V naravi je mir in tišina, lahko je hrum, grom, petje škržatov, ali šepet plašnih cvetic. V srcu človeka so neskončne daljave, iz njih se oglaša radostni klic. Paolini ob njenem rojstvu, 10. marca 2017 Kristijan Muck Paolina 1406 Sodobnost 2017 Sodobna slovenska poezija meglica razstira svoje naročje vijuga se izvije zavaloví in vdihne norčava brezkončnost objame življenje plane skoz sebe v poskoke otročje prešerna sekunda razgraja med rojstvom in smrtjo z dvigi in padci lovi istočasje materino petje in starčev kašelj vriski brez konca so burno zavetje za obrazom se tke cvetje v zelenem iz bodrih oči mežika vesolje blaga zavesa šušti in se smeje ni je ker vse je prismuknjen prizor ki ga večnost razkolje ~ Sodobnost 2017 1407 Paolina Kristijan Muck Pomlad kostanjevi cveti od trepetanja prevzeti vzklikajo na pomladni dan svetloba doni osupla lepota bridka vedrina golta sinjino tema se trudi zaman ~ v daljavi drhti bela os v nji se pojavi vrtinec zlato kolo krošnje kamnite zdrvijo razkošne srce bije večnost zre svoje oko foton smukne v zenico odbije se val z delcem žgečka konico luči razigra se množica bitij razdalja med soncem in luno ponikne v telo spreleti ga neslišni koral mavrica nad oblaki lebdi 1408 Sodobnost 2017 Kristijan Muck Paolina Poletje iz grud prsti predira poletni bas jutro se hahlja spominja se sinočnje zarje za obzorjem kruli ihtava vročina glasovi utihnejo ko izhlapi preostali čas ~ človek brezglavo letalo polzi čez nebo iz popka molí občutljivo tipalo išče težišče vir valovanja ki vznemirja vesoljno telo ptica leti to je radost drevo vztrepeta v njem je radost kamen molči sama radost kdor govori prekolne blagost Sodobnost 2017 1409 Paolina Kristijan Muck Jesen jesenski koledarji se gugajo v zahrbtnem vetru zviti vase padajo z rumenimi vrtinci zgubljajo se listi v požrešni gravitaciji žareči kolobarji ~ biti nekoliko zdrav je z leti čuden pojav gledaš skozi svoje oči srečaš znane ljudi isti so kot kdaj prej in čisto drugačni z lasmi pokonci se jim zasmej v veliki pisani škatli ležim veliko je radosti skoraj ni žalosti nekoč bo nekdo odprl pokrov rekel zdajle si umrl moraš domov 1410 Sodobnost 2017 Kristijan Muck Paolina Zima drznost zimskih vej in izkušnja črnega debla izzivata belo globino dno dneva na dvoboj v katerem zmaga naj lik ali klic ki ga bo noč izgrebla ~ celica in glina dve nerodi štorkljata med zvezdami preštevata njihove dotike brez pojma da se iz smrti rodi nešteto obrazov nekdo iz ene oblike moja pesem ni šahovski problem ali pomota hujša je kot ugrezanje skoz sebe tja kjer ni me a se neoprijemljivih bitij in možnosti zavem Sodobnost 2017 1411 Paolina Kristijan Muck Glasovi za gore in morje plaha pevka biserna zora prekrije zeleno vznožje planin z obotavljivo tišino vznemiri korake sinjih glasov upogiba oranžne zastore meglic da vzkliknejo skupaj z očaki dan je skalnat in nov katedrala z modrim oblokom dan gorske doline v skalovju doni macesni in smreke orglajo z bukvami neskončni travnik s potjo govori železna zarja večera se obotavlja s svojim nastopom ubira strune orudele gore s škrlatnim zagrinjalom boža tipke razdrobljenih skladov v slutnjah in grapah odmeva luč dneva v temi zorí do nove zore spočeti v magmi noči so obstali orkanski valovi z njimi diha zvezdni spomin mesečno gorovje pošasti v njem so rovi v srebrni mlin ~ 1412 Sodobnost 2017 Kristijan Muck Paolina sinje jutro drgeta blago morje ga vpija utripi čakajo v nebu da po strunah žarkov bele note se spustijo skozi modro opno kontrapunkti se rodijo v globini obnemelega srca zjezil se je maestral se naježil in zagnal zdaj je tukaj bariton tam obenem alt vselej sposoben objestnih šal ni sopran in ni tenor goli morski kralj neverin se je utrudil slavni bobnar z blaznim bleskom črnim jedrom vseh modrosti v možnarju zelenem zapozneli val je zdrobil akord narave v zlat in bel kristal burja vabi v goste hraste a sama s sabo klepeta zavija v svoje se okostje in se v morje zaleti vonj po skalah nagne ladjo rdeča težnost jo ulovi divja pevka na koncu umolkne nežno jadro trepeta Sodobnost 2017 1413 Paolina Kristijan Muck Nekoč neizprosna lepota me iz dneva v dan bega morda je v resnici vesoljsko čudo ki nekoč ne bo luč in niti noč in je obenem goli zdaj človeka njegov nekoč od vekomaj 1414 Sodobnost 2017 Kristijan Muck Paolina