TOVARIŠ.
List za šolo in dom.
Izhaja 1. in 15. vsakega meseca na celi poli. Cena mu je za celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in d o p i s e prejema vredništvo; naročnino in oznanila pa prejema in oskerbuje razpošiljanje založništvo.
List 7.	v Ljubljani, i. aprila 1874.	Tečaj XIV.
Postava
o napravi ponavljavnih, nadaljevavnih šol na Kranjskem.
i
S priterjenjem deželnega zbora Moje kranjske vojvodine ukazujem, kakor sledi:
§• I-
Povsodi, kjer so ljudske šole in kjer dolžnost v šolo hoditi traja do izpolnjenega 12. leta starosti (§. 17. deželne postave od 29. aprila 1. 1873. dež. zakon. VIII. del št. 21.) napravijo naj se ponavljávne šole, v kterih se ima navadno od začetka šolskega leta do konca mesca mar-cija redno poduk dajati.
§• 2.
Ponavljávna šola ima namen, da ponavlja, dopolnuje in razširja nauk, ki ga je učenec dobil v ljudski šoli. Podučuje se tedaj v tej šoli v vséh naukih, ki se uCé v ljudski šoli.
§• 3.
V	ponavljavnih šolah ima podučevati učitelj, ki je na ljudski šoli v službi. Ako je pri kaki ljudski šoli več učiteljev, pa okrajna šolska oblast določi, kdo naj prevzame to nalogo. Ako ima učitelj vsled poduka na ponavljavni šoli več kakor 30 ur v tednu podučevati, se mu posebej plača, kar ima več opraviti.
§• 4.
V	ponavljávno šolo morajo navadno hoditi vsi dečki in vse deklice, ki so izpuščeni iz vsakdanje (ljudske) šole, do izpolnjenega 14. leta starosti.
Glede oprostenja poduka v ponavljavni šoli veljajo dotične za ljudske šole dane določbe (§§. 19. in 20. dež. zak. od 29. aprila 1873.)
§• 5.
O sprejemu v ponavljavne šole, o izpustu iz teh šol in o strahova-nji so veljavna dotična za javne ljudske šole dana pravila,
§• 6.
Ponavljavni poduk se daje trikrat v tednu naj manj po 2 uri, in sicer dvakrat za dečke in enkrat pa za deklice posebej, kerščanski nauk se v te ure ne ušteva.
Učne dneve in ure določa krajna šolska oblast,
O razdelitvi v razrede, o učnih načrtih in o preskušnjah imajo veljavnost določbe šolskega in učnega reda.
§• 8.
Mojemu ministru za uk in bogočastje ukazujem, to postavo zvršiti.
Franc .Jožef 1. r.	Stremajr 1. r.
Kakšna naj bo ponavljalna, nadaljevalna šola?
Vprašanje samo na sebi kaže, da ima šola, ktero tukaj mislimo, dvojno nalogo. 1. ponavlja šolske nauke in 2. napreduje v učenji. Da pa to vprašanje prav rešimo, poglejmo kakšne so pa djanske naše kmečke šole. Šolska postava sicer veleva: „Otroci pri 6. letih se sprejemajo v šolo, in 12 let stari morejo iz šole stopiti". Dobro! kje se pa ta postava na tanko spolnuje ? Gotovo nikjer, na deželi je tudi to nemogoče ! Po navadi so 6—7 let stari otroci še nevgodni za šolo; 11 let stari so pa kaj radi (!) za vsakdanjo šolo preveliki; zgodi se toraj, da mnogo otrok komaj po 3 leta v šolo hodi, in ker so po deželi večjidel le pol-dnevne šole, sme se reči: Večina otrok na deželi hodi brez ozira na šolske zamude prav za prav samo poldrugo leto v šolo.
Ozrimo se pa sedaj na smotre ali cilje, ktere bi vsakdanja šola pri toliko predmetih mogla doseči, in vsak, kdor hoče resnico govoriti, mora spoznati, da vsakdanja šola pri mnogo učencih tega ne more storiti. Da se otroci v vsakdanji šoli v tako kratki dobi nauče lepoglasno brati, čedno in pravilno pisati in spisovati, na pamet in s številkami raj-tati in nekoliko peti,— to samo daje učitelju dela in skerbi čez glavo; če bo pa učitelj v vsakdanji šoli pri mnogih razdelkih in pri nerednem šolskem obiskovanji veliko govoril o zgodovini, zemljepisji in prirodoznanstvu, telovadbi in drugih takih predmetih, ne bode naučil otroke ne tega ne unega, in otroci še tega ne bodo znali, kar je v ljudski šoli najpotreb-
nešega, t. j. brati, pisati in rajtati! Tega sem se sam (g. pisatelj) prav dobro prepričal. Dobil sem v neki šoli otroke, ki so kebre, červe in drugi merčes bolje poznali, kakor čerke v abcedi, iz zemljepisja so znali mesta,* vode in gore v Ameriki bolje imenovati, kakor pa pisati številke do 100. — O pravopisji, spisji, ti pa niso imeli nikakoga pojma, in take učence sem dobil v tako imenovani nedeljski ali napredovalni šoli. Za boga! kaj se hoče ponavljati s takimi otroci, in kje začeti napredovanje?
Pervo in najpotrebnejše je, da vsakdanja šola otroke izuri v ker-ščanskem nauku, v branji, pisanji in rajtanji, in če to stori, spolnuje svojo dolžnost in stavi napredovalni šoli neogibljivo potrebno podlago. Le na taki v vsakdanji šoli dobro vterjeni podlagi se morejo podučevati druge koristne vednosti in tudi nadaljevati že priučeno. — Vse pa, kar nima prave podlage, rado se razruši!
Napredovalna šola naj ne služi v to, da bi se otroci vadili še le brati, pisati i. t. d.; ima namreč veliko važnejšo in imenitnejšo nalogo.
Napredovalna šola, ktera mora biti za vsak spol posebej, po en- ali dvakrat na teden in v ktero naj bi hodili otroci, da so 15 let stari, bi morala biti most, po kterem bi učenci in učenke, zapustivši šolsko izbo, prestopali na tisto pot, ktera bi jih peljala do časne in večne sreče, za kar se ima truditi vse podučevanje. Napredovalna šola naj bi ponujala otrokom tega, kar jim vsakdanja ne more dajati, naj bi bila učencem praktično in vsestransko izobraževalna odgojilnica in učilnica za vse življenje.
Drugačno bi morala biti osnonovana napredovalna šola za dekleta, drugačno za dečke. Pri dekličih naj bi se šola ozirala na gospodinjstvo, na ženska ročna dela*), na skerb za zdravje, kar bi bilo po deželi marsikje zelo, zelo potrebno; skerbelo naj bi se pred vsem za požlahnjenje serca, za izbujo blagih čutil in lepih nazorov z nauki in s primer jo odbranim branjem. Ženske na dobro izrejo otrok veliko več vpljivajo, kakor možki, in po gospodinji se rada večkrat ravna vsa hiša.
V napredovalni šoli za dečke naj bi se podučevalo v kmetijstvu in sploh v gospodarstvu. Sadjereja in čebeloreja naj bi se praktično učila. Dečki naj se tudi vadijo spisovati navadna pisma, n. p. pobotnice, dolžna in izročilna pisma i. t. d. Razlagale naj bi se ob kratkem srenjske, deželne in deržavne postave. Gotovo bi bilo koristno, razkladati najpogla-vitnejše §§. poštnih in vojaških postav.
Poleg tega naj bi se v napredovalni šoli podučevalo tudi v zem-Ijepisji, zgodovini, prirodopisji i. t. d.
K koncu še omenim, da naj učitelj iz napredovalne šole nikar ne izključuje naj potrebnejših naukov iz kemije in fizike; ako učitelj ume
* Po zimi mladost po nekaterih krajih peč varuje in klopi dergne, naj bi se deklici v šoli naučili nogovice, kite (slamo) plesti, kakor je to po drugih krajih navada. Kolika korist bi bila to za posamezne družine, pa tudi za okraj.
v teh predmetih mikavno podučevati in potrebne nauke vpletati, priljubi se šola vsem učencem tako, da jih nikdo od šole ne odverne in šola ^jim ostane v blagem spominu ves čas življenja.
Da pa napredovalna šola prinaša zaželjeni sad, je pa pred vsem potrebno, in sicer jako potrebno, da se učitelj za vsako uro, za vsak predmet skerbno in vestno pripravlja, in nikdar ne pride nepripravljen v šolo.
V napredovalni šoli naj pa učitelj ne podučuje z bukvami v rokab; bukve naj učitelj pred šolo dobro prebira in iz njih jemlje; kar je njegovim okolistavam primerno, to naj si v kratkem zapiše. Tako učitelj nikdar ne pride v zadrego, kaj bi povedal, kaj zamolčal, kako bi povedal to, kako uno? Pokazal bo marveč, da je kos svojemu poklicu, da je res to, kar ima biti, namreč ljudski učitelj; šola pa človeštvu koristna naprava.
Tako podučevati pa more le učitelj, ki je sam izurjen v predmetih, katere ima podučevati; neogibljivo pa je tudi potrebno, da je dalj časa v enem kraji, da pozna ljudstvo, njegovo mišljenje, njegovo dobro in slabo stran. Drevo, katero hoče sad roditi, mora v zemljo pognati svoje korenine; učitelj pa, ki hoče s pridom podučevati v napredovalni šoli, mora dolgo časa biti v kraji in zaupanje imeti pri ljudeh, sicer mu ni mogoče s pridom podučevati ne v vsakdanji šoli, še manj pa v napredovalni.
O spisji.
(Dalje in konec.)
Kdor preveč tirja, ne doseže ničesa, in dostikrat je to vzrok, da je ves spisni nauk brez pravega vspeha in koristi. Sicer pa morejo učenci take naloge na raznih stopinjah po zmožnosti tudi različno izdelovati, n. pr.:
Hiša.
(Za nižji razred ali oddelek.)
Hišo nam stavijo zidarji in tesarji. V hišah stanujejo ljudje; živali pa stanujejo po hlevih, luknjah in gnjezdih i. t. d. Za hišo je dvorišče in zraven pa vert, kjer raste obilno lepih cvetic, zeljenave in sadnega drevja.
Hiša.
(Za srednji oddelek.)
Hiša ima podstavo, štiri stene in streho. Znotraj je razdeljena v sobe, čumnate in vhode. V hiši stanujejo ljudje in nektere živali. Druge živali pa so po hlevih, in še druge pa stanujejo v gozdu in na polji, nektere so v vodah in celo v zemlji. Nektere živali si narejajo same stanovanja kakor ptiči, čebele, ose in mravlje. Male borne hiše, ktere so naj več lesene, so koče; velike in lepo zidane pa se imenujejo palače
in gradovi. Več hiš skupaj imenujemo vas, veliko in lepo v versto postavljenih pa mesto. Skoraj v vsaki večji vasi je cerkev, šola in več gostilnic.
Hiša.
(Za naj viši oddelek.)
Človekovo stanovanje je hiša. Pri zidanji hiše delajo razni rokodelci, kakor zidarji, tesarji, steklarji, lončarji i. t. d. Najpervo koplje se za podstavo, in potem se izoboka klet. Za tem se postavi glavni zid, in se narede stene, ktere razdeljujejo razne prostore, n. pr. vežo, sobe, čumna-te, kuhinjo in druge shrambe. Med nadstropija, ktera vežejo stopnjice, položijo bruna; nad vse postavijo podstrešje, ktero krijejo s slamo, z o-peko, s skodlami, s ploščicami ali s plehom. Vse stene zunaj in znotraj lepo pogladijo. Kedar so po sobah in drugih prostorih že tla in stropi narejeni, narede se še okna in vrata, in nazadnje se še vse lepo pobeli in, kar je lesenega, pa pobarva, V javna poslopja, kakor v cerkev in šolo se zbirajo ljudje. V večernih deželah imajo hiše visoke strehe in velika okna; v jutrovih so pa strehe na plosk, okna pa so ozka.
Vidi se, da je tvarina v nižjem oddelku bolj poverhna in lohka, opiraje se na vse, kar se vidi in je blizo. Srednji oddelek ima že misli, ki so zverhi bliže; vse je že bolj določeno, in vendar izdelovanje posameznih delov ne prevlada. Višji oddelek ima pa že bolj izbrani značaj veče popolnosti. Paziti je treba tukaj na kolikor mogoče popolno in doveršeno izpeljavo vsega, kakor tudi na skerbno izverševanje posameznega; vendar naj učitelj s temi nalogami previdno ravna.
Sedaj pa še nekaj o popravljanji pomot. O najpripravnišem mehaničnem popravljanji govoril bodem pozneje, tukaj le opomnim, da ne-kteri učitelji pomote poverhno popravljajo. Popravljajo le pravopisne pomote, vse drugo pomankljivo, temno in napačno popolnoma prezirajo ali tako popravijo, da učenci poprave ne razumo. Navadno so pri tem naj veče pomote, da učenci kaj važnega izpuste, ali da kako stvar pu-stč pomanjkljivo in nedoveršeno, da red zmešajo, ptuje navedejo, da to in isto reč večkrat ponavljajo, ali da celo kaj nepotrebnega dostavijo. Take in enake pomote treba je toliko časa pojasnovati, da učenci vse prav razumo, kar pa je dostikrat zelo težavno. Pravilo, da je treba pri nalogah, ktere se prosto izdeljujejo, stvar si v mislih živo predstaviti, in edino to več časa ohraniti, da se ne prinašajo druge predočbe ter da se glavna stvar po svojih različnih delih, po vseh razmerah med sabo in med sorodnimi rečmi primerja, — to je slehernemu znano$ pri tem le tega ne smemo pozabiti, da se to učencem z izgledi naj bolj po-očita. Kjer je v šoli veliko učencev, tam ni čuda, da učitelji tožijo o obilnem trudu in o zgubi časa, ki jim ga prizadeva popravljanje. Po
mojem mnenji je strah pred tem in dolgočasnost in težavnost dela dostikrat vzrok, da se po nekterih šolah premalo spisuje. Nekteri učitelji si pa tudi to delo sami po nepotrebnem težavniše delajo. Pri tem jaz že več let prav spešno tako-le ravnam:
Kedar so učenci v šoli ali doma nalogo doveršili, ukazujem, da posamezno izdelovanje 3—4 boljši in slabši na glas vpričo vseh učencev prebero, ter dovolim, da sme o tem vsaki učenec po svojem mnenji kaj opomniti. Tako pride na dan že veliko pomot, in vsaki more v svojem zvezku, kterega ima pred saboj, pogledati, ali je tudi on kaj napačno pisal? Popravljati pa še nihče ne sme. Za tem se najtežavniše besede glasno in razločno izgovarjajo, ali na tablo zapišejo. Potem si pa zvezke med seboj zamenjajo, in v določenem času smejo pomote podčertati, ne pa popravljati. Kadar ta čas preteče, vzame vsaki svoj zvezek, in more pomote popravljati, ali sme vprašati, o čem kdo kaj dvomi? Tako popravljeno izdelovanje prepišejo potem na čisto in te zvezke še le jaz pregledujem in popravljam; v časih mi pa tudi kteri boljših učencev, kterih je v vsaki šoli nekaj, pri tem pomaga. Na koncu vsakega odstavka ali naloge morejo še enkrat popravljene besede pristaviti. Po tej poti se jni posreči, da dobim, kolikor mogoče, pomot proste naloge, pa tudi u-čenci se privadijo, da na pomote in pregreške bolj pazijo, ter jih tako lahkomiselno ne prezirajo; kar se sicer le prerado zgodi; pa tudi po tej poti zvedo vsi vse pomote, in se jih tako bolj varujejo. Nikakor ne tajim, da je velike vrednosti, ako učitelj sam vse zvezke pregleda in vse pomote podčerta (popraviti se nikakor ne smejo, to naj store vselej sami učenci); vendar pa se mi zdi, da škoda, ako se v naglici kaj pregleda, dobiček, ki izhaja iz večkratnega spisovanja, za veliko in v vsakem obziru presega.	Govekar.
Peter Hitzinger
(Snojemski, Po&lipski)
v	•
slovstvu slovenskem.
.VII.
Kakor za svete cerkve prostost, tako je gorel tudi za Slovenije mirno zmago. Da pa si vzmorejo Slovenci, treba je, da se strinjajo s sorodnimi Slovani. Po zgodovini je spoznal Hitzinger, da za nekdanjimi Ger-ki so na svetno pozorišče stopili Rimljani, za Romani Germani, in da za tčmi nastopiti utegnejo Slovani. Prikaže se mu v duhu „Slovanska doba", ktero v Novicah t. 1849 popeva v 3. 1. tako-le:
De prevelike prekucije
Pridejo ob svojim Casi, Stare, nove prerokije
Kér poklic svoj Neme je zgrešil,
Popravljaje vse le bega,
Spake té de svet bi rešil,
So pripóvedváli glasi.
V delo tó Slován zdaj sega.
Nemcu predstvo so pustile
Kralja Višiga razmere. Prostost de bi otel on sile,
Misel to v Slovanov sredi Modre glave so zbudile, In bandero o njih besedi So roke junaške 'zvile.
In pa varh bil svete vere.
Ako je nebes osoda
V to Slovane namenila, Naj modrost pogum naroda K pravim koncu bi vodila!
Kako pomenljiva je ta pesem že celo v sedanji čas! — Prav in modro se mu je zdelo, da se približujejo Slovani med seboj najprej v pisanji, in oglasi se o tem v „Dopisu iz Notrajnskiga" 1. 11, kteri naj bi bil vseslovanski književni jezik, v kterem bi se razumevali lahko vsi omikani Slovani: „Kaj meni pri tem prašanji v glavo pride ? Še le išemo vseslovanski književni jezik, in — ga že imamo! Kakor je Dr. Zupan, nekdanji profesor, dostikrat rekel:
Vseslovanski književni jezik je staroslovanski. Tega je rabil Slovanski apostelj in pervi pisatelj sv. Ciril, tega rabijo v božji službi Rusi in Serbljani, tega poznajo vsi učeni Slovani — in zastran bolj vesoljniga vpeljanja bi se ne bilo bati zavidnosti od tega ali uniga zdajniga slovanskiga narečja, zakaj vsim je Cirilov jezik v časti; tudi so v ravno tem jeziku vse razne oblike in korenine besed hranjene, kterih se nektere zdaj le v e-nim, nektere le v drugim slovanskim narečji obderžujejo. In če bi se s staroslovanskim jezikam še Cirilov pravopis obderžal, bi bilo morebiti mnogim rodoljubam vstreženo. Ako bi se pa staroslovanski jezik imel še na latinski pravopis predjati, bi tudi to ne bilo nemogoče, in pred ko ne tudi ne napčno; sej tudi čehi še rabijo nemške in latinske čerke v svojim pravopisu; tako naj bi se v staroslovanskim vpotrebovale Cirilo-ve in latinske, dokler bi se v unih ali teh vsi ne zedinili; Nemci bi nam ne mogli tukaj nič očitati, sej zraven lastnih gotiških sami rabijo tudi latinske."
Pri vsem tem naj se pa književni jezik slovenski razvija tudi posebej, naj se množi in bogati po besedah, ki so le tu pa tam v navadi, pa dobre slovenske, ki se naj toraj pripravljajo v knjige. Na to meri njegova opombica: „Mala slovenska stran (v Borovniški, Preser-ski in deloma Ižanski fari) s zlo različnim jezikam" v 1. 50.
Vse imamo, Pa ne znamo,
Le išimo, De dobimo.
Vendar kot pajek hud pa je bil na vse, kteri so v pisavi cepili Slovence ter razdirali književno slogo. Ko je tedaj prof. J. Poklukar po Novicah Slovencem ponujati jel svoj pravopis, češ: „Kako dolgo še ne bomo lažnivosti svojiga pravopisa slovo dali ?" — je to Podlipskega tako zjezalo, da zabavljivo v Sloveniji 1. 30 odgovori v spevu: „Smešnica in resnica". Zbor o Slovenskem pravopisu. Zbrani so poslanci iz vsih Slovenskih strani: Koroški in Štajerski, Gorenski, Dolenski, Tomin-ski, posebej Kroparski, Teržiški, Kranjski, Loški, Šent-Vidski, Ribniški, Idrijski, Beli Krajnec, Pivčan. Po ogovoru predsednikovem se prepirati jamejo koj o pervem predlogu, ki ga prebere pisar:
»Kdaj še ne bomo slovo pravopisu lažnivosti dali?
Pišimo, kakor povsod govore: šw, vstov in perjai«.
Čerk preobilo je greh zapisati, ko manj se jih sliši« —
ter zajdejo v osebnosti, da vstane šepetanje, šum in hrum, prepir in v-pitje — iz levice in sredice; predsednik zvoni, toda zastonj, in — ko vstane celo cepetanje z nogami, razpusti zbor in poslanci gredo prepira-je se na vse strani. — „Dragi rodoljubi! kliče v opombici Podlipski, pustite enkrat Abecedino vojsko na stran; tisti, ki jo je začel, je gotovo ni hotel večne, namreč rajnki slavni Matija Čop; ampak le to je hotel: Si vis pacem, para bellum (utique non sempiternum)!"
Ker je pa prof. Poklukar še dalje snoval spis svoj v Novicah, oglasi se v 1. 20 precej ostro: „Pišimo kakor smo pisali!" Podlipski razkazuje tu, da naš pravopis ni lažnjiv, ampak resničen in redoven; da se ne sme paziti le na pravorek Gorencev, ampak tudi Dolenčev in No-tranjcev; da izrekovanje polnih samoglasnikov in soglasnika l na koncu ni neprijetno, po zgledu Belega Kranjca in Pivčana, kterima tudi v smeš-nici daje prednost, ter opominja naposled: „de bi pač v prihodnje ne bilo več govorjenja od pravopisa ali abecede v očitnih listih; naši zoper-niki se temu le smejajo, de nam je abecedna vojska nekako načarana. čehi, Slovaki in Iliri več za drugo daljej gledajo, kakor nazaj na abecedo, ktero imajo zlo enako z nami. Tudi nam je na veliko drugih in imenit-niših reči več gledati in delati; sej smo v abecedi že vendar nekako edini". — Poklukar mu na to celo v posebni prikladi mirno odgovori, razkazovaje svoje razloge, svest si, da — nasprotnika v pravdi — ostaneta med seboj vendar prijatla. ,
Smešnica in resnica so bili prepiri o novem pravopisu; smešnica in resnica so bili pa tudi prepiri o novih časih, kteri so od 1. 1848 sko-ro vse premenili tudi po deželi, po kmetih. Odpravila se je bila tlaka, ukazalo se potem gotovo povračilo, prestvarile so se soseske, gospoda bratila se s kmetom, šole se slovenile i. t. d. O teh in drugih rečeh je poslušal Podlipski kmete, ter šaljivo in resnobno popeval v Novicah
1. 24: »Pomčnki o novih časih". Podobica s kmetov. Razgovarjajo se Pravoljub, Zvijač pa Dvomnež, na zadnje o šoli:
Zvijač.	Pravoljub.
Res je, de v šoli so gospoda	Naj praša kdo kar koli koga,
Ravnali iz kmečkiga naroda,	Je šola vednosti podloga; De praša glava puhloznanska: Pa še po šoli se je učiti, Kje raste zemlja tam Ljubljanska? Če hoče kdo se bolj zmodriti.
So tudi mogle se preplesti,	Možem je šola skušnja razna,
Nositi ošabno se in vesti	Menitev med seboj prijazna; Tam kakor mestne gospodične Yedn6 skerbno premišljevanje, Dekleta tud zagorelolične. In pa podučnih spisov branje.
Dvomnež.	Dvomnež.
Je šola se poslovenila,	Smo tak učeno modrovali,
Za domačijo več bo učila?	Bi celi svet zravnati znali, — Še človek hotel mlad bi biti, Le ena reč nam še ostane: Si novih vednost pridobiti! Kdaj zopet žvenk papir nastane?!
Nasproti mestnim homatijam vlada po deželi navadno mir, in kjer
je mir, tam biva tiha zadovoljnost. V duhu novih časov	in slovenske šole je popeval to Podlipski v Sloveniji 1. 40: „Pastirska podobica" (Idyllion). Konec se glasi:
Anton:	Anka.	Jakob.
O pač bo nar bolji,	Smo tak govorili,	Le stori za naji,
Ljudem kaj po volji,	Ovac pozabili;	Sej tečeš ti raji;
De iz šole bo kmalo	Jih vernem čez mejo,	Midva počakajva,
Za dom se več znalo.	De v škodo ne grejo.	Še malo kramljajva.
Prav zdi se mi, da je njegova tudi v duhu narodnih serbskih zložena pesem: „Ljubljani" — v 76. 1. Slovenije, kjer pesnik Hišni-kar tolaži poslovenjeno mesto malo, da „Vedno, kar popred si bila, — V duhu si Slovencam sreda, — Narod ves še nate gleda". — Ako popustijo te tujci Nemci, približajo se ti rojaci bližnji Slovani. — Visoko se je povzdignila takrat Slovenija, polna naj boljših nad o bodočnosti; toda — kar se je v naglici dalo ali obetalo, naglo se je nazaj jemalo, pervi ogenj je jel ugasovati, slovenščina pešati, in že se je bilo bati za Slovenijo. Tedaj zapoje Podlipski kazaje na nekdanje Slovene, Rimljane, Franke in Germane, sploh na sovražnike Slovanov — v Novicah 1. 31: „Kje Slovenija živi:"
»Na zemlji ako bi stanu ne imela, Bo v sercu svojih sinov še živela,«
Da pa bo Slovenija tudi na zemlji imela svoj stan, tega se nadeja pesnik vzlasti z ozirom na nje pravičnega vladarja, na njegovo slovesno obljubo, pa tudi na njeno nepremakljivo zvestobo. Res je, da
»Svoje želi vsak, bodi možak sam, bodi si narod;
Tudi Slovenija ima svoje vošila ta čas, Njeni sinovi v eno de bi združeni bili ko zemlja, In de bi lahko učenost našli doma ne drugej, In de cenil tak v pisu kot uku se njeni bi jezik.«
V tem smislu prepeva „Slovenija Francu Jožefu I. ob njegovim veselim godu" 1. 1849 v Novicah 1. 34, ktera Podlipskega pesem je nasledba veličastne pesmi Koseskega: „Slovenija Ferdinandu ob veselim dohodu v Ljubljano 1. 1844" — tim več, ker
»Ni le beseda, je djanje ta njena prisega; v resnici Blago, život, kri, vse Tebi, Vladar, posveti.
Tvojemu rodu na čast, na poboj za protivnike Tvoje Duh ji iz oserčja kipi, suče ji v roki se meč.
Zmaje se hrast, ko še lipa stoji — pa Slovenija zvesta.«
Gorel je Hitzinger za Slovenijo, popeval je dobo slovansko; najbolj v čislih mu je pa le bila vera in cerkev katoliška, in v tej ni hotel ter-peti nobene prenapete narodovnosti. Spričuje nam to „Eine unmassgebliche Bemerkung", ki jo je bil dal še 1. 1849 o vprašanji, v kojem jeziku naj v mestnih šolah Slovencem razlaga se kerščanski nauk, češ: „Man beruft sich zur Entscheidung dieser Frage auf Gesetze, und zwar Gesetze der Methodik, Katechetik, Nationalität, politischen Gesetzgebung u. s. w. Und ivo ist noch eines geblieben ? Auf die Gesetze der katholischen Kirche ist wenigstens öffentlich noch nicht hingewiesen worden . . . Weder Ultra-Slavismus, noch Gontra-Slavismus soll bei der Katechetik herrschen, sondern Katholicismus, das ist: jene Ordnung, wodurch Griechen und Hebräer, Deutsche und Slaven, überhaupt alle Völker in Eine, nicht bloss deutsche oder slavi-sche, sondern in Eine heilige, allgemeine christliche Kirche vereiniget• werden(Vid. Theolog. Zeitschrift Nr o 17. S. 144.)
Živa šola.*)
Sesti pogovor.
Ura.
(Učitelj naj učencem pokaže svojo žepno uro:) Kaj je to? Kako pravimo tej uri, ki jo imamo v žepu? Ura ima dve strani — sprednjo in zadnjo stran. Kakošna je zadnja stran? Spredaj ima ura steklo; ka-košno je to steklo? Pod steklom je ploščica s številkami, ki kažejo čas. Nad ploščico sta dva kazalca. Daljši kazalec imenuje se veliki,
*) Pri pesmici „Mirno, tiho" (glej „Tov." 1. 5., str. 73!) ste zadnji dve verstici po naključbi napak postavljeni. Poje naj se tako-le:
„Dobra deca ne mermljajo, mirni so, ubogajo, Učitelja rad' imajo, nikdar ga ne žalijo."
krajši je mali kazalec. Kaj kažeta kazalca? Kdo pozna številke na uri in jih zna brati? Glejte"nekoliko časa kazalce, kaj vidite? Kteri kazalec gre hitreje? Kteri kazalec kaže ure? Ob kteri uri greste zjutraj v šolo? Takrat je mali kazalec tu, veliki pa th! Kdaj (ob kteri uri) mine šola? Takrat je mali kazalec tu, veliki pa tu i. t. d. Kdaj o poldne obedvate? Kdaj greste popoldne v šolo? Kdaj mine popoldanska šola? Kdaj večerjate? Kdaj greste spat?
To je tedaj žepna ura! Recite tako! Kako pravimo uram, ki jih imamo doma v hiši? Povejte, kakošna je hišna ura! Ktere ure še poznate? Kakošna je ura na zvoniku? Kakošna je solnčna ura? V čem so si vse te ure podobne, v čem so si različne? Kakošna je ura z muziko (igralna ura)? Ali je že kdo videl uro s kukavico? Kdaj kukavica kuka? Kdo dela ure? Kakošno je v urarjevi delalnici? Tu visi mnogo raznih velikih in manjših ur, in vse gredo in pektajo: tik tak, tike take! Ure se ne utrudijo, ne hodijo spat in ne počivajo, zakaj ne? Kadar ura mine, kako derdranje in bitje! Male ure pravijo: tike take; bim, bim, bim! — večje pravijo: tak - tak - tak; bum, bum, bum! Oče pravijo, da po noči ura hitreje gre, kakor po dnevu, stara mati pa terdijo ravno na robe, in pravijo, da so po noči ure dolge. Mati pa pravijo, da malokrat slišijo uro iti in biti. Kdo ve, kako je to? Kdo ve pravo? Poslušajte, kako izrekam besedo „ura"! Izgovori ti prav počasi „ura"! Kteri glasnik se tu naj pred in naj bolj sliši? Kako narediš usta, kedar izrekaš u?
Sedaj pa bodemo zopet nekaj napisali!
Včeraj smo risali, kako riba plava, danes pa bodemo risali kazalce, kakoršne vidite na uri. Primite čertalnik! Potegnite čerto ravno na-
7
čerte (kazalce)! -	»
Ker ste tako lepo poslušali in risali, bodemo zopet zapeli in sicer tako, kakor gre
u r a.
(Čveteroglasni kanon.) . u	Ž
vzdol
¡111
, potem pa pošev / ! Naredite večje, pa zopet male
rt* s
U-ra vstol-pupra-vi: tik, tak, tik, tak! ma-la u-ra 2

pra - vi: ti-ke, ta-ke, ti-ke, ta-ke, ti-ke, ta-ke, tik !
Oko.*)
Skušnja nas uči, da stvar, kolikor je bližeja nas, toliko je svitleja; sklepamo toraj, da kolikor svetleji je kaki predmet, toliko bližeji nas mora biti. Bele stene ali s snegom pokrite gore dozdevajo se nam ve-
») Glej prilogo.
liko bliže, kakor pa temne. Po megli omračene stvari se nam dozdevajo pomaknjene v daljavo; ob prav čistem zraku pa jih vidimo veliko bliže. Nevajeni lovci pri čistem zraku žival, ktero so si izvolili v plen, vidijo bliže in torej tudi preblizo merijo. Pri lepem vremenu in čistem zraku se nam koče na planinah veliko bliže ena drugi vidijo, kakor pa so v resnici.
Močno svitle stvari se nam ne vidijo samo bližeje, ampak tudi povečane, če jih okrog in okrog obdaja tema; nasprotno pa je z močno temno stvarjo, ktero obdaja svitloba. Ta prikazen se imenuje „irradiation". Po tej prikazni se nam razsvitljeni serp mesca vidi večji, kakor da bi ne bil del manjše temne krogle, ampak kake večje. Daljne razsvitljene špranje se nain dozdevajo veliko večje, beli kvadrati na černem polji veliko širji, kakor pa so v resnici. Dva bližnja močno svitla prostora po-krijeta in razsvitlita tenko progo med sabo, zatoraj ne vidimo prav tenkega dratu v naj svitlejšem solnčnem svitu, in lasu ne, če ga pred naj svitlejšim delom plamena deržimo.
Kako presojuje naše oko oddaljnost kakega predmeta? Kolikor več stvari je med nami in predmetom, kterega gledamo, toliko bolj oddaljen se nam dozdeva, če na bregu kakega jezera ali kake reke stojimo, kjer ni čolna i. t. d., se nam jezero ali reka dozdeva ozka, če je pa veliko čolnov i. t. d., se nam nasprotno dozdeva veliko širokeja. Iz tega se vidi, zakaj da se nam na široki planjavi posamno poslopje veliko bližej dozdeva, posebno če je pot do njega ravna, dozdeva se nam, da bomo kmalu tam, toda prepričamo se, da smo se motili, — pot se vleče.
Iz ravno tega vzroka se nam nebesni obok v zenitu (nadglavniku) bližej dozdeva, kakor pa v horizontu in solnce ali luno vidimo pri vzhodu ali pri zahodu veliko bolj oddaljeno kakor pa, kedar visoko nad nami stoji. Vsak pastir videl je že lepega poletnega ali jesenskega večera, kedar je gnal veselo svojo čedo proti domu, njemu gotovo čudno prikazen.
Iz-za oddaljenega drevja in germovja priplavala je počasno polna luna kot velikansko kolo; kolikor višej pa se je vzdigovala, toliko manjša je postajala. Zakaj to? Kedar solnce ali mesec iz-za hiš ali dreves izhajata, vidimo ju pod ravno tistim vidnim kotom, kakor hiše in drevesa; ker pa vemo, da ste solnce in luna veliko dalje od nas, kakor hiše ali drevesa, jima nezavedno in nehote obilnejšo velikost pripisujemo.
Ako skozi daljnogled pogledamo kako bolj oddaljeno stvar n. pr.: jabelko ali križ na stolpu, kako drevo ali hišo, se nam dozdeva kakor da bi ne bila veliko povečjena, kakor je vender resnica, to pa zato, ker s prostim očesom nehote gledamo predmet po dozdevni velikosti in v daljnogledu po pravi povečani meri. Spoznamo pa pomoto, da smo pravo povečanje v daljnogledu premalo cenili, če z enim očesom gledamo v daljnogled, z drugim prostim pa na odločeni predmet; videli bomo zdaj velik razloček med povečano in navadno velikostjo opazovane stvari.
Kako je to, da se nam včasih v mraku ali megli zdi, da je oddaljen turn ali oddaljeno drevo, kakti človek blizo nas, ali pa narobe blizo nas stoječ človek ali drevo, kakti oddaljen turn?
Kadar je naše oko prilagano gledati v daljavo, in vidi blizo v mraku kakega človeka, torej pod precej velikim vidnim kotom, ker pa mislimo, da je ta predmet daleč, sodimo, da mora biti visok, ker je vidni kot velik; toraj sklepamo, da mora biti kaki stolp, — ravno narobe pa se godi, če je naše oko polagano le za bližnjost.
Gledal sem nekega jutra na precej oddaljena stolpa; dozdevalo se mi je, da je iz enega stolpa do druzega napeta debela verv, in ko premišljujem, kaj bi to bilo, zapazim da dozdevna verv je bil le tanek te-legrafični drat, ki je tik okna potegnjen. Marsikomu se je gotovo že pripetilo, ko je gledal v daljavo, in je bilo njegovo oko prilagano za daljne predmete, da je blizo njega letela kaka muha, dozdevalo pa se mu je, kakor da bi veliko ptico daleč vidil plavati po zraku. Muha leti blizo očesa, toraj jo vidimo pod velikim vidnim kotom, ker pa je oko prilagano za daljavo, si mislimo, kakor da bi daljno stvar videli pod ravno tako velikim vidnim kotom; hitro ne,hote cenimo daljavo, in po daljavi na visokost predmeta, — majhno muho spremenimo v veliko ptico. Ravno ta vzrok je pri poprej omenjenem izgledu.
Kedar je kak predmet tako daleč od nas, da njegove oddaljenosti ne moremo več presojevati, vidimo vse stvari enako oddaljene. Vsa nebesna telesa, solnce, luno, zvezde vidimo na zobočeni nebesni krogli enako daleč, akoravno so posamezna telesa v daljavi med sabo silno različna.
Tudi pregibanje ali premikanje naše oko velikokrat prevari.
Gibanje spoznavamo po premembi lege kake stvari, glede lege drugih stvari, ki jo obdajajo. Telo se giblje, če ga vidimo zaporedoma na raznih mestih prostora; oko dobiva ravno tisti vtis, ali je mesto na miru in le telo preminja svoje mesto, ali pa tudi, če je telo mirno in se le mesto svojega stališča premikuje. Ako se hitro vozimo po cesti, železnici ali ladiji, dozdeva se nam, da stojimo, da smo na miru; vsa telesa okoli nas pa se gibljejo, ker vidimo, kako nam hiše, drevesa berzo naproti hité, pa ravno tako hitro mimo nas bežé. Vse te nam bližnje stvari svojo lego gledé na nas hitro spreminjajo, ali prav za prav, mi spreminjamo svojo lego z ozirom na stvari, in zdi se nam, kakor bi se stvari gibale. Naj veličastneje videzno gibanje pa je vsakdanje vertanje zvezd, kakor tudi vsakdanji in letni obhod (videzni) solnca okoli zemlje.
Nekteri drugi zgledi videznega gibanja so: Neskušenemu popotniku na ladiji se dozdeva, da se zrakomeri, tlakomeri, svetilnice i. t. d. zibljejo, akoravno so obešene na treh navpičnih oseh, — ziblje se pa le popotnik z barko vred. Ako pred očesom deržimo očali ali kako drugo stekleno plošo, in hitro ž njo omahnemo na primer z desne na levo, zdi se nam, da se vse daljne stvari, katere vidimo skozi očala ali plošo, pomaknejo na ravno tisto stran.
Zapazil je že tudi vsak, kdor se je vozil po cesti, železnici ali v ladiji, da ne hité vse reči, ktere gleda okoli sebe, proti njemu ali mimo njega, ampak le bližnje; daljne pa hité z njim naprej. Kako je to? če je kako telo precej daleč od nas, in se njegova lega, gledé na nas, le počasi in malo spreminja, takrat se nam dozdeva, kakor da bi šlo tisto telo z nami naprej. Če pa na primer hitro letimo, gledé v mesec, zdi se nam, da tudi on z nami naprej leti po ravno tisti poti. Iz tega je razvidno, zakaj se nam, hitro vozijočim, dozdeva, kakor da bi se ves svet okoli nas sukal v vertincu, bližnja drevesa, hiše in travniki nam naproti in mimo nas, daljno gorovje, i. t, d. pa za nami, — ker namreč bližnje stvari, gledé na nas, lego hitro spreminjajo, daljne pa le počasi in malo.
Če se oko dalje časa nenavadno giblje, na pr. pri plesu, na barki, ali če gledamo derečo reko, železnični vlak v diru, tudi če pogledamo nenavadno globočino, se nam potem zdi, da se vse stvari, ktere pogledamo, gibljejo in verte, — v glavi se nam verti. Obvarovati se moremo ver-
lip
toglavja, ako oko prav močno vpremo v kako nepremično stvar, ali pa v reč, katera se z nami v eni meri verti.
Toda ne samo pri presojevanji daljnih ali večjih stvari nas oko prevari, — tudi pri malih, nam prav bližnjih stvareh se primeri, da nas oči premotijo. Nektere takih pomot hočem omeniti. Tudi pri malih stvareh, vidimo da so nerazdeljene, velikosti manjše, kakor razdeljene na pr. v 1. podobi vidi se nam razdeljeni del daljši kakor nerazdeljeni, akoravno sta oba popolnoma enako dolga. Če poskusimo po nameri deliti kako čerto tako, da gledamo le z desnim očesom, z levim pa mižimo, bomo vselej desno stran čerte odmerili daljšo; — nasproti pa, če z levim gledamo, z desnim pa mižimo, bode leva stran daljša, kakor desna. Enooki toraj slabo dele, slabo merijo in tudi slabo zadenejo; enooka šivelja šivanko težko vdene, dokler se ne privadi. Kako razdeljenje povekšuje reč, kažeti podobi 2. in 3. Oboja versta čert je popolnoma enako velik kvadrat, vendar se 2. podoba vidi širokeja, 3. pa visokeja. Podoba druga bi se nam videla še širja, toda navpične čerte vidimo vselej večje kakor enako dolge vodoravne. Vsak bi n. pr. mislil, da je klobuk (cilinder) visokeji, kakor širji, pa vendar ni tako, in kdor bi le na oči meril njegovo visokost, bi se gotovo zmotil za tretjino. Obleka z navpičnimi čertami pisana nareja osebo, ki jo nosi, večjo in tanjšo j s poprečnimi pa manjša in debelejšo. Soba, v kteri je hišno orodje razpostavljeno, zdi se nam večja od prazne ; s podobami malane stene širje kakor enobarvane; ravno tako tudi razdeljeni koti večji, kakor enaki nerazdeljeni. Tudi prenehljej ali pre-terganje naše oko omami, da ne moremo prav zanesljivo soditi, na pr. v podobi 4. je podaljšana zgornja vstričnih čert, ne spodnja, kakor nam oko kaže; tega se prepričamo, če pogledamo podobo po strani, vstrično s poprečnimi čertami, ali če ravnilo na njo položimo.
Vstrične čerte navadno še zadosti prav presojujemo, ložeje, če so vstrične navpične, kakor pa, če so nagnjene. Vendar nas pa oko tudi pri teh velikokrat prevari, — tako, da v časih sami sebi ne verjamemo. Kedar vstrične čerte druge mvne poprečno prerežejo, vidi se nam, kakor da bi se navpične oddaljevale na tistem koncu, kjer se poprečne zedinjujejo, pa bližale na drugem koncu, kjer se poprečne oddaljujejo od sebe, kakor kaže podoba 5. Navpične čerte pod podobo 5. so popolnoma vstrične, vendar se nam dozdeva, kakor da bi bile v sredi prelomljene; poprečne naše oko omamijo in nas zapeljejo, da napačno sodimo. Da so čerte res vstrične in popolnama ravne, prepričamo se, če list nagnemo in skoraj vstrično s to ravnino čerte gledamo; privid sedaj mine, in oko vidi pravo lego. Ravno tako je pri 6. podobi.
Kako se radi pustimo zapeljati v napačno sklepovanje po kaki čer-ti, ktero si oko postavi za vodilo, kaže pod. 7. Pri tej podobi imamo „a b" za vodilo, hitro pogledamo „c du, pa vidimo, da ne seže tako daleč in precej nevedoma napačno sklepamo, da mora biti manjši, kar pa ni res, ampak oba sta popolnoma enako dolga — le premaknjena sta.
Navedli smo tukaj nektere nar bolj navadne prikazni, kako nas oko prerado goljufa in kako malo je pri nekterih prilikah zanesljivo. Vtegnilo bi učiteljem marsikaj pojasniti, ko vidijo, da otroci posebno, kedar začnejo risati s prosto roko, večkrat nektere čerte prav slabo merijo. Narisal je učenec celo podobo, ogleduje jo, vidi da ni prav taka kakor predložena, toda pogreška ne najde; ogleduje jo še enkrat od čerte do čerte — vse zastonj. Učitelj pa, čigar oko je bolj vajeno meriti, in se ne da tako lahko motilnim čertam zapeljati, kmalu najde pogrešek.
Dopisi in novice.
Iz ormužkega okraja. Mesečni zbor učiteljskega društva v Ormužu, bil je 5. sušca v šolski sobi 3. razreda. Zbor je pričel predsednik društva, gosp. J. Šmidinger. Ko se zapisnik od 5. svečana prebere, in nekteri dopisi rešijo, povzame besedo g. Strenkl, učitelj s Središča, in govori o »lepopisji v ljudski šoli«. Ko v vvodu povdarja važnost tega predmeta, našteva in razklada tudi lastnosti lepega pisanja namreč: razločnost, prostost, gladkost in prijetnost. Potem še dalej omenja pisalnega orodja, zadržanja učencev pri pisanji, in daljnega vedenja učitelja pri tem nauku, ter konečno vso razpravo povzame v sledeče stavke ali točke: 1. Učitelj naj predstavljeno pismenko v celi obliki na tanko in po vsih delih opiše. 2. Naj učence opominja, da predpisano pismenko po vsih delih prevlečejo. 3. Učenci naj pismenko na tabli, pisaje s perstom po zraku, posnemajo. 4. Učitelj naj pazi, da učenci ob začetku, kolikor je mogoče, pišejo velike pismenke. 5. Že od začetka naj se učenci vadijo pisati od črte do črte, kajti ob začetku pisanja izostaja učitelju dosti zamud, pa tudi oko se vadi velikosti pismenk. 6. Učitelj naj že ob začetku lepopisja z njim zvezuje tudi pravopisje. Konečno g. poročevalec stavi predlog: Učitelji naj bi se zedinili, kar se tiče oblik za pismenke, da bi se učenci, prestopivši v višji razred ali v drugo šolo, ne mučili po nepotrebnem z drugačno obliko pismenk. Gosp. Ravšl stavi predlog : a) Izgledni učni čerteži (Normalpläne), katere je na svitlo dalo, c. k. dež. š. svetoval-stvo naj se kupijo in pregledajo, b) Za 1. 1874. naj se naroči »Gesetzblatt in Schweitzer Zeitung«. Sprejme se. — Gosp. Jurša predlaga pristop k Štirskem Lehrerbund-u. Sprejeto. — Gosp. Ravšl, oziraje se ne vzroke, izstopa kakor predsednikov namestnik in zapisnikar, Predsednik pomiluje ta izstop , in se zahvali za dosedanje napredovanje v društvu. V zapisnikarja se v novic voli gosp. Vezjak, pod-učitelj v Ormužu, in g. Jurša, učitelj ravno tam, v namestnika.	S. Str.
Iz Ptuja. Od 5. t. m. se podučuje naša šolska mladina tudi praktično o kmetijstvu ; tukajšna kmetijska poddružnica je v ta namen prepustila svoj sadonos-ni vert v kanižinem predmestji. Za poduk i. t. d. je posebni stalni odsek. Praktično podučujejo: g. g. France Wibmer, mestjan in ud krajn. in okrajn. šol. sveta, Jože Weixler, posestnik v Vičavi, zunaj Ptuja; mestni učitelji g. g. Ferk, Robič, Krajnc, Kos, Schrei in vertnar g. Fric. Učencev za ta poduk smo odločili 80 iz višjih razredov naše ljudske šole, tedaj pride poprek vsakemu po-dučujočemu 10 učencev. Sedaj se podučuje v sadjereji: g. g. učitelji pa podučujejo tudi teoretično v raznih oddelkih kmetijstva. Dokler niso normalni učil-ni čerteži vpeljani, bode se praktično podučevalo vsak četertek. Odsek bo tudi imel z učenci izgrede, kteri so tudi kmetijskemu poduku zlo koristni. V stalnem odseku za kmetijsko učilnico so g. g.: Prof. Končnik, šolski nadzornik, Wibmer, mestjan, Weixler Jožef, posestnik in mestni učitelji: g. g. Ferk, Robič, Krajnc in vertnar Wibmer.
Iz Ljubljane. Imenih šolskih oblastnij, šol in učiteljev po Slovenskem t. j. na slov. Štajarju, Kranjskem,, slov. Korotanu, na Primorskem in slov. Ogerskem je gotov; udje slov. učit. društva ga dobe za pirhe. Kdor noče biti dalje ud temu društvu, naj nam „Imenik" nazaj pošlje. — Lani o tistem času, ko smo ,,Imeniku obetali, bil je še le v rokopisu gotov j tisek se je moral odlašati; delo je rastlo v rokah; še enkrat je bilo treba vse predelati; kjer pa ni bilo več mogoče, mögle so se poprave posebej tiskati, kakor v zlasti pri slov. Štajerju. — Vsem p. i. gospodom se vljudno zahvaljujem za sporočila, ter jih ob enem naprosim, da naj spremembe sproti zapisujejo; tako se bode „ Imenik" brez posebnih
sitnost popravljal, in ob svojem času popravljen in pomnožen lahko izdal. — Pomankljivosti in nepriličnosti, bodi si v stvari ali v slogu, bode prihodnje mogoče vse odpraviti, ako se z združenimi močmi lotimo dela, in drug drugemu pomagamo. — Nanašaje se na rodoljublje slovenskih učiteljev in njih prijateljev sem sestavljal ta „Imenik" in veliko časa v to porabil, pričakujem pa, da bodo moji tovariši in slovenski rodoljubje to spoznali ter spolnili svoje radovoljne sprejete dolžnosti do slov. učit. društva {gl. TJčit. Tov. p.1. št. 14), katero shranjuje sveti ogenj domoljublja; dokler pa iskra pod pepelom tli, lahko se prilično plamen upiha, da ogreva mlačna ser ca in razširja dobrodejno gorkoto okoli sebe. M. M.
— Ravnokar je prišla na svitlo vslovenskem jeziku stenska tabla »novih avstrijskih meterskih mer in uteži, vsled vradnih podatkov po izvirnih obrazcih c. kr. pervomerske komisije naDunaji«. To stensko tablo v velikej obliki je izdelal in zrisal Ernest Matthey-Guenet v Gradcu, poslovenil jo je Ivan Tomšič, učitelj na c. kr. vadnici v Ljubljani, in se dobiva pri bukvarji Gerberju v Ljubljani po 70 kr. s poštnino vred po 74 kr.
Priporočamo to stensko tablo vsem slovenskim učiteljem, da jo vpeljo v slovenske šole, koder je še nimajo. Na tej tabli so narisane z barvo vse nove mere in uteži v pravej podobi, kakor so same na sebi v resnici. Dalje priporoča tudi dr. Močnik o v a knjižica »Nova mera in vaga« to stensko tablo vsem ljudskim šolam kot učni pripomoček. Tudi je za 10 kr. bolji kup nego nem ška. — Slovenski učitelji sezite po njej in priporočajte jo tudi po gostilnicah, da se slovenska stvar, ki je z mnogimi stroški na svitlo dana, širi in razproda.
Razpisi učiteljskih služeb.
Na Kranjskem. V šolskem okraji ljubljanske okolice na Kopanji (400 gl.) in stanovanje, — v Černučah (450 gl.) in stanovanje. — Natečaj je 6 tednov od zadnjega razpisa v »Laibacher Zeitung«. Prošnje do krajnih šolskih svetov. — V postojnskem šl. okraji: V Budanjah, na Podragi, na Vremu, v Ternji, pri sv. Ivanu, v Postenji in Razdertem. — Prošnje do okrajnega šl. sveta v Postojni do konca aprila.
Na Štajerskem. Na enorazrednej ljudskej šoli pri Št. Jurji pod Ta-brom, v šolskem okraji Vranjskem, se oddaja učiteljska služba, letninoj 400 fo-rintov, osebno priklado 60 forintov i prostim stanovanjem. Prositelji, zmožni slovenskega i nemškega jezika v govoru i pisavi, imajo poslati svoje dostojno dokumentirane prošnje potem predstavljene šolske gosposke do 10. aprila 18 7 4, krajnemu šolskemu svetu pri Št. Jurju pod Tabrom. — V Kostrivnici, šolsk. okr. rogačkega, služba učitelja s 400 gl. ali podučitelja s 240 gl. 1. plače; v šol. okraji ptujskem pa služba podučitelja pri sv. Marjeti in pri sv. Urbanu; osebne doklade je 60 gl. in prosto stanovanje. Prošnje na dotične okrajne šolske svete (pošta v Rogatcu in v Ptujem) do konca aprila t. 1.
Premembe v učiteljskem stanu.
Na Kranjskem. G. g. Janez Pleško v Radovljici, France Lunder v Ratečah na Dolenjskem is Tomšič Janez v Dobernčah se stalno vmestujejo. — Gsp. Pavi Kavčič, dosihmal podučitelj pri D. M. v Puščavi okol. mariborske pride za učitelja v Zalog pri Komendi in g. Valentin Žvagen v Cirknico; oba začasno. — Gosp. Anton Globočnik je podučitelj v Teržiču.— V Postojni je umeri g. J. Zagorjan, učitelj v pokoji. —
Odgovorni vrednik: Matej Močnik.
Tiskar in založnik: J. B. Millo.
/¿v'/cya /t„ ¿/c.Tö ¿
-U44-
/«cf. /.
iv kv-cx/o jiv^vu U/iav
^n/
^UvWoXcv iv^UAW VW Sio-ocvč l&^ujwK* iisM.OA.yvaj
zJoïvC^ Milu.