ZGODOVINSKI ČASOPIS • 51 • 1997 • 1 (106) • 5-15 Jožef Smej Skrb Mikloša Kiizmiča za dijake Pisma Mikloša Kiizmiča (1737-1804), župnika in vicearhidiakona pri Sv. Benediktu v Kančovcih, so važen vir za zgodovino Prekmurja. M. Kiizmič, prvi prekmurski katoliški pisatelj, je izdal sedem knjig. V zvezi s temi knjigami je Ivan Škafar objavil Kiizmičeva pisma sombotelskemu škofu Jânosu Szilyju (1735-1799).l Podpisani sem objavil Kiizmičeva pisma zemljiškemu gospodu. Ta pisma nam razkrivajo družbenopolitične in družbenoekonomske razmere v Prekmurju.2 Veliko Kiizmičevo skrb za slovenske dijake iz Prekmurja odsevajo njegova pisma škofu Szilyju. Nekatera v pričujočem članku objavljam. Škof Jânos Szily je bil velik dobrotnik slovenskih dijakov. Ti so študirali na gimnaziji v Kôszegu. Stanovali pa so v Semenišču spreobrnjencev (Seminarium Convertitarum). Pozneje je ta zavod dobil ime Kelcz-Adelffy ârvahâz (Sirotišnica Kelcz-Adelffy) in sicer po dveh dobrotnikih zavoda, po jezuitskem patru in pozneje kanoniku v Gyóru Imretu Kelczu (1707-1792) ter Antalu Adelffyju (1716-1771), predsedniku koszeškega onstrandonavskega sodišča. V oporoki sta oba večidel svojega premoženja zapustila omenjenemu zavodu v Kôszegu. Adelffy je imel namreč obširna posestva prav v Prekmurju. V času M. Kiizmiča se je v koszeškem zavodu in gimnaziji izšolalo iz Prekmurja 27 duhovnikov in 10 učiteljev. Mnogi pa so si izbrali druge poklice. Tako je M. Kiizmič kar 38 dijakom (od teh je bilo 28 konvertitov) iz svoje župnije izprosil pri škofu sprejem v koszeški zavod in gimnazijo. Posredoval pa je tudi za dijake iz drugih prekmurskih župnij. Skupno je 123 dijakom omogočil študij. Poleg škofa Szilyja je bil velik dobrotnik slovenskih dijakov tudi sombotelski kanonik-lektor in stolni prost Istvân Boros (1745-1797). Temu in tudi njegovemu bratu generalu Adamu ali drugemu bratu Sândorju, kapetanu Jazigov, je M. Kiizmič posvetil pesem. Bratje Borosi (pet jih je bilo) so bili zaradi svoje jožefinske usmerjenosti dobro zapisani na dunajskem cesarskem dvoru in so tam - tako se zdi - izposlovali gmotno pomoč za tiskanje Kiizmičevih knjig.3 ^ Župnija Sv. Benedikta v Kančovcih je bila v času M. Kiizmiča središče kulturnega in verskega življenja v Prekmurju. Začeto slovstveno delo prekmurskih protestantskih pisateljev je M. Kiizmič nadaljeval in poglobil, da Slovenska okroglina ni bila več »kot izvržek vseh« (»quasi peripsema omnium«), ampak bi jo lahko uvrstili med velike evropske narode (tako bi mogli razbrati med vrsticami v pesmih Simona Čergiča in M. Kiizmiča).4 M. Kiizmič je bival v Ivanovcih ali natančneje v Ivanovski dolini ali dolu pod Bedeničkim bregom, ki gaje imenoval po svetopisemsko Mons Engadi, Gora Engadi. Tuje poleg verskih knjig spisal tudi Szlovenszki silabikâr, z-steroga sze decza šteti more navcsiti (1780) in ABC kni'siczo na narodni soul haszek (1790). 1 I. Škafar, Iz dopisovanja med škofom J. Szilyjem in Miklošem Kiizmičem v zvezi s sedmimi Kiizmičevimi knjigami, v: Slavistična revija 23 (1975), 87-112, 269-288 in 468-493. Navajam: I. Škafar, Iz dopisovanja. 2 J. Smej, Pisma Mikloša Kiizmiča zemljiškemu gospodu, v: Časopis za zgodovino in narodopisje 52 = 17 (1981), 273-293. Navajam: J. Smej, Pisma. 3 Prim. J. Smej, Muza Mikloša Kiizmiča, Ljubljana 1976, 19-20. Navajam: J. Smej, Muza. 4 Prim. I. Škafar, Iz dopisovanja, str. 96-97. Tu Kiizmič navaja izraz »peripsema« (»izvržek«), ki v vsem Svetem pismu nastopa samo enkrat, in sicer v 1 Kor 4,13 (Števan Kiizmič to sloveni z »zavržalo«). Glede pesniške primerjave Slovenske okrogline z drugimi evropskimi narodi gl. J. Smej, Simon Čergič, župnik in pesnik, Maribor 1982, 10-11, 53. J. SMEJ: SKRB MIKLOŠA KUZMIČA ZA DIJAKE Glede verskega življenja moramo poudariti, da je bila to doba rekatolizacije. Dne 29. oktobra 1781 je cesar Jožef П. razveljavil t. i. karolinško resolucijo (Carolina resolutio) iz leta 1731. Po tej resoluciji so bili namreč protestanti glede duhovniških opravil podrejeni katoliškim župnikom in katoliški prazniki so bili obvezni tudi za protestante. Javno božjo službo in lastne pridigarje so smeli imeti le v tako imenovanih artikularnih krajih tj. v krajih, naštetih v 26. zakonskem členu (artiklu) iz leta 1681 (za prekmurske evangeličane sta bila artikularna kraja predvsem Nemes Csó pri Kószegu in Šurd, kakih 15 km južno od Velike Kaniže). Hkrati z razveljavitvijo karolinške resolucije je Jožef П. izdal t. i. tolerančni patent, po katerem so protestanti dobili večjo svobodo, vendar še ne popolne, kot je razvidno iz pisma škofa Szilyja Kiizmiču z dne 6. avgusta 1783. Škof Szily je objavil tolerančni patent šele 9. julija 1782. V spremnem pismu opominja duhovnike, naj bodo strpni in dobrosrčni do drugovercev.5 Kiizmič in drugi duhovniki niso na silo, ampak s poukom pridobivali za katoliško vero dečke evangeličanskih staršev, da so tako bili deležni Adelffyjeve ustanove in so lahko študirali na gimnaziji v Koszegu. Za Prekmurje torej ni govora o kakih »krvavih časih protireformacije«, kot je to poudarjeno v ekumenskem zborniku V edinosti 1996.6 V koszeškem dijaškem zavodu je vladala sicer stroga disciplina,7 vendar »izmed slovenskih dečkov ni niti enega, ki bi bil kdaj kaznovan s šibo.«8 Za osvetlitev Kiizmičeve skrbi za slovenske dijake objavljam tu njegova pisma, in sicer v slovenskem prevodu (izvirna pisma so v latinščini), ter nekaj korespondence med njim in škofom Szilyjem oziroma škofijskim konzistorijem. Fotokopijo pisem, kronološko spravljenih v sombotelskem škofijskem arhivu (Acta cancellarla), mi je posredovala arhivarka dr. Maria Kiss, za kar se ji na tem mestu zahvaljujem. Kiizmič se je potegoval celo za to, da bi dijaki v koszeškem zavodu imeli svojega slovenskega inštruktorja. Po časovnem redu si pisma sledijo takole: I. - 13. aprila 1782 Prečastiti škofijski konzistorij ! Potem ko smo odstranili ovire in premagali težave, je bilo končno vse izvršeno v duhu oporoke gospoda Štefana Pertocija, tišinskega župnika,9 ki je vdano in pobožno umrl v Gospodu. Tu vam z vsem spoštovanjem prilagam spisek celotne izvršitve oporoke skupaj z oporoko v izvirniku, vsa potrebna potrdila in inventar kakor tudi v dvojniku vaš dopis, ki ste mi ga glede tega poslali. Po vašem modrem pregledu izvršitve prosim, da mi v tej zvezi pošljete razrešnico. Ponovno se priporočam vaši predragoceni naklonjenosti in velikodušni blagohotnosti ter vztrajam in ostajam v globokem spoštovanju in dolžni vdanosti. Prečastitega škofijskega konzistorija najneznatnejši kaplan, 13. aprila 1782 Mikloš Kuzmič, župnik v Ivanovskem dolu pri Sv. Benediktu in vicearhi- diakon Slovenske okrogline, s.r. 5 Prim. G. Géfin, A szombathelyi egyhäzmegye törtenete I., Szombathely 1929, 57-58 (Zgodovina sombotelske škofije). Druga istoimenska Géfinova knjiga je izšla v Sombotelu 1935. Navajam: Géfin I. ali Géfin II. 6 V ekumenskem zborniku V edinosti 1996, Kraljestvo božje 51 (1996) je na str. 67-69 objavljen članek: G. Skalič, Evangeličanska župnija Moravske Toplice, kjer je pridevnik »krvav« dvakrat omenjen. 7 O disciplini v koszeškem dijaškem zavodu natančno poroča Franc Rogač (1880-1961), škof v Pečuhu, kije bil sam svoje dni gojenec v omenjenem zavodu (prim. J. Smej, Velikan s Krajne, Maribor 1996, 11-12). 8 Prim. L. Vecsey, A. kószegi róm. kat. Kelcz-Adelffy ârvahâz törtenete, Szombathely 1943, 176 (Zgodovina koszeške rimskokatoliške Kelcz-Adelffyjeve sirotišnice). Omenjena izjava je zapisana v letu 1788. Navajam: L. Vecsey. 9 Štefan Pertoci, rojen ok. 1738 na Pertoči, teologijo je študiral v Gyôru, v duhovnika posvečen ok. 1768. Bilje kaplan v M. Soboti (1768-1773), župnijski upravitelj in župnik na Tišini (1773-1781). Tam je umrl 25. novembra 1781 (Géfin II., 318). ZGODOVINSKI ČASOPIS • 51 • 1997 • 1 (106) P.S. Na splošno se govori, daje za Slovensko okroglino (pro Vandalia)10 že določen privrženec lutrovskih predikantov, ki ga bo superintendent, dömölkski Perlaki,n poslal semkaj. Tako je bil namreč obljubil našim, ki so v zmoti (nostris errantibus). Častiti konzistorij naj stori, da se prepreči to zlo! Če bi se namreč to zgodilo, smo izgubljeni (perimus) in naša žetev bo nehala. Druga stvar, častiti konzistorij prosim, naj iz sklada za revne duhovnike blagovoli izplačati meni osebno nekaj florenov. Jaz sem namreč beden in ubog (ego enim egenus, et pauper sum),12 kakor je častitemu konzistoriju že dovolj znano. EL-22. maja 1782 Prečastiti gospod župnik in vicearhidiakon! Včeraj, ko se je dan že nagnil, so prišli semkaj štirje slovenski dečki (quatuor pueri Vandali). Spreobrnili so se k pravi veri, deloma po vašem hvale vrednem prizadevanju, deloma pa po trudu gospoda župnika od Sv. Jurija.13 Dečke sem zadržal tukaj, da bi se čez noč odpočili. Zapovedal sem tudi, naj jim v mojem lastnem dvorcu pripravijo večerjo. Danes pa sem jim preskrbel prevoz do koszeškega zavoda, sirotišnice. Tudi tistega fanta, ki je zaradi bolezni ostal pri vas, da bi se mu tako vrnilo ljubo zdravje, pa tudi mnoge druge, ki bi jih lahko pridobili za Kristusa, bodisi da so v vaši župniji ali v drugih župnijah Slovenske okrogline, bom rad sprejel v omenjeni zavod. Nadalje, ne sme nam pasti izpred oči to, da je v vašo Slovensko okroglino prišel nekatoliški duhovnik (Minister Acatholicus)14 in je nekatoličane potrjeval v njihovih zmotah. Zato si vi, gospod vicearhidiakon, in vsi duhovniki vaše Okrogline s toliko večjo vnemo in gorečnostjo prizadevajte potrjevati v veri sebi zaupano ljudstvo, tiste pa, ki so v zmoti, pripeljati k priznavanju prave vere in privesti v Kristusov ovčnjak. Zaupajte v usmiljenega Boga, ki bo toliko obilnejše milosti delil za uresničenje svojega svetega načrta, kolikor izrazitejše in pristnejše prizadevanje za širjenje katoliške vere bo videl v vas in vaših duhovnikih. Zamisel in namen Njegovega cesarsko-kraljevega veličanstva glede pomnožitve in razdelitve župnij teži za tem, da bi bilo čimbolj ugodno, tako za župnike kakor za župljane. Vi, gospod vicearhidiakon, skupaj z gospodom procesualnim sodnikom svobodnikov15 mirno in vzajemno 1 0 Kiizmič uporablja za Districtus Tóthsaghiensis (Kiizmič sloveni to s: Slovenska okroglina ) in za celotno Prekmurje s Porabjem v latinščini izraz Vandalia. Tako tudi škof Szily. Zadevne izraze slovenimo takole: Vandali = Slovenci; vandalicus = slovenski; idioma vindicum = slovenski jezik (narečje); natio vindica = slovenski narod; populus vandalicus = slovensko ljudstvo; v nemškem dopisu škofu Szilyju se prekmurščina imenuje die windische Sprache (ne: wandalische Sprache); tako so tedaj imenovali tudi jezik ostalih Slovencev. Districtus Tóthsaghiensis: nekoč najbolj južni del gyórske škofije, kjer so bivali Slovenci med Muro in Rabo ter avstrijsko mejo na zahodu in mejo Žalske županije na vzhodu. Pozneje so tako imenovali soboško dekanijo. Jožef Košič (1788-1867) uporablja za prekmurske Slovence v latinščini izraz »vendoslavi«. Zoper nazive Vandalia, Vandalus itd. se je boril madžarski zgodovinar dr. Lajos Bitnicz (1790-1871). Prim. J. Smej, Muza, str. 22-25. Dr. Franc Ivanocy (1857-1913) je dosegel, da so Madžari za prekmurščino v latinščini uporabili izraz »lingua slovenica«. Prim. Schematismus Cleri Dioecesis Sabariensis 1914, Sabariae, str. 64, 65, 93-99, 109-112. 11 Ta evangeličanski superintendent je bil Gâbor Perlaki. V darilni listini z dne 10. maja (ali oktobra) 1766 v kraju Pâtrô seje takole podpisal: »Coram me Nobili Gabriele Perlaki V. D. M. in Nemes Dömölk et ecclesiarum ad Districtum Kemenes-Allyensem pertinentium Vice Seniore, manu propria« (»Pred menoj, plemenitim Gabrielem Perlakijem, pastorjem v Nemes Dömölku in viceseniorjem cerkva, ki pripadajo kemenesalljanski dekaniji«). Pâtrô je kraj blizu Šurda. Prim. E. Szalóky in S. Mesterhâzy, Kuzmics Istvân âg. hitv. ev. lelkész es bibliaforditó. 1723-1779, Csurgó 1911, 11-13. 1 2 Kiizmič tu navaja Ps 69,6. Daje Kiizmiča v resnici pestila revščina, prim. J. Smej, Pisma, str. 273. 1 3 Župnik pri Sv. Juriju v Rogaševcih je bil Janoš Hüll, rojen ok. 1739 v Kruplivniku. Teologijo je študiral v Gyóru. V duhovnika je bil posvečen ok. 1764. Bilje kaplan pri Sv. Juriju v Rogaševcih (1764-65), župnik na Cankovi (1765-79) in župnik pri Sv. Juriju v Rogaševcih od 1779 do smrti 5. avgusta 1809. (Géfin II., 162). 1 4 Ta nekatoliški duhovnik (Minister Acatholicus) je bil Mihael Bakoš. Rodil seje ok. 1742 v Šalovcih, obiskoval je srednjo šolo v Požunu kot štipendist požunske protestantske ustanove. Bil je učitelj v artikularnem kraju Nemes-Csó in pozneje tudi pastor. Od 1779 do 1783 je kot pastor deloval v Šurdu. Leta 1783 se je v moči tolerančnega patenta naselil v Križevcih, kjer je organiziral evangeličansko bogoslužje. 1790 seje vrnil v Šurd, kjer je umrl 9. aprila 1803. Leta 1789 je izdal Nouvi Grâduvâl. 1 5 Procesualni sodnik svobodnikov je bil Peter Kregar, rojen v Beltincih. Z bratoma Emerikom in Mihaelom je leta 1754-1755 študiral na jezuitski univerzi v Gradcu (prim. I. Škafar, Iz dopisovanja, str. 276). Prim, tudi J. Smej, Dve pismi iz leta 1779 za osvetlitev vprašanja šolnikov in šolstva v Prekmurju, v: Zgodovinski časopis 49 (1995), 4 (101), 607-611, kjer je objavljeno poročilo Petra Kregarja vasvârskemu stolnemu kapitlju z dne 30. aprila 1779. Navajam: J. Smej, Dve pismi. J. SMEJ: SKRB MIKLOŠA KUZMIČA ZA DIJAKE premislite, katero podružnico, preveč oddaljeno od župnijskega središča, bi lahko odcepili in jo priključili drugi župniji, katere središče ji je bliže. Vendar vse to prepuščam vaši diskretni presoji, da mi hkrati tudi razložite, kaj glede tega misli ljudstvo. V tej zadevi sem vam že prej pisal in dodal tudi pouk, kaj je treba upoštevati in česa se varovati. Vašo prečastitost iz srca pozdravljam in vam podeljujem svoj očetovski blagoslov ter ostajam v trajni naklonjenosti. Gospodu Miklošu Kiizmiču, vicearhidiakonu in župniku pri Sv. Benediktu Jânos Szily škof Poslano dne 22. maja 1782 Ш. - 26. maja 1782 Presvetli in prečastiti gospod škof, meni zelo naklonjeni gospod! Istega dne, se pravi 25. tega meseca, sem prejel od vas, presvetli gospod škof, dve dragoceni pismi. Prvo je bilo napisano 20. dne tega meseca z namenom, naj bi se ali 24. ali 28. dne tega meseca osebno oglasil pri vas, da bi mi razložili nekatere predloge. To bi bila zame velika milost, da bi lahko poljubil vašo častito desno roko. Toda, žal, slabo zdravje mi to preprečuje. Zato vas ponižno prosim, oprostite mi, da se to pot ne morem osebno oglasiti pri vas. Če je torej neobhodno potrebno priti k vam, in ni mogoče pisno razložiti zadeve, vas prosim, da mi to sporočite. Kolikor mi zdravje ne bi dopuščalo oglasiti se osebno, bom pooblastil enega izmed gospodov župnikov, da mu obrazložite svoja naročila. Kar se tiče vašega drugega pisma z dne 22. tega meseca, moram poudariti, da mi je prineslo neizmerno veselje (mihi summum attulere gaudium). Naše dečke ste namreč blagovolili sprejeti z več kot očetovsko ljubeznijo (pueros nostros plusquam Paterno amore complecti dignabatur Illustrissimus Dominus Praesul). Zares, mi, bedni te naše Okrogline (hujus Circuii) vas sprejemamo z globokim spoštovanjem in občudovanjem kot zelo blagohotnega očeta ter odkrito priznavamo, da se vam nikoli ne bomo mogli prav dostojno in primerno zahvaliti. Sicer pa se priporočam vaši predragoceni naklonjenosti in velikodušni blagohotnosti ter vztrajam in ostajam z vdanim spoštovanjem. Presvetlega in prečastitega gospoda škofa, meni zelo naklonjenega gospoda najneznatnejši kaplan, Na hitro, 26. maja 1782 Mikloš Kuzmič, župnik v Ivanovskem dolu pri Sv. Benediktu, s.r. IV. - 23. avgusta 1782 Presvetli in prečastiti gospod škof, meni zelo naklonjeni gospod! Prav danes, ko se mi je ponudila ugodna priložnost odposlati vam pismo, se je tisti od nekatoliških staršev rojeni dečko v moji hišni kapeli oklenil prave vere ob mojem velikem srčnem veselju. Do prihodnjega šolskega leta se bo posvetil študiju v Martjancih, kajti tam biva zelo izobražen šolnik (magis eruditus Ludi Rector).16 Omenjeni dečko ima že enajst let. Sicer pa se priporočam Vaši naklonjenosti in veliki dobrohotnosti in ostajam z dolžnim spoštovanjem. 16 Organist šolnik, Ludi Magister ali Rector v Martjancih je bil Jožef Vrečic, rojen 1. 1738 v Vidoncih, župnija Gornja Lendava (Grad). Kanonična vizitacija župnije Martjanci z dne 6. in 7. septembra 1778, str. 8, pravi o njem tole: »Vešč je slovenskega jezika, madžarskega pa le za silo (Linguae Vandalicae, et infra mediocritatem Hungaricae gnarus). Star je 40 let, v martjanski župniji deluje 2 leti, prej je služboval na Cankovi in na Tišini.« Prim, tudi J. Smej, Dve pismi, str. 607-609. ZGODOVINSKI ČASOPIS «51 • 1997 • 1 (106) Presvetlega gospoda škofa, meni zelo naklonjenega gospoda najzadnji kaplan, Na hitro, 23. avgusta 1782 Mikloš Kuzmič, v Ivanovskem dolu župnik pri Sv. Benediktu, svojeročno V. - 15. oktobra 1782 Presvetli in prečastiti gospod škof, meni zelo naklonjeni gospod! Prav gotovo se vi, gospod škof, spominjate moje ponižne prošnje glede treh dečkov, katerih starši so se pod mojo pastoralno skrbjo že oklenili prave vere. Prošnjo sem vam lansko leto ustno izrazil. Njihovo tu pridruženo prošnjo tudi jaz ponižno obnavljam, in sicer iz naslednjih razlogov, od katerih je prvi tale: omenjeni dečki kažejo veliko nadarjenost, zato lahko upamo, da bodo nekoč v veliko korist naši Okroglini (Patriae) in se bodo odlikovali med tistimi, ki so bili po vaši milosti iz tukajšnjih naših krajev že sprejeti v koszeško sirotišnico in se sedaj posvečajo študiju na mestni normalki. To leto so omenjeni dečki marljivo obiskovali šolo v Lentiju. Po enem letu te vaške šole zaslužijo, da bi bili sprejeti v prvi razred normalke. Drugi razlog je, da so njihovi starši ubogi in potemtakem ne morejo šolati svojih otrok. Dečki so torej tako rekoč kakor sirote brez staršev. Kaj namreč koristi, da jih starši pustijo na tej nizki stopnji izobrazbe, če pa zaradi uboštva nimajo sredstev za nadaljevanje študija? In končno še tretji razlog: zelo bi osupnili omenjeni starši-prošnjiki in bi se morda celo kesali svojega predhodnega spreobrnjenja, če njihovi otroci ne bi mogli uživati tiste ugodnosti, kot otroci nekatoliških staršev. In res, že se jim posmehujejo starši, katerih sinovi so bili sprejeti v že tolikokrat omenjeno sirotišnico, medtem ko sinovi prej omenjenih spreobrnjencev vse doslej še niso bili pripuščeni v zavod. Naposled, četudi ne bodo obiskovali retorike kot drugi, ki so neposredno pred tem konvertirali, z vso dušo prosim, da jih v omenjeni zavod sprejmete kot nižješolce za tri leta. Tako se usposobijo vsaj za šolnike (Ludi-Magistri). Teh jih že sedaj zelo pogreša, kmalu pa jih bo še bolj pogrešala naša Slovenska okroglina (Vandalia). Čeprav bo odslej morda nekatere privedla božja milost, vendar bo zelo majhno število nekatoliških otrok, ki bi jih pripeljali k naši božji službi in zakramentom, ker ni upanja, da bi mogli preprečiti uvedbo nekatoliških duhovnikov. Ko omenjene dečke z vsem srcem znova priporočam, da jih sprejmete v svoje blagohotno varstvo, tudi sebe izročam vaši veliki dobrohotnosti in velikodušni naklonjenosti ter ostajam z vdanim spoštovanjem. Presvetlega in prečastitega gospoda škofa, meni zelo naklonjenega gospoda najneznatnejši kaplan, V Ivanovskem dolu, Mikloš Kuzmič, župnik 15. oktobra 1782 pri Sv. Benediktu, s. r. P. S. Iz teh naših krajev, kolikor mi je znano, se bo prejšnjim na novo pridružil samo eden spreobrnjenec, in sicer Godina, Borkovičev sin17 pa ostane nekaj časa pri meni in bo tu obiskoval šolo. VI. - 29. oktobra 1782 Presvetli in prečastiti gospod škof, meni zelo naklonjeni gospod! Že dolgo sem nameraval poslati svojega nečaka Nikolaja,18 da bi vam poljubil častito roko, ker se je po vaši milostni zaslugi vzgajal v koszeški sirotišnici, vendar je to preprečilo njegovo slabo 17 Temu Borkovičevemu sinu je bilo ime Peter. Rodil se je 29. septembra 1774 v Vučji gomili kot sin obubožanih, a plemenitih luteranskih staršev, Mihaela Borkoviča in Judite. Leta 1783 ga je Kuzmič poslal v Jcozseški zavod in gimnazijo, kjer se je šolal iz Adelffyjeve ustanove. Postal je duhovnik in 14. junija 1830 umrl kot župnik v Črensovcih. Zelo je zaslužen za prekmursko slovstveno zgodovino (prim. J. Smej, Muza, str. 14-15). Kuzmič ga omenja tudi v drugih svojih pismih. O dijaku Štefanu Godini poroča Kuzmič obširneje v VII. tu objavljenem pismu. 18 Nikolaj Kuzmič, nečak (fratuelis) vicearhidiakona M. Kuzmiča, je bil rojen 19. avgusta 1763 na Dolnjih Slavečih kot sin luteranskih staršev, Mihaela KUzmiča in Judite (ex Also Szlavecs acath.). Stric, vicearhidiakon, gaje Ш J. SMEJ: SKRB M1KL0ŠA KOZMIČA ZA DIJAKE zdravje. Sedaj, ko ga odpravljam v Gyôr, ga v vsej ponižnosti postavljam pred vas in se vam hkrati zahvaljujem, da ste ga blagovolili sprejeti v omenjeni zavod in ga vse doslej podpirali s svojo izredno blagohotnostjo. Iz vsega srca prosim, naj vas nebeščani (Superi) še nadalje in - kolikor je le mogoče - dolgo ohranijo zdravega in krepkega v tolažbo in ohrabrenje te naše uboge Okrogline (hujus miserae Patriae) in v napredek sirot in spreobrnjencev. Vsak dan znova se v svojih molitvah obračam na Vsemogočnega za vaše dolgo življenje. Moram priznati, da ste nas z dobrotami, ki smo jih prejeli, že preobilno obsipali. Poleg tega pa mi nečak Nikolaj pravi, da ste mu po prečastitem gospodu Sziicsu, koszeškem župniku19 in po prečastitem gospodu Emeriku Szaboju, prejšnjem prefektu,20 za vodenje v zavodu (propter manuduc- turam) obljubili plašč in še 25 florenov v gotovini. Sedaj Vas ponižno prosim, da po dani obljubi že omenjeni ubogi moj nečak Nikolaj dobi izplačanih 17 florenov, 8 florenov je namreč že dvignil, in da prejme tudi plašč, da bo tako lahko nadaljeval svoje študije (prepričan sem, da vam bosta na vašo prošnjo in zahtevo omenjena gospoda o tem izdala potrdilo). Sicer pa se še naprej priporočam vaši predragoceni in že tolikokrat izkustveno doživeti naklonjenosti ter ostajam, čeprav nevreden, z globokim spoštovanjem. Presvetlega gospoda škofa, meni zelo naklonjenega gospoda najneznatnejši kaplan, Na hitro, dne 29. oktobra 1782 Mikloš Kiizmič, župnik v Ivanovskem dolu pri Sv. Benediktu, s.r. VIL - 13. novembra 1782 Presvetli in prečastiti gospod škof, meni zelo naklonjeni gospod! Iz pisma prečastitega gospoda lektorja z dne tretjega tega meseca sem z velikim srčnim veseljem zvedel, da ste vi, gospod škof, blagovolili milostno sprejeti v koszeško sirotišnico dečke nekatoliških staršev. Izmed teh dečkov vam je - o tem ne dvomim - moj nečak Janez (Ivan)21 enega že predstavil, in sicer Štefana Godino. V tem dečku sem na tihem prepoznaval in večkrat zelo občudoval velikodušnega duha. Ko so ga namreč njegovi lastni starši, ker je sprejel pravo vero, preganjali, se zaradi tega ni prav nič žalostil. Kakor v zavetišče se je zatekel v moj Ivanovski dol in tukaj preživel nekaj tednov. Čeprav ga niti oče niti mati nista obiskala, si tega ni gnal k srcu, ampak je nenehno kazal razigranega duha ter seje veselil, daje bil vreden biti zapuščen od svojih staršev in trpeti preganjanje za Kristusa in pravico. Ob tej priložnosti, ko Jurij Rittoper pripelje svoja dva sina,22 od katerih ste enega že lani dobrohotno sprejeli, drugi pa je do sedaj bival pri gospodu Czempergerju v Rohoncu in bo - tako poslal v koszeško sirotišnico in gimnazijo. Tam je bil v letih 1779-1782. Hotel je nadaljevati študije v Gyóru, a zaradi slabega zdravja tega ni zmogel. Stric, vicearhidiakon, ga je škofu Szilyju znova priporočil za inštruktorja slovenskih dijakov v Koszegu. Pozneje je pri grofu Szapâryju opravljal službo oskrbnika (prim. I. Škafar, Iz dopisovanja, str. 93 in 278). 1 9 Antal Szücs, rojen 3. decembra 1730 v Keszthelyu, je bil v Koszegu župnik od 1776 do 1790. Umrl je kot kanonik v Sombotelu 10. avgusta 1794 (prim. Géfin IL, 411^tl2). 2° Emerik (Imre) Szabó, rojen 17. novembra 1729 v Koszegu. 18. oktobra 1747 je stopil v Družbo Jezusovo (k jezuitom). Pred posvećenjem je bil 3 leta gimnazijski profesor in še leto dni po posvećenju. Opravljal je službo prefekta in oskrbnika v koszeškem dijaškem zavodu Kelcz-Adelffy. Umrl je 8. maja 1789 (prim. Géfin II., 384). 2 1 Omenjeni lektor je bil Istvân Boros (gl. uvod). Omenjeni Janez (Ivan) Krstnik Kiizmič, nečak M. Kiizmiča, vicearhidiakona, se je rodil 14. avgusta 1766 na Dolnjih Slavečih. Starši isti kot pri njegovem starejšem bratu Nikolaju: Mihael Kiizmič in Judita (haeresis ex Also Szlavecs). Verjetno se ta pripomba »haeresis« (»kriva vera«) v krstni knjigi nanaša na oba starša. L. Vecsey ima pri Kiizmičevem nečaku Nikolaju opombo »lut. csaladból« (»iz luteranske družine«), pri drugem Kiizmičevem nečaku Janezu pa »prot. csaladból« (»iz protestantske družine«). Kot konvertit je bil Janez v koszeški sirotišnici v letih 1779-1785. V koszeški gimnaziji se je šolal iz Adelffyjeve ustanove. Končal je višjo in nižjo gimnazijo in stopil v vojaški stan. V Splényijevem pehotnem polku je služil kot kapetan (L. Vecsey, str. 360). Oba svoja nečaka je stric M. Kiizmič priporočil škofu že 29. oktobra 1779: »Fratueles meos ambos Nicolaum et loannem Baptistam (...) medio Domini Reverendi Capellani SS. Trinitatis« (»Oba moja nečaka, Nikolaja in Janeza Krstnika ... po posredovanju prečastitega gospoda kaplana pri Sv. Trojici«). Kaplan pri Sv. Trojici (Nédeli) je bil takrat Franc Ksaver Cipot, rojen ok. 1755 v Mlajtincih, umrl 10. junija 1824 kot župnik na Tišini (prim. I. Škafar, Iz dopisovanja, str. 93-94). ZGODOVINSKI ČASOPIS • 51 • 1997 • I (106) 1I pravijo - po vašem milostnem odloku zdaj sprejet, vam tudi jaz ponižno predstavljam Franca Hujša,23 dečka iz Ivanovec. Pred tremi dnevi je opravil zakramentalno spoved in prejel sveto evharistijo. Ne smem zamolčati, daje prav takrat, ko je omenjenega dečka oče Hujs pripeljal k meni, da bi ga poučil v verskih skrivnostih, prišel k meni še drug deček iz Ivanovec, in sicer Matija, sin Petra Gergórca, star okrog 10 let. S sklenjenimi in kvišku dvignjenimi rokami me je jokaje rotil in prosil, naj pri vas, presvetli gospod škof, posredujem zanj, da bi bil sprejet v koszeško sirotišnico. Se več! Ko sem pripravljal Hujsovega dečka na pot, se mu je hotel po vsej sili pridružiti. Doma je pustil mater (oče mu je namreč pred kratkim umrl). Pomiril sem ga in mu obljubil, da bo ob prihodnji veliki noči po vaši posebni milosti sprejet v omenjeno sirotišnico, medtem pa da bom zanj pri vas izposloval podporo za nakup obleke. Tako bo lahko dostojneje nastopal v javnosti. Res, po pravici morem vzklikniti: To je prst Božji! In čudovit je Bog v svojih ureditvah!24 Da se namreč v tem našem, sicer tako žalostnem času najdejo nekateri, ki sami od sebe v zmedo in zadrego svojih želijo prestopiti k nam in se nam brez povoda ponudijo. Še in še vas ponižno prosim, da medtem omenjenemu dečku pošljete neko podporo z upanjem, da bo za prihodnjo veliko noč sprejet. Tako bom lahko ubožca - kakor hitro bo opravil izpoved vere (prejel je namreč že sveto večerjo nekatoličanov) - potolažil z upanjem, da bo sprejet, kakor tudi z upanjem na podporo, ki mu jo boste milostno podelili. Kar se pa tiče dveh dečkov Borkovičev, ni mogoče, da bi v tem zmedenem času oče svojega starejšega sina potegnil iz csóenskega zavoda (ex alumnaeo Csóóensi) in ga pripeljal k naši sveti veri, zato zdaj ponuja le mlajšega sina, da se vzgoji v pravi veri.25 Tega ponižno posveča vašemu milostnemu zavetništvu in ga bo takoj po vaši blagohotni odločitvi pripeljal v Koszeg. Končno sem tudi gospodu župniku v Dolencih26 hitro sporočil vašo blagohotno ureditev glede dečka iz Šalovec, da se bo lahko šolal iz Adelffyjeve ustanove. Prav tako sem obvestil gospoda gornjelendavskega župnika27 glede dečkov, ki vam jih je priporočil. Oba župnika sta že vse potrebno uredila ali pa bosta še uredila, da bodo omenjeni dečki prišli v Koszeg. Hkrati se vam zahvaljujem za poslanih 10 florenov v korist dveh dečkov katoliških staršev. Tudi starši vam izrekajo iskreno zahvalo. Vse te in tudi sebe izročam v vaše mogočno varstvo. Ko se ponovno priporočam vaši predragoceni naklonjenosti in visoki milosti, vztrajam in ostajam v globokem spoštovanju in ponižni vdanosti. 2 2 Rittoperjeva sina sta bila Adam in Janez (Ivan) Krstnik. Adam, rojen 11. novembra 1770, sin Jurija Rittoperja in Magdalene, iz Kuštanovec, je bil kot štipendist iz Adelffyjeve ustanove v koszeškem zavodu in gimnaziji sedem let (1781-1788). Pozneje je služboval kot računovodja pri grofu Nâdasdyju. Njegov mlajši brat Janez (Ivan) Krstnik, prav tako štipendist iz Adelffyjeve ustanove, je bil najprej iz koszeškega zavoda izključen, leta 1784 pa na Kiizmičevo posredovanje zopet sprejet. Oba sta bila sina evangeličanskih staršev in konvertita (prim. L. Vecsey, str. 414, kjer je njun priimek zapisan kot »Rittuper«). 2 3 Franc Hujs, rojen ok. 1774 v Ivanovcih, konvertit, se je kot štipendist iz Adelffyjeve ustanove šolal v koszeški gimnaziji pet let (1782-1787). Ko se je leta 1787 sirotišnica preselila v Požun (Bratislavo), je na tamkajšnji gimnaziji nadaljeval študij, stanoval pa je zunaj zavoda (L. Vecsey, str. 326). 2 4 M. KUzmič navaja iz Svetega pisma. »To je prst Božji,« vzklikajo egiptovski čarovniki, ko niso mogli v primeri z Mojzesom narediti komarjev (prim. 2 Mz 8,15). »Čudovit je Bog v svojih ureditvah« (prim. Ps 67,36 in 118,91). 2 5 Mlajši sin Mihaela Borkoviča je bil Peter. O njem gl. op. 17. Starejši (najbrž Jožef) je študiral v evange­ ličanskem zavodu (sirotišnici) v artikularnem kraju Nemes Csó. O Petru Borkoviču piše KUzmič škofu 23. januarja 1783, da ga je oče že davno obljubil in da je bil že sprejet v koszeški zavod, vendar je oče odlašal. Deček Peter je bil pri Kiizmiču le pol dneva, zato ga ni mogel poučiti o svetih skrivnostih in tudi ne sprejeti njegove zakramentalne spovedi. Zato naj ga Kiizmičev nečak Janez (Ivan) v koszeškem zavodu pouči o vsem, kar mora vedeti, in naj ga potem kam odpeljejo na zakramentalno spoved. O Petru in drugih dečkih je Kiizmič poročal škofu že 25. junija 1780: »Po božji dobroti imam štiri take dečke, ki obiskujejo tukajšnjo krajevno šolo in so polni nad, med katerimi je eden plemenitega rodu (e nobili natus est prosapia).« Ti dečki so bili: Franc Вегке iz Ratkovec, Janoš (Ivan) Luttâr iz Sebeborec, Janoš (Ivan) Malčič iz Kančovec in Peter Borkovič (iz plemenitega rodu). Vsi konvertiti (prim. L. Vecsey, str. 258, 366, 369). 2 6 Župnik v Dolencih je bil Jurij Požgaj, rojen ok. 1729 v M. Soboti. Teologijo je študiral v gyôrskem bogoslovnem semenišču. V duhovnika je bil posvečen 1757. Župnikoval je v Dolencih od 1757 do smrti 18. julija 1784 (prim. Géfm II., str. 328). V krstni knjigi I. župnije Dolenci najdemo zapis: »Georgius Posgay, qui primus parochus expulso licentiato, hie factus est ad nane Doliczensem ecclesiam« (»Jurij Požgaj, kije pri tej dolenski cerkvi postal prvi župnik, potem ko so izgnali licenciata«). 2 7 Župnik v Gornji Lendavi (Grad) je bil Franc Sukič, rojen ok. 1744 na Trdkovi. Teologijo je študiral v Gyóru. V duhovnika je bil posvečen 1774. Leto dni je bil še v semenišču, od 1775 do 1796 je župnikoval v Gornji Lendavi. Umrl je 18. marca 1813 kot župnik v Gornjih Petrovcih (Géfin II., str. 411). 12 J. SMEJ: SKRB MIKLOSA KOZMIČA ZA DIJAKE Presvetlega in prečastitega gospoda škofa, meni zelo naklonjenega gospoda Na hitro, dne 13. novembra najneznatnejši kaplan, v Gospodovem letu 1782, Miloš Kiizmič, župnik pod goro Engadi pri Sv. Benediktu, s. r. P.S. Ponižno se vam, presvetli gospod škof, zahvaljujem, ker ste res velikodušni zavetnik in meni zmeraj zelo naklonjeni gospod in ker ste blagovolili poslati mojemu nečaku Nikolaju precejšnjo podporo. Toda, žal, zaradi slabega zdravja se je moral vrniti semkaj. Da se mu ne bi bolezen še poslabšala, sem ga takoj poslal na zdravljenje v Radgono. S tem pa je seveda prekinjen njegov študij. Vin. - 3. decembra 1782 Presvetli in prečastiti gospod škof, meni zelo naklonjeni gospod! Po gospodu Petru Kregarju, namestniku sodnika svobodnikov, vam dostavljam dvoje spiskov, enega o dohodkih župnikov, drugega o župnijah naše Slovenske okrogline, skupaj s preiskavo, ki jo je pred kratkim vodil omenjeni gospod namestnik sodnika svobodnikov glede nekatoliškega duhovnika, ki ga je Gâbor Perlaki poslal v Slovenske Križevce.28 Hkrati vam z vso vdanostjo sporočam, da je fant iz Kančovec, star okrog 15 let, sin Janeza Krstnika Kânyija, luterana, v resnici pravi spreobrnjenec. Zavrnil je Lutra in prestopil v katoliško sveto Cerkev. Fant je zelo nadarjen, visoke postave in bi se rad izučil krojaške obrti. Želel bi biti krojač tu v naši Okroglini (Patria), kajti nobenega dragega jezika ne ve, kakor samo materin jezik. Da bi se lahko izučil omenjene obrti, vas, prevzvišeni gospod škof, ponižno prosim, da mu pri tem milostno priskočite na pomoč. Sicer pa se tudi sam priporočam vaši predragoceni naklonjenosti in veliki blagohotnosti ter ostajam z dolžnim spoštovanjem in vdanostjo. Presvetlega in prečastitega gospoda škofa, meni zelo naklonjenega gospoda najneznatnejši kaplan, Na hitro, dne 3. decembra 1782 Mikloš Kiizmič, župnik v Ivanovskem dolu pri Sv. Benediktu, s.r. K. - 11. decembra 1782 Presvetli in prečastiti gospod škof, meni zelo naklonjeni gospod! Z veliko srčno bolečino je moj župljan Jurij Rittoper, kuštanovski vaščan, sprejel svojega sina Janeza Krstnika, ki ga je prevzvišeni knez, njegova eminenca kardinal grof József de Battyân29 izbral - tako pravijo - in namenil za Kószeg. Po njegovi velikodušni darežljivosti naj bi namreč bil prištet med dečke, ki se vzgajajo v koszeški sirotišnici. Fanta pa so, ne vem iz kakšnega razloga, izključili in je bil tako prisiljen vrniti se v domovino. Tu pa se ubožček komaj upa prikazati na svetlo, ker se mu luterani posmehujejo. Ti se namreč veselijo, če kateri od spreobrnjencev nima uspeha. Zato ponižno prosim vašo presvetlost, blagovolite glede ubogega spreobrnjenca stopiti v stik s prevzvišenim knezom, da bi se tako vsaj z novim letom lahko spet posvetil rednemu študiju. Ko fanta spet in spet vneto priporočam vašemu mogočnemu varstvu, tudi samega sebe ponovno izročam vaši predragoceni naklonjenosti in veliki blagohotnosti ter ostajam v vdani podrejenosti. M V izvirniku Tóth-Keresztur, danes Križevci v Prekmurju; slovenim: Slovenski Križevci, ustrezno kraju Tóthfalu (Slovenska ves v Porabju). 29 Grof József de Batthyâny (sic), rojen 30. januarja 1727 na Dunaju, nadškof in kardinal v Esztergomu, umrl 23. oktobra 1799 v Požunu. Spreten politik, »orakelj svojega časa«, ustanavljal je šole itd. (Lexikon für Theologie und Kirche, II. Band, Herder 1931, str. 38). ZGODOVINSKI ČASOPIS • 51 » 1997 « 1 (106) 13 Presvetlega gospoda škofa, meni zelo naklonjenega gospoda najzadnji kaplan, V Ivanovskem dolu, Mikloš Kiizmič, župnik 11. decembra 1782 pri Sv. Benediktu, svojeročno X. - 6. januarja 1783 Presvetli in prečastiti gospod škof, meni zelo naklonjeni gospod! Po vaši milostni ureditvi, ki mi jo je nedavno sporočil prečastiti gospod lektor Istvän Boros, vam sedaj po svojem nečaku Nikolaju ponižno predstavljam fanta spreobrnjenca Rittoperja, ki ga bo ob prvi priložnosti sam njegov oče pripeljal v Kôszeg. Zaradi slabega zdravja moj pravkar imenovani nečak ni mogel nadaljevati študija v Gyôru, zato se je vrnil. Sedaj se mu je zdravje s pomočjo radgonskega zdravnika zboljšalo, zato vas ponovno prosi, da ga vzamete pod svojo očetovsko obrambo. Tudi sam ponižno posredujem zanj, da ga milostno sprejmete v koszeško sirotišnico kot inštruktorja,30 in sicer iz dveh razlogov: prvič, ker od nežnih let goji v sebi željo postati duhovnik; da bi to dosegel, je v tukajšnjih okoliščinah zelo težko, zato naj v omenjeni sirotišnici živi pod strogo disciplino in v klavzuri, da se ne bi pokvaril zunaj med slabimi sinovi tega sveta; drugič, da bi fantje te moje domovine imeli slovenskega vodnika (ut hujus Patriae filii habeant Vandalum manuductorem) in sicer takega, ki je tukaj v naši deželi poznan zaradi svojega poštenega življenja in krotkega ter lepega obnašanja; tako bi se tudi starši lažje odločali izročiti svoje otroke tja, namreč pod vzgojno šibo mladeniča, ki ga že poznajo. Takšen slovenski inštruktor (Vandalus Instructor) bi bil v veliko pomoč patru prefektu, posebej za fante naše periferije, lahko bi pa skupaj s temi vodil tudi madžarske gojence. Da bi pa bil povsem primeren za pravilno izvrševanje te službe, je pripravljen obiskovati šolo za poklicno usposabljanje učiteljev in se tako naučiti tistega, kar je nujno potrebno in se zahteva za oblikovanje fantov. Ko ponovno priporočam v vaše očetovsko varstvo siromašnega spreobrnjenca, hkrati tudi sebe izročam vaši predragoceni naklonjenosti in velikodušni blagohotnosti ter ostajam s spoštovanjem in vdanostjo. Presvetlega in prečastitega gospoda škofa, meni zelo naklonjenega gospoda najneznatnejši in nevredni V Ivanovskem dolu, kaplan, 6. januarja 1783 Mikloš Kiizmič, župnik pri Sv. Benediktu, svojeročno XI. - 6. avgusta 1783 Prečastiti gospod župnik in vicearhidiakon! Gospod Gâbor Perlaki, superintendent augsburške veroizpovedi v Prekdonavskih predelih (in partibus Trans-Danubianis), se je pritožil zaradi denarne kazni, ki mu je naložena. Iz somogyske županije (e Comitatu Simeghiensi) je bil namreč v Slovenske Križevce (Toth-Keresztur), včlenjene v vašo Okroglino, poklican šolnik (Ludi Magister), augsburške veroizpovedi,31 da bi možem in ženam svoje veroizpovedi delil Gospodovo sveto večerjo. Superintendent prosi, da bi ga oprostili denarne kazni, ker omenjeni šolnik ni prišel v Slovenske Križevce na njegovo pobudo, ampak na prošnjo prebivalcev Slovenskih Križevec. Zaradi tega je sedanji Generalni upravni zbor odredil novo preiskavo. Pooblaščam vas, gospod vicearhidiakon, da ste navzoči pri preiskavi. Deloma sami raziskujte, deloma pa poskrbite, da bodo to storili gospodje odposlanci, namreč: na čigavo pobudo in prošnjo je prišel 3 0 V pismu z dne 13. februarja 1783 Kiizmič znova priporoča škofu svojega nečaka Nikolaja, da bi bil sprejet v koszeški zavod namesto bivšega inštruktorja (in locum fuiti instructoris). Prim. I. Škafar, Iz dopisovanja, str. 277-278. 3 1 Ta šolnik (Ludi Magister) je bil Mihael Bakoš. Res je bil šolnik in hkrati pastor. Prim. op. 14. \Л J. SMH: SKRB MIKE-OSA KOZMIČA ZA DUAKE omenjeni šolnik v Slovenske Križevce, da bi delil sveto Gospodovo večerjo? Tako bi jasno spoznali, kdo je v tem primeru prekršil cesarsko-kraljevske določbe. Za napotek in ravnanje vam tu proti vrnitvi prilagam poročilo o prejšnji preiskavi. Ko mi ga vrnete, mi hkrati pošljite poročilo o tej novi preiskavi in me o njenem izidu ustrezno seznanite. Sicer pa vam podeljujem svoj očetovski blagoslov in ostajam s poklonom vaši častitosti. Prečastitemu gospodu Miklošu Kiizmiču, župniku pri Sv. Benediktu Jânos Szily Sombotel, 6. avgusta 1783 škof ХП. - 4. novembra 1783 Presvetli in prečastiti gospod škof, meni zelo naklonjeni gospod! Ko sem bil zadnjič v Sombotelu, ste na mojo vdano prošnjo milostno blagovolili sprejeti med število sirot sina Štefana Berketa, mojega župljana in konvertita.32 Sedaj vam pa imenovanega dečka, ki ima sicer eno oko pokvarjeno, vendar je bistre glave, po njegovem očetu pošiljam in ponižno predstavljam, da vam poljubi častito roko. Ostane še eden, ki sem vam ga ponižno priporočil že v marcu, namreč Janez Ciffer. Še in še z vso vdanostjo prosim, blagovolite ga sprejeti namesto pokojnega dečka Lekiča iz Šalovec. Trdno upam, da mu bo zdaj omogočeno priti v zavod, ker ste mi blagovolili zagotoviti, da bo sprejet v koszeško sirotišnico, kakor hitro bo tam eno mesto prazno. Sicer se pa priporočam vaši predragoceni naklonjenosti in veliki dobrohotnosti in ostajam s spoštovanjem. Presvetlega in prečastitega gospoda škofa, meni zelo naklonjenega gospoda najneznatnejši kaplan, V Ivanovskem dolu, Mikloš Kuzmič, župnik 4. novembra 1783 pri Sv. Benediktu, s.r. Sklep M. Kuzmič si je vse do konca svojega življenja prizadeval, da bi Slovenska okroglina dobila izobražence. »Misera Vandalia!« vzklika 19. januarja 1790 v pismu škofu. »Prout praevidere licet, subjectis suae linguae gnaris tandem deficiet. Pro cooperatoribus clamant Domini Parochi...« (»Uboga Slovenska okroglina! Kot lahko predvidevamo, ji bo naposled zmanjkalo izobražencev, veščih njenega jezika. Gospodje župniki kličejo po pomočnikih...«).33 Župniki kličejo po kaplanih in šolnikih. Da bi jih imeli, je Kuzmič pošiljal dečke v koszeški zavod in gimnazijo ter prosil zanje podporo pri škofu. Tako še tudi konec leta 1795.34 V zgodovini Prekmurja ni primera, da bi bil kdo tako zelo skrbel za dijake in v tako trdih razmerah (revščina) kot ravno M. Kuzmič. Po pravici ga smemo šteti med največje osebnosti Prekmurja. __32 Ta dijak je bil Franc Berke, rojen 25. septembra 1769 v Ratkovcih, v protestantski družini plemenitega rodu. Oče Stefan, krojač, mati Judita. V koszeškem zavodu in gimnaziji se je kot konvertit šolal iz Adelffyjeve ustanove (1783-1787). Šole je kot gramatist (3. razred gimnazije) nadaljeval v Požunu (L. Vecsey, str. 258). 3 3 Prim. I. Škafar, Iz dopisovanja, str. 476. 3 4 Prav tam, str. 490. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 51 • 1997 » 1 (106) 15 Zusammenfassung Mikloš Kiizmičs Sorge für die Studenten Jožef Smej Die Briefe von Mikloš Küzmic (1737-1804), dem Pfarrer zu St. Benedikt in Kančovci und Vizearchidiakon Districtus Tothsaghiensis (Slovenska okroglina) in Prekmurje (Übermurgebiet), dem Schriftsteller und Dichter, sind eine wichtige Quelle zur Analyse der Verhältnisse der Slowenen zwischen der Mur und der Raab. Ivan Škafar hat in Slavistična revija 23 (1975), 87-112, 269-288, 462-493, die Korrespondenz zwischen M. Kiizmič und dem Bischof Jänos Szily veröffentlicht, und zwar in Hinblick auf sieben Kiizmičs Bücher. Die dreifache, nämlich die gesellschaftliche, weiter die soziale und die ökonomische Situation zeigt sich in M. Kiizmičs Briefen, die vom Verfasser dieses Artikels in Časopis za zgodovino in narodopisje 52 = 17 (1981), 273-293, veröffentlicht worden sind, dem damaligen Grundherrn. In dem zu Ungarn gehörenden slowenischen Übermurgebiet durften die slowenischen evangelischen Protestanten bis 1781 keinen öffentlichen Gottesdienst haben. Ihre Lehrer und Pastoren wirkten in den sogenannten artikulierenden Orten. Für das Übermurgebiet waren solche Orte Nemes-Csó und Surd. Nachdem Toleranzpatent des Kaisers Joseph II. - vom Bischof Szily erst im Jahr 1782 den Geistlichen zur Kenntnis gebracht - hatte die evangelische kirchliche Organisation noch immer gewisse Schwierigkeiten. In der Mitte des 18. Jahrhunderts wurde in Kôszeg Seminarium Convertitarum oder Orphanotrophium Kelcz-Adelffy (Kelcz-Adelffy Waisenhaus) mit Gymnasium eröffnet. Nach der letztwilligen Verfügung des Kreisrichters Antal Adelffy (1716-1771) sollten vor allem die slowenischen Knaben - Konvertiten aus dem slowenischen Übermurgebiet in diesem Waisenhaus und Gymnasium studieren. M. Küzmic ermöglichte das Studium in Kelcz-Adelffy Waisenhaus und Gymnasium nicht weniger als 38 Knaben aus seiner Pfarre. In der Zeit M. Küzmics haben 123 Knaben aus dem slowenischen Übermurgebiet in Kôszeg studiert. In den zwölf hier veröffentlichten Briefen, die vom Verfasser dieses Artikels aus Latein in die slowenische Sprache übersetzt worden sind, äussert sich Küzmics grosse Sorge für die Schul- und Gymnasialbildung der slowenischen Knaben. Alle Briefe sind mit sachlichen Anmerkungen ausgestattet. Küzmics unaufhörliche Mühe mündete auf jenes Ziel hin, dass seine »Vandalia« (das slowenische Übermurgebiet) eine immer genügende Zahl der slowenischen Intellektuellen, Ludi Magistrorum (Volksschullehrer) und Priester haben würde. In der Geschichte von Prekmurje ist es wirklich ein heller Ausnahmefall, dass ein Mensch wie M. Küzmic in dem einsamen »Tal von Ivanovci« in einer so kurzen Zeit und in äusserst schweren Umständen so viel Gutes für die Studenten getan hätte. Mit allem Recht darf er zu den grössten Persönlichkeiten von Prekmurje gezählt werden. ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE - CZN ČZN je revija z najdaljšo tradicijo med slovensko zgodovinsko periodiko, saj izhaja že od leta 1904. Objavlja prispevke, ki niso zanimivi le za bralce iz severovzhodne Slovenije, ampak posegajo tudi v širši okvir slovenske zgodovine. ČZN izdaja Zgodovinsko društvo v Maribor s sodelovanjem mariborske univerze. Revijo je mogoče naročiti pri Založbi Obzorja, 2001 Maribor, Partizanska 5.