1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 27-789.32(497.4+497.5)
Prejeto: 4. 10. 2011
Unio Leonina in oblikovanje slovenske frančiškanske province
JOŽE ŠKOFLJANEC
dr. zgod. znanosti, arhivist Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI—1127 Ljubljana e-pošta: joze.skofljanec@gov.si
izvleček
Na pobudo papeža Leona XIII. so se Štiri ob koncu 19. stoletja Štiri veje redovne skupnosti frančiškanov \družile v enoten red. Združitev je po papežu dobila ime Unio Leonina. Prispevek predstavlja vpliv te \■družitve na spreminjanje teritorialno-upravnih meja znotraj reda in oblikovanje dveh nacionalnih provinc — slovenske in hrvaške. Posebna pokornost je namenjena predstavitvi razmer v nadnacionalni hrvaško-kranjski provinci pred novo razmejitvijo ob pomoči itgav najuglednejših članov province.
KLJUČNE BESEDE: frančiškani, reformati, Unio Leonina, Slovenija, HrvaŠka, Provincia Croatiae Carnioliae s. Cruris
abstract
LEONINE UNION AND THE FORMATION OF THE SLO VENIAN FRANCISCAN' PRO VINCE
On the initiative of Pope Leon XIII, the four families of the Franciscan order were unified into a single order at the end of the 19lh century. The unification was called »Unio Leonina« — Leonine Union. The article aims to describe its influence on the changing of territorial and administrative borders within the order and on the formation of the two national provinces — Slovenian and Croatian. Special emphasis is placed on describing the conditions in the multinational Provincia Croatiae Carnioliae before the fixing of new borders, by presenting the views and beliefs of so7ne of the Province's most prominent members.
KEY IVORDS: Franciscans, Friars Minors Rifonnati, Leonine Union, Slovenia, Croatia, Provincia Croatiae Carnioliae s. Crucis
Manjši bratje frančiškani do Unia Leonina
Upravno-teritoriakia ureditev redovnih skupnosti je bila veliki večini primerov neodvisna od up-ravno-teritorialnih ureditev krajevne cerkve (škofij, nadškofi), cerkvenih pokrajin). Za frančiškane, redovno skupnost, ki izhaja iz karizme Frančiška Asiškega, ustanovitelja reda manjših bratov, je od prvih desetletij značilna delitev na redovne pokrajine tako imenovane province. Na čelu province je provincialni minister oz. provincial, ki ima svojega namestnika vikarja (občasno imenovanega tudi kustos), pri vodenju province pa mu pomagajo svetovalci, tako imenovani definitorji, Id so združeni v definitorij — stalni svet provincialnega ministra.1 V provinco se združujejo redovne hiše, te pa imajo prav tako svoje predstojnike. Predstojnik samostana ima naziv gvardijan, nazivi predstojnikov manjših redovnih hiš, torej rezidenc, hospicev ipd., pa so se, podobno kot velja za omenjene manjše redovne hiše, v različnih obdobjih spreminjali. Tako srečamo v virih izraze presidens, superior ipd.
Potrditev načina življenja (forma vilae), ki so ga Frančišek in prvi tovariši v letu 1209 oz. 1210 prejeli od papeža Inocenca III. štejemo za leto ustanovitve reda manjših bratov (OFM — ordo f rat mm minomtr/).2 Že v prvih desetletjih so bratje različno razumevali Vodilo (redovna pravila), predvsem življenje v uboštvu. Te razkke so se z razkčno intenzivnostjo vznemirjale ves red do začetka 16. stoletja. Več papežev je z razlagami Vodila (redovnih pravil) neuspešno skušalo ohraniti enotnost reda. Ta se je z oblikovanjem posebnih upravnih struktur notranje razdelil v 15. stoletju, v letu 1517 pa je prišlo tudi do tako imenovane zunanje dektve na zmernejše manjše brate konventuale (pri nas znane z imenom minoriti) in nekaj strožje manjše brate observante (pri nas poimenovane z imenom frančiškani).3 Prav tako v 16. stoletju se je izobk-kovala še skupnost manjših bratov puščavnikov (Frat res minores de vita eremitica), ki so po šilasti obliki kapuce dobili ime kapucini. Povsem samostojen red so poštah leta 1619.4
Čeprav se je papeška bula »Ite vos« uradno imenovala združitvena bula (bulla unionis), saj je papež zahteval združitev v red observantov (frančiškanov) vseh dotedanjih reformnih struj v redu, pa so se nekatere od njih za nekaj časa ohranile, nastale pa so tudi nove. Tako so pred letom 1895 pod vod-
1	Prim. 1 itzi: Imidica Franciscana, str. 165.
2	Prav tam, str. 18-20.
3	Prim. litzi: Imidica Franciscana, str. 134—148. Merlo: I
imenu, str. 285-391.
4	1 itzi: Imidica Franciscana, str. 149— 150.
stvom generalnega ministra observantov živele te skupnosti: observanti (obsemintia regulariš) ter reformati, bosonogi ak alkantari in rekolekti (obsemintia strictior).5 Družbene in socialne spremembe so kazale tudi med redovniki. Generalni ministri so si tako od srede 19. stoletja močno prizadevali za prenovo reda. Razdektev v štiri smeri je ta prizadevanja močno oteževala, zato so se prenovitvenim pridružila tudi prizadevanja po združitvi v enotno skupnost. Sprejetje skupnih konstitucij leta 1889 ni prineslo želenega uspeha, tj. enotnosti reda, zato je v dogajanje aktivneje posegel papež Leon XIII. Za edino zadevo generalnega kapitlja, sklicanega za leta 1895, je določil združitev reda. Papeževemu delegatu, ki je vodil kapitelj, je uspelo prepričati večno udeležencev, da so glasovali za združitev reda. Nasprotovalo je le 8 alkantarov. V naslednjih treh letih je potekala priprava še enih generakiili konstitucij
Papež Leon XIII. i-y>vea predstavnikom Štirih frančiškanskih skupnosti listino o ■^drii^tvi v enoten red (Reprodukcija v: - leta Ordnis Minomm, 1897).
5 Prim. Bahčič: čJ/de* str. 122, 127-146.
pod budnim očesom papeža, papež pa jih je potrdil maja 1897. Istega leta na praznik sv. Frančiška (4. oktobra) je izdal bulo Felictate quandanf> oz. apostolsko konstitucijo o ponovni uvedbi enotnosti reda manjših bratov. Z njo je tudi formalno zaključil proces, ki mu je dal ime — Unio Feonina,
Pomembnejših odzivov na združitev med slovenskimi frančiškani ni zaznati. V Cvetju je Alfonz Furlan objavil krajšo razpravo,7 v kateri je predstavil zgodovinski pregled razvoja različnih oblik redovnega življenja med manjšimi brati do združitve, provincial Lauer pa je v poročilu opisal slovesnost ob razglasitvi združitve in umestitvi novega redovnega vodstva.8 Bula združitve je naslednje leto izšla tudi v Ljubljanskem škofijskem listu.9
Razvoj redovne upravne frančiškanov do Unie Leonina pri nas
Ob notranji delitvi v redu manjših bratov so se skupnosti v naših starejših samostanih10 opredelile za zmernejšo konventualsko smer. Z observanco se srečamo na Slovenskem tako šele sredi 15. stoletja. Kot drugod v habsburških deželah jo povezujemo z osebnostjo Janeza Kapistrana. Ta je kot generalni vikar observantov leta 1451 vizitiral samostane dalmatinske province in za reformo navdušil tudi nekaj bratov iz samostana v Piranu. Tem so meščani podarili opuščeno cerkev Rožnovenske Matere Božje, ob njej pa so bratje postavili samostan sv. Bernardina. Koprski observantski samostan je od piranskega mlajši za slabo desetletje. Oba samostana sta pripadala dalmatinski provinci. V celinski del Slovenije so prvi observanti prišli iz Bosne, od koder so se umikali pred turškim pustošenjem. Papež Pavel II. je leta 1466 dovolil graditev samostana pri Gradcu v Beli krajini, danes kraj Klošter, kjer pa skupnost ni polno zaživela, saj je turški vpad leta 1469 pregnal brate v utrjeno Novo mesto. Do konca stoletja so se observanti pri nas naselili še v Kamniku, Ormožu in Ljubljani, kjer so ob pomoči deželnega glavarja Viljema Auersperga in podpori cesarja Friderika III. prevzeli samostan konventualov. Našteti samostani so pripadali avstrijski provinci.11
6	Objava v: Acta Ordinis Minorum 16 (1897), [10], str. 164168. Slovenski prevod v: Bahčič: Čudestr. 189-198.
7	1'jurlanj: Novo združenje v pervem redu sv. Frančiška.
8	Prim. Acta Ordinis Minorum 16 (1897), [10], str. 161-164.
9	Ljubljanski škofijski list 23 (1898), št. 17, str. 40-44.
10	V srednjem veku so med Slovenci živeli manjši bratje v samostanih v Gorici, Trstu, Miljah, Kopru, Piranu, Ljubljani, Celju, Ptuju, Mariboru, Volšperku in Beljaku (Prim. Škofljanec: Red manjših bratov, str. 31).
" Škofljanec: Observanti, str. 42-56.
Zaradi turških osvojitev velikega dela Hrvaške in Slavonije se je sredi 16. stoletja Provinca Bosne-Hrvaške razširila na ozemlje Notranjeavstrijskih dežel, kjer je od avstrijske province prevzela samostana Novo mesto in Ljubljana ter postavila nov samostan na Sveti gori pri Gorici. Najkasneje v začetku druge polovice 17. stoletja je postal ljubljanski samostan središče province s 15 redovnimi hišami.12 Na kapitlju province leta 1688 so bratje sprejeh odločitev, ki je ključno vplivala na njeno prihodnost za dobri dve stoletji. Celotna provinca je namreč podobno kot predtem že večina srednjeevropskih frančiškanskih provinc sprejela reformo in se s tem uvrstila med reformate.13 Med sosednjimi provincami je ostala observantska le še slavonska provinca s središčem v Zagrebu in prav v odnosu do te province se kaže sprejetje reforme kot pomembno dejanje. Ze v procesu ločevanju slavonskih frančiškanov od madžarskih se je leta 1654 med prvimi rodila ideja o združitvi vseh samostanov na ozemlju ban-ske Hrvaške v eno provinco. S tem bi provinca s središčem v Ljubljani izgubila tretjino svojih samostanov.14 Ze do konca 17. stoletja je poskusil hrvaški sabor ob sodelovanju nekaterih frančiškanov ponovno doseči združitev samostanov na Hrvaškem. K neuspehu pobude je najpomembneje pripomogla prav reforma, ki je slavonska provinca ni želela sprejeti, prehajanje od reformatov k observantom pa ni bilo dovoljeno.15 Isti razlog je ohranil nespremenjene meje hrvaško-kranjske province16 tudi v 19. stoletju, ko je v obdobju narodnega prebujanja zagrebški nadškof Haulik skušal doseči združitev frančiškanskih samostanov zahodne Hrvaške.17
Unio Leonina in oblikovanje nacionalnih provinc
Združitev frančiškanov v enoten red je omogočila upravno-teritorialne spremembe v redu na ozemlju avstro-ogrske monarhije. Predlog spremenjene razmejitve provinc je oblikoval generalni definitorij in Alojzij Lauer, prvi generalni minister
12	Ljubljana, Trsat, Sveta gora, Novo mesto, Senj, Kamnik, sv. J.enart (v Kotarih na obronkih Plešivice), Pazin, Samo-bor, Brdovec, Klanjec, Nazarje, Karlovec, Brežice, Jaška.
13	Škofljanec: Observanti, str. 139-140.
14	Brdovec, Klanjec, Samobor, Sv. J.enart, Jastrebarsko.
15	Škofljanec: Observanti, str. 144-146.
if> Provinca s središčem v Ljubljani je v večjem delu 17. stoletja nosila ime Bosne, Hrvaške in Kranjske, med letoma 1688 in 1705 se je imenovala Provinca Kranjske, od 1705 pa do konca 19. stoletja - z izjemo sprememb v jožefinski dobi in času Ilirskih provinc — je nosila ime Provinca 1 Irvaške in Kranjske.
17 1 loško: Kardinal 1 laulik, str. 314.
združenega reda, ga je poslal vodstvom vseh provinc.18 Posameznim provincialom je bilo naročeno, naj zaradi težavnosti teme predlog v tajnosti preučijo z uglednimi in izkušenimi sohrati ter mu v dveh mesecih sporočijo mnenje province. Predlog je predvideval, da bi bih ukinjeni madžarska provinca sv. Odrešenika in slavonska provinca sv. Ladislava. Njuni samostani naj bi bih pridruženi madžarski provinci Device Marije in sv. Janeza Kapi-strana ter na novo ustanovljeni hrvaški provinci sv. Cirila in Metoda. Ta bi dobila del samostanov provinc sv. Ladislava in sv. Janeza Kapistrana ter štiri samostane hrvaško-kranjske province sv. Križa 0asko, Karlovac, Klanjec in Samobor), ta pa bi od avstrijske province sv. Bernardina dobila dva samostana (Maribor in Sv. Trojico v Slovenskih goricah) in se preimenovala v Provinco Kranjske sv. Križa. Skladno s predlogom naj bi se avstrijska provinca povečala za tri samostane kapistranske province, na novo pa naj bi bila ustanovljena tudi Provinca sv. Štefana v Transilvaniji.
Provincial Konstantin Luzer je priporočilo upošteval. V pismu, datiranem s 30. novembrom in poslanim naslednjega dne, je povprašal za mnenje o predlagani delitvi predstojnike samostanov in hos-picev ter nekdanje definitorje. Provincialovo pismo se ni ohranilo, a je o njegovi vsebini mogoče sklepati iz odgovorov nanj.19 Vsekakor je provincial v njem predstavil predlog nove razmejitve provinc, želel pa je slišati tudi mnenje o morebitnem ponovnem sprejetju nekdanjega samostana na Sveti gori pri Gorici. Rok, v katerem naj bi provincialat prejel odgovore, je moral biti kratek, saj se je moral o predlogu nove razmejitve provinc opredeliti tudi definitorij. O tem je mogoče sklepati tudi na podlagi kratkega časa, v katerem so odgovori prispeli, le trije korespondenti namreč niso odgovorih v enem tednu. Provincial se je tudi držal naročila o zaupnosti. O tem je mogoče sklepati iz odgovora gvardijana iz Klanjca.20 Natančno število korespon-dentov nam ni znano, gotovo pa jih ni bilo manj kot dvaindvajset. Do 18. decembra je namreč prispelo dvajset odgovorov, med njimi ni bilo pisma predstojnika samostana v Jastrebarskem, p. Romuald Jereb (gvardijan na Trsatu) pa je sporočil tudi mnenje p. Pacifika. Morda se zdi, da je bilo število korespondentov hrvaške narodnosti majhno (le dva), toda sorazmerno nizek je bil tudi odstotek hrvaških članov province.21
18	ASI'P, predal 1899, dopis št. 582/266 z dne 22. 11. 1899, prejet dne 25. 11. 1899.
19	ASI'P, predal Acta prov. Kap. 1898-1905, Observationes.
20	Prav tam, dopis št. 326.
21	1-eta 1899 je bilo v provinci le 9,1% članov hrvaške na-
Iz odgovorov se lepo zrcalijo razmere v provinci, vizitator je še desetietje pred tem v hrvaškem delu opazil neurejenost ter pomanjkanje redovne discipline in duhovnega življenja 22 hkrati pa je moč po splošnih značilnostih zaznati skupine redovnikov in dejavnike, ki so vplivali na oblikovanje teh skupin. Pomembna ločnica med korespondenti je bila nacionalna pripadnost. Pri obeh hrvaških bratih izstopa po teži, ki ji jo pripisujeta, priključitev Trsata hrvaški provinci, v veliki večini odgovorov slovenskih bratov pa je stalnica opisovanje težavnega redovnega življenja v hrvaških samostanih. Pri tem navajajo Slovencem neprijazno okolje, pomanjkanje discipline in slabo gmotne stanje hrvaških samostanov. Razmere na Hrvaškem naj bi bile tudi vzrok za manjše število novincev. Prestavitev v tamkajšnje samostane naj bi čutih celo kot kazen. V odgovorih številni opozarjajo provincialat na nujnost omogočanja vrnitve slovenskih patrov iz hrvaških samostanov v slovenske. Značilno je tudi, da slovenski patri iz samostanov na Hrvaškem, Kranjskem in Štajerskem, izjema je le eden, ne omenjajo samostana na Trsatu. Manjšo skupino s podobnimi razmišljanji predstavljajo korespondenti iz samostanov v Pazinu in Kostanjevici pri Gorici. Ti opozarjajo ne le na Trsat, temveč tudi na nevarnosti odcepitve, ki preti njihovim samostanom. Bratje se v odgovorih omejujejo zgolj na pomen nove razmejitve provinc v ozke okvire redovnega življenja. Z opozarjanjem na varovanje jezika in s tem nacionalne identitete presega taka razmišljanja le p. Stanislav Škrabec. Podporo predlagani delitvi izraža velika večina patrov in številni med njimi omenjajo dolgoletne želje po taki odločitvi. Izrecno ji nasprotujeta le dva, nekateri pa le pogojno.
Stališča gvardijanov in nekdanjih definitorjev do predloga razmejitve
Med prvimi je odgovoril sloviti glasbenik in nekdanji definitor p. Hugo lin Sattner,23 ki je živel v ljubljanskem samostanu. Stanje v provinci je razčlenil v kar osmih točkah, na prvo mesto pa je postavil jezikovne razlike. Pri tem ni mislil na hrvaški in slovenski jezik, pač pa na nemškega, ki na Ogrskem ni bil tako razširjen. To je bila v prvi vrsti te-
rodnosti (mednje so šteti tudi člani province iz Istre). Patri 8 od 86, kleriki 4 od 28 laiki s stalnimi zaobljubami 1 od 38, laiki z začasnimi zaobljubami 1 od 10, samostanski tretjeredniki 3 od 24. (Podatki so povzeti po: Schematismus provincial, 1899.)
22	Prim. 1 loško: Huzebije Fermendžin, str. 41-45.
23	ASl'P, predal Acta prov. Kap. 1898-1905, Observationes, dopis št. 327.
žava za novince s Hrvaškega, saj je bil prav nemški jezik »Še vedno merodajen na naših učiliŠčih, torej je je-dinstveno izobraževanje zelo oteženo.« Jezikovne težave bi naj imela po Sattnerjevem mnenju zato tudi provinca pri komuniciranju s svetnimi in cerkvenimi oblastmi. Na drugem mestu je navedel premajhno število kandidatov za redovnike s Hrvaškega, zato naj bi bilo treba »v hrvatske samostane pošiljati Slovence, ki se le z velikim trudom vzposobijo zfl hrvatski jezik in ondoŠnje razmere.« Po drugi strani pa so »hrvatski kandidate redko zpnožni, da bi se uporabljali v dzlajtaniji.« V naslednji točki ugotavlja, da »redovnikom, ki so postavljeni doli, vpade pogum, čutijo se nekako kaznovane, zavidajo sobrate, ki so ostali v slovenskih deželah, in ne delujejo z istim veseljem, ko doma.« Obregnil se je tudi ob oblasti. Te so »dostikrat pokarale, da jim niso všeč redovniki slovenske narodnosti (Srimabi) in si žele Hrvatov,« to pa naj bi posebej občutili župnijski upravitelji in kateheti. V naslednjih točkah je p. Hugolin mnenja, da vsi redovniki »slovenskega po kotenja« pozdravljajo načrtovano spremembo meja provinc in združitev vseh samostanov slovenskih pokrajin. Pri priključitvi samostanov v Mariboru in Sveti Trojici v Slovenskih goricah ni pričakoval posebnih težav. Na koncu pisma Sattner opozarja, naj bo članom province na Hrvaškem ponujena izbira prehoda v novo provinco sv. Cirila in Metoda ali pa možnost vrnitve.
Podobnih misli kot Sattner je bil p. Rudolf Dolinšek,24 nekdanji definitor iz kamniškega samostana. V svojem odgovoru je opozoril, da štirje samostani v zagrebški nadškofiji v času, ko sta v Va-raždinu in Karlovcu delovali frančiškanski gimnaziji, provinci niso bili v breme. Omenjeni gimnaziji sta dajali dovolj hrvaških kandidatov za vstop v red. Gimnazijo v Varaždinu je obiskovalo mnogo mladih iz Štajerske, nič manj Kranjcev pa karlovško, kjer so se naučili hrvaškega in tudi madžarskega jezika. Poleg teh Nehrvatov je v šematizmu iz leta 1859 mogoče najti kar 32 po rodu Hrvatov.25 Dolinšek priznava, da z redovno disciplino v hrvaških samostanih slovenski del province ni bil nikoli zadovoljen. Ne pozna pa tudi primera, da bi kakega Hrvata zato,da bi se poboljšal, prestavili v samostan na Slovenskem, večkrat pa se je dogajalo, da so zato,
24	Prav tam, str. 335.
25	»Solange in Varasdin und in Karlovac sechsklassige Franziskanergymnasien bestanden, waren die vier in der agramer Erzdiözese gelegene Klöster durchaus nicht zum Nachteile der Provinz' denn še genannten Gymnasien lieferten immer genug croatische Orden-scandidaten. Viele Junglinge aus Steiermark hatten ihre Gymnasialstudien in Varasdin, und nicht wenige Krainer in Karlovac vollendet, diese haben sich die kroatische Sprache angeeignet und auch die ungarische Sprache haben sie in der Schule gelernt. ... Außer diesen Nichtkroaten finde ich im Schematismus von Jahre 1859 nicht weniger als 32 geborner Kroaten......
da bi preprečili škandal, kakega brata hitro poslali »preko Gorjancev, preko Solle, preko Bregane.« Kljub temu p. Rudolf pravi: »Tako kot po eni strani j hrvaškimi samostani nismo bili nikoli zadovoljni in tudi Hrvati niso mogli biti, pa so bili pro vinci ti samostani prej v korist kot v breme. Zdaj pa je popolnoma drugače. V Šema-ti%mu je najti le Šest Hrvatov, tudi podmladka ni, Slovence pa (tudi ko bi bili angeli) kvečjemu tolerirajo. Zdaj si lahko le želimo, da bi samostani pripadli zagrebški provinci, h kateri tudi naravno spadajo,«26
P. Viktor Jerančič,27 gvardijan v Nazarjah, je enako izrazil svoje strinjanje s predlagano razmejitvijo. Ločitev štirih hrvaških samostanov je po njegovem mišljenju za provinco »preimenitnegapomena in velika korist.« Meni tudi, da bosta samostana v Mariboru in pri Sveti Trojici pripomogla k večji veljavi province, »tega pa od hrvaških samostanov ni pričakovati, marveč nasprotno.«
Novomeški gvardijan p. Otokar Aleš28 je sporočil svoje in še mnenje treh neimenovanih sobratov. Izrecno so opozorili na potrebo, da Slovence »... ki sedaj tako uspešno delujejo v hrvaških samostanih, pokličejo nazaj. ...Slovenski patri se gotovo ne bodo branili popustiti HrvaŠkega, vsaj doli nobeden ni Šel rad.« Ob tem opozarja, da bodo slovenski člani province dobrodošli pri oskrbi svetišča na Sveti gori pri Gorici, za katero se očitno zavzema.
V svojem kratkem odgovoru je nekdanji definitor p. Julij Brunner29 iz samostana v Pazinu sporočil, da je zamenjava štirih hrvaških samostanov za dva na Štajerskem zelo ugodna in zdaj še veliko bolj kot v času, ko je o tem govoril pokojni provincial Salezij Volčič.30
26	»Über den Mangel der Disziplin in den kroatischen Klöster war diesseits immer geklagt, doch ist mir nicht ein Fall bekannt, daß man einen Kroaten, um ihn zu bessern, in ein diesseitiges Kloster übersetzt hätte; hingegen hat es diesseits leider oft geheißen: N. N. hat sich so und so verfehlt, damit der Skandal nicht allgemein bekannt wird, daß die Sache nicht vors Gericht kommt, schnell mit N N. über die Uskoken über die Sotla, über še Bregana. Man war diesseits mit den kroat. Klöstern nie ganz zufrieden und die Kroaten als Profosen konnten auch nicht zufrieden sein, doch waren jene Klöster eher zum Nutzen als zum Schaden der Provinz Jetzt aber stehen die Sachen ganz anders. Im Schematismus finde ich nur sechs Kroaten, auch einen Nachwuchs von dort ist nicht zu denken, Slovenen (wenn sie auch Engel wären) werden nur gedulded, u. ,r. w., u. ,r. w. Jetzt muß jederman wünschen, daß die mehrgedachten Klöster der agramer Provinz zufallen, wohin sie auch Natur gemäß gehören.«
27	ASl'P, predal Acta prov. Kap. 1898-1905, Observationes, dopis št. 339.
28	prav tam, dopis št. 332.
29	Prav tam, dopis št. 344.
30	Salezij Volčič je bil provincial v obdobju 1850-1856, torej v času prizadevanj zagrebškega nadškofa Ilaulika za združitev hrvaških samostanov v eni provinci. Volčič je sicer vodil provinco po smrti provinciala Omejca kot vikar v letih 1863-1865. (Prim. Schematismus provincial, 1899, str. 13.
Gvardijan obmejnega samostana v Brežicah p. Odorik Kreiner31 je označil ločitev hrvaških samostanov kot »veliko srečo« za provinco sv. Križa. »Posebnih dobrot in koristi od tamkaj itak nismo nikdar vlivali, akoravno je provincija toliko žrtvovala posebno glede dobrih redovnikov, ki so morali tamkaj delovati čestokrat v svojo lastno Škodo,« je še nadaljeval.
Iz istega samostana je bil tudi nekdanji definitor p. Bernard Vovk.32 V svojem odgovoru izraža popolno zaupanje Rimu.33 Ob tem dodaja, kako je pred leti v pogovoru s provincialom menil, da bi bilo dobro, ko bi se hrvaški samostani ločili. Mnenja je, da bi Hrvatje že sami zahtevah ločitev, če bi jih bilo več. Omenja tudi pobude za hrvaški komisariat — razmeroma samostojno upravno enoto znotraj province.34
Iz Nazarij je na provincialovo pismo odgovoril p. Robert Dolinar,35 nekdanji definitor. V pismu se je najdlje zadržal pri spominih na hrvaške samostane, kjer je »delal in žrtvoval svojo mladost«. Opozarja na pomanjkanje redovne discipline, predvsem v času, ko so samostane vodih Hrvatje ah >>pohrvačeni Slovenci"«.36 Kljub izboljšanju razmer v zadnjih letih pa je menil, da bi bilo za provinco bolje, da bi opustila omenjene štiri samostane in s tem morda pripomogla k povečanju prirasta novincev.37
P. Tadej Gregorič,38 nekdanji definitor iz ljubljanskega samostana, je provincialu zaupal: »Vsebino
31	ASI'P, predal Acta prov. Kap. 1898-1905, Observationes, dopis št. 345.
32	Prav tam, dopis št. 331.
33	»Rim vsako reč dobro premišluje in na vse preudarja, in potem šele izreče svojo misel, svojo sodbo. Ko je Rim premišlival, ali naj se štirji horvaški samostani od naše provincije odločijo, je gotov prav tehtne vzroke imel, da se je za ločitev izrekel in gotovo bo ta ločitev za našo provincija dobra, koristna.«
34	»Ako U bilo Horvatov veliko, M sami ločitev zahtevali, ker že zjaj> ko jih je malo, govore od horvaškega komisarjataM
35	ASl'P, predal Acta prov. Kap. 1898-1905, Observationes, doj>is št. 340.
36	»Ce pomislim ne leto 1876 ko sem bil poslan u duhovno službo na Klanjec, kako je bilo takrat, in kako je sedaj, o kako velik razloček! Takrat so po Hrvaških samostanih zapovedovali še Hrvatje ali pohrvačeni Slovenci. Za Slovenca, ki je prišel iz šol z najboljšim namenom in željo delat, bil je položaj nesnosljiv. Videči mnoga, ali pravzaprav nič samostanskega, kakor u redovno obleko (pa še tista kokošna je bila) preoblečene ljudi. Nočem govoriti, kakošen je bil red, ker ga nije bilo, ne govorim o disciplini, ker je bila vsa porušena, ako je kdaj bila itd.
No zdaj hvala Bogu, kar so Slovenci za poglavare premerilo se je mnogo. 7.a moj čas se je pričela orati celina, in vse počasi se je vpeljal red in nastala boljša disciplina.«
37	»Hrvatov imamo malo in ti ako hočejo naj ostanejo na Hrvaškem, Slovenci, bodo pa vsi mislim rajši Hi na Kranjskem ili na Štajerskem delali u svojim maternim jeziku in .r tem je mnogo pridobljeno, ker naraštaj u provincijije slab. Bog daj da U bil s tem boljši.«
38	ASl'P, predal Acta prov. Kap. 1898-1905, Observationes,
dopis št. 328.
Vašega sporočila \ dne 30. nov. t. 1. prevdarjam na tiho, svojo osebo, ž? nad dvajset let.« Zato tudi ne preseneča, da jo je podprl, saj je po njegovih besedah »dokaj umestna v gmotnem in moralnem oijru«. Pomisleke pa je imel, aH bo morda vrhovno vodstvo reda zahtevalo, naj ostanejo slovenski bratje na Hrvaškem39 in aH je z gmotnega staHšča primerno sprejeti samostan pri Sveti Trojici.*'
Svoj odgovor je sporočil tudi kamniški gvardijan Angel Mlejnik.41 V njem meni, da bi bila izločitev hrvaških in pripojitev štajerskih samostanov v največjo korist in spodbudo province in njenih udov. Znano mu je bilo namreč težavno materialno stanje hrvaški samostanov in vzdih tamkajšnjih bratov: »O, da bi bil kmalu na Kranjskem.« Ob sprejemu samostana na Sveti gori pa je bil mnenja, da mora biti zagotovljen tudi obstoj samostana na Kostanjevici pri Gorici.42
Predstojnik hospica na Brezjah p. Jožef Bizo-vičar43 se v nasprotju z večino sobratov ni tako odločno opredelil za opustitev hrvaških samostanov.44 Njegovo tiho podporo tej nameri lahko razberemo iz opisa primera mladeniča, ki je po očetovem opozorilu: »Le pojdi, ko boš doŠ(udiral, pošljejo te na HrvaŠko,« opustil namero, da vstopi v samostan. V njegovem pismu je mogoče zaznati tudi dvom o vzdrževanju redovne discipline v hrvaškem delu province.45 Ob tem je p. Jožef brez zadržkov podprl
39	»Jedno opazko mi velecenjeni p. provincijalpa vendar le dovolite, ta pa zadeva osebstvo tako dobro naše, ki je nastavljeno v omenjenih hervaških samostani, kaker tudi ono tirolske provincije, kije sedaj v Maribori in pri sv. Trojici. Slišal sem, da za časa omejitve naše in Goriške škofije pri kateri je Vipava pripadla naši škofiji, je .r teritoijem tudi duhovščina pripadla. Kaj velja, da U generalni defi-nitorij to zahteval tudi v naši zadevi. Ko pride obravnava o teh zna se tirolska provincija tudi ozirati na ta slučaj, in če to, utegne dobre moči iz omenjenih dveh samostanov vzeti in jih nadomestiti se slabejšimiM
40	»Dalje se menda velecenjeni p. provincijal še spominjate, da sem pred predzadnjim kapitelam od tu v Kamnik spremljeval vizjtatorja p. Kalista Mariborskega, in ta se je mej potom izrazji proti sprejemi 'Brezja', pa zakaj? Z Božjimi poti je rekel ni nič. Nekoliko časa so potrebni dohodki, potem pa nehajo, mi imamo je rekel 'Sv. Trojico' in tamošnjo družino moramo drugi podpirati«
41	ASl'P, predal Acta prov. Kap. 1898-1905, Observationes, dopis št. 325.
42	»Želeti U seveda bilo tudi, da dobimo nazaj staro sloveče svetišče sv. Goro. Vendar je v tej zadevi potrebno vsestranskega posvetovanja in velike previdnosti. Popolna varnost Kostanjevice, neomejena neodvisnost in brezpogojna posest M bila po mojem mnenju conditio sine qua non.«
43	ASl'P, predal Acta prov. Kap. 1898-1905, Observationes, dopis št. 348.
44	»Kako je težpo zapustiti samostane, v katerih je mnogo zaslužitih sobratov delovalo toliko časa v blagor ljudstva, tako je težko reči besedo: nikar naj se ne zapuste, ko človek premisli, da so Uli omenjeni samostani tolikokratpmvinciji naši v moralno pogubo.«
45	»Gmotno stanje tam tudi ni bilo dobro, dobro tudi danes ni. Gmotno
pridružitev mariborskega in svetotrojiškega samostana, saj bosta »provinciji naši velik blagoslov.«
Na dopis provinciala so odgovorili tudi predstojniki samostanov na Hrvaškem. Prvi med njimi je bil p. Leon Zugelj.'1 gvardijan v Klanj cu. V odgovoru je sporočil: »Od omenjenih Štirih samostanov ni tudi v prihodnje ničesar pričakovati, ljudstvo bo čedalje bolj vbo-go, ker si z,emljo vedno deli, vse se ženi, ljudi vedno več, a Zemlja razkosana na male dele vedno manj rodi. Moralno tudi ni Bog ve kaj pričakovati, ker Štiri samostani ne bi modi
o	J J	o
vsemu na konec priti. Naraščaj provincije ne gre rad na HrvaŠko. Provincija naša tedaj ne more pri tem prav nič Zgubiti, pač pa mnogo pridobi j tremi novimi samostani. Potem bode v provinciji tudi red in disciplina.« O vpetosti v okolje pa je zapisal: »Nase delovanje na HrvaŠkem nihče ne uvažuje, Še najmanj pa duhovniki. Ti so Še očrnili nase samostane v Zagrebu, n. pr. župniki Hegedič, Torko in dr.
o	J \> J	o
Homolarič. Na HrvaŠkem se moramo prav boriti za vsakdanji kruh, pa da ni intencij iz Ljubljane, ne bi se dalo izhajati".«
Podobnih mish kot Zugelj je bil tudi samo-borski gvardijan p. Sigmund Zega.47 Izločitev štirih hrvaških samostanov je podpiral, prepričan pa je bil, da bo razdelitev veseljem pozdravila« večina redovnikov v omenjenih samostanih. Kakor Zugelj se je tudi Zega obširno razpisal o razmerah za delo in življenje na Hrvaškem. »Kakor Vam je že Znano je naše delovanje bodi si v Samoboru, bodi v drugih treh samostanih zelo omejeno, ker ločeni smo politično, ločeni kar zadeva narodnost od glavnega dela provincije. Kot dru-
\>	o	o	J	J
gozemce gledajo nas po strani in od strani same duhovščine
o \>	o J	J
stav jo se nam zapreke, ki onemogočujejo naše delovanje. 5 tega sledi, da zapade človek v nezadovoljnost in začne popuščati, ko vidi, da pri najboljši volji nič ne doseže. To ni moje osebno mnenje, vsaki treznomisleä, ki se nahaja sedaj na Hrvatskem mora temu pritrditi. Za časa petletnega bivanja na Hrvatskem sem prišel do prepričanja, da se ravno na novo nameščeni patri čutijo nezadovoljne, ki bi
lahko drugje uspešno delali so tukaj brezposelni......Dela
je v tukajšnjih samostanih, izpzemŠi mogoče Klanjec jako malo, za spovedovati je samo v adventu in v fostu, čez ^to komaj toliko, da eden lahko vse opravi. Ce k temu pri-denemo Še nedeljske pridige, pa je vse opravljeno.«
Opazno bolj skop z besedami je bil gvardijan samostana na Trsatu p. Romuald Jereb.48 »Podpisani časti se na dopis prečastitega istega dat. 30. novb.
j J	o	o
bo menda kmalu bolje, ko ho povsod dovolj vina. Bojim se pa, da pri obilnosti vina ne U %ačel %ppet tisti pogubni nered, kateri je poprej napravljal življenje v tamošnjih samostanih tako žalostno, provinciji v sramoto.«
46	ASI'P, predal Acta prov. Kap. 1898-1905, Observations, dopis št. 326.
47	Prav tam, dopis št. 334.
48	Prav tam, dopis št. 338.
1899 glede omejitve nase provincije izjaviti: da se z nameravano razdelitev samostanov v dotične provincije popolnoma slaga. Teh misli je tudi prečastiti p. Pacifik (Fister], ki mi je naročil naj Ti to v njegovem imenu sporočim.«
Nekaj patrov je v svojih odgovorih podvomilo, da bi lahko ostal predlog nespremenjen. Večina med njimi je opozorila na verjetno željo po uvrstitvi samostana na Trsatu v hrvaško provinco. Spregledano pa ni ostalo tudi »oprezanje« sosedov po istrskem Pazinu in primorski Kostanjevici pri Gorici.
Gvardijana v Pazinu p. Kalista Medica49 je predlog generalnega ministra »jako prijetno iznenadih in proti njemu ni imel niti najmanjšega ugovora. Z novo razporeditvijo bo tako ustreženo »vroči Želji«, ki jo je »neprestano gojil«. P. Kalist je namreč »v tem smislu že pred mnogimi leti pri kapiteljnu stavil nasvet, a Zato od tedanjega generalnega vizitatorja p. Gavdencija
\>	J O O	O	\>	J J	J
Gugoenbichletja dobil oster ukom Dvomil pa je, »jeli namreč gotovo, da pri naši provinciji ostane 'Prsat, in se ne priklopi morebiti k Dalmaciji? — Tudi je podpisani čul, da bi se Kopar rad združil s Trsatom in Pazjnom. Se li ni bati, ako ne za poslednji, vsaj za trsaŠki samostan?« V odgovoru je p. Kalist opozoril tudi na problem slovenskih bratov, ki bi morah morebiti ostati v odcepljenih samostanih. Menil je namreč, da nova hrvaška provinca ne bo imela dovolj redovnikov.50 Z navdušenjem pa je pozdravljal prevzem oskrbe svetogorskega svetišča.51
Podobno je o usodi treh samostanov dvomil p. Bazilij Dolinar,52 gvardijan na Kostanjevici pri Gorici, zato se je z uvajanjem nove ureditve strinjal le pogojno. V svojem kratkem odgovoru je zapisal: »Nameravana nova omejitev sedanje provincije je brez dvoma umestna in ugodna za nas, ako le tako ostane, kakor je projek tirano; a bati se je, da utegnemo po tej delitvi zgubiti Še tri samostane — trsatskega, pazinskega in goriškega. V tem
O J \>	o	o	o
slučaju je moje mnenje: Melior est conditio possidentis.«
Izmed slovenskih članov province je bil v svojih ocenah in zahtevah med vsemi nedvomno naj ostrejši nekdanji definitor iz samostana v Novem mestu p. Ladislav Horvat.53 V njegovem pismu lahko beremo: »Ta naklep, da bi bili združeni vsi samostani po slovenskih pokrajinah v jedno provincijo, to je krasen ideal.
49	ASl'P, predal Acta prov. Kap. 1898-1905, Observationes, dopis št. 333.
50	»In je li gotovo, da dobimo na^aj sedaj v hrvaških samostani delujoče našince, vsaj Slovence? Te^ko, U provincija sv. Cirila in Metoda imela Radosti svojega osobstva, da U mogla prevzeti dotične štiri samostane.«
51	»In prav to je, kar nam mora hiti vsem najbolj pri srcu, da se tako čimpreje mora prevzeti tudi sv. Gora, ki bode provincijo ve je varnosti nego Brezje.«
52	ASl'P, predal Acta prov. Kap. 1898-1905, Observationes, dopis št. 341.
53	Prav tam, dopis št. 330.
Ako se Vam posreči, da pridobite Sveto goro in Maribor, Pa
se Sv. Trojico, potem lahko oddaš le hrvaško beračijo......
Ergo spravite to stvar kmalu v tok, da ne zaspi v dobo-
o J	\> J	o
trajnem premišljevanju. Zberite in koncentrirajte moči HrvaŠkega na Slovensko.« Zagotovo zato da ne bi oklevali s prevzemom štajerskih samostanov, je v povezavi z Mariborom provinciala opozoril na priložnost, ko je škof Slomšek ponujal tamkajšnji samostan slovenskim frančiškanom.54 Bil pa je Horvat tudi med tistimi, ki so pričakovali zaplet s Trsatom. »Pa na nekaj je pomisliti: Ako daste Hrvatom te borne samostane, — bodo oni hoteli tudi T rs at imeti, — To pa ne! Im schlimsten fallen, Tarsat soll international bleiben. Delež mora imeti Kranjska provincija; to je potrebno \arad spo-vednice, \aradpriženite (Hočevarji hodijo, S lovenci hodijo).«
Patra Kalist Medič in Bazilij Dolinar sta z omembo Trsata vsaj posredno priznala hrvaškim sobratom pravico do omenjenega samostana, p. Stanislav Skrabec, nekdanji definitor in pomemben slavist iz samostana na Kostanjevici, pa je to storil brez posebnih zadržkov.55 Ze na samem začetku svojega odgovora provincialu je zapisal: »Kaker si lahko mislite, meni razmere na HrvaŠkem niso tolikanj %nane, da bi si mogel narediti terdno sodbo o projektirani delitvi. Na pervi pogled je gotovo jako ugodna za nas.
J	J O J O	J	o	\>
Hrvatje se bodo znebili 'Kranjčičev', - Ali pa bodo mogli sami \derževati te samostane? O provinci/i sv. Cirila in Metoda ja\ nisem Še slišal. Ako ima biti to nova 'hervatska' provincija, potem ji tisti samostani notorno pripadajo; pa % isto pravico seveda tudi Trsat.« Skrabec je opozoril provinciala, da so njegovi predhodniki »vzdrževali« preostale hrvaške samostane zato, da bi lahko obdržali Trsat. Skrabcu življenje na obmejnem območju in široka razgledanost omogočili, da je videl tudi nevarnosti, ki jih je teritorialna reforma prinašala s seboj.56 Kot jezikoslovec je ob materialnih in personalnih problemih postavil v ospredje nevarnost jezikovne in narodnostne asimilacije. »Govori se, kaker veste bolje ko ja\, tudi o novi 'primorski' provinciji. Tersal bi tudi ta rada imela, dalje Rovinj (kar je že dobila), Koper, KoŠljun, Pazjn, Kostanjevico in S veto goro. To bi bila menda o pervi vrsti taljanska provincija, dasi bi imela biti 'tri-' ali ''cjuadrilinguis''.« Posebno je čutil nevarnost, ki sta jo v obmejnem prostoru pomenila dva bližnja sa-
54	»Maribor je Slomšek ponujal naši prorinciji, Ml je takrat pro-rinciae vicariusp. Castulus Bobek, pa rekli so, da nimajo dosti mo% — wir haben keine Kräfte. To je bilo, predno so prišli Tirvlä. In koliko je bilo takrat kričanja, da slovenski škof ponemčuje slovensko Štajersko. Slomšel je hotel imeti Slovence, in Slovenci niso hoteli pre-r^eti. Slomšek sije pomagal, kakorje mogel.«
55	ASl'P, predal Acta prov. Kap. 1898-1905, Observationes, dopis št. 342.
56	»Nadalje bo odstopiti pač tudi Pa?jn, (e hočejo uravnati Rima vse po političnih in narodnostnih mejah«
mostana s premajhnim številom patrov. »Vzemimo, da se v^deržj, dokler bo sedanji nadškof,57 prihodnji, če bo Italjan, karje jako verjetno, in morda tudi Slovenec nam bo rekel: 'Na Sveti gori imate premalo spovednikov, pojdite Še vi (patri s Kostanjevice op. a.) tja in naj bo, kaker je bilo nekdaj v prejšnjih stoletjih. Na Kapeli (italjansko ime za samostan na Kostanjevici op. a.) je treba zfl Gorico dosti taljanskih spovednikov; dobimo jezuite ali kaj takega.' In goriška gosp-
J	'	J \>	J	O	O	O J
oda bo vesela; j Kostanjevice se bo Širila 'avila coltura'.« Nevarnost pa je videl tudi v obliki Nemcev in Madžarov. »Ljubij ansko-mariborska provincija bo lepo čisto slovenska — dokler bo! Bre^ dvojbe pride kmalu p. Herit% (vormals: Herič) na kermilo;— mariborska 'slovenska' fara je blizu že do malega ponemčena; — ali pride \daj na vrsto morebiti ljubljanska? Bre% dvojbe imajo v Rimu dober namen % deljenjem po narodnostih in bo to očitno tudi koristilo narodnostim taljanski, nemški in madžarski, — slovenski se bojim da bo na Škodo, morda tudi hervaŠki. Ce nova 'hervatska' provincija svoje redovnike, če jih ima kaj tam, odpokliče Madžarije, ostanejo tamkajšnji Hervatje prepuščeni madžarski duhovščini, ki se hervaŠčino ne bo ogrevala?« Ob tolikih nevarnostih, kijih je videl p. Stanislav, ne preseneča tudi njegovo zavračanje celotne teritorialne refonne. Pismo je zaključil % naslednjimi besedami: »Zato mislim, dokler me kedo boljšega ne prepriča: Quieta non movere! Provincije, dokler ni skrajne sile, ne deliti, S vete gore ne prevzemati"h
Ob sicer majhnem številu Hrvatov v provinci, sta svoje mnenje predstavila le dva patra Hrvata iz samostana v Karlovcu. Obema je skupno nestri-njanje s tem, da Trsat ni bil vključen v hrvaško provinco, razlikujeta pa se njuni stališči glede spremembe mejajDrovinc.
P. Ivan Zibrat,58 nekdanji definitor, se je že v samem začetku opredelil proti odcepitvi od province, niso mu bili namreč znani razlogi zanjo. Tudi ne, ali so bili politične, nacionalne ali materialne narave.59 Zavračal je morebitne politične, geografske ali nacionalne motive, saj so bili v nasprotju s stremljenjem Slovencev in Hrvatov v monarhiji po tesnejši povezanosti, to pa bi moralo biti provincialu znano iz časopisja. K temu je pripomnil: »In \daj pridejo frančiškanski menihi, ki nasprotujejo volji vseh. Ali je to modro?« Zibrat je v odgovoru provincialu opozarjal, da so se v provinci tako Hrvati kakor Slovenci posvečali ne le dušnemu pastirstvu in ljudskim
57	Takratni goriški nadškof kardinal Jakob Missia je bil tisti, ki je veliko pripomogel k vrnitvi frančiškanov na Sveto goro. (Krajnik: Marijina hiša, str. 54—66.)
58	ASl'P, predal Acta prov. Kap. 1898-1905, Observationes, dopis št. 356.
59	»Was die Abtrennung unserer Proving anbetrifft, so Un ich gan^ dagegen, denn die Ursachen dafür sind mir nicht bekannt, auch in Ihrem Schreiben werden keine angeführt. Sind sie politischer, nationaler oder materieller Natur?«
misijonom, temveč tudi poučevanju, zatorej ni bilo po njegovem mnenju nikakršne osnove za delitev province.60 Pač pa je videl morebitni razlog v gmotnih razmerah. Zibrat sprašuje, »alije to Še moralno,« da je razlog za delitev siromašnost hrvaških samostanov. In res se zdi, da je bil vzrok Mamon, »saj se želi Trsaf, ki je oätno na hrvaškem ozemlju, nasilno anekti-rati.«(A Zapisal je tudi aktualno primerjavo. Slovenci naj bi se torej v lakomnosti po malem zgledovali po Angležih, ki so se v tem času bojevali z Buri za južnoafriške rudnike zlata v Transvaalu in ponovno je sledilo retorično vprašanje, mlije to moralno«?62 V nadaljevanju se p. Ivan obrača na provinciala z besedami: »Vse ka^e na prevaro in v igri je nepravičnost, Ne naredite tem, kajti odgovorni so tisti, ki so ta čas na čelu
o	j	o
province. Njihova vest bo obtežena pred Bogom, pred sodobniki in zanamci. Naša provinca je ž? doživela hude čase in jih srečno prenesla. Upam, da bo tudi te.«63 Ob koncu je ponovil svoje nestrinjanje z delitvijo province: »Sem torej mnenja, da delitev ni niti potrebna niti smiselnem, in končal: »Ce pa bo kljub vsemu izpeljana, pripada Trsaf po božjih, človeških in naravnih zakonih HrvaŠki.«64
Da gmotne posledice delitve, na katere je opozarjal p. Ivan Zibrat, niso bile nepomembne, je mogoče razbrati iz dopisovanja med vodstvoma province in samostana v Klanjcu ob koncu leta 1899. Provincialno vodstvo je že 29. nov. poslalo
60	»Politische, geografisehe und nationale Motive sind gerade dagegen, gegen die Trennung der Proving. Die Slovenen und Croaten in der Monarchie streben eben nach einer engeren Vereinigung wie das Ihnen aus den öffentlichen Blättern bekannt sein muss und nun kommen die Fran^iskanermönche, die stellen sich dem allgemeinen Willen entgegen! Ist das klug? In unserer Proving sind sowohl Croaten als Slovenen thätig nicht nur in der Seelsorge und in den Missionen, sondern auch in der Mehrfache, also auch hier ist kein Grund 7jir Separation vorhanden.«
61	»Aber materielle Gründe könnten vielleicht hier massgebend sein? Die croatischen Klöster sind 7swar arm, denn sie beziehen keine Dotation, aber kann denn die Habgier ein Grund 7jir Trennung abgeben? Ist das moralisch? Und wirklich, es scheint so, dass der Mammon der Grund der Scheidung ist, denn Tersat will man mit Gewalt annectieren, das doch notorisch auf kroatischem Territorium liegt, nur so lasst sich das Wörtchen, secrete verstehen.«
62	»Derzeit kämpfen die Engländer mit den Buren in Afrika wegen der Goldminen in Transvaal Also aus Habsucht und die Slovenen ahnen das Beispiel der Engländer in kleinen nach. Ist das moralisch?«
63	»Hier scheint es auf Täuschung abgesehen und Humbug und Unrecht sind hier im Spiele. Fassen Sie sich nicht herbei, denn die Verantwortung trifft diejenigen, welche derzeit an der Spitze der Proving stehen, welche die Verwaltungsstellen in der Proving nun haben, ihr Gewissen bleibt belastet vor Gott, von der Mit- und Nachwelt! Unsere Proving hat schon schlimmere Zeiten erlebt und glücklich überstanden, ich hoffe sie wird auch diese überdauern.«
64	»Ich Irin also der Meinung dass die Separation weder nothwendig noch opportun sei, Will man sie aber dennoch durchsetzen, so gehört Tersat nach Göttlichen, menschlichen und nach dem Naturrecht und faktisch Kroatien.«
dopis v samostan v Klanjcu, v katerem naroča tamkajšnjemu vodstvu, naj zaradi načrtovanih sprememb v provinci odpove sv. misijon 65 Samostan v Klanjcu je bil močno zadolžen pri prokuraturi66, zato je vodstvo province tamkajšnjemu samostanu dovolilo prodajo 70 hrastov in z izkupičkom poravnati del dolga,67 odsvetovalo pa mu je prodajo gozda.68
Na dopis provinciala je odgovoril tudi karlovški gvardijan p. Kažimir Vajdič.69 V pismu, ki ga je v celoti posvetil problemu Trsata piše: »Ako li prečaslili General-minister sa svojim definitorijatom u Rimu Želi utemeljiti novu hrvatska redo-državu sv. Cirila i Melodija, u kojoj kani spojiti sve hrvatske samostane do s ana obstoječih trijuh redo-državah, to je podpisano predstojničtvo osvjedočeno da do sada barem po božjem i naravnom zakonu, kojega ne bi smo nitko — toliko manje redovnici kršili — po ovih zakonih samostan Trs at ne leži u Madjarskoj državi Hi vojvodini Kranjskoj več koliko moramo svi znati izpovijesti i Zemljopisa: T rs at leži u Hrvatsko/. To isto svi trie^no miška i objektivno sudeči članovi naše provincije po savijesli moraju priznati, da bi bila pred Bogom največa nepravednost, Šlo se kod redovnika ni pomisliti ne smije: samostan, koji leži na Hrvalskom tlu, jednostavno iztrgati i priklopiti provinciji kojoj ni po božjem ni po naravnom zakonu ne pripada.« Svoje strinjanje s teritorialno reformo provinc je Vajdič izrazil z besedami: »Hrvatske samostane združiti u jedrn hrvatska redo-državu, zato je i biti če podpisano predstojničtvo ali pod ni poŠto ne bez Trsata.« Ob koncu je p. Kažimir opzoril tudi vodstvo province na njegove dolžnosti: »Ako lipako u Rimu nepoznajupravih medja i granica pojedinih sgmalja i država, u kojih stoje pojedini samostani, koji se imadu združiti, to je dužan je prečaslili provincijalat redo-dr^ave Hrvatsko-Kranjske do Znanja i ravnanja staviti istomu da radi i do pravoga cilja dovede prema onomu: Dajte Bogu Šlo je božje — a Hrvatom Šlo je hrvatsko, dakle i Trsaf.«
Stališča provinc
Z vsebino odgovorov dvajseterice se je seznanil definitorij na svoji seji 21. dec.,70 na njej pa je tudi
65	ASM5, predal 1899, zaznamek o odposlanem dopisu št. 558/267 dne 29. nov. na hrbtni strani dopisa št. 582/267 prejetega 26. nov. 1899.
66	Prokuratura - provincialna blagajna.
67	ASM5, predal 1899, zaznamek o odposlanem dopisu No. 619/274 dne 16. dec. na hrbtni strani dopisa No. 614/274 prejetega 14. dec. 1899.
68	prav tam, zaznamek o odposlanem dopisu No. 623/279 z dne 21. dec. na hrbtni strani dopisa No. 620/276 prejetega 20. dec. 1899.
» ASM5, predal Acta prov. Kap. 1898-1905, Observationes, dopis št. 355.
70 ASM5, predal Acta prov. Kap. 1898-1905, Acta Congresus
oblikoval stališče province. Provincial ga je 1. januarja leta 190071 poslal generalni kuriji. Podpora novi razmejitvi province je bila podrobno opredeljena v kar petnajstih točkah. Uvodoma so bih predstavljeni štirje samostani (Samobor, Klanjec, Karlovec in Jaška) in umeščeni v geografsko-pohdčni prostor Translajtanije in ogrske krone. Poudarjeno je bilo neznanje nemškega jezika pri redovnih kandidatih s Hrvaškega, po drugi strani pa, da je za provinco težavno komuniciranje z oblastmi v madžarskem jeziku. Provincialno vodstvo je opozorilo na majhno število članov province, ki so bih rojeni na Hrvaškem72, zato je bilo prisiljeno nastavljati v hrvaške samostane Slovence, ti pa so tam doživljali krivice. Te so jim delali ne le laiki, ampak tudi duhovščina. Ob tem so bile omenjene tudi težave z zagotavljanjem redovne discipline v hrvaških samostanih. Glede sprejema obeh štajerskih samostanov (Maribora in Sv. Trojice) je bilo izpostavljeno, da provinca že ima dva samostana na Štajerskem (Nazarje in Brežice) ter da je jezik okolice prvih dveh slovenski. Posebna pozornost je bila posvečena samostanu na Trsatu. Najprej je bilo pojasnjeno, da leži samostan v Translajtaniji. Predlog, da naj bi kljub delitvi po jezikovni meji samostan na Trsatu pripadel prihodnji kranjski provinci, je bil utemeljen z obstojem noviciata v tamkajšnjem samostanu, za katerega bi v novi provinci le težko našli primernejšega s številnimi slovensko in nemško govorečimi verniki, ki romajo k trsaški Materi Božji in za katere bi bilo najbolje poskrbeli, ko bi jih oskrbeli bratje z znanjem slovenščine in nemščine. Ob tem je vodstvo opozorilo tudi na zasluge slovenskih redovnikov pri gradbenih delih na Trsatu. Pred koncem je omenilo pobudo za prevzem oskrbe svetišča na Sveti gori in spomnilo, da je tamkajšnji samostan razpustil Jožef II. Vodstvo province je izpostavilo podporo nadškofa Missije pri načrtovani obnovi samostana na Sveti gori. Ob koncu je predlagalo, da bi provinca oddej imela ime Provinca sv. Križa. Ime Kranjske v naslovu province namreč ne bi opozarjalo na to, da je več samostanov province tudi zunaj dežele Kranjske.
Izmed provinc, ki so bile prav tako vključene v predlog nove razmejitve, so avstrijski frančiškani predlagali odložitev sprememb meja za deset let. Pri
Difinitorii in causa novae limitationis Provinciae 21 Decembris 1899.
71	ASI'P, Opravilni zapisnik, No. 2 Hxp. 1 /1 1900.
72	Našteva 6 duhovnikov, 3 klerike in 5 bratov laikov Hrvatov, medtem ko je s Kranjske in Štajerske 73 duhovnikov, 30 klerikov in 67 bratov laikov. Iz te primerjave so bili izpuščeni člani province, ki so bili po rodu iz Istre, Primorske, Koroške in drugih dežel habsburške monarhije.
skorajšnji izvedbi sprememb bi nekateri samostani (npr. dunajski) lahko ostali brez redovnikov, saj bi ti odšli v matične nacionalne province. Madžarski frančiškani so predlagali celo ustavitev postopkov in ohranitev statusa quo. Nekatere je motilo tudi poimenovanje nove hrvaške province po svetih bratih Cirilu in Metodu, saj naj bi obujalo panslavisticna občutenja in odcepitvene težnje Hrvatov.73
Na prošnjo generalnega ministra je poslal odgovor tudi Vendelin Vošnjak, provincial province sv. Ladislava in prihodnji prvi provincial na novo ustanovljene hrvaške province. Zeljo Hrvatov za pripojitev Trsata njihovi provinci je izkazoval s politično in cerkvenoupravno pripadnostjo samostana Hrvaški, ob tem pa je opozoril, da ima Trsat železniško povezavo z Zagrebom kar petkrat na dan.74
Sprejetje in uveljavitev nove razmejitve
Potem ko je vrhovno predstojništvo reda prejelo pripombe iz vseh provinc, je 17. feb. 1900 oblikovalo posebno skupino za usklajevanje, v kateri so bih trije generalni definitorji: David Fleming, Krizostom Luft in Krunoslav Bralič. Komisija je delo končala 27. Februarja. Presodila je, da bo pripadel samostan na Trsatu na novo ustanovljeni Hrvaški provinci sv. Cirila in Metoda, samostana v Mariboru in pri Sv. Trojici pa kranjski provinci.75 Provincialat v Ljubljani je bil o dokončni odločitvi obveščen 19. aprila.76 V naslednjih dneh sta si Konstantin Luzer, provincial Province Kranjske sv. Križa, in Vendelin Vošnjak izmenjala več pisem. Prvi je ob tem izrazil bolečino ob izgubi samostana na Trsatu, a tudi priznal pravico hrvaških bratov do omenjene redovne hiše, ki je na Hrvaškem.77
Provincial Luzer je bratom v dopisu 4. maja poročal o svojih prizadevanjih pri generalni kuriji, da bi se patri iz samostanov na Hrvaškem lahko vrnili v slovenske samostane. Hkrati jim je sporočil, da bo provinca prevzela v oskrbo tudi svetišče na Sveti gori pri Gorici, kamor naj bi iz Trsata premestili tudi noviciat. Brežiški gvardijan se je v svojem odgovoru78 najprej zahvalil provincialu za uspešno posredovanje v Rimu in izrazil v imenu vse družine »veselje in zadoščenje« zaradi sprejetja svetogorskega
73	Šimič: Pozivu vjermt, str. 81. Majstorovič: Sluga hošjji, str. 86.
74	Simič: Pozivu vjermt, str. 82.
75	ASl'P, predal Acta prov. Kap. 1898-1905, Acta Congre-gationes Difinitorii 10 Maii 1900. Simič: Pozivu vjeran, str. 83.
» ASl'P, Opravilni zapisnik, No. 225 Pr. 19/4 1900.
77	Majstorovič: Sluga hošji, str. 89.
78	ASl'P, Dopisi provincialatu 1900-1910, dopis s sprejemno št. 302.
samostana, hkrati pa tudi podvomil o primernost le-tega za noviciat in za ta namen predlagal samostan v Novem mestu. Ohranjena so tudi mnenja frančiškanov s Kostanjevice,79 Novega mesta80 in Naza-rij.81 Prvi so izrazili mnenje, da je svetogorski samostan neprimeren za noviciat, drugi pa so kot možno izbiro predlagali samostan v Nazarjah. Nasprotno pa so bili v nazarskem samostanu mnenja, da je samostan na Sveti gori primeren.
Desetega maja 1900 se je sestal definitorij kranjske province in sprejel ukrepe ob razmejitvi. Odločil je, da se noviciat začasno preseli s Trsata v Nazarje. Pozval je vse slovenske člane province v hrvaških samostanih, da se odločijo v zvezi z vrnitvijo v matično provinco. Obravnaval je tudi dolgove samostanov v Karlovcu in Klanj cu. Za prevzem novih dveh štajerskih samostanov je bil pooblaščen p. provincial.
Poleti 1900 se je bila izvedena dokončna razmejitev. Zasedati sta morala vodstvi obeh provinc in se odločiti o razporeditvi bratov po samostanih. Kon-gregacija definitorij a hrvaške province je bila sklicana za 9. , slovenske pa za 28. avgust.82 Vošnjak sicer ni nameraval zadrževati nikogar, ki bi si želel vrniti v slovenske samostane,83 a je zaradi potreb hrvaške province v hrvaških samostanih nekaj let ostalo še manjše število slovenskih frančiškanov 84
Unio Leonina kot zadnji nujni pogoj za oblikovanje nacionalnih provinc
Na razmere v hrvaško-slovenski provinci sv. Križa — skupnosti Frančiškovih bratov osrednjega območja Slovenije, celinske Istre in zahodnega dela Hrvaške — so močno vplivali trije dejavniki. Terezi-janske in jožefinske reforme so s posegi v notranji ustroj skupnosti ter s sicer kratkotrajno delitvijo province močno načele bratsko, enega temeljev redovne skupnosti manjših bratov. Življenje posameznih članov in celotne skupnosti se je močno odmaknilo od Frančiškovega vzora in redovnih pravil. Posledica narodnega prebujenja je bila krepitev narodne zavesti ne le med verniki, temveč tudi v sami večnacionalni redovni skupnosti, to pa je hr-vaško-kranjska provinca tudi bila. Pripadnost pro-
79	Prav tam, dopis s sprejemno št. 291.
80	Prav tam, dopis s sprejemno št. 290.
81	Prav tam, dopis s sprejemno št. 292.
82	ASI'P, predal Acta prov. Kap. 1898-1905, Acta Congresus Difinitorii 28 Augustii 1900.
83	ASl'P, Dopisi provinciaktu 1900-1910, dopis s sprejemno št. 418,429, 612, 635,813.
84	Prim. Sematizmi Province Kranjske sv. Križa in Province Hrvaške sv. Cirila in Metoda za obdobje 1900-1905.
vince reformatski veji reda pa je bila tisti dejavnik, ki je zagotavljal čvrstost zunanjih meja province. Pomen zagotavljanja celovitosti province je imela »reforma« že ob sprejetju (1688) in ga ohranjala dve stoletji ob vseh poskusih združevanja hrvaškega dela province z drugimi samostani celinske Hrvaške. V 19. stoletju, v obdobju nizke ravni redovnega življenja, pa je to ostal njen poglavitni, če že ne edini pomen.
V takih razmerah zato ne smejo presenečati v zaupnosti zapisana ostra stališča najuglednejših članov province, ki izražajo njeno globoko krizo in razklanost. Ta je zagotovo močno vplivala na osnovno poslansko frančiškanov, dušno pastirsko, ki se je kazalo tudi v izjemno velikem padcu števila novincev s tega območja. Unio Leonina — združitev štirih frančiškanskih skupnosti v enoten red — se iz perspektive Province Sv. križa kaže kot zadnji nujni pogoj, potreben za razklenitev spon, ki so vezale skupnost, ki to ni več bila.
Viri in literatura Viri
Arhivski viri
Arhiv slovenske frančiškanske province sv. Križa (ASFP)
predal 1899
predal Acta provfincialnih] kapidjev in deffini-
torialnih] kongrfesov] 1898-1905: Observationes FF. PP. Guardianorum et de-finitorialium in causa nove limitationis Pro-vinciar S. Crucis, 1899;
Acta Congresus Difinitorii in causa novae limitationis Provinciae 21 Decembris 1899; Acta Congregationes Difinitorii 10 Maii 1900; Acta Congresus Difinitorii 28 Augustii 1900. predal Opravilni zapisnik 1896 - 8/12 1906.
Tiskani viri
Acta Ordinis Minorum 16 (1897), [10], str. 164— 168.
ljubljanski Škofijski list 23 (1898). V Ljubljani : Škofijski ordinariat, 1898.
Schematismus Provinciae Crucis Croaliae-Carnioliae ordinis fratrum minorum P. Frandsci strictioris obser-vantiae ineunte anno domini 1898. Labaci: Literis Blas-nik. — Sumptibus nomin. Prov., 1898.
Schematismus Provinäae S. Cruets Croatiae-Carnioliae ordinis fratrum minorum S. P. Francisd slriclioris obser-vantiae ineunte anno domini 1900. Labaci, Literis Blas-nik. — Sumptibus nomin. Prov., 1900.
Schematismus Provinäae S. Crucis Carnioliae ordinis fratrum minorum S. P. Frandsd slriclioris observantiae ineunte anno domini ... [1901—1905]. Labaci, Literis Blasnik. - Sumptibus nomin. Prov., 1901-1905.
Literatura
Bahčič, Robert: Čudež, k,i traja 800 let: zgodovina FrančiŠkove kari^me v svetu in pri nas. Ljubljana: Brat Frančišek, 2007.
Ffurlan], A[lfonz]: Novo združenje v pervem redu sv. Frančiška. Cvetje z vrtov sv. Frančiška 16 (1897), št. 6, str. 161-169.
Hoško, Franjo Emanuel: Euzebije Fermendžin i ostaci jozefinizma kod franjevaca u kontinentalnoj hrvatskoj potkraj 19. stolječa. Croatica Christiana Periodica 12 (1988), št. 22, Zagreb 1988, str. 1-72.
TT v 1	1—1	* T—1	1 T-'"' 1* 1TT 1*1
Hosko, rranjo Lmanuel: Kardinal Hauhk i ne-uspjeli pokušaj odcjepljenja hrvatskih samostana od Hrvatsko-kranjske provincije sv. Križa. Franjevci u kontinentalnoj Hrvatsko/ kn>z stolječa, Zagreb: Krščanska sadašnjost, 2000, str. 311—318.
Kraj nik, Pavel: Marijina hiša : Ob 450-lelnici Marijinem prikazanja na Skalnici - Sveti mri pri Gorici.
j o J	\> J	o J
Ljubljana : Frančiškanski provincialat; Sveta gora : Frančiškanski samostan, 1989.
Majstorovič, Srečko: Sluga božji o. Vendelin Vošnjak : franjevac : (1861— 1933). Drugo izdanje. Slavonski Brod : [samozaložba] K. Durman, 1967.
Simič, Jakov: Pozivu vjeran : Sluga Božji Vendelin Vošnjak. Zagreb : Hrvatska franjevačka provincija sv. Cirila i Metoda, 1983.
Škofljanec, Jože: Red manjših bratov (O. F. M.) in provinca sv. Križa. Frančiškani v Ljubljani, Ljubljana : Samostan in župnija Marijinega oznanjenja, 2000, str. 9-77.
Škofljanec, Jože: Observanti province sv. Križa in slovenske pokrajine od konca 15. do srede 18. stoletja, (Tipkopis doktorske naloge). Ljubljana : |J. Škofljanec], 2008.
Zusammenfassung
DIE UNIO LEONINA UND DIE NEUORDNUNG DER SLOWENISCHEN FRANZISKANERPROVINZ
Die Verhältnisse in der kroatisch-slowenischen Provinz des Hl. Kreuzes, der Gemeinschaft der Franziskaner des zentralen slowenischen Gebiets, des binnenländischen Istriens und des Westteils von Kroatien wurden von drei Faktoren wesentlich beeinflusst. Die theresianischen und josephinischen Reformen gingen mit Einschnitten in die innere Struktur der Ordensgemeinschaft und mit einer zwar nur kurzfristigen Teilung der Provinz an die Substanz der Fraternität, eines Grundpfeilers des Ordens der Minderen Brüder (OFM). Das Leben der einzelnen Ordensmitglieder und der gesamten Gemeinschaft war vom Vorbild des hl. Franz von Assisi und den Ordensregeln stark abgewichen. Das nationale Erwachen hatte eine Stärkung des Nationalbewusstseins nicht nur unter den Gläubigen, sondern auch in der multinationalen Ordensgemeinschaft zur Folge, was die kroatisch-slowenische Provinz auch war. Die Zugehörigkeit der Provinz zum Ordenszweig der Reformaten stellte jenen Faktor dar, der die Festigkeit der Außengrenzen der Provinz sicherstellte. Die Bedeutung einer Sicherstellung der Ganzheit der Provinz hatte die »Reform« schon bei ihrem Beschluss (1688) und diese über zwei Jahrhunderte bei allen Versuchen der Vereinigung des kroatischen Teils der Provinz mit den anderen Klöstern des binnenländischen Kroatiens bewahrt. Im 19. Jahrhundert, in der Zeit eines niedrigen Niveaus des Ordenslebens, blieb dies seine hauptsächlichste, wenn nicht sogar einzige Bedeutung.
In solchen Verhältnissen dürfen deshalb die vertraulich verfassten scharfen Positionen der angesehensten Mitglieder der Provinz, die deren tiefe Krise und Spaltung widerspiegeln, nicht überraschen. Diese beeinflusste die grundlegende Bestimmung der Franziskaner, die Seelsorge, in hohem Maße, was sich auch in einem sehr großen Rückgang der Zahl der Novizen in diesem Gebiet zeigte. Die Unio Leonina, die Vereinigung der vier observanten Ordenszweige der Franziskaner zu einem einheitlichen Orden, zeigt sich aus der Perspektive der Provinz des Hl. Kreuzes als Ultima Ratio, notwendig zur Sprengung der Fesseln, die die Ordensgemeinschaft, die das nicht mehr war, zusammenhielten.