K AJA ŠIROK K ALeJdOSKOp GORiŠKe pReTeKLOSTi K ALEJDOSKOP GORIŠKE PRETEKLOSTI Zgodbe o spominu in pozabi. KAJA ŠIROK ZALOžbA ZRC, 2012 Zbirka kulturni spomin KuLTuRnI SPOmIn, knjiga 2 Urednica zbirke Tanja Petrovic KALEJDOSKOP GORIŠKE PRETEKLOSTI. Zgodbe o spominu in pozabi. Avtorica Kaja Širok Recenzenta mirjam milharcic Hladnik in mitja Velikonja Jezikovni pregled Irena Destovnik Slikovno gradivo mnZS, PAnG, Goriški muzej in zasebni arhiv S.C. Oblikovanje Tanja Radež Prelom Alten10 Izdajatelj Sekcija za interdisciplinarno raziskovanje in muzej novejše zgodovine Slovenije Založnik Založba ZRC Glavni urednik Aleš Pogacnik Za založnika Oto Luthar Tisk DZS d. d., Ljubljana Naklada 300 Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije CIP - Kataložni zapis o publikaciji narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(450.367)”1943/1947” 94(497.473)”1943/1947” 316.7 ŠIROK, Kaja, 1975­ Kalejdoskop goriške preteklosti : zgodbe o spominu in pozabi / Kaja Širok ; [slikovno gradivo mnZS, PAnG, Goriški muzej in zasebni arhiv S. C.]. - Ljubljana : Založba ZRC, 2012. - (Kulturni spomin, ISSn 2232-3872) ISbn 978-961-254-403-4 264309760 ©2012, Založba ZRC, Ljubljana Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789612544034 K AZALO Uvod 11 I. »Ne morte zavzet drUgega stalIšca« 16 II. teorIJa sPomINa 16 1.1 Pripovedovati in poslušati življenjske zgodbe 19 1.2 Individualni in kolektivni spomin 23 1.3 Zgodovina in pripovedi življenjskih zgodb. Zgodovinarji ali zbiralci preteklosti? 29 1.4 Intersubjektivnost in pripovedi življenjskih zgodb 32 1.5 Odnosi v preucevanju ustne zgodovine 35 1.6 Mediji in pripovedi življenjskih zgodb. Presežek spomina ali pomanjkanje spominov? 39 1.7 Sheme preteklosti, bliski spomina in taktike intervjuvanja 45 III.sPomIN Prostora 45 III.1 Na poti v evropo 45 1.1 Oblikovanje skupinskih skupnosti v obmejnem prostoru 55 1.2 Zadnja meja »stoletja katastrof«: mit malega Berlina 67 1.3 Mesto na meji: Gorica/Gorizia/Görz/Gurize 76 1.4 Prebivalci – Goricani, Furlani, Italijani, Slovenci 88 III. 2 zgodovina okupacij in osvoboditev mesta (1943–1947) 90 2.1 Druga svetovna vojna na Goriškem 90 2.1.1 Kapitulacija Italije in nemška zasedba Gorice 101 2.1.2 Konec vojne, »slovanska okupacija« in slovenska osvoboditev 110 2.2 Zavezniška vojaška uprava 117 2.3 Obisk mednarodne komisije 131 III. 3 razdeljeno mesto: spomini na gorico (1943–1947) 131 3.1 Kolektivni spomin: dve kulturi 140 3.2 Manifestacije identitete 152 3.3 Meja 159 Iv. Prostor sPomINa 163 1.1 Svetišca in bojišca spomina 170 1.2 Oporekani kraji in komemoracije 181 zaKlJUceK: med PreteKlostJo IN PrIhodNostJo 185 lIteratUra IN vIrI uVOD Goriški kalejdoskop pripoveduje o odnosih in življenju ljudi ob meji. meja je tu razumljena vecplastno, kot državna meja, prostorska meja, casovna meja med tem, kar se je zgodilo, in današnjim pomenom teh dogodkov. V knjigi razpravljam o preteklosti, ki ta prostor deli, in sedanjosti, ki vsaj na videz ta prostor združuje. Pripovedujem o mestu Gorica, ki si ga lastijo pripadniki obeh nacionalnih skupnosti, o borbi za odrešitev in svobodo, o odnosu med ljudmi, ki se sprehajajo ob isti reki, kupujejo v istih trgovinah in jedo podobne jedi, pri tem pa ohranjajo tanko linijo medsebojne razlic­nosti, miselno konstruiran prepad, ki med njimi zaradi drugacnosti utrjuje distanco. meja, ki je iz pokrajine vizualno izginila decembra 2007, ostaja kriterij prostorskega locevanja in oblikovanja identitete, ki upravicuje obstoj posamezne skupnosti. Sprašujem se, kako posameznik definira svojo iden­titeto in kako se ta oblikuje v medsebojnih vplivih. Do kje so fizicne meje preoblikovane v mentalne in na kakšen nacin so te med prebivalstvom predstavljene, utrjene v nazor in nacin mišljenja tukajšnjih ljudi. Je obliko­vanje identitete povezano z obstojem drugega v prostoru in na kakšen nacin se ti dve identiteti sooblikujeta? na postavljena vprašanja odgovarjam kot zgodovinarka. Ob odkrivanju nekdanjih dogodkov in pojasnjevanju povojne zgodovine Goriške se zavedam, da sem kot domacinka tudi sama del študije. Razlicne interpre­tacije istih preteklih dogodkov potrjujejo, da je selektivno obujanje pretek­losti del procesa oblikovanja identitete, v kateri pogled na preteklost potrju­je potrebe, ki jih skupnosti narekuje sedanjost. nekateri dogodki in njihove interpretacije so obujeni, drugi poudarjeni ali zanikani. Proces oblikovanja nekdanjih podob vodi k spremenljivim, aktivnim predstavitvam dogodkov iz našega življenja, ki definirajo nas, druge in naše okolje. Ker sem želela ugotoviti, kako ljudje vrednotijo pretekle dogodke in kako se jih spominjajo, sem na terenu zbirala pricevanja starejših ljudi o medvojnem in povojnem obdobju. Pridobljene življenjske zgodbe so me povezale z izkušnjami posameznikov, ki so mi s casovne distance opisovali svojo mladost, svoje izkušnje in v okolju oblikovane vrednote. S posamezni­kove ravni sem prehajala na kolektivno raven, na razumevanje odnosa med spominom in zgodovino, med ranami preteklosti in zamerami, tako trdo­vratnimi, da so z njimi gradili spomenike. S pomocjo zbranih življenjskih pripovedi in drugega gradiva sem anali­zirala oblikovanje in utrjevanje interpretacij o preteklosti obeh strani. Goriški kalejdoskop nam prav s pomocjo ustne zgodovine pokaže, kako se oblikujejo nacionalne historicne naracije z ozirom na institucionalizirano locevanje spominov. Vsaka od obeh skupnosti, tako italijanska kot slovenska, na svoj nacin interpretira iste dogodke in jih razume na razlicen nacin. Družbeno se v cloveškem spominu odraža v nacinu spominjanja pre­teklih dogodkov in v vsebini zapomnjenega. Zrcali se tudi v raznovrstnosti obujenih interpretacij in v skupinah, ki te interpretacije vzdržujejo. Spomini nastajajo v odnosu do okolja, v katerem posameznik vzdržuje svojo kolek­tivno identiteto. Kaj iz preteklosti in na kakšen nacin se spominjajo Italijani in kaj Slovenci, npr. kdo je v vojni zmagal in kdo jo je izgubil, je odvisno od tega, da se je njihovo razumevanje preteklosti oblikovalo na razlicnih ko­lektivnih spominskih zemljevidih. Ta proces poteka s pomocjo razlicnih mentalnih filtrov, ki oblikujejo drugacne interpretacije dogodkov in razlicne spomine. Obmejne spominske skupnosti bom torej analizirala in interpre­tirala glede na uporabljene diskurzivne forme in mentalne filtre. Pripove­dovalcev pogled na preteklost se je oblikoval v dihotomiji s tolmacenjem preteklosti in z izkušnjami pripadnikov druge skupnosti. Druži jih linija ohranjanja tiste razlicice preteklosti, ki potrjuje negovano podobo skupnosti. Ceprav sta navzven obe obmejni skupnosti enotni tvorbi, jih družbeni in politicni dejavniki drobijo v razlicne spominske skupnosti. Termin spominski zemljevidi izhaja iz študije mentalnih zemljevidov družbene preteklosti1 in casovnih mejnikov, okoli katerih se oblikujejo pri­povedi o pomembnih nacionalnih dogodkih posamezne skupnosti. na podlagi njihove interpretacije se spominski zemljevidi obeh skupnosti raz­likujejo tako z nacionalne kot ideološke optike. Oblikovanje spominskih zemljevidov sem analizirala z metodo analize dogodkov iz obdobja med kapitulacijo Italije septembra 1943 in nastankom nove državne meje sep­tembra 1947. Ti dogodki so do danes vir razlicnih, dihotomnih in med seboj nasprotujocih si interpretacij zgodovine obmocja, na katerih prebival­stvo gradi razlicni skupnostni identiteti. Še zlasti sem se ukvarjala z dogodki iz pomladi 1946, ko je obmocje obiskala mednarodna komisija za dolocitev meje. V tem obdobju je moc nad dotlej prevladujocim ideološkim bojem prevzel nacionalni interes v zvezi z zahtevami za mesto Gorica, ko so ljudje opredeljevali svojo identiteto znotraj polarizirane nacionalne delitve. Predstavljeni nacin interpretacije zgodovinskih dogodkov in spominov nanje je botroval odlocitvi za izbiro nacionalne optike kot podlage za analizo spominskih skupnosti. Kot je mogoce oceniti z današnje perspektive, so bile takratne odlocitve posameznika o tem, na kateri strani mesta bo mani­festiral svojo pripadnost, odlocilne za oblikovanje njegove identitete, in sicer ne glede na njegovo predhodno ideološko naravnanost. 1 Zerubavel, Eviatar: Mappe del tempo – Memoria collettiva e costruzione sociale del passato. bologna: Il mulino, 2005. 10 Knjiga je razdeljena na pet delov. V prvem delu, ki je predgovor k študiji, pojasnjujem njen nastanek in na kratko opišem potek terenskega dela na obeh straneh meje. V drugem delu predstavljam teoreticni okvir študije, ki raziskuje odnos med zgodovino in ustno zgodovino, pojasnjuje razliko med individualnim in kolektivnim spominom, v raziskavo pa vpeljujem koncept intersubjek­tivnosti. Za pojasnjevanje odnosov med pricevalcem in raziskovalcem, pridobljeno pripovedjo in dejavniki, ki vplivajo na oblikovanje spominov, v raziskavo vpeljem koncept flashbulb memories, shemo, na kateri gradim v nadaljevanju. Tretji del z naslovom Spomin prostora je razdeljen na tri sklope. V njem poudarjam oblikovanje spomina s pomocjo diskurza in analiziram procese oblikovanja kolektivnega spomina na obmejnem obmocju. V prvem sklopu, ki sem ga poimenovala na poti v Evropo, iz sedanje situacije orišem obmejni prostor ter medijske diskurze, ki opisujejo preteklost obmocja pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo in schengensko obmocje. V drugem sklopu, poimenovanem Zgodovina okupacij in osvoboditev mesta, po­jasnjujem, kateri dogodki so oblikovali zgodovino mesta ter na kakšen nacin oblikovane nacionalne historicne naracije pripovedujejo zgodovino druge svetovne vojne in obdobja Zavezniške vojaške uprave. V tretjem sklopu z naslovom Deljeno mesto: Spomini na Gorico predstavim iste dogodke s pomocjo spominov ljudi, ki so jih doživeli. Zanima me, kako posamezniki tolmacijo svoje spomine in do katere mere so ti neuglašeni z interpretacijo spominov pricevalcev druge narodne skupnosti. Predvsem me zanima, na kakšen nacin so dogodki, ki so se na obmocju zgodili pred nastankom meje, vplivali na oblikovanje identitete posameznika ter kako so se te izkušnje izkristalizirale v spominskih naracijah. Za te trdim, da temeljijo na drugacnih izkušnjah in interpretacijah vojnih ter povojnih dogodkov in so locirane na razlicno oblikovanih spominskih zemljevidih. V cetrtem delu, poimenovanem Prostor spomina, odgovarjam na vprašanje o vlogi spomenikov, obeležij, komemoracij ter drugih s prostorom povezanih praks v procesu oblikovanja obeh skupnosti. na konkretnem primeru Sabotina, nosilca pomenljivih, a razlicnih sporocil o preteklosti obmocja, analiziram oblikovanje identitete na zanikanih krajih spomina in spore, ki jih ta sporocila netijo med današnjimi prebivalci. Peti del prinaša sklepna razmišljanja. S podnaslovom med preteklostjo in prihodnostjo sem želela poudariti ciklicna pogajanja obeh skupnosti s svojo preteklostjo. V zakljucku ponovno poudarim, kako v selektivnem izboru dolocenih spominov posameznik s svojo naracijo poudarja tisto preteklost, ki oblikuje kolektivni spomin skupnosti in tako utrjuje svojo kolektivno pripadnost. Prav v obmejnem prostoru se omenjeni procesi kažejo v polni razsežnosti. Knjiga je nastala na podlagi doktorske disertacije, ki sem jo zagovarjala leta 2009 na univerzi v novi Gorici, in znanstvenih clankov, objavljenih v znanstvenih publikacijah med letoma 2009 in 2012. I. »nE mORTE ZAVZET DRuGEGA STALIŠCA« Bom zaprosila, kar imajo v arhivih o meni. Naredim to preko enega odvetni­ka, da zgleda cela zadeva resna, ma za celo familio. Sem bila titina, seveda, sem se borila za Jugoslavijo. Za njih sem bila jst proti njim, ma jst nisem bila proti Italiji, samo tako je, da oni se morajo zavedat, da jst imam pravico pra­šat, da se malo boljše živi. Po vojni da se malo boljši živi, in zato sem tudi za­dnjic povedla tuki, kako je bilo, da sem jst izbrala Slovence. Se spomnite? Ma to ni menjalo prou nic. Do konca vojne smo tolko riskirali, vsi Slovenci, prav vsi. K Nemc ni gledu, kolko ti je nrdu, ce si bil proti, te je pelju, fašisti pa da ne govorimo, ma tisti so povrhu še bli bolj ignoranti. Ja, ne morte zavzet drugega stališca od takega, kot sem ga zavzela. Kaj bom hodila z njimi? Da me bodo zmerjali naprej? Ma kaj so padli z majhnega ... To gre skoz naprej, saj videte, kaj delajo v Trstu. V Gorici se je pomirilo, je mal drugacno, ma v Trstu je prav grozno. Danes sem gledla televizijo, ma sem prou ihtava. Sem se malo usedla, glih numalo, k se hitro utrudim, sem gledala to, k je zdej obletnica, to od foibi. Ma dejte, je eden, ki so ga vrgli v foibo, en ucitelj, k se je edini rešil, ki si je poma-gal in se je rešil ... ime ... recimo, da je bil Benedetti, ma tisti je bil Benedetic! Kej takega! Samo ga videt, je bil prou en muso di šcavo2 sem rekla jst. Ma tisti je glih tako že ndru eno izbiro za njega, si je izbral bit Italijan. Ben bodi Italjan in bodi tiho ... je res al ni res? Ja, ma ne pomaga in jst ne molcim. Adele D. (Gradišce ob Soci, l. 1926), int. 9. 2. 20083 2 Muso di sciavo: dobesedno ‚obraz Slovana‘; uporabljeno kot slabšalnica, pogosto del zmerjanja. 3 Intervju je potekal dan pred italijanskim dnevom spomina / Il giorno del ricordo. marca 2004 je italijanski parlament dolocil 10. februar, dan podpisa pariške mirovne pogodbe iz leta 1947, kot dan spominjanja in komemoriranja žrtev fojb in eksodusa italijanskih optantov iz Istre, z Reke in iz Zadra. njen pogled je odlocen, z rokami objame kolena in strese z glavo: »ne, ne. Jst ne molcim,« ponovi. Vneto razpravljava o Kosovu, bazoviških žr­tvah, Kozakih, položaju slovenskih šol v Gorici, Francu Jožefu. Štiri ure na Via terza armata minejo v hipu, diktafon je že zdavnaj ugasnil, intervju je že na zacetku prešel v pogovor, klepet o aktualnih dogodkih, ki polnijo na­slovnice casopisov. Iz sedanjosti se vracava v preteklost, v njeno otroštvo na podeželju, k zbiranju starega orožja, delu za partizane, pregledava njeno trenutno zdravstveno stanje in se ponovno spustiva v povojni cas na Gori­škem in k dogodkom, ki so jo zaznamovali za celo življenje. Pripoveduje mi zgodbe o prebivalcih mesta, njihovih usodah, prihodu Americanov, Gorici septembra 1947. nadaljuje z zgodbo o bratu, ki je na poti v koncentracijsko taborišce zbežal z vlaka, o materi samohranilki, ki je družino preživljala z »metanjem kart«,4 seznanim se z njenimi podvigi med nemško okupacijo mesta in spo­znam latentne odnose med prebivalci mesta. Kolikokrat je na žalitev brutta šcava odgovorila z eno šberlo, 'klofuto'. In nosila njene posledice. Vendar Adele ni bila edina brutta šcava v Gorici in nima edina tako nenavadne ži­vljenjske zgodbe, o kateri bi lahko posneli film. Takih in podobnih zgodb je na Goriškem veliko, ohranjajo se v domacem okolju, kjer se ustno prenaša­jo iz roda v rod. na vseh teh zgodbah, pricevanjih prebivalcev mesta in od­nosih med njimi, tem polju med doživetim in zapomnjenim, gradijo odno­se tudi današnji prebivalci obeh mest. maja 2004 na Transalpini stereotipi niso izginili v evforiji razširjene Evrope, ostali so tam poleg vseh šcavov, ko­munistov, fašistov, esulov. Šcavi v Gorici so in pijejo kafe v istih barih na Korzu kot fašisti. Prepustimo za trenutek Goricanke in Goricane popoldanskemu espressu in se vrnimo na zacetek zgodbe, ki je botrovala nastanku pricujoce monografije. morda bi morala opozoriti, da sem na tem obmocju doma, da sem z zgod­bami iz goriške preteklosti odrašcala in so zame del obmejnega vsakdana. Kot 4 Z vedeževanjem iz kart (op. avtorice). 14 otrok sem zelo rada poslušala zgodbe o Amerikanih,5 zaveznikih, ki so po voj­ni upravljali obmocje in otrokom delili cokolado, bonbone in drobna darila. Zgodbe so govorile o zlatem povojnem obdobju, ko nihce ni stradal in so se vsi imeli lepo – seveda pod Amerikani. mojo domišljijo o dobrih Amerikanih so dodatno bogatili paketi, ki jih je teta Rina pošiljala iz Amerike. Daljna soro­dnica se je namrec med zavezniško vojaško upravo porocila z ameriškim voja­kom in nam vsako leto ob praznikih pošiljala pakete. V pošiljkah so za otroke prihajale sinteticne pižame Walt Disney, oblekice na kamufce,6 za moške ma-jice Fruit of the Loom, za vse žvecilni gumiji Wrigley's. S casovne razdalje dvajsetih let trdim, da so bili paketi iz Amerike za nas otroke drugo novo leto. Ko so leta minevala in z njimi otroške želje po sinteticnih pižamah, se je spremenilo tudi moje zanimanje za zlato obdobje Amerikanov. Pred­vsem me je zacela zanimati dedišcina zavezniške vojaške uprave v našem prostoru. Zakaj se ljudje spominjajo samo Americanov in ne tudi Angle-žev? Kakšna je bila v tem prostoru vloga obeh skupin in ali je njihova pri­sotnost ta prostor kulturno spremenila? Odgovore na zastavljena vprašanja sem najprej iskala med starejšimi v do-macem krogu, kjer so se vsi radi spominjali bugi wugija in laki štrika ter te do-godke prepletali z manifestacijami in mižerjo.7 nic nisem vedela o povojnih manifestacijah in o tem, da so zavezniki po vojni zapirali ljudi. Spraševala sem o koncu vojne in tako opevanih zlatih casih, odgovori pa so prinašali demon-stracije, cerine, preganjanja in, kljub vsemu, veselje. Pogosto sem slišala: »ma, ti tega ne moreš razumet.« Cesa torej nisem razumela, custev, ki so jih ti spo-mini obujali, ali položaja, v katerem se je Goriška znašla po letu 1945? Da bi bolje razumela povojni položaj na Goriškem, sem zacela zbirati ustna pricevanja. O vplivu ustne zgodovine na sodobno zgodovinopisje so izšla številna strokovna dela, najpomembnejši prispevek ustne zgodovi­ 5 Amerikani: uporabljeno v pogovornem jeziku: 'ameriški vojaki, Amerikanci' (op. a.). 6 Volancki na obleki (op. a.). 7 Plesali so boogie-woogie (stil plesa) in kadili cigarete Lucky Strike. Mižerja: pogovorno, iz italijan­ ske besede miseria: 'beda, siromaštvo, uboštvo' (op. a.). ne k razvoju zgodovinopisja pa je, da z njeno pomocjo spoznavamo pogle­de, izkušnje in upanja posameznikov in skupin ljudi, ki jih zgodovina opre­deljuje kot »spregledane«, male ali navadne ljudi. V intervjujih so o svojih izkušnjah, predstavah, željah spregovorili posamezniki, ljudje, ki niso zase­dali pomembnih funkcij in niso igrali »pomembnih zgodovinskih vlog«. Kljub temu pa se vedno bolj zavedamo, da so prav pripovedi o vsakdanu, hrepenenju in posameznikovih idealih neprecenljiv vir o njihovem doži­vljanju preteklosti in njihovi emocionalni vpetosti vanjo. Knjiga temelji na dvaintridesetih intervjujih z osebami, rojenimi pred letom 1934, in nedo-locenem številu s tem obmocjem povezanih zapisanih spominov. Del v knjigi predstavljenih življenjskih zgodb sem s pricevalci posnela sama, av-dio-video intervjuje pa skupaj z italijanskim sodelavcem Alessandrom Cattunarjem. Ljudje so se razlicno odzvali na mojo željo, naj pripovedujejo o sebi in svoji preteklosti. Ko sem na zacetku pomladi odhajala intervjuvat neko pri-cevalko, me je nona8 vprašala, zakaj odhajam k njej. »Da mi pove svojo zgodbo, kako je blo,« sem ji, kot že neštetokrat prej, odgovorila. »Aja, ma je bla ona v partizanih? meni se ni zdelo, da ma kej za povedat,« je dodala. Starejši ljudje razumejo zgodovino kot zgodbe o junakih in borcih, velikih bitkah in politicnih odlocitvah, zato ne preseneca, da jih je v zadrego spra­vljala moja želja, da o svojih izkušnjah in preteklosti tudi oni kaj povedo. Še vedno so namrec prepricani, da so njihove zgodbe prevec obicajne, da bi bile zanimive, in prevec dolgocasne, da bi jim drugi prisluhnili. Tako se sca-soma ti spomini umikajo, pozabljajo in odhajajo skupaj s svojimi pricevalci. Spomin se uklanja sedanjosti in njenim potrebam; te dolocajo, katerih do-godkov se je treba spominjati, nacin njihove interpretacije in kakšen nauk ohranjati za poznejše rodove. Cilj pricujoce monografije ni zapolniti vrzeli, nastale ob izgubljanju nekaterih spominov, želim pa si, da bi pomagala bolje razumeti in poznati 8 Primorsko narecno: stara mama (op. a.). 16 individualne izkušnje prebivalcev Gorice in njene okolice med letoma 1943 in 1947 ter današnje kolektivne odnose med prebivalci obeh mest. Izhajam iz trditve, da je družbeni pomen nekdanjih dogodkov odvisen predvsem od tega, kako so ti dogodki strukturirani v posameznikovi nara­ciji; nacin strukturiranja je odvisen od kolektivnega spominjanja preteklo­sti. V mešanih okoljih, predvsem na obmejnih obmocjih, kjer so nacional­ne identitete fizicno razmejene z mejami, se zgodovinski dogodki uvršcajo na razlicne spominske zemljevide. na Goriškem, ki jo v tem kontekstu ra­zumem kot obmocje obeh mest skupaj z zaledjem, se spomini na enake dogodke iz preteklosti oblikujejo v diametralno nasprotujocih si shemah. Ti spomini se v prostoru delijo dvakrat, in sicer po nacionalni (linearna delitev) in ideološki liniji (vertikalna delitev). Opisani križni položaj na Goriškem opozarja na razlicnost in komple­ksnost oblikovanja predstav o preteklosti. Iste dogodke razlicne skupnosti razlicno interpretirajo in zato oblikujejo nasprotujoce si spomine. »Spo-mini na konflikt so tudi konflikti spomina,«9 piše burke, sama pa dodajam, da se prav v opisanih konfliktih kažejo identitetne izbire prebivalstva, raz­licne »zamišljene skupnosti« Goricanov.10 Ta pomena polni stavek pov­zema tudi bistvo, okoli katerega bom razvijala zgodbo. 9 burke, Peter: Kaj je kulturna zgodovina. Ljubljana: Založba Sophia, 2007, str. 78. 10 Anderson, benedict: Zamišljene skupnosti: O izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana: Studia Humanitatis, 1998. II. TEORIJA SPOmInA 1.1 PRIPOveDOvATI IN POSlUšATI žIvlJeNJSKe ZGODbe L‘altra volta quando siete venuti. Il piacere di aver raccontato queste cose che le sentivo tanto … perché qui in casa non č che ai ragazzi interessi molto quello che hanno fatto i genitori e questo č stato un bel motivo per vuotare il sacco.11 Evelina G. (Salona d'Isonzo/Anhovo, l. 1930), int. 12. 8. 2007 Mami je en stric pustu hišo. Mama je bla z Barkovlji. Veš, ki je slabo, k nismo se nikoli pogovarjali doma, kako je blo. Smo mularija tekli po soje, igrali, djelali vse sorti in nismo nikoli se denli v diškorš, da bi se pogovarjali in prašali, da bi nas brigalo kej. In k smo en tolko pršli k pameti, je mama že umrla. In je bla že spjet wuojna. Julijana Š. (Kromberk, l. 1916), int. 14. 8. 2005 Vsako spominjanje je iskanje in dajanje smisla zgodbam iz preteklosti. Osebo, ki se spominja, pravzaprav prosimo, naj da smisel dogodkom, ki jim je bila neposredno ali posredno prica. Pripoved je pomemben vir spo­znavanja in poglabljanja razumevanja ne samo zgodovine oz. polpreteklih dogodkov, temvec tudi nas samih in našega odnosa do sveta okoli nas. V svojem clanku o spominu in spominjanju v družinskih pripovedih avtori­ 11 Zadnjic, ko sta prišla. Zadovoljstvo, da sem lahko pripovedovala te stvari, to, kar sem cutila ... zakaj tukaj doma otroci niso ravno zainteresirani za prigode svojih staršev, in ravno to je bil lep razlog, da sem se lahko izpovedala ... ca Robyn Fivush predpostavlja, da je avtobiografski spomin12 zgrajen v družbenih interakcijah, v katerih so posamezni dogodki in njihove inter-pretacije poudarjeni, deljeni, pogajani in izpodbijani. Pri tem avtorica izha­ja iz trditve, da smo cloveška bitja pripovedovalci zgodb, s pomocjo kate­rih razumemo svoj svet in sebe same.13 Ljudje v vsakdanjih interakcijah govorimo o sebi in oblikujemo mnogovrstne narativne identitete, ki se spreminjajo glede na okolišcine in kontekste, v katerih so pripovedovane. Ceprav pripovedovanje o vsakdanjih dogodkih vkljucuje oblikovanje osebnega »jaza« in tako rabi sprotnemu ustvarjanju njegove kontinuitete, so koncepti, razprave, sistemi razlaganja dogodkov, ki jih uporabljamo v takšnih pripovedovanjih, del pridobljenih struktur. Družbeno okolje in medsebojni odnosi oblikujejo zgodbe, ki jih ljudje pripovedujejo o sebi, in hkrati ustvarjajo obcutek »jaza«.14 nacin, kako ljudje definirajo same sebe in svojo identiteto, ni nikoli trdno dolocen, temvec spremenljiv v casu in prostoru. Po Eriksonu je identiteta konfiguracija sebe, ki se spreminja v ca­su.15 Identitete so tako utemeljene na tem, kaj je poudarjeno in kaj prezrto, in vodijo v selekcijo spominov, v pomnjeno in pozabljeno. To, kar je pomnjeno, izbrano in delno obnovljeno, pa ni samo del aktiv­nega posameznikovega zavedanja, temvec potrebuje tudi potrditev dru­ 12 Avtobiografski spomin je definiran kot spomin o sebi in se razlikuje od enostavnega spominjanja dogodkov po tem, da vkljucuje tudi informacijo, zakaj je ta dogodek zanimiv, pomemben (...), bistven za osebo, ki pripoveduje (Fivush, Robyn: Remembering and reminiscing: How individual lives are con­structed in family narratives. Memory Studies, Vol. 1, 2008, št. 1). ustna zgodovina je dialoška naracija, ki ima kot temo preteklost in izvira iz srecanja med subjektom, ki ga bom imenovala pripovedovalec, in drugim subjektom, ki ga bom imenovala raziskovalec, ponavadi je posredovana preko diktafona. Sto­ry telling je ustni prenos pripovedi znotraj družinskega in kolektivnega, je pripoved o pripovedovanem. History telling tako kot life history ne obstaja v naravnem pogovoru. Je tip pripovedovanja, dialoga med pripovedovalcem in raziskovalcem, ki vnaprej oblikuje narativni prostor pripovedovalca, ta pa zgodbo pripoveduje na nacin, ki ga ne bi uporabil v drugem kontekstu ali z drugim poslušalcem (Portelli, Ales­sandro: Storie orali: Racconto, immaginazione, dialogo. Roma: Donzelli editore, 2007, str. 75–77). 13 Fivush, Remembering and reminiscing , str. 50. 14 Pasupathi, monisha: Silk from sow's ears: Collaborative construction of everyday selves in eve­ryday stories. Identity and Story: Creating Self in Narrative (ur. D. P. mcAdams, R. Josselson, A. Lieblich). Washington: American Psychological Association, 2006, str. 129–150. 15 nav. delo: Introduction, str. 7. gih. Postati mora del diskurzov, ki jih deli z drugimi, šele te si posameznik prilasti in jih prepoznava kot oblikovalce svoje identitete.16 Proces obliko­vanja identitete v tem delu razumemo kot proces družbenega pogajanja, v katerega posameznik vstopi, ga modificira ter rekonstruira na podlagi diskurzivnih praks. V vsakem primeru sta tako kon­strukcija kot percepcija proizvoda družbenega dogovora. Predpostavljamo tudi, da je gradnja individualnega spomina nerazdružljiva od kolektivnega »jaza«, saj individualni spomin nikoli ne zmanjša vrednosti kolektivnega. Vloga jezika v organizaciji spomina ter socialne identitete je tu kljucna; je obe­nem sprožilec ter pricevalec socialne plati individualnega spomina.17 Izhajajoc iz zadnje trditve, ki postavlja jezik kot kljucni dejavnik oblikova­nja diskurzov o spominu, bom gradila svoje nadaljnje razumevanje vloge spominov v oblikovanju identet(e) prostora. Spomini niso le preteklost, saj so del zdajšnjega trenutka in se oblikujejo v nenehno nastajajoci dialektiki med nami in drugimi znotraj pripovedi o tem, »kdo smo in cesa se spominjamo«.18 Ta proces pa je individualen in selektiven, saj si iste dogod­ke ljudje zapomnijo razlicno – kot so razlicne pripovedi, ki jih o dogodku oblikujejo. Pripovedovalec je v trenutku pripovedovanja drugacen od (o) sebe, ki se ji je ta dogodek zgodil ali je o tem izvedel, in pripovedovana zgod­ba o tem dogodku ne bo nikoli enaka prvi. Pogosto se je, kot piše Alessandro Portelli, med obema dejanjema zgodila evolucija njegove subjektivne zavesti in njegovega družbenega položaja, kar pripovedovalca vodi k spreminjanju, ce že ne dogodkov, pa vsaj mnenj o njem, in tako nacina naracije.19 16 Sciolla, Loredana: memoria, identitŕ, discorso pubblico: Il linguaggio del passato. Memoria col-lettiva, mass media e discorso pubblico (ur. m. Rampazzi, A. Tota). Roma: Carocci editore, 2005, str. 22–23. 17 Carli, Augusto, Sussi, Emidio, baša-Kaucic, majda: History and Stories: Identity Construction on the Italian-Slovenian border. Living (with) Borders: Identity discourses on East-West borders in Europe (ur. u. H. meinhof). Aldershot: Ashgate, 2002, str. 35. 18 Fivush, str. 56. 19 Portelli, Sulla diversitŕ della storia orale. Storie orali, str. 16. Spomina torej ne moremo interpretirati loceno od samih dogodkov, saj nastopa kot dejanje, kot obdelava dogodka in mnenja, ki si ga je o tem ustva­ril pricevalec. Kot tak pove veliko ne samo o dogodku, temvec tudi o tem, kako ga je posameznik sprejel in kako se je v toku casa o njem oblikovala kolektivna sodba.20 A vendar opisani vlogi posameznik – sprejemnik in ko­lektivno – oblikovalec nista tako enostavni, kot se zdi na prvi pogled. Kaj se zgodi prej? Sprejemanje in posledicno oblikovanje spomina ali sprejemanje iz že predhodno oblikovanega (kolektivnega) spomina? navsezadnje, kdo je tisti, ki izvaja dejanje spominjanja: posameznik ali skupnost? 1.2 INDIvIDUAlNI IN KOleKTIvNI SPOMIN V pricujocem poglavju bom pojasnila in odgovorila na vprašanje, kdo je subjekt spominjanja. Govorimo o enem ‚kolektivnem spominu‘ (collective memory)21 ali o 'skupku izbranih individualnih spominov' (collected memory)?22 Obširnost podanega vprašanja bi zahtevala posebno razpravo, moj namen pa je ugotoviti, do katere mere je spominjanje individualno dejanje in do katere mere 20 Portelli, Alessandro: What makes oral history different. The oral history reader (ur. R. Perks, A. Thomson). London – new York: Routledge, 2000, str. 63–86. – O kolektivni sodbi v casu glej tudi: Donne di frontiera: Vita societŕ cultura lotta politica nel territorio del confine orientale italiano nei racconti delle protagoniste (1914–2006), Vol. 1 (ur. G. musetti, S. Lamperiello Rosei, D. nanut, m. Rossi). Trieste: Il ramo d‘oro, 2006, str. 13. – Grele, J. Roland: movement without aim: methodological and theoretical problems in oral his­tory. The oral history reader (ur. R. Perks, A. Thomson). London – new York: Routledge, 2000, str. 38–52. 21 Pojem collective memory opredeljuje kako si skupina predstavlja svojo preteklost. Vkljucuje pretek-lost, ki si jo skupnost deli in katero komemorira. Ta preteklost uzakonja in podeljuje substanco identitete te skupine, njenega sedanjega stanja in vizije prihodnosti (misztal, A. barbara: Theories of Social Remembering. maidenhead: Open university Press, 2003, str. 158). V slovenšcini se je za collective memory udomacil iz­raz ‚kolektivni spomin‘, ki pa ni povsem tocen. na terminološko nekompatibilnost prevoda z izvirnikom opozarjata znanstvenici Taja Kramberger in marija Juric Pahor, ki v svojih raziskavah uporabljata termin memorija, in poudarjata, da terminov spomin in memorija ne moremo enaciti. memorija je nevrofiziološka funkcija, spomin pa z njo povezana kognitivno-psihicna konstrukcija, ki mora najprej postati zavestna, da se jo lahko sporoca, ubesedi (cit. po Siegfried J. Schmidt v Juric Pahor, marija: memorija in/ali spomin? Raziskovalni trendi in pojmovne zagate. Razprave in gradivo, št. 53–54, 2007, str. 208–209). 22 Pojem collected memory opredeljuje skupek individualnih spominov clanov neke skupnosti; glej Olick, K. Jeffrey: The politics of regret: Collective memory in the age of atrocity. London, new York: Routledge, 2007, str. 23–33. je kolektivno posredovano. Spominjanje je del clovekovih kognitivnih funkcij, vsak oblikuje/nosi/ima svoje spomine na preteklost. Teorije o prevladi individu­alnega spomina nad kolektivnim poudarjajo, da je spominjanje individualni po­jav, saj posameznik (sam) izraža bojazni, strahove, emocije, povezane z lastno preteklostjo. S tega vidika je spomin subjektivna izkušnja, ki pomaga pri oblikova­nju posameznikove identitete, ima funkcijo locevanja posameznika od drugih. Spominjanje je torej del notranjega sveta posameznika,23 model posameznikove osebne izkušnje doživetega.24 Sociolog Jeffrey Olick v analizi teorije individualne­ga spomina poudarja, da ta dejanje spominjanja pripisuje posamezniku: »Samo posameznik se spominja, najsi to pocne sam ali v skupini, in vsako javno dosto­pno komemoracijsko dejanje je lahko interpretirano samo do stopnje, ko izvabi reakcijo v skupini posameznikov.«25 Iz tega izhaja, da so posamezniki tisti, ki pre­teklosti dajejo neko (subjektivno) formo znotraj lastnih (individualnih) percepcij. A vendar niso vsi spomini v skupnosti, kot v nadaljevanju razprave trdi Olick, med seboj enaki. Razlicni (osebni) spomini so v isti skupini drugace vrednoteni, saj spomini nekaterih zahtevajo in si pridobijo vec pozornosti kot drugi. Pogled v kolektivni spomin neke skupine pomeni navadno pogled v njen sloj, v podmno­žico te skupine, ponavadi sestavljeno iz tistih, ki operirajo s sredstvi kulturne pro-dukcije ali katerih mnenja so v skupnosti izjemno cenjena.26 nasprotna konceptu subjektivne narave spomina je teorija kolektivnega spominjanja, ki dokazuje obstoj kolektivne zavesti in zagovarja prednost kolek­tivnega znacaja spomina. Francoski sociolog maurice Halbwachs je v svojem epohalnem delu o kolektivnem spominu zakolicil trditev, da so spomini rezul­ 23 Lavenne, Fraçois-Xavier, Renard, Virginie, Tollet, François: Fiction, Between Inner Life and Collective Memory: A Methodological Reflection. Glej: www.bc.edu/publications/newarcadia/meta-elements/pdf/3/ fiction.pdf 24 Ricoeur, Paul: Ricordare, Dimenticare, Perdonare: L'enigma del pasato. bologna: Il mulino, 2004, str. 52–53. Francoski filozof Paul Ricoeur v analizi individualnega spomina navaja Husserla in poudarja, da je preteklost v domeni sedanjosti. Spomin zagotavlja posamezniku casovno kontinuiteto z lastno preteklostjo, prehajanje casovnih razdalj v procesu obujanja preteklih dogodkov. Ti so videni kot del nekega drugega casa, znotraj predstav in sprememb, ki jih posameznik razvije pozneje. 25 Olick, The politics of regret, str. 23. 26 nav. delo. tat kolektivne entitete.27 Po njegovi teoriji spominjanje ni individualno dejanje, temvec poteka ob pomoci spominjanja drugih clanov skupnosti. Spomini to-rej ne pripadajo posamezniku in ta ni vir dejanja spominjanja – spomini so del kolektivnih naracij, izposojeni iz pripovedi drugih, deljeni in posredovani zno­traj pripadajoce skupine. Kolektivno v spominjanju se krepi ob komemoraci­jah, javnih slovesnostih ob pomembnih dogodkih, predvsem tistih, ki so kroji­li potek zgodovine posameznih skupin.28 Individuum torej ni izviren subjekt, ki bi mu lahko pripisali oblikovanje lastnih spominov – to dejanje poteka znotraj danih družbenih (kolektivnih) okvirov. Družba (skupina) je namrec tista, ki doloca, kaj je vredno spominjanja in kako, na kakšen nacin bo ta spomin ohra­njen. Po Halbwachsu je družba tudi tista, ki vzdržuje in podpira kolektivni spo-min, medtem ko lahko individualni spomin razumemo le, ce ga interpretiramo znotraj skupine, ki ji pripada. Individualno spominjanje je obravnavano kot križišce kolektivnih vplivov in družbenih mrež, v katerih posameznik deluje. Spomini se prilagajajo trenutnim potrebam, pozicijam, stikom ipd. in za (na­tancno) obujanje preteklih dogodkov potrebujejo podporo spominov drugih clanov iste skupnosti. Iz tega sledi, da je samo znotraj skupine mogoce rekon­struirati pretekle izkušnje in podrobno pripovedovati o preteklih dogodkih. V procesu spominjanja, kot nadaljuje avtor, tudi ne obujamo izvirnega dogodka iz preteklosti, temvec je ta (pre)oblikovan tako, da ustreza našim sedanjim predstavam, te pa so oblikovane v odnosu do na posameznika delujocih druž­benih sil. Iluzorno je namrec misliti, da se spominjamo izvirnega preteklega dejanja in da so spomini neodvisni – samo v družbenem kontekstu so posa­mezniki sposobni predelati svoje lastne predstave v prisvojene modele skupi­ne, ki ji pripadajo. Individualni spomin, locen od kolektivnega spomina, je zgolj zacasen in brez pomena. Ceprav kot posamezniki lahko sodelujemo v (prete­klih) dogodkih, naš spomin ostaja kolektiven, ker vedno razmišljamo kot clani 27 Halbwachs, maurice: Kolektivni spomin. Ljubljana: Studia Humanitatis, 2001. 28 Ricoeur, nav. delo, str. 54. Tudi: misztal, nav. delo, Traverso, Enzo: Il passato: Istruzioni per l'uso: Storia, memoria, politica. Verona: Ombre corte, 2005, str. 23–24. skupine. Samo znotraj kolektivnega posameznik razvija svoje ideje in preko prisvojenega mišljenja ohranja stik s skupino.29 ne prva ne druga teorija ne podata jasnega odgovora na vprašanje, kdo je tisti, ki se spominja. Pricujoce delo temelji na ustnih intervjujih, priceva­njih o tem, kako ljudje dojemajo preteklost obmocja. Poudarek je torej na individualnih prezentacijah preteklosti, kjer je posameznik tisti, ki se spo­minja. A vendar je iz zbranih zgodb razvidno, da posameznik oblikuje svoje spomine glede na pripadajoco skupino, znotraj kontekstov in predstav, ki potrjujejo clanstvo v doloceni skupnosti. Trdim, da ima spominjanje tako individualne kot kolektivne lastnosti in da sta oba tipa spomina v tesnem medsebojnem odnosu. Ta odnos bom definirala kot fluiden in reciprocen – spomina vzajemno vplivata eden na drugega, se sooblikujeta in izgrajuje­ta. »Individualni spomin se vrši znotraj družbenega konteksta, spodbujajo ga družbena ravnanja, zaposlujejo družbeni cilji, vodijo in urejajo družbeno zgrajena pravila in vzorci, vsekakor ima družbene lastnosti.«30 Intersubjektivni pristop k študiji spomina, ki ga zagovarjata sociologa bar-bara misztal in Jeffrey Olick, spomin interpretira znotraj družbenega konte­ksta, v katerega so vtkani spomini posameznikov. Ceprav so posamezniki tisti, ki se spominjajo, je ta proces družbena tvorba, ki jo oblikujejo dejavniki kolek­tivnega spominjanja, kot so jezik, komemoracijske prakse, rituali.31 To, cesar se posamezniki spominjajo, izoblikuje družbena struktura, koncno dejanje »spominjanja« pa izvršijo le posamezniki. Tako so obci simboli takšni zgolj dokler obstajajo s posamezniki – ceprav organiziranimi v širše skupine – in dokler jih ti posamezniki razumejo ter uporabljajo kot take. O tem, kako se v skupnosti v casu spreminja vrednost obcih simbolov, pri-cajo tako izginule komemoracijske prakse kot nove interpretacije preteklosti. Dolocene naracije in zgodovinske tematike, ki so bile aktualne pred desetletji, 29 misztal, nav. delo, str. 53–54. 30 nav. delo, str. 5. 31 nav. delo, str. 6. so danes zaradi spremenjenega politicnega sistema ter posledicno javnega kon­senza o tem, kakšno je bilo to obdobje in kaj je prineslo, postale nezaželene in nezanimive. Vendar tega ne moremo posploševati, saj lahko upadu zanimanja za dolocene tematike sledijo porast zanimanja zanje in odgovori na njihove nove interpretacije. Potlacitev dolocenih tematik, bodisi zaradi bolecega (žive­ga) spomina ali javne stigmatizacije teh dogodkov in spominov vpliva na to, kako spominjanje zaživi v naraciji in kakšen emocionalni naboj pripoved nosi. Zgodovinarja, ki se ukvarja z metodo ustne zgodovine, bi lahko pri­merjali z zbirateljem, ki selektivno zbira spomine, izbira izseke zgodb in jih polaga v shematizirane naracijske strukture. Te družbeno pogojene naraci­je pa so selektivne in variabilne, tako v casu kot glede na prostor nastanka. 1.3 ZGODOvINA IN PRIPOveDI žIvlJeNJSKIh ZGODb. ZGODOvINARJI AlI ZbIRAlcI PReTeKlOSTI? V enem od svojih najznamenitejših citatov je zgodovinar Pierre nora de­jal, da »toliko govorimo o spominu zgolj zato, ker ga je tako malo ostalo«.32 Danes bi težko rekli, da išcemo izgubljene spomine zato, ker jih je tako malo na voljo, kvecjemu jih išcemo in zbiramo, da bi lahko presodili razlicne histo­ricne diskurze zadnjih desetletij, in strukture, ki te spomine ohranjajo ali uni­cujejo. Pri svojem delu z ustnimi viri se zgodovinarji soocajo tako s proble­matiko verodostojnosti in pristranskosti preucevanih virov kot tudi z nerazu­mevanjem stroke za izbrano metodološko pot. ustni viri so zgrajeni, spremenljivi, pristranski in ne morejo biti interpre­tirani kot objektivni. Tu smo postavljeni pred vecno vprašanje o zgodovin­skih virih kot objektivnem gradivu v raziskovalnem delu. Portelli navaja, da imajo lastnost neobjektivnega vsi viri, Gabriella Gribaudi pa poudarja, da se 32 »We speak so much of memory because there is so little of it left.« (nora, Pierre: between memory and History. Les lieux de memoire collective. Represenations, 26, Spring 1989, str. 7–24). 25 ne sme ponižno sprejemati vseh virov, saj vsak potrebuje presojo in inter-pretacijo. Vsak vir je tudi sam interpretacija in mora biti kot tak precišcen in izpostavljen kritiki. Hkrati se moramo zavedati, da na raziskovalcevo delo in njegovo interpretacijo vira vpliva njegova subjektivnost. Pridobljeni znanstveni vzorci, osebna senzibilnost do dolocenih tem, spol raziskovalca ipd. neizogibno vplivajo na rezultate raziskave. Tudi dej­stva, ali vojno in povojno tematiko proucuje moški ali ženska, narodnost raziskovalca, kateri jezik uporablja v pogovoru s pricevalci, v raziskavi niso postranske teme. Pri analizi terenskega dela ne gre zanemariti kontekstov nastajanja intervjujev; ti morajo biti bralcem cim bolj jasno predstavljeni in razkriti, saj takšna transparentnost omogoca demantiranje laži, dvomov in verifikacijo uporabljenega gradiva.33 Študije, ki uporabljajo ustne vire, so-dobne študije spomina, analizo diskurza in odnosov med pozabo in mol­kom, spominjajo na etnološke in sociološke raziskave ter jih zato vecina zgodovinarjev še vedno interpretira kot študije sekundarnega pomena, ki ne temeljijo na uporabi za stroko relevantnih primarnih pisnih virov. Vendar se upraviceno lahko vprašamo o kriterijih za kredibilnost pisnih virov in njihovi podlagi.34 Številni pisni viri so namrec zapis ustnega priceva­nja, kot na primer porocila zapisnikarja, mnenja pisca uradnega besedila, ukaz, ki ga je sestavil posameznik. Kot piše marta Verginella, ki citira franco­skega zgodovinarja Jacquesa Le Goffa, ni objektivnih, nedolžnih dokumen­tov. Iskanje dokumenta – resnice je iluzorno že zato, ker je vsak dokument po 33 Gribaudi, Gabriella: Guerra totale: Tra bombe alleate e violenze naziste: Napoli e il fronte meridionale 1940–44. Torino: bollati boringhieri, 2005, str. 30–31. 34 Vida Darovec Rožac govori o spremenljivi naravi ustnih virov. Ocitki se nanašajo predvsem na to, da so ti viri podvrženi vplivu govoric, predsodkov, propagande, osebnih interesov ali fantazij. Pisni viri so, nasprotno, zapisani in se kot taki ne spreminjajo vec, zato so zanesljivejši in objektivnejši (Darovec Rožac, Vida: metodološki in teoreticni problemi ustne zgodovine. Acta Histriae, 14, 2006, št. 2, str. 453). mojca Ramšak primerja clovekov spomin s sirom z luknjami, predvsem pri faktografskih podatkih. Pri tem opozarja na razlike med zgodovinskim in doživljajskim spominom, ki se nanaša na konkretne zgodovinske dogodke. Za slednjega domneva, da je dovolj zanesljiv za uporabo, a poudarja, da so ustni viri strokovno gledano naj­manj zanesljivi (Ramšak, mojca: Portret glasov: Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru koroških Slo­vencev. Ljubljana: Društvo za preucevanje zgodovine, antropologije, zgodovine in književnosti, 2003, str. 117). svoje lažen. Po Le Goffu je dolžnost zgodovinarja dognati stopnjo lažnosti dokumenta, tako da ga dekonstruira ne le z osredotocenjem na subjektivno resnico tistega, ki ga je zapisal, temvec da to resnico razume kot križišce vpli­vov okolja in casa, v katerem je nastal.35 V svoji interpretaciji istega vprašanja Giovanni Levi piše, da si zgodovi­ne ne moremo predstavljati kot definiranega polja. niti opredelitev njene­ga pregleda nad preteklostjo niti postopkov, ki jih uporablja pri obravnavi virov, opredeljevanju dokazov in organiziranju argumentov, ne moremo interpretirati drugace kot parcialne in siromašne.36 Oto Luthar poudarja, da Levi kot enega osrednjih problemov ukvarjanja in pisanja o preteklosti vidi v avtoritativnem slogu interpretacije, kjer zgodovinarji citirane doku­mente opisujejo in interpretirajo kot neko objektivno realnost. Pri tem iz pripovedi izpušcajo proces nastajanja raziskave in s svojim referencialnim ter afirmativnim tonom objektivnost zgolj hlinijo, ne da bi se pri tem sploh ozirali na odnos avtorja do raziskovalne teme.37 Zgodovina je po mnenju Gabrielle Gribaudi sposobnost razumevanja, poglobitve v svet drugega.38 nekoc je veljalo, da je moral preteci cas vsaj ene generacije, preden so dogodki postali zgodovina, medtem ko je bilo prej za prehod potrebno najmanj tisocletje.39 Sodobno zgodovinopisje je to mejo premaknilo, saj se danes zgodovinarji ukvarjajo že z dogodki, ki so se zgodi­li takorekoc vceraj. Pri tem se pojavi vprašanje o današnji funkciji zgodovi­narja. Zgolj zbirati, pripovedovati, opisati in razumeti doloceno dejanje40 ali 35 Verginella, marta: Spremna beseda. Ljudje v vojni: Druga svetovna vojna v Trstu in na Primorskem. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Knjižnica Annales 9, 1995. 36 Levi, Giovanni: O zgodovinski resnici. Zgodovina historicne misli (ur. O. Luthar). Ljubljana: ZRC, 2006, str. 635. 37 Luthar, Oto: Giovanni Levi. Zgodovina historicne misli, str. 634. 38 Gribaudi, Guerra totale, str. 30. 39 Pavone, Claudio: Prima lezione di storia contemporanea. bari: Edizioni Laterza, 2007, str. 9. 40 Kot zgodovinsko dejanje ne pojmujem zgolj dogodka (letnice, kraja itd.), temvec neko zgo­dovinsko dogajanje, ki je lahko umešceno v politicne, gospodarske, družbene in druge okvire in je kot tako predmet preucevanja. tudi znati razložiti in strokovno presoditi dejavnike, ki so do dogodka pripe­ljali, ni vedno lahko.41 Zgodovinar je, kot bomo pojasnili v nadaljevanju, tudi sam del dogodkov, ki jih preucuje ali iz njih izhajajo njegova vzgoja, nacin mišljenja, videnje svojega sveta.42 Zgodovinar se pri svojem delu ne more zanašati zgolj na pisne vire, do-godke in situacije mora poskušati razumeti preko izkušenj ljudi, preko sub-jektivne izkušnje pricevalcev. ustni viri imajo mocnejši custveni vpliv kot pisni viri, vkljucujejo domaci jezik, vsakodnevne naracije. Z obdelavo spo­mina se zgodba v casu pomika nelinearno, v nedosledni naraciji. Raziskovalcu ponuja vpogled v doživetje casa, razumevanje odnosov med ljudmi, nacine preživetja, pred njim se odvijajo pripovedi o begu pred bombami, strahu pred tujimi vojaki, internaciji, fizicni agresivnosti, obujajo se izkušnje, ki so neprimerljive z drugimi viri.43 Razlika med pisnimi in ustnimi viri je, kot pojasnjuje Portelli, da so prvi vecinoma dokumenti, drugi pa vedno dejanja. ne bi jih smeli obravnavati kot predmete, temvec kot procese; ne kot samostalnike, temvec kot glago­le. ne spomin in pripoved, temvec spominjati se in pripovedovati. ustni viri niso nikoli anonimni in neosebni, kot so institucionalni viri. Ceprav tako pripoved kot spomin vkljucujeta gradivo, s katerim se drugi lahko strinjajo, sta spominjanje in pripovedovanje individualna aktivnost, kjer posamezniki prevzemajo odgovornost do tistega, cesar se spomnijo in o cemer pripovedujejo.44 ustni viri so rezultat skupnega dela pripovedovalca in poslušalca, ki jih išce, posluša, o njih sprašuje. ustna zgodovina je predvsem delo na odnosih – med pripovedovalci in raziskovalcem, med dogodki iz preteklosti in dialoškimi obli­ 41 march bloch je na primer trdil, da ima vsaka generacija pravico, da napiše najprej zgodovino dogodkov, ki jim je bila prica, in jih tako sistematizira »v privilegirani vir podatkov, ki ga bodo upora­bljali bodoci zgodovinarji« (v Pavone, Prima lezione di storia contemporanea, str. 9). 42 Širok, Kaja: Preteklost, spomin in družba. Blodnjaki smisla (ur. L. L. Gabrijelcic). nova Gorica: Društvo humanistov Goriške, 2007, str. 140–142. 43 Gribaudi, str. 30. 44 Portelli, Alessandro: L'ordine č giŕ stato eseguito. Roma: Donzelli editore, 2005, str. 15. kami pripovedi v sedanjosti. Claudio Pavone v Prvi lekciji o sodobni zgodovini poudarja, da pri intervjuju sodelujeta tako intervjuvanec kot izpraševalec in da je intervju dokument z dvema avtorjema, ki sta hkrati tudi njegova naslovljen-ca. na to mora biti zgodovinar izjemno pozoren, saj pri pridobivanju ustnih virov igrajo pomembno vlogo nacin, kako postavlja svoja vprašanja, njegov ton glasu in nacin sodelovanja.45 Kot pojasnjujeta tako Portelli kot Traverso, je to naporno in težko delo, saj zahteva od zgodovinarja, da išce ravnovesje med di­stanco in empatijo ter dela tako na odkrivanju razsežnosti dejstev o dogodku kot na naraciji.46 biti mora pazljiv na oblikovan situacijski kontekst in na njegov pomen, na doživeto zgodbo in njegovo osebno interpretacijo. na isto proble­matiko opozarja tudi Gribaudijeva, ko opisuje dolg zgodovinarja do pripove­dovalca zgodb. Oba skupaj delata na obdelavi spomina, vendar je poslušalec tisti, ki zgodbo napiše in jo predstavi javnosti.47 Pripovedovalec artikulira spo-mine, refleksije, osebna pricevanja v dialogu s poslušalcem, ki poskuša sestaviti podobo in vsakdan ljudi v takratnem casu. Z izraženim zanimanjem, posluša­njem in spraševanjem ga spodbuja, da pripoveduje o tem, kako je živel in kako se je njegovo življenje križalo z zgodovinskimi dogodki, s politicnimi tokovi in kulturo casa. ustna zgodovina ponuja neznanim in anonimnim pripovedoval­cem možnost, da povedo svojo izkušnjo preteklosti. Prav na etnicno mešanih in obmejnih obmocjih, kjer so pretekli dogodki vir razlicnih zgodovinskih interpretacij, postanejo omenjene naracije in mnenja posameznikov pomembni za razumevanje procesa oblikovanja kolektivnih (deljenih) spominov ter razlik, ki gradijo spominske zemljevide. Ko sva z italijan-skim kolegom na primer pricevalce spraševala, kdo je 1. maja 1945 osvobodil Gorico oz. kdo je prvi vkorakal v mesto, sva dobila razlicne odgovore, odvisne predvsem od etnicne pripadnosti pripovedovalca. Italijansko govoreci so osvobo­ditelje mesta prepoznavali v prebivalstvu mesta in enotah italijanskega osvobo­ 45 Pavone, nav. delo, str. 104. 46 Traverso, nav. delo, str. 22. Glej tudi: Portelli, L'ordine č giŕ stato eseguito, str. 19. 47 Gribaudi, str. 29–31. dilnega odbora (CLn), kot prve prispele enote v mesto so se spominjali zavezni­kov. Za slovensko prebivalstvo so bili osvoboditelji Gorice partizani, ki so v mesto tudi prvi vkorakali. Po njihovem pricevanju so zavezniki prispeli dan pozneje. Kot že receno, je civilno prebivalstvo na Goriškem razlicno doživljalo razplet vojnih ter povojnih dogodkov. Takšne interpretacije in reinterpretaci­je dolocenih spominov kažejo na to, kako deluje individualni spomin znotraj kolektivnega. V iskanju odgovora na postavljeno vprašanje me namrec ne zanima, kdo je prvi vstopil v mesto in kdo je postal njegov osvoboditelj, tem­vec, kako se je ta dogodek ohranil v spominu pricevalca in zakaj so oblikova­ne spominske naracije med skupinama diametralne – kar je eni skupini vir spominjanja, druga pozablja. nobene interpretacije ne moremo definirati kot napacne, ker jih pripovedo­valci dojemajo kot resnicne in bi drugacno tolmacenje dogodkov sprejeli z dvo-mom, odporom. Kot pravi Portelli, so prav zgrešene pripovedi, miti, legende in molk, zgošceni in prepleteni okrog dogodkov, vredni raziskovalceve pozornosti. Ko neka zgrešena razlicica zgodovinskih dogodkov postane del javne intepretaci­je, to ne pomeni samo, da je treba dogodke osvetliti in jih razcistiti, temvec se je treba tudi vprašati, kako in zakaj se je ta intrepretacija med ljudmi lahko razvila, kakšna sta njen pomen in cilj. Prav tu se razkriva svojevrstna verodostojnost ustnih virov, ki je po Portelliju pomembna za razumevanje pricevanj. Tudi ko se pripovedi ne ujemajo s tem, kar se je zgodilo, ali se od dogodkov distancirajo, po­stanejo te razlike in napake same preucevani dogodki, saj nas opozarjajo na želje in bolecine, na iskanje smisla, ki se skriva za takšnimi »obdelavami podatkov«.48 Kakšno vlogo bi torej namenili ustnim virom v preucevanju zgodovin­skih naracij? Zgodovinarji, ki uporabljajo to metodologijo, se zavedajo, da je pripovedovanje povezano z dejanjem spominjanja in da so pridobljeni viri subjektivni. Delo s spomini je vpeto v širši kontekst razprave med zgo­dovino in spominskimi študijami, te pa so v zadnjih desetletjih radikalno pretresle nacionalne historicne diskurze in opredelitve pojma zgodovine. 48 Portelli, L'ordine č giŕ stato eseguito, str. 18–19. 30 Po Hansu magnusu Enzensbergerju, ki ga citira Portelli v svoji študiji o uboju Luigija Trastullija, je zgodovina iznajdba, ki ji resnicnost prinaša svo­je gradivo. Vendar zgodovina kot taka ni prepušcena svobodnemu odloca­nju. Temelj zanimanja, ki ga vzbuja, so koristi tistih, ki o njej pripovedujejo. Tistim, ki jo poslušajo, dopušca, da jasneje prepoznavajo in definirajo la-stne interese, pa tudi, da razberejo interese svojih nasprotnikov.49 Kot že receno, je zgodovinar sam del dogodkov, ki jih preucuje ali iz njih izhajata njegova vzgoja in nacin mišljenja. želimo si, da bi se kot zgo­dovinarji svojega dela lotevali objektivno, polni znanja in preverjenih po­datkov, ki temeljijo na študijah in delu s preverjenimi viri. Vendar v razisko­vanje vstopamo kot posamezniki z individualnimi osebnimi zgodbami, pricakovanji, željami in ambicijami. 1.4 INTeRSUbJeKTIvNOST IN PRIPOveDOvANJe žIvlJeNJSKIh ZGODb Subjektivnost zgodovinarja nora obravnava s konceptom pojma ego historiae, v katerem poudarja, da je zgodovinarjeva osebna izkušnja bistve­na za razumevanje njegovega dela in da morajo zgodovinarji opustiti tradi­cijo dosedanjega pisanja. To, da zgodovinarji analizirajo svojo osebno zgo­dovino, je prelom, nacin, kako se je poklic soocil z »majanjem klasicnih temeljev zgodovinske objektivnosti«. To je, kot pravi nora, od njih zahte­valo, da zapustijo tradicijo, ki jih je ucila, naj »njihova dela govorijo name-sto njih, naj svojo osebnost skrivajo za svojo ucenostjo (...), naj pred sami-mi seboj pobegnejo v drugi cas, naj se izražajo le posredno, skozi druge«. Ce so zgodovinarjeve osebne izkušnje kljucne za razumevanje njegovega dela, je razumljivo, da se jih spodbuja, naj razložijo tudi svojo zgodovino.50 49 Portelli, Alessandro: L'uccissione di Luigi Trastulli. Storie orali, str. 26. 50 Popkin, Jeremy: Historians on the Autobiographical Frontier. The American Historical review. Vol. 104, junij 1999, št. 3. Glej: www.historycooperative.org/journals/ahr/104.3/ah000725.html#FOOT24 S konceptom ego historiae se ukvarja tudi Luisa Passerini. Razume ga kot rezultat stališc, s katerimi zgodovinarji razmišljajo o stikih med dedišcino,51 ki oblikuje zgodovinopisje v stroko, in njihovimi izbirami v zgodovinskem okviru. To dedišcino avtorica razume kot neke vrste ko­lektivno subjektivnost, ki jo moramo upoštevati kot podedovano po oce­tih »in ki po eni strani izoblikuje individualne subjektivnosti, po drugih pa je od njih izoblikovana«.52 Pricujoco tematiko avtorica obravnava znotraj analize subjektivnosti v zgodovinopisju, v katerem poudarja tri njene pomene. Prvi se nanaša na vprašanje, kdo so subjekti v zgodovini in kako pojasniti njihovo sposob­nost odlocanja. Sem spadajo tako posamezniki kot kolektivni subjekti, npr. družine in sorodstvo, nacija, razred, vera, politicna stranka ... K isti te­matiki spada tudi vprašanje, kako cloveška bitja postanejo subjekti zgodo-vine. Avtorica pravi, da je historiografija pogosto namenjala posebno po­zornost vedenjem, ki so se imela za posnemovalna ali inducirana, kot na primer v odnosu med nižjim in višjim slojem, namesto da bi preucila pre­pletanja med avtonomijo in podrejenostjo, med svobodo in pogojenostjo, iz katerih se porajajo kolektivne in individualne poti, strategije in razlicne prakse. Drugi pomen subjektivnosti se nanaša na njen znacaj podedovane in kontinuirano obnavljajoce se dedišcine. Podedovanega se ne more pri­lastiti, ce ni bilo podvrženo inovaciji, in v tem procesu se ustvarjalni ele­ment neizogibno prepleta z elementom ponavljanja, ceprav po izkušnjah sodec eden od obeh prevladuje nad drugim in se eden lahko spremeni v drugega. Sem spadata tudi mit in spreminjanje njegovega pomena v razlic­nih dobah in individualnih usodah. Tretji pomen se tice subjektivnosti zgodovinarja in intersubjektivnosti. Zgodovinarjeva subjektivnost je defi­nirana znotraj koncepta ego historiae, kjer je avtobiografski vidik tesno pre­ 51 Passerinijeva uporablja izraz patrimonio, ki ga lahko prevajamo tako 'dedišcina' kot 'premoženje, imetje' (op. a.). 52 Passerini, Luisa: Memoria e utopia: Il primato dell' intersoggettvitŕ. Torino: bollanti boringhieri, 2003, str. 13 (prevod Gašper malej v Ustna zgodovina, spol in utopija. Ljubljana: Studia Humanitatis, 2008, str. 218). pleten z metazgodovinskim in metodološkim, a ni omejen zgolj nanju. Zahvaljujoc metazgodovinskemu in metodološkemu vidiku se zgodovi­narji odmaknejo od avtobiografske rekonstrukcije in analizirajo razloge za svoje raziskovalne in tematske izbire. Intersubjektivnost se nanaša na od-nose med generacijami zgodovinarjev in interindividualno naravo vede­nja ter na specificnost didakticnih odnosov. Passerinijeva poudarja odnos do drugega kot del sebe, intersubjektivnost pa kot temelj kakršnekoli obli­ke subjekta in subjektivnosti.53 Prav pri delu z ustnimi viri se nam intersubjektivnost v zgodovinopisju po­kaže kot pomemben dejavnik preucevanja, ki ne sodeluje zgolj pri nastajanju intervjuja, temvec tudi v njegovi interpretaciji. Tako naracije kot njihovi po­meni nastajajo v kontekstih izmenjav med pricevalcem in poslušalcem, zno­traj intersubjektivnih odnosov, ki gradijo prostor med akterji. Generacijske, družbene in kulturne razlike vplivajo na mišljenje oziroma življenjske poglede in prav razumevanje te razlicnosti je korak k boljšemu interpretiranju zgodbe. Ljudi ne intervjuvamo z namenom, da bi od njih dobili željene odgovore, in pricevalci nas ne pricakajo z napisanimi zgodbami. že prvi vtis, ki nastane ob stiku med informatorjem in raziskovalcem, ni brez pomena. Videz, pogovorni jezik, prva zastavljena vprašanja, vse to je treba upoštevati pri interpretaciji po­govora. Prav tako je pomembno, kdo pricevanje interpretira. Pripovedovanje življenjskih zgodb je vedno situacijsko in rabi (nekemu) namenu. Kot tako je odvisno od medsebojnih razmerij pripovedovalca in po­slušalca, od tega, kar pripovedovalec misli, da poslušalec od njega pricaku­je, in nasprotno.54 53 nav. delo, str. 12–14. 54 milharcic Hladnik, mirjam: Avto/biograficnost narativnosti: metodološko teoreticni pristopi v raziskovanju migracijskih izkušenj. Dve domovini, Inštitut za slovensko izseljenstvo, št. 26, 2007. 1.5 ODNOSI v PReUcevANJU USTNe ZGODOvINe Ljudje svoje zgodbe proizvedejo v zapleteni trenutni situaciji, ad hoc, v od­nosih, ki se spletejo med intervjujem. Ronald Grele pri tem poudarja, da že najmanjša gesta, kot je poslušalcevo prikimavanje, vpliva na pripovedovano. Pozorni moramo biti na vsakršne med intervjujem podane znake, saj nam ti sporocajo, kdo so pripovedovalci in kako se je njihova zgodba oblikovala v casu. Grele odnose znotraj ustne zgodovine razdeli v tri tipe, enega notranjega in dva zunanja. Prvi odnos poteka znotraj naracije, združuje elemente besedi-la v neko koherentno jezikovno (slovnicno, literarno) strukturo. Drugi sklop odnosov ustvarja interakcija med intervjuvancem in raziskovalcem. Tretji tip je odnos, ki se vzpostavi med intervjuvancem in javnostjo. Ta je po mnenju avtorja tudi najbolj abstrakten in neopredeljiv. Odvisen je namrec tako od od­nosa med informatorjem in zgodovinarjem kot od odnosa med informator­jem in njegovo zgodovinsko zavestjo. Odnos med informatorjem in zgodovinarjem vzpostavi zgodovinar, saj vprašanja in razlage, ki iz tega odnosa izhajajo, opravicuje predvsem nje­govo zanimanje. Ta odnos je po Grelu tako relativen kot enakovreden, saj usmerja pripovedovalca v dojemanju njegovih pogledov na zgodovino. Relativen zaradi intervjuvancevega pogleda na zgodovino, strukturo inter-vjuja in izida spraševanja, enakovreden pa zaradi smisla koncne podobe opravljenega dela. ne glede na (ne)zastavljena vprašanja in dobljene od­govore pridobljeni zgodovinski pogled pripovedovalca ostaja enak in je neodvisen od zgodovinarjevega.55 Tanja Petrovic navaja, je odnos med raziskovalcem in informatorjem odnos med dvema subjektoma z že utrjenima predstavama drug o dru-gem – informatorji oblikujejo diskurz skladno z že izoblikovanimi ideolo­škimi stališci do raziskovalca, medtem ko so zgodovinarjeva vprašanja re-zultat ustvarjenih pricakovanj in vedenj. 55 Grele, Movement without aim, str. 43–45. 34 Ceprav se na prvi pogled zdi, da gre za proces, v katerem en sogovornik prido­biva informacije od drugega, pa je dialog med raziskovalcem in informator­jem v bistvu nekaka »diskurzivna arena«, tj. dinamicen proces, v katerem sogovorniki oblikujejo jezikovne ideologije, utrjujejo in redefinirajo medseboj­ne pozicije glede na okolje, iz katerega izhajajo, glede na svoj status ter glede na predstave, ki jih imajo drug o drugem.56 Iz tega sledi, da je interakcija med intervjuvancem in raziskovalcem mocno strukturirana, intersubjektivna in mocno povezana z okolišcinami, v katerih nastaja. James Wertch v svoji analizi pomena drugega glasu za obli­kovanje pripovedi pravi, da bi morali intervjuvanje razumeti znotraj bakhti­nove zasnove drame, kjer nastopa triumvirat glavnih igralcev: tisti, ki govori (prvi glas), tisti, ki posluša (drugi glas), in vsi tisti, ki oblikujejo pomen izre-cenih besed pripovedovalca (tretji glas).57 Pri tem se poudarja tako prvega kot tretjega akterja, pozablja pa na odnos do drugega, to je avtorja raziskave. Razlicni avtorji bodo pri svojem delu izhajali iz razlicnih predpostavk o tem, kako naj bi se odnosi med omenjenimi akterji gradili, pri tem pa pozabljajo, da so ti odnosi v stalnem intersubjektivnem prehajanju, v igri vlog znotraj intervjuja. Te vloge se odigravajo v interakcijskih situacijah, znotraj perfor­mansov, v katerih posamezniki ohranjajo osebno integriteto ter obenem delujejo v kontekstih, ki jih definira samo dejanje spominjanja. Memory performance odraža željo posameznika, da se prikaže v lepši luci, da predstavi sebi primerno interpretacijo preteklosti, takšno, ki ne bo ne ovirala in ne diskreditirala njegovega jaza oziroma podobe o sebi. Ervin Goffman v raziskavi o predstavitvi sebe v vsakdanjem življenju trdi, da so clovekove dejavnosti, kot sta spominjanje in govorjenje o preteklosti, obli­ 56 Petrovic, Tanja: Ne tu, ne tam: Srbi v Beli krajini in njihova jezikovna ideologija v procesu zamenjave jezika. Ljubljana: Založba ZRC, 2006, str. 167. 57 »The word is drama in which three characters participate (it is not a duet, but a trio). It is per­formed outside the author, and it cannot be introjected into the author.« (bakhtin v: Wertsch, James: Voices of collective remembering. Cambridge: Cambridge university Press, 2002, str. 16; glej tudi: Cam-bell, Susan: The second voice. Memory Studies, Vol. 1, 52, 2008, št. 1, str. 42). kovane prav toliko z zapletenimi performansi, katerih del so, kot na podlagi lastnosti vanje vkljucenih posameznikov. Kontekst, v katerem se dogaja spominjanje, je mocno zaznamovan s trudom igralca pri »upravljanju vti­sa« in »prezentaciji jaza«.58 ustna zgodovina se ukvarja z zgodovino, ki nastaja v procesu dialoga med pricevalcem in raziskovalcem. Odnosi, ki se pri tem vzpostavljajo, oznacujejo sam potek intervjuja kot performativno igro, kjer oba udeleženca sproti obli­kujeta svoji vlogi. Ta odnos je variacijski, soustvarjalen, intersubjektiven, emo-tiven in kot tak razbija konvencionalni okvir preucevanja zgodovine. ne smemo zanemariti pomena, ki ga mora raziskovalec med intervjujem nameniti pripovedovalcevi gestikulaciji in obrazni mimiki. Te nam posredu­jejo neverbalne signale, custva pripovedovalca do dolocene tematike, razkri­vajo zamolcano in skrbi. Dolocene besede in stavki, ki v pripovedi niso do-volj jasno izpricani, se pokažejo ali izrecejo v intervjuvancevih gestah, pred­vsem ob pripovedovanju o travmaticnih preteklih izkušnjah. nekateri inter-vjuvanci so se ob pripovedovanju dolocenih spominov zlomili in molku so sledile solze. Ta, vedno neprijetni del intervjuja (in snemanja), je odpiral vprašanja o legitimnosti brskanja po intimi pripovedovalca in vodil k iskanju nacina, kako opisani mucni prizor prekiniti. Prekinitve oziroma molk v po­govoru kažejo na pomenljive vsebine, ki jih pri interpretaciji ne smemo zane­mariti. Prav avdiovizualni tip pripovedovanja pa nam te premolke prikaže znotraj konteksta in nam jih pomaga razumeti. biti pricevalec o nekem ži­vljenju, pojasnjevalec nekega sveta in realnosti ter imeti možnost to predsta­viti gledalcu, vkljucuje vprašanja etike in moralne odgovornosti. Vse, kar se prikaže in pripoveduje, je, ceprav rezultat osebnega in subjektivnega stališca, nepopravljivo doživeto kot objektivno in dokoncno.59 58 Wertsch, nav. delo, str. 134–135. 59 Conversano, Francesco: Registri e storie di vita. Che storia siamo noi? Le interviste e i racconti personali al cinema e in televisione (ur. L. Cigognetti, L. Servetti , P. Sorlin). Venezia: marsiglio Editori, 2008, str. 81. 1.6 MeDIJI IN PRIPOveDOvANJe žIvlJeNJSKIh ZGODb. PReSežeK SPOMINA AlI POMANJKANJe SPOMINOv? Vpliv medijev na študije spomina in oblikovanje spomina znotraj medij­skega diskurza pri preucevanju življenjskih zgodb nista zanemarljivi vpraša­nji. živimo v dobi, ki jo je Annette Wieviorka v analizi razlicnih podob price­valca v Shoah poimenovala The Era of the Witness ('doba pricevalcev').60 Pri-cevalec je tako hkrati odjemalec kot prinašalec informacij, tisti, ki jih katalo­gizira in prenaša naprej. nasicenost informacij ustvari spominski presežek in pogosto se ljudje poistovetijo s custvi in spomini drugih ljudi, bodisi ker so bili ti dogodki tako medijsko izpostavljeni in pereci bodisi ker so jih spomni­li na dogodke, ki bi se lahko zgodili tudi njim. medijski (in historicni) diskur­zi o polpreteklih zgodovinskih dogodkih ljudi usmerjajo v reinterpretacije tako kolektivnih kot individualnih spominov. Takšne situacije danes niso posebnost, saj dnevno spremljamo bitke spominov tistih, ki so dejanja doži­veli, in tistih, ki jim ocitajo, da so bile te interpretacije dogodkov le kolektivni konstrukt povojne ureditve. Te bitke spominov so bile po drugi svetovni voj­ni prvotno polarizirane znotraj dveh politicnih sistemov in podvržene revizi­onisticnim pregledom v obdobju po razpadu ideoloških blokov. Danes so povojni spomini povod za razlicne diskusije, ki se vrtijo predvsem okoli vlog odporniških gibanj, zavezniških interesnih sfer, povojnih pobojev in amne­stije kolaboracionistov. Pogosto pricevalec ne pripoveduje o svoji lastni izkušnji, temvec je, v vecini primerov nezavedno, nagnjen k opisovanju tistega, kar o pripovedo­vani tematiki ponujajo mediji. Z drugimi besedami, pripoved usmerja v že obstojeci medijski diskurz, ki je glede polpreteklih zgodovinskih dogod­kov naravnan izrazito bipolarno politicno. 60 Wieviorka, Anette: L'era del testimone. milano: Raffaello Cortina, 1999. Veste, o TIGR-ovcih se pri nas ni govorilo nikoli, to je prišlo šele zdej na dan. Ne, in so bili prvi tisti, ki so dvignili roko in se uprli. Ampak organizacija je bila pa proti temu. Tako da komaj danes smo spoznali, kakšna je bila naša borba in vloga v tej naši ljubi domovini. Takrat smo to dojemali drugace, danes pa smo malo drugace odprli oci. Kakšna je razlika? Ja razlika je, takrat si nismo znali razložit dolocene stvari. Mi smo mislili, da je vse sveto, kar je bilo komunisticno, vse, kar se je dogajalo. Danes, ko smo sli­šali razlicne zvonove, ne, danes znamo razsodit in razmislit malo drugace. Takrat smo mislili, da imajo samo komunisti prav, da so se samo oni borili. Da je pravilno, da oni tako ubijejo cloveka in vse to. Danes vidimo v drugac­nem vidiku, ko smo, no, saj ste slišala te tri govore, ne? O padcu fašizma, o prikljucitvi Primorske pa o TIGR-ovcih. Torej ce ste poslušala te govorance in gledala te proslave, lahko ste nekaj izcrpala in ugotovila, da ni bilo vse sveto, tudi ne pri komunistih. Stana F. (miren, l. 1925), int. 19. 8. 2007 Pricevalci, ki mislijo, da morajo pripovedovati »zanimive« zgodbe, v intervjujih govorijo o temah s casopisnih naslovnic. na ta nacin poudarja­jo zgodbe, ki so strukturirane glede na trenutne politicne diskurze, poleg tega pa želijo dolocene dogodke, o katerih so brali ali so jih videli na televi­ziji, pojasniti, jih razcleniti in o njih ponuditi lastno interpretacijo. Predvsem ko se pogovor usmeri k polpreteklim dogodkom na zahodni meji, se moramo zavedati, da smo še vedno prica nejasni in kontroverzni interpretaciji dogodkov. Tukaj se postavlja legitimno vprašanje o aparatih moci, ki kontrolirajo medije, in o tem, kako politika manipulira z javnim spominom. Do katere mere je tematika o nacionalnem junaštvu v prvi in drugi svetovni vojni ter v povojni zgodovini na Goriškem še danes aktual­na, lahko ugotovimo iz interpretacij omenjenih spominov v posameznih politicnih blokih vpletenih držav, kot tudi iz historicnih diskurzov, ki so se izoblikovali v posameznih državah. Vsakršno obujanje in soocanje z obravnavano tematiko postavi na ita­lijanski strani v ospredje diskurz viktimizacije in pregona žrtev z (našega) istrskega polotoka in trpljenje sorodnikov »infojbiranih«.61 na slovenski strani se ta diskurz jasno osredotoca na pregone med fašizmom in trplje­nje Primorcev do osvoboditve teh (naših) krajev.62 Predstavljeni primeri ne zanikajo historicnega pomena (in kompleksno­sti) omenjenih dogodkov, temvec opozarjajo, kako se doloceni dogodki, ki za kolektivni spomin niso pomembni in se ne vpenjajo v širše zgodovinske kontekste, sprva ne vpnejo niti v medije niti v historicne naracije. Slednje ve­lja predvsem v opozorilu na dogodke, ki sta jih obe strani bodisi »reinterpre-tirali« bodisi potlacili. Jasno je, da vse te manipulacije in oblikovane naracije vplivajo na to, kaj današnji pricevalci pomnijo in kako se tega spominjajo. Težko je namrec ohranjati spomin na dogodke, ki jih javni spomini in medij-ski diskurzi niso spodbujali, sploh pa o temah, ki sta jih oba našteta dejavnika tišala in brisala. ni nakljucje, da so spomini, ki se navezujejo na italijansko okupacijo Kraljevine Jugoslavije, redki in slabo izpricani, kot so redki tisti, ki so pripravljeni spregovoriti o povojnih povracilnih ukrepih zmagovalcev. Akt spominjanja je oblikovan situacijsko, v kontekstu, in je kot tak rezultat tako dogodka kot njegove interpretacije v casu. Spomin ni nikoli izkristalizi-ran, cist in enak, saj je podvržen tako casu kot socialnemu okviru, v katerem je izprican. nacin, kako pricevalec spomin prenese in ga izprica, ni nikoli isti, saj ga determinira vec dejavnikov. Ti so lahko posledica casa, torej tega, kdaj je dogodek nastal, psiholoških in imaginativnih sposobnosti pripovedovalca, konteksta, v katerem je spomin nastal, konteksta, v katerem je izprican, trenut­ka izjave in vprašanj raziskovalca in njunega intersubjektivnega odnosa. noben intervju ni enak drugemu, je edinstveno in neponovljivo dejanje. Vendar ni vse odvisno od poteka intervjuja, temvec tudi od tega, kako se po­ 61 Fojba, Infojbiranec, Infojbator (...) so neologizmi, prevzeti iz italijanskega jezika. Infoibare (gl.) pomeni 'vreci ali pokopati v fojbo' (kraško jamo), infoibatore (sam.) oznacuje izvrševalca tega dejanja. 62 Svojilni pridevnik v oklepajih se nanaša na konstrukcije tega tipa diskurza, kjer se je konstantno poudarjala pripadnost krajev narodu (tudi italijanska Istra, slovenska Gorica ...). samezni raziskovalci lotijo svojega terenskega dela in kako ga interpretirajo. Kar se nekomu zdi pomembno oziroma vredno pozornosti, je lahko druge-mu v interpretaciji nepomembno, zgodi se tudi, da dolocenih poudarkov in emocij, ki se razkrijejo med intervjujem, sploh ne opazi. Pri terenskem delu z italijanskim sodelavcem sem veckrat opazila, da je bil eden od naju bolj po­zoren na ene, drugi pa na druge zadeve. Ta raznolikost pogledov izhaja tako iz osebnosti raziskovalca kot iz njegovih izkušenj, nazorov,63 spola ter, v naji­nem primeru, iz razlicnih kulturnih okolij, v katerih sva odrašcala. njegova percepcija komunizma in njegove dedišcine v slovenskem prostoru je vec­krat prišla na dan v najinih pogovorih, kar je pri meni odpiralo vprašanja o lastni indoktrinaciji s pridobljeno vzgojo in svetom, v katerem sem odrašcala. naj to ponazorim z banalnim in hkrati za ta primer ilustrativnim dogodkom. V nekem telefonskem pogovoru sem mu obljubila, da bom del slovenskih intervjujev prevedla v italijanšcino še v istem tednu. Izjavo sem šaljivo podpr-la s castno pionirsko in ga v isti sapi vprašala, ali ve, kaj to pomeni. Prvi odgo­vor se je glasil, da verjetno nekaj, kar ne bo izpolnjeno (beseda Titovih pio­nirjev), ker je to pac obljuba Titu. Ko sem mu razložila, da je to del pionirske zaobljube, me je pomiril, da razume, saj so tudi oni med fašizmom pod mus-solinijem imeli giovani balille, 'otroško organizacijo'. Seveda se prav v tem dialogu razkrije široko polje intersubjektivnosti, moje, njegove, tudi bralca pricujocega besedila. Vsak od naju je ta pogovor razumel drugace, znotraj svojih nazorov, kulture in vzgoje, iz katerih izhaja. Ob primerjanju najinih terenskih zapisov sva veckrat našla razlicne inter-pretacije pricevanj, ki so potrjevale najine drugacne (subjektivne) poglede na obravnavane teme. On je npr. argumentiral, da slovenski pricevalci, ki so sodelovali v odporniškem gibanju, podajajo svoje pripovedi zelo emotivno, z izrazito emocionalno napetostjo. Sama takrat tega nisem opazila in sem to zaznala šele v naslednjih intervjujih. Te pozornosti, ki jih raziskovalec bodi­ 63 Orehovec, martina: Vmešavanje v življenja drugih: Zagate antropološkega raziskovanja na terenu na primeru študije žensk in dela v Istri. Etnolog, 14, 2004, str. 73–92. Glej: www.etno-muzej.si/pdf/0354­0316_14_Orehovec_Vmesavanje.pdf si ne dojema bodisi jim pripisuje prevelik pomen, so pomembne za poznej­šo interpretacijo pricevanj. Kot navaja Ramšakova, pri zapisovanju življenj­skih zgodb ni nic prepušceno nakljucju, temvec so zgodbe odvisne tudi od vedenja, ki izhaja iz osebnega spoznanja, in odlocitev, ki temeljijo na eticni poklicni zavesti. ne gre zgolj za eticna vprašanja raziskovanja in poklicne zavesti. Do katere mere se bodo zaslišali glasovi ljudi, ki pripovedujejo zgodbe, in kako, je odvisno od svetovnonazorskega in politicnega preprica­nja raziskovalcev, torej od njihovih povsem intimnih odlocitev, kam se s svojim delom v mrežah oblasti in moci umešcajo.64 1.7 SheMe PReTeKlOSTI, blISKI SPOMINA IN TAKTIKe INTeRvJUvANJA Peter burke se v svoji študiji History as social memory opira na teorijo, da nam je preteklost dostopna s kategorijami in shemami lastne kulture in da so te sheme strukture, s katerimi dojemamo preteklost.65 V svojem poznejšem besedilu o zgodovini spomina se isti avtor s to teorijo naveže na delo psiho­loga Fredericka barletta Spominjanje (1932), in pravi, da dogodke v casu ne­zavedno obdelamo znotraj splošnih shem, ki so lastne vsaki kulturi. Te she-me dovoljujejo spominom, da se lahko ohranijo, vendar v izkrivljeni obliki.66 na isto shematicno oblikovanje preteklosti opozarja tudi Eviatar Zeru­bavel. Poimenuje jih mentalni zemljevidi družbene preteklosti67 in jih opi­še kot zemljevidom podobne strukture, ki so družbeno konstruirane in s katerimi naš um gradi podobo preteklosti. Pri tem poudarja, da so naše 64 milharcic Hladnik, Avto/biograficnost narativnosti: metodološko teoreticni pristopi v razis­kovanju migracijskih izkušenj, str. 5. 65 burke, Peter: History as social memory. Varieties of Cultural History (ur. P. burke). Ithaca, new York, 1997, str. 45–47. 66 burke, Kaj je kulturna zgodovina, str. 76. 67 V originalu a sociomental topography of the past (op. a.). rekonstrukcije preteklosti družbeno pogojene in da nam prav takšna topo­grafska slika pomaga razumeti, kako delujejo kolektivne oblike spominja­nja. V resnici je, kot pravi avtor, »pridobivanje spominov neke skupine in torej identifikacija z njeno kolektivno preteklostjo del procesa pridobiva­nja družbene identitete, privajanje clanov na to preteklost pa je poglavitni trud skupnosti za asimilacijo«.68 Vprašanje, s katerim se bom ukvarjala v nadaljevanju, je, kako dolociti te t. i. spominske zemljevide, in ugotoviti, na katerih dogodkih se oblikuje historicni diskurz posamezne skupine in kako te dogodke tolmaci druga skupnost. Z individualnim spominjanjem in pripovedovanjem o preteklih dogodkih posameznik dejanja ne samo interpretira, temvec jim tudi doda­ja emotivno vrednost. Predvsem pri starejši populaciji, s katero sem se po­govarjala na terenu, je bil pogovor o dogodkih, ki so jih doživeli v mladosti, pogosto nabit s custvi. Prepletal se je s strahom, da bi povedali kaj prevec, da njihova zgodba ne bi rabila raziskavam, ki niso skladne z njihovo inter-pretacijo o tem, kaj se je pred šestdesetimi leti na tem obmocju zgodilo. Zanimiv je bil predvsem prvi stik s pricevalci ter njihovo soocanje z raziskovalcema, ki sta prihajala z obeh vpletenih strani. V teh primerih je vecino zanimalo, kdo naju pošilja ter kaj in zakaj naju to zanima. Intervju­vanci so zgodbe pripovedovali na nacin, da bi druga stran z njimi soglašala ali jih vsaj razumela, ali pa so jih oblikovali tako, da v njih ni bilo nic spor­nega oziroma diskutabilnega. Tako so slovenski sogovorniki v pripovedi iskali privolitev italijanskega sodelavca in del stavka ponovili v italijanšcini, da bi tudi on razumel, o cem pripovedujejo. Italijanski sogovorniki so se mi med razlago tudi opravicevali in si z besedami »je res?« prizadevali za moje soglasje. To se ni dogajalo pri vseh pricevalcih; pri tistih, kjer sem pozneje intervju ponovila sama, je naracija z nacionalno obarvanimi varia­cijami tudi odstopala od prejšnje – pricevalci so oblikovali, spreminjali in 68 Zerubavel, Eviatar: Mappe del tempo – Memoria collettiva e costruzione sociale del passato. bologna: Il mulino, 2005, str. 12–15. prilagajali svojo pripoved glede na poslušalca. V takšnih modulacijah so me ti intervjuji spomnili na t. i. Rashomon efekt, efekt subjektivne percep­cije dogodkov, ki se jih spominjamo.69 na Rashomon efekt se v svoji študiji navezuje tudi Zerubavel, ki nas opozarja, da raziskovanje preteklih dogodkov in spominov nanje ne more biti posplošeno na individualne variacije spominjanja. Dejstvo, da spomin ni gola reprodukcija objektivnih dogodkov, po avtorju še ne pomeni, da je povsem subjektiven, saj se akt spominjanja gradi ne samo znotraj družin­skega okolja, temvec tudi znotraj javnih ustanov, kot so šole in druge izo­braževalne institucije. Da je spominjanje družbeno pogojeno, je jasno tako iz izbora gradiva (cesa se spominjamo) kot tudi iz nacina, kako se spomi­njamo.70 Kot bom podrobneje prikazala v naslednjem poglavju, je velik del tega, cesar se spominjamo, nastalo in se oblikovalo znotraj skupnosti, ki ji pripadamo, in ti spomini nas definirajo kot njene clane. Kot pomoc pri »mapiranju« preteklih dogodkov in njihovi interpreta­ciji sem uporabila koncept t. i. flashbulb memories.71 Pojem opredeljuje indi­vidualni spomin, povezan z dolocenimi pomembnimi dogodki, v katerih pricevalec ni bil neposredno udeležen, a so kot del splošnih zgodovinskih dogodkov in zaradi svojega mocnega emocionalnega naboja vpeti v posa­meznikov spomin. Oblikovanje teh spominov se navezuje na medijsko odmevne dogodke, kot so datum prvega pristanka na Luni, uboj Johna F. Kennedyja ali trenutek, ko s(m)o izvedeli za Titovo smrt. Sleherni posa­meznik se spomni, kje je bil ta dan in kaj je takrat pocel. V današnjem casu se flashbulb memories navezujejo na študije o 11. septembru 2001, na inter-pretacijo spomina na dogodek ter na custva, ki jih ta dogodek ukaluplja. 69 Termin je povzet po filmu Rashomon (1950) japonskega režiserja Akira Kurosawe. upora­bljajo ga psihologi v situacijah, ko pridobivajo s strani pricevalcev razlicne pripovedi o istem dogodku. 70 Zerubavel, nav. delo, str. 12–16. 71 Flashbulb memories bi lahko prevedli kot ‚bliskoviti spomini‘; v razpravi bom uporabljala izvirno razlicico besede. Termin sta skovala brown in Kulik v razpravi Flashbulb memories iz leta 1977. Koncept opredeljuje spomine, ki so bili ustvarjeni, kot da bi možgani »poslikali okolišcine, v katerih je bila informacija prejeta« (vs. fotografski spomin). http://ist-socrates.berkeley.edu/~kihlstrm/flashbulb.htm Ljudje se namrec 11. septembra 2001 ne spominjajo samo zaradi pogoste­ga pojavljanja datuma v medijih ter zgodb, ki pišejo o njem, temvec s tem datumom asociirajo tudi custva ob travmaticnih dogodkih, ki so jih sami doživeli. Spomin na te dogodke ni natancna reprodukcija dogodka oz. do-godkov, ki jih je posameznik doživel tistega dne. neisser v svoji predstavi­tvi flashbulb spominov pravi, da ti ustvarjajo priložnost stika dveh naracij, ki drugace nista v neposredni povezavi – poteka zgodovinskih dogodkov in poteka dogodkov v posameznikovem življenju. Ti spomini so na nek nacin zgodovinski markerji, ki pomembne zgodovinske dogodke vtisnejo v naše osebne življenjske zgodbe. Poudariti je treba, da takšen tip spomina ni fiksen, a vendar se zaradi pomena dogodka vec casa ohranja in priceval­cem omogoca, da nanj zasidrajo druge spomine, posredno ali neposredno povezane s tistim casom. Tako sem pri terenskem delu vzela pod drobnogled pomen takšnih dogodkov in na podlagi teorije flashbulb memories dolocila serijo datumov, ki so mi pomagali pri intervjuvanju in so pripovedovalca usmerjali skozi pripoved. Hkrati so ti datumi postavljali okvire, v katerih smo gradili mo-žne naracijske diskurze posameznih skupin. Izbrani datumi so zapisani v slovenski in italijanski razlicici, saj se po-men posameznega dogodka v prevodu v drug jezik izgubi. Izbrani so bili naslednjii dogodki: • 8. 9. 1943 – kapitulacija Italije vs. armistizio • 1. maj 1945 – osvoboditev Gorice vs. occupazione di Gorizia • 26. marec 1946 – datum prihoda mednarodne komisije v Gorico • 9. avgust 1946 – zasedba Gorice vs. liberazione della Gorizia redenta (1916)72 • 15. september 1947 – nastanek meje; v Sloveniji danes praznik vrnitve Primorske k maticni domovini, v Italiji t. i. La seconda redenzione di Gorizia. 72 Osvoboditev odrešene Gorice, spomin na zmagovito deveto soško fronto in italijansko zavzetje Gorice 9. 8. 1916. 44 Italijanski ali slovenski pricevalec bo glede na izvor raziskovalca prevzel tak ali drugacen nacin obnašanja. Pri intervjuju v lastnem jeziku, med svojimi, se lahko oblikuje intimna pripoved, medtem ko se lahko intervju z raziskoval­cem iz druge skupnosti razvije v bojni dialog, ki meji na prerekanje. Vprašanja, ki jih raziskovalec postavi, so v intervjuju bistvena – reci italijanskemu price­valcu, naj nam pripoveduje o osvoboditvi Gorice maja 1945, bi bilo nepri­merno in žaljivo. Obdobje slovenske osvoboditve Julijske krajine in oblikova­nja jugoslovanske administracije mest Gorica in Trst je italijansko prebival­stvo doživljalo kot hudo okupacijo mesta, ko je bilo veliko ljudi odpeljanih s svojih domov in se niso nikoli vec vrnili. Torej je lahko v italijanski skupnosti govoriti o osvoboditvi in ne o okupaciji nepopravljiva napaka, ki lahko pripe­lje do sovražnosti, nepredvidljivih situacij ter tudi do prekinitve intervjuja. Hkrati bi bilo popolnoma neprimerno s slovenskim pricevalcem govoriti o osvoboditvi Gorice v letu 1916 in razcvetu Gorice po prvi svetovni vojni. *** Akt spominjanja združuje množico razlicnih 'spominskih praks' (mne­nonic practices), za katere Jeffrey Olick trdi, da so mnogovrstne, vsaka obli­kovana iz drugacnih vzgibov, vplivov, fantazij in virov. Prav spominske pra­kse dokazujejo, da spomin ni in ne more biti opredeljen kot »skladišce preteklosti«, temvec je to aktiven proces (iz)gradnje in ponovne gradnje v casu.73 Težko bi se torej strinjali s trditvami, da spomin ‚priklicujemo‘ ali 'obujamo' (it. evocare), da ga rešujemo iz pozabe, 'pridobivamo' (it. ricupera-re) in skrbimo za to, da ne bi pozabili. Spominjanje se ne dogaja v odnosu do dejanj iz preteklosti, temvec je vedno pozicionirano iz sedanjosti v pri­hodnost, osredotoceno na oblikovanje spomina na preteklost, ki utrjuje potrebe skupnosti v sedanjosti. Spomin ni niti stvar niti orodje, s katerim preteklost priklicujemo, temvec je, kot bom razvila v nadaljevanju, same­ 73 Olick, nav. delo, str. 10. mu sebi mediator,74 posrednik interpretacij preteklosti. O spominu kot metaforicni »shrambi casa« razmišlja tudi José van Dijck, ki v primerjavi slednjega z mediji trdi, da ne prvi ne drugi nista »pasivna posrednika, saj njuna mediacija sama po sebi oblikuje nacin, kako oblikujemo in ohranja-mo obcutek individualnosti in skupnosti, identitete in zgodovine«.75 V povezavi s prepletenim odnosom med osebnimi spomini in skupnostjo avtorica vpeljuje koncept mediiranih spominov, prostorov stika, kjer se osebno in kolektivno srecata, vplivata eden na drugega, trcita. Iz teh sre-canj lahko spoznamo in poskušamo razumeti nacine, kako v toku casa gra­dimo zgodovinske in sodobne predstave o sebi.76 V pricujocem poglavju sem analizirala odnos med zgodovino in spo­minom. Izhajajoc iz prikazanih primerov terenskega dela in teorij o obliko­vanju spomina lahko trdim, da je spominjanje aktiven proces, v katerem posameznik z izborom dolocenih spominov in s prezrtjem drugih utrjuje svojo kolektivno identiteto. V naslednjem poglavju bom pojasnila, kako se oblikujejo spominske skupnosti in na primeru odnosov med mestoma nova Gorica in Gorica prikazala, na katerih dogodkih posamezne sku­pnosti gradijo svoje historicne diskurze. 74 nav. delo, str. 11. 75 Van Dijck, José: Mediated memory in digital age. Stanford: Stanford university Press, 2007, str. 2. 76 nav. delo. III. SPOmIn PROSTORA III. 1 nA POTI V EVROPO 1.1 OblIKOvANJe SKUPINSKIh SKUPNOSTI v ObMeJNeM PROSTORU Iz nove Gorice vodita v Gorico dve cesti, Erjavceva ulica iz centra mesta ter Cesta IX. korpusa iz solkanske smeri. Cez mejo se ulici preime­nujeta v Via San Gabriele in Via monte Santo. Svoji imeni sta ulici dobili po hribih Škabrijel (Sv. Gabrijel) in Sveta Gora, proti katerima iz centra Gorice potekajo stare prometne povezave s predmestjem. Tik ob sloven-ski meji, med obema cestama, tece Kolodvorska ulica, ki se nekje na sredi odpre v trg, nasproti katerega stoji nekdanji severni goriški kolodvor ali svetogorska železniška postaja. Domacini postajo in prostor pred njo imenujejo Transalpina, po leta 1906 odprti »transalpinski železnici«, ki je povezovala cesarsko mesto Dunaj s pristaniškim Trstom. mesto Görz, kot so v casu Avstro-Ogrske imenovali Gorico, je takrat postalo pomemb-no postajališce in trgovsko središce. Omenjeni trg se razteza cez mejni prehod na italijansko stran, kjer se Piazzale della Transalpina, kot se trg imenuje, konca v ulicah s stanovanjskimi hišami. nekoc strogo varovano obmejno obmocje je od leta 2004, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo, preurejeno v odprt trg ovalne oblike, na sredi katerega stoji mozaik, ki nakazuje fragmentarno unicenje pred tem odstranjenega znamenitega obmejnega kamna št. 57. Simbolnost mozaika dopolnjujeta dve plošci z napisoma »mozaik nove Evrope – mosaico della nuova Europa«. Od leta 2007 se v trendu sprememb ob pridružitvi Evropski uniji »slo­venski« del novooblikovanega trga imenuje Trg Evrope.77 mestna obcina nova Gorica je takrat nastali trg želela poimenovati z novim, s preteklostjo neobremenjenim imenom, ki naj bi simboliziral napore združevanja obeh mest. na italijanski strani se za preimenovanje že obstojecega, a prenovlje­nega trga niso odlocili. Iskanje kompromisnega imena za trg med dvema Goricama78 se je tako koncalo tri leta po novi ureditvi tega obmocja. Kljub predhodnim obcinskim zatrjevanjem, da si obe mesti želita eno, skupno ime, je to obviselo v zraku. Italijanski goriški obcinski svet je potrdil doteda­nje ime Piazzale Transalpina in zavrnil predloge novogoriškega župana, ki se je zavzemal za simbolicna poimenovanja, kot so Trg Evropske unije, Trg prijateljstva, pozneje tudi Trg Franca Jožefa, Trg Edvarda Rusjana.79 novogoriški obcinski svet, ki je imel pri poimenovanju trga zadnjo besedo, je na seji mestnega sveta preucil izbrana imena in se na koncu odlocil za Trg Evropa. Kot je v razpravi omenil eden izmed svetnikov, ki se je najprej nagibal k preimenovanju v Trg Franca Jožefa (in si nato premislil), tu danes ni vec Avstro--Ogrske, zato je treba poiskati ime, ki nas zaznamuje, »da si bodo tisti, ki pride-jo za nami, tudi zapomnili naš cas, ne da bodo sanjali o sto letih nazaj«.80 na poti odkrivanja preteklosti se tako pojavi naslednje vprašanje: kate­ri dogodki so gradili preteklost Goriške in kakšne historicne diskurze o preteklosti oblikujejo skupnosti, ki tu sobivajo? nemogoce je podati enotno naracijo o preteklosti kraja in povedati, kaj je tisto, o cemer prebivalci sanjajo stoletje po nastanku železnice. Dojemanje zgodovine kraja je v nacionalnih naracijah namrec odvisno od sedanjih inter-pretacij preteklih dogodkov v zgodovini Goriške in nacinov, kako so se te in­ 77 mestna obcina nova Gorica; http://ads3.arctur.si/nova-gorica-gids/mma_bin_ public.php?id= 1535 (mOnG uradne objave), dostop: 1. 1. 2009. 78 www.radio1.si/?p=novice&id=773®ija=4, dostop: 4. 7. 2009. 79 Zapisnik mOnG, Radio Robin (2007). 80 Zapisnik 7. seje mOnG, dne 29. 4. 2007; Priloga 25; Glej: http://ads3.arctur.si/nova-gorica-gids/ mma_bin_ public.php?id=1696, dostop: 1. 1. 2009. terpretacije umestile v zasebne (osebne) zgodovine prebivalcev obmocja. Preteklost prostora je dojeta in razumljena v razlicnih zgodovinskih diskurzih, ki so vir prerekanj in spopadov tako na lokalni kot nacionalni ravni. Da takšna prerekanja in spodbijanja drugacnih interpretacij preteklosti niso nobena red-kost, potrjujejo živahne razprave na medmrežnih forumih, predvsem v dneh ob razlicnih državnih/lokalnih obeležitvah nekaterih dogodkov.81 boji za pripadnost mesta in okolice ter razlicni spomini nanje niso novost zadnjega stoletja, saj so se med jezikovnimi skupinami, prisotnimi na obmocju, že v obdobju habsburške monarhije pojavljale razprave o tem, komu mesto pripada in kdo ima pravico v njem živeti. Hkrati z razvojem mesta se je namrec razvijala in oblikovala nacionalna zavest pripadnikov posameznih jezikovnih skupin, na podlagi katerih so se razvijale nacionalne identitete ter zahteve, da se mesto združi s pripadajoco nacionalno skupnostjo. Prerekanja o historicnem lastništvu obmocja so dosegla svoj vrh v spopadih med prvo svetovno vojno in s podpisom rapalske pogodbe, ki je obmocje Goriške dodelila Kraljevini Italiji ter tako »zadovoljila italijanske zahteve in je od ozemlja, ki so ga Slovenci obravnavali kot svoj narodni prostor, odtrgala krepko cetrtino«.82 ne diplomatski prevzem lastništva Gorice ne propad cesarstva nista izbrisala pecata, ki ga je v prostoru zapustila tradicija habsburške monarhi­je. Ce se opremo na pripovedi naših pricevalcev, rojenih v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ter se preko teh diskurzov ozremo v prejšnje stoletje, opazimo poudarjanje pomena vzgoje in nacina življenja pod Avstro-Ogr­sko, pomena življenja v multietnicnem (in vecjezicnem) mestu, navad in zavedanja o kulturnih posebnostih, ki so se skupaj z zgodbami o prednikih prenašale iz roda v rod. Poudarek je na znacaju mesta pred sto leti, na nje­govi multikulturnosti, na katero v opisih lokalnih turisticnih vodnikov da­ 81 nedavni so bili primeri italijanske obeležitve 10. februarja (Dan spomina) ali goriškega letnega shoda X. mAS (obeležitev bitke v Trnovskem gozdu). Glej: http://goriziaoggi.typepad.com/gorizia_ oggi/2009/01/raduno-della-decima-mas-torna-la-polemica.html, dostop: 24. 1. 2009. 82 Porocilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije; Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956; Obdobje 1918–1941; www.primorske.si/Pn/ nes spominjajo stare palace, zgrajene pred prvo svetovno vojno, in bogata kulinaricna pestrost. Dedišcino habsburških casov lahko odkrijemo v (no­stalgicnih) portretih Franca Jožefa na stenah zasebnih stanovanj, v dru­štvih, ki obujajo spomin na prvo svetovno vojno, na festivalih in v ustano­vah, ki poudarjajo srednjeevropski znacaj pokrajine.83 Pricevalci se v svojih pripovedih oznacujejo kot del »tipicnih zgodb tega obmocja«,84 ki vklju-cujejo mešane zakone, študij na univerzi v Gradcu ali na Dunaju, begun-ske izkušnje iz prve svetovne vojne, sposobnost prebivalcev Gorice, da med seboj lahko komunicirajo v vseh tam prisotnih jezikih. Mio padre, ripeto, conosceva perfettamente il tedesco, dalla prima elementare alla laurea, e conosceva anche il friulano, che era la lingua di casa, che parlava a casa. Durante le scuole elementari e medie aveva studiato l'Italiano come lingua facoltativa perché non conosceva l'italiano »lingua«. E poi conosceva, come tutti i goriziani, lo sloveno, ma il dialetto locale.85 Dario C. (Gorica, l. 1930), int. 3. 9. 2007 Moj oce je znal nemško, furlansko, italijansko, razumljivo slovensko in hrva­ško. Skratka moja nona, k je bila ošterica, je govorila pet jezikov: furlansko obvezno, italijansko obvezno, obvezno ne, ker je bila to Avstrija, za silo si je pomagala z madžaršcino, k so hodili tudi Madžari sem cez, potem hrvašcino. Ma ne hrvašcino, temvec istrske dialekte ... tako da ljudje so znali jezike, dosti. Tomaž m. (Solkan, l. 1932), int. 12. 10. 2007 83 npr. Istituto Per Gli Incontri Culturali mitteleuropei; Fondazione Studi Ebraici mittel-Europa; Festival Gusti di frontiera. I sapori della mitteleuropa (...). O tematiki nostalgije po habsburškem imperiju glej: baskar, bojan: Dvoumni mediteran: Študije o regionalnem prekrivanju na vzhodnojadranskem obmocju. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstveno-raziskovalno središce Republike Slovenije, 2002. 84 Dario C. (Gorica, l. 1930), int. 3. 9. 2007. 85 moj oce, ponavljam, je govoril perfektno nemško, od prvega razreda osnovne šole do diplome, dobro je znal furlansko, ki je bila domaca govorica. Ko je obiskoval osnovno in srednjo šolo, se je fakultativno ucil italijanski jezik, saj ni znal italijanskega »jezika«. Potem je znal, kot vsi Goricani, tudi slovensko, ampak v dialektalni razlicici. O življenju v mestu pred prvo svetovno vojno bo vec povedanega v nada­ljevanju, prikazana primera pa jasno kažeta, da so prebivalci med seboj tkali vezi, za silo obvladali jezike drug drugega in da so bile takšne prakse razumljene kot nekaj popolnoma »normalnega«. Predvsem slovenski pricevalci zgodbe iz avstro-ogrskega obdobja obujajo kot pozitivne. Interpretacije njihovih spomi­nov moramo umestiti v specificnost okolja, v katerem so nastajali, v prostor in cas odrašcanja pricevalcev. Pozitivne konotacije vloge avstro-ogrske tradicije v mestu razumemo kot kontrapunkt pozneje nastalim naracijam o italijanskem znacaju mesta in njegovega prebivalstva. V teh se, kot bom prikazala v študiji, poudarek namrec prestavi na enovitost italijanskega mesta in boja zanj. Veste oni (Italijani, op. a.) niso imeli sreco, da bi imeli Avstrijo od Franca Jožefa (...) Mi smo lahko srecni, ker imamo drugacno vzgojo, katere se ne odrecemo. Oni niso imeli te vzgoje, ker kamor pridejo Burboni, se ne more razvit kaj dobrega. In mi smo imeli Franca Jožefa in tisto nam je ostalo. Ma oni tega ne razumejo. Prvic, ker Italijan je Italijan in ene ne razume. Jst sem že pravla, da vsak, k pride v Gorico, bi si mogel najprej precitat zgodovino naših krajev, drugaci naj bodo tiho. Ja glih tako ... sej ne znajo. Jst se spomnim, da je naša Tjaša (vnukinja, op. a.) morala pazit na brata, ko je ta bil še mickin. Ga je mogla vozit popoldan ven, ko mama ni mela casa in ga je vozila po Korzu. In tam je bila ena trgovina igrac, k prav obvezno si mogu it tam mimo, in mulo86 je zacel jokat vsakikrat, je zacel tulit k sta šla mimo trgovine. Ma kot vsi otroci. Takrat gre mimo ena gospa, k je slišala, da govorijo slovensko, in takoj rece Vi rendi conto che siamo in Italia! Qui si parla italiano!87 ... ena, k ne pozna, gre napast otroka! In naša mula, k je nobedn ni ucil, ji je rekla E lei signora prima di venire ad abitare a Gorizia studi la nostra storia e poi parli!88 Pridejo sem in ne znajo nec. Že osemdeset let, k so tuki, ne znajo rect niti dober dan. Ma kej ceste ... zabiti ostanejo zabiti. Adele D. (Gradišce ob Soci, l. 1926), int. 9. 2. 2008 86 Decek, nedorasel fant (op. a.). 87 Kaj se zavedate, da smo v Italiji? Tukaj se govori italijansko! 88 In vi, gospa, preden ste se preselili v Gorico, bi se poucili o naši zgodovini in bi potem lahko govorili! Pricevalka, zamejska Slovenka, ki je omenjene misli izrekla ob analizi­ranju stanja italijanske zdravstvene nege na domu, je v pripovedi o tem dogodku poudarila razliko v vzgoji nas, prebivalcev tega obmocja, in njih, Italijanov, ki so v Gorico prispeli v zadnjih osemdesetih letih, torej po pod-pisu rapalske pogodbe. Poleg osebne izpovedi o grdem ravnanju z vnuki­njo pricevanje ponuja vpogled v življenje pripadnika slovenske manjšine v mestu in težave, s katerimi se soocajo. Osebna izkušnja je usmerjena v po­udarjanje kolektivne težnje po enakovrednem položaju slovenske manjši­ne v mestu in priznavanju njene kontinuitete ter njene zgodovine kot dela dedišcine skupnega multikulturnega prostora. na drugi strani italijanski pricevalci obdobje med prvo svetovno voj-no prikazujejo kot trenutek prekinitve s staro dobo, nov zacetek pa posta­vljajo v cas ponovne združitve omenjenih ozemelj z maticno državo. Iz­prican netoleranten odnos do pripadnikov drugih jezikovnih skupin na­kazuje tako historicni antagonizem med skupinama kot percepirano su­periornost italijanske skupnosti nad slovensko. (Dis)kontinuitete v doje­manju preteklega casa opozarjajo na razlicno vrednotenje posameznih zgodovinskih obdobij ter vlog, ki jih tem dogodkom pripisujejo prebival­ci razlicnih narodnosti. Iz simbolnih vrednosti preteklih dogodkov tako lahko razbiramo raz­locevalne elemente, ki oblikujejo razdobja v predstavljenih spominskih diskurzih. Kot pojasnjuje Eviatar Zerubavel, so ti razlocevalni elementi bi-stveni del procesa periodizacije casa. So jasno artikulirana zgodovinsko oblikovana »razdobja«, kolektivno pomnjena kot velika razvodja v življe­nju posameznih spominskih skupnosti.89 Iz prejšnje trditve izhaja vprašanje, kaj pravzaprav sploh pojmujemo pod terminom spominske skupnosti in na kakšen nacin lahko te skupnosti ume­stimo v goriški prostor. Govorimo o eni spominski skupnosti ali vec skupno­stih ter kateri razlocevalni elementi oblikujejo njihov spominski diskurz? 89 Zerubavel, nav. delo, str. 148. 52 V pricujoci študiji spominske skupnosti razumem kot kolektivne subjek­te, v/iz katerih posameznik sprejema podobe skupne preteklosti, torej inter-pretacije, ki jih skupnost podeljuje (preteklim) dogodkom tako, da izbira, kaj obeležuje in kaj prepušca pozabi. S spoznavanjem, pomnjenjem ter z vre­dnotenjem pomena posameznih dogodkov tako posameznik pridobiva in ponotranja spominsko zavest skupnosti. Ta t. i. »spominska socializacija«,90 proces pridobivanja spominov skupnosti, je pomemben del vkljucevanja novih clanov v skupnost. Spominska socializacija se že v zgodnjem otroštvu zacne v družinski skupnosti, ko nov clan dobi ime in priimek. V neposre­dnem stiku s predniki in z drugimi clani skupnosti otrok spoznava družinsko zgodovino in pridobiva zavest o kolektivni preteklosti; tako se skupnost in njena identiteta ohranjata v casu in prostoru.91 V družini, ki je v tem konte­kstu razumljena kot najmanjša celica skupnosti, se po Zerubavelu proces spominske socializacije dogaja »nevidno«, in sicer s pripovedmi o izkušnjah in doživetjih starejših družinskih clanov. Iz tega se posameznik nauci, cesa naj se iz preteklosti spominja, kaj pa naj gre v pozabo. »naše družbeno okolje ne vpliva samo na dolžino mentalnih vezi, ki povezujejo sedanjost s prete­klostjo, temvec determinira osnovna pravila, kako se te 'stkejo' v naših men-talnih predstavah.«92 našega stika s preteklostjo pa ne gradijo samo družinske in sorod­stvene vezi ter stiki z našimi predniki, temvec tudi spomini na posameznike (in dogodke), ki so igrali pomembno vlogo v oblikovanju naše nacionalne identitete. narod93 je, kot ga opredeljuje misztal, poglavitna spominska sku­pnost, katere kontinuiteta se opira na vizijo ustrezne preteklosti in verjetne prihodnosti. Z namenom oblikovanja za skupnost ustreznih zgodovine in usode, iz katerih bi posledicno lahko oblikovali predstavo o narodu, ta potre­ 90 mistzal, str. 160. 91 nav. delo. 92 Zerubavel, str. 115. 93 V originalu nation. buje uporabno preteklost. Oblikovanje takšne preteklosti Ernest Gellner povezuje z nacionalnimi gibanji, »ki propagirajo ideologije, utemeljene na identifikaciji z narodno državo v sklicevanju na tiste spomine, ki si jih sku­pnost deli«.94 Takšna gibanja dolgujejo svoj uspeh spominu, na katerem ute­meljujejo obcutek trajnih, nepretrganih vezi med generacijami.95 Obujanje in vrednotenje omenjenih spominov neizogibno pote­ka v tandemu s pozabo, ki je druga plat istega procesa. Pozaba je bistvena sestavina graditve spominov neke skupnosti, v kateri si clani lastijo in deli-jo isti kolektivni pogled na pretekle dogodke. Pri graditvi te enotnosti je najpomembneje, da skupnost pozabi na dogodke, ki jo lahko ovirajo. be-nedict Anderson tako dokazuje, da so pozabe in deljeni spomini skupnosti del normalnega mehanizma, s katerim se vzpostavlja narod. Avtor narod opredeljuje kot zamišljeno politicno skupnost,96 kjer posamezni narodi v poudarjanju ali selektivnem pozabljanju dogodkov gradijo svojo kolektiv-no identiteto in to podobo o sebi ohranjajo v casu. Koncept zamišljenega izhaja iz mnenja, da pripadniki istega na­roda med seboj nimajo posrednih stikov in se ne poznajo, a si kljub temu vsi posamezniki delijo idejo o skupnosti in povezanosti. narod je zamišlje­na skupnost, ki si jo predstavljamo kot »omejeno in suvereno hkrati: kot omejeno zato, ker imajo tudi najštevilcnejši narodi dolocene, ceprav spre­menljive meje, onkraj katerih živijo drugi narodi; kot suvereno pa zato, ker se vedno povezuje z idejo svobode, ki jo zagotavlja suverena država«.97 Ce stopimo še korak dlje in trdimo, da nas definirajo spomini, izni-cimo casovno distanco, ki nas loci od Johna Locka, ki je leta 1690 spomin postavil kot kriterij osebne identitete: sem, kar pomnim.98 Prevzemanje spo­ 94 misztal, nav. delo, str. 17. 95 nav. delo. 96 Anderson, benedict: Zamišljene skupnosti: O izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana: Studia Huma- nitatis,1998, str. 14. 97 Cit. Anderson v: Petrovic, Ne tu, ne tam, str. 89. 98 misztal, str. 133. minov skupnosti in njihovo obcutenje kot del skupne, deljene preteklosti vseh pripadnikov nekega naroda je bistveni element graditve identitete vsake zamišljene skupnosti. Ko pripadniki prevzemajo idejo o skupnosti in sodelu­jejo v procesu zamišljanja, prevzemajo nacionalne in historicne diskurze, njene interpretacije in ideje o tem, kakšne karakteristike ima lastna skupnost. Z istega zornega kota opazujejo druge skupnosti in v istem procesu zamišlja­nja svojo skupnost diferencirajo od sosednje, ki je prav tako zamišljena. Pri oblikovanju zamišljenih skupnosti se razvija in oblikuje historicni diskurz, ki se skupnosti prilagaja in modelira glede na njene zahteve in potrebe. Identitete, ki se konstruirajo, dekonstruirajo ter rekonstruirajo z zgodovinskimi dogodki,99 za to potrebujejo tako skupen cilj v prihodnosti kot skupne referenc­ne tocke v preteklosti.100 na takšen nacin skupnost (nacija) na podlagi izbranih preteklih izkušenj ohranja in razvija tisti kolektivni spomin, ki ohranja podobo o njeni preteklosti. Prevzemanje spominov skupnosti (in identifikacija z njeno preteklostjo) je namrec del procesa pridobivanja družbene identitete, ki privaja clane družbe na ustrezna tolmacenja preteklosti in njihovo asimilacijo v sku­pnost. Identiteta je, ce strnem, kljucna beseda za dojemanje moderne družbe.101 Ce nam identiteta daje prostor v družbi, nam spomini obenem ponujajo interpretacijo sveta, ki nas obdaja. V teh interpretacijah tudi prostor ni nikoli nevtralen, saj, kot bom prikazala v nadaljevanju, spominski skupnosti simbol­na sporocila o njeni preteklosti daje prav prostor. V obmejnem prostoru, kjer so pretekli dogodki vir razlicnih zgodovinskih interpretacij, pridobijo ti sim-bolni mediatorji preteklosti razlicne vrednosti, ki so pogosto interpretirane v diametralno nasprotujocih si spominskih shemah. mediatorji spomina se ne izcrpajo v pomenih, ki jih nosijo, temvec se spreminjajo hkrati z vlogo, ki jo 99 Handler, Richard: Is identity a useful concept? Commemorations: The politics of national identity (ur. J. R. Gillis). new Jersey: Princeton, 1994, str. 29. 100 Assmann, Aleida: Europe: A Community of memory? Twentieth Annual Lecture of the GHI, novem­ber 16, 2006. GHI bulletin n. 40 (Spring 2007). Glej: www.ghi-dc.org/publications/ghipubs/bu/040/011. pdf, dostop: 20. 5. 2008. 101 misztal, nav. delo, str. 132. igrajo. Predvsem vloge, ki si jih posamezne skupnosti odredijo s pomocjo obujenih dogodkov, so utemeljene na medsebojno spornih in kontroverznih spominih. Koncept spornih oz. nasprotnih spominov102 bom tu poskušala bolje obrazložiti in ga umestiti v že predstavljene strukture shem, iz katerih spominske skupnosti nastajajo. Poudarila sem že pomen procesa oblikovanja kolektivnih (deljenih) spominov ter njihovih medsebojnih razlik. Te so, poleg že omenjenih locil casa, neprecenljiv vir tako za oblikovanje identitete kot za njeno ohranjanje v casu. V prejšnjem poglavju predstavljeni datumi, okoli ka­terih se oblikujejo t. i. flashbulb memories, omenjeno trditev potrjujejo. nobeden od omenjenih datumov ni za predstavnike posameznih skupno­sti nevtralen, saj že samo poimenovanje dogodka vsebuje njihove družbeno pogojene interpretacije. V diskurzih obeh narodov je spomin na dogodek obli­kovan že v pripovedi o njem; predstavljeni primeri niso nobena posebnost. Po-dobne primere namrec poznamo že iz prve svetovne vojne v konstruktih, kot sta »Cudež pri Kobaridu«, ki ima v italijanšcini razlicico »La disfatta di Caporetto«,103 ali »Padec Gorice«, ki v italijanšcini postane »La presa di Gorizia«.104 Identitete, ki se razvijajo iz nasprotujocih si spominov, Ricoeur tolmaci kot krhke, tako na osebni kot na kolektivni ravni. Predvsem, kot pravi avtor, cezmerna raba ali zloraba dolocenih spominov kažeta na to, da imajo prebi­valci probleme z identiteto. Ricoeur iz analize identitete izpelje tri trditve: predvsem se tice odnosa s casom, natancneje, ohranjanja sebe skozi cas. Drugi vir zlorabe se nanaša na tekmovanje z drugimi, na realne ali imaginarne gro­žnje za identiteto, od trenutka, ko se ta sooca z drugim, drugacnim. Tem, v veli­ 102 Divided memory/memorie divise – izraz je v svojem delu Resistenza e post fascismo uporabil Rusconi, pozneje pa je bil po Portelliju opredeljen kot pojem, ki mora biti razširjen in radikaliziran v definiranju ne samo dihotomije (in natancne hierarhije) med institucionaliziranim spominom (odporništva) in kolek­tivnim spominom prebivalstva, temvec tudi kot fragmentalna pluralnost razlicnih spominov (Rusconi, Gian Enrico: Resistenza e Postfascismo. bologna: Il mulino, 1995; glej tudi ballinger, Pamela: History in Exile: Memory and Identity in the borders of the Balkans. Princeton: Princeton university Press, 2003, str. 21). 103 Dobesedno 'kobariška polomija' (op. a.) 104 'Zavzetje Gorice' (op. a.) ki meri simbolicnim ranam, se pridružuje tretji vir ranljivosti, to je vloga nasilja v utemeljitvi identitet, predvsem kolektivnih. V ozadju patologij spomina na­mrec kot temelj odnosa med spominom in zgodovino vedno najdemo nasilje.105 V analizi t. i. mémoire blessée, 'ranjenih spominov', Ricoeur ugotavlja, da ne obstaja nobena zgodovinska skupnost (država), ki ne bi nastala iz od­nosa, povezanega z vojno. Kar neka skupnost praznuje kot temelje svojega nastanka, so v bistvu legitimirana dejanja nasilja. Tisto, kar nek narod slavi, je za drugega sramota, praznovanja ene strani so vir prezira druge. Tako se rane, ki niso zgolj simbolicne, ohranjajo v arhivih kolektivnega spomina.106 Kakšen je torej arhiv kolektivnega spomina na Goriškem in kaj ta pro-stor hrani za poznejše rodove? Trdim, da so predstavljeni in analizirani spomini vedno oblikovani v sood­visnosti in konfliktu z drugimi, kar bom v nadaljevanju s predstavitvijo proce­sov nastajanja in obujanja spominov tudi poskušala analizirati na primeru obeh (narodnih) spominskih skupnosti. Zacela bom v današnjem casu in na prime-ru vpeljanega medijskega diskurza o obeh Goricah pokazala, kakšno prete­klost prostor o sebi sporoca danes in stereotipe, ki takšno pripoved spremljajo. 1.2 ZADNJA MeJA »STOleTJA KATASTROF«: MIT MAleGA beRlINA Aprila 2004, v tednih pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo, sta Gorica in nova Gorica doživljali svojih pet minut globalne slave. mesti so preplavili novinarji, tuji mediji so obširno porocali o mestu, dolgo razdeljenem med dva ideološko razlicna svetova, ki je v Evropski uniji docakalo svojo ponovno združitev.107 Po umiku železne ograje izpred Transalpine, simbola razdeljene­ 105 Ricoeur, nav. delo, str. 72. 106 nav. delo. 107 Cerar, Gregor: nenadna meja med Goricama, Mladina, 22, 2004. Glej: www.mladina.si/tednik/ 200422/clanek/uvo-manipulator--gregor_cerar-2/, dostop: 14. 1. 2009. ga mesta, in postavitvi mozaika nove Evrope je na trgu potekala tudi glavna prireditev ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Visoki gostje, ki so s svojo prisotnostjo pocastili ta pomembni dogodek, so prireditev postavili v sam vrh evropskih prireditev ob širjenju Eu. Zdelo se je, da sta obe Gorici postali cen­ter Evrope, vendar se je ta obcutek med prebivalstvom razblinil v naslednjih dneh, ko so gostje in mediji mesto zapustili. utecen ritem obmejnega vsakda­na je dal vedeti, da je meja še vedno tam in da se kljub vsem obljubam o spre­membah in novih zacetkih življenje ob meji ni bistveno spremenilo. novinarji so se na Goriško vrnili v noci z 21. na 22. december 2007, ko je Slovenija postala del schengenskega obmocja in so italijansko-slovenski obmejni prostor zaznamovale številne slovesnosti. Prebivalci obeh Goric so se zbrali na mejnem prehodu v Rožni dolini, kjer sta opolnoci oba župa­na simbolno dvignila zapornico, se sprehodila po Gorici in cez mejni pre-hod na Erjavcevi ulici vstopila v novo Gorico. mejne prehode so pred tem ponekod fizicno odstranili, ljudje so v spomin na dogodek hiteli še zadnjic žigosat prepustnice in domov nosili simbole izginjajoce meje. mediji obeh držav so vstopu Slovenije v schengensko obmocje namenili veliko pozornosti, predvsem so poudarjali izginjajoce razlike in locitev, ki so ti dve mesti predolgo razdvajale. Dogodek je botroval številnim okroglim mizam in polemikam o dedišcini meje in prihodnosti, namenjeni mestoma na meji. naslovi clankov, ki so spremljali razprave in krasili naslovnice glav­nih slovenskih in italijanskih casopisov, so veliko povedali o diskurzu, ki je obmejno obmocje preveval v tistih zadnjih decembrskih dneh. Osrednji del priloge Domenica v casopisu La Repubblica je z naslovom »Zadnja meja: že­lezne zavese ni vec«108 ter v clanku novinarja Paola Rumiza »Konec velikega mraza ... in objeli smo košcek izgubljene zgodovine«109 odpiral pot novi pri­hodnosti. V istem duhu je bila napisala posebna izdaja tržaškega Il Piccolo, posvecena padcu meje, s pomenljivim naslovom »Italija in Slovenija, danes 108 »ultima frontiera: La cortina di ferro sparisce del tutto.« 109 »La fine del Grande Freddo… e noi riabbracciamo un pezzo di storia perduta.« odpiramo poglavje nove zgodovine. Ruši se zadnja meja, po desetletjih na­petosti simbol delitve izginja«110 in v njej clanek pisatelja Claudija magrisa »Tista meja, ki je delila svet«. Omenjeni naslovi se navezujejo na dva bistvena diskurza. Prvi, najpo­gostejši, poudarja padec železne zavese, zadnje evropske pregrade, meje, ki je locevala svet na dva dela. Drugi poudarja spremembe, novico, da se bo od tega trenutka vse spremenilo. napoved korenitih sprememb v gori­škem prostoru vsekakor ni bila novost, saj so podobni naslovi casopise krasili že pred tremi leti, ob vstopu Slovenije v Eu. Predvsem primerjava Gorice z berlinom in italijansko-slovenske (pred tem italijansko-jugoslovanske) meje z berlinskim zidom je pogosto uporabljen diskurzivni obrazec v medijih, s katerim se namenoma pou­darja razlika med dvema ideološkima svetovoma obeh Goric in povojna realnost tega obmocja. Kar se dogaja pred železniško postajo nekdanje Transalpine – Brandenbur­ških vrat našega malega domacega Berlina – ni samo šiv na rani, ki se je odpr-la leta 1947, ko je komunisticna Jugoslavija postavila žico le dva koraka pred centrom mesta. Niti ni samo unicenje železne zavese (...).111 Tako je v svojem clanku o padcu zadnjega zidu v Evropi leta 2004 mali berlin komentiral Paolo Rumiz in v nadaljevanju pojasnjeval, da se z vsto-pom Slovenije v Eu koncuje stoletje, zaznamovano z vojnami za lastništvo nad Gorico. Tri leta pozneje je v že omenjenem clanku »Konec velikega mraza« isti avtor ob pripovedovanju obmejnih zgodb poudarjal, da se 20. decembra, osemnajst let po padcu berlinskega zidu, stoletje skrajnosti kon-cuje tudi na Goriškem. 110 »Italia e Slovenia, da oggi č una nuova storia. Cade l'ultimo confine dopo decenni di tensioni, sparisce un simbolo della divisione.« 111 Rumiz, Paolo: Gorizia, cade l'ultimo muro d'Europa, Repubblica, 28. april 2004. Staro stoletje se koncuje in za seboj pušca dedišcino katastrof: pregon istrskega prebivalstva s Titovih ozemelj, ilegalne orožarske skupine »Gladio«, sto tisoc mrtvih v Sredipolju in avstro-ogrska pokopališca, fojbe in fašisticno nasilje. Vse na enem ozemlju, na obmocju nekaj kilometrov: skupaj s streljanjem na meji z Italijo, kjer se je pred sedemnajstimi leti pred televizijskimi kamerami vsega sve­ta zacel razpad Jugoslavije.112 V istem stilu v clanku »Gorica kot berlin petnajst let pozneje« nadaljuje novinar Tomasso Cerno, ki se pri opisovanju dogodkov v razdeljenem me-stu prepušca zanosu zgodovinskega trenutka in to noc opiše kot »podobno tisti 9. novembra 1989 pred brandenburškimi vrati v nemciji, ki sta jo loce­vali strah in upanje na boljšo prihodnost. Takšen naj bi bil tudi tisti dan leta 1947, ko so Americani postavili mejno linijo, ki je Jugoslaviji prepustila ob-mocje Šempetra in Solkana, iz katerih so se razvile nove mestne cetrti ko­munisticne nove Gorice.«113 Primerjavo Gorice z berlinom in obravnavanje meje kot zadnjega izginjajo-cega simbola hladne vojne moramo interpretirati kot diskurzivne izume tradicij,114 prilagojene interpretacije preteklosti, ki jih skupnost o sebi želi pripovedovati. Izu­miti tradicijo razumemo kot rekonstruirati, postaviti zgodbo o razumevanju pre­teklosti v nove interpretacijske okvire, ki naj bi bili trajni in naj bi v trenutkih trans-formacij in družbenih sprememb delovali kot oporne tocke v razumevanju tiste preteklosti, ki jo je skupina legitimizirala za svojo. Ce sledimo opazki Paula Con-nertona, da so upodobitve preteklosti po navadi nastale kot legitimizacija sedanje­ 112 http://ricerca.repubblica.it/repubblica/archivio/repubblica/2007/12/09/la-fine-del-grande-freddo. html, dostop: 14. 4. 2008. 113 http://messaggeroveneto.repubblica.it/dettaglio/Gorizia-come-berlino-diciotto-anni-dopo/14 08281?edizione=EdRegionale, dostop: 14. 4. 2008. 114 Termin prevzemam iz dela The Invention of Tradition (ur. E. Hobsbawm, T. Ranger), v katerem Hob-sbawm utemeljuje, da je veliko navad, ki jih imamo za tradicionalne, v resnici nedavni izum, premišljeno nastala invencija, ki rabi dolocenim (ideološkim) ciljem (Hobsbawm, Eric: Introduzione: Come si inventa una tradizione. L'invenzione della tradizione (ur. E. Hobsbawm, T. Ranger). Torino: Einaudi, 2002, str. 3–4). ga družbenega reda,115 iz tega sledi, da so predstavljeni clanki le posledica medijske interpretacije ukoreninjenih ideoloških in nacionalnih diskurzov, ki so gradili (in gradijo) razumevanje tega obmocja. Prav gradnja takšnega tipa diskurza z name-nom oblikovanja skupne tradicije obeh mest želi interpretirati in identificirati Go-rico kot drugi berlin, ideološko razdeljeno (a nekoc enotno) mesto. Iz medijev se tematika prenaša v politicne in javne razprave o ekskluzivnosti kraja, o odnosu do mesta v casu »železne zavese« in njegovem pomenu, s cimer naj bi se zgradila podoba »razdeljenega« mesta, ki išce svojo spravo. Takšne prakse potrjujejo, da je velik del spomina strukturiran tako, da obli­kuje in spreminja vse, kar zmoremo o svoji preteklosti mentalno ohraniti. miti o mestu, ki živi v dveh ideoloških sistemih, in zidu, ki locuje svobodne od zasle­pljenih, ne nakazujejo zgolj geografskih delitev prostora, temvec delitev in opre­delitev diskurzov o preteklosti, o dolžnosti spomina in gradnji identitete. Katere tradicije naj se pomnijo, so dolocile avtoritarne institucije s pomocjo obeleženj, komemoracij, vzgoje, medijev (…) in z ohranjanjem tiste politike, ki legitimira in podpira dolocen spomin o preteklosti. Takšne »tradicije« dokazujejo, da ne spomini in ne zgodovinske interpretacije niso betonski konstrukt, ki zacemen­tirano ždi v naših glavah. Spomin ni nespremenljiva kategorija, saj ima vsak »spomin svojo zgodovino. Kako dejanje spominjanja poteka v posameznih kulturah, je odvisno od kategorij casa in prostora«.116 Težnja po tem, da bi v ljudeh konstruirali spomin na železno zaveso in ustvarjali obcutke tesnobe, ki bi delovali kot protiutež današnjemu svobodne-mu stanju duha obmejnega prebivalstva, je namrec konstrukt, ki o prostoru pripoveduje aktualno politicno zgodbo. Ceprav je Churchil pred šestdesetimi leti potegnil znamenito zaveso cez ozemlje med Trstom in baltikom, goriške meje ne moremo (in ne smemo) enaciti z izumom železne zavese. Razvoj tega obmejnega prostora je namrec specificen in na njem ne bi smeli graditi mitic­ 115 Connerton, Paul: Come le societŕ ricordano. Roma: Armando editore, 1999, str. 9. 116 Cit. Richard Terdiman v Zamponi-Falasca, Simonetta: Of Storytellers and master narratives: modernity, memory and History in Fascist Italy. States of Memory (ur. J. Olick). Durham, London: Duke university Press, 2003, str. 45. nih zgodb o drugem malem berlinu in težkih casih za železno ograjo. Proble­maticno je že dejstvo, da se njegova javna podoba želi konstruirati na podlagi preteklosti, ki prostor deli in etiketira, in znotraj oblikovanega diskurza obmej­ne zaprtosti in ideološke indoktriniranosti. navsezadnje je že leta 1955 podpi­sani videmski sporazum obmocje odprl obmejnemu prometu in prebivalcem omogocil, da so mejo preckali s posebnimi obmejnimi prepustnicami. živah­na trgovska izmenjava, pobude za cezmejno sodelovanje, tradicionalni pohodi prijateljstva ipd. so vrsto let delovali v smeri odpiranja obmejnega prostora. Z bližanjem vstopa Slovenije v Evropsko unijo in ob vse glasnejših polemikah, ali naj nova Gorica in Gorica postaneta eno mesto, so se javni diskurzi o nezmo­žnosti sobivanja stopnjevali.117 Vecni antagonizmi, že omenjene stare zamere in razlicne interpretacije polpretekle zgodovine so potrjevale ukoreninjene podo-be o drugem, ki so se po vzpostavitvi mejne linije še poglobile. Državna meja, ki je bila v politicnih diskurzih simbolna locnica med demokracijo in komuniz-mom ter med svobodo in kapitalizmom, še zdalec ni bila tako mocna kot men-talna meja, polna predsodkov in stereotipov o prebivalcih druge skupnosti. (...) meje, ki so nas do danes delile, bodo vse bolj samo še meje v spominu in glavah. Meja tu v Gorici in Novi Gorici je bila še toliko bolj boleca, saj je raz­delila mesto in njegove prebivalce. Šla je dobesedno cez dvorišca in grobišca in, da, tudi cez posamicne grobove. Morda je prav zaradi teh absurdov postajala vse bolj nevidna. Vse bolj samo nekakšna fizicna pomota, ki je ljudje scasoma niso jemali vec tako smrtno resno kot drugod po Evropi, a bila je še vedno meja, še vedno je locevala in predstavljala je pregrado.118 Premier Anton Rop, Govor na svecanosti ob vstopu Slovenije v Eu, 30. april 2004 117 naj omenim le primer izjave starejše prebivalke Gorice. Ob odstranitvi meje na Transalpini februarja 2004 je gospa v intervjuju za RTV SLO ob vprašanju, kako se pocuti na ta zgodovinski dan, izrazila strah in zaskrbljenost nad vdorom komunisticnih sosedov v mesto in mešanjem obeh mest. 118 Govor premiera mag. Antona Ropa v novi Gorici; glej: www.nekdanji-pv.gov.si/2002-2004/ index.php?vsebina=govor-30-04-04, dostop: 18. 9. 2008. Lahko recem, da sodelovanje poteka zelo dobro, odnosi so zelo prijazni. Dvaj­setega decembra lani smo bili verjetno prvic price resnicnemu združenju mest in ta dogodek je presegel pricakovanja mnogih.119 Ettore Romoli, župan Gorice, 6. marec 2008 Dokler bodo meje v glavah ljudi, se lahko user...mo za povezavo Goric. Dolgo­letno pranje možganov na obeh straneh pusti posledice. Predvsem ker za Ita­ljane smo in še dolgo bomo »zlavi« in ti to dobro veš, kaj pomeni.120 Komentar na spletnem forumu, 13. junij 2008 Veckrat opevane sprave, ki jo je neumestnim primerjavam navkljub prebivalstvo berlina le doživelo, na Goriškem ni bilo. Zgoraj navedene interpretacije preteklosti le ustvarjajo in še stopnjujejo obcutek, da bo to obmocje šele sedaj lahko dokoncno zaživelo v sožitju in spravi. Tako me-diji kot politiki nam jasno izražajo, da smo prica dobi velikih sprememb, padcu meje in prihodnjemu življenju v enem, multikulturnem mestu. Ob razlicnih priložnostih tako mestni veljaki kot politiki ponujajo besede sprave in vabijo ljudi, naj koncno presežejo »meje v glavah«. Zdi se, da sta obe mesti pripravljeni na ponovno združitev v eno mesto, edina teža­va, ki takšno združitev ovira, pa so ljudje v njih. Zadnji med predstavljeni-mi komentarji ponavlja to, kar prebivalci obeh mest že vedo: dolgoletno pranje možganov na obeh straneh pusti posledice. Da takšno mišljenje ni znacilno zgolj za mlajšo populacijo, lahko razberemo iz misli urednika cezmejne dvojezicne revije Isonzo – Soca. novinar Dario Stasi namrec 119 Odgovor župana na vprašanje Kako bi ocenili vaše sodelovanje z obcinama nova Gorica in Šempeter-Vrtojba? V clanku Cez eno leto bosta Gorici ena celota, 6. marec 2008; glej: www.indirekt.si/ intervju/cez_eno_leto_bosta_gorici_ena_celota/70936, dostop: 14. 10. 2008. 120 Komentator Galaxi na clanek nova Gorica je zgodba o uspehu. Intervju z županom nove Gorice, mirkom brulcem, 13. junija 2008. brulc trdi, da je »nova Gorica povezana z Gorico na italijanski strani, in to v vec pogledih, ter da je ta povezanost prakticno delovala enako pred padcem schengenske meje kot zdaj«; glej: www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=1&c_ id=175984, dostop: 14. 1. 2009. kot glavno oviro za krepitev sodelovanja med mestoma in njunega zbliže­vanja vidi jezikovno pregrado, saj Novogoricani vecinoma bolj ali manj dobro govorijo italijanšcino, mi pa smo živeli v kulturnem okolju, ki je bilo sovražno razpoloženo do Jugoslavije. Od­pravljanje tega »zidu v glavah« je zato zelo težko in pocasno. Predvsem pri starejši generaciji. Se pa stvari premikajo. Tudi italijanski starši vpisujejo otroke v slovenske vrtce in obiskujejo tecaje slovenskega jezika. Mlajši Gori-cani nimajo težav s prehajanjem meje, saj nimajo izkušnje strahu, ki so ga ljudje vcasih obcutili.121 na slovenski strani je pregrada razvidna iz vecne stigmatizacije zlavov (šcavov, slavov). na italijanski je kot ovira za sodelovanje navedeno nezna­nje slovenskega jezika, kar v novinarjevi interpretaciji izhaja iz strahu pred Jugoslavijo, ki so ga ljudje ob meji vcasih poznali in obcutili. Da imajo te interpretacije in percepcije drugega svoje korenine v gradnji spominov po­samezne skupnosti, je razvidno iz odnosa, ki ga v prostoru gojijo drug do drugega. Pred stoletjem bi namrec težko našli italijansko ali furlansko govo­recega prebivalca tako Gorice kot njenega predmestja, ki bi neznanje slo­venskega idioma opraviceval s strahom pred svojim sosedom. Kot smo že prikazali, so se takrat prebivalci obmocja, v kolikor so bili v vsakdanjem ži­vljenju v stiku z drugim prebivalstvom, sporazumevali v vseh jezikih obmo-cja: nemškem, italijanskem, furlanskem, slovenskem. Sto let pozneje je jezi­kovna prednost multikulturnega mesta povsem izginila. Povojne slovenske generacije so se italijanšcino ucile ob programih italijanske televizije, rednih obiskih italijanskih kinematografov in poslušanju italijanske glasbe. Povojni kulturni razcvet italijanskega filma in televizije s programi, kot sta Lascia o raddoppia ali Carosello, sanremski festival ipd. je imel privržence tudi cez 121 Dugorepec, Toni: Jez se je podrl, voda pa se ni razlila. nova Gorica in Gorica pol leta po padcu meje. Mladina. Glej: www.mladina.si/tednik/200827/jez_se_ je_ podrl_ _voda_ pa_se_ni_razlila, dostop: 17. 1. 2009. mejo, kjer so se mladi zabavali in plesali ob zvokih italijanskih glasbenih uspešnic in sledili italijanskim trendom. novinar Ervin milharcic Hladnik, ki je v novi Gorici odrašcal, je v clanku »Pravica do popravka – Cez mejo, ki je ni«, življenje ob meji opisal takole: Na eni strani so živeli Italijani, ki so se pisali Kützmüller, na drugi Slovenci, ki so med seboj govorili italijansko. Lahko si srecal Jude, ki so ob nemšcini govorili oba jezika, Srbe, ki so bili pripadniki slovenske manjšine, in Furlane, ki so se z enako lahkotnostjo predstavili kot Italijani ali Jugoslovani. Na mizo se je dalo italijanske jedi s slovenskimi imeni in slovenske jedi z italijanskimi ali nem­škimi imeni.122 Po vojni, predvsem pa po nastanku nove razmejitvene linije, se je ži­vljenje na obmejnem obmocju za nekaj let zaprlo v dva svetova, iz katerih ljudje še danes crpajo navdih za razlicne simbolne interpretacije o (raz) deljenem mestu. med njimi je tudi predstavljeni konstrukt »našega ma-lega berlina«.123 Pozabljajo pa, da je za obmejne prebivalce omenjena meja v naslednjih desetletjih postala središce menjave in trgovine, kontra­banda in priložnostnih zaslužkov. Ljudje na obeh straneh so znali spretno izkoristiti dane možnosti – bodisi s preprodajo mesa in jajc, ob nakupu novih cevljev, poceni kosilu ali nabavi surovin, ki jih druga stran ni ime­la.124 Stvarnost obmejne izmenjave je predstavljala prepustnica, kartonast zvežcic z vpisanimi tedni v letu, ki je prebivalce obmejne cone loceval od drugih državljanov. Prepustnica je imela poseben pomen in ugodnosti – omogocala je prehajanje meje na posebnih obmejnih prehodih in vnos dobrin v državo; z družbenega vidika je med mladimi dolocala mejo pr-vega vstopa v svet odraslih. Pridobitev prepustnice je bila posebna ob­ 122 milharcic Hladnik, Ervin: Pravica do popravka. Cez mejo, ki je ni. Dnevnik, 18. 1. 2007. 123 »La piccola berlino di casa nostra«; Rumiz Paolo, Gorizia cade l'ultimo muro d'Europa, cit. po La Reppubblica, www.pbmstoria.it/fonti1474, dostop: 17. 4. 2008. 124 Glej tudi: moja meja – Il mio confine, 2003, režija: nadja Velušcek, Anja medved. mejna iniciacija, prvi samostojni prehod meje, ki je dalec od berlina in njegove realnosti dvanajstletnikom omogocal, da se po »drugem me-stu« sprehajajo sami. Poleg predstavljenega diskurza o drugem berlinu historicno naracijo o Gorici dopolnjujeta še dva, spominskima skupnostma pripadajoca dis-kurza o zgodovini kraja. Prvi konstrukt, ki gradi italijansko historicno na­racijo, je diskurz svetega mesta Gorice. Gorizia je la Cittŕ Santa, kot jo je v prvi svetovni vojni opeval pesnik Vittorio Locchi,125 sveto mesto, tudi Martire Redenta, muceniško odrešeno mesto, za njegovo osvoboditev iz-pod habsburške monarhije je »Italija žrtvovala veliko svojih sinov«. Z omenjenim diskurzom se poudarja velicastni simbol Gorice, njeno po­slanstvo narodnega mucenika in svetnika, ki kot branik italijanske civili­zacije kljubuje vdorom Slovanov in njihovemu pohlepu po mestu. La re-denzione di Gorizia, 'združitev mesta s svojo maticno državo', že v svojem imenu poudarja odrešitev, osvoboditev Gorice in nakazuje skoraj religio­zno simboliko tega dejanja. Diskurz o svetosti kraja korenini v položaju Gorice po prvi svetovni vojni, ko je konec oktobra 1922 Italija obmocje hribov Sv. mihaela in Sa­botina razglasila za Zona Sacra, 'Sveto obmocje' – v spomin na vse padle italijanske vojake, ki so žrtvovali svoje življenje zato, da se je Gorica, odre­šeno mesto, združila z maticno domovino.126 Izpeljani diskurz se je v nasle­dnjih desetletjih, med vojno in nasiljem, ki je zaznamovalo Gorico med letoma 1943 in 1947 (s posebnim poudarkom na maju 1945), stopnjeval in med italijanskim prebivalstvom dodatno utrdil. med današnjimi vneti-mi razpravljalci o prihodnosti mesta ni malo (predvsem desnicarskih) no-stalgikov, ki poudarjajo, koliko prebivalcev je mesto žrtvovalo za to, da je danes to obmocje lahko del Italije. 125 Locchi, Vittorio: Sagra di Santa Gorizia. Gorizia: Editrice cartolibreria centrale, 1982 (napisano l. 1916). 126 Sabotin je 609 m visok hrib nad Gorico. Od leta 1947 po hribu tece državna meja. Sakralizacija tega kraja je povezana z dejstvom, da je s prodorom italijanske vojske in z osvojitvijo Sabotina, ki je bil v šesti soški fronti kljucna tocka avstrijskega obrambnega sistema, Gorica postala italijanska. Venezia Giulia, as I have said, was more than just a piece of territory to the Italians. It was a badge of honor – a sort of Mecca and Holy Grail. They had sacrificed over half a million lives for this little piece of territory, for which they had yearned for centuries. Italia Irredenta – »Italy Unredeemed!« Alfred C. bowman, What happened in Trieste (5. 10. 1949)127 Chiedo che il nostro Tricolore sia acceso nuovamente (costi quello che costi, si spendono tanti soldi per altre cose invano) visto che non a caso č stato posto su un monte dove morirono tantissimi soldati italiani per la conquista della no-stra »Santa Gorizia«. La nostra regione ha giŕ subito tante sofferenze nel passato e ora si continua a infierire contro le nostre terre.128 b. G. (28. 12. 2007). Lettere. Luci sul Sabotino/1: č un nostro diritto (Il Piccolo) Drugi konstrukt slovenske historicne naracije o obmejnem prostoru je diskurz izgubljenega mesta Gorice. V omenjeni interpretaciji je slovensko prebivalstvo mesto po vojni izgubilo na racun politicnih spletk in kapitali­sticnih interesov. S tem je bilo opeharjeno že drugic – prvic po prvi svetov­ni vojni, ko je kraj postal del Kraljevine Italije. V tej optiki si je Italija ozemlje prisvojila na racun diplomatskih špekulacij, slovensko prebivalstvo, ki je dolga leta kljubovalo raznarodovalnim pritiskom in se borilo za obstoj, pa je moralo zaradi povojnega poteka dogodkov osvobojeno mesto zapustiti. mesto Gorica se v zgodovinskih besedilih, ne glede na njihovo politicno naravnanost do prejšnjega režima, pojavlja skupaj z glagolom izgubiti. Ka­ 127 Alfred C. bowman: What happened in Trieste; Address delivered to the students and faculty of the Ground General School, Fort Riley, Kansas; glej: www.milhist.net/amg/bowman491005.txt, dostop: 18. 8. 2008. 128 »Zahtevam, da naša Trikolora ponovno zasije (naj stane kar stane, toliko denarja se porabi zaman za druge zadeve), zakaj ni nakljucje, da je bila postavljena na hrib, kjer je toliko italijanskih vojakov umrlo za osvojitev naše 'Svete Gorice'. naša regija je že v preteklosti doživela toliko gorja in sedaj se to kruto znašanje nad našo zemljo še vedno nadaljuje.« Podpisani bralec b. G. (28. 12. 2007). Lettere. Luci sul Sabotino/1: č un nostro diritto. Il Piccolo. Giornale di Gorizia, str. 22. kršnakoli je torej interpretacija dogodkov o Gorici po drugi svetovni vojni,129 v vseh naracijah smo Slovenci mesto izgubili. nastala nova Gorica se v istem diskurzu prikazuje kot branik slovenstva ter prica moci in napo­rov slovenskega naroda, da danes tu lahko svobodno govori svoj jezik. Bil pa je tudi grenak priokus, ker smo izgubili Gorico in dostop do morja (...)130 (…) ko je Goriška tostran meje s podpisom pariške mirovne pogodbe izgubila Gorico in ostala brez središca.131 Šesta pariška mirovna konferenca nam je leta 1947 žal vzela naše tisocletno obmejno mesto Gorico. Tako smo Slovenci izgubili svoje zahodno središce in bili prisiljeni graditi novo (...).132 Primorska je izgubila svoje naravno in geografsko središce, mesto Gorico (...).133 Jasno je, da obe vpleteni spominski skupnosti ob interpretaciji prete­klih dogodkov oblikujeta številne diskurze, da bi zgradili in razširili tisto »izumljeno tradicijo«, ki legitimizira obstoj skupine v tem prostoru. Obli­kovani diskurzi tudi nakazujejo, da polje locevanja temelji na etnicni/naci­onalni identifikaciji obeh skupin, ta pa je nastajala v zapletenem odnosu medsebojnih stikov in konfliktov, ki so vplivali na omenjene diskurze. 129 najpogostejše tolmacenje poteka dogodkov ob pariških mirovnih pogajanjih je bilo, da so na vprašanje lastništva Gorice na pogajanjih pozabili, ker ni bila kljucna v reševanju tržaškega vprašanja. Glej: Šušmelj, Jože: Gorica na pariških mirovnih pogajanjih 1946, Primorska srecanja, 24, 2000, str. 9. O tem pišeta v svojih spominih tako Edvard Kardelj (Spomini. Boj za priznanje in neodvisnost nove Jugoslavije. Ljubljana: DZS, 1980, str. 89), kot tudi Aleš bebler (Cez drn in strn. Koper: Založba Lipa, 1981, str. 162), ki pravi takole: »Kardelj nam je povedal vso grenko resnico: molotov mu je rekel, da je prejel telegram od Stalina, v katerem mu ukazuje, naj preneha s sporom o meji in sprejme francosko linijo v celoti. Skratka naj žrtvuje nekaj, kar ni njihovo, naj žrtvuje Gorico.« 130 www.lds.si/si/stranka/lds_lokalno/juzna_ primorska/izola/stalisca_ pobude/2990/detail.html, dostop: 25. 1. 2009. 131 Koron, Davorin, Zgradite nekaj lepega, velikega in ponosnega: www.primorske.si/Pn/article_ wide.aspx?pDesc=15384,1,42, dostop: 1. 2. 2009. 132 Gremo na potep, Destinacija nova Gorica (7. 11. 2003), www.radio-kranj.si/Vsebina.php? naslov=Gremo%20na%20potep&offset=98, dostop: 1. 2. 2009. 133 Zgodovina Splošne bolnišnice dr. F. Derganca; www.bolnisnica-go.si/typo3/index.php?id=95, dostop: 1. 2. 2009. Vendar vpeljane tematike nakazujejo, da se spomini, iz katerih obe sku­pnosti crpata temelje svoje identitete, opirajo na dogodke, ki so se zgodili pred manj kot stoletjem. Sklicujeta se na obdobje tako prve kot druge sve­tovne vojne, obdobja med njima in na prva leta po drugi svetovni vojni. Sklepali bi, da med Avstro-Ogrsko mesto ni poznalo ne nacionalne nestr­pnosti ne trkov moci med razlicnimi etnicnimi skupinami, ki so poseljeva­le Gorico in njeno okolico. A vendar so takšni sklepi prenagljeni, saj so bila etnicna nesoglasja v Gorici med prebivalstvom še kako prisotna in ukore­ninjena, o cemer bom spregovorila v naslednjem poglavju. 1.3 MeSTO NA MeJI: GORIcA/GORIZIA/GöRZ/GURIZe Gorica je v pisnih virih prvic omenjena leta 1001 v darovnici cesarja Otona III. Opisana je kot majhen gric »quae Sclavorum lingua vocatur Goriza«134 in s svojim privzetim imenom prica o prisotnosti slovanskega elementa v prostoru. Omenjena darovnica potrjuje historicnost sobivanja romanskega in slovanskega elementa na Goriškem, kar se je na tem obmo-cju zacelo v šestem stoletju, ter takšno, precej enovito, ostalo do danes. Kot križišce v prostoru srecevanja in komunikacije med razlicnimi kul­turami, verami in jeziki je bila Gorica vedno mesto na meji; na naravni ge­ografski meji med Alpami in Krasom, med dolinama Soce in Vipave, med ravnino in hribovitim svetom, kot nam jo opiše zgodovinar milko Kos: »V tem ozemeljskem prostoru, ki druži pota iz Soške doline, iz Vipavske doli­ne, s Krasa, iz brd in iz Furlanije, je zraslo upravno središce in glavni sedež goriških grofov: grad, sezidan na 'gorici', in ob njem nastalo naselje, ki se od 1210 dalje imenuje trg, od zadnjih let 14. stoletja pa mesto.«135 134 'Ki se v jeziku Slovanov imenuje Gorica' (op. a.). 135 Kos, milko: urbarji Slovenskega Primorja (2/1954). Gorica in njena grofija (ur. S. Tavano). Gorica: Goriška Pokrajina, 2002, str. 26. Leta 1202 se prvic omenja grad,136 okrog katerega se razvija historicno je­dro mesta. Ko grad postane maticna rezidenca goriških grofov, kraj postane center srednjega Posocja in se po pridobitvi pravice do sejma (trga) leta 1210 razvija v mešcansko naselbino.137 Listina o podelitvi tržnih pravic potrdi in na­pove prihodnji znacaj mesta na meji kot center izmenjav in trgovine, ki bo ostal nespremenjen do vstopa v prvo svetovno vojno. Kot poudarja branko maru­šic, je bila Goriška mejna dežela, saj je do leta 1797 mejila na beneško republi­ko, nato na napoleonovo italijansko kraljestvo, pozneje na avstrijsko Kraljestvo Lombardije in benecije ter od leta 1866 oz. 1897 na Kraljevino Italijo.138 Leta 1500, ob smrti zadnjega goriškega grofa Lenarta Goriškega, Gori­ška grofija preide v roke maksimiljana I. Habsburškega. Vecni tekmec, be-neška Serenissima, leta 1508 napade in zasede Gorico, a le za kratek cas, saj morajo po posredovanju Cambrejske zveze benecani mesto naslednje leto dokoncno prepustiti Habsburžanom. Razen ob krajših francoskih vdorih v letih 1797 in 1805 ter v obdobju med letoma 1809 in 1813, ko ozemlje postane del Ilirskih provinc, Gorica ostane pod Habsburžani do razpada avstro-ogrskega imperija.139 V letu pomladi narodov (1848) in s prihodom cesarja Franca Jožefa I. Habsburško-Lotarinškega na oblast se v Gorici zacnejo prve razprave o kul­turi mesta. Da bi bolje razumeli te dispute o naravi in kulturi kraja, moramo najprej skociti nekaj let naprej, ko se v drugi polovici devetnajstega stoletja zacnejo širiti antiavstrijske težnje po prikljucitvi ozemlja k novonastali Kra­ljevini Italiji. namesto imena Künstenland, kot so imenovali avstrijska oze­mlja ob severovzhodni obali Jadranskega morja, se med italijanskim prebi­valstvom takrat pojavi in postopoma zacne uporabljati ime Venezia Giulia. 136 Štih, Peter: Slovani na Goriškem v srednjem veku. Kronika, Iz zgodovine Goriške, 55, 2007, str. 165. 137 Prav tam, str. 166. O listini in njeni razlagi glej tudi: Kosi, miha: nastanek mesta Gorice – dileme in nove perspektive. Kronika, Iz zgodovine Goriške, 55, 2007, str. 171–184. 138 marušic, branko: Pregled politicne zgodovine Slovencev na Goriškem 1848–1899. nova Gorica: Goriški muzej, 2005, str. 7. 139 Od napoleona do ukinitve grofije/dežele. Gorica in njena grofija, str. 111. Toponim je leta 1863, v casu krepitve iredentisticnih ciljev, ki so med obuja­njem rimske uprave teritorija X. Regio Augustea »Venetia et Histria« uvelja­vljali italijansko historicnost ozemlja, izpeljal in predlagal goriški jezikoslovec Graziadio Isaia Ascoli.140 V monografiji Italija in vzhodna meja italijanska zgodovinarka marina Cattaruzza poudarja, da formulacija novega geografskega imena ob svo­jem nastanku ni odražala separatisticnih teženj. Predvsem naj bi po avtori-cinem mnenju ime težilo k izkazovanju italijanskega elementa znotraj habsburškega imperija in potrjevanju njihovih sorodstvenih linij z roman-skim ter beneškim elementom. Do zacetka svetovnega spopada se je izraz redko pojavljal v medijih in šele po dolocitvi italijanskih teritorialnih zah­tev med prvo svetovno vojno se je ime zacelo javno uporabljati, ceprav je ohranjalo dokaj nedefinirano geografsko konotacijo.141 novonastalo ime se je torej vpenjalo v tematiko italijanskega nacional­nega vprašanja in narašcajocih iredentisticnih teženj. V že omenjenem letu 1848 sta se v Gorici zaceli oblikovati dve nasprotujoci si sili, italijanski tabor, ki se je delil na liberalni krog pod vodstvom (takrat) mladega Asco­lija in tradicionalni krog Giuseppa de Perse, ter slovenski tabor, ki si je pri­zadeval za poenotenje slovenskega elementa.142 Ascolijeva »Gorizia italia­na, tollerante, concorde«143 je zacrtala razmejitev med mestom in podeže­ljem in poudarjala vecvrednost italijanske kulture v mestu,144 vendar ob spoštovanju pravic tu živecih nemcev in Slovencev. Za slednje je avtor 140 marušic, branko: Venezia Giulia. Grafenauerjev zbornik. Ljubljana: ZRC, 1996, str. 629. Clanek Le Venezie, objavljen 8. avgusta 1863 v glasilu Alleanza. 141 Cattaruzza, marina: L‘Italia e il confine orientale. bologna: Il mulino, 2007, str. 20. Drugacnega mnenja je zgodovinar Piero Purini, ki trdi, da je Ascoli v vpeljavi umetnega neologizma uspel simbolno združiti vsa obmocja, ki jih je italijanski iredentizem zahteval zase: romanski svet in nekdanjo beneško Serenissimo. Glej Purini, Piero: Il termine Venezia Giuglia in funzione espansionistica e contro le minoranze dalle origini al fascismo. Venezia Giuglia: La regione inventata (ur. R. micheli, G. Zelco). udine: Kappa Vu, 2008, str. 55. 142 Od napoleona do ukinitve grofije/dežele. Gorica in njena grofija, str. 114. 143 Italijanska, strpna in složna Gorica; delo je bilo napisano po objavi clanka Giuseppa de Perse. 144 Kolenc, Petra: Delovanje Štefana Kociancica v Gorici in njegove publicisticne objave o Goriški (...). Kronika, Iz zgodovine Goriške, 55, 2007, str. 261. tudi trdil, da si morajo svoj šolski center zgraditi drugje in ne v Gorici, po možnosti na kaki slovenski lokaciji.145 Giuseppe Persa je takšno enostran­sko opredeljevanje zavracal. Kot navaja Sergio Cavazza, je bila za takratno Gorico narodnostna tematika popolna novost, saj je bilo ozemlje že stole-tja vkljuceno v avstrijske dedne dežele, ne da bi pri tem izgubilo lasten jezik in lastno kulturo. Gorica je bila mejno mesto tako glede na svojo zgodovi-no kot zemljepisni položaj. Leta 1848 je Persa v svojem delu Risposta, na­stalem kot odgovor na ocitke Giovannija Rismonda, da je Gorica italijan­sko mesto, opredelil Gorico kot mejno mesto.146 na vprašanje, ali Gorica ima ali nima narodnosti, odgovarja: Pa vendar je danes moderno ponašati se z narodnostjo, brez natancne doloci­tve, brez opredelitve. Zatorej vsem vam, ki bi vsak po svoje hotel, da bi bila Go-rica italijanska, slovenska ali nemška, vsem vam odgovarjam, da mesto, posta­vljeno na mejo teh treh narodnosti, ne more in ne sme dajati prednosti enemu narodu, kajti ce prav razumem svobodo, niso opravicilo ne število oseb kake narodnosti v primerjavi z drugo ne zgodovinsko poreklo narodov ne politicni pogledi, prav nobenega opravicila ni za to, da bi si kak narod podredil drugega, da bi se oklical za prevladujocega v mejnem mestu, kjer živijo razlicni narodi. Glede jezika pa se mi zdi, da goricanšcina dovolj jasno dokazuje, da smo na meji z Italijo, popacena slovanšcina, ki jo ljudstvo tod tudi govori, prav gotovo ni italijanšcina. Kar se pa tice pisanih jezikov, se enakovredno uporablja itali­janšcina in nemšcina, in ni novo reklo: z italijanskim jezikom/italiana favella tolci italijanski element. Žal moram reci, da je Gorica prisiljena uporabljati italijanski jezik, kajti prav Italijan, bolj kot predstavniki kateregakoli naroda, je preprican, da je ucenje jezikov drugih narodov nepotrebno (...).147 145 O Ascolijevem odnosu do Slovencev glej: marušic, branko: Graziadio Isaia Ascoli e gli Sloveni. Il vicino come realtŕ o come utopia? La convivenza lungo il confine italo-sloveno. Gorizia: Grafica Goriziana, 2007, str. 62–71. 146 Cavazza, Sergio: »Za in proti ideji risorgimenta.« Gorica in njena grofija, str. 122–125. 147 Persa, Giuseppe: »Gorica je mejno mesto.« Gorica in njena grofija, str. 121–122. besedilo Giuseppa de Perse je zaradi svoje politicne naravnanosti, ki se zdi aktualna še danes, izjemno zanimivo. Lahko ga interpretiramo v duhu casa njegovega nastanka, v njegovi proavstrijski naravnanosti, ki vkljucuje s predsodki in stereotipi prepleteno podobo »drugega« v Gorici. Kot pi-sna jezika avtor opredeli le dva, in utemeljuje, da je pogosta raba italijanske favelle v javnosti odvisna od neznanja jezikov med italijansko populacijo. Kljub priznavanju prisotnosti slovanskega elementa v prostoru ta element zanj v »mejnem mestu« ne predstavlja tretjega tekmeca, saj gre za popa-cen govor, ki nima enakovredne pisne oblike. A v svojem jedru besedilo ponuja vec, kot je videti na prvi pogled. Predstavi nam namrec narodno­stno mešano strukturo mesta in politike moci, ki iz teh delitev izhajajo. Po-litike, ki se razblinijo v nagovoru o vrednosti meje treh narodnosti, antici­pirajo vsa nesoglasja, ki jih bo kraj deležen v naslednjih desetletjih. Razkroj slojev in taborov v mestu ter porast teženj h Gorizia italiana sta se razvijala hkrati z industrijskim razvojem obmocja. Postopna industrializacija mesta je prinašala predvsem izrazite spremembe na družbeno-jezikovnem podrocju, saj je proces industrializacije povzrocil urbanizacijo prostora ter po­selitev obmocja z etnicno raznolikim prebivalstvom, ki je v mestu iskalo nove delovne možnosti. Ta delovna sila je prihajala tako s furlanskega kot sloven-skega obmocja; v mestu se je prvic pojavilo resno vprašanje o asimilaciji no-vih prišlekov. O porastu števila prebivalstva ter dejstvu, da je bila Gorica zaple-ten družbenopoliticni okvir družbenih stikov ljudi razlicnih etnicnih identitet, jezikov in kultur pricajo že podatki statisticnega popisa prebivalstva. Leta 1860 je Gorica postala središce avtonomne dežele Goriško-Gradi-šcanske s svojim deželnim zborom in se je kot taka ohranila do razpada av-stro-ogrske monarhije. Po štetju prebivalstva leta 1869 je v Gorici z okolico živelo 56.082 ljudi, mesto Gorica je štelo 16.659 prebivalcev.148 Etnicna se­stava prebivalstva je bila naslednja: 60 odstotkov Italijanov furlanskega izvo­ra, 21 odstotkov Slovencev, 11 odstotkov nemcev, 6,6 odstotka Italijanov; 148 marušic, Pregled politicne zgodovine Slovencev na Goriškem 1848–1899, str. 39. preostalo so bili Judje in drugi.149 Ob ljudskem štetju leta 1880 so popisoval­ci prvic vprašali po pogovornem jeziku. Obcina je štela 20.920 prebivalcev; od tega jih je 13.517 za pogovorni jezik navedlo italijanšcino, 3.411 sloven-šcino, 2.149 nemšcino, 40 cešcino, sedem poljšcino in devet srbohrvašcino. V Gorici je živelo 787 tujcev;150 13.112 prebivalcev je bilo pismenih.151 Industrializacija Goriške je povzrocala njeno gospodarsko rast. Pred­vsem so se razvijali tekstilna in papirna industrija, svecarstvo, opekarstvo in žagarstvo. Produktivnost podeželja je bila nizka, vir pomožnega zasluž­ka je bilo sviloprejstvo, ki pa je bilo odvisno od vremenskih razmer. Veliko ljudi je iskalo delo v Trstu ali pa so se odseljevali v nove dežele. Leta 1900 je bilo Italijanov/Furlanov 67,8 odstotka, Slovencev 20 odstotkov, nem­cev 11,6 odstotka, drugih pa 0,6 odstotka.152 V pokneženi Goriško-Gradišcanski grofiji s prestolnico v Gorici je bila po zadnjem avstrijskem štetju leta 1910 naslednja populacijska struktura: od 260.749153 tu bivajocih duš je bilo 58 odstotkov (154.564) Slovencev.154 na­seljevali so hriboviti in kraški predel. Italijanov oziroma Furlanov je bilo oko­li 90.000 in so živeli v nižini in ob vznožjih hribov (Collio, Dolegna, Lucini-co). V Gorici je prebivalo 32.000 ljudi, od tega 47,8 odstotka Italijanov, 34,8 odstotka Slovencev in 10,4 odstotka nemško govorecih. Ta sloj prebivalstva je bil zaposlen v vojski, na uradih, v šolstvu in javnih ustanovah.155 149 Goriška pokrajina. Krajevni Leksikon Slovencev v Italiji (ur. A. Rupel). Trst: Devin, 1995, str. 96. 150 marušic, Pregled politicne zgodovine Slovencev na Goriškem 1848–1899, str. 46. 151 Goriška pokrajina, Krajevni Leksikon Slovencev v Italiji, str. 96. – Glej tudi Fabi, Lucio: Storia di Gorizia. Padova: Il Poligrafo, 1991, str. 253. 152 Goriška pokrajina, str. 96. 153 Cit. po Oko Trsta v: Purini, Piero: Censimenti e composizione etnica della popolazione della Venezia Giuglia tra le due guerre. Venezia Giuglia: La regione inventata (ur. R. micheli, G. Zelco). udine: Kappa Vu, 2008, str. 86. 154 Goriška pokrajina; str. 96. Popis prebivalstva za leto 1910. 155 nav. delo. Kot opozarja zgodovinar Piero Purini, moramo pri analiziranju statistike za leto 1910, ko je država vpeljala tudi kategorijo »pogovornega jezika«, upoštevati dvoumnost vpeljanega vprašanja. Pogovorni jezik je bil namrec lahko tako govorica na delovnem mestu in v medsebojnih odnosih kot govor v družini. Dva razlicna sistema, ki sta v vecjezicnem okolju lahko botrovala manip­uliranim rezultatom štetja. Purini, Pietro: Censimento (...). Venezia Giuglia: La regione inventata, str. 86. Italijanski zgodovinar Lucio Fabi v knjigi Zgodovina Gorice pri popisu prebivalstva za leto 1910 navaja 30.995 duš, italijansko govorecih je 14.812, nemško 3.238 in slovensko 10.790.156 V drugi polovici devetnajstega stole-tja je 11 odstotkov vseh Slovencev živelo na Goriškem, število Slovencev v Gorici je od leta 1880, ko so popisovalci povprašali po pogovornem jeziku, do leta zadnjega predvojnega popisa naraslo s 17,84 na 34,81 odstotka ce­lotnega mestnega prebivalstva.157 Število slovenskega prebivalstva je tako naraslo, da so tik pred zacetkom prve svetovne vojne slovenski politiki me-nili, da bodo v Gorici Slovenci kmalu v vecini.158 Hkrati z ekonomskim in industrijskim razvojem Goriške se je v mestu pojavilo tudi slovensko mešcanstvo (ter duhovništvo), ki je oblikovalo in razvijalo politicni in kulturni preporod Slovencev na Goriškem. Prvo cital­nico v Gorici so odprli leta 1863, med letoma 1868 in 1871 so se vrstili t. i. tabori, ki so stremeli k zedinjeni Sloveniji.159 Zgradili so prostore sloven-skih vzgojnih zavodov, v Goriški tiskarni so tiskali slovenska glasila (Soca, Edinost), odprli so Katoliško knjigarno.160 Poleg politicnega in kulturnega dela je novo mešcanstvo v mestu spodbujalo in razvijalo slovensko gospo­darstvo. že leta 1883 je tako svoja vrata odprla Goriška ljudska posojilni-ca, ki ji je leta 1897 sledila Trgovska obrtna zadruga in že cez dve leti Cen­tralna posojilnica. Kot zadnja, še danes delujoca, se je leta 1909 odprla Kmecka banka. Po nacrtu maksa Fabianija so goriški Slovenci zgradili Tr-govski dom, center kulturnega ustvarjanja, kjer so imela svoj sedež prosve­tna društva, glasbena šola, športne skupine, knjižnica, citalnica, uredništva casopisov ipd. V veliki dvorani so se vrstile prireditve in zborovanja, kon­ 156 Fabi, Storia di Gorizia, str. 254. 157 marušic, Pregled politicne zgodovine Slovencev na Goriškem 1848–1899, str. 47. 158 Porocilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije. Obdobje 1880–1918. V: www. primorske.si/Article_widePrva.aspx?pDesc=268,1,49&content=htdocs/porocilo/porocilo-slo, dostop: 3 .4. 2008. 159 Kalc Hafner, Ana, Pahor, Samo, Volk, Lucijan: Slovenci in Italija: Pro memoria o odnosih z zahodno sosedo. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1995, str. 15. 160 bratuž, Lojzka: Gorica v slovenski književnosti. Gorica in njena grofija, str. 134. certi in gledališke predstave. Takole se Virgilij Šcek, duhovnik in nekdanji slovenski poslanec v Rimu, spominja predvojne Gorice: Slovenstvo v Gorici se je zacelo vidno uveljavljati šele v zacetku tega stoletja, takrat so trgovci plaho izvesili prve slovenske napise. Eno leto po mojem priho­du v Gorico, to je bilo leta 1906, so bili slovenski napisi v Gosposki ulici že v vecini: Anton Koren, Hedžet-Koritnik, tiskarna Andrej Gabršcek, Hribar, Šuligoj itd. Najvecja moderna hiša v Gorici je bila v slovenskih rokah (Trgo­vski dom), najfinejši trgovini na Korzu sta imela Slovenca Medved in Gabr-šcek, najvecji hotel v Gorici je bil tudi v slovenskih rokah.161 na prelomu stoletja je bila Gorica zapleteno mesto, etnicno in kulturno raznoliko, z razlicnimi družbenimi sloji, na razpotju med starim svetom in nastajajocim novim delavskim razredom, polno razlicnih historicnih inter-pretacij prostora in politicnih vizij razvoja mesta. Imenovana tudi mesto rož, se je obiskovalcem v predvojnem casu predstavljala kot mesto s prelepo okolico, eden izmed najlepših krajev.162 Zaradi milih zim in nasploh ugo­dnega podnebja je bila znana kot avstrijska nica, v njej so imeli svoje zimske rezidence številni premožni avstrijski in nemški upokojenci.163 V mesto so se priseljevali tudi italijanski trgovci in ohranjali svoje državljanstvo. Ob po­roki z domacinko je ta pridobila moževo državljanstvo in postala državljan­ka Kraljevine Italije. Predniki pricevalca Italica C., doma iz Gorice, so bili garibaldinci, ki so se leta 1881 preselili iz benecije. 161 Govor, ki ga je imel Virgilij Šcek jeseni leta 1944 v cerkvi v Lokvi pri Divaci. – Šcek, Virgilij: Pricevanje. Goriški spomini: Sodobniki o Gorici in Goriški v letih 1830–1918 (ur. b. marušic). Gorica: Goriška mohorjeva družba, 2002, str. 364. 162 Klavora, Hinko: Cez drn in strn skozi življenje. Goriški spomini, str. 227. 163 Fabi, nav. delo, str. 70. (...) li chiamavano regnicoli, cioč cittadino italiano residente in Austria e in quanto cittadino italiano č rimasto in Austria fino alla guerra mondiale. Poi ha combat-tuto con l'Italia durante la prima guerra mondiale e i suoi figli anche. Poi sono tornati a Gorizia … queste case qua le ha costruite lui … questo mio bisnonno.164 Italico C. (Gorica, l. 1930), int. 11. 8. 2007 na predvecer prvega svetovnega spopada je v Gorici živelo okrog 30.000 ljudi. Poleg onih, ki so bili vpoklicani, in tistih, ki so državo morali zapustiti (t. i. regnicoli), so mesto in okolico postopoma zapušcali tudi dru­gi prebivalci, ceprav jim je oblast ves cas zagotavljala, da ga sovražnik ne bo nikoli dobil v svoje roke. Z vstopom Italije v vojno na strani entente cordiale maja 1915 se je odprla jugozahodna frontna linija. Civilno prebivalstvo je bilo sooceno z vojaško mobilizacijo odraslega moškega prebivalstva, s po­manjkanjem hrane in z nastopom žensk kot delovne sile. Glede na geo­grafsko lego kraja je odprta fronta dnevno grozila z nenehno nevarnostjo bombnih napadov, unicenjem premoženja, naglimi evakuacijami z ogro­ženega obmocja v begunska taborišca, prinašala pa je tudi kompleksne odnose z vojsko, ki je poveljevala obmocju.165 Triletna vojna tako na Gori­škem ni spremenila le družbenih odnosov, temvec je posegla tudi v mestni habitat, v urbano naselje, ki si nato še vrsto let ni opomoglo od bombardi­ranj in unicevanj.166 164 (...) imenovali so jih regnicoli (Reichsitaliener, op. a.), torej italijanske državljane, ki prebivajo v Avstriji, in kot takšen je lahko v Avstriji ostal do zacetka prve svetovne vojne (prednik pricevalca, op. a.). med prvo svetovno vojno se je s sinovi boril na strani Italije. Potem so se vrnili v Gorico. Te hiše je zgradil on ... ta moj praded. 165 malni, Paolo: Evacuati e fuggiaschi dal fronte dell' Isonzo. Un esilio che non ha pari: 1914–1918. Profughi, internati ed emigrati di Trieste, dell'Isontino e dell' Istria (ur. F. Cecotti ). Gorizia: LEG, 2001, str. 99. 166 Cecotti, Franco: Grande guerra e memoria locale. Un esilio che non ha pari, str. 12–13. 1.4 PRebIvAlcI – GORIcANI, FURlANI, ITAlIJANI, SlOveNcI Tista ozemlja so bila od vedno poseljena z italijanskim prebivalstvom, že iz casov Serenissime in že veliko pred tem ... Ko so prišli Avstrijci, so zaceli v me-sta selit Slovane, da bi zmešali prebivalstvo in oslabili moc Italijanov. Takšna je bila politika Avstrijcev. Po prvi svetovni vojni se ti kraji vrnejo Italiji (...).167 (Zaposlen v Centralnem Arhivu v Rimu, februar 2009) Gorico smo izgubili (...) Smo sprejeli to razdelitev, to je naša meja in od tu ne gremo stran. Ampak še zdej, ko smo stari nunci cez sedemdeset let, ko popijemo dva ko­zarca vina, še vedno se lotmo, sej Gorica je slovenska, al pa da Reka, Trst, Gorica naša je pravica. Še zdej na stara leta, saj to bolecino nosiš nekje v podzavesti. (misli pricevalca po koncu intervjuja 12. 10. 2007) medtem ko so diskurzi o neprekinjeni naselitvi italijanskega elementa na jadranskem obmocju del italijanske historicne naracije, slovenska stran obli­kuje svoje diskurze na poudarjanju tisocletne tradicije poseljevanja istih kra­jev s slovenskim elementom. S perspektive oblikovanja nacionalnih držav je kriza med obema omenjenima elementoma in njuno poselitvijo obmocja nastala okoli leta 1880, po formiranju Kraljevine Italije, v težnji, da bi se itali­janska ozemlja združila z maticno državo.168 Slovensko-italijanski narodno­stni spor je nastal s postopnim uveljavljanjem obeh nacionalnih identitet, ki sta, ce se ponovno povrnemo k Andersonu, temeljila na mocnem obcutku pripadnosti in zamišljanju povezanosti pripadnikov iste skupnosti. Globalno gledano je prva svetovna vojna obracunala z velikimi mno­gonacionalnimi državami, katerih razpad je ponudil homogenim nacio­ 167 Ponujena razlaga arhivarja v Centralnem Arhivu v Rimu po mojem odgovoru na njegovo vprašanje, kaj preucujem na Goriškem. 168 Porocilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije (op. 158). nalnim skupinam oblikovanje in razvoj lastne države, a vendar ne brez manjšin, naseljenih znotraj novih državnih meja. Takšen položaj je nastal tudi na Goriškem, kjer je leta 1918, po podpisu premirja med Avstro-Ogr­sko in silami antante, obmocje zasedla italijanska vojska. Z vidika novih (starih) lastnikov je bila Gorica, osvobojeno mesto, zamišljena italijansko, njena multikulturnost pa je bila posledicmo razumljena kot nadležna de­dišcina stare države, ki se je je bilo treba cim prej znebiti. Predvojna številc­na rast slovenskega prebivalstva v Gorici je takšno situacijo dodatno obre­menjevala, saj je postavljala na glavo stereotipno mišljenje, da so Slovenci poseljevali zgolj podeželje, medtem ko so bila mesta naseljena z italijan-skim prebivalstvom. Kot potrjuje Porocilo slovensko-italijanske komisije, je bilo razmerje med mestom in podeželjem dejansko »eno od temeljnih vozlišc politicnega boja v Primorju, v slovensko-italijanski spor je vnašalo splet narodnostnih in socialnih prvin in oviralo njegovo zgladitev«.169 V delu O narodni zavesti primorskih Slovencev zgodovinar branko maru­šic postavlja kot mejnike v razvoju narodne zavesti na Primorskem najprej prvo svetovno vojno in vojaško okupacijo ozemlja ter nato fašizem. Po pri­kljucitvi obmocja Kraljevini Italiji so bili slovenski prebivalci postavljeni pred izbiro, ali se podredijo asimilaciji znotraj vecinskega naroda ali izbere­jo diferenciacijo in obdržijo svojo identiteto.170 Odlocitev, da obdržijo lo­ceno identiteto, je posledicno vodila do poskusov fašisticne asimilacije in integracije v družbo, ki je zanikala obstoj slovenskega elementa in v okviru raznarodovalne politike vsiljevala sistem nasilja in pregona drugoro­dnih.171 S podpisom rapalske pogodbe novembra 1920 je cetrtina sloven-skega naroda ostala za državno mejo. Varstvo pravic jugoslovanske manjši­ 169 nav. delo. 170 marušic, branko: Z zahodnega roba: O ljudeh in dogodkih iztekajocega se stoletja. nova Gorica: Založba branko, 1995, str. 49. 171 Italijanski izraz allogeno, 'drugoroden, tujeroden'. Pridobi negativno konotacijo v odnosu do »drugih«, tujih. Slovenec je bil oznacen kot »allogeno, tuj, drugacen« in raznarodovalne represalije so slovensko populacijo postavile v nezavidljiv položaj revšcine in pregona. Scasoma so bile odpravljene in prepovedane kakršnekoli oblike izkazovanja slovenske identitete in kulture. ne je bilo s strani italijanske vlade zagotovljeno med parlamentarno razpra­vo o rapalski pogodbi,172 a vendar je že nekaj mesecev po razpravi zunanji minister Sforza postavil stališce o pravicah »zmagovalca« nad manjšina-mi, zakaj »Slovani so prišli v 'naše doline' in Italija ima pravico do zavaro­vanja 'vrat naše hiše prek alpskega obroca'«.173 Politike italijanizacije prostora so utirale pot nastajajoci fašisticni ideologi­ji, ta pa si jih je v naslednjih letih prisvojila in jih uspešno razvijala v svojih ra­znarodovalnih politikah. V svojem programu do t. i. allogenov – 'drugoro­dnih' iz leta 1925 je fašisticna vlada menila, da so vsa prikljucena ozemlja geo­grafsko in zgodovinsko sestavni del Italije. Ker so predhodne vlade oropale ozemlje njegovega italijanskega znacaja, je bilo treba obmocje in njegove pre­bivalce reintegrirati. V ta namen je sprejela poseben zakon in gradila obmejno politiko, ki jo je obmejni fašizem izvrševal nasilno, z vsemi sredstvi.174 Po pre­povedi slovenskega jezika v javnosti, poitalijancenju slovenskih šol in krajev­nih imen so bila 1. oktobra 1927 prepovedana vsa slovanska glasila, društva in kulturne ustanove. naslednje leto so bili ukinjeni tudi politicne stranke in po­liticni tisk za zadružne zveze.175 Slovenska društva so namrec imeli za (...) jedro politicnega odpora, bolj ali manj prikritega središca iredentisticne propagande, ognjišca nezadovoljstva in nezaupanja do vsega, kar je italijan­sko. Njihova edina naloga je držati proc od nas ljudstvo in ga lociti od ostalega dela dežele in države; zaradi tega jih ne moremo vec trpeti. (Del zaupne okrožnice z dne 19. julija 1927).176 172 Verginella, marta: Il confine degli altri: La questione giugliana e la memoria slovena. Roma: Donzelli, 2008, str. 19. 173 V navednicah so citati iz casopisa Edinost, 28. junij 1921, besedilo v: Kacin-Wohinz, milica, Pirjevec, Jože: Zgodovina Slovencev v Italiji: 1866–2000. Ljubljana: nova Revija, 2000, str. 36. 174 Kacin-Wohinz, Pirjevec, Zgodovina Slovencev v Italiji: 1866–2000, str. 37–38. 175 nav. delo; str. 61–62. Glej tudi: Cattaruzza, L'Italia e il confine orientale, str. 175. 176 Cermelj, Lavo: Slovenci in Hrvatje pod Italijo. Ljubljana: Slovenska matica, 1965, str. 115. Po Dennisonu Rusinowu, ki ga povzema marina Cataruzza, so se na slo­venski zahodni meji uveljavile fašisticne metode in nacionalne vsebine. nov centralisticni politicni nacrt je meril na zatiranje in italijaniziranje manjšin na obmocju veliko prej, kot je fašizem unicil parlament in vzpostavil avtoritari­zem nad državo, mogoce še celo preden je sam mussolini izdelal podobne nacrte. Za tovrstni fenomen naj bi bila po avtorjevem mnenju odgovorna li­beralno-nacionalna politicna frakcija še habsburškega izvora, ki je nedvo­mno doprinesla h krepitvi prvega antislovanskega obmejnega fašizma.177 Po podatkih v knjigi marte Verginelle Meja drugih je bilo Slovencev in Hr-vatov, ki so med obema vojnama emigrirali iz Julijske krajine, vec kot 100.000. med njimi se jih je 70.000 izselilo v Jugoslavijo, 30.000 pa v Latinsko Ameriko. Po uradnih italijanskih ocenah iz leta 1934 naj bi se v Jugoslaviji nahajalo oko­li 50.000 emigrantov iz Julijske krajine.178 Iz ocen desetletja pozneje izvedenih raziskav je razvidno, da se je število slovenskih in hrvaških emigrantov v bli­žnjo državo nagibalo k vec kot 70.000,179 kar je skoraj 20 odstotkov slovenske­ga in hrvaškega prebivalstva s po vojni zasedenih ozemelj.180 Kljub množicni 177 Cattaruzza, str. 168–169. 178 Verginella, Il confine degli altri, str. 63. Avtorica pri tem poudarja, da k nejasnosti števila doprinese tudi dejstvo, da tako italijanske kot druge statistike ne vsebujejo opredelitve nacionalnosti emigranta. Drugi viri govorijo o okoli 100.000 emigriranih, že leta 1936 navaja to številko Lavo Cermelj v delu Life and Death Strugle of a National Minority. Glej: Purini, Piero: Raznoradovanje slovenske manjšine v Trstu (problematika ugotavljanja števila neitalijanskih izseljencev iz Julijske krajine po prvi svetovni vojni). Prispevki za novejšo zgodovino; XXXVIII, 1998, str. 25–26. 179 Verginella, nav. delo. 180 Kacin-Wohinz, Pirjevec, nav. delo, str. 44. Po popisu prebivalstva iz leta 1921, ki ga moramo inter-pretirati z ozirom na povojno situacijo v Gorici in nacionalisticne težnje po italijanizaciji mesta, je živelo v mestu in pridruženih zaselkih 39.829 prebivalcev, od katerih je bilo 24.215 Italijanov in 14.760 Slovanov. nekaj let pozneje, po popisu iz leta 1924, ki je veljal samo za mestne cetrti, je v mestu živelo 26.450 Italija­nov in 4.000 Slovencev. V združenem popisu z zaselki je na obmocju živelo 32.150 Italijanov in 12.980 Slovencev. Kot navaja Fabi, po katerem je statisticni podatek povzet, moramo podatke brati v kontek­stu vzpona fašisticnih tendenc in dejstva, da se je marsikateri slovenski drugorodec izdajal za pripadnika številcnejše skupine z namenom integracije in pridobitve boljšega delovnega mesta. V popisu iz leta 1936 je v Gorici skupaj z zaselki živelo 35.476 Italijanov in 15.600 Slovencev. Fabi v svoji analizi popisa, ki je obliko­vana za italijansko javnost, pojasnjuje narašcajoco prisotnost italijanske komponente znotraj mestnega središca in postavlja slovenski element na podeželje. Hkrati avtor pojasnjuje, da je bil sredi tridesetih let položaj Slovencev na obmocju podrejen dejanjem in ukazom fašisticnega režima. Fabi, nav. delo, str. 158. emigraciji in nacrtni raznarodovalni politiki število drugorodnega prebival­stva ni tako drasticno upadlo, kot je oblast nacrtovala in tudi (ne)spretno izpe­ljala. Zgodovinar Piero Purini ob analizi podatkov popisa prebivalstva iz leta 1931, objavljenih šele leta 1998, razkriva statisticni polom fašisticne politike do drugorodnih. V treh izmed štirih provinc Julijske krajine so bili namrec ti v porastu, le v Gorici je statistika beležila padec (14.000 prebivalcev). Rezultati statistike, ki po avtorjevem mnenju po vsej verjetnosti niso bili objavljeni prav zaradi neuspeha raznarodovalne politike, so pokazali, da se je v vseh vecjih mestih razen Gorice število slovanskega elementa povecalo; zmanjšalo se je število Slovencev in povecalo število Hrvatov.181 upadu slovenskega elemen­ta v Gorici je botrovala tako politika asimilacije kot emigracija ter tudi priselje­vanje novih italijanskih družin. med slovenskimi pricevalci se pripovedi o ohranjanju (in obrambi) slovenske identitete med fašizmom oblikujejo v diskurz viktimizacije in zatiranja. Poudarjajo se predvsem nasilnost fašizma do drugorodnih in in-dividualne taktike preživetja, ki so jih ubirale družine pricevalcev. O isti temi italijanski pricevalci ne podajajo nobenih oprijemljivih spominov in misli, ki bi nakazovali njihovo dojemanje takratne raznarodovalne politike kot posebno problematicne.182 Vprašanje odnosa države (in družbe) do drugorodnih v italijanski izkušnji fašizma ne pride do izraza, v kolikor se pojavi, je prikazano kot pozitivna solidarnost med delavskim razredom. Slovenski pricevalci to obdobje tolmacijo razlicno. Jasna linija diskurza viktimizacije in zatiranja dosega med intervjuvanci razlicne stopnje prila­gajanja sistemu in prizadevanja za ohranitev slovenske identitete. Identifikacija z Goricanom, Goricanko je bila med intervjuvanci zelo pogosta. Tako slovenski kot italijanski pricevalci so poleg nacionalne iden­titete poudarjali svojo goriško identiteto. mocan obcutek pripadnosti kra­ 181 Purini, Censimento (...), str. 94–95. 182 Opažanja o »spominskem preskoku« in zamolcanih dvajsetih letih obdobja fašizma v italijanskem kolektivnem spominu podaja Luisa Passerini ob analizi fašizma v vsakdanjem življenju. Glej: Passerini, Luisa: Ustna zgodovina, spol in utopija: Izbrani spisi. Studia Humanitatis: Ljubljana, 2008, str. 9–11. ju potrjuje že predstavljene tipicne zgodbe tega obmocja in nakazuje kom­pleksne strukture identifikacije (in diferenciacije) v goriškem prostoru. Predvsem otroci iz mešanih zakonov, vecinoma furlansko-slovenskih, so svojo identiteto v obdobju pred drugo svetovno vojno postavljali na lokal-no raven in se identificirali kot Goricani in Goricanke. Doma smo govorili vse, italijansko, furlansko, slovensko. Mio papa era piu furlano che italiano, goriziano ecco, tutti sapevano parlare friulano, mio padre diceva che chi non sa parlare friulano non č goriziano ... si lui era nato a Gori­zia proprio no, a Stracis,183 mama je bila rojena v Sežani. Ana m. – Ana maria T. (Gorica, l. 1930), int. 19. 8. 2007 Vecina pricevalcev se je rodila v desetletju po prvi svetovni vojni. Ceprav prve svetovne vojne in obdobja po njem sami niso doživeli, so v spomine na otroštvo pogosto vpletali situacije, v katerih se je med vojno in po njej znašla njihova družina. Ti spomini poudarjajo vecgeneracijsko prisotnost pripove­dovalceve družine na obmocju, lok dolgega trajanja odnosov med posame­znikom in družino, skupnostjo, kulturo. V pripovedi o vojni in življenju po njej se spomini posameznika prepletajo z zgodovinskimi dogodki, s koncem voj­ne, z življenjem med fašizmom, zacetki novega svetovnega spopada. Kot pou­darja Gribaudijeva, je v takšnih naracijah vojni kot dogodku in ustni zgodovi­ni kot diskurzu skupno dejstvo, da sta podrocji, na katerih se je lastna »bio-grafska« izkušnja srecala s kolektivnim doživljanjem »zgodovine«: ta se predstavlja kot osebna izkušnja konkretnih ljudi,184 z individualnega prehaja-mo na kolektivno, iz preteklih dogodkov na tolmacenje prihodnosti. Spomini na avstro-ogrsko monarhijo dokazujejo generacijska prehajanja izkušenj in navad, poglede starega sveta, po katerih so starši vzgajali svoje otroke. 183 moj oce je bil bolj Furlan kot Italijan, Gorican torej, vsi so znali govoriti furlansko, moj oce je govoril, da tisti, ki ne zna govoriti furlansko, ni Gorican ... on je bil rojen v Gorici, no, v predelu Stražce (...). – Po mnenju pricevalkinega oceta je »Gorican bil tisti, ki je znal furlansko, ki je preklapljal med jeziki« (op. a.). 184 Gribaudi, nav. delo, str. 32. Slovenski pricevalci v svojih pripovedih poudarjajo žalitve, zasmeho­vanja in neprijetne trenutke iz obdobja odrašcanja. Strah, da bi jih kdo slišal ali zasacil, da govorijo slovensko, je bil vedno prisoten, in otroci so se zelo zgodaj morali nauciti, kje, s kom in kdaj lahko uporabljajo sloven-ski jezik. Obcutek kompleksa manjvrednosti, ki ga je slovensko govore-cim vcepljala oblast, in nemoc za spremembo situacije nasilnega poitali­jancevanja je mnoge med njimi pozneje tudi vodila v aktivno delovanje v odporniškemu gibanju. Slovenci smo dosti hudega doživeli pod fašizmom, že pred vojno. K so vse poži­gali, kar je bilo slovenskih knjig, ni se smelo govorit slovensko nikjer. To je bilo že prej, in pole pride tisto že v kri cloveku da se tistemu upre ne ... nisem smela govo­rit slovensko, nisi smel. Doma smo govorili slovensko, ma zunaj se ni smelo, je povsod pisalo qui si parla solo italiano. Ana m. – Ana maria T. (Gorica, l. 1930), int. 19. 8. 2007 Sprememb v odnosih po vzponu fašizma, tako individualnih kot v skupnosti, niso obcutili samo v mestu. Jolanda Š., hci briških posestni­kov, katere oce je bil Slovenec, mati pa Furlanka, je z družino živela v Locniku.185 Po pricevalkinih besedah je v kraju 90 odstotkov ljudi govo­rilo furlansko, okolje pa je bilo ruralno. Jolandin jezik je bila furlanšcina, slovensko se je ucila med pocitnicami v Vipolžah. Iz otroštva se ne spo­mni neprijetnih dogodkov, rada je nosila obvezno šolsko uniformo, kot priznava, se je v lepi crno-beli uniformi mladinske organizacije Piccole Italiane186 pocutila velika. »bili smo pod pretiranim vplivom,« pravi da­nes. Z nastopom vojne (ki je sovpadal z njenim odrašcanjem) je na Jo-lando veckrat letela žaljivka šcava. 185 Zaselek Gorice na drugi strani reke Soce. 186 male Italijanke, fašisticna organizacija, ki je vkljucevala dekleta med osmim in štirinajstim letom. Con l'avvento della guerra hanno cominciato ad offenderti dicendoti brutta 'sciava' di qua di lŕ. Mi sorprendeva moltissimo perchč per me eravamo tutti uguali, non e che in famiglia mi avessero educata che io ero diversa dagli altri, eravamo tutti Goriziani, Giuliani. Poi sono cominciati questi atti cosě, piuttosto antipatici anche con compagni di scuola che sempre eravamo in buoni rapporti e cosě piano piano l'atmosfera era cominciata a diventare piů pesante.187 Iolanda S. – Jolanda Š. (Vipolže, l. 1927), int. 23. 6. 2007 Io sono nata nel '26. Mi considero goriziana. Ci siamo trasferiti qui quand'ero piccola.188 (...) Šcava? Kot otrok nikoli, ne, ne, ne ... zato ker Italijani so bili vsi pre­pricani, da sem jst Italijanka. Takrat se ni smelo govorit, kdo je šou rect Glejte, jst sem Slovenka. Kje! Mama mi je zmeram rekla, pazi, kej greš rect, da te ne slišijo ... Adele D. (Gradišce ob Soci, l. 1926), int. 9. 2. 2008 Tudi drugi intervjuji s slovensko govorecimi pricevalci potrjujejo, da so se žaljivke, ki so jih ti kot otroci doživljali, globoko zasidrale v posame­znikovo zavest. Poudarjanje doživelih krivic, nemožnost rabe jezika v trgo­vinah in šolah, zasmehovanje razreda zaradi slabega znanja jezika ... Govor­ci pretekle izkušnje projicirajo v sedanjost, ko trdijo, da se ta odnos do Slovencev med italijanskim prebivalstvom ni spremenil. Ma smo bli zmerom šcavi. Zmerom sužnji. Še danes nas ne morejo. Odkar pomnem, smo bli šcavi. Schiavi. Ponižani, do amena, qui si parla solo italiano. Nisi nic odpravu. Darinka F. (Vrtojba, l. 1923), int. 1. 3. 2008 187 Ob zacetku vojne so te zaceli zmerjati z besedami, kot je grda šcava. To me je neznansko prese­netilo, zakaj zame smo bili vsi enaki, doma me niso vzgajali, da smo mi drugacni od drugih, vsi smo bili Goricani, prebivalci Julijske krajine. Potem so se zacela ta dejanja, no, dokaj zoprni dogodki, tudi s sošolci, s katerimi sem bila vedno v dobrih odnosih, in ozracje je postajalo vedno bolj napeto. 188 Rodila sem se leta 1926. Imam se za Goricanko. Sem smo se preselili, ko sem bila še mala. Pripovedi pricevalcev iz okoliških vasi nakazujejo, da se je zunaj mesta jezik laže ohranjal in je s sistemom nenapisanih (prikritih) pravil vedenja kljuboval italijanski raznarodovalni politiki. Ce je bila v Gorici nad govor­jenim in pisanim jezikom jasna locnica, obnašanju prebivalstva v vaseh okoli Gorice oblast na zacetku ni posvecala veliko pozornosti. Savo, doma iz Sovodenj ob Soci, se kot otrok vecjih pritiskov v zvezi z rabo slovenske­ga jezika ne spominja. Italijanski jezik so otroci znali, ker so se ga ucili v šoli, zunaj nje pa so uporabljali domaco govorico. V Sovodnjah smo samo slovensko govorili, spomnem se tudi, da nikdar nisem slišal nobene maše v italijanšcini, smo imeli pa vzornega duhovnika Butkovi-ca s psevdonimom Domen, ker je vcasih tudi kakšno pesem napisal, in je bilo vseskozi v redu. Edino v šoli smo se ucili italijanšcino. Savo m. (Sovodnje, l. 1928), int. 13. 10. 2007 V spominih pripovedovalcev na otroštvo izstopajo pricevanja o šol­skih letih in revšcini v družini. Šolske zgodbe so predvsem povezane z italijanskimi ucitelji, s poukom v drugem jeziku, z neprilagodljivostjo sis-temu, zmerjanjem sošolcev in s kaznimi, ki so jih izvajali ucitelji. Zgodbe o revšcini in pomanjkanju, težavah, ki so pestile brezposelne ali slabo pla-cane starše pricevalcev, moramo razumeti v kontekstu raznarodovalne politike, ki je Slovencem oteževala pridobivanje dela in pomoci družini. Slabšanje življenjskih razmer je oteževalo življenje tako malih kmetov kot ljudi v mestu, ki so se velikokrat znašli v položaju, da so za preživetje mo-rali zaprositi za državno pomoc, sussidio. Pridobitev te pomoci se je izvrše­vala na podlagi clanstva v fašisticni stranki. Ma prou hudo, hudo je bilo kasneje, ko so fašisti prišli do izraza. Bili pa so fašisti, torej tisti domaci ljudje, najbolj strupeni. Poznate kak primer? Imen ne bom govorila. Kako so preganjali, zahtevali so, da govorimo italijan­sko, parla italiano. Bilo je tako, da so med fašisti bili revni ljudje, tudi Slovenci smo dobili take ljudi, ki so bili revni in jim je fašizem pomagal. Torej denarno al kako drugace so si pomagali, kak sussidio so morali dobit od casa do casa, da so pac držali za to stranko. In da so potem se oblacili, in tisti so se uniformi­rali kot taki, in bili tudi med najhujšimi preganjaci. Stana F. (miren, l. 1925), int. 19. 8. 2007 Iz tega in drugih pricevanj izhaja, da je bilo soocanje s fašisticnim reži-mom zapleteno in da odlocitve posameznikov ne moremo razvršcati na dobre in slabe, ljudi pa na vztrajneže in omahljivce. V pripovedih prihajajo na dan razlicne okolišcine, v katerih so se posamezniki (ali družina, sku­pnost) vkljucevali v sistem in iskali možnosti preživetja v domacem okolju. Fašizem so pricevalci spoznali že v otroštvu, vkljuceni so bili v fašisticne organizacije, v institucijah so bili tudi izpostavljeni ideološkim manipulaci-jam. Aleksej Kalc v analizi podobnih primerov opaža, da otroška simpati­ziranja z režimom pri razumevanju otroške miselnosti niso merodajna, saj so mladi, kljub manipulaciji, ki je otrokom zvenela prepricljivo in jih je fa-scinirala, v družinskem krogu dobivali »proticepiva« in razvijali obcutek pripadnosti.189 Politika »kulturnega genocida«, ki jo je država izvajala pro-ti drugorodnim, je Slovence prisilila uporabiti mocnejše mehanizme ohra­njanja identitete in povezovanja, kar je po pricevanju intervjuvancev po­zneje vodilo v njihovo vkljucevanje v osvobodilno borbo. Verginella v Po-raženih zmagovalcih navaja, da se je antifašizem izražal najprej v družinskih in prijateljskih krogih, pri mnogih pa je prav oblika organiziranja znotraj lastnih krogov vodila v izbor tabora. 189 Kalc, Aleksej: Poti in usode: Selitvene izkušnje Slovencev zahodne meje. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2002, str. 99. Tudi kdor se ni aktivno udeležil antifašisticnega gibanja, je med domacimi stenami ohranil narodno pripadnost kot dragocenost svoje identitete. In vendar ne gre podcenjevati subtilnih kompromisov tistih, ki so ostajali na robu organiziranega »slovenskega nestrinjanja« v fašisticnem dvajsetletju. Manjšina slovenskega prebivalstva je prostovoljno pristopila k fašisticni po­litiki v skrbi za preživetje, toda tudi vecina, ki se ni tako jasno opredelila, je paktirala z režimom.190 medtem ko slovenski kolektivni spomin poudarja nasilno obdobje fašizma in aktivno udejstvovanje v narodnoosvobodilnem boju kot po­sledico prvega, se italijanski spomin v oblikovanih pripovedih omenjenih dveh obdobij ne dotika. Kot bom prikazala v nadaljevanju, je diskurz ita­lijanske viktimizacije izrecno povezan z obdobjem po aprilu 1945, ko so obmocje zasedli partizani. Pri tem se poudarja pregon prebivalstva druge narodnosti: cisti se ne na ideološki, temvec nacionalni ravni. Dana pripo­ved vkljucuje negacijo naracije druge strani, ki posledicno zanika inter-pretacijo prve. Krog med tistimi, ki nastopajo kot krvniki, in onimi, ki so žrtve pregona, se tako ciklicno obrne in sklene. Primorci so pod fašizmom in nacizmom strašansko trpeli, tega trpljenja pa so jih osvobodili partizani pod Titovim vodstvom. In napis na Sabotinu simboli­zira vse to, simbolizira žrtev vseh tistih, ki so se borili za svobodo, bili izseljeni, dali svoja življenja. Naša dolžnost pa je, da ta spomin, to resnico ohranimo.191 D. žnidaršic v clanku Dan zmage na Sabotinu Deportacije, poboji, smrt v fojbah, beg mladenicev cez Soco, to je bila osvobo­ditev, ki so jo jugoslovanski Slovenci vsilili Goricanom. To je zgodovinsko-po­ 190 Verginella, marta: Poraženi zmagovalci. Ljudje v vojni, str. 20–21. 191 D. žnidaršic v clanku Dan zmage na Sabotinu, Mladina, www.mladina.si/tednik/200620/clanek/ uvo-manipulator--toni_dugorepec/, dostop: 5. 10. 2008. liticna resnica, ki jo morajo starejši Goricani razkriti kot pricevalci zlocinov, ki so jih jugoslovanski Slovenci zagrešili med komunisticno okupacijo Gorice. Mesta niso osvobodili jugoslovanski partizani.192 L. Turini, Le ferite di Gorizia Diskurzi spomina se na obmejnem obmocju prepletajo z individualni-mi (osebnimi, družinskimi) izkušnjami ter s kolektivnimi (medijsko posre­dovanimi) interpretacijami preteklosti, in se glede na skupino, ki spomin oblikuje, razvršcajo v dva tipa naracij: diskurz viktimizacije in diksurz osvo­boditve/odrešitve. Obe nacionalni skupini prepletata in svoje naracije vpe­njata znotraj obeh vpeljanih diskurzov, skozi optiko naratorja se spreminja­ta le vlogi žrtve in krvnika. bistvo naracije gradi pozaba tistih dogodkov, ki se niso skladali z zgodbami selektivno izbranih spominov. Zamolcani (prezrti) spomini pa so prav tako pomembni kot dogodki, ki jih skupine poudarjajo in obeležujejo. So žrtve prostorov, v katerih skupine spomin na dogodke, ki ogrožajo njihovo pozitivno podobo, potlacijo in iz­pušcajo. Skupine pozabljajo, rekonstruirajo in pozitivno izkrivljajo podobo preteklosti z namenom, da ubranijo svoje vrednote in pozitivno podobo.193 nova zasuka v naraciji in izgradnji spominskih zemljevidov sta za obe nacio­nalni skupini obdobje vojne in kapitulacija Italije, podpisana 8. septembra 1943. V nadaljevanju bo orisana zgodovina Gorice med letoma 1943 in 1947. Kronološki pregled vojnih in povojnih dogodkov bo rabil kot okvir, v katerega bodo umešceni spomini pricevalcev in pojasnjene sheme, po kate­rih posamezna spominska skupnost oblikuje spomin na preteklost. 192 L. Turini, Le ferite di Gorizia, Il Piccolo 27/07/06 Lettere; www.lefoibe.it/rassegna/ferite-gorizia.htm, dostop: 7. 10. 2008. 193 misztal, str. 141. III. 2 ZGODOVInA OKuPACIJ In OSVObODITEV mESTA (1943–1947) Predmet pricujocega poglavja je zgodovina obravnavanega obmocja med drugo svetovno vojno in Zavezniško vojaško upravo. Gorica je prva leta drugega svetovnega spopada preživljala razmeroma mirno, v njen vsakdan je vojna stopila šele s kapitulacijo Italije in z umikom itali­janskih vojakov z zasedenih obmocij. V razmaku nekaj dni so v mesto prispeli najprej partizani in nato nemška vojska; zaceli so se prvi spopadi za Gorico. Ceprav slovenska in italijanska stran podajata razlicne histo­ricne interpretacije o vojnih dogodkih na Goriškem, skupnosti povezu­jejo ista »sidrišca/mejniki« na katerih prepletata svoje naracije. Obe skupnosti zacetek spopada za Gorico v historicnih diskurzih postavljata na september 1943. Obenem se kot leto prenehanja spopadov in borbe za mesto ne dojema leta 1945, temvec leto 1947, ko se Zavezniška voja­ška uprava (ZVu) z obmocja umakne in Gorica ostane Italiji.194 Po-drobneje bom predstavila pomen obiska mednarodne mejne komisije, ki je, da bi se de facto seznanila s položajem in ugotovila etnicno pripa­dnost ozemlja, na obmocje prispela marca 1946. Da bi komisijo prepri-cali o identiteti obmocja, sta obe vpleteni strani zaveznikom pošiljali eleborate o zgodovini in etnicni pripadnosti prebivalcev, obisk pa so spremljale bucne ljudske manifestacije. Kljucno naracijo bom razvila okoli pojava manifestacij in njihov pomen pojasnila tako z vidika prido­bljenih arhivskih virov kot spominov pricevalcev. manifestacije v pricu­joci študiji razumemo kot organizirane shode prebivalcev, ki z gestami (simboli, vzkliki, transparenti) izražajo svoje zahteve in javno izkazujejo 194 Di Gianantonio, Anna, nemec, Gloria: Gorizia operaia: I lavoratori e le lavoratrici isontini tra storia e memoria, 1920–1947. Gorizia: LEG, 2000, str. 132–133; Gigliotti, Felice: Gorizia cimitero senza croci. Gorizia: movimento Istriano Revisionista, 1995, str. 10. svoja prepricanja. na Goriškem prve manifestacije datirajo v obdobje takoj po koncu vojne, ko so ljudje proslavljali osvoboditev mesta. Javna slavja so se nadaljevala tudi naslednji mesec. Ko so mestno upravo pre­vzeli zavezniki, so se shodi spremenili v izkazovanje nestrinjanja z doloc­bami devinskega sporazuma. Demonstrirati so zaceli tudi sorodniki in prijatelji deportiranih; organizirali so javne shode v podporo izginulim v maju 1945 in zahtevali, da se ti cim prej vrnejo na svoje domove. V obdobju ZVu so manifestacije ljudske volje postale reden spremlje­valec goriškega vsakdana, izražale so tako nestrinjanje z zavezniško obla­stjo ter njenim odnosom do civilistov kot ljudsko borbo za identiteto me-sta. njihov pomen je bil vecplasten – izražale so odnos oblikovanih poli­ticnih taborov do veljavne politicne oblasti, pojasnjevale nacin rekrutira­nja množic s strani omenjenih organizacij in nakazovale, kako so se spre­minjale sfere moci in interesov v posameznih taborih. Viri nam predvsem iz obdobja priprav na poglavitne manifestacije ponujajo neprecenljive podatke o organiziranosti taborov in njihovem uspehu med prebivalci. najveckrat so bili shodi le navidezno miroljubni, hitro so se spreminjali v pretepanja, vandalizem in nasilje, tako med pripadniki obeh taborov kot proti civilni policiji, ki je z manifestanti ravnala surovo in samovoljno. manifestacije ponujajo zanimiv pogled na preucevano obdobje zara­di podatka, da se zgodovinopisje z njimi ni veliko ukvarjalo, medtem ko pricevalci v pripovedih o povojnem vsakdanu pogosto obujajo z njimi povezana custva. Tudi podatek, ali se je pricevalec aktivno udeleževal shodov ali sodelovanje zavracal, nosi pomenljiva sporocila o tem, kako so posamezniki sprejemali svojo identiteto in dogodke v mestu. V prido­bljenih pripovedih o manifestacijah se izkazujejo identitetne izbire, s ka­terimi pricevalec potrjuje in »utrjuje« svojo pripadnost izbrani spomin-ski skupnosti. 2.1 DRUGA SveTOvNA vOJNA NA GORIšKeM 2.1.1 Kapitulacija Italije in nemška zasedba Gorice Osmi oktober 1943, ki je v italijanski historiografiji opredeljen kot armisti­zio ('premirje'), pomeni preobrat v vlogi Italije v drugi svetovni vojni: general badoglio je podpisal premirje z zavezniki, kralj je zbežal v inozemstvo, prekini-la se je leta 1941 zaceta vojna, koncala se je fašisticna politicna indoktrinacija. medtem ko je v Italiji dogodek povzrocil vsesplošno vzdušje negotovosti,195 je na obmejnih obmocjih ta obcutek trajal le nekaj dni, in sicer do prihoda nem­ške vojske, ki je osvojeno ozemlje integriral v nastalo Operationszone Adriati­sche Küstenland.196 Kot ugotavlja italijanski zgodovinar Raul Pupo, je poleg razkroja italijanske vojske premirje na obmocju povzrocilo konkretno in hitro razveljavitev italijanskega državnega aparata. Zareza je bila toliko mocnejša, ker je polom sistema »skrcil na leto nic italijanizacijo obmocja«.197 nemška vojska je vkorakala v Julijsko krajino petindvajset let po koncu prve svetovne vojne. že avgusta je vermaht zasedel vse glavne komunika­cijske povezave z Italijo, v Trst je prispel med 9. in 10. septembrom. na Goriškem je naletel na odpor partizanskih enot, ki so mesto branile pred njegovim napredovanjem. že od 9. septembra so v mesto, poleg vseh pre­ 195 Verginella, Ljudje v vojni, str. 29. 196 10. septembra 1943 je teritorij Julijske krajine skupaj z Ljubljansko pokrajino, Reko in Pulo prešel pod Operationszone Adriatische Küstenland (Operacijska cona Jadransko Primorje), ki ji je poveljeval koroški gavlajter Friedrich Rainer, gorec avstrijski nacionalsocialist. V dokumentu, podpisanem 9. septembra 1943, je položaj v Primorju opisal takole: da je »to nemirno obmocje že iz casov razpada imperija in bi lahko bilo pomirjeno, tako med vojno kot pozneje, samo ce preide pod nemško oblast. nemško gospostvo bi namrec naletelo na avstrijsko tradicijo. Tukaj so funkcionarji, ucitelji in uradniki starega avstrijskega aparata vseh štirih nacionalnosti, ki bi bili lahko vpoklicani k sodelovanju znotraj nemške civilne uprave.« Citirano po dokumentu št. 3, v: Stuhlpfarrer, Le zone d'operazione, v: Cattaruzza, nav. delo, str. 248. 197 Pupo, Raul: Guerra e dopoguerra al confine orientale d'Italia (1938–1956). udine: Del bianco, 1999, str. 39. na tem mestu sem uporabila besedo premirje zaradi konteksta besedila, ki je povzetek italijan­skega avtorja. nemogoce je namrec v besedilo vnesti slovensko kapitulacijo, saj besedi v kontekstu nista prevedljivi. na tak nacin želim tudi poudariti razliko v pomenih besede oz. njen pomen, ki se kristalizira v uporabljenih (nacionalnih) naracijskih strukturah. beglih italijanskih vojakov in partizanov, prihajale skupine delavcev iz Trži-ca, ki so formirale t. i. 'delavsko brigado', Brigata Proletaria. Ta brigada, štela naj bi med 700 in 1.000 mož, se je v obrambi mesta prikljucila partizan-skim enotam. bitka za Gorico, ki se je zacela 12. septembra in je trajala ne­kaj dni, je pomenila zacetek t. i. Goriške fronte. Glavni spopad, ki se je zacel na centralni železniški postaji, je zahteval preko sto življenj, boji so se v na­slednjih dneh nadaljevali v okolici. Goriška fronta je trajala do konca me-seca in je bila prva odporniško organizirana akcija, pri kateri so poleg že organiziranih slovenskih enot sodelovale tudi italijanske enote s pretežno tržaškimi delavci komunisticnih prepricanj.198 Goricani v spopadih niso sodelovali, po kratkem obdobju vsesplošne­ga ropanja in plenjenja (preostalih) vojaških zalog v mestu so si mnogi med njimi še celo oddahnili in z veseljem sprejeli prihod nemških enot. Gorica je bila namrec, kot piše zgodovinar Lucio Fabi, edino mesto v se­verni Italiji, ki je s ploskanjem pospremila prihod Hitlerjevih cet. Za šte­vilne Italijane je bil prihod nekdanjih zaveznikov manjše zlo v primerjavi s slovanskimi cetami, ki so se po mestu sprehajale v dneh po kapitulaciji. Emilio mulitsch, komunisticno usmerjeni ucitelj in clan goriške CLn, takole opisuje tiste dni: Ko so v noci na 12. september iz Soške doline prispeli Nemci vkorakali v mesto, so jih tam slavnostno sprejeli fašisti. Bilo bi zanimivo najti slike, ki so bile narejene ob tej priložnosti. Spomnim se namrec dobro, da sem videl eno, na kateri nekateri omikani Goricani pred Kavarno Garibaldi ploskajo nemškemu tanku.199 198 Fabi, nav. delo, str. 174–176; Gigliotti, Cimitero senza croci, str. 20–21; Gianantonio, nemec, Gorizia operaia, str. 144–149; Cattaruzza, nav. delo, str. 242; Spangher, Luciano: Gorizia 1943–1944–1945. Seicento giorni di occupazione germanica e quarantatré jugoslava. Gorizia: Edizione »Friul C.«, 1995, str. 16–21; martelanc, Jožko: Goriška fronta 1943. nova Gorica: Obmocno združenje borcev, 2003; Battaglia partigiana di Gorizia: Preludio della resistenza italiana nel Friuli Orientale (Atti della tavola rotonda). Gorizia: Provincia di Gorizia, 1973. 199 Fabi, nav. delo, str. 176–177. Iz zapisanega razberemo, da spomin na avstro-ogrske case med prebi­valci Gorice ni utonil v pozabo. nasprotno: petindvajset let ni bila predol­ga doba, da bi ljudje nanj pozabili, nacisti pa so znali kontinuiteto zelo po­zorno (in marljivo) obujati in ohranjati. Lok med habsburškim obdobjem in novim prevzemom ozemlja so gradili s podobami, ki so jih povezovali s preteklostjo. In nostalgikov starega imperija med prebivalci ni bilo malo. Gorica je bila, kot jo je pozneje opisal Sergio Fornasir, konzervativno mesto, ki je septembra 1943 sprejemalo vse, kar je zagotavljalo red in se zoperstavljalo nemiru, ki ga je povzrocil prihod partizanov. Prebivalci ali vsaj njihov velik del so nemške enote sprejeli z aplavzom, zanje je bila to vojska, ki je v mestu vzpostavila mir in obcutek varnosti. Tega ne smemo enaciti s simpatizerstvom s tretjim rajhom, temvec moramo, po mnenju istega avtorja, razumeti kot dejavnik, ki naj bi zagotavljal tisti nacin življe­nja, ki ga je bilo mesto vajeno in od katerega ni odstopalo.200 novi vrhovni komisar, koroški gavlajter Friedrich Rainer, je etnicni po­ložaj v Julijski krajini dobro poznal.201 Z namenom hitre germanizacije ob-mocij je s seboj pripeljal funkcionarje, vecinoma Korošce s podobnimi revanšisticnimi nazori, ki so tu delovali že v casih avstro-ogrske države in so zasedali visoka mesta v administraciji.202 na propagandnem podrocju je oblast delovala v smeri obujanja nostalgije in spomina na stare avstro--ogrske case ter povezovanja primorskega obmocja z mestom Dunaj.203 V odlocitvi nekaterih skupin, da bodo sodelovale z novim okupatorjem, je poleg avstrijakantske nostalgije prevladala odlocnost, da se teh krajev ne polastijo slovanski banditi, pripadniki narodnoosvobodilnega odporni­ 200 Fornasir, Battaglia partigiana di Gorizia, str. 47. 201 Odrašcal je »v vnetem vzdušju nacionalisticnih zahtev Slovencev po Koroški, ki so bile še posebno zaostrene v casu propada avstro-ogrskega imperija, ter je vedno neomajno branil pravice nemške etnicne skupine«, cit. po Perna, La Gaetano: Pola, Istria, Fiume: 1943–1945, str. 201, v: Oliva, Gianni: Foibe: Le stragi negate degli Italiani della Venezia Giulia e dell' Istria. milano: mondadori, 2002, str. 90. 202 Cattaruzza, nav. delo, str. 247; Oliva, nav. delo, str. 92. Glej tudi: Stuhlpfarrer, Karl: Il litorale adriatico 1943–1945. Annales, 8/96, str. 81. 203 Kacin-Wohinz, Pirjevec, nav. delo, str. 100. škega gibanja. Italijansko prebivalstvo, tako staro kot priseljeno med fašiz-mom, vecinoma zaposleno v uradih in drugih javnih službah je slovanski element v mestu obcutilo kot grožnjo, ki ni imela vec samo nacionalne, temvec tudi ideološko podlago, saj je slavo comunista204 pomenil dvakratno nevarnost, ki se je je bilo treba ubraniti. nacisticna oblast, ki se je zavedala notranjih nesoglasij med posameznimi nacionalnimi skupinami, je takšna trenja znala spretno izkoristiti sebi v prid z že uveljavljeno politiko dajanja in jemanja nemške arbitraže kot edine mogo-ce rešitve etnicnih sporov.205 Tako so na obeh straneh skupinam omogocali (in onemogocali) dolocene kulturne in politicne ugodnosti, ki naj bi s kon­senzom pristašev pronacisticnih organizacij utrjevale nemško oblast nad oku­piranim teritorijem. Da bi si zagotovila delovanje civilne uprave, je oblast odo­brila tudi ustanovitev slovenskih in italijanskih kolaboracionisticnih enot. Kjer je bil med slovenskimi prebivalci mocan odpor do fašisticne poli­tike, jim je novi gavlajter dodelil nekaj temeljnih pravic. Da bi se izognil uporu in pridobil konsenz konzervativno usmerjenega prebivalstva, je podprl ustanavljanje vojaških organizacij slovenskih kolaboracionistov. Kot navajata Kacin-Wohinz in Pirjevec, je skladno s takšno politiko na pri­morskem ozemlju nemška oblast na zahtevo prebivalstva oziroma domo­brancev imenovala slovenske župane ali prefekturne komisarje; njihovo notranje poslovanje je vecinoma ostalo italijansko, zunanje pa slovensko in tudi nemško. ustanavljalo se je slovenske šole in društva, prirejalo tecaje 204 Izraz slavo comunista je uporabljen slabšalno. Po Pameli ballinger napeljuje na to, da naj bi boljševizem izhajal iz prirojenega »totalitarnega« nacionalnega znacaja Slovanov. Glej: ballinger, History in exile, str. 67. Drugi splošno uporabljeni izraz, ki ima izrazito negativno konotacijo, je titini, pristaši Titove politike oz. 'tisti, ki pripadajo partizanskemu gibanju pod Titovim vodstvom'. S »titovci« so se na Tržaškem in Goriškem istovetili sami partizanski borci, zlasti po koncani vojni in po letu 1948, ko se je levicarska politicna fronta v Julijski krajini razdelila na projugoslovane in na tiste, ki so ostali zvesti politiki Stalina in italijanski komunisticni partiji. Izraz 'titovec', titino je v italijanskem jeziku slabšalnica, sinonim za bandite in upornike, kot so italijanske oblasti in nacifašisticne okupatorske sile med vojno posplošeno imenovale partizanske sile. Verginella, marta: med zgodovino in spominom. Fojbe v praksi dolocanja italijansko-slovenske meje. Fojbe: Primer psihopatološke percepcije zgodovine (ur. L. Accati, R. Cogoy). Ljubljana: Krtina, 2009, str. 43. 205 Pupo, Guerra e dopoguerra al confine orientale d'Italia (1938–1956), str. 41. in manifestacije. V Gorici je bila obnovljena gimnazija, ponovno pa je za-cela delovati goriška mohorjeva družba.206 Okupacijska oblast je hkrati želela na obmocju omejiti vplive italijanske Socialne republike, kar italijansko prebivalstvo ni sprejemalo ravnodušno. Izginjal je namrec eden izmed stebrov italijanske identitete v Julijski krajini, kar je tako med profašisti kot drugim italijansko govorecim prebivalstvom odpiralo vprašanja prihodnosti in obstoja. »To je bila v prvi vrsti kriza ena-caja med državo in narodom, ki je bil kot kronski dosežek iredentizma vzpostavljen po prvi svetovni vojni.«207 Dorica makuc takratno Gorico opisuje kot mesto vojakov. Na vsakem koraku si naletel na vojake v razlicnih uniformah – nemških kolaboracionistov, vcasih tudi strašljivega videza, kot so bili kozaki, Mongoli in cetniki. Na raznih koncih mesta so razlicne vojaške in policijske eno­te postavljale svoje sedeže, na katerih so se odvijala ustrahovalna zasliševanja aretirancev in se je odlocalo o njihovi nadaljnji, najveckrat brezprizivni usodi.208 Prisotnost vojakov razlicnih narodnosti je v Gorici povzrocala nemalo zaostritev in težav. Slovenski strani je bila obljubljena oblast nad nemškim teritorijem, italijanska pa se je borila za obstoj enotnega italijanskega oze­mlja. S tega, predvsem nacionalnega vidika, so bili oddelki kolaboracioni­sticnih enot v nenehnem sporu interesov. Takšen položaj, ki je bil podo­ 206 Kacin-Wohinz, Pirjevec, nav. delo, str. 101. Glej tudi Colja, Katja: Kolaboracionizem v Jadranskem Primorju. Domobranci (1943–45). Ljudje v vojni, str. 139–170. O organizaciji slovenskih ustanov in javni rabi jezika glej: Cencic, mira: Primorski kršcanski socialisti, edina prava sredina med nOb in revolucijo na Slovenskem. Kronika, Iz zgodovine Goriške, str. 336–337. 207 Pupo, nav. delo, str. 41. 208 makuc, Dorica: Primorska dekleta v Nemcijo gredo. Gorica: Goriška mohorjeva družba, 2005, str. 77. Od septembra 1943, ko so v mesto vkorakale nemške okupacijske enote, do konca aprila 1945, ko so se iste enote zacele umikati, so se na obmocju celotne Furlanije zvrstile naslednje enote: 162. turkmenstanska divizija, 24. SS Divison, ki so jo sestavljali madžari, ukrajinci, Galicijci, ustaši ter španske frankovske enote modrih falang na umiku iz Rusije. Rossa, Rosanna: Venti cammelli sul Tagliamento: L'avventura cosacca in Friuli dal 1944 al 1945. udine: Ist. Friulano mov. Liberazione, 2007, str. 52. ben sodu smodnika, pripravljenega za eksplozijo, je v mestu oblikoval ozracje negotovosti, ozracje, ki »je bilo bolj kompleksno od podobnih si­tuacij v Trstu in drugih primorskih centrih«.209 Slovenski narodni varnostni zbor, ki naj bi pod vodstvom nemške poli­cije varoval red in mir na obmocju Primorske, je bil ustanovljen 12. no-vembra 1943. Domobranske enote so se po borisu mlakarju na Goriškem formirale okoli aprila 1944, a je že od decembra 1943 v mestu deloval »domobranski urad«, ki je v glavnem opravljal propagandno in policijsko delo.210 bili so zelo uspešni v oživljanju slovenskih kulturnih in šolskih de­javnosti, ki so bile pred drugo svetovno vojno z raznarodovalno politiko fašisticnih oblasti prepovedane. Poleg naklonjenosti okupatorja, ki je na tak nacin balansiral vpliv italijanskega dela prebivalstva, je razmah kultur­nih dejavnosti pozivno sprejemal tudi del slovenskih katoliških krogov, ki je aktivno sodeloval z domobranci in je bil kot politicna komponenta ne­pogrešljiv pri razvoju domobranske organizacije.211 Za italijanske prebivalce Gorice so bile pridobitve slovenskih kolabo­rantov, tako na kulturnem kot izobraževalnem podrocju, del procesa ne­vzdržnega rušenja in unicevanja svetega italijanskega mesta. Domobran­ci so predstavljali grožnjo, njihovo delovanje je naletelo na velik odpor lokalnega italijanskega prebivalstva, predvsem pripadnikov fašisticnih organizacij. Ocitali so jim neiskrenost in sodelovanje z nemškimi silami zgolj pod pretvezo, da dosežejo svoje prave, nacionalne cilje v borbi proti Italijanom in Italiji.212 Pod vodstvom nacisticne komande so domobranci sodelovali z itali­janskimi enotami predvsem pri vojaških operacijah. Iz že navedenih ra­zlogov je jasno, da med obema skupinama ni bilo simpatij in da je bilo 209 Fabi, nav. delo, str. 178. 210 mlakar, boris: Domobranstvo na Primorskem. Ljubljana: Založba borec, 1982, str. 82. 211 Colja, Kolaboracionizem v Jadranskem Primorju, str. 154–155. 212 mlakar, Domobranstvo na Primorskem, str. 208–209; Fabi, str. 184. zgolj vprašanje casa, kdaj bo prikrita nenaklonjenost izbruhnila v odkrite spore in oborožene akcije proti drugi skupini. Razlogi niso bili samo etnicne narave, izhajali so tudi iz razlicnih politicnih ciljev vodstev obeh vpletenih skupin.213 Poleg ostankov nekdanjih fašisticnih legij (mVSn), ki so po letu 1943 sestavljale pet polkov milice za teritorialno obrambo, so na italijanski stra­ni na obmocju delovale enote crnih brigad (Brigata Nera Autonoma) in enote Decime (X) mAS.214 Slednje je v svojem porocilu decembra 1944 policijski upravnik Gorice Genchil oznacil za »dinamicnega in energicne­ga branitelja italijanstva naših ozemelj«.215 Za Italijane v Gorici, ki so že celo leto videvali nemške uniforme ali slovanske kolaborante, torej ustaše, cetnike in domobrance, je »prihod pripadnikov X mAS v mestu povzro-cil popolno navdušenje«,216 bil je simbol globoke nacionalne vrednosti in upanja, da mesto ohrani in ubrani svoj italijanski znacaj. Kako je proitalijansko prebivalstvo doživljalo vojno in razmerja moci v mestu ter kakšne obcutke domoljublja je gojilo do enot X mAS, lahko razberemo iz leta 1952 objavljenega dela Gorizia – cimitero senza croci.217 Delo je napisano v izrazito emotivnem, nacionalisticno usmerjenem jezi­ku. Povelicuje pogum italijanskih vojakov, njihovo nepokoršcino okupa­cijski vojski in simbolno vlogo v obdobju »tragicne odiseje Gorice«. Kot varuhi duše mesta so »branitelji italijanstva« zavirali narašcanje moci slovanskega elementa v mestu ter s svojimi vojaškimi akcijami hrabro unicevali partizanske postojanke v Trnovskem gozdu. Opisane enote so po avtorjevem mnenju izgubile veliko vojakov v »trnovskem pokolu, hi­ 213 Colja, nav. delo, str. 150. 214 Kacin-Wohinz, Pirjevec, nav. delo, str. 101–103. Glej tudi: bajc, Gorazd: Operacija Julijska krajina: severovzhodna meja Italije in zavezniške obvešcevalne službe (1943–1945). Koper: Annales, 2006, str. 307–320. 215 La Decima Flottiglia mAS (Decima Flottiglia mezzi d‘Assalto) e la Venezia Giulia, 1943–1945; Glej: www.italia-rsi.org/farsixa/decimaveneziagiulia.htm, dostop: 2. 5. 2012. 216 Gigliotti, Felice: Gorizia, cimitero senza croci: Cronistoria inedita dei fatti accaduti in Gorizia e circondario dall‘ 8. 9. 43 al 19. 9. 47. Gorizia: movimento istriano revisionista, 1952, str. 24. 217 Gorica, mesto brez križev (nagrobnikov, op. a.). navski zasedi, ki so jo s skupnimi mocmi izvedli partizanski in domobran-ski vojaki«.218 Hrabri borci se iz Gigliottijevih spominov v slovenski hi-storiografiji prelevijo v zlocince, ki so ustrahovali civiliste in brutalno preganjali partizane. »To je bila podivjana soldateska, ostanek raznih faši­sticnih odredov, katerih glavna naloga je bilo plenjenje, požiganje in stra­hovanje domacinov.«219 Zaostrovanje odnosov med italijanskimi enotami in domobranci je potrjeno v številnih porocilih o incidentih ter celo umorih, ki naj bi jih, po slovenskih virih, zagrešili fašisti.220 Svoj simbolni višek so ti spopadi dosegli avgusta 1944. Petega avgusta je eksplozija v gledališcu Verdi terja-la pet mrtvih in dvajset ranjenih, tragedija se je zgodila pred napovedano slovensko akademijo, domobransko kulturno-politicno manifestacijo. Verdijevo gledališce so imeli Italijani za svoj kulturni hram, slovenske pri­reditve v njem pa so bile za italijansko prebivalstvo žalitev. Cez teden dni je v mestnem parku Parco della Rimembranza, kjer je stal spomenik pa-dlim borcem iz prve svetovne vojne, odjeknila nova eksplozija, ki je uni­cila omenjeni simbol italijanskega mesta.221 napad naj bi zakrivile domo­branske enote v sodelovanju z nemškimi. Kot je zadeve analiziral Tone Ferenc v razpravi Kdo je razstrelil spomenik padlim v prvi svetovni vojni v Gorici?, naj bi pobudo najverjetneje dal domobranski stotnik Debeljak, akcijo pa naj bi izvedli nemci pod vodstvom SS.222 unicenje spomenika je italijansko prebivalstvo doživelo kot rano, ki se še dolgo ni zacelila in je 218 Gigliotti, nav. delo, str. 23. besedilo je povzeto po spominu italijanskega pricevalca. Vsako leto jan­uarja se pripadniki X. mAS v Gorici srecajo v Parku spomina na komemoraciji v spomin na trnovsko bitko. 219 PAnG, f. 1014, mapa 5, Vrtojba, str. 12. 220 mlakar, nav. delo, str. 205. 221 O dogodku piše vecina obravnavanih del: mlakar, str. 210; Colja, str. 151; Fabi, str. 185. 222 Ferenc, Tone: Kdo je razstrelil spomenik padlim v prvi svetovni vojni v Gorici? Goriški letnik, 2, nova Gorica, 1975, citirano tudi v mlakar, str. 210. Fabi se pri rekonstrukciji istega dogodka opira na spomine domacinke Iole Pisani. Opisuje, da so se v dneh pred napadom domobranci nahajali v okolici mesta poznejše eksplozije ter da so nemške enote slednjim tudi nabavile eksploziv za razstrelitev spomenika. V isti liniji vpeljanega proitalijanskega diskurza avtor tudi navaja, da so napad na gledališce Verdi organizirali sami domobranci, in ne, kot je bilo splošno mnenje, zavedni fašisti. Glej: Fabi, nav. delo, str. 151. v poznejših, predvsem politicno oblikovanih proitalijanskih diskurzih pridobilo prispodobo muceniškega, za svobodo žrtvovanega simbola mesta. Poleg težav z domobranci so bile italijanske enote v konfliktu moci tudi z drugo slovansko kolaborantsko silo, s cetniško vojsko, ki je na Go-riško prišla proti koncu leta 1944. njihovo delovanje na obmocju se ni omejevalo zgolj na akcije proti okupatorjem, temvec so izvajali tudi moc­no propagando vojno proti komunisticni nevarnosti. Enote cetnikov so bile razporejene od Ilirske bistrice, Postojne, Pivke, Podnanosa do Dorn­berka in Vipave.223 Generalštab je bil v palaci Coronini v Šempetru pri Gorici, zgradbi, ki so jo omenjene enote prevzele od deložiranih enot X mAS. Topografija nOb za Vrtojbo navaja, da so z »mitingi in prijaznim obcevanjem z vašcani, tudi s slovensko pesmijo zamamljali ljudstvo, ceš da sovražijo nemce in so proti fašistom. Vse to je bilo našim ljudem po skoraj 25-letnem trpljenju pod fašizmom zapeljiva vaba (...)«224 Pisec na­daljuje, da se ljudje niso pustili zaslepiti, iz pridobljenih virov pa izhaja, da se je lokalno prebivalstvo cetnikov predvsem balo. Obcutek groze je vzbujal že sam njihov videz,225 poosebljali so barbarski primitivizem, ki se je poleg v zunanjosti izkazoval tudi v njihovem obnašanju – bili so nasilni, grobo so ravnali z vsakim sumljivim civilistom, mucili in ubijali so brez­kompromisno.226 V mestu so poleg omenjenih enot delovale tudi enote kozakov. Avgusta 1944 so v operaciji Ataman nemci v zgornjo Furlanijo in Karnijo naselili cele družine kozakov. V zameno za sodelovanje v boju proti partizanom in varova­nje okupiranega teritorija je bila slednjim tudi tu obljubljena nova domovina 223 Spangher, nav. delo, str. 157. 224 PAnG, f. 1014, mapa 5, Vrtojba, str. 13. 225 O podobi cetnikov glej tudi: Di Gianantonio, nemec, nav. delo, str. 170–171. 226 O delovanju cetnikov: PAnG, f. 1014, mapa 4, Šempeter, str. 14–15. O »pokolu« italijanskih vojakov na šempetrski postojanki glej: Gigliotti, nav. delo, str. 25, Spangher nav. delo, str. 129–130. – PAnG, f. 1014, mapa 4, Šempeter, str. 14. Porocilo o dogodku objavlja tudi bajc, Operacija Julijska krajina, str. 355–356. Kosakenland in Nord Italien.227 na obmocje Goriške so se kozaki zaceli naselje­vati oktobra 1944. Vodil jih je polkovnik Tugalukow, ki se je z družino naselil v ulici Don bosco. Drugi kozaki so se s svojimi družinami naselili v okolici Gorice, proti furlanski nižini, brdom, Tolminu, Kobaridu, bovcu.228 Opisi kolaborantskih enot v Gorici med drugo svetovno vojno nam po­nujajo vpogled v razmerja moci v mestu in zapletene odnose prebivalcev z razlicnimi okupacijskimi vojaškimi enotami. Pri pregledu enot kolaboracioni­stov v Adriatisches Künstenland Cataruzza tudi opozarja, da je moralna presoja o razlicnih obrazih kolaboracije kompleksna tematika. med tujo okupacijo ozemlja, ki je bila že sama predmet nasprotujocih si nacionalnih zahtev, so bile možnosti posameznikove izbire izjemno omejene. Vecina mladih moških, ki je bila postavljena pred neizogibno odlocitev, se je odlocala glede na manjše zlo. Samo manjšina se je strinjala z nacionalsocialisti in z njimi delila njihove ideje ter cilje. Poleg tega je nemška uprava simpatizerjem še vedno ponujala kratkotrajne protiusluge, kot so obramba pred narašcajoco komunisticno ne­varnostjo, perspektiva ekonomskega razvoja, zašcita municipalne kulture in jezikovnih ter kulturnih pravic.229 Kolaboracija je bila po Enzu Colottiju upo­rabljena in izrabljena, ne da bi v zameno nudila kakršnekoli privilegije. Tako so nacisti poleg tega, da so s tem prihranili na ljudeh in sredstvih, lahko vpeljali administrativni aparat ter znotraj družbenih razmerij moci in lokalnih media-torjev prebivalcem ponujali obcutek navideznega miru.230 227 Kozaki so bili zagrizeni antikomunisti, po ocenah, ki jih navajajo razlicni avtorji in jih Rosanna Rossa povzema, naj bi jih bilo na obmocju med 15.600 (po Kernu) in 26.000, med njimi 4.000 z obmocja Kavkaza in 22.000 z obmocja Kubana, Tereka in Stavropola. Od teh je bilo 9.000 oboroženih, 6.000 »starejših«, 4.000 družinskih clanov, 3.000 otrok. V: Rossa, nav. delo, str. 55. 228 Spangher, nav. delo, str. 73. Dodajamo, da o kozakih na Goriškem ni ohranjenih veliko virov. njihov videz, nacin oblacenja, kultura bivanja, obnašanja, vonj (...) so v prostor vnašali podobo drugacnega, nera­zumljivega in nevarnega. Poleg tega so zgodbe o nasilju, ki so ga utrpeli ljudje v Karniji, dodatno vplivale na to, da domacini s kozaki stikov niso iskali. V vseh pricevanjih kozaki poosebljajo neznano (sovražno), tuje po jeziku in navadah. Zunanja podoba, strah pred orožjem, nasiljem, tujimi moškimi, grožnje (...) – veckrat se ti spomini med seboj pomešajo in zgodbe o kozakih se prepletejo z zgodbami o cetnikih, do katerih je prebivalstvo gojilo iste obcutke strahu in nezaupanja. 229 Cattaruzza, nav. delo, str. 254. 230 Oliva, nav. delo, str. 100. Kako je posameznik kontekstualiziral dogodke, in predvsem, kako so mlajši moški, ki so bili glede na situacijo postavljeni pred dejstvo, da se mo-rajo opredeliti, obcutili leto 1944, opisuje Luciano Spangher: Kaj narediti? Ali so obstajale druge oblike odporništva proti Nemcem, ki niso vkljucujevale odhoda v partizane, poskrite v gorah in gozdovih, na poti v ne­gotovo prihodnost? V našem omejenem mejnem obmocju so samo tisti, ki so mocno verjeli, da bi lahko ideologija marksizma uresnicila sanje o boljšem svetu, pravicnejšemu in enakemu, ali pripadniki slovenske manjšine, ki so že od konca devetnajstega stoletja hrepeneli po osvoboditvi njihove male domovi­ne, lahko razmišljali o boju in se brezglavo spustili v borbo. A Italijan, katolik, v teh casih in v tej pustinji, kaj je lahko storil?231 Odlocitve, ki so jih posamezniki sprejemali med nemško okupacijo, niso bile nikoli ne enopomenske ne lahke. Odporništvo je bilo, vsaj v svoji prvi fazi, individualna odlocitev, vsak je izbiral po lastni presoji. medtem ko so mladi strani ponavadi izbirali spontano, glede na trenutno navdušenje, so drugi pri odlocanju oklevali. Za vsako odlocitvijo je bila drugacna osebna zgodba, vzgib, vzgoja, ki je je bil posameznik deležen.232 Obotavljanja in oklevanja, od­locitev za oboroženi boj ali tihi (navidezni) konsenz, delo za okupatorja ali beg v partizane, so bile izbire, ki so zaznamovale posameznika. Vendar pa je bila odlocitev posameznega vašcana – »da« ali »ne« – odvisna od posamezni­kove zavesti.233 Ce je opravljal obvezno delo, ki ga je nalagala TODT,234 ni bil dobro zapisan pri Ljudski oblasti in drugih politicnih organizacijah, ce se ni udeleževal gradenj obrambnih linij, so ga nemci lahko zaprli in poslali na pri­ 231 Spangher, nav. delo, str. 41. 232 Del bocca, Angelo: Italijani, dobri ljudje? Ljubljana: mladinska knjiga, 2007, str. 195–196. Glej tudi Pacor, mario: Italia e Balcani: Dal Risorgimento alla Resistenza. milano: Feltrinelli, 1968, str. 235. 233 PAnG, f. 1014, mapa 5, Vrtojba. 234 Po nemški okupaciji Gorice 12. septembra 1943 so bili tisti, ki so ostali v Gorici, predvsem letniki 23– 24–25, primorani delati za TODT (civilna in inženirska vojaška organizacija tretjega rajha, poimenovana po ustanovitelju Fritzu Todtu) oz. za podjetja, ki so mu bila podrejena kot podizvajalci. Glej: Spanger, str. 41–44. silno delo v nemcijo. »Šlo je za neizogibne izbire.«235 Ali je bila motivacija revolucionarni partizanski boj ali domoljubje, oba vzgiba sta nastopala kot koagulacijska elementa v narodnoosvobodilni izkušnji.236 Vecno prisoten ob­cutek negotovosti in nezmožnost prekinitve omenjenega stanja se odraža tudi v spominih prebivalstva, o cemer bom spregovorila pozneje. mnenje Tonyja Judta, da je bilo življenje v okupirani Evropi lahko zno­sno pod pogojem, da nisi bil žid, komunist, partizan, Cigan ali Poljak (ali Srb, ukrajinec ...),237 prenaša kolektivno videnje strategij preživetja v vojni. na individualni ravni ti pogoji niso vedno držali. Individualne usode (in izkušnje) moramo tu razumeti v razmerju moci in odnosa do vojaških enot na obmocju ter osebnih izbir (ter opredelitev) vsakega posameznika. 2.1.2Konec vojne, »slovanska okupacija« in slovenska osvoboditev Konec druge svetovne vojne na Goriškem in osvoboditev Gorice mo-ramo obravnati znotraj širšega vprašanja osvoboditve Trsta in povojnih postavitev linij moci na obmocju Julijske krajine. Kot opisuje nevenka Troha, je bila med osvobajanjem primorskega ozemlja osrednja pozornost namenjena Trstu, ki je bil kljuc za prikljucitev celotne Julijske krajine.238 Jugoslovansko vodstvo je, izhajajoc iz preteklih izkušenj, sklepalo, da bo imel tisti, ki bo obmocje zasedel prvi, tudi boljše izhodišce za pogajanja o dokoncni razmejitveni liniji. Tako je imela marca 1945 ustanovljena 4. ar­mada za cilj osvoboditev Istre in Trsta.239 Vendar se je La corsa per Trieste, 235 Verginella, Ljudje v vojni, str. 20. 236 nav. delo; Študija Gabrielle Gribaudi o odporniškem gibanju na jugu Italije potrjuje tezo, da so sorodstvene mreže delovale kot osnovne celice odporniškega gibanja, saj so odnosi med družinskimi clani temeljili na solidarnosti, ki je tkala mreže stikov med uporniki. Gribaudi, nav. delo, str. 231. 237 Judt, Tony: The Past is Another Country: myth and memory in Post-war Europe. Memory & Power in Post-War Europe (ur. J. W. müller). Cambridge: Cambridge university Press, 2002, str. 159. 238 Troha, nevenka: Komu Trst: Slovenci in Italijani med dvema državama. Ljubljana, modrijan, 1999, str. 20. 239 nav. delo; str. 20–21. kot je italijanska historiografija poimenovala napredovanja zavezniških in jugoslovanskih sil proti tržaškemu mestu, zacela že leto pred tem z doloca­njem povojnih interesnih sfer zmagovalcev.240 Dogodki v Gorici so bili v primerjavi s Trstom v poznejših oblikova­njih nacionalnih historicnih diskurzov postranskega pomena, saj mesto v povojnih politicnih igrah ni imelo (enakovrednega) strateškega pomena. Danes, po vec kot šestdesetih letih, je vprašanje, kdo je v mesto prispel prvi, partizani ali zavezniki, pomembno »sidrišce« v spominu obeh sku­pnosti – aktualna uganka, kljucna v razumevanju tako dogodkov, ki so sle­dili koncu vojne, kot odnosov, ki sta jih skupnosti vzajemno oblikovali. V nasprotju s slovensko historiografijo, ki trdi, da so Gorico osvobo­dili partizani, italijanska poudarja, da so se konec aprila 1945 nemški vo­jaki iz Gorice umaknili na desni breg Soce brez kakršnihkoli spopadov. Italijanski zgodovinar Lucio Fabi v analizi dogodkov poudarja, da je prve­ga maja, medtem ko so še potekali boji na zahodnem obrobju Gorice, z vzhoda v mesto prispela komanda partizanov, ki se je namestila na pre­fekturi. Isti vecer je v mesto prispelo še vec enot in se razporedilo v voja­šnici na Via Carducci.241 Hkrati avtor interpretira kot zmotno tudi uvelja­vljeno tezo o uporu demokraticnih sil v mestu, šlo naj bi zgolj za odhod okupatorja.242 nesoglasja, ki so aprila nastala znotraj goriškega CLn, so botrovala temu, da organizacija nikakor ni bila pripravljena na vstajo, predvsem pa ni bila pripravljena na cetnike, ki so se iz Vipavske doline preko Gorice umikali v notranjost Julijske krajine. nenadno umikanje cetniških enot mimo Gorice je v mestu povzrocilo nov val nasilja. Vojaki 240 ACS, ACC, f. 1000/136/278, Aministration of nE Italy; mapa Administration, Frontier areas in dispute, July 1944–July 1945; Jože Pirjevec v obravnavi teme piše, da so diplomatsko akcijo za pridobitev Trsta in Primorske jugoslovanski voditelji pripravljajali od jeseni 1944, nacrt zanjo pa je 1. oktobra predložil Edvard Kardelj v pismu CK KPS. O planih povojne ureditve Julijske krajine in vprašanju zasedbe Trsta glej: Cattaruzza, nav. delo, str. 257–281; Olivi, nav. delo, str. 142–146; bajc, nav. delo, str. 297–306; Troha, nav. delo, str. 9–21; Pirjevec, Jože: Trst je naš! Boj Slovencev za morje (1848–1954). Ljubljana: nova Revija, 2007, str. 262–298. 241 Fabi, nav. delo, str. 189. 242 nav. delo; str. 186. so razbijali, ropali in streljali na prebivalce, ki so se medtem zatekli v kleti in varne predele hiš. Kot piše Di Gianantonio, je bil zlasti mocan strah, da bi vojaki odvedli mlade ženske in otroke. Cetniki so vstopili v »mesto, ki je tiho in prestrašeno«243 cakalo na njihov umik. Koliko civilistov je v ti-stih dneh umrlo pod streli umikajocih enot, do danes ni znano. Spangher po lastni raziskavi navaja, da naj bi v Gorici in njeni okolici med umika­njem cetnikov umrlo okrog 80 ljudi.244 V topografiji nOb za Šempeter je zabeleženo, da so v noci med 28. in 29. aprilom porocali o polomu cetni­ške obrambe pri Ilirski bistrici in Reki, glavnina vojske se je že zacela umi­kati proti Gorici. naslednjega dne naj bi bili vsi cetniki iz Šempetra že cez Soco.245 Hkrati sta proti Gorici prodirala Škofjeloški odred iz solkanske in Prešernova brigada iz šempeterske smeri. Škofjeloški odred naj bi se s ce-tniki spopadel že v Solkanu, medtem ko so prešernovci na železniški po­staji naleteli na utrdbo 250 cetnikov, tako da so, kot navaja slovenska hi-storiografija, šele »ponoci osvobodili vse mesto prav do Soce. (...) Tudi Gorica je bila osvobojena pred prihodom zahodnih zaveznikov, kajti nji­hova predhodnica se je tja pripeljala šele 2. maja opoldne.«246 Italijanski viri trdijo nasprotno. Znani so dogodki preteklega maja v Gorici, ki so jo pred vpadi s strani nacistov oboroženih cetnikov s svojo krvjo ubranili italijanski patrioti. Takoj po osvoboditvi mesta in le nekaj ur pred prihodom novozelandskih enot, v zamudi zaradi razstreljenih mostov cez Soco, so Titovi partizani, ki so mostove raztrelili, Gorico okupirali (...).247 243 Gianantonio, nemec, nav. delo, str. 74. 244 Spangher, nav. delo, str. 160. 245 PAnG, f. 1014, mapa 4, Šempeter. 246 Petelin, Stanko: Enaintrideseta divizija. Ljubljana: Založba borec in Partizanska knjiga, 1985, str. 257–258. Glej tudi bajc, str. 358. 247 ACS, mIG (1944–46), f. 138, Gorizia e provincia: Situazione politica. Gigliotti, ki poudarja isti potek dogodkov, tako piše, da so, medtem ko so italijanske enote junaško branile mesto in potiskale cetnike iz njega, hkrati vanj vdrli Titovi partizani. Hiter in socasen prevzem oblasti s strani Slovanov predpostavlja, kot logicno posledico, okultno prisotnost slovanskih oddelkov, ki so kot ptice ujede v nepo­sredni bližini mesta cakali na ukaz, da lahko naskocijo svoj plen. V mesto so namrec vstopili, ko so Nemci že odšli in ko o bojih v mestu ni bilo ne duha ne sluha. Prva slovanska akcija je bila sabotaža mostov na Soci, da bi upocasnili prihod zavezniških enot v mesto.248 Prihod partizanov v Gorico, bodisi kot osvoboditeljev bodisi kot okupator­jev, je, ce povzamemo marto Verginello v študiji o Trstu, postavil na glavo tradi­cionalni odnos med mestom in okolico, po katerem se je okolica proglašala za žrtev.249 Podobno kot v Trstu je prihod partizanov za okoliško slovensko prebi­valstvo pomenil osvoboditev in konec zatiranj, ki jih je kolektivni spomin po­stavljal v obdobje ob koncu prve svetovne vojne. Odnos odbijanja in privlac­nosti mesta, ki je »okoliške kmete in slovenske nižje sloje vezal na mesto, je mogel priti do izraza šele takrat, ko je okolica zmagala nad mestom«.250 Slovenci v Gorici so maj 1945 doživeli kot dvojno osvoboditev,251 rešili so se nemške okupacije ter predhodne italijanske oblasti. Osvoboditev so manifestirali z množicnimi shodi, parole, kot »Gorica je naša«, so odmevale po Travniku. Po zidovih so se pojavili napisi »Trst je naš, Gorica je naša, živel 248 Gigliotti, str. 32. Tudi Carlo Pedroni navaja, da je Gorica maja 1945 zaman cakala na svobodo. »upor proti nemški zadnji straži, ulicni boji, izdaja in vpad formacij slovanskih komunistov v trenutku, ko je bilo mesto že ocišceno nemcev in so ti balkanski oddelki vzpostavili nov teror v mestu (...).« Pedroni, A. Carlo: Cronaca di due anni, 5. 8. 1945–16. 9. 1947. Gorizia: A.G.I. Gorizia, 1952, str. 32–33. AGI (Associazione Giovanile Italiana) je delovala v casu Zavezniške vojaške uprave. 249 Verginella, Ljudje v vojni, str. 45. 250 nav. delo. 251 Izraz povzemam po Porocilu slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije, kjer so dogodki maja 1945 zapisani kot dvojna osvoboditev: izpod nemške okupacije in izpod italijanske države. Tito, Tujega nocemo, svojega ne damo ...«252 Vojne je bilo konec, jugoslo­vanske zastave so preplavile Gorico, kamor so ljudje hiteli pozdravljat osvo­boditelje. medtem ko so novi oblasti naklonjeni prebivalci v prvih majskih dneh slavili osvoboditev mesta, so drugi okupirano mesto naglo zapušcali. Tako iz virov kot podanih interpretacij virov je jasno, da je prebivalstvo konec vojne doživljalo na razlicne nacine. Za Italiji naklonjene prebivalce se je na isti datum okupacija komaj zacela – nobena vojska, ki je zasedla Gorico, se do njenih prebivalcev namrec ni obnašala tako surovo in kruto, kot so to po-celi partizani maja 1945.253 Porocilo zgodovinsko-kulturne komisije ugotavlja, da je val nasi­lja, ki je zajel Julijsko krajino, zahteval tisoce žrtev, po vecini Italijanov, a tudi Slovencev, predvsem tistih, ki so nasprotovali jugoslovanskemu ko­munisticnemu politicnemu nacrtu. »Del aretiranih je bil v presledkih iz­pušcen; v stotinah naglo izvršenih obsodb – žrtve so bile vecinoma vržene v kraška brezna, imenovana fojbe; ter v deportaciji velikega števila vojakov in civilistov, ki so deloma shirali ali bili ubiti med deportacijo, po zaporih in po taborišcih za vojne ujetnike v raznih krajih Jugoslavije.«254 na obmocju nekdanje Goriške pokrajine so se, kot navaja nevenka Tro-ha, aretacije izvajale po že vnaprej pripravljenih seznamih, sestavljenih pred koncem vojne. Te sezname so sproti dopolnjevali glede na prijave politicnih 252 Spangher, nav. delo, str. 169. Hkrati so v italijanskih mestih potekale manifestacije za osvoboditev con, ki jih je okupirala jugoslovanska vojska. Protesti so se zaceli že 29. aprila, potekali so v neaplju, Rimu, Firen­cah, Anconi, Viterbu, Sassariju (...). 4. maja je v Rimu Fronta za celovitost Italije (Fronte per l'Integritŕ d'Italia) organizirala veliko manifestacijo proti zasedbi teritorijev, ki jih je Italija pridobila v prvi svetovni vojni, mani­festirale so predvsem skupine veteranov prve vojne, dijaki, študenti, monarhisti. Proti tem skupinam je nasto­pala Partito Comunista, Komunisticna stranka, ki je organizirala svoj shod. Glej: ACS, ACC 1000/143/1445, Yugoslav-Trieste Incidents; April–may 1945; Demonstration for the liberation of Northern Italy or for Trieste. 253 Dogodke ob zavzetju Gorice, nasilne zaplembe, deportacije in ravnanje jugoslovanske vojske z italijanskim prebivalstvom opisujeta porocili, ki ju je Comando Generale dell'Arma dei Carabinieri Reali junija 1945 poslalo na ministrstvo za notranje zadeve. Glej ACS, mIG (44–46), f. 151. 254 Pojav povojnih represalij in mašcevanj moramo kontekstualizirati z dogodki, ki so sledili koncu druge svetovne vojne. Julijska krajina ni bila osamljen primer, saj so obracuni potekali v vecjih italijanskih mestih, kjer je »prišla na dan razsrjenost, ki je bila dvajset mesecev zatrta, in njen izbruh je bil tak, da se je zmaga kar kmalu lahko preobrazila v golo in divje mašcevanje«. Cit. po Claudio Pavone v: Verginella, Ljudje v vojni, str. 45; o povojnih eksekucijah in represijah v Italiji glej tudi: Del bocca, Italijani, dobri ljudje? str. 207–211. in oblastnih organov ter (tudi) na podlagi anonimnih prijav. Vendar teh pri­jav ne moremo (razen izjemoma) interpretirati kot ovaduštvo, »saj so ljudje prijavljali z željo, da bi se dokoncno unicil fašizem, v veri, da delajo nekaj, kar bo pomagalo na poti v boljšo prihodnost«.255 Aretirane vojake so kot vojne ujetnike pošiljali v taborišca, del pa so jih usmrtili v nekaj dneh po aretaciji. Zbirni centri v Gorici so bili v vojašnici S. michele, zaporih na Via barzellini, vojašnici P. S. v Via Santa Chiara, po šolah in kleteh Komande mesta in na goriškem gradu. Deportacije so se zacele 7. maja.256 Iz podatkov zbirnega se­znama, ki ga hrani Goriški muzej in navaja Troha, je bila ubita ali je v ujetni­štvu umrla 901 oseba, med njimi 653 pripadnikov oboroženih formacij, 32 domobrancev in 248 civilistov, med njimi 49 žensk. med civilisti je bilo 120 Italijanov, 85 Slovencev, 40 oseb je bilo slovenskega rodu, pet je bilo Hrvatov, en Jud ..., za osemnajst oseb pripadnost ni ugotovljena.257 V slovenski historiografiji ni veliko študij, ki bi se nanašale na štirideset dni jugoslovanske uprave Gorice in odnos jugoslovanske vojske do civilnega pre­bivalstva. Po Trohi so bile goriške deportacije v primerjavi s tistimi v Trstu šte­vilcnejše in še bolj nekontrolirane. množicne aretacije so se zacele 2. maja, po slovenskih virih naj bi trajale do 8. oz. 10. maja,258 po italijanskih virih cel me­sec.259 Teodoro Francesconi v italijanski študiji Gorica 1940–1947 piše, da je že prvi dan aretacij izginilo vec kot šeststo ljudi. Pripadniki vojaških enot, policijski kader, karabinjerji (...) so bili po hitrem postopku usmrceni, predpostavlja se, da vecina med 1. in 15. majem. Aretiranih civilistov naj bi bilo najmanj 1.900, med njimi naj bi jih 1.400 zajeli v samem mestu. Koncno število naj bi bilo 1.510 eliminiranih oseb, med njimi 800 vojakov, 560 civilistov iz Gorice in Krmina, 150 iz Tržica. Po Luigiju Papu, ki ga omenja avtor, je iz Gorice izginilo 1.100 255 Troha, nav. delo, str. 47. 256 Francesconi, Teodoro: Gorizia 1940–1947. milano: Edizioni dell' uomo Libero, 1990, str. 183. 257 Troha, nav. delo, str. 70–71. 258 Troha, nav. delo, str. 48; Pirjevec, Trst je naš!, str. 303. 259 O deportacijah glej Fabi, nav. delo, str. 192–193. ljudi.260 V podatkih nekega seznama, ki ga je pripravila Zavezniška vojaška uprava, je zabeleženo, da se v Gorici pogreša 759 civilistov in 341 vojakov.261 Drugi dokument iz washingtonskega arhiva, ACC11302/115/5 Gorizia Area, Deportees, vsebuje popis izginulih z Goriške v omenjenem obdobju. V spremnem pismu, podpisanem 12. 7. 1946, zavezniški major J. A. Kellet z ura­da Displaced Persons Division pošilja v Central Tracing bureau v Frankfurt prošnjo za pomoc pri iskanju pogrešanih oseb z obmocja A. m. G. Gorizia. V priloženi listi so tako, kot piše na dopisu, navedena imena italijanskih subjek­tov, ki so jih nemci deportirali iz Gorice v razlicnih obdobjih vojne, a vendar je iz datumov izginotja pogrešanih jasno, da gre za seznam ljudi, ki so izginili spomladi 1945.262 Priložen seznam nosi naslov Deportati in Jugoslavia in popi­suje 1.243 izginulih oseb s širšega obmocja Goriške. Abecedni popis deporti­ranih poleg njihovih imen vkljucuje kraj in ulico bivanja, rojstne podatke, na­cionalnost, datum ali kraj zajetja, kraj/datum, kjer/ko je bila oseba zadnjic vi-dena, kdo to osebo išce (...), pri nekaterih so podatki omejeni zgolj na ime in priimek, kraj bivanja, nacionalnost. Spisek je površen, dolocena imena se po­navljajo. med 1.243 popisanimi je eden deklariran kot madžar, eden kot ne­mec, trije so Avstrijci, med katerimi je ena nuna. med Slovenci je vpisanih 179 izginulih, prevladujejo prebivalci bovškega oz. Zgornjega Posocja, manj popi­sanih je z obmocja Gorica mesto, 26 pogrešanih je ženskega spola. Po podatkih, ki jih popis vsebuje, je v obdobju med 29. aprilom in 12. ju­nijem, datumom umika jugoslovanskih enot s tega obmocja, izginilo 498 od 1.243 oseb, po aretaciji se jih je domov v istem obdobju vrnilo 81 (to število se ne odšteje od prejšnjega).263 Podatki so seveda nepopolni, ker pri velikemu številu deportiranih manjka datum izginotja, predvsem ob slovenskih pogre­ 260 Francesconi, nav. delo, str. 182–183. 261 Cit. po R. Pupo, R. Spazzal v: Verginella, med zgodovino in spominom, str. 64. 262 ACS, f. ACC, 11302/115/5 Gorizia Area, Deportees; Feb.–July 1946, no. 785030. 263 Troha navaja, da je bilo najvec aretiranih Slovencev domobrancev z Goriške. Podatek povzema iz zbirnega seznama usmrcenih za obmocje Goriške pokrajine, delo Goriškega muzeja. Glej Troha, nav. delo, str. 54. šancih manjkajo podatki tako o datumu kot kraju izginotja. nekatere osebe so mrtve, o tem obvešca sam popis, npr. »ubit v istem dnevu aretacije«,264 drugi so bili pogrešani ob umiku nemcev, doloceno število ljudi se je »izgubilo« po 12. juniju 1945: »deportiran 8/7/44«, »zbežala od doma v noci na 19. 7«, »izginila 25. 7. 1945, ko se je v vojaškem avtu peljala v Videm«265 ... Kljub pomanjkljivosti in površnosti je seznam, nastal med Zavezniško vo­jaško upravo, neprecenljiv vir o pogrešanih osebah v Gorici po letu 1945. Po-sreduje nam namrec podatke o pogrešanih, casu izginotja, nacionalni oprede­litvi, o tem, kje se nekateri nahajajo in kdaj so jih tam (zadnjic) videli. med opisanimi pogrešanci zasledimo tudi oba deportirana predstavnika goriškega CLn, Olivija266 in Sverzuttija,267 aretirana 5. maja 1945.268 A vendar je jasno, da omenjeni popis ne moremo smatrati kot verodostojen popis izginulih med povojnimi jugoslovanskimi deportacijami, saj je preobširen in vkljucuje popis ljudi, ki so izginili še pred koncem vojne. Obstoj podobnih seznamov in popisov, ki naj bi vsebovali število pobitih deportirancev in kraj njihove smrti, je še danes kocljiva diplomatska temati­ka med obema državama. Špekulacije o številu fojb in usmrcenih v njih po­stanejo aktualne predvsem v casu politicnih predvolilnih bitk in ob vsakole­tni italijanski komemoraciji dneva spomina, Il giorno del ricordo. Tako je mar-ca 2006, le mesec dni po komemoraciji ob omenjenem prazniku, v javnost prišla vest, da je župan nove Gorice269 posredoval županu Gorice seznam z imeni 1.048 deportiranih Goricanov, ki so bili odpeljani ob koncu vojne.270 264 ACS, f. ACC, 11302/115/5 Gorizia Area, Deportees; Feb.–July 1946, no. 785030, Popisanec št. 83. 265 nav. delo, Popisanec št. 913; Popisanec št. 907; Popisanec št. 1120. 266 nav. delo, št. 815. 267 nav. delo, št. 1023. 268 O poteku aretacije poroca Fabi, str. 192; glej tudi: Cattaruzza, str. 293. 269 Izjava za javnost župana mirka brulca glede predaje seznama deportirancev Obcini Gorica je bila podana 9. marca 2006. župan je v izjavi sporocil, da je decembra prejšnje leto prejel dopis z mZZ, naj skladno z obljubo tedanjega ministra za zunanje zadeve izroci županu Gorice dopisu priložen seznam deportiranih; www.nova-gorica.si/?vie=gds&id=20080911115527, dostop: 5. 3. 2009. 270 Seznam je objavljen na spletu: digilander.libero.it/lefoibe/deportati_gorizia.pdf, dostop: 4. 2. 2009. Po navedbah slovenskih medijev je omenjeni seznam med obema župano-ma posredovalo slovensko ministrstvo za zunanje zadeve, ki je te navedbe oznacilo kot netocne in pojasnilo, da je mZZ le posredovalo pri ljubljanskih in goriških raziskovalcih, naj predstavnikom (slovenske) obcine nova Gori-ca omogocijo dostop do gradiva o povojnih dogodkih na Goriškem.271 Prvi uradni seznam deportiranih, ki naj bi ga Slovenija uradno izrocila Italiji, je na obeh straneh meje dvignil precej prahu in veliko medijske pozornosti. Pred­vsem je starim nerešenim obmejnim temam prilil nove politicne vsebine tam, kjer je italijanski medijski diskurz poudarjal »odpiranje arhivov«, »ko­nec zanikanja povojnih dogodkov« in »odkrivanje zgodovinske resnice«.272 Pozornost je bila usmerjena v travmo in dolgoletno agonijo svojcev, ki so zaman cakali na vrnitev izginulih sorodnikov in prijateljev. Z italijanskega vi-dika je dogodek oznaceval eno prvih etap vstopanja Slovenije med demo­kraticne države, zapušcanja komunisticne preteklosti in priznavanja zloci­nov, ki jih je storila proti drugemu narodu. na slovenski strani je vest o objavi seznama deportirancev spremljala polemika o italijanskem priznanju razna­rodovalne politike do Primorcev ter fašisticne agresije na Slovenijo. Pricakovano obojestransko opravicilo in javno kesanje nad storjeno krivi-co ter prestanim terorjem ostaja do danes odprto vprašanje, ki naseda pred­vsem politicim pritiskom in racunom tistih, ki si z »bojem proti dolgim sen-cam iz preteklosti«273 zagotavljajo politicno podporo med potencialnimi (prihodnjimi) volilci. 271 Dodatna pojasnila ministrstva (...), 10. 3. 2006. www.mzz.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/ article/3247/1703/, dostop: 7. 2. 2008. – Glej tudi Pojasnilo ministrstva (...), 9. 3. 2006: www.mzz.gov. si/nc/si/splosno/cns/novica/article/3247/1699/, dostop: 7. 2. 2008. 272 I 1.048 deportati da Gorizia; http://digilander.libero.it/lefoibe/deportati.htm, dostop: 4. 2. 2009. Tudi: Pohvale za seznam vrženih v foibe, www.delo.si/clanek/o124055, dostop: 7. 2. 2008. Da je seznam nepopoln (pomanjkljiv), navaja tudi marta Verginella, saj so med navedenimi 1.100 izginulimi tudi »osebe, ki so umrle na Korziki, imena v boju ubitih partizanov in 110 imen oseb, ki so se vrnile iz ujetništva«, v: Verginella, Med zgodovino in spominom, str. 66. 273 Pribac, Igor: Razmišljanja, spomini in podobe iz preteklosti. Fojbe: Primer psihopatološke percepcije zgodovine (ur. L. Accati, R. Cogoy), str. 98. 2.2 ZAveZNIšKA vOJAšKA UPRAvA Štiridesetim dnem jugoslovanske administracije je sledilo obdobje Zave­zniške vojaške uprave. Vprašanje zasedbe Julijske krajine je namrec ostalo ne­rešeno še dolgo po koncu vojne in se je kmalu razvilo v eno izmed kriznih povojnih evropskih žarišc. Zavezniki, ki so imeli kot podpisniki premirja z badogliom italijansko ozemlje pod svojim protektoratom, so z ozirom na že med vojno utemeljeno zahtevo po kontroli tržaškega pristanišca ter prome­tnih povezav z Avstrijo zahtevali, da bi to obmocje imeli pod svojo upravo.274 Kljub pricakovanju, da se bo Jugoslovanska armada glede na dogovore, skle­njene med Titom in Alexandrom marca 1945, z »osvobojenih« ozemelj umaknila, so zavezniki obticali pred jugoslovanskim fait accomplí. V prvih majskih dneh so se na spornem ozemlju razporedile tako jugoslovanske kot enote britanske armade.275 Pod vodstvom vrhovnega zavezniškega poveljnika za Sredozemlje, feldmaršala Alexandra, so zavezniške sile zahtevale umik enot JA z obmocja, kar je Tito odklonil. »Te kraje smo osvobodili, ker etnicno pri­padajo naši domovini«, je napisal v depeši IV. armadi 9. maja 1945.276 Diplo­matska (hladna) vojna, ki se je zacela v prvem tednu maja, je bila, kot ugotavlja Cataruzza, logicna posledica trkov moci med vojnimi zmagovalci, ki so polja interesnih sfer zaceli oblikovati še pred koncem vojne. Potrditev jugoslovan­ske uprave s strani zavezniških sil bi lahko oslabila sloves, ki ga je imela ameri­ška vojska v Evropi, uklonitev Titovim zahtevam pa bi lahko imela resne nega­ 274 Cattaruzza, nav. delo, str. 283. 275 majske dogodke in prvo srecanje zaveznikov z »zavezniki« na Soci opisuje nekdanji castnik za civilne zadeve Alfred C. bowman v svojem predavanju What happened in Trieste: »(...) at the Isonzo River, they met these ‚allies‘ whom they hadn't ever seen before – in various kinds of nondescript grey uniforms. mr. Tito hadn't even paused when he came to his national boundary. He kept right on going – but fast. I don't mean to say that it was a surprise, although it was hard to realize that Tito had not only marched into Trieste and taken possession of it, but had marched right on to the Isonzo River. We went ahead (that is, the british and new Zealand troops who were up that way) and went into Trieste too, but the Yugoslavs were allowed to maintain administrative control for the next 40 days, which was a pretty rough time for the people who lived there.« V: Alfred C. bowman: What happened in Trieste, Address delivered to the students and faculty of the Ground General School, Fort Riley, Kansas, 5 October 1949; Glej: www.milhist.net/amg/bowman491005.txt, dostop: 18. 8. 2008. 276 Troha, nav. delo, str. 22; Pirjevec, nav. delo, str. 312. tivne posledice pri vzpostavljanju trajnega reda v povojni Evropi.277 Sam Sta­lin je glede tržaškega vprašanja že maja prenehal podpirati Tita, saj ni želel poslabšati svojih odnosov z britanci in Americani, ter ga s tem prisilil v diplo­matska pogajanja z zavezniki. Dne 26. maja je Tito v svojem govoru s terase ljubljanske univerze takole komentiral nastali (politicni) položaj: (...) V imenu vsega ljudstva, ne samo slovenskega, temvec vseh narodov Jugosla­vije, odlocno odbijam ocitek, da imamo kakršen koli namen nekaj s silo osvojiti. Ni nam treba s silo osvajati tistega, kar je naša pravica (...) in zakaj mora sedaj, zakaj mora ravno sedaj izmucena in razrušena Jugoslavija biti prva, ki bi jo doletela krivica? Dejali so, da je ta vojna pravicna vojna, in mi smo jo kot tako tudi smatrali. Zahtevamo pa tudi pravicen zakljucek. Zahtevamo, da bo vsak gospodar na svojem in nocemo placevati tujih racunov. Nocemo biti drobiž za podkupovanje. Nocemo, da nas mešajo v politiko nekih interesnih sfer. (...).278 Dne 12. junija 1945 je, glede na dogovore in podpisani beograjski sporazum,279 zavezniška vojska prevzela oblast na obmocju zahodno od t. i. morganove crte. Imenovana po generalu Williamu D. morganu, podpisniku beograjskega sporazuma, je novonastala demarkacijska linija zasedeno ob-mocje razdelila na dve zasedbeni coni: cono A, ki jo je upravljala Zavezniška vojaška uprava (ZVu), in cono b, ki jo je upravljala Vojaška uprava Jugoslo­vanske armade (VuJA).280 Skladno s podpisanimi pogodbenimi dolocili naj bi zavezniki cono upravljali v sodelovanju z že obstojecimi strukturami obla­sti, ki jih je na obmocju organizirala jugoslovanska oblast.281 277 Cattaruzza, nav. delo, str. 296. 278 Tito v Ljubljani. »Danes je druga Jugoslavija, ki natanko vodi racun o svojih pravicah in o svojih bratih.« Primorski dnevnik, 28. maj 1945. 279 beograjski sporazum je bil pozneje dopolnjen z devinskim sporazumom (morgan-Jovanovic), pod-pisanim 20. junija 1945. Glej tudi: Francesconi, str. 203; Kacin-Wohinz, Pirjevec, str. 112; Spangher, str. 171. 280 O coni b glej: Gombac, metka: Vzhodnoprimorsko okrožje 1945, Primorska srecanja, letnik 1990 (104/05), str. 118–121. 281 Kacin-Wohinz, Pirjevec, str. 112; Cattaruzza, str. 296; Troha, str. 73; Spangher, str. 179. »Toda smo pac na nesrecni zemlji rojeni, zopet so nas razdelili v A-Slo­vence in b-Slovence«,282 je novo razdelitev komentiral pisec šempeterske kronike nOb. Tolmacenja o politiki interesov zavezniških sil na obmocju, ki poudarjajo, kako so velike sile po vojni urejale Evropo sebi v prid, ne da bi se ozirale na želje tistih, ki so svobodo izbojevali sami, so sestavni del diskurzov tistih, ki so bili vkljuceni v odporniško gibanje in so se z nastalo situacijo pocutili opeharjene. Tako so nepreklicni odhod jugoslovanskih vojakov iz Gorice spremljale bucne demonstracije prebivalstva, ki je »ža­lostno in ogorceno opazovalo, kako mora domaca vojska proti svoji volji se umakniti iz slovenske Gorice«. biljenska kronika opisuje, kako so se ob priložnosti matere borcev in druge matere celo postavile pred tanke, da bi preprecile odhod vojske, a je bilo vse zaman.283 Svoboda je bila, kot je zapi­sano v solkanski kroniki, »kratko odmerjena. Tako je Solkan ponovno padel pod tujo okupacijo, ni pa klonil – nasprotno, zagrizel se je še bolj v borbo za dokoncno prikljucitev k FLRJ«.284 ZVu je bila zacasna zasedbena oblast285 in je, v nasprotju z zavezniški-mi oblastmi v drugih krajih Italije, v Julijski krajini delovala neodvisno, saj v svojo upravo ni vkljucevala dotedanjih italijanskih državnih aparatov. V prvi fazi zasedbe so zavezniki želeli vzpostaviti že utecen nacin upravljanja obmocja preko domacih organov uprave, t. i. indirect rule, a se je problem v vzpostavitvi slednjega pojavil v sami strukturi uprave cone A, saj ni bilo vec organov stare uprave, na katere bi se oblast lahko naslonila. Ker obe­nem zavezniki niso želeli priznati pred tem uvedene jugoslovanske uprave, so na obmocju uvedli t. i. direct rule, kar je pomenilo neposreden prevzem 282 PAnG, f. 1014, mapa 4, Šempeter. 283 PAnG, f. 1013, mapa II, bilje. 284 PAnG, f. 1013, mapa I/A, Solkan. 285 ZVu je nastopila v coni A Julijske krajine pod uradnim nazivom ZVu 13. korpusa, ki je bil ustanovljen v okviru VIII. zavezniške armade pod poveljstvom generala W. D. morgana. Julija 1945 je 13. korpus prešel pod neposredno poveljstvo vrhovnega zavezniškega štaba. vseh pristojnosti in odgovornosti na podrocju lokalne uprave.286 Vzpore­dno pa se je na obmocju ohranjala jugoslovanska civilna uprava, ki je bila brez oblastnih pristojnosti in je zavezniška uprava ni priznavala.287 Tako razpust narodne zašcite kot odprava ljudskih sodišc, obnova itali­janske zakonodaje ter drugi ukrepi nove oblasti so med populacijo izzvali velike in množicne demonstracije. Zaostrilo se je z ukazom št. 11 z dne 11. avgusta 1945, ki je na obmocju obnovil stari italijanski upravni sistem s pokrajinami in z obcinami, ki naj bi jih vodili brez poprejšnjih volitev od oblasti imenovani ljudje.288 Kljub sporazumu, da se bodo na obmocju ohranile že uveljavljene inštitucije, so bile te po hitrem postopku zamenja­ne, sporocilo pa je bilo jasno: obmocje upravlja ZVu. Ceprav so zavezniki poudarjali svojo nepristranskost in vlogo branilca rav­novesja med obema narodoma, je kazalec na tehtnici hitro prevagal v ohranja­nje idealov (ameriške) svobode in demokracije pred bližnjo komunisticno nevarnostjo. V spletnem arhivu bbC o drugi svetovni vojni je zgodba vojaka bena Cumminga, ki svoje spomine vpeljuje v strukturirano tezo, da so zave­zniki na obmocju ohranjali mir in branili obmocje pred »vpadi« komunistov. We were there to make sure that Tito was kept out and so were reluctantly in­volved in national rivalries and ideological conflict as Communism and De­mocracy fought to win the area over to their own side of the Iron Curtain. Although the War was officially over, the local Partisans, who were all Com­munists (wearing red scarves), refused to lay down their arms and hand them in, and were entrenched in the mountains. Their aim was to assist Marshal 286 Rebeschini, monica: Organizacijske sheme in kariere v ZVu. Povojni cas ob meji. Projekt Interreg IIIA/Phare CbC Italija–Slovenija. Trst: Deželni inštitut za zgodovino osvobodilnega gibanja v Furlaniji Juli-jski krajini, 2007, str. 173 (v nadaljevanju Povojni cas ob meji. Projekt Interreg IIIA ). – Rebeschinijeva poudarja dolgotrajen pomen takšnega tipa uprave, saj je z angloameriško izkušnjo takratni politicni, socialni in kulturni okvir pridobil na novih modelih, ki so prispevali k oblikovanju novega politicnega vodstva. Glej tudi: Vidmar, Cvetko: Zavezniška vojaška uprava Julijske krajine. Primorska srecanja, 104/05, 1990, str. 122–132. 287 Troha, str. 74–75. 288 Kacin-Wohinz, Pirjevec, str. 113. Tito in his aim to take over the region, which included the Ports of Trieste and Pola, and incorporate it into Yugo-Slavia; all in all it was a very difficult situa­tion. My Unit moved into a strategic town in the centre of the region, Gorizia or Goric as the Slavs called it.289 Po vojaku Cummingu se je vojna na obmocju nadaljevala, saj je bilo, kot izhaja iz spominov, treba paziti na osvobojena ozemlja in prepreciti širjenje komunisticne nevarnosti. Partizani, »komunisti z rdecimi rutami«, so se že­leli polastititi obmocja, ki je bilo pod zavezniško upravo, in ga izrociti Titu. V težkem položaju so zavezniški vojaki ohranjali mir v regiji in varovali prebi­valstvo. Za slovenskega bralca, navajenega na drugacno opredelitev povojnih vlog, v povojnem dojemanju partizana kot odrešitelja, ki se je boril za interes slovenskega naroda, je takšna interpretacija dogodov izkrivljena in lažniva. Pripoved, ki deluje kot kakšnen izsek iz povojnega filma o dobrih vojakih in nasilnih upornikih, ki ne razumejo, da je vojna koncana, predstavlja partizana – junaka v negativni podobi komunista, ki se želi polastiti osvobojenih oze­melj in jih prikljuciti Jugoslaviji. Takšna podoba partizana – komunista med zavezniško vojsko ni bila nobena redkost. Komuniste, predvsem pretihota­pljene agitatorje iz cone b, so zavezniki dojemali kot prežeco nevarnost, ki se je je bilo treba ubraniti in ji na obmocju prepreciti samovoljno delovanje. Iz preucenega arhivskega gradiva290 tudi izstopa podoba lokalnega projugoslo­vansko usmerjenega prebivalstva kot ubogega in neumnega krdela gorjanov, ki dela to, kar od njega zahteva vodstvo iz Jugoslavije. Opisani so kot zasle­pljeni in slepo verujoci v obljube komunisticnih organizacij, nesposobni svo­ 289 »Tam smo bili zato, da bi Tita držali zunaj tega obmocja; tako smo bili pogosto vpleteni v tamkajšnje nacionalne in ideološke konflikte med komunizmom in demokracijo. Obe vpleteni strani sta se borili zato, da bi to regijo pridobili na svojo stran železne zavese. Kljub temu, da je bilo vojne uradno konec, so lokalni partizani, vsi komunisti (nosili so rdece rute), zavrnili mir in v gorah nadaljevali z bojem. njihov cilj je bila podpora maršalu Titu v njegovi nameri, da bi to ozemlje, ki je med drugim obsegalo tudi Trst ter Pulo, prikljucil k Jugoslaviji; bila je to nadvse težavna situacija. moja enota se je premaknila v strateško mesto v samem centru regije, Gorizio ali Goric, kot so jo imenovali Slovani.« ben Cumming's War – Chapter 4: Venezia Guilia. V: www.bbc.co.uk/ww2peopleswar/stories/19/a3744119.html, dostop: 8. 9. 2008. 290 Gradivo pridobljeno v Državnem arhivu v Rimu (Archivio Centrale dello Stato, ACS). bodnega razmišljanja in povsem podvrženi izkorišcanju interesov vodstva iz cone b.291 Seveda so, kot je dve leti po podpisu pariške mirovne pogodbe tr-dil bowman, ti »mali Sovijeti«292 želeli vladati na obmocju, naloga zavezni­kov pa je bila, kot se Cumming spominja, mesto »braniti« pred nevarnostjo komunisticnih partizanov. Povsem jasno je, da so na izkušnje angleških in ameriških vojakov vplivale mednarodne politicne razmere, ki so se kot po­sledica strukturirale v njihove spomine na povojno obdobje. na celotnem obmocju ZVu je, po raziskavah Selvina Ceschije, delovalo okoli 15.000 pripadnikov angleške in ameriške vojske. Po prevzemu oblasti sta si obe zavezniški sili ozemlje strateško razdelili. Obmocje med miljami do povezave s cesto Palmanova–Gradiška je bilo pod angleško, nad omenje-no cestno povezavo do Predila pa pod ameriško pristojnostjo.293 Ameriški del ZVu je bil od septembra 1945 do septembra 1947 pod komando pripadnikov 88. pehotne divizije Blue Devils. Sedež poveljstva je bil v Gorici v današnji stavbi Gospodarske Zbornice (Camera di Commercio), poveljstva treh pehotnih polkov divizije so bila razporejena po obmocju pod upravo ZVu. Poveljstvo 349. pehotnega polka je bilo v Gorici, te enote so 291 ACS, ACC 43 (1–3) 11302/115/3 Gorizia Area, Claims, July 1945–February 1946. – ACS, ACC – GOR-AC-30 (1–6) 11302/115/4/ Gorizia Area, Protest, February–December 1946. – Lep primer odnosa do komunistov nam osvetli dokument, ki ga je septembra 1946 napisal kapitan Clarke Painter, okrožni poverjenik za obmocje Kobarida. Kapetan v porocilu z naslovom Howls from the Communists, komuniste razvrsti v tri skupine. Prva vkljucuje preudarne in po moci hlepece posameznike, ki stremijo samo za tem, da imajo moc in si polnijo žepe. Ti so voditelji. Drugi so izvrševalci želja prvih, njihovi vdani delavci, ki ali ližejo njihove škornje ali po narocilu ropajo, ugrabljajo, pobijajo. nimajo zadržkov pokoncati tistih, ki se ne strinjajo z njihovo politiko. Tretja skupina, ki jo sestavlja vecina, so neumni reveži, ki so tako zabiti, da ne razumejo, da ju prvi dve skupini izkorišcata. Verjamejo v vse, kar jim vodje govorijo, nejasen jim je odgovor, kdaj se bo vsa ta obljubljena rožnata prihodnost tudi uresnicila. Glej: ACS, ACC–GOR­AC-30 (1–6) 11302/115/4/ Gorizia Area, Protest, February–December 1946. 292 »We also felt that, despite appearances, most of the people didn't want these little Soviets to run their community.« Glej: Alfred C. bowman, What happened in Trieste; www.milhist.net/amg/bow­man491005.txt, dostop: 18. 8. 2008. – V svojih spominih polkovnik Alfred bowman, višji castnik za civilne zadeve v coni A, položaj na obmocju neposredno povezuje s hladno vojno in trdi, da je bilo ozemlje eno prvih središc spopada, kjer se je vršil tako politicni kot ideološki boj. Glej: bowman, C. Alfred: Zones of Strain: A memoir of the early cold war. Stanford: Hoover Institution Press, 1982, str. 6–7. 293 Ceschia, Selvino: L' occupazione militare alleata del Friuli e della Venezia Giuglia; glej: www. isonzogruppodiricercastorica.it/doku.php/l_occupazione_militare_alleata_del_friuli_e_della_ venezia_ giulia_1945_1947, dostop: 16. 9. 2008. nadzorovale obmocje med Gradiško in Kanalom, reko Soco, obmocje brd. 350. polk je imel sedež v Tarcentu in je deloval na obmocju od Kanala do Kobarida, 351. polk s sedežem v Trbižu je nadzoroval prelaze in obmocja Predila, ukve, bovca. Del tega polka je bil stacioniran v Trstu, medtem ko je bil, predvsem reprezentacno, del angleških enot razporejen v Gorici. 294 Pester in multietnicen nabor enot ZVu je na Goriškem deloval vec kot dve leti in pol, v katerih je ZVu izpopolnil svojo upravo in jo prilagodil da­nim razmeram. Vzpostavitev politike neposrednega upravljanja, ki naj bi de­lovala »nad vsemi skupinami«, je zahtevala (re)organizacijo zavezniške poli­tike na osvobojenih obmocjih in vzpostavitev kompleksnega administrativ­nega aparata, ki je deloval neposredno pod taktirko polkovnika bowmana.295 Program, ki ga je ZVu na obmocju vpeljal do leta 1947, je bil predvsem in-tervencijski, s ciljem zamejitve kriznih razmer. Sledil je t. i. programu preventi­on of disease and unrest, ki je bil preverjen drugod po Italiji in je nastal, da bi preprecil izbruh družbenega nezadovoljstva in napetosti na obmocjih pod zavezniškim nadzorom. To nacelo se je, kot poudarja Rebeschinijeva, zrcali-lo zlasti pri rekrutiranju odgovornega osebja za najbolj kocljive oddelke, na primer oddelkov za oskrbo civilnega prebivalstva, reorganizacijo prometne­ga omrežja, ponovno vzpostavitev pristaniških struktur in zaposlitev.296 Po mnenju Raula Pupa moramo neposredno vladanje ZVu interpretrati v od­nosu z jugoslovansko oblastjo in deloma kot reakcijo nanjo, saj se je po uved-bi zavezniških ukazov o upravljanju cone A spremenila v protioblast. Prva povojna leta so se zato odigrala znotraj dialektike oblast/protioblast, v katero so se investirali tako ideološki pomeni kot mednarodni interesi.297 Prve manifestacije so se na Goriškem zacele že maja 1945, ko so ljudje iz okoliških krajev v Gorico prihajali praznovat konec vojne in pozdravljat jugo­ 294 nav. delo. 295 Rebeschini, Organizacijske sheme in kariere v ZVu, str. 140–141; Troha, nevenka: Politika slovensko­ italijanskega bratstva. Ljubljana: ARS, 1998, str. 66–67. 296 Rebeschini, nav. delo, str. 141. 297 Pupo, Raul: Il problema del governo diretto. Povojni cas ob meji. Projekt Interreg IIIA, str. 108. slovansko vojsko. manifestanti so bucno sprejemali enote JLA, jih obsipavali s cvetjem in dajali duška neizmerni sreci.298 Hkrati je maja tudi italijansko pre­bivalstvo organiziralo svojo prvo demonstracijo, ki so jo po Korzu spremljale jugoslovanske patrulje in zaradi katere je bilo pozneje prepovedano kakršno­koli »izražanje fašisticne narave«.299 Junijski odhod jugoslovanske vojske iz novonastale cone A so spremljale množicne demonstracije projugoslovansko usmerjenega prebivalstva, ki je protestiralo proti odhodu domacih fantov z osvobojenega mesta. Pighe G., posebni dopisnik Reuterja, je ob dogodku po­rocal, da so cete Gorico zapustile s pesmijo in z zastavami. Porocilu je dodal misli ameriškega polkovnika: »bilo je, kakor bi sedeli na sodcku dinamita.«300 2.3 ObISK MeDNARODNe KOMISIJe Zahteve po pripadnosti mesta in njegove okolice so dosegle kriticno tocko med obiskom zavezniške komisije, ki je na obmocje prispela marca 1946. Posebna mednarodna komisija, ki jo je ustanovil Svet zunanjih mini-strov septembra 1945, je provizoricni upravni coni A in b obiskala z name-nom, da se na terenu seznani s položajem in ugotovi etnicno pripadnost ter gospodarske povezave in vplive.301 mesece pred prihodom so zaznamovale dolge priprave na prihod komisije, ki je v Julijsko krajino prišla 7. marca 1946.302 Obe skupini sta z razlicnimi manifestacijami in protestnimi notami 298 beltram, Julij: Tukaj je Jugoslavija: Goriška 1945–1947. Koper: Založba Lipa, 1983, str. 23; o manifestacijah v Gorici leta 1946 glej tudi: Širok, Kaja: manifestacije ljudske volje: Spomini na Gorico v letu 1946. Kronika, 55, 2007, št. 2. str. 369–384. 299 Prva italijanska manifestacija naj bi potekala 5. maja 1945; Gigliotti, nav. delo, str 45–46; Spangher, nav. delo, str. 172. 300 Angleška vest iz Gorice, Primorski dnevnik, 14. junij 1945, L. 1, št. 28. 301 Šušmelj, Jože: Gorica na pariških mirovnih pogajanjih 1946. Primorska srecanja, 24, 2000, št. 225, str. 10; Cattaruzza, nav. delo, str. 301. 302 Porocilo ministrstvu za notranje zadeve navaja, da so 6. marca na vlaku proti benetkam oz. Trstu potovali clani mednarodne zavezniške komisije. Slednjo je sestavljalo sedem Americanov, osem Angležev, devet Francozov in dva Rusa. ACS, mIG (44–46), f. 231; Glej tudi: Primorski dnevnik, Pozdravljeni na naših tleh, 8. marec 1946, str. 1. v prid eni ali drugi rešitvi na vsak nacin poskušali vplivati na odlocitev komi­sije in dokazovali legitimnost in kontinuiteto prisotnosti na obmocju. »naroda, ki se potegujeta za to obmocje, ne bi mogla biti razlicnejša, kajti eden izmed njiju je mestni, drugi pa podeželski narod«,303 posledicno sta torej ta dva naroda tako po nacinu mišljenja kot znacaju med seboj razlicna, kot je razlicna njuna zgodovina.304 V svoji študiji Verginella navaja, da se dihotomic­na interpretacija obmejne družbe in njenih narodnih skupnosti v predstavlje­nem primeru izraža s paradigmo odnosa med mestom in podeželjem. baza te paradigme sta etnicna in kulturna tujost obeh družbenih identitet, ki sta si bili stoletja nasprotni.305 V praksi se je takšna teorija potrjevala v kulturi bogatih urbanih središc, ki so se razvila iz romanskih poselitev in so izkazovala »itali­jansko civilizacijo«, medtem ko je bil slovanski element v isti optiki interpreti-ran kot neciviliziran, neotesan in nasilen, skratka podeželski kmecki narod.306 Opisana dihotomicna paradigma dveh narodov, ki se loceno razvijata in poseljujeta mesto oziroma podeželje, se, kot sem predstavila že na zacetku pricujoce študije, strukturira tudi v nacionalnih historicnih diskurzih o pri­padnosti obmocja. Zgodovinska podlaga konflikta se tako interpretira v že omenjenem vozlišcu razmerja med mestom in podeželjem, ki predstavlja trajajoco politicno-historiografsko razpravo o pravi narodni podobi Pri­morja. Projugoslovanski tabor je tako zagovarjal tezo, da mesta pripadajo podeželju, bodisi zato, kot pozneje ugotavlja porocilo mešane komisije, ker naj bi podeželska obmocja hranila nedotaknjeno, od kopicenja kulturnih in socialnih procesov neokrnjeno izvorno identiteto danega okolja, pa tudi zato, ker naj bi bila narodna podoba mest posledica raznarodovalnih procesov, ki so 303 Cit. po Carlo Schiffrer v: Verginella, Med zgodovino in spominom, str. 35. 304 Verginella, nav. delo, str. 35. 305 nav. delo. 306 Primer interpretacije vkoreninjenih predstav o naravi in vedenju obeh etnicnih skupin ponujata povojna dokumentarna filma iz fonda uSIS Trieste, Campane al morto (1948) ter Orizzonti di Gloria (1950–60) ACS, ACC, USIS Trieste, Catalogo del fondo cinematografico (1941–1966). osiromašili slovenski narod. (...) Italijanska stran je to zavracala s sklicevanjem na nacelo o narodni pripadnosti kot posledici svobodne kulturne in moralne izbire, ne pa danega narodno-jezikovnega izvora. Ce naj se vrnemo k italijan­skemu razumevanju odnosa med mestom in podeželjem, naj bi kulturno in ci­vilno izrocilo mest krojilo podobo in znacaj okoliškega ozemlja.307 V odnosu mesto – podeželje se torej gradi jedro interpretacij o pripadno­sti obmocja. V dneh pricakovanja komisije je med prebivalstvom rastla nestr­pnost, da se komisiji pokažejo prava »duša« mesta,308 svobodna volja in izbira ljudstva. Dolgo pricakovani obisk je dodatno zaostril odnose na obmocju, oba tabora sta delovala v reciprocnih sabotažah prostorov in propagandnega materiala druge skupine.309 Vse vpletene strani, kot ugotavlja metka Gombac, so se na prihod komisije temeljito pripravljale, še zlasti pa se je po mnenju av-torice angažiral tabor, ki se je zavzemal za prikljucitev k Jugoslaviji. Odlocitve o sprejemanju in nacinu delovanja ob obisku komisije je slednji sprejemal pi-ramidalno, cilj je bil komisiji predstaviti »realno stanje« in željo prebivalstva, da se to obmocje prikljuci Jugoslaviji.310 Ljudje so po direktivah krajevnih na­rodnoosvobodilnih odborov krasili podeželje in mesta, postavljali slavoloke in, kljub prepovedi pisanja parol po zidovih, ti niso dolgo ostali prazni.311 307 Porocilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije www.primorske.si/Pn/Article _widePrva.aspx?pDesc=268,1,49&content=htdocs/porocilo/, dostop: 3. 4. 2008. 308 Claudio Tonel cit. V: monfalcon, Fulvio, Dassovich, mario: 1945–1947, »anni difficili e spesso drammatici per la definizione di un nuovo confine orientale italiano. Il procedimento giudiziario impro­priamente noto come il processo delle foibe-Piškulic«. udine: Del bianco, 2005, str. 223. 309 ACS, mIG (44–46), F. 138. Situazione politica in Provincia di Gorizia (10. 3. 1946). 310 Gombac, metka: Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko Primorje in Trst 1944–1947: Organizacijska shema ljudske oblasti. Ljubljana: Arhiv republike Slovenije, 2003, str. 162. Ob priložnosti je mestni narodnoosvobodilni odbor (nOO) Gorica pripravil spomenico – monografijo o Gorici, ki je komisiji predstavila etnicni položaj ter zgodovino obmocja. 311 že 19. decembra 1945 je Glas zaveznikov objavil Splošni ukaz št. 28, ki je dolocal, na katerih mestih se sme oziroma ne sme pisati politicno-propagandnih napisov in grafitov. Ta je prepovedoval napise na javnih zgradbah, še zlasti na tistih, ki jih zasedli zavezniki, ki naj bi bili nevtralni. Prav tako pa so si morali priskr­beti za napis na zasebni zgradbi dovoljenje lastnika. V primeru kršitve je bila zagrožena zaporna kazen. beltram, Tukaj je Jugoslavija, str. 142. »Številni so slavoloki, ki se povzdigujejo v slovenskih vaseh, številni so napisi, ki iz zidov, asfaltiranih cest in iz vseh jasno vidnih panoramskih tock zahtevajo Jugoslavijo, maršala Tita in ljudsko oblast.«312 Postavljeni slavo­loki in drugi znaki, ki naj bi pricali o slovenski poselitvi con ter potrjevali identiteto teh krajev, naj bi po porocilu iz videmske prefekture popolnoma spremenili podobo pokrajine ter prikrivali, ponekod tudi s silo, kakršno­koli dokazovanje italijanskega znacaja mesta. Vir navaja, da so na Gori­škem že konec februarja slovenske ženske in otroci zaceli krasiti vasi in pi-sati po zidovih glavnih ulic in cest, ponekod naj bi prebivalstvo pred priho­dom komisije tudi imelo vaje – generalke.313 O skrbni in natancni organizaciji projugoslovanskih manifestacij ob prihodu mednarodne komisije poroca tudi drugi dokument videmske prefekture, ki navaja, da je bil 6. marca v zasebni sobi gostilne Furlan zbor predstavnikov slovenskih komunistov. na zboru naj bi predstavili novo taktiko delovanja komunistov med obiskom komisije, ki je temelji-la na poudarjanju nacionalne volje ljudstva po prikljucitvi ozemelj k Ju­goslaviji. Izpusti se skupni ideološki boj, ki temelji na slovensko-italijan­skem bratstvu, odsvetuje se komunisticne simbole ter petje komunistic­nih pesmi. Med obiskom mednarodne komisije v Julijski krajini moramo biti složni v ma-nifestiranju skupne volje po aneksiji k Jugoslaviji. S tem ciljem in v zmagi proti angleškemu preprecevanju komunizma in Titovega režima se je treba pre­tvarjati, da custva do komunizma in Tita niso pretirana, pomembna je pri­kljucitev k Jugoslaviji. V skladu s takšnimi direktivami, ki sta jih predlagala Moskva in Beograd, bodo visele samo nacionalne jugoslovanske zastave z rdeco zvezdo in redko kakšna italijanska, nikakor pa ne sovietske zastave ali 312 ACS, mIG (44–46), F. 138. Gorizia e provincia: Situazione politica. 313 nav. delo; O pripravah na manifestacije glej tudi: PAnG, SIAu Gorica, Porocilo 12. 3. 1946; Gombac, metka, nav. delo, str. 162. drugi komunisticni simboli. Pelo in igralo se bo samo partizanske in slovanske pesmi, nikoli internacionale, bandiera rossa in podobne pesmi.314 Spretna taktika naj bi po mnenju porocevalca koristila predvsem Rusiji, ki bi tako preko Trsta koncno prišla do mediterana. »Takoj ko se bo to zgo­dilo, se bo hlinjenje prekinilo in ponovno se bo vzpostavila jasna progresivna drža.«315 Predlagani taktiki sledi tudi ukaz, naj se na zidove piše z razlicnimi barvami in razlicne parole, da mednarodna komisija ne bi posumila, da je manifestacijo organizirala stranka.316 Omenjeno porocilo, po katerem se favorizira nacionalni in navidezno za­vraca razredni boj ter italijansko-slovensko bratstvo, nakazuje, da je med zao­strovanjem odnosov pred prihodom komisije na moci bolj kot ideološki pri­dobival nacionalni interes. Pri tem se postavlja vprašanje odnosa ter ciljev po­vojno oblikovane slovensko-italijanske antifašisticne unije (SIAu – uAIS), ki je v svojem programu združevala boj proti fašizmu, boj za pravo demokracijo in sodelovanje med slovenskim in italijanskim prebivalstvom.317 mocno za­stopan element italijanskega delavskega razreda je namrec po vojni deloval v projugoslovanskem taboru in je prikljucitev Julijske krajine k Jugoslaviji pod-piral z vidika razrednega boja. njihova opredelitev za Jugoslavijo je bila, kot navaja nevenka Troha, razredna, saj so se opredeljevali za ljudsko oblast in socializem. Italijanski delavci bili sprejeti kot komponenta krepitve razredne­ga boja, kar je ustrezalo politiki komunisticne partije,318 ki je delo SIAu podre­ 314 ACS, mIG (1944–46), f. 256, Situazione Venezia Giuglia. 315 ACS, mIG (44–46), F. 138. Gorizia e provincia: Situazione politica. 316 nav. delo. 317 SIAu: Slovensko-italijanska antifašisticna unija; uAIS: »Unione Antifascista Italo-Slovena.« – življenje v Titovi Jugoslaviji so podpirale tiste italijanske organizacije, ki so iz politicnih motivov in idealov smatrale, da bo nova Jugoslavija izpolnila njihova ekonomska in družbena pricakovanja. Velika vecina italijanskega prebivalstva je podpirala politicne usmeritve obnovljenih italijanskih strank in se zavzemala za vrnitev obmocja Italiji. Približevale so se tudi italijanske volitve v ustavodajni zbor ter referendum, na katerem so prebivalci izbirali med monarhijo in republiko. Lorenzini, Sara: L' Italia e il trattato di pace del 1947. bologna: Il mulino, 2007, str. 53. 318 Troha, Politicne usmeritve med primorskimi Slovenci, str. 458. jala politiki lastnih interesov.319 Po drugi strani so se v SIAu vkljucevali Sloven-ci, ki so v organizaciji sodelovali iz svojega nacionalnega in ne ideološkega prepricanja. V letih 1945 in 1946 je imel SIAu med Slovenci v coni A vecin­sko podporo, ki pa se je razlikovala od kraja do kraja. Dejavniki, ki so vplivali na vpetost prebivalstva v ideje SIAu, so bili »odnos duhovšcine do nove Ju­goslavije, sposobnosti lokalnih aktivistov, pomemben je bil tudi vpliv na doga­janja med vojno in takoj po njej«.320 na Goriškem so bile velike razlike med posameznimi okraji, v katerih so se ljudje odlocali za Jugoslavijo, a so nasprotovali novemu jugoslovan­skemu režimu. Protislovje, ki je znotraj SIAu združevalo obe skupini, je na eni strani obsegalo kritike slovenskih antikomunistov, ki so unijo spre­jemali kot nedemokraticno politicno organizacijo, ki v ospredje postavlja razredni boj, ter italijanskih komunistov, ki so SIAu ocitali proslovensko usmeritev.321 Porocilo o politicni situaciji v Goriški pokrajini, ki ga je videmska pre­fektura marca 1946 naslovila na italijansko ministrstvo za notranje zadeve, je Goriško politicno (raz)delilo na štiri cone: furlansko, Vipavsko dolino, Posocje in brda. medtem ko so bile zadnje tri poseljene s slovenskim ele­mentom in nenaklonjene italijanski rešitvi obmejnega vprašanja, je bilo furlansko obmocje etnicno italijansko. Etnicno kompaktno italijansko ob-mocje naj bi obsegalo mesto Gorica in celotno furlansko cono. V njej naj bi 319 nav. delo; str. 462–463; Tudi: Troha, nevenka: Projugoslovanske organizacije v coni A Julijske krajine – organizacija in kadri. Povojni cas ob meji. Projekt Interreg IIIA, str. 193–199. Pisec že omenjenega videmskega porocila komentira, da Italijani uAIS na šaljiv nacin imenujejo »unione Antifascista Intera­mente Slovena« – Vsesplošno slovenska antifašisticna unija; ACS, mIG (44–46), F. 138. Gorizia e provincia: Situazione politica (1. 3. 1946). 320 Troha, Politicne usmeritve med primorskimi Slovenci, str. 462. 321 Prav podrejenost SIAu partiji, kot tudi stališca slednje do slovenskega narodnega vprašanja, so bili vzrok, da so nekateri vodilni protifašisti SIAu zapustili. Krepila so se tudi nesoglasja med komunisti, ki so podpirala prikljucitev k Jugoslaviji, in onimi, ki so se distancirali od projugoslovanske politike. KPI je že de­cembra 1945 od vodstva KPJK (Komunisticne partije Julijske krajine, ustanovljene 13. 8. 1945) zahtevala, da se poleg borisa Kraigherja imenuje še italijanski sekretar KPJK, kar se ni zgodilo. Zaradi nestrinjanja s politiko KPJK je vodstvo KPI maja 1946 v Trstu odprlo svojo pisarno, slovenska stran pa je to dejanje sma­trala za poskus razbitja enotnosti KPJK. Glej: Troha, Projugoslovanske organizacije, str. 195–197. bil glavni problem delavski razred, ki je stremel k projugoslovanski rešitvi obmejnega vprašanja, saj je smatral, da bo komunisticni ideal laže dosežen v Titovi Jugoslaviji. Tovrstno propagando naj bi podpiral manjši odstotek populacije, »ki ga je premamila komunisticna fatamorgana in se je pustil zapeljati slovenski propagandi«.322 Velika vecina Italijanov, ki naj bi bila si­cer globoko navezana na domovino, je bila zaradi prestanega strahu in kon­stantnega terorja s strani OZnE politicno neaktivna, nezaupanje pa je goji-la tudi do zaveznikov. Slovenski element je, kot narekuje porocilo, podvržen komunisticno teroristicni in propagandni organizaciji, poduceni in dobro placani, v rokah lokalnih odborov in OZNE. Izstopajo le domobranci, ki organizaciji od­krito in odlocno nasprotujejo, vendar je tudi ta skupina mocno nacionalisticno usmerjena. Po porocilu je italijanska vlada tista, ki mora zaceti s propagando o spremembah s premagovanjem nezaupanja slovenskega prebivalstva, kateremu mora dokazati, da Italija ne pomeni vec fašizma. Tako se bo prebivalstvo odma­knilo od tekmecev. Med italijanskim prebivalstvom mora nova propaganda po­skrbeti za dvig morale in volje, da se to zoperstavi titinski propagandi.323 Ceprav omenjeno porocilo italijanski element predstavi kot pasiven in prestrašen skupek pretežno mestnega prebivalstva, ta oznaka za omenjeno skupino ni tocna. Proitalijansko usmerjeno prebivalstvo je že pred mar-cem 1946 sodelovalo v razlicnih organizacijah, katerih skupni cilj je bila združitev obmocja z maticno domovino. že 5. avgusta 1945 je goriška mladina ustanovila Associazione Giovanile Italiana (AGI), ki je postala aktivni sodelavec goriške CLn in promotor »italijanske duše mesta«. Ok­tobra 1945 se je oblikovala Associazione partigiani italiani (API), februar­ 322 ACS, mIG (44-46), F. 138. Situazione politica in Provincia di Gorizia (10. 3. 1946). V porocilu avtor navaja, da podpora komunistom med slovenskim prebivalstvom variira. medtem ko je Vipavska dolina še polna terorja posameznih ekstremistov, je v zgornjem Posocju prisoten mocan antagonizem med komunisti in domobranci. 323 nav. delo. ja naslednje leto pa Fronte comunista italiano, ki je delovala neodvisno od KPJK.324 Hkrati z AGI in s CLn je v mestu ilegalno delovala Divisione Gorizia, polvojaška enota, ki je pod geslom »Združena domovina Italija v svojih pravicnih mejah« branila mesto pred nasiljem in samodržnim rav­nanjem »jugoslovanskih politikantov«.325 mednarodna komisija se je v Goriški pokrajini zadrževala od 26. do 28. marca. Prva dva dneva je nastopila komisija za etnicna vprašanja, za­dnji dan komisija za gospodarstvo. na terenu so predstavnike lokalnih oblasti spraševali o »številu prebivalcev, kvoti med Slovenci in Italijani, številu preseljenih tujcev po l. 1918, številu emigriranih (...)«326 Spome-nice in protestna pisma je komisiji ob prihodu v Gorico predložilo 22 proitalijanskih organizacij. med razlicnimi prosilci, ki so želeli predstaviti položaj na obmocju, je komisija za etnicna vprašanja sprejela tri proitali­janske in štiri projugoslovanske delegate, medtem ko je komisija za go-spodarstvo sprejela deset proitalijanskih in tri projugoslovanske delega­te.327 Italijansko porocilo o obisku komisije navaja, da je bilo vec pozorno­sti namenjeno položaju v mestu, zanemarilo pa se je vprašanje zaledja. Vec pozornosti naj bi namenila slovenski duhovšcini, medtem ko italijan­ske ni sprejela. Iz pridobljenih odgovorov na zastavljena vprašanja poro-cilo potrjuje že omenjeno (in uveljavljeno) stališce, ki ga zagovarja proita­lijanski tabor – »da hribovit (slovanski) svet ekonomsko gravitira v urba­ne (italijanske) nižine ter da celotno obmocje, tako ekonomsko kot ku­turno, ustvarja enovit unikum z drugimi italijanskimi regijami, predvsem benecijo«.328 324 Fabi, str. 200. 325 ACS, mIG (1944–46), f. 256, Appunto: Gorizia – Dissidio tra la Divisione Gorizia e l' ANPI. ACS, mIG (1944–46), f. 138, Corpo Volontari Liberta. Divisione »Gorizia«. 326 ACS, mIG (1944–46), f. 256, Vista del Friuli da parte della Commissione Alleata. – »na koliko cetrti je obcina razdeljena? Koliko tujcev se je na obmocje preselilo po letu 1918? Koliko jih je emigriralo in kam (koliko družin, koliko posameznikov)? Od cesa živi prebivalstvo? Kje dela? (...)« 327 ACS, mIG (1944–46), f. 231, Pro memoria. 328 nav. delo, str. 3. Podobni poudarki o vpeljani paradigmi podeželje – mesto so tudi v porocilih in memoarskih delih o tem obdobju, pri cemer je treba poudari-ti porocila o manifestacijah in opisovanju sovražnikovega videza. Ti viri, ki jih moramo interpretirati v duhu casa in okolja piscev, nakazujejo proces oblikovanja locenih, med seboj dihotomicnih diskurzov o istih dogodkih. Pravzaprav so vse manifestacije opisane kot spontan odziv na dogodke, triumf ljudske volje, ki se zoperstavlja nasilju in manipulacijam druge vple­tene strani. Diskurz o spontanosti ljudstva se glede na skupino, ki diskurz oblikuje, loci v dve nasprotujoci si interpretaciji dogodkov, ki izražajo hi­storicne antagonizme med vpletenimi skupinami in poudarjajo stereotipi­zirano podobo drugega v prostoru. Italijanski viri poudarjajo permanen­tne, kontrolirane (manipulirane) slovenske manifestacije, ki se jih udeležu­jejo kmecki (neuki) prebivalci hribovitih predelov, ki želijo mestu vdahniti nenaravno identiteto. To so »kmetje, ki se spušcajo s hribov v mesto, ob-našajo prostaško in nasilno, ki brez vsakih manir nadlegujejo prebivalce mesta in opravljajo svoje potrebe pred ocmi javnosti«.329 Primitivnosti se v istih naracijah postavljata kot kontrapunkt urejenost in kulturnost itali­janskega prebivalstva, ki potrpežljivo caka in trpi, se nato zoperstavi nasilju in terorju, se kmecki drhali upre ter jo izžene iz mesta. V isti optiki so itali­janske manifestacije oznacene kot velicasten, energicen in spontan odgo­vor ljudstva, ponovno pridobljena morala populacije.330 Ta t. i. »preporod italijanstva« se zrcali tudi v naraciji Carla Pedronija, ki svoje spomine strukturira znotraj italijanskega diskurza o spomladanskem prebujenju na­rodne zavesti v mestu. Iz naslednjega odlomka lahko razberemo, kako je italijansko prebivalstvo doživljalo slovenske manifestante – kmecko in sla­bo obleceno prebivalstvo, ki je v mesto vpadlo z okoliškega hribovja in je s seboj v cekarjih nosilo hrano. bili so mestnemu življenju neznan tujek, ki so ga mešcani morali odgnati. 329 Pedroni, Cronaca di due anni, str. 28. 330 ACS, mIG (1944–46), f. 256, Porocilo: Gorizia, 5. aprile 1946. Tisti dan je situacija v mestu že bila napeta; vpad Slovanov331 iz oddaljenih dolin je imel kot cilj mestu vtisniti neresnicno podobo. Vendar se je po mestu videlo vedno vec mešcanov z tribarvnimi kokardami. Nad njimi nenehna dejanja nasilja; kot zasledovana in pretepena osamljena dekleta (...) 25. marca se je napetost stopnjevala celo jutro. V vseh hišah se je cakalo na znak izobešanja zastav. A slovanske skupine so grozile naokrog, pripravljene, da s kamni zatrejo vsako italijansko trikoloro, ki bi se prikazala. Nenadoma – bil je jasen spomladanski popoldan – se je razširil ukaz, ki je svojo pot zacel na A. G. I.: »Okrasite!« ... In cudež se je uresnicil. Pred zacudenimi ocmi pešcice bosonogih Slovanov, ki so si zaradi dolgega pohajkovanja po mestu sezuli cevlje in so sedaj iskali kakšen kraj, kjer bi se lahko odpocili in zaužili jedi, ki so jih s seboj v velikih torbah nosile bohotne kmetice, so okna nenado-ma vzcvetela v zastavah in ceste so preplavili venci. Mesto se je prikazalo v plašcu trikolore, ki je poplavila skromne zastave z rdeco zvezdo. Letel je ka­kšen kamen, kakšno naše okno je bilo razbito; vendar so zastave ostale vsaka na svojem mestu in bilo je kot krik, ki je izbruhnil iz cele Gorice: prvi plebiscit za Italijo. Tistega soncnega dne je prispela komisija. Toda še vecji in še bolj ganljiv – in verjetno odlocilen – je bil pohod z baklami 27. marca. Nikoli ne bomo doživeli, po mojem mnenju, podobnega trenutka, vendar, kdor je videl, kdor se spomni, ve, da je brezupen krik Gorice v tisti noci, glas upanja in vere vsega prebivalstva takrat dosegel svojo najvišjo in junaško ekspresivnost, dra­maticno moc, ki je ganila in je mogoce ustvarila zgodovino. (...) zvecer so se prižgale bakle, ljudje so stopili na ulice (...).332 331 V izvirnem besedilu je uporabljena beseda calata, kar dobesedno pomeni 'spust, vpad'. V italijanšcini je povezana s sintagmo la calata degli barbari – 'vdor barbarov' in se v tem kontekstu interpretira tudi v Pedroni­jevem besedilu, ki se na prebivalstvo periferije nanaša kot na calate, torej tiste, ki so v mesto vpadali z okoliških hribov. Oznacuje jih tudi kot titine, pristaše maršala Tita. 332 Pedroni, nav. delo, str. 28–31. – V svojih spominih na delovanje organizacije AGI Pedroni opisuje junaški odziv prebivalstva na provokacije in vojno nasilje ter jih interpretira kot upraviceno historicno zahtevo prebivalcev po svojem mestu. njegov strukturiran in ideološko naravnan spomin nas tako vodi preko obdobja pomladi oz. prebujenja italijanskega naroda v marcu 1946 do postopnega »napredovanja narodne zavesti«, ki se osvobaja preteklosti poraženca in doseže svoj vrhunec v poletju oz. narodnem preporodu, ko Gorica postane ponovno italijanska. V nasprotno orientiranih pripovedih izstopa podoba junaškega slovenskega ljudstva, ki se ni nikoli odreklo svobodi in se je bilo zanjo pripravljeno boriti. V podobni luci, a z nasprotnega zornega kota enako navdušenje nad manifestacija-mi opisuje tudi nasprotni tabor. Slovenski viri poudarjajo »ogromne manifestaci­je naših ljudi«,333 »nepregledne množice, ki manifestirajo svojo voljo«.334 Julij beltram, ki v svojih spominih komentira manifestacijo ob obisku komisije kot »edinstveno manifestacijo volje in hotenja po prikljucitvi in združitvi«,335 opisuje že omenjeni italijanski pohod z baklami kot poskus manipulacije nasprotne stra­ni, potvorbo podatkov o dejanskem številu italijanskega prebivalstva v mestu. Zvecer so se v južnem delu Gorice zbrali tisti, ki so bili proti prikljucitvi k Ju­goslaviji, in so se po Korzu pomikali proti Travniku z baklami, tako da je nastal vtis, da gre za dosti vecjo množico proitalijanskih demonstrantov. Center mesta z znano vecino italijanskega prebivalstva je lahko mobiliziral nekaj tisoc ljudi, med katerimi je bilo tudi mnogo takih, ki so v ta namen prišli iz Italije, in jih poslali na ulice, pod zašcito zavezniške policije.336 manifestacije ob prihodu mednarodne komisje omenja tudi porocilo major-ja Longa, zavezniškega okrajnega komisarja za Goriško. Long navaja, da so ob obisku Jugoslovani337 že zgodaj zjutraj zaceli prihajati v mesto in se v njem zadrže­vali do pozne noci. Veliko demonstrantov je na manifestacije prispelo iz Cone b; po zgledu jugoslovanskih manifestacij so Italijani tudi sami organizirali ognjemet in pohod z baklami. Long poudarja, da nobena izmed vpletenih strani ni imela dovoljenja za shode, predvsem SIAu naj bi se sklicevala na spontane demonstra­cije prebivalstva (podcrtano v porocilu).338 333 PAnG, f. 1014, mapa 4, Šempeter. 334 PAnG, mLO Solkan, T. E. 1. 335 beltram, nav. delo, str. 187. 336 nav. delo, str. 184–185. 337 Zavezniška porocila se v svojih opisih nanašajo na jugoslovanske demonstrante (op. a). 338 ACS, ACC, 11302/ 115/ 88, 3 of 3; Gorizia Area SCAO Minutes, Meetings 1. 4. 46, str. 2–3. Kljub poostrenemu nadzoru ZVu so se manifestacije hitro spremi­njale v splošne pretepe, bilo je vec ranjenih ter tudi mrtvih. Prišlo je do eksplozij in atentatov, dejanj vandalizma nad lastnino pripadnikov druge skupine, do vsakodnevnega šikaniranja. že v prvih dneh obiska komisije v Julijski krajini je zaostritev odnosov med projugoslovanskim taborom in zavezniki prerasla v nasilje, ki je zahtevalo smrtne žrtve.339 Po mestu so se pojavljale tudi skupine hujskacev, polvojaške enote, ki so povzrocale nered in med ljudi sejale strah in jezo.340 ZVu je spore poskušala urejati skladno s svojim poslanstvom, a je bila pri tem neuspešna in je tudi sama ustvarjala nasilje. Številne takrat aretirane osebe je policija odvedla na vo­jaška sodišca, obtožnica pa jih je bremenila motenja javnega miru, sovra­žnosti napram drugemu ter dejanj nepokoršcine odredbam, ki jih je izda-la ZVu.341 Kljub prepovedi javnih manifestacij brez avtorizacije ZVu so se te v napetem vzdušju v Gorici kar vrstile, po porocilu Okrajnega komi­sarja za Goriško je med 21. in 27. marcem v zaporu koncalo 150 demonstrantov,342 na celotnem obmocju ZVu pa 548.343 V tistih dneh nastalo sovraštvo se niti pozneje, po odhodu mednaro­dne komisije, ni poleglo, tako manifestacije kot z njimi povezano nasilje so se nadaljevali. Aprila so se pripravljali na praznovanje prve obletnice osvoboditve ozemlja, obeležitev, ki jo je proitaljanska stran zavracala in tolmacila kot dan njegove okupacije. V odgovor je AGI na iniciativo gori­ 339 monfalcon, Fulvio, Dassovich, mario: 1945–1947, anni difficili e spesso drammatici per la definizione di un nuovo confine orientale italiano. Il procedimento giudiziario impropriamente noto come il processo delle foibe – Piškulic, str. 223. Hud incident se je zgodil že 9. marca v Škednju, predmestju Trsta, kjer je policija med manifestacijami v prid Jugoslaviji ubila dva in ranila osemnajst ljudi. Incidentu so sledili splošna stavka na celotnem obmocju cone A in nove manifestacije. – Glej tudi: ACS, ACC, 11302/ 115/88, 2 of 3; Gorizia Area SCAO Minutes, Meetings 11. 3. 46, str. 2. 340 beltram, Tukaj je Jugoslavija, str. 146–147. 341 Ceschia, Selvino: L' occupazione militare alleata del Friuli e della Venezia Giulia (1945–1947), www.ison­zogruppodiricercastorica.it/doku.php/l_occupazione_militare_alleata_del_friuli_e_della_venezia_ giulia_1945_1947, dostop: 16. 9. 2008. 342 ACS, ACC, 11302/ 115/ 88, 3 of 3; Gorizia Area SCAO Minutes, Meetings 1. 4. 46, str. 3. 343 nav. delo, str. 4. škega CLn 11. maja organizirala shod za vrnitev deportirancev, ki so izgi­nili v maju in juniju 1945.344 Konec junija je bil na Goriškem ponovno v znamenju spopadov in manifestacij, ko je karavani Gira d' Italia 30. junija 1946 pri Tržicu množica onemogocila napredovanje po coni A. Posle-dicno so v Trstu italijanske skupine napadle ter opustošile sedeže nekate­rih slovenskih organizacij.345 Dne 29. julija se je v Parizu zacela konferenca enaindvajsetih držav zmagovalk v drugi svetovni vojni. V stopnjevanju pritiskov in napetosti se je odnos civilnega prebivalstva do zavezniške uprave zaostroval. Rasla je podpora zaveznikov Italiji, kar je na mednarodni ravni odsevalo v koncnih sklepih mirovne pogodbe, s katero je Gorica ostajala italijanska, na lokalni ravni pa v nadaljevanju ljudskih manifestacij proti resolucijam mirovne pogodbe. Pod vtisi porocil iz Pariza in stopnjevane tesnobe, ki se je izražala v tistih avgustovskih dneh, moramo tolmaciti tudi dogodek, ki je v Gorici sprožil nov val krvavega nasilja. Devetega avgusta je minilo trideset let od italijanske osvoboditve/zavzetja mesta v prvi svetovni vojni. na dan obletnice so italijanski prebivalci mesta organizirali komemoracijsko slovesnost in »velika množica ljudi se je zbrala pri spomeniku v parku Rimembranza, ki je, ceprav v ruševinah, postal znak mucenega mesta«.346 med mašo so v množico priletele rocne bombe. »Gori-cani so poskus manifestacije razbili, nakar so se pojavile pretepaške škvadre razbijacev in napadale posamezne Slovence in demokraticne Italijane«.347 Dogodek se je koncal z razbijanjem in s spopadi, ki so poleg številnih ranjenih terjali tudi cloveško žrtev. napadi so se nadaljevali tudi naslednji dan.348 344 Pedroni, nav. delo, str. 33. 345 Cattaruzza, str. 299. 346 Pedroni, nav. delo, str. 37–39. 347 beltram, nav. delo, str. 238. 348 Pedroni je dogodek oznacil kot trenutek, ko je slovansko nasilje doseglo svoj vrhunec in tudi nepreklicen konec. »Ta narod (italijanski, op.), utrujen surovosti in nasilja, se je rešil teh t. i. 'osvobo­diteljev', ki so se spustili s hribov 2. maja, ko je bilo že vse odloceno.« Glej: Pedroni, nav. delo, str. 39. Odlocbe pariške mirovne pogodbe so bile dokoncno podpisane 10. februarja 1947, v veljavo so stopile 15. septembra istega leta. Pogodba, ki ni zadovoljila nobene od vpletenih strani,349 je dolocila mejo, ki je potekala od Peci do brd po stari avstrijsko-italijanski meji, nato prešla Soco in se spustila k morju pri Štivanu vzhodno od Tržica. Razmejitev je goriški prostor presekala na dva dela, posegla je v stoletja politicno, kulturno in gospodarsko enoten prostor.350 Ozracje, polno politicnih nemirov in deklariranega boja proti drugemu, pa je na obmocju ostalo napeto tudi po septembru 1947, ko so na novo zacrtano mejo prispeli italijanski in jugoslovanski vojaki. 349 na dan podpisa pogodbe so v Italiji, v znak žalovanja, visele zastave na pol droga. Glej: Lorenzini, nav. delo, str. 107. 350 Kacin-Wohinz, Pirjevec, nav. delo, str. 121. III. 3 RAZDELJEnO mESTO: SPOmInI nA GORICO (1943–1947) V pricujocem poglavju bom predstavila in analizirala spomine prebival­stva na dogodke, ki sem jih na podlagi zgodovinskih virov opisala v prej­šnjem poglavju. Zbrane življenjske zgodbe predstavljajo posameznikovo razumevanje preteklosti ter odnosov med prebivalci med drugo svetovno vojno in po njej. Z analiziranjem konstrukcij identitet v pridobljenih ustnih naracijah o preteklosti obmejnega obmocja bom poskušala obrazložiti, kako sta obe spominski skupnosti oblikovali svojo verzijo preteklosti z na­menom, da upravicita današnje moralne in politicne zahteve po teritori­ju.351 nasprotja, ki izhajajo iz pridobljenih pripovedi, so plod tako skrbno izbranih podob o preteklosti posamezne skupnosti kot potlacenih spomi­nov, ki bodisi zaradi travm bodisi individualnih/kolektivnih konflikov o interpretaciji preteklosti vplivajo na (iz)oblikovane življenjske pripovedi. 3.1 KOleKTIvNI SPOMIN: Dve KUlTURI na podlagi trditve, da je »nacionalna identiteta diskurzivni zasnutek«,352 iz katerega posameznik konstruira svojo in nacionalno identiteto, bom po­skušala prikazati, kako se na obmejnem obmocju diskurzivno oblikujejo identitete. Izhajam iz predpostavk, da se identitete formirajo v stiku z drugim, da so spremenljive in situacijsko pogojene. Podobo o sebi, ki ni nikoli fiksna, v naraciji pripovedovalec gradi v interakciji znotraj odnosa privlacnosti in odbijanja z drugim. Ce pri tem upoštevam teorijo Fredrika bartha, »etnicne 351 ballinger, nav. delo, str. 14. 352 Cit. po Stuart Hall v: Pušnik, maruša: Konstrukcija slovenske nacije skozi medijsko naracijo. Teorija in praksa, L. 36, 1999, št 5, str. 799. Glej: dk.fdv.uni-lj.si/tip/tip19995Pusnik.PDF. razlike niso nastale kot posledica nemobilnosti, temvec so posledica družbe­nih procesov izlocevanja in sprejemanja, kjer se dolocene kategorije ohranja­jo kljub spreminajocim se sodelovanjem in clanstvom v toku življenja indivi­dualne zgodovine«.353 Razlike torej niso fiksirane znotraj postavljenih meja, temvec nastajajo in se oblikujejo v soodvisnosti obeh skupin, v poudarjanju tistih kulturnih razlik, ki jih vpleteni strani smatrata za pomembne. Kulturne razlike se ohranjajo znotraj medetnicnih kontaktov, v medsebojnem vzaje­mnem priznavanju drugega kot pripadnika dolocene skupine354 – »skupina vzdržuje svojo identiteto s tem, da so njeni clani v interakciji z drugimi, iz tega tudi izhaja merilo za dolocanje clanstva oziroma neclanstva in nacini opo­zarjanja na clanstvo oziroma neclanstvo«.355 Opažene razlike, ki oblikujejo odnose med obema skupinama, razu­mem kot formacije identitet obeh skupnosti in baze, ki te identifikacije tvorijo. Slednje Rastko mocnik oznacuje kot »identifikacijske tocke, sidri-šca, okoli katerih ljudje bolj ali manj ad hoc pletemo pomenske mreže, sko­zi katere razumemo svoje bližnje in sebe, organiziramo svoja dejanja in prakse, preživetje (…)«.356 nuja, ki jo ljudje izražajo in izkazujejo kot pri­padanje, ustvarjanje in varovanje svojega »lastnega« prostora z loceva­njem, razlikovanjem in markiranjem, mora biti tolmacena kot družbena konstrukcija, ki jo Anderson razume kot kolektivno konstrukcijo imagi­narnega, kot družbeno proizvedeno prepricanje v skupno usodo in iz­ 353 barth, Fredrik: Etnic groups and Boundaries. Illinois: Waveland Press, Inc, 1998, str. 9–10. 354 nav. delo, str. 15; »Samo družbeno pomembni dejavniki lahko dolocajo clanstvo, ne zgolj ocitne 'objektivne' razlike, ki so lahko rezultat drugih dejavnikov. Razlik ne ustvarja drugacnost javnega obnašanja clanov – ce povedo, da so A, v odnosu do sorodne kategorije b, se strinjajo, da z njimi ravnamo in jih smatramo kot pripadnike A-jev in ne b-jev; z drugimi besedami, deklarirajo svojo pripadnost h kulturi A-jev.« 355 Kneževic-Hocevar, Duška: Studying international borders in geography and anthropology. Geografski zbornik, 40, 2000, str. 94. 356 mocnik, Rastko: meja in identiteta. Fulvio i mi – Tomizza e noi – Tomizza in mi. Pogranicni forum/ Foro di frontiera/Obmejni forum Psihopatologija granice/Psihopatologija della frontiera/Psihopatologija meje, Zbornik konference, umag: Pucko otvoreno ucilište »Ante babic«, 2002. Ta strategija »parazitira« na razmejitvah med identitetnimi skupinami – ali, natancneje, izkorišca te meje, vendar tako, da šele z njo postanejo tiste neprehodne in ekskluzivne identitetne meje, ki smo jih vsaj ljudje s konca dvajsetega stoletja morali spoznati v vsakdanji izkušnji. vor.357 V konstruiranju svoje identitete posamezniki išcejo elemente naci­onalnega, s katerimi se lahko identificirajo – tako sprejemajo preteklost oz. nacionalno zgodovino skupnosti kot del lastne preteklosti, v utrjevanju vezi s svojimi predniki in z njihovimi dejanji. nacionalna identiteta je tako razumljena kot narativna identiteta, kjer oseba svojo identiteto pripovedu­je in jo obenem gradi s pomocjo že obstojecih pripovedi (nacionalni miti itd.), v odnosu pricakovanj in hotenj, ki so odraz casa in prostora nastanka spomina. Trdim, da se identitetni diskurzi prepletajo med individualnimi (oseb­nimi, družinskimi) izkušnjami ter kolektivnimi (mediacijsko posredovani-mi) interpretacijami o preteklosti. Sociolog Jeffrey Olick v preucevanju kolektivnih interpretacij preteklosti navaja, da ni percepcije brez interpre­tacije, kot ni dogodka, ki bi ne bil družbeno oblikovan. Preteklost se nam vedno kaže preko nekega predstavljajocega mediatorja, ki (so)ustvarja po­dobo realnosti.358 Družbeno oblikovane naracije se v obmejnem prostoru polarizirajo v diametralno nasprotne si sheme, povezane z nacionalnimi opredelitvami identitete. Kot sem pojasnila že v uvodu k študiji, v primeru identitetnega razmejevanja na slovensko-italijanski meji locimo, glede na skupino, ki spomin oblikuje, dva temeljna tipa diskurza: diskurz viktimiza­cije in diksurz osvoboditve/odrešitve. Pripadniki obeh nacionalnih skupnosti prepletajo in svoje naracije vpenjajo v oba predstavljena diskurza, skozi optiko naratorja se spreminja­jo le oblikovane vloge žrtve in krvnika. Pozaba dogodkov, ki se niso vkla­pljali v zgodbe selektivno izbranih spominov, je pri tem bistveni oblikova­lec naracij. Ob vprašanju pomena manipulacij med spominom in pozabo se vrnimo k Ricoeurju in pridobimo odgovor, da se manipulacija s slednji-mi zacne že v njuni selekciji, v politiki in morali spominjanja. 357 Povzeto po Anderson v: misztal, nav. delo, str. 136. 358 Olick, nav. delo, str. 98. Prepoved pozabe kot temelj ohranjanja identitete in tradicije je kot taka ute­meljena ne toliko na cašcenju preteklosti, temvec na pomenu, ki ga ima za prihodnost. Nacionalni spomin obuja tiste dogodke, ki so danes pomembni za njegovo stabilnost in državotvornost, torej spomine, ki pušcajo sledi v narodni zavesti, najsi bodo to zmage ali rane, ki jih je nasilni tok zgodovine prizadejal svojim žrtvam.359 Pod drobnogled bom vzela spominska pricevanja o povojnem obdo­bju. Selektivno strukturirane pripovedi nam dogodke tolmacijo razlicno, moj cilj pa ni ne soditi ne iskati zgodovinske resnice o dogodku. Osredo-tocam se na oblikovanje identitete v diskurzih spomina na vojno in povoj-no obdobje, na historicne antagonizme, ki te pripovedi gradijo. Iz prido­bljenih pripovedi izstopa tako izkušnja vojne kot konfliktov in napetosti med obema skupnostma, umešcenih v že predstavljene sheme obeh spo­minskih skupnosti. Poudarila sem že pomen procesa oblikovanja naspro­tnih (deljenih) spominov ter razlik v gradnji podobe preteklosti v posame­zni skupnosti. S pomocjo vnaprej dolocenih flashbulb datumov, ki so rabili kot sidrišca/mejniki, sem »sporne dogodke« umestila v širši zgodovinski kontekst ter jih komparativno analizirala. Osebne izkušnje posameznika prinašajo vpogled v dinamiko oblikovanja razlicnih interpretacij preteklo­sti ter tolmacenja omenjenih dogodkov vec kot šestdeset let po njihovem nastanku. To so dogodki, ki so zaradi svojega pomena takrat mladim price­valcem najbolj ostali v spominu, kar se je odražalo v emocionalnem nabo­ju pripovedi. Izbrani datumi so okviri, znotraj katerih sem gradila možne naracije posameznih skupin. Glede na obdobja zasukov v naraciji posame­zne skupnosti sem izlocila štiri mejnike, okoli katerih se strukturirajo dis-kurzi o preteklosti. Prvi mejnik je datum 8. september 1943. V kolektivnem spominu itali­janskega prebivalstva je armistizio cas zacetka krvavega obdobja in okupa­ 359 Ricoeur, nav. delo, str. 80–83. cije mesta, kjer je šeststotim dnem nemške sledilo še štirideset dni jugoslo­vanske okupacije in dve leti zavezniške administracije.360 V slovenski (pri-morski) zgodovini kapitulacija Italije predstavlja zasuk v poteku narodno­osvobodilne borbe,361 pomeni sprejemati odlocitve znotraj naracije o izbi­ri, borbi in idealih. In ce so Slovenci novico o padcu fašizma sprejeli z nav­dušenjem, vecina Italijanov tega ni sprejemala z enakim zanosom. Percep­cija izginjanja sveta, v katerem je posameznik odrašcal, pristranski odnos do vojne in pocasno izgubljanje vrednot, ki so gradile znacaj tisocletne rimske kulture, so vplivali na dvome in odlocitve, ki so jih posamezniki is-kali po podpisu premirja. nemška okupacija Gorice je v spominih izpricana kot obdobje nego­tovosti in kaoticnosti. »ma je blo tolko vrst vojakov po Gorici, kdo je za­stopu. Grozno je blo. Povsod so bli, povsod.«362 Iz zgodb o kolaboracio­nistih izstopa naracija o grozotah, nasilju in terorju, ki so ga posamezne enote izvajale nad prebivalstvom ter opisi karakternih in fizicnih znacil­nosti kolaborantov. Znotraj soglasnega diskurza nasilja je na etnicni ravni opazna razlika v naraciji – v odnosu do nekaterih skupin kolaborantov se naracije pokrivajo, do drugih razhajajo.363 Kljub temu da si clani obeh na­cionalnih skupin v spominih delijo strah pred okupatorjevim nasiljem, je jasno, da znotraj opredelitve in razvrstitve pojma sovražnik oz. koga se je civilno prebivalstvo najbolj balo in koga je imelo za najmanj nevarnega, spreminja glede na ideološke in nacionalne usmeritve pricevalcev. V omenjenih zgodbah prevladuje nasilje enot kolaboracionistov, nemškega nasilja se neposredno ne omenja. O nemcih med pricevalci skoraj ni grde besede, krutost in teror sta domena drugih enot, tujcev na obmocju. 360 nav. delo; Glej Fabi, nav. delo, str. 170–172. 361 Verginella govori o preobratu za Trst in okolico, vendar glede na situacijsko podobno stanje v Gorici pomeni ta zasuk preobrat tudi v goriških spominih. Glej Verginella, Ljudje v vojni, str. 29. 362 Julijana Š. (Kromberk, l. 1916), int. 22. 7. 2007. 363 Opazno je skupno poudarjanje nasilja in terorja kozakov in cetnikov, medtem ko se v odnosu do fašisticnih in domobranskih enot zgodbe razhajajo (op. a.). Poudarjajo eksoticnost, grd videz, vulgarnost, cudno obnašanje, smrad ..., kar te skupine potisne na mejo družbe in moralne sprejemljivosti. nemci na drugi strani predstavljajo civilizirano ljudstvo, stopnjo najmanjše ne­varnosti, »domacega« okupatorja, katerega jezik starejše prebivalstvo pozna in si z njim deli neko daljno preteklo izkušnjo, skupno državo in prvo svetovno vojno. »Poi mi ricordo Gorizia piena dei tedeschi, e i Go-riziani contenti dei tedeschi. I goriziani austriacanti, sa Austria o Germa­nia per loro era la stessa cosa.«364 Drug mejnik v interpretaciji zgodovine mesta in dogodkov v njem je v spominih posameznikov 1. maj 1945. Preobrat moci v mestu pomeni tudi preobrat v strukturi spominskih zemljevidov. Tako med pricevalci iz razlic­nih nacionalnih in jezikovnih skupin spomini pridobivajo vsebine, struk­ture, oblike, ki ne samo da vodijo v razlicne interpretacije, temvec nosijo popolnoma razlicne zgodbe. Pricevanja nam ponujajo »protislovne spo-mine« o tem, kaj se je zgodilo 1. maja, (raz)deljene spomine, ki so na eni strani gradili (polarizirane) kolektivne zgodbe, na drugi strani pa so bili podvrženi nasprotnim medijskim diskurzom o tem, kdo je mesto osvobo­dil in je bil torej upravicen, da ga upravlja. Polarizacija spominov je razvi­dna iz strukturiranega cilja pripovedi, v poudarjanju elementov, ki so za vsako skupino tvorni v izgradnji pozitivne/negativne podobe tega obdo­bja. nacin, kako pripovedovalec historicne dogodke (orientacijske tocke, mejnike) naniza v zgodbo in kakšno emotivno vrednost jim dodeli, pono­tranja spominsko zavest skupnosti. Predstavljeni diskurzi osvoboditve/okupacije poudarjajo, kako po­membni za gradnjo identitet obeh skupin so bili dogodki prvih (povoj­nih) dni. V teh dneh veselja in negotovosti, zacetka svobode in padca v najhujši teror so potekale prve manifestacije prebivalstva. Poleg splošnega navdušenja ob koncu vojne so manifestacije izražale zahteve zmagovalcev 364 Evelina G. (Salona d'Isonzo/Anhovo, l. 1930), int. 12. 8. 2007; Potem se spomnim Gorice, polne nemcev, in Goricani, vsi zadovoljni, da so nemci v mestu. Avstrijakantski Goricani, veste, zakaj zanje Avstrija ali nemcija, to je bila ista stvar. po prevzemu obmocja. Kljucno pri iskanju odgovora na vprašanje, kdo je zmagovalec, je bilo tolmacenje predhodnega vprašanja o tem, kdo je v me-sto vstopil prvi: zavezniki ali partizani? Iz spomina prebivalcev dobimo nejasno sliko o tem, kdo je prvi vsto­pil oz. koga so najprej videli v mestu. Slovenski pricevalci v svojih spomi­nih poudarjajo, da so mesto osvobodili partizani, medtem ko se italijan-ska naracija osredotoca na dejstvo, da je nemška vojska mesto konec aprila zapustila in so tako zavezniške kot partizanske enote v mesto pri­spele hkrati. Dario, sin predsednika goriške CLn, pripoveduje, da je v mesto za cetniki prva vstopila jugoslovanska vojska. »Dopo č successo che …. i partigiani jugoslavi dopo i cetnici, subito dopo i cetnici sono arrivati anche loro. E quasi contemporaneamente, il giorno dopo, sono arrivati gli inglesi.«365 Sogovornica Renata je ob vprašanju, kakšen odnos je imela do partizanov, zacela pripovedovati o obcutkih ob štirideset­dnevni zasedbi mesta. »ma i primi primi ad arrivare sono stati i neoze­landesi. Dopo sono venuti i partigiani, che hanno sfilato per il corso e tutti cosě … E dopo di quella volta č venuta fuori una tragedia.«366 Ta-kšno povezovanje, ki mu sledi enacenje partizanov s »titini« in osvobo­dilnega boja z dogodki okupacije, potrjuje oblikovan diskurz slovanskega nasilja nad italijanskim prebivalstvom. »Dovevamo star zitti, non poteva-mo far niente. Cosa potevamo fare?«367 Splošno gledano nihce od pricevalcev, tako slovenskih kot italijanskih, izrecno ne omenja jugoslovanske administracije mesta, temvec se, z razlic­nih zornih kotov, v pripovedi o tem obdobju oblikujeta diskurz nasilja in diskurz svobode. ne omenja se novo izvoljenih organov, vkjucevanja v naroodnosvobilne odbore, ukrepov in dela nove civilne uprave, ceprav je 365 Dario C. (Gorica, l. 1930), int. 3. 9. 2007; Potem so prišli jugoslovanski partizani, po cetnikih so prišli tudi oni. In skoraj hkrati, naslednji dan, so prišli Angleži. 366 Renata S. (Rim, l. 1916), int. 31. 8. 2007; Kot prvi, prvi so prišli novozelandci. Potem so prišli partizani, ki so marširali po Korzu in tako ... In potem je nastala cela tragedija. 367 Renata S. (Rim, l. 1916), int. 31. 8. 2007; morali smo biti tiho, bili smo nemocni. Kaj bi lahko storili? prav poznejše nepriznavanje izvoljenega administrativnega aparata v Go-riškem okrožju povzrocilo val nasprotovanj in protestov ljudstva.368 Dogodki iz štiridesetdnevne jugoslovanske administracije so se skrista­lizirali (in polarizirali) na kolektivni ravni in oblikovali razlicne javne diskur­ze, naravnane k dihotomicnemu vrednotenju obdobja ob koncu druge svetovne vojne. medtem ko slovenska stran dogodke interpretira v luci zmagovalnega boja nad fašizmom in nacizmom,369 italijanska stran te »zmagovalce« enaci z infojbatorji. Tragicna izkušnja na razlicne nacine za­znamuje (individualne) spomine italijanskega prebivalstva. Te lahko para­lelno po svoji emotivni vrednosti primerjamo s pripovedmi o predhodnem fašisticnem nasilju, kot ga v svojem spominu ohranjajo slovenski pricevalci. Ti spornih dogodkov in nasilja nad pripadniki druge nacionalne skupine izrecno ne omenjajo, ko pogovor nanese nanje, jih vecina zanika oz. se jih ne spomni. »nastradali so tisti, ki so bili fašisti, nastradali so tisti, ki so mo­goce imeli kak greh nad sabo. To je bilo mašcevanje. Poznam tudi primere, ampak tega jst ne morem kar tako zdej posplošit, povedat.«370 Obdobje ZVu, ki ga postavljamo kot tretji mejnik, je za pricevalce po­menilo predvsem prehod iz pomanjkanja v blagostanje, izhod iz revšcine in zacetek novega, povojnega življenja. Prav v tem aspektu se spomini med obema nacionalnima skupinama pokrivajo, razlike pa se izkažejo šele na 368 Okrožni narodnoosvobodilni odbor za Goriško okrožje (Okrožni nOO) je oblast prevzel od Komande mesta Gorica. Zacasni izvršilni odbor Goriškega okrožja je potrdila narodnoosvobodilna skupšcina za Goriško okrožje 31. maja 1945, za predsednika je bil potrjen Jože Štrukelj. Od konca maja je Goriško okrožje prevzelo nalogo, da na teritoriju uredi in organizira vsakdanje življenje prebivalstva ter njegovo imetje. Goriško okrožje je bilo organizirano v mrežo okrajev in krajev, ti so vkljucevali naslednja obmocja: Ajdovšcino, bovec, Cerkno, Cedad, Crnice, Gradišce, Grgar, Gorico, Idrijo, Kanal, Kobarid, Komen, Krmin, miren, Tarcent, Tolmin in Trbiž. nekateri krajevni nOO niso nikoli bili realizirani. Glej: Gombac, Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko Primorje in Trst 1944–1947, str. 135–140. 369 Verginella v svoji študiji o spominu borcev na narodoosvobodilno gibanje poudarja to prazni-no spomina, ki vkljucuje obdobje med majem in junijem 1945. »V njej je mogoce prepoznati pozabo, s katero je cela generacija borcev potlacila spomin na dogodek, ki je imel vse znacilnosti 'okrnjene zmage'.« Verginella, Ljudje v vojni, str. 13. 370 Stana F. (miren, l. 1925), int. 19. 8. 2007. ravni soocanja z drugim v prostoru, v bojih za pripadnost mesta. V naspro­tju z jugoslovanskimi enotami so ameriške ob prihodu v mesto lepo spre­jete, ceprav se vrstijo predvsem protesti projugoslovansko usmerjenega prebivalstva. Vecjih razkolov v pripovedih o stereotipni podobi zavezni­škega vojaka med prebivalstvom ni. Vsaj v prvem obdobju po prihodu je ZVu opisana kot pozitivna tvorba, oznacena z upanjem in svobodo. V vecini naracij je podoba zaveznika podoba o Americanu, ki nosi cokolado, bel kruh, cigarete ipd. Podobe blagostanja in bogastva se tako ponavljajo, da so postale stereotipne. Izobilje, ki se ga pricevalci spominjajo, pa le ni bilo tako splošno in vsem dosegljivo. bil je to prvi stik s povojnim svetom, s takšnim življenjem, kot so ga prebivalci sanjali in po njem hrepeneli. S tega vidika so novi ka-pot, prestralo371 ali kaka druga materialna dobrina poosebljali to, kar so za­vezniki v tem prostoru pomenili – upanje na boljši jutri, izhod iz revšcine in pomanjkanja. A vendar ne smemo takšnega pogleda posploševati in sklepati, da so bili zavezniki povsod in za vse prebivalce sinonim za izobilje in pomoc. Slika dobrega zaveznika je bila marsikdaj pospremljena z mate-riali filmske industrije, s propagandnimi casopisi, v italijanskem primeru se je ta podoba velikokrat projicirala iz podobe Americana – dobrega clove­ka, ki je osvobodil jug Italije in omogocil svobodo. medtem ko lahko za vse goriške prebivalce trdimo, da je z bojem za oblast stremelo k izboljša­nju svojega materialnega stanja, se jih je le del pri doseganju teh ciljev opi­ral na zaveznike. V vsakdanjih praksah zavezniški vojaki niso bili v enakih odnosih z vsemi, ta odnos je v vecini primerov temeljil na obojestranskih zahtevah in potrebah po pomoci, pa naj je bilo to le pranje obleke, nakup vina ali, na drugi strani, iskanje blaga, gumbov, hrane. 371 Plašc, rjuha (narecno), navezuje se na dobrine, ki so jih domacinom preprodajali zavezniški vojaki (op. a.). 3.2 MANIFeSTAcIJe IDeNTITeTe S pomocjo spominov, ki so jih prebivalci spletli v zgodbe o »dobrih Amerikanih«, lahko spremljamo kompleksen razvoj odnosov med vplete­nimi skupinami ter izostrene razmere v Gorici pred nastankom meje. Ce se na kolektivni ravni ohranjajo predvsem zgodbe o cokoladi, se osebni spo-mini osredotocajo na taktike preživetja in individualne izkušnje boja za svo­bodo mesta, ki ga je imela vsaka vpletena stran za svojo last. Obdobje zave­zniške uprave so projugoslovansko usmerjeni prebivalci interpretirali kot nadaljevanje narodnoosvobodilnega boja, v katerem se je nekdanji zave­znik spreobrnil v sovražnika. napetim razmeram, ki so bile posledica neso­glasij na višji politicni in vojaški ravni, so na lokalni ravni sledile napetosti med jugoslovanskimi upravnimi institucijami ter novimi ukrepi in upravo, ki jo je vzpostavljala ZVu. Oblikovala se je »dvojnost« v odnosu do zave­znika, ki so ga prebivalci sprejemali tako kot osvoboditelja – prijatelja, ki je obmocje osvobodil skupaj s partizani in prinesel materialne dobrine, a ven­dar kot sovražnika, ki v luci nepravicnih kapitalisticnih interesov zavira združitev obmocja z maticno domovino Jugoslavijo. Svoje nestrinjanje z zavezniško oblastjo, njenimi ukrepi ter nacinom ravnanja s prebivalci so lju­dje izkazovali z množicnimi demonstracijami. Te manifestacije ljudske vo­lje so kmalu postale reden spremljevalec goriškega vsakdana, obicajno pa so potekale na Travniku pred prefekturo. Ljudje so kritizirali nacin delovanja zavezniške uprave in njen (nepravicen) odnos do prebivalstva ter nastalo situacijo na Goriškem. Protestne demonstracije naj bi bile velicasten dokaz volje ljudstva, ki se je borilo za ohranjanje svojih svobošcin in pravic372 ozi­roma naj bi bile spontano dejanje množice. Tudi iz spominov izhaja, da so bile te manifestacije spontan odziv na trenutne dogodke. »To je šlo samo od sebe, veste! Sigurno, da je nekdo dal besedo«,373 a vendar so to bile orga­nizirane, predhodno napovedane demostracije, ki jih je zavezniška vojska 372 beltram, str. 75. 373 Savo m. (Sovodnje, l. 1928), int. 13. 10. 2007. skrbno kontrolirala in tudi prepovedala. »Vcasih je pisalo na tabli danes se zberemo na Korzu, manifestacija, in mularija srecna smo šli na Korzo manifestirat.«374 marija, ki je na manifestacije prihajala iz Preserij nad brani­kom, se tako spomni, da so jih k manifestacijam spodbujale domace organi­zacije, ki so tudi organizirale prevoz do Gorice. V Gorico smo hodili manifestirat. Prvic takoj po vojski, kadar so bli Amerikani. S kamioni dol so nas vozili in dole smo manifestirali. Pole so te oblili s kšnim oljem, s cernilom, dol po Rašteli, o ma kej je bilo tam dol. Pole so pršli so nas špricali z vodu, s tistim solzilcem, k smo pole šli na en kamion, amerikanski, v eno dvorišce, še zdej se spomim. Ja ogromnih, to smo bli vsa mladina guorki, da vam ne morem pove­dat. Vse sorti smo zjali, vse sorti, uni so nam krcali gor Carne venduta,375 Italijani, ne. In so nam ponujali kruh, da nej jejmo kruh, nej jejmo kruh (...). marija F. (Preserje, l. 1929), int. 10. 4. 2007 Pricevalci ohranjajo zelo žive spomine na obdobje manifestacij in (ne) sodelovanja v njih. »manifestacije so bile tako, enkrat se je krcalo, drugic se je teklo.«376 Zmerjanja, polivanja s crnilom in drugimi neprijetnimi tekocinami so izkušnje, ki spremljajo žensko naracijo, medtem ko v moški predstavlja neprijeten del manifestacij stik s cerini, civilno policijo, ki jo je na obmocju vzpostavila ZVu.377 Predvsem slovenski pricevalci so do teh enot imeli od­klonilen odnos, saj naj bi privilegirali rešitev goriškega vprašanja v prid itali­ 374 Tomaž m. (Solkan, l. 1932), int. 12. 10. 2007. – O organizirani manifestacij glej: PAnG, SIAu Gorica, Porocilo 12. 3. 1946. 375 Dobesedno 'prodano meso' (op. a.). 376 Ana m. – Ana maria T. (Gorica, l. 1930), int. 19. 8. 2007. 377 Cerine je domace prebivalstvo razlicno obravnavalo, vecina je imela do njih odklonilen odnos. nastala v drugi polovici leta 1945 pod poveljstvom vojaškega generalštaba za potrebe pomoci angleški in ameriški vojaški policiji, je nova policija rekrutirala tako italijanske kot slovenske prostovoljce, pri­padnike razlicnih ideoloških frakcij. Enote je urila angleška vojska, saj naj bi Angleži kot kolonizatorji imeli vec izkušenj pri organizaciji domacih oboroženih vrst. Zaradi tipicne temno modre obleke in bele celade na glavi se jih je med prebivalstvom kmalu prijelo ime cerini, 'vžigalice'. Glej: Rosigoli, Guido: Uniformi e distintivi della polizia civile. Parma: Albertelli, 1986, str. 55–56. janski strani. »Cerini, policaji, Amerikani ... to je bilo vse ukop. Je bila ena klapa, policija je bila. Cerini so bili pod Amerikani, so morali delat, kar so Amerikani rekli.«378 Znacilni so bili surovo ravnanje, fizicno obracunavanje z demonstranti ter množicne aretacije. »Pravzaprav tisti ta hudi so bili cerini, tu so bili naši ljudje, vecino so cerini bili Italijani in postopali so svinjsko.«379 Z zaostrovanjem politicne situacije so se spreminjale tudi sfere moci in od­nosi do ZVu. V okviru oblikovanja antikomunisticnega bloka in posledicnega povecanja interesov zaveznikov za Italijo je narašcala tudi njihova podpora ita­lijanskim grupacijam v mestu, ki so lahko, ceprav zmerno, racunale na njihovo podporo.380 napeto stanje se ni izražalo samo v odnosu prebivalcev do zavezni­kov, temvec tudi v odnosu do drugega, svojega tekmeca, do lastne preteklosti in obojestranskih zahtev po pravicni meji. Ljudstvo ni demonstriralo zgolj proti oblasti in direktivam ZVu, z vzkliki in zastavami je izkazovalo nacionalno pri­padnost kraja. »mi smo se troštali, da bo Gorica slovenska, ne. Pisali smo vse­sorti, smo meli take transparente, zastave s sabo.«381 Poleg ekonomskih in socialnih težav je obdobje zavezniške uprave v Gorici zaznamovalo stopnjevanje konflikta in fizicnih obracunov med cla­ni obeh nacionalnih skupin, ki sta, tako z besedami kot dejanji, mesto zah­tevali zase. Tako iz pregledanega gradiva kot iz spominov pricevalcev izsto­pajo zgodbe o borbi prebivalstva za svoje mesto, ki nam po vojni ponujajo misel, da vojne v Gorici ni bilo nikoli konec, spremenil se je samo nacin bojevanja. Tako projugoslovanski kot proitalijanski tabor sta se organizira-la s ciljem, da zavarujeta svoje mesto in interese njegovih prebivalcev. Iz­stopajo spomini na mladostniško zagrizenost pripovedovalcev, njihovo aktivno udejstvovanje v tem, kar se je spreminjalo v (ne)kontrolirano ulic­ 378 Ana m. – Ana maria T. (Gorica, l. 1930), int. 19. 8. 2007. 379 Tomaž m. (Solkan, l. 1932), int. 12. 10. 2007. 380 »Italijanski delež prebivalstva, ki je bil v mestu v vecini, je lahko racunal na podporo, vendar zmerno, s strani zaveznikov, predvsem Amerikancev, ki so v narašcanju naklonjenosti De Gasperijevi vladi v Italiji videli potrjevanje 'restavracije demokracije' (...).« Fabi, nav. delo, str. 199. 381 marija F. (Preserje, l. 1929 ), int. 10. 4. 2007. no nasilje. »(...) je bila vojna. berte tle sej je funkcioniralo, je bil en kos na­silja, sej so ljudje bili ranjeni, mrtvi.«382 Dopo … era tutto questo contrasto … se prima erano stati attaccati, aveva-no risposto … e cazzotti … era una roba … pugni … c'era gente che girava con il pugno di ferro … con il manganello … di qua di lŕ … robe brutte.383 Dario C. (Gorica, l. 1930), int. 3. 9. 2007 Mamma mia … Abitava in questa nostra casa una signora che usciva alle manifestazione contro gli »sciavi« con il martello della carne in borsa … e cosě chissŕ quanti …384 Evelina G. (Salona d'Isonzo/Anhovo, l. 1930), int. 12. 8. 2007 naracije, ki nam ta boj interpretirajo, so izraz jeze, zgodovinske krivice in pravice, borbe za tisto, kar je vsaka vpletena stran smatrala za svoje in se je bila za ta simbol svoje identitete pripravljena tudi krvavo boriti. mesto je bilo (raz)deljeno po dolocenih ulicah, okoli dolocenih stavb so bili razpo­rejeni pripadniki obeh polov, ki so obmocje nadzorovali. Ljudski dom, center projugoslovansko usmerjenega kroga, so stražili dežurni branitelji, ki so, razporejeni po obmocju, stavbo varovali pred napadi.385 mestni rajo­ni so bili doloceni, »od ulice monte Santo zdej do križišca z Via Caprin so bili nekje Slovenci, je tudi spadalo pod Solkan in smo držali mi v rokah, 382 Tomaž m. (Solkan, l. 1932), int. 12. 10. 2007. 383 Potem ... ves ta kontrast ... ce smo predtem bili napadeni, smo sedaj odgovorili ... in udarci, pele so pesti ... nekateri so hodili okoli z boksarjem (orožje) ali z pendrekom ... na tej ali oni strani ... grde zadeve. 384 (...) Mamma mia ... V naši hiši je živela gospa, ki je na manifestacije proti šcavom hodila s kladi­vom za meso v torbi ... in koliko jih je še bilo takšnih ... 385 Tudi pisarne in centre italijanskih organizacij so varovali dežurni pripadniki skupin – o tem glej Pe­droni, nav. delo, str. 16–17. nad dežurnimi je bdel glavni dežurni, ki je vsako uro kontroliral straže, poskrbel za namestnike, skrbel za red in mir ter da se ugašajo luci. Ob obisku policije jo je moral dežurni spremljati po uradih, da ne bi kaj podtaknila. Dežurstvo je potekalo štiriindvajset ur, po koncenem delu je glavni dežurni moral napisati porocilo, ki je vkljucevalo tudi obnašanje in delo preostalih dežurnih ter oseb, ki so v Ljud­skem domu preživele noc. PAnG, mLO Solkan, T. E. 1, mapa razno, navodila za tovariše dežurne. ostalo dol od Via Caprin (naprej) so bile pa vile od Goricanov, Italijanov, ki pa so že mele gor italijanske zastave«.386 No … meglio non raccontare quelle robe lě … Perché c'era talmente tanto odio che … si esprimeva anche in gesti poco urbani. Per esempio donne italiane … solo donne italiane ho visto fare questo … che davanti a decine di migliaia di persone si sollevava-no le gonne per far vedere il sedere ai manifestanti sloveni … ma proprio con rabbia!387 Italico C. (Gorica, l. 1930), int. 11. 8. 2007 Ja, mišljenje je bilo, da bo Gorica slovenska. To sploh ni bilo govora. Trst, Gorica, naša so pravica. Samo ni upalo prit do tega, ce gledaš tako. Gorica so vecinoma Italijani, ti-sto so naši mislili, smo zmagali bo Gorica naša. Mi smo hodili v Gorico tistikrat mani­festirat. Da bi bilo prikljuceno, in Amerikani, ko je prišlo do trenja, so razpodili mani­festante. Italijane ce dol, nas v Solkan gor in Šempeter. (...) Ja, ni blo da bi se orožje rablo, sem pa tja tudi tisto. Ma drugaci, tepli so se. To je blo skuoz, vse tiste dve leti. Jožef D. (Solkan), intervju 11. 2. 2007 Središcna tocka diskurza o manifestacijah je opredelitev: manifestacije so pomenile izbiro in te izbire so bile neizogibne. V mesecih, ki so sledili prvim množicnim manifestacijam maja 1945, so se te le stopnjevale, v mestu pa je narašcala tudi napetost. Krušili so se frakcije in ideološka simpatizerstva, ve­dno bolj ocitna je postajala ekstremna polarizacija in emotivna vpletenost populacije v obe (nacionalni) skupini. Koncni cilj merjenj moci je bilo doka­zovanje dejanske »slovenske« ali »italijanske« Gorice. na obmocju, kjer so bili ljudje nosilci vec identitet, je izbira, ali manifestirati za Jugoslavijo ali Italijo, pomenila opredelitev za eno, nacionalno izbiro, in ta je postala (edino) merilo identitete. Drugih alternativ ni bilo, propaganda proti drugemu v mestu pa je 386 Tomaž m. (Solkan, l. 1932), int. 12. 10. 2007. 387 ne, bilo bi bolje, da teh stvari ne bi razlagal. Zakaj bilo je toliko sovraštva ... ki se je izražalo tudi v ne prevec olikanih manirah. na primer italijanske ženske ... samo italijanske ženske sem videl to poceti ... da so pred tisocglavo množico dvigovale krila in slovenskim manifestantom kazale zadnjo plat ... prav jezno! iz dneva v dan postajala ostrejša. Tudi tisti prebivalci, ki do takrat svoje identite niso ne javno kazali ne se bili zanjo pripravljeni boriti, so stopili na ulice. Za vecino naših pricevalcev opredelitev ni bila težka. Slovenski price­valci iz slovenskih krajev so bili projugoslovanski manifestanti. Italijansko prebivalstvo, prizadeto v jugoslovanski štiridesetdnevni zasedbi Gorice, je sestavljalo drugi ekstremni pol. V vmesnem polju, med obema ognjema, je ostalo zelo malo ljudi, ki so ta akt opredeljevanja doživljali kot travmo in konec sveta, v katerem so živeli. Vecina prebivalcev je vedela, na kateri stra­ni ulice naj manifestira svojo odlocitev in komu mesto pripada. manjšina je odlocitev, kam naj se postavi in v katerem od obeh znanih jezikih naj iz­raža svojo voljo, sprejela v naslednjih mesecih. Prebivalstvo, ki je izhajalo iz mešanih zakonov in je živelo v nekem prepletenem družbenem (ali razre­dnem) sožitju, je to odlocitev doživljalo kot prelomni trenutek. Za mestne prebivalce je bila ta odlocitev del sprejema identitete, ki ni vec temeljila na opredelitvi Gorican/Goricanka, temvec je zahtevala opredelitev, ki je ja­sno dolocala nacin dojemanja dogodkov osvoboditve/okupacije mesta. Obracunavanja s tistimi, ki so razmišljali drugace, in soocanja z onimi, ki so po koncu vojne ohranjali enak odnos do drugorodnega prebivalstva, je vodil v odkrita izražanja identitete tudi med tistim delom prebivalstva, ki je verjel v sožitje in se pred tem ni želel opredeliti. Kaj se je zgodilo maja 45? Pensi, per un tipo come me che era in bilico: padre friulano, madre slovena, vissuta in un ambiente italiano, per me erano tutti uguali. Non facevo distinzioni. Mi č su­ccesso, un giorno in piazza Vittoria, che una signora mi prega di aiutarla a fare le scale per entrare in chiesa. La accompagno dentro ed esco. Quando esco arriva una massa di gente dalla parte di via Roma. Mi ricordo ancora adesso. Avevano una bandiera italiana. Guardi che la strada lě č molto larga davanti alla chiesa … un po' piů in lŕ verso la previdenza sociale (sede dell'INPS) … con una stella rossa piccola piccola. E la Pierantoni, una che abitava in piazza de Amicis era proprio davanti a questa stella. E mi cominciano a dire »dai dai vieni anche tu!« (fa cenno con la mano). Sa ci conoscevamo quasi tutte con le ragazze della mia etŕ. Io stavo pensando a dove dovevo andare. Allo stesso tempo all'altezza dell' Arci­vescovado, un po'piů avanti, vedo arrivare un gruppo di sloveni con bandiere. E io guardavo sia gli uni che gli altri. E quando sono venuti loro, queste ragazzi, questo gruppo italiano … che poi erano in tanti … hanno detto »guarda xe vegnudi anche i s'ciavi (guarda sono venuti anche gli ‚s'ciavi')«. E quello ha deciso la mia scelta. Cosě da quella volta ho collaborato … mi considero slovena.388 Adele D. (Gradišce ob Soci, l. 1926), int. 9. 2. 2008 Odlocitev o izbiri strani manifestacije izražajo tudi drugi pricevalci, ki poudarjajo svojo razdvojenost v opredeljevanju in iskanju ravnovesja s prijatelji, ki so optirali za drugo stran. Jolanda pripoveduje, da je bila vpeta in custveno navezana na okolje, v katerem je odrašcala, ter nikakor ni žele-la nacionalno opredeliti svoje identitete, a se je zavedala, da je to postajalo neizogibno. V šoli je doživljala šikaniranja italijanskih sošolk, tudi deklet, s katerimi je prijateljevala, kar jo je še zlasti prizadelo. Porast sovraštva je tako z ulic stopil v domove, šole, na delovna mesta. Io l'ho vissuto molto male perché come dicevo prima mi sentivo una goriziana, stavo bene cosě. Perň come slovena devi pensare che avendo impedito a noi di parlare la nostra lingua, di studiare insomma la nostra storia, letteratura. Par-lavo male sloveno, appunto perché si aveva paura di parlare lo sloveno, io non avevo una coscienza nazionale di slovena, mi sentivo giuliana, goriziana. Pun­ 388 Pomislite, za nekoga kot sem jaz, v ravnovesju vsega: oce Furlan, mati Slovenka, vedno živela v italijanskem okolju – zame so bili vsi enaki. nisem delala razlik. Zgodilo se mi je nekega dne na Travniku, da me je neka gospa prosila, da ji pomagam po stopnicah do vhoda v cerkev. Pospremila sem jo noter in šla ven. Ko izstopim, vidim, da prihaja gruca ljudi iz smeri via Roma. Kot danes se spomnim. nosili so italijansko zastavo. Glejte, cesta se tam pred cerkvijo razširi, že tam nekje pri stavbi socialnega zavarovanja (InPS). Zastava je imela majhno, majhno rdeco zvezdo. In Pieratonijeva, ki je živela na trgu de Amicis, je hodila pred to zvezdo. In so zaceli me spodbujati, naj se jim pridružim »pridi še ti!« (gestikulira z roko). Saj veste, med nami, naših let, smo se vse poznale. – Razmišljala sem, kam vse moram tisti dan še iti. V istem trenutku zacne iz smeri sedeža nadškofije prihajati proti nam skupina Slovencev z zastavami. In jaz sem gledala tako proti enim kot drugim. In ko so prišli blizu, so ta dekleta, iz italijanske skupine ... katerih je bilo veliko … ti so rekli »glej ma še šcavi so pršli« (v domacem dialektu). In ta dogodek je dolocil mojo izbiro. Od tistega trenutka dalje sem sodelovala ... sem se cutila Slovenka. to e basta. Quando andavo a Gorizia andavo a scuola, ho finito la scuola nel 1946, il liceo, come andavano queste manifestazioni e vedevo come trattavano questa gente che veniva giu dai monti per manifestare per pro-Jugoslavia, per-che Gorizia passi alla Iugoslavia. Io non potevo percepire tutto questo perché mi faceva male vedere gli sloveni, anche come venivano trattati, come gli sputa-vano e io scappavo. Non mi piaceva questa cosa ne da una parte ne dall'altra. (...) Non ho partecipato a nessuna manifestazione.389 Iolanda S. – Jolanda Š. (Vipolže, l. 1927), int. 23. 6. 2007 Italico je manifestiral za italijansko Gorico, vendar, kot je sam poudarjal, je bila družinska vez ves cas pomembnejša od nacionalne. A kljub temu se je kot clan AGI390 boril za svoje mesto. »Questo mio cugino, Fortunat, che veniva da Cosarschia, veniva alle manifestazioni pro-Jugoslavia e alla fine delle manifestazioni ci trovavamo qui e mangiavamo assieme quindi.«391 Evelina, ki je izhajala iz italijanske delavske družine, pripoveduje o svoji razdvojenosti med italijanskimi koreninami, pomenom, ki jo je za družino imela ocetova afriška izkušnja, njegovo odlocitvijo za odhod iz slovensko--italijanske delavske skupnosti in bratovo izbiro, da se bo pridružil partiza­nom. Vpeta v odnose solidarnosti in pomoci, ki jih je delavska skupnost obli­kovala med vojno, je to odlocitev sprejemala kot hudo breme, ki je unicevalo sožitje med družinami, s katerimi je rasla. Odlocila se je za italijansko stran. 389 Sama sem to doživljala slabo, ker, kot sem že poudarila, sem se pocutila Goricanka, kar mi je ustrezalo. Toda, kot Slovenka se moraš zavedati, da so nam toliko let prepovedali uporabo našega jezika, prepovedali študirati našo zgodovino in književnost. Slabo sem govorila slovensko, saj nas je bilo strah govoriti, nisem imela te zavesti, da sem Slovenka, pocutila sem se giugliana (prebivalka Julijske krajine), Goricanka. Pika. Ko sem hodila v šolo v Gorico, srednjo šolo sem koncala leta 1946, ko sem šla na mani­festacije in sem videla, kako so ravnali s temi ljudmi, ki so prišli s hribov, ki so prišli manifestirat za Jugo­slavijo, da bi Gorica prešla pod Jugoslavijo. Vsega tega nisem mogla razumeti, kajti bolel me je ta odnos, kako so delali s Slovenci, kako so jih pljuvali, in sem bežala. ni mi bila všec ta zadeva, ne iz ene strani ne iz druge. (...) nisem sodelovala na nobeni manifestaciji. 390 Associazione Giovanile Italiana; Associazione Giovanile Italiana nella storia di Gorizia. (...). Gori­zia: AGI, 1990. 391 Italico C. (Gorica, l. 1930), int. 11. 8. 2007. Ta moj bratranec, Fortunat, ki je prihajal iz Kozaršc, je vedno manifestiral na projugoslovanski strani. Konec manifestacij smo se vedno dobivali tu in jedli skupaj. Purtroppo dopo quando ci sono state le lotte per Gorizia italiana o non italiana sono iniziati gli attriti. Perché involontariamente ero combattuta fra la fratellan­za per il popolo sloveno e l'Italianitŕ di Gorizia. So di aver partecipato ad una grande manifestazione per Gorizia italiana, la piů grande o l'ultima. Ma quan-do tornavo a casa ho incontrato una ragazza di una famiglia amica che aveva partecipato alla manifestazione per Gorizia slovena … quindi erano le due con-troparti e quando ci siamo incontrati verso casa ci ha fatto un gestaccio, e anche se ci volevamo bene …, l'odio iniziava a cominciare e ci ha detto cattive parole. (...) Io ho partecipato solo a una manifestazione, perché mi č venuto un impeto … forse di italianitŕ … ma la mia amicizia era sempre con gli sloveni.392 Evelina G. (Salona d'Isonzo/Anhovo, l. 1930), int. 12. 8. 2007 Ceprav je pricevalka podpirala prizadevanja slovenske strani, je na mani­festaciji zavzela italijansko držo. Kot prelomnico interpretira spremenjen od-nos in krhanje vezi s slovenskimi družinami, s katerimi so pred tem živeli v skupnosti. Prijatelji, ki so še med vojno sodelovali in si med seboj pomagali, so po vojni spremenili držo in nastopili eden proti drugemu. Pri tem poudar­ja, da se je sama veselila skupne prihodnosti v eni, bratski državi, za katero pa je sama smatrala novo, povojno urejeno Italijo. Za italijanski delavski razred je opredelitev postajala vedno bolj nacionalno in manj ideološko vprašanje, saj je pri marsikaterem podporniku komunizma nacionalna opredelitev pre­vladala nad entuziazmom bratstva in enotnosti. Krušenje sna o skupni pri­ 392 na žalost so se z boji za italijansko ali ne italijansko Gorico zacela trenja. nehote sem bila namrec razdvojena med bratstvom s slovenskim narodom in italijansko Gorico. Vem, da sem sodelovala na tej veliki manifestaciji za italijansko Gorico, najvecja ali zadnja. Toda ko sem odhajala domov, sem srecala dekle iz prijateljske slovenske družine, ki je sodelovala na manifestaciji za sloven-sko Gorico ... torej sva bili na nasprotnih straneh in ko sva se srecali, je z rokami nakazala proti nam neprimerno kretnjo, tudi ce smo se imele rade ..., sovraštvo se je pricelo in rekla je nekaj grdih besed proti nam. In slednje me je zelo prizadelo, a ni trajalo dolgo, vsaj z moje strani ne, zakaj mislim, da ne moreš kuhati zamere do nekoga, potem ko živiš toliko let z njimi ... in imela sem brata partizana, ki se je udeleževal manifestacij za slovensko Gorico in je verjel v bratstvo med narodi. ne verjamem, da samo zaradi prijateljstev. ne vem zakaj, mogoce ker je bilo toliko zanesenosti. mogoce ne. Enostavno sem se pocutila Italijanko. In v moji družini se o politiki ni govorilo (...). Sodelovala sem na samo eni mani­festaciji, v zanosu ... mogoce italijanskosti ... vendar je moje prijateljstvo bilo vedno na strani Slovencev. hodnosti v eni (skupni) državi je potekalo skupaj s krepitvijo zaostrovanj na politicni ravni, ki so vrh dosegli s prihodom mednarodne komisije. Pri obravnavi spominov na manifestacije je zanimivo opazovati, da se slo­vensko prebivalstvo spominja celega kroga manifestacij, razlicnih smešnih in kocljivih epizod, medtem ko italijanski pricevalci kot manifestacijo pojmuje­jo samo veliko manifestacijo ob prihodu mednarodne komisije. Iz pripovedi tako izhaja, kot da so pred tem po ulicah manifestirali le projugoslovansko usmerjeni deli prebivalstva. Odgovor na vprašanji, zakaj se prebivalstvo bolj spominja manifestacij ob obisku komisije in zakaj spomini na te pri italijan-ski skupnosti nosijo mocan emotivni naboj, lahko razberemo iz dejstva, da so te manifestacije zahtevale velike organizacijske podvige ter masovno so-delovanje prebivalcev. Organizirati je bilo treba velike shode, obvešcati ljudi in poskrbeti za transparente, zastave, zvezde, kokarde, gesla (...).393 manifesta­cije so bile velik dogodek, na katerega se je vsaka vpletena stran dobro pripra­vila. Zavezniška policija je med obiskom komisije poskušala pred zunanjo okolico blokirati vhode v mesto, zato so ljudje vanj vstopali po stranskih po­teh in ni bilo malo aretiranih in odgnanih v zapor.394 V narašcanju nestrpno­sti je poleg nadziranja glavnih vhodov v mesto in aretacijah civilna policija s trga z brizgalkami razganjala ljudi, ki so se že zbirali na Travniku.395 Komisiji je bilo treba pokazati »pravo dušo mesta«,396 »edinstveno manifestacijo vo­lje in hotenja po prikljucitvi in združitvi«.397 393 Zanimiva je tudi sama podoba manifestantov, kjer je identiteta tudi vizualno izpricana. »Italijanske punce so si dajale kokarde trikolore na prsa, na jopice, in mulci smo imeli najvecji užitek, da smo tisto trikoloro trgali dol. Potem so se punce zavedale in so si dale notr iglce in ce si zgrabu dol si si pobodu vse prste.« Tomaž m. (Solkan, l. 1932), int. 12. 10. 2007. – Predvsem ob pomembnih manifestacijah »slovenska dekleta mani­festirajo v belih bluzah iz umetne balonske svile zavezniških padal, v rdecih krilih in modrimi naramnicami, barvami slovenske zastave. Pripeto imajo rdeco zvezdo.« Glej: miklavcic-brezigar, Inga: Spomini naše mla­dosti. Etnološki pregled povojnih dogodkov na Goriškem. Acta Histriae, VI. Koper: ZRS Koper, 1998, str. 372. 394 beltram, nav. delo, str. 187. 395 Primorski dnevnik, navdušen sprejem mednarodne komisije, 27. marec 1946, str. 1. Glej tudi: Soški tednik, Demokraticna Gorica za Jugoslavijo, 30. marec 1946, str. 1. 396 Claudio Tonel cit. v: mario Dassovich, nav. delo, str. 223. 397 beltram, nav. delo, str. 187. Pricevalci, ki so sodelovali na manifestacijah, v svojih spominih te ohranjajo kot odlocilne v boju za mesto: Vendar je nastopila pomlad leta 1946, priprave za pariško konferenco in takrat na pomlad je bil predviden obisk medzavezniške komisije, pet jih je bilo za obisk slovenskega Primorja, Julijske krajine, ugotavljanje na licu mesta, kaj ljudje hoce­jo. In takrat so zacele, izbruhnile, v Gorici strašanske manifestacije, namrec ta­krat se je šlo zares. Slovenci smo držali Gorico tam nekje do Travnika, Piazzuta, Travnik, Via Carducci, Gosposka ulica, to smo držali, Raštel, držali Slovenci ... cim smo prišli dol na mejo s Pošto, Korzo ... so držali Italijani. Štab so meli v bar De Nicolo visavi Štande dall‘altra parte della Standa era Bar de Nicolo dov‘ erano i dirigenti delle manifestazioni italiane.398 (...) Potem je prišlo tudi do stre­ljanja, kjer so ubili enega Brica tam pri Caffe Garibaldi in to je trajalo vse do odhoda komisije. V Solkanu smo imeli en velik slavolok z zastavami, potem je goriška delegacija, Š., B., pa še kdo, so nesli spomenico tej delegaciji, ko je ta pršla v Solkan. Sukenci so jo pocakali z zastavami, rožami (...), na hišah je pisalo Ju­goslavija, Hocemo Tita (...), skratka, folklora, z eno besedo. Tomaž m. (Solkan, l. 1932), int. 12. 10. 2007 (...) Le dico, ci sono state molte manifestazioni piccole o meno piccole ma non erano enormi, eravamo ormai abituati alle manifestazioni. Andavi in strada e vedevi passare una manifestazione. Quella dei 50.000 invece č stata organiz­zata, tutti sapevano che ci sarebbe stata, nessuno pensava cosě enorme ma … tutta la cittŕ č scesa in strada, tutta la cittŕ e anche i dintorni erano lŕ.399 Italico C. (Gorica, l. 1930), int. 11. 8. 2007 398 na drugi strani Stande, tam kjer je bar nicolo, tam so bili vodje italijanske manifestacije. 399 Povem vam, veliko je bilo takih majhnih, ne masovnih manifestacij, in mi smo se nanje že navadili. Ko si šel po ulici, je mimo tebe šla manifestacija. Tista s 50.000 sodelujocimi je bila organizirana, vsi so vedeli, da bo potekala, a nobeden si ni predstavljal, da bo tako velika ... celo mesto je stopilo na ulice, tako mesto kot okolica. O navdušeni množici, ki je z godbo in s transparenti pozdravljala prihod komisije, izcrpno piše vsa tedanja periodoka. marcevski dogodki so bili glede na italijansko (lokalno) historiografijo zelo pomemben dejavnik v preobratu italijanske situacije v mestu, saj, kot povzema Giorgio Valdevit, ti oznacujejo prve velike (povojne) proitalijanske manifestacije.400 na veliko moc takratnih dogodkov opozarja tudi Fabi, ki poudarja organizacijsko pripravljenost proi­talijanskih skupin in spominsko moc takratnih dogodkov, ki se jih veliko so­delujocih Italijanov še danes spominja kot splošne manifestacije volje mesta. Dogodki 27. marca so ostali v spominih italijanskih pripovedovalcev kot najvecja manifestacija za Italijo. Shod je interpretiran kot spontan odziv prebi­valcev mesta na projugoslovansko manifestacijo, ki je bila popoldan istega dne. na njej naj bi po mnenju italijanskih avtorjev sodelovalo okoli 5.000 ljudi, medtem ko naj bi se na italijanski strani po ulicah sprehodilo 20.000 Gorica­nov. naslednji dan je, po porocanju lista La Voce libera (proitalijanski casopis), na ulice stopila velicastna reka ljudi, ki je na miroljuben nacin komisiji pokazala pripadnost mesta. Ta manifestacija naj bi bila še danes med (italijanskimi) pre­bivalci pomnjena kot »spontan« odziv prebivalstva, enoten glas za Italijo,401 upor proti terorju in nasilju, ki sta mesto zaznamovala v povojnem casu: Mi ricordo, ho partecipato … era tutta Gorizia. Quando č venuta la Com-missione interalleata per il trattato di Pace nel marzo del '46, ci furono mani­festazioni grandiose. Perché c'erano 30 mila persone, no? Mentre di giorno c'erano quelli della ex provincia di Gorizia che venivano a manifestare, la sera c'erano i cittadini diciamo.402 Dario C. (Gorica, l. 1930), int. 3. 9. 2007 400 Valdelvit, Gianpaolo: Gli alleati e la questione di Trieste fra peace making e guerra fredda. Acta Histriae, 6, 1998, str. 99–116; str. 93; Glej tudi v Cattaruzza, nav. delo, str. 298. 401 Fabi, nav. delo, str. 204. 402 Spomnim se, sodeloval sem ... tam je bila cela Gorica. Ko je prišla mednarodna komisija za pariško mirovno pogodbo marca 46, so potekale velicastne manifestacije. Zakaj prisostvovalo je 30.000 oseb, ne? medtem ko so cez dan manifestirali tisti iz nekdanje goriške province, so zvecer tam bili prebivalci mesta. Madonna! Io ho partecipato a quella grande manifestazione. Io non ho mai visto tanta gente a Gorizia. Si diceva che ci fossero 50 mile persone e credo che fosse vero perché non si vedeva ne l'inizio ne la fine del corteo. Gli sloveni, che avevano fatto anche loro una manifestazione, erano molti di meno. E credo che quella manifestazione abbia influito molto sulle scelte, le decisioni della commissione interalleata. C'č stato il grande corteo che č confluito nella Piaz­za Vittoria. La Commissione era nel palazzo che attualmente č il palazzo della prefettura … anche durante il GMA lě c'erano i rappresentanto del GMA. E la commissione interalleata era lě. E' venuta sulla … sul poggiolo davanti per vedere la marea di gente. Perché ci sono state due manifestazioni. Una di giorno e una di sera con le fiaccole. Una fiaccolata. Tutte e due enormi. Ma soprattutto quella di giorno.403 Italico C. (Gorica, l. 1930), int. 11. 8. 2007 3. 3 MeJA Mi smo se najveckrat srecali v stari Gorici na trgu. In jasno, ljudje so zahteva­li te prikljucitve. In oni tudi na podlagi teh odlocitev so se potem odlocili, ka­kšno mejo napravit. Ker predlogi so bli za vec, za vec mej, ne. Dobro, naši so zahtevali vsaj Soco, odnosno še niže dol, vendar so nas takrat verjetno Rusi mal zapustili. Ker baje, da so rekli, da zaradi košcka zemlje se ne splaca spro­žit tretjo svetovno vojno, ne. Savo m. (Sovodnje, l. 1928), int. 13. 10. 2007 403 madona! Sodeloval sem na tisti veliki manifestaciji. nikoli nisem videl toliko ljudi v Gorici. Govorilo se je, da je bilo 50.000 ljudi v Gorici, in verjamem, da je to res, saj se ni videlo ne zacetka ne konca sprevoda. Slovenci, ki so tudi imeli shod, no, njih je bilo manj. In mislim, da je tista manifes­tacija vplivala na koncno izbiro, na odlocitev mednarodne komisije. Ta veliki shod se je takrat zbral na Travniku (Piazza Vittoria). Komisija je bila zbrana v prefekturni palaci ... tudi v obdobju ZVu so tam bili nastavljeni predstavniki ZVu. In mednarodna komisija je bila tam. In je prišla na teraso, da bi videla to reko ljudi na trgu. Imeli smo dve manifestaciji. Eno dopoldansko in eno vecerno, z baklami. baklado. Obe veliki manifestaciji, predvsem ona cez dan. Cetrti mejnik je 15. september 1947, nastanek nove državne meje. me-sto Gorica je po dolocbah pariške mirovne pogodbe ostalo v Italiji, 3/5 ozemlja, ki je pred tem sestavljalo goriško obcino, je prešlo v Jugoslavijo. Koncna odlocitev o poteku meje je populacijo pustila zbegano in osuplo. Predvsem tisti del prebivalstva, ki je v mesto dnevno migriral ali bil z njim povezan, je razmejitev doživel kot popolni šok. Slovenski element v mestu, ki se je boril za to, da bi mesto postalo (ostalo) slovensko, se je znašel pred najvecjo dilemo, ki jo je prinesla meja. Ostati ali oditi? Prebivalci obmocja so bili dejansko postavljeni pred odlocitev, v kateri državi želijo živeti. V primeru Gorice in njenega ožjega zaledja se ja ta dile-ma jasno kazala v vprašanjih o tem, ali naj ostanejo ali se preselijo na drugi konec mesta, ki je prehajal/ostajal v drugi državi. Po letih negotovosti, na­silja, borbe in odlocitev je novonastala meja postala realnost, možnost, da ljudje zaživijo svobodno na svoji zemlji. nova razmejitev je v prostoru odpirala nemalo novih vprašanj in odlo-citev. na prvo mesto so stopili osebna in emocionalna komponenta ter vpletenost posameznika v družbeni prostor, definiran s sorodstvom in pri­jateljstvom. Pojavilo se je tudi vprašanje, ali nova razmejitev ustreza željam prebivalstva, in kakšna, navsezadnje, so bila njihova upanja. »Seveda smo vedno vneto upali. bilo je skoraj jasno, no upali smo, da nas ne bodo pusti­li na drugem kraju.«404 Strah, ki so ga italijanski prebivalci doživljali v tistih štiridesetih dneh, ni bil pozabljen niti pozneje, kar so jasno nakazovala cu-stva ob pripovedovanju spominov. Renata, ki je na Transalpini odrasla in je bila na kraj še zlasti navezana, se po razmejitvi tja ni želela vec vrniti. Po njenih besedah nastala meja ni spremenila samo pokrajine, spremenila je prebivalce. Tudi mesto ni bilo vec isto. Znanci so se iz mesta izselili, vanj so se zaceli naseljevati esuli, migranti iz krajev, ki so po pariški mirovni pogod-bi pripadli Jugoslaviji.405 404 Evelina G. (Salona d'Isonzo/Anhovo, l. 1930), int. 12. 8. 2007. 405 Gombac, Jure: Esuli ali optanti? Zgodovinski primer v luci sodobne teorije. Ljubljana: Založba ZRC, 2005. Ma a me dispiaceva andare lŕ (Transalpina, op. a.), perché mi sembrava di aver perso la mia gioventů. La mia fanciullezza. Perché avevo passato tutto lě. Ed era tutto cambiato. La gente non era piů quella.406 Kako ste se pocutili, ko ste prvic videli mejo? Siamo rimasti male. Male! Perché noi che abitavamo … magari uno che abitava in cittŕ non gli interessava. Ma a noi che stavamo lě. Separarci in quel modo ci ha fatto piů effetto. Perché avevamo vissuto lŕ, insieme … quasi insieme no?407 Renata S. (Rim, l. 1916), int. 31. 8. 2007 Evelina pripoveduje, da je nastanek meje doživljala zelo travmaticno, predvsem zaradi nacina njenega nastanka in zgodb o življenju pod komu­nizmom. Doživetje fizicnega prereza obmocja je v spominu prebivalstva pustilo tako psihicne rane kot nezaupanje v sistem, ki je vladal na drugi strani. Veliko pricevalcev se je prva leta spraševalo, kako živijo ljubljene osebe na oni strani, »tam cez«, kamor sami niso vec smeli in kjer so se, »za bodeco žico«, izgubile vse novice o svojcih. »una notte sě e una no sogna­vo questa mia amica che mi chiamava di la e io non potevo fare niente. E questo č quello che sentivano tutti, naturalmente. Perché quante famiglie sono state divise … nonni di qua … ecc. Adesso sono felici finalmente.«408 Anina družina se je odlocila, da bo živela v Jugoslaviji. »Tistikrat ni bilo problem se selit, veste, tiste dve škatli k ste mela ste hitro prpeljala z ene stra­ni na drugo, je blo fatta!« Preselili so se na drugi konec iste ulice, ki jo je nova meja razdelila na dva dela. življenje na drugi strani meje pa ni bilo 406 Hudo mi je bilo iti tja (Trasnalpina, op. a.), zakaj zdelo se mi je, da sem izgubila svojo mladost. moje otroštvo. Tam sem preživela vse. In vse se je tam spremenilo. niti ljudje niso bili vec isti. 407 Slabo, zelo slabo! Zakaj za nas, ki smo živeli ... veste za nekoga, ki je živel v mestu te stvari niso bile tako pomembne. Toda za nas, ki smo tam bili doma. Da smo se tako morali lociti, to nas je še bolj zaznamovalo. Ker tam smo živeli skupaj ... skoraj kot eno, ne? 408 Evelina G. (Salona d'Isonzo/Anhovo, l. 1930), int. 12. 8. 2007. Pogosto sem sanjala to svojo prijateljico, kako me klice in nic nisem mogla storiti. Tako smo cutili vsi. Koliko družin je bilo razdel­jenih ... Stari starši na eni strani … itd. ... sedaj so koncno srecni. lahko, bili so prakticno odrezani od sveta, ki so ga do tedaj poznali. »mi smo mislili, da bo meja šla dol, da bo še Gorica jugoslovanska. Ker tako se je govorilo tisti krat. Samo pole je šlo bolj gor ne in smo pršli to. To je blo treba zacnt delat, to ni bilo nc.«409 S postavitvijo dokoncne mejne linije se je krepila moc italijanskih (polvo­jaških) organizacij, ki so skrbele za to, da v mestu ne bi ostali tujki, ki tja niso spadali. Atentati in šikaniranja vidnih osebnosti so se nadaljevali še po letu 1947. Anica se je s starši, lastniki pekarne v Gorici, iz mesta morala izseliti za­radi nenehnih groženj italijanskih škvadristov, ki so v mesecih, preden je stopi-la v veljavo pariška mirovna pogodba, veckrat napadli ocetovo prodajalno. Ja, sej so vrgli dvakrat eno bombo v trgovino, tako in ni kazalo drugo kot se umaknit, ne. V Solkanu pa je živel en Italijan, en Stabile, ki si je želel dol. Tako, da je moj oce prišel gor, je pustil njemu pekarno. Mi smo prišli gor malo pred prikljucitvijo. Par dni prej smo prišle medve s sestro in mama, oce je ostal dol, ker je imel še ene stvari za opravit. In vem, da so ga potem prou skrili v eno ko­šaro, ker ce bi ga dobili Italijani potem ... bi ga pretepali, ne vem, kaj bi bilo … Anica ž. (Gorica, l. 1934), int. 11. 1. 2007 nasilje do slovenskega prebivalstva in italijanskih predstavnikov anti­fašisticnih organizacij je doseglo višek med 11. in 18. septembrom, ko se je zavezniška vojska umaknila iz mesta. Protislovenski izgredi so tako priza-deli najmanj 78 oseb slovenske narodnosti, povzrocili pa so jih lokalni na­cionalisti, fašisti in del istrskih beguncev. Oblasti kljub zahtevam po porav­navi niso nikoli ukrepale.410 V spominih italijanskih prebivalcev zgodb o nasilju ni. Italico, ki je po vojni zasedel mesto glavnega tajnika preoblikova­ne goriške KPI, pove, da po prikljucitvi k Italiji do mašcevanj ni prihajalo. Potrjuje, da je v mestu pred tem vladalo sovraštvo, a v isti sapi zatrjuje, da se 409 Ana m. – Ana maria T. (Gorica, l. 1930), int. 19. 8. 2007. 410 Kacin-Wohinz, Pirjevec, nav. delo, str. 124. je hitro poleglo, predvsem pa, kot nakazuje spodnji izsek, sovraštvo izpe­ljuje iz deportacij, ki so se zgodile v maju 1945.411 Alcuni se ne andavano, soprattutto i dirigenti del movimento, o quelli che si erano particolarmente esposti. Ma altri, no, sono rimasti qui e non č successo niente. Non c'č stata una roba tipo adesso l'Irak (...) Ma sě in quei giorni c'era odio, erano i giorni delle deportazioni … tutte le famiglie avevano dei parenti deportati …412 Italico C. (Gorica, l. 1930), int. 11. 8. 2007 V dveletnem obdobju ZVu je ideološkemu boju za zmago nad nacifašiz-mom sledil nacionalni boj za mesto. Antagonizem med obema vpletenima nacijama je postajal vedno ostrejši in je vprašanje rešitve Gorice strnil v dva nasprotujoca si pola – ali bo mesto italijansko ali jugoslovansko (slovensko). V spominih na to obdobje je jasen tako razkorak med obema poloma kot nacin, kako pricevalci vrednotijo posamezne dogodke. V kontekstu obuja­nja istih dogodkov se spomini oblikujejo znotraj že vzpostavljenih nacional­nih diskurzov, oblikovanih na razlicnih tolmacenjih povojnih dogodkov. na kolektivni ravni so te povojne interpretacije vpete v konstrukte enacenja Ita­lijanov s fašisti in Slovencev s »slavotitini«, mitotvornimi predstavami, ki so imele na obmocju dolgi rok trajanja. Sovraštvo, ki se je hranilo na starih hi­storicnih temeljih in je povzrocalo nove vale nasilja nad drugace mislecimi, se je ohranilo še dolgo po postavitvi meje. »Era dura. C'era molto odio. E dopo c'č voluto molto tempo per farlo sparire … o meglio per attenuarlo.«413 meja je pomenila novo realnost, ki je bila, kljub veselju in žalosti, za obe vpleteni strani enako pereca. mesto je moralo zaživeti brez zaledja, zaledje se 411 Italico C. (Gorica, l. 1930), int. 11. 8. 2007. Podobnih misli je tudi Dario: »Tisti, ki so ostali v Italiji, so bili vecinoma prebežniki ali ljudje, ki so tu že živeli. A ni bilo sovraštva ...« 412 nekateri so odhajali, predvsem vodje organizacij ali tisti, ki so bili izpostavljeni. Toda drugi ne, ostali so tukaj in nic se ni zgodilo. ni bilo tako, kot je npr. danes v Iraku ... (...) Seveda, v tistih dneh je bilo sovraštvo, to so bili dnevi deportacij ... vse družine so imele kakšnega deportiranega sorodnika ... 413 Italico C. (Gorica, l. 1930), int. 11. 8. 2007; Huda je bila, veste. bilo je veliko sovraštva. In potem je moralo preteci veliko casa, da je to sovraštvo izginilo, bolje bi bilo reci ublažilo. je znašlo odsekano od življenja, ki ga je poznalo do tedaj. Decembra 1947 so na obmocje prihodnje nove Gorice prispele prve mladinske brigade, zacela se je gradnja novega mesta. Vendar se upi prebivalcev, da bo Gorica nekoc le postala del enotnega slovenskega prostora, niso tako hitro razblinili. besede Franceta bevka, povojnega predsednika Pokrajinskega narodnoosvobodil­nega odbora, so še dolgo odmevale med ljudstvom: »Zgradili bomo novo Gorico, toda stari se kljub temu ne bomo nikdar odrekli.«414 *** Predstavljene življenjske zgodbe nam podajajo podobe preteklosti z vidika tistih, ki so to obdobje doživeli. Ti spomini so vecplastni, odkrivajo nam tako soocanja z obravnavanimi zgodovinskimi dogodki kot emocio­nalno vrednost, ki jih ti dogodki še danes nosijo. Znotraj oblikovane spo­minske naracije pricevalci ne pripovedujejo samo o svojih izkušnjah, tem­vec podajajo izjavo o izbiri identitete. Iz pripovedi o povojnih manifestaci­jah razbiramo stopnjevanje povojnega nasilja v mestu in zagrizen boj pri­padnikov posameznih taborov za kontrolo v njem. manifestacije, še zlasti tiste ob obisku mednarodne komisije, pricevalci interpretirajo kot odlocil­ni dejavnik ljudskega boja za pripadnost mesta, ceprav v isti sapi zatrjujejo, da so voljo množice premagale diplomatske igre hladne vojne. Da konec vojne na Goriško ni prinesel miru, poleg uradnih dokumentov dokazujejo tudi osebne zgodbe ljudi, ki so na tem obmocju živeli in se, spon­tano ali pod prisilo, udeleževali javnih shodov za prikljucitev mesta »matic­ni« domovini. Iz predstavljenih spominov se jasno kažeta kontinuiran anta­gonizem med obema skupnostma ter podoba, ki jo je vsaka skupnost skon­struirala o drugi. Oblikovani diskurzi viktimizacije in osvoboditve/odreši­tve, ki gradijo zgodovinski spomin mesta, izmenicno krepijo in slabijo inter-pretacije zgodovinskih dogodkov ter slednjim podeljujejo razlicne, naspro­ 414 Casopis Nova Gorica, 8. november 1947, str. 1. tujoce si konotacije. mejo med oblikovanima spominskima skupnostma moramo iskati v procesu sprejemanja družbenega konsenza o omenjenih interpretacijah in v ohranjanju in zavracanju tako spominov kot pozabe. Spomin skupnosti se prilagaja, modelira glede na njene zahteve in po­trebe; na podlagi selektivno pripovedovane zgodbe o sebi posamezna sku­pnost ohranja in razvija tisti kolektivni spomin, ki legitimizira njen obstoj v prostoru. meja med obema skupnostma je spremenljiva v odnosu do sta­lišc, s katerimi se posamezna skupnost identificira. Razlicne okolišcine kli-cejo po zavzemanju razlicnih stališc in interpretacij preteklosti skupnosti, a vedno z ozirom na ohranjanje meja in izkljucevanjem tistih, ki niso pripa­dniki iste spominske skupnosti. Prav v kontinuiranem procesu vzdrževa­nja meja moramo razumeti dihotomicne interpretacije o preteklosti ob-mejnega prostora in nezmožnost pripadnikov druge skupnosti, da razu­mejo spominske diskurze pripadnikov prve. IV. PROSTOR SPOmInA V prejšnjem poglavju sem procese spominjanja in pozabe pojasnila kot di­skurzivno prakso, skozi katero pripovedovalec identificira sebe, podaja po­menske vrednosti doživetega in nam interpretacije preteklosti skupnosti posre­duje kot del lastne preteklosti. Spominu podeljuje diskurzivno obliko.415 V pri-cujocem poglavju bom predstavila proces spominjanja skozi prakse popred­metenja spomina v artefakte in komemoracijske prakse, ki gradijo simbolne pomene interpretacij preteklosti skupnosti. Izhajajoc iz predpostavke, da seda­njost oblikuje preteklost,416 trdim, da so interpretacije preteklosti prilagodljive dominantnim naracijam.417 Te razumejo preteklost kot bojišce, na katerem nasprotujoce si skupine tekmujejo v obvladovanju položaja (v prostoru).418 Iz tega sledi, da prostor kot objekt študije spomina ponuja možnost razumevanja, kako skupine oblikujejo in interpretirajo preteklost, ter tega, katere podobe pre­teklosti419 posamezna skupnost ohranja in proslavlja ter katere prepušca poza-bi. Zanima me tako proces oblikovanja spomina kot tudi njenega prilagajanja potrebam sedanjosti ob sprejemanju tistih podob preteklosti, ki potrjujejo do-minantno naracijo. Temelj vseh naracij in simbolnih interpretacij teh hranite­ljev spomina pa je, v izpeljavi Ricoeurjevih ranjenih spominov, nasilje. Po pomenu, ki ga ima za skupnost, sam prostor ni nikoli nevtralen. Zgodovinar Pierre nora prostore, kjer se spomin skristalizira in pridobi 415 Olick, nav. delo, str. 182. 416 nav. delo, str. 55. 417 Dominant narrative, tudi 'uradni spomin' (official memory) misztal opredeljuje kot spomin v rabi politicnih elit, popravljena ter dopolnjena nacionalna zgodovina, s katero elita oblikuje (in ohranja) želeno podobo preteklosti. Ta se izraža s spomeniki, z ucbeniki, javnimi komemoracijami dogodkov. misztal, nav. delo, str. 160. 418 Olick, nav. delo, str. 55. 419 Kot 'podobe preteklosti' razumemo tako images of the past kot acts of remembrance; oba termina namrec opredeljujeta grajene in (ponovno) zgrajene dogodke, ki se jih pripadniki dolocenih skupnosti spominjajo. na pomenu, poimenuje lieux de mémoire, 'prostore (gradnje) spomina'. njihov nastanek utemeljuje s problemom ohranjanjanja zgodovinskega trenutka in težnjo, da se dolocene spomine ohranja na izbranih spomin­skih prizorišcih, kjer obstaja zgodovinska kontinuiteta.420 Tudi maurice Halbwachs obravnava kraj kot odtis skupine, in obratno, ravnanja skupi­ne povezuje s prostorom. Kot pojasnjuje, imata sleherni vidik in sleherna podrobnost kraja tudi sama pomen, ki je razumljiv zgolj clanom skupine, ki v tem kraju živi,421 kar posledicno vpeljuje mocan obcutek identifikaci­je s prostorom.422 O isti tematiki Claudia Koonz trdi, da so pretekli do-godki fiksirani v pokrajini, kjer so se zgodili, ter da so pokrajine nespre­menljivi nosilci spominov prebivalcev. »Stoletja je ta obcutek stalnosti vodil romarje na geografska prizorišca, ki 'vsebujejo' spomin na cašcene dogodke.«423 Znotraj dinamike medsebojnega delovanja med kraji spo­mina in oblikovanimi kolektivnimi subjekti spremljamo tako (pre)obli­kovanje odnosov, ki skupnost vežejo na prostor, kot vlog, ki jih prostori igrajo v graditvi identitete skupnosti. Vendar se ta obcutek do lieux de mémoire ne ohranja povsod enako in ne pridobi pri vseh skupinah spo-min na isti dogodek enakega custvenega naboja. Tako prostor kot artefakti preteklosti v prostoru utelešajo custva skupno­sti, tvorijo t. i. »javni arhiv custev«, zakodiran v materialni obliki, narativnih vsebinah ter praksah, ki produkcijo teh arhivov oblikujejo.424 Kot jih tolmaci Anderson, so artefakti povezava med abstraktnimi idejami nacionalizma, kulture in moci, ter posamezniki, ki to nacionalno skupnost sestavljajo. Sim-bole komemoracije tvorijo otipljivi predmeti, ki imajo moc utrjevanja nacio­ 420 nora, Pierre: between memory and History: Les lieux de memoire collective. Represenations, 26 (Spring 1989), str. 7–25. 421 Halbwachs, Kolektivni spomin, str. 146. 422 Zerubavel, nav. delo, str.72. 423 Koonz, Claudia: between memory and oblivion: Concentration camps in German memory. Commemorations, str. 258. 424 Cvektovich v: Doos, Erika: War, memory, and the public mediation of affect: The national World War II memorial and American imperialism. Memory Studies, Vol. 1, 2008, št. 2, str. 229. nalne enotnosti.425 Spomeniki padlim borcem in grobnice neznanemu juna­ku so po avtorjevem mnenju najvecji simbol zamišljenega nacionalnega,426 predstavljajo nesmrtnost tistih, ki so bili pripravljeni za domovino žrtvovati svoje življenje. Ceprav bi zato lahko sklepali, da je zapoved obujanja spomina na junake in cašcenje vojnih spomenikov vir globokih custev v posamezni zamišljeni skupnosti oz. prvobitno vezno tkivo med njenimi clani, to le ni tako. Kot opozarja Sherman, so interpretacije o vojnah in vojnih spomenikih spremenljive in, tako kot tudi sam spomin, nestabilne.427 Ce se povrnem na predpostavko, da sedanjost oblikuje preteklost, sledi, da so spremembe v in-terpretaciji preteklosti podvržene tako pomenu dogodka kot potrebam, ki jih diktira sedanjost. S tega vidika so podobe preteklosti v nenehnem (pre) oblikovanju in reviziji. Primer v tretjem poglavju predstavljenega »našega malega berlina« potrjuje prilagodljivo naravo podob preteklosti in simbol­nih interpretacij (raz)deljenega mesta. meja, ki se je še pred tridesetimi leti prodajala kot »najbolj odprta meja v Evropi«, prostor izmenjave in medbrat­skih odnosov, je v obdobju po osamosvojitvi Slovenije in njenem približeva­nju Eu postala zgodba o »dveh zaprtih svetovih«,428 železni zavesi in dru-gem berlinu. Glede na težnje, ki jih je zapovedovalo trenutno politicno sta­nje in z njim povezan val revizij tako slovenske kot italijanske historiografije, je mejo in spomin nanjo (na)gradila takšna podoba preteklosti, ki se je skla­dala z utecenimi dominantnimi naracijami. V nadaljevanju si bomo ogledali, katere podobe preteklosti utrjujejo spo-min skupnosti in kako se te prilagajajo potrebam, ki jih diktira sedanjost. V 425 Anderson v: Zloberg, L. Vera: una memoria contestata: La controversia della mostra su Hiro­shima. La memoria contesa: Studi sulla comunicazione sociale del passato (ur. A. L. Tota). milano: Franco Angeli, 2001, str. 158. 426 Anderson, nav. delo, str. 17–18. »umiranje za domovino, ki je posameznik navadno ne izbere, dobi moralno vzvišenost, ki je umiranje za Laburisticno stranko, Ameriško zdravniško združenje ali celo Amnesty International nikakor ne dosega, saj gre za ustanove, ki si jih clovek izbere in lahko iz njih izstopi, ce želi.« 427 Sherman v misztal, nav. delo, str. 129. 428 boria, Arianna: »noi, soldati messi in guardia sulla linea di due mondi che non dovevano parlarsi.« Il Piccolo, 21. december 2007, str. 8. primerih, kot je Goriška, kjer si (obmejni) prostor lasti vec skupnosti, je spo­minski prostor zato lahko nosilec razlicnih interpretacij simbolov preteklosti, na kar nas opozarja že kratek obisk obeh Goric. že samo bežen sprehod po obeh mestih nam veliko pove o tem, kateri dogodki utrjujejo kolektivni spo-min njunih prebivalcev. Kjer na eni strani domujejo Via Oberdan, Via 9. ago-sto, Via D' Annunzio, Corso Italia (...), so na drugi strani meje Kidriceva ulica, Delpinova ulica, ulica Gradnikove brigade (...). Kar pri tem preseneca, ni poimenovanje mestnih ulic z dogodki in osebami, ki so krojili nacionalno zgodovino, temvec obdobja, v katera obe mesti locirata svojo zgodovino. medtem ko je za novo Gorico vir kolektivnega spomina druga svetovna vojna, Gorica svoje spomine ohranja ob dogodkih prve vojne. Poimenova­ne ulice v tem primeru ne nosijo zgolj simbolne vrednosti, temvec se vpenja­jo v širši konstrukt zgodovine spomina obmocja in v okvire oblikovanja identitete prostora.429 Ta pa je, kot dokazujeta oba primera, povezana z vojno, iz katere obe državi izhajata kot zmagovalki.430 Tak spomin ohranja v prosto­ru kontinuiteto naroda, saj opominja na narodnoosvobodilni boj zmagoval-ca, na požrtvovalnost tistih, ki so se borili za svobodo in zanjo umrli, ter kot tak konsolidira kolektivno identiteto prebivalcev. V pricujoci študiji veckrat omenjana 9. avgust 1916, datum »odrešitve« Gorice, in 1. maj 1945, datum osvoboditve Gorice, sta (v pripadajoci skupnosti) odlocilna pojasnjevalca poteka zgodovinskih dogodkov v prostoru, saj odgovarjata na kljucno vpra­šanje o identiteti mesta: je bila Gorica tistega dne osvobojena ali okupirana? Zastavljeno vprašanje seveda ponuja vec pravilnih odgovorov. Ti so odvisni od umevanja dedišcine prostora in tolmacenja njenih spomeni­kov, so del skrbno izbranih naracij, ki se navezujejo na vojne, nasilje in ko­memoracijo padlih za svobodo. 429 ballinger, nav. delo, str. 129. 430 na isti substrat lokalnega kolektivnega spomina opozarja tudi Pamela ballinger, ko pojasnjuje nujo esulov, da se spominjajo in opominjajo na vojno, v kateri so zmagali (We need to remember the war that Italy won). ballinger, nav. delo, str. 51. 1.1SveTIšcA IN bOJIšcA SPOMINA V svoji študiji o spominu in identiteti v Istri in Furlaniji Pamela ballin­ger spomenike razume kot artefakte, ki stremijo k enotnim interpretacijam preteklosti tistih, ki jih ustvarjajo. Vendar je, kot pravi avtorica, nemogoce utišati nasprotna tolmacenja, kontrolirati percepcije, ki jih spomeniki v prostoru oddajajo.431 Akt spominjanja moramo razumeti kot mediacijo casovnih razdalj, kjer je preteklost postavljena v odnos do sedanjosti. Koncept spomina se obravnava kot proces relacij, ki se torej hkrati navezuje tako na medij spomina kot na konceptualiziran spomin kot medij. Mediji spomina so spremenljivih oblik, zapleteni in spreminjajoci se glede na sporoci-lo, ki ga nosijo; raje kot proces ohranjevanja in ponovnega pridobivanja mora-mo spominjanje razumeti kot neprekinjen proces mediacije.432 Obmejne spomenike lahko torej v povzeti interpretaciji brede in Ota Lutharja opredelimo kot javni jezik, politicni diskurz, ki prispeva k (re)interpre­taciji zgodovinskega dogajanja in h konstrukciji zgodovinske travme,433 v našem primeru povezane z razvojem dogodkov med prvo in drugo svetovno vojno. Konec prvega svetovnega spopada je spremenil nacin razmišljanja o vojni, spominjanju na padle vojake in interpretaciji spomenikov. Oblikoval se je javni ritual žalovanja za mrtvimi, vzpostavil se je kult prve svetovne vojne in okrepila se je politicna funkcija komemoracije mrtvih.434 mrtvi vo­jaki so postali opomin preživelim: od slednjih se je pricakovalo, da se kon­formirajo skladno z ideali, ki so prve pahnili v nasilno smrt. Funkcija je ja­sna: spomeniki nosijo ukaz po identifikaciji, so vir (nove) politicne vzgo­ 431 nav. delo, str. 23. 432 Olick, nav. delo, str. 98; Glej tudi Van Dijck, Mediated memory in digital age, str. 17: »Objekti, ki rabijo kot mediatorji spomina, nikoli ne predstavljajo tocno dolocenega trenutka. Rabijo utrjevanju dolocenih casovnih predstav in odnosov med preteklostjo in sedanjostjo.« 433 Luthar, breda, Luthar, Oto: Kolonizacija spomina: Politika in tekstualnost domobranskih spomeni­kov po letu 1991. Zbornik Janka Pleterskega (ur. O. Luthar, J. Perovšek). Ljubljana: ZRC SAZu, 2003, str. 651. 434 misztal, nav. delo, str. 129. je.435 V obravnavi spomenikov padlim vojakom Reinhart Koselleck trdi, da v moderni dobi pomen smrti ni vec povezan z onostranstvom, temvec s politicnim pomenom, ki ga spomenikom podeljuje tostranost. Vojni spo­meniki so politicno orodje, ki »podeljujejo spominu na vojakovo smrt to-stranski namen, navezujoc se na prihodnost tistih, ki še živijo. Izginotje kr-šcanske interpretacije smrti ustvarja praznino, ki vpeljuje politicne in druž­bene pomene smrti.«436 Spominske plošce in nagrobniki so javni jezik, materialni artefakti, ki igrajo pomembno vlogo pri vzpostavljanju miticne­ga spomina na historicne dogodke. »Spomeniki so popredmetenje (objek­tifikacija) spomina v materialni obliki in jih v femenološki maniri beremo kot 'prizorišca simbolne izmenjave, kjer se živeci poklonijo mrtvim'.«437 V delu War Memorials Koselleck izpelje tezo, da vojni spomeniki ne skr­bijo samo za ohranjanje spomina na mrtve, temvec je njihova funkcija v konstantnem preoblikovanju in pridobivanju drugih pomenov, ki niso po­vezani s prvotno funkcijo njihovega nastanka. Ti spomeniki obeležujejo nasilno smrt tistih, ki so se borili in umrli za narod, torej junakov, muceni­kov, zmagovalcev. Poistoveteni so z vlogo varuhov in braniteljev domovine, svobode naroda in pravic. ne samo, da komemorirajo spomin na mrtve, prihodnjim rodovom nudijo identiteto, na katero morajo reagirati. Obuja­nje spomina nanje odtehta izgubo življenja, ker tako ti junaki niso umrli za-man. Postavljeni spomeniki tako nosijo sporocila identitete, ki pa so, kot poudarja avtor, v trajnem preoblikovanju.438 »Vojni spomeniki se nanašajo na izginjajoco tocko v prihodnosti dolocene skupnosti, ki z obujanjem mr­tvih ohranjajo lastno identiteto.«439 435 nav. delo, str. 295–301. 436 Goebel, Stefan: The Great War and medieval memory. http://assets.cambridge. org/97805218/54153/excerpt/9780521854153_excerpt.pdf, dostop: 15. 10. 2008. 437 Cit. po Jay Winter, v: Luthar, Luthar, Kolonizacija spomina, str. 651. 438 Koselleck, Reinhart: War memorials: Identity formation of the Survivors. The Practice of Con­ ceptual History spacing concepts. Standford: Standford university Press, 2002, str. 286–289. 439 nav. delo, str. 294. Rumizovo stoletje skrajnosti440 se na Goriškem oz. na širšem obmocju ce­lotne Julijske krajine zrcali kot prostor spopadov, nasilja in pobojev, kjer sta v nasprotujocih si taborih nastopali obe etnicni skupini in kjer sta se obe svetovni vojni (ter obdobje med in po njima) manifestirali kot totalni. Po prvi svetovni vojni na Goriškem ni bilo družine, ki ne bi trpela za njenimi posledicami, tako materialno kot psihološko.441 Podobno izkušnjo so prebivalci doživeli manj kot po tridesetih letih v spopadih in bombardiranjih druge svetovne vojne. Ome­njena travma pa v obravnavanem prostoru, kot sem že poudarila, ni odsevala enako. Danes je to obmocje prepredeno z ostanki bojišc, strelskih jarkov, bre-zen, grobov, ob katerih se v graditvi kolektivnih naracij pripadniki skupin trudi­jo »pripovedovati skrbno izbrano zgodbo, ki se osredotoca na to, kaj je temelj-no za skupnost, ter preostale posledicno zavracajo«.442 Vojaški spomeniki, ko­stnice in pokopališca navidezno nemo pricajo o krvavem dvajsetem stoletju. V resnici so ti spomeniki ujeti v širše zgodovinske kontekste in interpretirani v okviru oblikovanega nacionalnega spomina, ki ima v obmejnem prostoru, v lokalno oblikovanem kolektivnem spominu, še izrazitejšo simbolno moc.443 Tako je del spominov umešcen v dolocene kraje in na ozemlja, ki so simbolno pomembna za graditev kolektivnega spomina in legitimizacijo obstoja sku­pnosti. Ob preucevanju prve svetovne vojne na Goriškem zgodovinar Franco Ceccoti pojasnjuje, da so na obmejnih teritorijih ti procesi graditve spomina še intenzivnejši, saj, kot ugotavlja, »bolj kot so spomeniki v prostoru vpadljivi, bolj se kaže nejasna nacionalna identiteta kraja, predvsem na jezikovno mešanih obmocjih. Takšni konstrukti so znak globokih bolecin, trdovratnih nasprotij, nastalih iz konflikta ali kot posledica njegovih zaostritev«.444 440 Rumiz, Paolo, glej opombo 111. 441 Širok, Kaja: Z eno nogo na poti v krtovo deželo. Kronika, 54, 2006, št. 3, str. 422. 442 ballinger, nav. delo, str. 23. 443 »Spomeniki tako izražajo kot ohranjajo napetosti med indvidualnim in kolektivnim spominom, kot tudi med spomini, ki med seboj tekmujejo (...) z namenom, da pripovedujejo 'izbrano zgodbo, ki se foku­sira na to, kaj je kljucnega za skupnosti in se odvracajo od drugih (tem, op. a.)'«, v: ballinger, nav. delo, str. 23. 444 Cecotti, nav. delo, str. 11. Italijanski goriški prostor hrani spomin na prvo svetovno vojno kot spo-min na dedišcino prednikov – (iredentisticno) osvoboditev lastnega naroda. To identiteto posledicno nosi konstruiran vizualni spomin. Ta t. i. historical landscape of war,445 'zgodovinsko pokrajino vojne', nam Cecotti oriše kot prostor strelskih jarkov, krvi, junaštva in strahu; teritorij, zaradi katerega je bila vojna napovedana, vsaj njen najjasnejši povod: prostor bojevanj, cilj naci­onalnih aspiracij in, po konfliktu, jedro nacionalnega žalovanja in kolektivne­ga spomina vseh Italijanov, cilj vsakoletnih romanj. Torej simbol enotnosti, identitete, nacionalnega ponosa, ki se izraža v monumentalnosti.446 Ti simboli nacionalnega ponosa pa niso znacilni samo za obmejni pas. Italija je, kot vse zmagovalke, ob koncu prvega svetovnega spopada zacela razvijati oblike in prostore nacionalne komemoracije, ki so se materialno udejanili v parke spomina, kostnice, vojaška pokopališca ... Predvsem je tu viden napor države, da se izkušnja pretekle vojne sakralizira in ponotranji v kolektivnem spominu.447 Z namenom oblikovanja spomina na heroje do-movine so 4. novembra 1921 v monumentalni kompleks Vittoriano v Rimu položili krsto z neznanim vojakom, z epigrafom Ignoto militi in letnicama za-cetka in konca vojne (1915–1918). na italijanske trge so hkrati postavljali spomenike in obeležja v spomin na padle junake, medtem ko so na obmo-cjih spopadov zaceli cištiti številna italijanska in avstro-ogrska pokopališca. V spomin nanje je država že leta 1920 ustanovila urad s sedežem v Vid-mu. urad je moral poleg skrbi za ostanke padlih v boju in njihovo pocastitev 445 Zgodovinska pokrajina spomina na vojno združuje prostor, kjer se gradi spominska naracija, in simbole, ki to naracijo sestavljajo. Predstavljajo vizualni del nacionalne naracije o zgodovini države in imajo obenem komemorativno funkcijo. Glej: Raivo J., Petri: »This is where they fought.« Finnish war landscapes as a national heritage. The politics of War Memory and Commemoration (ur. T. G. Ash-plant, G. Dawson, m. Roper). London, new York: Routledge, 2000, str. 145–164. 446 Ceccotti, nav. delo, str. 11. 447 Glej tudi: Luthar, Oto: O žalosti niti besede: Uvod v kulturno zgodovino vélike vojne. Ljubljana: ZRC, 2000, str. 95–99. (C.O.S.C.G.)448 raziskati in preiskati bojišca, izslediti vse grobove in izkopati trupla, cloveške ostanke, vse po bojišcih raztresene kosti.449 Od tam so ostan­ke prepeljali v posebna zbirališca in pozneje pokopali. Leta 1923 so v Sredi­polju odprli prvo vojaško pokopališce, ki je kmalu postalo cilj romanj vetera­nov in svojcev padlih. V tridesetih letih so ga, skladno s politiko fašisticne indoktrinacije in povelicevanjem junaštva padlih, preoblikovali v vojaški sa­krarij, ki je slavil spomin na prvo svetovno vojno. Prenovljeni Sacrario milita-re di Redipuglia, ki je najvecji italijanski spomenik padlim vojakom, so odpr­li leta 1938, istega leta kot kostnici na Oslavju in v Kobaridu.450 Omenila sem že, da je bilo oktobra 1922 obmocje hribov Sv. mihaela in Sabotina razglašeno za Zona Sacra, 'sveto obmocje'. Istega leta je zacela vlada s posebno okrožnico spodbujati obcine Kraljevine Italije, naj imena ulic in parkov posvetijo spominu na padle vojake.451 Tako so v vecjih itali­janskih mestih nastale Via Sabotino, Via Calvario, Via montenero (Krn), Via Oslavia (...), novo poimenovane in nastale ulice, ki še danes v urbanih naseljih ohranjajo spomin na prvo svetovno vojno.452 V pokrajini Latina, mocvirnatem predelu Lacija, ki so ga med bonifikaci­jo konec dvajsetih let zaceli spreminjati v kmecke posesti, nosijo novozgraje­ni zaselki imena pomembnih prizorišc soških bitk – borgo San michele, borgo Sabotino, borgo Podgora, borgo Faiti ... Poleg komemorativne funk-cije je imelo poimenovanje krajev tudi funkcijo združevalca novih kolonov, 448 Ufficio centrale cura e onoranze salme caduti in guerra. 449 Del besedila – javnega proglasa iz leta 1928; http://cronologia.leonardo.it/storia/a1918z.htm, dostop: 2. 10. 2008. 450 Italijanska terminologija loci med t. i. Sacrario Militare, ki se navezuje na sveti kraj (vojaško svetišce) in med Ossario, kostnico. V slovenšcini so vsi trije vojaški sakrariji prevedeni kot kostnice. O pomenu kostnic iz prve svetovne vojne v obmejnem prostoru danes glej Luhtar, Oto: »Dokler naju smrt ne loci.« moderna spominska pokrajina in nacionalizacija kolektivnega spomina po prvi svetovni vojni. V: Petrovic, T. (ur): Politike reprezentacije. Ljubljana, ZRC SAZu, 173–199. 451 Angelo Visitin, L'eclettismo del primo dopoguerra; www.grandeguerra.ccm.it/scheda_archi­vio.php?goto_id=1150, dostop: 2. 10. 2008. 452 Poimenovanja so do danes izgubila svoj prvotni namen ohranjanja spomina na bojišca, malokateri prebivalec teh naselij danes namrec ve, kje se ti kraji nahajajo in kakšno simbolno vlogo so nekoc imeli. ki so se na ta obmocja selili iz vse kraljevine. Imena krajev, kjer so se italijanski vojaki borili za ideje Risorgimenta, 'združitve vseh Italijanov v skupno državo', so delovala kot vezni clen med ruralnim prebivalstvom, ki je življenje v eni državi spoznavalo šele pol stoletja, ali, v primeru novo prikljucenih ozemelj, šele desetletje. že leta 1923 je bil v Gorici v »spomin na odrešitev in priznanje tistim, ki so umrli za osvoboditev teh krajev in se žrtvovali za velicino domovine Italije«,453 postavljen Parco della Rimembranza, park spomina. Kot pomembna opora spominu na italijansko identiteto mesta je bil spomenik v povracilni akciji raz­streljen leta 1944, le dve leti pozneje, med praznovanjem tridesetletnice odreši­tve Gorice, sta v parku odjeknili še dve eksploziji.454 Kljub unicenju osrednjega spomenika padlim vojakom je park do danes ohranil svojo prvotno komemo­rativno funkcijo. med italijanskim prebivalstvom je svojo poslanstvo še okrepil, saj je postal simbol muceniškega mesta. Starim obeležjem v parku so scasoma dodali nove spomenike, med katerimi zaseda pomembno mesto lapidarij, po­stavljen leta 1985 v spomin na 665 deportiranih med jugoslovansko upravo mesta, ki se nikoli niso vrnili. Poleg razrušenega spomenika, kjer vsako leto po­tekajo uradne državne komemoracije, je lapidarij drugi opomnik identitete (italijanske) Gorice. medtem ko prvi slavi junaško zmago in osvojitev »svetega mesta«, drugi opominja na žrtve krvavega nasilja partizanskih enot v maju 1945. Obema spomenikoma je skupno nasilje, na katerem se oblikujeta spo-min in enotno sporocilo obeh skupnosti: ne pozabi! Ce se povrnem k Koselleckovi trditvi, da spomeniki nosijo sporocila identitete, in dodam, da so v predstavljenem primeru ta bistvena za integri­teto italijanske skupnosti, sledi vprašanje, kako isto sporocilo zaznava slo­venska skupnost. Spominsko pokrajino na slovenski strani vzdržujejo podobe preteklosti, povezane z dogodki in s posamezniki iz druge svetovne vojne, kar se izraža v 453 Tone, Ferenc: Kdo je razstrelil spomenik padlim v prvi svetovni vojni? str. 150. 454 Glej opombo 227. že omenjenem poimenovanju ulic v novi Gorici. To mesto, nastalo leta 1947 po izgubi Gorice, nima posebnih obmocij ohranjanja spomina, lahko bi rekla, da je mesto samo park spomina, duh casa svojega nastanka. Ravni­karjeva zasnova mesta iz leta 1948, izdelana po teorijah Le Corbusiera, ki je odsevala tendence modernega gibanja v arhitekturi, je predvidevala mesto z veliko sonca in zelenimi površinami.455 »Zgradili naj bi nekaj velikega, lepega in ponosnega, nekaj, kar bi sijalo preko meje.«456 Za lokacijo novega mesta je bilo izbrano ozemlje predmestja Gorice, kjer je bilo ob ulici Sv. Gabrijela (Er-javceva ulica) staro, po prvi svetvni vojni opušceno goriško pokopališce.457 Po zacetni gradnji t. i. »ruskih blokov« in upravne stavbe mLO (pozneje obcinska stavba), nastalih v prvi polovici petdesetih let, je bila urbanisticna zasnova mesta spremenjena, Ravnikarjevo mesto pa ni nikoli zaživelo. Gra­dili so velike bloke z malimi stanovanji, v koraku z razlicnimi politicnimi ten-dencami so razvijali nove urbanisticne plane. Velika magistrala v centru me-sta je postala cesta s parkirišci, obmocje okoli obcinske stavbe je prevzelo vlogo mestnega jedra. Po mestu raztreseni spomeniki danes komemorirajo posameznike, zaslužne za obvarovanje slovenske kulture na Goriškem, ter tiste, ki so svoje življenje izgubili v narodnoosvobodilnem boju. Poglaviti »spomenik« ohranjanju slovenske identitete na obmocju pa je še danes kontroverzni (opušceni) napis naš Tito na pobocju Sabotina, o katerem bom spregovorila v naslednjem podpoglavju. Javni spomeniki so produkt mediacij med skupnostjo in njenim kolek­tivnim spominom, so prostori vzajemnih odnosov in kot taki ponujajo vpogled v otipljive manifestacije delovanja »spomina« na preteklost. Posa­mezniki in skupine bodo tem spomenikom in kontekstom komemoracije pripisovali razlicne, pogosto izkljucujoce interpretacije. njihovi pomeni so namrec, kot sem že veckrat pokazala, spremenljivi in odvisni: kar je simbol 455 Torkar, Vinko: Racionalizacija urbane strukture nove Gorice z arhitekturo mesta: Razisko­valna naloga. Arhitektov bilten, 97/ 98, 1987, str. 2–12. 456 Ravnikar v: ukmar, Dragica: Zacetki gradnje nove Gorice. Kronika, 41, 1993, str. 22. 457 Rosa, Jurij: Na solkanskem polju je raslo mesto. nova Gorica: Pokrajinski arhiv, 1998, str. 4. skrbno izbranih naracij v nekem dolocenem casovnem obdobju (recimo ob letnem obeleževanju dolocenega dogodka), lahko postane nem, nevi-den monument za vse druge dni v letu. Ignorirani spomenik je enako po­menljiv kot tisti, ki je kraj rednih obeležitev.458 Sedanje politicne spremem-be lahko brez kakršnekoli fizicne spremembe radikalno spremenijo pomen spomenika. monumenti so pomensko variabilni mediatorji preteklosti, ki jim okolica podeljuje družbeno pomembno vidnost in prepoznavnost. Ob politicnih spremembah ni nujno, da se njihov pomen preoblikuje skladno z novimi politikami prostora. Kot bom predstavila v nadaljevanju, so simboli, ki jih nosijo doloceni prostori, premocni in preobremenjeni, da bi bili pre­pušceni pozabi. Predvsem v primerih, kjer je sredstvo mediacije odvisno od trenutnih politicnih zahtev, še vedno prisotne travme nasilja pa so zanikane, zainteresirana javnost simbole evocira in vzdržuje v korist tiste interpretaci­je preteklosti, ki gradi njeno identiteto v prostoru. 1.2 OPOReKANI KRAJI IN KOMeMORAcIJe Kar se pa Sabotina tice: naj napis preraste grmovje, naj se na italijanski strani ugasnejo luci na karavli in naj se Sabotin koncno oddahne od stoletne toce granat, napisov, besed in kletvic.459 Podpisan Franc, komentar na spletnem forumu, 9. 3. 2005 Napis NAŠ TITO je zgodovinski spomenik. Tako nekako kot na primer križ nad Strunjanom. Narodu, ki ruši svoje zgodovinske spomenike pa se rece Talibani. Podpisan Yamamoto, komentar na spletnem forumu, 6. 8. 2007 458 burch, Stuart; Smith, David: Empty spaces and the value of symbols: Estonia's 'war of monu­ments' from another angle. Europe-Asia Studies, Vol. 59, no. 6, September 2007, str. 913– 936. 459 www.nova-gorica.si/forum/read.php?1,233, dostop: 1. 1. 2009. ... voglio qui ricordare che tutto il Monte Sabotino č stato dichiarato 'Zona Sacra' alla fine della Prima guerra mondiale, 'Sacra' per l'enorme quantitŕ di sangue versato da tantissimi ragazzi affinchč Gorizia potesse ricongiungersi alla Madre Patria.460 R. b. (1. 12. 2007). Lettere. Il Sabotino č Zona sacra, Il Piccolo V dneh pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo, ko so se na trgu Transalpina pripravljale še zadnje podrobnosti velikega slavja, je skupina neznancev na hribu Sabotin cez noc ocistila že zarasel napis naš Tito. »nekdo je v prejšnjih dneh napis želeli ocistiti z namenom, da bi tudi on, maršal, lahko od zgoraj prisostvoval praznovanju preoblikovanja Sloveni­je v eno izmed zvezd Evrope«,461 je dogodek na drugi strani meje komen­tiral Guido barella v clanku »Sabotin, kjer preteklost ne izginja«. ne novinar ne zainteresirana javnost se aprila 2004 nista zavedala moci takratne trditve. Dvojna preteklost na Sabotinu je šele takrat zacela odsti­rati zamere, ki sta jih z obojestranskimi interpretacijami polpretekle zgo­dovine razvili obe vpleteni strani. Ob vstopu Slovenije v EU je anonimna skupina mlajšega življa z Goriškega, z namenom ohranjanja nacionalne zgodovine, na hribu Sabotin ocistila napis »Naš Tito«. Le nekaj tednov pozneje je prav tako anonimna skupina nacional-no ozavešcenih lokalcev na trinajsti rojstni dan slovenske države napis »Naš Tito« predelala v napis »SLO«. Minulo nedeljsko jutro pa je skupina Gori-canov napis na pobocju Sabotina spet vrnila v stanje iz casa goriškega kongresa ZSMS leta 1978.462 460 »Rad bi tukaj opomnil, da je celoten Sabotin bil po prvi svetovni vojni razglašen za 'Sveto obmocje ', 'Sveto' zaradi velike kolicine prelite krvi s strani mladih fantov, ki so se bojevali zato, da se je Gorica lahko združila z maticno domovino.« Podpisan bralec R. b. (1. 12. 2007). Lettere. Il Sabotino č Zona sacra. Il Piccolo. Giornale di Gorizia. 461 barella, Guido: Sabotino, dove il passato non se ne va. Il Piccolo (L'Europa), 28. april. 2007. 462 Gacic, Siniša: Titova Gorica. Mladina, 14. marec 2005, www.mladina.si/tednik/200511/ clanek/slo--simboli-sinisa_gacic/, dostop: 5. 10. 2008. Tako se je marca naslednje leto zacel pozneje poimenovani »sabotinski Rolling Stones«,463 kot so lokalni mediji šaljivo etiketirali serijska preime­novanja napisov na slovenski strani sabotinske planote. »našemu Titu« je sledil napis »SLO«, temu ponovni »naš Tito«, ki je cez noc postal »naš Fido«. Še pred tem je ob napisu na drog nekdo razobesil nacisticno zastavo s pripisom: »Tito je bil peder, smrt komunistom«.464 Fido se je že po dveh dneh umaknil obnovljenemu Titu, polemike v slovenski javnosti so se na­daljevale. Le leto po vstopu države v Evropsko unijo, ki je za marsikaterega državljana simbolizirala dokoncno odcepitev od jugoslovanske preteklosti, je Titov duh strašil med goriškim prebivalstvom. Slovenska javnost se je v nastajajocih medijskih razpravah (raz)delila med jugonostalgike, ki so se zavzemali za ohranitev napisa na Sabotinu – »... da napis na tem mestu stoji že 27 let in da ima domovinsko pravico« 465 in tiste, ki so se strinjali, da bi bil cas, da se s simboli nekdanjega sistema dokoncno opravi: »... Ocitno je ta napis zrcalo današnje družbe in bi nekateri še vedno rajši živeli v totalitar­nem komunisticnem režimu v SFRJ kot pa v samostojni demokraticni re-publiki Sloveniji.«466 napis, ki so ga v sedemdesetih letih postavili v cast Josipu brozu Titu udeleženci srecanja kongresa ZSmS, je po skoraj tridese­tih letih dvigoval vec prahu, kot bi bilo pricakovati. Obnovitev napisa je tako odsevala odnos družbe do preteklosti in dogodkov, ki so zaznamovali povojno obdobje. medtem ko se je skupini navdušencev – nostalgikov zde-lo, da z obnovo napisa ohranjajo vrednote narodnoosvobodilnega boja in prikljucitve Primorski (»Zame je to spomenik, ki so ga unicili, zato ga je bilo treba obnoviti. nikogar ne moti napis 'SLO', moti pa nas, da nekdo želi 463 Primorske novice; Glej tudi forum: Sabotin Rolling Stones open 06 (26. marec 2006) v: www. nova-gorica.si/forum/read.php?1,1487,page=1 464 Koga vse moti napis nad Gorico?, Delo, 18. marec 2005, www.delo.si/clanek/8165, dostop: 4. 10. 2008. 465 Ponovno naš Tito (19. marec 2005). V Delo: www.delo.si/clanek/8246, dostop: 4. 10. 2008. 466 Podpisan Slovenski državljan, komentar na spletnem forumu naš Tito! (drugic), Delo, 12. marec 2005, http://forum.delo.si/viewtopic.php?t=935&postdays=0&postorder=asc&start=0, dostop: 4. 10. 2008. kar pozabiti na dolocen del naše zgodovine«),467 je drugim premikanje ka­mnov na Sabotinu pomenilo predvsem politicne mahinacije levice, ki »ob­navljajo obeležja totalitarne preteklosti«.468 Moje mnenje je, da si pešcica komunisticnih jugo nostalgikov ne sme privošciti na tak nacin ožigosati cele regije (napise so obnovili tudi na hribih nad Renca-mi in Branikom), saj tukaj živimo tudi ljudje z drugacnim mnenjem. Osebno me take politicne parole zelo motijo. Obcina oziroma država bi morala tako politicno posiljevanje prepovedati. Demokracija še ne pomeni, da lahko prav vsak dela kar se mu zljubi, pa ceprav je pristaš bivšega sistema, ali pac?469 V noci na 27. april istega leta, le mesec pozneje, so neznanci v spomin­skem parku nOb v Trnovem pri novi Gorici poškodovali spomenike, jih popisali s fašisticnimi gesli v italijanskem jeziku in kljukastimi križi ter razo­besili nacisticno zastavo. »IX. korpus in risiera, wil duce, qui torna Italia, banditi, heil Hitler, morte ai rossi. L'italia fascista. živo dux, naš Tito nel buco del culo, W X-a mass, Tito boia.«470 Dogodek je v javnosti sprožil ogorcenje in zgražanje, tako svojci 2.300 pokopanih na Trnovski planoti kot Zveza združenj borcev nOb (ter druge organizacije) so skrunitev ostro obsodili. Goriški župan se je zaradi skrunitve spomenika javno opravicil in skupaj z novogoriškim županom organiziral skupno simbolicno cišcenje 467 Gacic, nav. delo, www.mladina.si/tednik/200511/clanek/slo--simboli-sinisa_ gacic/, dostop: 5. 10. 2008. 468 nav. delo; v predstavljenem obdobju so se na obeh straneh meje odprli razlicni forumi, ki so obravnavali tematiko sabotinskih grafitov. Populacija, ki obiskuje in oblikuje forume, je pretežno mlada, torej brez lastnih spominov na dogodke oz. osebe, ki jih je Sabotin evociral. Vendar je podoba dolocenih forumov izražala radikalna stališca do teme, tako s strani mladih Slovencev, ki so castili ob-dobje, ki ga sploh niso poznali, kot stališca mladih Italijanov, ki so nedvomno preko svojih kolektivnih spominov zahtevali in izražali enaka stališca kot predhodne generacije. 469 Podpisan Raffo, komentar na spletnem forumu mOnG, naš Tito, dostop: 16. 3. 2005. www. nova-gorica.si/forum/read.php?1,233. 470 »IX. korpus v Rižarno, W Duce, Tukaj se bo vrnila Italija, banditi, Heil Hitler, Smrt rdecim, Fašisticna Italija, živo (živel?) Dux, naš Tito v rit, W X-mass, Tito morilec«, Oskrunili park nOb pri novi Gorici, Delo, http://delo.si/clanek/o58565, dostop: 5. 10. 2008. parka.471 udeležili so se ga prebivalci obeh mest in to prav na dan, ko je Slo­venija praznovala prvo obletnico vstopa v Evropsko unijo. neljubi dogodek je javnost povezovala s predhodnim premikanjem ka­mnov na Sabotinu, kar naj bi bilo na italijanski strani vir polemik in negodovanj, povezanih predvsem s spominom na povojne dogodke iz casa jugoslovanske »zasedbe« Gorice. medtem ko je bilo na slovenski strani premikanje kamnov izrazito povezano z odnosom do notranjepoliticnih polpreteklih tem, je bila na drugi strani meje gesta premikanja interpretirana kot politicna provokacija. »ni dovolj clanstvo v Eu, da si lahko Evropejec,« je dogodke na Saboti-nu marca istega leta komentiral clan italijanske nacionalne zveze (Lega na­zionale), in nadaljeval, da v novi Gorici vlada stranka, ki se je ohranila od Titovih casov. Spremenila je le ime, a ohranila isti antievropski duh, kar izka­zuje s ponovnim prevzemanjem simbola komunisticnega zlocina nad Italija­ni, maršala Tita.472 navaja tudi, da z italijanskega obmocja Sabotina trikolora, reflektor z barvami italijanske zastave, ki ponoci sveti nad Gorico, ne sme biti odstranjen, saj prebivalcem mesta pod njim nosi sporocilo varnosti, domo­ljubja in potrjuje identiteto prostora. A vendar je na italijanskem delu Sabotina oktobra 2007, dobra dva mese-ca pred vstopom Slovenije v schengensko obmocje, luc trikolore ugasnila. V polemiki, ki je sledila odstranitvi reflektorjev, so se v lokalnih casopisih in na spletu pojavile pobude posameznikov in skupin, ki so luc na svoje stroške želele ponovno prižgati. uradna razlaga, da so trikoloro umaknili zaradi pre­velikih stroškov vzdrževanja, med prebivalci Gorice ni bila sprejeta, saj naj bi »vecina mešcanov prižgano trikoloro enacila s simbolom svojih custev do domovine Italije«.473 Po kratkem premoru so luci ponovno zasijale že konec decembra 2007 in se zaprle marca naslednje leto. Avgusta, ob praznovanju obletnice osvoboditve mesta, so se po direktivi iz Rima luci ponovno prižga­ 471 So bili storilci res Italijani? Delo, http://delo.si/clanek/9804#, dostop: 5. 10. 2008. 472 nova Gorica sceglie la strada della provocazione: ripristinando la scritta »nAS TITO« sul monte Sabotino, www.leganazionale.it/gorizia/comunica/035-090305.htm, dostop: 5. 10. 2008. 473 Gorizia vuole la veritŕ sul tricolore del Sabotino. Il Piccolo. Giornale di Gorizia, 8. november 2007. le, le po nekaj dneh pa ponovno ugasnile. Po novih polemikah in ugovorih zoper odstranitev luci je trikolora na Sabotinu spet zasijala 4. novembra ob praznovanju obletnice konca prve svetovne vojne. Kot je ob tej priložnosti poudaril ballaman, predsednik deželnega sveta Furlanije Julijske krajine (FJK), osvetlitev Sabotina nosi danes sporocilo opomina miru v spomin na vse, ki so umrli v vojni.474 Iz predstavljenega izseka dogajanj v obdobju med marcem 2005 in no-vembrom 2008 lahko spremljamo dinamiko medsebojnega delovanja kra­jev (nacionalnega) spomina na obmejnem obmocju. Predvsem nam prika­zani primer nudi vpogled v ucinke in prilagodljivost oblikovanega spomina glede na trenutne politicne situacije, v katerih se predstavlja kot konsenz javnosti o polpreteklih dogodkih ter simbolih povojne zgodovine. Poudarek je na vprašanju, zakaj te simbole/dogodke/dejanja spremlja takšna obsesija in zakaj nekateri spomini – v sedanjosti obujene kolektivne prezentacije pre­teklosti – s casom prodobijo še izrazitejši emotivni naboj. navsezadnje bi predvidevali, da bosta z vstopom Slovenije v Evropsko unijo obe mesti šli v smeri iskanja skupnih razvojnih poti in vzgoje za strpnost ter ne v poudarja­nje oporekanih zgodovinskih dogodkov, s katerimi se nobena med vpleteni-mi stranmi še ni dokoncno soocila. medtem ko je krog lokalne desnicarske politicne skupine Lega nazionale slovenski strani ocital obujanje komuni­sticnih simbolov in nedoraslost ob vstopu v Evropsko unijo, je slovenska stran, predvsem tisti del javnosti, ki pozitivno vrednoti nOb, svoji sosedi ocitala odklon od soocanja s fašisticno preteklostjo ter potenciranje povoj­nih dogodkov z namenom prikrivanja lastnih vojnih grozodejstev. V isti te­matiki obujanja polpretekle zgodovine je (slovenski) desnicarsko usmerjeni krog zavzel stališce, da je simbole totalitarne preteklosti treba premagati in ne obnavljati. Spor ob kotalecih se sabotinskih kamnih je torej imel dve dimen­ 474 »Ricorderŕ tutti coloro che sono morti in guerra, e sarŕ un monito di pace«, 24. 9. 2008, www. consiglio.regione.fvg.it/pagine/comunicazione/comunicatistampa, dostop: 2. 10. 2008. Glej: Il tricolore sara un monito di pace. Il Piccolo. Giornale di Gorizia, 25. september 2007. Celotno obmocje Sabotina je bilo na slovenski strani poimenovano park miru. Glej: www.sabotin.net/, dostop: 18. 4. 2009. ziji razprave – nacionalno in mednarodno. na lokalni (nacionalni) ravni so nesoglasja temeljila na notranjepoliticnem položaju, kjer je odnos desnicar­ske vlade do povojne zgodovine med velikim številom prebivalcev obmejne cone sprožil ogorcenje in jezo. V optiki njihove interpretacije je nova vlada s tem, da je povojno obdobje oznacila kot totalitarni režim in Tita za diktator­ja, povsem razvrednotila pomen nOb na Goriškem. Vecplastnih interpretacij in soocanj s preteklostjo je bil sabotinski spor deležen tudi na mednarodni ravni. Kako so ti na lokalni ravni spodbujeni dogodki prerasli v mednarodni incident, ki je zahteval posredovanje zuna­njih ministrstev obeh držav? Odgovor na zastavljeno vprašanje ponujam z vpeljavo novega dejavnika, ki je do tedaj leto dni spremljal italijansko politic­no situacijo – razglasitev 'Dneva spomina', Il giorno del ricordo za italijanski državni praznik. Dne 30. marca 2004 je namrec italijanska republika doloci-la 10. februar za dan pocastitve spomina na žrtve fojb, dalmatinskega ekso­dusa in vseh povojnih dogodkov na njeni vzhodni meji. Prvic so spomin na žrtve obeleževali 10. februarja 2005. Ob tej priložnosti je italijanska nacio­nalna televizija predvajala miniserijo v dveh delih Srce v breznu.475 Film so v razmeroma kratkem casu predvajali tudi na slovenski televiziji, polemike, ki so spremljale vsebino filma in njegovo percepcijo med gledalci, pa se še dol-go niso polegle. Antijunak novak, ki se iz partizana prelevi v okupatorja in krvolocnega pobijalca otrok, duhovnik kot rešitelj nedolžnih, nebogljeni otroci, ki morajo bežati in so krivi le tega, da so Italijani (...) – shema dolgo pripovedovane zgodbe iz casov narodnoosvobodilnega boja je v televizij­skem filmu doživela preobrat vlog, ki se ne vklaplja v uteceno naracijo pozi­tivnega vrednotenja partizana – osvoboditelja: »vsi partizani so 'Slovani' in 'zlobni', vsi civilisti so Italijani in 'dobri'.«476 475 V izvirniku Cuore nel pozzo (2005), režija: Alberto negrin; miniserija v produkciji RAI Fic­tion (Radiotelevisone Italiana). 476 Verginella, med zgodovino in spominom, Fojbe, str. 47. – Zanimiv za razpravo je tudi lik duhovnika, ki ga preganjajo komunisti. Podoba muceniškega duhovnika, žrtve odporništva (Rezistence) in komunisticnega nasilja, naj bi se namrec pojavila šele v obdobju italijanskega historicnega revizionizma. Glej: Pivato, Stefano: Vuoti di memoria: Usi e abusi della storia nella vita pubblica italiana. Roma: Laterza, 2007, str. 77–79. Omajane temelje povojnega antifašisticnega spomina je v Italiji nacel že razpad (razpust) poglavitnih italijanskih povojnih strank (Komunisticna stran­ka, Kršcanski demokrati),477 nadaljevala pa jih je posledicna kriza institucij, ki so poosebljale italijanski antifašizem. nova politicna situacija, ki je delovala pred­vsem v korist novooblikovanih politicnih strank, kot sta Forza Italia (Silvio ber­lusconi) in Alleanza nazionale (Gianfranco Fini), je oblikovala razmere za vracanje k življenju, »obujanju« drugega spomina. Tako se je, v okviru nacio­nalnega historicnega revizionizma, fašizem v devetdesetih letih ponovno vrnil v javne debate v luci svoje pozitivne dedišcine, v poudarjanju locevanja njenih vrednot od grozot, ki so jih totalitarni sistemi prizadejali v dvajsetem stoletju. Leta 2001 je predsednik Republike Carlo Azeglio Ciampi povabil k javni ko­memoraciji vseh vojnih žrtev, torej Judov, partizanov, vojakov italijanske social-ne republike – ne glede na stran, ki so si jo med vojno izbrali.478 V isti perspekti-vi se je tri leta pozneje poleg Dneva spomina na žrtve holokavsta (27. januar) in Dneva svobode (9. november) oblikoval Dan spomina na žrtve fojb in dalma­tinskega eksodusa. Skladnosti obeleževanja žrtev antitotalitaristicnih režimov se je kot kontrapunkt postavila neskladnost med tem, kar nacionalni spomin obeležuje in pomni – pri življenju se ohranja spomin na italijanske žrtve povoj­nih Titovih cistk, medtem ko se mirno pozablja (prezre) jugoslovanske žrtve med fašisticno okupacijo ozemelj nekdanje Jugoslavije.479 V odgovor na italijanski Dan spomina je Slovenija 29. septembra 2005 sprejela 15. september kot Dan vrnitve Primorske k maticni domovini, po­vezan z letom 1947, ko se je oblikovala slovensko-italijanska meja. Praznik je bil takoj po svoji uvedbi sprejet kot protiutež italijanskemu prazniku in je bil kot tak onkraj meje tudi tolmacen. Seveda je k dejstvu, da je bila zadeva še 477 Stranka Partito Communista Italiano (PCI) je delovala med letoma 1921 (1943 pod imenom PCI) in 1991, stranka Democrazia Cristiana (DC) je delovala med letoma 1942 in 1994. 478 Traverso, nav. delo, str. 46–47. 479 nav. delo; Fogu, Claudio: Italiani brava gente: The legacy of fascist historical culture of Ital­ian politics of memory. V: The politics of memory in postwar Europe (ur. R. n. Lebow, W. Kansteiner, C. Fogu). Durham, London: Duke university Press, 2006, str. 165–167. bolj zakomplicirana in zaplet toliko bolj kompleksen, pripomoglo to, da je Slovenija prvo obletnico praznovala še pred zakonitim sprejemom praznika, torej 15. septembra 2005.480 Odgovor italijanske desnice, predvsem frakcije, ki je predlagala Dan spomina, je bil takojšen.481 Avtorji ocitkov, ki so dokazo­vali nepoznavanje oz. zakrivanje zgodovinskih dejstev in nedoraslost Slove­nije kot clanice Evropske unije, so v dani obeležitvi videli odgovor na nepri­pravljenost sosede, da se sooci s svojo preteklostjo. medtem so, na drugi strani, ocitali Italiji, naj se že enkrat sooci s svojo fašisticno preteklostjo. Vprašanje, ki sledi, je, kaj nastanek obeh novih komemorativnih dne­vov pomeni tistim, ki na obmejnem obmocju živijo. Kakšno sporocilo sta nova praznika želela podati in na kakšen nacin je bil ta del polpretekle zgo­dovine kontekstualiziran na nacionalnih ravneh? Italija, kjer je bila politika povojne pozabe dobro konsolidirana, je z ome­njenim praznikom postavila svoj dan spomina na povojno preteklost v kon­tekstu spomina na dogodke, ki jih država šestdeset let ni smatrala za pomem­ben del svoje nacionalne dedišcine. Po drugi strani pa, kot opaža Claudio Pavone, je refleksija o grozotah nacizma in fašizma veliko bolj odprta v nem-ciji kot v Italiji. Zadnje dogajanje pa kaže na še vedno obstojeco prisotnost travm, s katerimi se zavest javnosti ne želi ali noce soociti.482 Iste paralele bi lahko potegnili tudi za potlacitev dolocenih kolektivnih spominov na slo­venski strani. Do devetdesetih let prejšnjega stoletja se namrec uradna držav­na zgodovina obeh držav v svojih razpravah povojnega obdobja ni lotevala, kar je danes interpretirano predvsem v kontekstu pozitivne vloge narodnoo­svobodilnega partizanskega boja in spomina na vojno zmagoslavje, kamor se je stežka vkljucevala tudi tematika nasprotij in pobojev, ki sta jih obe drža-vi izvrševali med vojno in po njej.483 480 Proslava je bila 16. septembra 2005 v Avditoriju Portorož. 481 Glej: www.leganazionale.it/esodo/festalitoralelacota.htm, dostop: 5. 10. 2008. 482 Pavone, nav. delo, str. 56 483 Glej tudi: Cogoy, Renate: uvod. Fojbe: Primer psihopatološke percepcije zgodovine, str. 20. A vendar ne moremo mimo dejstva, da takšna selektivna pozaba izvablja reakcije na drugi strani in da te niso povsem neupravicene. Kot je nastanek italijanskega praznika komentiral zgodovinar boris Gombac, so Italijani med povelicevanjem spominov žrtev druge svetovne vojne izkoristili 27. januar, dan osvoboditve Auschwitza, namenjen spominjanju na holokavst, in po­zornost premaknili proti skonstruiranemu spominu na 10. februar. »To sta dve povsem razlicni sliki evropske polpretekle zgodovine, katerih namen je prepricati neinformirano publiko, da je bila italijanska skupnost na vzhodni meji na dolocen nacin še huje ustrahovana kot židovska.«484 Sami pripadniki nacionalnega zavezništva, Alleanze nazionale, se v zvezi s fojbami sklicujejo na italijansko Shoah v vpeljanem diskurzu viktimizacije, ki ga desnica danes skrbno neguje in pri tem pozablja povojne dogodke umestiti v širše dojema­nje dogodkov druge svetovne vojne in nasilja, ki je spremljalo konec vojne.485 Ko je leta 2007 italijanski predsednik napolitano na državni komemora­ciji oznacil povojno obdobje kot »cas krvavega srda in nacrtovane slovanske prikljucitve«, hrvaški predsednik mesic pa ga je obtožil zgodovinskega revi­zionizma in politicnega revanšizma, je nacionalna komemoracija prešla naci­onalne meje. Postalo je jasno, da se je dan italijanskega spominjanja na povoj­ne dogodke, zamolcani del italijanske zgodovine, oblikoval v pomemben katalizator narodne bolecine in spominov na povojne krivice, ki so šestdeset let po podpisu pariške mirovne pogodbe postali bolj pereci in zapleteni kot septembra 1947. Osebni in kolektivni spomini se niso le izkristalizirali v in-stitucionalizirani spomin: v desetletjih so pridobili patino plemenitosti, ki jo je znala italijanska politika spretno izrabiti in si ta spomin prisvojiti. Iz opisanega lahko povzamemo, da nasilja in vojne, še zlasti na narodno­stno mešanih obmocjih, ne oblikujejo samo spomini, ki sestavljajo dedišci-no prostora, temvec tudi tisti, ki vkljucujejo njeno nasprotje, torej pozabo. 484 Šajn, Tomo: V teh vodah je marsikaj kalnega. Ob 60. obletnici pariške mirovne pogodbe. Pri­morske novice, 61, št. 32, 9. februar 2007, str. 17. 485 V isti optiki se Alleanza nazionale tudi zavzema, da se vojakom Republike Salo prizna iste pravice »borcev« kot vojakom, ki so se borili za konec nacifašizma. Pivato, Vuoti di memoria, str. 92. Procesi »javne amnezije«486 tecejo paralelno s procesi obujanja in pov­zdigovanja dogodkov na Olimp spomina. Tisti, ki dolocajo, kaj je kolektivno obujeno, ohranjeno in cašceno, so isti, ki navidezno prezrejo druge dogodke in jih potisnejo v pozabo. Oba procesa potekata ob oblikovanju identitete posamezne skupnosti, v utemeljitvi in predstavi, ki jo slednja oblikuje o svoji preteklosti. Cesar se en narod spominja, kar obuja in praznuje, postane dru­gemu vir ponižanja, in zato je kakršnokoli praznovanje spomina enega lahko vir prezira do drugega. To pa pušca v kolektivnem spominu rane, ki niso vse zgolj simbolicne. In prav politika narodnega »spominjanja«, torej komemo­racije, bodisi kot praznik ali obeležje, kaže na zlorabo dolocenih spominov in pozabo drugih, ki za kolektivni spomin naroda niso pomembni ali pa nosijo težo neljube preteklosti in so zato nadležni.487 486 Passerini, Ustna zgodovina, spol in utopija, str. 241. Tudi Wertsch, nav. delo, str. 35. 487 Sociolog Alessandro Cavalli tako ob razmišljanju o praznovanju spomina odporniškega gibanja, ki je zasencil fašisticno preteklost, nadaljuje, da »je praznovanje nekega spomina, ki na svoj nacin osvobaja družbene skupine, stranke, intelektualce od nuje, da razmišljajo o svoji odgovornosti do nove prihodnosti in konsolidira vlado, vsaj hipoteticno, v uporabi pozabe, znotraj procesov kolek­tivnih potlacitev spomina«. Glej Jedlowski, Paolo: media e memoria: Costruzione sociale del passato e mezzi di communicazione di massa. Il linguaggio del passato: Memoria collettiva, mass media e discorso pubblico (ur. m. Rampazzi, A. Tota). Roma: Carocci editore, 2005, str. 33. ZAKLJuCEK: mED PRETEKLOSTJO In PRIHODnOSTJO med nastajanjem pricujoce monografije se je na Goriškem marsikaj spremenilo. Izginila je fizicno postavljena meja, ki je omogocala prehajanje v drugo državo samo na dolocenih mejnih blokih, izginili so cariniki in polici­sti, zvesti spremljevalci rituala prehajanja meje. Posameznik, ki je odrašcal ob meji, se je namrec od malega priucil ritualov obnašanja ob vstopu/izstopu iz države, znal je skriti, kar se ni smelo videti, ob utecenem carinikovem vpraša­nju: »mate kaj za prijavit?« je spontano odgovarjal: »nic.« Izginile so sive cone, obmocja, ki so bila zaradi bližine meje teže dosto­pna in prometno slabo povezana. Pot, ki jo je med vojno dnevno prekole­sarila moja nona, ko se je iz Solkana odpravljala na delo v Gorico, sem sama prehodila šele februarja 2008. Ceprav so bila tako blizu, takorekoc na dlani, sem dolocena obmocja ob reki Soci zacela odkrivati in spoznavati šele zadnja leta. Zdi se absurdno, a za nas, generacijo osimskih sporazu­mov, je bila meja vsakdanja realnost – polna pravil, ritualov, pricakovanj in zgodb. V mojem otroštvu Gorica ni bila samo mesto sobotnih nakupov, bila je poseben prostor, v katerem so se srecevali znanci in se poslušale pri­povedi o mladosti mojih starih staršev. In kako pozabiti na Andrejev sejem, ki še danes slehernemu prebivalcu tega obmocja obuja spomin na nepo­zabne karocke, mandulat in vonj ocvrtih ciambell.488 Ti spomini, tako na na­kupe, prve samostojne pobege cez mejo z novo prepustnico v roki in cari­nike na meji, še vedno gradijo naše dojemanje vsakdanjosti, spremenil se je samo kontekst nacina prehajanja obmocja ter tolmacenja obdobja, v katerem smo odrašcali. meja je, ceprav prehodna, še vedno tu, še vedno se oblikuje in je oblikovana v interakciji med prebivalstvom, še vedno je to 488 Vrtiljaki, turški med in ocvrti sladki obrocki. prostor izmenjave in identifikacije. Danes razpravljati o mejah ne pomeni vec razpravljati zgolj o nacionalnih identitetah, saj je njihovo izražanje v obmejnem pasu konstantno od necesa odvisno in (re)interpretirano, po­meni razpravljati o svoji vlogi (in vlogi drugega) znotraj prostora, ki oba definira in gradi. Predvsem pa pomeni razpravljati o il passato che non vuol passare – 'preteklosti, ki noce izginiti', o cemer govori knjiga. Zacela sem z vprašanjem, kako prostor ohranja preteklost ter kako spo-mini s posredovalci preteklosti gradijo oz. izpricujejo pripadnost posamezni­ka spominski skupnosti. Zanimalo me je predvsem, kako se v obmejnem prostoru oblikujejo zgodovinski diskurzi in kako se predstavljajo v (povoj­nih) politicnih diskurzih. Konstantna prisotnost preteklosti v dojemanju vsakdanjosti sodobne družbe in manipulacija medijev z interpretacijami pre­teklih dogodkov489 nam vsiljuje vprašanja tipa who wants whom to remember what and why490 in dvom v odgovore, ki nam jih takšna vprašanja zastavljajo. Pokazala sem, da spominjanje ni zgolj kognitivna reprodukcija preteklosti in ni, po drugi strani, niti proces golih nakljucij. Iskanje odgovora na enigmatic­no vprašanje »kaj se je v resnici zgodilo« tu niti ni kljucno (kar ne pomeni, da je nepomembno), poudarek je namrec na pomenu vlog(e) mediatorjev preteklosti, v njihovem oblikovanju in sporocilu, ki ga v posamezni spomin-ski skupnosti nosijo. V interpretaciji slednjih pa se ne moremo izogniti vpra­šanju, ali so mediatorji preteklosti res kolektivno posredovani, ter kako nanje vpliva politicni diskurz, v katerega se umešca spomin skupnosti. Problem oblikovanja in ohranjanja spominov (ter delovanja mehanizmov pozabe) na Goriškem sem želela prikazati z razlicnih zornih kotov, z drugac­nih perspektiv posameznikov, ki na tem obmocju živijo. Raziskava je zaobjela tudi medijski diskurz prostora, medmrežje, historicne (nacionalne) naracije, komemoracijske prakse in spomenike na obmejnem obmocju. Spominjanje je tu vpeto v zapletene odnose moci (etnicnih skupin, razreda, spola), ki odlo­ 489 mišljena je tako manipulacija medijev kot manipulacija z mediji. 490 burke, History as social memory, str. 47. cajo o tem, kaj naj bo (s)pomnjeno in kaj pozabljeno, kdo naj se spominja in s kakšnim ciljem. Kot sem pojasnila, so obravnavanje preteklosti, njegove (re) interpretacije in pogajanja o vrednosti ohranjenih zgodovinskih trenutkov velikokrat odvisni od sedanje situacije, ki narekuje, kateri spomini gradijo spo­minski zemljevid skupnosti.491 V gradnji identitete vsaka skupnost vzdržuje »dobre« podobe preteklosti, kakršne želi o sebi pripovedovati v odnosu do druge skupnosti v prostoru. naracije, bodisi pisne ali ustne, ki gradijo to prete­klost, so prilagodljive sedanjim situacijam in v nenehnem procesu spreminja­nja. V funkciji legitimacije v prostoru se obe nacionalni skupnosti identificira­ta v procesu vzajemnega izkljucevanja in odbijanja. Identiteta je zgrajena na kontinuiranem boju proti drugemu, bodisi fašistom (ekvivalent ekstremnega pejorativa za Italijane) ali komunistom/titinom (ekvivalent ekstremnega pe­jorativa za Slovence). medtem ko se obmejni slovenski spomin gradi na te­meljih nOb ter isti zanos italijanskega prebivalstva enaci z nadaljevanjem fa­šisticne tradicije v mestu, ga ta (italijanska stran) interpretira kot nacionalno vrednoto, kot borbo v vojni, ki ni bila nikoli koncana, proti tistim, ki so se s podeželja preselili v njihovo mesto. Izkušnja fašizma, ki je v pripovedih ovita v prigode iz otroštva, pri italijanskem elementu ne prihaja na površje, tako ko­lektivni kot individualni spomini so usmerjeni na valorizacijo nacionalnega boja za svoje (muceniško in sveto) mesto. Iz bolecine ob izgubi Gorice se rodi nova Gorica, »nastala kot narodnostni in kulturni branik Slovenije«, mesto, ki opominja na trpljenje generacij Slovencev na zahodni meji.492 Dane pripo­vedi, ki temeljijo na negaciji naracije druge strani in valorizaciji lastnega spo­mina, se ciklicno obrnejo in sklenejo ob poudarjanju tiste interpretacije, ki le­gitimira obstoj skupnosti v obmejnem prostoru. Ti procesi potrjujejo, da imajo posamezne spominske skupnosti razlicne kriterije pri ocenjevanju po­menov preteklih dogodkov, razlicno vrednotijo pretekli cas in dokazujejo le­gitimnost preteklih dejanj skupnosti. 491 Gillis, Commemoriations, str. 3. 492 Jemec, Andrej: Las Vegas na Goriškem. Sobotna priloga Dela, 16. februar 2008. Današnja družbena obsedenost s spominom in z vzdrževanjem interpre­tacij preteklih dogodkov ni toliko odvisna od izkušenj tistih, ki so te dogodke doživeli, kot od politicnega diskurza, ki spominske skupnosti vzdržuje in ohranja. Proces spominjanja je vedno oblikovan tako glede na pomen, ki ga skupnost podeljuje dogodku, kot potrebam, ki jih interpretaciji diktira seda­njost. Razlicne okolišcine klicejo po zavzemanju razlicnih stališc, a vedno z ozirom na ohranjanje meja, locevanje in izkljucevanje tistih, ki niso pripadni­ki iste spominske skupnosti. S tega vidika preteklost ni tuja dežela in dejanja izpred šestdesetih let niso tako pretekla, kot nam daje misliti zgodovina. bIbLIOGR AFIJA lITeRATURA IN vIRI associazione Giovanile italiana; Associazione Giovanile Italiana nella storia di Gorizia. E fu un unico anelito e un sol grido, ognor rinnovato: Italia! Italia! Italia!: Gorizia 1945–1956: Storia di giovani, di popolo, di una cittŕ nella disperata difesa della appartenenza alla madrepatria e nell'avvio alla ricostruzione civile e materiale: riflessioni sul tempo presente, previsioni e speranze per quello avvenire. Gorizia: AGI, 1990. angleška vest iz Gorice. Primorski dnevnik, 14. 6. 1945. anderson, benedict: Zamišljene skupnosti: O izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana: Studia Humanitatis, 1998. assman, aleida: Ricordare: Forme e mutamenti della memoria culturale. bologna: Il mulino, 2002. bajc, Gorazd: Operacija Julijska Krajina: Severovzhodna meja Italije in zavezniške obvešcevalne službe (1943–1945). Koper: Annales, 2006. ballinger, pamela: History in Exile: Memory and Identity in the borders of the Balkans. Princeton: Princeton university Press, 2003. barth, Fredrik: Etnic groups and Boundaries. Illinois: Waveland Press, Inc, 1998. Battaglia partigiana di Gorizia. Preludio della resistenza italiana nel Friuli Orientale (Atti della tavola rotonda). Gorizia, Provincia di Gorizia, 1973. bebler, aleš: Cez drn in strn. Spomini. Koper: Založba Lipa, 1981. beltram, Julij. Tukaj je Jugoslavija: Goriška 1945–1947. Koper: Založba Lipa, 1983. berdahl, Daphne: Where the world ended. berkeley, Calif.: university of California Press, 1999. Blodnjaki smisla (ur. Luka L. Gabrijelcic). nova Gorica: Društvo humanistov Goriške, 2007. boria, arianna: »noi, soldati messi in guardia sulla linea di due mondi che non dovevano parlarsi.« Il Piccolo, 21. 12. 2007. bratuž, lojzka: Gorica v slovenski književnosti. Gorica in njena grofija (ur. Sergio Tavano). Gorica: Goriška Pokrajina, 2002. burch, stuart, smith, David: Empty spaces and the value of symbols: Estonia's 'war of monuments' from another angle. Europe-Asia Studies, Vol. 59, september 2007, št. 6. burke, peter: History as social memory. Varieties of Cultural History (ur. Peter burke). Ithaca, new York, 1997. burke, peter: Kaj je kulturna zgodovina. Ljubljana: Založba Sophia, 2007. Cambell, susan: The second voice. Memory Studies, Vol. 1, 2008, št. 1. Carli, augusto, sussi, Emidio, baša kaucic, majda: History and Stories. Identity Construction on the Italian-Slovenian border. Living (with) Borders. Identity discourses on East-West borders in Europe (ur. ulrike H. meinhof ). Aldershot: Ashgate, 2002. Cattaruzza, marina: L'Italia e il confine orientale. bologna: Il mulino, 2007. Cavazza, sergio: »Za in proti ideji risorgimenta.« Gorica in njena grofija (ur. Sergio Tavano). Gorica: Goriška Pokrajina, 2002. Cencic, mira: Primorski kršcanski socialisti, edina prava sredina med nOb in revolucijo na Slovenskem. Kronika, Iz zgodovine Goriške, 55, 2007, št. 2. Che storia siamo noi? Le interviste e i racconti personali al cinema e in televisione (ur. Luisa Cigognetti, Lorenza Servetti, Pierre Sorlin). Venezia: marsiglio Editori, 2008. Cogoy, renate: uvod. Fojbe: Primer psihopatološke percepcije zgodovine (ur. Luisa Accati, Renate Cogoy). Ljubljana, Krtina, 2009. Colja, katja: Kolaboracionizem v Jadranskem Primorju. Domobranci (1943–45). Ljudje v vojni (ur. marta Verginella, Sandi Volk, Katja Colja). Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko (Knjižnica Annales 9), 1995. Conversano, Francesco: Registri e storie di vita. Che storia siamo noi? Le interviste e i racconti personali al cinema e in televisione (ur. Luisa Cigognetti, Lorenza Servetti, Pierre Sorlin). Venezia: marsiglio Editori, 2008. Commemorations. The politics of national identity (ur. John R. Gillis). new Jersey: Princeton, 1994. Connerton, paul: Come le societŕ ricordano. Roma: Armando editore, 1999. Cermelj, lavo: Slovenci in Hrvatje pod Italijo. Ljubljana: Slovenska matica, 1965. Darovec rožac, Vida: metodološki in teoreticni problemi ustne zgodovine. Acta Histriae, 14, 2006, št. 2. Demokraticna Gorica za Jugoslavijo. Soški tednik, 30. 3. 1946. Del bocca, angelo: Italijani, dobri ljudje? Ljubljana: mladinska knjiga, 2007. Di Gianantonio, anna, nemec, Gloria: Gorizia operaia: I lavoratori e le lavoratrici isontini tra storia e memoria, 1920–1947. Gorizia: LEG, 2000. Donne di frontiera. Vita societŕ cultura lotta politica nel territorio del confine orientale italiano nei racconti delle protagoniste (1914–2006) (ur. Gabriella musetti, Silvana Lamperiello Rosei, Dunja nanut, marina Rossi). Trieste: Il ramo d‘oro, 2006. Doos, Erika: War, memory, and the public mediation of affect: The national World War II memorial and American imperialism. Memory Studies, Vol. 1, 2008, št. 2. Fabi, lucio: Storia di Gorizia. Padova: Il Poligrafo, 1991. Ferenc, tone: Kdo je razstrelil spomenik padlim v prvi svetovni vojni v Gorici? Goriški letnik, 1975, št. 2. Fivush, robyn: Remembering and reminiscing: How individual lives are constructed in family narratives. Memory Studies, Vol. 1, 2008, št. 1. Fojbe. Primer psihopatološke percepcije zgodovine (ur. Luisa Accati, Renate Cogoy). Ljubljana, Krtina, 2009. Fogu, Claudio: Italiani brava gente. The legacy of fascist historical culture of italian politics of memory. The politics of memory in postwar Europe (ur. Richard n. Lebow, Wulf Kansteiner, Claudio Fogu). Durham, London: Duke university Press, 2006. Francesconi, teodoro: Gorizia 1940–1947. milano: Edizioni dell' uomo Libero, 1990. Gigliotti, Felice: Gorizia cimitero senza croci. Gorizia: movimento Istriano Revisionista, 1995. Gribaudi, Gabriella: Guerra totale. Tra bombe alleate e violenze naziste: Napoli e il fronte meridionale 1940–44. Torino: bollati boringhieri, 2005. Gombac, Jure: Esuli ali optanti? Zgodovinski primer v luci sodobne teorije. Ljubljana: Založba ZRC, 2005. Gombac, metka: Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko Primorje in Trst 1944–1947: Organizacijska shema ljudske oblasti. Ljubljana: Arhiv republike Slovenije, 2003. Gombac, metka: Vzhodnoprimorsko okrožje 1945. Primorska srecanja, let. 15, 1990, št. 104/05. Gorica in njena grofija (ur. Sergio Tavano). Gorica: Goriška Pokrajina, 2002. Goriška pokrajina. Krajevni Leksikon Slovencev v Italiji (ur. Aldo Rupel). Trst: Devin, 1995. Goriški spomini: Sodobniki o Gorici in Goriški v letih 1830–1918 (ur. branko marušic). Gorica: Goriška mohorjeva družba, 2002. Gorizia vuole la veritŕ sul tricolore del sabotino. Il Piccolo. Giornale di Gorizia, 8. 11. 2007. Grele, J. roland: movement without aim: methodological and theoretical problems in oral history. The oral history reader (ur. Robert Perks, Alistair Thomson). London, new York: Routledge, 2000. il tricolore sara un monito di pace. Il Piccolo. Giornale di Gorizia, 25. 9. 2007. Halbwachs, maurice: Kolektivni spomin. Ljubljana: Studia Humanitatis, 2001. Handler, richard: Is identity a useful concept? Commemorations. The politics of national identity (ur. John R. Gillis). new Jersey: Princeton, 1994. Identity and Story. Creating Self in Narrative (ur. Dan P. mcAdams, Ruthellen Josselson, Amia Lieblich). Washington: American Psychological Association, 2006. str. 129–150. Il linguaggio del passato. Memoria collettiva, mass media e discorso pubblico (ur. marita Rampazzi, Analisa Tota). Roma: Carocci editore, 2005. Jedlowski, paolo: media e memoria: Costruzione sociale del passato e mezzi di communicazione di massa. Il linguaggio del passato: Memoria collettiva, mass media e discorso pubblico (ur. m. Rampazzi, A. Tota). Roma: Carocci editore, 2005. Jemec, andrej: Las Vegas na Goriškem. Sobotna Priloga. Delo, 16. 2. 2008. Judt, tony: The past is another country: myth and memory in post-war Europe. Memory & Power in Post-War Europe (ur. Jan-Werner müller). Cambridge: Cambridge university Press, 2002. Juric pahor, marija: memorija in/ali spomin? Raziskovalni trendi in pojmovne zagate. Razprave in gradivo, 2007, št. 53–54. kacin-Wohinz, milica, pirjevec, Jože: Zgodovina Slovencev v Italiji. 1866–2000. Ljubljana: nova Revija, 2000. kalc-Hafner, ana, pahor, samo, Volk, lucijan: Slovenci in Italija: Pro memoria o odnosih z zahodno sosedo. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1995. kalc, aleksej: Poti in usode: Selitvene izkušnje Slovencev z zahodne meje. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2002. kardelj, Edvard: Spomini: Boj za priznanje in neodvisnost nove Jugoslavije. 1944–1957. Ljubljana: DZS, 1980. klavora, Hinko: Cez drn in strn skozi življenje. Goriški spomini: Sodobniki o Gorici in Goriški v letih 1830–1918 (ur. branko marušic). Gorica: Goriška mohorjeva družba, 2002. klein, kerwin lee: On the Emergence of memory in Historical Discourse. Representations, Special Issue: Grounds for Remembering, Winter 2000, št. 69. kneževic Hocevar, Duška: Studying international borders in geography and anthropology: Paradigmatic and conceptual relations. Geografski zbornik, 40, 2000. kosi, miha: nastanek mesta Gorice – dileme in nove perspektive. Kronika, Iz zgodovine Goriške, 55, 2007, št. 2. kolenc, petra: Delovanje Štefana Kociancica v Gorici in njegove publicisticne objave o Goriški v Zgodnji danici (1851–1862). Kronika, Iz zgodovine Goriške, 55, 2007, št. 2. koselleck reinhart: The Practice of Conceptual History spacing concepts. Standford: Standford university Press, 2002. koonz, Claudia: between memory and oblivion: Concentration camps in German memory. Commemorations: The politics of national identity (ur. John R. Gillis). new Jersey: Princeton, 1994. kos, milko: urbarji Slovenskega Primorja (2/1954). Gorica in njena grofija (ur. Sergio Tavano). Gorica: Goriška Pokrajina, 2002. kramberger, taja: Historiografska divergenca: Razsvetljenska in historicna paradigma. Koper: ZRS, Založba Annales, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2007. L'invenzione della tradizione (ur. Eric Hobsbawm, Terence Ranger). Torino: Einaudi, 2002. Lettere. Il Sabotino č Zona sacra. Il Piccolo. Giornale di Gorizia, 1. 12. 2007. Lettere. Luci sul Sabotino/1: č un nostro diritto. Il Piccolo. Giornale di Gorizia. 28. 12. 2007. levi, Giovanni: O zgodovinski resnici. Zgodovina historicne misli (ur. Oto Luthar). Ljubljana: ZRC, 2006. Living (with) Borders. Identity discourses on East-West borders in Europe (ur. ulrike H. meinhof ). Aldershot: Ashgate, 2002. Ljudje v vojni. Druga svetovna vojna v Trstu in na Primorskem (ur. marta Verginella, Sandi Volk, Katja Colja). Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko (Knjižnica An- nales 9), 1995. locchi, Vittorio: Sagra di Santa Gorizia. Gorizia: Editrice cartolibreria centrale, 1982. lorenzini, sara: L' Italia e il trattato di pace del 1947. bologna: Il mulino, 2007. luthar, breda, luthar, oto: Kolonizacija spomina. Politika in tekstualnost domobranskih spomenikov po letu 1991. Zbornik Janka Pleterskega (ur. Oto Luthar in Jure Perovšek). Ljubljana: Založba ZRC, 2003. luhtar, oto: »Dokler naju smrt ne loci«: moderna spominska pokrajina in na­cionalizacija kolektivnega spomina po prvi svetovni vojni. Politike reprezentacije (ur. Tanja Petrovic). Ljubljana: ZRC SAZu, 2011. luthar, oto: Giovanni Levi. Zgodovina historicne misli (ur. Oto Luthar). Ljubljana: Založba ZRC, 2006. luthar, oto: O žalosti niti besede: Uvod v kulturno zgodovino vélike vojne. Ljubljana: Založba ZRC, 2000. makuc, Dorica: Primorska dekleta v Nemcijo gredo. Gorica: Goriška mohorjeva družba, 2005. malni, paolo: Evacuati e fuggiaschi dal fronte dell' Isonzo. Un esilio che non ha pari. 1914–1918. Profughi, internati ed emigrati di Trieste, dell' Isontino e dell' Istria (ur. Franco Cecotti ). Gorizia: LEG, 2001. martelanc, Jožko: Goriška fronta 1943. nova Gorica: Obmocno združenje borcev, 2003. marušic, branko: Venezia Giulia. Grafenauerjev zbornik. Ljubljana: Založba ZRC, 1996. marušic, branko: Z zahodnega roba: O ljudeh in dogodkih iztekajocega se stoletja. nova Gorica: branko, 1995. marušic, branko: Pregled politicne zgodovine Slovencev na Goriškem 1848–1899. nova Gorica: Goriški muzej, 2005. marušic, branko: Il vicino come realtŕ o come utopia? La convivenza lungo il confine italo-sloveno. Gorizia: Grafica Goriziana, 2007. Memoria collettiva, mass media e discorso pubblico (ur. marita Rampazzi, Analisa Tota). Roma: Carocci editore, 2005. Memory & Power in Post-War Europe (ur. Jan-Werner müller). Cambridge: Cambridge university Press, 2002. milharcic Hladnik, Ervin: Pravica do popravka. Cez mejo, ki je ni. Dnevnik, 18. 1. 2007. milharcic Hladnik, mirjam: Avto/biograficnost narativnosti: metodološko teoreticni pristopi v raziskovanju migracijskih izkušenj. Dve domovini, Inštitut za slovensko izseljenstvo, št. 26, ZRC SAZu, 2007. miklavcic brezigar, inga: Spomini naše mladosti. Etnološki pregled povojnih dogodkov na Goriškem. Acta Histriae, 6, 1998. mistzal, a.barbara: Theories of Social Remembering. maidenhead: Open university Press, 2003. mlakar, boris: Domobranstvo na Primorskem. Ljubljana: Založba borec, 1982. mocnik, rastko: meja in identiteta. Fulvio i mi – Tomizza e noi – Tomizza in mi. Pogranicni forum/Foro di frontiera/Obmejni forum: Psihopatologija granice/Psihopatologija della frontiera/Psihopatologija meje (ur. neda Fanuko). umag: Pucko otvoreno ucilište »Ante babic« / umago: universitŕ popolare aperta »Ante babic«, 2000. monfalcon, Fulvio, Dassovich, mario: 1945–1947, anni difficili e spesso drammatici per la definizione di un nuovo confine orientale italiano. Il procedimento giudiziario impropriamente noto come il processo delle foibe-Piškulic. udine: Del bianco, 2005. Navdušen sprejem mednarodne komisije. Primorski dnevnik, 27. 3. 1946. nora, pierre: between memory and History: Les lieux de memoire collective. Represenations, 26, Spring 1989. olick, k. Jeffrey: The politics of regret: Collective memory in the age of atrocity. London, new York: Routledge, 2007. oliva, Gianni: Foibe: Le stragi negate degli Italiani della Venezia Giulia e dell' Istria. milano: mondadori, 2002. orehovec, martina: Vmešavanje v življenja drugih: Zagate antropološkega raziskovanja na terenu na primeru študije žensk in dela v Istri. Etnolog, 14, 2004. pacor, mario: Italia e Balcani. Dal Risorgimento alla Resistenza. milano: Feltrinelli, 1968. passerini, luisa: Memoria e utopia: Il primato dell' intersoggettvitŕ. Torino: bollanti boringhieri, 2003. passerini, luisa: ustna zgodovina, spol in utopija: Izbrani spisi. Studia Humanitatis: Ljubljana, 2008. pasupathi, monisha: Silk from sow's ears: Collaborative construction of everyday selves in everyday stories. Identity and Story: Creating Self in Narrative (ur. Dan P. mcAdams, Ruthellen Josselson, Amia Lieblich). Washington: American Psychological Association, 2006. pavone, Claudio: Prima lezione di storia contemporanea. bari: Edizioni Laterza, 2007. pedroni, a. Carlo: Cronaca di due anni, 5. 8. 1945–16. 9. 1947. Gorizia: A.G.I. Gorizia, 1952. pelikan, Egon: Tajno štetje prebivalstva v Julijski krajini leta 1933. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2002. persa, Giuseppe: »Gorica je mejno mesto.« Gorica in njena grofija (ur. Sergio Tavano). Gorica: Goriška Pokrajina, 2002. petelin, stanko: Enaintrideseta divizija. Ljubljana: Založba borec, Partizanska knjiga, 1985. petrovic, tanja: Ne tu, ne tam: Srbi v Beli krajini in njihova jezikovna ideologija v procesu zamenjave jezika. Ljubljana: Založba ZRC, 2006. pirjevec, Jože: Trst je naš! Boj Slovencev za morje (1848–1954). Ljubljana: nova Revija, 2007. pivato, stefano: Vuoti di memoria: usi e abusi della storia nella vita pubblica italiana. Roma: Laterza, 2007. popkin, Jeremy: Historians on the Autobiographical Frontier. The American Historical review. Vol. 104, junij 1999, št. 3. portelli, alessandro: What makes oral history different. The oral history reader (ur. Robert Perks, Alistair Thomson). London, new York: Routledge, 2000. portelli, alessandro: L'ordine č giŕ stato eseguito. Roma: Donzelli editore, 2005. portelli, alessandro: Storie orali: Racconto, immaginazione, dialogo. Roma: Donzelli editore, 2007. Pozdravljeni na naših tleh. Primorski dnevnik, 8. 3. 1946. pribac, igor: Razmišljanja, spomini in podobe iz preteklosti. Fojbe: Primer psiho­patološke percepcije zgodovine (ur. Luisa Accati, Renate Cogoy). Ljubljana, Krtina, 2009. pupo, raul: Guerra e dopoguerra al confine orientale d'Italia (1938–1956). udine: Del bianco, 1999. pupo, raul: Il problema del governo diretto. Povojni cas ob meji. Projekt Interreg IIIA/Phare CbC Italija–Slovenija. Trst: Deželni inštitut za zgodovino osvobodilnega gibanja v Furlaniji Julijski krajini, 2007. purini, piero: Raznarodovanje slovenske manjšine v Trstu (Problematika ugotavljanja števila neitalijanskih izseljencev iz Julijske krajine po prvi svetovni vojni. Prispevki za novejšo zgodovino; XXXVIII, 1998, št. 1–2. purini, piero: Il termine Venezia Giuglia in funzione espansionistica e contro le minoranze dalle origini al fascismo. Venezia Giuglia: La regione inventata (ur. R. micheli, G. Zelco). udine: Kappa Vu, 2008. purini, piero: Censimenti e composizione etnica della popolazione della Venezia Giuglia tra le due guerre. Venezia Giuglia: La regione inventata (ur. R. micheli, G. Zelco). udine: Kappa Vu, 2008. raivo, J. petri: »This is where they fought«. Finnish war landscapes as a national heritage. The politics of War Memory and Commemoration (ur. T. G. Ashplant, Graham Dawson, michael Roper). London, new York: Routledge, 2000. ramšak, mojca: Portret glasov. Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru koroških Slovencev. Ljubljana: Društvo za preucevanje zgodovine, antropologije, zgodovine in književnosti, 2003. rebeschini, monica: Organizacijske sheme in kariere v ZVu. Povojni cas ob meji. Projekt Interreg IIIA/Phare CbC Italija–Slovenija. Trst: Deželni inštitut za zgodovino osvobodilnega gibanja v Furlaniji Julijski krajini, 2007. ricoeur, paul: Ricordare, Dimenticare, Perdonare: L'enigma del pasato. bologna: Il mulino, 2004. rosa, Jurij: Na solkanskem polju je raslo mesto. nova Gorica: Pokrajinski arhiv, 1998. rosigoli, Guido: Uniformi e distintivi della polizia civile. Albertelli, 1986. rossa, rosanna: Venti cammelli sul Tagliamento: L'avventura cosacca in Friuli dal 1944 al 1945. udine: Ist. Friulano mov. Liberazione, 2007. rumiz, paolo: Gorizia, cade l'ultimo muro d'Europa. Repubblica, 28. april 2004. rusconi, Gian Enrico: Resistenza e Postfascismo. bologna: Il mulino, 1995. sciolla, loredana: memoria, identitŕ, discorso pubblico. Il linguaggio del passato. Memoria collettiva, mass media e discorso pubblico (ur. marita Rampazzi, Analisa Tota). Roma: Carocci editore, 2005. spangher, luciano: Gorizia 1943–1944–1945. Seicento giorni di occupazione germanica e quarantatré jugoslava. Gorizia: Edizione »Friul C.«, 1995. spazzali, roberto: Epurazione di frontiera: le ambigue sanzioni contro il fascismo nella Venzia Giuglia 1945 – 1948. Gorizia: LEG, 2000. States of Memory (ur. Olick Jeffrey). Durham, London: Duke university Press, 2003. stuhlpfarrer, karl: Il litorale adriatico 1943–1945. Annales, 6, 1996, št. 8. Šajn, tomo: V teh vodah je marsikaj kalnega. Ob 60. obletnici pariške mirovne pogodbe. Primorske novice, 61, 9. februar 2007, št. 32. Šcek, Virgilij: Pricevanje. Goriški spomini: Sodobniki o Gorici in Goriški v letih 1830–1918 (ur. branko marušic). Gorica: Goriška mohorjeva družba, 2002. Širok, kaja: Preteklost, spomin in družba. Blodnjaki smisla (ur. Luka L. Gabrijelcic). nova Gorica: Društvo humanistov Goriške, 2007 Širok, kaja: manifestacije ljudske volje. Spomini na Gorico v letu 1946. Kronika, Iz zgodovine Goriške, 55, 2007, št. 2. Širok, kaja: Z eno nogo na poti v krtovo deželo. Kronika, 54, 2006, št. 3. Šušmelj, Jože: Gorica na pariških mirovnih pogajanjih 1946. Primorska srecanja, 24, 2000, št. 225. Štih, peter: Slovani na Goriškem v srednjem veku. Kronika, Iz zgodovine Goriške, 55, 2007, št. 2. Tito v Ljubljani. Danes je druga Jugoslavija, ki natanko vodi racun o svojih pravicah in o svojih bratih. Primorski dnevnik, 28. maja 1945. torkar, Vinko: Racionalizacija urbane strukture nove Gorice z arhitekturo mesta: Raziskovalna naloga. Arhitektov bilten, 97/ 98, l. 1987. traverso, Enzo. Il passato: Istruzioni per l‘uso. Storia, memoria, politica. Verona: Ombre corte, 2005. troha, nevenka: Politika slovensko-italijanskega bratstva. Ljubljana: ARS, 1998. troha, nevenka: Komu Trst: Slovenci in Italijani med dvema državama. Ljubljana: modrijan, 1999. troha, nevenka: Projugoslovanske orgnaizacije v coni A Julijske Krajine – organizacija in kadri. Povojni cas ob meji. Projekt Interreg IIIA/Phare CbC Italija–Slovenija. Trst: Deželni inštitut za zgodovino osvobodilnega gibanja v Furlaniji Julijski krajini, 2007. the oral history reader (ur. Robert Perks, Alistair Thomson). London, new York: Routledge, 2000. the politics of War memory and Commemoration (ur. T. G. Ashplant, Graham Dawson, michael Roper). London, new York: Routledge, 2000. ukmar, Dragica: Zacetki gradnje nove Gorice. Kronika, 1993, 41. un esilio che non ha pari. 1914–1918 Profughi, internati ed emigrati di Trieste, dell'Isontino e dell' Istria (ur. Franco Cecotti ). Gorizia: LEG, 2001. Valdelvit, Giampaolo: Gli alleati e la questione di Trieste fra peace making e guerra fredda. Annales, 6, 1996, št. 8. Van Dijck, José: Mediated memory in digital age. Stanford: Stanford university Press, 2007. Varieties of Cultural History (ur. Peter burke). Ithaca, new York: Cornell uni­versity Press, 1997. Verginella, marta: Poraženi zmagovalci. Ljudje v vojni (ur. marta Verginella, Sandi Volk, Katja Colja). Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko (Knjižnica Annales 9), 1995. Verginella, marta: Il confine degli altri: La questione giugliana e la memoria slovena. Roma: Donzelli, 2008. Verginella, marta: med zgodovino in spominom. Fojbe v praksi dolocanja italijansko-slovenske meje. Fojbe. Primer psihopatološke percepcije zgodovine (ur. Luisa Accati, Renate Cogoy). Ljubljana, Krtina, 2009. Vidmar, Cvetko: Zavezniška vojaška uprava Julijske krajine. Primorska srecanja, 15, 1990, št. 104 /05. Zamponi-Falasca, simonetta: Of Storytellers and master narratives: modernity, memory and History in Fascist Italy. States of Memory (ur. Jeffrey D. Olick). Durham, London: Duke university Press, 2003. Zerubavel, Eviatar: Mappe del tempo – Memoria collettiva e costruzione sociale del passato. bologna: Il mulino, 2005. Zgodovina historicne misli (ur. Oto Luthar). Ljubljana: Založba ZRC, 2006. Zgradili bomo Novo Gorico (…). nova Gorica, 8. 11. 1947. Zloberg, l. Vera: una memoria contestata: La controversia della mostra su Hiroshima. La memoria contesa: Studi sulla comunicazione sociale del passato (ur. Ana Lisa Tota). milano: Franco Angeli, 2001 Wertsch, James: Voices of collective remembering. Cambridge: Cambridge university Press, 2002. Wieviorka, anette: L'era del testimone. milano: Raffaello Cortina, 1999. FIlM: Moja Meja / Il mio confine (2003), režija: nadja Velušcek, Anja medved; Kinoatelje. Cuore nel pozzo (2005), režija: Alberto negrin; miniserija v produkciji RAI Fiction (Radiotelevisone Italiana). SPleT: Assmann, Aleida (Spring 2007). www.ghi-dc.org/publications/ghipubs/bu/040/011.pdf (20. 5. 2008) Asociazione Storica Cimeetrincee. www.cimeetrincee.it/sacrari.htm (2. 10. 2008) ben Cumming's War. www.bbc.co.uk/ww2peopleswar/stories/19/a3744119.shtml (8. 9. 2008) borgo Sabotino. www.borgosabotino.it/site/index.php (2. 10. 2008) bowman, C. Alfred (1949). www.milhist.net/amg/bowman491005.txt (18. 8. 2008) bowman, C. Alfred (1982). http://books.google.si/books?id=Ilzux27ptmC&printsec=frontcover&dq=bowm an+gorizia (18. 8. 2008) Ceschia, Selvino (2006). www.isonzogruppodiricercastorica.it/doku.php/l_occupazione_militare_alleata_ del_friuli_e_della_venezia_giulia_1945_1947 (16. 9. 2008) Comune Gorizia. Parco della Rimembranza. www1.comune.gorizia.it/turismo/parcorimembranza.htm (2. 10. 2008) Delo. Pohvale za seznam vrženih v foibe (2006). www.delo.si/clanek/o124055; (7. 2. 2008) Koga vse moti napis nad Gorico? (2005). www.delo.si/clanek/8165 (4. 10. 2008) Ponovno naš Tito (2005). www.delo.si/clanek/8246 (4. 10. 2008) Oskrunili park nOb pri novi Gorici (2005). http://delo.si/clanek/o58565 (5. 10. 2008) So bili storilci res Italijani? (2005). http://delo.si/clanek/9804# (5. 10. 2008) Delo. Forum. naš Tito (drugic). http://forum.delo.si/search.php?search_author=cikular&sid=4d083248f8e3c24c3 c4fa9e257db0904 (7. 10. 2008) http://forum.delo.si/viewtopic.php?t=935&postdays=0&postorder=asc&start=0 (7. 10. 2008) Dnevnik. Slovenci praznujemo vrnitev Primorske k maticni domovini (2008). www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042206806 (2. 10. 2008) GoriziaOggi (19/1/09). http://goriziaoggi.typepad.com/gorizia_oggi/2009/01/raduno-della-decima--mas-torna-la-polemica.html (24. 1. 09) Grande Guerra. Consuntivo Ufficiale – Pubblicazione Nazionale (1928). http://cronologia.leonardo.it/storia/a1918z.htm (2. 10. 2008) La Grande Guerra. Visitin Angelo. www.grandeguerra.ccm.it/scheda_archivio.php?goto_id=1150 (2. 10. 2008) Goebel, Stefan. http://assets.cambridge.org/97805218/54153/excerpt/9780521854153_excerpt. pdf (5. 10. 2008) Indirekt. Dugorepec, Toni (2008). www.indirekt.si/intervju/cez_eno_leto_bosta_gorici_ena_celota/70936 (14. 10. 2008) Il Piccolo. L. Turini (2006). www.lefoibe.it/rassegna/ferite-gorizia.htm (7. 10. 2008) Kihlstrom, F. John. http://ist-socrates.berkeley.edu/~kihlstrm/flashbulb.htm (17. 5. 2008) Komentar na spletnem blogu poslanke Eve Irgl (2007). www.evairgl.si/mlada-generacija-v-odnosu-do-vprasanja-povojnih-pobojev (2. 2009) L'elenco dei mille deportati in Slovenia (2006). http://digilander.libero.it/lefoibe/deportati_gorizia.pdf (4. 2. 2009) Lavenne, Fraçois-Xavier, Renard, Virginie, Tollet, François. www.bc.edu/publications/newarcadia/meta-elements/pdf/3/fiction.pdf (2. 2. 2009) LDS (2008). www.lds.si/si/stranka/lds_lokalno/juzna_primorska/izola/stalisca_pobu-de/2990/detail.html (25. 1. 2009) Lega nazionale. www.leganazionale.it/gorizia/comunica/035-090305.htm (5. 10. 2008) www.leganazionale.it/esodo/festalitoralelacota.htm (5. 10. 2008) Messaggero Veneto. Cerno, Tommaso (2007). http://messaggeroveneto.repubblica.it/dettaglio/Gorizia-come-berlino-diciotto--anni-dopo/1408281?edizione=EdRegionale (14. 4. 2008) Mestna obcina Nova Gorica. Forum. www.nova-gorica.si/forum/read.php?1,233 www.nova-gorica.si/forum/read.php?1,1487,page=1 Mestna obcina Nova Gorica. uradne objave. http://ads3.arctur.si/nova-gorica-gids/mma_bin_public.php?id=1535 (1. 1. 2009) http://ads3.arctur.si/nova-gorica-gids/mma_bin_public.php?id=1696 (1. 1. 2009) www.nova-gorica.si/?vie=gds&id=20080911115527 (5. 3. 2009) ministrstvo za Zunanje zadeve. uradne objave (2006). www.mzz.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/3247/1703/ www.mzz.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/3247/1699/ (7. 2. 2008) Mladina Cerar, Gregor (2004). www.mladina.si/tednik/200422/clanek/uvo-manipulator--gregor_cerar-2/ (14. 1. 2009) Dugorepec, Toni (2006). www.mladina.si/tednik/200620/clanek/uvo-manipulator--toni_dugorepec/ (5. 10. 2008) Dugorepec, Toni (2008). www.mladina.si/tednik/200827/jez_se_je_podrl__voda_pa_se_ni_razlila (17. 1. 2009) Gacic, Siniša (2005). www.mladina.si/tednik/200511/clanek/slo--simboli-sinisa_gacic/ (5. 10. 2008) Porocilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije; www.primorske.si/Article_widePrva.aspx?pDesc=268,1,49&content=htdocs/ porocilo/porocilo-slo (3. 4. 2008) Primorske Novice. Koron, Davorin (2008): www.primorske.si/Pn/article_wide.aspx?pDesc=15384,1,42 (1. 2. 2009) Pušnik, maruša (1999). http://dk.fdv.uni-lj.si/tip/tip19995Pusnik.PDF (13. 2. 2009) Radio1. Trg koncno dobil ime (2007). www.radio1.si/?p=novice&id=773®ija=4 (7. 2. 2009) Radio Kranj. Gremo na potep (2003). www.radiokranj.si/Vsebina.php?naslov=Gremo%20na%20potep&offset=98 (1. 2. 2009) Regione FriuliVeneziaGiuglia. www.consiglio.regione.fvg.it/pagine/comunicazione/comunicatistampa. (24. 9. 2008) Reppublica. Rumiz, Paolo (2004). www.pbmstoria.it/fonti1474 (17. 4. 2008) Rumiz, Paolo (2007). http://ricerca.repubblica.it/repubblica/archivio/repubblica/2007/12/09/la-fine­-del-grande-freddo.html (14. 4. 2008) Reppublica. Speciale Europa (2004). http://quotidianiespresso.repubblica.it/ilpiccolo/speciali/europa/pdf/13.pdf (5. 10. 2008) Rop, Anton (2004). www.nekdanji-pv.gov.si/2002-2004/index.php?vsebina=govor-30-04-04 (18. 9. 2008) RTV SLO. m. A. (2008). www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_ menu=1&c_id=175984 (14. 1. 2009) Russell, A. Dewey. www.psywww.com/intropsych/ch06_memory/flashbulb_memory.html (17. 5. 2008) Sabotin, park miru. www.sabotin.net/ (18. 4. 2009) Skupina Ljubiteljev nove Gorice. Facebook (2008). www.facebook.com/group.php?gid=45155459684 (1. 2. 2009) Slovenski narodni varnostni zbor (2007). http://snvz.mojforum.si/snvz-about54.html (7. 10. 2008) Talarico, m. Jennifer, Rubin, C. David (2003). http://911memory.nyu.edu/abstracts/talarico_rubin.pdf (17. 5. 2008) Zgodovina Splošne bolnišnice dr. F. Derganca. www.bolnisnica-go.si/typo3/index.php?id=95 (1. 2. 2009) La Decima Flottiglia mAS (Decima Flottiglia mezzi d'Assalto) e la Venezia Giu­lia, 1943–1945. www.italia-rsi.org/farsixa/decimaveneziagiulia.htm (2. 5. 2012) ARhIvSKO GRADIvO: POKRAJINSKI ARHIV V NOVI GORICI (PANG) • MLO SOLKAN • SIAU GORICA • Topografija NOB f. 1013 f. 1014 ARCHIVIO CENTRALE DELLO STATO (ACS), Italija • Ministero per gli Interni – Gabinetto (MIG) mIG (1944–46), f.138; mIG (1944–46), f. 151; mIG (1944–46), f. 231; • Allied Control Commission (ACC) f. 1000/ 136/ 278, Aministration of nE Italy; f. 1000/143/ 1445, Yugoslav-Trieste Incidents; April–may 1945; f.11302/115/5 Gorizia Area, Deportees; f. ACC 43 (1-3) 11302/115/3 Gorizia Area, Claims, July 1945–February 1946; f. GOR- AC-30 (1-6) 11302/115/4/ Gorizia Area, Protest, February–Dec 1946; FOTOGRAFSKO GRADIvO: MUZEJ NOVEJŠE ZGODOVINE SLOVENIJE (MNZS) POKRAJINSKI ARHIV V NOVI GORICI (PANG) GORIŠKI MUZEJ NOVA GORICA PRIVATNA ZBIRKA SELVINO CESCHIA PRIcevAlcI Vilma b. (Gorica l. 1928), int. 11. 8. 2007 Ana b. (Solkan l. 1922), int. 11. 8. 2007 Olga b. (Vojšcica l. 1926), int. 8. 6. 2008 Silva C. (Vrtojba l. 1929), int. 1. 3. 2008 Italico C. (Gorica l. 1930), int. 11. 8. 2007 Dario C. (Gorizia l. 1930), int. 3. 9. 2007 Adele D. (Gradišce ob Soci l. 1926), int. 31. 8. 2007 / int. 9. 2. 2008 Jožef D. (Solkan), int. 10. 2. 2007 / int. 11. 2. 2007 martina D. (Solkan), int. 11. 2. 2007 marija F. (Preserje l. 1929 ), int. 10. 4. 2007 Stana F. (miren l. 1925), int. 19. 8. 2007 Darinka F. (Vrtojba l. 1923), int. 1. 3. 2008 Evelina G. (Salona d'Isonzo / Anhovo l. 1930), int. 12. 8. 2007 mafalda G. (Grcna l. 1928), int. 2. 3. 2008 Rafael G. (Solkan l. 1924), int. 9. 2. 2008 Albina H. (Podsabotin l. 1926), int. 8. 6. 2008 Tatjana m. (l. 1933–2008), int. 12. 10. 2007 Tomaž m. (Solkan 1932–2011), int. 12. 10. 2007 marija m. (Solkan l. 1924), int. 8. 1. 2007 / int. 24. 6. 2007 Iris m., int. 13. 10. 2007 Savo m. (Sovodnje l. 1928), int. 13. 10. 2007 Ana m. – Anamaria T. (Gorica l. 1930), int. 19. 8. 2007 Ana n. (Grcna l. 1926), int. 1. 3. 2008 Silvino P. (Pordenone l. 1921), int. 11. 8. 2007 Renata S. (Rim l. 1916), int. 31. 8. 2007 Iolanda S. – Jolanda Š. (Vipolže l. 1927), int. 23. 6. 2007 Julijana Š. (Kromberk l. 1916 – 2012), int. 14. 8. 2005 / int. 22. 7. 2007 Luigia V. (Gorica l. 1920), int. 24. 2. 2008 Anica V. (Ajševica l. 1919), int. 22. 7. 2007 Franc V. (Solkan 1914–2006), int. 14. 8. 2005 bruno V. (Solkan l. 1930), int. 11. 2. 2007 Anica ž. (Gorica l. 1934), int. 11. 1. 2007 O AVTORICI kaJa Širok je direktorica muzeja novejše zgodovine Slovenije. na univerzi v Ljubljani je leta 2003 koncala univerzitetni študij zgodovine in italijanskega jezika s književnostjo. Oktobra 2009 je na univerzi v novi Gorici (študijski program ZRC SAZu) zagovarjala doktorsko disertacijo z naslovom »Kolektivni spomin in kolektivna pozaba v obmejnem prostoru. Spomini na Gorico 1945–47«. Za doktorsko delo je prejela priznanje urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. med študijem se je kot štipendistka italijanske vlade izpopolnjevala na doktorskem programu oddelka za zgodovino na bolonjski univerzi, kjer je raziskovala italijansko povojno histo-ricno naracijo. na Visoki šoli za dizajn v Ljubljani in Fakulteti za humanistiko na univerzi v novi Gorici predava kulturno zgodovino, v slovenskih in mednarodnih znanstvenih revijah pa redno objavlja clanke o kulturni zgodovini, komemoracijah, nacionalnih diskurzih, spominskih študijah in praksah vizualizacije preteklosti. Akademsko delo povezuje z delom na podrocju kulture in izobraževanja. Julijani Širok (1916 – 2012) Kalejdoskop goriške preteklosti je knjiga o odnosih o odnosih in življenju ljudi ob meji, ki je razumljena vecplastno, kot državna meja, prostorska meja, casovna meja med tem, kar se je zgodilo, in današnjim pomenom teh dogodkov. Avtorica razpravlja o preteklosti, ki ta prostor deli, in sedanjosti, ki vsaj na videz ta prostor združuje. Knjiga pripoveduje o mestu Gorica, ki si ga lastijo pripadniki obeh nacionalnih skupnosti, o borbi za odrešitev in svobodo, o odnosu med ljudmi, ki se sprehajajo ob isti reki, kupujejo v istih trgovinah in jedo podobne jedi, pri tem pa ohranjajo tanko linijo medsebojne razlicnosti, miselno konstruiran prepad, ki med njimi utrjuje distanco. Meja, ki je iz pokrajine vizualno izginila decembra 2007, ostaja kriterij prostorskega locevanja in oblikovanja identitete, ki upravicuje obstoj posamezne skupnosti. Avtorica raziskuje odnos med zgodovino in ustno zgodovino, razliko med individualnim in kolektivnim spominom ter oblikovanjem spominskih skupnosti. Skupnosti analizira v odnosu do aktualnih obmejnih medijskih diskurzov, skozi vpeljane nacionalne historicne diskurze in preko življenjskih pripovedi ljudi, ki na tem obmocju živijo. Odgovarja na vprašanje kako so dogodki, ki so se na obmocju zgodili pred nastankom meje, vplivali na oblikovanje identitete posameznika in skupnosti ter kako so se te izkušnje kristalizirale v spominskih naracijah in obmejnih komemoracijskih praksah. Kaja Širok je direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije in docentka na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici in Visoki šoli za dizajn v Ljubljani. Z zbirko Kulturni spomin želimo v Sekciji za interdisciplinarno raziskovanje ZRC SAZU odpreti prostor za obravnave spomina na dogodke, ki so v Sloveniji in jugovzhodni Evropi pomembno zaznamovali 20. stoletje v vsej njegovi vecplastnosti, pri cemer izpostavljamo zlasti ob tem nastala notranja nasprotja. Zbirka prinaša dela, ki nedavno preteklost obravnavajo in osvetljujejo kot konstitutivni del sedanjih zgodb, trenj, napetosti in želja. iSSn 2232-387 19 euR