Mo delavcev v vzgoji, aževanju in znanosti Slovenije, !?■ septembra 1986 — 13. —letnik XXXVII ni , no* iztt ur® Med drugim preberite • PRENOVA VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH PROGRAMOV V SREDNJEM IZOBRAŽEVANJU, str. 2 • UČBENIKI OB ZAČETKU NOVEGA ŠOLSKEGA LETA, str. 2 • PEDAGOGIKA NA ZASLONU NOVEGA STOLETJA, str. 3 • ZA DOBER ZAČETEK IN PRIJAZNEJŠO ŠOLO, str. 4 • SLOVENŠČINA V VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU, str. 5 • MEDNARODNI PEDAGOŠKI DNEVI V GRADCU 1986, str. 6 • ZAKAJ SO NEKATERI USPEŠNEJŠI?, str. 8 • OTROK IN NARAVA, str. 9 g j ^eliko je razlogov za zaski Rost, a izrazito temni toni, pladnje jo v prikazovanju f —:u dejavno; • «*aja družbenih [, uodatno poslabšanje razm ,j J, Prosvetnem poklicu ni tn T1 pretirano v letih za izkušn a je kaj takega hitro mogo 'acetek šolskega leta bi mo; °sPremiti s kar se da trdnim :it°vilom, da se to ne bo zgoc aa Se naplo nnslahševanie nifl1 -'aaisKega poiozaja izodi IK in.!a lani ni zaustavilo po "Lili t- d ry-\ \ 7 -r* i m-' ^ < \Ja ictni ni zaustavilo po r Uciu, temveč zaradi resnega ta; da bi na podlagi kakov le čase pa tudi v Sloveniji j. ''' guspoaarsivo Korenito en^pje skupne porabe. Pod; v,]!8.®0 P° *etu 1980 delež c 0 l‘nih dejavnosti v družbe Nzvodu že zmanjšali za č( °Pt- na takšne ocenjevalce n< favi posebnega vtisa, pa t [Tl si po holiio rroto r |l0, ivnosti stekajo sredstv; 0 pdbujajo investicijsko fai - še ne dovolj izpeto v kat; j« n-aivvjvusincgci suidiijci, 'pasovi ne bodo potišali, ] icio s iaro in ooiece ;on?vje med ogromnimi nal( naj bi jih izobraževanje [lo, in povsem neustn eščMstvi. ki jih ima pri ti :di Pljo. Najrazličnejši načir pja iz tega protislovja > Po vrsti iluzorni in nepe; enofni — odločilno vplivajo l/ari je dolgega seznama v ___l1 vprašanj, ki jih je v ta istavljivem zamahu po iška reforma. Nobeno : n o stanju v šolstvu te stene več spregledati in id -Pejcvanje problematik iste« pedagoške vidike s, da je resnica zamolčal ?že tako. naj se tudi tak itjehu ne izogne, čeprav s ya prozaičnost ne bo n 'dala s priložnostjo, ki ji TO*n jen. dileemeljni razlog, ki je opr fenizacijsko izpeljar Ptraževalnih skupno p zanesljivejša izravn —"Tniške ponudbe izva __itotno podprtim pov Ni uporabnikov. Pos ica-^ganje takšne izra\-rjaje vanja 3 kN in zelo obremenji valfni- Potekajo v de' g|gvi°braževalnih skupn ^t^aierjeno izobraževa izv® Triinšestdesetih za /ka 'p Ves mehanizem geVpto dela, kolikor g pr® .ravi kakšnih dvajse nitih šol. in razumi |i kolikšnih izdatki I Šolstvo je vezna posoda »opravičiti zaupanje«. V vseh izobraževalnih skupnostih so programi in sredstva dokončno izravnani iri tu načelnega problema ni. Obstaja le neka podrobnost, ki jo izvajalci vse težje sprejemajo — cena, pri kateri je izravnava dosežena. Pa vendar je tudi ta cena sporazumna, čeprav je pri njej marsikaj hudo megleno. Ni povsem jasno, ali se višje realne cene bolj bojijo izvajalci ali uporabniki. Za uporabnike bi pomenila manj izobraževanja — tega si mnogi ne ženejo pretirano k srcu — za izvajalce pa manj učiteljskih mest — to pa je najhujša od vseh mogočih groženj. Rajši imajo še tako nizko ceno pa kar se da veliko (izračunanih, fiktivnih) učiteljskih mest; ta mesta si potem kot dodatno obremenitev delijo med seboj ob pomirjujočem občutku, da jih družba potrebuje veliko več, kot jih je na voljo. V pogajanjih za realno ceno izobraževanja potemtakem nista obe strani v enakopravnem položaju, saj ena in druga zelo različno občutita posledice. Izvajalci so prepričani, da lahko izbojujejo svojo pravico s spremenjenimi normativi in standardi. Če bi presojali stanje v slovenskem šolstvu po tem merilu, se lahko na papirju primerjamo s precej razvitejšimi državami. To zadeva učno obremenitev učiteljev, razmerje med številom učiteljev in številom učencev, število pedagoških delavcev na 10.000 prebivalcev, število učencev na oddelek, delitev oddelka na manjše skupine glede na značilnosti predmetov, povprečno oddaljenost učencev od šole, razvitost šolskih knjižnic, interesnih dejavnosti idr. Po tem bi lahko sklepali, da je izvajalska skrb za kakovost vzgojno-izo-braževalnega procesa nadvladala skopuštvo uporabniške blagajne. Takšen pa je le videz, v resnici pa uporabniki ne dajo veliko na normative; svoj odnos do šolstva materializirajo skozi bilanco skupne porabe, ki je izpeljana skozi prispevne stopnje, ukle-njene v planske omejitve za občino in za republiko, z močno težnjo, da bi družbene dejavnosti kar se da visoko zagradili tudi v federaciji. Tako spečen kolač izvajalci potem vneto drobijo po poštevanki normativov in standardov v upanju, da jim račun lahko navrže več, če je množenje bolj zapletno. Skoraj izgubilo pa se je prvinsko razmerje med »denarjem in muziko«, s katerim bi dali v vsakem trenutku vedeti, kaj je v danih materialnih okvirih v šoli uresničljivo in kaj ne. Kaže, da smo se prosvetarji na tej točki ujeli v lastno zanko negovanja »pedagoškega erosa«, ki da ni odvisen od gmotnih možnosti — zato se nam zaračunavanje prikazuje kot nekaj nevrednega. Zadevo otežuje tudi to, da je treba račun polagati na toliko mestih v pisani sestavi izobraževalnih skupnosti, ki velikokrat nimajo posluha za celotno ovrednotenje vzgojno-izobraže-valnih učinkov. Čeprav je javnost prepričana, da se je največja lahkomiselnost v reformi usmerjenega izobraževanja zgodila pri programih, je za tiste, ki gledamo vso stvar od znotraj, jasno, da so bili najmanj dodelani gospodarski temelji preobrazbe in se je mižalo ob resnici, da imamo denarja kvečjemu za dvotretjinsko izpeljavo vsega tistega, kar smo še kar naprej napovedovali. Šole so se v novem položaju zelo različno znašle, zato je nastala dodatna težava: povečevati so se začele razlike v gospodarskem položaju med šolami samimi in te so danes večje in bolj nerazumljive,kot so bile kdajkoli poprej. Še posebno vznemirljiva so nesorazmerja pri osebnih dohodkih, ki jih zaporedne (in nezadostne) sanacije po linearnem načelu le še stopnjujejo. Neutemeljenost razlik je že tako očitna, da se tiste šole, ki jim gre bolje, v politiki nagrajevanja raje odločajo za nekakšne poračune kot za dogovorjeno sprotno valorizacijo osebnega dohodka; to seveda popravlja vtis le navidezno, v celotnih obračunih pa ni mogoče ničesar skriti. Ni treba posebej na široko opisovati, kako si lahko posamezne šole »pridelajo« boljši gospodarski položaj, tu in tam celo tako dobrega, da ga nekateri izrabljajo za dokaz proti zahtevam po izenačenju dohodkovnega položaja prosvetnih delavcev s položajem delavcev v gospodarstvu. Prvi način je čezmerna obremenitev učiteljev, tam, kjer so izračunana (fiktivna) delovna mesta pač na voljo. Šole s standardnim programom in šole s stalnim ali padajočim vpisom te možnosti nimajo. Drugi način je prikazovanje, ne pa tudi uresničevanje vseh delitev, ki jih standardi in normativi dovoljujejo. Tudi tukaj imajo šole na voljo zelo neenak »prostor«, pri postavljanju standardov in normativov pa se ne računa dovolj resno s tem, da je njihovo uresničevanje mogoče učinkovito nadzorovati. In končno je tukaj še tako imenovana neposredna menjava z združenim delom; tudi ta je neenakomerno porazdeljena med vrstami šol, je pa v vsakem primeru trd kruh, zato razlike, ki od tod izvirajo, ne zaslužijo pretiranih očitanj. Celotno šolstvo bi bilo pri prizadevanjih za ustreznejši družbenogospodarski položaj prav gotovo uspešnejše, če bi opisane neutemeljene notranje razlike spravili v normalne meje. Najbolj nemogoče je pri tem pojasnjevanje, češ da gre za davek samoupravljanju in da vsako preverjanje razlik krepi etatistično obvladovanje vzgoje in izobraževanja. V strahu pred etatistično etiketo niti ne upamo pomisliti, da smo v preteklosti že uporabljali kar uspešne mehanizme za vrednotenje vzgojno-izobraževalne dejavnosti, in ti so zagotavljali bolj izravnana razmerja znotraj šolstva. Zakaj neki bi se uporabniki in izvajalci morali načelno odpovedati pametnim nasledkom nadzirane sistemizacije in zasedbe delovnih mest v šolstvu, ali natančnejšemu določanju števila učnih mest, ali izdatnejšemu upoštevanju uspešnega dokončevanja izobraževanja itd.? Samo zato, ker se je tega že kdaj prej spomnila država...? Če res hočemo stvari postaviti na svoje mesto, se moramo oprijeti takšnih instrumentov, ki nam bodo odslikali resnično stanje v šolah in nas odrešili nenehnih dvomov — ali govoriti o izračunanih ali resničnih učiteljih, ali upoštevati pravi urnik ali tistega za izobraževalno skupnost, ali pripraviti res smotrn izobraževalni program ali takšnega, ki sledi komercialnim težnjam. Ob dvojnih merilih v samem šolstvu bo težko uveljaviti enovito merilo v razmerju do gospodarstva. Slej ali prej je treba v izobraževalnih skupnostih zagotoviti bolj celostno odločanje o gmotnih vprašanjih šol, še celo ko gre za programe, ki ne morejo biti področje delnih interesov posebnih skupnosti — takšni pa so vsi dodiplomski programi, ki sestavljajo temeljno šolsko shemo slovenske družbe. Kot ni smiselno. da se o teh programih iz leta v leto dogovarjamo, po drugi strani pa učencem zanje zakonsko jamčimo (pravica do dokončanja začetega programa in splošno veljavna diploma celo po mednarodnih pogodbah), ni sprejemljivo različno vrednotenje teh programov, ki je značilno za dezintegrirano sestavo interesnega združevanja^ Zaradi tega bo tudi v tem pogledu potreben sestop na trdna tla. Ni mogoče več dopustiti iluzije, da je organizacija združenega dela zadostila svojim izobraževalnim potrebam in poravnala svojo obveznost do celotne reprodukcije znanja tisti trenutek, ko je poravnala izdatke šol na svojem posebnem interesnem področju. Šolski sistem je vezna posoda, ki ji lahko na mnogih koncih kaj dodajamo, vendar moramo skrbeti predvsem za osnovno polnjenje, ki edino zagotavlja, da ne pride do prevretja in do katastrofe. Skladno s tem je treba okrepiti vlogo Izobraževalne skupnosti Slovenije v razmerju do posebnih izobraževalnih skupnosti. Verjamem, da je to pot za uspešnejše reševanje mnogih materialnih razmerij v šolstvu, ki povzročajo zdaj hudo kri in izkazujejo nemoč samoupravnega odločanja. FRANCI PIVEC dogodki novosti PRENOVA VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH PROGRAMOV V SREDNJEM IZOBRAŽEVANJU Do kod smo prišli in kaj nas čaka Z novim šolskim letom smo začeli uresničevati prva dva programa, ki sta bila prenovljena na podlagi izsledkov evalvacijskih raziskav. Vsa leta smo v okviru raziskave in tudi drugače skrbno zbirali mnenja in pripombe učiteljev, učencev, uporabnikov, staršev in drugih o programih. Letošnjo pomlad so bili evalvacijski izsledki temeljito obravnavani v strokovnih in družbenopolitičnih krogih, po javnih občilih pa so bili predstavljeni tudi širši javnosti. Čeprav poznamo pomanjkljivosti zdajšnjih programov, prenova ne bo lahka. Težko je doseči skladnost med različnimi interesi, saj posamezne strokovne rešitve ne vplivajo le na vzgoj-no-izobraževalno delo in njegove dosežke, temveč imajo širše družbeno-politične, socialne in gospodarske posledice. Pri prenovi programov Družboslovno-jezikovna dejavnost in Naravo-slovno-matematična dejavnost se je pokazala še ena huda ovira, to je »imperializem strok«, ki onemogoča, da bi prenatrpane programe ustrezno skrčili in razbremenili učence. Da bi delo pri prenovi programov v vseh posebnih izobraževalnih skupnostih potekalo čimbolj enotno, z jasnimi stališči in cilji, je Zavod SRS za šolstvo pripravil teze izhodišč za prenovo programov, ki jih je konec junija obravnaval Strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje. Spopolnjene teze smo zatem poslali v obravnavo komisiji za razvoj in posodabljanje vzgojno-izobraževalnih programov in komisiji za evalvacijo programov pri Strokovnem svetu SRS za vzgojo in izobraževanje, strokovnim svetom posebnih izobraževalnih skupnosti in skupnostim srednjih šol z željo, da nam do 10. septembra sporočijo svoje pripombe in stališča. Ker so bile vmes počitnice, popravni in drugi izpiti in priprave na novo šolsko leto, pričakujemo, da bodo učiteljski zbori obravnavali teze šele sredi septembra. Še prej jih bodo predstojniki organizacijskih enot Zavoda SRS za šolstvo predstavili na aktivih ravnateljev. Pripombe pričakujemo do 20. septembra, 2. oktobra pa bo Strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje ponovno obravnaval izhodišča za prenovo. Nekatera temeljna izhodišča za prenovo • Skupna vzgojno izobrazbena osnova se kot standard temeljnih znanj včleni v celoten program in tesneje poveže s strokovnimi predmeti, stroka pa naj se vsaj delno vključuje že v vsebine prvega letnika. Ker je zdajšnja vsebina skupne vzgojno-izobraževalne osnove prezahtevna za vse učence, bo treba program diferencirati po stopnjah (vsaj pri tujem jeziku in matematiki, če bo potrebno pa še pri fiziki, kemiji ali biologiji). Učence bi glede na poklicne namere tudi zunanj e diferencirali in jih vključevali v različne oddelke. Tako bi učitelji laže prilagajali vsebino in cilje pouka ter raven zahtevnosti potrebam dela in znanju, sposobnostim in motiviranosti učencev. Le-ti bi lahko prehajali iz ene zahtevnostne stopnje (smeri) v drugo glede na svojo uspešnost. Prav dobri in odlični učenci iz manj zahtevne smeri bi lahko brez formalnih ovir (dopolnjevanje znanja ob pomoči in sveto- vanju učiteljev) prestopali v zahtevnejše smeri in nasprotno; učencem, ki na višji stopnji ne bi bili uspešni bi morali omogočiti, da se vpišejo v manj zahteven program (pomoč bo potrebna predvsem pri praktičnem usposabljanju za delo). Diferenciacija učencev že v prvem letniku bo zahtevala še več poklicnega svetovanja in tudi ozaveščanja staršev, da bomo znižali število neuspešnih učencev v srednjem izobraževanju. • Zdajšnji programi so bili prenatrpani tako po vsebini kot po obsegu, zato bo treba s temeljitim izborom vsebin razbremeniti učne načrte in omogočiti učiteljem, da bodo imeli čas tudi za ponavljanje in utrjevanje znanja, za preverjanje in ocenjevanje, za uvajanje aktualnosti, za strokovne ekskurzije in drugo dejavno delo učencev. Prav tako si bomo prizadevali tudi za časovno tedensko in letno razbremenitev učencev. • Posebej bo treba preučiti programe za obrtne poklice. Pri večini učencev se kaže, da jih bo treba temeljiteje praktično usposobiti za delo; to bo mogoče doseči ponekod le s podaljševanjem šolanja (več praktičnega pouka in delovne prakse in proizvodnega dela). Zahteva po večji usposobljenosti za delo velja za večino programov na III. in IV. stopnji zahtevnosti ter za skrajšane programe, v programih V. zahtevnostne stopnje pa naj bi bilo več splošno izobraževalnih in strokovno teoretičnih vsebin, saj dobršen del absolventov nadaljuje šolanje na višji in visoki stopnji. Tisti, ki začno delati, pa se s širšim znanjem tudi lažje vključujejo v različna delovna področja. • V vseh programih bo treba ponovno preučiti vlogo proizvodnega dela in delovne prakse. V 1. letniku proizvodno delo ni dovolj uspešno, če ni povezano s stroko, zato ga je bolje prenesti v drugi letnik in v višje letnike, ko se že tesneje lahko poveže s strokovno teoretičnimi vsebinami in praktičnim poukom. • Programe na III. stopnji bi kazalo opustiti in jih, če bo potrebno, prenesti bodisi med programe, ki so zdaj na IV. stopnji, bodisi med skrajšane programe. S tem bi se približali jugoslovanski razvrstitvi srednjih progra- mov. • Nekatere, po vsebini želo sorodne programe bo zaradi smotrnosti treba združevati, specifičnosti dela pa zajeti v izbirnih predmetih. Ti izbirni predmeti, lahko pa tudi izbirne vsebine, bodo učence usmerjali v posamezne smeri izobraževanja, v zadnjih letnikih pa tudi v delo in v nadaljnje izobraževanje. Kot pogoj za napredovanje v določeno smer bo bolje opredeliti tudi določen splošen uspeh, in ne le višino ocene pri posameznem predmetu. Nerešenih problemov je še več. Reševati jih bo treba čimbolj enotno, hkrati pa upoštevati posebnosti posameznih usmeritev in dejavnosti ter jih prožno reševati. Pričakujemo, da bodo pri prenovi programov sodelovali tudi učitelji, saj ti skupaj z učenci najbolj občutijo slabosti programa. Veliko pozornosti pa bo treba nameniti tudi njihovemu usposabljanju, saj lahko dober učitelj tudi ob slabem programu veliko nauči, ni pa mogoče nasprotno. MILENA MALOVRH Za bolj usklajeno delo S seje medrepubliške-medpokrajinske komisije za reformo izobraževanja Ka Medrepubliška-medpokrajin-ska komisija za reformo izobraževanja bo imela do junija 1987 svoj sedež v SR Sloveniji. Naloge predsedujočega v tem času opravlja predsednik Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo SR Slovenije Franci Pivec. Člani komisije pa so, kot je znano, predsedniki komitejev za vzgojo in izobraževanje v republikah in pokrajinah, predsedniki strokovnih svetov za isto področje in direktorji zavodov za šolstvo vseh repubhk in pokrajin. Na zadnji seji, ki je bila 20. junija v prostorih Pedagoške fakultete v Mariboru, je komisija obravnavala več pomembnih vprašanj, med njimi tudi predlog samoupravnega sporazumam o skupnih osnovah za pripravo in delovanje informacijsko-dokumentacij-skega sistema na področju vzgoje in izobraževanja v SFRJ, ki se pripravlja že dalj časa. Temeljna značilnost predloga je, da so predvideni trije ožji nosilci in-formacijsko-dokumentacijskega sistema vsak za svoje področje dela, in sicer prosvetno-pedago-ška služba, republiški in pokrajinski komiteji za vzgojo in izobraževanje in samoupravne interesne skupnosti za vzgojo in izobraževanje. Na seji je bila poudarjena pomembnost te službe za strokovno in znanstveno delo ter za delovanje republiških in zveznih organov, podatki, ki bi jih zbirala in obdelovala, pa so potrebni tudi za mednarodno izmenjavo. Sistem naj se začne oblikovati v republikah in pokrajinah in v okviru sistema družbenega informiranja, katerega izvajalci bodo zavodi za statistiko. Sprejet je bil sklep, da se ustanovi delovna skupina, 'ki naj preuči, ali so v okviru družbenega sistema informiranja izrabljene vse možnosti za področje vzgoje in izobraževanja, pripravi naj tudi pregled informacij-sko-dokumentacijskih podsistemov v republikah in pokrajinah in predloge ukrepov za njihovo kompatibilnost v okviru SFRJ. Nato naj bi se določili tudi nosilci informacijsko-dokumen-tacijskega sistema za posamezno področje v SFRJ. V konferenci zavodov za šolstvo so se že dogovorili, da bo za področje pro-svetno-pedagoške službe to delo opravljal Zavod za napredek vzgoje in izobraževanja SR Srbije. Komisiji je bila predložena tudi obsežna informacija o pro-svetno-pedagoški službi v repu-bhkah in pokrajinah, ki jo je pripravil Republiški zavod za napredek vzgoje in izobraževanja SR Srbije. Iz nje so razvidne razlike v statusu te službe (samostojna delovna organizacija ali organizacija v okviru upravnih organov), v organizaciji (enovita republiška organizacija ali samostojni medobčinski in republiški zavodi), razlike v ravneh vzgoj-noizobraževalnega sistema, ki ga zajema (v dveh republikah vključuje celoten sistem torej tudi visoko šolstvo, drugod le predšolsko vzgojo, osnovno in srednjo šolo) in razlike v vsebini dela. Skupni problem prosvet-no-pedagoške službe v vseh republikah in pokrajinah je v kopičenju nalog ter pomanjkanju kadrov. sredstev in prostorov za delo. Na seji je bilo ugotovljeno, da je gradivo koristno predvsem zato, kr se v nekaterih republi- kah in pokrajinah pripravlja nova ureditev prosvetno-peda-goške službe. Informacija bo lahko pripomogla k skladnejšemu reševanju njenih problemov. Na seji je bila kritično obravnavana tudi informacija o pripravi in usklajevanju enotne nomenklature poklicev na področju vzgoje in izobraževanja. Predlog je v javni razpravi že od septembra 1985, usklajevanje pa vodi Zvezni odbor Sindikata delavcev v vzgojno-izobraževalni dejavnosti. Dogovorjeno je bilo, da bodo republiški komiteji poskrbeli za pospešeno javno razpravo. ki naj se konča do konca oktobra 1986, pripombe k pred-logu.pa naj se pošljeju zavodu za prosvetno-pedagoško službo Hrvatske. Udeleženci seje so namenili veliko pozornosti pobudi za dogovor med republikami in avtonomnima pokrajinama o skupnih načelih in izhodiščih za določanje strokovnih naslovov za vsa področja visokošolskega izobraževanja v SFRJ, ki jo je pripravil Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo SR Slovenije. Neusklajeno obravnavaje in določanje strokovnih naslovov v Jugoslaviji traja že zelo dolgo. S širitvijo visokega šolstva in z uvajanjem usmerjenih programov v visoko šolstvo pa se strokovni naslovi urejajo čedalje bolj različno; to lahko povzroči tudi omejitev pravic posameznikom, ki so si pridobili visokošolsko izobrazbo. Najbolj znani so tile primeri: — nestrinjanje prizadete strokovne javnosti z naslovi po pridobljeni diplomi medicinskih oziroma stomatoloških fakultet; to se je s posebnim dogovorom že uredilo; — neenotna uporaba naslova inženir tudi za profile zunaj tehnike in tehnologije; — neenotna uporaba naslova profesor tudi za profile zunaj pedagoške dejavnosti. Namesto zelo zamudnih usklajevanj ob vsakem posameznem naslovu bi bilo mnogo smotrneje sprejeti ustrezen dogovor, s katerim, bi se republike in avtonomni pokrajini obvezale za upoštevanje skupnih načel in izhodišč pri določanju strokovnih naslovov za vsa področja visokošolskega izobraževanja v SFRJ. Sestavni del pobude so tudi v teze za dogovor, ki odgovarjajo na nekatera skupna vprašanja, npr. da dobijo strokovni naslov tisti, ki končajo višjo ali visoko šolo po verificiranem vzgojno-izobraževalne m programu, da se z naslovom določa stopnjo in vrsto izobrazbe, da se strokovni naslov vpiše v diplomo po končanem študiju ter da se v diplomi lahko označi tudi ožje področje študija, vendar pa ta oznaka ni sestavni del strokovnega naslova. Teze govorijo precej obsežno o načinih oblikovanja (tvorbe) naslovov ne le v dodiplomskem, temveč tudi v podiplomskem specialističnem izobraževanju. Predmet dogovora naj ne bi bila naslova doktor znanosti in magister znanosti. Po sklepu komisije bo teze ocenila posebna delovna Delavce osnovnih šol, glasbenih šol, organizacij za usposabljanje in vzgojno-varstvenih organizacij obveščamo, da je do 5. septembra 1986 k Samoupravnemu sporazumu o skupnih izhodiščih in nekaterih osnovah za razporejanje čistega dohodka ter za delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo pristopilo 383 udeležencev od 730 predvidenih. Republiški odbor bo na svoji prvi seji imenoval skupno komisijo udeležencev. Sekretar republiškega odbora ALEŠ GOLJA skupina, v katero imenuje vsak republiški in pokrajinski komite za izobraževanje po enega člana. Ta delovna skupina naj pripravi osnutek dogovora že do prve prihodnje seje medrepubliš1 ple medpokrajinske komisije, ki predvidoma v zadnjih dneh s*11!! tembra. 'aks 2go J. S. K, Učbeniki ob začetku novega šolskega leta ene Praš ‘var « d |tih ako; jev Ollp Kot vsako leto so bili tudi letošnjega avgusta in v začetku septembra učbeniki »vroča tema« pogovorov v javnosti. Zdaj, ko so učenci že dodobra ogreli šolske klopi, lahko na kratko pregledamo stanje na tem področju. V osnovni šoli bodo do 15. septembra po zagotovilu založb izšli vsi (85 naslovov) učbeniki razen Zemljepisa za 8. r., ki bo izšel šele pred začetkom 2. polletja. Z zamudo od nekaj dni do dveh tednov so izšli le nekateri novi učbeniki: Matematika 2, Slovenski jezik 4, Spoznavanje narave (5. r.), Tehnika in delo (6. r.) ter Matematika, Zemljepis in Zgodovina za 7. razred. Skupno je bilo letos na novo pripravljenih 10 novih učbenikov za osnovno šolo, 3 gradiva za učitelje k učbeniku Wir Sprechen Deutsch—E in priročnik k Učim se brati in pisati (v tisku). V skladu z rezultati spremljave so izšli tudi 4 skrajšani delovni zvezki za slovenski jezik od 1. do 3. razreda in skrajšani učbeniki za spoznavanje narave in družbe, prav tako od 1. do 3. razreda. Priprava novih in prenova sta- rih osnovnošolskih učbenikov in drugih delov učbeniških kompletov se navezujeta na prenovljene učne načrte, zato je razumljivo, da izidi pri nekaterih predmetih kasnijo. Vedeti namreč moramo, da zahteva priprava novega učbenika najmanj dve leti, in to ne le pri nas, marveč tudi v tujini, s katero se navadno radi primerjamo. Ker pa sodeluje pri pripravi poleg avtorjev (le redko se odloči za pisanje en sam pisec, kar predstavlja posebno težavo) še vrsta recenzentov, konzulen-tov, lektor in drugi, se pogosto pisanje še zavleče. Priprava učbenika namreč zajema 34 faz, pri tem pa nobene ne moremo obiti. Program priprave novih prenove starih osnovnošolk učbenikov bo tako uresničet ^ nekaj letih. ke Oce Ha Tako lahko npr. odločilno vpliva na izid usklajevanja rokopisa s pripombami recenzentov (Zemljepis za 8. r.), krčenje prevelikega obsega rokopisa, priprava ustreznih ilustracij ali lektura, včasih pa so vzroki za zamude še bolj »življenjski«, npr. bolezen, utrujenost ali prezaposlenost avtorja. slabo vrednotenje avtorskega dela in odtod pomanjkanje prave motivacije za dokončanje rokopisa, zasedenost tiskarne, zelo veliko napak pri stavljenju besedila ipd. V 1. letniku srednjega izobuj že vanj a so izšli vsi učbeniki ra: dopolnjenih izdaj Geografiji in Zgodovina 1, ki bosta izšli! 15. septembra, ter učbenff0 Kemija 1, ki izide oktobra. ^ V drugih letnikih ni sp^is memb, po načrtu pa izhajajo j'jil samezni strokovno-teoret daj učbeniki. Pri dosedanji pripeli so imeli prednost temeljni st '•H' kovno-teoretični učbeniki (1 i: predmetih, ki so od 2. do 4.1 ^ nika) in taki z naklade nad .k izvodov. Tako je večina stkai kovnih učbenikov, ki še manj! Iji jo, takih z nizko naklado. Ko.^l vorimo o strokovno-teoretič Q| učbenikih, pa ne moremo mi' ln, dejstva, da smo pri vrsti stt:e kovnih predmetov Slove ey prvič v svoji zgodovini do ;j,( tudi ustrezne učbenike, kat |n vsekakor ena od svetlih sttf šolske reforme. Poseben problem v srednjM izobraževanju so učbeniki k-tuje jezike. Ob sprejemu pjge gramov je bila sprejeta zasn ra piša omenimo še izsledke aflf let ze, ki jo je opravil Zavod SRS Ij, šolstvo pred začetkom šolski leta. Pregledali smo namreč š i j sko torbico od 1. do 8. razred :). v 1. letniku srednjega izobra ii( vanja, in sicer s stališča nji g mase in cene. Vsebino šol sn torbice smo razdelili na učb£ te; ke, delovne zvezke, zvezke, tel salne, risalne in druge potre fij čine (npr. copate). ti, tl( Masa šolske torbice z vsf v, kar učenec potrebuje, je tako ^ 6kg v 2. r. do 9,5kg v 7. in i ij0 Seveda pa učenec ne nosi vs g, vsak dan v šolo. Cena šolske t ijj, biče s potrebščinami je g 17.000 din v 2. in 3. r. do 31.(ifj| din v 7. in 8. r. Nekatere šole g ganizirajo skupen nakup potrebščin in tako razbremet tj^ starše. Tako npr. starši otrok £(. hodijo v CQŠ Dobrova pri Lj1 Ijani. kupijo le torbico,'copati 0| nalivno pero, cena drugih rs trebščin, ki jih priskrbi šola, g, je 8000 din za prve 4 razrede ve druge 4 pa 10000 din. eg V 1. letniku srednjega izot g, ževanja je masa šolske tod 10kg, njena cena pa 35.0001 da Podatki, ki jih je dala anal so lahko izziv za vse, ki se uk' jamo z vprašanji slovenske š ^ in sicer tako s stališča lažje1 tj biče (krčenje preobsežnih ut )|] nikov in drugih gradiv) kot si j j lišča njene cene (vpliv ob' :|t) knjige na njeno ceno, prizs ^ vanje za subvencioniranje i) h ( janja učbenikov, organi# ln nakup in izposoja učbeni j ipd.). TINE LOGAR L V; lie o. ^dagogika na zaslonu novega stoletja red 6. kongresom jugoslovanskih pedagogov ikV^ar so družbeni problemi l’s Poleni, je tudi vzgoja v zadre-k!! ker se prepad med proglaše-sini' smotri in udejanjem v KSj nenehno povečuje. Soja vselej odseva družbene Ztriere, pa vsakokrat tudi druž-|ne težave. Zato je ob žgočih banjih vzgajanja in izobra-yanja že nujno, da se pedago-. delavci Jugoslavije po štirih J1 spet zbero na kongresu, ^orso se leta 1982 zbrali v Sa-,evu in tam razpravljali o sa-Opravljanju učencev in učite-v vzgojno-izobraževalnem ih °cesu. {a cd k 3 VrSt' ^*oven'ja> zato bo ■f®1 potekal 6. kongres pedalih delavcev od 6. do 8. no-:ot Jdbra letos v prostorih prve ra! Venske Pedagoške fakultete v ifij ,riboru. Osrednja naloga kon-rgh 'Sa bo, da razjasni vlogo pe-ler ®°8ike in pedagoških delavcev t. ,adaljnjem razvoju vzgoje in jaževanja v samoupravni so-s[ ^jstični družbi. Ob vseh razha-jol Ph, različnih odnosih znotraj ret Ogogjke in do pedagoških d°sti, ob različnih ocenah re-i s Pie vzgajanja in izobraževa-i Mn dvomljivem vrednotenju 4. J d^gogike in pedagoškega dela i1^ kongres gotovo razčiščeval s! t|a.tera temeljna in izredno ob-in] ' JJva vprašanja vzgoje v naši Col^bi. mji uvodnem orisu z naslovom sti'ngresa uokvirjene problema- 1 bodo osrednji plenarni pri do zajemali vprašanja peda Tke znanosti in razvoja raziskc ,aj . ^'-ucuiusu 1111 azvuja laziSK sttfne metodologije in njen pi spevek k medznanstvenemu sodelovanju, uspehe in stranske poti preobrazbe usmerjenega izobraževanja, vzgojno-izobra-ževalne ustanove ter udejanjanje podružbljanja vzgoje in kritično vprašanje kadrov v vzgojno-izobraževalnem procesu in vrednotenje njihove dejavnosti. Doslej je prispelo že več kot 80 napisanih prispevkov iz vseh republik in pokrajin, domnevamo pa, da bo na kongresu več kot 600 udeležencev, ki bodo ustvarjalno sodelovali pri obravnavi zagotovo zanimivih in perečih vprašanj vzgoje in družbe. Kakor kažejo vsebine, bo gčfvor o stvarnosti vzgojnega smotra — vsestransko razvite osebnosti, ki resnično zveni povzdignjeno in nedosegljivo kot kakšna abstraktna norma. Ob tem se nakazujejo vprašanja mladih, ki se pod pritiski svetovnih in domačih navzkrižij zgubljajo v meglenem pogledu na prihodnost ob pojavih brezposelnosti, rahljanja življenjskih vrenot, ob vse večjem neskladju med ideali in resničnostjo, ob ekoloških nesrečah, nesmiselnih vojnah, terorističnih izpadih in tudi lastni nemoči, da bi lahko neposredneje kaj storili za svojo prihodnost. Vzgoja je v takšnih razmerah še posebej izzvana, da pomaga razvoju osebnosti in s tem tudi k napredku družbe in k zdravi socializaciji. Ob tem ko vsi vprek razpravljamo o vzgoji, ko se pojavljajo misli, da je pedagogika preživeta, da bodo druge vede reševale vzgojno stvarnost, se kongresu nedvomno odpira vprašanje, ali je pedagogika služno usmerjena veda ali razmeroma samostojna znanost, ki odkriva pedagoško stvarnost in s tem tudi prebuja družbo, da se zave odgovornosti za mladi rod in svojo prenovo. Spregovorili bodo tudi o pojavih etatističnega administrativnega dirigiranja in o drugi skrajnosti, da je mladi rod pod vplivom psevdoliberalističnih teženj čedalje bolj prepuščen samemu sebi. Uravnilovka tudi v vzgoji? Poleg tega je videti, da se bo veliko razpravljalo tudi o uravnilovki v vzgojno-izobraževalnem procesu, ker so učenci nataknjeni na togo programsko kopito. Marsikje se namreč dogaja, da se ustvarjalnost sposobnejših duši, manj zmožni pa so pred neuresničljivimi zahtevami. V ospredju bo torej pomembno vprašanje notranje šolske reforme, o kateri pogostokrat reorga-nizatorji šolskega sistema niso želeli govoriti. Nedvomno bo vprašanje »razšolanjašole« v različnih razlagah živo v ospredju razprav, s tem pa tudi bistveno vprašanje podružbljanja šole in vzgojno-izobraževalnega procesa v spremenjenih družbenih in izobraževalnotehnoloških spremembah. Ne bo se mogoče izogniti vprašanjem o jasnosti pedagoškega izrazja in temu, zakaj doslej še nismo bili sposobni izoblikovati celostne teorije — takšne, ki bi izvirala iz lastnega družbenega razvoja, vzgoje v razvoju samoupravne socialistične družbe. Ali je to slabost in nerazvitost pedagoške znanosti, ali družbene razmere še niso dopuščale, da bi se takšna pedagogika na svoji razvojni poti lahko izoblikovala teoretično, skozi prakso. In končno: veliko misli bo namenjenih organizaciji pedagoškega raziskovanja ter medznanstve-nega in medrepubliškega sodelovanja, ki naj bi pripomoglo^: teoretično dobro izoblikovani jugoslovanski pedagogiki in znanstveno dodelalo tudi razvpita vprašanja okoli skupnih jeder v šolskih programih. Videti je, da bo kongres celostno obravnaval vprašanja vzgoje in kritično spregovoril tudi o razdrobljenosti, ki je nastala v pedagoških vedah, kajti navsezadnje gre za samoupravno vzgojo človeka, ne samo otroka, torej tudi za neposredno celoto problematike do tretjega življenjskega obdobja. Vprašanja, naslovljena na družbo Verjetno se bodo udeleženci kongresa vprašali, ali je družba za vzgojo dala vse, kar bi lahko, ali jo je predvsem v svojo škodo kratkovidno zanemarjala in preskromno razvijala prav za to področje neizbežno potrebno raziskovalne dejavnosti. Ob tem pa bo v ospredju ne samo vprašanje, kaj uvrstiti v izobraževalne programe, temveč predvsem, kako vzgajati in izobraževati za srečno pot v tretje tisočletje. Kakšen pedagoški delavec in sodelavec, bo lahko uspešno deloval in kakšna je njegova poklicna osebnost, ki zmore animirati subjekte podružbljenega vzgajanja in izobraževanja, da se ne bodo samo zavedali pomena vzgoje, temveč da bodo z vso odgovornostjo sodelovali ob učitelju pri udejanjanju vzgojnih smotrov. Ob tem zagotovo ne bodo zamolčane ocene, kako in katero pedagoško delo se priznava, vrednoti in pomeni obenem, kakšen je položaj vzgoje v družbi. Kongres pedagogov Jugoslavije ne more preslišati zahtev 13. kongresa ZKJ, ki je ugotavljal, da kažejo programi izobraževanja predvsem normativno stran našega sistema, da smo bili priče dolgoletnega dvoličnega odnosa do vzgoje, pa tudi to, da novih spoznanj ne more dajati samo šola. Vsak poseg v izobraževanje, tako so poudarili na kongresu Zveze komunistov Jugoslavije, mora temeljiti na dobri, premišljeni in celostni zasnovi, ukrepi pa morajo biti dobro usklajeni. Tudi izbira smotrnih jeder znanja in njihovo oblikovanje v učne pograme je temeljno znanstveno vprašanje. Eno takšnih vprašanj pa je seveda tudi to, kako omogočiti učencu, da se kar najbolj dostopno, ustvarjalno in samoiniciativno dokoplje do spoznanj, ki jih določa učni program, in jih sprejme. Jugoslovanski pedagoški kongres odpira s temi vprašanji domala celostno problematiko vzgoje, išče poti k svoji prenovi in ustreznemu položaju pedagoških ved v samoupravni družbi. Težko je že zdaj govoriti o njegovem pomenu, lahko pa rečemo, da bo potekal v času, ko ta vprašanja naravnost kričeče odmevajo v družbi. Pedagoški delavci (pa ne samo ti), bodo gotovo z velikim zanimanjem spremljali kongres, mnogi pa se bodo tudi potrudili, da bodo neposredno sodelovali pri razčiščevanju tako izrazitih in perečih vprašanj pedagoške teorije in prakse. Organizacijski odbor kongresa deluje na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Ob kongresu se bodo udeleženci lahko spoznali z zasnovo mlade Pedagoške fakultete. Med kongresom bodo tam tudi različne razstave, prikazano bo tudi delo Zveze prijateljev mladine Slovenije, ki je pomemben dejavnik pri uveljavljanju podružbljene šole z dejavnostmi prostega časa in vključevanje šole v okolje. Vsebino kongresa pripravlja odbor Predsedstva Zveze pedagoških društev Jugoslavije ob sodelovanju strokovnjakov iz vseh republik in pokrajin. RUDI LEŠNIK ; trma pot iz zaostalosti i P 9oja m izobraževanje otrok Romov 3ne8a’ organiziranega i: y apeno usklajenega reševanj >ati 'lSania vzgoje in izobraževa otrok Romov so bili v občir ,12 rska Sobota, kjer sicer živ ,.ie ra polovica vseh Romov eniji. Začetek ni bil lahek številnih strokovno peda • -----j - - j- r- J, ( roroskega prebivalstva je ile r'boru- Tu se naseljujej (t' 5 Kosova in iz Makedoni j vprašanj je bilo treb ovati nasprotovanje star II i j 10 < | ornov, ki so z nezaupanjer ali na vrtec v svojem okolji nal (e Pušči, čutili »prisilo« z ol uk'C'? vključevanjem otrok e ji ['(a tudi ta ali oni učitelj se je . Casih ni bil pripravljen spe i uč ,| • 2 resničnostjo v šolske: ltS!. Jti. Veliko težav so povzn 0bs ,mtu^ predsodki ljudi v šo riža ^okolju, ki so z odporo e it k3 1 na obvezno šolanje ron nizi j (trok. Od tedaj je že skor eni j^uvajset let — v Murski S< Pa so ponosni na prehojen .’SaJ so sadovi bogati. Rc m Romov spreminja življt nje v Pušči in mnogih drugih romskih zaselkih. Otroci Romov ne končujejo le osnovne šole, marveč se jih že precej vpisuje v usmerjeno izobraževanje in kasneje enakovredno zaposluje. Spodbudni uspehi v vzgoji in izobraževanju otrok Romov v Pomurju (občini Murska Sobota in Lendava) — za to ima posebne zasluge organizacijska enota Zavoda SR Slovenije za šolstvo v Murski Soboti — so pomembno vplivali na začetek reševanja vzgoje in izobraževanja romskega življa na Dolenjskem, zlasti v občinah Novo mesto, Črnomelj in Metlika. Organizacijska enota Zavoda SR Slovenije za šolstvo v Novem mestu zadnja leta sistematično spremlja in usmerja to problematiko. Dozdajšnji uspehi so izredni. . Strokovno ustrezno in trajno Seveda pa samo spremljanje in popolnjevanje podatkov ne bi bilo dovolj. Tega se zavedajo učitelji, šole, prosvetno-pedagoška služba in mnoge druge ustanove, ki neposredno ali posredno sodelujejo pri reševanju tega vprašanja. Doslej so opravili veliko dela občinski centri za socialno delo, brez njihovega sodelovanja bi šole le težko reševale socialna vprašanja učencev Romov. Pravo prelomnico pa pomeni odločitev prosvetno-pe-dagoške službe, to je Zavoda SR Slovenije za šolstvo, da je treba vprašanje vzgoje in izobraževanja otrok Romov reševati strokovno ustrezno in trajno; tako doslej ni bilo, čeprav so pobude iz šol z romskimi učenci prihajale in so si učitelji želeli prepotrebne pomoči. Na svojo pobudo so to vprašanje reševali posamezni pedagoški svetovalci organizacijskih enot v Murski Soboti in v Novem mestu. In prav po njihovi zaslugi, zaradi njihove vztrajnosti so se pogledi na problematiko šolanja romskih učencev spremenili. Doslej je bilo nekaj enodnevnih posvetov in seminarjev za učitelje, ki neposredno delajo z učenci Romi, in za svetovalne delavce na teh šolah. Lani in letos pa je osrednji zavod za šolstvo pripravil in izpeljal dvodnevni posvetovanji za vzgojiteljice in učitelje prvih razredov (Novo mesto, Murska Sobota) z dobro pripravljenim programom. V Novem mestu so poslušali predavanja dr. Štrukljeve o kulturni dediščini Romov v Sloveniji, ogledali so si vzgojno-varstveno organizacijo in osnovno šolo z romskimi otroki, precej časa pa so namenili izmenjavi izkušenj in obravnavi nerešenih vprašanj. Zanimanje je bilo veliko, saj se je posvetovanja udeležilo več kot 60 povabljenih. Ob koncu posvetovanja so bili sprejeti tehtni in zavezujoči sklepi; te so poslali vsem ustanovam, ki morajo reševati to posebno problematiko. Korak naprej Letošnji posvet je bil aprila v Murski Soboti in je prav tako trajal dva dni. Udeležencem sta govorila dr. Vanek Šiftar, naš priznani romolog, o Romih v Sloveniji, in dr.. Zadravec o zdravstve-no-medicinskih ugotovitvah o Romih v Murski Soboti. Sledil je ogled dela v vrtcu v Pušči in v učilnici osnovne šole. Kljub pičlo odmerjenemu času so udeleženci razvili živahno razpravo in nakazali, kako je treba reševati vzgojo in izobraževanje romskih otrok. Dragocene izkušnje so povzeli pedagoški svetovalci iz obeh organizacijskih enot, v zgoščenih besedah so orisali dozdajšnje dosežke in podali načrt za nadaljnje reševanje. Na tem posvetu sprejeti sklepi pomenijo korak naprej in bodo zagotovo pripomogli k poenotenju nekaterih vprašanj, hkrati pa trdneje zavezovali šifšo družbeno skupnost, da si bo še bolj prizadevala za hitrejše in učinkovitejše reševanje vzgoje in izobraževanja obrobne etnične skupnosti pri nas. V Sloveniji je v vzgoji in varstvu in v osnovni šoli skoraj tisoč otrok Romov, ki bolj ali manj redno obiskujejo vzgojno-izo-braževalni program. Ce smo v prvih letih ugotavljali zelo skromen napredek, tedaj je večina teh učencev zaostajala in končevala šolanje v nižjih razredih, je zdaj že bistveno boljše. Kar precej ^ mladih Romov uspešno konča osnovno šolo, več jih nato nadaljuje šolanje v usmerjenem izobraževanju. Tokrat ne nameravamo zadev nadrobneje razčlenjevati, poudarili bi radi le to, da je bil na tem področju dosežen izreden napredek prav z vztrajnim in nepopustljivim delom mnogih zavzetih učiteljev, učiteljskih zborov, vodstev šol in drugih zunanjih dejavnikov. Prav v zadnjih letih pa je namenjena pozornost vključevanju otrok Romov v vzgojno-var-stvene organizacije, saj si ni mogoče zamisliti nadaljnjega uspešnega dela brez kakovostnega prosvetljevanja mladih Romov in njihove socializacije z vrstniki. Vzgojiteljice v vzgoj-no-varstvenih organizacijah orjejo ledino jn ustvarjajo temelje prihodnjemu delu v osnovni šoli. Posebno pozornost in skrb namenjajo govornemu razvoju, zlasti slovenskemu jeziku; po-manjkljivo znanje materinščine se je doslej kazalo kot prvinska ovira pri njihovem napredovanju iz razreda v razred. Žal so vzgojiteljice in učiteljice prvih razredov danes brez miniaturnega dvojezičnega slovarja — vsaj tega bi nujno potrebovale, da bi se laže sporazumevale z učenci Romi. Posebne težave imajo v Mariboru z učenci priseljenih Romov, ki govore celo različne jezike in sploh ne znajo slovenščine. In kako naprej? Na prihodnost vzgoje in izobraževanja otrok Romov v SR Sloveniji lahko gledamo torej z optimizmom. Leta 1981 je osrednji zavod za šolstvo izdelal Prilagojeni vzgojni program priprave otrok na osnovno šolo za otroke Romov. Le-ta je doslej ostal v osnutku, ker v Strokovnem svetu SRS ža vzgojo in izobraževanje ni bilo posluha za to problematiko. Letos je v Zavodu SR Slovenije za šolstvo imenovana delovna skupina, ki naj- podrobno preuči všo problematiko vzgoje in izobraževanja otrok Romov v naši republiki in pripravi predloge za uspešno reševanje tega problema. Skupina je sprejela svoje delo zelo resno in odgovorno ter se je do- slej že nekajkrat sestala in tudi opravila dobršen del svojega delovnega programa. Prav ob takem prijemu Zavoda SRS za šolstvo smemo pričakovati nove pobude in kakovostnejše premike v vzgojno-izobraževalni praksi z romskimi otroki. Vse doslej je primanjkovalo širšega družbenega posluha, zato so v posameznih okoljih vsa vprašanja širšega kultiviranja otrok Romov reševali po svoje in tako, kot je bilo mogoče. Na nekaj strokovnih posvetih (Dubrovnik, Maribor, Sarajevo, Krško) smo predstavili dozdajšnja prizadevanja in dosežke pri vključevanju otrok Romov v vzgojno-varstvene organizacije in v osnovno šolo. Letošnjega junija’smo na sarajevskem mednarodnem simpoziju Jezik in kultura Romos širše spregovorili o Romih v Sloveniji, še posebno o vzgojnih in izobraževalnih prizadevanjih naše družbene skupnosti pri premagovanju zaostalosti, v kakršni živi ta obrobna et- nična skupnost. Odpraviti je treba dozdajšnje poglede na ta »ciganski« problem, ponuditi Romom širšo družbeno pomoč in jim omogočiti, da se bodo sposobni enakopravno vključiti v vsakdanje življenje naše samoupravne socialistične skupnosti. Neprenehno poudarjamo, da ima vsak otrok pravico in dolžnost obiskovati šolo, zlasti osnovno. Mar velja to tudi za otroke Romov? Seveda, saj je to njihova pravica in dolžnost, ki pa je, žal, povezana s hujšimi težavami. Pomagajmo jim iz nerazvitosti, pri odpravljanju nepismenosti in splošne neprosvetljeno-sti! Le s širšo in stalno družbeno pomočjo se bo mladi rod Romov usposobil za enakopravno in enakovredno sodelovanje v vseh oblikah našega družbenega življenja. Temeljni kamen tega je družbena skrb za vzgojo in izobraževanje otrok Romov. Prav temu pa namenjamo v zadnjem času podvojeno.skrb. MLADEN TANCER Spremembe Pravilnika o šolskem koledarju za osnovne šole_____________________________ Zaradi številnih upravičenih pripomb k razporeditvi zimskih šolskih počitnic, ki so se začenjale drugi ponedeljek v januarju, je bilo predlagano, naj se s pravilnikom določi kasnejši začetek' zimskih šolskih počitnic. Tako bi se izognili možnosti, daje med novoletnimi prazniki in zimskimi počitnicami le pet dni pouka. Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo je 3. septembra 1986 sprejel spremembo'pravilnika, in sicer tako, da se zimske šolske počitnice za tiste osnovne šole, ki imajo počitnice v prvem obdobju, začnejo tretji ponedeljek v januarju, za tiste osnovne šole, ki imajo počitnice v drugem obdobju pa četrti teden v januarju. Razporeditev šol za posamezno počitniško obdobje ostaja nespremenjena: Počitnice za vsako skupino trajajo štirinajst dni. Tako imajo vse osnovne šole en teden počitnic hkrati. S takšno razporeditvijo je omogočeno, da imajo družine, katerih otroci obiskujejo šole v različnih krajih, en teden skupnih počitnic. V tem skupnem tednu bo tudi mogoče organizirati izpopolnjevalne seminarje za učitelje. S takšnim enotedenskim prekrivanjem se čas zimskih šolskih počitnic sicer skrajša, vendar je le tako mogoče zagotoviti, da se bo prvo polletje pedagoško učinkovito končalo. V šolskem letu 1986/87 se tako začnejo zimske šolske počitnice za osnovne šole z območja vseh občin — razen občin ljubljanskega in mariborskega območja —19. januarja in trajajo do 30. januarja; osnovne šole v občinah Cerknica, Domžale, Grosuplje, Hrastnik, Idrija, Kamnik, Kočevje, Litija, Logatec, Ribnica, Trbovlje, Vrhnika, Zagorje ob Savi in ljubljanske občine ter Lenart, Ormož, Ptuj, Slovenska Bistrica in mariborske občine pa imajo zimske počitnice od'26. januarja do 6. febrrtar-ia- MILENA MARKIČ Za dober začetek in prijaznejšo šolo J Kako pri nas šolski novinci doživljajo začetno šolanje? Analiza, ki je bila opravljena v občini Kranj v šolskem letu 1982/83 (vodila jo je mag. Majda Plestenjak), je pokazala, da se okoli 31 % šolskih novincev težko prilagaja v novem šolskem okolju in da so imeli pogostejše težave tisti, ki so obiskovali samo 120-urni program priprave na šolo (okoli 37 % teh otrok se je težko prilagajalo). Učiteljice so tudi ugotavljale, da okoli 34 % učencev ne more pri pouku sedeti mirno dalj časa, skratka njihova pozornost se hitro zmanjša. Ta pojav je sicer tesno povezan z zorenjem ter s kakovostjo in organizacijo pouka. Zanimivo je, da je bilo več takšnih učencev med tistimi, ki so obiskovali vrtec, in med starejšimi učenci. Že ti podatki kažejo, da je treba začetnemu šolanju nameniti več strokovne pozornosti. Ce upoštevamo zdajšnje možnosti za delo v prvem razredu, pri tem mislimo na izvršilne predpise (zlasti na starost ob vstopu v šolo in Pravilnik o ocenjevanju in napredovanju učencev) in veljavni učni načrt, lahko iščemo kakovostne premike v zvezi s postopnim prehajanjem od predšolske vzgoje na šolsko delo in s tem tudi na večje upoštevanje duševnih in telesnih lastnosti Šolskih novincev, predvsem na štirih področjih: na tesnejšem funkcionalnem povezovanju med osnovno šolo in predšolsko vzgojo,, na uveljavljanju tako imenovanega uvajalnega obdobja v prvih mesecih šolanja, na uvajanju nekaterih sestavin sodobnega poučevanja in na tesnem sodelovanju šole in staršev. Funkcionalno povezovanje predšolske vzgoje in osnovne šole Podlaga funkcionalnega povezovanja je usklajenost vzgojnega programa priprave na šolo s programom življenja in dela osnovne šole. Ob snovanju novega programa osnovne šole je bila ta zahteva izrazito poudarjena in lahko rečemo, da je novi program vsebinsko zasnovan na vzgojnem programu priprave otrok na šolo. Zato moraj o učiteljice prvega razreda, če hočejo uspešno delati, dobro poznati naloge, vsebine in metode dela pri telesni in zdravstveni vzgoji, intelektualni vzgoji, glasbeni vzgoji, likovni vzgoji in gibalno-ritmični vzgoji v pripravi otrok na šolo. Prav tako pa naj bi tudi vzgojiteljice v pripravi na šolo dobro poznale zlasti učni načrt v prvem razredu. Spoznanje o vzgojnem programu in učnem načrtu za 1. razred je treba dopolnjevati v različnih oblikah medsebojnega sodelovanja učiteljic in vzgojiteljic med posameznimi osnovnimi šolami in vzgojno-varstvenimi organizacijami. Nekateri podatki kažejo, da so takšne oblike medsebojnega sodelovanja in povezovanja pri nas zelo razširjene, zato jih je treba predvsem vsebinsko poglobiti. Gre za medsebojne načrtovane pogovore, skupne seminarje, hospitacije ipd. Tako učiteljice prvega razreda neposredno spoznavajo nekatere oblike in metode dela pa tudi postopke, ki jih sicer v rednem šolanju niso spoznale. Vzgojiteljice pa se seznanjajo z vsebino, organizacijo in metodami dela v prvem razredu, ob spremljanju razvoja otrok v 1. razredu pa bodo posredno spoznavale tudi uspešnost in učinkovitost svojega dela. Ob tern ko si prizadevamo najtesneje povezovati vsebine in organizacijo dela v pripravi na šolo in v 1. razredu, se postavlja tudi vprašanje, ali bodo učenci ustrezno pripravljeni za nadaljevanje šolanja v 2. razredu. Ali ni učitelj prvega razreda vendar pod pritiskom učitelja drugega razreda? Zato si je treba prizadevati, da se tesno povežeta tudi prvi in drugi razred, najboljše pa bi bilo, da bi učitelji prvega razreda »napredovali« s svojimi učenci v drugi razred. To bi bilo zlasti ugodno za tiste otroke, ki so zaradi neprimernih razmer zaostali v razvoju in v enem letu še niso zmogli nadomestiti zamujeno. Takšno »napredovanje« učiteljev s svojimi učenci v 2. razred ima za učitelja pa tudi za učence še veliko drugih prednosti. Pri tem vprašanju je pomembno tudi sodelovanje med vodstvi osnovne šole in vzgoj-no-varstvene organizacije; to se neposredno kaže tudi v letnem delovnem načrtu obeh organizacij. Poleg učiteljic in vzgojiteljic je treba opredeliti tudi naloge šolskih svetovalnih delavcev, ki se vključujejo v različne oblike strokovnega sodelovanja ob pripravah na vstop v šolo. Uvajalno obdobje V prvih mesecih šolanja je treba nameniti pozornost postopnemu prehajanju od vsebin in metod predšolske vzgoje k šolskemu delu ali učenju. V tem obsegu moramo razmišljati o vsebini in načinu dela že prvi šolski dan. Učenec, ki pride v šolo, ima namreč veliko duševnih težav in dobi precej spodbud. Na eni strani si želi šole, po drugi strani pa nastopi notranja stiska, vendar to ob ustreznem učiteljevem ravnanju in postopnem vključevanju v novi šolski kolektiv ponavadi v nekaj dneh pomaga. Pomemben, korak k temu je tudi prvi šolski dan, ki naj bo predvsem prijetno doživetje tako za otroke kot tudi za starše in učitelja. Prav zato naj bo prvi »pravi« stik med učiteljem in otroki ter starši neprisiljen in neobreme-njujoč. Zato je dvomljivo »predstavljanje« otrok ali staršev oziroma zbiranje nekaterih podatkov pred vsemi. V pogovoru naj se »predstavijo« s pesmico tisti otroci, ki si to želijo in nimajo psihičnih zavor, druge otroke pa naj učitelj spodbuja tako, da jih pomiri z mislijo, da se bodo v naslednjih dneh že dodobra spoznali, saj bodo veliko časa skupaj. Uvajalno obdobje je predv- sem namenjeno postopnemu premagovanju in odstranjevanju različnih duševnih pritiskov, ki jih učenci doživljajo ob vstopu v šolo in postopnem prehajanju od vsebine in metod predšolske vzgoje na redno šolsko delo. Zato naj v uvajalnem obdobju prevladujejo sproščene oblike dela. Pri pouku upoštevamo neposredno življenjsko okolje in otrokove izkušnje, njegovo poprejšnje znanje in razvite sposobnosti. V tem pa se učenci zelo razlikujejo. Učitelj naj te razlike spoznava ob rednem delu in ne s sistematičnimi preskusi, na primer poznavanje črk in obvladanje branja. Z načrtnim delom spodbuja in omogoča razvoj tistih sposobnosti in spretnosti, ki jih učenci niso razvili zaradi nespodbudnega okolja, so pa pomembne za uspešno učenje in delo. V prvih mesecih šolskega dela naj učitelji uvrstijo v pouk različne didaktične igre, pogovore sprehode in oglede značilnosti in znamenitosti v okolici šole in obiske različnih predstav in prireditev. Posebno skrb je treba nameniti razporeditvi dejavnosti med poukom. Zlasti v prvih mesecih ne kaže uveljaviti stroge predmetne razporeditve po urah, pač pa posamezne ure razdelimo na manjše enote tako, da se sorodne vsebine različnih predmetov prepletajo ter da se izmenjujejo obremenilne (n razbremenilne dejavnosti. Pri posameznih predmetih, ki zahtevajo večji intelektualni napor, je treba v prvih mesecih uvajati več takšnih vsebin in oblik dela, pri katerih se učenci sproščajo, npr. različne didaktične igre, delo v skupinah, v dvojicah ali posamično. Posebej je treba upoštevati, da so učenci lahko le malo časa zbrani, da se hitreje utrudijo, zato moramo uveljaviti krajše dejavne odmore, »minuto za zdravje« in prožno zaposlitev učencev. Pri različnih predmetih in ob različnih priložnostih uveljavljamo različne vrste dejavnosti: senzorne — opazovanje predmetov, pojavov, dogajanj pa tudi slik, diapozitivov, gledanje filmov in poslušanje magnetofonskih posnetkov ali radijskih oddaj; motorične — izrezovanje, lepljenje, sestavljanje, modeliranje, konstruiranje; dejavno ustno izražanje — pripovedovanje, opisovanje, pogovor; grafično izražanje — risanje, slikanje; pisno izražanje — prepisi črk, besed in povedi, samostojni zapisi; reševanje nalog v učnih in delovnih listih ipd. _' ,0|3 ek Uveljavljanje sodobnih sestavin poučevanja Pri uveljavljanju sodobnih se stavin pouka v prvem razredu je treba upoštevati možnosti za delo na posamezni šoli, pripravljenost šole in učitelja in neposredne praktične izkušenje, ki jih ima učitelj pri delu v prvem razredu. Med materialnimi možnostmi mislimo zlasti na ureditev in opremljenost učilnice. Razporeditev klopi naj se spreminja, poleg »klasične«' naj bo tudi takšna, da spodbuja in omogoča skupinsko in individualno delo oziroma komunikacijo med učenci. V učilnici naj bodo tudi omare in različne police za šolski pribor in potrebščine učencev, za različne didaktične igre. Priporočljivi so tudi tako imenovani kotički za različne dejavnosti. Posebno pozornost je treba nameniti členitvi učnih ur ali pouka v posameznem dnevu. Gre predvsem za to, da se posamezne vsebine in oblike dela med seboj funkcionalno prepletajo. Poleg tako imenovanega frontalnega prijema (temu je podobna frontalna oblika integriranega dneva), kjer poteka delo pri enem učnem predmetu frontalno, skupinsko ali individualno, je mogoče uveljaviti tudi tako imenovani skupinski prijem (ki mu je podobna skupinska oblika integriranega dneva); pri tem razdeli učitelj razred po različnih merilih v dve skupini ali tri; vsaka skupina opravlja naloge enega predmeta, tako da se v posameznem dnevu menjavajo vsebine in predmeti med skupinami. Takšna oblika je priporočljiva zlasti tedaj, ko ni dovolj učnih sredstev za vse učence in se zato izmenjujejo med skupinami. Najzanimivejša je vloga učencev pri pouku. Z organizacijo dela in s prijemom mo'j spodbujati in omogočati lli cem, da začno dejavno sodelr_ pri delu. Razvijati in omoeC je treba tako imenovano nan e‘ učenje, to je učenje, ki izvi1 ]ei zanimanja in pobud v okolju aka zredu in samih učencev, tet eve( Ijavlja samostojno raziskovs og0 pridobivanje izkušenj in vanje povezav med p c ijig( Učence spodbujamo in n ji^t jamo na zastavljanje vprašaj;^ določeni vsebini, o tem, ka 'ošt, zanima in kaj bi radi zve i/e/( Učenci o določeni vsebini pl >ve) vedujejo, karže vedo in pozi jter Pri skupinskem in individual „e| delu jih navajamo posredne7^ samostojnost in odgovori1/^ Vendar mora biti to tesno p< ^ zano z upoštevanjem individ nih posebnosti in potreb vsak I4 učenca — to pomeni, da mori anc zahtevnost, obseg in hitrost Tj;, delu obravnavati individuaj p Ob tako opredeljeni učenko vlogi vidimo, da postaja uče p središče učnega procesa. Tod riSi ne pomeni, da se učitelj povi G, umakne v ozadje in da pot >ija pouk izključno na podlagi s (0v sobnosti in interesov posamel ga učencev. Nasprotno, učitelju,, povsem odgovoren za potek ^ dosežke učnega dela in prU)^ takšnih razmerah je njegi,^ vloga še pomembnejša, k, 4 delo usmerja, vodi in organi 3V( tako, da se uveljavijo in iz ra 3^ razvojne potrebe, zanimanji Pi sposobnosti učencev. Talif„ delo pa je Zahtevno in ustvaii,0 - Sodelovanje šole in star Ne samo zaradi širših dru nih razlogov, pač pa predvsj zaradi psiholoških je treba flj-neposredno povezavo med šj in starši, saj tako tudi starši f sredno pomacaj0 premagcf duševne pritiske pri otrocif oblikovati pozitivne izkušanji osebnostne lastnosti učenceiT začetku šolanja se je treba do voriti, kakšno bo delo v pr razredu, kakšna bo zahtev dela in kakšno pomoč in sodd vanje staršev pričakuje Š4 Spodbujati moramo tudi razlil oblike sodelovanja staršev različnih dejavnostih? MILAN ADAMIČ Program naj bo raznolik in prožen Svet za vzgojo in izobraževanje in Koordinacijski odbor za celodnevno osnovno šolo pri predsedstvu RK SZDL Slovenije sta se ob koncu letošnjega junija sestala na skupni seji in na njej obravnavala raziskovalne izsledke projekta Celodnevna osnovna šola. Nosilec projekta je bil Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani, posamezne raziskave pa so opravili delavci in zunanji sodelavci omenjenega inštituta. S posameznimi raziskavami so bile v projektu obdelane tele teme: Teoretična sinteza zasnove celodnevne osnovne šole (COŠ) v samoupravni socialistični družbi, kritična analiza stanja v celodnevnih osnovnih šolah glede na življenje in delo učencev v razmerah celodnevnega vzgojno-izobraževalnega programa. Ugotovljen je bil odnos staršev do celodnevne osnovne šole ter vloga in položaj uliteljev v njej. Opravljena je bila analiza vsebine in načinov podružbljanja celodnevne osnovne šole; izdelana programska izhodišča celostnega in neprenehnega vzgoj-no-izobraževalnega procesa na predšolski in osnovnošolski stopnji ter preskušene možnosti uresničevanja izdelanih izhodišč. V eni izmed raziskav je bila preverjena vzgojno-izobraževalna vrednost interesnih tehnično-konstrukcijskih in proizvodnih dejavnosti v celodnevni osnovni šoli. Izdelana je bila zasnova poklicnega usmerjanja v okviru in-, teresnih dejavnosti in v razmerah celodnevne osnovne šole ter preverjene možnosti za uresničevanje postavljene zasnove. Ugotovljene so bile tudi možnosti zdravih prehrambenih navad pri učencih v razmerah življenja in dela celodnevne osnovne šole. Na seji so bili od celotnega projekta podani le izsledki nekaterih raziskav. Ob raziskovalnih nalogah Življenje in delo učencev v COŠ, Odnos staršev do COŠ, Učitelji o COŠ (H. Novak) je bilo ugotovljeno, da v praksi uveljavljeni model celodnevne osnovne šole, ki ga je uvedel in spremljal njegovo uresničevanje Zavod SRS za šolstvo, ni bil povsem usklajen s temeljnimi postavkami, na katerih je temeljila zasnova celodnevne osnovne šole in je le delno zadovoljil pričakovanja učencev, staršev in učiteljev. O počutju vcelodnevni osnovni šoli in o odnosu do takšnega tipa šole pa so bile med učenci in Starši posameznih celodnevnih šol izredno velike razlike. Ponekod je bila celodnevna osnovna šola zelo dobro sprejeta, drugod pa jo je velik del učencev in staršev odklanjal. Razlike niso nastajale samo iz gmotnih razlogov (prostorske razmere, kadrovska zasedba, strokovna priprava ipd.), temveč so bile najtesneje povezane z ustrezno pripravo učiteljev, staršev, učencev in celotnega kraja na prehod v celodnevno osnovno šolo in od posluha vodstva šole-pri načrtovanju razširjenega vzgojno-izobraževalnega programa za potrebe kraja in njegov splošni razvoj, pa tudi za potrebe in zanimanje učencev. Iste raziskave so opozorile sta življenje in delo v celodnevni osnovni šoli pretogo organizirana in na to, da so vse druge sestavine razširjenega programa podrejene pouku kot prevladujoči vzgojno-izobraževalni obliki dela. Preloga in včasih tudi neustrezna organiziranost celotnega življenja in dela v celodnevni osnovni šoli, ki je povzročila, da so učenci dodatno obremenjeni z domačim učenjem, pretirano vodeni skozi vse sestavine programa (torej tudi v prostem času), je zbudila pri učencih odpor do celodnevne osnovne šole. Ker precej učencev, zlasti starejših, ne mara celodnevne osnovne šole, to še ne pomeni, da ti učenci ne potrebujejo več družbeno organizirane skrbi pri svojem vsestranskem razvoju v dejavnostih zunaj pouka. Skratka, da za te učence celodnevna osnovna šola ni več potrebna. Takšna, kakršna je, verjetno res ni potrebna. Potrebna pa je s tako zasnovanim razširjenim programom, ki bo ustrezal njihovim razvojnim in individualnim potrebam in zanimanju. Zato mora biti program celodnevne osnovne šole čim bolj raznolik in prožen. Organizacijski model celodnevne osnovne šole pa v mnogočem takšnih zahtev in okoliščin ni upošteval. Raziskovalni izsledki so potrdili potrebo po snovanju modela, ki bo bolj odprt učencem in družbenemu okolju, programsko bolj homogeno sestavljen in organizacijsko prožneje uresničevan. Brez uresničevanja takšnega modela ni uresničljivo podružbljanje vzgojno-izobraževalnega procesa v celodnevni osnovni šoli. Izsledki raziskave Vsebina in načini podružbljanja COŠ (mag. V. Troha) so opozorili na opazne spremembe, ki jih danes doživlja osnovna šola, zlasti celodnevna. Gre za precej povečan obseg nalog, ki jih v zadnjih desetletjih prevzema osnovna šola in s katerimi se širi tudi njen celotni program. S širjenjem programa se povečujeta tudi učitelju obseg nalog in odgovornost. Navedene spremembe vplivajo tudi na spremembe pri pouku, še posebno na njegovo kakovost. Raziskovalni izsledki so pokazali— da so te kakovostne spremembe najbolj vidne v celodnevni osnovni šoli. Med drugim se kažejo v povečanem zanimanju staršev za delo šole in v demo-kratičnejših razmerjih v vzgoj-no-izobraževalnem procesu. PREŠIBKE VEZI MED ŠOLO EN STROKO Med dejavniki, ki odločilneje vplivajo na dejavnost celodnevne osnovne šole, sta na republiški ravni Zavod SRS za šolstvo in Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo. Oba, zavod in komite, vplivata predvsem na pouk, nekoliko manj pa tudi na druge dejavnosti razširjenega programa. Vendar pa se te povezave celodnevne šole ne čutijo toliko v strokov-no-razvojni in svetovalni kot v nadzorni vlogi. Prešibke so vezi med celodnevno osnovno šolo in strokovnimi organizacijami ter društvi. Na občinski ravni so za žaj. Najvidnejši dejavniki, s katerimi sodelujejo celodnevne osnovne šole na ravni krajevnih skupnosti, so društva, delovne organizacije in vplivnejši posamezniki. Stopnja sodelovanja vseh je najtesneje povezana s stopnjo razvitosti družbenopolitičnega in družbenega življenja v krajevni skupnosti. 'Namen in pomen raziskave Programska izhodišča celostnega in neprekinjenega programa za pet — do sedemletne otroke v celodnevni osnovni šoli (dr. N. Kolar) je bil obdelati teoretična izhodišča za povezovanje predšolskega in osnovnošolskega vzgojno-izobraževalnega procesa, zlasti glede na možnosti, ki jih ponuja celodnevna osnovna šola in konkretizirati ta izhodišča z zgledi metodičnih enot, ki bi povezovale delo otrok na obeh stopnjah. Povezovanje predšolskega in osnovnošolskega vzgojno-izobraževalnega programa pomeni uresničevanje druge od postavk, na katerih temelji zasnova celodnevne osnovne šole. Uspešnost takšnega povezovanja pa je odvisna — tako kot podružbljanje vzgojno-izobraževalnega dela — od uresničevanja že prej naštetih načel, na katerih mora temeljiti model celodnevne osnovne šole. To so potrdili tudi izsledki drugega dela raziskave Spremljanje in ovrednotenje celostnega in neprekinjenega programa za pet do sedemletne otroke v celodnevni osnovni šoli. možnosti za razvijanje intere! dejavnosti s področja tehnii in proizvonih dejavnosti v ce: nevnih šolah velikankah, tako bi bilo zanimivo ugoto' kako zagotoviti čim ustrezni sodelovanje med celodneV| osnovno šolo in občino, da bi t na podlagi družbenogospod skih odnosov dobilo takšno p vezovanje svoj pravi smisel in se izražalo v angažiranem vpli občine na vsebino celodnev osnovne šole, zlasti njenega ra širjenega programa. Nekati razpravljale! so menili, da treba nameniti posebno poze nost povezovanju celodnev osnovne šole z družino. Jo Miklavc je menil, da bi mol projekt odgovoriti tudi na vpi šanja, koliko je celodnev '• osnovna šola učinkovitejša 1 ’ navadne osnovne šole glede j to, da potrebuje celodnev * osnovna šola več denarja, ali " zasnova celodnevne osnovi šole primerna za vse stopJ t osnovne šole in za vsa sociali 5I1 okolja. Ali naj postane po sv< al usmeritvi neselektivna ali [ h vendarle nekoliko bolj izbiru 'i Tudi Tilka Blaha je menila, je izredno pomemben pravilne odnos do celodnevne osnovikr šole. Hkrati je opozorila, dah nevarno izenačevati celodnevne osnovno šolo z drugimi osnov; nimi šolami, ker bi to pomenili osiromašenje nadaljnjega faj zvoja vseh osnovnih šol. Večina razpravljalcev je :,Sa dejavnost celodnevne osnovne šole najodločilnejši dejavniki občinske interesne skupnosti, organizacije združenega dela in pedagoške službe. Slednje spremljajo dejavnost celodnevnih šol, druga dva dejavnika pa vplivata na njihov gmotni polo- Po predstavitvi raziskovalnih izsledkov projekta celodnevne osnovne šole je sledila razprava. Del razprave je bil usmerjen predvsem na probleme, ki se jih po mnenju nekaterih razpravljalcev projekt ni dovolj obsežno lotil. Tako bi bilo treba preučiti glašala. da je treba celodneViP1 osnovno šolo še nadalje raziskat vati in da bi morali v ta nairij11 oblikovati ustrezno raziskuj valno podlago ali eksperinu’1"' ' f" talno mrežo iz nekaj celodnd nih osnovnih šol, ki bi deloval^ različnih krajih in razmerah, r HELENA NOVAK Jezik kot vrednota a sporazumevanje ari ne2 Gradišnik: NAŠ JEZIK ^likovnih priročnikov za ' r i *dQnjo rabo že zato ni nikoli 6eVeč, ker v enem ali dveh ni 0 i:n^e raZgrn‘t‘ celotne jezi- 0 ^ne problematike. Te vrste P spadajo vsaj v zasebno linico vsakega izobraženca. ,0r bolj bi bile brane in '\e'°/teVane’ tobk° manj bi nas ' etne jezikoslovca znanstvenika. J | ,fOenovani knjigi je pisec razlo- ani j- da peljeta k jezikovnim razi-. vam dve poti: znanstvena in ZP Etična. Kot pisatelj, prevajalec p l Publicist stoji Gradišnik na .oui jezikovni straži že lepo v ,0 let. Trdno je povezan z jezi- kovno prakso, v odnosu do jezikoslovne stroke pa je bolj preso-jevalen kot slepo posnemovalen. Od leta 1967 je napisal pet jezikovnih priročnikov: Slovenščino za Slovence, Slovenščino za vsakogar, Še znamo slovensko?, Za lepo domačo besedo in Naš jezik. Knjigo je že zato vredno prebrati, ker spodbuja k razmišljanju. Začetna poglavja opisujejo stanje današnje slovenščine in vzroke, ki so privedli do splošne jezikovne malomarnosti. Opuščanje jezikovne? norme in premajhno jezikovno znanje je znižalo raven slovenščine v javnosti, omajalo je jezikovni čut in ljudi utrdilo v prepričanju, da jezik ni nič več in nič manj kot sredstvo za sporazumevanje. Tem daljšim člankom, ki razkrivajo tudi Gradišnikov pogled na jezik javnih občil, sledijo krajši zapisi o najbolj razširjenih jezikovnih napakah. Nekatere so se v zasebnem in javnem sporočanju že tako zakoreninile, da postajajo »splošna raba« in je veliko vprašanje, ali jih bo sploh mogoče pregnati. Toda Gradišnik ni tiste vrste ljubitelj in gojitelj jezika, ki bi zaradi razočaranja nad jezikovno malomarnostjo govorcev in piscev vrgel puško v koruzo. Vztrajno upa, da se bodo vsaj posamezniki zavedli napak. Na razvoj knjižnega jezika namreč vplivajo slabi - ne le sredstvo in dobri zgledi. Tako kot s posnemanjem napačnih besed, besednih zvez in oblik standardni (knjižni) jezik kvarimo, ga s posnemanjem pravilnih izboljšujemo. Seveda pa je temeljni pogoj za ohranjanje knjižnega jezika ustrezno jezikovno znanje. To pa je že veliko let bolna točka naše materinščine. Kakšno je naše jezikovno znanje? Koliko tega znanja daje šola? Kaj je s pošol-skim spopolnjevanjem v jeziku? Kaj je z našo jezikovno zavestjo? Kako in koliko so družbene silnice povezane z jezikovnimi vprašanji? Gradišnik se zavzema za doslednost pri obravnavanju jezikovnih pojavov. Vodilni jezikoslovci, Slovenski pravopis ali akademijski slovar mu ne pomenijo neizpodbitne avtoritete, ki bi izhajala samo iz njihovega položaja. Prav nanje dostikrat naslavlja svojo kritično besedo. Naš jezik prinaša veliko zgledov napačne rabe besed, besednih oblik in zvez. Širijo se kot kuga in izpodjedajo zdrave jezikovne kali. Zažirajo se v jezikovno sestavo. Gradišnik vztrajno opozarja nanje — zdaj z večjim zdaj z manjšim zdaj z nikakršnim uspehom. Zavzema se za trdnost jezikovne norme. Ne more in ne more se sprijazniti z razvpito »splošno rabo«, saj se ta vse prevečkrat oblikuje kot posledica hudo pomanjkljivega jezikovnega znanja. Ob njegovi iskreni vnemi za jezikovno pravilnost je vsak očitek o purizmu Žaljiv, čeprav nam kdaj jezikovni občutek brani, da bi se strinjali s piščevo razlago. Verjetno televizorju ne bomo nikoli rekli gledalnik (Gradišniku je beseda všeč) nemara pa bo podhladitev kdaj res zamenjal ohlad (nezasedena beseda iz Ple-teršnika in Slovenskega pravopisa). Upajmo, da divjega lova iz besedišča ne bo pregnal krivolov in da bodo v jeziku obstali tudi drugi izrazi, ki jih izpodrivajo besedne spake z vseh vetrov. Vendar ne gre le za življenje posameznih besed, ampak za sovpli-vanje različnih silnic. Jezikovno izobražen človek zna predvideti njihove posledice, popustljiva in malomarneži pa se brez slabe vesti prepuščajo nenadzorovanemu jezikovnemu toku. S svojimi priročniki si Gradišnik prizadeva, da bi ljudje dojeli jezik kot vrednoto in ne le kot sredstvo za sporazumevanje. Od jezikoslovcev pričakuje, da niso v prvi vrsti le zapisovalci, temveč v prid normiranosti jezikovnih pojavov tudi njihovi doslednejši ocenjevalci. BERTA GOLOB Umetnika Janeza Boljke ni treba posebej predstavljati. Akademski kipar in grafik, obenem tudi slikar, je doslej samostojno razstavljal na več kot sedemdesetih razstavah doma in na tujem in sodeloval na številnih skupinskih mednarodnih razstavah, kjer se je predstavil kot kipar in grafik. Njegova dela bogatijo zasebne zbirke, muzeje in galerije v domovini in po svetu; zanje je prejel veliko priznanj in nagrad. Umetnik je najbolj predan kiparstvu. Na začetku umetniške poti je oblikoval plastike v mavcu, glini in železu, v zadnjem obdobju pa je spregovoril v bronu in tudi v aluminiju. Kot kipar najraje upodablja živalski svet (bike, nosoroge, tigre itn.). Podobne živali anatomsko razbija in jih znova sestavlja, tako da začutimo neuničljivo moč življenja. Enako močno nas prevzamejo njegove grafike; z njimi nam prikazuje razdejana industrijska naselja, dele strojev, opustošene pokrajine, ki nas spominjajo na svet po atomski katastrofi. Razpadajoče živali in razdejane pokrajine učinkujejo zgovorno in neposredno, podkrepljene z rdečo, oranžno, sivo ali modro obarvano svetlobo. Ni težko ujeti umetnikovega opozorila, ki povezuje vsa njegova dela. Za navidezno dokumentirano vizijo se skrivajo preroške misli. Njegove podobe niso nepremične pokrajine in strmeče živali — pred nami vstaja resničnost sodobne civilizacije. Umetnikovo skrito izhodišče je človek, uklenjen v smisle in nesmisle našega časa. Človek, kise ubada z veličino in bedo, z močjo in nemočjo sodobnega sveta ob nenehni grožnji, da bo vse živo uničeno. Zato je toliko jasnejši in razumljivejši umetnikov klic po ohranjanju življenja v našem tudi čustveno opustošenem atomskem veku. Janez Boljkaseje uveljavil tudi kot slikar. Na razstavi, ki so jo prejšnji teden odprli na Inštitutu za gozdno in lesno gospodarstvo pri Biotehniški fakulteti v Ljubljani, Večna pot 2, si lahko ogledamo poleg skulptur in grafik tudi njegova dela v olju, s katerimi je počastil človeka: Stupico, Cankarja idr. Razstava je odprta v počastitev Svetovnega kongresa gozdarskih, znanstvenih in raziskovalnih organizacij in sploh žlahtni ustvarjalnosti človekove intime kot nosilke človekovega napre-dovanja. T. D. a ie ievi * aj menijo mladi o načinu izražanja [°vl enehno premišljam o jezikovnih različicah: o prevzetih in don I esedah, knjižnem in pogovornem, ljubljanskem in štajerski rali jlaševanju. Tudi ljudi okrog sebe zmeraj sprašujem, kako občut sv ali ono jezikovno prvino. i I sem zadnjič mučil svojo štirinajstletno nečakinjo z nekimi 'im ‘' jezikovnimi odtenki, mi je prostoUušno odgovorila: »Joj, kake a: f To je zame ali the same.« Bil sem presenečen, da se ji zdi me vilfetje nepomembno in da rabi v pogovoru z menoj take izraze. I' ovto Se mara| prerekati z njo. Ne moreš biti učiteljsko poučen v v: :‘a V1 okolju. Opustil sem jezikoslovno dlakocepljenje in spreme eV|Jj0 Pogovora. ;n°I .len način izražanja pa mi vendar ne gre iz glave. Mene so doma eI,T.1 Vzgojili, da takih besed, ko so težiti, šibati, frajer, ne uporablja d v spodobni družbi ne. Nečakinja pa se vede, kot da je današi _^e Vseeno, kako kdo govori. ; ^ ?e. verjamem, da dekle ne ve, kako se je treba pogovarjati s s evig tI" ljudmi, kot sem jaz. Po mojem ve, samo nalašč noče. Mislim, 15 j narnern° izziva. Poglejmo, kaj mislijo o tem mladi! Kako govor iIjTjpn*> ki se trudijo govoriti lep jezik? meL^ Zamerite. Meni se zdi način izražanja vaše nečakinje povst ito ■ ’ smo ze skoraj v 21. stoletju. Menda se ne bomo zme 3 irn ~r ^ z ^branimi besedami, obzirno in do zadnje malenkc ■ w ‘sojeno, temveč sproščeno, tako kot nam leži na srcu in kot m ■ na jezik. Moj oče je časnikar. Dostikrat je jezen, ko se izražam grdo in z modernimi besedami, vendar ga namenoma izzivam, da vidim, kako se odziva. Inče verjamete ali ne, se je od mene naučil že veliko slengovskih izrazov. Tako govorim tudi s skoraj vsemi ljudmi. Darja: Kar vam je odgovorila vaša nečakinja, ni nič čudnega, vsaj z njene strani ne, saj je navaden mlad človek. Govori tako kot jaz ali kdo od mladih, ki ga srečate na cesti, v šoli, v trgovini ali kjerkoli. Kadar govorim s starejšimi ljudmi, govorim ravno tako, kakor če je pred mano moj vrstnik. Če povem kakšno besedo po svoje in vidim po obrazih, da me ne razumejo, se hitro popravim in ponovim besede v knjižni slovenščini. To se zgodi malokrat. Povečini me razumejo, saj ne govorim kitajsko. Suzana: Strinjam se z vašo ugotovitvijo, da vas vaša nečakinja s svojim načinom izražanja izziva, čeprav ve, da vam to ne ugaja. Menim, da si preveč dovoli. Mislim, da bi morala imeti več spoštovanja do starejših ljudi. Z vašo nečakinjo, kot ste jo opisali vi, sva popolnoma različni. Kadar se znajdem med ljudmi, ki pazijo na jezik, pa naj bodoHo strici, tete, sosedje ali neznani ljudje, se trudim, da bi govorila čim lepše, čim bolj spodobno in po pravilih knjižnega jezika. Večinoma sem pri tem uspešna. FRANCE ŽAGAR Slovenščina v vzgoji in izobraževanju Ureja Stanko Šimenc Jezik je narodu vrednota, dediščina, ki jo mora bogatiti in varovati, izročilo, ki ga mora ohraniti poznim rodovom. Pri tem imajo odločilno vlogo družina, vrtec in šola, še posebej pa vsak vzgojitelj in učitelj. Mnogotere so možnosti za uresničevanje tega poslanstva v vzgoji in izobraževanju, nemalo je dobrih izkušenj in spoznanj, na katera se lahko opremo. Nekaj izmed teh vam bomo v tem šolskem letu predstavili v posebni rubriki, Id smo ji dali naslov Slovenščina v vzgoji in izobraževanju. Vsebinsko zamisel rubrike smo pripravili skupaj z Zavodom SRS za šolstvo. Stanko Šimenc, pedagoški svetovalec zavoda, je prevzel skrb za rubriko. Izkušeni učitelji, svetovalci in dnigi strokovnjaki vam bodo predstavili svoje izsledke in spoznanja. Rubrika je seveda odprta tudi bralcem, vsakemu, ki bi želel prispevati k skupnim spoznanjem. Prispevki so namenjeni vsem učiteljem in vzgojiteljem. Od tistih, ki imajo pretanjen posluh za ta vprašanja, pa pričakujemo, da bodo dali pobudo za razpravo o njih tudi na strokovnih aktivih in drugih srečanjih. Znanje materinščine — temeljni vzgojno-izobraževalni smoter Po eni strani zatrjujemo, da je materinščina najpomembnejši učni predmet, po drugi strani niso redki med nami, ki verjamejo ali celo glasno govorijo, da se maternega jezika naučimo mimogrede, brez posebnega truda, da nam je znanje materinščine položeno tako rekoč v zibelko. Kje imajo te nasprotujoče si trditve svoje korenine? V posameznikovi izkušnji, v preprostem dejstvu, da so »meje jezika meje sveta«: znanje materinščine je posledica in pogoj človekovega kulturnega obzorja. Človek zunaj lastnega obzorja ne vidi, čeprav so meje obzorja premakljive. In znanje materinščine je kot obzorje s premakljivimi mejami. Kaj pomeni znati materni jezik? Naučiti se je treba govoriti (nekateri mislijo, da to opravi že predšolska vzgoja), potem pisati in brati ter se naučiti pravopisna pravila. Čeprav je tehnično obvladanje ustnega in pisnega izražanja v maternem jeziku nedvomno podlaga za vse druge zmožnosti, veliko govorcev materinščine ne obvlada najosnovnejših pravil in načel sporazumevanja v knjižnem jeziku. Toda jezikovno znanje je večrazsežnostno in protislovno; iz protislovnih razsežnosti svojih sestavin materinščina raste in se razvija. Po eni strani moramo spoštovati stroga pravila in normo knjižnega izražanja, jezikovni predpis, ki nas disciplinira in nam neprenehoma ukazuje: To je prav, to je napačno. Ti ukazi potem motijo in zaustavljajo sproščeni tok besed. Zato morajo postati v svoji prisili tako trdni, da prek navade preidejo v pozabo. Le tedaj se ob normativni strogosti lahko sprosti jezikovna ustvarjalnost. Jezik namreč po poteh nedogovorjenih, prenesenih pomenov, prek šale, satire, ironije, metafore in metonimije sprošča človekovo ustvarjalnost, jo osvobaja vezanosti na izkušnjo rok in čutov, ujetosti v prostor in čas. Voda in ogenj, ti nepomirljivi prvini narave se zoper njene zakone srečata v besedni zvezi naslednje povedi: Ali gori voda da tako hitiš? Mati otroka ne prenaša več telesno, toda duševno breme je ostalo in izrazi ga s sredstvi telesne izkušnje, težko te prenašam. Grizem, a ne samo mesa, tudi kolena, sočloveka, problem. Jezik je ponudil oporo človekovi ustvarjalnosti, tako da je presegel meje čutne izkušnje. Učenje materinščine je šola človekove ustvarjalnosti: izraze pomensko najpoprej raziščemo v razmerju do predmetov in pojmov, nato pa odkrivamo njihove prenesene pomene. Neizčrpen vir jezikovne ustvarjalnosti so umetnostna besedila. Enako kot ustvarjalni svobodi je jezik ponudil oporo znanstvenemu mišljenju (ki mu ustvarjalnost ni tuja), zavezanemu postopku razčlenjevanja, primerjanja in razlikovanja, posploševanja, definiranja in poimenovanja, dokazovanja, pravilom logičnega in vzročno-posledičnega sklepanja. Vsa ta in druga pota znanstvenega spoznavanjaso zapustila v jeziku kot sistemu in v strokovnem in znanstvenem besedilu jasne sledi. Razkrivanje teh sledi je hkrati šola spoznavanja in mišljenja. Materni jezik pa je prvenstveno družbena vez. Zavezan je človekovi želji, potrebi in interesu ter hotenju prek sočloveka interes posplošiti, potrebo zadovoljiti. Z jezikom v govoru ukazujemo, prosimo, tolažimo, svetujemo, prepričujemo, utemeljujemo, Rajamo, hvalimo, prepovedujemo, hočemo hočemo... V želji po učinkovitem sporazumevanju se govorec lahko odreče etičnim vrednotam. Laž je lahko ugodnejša in učinkovitejša od resnice, neiskreno sporočilo laže zadosti naslovnikovim potrebam kot iskreno. Tu se želja po učinkovitem sporočilu sreča z etičnimi vrednotami in to srečanje ni vselej pomirljivo. Materni jezik je prvotno dvogovorno razmerje. V skriti obliki ostaja to tudi v samogovorni besedilni obliki. Od tega, kako dvogovorno razmerje med sporočevalcem in naslovnikom poteka (avtoritarno, hierarhično ali enakovredno, demokratično), je odvisno, ali se v družbenem sporazumevanju oblikujejo svobodni, ustvarjalni in kritični ljudje ali konformni, neustvarjalni in avtoritarni ljudje. Ob teh kulturnih razsežnostih materinščine ne kaže zanemariti materialne pojavnosti jezika, tega, da je jezik urejen sestav jezikovnih znamenj. Jezikoslovje je razvilo spoznavne metode, ki omogočajo nepregledne množice oblik urediti najpoprej po jezikovnih ravninah (pomenoslovni, oblikoslovni, skladenjski), nato pa v njihovih okvirih določiti množice istovrstnih oblik, jih pojmovno opisati in poimenovati. Ob takem spoznavanju učenec razvija strukturalistično jezikoslovno misel ter dojema pojmovni in izrazni aparat, ki omogoča strokovno sporazumevanje o jezikovnih zadevah. Seveda mora to spoznavanje slediti temeljnemu semiotičnemu zakonu, ki pravi, da jezikovne oblike predpostavljajo pomenske in da razmerja med obliko in pomenom niso v celoti univerzalna, ampak se od kulture do kulture razlikujejo. V sistemu jezikovnih oblik se je ob nekaterih univerzalnih prvinah izrazilo posebno kulturno izročilo posameznega naroda. Vseh teh razvejenih nalog jezikovnega spoznavanja seveda ne moremo opraviti v okviru ozko zasnovane slovnične zasnove jezikovnega izobraževanja, ne more jim biti kos samo učitelj slovenskega jezika, to so naloge tako staršev kot učiteljev in celotne kulture pedagoškega in družbenega sporazumevanja. Široko zasnovano, teoretično vsem dostopno jezikovno izobraževanje je temeljno znamenje družbene demokratičnosti. OLGA KUNST GNAMUŠ Izhod: človeško sprejemljivejše pojmovanje šole Mednarodni pedagoški dnevi v Gradcu 1986 Strokovno spopolnjevanje v takšni ali drugačni obliki je skupno delovno področje učiteljev povsod po svetu. Tudi vsebinski okvir je bolj ali manj znan, najbrž pa v njem redkokdaj najdemo obmejno sodelovanje šol kot študijsko temo. Ta zapis pa nastaja prav zaradi tega. Nekaj pedagoških delavcev iz Zavoda SRS za šolstvo, organizacijske enote Dravograd in osrednjega Zavoda SRS za šolstvo je v letošnjem juliju imelo priložnost sodelovati na takšnem spopolnjevanju za učitelje dežele Štajerske v Avstriji. Pri naših najbližjih severnih sosedih skrbijo za strokovno spopolnjevanje in dodatno izobraževanje učiteljev pedagoški inštituti posameznih dežel, financira pa jih zvezno ministrstvo za šolstvo in kulturo na Dunaju. Pedagoški inštitut v Gradcu je drugi najstarejši v državi; letos je star 39 let, z njim pa tudi »pedagoški dnevi« kot strnjena oblika strokovnega spopolnjevanja nekako na začetku letnih šolskih počitnic. Pedagoški dnevi (Avstrijci govorijo o tednih — to pa se mi zdi pretirano, saj je skoraj vse dogajanje osredotočeno na en sam delovni teden in le v posamičnih primerih je predvideno nadaljevanje na začetku novega šolskega leta) so letos po temeljni vsebini izhajali iz lanskih, njihovo vodilo pa je bilo ČLOVEK IN ŠOLA. Na to opozarjata lansko in letošnje uvodno predavanje dr. Elisabeth Lukas K vnovičnemu učlovečenju pedagogike in predavanje dr. Ger-trude Fussengger z naslovom: Kaj pomeni biti človek? Posebno težo so letošnji pedagoški dnevi — zdaj prevajam njihov uradni razpis—pridobili s sodelovanjem učencev osnovne šole Radlje ob Dravi na uvodni slovesnosti s pevskim zborom ter učiteljev in predstavnikov šolskih oblasti iz Slovenije v delovnem programu, kot je že tam poudaril direktor pedagoškega inštituta Karl Haas. V strokovnem delu programa je sodelovalo šest učiteljev osnovnih šol Radlje in Muta, pet svetovalcev Zavoda SRS za šolstvo in njegov direktor Peter Winkler. Takšna udeležba se je izoblikovala na podlagi večletnega sodelovanja osnovnih šol Radlje in Muta (slednje predvsem s prilagojenim programom za telesno in duševno manj prizadete učence) z ustreznimi šolami v obmejnem okraju Deutschlandsberg, ki je nastalo — na to naj še posebej opozorim — na pobudo okrajnega šolskega inšpektorja Ericha Paulitscha in okrajnega glavarja dr. Herberta Schella. Dozdajšnje sodelovanje zajema medsebojne obiske učencev in učiteljev s skupnim poukom, skupne konference učiteljskih zborov in predmetnih aktivov, različne kulturne prireditve, zlasti nastope pevskih zborov in likovne kolonije, vaje v prvi pomoči in seveda športna tekmovanja. Inšpektor Paulitsch v zadnjih šestih letih ugotavlja več kot 40 oblik takšnega čezmejnega sodelovanja, letos pa je po njegovem in Haasovem mnenju že dozorel čas, da vse to širše predstavimo in strokovno ovrednotimo na takšnem pomembnem zborovanju učiteljev, kot so njihovi pedagoški dnevi. Bogata ponudba in pestra izbira Omenil sem že, da program strokovnega spopolnjevanja učiteljev financira zvezno ministrstvo. Deželni pedagoški inštitut se torej lahko posveti samo strokovni strani spopolnjevanja. Pedagoški inštitut v Gradcu je osnutek načrta pedagoških dne-vov že marca razposlal šolam in učiteljem, tako da so ti že dovolj zgodaj dobili v roke zelo pestro ponudbo. Letošnji osnutek načrta ali razpis je namreč dokaj obsežna brošura, ki je pedagoškim delavcem pa tudi staršem in zunanjim sodelavcem v vrtcih ter osnovnih in posebnih šolah na 122 straneh ponudil kar 352 praviloma vsaj dveurnih tečajnih oblik strokovnega spopolnjevanja. Učitelji so prijavili udeležbo pri izbrani vsebini, pri tem pa je približno 15 odstotkov razpisanih tem odpadlo zaradi premajhnega zanimanja; to pa vseeno pomeni, da je pedagoškemu inštitutu še vedno ostalo kakšnih 300 oblik strokovnega spopolnjevanja. Teme so razvrščene po vsebinskih sklopih; med temi so bili letos kot prvi navedeni »...pedagoški stiki prek južne državne meje«. Med drugimi sledijo: seminar za vzgojiteljice, za izvajalce priprave na vstop v šolo, za elementarce in zunanje sodelavce šol ali po celostnih vsebinskih sklopih: dodatno izobraževanje učiteljev in univerza, učiteljeva osebnost, pedagogika in vzgoja, pouk na’ obeh stopnjah osnovne šole, delovna (tehnična) vzgoja in gospodinjstvo, pouk v posebni šoli, sodelovanje šole z okoljem, informatika v šoli, dejavnost prostega časa, založniške predstavitve učbenikov. Torej zares bogata ponudba in pestra izbira, ki je olajšana s tem, da je vsaka vsebina nadrobneje predstavljena, naveden pa je tudi predavatelj ali vodja razprave. Med izvajalci sodelavci pedagoškega inštituta in visokošolski učitelji, med njimi pa je tudi veliko ravnateljev in učiteljev iz uvrščenih šolskih področij. Inštitut je objavil končno izbiro tem in s tem program pedagoških dni v novi brošuri, ki vsebuje tudi veliko spremljajočih prireditev. Ponovljeni so vsi podatki in opisi, vse to pa na koncu obogati seznam izvajalcev po abecedi in s podatkom, kje vse sodelujejo. za organizacijo. Učitelji poravnajo svoje izdatke sami, gotovo jim njihovi dohodki to omogočajo. Pridejo torej zato, ker se zavedajo, kako potrebno je strokovno spopolnjevanje, saj jim ravnatelj ah inšpektor udeležbo lahko le svetuje — tako kot pri nas. Seminar tudi ocenjujejo, le da so vprašanja nekoliko bolj pestra kot maša, tistim, ki odgovarjajo, pa je na voljo osemsto-penjska številčna in dvostopenjska opisna ocenjevalna lestvica. Pouku sosednjega jezika več pozornosti Primerjava razpisa in programa pokaže, da so bile izpuščene predvsem splošne pohtične in gospodarske vsebine, pa tudi celotni sklopi za naravoslovne predmete in angleščino — po mnenju inštituta zaradi prenasi-čenosti v prejšnjih letih. Za vse izbrane oblike strokovnega spopolnjevanja se je prijavilo okrog 3000 učiteljev ah dobra četrtina možnih udeležencev. Iz doslej povedanega je razumljivo, da ne poznajo nedobrodošlega denarnega prispevka Začetek pedagoških dnevov je bila slovesna prireditev, ki se je je v veliki dvorani deželne trgovinske zbornice udeležilo okrog 800 povabljenih. Nastop radeljskih pevcev (zahtevne pesmi so odpeh zelo kakovostno) je bil sprejet z naklonjenostjo in navdušenjem. Prva govornika sta bila direktor pedagoškega inštituta profesor Haas in štajerski deželni glavar dr. Josef Krainer. Ob poudarjanju vsebinskega vodila lanskih in letošnjih pedagoških dni in splošnega pomena šole sta oba spregovorila o sodelovanju šol ob meji. Dr. Josef Krainer je dejal, da je že čas, da Avstrijci naredijo kaj več za poglobljene stike z južnimi sosedi tudi tako, da se jih bo več učilo slovenščine. Prisotnim Slovencem se je posebej zahvalil za dozdajšnje sodelovanje in povedal vehko spodbudnega za njegovo nadaljevanje. ~ KAJ POMENI BITI ČLOVEK? nas je zatem vprašala dr. Fusseneggerjeva, pedagoginja in priznana avstrijska pisateljica, in že vnaprej opozorila, da je to vprašanje, s katerim ima šola vehko opraviti. Z zgodovinskim orisom tako z idealističnega kot z materiahstičnega vidika je v odgovoru na to vprašanje nadrobneje opredeljevala vlogo šole, ki ni ne preprosta ne lahka. Ob čedalje večjem obsegu znanja se današnji svet čedalje hitreje spreminja, to pa vnaša v družbo Počitniška srečanja svojevrsten nemir; ta se kaže najmočneje prav v njenem najobčutljivejšem sestavnem delu — v mladini in šoli. Posledice so za šolo enake tistim, ki jih razni kritiki pri nas pripisujejo usmerjenemu izobraževanju ah kakršnim koli reformnim posegom v šolstvo, pa naj to naši bralci verjamejo ah ne. Šolske reforme seveda Avstrijcem niso tuje, toda tudi v tamkajšnjem šolstvu gre že vehko stvari zelo narobe, čeprav je šola precej obdržala tradicionalno klasično obliko in vsebino, po kateri se pri nas nekaterim še vedno toži. Med slabostmi je predavateljica naštevala: kakovost znanja se slabša sorazmerno s čedalje večjo obremenitvijo učencev, učni načrti so čedalje zahtevnejši in učbeniki čedalje obsežnejši. Pojavljajo se nove stroke in predmeti, zaradi nekritičnih zahtev po specializiranem znanju ah zaradi preživele po-datkomanije učna snov preveč bremeni učenca. V splošnem nezadovoljstvu visoka šola graja srednjo, ta pritiska na osnovno šolo, ki se že skhcuje na pomanjkljivo predšolsko vzgojo v vrtcih in celo v družini. Izhod moramo iskati v človeško sprejemljivejšem pojmovanju šole, ki naj učencev ne preobremenjuje s podatki, pač pa s spoznanji, kako podatke poiskati in jih uporabiti za ustvarjalno delo. Čeprav meni, da si za kaj takega zdaj šola še premalo prizadeva, nas je predavateljica vendarle optimistično zaprosila, naj ji vsaj pustimo vero, da v takšno šolo lahko upa z nami vred. Našemu slovenskemu pri-spevku je bil v predstavljenem dogajanju po skupinah namenjen ves naslednji delovni dan na zares reprezentančnem pedagoškem inštitutu. Z vidika šolskih oblasti je projekt vzgojnega, strokovnega in širšega obmejnega sodelovanja med »šolskima okrajema« Deutschlandsberg in Dravograd prikazal predsednik Štajerskega deželnega šolskega sveta dr. Ewald Scheiber, z naše strani pa direktor Zavoda SRS za šolstvo Peter Winkler in ob tem tudi bolj celostno predstavil naš šolski sistem. V nadaljnji j I predstavitvi, ki jo je primer1 dopolnjevala priložnostna r* stava, so sodelovah predvsrj inšpektor Paulitsch, ravnal osnovne šole Radlje Drago tj1 kner in podpisani. Ob sicer nek' liko skromnejši udeležbi od p( čakovane je bilo zanimanje ■ vse prikazano živo in pristU', tako da je bil čas za razpravo v(f hko preskopo odmerjen. Prevl dovala so vprašanja o delu z b< nadarjenimi in manj nadarjeni! ui manj iiaual učenci, o prehodu na višjo stol njo šolanja, o pouku tujih je^ kov in o izobraževanju učitelji Shšati je bilo mnenje, da bi ravij pouku sosednjega jezika moti na obeh straneh meje namenja več pozornosti. Zatem so sodelujoči učit£ osnovne šole Radlje in njih avstrijski kolegi po posameži1 predmetnih področjih prikaz svoj način dela, dozdajš« oblike medsebojnih stikov izmenjavo izkušenj pri poli angleškega jezika ter teles« tehnične in umetnostne vzgoj Posebni skupini učiteljev in s'’ tovalcev z obeh strani meja * obravnavah pripravo otrok ( všolanje in delo osnovnih šol prilagojenim programom. Pok zalo se je, da državna meja za s delovanje v resnici ni ovira. N« pomembnejše spoznanje pa j da učitelji drug drugega tova! ško in kritično ocenjujejo, p* sredovane izkušnje cenijo spoštujejo, iz njih pa so se p1 pravljeni tudi sami kaj nauči1 Zvedeh smo, da so doslej mah kaj naredih na svoje stroški Spodbud za nadaljevanje taki nega čezmejnega sodelovanj® bilo vsekakor dovolj, dalahkoi primernem nadaljnjem prizad; vanju zanj pričakujemo še več! uspehe. Ko bo naša družba šolstvu sp lahko namenjala nekaj deseti* ah celo odstotkov družbene! proizvoda več kot zdaj, ko sel približala nekdanjemu deležu,' pa gotovo kazalo podrobne preučiti sistem strokovnega sp polnjevanja učiteljev, ki seffli zdaj lahko predstavil le v b« grobih orisih. FRANČEK LASBAHER Z letne skupščine prosvetnih glasil Vsakoletno srečanje urednikov in časnikarjev prosvetnih glasil — letos je bilo ob koncu junija v Sarajevu — je priložnost, da se le-ti med seboj podrobneje seznanijo s stanjem v vzgoji in izobraževanju, s težavami prosvetnih delavcev in načrti prosvetnih organov pa tudi s položajem prosvetnih glasil v republikah in pokrajinah. Prosvetna glasila zrcalijo — bolj ah manj stvarno, podrobno in celostno — dogajanje v vzgoj-no-izobraževalni dejavnosti. Njihova skupna naklada je 100.000 izvodov. To pomeni, da prihajajo v zbornice vseh šol in drugih sorodnih organizacij in da jih bere ponekod dve tretjini, drugje pa dobra polovica prosvetnih delavcev. Očitno je mnogim organom na tem področju dokaj vseeno, ah so prosvetni delavci obveščeni o celotnem dogajanju v vzgoji in izobraževanju, seznanjeni s strokovnimi in drugimi novostmi in kohko so dejavni v tem dogajanju. Vsaj tak vtis dobiš, ko izmenjaš z uredništvi drugih glasil podatke o tem, kako v posameznih repubhkah in pokrajinah ustrezni organi skrbijo za prosvetne časopise. Poučen je odnos sindikata do teh glasil, saj so bih sindikati prosvetnih delavcev domala povsod njihovi ustanovitelji. Na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini republiški svet Zveze sindikatov obravnava prosvetno glasilo kot del sindikalnega tiska in mu daje vso potrebno gmotno in pohtično pod- poro (hrvaške Školske novine bodo dobile letos od sindikatov 13.500.000 din dotacije). Povsem drugačen je odnos sindikata do prosvetnih glasil v nekaterih drugih repubhkah, kjer so dotacije sindikatov bolj simbohčne ali pa včasih celo zmanjkajo. Beograjski Prosvetni pregled, srbski tednik za vzgojo in izobraževanje, ima komaj peščico pridnih urednikov, časnikarjev, Rad, glasilo srbskih sindikatov, pa 36! Kljub temu da so republiški odbori sindikatov delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti povsod naklonjeni prosvetnim glasilom in z njimi povezani ter da so glasila povezana v Sekcijo pri Zveznem odboru Sindikata delavcev v vzgoji in izobraževanju, znanosti in kulturi, je vphv prosvetnih delavcev na tovrstne odločitve sindikalnih vrhov bolj skromen. Prosvetnim listom so z leti postale najbhžje repubhške in pokrajinske samoupravne interesne skupnosti za vzgojo in izobraževanje. Te obravnavajo prosvetna glasila vse bolj kot nujen del vzgojno-izobraževalnega sistema in sredstva, po katerem naj se stekajo obvestila in novosti do prosvetnih delavcev. Prosvetnim glasilom dajejo potrebno gmotno pomoč, da bi naročnina tudi v današnjih časih ostala znosna za prosvetni žep. Dotacija izobraževalnih skupnosti znaša letos na Hrvaškem 34 mihjonov din, v Bosni in Herce-tovini 25 milijonov, v Srbiji 24 mihjonov, na Kosovem 18 mihjonov din itd. (v Sloveniji pričakujemo letos iz teh virov okoh 6.500.000 din). V takšnih oko-hščinah se tudi prosvetna glasila vsebinsko spreminjajo in odmikajo od nekdanje bolj poudarjeno sindikahstične zasnove, ostajajo pa povezana s prosvetnimi delavci in vsaj toliko njihova glasila kot glasila prosvetnih organov. Vijugave poti reforme Na seminarskem delu srečanja so nas predstavniki Bosne in Hercegovine seznanih s stanjem in težavami v vzgoji in izobraževanju v tej republiki; razprave so nato odprle marsikatera vprašanja, žgoča v vseh repubhkah in obeh pokrajinah. Z reformo, predvsem pa z njeno kritično oceno prihajajo povsod na površje nekateri nesmish, ki jim je težko določiti pravega očeta. V dobi gospodarskega vzpona in vehkih naložb — z infuzijo tujega kapitala — smo uvozih teh- ■ nologijo iz šestdesetih let — tako, ki potrebuje predvsem priučene, ozko kvalificirane delavce. To je zaznamovalo tudi razvojno pot šolstva in kadrovske politike. Medtem ko se aktivist pohvah s tem, da se že 80 odstotkov mladine po osnovni šoh usmerja v proizvodne poklice, ti trezno misleč strokovnjak potoži, kako hudo je, če se morajo diplomanti štiriletnih srednjih šol prekvalificirati v priučene delav- ce. V nekaterih okoljih so izra-čunah, da bodo morah diplomanti štiriletnih srednjih šol ter višjih in visokih šol čakati na zaposlitev do šest let. Nad vsemi temi šolami visi torej Damoklejev meč. Visoko šolstvo se čuti ogroženo in se brani — tudi pred posegi in omejitvami, ki bi bile nujne. V dobi razcveta visokega šolstva je v Bosni in Hercegovini prišlo do tega, da imajo štiri pravne, štiri ekonomske in tri medicinske fakultete. Od vseh študentov je kar 16 odstotkov na medicini! Taka neskladnost med vpisom in potrebami ter možnostmi za zaposhtev postaja vse bolj boleča. Odpori proti omejevanju vpisa imajo v ozadju tudi povsem določene interese in privilegije. Po zdajšnji ureditvi plača študent mesečno za celotno oskrbo v študentskem domu komaj dobro polovico starega milijona; staršem se torej splača, če se študij podaljša, pa tudi študentje se ne pritožujejo nad šolami, ki niso glede znanja posebno natančne. Takih in podobnih težav, napak in neskladij je v jugoslovanskem šolstvu precej; ob njih spoznaš, da je vodenje te in še kake druge dejavnosti pogosto nestrokovno, kratkovidno in lahkomiselno. Nestrokovnost lahko očitamo tudi pogostim predlogom v repubhkah, naj bi 'vrnih srednje izobraževanje k nekdanjim poklicnim in obrtnim šolam, češ da bi bilo to za združeno delo najboljše, pa še poče- nih bi izobraževanje. Nič manj neodgovorno in usodno po svojih posledicah pa ni tisto drugačno, zgolj načelno in abstraktno razmišljanje o šolstvu, ki ga slišimo med nekaterimi aktivisti. Tem so pomembna samo besedila resolucij, skupna jedra in skupništvo, in novi družbenogospodarski odnosi, ki bodo zlahka reših vse, kar je zdaj narobe. Bosanci so delavni in varčnifS( svojega potovanja za kruhom !yc drugih repubhkah in deželi0 prinašajo domov poleg privarC vanega denarja tudi druge pU dobitve. Na oknih in balkofa’ mnogih hiš in blokov vidiš ro| vehko rož. V predmestjih, maC 1 ših mestih in na podeželju so zipei Dežela lepih vtisov Če so bile razprave o vzgoji in izobraževanju manj spodbudne, tega ne bi mogli trditi o drugih vtisih o Bosni in Hercegovini. Kdor spremlja razvoj te republike, mora priznati viden gospodarski in splošni napredek. sle in rastejo hiše, kakršne % i hovi pridni delavci gradijo | J nas in drugje po svetu. Tudi 4 , puščina zimskih ohmpijskih je —bolj kot breme—spodbu1 za napredek in vabilo vsem, i obiščejo to lepo deželo in njef ljudi, ki so skromni, pa ti] upravičeno ponosni na to, kafU' dosegh v zadnjih desetletjih. JOŽE VALENTINČIČ Jugodidacta 1986 V Sarajevu, v olimpijskem središču Skenderija, bo od 23. do 28. septembra 1.1. druga jugoslovanska razstava učbenikov, učil in učnih pripomočkov z naslovom JUGODIDACTA 1986. Na razstavi sodelujejo domače in nekatere tuje organizacije; razstava pa bo dala širši pregled dela in uspehov vseh, ki se v republikah in pokrajinah ukvarjajo s pedagoško tehnologijo. Omogočila naj bi boljše medsebojno spoznavanje teh prizadevani in poglobljeno sodelovanje med [>I1> stimi, Id ustvarjajo nove ud* ^ nike in učne pripomočke. ^ ?nl razstavo bo tudi več posvetov« ^ o sodobni izobraževalni tehn« giji, o zasnovi in vrednot«1 T-učbenika, o tem, kako vri °e; vzgojo v šole z visokimi šol« vred itd. , 'ez: Podrobne podatke lahko bite tudi po telefonu (0\ ^ 213 222, Olimpijski ceof^1 Skenderija, Sarajevo. Razmišljanja ob vznožju pedagoškega Jlimpa ir—_____________________ 'se!,, at(, šolstva ne moremo reformirati le glede na naloge, ki jih družba po-lravlja šoli, temveč tudi glede na sredstva, ki jih je pripravljena odšteti. skj Dr. Vlado Schmidt pi ^ učiteljevemu vsakdanjemu kruhu sodi več kot »vsakdanji kruh«, s • * duhovna hrana. Duhovna hrana pa terja denar. itn fiunes bodo profesorji znova skrivaj vlekli ZETO, da jih ne bi videli > wCenci, ki kadijo KENT. >vl Duško Radovič b< Svoboda je, ko človek lahko razmišlja drugače, kot pa mu hoče nivekdo predpisati. tot je hujše stvari na svetu, kakor biti v službi na prosvetnem ministr- je v se vmešava, vsak bi rad pokazal, da je tudi sam pameten člo- ivtj Iz Gogoljevega Revizorja sVtT” s.e spogledali: nekateri po-Jenljivo, drugi poredno, nekaj njMo vse se preriva na genskem pedagoškem itef^pu ,Z[i drugem zasedanju skupš-a2 .ne Izobraževalne skupnosti (genije je bilo iz vrst uporab-v lk°v postavljeno delegatsko oulPtašanje: Kateri so prosvetni »sH rfan^ *n koliko jih je? goj niIzvajalci, uporabniki in gostje , i ‘ ^>lo tudi zadrege, tudi naveli -0l ai>osti, kajti delegatska vpraša-'nk , 'n pobude so na dnevnem na koncu. jsK Obljubljen je bil odgovor, če-a j|rav je bilo mogoče zaznati za-vaV®0’ kcl° se bo prebil skozi goš-p|aVo slovenskih prosvetnih or- 0 Ln°,v- Odgovora na delegatsko pij aaanje nisem slišala, saj se ve-jit^a delegatov vsakokrat menja. af4°bili pa smo gradivo za delega-l° Z naslovom: Informacija o ^govorjeni razmejitvi del in •aflog za organe izobraževalne 'o& u'r'°.sSk Slovenije in posebnih v aZeValn!h skupnosti, gradivu so si naloge razme-naj brž, da si ne bi hodili v Jjie) Republiški komite za 1 spl gojo in izobraževanje ter tele-etT? kulturo, Zavod SRS za šol-'nS'°. Center za razvoj univerze in se pUpne službe ISS in PIS. žu.l fo pa še ni vse. Tu so še sekre-bofbat pri CK ZKS, organ za Slfjojo in izobraževanje pri RK ® npL. Gotovo pa imajo kakšen Zborček še sindikat, gospodar-,‘a zbornica, DPM, RK, ZB in še r0- Mogoče bi smeli k olimpij-r®1 prišteti še pedagoški inštitut P°be univerzi. Naj mi bo oproš-f®o, če sem pozabila koga od —T®embnih, kajti organov, ki pbijo za prosvetno dete, še ni hec. V omenjenem gradivu ;ni|?e: »Strokovne službe ISS skr-m |)0 v okviru pristojnosti za ne-želt.oteno delovanje 19 skupščin, arčf •zvršilnih organov, 19 pred-: plitev, 19 odborov samou- T^nega mesta, ali pa dati vsaj eti, da se mu lahko pripeti kaj jj,J^elenega posebno, če bo o J aal okoli sebe z znanostjo. _ vrha Olimpa dobivamo v Vph’ N rodnih znanosti. Nihče ne trije ( da poseganje učiteljev tele^ar vzgoje na nižjo stopnjo ne iel morda prineslo nekaj težav, 1% vezanih s celotnim sisteiwi njihovega poklicnega znanka: Prav tako ne kaže prisegati tis ustreznost zdajšnjega stanlja Nekateri empirično dobljeni ija zalniki učenčevega vrednotenji vodenja športne vzgoje na i|h zrediti stopnji vendarle opozf jajo na precejšnjo kritičnostjo; razhajanje med vrednostnima opredelitvami dečkov in dekltv; Ni mogoče zanesljivo trditi, kt nekatere od teh izredno kritife, nih opredelitev ne napovedujmo^ jutrišnjih resnih motenj v učtldi čevem in učiteljevem sodelovlvr nju. Z ustrezno izbiro učitelj1; telesne vzgoje, ki so vendarle'!V zadovoljivega znanja in navsfeh zadnje pobudniki in usmerita: valci razvoja športne vzgoje Jls • šolah, z ustrezno dinamiko u'ičr janja tovrstne zasnove ter z rt š snično sistemsko rešitvijo sodfoi lovanja učiteljev telesne vzgcivu in učiteljev razrednega pou«i; (ne z dosedaj zgolj verbalnojv; navduševanjem in prepričeTti njem) pa bi bilo mogoče nagfU tehtnico na stran večje kako'!-1 sti. Ui Omenjena prvina je bila d*0’ ležna večje .pozornosti zlaigo zato, ker jo učitelji telesi es vzgoje osnovne šole Franc« oš Bevka visoko uvrščajo med J«ij goje, ki so odločilni za uspcsio delo v šolskem športnem dru_ tvu. Kakovostno, pestro učenčeve interese upoštevajte delo pri rednem pouku športi; vzgoje se najbolj obrestuje. K*ei kovostno zasnovano delo {it sicer temeljno vodilo celotne d javnosti dništva. Organizirat tli imajo precej dejavnosti. ČepUei bi še nekateri športni klubi žel1 'ni imeti svoje zaledje v šoli, Fj izbire panog ne širijo brezgla^h Poglabljati želijo to, kar imajjoš Že tako, pravijo, so učenci F mnogih športnih tekmovanfe< premalo deležni drobnih, a pro membnih malenkosti, ki sodij»o tekmovanjem. Tudi v šoli jif pogostokrat zmanjkuje časa Pp moči za pomoč učencem pri uf!> r janju šolskega športnega glaswv prispevkov za šolski radio in p“tc pravo različnih prireditev. Pfel trebovali bi nekoga, ki bi uskl!sn: jeval delo v šolskem športn^o društvu. K Motiviranost za boljše tiaj delo L Manj veselo, tudi zato, keriK ob koncu šolskega leta utrujei razmišljajo, ali bo mogoče v pl r; hodnje še vztrajati pri tolikš 'a 1 hitrosti. Motivi? Seveda so 'fda seli uspeha. Časa, da bi proslav z učenci, niti ne bo več. Prizfl l0: nje je logičen sklep večletne; dobrega dela. Največje zad< F' voljstvo pa vendarle prina !n ustvarjanje ob delu. Več vesel111 je na poti do Zmage kot paf1 r zmagi sami. Navsezadnje:’k več pa imajo, če se vračajo ■ail1 delo v šolo tudi popoldne? K pa ima uspešnejša šola — tal e‘e lahko brez sprenevedanja vpf1 ^ 1 šamo tudi mi — razen mori J' 1 nega zadoščenja? ; P( Če bomo hoteli napredfljt"c inovativno, torej razgibano šol'°ri bo verjetno res treba odločne^ priznati razlike pri delu usp nejših posameznikov in v de| šol. Priznati bo treba torej likar je v resnici. Čim manjše I neskladje med priznanim in iC sničnim stanjem, tem boljše { delo v šoli. Večjo demokrati!. -nost in neenakost pri delitvi ti‘)Vj narja posameznim šolam pa treba usmeriti tako. da bo vA prinašala uspešnejšim posam«!]^ nikom in družbi. ACO CANKAR Otrok in narava L KlePi in stališča 6. posveta vzgojno-varstvenih organizacij Slovenije j ^ Prejšnji številki Prosvetnega JtraVCa Smo Preclstav^' vsebino 3 Okovnega posveta za delavce Pg^jno-varstvenih organizacij. a j °8ate razprave po plenarnih re-zn'eratih in delu v skupinah so bile .j0“taga za oblikovanje sklepov, fl^el 'n usmer'tev za nadaljnje J U« kS^ 'n Prec^0g' iz razprav so X°° koncu 6. posveta vzgojno-XutVenih organizacij strnili v J13! vsebinskih sklopov: •P ravnavane vsebine in njihovo' T ^erje do Vzgojnega pro- i ib?1 *!!3 Za vz8°j0 *n varstvo pred-> S3'h otrok, metode spoznava- • ^ z okol jeni s poudsrkom ' , .nePosrednem opazovanju in e.^ovalni igri, uvajanje izbra-1 F Vsebin naravoslovnih znano-’ v vzgojno delo in otrokov s.f03navni razvoj, vzgojna sred-y.3 in pripomočki ter razpolož- • ^.strokovna literatura in pri-ritl? ' za vzgojiteljice. Posebna nTz°rnost je bila namenjena ja?i govora in zdravstvenemu IC 'ku seznanjanja otrok z na-^TPini okoljem. 'e ločina razpravljalcev v skupi- 1 rit 6 meniia’ cia so Vzgojni pro- 2 C.23 vzgojo in varstvo pred-ej.S • otrok in metodični pri-u * 3iki, ki jih je izdal Zavod SRS Z j Sol3tvo, prinesli v pedagoški '°clv^eS obi|je s°dobnih tem in de--gT^osti s področja naravoslov-orj3 Znanosti. Z njimi otrok spoz-no»Va naravne pojave in zakoni-fri’ Se v okolju znajde in g®, Za svoje potrebe tudi obvladu- 0 Jj/Sebine, ki smo jih obravna-,1 na posvetu, ne presegajo ok- . J0v. vzgojnega programa, če •‘^Jitcljica pri njihovi izbiri in eSTCsničevanju v vzgojni praksi ic£Jošteva načela nazornosti, živ-! pujske in psihične bližine in taitoko-vo zanimanje, iru; 1 ^sebinska zasnova posveta je 1j3jSe8^a tudi na področje člove-,o|Vlh dosežkov in možnosti za irmmj.anie sveta. S temami iz 3 ll^knične vzgoje je bilo za-6 jJeno otrokovemu global-•aifbu načinu dojemanja, zaradi P|ferega težko deli okolje na na-'e F6 predmete in tiste, ki jih je i’ JI91'1 človek- Ob teh ugotovila' b se je v skupinah oblikovalo naivno mnenje, da je v vzgoj-:1 111 programu treba določno anl edeliti vsebine, ki jih otrok i P Znava po različnih sredstvih 0 sestavina sodobnih dosež-l1, znanosti in tehnologije. >3 Pravljalci so opozorilipredv-u.r 1 na pereča vprašanja varstva i5‘J*vn, na sodobne naprave s 1E i ??ia računalništva in ob tem r 'Zbiro ustreznih vsebin, ki ne sWsniele biti prepuščene samo tnfoji vzgojiteljic. Vzgojni področja spoznavanja na-13ga okolja bi se nujno moral 1 jnvati in poglabljati v etri načrtu prvih razredov er^vne šole. ' p Razpravah o metodah vzgoj-ikš3 dela se je oblikovalo stališ-> y3 ostaja igra v predšolskem lav °bju otrokova temeljna de-zn ’°st, čeprav se ob njej posto-nPra,v Pojavljajo dejavnosti s ad< Občnimi cilji. Tudi okolje na .bava otrok najuspešneje ob seli !n z njo tudi prodira v zakoni-pa 1 naravnih pojavov. Pri sez-IciJanju otrok z naravo imata o t bost metodi neposrednega K ^°Vanja v naravnem okolju ta»mentarno Preskušanje in 'prfMivanjc aii raziskovalna araf' “redvsem glede zadnje je jPbstavljenih nekaj zahtev, ki d/n3 vzgojiteljica upoštevati šol| r8anizaciji dela: ipej Elementarno raziskovanje de;, Poskušanje morata biti j tO3 v vsakdanje vzgojno delo '* 0 Postati logična posledica rtjevanja otrokove rado- Vs i di(Vj , ia orodja, naprave in a t^k’, -: otrok uporablja pri vib, Saniu, naj bodo uporab- neibkaSalc dan 'n naj bodo za 3 Povsem varni. — Potek in dosežki preskušanja morajo biti smiselni, otroku naj omogočajo pridobivanje koristnih izkušenj, znanja in spretnosti, ki mu bodo pomagale, da se bo znašel pri vsakdanjih opravilih. — Vse tovrstne dejavnosti naj zbujajo v otroku željo po nadaljnjem raziskovanju in mu privzgajajo pravilen odnos do narave. — Metodični postopki naj kar najbolj spodbujajo razvoj otrokovih umskih zmožnosti in ustvarjalnost ter ga usmerjajo tudi v besedno razlago pričako-' vanih in doseženih rezultatov. V zvezi z metodami, ki jih vzgojiteljica uporablja pri seznanjanju otrok z naravo, je bilo , udarjeno, kako pomembna je kakovostna razlaga, ki spremlja otrokovo opazovanje in raziskovanje. Pri tem so razpravljale! kritično opozorili, da morajo imeti vzgojnovarstvene delavke dobro splošno in strokovno znanje. Največ vprašanj je ostalo po razpravah v zvezi z vsebinami in metodičnimi postopki, ki naj otroku predstavijo nevidna dogajanja v naravi in tiste prvine, ki niso dostopne neposrednemu opazovanju, pa otroke zanimajo in zadevajo — kemijski in fizikalni procesi, onesnaženje narave itd. Ugotovili smo, da bomo morali na vprašanja, kako naj jih uvajamo v vzgojno delo, odgovoriti hkrati s konkretizacijo smotrov in vsebin vzgojnih načrtov na področju spoznavanja okolja. stvo in Pedagoški inštitut. Manj nju in uresničevanju smotrov pa segajo po strokovnih knjigah, seznanjanja otrok z naravnim v katerih so predstavljena posa- okoljem. 1 mezna področja naravoslovnih Na koncu posveta smo ugoto-znanosti. Zanimive vsebine iz vili, da nismo zmogli odgovoriti spoznavanja okolja objavlja Ci- na mnogotera vprašanja, a sifio ciban, nekaj pa jih najdemo v jih postavili. Ostale so dileme, ki prilogi revije Otrok in družina. bodo spodbujale k iskanju teore-Da bi jih lahko v večjem obsegu r tičnih in praktičnih rešitev. Za-in poenoteno uporabljali kot čutili in izrazili smo potrebo po spodbudo za vzgojne dejavnosti, tesnejšem sodelovanju različnih bi jih bilo treba razčleniti in do- znanstvenih strok, ki bi morale ločiti, katere spadajo v vzgojni usklajeno usmerjati predšolsko program. vzgojno prakso. V sklepih je bila c izražena tudi pripravljenost, da Mnenja in sklepi skupinskega vzgojno-varstvena dejavnost za dela kažejo, da bo treba" v pri- ’ predšolske otroke kot stroko ra-hodnjem obdobju skupaj s stro- zvijamo in se, tudi z uvajanjem kovnjaki s področja predšolske prvin naravoslovnih znanosti v pedagogike, Zavoda SRS za šol- vzgojno delo, vključujemo v stvo in drugih odgovornih usta- enoten in povezan vzgojno-izo-nov narediti izbor ustreznega in braževalni proces, potrebnega slovstva, ki bo vzgojiteljicam v pomoč pri načrtova- EMILIJA PLEŠEC Razprave tudi niso prinesle enotnega stališča do izbranih vsebin iz naravoslovnih znanosti, s katerimi bi si otroci na podlagi sistematičnih praktičnih dejavnosti pridobivali fizične izkušnje, si oblikovali posplošene pojme o naravi in razvijali višje miselne procese. Prav s tem problemom se ukvarjajo številne študije v svetu in pri nas. V uvodnih referatih sta opozorili nanj dr. Aleksandra Kornhauser in mag. Ljubica Marjanovič. Neusklajena mnenja o sistematičnem vplivanju na otrokov spoznavni razvoj s sredstvi, ki so vsebina naravoslovnih znanosti, so bila na posvetu postavljena kot izziv strokovnjakom, da z vidika psihologije, pedagogike in naravoslovnih ved skupno in usklajeno dajo jasne odgovore in metodične napotke, kako takšna sredstva uvajati v vzgojno prakso. V razpravi o vzgojnih sredstvih so skupine oblikovale enotno mnenje, da je neposredno naravno okolje še zmeraj prvo in najboljše vzgojno sredstvo, s katerim otrok spoznava svet in njegove pojave. Toda Čedalje več je otrok, ki so prikrajšani za vsakodnevni stik z naravo. Industrializacija, nenadzorovana rast naselij, raba pesticidov, onesnaževanje okolja in nedavna katastrofa bistveno omejujejo otrokovo možnost, da bi naravo doživljal v neposrednem stiku z njenimi sestavinami. Nujno je, da oddelke opremljamo z vzgojnimi sredstvi, ki otroku posredno pomagajo do predstav in pojmov. Vzporedno z opredelitvijo vsebin, konkretnih smotrov, načrtno izbranih sklopov tem iii iskanjem novih metod dela bi bilo treba spopolniti ustrezna vzgojna sredstva. Pripraviti bi morali tudi strokovna navodila za uporabo in študijsko spremljati njihov vpliv na otrokov čustveni, socialni in intelektualni razvoj ter oblikovanje njegovega odnosa do narave. Kazprave o strokovni literaturi, priročnikih in metodičnih napotkih so pokazale, da vzgojiteljice dobro poznajo literaturo, Ki sta jo izdala Zavod SRS za šol- Posvetovanje o kiču v knjigah za otroke OTROK IN KNJIGA — re- obravnavane tele teme: definicija vija za vprašanja mladinske knji- kiča (spoznavna, estetska, živ- ževnosti, knjižne vzgoje in s Ijenjsko-slogovna kategorija; knjigo povezanih sredstev pri- kriteriji); kič pri odraslih, kič pri Pravi ja letos posvetovanje O otrocih (razmerje; različnost in KIČU — POSEBEJ V KNJI- podobnost; vplivi); kaj vpliva na GAH ZA OTROKE. Posvete- otrokovo odločitev za kič; kič v vanje bo 20. novembra 1986 v dekliški in fantovski literaturi; Mariboru. Referati in razprava odnos družbe do kiča (založbe, bodo posneti in objavljeni v 25. knjižnice, knjigarne itd.); ideo-številki revije Otrok in knjiga. K loški kič; uspešnost estetske posvetovanju želimo pritegniti vzgoje (posebej v vrtcih in či”1] ^1 In raznovrstnejši krog šolah); kič v medijih (radio, te-udelezencev (tudi psihologe, so- levizija, film, časopisi in revije), ciologe, pedagoge, urednike, knjižničarje, knjigarje in druge). Za uvod je mag. Miran Hlad-Pogovor bo vodil dr. Denis nik že najavil komentirano bi- ,nlz- bliografijo del o kiču v slovenš- V referatih bodo predvidoma čini. Uprizoritev otroške operete Kresniček v Šentvidu pri Stični Kulturno društvo Osnovne šole Ferdo Vesel iz Šentvida pri Stični je pod režijo mlade glasbenice Marte Kramar 20. 6. 1986 ob 20. uri z velikim uspehom uprizorilo otroško opereto Radovana Gobca KRESNIČEK ob klavirski spremljavi Vide Kramar. Predstava je bila v nabito polni dvorani Kulturnega doma. Vloga Kresnička je zahtevala zelo dobrega pevca in igralca in prav to vlogo je prikupno in brezhibno izvedla učenka tretjega razreda, nadarjena Irenca Golf, pod vodstvom režiserke Marte Kramar. V opereti Kresniček nastopa še okrog šestdeset pravljičnih bitij, sonce, luna, zvezde in razne gozdne živali; vse vloge so odigrali člani otroškega in deloma mladinskega zbora osnovne šole iz Šentvida. Vsi nastopajoči so bili v kostumih, ki jih je izdelala režiserka, škoda je le, da je bil oder za tako pestro sceno prete- sen. Vsi nastopajoči so bili tudi glasbeno in igralsko dobro pripravljeni in sproščeni. Po končani predstavi je režiserka Marta Kramar povedala, da je s predstavo zelo zadovoljna in da ima z učenci, ki so tokrat nastopili še veliko lepih načrtov, saj so prizadevni in vztrajni pri še tako napornem delu. Pohvale vredno je, da se je nekdo po dolgem času spet odločil za delo z otroki na glasbenem področju, saj nam to zagotavlja dobre prihodnje pevce v mladinskih in odraslih pevskih zborih — prav zborovsko petje pa je v Šentvidu pri Stični tradicija, ki jo je treba nadaljevati tudi v prihodnje. Mladim izvajalcem in njihovi režiserki se zahvaljujemo za prijetno doživetje, obenem pa jim čestitamo in želimo še veliko takšnih in podobnih uprizoritev. HVALEŽEN IN NAVDUŠEN POSLUŠALEC predšolska vzgoja 10 LET VZGOJNO-VARSTVENEGA ZAVODA LUCIJA Po sodobnih poteh razvoja Začetki organizirane družbene skrbi za predšolskega otroka v Krajevni skupnosti Lucija segajo tja v leto 1968, ko je pri Osnovni šoli Lucija začel delovati oddelek za otroke, stare od treh do sedem let. Smelejši koraki v'razvoju otroškega varstva pa so bili storjeni leta 1969, ko so na občinski praznik odprli pri osnovni šoli prizidek, ki je bil namenjen vzgoji najmlajših. Nagla stanovanjska gradnja, urbanizacija naselja in priseljevanje zlasti mlajših družin, so potrebo po vzgoji in varstvu predšolskih otrok iz dneva v dan večali. Zato smo se zelo trudili, da bi pridobili nova mesta in širili zmogljivosti. Prizadevanja so rodila sadove; leta 1976 je bil zgrajen v Krajevni skupnosti Lucija prvi vrtec za 170 otrok. Ti mejniki so v naši kroniki zapisani z velikimi črkami, saj pomenijo trden temelj nadaljnjega in uspešnega razvoja otroškega varstva. Deset let Vzgojno-varstve-nega zavoda Lucija je skromen jubilej, vendar dovolj pomemben, da ob njem postanemo, se zamislimo in ocenimo doseženo ter nakažemo nadaljnjo pot. V teh letih smo dodatno zgradili drugi del vrtca za sto otrok, pridobili dve varstveni družini za 30. zgraditi vrtec v Strunjanu za 20 in vzgojno-varstveno enoto Ježek v bloku za 80 otrok. Tako ima dandanes v Krajevni skupnosti Lucija in Strunjan družbeno organizirano predšolsko vzgojo več kot 60 odstotkov otrok. Dolgih vrst čakajočih na sprejem ne poznamo več, lahko se pohvalimo, da zagotavljamo vzgojo in varstvo za vse otroke, katerih starši to potrebujejo in želijo. Zavedamo se, da brez znanja in boljše izobrazbe ni napredka in kakovostnega dela. To smo tudi dokazali z načrtnim usposabljanjem pedagoških delavcev. Pred desetimi leti je otroke vzgajalo in varovalo predvsem laično osebje, zdaj pa imajo vse vzgojiteljice in večina varuhinj ustrezno pedagoško izobrazbo. Celo več: nekaj vzgojiteljic si je že pridobilo, dve pa si pridobivata izobrazbo na višji stopnji. Prva leta delovanja smo svoje strokovne moči usmerili v spo-polnjevanje dnevnega varstva. Sodobna zasnova predšolske vzgoje temelji na sodelovanju s starši, odpiranju vzgojno-var-stvenega zavoda v okolje, kjer deluje, na vključevanju vseh otrok iz krajevne skupnosti v vsaj eno obliko vzgojnega dela, na povezovanju z drugimi dejavniki, ki sodelujejo pri vzgojnem procesu in pomagajo oblikovati otrokovo harmonično osebnost. Jem novim .tokovom skušamo slediti pri organizaciji življenja in dela našega vrtca. Razvili smo veliko drugih oblik ' vzgojnega dela: pevski zbor, likovni krožek, ritmiko, telesno vzgojo, tabor- ništvo, smučarski in plavalni tečaj, letovanje, cicibanovo hranilnico,. športno in prometno značko. Naša vrata so se zadnja leta pogosteje odpirala tudi staršem in drugim zunanjim sodelavcem; vsi ti so prisluhnili našim željam in spodbudam o medsebojnemu sodelovanju v vzgojnem procesu. Tako je veliko staršev in zunanjih sodelavcev sodelovalo in pomagalo pripravljati proslave in prireditve, sejme in slaščičarne za otroke, vodili so smučarski tečaj in tabornike, pripovedovali pravljice, borci pa doživetja iz NOV, seznanjali so otroke s svojimi poklici in opravili. Živimo na narodnostno mešanem območju, kjer si dva naroda, dve kulturi, slovenska in italijanska, podajata roke. Vzgoja za sožitje, ki smo jo začeli načrtno, z uvajanjem italijanskega jezika v oddelke priprave na šolo leta 1981, je prerasla okvire, določene z zakonom. Otroci ne spoznavajo le italijanščine, temveč v vsakdanjih okoliščinah pri igri, prireditvah in izletih tudi kulturne navade italijanske narodnosti. Uče se medsebojnega spoštovanja upoštevanja drugega, uče se živeti skupaj. Sodobno, razgibano in vedno bolj zapleteno življenje zahteva interdisciplinarno obravnavo otroka in prav takšno organizacijo vzgoje. Strokovnjaki iz različnih področij medicine, psihologije, pedagogike in sociologije pomagajo vzgojiteljem in staršem z vzgojnimi nasveti prehoditi številne težave. Zato smo v teh letih razvili sodelovanje z osnovno šolo, z zdravstvenim domom, s Svetovalnim centrom, s Centrom za socialno delo in Centrom za korekcijo sluha in govora. Zgoščen in kratek prikaz naše dejavnosti zgovorno kaže moč in pomen družbeno organizirane skrbi za otroka, ki postopoma, a vztrajno prerašča v središče predšolske vzgoje v krajevni skupnosti in se zato mora z iskanjem novih oblik dela neprestano prilagajati potrebam otroka in družine. Nadaljnja pot razvoja otroškega varstva se nam kaže predvsem v neprestanem zboljševanju kakovosti našega dela. To pa bomo dosegli le z zboljševanjem življenjskih razmer v vrtcu, s postopnim zboljševanjem standardov in normativov, z vključevanjem vseh otrok v vsaj eno obliko vzgojnega dela, z zviševanjem ravni naše izobrazbe. Vse to pa se bo uresničilo le z večjim razumevanjem in podporo širše družbene skupnosti, s spoznanjem, da je vzgoja in izobraževanje naložba v znanje in sposobnost otrok, ki bodo ustvarjali in oblikovali družbeni razvoj na začetku 21. stoletja. Zato res ni vseeno, kakšno popotnico jim bomo dali na pot. VOJKA ŠTULAR Razpisna komisija OSNOVNE ŠOLE JOSIP BROZ TITO TRBOVLJE razpisuje po določilih statuta šole prosta dela in naloge — RAVNATELJA Kandidati morajo poleg splošnih pogojev, predpisanih z Zakonom o združenem delu in z Družbenim dogovorom o oblikovanju kadrovske politike v občini Trbovlje, izpolnjevati še splošne pogoje, ki jih določa 137. člen Zakona p osnovni šoli, imeti vsaj pet let delovnih izkušenj pri vzgojno-izobraževalnem delu, strokovne, organizacijske in delovne sposobnosti za opravljanje nalog iz pristojnosti ravnatelja šole ter biti družbeno-politično dejavni. Ravnatelj bo imenovan za 4 leta. Kandidati naj pošljejo prijave z ustreznimi dokazili v 15 dneh po objavi razpisa na naslov: Osnovna šola Josip Broz Tito Trbovlje, Leninov trg 6 — z oznako »za razpisno komisijo«. *ira To geslo, ki je bilo vodilo po osvoboditvi, je marsikoga, tudi mene, močno prizadelo in poslalo na to ali ono odgovorno delovno mesto. Pri tem ni nihče pomislil na osebne koristi, temveč nesebično le na koristi skupnosti. Tedaj ni bilo pomembno, kako boš živel, treba je bilo tja, kamor te je poslala »ljudska oblast«, in garati. Tako se je zgodilo tudi meni poleti 1946. Komaj sva si z Ženo uredila življenje v Ljutomeru, že me je zagrabilo to »geslo« in moral sem na drugo mesto, na težje in odgovornejše delo. Začelo se je takole: Ko sem nekega večera pozno prišel v pisarno s terena, me je tajnica Slavica Zacherlova še čakala. Bil sem presenečen, da je še v pisarni. Na vprašanje, kaj dela še tu, mi je odgovorila: »Tu imaš pismo, kličejo te v Ljubljano na ministrstvo.« »Mene, zakaj? ! sem vprašal, vzel pismo in ga prebral. Nujno sem se moral zglasiti pri tovarišu Venceslavu Winklerju na ministrstvu za prosveto. Odločil se se, da bom takoj naslednji dan odrinil v Ljubljano. Vso noč z Ženo nisva spala, premišljevala sva, zakaj me kličejo, kaj neki nameravajo z menoj in podobno. Najbolj sva se bala selitve v neznano okolje, saj sva si v Ljutomeru vsaj za silo uredila Življenje. Moral sem zgodaj vstati, vlak je odpeljal iz Ljutomera že okrog četrte ure. Dolga in naporna pot me je utrudila. Ko smo prišli v Ljubljano, sem se takoj napotil na ministrstvo za prosveto k tovarišu Winklerju. Zelo vesela sva bila drug drugega. »Si že prišel?« me je vprašal in se nasmehnil. Potem ko sva malo poklepetala in mi je povedal, kje je ta ali oni soborec, jaz pa sem mu potožil, kakšne težave imam v Pomurju, je rekel: »Pomeniti se morava, zakaj so te klicali v Ljubljano.« »To bi tildi jaz rad vedel!« sem odgovoril. Nekako takole je začel: »Tu so bili vsi zelo zadovoljni s tečajem, ki si ga pripravil in vodil v Ljutomeru. Tovariš Čopič je napisal poročilo v samih superlativih. Ti veš, da je Čopič zelo kritičen, in če je dal tako poročilo, potem vemo, da je bilo res vse v redu. Zdaj smo ti namenili podobno nalogo. Ta naloga pa bo malo težja od lanske.« Postal sem radoveden in dejal: »Pa ne spet kakšen tečaj?« »Drži, toda ne začetni, temveč nadaljvalni. Dobil boš dva ljub- Odločbe so usmerjale življenje ti Pog Ob štiridesetletnici učiteljskega tečaja v Murski Soboti »Ljudska oblast zahteva, da si vedno in povsod na razpolago!« Miloš Ledinek Ijanska tečaja, približno 100 tečajnikov, ki so lani v Ljubljani končali prvi tečaj, zdaj pa morajo opraviti še drugega; obsegal bo splošno izobraževalne predmete, slovenščino in ruščino, matematiko, fiziko, kemijo in biologijo.« » Torej najtežji predmeti!« sem pristavil. »Najtežji, prav zaradi tega boste morali v mariborskem okrožju izbrati najboljše predavatelje!« tečaj, ki sem ga vodil v Ljutome-. ru, je bil pravzaprav zastonj. » Tudi glede tega smo se pomenili Z mariborskim okrožjem, ki bo sklenil pogodbo s soboškim internatom glede hrane, osebja in drugega, da s tem ne boš obremenjen. Edino, na kar boš moral paziti je, da ne bodo preveč razsipali! Odločbo o imenovanju ti bomo poslali po pošti.« Pogovor o tečaju je bil končan, ■ jaz pa sem dejal: »S tem tečajem ste mi prekrižali načrte. Prvi dopust sva hotela z Ženo izrabiti, da bi, obiskala znance na Dolenj- ■ Zelo me je skrbelo, kako bomo izpeljali to nalogo, zato sem jo takoj naslednji dan mahnil v Mursko Soboto. Bil pa sem veselo presenečen. Kamor koli sem prišel, sem zvedel, da se že pripravljajo na tečaj. Čeprav je bilo do začetka še teden dni, so v dijaškem domu in v šoli že urejali prostore. Ravnatelj dijaškega doma tovariš Kučan mi je razkazal kuhinjo, spalnice za moške in mojo sobo, nato pa sva si v gimnaziji še ogledala spalnice, kjer so nameščali postelje za ženske, in učilnice. »Zakaj v Mariboru, če sta pa ljubljanska tečaja?« sem mu segel v besedo. »Le počasi, nisem ti še povedal vsega. Menili smo, da bi biil tečaj v Murski Soboti, predvsem zato, ker je tam več možnosti za prehrano. Saj veš, povsod drugje, zlasti v mestih, je s prehrano težko: Tečajniki so z vseh vetrov Slovenije. V Murski Soboti so tudi prostori. Dijaški dom s kuhinjam velika šola, kjer boste lahko imeli pouk, pa tudi gimnazija, kjer boste dobili predavatelje. Tudi to so prednosti, poleg hrane,« je dejal in me opazoval, kakšen vtis so napravile name nove naloge. Skupina tečajnikov v Murski Soboti 1. 1946 Res, nisem se znašel. V trenutku sem bil v mislih v Murski Soboti ter videl šolo in dijaški dom, videl sto mladih ljudi, ki jih bom imel in katerim bom moral dati znanje s tako širokega področja predmetov. Nisem se znašel, čeprav sem bil postavljen že pred nešteto težkih nalog. Nisem vedel, ali bom zmogel vse to, kar zahtevajo od mene. Zrl sem predse in molčal pa spet pogledoval Winklerja, ki se mi je nasmehnil in nazadnje rekel: »No, Domen, nikar se ne ustraši naloge. Vemo, da jo boš zmogel. Ko smo prerešetali naše ljudi, smo dejali, da si le ti zmožen to izpeljati. Seveda pa boš moral imeti vso oporo in podporo na okrožju. Dali ti bodo pooblastil. Kot organizacijski in pedagoški vodja tečaja boš imel še politične ure, vsi drugi se morajo ravnati po tvojih navodilih. In še tole naj ti povem,« je dodal resno in zaupno, »odgovarjaš za to, da bodo vsi končali tečaj, saj veš, da nam primanjkuje prosvetnih delavcev in nam gre za vsakega učitelja!« Pogovarjala šva se še o raznih podrobnostih, dal mi je učne načrte za tečaj in za vse predmete in rekel: »Čimprej pojdi na okrožje v Maribor. Miloš Ledinek ima vsa navodila glede tečaja in nalogo, da politično vse pripravi, to se pravi, da uredi z okrajnim komitejem, okrajnim ljudskim odborom in s prosvetnim oddelkom vse, kar je v zvezi s tečajem.« Nazadnje sem se še pozanimal, kako je s financiranjem tečaja, kajti skem in šla malo v Dolenjske Toplice, oba sva dokaj utrujena, zdaj bom pa dva meseca zabun-kan v Murski Soboti in to v najhujši vročini!« Nasmehnil se je, me potrepljal po rami in dejal: »Kaj ne veš, da postavimo dobrega aktivista vedno tja, kjer je najbolj potrebno?« Oba sa se smejala, čeprav jaz bolj grenko, in se poslovila. V Ljubljani sem obiskal nekaj znancev, potem pas prvim popoldanskim vlakom odrinil proti Mariboru. Doma, v Radvanju, so bili začudeni, saj me niso pričakovali. Drugo jutro sem takoj odšel na okrožje k tovarišu Ledineku. »Si že bil v Ljubljani?« me je ostro pozdravil, tako kot pona-vadf »Že!« sem odgovoril, Ledinek pa je nadaljeval: »Potem pa tako Že vse veš, da nama ne bo treba na dolgo in široko razpravljati.« Povedal mi je še, da je v Soboti vse urejeno in naj grem čimprej tja ter se pomenim na okraju. Glede predavateljev je dobil ravnatelj gimnazije tovariš Ravbar vsa navodila. »Leglej, da bo vse v redu, začeti moraš takoj 1. julija in želim ti veliko uspeha!« Ponudil mi je roko in pogovor je,bil kotičan. S prvim vlakom sem se odpeljal proti Ljutomeru, kjer so me že čakali, kajti bili so radovedni, kakšne novice bom prinesel iz Ljubljane. Predsednik Slavič je dejal: »Mar v Soboti nimajo človeka, ki bi lahko vodil tečaj, da, moraš ti tja? Čudno!« Se bolj je bila razočarana žena. Jokala je, ker ne bom mogel na Dolenjsko. »Boš pa šla sama,« sem ji dejal. »Seveda, ne bom dva meseca tu v Ljutomeru!« je v solzah odločno pribila. Miroslav Kokalj — osemdesetletnik Učitelj Miroslav Kokalj je praznoval 17. julija letos svoj 80. rojstni dan. Po letu 1925, ko je maturiral na ljubljanskem učiteljišču, je poučeval na raznih šolah v Sloveniji, najdlje v Prekmurju, in sicer v Dolnji Lendavi in Murski Soboti ter na osnovni šoli in nižji gimnaziji v Polju pri Ljubljani. Tam je bil ravnatelj od 1954 pa do upokojitve 1967. Povsod, kjer je služboval, je bil izredno dejaven ter je v šoli in zunaj nje dosegal odlične učne in vzgojne uspehe. Zbiral je krajevno zgodovinsko gradivo, ins-ceniral in režiral ljudske gledališke igre, predaval, bil je knjižničar in dejaven član učiteljskih društev. Po vopi je sodeloval v odborih političnih in Ijudsko-prosvetnih organizacij. Posebno veliko je naredil za dograditev gimnazijskega poslopja v Murski Soboti in osnovne šole v Polju, za ustanovitev arhiva, študijske knjižnice in Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti, sodeloval pa je tudi pri sestavljanju učnih načrtov pri Zavodu za šolstvo Slovenije. Zaradi svojega naprednega mišljenjain delovanja so ga preganjali in zaprli že pred drugo svetovno vojno in tudi med njo. Veliko je pisal v pedagoška in druga glasila. Bil je sodelavec srbskega naprednega pedagoškega glasila Učiteljska iskra, vanj je pisal že leta 1927 o ideologiji tedanje šole. Svoje prispevke je podpisoval s psevdonimom Mladinov Miran. Po letu 1931 je večkrat pisal v osrednje slovensko pedagoško glasilo Po- potnik, v Slovenijo in v Časopis za zgodovino in narodopisje. V številnih razpravah in knjigah je pisal o Prekmurju, in to že od leta 1932. Posebno pomemben je njegov članek Kako so nekoč potujčevali mlade Prekmurce, ki je izhajal v reviji Mladi Prekmurec v letu 1937—38. Tudi po vojni je nadaljeval razprave o Prekmurju in jih objavljal predvsem v revijah Ljudski glas, Obmurski tednik, Svet ob Muri in Nova obzorja. Kot poseben odtis je izšla njegova razprava Borba za gimnazijo v Murski Soboti. Zelo dragocen je bil njegov bibliografski pregled Prekmurje in Prekmurci v slovenskem periodičnem tisku od 1846 do 1945, ki je izšel leta 1957. Njegovi najobsežnejši deli o Prekmurju pa sta izšli v letih ali večjih prekrškov ni bilo, neprijetnosti smo imeli le s predavatelji. Profesorji namreč niso mogli prilagoditi svojega dela takšnemu tečaju, pred očmi so imeli redno delo na gimnaziji; to se namreč razlikuje od dela v tečaju, kjer je treba obširno snov prilagoditi omejenemu času in tudi ljudem, ki so prišli z različnim znanjem in ki so doslej delali na različno organiziranih šolah v raznih krajih Slovenije. To ni bila redna šola, to je bil nadaljvalni tečaj, v katerem naj bi tečajniki dobili podlago iz predmetov za nadaljnji študij. Prav glede tega smo se včasih ostro spoprijeli, vendar to ni vplivalo na delo. Z ravnateljem Ravbarjem sva se dogovorila za konferenco in za sprejem tečajnikov —ta je bil določen za 30. junij. Po tem obisku sem bil boljše volje, saj sem vedel in videl, da gre vse kot po maslu in da so soboški prosvetarji vzeli zadevo resno. Še več, bili so celo počaščeni, da so jim' zaupali tako odgovorno nalogo, kot je takšen tečaj. Na konferenci smo se temeljito pomenili glede pouka, urnika in metode dela. Vztrajal sem, da je treba snov sproti utrjevati in pre- skušati znanje. Pouk je bil dopoldne in popoldne, čas za učenje pa zjutraj in zvečer, tako da so bili tečajniki temeljito zaposleni. Po vseh teh pripravah sem lahko mirno in zbrano čakal na prihod tečajnikov in začetek tečaja. TEŽAVE S PREDAVATELJI Bil je lep, sončen, zadnji junijski dan, ko smo pri vseh vlakih, ki so prihajali v Mursko Soboto, čakali tečajnike. Prihajali so ves dan, iz vseh krajev Slpvenije. Največ jih je bilo iz Ljubljane, Dolenjske, Notranjske in Primorske, pa tudi iz con A in B Tržaškega ozemlja in celo iz Trsta. Za 96 tečajnikov smo pripravili tri oddelke. Moških je bilo malo, le 15. Vsakemu smo dali pisna navodila, urnik in hišni red. Naslednje jutro — po zajtrku —• smo v obednici imeli prvi sestanek. Tečajnikom smo povedali vse o tečaju, predstavili smo jim predavatelje in razložili potek dela. Soboški organi oblasti so nas opozorili, naj se tečajniki čim manj zvečer zadržujejo zunaj v mestu, na ulicah ali v parku. Tečaj je potekal po načrtu, ki smo ga sprejeli. Nobenih izpadov PREMESTITVE BREZ UGOVORA Moja prizadevnost in skrb, da bi dobro opravil nalogo, ki sem jo prevzel z vodstvom tečaja, me je na drugi strani »pokopala«. Nekako v drugi polovici avgusta, pred končnimi izpiti v tečaju, sem ..IV, stno dobil nujen poziv, najsezglasifl ^oi Mariboru pri tovarišu Ledine® °pn "čni, kovi “čire M Mu Niti slutil nisem, kaj me čak Menil sem, da hoče imeti prl odhodom v Ljubljano, kamot bil premeščen, podrobnejše Pl delu ročilo o tečaju. Ledinek je bil J krat imenovan za pomočtV prosvetnega ministra. Odšelstl v Maribor in začudeno pogledi Nte ko sem v predsobi srečal nekakf znance, prosvetne delavce. Vsi-dobili prav takšno vabilo. ^ slutnje so me obšle, da bo nek _ izrednega, kajti, če bi šlo za teč jf ni1 bi bil povabljen sam, in ne s skl pino drugih. Ie! al vaše V tečaju smo organizirali mladinsko organizacijo, kulturno delo in razne izlete, da so tečajniki dobro spoznali kraje tega dela naše domovine. Edina nevšečnost so bile-uši, ki so jih našli pri dekletih. Nerodna zadeva, vendar smo takoj dobili dovolj diditija in tako nadlogo odpravili v nekaj dneh. Smešno je bilo le, da so dekleta z rutami na glavah hodila na predavanja. Čas je hitro mineval, bližali so se izpi-' ti, živčnost in napetost sta se povečevali. Na konferenci pred izpiti smo se spet sporekli. Vztrajal sem, da merila pri spraševanju ne smejo biti prestroga, profesorji pa so hoteli zadevo zaostriti. Zavedal sem se, da nam je vsak učitelj potreben, da so tečajniki iz različnih okrajev z različno poprejšnjo izobrazbo, da pa so se zelo obnesli v učiteljskem poklicu in da je pod njimi še veliko možnosti za nadaljnje izobraževanje. Kot vodja tečaja in predsednik komisije sem imel zadnjo besedo pri oceni, in zato so tudi nekateri slabši tečajniki naredili tečaj. Profesorji so me sicer zaradi tega pisano gledali, vendar se je vse poravnalo na valeti, za katero so tečajniki pripravili tudi lep kulturni spored. Pozabljeno je bilo vse, kar se ponavadi dogaja med tako množico mladih.. Vsi so bili zadovoljni, posebno še z odlično kuhinjo, saj so se vsi potrudili, da so lahko, kljub pomanjkanju tega ali onega, postregli in zadovoljili toliko ljudi. V Ljubljani so imeli srečno roko, ko so izbirali kraj za tečaj, povsod drugod bi bilo s prehrano več težav kot v Murski Soboti. Poslovili smo se in razšli, novim učiteljem pa zaželeli veliko uspehov pri delu in študiju. Tudi sam sem bil zelo zadovoljen z uspehom in sem mirne duše lahko napisal poročilo o tečaju in ga odposlal v Ljubljano. Videti je bilo, da tovariš Lei 'Ola[ nek ni bil zadovoljen s svojo pl Jobi mestitvijo v Ljubljano. Ko sk orij] mu čestitatali k imenovanju, ^'šor, je osorno zavrnil: »Tudi vi bolh n požrli še grenko pilulo, ne saV K, jaz!« Njegov odgovor nas je pl ajo senetil in zresnil. Nič dobrel i s\ nismo pričakovali. iaže o. Kar v predsobi nas je postil ečg] na klop, sam pa je stopil pred ikol in nato osorno, kakor je znal oij^ on, spregovoril: »Tako, zdajI lajcj se bomo mi pomenili. Ljudsl |e]u oblast zahteva od vas, ki ste se »' iej0 slej izkazali, da greste na odg1 l^f varnejše položaje. Ti boš šel 'p]jv Ljutomer, ti v Slovensko Bistrit iŽjV( ti v Slovenj Gradec!« Ko je zal name, je dejal: » Ti si že zdaj veti Murski Soboti, zato boš ostal h tjav tam!« Čutil sem, kako mi je * pra udarila v obraz, bil sem best kajti komaj sem si malo urej ^ Življenje, spet selitev. 7aA'%j0 premestitve so bile za v.v«A'4stjt hud udarec. Ko sem premišljen __ o tem, je njegov glas spet prerdk^ prostor: »Ste razumeli, vaši (jLol kreti so že napisani. Ali ima kaj proti?« ' “ lom Kaj smo hoteli, le zasmej^ smo se. Toda to je bil besen srn® saj smo menda vsi mislili ena. Le upravitelj iz Slovenske Bisi jT ce, ki je bil imenovan za nadze #vn Že med sklepnim delom teči, sem na okraju vse uredil gh premestitve, najbolj vesel pa ml bil tovariš Horvat, ki je bil tu na[ Zornik. Seveda so mi vsi obljubi da mi bodo pomagali dobiti st novanje, toda prav to ni šlo ta\ gladko od rok, kot smo si zanii Ijali. \ n< arši r> ^or; ■Ort l'vij 'el *°vi aioj d “sel 2a rfKi ['si c ela\ :Ini VILKO KOLAR DOMEN 1977 in 1984. Prvo je napisal skupaj z Belo Horvatom pod naslovom Prekmursko šolstvo od začetka reformacije do zloma nacizma, drugo pa je izšlo pod naslovom Prekmurski Slovenci od narodne osvoboditve do nacistične okupacije 1919—1941. Drugo področje njegovega pisanja je zajelo območje Ljublja-na-Polje. Leta 1957 je izšla njegova knjiga Sto let šole v Polju, leta 1959 priročnik za spoznavanje narave in družbe z naslovom Občina Ljubljana-Polje. Več člankov je napisal o vevških pa-pirničarjih, leta 1970 pa izdal o njih obsežno knjigo. Sodeloval je tudi pri zborniku Rdeči Zalog, ki je izšel leta 1985. Za svoje delo je prejel več visokih priznanj, med drugimi Žagarjevo nagrado leta 1958, red dela z zlatim vencem leta 1970 in srebrno priznanje OF leta 1971. TATJANA HOJAN % ''std VABILO NA 23. ZBOROVANJE SLOVENSKIH ZGODOVINARJEV Zveza zgodovinskih društev Slovenije vabi vse učitelje zgodovine na osnovnih in srednjih šolah SR Slovenije na 23. zborovanje slovenskih zgodovinarjev, ki bo od 1. do 3. oktobra 1986 v Tolminu. tSt' r v Osrednje strokovno zgodovinske teme bodo: slovenska zahodna meja, promet in prometne poti skozi stoletja, za okroglo mizo pa bo potekala razprava o stanju in metodoloških vprašanjih v slovenskem zgodovinopisju. Tematika iz šolske zgodovine bo zajela vse od tradicionalnega do integralnega učbenika zgodovine, izkušnje ob prenovi učenja zgodovine v 6. razredu osnovne šole in o zasnovi tem in načrtovanju pouka zgodovine. Pedagoške delavce prosimo, da se pripravijo za razpravljanje o metodoloških vprašanjih. Zadnji dan bo ekskurzija v Vrsno (rojstna hiša Simona Gregorčiča) in Krn (domačija Simona Rutarja). Informacije dobite na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, Aškerčeva 12, telefon (061) 332 611. Za bivanje se prijavite v hotel Centroslavija, Tolmin (penzion 2836 din na dan). K, Miselni vzorci odkrivajo bistveno Pogovor z Marijo Gabrijelčičevo .. Novo mesto. Svetla soba z razgledom na Gorjance in Trško goro. lm° na seminarju o miselnih vzorcih. Vodi ga Marija Gabrijelčič, pro-sorica pedagogike v novomeški Vzgojni posvetovalnici. Pripoveduje Preobremenjenosti naših učencev, o njihovem slabem branju in slabih ali morda niti ne veste, če so ase ideje zaživele? u ~~ Miselni vzorci so v naših ■ j°ah resnično zaživeli. O tem obivam toliko vrnitvenih in-'^itiacij (z zajetnimi kupi lepih ^ ^orcev) iz vseh delov Slovenije, aJ^oja trditev ni iz trte zvita. J,!' Ko gledam učitelje, ki odha-0 s seminarjev, vidim takšne, svoje navdušenje kar očitno ,a2ejo, o tem govorijo in mi piše-^ °' Včasih pa so tiho; takrat si 0 .!Cern: nič ne bo. Pa se k sreči ve- 1 ^krat zmotim in sem potem še . »ko bolj presenečena nad iz- PftUjivostjo, ki jo pokažejo pri i ,e|u z miselnimi vzorci, ko pri-ta e{.° v svojo šolo. * pa je, da knjige same ne |, ‘"-s pa je, aa Knjige same ne r-( ?)*vajo na učitelje tako hitro kot f'Vo« delo na seminarjih; to j0 ^ 'ko izobraževanja imajo pro I j. ?etoi delavci najraje (njihova ,-Java v anonimnem anketnem ,5>ašalniku) L * Ali miselni vzorci poma-kei i* • P” “čenju tistih, ki so boij ali ;ef st)tni ki so manj uspešni? ^ ^ miselnimi vzorci se je na J)°jih seminarjih seznanilo že ifc01* 4000 učiteljev, od leta ^2 do 1986. Miselni vzorci omagajo pri učenju predvsem ^Posobnejsim učencem (to bi si -ifflPala trditi prav za vsako učno aK tehniko); toda sama jih začela uporabljati pri a z učno težavnimi šolarji. ?v£ajprej zato, da bi snov (naslov ^irvsebino) razumeli, da bi prišli jmlajej vsaj do bistvenega (do »/fnUčnih besed) — po načelu: i malo, pa tisto temeljito. Se-tudi zato, da bi učno gra-g‘ llv° lahko velikokrat ponovili (z rt Stolnimi vzorci, v ustreznih ča-? p °vnih presledkih), rti » alci • Ali uporabljajo učitelji mi-vzorce povečini v šoli ali se (h !enci uče po njih tudi doma? So ■n arši seznanjeni z njimi? xi ^ Po dozdajšnjih pogovorih, stoih in srečanjih menim, da Zrahljajo učitelji miselne ;°rce predvsem v šoli (za po-čt>. lvljanje, pri obravnavi nove la l0vi, v uvodni motivaciji); ’ "togi zagnanci so naučili delati z it "tolnimi vzorci tudi učence. J Ka starše ne morem vedeti na-,/i JI'čneje, rada pa bi omenila ilt toovno šolo Ivana Groharja iz i tofje Loke, kjer so prosvetni 4ayci temeljito seznanili z mi-■toimi vzorci tudi starše. % -^st Ali se vam zdi katera sta-dojemljivejša za sprejemanje ISelnih vzorcev? Z miselnimi vzorci delajo £°jitelji v vrtcih (če bi le videli e imenitne vzorce v Vzgojno-fstvenem zavodu Šentjernej tv Novem mestu!), učitelji v nižjih in višjih razredih osnovne šole, srednješolci in študenti. # Pri katerem predmetu se bolj uveljavljajo? — V šolskem letu 1983/84 sem po dveletnem delu z miselnimi vzorci lahko že opravila prvo anketiranje med učitelji. Takrat so se miselni vzorci (130 anketirancev) najbolj uveljavili pri slovenščini, zgodovini, pri spoznavanju družbe, spoznavanju narave in pri zemljepisu. Zdaj je v načrtu nova razL skava na večjem vzorcu; menim pa le, da so ti predmeti še zmeraj na prvem mestu, čeprav ne manjka vzorcev, ki-so nastali pri biologiji, fiziki, kemiji, gospodinjstvu, družbeno-moralni vzgoji, pri matematiki, angleščini in srbohrvaščini. • Slišali smo pomisleke učiteljev, češ da učenje po novi metodi siromaši besedni zaklad. Z zgledi ste me prepričali, da je prav nasprotno. Meni se je odkril zanimiv miselni vzorec za oznako osebe. Ali so vam učitelji poročali o miselnem vzorcu za govorne vaje in spise? — Veseli me, da sem vas prepričala. Toliko mi pomeni razvit učenčev govor in besedni zaklad (ne revščina!), da sem bila od nekdaj na to posebno pozorna. Pri miselnih vzorcih se mi je odkrilo marsikaj. Sama dosti laže govorim, predavam ali pišem, če imam pred seboj (na mizi ali v glavi) »temeljne kamne«, po katerih stopam. To so ključne besede v miselnem vzorcu. Šolar, ki mora svoje pridobljeno znanje, izkušnje, misli in stališča povedati drugim, pa je še v težjem položaju — torej še bolj potrebuje oporo. Miselni vzorec je dispozicija, priprava — s ključnimi pojmi, ki so drugače razvrščeni, povzročeni, povezani okrog osrednje teme, imajo pa prav tako vlogo kot smo jo učitelji vselej pripisovali dispoziciji, po kateri smo pripravljali obnovo, spis, poročilo po ekskurziji, po športnem, naravoslovnem ali kulturnem dnevu. Na kupe miselnih vzorcev imam do danes prav za govorne vaje in potem za spisje (npr. opisi oseb, dogodkov, prikaz prebrane knjige, naravoslovni dnevi, dejavnosti na naši šoli itd.). Posebno vesela pa sem ugodnih poročil o boljših govornih vajah pri tistih učencih, ki so se tega najbolj bali; če govorijo ob miselnem vzorcu (na steni, na tabli, na klopi ali v beležki), jim gre laže. Poskusite: učencu recite, naj pove o včerajšnjem športnem dnevu. Saj to ni težko! Koliko bo povedal in kako? Včasih nič. Pomagajte mu z miselnim vzorcem: • Bi o miselnih vzorcih še sami kaj dodali? — O še marsikaj! Miselne vzorce lahko izvrstno uporabljamo za bogatenje besednega zaklada. Nadvse pomembno pa se mi zdi to, da naučimo svoje šolarje, kako predelujejo snov iz učbenikov, ko se sami učijo. Podčrtati, izpisati, obarvati morajo bistvo v snovi — to so po T. Buzanu ključne besede. Iskanje teh »trdnih kamnov« v »močvirju« (obsežni učni snovi) pa je za mnoge učence težko delo, ki je pozneje bogato poplačano; sprva pa terja dosti časa in napora — učiteljevega in učenčevega. Mnogi prosvetni delavci vidimo v učenju z miselnimi vzorci tele prednosti: boj proti učenju na pamet, več znanj v krajšem času, razumevanje snovi (razumeti je treba že naslov!), hitrejše ponavljanje temeljne snovi in več prostega časa. Pri nobeni učni metodi ali tehniki pa ne gre zmeraj gladko. Tudi pri miselnih vzorcih je lahko veliko napak. Na nekatere bi rada opozorila, da bi jih preprečila. — Miselni vzorec mora biti pregleden; na njem naj bo malo ključnih besed. Ce je natrpan, da bistveno sploh ne izstopa, je lahko prej ovira kot dobro pomagalo pri — npr. ponavljanju. — Vedeti je treba še to, da moramo miselni vzorec pri individualnem študiju narediti sami — z drugim (sposojenim) si ne moremo dosti pomagati. Saj si tudi s kratkimi izpiski svojih kolegov nismo mogli. Sami smo morali temeljito preštudirati vso Veljalo bi pravilo: Delaj z glavo (a s svojo!) — Ce se je učitelj odločil za miselne vzorce pri pouku, ni dovolj enkratna demonstracija. Vaj je potrebno seveda več! DRUGI JUGOSLOVANSKI SIMPOZD O INOVACIJAH Letošnji drugi jugoslovanski simpozij o inovacijah (od 20. do 22. 9.) v Arandjelovcu je pripravilo uredništvo revije Samoupravno vaspitanje, ki jo izdaja Učiteljsko društvo iz Ložnice. Zaradi izredno aktualne tpme, ki jo je sipozij obravnaval, se ga je udeležilo izredno veliko znanstvenih, strokovnih pa tudi prosvetnih delavcev iz Skopja, Prištine, Sarajeva, Titograda, Ljubljane, Zagreba, Beograda in od drugod. Na samem znanstvenem srečanju je bilo predstavljenih okoli sto prispevkov; to znova potrjuje nenehno aktualnost teme, ki so jo obravnavali tudi ob tej priložnosti. Delo simpozija je potekalo plenarno in v skupinah. V plenarnem delu simpozija so predstavili tele referate: didaktične populacije o informiranju in uvajanju inovacij (dr. T. Lekič), O nekaterih vprašanjih in možnostih za nadaljnji inovativni razvoj mladega šolskega rodu (dr. B. Rakič), Nove vzgojno-izobraže-valne komunikacije (dr. J. Plen-kovič), O razvojnih protislovjih vzgojno-izobraževalnega dela ter o potrebah uvajanja inovacij (dr. M. Stevanovič). Obravnava tematike o inovacijah v teoriji in praksi na vzgojnem področju se je nadaljevala v delu v skupinah. Lahko rečemo, da pomeni drugi jugoslovanski simpozij tako po obravnavani tematiki ’ kot po besedah razpravljavcev pomemben prispevek k pedagoški teoriji in praksi. ALOJZIJA ŽIDAN — In končno: učitelj, ki se sam ni ogrel ter izuril za novi način, ne bo zanj motiviral učencev. • Kaj vidite slabega v današnji šoli in kaj dobrega? — V današnji šoli vidim veliko dobrega; morda sem tako živo sredi njenega življenja in dela, da drugače ne znam gledati. Veseli me, če učenec naredi miselni vzorec o svoji razredničarki, na njem pa so vse ključne besede ena sama pohvala; gotovo si jo je zaslužila. Srečna sem, če mi pravi šolar, da pridejo njihovi tovariši in tovarišice nasmejani v razred in da so »prima«; lepo mi je, če so učne ure zanimive, razlaga dobra, učenci aktivni in motivirani, če delajo učitelji s starši po temeljnih načelih medčloveških odnosov (spoštovanje osebnosti staršev, ustrezen izkoristek časa, preudarnost, usmerjenost v iskanje pozitivnega v človeku — ne v iskanje samih napak). Proti slabim stranem naše šole pa se bojujem po svoje: učiteljem govorim o tem na seminarjih in predavanjih. Slabe strani: huda obremenjenost šolarjev, zanemarjanje telesnega in duševnega zdravja otrok, slabe učne navade učencev, včasih pa še nasprotovanja med učitelji in šolarji. Zakaj me to zadeva tako v živo? Najprej, ker krivica, storjena otroku, bode njega in starše; jezni starši pa niso nikdar učiteljevi sodelavci, ampak bolj nasprotniki, ki nenehno kritizirajo in za vse slabo krivijo učitelje. Mislim, da se moramo za večji ugled in pomembnost našega poklica truditi nenehno — kar sami. DANICA CEDILNIK Razpise sprejemamo tudi po telefonu — vse do sklepa redakcije. Pokličite nas! Naša številka (061) 315 585 RAZPIS ČZO Prosvetni delavec Ljubljana, Poljanski nasip 28, razpisuje dela in naloge UREDNIKA —NOVINARJA PRIPRAVNIKA Pogoji: končana filozofska fakulteta — smer pedagogika in razvite sposobnosti za uredniško-novinarsko delo. Prijave z ustreznimi dokazili in s pregledom objavljenih prispevkov s področja vzgoje in izobraževanja sprejemamo 8 dni po razpisu. Komisija za delovna reazmerja OSNOVNE ŠOLE HEROJA FRANCA BUKOVCA MEDVODE-PRESKA razpisuje prosta dela in naloge — UČITELJA LIKOVNE IN TEHNIČNE VZGOJE, PRU, za določen čas (nadomeščanje delavke, ki bo na porodniškem dopustu od novembra 1986) — UČITELJA RAZREDNEGA POUKA za določen čas (nadomeščanje delavke, ki bo na porodniškem dopustu od novembra 1986) za enoto Avgusta Barleta v, Sori Prijave z dokazili o ustrezni izobrazbi pošljite na naslov šole v 8 dneh po objavi razpisa. Kandidati bodo obveščeni o izbiri v 30 dneh. OSNOVNA ŠOLA XII. SNOUB KRMELJ razpisuje prosta dela in naloge — UČITELJA GLASBENE VZGOJE, PRU, P ali absolvent, ki bo poučeval na osnovni in glasbeni šoli, za nedoločen čas. Na voljo je samsko stanovanje. MATURANTKE 5. b, LETNIK 1956 UČITELJIŠČA V LJUBLJANI 30-letnico mature bomo proslavljale v soboto, 20. septembra 198.» v Celju. Dobimo se v restavraciji Majolka, Prešernova ulica 3, med 11. in 13. uro. Prijave pošljite na naslov: Milica Tom Studen, Ljubljanska 58, Celje: telefon: 063 27 786. Peter Russell KNJIGA O MOŽGANIH V knjigi o možganih je avtor Peter Russell zbral dognanja najnovejših raziskav o možganih in njihovih zmogljivostih, da bi pokazal, kako naj jih z večjim pridom uporabljamo in zanje najbolje skrbimo. v«3°cev*IrTvse^n hstlrn^k^°.n^ravn9 metodo učenja in tehniko miselnih najbo^žlabiti J raz,skovatl »vesolje« v svojih glavah in ga kar 270 strani, broš., cena 3250 din. Knjigo lahko kupite v vseh knjigarnah, po pošti pa jo naročite na naslov; DRŽAVNA ZALOZBA SLOVENIJE, sektor knjižne prodaje, Mestni trg 26, 61101 Ljubljana. ZA UČENJE, DELO IN PROSTI ČAS V KNJIGARNAH IN PAPIRNICAH MK VIDEOREKORDERJI SISTEM VHS V-66G TOSHIBA NAJSODOBNEJŠA TEHNOLOGIJA VAM OMOGOČA: snemanje TV programa in reproduciranje posnetih video kaset v trajanju do 240 min neposredno priključitev video kamere 14-dnevno predprogramiranje avtomatsko hitro iskanje programov reproduciranje »stoječe« in posameznih slik daljinsko upravljanje osnovnih funkcij Prodajna cena- za šole in del. organizacije - 706.000 din Zasebniki morajo pri nakupu plačati še prometni davek! SLOVENSKI CELOVEČERNI IGRANI FILMI na VHS kasetah - po 20.000 din Poletje v školjki • Kekec • Pastirci i izumitelja Polža • Sreča na vrvici • • Idealist # Povest o dobrih ljudeh i I Ne joči, Peter • Učna leta Ko zorijo jagode # Deseti brat I Ljubezen • To so gadi. PRAZNE VIDEO KASETE VHS High Grade E-180 za 3 ure snemanja! Prodajna cena - za šole in del. organizacije - 7.749 din Maloprodajna cena - s prometnim davkom - 8.639,40 din POSEBNA IZOBRAŽEVALNA SKUPNOST ZA PEDAGOŠKO USMERITEV asil °brj ove ubij 886- naknadno razpisuje za šolsko leto 1986/87 29 štipendij za študente za študente pedagoških smeri na visoki oz. višji stopnji za potrebe s njih šol in domov za učence v SR Sloveniji naslednje študijske sfl11 1. matematika s študijskimi povezavami 2. fizika s študijskimi povezavami 3. tehnična vzgoja s študijskimi povezavami 4. likovna vzgoja 5. glasbena vzgoja 6. obramboslovje Prijave bo sprejemala Posebna izobraževalna skupnost za pedag( usmeritev, Ljubljana, Aškerčeva 9 — oddelek za štipendije 30. septembra 1986. Kandidati morajo prijavi za štipendiranje na obrazcu DZS 8/*1 Vloga za uveljavitev socialnovarstvenih pravic — priložiti: 1. overjene prepise dokazil o učnem uspehu (prepis indeksa sporočilo o vseh doslej opravljenih izpitih, vajah ipd.); 2. uradno potrdilo o osebnih dohodkih staršev za koledarsko 1985 oz. odrezek pokojninske nakaznice za december 1985 3. potrdilo skupščine občine o premoženjskem stanju in pol o številu članov gospodinjstva; 4. svojeročno napisano izjavo kandidata, da ne prejema drug( 5. drovske štipendije oz. potrdilo dosedanjega kadrovskega šti| ditorja, da štipendist nima obveznosti iz dosedanjega štipendij kratek življenjepis in opis socialnega in materialnega pol družine; 6. mnenje šole in mnenje Zveze socialistične mladine; 7. kandidati študenti morajo v vlogi natančno navesti tudi, za ka štipendijo kandidirajo. Pri štipendiranju bodo imeli prednost kandidati, ki imajo učni uspeh in so v slabšem gmotnem položaju. Odbor ne bo obravnaval prijav z nepopolno dokumentacijo, p1 ki ne bodo v skladu z razpisom, ali prijav, ki bodo odposlane ^ septembru 1986. ODBOR ZA MREŽO ŠOL, USMERJANJI ŠTIPENDIRANJE POSEBNE IZOBRAŽEVAl . SKUPNOSTI ZA PEDAGOŠKO USMERll OSNOVNA ŠOLA SAVO KLADNIK SEVNICA razpisuje dela in naloge — UČITELJA GLASBENE VZGOJE, P ali PRU za nedoK čas s polno delovno obveznostjo. Začetek dela 1. 10. 1986 voljo je družinsko stanovanje. — UČITELJA TELESNE VZGOJE, P ali PRU za nedoločen s polno delovno obveznostjo. Začetek dela 1. 10. 1986 Kandidati za razpisana dela in naloge naj pošljejo prijave z dol o izpolnjevanju pogojev in s kratkim življenjepisom v 15 dnet objavi razpisa na naslov: Osnovna šola Savo Kladnik, Sevnica, svobode 42. O izbiri bodo obveščeni v 15 dneh. i j VIO ŠMARJE PRI JELŠAH TOZD OSNOVNA ŠOLA EDVARDA KARDELJA ROGAT razpisuje prosta dela in naloge — RAVNATELJA — reelekcija mladinska knjiga knjigarne in papirnice Kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje, določene z Zako o združenem delu in Zakonom o osnovni šoli, in pogoje, dole z Družbenim dogovorom o oblikovanju kadrovske politike v d Šmarje pri Jelšah, ter imeti pedagoško izobrazbo in najmanj delovnih izkušenj pri vzgojno-izobraževalnem delu. Prijave sprejema 15 dni po objavljenem razpisu komisija za del razmerja TOZD Osnovne šole Edvarda Kardelja Rogatec. Delovna skupnost skupnih služb pri VIO OSNOVNA ŠOLA NOVO MESTO razpisuje prosta dela in naloge: Za nakup in informaciie se oglasite na naslov; oco .. MLADINSKA KNJIGA KiP, GROSISTIČNI ODDELEK, Titova 3, Ljubljana, tel.: (061) 215-358, ali neposredno v knjigarnah in papirnicah Mladinske knjige v Ljubljani, Mariboru, Celju, Ptuju, Novem mesu, Zagorju ob Savi, Titovem Velenju, Slovenjem Gradcu, Kranju, Tolminu in drugod po Sloveniji ter v agre u. — dipl. psihologa — svetovalno delo — za nedoločen čas s sede:■ na TOZD OS XII. SNOUB Bršljin, Novo mesto, Kurirska po i — dipl. psihologa — svetovalno delo — za določen čas s sede v Vzgojni posvetovalnici Novo mesto, Valantičevo 2 (nado ščanje delavke, ki bo na porodniškem dopustu) j, Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o strokovni izobrazbi 11 dneh po objavi razpisa na Delovno skupnost skupnih služb pri 'j ( 1 0 Osnovna šola Novo mesto, Valantičevo 2. O izidu razpisa bodo obveščeni v 15 dneh po izbiri. Svet šole OSNOVNE ŠOLE 7. KORPUSA ŽUŽEMBERK Komisija za medsebojna delovna razmerja OSNOVNE ŠOLE LOG-DRAGOMER, 61351 BREZOVICA, Šolska cesta 1 razpisuje prosta dela in naloge — UČITELJA SLOVENSKEGA IN ANGLEŠKEGA JEZIKA za nedoločen čas s polnim delovnim časom Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev v 8 dneh po objavi razpisa. O izbiri bodo obveščeni v 15 dneh po poteku roka za prijavo. Šola je tik ob glavni cesti Ljubljana-Vrhnika, 10 km iz Ljubljane. Prometne zveze so zelo ugodne. Začetek de la po dogovoru. Komisija za delovna razmerja OSNOVNE ŠOLE PREŽIHOV VORANC V LJUBLJANI, Prežihova 8 razpisuje dela in naloge razpisuje za nedoločen čas prosta dela in naloge — UČITELJA GOSPODINJSTVA v oddelkih s slovenskim in srbohrvaškim učnim jezikom Pogoj: PRU gospodinjstva. Prijave z ustreznimi dokazili in s kratkim življenjepisom pošljite v 8 dneh po objavi razpisa. Začetek dela: takoj. — POMOČNIKA RAVNATELJA, P, PRU ali U z delno obveznostjo Kandidati morajo izpolnjevati pogoje, ki jih določa Zakon o osli šoli, ter imeti najmanj pet let delovnih izkušenj v vzgoji in izobt vanju in strokovni izpit. Prijave in potrebna dokazila o izpolnjevanju pogojev naj po* razpisni komisiji Osnovne šole 7. korpusa Žužemberk v 15 dn^ ^ objavi razpisa. O izbiri bodo obveščeni v 30 dneh po poteku roka za prijavo. irosvf rii Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. gdan Čepič, Tea Dominko, Leopold Kejžar, Franci Kržan, Marjana Kunej, Vida Nered, Albin Puciin, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Jože Valentinčič, Viktor Žorž Direktor: Jože Valentinčič deiav Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: predsednik Aleš Golja, Bo- Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič Uredništvo: Jože Valentinčič glavni urednik, Marjana Kunej odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104 Rokopisov in fotografij ne vračamo. Naročnina za leto 1986 znaša 1200~din za posameznike in 2200 din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša letna naročnina 900 din. Cena posamezne številke je 70 din, pri povečanem obsegu pa 100 din. Številka tekočega računa: 50101 -603-46509. Tiska ČTP Ljudska pravica, ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega I« teja za vzgojo in izobraževal st časnik »Prosvetni dela« ■h prost temeljnega prometi1 davka od prometa proizv0 (glej 7. točko 1. odstavka člena zakona o obdavči ia 'proizvodov in storitev v p<° 1______________________.< V.