Vesna Leskošek
GLOBALNE NEENAKOSTI
UVOD
Globalizacija je popularen in pomemben del
diskurza o mednarodnih odnosih v današnjem
svetu. Je koncept, s katerim svetovni politiki,
ekonomisti in družboslovci najpogosteje raz-
lagajo vseobsegajoče družbene spremembe v
zadnjih desetletjih. Z njim opisujejo medsebojno
odvisnost, ko govorijo o denarju, ljudeh, pome-
nih, vrednotah in idejah, ki se širijo čez meje
nacionalnih držav in zajemajo svet v celoti. Pro-
ces je spodbujen s tehnološkim napredkom, ki
povezuje vse države sveta. V nekaterih nastaja,
v drugih se uporablja in v tretjih pripomore k iz-
koriščanju. Ta učinek globalizacije, ki povzroča
vedno večje družbene neenakosti, je najpogoste-
je spregledan.
V ozadju govora o globalnih neenakostih je
tudi govor o revščini, ki nastaja kot posledica
vedno večjih ekonomskih razlik v svetu. Premiki
svetovnega gospodarstva v nerazvite dele sveta
povzročajo pretrese tako v nacionalnih državah,
iz katerih se proizvodnja odseljuje, kot v delih
sveta, kamor se seli. Tako v razvitem svetu osta-
jajo storitvene dejavnosti, ki omogočajo višjo
ceno delavne sile, v nerazviti svet pa se naseljuje
proizvodna dejavnost, ki zahteva vedno nižjo
ceno delovne sile. V razvitem svetu izgubljajo
delo ljudje s srednjo in nizko ravnijo izobrazbe,
ki postajajo vse revnejši, v nerazvitem svetu pa
iz revščine ne morejo niti tisti, ki so zaposleni,
ker za delo prejemajo tako nizko plačilo, da z
njim ne morejo preživeti.
Koncentracija kapitala v zasebnih rokah sve-
tovne manjšine je dosegla razmerja, ki kažejo na
pogosto prikrito vsebino globalizacije. Dohodek
400 najbogatejših v ZDA je višji kot dohodek
20 afriških držav oziroma 300 milijonov ljudi
(Weissman 2003: 1). Dohodek 10 odstotkov
najbogatejših je 117 krat večji od dohodka 10
odstotkov najrevnejših v svetu. Leta 1980 je
bilo razmerje veliko nižje. Dohodek 10 odstot-
kov najbogatejši je bil 79 krat večji od dohodka
10 odstotkov najrevnejših (ibid.). Zaradi hitre
ekonomske rasti Kitajske in Indije se ta razmer-
ja nekoliko spreminjajo. Največje neenakosti
znotraj držav se vzpostavljajo v državah bivšega
sovjetskega bloka. Latinski Ameriki in Afriki. V
pripravah na poročilo o razvoju v svetu za leto
2006 Svetovna banka navaja, da je kupna moč
10 odstotkov najbogatejših v Afriki 70 krat več-
ja od kupne moči 10 odstotkov najrevnejših. V
Braziliji bogatih 5 odstotkov doseže 10,4 leta iz-
obrazbe na posameznika, revnejših 5 odstotkov
pa le 3 leta. V Indiji je smrtnost otrok do petega
leta starosti pri revnih 155 na 1.000 novoroje-
nih, pri bogatih pa 54 (gl. World Development
Report 2006: 2).
K takim razlikam pripomore korporacijska
globalizacija, s čimer razumemo ekonomska
pravila, ki jih določajo Svetovna trgovinska orga-
nizacija, Mednarodni denarni sklad in Svetovna
banka. Znotraj držav je vzroke iskati v vedno
večji moči lokalnih korporacij, ki vplivajo na
davčno politiko in zahtevajo zmanjšanje investi-
cij v zdravstvo, izobraževanje in s tem v socialno
državo. Kažejo se težnje po privatizaciji ključnih
resorjev, ki so neobhodni za preživetje, kot so
voda, elektrika in transport, pa tudi zdravstvo
in šolstvo.
NOVI SVETOVNI DRUŽBENI RED
Vse te spremembe, ki vplivajo na povečanje
neenakosti med ljudmi, na širjenje revščine in
kopičenje bogastva v rokah ozkega kroga ljudi,
legitimira neoliberalna ideologija. Ta se ne
241
VESNA LESKOŠEK
nanaša le na predpostavke o ekonomskem raz-
voju, temveč vključuje interpretacije politike in
blaginjskega sistema s ciljem, da bi legitimirala
globalizacijske procese. Hurrell in Woods (1995:
2-6) naštejeta tri ključne liberalne interpretacije
procesa, ki vplivajo na povečanje neenakosti.
Prva je zagovarjanje prostega pretoka denarja
in dobrin, ki naj bi zagotovil bolj učinkovito
razporeditev resursov po vsem svetu. Posamez-
ne države bodo razvile tisto produkcijo dobrin,
za katero se lahko specializirajo, prost pretok
blaga in storitev pa naj bi zagotovil, da bi bile te
v enaki meri dosegljive povsod po svetu. Druga
se nanaša na negativne učinke globalnega kapi-
talizma, ki nastajajo kot posledica delovanja pro-
stega trga, kot so uničevanje okolja, povečanje
revščine in migracije. Pri reševanju teh težav se
bo utrjevalo mednarodno sodelovanje držav, ki
jih procesi zadevajo. Države bodo prisiljene so-
delovati in učinkoviteje reševati skupne težave,
kar naj bi vplivalo na močnejšo medsebojno po-
vezanost. Tretja pa se nanaša na prepričanje, da
bodo države čez čas začele razumeti in uživati
pozitivne učinke prostega trga (kapitalizma) in
liberalizma, kar bo zvečalo notranjo in zunanjo
konvergenco in vplivalo na pojav globalnih
vrednot, idej in institucij. Nove tehnologije in po-
enostavljeni načini transporta bodo omogočali,
da bodo ljudje pridobivali znanje, informacije
in ideje neodvisno od volje nacionalnih držav,
ki bodo tako izgubljale moč in bodo za svojo
ohranitev prisiljene v sodelovanje z drugimi.
Homogenizirale se bodo ekonomske in druge
politike držav, vključno s političnim sistemom
in vrsto demokracije.
Gre za ustvarjanje novega družbenega reda,
ki bo nastal tako, da bodo države ustvarile
transnacionalno koalicijo državnih birokracij,
ki bodo poenotile poglede na vrednote, norme,
politične ideje, na upravljanje z državo in proble-
mi. Taka koalicija bo temeljila na tehnokratskem
razumevanju kompleksnih družbenih pojavov.
Razvila bo poenoteno upravljalsko mislenost
igovernmentality) oziroma sklop univerzalnih in
poenostavljenih obrazcev za upravljanje države
in družbenega življenja.
Novi družbeni red bo soustvarjala tudi global-
na civilna družba, ki bo vzpostavila vzporedno
obliko političnih interakcij, njena glavna funkcija
pa bo v izražanju vrednot in kozmopolitske mo-
ralne ozaveščenosti, zato bo sposobna delovati
na področjih, kjer bo državna oblast manj učin-
kovita (Hurrell, Woods 1995). Novi družbeni red
se bo s pomočjo civilne družbe širil tudi v države
in kulture, ki so zunaj kroga liberalnih držav, in
tako bo namesto treh svetov nastal en sam. Poleg
civilne družbe bo ta svet združeval prosti trg.
Celoten proces ustvarjanja takega svetovnega
reda naj bi v prihodnosti vplival na zmanjševanje
neenakosti, čeprav ideologi tudi previdno do-
dajajo, da jih bo kratkoročno povečal.
KORPORACIJSKA GLOBALIZACIJA
Izkazalo se je, da povečanje neenakosti ni le
kratkoročni učinek svetovne ekonomije, temveč
nujni sestavni del procesa globalizacije, ki ga
načrtujejo neoliberlani ekonomisti. Weissman
(2003: 2-14) definira dvanajst mehanizmov, ki
so značilni za ta proces.
•	Finančna liberalizacija in ekonomska nesta-
bilnost. Mednarodni denarni sklad in Svetovna
banka sta v zadnjih letih pritiskala na države,
naj odstranijo sistemske ovire za prost pretok
kapitala, kar je povzročilo povečanje predvsem
kratkoročnih investicij v države v razvoju. Pretok
kapitala se je od leta 1980, ko je znašal 2 mili-
jardi dolarjev, povečal na 120 milijard dolarjev v
letu 1997, investirali pa so v Azijo, Latinsko Ame-
riko in Rusijo. Gre za države, kjer se revščina
povečuje (gl. Human Development Report 2004,
Statistical Annex). Deregulacija je povzročila, da
je mogoče na preprost in hiter način umakniti
denar iz države, ker se večina denarja nahaja v
finančnih instrumentih (delnice, skladi) in ne
v realnih podjetjih (tovarne). Tuje investicije
na ta način državam gostiteljicam ne prinašajo
boljšega finančnega položaja. Iz države odhaja
tudi domači kapital, ker bogati selijo denar v
banke držav z majhnimi finančnimi zahtevami in
kontrolo ter tako vplivajo na ekonomsko stanje
lastnih držav.
•	Dolg. Države v razvoju dolgujejo 2,3
bilijona dolarjev tujim bankam. Velika večina
kreditov ni bila uporabljena za dejavnosti, ki bi
povečale ekonomsko učinkovitost in omogočile
odplačevanje kreditov. Večina denarja je postala
privatna last korumpiranih politikov ali pa so jo
porabili za nakup orožja in vojne. Kljub temu,
da je dolg nerazvitih držav najpogostejša tema,
ko govorimo o svetovnih neenakostih, doslej ni
bil deležen učinkovitih ukrepov.
•	Rast obrestnih mer. Visoke obrestne mere.
242
GLOBALNE NEENAKOSTI
ki so jih določale ZDA v osemdesetih letih, so
se v razvitih državah pozneje zniževale, v neraz-
vitih pa ne, na kar je imel velik vpliv Mednarodni
denarni sklad. Brazilija, na primer, ima zaradi
tega pritiska še vedno 26 odstotno obrestno
mero. Visoke obrestne mere imajo učinek na
neenakost tako znotraj držav kot med njimi,
zaslužijo namreč le bogati, ki lahko posojajo
ali investirajo denar, tisti, ki si ga izposojajo, pa
obubožajo.
•	Liberalizacija gospodarstva I: večanje plač-
nih razlik. Nekvalificirani delavci v vseh delih
sveta, tako nerazvitih kot razvitih, so najbolj
izpostavljeni negativnim učinkom globalnega
kapitalizma. Cena te delavne sile se namreč
nenehno manjša. Selitev obutvene in tekstilne
industrije je povzročila množična odpuščanja
in manjšanje delavskih pravic zaradi boja za
preživetje. V poročilu o trgovanju in razvoju, ki
ga je izdal UNCTAD (v Weissman 2003: 5) je za-
pisano, da je 70 odstotkov delavne sile, zaposlene
v sektorjih, ki so vključeni v svetovno trgovanje,
nekvalificirane. Cena dela je nizka zaradi potreb
po delu v državah v razvoju, ki so za investicije v
njihovo ekonomijo pripravljene nižati standarde
dela in pravice, delavci pa so za preživetje pri-
siljeni jemati delo pod vsakršnimi pogoji.
•	Liberalizacija gospodarstva H: Delitev po-
gače med kapital in delo. Nižanje cene dela je
omogočilo silovit zagon korporacij zaradi velikih
dobičkov, kar povzroča prerazdelitev kapitala od
spodnjega srednjega sloja k bogatim in posledič-
no k večanju revščine. Le manjši del bogastva
poberejo lokalne korporacije, največji ostane
v rokah multinacionalk, ki selijo proizvodnjo v
nerazvite države, načrtovanje in tehnologija pa
ostaneta v razvitih državah.
•	Kmetijski damping in liberalizacija kmetij-
skih trgov. Kmetijske subvencije so eden največ-
jih problemov kmetijskih trgov. Subvencije se
uporabljajo tako za samo proizvodnjo kot za
nižanje izvoznih cen, ki zmanjšujejo konkurenč-
nost kmetov v državah brez subvencij. Kmetje
v teh državah so prisiljeni opustiti kmetovanje
in iskati zaposlitev v slabo plačani proizvodnji.
Eno najbolj dampinških izvoznih cen za kmetij-
ske proizvode imajo ZDA, kjer je bila leta 2001
cena za mero žita v držávi 6,24 dolarja, izvozna
cena pa 3,5 dolarja {op.cit.: 6). Države v razvoju
so zato izvozno nekonkurenčne in ne morejo
razviti kmetijstva, kot ga zahteva izvozni trg. Ta
zahteva velike plantaže za masovno proizvodnjo,
ki lahko ponudijo vse na enem mestu. Mreže su-
permarketov postavljajo standarde za kmetijske
proizvode, ki jih majhni kmetje težko dosegajo,
prav tako ne morejo zagotoviti najkrajšega
možnega časa za dobavo proizvodov. Kakovost
njihovih produktov ne more zadostiti kriterijem
multinacionalnih trgovcev s hrano.
•	Fleksibilnost delovnega trga. Mednarodni
denarni sklad in Svetovna banka pritiskata na
države v razvoju, naj zmanjšajo pravice delav-
cev, da bi omogočile večjo »fleksibilnost«. V
narekovajih pišemo besedo zato, da bi opozorili
na skriti pomen. Glavni namen fleksibilnosti
namreč ni večja gibljivost med zaposlitvami,
temveč znižanje pravic, ki so vezane na delo,
da bi omogočili lažje odpuščanje in najemanje
delavcev. Da bi to dosegli, je treba onemogočiti
sindikate in s tem zmanjšati možnosti za pogaja-
nja o kolektivnih pogodbah, kar naj bi omogočilo
večjo svobodo delodajalcev. Ukrepe opravičujejo
z večjo ekonomsko rastjo in vzpostavljanjem po-
gojev za razvoj podjetništva. Izkazalo se je, da
delodajalci zares pridobijo večjo svobodo, niso
pa se pokazali učinki na zvišanje ekonomske
rasti. Zvišali so se dobički direktorjev in uprav,
ker se je z zmanjšanjem pravic delavcev zmanj-
šalo plačilo za njihovo delo, zato je več denarja
ostalo v rokah menedžmenta.
•	Zaščita intelektualne lastnine. Vlaganja v
raziskovanje in razvoj so mogoča le v razvitih
državah, zato tam razvijejo največ zaščitenih
patentov. Visoka je tudi zaščita avtorskih pravic
in poslovnih skrivnosti. Patenti omogočijo last-
nikom, da pridobivajo tantieme in monopolne
profite, kar prispeva k transferju denarja od
revnih k bogatim. Taki profiti se ne nanašajo le
na industrijo, temveč tudi na znanost in kulturo.
Cena take zaščite ni merljiva samo v denarju,
temveč tudi v zdravju ljudi. Zaradi patentov
farmacevtske industrije ostane vsako leto v afri-
ških državah na milijone ljudi brez zdravstvene
zaščite, mnogi od njih umrejo.
•	Privatizacija - ko javno dobro postane privat-
na lastnina. Posledica privatizacije je večinoma
povečanje družbenih neenakosti. Najprej zato,
ker se javno dobro praviloma prodaja pod tržno
vrednostjo, potem zato, ker se dobički ne distri-
buirajo v blaginjo, temveč v druge dejavnosti,
najpogosteje v vojsko ali eno samo vejo, npr.
kmetijstvo. Število milijarderjev se je povečalo
ravno v državah, kjer je potekala masovna pri-
vatizacija. Rusija je od leta 1990 pridobila 17
243
VESNA LESKOŠEK
milijarderjev, Mehika pa 11. V poročilu centra
za globalni razvoj (op. cit.: 9) so zapisali, da je
privatizacija poslabšala distribucijo dohodka in
povečala neenakosti.
• Privatizacija distribucije vode in drugih stori-
tev. Čista voda je osnovna potreba za preživetje
in je najbolj potrebna ravno v državah v razvoju.
Svetovna banka je na problem odgovorila z za-
htevami po privatizaciji, kljub temu pa se stanje
ni spremenilo. Izkazalo se je, da korporacije
nimajo interesa prodajati vodo v ruralnih in
nerazvitih območjih, ker so dobički premajhni.
Prav tako nimajo interesa vlagati v iskanje in
razvijanje vodnih virov v teh državah, ker so
dobički prav tako premajhni. Vodo zagotavljajo
predvsem urbanemu srednjemu sloju, ker lahko
več računajo za svojo storitev, ne zagotavljajo pa
je urbanim revnim. Poročilo o človekovem raz-
voju za leto 2003 poroča o povišanju cen vode
povsod, kjer so ta vir privatizirali. Pomembnejše
od dobičkov pa je znižanje ravni kakovosti celo-
tne storitve po privatizaciji. Privatne korporacije
ne vlagajo v vodovodno omrežje, ga slabo vzdr-
žujejo in ne širijo. To prispeva k širjenju bolezni
pri revnih in jim onemogoča preživetje, saj vsak
dan veliko časa porabijo za to, da prinašajo vodo
iz oddaljenih in redkih vodnih zajetij. Podobno
velja za druge javne servise, kot so transport, iz-
obraževanje in zdravstvo. Plačilo pospešuje rev-
ščino, zmanjšuje izobraženost, krepi izpadanje
iz šolskega sistema in smrtnost. Tudi tam, kjer so
revne oprostili plačila, se je izkazalo, da je take
izjeme težko vzdrževati. Raven revščine se je s
privatizacijo povečala, prag revščine pa so do-
ločali zelo nizko, da bi bilo ljudi, ki so oproščeni
plačila, čim manj. Nekatere afriške države, ki so
odpravile plačilo za šolanje, so doživele veliko
povečanje števila šolarjev. Povečalo se je zlasti
število deklic. V Južnoafriški republiki stane
privatno zdravstvo, ki ga uporablja 16 odstotkov
ljudi, 36 milijard dolarjev na leto, javno zdrav-
stvo za ostalih 84 odstotkov ljudi pa 32 milijard
dolarjev. Revni nimajo nikakršnega dostopa do
privatnega zdravstva. Plačilo osnovnih storitev je
zato največji generator družbenih neenakosti.
• Neenaka razporejenost bolezni in ekonom-
ska neenakost. Ljudje v bogatejših državah
umirajo od bolezni, ki se pojavijo pozneje v
življenju, ljudje v revnejših pa umirajo mladi od
nevarnih nalezljivih boleznih, kot so malarija,
diareja, tuberkuloza in AIDS. Te bolezni imenu-
jejo tudi bolezni revščine. Veliko jih je posledica
onesnažene vode. Številne bi lahko preprečili na
zelo lahek in poceni način. Kapsula vitamina
A stane v ZDA 2 centa, dovolj pa je, da otrok
dobi dve do tri kapsule tega vitamina letno. Ker
je farmacevtska industrija močan lobi, ki nima
interesov v nerazvitem svetu, ni pričakovati
sprememb. K širjenju bolezni tako vpliva tudi
korporacijska globalizacija.
PRAVI IN NAPAČNI SVET
Kljub uničujočim učinkom se proces odvija
naprej, kar ravno sedaj doživljamo tudi v Slo-
veniji. Nov vladni strateški svet si je postavil
za cilj uveljaviti neoliberalno vizijo ekonomije
in skupnega življenja, kar se v praksi kaže kot
podrejanje države prostemu trgu. Wallerstein
je proces globalizacije označil kot proces vzpo-
stavljanja svetovnega kapitalističnega sistema
(v Beck 2003: 54-56). Glavna funkcija novega
družbenega reda je omogočanje svetovnega ka-
pitalizma in odstranitev ovir za njegovo uveljavi-
tev. Države, ki imajo moč določanja ekonomskih
pogojev svetovnega trga in lahko vplivajo na
spremembe svetovnih politik, imajo od procesa
največje koristi. Določajo pogoje, ki jim koristijo.
Globalizacijo prikazujejo kot univerzalen sklop
vrednot in norm, kar povzroča ponovne delitve
na tiste, ki se z njimi strinjajo, in tiste, ki jih ne
želijo deliti. Večina držav z razvitim prostim
trgom in večjim številom močnih korporacij po-
udarja krščanske vrednote in si pripisuje najvišjo
stopnjo civiliziranosti. Državam, ki ne sodijo v
krščanski svet, zanikajo človečnost. Nižje davke
in kopičenje bogastva v rokah nekaterih prikazu-
jejo kot pravične, saj denar pripada tistemu, ki
ga zasluži. Posledice so vidne, kot pravi Bauman
(v Beck 2003: 82), v globalizaciji bogastva in
lokaliziranju revščine.
Velika večina držav ima namreč v rokah
vedno manj vzvodov oblasti. Postajajo nemočne
tako v mednarodnih kot nacionalnih okvirih.
Zaradi krepitve korporacijske globalizacije
(selitve proizvodnje v države z nizko ravnijo
delavske zaščite, manj urejeno pravno državo
in velikimi možnostmi izkoriščanja naravnih
bogastev) postajajo države vedno bolj odvisne od
pogojev, ki jih določajo mednarodna in domača
velika podjetja. Ta pa ne določajo le ugodnejših
ekonomskih in fiskalnih pogojev, temveč tudi po-
litične in socialne spremembe (zmanjšanje ravni
244
GLOBALNE NEENAKOSTI
socialne države, odpravljanje ali vsaj zmanjšanje
moči sindikatov). Poleg paketa prepričanj o
ekonomiji in prostem trgu neoliberalni ideologi
širijo še svojo podobo države in državljana, pri
čemer ima pomembno funkcijo globalna civilna
družba. Buss in Herman (2003) opozarjata na
vedno večjo moč krščanskih, še zlasti katoliških
civilnodružbenih skupin v mednarodnem pros-
toru. Krščanski mednarodni aktivizem se je
prebil v vse pomembne mednarodne institucije,
še posebej močan je v organizaciji združenih
narodov. Glavni namen katoliških organizacij
je uveljaviti »družinske vrednote«, pri čemer je
glavno merilo povprečna zahodna raznospolna
družina z vsaj dvema otrokoma. Predstavljena je
kot naravna tvorba, zato ji ni mogoče ugovarjati.
Globalizacija vrednot se tako nanaša večino-
ma na tradicionalne, s krščanstvom povezane
vrednote.
SREDSTVA ZA UVELJAVLJANJE
IN VZDRŽEVANJE NOVEGA REDA
Osredotočili se bomo le na najbolj drastični
sredstvi v zadnjih desetletjih. Eno od sredstev,
s katerim se uveljavlja globalni kapitalizem, so
vojne, vzdržuje in ohranja pa se z omejitvijo mi-
gracijskih tokov oziroma migracijsko kontrolo.
Boj za nafto in diamante je sprožil vrsto na-
padov in množičnih pobojev. Napad na Irak so
opravičevali z bojem proti svetovnemu teroriz-
mu in ga poimenovali pravična vojna (Callinicos
2004: 70), ki je imela namen pokazati svetu moč
svetovne supersile. Še pred napadom so mnogi
dokazovali, da je v ozadju interes multinacional-
nih korporacij po kontroli nad naftnimi viri in
onemogočanje drugih globalnih tekmecev {op.
cit.: 71). Novorek, ki je spremljal celotno doga-
janje (os zla, delitev na prijateljske in sovražne
države), in razglasitev permanentnega vojnega
stanja sta imela še drug namen, in sicer spodbudi-
ti občutek ogroženosti ljudi ter povečati zahteve
po varnosti, kar je povzročilo po eni strani nov
zagon patriotizma in sovraštva do tujcev, po
drugi strani pa je legitimiralo masovno kršenje
človekovih pravic in povečano kontrolo lastnih
in tujih državljanov. Da bi lahko prišli v Zdru-
žene države Amerike, so se ljudje pripravljeni
odpovedati delu svoje svobode. Elektronski potni
listi, pregledovanje roženice in dajanje prstnih
odtisov omogočajo skoraj popoln nadzor.
Korporacije igrajo pomembno vlogo tudi v
afriških vojnah in konfliktih. Dobički od prodaje
surovin se stekajo v korporacije na Severu, denar
od prodaje pa je namenjen nakupu orožja in pod-
pori vojskovanja (Custers 2001: 98). Svetovna
banka v poročilu iz leta 2000 o državljanskih voj-
nah na jugu bolj aH manj namenoma spregleda
vlogo korporacij (ibid.). S korporacijami so po-
vezane družbe najemniških vojakov. O tem priča
tudi poročilo mednarodnega komiteja Rdečega
križa, ki opisuje tesno prepletenost med surovi-
nami, državljanskimi vojnami in operacijami naj-
emniških vojaških sil. Kljub jasnim povezavam
je dobiček močnejši od zavedanja o posledicah
afriških vojn in spopadov. Poročilo ugotavlja, da
»so vojaška najemniška podjetja postala vojaško
krilo imperialističnih trgovinskih struktur ne-
enake in disparatne menjave.« {op. cit.: 105).
Tako trgovanje je prispevalo k obubožanju in
uničenju nekaterih afriških držav. Angola, ki je
ena najbogatejših držav z naravnimi viri, danes
trpi množično pomanjkanje in revščino. Podo-
bno je v Sierra Leoneju in Kongu.
Mnogi Afričani izhod iz pomanjkanja in voj-
skovanja iščejo v migriranju na bogatejši Sever. Z
Juga ljudi preženejo predvsem revščina in držav-
ljanske vojne, z Vzhoda pa imperialistične vojne.
Izčrpavanje prebivalstva z izolacijo, ki je podprta
z ideološko propagando o svetovnih sovražnikih,
je povzročilo množične migracije, ki so posledica
kombinacije boja za preživetje in političnega
mučenja v državah izvira. Vendar je kontrola
imigracije ena najmočnejših strategij ohranjanja
korporacijske globalizacije, kjer se bogastvo glo-
balizira, revščina pa lokalizira. Odstranjevanje
nezaželenih migrantov je spremenilo pomen
policijskih in sodnih sistemov. Iz klasičnega na-
bora kaznivih dejanj, ki so preganjani na podlagi
kazenske zakonodaje, se represivne intervencije
vedno bolj usmerjajo v preganjanje prehoda čez
meje nacionalnih držav. Ustvarja se povsem nov
kaznovalni sistem z ločenim naborom institucij,
ki so razvile svojstven jezik za označevanje in
konstruiranje novih kriminalcev (več o tem gl.
Zorn v pričujoči številki Socialnega dela).
KRIMINALIZIRANJE REVŠČINE
Loie Wacquant piše o »penalizaciji revščine«
(2003: 65), ki jo povezuje z vzdrževanjem glo-
balnih neenakosti. Neoliberalna ideologija črpa
245
VESNA LESKOŠEK
poglavitno moč iz zmanjševanja ekonomske in
socialne države in krepitve kazenske države.
Tako se med sabo dopolnjujeta »nevidna roka
trga in jeklena pest države« {op. cit.: 68). Poli-
cijski ukrepi in zapiranje kažejo na spremembe
v delovanju zahodnih držav, ki izločajo vse, kar
ni v prid novemu globalnemu redu. Policija in
sodišča postajajo novi regulatorji države kot
nadomestek za izginjajočo socialno pravičnost-
jo, kar jim omogoča reafirmacija potrebe po
varnosti. Zapori, azilni domovi in domovi za
odstranjevanje tujcev so polni nemočnih, revnih
ljudi, ki jih državne birokracije obravnavajo kot
tuje kriminalce (Leskošek 2004). Revne vrnejo
tja, od koder so prišli. Tja vrnejo tudi tiste, ki so
pobegnili pred političnim in vojaškim terorjem.
Ukrepe zoper imigrante podpira in pogosto celo
zahteva lokalno prebivalstvo, ki išče argumente
v ogroženi varnosti, strah pa utemeljujejo z bo-
leznimi, ki jih s sabo prinaša tuja kultura.
Organizacija United for Intelectual Action je
na zunanjih mejah Evropske Unije med leti 1993
in 1999 naštela 2.000 mrtvih (Naudit 2002).
Število mrtvih v zadnjih letih skokovito narašča
in so jih do leta 2004 našteli že 6.336. Pri tem je
pomembno poudariti, da gre le za registrirane,
uradno priznane žrtve, nič pa ne vemo o smrtnih
žrtvah nelegalnih obmejnih dejavnosti. Ilegalni
imigrantje oziroma begunci najpogosteje umira-
jo za utopitvijo (vendar je najdeno le vsako tretje
truplo, zato lahko številko najmanj potrojimo),
potem za zadušitvijo, samomorom, avtomobil-
sko nesrečo, zamrznitvijo (hladilni tovornjaki ali
skriti v prostoru za kolesa aviona), zaradi lakote
ali zaradi nasilne smrti (United for Intelectual
Action 2004). Isti vir navaja smrti prebežnikov,
ki jih zagrešijo državne službe, najpogosteje
službe pregona in kaznovanja. Med deportacijo
je v letu 2004 umrlo 25 ljudi, zaradi streljanja
obmejnih straž je umrlo 231 ljudi, v policijskem
varstvu 160, v priporu 61, v zaporu 29, v azilnih
in begunskih centrih 58, pogrešanih po depor-
taciji pa je bilo 48.
Kljub poudarjanju globalnih vrednot vse te
smrti v javnosti niso deležne obsodbe in moralne
presoje. Zdi se, da jih javnost podpira in po svoje
celo zahteva. Podpira tako, da poudarja ogro-
ženo varnost, zahteva pa tako, da se združuje
v različne civilne pobude proti prebežnikom.
Smrti postajajo legitimne, upravičene in so del
tveganja, ki ga morajo sprejeti prebežniki, ko se
odločijo za ilegalen vdor v zahodni svet. Moralno
presojajo njihovo odločitev za tako pot in ne
delovanja držav v boju proti »nelegalni dejav-
nosti«. Konsenz o takem ravnanju je ustvarjen
z delitvijo sveta na civiliziran in barbarski del.
Civilizirani del vedno bolj postaja tisti, ki je
premožen, barbarski pa tisti, ki je reven. Pri
tem je religija (krščanski Zahod in muslimanski
Vzhod) le pretveza za prikrivanje kapitalskih
interesov. Ljudje si raje prisvajajo ideologije, ki
opravičujejo razlike z naslavljanjem na identitete
in kulture, v ozadju pa se dogajajo procesi, ki
jih mnogi zaradi zaslepljenosti s sovraštvom do
tujega in drugega ne morejo prepoznati, čeprav
jih sami doživljajo.
Podobna delitev na revne in bogate nastaja
tudi znotraj zahodnih držav in botruje nemote-
nemu zmanjševanju socialne države. Revni so
konstruirani kot izkoriščevalci države, ki bi radi
živeli v brezdelju na račun bogatih, ki so svoje
premoženje pridobili s trdim delom (Bizovičar
2005:28,29). Na ta način je zmanjševanje soci-
alnih pravic videti kot vzpostavljanje pravičnosti.
Slovenski neoliberalni ekonomisti predstavljajo
zmanjševanje davčne stopnje za intelektualno in
ekonomsko elito kot pravično, saj naj bi imele te
elite pravico uživati dohodek, ki so ga ustvarili.
Neenakosti po njihovem mnenju niso posledica
strukturnih, sistemskih značilnosti, temveč spo-
sobnosti, ambicij in moralnih izhodišč posamez-
nikov, ki se znajdejo na vrhu ali na dnu družbene
lestvice. Tisti na dnu morajo sprejeti odgovor-
nost za svojo »izbiro« in preživeti v pogojih, ki
so si jih ustvarili. Zanikajo dolžnost države, da
poskrbi za dostojno preživetje revnih.
NORMALIZACIJA NEENAKOSTI
J. S Mili pravi, da je enakost oblika pravičnosti,
zato morajo tisti, ki zagovarjajo neenakost, to
tudi upravičiti (Broadbent 2001: 4). Ta misel
postane moralna podlaga za vključitev socialnih
in ekonomskih pravic v deklaracijo o človekovih
pravicah. V letih od 1945 do 1980 je enakost
pomemben cilj večine razvitih demokracij. Ideo-
loške predpostavke se spremenijo v osemdesetih
letih, ko se pojavi radikalna oblika liberalizma
19. stoletja. Neoliberalni voditelji in voditeljice
so izkoristili pogoje gospodarske negotovosti
za legitimiranje zmanjševanja aktivnosti, ki
zagotavljajo enakost. Ponoven vzpon trga, ki ga
predstavljajo kot edino veljavno obliko demokra-
246
GLOBALNE NEENAKOSTI
cije, je omogočil delovanje velikih korporacij, ki
nikoli niso bile zavezane ideji o enakosti. Naro-
be, zagovarjajo neenakost prihodkov, privatno
potrošnjo postavljajo pred javne projekte, nižje
davke postavljajo pred socialne programe. Neoli-
beralna politika predstavlja socialne programe
kot vsiljevanje države v življenja državljanov,
sindikate predstavljajo kot posebne interesne
skupine in ne kot demokratične institucije,
nereguliran pretok kapitala enačijo s prostim
pretokom storitev in dobrin in podcenjujejo
vrednost javnih površin v primerjavi z velikimi
nakupovalnimi središči.
Globalizacija vpliva na porast neenakosti, če
jo razumemo samo kot prost pretok kapitala, do-
brin in storitev. Habermas pravi, da je osnovna
ovira za učinkovito delovanje socialne države to,
da je oblikovana na nacionalni ravni, medtem
ko se pravi tržni tokovi premeščajo na medna-
rodno, globalno raven. Posledica je večja moč
multinacionalk in izobražene elite, ki delujejo
globalno. Mrežni učinek je zmanjšanje davkov
zanje, kar pomeni povečanje za vse ostale, torej
večja neenakost za manj premožno večino {op.
cit.: 9).
Večanje neenakosti povzroča, da postaja
ta bolj sprejemljiva. Vlade namesto o pravicah
govorijo o dolžnostih, namesto enakosti pred-
lagajo kohezijo. Marginaliziranim ponujajo
izobraževalne programe za uspešnejše tekmo-
vanje znotraj tržnega sistema v obliki socialnega
podjetništva. Poudarek je na politikah, ki nimajo
takojšnjega učinka na napačno distribucijo moči
in dohodka. Družbena kohezija je definirana
kot »trajen proces razvijanja skupnosti skupnih
vrednot« {op. cit.: 10), ni več govora o delitvi
moči in enakosti pri distribuciji bogastva. Vendar
osnovne ovire za enakost v dohodkih in moči ni
iskati v ekonomiji, temveč v pomanjkanju poli-
tične volje. Politična volja je osnovni in največji
problem na nacionalni in mednarodni ravni.
RAZLIKA JE POMEMBNA
Novi družbeni red namesto na ideji o enakosti
temelji na ideji o razlikovanju. Človekove pravice
postajajo vse bolj arbitrarne, odvisne od proste
presoje tistih, ki si lastijo pravico do interpreta-
cije. Enakost so v zadnjem desetletju v Sloveniji
interpretirali kot ostanek totalitarizma in jo
povezali z uravnilovko v dobesednem pomenu
besede. Tako so ustvarili ozračje, v katerem je
neenakost postala sprejemljiva. Ideja, da obstaja-
ta dve vrsti ljudi, boljši in slabši, taki moralni in
taki brez vrednot, eni, ki so pošteni in dobri, in
drugi, ki izkoriščajo to poštenost in dobroto, se
ne ustavi samo na meji med »nami« in »njimi«,
med domačini in tujci, temveč nadaljuje svojo
pot znotraj meja in razlikuje med revnimi in
bogatimi, med tistimi na vrhu in tistimi na dnu,
med moškimi in ženskami, med drugospolno
in istospolno usmerjenimi in tako naprej. Taka
delitvena mentaliteta postaja podlaga za sodobne
pogrome, ki se kažejo v nabiranju podpisov za
odvzem državljanstva, v izganjanju Romov iz
vasi in mest, v brezposelnosti žensk in hendike-
piranih in v vzpostavljanju neprehodnih meja,
na katerih umirajo zlasti revni.
Politične kampanje, ki so pri pridobivanju
volilnih glasov usmerjene predvsem v označe-
vanje in preganjanje skupin ljudi, so postale
povsem običajne in navdušujejo vedno več
ljudi. Tak populizem, za katerega niso potrebni
nikakršni intelektualni napori, vpliva na spre-
membo mentalitete, na dojemanje sveta okoli
sebe, in postane koda za razumevanje vseh
družbenih odnosov in procesov. Včeraj so bile
akcije usmerjene v Rome in ljudi brez papir-
jev, v izbrisane in muslimane, danes pa tudi v
revne, odvisnike in brezdomce. Spomnimo se
krutih umorov brezdomcev ali nasprotovanja
stanovanjskim skupinam za odvisnike ali ljudi
s težavami v duševnem zdravju. Ista delitveno
mentaliteto povzroča današnje preganjanje
ljudi iz bivših jugoslovanskih republik, ki so
bili izbrisani iz registra stalnega bivališča. Kse-
nofobija, rasizem in druge oblike diskriminacije
so glavna značilnost tovrstne mentalitete, ki se
izraža v civilnodružbenih akcijah, povrh pa je
tudi institucionalizirana in se kaže v oprostilnih
sodbah v primerih seksizma in homofobije in v
vztrajnem izenačevanju storilcev in žrtev, ko gre
za rasistične napade. Postajajo prevladujoč govor
v parlamentu, ki se niti njenemu predsedniku ne
zdijo nič spornega.
SKLEP
Povojne evropske demokracije so temeljile na
principih enakosti, solidarnosti in socialne
pravičnosti, ki so temeljna načela socialne dr-
žave. Spomnimo se Dahrendorfove trditve, da
247
VESNA LESKOŠEK
je drŽava blaginje povzročila globoke in trajne
civilizacijske spremembe (Broadbent 2001). So-
cialna država ni le skupek državnih ukrepov za
zmanjševanje revščine in izključenosti, temveč
je tip demokracije, ki podpira državljanstvo,
temelječe na enakosti. Enakost je torej ključna
demokratična vrednota, ki so jo številne vlade
po drugi svetovni vojni postavile v sam vrh
svojih prizadevanj. Enakost namreč omogoča
participatorno demokracijo, kjer imajo različne
skupine ljudi glas v javnosti, ne glede na njihov
nacionalni izvir, spol, vero, raso, spolno opre-
deljenost in podobno.
Demokratično državljanstvo (avtonomno
in aktivno članstvo v politični skupnosti) je
stvar enakosti, in sicer enakosti na političnem
področju. Demokratične socialne države po-
večajo odgovornost države in regulirajo (ne pa
eliminirajo) vlogo trga. Zato so blaginjske poli-
tike ključne, ker omogočajo in oživljajo demo-
kratično državljanstvo. Demokracija je namreč
stvar moči. Raven ravnotežja moči v družbi je
prvi pogoj za demokracijo, ki pridobi kakovost,
če se ji posreči vključiti prej izpuščene skupine
ljudi. Na demokracijo vplivajo tudi razmerja med
družbo in državo in mednarodni odnosi, vendar
je za razvoj in reprodukcijo demokracije ključen
ravno odnos do družbene neenakosti.
Individualna angažiranost v demokratičnem
državljanstvu je ravno tako stvar moči. Nanjo
vplivajo in jo določajo neenakosti ekonomskih
resursov in socialnih statusov. Demokracija se
opira na aktivno participacijo državljank in
državljanov, brez take participacije pa atrofira.
Socialna država ne ustvari demokracije, jo pa
krepi, ker krepi demokratično državljanstvo, ko
daje materialno in organizacijsko podporo po-
drejenim interesom in manjša razlike v socialnih
statusih in družbeni moči; to omogoči participa-
cijo vsem ljudem. Države, ki spodbujajo partici-
pacijo, so uspešne v primerjavi z državami, ki
se ne odzivajo na interese različnih skupin ljudi.
Participacija sama po sebi seveda ne zadostuje
za demokratično državljanstvo, ki mora izražati
različne interese z visoko stopnjo avtonomije. To
je še zlasti pomembno za interese, ki nimajo na
voljo drugih virov moči kakor kolektivno organi-
zacijo. Moč teh skupin ne temelji na premoženju,
religiji, statusu ali kulturni dediščini. Ker jim
socialno, ekonomsko in kulturno vladajo drugi,
pogosto reproducirajo dominantne interese v
svojih obHkah družbene udeležbe. V demokra-
tičnih državah blaginje pospešujejo avtonomijo
teh skupin, ker večja socialna zaščita zmanjša
ekonomsko in socialno odvisnost.
Zmanjšanje razlik v družbenem statusu je za
demokratično državljanstvo enako pomembno
kot zagotavljanje materialne varnosti. Družbeni
status je pozicija v družbenem življenju, ki zame-
juje spoštovanje in samospoštovanje, dodeljuje
ali odvzema »glas«, ki ga bodo slišali in bo vpli-
val na ostale, zato je pomemben. Družbenemu
statusu in dostojnemu materialnemu stanju je
treba dodati družbeno moč. Posredno je moč v
zmanjševanju materialnih neenakosti, v egali-
tarnem šolskem sistemu, v enakopravnih sodnih
in institucionalnih praksah. Moč omejujejo tudi
predpisi, ki učinkujejo na pravico do lastnine,
ker omejujejo učinek moči, ki je koncentrirana
v zasebnem kapitalu. Pri tem ne gre za pomoč
šibkim, temveč za reduciranje neenakosti, prvič,
v premoženju in dohodku, drugič, v statusu in
prestižu, tretjič, v moči in vplivu. Bolj celostne
socialne države (države blaginje) to delajo
uspešneje.
Ponovni premislek o enakosti in socialni dr-
žavi je ključen za nujne spremembe od kulture
sovraštva in izključevanja h kulturi sprejemanja
in celo podpiranja različnosti, kjer ohranjanje
človekovega dostojanstva ni odvisno od tega, kaj
ima, komu ali čemu pripada in kakšne sp njene
ali njegove korenine ali prepričanja.
248
GLOBALNE NEENAKOSTI
LITERATURA
U. Beck (2003), Kaj je globalizacija? Zmote globalizma: Odgovori na globalizacijo. Ljubljana: Krti-
na.
M. Bizovičar (2005), Se nam sploh splača delati? Družinski delničar, maj: 28-29.
E. Broadbent (2001), Democratic Equality: What Went Wrong? Toronto: University of Toronto
Press.
D. Buss, D. Herman (2003), Globalising Family Values: The Christian Rights in International Politics.
Minneapolic, London: University of Minesota Press.
A. Callinicos (2004), Antikapitalistični manifest. Ljubljana: Založba Sophia.
P. Custers (2001), Surovine v afriških državljanskih vojnah in razprava o »svobodni trgovini«. V:
B. Brumen, N. Jeffs (ur.) Afrike. Časopis za kritiko znanosti, 204-206: 96-108.
Human Development Report (2004): Cultural Liberty in Today's Diverse World. United Nations
Development Program.
A. HuRRELL, N. Woods (1995), Globalisation and Inequality. Millenium, 24, 3: 447-470.
N. Klein (2001), No Logo. London: Flamingo.
V. Leskošek (2004), Ksenofobija in njeni učinki na produkcijo deviantne podobe tujcev. V: G. Meško
(ur.). Preprečevanje kriminalitete: Teorija, praksa in dileme. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo
pri Pravni fakulteti v Ljubljani (453-467).
K. Nauditt (2001), Pred vrati Evropske unije: Poskus inventure. V: A. Milohnić (ur.) Evropski
vratarji: Migracijske in azilne politike v vzhodni Evropi. Ljubljana: Mirovni inštitut.
M. Painik, p. Lesiak Tušek, M. Gregorčič (2001), Prebežniki, kdo ste? Ljubljana: Mirovni inštitut.
United for Intelectual Action (2005). www.united.non-profit.nl/pages/info24.htm (15. 6.
2005).
J. Zorn (2005), Ethnic Citizenship in the Slovenian State. V: F. Engin Isin (ur.). Citizenship Studies,
9,2: 135-152.
L. Wacquant (2003), Penalizacija revščine in vzpon neoliberalizma. Družboslovne razprave, 43:
65-75.
R. Weissman (2003), Grotesque Inequality: Corporate Globalisation and the Global Gap Between
Reach and Poor. Multinational Monitor Magazin, julij/avgust. http://www.thirdworldtraveler.
com/Third_World/Grotesque_Inequality.html (13. 6. 2005).
World Development Report (2006); Equity and Development. World Bank, julij 2004. www.world-
bank.org/wdr (10. 6. 2005).
249