1103
PESMI Nevin Birsa
ZAGON V JUTRU
In ker je spet vzšlo jutro, je blisnil dan. Iz megel so se zapodile ceste, ne v gozd, ne med visoke breste, ne med zvezde. Samo na plan.
Ta nori svet je kot ekran.
Približam se mu z volčjimi zobmi,
prisesam se nanj s spolzkimi dlanmi.
A vse je igra, ki ji pravim tisočkrat: zaman!
BODLJAJ V POBOČJU
Čudna si, bleščeča stvar! Prideš s konicami do znožja in se zazreš v hrib.
Visoko je, pomisliš. Ampak veš:
tam je steklo, razlomljeno v navidezne mavrice,
čeprav poskušaš razpršiti
stokanje, potopljeno v bežeče jate,
in škrebljanje vej, posuto
z vodenimi zobmi.
Tam je ključnica, zagrebena v pepel,
v strune vetra, v brskajoče iveri.
71»
Nevin Birsa
1104
Kako odlagaš svoj prihod za bele, padajoče zastavice starterja!
Čudna si, iskreča stvar: dokler ne grem mimo izložb, obdarjenih z utripajočo svetlobo, in tvojih sunkovitih oči,
ne najdem prostora v pritličjih, v zarodkih vodometastih sanj: plavam v žarečih, cevastih, skoraj nedosegljivih ustih.
In dolgo zrem, odprt v vse smeri, puščavski mesec. Skozi rahle tipalke sika j o igle noči.
DRHTIM, VES DRHTIM
V sečišču zemlje zacvrčijo jeklene luči:
v zaporednih frekvencah
se razlivajo v vse smeri:
valovanje se utrinja,
ravnina drhti.
Med rastlinami pljuska voda z neba
in gori:
drhtim, ves drhtim.
PERISKOP
Srce,
ki se dviga
po zakonih vzgona,
zgoraj,
ostro, prežeče,
s torpedi odločnosti,
a že nekoliko
navzdol,
proti dnu, ob dnu temno,
bolj prostrano,
prepredeno z razkuštranimi
lasmi alg,
Pesmi                                                                                                                                     1105
podobno jecljajočemu zvonu
z visoko,
tanko vsebino, z belo
koščeno roko, ki se
obrača
miljo za
miljo
proti gladini,
s tankimi
periskopi
opazovanja,
z nenadnimi sunki,
z nenehnimi udarci,
trmasto
in žalostno,
vklenjeno v obod,
od vekomaj določen,
potopljeno,
v emulzijo,
morda v škropljenje
večera,
do dna samo,
a boleče,
do dna belo,
a resnično, —
in podrhteva, šepeta, a zamolčano vzklika:
Prihajajoči dan,
sonce do
pasu v vodi,
oddaljena ladja,
frleči galebi,
mrtvi pepel,
in obrežje, obrežje in kje obrežje?
Mornarji pljuskajo
v zaklone senc,
valov:
se smehljajo.
In oddaljena ladja
se krči.
Nevin Birsa
1106
ELEKTRONKE V OČEH
Z nizkih sten je vel hlad,
iz neprodušne vlage so se kradle sence
in elektronke so v
cikcaku zajele moje oči.
S fosfornimi rokami sem zaklical
naprej,
klical sem brez premora,
brez upanja, da bi pozabil
na utripajoče kolesje, ki zažari
s smehljajočimi bajoneti, ki mi trže
oči in razceplja kapilare
z mirnimi, hladnimi nitkami,
ki mi s svetlikaj očimi žrdmi
prelomi in strese drobovje v žičnati pomladi.
čudovita si, pomlad!
S suhimi usti se cedi moj smehljaj
v privide pomarančevcev;
kaj morem storiti z leskom,
ki mi upogiba stebla,
z lačnimi, na ost napičenimi ventilatorji
in s kalnimi, katranastimi madeži,
ki mi razčlenjujejo anatomijo,
posuto s srhom.
Čudovita, anatomija!
Koliko vodenih svetov je že zaplavalo
in skrojilo labode in jedra,
ta jedrca strahu. Koliko!
Ponikam v brenčečih nozdrvih
cevi in sesekljan v opilke
zakrilim s tihimi vzdihi
v nedosegljive celice, v nihajoče,
tako mirne čolne, polne
preslic, smrti in čofotajočih električnih
valov.
Pesmi
1107
Ker se prične s presihajočimi curki, zmede moja visoka čela, dokler skozi drobce polagamo ne zamegli bitij in tolkljajočih ven. Z bodicami, ki mi vzdražijo sluh, z jatami in hudourniki žarim skozi cevasto, utripajočo svetlobo, v siju, zamrežen in zmotan tonem v ognjenih, večbarvnih, posejanih z jeklom in modrino, tujih, tako tujih očeh.
ODSEV STRAHU
Kri se mi cefra kot preperela cunja,
drevje škriplje v suhem, zadušljivem zraku,
prepotena roka išče kamenje,
ki se kotrlja skozi noč,
in izginja v votla pobočja,
ne da bi dosegla vznožja svitanja.
Sivi netopirji frfotajo v pajčevini,
odlepljajo nožice iz brljave zemlje,
nizko nebo niha brez lune
in vse še bolj in bolj temni,
vse, kar je na prepihu zgodnjega
ali poznega meseca,
vse se prepleta v naj gostejši mrak,
ki ne odleti,
vse je mrak, ki ga ne pozabim.
Tudi tiste majhne, čudne netopirjeve oči.
V RAZPRTEM PREDVEČERU
Ne tesnoba niti potok strahu,
ki je nekdaj razoral hrib. Ne.
Tega nisem občutil, ko sem s prsti sekal
tvoj vretenčasti hrbet, ne,
tega nisem videl kot škropilnice sanj
proti jutrom,
Nevin Birsa
1108
tega nisem videl na tnalu dneva,
okrvavljenim z roso kamelij, ne,
bilo je čvrste j še,
bolj podobno žilastemu obzorju časa,
bolj medlo proti severu,
z udrtimi očmi, tudi ne,
s povorko kamenja v dlaneh,
tja proti srcu,
pokončno, osipajoče, z neštetimi stranmi barv,
obstajalo je z ostjo, uprto v brežine,
od koder so priskakljale kobilice,
iz poševnih kotov je bliskal neon,
praznina je zazvenela med uhlji,
omare so zblaznele od praznine,
vrtinec praha se je dvignil proti jugu,
ne, ne,
z zavezanimi očmi bom šel v saharo,
zelenic ni, hvala vsemu,
pritisnil bom na gumb,
se spomnil nate in na tvoj spomin,
podoben tetraedru ali kristalni vazi,
ne,                                                                     *
odlašal bom za jutri, brez svečnikov,
brez trohice ravnega.
In spet je tu ravnina.
(Iz zbirke Elektronke v očeh, ki bo izšla v Novi Gorici še pred koncem letošnjega leta)