LETO XV. ST. 39 (714) / TRST, GORICA ČETRTEK, 28. OKTOBRA 2010
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Ambrož Kodelja
Ali ima Evropa še krščanske korenine?
Celovška Evropska hiša (Europahaus) je pred nedavnim povabila nekdanjega celovškega škofa, danes škofa Graz-Seckau, dr. Egona Kapellarija, na predavanje z navedenim naslovom. Bilo je v prostorih celovške univerze. Poslušalci smo ob koncu predavanja imeli zelo mešane občutke. Tudi z marsičim se nismo strinjali, čeprav je predavanje imel vidni cerkveni dostojanstvenik, priznam pa, da je bilo zelo izzivalno in prav zato je omembe vredno.
Že sam začetek je bil nenavaden: "V naslovu je beseda še. Ta beseda ne pomeni nič dobrega, saj jo navadno, vsaj v nemškem govornem svetu, uporabljamo za nekaj, kar se končuje ali je pred koncem.
V tem primeru gre za krščanske korenine, o katerih res ne moremo govoriti, da se v Evropi poslavljajo ali celo končujejo".
"Kaj bi sploh hoteli v Evropi"? nadaljuje škof. "V Evropi bi nekateri danes radi imeli nekak koktajl vrednot, to pomeni od vsakega nekaj. Gotovo moramo ceniti tudi druge vrednote, ki so v Evropi, s tem pa ne pomeni, da ne bi smeli imeti svojega prepričanja (ko gre za krščansko prepričanje!). Po drugi strani pa raziskave povedo, da samo 49% Evropejcev priznava krščanske vrednote. Povsod pridobivajo moč populisti. Ti pa pri propagandi vedno uporabljajo poenostavitve. Po drugi strani pa ne smemo prezreti dejstva, da je evropsko prebivalstvo staro in se krči. To velja od Islandije do Urala in od Norveške do Sicilije.
Na kakšnih temeljih stoji danes Evropa? Preprosto povedano: v nekakšnem poznem popoldnevu! Zanjo velja rek: Če ne zmoreš, kar želiš, uresniči, kar zmoreš! Cerkev mora predvsem paziti, da preživi vse izzive, ki so danes v Evropi. Od njih naj ne bi bežala ali jih omalovaževala. O Cerkvi danes ne moremo reči: Drži gobec, ker si v svoji zgodovini zakrivila nešteto svinjarij! To je res, vendar moramo upoštevati sedanje stanje v Cerkvi sami. Cerkev zaradi vseh napak trpi, vendar se ob trpljenju tudi uči! Katoliška Cerkev bo še naprej ostajala nezaupljiva do vseh novotarij znotraj lokalnih Cerkva kot tudi gibanj. Poglejte, celo zelo razvpite jazz maše niso bile dolgo aktualne". Zanimivo je tudi nadškofovo mnenje, da ima Cerkev v Evropi preširoko streho, saj gre z diskusijo premalo v globino. Cerkev se sicer premika, ne gre pa v dir - galop s časom. Je pa nadškof proti preveliki avtonomiji, saj je Cerkev svetovna in ne samo lokalna, četudi bi se ne smele zanemarjati lokalne Cerkve. Na vse to preveč pozabljamo.
Glede ženskega duhovništva nadškof ne vidi uresničitve v bližnji prihodnosti. To so bolj želje posameznikov in nekaterih cerkvenih lokalnih skupnosti.
V preteklosti smo z lahkoto prepoznali krščansko družino. Ta je imela več otrok, redno so hodili ob nedeljah k maši, se ob petkih postili... Danes se katolištvo ne more več tako preprosto spoznavati...
V predavanju se je dotaknil tudi problema prodiranja islama v Evropo. Najprej je omenil znano Sa-razzinovo knjigo Nemčija se sama odpravlja. V njej je skušal razbiti mit tabujev. Res, da posameznim muslimanom nimamo kaj očitati, vendar ne smemo pozabiti, da bi se moralo apelirati na vodilne v njihovih skupnostih, da bodo spoštovali človekove pravice v Evropi kot tudi svobodo kristjanov v muslimanskih državah, saj se o vsem tem velikokrat molči.
Dotaknil se je tudi pojma vodilna kultura (Leitkul-tur), ki je pri priseljencih velikokrat v ospredju in ga uporabljajo nekateri evropski politiki. Ti se ga velikokrat poslužujejo pri volilni propagandi, da si tako nabirajo glasove. Ne smemo pa pozabiti, da je ta pojem v današnjem času neuporaben, celo nedopusten, saj je bil vsebinsko zlorabljen v času nacizma.
Predavanje vsekakor zasluži pozornost in tudi razmišljanje. Ponovno je osvetlilo probleme, ki so in o katerih se premalo razmišlja.
itvimiti Debatni večer
Prenovljeni trg za potrebe domačega prebivalstva
Pred časom je nabrežinska občinska uprava soglasno odobrila sklep, po katerem naj bi v doglednem času začeli z obnovo osrednjega vaškega trga. V ta namen je uprava
že sklenila dogovor s fakulteto arhitekture tržaške univerze za pripravo načrta, ki naj bi znašal 15 tisoč evrov. Prenovitvena dela pa naj bi znašala milijon in pol evrov. Poudariti je tre-
ba, da je osrčje kraške vasi v izredno slabem stanju (zidovi se rušijo, resnega asfaltiranja ni na vidiku, odtočni kanali se polnijo z nesnago in rastlinjem itd.) zato, ker občinska uprava ne izvršuje rednega vzdrževanja.
Informativni večer, ki ga je krajevna sekcija SSk priredila v petek, 22. oktobra, v Grudnovi hiši, je imel namen pobliže seznaniti domačine in trgovce, ki s svojimi dejavnostmi obratujejo ravno na trgu, s tem vprašanjem, da bi se aktivno vključili v debato glede vsebinske in arhitektonske reorganizacije vaškega središča. Resnici na ljubo je informativno srečanje priredila 14. oktobra tudi občina, ki je še prej na podlagi vprašalnika skušala spoznati želje občanov: sestanek pa ni naletel na pozitivne ocene, čas, ki ga je podžupan Massimo Romita odmeril v prihodnje za morebitne ugovore in nasvete vaščanov, pa je preveč skop.
Da ne bi zato izostali iz tako pomembne odločitve, ki zadeva občane in prebivalce ter trgovce, je deželni svetnik SSk Igor Gabrovec (tudi sam stanovalec v vaškem jedru) na večeru, ki ga je uvedel tajnik krajevne sekcije Edvin Forčič, ponudil interesentom tvornega sogovornika, ki naj bi bil posrednik želja med vaščani in občinsko upravo. Gre namreč za na-brežinski jus, ki je hkrati tudi lastnik vaškega trga-
Podrobnosti predloga je predstavil predsednik jusa Walter Pertot in dejal, da gre zadevo okrog prenove trga uokviriti v transakcijsko pogodbo med krajevno organizacijo in občino De-vin-Nabrežina.
/stran 11 Igor Gregori
Vsi sveti
Ob Vahtih se spomnimo vseh rajnih in molimo zanje. Tako bo tudi letos, ko bomo obiskali pokopališča, zmolili za naše rajne in obenem tudi razmislili staro resnico, daje človek prah in se v prah povrne.
	
	
	J
ii Koroške
Inž. Karlo Mučič o dvojezičnem slovarju elektronike, elektrotehnike in telekomunikacij, ki je pravkar izšel
Merklova za večje zahteve do priseljencev
"Morali bi bolje poznati nemški jezik in zakone!
Pomanjkljiv odziv v javnih občilih
Osrednje računsko sodišče o korupciji v Italiji
//
Nemška kanclerka Angela Merkel je v soboto, 16. oktobra, menila, da bi od priseljencev v Nemčijo morali zahtevati več. Tako ne bi bilo dovolj, da bi zgolj spoštovali nemške zakone, ampak bi morali bolje znati tudi nemški jezik. K temu pa je predvsem turške priseljence v pogovoru za Siiddeut-sche Zeitung pozval tudi turški predsednik Abdullah Gul.
Nemška kanclerka je na srečanju podmladka svoje Kr-ščansko-demokrat-ske unije v Postda-mu pri Berlinu menila, da je projekt multikulturnosti v Nemčiji "popolnoma spodletel". Priseljencev ne bi smeli zgolj podpirati, ampak bi od njih morali tudi kaj zahtevati. In te zahteve so bile v preteklosti zanemarjene. Kot je dejala, bi se morali priseljenci integrirati v nemški način življenja. Multikulturnost pa na drugi strani ne predvideva prevladujoče kulture. Hkrati je sicer priznala, da je islam prav tako del Nemčije. "In to se ne vidi samo pri nogometašu (Mesutu) Ozilu", je poudarila.
Ožila, ki je eden najbolj nadarje-
Pristojna komisija Deželnega sveta je v četrtek, 21. oktobra, sklenila, da se glede začrtanja pokrajinskih okrožij ne bo preprosto podredila 20-odstot-nemu črtanju števila pokrajinskih svetnikov, ki ga predvideva vsedržavni zakon Ministra Caldero-lija. Deželna uprava je namreč preko odborništva Segantijeve že bila pripravila osnutek novih pokrajinskih okrožij za Tržaško in Goriško, ki je privedlo do občutenega zmanjšanja števila okrožij in seveda pokrajinskih svetnikov. To nas je kot Slovence še najbolj za-skrbljalo zaradi nevarnosti, da bi
nih nemških nogometašev, je sicer pohvalil tudi predsednik Turčije Gul in ga označil "za zelo posrečen primer integracije". Hkrati je tudi branil njegovo odločitev, da zaigra za nemško nogometno reprezentanco, čeprav bi
kot potomec turških priseljencev lahko igral tudi za turško.
Gul je v Siiddeutsche Zeitungu tudi pozval vse rojake v Nemčiji, naj si prizadevajo, da postanejo del nemške družbe. Pozval jih je tudi, naj se učijo nemščine, "in sicer tekoče in brez naglasa".
Do pogovora Giila za enega vodilnih nemških časnikov je prišlo pred obiskom nemškega predsednika Christiana Wulffa v Turčiji. Wulff je v Ankaro na petdnevni obisk odpotoval v ponedeljek, 18.
povečanje volilnih okrožij ob istočasnem krčenju števila pokrajinskih svetnikov prizadelo zastopanost slovenske narodne skupnosti. Problem je bil še najbolj aktualen na Goriškem, saj v tamkajšnjem pokrajinskem svetu sedi le en Slovenki pokrajinski svetnik. Zato smo si v minulih mesecih prizadevali, da se pri začrtanju novih okrožij upoštevajo specifične potrebe naše skupnosti. Naša Dežela mora vedno uveljaviti status avtonomije, ki ji je bil priznan tudi in predvsem zaradi prisotnosti slovenske narodne skupnosti.
oktobra.
Gul je sicer v omenjenem pogovoru kritiziral politiko EU do Turčije in menil, da povezavi manjka vizije glede tega vprašanja. Sicer je priznal, da je pred Turčijo še veliko dela, a je na drugi strani del odgovornosti prenesel tudi na EU, da pogajanja o članstvu Turčije v povezavi potekajo zelo počasi. Glavni vzrok temu po mnenju Giila tiči v "pomanjkanju vizije in strateškega razmišljanja med evropskimi politiki in intelektualci".
Turčija bi okrepila tako varnost EU kot tudi energetski sektor, je prepričan turški predsednik. "Morali bi razmišljati, kaj bo čez 25, 50 ali 100 let. Toda če razmišljamo samo o današnjem času, potem je proces blokiran", je še dejal Gul.
Turčija je pogajanja za članstvo v EU začela leta 2005, a pogajanja potekajo po polžje. Predvsem Nemčija in Francija opozarjata, da mora Turčija hitreje izvajati reforme, po tihem pa v ozadju poteka žgoča razprava, ali ima Turčija kot večinsko muslimanska država sploh mesto v Evropi. Tako Pariz in Berlin predlagata, da bi Turčiji raje kot polnopravno članstvo v EU predlagali "privilegirano partnerstvo".
Možnost, da z novim deželnim zakonom ohranimo nespremenjeno število volilnih okrožij, pa bi predstavljala najboljšo rešitev. Potrebo po krčenju stroškov lahko rešimo na številne druge načine. Vsekakor pa vsaka sprememba v ustroju Pokrajin mora nujno sloneti na nekem širšem načrtu, ki naj točno določi potrebe, pristojnosti in vlogo vseh krajevnih uprav od rajonskih svetov do parlamenta. Reforme "po koščkih" ustvarjajo le zmedo in ne izboljšajo učinkovitosti javne uprave, ki je v očeh ljudi predraga, prepočasna in hkrati neučinkovita.
Pojasnilo
V zvezi z izjavo nekdanjega predsednika Planinske družine Igorja Tulla v Novem Matajurju dne 21. oktobra 2010, da sta pri gradnji koče na Matajurju SKGZ in SSO “priskočili na pomoč s skupnim prispevkom, ko je proti koncu gradnje zmanjkalo sredstev”, je potrebno pojasniti, da je SSO prispeval polovico stroškov za gradnjo objekta. Znano nam je, da so za drugo polovico poskrbele takratna Gorska skupnost Nadiških dolin, Planinska zveza Slovenije in druge organizacije. Ni šlo torej za “skupni prispevek” krovnih organizacij. SSO je svojo pomoč Planinski družini Benečije nakazal že pred začetkom gradnje.
Veseli smo, da je koča postala priljubljeno središče planincev in nekakšna “reklama” za Beneške Slovence. Planinski družini čestitamo za desetletno dejavnost “Doma na Matajure” in želimo obilno nadaljnjih uspehov.
Dr. Drago Štoka
Predsednik SSO
Pojav korupcije, to se pravi pridobivanja ugodnosti s podkupovanjem, je bil v večji ali manjši meri prisoten v vseh časih in na raznih ravneh, ker je pač tesno povezan s slabotno človekovo naravo, da kloni skušnjavi in ravna v nasprotju z zdravo vestjo, da pridobi razne koristi. Posebno zaskrbljiv obseg pa je dosegel v zadnjem obdobju, in to zlasti na področju javne uprave, ki za svoje delovanje razpolaga s finančnimi sredstvi. Po zakonu javne ustanove morajo sicer sklepati posle s posamezniki in zlasti s poklicnimi podjetniki po predhodnem razpisu javnega natečaja, vendar pri tem žal prihaja do raznih protizakonskih odklonov pod pritiskom zainteresiranih posameznikov in skupin, da pridobijo naročila del mimo zakonskih pravil oz. z obidenjem le-teh. To se dogaja v vseh družbah po svetu, v Italiji pa je ta pojav zavzel tako širok obseg, da ga predpostavljeni nadzorni organi s težavo obvladujejo, ker je že globoko vraščen v vsakdanjo prakso zaradi občutnega pomanjkanja etičnega čuta pri upravljanju javnih zadev. Prav pri javnem denarju je skušnjava najmočnejša, čeprav gre končno za denar davkoplačevalcev, ne pa za nikogaršnji denar.
Vsaka država, vredna tega imena, ima posebne organe za nadzor uporabe javnega denarja. V Italiji so to računska sodišča (Corte dei Conti), ki imajo nalogo pregledovati račune javnih ustanov in ugotavljati morebitne nepravilnosti ter v primeru oškodovanja državne blagajne zahtevati povrnitev tako ugotovljenih zneskov. Takšna računska sodišča delujejo v vseh italijanskih deželah, v Rimu pa je osrednje računsko sodišče. Ta sodišča vsako leto podajo javno poročilo o svojem delovanju in temeljnih ugotovitvah v zvezi z upravljanjem državnega denarja. Minulega 19. oktobra je tako poročilo podal novi predsednik osrednjega računskega sodišča Luigi Giampaolino v nastopnem nagovoru pred najvišjimi pred-
stavniki državnih institucij, od predsednika republike Napolita-na, predsednikov poslanske zbornice in senata Finija in Schifanija do podpredsednika vlade Lette in nekaterih ministrov. V njem je prikazal nič kaj spodbudno sliko o pomanjkanju etike v javnem delovanju, ki se kaže v korupciji in razsipanju javnih sredstev, tudi tistih, ki jih država dobiva od Evropske skupnosti. To zaskrblja, je dejal, tako državljane kot javne ustanove, katerih ugled in verodostojnost sta postavljena pred hudo preizkušnjo zaradi graje vrednega ravnanja posameznikov. Današnje razmere zahtevajo, je še dejal, da se ovrednoti vloga ustav-
nih jamstvenih in nadzornih organov. Med te spada tudi računsko sodišče, ki mora širiti poštenost namenov in ravnanj, etiko javnega služenja, korektno delovanje javnih uprav, zasledovanje blaginje posameznika in skupnosti.
Imenovani novi predsednik glavnega računskega sodišča v državi se je pred izbranimi predstavniki državnih institucij dotaknil tudi kočljivega vprašanja, ki se postavlja, ko tudi javne ustanove ne dajejo vedno zgleda vzornega ravnanja in klonejo pred partikulari-stičnim interesom. S tega vidika je, recimo, kritično ocenil rav-
nanje oblasti, da so Civilni zaščiti podelile izredna pooblastila, tako da ni podvržena nadzoru računskega sodstva tudi v primeru spornih izrednih dogodkov in nesreč. Praksa je namreč pokazala, da se je oblast odločanja zlorabljala za mnoge druge zadeve. Zato je pristojne oblasti pozval, naj se omenjena izredna pooblastila pregledajo, da ne bi nudila priložnosti za nastopanje nenavadnih posredovalcev.
Ob koncu svojega nagovora je predsednik računskega sodišča omenil tudi posledice finančne krize v državi, ki je povzročila izgubo 70 milijard evrov prihodkov v državno blagajno in skoraj 130 milijard izgube narodnega dohodka ter naraščanje javnih izdatkov.
Te misli in ugotovitve je, kot povedano, izrekel novi predsednik osrednjega računskega sodišča Luigi Giampaolino v svojem nastopnem govoru preteklega 19. oktobra na zadevni slovesnosti v Rimu. Res je, da ni razkril nič "novega", ampak pomembno je predvsem to, da je utemeljene ugotovitve izrekel najvišji predstavnik računskega sodstva v državi. Zaradi tega in splošno razširjenega pojava podkupovanja javnih funkcionarjev s strani tistih, ki na nezakonit način pridejo do nezasluženega denarja oz. bogastva,	bi	človek
pričakoval, da bodo zlasti tiskani mediji z vidnim poudarkom zabeležili izjave omenjenega predsednika računskega sodišča in jih primerno poglobili, potem ko cele strani namenjajo raznim škandalom in aferam, da ne govorimo o črni kroniki. Tega žal nismo zasledili. To dokazuje, da nekateri krogi ne marajo vznemirjati bralcev s poglobljenim obravnavanjem pojavov korupcije in razsipavanja javnega denarja. Takšno zamegljevanje stvarnega stanja ne bo pripomoglo k izhodu iz splošne gospodarske krize in povečanju prihodkov v državno blagajno.
Alojz Tul
Na dnu...
Povejmo na glas
Anglija je izmerila
Kar močno je odjeknila novica, kakšne ukrepe pripravlja angleška vlada v boju proti krizi za naslednja štiri leta. In omenjena novica niti slučajno ni presenetljiva, saj državne politike in bančni vrhovi vztrajno obveščajo javnost na povsem nasproten način: najprej, da je kriza v glavnem že za nami, potem, da nevarnost še vedno obstaja, in potem, da smo se iz krize izvlekli, in spet potem, da je stopnja negotovosti kljub vsemu visoka. In v vsem tem prisiljeno brezskrbnem vzdušju je mlada angleška vlada očitno sklenila, da pogleda nevarnosti naravnost v oči in se z njo tudi spopade. Ker naj bi bili predlagani ukrepi uresničeni v naslednjih štirih letih, pomeni, da je kriza velika in bo še trajala. In ker je velika, torej tudi ogrožujoča, bo treba stisniti pas, in to na vseh ravneh. V javnem sektorju se bo zato število delovnih mest zmanjšalo za pol milijona enot, če ne drugače tako, da bodo po odhodu ljudi v pokoj tista mesta ukinjena. Ministrstva bodo imela na voljo vse manj denarja, nekatera med njimi po štirih letih celo za četrtino. Slavna BBC bo prikrajšana za 16 odstotkov, kraljičina družina pa sporazumno za 14 odstotkov. Kljub temu da je javni dolg skoraj še enkrat manjši od tistega, ki ga ima Italija, bo v štirih letih nujno močno zmanjšati proračunski primanjkljaj, in to za polovico, kar je seveda zelo velik poseg. Vprašanje je seveda, kako bo takšen predlog napovedanih ukrepov sprejela javnost v Veliki Britaniji, toda očitno tamkajšnja vlada izhaja iz domneve, da bodo
ljudje ukrepe vendar sprejeli, ker sedanjo težavno situacijo pač razumejo. In tu smo že pri dveh načinih odziva na nelahke stvari, odzivih, ki sta presenetljivo različna. Prvi je ravnokar opisani, kose Velika Britanija sooča s krizo direktno in se pripravlja na spopad z njo v prepričanju, da bo tako škoda manjša. Dmgi je nekako splošno veljavni, kjer se teža krize zmanjšuje, ali celo zanika, pri čemer tako trmasto vztraja predvsem sedanja italijanska vlada. Ta način ljudem predlaga, da je bolje o neprijetnih stvareh ne razmišljati, bolje je jih ne videti, bolje se je od njih odmakniti in umakniti, saj ne bo tako hudo, se bo že kako uredilo, če ne danes, pa jutri. Ni težko ugotoviti, da odmikanje od problemov nikoli in nikdar ni koristno, narobe, je več kot škodljivo, saj težave same od sebe ne izginejo, če jim obrnemo hrbet. Bolezni n e odpra vim o tako, dane grem o k zdra v-niku, okolja ne bomo ozdravili tako, da se bomo prepričevali, kako ni res, da nas vse bolj ogroža, in krize ne bomo rešili tako, kot da je ni in je ni nikoli bilo. Kajti nevarnost, ki se ji izmikamo, pride za nami, in to toliko bolj napadalno, kolikor je prej nismo hoteli videti. Zato bi se veljalo po-služiti angleškega spopada s problemom, kar pomeni premagati v sebi strahove in vzeti vajeti v roke, sicer se bomo vse bolj zgroženi umikali v varljive iluzije ter bomo vse manj odporni proti preizkušnjam, ki so neizogiben del našega življenja.
JanezPovše
Zadovoljstvo deželnega svetnika SSk Gabrovca
Dobra novica glede pokrajinskih okrožij
...BI ŽIVI l MOLČALI!
KO BI MRTVI LAHKO GOVORILI
Inž. Karlo Mučič, znan tudi kot predsednik društva Jadro iz Ronk in dolgoletni prosvetni delavec v Laškem, je nedavno sklenil zahteven projekt. Slovar, ki ga je gotovo imel v mislili že pred leti, ko je poučeval v Trstu, je končno zagledal luč sveta. In kdor ga vsaj prelista, takoj razume, da gre za pravi podvig.
Ste soavtor Slovensko-ita-lijanskega in italijansko-slo-venskega slovarja elektronike, elektrotehnike in telekomunikacij. Odkod zamisel zanj? Kakšna je njegova "zgodba"?
Najprej moram povedati, da sem 30 let poučeval elektrotehniko in elektroniko v slovenskem jeziku na Državnem poklicnem zavodu za industrijo in obrt Jožef Stefan v Trstu. K sestavi takega nerazlagal-nega slovarja so me spodbudile težave pri poučevanju in uvajanju tehničnih novosti v teh predmetih v vseh variantah, kot sta npr. področje meritev s specifičnimi instrumenti in radiotehnika. Zato sem začel zbirati slovenske in italijanske posodobljene strokovne izraze predvsem v znanstveni literaturi, da bi jih točneje uporabljal pri pouku. Zbiranju gradiva sem se intenzivneje posvetil v šolskem letu 1999-2000, ko sem imel študijski dopust, t. i. sobotno leto, in bival v Ljubljani. Takrat sem imel priložnost redno obiskovati centralno tehniško knjižnico Univerze in sem kot mentorja imel dr. Vojka Gorjanca s Filozofske fakultete. Nato sem k sreči prišel v stik s Marjeto Humar z ZRC SAZU (Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti) v Ljubljani, s katero sem se posvetoval pri problematikah, povezanih s svojim zbiranjem terminov. Leta 2005 sem izročil dober del zbranega gradiva Sekciji za terminološke slovarje na SAZU-ju z upanjem, da bo besedilo hitro pregledano, vendar se je izkazalo, da je zaradi obsežnosti problemov, ki jih je bilo treba rešiti, dela ife veliko. Vse iztočnice je bilo treba prenesti v program za obdelavo slovarskega gradiva SlovarRed 2.1. Največ dela je povzročilo načelo, da mora uporabnik najti dvo- ali večbesedno poimenovanje iztočnice ne samo pri prvi besedi, ampak tudi pri besedah, ki ga sestavljajo. Tako, če je npr. geslo dvobesedno, ga dobimo navedenega pod posamezno besedo (npr. zaganjal-
POGOVOR
Karlo Mučič
Nov slovar, dragocen pripomoček pri jezikoslovnem raziskovanju
Potrošniško mišljenje
Kupi in čim prej odvrzi!
Oboroževalna tekma postaja vse težja in težja. Vprašanje ni več, kdo bo najlepši, najbolj bleščeč ali kričeč. Vprašanje je samo, kdo bo prej pozabil preteklost in prehitel sedanjost. Vsak dan se milijoni porabnikov "razvitega" sveta borijo za svoj prostor pod soncem.
Iščejo (ali bi moral napisati iščemo, se borimo?) izhod iz neimenovanosti, anonimnosti, tragične enakosti milijonom sotrpinov. Ne vedo, kaj delajo, a še vedno nekaj delajo.
Žal, je prav to porabniško iskanje krivo, da iz dneva v dan samo potrjujejo poraz svoje identitete, ki je nikoli ni bilo. Identiteta posameznika ne sprejema potrošniških nazivov, novodobne maškare ostajajo zato brez imena. Obstal sem odprtih ust, česar si ob gledanju oglasa nisem
pričakoval. Priznana, vsaj tako pravijo, italijanska znamka spodnjega perila ponuja najnovejši izum potrošniške obsedenosti, ki ga jaz berem kot radikalni izbruh krize konzumizma. Firma
"Lepenoge", imenujmo jo s psevdonimom, ponuja možnost reciklaže "odrabljenih" modrčkov iz prejšnje sezone s fantastičnim popustom ob nakupu novih mode-
lov. Obmolknem, prikimam, saj se mi je zdelo. Potrošniške sotrpinke, pomislimo: kako je lahko modrček po svoji naravi odra-bljen? Scefra se, strga, umaže, že prav. Nakupite novega, saj novega (baje nujno) potrebujete. Privoščite si darilo, od časa do časa, še bolj ga boste cenile, v redu. Toda, kako je lahko še nov, trikrat rabljeni, lanskoletni modrček odrabljen?
Zastarel je, kaj pa drugega. "Saj veš, lanskoletno modno zeleno je zamenjala temnozelena, vzorci niso več okrogli, temveč elipsasti"! Potrošniška malarija nam je pobrala še tisto malo nevronov, kar smo jih imeli. Začarani krog je sklenjen in težko stopimo iz njega: potrošniški manedžement skrbi, da bo kronologija vsakega izdelka čim krajša, da bo modrček čim prej, torej letno, sezonsko zastarel, zamenjali ga bodo novi vzorci in odtenki. Potrošništvo, ki ni teorija, a naš
vsakodnevni kruh, temelji na tem, da stvar, dobrino, izdelek kupimo, vzamemo v roke in ga čim prej pozabimo, odvržemo, zamenjamo z novim, boljšim. Dokolenke Lepenoge poletje/jesen čim prej zamenjajte s tistimi jesen/zima, Ipod 4.5 z novo, izboljšano različico 4.6., a to še ni vse. Problem je življenjski, ker mislimo, da lahko namesto Ipod-a postavimo človeka, prijatelja, ljubico. Odgovornost do sočloveka zmanjka, odločilna je samo Naša (ki naša niti ni) želja po "boljšem". Sezonsko menjavanje partnerjev.
Pred leti, desetletji je bil plemeniti tisti, ki je vse življenje varčeval, kopičil, trdo garal in od tega ni nič imel, se pripravljal na hude čase, ko bo lahko s prihranki boljše preživel sebe in družino. Danes rešujemo krizo z metanjem v smeti, danes vrtimo ekonomsko kolo s porabništvom brez vzroka. Ekonomije ne poganja proizvodnja, temveč porabništvo.
Nič čudnega, če vsakdanje življenje malega človeka, kakor tudi medijski in politični svet,
obvladujejo oglaševalski mogotci. Slavne beneške palače lahko reši le sponzorstvo družbe "Lepenoge" in drugih, v zameno za "skromen” lepotni poseg. Saj razumem, da lahko prav ta "umazani" denar reši arhitektonski dragulj pred trohnečim razpadanjem, a kje je državno financiranje? Že res, tudi politika je v rokah istih potrošniških zakonov, zakonov trga. Pred dnevi sem vzel v roke slovenski dnevnik Delo in iskal naslovnico. Najdem jo na tretji strani! Prvi dve je zasedel megalomanski oglas znane italijanske zavarovalniške družbe, celi prvi dve strani! Nisem si mislil, da bo kaj takega mogoče.
Ne vem, ali gre tu za manko ponosa, pokončne, svobodne drže (v tem primeru novinarskega) sveta, ne vem, ali o preživetju institucije, posameznika danes odločajo le sponzorji, oglaševalci. Vsekakor je njihov glas pomemben, morda odločilen. Toda odvreči nov modrček samo za to, ker ti tako ukažejo? To je individualna odločitev, ki bi se ji lahko izognili...
Jernej Sček
ni motor dobimo bodisi pod "zaganjalni" kot pod "motor"). Za marsikateri termin mi je prišla povrh še na pomoč pri SAZU komisija za izdelavo Slovenskega tehniškega slovarja in predvsem njen član Jože Unk.
Omeniti moram še, da velikokrat prevod ni samo eden, ker pravilno bi bilo, ko bi imel vsak slovenski strokovni izraz en italijanski ustreznik. Žal pa eno poimenovanje večkrat pokriva več pojmov v drugem jeziku. Zato je bilo treba pogosto dodati geslu okrogli oklepaj, kjer so navedeni z oznako “tudi" manj rabljeni oziroma z oznako "glej" bolj rabljeni sinonimi. Pri delu sem ugotovil še, da je na strokovno izrazje enkrat vplivala nemščina, v sodobnem času pa močno vpliva angleščina, tudi zato, ker ni ustreznih sodobnih strokovnih slovarjev v slovenščini. Nemščino seveda najdemo še danes npr. v teh tipičnih izrazih: farba - barva, šalter - stikalo, šraufenzi-ger (oz. kazzavit) - izvijač, drot - žica, špar ati z energijo
- varčevati z energijo, fabrika
- tovarna, nucati - rabiti, štarter - žaganjač, štukati -spajati, švajcati - variti itd. Veliko pripomb in popravkov, vnesenih v besedišče, je bilo tudi narejenih, upoštevajoč to, kar je objavljeno in največ uporabljeno na svetovnem spletu. Poleg tega sem zbral Še veliko pomembnih angleških kratic z njihovo razlago v italijanščini in slovenščini.
Pred leti ste že napisali učbenike za študente slovenskih poklicnih in tehniških višjih šol v Italiji: Osnove radioe-lektronike in televizije (1981), Elektrotehnika in digitalna elektronika (1991), Industrijska elektronika (1991), ki jih je izdal Deželni šolski urad. Kako so se obnesli? Se še uporabljajo?
To so edini učbeniki iz elektronike in elektrotehnike, doslej tiskani v slovenščini v Italiji. Seveda so že zastareli in zato niso več v celoti uporabni. Upam, da se bo kdo javil z novimi knjižnimi ponudbami za naše tehnične zavode.
Vsekakor so pa osnove in načela teh knjig vedno uporabni kot vir pravilne terminologije. Lahko bi trdil, da v glavnem se ni nič spremenilo glede elektrotehnike, ki se s časom zelo malo spreminja. Njena predstavitev v razredu je po določenih argumentih različna od programa, ki je v veljavi v Sloveniji. Vaje s Thevenino-vim in Nortonovim teoremom so npr. tipične pri našem pouku v Italiji. Vsekakor je po osa-
Slovar
Slovensko-italijanski in italijansko-slovenski slovar elektronike, elektrotehnike in telekomunikacij
Dizionario
Dizionario sloveno-italiano e italiano-sloveno di elettronica, elettrotecnica etelecomunicazioni
Carlo Mucci Marjeta Humar
mosvojitvi Slovenije slovenskih tehničnih knjig še kar dovolj; prej je bilo na razpolago veliko tekstov v hrvaščini. Projekt sta založila Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU iz Ljubljane in Mladika iz Trsta. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Ko sem pred leti začel iskati v Italiji in Sloveniji založbo, ki bi tiskala slovar, sem ostal precej razočaran, ker ni bilo zanimanja za tak projekt. Edino možnost sem našel v Trstu; tam je bil med odgovornimi Ivo Corva, ki je pobudo sprejel in podprl. Seveda, ko so se napori Inštituta Frana Ramovša počasi stopnjevali v prid konč-
Foto DPD
nega izida slovarja, je bilo jasno, da bi lahko tiskal pri njihovi založbi. Tako je prišlo do rešitve, da je postalo sodelovanje s Trstom, s pogoji, ki zaznamujejo publikacije SAZU-ja. Zaradi tega je SAZU tudi dosegla neke državne podpore, ki so omogočile uresničitev slovarja. Kaj lahko poveste o soavtorici Marjeti Humar in drugih sodelavcih?
Marjeta Humar, vodja Sekcije za terminološke slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri SAZU-ju, je jezikoslovno in slovaropisno obdelala slovarske iztočnice: dodala je naglase, besednovrstne oznake, izgovor, pisne dvojnice ipd. Njeno neprecenljivo delo je v tej knjigi predvsem pri uporabi primernih programov; njene izkušnje so pripomogle k temu, da je slovar dobil sodobnejšo obliko. Njena sekcija je pod njenim vodstvom že izdala Papirniški terminološki slovar, Pravni terminološki slovar, Planinski terminološki slovar, Geografski ter-
minološki slovar, Gemološki terminološki slovar in Gledališki terminološki slovar. Sodelovala je tudi pri drugih terminoloških slovarjih, npr. pri Slovenskem tehniškem slovarju A-B, Čebelarskem terminološkem slovarju in Geološkem terminološkem slovarju. Med drugim je bila soavtorica Slovarja slovenskega knjižnega jezika ter urednica in soavtorica obeh izdaj Besedišča slovenskega jezika. Humarjeva je leta 1997 tudi npr. vodila organizacijski odbor posveta Slovensko naravoslovno-tehnično izrazje, leta 2003 pa mednarodno znanstveno srečanje leksikolo-gov in leksikogra fov z naslovom Terminologija v času globalizacije.
Pri obdelavi terminološkega gradiva so pri zahtevnem in natančnem delu prišli na pomoč sodelavci njene ekipe, npr. Simon Atelšek, Ljudmila Bokal, Marija Djurovič, Tanja Fajfar, Karmen Nemec, Tomaž Seliškar in Mojca Žagar Karer. Treba je tudi povedati, da program SlovarRed 2.1 ni bil prilagojen za dvojezični slovar in je torej bilo zelo veliko ročnega urejanja predvsem glede ita-lijansko-slovenskega besedišča. Za končno fazo pred tiskanjem pa sta bila pomembna dva sodelavca založbe Mladike, Nadia Roncelli za uvodne prevode v italijanščino in Danilo Pahor, ki je oblikoval besedila, vnesel korekture in pripravil platnico.
Prišli ste do ugotovitve, da je slovensko izrazoslovje zelo bogato...
Res si nisem mislil, da je slovenski jezik tako bogat tudi v
tehničnem svetu. Vsekakor dejstvo je dejstvo in tako sem ugotovil nekaj, kar bom skušal opisati z nekaj primeri. Najprej veliko načinov za pisanje elektronskega pojma, znanega po kratici: PAM, ki pomeni im-pulznoimplitudna modulacija ali modulacija z impulzno im-plitudo ali impulzna in ampli-tudna modulacija ali pulz-noamplitudna modulacija. Podobno dobimo več variant za vtič, ki ga imamo tudi doma in ki ga pišemo kot: šuko vtič ali Šuko vtič ali šukovtič. Drugi tipičen primer je prevod besede "utente": v slovenščini je to lahko uporabnik ali porabnik ali odjemalec ali stranka ali potrošnik. Seveda obstajajo tudi obratni primeri:	beseda
"spojka "je npr. lahko innesto, connessione, accoppiamento ali giunto. V okolju interneta in torej v modernem svetu geslo "parete antifiamma" lahko prevedemo kot požarna pregrada ali požarni zid ali zaščitni strežnik. Pri analognih instrumentih imamo npr. besedo "lancetta"prevedeno kot: kazalček, kazalec, kazalnik, kazalka itd. Primerov je veliko in tisti, ki bo vzel v roke slovar, bo to hitro ugotovil.
Koliko gesel ste "obdelali"? Ko je Tomaž Seliškar leta 2005 prenesel celotno takratno gradivo v program SlovarRed 2.1 za obdelavo slovenskih gesel, je bilo približno 12.000 iztočnic. Leta 2009, ko sem z Marjeto Humar končal pregled in dopolnjevanje slovenskih gesel, je gradivo naraslo na 20.896 slovenskih iztočnic in 11.152 italijanskih ustreznikov, kar je bilo oddano založbi za tisk. Tako je nastala knjiga, ki ima 530 strani, česar nisem sploh predvideval. Uporabniki, ki si ne morejo privoščiti, da bi jo kupili, bodo našli vse na spletu, kjer bodo dostopne vse iztočnice.
Za koga bo novi slovar lahko
najbolj koristen?
Da bi bil slovar široko uporaben, niso upoštevani samo do-tični strokovni izrazi, ampak tudi del besedja z drugih strokovnih področij, npr. prava, iz energetike, iz trgovin na spletu, iz telefonije, medicine ipd. Slovar vsebuje izrazje, ki ga uporabljajo študentje, dijaki in profesorji na poklicnih in visokih šolah ter univerzah in seveda strokovnjaki in trgovci, ki delajo na področju elektrotehnike in elektronike. Slovar naj bi bil tudi pripomoček pri branju in pisanju tujih in domačih strokovnih člankov. Namenjen je tako Slovencem kot Italijanom, saj sta slovenščina in italijanščina prikazani enakovredno. Uporabljali ga bodo tudi ljubitelji prave slovenske besede in bo pripomoček pri jezikoslovnem raziskovanju kot posebna zakladnica besedišča, ki bo koristna za pravilno zapisovanje ter izgovarjavo nenavadnih besed. Upam, da bo vloženi trud spodbuda za podobna dela, ki nas bodo kulturno bogatila in zedinila. Hkrati bo to delo tudi spodbujalo poslovno sodelovanje obrtnikov, inštalaterjev in ljudi, ki kupujejo elektronske izdelke v obmejnem prostoru, ter prispevalo k ohranitvi slovenščine med zamejci v Italiji in k rabi slovenskega enotnega strokovnega izrazja v matični državi.
Še enkrat se zahvaljujem vsem, ki so mi pomagali pri nastajanju slovarja in mi priskočili na pomoč pri preneka-terem dvomu. Mednje gotovo sodijo moji nekdanji kolegi in osebje Sekcije za terminološke slovarje pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Danijel Devetak
28. oktobra 2010
Kristjani in družba
Izjava Komisije Pravičnost in mir pri SŠK
Državljani imamo pravico do pravne in socialne države
Mirenski Grad
Zelo uspela dobrodelna dražba
N/
Z e tretje leto se soočamo z ekonomskimi in socialnimi posledicami svetovne finančne krize, ki je razgalila številne nepravilnosti v globalnih in nacionalnih gospodarskih sistemih. V nekaterih primerih je to eden od glavnih vzrokov za propad številnih velikih in malih podjetij, kot tudi za socialno ogroženost številnih delavcev in delavk ter njihovih družin v naši domovini. Vse več državljanov in državljank je prepričanih, da je glavni vzrok sedanjega stanja pomanjkljiva zakonodaja, ki na eni strani omogoča nepravičnost, pohlep in t. i. tajkunske prevzeme, na drugi pa izkoriščanje in pritisk na najbolj ranljive skupine: delavce, brezposelne, tuje delavce, študente, upokojence in bolnike. Čeprav obstajajo številne oblike socialne pomoči, je reševanje ekonomskih in socialnih problemov še vedno prepočasno in marsikje neustrezno.
Mladi so družbena kategorija, ki se jih družbene spremembe posebej dotaknejo. Soočeni so s stalnim spreminjanjem družbenega okolja, pluralnimi in nestabilnimi družinskimi odnosi, stalno reformiranimi načini izobraževanja in predvsem z izjemno spremenljivimi pogoji na trgu delovne sile. Zanje je vse manj možnosti za zaposlitev, dostopa do lastnega stanovanja in posledično do načrtovanja družine in kariere. Te spremembe številne mlade ljudi navdajajo z negotovostjo in strahom pred prihodnostjo in odgovornostjo zase, kar ima za posledico odvisnost od staršev in socialnih transferjev.
Srednja generacija, ki dejansko nosi težo blaginje in revščine v družbi, je naj večji poraženec slovenske tranzicije. Ob
zlomih številnih podjetji smo priča, da je kapital bistveno bolj zaščiten kot človek. Smo v času, ko se prav srednji sloj prebivalstva že sooča z revščino. Neizplačane ali sramotno nizke plače vodijo v položaj, da morajo kljub zaposlitvi prositi za socialno pomoč in pomoč humanitarnih organizacij. Pri tem prihaja do protislovja, ko marsikdo v pošteno delo in pravično plačilo več ne verjame ter raje ostane doma in izkoristiti vse možne oblike socialne pomoči. Pomembno vprašanje, na katerega si
morata država in družba odgovoriti je, kam to vodi in ali res želimo nedelo, deviacije, brezperspektivnost in končno, ali ne bo nekega dne tudi socialna vreča prazna? V delovnih skupinah je potrebno na prvo mesto postaviti človeka in poštene odnose, kjer se bo vsak zaposleni čutil soustvarjalec podjetja in ne le številka, ki jo lahko vsak dan zamenjajo. Starejši in upokojenci so večkrat prikazani kot populacija, ki prazni državno blagajno. Pozabljajo, da so prav ti ljudje že prispevali svoje. Veliko jih je, ki v družinah pomagajo blažiti socialne stiske - bodisi z varstvom otrok mlajši generaciji, s stanovanjem ali redno pokojnino. Res pa je, da bodo izdatki za upokojence zaradi socialnih in
demografskih razmer vedno večje breme za javne finance. Pokojninska reforma je zato nujna in zahteva tehten razmislek, kako ustrezno medgeneracijsko porazdeliti breme javnih izdatkov in tudi poskrbeti, da ob tem ne bo ogrožena socialna varnost upokojencev in ostarelih. Dogodki zadnjih mesecev so še posebej opozorili na izjemno slabo varnost nekaterih tujih delavcev, ki že leta živijo v težavnih stanovanjskih in materialnih pogojih. Znano je, da so bili med prvimi, za katere
delodajalci niso odvajali prispevkov, deležni so bili tudi groženj o izgubi zaposlitve ter s tem povezanega dovoljenja za bivanje v Sloveniji. Ob tem je potrebno poudariti tudi problem tistih tujih delavcev in priseljencev, ki so s seboj pripeljali svoje družine oz. so si jih ustvarili pri nas. Zato je socializacija in integracija tujih delavcev in njihovih družinskih članov za državo in družbo resnični test spoštovanja in zaščite vsakega človeka in njegovega dostojanstva.
Člani Komisije Pravičnost in mir pri SŠK poudarjamo naslednje:
1.	Za nadaljnji razvoj Slovenije je nujna čimprejšnja vzpostavitev delovanja pravne države, ki je ključna z vidika skupne blaginje in pluralizma na gospodarskem, političnem,
socialnem, zdravstvenem in kulturnem področju. Vladavina prava prav tako preprečuje delovanje vzporednih centrov politične in gospodarske moči, izkoriščanja skupnega dobrega v zasebne namene ter neenakost pred sodno vejo oblasti. Pravna država je neločljivo povezana s temeljnimi vrednotami pravičnosti in odgovornosti, kot tudi z okrepljeno vlogo etike na področju izobraževanja, politike, ekonomije in sodstva.
2.	Na vseh ravneh družbenega življenja je potrebno okrepiti odgovornost za prihodnost države. Država ni monopol določene partikularne skupine, temveč vseh državljanov. Doseganje novega družbenega soglasja na vseh ravneh skupnega življenja je zgodovinska nuja, ki zahteva strpni dialog in sklepanje
kompromisov med vsemi generacijami.
3. Vlada naj čim prej poglobi socialni dialog z vsemi socialnimi partnerji, kot tudi z najbolj ogroženimi skupinami državljanov.
4. Vzpostaviti je potrebno enakost in pravičnosti v sistemu socialne države, še zlasti na področju pokojninskih prejemkov.
5. Vse dobrodelne in druge organizacije, ki pomagajo blažiti socialno stisko, naj svoje humanitarno poslanstvo še naprej opravljajo v duhu sodelovanja in pod enakimi pogoji, za kar
mora poskrbeti tudi država na zakonski ravni.
6. Okrepi in zaščiti naj se vrednota klasične družine in družinskega življenja.
7. Mediji naj okrepijo svojo kritično in nadzorno družbeno vlogo.
Vsi skupaj se moramo zavedati, da je potrebno breme gospodarske krize nositi solidarno in da so reforme obstoječega sistema na vseh področjih nujne in potrebne. Odgovorni naj zato z zakonodajo in politiko vzpostavijo pravično porazdelitev bremen gospodarske krize ter čim prej sprejmejo odločitve, ki bodo koristile dolgoročnemu razvoju Slovenije.
msgr. dr. Anton Stres ljubljanski nadškof metropolit predsednik Komisije Pravičnost in mir pri SŠK
V Društvu prostovoljcev Vincencij eve zveze dobrote so na dražbi 17. oktobra na Mirenskem Gradu zbrali 3670 evrov, ki jih bodo namenili misijonarju na Madagaskarju Pe-dru Opeki. Z dražbo, na svetovni dan boja proti revščini, so v društvu sklenili niz dogodkov, ki so jih pod skupnim naslovom S svetlobo premagamo temo pripravili ob evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti.
Dražba, ki jo je vodil vsem poznani radijski glas Jure Sešek, je potekala ob glasbeni spremljavi priljubljenega kantavtorja Adija Smolarja. Oba sta zbrane z lepimi, domiselnimi in šaljivimi, tu in tam pa tudi hudomušnimi, mislimi spodbujala k nakupu umetnin, ki bodo lepšale slovenske domove in hkrati risale nasmehe otrok na afriškem otoku.
K izkupičku je največ prispevala slika Angela akademske slikarke Maše Bersan Mašuk, za katero je neki dražitelj odštel 1000 evrov. Sicer so dražitelj i dvigovali cene tudi za umetniška dela Franka Žerjala, Lojzeta Čemažarja in Tomaža Perka, od fotografij pa so se potegovali predvsem za vsa štiri dela Matjaža Žnidaršiča, delo Borisa Prinčiča, ki ga je kupil Adi Smolar, in obe deli fotografa Vida Ponikvarja, ki ju je posnel na letošnjem svetovnem prvenstvu v nogome-
tu v JAR.
Svoje umetnine, bodisi slike, fotografije ali skulpture so poleg omenjenih umetnikov prispevali še Mihaela Pristavec Košuta, Vid Sark, Matevž Škufca, Tanja Pina Škufca, Nikolaj Vogel, Jože Bartolj, Ivan Žerjal, Mihaela Žakelj Ogrin, Tamino Petelinšek, Megi Uršič Calzi in Mira Ličen Krmpotič. Na razstavi so sodelovali tudi mladi s svojimi deli. Dražba je del letošnje akcije, ki so jo v društvu začeli ko-
nec septembra z razstavo umetniških del omenjenih umetnikov, ki so dela - tako kot Sešek in Smolar vodenje - prispevali za delovanje slovenskega misijonarja Opeko.
Poleg umetnikov so k sodelovanju povabili tudi strokovnjake, ki so svoj vidik na različne oblike revščine predstavili na okrogli mizi, ki je bila prav tako na Mirenskem Gradu. Na njej so sodelovali, poleg moderatorke pogovora Vide Petrovčič, še predsednik Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote Peter Žakelj, državna tožilka in predsednica društva Beli obroč Vlasta Nussdorfer, psihiater Bernard Spazzapan, sociolog in politični analitik Matej Makarovič, komandir policijske postaje Kristijan Mlekuš, ravnateljica mladinskega doma Malči Belič Olga Rupnik Krže in Klementina Sam-bolič iz Društva Pelikan.
Molitev za moje rajne
Gospod, daj večni pokoj vsem,
ki so pred mano po istih poteh hodili in vdano svoja bremena z brega na breg nosili.
Niso kleli, če jim je hiša zgorela, ali ko jim je toča polja požela...
In ko se jim sin iz vojne ni vrnil domov, niso porekli: Bog nam je odvzel blagoslov.
Tedaj so samo malo niže ramena sklonili in vdano v klanec krenili.
In ker jih nobena nadloga ni mogla streti, zato naj večna luč zdaj jim sveti.
Ambrož Kodelja
Poslanica papeža Benedikta XVI. za 26. svetovni dan mladih (4)
"Ukoreninjeni in sezidani v Kristusu ter utrjeni v veri" (Kol 2,7)
Brate, ki so se okužili z evangeliju tujimi idejami, apostol Pavel opozarja na moč umrlega in vstalega Kristusa. Ta skrivnost je temelj našega življenja, središče krščanske vere. Vse filozofije, ki jo zavračajo kot "nespamet" (1 Kor 1,23), kažejo svoje meje pri srečevanju z velikimi vprašanji človeškega srca. Zato vas želim tudi jaz kot naslednik apostola Petra potrditi v veri (prim. Lk 22,32). Trdno verujemo, da se je Jezus Kristus daroval na križu, da bi nam podaril svojo ljubezen. V svojem trpljenju je nosil naše trpljenje, nase je prevzel naše grehe, nam pridobil odpuščanje in nas spravil z Bogom Očetom, pri čemer nam je odprl pot večnega življenja. Na ta način smo bili osvobojeni tega, kar najbolj ovira naše
življenje: suženjstvo greha, zato lahko ljubimo vse ljudi, celo sovražnike, in delimo to ljubezen z brati, ki so v težavah in živijo v revščini. Dragi prijatelji, križa se pogosto bojimo, ker se nam zdi kot zanikanje življenja. V resnici pa je ravno nasprotno! Križ predstavlja Božji 'da' človeku; je najvišji izraz njegove ljubezni in vir večnega življenja. Iz Jezusovega srca, ki se je odprlo na križu, je priteklo to Božje življenje, ki je vedno na razpolago vsakomur, ki se odloči zazreti se v Križanega. Zato vas moram povabiti, da sprejmete Jezusov križ, znamenje Božje ljubezni, kot vir novega življenja. Brez umrlega in vstalega Kristusa ni odrešenja! Samo on lahko osvobodi svet od zla in spodbudi rast kraljestva pravičnosti, miru in ljubezni, po
katerem vsi hrepenimo.
4.	Verovati v Jezusa Kristusa, ne da bi ga videli
Evangelij nam opisuje izkušnjo vere apostola Tomaža pri sprejemanju skrivnosti Kristusovega križa in vstajenja. Tomaž je bil član skupine dvanajstih apostolov, hodil je za Jezusom, bil neposredna priča njegovih ozdravljanj in čudežev, poslušal je njegove besede in doživel občutek izgubljenosti ob njegovi smrti. Na velikonočni večer se Gospod prikaže učencem, vendar Tomaža ni zraven. Ko mu drugi povedo, da je Jezus živ in se jim je prikazal, izjavi: "Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta vrane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval" (Jn 20,25).
Tudi mi bi želeli videti Jezusa, govoriti z njim in močneje doživeti njegovo prisotnost. Danes je dostop do Jezusa za mnoge otežen. Kroži namreč veliko število podob o Jezusu, ki se izdajajo za znanstveno utemeljene ter mu odvzemajo njegovo veličino in edinstvenost Njegove osebe. Zato je skozi leta študija in meditacije v meni dozorela misel, da bi nekaj od svojega izkustva osebnega srečanja z Jezusom posredoval naprej v knjigi, da bi na neki način pomagal videti, slišati, dotakniti se Gospoda, v katerem nam je Bog prišel naproti in se dal spoznati. Sam Jezus namreč pravi Tomažu, potem ko se je osem dni pozneje znova prikazal učencem: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren" (Jn 20,27). Tudi mi lahko pridemo v čutni stik z Jezusom, položimo tako rekoč roko v znamenja njegovega trpljenja, znamenja njegove ljubezni. V zakramentih nam je Jezus še posebej blizu in se nam da-
ruje. Dragi mladi, naučite se 'videti' in 'srečati' Jezusa v evharistiji, kjer je prisoten in nam je blizu, tako da postane celo hrana za našo pot. Pa tudi v zakramentu pokore in sprave, v katerem Gospod izkazuje svoje usmiljenje, ko nam vedno ponuja svoje odpuščanje. Priznajte in služite Jezusu tudi v ubogih, bolnih in v bratih, ki so v težavah in potrebujejo pomoč. Vzpostavite in gojite osebni dialog z Jezusom Kristusom, v veri. Spoznavajte ga s pomočjo branja evangelijev in Katekizma Katoliške Cerkve, pogovarjajte se z njim v molitvi, zaupajte mu, saj vas ne bo nikoli izdal! "Vera je najprej osebna pripadnost Bogu; hkrati in neločljivo pa je tudi svobodna pritrditev celotni resnici, ki jo je razodel Bog". Tako si boste lahko pridobili zrelo in trdno vero, ki ne bo utemeljena zgolj na verskem čutu ali na nekem medlem spominu na verouk iz otroštva. Boga boste lahko spoznali in pristno zaživeli iz njega, kot je storil tudi apostol Tomaž, ko je pokazal svojo
vero v Jezusa: "Moj Gospod in moj Bog"!
5.	Priče s podporo vere Cerkve
Takrat mu je Jezus rekel: "Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati"! (Jn 20,29). Pri tem misli na pot Cerkve, utemeljene na veri očividcev: apostolov. Tako lahko razumemo, da je naša osebna vera v Kristusa, ki se je rodila iz dialoga z Njim, vezana na vero Cerkve. Nismo namreč osamljeni verniki, ampak smo po krstu člani te velike družine. Vera, ki jo izpoveduje Cerkev, daje gotovost naši osebni veri. Vera, ki jo izpovedujemo pri nedeljski maši, nas varuje pred nevarnostmi, da bi verovali v nekega Boga, ki ni isti, kot nam ga je razodel Jezus: "Vsak verujoči je kakor člen v dolgi verigi verujočih. Ne morem verovati, ne da bi me nosila vera drugih, in s svojo vero prispevam k nošenju vere drugih". Vedno se zahvaljujmo Gospodu za dar Cerkve, ki nam omogoča, da napredujemo z gotovostjo vere, ki nam daje resnično življenje (prim. Jn 20,31).
Kristi ani in družba
28. oktobra 2010
ESI Predstavitev nove knjige nadškofa Giampaola Crepaldija
Katoličan, vrni se k politiki!
ki je bil v preteklosti splošno sprejet, danes pa ni več tako, saj ga je nadomestil pojem posameznika, čigar želje se spreminjajo v pravice in jih posameznik egoistično zahteva, čeprav s tem utegne tudi
Kratke
Nova slovenska veleposlanica pri Svetem sedežu je Marija Lovrenčič Svetek
Marija Lovrenčič Svetek je minuli teden papežu Benediktu XVI. predala svoja poverilna pisma in tako postala slovenska veleposlanica pri Svetem sedežu. Lovrenčič Svetkova je bila rojena leta 1949 v Ljubljani. Leta 1973 je diplomirala iz tujih jezikov in literature (angleščina in francoščina) na Univerzi v Ljubljani. Isto leto je vstopila v diplomatsko službo in postala uslužbenka v Uradu za protokol Slovenije (1973-1979). Nato je bila druga tajnica na veleposlaništvu SFRJ v Mehiki (1980-1983), funkcionarka v Uradu za protokol Slovenije (1984-1986), svetovalka pri Inštitutu za mednarodno znanstveno, tehnično, izobraževalno in kulturno sodelovanje (1986-1991), pomočnica vodje sektorja za mednarodne odnose v kulturi na Ministrstvu za zunanje zadeve (1991-1992), pomočnica vodje (1993-1994) in nato vodja sektorja za Afriko, Azijo, Latinsko Ameriko in Oceanijo (1995 in 1997-1999), veleposlanica RS na Slovaškem (2004-2008) in vodja Diplomatskega protokola (2009-2010). Govori angleško, francosko, hrvaško, italijansko, slovaško, srbsko in špansko, so sporočili iz Tiskovnega urada Slovenske škofovske konference.
Novi župnik v Podgori
V podgorski župniji sv. Justa se veselijo prihoda novega župnika, Josipa Caha. Minulo nedeljo ga je sprejela vaška in krajevna cerkvena skupnost, v imenu krajanov ga je pozdravil predsednik rajonskega sveta VValter Bandelj, novega župnika sta spremljala dekan Karel Bolčina in msgr. Oskar Simčič, nadškov vikar za Slovence vgoriški nadškofiji. Novemu župniku je v imenu vernikov zaželela dobrodošllico s šopkom cvetja gospa Albina Pintar. Po sveti maši je bila v župnijski dvorani priložnostna pogostitev, s katero so zaželeli gospodu Cahu dobrodošlico.
Diakonska posvečenja
Ljubljanski nadškof metropolit msgr dr. Anton Stres in koprski škof msgr. Metod Pirih sta v nedeljo, 24. oktobra 2010, posvetila nove diakone. V baziliki Žalostne Matere Božje v Stični so v diakone bili posvečeni Luka Demšar iz župnije Ribno, Jure Koželj iz župnije Tunjice, Gregor Rogelj iz župnije Preserje, Janez Rus iz župnije Trbovlje - Sv. Martin, Jani Maksimiljan Tušak iz župnije Slovenj Gradec, salezijanski bogoslovec Anton Grm iz župnije Domžale ter cistercijanski brat Nikolaj Aracki iz župnije Ptuj - Sv. Jurij. V koprski škofiji je bilo diakonsko posvečenje v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja vTolminu. Škof msgr. Metod Pirih je v diakona posvetil kandidata Gašperja Lipuščka iz župnije Tolmin. Diakonat kot prva stopnja svetega reda
Diakonat je prva stopnja svetega reda. Drugo stopnjo predstavlja prezbiterat (duhovništvo), tretjo pa episkopat (škofovstvo). Diakonsko posvečenje običajno prejmejo kandidati za duhovništvo, Cerkev pa je po drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962-1965) ponovno vzpostavila tudi stalni diakonat kot samostojno službo, ki ga lahko prejmejo samski ali poročeni možje. Diakonska služba je predvsem služba služenja. Diakoni berejo in oznanjajo Božjo besedo, prisostvujejo sklenitvi zakramenta sv. zakona, delijo blagoslove ter vodijo krščanski pogreb.
Poslanstvo diakonov se ne omejuje samo na bogoslužje, ampak stopa tudi v aktivno življenje krajevne Cerkve (škofije). Diakoni so poklicani, da tako krščanskim skupnostim kot tudi karitativnim in izobraževalnim ustanovam ponudijo poglobljeno in celostno pomoč. Nekateri delujejo v župnijah, drugi pa na posebnih področjih, kot so Karitas, šolstvo, kateheza ali gospodarstvo. Dodatne informacije dobite na sedežih (nad) škofij oz. pri njihovih tiskovnih predstavnikih.
Svetovni kongres o katoliškem tisku v Rimu
Katoliški tisk v digitalni dobi
Papeški svet za sredstva družbenega obveščanja je od 4. do 7. oktobra na svojem sedežu v Rimu organiziral odmeven kongres katoliškega tiska, na katerem je več kot dvesto udeležencev iz 85 držav prisluhnilo 27 predavateljem in referentom z vsega sveta. V imenu Slovenske škofovske konference se je srečanja udeležil odgovorni urednik Družine msgr. mag. Franci Petrič.
Papeški svet za sredstva družbenega obveščanja, ki ga vodi predsednik nadškof Claudio Maria Celli, je letos pripravil že peti mednarodni kongres v vrsti kongresov, posvečenih medijskim delavcem in medijem. Po prvem, ki je bil v Madridu leta 2006 in je bil namenjen katoliškim televizijam, so bili vsi naslednji v Rimu. Drugi, leta 2008, je bil posvečen katoliškim visokim šolam in fakultetam za komunikologijo; tretji istega leta katoliškim radiom, nato pa leta 2009 škofom, ki so pri svojih škofovskih konferencah odgovorni za sredstva družbenega obveščanja. Letošnji je bil namenjen katoliškemu tisku in časnikarjem.
Namen srečanja je bil, kakor je poudaril tudi nadškof Celli v
uvodnem nagovoru v ponedeljek, 4. oktobra, ugotoviti, kako katoliški tisk deluje v sodobnem svetu, ki ga močno zaznamujejo nove tehnologije in s tem povezani izzivi. V tem okviru naj bi zato katoliški tisk in njegovi medijski delavci znova poiskali lastno istovetnost in na novo opredelili svoje poslanstvo. Vrhunski predavatelji in medijski strokovnjaki, ugledni uredniki katoliških in svetnih časnikov ter založniških hiš so dodobra zapolnili bogat program. Ob tem so se zvrstile jezikovne delavnice, v katerih so udeleženci razpravljali ob zastavljenih temah. V sredo je za udeležence pri oltarju sedeža svetega Petra (katedri) maševal in pridigal kardinal državni tajnik Tarcisio Ber-tone. V četrtek, 7. oktobra, pa je udeležence ob sklepu kongresa sprejel v posebni avdienci papež Benedikt XVI. Vsi nagovori in predavanja so objavljeni na spletni strani papeškega sveta za sredstva družbenega obveščanja.
Privilegirano orodje za posredovanje vere
Prvi dan srečanja je bil namenjen vprašanjem in prihodnosti tiska. Že nadškof Celli je v pozdravnem nagovoru poudaril, da se morajo udeleženci "vprašati po svoji vlogi v Cerkvi in v svetu. Katoliški tisk bi moral spremljati človekovo življenje, deliti skrbi, pričakovanja in načrte posameznikov, ki so tudi njegovi bralci. Pa ne le tistih, ki pripadajo katoliškemu občestvu... Jasno je namreč, da postajamo vedno bolj multikul-
turna in multireligiozna družba, zato je treba razviti resen in globok kulturni dialog, kjer se porajajo nove in različne pobude, iz katerih zablesti celovita resnica o človeku". Pri tem imata pomembno vlogo vera in Cerkev.
Posebej je priporočal skrb za kulturo besede, saj je po njegovem tisk "privilegirano orodje" za posredovanje in umevanje vere. Posvaril je pred novodobno "diktaturo relativizma", ki skuša zvesti vlogo Cerkve in vere na zasebnost, brez vpliva na javnost. Poseben izziv za katoliški tisk je tudi spraševanje o smislu in o večnosti.
O izzivih tiskane besede je spregovorila AmyMitchell, namestni-
ca direktorja Pew Research Centra. Predstavila je razmere na ameriškem trgu tiskanih medijev; te so precej zapletene in veljajo tudi za Zahodno Evropo. V ZDA so od leta 2003 do 2009 naklade dnevnih medijev upadle za 12 %.
Zanimivo pa je, da to ne velja za nedeljske izdaje. Izziv za tiskane medije je tablica/i-pad, ki prihaja na tržišče v zadnjih dveh letih in bo lahko zamenjala, tako Mit-chellova, papir. Namestnik glavnega urednika dunajskega dnevnika Die Presse Michael Prueller pa je bil glede prihodnosti tiska bolj optimističen. Sam si je zastavil vprašanje, ali bo tisk preživel v moderni dobi. Ob nastopu medmrežja se je govorilo, da bodo knjige prenehali tiskati. Ted Turner, lastnik CNN-a, je npr. 20. septembra letos izjavil, da bo tisk verjetno kmalu izginil. Artur Sulzberger, lastnik New York Timesa, pa je 8. septembra dejal, da bodo časopis v prihodnosti nehali tiskati, ker sta priprava in tisk preveč zahtevna in predraga procesa. Kljub takim črnogledim napovedim ostaja Prueller optimist. Globalno zaradi Kitajske, Južne Amerike, Indonezije in Indije naklade tiska še vedno naraščajo. V svetu 550 milijonov ljudi vsak dan kupuje časnik, 1,6 milijarde ljudi ga vsak dan bere, časopisi so še vedno naj večji oglasni mediji na svetu, v zadnjih osmih mesecih je bilo v razvoj časnikarske tehnologije vloženih šest milijard dolarjev... Slika položaja tiskanih sredstev obveščanja je zato zelo raznolika in
ni povoda za črnogledost. Omenil je brezplačnike, za katere se je zdelo, da bodo ogrozili tržišče. Raziskave pa kažejo, da so kratkega diha in da v deželah, kjer so še pred poldrugim letom cveteli, zdaj nazadujejo. Tudi trditev, da je internet pripomogel k upadanju naklad tiskanih časnikov, drži le delno. Gre bolj za spremembo bralnih navad, saj danes uporabnik dnevne novice, ki ga zanimajo, najde na medmrežju. Pri iskanju odgovora na vprašanje o prihodnosti tiska seveda moramo ostati stvarni. Nove tehnologije ogrožajo kakovostno časnikarstvo. Danes lahko po medmrežju vsakdo objavlja novice. Te informacije pa niso zanesljive in ne nujno kakovostne. Nasveti za kakovosten časnik so po Pruellerjevem mnenju preprosti: 1. bodi vsakodnevno doživetje za bralca, 2. pri bralcu zbujaj radovednost tako, da ga spodbujaš in zadovoljiš s svojim izdelkom, 3. odkrivaj in meri, 4. močno si prizadevaj za dobiček, a ne sanjaj o prihodkih.
Popoldanski del programa so zapolnili uredniki uglednih katoliških dnevnikov in tednikov: Marco Tarquinio iz Italije (L'Av-venire), Dominique Quinio iz Francije (La Croix), Michael Rutz iz Nemčije (Rheinischer Merkur) in Greg Erlandson iz ZDA (Our Sundaj Visitor). Vsi po vrsti so ugotavljali ranjenost svojih držav in Cerkva zaradi sekularizacije in razkristjanjenja ter ob tem iskali odgovore nanju.
škoditi drugim. Zato se katoličan oz. katoličani morajo vrniti k politiki, drugače se bodo z njo ukvarjali samo tisti, ki vidijo le svojo korist, skupnega dobrega pa ne. Za Salo je pomemben predvsem katoliški realizem, medtem ko se je čutilo neko splošno strinjanje okoli misli, da je treba delovati predvsem v tisti fazi, ki poteka pred političnim delovanjem kot takim, se pravi v fazi, kjer delujejo številna združenja in gibanja. Tam se gradi tudi tista znamenita enotnost katoličanov okoli t. i. vrednot, glede katerih pogajanja ne pridejo v poštev, in ki je po Fioronijevih besedah prišla v parlamentu do izraza, ko je bilo treba glasovati npr. o zakonu o umetnem oplojevanju. Verjetno je taka enotnost bolj možna, čeprav bi se iz besed Binettijeve dalo slutiti, da je ideja katoliške stranke, neke nove Krščanske demokracije, še vedno živa. Katoliškega politika pa bomo vsekakor, bolj kot po besedah, spoznali po njegovih delih: pomembno je, da svojih talentov ne zakoplj e v zemlj o, ampak jih ovrednoti in pomnoži, je bilo rečeno v soboto.
NL
Katoličan v politiki - Priročnik za ponovni zagon (II cattolico in politica -Manuale per la ripresa): tako je naslov najnovejši knjigi tržaškega nadškofa msgr. Giampaola Crepaldija, ki je pred kratkim izšla pri založbi Cantagalli, posvečena pa je političnemu delovanju katoličanov v današnjem svetu. Bolje rečeno, namenjena je političnemu delovanju posameznega katoličana, kot navaja že naslov, saj je bolj naslovljena na posameznika kot pa na celotno kategorijo ljudi, čeprav je njena predstavitev preteklo soboto privabila na tržaško Pomorsko postajo pravo množico ljudi, ki so nedvomno prišli tudi zaradi nekaterih zvenečih imen italijanske politike, ki so spregovorila o knjigi: gostje srečanja, ki ga je priredil Kulturni center Mons. Lorenzo Bellomi, so namreč bili poslanca Paola Binetti (UDC) in Giuseppe Fioroni (Demokratska stranka) ter deželni svetnik Ljudstva svobode v Lombardiji Mario Sala. Vsi so
vidni katoliški politiki, pripadajo pa strankam, ki so na desnem, sredinskem in levem delu italijanskega političnega prizorišča, skladno s položajem, ki je v Italiji nastal po propadu Krščanske demokracije in kjer so katoličani dejansko v vseh političnih formacijah (to je odsevala tudi sestava občinstva na sobotni predstavitvi).
Knjiga msgr. Crepaldija je torej priročnik za katoličana, ki se želi ukvarjati s politiko oz. javnimi zadevami ob avtorjevem prepričanju, da politika ni umazana stvar, kot se prepogosto in tudi brez razmisleka govori in piše (kljub vidnim zablodam ravno na ravni politike), ampak, v krščanski perspektivi, plemenita umetnost. Kot je na predstavitvi dejal odgovorni urednik škofijskega tednika Vita nuova Stefano Fontana, je na tem področju, potem ko so se razblinile "megle 70. let", pot, ki jo je začrtal papež Benedikt XVI., jasna: to je pot zavesti, da ima krščanska vera javno
dimenzijo, pot nasprotovanja diktaturi relativizma oz. dialogu brez svobode, pot zavračanja kompro-misarstva. To je tudi pot, o kateri piše avtor, ki si od katoličanov v politiki želi tudi naj-večjo možno enotnost.
Kako pa po tej poti hodijo Binettijeva,
Fioroni in Sala? Za prvo je zelo pomembno vprašanje, ki si ga mora vsak katoliški politik (pa tudi vsak katoličan nasploh) zadati ob koncu dneva, se pravi to, v kolikšni meri mu je med dnevom uspelo živeti svojo vero oz. jo združiti z drugimi aspekti. Fioroni je poudaril predvsem pojem osebe,
Z?
Foto Andrian
V Ogleju je bilo minulo nedeljo popoldan v starodavni krščanski baziliki izjemno slovesno, saj je goriški nadškof Dino De Antoni praznoval petdeset let mašništva. Zlate maše goriškega nadškofa se je udeležilo veliko duhovnikov goriške nadškofije, ki so z nadškofom somaševali, predvsem pa je prišlo veliko vernikov, med njimi so bili tudi slovenski. Slovesna peta sveta maša, med katero se je goriški nadškof Dino De Antoni zahvalil Bogu in Materi Božji za vse, česar je bil v življenju deležen, je potekala v vseh jezikih goriške nadškofije, tudi v slovenskem. Goriškemu nadškofu naj gredo tudi v imenu naših bralk in bralcev in vseh nas v uredništvu iskrene čestitke!
Kratke
Druga pravljična urica v Feiglovi knjižnici / Doma je najfepše!
Tako je modro ugotavljala pravljica z istoimenskim naslovom, jasni sporočilnosti katere je prisluhnilo nad dvajset malčkov, rednih obiskovalcev mladinske sobe v Feiglovi knjižnici na goriškem korzu Verdi. V njej se dogajajo prav čudne stvari, ko nikogar ni notri. Takrat
oživijo pravljični junaki in vsi bi bili radi protagonisti srečanj z otroki. To je zaupala prisotnim cicibanom knjižničarka Luisa Gergolet, ki je po zvončkljanju drobnega zvončka izrekla čarobne besede
“Ena, dva, tri in smo v sobi pravljični", in že so se otroci znašli v svetu pravljic, kjer kraljuje domišljija in živalice spregovorijo terse srečujejo z lepimi in hudimi stvarmi, s katerimi se soočamo ljudje na življenjski poti. Junak pravljice, ki jo je živo in privlačno, s pomočjo plišastih živalic, pripovedovala Luisa, je bil tokrat krt, ki seje naveličal svojega doma in je v gozdu iskal novega, prostornega, lepega, prijetnega in varnega. Pri iskanju so mu pomagali ježek, veverička in zajček. Vsak mu je pokazal svoj domek, a za krta ni bil nobeden primeren. Ko je začelo deževati, mu je bilo jasno, kje bo našel najbolj varno zavetje: v svoji stari, topli, domači krtini. Po pripovedi je vsak otrok prejel darilce, obesek za domača vrata, ki sta jih iz papirja in semen izdelali iznajdljivi knjižničarki Luisa in Breda. To bo lep spominček na pravljico, ob kateri so otroci spoznali, da je domača hiša, čeprav skromna, najlepša in najbolj naša. Kot vselej so si udeleženci postanka v domišljijski neizmernosti izbrali za domače branje čudovito ilustrirane knjige, ob katerih bodo jesenski dnevi bolj prijazni./ IK
Sestre Zavoda Svete Družine praznujejo
Zahvalile se bodo Bogu in vsem dobrotnikom ob stoti obletnici svojega delovanja v Gorici z zahvalno sveto mašo, ki jo bo daroval goriški nadškof msgr. Dino De Antoni v soboto, 30. oktobra, ob 15.30, v kapeli Zavoda Sv. Družine.
Jesenski izlet po Krasu v organizaciji Skupnosti družin Sončnica
V nedeljo, 10. oktobra, nam je muhasto jesensko vreme naklonilo čudovit sončen dan za prvi sezonski izlet Skupnosti družin Sončnica.
V organizaciji Franka Pahorja smo se v jutranjih urah odpravili z avtomobili do Zagradca na tržaškem Krasu, nato smo se peš povzpeli po prijetnem kraškem gozdičku na Volnik. Na vrhu je bil razgled čudovit: kraški svet, ki se na severu spušča v Vipavsko dolino z mogočnimi Julijci v ozadju, na jugu pa v sinje morje, ki je bilo
preplavljeno s številnimi jadrnicami. Po kratkem počitku in malici smo se po drugi poti spustili spet v dolino. Ustavili smo se na Taučarjevi domačiji v Repnu, kjer so nas pogostili z okusnim narezkom in domačimi jedmi. Ob sproščenem kramljanju in domači kapljici smo pri mizah uživali do poznih popoldanskih ur še zadnje žarke toplega jesenskega sonca. Pogovarjali smo se tudi o načrtih društva: od torka, 26. oktobra, dalje bo od 17. do 19. ure potekal šiviljski tečaj za odrasle v prostorih doma F. Močnik, prve dni novembra pa se bomo srečali na vsakoletnem martinovanju. / KF
Balkanski plesi v Štandrežu
Nadaljujejo se srečanja Balkanski plesi v Štandrežu, v organizaciji KD Oton Župančič in Sarasvati Sara Hoban. Naslednje srečanje bo v petek, 29. oktobra 2010, ob 20.30, v Kulturnem domu Andrej Budal v Štandrežu, v ulici Montello št. 9. Plesati pomeni premikati se bolj ali manj harmonično po glasbi, ki jo poslušamo. Od nekdaj je to potreba človeštva. Predvsem želja po bližini in skupnosti je vzrok, kije pripeljal narode do tega, da so si izmislili različne zvrsti plesa, med katerimi je tudi “kolo". Radi bi zopet prebudili nekdanje tradicije, ko so si ljudje vseh evropskih narodov segli v roke in skupaj zaplesali. Ljudski plesi so učinkovito sredstvo za integracijo narodov. Srečanja so za vse tiste, ki ljubijo ljudske plese. Predvidenih je sedem srečanj s Svetlano in Milošem Lazarevičem, od petka, 29. oktobra. Informacije: Sara Hoban: 333 8139217, vsak dan od 15. do 19. ure.
DRUŠTVO ARS Vljudno vabi na odprtje likovne razstave
MATEJ SUSIČ - JESENSKA SIMFONIJA
O umetniku in njegovem delu bo spregovoril Jurij Paljk
Galerija Ars na Travniku, Gorica Četrtek, 4. novembra 2010, ob 18. uri
Še o škodi zaradi poplav v sovodenj ski občini
Treba je o tem poročati Trgovinski zbornici
V prejšnjih dneh se je sovodenj ski občinski svetnik SSk Kristjan Tomma-si ukvarjal s škodo, ki je nastala na gospodarskih objektih zaradi zadnjih poplav. Glede na to, da je eden izmed dveh predstavnikov občine Sovodnje ob Soči v razširjenem odboru Trgovinske zbornice, je spremljal predvsem problematiko podjetja Caudek Srl, kjer je največ škode nastalo
na strojih v proizvodnji.
Pri glavnih funkcionarjih Trgovinske zbornice je spodbujal, da bi prišlo čim prej do konkretne pomoči, ker je pomembno, da se prejšnja raven proizvodnje čim prej obnovi. Ob informaciji, da namerava Trgovinska zbornica predlagati brezobrestno posojilo, je izrazil zadovoljstvo, obenem pa opozoril, da bi bilo boljše, če bi podjetju skuša-
GORIŠKI VRTILJAK
| Mali polžek
Z modro sovico do spoznanja bistvenih resnic
Goriški vrtiljak, gledališka abonmajska sezona za najmlajše, ki jo že 14. leto zelo uspešno pripravlja Kulturni center Lojze Bratuž ob strokovni pomoči Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in s sodelovanjem goriškega in do-berdobskega ravnateljstva, je v letošnji sezoni povabil na prvo o-troško matinejo, v torek, 12. oktobra, naj mlaj še obiskovalce dvoran, abonente Malega polžka, malčke iz zadnjih letnikov vrtca in prvošolčke. Kot vselej jim je v dveh jutranjih ponovitvah - abonentov je pač mnogo več kot sedežev v dvorani KCLB - ponudil igralsko zelo dovršeno, scenografsko in kostumografsko pa jasno, slikovito in privlačno predstavo, Mali modri Huhu, v izvedbi Gledališča Koper, pod izpiljeno tankočutno režijsko taktirko Katje Pegan. Predstava otrokom na razumljiv in igriv način spre-
govori o temeljnih vprašanjih naše biti in o dragocenosti lastne identitete, spodbuja jih tudi, naj z radovednostjo zrejo v svet. Pravljica Mali modri Huhu ali od kod je prišlo jajce je nadaljevanje zgodbice Modro pišče, ki so si jo naši otroci o-gledali pred kakim letom. Avtorica, dramska igralka Maja Aduša Vidmar, je za pravljičnega junaka izbrala sovička, ki se je po naključju zvalil v kokošnjaku, a je povsem drugačen od drugih piščančkov: izredno pameten je, zvedav, radoveden, kar naprej nekaj sprašuje, zato ga petelin kar sredi noči vrže iz kokošnjaka. Vik in krik iz kokošnjaka spremljata skrbna ježevka in tolsti, zaradi požrtije ob gnilih hruškah malce okajeni polh, ki se trudita, da bi spoznala, kdo je to malo bitje, ki se je izvalilo iz jajca in ki ponoči ne more spati ter se veno-
mer sprašuje, kdo pravzaprav je in ali je bila prej kokoš ali jajce. Ko drobno zahuka, pa z grozo spoznata, da je to gotovo sinček strašne nočne ptice, sove. In res je tako: sova je zaskrbljeno iskala sin-
a
Maja Aduša Vidmar in Mojca Fatur kot mama sova in Mali modri Huhu
čka in ga končno našla ter ga sprejela v varni objem svojih veli-
kih puhastih peruti, ki si jih je tako domiselno zamislila kostumografka Ana Matijevič. Vsem nastopajočim živalicam je dala izredno privlačno, toplo in mehko, razpoznavno podobo živih barv, da bi jih gledalec najraje malo "pocrkljal". Imenitni so bili seveda igralci, ki so s prikupno neposrednostjo, pristnostjo in tudi s smeh vzbujajočimi gibi, kretnjami in mimiko prikazali značilnosti nastopajočih živalic, v katerih se zrcalijo človeške lastnosti. Nežna in ljubka je v otroški zvedavosti Mojca Fatur kot Mali modri Huhu. Maja Aduša Vidmar je odigrala skrbno, a po kokošje omejeno kokljo in ljubečo, vsevedno mater sovo, Ajda Toman je bila suhljata, nejevoljna miška in dobra, malce strahopetna ježevka; smešnega polhka je učinkovito orisal Rok Matek, petelinu pa je glas posodil Gorazd Žilavec.
Izvirna glasba Mirka Vuksanoviča je dodatno prispevala k uspešnosti predstave, ki je krstno uprizoritev doživela 5. decembra 2009 v Gledališču Koper.
Iva Koršič
S-rifiji r "if.ir i' -" .!.
^	NOVI
Gonska	glas
Delegacija Slovenske skupnosti pri nadškofu De Antoniju
"Vaš jezik in kultura sta me očarala"
Silvan Primožič, Marilka Koršič, Julijan Čavdek in Mara Černič so 21. oktobra zjutraj obiskali nadškofa msgr. Dina De Antonija na sedežu škofije, da bi mu v imenu Slovenske skupnosti voščili ob 50-letnici mašništva.
Pokrajinski tajnik Čavdek, ki je jubilantu izročil knjižni dar, je povedal, da SSk ni ideološka stranka in da je znotraj nje tudi katoliška komponenta, prav tako "imajo verske vrednote v
delovanju stranke vedno pomembno vlogo". Zaradi tega so pri vodstvu SSk čutili dolžnost, da se nadškofu zahvalijo za njegovo podporo in
občutljivost, ki ju izkazuje do naših ljudi in tudi njihovega jezika. Msgr. De Antoni je pripomnil, da je od petdesetih let kot mašnik že enajst let na Goriškem. Od vsega začetka ima rad vse, kar je slovensko, in to "ne na diplomatski ali populističen način, temveč z iskrenostjo". Naš jezik in kultura sta ga očarala. V nedavnem tednu katoliških politikov so poudarili njihovo vlogo v različnih strankah, je povedal. Oživiti
Krščansko demokracijo danes bi bilo anahronistično, je dodal, toda "pomembno je, da ostajate enotni, da se ne izgubite". Že Pavel VI. je dejal, da je služenje
prek politike največja oblika ljubezni. Čeprav to ni jasno vsem, so pa še ljudje, ki v duhu služenja delajo veliko dobrega za družbo in državo. Zato "cenim vaša voščila", je povedal msgr. De Antoni, "še bolj pa vaše služenje". Politika namreč daje razmeroma malo zadoščenj; kdor vstopi v politično areno, kmalu sreča vrsto ovir in se zave, da ne more uresničiti vsega, kar bi želel.
Nadškof je obžaloval dejstvo, da
zaradi pomanjkanja časa ni bil "odličen učenec", kar se tiče slovenskega jezika. Z msgr. Stanislavom Hočevarjem, sedanjim beograjskim nadškofom, je
v času pred nastopom službe v Gorici spoznal bolj slovensko deželo kot pa jezik. "Ta mi je sladek in zvočen; dovolj je, da pomislimo na vaše pesmi".
Tudi pokrajinska odbornica Černičeva se je zahvalila nadškofu in sploh vsem duhovnikom za občutljivost do slovenskega sveta. Kot Goričanka čuti pripadnost mestu, prisotna Silvan Primožič in Marilka Koršič pa se v občinskem svetu žal neprenehoma borita za pravice, ki se nam sistematično kršijo. Občinska uprava je očitno še vedno zaprta do nas, vklenjena v stare kalupe in logike ter ni sposobna gledati naprej. In vendar je Gorica tudi slovenska, saj s svojo ekonomijo, kulturo in socialno komponento prispeva k razvoju mesta.
Predsednik goriške SSk Primožič je pohvalil nadškofov napor in dobro voljo se približati slovenskim ljudem. "Noben župan doslej ni bil toliko pozoren do nas, da bi se naučil vsaj deset slovenskih besed". Na to je msgr. De Antoni pripomnil, da je prišel	na
Goriško s spokojnim srcem in vsekakor brez predsodkov, ki osebo	lahko
zablokirajo in onemogočajo, da bi ta gledala na stvarnost z objektivnostjo. Zaradi vsega tega "me ohranite v spominu kot nadškofa, ki vas ima rad". / D D
Marilka Koršič, Mara Cermc, msgr. Dino De Antoni, Julijan Cavaek in Silvan Primožič (foto DPD)
li pomagati z nepovratnimi sredstvi. Ob posojilu bi podjetje dvakrat plačalo lastne stroje.
Svetnik Tommasi je v prejšnjem tednu naslovil na sovodenjsko županjo Alenko Florenin pisno vprašanje, v katerem jo seznanja, da so na Trgovinski zbornici prejeli samo obvestilo o škodi pri podjetju Caudek Srl, ki ga je poslalo združenje industrij-cev. Pomembno bi bilo, da bi tudi občina seznanila Trgovinsko zbornico z vsemi gospodarskimi subjekti, ki so zaradi poplav reke Vipave utrpeli škodo. Zaradi tega pozi- vo, naj to naredi čim prej, saj že va sovodenjsko občinsko upra-	razpolaga z ustreznimi podatki.
Predstavitev abonmajske ponudbe SSG za Gorico
Za goriške abonente tudi predstave v Trstu
Sušljanje, da v Gorici letos ne bo gledališke sezone Slovenskega stalnega gledališča, in kritične odmeve nejevoljnih ljubiteljev gledališča iz Goriške je utišala tiskovna konferenca, ki je bila, sicer ne brez kritičnih pripomb goriških kulturnih delavcev, v petek, 22. oktobra, v goriškem Kulturnem domu. Na njej so sodelovali umetniški vodja SSG Primož Bebler, organizatorka Valentina Repini in oba izredna upravitelja SSG, Andrej Berdon in Paolo Marche-si, ki so jima podaljšali mandat, v katerem sta, brezplačno, kot je poudaril Berdon, opravila težavno nalogo sanacije finančnega stanja gledališča. To je bilo lansko leto kar obupno, zdaj pa ohranja neki status quo.
In prav ob tem je Bebler dobil navdih za letošnje geslo sezone ("status quo... vadiš"?) gledališča, ki naj bi bilo gledališka hiša za Slovence v celotni naši deželi, a ga kot takega vsi gledalci ne občutijo. Dvorana Kulturnega doma je pač v Trstu in tu nastajajo vse produkcije in tu so na sporedu najzanimivejša gostovanja, seveda tudi zaradi odrske prostornosti, ki ju ne premoreta naša dva slovenska domova v Gorici. Zato se hote ali nehote gledalci z Goriškega čutijo prikrajšani in na obrobju, čeprav smo na petkovi predstavitvi slišali, da bo v okoliških goriških vaseh SSG prisotno s ponovitvami dveh lanskih uspešnic, komedije Dueti Petra Quilterja v režiji Matjaža Latina in odlični interpretaciji Vladimirja Jurca in Maje Blagovič ter predstave O poročilu slovensko-italijanske zgodo-vinsko-kulturne komisije oziroma: Dialog med kuharico v gostilni in njeno pomočnico o vprašanjih brez vsakega bivanj-
skega pomena, avtorja in obenem režiserja Franca Peroja, z igralkama Tatjano Turco in Laro Komar. Namen teh gostovanj je spet približati gledališče širši publiki, ki se iz leta v leto neustavljivo oddaljuje od naše gledališke hiše. Kot je dejal Igor Komel, bi morali v Gorici začeti "vse znova" in se truditi, da bi spet pridobili nekaj stotin abonentov (lani jih je bilo le 89), a ne sedaj, ko smo že konec oktobra. Gledalci bi morali spet začutiti SSG kot svoje gledališče; le-to bi moralo
niziranost vprašata, kaj sploh želita od gledališča; javne uprave morajo čim prej zasnovati nov statut in nastaviti upravni svet. Ta bo odločal, kakšna naj bo nadaljnja pot gledališča, ki bo moralo pri odločanju o delovanju upoštevati tudi nasvete goriških in videmskih kulturnikov, če hoče biti še vedno deželno gledališče.
O sami gledališki ponudbi za letošnjo sezono v Gorici, ki prinaša nekaj bistvenih novosti, je spregovorila Repinijeva, ki je povedala, da bo SSG tudi goriškim otrokom nudilo najnovejšo otroško produkcijo SSG in Gledališča Koper, Imej se rad! Franja Frančiča v režiji Katje Pegan, in kabaretni večer z žurom predv-
KJJLTIJRN1
Z leve: Andrei Berdon, Paolo Marchesi, Valentina Repini in Primož Bebler ^
sodelovati s SNG Nova Gorica, pa tudi z ArtistiAssociati oz. gledališčem Verdi, v katerem bi morala vsako leto biti vsaj ena slovenska predstava. To, da bi morali goriško sezono predstaviti skupaj s tržaško ponudbo in se o njej meniti že spomladi, je podčrtala predsednica KCLB Franka Žgavec, ki je naglasila, kako pestra ponudba je v Trstu, v Gorici pa so predvidene le štiri predstave SSG. Opozorila je še na to, naj se datumi gledaliških predstav ne ujemajo z drugimi kulturnimi prireditvami naših domov, kajti to nikomur ne koristi. Svoje pripombe so povedali tudi Vesna Tomšič, Walter Bandelj, pokrajinski predsednik SSO, in Berdon ter Marchesi, ki sta dejala, da sta svoje opravila, zdaj pa naj se manjšina in celotna njena orga-
sem za mlado publiko, na katerem bo nastopil priljubljen Pupkin kabarett. Naglasila je, da bodo lahko tudi goriški abonenti izbirali med tremi abonmajskimi ponudbami, in sicer med osnovnim programom, ki prinaša štiri produkcije SSG: slovensko praizvedbo drame Zlati zmaj Rolanda Schimmelpfenninga v režiji Janusza Kice, komedijo Kate Kapuralica dubrovniškega avtorja Vlaha Stullija v režiji Vita Tauferja, ki bosta nastali na velikem odru, noviteto po klasični dramski predlogi, Cankarjeve igre, v režiji Mihe Goloba, tudi avtorja teksta, ki črpa snov iz sedmih del Ivana Cankarja, in temeljno delo avstrijske literature Vrtiljak Arthurja Schnitzlerja v režiji bosanskega režiserja Dina Mustafiča, prvič gosta SSG. Ta
osnovni program, ki bo na sporedu deloma v goriškem Kulturnem domu, deloma v Kulturnem centru Lojze Bratuž, kot je že ustaljena navada, bodo goriški abonenti lahko dopolnili z enim, dvema ali tremi izbirnimi sklopi (Romaneskni in resna glasba; Ljubeznivi in latinskoameriški plesi; Razburljivi in lahka glasba), vsak od katerih ponuja dve gledališki produkciji (MGL Nekropola - režija Boris Kobal -, SMG Ljubljana Zločin in kazen - režija Diego de Brea -; SNG Maribor Od blizu - režija Dino Mustafič -, SNG Drama Ljubljana Art - režija Žarko Petan -; SNG Drama Ljubljana Ko sem bil mrtev- režija Diego de Brea -, SNG Drama Ljubljana Kuverta - režija Marko Sosič) in dve glasbeni ponudbi (koncert Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, baletni večer SNG Opera Ljubljana; Ballet de Cuba Havana de hoy, Natura-lis Labor Noche tangue-ra; Laibach Laibach re-visited, Elio iz skupine Elio e le storie Tese Gian Burrasca). Vse te dodatne predstave bodo v veliki dvorani Kulturnega doma v Trstu. Vsak goriški abonent bo moral seveda sam poskrbeti za prevoz do Trsta. Za štiri osnovne predstave v Gorici in štiri v Trstu bodo abonenti odšteli 100 evrov, (50 evrov študentje do 25. leta, brezposelni in starejši od 65. leta), za štiri osnovne v Gorici in osem v Trstu 145 evrov (70 evrov), za štiri osnovne v Gorici in dvanajst v Trstu pa 175 evrov (85 evrov). Ponudba je res zelo pestra in bogata ter žanrsko raznolika, kot je poudaril Bebler pri podrobni predstavitvi dramskih del na programu, ki zaobjemajo slovensko in svetovno dramatiko. Zgibanko o abonmajski ponudbi SSG za Gorico bodo bralci Primorskega dnevnika in Novega glasa prejeli s časnikoma. Zainteresirani goriški gledalci lahko vpišejo abonma do 12. novembra pri blagajni gledališča v Trstu, brezplačna številka 800214302; tel. 040 362542; fax 040 368547; E-mail blagaj-na@teaterssg. it
Iva Koršič
In memoriam
Sestra Aliče Slabe7
Vi
' nedeljo, 10. oktobra, je v Alessandriji v Piemontu v svojem sedemindevetdesetem letu starosti umrla sestra Aliče Slabe', po rodu iz Idrije. Bila je sestrična s. Aha-cije Kacin in ravnatelja dr. Antona Kacina. Leta 1934 je v Alessandriji stopila v kongregacijo "Piccole suore della Divina Provvidenza".
Ustanoviteljica te kongregacije, sedaj že blažena Teresa Grillo Michel (1855-1944), je izhajala iz zelo ugledne in zaslužne družine. Njen oče, primarij kirurg, je na primer prvi prinesel v Alessandrijo cepivo proti kozam, ki ga je prav takrat odk-
Giovannijem Battistom Miche-lom, rada je jahala in prav tako rada je zahajala na plesne prireditve. Po nenadni moževi smrti je, še zelo mlada, najprej prebolela hudo depresijo, nato pa je sklenila, da se bo - prav tako kot svetniški duhovnik Cottolengo v Turinu - posvečala zapuščenim otrokom, pozabljenim, sirotam in vsem tistim, ki jih družba odklanja. Revežem je razdala vse svoje imetje in svoje varovance izročila Božji Previdnosti: bila je gotova, da je ta ne bo zapustila. Tako je tudi bilo takrat in tako je še danes. Njeno poslanstvo so podprli številni veliko-
otrokom pa tudi njihovim materam, ki so delale v zelo težkih razmerah. Še sedaj se je s hvaležnostjo spominjajo. Po upokojitvi je dolgo vrsto let, skoraj do zadnjega, skrbela za samostansko kapelo.
Bila je zelo navezana na rodno Idrijo in na naše kraje sploh. Med počitnicami je zahajala v Gorico, v Zavod sv. Družine k sestrični Ahaciji, potem pa k ostalim sorodnikom v Idrijo in v Trst.
Kako zelo je bila priljubljena in spoštovana, je pokazal njen pogreb: udeležilo se ga je zelo veliko ljudi. Pogrebni obred je ob somaševanju štirih duhovnikov vodil hišni duhovnik msgr. Luigi Riccardi, ki je o njej tudi napisal članek v krajevnem časopisu.
Naj počiva v miru.
AjPn* Qs
URARNA ZLATARNA
ŠULIGOJ
Gorica, ulica Carducci 49
Tel. 0481.535657 - www.suligoj.com
VZEMITE Sl ČAS!
30% popusta za vse ure, Longines na zalogi ter posebne ugodnosti za vse ostale znamke
LONGINES ^
LORENZ
CITIZEN CASIO.
ril angleški znanstvenik	dušni dobrotniki, med kateri-
Edward Jenner. Teresa je bila	mi izstopa industrijalecTeresio
veselega značaja. Vzgojena je	Borsalino,
bila v ekskluzivnem dekliškem	Sestra Aliče j e bila vzgoj itelj ica
zavodu, poročila se je s polkov-	v otroškem vrtcu. S sosestrami
nikom piemonteške vojske	je bila vedno na razpolago
V soboto, 30. oktobra 2010, ob 15. uri, se bomo na Mocverju v Števerjanu z odkritjem
OBELEŽJA BRIŠKIM ŽENAM
oddolžili njihovemu trudu, ki je prispeval k preživetju družin!
Toplo vabljeni!
vabi na predstavitev knjige
BLIŠČ IN BEDA ALEKSANDRINK
projekcija fotografij iz obdobja aleksandrink in z obiska v Egiptu marca letos
Spregovoril bo urednik in oblikovalec knjige Vili Prinčič, večer bo obogatil oktet Rožmarin iz Temnice na Krasu
petek, 29. oktobra 2010, ob 20.30 v društvenih prostorih v Rupi
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
PD RUPA - PEČ
Obvestila
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško vabi člane na spominsko slovesnost, ki bo na goriškem pokopališču v četrtek, 28. oktobra, ob 17. uri z namenom, da se poklo-nimo glasbeniku Emilu Komelu ob 50-letnici smrti in njegovi hčeri Pa-vlini, prvi pevovodkinji društvenega zbora. Števerjanska občinska uprava obvešča, da bo polaganje vencev ob prazniku 1. novembra potekalo ob 10.30 pred števerjanskim spomenikom na trgu Svobode in ob 12.00 pred spomenikom padlim na Jazbinah.
Po slovenskih pravljičnih poteh -
ŠC Melanie Klein v sodelovanju z Odborom staršev Gorica in Mladinskim domom prireja brezplačna srečanja za otroke od 5. do 8. leta. Pravljičarka Martina Šole bo otrokom podala pravljice iz slovenske in svetovne knjižne zakladnice, sodelavke ŠC Melanie Klein pa bodo po pravljici poskrbele za jezikovne in ustvarjalne delavnice. Srečanja bodo potekala v soboto, 30. oktobra, ter 13. novembra od 9.45 do 11.45 v prostorih Mladinskega doma v ul. Don Bosco 60. Info in prijave na: solcmartina@gmail. com, tel. 334 1243766.
V petek, 5. novembra 2010, ob
20.30, bo v veliki dvorani KC Lojze Bratuž predstavitev knjige z izborom del in DVD-ja z digitaliziranim celotnim opusom prof. Stanka Jericija. Poleg predstavitve bo tudi izvedba nekaterih njegovih del. V Trstu bo predstavitev v Društvu slovenskih izobražencev v ponedeljek, 8. novembra, ob 20.30.
Skupnost družin Sončnica pri reja v jesenskem času šiviljsko delavnico za gospe pod vodstvom izkušene šivilje Marije Ferfoglia Ferletič. Zainteresirani naj pokličejo na tel. štev. 0481 536807 (Katerina Ferletič).
Števerjanska sekcija Slovenske skupnosti sklicuje občni zbor v petek, 29. oktobra 2010, v prvem sklicanju ob 20. uri in v drugem sklicanju ob 20.30 v župnijskem domu F. B. Sedej v Števerjanu. Vabljeni! SSO obvešča, da bo v nedeljo, 31. oktobra 2010, ob 11. uri, na goriškem pokopališču obisk grobov goriških rojakov, ki so kakorkoli delovali na kulturnem in družbenem področju in počivajo na tem pokopališču. Poseben spomin bo namenjen Lojzetu Bratužu, Ljubki Šorli ob 100-letnici rojstva in skladatelju Emilu Komelu ob 50-letnici smrti.
SSO sporoča, da bo delegacija polagala vence v ponedeljek, 1. novembra, ob 9.30, v Gonarsu in ob
13.	uri pred spomenikom padlim na pokopališču v Gorici.
Slovenska skupnost sporoča, da bo delegacija stranke polagala vence v ponedeljek, 1. novembra, ob 9.30, v Gonarsu in ob 13. uri pred spomenikom padlim na pokopališču v Gorici.
SSk - sekcija Sovodnje bo polagala venec v ponedeljek, 1. novembra, ob 10.35, pred spomenikom padlim vSovodnjah.
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško obvešča, da bo za
martinovanje v nedeljo, 7. novembra, odpeljal v Gonjače avtobus iz Doberdoba ob 16. uri, nato z običajnimi postanki.
Krut obvešča, da bo urad v Gorici (Korzo Verdi 51) odprt ob torkih od 9. do 13. ure.
V Gorici ali bližnji okolici iščemo dvosobno stanovanje za invalida. Kontakt na mobi 00386 41 950976.
Poštena mlajša gospa išče delo -čiščenje, likanje v dopoldanskih urah. Kličite zvečer na tel. 00386 31378426.
Darovi
Za slovenske misijonarje: Ivanka Koren 20, sestra Addolorata 20, Zofija Ožbot 20 evrov.
Čestitke
Malemu Amadeju se je pridružila sestrica Lucija. Srečnim staršem iz srca čestitajo noni, nono, tete in strici z družinami.
Ob rojstvu drugorojenke LUCIJE se z Davidom, Marijo in Amadejem veselijo člani MePZ Štandrež, mali Luciji pa želijo vse dobro v življenju. Dobrodošla Lucija! Pri Mladinskem domu ti želimo veliko srečnih in blagoslovljenih dni! Srčno se veselimo tudi s tvojim bratcem Amadejem ter z mamico Marijo in očkom Davidom, našim odbornikom. Čestitamo vsem! Mladinski dom čestita svoji članici in sodelavki Marti Lombardi ob lepem študijskem uspehu.
Sožalje
Ob preranem slovesu Mirjam Koren izrekamo mami, sestrama in ostalim svojcem občuteno sožalje. Uredništvo Novega glasa
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 29.10.2010do3.11.2010)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7,99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob četrtkih in nedeljah, od 21.30 do 22.30. Spored:
Petek, 29. oktobra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2.
Sobota,30.oktobra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 1. novembra (v studiu Andrej Baucon): Narodno-zabavna, zabavna in zborovska glasba -Zanimivosti v naši okolici - Iz krščanskega sveta - Kratke zgodbice-Obvestila.
Torek, 2. novembra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 3. novembra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Vsak dan polenta - Izbor melodij.
JAVNI RAZPIS
PRIZNANJE KAZIMIR HUMAR
1) Zveza slovenske katoliške posvete, Kulturni center Lojze Bratuž in Združenje cerkvenih pevskih zborov podeljujejo priznanje društvom in organizacijam ali posameznikom na osnovi utemeljitve predlagateljev in po presoji organizacij, ki priznanje podeljujejo.
2) Predloge za priznanje zbira Zveza slovenske katoliške prosvete na podlagi javnega razpisa.
3) Priznanje se praviloma podeli za ustvarjalne dosežke, za pomemben prispevek k razvoju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti, za publicistično delo in za izjemne dosežke pri organizacijskem delu na kulturnem področju.
4) Priznanje lahko prejmejo tisti, ki delujejo v goriškem prostoru.
5) Predloge za priznanje je treba oddati do 31. decembra 2010 na naslov: Zveza slovenske katoliške prosvete - 34170 Gorica-Gorizia, Drevored 20. septembra, 85, s pripisom na ovojnico: “Predlog za priznanje’’.
NOVI
GLAS
Petogimnazijci so opisali svoje vtise o Gorici
Naše mesto v očeh odraščajočih dijakov
V nadaljevanju objavljamo zapise dijakov in dijakinj V. gimnazije klasične smeri liceja Gregorčič-Trubar iz Gorice, ki so jih pod mentorstvom profesorja Primoža Sturma-na zapisali o temi Gorica in mi.
Raj na zemlji
Ravno sedaj s svoje dolge terase gledam Gorico. To je mesto mojega otroštva, hkrati pa kraj, v katerem se počutim na varnem.
Gorica je majhno zeleno mesto na meji s Slovenijo. Ko sem bila mlajša, sem se večkrat prestrašila, če so nas na meji ustavili zaradi nemške registrske tablice na avtomobilu. Vsega tega ni več, odkar so bile odpravljene meje.
Sedaj se lahko mirno zapeljem s kolesom čez mejo. Meje pa so še vedno v naših glavah, saj Gorica ni dovolj odprta do Nove Gorice.
Gorica je hkrati tudi mesto, preko katerega sem prišla v stik s skavti, s katerimi doživljam nepozabne trenutke. Mesto nudi precejšnjo izbiro skoraj na vseh področjih. V Gorici imamo npr. zelo kvalitetne šole, ki nas lahko zelo dobro pripravijo in nam pomagajo pri življenjskih izbirah. Vseeno pa mislim, da je Gorica precej neurejena, kar se tiče vzdrževanja cest in nekaterih stavb, čeprav so letos končali obnovo Travnika in nekaterih glavnih ulic.
Nekateri pravijo, da je v našem mestu več priseljencev kakor Goričanov, in če pomislim na to, sklepam, da bo čez nekaj let res tako. Menim pa, da je lahko to za nas priložnost, da pridemo v stik z drugimi kulturami in načini življenja.
Čustveno sem iskreno bolj navezana na Niirnberg, rojstno mesto svojega očeta, v Gorici pa sem
Od nedelje, 17. oktobra 2010, do nedelje, 27. februarja 2011, je v Fundaciji Goriške hranilnice razstava o filozofu in pesniku Carlu Michelstaedterju, z naslovom, povzetim iz njegovih spisov, "Spremeniti sebe v plamen" (Far di se stesso fiam-ma), ki jo, ob stoletnici Mi-chelstaedterjeve smrti, prireja Fundacija v sodelovanju z go-riško knjižnico (Biblioteca sta-tale Isontina) in Občino. Razstavo je pripravil Sergio Cam-pilla, veliki poznavalec Mi-chelstaedterjevega življenja, njegovih del in filozofske misli. Izbral je več kot 250 predmetov, zapisov, dokumentov, slik, fotografij in v štirih sklopih (goriška judovska skupnost, študij v Firencah, vrnitev v Gorico, Michelstaedterjeva knjižnica) temeljito predstavil kratko življenje mladeniča izredne inteligence in sveta, ki ga je obkrožal v času med koncem 19. in začetkom 20. stoletja.
Carlo Michelstaedter si je 17.
bolj navezana na prijatelje, ki jih v Niirnbergu nimam. Ko poleti gledam filme na prostem, me Gorica zna najbolj očarati s svojimi prelepimi sončnimi zatoni, mavricami ali zvezdnatim nebom. Velikokrat mi je ta 'raj na zemlji1 v pomoč, če sem žalostna ali v stiski. / Ana Raum
Travniki, stezice, drevesa in Soča
Gorica, moj rojstni kraj, leži v Furlaniji Julijski krajini na severu Italije ob meji s Slovenijo. Od kar sem se rodila, živim tu, saj je to tudi rojstni kraj mojega očeta.
V Gorici se šolam in že od malega obiskujem tudi izvenšolske dejavnosti, kot so šport, glasba, skavti, verouk... V tem mestu živi tudi večina mojih prijateljev, zato se z njimi tudi pogosto srečujem v mestnem središču. Mesto ni ogromno, njegovo središče pa je še precej živahno. Imamo kar nekaj trgovin, restavracij, marketov, barov, nekaj diskotek, razne centre za mlade, novo bolnišnico, precej cerkva in stolnico. Zvečer Gorica še dodatno zaživi na Korzu, kjer je cela vrsta barov: od elegantnejših do zelo preprostih, zelo velikih in maj-nih. Najznačilnejši mali bar pa je 'Kvadratni meter'. Razen ob po-
oktobra 1910, tik pred zagovorom diplomske naloge, vzel življenje. Takrat je bil samo neznan študent iz Gorice, z obrobja avstro-ogrskega cesarstva, danes pa velja njegova diplomska naloga za enega najboljših filozofskih tekstov italijanskega Novecenta. Po njegovi smrti so bili v različnih obdobjih objavljeni še drugi spisi, poezije in zelo kvalitetne risbe. Že v otroških letih je začel risati in postal dober karikaturist. Skiciral je družinske člane, prijatelje, kolege, profesorje ter vidnejše ljudi italijanske družbe. Ustvaril je zanimiv portret tistega časa. Celoten opus priča o izjemno kreativnem umu človeka, ki je prehitro dozorel, mladeniča, ki je bil navdušen nad življenjem, a ni mogel prenesti neizogibnih razočaranj. Njegovo življenje se je začelo v Gorici, ki je bila takrat avstrijska Nica, prijetno mestece z majhno in cvetočo judovsko skupnostjo. Fant je izhajal iz bogate judovske družine, sam
letnih vikendih se ob sobotah zvečer tu vedno srečujem s prijatelji.
Če zapustimo center in se umaknemo na podeželje, imamo veliko njiv, trt in travnikov. Za sprostitev ali sprehod imamo tudi Pevmski park, Remudo, Ljudski vrt, Spominski park. Po mojem
je Pevmski park najlepši, saj so v njem travniki, stezice, veliko dreves, ob njem pa Soča. Pri majhnem jezu na Soči proti koncu parka pa je krasen razgled, še posebno ob sončnem zatonu.
V tem mestu stoji tudi znani srednjeveški Goriški grad. Že od tedaj sta se pod gradom mešala latinski in slovanski svet, zato je v Gorici pomembno število Slovencev. Slovenci imamo svoj Kulturni dom, Kulturni center, dve glasbeni šoli... Poleg italijanščine in slovenščine se v Gorici govori tudi furlansko.
V svojem mestu se zelo dobro počutim, zelo sem navezana nanj. Gorica mi veliko pomeni, a se kljub temu zavedam, da se v meni pretaka tudi pol kraške krvi in sem na to tudi zelo ponosna. / Jasna Leban
Gorica in kraške korenine Gorica mi pomeni res veliko st-
se je oddaljil od vere, vseeno pa ga je zanimal hebrejski misticizem, kabala. Oče je bil eden izmed najvidnejših go-riških meščanov, soudeležen v javni upravi, ljubiteljski literat. S sinom sta seveda imela težak odnos. Carlo je bil zelo navezan na starejšega brata Gina, ki se je zaposlil pri stricu v New Yorku in kmalu nato naredil samomor. Carlu je bil za zgled, najbrž tudi v smrti.
Iz Gorice se je odpravil na študij v Firence, kjer je na Visoki šoli (Istituto di Studi Superio-ri) srečeval in spoznaval znane profesorje. Na univerzo se je pravzaprav vpisal proti svoji volji, zase si je zamislil drugačno prihodnost. Prihajal je z obrobja, iz popolnoma drugačnega okolja. Kljub novim prijateljstvom in ljubeznim se ni mogel vživeti, ostal je marginalen. Dobil je odpor do akademskega sveta in življenja nasploh.
Tretji del je posvečen zadnjima dvema letoma njegovega
vari. Tukaj ne prebivam, sicer sem se v mestu rodila in v njem preživela prve tri dni svojega življenja. Tistega dne je deževalo in si tako razlagam dejstvo, da mi je všeč dež. Kljub temačnemu dnevu pa sem jaz s svojim nasmeškom razveselila vse, posebno svoja dva brata.
Drugič mi Gorica pomeni šolo, kraj, v katerem preživljam večino svojih juter. V Gorici obiskujem tudi obšolsko dejavnost oziroma balet, zato se peljem trikrat tedensko tudi popoldan v Gorico.
Gorica mi pomeni tudi zabavo, saj se ob sobotah zvečer rada družim s prijatelji in prijateljicami. Takrat navadno spim pri babici, ki živi v Gorici. Pri njej se občasno zadržujem tudi po koncu šolskega pouka, ko pokosim in se kar takoj odpravim k baletu. Gorica mi je zato pomemben kraj, a v srcu ostajam zvesta Vrhu, vasici, kjer živim, kjer je živel moj oče, oče mojega očeta itd. Počutim se zato prava Vrhovka. / Lara Devetak
Srečen sem, da tu živim
Gorica je moje rojstno mesto, v katerem živim celo življenje. Stanujem v hiši v predmestju blizu bolnišnice in gasilske kasarne. V okolici ni veliko prometa kot v mestu, zato je ozračje še kar čisto in ni veliko hrupa. Center mesta je bolj prometen, a ni kaotičen kot v velikih mestih, saj Gorica šteje približno 36 tisoč prebivalcev. Gorica je bila prvič omenjena leta 1001. Nastala je veliko časa prej okrog gradu, na katerem dandanes prirejajo srednjeveške razstave. V okolici gradu leži stari del mesta, pod gradom sta Travnik in cerkev sv. Ignacija. Tudi stolnica je v starem mestnem delu. V Gorici je tudi sinagoga in ob njej je bil veliko časa judovski geto. Važnejša parka sta Ljudski vrt in Spominski park. Oba ležita na Korzu, ki je glavna cesta v mestu.
V Gorici se imam dobro, saj tu hodim v šolo in se srečujem s prijatelji. V mestu je precej pobud za izvenšolske dejavnosti, saj sem igral nogomet v vasi nekaj
življenja, ko se je dokončno vrnil v Gorico. Zaprl se je v svoj svet in prišel do spoznanja, da je njegov plamen izgorel, ne zaradi pomanjkanja olja, ampak zaradi prevelike količine.
Na koncu so predstavljeni še Michelstaedterjevi rokopisi, njegove knjige in tiskani izvodi del, ki so izšla po smrti.
inča
kilometrov od kraja, kjer stanujem, a ni društev za druge manj znane športe, kot so rugby, rokomet... Ponoči je mesto živo le ob petkih in sobotah, predvsem pozimi, ko ljudje nimajo kam iti. Večina jih gre na Korzo, kjer je nekaj barov. Tja zahajam tudi jaz, predvsem v bar Aenig-ma, ki je po mojem mnenju najpopularnejši in najboljši bar v mestu. Včasih pa grem v kino na Travnik, a večkrat kino v Tržiču predvaja lepše filme, zato kdaj pa kdaj hodim tudi tja. Žal mi je, da je v poletnih mesecih mesto precej prazno, ker vsi hodijo v Se-sljan ali pa so na počitnicah. Želel bi, da bi bil kakšen disko v Gorici ali v okolici, ki bi privlačeval ljudi, ali pa da bi pogosto prirejali praznike in šagre. V ostalih pogledih pa Gorici nič ne manjka in srečen sem, da tu živim. / Ivan Maniacco
"Ali jo ljubiš, ali jo sovražiš..."
Gorica - majhno deževno mesto, kjer se vsi poznajo. Mesto ob meji. Mesto prijateljstva. Še in še bi lahko naštevali. Gorica je kraj, kjer živim že od rojstva. Toda ni moje rojstno, domače mesto, ne čutim ga za svojega.
Rodil sem se v Šempetru pri Gorici, ogromno časa preživel v Sloveniji (Ljubljani) in Argentini.
Toda vedno sem živel v Gorici. Le zakaj Gorica ni moj dom, zakaj sem jo včasih naravnost sovražil?
Tega žal še sam ne vem. Sedaj, ko šestnajstleten pišem ta spis, imam do Gorice drugačen odnos kot takrat.
Čutim se Goričan, ki v svojem mestu ni doma. Všeč so mi deževni goriški dnevi, jesensko listje na mestnih ulicah. Slišal sem pravilo: "Ali jo ljubiš, ali jo sovražiš". Verjetno sem edini, ki je nekje v sredini. V Gorici žal vse bolj odkrivam, da sem "narejen" za nekaj drugačnega: drugačno, bolj "ameriško" okolje.
Vzgojen sem bil na "ameriški" način, na veliko stvari gledam različno kot moji vrstniki. Evropa se mi zdi preveč zakomplicirana, na neki način zaprta. Toda vedno bolj se zavedam, da bi nekje drugje vedno pogrešal Gorico, njen grad, njeno zgodovino. Pogrešal bi sprehode po Korzu, poležavanje ob Soči ali raziskovanje Coroninijevega parka. Pogrešal bi sejem sv. Andreja, božično vzdušje po mestnih ulicah in soparne večere. Navsezadnje bi pogrešal tudi značaj Goričanov in to, da se vsi med seboj poznamo. Le kdo ve, kam me bo življenje odpeljalo... / Ivan Rustja
Goriška Mohorjeva družba
"Spremeniti sebe v plamen" / Far di se stesso fiamma
Razstava o Carlu Michelstaedterju
MarcoSulli-Sulčič
Nastanek in razvoj svetovne naftne industrije
Enciklopedični priročnik o zgodovini, pridobivanju, transportu in uporabi nafte s fotografijami, zemljevidi in bogatim arhivskim gradivom kapitana Sulčiča, ki je s poveljniškega mosta tankerjev spremljal še vedno skrivnostni svet "črnega zlata".
Knjiga je izšla v sodelovanju s Celjsko Mohorjevo družbo www.mohorieva.org
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
Izšla je druga dopolnjena izdaja knjige Danijela Cotarja
Domače sirarstvo za zabavo in zares
Danijel Čotar
omače sirarstvo
za zabavo in zares
Priročnik o sirarstvu je napisan tako za začetnika, ki bi rad doma izdelal jogurt ali hlebček sira, kot za pravega sirarja,
ki mu je to delo gospodarska dejavnost.	(h!
Kratki
Izšla je knjiga Zgodovina latinske književnosti
Pri založbi Modrijan je pravkar izšla knjiga italijanskega klasičnega filologa Giana Biagia Conteja Zgodovina latinske književnosti. V slovenski jezik so dragoceno knjigo italijanskega klasičnega filologa Giana Biagia Conteja v slovenščino prevedle profesorice Barbara Zlobec, Lidia Rupel, Sonia Zupancich in Neva Zaget, ki poučujejo klasične jezike na liceju v Trstu, ter Nadia Marinčič in Nadja Rebec, profesorici grščine in latinščine na gimnaziji oz. liceju v Gorici. Knjiga, ki seje bodo gotovo z veseljem posluževali dijaki na slovenskih šolah - odslej jim ne bo treba več uporabljati italijanskega učbenika - je na prodaj tudi v Tržaški in Katoliški knjigarni. Študentje imajo pri nakupu popust na sicer ceno 50 evrov za izvod. O publikaciji je Lidija Gorenc iz založbe Modrijan zapisala: “Izkušnja italijanskega izvirnika in angleškega prevoda Contejeve Zgodovine latinske književnosti je pokazala, da je to odličen študijski pripomoček, ki ga je mogoče uporabljati na različnih ravneh od gimnazije do univerze. Knjiga se v faktografiji omejuje na najnujnejše, poglobljeno pa predstavlja besedila in kulturnozgodovinski kontekst; ker ne nagovarja samo specialistov, jo je tudi širše strokovno in laično bralstvo sprejelo kot trenutno najboljši priročnik o književnosti rimske antike. Te zelo obsežne (880 strani trdega formata), a pregledne knjige, ki predstavlja latinsko književnost “ab urbe condita" do konca rimske države, bodo veseli ljubitelji antike in antične književnosti, še posebej pa profesorji in študentje klasične filologije, primerjalne književnosti, slovenščine, zgodovine, filozofije, prava in mnogih drugih, zlasti humanističnih usmeritev”.
V teh dneh je izšel tudi ponatis Latinsko-slovenskega slovarja Frana Bradača, ki ga je precej posodobila in dopolnila prof. Barbara Zlobec Del Vecchio. Tisk slovarja je financiral Deželni šolski urad, ki je vedno pripravljen prisluhniti potrebam šolnikom. Zato se mu profesorji lepo zahvaljujejo. Slovar (dr. Fran Bradač, Latinsko-slovenski slovar, pregledala in uredila prof. Barbara Zlobec Del Vecchio, Gorica 2010). Izid Zgodovine latinske književnosti in Latinsko-slovenskega slovarja je del širše zasnovanega načrta, ki ga šolniki, ki poučujejo literarne predmete z latinščino, že več let skušajo izpolniti in tako dijakom omogočiti, da se lahko z večjim veseljem učijo antičnih jezikov, ki imajo še danes veliko povedati mladim.
% #
ml
Zgodovina
LATINSKE KNJIŽEVNOSTI
OD ZAČETKOV IX) PADCA RIMSKEGA CESARSTVA
ZCPZ Gorica / Opravljeno je veliko delo
Skorajšnja predstavitev opusaS.Jericija
Več o vsem tem bo govor v petek,
5.	novembra, ob 20.30, v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž. Predstavitev knjige in DVD-ja je pripravilo Združenje cerkvenih pevskih zborov - Gorica v sodelovanju z Zvezo cerkvenih pevskih zborov - Trst, Kulturnim centrom Lojze Bratuž, Slovenskim centrom za glasbeno vz-gojo Emil Komel in Slovensko prosveto iz Trsta. O projektu samem in o življenju ter delu Stanka Jericija bodo spregovorili prof. Lojzka Bratuž, predsednica Združenja cerkvenih pevskih zborov - Gorica, dr. David Bandelj s Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici in mag. prof. Ivan Florjane z Akademije za glasbo ljubljanske Univerze. Jericije-va dela bodo izvajali MePZ Lojze Bratuž pod vodstvom Bogdana Kralja, Otroški zbor Emil Komel, ki ga vodi Damjana Čevdek Jug, Mladinski zbor nižje srednje šole Ivan Trinko - pevovodja prof. Štefan Job - in sopranistka Alessan-dra Schettino ob klavirski spremljavi Neve Klanjšček.
Večer bodo v sodelovanju z Društvom slovenskih izobražencev ponovili v ponedeljek, 8. novembra, ob 20.30, v Peterlinovi dvorani v Trstu. Poleg omenjenih govornikov bodo nastopili še Mešani cerkveni pevski zbor Sv. Jernej z Opčin, ki ga vodi Janko Ban, solisti Alessandra Schettino, Matejka Bukavec, Nada Carli, Martina Feri, Marjan Škerlavaj in Marjan Štrajn ter pianistki Neva Klanjšček in Martina Feri.
Na zanimiva večera so vabljeni vsi ljubitelji glasbe. ZCPZ obvešča tudi, da bo vsak predstavnik zbora, organizacije in zainteresirani posameznik lahko brezplačno dvignil, v mejah razpoložljivosti, en izvod knjige in DVD-ja.
Svet likovne umetnosti žaluje
V objem večne Lepote je odšel Marijan Tršar
V žarečem jesenskem popoldnevu v četrtek, 21. oktobra, ob 17. uri, se je v kapeli sv. Jožefa na ljubljanskih Žalah velika množica ljudi poslovila od izrednega človeka in umetnika Marijana Tršarja, ki je v ponedeljek, 18. oktobra, preminil v ljubljanskem Kliničnem centru. Pogrebno slovesnost je vodil župnik iz Most pri Ljubljani Milan Knep in med drugim s toplimi, prisrčnimi besedami orisal Tršarjevo življenjsko pot. Umetnostni zgodovinar Milček Komelj, ki je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja o umetniku že napisal monografsko študijo, pa je vidno ganjen z žarom in strokovnim zanosom prisotne popeljal po Tršarjevi pedagoški, literarni, kritiški in posebno umetniški poti, polni nemirnih iskanj, vznemirljivih pretresov, svetlih prebliskov in vz-
trajnega, trdega in poštenega dela, oplemenitenega z veliko ljubeznijo do slovenskega naroda, a do sedaj vse premalo ovrednotenega. Iz izredne zbranosti prisotnih, med katerimi je bilo več pomembnih osebnosti iz sveta kulture in umetnosti, je vela nema žalost ob nenadomestljivi izgubi velikega slovenskega ustvarjalca. Slovenska ljudska in cerkvena pesem je celoten obred še bolj povezala s slikarjevo življenjsko naravnanostjo. Marijan Jožef Tršar se je rodil 17. februarja 1922 v Dolenjskih Toplicah. Življenje ga je vodilo skozi krute preizkušnje. Okusil je ponižanja in trpljenje taboriščnih ujetnikov, v Teharjah celo predsmrtno grozo, ko bi z drugimi nesrečniki skoraj končal življenjsko pot v breznih Kočevskega roga, ki mu je desetletja kasneje navdihnil izredno izpoved-
Projekt zbiranja in objave del skladatelja Stanka Jericija, ki ga izvajajo pri Združenju cerkvenih pevskih zborov - Gorica, se te dni bliža h koncu. Delo samo je bilo izredno zahtevno. Tisti, ki so ga opravljali, so vedeli, da je opus, ki ga morajo raziskati, katalogizirati, preučiti in objaviti, zelo velik; v vsej svoji razsežnosti pa se jim je pokazal komaj med potekom dela.
Gre za tisoče in tisoče strani partitur, ki segajo v mnoge glasbene zvrsti: od samospevov, preko zborovskih skladb tja do simfonij. Z delom so morali pohiteti, saj je moralo biti po pravilih razpisa dežele Furlanije Julijske Krajine, ki je dodelila potrebna finančna sredstva, vse zaključeno v roku enega leta od odobritve projekta. Če se odšteje čas, ki je bil potreben, da je bilo zadoščeno vsem birokratskim formalnostim, je za izvedbo načrtovanega ostalo manj kot leto dni. Z dobro organizacijo, sposobnimi sodelavci in visoko kvalificiranimi strokovnjaki so pri ZCPZ vse uspešno pripeljali do konca. Težav med potjo sicer ni
manjkalo; prva je bila seveda stiska s časom, ki se je še zaostrila med čakanjem, da zbori, ustanove, razni posamezniki in drugi pošljejo Jericijeva dela, ki so jih imeli v svojih arhivih. Oglasili so se od Portoroža do Karnije. Pri ZCPZ se vsem zahvaljujejo, saj vedo, koliko truda in potrpljenja je treba imeti zlasti takrat, ko je treba gradivo iskati po še neurejenih
arhivih, raznih korih, starih omarah itd. Največji zalogaj Jericije-vih del pa je bil na njegovem domu. Prelistati je bilo treba cele kupe partitur in iz njih izluščiti njegove. Težave so nastajale, ko prof. Jericijo na svojih rokopisih ni zapisal avtorja in je bilo treba preveriti, ali je to delo njegovo ali ne.
Jericijo je namreč za različne potrebe večkrat prepisoval razna dela. Problem so predstavljale tudi različne verzije istih skladb, ki pa niso imele datuma: treba je bilo ugotoviti, katero izmed teh je skladatelj imel za zadnjo, dokončno. Urejevalci so morali tudi določiti, kako ravnati z rokopisi, ki so nosili njegov podpis, a so na določenih mestih imeli "popravke" ali "dodatke": je pri tem hotel prof. Jericijo res nekaj "popraviti" ali "dodati" ali so bili to samo neki poizkusi, ki pa jih sam ni prišteval k dokončni verziji?
Poglavje zase je bila določitev skladb, ki naj bi izšle v izboru: določiti, kaj tiskati in česa ne pri tako obsežnem opusu, ni lahko, vendar je bilo treba zavzeti neki kriterij, saj je bilo z razpoložljivimi finančnimi sredstvi nemogoče natiskati vse. Vseeno pa je ZCPZ uspelo digitalizirati na DVD-ju celotno Jericijevo delo, tako da bodo formati pdf originalov njegovih skladb na razpolago vsem, ki bi jih želeli pregledati.
Paviljon poslovnega centra Hit v Novi Gorici
Damjana Plešnar razstavlja svoja likovna dela
V novogoriškem paviljonu poslovnega centra Hit, se, po enem letu, s predstavitvijo ajdovske slikarke Damjane Plešnar, ponovno začenja razstavna sezona. Razstavo z naslovom Pot v (ne) zavedno, ki so jo odprli 7. oktobra in bo na ogled do 30. novembra, je predstavila likovna kritičarka Tanja Cigoj. Damjana Plešnar, ki je zaposlena kot profesorica likovne umetnosti na Srednji šoli Veno Pilon v Ajdovščini, se ukvarja tudi s slikarstvom in kaligrafijo. Največ ust-
varja v tehniki akrila, kolaža in mešani tehniki. V novejših delih poglablja raziskovanje človekovih duhovnih doživetij in nadaljuje serijo slik, ki nastajajo v zadnjem desetletju. Z bogatimi barvnimi nanosi in nežno, razblinjeno slikarsko potezo ustvarja večplastno teksturo, svetlobno igro, ki prenaša prizor v neotipljivo sanjsko dimenzijo. Na kompozicijah prevladujejo rdeči toni strastnih čustev, srca, dopolnjuje in umirja jih oranžna s svojo svetlo energijo; tople barve vzpo-
stavljajo kontrast s hladnimi, modrimi. S tem poudarja slikarka kompleksnost človekove notranjosti, misli in protislovij vsakdanjega življenja. Posameznik lebdi v času, ki se na slikah ustavi. Človek pa se, kot piše kritičarka, ne ozira nazaj, ampak "poskuša odstirati draperijo (tudi skozi spomin) notranjemu dogajanju zdaj, ki v sebi že prenaša
Samotno potovanje Alme Karlin
Na tretjem večeru Film Video Monitor, ki ga je v četrtek, 21. oktobra, v dvorani Kinemax priredil Kinoatelje, so predstavili italijansko premiero dokumentarca Alma Karlin - Samotno potovanje, v režiji Marte Frelih. Gosta večera sta bila režiserka in scenaristka Marta Frelih ter producent in direktor fotografije Rado Likon.
Alma Karlin je bila pogumna ženska, ki seje med leti 1919 in 1927 podala na osemletno nevarno pot okoli sveta. S pisanjem o tej izkušnji, ki jo je zaznamovala za vse življenje, je doživela svojo notranjo katarzo. Pot spoznavanja sebe, iskanja večnih resnic o življenju, veri, kulturah, jo je pripeljala na višji duhovni nivo in v njej prebudila filozofska spoznanja. Na lanskem festivalu v Portorožu sije dokumentarec prislužil nagrado za najboljšo kostumografijo in posebno priznanje za najboljši dokumentarni film.
V spomin prijateljici Mirjam Koren, nekdanji odgovorni urednici slovenskega kulturnega programa pri Deželnem sedežu RAI, so predvajali še dokumentarec Josip Križaj, pilot, ki ga je Mirjam Koren posnela po scenariju VValterja Škerka.
na ciklusa Kočevski pragozd in Holokavst. Kljub vsem preizkušnjam so Tršarjeva dela polna optimizma, žarečih barv, globoke iskateljske vneme in poletavanja v transcen-denčna obnebja.
Nenadna smrt Marijana Tršarja je prizadela tudi go-riško javnost, saj se je prav v tistih dneh končala razstava umetnikovih del v Kulturnem centru Lojzeta Bratuža. Mnogim pa bo ostal v spominu Tršarjev mladostni in iskrivi, žal zadnji javni nastop med odprtjem razstave umetnikovih del v Galeriji Rika Debenjaka v Kanalu na začetku letošnjih glasbenih Kogojevih dni. Umetniku ni bilo dano, da bi nas presenetil z novim ciklusom črno-belih kompozicij, o katerih mi je z ustvarjalno strastjo pripovedoval ob zadnjem obisku na njegovem domu pred omenjenima razstavama, in mi pokazal prvo, komaj začeto delo: prehitro je odšel v naročje nedosegljive, večne Lepote, po kateri je hrepe-
nel in jo zasledoval vse življenje. Sorodnikom, posebno hčerki gospe Ireni, ki se je kljub očetovi bolezni udeležila odprtja goriške
Marijan Tršar na odprtju razstave svojih del v Kanalu septembra 2010
razstave, in vnukinji Evi, ki začenja ubirati umetniško pot, izražamo ob bolečem slovesu iskreno sožalje.
Verena Koršič Zorn
doživeto in na trenutke tudi že lastnih izkušenj, preko abstrakt-izživeto". Avtorica izhaja iz svojih nih potez, ki se prepletajo z namigi na človeške figure, jih spreminjav univerzalna, vsem skupna doživetja. Odnose in situacije med ljudmi, med moškim in žensko, raziskuje preko jasno naslikanega ali le z linijami nakazanega motiva ženskega telesa, torza, akta, postavljenega v vlogo arhetipa. Pojavlja se sama ali v dialogu z moškim elemen-
Spomin na jutri II, 2003, akril na platno 100 x 1 OOcm
tom, modrino. Instinktivna likovna poteza ustvarja zgodbo, v kateri se prepleta zemeljska, telesna komponenta z duhovno, abstraktno. Po besedah kritičarke Tanje Cigoj "pripoveduje slika svojo osebno zgodbo, ki je obenem tudi splošna in obča, univerzalna, življenjska in hkrati abstraktna. Celota naslikanega se na slikah Damjane Plešnar tako prebira kot kolaž medsebojno prepletenih izražanj, ozaveščenih misli, izluščenih iz razmišljenih podstati, plasti doživetega in izkustvenega, ali pogledov v sfere sanjskega. Skozi potezo čopiča jih čas in njegova neomejenost vnovič sestavljata, skladata v drugačen, a pod površinskostjo oblik prepoznaven mozaik stvarnosti bivanja".
inca
Razpis natečaja
Slovenski visokošolski sklad Sergij Tončič razpisuje natečaj za dodelitev štipendij in podpor za akademsko leto 2010/2011:
- 3 štipendije v znesku 1500 evrov za študentko - študenta, ki se izobražuje po dodiplomskih ali podiplomskih visokošolskih programih, ki so pomembni za slovensko skupnost v Italiji; prošnji morajo interesenti priložiti potrdilo o dokončani višji srednji šoli s slovenskim učnim jezikom, potrdilo o vpisu na ustrezno fakulteto ali fotokopijo indeksa (univerzitetne knjižice) in kratek opis študijske poti;
- podpore rednim študentkam in študentom, ki so vpisani v dodiplomske in podiplomske visokošolske študijske programe. 0 številu podpor in zneskih bo odločal odbor sklada; predvideno je financiranje šolnin, študijskih potovanj, kotizacije tečajev in seminarjev. Prednost imajo študenti, ki imajo slabe materialne razmere. Prošnji je potrebno priložiti potrdilo o dokončani višji srednji šoli s slovenskim učnim jezikom, potrdilo o vpisu na fakulteto ali fotokopijo indeksa (univerzitetne knjižice).
V skladu s statutom Sklada morajo prosilci imeti stalno bivališče ali biti rojeni v Furlaniji Julijski krajini. Vsi interesenti naj prošnji priložijo fotokopijo osebnega dokumenta, curriculum vitae z navedbo morebitnih štipendij in podpor, družinski list in davčno prijavo vseh družinskih članov ter obrazec ISEE. Prošnjo lahko dopolnijo z morebitno dokumentacijo o sodelovanju pri slovenskih organizacijah, doseženih priznanjih, opravljenih izpopolnjevalnih tečajih in delovnih izkušnjah. Dokumentacijo naj prosilci pošljejo v zaprti ovojnici na naslov sklada (Slovenski visokošolski sklad Sergij Tončič, ulica Ginnastica 72, 34142 Trst) ali po elektronski pošti (tajnistvo@skladtoncic. org). Sprejeli bomo prošnje, dospele do najkasneje 26. novembra 2010. Razpis je objavljen tudi na spletni strani sklada (www. skladtoncic. org). Za dodatne informacije pišite na info@skladtoncic. org.
Kratki
Tržaško gledališče La Contrada
V tržaškem gledališču La Contrada ima začetek sezone značilnosti obrednega dogodka, od katerega zvesta publika pričakuje tekst krajevnega avtorja, povezavo z mestno zgodovino in njenimi protagonisti, uporabo narečja, pripovedni pečat hišnega režiserja Francesca Macedonia in nastop gledališkega ansambla s priljubljeno igralko Ariello Reggio na čelu. Tako je bilo tudi letos s premiero, ki je osvetlila življenjsko zgodbo tržaškega boksarja Tiberia Mitrija po dramaturški predlogi Enrica Luttmanna z naslovom “Fuori i secondi”. Med gledalci so mnogi osebno poznali Mitrija ali njegovo družino, drugi pa njegove športne podvige, kar daje liku potrebno priljubljenost in popularnost za gledališko obravnavanje. Zgodba prvaka ima veliko romanesknih oz. dramskih elementov, od otroštva v skromnih razmerah in brez potrebne družinske topline v ljudski četrti sv. Jakoba do skoraj naključnega, hitrega vzpona do evropskega prvenstva, medijsko odmevne poroke z Miss Italia Fulvio Franco, postopnega zatona s prvim porazom na svetovnem ringu z legendarnim La Motto, tragične smrti otrok, osamljenosti, bolezni, nazadnje smrti pod vlakom leta 2001. Predstava se odvija na vzporednem nivoju avtobiografskega pripovedovanja starega bokserja novinarju in prikaza glavnih etap njegovega življenja z dvojno glavno vlogo Maurizia Zacchigne in mladega Gian Marie Martinija. Avtor in režiser posredujeta gledalcu prisrčen spomin na nesrečnega, naivnega človeka, ki v življenju ni našel prave ljubezni, v karieri pa trenerja, ki bi pravilno usmeril njegove nedvomne sposobnosti. Gledališki portret je izčrpen, nekoliko predolg, a poln sočustvovanja; lik Mitrija se gledalcu prikupi tudi s pomočjo primernih, povečini verodostojnih igralskih kreacij in se vtisne v spomin kot prispodoba priložnosti in usode, zaradi katerih se človek lahko prebije skozi življenje kot zmagovalec ali večni drugouvrščeni. / PAL
Seja izvršnega odbora SKGZ / Gosta tudi minister Zekš in sekretar Jesih
Seja izvršnega odbora SKGZ, ki je bila v ponedeljek, 25. oktobra, v Gregorčičevi dvorani v Trstu, je bila posebne narave, saj je bila odprtega značaja, na njej sta sodelovala tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš (kije vabilo na podobno srečanje prejel tudi od Sveta slovenskih organizacij) in državni sekretar Boris Jesih. Razgovor je temeljil na dveh ključnih tematikah, ki neposredno zadevata našo narodno skupnost: financiranje manjšinske dejavnosti in položaj Slovenkega stalnega gledališča. Glede prve teme je bil predsednik krovne organizacije Rudi Pavšič dokaj črnogled, saj novice iz Rima niso dobre. Na podlagi vladnega predloga za državni proračun naj bi slovenski manjšini za leto 2011 namenili 2,4 milijona evrov manj kot doslej! Sredstva, ki jih je država z neudejanjanjem zaščitnega
zakona prihranila, pa zanašajo 35 milijonov evrov! Pavšiča in ministra Žekša skrbi tudi položaj SSG zaradi dveh razlogov: osnutek novega statuta ne upošteva slovenske specifike gledališke hiše, proračun za prihodnje leto pa se bo od 1,5 milijona evrov dvignil na 2 milijona, kar je za manjšino nesprejemljivo, se pravi, da zaradi morebitnih finančnih težav SSG - tako je dejal Pavšič - ne bodo trpele škodo ostale manjšinske organizacije in društva. Na seji je bil govor tudi o odnosih s sorodno krovno organizacijo SSO, ki po mnenju SKGZ niso najboljši: minister je dejal, da je ustroj manjšine “interna” zadeva slovenske narodne skupnosti v Italiji, Slovenija pa bi vsekakor želela, da bi sodelovanje med krovnima organizacijama potekalo na podlagi skupnih razvojnih načrtov.
ZBOROVSKO PETJE
| Zveza cerkvenih pevskih zborov
Dekanijski reviji na Katinari in v Mavhinjah
Zbori openske in devinske dekanije so zapeli tudi letos na jesenskih revijah, ki jih Zveza cerkvenih pevskih zborov namenja svojim članom, rednim sooblikovalcem bogoslužja na korih tržaške pokrajine. 7. revija zborov openske dekanije je bila na Katinari, kjer je župnik Anton Žužek pozdravil številne pevce in zborovodje, ki so napolnili cerkev Sv. Trojice.
Vezna nit programa prve revije so bile skladbe iz bogoslužne literature, kar je zborom olajšalo delo in jim hkrati omogočilo, da so izrazili svojo specifiko z izvajanjem najznačilnejšega repertoarja. "Vsi družina ena sama smo, bratje, sestre, dajmo si roko"- so bile besede pesmi v Juvanovi uglasbitvi, ki je spadala v program tega večera; preproste verze o povezanosti kristjanov bi lahko uporabili tudi za cerkvene pevce, ki jih poleg petja povezujejo tudi posebna vsebinska in mišljenjska usmeritev ter pevske dejavnosti. Kot simbol te povezave je prvi nastopil Združeni zbor ZCPZ, ki ga je pripravil in vodil Edi Race.
Poleg združenih pevcev, ki so zapeli tri dele iz Tomčeve maše v čast sv. Cirilu in Metodu, so se tudi drugi zbori, koherentno osredotočili na eno samo mašo. Otroški zbor Kraški cvet iz Trebč
je z običajno muzikaličnostjo zapel dele iz maše Janeza Močnika pod vodstvom sestre Karmen Koren. Andreja Štucin je za mešani zbor Mačkolj e izbrala spevno in zelo uporabno kratko latinsko mašo nemškega avtorja Maxa Welckerja. Janko Ban pa je
izkušenim pevcem mešanega zbora Sv. Jernej z Opčin zaupal harmonično in melodično bolj "eksotično" slovesno mašo za solo, orgle, trobento in zbor Damijana Močnika. Nastopil je tudi domači
zbor oz. vokalnoinstrumentalna skupina Katizbor-Catticoro z mladimi in ubranimi glasovi članov, ki že več let sodelujejo s skladateljem Carlom Tommasi-jem; zapeli so tudi njegovo prijetno, klasično naravnano skladbo Jesu dulcis memoria. Iz bližnjih
krajev je prihajal cerkveni zbor od Sv. Ane, ki vadi pod vodstvom večstranskega mladega glasbenika Iztoka Cergola.
Marija Šturman je stopila dvakrat pred zborovodski pult, najprej z navdušenimi pevci cerkvenega zbora Sv. Križ, nato z ženskim zborom iz Ricmanj, ki je z izvajanjem na koru prikazal najbolj značilen način nastopanja vsakega cerkvenega zbora. S tremi skladbami je nastopil tudi ženski zbor Prosek-Kontovel, ki ohranja pod vodstvom Marka Štoke nepretrgano dejavnost z lepim številom članic.
V nedeljo popoldne so se zbori devinske dekanije že enajsto leto zbrali v cerkvi sv. Nikolaja v Mahvinjah, kjer jih je pozdravil župnik Janko Hajšek. Nastopili so otroški zbor iz Zgonika pod vodstvom Zule-jke Devetak, ki je obenem vodila ženski cerkveni zbor iz Zgonika, ženski zbor Mavhin-je, ki ga vodi Majda Pertot Legiša, mešani zbor Devin pod vodstvom Hermana Antoniča in še moški zbor Fantje izpod Grmade ter Farni zbor Šempo-laj, ki ju vodi Ivo Kralj. Vezna nit sporeda so bile skladbe Mirka Fileja, ki je v vojnem času deloval v Mavhinjah in je napisal več skladb za tukajšnji ženski zbor. Njegova je bila tudi prva skupna pesem, O Jezus sem pripravljen, za konec pa so vsi pevci, po tradiciji devinske revije, zapeli Vodopivčevo Najvišji vsemogočni Bog.
PAL
	[j •jm 1 i t	i IZ. ' * J
S*		Mr 1
	Mn' .)1* i	I 1
	mm	1 LJ
		
		II - i ■juj,
A m m iEm		
		
j ^ k	K	
		
Foto Z. Vidou
M Začetek 14. Koroških kulturnih dnevov
Odprli so razstavo Valentina Omana
Slovenska prosveta iz Trsta, Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice in Krščanska kulturna zveza iz Celovca že skoraj tri desetletja prirejajo pomembno izmenjavo manjšinske kulturne dejavnosti, s katero na Koroškem spoznavajo življenje slovenske narodne skupnosti v Italiji, na Primorskem pa se seznanimo s koroško družbeno-kulturno dejavnostjo.
14.	Koroški kulturni dnevi na Primorskem so se začeli prejšnji teden, ko so v Peterlinovi dvorani v Trstu odprli razstavo Ecce homo uveljavljenega koroškega umetnika in grafika Valentina Omana. Ta se zaradi bolezni ni mogel udeležiti večera v Društvu slovenskih izobražencev, zato ga je predstavil Janko Zerzer, dolgoletni predsednik Krščanske kulturne zveze. Prisotnim je spregovoril o Valentinu Omanu, rojenem leta 1935 v Šteb-
nu pri Beljaku. Ker ga je gimnazijski umetniški pedagog spodbujal pri njegovem delu in ga navdušil za umetnost, se je, kljub temu da je izhajal iz revne družine, že zelo mlad odločil za poklic svobodnega umetnika. Pri ustvarjanju sledi svojemu notranjemu nagibu in se z dušo in telesom predaja delu, pri katerem je zelo natančen. Razstavljena dela izražajo neko transcendenco in tematsko dopolnjujejo dosedanje umetniško ustvarjanje. Umetnik namreč upoveduje bivanjsko tematiko in zaskrbljenost nad človeško minljivostjo; sprašuje se, kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo. S svojim ustvarjanjem hoče zdramiti človeka, preden tone v apokalipso, ki si jo sam ustvarja. Tako Zerzer kot Pepca Weiss sta podčrtala pomembnost spreminjanja Omanovega sloga in tematike, in sicer iz enobarvnega ustvar j anj a v uporabo si-
Poseg pri tržaškem županu
O problemih rajonov Sv. Ivana, Kjadina, Rocola
Edvard Krapež, rajonski svetnik za Sv. Ivan, Kjadin in Rocol, se je oglasil s temle tiskovnim sporočilom: "Glavne teme ob delovni mizi v uradu tržaškega župana Dipiazze so bile: katinarsko pokopališče, kolovoz, ki povezuje Lonjer in Katinaro, ulica del Timo, župnijska cerkev sv. Ivana ter rajonski sosveti.
Kar zadeva parkirni prostor pred katinarskim pokopališčem, mi je župan Dipiazza zagotovil, da bo sam v nekaj dneh preveril stanje tega parkirnega prostora. To potem, ko sem mu obrazložil vse resolucije, ki sem jih občinski upravi vložil prek rajonskega sosveta. Prvi odgovor je bil, da morajo načrtovati poseg za asfaltiranje
parkirišča. Drugi odgovor je bil, da ne morejo poseči, dokler na parkirnem prostoru pristajajo helikopterji z bolniki za katinarsko bolnišnico. Tretji odgovor je bil, da se bo to uredilo po končani gradnji avtoceste in njenih priključkov. Povedal sem mu tudi, da je o tem problemu predložil resolucijo tudi občinski svetnik Igor Švab.	Za	ureditev
kolovoza med Lonjerjem in Katinaro s tlakovanjem ali z asfaltom je po mnenju župana poseg predrag. Odgovoril je, da bo tak poseg še preučil s tehniki občinske uprave. Obrazložil sem mu, da se stvar vleče že več kot 20 let.
Ulica del Timo, ki povezuje Pod-lonjer z ulico Damiano Chiesa (Brieg po domače), je že dve leti
zaprta zaradi zemeljskega plazu. Prejšnji odgovori nekdanjega odbornika so bili, da je treba izdelati načrt za poseg, kar pa v resnici ne drži. Tokrat je župan zagotovil, da bo poseg za odpravo plazu predvideval ureditev zidu in asfaltiranje ceste, kar bo opravljeno še v tem letu 2010.
Z novim državnim finančnim zakonom bi morali v deželi Furlaniji Julijski krajini odpraviti rajonske sosvete v občinah. Ker pa gre za deželo s posebnim statutom, lahko deželna uprava izdela svoj zakon za rajonske sosvete. Na moje vprašanje, ali bo tržaška občina posegla pri deželi za ohranitev rajonskih sosvetov na Tržaškem, mi je župan Dipiazza dejal, da tega ne bo naredil, ker
se njegov mandat bliža h koncu. Za župnijsko skupnost Sv. Ivan bo treba počakati še dve leti, preden bodo verniki lahko spet prestopili prag župnijske cerkve. Župnijska skupnost se bo zato morala še dve leti posluževati velikega šotora. Občina je pred dnevi namenila
600.000	evrov za popravilo strehe in stropa ter fresk, ki so sedaj prepleskane z barvo. Od prvega posega, ko se je odkrušil pri glavnem oltarju majhen del stropa, s katerim se je odkrilo dejansko stanje cerkvenega stropa, je poteklo že več časa. Mislim, da sta od takrat minili dve leti. Sko-ro dve leti bosta potrebni za popravilo strehe in stropa. Skupno bodo tako minila štiri leta. Pred nekaj leti smo slavili 150-let-nico obstoja župnjiske cerkve sv. Ivana. Za njeno dograditev so ob takratni tehniki rabili dve leti, z današnjo birokracijo pa bodo potrebna skoro štiri leta za njeno popravilo. To mnenje sem ob koncu srečanja izrazil županu Dipiazzi".
jočih barv, ki pa ohranjata bistvo Omanovega umetniškega opusa in opozarjata človeka na brezizhodno minljivost barbarskega, krutega sveta.
Na večeru so predvajali tudi film Tanzenberg/Plešivec, Omanove freske iz let 1987/88, ki ga je predstavila režiserka Pepca Weiss. Kot dobra poznavalka Omanovega umetniškega opusa je zbranim obiskovalcem, med katerimi je bilo tudi veliko koroških uglednih
gostov, podrobno opisala celoten ustvarjalni postopek, ki se ga je grafik posluževal pri oblikovanju čudovitih fresk v cerkvi na Plešiv-cu. Kot ocenjuje režiserka dokumentarnega filma, je to najpomembnejše Omanovo življenjsko delo. Prijeten večer je zaokrožil koroški uveljavljeni kitarist Janez Gregorič, ki je razveselil poslušalce z ubranimi avtorskimi skladbami.
SIN
NOVI	rT-.	v v
GLAS
V Marijanišču odmevno srečanje
EMHSffl Žalna seja v spomin na Mirjam Koren
Bila je v osrčju dogajanja, nikdar v ospredju
V avditoriju deželnega sedeža RAI je v četrtek, 21. oktobra, vladala tišina. V prednjem delu dvorane je v blagem sinjem sevu žarometov stal velik zaslon z lepo fotogralijo Mirjam Koren: sedela je na čolnu sredi jezera in veslala, obraza ni imela uprtega v objektiv, a stran...
Kam je zrla, so poskušali idealno odgovoriti njeni prijatelji, znanci, dolgoletni sodelavci na programskem oddelku deželnega sedeža RAI na žalni seji v njen spomin, ki je bila v četrtek,
21. oktobra, in ki je potekala ob glasbenih vložkih sodelavk RAI, violinistke Katje Kralj in pianistke Petre Grassi.
Iz njihovih besed je izšlo prepričanje, da je Mirjam vedno zrla v prihodnost, tudi takrat, ko ji je zahrbtna bolezen srkala življenjske moči.
"Čeprav se je osebnost Mirjam sprva zdela posebna, je v času lahko vsakdo spoznal globoko občutljivost, ki se je nedvomno
zrcalila v njenem delu", je dejal direktor deželnega sedeža RAI Roberto Collini in poudaril vedrost, s katero se je venomer lotila tudi težavnih problemov, in vnemo, ki jo je vlila v sooblikovanje podobe slovenske manjšine. "Prežemala jo je strast, ki se je udejanjala v prizadevanju na
delovnem mestu".
"Bila je rojena za delo na radijskem in televizijskem področju", je nato nadaljevala dolgoletna sodelavka in prijateljica Lida Turk, ki se je od kolegice naučila zlasti strpnosti in sposobnosti poiskati v vsakem človeku pozitivne lastnosti. "Za vsakogar je vedno našla pravo, nikakor ne tolažljivo besedo". V več kot tridesetletnem obdobju na programskem oddelku, ki ga je zadnja leta službovanja tudi vodila, je Mirjam Koren spremljala in bila sama del organizacijskega razvoja slovenske enote RAI in se sprva vživela v vlogo režiserke radijskih oddaj, nato pa težko pričakovanih televizijskih programov. O njenih človeških odlikah je spregovorila tudi vodja italijanskega programskega oddelka Paola Spinelli. Po njenih besedah je rajna vedno snovala svoje gledanje na svet na vedri podlagi, ki ni nikdar klonil
povprečnemu cinizmu. "Sodila je v generacijo tistih, ki so hoteli spremeniti svet, in največ vneme je vložila v podiranje meja in zidov, za kar je včasih tudi plačala". Spomin na prijateljico se je izkristaliziral v prisrčnih besedah, ki jih je v pisni obliki posredoval Marko Sosič, in v nagovoru, ki ga je ganjeno izrekla urednica na Primorskem dnevniku Breda Pahor. "Mirjam je skozi stala v osrčju dogajanja, nikoli v ospredju. Vedela je, da naša narodna skupnost ni smela biti ločena", je dejala novinarka in poudarila prijateljičino vlogo znotraj manjšine in njenih kulturnih ustanov, saj je bila kultura temelj njenega delovanja. Literatura in zlasti film, ki ga je negovala tudi preko dejanskega soustvarjanja goriškega Kinoateljeja, sta ji prišla pod kožo in nikdar se jima ni odrekla. "Od sebe je zahtevala iskrenost, svoja prepričanja je odločno zagovarjala".
Lik Mirjam Koren je še zlasti prišel do izraza preko izvlečka iz njenega intervjuja, v katerem se je predstavila in začrtala lok svojega življenja, od sugestivnih študijskih let v Trentu do najglobljih prepričanj tudi političnega kova. Povprečnost ji ni nikoli bila pri srcu, raje se je predajala kritičnemu razmišljanju, saj "sem po naravi skeptična oseba", kar je pri tistih, ki so jo poznali, pomenilo, da je zgolj poštena.
IG
Obvestila
Po slovenskih pravljičnih poteh -ŠC Melanie Klein prireja brezplačna srečanja za otroke od 5. do 8. leta. Pravljičarka Martina Šole bo otrokom podala pravljice iz slovenske in svetovne knjižne zakladnice, sodelavke ŠC Melanie Klein pa bodo po pravljici poskrbele za jezikovne in ustvarjalne delavnice. Srečanja bodo potekala v soboto, 30. oktobra, ter 13. in 27. novembra od 15.00 do 16.30 v društvenih prostorih, v ul. Cicerone 8. www. melanieklein. org, info@melanieklein. org, tel. 328 4559414.
Repentabrska občinska uprava zbira gradivo za izdajo nove številke občinskega glasila. Prispevke lahko oddaste na občinskem tajništvu do 5. novembra 2010 v pisni obliki ali po elektronski pošti na naslov segreteria@com-mon ru pi no. regione. fvg. it.
Slovenski visokošolski sklad Seigij Tončič zbira vloge za štipendije in podpore za akademsko leto 2010/2011 do 26.11.2010. Razpisni pogoji na spletni strani www. skladtoncic. org.
Tečaj poslovne slovenščine: Ad formandum prireja v Trstu tečaj slovenščine na ravni C2. Tečaj traja 48 ur. Šolnina znaša 48,00 evrov. Povzetek vsebin:	uporaba
slovenskega jezika v različnih kontekstih; pisanje najrazličnejših sporočil v slovenskem jeziku (npr. članki, brošure, tiskovna sporočila); slovenska slovnica in pravopis; vpliv drugih jezikov na slovenščino (prevzete besede in besedne zveze, “pidgin” jezik); socialne zvrsti jezika (kdaj in kako uporabljamo knjižni jezik, kdaj pogovorni jezik oz. narečje); e-komunikacija. Lokacija: Ul. Ginnastica 72 (Trst). Informacije: ts@adformandum. eu ali tel. 040 566 360.
Darovi
Za Društvo rojanski Marijin dom:
ob 90-letnici rojstva pokojnega moža Adriana daruje žena Milena Šinigoj vd. Franco 100 evrov.
Za cerkev na Pesku: ob 25-letnici hotela Pesek daruje družina Kariš 50 evrov.
Za cerkev v Bazovici: v spomin na pokojno mamo Silvano Križmančič darujeta hči Lučka z družino in sin Davorin 100 evrov.
Za misijonarja p. Ernesta Saksido: v spomin na Cirilo Šinigoj vd. Velikonja daruje sestra Milena Franco 50 evrov.
Sožalje
Ob smrti dolgoletnega pevca Ljuba Štoke izreka bratu, nečakinjama in vsem sorodnikom iskreno sožalje Rojanski cerkveni pevski zbor.
Družba / Združenje Dobre prakse
Za boljši dialog v družini
Lida Turk (foto Kroma)
S1. strani
Prenovljeni trg •••
10. Rojan day
Anita Perič Altherr častna članica
KŠD ROJANSKI KRPAN
Transakcijska pogajanja so se končno obnovila letos poleti in potekala v dokaj prijateljskem tonu: dokončno pravno besedilo naj bi nastalo spomladi. Pertot in njegovi sodelavci pa si ne morejo razlagati dejstva, zakaj je občina nekatere parcele, ki so vknjižene kot last jusa, razdelila na več manjših enot: v tem vidiku je iz večje parcele nastala nova, ki obsega zgolj vaški trg in manjše površine okrog njega. Kljub temu pa je v dogovoru z jusom določeno, da bo del objektov na tej parceli ob prenovi vključenih v t. i. skupne projekte (npr. stavba starega župnišča bo popravljena in namenjena socialnemu središču, upravljal jo bo na-brežinski jus), pri ostalih bo pa jus prispeval s svojo posvetovalno vlogo.
Pertot je obenem predstavil željo jusa glede namembnosti in vsebinske razsežnosti prenovljenega vaškega središča: po njegovem mnenju bi zaprtje prometa ne bila pravšnja izbira, parkirišča bi pa morali urediti v funkciji trgovskih objektov. Avtobusne postaje bi lahko premestili na trg pred občinsko palačo. Svoje predloge so nato izrazili tudi posamezni domačini, trgovci in predstavniki krajevnih društev. Nekdanji občinski svetnik Viktor Tanče je poudaril, da bo trg zaživel le s suvereno presojo prometnih možnosti; Walter
Stanissa je dejal, da golo ličenje trga ne bo pripomoglo k dejanskim potrebam obratov: najprej je treba zato določiti, čemu naj trg v prihodnje sploh služi. Po mnenju Mateja Caharije bi moral trg postati izložba celotnega kraškega področja tudi v vidiku sodelovanja in privabljanja dejavnikov z druge strani meje ter turistov; Savo Ušaj in Niko Golemac sta prav tako soglašala, da je treba v načrtu harmonično spojiti potrebe trgovske dejavnosti in njihovih strank. Mariza Skerk pa je napovedala, da bo mlada članica domačega društva in študentka na fakulteti arhitekture Eva Pozzec-co sodelovala s pristojno ekipo, ki bo zasnovala prenovitveni načrt.
Anita Perič Altherr je v nedeljo, 24. oktobra, prejela častno članstvo Kulturno športnega društva Rojanski Krpan "zaradi zaslug pri širjenju položaja Slovencev v Italiji in med esperantisti in zaradi ljubezni do slovenske zemlje. Naziv prejema ob 10.
Rojan dayu", ki je prav po njeni zaslugi "najbolj priljubljena društvena prireditev".
S temi besedami je predsednik društva Matej Rebula počastil izjemno Anito, na domu katere na Piščancih že več let Rojanski Krpan prireja pomemben dogodek,
ki je postal ključnega pomena pri vzdrževanju stikov slovenskega tkiva v tem mestnem predelu. "Drugod na Krasu opravljajo tovrstno združevalno vlogo vaške ša-gre, pri nas podobnega snidenja zaradi objektivnih razlogov ni bilo mogoče prirediti. Odločili smo se zato za posebno obliko veselice, da bi v prelepem okolju s pogledom na mesto in zaliv obdržali živo vez med nami”, nam je povedal predsednik društva Matej Rebula, ki je obenem poudaril, da je pred gospo Anito častno članstvo društva prejel edinole pisatelj Boris Pahor.
Rojan day je v športnem slogu, ki je zapisan v njegovem poslanstvu, zaživel že v jutranjih urah, ko so se pohodniki odpravili od Sv. Ivana preko kraškega roba do Piščancev, na kraj osrednje prireditve. Ob prihodu so jih čakali glasba tria Kraški šopek iz Sežane, lepa zakuska, nato še kosilo - predvsem pa radosten nasmeh gospe Anite, ki je pod sivim nebom sijal kot sonce.
Tone Bedenčič (foto IG)
Ustanovitev Pastoralnega sveta za Slovence
V nedeljo, 17. oktobra, je bilo srečanje predstavnikov slovenskih župnij, slovenskih verskih skupnosti v Trstu, predstavnikov slovenskih organizacij, ki imajo duhovnega asistenta, ter izvoljenih predstavnikov v škofijske odbore. Cilj tega srečanja je bila ustanovitev pastoralnega sveta za vse verne Slovence v Tržaški škofiji.
Dekan in škofov vikar je vodil sejo tega prvega in ustanovitvenega pastoralnega sveta.
Po uvodnem branju iz pisma apostola Pavla Rimljanom in trenutkih tišine je v uvodu nakazal problematiko slovenskega dela tržaške Cerkve.
Celotna slovenska skupnost čuti močan upad slovenske identitete, saj se število vedno bolj zmanjšuje. Verske skupnosti že pod udarom
prvega dejstva čutijo tudi breme upadanja svojega članstva, še posebej aktivnega.
Slovenski verniki so v stoletjih ustvarili svojo zgodovino in kulturno bogastvo. Večinoma so to
sakralni objekti. Prav tako so oblikovali samostojne in pravne skupnosti, imenovane župnije. V samem mestu Trst je bilo v preteklem stoletju precej župnij, ki so bile na začetku 20. stoletja popolnoma slovenske. V večini so se zdaj ohranile skupnosti, ki jih vodijo slovenski duhovniki in so del večinske italijanske župnije.
Vedno bolj se čuti pomanjkanje slovenskih duhovnikov. S tem se postavlja vprašanje bodisi verskih skupnosti kakor tudi župnij po Krasu. Kako ohraniti prisotnost v samem Trstu in poživiti slovenske župnije, je osnovni namen oblikovanja Pastoralnega sveta Openske dekani-je/DSOP/.
Poleg tega je bila izražena tudi želja po iskanju skupnih srečanj in dejavnosti.
Na prvem srečanju smo določili člane in smernice. Določili smo tudi, da se ta Pastoralni svet sestoji iz treh delov, in sicer vernikov iz Brega, samega mesta Trst in s Krasa, ki se morajo področno sestajati v času med ponovnim zasedanjem PSOD, kjer se bodo stvari dorekle. Ob koncu smo določili, da se področne skupine srečajo v novembru, ponovno srečanje PSOD pa bo v postnem času prihodnjega leta.
Dekan in škofov vikar Anton Bedenčič
matike. Način postopanja organizacije sloni na iskanju inovativnih metod, ki bi preventivno oblikovale pravšnje smernice za pozitiven razvoj dobrega počutja bodisi posameznika bodisi skupnosti. Združenje je
mm pa je naveza z zbornico obrtnikov iz Vicenze obrodila sodelovanje s t. i. Šolo za starše, ki jo vodi prof. Paolo Crepet. Na
srečanju, ki ga je Crepet imel v sredo, 27. oktobra, v dvorani liceja Galilei, je spregovoril ravno o povečanju odgovornosti znotraj družine. Dialog med starši in otroki naj torej pripomore k bolj tvornemu medgeneracijskemu soočanju.
Leta 2008 je v Trstu nastalo Onlus združenje Buo-ne pratiche - Dobre prakse, spekter delovanja katerega je osredotočen na družbene te-
zato že izpeljalo nekatere načrte podpornega značaja v sodelovanju s pisateljem Pinom Ro-veredom in krajevnimi javnimi zdravstvenimi podjetji. Pred nedav-
28. oktobra 2010
Koroška / Aktualno
160. strokovno srečanje Slovenskega zdravniškega društva Trst -Gorica	Goriški rojak, ki je več kot 70 let preživel na Sardiniji
Na obisku so bili	V	spomin	Dušanu	Simčiču
koroški kolegi
Člani društva s koroškimi kolegi pred pokopališčem v Trčmunu
Slovensko zdravniško društvo Trst-Gorica je priredilo v petek, 15. oktobra, ob 20. uri, v prostorih restavracije Hotela Daneu na Opčinah že 160. strokovno srečanje.
Kot je že postala navada, so v oktobru gostje društva kolegi Slo-
zaposlen v deželni bolnišnici v Celovcu, je predaval o temi Vloga patologa pri individualnem zdravljenju tumorjev. Čeprav je bila vsebina zelo težka, je znal predavatelj jasno prikazati vlogo patologa, ki je danes povsem drugačna kot v preteklosti. Še
srečanje, med katerim je predavatelj razkril še veliko zanimivega o svojem življenju. Rodil se je v Vojvodini. Povedal je tudi, da je bilo njegovo šolsko spričevalo napisano v kar petih jezikih, in sicer v srbohrvaščini, slovaščini,	romunščini,
madžarščini in ra-
venskega zdravniškega društva iz avstrijske Koroške, ki jih spremlja tudi predavatelj. Ta srečanja so bila vedno izredno zanimiva. Tako je bilo tudi letos. Patolog dr. Željko Jukič, ki je
do nedavnega je ta namreč delal na mrtvih telesih, sedaj pa preučuje bolna tkiva živih in tako pripomore k usmerjenemu zdravljenju rakastih obolenj. Predavanju je sledilo družabno
sinščini. Po univerzitetnem študiju medicine v Novem Sadu je opravil specializacijo iz patologije na univerzi v Ljubljani. Zato tudi tako dobro obvlada slovenski jezik. Ker je dobil štipendijo na graški univerzi, se je preselil v Avstrijo in tam tudi ostal, ko je dobil stalno zaposlitev kot eden od enajstih patologov v deželni bolnišnici v Celovcu.
V soboto, 16. oktobra, so se koroški zdravniki skupaj s člani društva odpravili na izlet v Beneško Slovenijo. V Trčmunu so se na pokopališču poklonili Ivanu Trinku. Ker je bilo vreme ugodno, so nekateri dosegli tudi vrh Matajurja. Vsi pa so se potem zadržali še na kosilu v planinski koči, kjer so se že menili o poletnem srečanju na Koroškem.
Marilka Koršič
Severni in severovzhodni predel mesta (38)
GORICA, NJENE ZANIMIVOSTI IN NJEN ČAS Malfaa Perat
Frančiškanski samostan na Kostanjevici
Treba je še dodati, da je bil na Kostanjevici od 15. junija 1950 do 4. decembra 1964 sedež apostolske administracije za tisti del goriške nadškofije, ki je prišel pod Jugoslavijo (Podatki franč. samostana na Kostanjevici) . Apostolski administrator je bil dr. Mihael Toroš, ki je na to mesto bil imenovan po nasilni odstranitvi dr. Franca Močnika.
En del samostana na Kostanjevici je od leta 1995 določen za skupnost Srečanje. To je skupnost oseb, ki se tu zdravijo raznih odvisnosti.
Na Kostanjevici je bilo vedno zelo razširjeno čaščenje Matere Božje, saj je cerkev pravzaprav po-
svečena Kostanjeviški Materi Božji. Verniki so na Kostanjevico prihajali v velikem ševilu vsako soboto zvečer in pred Marijinimi prazniki, da so tu opravili svoje pobožnosti in zaprosili za karmelski škapu-lir. Mnogi so tudi bili člani bratovščine Karmelske Matere Božje. Prvi goriški knezonadškof Mihael Attems je na Kostanjevici večkrat v slovenščini govoril o Karmelski Materi Božji in o njenem čaščenju. Na Kostanjevici so večkrat predavanja in srečanja, pa tudi koncerti. V nedeljo, 24. oktobra letos (2010), so se tu srečali zastopniki mednarodne Molitvene zveze za mir med narodi. Zveza ima svoje člane po vsem svetu in je poimenovana po blaženem Karlu Habsburškem, zadnjem avstrijskem cesarju, ki se je zelo trudil za mir. Predsednik Zveze je msgr. Fernand Franck, luksemburški nadškof.
Vsako leto se njeni predstavniki srečajo v drugem kraju in letos je bila prvič na vrsti naša dežela. Na Kostanjevici so se zastopniki Zveze zbrali v molitvi v grobnici Bourbonov. Srečanje se je nato nadaljevalo v goriškem avditoriju, kjer je prof.
Luigi Tavano prikazal osebnost blaženega Karla L, njegovo prisotnost v Gorici, njegovo globoko vero ter vztrajno prizadevanje za mir med narodi. Srečanje sta popestrila zbor iz Bisiaccherie (Laško?)
in folklorna skupina iz Ločnika. Po srečanju sta v cerkvi sv. Ignacija na Travniku msgr. Fernand Franck, luksemburški nadškof in predsednik omenjene zveze, ter msgr. Adelchi Cabass, generalni vikar goriške nadškofije, darovala sv. mašo.
Ob koncu je treba še povedati, da bo leta 2011 200-letnica prihoda frančiškanov na Kostanjevico. Malo semenišče in njegov ustanovitelj knezonadškof Frančišek B. Sedej Na skrajnem severovzhodnem robu goriškega mesta se dviga griček s ponosno stavbo. To je nekdanje Malo semenišče, dograjeno leta 1912.
Že prvi goriški nadškof Karel Mihael Attems je v skrbi za zadostno število duhovnikov dal v Gorici sezidati Veliko ali Centralno semenišče. Andrej Gollmayr, ki je postal goriški nadškof dobrih sto let pozneje, je razmišljal, da bi ustanovil tudi deško ali Malo semenišče, v katerem naj bi se šolali dečki, ki so želeli postati duhovniki, obenem z njimi pa tudi drugi gojenci. Pri uresničitvi te zamisli sta mu pomagala cesar Ferdinand in njegova soproga, ki sta v ta namen darovala 10.000 goldinarjev. Prostor so dobili v hiši nasproti Velikemu semenišču. V stavbi, ki so jo začasno vzeli v najem, je bilo prostora za dvajset gojencev. Semenišče je bilo odprto leta 1858. Kmalu pa je postalo premajhno, zato se je čez dve leti preselilo v palačo grofa Coroninija. Leta 1869 so kupili hišo v ulici Vetturini, današnji ulici Favetti. Tu je semenišče ostalo do 1898, ko so v ulici Dreossi, sedanji ulici Al-viano, kupili vilo in zemljišče viteza Boeckmanna.
/dalje
VIDA VALENČIČ	KO	SE	DOTAKNEŠ	OSEBE
"Kajpa sploh čakaš"?!
Pred dnevi sem v slovenskem časopisu prebrala intervju z mladim dekletom, ki že nekaj let pleza. Kot otrok je izjemno rada prebirala Piko Nogavičko, vedno znova. "Tako močna se mi je zdela. Verjetno sem tudi sama želela razviti tako značajsko moč".
Zanimivo, da je Pika Nogavička predstavljala simbol določene samostojnosti duha in poguma za marsikoga od nas. Naš je bil čas zelo bežnih srečanj z barbikami, "vesile" smo se na edinem drevesu za hišo, skrivaj kradle marelice na sosednjem vrtu in bile seveda okregane, svojeglavo dekletce nam je predstavljalo ideal svobode, ključ za vhod v določeno pojmovanje sveta, kjer bi nepoštenost in spletkarije ostajale tam, kamor spadajo: v kalnem in nikjer drugje. Potem odrasteš,
Pika se ti v letih oddaljuje in vendar se predobro zavedaš, kako zelo drugačno je lahko življenje z njeno pomočjo. Prikličeš jo na površje, v svet, ki ji je gotovo tuj, kjer je še vedno poglavitno, koga poznaš in komu se prijazno nasmihaš. Ko te daje malodušje, da bi vse skupaj nekam zabrisal, vso ozkogled-nost, vse kalno, kjer se nič ne spreminja, ko slišiš o umazanih igricah in nedostojanstvenih malih goljufijah tako blizu nas, tisti hip pomisliš, da bi Pika ravnala enostavno takole: vse skupaj bi javno ožigosala in s svojim vsakdanom vsem pokazala, da je edino poglavitno, če pošteno in čisto krmariš skozi
življenje. Ob koncu poti je račun za vsakogar.
V življenju je vsakdo verjetno srečal eno ali več povsem negativnih figur. Lahko te stre, lahko si leta na kolenih, ker ti ne uspe se distancirati od bolečine, ki ti je bila prizadejana. Potem te življenje ponovno prikliče k sebi in te strese. Čas je, da reagiraš in se ponovno okleneš življenja, kar je edino pomembno.
V letih potem bolj ali (če imaš srečo) manj pobliže srečuješ osebe, ki jim je vsakršna etika deveta briga. Osebe, ki prekoračijo to in drugo, ki omogočajo, da njim sorodni naredijo isto, osebe, ki pozabljajo na dostojanstvo poštenosti, ker merijo čistost edinole na sveže zlikani srajci. In se vprašaš, ali nisi morda na kraju sveta, ki ti ni lasten. Kot slovenski fotograf, ki je izbral življenjski odklop od vsega podobnega in se počasi, a vztrajno odseljuje v grško vasico. Seveda, omogočeno mu je zaradi denarja, s katerim si bo lahko tam uredil bivališče okrog stoletnega figovega drevesa. In vendar tli pre-nekajkrat v nas zelo podobna želja uiti tja, kjer bi se prepoznali. Gotovo ne gre za fizični kraj, prej kraj medčloveških odnosov in osebnih prepričanj, na katere bi bila lahko notranja Pika ponosna. Navsezadnje vztrajno vrta v nas s tistim svojim: "Ali si v duhu svoboden? Ali si vsaj malenkostno prizadevaš, da bi bil svet danes za las boljši od včerajšnjega? Kaj pa sploh čakaš"?!
vilnih občanov, in srečen prisluhnil slovenski pesmi, ki se je lepo dopolnjevala s pesmijo domačinov.
Naš rojak je imel neizmerno rad Brda, od koder je izhajal njegov rod, pa tudi Pevmo in Gorico. Zanimalo ga je vse, kar se je dogajalo v slovenski skupnosti v Italiji, pa tudi v Sloveniji, katere osamosvojitve se je še posebno razveselil. Zadnja želja - prgišče slovenske zemlje na krsti in slovenska trobojnica na vencu - mu je bila uresničena. Na dan pogreba, 19. oktobra, se je zbralo toliko ljudi, kot jih Moreš ne pomni. Prvi obisk pri družini pokojnika, ki je vzorno skrbela zanj, je opravil general italijanske vojske Pep-pino Uneddu. Sedaj počiva naš goriški rojak v sardinski zemlji, ki je morala postati zadnji dom tudi številnim Sardincem, vojakom brez puške. Dušan Simčič je s svojim ugledom in družbeno dejavnostjo storil veliko, da so prebivalci večjega italijanskega otoka spoznali slovenski narod in njegovo težko polpreteklo zgodovino.
Dorica Makuc
Pred dnevi je prišla žalostna vest s Sardinije, iz malega mesteca Moreš, da je v ponedeljek, 18. oktobra, umrl naš goriški rojak Dušan Simčič. Več kot 70 let je preživel na otoku, kamor je bil kot številni Slovenci poslan na služenje italijanski vojski, ki je Sardinijo izbrala za eksil tisočev primorskih fantov in mož, vojakov brez puške. Mnoge je čakala smrt pod nenehnim zavezniškim bombardiranjem, pa tudi zaradi malarije, lakote.
Dušan Simčič je ostal v Mo-resu, kjer je bil s svojo mizarsko obrtjo, posebno v voj nem času, zelo dobrodošel: ustvaril si je družino in potem ko je postal dvakrat vdovec, posvetil vso očetovsko skrb trem sinovom. Bil je tudi družbeno zelo angažiran, tako v borčevski organizaciji ANPI kot v občinski upravi. Pridobil si je veliko spoštovanje domačinov, ki so ga izvolili za župana za obdobje 1975-1980; dotlej pa je bil 20 let občinski odbornik v opoziciji.
Njegovo zadnje pismo je prišlo meseca julija, pisano v lepi slovenščini, katero ga je naučil kot otroka njegov pevmski župnik Jožef Abram in za kar mu je ostal večno hvaležen. V pismu se zahvaljuje za obisk in slavnostni koncert ob njegovi devetdesetletnici kulturnega društva Skala iz Gabrij. Skalarji, ki so si nadvse lepo uredili svoj sedež sredi vasi, - na stenah katerega lahko občudujete velike, lepe fotografske povečave posnetkov z letošnje poti po Sardiniji -, so v petek zvečer priredili koncert združenega moškega zbora Gabrje-Dober-dob in nam ob vodstvu pevo-
vodkinje Zulejke Devetak poklonili še milo sardinsko pesem Montana cristallina.
Po predvajanju krajšega TV zapisa tržaškega in sardinskega sedeža RAI smo udeleženci izleta in vsi ostali prisotni v 45-minut-nem dokumentarcu Edija Samba, predsednika društva Skala, spremljali majsko potovanje po lepi, zeleni Sardiniji. Ponovno smo doživeli tri koncerte zbora vNuoru, Moresu in Sinnaiju, romanje na vseh pet pokopališč od severa do juga otoka, ki so lepo oskrbovana in na katerih leži tudi veliko slovenskih in hrvaških fantov in mož. Vse to bo tako ostalo zabeleženo na filmu tudi našim potomcem! Petkov večer je tako izzvenel v spomin na Dušana Simčiča, ki je ob našem obisku zbral vse svoje moči, da nas je sprejel na županstvu, obdan od svojih šte-
Sloveniia
	^	M-
Predsednik vlade Borut Pahor ravnodušen do afer v vrhovih oblasti
V Sloveniji izvoljenih še 74 županov, vendar z nizko udeležbo volilcev
Finalni del Linhartovega srečanja v Postojni
Slavilo je Šentjakobsko gledališče Ljubljana
V Sloveniji je preteklo nedeljo, 24. oktobra, potekal drugi krog volitev županov v štiriinsedemdesetih občinah, kjer v prvem krogu noben kandidat ni dobil potrebne večine glasov. Tako imajo zdaj vse občine svojega župana, le-ti bodo v prihodnjih dneh sklicali umestitve-na zasedanja novih občinskih svetov. Tisto, kar najbolj zaskrbljuje, je majhna volilna udeležba. Drugega kroga lokalnih volitev, to je izbiranja novih županov, se je udeležilo le okoli 47% upravičencev, kar je celo okoli 4% manj od udeležbe v prvem krogu omenjenih volitev.
Med občinami, v katerih so prejšnjo nedeljo volili nove župane, so bile tudi štiri mestne občine, Nova Gorica, Ptuj, Novo mesto in Kranj. Največje presenečenje je v Novi Gorici pomenil neuspeh kandidatke Socialnih demokratov Darinke Kozinc, sicer dosedanje podžupanje. Z veliko razliko glasov jo je premagal Matej Arčon, kandidat LDS, ki je bil v prejšnjem mandatu tudi podžupan mestne občine. Arčona so podprle vse politične stranke, razen stranke upokojencev. Zakaj je bila Darinka Kozinc poražena, bodo najbrž v njeni stranki še analizirali, tudi zato, ker sta se za njeno izvolitev zavzemala tudi predsednik stranke in premier Borut Pahor ter nekdanji župan Mirko Brulc. Novoizvoljeni župan Matej Arčon napoveduje, da bo treba glavno skrb nameniti gospodarstvu.
Na Ptuju je bil za novega župana znova izvoljen Štefan Čelan, kandidat LDS, v Novem mestu Alojz Muhič, v Kranju pa Mohor Bogataj. Veliko presenečenje pomeni zmaga Marjana Poljšaka,
ki je bil ponovno izvoljen za župana Ajdovščine, čeprav so zoper njega v koaliciji nastopile vse politične stranke in liste v občini,
ki so imele svojega županskega kandidata Borisa Ježa. Za novega župana občine Šempeter-Vrtojba je bil izvoljen kandidat Milan Turk, ki je imel lastno listo, za župana občine Vipava pa so volilci ponovno izbrali Ivana Princesa. V Sloveniji smo prvič dobili tudi temnopoltega župana. To je zdravnik Peter Bossman, ki je bil na listi Socialdemokratov izvoljen za župana občine Piran. Politični analitiki ugotavljajo, da se sestava lokalne samouprave tudi po teh volitvah ni spremenila. Največji uspeh so dosegle razne samostojne liste. Največ županov pa je med strankami izvolila SLS, 41, SDS ima v novem mandatu 32 županov, na listah Socialdemokratske stranke pa je bilo izvoljenih 20 županov. Z manjšim številom izvoljenih županov sledijo druge politične stranke. Vlada pa v nadaljevanju svojega mandata ni uspešna skoraj na
nobenem področju, pri čemer naj bi nosil naj večjo krivdo že prislovično neodločen in popustljiv premier Borut Pahor. Predlog novega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je bil sicer sprejet v t. i. prvem branju, vendar ga bodo morali najbrž spremeniti zaradi ostrega nasprotovanja sindikatov in njihovih groženj, da bodo poslance, ki bi glasovali za vladni predlog, javno ožigosali. Državni zbor je sicer sprejel novi zakon o RTV Slovenija, vendar bo na zahtevo SDS, naj večje opozicijske stranke, poslan v presojo ustavnemu sodišču. Spremembe zakona o delovnih razmerjih so umaknjene iz parlamentarnega postopka, pravi škandal pa je nastal glede zakona o obdavčitvi nepremičnin v Sloveniji. Geodetska uprava je namreč lastnikom stanovanj, hiš, zemljišč in drugih nepremičnin poslala tako napačne in nasploh zmedene podatke, da so ogorčeni lastniki omenjeni ustanovi v nekaj dneh poslali kar več kot sto tisoč pritožb. Zaradi omenjenih napak in drugih kritik prvega predloga zakona o
davku na nepremičnine bo uvedba tega zakona preložena na leto 2012 ali pa še na poznejše obdobje.
Slovenska javnost pa je najbolj ogorčena, ker vlada ne ukrepa zoper afere. Premier pogosto in rad poudarja, da zaupa svojim sodelavcem. To je storil tudi v primeru vodje njegovega kabineta Simone Dimic, ki jo je branil in zagovarjal skoraj do trenutka, ko je zaradi obtožb o domnevnih kaznivih dejanjih sama odstopila z omenjene funkcije. Morda je res, kar zatrjuje nekdanji minister za gospodarstvo Matej Lahovnik, da Borut Pahor pravzaprav nerad oz. proti svoji volji opravlja funkcijo predsednika vlade.
Ob koncu tega pisanja iz mariborskega časnika Večer povzemamo zelo aktualno misel, ki jo je v pogovoru s časnikarko Darko Zvonar Predan izrekel tržaški pesnik, časnikar in urednik Marij Čuk. Še kako je res, "da se večkrat sramujemo svojega rodu, in kdor slovensko pripadnost preveč izpostavlja, je marsikdaj zaznamovan kot nacionalist".
Marijan Diobež
Peto leto zapored je Postojna imela v gosteh finalni del Linhartovega srečanja, 49. festivala gledaliških skupin Slovenije. Od 7. do 9. oktobra se je zvrstilo osem žanrsko različnih predstav (pa še dve iz Hrvaške in Velike Britanije), s katerimi so ljubiteljske skupine publiki in strokovni komisiji, ki so jo sestavljali Zvone Šedlbauer, Petra Tanko in Anne Gilmour iz Velike Britanije, pokazale, kakšno visoko kakovostno raven dosega ljubiteljsko gledališče na Slovenskem. Med predstavami, ki so se potegovale za nagrade-matičke, je bil tudi dramski odsek Prosvetnega društva Štandrež, ki se je uvrstil v skupino najboljših ljubiteljskih predstav iz pretekle sezone s komedijo Gugalnik N. Novaka v režiji Jožeta Hrovata, člana SNG
Nova Gorica; predstava je že na sklepnem območnem tekmovalnem delu prejela kar tri nagrade. Tudi tokrat je bila deležna odobravanja publike in pohvale komisije, vendar se je domov vrnila brez nagrade. Sicer pa je bil za štandreške komedijante že sam nastop v finalnem delu ogromno zadoščenje.
Žirija je matička za najboljšo predstavo v celoti (leta 2004 je prav to prejel štandreški dramski odsek za predstavo Stara garda Alda Nicolaja v režiji Janeza Starine) dodelila predstavi Družinska zadeva, ki jo je uprizorilo Šentjakobsko gledališče Ljubljana v režiji Jaše Jamnika. V utemeljitvi piše tudi: "Zahtevnost preprostosti, navidezni paradoks gledališča, je bil osnovni izziv, s katerim se je režiser Jaša Jamnik ukvarjal in v skupini talentiranih igralcev
našel konstruktiven umetniški odgovor". Nedvomno je bilo za vse ostale skupine težko doseči nivo Šentjakobskega gledališča, ki je znano kot polpoklicna gledališka hiša s poklicnim tehničnim osebjem in zato dobro dostopna tudi priznanim slovenskim režiserjem. Pa še igralci so mnogokrat tudi slušatelji AGRFT. Zato se je z njimi res težko kosati (je sploh prav, da nastopa to gledališče poleg drugih gledaliških skupin, ki opravljajo svoje poslanstvo v čisto drugačnih okoliščinah?).
Matička za najboljši skupinski uprizoritveni dosežek je prejela predstava Životok v izvedbi Hiše otrok in umetnosti Ljubljana v režiji Michala Hechta, ki "z izvirnim pristopom sega po po krivici mnogokrat
prezrtem izraznem instrumenariju pantomime". Matička za najboljšo moško vlogo je prejel Laka Gluvič za vlogo Jeffreyja v predstavi Jeffrey Bernard je bolan v izvedbi Gledališča GGNeNi KD Teater Grosuplje, ker je "kompleksen lik ciničnega londonskega medijskega intelektualca podal s tako redko kredibilnostjo, da bi mu jo zavidal marsikateri poklicni igralec slovenskega prostora". Matiček za najboljšo žensko vlogo pa je pripadel Meti Černe za vlogo Yolande v predstavi Družinska zadeva Šentjakobskega gledališča. "Njena Jojo subtilno niha med dobroto in subordinacijo na eni strani in predmestno ostrino, naveličanostjo nad življenjem s človekom, ki je ne mara, na drugi", je med ostalim zapisano v utemeljitvi.
IK
SSk čestita Mateju Arčonu
Spoštovani gospod Matej Arčon!
V imenu Slovenske skupnosti -zbirne stranke Slovencev v Italiji -Vam izražava iskrene čestitke za izvolitev na župansko mesto občine Nova Gorica ter Vam želiva uspešno delo v dobrobit celotne novogoriške skupnosti.
Prepričana sva, da boste nadaljevali dobro sodelovanje z goriško občino, v upanju, da bo za to pripravljena tudi italijanska stran. Gre seveda za številne možnosti sodelovanja za pridobivanje pomembnih sredstev za vsestranski razvoj in ne nazadnje za priložnost, ki jo predstavlja pred kratkim ustanovljeno Evropsko združenje za
teritorialni razvoj.
Ob tem pa želiva podčrtati tudi pomen, ki ga ima vloga mestne občine Nova Gorica in njenih krajevnih skupnosti za Slovence, ki živimo na področju goriške občine. Medsebojni stiki na raznih področjih predstavljajo nenadomestljiv dejavnik za ohranjanje in razvoj narodne identitete in vidne ter aktivne prisotnosti v čezmejnem območju. Ob ponovnih čestitkah in voščilih za uspešno delo ostajava na razpolago za katerokoli sodelovanje oz. srečanje.
Lep pozdrav/ pokrajinski tajnik SSk Julijan Čavdek, pokrajinski predsednik SSk Silvan Primožič
SS0 čestita Mateju Arčonu
Spoštovani gospod Matej Arčon! Ob Vaši izvolitvi na župansko mesto na zadnjih občinskih volitvah Vam, v imenu Sveta slovenskih organizacij, kakor tudi v svojem osebnem imenu, iskreno čestitam.
Sodelovanje z občino Gorica je bilo od nekdaj temeljnega pomena za vsestranski razvoj celotnega čezmejnega področja. To je danes še toliko bolj pomembno zaradi dogovora o ustanovitvi Evropskega združenja za teritorialni razvoj. Obenem gre tudi poudariti stalne medsebojne odnose z goriškimi Slovenci, ki so bili vedno aktiven dejavnik pri
promociji sodobne in evropske vizije čezmejnega goriškega prostora. Naša narodna skupnost v Gorici je čezmejno sodelovanje in medsebojne stike na področju gospodarstva, šolstva, kulture in športa imela za temeljne dejavnike za ohranjanje in razvoj lastne identitete.
V prepričanju, da boste Vi to delo še naprej nadaljevali in spodbujali, Vam želim veliko uspeha in osebnega zadovoljstva. Obenem izrabljam priložnost, da Vam izrazim tudi upanje na čimprejšnje srečanje z našo organizacijo.
S spoštovanjem / predsednik SSO za Goriško Walter Bandelj
SSk čestita Milanu Turku
Spoštovani Gospod Milan Turk!
V imenu Slovenske skupnosti -zbirne stranke Slovencev v Italiji -Vam izražava iskrene čestitke za izvolitev na župansko mesto občine Šempeter-Vrtojba.
Tako kot mestna občina Nova Gorica je tudi občina Šempeter-Vr-tojba pomembna za nadaljnji uspešni razvoj čezmejnega goriškega prostora, zaradi katerega so številne možnosti pri pridobivanju pomembnih sredstev iz evropskih skladov.
Želiva tudi podčrtati pomen, ki ga
ima čezmejno sodelovanje za Slovence, ki živimo na področju goriške občine. Medsebojni stiki na raznih področjih predstavljajo nenadomestljiv dejavnik za ohranjanje in razvoj narodne identitete in vidne ter aktivne prisotnosti v čezmejnem območju.
Ob ponovnih čestitkah in voščilih za uspešno delo ostajava na razpolago za katerokoli sodelovanje oz. srečanje.
Lep pozdrav / pokrajinski tajnik SSk Julijan Čavdek, pokrajinski predsednik SSk Silvan Primožič
Likovna razstava na Mostovni v Solkanu
Nina Bric - Beštijarium
V galeriji Tir na Mostovni je bilo v četrtek, 21. oktobra, odprtje razstave del Nine Bric z naslovom Beštijarium. Avtorico je predstavila kustosinja galerije Katarina Brešan, ki je o njej zapisala:
"Nina Bric je mlada novogoriška ustvarjalka, ki se izraža v živahnem stripovskem slogu. Njen pisani, barviti domišljijski svet napolnjujejo močno stilizirane človeške - ženske in živalske figure. Površina platna je spremenjena v vinjeto stripa, izvzeto iz pripovedi, ali bolje, v sebi zaključena, samostojna zgodba. Kompozicija je izrisana z močno, črno konturo in čistimi, plakat-
nimi barvami, kar daje celoti dinamičen značaj, kljub temu da so figure izrazito statične. Prostor slike je poudarjeno dvodimenzionalen, akterji ostajajo prilepljeni na ozadje, brez želje po kakršnikoli globini, zabrisana je tudi vsakršna poteza čopiča. Razen nekaterih izjem, ostajajo konture in barvna polja popolnoma jasno definirani. Ženski liki povsem negibno strmijo nekam v daljavo, naslikani so največkrat na enobarvnem nevtralnem ozadju, in brezbrižno pozirajo za portret. Gole fatalne zapeljivke s polnimi rdečimi ustnicami in velikimi očmi - nekje se tudi pojavljajo poudarjene
trepalnice kot pri Kubrikovi Peklenski pomaranči - se nekam melanholično, čeprav samozavestno in brez sramu, prepuščajo vlogi opazovanega objekta poželenja. Včasih so v družbi malih, na prvi pogled prisrčnih živalic "sladolednih" barv, ki se "veselo" prerivajo v omejenem prostoru platna - ali pokončno stojijo kot velike lutke v 3D izvedbi. Zamrznjene so v namenoma izumetničenih pozah s pretiranimi nasmeški. Ninine slike imajo sploh, v slogovnem in vsebinskem smislu, dvojno naravo. Raznobarvna, živahna, smejoča se bitja se prelevijo v groteskne podobe z izstopajočimi zobmi. V puhastem svetu plišastih otroških muck, ki so vedno modre, medvedkov, ki so vedno rumeni, in zajčkov, ki so vedno roza, se skrivajo, ali pa so jasno nakazani,
namigi na grozljivke, na svet erotike, nasilja, tudi spolnega nadlegovanja, ki je v domeni odraslih. Meje so tu zabrisane. Vendar v Nininem delu ni moralnega podtona, ni obsojanja. Avtorica se ne ukvarja z družbeno kritiko, že od nekdaj so ji všeč risanke, stripi in otroške igrače na eni strani ter grozljivke na drugi. Njeno delo, ki je poudarjeno ironično in posmehljivo, nastaja iz prepletanja teh dveh plati, končni učinek pa je predvsem želja po podiranju tabujev, poigra-
t HAVe A StU^sE FteLiNg «f DE/A vO
i HA\/e A StR^gE FEeLiNg »f PyA ^
vanje z erotiko, seksualnostjo in dvoumnostjo, premagovanje resnobnosti z zafrkljivostjo. V Nininih slikah se pojavljajo tudi citati iz sveta umetnosti, zelo blizu so ji sodobni avtorji, bizarni Ray Caesar, fantastični in kripti čni Mark Ryden, senzualna Miss Van (s pravim imenom Vanessa Castex). V slogovnem smislu ji je seveda najbližji pop art - pri tem ni mogoče mimo Roya Lichtensteina - z razbremenjujočim odnosom pa posega tudi po delih velikih klasikov. V stripovski predelavi se pojavljajo ležeči ženski akti, ki namigujejo na Rubensovo Dana j o, Ingreso-vo Odalisko, Manetovo Olimpijo. Velikani umetnosti se srečujejo s sodobno streetart ustvarjalnostjo, rockabilly stilom in risanko Red Hot Riding Hood -kar je vsekakor dobro. "
Zacementirano načelo: slaba novica dobra novica!
Medijska osebnost tedna... Ivan Bogdanov
Pred kratkim je bila v svetovnem merilu med medijsko najbolj izstopajočimi novicami uspešno zaključena reševalna akcija čilskih rudarjev, ki so jih po 69 dneh teme le izvlekli iz zasutega rudnika v kraju San Jose. Z medijskega vidika je bila edina napaka dogodka ta, da je bil pozitiven, da so bili ljudje veseli, kar pri današnji perverzni usmerjenosti sedme sile hitro zbledi in utone v pozabo. Veliko bolj pompozno so italijanske, slovenske in srbske novinarske hiše, če se omejim na ta, nam bližji prostor, poročale o izgredih srbskih navijačev na nedavni nogometni tekmi med srbsko in italijansko reprezentanco v Genovi. Ne da bi me to pretirano zanimalo, so mi tiskani in elektronski mediji še nekaj dni po tekmi servirali nadaljevanko o nekem Ivanu Bogdanovu, ki naj bi bil glavni krivec za izgrede. O njem sem iz različnih virov izvedel, da ima 22 oziroma 23 oziroma 27 oziroma 29 oziroma 30 let, da je vodja navijaške skupine Ultra Boys, ene od skrajnih frakcij Delij, zloglasnih navijačev beograjske Crvene zvezde.
Seznanjen sem bil z vsemi njegovimi dosedanjimi prekrški, s tem, da ima posebno afiniteto do zbiranja prepovedanih živali, da občasno dela kot redar, sicer pa je brezposeln, a blizu mafijskim lovkam beograjskega podzemlja. Preko fotografij in posnetkov sem se pobliže seznanil z vsemi njegovimi tetovažami, le z morebitnimi telesnimi poslikavami na njegovi zadnji plati so mi kolegi iz številnih medijskih hiš prizanesli. Slučajno sem tisti torek, med precej dolgočasnim nogometnim dvobojem slovenske in estonske reprezentance, z daljincem skočil na prenos tekme v Genovi in bil v živo priča ognjenemu "spektaklu" na stadionu. Takrat še nisem vedel, da je tisti, za črno kapuco skriti lider, ki je svoje pajdaše z vrha ograje, pod katero je nemočno stala četica italijanskih policistov, z gorečo baklo v roki spodbujal k neredom, Ivan Bogdanov. Nisem vedel, da se ga drži vzdevek Goi. Nič nisem vedel o tem "junaku", vseeno pa se med prenosom, ki je kar trajal in trajal, pa čeprav so bile tribune že prazne in je bilo popolnoma jasno, da se tekma ne bo nadaljevala, nisem mogel znebiti občutka, da komentatorji RAI bolj uživajo v komentiranju kaotičnih
razmer na stadionu kot bi v primeru normalnega poteka reprezentančne nogometne tekme. Resda sem nekajkrat "prešaltal" na "našo" tekmo proti Estoncem, a je bil njen potek tako nezanimiv, da sem tudi sam raje še naprej buljil v grozljivo podobo Ivana Bogdanova, njegovo črno zakrinkano glavo, črno majico, okrašeno z belo lobanjo, in poteto-virane roke, s katerimi je dirigiral vojski "navijačev" in čakal, ali se bodo italijanski policisti spopadli z razgrajači ali ne. Z istimi razgrajači, ki so le dva dni pred tem v Beogradu povzročili hude nerede in krvave spopade s policijo zaradi nasprotovanja Gay paradi. Z razgrajači, zaznamovanimi s srbsko družbeno-politično in social-
no krizo, ki se vleče od razpada Jugoslavije. Z ljudmi, ki so rasli med bombnimi napadi in na bojnih linijah. Z zafrustriranimi osebki, ki v sebi zadržujejo na tone jeze in komaj čakajo priložnost, da se je osvobodijo, ji dajo prosto pot, jo vržejo ven. Ivan Bogdanov - Goi je bil nedvomno protagonist tistega torkovega večera. S huliganskim obnašanjem, ki je objektive kamer in fotoaparatov privlačilo kot magnet, si je tudi v naslednjih dneh v medijih zaslužil toliko pozornosti, da lahko na primer kakšen nobelov nagrajenec o tem le sanja. Koliko pomembnejših zgodb zaradi tega ni izšlo oziroma so bile prezrte ali skrajšane na račun velikih fotografij tetoviranega obritoglavca Bogdanova, nepomembneža z beograjskih ulic, le enega od mnogih, ki se utapljajo v bedi vsakdana in jim le takšne priložnosti omogočijo tistih pet sekund slave?
"Štiri leta že čakam na priložnost, da obiščem akvarij v Genovi. Po tem incidentu lahko verjetno čakam še naslednja štiri leta", mi je nekaj dni po tekmi z grenkobo v glasu povedal prijatelj s srbskim
državljanstvom, ki je v Beogradu doštudiral akvaristiko. "Seveda ga poznam. Skupaj sva hodila v vrtec", mi je odgovoril na vprašanje, ali Bogdanova slučajno pozna, ali je že pred Genovo slišal zanj. "Ma ne, hecam se. Že nekaj dni me vsi sprašujejo o tem, da imam že poln kufer", me je potegnil in bruhnil v smeh, ko je videl, kako so me bila že sama ušesa, saj mi je Bogdanov po vseh tistih medijskih injekcijah hočeš nočeš zlezel pod netetovirano kožo. Drug kolega, ki dela kot težak v eni od tovarn v Furlaniji, kjer so italijanski delavci v veliki manjšini, mi je pojasnil, da so prišli srbski delavci dan po tekmi v službo zelo razburjeni in da mu je eden od njih razložil, da naj bi do izgredov na stadionu prišlo zaradi minute molka pred začetkom tekme v spomin na štiri italijanske vojake, padle v Afganistanu. "Kakšna minuta molka? A veš, koliko naših je padlo pod bombami, ki so jih nosila ameriška letala iz Aviana"? naj bi mu še rekel. Nekdanji predsednik Evropske komisije Romano Prodi, ki je v petek obiskal Novo Gorico, kjer so mu podelili priznanje Častni občan in Častni doktor Univerze v Novi Gorici, je v pogovoru z za zdaj še novogoriškim županom Mirkom Brulcem med drugim izrazil zaskrbljenost za prihodnost Evrope, ki naj bi jo ogrožalo tudi razraščanje raznih ekstremnih, desničarskih skupin. Posebej je podčrtal nemirno področje Balkana. Le upati je, da o Ivanu Bogdanovu in njegovih podvigih ne bomo več brali, da je bila neuradni naslov "medijska osebnost tedna", res le posledica sprevržene mrhovinar-ske drže današnjih medijev, ne pa njihovega vizionarstva, a tudi če je šlo za vizionarstvo in posledično za spremljanje enega prvih poglavij črne zgodbe, ki naj bi grozila Evropi, človek takega kova in s takim nastopom ne bi smel biti deležen tolikšne medijske glori-fikacije. Če ne zaradi drugega, zato, ker ponavljanje posnetkov in fotografij v marsikateri nezreli ali zablodeli glavi, ki jih ne manjka, lahko sproži željo po posnemanju. Zal pa je veliki večini novinarskih hiš to itak o. k., saj živijo na račun raznih Ivanov Bog-danovov, senzacionalizma, zdraharstva, tragedij, krvi, lepe dogodke in pozitivne zgodbe, ki jih piše življenje, pa ignorirajo, zvesti zacementiranemu načelu, da je slaba novica dobra novica.
Nace Novak
NOVI
GLAS
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 26. oktobra, ob 14. uri.
'Hitra hrana' slaba hrana?
Fast food je večkrat neizogibna izbira
Na večini spletnih strani, ki govorijo o turizmu ali podrobneje predstavljajo določeno mesto ali prestolnico, piše tudi, kakšni so tam življenjski stroški: koliko stanejo prevozna sredstva, vstopnice v muzeje, kosila v restavracijah in še posebno, koliko stane obrok oz. Big Mac sendvič v McDo-nald'su, to se pravi svetovno znani fast food restavraciji.
Najbolj znane verige takih restavracij so McDonaldi, Burger King,
KFC... Ti lokali v različnih krajih po svetu nudijo isto vrsto hrane po približno isti ceni. Govorimo o znamkah, ki predstavljajo ne samo isto hrano, temveč tudi isto geslo, podobo, barve, pohištvo in so zato lahko takoj prepoznavne. Poslužujejo se jih ne samo turisti, temveč tudi domačini. Prvi razlog je čas: v službi imajo zaposleni malo odmora za kosilo, zato, če nimajo menze na delovnem mestu in niti dovolj časa, da bi šli domov, se radi zatečejo v fast food, ki pomeni dobesedno "hitra hrana".
V Italiji odrasli ljudje še vedno raje kupujejo kos pizze ali sendvič v baru, hamburgerji pa so najbolj priljubljeni med mladimi. V drugih velikih mestih po svetu obiskujejo McDonald's ljudje vseh starosti, narodnosti in družbenih slojev.
Drugi razlog za veliko priljubljenost teh restavracij je seveda nizka cena: če si moramo vsak dan plačati kosilo, se to gotovo pozna pri družinski bilanci ali proračunu, ki smo ga namenili za naše potovanje.
Razširjeno je mnenje, da spada hamburger v kategorijo "junk food" oz. "smeti-hrana", saj po navadi sproži v nas vrsto vprašanj in tveganj glede pomanjkanja hi-
giene, slabe kvalitete sestavin in "gastronomsko tveganje" oz. nevarnost izgube povezave z okoljem. Higiena je problem, s katerim se soočimo takoj: nevarno je, da kuhinja ni dovolj čista, da zaposleni, ki pripravljajo hra-
no, istočasno upravljajo denar in s tem širijo razne vrste nevarnih bakterij.
Ko govorimo o sestavinah, ki so prisotne v našem hamburgerju, se moramo zaustaviti pri različnih problematikah. V tem primeru tvegamo naše zdravje le, če dalj časa uživamo fast food hrano, živila zelo nizke kakovosti. Hamburgerji vsebujejo veliko količino škodljivih maščob, cvrt krompir pa ima tudi akrilamid, molekulo, ki povečuje tveganje razvoja rakastih obolenj in ki se razvije v živilih, pripravljenih na izredno visokih temperaturah (npr. v Nemčiji je ministrstvo, ki skrbi za varstvo potrošnikov, določilo, da mora biti krompir cvrt na 175 stopinjah in ne več na 180-190 stopinjah). Tudi sladke in gazirane pijače negativno učinkujejo na trebušno slinavko in privedejo do razvoja diabetesa in prekomerne debelosti. Barvila, konzervansi, emulga-
torji in drugi aditivi so prisotni v velikih količinah v tej hrani. Po zadnjih študijah je razvidno, da, čeprav te snovi niso škodljive za človekovo zdravje, postane po dolgotrajnem uživanju naše telo od njih zasvojeno. David Kessler, nekdanji komisar ameriške Food and drug administration in profesor na univerzi Harvard, trdi da v teh restavracijah živilom dodajajo snovi, ki izboljšajo njihov okus, mehkobo in hrustljavost, te snovi pa istočasno razvijejo v možganih zasvojenost z močnimi okusi, tako da bodo zdravo hrano zaznali kot neokusno. Vsi zdravniki seveda odsvetujejo uživanje take hrane, a svetovno znane verige fast foods so izredno močne in veliko vlagajo v reklamo. Zaradi tega je skupina znanstvenikov na Imperian College v Londonu celo predlagala, da bi morali za kompenzacijo rizika srčnih obolenj, ob klasičnem Mc-Donald'sovem meniju predložiti še statine, zdravila za zniževanje slabega horesterola v krvi.
Ko govorimo o "gastronomskem tveganju", ne mislimo na naše zdravje, marveč na nevarnost, da bomo s širjenjem fast foodov, ki po celem svetu nudijo isto vrsto hrane, izgubili navade, občutek spreminjanja letnih časov in zgodovino določenega okolja. Domačini tako ne bodo občutili več povezave z jedmi iz lastne tradicije, s svojo zgodovino, turisti pa ne bodo imeli možnosti spoznati nekaj novega, bolj človeškega, kot so zbirke v muzejih in spomeniki. Seveda bi znižanje cen v restavracijah, ki za drag denar nudijo kvalitetno, tipično domačo kuhinjo, pripomoglo k povečanju zanimanja za spoznavanje kulinaričnih značilnosti določenega področja tudi v mladih, študentih in številnejših družinah, ki celo leto hranijo denar, da si lahko privoščijo last minute in low cost potovanje (ponudba zadnjega trenutka za nizko ceno).
Katja Ferletič
Maturantje klasičnega liceja v 1.1978
Snidenje v znamenju desetic
srečali še večkrat vmes, ob okroglih obletnicah mature, ob 40. rojstnem
Po že utečeni navadi so se v nedeljo, 10.10. '10, ponovno zbrali nekdanji licejci -fantovski del maturantov goriške-ga klasičnega liceja R Trubar iz leta 1978, tokrat v znamenju desetic. Ob 10.10 so začeli tradicionalno srečanje s skupinsko sliko na
so na list, odtrgan iz knjige fizike, zapisali in podpisali obvezo, da se bodo ponovno sešli, če prej ne, ob desetletnici mature, in sicer 8.8.1988 ob 8. uri in 8 minut. In res so se srečali, in ne samo takrat, temveč tudi enajst let, en mesec in en dan kasneje (9.9.199), pa še
i
Travniku. V zadnjem letu liceja so se zavedali, da se bodo po maturi razšli, in ker so se kljub meseboj-nim razlikam lepo imeli skupaj,
preteklo nedeljo, namreč 10.10. ' 10. Resnici na ljubo so se Marko B., Igor C., Marko Č, Davorin D., Mauro L., Simon M., Lovrenc P.
dnevu ter na lanskem skupnem srečanju z Abrahamom. V svojo sredino so po prvem snidenju s posebno listino kooptirali še sošolca z gimnazije Jordana F. ter pet deklet. Nekajkrat so se nenačrtovano in prav neradi zbrali na pogrebih dveh sošolcev Ivana S. in Anamarije F. ter postrežnika Nikota Z. (ki je bil s tehnikom Oskarjem U. priča sklenjenih dogovorov). Vsakič velja pravilo, da odsotni naslednjič plačajo večerjo vsem ostalim: in prav to bo tudi tokrat moral storiti eden od njih, ki je zaradi "nujnih opravkov” na drugem koncu sveta "šprical" ta ren-dez-vous. Po kavici so se udeleženci srečanja odpravili najprej na pokopališča se poklonit spominu na pokojna sošolca in postrežnika, nato še na kosilo na kmečki turizem v Doberdobu. V prijetni družbi so obujali spomine na dijaška in mladostniška leta ter si izmenjali zadnje novice iz življenja posameznikov. Po kosilu so šli vsi skupaj pozdravit nekdanjo postrežnico gospo Anico P. iz Štmavra, ki je bila obiska zelo vesela in jih je pogostila z domačim pecivom. Ob koncu so si veselo in hvaležno segli v roke z željo, da bi se vsi ponovno sešli prihodnje leto, 11.11. 1 11, ob 11.11. seveda.
Prijateljica, ki je znala pozorno poslušati
Mirjam v slovo
Pred cerkvijo Srca Jezusovega v Gorici se počasi zbira množica. V objemu sonca, ki je bilo že zjutraj napovedano, a danes, vsaj meni, sije brez običajne iskrivosti, nekam oddaljeno in zamegljeno. Medtem ko sama čakam na pol stopnišča, me njegovi žarki ne morejo ogreti, niti veselja ne zaznavam, niti prave svetlobe. Samo vonj po jeseni, po minevanju in tišino, ki je preglasila hrup mestnih ulic.
Nikogar ne poznam v tej množici ali vsaj zdi se mi tako. Morda si samo želim, da bi se nihče ne približal in začel s klepetom. Včasih so besede plehke, brez vsebine, daleč od tistega bistva, ki je v nas. Takrat sem najraje sama s seboj. Tedaj najraje prisluhnem tišini. Čakanje množice je zmotil prihod avtomobila... Iskala sem njene živahne oči, njen hudomušni nasmeh, njena zvedava vprašanja, njeno prijateljstvo, a za krsto so v tišini izstopili samo svojci in prijatelji. Torej je bilo dokončno res, čeprav je najtežje sprejeti odhod človeka, ki smo ga imeli radi.
Sploh se ne spominjam, kako sva se z Mirjam spoznali. Ne spominjam se, kdo naju je predstavil, ali pa je bila ona tista, ki se mi je približala s svojim velikim naram-nim registratorjem, nagro, kot ga
Na vrsti je tokrat predstavitev prvenstva Al lige v hokeju in line, v katerem je med enajstimi sodelujočimi ekipami tudi Polet Kwins Zadružna kraška banka. Openci so v tej vodilni italijanski ligi na rolerjih že od same ustanovitve pred skoraj petnajstimi leti, društveno vitrino krasita tudi dva pokalna naslova iz zlatih let generacije dinastije Kokorovec in soigralcev.
Ta sestavek je bil napisan po drugem krogu, ko so bili "konji" še
brez točk na lestvici po porazih proti Cittadelli v gosteh in Civi-tavecchii doma. Poletovce tudi letos vodi ljubljanski strokovnjak Aci Ferjanič, ki je na Opčinah po desetletju sodelovanja že kot doma. Primer Poleta je edinstven v najvišji državni konkurenci, saj nastopa dejansko v celoti s hokejisti, vzgojenimi v domačem pogonu. Za nameček gre za v zadnjih dveh letih korenito pomlajeno igralsko zasedbo, ki se je v tem prvem delu sezone predstavila tudi brez okrepitev iz Slovenije (registrirana sta sicer Ferjaničev sin Jure in pa Borut Strašnik, ki sta se lani na primer pridružila v zadnjem delu sezone pred odločilnimi srečanji za obstanek) in brez najbolj izkušenih mož, bratov Moj-mira in Sama Kokorovca ter njunega bratranca Mitje. Ti so od vsega začetka te uspešne zgodbe predstavljali dušo in hrbtenico moštva, polagoma pa zapuščajo aktivno igranje (še naprej so sicer stebri klubskega delovanja kot tre-
je sama imenovala, s katero je tako rada zahajala na šole in med mlade. Vem, da je bilo nekje proti koncu liceja, dolgo let potem pa sva skupaj snovali oddaje na sedežu tržaškega Rai. V tistih zoprnih uradih sive palače iz betona in stekla, kjer mi je vedno primanjkovalo zraka in svetlobe, je bila Mirjam edini razlog, zaradi katerega sem sploh rada vstopala mimo vratarjev v zatohle sobane. Zaradi nje je bilo prijetno. Ker mi je dajala občutek, da verjame vame, da zna ceniti moje zamisli, da jo veseli, ko skupaj sodelujeva in snemava. Mirjam je bila taka. Morda so mi v življenju najbolj zoprni ljudje, ki stalno pripovedujejo in ne znajo poslušati. Takih je največ. Mirjam je bila drugačna. Ona me je vsak dan pričakala, da bi me poslušala, pomagala mi je z vprašanji, zanimala se je za vse, kar me je težilo. In vedno je znala najti primerne besede. Nekaj besed, tako da je ostalo ogromno časa za mojo izpoved. "Otrok...", je rekla, še sedaj jo slišim, tiho in nežno je izrekla to besedo, tako nežno, da je delovalo kot prijateljski objem. Tako tiho, da je bilo še veliko prostora za mojo izpoved. Saj je bilo samo 10 let razlike med nama. Njen otrok pa je zvenel kot razumevanje, kot zavezništvo, kot bližina. Ali pa si
nerji in odborniki, tudi v dresu na kaki tekmi pa bi se še lahko pojavili...) in prepuščajo odgovornosti mladim silam. Cvet v gumbnici hokejskega odseka openskega društva je prav mladinski sektor, ki ga koordinira požrtvovalni Matte De Iaco, za tehnično plat pa skrbi že omenjeni Ferjanič. Vrste ekip, ki nastopajo v vseh glavnih meddeželnih mladinskih prvenstvih in za nabiranje izkušenj tudi v nižjih članskih ligah, sicer polnijo pretežno
italijansko govoreči igralci - Slovencev je res za vzorec -, ki pa kažejo veliko navezanost na klubske barve. Več se jih je zadnje čase prebilo do prve ekipe, ki jo je uprava sklenila prevetriti tudi po sili razmer. Nekoč je namreč Polet kot najviše postavljena deželna ekipa v svoji panogi prejemala tudi izdatne prispevke, ki pa so po temeljitem rezu olimpijskega odbora in umetno zasnovanem pohodu tržaške Edere zmanjkali. Tudi najemanje tujcev je vezano
bil zanjo bitje. Bitja smo bili vsi, ki smo čutili, trpeli, sanjali, bitja so bila tudi živali, ki jih je imela enako rada, pa čeprav je bila po duši in srcu meščanka in z njimi ni imela veliko stikov. Meni je njen otrok pomenil tudi materinsko razumevanje, ki ga doma nisem našla, ker sva si bili z materjo že preveč različni.
Z Mirjam je bilo lepo delati. Delo je
bilo pravzaprav prijateljevanje. Čeprav mi je bila v resnici nadrejena, se tega nisem nikoli zavedala. Dela se je vedno lotevala z razumevanjem, veseljem in potrpežljivostjo. Ker se je vedno trudila, da bi dojela do dna, da bi razumela, ni prišlo nikoli do nesporazumov, do grdih besed. Ne vem, ali je Mirjam sploh poznala jezo in hude besede. Mislim, da jih ni.
V tišini velikega goriškega hrama, kjer se je sončna svetloba ravno ob
na izjemno slane pristojbine, tako da je pač najbolj smotrna pot ravno vztrajanje pri svojih močeh, kar je naporno (bistvena sta privabljanje in vzgajanje otrok), kratkoročno ne daje vidnih rezultatov (tudi letos je edini tekmovalni cilj obstoj v prvoligaški druščini), je pa najbolj poceni in smiselna rešitev.
Splošna finančna kriza je v vsakem primeru prizadela tudi marsikaterega Poletovega nasprotnika v Al ligi. Edera, ki je bila v zadnjih sezonah zaradi izdatnega vlaganja v poklicne legionarje druga sila za gospodarjem prvenstva Asiagom (ki pa svoje dosežke gradi na domači ploščadi po tradiciji hokeja na ledu v dolinah), računa letos na precej manjši proračun in najbrž ne bo zmogla več mesta v vrhu, ekonomske težave pa se kažejo predvsem v dejstvu, da je slovenskih igralcev povsod vse manj. Zadnja leta je malodane vsaka ekipa imela vsaj po enega zvezdnika iz Slovenije (to so igralci, ki se drugače v domovini kretajo tudi na ledu, in so se peterkam pridruževali zgolj na tekmah), letos pa jih je ostalo bore malo le pri Arezzu, Civitavecchii in ravno pri Ederi. Srednjeročno bo ob zamenjavi generacije najbrž vse bolj pomembno prav delo klubov z mladimi, pri čemer bo Polet Kwins nedvomno v prednosti, saj je te tirnice ubral že zdavnaj. Nadaljevati kaže torej s potrpežljivostjo po zastavljenih smernicah, mogoče še z dokončnim zaprtjem stranic kotalkališča na Pikelcu, kar bi omogočalo še boljše delo v mrzlih zimskih mesecih.
HC
moji strani poigravala s temnimi opečnatimi stenami, je bila Mirjam v vseh nas, v vseh naših mislih. Priznam, da navadno nimam rada pridig, ker se vse prepogosto ponavljajo, tokrat pa so me besede italijanskega duhovnika prevzele, saj sem v njih prepoznala Mirjam, tako, kot je dejansko bila. Blagor lačnim in žejnim pravice, je povedal, zakaj ti bodo nasičeni, blagor
krotkim, zakaj ti bodo deželo posedli... In blagor miroljubnim, zakaj ti bodo božji otroci. Mirjam je bila to, Mirjam je živela za pravico. Morda je bilo ravno to tisto, zaradi česar je bila v mojih očeh večen otrok, kajti njena želja po pravici je bila tako naivna, tako odkrita, tako mladostna in preprosta, da ni hotela sprejemati zakulisij, ki jih poznajo odrasli. V vseh tistih letih, ko sem zahajala k njej na tržaški sedež Rai, Mirjam nisem nikoli slišala
vpiti, nikoli nisem zaznala jeze v njenih očeh. Ker je vedno skušala razumeti, ker je za vsako stvar iskala prave razlage. Ker je Mirjam vedela, da resnica ni nikoli ena sama. Mirjam smo vsi občudovali, ker je študentska leta preživela v Trentu, na fakulteti za sociologijo. Vedeli smo, da je tam nastal upor, tam se je rodilo leto oseminšestdeset, o katerem smo vsi sanjali. Vendar je Mirjam na vse to gledala drugače. Govorila mi je o nasilju, ki ga je bilo veliko, ona pa ga nikoli ni marala. Nikoli, bilo ji je tuje, tako tuje, da se zato ni mogla vključiti med voditelje upora. In te svoje strpnosti, tega miroljubja me je Mirjam naučila, tako ju imam še danes po njej.
Prijateljica Sanja mi je na Facebook napisala, da moramo biti hvaležni tistim, ki jih ni več, kajti vsak nam je podaril nekaj malega za boljšo prihodnost. Mirjam je v meni pustila marsikaj. Predvsem me je naučila, da ljudi ne sodim po videzu ali političnem prepričanju. Naučila me je poslušati, pozorno in potrpežljivo. In razmisliti o resnici, o besedah. Kot je ob koncu pridige dejal duhovnik, niti Mirjam, niti vsi tisti, ki smo v tišini stopali za njenim pogrebom, ne bomo nikoli našli svojih imen v zgodovinskih učbenikih. Dejansko pa smo ravno mi tisti, ki pišemo zgodovino, s svojimi preprostimi vsakodnevnimi dejanji, s strpnostjo, z željo po pravičnosti, s sočutjem do sočloveka in z usmiljenjem.
Zdaj doma sedim za računalni-
kom, Mirjam ni več, niti jesenskega sonca, ki bi vsaj nekoliko ogrelo moje misli. Poslušam Dylanovo pesem Knockin On Heavens Door in pri srcu mi je toplo. Kolikokrat mi je Mirjam zrla v oči, ko so jo zavrteli v režiji. Bila je uvodna glasba v mojo oddajo o rocku in poeziji. Ko sem jo izbrala in predlagala, sem bila prepričana, da ne bo razumela, da je ne bo hotela. Ampak oči so se ji zaiskrile, ko je plosknila "Pat Garrett and Billy the Kid". Seveda, filmi, nepogrešljivi del njenega vsakdana, njenega življenja, filmi, zaradi katerih je zaživela po delu, ob večerih, ko je zahajala v kinematografe in zaradi katerih je zjutraj tako težko vstajala (to nama ni bilo skupno). Filmi in kamera, ki so jo na življenjski poti združili z Vukom Babičem. Ne za dolgo, žal, kajti kruta bolezen Mirjam in Vuku ni dala dolgo uživati skupnih sanj in načrtov.
Zadnje note Dylanove pesmi se iztekajo v deževno sivino. Spomnim se na lakirano krsto, ki sem se je dotaknila v slovo. Pomislim, kaj bi rekla Mirjam, ko bi prebrala tale moj zapis. In že vidim njen živahni, iskrivi pogled in slišim tisti nežni... "otrok". Brala bi pozorno in razumela, kaj je hotelo povedati dekle, ki je kot ona ljubilo svojo modro Katrco in nosilo zguljene kavbojke. Dojela bi, da sem hotela napisati veliko bojše, četudi mi je včasih bistvo ušlo. Kajti Mirjam je znala pozorno poslušati, razumeti, predvsem pa ceniti delo sočloveka.
Srni Peitot
JURIJ PALJK
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 55
HOKEJ IN LINE	C1 liga: Jadran - Oderzo 97:52
Al liga: Monleale - Polet Kwins 4:2	C2 liga: Ronchi - Breg 69:81, Tolmezzo - Bor
NOGOMET	67:57
D liga: Tamai - Kras 3:2.	D liga: Kontovel - Monfalcone 75:68
Promocijska liga: Vesna -Villesse 3:0,	ODBOJKA
Juventina - Trieste Calcio 1:1	Ženska C liga: Talmassons - Sloga 3:0
1. amaterska liga: Primorec - Medea 1:1,	Moška C liga: Sloga - Val 0:3, Sloga Tabor -
Costalunga - Sovodnje 1:1	Vivil 3:0, Buia - Soča 0:3
2. amaterska liga: Primorje - Zarja/Gaja 1:0,	Ženska D liga: Latisana - Bor 3:1, Majano -
Breg - Sistiana 2:0	Kontovel 3:0
3. amaterska liga: Mladost - Aiello 1:1	Moška D liga: 0lympia - Udine 3:0, Travesio -
KOŠARKA	Naš Prapor 3:1
. Gabriele Amorth
Ne vem, ali se vam je kdaj zgodilo, da ste se pred kakim hudim, zlem dejanjem vprašali, kaj sploh počnete tam, ali ste se vprašali, kako je mogoče, da se je ta stvar zgodila, ali ste se vprašali, kako je mogoče, da je nekdo storil to hudo dejanje in ste nato s svojim vprašanjem šli še dlje in se vprašali, ali je zmogel do-tični človek to storiti sam, ali mu je pri tem pomagal kdo drug. Pa ne mislim na človeka, ampak na zlo nasploh. Prav gotovo ste že sami opazili, da je danes izjemno nemoderno, nesodobno in nelahko spregovoriti o Hudiču, Satanu, Luciferju, Hudobnemu duhu, Hudobcu, Prišepetovalcu, Vladarju tega sveta, Meridianu, Belzebubu, če naštejem samo nekaj imen za Hudobnega duha, kot boste tudi zelo težko prisostvovali sveti maši in drugim bogoslužjem v naših cerkvah in slišali duhovnika, ki bo med svojo pridigo vsaj omenil pekel, kaj šele, da bi nas vernike svaril pred večnim pogubljenjem, kot so to počeli nekoč.
Ja, kaj se pa sedaj greš, bo takoj rekla večina od mojih dragih bralk in bralcev, kaj boš sedaj še teologijo, bogoslovje in verske resnice razlagal?
Ne, daleč od tega.
Priznam pa, da me zares moti, ko se danes večina vernih ljudi obnaša tako, kot da pekla in večnega pogubljenja ne bi bilo, kot da Hudiča in hudičev ni, kot da je vse zlo le nekaj samo po sebi umevnega, ker da je človek slab, Bog pa nas bo itak vse rešil, Pravični bo itak vse uredil, da bo prav; predvsem pa me blazno moti, ko se vračam s kakega pogreba, ko slišim vsepovprek komentarje: “Ja, sedaj mu je lepo, sedaj je v nebesih, sedaj vidi svetlobo, sedaj vidi luč”! In vem, da boste takoj povlekli na dan znamenito misel nekega znanega teologa, kije zapisal, daje Bog ta ko usmiljen, da je pekel gotovo prazen. Vedno se počutim nelagodno, ko slišim take in podobne. Pa ne zato, ker pokojnim ne bi želel večnega miru in večne Luči, kot tudi molimo kristjani, ko se jih spominjamo, ampak zato, ker mislim, da se o tako pomembnih, resnih, večnih stvareh, ne bi smelo govoriti s tako lahkoto, da ne rečem ležernostjo, kot se vsepovprek počne. Prepričan sem, da bi morali o teh stvareh govoriti s spoštljivo zadržanostjo, z neizmernim spoštovanjem, da ne rečem ravno tega, da bi bilo bolje, če bi molčali. Pred dnevi sem na povabilo prijatelja Aleša Bergerja z njim hodil v lepem in vetrovnem, sončnem jesenskem popoldnevu sredi Solkanskega polja. Pripeljal seje s kolesom, sam pa sem parkiral avto, da sva lahko peš zavila postranskih, poljskih poteh iz Slovenije v Italijo in nazaj, občudovala sva vinograde, ki so se utrujeni in zlato-rumeni predajali soncu in se pripravljali na zimo, predvsem pa sva ugotavljala, kako lepo je, da ni še vse zemlje na Solkanskem polju prekril cement, kako lepo je, da ni vsega lepega še požrla obrtna cona. In kot vedno sva tudi tokrat govorila o lepih stvareh, o knjigah, o stanju duha, o tem, zakaj je tako, kot je, in zakaj ni drugače, tako, kot bi lahko bilo. Alešu sem še danes iskreno hvaležen, da mi je pred leti iskreno odgovoril, kako sam ne ra-
zume in ne more doumeti izvora in ne razloga za tisto slovensko zajedljivost, ki tako moteče in tako grdo, vsaj zame je to strašno grdo!, označuje večino komentarjev javnega življenja na Slovenskem med političnimi, idejnimi in drugače mislečimi ljudmi. Če ne veste, o čem govorim, vam povem, da sva govorila predvsem o tistih zapisih, ki se pojavljajo pod novicami na svetovnem spletu, kijih objavljajo na internetu slovenski časniki. Če tega ne poznate, ker niste vešči interneta, pa lahko berete in najdete veliko te škodljive in porazne, naravnost pogubne zajedljivosti v raznih pismih bralcev, kijih objavljajo slovenski časniki, če se tokrat omejim samo na to in raznih blogov in drugih forumov niti ne omenjam.
Pred leti mi je bil Aleš v parku ob Blejskem jezeru dejal, da seje sam že velikokrat odločil, da ne bo več pogledal komentarjev, ki sledijo novicam na spletu, ker je v njih preveč razlitega žolča, sovražnosti, hudobije, zavisti, žaljivega, zajedljivosti, a, tako Aleš: “Potem greš, in kot da bi ti sam zlomek pomagal, klikneš še spodaj in vidiš, kaj vse pišejo”!
Na Solkanskem polju seje Aleš smejal, kosem mu omenil ta detajl, ki mi je bil všeč, in potrdil, da je res, da si sam ne more razlagati, zakaj gre včasih pogledat ves ta žolč in vso to zajedljivost, ki ji ni konca, pa naj gre na račun Cerkve, vlade, posameznikov ali česa drugega.
In sem mu na polju, ki se prelije čez Pevmico v Oslav-je in višje vzpne v Brda, zaupal, da sem prav te dni končal pazljivo branje knjige, ki ima zgovoren naslov Izganjalčeva pripoved, napisal pa jo je Gabriele Amorth, eden najbolj znanih izganjalcev hudobnih duhov, eksorcistov; pred leti jo je izdala Družina, poslovenil pa jo je Pavel Bratina. Aleš si je pazljivo zapomnil ime avtorja in z zanimanjem prisluhnil mojemu pripovedovanju o tem, zakaj sem segel po knjigi, kije že dolgo ležala na knjižni polici.
Pred časom sem namreč napisal prav vtej rubriki, da nerad berem nabožno literaturo, a sem bil prijazno opozorjen, da je to literatura, ki se ukvarja z versko vsebino, katero pa berem, le tisti nabožen mi ni bil všeč, a naj bo, tudi tu me najde bosega Slovarsloven-skega knjižnega jezika, ki mi pove, da je to književnost, ki se nanaša na versko življenje... Amorthovo knjigo bi morali prebrati vsi, ki vsaj skušajo razumeti, dojeti zlo; zaradi preprostega jezika, resnega odnosa pisca, poštenosti in zaradi tematike, tako verni kot neverni ljudje, vsaj v razmislek naj bo obojim, kajti, kot pravi Satan sam izganjalcu med enim od izganjalskih obredov na vprašanje, kako v peklu živita dva sovražnika, ki sta tam končala zaradi izjemnega medsebojnega sovraštva v času življenja: “Kako si neumen! Tam doli živi vsak zase, na milost in nemilost prepuščen svojim očitkom. Nikakršnega razmerja nimajo drug z drugim. Vsak živi v popolni osami in obupno objokuje zlo, ki ga je storil. Kakor na pokopališču”.
To pa je pekel, a ne?
Pravzaprav niti ne dosti drugačen od vsakdanjika, ki ga živimo.
Pomen načrtnega dela z mladimi v športu
Za obstanek, a tudi za uspešno prihodnost
k Dreika
GORICA
Gustav Januš v Kulturnem centru Bratuž
Likovni svet koroškega slikarja in pesnika
GORICA
Na Goriškem je tradicionalno kulturno izmenjavo, štirinajste Koroške kulturne dneve na Primorskem, 19. oktobra uvedla likovna razstava koroškega slikarja in pesnika Gustava Januša, ki bo na ogled do konca novembra. Goste iz avstrijskega zamejstva je v Kulturnem centru Lojze Bratuž pozdravila predsednica Franka Žgavec, ki se je tudi spomnila isti dan umrlega slikarja Marjana Tršarja. V imenu ZSKP je predsednica Franka Padovan povedala, da je priljubljena prireditev lep prikaz naše ustvarjalnosti in življenjskosti. Svež glasbeni poklon odprtju so z Dvoržakom in Haydnom prinesla dekleta Tria Sonus, gojenke koroške glasbene šole, ki jim je mentor Janez Gregorič. Pozdrav odsotne predsednice KKZ Sonje Kert-Wakounig je prinesel častni predsednik zveze Janko Zerzer, ki je tudi izrazil svoje veselje nad prijateljskim
srečanjem. O Gustavu Janušu, ki sta mu "izražanje z besedami in likovnimi sredstvi enakovredni ustvarjalni področji", je povedal, da se je lotil slikanja, pa tudi pisanja že v gimnazijskih letih. Nato je poučeval slovenščino, likovno vzgojo, fi-ziko in kemijo. Pri literarni reviji Mladje je sodeloval kot likovnik in pesnik. Na njegov talent so kmalu postali pozorni tudi v Sloveniji, saj je njegova prva pesniška zbirka z naslovom P (E) S (M) I izšla 1. 1978 pri Državni založbi Slovenije. Naslednje so izšle tudi pri drugih uglednih založbah. V nemščino jih je veliko prevedel sošolec in prijatelj Peter Handke, za nekaj prevodov v italijanščino in furlanščino pa je poskrbel Hans Kitzmuller. Ja-nuševa pesniška govorica se s časom radikalno spreminja, podobno se je dogajalo z njegovim slikarstvom, saj je "večkrat bistveno spremenil svoj likovni rokopis", je povedal Zerzer.
Prva njegova umetniška dela -zgodnji lesorezi in slike - so bila objavljena v reviji Mladje. Leta 1969 se je prvič udeležil skupinske razstave, v istem letu je imel tudi prvo samostojno razstavo, in sicer v galeriji Avtodi-dakt na Dunaju. Po različnih evropskih državah - od Avstrije, Slovenije in Italije pa do Hrvaške, Švice in Nemčije - je sodeloval na skupinskih in samostojnih razstavah; te-teh je imel kar 85. Umetnik je za svoja dela prejel tudi številne nagrade in odlikovanja, med njimi 1. 1985 Nagrado Prešernovega sklada, predlanskim pa Tisch-lerjevo nagrado.
1 Vokalna akademija Ljubljana
Posebno zborovsko
doživetje
v
Se en vrhunski glasbeni dogodek v Gorici! V koncertni sezoni Kulturnega centra Lojze Bratuž in Združenja cerkvenih pevskih zborov Gorica je v veselje številnih ljubiteljev zborovskega petja, ki so prišli iz vsega zamejstva in bližnjih krajev Slovenije, 22. oktobra v mestni stolni cerkvi nastopil VAL - Vokalna akademija Ljubljana.
Moški sestav, v katerem poje od 16 do 20 izkušenih zborovskih pevcev iz vse Slovenije, je bil ustanovljen septembra 2008, že naslednje leto pa se je v Arezzu izkazal, saj je zmagal v vseh štirih prijavljenih kategorijah in osvojil še veliko nagrado. Ta je maja letos v Varni popeljala VAL - prvi moški zbor v zgodovini - do zmage na tekmovanju za veliko nagrado Evrope. Umetniški vodja in karizmatični dirigent Vokalne akademije Ljubljana, ki velja za enega najboljših moških zborov (ne le) v Sloveniji, je Stojan Kuret, po ro-
du Tržačan, ki je daleč naokrog znan po svojem kakovostnem delu. Na goriškem večeru so sodelovali sopranistka Martina Burger, violončelistki Kaja Kapus in Urša Kržič, kontrabasist Tomaž Štular in pianistka Mojca Prus, odlični in priznani gla-
no izbran in nadvse primeren za tako cerkev. Obsegal je sakralne bisere velikih klasikov, kot so npr. Schubert, Mendelssohn in Reger, treh slovenskih skladateljev iz različnih dob, Jaco-busa Gallusa, Marija Kogoja in Ambroža Čopija, Čeha Leoša Janačka, pa še dveh italijanskih mojstrov: Claudia Monteverdija iz 16. -17. stol. ter sodobnika Giovannija Bonata, ki piše za zbor "v prostoru". VAL je vse pesmi odlično odpel, posebno
* *	er	\	%	*	m
sbeniki mlajše generacije, ki so študirali ali se še izpopolnjujejo tudi na tujem, na mednarodnih tekmovanjih segajo po najvišjih nagradah in sodelujejo z različnimi sestavi doma in v tujini. Koncertni spored je bil smotr-
I
doživetje pa sta bili dve Bona-tovi, ko so pevci v široki postavitvi obkrožili občinstvo in mu dali občutek, da so poslušalci "znotraj" skladbe. Navdušenje publike so nagradili s tremi dodatki.
Prizor iz Mrožkove Policije (foto DP)
Tradicionalno srečanje gojencev glasbenih šol iz Koroške in Goriške v četrtek, 22. oktobra, v mali dvorani KC Lojze Bratuž (foto DP)
Koroški kulturni dnevi v Gorici
Levji delež je imela gledališka
ustvarjalnost
V preteklih dneh se je tudi na Goriškem zvrstilo nekaj lepih prireditev, vezanih na kulturno izmenjavo s koroškimi Slovenci, ki že vrsto let plodno poteka med Krščansko kulturno zvezo v Celovcu in Zvezo slovenske katoliške prosvete v Gorici ter Slovensko prosveto v Trstu. Vezi, ki so se stkale v teh letih med sorodnimi kulturnimi ustanovami, so odstrle pogled na razvejeno ustvarjalnost in poustvarjalnost Slovencev, ki jim zgodovina ni dopustila, da bi njihovi rodni kraji bili del matične domovine Slovenije, a se z veliko ljubeznijo in trmasto vztrajnostjo in odločnostjo oprijemajo svojih slovenskih korenin in jim nenehno dodajajo plodnega humusa, da bi slovenski jezik in kultura ne usihala na domači zemlji, na kateri prevečkrat pihajo od večinskih narodov zelo neugodni vetrovi. Zaradi tega smo pač Slovenci izven meja Slovenije stalno na prepihu in se moramo za svoje, sicer po ustavnih zakonih zajamčene pravice, brez prestanka boriti, da državi, v katerih nam je dano živeti, ne pozabita na svoje dolžnosti do nas. Dogaja se še zmeraj, da nas pripadniki večinskega naroda sploh ne poznajo, ali pa nam kar direktno povejo, naj poberemo šila in kopita in naj gremo v Slovenijo, če je tam naša domovina!
Pa še z realnostjo mešanih zakonov in družin se moramo soočati in paziti, da v njih ne zamre slovenska beseda. Vse težave, s katerimi se "zamejci" nenehno srečujemo v	vsakdanjem
življenju, so člani Mladinske gledališke skupine s pomenljivim in posrečenim imenom Sanjelovci Slovenskega prosvetnega društva Danica iz Šentprimoža strnili v dinamično RockPopPlesno predstavo Koroško kolo. Svoja doživljanja, občutja, pa tudi sanje, da bi v slogi in medsebojnem spoštovanju sobivala dva naroda,
so zlili na papir, opirajoč se na izkušnje in življenje prednikov, ki so bili močno navezani na svojo zemljo, saj so jo z neusahljivo ljubeznijo obdelovali in svoje delo uravnavali po sosledici letnih časov. V približno uro trajajoči predstavi je na odru deset mladih od-
ličnih igralcev (pet deklet in pet fantov) razgrnilo toliko resnic, v katerih se prepoznavamo tudi zamejci v Italiji, zato bi se pod vsako odrsko repliko lahko podpisali tudi mi, le da nam ni nikoli prišlo na misel, da bi težave, s katerimi se vsakodnevno soočamo, tako domiselno in učinkovito prelili v sodobno odrsko govorico, ki zaobjema dramsko, gibalno in plesno izraznost in jo z lahkoto dojemajo mladi. Da se je predstava, v kateri se nemška govorica vpleta v slovenski jezik in spevno narečno ko-
roško besedo, v razgibani režiji Sebastjana Stariča in ob v živo izvedeni glasbi, ki jo je na prave strune domiselno ubral Dejan Došlo - s Sonjo Kert Wakounig in Gustavom Janušem tudi avtor besedila songov -, močno dotaknila zavesti in src naših višješolcev, je
dokazovala tišina, s katero so dijaki spremljali uprizoritev v soboto, 23. oktobra dopoldne, v avditoriju višješolskega središča v ulici Puccini. Mlado občinstvo je nastopajočim namenilo bučen aplavz, za kar se je v imenu izvajalcev zahvalila predsednica Krščanske kulturne zveze iz Celovca Sonja Kert VVakounig, nosi-teljica zamisli tega svojevrstnega gledališkega prikaza. Med drugim je povedala, da so predstavo uprizorili že na marsikateri šoli, pa tudi v dunajskem parlamentu in vsakič doživeli velik uspeh in odobravanje gledalcev. S predstavo, premiera katere je bila na domačem odru v lanskem oktobru, so sodelovali tudi na nekaterih festivalih mladinske gledališke ustvarjalnosti. Letos maja so se v Novi Gorici udeležili festivala mladinskih gledaliških skupin Slovenije Vizije in prejeli vizionarja za najbolj angažirano predstavo; v utemeljitvi je zapisano tudi, da je predstava "... z obravnavano tematiko - vprašanjem jezika na avstrijskem Koroškem - znova odprla vprašanje identitete naroda, manjšine in posameznikove eksistence v okolju, ki Slovencem ni naklonjeno, in skozi niz prizorov - od liričnih do dramskih, pevskih in plesnih - prepričljivo, predvsem pa doživeto znova razprla družbeno problematiko, na
katero današnje ljubiteljsko gledališče vse prevečkrat pozablja".
Pred predstavo je koroške goste pozdravila ravnateljica Mihaela Pirih. Na matineji so bili prisotni tudi predstavniki ZSKP, predsednica Franka Padovan, Damjan Paulin in Irena Ferlat, občinska svetnica SSk Marilka Koršič ter pokrajinski predsednik SSO Wal-ter Bandelj.
Isti dan zvečer so v skoro popolnoma zasedeni župnijski dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu nastopili igralci Gledališke skupine KPD Planina iz slikovite koroške vasi Sele v gorski dolini Karavank, ki je, kot je v pozdravnih besedah dejal predstavnik organizatorjev, Damjan Paulin, verjetno "najbolj slovenska vas na Koroškem". V njej deluje eno najstarejših društev na Koroškem in mu sedaj predseduje Pavli Certov. Že od nekdaj je v društvu prisotna gledališka dejavnost, dosežke katere smo že večkrat imeli možnost občudovati tudi pri nas. Od leta 1981 je zvesti režijski sopotnik gledališke skupine Franci Končan, ki je zrežiral tudi delo poljskega dramatika Slawo-mirja Mrožka Policija, iz 1.1958, s katero so koroški igralci prišli k nam v goste.
V tej groteskni komediji, kot tudi v drugih svojih delih,
Mrožek kritizira družbo in njene napake ter zablode, predvsem pa seveda v njej udriha po policijskem sistemu, ki pač mora svoj obstoj utemeljevati zaradi 'okrutnega, upornega ljudstva'. Policija se znajde v hudi zagati, kajti iz ječe odide še zadnji jetnik-upor-nik, nasprotnik vladajoče oblasti. Zato mora policija za svoje preživetje nujno najti nekoga, ki bi ga nadomestil; ta nekdo je lahko tudi policijski narednik, ki iz provokatorja - ker pač ni nikogar drugega - postane jetnik in se v to vlogo izredno dobro vživi. Le-te-ga je prepričljivo in z izrazito mimiko odigral Toni Štern, ki je s svojo živahno igro razgibal sicer bolj statično in linearno odvijajočo se uprizoritev, ki pa je gotovo zahteven zalogaj zaradi gostih in dolgih replik, pa tudi zaradi vsebine same. Martin Dovjak, Danijel Dovjak, Katja Roblek in Nanti Olip so odigrali ostale vloge v predstavi, ki jo je odlikovala posrečena glasbena oprema, za katero je poskrbel Dejan Mesec.
IK
Gabrovec tudi o gospodarski škodi v Benečiji
Splošen popis kmetijstva 2010: kam je izginila slovenščina?
Ob sredinem t. i. que-stion time bo deželni svetnik SSk Igor Gabrovec predsednika Renza Tonda oz. deželno vlado pozval, naj poseže za to, da bo Istat pri državnem popisovanju kmetijstva dosledno upošteval pravico do uporabe slovenščine na celotnem območju, ki ga
je določil zaščitni zakon. Kot je pred dnevi opozorila tudi Kmečka zveza, prejemajo kmetje na dom vprašalnike za
6.	popis kmetijstva, ki so samo v italijanščini, in to kljub temu da je bil državnemu inštitutu za statistiko na podlagi zakona 38/2001 in deželnega zakona 26/2007 julija letos dodeljen
prispevek 233.425,60 evrov (od skupnih nekaj več kot
700.000	evro dodeljenega sklada) za dvojezično izvedbo popisovanja. "O slovenskih obrazcih ni sledu niti na spletnem naslovu Istat, kjer so na voljo le italijanske različice popisnih pol", opozarja deželni svetnik Gabrovec, ki se zato
sprašuje, kam so izginila vsa zagotovila vsedržavnega ravnateljstva Istat in zlasti, kam je izginil denar, ki je bil v ta namen dodeljen iz skladov za dvojezično poslovanje javnih uprav.
Aktualen je tudi problem škode, ki je letos nastala v kostanjevih gozdovih v Benečiji. Kot znano, se je tudi v naši deželi pojavila kostanjeva šiškarica (Dryocosmus ku-riphilus Yasumatsu), ki je poznana kot ena izmed najbolj nevarnih škodljivcev kostanja. Zaradi tega škodljivca in preobilice padavin so letos v Be-
nečiji zabeležili kar 80% zmanjšanje pridelka. O tem je deželni svetnik Slovenske skupnosti Igor Gabrovec že prejšnji teden opozoril deželno odborništvo za kmetijstvo. Posebej je Gabrovec podčrtal vsestranski gospodarski pomen kostanja za vso Benečijo. Ti kraji so daleč naokoli poznani po dobrotah, ki nastajajo iz teh sadežev, kostanj pa je zlasti v zadnjih letih za Benečijo postal sredstvo za širšo promocijo območja in vseh njegovih ostalih pridelkov in izdelkov, navaja svetnik v svojem dokumentu.
Poleg neposredne škode na predelavo plodov - nadaljuje v svojem posegu Gabrovec - bo z uničevanjem kostanjev Benečija utrpela tudi hude posredne učinke, vezane na čiščenje in upravljanje gozdov, brez katerih se poveča nevarnost erozije in požarov in posledično privede k vsestranskemu obubožanju območja. Zato Gabrovec sprašuje predsednika Tonda, ali je uprava sprožila primeren nadzor nad širjenjem škodljivca in kaj namerava storiti v bran te pomembne panoge že tako krhke beneške ekonomije.