Branko Hofman
1929-1991
Pet pesmi v lastnem izboru
Konec lanskega ali v začetku letošnjega leta, ko je bil Branko Hofman že bolan, sem ga prosil, naj mi po lastnem izboru in okusu izbere pet svojih pesmi za tretjo izdajo Antologije slovenske poezije, ki jo spet pripravljajo za natis v Zagrebu. Z objavo tega Brankovega izbora iz lastnega pesniškega opusa in s tenkočutnim esejem portretom, ki ga je o njem napisal pesnik, kritik in eden njegovih najboljših prijateljev, Denis Poniž, se tudi naša revija oddolžuje spominu enega svojih diskretnih, toda zvestih sodelavcev.
C. Zlobec
STRAH PRED JULIJO
Rekel je, glas v meni je rekel:
luč v tvojih ustih ni potemnela
od njenih čednosti, še je čas,
teci iz razsvetljene izložbe njene boutique,
rojena za oder ti bo dala besede,
že v bibliji anahronistične,
postavila te bo v hišico za lutke,
položila v jaslice pod božično drevo,
zvezda repatica njene stanovitnosti
in betlehemska čreda sorodstva
Branko Hofman
te bodo zazidali v meščansko simetrijo, nikoli več ne boš pod bezgovim grmom prižigal puhastih luči regrata, gnetel ila, otipaval živalskih bokov, nikoli več ne boš poslušal divjih ptic, glasu oplojenih trav, jelenjega ruka, glasu ženske na vrhuncu slasti.
Daj jo za vse večne čase v oklepaj. Pozabi in beži. Še je čas. Še.
ŽERJAVICA    Gledam tvoje oči, vlažne in kalne NEODZEJANOSTI    j^ g0ra v deževnem jutru.
Vem, da živiš med kamni in oblaki
kot v hermetičnem verzu,
vem, da pogosto jočeš v sebi
za zarjo neke deklice,
da uresničuješ svoje življenje
s sanjskim dopolnjevanjem,
ki se ne da zatreti.
Rad bi ti rekel,
ko se medlo nasmiham,
da se po nitki spomina
tudi jaz spenjam kot pajek
do tvojih pšeničnih las,
da rad poležkujem v mreži
petošolske ljubezni,
da je to vse, kar je ostalo,
da me dobro in zlo ližeta
kot voda mlinske kamne,
da bi pri meni tudi našla
ležišče na žebljih,
svoj dolgi pekel:
bi ti rad rekel.
A nobena beseda te ne omaje.
Kot Devica Orleanska vztrajaš
in v pesti držiš ročaj nevidnega meča:
ne daš si odvzeti svoj sladki sad,
da kar naprej plavaš v temnem morju
z žerjavico neodžejanosti v ustih.
722
723
Pet pesmi v lastnem izboru
OTROCI     Otroci med stenami prenapolnjene kuhinje ali v raju kovinskih inštalacij živijo od gozdov in rumenega sonca na počečkanem papirju, živijo od neba in potočkov v slikanicah, s krili fantazije jezdijo na oblakih in kadar potočijo solzo za svojim medvedkom, jo brž spremenijo v vetrnico; nikoli ne stopijo v nobeno notranjost razen v svojo
in tako rastejo, sami zase, v čudežnem svetu, braneč se na vse pretege, da bi kdorkoli stopil vanj, kot bi slutili: s prvo tujo stopinjo bodo začeli zoreti v starce.
VIGILIJA    Ognji so potemneli. Mravlje se kličejo, oj le naprej, oj le naprej, se kličejo in prihajajo, zemlja se trese, dies irae, korakajo, slina dela mehurčke: bo, bo, pod tole lobanjo bo varno mravljišče, lep prostor za novo zidavo. Vse je pripravljeno. Skoraj vse. Le nekaj misli bo še treba pobiti, bednim željam posekati glave. Bo, bo, zlahka bo šlo. Mravlje prihajajo. Z giljotino prihajajo pod mojo lobanjo. Za začetek bodo zapele vigilijo.
Pusti me, varovalka človeških sanj,
na palubi pokriti z valovi.
Sol na tvojih prsih naj me razje,
s prezirom izdolbi mojo samoto,
nasuj mi žerjavico v usta -
hočem te.
Odrekam se tvoji milini in smehu,
slutnji, ki se razklepa v cvet,
tudi s temne strani neba, če me zavržeš,
se bom vračal v žgočo svetlobo,
•
PESNIKOVA LJUBEZEN
Branko Hofman
ki muči slepce.
Grenak dan, z nožem v prsih,
naj bo moje plačilo,
življenje izpolnjeno z žalostjo -
splača se.
Ni cene, ki bi bila previsoka zate,
Pesem.
724