urenloii album 1918
Založil in izdal konsorcij „Kurenta". Tiskala Zvezna tiskarna v Ljubljani.
i
Vabilo na naročbo »Kurenta"

I pogrešali smo doslej lista, ki bi prinesel v sedanjega časa mrko resnost solnca veselja, zabave in smeha. Morda smo bili edini narod na svetu brez Šaljivega lista. Da se ta vrzel zamaši, se je ustanovil kon-sorcij, ki bo izdajal humoristično satirični list »Kurent«.
Kurent je bil starim Slovanom bog veselja, plesa in smeha, v narodni pravljici pa je popotnik, ki ima čudovite gosli. Koder hodi po svetu in kjer zaigra na svoje čudovito godalo, pleše vse, staro in mlado, ter ne more prenehati, dokler pojejo njegove gosli.
Tako naj gre tudi naš «Kurent* po svetu, potuje naj po vsej Jugoslaviji, kjer biva naš narod. Njegove gosli naj vzbujajo veselje in od veselja naj plešejo vsi, ki so dobre volje. Imajo pa Kurentove gosli tudi satirično struno in na to struno brenkaj »Kurent* našim neprijateljem, ki naj plešejo v onemogli jezi, dokler ne omagajo
Posrečilo se nam je pridobiti za sotrudnike lista vse naše najboljše humoristične pisatelje in risarje, tako da smelo lahko trdimo, da se bo • Kurent* uspešno kosal s podobnimi listi drugih narodov.
«Kurent* bo izhajal po dvakrat na mesec. Ker so stroški za izdajanje ilustriranega humorističnega lista v sedanjih časih naravnost ogromni, je bilo temu primerno treba nastaviti tudi naročnino.
Kurent bo veljal: za celo leto K	20*—
za pol leta K	10-—
za četrt leta K	5*—
Posamezne številke bodo po K	1*—
Podpisani konsorcij vabi torej p. n. občinstvo na naročbo edinega slovenskega ilustriranega humorističnega lista.
Vabi pa tudi p. n. trgovce, denarne zavode i. t. d., da v listu inserirajo.
Cena inseratov po dogovoru.
V Ljubljani, meseca junija 1918.
Konsorcij »Kurenta".
Naročnina se pošilja na uprav niš Ivo .Kurenta0, Stari trg št. 19, rokopisi pa na uredništvo „Kurenta", Križevniška ulica št. 9.
KURENTOV ALBUM 1918

aoofl
m R.E KR
Q
T
□
Uvodna beseda.
Z neusmiljenim dovtipom, z ostrobrušeno satiro, s pisano karikaturo ščiplji, pikaj in nagajaj, zbadaj, se norčuj in grajaj, kjer je kaj nerodnega. Pa zabavaj bravcev svojih občino v teh težkih časih s šalo, smehom in humoijem, jim preganjaj mračne misli, zbujaj up na boljše dneve — to je »Kurentov« program.
Fran Milanski:
Ali bi ali ne ...?
Gospod dvorni svčtnik Kuntara je jako olikan gospod — na višku domorodne kulture, dasi ima svoje posebnosti. Zlasti v govorici. Pripoveduje karkoli, pa nenadoma pusti predmet in se loti drugega — kakšnega?'—verskega 1 Pa ga z dvema, s tremi krepkimi besedami odpravi, verski predmet, in potem svoje pripovedovanje lepo mirno nadaljuje, kjer ga je prekinil. In klobuk nosi malce po strani.
Stala sva torej v vrsti, gospod dvorni svetnik in jaz, in čakala na čebulo.
Čakala sva že dve uri in imela dovolj časa za najine pomenke.
Vse je pošlo, sva rekla, vse se je podražilo, le časa je dovolj, čas je še poceni. Čas je poceni, sva rekla, hmelj in še nekaj, namreč človeško življenje. Vse drugo, sva rekla, se je podražilo.
Čakala sva torej, gospod dvorni svčtnik se je mrmraje doteknil pradavne verske resnice, da
je zlodej ali hudič preklet, in mi potem pričel razkladati to-le:
»Mar me malo skrbi,« je rekel, »da kje ne zamudim česa? Kakor zadnjič govejo salamo?«
Komaj je bil pričel, že je prekinil pripovedovanje, da se vrne na versko polje z vzklikom: »Svetotajstvo,!« Toda ni rekel »svetotajstvo«, marveč mu je služila tujka. Rekel je »Sakrament!« Potem je nadaljeval:
»Zamudili Govejo salamo! Kaj vem, ali sem bil bolan ali kali? Ali mi je umrla baš takrat soproga? Oziroma teta, tašča, kovačev pes? Ali sem dirjal za premogom, Če nisem prežal na petrolej? Premišljujem, ne morem se domisliti. Včasih skoro ne vem, na katerem koncu mi tiči glava — vsakikrat se prej ozrem v ogledalo, drugače si ne upam sesti.«
Bridko je pogledal izpod čela in nekaj za-mrmral, česar nisem natanko razločil. Končalo
državna LMUUUUlftil
k V LJUBLJANI
se je »iks« in sem sodil, da se tiče verstva, ve-	činstvo se razburja. Gospod dvorni svetnik pa
ličastnega dela verstva; to sem sodil iz dostav-	si je mrko zroč mel med prsti častitljiv svoj brk. Ijenega vzklik? \aleluja!« Pa je že opravil ver- Potem je spet povzel besedo: sko zadevo in^fc vrnil k salami. »"Legal bi,t je rekel, »če bi trdil, da jo Iju-
»Zamudil! Salamo!! Govejo salamo!!! Tako	bim, govejo salamo. Vso čast goveji salami, toda sem jezen, da bi pljunil v zrak,« je rekel »Za- ne ljubim je ne. Zastran mene— ali jo je ustva-
Srečna Avstrija!
Vse je v najlepšem redu — slovanskih pritožb je prav toliko, kolikor nemških in madžarskih zahtev.
mnjcno, izgubljeno — vse zastonj! Ne dobim je več in je ne dobim. Zima pred durmi — s čim naj kurim? Kaj? Kako?«
Gospod dvorni svetnik je postal glasen, ne dosti drugače, kakor bi kričal. Stražnik je jadrno stopil k damam pri čebuli, naj se požurijo: ob-
ril ljubi Bog ali ne. Meni ne diši. Toda razumite me prav, kajti ne maram sitnosti in zamere pri aprovizacijskih gospodih: če mi ne diši, je to zgolj moja krivda. Ne krivda salame. Moja lastna hiba, da ml ne diši. Ne hiba salame. Nasprotno! Salama ob sebi diši. Rad in izrecno priznavam,
O
da diši- Gotovo diši! Nadzornik — kako se piše, pošast! — mi je pravil — šest kil je je dobil — tako seoi jezen . . .«
Gospod dvorni svetnik jc bil tako jezen, da je to pot v istini pljunil v zrak. Par kapljic je priletelo meni na nos. Sosed pred mano pa si je brisal vrat, gledal kvišku in razpel dežnik; imel je nov klobuk.
»Jeretin se piše,« se je spomnil dostojanstveni moj drug. »Nadzornik Jeretin! Ta je pravil, da je dišala. Po svežem usnju da je dišala. Imam rad duh po svežem usnju. Ne vsekdar in povsod — ali rad ga imam pri novih črevljih.«
Zastokal je in se v globokem vzdihu do-teknil priljubljene mu verske tvarine sklicujoč se na svojo baje krvavo dušo in na okolnost, da je krščena. — Pomiril se je.
»Vprašam,« je dejal, »s čim naj kurim? Kaj? Kako? — Gospa — kaRo se piše, pošast! — na Dunajski cesti ima opalto — Polivka se piše. Gospa Polivka prisega, da nima ne peresa tobaka, ne končka smotke. Pravi, naj jo cucek povoh3, če ni res.«
»Ali gre dež?« je zdajci pretrgal svoje pripovedovanje. Zapazil je bil odprti dežnik soseda pred mano.
Pojasnil sem mu, da je bilo le par kapljic iz krajevne nevihte, ki jc pa že minula brez Škode.
Zagodel je nekaj, kar se je sukalo okoli verstva, in je nadaljeval.
»Cucek povoha, je rekla. Kaj jo bo vohal cucek! Ali mene naj brcne koklja, če ni res, da bi imela zame tobaka in smotek, kolikor bi hotel, da nisem zamudil salame. Na, zdaj sem brez kuriva! Ko so poklicana oblastva baš letos ukrenila posebno strogo zimo! Kaj?«
Od srca rad bil bil dal visokemu gospodu primernega odgovora na opetovana njegova vprašanja, toda moram priznati, da mi ni bila jasna zveza med strogo zimo in zamujeno salamo.
Gospod dvorni svetnik pa niti ni čakal mojega odgovora.
»Mar mi je tobak,« je rekel. »Nisem tobakar. Hvala Bogu, jaz ne! Tobakarjev sploh ne maram. Tobakarji so posebno pleme — brezobzirno in omejeno. Brezobzirnost je porok lepe prihodnosti. Omejenost duha je zanesljiva podlaga trajne sreče. Pa so tobakarji oboje hkratu in v taki meri, da imajo nemara že na tem svetu raj. Blagor jim! Pujs že ve, od česa debeli. Če bi
le druge pustili v miru- Ali prisede tak tobakar najrajši med nekadilce. Pravi, da se mu drugje preveč kadi. Pa seže v žep, privleče cigareto, jo povalja po mizi in kadi kakor iz dimnika. Svcto-tajstvol (Gospod svetnik ni rekel »svetotajstvo« ampak je rabil tujko.) In na vlaku tišče najbolj v oddelek za nekadilce! Tako sem jezen . . .«
Iz previdnosti sem odprl dežnik.
»Ali dežuje?« je vprašal gospod.
»Bojim se, da bi,« sem odgovoril. »Pa menda ne bo.« Zapri sem ga zopet.
»Mar mi je tobak,« se je hudoval gospod dvorni svetnik. »Ali duša ižanska ne proda drugače drv, če ji ne preskrbim tobaka in smotek. Tobaka in smotek ne dobim brez salame. Salamo pa sem zamudil! Zima se bliža, s čim naj kurim ? Kaj? Kako? — Če bi šlo zgolj zame — pišite, bi rekel! Zarijem se v posteljo, pa je. Toda imam krompir . . .«
»Halo!« je zakričal, da je stražnik stegnil vrat in so gospodičnam pri čebuli zatrepetale frizure. »Že vem! Zdaj vem, zakaj sem zamudil salamo: zaprt sem bil. Zaprt zaradi krompirja! Krompirja sem dobil s kmetov — pa brez karte. — Pravzaprav ne zaprt, le klican in potem izpra-ševan in zasliŠavan, kakor sem dolg in širok, odspred in odzad, počez in navskriž — ves ljubi dan. Pa mi niso mogli do živega. Mi je dal hišni gospodar potrdilo, da imam sam svojo njivo — kaj vem kje. So mislili, pa jim je izpodletelo. Krompir le imam. V klet si ga nisem upal spraviti, mi ga pokradejo. Dal sem ga v stanovanje, v salon, toda mu bo treba kuriti, da ne zmrzne . . . iks aleluja!«
»Ha!« si je mrke misli pregnal gospod dvorni svetnik. »Zaprt! Skoro zaprt! Če prav! Da le salame nisem pozabil! Ampak nisem mogel ponjo. Sem si koj mislil, da je moral biti vzrok, važen vzrok. Brez važnega vzroka bi je ne zamudil salame. Dovolj imam izkušenj, bridkih izkušenj. Zdaj ničesar več ne zamudim. — Danes je Čebula, dobro! Jutri je četrtek, vsak četrtek zvečer ob osmih je meso. Zakaj ? Zato, ker ga ob petkih ne smemo jesti, v soboto pa že zaleže namesto divjačine: dehti, imenitno dehti! V petek zjutraj ob polšestih svinjska mast, v soboto opoldne fižol, v nedeljo ob štirih zdrob za deco pod tretjim letom . . .«
Vprašal sem ga, ali ima fantka ali punčko, in sem mu čestital na tako mladem zarodu. »Nisem vedel,« sem rekel, »gotovo je fantek ...«
m
V^ENEM^KI • MOVPfrO AhRIJE ^E MAJE


Buči, morje Adrijansko, — bilo si in boš slovansko!
>Kaj fantek!« je pričel vikati. >Kdo fantek? Nič fantek — jaz sam fantek! Enega sem pač imel. Pa ni Štel treh let, ampak trideset. Na Dunaju je bil, v ministrstvu je sedel, za ono mizo, kjer ravnajo aprovizacijo. Dobra služba! Toda je mislil, da mora sam tudi živeti po ukazih, ki jih delajo za druge. Pa je umrl. Semkaj sem ga dal prepeljati. Ta je mrtev. Zdrob za deco je zame. Imam potrdilo, da še nisem tri leta star. Od hišnega gospodarja imam podpisano. Brez potrdila ne dobite nič. Brez potrdila bi ljudje goljufali. Dandanes vsak goljufa, kdor le more. — V nedeljo torej zdrob. Dve kili za družino. Pa če je v družini en sam otrok pod tremi leti, aH če jih je šest, sedmega pol. V ponedeljek ovseni riž za doječe matere — imam potrdilo od hišnega gospodarja. V torek o polnoči čokolada.«
Občudoval sem ga, da si vse zapomni. Jaz si ne bi. Odkar je vojna, imam glavo kakor rešeto in sem moral v pokoj, ker nisem bil kos vsem novim ukazonom.
»Zapomnim,« je zarohnel gospod dvorni svetnik in pričel iskati po žepih. Privlekel je na dan čudno platneno reč in se je izkazalo, da je robec, toda poln vozlov in za prvotni in naravni svoj namen docela neraben: nos bi se bil zahvalil zanj. Zdaj sem razumel, zakaj se gospodu dvornemu svčtniku tako bohotno sveti rokav ... •Zapomnim: to-le je moj spomin. Tu moji možgani. Odkar je vojna, nosim možgane v hlačnem žepu... iks aleluja! Vsak vozel ima svoj pomen: ta-le je četrtek z mesom, ta-le nedelja in zdrob.«
Čudil sem se, da loči vozel od vozla in kaj vsak pomeni. Pa se je tresel smehu, rdeč kakor rak.
• Hohoho,hohoho! Ali menite, da sem neumen? Tu-le«. — in se je potrkal po beležnici v prsnem žepu »tu-le je zapisano vse do pike in pičice, kaj pomenijo vozli. Dan in predmet. In kje je treba potrdila. Da podpiše gospodar.«
Divil sem se gospodu, on pa se je vnovič pohvalil:
'Nič ne zamudim. Zdaj ne več. Od začetka pač. Ko še nisem poznal vojne. — Svetotajstvo!« se je zadri, toda se je zadri vporabljaje latinsko tujko. — »Dve vreči riža bi bil lehko kupil tedaj, ko smo začenjali vojno. Po šestdeset vinarjev kilogram sem ga imel na ponudbo. Zakaj ga nisem kupil? Ker sem bil osel. Kaj? — Dva soda olja po kroni in petdeset kilo! Zakaj ga nisem kupil? Ker sem bil bivol. Kaj? Pomišljal sem, odlašal, pa je šlo blago v druge roke.«"
Gospod dvorni svetnik si je šel z rokavom preko nosa.
»Zdaj ničesar več ne zamudim. Žrebljev imam 12 kil, radirk 12 tucatov. Zaradi radirk in žrebljev lehko traja vojna še deset let, nič se ne bojim. Vztrajati! pravim. Za zobotrebce imam tudi napeljano: 144 butaric finih japonskih, mirovno blago, v ličnih slamnatih škatljicah! Če hočete, 12 butaric vam odstopim. Čez en teden vem, da bodo že dražji. Ali bodo pa na karte: vsak mesec dva za vsako glavo proti vračilu starih. — Vse pohaja, vse se draži. Delo tudi. Pri krojaču, pri črevljarju, pri brivcu. Še pri zobozdravniku. Vsak teden za deset odstotkov!«
Gospod dvorni svetnik se je vnovič s krepkim vzklikom spomnil svoje neumrljive duše in okol-nosti, da je krščena in baje krvava, in vzkliku dostavil, da si je dal včeraj izrvati troje zob.
»Škoda jih je bilo,« je rekel, »Še bi držali! Toda ali naj odlašam, da se tarifa podraži za sto in sto odstotkov? Kaj? Svetotajstvo!« (Rabil je tujko.) »Kdor dandanes odlaša, je izgubljen in pokopan. Pokopan! — Pokopan ..
Zamislil se je. — »Kaj sem hotel reči... Ali bi ali ne ...? Ali bi ali ne ...?«
Ozrl se je oprezno okrog sebe in pričel tiše govoriti:
»Ni treba, da kdo čuje. Ljudje preže na sleherno priliko, potem planejo po stvari, pa po-ženo ceno... Včeraj popoldne sem govoril z ravnateljem — kako se piše...? dobila sva se na Ježici. Fin fant! Poznava se, čisla me, dober sem odjemalec, precej sem mu že dal zaslužka.
—	Kako je kaj? sem ga vprašal.
Hv£la, je rekel, -kupčija bi šla, se ne pri-tožujem, je rekel. Ko smo pričeli, je rekel, koj odkraja niso imeli v nas pravega zaupanja ljudje. Dasi smo biti brez konkurence. Kaj hočete: nova tvrdka! Dokler pa ljudje nimajo zaupanja, po-mišljajo in odlašajo do skrajne sile — saj veste.
—	No, podjetje se je obneslo, srečno se vpeljalo, krog odjemavcev s^ razveseljivo širi...
Kaj se nebi, sem mu dejal, ko spadate vi in vaša tvrdka tudi med vojno industrijo, med vojne dobičkarje.
Pa se je diskretno nasmehljal ravnatelj — kako se že piše ...?«
V tesni zvezi s tem vprašanjem je gospod dvorni svetnik z jedrnato besedo dal duška svojemu verskemu prepričanju, da znaša število vragov baš tisoč.
»Se že še spomnim, kako se piše,« je nadaljeval. — »Smehljal se je torej ravnatelj in odklanjal mojo pohvalo:
Storil sem, je rekel, kar je pač bilo v skromnih mojih močeh, je rekel. Zadovoljnost častitih mojih odjemavcev nudi mojemu srcu najlepše ladoščenje. Je rekel. Po drugem zadoščenju ne hrepenim. Govoriti vam zna kakor brivec. Jaz ne znam tako lepo. — Komur enkrat postrežemo, je rekel, se nam več ne izneveri. Toda brez samohvale, je rekel menim, da nismo nevredni zaupanja, ki ga nam naklanja častito občinstvo. Prosim vas, ves čas niti ene reklamacije ! In prosim, naše cene, je rekel, roko na srce: delali smo in še delamo v lastno izgubo. V efektivno izgubo. Ako smo se slednjič morali odločiti za primerno zvišanje svojega cenika ...
Vrag vas vzemi, sem dejal, vi tudi?
Prosim, je rekel, kalo, režija! Les, krma, svečava! Kovine, zelenje, uslužbenci! Ni bilo mogoče drugače. S prvim bližnjega meseca zvišamo cene za trideset od sto, sledeči mesec pa še za nadaljnjih dvajset. Ne gre drugače. Ampak strogo zaupno! je rekel, sklep je še tajen, ga še nismo razglasili.«
Gospod dvorni svčtnik se je razburjal. Stražnik je migal, gospodične so hitele, kakor vihar čez po-
ljano. — »Za petdeset od sto draže,- pomislite, petdeset od sto!« — Divje je gledal okrog sebe in stresal glavo: »Kaj? Ali bi ali ne...? Ali bi ali ne . ..?«
Nenadna taka podražitev umevno da je razburjala gospoda dvornega svetnika. Ment je tudi, človek ne sedi v denarjih ...
»Hvala za opozoritev!« sem rekel, petdeset od sto — grozno! Gospod dvorni svetnik,« sem
rekel, »jaz menim, ne
Pametna misel.	kažc p«™«!««- p<>
mojem skromnem preudarku,« sem rekel,, »nikar ne odlašati, am pak kar koj se založiti, dokler veljajo še stare cene. Prosim, sem rekel, vi ste znani z gospodom ravnateljem.... jaz nimam časti... vaše priporočilo ... moja žena bo jako hvaležna...«
Tedaj sva dospela do čebule. Bila je prav ' lepa in ne predraga, šumela je kakor svila, rumeno* in rdeče se je lesketala v solncu in prijazno dehtela kakor vijolica spomladi — vsak je je dobil dva venca in bil božanski zadovoljen.
Le gospod dvorni svčtnik ne. Ker čebule ni dobil. Zakaj bil se je zmotil in je bil zamudil uro, določeno za njegov okraj, in se ne ve, kdo je zakrivil zmoto, ali vozel ali beležnica ali gospod sam.
Odhajala sva in je bil jako hud.
Bliskale so mu oči, škripali zobje in je rohnel in iz ust so se mu vsipali vzkliki
Odkar je slavna aprovizacija uredila, da nosečim materam ni treba čakati pred prodajalnami na živila, sta gospodična Mirni in njena gospa mama hitro izkoristili položaj. Zdaj jima ni treba nikoli več stati na ,,/ronti".
verske smeri kakor jutranja rosa s potresene veje.
Potem je zamahnil z roko. Pričel je spet preudarjati: Ali bi ali ne...? Ali bi ali ne...?
»Gospod dvorni svetnik,« sem rekel, »po mojih skromnih mislih nedvomno — bi! Ako vas je volja, gospod dvorni svetnik, in bi bili tako prijazni,..«
»Po mojih mislih tudi!« je dejal in se ustavil. »Da spet zamudim? Ne boš! Še pet dni veljajo stare cene, ne več. Koj naravnost grem k ravnatelju — kako se piše? ... svetotajstvo!« (Rabil je tujko.)... »Čurimurn se piše, Čurimurn. Naravnost grem k Čurimurnu in si naroČim pogreb.
' Pogreb po starih cenah! Naročim in plačam! Koj za jutri I Ali makar še za danes: ne bodo me ne odirali!«
Niti poslovil se ni, kar odvihral je po ulici v stran.
Gospod Čurimurn je ravnatelj pogrebnega
zavoda ...
Od tedaj so potekli trije dnevi, pa ga nisem več videl gospoda dvornega svetnika, pa sem bil nalašč gledat pri mesu, pri masti, pri fižolu ob urah, določenih za njegov okraj.
Nemara se mu je res posrečilo in se je dal pokopati še po starih cenah.
Danes je 28. Še dva dneva, potem stopi v veljavo zvišani cenik. Še bi bil čas — danes, jutri, pojutrišnjem ...
Kaj naj storim?
Ali bi ali ne ...?
F. Oolar:
Veselje.
Pred zlati so oltar stopili in dali ženina nevesti — rožljali konji so po cesti in balo pisano vozili.
In v beli hiši sred vasi je svatovŠč'na po šegi stari, tam s stropa sveti Duh visi in gleda Bog v nebeški zarji.
Zagode meh, piščal zapiska, v objeme plane si mladina, za mizo zgrne se starina, kjer se medenih štrukljev bliska
že skleda zvrhana dišeča. Blišče se lica razžarjena, nad črnimi obrvmi peča beli se, vriska svatov srenja
v klobukih žametastih, zlata se jabolčka utrinjajo na njih, blesteč izginjajo, smehlja svatica se košata.
Pogačo lomijo pšenično, z majorkami nazdravljajo, na raje se napravljajo z nevesto, snaho, strinjo mično.
Veselja poln se kmet nalokal je vina, spomnil se je krste, v njej žeria, črnih svatov vrste — kot bolno dete je zajokal.
Ivan Cankar:
Resignacija.
Pogledal sem ji tisti dan v oči in tam sem bral, da se je vse končalo, vse do termenta! Kar mi/je ostalo, je komaj vredno pustih besedi. .
O vsi svetniki — saj bolest to ni, blamaža je brezkončna! Še to malo, kar je nog<5 na krovu mi držalo, ponos — še tega ni! Zakričal bi!
Tak kriči, vraga — kaj boš s tem opravil? Najboljše je še zmerom: sedi k mizi; ( namesto da bi se moralno davil,
napiši testament, nato zagrizi viržinko in hudič se bo pojavil — zakaj če daleč ni, je morda blizi. —
\
Rado Murnik:
Vojna ljubezen.
Žalosten roman v petih poglavjih.
1.
»Oho!« se je lepega jutra začudil klasični suplent Olupek doma pred ogledalom. Jako nejevoljno je motril svoj shujšani bledi obraz, vdrte oči, klinasti nos in štrleča ušesa.
• Posebno debel res nisem bil nikoli,« je mrmral žalostno. »Toda zdaj me je pa že sama kost in koža. Ako se moje klaverne razmere kmalu ne izboljšajo, lehko moj častiti kolega postavi moje pozemeljske ostanke namesto skeleta v naš prirodoslovni kabinet!«
Zunaj so drsale copate in žlica je žvenketala "a krožniku. Bližala se je Olupkova gospodinja liarba z zajtrkom in potrkala.
»Naprej, zastava slave!« je zaklical Olupek vzpodbudno.
»Dobro jutro, gospod profesor! ga je pozdravila poštama suha ženica in dodala v zadregi: »Prosim ... ne zamerite ...»
»Kaj pa je zopet, Barba? Ali pravzaprav: česa zopet ni?«
Mleka! Mleka ni!« je tožno zajavkala Barba. »Mlekarica mi je kar odpovedala, salamenska baba! Mlekarice so dandanes ošabne, kakor bi bile ,od stanu', pa jih bo že še minilo!«
»Tako?« je godrnjal Olupek. »Zdaj še mleka ne bo? Lepa je ta!«
-Mlekarica bo dajala mleko rajša gospe Lisjakovi,« je tolažila Barba in postavila krožnik,


D
skodelico in košček rjavega vojnega kruha na mizo: »Pravi, da dobi tam tobaka.«
»Kaj pa je to meni mar? Zakaj pa ji vi ne daste tobaka, Barba?«
»Kje naj ga reva vzamem? Ali naj čakam in čakam po tri, štiri ure pred trafiko, da dobim zavojček ali pa par cigaret? Kdo bi vam pa druge stvari nakupaval in kuhal? Prinesla sem vam čaja, robdovega. Pravega nisem mogla nikjer dobiti.«
»Vrag vzemi tak čaj!« je zabavljal Olupek. »To je voda, to je krop, ne pa čaj, Barba! S temi pomijami naj se okrepim za delo do poldne ?
Mir?
Bog vojne: .Mislim, da bo kmalu konec moje slave; nobenega solda že ne iztisnem več iz sveta."
Janez Krstnik je v puščavi živel ob kobilicah in divjem medu, Barba! Jaz pa živim v Ljubljani, pa še tega nimam. Da bi bil to vsaj pravi čaj!«
»Gospod profesor! Včeraj sem letala vse popoldne ne vem že kod povsod, pa ga nisem dobila. Same kave pa tudi ne marate. Saj ne veste, kako težko je dandanes 1 Povsodi je treba čakati in večkrat človek ne dobi ničesar. Bog se usmili!«
»Tako godete že celo leto. Ni tako hudo, ne! Na ulicah vidim še dosti debeluhov, Barba! Premalo si prizadevate. Ako ostanem še pri vas, me pobere jetika. Prvi dan prihodnjega meseca se preselim. Žal mi je, da vam moram to reči, Barba 1«
»Meni je prav, gospod! Saj dobim takoj drugega gospoda, kuhala pa ne bom nikomur več!«
Gospodinja je užaljena odšla. Olupek pa je izpil »pomije« in mrmral: »Ni čuda, da sem tako suh!« Potlej pa mu je prišlo na misel, da bi se šel tehtat.
Napotil se je k svojemu znancu Žabarju. Gospod Žabar, petdesetleten mladenič, je bil trgovec, rodoljub in flegmatik. Tega vrlega moža je naprosil suplent, naj mu pove objektivno resnico, koliko je ostalo njemu, Olupku, žive teže.
Gospod Žabar je rad ustregel njegovi želji. Pokazalo se je, da je suplent Olupek izza prve italijanske ofenzive shujšal za dobršnih petnajst kilogramov.
»Petnajst kili« je vzdihnil žalostno. »Petnajst kil! O večni bogovi, kje so moje rožice? Ako mi bo predla taka dalje, ostane od mene v kratkem le še obleka, klobuk in čevlji!« ,
»Zdaj je malo takih, da jim ne bi bila obleka preširoka,« ga je tolažil trgovec Žabar, ki je bil sam zmeraj sit. »Bo že bolje, bo že bolje. Potrpeti je treba!«
Suplent Olupek pa se je kratko zahvalil in prav slabe volje odjadral proti gimnaziji. Nadlegovali so ga zgolj neprijetni občutki. Zdelo se mu je, da so ga nekam pomilovalno
O
Zgodnja dunajska birma.

Ta birma je birmance zares v pravi veri potrdila.
n
p
p
gledali oni, ki niso bili tako sestradani kakor on. Zdelo se mu je, da bere z njih škodoželjnih obrazov: »Še je vsega dosti, samo ti, osel, ne veš, kje se dobi! Pobrigati se je treba o pravem času. Človek mora biti spreten in navihan, ti si pa nerodna mevža!«
»Niti jutranje kave ne bom več imel,« se je domislil. »Kdo je kriv tega in drugega pomanjkanja? Nihče drug nego Italijani! Ako bi bili ostali lepo pametni pa mirni, kako imenitno bi sedaj kupčevali z nami! In mi bi imeli zadosti riža, olja, salam, sira, pomaranč, limon, fig in še marsikaj dobrega. Da bi jih kuga napela!
Ni ga veselil solnčni svit mladega jutra, ni ga mikalo sladko čivkanjc ljubljanskih vrabcev, niti radostno vpitje in življenje nadebudnih šolarjev. Vse se mu je dozdevalo zoperno, pusto, gnusno in v trpeči duši se mu je jela kuhati jeza.
Gospod Olupek je bil filozof, miren, skromen, potrpežljiv modrijan. Ali vsake kvatre enkrat ga je popadla strašna jeza! Take čase je pozabil vso modrost. V šoli ali doma se je moral zaradi ničeve malenkosti grozno ljutiti in je divjal kakor klasična furija.
S srdito nagubanim čelom in svetlimi očmi, kakor nevarni junak strahovito zabeljenega in previdno okisanega detektivskega romana, je stopil Olupek v hram učenosti, kjer je razlagal strmeči mladini sladke tajnosti latinske in grške slovnice. Na njegovem kislem obrazu, na jezno stisnjenih ustnah in hudournih pogledih je spoznal takoj tudi najbolj zabiti repetcnt, da namerava tiran nekaj strašnega, nekaj barbarskega!
In res! Popadel ga je furor paedagogicus in Olupek je začel izpraševati! Klical je pa same rejene, debele žrtve predse.
Kakor krogle iz strojnice so se vsipala njegova zvita vprašanja. In obledeli so celo najmočnejši junaki, ki se niso bali nobenega pretepa ali viteškega dvoboja med urami! Hlače so se tresle mladeničem in kolena so klenkala tudi junakinjam, zakaj neusmiljeno je divjal Olupek z bobnajočim in zapornim streljanjem
Bil je strašen dan, dies irae. In preden je šolskega zvona »stok in rig« oznanil konec mesarskega klanja, je zabeležil Olupek uspeh svoje divje ofenzive s petnajstimi dvojkami. Za vsak izgubljeni kilogramček je pripečatil po eno.
Ali je bilo to lepo? Ali je bilo tO klasično? Ali so tako delali slavni stari Grki in Rimljani?
Ne, to ni bilo lepo, nikar še klasično. To je uvidel tudi Olupek in jela ga je peči vest Pekla ga je tudi še po kosilu. Urnih krač je odhitel v kavarno, da bi si jo ohladil s sladoledom.
Žalostno je čepel pri svoji mizici in melanholično gledal na svoje čevlje, ki so bili že precej pošvedrani. Pri sosednjih mizah in celo pri biljardih so govorili o aprovizaciji, o krompirju, o slanini in strastno preklinjali navijavce cen.
Kar je prišel Olupkov prijatelj, uradnik Bla-goduh. Bil je lepo rdeč in rejen: zdravje je kar puhtelo od njega.
»Temu se pač dobro godi,« si je mislil Olupek. »Kje je neki na hrani, da je tako okrogel?«
Poklical ga je k sebi. Blagoduh je sedel k njemu in naročil kapucina.
»Že dolgo se nisva videla,« je dejal Olupku. »Kaj pa kaj delaš?«
-.Nič. Postim se. Stradam. Poglej me, kakšna strigalica sem! Komaj še hodim.«
»Ali si bolan?« je vprašal Blagoduh sočutno.
»Bolan? Bolan? Kaj bolan! Lačen, pa ne bolan!« je godrnjal Olupek in pritiskal roko na želodec. Gledal je žalostno kakor mučenik.
»Pa jej!«
»Jej, ako imaš kaj! Saj nisem bogatin, da bi mogel dati vsak dan dvajset do trideset kron samo za hrano.«
»Pa si res tak, kakor bi pojedel vsak dan samo dve v mehko kuhani mravljinčji jajci!« se je šalil Blagoduh", ki je bil včasih rad duhovit.
»Moja gospodinja nima skoraj ničesar. Venomer javka, da nima kaj kuhati in se opravičuje z dolgimi razpravami o draginji. Zdaj ji manjka mleka, zdaj kave, zdaj sladkorja ali pa krompirja, masti itd. Že dvakrat sem si dal gumbe prešiti, ker mi je bita obleka preširoka. Pri tej gospodinji ne morem ostati, ker bi rad živel še par let. Prvega se selim.«
»Veš kaj, Olupek? Preseli se k moji gospodinji Katarini Kobilarjevi. Jaz se drugi teden poročim —«
»Čestitam! Če le ni pri Kobilarjevih majhnih otrok, ki bi človeka motili.«
»Nobenih majhnih otrok ni. Gospa Kobilar-jeva je vdova in ima le odraslo hčer Serafino. Hrana je prav dobra, soba mirna. Vsak dan boš sit, jako boš zadovoljen, boš videl! Najpametneje je, ako greva takoj h Kobilarjevim, sicer ti vzame kdo sobo in hrano pred nosom.«
»Dobro, pa pojdiva!«
rD
Nenavadno obširna in okrogla vdova Katarina Kobilarjeva je dremala v starem, že precej oguljenem naslanjaču in prebavljala kosilo.
Krepko telo ji je odevala napeta višnjeva bluza in široko rjavo krilo. Čimbolj so se sušili in hujšali njeni sosedje, tembolj se je redila Kobilarjeva Katarina. To je zbujalo grdo nevoščljivost.. Dasi Kobilarica ni storila nikdar nikomur nič žalega, so hudobni in lačni jeziki razžaljivo lajali, da ima debela vdova Katarina kar dva trebuha, enega spredaj, enega pa zadaj. Kdo je pred vojno slišal še kaj takega? Tuk^j se jasno vidi, kako grdo pohujša človeka lakota in zavist!
Obraz matere Katarine je kazal energične, skoraj moške poteze in gube. Njene prijateljice in druge zlobne znanke so jo — kajpada za njenim obširnim hrbtom — obrekovale, da je silno trmasta in peklensko sitna; očitale so ji, šepetajoč med sabo, da je ta njena trma in peklenska sitnost spravila njenega moža v prerani grob. Menda ni treba še posebej poudarjati, da sta bolnega gospoda Kobilarja zdravila dva stara, izkušena zdravnika po vseh pravilih učenosti in da je zatorej popolnoma pravilno umrl.
Vdova Katra je dobro vedela, kako jo gladni sosedje obirajo, pa je vendar mirno dremala. Spala je spanje site pravične vdove in ni čutila niti muhe, ki se je izprehajala po njenem širokem nosu. Posebno lepo so se ji podali trije podbradki, redka lepota, zlasti dandanes, ko bo mast kmalu po sto kron. Vratu pa ni imela gospa Katarina Kobilarjeva nobenega. Muhasta
priroda ji ga je konfiscirala in ji posadila glavo kratkomalo na rame.
Tiho je bilo v sobi. Le včasi je zacmakala gospa Katra, kakor bi jedla kaj dobrega. V kletki ob oknu se je dolgočasil kanarček.
Zdaj pa so se bližali po hodniku koraki.
Lepšega para na svetu ni, ko madžarski fant in slovenska hči!
Slovenka: ,.Slovenci smo majhen narod, zato si iščemo prijateljev, kjer se nam ponujajo."
Madžar: ,Madžari smo praktičen narod, zato jemljemo bogate neveste, kjer se nam ponujajo."
Kobilarica se je zgenila in zaspano zazdehala. Vstopila sta uradnik Blagoduh in suplent Olupek.
Ko je ugledal suhi Olupek debelo vdovo, je začutil takoj sladak mir in blagodejno tolažbo v srcu.
p

»Tukaj imajo gotovo še vsega dovolj,« si je mislil in ni mu bilo žal, da je šel z Blago-duhom.
Prijatelj ga je predstavil in' gospa Kobilarica je ponudila dva stola. Potem pa je Blagoduh v dolgem in vendar stvarnem govoru priporočil Olupka za svojega naslednika v sobi in pri mizi. Kobilarica je med tem radovedno in pozorno motrila novega najemnika.
»Menda ni treba praviti, da je moj prijatelj, gospod suplent Olupek, jako miren in soliden gospod,« je končal Blagoduh svoj krasni govor.
»Jo me veseli,« je odvrnila Kobilarica in pogledala Olupka z milostljivimi očmi. »Zakaj... ne zamerite ... doživela sem že marsikaj. Eden mojih gospodov mi je »popravil« vse stole in omare, drugi je taval šele po polnoči domov ... tretji je vabil prijatelje, da so igrali, kričali pa ropotali ... oh! Take sitnosti ima človek za zahvalo... Torej, pa poglejmo sobo, prosim!«
»Ni treba, gospa Kobilarjeva!« se je oglasil Olupek. »Prijatelj Blagoduh mi je povedal, daje vse snažno, vse v redu ...«
»Vseeno, gospod profesor, prosim!«
Olupek si je ogledal svoje novo prebivališče; ugajalo mu je bolj nego vsa dosedanja. Ko so se vrnili v večjo sobo, je vprašal: »Kaj pa kanarček? Ali ga bom slišal v ono sobo?«
»Saj nič ne poje,« je odgovorila gospa* Kobilarjeva. »Ne bo vas motil, ne, nič se ne bojte!«
»Kje pa je gospodična Serafina?« je vprašal Blagoduh.
Mati se je prijazno namuzala in zatrobentala: »Finaaa!«
Iz sosednje sobe je dražestno primencala gospodična Serafina Kobilarjeva. Materi ni delala sramote; Serafina je bila prav tako debela kakor Katarina. Vse se je kar treslo na obeh. Serafina je imela rdeče lase, pa ne takih kakor Špartanka Helena, najlepša grešnica svoje dobe, tako lepa, da so celo stari trojanski penzijonisti zaljubljeno gledali za njo. Serafinini lasje niso hrti zlatordeči, ampak impertinentno rdeči, taki, da so zbadali oko. Njen široki bledi obraz je bil kakor izklesan iz velikega krompirja. Svojeglava priroda ji je podelila doitf vrat in ga ozaljšala z ljubkim krofom ali golšo. Že trikrat deset let je prenašala devi-štva težko pezo, pa je bila še vedno tako lepa kakor pred petnajstimi zimami. Njena lepota je bila takorekoč neminljiva.
Gospod Blagoduh ji je predstavil Olupka. Mati je nekam slovesno gledala suplenta in hčer in si mislila: »Lep par!« Debela pa kratka Serafina in suhi pa dolgi Olupek sta bila res kakor nalašč ustvarjena drug za drugega.
»Finica,« je povzela mati, »drugi mesec bova kuhali gospodu profesorju.«
»Obe sta izvrstni kuharici, obe!« je naglašal Blagoduh. »Malo takih! Prav žal mi je, da ne ostanem več tukaj.« .
Razvoj

Nazaj k
Serafina pa je sramežljivo poškilila na Olupka in mislila: »Jemnasta, kako je suh!« Potem je zopet povesila oči in gledala na svoj predpasnik, kakor se spodobi.
Olupek pa je pasel oči na obširnih gredicah Serafinine lepote in si dejal: »Kosmata kapa! Kako je debela!«
Take so bile njiju misli, ko.sta se videla prvikrat od obličja do obličja.
»Jajca bodo kmalu po dve kroni!« je bleknil
človeka.
naravi.
Blagoduh. Bleknil je pa samo zato, da bi spravit pogovor zopet na tir. Zakaj mučno je, ako sede štirje skupaj in molče kakor mumije.
»Jaz jih imam še tristo!« se je pobahala stara Kobilarica. »Tristo kurjih jajec, mhm!«
»Tristo jajec!« se je začudil Olupek in spoštljivo pogledal mamo Katarino. »Toliko jih še nisem videl skupaj, odkar je vojna!«
»Gospa Kobilarjeva ima vsega dovolj!« je hvalil Blagoduh. »Boš videl, Olupek, še razvadiš se tukaj. Vsega je dosti: moke, masti, kave, mleka, sladkorja, petroleja, drv, premoga ...«
Vnela se je živahna debata o aprovizaciji.
»Hči ima krof, toda mati ima tristo kurjih jajec in vsega potrebnega dovolj,« je preudarjal Olupek in prijazneje pogledal Serafino.
»Suh je, toda mlad in profesor!« je premišljevala Serafina in mu vrnila prijazni pogled.
»Škandal — omikani ljudje ne govore zdaj o drugem kakor o živežu,« je prišlo Olupku na misel. »In jaz nisem nič boljši. Kdaj sem se prej menil za to, po čem je moka ali mast? Kar sram me je. Kmalu izgubim vse ideale! Toda sedaj se moram kaj pomeniti z gospodično, da ne bova sedela tukaj, kakor bi imelu vodo v ustih.«
»Gospodična, ali radi kuhate?« je vprašal Olupek, samo da bi sploh katero zinil.
»Kuha je moja najljubša zabava, gospod profesor!« je zapela Serafina in ga pogledala medeno.
»Res,« je dejal Blagoduh. »Gospodična Kobilarjeva je rojena kuharica, prava umetnica.«
Tako so se pogovarjali in zabavali še nekaj
časa.
»No, dragi Olupek, kako ti ugaja Serafinica?« je vprašal Blagoduh, ko sta bila na ulici.
»Lepotica ravno ni!« je odgovoril Olupek resno. »In krol ima tudi!« je dostavil brez pravega veselja.
»Kaj lepota! Kaj krof! Punca ima denar! Pettisoč kronic takoj, pettisoč po materini smrti, skupaj desettisoč kron in balo! In kuhati zna in gospodinjiti. Kaj krof! Krofek se da zakriti. Saj ni treba, da bi bezljala z golim vratom po svetu! Da sem jaz] na tvojem mestu, bi jo takoj vzel. Svetujem ti, okleni se Serafine, ako hočeš, da se ti bo dobro godilo v teh slabih časih!«
3.
Ko se je Olupek prvikrat zbudil pri Kobilar-jevih, je bil tako dobre volje, kakor že dolgo ne.
□
p
Pohištvo sicer ni bilo od mahagonovine in marmorja, ogledalo ni bilo benečansko in podobe niso bile Rafaelove, vendar je bilo vse lepo čedno, prijazno in domače.
Za zajtrk je" dobil mlečno kavo in lep kos belega kruha.
»Koliko časa nisem jedel belega kruha!« si je mislil, prijetno ginjen. »Niti ne pomnim več, kdaj sem ga poslednjikrat videl!«
Opoldne ga je čakalo drugo veselo presenečenje.
Najprvo je prinesla Serafina juho z rižem. Z rižem! Tudi tega ni videl Olupek že tako dolgo, da mu je spomin o njem že popolnoma obledel. Govedina s špinačo in krompirjem je bila tako okusna in slastna, da je Olupek kar mižal, kadar je požiral! Krona vsemu kosilu pa je bila močnata jed. Močnata jed! Palačinke z marelično mezgo!
»Odlično!« je hvalil Olupek, »non plus ultra!« Govoril ni mnogo, rajši je jedel in mižal, mižal in jedel! »Žalostno je, da se mora tudi idealist pokoriti želodcu,« si je mislil. Sram ga je bilo, jedel je pa le...
Kobilarjeva mamka so ga zadovoljno gledali; veselilo jih je, da mu je Šlo tako v slast. Veselila se je pa tudi Serafina.
Gospa Katarina je znala lepo nemški in se včasih rada malo pobahala s tem lepim znanjem. Po kosilu je vprašala: »Oder noh bos binčens, her prefesar?« (Ali še kaj želite, gospod profesor?)
Olupek je debelo pogledal, ker je vestna gospa Kobilarjeva prevela tudi besedico »ali> v svojo krasno nemščino. Smeh se mu je ponujal, vendar ga je srečno premagal in se vljudno zahvalil, češ da je sit kakor boben.
»Oder pefelens a pisl švorcn kofe?« je ponudila Kobilarica in ga pogledala vzpodbudno. Nato se je obrnila proti hčeri in velela: »Fina, črne kave!«
Tudi večerja je bilaizboma: telečja pečenka s salato!
Srečnemu Olupku se je včasih dozdevalo, da se je preselil v blaženo deveto deželo, kjer silijo vse dobrote človeku kar same v usta. Serafinin krof se mu je zdel mnogo manjši nego prvi dan, ko sta šla z Blagoduhom sobo gledat.
V nedeljo je bilo kosilo posebno dobro. Ko je sedel Olupek za mizo, se je čutil tako srečnega in zadovoljnega kakor na primer takrat, ko se je konec šolskega leta veselil velikih po-
čitnic. In ko mu je Serafina ponudila najlepši kos pečenega kopuna in mu navalila kompota na krožnik, se mu je zdelo, da je njen krofek že čisto majhen.
»Tudi vina imamo, hvala Bogu!« je dejala gospa Kobilarjeva. »Poslal mi ga je brat iz Metlike. Finica, vzemi ključ od kleti in prtnesi nam ga liter, saj danes je nedelja! Radovedna sem, če bo gospodu všeč.«
Olupek se ni dolgo branil metličana in mu je orglal navdušeno hvalo. Tako dobro že več let ni jedel in pil.
»Kako je vendar to, gospa, da ste tako dobro preskrbljeni ?« je vprašal Olupek, ki je bil tako sit, da je že komgj dihal.
»V Zagrebu imam drugega brata, ki je mesar,« je odgovorila Kobilarica. »On mi pošilja krač in masti. Od sestre na Dolenjskem dobivam jajca, piščeta in sadje. Gospod trgovec Žabar je vedno jako prijazen do mene in Fine; nikdar mi še ni odrekel, ako sem ga prosila. Kupujem le pri njem. Človek mora biti previden. Ni vse mast, kar se sveti!«
»Treba je pa tudi barantati,« je pridejala Serafina.
Kobilarica je pokimala in nadaljevala: »Za lonček masti iz Zagreba dobim tobaka, s tobakom se prikupim mlekarici in kmetom in dobim v zameno to in ono. Taka je dandanes: kuha je majhna umetnost, toda dovolj živeža spraviti v kuhinjo, to je pač velika umetnost! Nekateri ljudje so nerodni in lehkomiselni, pobrigajo se zadnji trenutek, ko že nikjer nič ni. Preskrbeti se je treba o pravem času. To vino sem kupila od brata, ko je bilo še po 96 vinarjev liter.«
»To je bila zlata doba, ki je pa mi zaslepljeni siromaki nismo znali prav ceniti!« je žalostno vzdihnil Olupek. Človeku se kar blede ob takih spominih!«
-Moja shramba je zmeraj polna, gospod Olupek! Še celo olja imam dovolj!«
»Kaj takega človek rad sliši, gospa!'
Metličan je kaj ugodno vplival na Olupka. Zdelo se mu je tako prijetno na svetu kakor še nikoli ne; zdelo se mu je pa tudi, da Serafina nima pravzaprav nobenega krofa, marveč le nekoliko otekel vrat Veselilo ga je, da se mu je tako prijazno smehljala in mu ponujala vina, in smehljal se je tudi on gospodični.
Osvajala ga je prijetna utrujenost in lenoba. Že ta dan je prestopilo razmerje med Olupkom
Vse zaman!
„Čudna stvar z Jugoslovani! Čim bolj jih črnimo, tem bolj so beli. Ta-le pa — čim bolj ga peremo, tem bolj je črn."
Kurent: „Levi naj se, levi! Če ni že črn do kosti."
in Serafino hladno mejo vljudnega prijateljstva in plaho so pognale koreninice nežne ljubezni, ako tudi ne iz vročega srca, pa vsaj iz sitega želodca.
Še tisti večer se je izkazal Olupek hvaležnega. Ko se je zmfačilo, je prišla četa porednih dijakov in zapela Serafini na čast to le podoknico:
Več punc po cesti gre, moja Fina zraven je, jujuh! Pa Fina se izmed vseh spozna, (leten, (leten, (leten krof ima! jujuh!
Razjarjena Kobilarica je popadla posodo polno vode in izlila skozi okno, toda umetniki so se o pravem času umeknili v zaledje in nadaljevali:
Pa če ga ima, o le naj ga ima, saj se ji tako lepo poda!
Tedaj je stopil Olupek k oknu in zagrmel: »Paglavci nesramni! Tako torej vpliva klasična omika na vas, da potvarjate narodne pesmi? Sram vas bodi!«
Pevci so prestrašeni spoznali profesorja in nemudoma pokazali podplate. Mati in hči pa sta iskreno zahvalili Olupka.
Cmok-svet in Vsenemec-aneksijonist.
Oči prevelike, usta premajhna, cmok pretrd in prevroč. Kaj bo!
»No, Fina, kako ti je povšeči naš Olupek?« je vprašala Kobilarica, ko je lezla v stokajočo posteljo.
»Prav dobro, mama.«
»Bolj kakor pa gospod Žabar?«
»Mnogo bolj! Tako miren je Olupek, tako potrpežljiv.«
Trgovec Žabar je bil doslej edini častilec Serafinine lepote, to se pravi njenih desettisoč kron. Toda bil je strašno počasen, prav nič se mu i>i mudilo, da bi prišel snubit.
»Žabar ti torej ne ugaja posebno?«
»Grd je, kakor bi bil iznašel draginjo. Kaj bi jemala tega kramarja!«
»Ni tako grd, ne, Serafina, veš!«
»Plešast je tudi in pravi, daje njegova pleša za dve drugi! Kako je domišljav!«
»A, beži, beži, Šali se tako. Pleše bi se kmalu privadila, če bi jo videla vsak dan.«
»Mama, Žabar je tako smešen in Čuden! Pravi, da je pleša znamenje omike, zakaj zamorci in drugi divji narodi je nimajo.«
»Ne bodi no sitna in pusti že enkrat Žabar-jevo plešo na miru! Če ti je Olupek ljubši, pa se njega oprimi!«
»Olupek je mlad in imel bo pokojnino, Žabar pa nobene in Žabar tudi lehko falira, Olupek pa ne! In dva meseca ima počitnice! Dva meseca bo mogla njegova gospa počivati na Gorenjskem ali drugje, saj poleti je povsod lepo.«
»Bodi prijazna z njim! Moški so bojazljivi pa nerodni. Pa tudi z Žabarjem občuj prijazno, že zaradi tega, ker kupujeva pri njem. In kdo ve, če te bo Olupek sploh maral? Žabarja ne smeš čisto opustiti. Dekle, bodi pametno! Pomisli, da si vsak dan starejša in da je vsak dan manj moških na svetu!«
Serafina je kihnila in vzdihnila: »Kmalu bodo tudi ženini na karte!«
4.
»Prve dni je povsod malo bolje,« si je dejal Olupek; bal se je, da hrana pri Kobilarjevih ne bo zmeraj taka. Toda motil se je. Serafina je prinašala na mizo tako dobra jedila in take moč-nate skladbe, kakršnih Olupek preje niti videl ni.
Dočim so vsi njegovi kolegi shujšali, se je Olupek v nekaterih mesecih tako zredil, da so mu bili vsi ovratniki preozki in preozka vsa obleka. Preden so Italijani izgubili zopet dve ofenzivi, si je moral dati že tretjič prešiti gumbe. Ako mu je
padel v šoli svinčnik na tla, se ga ni upal sam pobrati, dobro vedoč, da rado poči, kar je preveč napeto. Vedno sit je bil tudi vedno dobre volje. Nič več se ni jezil, ako je srečal debeluha. Celo jeza na polentarje se mu je nekoliko ohladila. Dober patriot, jim je sicer še vedno želel, da bi jih kuga napela, toda tako strastno ni bil več hud nanje kakor prej.
Tudi tobaka je imel zmeraj dovolj. Pomiloval je siromake, ki so se gnetli in čakali po cele ure pri trafikah; njemu je Serafina preskrbela cigaret in cigar.
Tudi njegovim učencem so sc vremena zjasnila. S polnim želodcem in veselim srcem je pomilostil vsakega ignoranta ter ni omadeževal svojega kataloga z nobenim slabim in škodljivim redom. Z radostnim licem in vedrim čelom je stopal v hram učenosti; razlagajočemu latinsko ali grško slovnico so se budili sladki spomini na Ko-bilaričine ocvrte piške in palačinke. Ni čuda, da ga je minil furor paeda-gogicus.
Gumbe mu je pre-šila poslednjikrat spretna roka Serafinina in odslej je močneje čutil nežno vez med njo in sabo. Ti občutki so ga izprva nekako plašili; bal se je odgovornosti (n dolžnosti, ki bi utegnile nastati iz te vezi, bal se je žrtvovati svoj samski stan, svojo zlato prostost! In vendar je čutil, da bo moral snubiti Serafino in da ne more drugače.
Prijetne občutke sitega želodca in zadovoljnega trebuha je smatral za pravo ljubezen. Varala ga je čudna psihološka zmota, morda celo
psihoza: domišljal si je, da ljubi Serafino, toda v resnici je ljubil le njene pečenke in štruklje! Potemtakem ne bi smel nikdar reči: »Serafina, ljubim te iz vsega srca!« ampak k večjemu: »Ljubim te iz vsega želodca!«
Večkrat mu je nekaj reklo: »Pitajo te kakor ženina! Vsak dan te priklene trdneje k Serafini. Zasnubi jo! Kaj odlašaš? Serafina res ni kraso-tica. Toda lep obraz kmalu mine, nelep pa je nekaj trpežnega, trajnega. Pojdi snubit!«
Pa le ni šel. Kdo ve, kako dolgo bi bil še odlašal, ako ne bi bil lepega dne našel na hod-
Novo božanstvo 1.1918.
Kakorjstari Izraelci, so tudi ljudje „modernega" časa jeli oboževati — tele.
□
niku pisma, naslovljenega na »predražestno gospodično Serafinico Kobilarjevo«. Pismo je bilo odprto; Serafina ga je torej že brala in ga potem izgubila, lzprva ga je hotel takoj nesti gospodični, potem pa ga je premagala radovednost. Šel je v svojo sobo in bral:
»Čarobna, dražestna gospodična! Z viharno utripajočim srcem naj Vam pišem, česar si moj jezik doslej ni upal povedati! Dozdaj sem namreč mislil, da je ni na svetu take lepotice, ki bi mogla otajati led okoli mojega srca! Odkar pa sem imel čast videti Vašo dražestno postavo in Vaše mile oči, sem se takorekoč popolnoma iz-premenil, čutim* se pomlajenega in prerojenega.
Velečastita gospodična Serafina! Vaša čarobna postava mi je noč in dan pred očmi! Izkratka: Serafina, ljubim Vas in moja edina želja je, da bi bili moja zakonska žena.
O, da bi mogel svojo ljubezen do Vas natančneje in lepše opisati I Pa saj ste menda iz vsakega mojega vdanega pogleda in po vsem mojem vedenju že sami ugenili, kaj čutim za Vas.
Prosim, oprostite mi, da Vas nadlegujem s temi vrsticami, in blagovolite pomisliti, da jih piše izkušen in značajen mož, ki zna presoditi veliko važnost tega koraka. Od mojega rojstva je namreč preteklo že petdeset let. Res je, da nisem več mladenič, toda moje srce je še vedno mlado, in to je glavna stvar. Moje razmere so vse v najlepšem redu kakor tudi moja štacuna!
V Vaših rokah je moja usoda. Upam, da moje ognjevite ljubezni ne pogasite r mrzlo vodo neugodnega odgovora, ampak sprejmete mojo prijazno oferto! Dve besedici: »Ljubim Vas!« — dve kratki besedici zadostujeta, da se mi odpro nebesa na zemlji! Kakor jelen po kozarcu hladne vode, tako hrepenim po Vašem cenjenem odgovoru in Vas, vroče ljubljena Serafina, prosim, da me ne pustite predolgo koprneti v mučni negotovosti. Z odličnim spoštovanjem Vaš vdani
Žabar.«
Serafina je odgovorila Žabarju, da se ne more tako hitro odločiti, in ga prosila, naj malo počaka, da si bo korenito premislila to resno stvar, ki je prišla tako nepričakovano.
Olupek pa je vzkliknil: »Nezadostno!« ko je prebral pismo, zakaj Žabarjev slog mu ni bil po godu. Vsebina ga je iznenadila skrajno neprijetno. Niti sanjalo se mu ni, da mu je Serafina, navihana, kakor vse Serafine, nalašč nastavila te li-
manice, ker je upala, da tako pospeši odločitev. In ni se motila.
Ubogega Olupka je jela grizti ljubosumnost in Serafina se mu je zdela mahoma mnogo bolj mikavna, odkar je vedel, da bi jo rad imel drug.
»Staremu dedcu diši dota, dota!« je preu-darjal s kislim obrazom. »Pa ne bo nič, gospod Žabar! Še danes moram govoriti s Serafino. Bomo videli, kdo bo zmagal, Žabar ali Olupek!«
Ko je opoldne stopil v takoimenovano obed-nico, je bistroumna Serafina takoj spoznala, da se je riba ujela na vado.
»Bral je!« si je dejala zadovoljno, ko je videla njegov nenavadno resni obraz in negotove poglede. Bila je posebno prijazna. Olupek pa je gagal v skrbeh, kako bo opravil. Jedel je manj nego druge dni.
Po kosilu je gospa Kobilarjeva navadno dremala v naslanjaču pri oknu. Olupek in Serafina sta se lehko polglasno pogovarjala; to matere ni motilo. Tudi danes je čepela v naslanjaču in kimala.
Prišla je velika ura! Olupku je bilo težko in tesno pri srcu. Plaho je pogledal na Kobilarico; spala je kakor nedolžen polh.
Serafina je sedela mirno za mizo in potrpežljivo čakala, kaj bo.
»Gospodična,« je šepetal Olupek, »ali ničesar ne pogrešate?«
Ona se je nalašč malo obotavljala, potem pa odgovorila tiho: Izgubila sem pismo.«
»Našel sem ga na hodniku, pa sem ga pozabil takoj oddati, oprostite gospodična!« je hitel, da bi čim prej opravil neprijetno stvar.
Serafina se je zahvalila, sramežljivo povesila oči in spravila pismo v žep.
»Gospodična, prositi vas moram odpuščanja!«
»Čemu neki?« se je nasmehnila.
»Bral sem ono pismo.«
»Brali ste te čenče?« je vprašala z začudenim obrazom.
Te besede so veselile Olupka in mu vlile poguma, ki ga je bil tako potreben.
»Gospodična Serafina, ali mi verjamete, da sem vaš najboljši prijatelj?«
»Verjamem, gospod profesor!« Gledala ga je debelo, pozorno in radovedno.
»Ali ne bi svojemu najboljšemu prijatelju povedali, kaj boste odgovorili gospodu Žabarju?«
»Kaj? Nič!«

Z Olupkovega srca se je odvalil težak ka-	Dobro se jima je zdelo vse to! Govorila pa ne-
nien.	kaj časa nista nič.
»Kaj pa, če bi vam bil pisal jaz kaj takega?«	Tam pri oknu v naslanjaču pa je spala Ko-
je izustil z veliko muko.	bilarica kakor polh ...
»Ah, gospcd profesor!« Zakrila si je obraz	»Jutri opoldne bomo imeli pa rižek na juhi!«
z rokami.	je izpregovorila Serafina. »Ali.bijbil vaš-odgovor ugoden, gospodična?« »Rižek! O rižek! Rižek!«
Po sklepu miru z Rusijo.
Nemec: „No, prijatelj Ruski, zdaj pa koj lehko pogledava, kje so tvoje zaloge moke!
Rus: „Oh, vse smo že pojedli."
»Ugoden . . .« je zašepetala po kratkem molku in poškilila skozi prste na razburjenega Olupka.
»Serafina!« »Olupek!«
In že sta bila skupaj! Držala sta se za roke, si gledala v srečne oči in celo poljubovala sta se.
»Rižek z grahom!«
»Rižek z grahom!« se je veselil Olupek in poljubil ljubico prvikrat na deviški krof. »Pa raco s salato!« »Raco! O Serafina, kako te ljubim!«-Serafino so veselile te besede. Vprašala je: »Ali bi imel rajši kompot?«
=a
»Kompot ali salata, vseeno. V tvojih rokah se izpremeni tudi krompir v ambrozijo.«
Serafina ga ni razumela. Naštela mu je šc, kaj bo kuhala prihodnje dni. Taki ali vsaj podobni so bili pogovori nekaterih zaljubljenih parov leta 1917. po rojstvu Kristusovem.
»Brez tebe ne bi mogel živeti!« je dejal Olupek ognjevito.
»Če je tako, jo pa kar vzemite!« se je oglasila nenadoma Kobilarica. Pretkana žena je spala le navidez; videla in slišala je malone vse, kar sta onegavila Serafina in Olupek.
Serafina je povesila oči, Olupek pa ni vedel, kam bi se obrnil. Kobilarica ga je otela iz mučne zadrege. Objela je hčerko in njega in nenadoma blagoslovila lepi par. Olupek je naenkrat videl, da je zaročen.
V dolgem pismu je opisal prijatelju Blago-duhu svojo srečo in mu poročal v klasičnih stihih, kaj vse uživa pri Kobilarjevih:
Piščeta, pure, race, kopune, koStrune, teleta,
krače, klobase in hren; ribe, salame pa sir; štruklje, salato, kompot, čokolado, redkvico, sadje,
pivo. vino, liker; torte, potice in čaj!
Dobro se mu je godilo, predobro! Taka sreča ne more trajati dolgo. Vse kar je prav!
5.
Jutro je bilo krasno. Nič ni kazalo, da bo še danes Olupkove sreče konec; niti Olupek sam ni slutil nič hudega ...
Po zajtrku se je hotel obriti. Odprl je vrata in z brisalko zapodil vse muhe iz svojega tem-peljna. Ena je pa vendarle ušla njegovim očem in se potuhnila za latinsko slovnico.
Pripravil je vse potrebno, da bi se bril. Sedel je k mizi, namočil čopič v gorki vodi, si namazal obraz z milom in se jel pred ogledalcem briti. Ta kulturno-zgodovinski dogodek pa je motila ona ničvredna muha, ki je hinavsko prilezla izza Olupkove latinske slovnice, poletela proti njemu in mu meni nič tebi nič sedla na visoko čelo.
Olupek jo je odgnal. Muha je nekaj časa krožila po zraku, potem pa si je izbrala Olup-kovo uho za sedež. Olupek jo je zapodil in se bril potrpežljivo dalje.
Sitna muha ni mirovala dolgo. Pribrenčala mu je naravnost na roko. Na Olupkovem čelu so se jeli zbirati hudourni oblaki! Uvidel je, da prihodnjih dogodkov ne bo mogel pričakovali čisto mirno. Pihnil je, da je zaneslo muho proti
peči. V njegovih očeh so se utrinjale iskre. Bravec, to ne obeta nič dobrega!
Slišal je muho, brenčečo mu nad glavo, in v njegovi duši se je jela kuhati jeza. Zlobna muha je priletela iz zaledja zopet na fronto in sedla Olupku ravno na nos in ga neusmiljeno požgeč-kala z zadnjima nogama!
Nihče ne bi verjel, da more tičati v tako majhni živalci toliko zlobe in hudobnosti! To je ena tistih prirodnih ugank, ki jih tudi največji veleum ne bo mogel nikdar ugeniti in razložiti.
Muha ga je torej požgečkala po nosu. Olupek je kar poskočil! Obrit je bil samo na desni strani. Pogledal se je v ogledalo in videl na nosu majhno rano. Urezal se je, ko je odganjal nesramno muho.
»Zverina!« je zasikal. »Le čakaj!«
Bilo je, kakor bi se bil v njem zbudil strašen demon! Na vso moč je vzkipela njegova jeza, ki je mirovala že cele kvatre; vzkipela je in podrla vse ograje. Bravka, huda bo, bo huda!
Muha se je preselila na peč in se z zadnjima nogama zamišljeno praskala po hrbtu. Olupek jo je gledal divje, v strupenem sovraštvu, in jo obsodil na naglo smrt! Kri za kri! Bravec, stvar je čimdalje bolj kritična!
Ako tudi je bil Olupek šele napol obrit, ni nadaljeval svojega dela, ampak je stregel sovražniku po življenju. Sovražnik je še vedno čepel na peči.
Olupek je zagrabil bhsalko in mahnil po muhi. V svoji jezi pa ni zadel muhe, marveč kozarec z gorko vodo na mizi. Kupica se je prekucnila in razbila na tleh. Padla je prva žrtev. Grdo je gledal Olupek povodenj na mizi in na tleh; zlasti pa so ga jezile čepinje!
»Kaj poreče Kobilarica?« se je ustrašil. »Peklenska muha! Le čakaj, zverina, če te .dobim!«
Zverina se je mirno izprehajala po postelji. Udaril je z brisalko, muha je pobegnila čila in zdrava na strop. Olupek je zlezel na stol in jo pregnal. Ušla je na veliko ogledalo.
Olupek je zlezel s stola, se oprezno bližal sovražniku in kakor obseden lopnil z brisalko po njem. Lovska strast mu je omračila pamet. Ogledalo se je snelo in padlo ropotaje in žvenketajc ter se je izpremenilo v nebrojne kose in drobce.
Obstal je kakor okamenel. Zdaj pa so se odprla vrata, muha je odletela v zlato prostost, Olupek pa je zadel s svojo brisalko gospo Katarino Kobilarjevo in ji temeljito pokazil lepo fri-
nil in začel podrobneje razkladati svojo lovsko nesrečo.
Kobilarica pa je prestrigla nit njegove zgovornosti rekoč: >Dobro, gospod Olupek, dobro, da sva vas spoznali o pravem času! Če ste tako divjali proti muhi, kako bi šele proti svoji ženi? Taki ste torej: dozdaj sem vas poznala le kot mirnega in potrpežljivega gospoda, ali danes ste se pokazali v svoji pravi podobi!«
Olupek se je opravičeval in opravičeval, ali zastonj je bil ves negov trud.
»Pustite naju na miru!« je velela Kobilarica, še vedno zaprta v svoji kuhinji. Obe sta se oborožili z renami in zaropotali, kakor hitro se je oglasil.
♦Poslušaj vsaj ti, Serafi —«
Činčinčinl
>Fina!«
Činčinčin!
V dobi pomanjkanja mesa.
Ubogi tobakarji!
„Prokleti hrošči, ves tobak so nam požrli z drevja."
zuro. Kakor v sanjah je videl prestrašena obraza stare in mlade Kobilarice. Bravka, komedija se bliža svojemu tragičnemu koncu!
Mati in hči sta s široko odprtimi očmi in usti gledali napol obritega, napol še z milom pobeljenega in ranjenega Olupka, stoječega sredi povodnji in razvalin. Obledeli sta in zavrisnili od strahu.
>Jazas. kakšen je!« je zacvilila Serafina! »Krvav je! Vse je že razbil. Zmešalo se mu je: Oh, oh, oh! Kar pene tišči od jeze. Beživa!«
Olupek ju je nemo gledal in ni vedel, kaj bi rekel in kam bi se obrnil v svoji jezi in sramoti. Zaloputnili sta vrata, planili v kuhinjo in se zaklenili. Olupek pa za njima.
»Muha je kriva,« se je zagovarjal pred kuhinjo. »Gospa Kobilarjeva, prosim, poslušajte me! Muha je —«
»Zblaznel je! Bog se usmili! Ali slišiš Fina, o samih muhah fantazira.«
»Nisem zblaznel, ne, hvala Bogu!« se je bra-
„Grožno! Nikoli me prej ni ugriznila nobena bolha, zdaj me pa kar noč in dan iro!* J, če mesa ni, se tudi bolha kosti loti."
r
□
g
»No, pa činčinčin!« je dejal Olupek z umirajočim glasom in se vrnil v svojo sobo. Ko se je pomiril, si je obril tudi levo stran in odhitel z doma.
Kobilarica mu je odpovedala sobo in hrano. Zadelo ga je pa še nekaj neprijetnega. Moral je na nabor. Polkovni zdravnik ga je potrdil z naj-
večjim veseljem in izjavil, da tako lepo rejenega suplenta še ni videl na nobenem naboru!
Olupka so kmalu naučili hoditi in salutirati, potem pa so ga vteknili v pisarnico; tam sedi in hrabro preliva črnilo za milo domovino. Serafina pa je vzela Žabarja. Nji in materi se včasih sanja, da je Žabar že vojni milijonar.
Junij Brut:
Kurja historija.
To je bilo na dvorišču, kjer so zbirale se putke, čipke, čopke, kokodajske in med njimi star petelin, tih in ves boječ.
Gromko peli so sosedje vse od jutra do večera, in njih kurja se družina pasla je povsod oblastno preko mej in seč.
Pa so rekle piške, putke: »Glej, kako poj6 sosedje vse od jutra do večera, nikdar ne dado nam mira in gred<$ povsod!
Ti pa peti si ne upaš, nikdar ne pustiš dvorišča, vedno kljuješ krog ognjišča in če včasih zakokočeš — ves zatrepetaš!«
Njim kokot je odgovoril: »»Ej, sosedje so bogati, njih družina je velika, njih ošabnost je neznosna — mi smo narod mal.
Bolje v miru je živeti in molčati, potrpeti, -da ni večne razprtije. Kaj če včasih nam čez meje v ^Noste pridejo I«« — —
Takrat koklja kokodajska mladi rod je izpeljala, ki ga v marcu je 'zvalila, in po dvoru je vodila svoja mlada piščeta.
Bil je majnik. — Novi zarod, mlade jarčke, piške, putke so že kokljo zapustile, a med njimi je bil žrasel petelinček lep.
Enkrat zletel je na gredo in razmahnil je peroti, dvignil glavo je visoko in v pomladnji dan je spustil svoj kikeriki I
Vsa kurjad je ostrmela, vztrepetala, zadrhtela, glave stisnila boječe: »Kaj se drzneš, petelinček?! Kje si vzel ta glas?«
In petelin stari v strahu zakodaka, posvari ga: »Molči 1 Mlad si, neizkušen! Kaj izzivaš tam na gredi na nasprotno stran?
Zbrali vaški petelini so se in posvetovali: kaj, odkod prišel ta glas je, ki se slišal je na daleč tako lep in nov.
Eden njih tako je rekel: »Stvar je jasna. Kaj je treba tu besed in modrovanja? Tako v svoji smo mladosti peli tudi mi.«
A petelin je sosedov zarobantil, se razjezil: »To predrznost je brezmejna: kjer imam posestno stanje, tam sem jaz gospod! «
In zato je ta petelin urno sebe oborožil, šel ponosno okrog vogla, na dvorišče jo primahal ter zapel: »Na boj!«
, Tam vsa kurja je družina od strahu zatrepetala, stari kokot je pobegnil, glavo skril si je med perje in povesil rep.
A na gredi petelinček smelo stal je, kakor preje, gledal je v pomladnje solnce, kopal se je v mladih žarkih ter prepeval v svet.
In petelin je sosedov stopil predenj: »Pišče mlado,« rekel je, »če boš kričalo, kavsnem te in premikastim, da takoj bo mir!«
Petelinček pa zapel je: »Jaz na svoji gredi pojem, pojem kot je meni drago! Če to tebi ni po volji kaj to meni mar!«
Zakokotal je petelin sosedov, grdo pogledal, • nagubančil je ovratnik, brusil stare je ostroge in —■ — odšel domov . . .
Ferdo Plemič:
O Klanjacijevi sreči.'
Nekoč je živel oče, ki je imel sina in temu sinu je bilo ime Klanjacij. Ko je Klanjacij postal deček, je z drugimi vrstniki stregel gospodu župniku pri maši. Zato je vsakikrat prejel karantan v dar. To je dečku ugajalo, pa ugajala mu je tudi čast, ki je bila združena s-tem opravilom. Peklo ga je samo to, da je moral čast in denar deliti z drugimi dečki. Ali rekel ni nič.
Nekoč je šel Klanjacij z gospodom župnikom daleč v hribe previdet staro ženo, ki bi bila rada umrla, a ni mogla. Tri ure hoda je bito tjakaj. Ko pa je župnik opravil svoje, so postavili domači ljudje pred njega in Klanjacija skledo kuhanega krompirja, ki je bil obeljen s tremi ocvirki. Bili so pač ubogi hribovci in niso imeli drugega. Župnik in ministrant pa sta bila lačna, posebno so' se dečku kar sline cedile po onih
« Iz zbirke: .Pravljice za odrasle." Nadaljnje pravljice bodo izšle v »Kurentu". Op uredništva.
treh ocvirkih. Pa sedeta k mizi in primeta za
vilice.
»No Klanjacij, zdaj se pa le loti ocvirkov!« de župnik dobrodušno, vendar je upal, da fant ne bo pojedel vseh. To željo mu je Klanjacij menda bral z obraza, ker brez obotavljanja reče: »Gospod premilostijivi, Če ne zamerijo, ocvirkov pa ne bom jedel, ker jih ne morem, delajo mi težko sapo.«
In tako sta jedla župnik ocvirke, Klanjacij pa krompir. Od takrat je bil Klanjacij prvi in edini ministrant v vasi.
Klanjacija so nato poslali v šolo, v samostansko šolo, kakor so pač v onih časih obstojale v deveti deželi. Pa je precej dobro izhajal, le s patrom Otonom sta si bila včasih navskriž. Sicer pa je bil pater sam kriv, ker je bil sila nervozen in se je rad kregal. In ko nekega dne uči v šoli latinščino, naroči Klanjaciju naj prevede stavek:
»Non omnis moriar.« Klanjacij je bij raztresen, pa je prevedel: »Nisem v omnibus moral.« Pater Oton pa ni bil raztresen, zato prisoli Klanjaciju temeljito klofato, tako, da je Klanjacij za pet minut prenehal misliti.
Po pouku pa je bilo patru, ki je bil drugače vrla dobričina, žal, da je fanta tako udaril. Zato ga pokliče k sebi in mu reče:
^Klanjacij, te je hudo bolelo? Nič mi ne zameri, veš, nagle jeze sem.«.
Klanjacij pa sedaj ni bil raztresen, zato hitro prekine patra:
»O blagi oče, kakšna krivda naj bo to za vas, če se je moje lice drzno približalo vaši bla-goslovljenijroki.«
Pater Oton čudom odpre usta, ker pater Oton je bil zdrav na duši in telesu. A nato reče s preroškim glasom:
»Klanjacij, ti si človek, kijga čaka še velika bodočnost. Slušaj moj." svet in po končani šoli stopi v javno službo devete dežele.«
In Klanjacij je slušal patrov svet in ni mu bilo žal. Dvigal se je od časti do časti više in više, da so se vsi čudili, le pater Oton ne. Ta je, ko je prišel pogovor na Klanjacija, dejal vedno:
»Ta gunevet ta! Ta pride še daleč.«
Postal je Klanjacij eden prvih uradnikov v deveti deželi. Slednjič je sicer umrl kakor vsi ljudje, a čaščen in slavljen kakor malo kdo. In x slednje njegove besede, ki jih je zašepetal na smrtni postelji, so bile:
Vasovavci sedanjega časa.

a HEBOMK /—^ BHu66Hei- «"»« H
Prej pa ne gremo dam, da se bo delaj dan
»Kakor gospod predstojnik mislijo in želijo .....«
Ker je bil pa tako imeniten mož, so ga takoj po smrti balzamirali.
»Ni ravno treba bilo,« je dejal pater Oton, ko je slišal o tem, »saj je bil Klanjacij skozi vse življenje mumija.«
Ko so pa Klanjacijevo truplo v to svrho raztelesili, so zapazili, da nima hrbtenice.
»Evo, kar sem že davno slutili« je vzkliknil pater Oton.
In ti mladenič, nada naša, vzemi si srečnega Klanjacija za zgled, prepirljivega patra Otona pa ne.
— ba:
Vesela elegija
ali dohtar Šušteršičeve glorije konec.
V Ljubljani hiša mi stoji, »deželni dvorec« prav'jo ji. Tam paša' Šušteršič živi.
Po dvorcu~gor in dol hlača, grdo škili, pa godrnja: skrbi ga deklaracija.
0
»Če sem za deklaracijo, nemškutarji me kar poŽro, al' pa pri vlad' očrnijo.«
»Če se postavim zoper njo, zamera pri Slovencih bo . . . Vrag vzemi deklaracijo!«
Napisat pisemce hiti, v pekel odnesti ga veli — naj Satanu se izroči.
»Moj ljubi mojster Satanas, pri nas je zdaj težaven čas. Vse polno 'mam Že sivih las.«
»Prokleta deklaracija, prokleta Jugoslavija me bo ob pamet spravila!«
»Si dobro že mi svetoval, ko sem Slovence vlad' prodal. Še zdaj svetuj mi, da bo prav!«
Mu odgovoril Satan je: »Zaradi deklaracije nikar ne beli si glave!«
»Na videz si lehko za njo, skrivaj ruval boš zoper njo — kaj kmalu boš pokopal jo!«
»Da delo bolj od rok ti gre, začni izdajat' cajtenge — »Resnica« naj jim bo ime!« t*
Zaslišal mojstra Satana je Šušteršič ubogal ga — »Resnica« je na svet prišla.
Al', joj, na take liman'ce mu nihče več ne vsede se. Pri nas tfdklenkalo mu je!
Zakaj, kdor je vise žive dni legal, mu nič verjeti ni, če tud' z »Resnico« te-slepi.
Poslušajo ga zdaj le Se teleta, osli in koze, ki se jim pamet kisa že.
Jim milo piska, žvrgoli, »Resnico« jim pod nos moli, af vere vanj.tud' tukaj ni.
Še osli, krave in koze, še te mu bodo kmal' ušle »Resnice« naveličane.
O Šušteršič, o Šušteršič,
vsa tvoja glor'ja je šla v nič —
tvoj delež je zdaj — pasji bič
a
a

Dantlr Feigel:
Na krivih potih.
Potrkal sem. Tih, skoraj nerazločen poziv, naj vstopim, mi je zadonel na uho. Odprl sem vrata.
»Moj poklon, gospa! Oprostite, da vas nadlegujem o nepravem času. Vašemu gospodu soprogu sem potoži! včeraj svoj dolgčas in povabil me je, naj si pridem izbrat kako knjigo iz njegove knjižnice. Ne, hvala gospa, ne sedem, rajši se vrnem pozneje, ko pride Srečko domov!«
Slednjič sem pa vendarle sedel. Malobesed-nost navadno tako zgovorne, prijazne gospe me je iznenadila, pozornejši pogled v njen obraz mi je pa odkril solzne oči. Gospa je tugovala, gotovo je jokala pred mojim prihodom in se še ni pomirila, kakor sem sodil po njenih globokih vzdihih.
Čutil sem, da moram prekiniti mučni molk, ki je sledil mojemu odkritju, ker sem spoznal, da je 4!udi gospa opazita, kako so vplivali vidni znaki njene notranje bolesti. Mogoče se je bila zgodila nesreča sinu Robertu? Mlad častnik je, na fronti, kjer ne prizanašajo granate mlademu upapolnemu življenju in se ne menijo za strta srca skrbečih mater. Toda ne, pred par urami sem govoril s svojim prijateljem, ki je dobil prav tačas dopisnico svojega sina. »Hudo je, a zdrav sem še vedno!« Kako se je razveselil presrečni oče te novice! Mogoče je pa kak prepirček pordel oči gospe? Moški smo preveč odkritosrčni, robati, ženske pa zopet preveč občutljive.
Čim vneteje sem iskal vzrokov tem nesrečnim, Še ne popolnoma izjokanim solzam, tem daljši je postajal molk in tem mučnejši položaj toliko meni, kolikor gospe.
»Srečko se je gotovo kje zamotil. Če bi vedel, da pride kmalu, bi ga
„Prokteta draginja ! Tri sem že danes oropal, pa še nimam dovolj za večerjo."
hotel še počakati, tako pa oprostite, gospa ...« Vstal sem in se poslavljal.
»Ostanite še nekoliko!« me je zadrževala gospa in me posadila zopet na stol. »Nekaj bi vam rada zaupala. Prosila bi vas pomoči. Ne zamerite, da vas nadlegujem. Vsa sem zbegana in sama ne vem, kaj delam. Tako sem žalostna, kakor more biti le ljubeča, a zapostavljana zakonska žena'. Vi ste prijatelj mojega moža!« Zopet so ji silile solze v oči. Obotavljala se je nekoliko odpreti mi svoje srce, toda premislila si je, pogledala me v oči ter nadaljevala:
»Ali niste opazili nobene izpremembe na mojem možu v zadnjem času?«
»Nobene, gospa, razen tega, da si je pustil pristriči brke po angleško.« Govoril sem resnico, zato sem vzdržal njene vprašujoče poglede.
»Tudi nekaj! Zanimiv hoče postati. Povem vam pa, da se je popolnoma izpremenil. Zanemarja hišo, zanemarja mene, še pogledati se me ne upa, ker se boji, da bi znala brati njegove misli. Slaba vest!«
»Ne vem, čemu naj bi imel Srečko slabo vest. Mnogo dela ima v uradu, to vem pozitivno, posebno sedaj, ko mu je naprtil šef še vojno posojilo na rame. Vestno se je lotil dela in agitira od moža do moža. Tako delo pa ubije človeka in ni čuda, da ni razpoložen, ko pride domov.«
»Ali govorite resnico? Kaj pa ima opraviti otroški ročni košek z vojnim posojilom ?«
»Otroški ročni košek?!« »Da, da, v njegovem žepu sem dobila plačan račun za otroški ročni košek.«
»Gospa, vendar niste ljubosumni na neznanega otroka!«

»Na otroka ne, pač pa na mater. Zakaj pa rabi moj mož otroško sabljico v uradu, kajti domov je ni prinesel?«
»Po vašem sklepanju ima torej vaša tekmo-vavka poleg hčere še sina. To so smeli zaključki in prijatelju se gotovo godi krivica.«
»Jaz bi bila gotovo zadnja, ki bi verjela taki trditvi Triindvajset let sva poročena in do sedaj ni bilo med nama niti najmanjšega nesporazum-Ijenja. Čudno vedenje nekaj časa sem je res le vzbujalo sum, plačani računi so pa govorili dejstva.«
»Ne trdim, da ne igrajo pri celi zadevi računi skrivnostne vloge, toda ako bi hodil vaš gospod soprog res po
»Vi si ne morete misliti, koliko trpim. So trenutki, ko sem prepričana, da krivim svojega moža po nedolžnem, pride pa minuta, ko si celo mislim, da se je zaljubil Srečko v poročeno ženo. Z igračami je pridobil srca njenih otrok, s cigaretami simpatije njenega moža; otroka in mož so mu ogladili pot do njenega srca. To bi bil še najhujši udarec za me. Dva zakona nesrečna ...«
»— radi Srečkota ali dve muhi z enim udarcem. Ne, ne, potolažite se! Pride trenutek, ko se boste celo sami smejali svoji ljubosumnosti. Drugega vam ne morem reči. Le ne obupati!«
»Prosim vas, ne povejte ničesar mojemu možu.
»^OETOVNA vojna AD- 1^27.
krivih potih, bi ne bil tako nepreviden. Zakaj si je pač pustil spisati račune? Kdor kupi take igrače, plača takoj brez pismenega računa. Zakaj jih je spravil? Zato da vam pridejo v roke? Ne, ne! Počakajmo rajši nekoliko, da se razjasni stvar sama. Sicer pa bi vse-kako rad videl prijatelja v vlogi zaljubljenega mačka. Preneroden je, gospa, oprostite tej moji odkritosrčni pripombi!«
»Potem pa vi ne poznate še mladih vdov. Še nekaj! Sin Robert je poslal očetu deset zavitkov bosenskega tobaka. Kako je razveselil ta dar mojega moža! Toda cigaret ne zvija iz poslanega mu tobaka, on puši navaden tobak iz rujavih drama zavitkov. Kje je bosenski tobak?«
>Odgovor na to vprašanje bi tudi mene zanimal. Vaša vdova torej kadi in vaš soprog, moj prijatelj, jo zalaga s tobakom. Ne verjamem in dvomim, da bi se še kje skrivala taka nesebična ljubezen v teh prozaičnih časih.«
»Kaj vi veste, morda pa vodi pot do vdove mimo njenega brata, ki je strasten kadivec?«
»Že vidim, da ima ljubosumen, človek koj rešitev pri rokah in naj je stvar še tako zamotana. V tem oziru lehko prespite, gospa, svojo ljubosumnost.«
Pogled v prihodnost.
Kobila: „Lej, prijatelj, položaj se je izpremenil. Nekdaj si ti mene vprezal, zdaj pa jaz tebe. Mislim pa, da bo naju oba kmalu vrag vzel. To naj te tolaži. Hi-i-i!"
Vi ste mi vlili hladilnega olja v moje skeleče rane, in kdo ve, mogoče sem se pa le jaz motila! Kako srečna bi bila že radi Roberta!«
S čudnimi občutki sem se odstranil. Prišel sem si bil izposodit roman in padel naravnost v sredo odigravajočega se romana iz zakonskega življenja.
Še najbolj me je zanimala usoda tobaka. Bosenski tobak. To so mali zavitki z zelenovišnjevim napisom in kovinastima zaponkama na obeh straneh. Ni bilo dolgo tega, ko sem opazil nekje tak zavitek. Toda kje? V pisarni? V kavarni? V gostilnici? »Pri Levu«? »Pri veselem Štajercu«? Pri Lešniku? V hotelu? In vendar, nekje sem

p-
9
videl tak zavitek. Oa mora biti človek tako po-zabljiv! Ne mirujem prej, dokler se ne domislim presrečnega lastnika. Tu tiči ključ in kmalu bom lehko na jasnem, če hodi res prijatelj Srečko po skrivnih potih. Nekaj se mu je pripetilo na vsak način. Sam tava okrog, družbe ne mara. In sum, posejan z nežno roko, je padel pri meni na rodovitna tla. Ženske imajo v takih stvareh fin nos in še finejše oko, in preden pride zakonska žena po triindvajsetih letih srečnega zakona do takega zaključka, mora imeti dofcro podlago. Naj jo tudi vara nos, naj jo vara oko, srce je ne more varati» ono je kakor zlati peresci v galvanoskopu, ki odgovarjata takoj iva pozitivno ali negativno elektriko. Kdo vraga je imel bosenski tobak? Ta teden ali prejšnji teden? V nedeljo? Kje sem bil v nedeljo?
»Servus! Kaj pa premišljuješ, če imaš čas, greva na izprehod. Do sedaj sem delal. Šeststo - kron so podpisali. Govoril sem pa tako, da sem se sam sebi čudil. Saj res! Popolnoma sem pozabil, da sem ti obljubil knjigo. Ali si že bil pri meni?«
»Seveda sem bil. Z gospo sva se razgovarjala in slednjič sva oba pozabila na pravi namen mojega obiska. Nič ne de, vzamem pa jutri obljubljeno knjigo.«
Slučaj je igral veliko vlogo. Kako lehko pridem na izprehodu do pravega jedra. Jaz sem bil pripravljen, jaz bom pazil na vsako besedo, prijatelj pa ne bo tehtal svojih besedi in gotovo se bo izdal. Malo so me sicer brigala njegova kriva pota, toda radoveden sem pa le bil, koliko resnice tiči v tem najnovejšem romanu.
Srečko si je prižgal po poti cigareto. Tobaka ui imel v zavitku, da bi jaz mogel že iz ovoja sklepati na kakovost vsebine, toda bosenski tobak to ni bil. Prečrn je bil in predebel. Ogrski drama.
Taka agitacija posuši popolnoma jezik in grlo. Prav nič se ne čudim, da je bilo pri nas ob času volitev vse v rož'cah. Tudi sedaj sem potreben par kozarcev vina. Tu v bližini je dobra gostilnica.«
Pri lipi, meniš! Pred par dnevi sem bil tam, toda dobrote gostilnice nisem okusil. Dolga, nizka soba .. «
»Visokih dvoran ne smeš iskati na kmetih.«
»Razsvetljava slaba.«
»Preveč smo vajeni električne luči po barakah in seveda se nam zdi potem petrolejka slaba.«
»Vino pod vsako kritiko.«
»Primere seveda ne vzdrži z našimi vini, toda drugje je vino še slabše.«
»Postrežba pomanjkljiva, ljudje celo neprijazni.«
»V drugih lokalih so ljudje naravnost odurni. Živimo v vojnem času, živimo v tujini, med tuje-rodci. Tako strog zopet ne smeš biti!«
Vstopila sva. V temnem kotu sva morala čakati precej dolgo. Dva otroka sta se lovila po sobi in nista prav nič vpoštevala novodošlih gostov. Gostilničar je šel dvakrat mimo, niti zmenil se ni za naju. Gospodinja se je prizibala počasi v sobo, snela luč, da jo napolni, očisti in prižge, in komaj sedaj je nekaj zamrmrala. Nisem vedel, ali je bil pozdrav, ali vprašanje po najini zahtevi, ali psovka, namenjena nagajivima otrokoma.
Srečko je moral biti že večkrat v tej go-stilnici. Gospodinja je prišla takoj k njemu, imenovala ga celo z priimkom in mu ponudila milostno svojo po petroleju dišečo desnico. Ne da bi bila midva naročila, je prinesla koj liter vina na mizo.
Prijatelja skoraj spoznal nisem več. Hvalil je v njeni prisotnosti vino, izpraznil v dokaz tej svoji trditvi tudi par kozarcev zaporedoma, poveličeval postrežbo in kadil na vse pretege Iju-beznjivi gostiteljici. Zdaj, zdaj pride z vojnim posojilom na dan, sem si mislil, a zaman sem čakal njegovih prepričevalnih prigovorov.
V tem trenutku sem se zgenil. Kozarec med prsti se mi stresel. Previdno .sem ga postavil zopet na mizo, da ni opazil Srečko moje razburjenosti. Okoli matere sta se igrala njena dva otroka: deklica z ročnim koškom, deček pa s sa-bljico. Ti dve igrači sta mi priklicali v spomin drug prizor. Pred par dnevi. Jaz sem srkal počasi po nenapisanem receptu: vsako uro tri žlice od Srečkota toli hvalisano vino. Pri sosednji mizi je sedel gostilničar. Zvijal je cigareto za cigareto ter me s tem naravnost izzival. Pred njim je ležal zavitek bosenskega tobaka. Okrogla zaponka je bila magnet, ki je pritegovala vsakega kadivca, posebno pa kadivca brez tobaka.
Takoj sem bil na jasnem. Ogledal sem si pazljivo prijateljevo simpatijo. Pravilne poteze, obraz še precej lep, koketno zavezana ruta je le na pol pokrivala polno plavolaso kito. V ostalem pa poosebljena »maščobna centrala«.
Njena prijaznost nasproti mojemu prijatelju je bila torej umljiva. jezilo me je le dejstvo, da
u


T f


i
.Vi
1
V.

t
Načrt kranjskega deželnega skupine postavi na
odbora za skupino, ki naj se namesto bivše Ganglove pročelje ljubljanskega deželnega gledališča.

sem igral pri celi tej zadevi nehvaležno vlogo slona. Čemu me je sploh vabil s sabo, ko bi lehko sam užival srečo njene bližine? Vino je tudi sam plačal, pa kar s stotalcom. Ali se je hotel ponašati s tem? Prstana tudi ni imel na roki.
Celo pot domov grede in še doma sem razmišljal o prijateljevih krivih potih. Ali naj mu razodenem, da poznam vse njegove skrivnosti? Ne! To je vsekako njegova privatna zadeva, ki mene nič ne briga. Kako naj zatrjujem nesrečni gospej še nadalje prijateljevo nedolžnost in njeno zmoto, ko me pa lehko izda najmanjša kretnja njenim bistrim pogledom? V hišo ne grem, pa je! Nekam Čudno bo to, ker smo sosedje. Od sedaj naprej sem prehlajen, nikamor ne pojdem. Da sem moral, pasti v prijateljevo stanovanje ravno v času, ko je bila prepuščena njegova žena svoji boli, iz katere se tako lehko izcimi ženska zaupljivost! Pokukal sem v roman, nadaljevanje me ne zanima, dejanje naj se razvija samo in za režiserja v žaloigrah tudi nimam talenta.
Igravec sem pa le bil. Vloga prehlajenega bolnika je bila v dobrih in spretnih rokah. Tako sem se vživel vanjo, da sem začel celo pokašljevati. Prijateljeva soproga mi je poslala po služkinji lipovega čaja in mi priporočila potenje, da se me ne loti pljučnica. Srečko sam mi je pa prinesel tri romane.
Minilo je par dni. Romani so bili prebrani. Iz soseščine nisem dobil nobenih vesti, vsled česar ni šlo z mojim prehladom ne naprej, ne nazaj. Naj mi je tudi ugajalo kuhano vino, gorak čaj, zaželel sem si slednjič vendarle gostilniškega zraka in kavarniškega dima.
Prijatelj me je prišel obiskat.
»Vabim te drevi k sebi. God obhajamo moje žene. Par buteljk in nekaj prigrizka. Zate je že prostor pripravljen blizu štedilnika. Upam, da ti je že odleglo. Videti si danes lepše barve, tudi oči nimaš več tako zalitih. Le pridi!«
Z vzrokom je na mah odpadla tudi moja bolezen. Zakonski spor je torej poravnan. Kako ? Vrag vedi! Zavriskal bi bil samega veselja, toda prijatelj ni smel vedeti, da mi je pregnal suge-stivnim potom ves prehlad.
»Nekoliko bolje mi je na vsak način,« sem legal, »po kosilu mi je dišala celo prva cigareta po tolikem času. Če se bolezen ne poslabša, pridem! Hvala za vabilo!«
Večerja, vino, cigarete so kar vidno delale čudeže. Pri štedilniku mi je postajalo celo pre-
vroče. Zadovoljen sem bil, gospa vesela, Srečko razposajen.
»Ugenite, kaj mi je prinesel moj mož v dar?« me je vprašala gospa in gledala presrečna svojega Srečkota.
»Moderno bluzo, nov klobuk, svilen dežnik?«
»Ne, ne, en kilogram slanine mi je prinesel.« Gospa je vstala, vzela s police krožnik, postavila ga na mizo in občudovali smo vsi trije slanino. Bila je tri prste debela, bela kakor sneg z rožnato pjastjo v sredini. Koža je bila precej debela in dobro posoljena.
»Vi drugi imate karte, jaz imam pa postrani klobuk in dobim slanine brez njih. Da vama povem, kako sem prišel do slanine. Pred približno enim mesecem sem prišel v gostilnico, kjer sva zadnjič pila vino, če se še spominjaš. Bil sem sam. V pogovoru z gospodinjo sem zvedel, da so klali prejšnji dan prešiče. Priporočil sem se za par kil slanine. Obljubila mi je pet kilogramov. Vsak večer in če sem mogel tudi popoldne sem zahajal v krčmo. Vino mi sicer ni ugajalo, a žrtvoval sem se. Da ne ugane ženka mojih misli, sem bil le malo doma. Čez teden dni sem opomnil gospo na dano obljubo. »Nisem pozabila, štiri kilograme že dobite!« Prinesel sem otrokoma igrač, vozil vsak dan nove goste v obskurno vaško krčmo, plačeval, samo da ne pozabi gospa name. Zopet sem priklical gospej obljubo v spomin. »Obljuba mi je sveta! Na vsak način dobite tri kilograme!« God se je bližal in segel sem po skrajnem sredstvu. Podaril sem gostilničarju bosenski tobak. Težka mi je bila ločitev od njega, rajši sem sam kadil ogrsko travo in bukovo listje. Povprašal sem po slanini. »Čez tri dni dobite lep kos, dva kilograma je bosta!« V teh dneh sem pil na žive in mrtve. Sreča, da je bilo vino krščeno. In danes sem dobil slednjič, reci in piši: en kilogram slanine. Da se slanina tako naglo topi, nisem vedel. Ako računam pijačo, igrače (račune sem hranil radi kontrole) - in tobak, sem zapravil celega prešiča iz mirnih časov.«
»Prihodnjič prepusti rajši meni kuhinjske posle, denar prihraniš in za par metrov čipk ali sploh za kako drugo ročno delo si upam dobiti tudi jaz slanino.«
»Ob enem se izogneš ločitvi zakona in ohraniš prijatelja pri najboljšem zdravju!« sem dodal v mislih, pogledal gospo, in opazil, da se je popolnoma strinjala z mojimi mislimi.
ftrilogg l^urcntoucma Ribama.
f Slovanski razgovor.
Slovenec: Naše sanje davnih let so
postale dejstvo. Danes vidimo in vidi ves svet, da smo pleme, eno po krvi, eno po jeziku, eno po B .	usodi . . .
Čehoslovan: Jest vel<k<m Po-
tčšenim, že konečnč všichni zde pohroma-dč jsme, tot' diikazem naši pevnrf vule.
Srbohrvat: >mam° krepkuvoiju
i da ni kako nečemo klo-nuti duhom moramo po-svedoČiti na sve strane... (Zborovalce razganja policija.)
Poljak, Bolgar in Rus so bili obljubili, pa se razgovora niso udeležili. Opravičili so se zelo verjetno: Poljak se ne udeležuje takih zborov, ker izven doma govori le nemški ali francoski; Bolgar se ne vtika v zadeve tujih narodov. Rus pa je resno bolen, izbili so mu baje celo par zob.
J\vg. j[gnola, Ljubljana, Dunajska cesta U
Zaloga stekla, porcelana, 2rcal, svetilk, vsakovrstnih okvirov i t. d. Popolne opreme ja neveste; nadalje gostilne, hotele, kavarne in gospodinjstvo.
Tiskovine vseh vrst
kakor: časopise, knjige, brošure, cenike, lepake, letake, vsporede, tabele, račune, kuverte kakor tudi pisemski papir s firmo, vizitke, naslovnice,
računske zaključke
in vsa v to stroko spadajoča dela izvršuje ukusno in ceno
Zvezna tiskarna v Ljubljani, Stari trg 19,

V zalogi ima tiskarna tudi vse po najnovejših predpisih izvršene obrazce za slavne občinske urade, aprovizačne odbore, cestne odbore, zadruge, gg. trgovce, odvetnike in notarje, gostilničarje itd.
—	»Kaj misliš o najnovejši knjigi našega prijatelja Morivca:
—	»No, zadremlje se že nad njo — vendar pa pripada prijetnim uspavalnim sredstvom.
ne
Tolažba.
Padjent, ki je bolan na želodcu, toži zdravniku, da nima teka Ta ga tolaži:
»Oh, bodite veseli. Taka bolezen je v teh časih pravi dar božji 1«
Migljaj.
Dijak Vinopivec konča pismo na očeta z besedami: »Zelo bi mi bilo ljubo, če mi odgovoriš z obratno pošto po poštni nakaznici t«
Stupica v Ljubljani
priporoča svojo zalogo jelejnine ' i in poljedelskih strojev.
%	V	V, v; JVVV V,
Gospodarska zveza
centrala za skupni nakup in prodajo v Ljubljani
■■ i- registrovana zadruga z omejeno zavezo. =======
Stalna zaloga poljedelskih strojev:
motoijev, mlatilnic,'viteljev, slamo-in reporeznic, brzoparilnikov, plugov, bran, čistilnikov itd.
Prodaja:
umetnih gnojil, kolonijalnega in špecerijskega blaga ter poljskih pridelkov.
Zaloga:
travnih in deteljnih semen, pese, gorenja, repe.
Zaloga:
pristnega domačega in gorskega vina, žganja itd.
Lastna izdelovalnica in prekajevalnica klobas. □ Lastna željama.

restavracija in veletrgovina z vinom


Moto: Z milom merijo kulturo . . .
Pri nakupu
pralnega in toaletnega mila
ter vseh v to stroko spadajočih potrebščin se priporoča tvrdka
MILAN HOČEVAR
specijalna trgovina mila, pralnih in čistilnih potrebščin
v Ljubljani, Sv. Petra cesta št. 28.

Nedavno so prijavili časniki, da je general Eich-tiorn iz Ukrajine častital Hindenburgu radi uspehov, ki jih je zopet dosegel na zapadni fronti in o katerih jako lepo piše Ludendorf. Hindenburg se je baje zahvalil in v telegramu izjavil: »škoda, da se ne udeležuješ. Je res vredno. (»Es lohnt sich.«)«
Mislim, da se tudi Eichhornu plačuje trud. Mezda ni slaba, no in iz ukrajinske moke se delajo pirogi, ki so Še slastneji nego v Nemčiji pečeni ukrajinski komis.	Beba.
Tovarna pohištva
J. J. NAGLAS
Ljubljana, Kongresni trg 12.
Rudolf Kokalj Ljubljana
priporoča svojo veletrgovino z vinom, trgovino z mešanim blagom in izdelevalnicožganja in likerjev. — Samoprodaja likerjev „Florian" na debelo' za Kranjsko, Koroško in Štajersko.
JY(oderne t^rajnc bluze
iz svile, gaza, čipk, etamina, vrhnja in spodnja krila iz svile in štofa, vse v največji izbiri
v modni in športni trgovini
p. JVjagdie, Ljubljana
«
nasproti glavne pošte.

r , —^
Utemeljena zakasnitev.
Kmet (potniku, s katerim se vozi v istem železniškem vozu): »Vi, čemu so pa na brzojavnih drogovih take male porcelanaste strešice?« — Potnik: »Da brzojavna poročila pri slabem vremenu pod njimi ve-drijo.« — Kmet: »Tako, zato f>a prihajajo navadno I tako pozno t«
t
Žalostna naloga.
Prepisovalec not: »Gospod kapelnik, ali mi hočete povedati, katero partituro naj prepišem za orkester?« — Kapelnik: »Predvsem to: Pusti, naj tečejo solze veselja.« — Prepisovalec: »Do kedaj?« — Kapelnik: »Do pojutrišnjem do devetih zjutraj.«
w
Zaloga pohištva
Vido Bratovž
Ljubljana Stari trg štev. 4.
i H

M
rngrr: !l « I:
m
Umetniške razglednice Pisemski papir Šolske potrebščine MARIJA T/Cm Ljubljana
Priporoča se trgovina na debelo z manufakturnim, galanterijskim blagom in ^^^^^ čevlji ^^^^^
Fran Derenda
Ljubljana Dunajska cesta štev. 20

v
Ljubljana, Helenburgova ulica.
Kmetska posojilnica ljubljanske okolice
registrovana zadruga z neomejeno zavezo v Ljubljani
obrestuje hranilne vloge po čistih
4'/4%
brez odbitka rentnega davka, katerega plačuje posojilnica sama za svoje vložnike.
Rezervni zaklad K 1,000.000. hranilne vloge K 23,000.000.
lxtano»ljena let« 1*81.
Ju. J^onač
Trgovina papirja in pisarniških potrebščin. Velika knjigoveznica.
V Ukrajini, kjer se pretaka po nemških žlebovih mleko in med, je ljudstvo, ki še ni sestradano, strašno objestno. Da bi mogel vzdrževati red, je sklenil avstrijski vojaški poveljnik — kakor poročajo časniki —, da postreli nekaj pol—divjakov nekako za poskušnjo.
To pa ukrajinski vladi, ki ima precej boljševikar-skih šeg, ni bilo po godu. Pomenili ste se torej obe stranki, da sklenete v načinu kazni kompromis.
Smrtne kazni v Ukrajini ni, a za vzdrževanje reda je vendar potrebna taka kazen, da prizadeti ne bo več nagajal.
Ukrenili so torej, da dobi vsak neposlušni Ukrajinec toliko batin, da obleži in — sam umre.
In mednarodnemu pravu to zadostuj . . . Beba.
Narednik: »Kdo pa je danes pometal stopnice?« — Profesor.
Narednik: »Prav dobro, se vidi, da se je kaj učil v mladosti!«
nasproti glavne pošle
O«
f
I
ra
največja izbira moške in ženske konfekcije pri stari tvrdki
D. Bernatovit, mestni trg 5-6


M. Rosner & Comp.
= lastnik =
VIKTOR MEDEN
velažganjarna
Ljubljana.
3adran$l^a banl^a
podružnica Ljubljana
Delniška glavnica: K 20,000,000'- Rezerve: okrog K 4,000,000*-
SPREJEMA: Vloge na knjižice in jih obrestuje po čistili 4%.
Vloge na tekoči in žiro račun proti najugodnejšemu obrestovanju. KUPUJE IN PRODAJA: Devize, valute, vrednostne papirje itd. in srečke c.
kr. razredne loterije. ESKONT1RA: Menice, devize, vrednostne papirje itd. IZDAJA: Čeke, nakaznice in akreditive na vsa tu- in inozemska mesta. DAJE PREDUJME: na blago, ležeče v javnih skladiščih. PREVZEMA: Borzna naročila in jih izvršuje najkulantneje.
Brzojavni naslov: JADRANSKA.
Telefon štev. 257.
Centrala:
Trsi.
Podružnice:
Dubrovnik, Dunaj, Katar, metkovif, Opatija, Spljet, Slbenlk, Zader.
E!
u
1 Li
Črno-rdeče-žolto.
Pri Odesi so Švabi zagledali Črno morje in so se začudili, da je upravo take barve kakor so druga morja. Tovarišu Prusu pravi torej Švab:
.Nepojmljivo. Za Črno ga imajo. Sedaj pa že tudi dvomim, da je Rdeče morje res rdeče in Žolto morje res žolto.
„Da, sinko, imen ne gre upreminjati. A treba, da prodremo i tja, da damo nazivom pravega pomena in smisla."	Beba.
Mj-helič
Ljubljana Selenburgova ulica.
Trgovina s sčetinarskimi izdelki, galanterijo in parfimerijo.
□-C
ČETRTEK
Z/\L,02.IL«A-IIM- IZDALA
. /□> i^niL/^iDirNAr
Najnovejša knjiga:
= ČCT^TCK =
(Cena broa. K j--, ve*. K 3-50).
Vsebina romana: 1. Poeta v Saftron-Parku. 2. Skrivnost Gabrijela Symea, 3. Mož, ki je bil Četrtek. 4. Zgodba detektivova. 5. Strašni obed. 6. Razkritje, 7. Nepojmljivo vedenje wormskcga profesorja. 8. Profesor razloži svoje vedenje. 9. Mož z naočniki. 10. Dvoboj. 11. Zločinci preganjajo policijo. 12. Zemlja v anarhiji. 13. Lov za predsednikom. 14. Šest filozofov. 15. Tožnik.
PRIPOROČAMO: Albrecht:Myst*ria ,/o/orosa. (Zbirkapesmi.) Vet. 3-50. — Pugelj: Zakonci. 10 novel. Bnri. 3'-. vezana K 3-50. — (iradmk: PaJajoit zv*:rit. Pesmi. Kart. K 2 80, ver. K 3'50. — Plaubert: Gospa liman jtva. Koman. Broi. K 3 80. vel. K 4 80. — Plaubert: Tri povttfi. Brol K 2*30, vez J'—, Župančič: 1'ictban. Knjiga za mladino. Vez, K 1 61 >,
—	Župančič: S/o ugani. Knjiga za mladino. Vez, K —•"'O,
-	Niederle: Slovanski Svet Bcoi. K 4 50. — Le Bon: /4/-
hologiini zakoni razvoja narodov. Broi. K 2 50.
Knjk«' se dobe pri „0MLADINI", Ljubljana, poštni predal N? iu t knjigarnah (10% dražje).
Zlobna kritika.
Slikar: ». . . Glej, dragi prijatelj, celo bančni ravnatelj Kubička je naročil pri meni svoj portret!«
Prijatelj: »O, ta je prebrisan, če nfckoč defravdira in napravijo tiralico po tej sliki — potem ga noben vrag ne najde!«
Previdnost.
Luka: »No, Jaka, kaj še ne greš domov?« Jaka: »Ne, Še ni enajst in moja stara še ne spi zadosti trdno!«
>
Narodna kavarna
Shajališče jugoslovanske inteligence.
LJUBLJANA, ' '
GOSPOSKA C/Z./CA
Večletno jamstvo!
±_—
Ceniki na razpolago!
Priporočamo
edino slovensko tvrdko
Jos. Peteline v Ljubljani
Sv. Petra nasip 7, za vodo 3. hiša levo
za šivalne stroje
Šivalni stroji vseh• sistemov . ...	.....
in oprem za rodbinsko in "Jlh posamezne dele, olja in igel.
in obrtno rabo
vedno v	Potrebščine za šivilje, krojače in Črevljarje,
zalu8L	kakor tudi druzega galanterijskega blaga v
veliki izberi ter po solidni ceni vedno vzalogi.
■
l
Gospodična Berta: »Ali se še spominjate, ljubi prijatelj, kako ste mi pred desetimi leti napravili na tem mestu ženitno ponudbo?« — Gospod: »Da, da, takrat ste mi dali prav lepo »korbico«!« Gospodična Berta: »Sedaj sem si premislila ...» — Gospod: »Jaz tudi!«
Skromnost.
—	»Jaz imam le eno edino željo!«
. — »In ta je?«
—	»Da bi se izpolnile vse moje želje!«
drogerija
,,ADRIJA" foto-manufaktura B. ČVANČARA, LJUBLJANA
ŠELENBURGOVA ULICA ŠTEV. 5.
Največja zaloga fotografičnih potrebščin in aparatov ter toaletnih predmetov.
hotel „Slon", Ljubljana
Kavarna, Restavracija, Kopel.
Lastnika: hedžel & Koritnik Ljubljana.
L
P

J
Ljubljanska kreditna banka
Delniška glavnica: K 10,000.000-—. Rezervni fondi nad K 2,000.000'—.
CENTRALA: Ljubljana, Stritarjeva ulica št. 2.
PODRUŽNICE:
Split.
Celovec.
Trst.
Sarajevo.
Gorica.
Celje.
Vloge na knjižice obrestuje po 4°. — Vloge na tekoči račun obrestuje po dogovoru. — Posreduje nakup in prodajo vrednostnih papirjev in izvršuje borzna naročila naj-toČneje. — Daje predujme na vrednostne papirje in blago. Eskontuje in vnovčuje menice. — Dovoljuje aprovizacijske kredite.
33=
Poslovno mesto c. kr. avstr. razredne loterije.
EE
|| trgovina s cvetlicami, izdelovanje /A	šopkov in vencev
Pod trančo štev. 2.
Trgovska agentura in komisija špecerijske stroke
J.GLOBOČfllKindrug
Ljubljana, Gosposka ulica 7
Dragi Kurent!
Avstrijska komisija rekvirira živila pri kmetovalcih v Ukrajini. Gospod major kot načelnik zahteva od mužika:
»Moke nam daš!> »Nemci zabrali, pane.» »Kaj pa slanina, jo imaš?« •Vse zabrali Nemci . . .» »Jajec tudi ni?» «Nčmci polovili kurice . . .» Major uradno zastopniku centrale: Javite na Dunaj: »Sto vagonov moke, slanine in jajec steklo zopet proti meji.»	Beba.
Stanislav Ponikvar, Ljubljana, Sv, Petra cesta 7
izdelovatell klrurgičnih inštrumentov, ortopedičnlh aparatov in bandaž, prevzema vsa v to stroko spadajoča dela.
Feliks Potočnik
Gradišče štev. 7
Modni atelje za dame in gospode.
Istotam se obračajo in modernizirajo obleke za dame in gospode po najnovejši modi.
r/ VI
Parna barvarna in kemična čistilnica
Josip Reich, Ljubljana
Tj	naznanja p. n. občinstvu, da prevzema
jjjsfll	cele ali razparane obleke v kemično čiščenje.
Istotako barva vsakovrstno najfinejšo ali navadno blago, kakor tudi cele ali raz-m	parane obleke v poljubnih barvah. —
In	= Hitra in cenena postrežba. =
Žalne obleke se pobarvajo tekem 24 ur. Naročila z dežele se točno izvrše,
Tovarna: Poljanski nasip št. 4. I^j Podružnica: Šelenburgova ulica št. 3.
/
Na Dunaju je obsodil sodnik neko trgovko s papirjem na 30 K globe, ker je prodajala predrago klosetni papir, češ, da je to neizogibno potrebna stvar. — Ta sodba je brez dvoma krivična; dokler imamo • Grazer Tagblatt», «N. Fr. Presse», »Resnico« in druge take časnikarske cvetke, se poseben klosetni papir nikakor ne more šteti med neizogibno potrebne stvari.
V gorovju.
Nevesta: *0h, Mirko, kako s6m se bala za tebe, ko sem gledala, kako si plezal po nevarni strmi skali. Kar srce se mi je trgalo.> Ženin: »Meni pa hlače.»
Josip Vidmar
Ljubljana, Pred Škofijo št 18
priporoča svojo veliko trgovino najfinejših dežnikov in solnčnikov.

- SE'
Trgovin« s špecerijskim blagom
Pristna domača sll-vovka in brtnjevec
J. ^arabon
Ljubljana
CJlauna zaloga rudninskjl} uoda.
J<a drobne in debelo.
Točna in solidna postrežba.
Velika pruJtarna *a kavo Mlin la dišave — Električni obrat —
Zatona konjaka, rti-ma in raznih likerjev
fotografični atelier
„Viktor"
Ljubljana, Beethovnova ulica 6.
poleg )(ranjsk« hranilnice
j a izdelovanje portretov, povečanje in pomanjkanje slik in reprodukcij. Sprejemajo se tudi naročila od zunaj.
I


Modni salon
Stuchly-Maschke -
Židovska ulica št. 3. Dvorski trg. št. I.
priporoča svojo veliko zalogo vedno najnovejših klobukov za dame in deklice.

Žalni klobuki vedno v zalogi.

Slika z nabora.
i
Anton Kontschnigg, spodnještajcrski ncmškutar je prišel na nabor. Kurja polt mu je stopala po bedrih navzgor, kajti junak se je zelo bal, če bi ga potrdili, dastravno'_ se je sicer zelo rad pretepal. Zdravniku se je žalostna figura smilila, zato. ga je pomilovalno vprašal seveda po nemški:
Kaj vam pa je, da se tako I rese te? Konlschnig se je pa jel še bolj tresti ter zaprosil: ,Bitte, Hcrr Doktor, mich nicht zu befestigen!"
Priporoča se umetna knjigoveznica
Ivan Jakopič, Ljubljana.
Nogavice, pletnine, perilo in drugo različno v to stroko spadajoče blago
kupite najceneje v špecijalni trgovini
A. E. Skaberne
Ljubljana.
MLEKARSKA ZVEZA
kupi po najvišji dovoljeni ceni vsako množino mleka pod najugodnejšimi dobavni mipogoji. Na željo preskrbi dobaviteljem mleka različno drugo v gospodinjstvu in gospodarstvu potrebno blago in gaza mleko tudi zamenja.
Dalje ima Mlekarska Zveza v zalogi vse mlekarske potrebščine, kakor tudi različne inozemske mlekarske izdelke, zlasti razne vrste sira po primerni ceni.
V nemškem državnem zboru je neki poslanec precej ostro napadal vlado. Predsednik ga zato par-krat pokliče k redu. Poslanec se zaradi tega razburi in reče: »Odrekam se rajši besedi, ker vidim, da sem preveč omejen!* — Seveda je vsa zbornica te besede gospoda poslanca, ki se je sam tako odkritosrčno obsodil, sprejela z viharno veselostjo.
' .	Sredstvo.
Ponočni čuvaj: »Prebito to, vzbuditi imam gle-dišnega igralca Cvetovinskega, pa ga ne morem. Hodim gor in dol že pol ure, ter žvižgam, kar se da, ali nič se ne gane.» ^Krakomir: «Pa dajte z rokama ploskati, to bo zanj kaj novega; žvižganja je preveč vajen.*
▼TVTTTTVTTTTT1
Fr. P. Zajec
Ljubljana, Stari trg 9.
Bogata zaloga vsakovrstnih stenskih in žepnih ur kakor Ornega, Schafhausner Doxa in druge, zlatnine in sre-
brnine. Velika zaloga GRAMOFONOV in plošč.
J3:
Leskovic & Meden
trgovina špecerijskega blaga
= Ljubljana = Jurčičev trg.
•4 ■4
■4
■4
3
■4
i
-4 <
<
i :
U.
Hrzojavkci Brnika „SlaviJa" v Ljuhljanl. rrndnc ure t ob delavuikih od 8—j. Ot» nedeljah in praznikih »c ne uradnjc.
„SLAVIJA"
vzajemno zavarovalna banka v Pragi,
Generalni zastop za Kranjsko. Štajersko, Koroško in Primorsko v Ljubljani.
Kako potrebno in koristno, posebno v sedanjih časih je živ-Ijensko zavarovanje, uči nas ne-število primerov, ko h britki smrti marsikaterega svojca ravno vsled zavatovanja, ni pristopila še gmotna beda. Eden najmogočnejših zavodov v naši monarhiji je edina slovanska za-
VbaaTa= SLAVIJA,
ki slav. občinstvu nudi najugodnejše kombinacije žrvljenskega zavarovanja po najnižjih tarifih in ki plačuje še članom divi-dende iz čistih dobičkov. Banka -Slavija", ki zavaruje tudi proti ognju in vlomu, ima garancijskih fondov nad 90 milijonov, zavarovalnih vrednosti nad 2 milijardi, letne zavarovalnine 14 milijonov in je izplačala zavarovalnin 161 milijonov. — Z V6emi potrebnimi pojasnili je zastopstvo vedno drage volje na razpolago.
Generalni zastop vzajemno zavarovalne banke „Slavije"
v Ljubljani v Gosposki ulici št. 12 (v lastni hiši).
O ibic^^c ar
V praški nadškofiji imajo za nadškofa — seveda — trdega Nemca grofa Huyna, ki le prav slabo češki govori. Zadnjič je šel v neko manjše češko mesto bir-mat in je tam tudi Češki pridigoval. Kgncem svoje pridige se obrne tudi do vojakov, jim priporoča junaštvo in druge take lepe lastnosti, nazadnje jim pa reče.-,,Verjemite mi, tudi jaz bi šel rad na fronto, pa žaii-bog ne morem, ker sem — v drugem stanu." — Verne Češke ovčice so kajpada z začudenjem gledale svojega nemškega nadpastirja, ki je »v drugem stanu"; kaj takega svet še ni videl in slišal.
(^tampilje
vseh .vrst za urade društva, trgovce itd.
ANTON CERNE
i
graver in izdelovatelj kaučukovih štampilij
LJUBLJANA, Dvorski trg štev. 4.
A
Pri nakupu različnega oblačilnega blaga se blagovolite poslužiti veletrgovine
fl. E. Skaberne
= Ljubljana, m
m



13 A I	A \ f trgovska, špedicijska in ko-
N misijska* delniška družba
Podružnica v Ljubljani. Akcijska glavnica K 1,500.000
Špedicija vsakega blaga. Vskladiščenja. Zaca-rinanja. Reekspedicija, Prevažanje pohištva.
SSJJS^ KR1SPER &TOMAŽIC
Direktna zveza s progo južne železnice. Telefon št. 100.





Ijnbi K it rent!
Graška »Tagespoat« je imela pred kratkim sledeči ogli s: »Zamen am Mater Boljo z Jezuičkom za mast.« — Če je it rajni svetopisemski očak Ezav namenjal svoje prvenstvo ** skledo leče, zakaj bi pa zdaj ne zamenjavali nebdikih »tvari za posvetne Lehko. da se kaj kmalu pojavi kje sledeča ponudba: • Zamenjam večno zve-ličanje za dobro kravo-mlebarico,«
Fr, P, Zajec
izprašani optik
Ljabljana,Stari trg št.«
priporoča svoj optični zavod vsakovrstnih očal in Sčipnlcev do najfinejših »teki, toplonierjev, barometrov, daljnogledov itd. Popravila izvršuje v svoji z električnim obratom moderno urejeni delavnici točno, solidno in ccno.
Ceniki brezplačno. Očala in ičipalcl po zdravniških predpisih.
Priporoča se
mmm evropa
Ljubljana
Dunajska cesta.

M
ACEK & KOMP-
TRGOVINA IZGOTOVLJENIH OBLEK
FRANCA JOŽEFA CESTA 3.

FR. ČUDEN. Prešernova ulioa št. 1.
Velika zaloga ur. rerlžle, uhanov, prstanov, posebno velika izbira brlljnntov.
Lepa izbira za vsakovrstna darila kakor: za neveste, bir-mance in krstna darila. Pravo srebro in kina srebro namizna oprava. Vse po nizkih cenah.
Največja slovenska hranilnica!
mestna hranilnica ljubljanska
Ljubljana, Prešernova ulica štev. 3 ^^^
je Imela koncem leta 1916 vlog . . . . K IW»,SOO.OOn-
lilpotcinlh in občinskih posojil ......-27,000.000- -
rezervnega zaklada.........,, 2,500.000-
Sprejema vloire vsak delavnik in jih obrestuje najvišje po
1
4%
Hranilnica Je pupilarno = n	y H/2k"7£>lnO \/|oHp
varna in stoji pod kontrolo	r\ 1 . UCZ.CII IG V lauc.
Za varčenje ima vpeljane lične domače hranilnike.
Posoja na zemljišča in poslopja na Kranjskem proti 5%, izven Kranjske pa proti 5 >/4% obrestim in proti najmanj 1% oziroma 3/4% odplačevanju na dolg.
V podpiranje .rgovcev in Kredjtn0 dTUŠtVO.
obrtnikov ima nastavljeno
l redila Hranlmir Kozlm* in V. M. Zalar. Slike so risali Makslni Gaspari, Fprfn Podrckar in Hlnko Smrekar.