin. Po mnogih virih iz domovine o stanju političnega odpora proti komunistični diktaturi zanesljivo sklepamo, da je v domovini med različnimi strujami in skupinami več medsebojne strpnosti, kot ga je v tem času med emigranti v svobodnem svetu. Značilna miselnost emigracije, ki se je zaradi trpljenja in žrtev v različnem okolju med vojsko in revolucijo globoko zajedla v naše duše, se še ni mogla dvigniti nad pokrajinske razdelitve, « katerimi so okupatorji — naši narodni sovražniki — pred 26 leti načrtno razbili tudi slovenski enotni odpor proti okupatorjem in proti komunizmu. Pri delu za bodočnost opustimo naše lokalne in pokrajinske pozicije iz preteklosti in ustvarimo nove oblike, ki bodo združile vse demokratične Slovence v skupni .nastop proti komunistični diktaturi. Zveza Društev SPB' noče dajati političnih navodil političnim skupinam, želi pa vplivati in is svojim vzgledom delovati v to, da se vsi demokratični Slovenci združimo v delovanju za nam vsem skupni cilj: proti komunistični diktaturi — za demokratično svobodo v domovini. Da bi mogli to doseči, svetujemo odborom in članom Društev SPB: 1) Aktivno sedelujte pri demokratičnih političnih organizacijah za načelno in dosledno borbo proti komunistični diktaturi v domovini. Politična opredelitev'je zadeva posameznika. 2) Borbo proti komunizmu za svobodo političnega prepričanja in' udejstvovanja v domovini postavite vedno in povsod na prvo mesto. V ta nambn delujte pozitivno in pomirljivo vsak v krogu organizacije, ki ji po prepričanju pripadate, da se med nami doseže isloga. ,1) Sporna vprašanja, ki nas razdvajajo, odrivajmo na zadnje mesto. Izvirajo iz preteklosti in so za zgodovinsko presojo, deloma se nanašajo 'na prihodnjost, ki jo bo pa v glavnem oblikoval narod v domovini. , . "ZA ZVEZO DRUŠTEV SPB: •lože Melaber tajnik Karel Mauser predsednik 30. decembra lani je ob znani fabricirani vladni krizi v slovenski komunistični vladi v Ljubljani tukajšnji dnevnik Clarin objavil daljši članek dopisnika Manchester Guardiana V. Zorza pod naslovom: „V Slovenskem parlamentu se debatira... in se glasuje proti." Naslov je zelo lep, tudi članek ni bil slabo pisan. Smola je samo to, da ga je Zorza prehitro napisal, ker ni mogel počakati razkritja čisto navadne farse . In tukaj se začne eden izmed glavnih grehov sedanje vlade: kakor je prav, da se slovensko ime sliši v svtu, posebno še, ako gre za tako bombastične naslove, bi bilo bolj prav, ako bi se za taikimi naslovi skrivala resnica. Hudo je namreč, če svet enikrat spozna, da je bil prevarjen. To na dobrem imenu škoduje, ne samo režimu predvsem narodu. II kamnita miza Pred časom amo v tedniku Svobodna Slovenija napovedali vsebino IT- kamnite mize: Dialog in koeksistenca. Računali smo, da jo bomo izvedli v teku meseca junija, najkasneje pa julija. A II. kamnita miza trenutno ni več potrebna, ker smo med tem ibrali dve silno pomembni mnenji. Prvo je .podal Marko Kremžar v uvodniku Svobodne Slovenije I. junija, drugo pa Ivan Avsentk v Ameriški domovini 2'9. maja. Kremžar je bil pri I. kamniti mizi eden izmed javnih delavcev, ki i. ' ■ '■ ' ... S tem novim znancem sva se čez nekaj ur postavila poleg ceste, kar je za moj žep bilo -še najbolj primerno, pa' thdi moj „tovariš“ je bil videti bolj tak kakor tisti ptiči, ki se obešajo r.a krove potujočih ladij... Po 'kratkem čakanju je privozil mimo tovorni 'avto in ustavil. Povzpela sva se na voz. Na moje veliko presenečenje sem opazil, da pem .se znašel v sredini . laških partizanov, med katerimi so nekateri imeli rdeče rute okrog vratu-„Ta je pa.’epa!“ ,sem pomislil sam pri sebi... Eden izmed njih me je radovedno vprašal: „Da dove andate ragazzi?" Iz nemškega taborišča gremo, sem hitro odgovoril; napravili smo malo prevelik ovinek, ko ,smo po pomoti prišli s skupino.Italijanov iz Bologne. Ne vem točno, koliko časa je .trajala ta vožnja, vem le, da mi je bila ta družba do skrajnosti zoprna. Bila je že noč,, ko smo se vozili proti Padovi. Na nekem križišču nas je .ustavila' angleška vojaška policija, kjer je moral šofer zapeljati h .kraju ceste. Vsi smo morali izstopiti, meni se je pa zdelo, da je ravno zdaj najboljša prilika, da izginem v t.oč. Urno sem stopil za bližnji yogal visoke stavbe ter se hitro oddaljil. Po nekaj dobrih korakih je vojak za menoj ostro zažvižgal. Hitro sem se vrnil nazaj na mesto ter pe opravičil, da sem hotel piti malo vode; res je ravno v tisti bližini izpod nekega na pol porušenega kipa curljala voda. Vse je kazalo, da je vodja grupe uredil vse potrebno, ker smo kmalu nato nadaljevali z vožnjo v smeri proti Mestru. Bila je precej hladr.a noč in jaz sem se' bridko spomnil na vojaško bluzo ki je ostala v tisti žitni njivi poleg Cezene. Tovariši so celo pot klatili „vice“, ki so se večjidel vrteli okrog sv. Antona, med tem so ,si pa iz ust do ust podajali steklenice črnega vina ter tako skušali dati pravi tor.' pesmi „Avanti ,popolo“. V Mestru 50 imeli rdečkarji eno važnejših postojank. Tja smo prispeli nekako proti poldnevu; ravno so razkladali živila, ki so jih menda pustili umikajoči se Nemci. Poleg barake, kjer se je menda nahajal partizanski glavni stan, je bila majhna lopa, od koder se je culo udarjanje kladiva in škripajoče oblanje desk. Pogledal sem skozi povešena vrata. V kotu sem opazil že cel kup zloženih rakev prišel je majhen čckat mizar in potisnil ,kup teh zbitih zabojev proti steni; na moje vprašanje mi je pojasnil, da so te rakve namenjene za partizane, ki so padli v boju z umikajočimi se Nemci, med katerimi je Jbil pomešan tudi Benito Mussolini. Tovariš me je peljal na široki hodnik, kjer sem našel tudi mojega spremljevalca Antonia, ki je Jiuljil v oglasno desko, kjer je bila obešena slika Mussolinija, obešenega za noge s prebito in zmaličeno glavo, iz katere je visel ,šop slame. Na drugem kotu oglasne deske je pod zaglavjem ,srpa in kladiva bila napisana precej dolga vrsta imen partizanov, ki so padli v napadih na nemško vojsko, ki se je umikala. Nekakšna groza me je spreletela, takoj sem pričel siliti Antonia, da čim prej ^gineva iz tega preklicanega kraja-Zahvalila sva se za vožnjo ter z novim upanjem nadaljevala pot naprej. .Taz sem predlagal, da bi se mimogrede ustavila v Benetkah, kjer bi pogledala, ako je možno dobiti kakšno zvezo s Trstom. Mislil sem, da bi bilo v Trstu še najlaže zvedeti, kakšen je stvarni položaj v domačem kraju. Zopet sva ra križišču cest ujela voz ter se po nekaj urah vožnje srečno pripeljala v Benetke. Bil je lep poletni dan. Po lagunah so drsele lahke lesene gondole ter prevažale ljudi iz kraja v kraj. Pred 'baziliko sv. Marka, ki je bila ta čas zaprta, je .mrgolelo nebroj belih golobov. Res nekaj izredno lepega, kar je napravilo prijeten vtis name, pa tudi Antonio si je zadovoljno zasenčil oči ter gledal vzdolž kanala na številne lokaste mostove, ki so vezali pločnike poleg visokih starodavnih palač. V majhni izgradbi. kjer je bil nastanjen urad Rdečega križa, sva sa zanimala za zvezo s Trstom. Tam so nama povedali, da je morje še vedno polno min in da je edina ;možna zveza po kopnem. Tu so nam tudi pripravili okusno kosilo. Kar ,pa je bilo še bolj važno: napravili so nama nekakšno prepustnico, kar je pomenilo za naju bolj varno potovanje. Sonce je kar močno pripekalo, ko sva nadaljevala pot v smeri Furlanske nižine. Pešačila fsva po prašni cesti ter .mimogrede trgala murve, ki so ravno ta čas zorele, talko nama r.i bilo potrebno skrbeti za malico. Ko sva nekaj ur tako hodila, penadoma privozi mimo kočija; starejša gospa, poleg katere je 'sedela njena hčerka, pridrži konje ter naju vljudno povabi na voz. Oba sva se zveseljem odzvala, kajti dolga pot naju je že kar pošteno zdelala. Pogovor je nanesel počasi tudi ra nove razmere, ki so nastale po vojni. Mene je predvsem zanimalo, kako daleč so slovensko ozemlje zasedli Angleži. Tako sem zvedel, da so se partizani morali umakniti le iz Trsta in Gorice. Bilo mi ,ie sedaj popolnoma jasno* da so tiste novice, ki iso 'krožile v taborišču Forliju, precej netočne. Vsi načrti, ki sem jih do tedaj imel v glavi, so ;se pričeli lomiti, v hipu se je pred menoj vse razblinilo kakor lepe nočne sanje, kajti pred menoj se je v vsej stvarnosti pojavila velika nepremostljiva zapreka. Videl sem, da ni drugega izhoda, kakor da ostanem v Italiji, ter tako po,čakam boljših in bolj varnih časov. Ko sem tako razmišljal, smo nenadoma privozili ra široko tlakovano dvorišče precej velike hiše. Prijazna gospa naju je povabila pod streho ter nama tudi obljubila, da bova lahko prenočila y njeni hiši. Po izvrstni večerji nama je gospodinja odkazala prenočišče; tega sem bil še najbolj vesel, kajti tisti dan me je še posebno zdelal... Brezskrbno sem se vlegel v posteljo in kmalu zaspal, tudi moj znanec Antonio se je pripravljal v posteljo v pol spanju sem ga slišal, da je nekaj godrnja, iker ni mogel najti cigaret. „Ne bom mogel zaspati brez cigaret," tako je brundal. Kmalu nato se je nazaj oblekel ter odšel ven. Močno trkanje na vrata me je nenadoma dvignilo pokoncu, pogleda! sem proti vratom, kjer sta stala dva uniformirana moža z rdečimi rutami okoli vratu; poleg njiju je stal Antonio ter gledal z izbuljenimi očmi proti meni, kakor da bi se hotel nekaj opravičiti. Brez kakšnega odlašanja sem se moral hitro pripraviti. Odpeljali so naju v bližnji trg Fouli. Kaj se je pravzaprav zgodilo, ,sem razmišljal šele. iko je zapah zaškripal za precej težkimi vrati. No, zaradi nesrečnih cigaret vse to! Kar jezno sem pogledal r.a svojega znanca, ki v tem frenutku kar ni vedel, kalko bi prišel k besedi. Molče sva ise vlegla na lesene klopi ter tako zaspala. Po zaslišanju, ki je sledilo drugi (lan, so nas italijanski partizani izročili angleški vojaški policiji. ki naju je takoj odpeljala v iSan Giorgio di Novara, kjer so nama v bližnjem taborišču odlkazali prazen šotor ,ter oskrbeli z odejami. Tu je bila tudi nastanjena glavnina Andersove vojske. Drugo jutro ie prišla po naju policija ter naju odpeljala na zaslišanje, ,kjer sva oba izjavila, da se vračava iz Nemčije. Po vsem tem sta prišla dva policaja ter nama velela, da se vsedeva na jeep. Po kratkem razgovoru z oficirjem sta naju odpeljala, ne da bi vedela kod in kam. Kam pravzaprav gremo, sem dodobra spoznal, ko sem na nekem hišnem pročelju videl partizanske parole v slovenskem jeziku, bile so to prve hiše v Tržiču (Monfalcone). Kmalu nato sem tudi že opazil prve partizane; korakali po skozi trg ter z nekim zmagoslavnim divjim navdušenjem prepevali „Hej, brigade, hitite!" Vse hiše so bile na gosto popisane z raznimi parolami, med .katerimi sta se ,tu pa tam režala velik srp ir: kladivo. Bes prava slika novega komunističnega raja, sem mislil sam pri sebi. jPočasi smo zavozili v neki ograjen prostor, kjler je bila nastanjena angleška komanda. Pred majhnim čokatim Angležem sva morala zelo natančno odgovarjati na razna vpršanja ter pokazati pa zemljevidu vse ,kraje, ki so se nanašali na najino zgodbo. Prosil sem, da bi me zapeljali nazaj v Cervignano, kjer sem imel namer:, da .se ustavim ter pozdravim svoje sorodnike, ičokati Anglež je nekaj skrivnostno skomigni! z rameni ter poklical službujočega vojaka. Ta naju je odvedel iz taborišča na cesto. Bila sva prosta. Moj spremljevalec Antonio se je odločil, da bo odšel proti Trstu medtem ko zsem jaz trdno Sklenil, da grem čimprej po najkrajši poti nazaj v Italijo tako sva pe poslovila ter ubrala vsak svojo pot Z odločno voljo, ,da mi bo uspelo pobegniti nazaj, sem urno boril, da se čimprej umaknem čez mejo. Ko sem nekaj časa tako hodil, sem si živo zaželel, da bi vsaj nekaj jedel_ kajti že precej časa je minilo, odkar sem zadnjikrat jedel. Na gostilno niti misliti -nisem mogel, kajti v žepu mi je ostalo le nekaj malega drobiža. ,Sklenil sem,, da bom prosil za jed v bližnji hiši, ki-je Stala nedaleč odmaknjena od glavne ceste. iNekako korajžno sem potrkal na vrata; prišla je odpirat še dokaj prijazna starejša žena, kateri sem z zaupanjem razložil svoje težave. Postregla mi je s skodelico vročega mleka in domačim kruhom, jaz pa sem pripovedoval o svojem -potovanju iz daljne Nemčije, kako -se mi je godilo in kaj sem tam delal. Tako sem *e skoraj dokončal z malico, ko r.-aenkrat zagledam na kredenci vojaško kapo z rdečo zvezdo, v tem hipu je pa tudi že stopil iz sobe -partizanski oficir. ,,Od kje jo pa ti, tovariš, mahaš ?“ „Iz Nemčije se vračam domov," sem glasno odgovoril s polno samozavestjo, da bi odvrnil s sebe vsako morebitno vznemirjenje. Ta človek .ni bil preveč zadovoljen is kratkimi odgo-govori. zato me je vsiljivo pričel spraševati o vseh podrobnostih. Tako je hotel tudi zvedeti, če so mi kaj pisali od doma, a'ko jmam pri -sebi kakšno pismo ali izkaznico. Poskusil sem mu dopovedati, da sem vse to izgubil po poti. Kakor da bi že stokrat bil navajen, je tovariš pričel s temeljito preiskavo proti meni, tako je v žepu srajce iztaknil mali potes, kjer sem si v Forliju zapisoval važnejše dogodke, pa tudi nekaj angleških besed je bilo, ker sem se tam udeleževal pouka v angleščini. Privzdignil pi je očala ter me z nekim zlobnim nasmeškom ošvignil s pogledom. „To je pa vse drugačna zadeva, fant kakor si mi do sedaj tolmačil!" Dvignil je telefon in zavrtel; predr.o pa je pričel govoriti, je k njemu pristopila jnati ter mu nekaj na tiho rekla. Slišal sem, da ima vezo ,z njihovo komando, kamor je sedaj tudi javljal, da se je prijavil neki fant, ki je bil pri belogardistih v Italiji. Videti je da obžaluje svojo preteklost ter >bo -postal še koristen član v novi družbi delovnih ljudi. Kmalu nato se je ustavil pred -hišo kamion, iz katerega -sta stopila dva partizana z nabitima puškama. Eden izmed njih me je s sovražnim pogledom potegnil za roko ter mi velel, naj stopim na kamion. Po kratki vožnji so me pripeljali na komando kjer so mi odkazali mesto v kotu precej velike dvorane, kjer je bilo razpostavljenih veliko miz. Veleli so mi, naj se vsedem. Kazalo je da so tovariši pravkar končali s kosilom, le tu pa tam je še kateri sedel in bral časopis. Kmalu nato je prišel k meni kuhar in me prijazno vprašal, če bi kaj jedel iz žepa je pa izvlekel zmečkani časopis ter mi ga pomolil pod nos. „Da ti ne -bo dolg čas, tu malo preberi, da -se -boš malo seznanil, kaj je kaj novega sedaj pri nas." Bila je to „Ljudska Pravica". Jtmalu nato je prišel kuhar -s polno porcijo menaže, jaz sem -se -kar .začudil in riti malo nisem pričakoval^ da -bom dobil toliko jesti. Ko sem nato jedel, ,so se okoli .mene posedli nekateri partizani, z menoj so govorili prijazno ter me spraševali o tem in onem. Mislil sem si. ako bo tudi naprej šlo tako, potem se bo kar shajalo in morda -bom že čez par |dni odpuščen1 domov... Naslednji dan, takoj po zajtrku, sem sc moral pripraviti. Pripeljali so še štiri Nemce, ki so jih menda našli skrite v neki kleti; tako sem skupaj z njimi moral vstopiti na avtobus_ iki je vozil v Gorico. Z nami sta šla dva oborožena partizana. Ko sem jih vprašal, kam gremo, mi nista nič odgovorila; takoj sem spoznal, da se je vsa stvar pričela spreminjati-V Gorici smo prestopili na avtobus za Vipavo. Vso pot smo sc vozili, ne da 'bi kdo kaj spregovoril; gledal sem v Nanoške vrhove, ki so v vsej lepoti žareli v sijaju poletnega sonca; v daljavi sem iskal med zelenjem majhno belo znamenje mojega doma. Pilo je nekako v sredini poldneva, ko smo prišli v Vipavo. Izstopili smo. Ljudje :na postaji so z očmi iskali svoje. Mislil sem da bom tudi jaz ugledal kaik znan obraz, pa sem se zaman oziral okoli. Sami tujci, le Nanos sem poznal, ta čudoviti zeleni gozd, ;ki je valovil visoko nad Vipavsko dolino, kjer je moj oče postavil toliko ogljenic, da je prislužil nekaj lir za preživljanje, kjer je kukavica tako lepo pela skozi vse poletje. Stražarja sta nas privedla na dvorišče vojaških kasarn, ki so jih pred nekaj leti zgradili Italijani. Tu me je najbolj presenetilo, ko sem ugledal veliko število nemških vojnih ujetnikov, ki so jih tu imeli. Takoj nas je obkrožila skupina partizanov in ko so zvedeli, kdo sem jaz, so se vse oči zapičile v mene> vse mogoče kletve so pričele padati na moj račun, pljuvali so mi v obraz ter me zmerjati z izdajalcem. Ko sem videl, da mi očitajo vse mogoče stvari, Sem hotel spregovoriti, tedaj je pa eden od zadaj tako neusmiljeno udaril po meni, da sem zletel po tleh. Takoj nato je zavpil, naj se hitro dvignem: »Poslušaj zdaj, bela s... Ti si hodil mojo mater pretepat v družbi z ostalimi belčki, hoteli ste zvedeti, ikje se nahajam. Zdaj si mi prišel v pest ir.' vedi, da so ti ure štete 1“ Kakor obseden je vpil nad menoj in na vsako mojo besedo je padlo po meni najmanj enkrat toliko udarcev. „P... tvoja mati, ki te je rodila! Zdaj boš pa povedal, kaj ostali belčki delajo doli v Italiji, še prav malo, pa bomo tudi z njimi obračunali.“ Nisem mogel več prenašati vsega tega, padel sem na tla in za hip se mi je zazdelo, da se mi ves svet odmika. To so torej Slovenci! Nekaj časa sem tako ležal na tleh, pesek se mi je globoko zarezal na praske r.a nogah in rokah. Tedaj je prikorakal vod partizanov skozi glavni vhod, oficir, ki jih je vodil, je pristopil k meni, napol v omotici sem gledal njegovo postavo, stopil je prav tik moje glave s svojim izgrbančenimi čevlji ter me z vso silo brcnil. Nato me je poglabil za ovratnik ter me z vso surovostjo pognal proti zidu bližnje barake. „No zdaj se mi pa pripravi, hudič, kajti tvoja ura je prišla!*4 Poklical je dva vojaka ter jima velel, naj napolnita puške... Pred očmi se mi jei zameglilo, lovil sem se za zid barake hotel sem bežati, pa sem z vso grozo spoznal, da so mi vsi udi odreveneli. Neskončno praznino sem občutil v sebi, še nekaj sekund in železo bo prebilo moje telo. (Bo še) Tito je svojo nevtralnost silno lepo potrdil, ko se je izrazil za Naserja. S kakšno potrebo se je opredelil, mora maršal vedeti, za nas v zdomstvu je nerazumljivo. In če še kdaj do takih kriz pride in bo treba zavzeti stališče, se resno bojimo, da bo Titova diplomacija veidno poiskala 'napačno mesto. To pa se po slovensko pravi: Slovenija doma bo stala v napačnem taboru in slovenske meje bodo .spet na prodaj, rednim in stalnim kupcem. Morda bo do tedaj CK KPJ uspelo prestaviti vso slovensko industrijo v čuprijo in še ikam, pa jih res ne bo več mikala ljubezen od Triglava do Kajmačkalana. Če bi Kardeljev oče še živel, bi dejal: „Edi, Edi, tako se nismo zmenili!" VSEBINA: Ali veterani ali graditelji (Zorec Franc Kocelj) — Okrožnica KDSPB — II. kamnita miza (Dialog in koeksistenca) — Odprto pismo uredniku Družine (Pavle Rant) — f Milanu Amonu na grob — Meddobje IX. št. 4/6 — Brali smo — Boga se bojijo (S. L.) — Balada o poljskem strašilu (B. R.) — f Niko šivic: Sonet —■ Ni odgovora, pa tudi to je odgovor — Pomlad 1945. Corri I I TARIFA REDUCIDA Oncesion No. 0880 Propieded Intelectua) No. 923973 — 14-2-19(17 Ratnon Falcon 4138. lis. A.«-