B. GOLEC: Valvasorjevi stiki in ukvarjanje s Koroško 64 Golec, Boris , dr., izr. prof., znanstveni svetnik, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Zgodo- vinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana, bgolec@zrc-sazu.si Valvasorjevi stiki in ukvarjanje s Koroško Zgodovinski časopis , Ljubljana 73/2019 (159), št. 1-2, str. 64–87, cit. 102 1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (En.,Sn., En.) Poleg rodne Kranjske je bil polihistor Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) od vseh dežel najbolj povezan s Koroško. Med skupno deve- timi knjižnimi deli, ki jih je podpisal kot avtor ali izdajatelj, se namre č na to deželo nanašajo tri, prav toliko kot na Kranjsko. Prispevek se ukvarja predvsem z okoliš činami njihovega nastanka, ki so bile doslej precej prezrte. Val- vasor je severno sosedno deželo obravnaval neprimerno manj temeljito in manj obsežno kot Kranjsko. Njegov najve čji izvirni prispevek so bakrorezne upodobitve koroških krajev, ki so v veliki ve čini nastale na podlagi Valvasorjevih lastnoro čnih skic. Od koroških deželnih stanov je lahko pri čakoval precej manjšo fi nan čno podporo kakor od kranjskih, ki so izdatno fi - nancirali Slavo vojvodine Kranjske (1689), medtem ko je Popolna topogra fi ja Koroške (1688), Valvasorjevo glavno Koroški posve čeno delo, po vsem sode č izšla brez stanovske gmotne podpore. Njegov najpomembnejši podpornik in zagovornik med Korošci je bil zgodovinar Albert Reichart, opat benediktinskega samostana v Št. Pavlu v Labotski dolini. Klju čne besede: Valvasor, Koroška, Albert Reichart, topogra fi ja. Št. Pavel v Labotski dolini, Justus van der Nypoort Golec, Boris , PhD, Associate Professor, Rese- arch Counsellor, Research Centre of the Slo- venian Academy of Sciences and Arts, Milko Kos Historical Institute, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana, bgolec@zrc-sazu.si Zgodovinski časopis (Historical Review), Ljubljana 73/2019 (159), No. 1-2, pp. 64–87, 102 notes Language Sn. (En., Sn., En.) Apart from his native Carniola the polymath Johann Weichard von Valvasor (1641–1693) was most strongly tied to Carinthia. Three out of a total of nine volumes authored or published by him deal with it, the number matches that of books which address Carniola. The article discusses, fi rst and foremost, the circumstances of their compilation, which have been disregarded thus far. Valvasor’s survey of the neighbouring duchy to the north was less thorough and comprehensive than that of Carniola. Copper engravings of Carinthian landscape, which were to a great extent based on Valvasor’s own sketches, are his most important original contribution. The fi nancial support of the Carinthian Provincial Diet that he could have hoped for was considerably smaller than that of its Carniolan counterpart, whose fi nancial support of the Glory of the Duchy of Carniola (1689) was substantial. Meanwhile, Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae et modernae completa (1688), Valvasor’s main work dedicated to Carinthia, appears to have been published without the Diet’s money. Valvasor’s most prominent Carinthian supporter and proponent was the historian Albert Reichart, abbot of the Benedictine monastery in Sankt Paul im Lavanttal. Key words: Valvasor, Carinthia, Albert Rei- chart, topography, Sankt Paul im Lavanttal, Justus van der Nypoort Boris Golec Valvasorjevi stiki in ukvarjanje s Koroško * * Razprava je nekoliko razširjena predelava objave: Der Krainer Polyhistor Johann Wei- chard Valvasor (1641–1693) und Kärnten. Carinthia I 207 (2017), str. 285–309. Poleg rodne Kranjske je bil polihistor Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) od vseh dežel najbolj povezan s Koroško. Od skupno devetih knjižnih del, ki jih je podpisal kot avtor ali izdajatelj, se namre č na to deželo nanašajo tri, prav toliko kot na Kranjsko. Vendar je treba poudariti, da je severno sosedno deželo v primerjavi s Kranjsko obravnaval neprimerno manj temeljito in manj obsežno. Medtem ko njegovo monumentalno Slavo vojvodine Kranjske (1689) sestavljajo štirje deli, ki štejejo skupaj kar 3532 strani s 24 prilogami, je Valvasorjevo temeljno delo o Koroški, Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae et modernae completa (1688), že po obsegu (264 oštevil čenih listov) znatno skromnejše. Na drugi strani pa je album Topographia Archiducatus Carinthiae Modernae (1681) z 223 bakrorezi veliko laže primerjati z njegovim »kranjskim dvoj čkom« z naslovom Topographia Ducatus Carnioliae Modernae (1679), ki ima 320 bakroreznih upodobitev. Prav tako sta med seboj primerljivi obe posebni izdaji s tematsko izbranimi upodobitvami: Topographia arcium Lambergiarum (1679), izbor 28 bakrorezov Lambergovih gradov na Kranjskem, in Topographia Carinthiae Salisburgensis (1681), v kateri je ponatisnjenih 26 bakrorezov salzburške posesti na Koroškem. Obe prej navedeni Valvasorjevi glavni deli o dveh sosednih deželah (1688, 1689) je izdal Wolfgang Moritz Endter v Nürnbergu, preostala štiri z letnicama izdaje 1679 in 1681 pa je založil Valvasor sam in sta delo njegove gra fi čne delavnice na Bogenšperku. 1 V pri čujo čem prispevku se bomo manj ukvarjali z Valvasorjevimi Koroški posve čenimi deli in ve č z okoliš činami njihovega nastanka, ki so bile doslej precej prezrte. 2 Eden od razlogov za skromno védenje o ozadju je ta, da ni ohranjenih skoraj nobenih Valvasorjevih rokopisnih zapisov in ni česar od osebne korespon- dence. Razen majhnega lastnoro čnega urbarja, 3 nekaj notic na robu topografskih skic 4 in pisma, ki ga je leta 1683 poslal kranjskim stanovom z vojnega pohoda na Štajersko, 5 poznamo samo šest uradnih pisem, poslanih med letoma 1685 in 1688 londonski Kraljevi družbi ( Royal Society ), najstarejši angleški akademiji znano- 1 O Valvasorjevih delih gl. zlasti Reisp, Kranjski polihistor , str. 118–137, 187–263. 2 O Valvasorju in Koroški je objavil kratek prispevek samo P. Radics, in sicer v obliki spremne besede k ponatisu Popolne topogra fi je Koroške, izdanem leta 1882 (Radics, Valvasor in Kärnten). 3 ARS, AS 746, Cistercijanski samostan in državno gospostvo Kostanjevica, Spisi, fasc. 43, Extranea, Graš čina Bogenšperk in Lihtenberk – urbar. O urbarju natan čno: Golec, Zemljiški gospod , str. 32–41, 77–132. 4 Lubej, Justus van der Nypoort , str. 98 sl. 5 ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 381, fasc. 259, s. p., 17. 8. 1683. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) | 64–87 65 B. GOLEC: Valvasorjevi stiki in ukvarjanje s Koroško 66 sti. 6 Vse drugo so razmeroma številni opisi njegovih doživetij, raztreseni po Slavi vojvodine Kranjske (1689), en sam tovrstni zapis v Popolni topogra fi ji Koroške (1688) in kratke notice o Valvasorjevih prošnjah kranjskim stanovom v stanovskih sejnih zapisnikih. Preden se lotimo ozadja Valvasorjevega dela, se pomudimo pri predzgodovini in povezavah kranjskega polihistorja z deželo, katere mejo na gorskih grebenih in vrhovih je Janez Vajkard še kot otrok lahko gledal s prostim o česom iz rodne Ljubljane. Že tedaj mu je bilo jasno, da onstran gorske verige leži Koroška. Na poseben na čin je bil vsaj posredno povezan s Koroško že od svojega krsta. Konrad Ruess baron Ruessenstein (1604–1668), ki mu je šel 28. maja 1641 v ljubljanski stolnici za krstnega botra, 7 je namre č tako po o četovi kot po materini strani izviral iz Paterniona v Zgornji Dravski dolini. Njegov še neplemiški ded Konrad Ruess († ok. 1603) je tam deloval kot luteranski župnik, drugi ded Salomon Zeidler, po rodu iz Budišina (Bautzen) v Zgornji Lužici, pa je bil vrsto let oskrbnik Dietrichsteinovih koroških posesti. 8 Zeidler je leta 1590 kupil grad Hmeljnik pri Novem mestu, kjer sta njegova h či in zet, Konradova starša, našla novi dom. Še pred Konradovim rojstvom (1604) je bil njegov o če Konrad st. poplemeniten, Konrad ml. pa leta 1630 pobaronjen, pri čemer je dotedanjemu priimku smel dodati predikat pl. Ruessenstein. Kot kranjski deželan (od 1631) je izobraženi in podjetni Konrad od maja 1641, ko je Janeza Vajkarda Valvasorja kot krstni boter uvedel v krš čansko ob čestvo, sedem let zasedal mesto glavnega prejemnika kranjskih deželnih stanov, tj. v času, ko je bil polihistorjev o če Jernej dva mandata stanovski poverjenik (1640–43 in 1646–49). Za Janeza Vajkarda bi si težko predstavljali primernejšega krstnega botra od Konrada Ruessa barona Ruessensteina. Polihistorjev boter se je namre č veliko ukvarjal z naravoslovjem, domnevno tudi z alkimijo, ki se ji je posebej posvetil njegov sin Henrik Konrad. Valvasor se je moral pred botrovo smrtjo (1668) pogosto muditi na Ruessensteinovem gradu Strmol na Gorenjskem, kar potrjuje njegovo dobro poznavanje grajske okolice in nekaterih nerazložljivih dogodkov, ki so se tam zgodili. Ker je polihistorjev o če Jernej umrl (1651), ko Janezu Vajkardu ni bilo niti deset let, je krstni boter v skladu s pri čakovanji vsaj deloma prevzel tudi o četovsko vlogo. 9 Prav tako ne smemo prezreti, da so s Koroškega izvirali nekateri Valvasorjevi predniki. Ni znano, koliko je Janez Vajkard o tem vedel, toda glede na to, kako ponosen je bil na Rauberje, rodbino svoje matere, je težko verjeti, da bi mu ostala neznana ime in nagrobnik materinega pradeda Jurija pl. Sigesdorfa zu Grosswinc- klern († 1575), pokopanega v fran čiškanski cerkvi v Novem mestu. 10 Jurij, cesarski svétnik, stotnik v Senju in graš čak na Klevevžu in Prežeku, je bil po sekundarnem viru sin Avguština Sigesdorferja, ki naj bi leta 1498 pridobil grad Grosswincklern 6 Celotna korespondenca med Valvasorjem in Royal Society je objavljena v latinskem izvirniku in slovenskem prevodu: Reisp, Korespondenca Janeza Vajkarda Valvasorja . 7 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Mati čne knjige, R 1638–1643, pag. 163. 8 Neumann, Zuwanderer aus der Lausitz, str. 26–35 (o Ruessu), 7–26 (o Zeidlerju). 9 Žvanut, Valvasorjev boter, str. 183–194; Golec, Valvasorjev izvor (3. del), str. 21–23. 10 Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 237–239. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 67 na Koroškem, in Barbare, rojene Schrampfy. 11 Zet Jurija pl. Sigesdorfa je postal Kozma pl. Rauber (ok. 1525–1582), Valvasorjev praded in sploh najpomembnejši med njegovimi predniki. 12 Poleg Sigesdorfa je imel Janez Vajkard še druge koroške korenine, za katere pa verjetno ni vedel oziroma je o njih komaj kaj slutil. Snaha Kozma Rauberja, na Spodnjem Štajerskem rojena Doroteja pl. Leysser (po 1585–1627/32), je bila pravnukinja Korošice z imenom Scholastika pl. Ernau, poro čene s Štajercem Ju- rijem pl. Leysserjem. Scholastikin sin, Valvasorjev praprapraded Maksimilijan pl. Leysser (1489–1555), je bil tako kot Kozma Rauber pomembna osebnost, vojni svétnik in najvišji »Feldzeugmeister« na Štajerskem. 13 Celotna Maksimilijanova družina je v kamnu upodobljena na zunanji steni župnijske cerkve v Wildonu pri Gradcu, od koder je Valvasor med vojnim pohodom leta 1683 poslal pismo kranjskim stanovskim poverjenikom. 14 Ne nazadnje je imela koroške korenine tudi ena od Valvasorjevih praprababic po o četu, Marta pl. Aigl († po 1541), ki je živela na slovenskem Štajerskem, izvirala pa je iz rodu koroških Wildensteinov. 15 Delež koroške krvi v Valvasorjevih žilah je tako znašal približno eno desetino, če upoštevamo šest generacij do vklju čno praprapraprastaršev. Če pa štejemo samo stare starše, lahko Valvasorja ozna čimo kot četrt Kranjca, četrt Italijana (po dedu Hieronimu Valvasorju) in napol (spodnjega) Štajerca, namre č po obeh babicah. 16 S Koroško je bila sorodstveno povezana tudi njegova generacija, in sicer prek najmlajše sestre Marije Izabele (* 1650–51, † 1683–85), ki se je – ne edina – iz- neverila rodbinski tradiciji in se neznano kdaj in kje omožila z neplemi čem. Njen soprog Lovrenc Klan čnik (* ok. 1645, † 1688), ki je opravljal službo nakladnika (mitni čarja) v Gornjem Gradu in nato do smrti v Kamniku, je namre č izviral iz beljaške meš čanske oziroma uradniške družine. Janez Vajkard Valvasor ga tako kot drugih neplemiških zakonskih partnerjev ni uvrstil na rodovno deblo svoje rodbine, ampak ga je preprosto zamol čal. 17 O polihistorjevih osebnih povezavah s Koroško imamo prva poro čila šele z za četka osemdesetih let 17. stoletja, ko je bila njegova sestra že omožena s Klan čnikom. Ni č ni znanega o Valvasorjevih morebitnih zvezah s sosedno deželo 11 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/44r, fol. 165–166. – Kot Großwinklern je bil od leta 1498 znan grad Silberberg pri St. Johannu v Labotski dolini (Kohla, Kärntens Burgen , str. 289). 12 Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 236–237. 13 Golec, Valvasor, njegove korenine , str. 142. 14 ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 381, fasc. 259, s. p., 17. 8. 1683. Prim. objavo faksimila v: Reisp, Kranjski polihistor , str. 165–166. 15 Golec, Valvasor, njegove korenine , str. 87–88. 16 Prav tam, str. 67. 17 Golec, Valvasorji , str. 205–206. – Klan čnikov domnevni koroški izvor je naknadno potr- dil katalog dijakov celovške jezuitske gimnazije. Njegovo ime sre čujemo med gimnazijci v letih 1657–1662, ko je obiskoval prvi do peti razred. Vsakokrat je ozna čen kot Glan čnik ( Glan(t)znig , Glantsnig ), po rodu Korošec ( Carinthus ), sicer pa je njegov socialni izvor najprej opredeljen kot uradniški ( of fi cial .), nato kot »gosposki« ( nobilis ) in zadnja tri leta kot beljaški meš čanski ( Villacensis civis ) (KLA, KLA 642, Klagenfurt, Gymnasium, Sign. 2, Album Studiosorum Clagenfurtensium 1657–1694, s. p.). B. GOLEC: Valvasorjevi stiki in ukvarjanje s Koroško 68 v mladih letih, ko se je šolal v jezuitskem kolegiju v Ljubljani, dolgo potoval po svetu in se slednji č kot družinski o če ustalil na Bogenšperku pri Litiji. Potem ko se leta 1659 kot 18-letni gimnazijec pojavi med člani ljubljanske jezuitske kongrega- cije Marije Vnebovzete in je verjetno še isto leto kon čal šestletno gimnazijo, se je v skladu s pravili dobe odpravil na mladostno, »kavalirsko« potovanje. Druga če kot njegovi sodobniki se na poti ni mudil le leto ali dve, ampak – z vsaj eno pre- kinitvijo – celo desetletje, do leta 1671, ko se je pri tridesetih za vselej vrnil na Kranjsko, sicer skoraj brez sredstev, a z bogatimi življenjskimi izkušnjami, ki si jih je nabral po Evropi in v Severni Afriki. 18 Ko je mladi Janez Vajkard leta 1659 ali 1660 prvi č odšel zdoma, je za prvi cilj mladostnega potovanja verjetno izbral Nem čijo, in ne Italije kakor ve čina kranjskih plemi čev, Koroška pa je utegnila biti sploh prva sosedna dežela, na katere tla je stopil. O tem odlo čilnem obdobju za oblikovanje njegove osebnosti vemo le to, kar je sam tu in tam omenil v Slavi vojvodine Kranjske , pri čemer ni noben dogodek povezan s Koroško ali Korošci. 19 Najzgodnejše poro čilo o Valvasorjevih stikih z ljudmi in kraji onstran Kara- vank je po P. Radicsu najti v korespondenci Alberta Reicharta, opata v Št. Pavlu v Labotski dolini, s kranjskim polihistorjem Janezom Ludvikom Schönlebnom (1618–1681). Reichart, sam zgodovinar, naj bi Schönlebnu pisal, da si dopisuje z Valvasorjem. 20 Kot pravi Radics (1882), je Valvasor ve čkrat obiskal Koroško že v letih 1673–1679, o čemer naj bi pri čali rokopisi šentpavelske benediktinske opatije. 21 V resnici je v samostanskem arhivu v Št. Pavlu ohranjeno le eno pismo, v katerem se omenja Valvasorjevo ime. Polihistorja je omenil Schönleben na za četku pisma opatu Reichartu, datiranega 16. aprila 1681 v Ljubljani. Pol leta pred smrtjo se je opatu zahvalil za podatke, ki jih je dobil prek Valvasorja, mu zastavil nekaj vprašanj in ga prosil za nadaljnje prepise iz šentpavelskega arhiva. 22 Najbrž je Valvasor v dneh ali tednih pred nastankom pisma ponovno obiskal Št. Pavel, morda z namenom, da opatu Albertu osebno izro či pravkar natisnjene izvode svoje prve topografi je Koroške. Ob tej priložnosti bi lahko od Reicharta dobil omenjene podatke za Schönlebna oziroma bi si jih sam izpisal iz dokumentov. V tem času je bil Valvasor že skoraj eno desetletje družinski o če in graš čak na Bogenšperku, ki ga je hkrati z bližnjim Črnim potokom kupil leta 1672 skupaj s svojo tedaj še ne 14-letno prvo ženo Ano Rozino Graffenweger pl. Graffenau (1658–1687), in sicer skoraj izklju čno z njeno dediš čino. 23 Do velike no či 1678, ko je na Bogenšperku za čela delati Valvasorjeva gra fi čna delavnica, ni o njegovi 18 O Valvasorjevih mladostnih potovanjih Reisp, Kranjski polihistor , str. 78–88; Golec, Valvasorjev izvor (3. del), str. 49–62. 19 Prim. Golec, Valvasorjev izvor (3. del), str. 52–53. 20 Radics, Valvasor in Kärnten, s. p. [3]. 21 Prav tam, s. p. [1]. 22 Stiftsarchiv St. Paul im Lavanttal, Pack 16–88, 16. 4. 1681. Prim. Radiscevo objavo pisma iz leta 1894 (Radics, Der krainische Historiograph, str. 71–72). Prepis istega pisma je v rokopisu najti tudi v Radiscevem arhivu (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, Schachtel 7, Mappe XXXIII, Schönleben). Poudariti je treba, da je Schönlenben Valvasorja v pismu imenoval baron ( per D. Baronem Valvasor ), kot je znano, neupravi čeno. 23 Golec, Valvasor, njegove korenine , str. 15–20; isti, Zemljiški gospod , str. 6–21. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 69 znanstveni dejavnosti in na črtih znanega skoraj ni č. Nekaj pa je gotovo, še preden je okoli sebe zbral izkušene risarje in bakrorezce iz razli čnih dežel, da bi za čel založniško in publicisti čno dejavnost, je moral veliko potovati po deželi. 24 V se- demdesetih letih je med drugim nastal tudi smeli in nerealisti čni na črt, o katerem je znano le to, kar je polihistor o njem zapisal sam. Za tisti čas utopi čna zamisel o zgraditvi predora pod Ljubeljem na meji med Kranjsko in Koroško je bila sicer stara vsaj toliko kot Valvasor. Že leta 1649 je namre č Martin Zeiller v Topogra fi ji avstrijskih dežel ( Topographia provinciarum Austriacarum ) citiral pismo, ki so ga nanj sedem let prej (1642) naslovili »Kranjci« (kranjski deželni stanovi) in ki govori o zaželenem »oboku« ( Gewölb ) skozi visoko gorovje na kranjsko-koroški meji. 25 Poleg tega je že leta 1575 obstajal tik pod vrhom Ljubelja komaj 100 metrov dolg predor, ki so ga pozneje (1728) spremenili v cestni usek. 26 Edini znani vir o Valvasorjevem na črtu za gradnjo daljšega predora je njegova lastna izjava, da je na črt ostal neuresni čen zaradi izbruha epidemije na Dunaju. 27 Dokler v dunajskih arhivih ne bomo odkrili dokumenta o tej nameri, moramo zaupati Valvasorjevim besedam. Dokaze zaman iš čemo v zapisnikih kranjskih in koroških deželnih sta- nov, kar niti najmanj ne presene ča, saj je bila gradnja predora mišljena kot zasebni podvig s podporo cesarskega dvora. Valvasor je upal, da bo tako dobil od cesarja trajno pravico do pobiranja mitnine. Zamisel o tem velikanskem projektu je o čitno propadla leta 1679, ko je na Dunaju kosila kuga, pri čemer se postavlja vprašanje, ali je bila razlog za opustitev na črta resni čno epidemija. Treba je tudi poudariti, da dolžina predora, kot jo je navedel Valvasor – osmina milje ali 927,55 metra – ni ustrezala dejanski razdalji. Valvasorjev predor bi bil v resnici veliko daljši od sedanjega, odprtega za promet leta 1964, ki leži više, a meri ve č, 1067 metrov. 28 24 Golec, Valvasor, njegove korenine , str. 33–35. 25 »Dieses Hertzogthum Crain nimt seinen Anfang auff dem Crainberg / sonst Wurtzen genant / zwo Meil von Villach gelegen / con fi nirt, so dann auff der linckhen Hand abwerts mit denen Landen Kärnten und Steyer / wirdet aber von denenselben mit gar grossen und hohen Gebürgen / sonderlichen gegen Kärndten / von einem so hohen Berg / daß man denselben durch- brechen / und zu Gewinnung der Strassen / ein Gewölb darunter machen müssen / unterschieden. ... « (Zeiller, Topographia provinciarum Austriacarum , str. 66). 26 [Likovi č et al.], Zgodovina cest na Slovenskem , str. 229–230. 27 Valvasor, Die Ehre II , str. 170–171: »Vor etlich wenig Jahren war ich [Valvasor] gewillet / unten im Grunde ein Loch durchzubrechen / so groß / als das obere / dadurch man auf der andren Seiten deß Bergs / bey S. Leonhard / herauskommen / und also Schnur-gerad vom Ein- zum Ausgange / zielen: aber die damals einreissende Wienerische Contagion oder Pestilentz-Seuche machte es hinterstellig. Denn ich verlangte / für meine Mühe / und Unkosten / von Ihrer Keyserl. Majestet / einen ewigen Zoll/ nebenst einer gewissen Bey-Hülffe: welcher Zweck aber / bey so trübseligen und gesperrten Zeiten der Contagion / nicht zu erreichen war. [...] Man hat zwo Meilwegs über den Berg; eine hinauf / eine hinunter. Also aber hette man / durch den Berg / eine halb-viertel Meil.« 28 Reisp, Kranjski polihistor , str. 157–159. B. GOLEC: Valvasorjevi stiki in ukvarjanje s Koroško 70 Slika 1: Predor pod Ljubeljem s koroške strani po Valvasorjevi Topogra fi ji sodobne nadvojvodine Koroške, 1681 (Valvasor, Topographia Archiducatus Carinthiae Modernae, sl. 98). Fig. 1: A tunnel beneath Ljubelj/the Loibl Pass on the Carinthian side according to Valvasor’s Topographia Archiducatus Carinthiae Modernae, 1681 (Valvasor, Topographia Archiducatus Carinthiae Modernae, Fig. 98). Leta 1679, ko naj bi domnevni na črt opustili, je bil Valvasor povsem zaposlen s svojim prvim topografskim delom, Topogra fi jo Kranjske. Takoj po njenem izidu pa je imel že nov, razširjen na črt, da bi obstoje čo topografi jo, dejansko slikovni album, opremil z besedilom in na novo izdal. Februarja 1680 je razposlal po deželi tiskano okrožnico, s katero je vse duhovne in svetne lastnike ustanov, samostanov, gospostev in gradov ter vsa mesta in trge prosil za opise njihovih posestev, zgodo- vinske podatke in podatke o znamenitostih in zanimivostih. 29 Gre za zasnovo dela, ki je bilo devet let pozneje, leta 1689, natisnjeno v Nürnbergu z naslovom Slava vojvodine Kranjske ( Die Ehre Deß Hertzogthums Crain ). Sicer pa je leto 1680 pri Valvasorju minilo predvsem v znamenju njegove druge deželne topogra fi je, ki je naslednje leto (1681) izšla z naslovom Topographia Archi- ducatus Carinthiae modernae , prav tako kot Topogra fi ja Kranjske na Bogenšperku. Album z 223 bakrorezi koroških gradov in krajev temelji na skicni knjigi, shranjeni že od konca 17. stoletja v Zagrebu, v kateri je mogo če našteti 233 skic na 234 listih. V veliki ve čini gre za obrisne perorisbe, ob robovih pa je veliko pripomb, namenjenih izvrševalcu risane predloge in bakrorezcu. 30 Še nedolgo tega so vse skice, tako v skicni knjigi, predlogi za Topogra fi jo Kranjske, kot v skicni knjigi za Topogra fi jo Koroške , veljale s pridržki za polihistorjevo lastnoro čno delo. Takšno 29 Faksimile leta 2016 (ponovno) odkritega izvirnika okrožnice gl. v: Golec, Valvasor, njegove korenine , str. 37. 30 Reisp, Kranjski polihistor , str. 139. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 71 prepri čanje je temeljilo na Valvasorjevih na ve č mestih zapisanih besedah, da je vse narisal sam in dal potem izdelati bakroreze. 31 V Popolni topogra fi ji Koroške (1688) lahko v zvezi s tem preberemo: »Gestaltsam ich deßwegen / schon vor se- chs Jahren / alle / in ruhm=erwehntem Erzherzogthum Kärndten ligende / Städte / Märkte / Klöster / und Schlösser / nach dem Leben / und zwar mit eigener Hand / abgezeichnet / auch solche in Kupffer stechen lassen ...« 32 Toda v obeh skicnih knjigah padeta v o či dva po kakovosti zelo razli čna ri- sarska rokopisa. Objektov na terenu dejansko ni risal samo Valvasor, ampak je že pri risanju skic za Topogra fi jo Kranjske (1678–79) k delu pritegnil Justusa van der Nypoorta (1645/49–ne pred 1699). Na tega izkušenega nizozemskega gra fi ka kot drugega avtorja je opozoril šele U. Lubej (1997). 33 Nypoort je s svojo ljubljansko ženo nekaj časa živel pri Valvasorju na Bogenšperku, kjer se jima je rodil tudi prvi sin (1678). 34 Poglobljena primerjava risb, ki imajo Nypoortov podpis, s predlogami v obeh skicnih knjigah, kjer se mestoma prav tako pojavi njegov rokopis, je Lubeja privedla do spoznanja, da so kakovostnejše skice krajev, gradov in samostanov delo bistveno bolj izkušenega Nizozemca, Valvasor pa je bil kot slabši risar nasprotno predvsem obrisni »na črtovalec«. Njegovo precej manj spretno roko je v skicni knjigi Kranjske mogo če prepoznati le pri približno 20 od skupno 358 topografskih risb, medtem ko je treba vse preostale pripisati Nypoortovi roki. V skicni knjigi za Topogra fi jo Koroške je razmerje diametralno nasprotno: ve č kot 200 risb je Valvasorjevih in le 28 Nypoortovih. 35 Nypoortove skice, ki tako predstavljajo le osmino celotnega skicnega gradiva za Topogra fi jo Koroške , so nastale v krajšem časovnem razponu, verjetno med nekajdnevnim potovanjem, saj ležijo skoraj vsi kraji, ki jih je upodobil, na poti od Ljubelja do Celovca in v nekajkilometrskem pasu okrog koroškega glavnega mesta. Ker gre pri preostalih skicah za ob čutno manj kakovostne nelavirane Valvasorjeve perorisbe, je Lubej sklenil, da se je sodelovanje med Nypoortom in Valvasorjem kon čalo leta 1680. Na dlani je Nypoortova odsotnost pri nastajanju slikovnega albuma – Topogra fi je Koroške (1681). Kljub rutini in prizadevanjem treh bakrorezcev (A. Trosta, P. Mungerstorffa in M. Greischerja) ne najdemo v njej nobenih takšnih kakovostnih presežkov kot v Topogra fi ji Kranjske (1679). 36 31 Natan čno o tem: Lubej, Justus van der Nypoort , str. 99–100. 32 Valvasor, Topographia Archiducatus Carinthiae (1688), s. p. (iiii). – Podatek »pred šestimi leti« ( vor sechs Jahren ) v predgovoru k Topogra fi ji , datiranem 31. marca 1688, ni povsem v sozvo čju z dejanskim časom risanja in izdelave bakrorezov (1680–81). 33 Lubej, Justus van der Nypoort na Kranjskem, str. 56. 34 Nove Nypoortove življenjepisne podatke gl. v: Lubej, Justus van der Nypoort; isti, Justus van der Nypoort , str. 7–39. 35 Lubej, Justus van der Nypoort , str. 99–105, 116–117. 36 Prav tam, str. 116–117. – Po Lubeju ležijo vsi (!) kraji, ki jih je upodobil Nypoort, na poti od Ljubelja do Celovca in v nekajkilometrskem pasu okrog koroškega glavnega mesta (prav tam, str. 116), vendar je vpogled v skicno knjigo (HDA, Metropolitanska knjižnica, Mr. 198) pokazal, da so nekateri redki tudi precej oddaljeni od omenjenega prostora, zlasti grad Stain v Zgornji Dravski dolini in Non ča vas v Podjuni. Nypoortu lahko z veliko gotovostjo pripišemo avtorstvo 28 od skupno 233 skic; na njih so upodobljeni kraji: Karlsberg, Annabichl/Trnja vas, Ehrenhausen, Ebenthal/Žrelec, Einersdorf/Non ča vas, Ehrenthal/Belš čice, Grafenstein/Grabštanj, B. GOLEC: Valvasorjevi stiki in ukvarjanje s Koroško 72 Glede na to, da je še B. Reisp (1983) trdil, da Nypoort ni bil sodelavec kranjskega polihistorja, 37 lahko Lubejeve ugotovitve ozna čimo skoraj kot kopernikovski obrat. Bakrorezi koroških krajev pa so, kar zadeva Valvasorjevo ukvarjanje s Koroško, njegov najve čji izvirni prispevek. Kot bomo videli, je namre č v besedilu Popolne topogra fi je Koroške (1688) le malo izvirnega in veliko ve č povzetega po literaturi. Topogra fi ja Koroške kaže v primerjavi s Topogra fi jo Kranjske (1679) ve čjo tehni čno enotnost: ploš če so teko če oštevil čene, ve činoma tudi signirane, nadaljnjo obogatitev predstavljajo grbi, ki jih v kranjskem albumu ni. 38 Po Lubejevi zaslugi zdaj vemo, zakaj je med posameznimi bakrorezi v tehni čnem pogledu manj razlik kot v Topogra fi ji Kranjske . Dve leti pozneje izdana Topogra fi ja Koroške se od te razlikuje še po enem elementu: medtem ko je v kranjski topogra fi ji vsak kraj, grad in samostan naveden tako z nemškim kot slovenskim imenom, v koroški slovenska imena v celoti pogrešamo. Morda zato, ker so bila razširjena samo v spodnjem delu dežele in bi njihovo navajanje po Valvasorjevem mnenju ali po prepri čanju koga drugega motilo enotnost slikovnega albuma. Zanimivo je, da so tudi na upodobitvah v Slavi vojvodine Kranjske (1689) nekatera krajevna imena samo nemška, in sicer na tistih razmeroma redkih bakrorezih, ki jih še ni v Topogra fi ji Kranjske (1679) in so bili izdelani posebej za Slavo . 39 Tako kot je bila topogra fi ja gradov rodbine Lamberg ( Topographia arcium Lambergiarum ) separat iz istega leta (1679) izdane Topogra fi je Kranjske , je Valva- sor leta 1681, so časno ali malo za Topogra fi jo Koroške , izdal izbor 28 bakrorezov z naslovom Topographia Carinthiae Salisburgensis . Albumu je dodal le naslovni bakrorez z grbom rodbine nadškofa Maksimilijana Gandolfa Kuenburga in dve veduti Salzburga. 40 Stroški za knjigo so bili minimalni, saj so pri obeh slikovnih albumih Koroške uporabili iste bakrene ploš če, ki so za Topogra fi jo salzburške Koroške dobile le novo oštevil čenje. 41 Morda se kak zapis o nastanku te danes redke knjižice skriva kje v arhivu salzburške nadško fi je. 42 Medtem ko je o naravi odnosov med Valvasorjem in salzburškim nadškofom za zdaj mogo če le ugibati, kaže vse, kar vemo o njegovih stikih s šentpavelskim Albertom Reichartom (* 1640, Celovec, † 1727, Št. Pavel), na tesnejše znanstvo med možema, ki sta bila skoraj enake starosti. Reichart je vzbudil Valvasorjevo pozornost najpozneje tedaj, ko je v polihistorjeve roke prišla njegova kratka zgo- Gradisch, St. Georgen am Längsee/Šentjurij ob Dolgem jezeru, Hallegg, Gurnitz/Podkrnos (dvakrat), Höhenbergen/Homberk (dvakrat), Maria Saal/Gospa Sveta, Mageregg, Möderndorf/ Modrinja vas, Maria Loreto/Gorica na Vrbskem jezeru (dvakrat), Portendorf/Partovca, Stein, Seltenheim, Tentschach (dvakrat), Tanzenberg/Plešivec, Truttendorf/Sepec in Welzenegg (dva- krat). Upodobitve krajev izpod Valvasorjeve roke so nasprotno izjemno preproste in nerodne, veliko skic je naravnost otroških. 37 Reisp, Kranjski polihistor , str. 111. 38 Prav tam, str. 131. 39 Prim. prav tam, str. 245. 40 Valvasor, Topographia Carinthiae Salisburgensis . O obeh topogra fi jah prim. Reisp, Kranjski polihistor , str. 123–124, 132–133. 41 Prim. Reisp, Kranjski polihistor , str. 133. 42 Po informacijah Nadško fi jskega arhiva v Salzburgu (Archiv der Erzdiözese Salzburg) se Valvasorjevo ime v arhivskih pripomo čkih ne pojavlja (dopis avtorju 24. 10. 2017). Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 73 dovina Koroške (Breviarium Historiae Carinthiacae ), izdana leta 1675, dve leti preden je bil izvoljen za opata (1677). 43 Izobraženi Reichart, ki se je povrhu ukvarjal z zgodovino, je bil nedvomno najboljši in verjetno tudi prvi Valvasorjev »zaupnik« na Koroškem. Tako niti najmanj ne presene ča, da je Valvasor prav šentpavelskemu opatu posvetil svojevrstno, uradno pri Janezu Krstniku Mayerju v Salzburgu izdano latinsko-nemško umetnostno delo Theatrum mortis humanae tripartitum (1682). 44 Slika 2: Opatija Št. Pavel v Labotski dolini po Valvasorjevi Topogra fi ji Koroške, 1681 (sl. 136). Fig. 2: Saint Paul’s Abbey in Lavanttal according to Valvasor’s Topography of Carinthia, 1681 (Fig. 136). Opat Albert Reichart je bil vsekakor Valvasorjev najpomembnejši zagovornik in podpornik med Korošci. V deželi, kjer ime Valvasor tedaj ni pomenilo veliko, saj rodbina na Koroškem ni imela posesti, je Janez Vajkard bolj kot karkoli drugega potreboval dobro besedo, najsi bo v obliki priporo čilnega pisma ali kako druga če. Potovanje po dolgem in po čez po deželi je zahtevalo ve čje stroške kot študijske poti po Kranjskem, kjer je lahko na vrata slehernega gradu potrkal kot »mlajši brat gospoda Karla Valvasorja« in bil marsikje že s tem izkazom deležen polne oskrbe. 45 Karel Valvasor (1617/20–1697), pravzaprav célo generacijo starejši polbrat Janeza Vajkarda, je bil namre č ena najdejavnejših osebnosti na Kranjskem v drugi polovici 43 O Reichartu gl. zlasti: Leitner, Der Beitrag des Benediktinerklosters. 44 Valvasor, Theatrum mortis humanae tripartitum , fol. 2. 45 Valvasor na ve č mestih v Slavi vojvodine Kranjske poro ča, da je preno čeval na tem ali onem gradu. Ko je, denimo, okrog leta 1678 spal pri odprtih oknih na gradu Prem, je skozi eno okno njegove spalnice vstopila strela in jo pri drugem oknu zapustila (Valvasor, Die Ehre XI , str. 39). B. GOLEC: Valvasorjevi stiki in ukvarjanje s Koroško 74 17. stoletja, ve č kot pol stoletja redni udeleženec deželnih zborov, od leta 1667 baron in kot že prej o če Jernej dva mandata stanovski poverjenik, član najožjega vodstva kranjskih deželnih stanov. 46 Poznali so ga tudi na Koroškem, a precej manj. Njegov po Koroškem potujo či mlajši brat je bil tako verjetno tam pogosteje odvisen od gostiš č, katerih gost je moral biti vsaj ob časno tudi v doma či deželi. 47 Edino Valvasorjevo omembo, da je kdaj bil na Koroškem, najdemo v Popolni topogra fi ji Koroške (1688), kjer pri opisu benediktinskega samostana na Osojah pravi, da je leta 1680 sam videl tam shranjeno čudodelno kroglo. 48 Za potovanje in risanje so bili najprimernejši pomladni in poletni meseci. Kot je mogo če razbrati z neke danes v Zagrebu shranjene Valvasorjeve risbe, je bil avgusta 1680 v Št. Pavlu v Labotski dolini. Bivanje je moralo trajati nekaj tednov, saj ga po istem viru sre čamo oktobra v Št. Andražu, kamor se je vrnil iz Celovca. 49 Težko je re či, ali je ves vmesni čas prebil na Koroškem ali pa se je medtem kdaj oglasil doma na Kranjskem. Stanovsko imenovanje za stotnika pešcev Dolenjske četrti 19. sep- tembra 1680 50 bi prav lahko minilo tudi brez njegove osebne navzo čnosti v deželi. Valvasorjeva odsotnost se zdi tem verjetnejša, ker se od leta 1674 razen ene same izjeme (1687) sploh ni udeleževal deželnih zborov. 51 Verjetno je tudi skicna knjiga v celoti nastala leta 1680, pri čemer se je med njenim nastajanjem od dela poslovil Justus van der Nypoort. Izdelovanje bakrorezov na Bogenšperku se je nato zavleklo v zimo 1680/81. Valvasorjevo posvetilo koroškim deželnim stanovom v predgovoru k Topogra fi ji ima namre č datum 3. januar 1681. 52 Zelo malo je znanega o stikih kranjskega polihistorja s koroškimi deželnimi stanovi. V primerjavi s sejnimi zapisniki kranjskih stanov, v katerih se Valvasor vedno znova pojavlja s prošnjami in predlogi, je v koroških stanovskih zapisnikih najti o njem le nekaj skromnih notic. Razumljivo, saj se je Valvasor veliko pogo- steje obra čal na stanove doma če dežele, koroški stanovski zapisniki pa so poleg tega sestavljeni v precej lapidarni obliki, bolj kot povzetki. V njih ni niti besede o Valvasorjevih na črtih iz časa pred izidom njegove prve Topogra fi je Koroške (1681). Šele ko je knjiga že izšla, najdemo v zapisniku deželnega zbora z dne 5. maja 1681 naslednji zapis: »[Punkt] 5° Hette ein Cauaglir auß Crain die Adeliche Schlosser Vnnd Siz in Contrafet Vnnd Khupfer gebracht, vnd davon 4 exemplaria herein geben so außzutheillen, se ӱe also auf ein Remuneration zugedenkhen.« 53 Valvasor je torej naveden zgolj kot »neki vitez s Kranjskega« in šele v nadaljevanju kot »gospod Valvasor«. Predlog šentpavelskega opata (Alberta Reicharta), naj mu izpla čajo 1000 goldinarjev, 54 je bil sprejet soglasno: »5. Dem Herrn Valuasor werden 1000 f 46 Golec, Valvasorji , str. 208–227. 47 Ve čkrat je našel preno čiš če v nekem gostiš ču v Bitnjah na Gorenjskem (Valvasor, Die Ehre II , str. 118). 48 Valvasor, Topographia Archiducatus Carinthiae (1688), str. 156. 49 Radics, Valvasor in Kärnten, s. p. [3]. 50 Golec, Valvasor, njegove korenine , str. 32. 51 Prav tam. 52 Valvasor, Topographia Archiducatus Carinthiae (1681), s. p. 53 KLA, KLA 456, Ständisches Archiv, Handschriften, A–115 St (1681), fol. 50. 54 Prav tam, fol. 50, 51. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 75 ausgeworffen.« 55 Stanovi so torej prejeli le štiri izvode knjige, omenjeno vsoto pa je Valvasor dobil kot povra čilo ( remuneratio ) za trud. Nadaljnja prodaja knjige v deželi in zunaj nje je bila povsem prepuš čena avtorjevi pobudi. Enako so dve leti prej (1679) ravnali kranjski stanovi. Valvasorju so namenili 2500 goldinarjev ter mu za eno leto odobrili odlog pla čila dav čnih zaostankov. 56 Glede na to, da sta si bili topogra fi ji po formatu in številu bakrorezov (321 oz. 223) precej podobni, so se torej Korošci pokazali veliko manj odprtih rok od Kranjcev. Kot že znano, je iz manjšega dela bakrorezov vsake od deželnih topogra fi j še istega leta nastala posebna knjižna izdaja. Tako kot je Topogra fi ja Lambergovih gradov kot samostojna knjiga sledila Topogra fi ji Kranjske , je Valvasor objavil 26 bakrore- zov, ki prikazujejo posest salzburške nadško fi je na Koroškem, in sicer z naslovom Topographia Carinthiae Salisburgensis . 57 Obe koroški topografi ji je uporabil tudi kot preizkusni kamen, ali bo morda kdo povzdignil glas zoper njegovo samoozna čitev za barona. V resnici namre č nikoli ni bil povzdignjen v baronski stan, ampak si je naslov, ki ga je leta 1667 dobil njegov polbrat Karel, v osemdesetih letih postopoma prilastil sam. 58 V prvi Topogra fi ji Koroške (1681) se je podpisal še brez baronskega naslova, vendar ga je z njim tituliral Pavao Ritter-Vitezovi ć v latinski pesnitvi ( L. B. = liber baro ). Tudi na naslovnici Topogra fi je salzburške Koroške ni baronskega predikata, ga pa implicitno nadomeš ča oznaka etc. etc. za avtorjevim imenom. Okrajšavo L. B. je Valvasor previdno uporabil na prvi strani pod posvetilom nadškofu Kuenburgu. 59 Istega leta se je predikat L. B. pojavil v tisku še enkrat, in sicer na zemljevidu Kranjs- ke, ki ga je Valvasor prispeval za Schönlebnovo delo Carniolia antiqua et nova . 60 V zvezi s časom med nastankom obeh topogra fi j Koroške, izdanih v letih 1681 in 1688, je doslej še vedno ostajalo odprto vprašanje, ali je Valvasor dejansko dal natisniti tri zemljevide, o katerih je v VI. knjigi Slave poro čal njegov nürnberški korektor Erasmus Francisci: zemljevid Kranjske (1684), Koroške (1684) in Hrvaške (1685). 61 Omenjeni zemljevidi namre č danes niso v evidenci. B. Reisp je domne- val, da je šlo verjetno za karte manjšega formata, enake tistim, ki so izšle vsaka v svoji knjigi: karta Kranjske v Schönlebnovem delu Carniolia antiqua et nova , karta Koroške v drugi, Popolni topogra fi ji Koroške (1688), karta Hrvaške pa tako kot druga karta Kranjske v Slavi vojvodine Kranjske (1689). Po Reispu je Valvasor nameraval izdelati tudi veliko karto Kranjske, a mu je zmanjkalo časa. 62 V kranjskih stanovskih zapisnikih najdemo zadnje poro čilo v zvezi s takšno karto že 21. marca 55 Prav tam, fol. 52. 56 V kranjskem deželnozborskem zapisniku z dne 13. marca 1679 beremo: »Johann Weÿkhardt Valuasor, dediciert das Buech mit Kupferstich der Stett, Märkht, Gschlösser. [...] Herrn Valuasor 2500 f geschenkht, vnd wegen seines ausstandts die dilation auf ain Jahrn vnd wan Er die Landt Carthen gemacht haben würdet seiner zugedenkhen« (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 903, sejni zapisniki 29, 1677–1682, fol. 177, 177v). 57 Valvasor, Topographia Carinthiae Salisburgensis . 58 O tem natan čno: Golec, Valvasor, njegove korenine , str. 42–48. 59 Valvasor, Topographia Carinthiae Salisburgensis , s. p. 60 Prim. Reisp, Kranjski polihistor , str. 62. 61 Valvasor, Die Ehre VI , str. 369. 62 Reisp, Kranjski polihistor , str. 137–138; isti, Valvasor Janez Vajkard, str. 348. B. GOLEC: Valvasorjevi stiki in ukvarjanje s Koroško 76 1680, ko je deželni zbor po daljši razpravi sklenil, da bodo stanovi sprejeli manjšo karto Kranjske, o ve čji pa bodo še premislili: »das die löbl. Standt dise khleine- re LandtCarthen annemben: wegen der grossen aber sich weiter bedenkhen«. 63 Še jasnejša je bila tri leta pozneje odlo čitev koroških deželnih stanov: za novo karto Koroške ni bilo sredstev. V zapisniku deželnega zbora 1. junija 1683 se 12. to čka dnevnega reda glasi: »Herr Valuasor erbiete sich eine Neüe LandtMappa zu machen.« 64 Potem ko so vprašanje prepustili stanovskemu odboru, 65 je ta tri dni pozneje sklenil: »Valuasor, dero löbl. Laa. fahleten soliche Außgaben vor, daß man auf soliche Cosmographia nit zugedencken Vrsach habe.« 66 Odtlej niso o velikem zemljevidu razpravljali ne v deželnem zboru ne v odboru. To sicer še ne pomeni nujno, da je Valvasor na črt povsem opustil, toda brez podpore in fi nan čne pomo či stanov bi bilo delo na tako zahtevnem projektu nepredstavljivo. Drugo vprašanje, ki se nanaša na čas med izidom obeh Valvasorjevih topogra fi j Koroške, je naslednje: Ali je polihistor gojil zamisel o izdaji razširjene topogra fi je Koroške že sredi osemdesetih let, ko se je zaradi izdaje Slave vojvodine Kranjske povezal s korektorjem Erasmusom Franciscijem (1627–1694) in z nürnberškim založnikom Wolfgangom Moritzem Endterjem (1653–1723)? Odgovor je prej negativen kakor pritrdilen. Medtem ko Valvasor v korespondenci z londonsko Royal Society (1685–1688) ve čkrat poro ča o nastajanju svoje obsežne topogra fi je Kranjske, 67 v pismih namre č pogrešamo vsako omembo Popolne topogra fi je Koroške, ki je leta 1688 prav tako kot leto pozneje Slava izšla pri Endterju v Nürnbergu. Nasprotno je Valvasor v svojih prvih dveh pismih, kjer je predstavil sebe in svoje delo (1685 in 1686), omenil Topogra fi jo Koroške iz leta 1681. Spomladi 1686 je v London med drugim poslal tudi izvod knjige in bakrorez Celovca (1680). 68 Popolno topogra fi jo Koroške ( Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae et modernae completa ) je zasnoval najpozneje sredi leta 1687, saj je Franciscijeva pozdravna pesem datirana že 14. januarja 1688, Valvasorjevo posvetilo koroškim deželnim stanovom pa ima datum 31. marec 1688. 69 Sama zamisel o izdaji tega dela, z besedilom razširjene topogra fi je, se je pri Valvasorju verjetno porodila šele po letu 1685. Odgovor na vprašanje, zakaj jo je dal natisniti ravno pri Endterju v oddaljenem Nürnbergu in ne, denimo, pri Mayrju v Ljubljani ali Salzburgu, je treba najprej iskati v njegovem težkem fi nan čnem položaju. Upal je, da bo s prihodki od te knjižne izdaje pokril del svojih naraš čajo čih stroškov pri Endterju in Francisciju. Čeprav je knjiga tako kot prva topogra fi ja Koroške posve čena koroškim deželnim stanovom, ne sme preve č presenetiti ugotovitev, da ni najti o njej niti besede v stanovskih sejnih zapisnikih in registraturnih knjigah. Distribucija knjige je bila o čitno izklju čno Endterjeva domena. 63 ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. Reg, šk. 904, sejni zapisniki 30, 1678–1685, fol. 164v; prim. Lubej, Marijin steber, str. 60 64 KLA, KLA 456, Ständisches Archiv, Handschriften, A–117 St (1683), fol. 77. 65 Prav tam, fol. 77v. 66 Prav tam, fol. 104v. 67 Reisp, Korespondenca Janeza Vajkarda Valvasorja , str. 31, 33, 51, 70. 68 Prav tam, str. 29, 32. 69 Valvasor, Topographia Archiducatus Carinthiae (1688), s. p. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 77 Valvasor je povsem druga če ravnal pri izdaji Slave vojvodine Kranjske . Že leta 1683 je na kranjske stanove naslovil prošnjo, naj odkupijo 500 izvodov knji- ge po ceni tri krajcarje za polo. 70 Stanovi so se sicer strinjali s številom izvodom, 70 »Her Johann Weÿkhardt Valuasor offerirt denen löbl: Ständen, das er teütsche Chronic des Crainlandt aufrichten wolle, Inmassen er Zu solichen ende bereith etliche hundert khupfer mahen lassen wollte aber vorhin versihert werden, das die löbl: stände 500 Exemplarren annem- Slika 3: Naslovnica Popolne topogra fi je Koroške iz leta 1688. Fig. 3: The cover of The Complete Topography of Carinthia from 1688. B. GOLEC: Valvasorjevi stiki in ukvarjanje s Koroško 78 vprašanje o ceni pa so še šest let pustili odprto. 71 Preden so maja 1689 kon čno pristali na ponujeno ceno, je Janez Vajkard izprosil ve č predujmov, ve čidel v gotovini in deloma kot spregled pla čila davka. 72 Nasprotno se zdi, da za tovrstna pogajanja s koroškimi stanovi ni imel mo či, časa in potrpljenja. Ob ugotovitvi, da v kranjskem stanovskem arhivu ne najdemo odgovora, ali so stanovi polihistorju dejansko izpla čali ves obljubljeni denar za Slavo vojvodine Kranjske , 73 niti ne presene ča odsotnost kakršnekoli omembe Valvasorjevega najpomembnejšega dela o Koroški v arhivu koroških deželnih stanov. V primerjavi s Slavo je Popolna topogra fi ja Koroške bistveno skromnejše delo, ki spominja na »mlajšo kranjsko sestro« pravzaprav samo po velikem knjižnem for- matu. Poglavitna razloga za to sta dva. Prvi č, Valvasor je imel s topogra fi jo Koroške že v izhodiš ču druga čne namene, in drugi č, njegovi napori pri tem projektu so iz objektivnih razlogov morali ostati omejeni. Leta 1687, ko je po vsem sode č nastala glavnina knjige, je bil polno zaposlen s Slavo . V obsežnem pismu Thomasu Galu, tajniku londonske Royal Society , z dne 17. novembra 1687, svojem sicer edinem znanem pismu iz tega leta, je natan čno opisal vsebino Slave , nasprotno pa ni niti besedice namenil topogra fi ji Koroške. Še ve č, zapisal je, da se je pred kratkim mu- dil na Hrvaškem, ni č pa ni omenil Koroške. Poleg tega je v pismu poro čal o smrti dveh otrok in prve žene ter o svoji drugi poroki (20. julija 1687) z Ano Maksimilo Zetschker. 74 Za Koroško mu je torej resni čno ostalo malo časa. Morda se je enkrat ali dvakrat na kratko podal čez Karavanke, da bi to ali ono preveril in osvežil podatke, kot denimo imena lastnikov gradov, ki so se od izdaje prve topogra fi je (1681) deloma že spremenila. Za to nalogo bi lahko zadolžil tudi koga na Koroškem. Sámo od sebe se ponuja ime šentpavelskega opata Alberta Reicharta. Vsebina Popolne topogra fi je Koroške, s katero se ne bomo posebej ukvarjali, je v veliki meri primerljiva z IX. knjigo leto dni mlajše Slave vojvodine Kranjske . Valvasor poleg orisa topogra fi je dežele k vsakemu v bakrorezu upodobljenemu kraju dodaja kratko besedilo. Brez naslovnice, zemljevida Koroške in panorame Celovca znaša število bakrorezov 227. Od tega je 223 podob vzetih iz prve topogra fi je Koroške (1681), štiri pa je Valvasor dodal. Uvodnemu opisu dežele sledijo na 264 oštevil čenih listih podobe in opisi krajev, razvrš čenih po abecednem redu. 75 V primerjavi z opisi gradov in krajev v Slavi je Valvasor v celoti pustil ob strani etimologijo – izvor nemških in slovenskih krajevnih imen. Tudi o zgodovini posameznih gradov ima veliko manj podatkov. Na splošno se je zadovoljil z navedbo imena tedanjega lastnika, kar je povsem razumljivo, saj leta 1680, ko je prepotoval vso deželo, še ni nameraval izdati ben, vnd den pogen zu dreÿ khr: guettmachen lassen wollten« (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 904, sejni zapisniki 30, 1678–1685, fol. 438). 71 Utemejitev je bila takšna: »... wegen des werths aber khann mann sich derzeit nicht entschliessen, sondern mann wierdet sich viso opere Zu den billichen werth lenden.« (prav tam, fol. 440). 72 O tem natan čno: Golec, Valvasor, njegove korenine , str. 42, 54. 73 ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 911, sejni zapisniki 37, 1684–1702, fol. 248. 74 Reisp, Korespondenca Janeza Vajkarda Valvasorja , str. 51, 70. 75 Prim. Reisp, Kranjski polihistor , str. 188. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 79 njenega popolnega prikaza v sliki in besedi. Enako je ravnal tudi pri nastajanju svoje prve topografi je Kranjske (1679), zato je moral pozneje po lastnih besedah deželo ponovno prepotovati po dolgem in po čez, da je zbral potrebne podatke, najve č v letih 1684 in 1685. 76 Po možnosti je ob tem pregledoval tudi grajske, samostanske in mestne arhive, za nemoteno delo v arhivu kranjskih deželnih stanov pa si je leta 1681 kupil manjšo hišo v Ljubljani, nedale č od deželne hiše. 77 V koroških arhivih je nasprotno raziskoval neprimerno manj. V topografskem opisu Koroške, ki dejansko predstavlja uvod v Popolno topogra fi jo Koroške , je povsem upravi čeno zapisal, da je črpal iz Megiserjevih Annales Carinthiae , Reichartove Kratke zgodovine Koroške , Merianove Topogra fi je Koroške, iz lastnih izkušenj in védenja. 78 Radicsevo trditev v ponatisu Popolne topogra fi je Koroške (1882), kako naj bi Valvasor pregledoval vire v arhivih v Celovcu, Št. Pavlu, Št. Andražu, na Osojah in drugod, 79 je treba razumeti prej kot domnevo, za katero je le malo dokazov. Tako polihistor pri opisu Osoj poro ča, da je glede ustanovitve benediktinskega samostana »das meiste [...] aus denen Ossiachischer Manuscriptis , und uralten Original -Urkunden / extrahirt«. 80 In ko pri opisu Celovca spregovori o neki darovnici, citira deželni ro čin. 81 Tudi kronološki seznami deželnih glavarjev, vicedomov in gradiš čanov, škofov v Krki in Št. Andražu, opatov v Št. Pavlu in na Osojah itd. bi lahko bili vsaj deloma sestavljeni po arhivskih virih. 82 Treba bo še raziskati, v kolikšni meri je Valvasor na kraju samem sam prepisoval latinske (rimske) napise oziroma koliko jih je povzel po drugih avtorjih. Radics je posebej poudaril pomen, ki ga ima neki dolo čeni arhivski vir za Slovence, in sicer zapis o spreobrnitvi Otiusa in Irenburge. Tega Valvasor v celoti objavlja pri opisu samostana Osoje, kjer ga je sam videl. 83 Šlo je za vsekakor ponarejeno pismo Otiusovega o četa Poppa iz leta 687, ki naj bi bilo naslovljeno kot »Litterae ex Sclavonica in latinam translatae«. 84 Slovensko komponento Koroške je Valvasor dosledno imenoval s tedaj obi čajnim pojmom windisch , najsi je govoril o starih Karantancih ali o svojem času. 85 V Topogra fi ji Kranjske kot še posebej v Slavi vojvodine Kranjske je upora- bljal sinonimno, vendar po vsebini nekoliko ožjo oznako: krainerisch . V VI. knjigi Slave , ki obravnava jezik, obi čaje in navade, je prvi jezik Kranjske imenoval »die Sclavonische (oder Windische) Sprache«, pri čemer se je takšna oznaka nanašala tudi na Slovane nasploh. 86 76 Prim. prav tam, str. 146–148. 77 Golec, Valvasor, njegove korenine , str. 53–54. 78 »... daß diese Beschreibung / niemand im geringsten praejudicirlich seyn solle / denn was hier geschrieben / ist aus Hieron. Megiseri Kärndtnerischer Chronik / P. Alberti Reichart Breviario Historiae Carinthiacae / Meriani Topographia Carinthiae , aus mein eigner Erfahrung / und Wissenschafft / genommen.« (Valvasor, Topographia Archiducatus Carinthiae (1688), str. 5). 79 Radics, Valvasor in Kärnten, s. p. [4]. 80 Valvasor, Topographia Archiducatus Carinthiae (1688), str. 152. 81 Prav tam, str. 22. 82 Prav tam, str. 3–4, 71, 83–84, 154–155, 167. 83 Radics, Valvasor in Kärnten, s. p. [4]. 84 Topographia Archiducatus Carinthiae (1688), str. 152. – Radics je letnico D.C.L.XXXVII prebral napa čno: kot 1187 (!). 85 Prav tam, str. 1, 2, 4, 5, 21. 86 Valvasor, Die Ehre VI , str. 271 sl. B. GOLEC: Valvasorjevi stiki in ukvarjanje s Koroško 80 V zvezi s Popolno topogra fi jo Koroške je treba opozoriti še na nekaj. Gre za prvo Valvasorjevo delo, na katerega naslovnici se je podpisal kot baron ( Freiherr ), s čimer je naredil nadaljnji korak v ve č let trajajo čem procesu »samopobaronjenja«. 87 Poleg imena in baronskega naslova je zdaj prvi č naveden tudi kot član londonske Kraljeve družbe: »Mitgenosse(n) der königlichen Societaet in Engeland«. Pri tem je treba poudariti, da leta 1688 ni prejel še nobenega uradnega potrdila o svoji izvolitvi 14. decembra 1687. Še ve č, Valvasor najverjetneje sploh nikoli ni izvedel za datum sprejema v akademijo. 88 Drugo pozdravno pesem Topogra fi ji je prispeval korektor nastajajo če Slave Erasmus Francisci, ki avtorja prav tako naslavlja z baronom. 89 Valvasor je bil v tem času veliko bolj zaposlen s svojim glavnim delom kakor s Popolno topogra fi jo Koroške , ki jo lahko upravi čeno ozna čimo kot njegov stranski produkt. 8. marca 1688, dobre tri tedne pred datiranjem njenega predgovora – 31. marca na Bogenšperku, ki ga imamo za sklepno dejanje tega projekta – je že prebiral in korigiral odtis IV. knjige Slave . 90 V Slavi vojvodine Kranjske se Koroška pojavlja zlasti v VII. knjigi v okviru pokristjanjevanja in uvajanja slovanskega liturgi čnega jezika na Kranjskem in Koroškem. Poleg opisa obreda ustoli čevanja pri knežjem kamnu in vojvodskem prestolu – tu ozna čuje slovenski jezik kot Windisch oder Slavonisch – najdemo tudi dve upodobitvi, ki pa nimata veliko skupnega z resni čnim videzom obeh ustoli čenj. 91 O čitno ne Valvasor ne njegov risar Novomeš čan Janez Koch nista imela pri roki slikovne predloge obeh objektov. Vojvodski prestol je sicer realisti čno prikazan na bakrorezu Gospe Svete v obeh Valvasorjevih topogra fi jah Koroške (1681 in 1688). 92 Ne nazadnje je treba omeniti, da bi Valvasor med bivanjem na Koroškem prav zlahka prišel v stik s svojim generacijo starejšim bratrancem Jurijem Sigmundom Valvasorjem (* ok. 1618, † 1686–89), ki je tedaj tam prebival. Potem ko se je sredi 17. stoletja oženil z navadno kme čko h čerko, prodal svojo majhno posest Kleviš če pri Polšniku in zapustil Kranjsko, so mu kranjski deželni stanovi leta 1657 – Janezu Vajkardu je bilo tedaj 16 let – na prošnjo sorodstva odvzeli kranjsko deželanstvo. Nato se je nekaj časa zadrževal na Hrvaškem in se v šestdesetih letih preselil na Koroško, kjer se je preživljal kot preizkuševalec rud pri uradu koroškega višjega rudarskega sodnika v Volšperku in nato pri uradu višjega rudarskega mojstra. Iz neznanega razloga je leta 1676 izgubil službo, v deželi pa ga sre čujemo še do leta 1685 kot prejemnika skromne denarne pomo či, ki jo je enkrat na leto dobil od bamberškega škofa. 93 Umrl 87 Golec, Valvasor, njegove korenine , str. 46. 88 O tem natan čno: Bidovec – Golec, Valvasor in Edmond Halley, str. 330–331. 89 Valvasor, Topographia Archiducatus Carinthiae (1688), s. p. 90 O tem piše sam v zvezi z nenavadnim no čnim dogodkom na Bogenšperku (Valvasor, Die Ehre XI , str. 71). 91 Valvasor, Die Ehre VII , str. 394–400 (upodobitvi na str. 395 in 397). 92 Valvasor, Topographia Archiducatus Carinthiae (1681), sl. 106; isti, Topographia Archiducatus Carinthiae (1688), sl. 129. 93 Delovanje Jurija Sigmunda Valvasorja na Koroškem je na podlagi virov graške dvorne komore raziskoval že P. Radics (Valvasor-Studien XXIII, str. 213; isti, Valvasor-Studien XXIV, S. 221–222). V Wießnerjevi monogra fi ji o koroškem rudarstvu ni omenjen (Wießner, Geschichte I.–III. ). O denarni pomo či bamberškega škofa: KLA, KLA 221, Bambergische Herrschaften in Kärnten, Sch. 90, Familien M–Z, Valvasor, fol. 225–225v, 9. 3. 1685; fol. 226–226v, 6. 12. 1683; fol. 228–228v, 6. 12. 1678. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 81 je med letoma 1686 in 1689 in bil po poznejši izjavi njegovega v Gradcu žive čega sina pokopan v Deutschlandsbergu na Štajerskem. 94 Janez Vajkard ga je na rodovnem deblu Valvasorjev v IX. knjigi Slave ozna čil kot pokojnega, ne da bi omenil njegovo ženo in otroke. Zanj in za svojega brata Janeza Ditriha, ki se prav tako ni poro čil plemiškemu stanu primerno in je živel v Savinjski dolini, je našel karseda elegantno rešitev. Pri obeh je namre č navedel, da sta se izselila iz dežele: »ist aus dem Lande gezogen«. 95 Zakaj na rodovnem deblu ni njunih družin, pa je suho pojasnil z besedami, da vseh otrok izseljenih članov rodbine ne pozna. 96 Kranjskemu polihistorju tako ni bilo treba ni česar ve č razlagati. Kar zadeva Valvasorja osebno, njegovi stiki s Koroško po izidu druge koroške topografi je niso ve č potrjeni, a nikakor ni mogo če izklju čiti možnosti, da je sosedno deželo obiskal tudi po letu 1688. Leta 1691 ali 1692 je bil, denimo, v Franciji. Najpozneje leta 1692 je prišel do grenkega spoznanja, da se bo moral posloviti od Bogenšperka. Potem ko je bil že na za četku leta 1689 prisiljen prodati Črni potok, je šel leta 1691 v tuje roke še del njegove posesti, desetina v Temenici, naslednjo jesen pa kon čno tudi hiša v Ljubljani in Bogenšperk. Medtem, najverjetneje leta 1691, je zagrebškemu škofu Ignacu Mikuli ću prodal svojo bogato knjižnico z dragoceno gra fi čno zbirko. Slednji č je konec leta 1692 kupil meš čansko hišo v Krškem, kamor se je z družino preselil in kjer je že septembra ali oktobra naslednje leto (1693) umrl, star 52 let. 97 Ob strani bomo pustili vprašanje, kako dolgo po njegovi smrti je bilo ime kranjskega polihistorja na Koroškem še prepoznavno. Vsakdo, ki se je zanimal za preteklost dežele, je samoumevno prej ko slej naletel na Janeza Vajkarda in njegove tri Koroški posve čene knjige. Ker pa Valvasorjeva rodbina v deželi nikoli ni imela posesti, je njeno ime na splošno razmeroma hitro potonilo v pozabo. O tem nazorno pri ča naslednji podatek. Ko se je Karel Jožef baron Valvasor, vnuk polihistorjevega polbrata Karla, leta 1759 oženil v župniji Šentjur na Vinogradih (St. Georgen am Weinberg) severozahodno od Velikovca, je duhovnik njegov koroškim ušesom tuji priimek zapisal v poro čno matico povsem napa čno, tako kot ga je slišal: Fal ſori . 98 Valvasorji so v drugi polovici 17. in v 18. stoletju prebivali v deželi tako reko č epizodno. Poleg Karla Jožefa, ki je ostal na Koroškem le slabi dve leti do smrti 94 O njem natan čno: Golec, Valvasorji , str. 117–121. 95 Valvasor, Die Ehre IX , str. 109. – O Janezu Ditrihu: Golec, Valvasorji , str. 297–304. 96 Valvasor, Die Ehre IX , str. 108. 97 Golec, Valvasor, njegove korenine , str. 54–59. – V zvezi s Črnim potokom je treba ome- niti, da so trije dokumenti, ki izvirajo iz tega neko č Valvasorjevega dvorca in v katerih polihistor nastopa kot prodajalec oziroma pri ča, shranjeni v Koroškem deželnem arhivu v Celovcu v fondu posesti Ebenbsfeld (KLA, KLA 741, Güter Ebensfeld, Sch. 1, Konv. 2, C–17 St, fol. 5–7v, 30. 1. 1689; C–18 St, fol. 9–10v, 28. 2. 1689; Sch. 1, Aktenkonvolut 2, Nr. 16, 26. 3. 1684). Posebej povedna je kupoprodajna pogodba za Črni potok z datumom 31. januar 1689, iz katere med dru- gim izvemo, pri kom in za koliko je bil polihistor zadolžen in čému je namenil prejeto kupnino. Pogodba in pobotnica, datirana 28. februarja istega leta, sta bili konec 19. stoletja še na Črnem potoku v lasti rodbine Wurzbach, nato pa sta najpozneje med drugo svetovno vojno prišli na Koroško (Radics, Valvasor-Studien XXXI, str. 2561; Valvasor-Studien XXXII, str. 2569–2570; prim. Golec, Zemljiški gospod , str. 55–56). 98 ADG, Pfarrarchiv St. Georgen am Weinberg, Hs. 1, Trauungsbuch 1756–1770, s. p., 20. 8. 1759. B. GOLEC: Valvasorjevi stiki in ukvarjanje s Koroško 82 leta 1761 (umrl je nenadoma v Mariboru), je sredi 18. stoletja živel v Celovcu še en član Valvasorjeve rodbine, jezuitski pater Volfgang baron Valvasor (* 1695, Ljubljana, † 1758, Loreto, Italija), prav tako vnuk polihistorjevega starejšega, politi čno zelo dejavnega polbrata Karla. Pater Volfgang je v celovškem jezuitskem kolegiju pou čeval že leta 1719, še pred mašniškim posve čenjem, ki ga je prejel na Dunaju (1723). Kot doktor teologije je četrt stoletja pozneje spet prišel v koroško prestolnico in tu štiri leta (1744–48) deloval kot rektor kolegija. Vrhunec njegove kariere je predstavljala funkcija rektorja kolegija in univerze v Gradcu (1754–57). 99 Kmalu zatem se je leta 1759 v Šentjurju na Vinogradih njegov prej omenjeni mlajši brat Karel Jožef (* 1708–10, Belnek pri Morav čah, † 1761, Maribor) kot dvakratni vdovec poro čil z Marijo Terezijo gro fi co Christalnigg (* 1738, † 1783). S svojo koroško nevesto se je preselil v Celovec, kjer sta se mu rodili tudi obe h čerki, mlajša že po njegovi smrti. Ta posthumna h či s krstnim imenom Marija Fran čiška Elizabeta (* 1761, Celovec, † 1829, Padova) je bila zadnji poganjek Valvasorjeve rodbine, katere rodbinsko ime je ugasnilo leta 1795 v Ljubljani s smrtjo njenega strica, sekavskega kanonika Franca Jožefa (* 1705). Fran čiška, imenovana Fanny, se je pri 17 letih omožila z znamenitim goriškim zgodovinarjem Carlom Morellijem pl. Schönfeldom (1730–1792) in je kot vdova živela v Gorici, Benetkah, na Hvaru ter nazadnje v Padovi. Izobražena o čarljiva dama se je ukvarjala s književnostjo, v Benetkah kratek čas izdajala literarni časopis (1805) in pred letom 1808 napisala roman v francoš čini, ki žal ni bil objavljen in se je med drugo svetovno vojno izgubil nekje na Poljskem. Fanny Valvasor Morelli imamo lahko po pravici za prvo romanopisko, rojeno na Koroškem in v slovenskem prostoru. Še ve č, bila je sorodstveno povezana s tremi vodilnimi starejšimi deželnimi zgodovinarji Kranjske, Koroške in Goriške: Janez Vajkard Valvasor je bil njen prastric po o četovi strani, Michael Christalnick (1530/40–1595) sorodnik po materi (brat njenega 6-krat pradeda), Carlo Morelli pa njen soprog. Fannyjin v Celovcu rojeni ne čak Karel Kajetan grof Gaisruck (1769–1846), sin njene ljubljanske polsestre Antonije, je postal milanski nadškof in vpliven kardinal, Antonijin prapravnuk pa je bil grof Karl Stürgkh (1859–1916), v atentatu umorjeni avstrijski ministrski predsednik. 100 S Koroško so bili oziroma so še vedno povezani tudi nekateri neposredni potomci Janeza Vajkarda Valvasorja. V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja je v Celovcu živel njegov 6-krat pravnuk dr. Karl (Freiherr von) Rokitansky (* 1876, Dunaj, † 1967, Gradec), svétnik višjega deželnega sodiš ča, podžupan Celovca, koroški deželni poslanec iz vrst krš čanskosocialne stranke (1921–1927) in oba mandata tretji predsednik deželnega zbora. 101 Valvasorjev 7-krat pravnuk Grad čan dr. Bruno Brandstetter (1893–1994) je med letoma 1928 in 1932 opravljal funkcijo predstojnika okrajnega sodiš ča v Greifenburgu, kjer se je rodil tudi njegov mlajši sin dr. Herwig Brandstter (1929), prav tako pravnik, sicer pa znana osebnost iz graškega javnega življenja. Zanimivo je dejstvo, da je bil Bruno Brandstetter 99 O patru Volfgangu Valvasorju gl. Lukács, Catalogus generalis , str. 1760; Golec, Val- vasorji , str. 240–243. 100 Golec, Valvasorji , str. 261–297. 101 Golec, Valvasor, njegove korenine , str. 54–55, 428. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 83 Slika 4: Valvasorjev potomec dr. Karl (Freiherr von) Rokitansky, podžupan Celovca, deželni poslanec in tretji predsednik koroškega deželnega zbora, okoli leta 1930 (KLA, Gedenkbuch der politischen Führer des Landes Kärnten, Sch. 1, Nr. 105). Fig. 4: Dr Karl (Freiherr von) Rokitansky (1876–1967) was Valvasor’s descendant, a deputy mayor of Klagenfurt, a member of the Carinthian Parliament and its third president, around 1930 (KLA, Gedenkbuch der politischen Führer des Landes Kärnten, Sch. 1, Nr. 105). B. GOLEC: Valvasorjevi stiki in ukvarjanje s Koroško 84 navdušen ljubiteljski zgodovinar in domoznanec – ukvarjal se je z rodno Štajersko – vendar ni nikoli izvedel, da je potomec kranjskega polihistorja, katerega delo je pogosto citiral. 102 Viri in literatura Arhivski viri Archiv der Diözese Gurk, Klagenfurt (= ADG): Pfarrarchiv St. Georgen am Weinberg Arhiv Republike Slovenije (= ARS): AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko AS 746, Cistercijanski samostan in državno gospostvo Kostanjevica AS 984, Radics pl. Peter Pavel AS 1073, Zbirka rokopisov Hrvatski državni arhiv, Zagreb (= HDA): Metropolitanska knjižnica Kärntner Landesarchiv, Klagenfurt (= KLA) KLA, Gedenkbuch der politischen Führer des Landes Kärnten KLA 221, Bambergische Herrschaften in Kärnten KLA 456, Ständisches Archiv, Handschriften KLA 642, Klagenfurt, Gymnasium KLA 741, Güter Ebensfeld Nadško fi jski arhiv Ljubljana (= NŠAL): ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Mati čne knjige Stiftsarchiv St. Paul im Lavanttal: Pack 12–16. Literatura in objavljeni viri Bidovec, Maria – Golec, Boris: Valvasor in Edmond Halley. O vprašanju polihistorjevega članstva v angleški Kraljevi družbi (Royal Society) in posledicah prekinjenih stikov z njo. Zgodovinski časopis 69 (2015), št. 3–4, str. 324–335. Golec, Boris: Valvasor, njegove korenine in izvor (Thesaurus Memoriae. Dissertationes 13). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016. Golec, Boris: Valvasorjev izvor, družina in mladost (2. del). Kronika 61 (2013), št. 2, str. 217–272. Golec, Boris: Valvasorjev izvor, družina in mladost (3. del). Kronika 62 (2014), št. 2, str. 15–66. Golec, Boris: Valvasorji. Med vzponom, Slavo in zatonom (Thesaurus Memoriae. Dissertationes 11). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015. Golec, Boris: Zemljiški gospod Janez Vajkard Valvasor in njegov urbar . Ljubljana: Arhiv Repu- blike Slovenije, Bogenšperk: Javni zavod, 2015. 102 Prav tam, str. 53–54, 438. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 85 Kohla, Franz X.: Kärntens Burgen, Schlösser und wehrhafte Stätten . (Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie. 38. Band). Klagenfurt: Geschichtsverein für Kärnten, 1953. Leitner, Friedrich W.: Der Beitrag des Benediktinerklosters St. Paul zur Historiographie in Kärnten im 19. Jahrhundert. V: Grabmayer, Johannes (ur.): Schatzhaus Kärntens. Lan- desausstellung St. Paul 1991. 900 Jahre Benediktinerstift. Teil 2: Beiträge . Klagenfurt: Ausstellungskuratorium 1991, str. 275–284. [Likovi č, Josip et. al.]: Zgodovina cest na Slovenskem . Ljubljana: Republiška skupnost za ceste, 1972. Lubej, Uroš: Justus van der Nypoort na Kranjskem. Varstvo spomenikov 37 (1997), str. 54–68. Lubej, Uroš: Justus van der Nypoort (Utrecht 1645/49–po 1698). V: Murovec, Barbara et al. (ur.): Almanach in slikarstvo druge polovice 17. stoletja na Kranjskem . Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, str. 21–58. Lubej, Uroš: Justus van der Nypoort. Življenje in delo holandskega umetnika na Kranjskem in v drugih deželah Nemškega cesarstva (doktorska disertacija). Ljubljana, 2008. Lukács, Ladislaus: Catalogus generalis seu Nomenclator biographicus personarum Provinciae Austriae Societatis Iesu (1551–1773). Pars III . R–Z. Romae: Institutum historicum S. I., 1988. Neumann, Wilhelm: Zuwanderer aud der Lausitz und Schlesien in Villach. Neues aus Alt-Villach. 29. Jahrbuch des Museums der Stadt Villach . Villach, 1992, str. 7–59. Radics, P.[eter] v.[on]: Der krainische Historiograph Johann Ludwig Schönleben (geb. 1618, gest. 1681). Mittheilungen des Musealvereines für Krain VII (1894), str. 1–72. Radics, P.[eter] v[on]: Valvasor in Kärnten. V: Das Erz-Herzogthum Kärndten von Johann Weichart Freiherrn von Valvasor. Laibach–Nürnberg 1688. 2te unveränderte Au fl age . Rudolfswert: J. Krajec, 1882, s. p. [1–4]. Radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-Studien XXIII. Laibacher Zeitung 115 (1896), Nr. 28, str. 213; Valvasor-Studien XXIV. Laibacher Zeitung 115 (1896), Nr. 29, str. 221–222; Valvasor- Studien XXXI. Laibacher Zeitung 115 (1896), Nr. 297, str. 2561; Valvasor-Studien XXXI. (XXXII!) Laibacher Zeitung 115 (1896), Nr. 298, str. 2569–2570. Reisp, Branko: Korespondenca Janeza Vajkarda Valvasorja z Royal Society. The Correspon- dence of Janez Vajkard Valvasor with the Royal Society , Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1987. Reisp, Branko: Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor . Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983. Valvasor, Joannes Weichardus: Theatrum mortis humanae tripartitum . Salzburg: Johann Baptista Mayr, 1682. Valvasor, Joannes Weichardus: Topographia Carinthiae Salisburgensis Id est Episcopatys Praepositurae Civitates opida arces et castella in Carinthia habita quae possidet Archie- piscopatus Salisburgensis . Wagensperg in Carniola, 1681. Valvasor, Johann Weichard: Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae et modernae completa: das ist Vollkommne und gründliche Land-Beschreibung dess berühmten Erz-Herzogthums Kärndten / beydes nach dem vormaligem und jetzigem Zustande desselben: darinn alle dessen Städte, Märckte, Klöster, und Schlösser, nebst andren Beschaffenheiten, und Miteinführung mancher, entweder zur Erläuterung dienlicher, oder sonsten sich dazu bequemender Geschichten, nicht allein mit einer warhafften Leder, sondern auch Natur-ähnlichem Abriss der beschrie- benen Oerter, und in Kupffer gebrachten Plätze . Nürnberg: Wolfgang Moritz Endter, 1688. Valvasor, Johann Weichart: Topographia Archiducatus Carinthiae modernae: das ist Controfee aller Stätt, Märckht, Clöster, undt Schlösser, wie sie anietzo stehen in dem Ertzhertzogthumb Khärndten . Wagensperg in Crain, 1681. Zeiller, Martin: Topographia provinciarum Austriacarum: Austriae Stÿriae, Carinthiae, Carniolae, Tyrolis, etc: das ist Beschreibung vnd Abbildung der fürnembsten Stätt vnd Plätz in den B. GOLEC: Valvasorjevi stiki in ukvarjanje s Koroško 86 Osterreichischen Landen Vnder vnd Ober Osterreich, Steÿer, Kärndten, Crain vnd Tÿrol . Franckfurt am Maÿn [Frankfurt am Main]: Mattheus Merian, 1649. Žvanut, Maja: Valvasorjev boter Konrad Ruess baron Ruessenstein na Strmolu. Kronika 54 (2006), št. 2, str. 183–194. SUMMARY Valvasor’s Contacts with Carinthia and His Survey of Its Land and People Boris Golec Apart from his native Carniola the polymath Johann Weichard von Valvasor (1641–1693) was most strongly tied to Carinthia. Namely, three out of a total of nine volumes authored or published by him refer to this duchy, which holds true also for Carniola. However, it ought to be stressed that Valvasor’s survey of the neighbouring duchy lying to the north was less thor- ough and comprehensive than that of Carniola. His monumental work The Glory of the Duchy of Carniola (1689) encompasses as many as 3,532 pages with 24 appendices, while Valvasor’s fundamental work on Carinthia, Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae et modernae completa (1688), is considerably shorter and consists of 264 numbered sheets. On the other hand, with its 223 copper engravings the album Topographia Archiducatus Carinthiae Modernae (1681) is more comparable to its “Carniolan twin” entitled Topographia Ducatus Carnioliae Modernae (1679), which includes 320 copper engravings. Two special editions with thematically selected depictions are also comparable: Topographia arcium Lambergiarum (1679), a selection of 28 copper engravings of Lamberg’s castles in Carniola, and Topographia Carinthiae Salis- burgensis (1681), with its reprints of 26 copper engravings of Salzburg’s estates in Carinthia. Both Valvasor’s previously mentioned main works on two neighbouring duchies (1688, 1689) were published by Wolfgang Moritz Endter in Nuremberg; the editions of his other four works, which were dated 1679 and 1681, were produced in his workshop at Bogenšperk Castle and published by Valvasor himself. The article discusses, fi rst and foremost, the circumstances of their compilation, which have been disregarded thus far. Neither Valvasor’s family nor that of the polymath’s mother, i.e. the Rauber family, were closely tied to Carinthia and its inhabitants; however, Johann Weichard’s ancestry included a num- ber of Carinthians, and, consequently, about one tenth of the blood running through his veins was Carinthian. A cousin who was “ousted” from the family resided there during Valvasor’s lifetime, his youngest sister lived in a morganatic marriage with a native of Carinthia, and his godfather Baron Konrad Ruess von Ruessenstein, who engaged in natural sciences, was Carinthian born. The earliest records on the polymath’s personal links to Carinthia date back only to the early 1680s, i.e. to the period when Valvasor’s fi rst topography of Carinthia was already in the making (1681). Unlike his fi rst topography of Carniola (1679), the bulk of sketches for copper engravings were made by Valvasor himself, in all likelihood in 1680. The only reports about his presence in Carinthia are dated 1680 and 1681. Prior to that he had devised an unrealistic plan for the construction of a tunnel at Ljubelj/the Loibl Pass, on the Carniolan-Carinthian border, which is believed to have been buried in 1679 by a plague outbreak in Vienna. Having had no estate in Carinthia, Valvasor’s name was not of much relevance there, and, more than anything else, Johann Weichard needed a good word put in for him. His most important Carinthian proponent and supporter was Albert Reichart (1640–1727), a native of Klagenfurt, abbot in Sankt Paul im Lavanttal and author of a short history of Carinthia (1675). Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 87 To this scholar Valvasor dedicated his book Theatrum mortis humanae tripartitum (1682), which was penned in Latin and in German. Very little is known about the polymath’s contacts with the Carinthian Provincial Diet. Unlike minutes of meetings of the Carniolan Provincial Diet that contain Valvasor’s repeated requests and proposals — after all, the Carniolan Provincial Diet fi nanced The Glory of the Duchy of Carniola ( Die Ehre deß Hertzogthums Crain) — the minutes of the Carinthian Diet include solely modest notes referring to Valvasor. To compensate him for his efforts that went into The Topography of Carinthia and following Reichart’s proposal, Valvasor was paid 1,000 fl orins by the Diet; the sum is considerably smaller than that granted by the Carniolan Diet two years earlier for his workThe Topography of Carniola (2,500 fl orins), which is thicker by a mere one third. In 1683 the Carinthian provincial committee turned down the polymath’s offer to produce a map of Carinthia. It is interesting to note that the diet’s archives do not contain anything associated with The Complete Topography of Carinthia (1688), which Valvasor dedicated to the Carinthian Diet as well. Evidently, the book’s distribution was the exclusive domain of the Nuremberg-based publisher Wolfang Moritz Endter, who was at the time already printing The Glory of the Duchy of Carniola (1689). Valvasor appears to have hoped that the earnings derived from The Complete Topography of Carinthia would cover his growing expenses incurred with Endter and with the corrector Erasmus Francisci. It was not until 1685 and 1687 that he came up with the idea for this type of book and its publication can justi fi ably be labelled as Valvasor’s by-product. This is also Valvasor’s fi rst book with him styling himself as baron ( Freiherr ) on the cover, whereby he took a step forward in the years-long process of appropriating the barony title. If compared to The Glory of the Duchy of Carniola, The Complete Topography of Carinthia is a considerably more modest work, which is reminiscent of its younger Carniolan counterpart solely in terms of its large format. The reasons behind this are twofold. Firstly, Valvasor’s inten- tions with the topography of Carinthia were different to begin with, and, secondly, the effort put into this project had to remain limited for objective reasons. It is attested merely in a few places in the book that Valvasor worked also with archival sources and not only with literature. When travelling far and wide in Carinthia in 1680, he had no intention of publishing a complete depiction of the area in words and images, and later on he ran out of time for a new systematic study tour of the duchy. As far as Valvasor’s survey of Carinthia is concerned, copper engrav- ings depicting the Carinthian landscape, which are based largely on his own sketches, are his greatest original contribution. The article does not address the question of how long after the Carniolan polymath’s death his name was still a household word in Carinthia. It goes without saying that anyone interested in the duchy’s past was bound to run into Johann Weichard and his three volumes dedicated to Carinthia. Several Valvasors, descendants of his half-brother Karl, lived in Carinthia in the eighteenth century, one of whom deserves to be singled out, i.e. Baron Wolfgang Valvasor (1695–1758), who held the post of the rector of the Jesuit College in Klagenfurt and was later on the rector of the College and University in Graz. His niece Baroness Francesca-Fanny Valv- asor (1761–1829), who was born in Klagenfurt and married to the renowned Gorizian historian Carlo Morelli di Schönfeld (1730–1792), engaged in literature. She published brie fl y a literary periodical in Venice (1805) and penned a French-language novel before 1808, which is believed to have been lost. Several direct descendants of Johann Weichard Valvasor have also been con- nected to Carinthia. His six-times great-grandson Dr. Karl (Freiherr von) Rokitansky (1876–1967) was a councillor of the Higher Provincial Court, deputy mayor of Klagenfurt, a member of the Carinthian Parliament and its third president.