Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 25.000
Letna inozemstvo	Lir	40.000
Letna inozemstvo, USA dol.	30
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
m	
	
Wk
Leto XXXVI. - Štev. 7 (1789)
Gorica - četrtek, 16. februarja 1984 - Trst
Posamezna številka Lir 500
01 shvensken kulturnem umiki Po smrti Jurija Andropova
Prešeren je preživel svoje kratko življenje, podobno kot mnogi pomembni duhovi, na družbenem robu, v težavnih zasebnih in javnih določenostih. Njegova poezija, ki je centralno zaznamovala slovensko literarno pot za naprej, mu je sredi lastnih čustvenih razpok in osebnih občutljivosti tako rekoč obrobno zdrsela iz rok v poznejši čas in prostor. Prešeren je živel, delal, vztrajal, kljuboval, trpel sredi svoje sodobnosti kot najbolj občutljiva živa struna:
«Strune, milo se glasite, milo, pesmica, žaluj; srca bolečine skrite, trdosrčni oznanjuj!« je zapel v znani pesmi.
Za življenja ni omehčal trdosrčnega in neusmiljenega srca časa in prostora. Bi bil srečnejši, ko bi se spričo različnih vse obvladujočih starokopintih Bleivveisov, Koseških in podobnih jasno zavedal svoje poznejše literarne in zgodovinske teže? Danes je običaj, da se 8. februarja spominjamo smrti slovenskega odločilnega pesnika Prešerna kot rojstva prenovljene slovenske kulture in duhovnosti. Prešernov dan je postal praznik vsega slovenskega ljudstva, pa naj živi doma ali po svetu. Vse prevečkrat pa zapada to vsakoletno proslavljanje zgolj v birokratsko rutino, shematizirano šolsko recitiranje pesnikovih bolj ali manj znanih verzov in lepih besed. Vse premalokrat se vprašamo, zakaj je Prešernov pomen za razvoj slovenske kulture tako usoden in odločilen. Vse preveč tudi govorimo le o Prešernu in na dan slovenske kulture velikokrat premalo pomislimo na tiste, ki so v poznejših obdobjih avtohtono in suvereno z lepo slovensko besedo in mislijo začrtali nove silnice slovenskih duhovnih razsežnosti.
Prešeren je vsekakor prva velika slovenska duhovna individualizacija. Njegov u-stvarjalni poseg pomeni razmejitev z za-mračeno dobo in zaprašenimi inštitucijami ter uradnimi osebnostmi nekdanje velike Metternichove policijske Avstrije. Njegovo navzven nedramatično življenje razodeva prvič v zgodovini slovenske literature izrazito dramatične notranje zaplete in nesporazume, ki so jih v ozkih družbenih sredinah vedno znova deležni premočrtno usvtarjalni posamezniki.
V	Prešernu zalo kaj hitro zaslutimo avtentično sorodnost s tistim, kar mu je sledilo: kljubovalnim nastopom Frana Levstika in njegovo postopno osamitvijo, z drzno izzivalnostjo Antona Aškerca, ki je pesniku velikih slovenskih balad nakopala veliko težav, z nežno drugačnostjo preobčutljivega Gregorčiča, s sveto jezo in u-stvarjalno vero v slovenski vstajenjski dan, kot jo je izpovedoval bojeviti Ivan Cankar, s samotnim iskanjem popotnika Preglja, s Kocbekovo odločilno razmejitvijo s sodobnimi družbenimi prisilami in oportunističnimi postoritvami.
Prešeren je na zgodovinskem literarnem odru prav tako kot v življenju alternativnih določenosti razpoznavni znak novih slovenskih duhovnih možnosti. V svojem ponošenem suknjiču in visokem klobuku, podedovanem od tedaj vseprisotnega dunajskega biedermaierja, stoji po zakonih svoje lastne notranje ustvarjalne logike bolj nehote kot hote nad cenzuro, kriti-kasti, moralisti, pogrošnimi knjigarnarji bt drugimi zasebnimi ali javnimi kramar-11 svojega časa, ki sl, kot je znal povedati neki veliki francoski pisateljski oče »stalno skačejo v lase, zvesti pravilom države volkov«.
Tisti Prešeren, kateremu se v zadnjem času, kot je vidno iz ene novejših številk ljubljanske revije »Problemi«, upirajo nekateri mladi ljudje na Slovenskem, ni Prešernov nekonvencionalni duh, temveč šolsko ali kako drugače nagačena Prešernova glava, ki je življenje iz mesa in krvi ni poznalo. Pomembni romantični pesnik ljubezni in izgubljenosti, narodnega Ponosa in človeške zavesti, krščanske vzajemnosti in ljudske šegavosti je namreč *nal, podobno kot ti mladi iz »Problemov«,
1
Saša Šantel, France Prešeren
izstreliti marsikatero nesramno puščico, s katero je tudi zadel v živo zdaj Kopitarja in potem tega ali onega nekdanjega pevca ,ki je »postal življenja tat«.
V	dobrem in slabem mu je slovenska kultura ostala duhovno zavezana. Kljub vsem nesporazumom je priznala tisti duhovni utrinek iz življenja slovenskega naroda, ki nas je kot zrelo pričevanje resnice in lepote o slovenskem svetu in človeku v sklopu velikih evropskih gibalnih sil narodno in človeško zajel in prvič v slovenski duhovni zgodovini univerzalno presegel.
LEV DETELA
Politično življenje v Sovjetski zvezi je nedvomno zelo zapleteno in kompleksno. Voditelji partije so mit, ki ga je treba na vsak način ohraniti svetlega, močnega in zdravega. Zato bolezen svojih prvakov na vse načine prikrivajo ter kamuflirajo
—	le da ne gre za kaj več, kot za prehlad... In prav diagnoza z zadnjo nadvse lahko boleznijo je več kot mesec vladala v primeru Jurija Andropova, glavnega tajnika KPSZ ter predsednika prezidija Vrhovnega sovjeta, po naše državnega poglavarja. Le ko je pred par dnevi radio Moskva sporočil vest o smrti sovjetskega voditelja, je lahko tako ruska kot svetovna javnost prvič zvedela kaj več o resnični bolezni J. Andropova. Bolehal da je dalj časa na ledvicah, stanje pa se mu je poslabšalo letos januarja, dokler ni nastopila smrt.
Jurij Andropov je bil naslednik pred malo več kot dobrim letom umrlega Leonida Brežnjeva in ga je najprej nasledil kot glavni tajnik sovjetske partije, nato pa več mesecev kasneje še kot sovjetski predsednik. Njegova zvezda je komaj vzšla, pa se je kmalu že nagnila k zatonu, saj ga je po prvih mesecih dela kmalu strla bolezen. Dejstvo je, da od srede avgusta lanskega leta Andropova ni bilo več na spregled. Zadnji od zahodnih državnikov se je z njim pogovarjal nemški Kohl.
Že sama dediščina Brežnjeva in njegove politike gotovo za Andropova ni bila lahka stvar. Vsa posebno zadnja leta njegove zlasti zunanje politike so bila zelo
Po sledeh goriškega skavtizma
Skavtizcm se je na Goriškem hitro razvil; dz prvega jedra v mestu so nastali vodi po raznih vaseh. Danes lahko trdimo, da je ni vasi na Goriškem, kjer ne bi bilo danes ali vsaj ni bilo kdaj skavtov oziroma skavtinj. Skavtizem je vedno naletel na veliko navdušenje pri mladih in gotovo bi bilo vodov in članov še več, če bi imeli zadostno število vodnikov.
V	prvih letih so bili mestni skavti zelo aktivni v širjenju organizacije. Spominjam se, kako smo hodili po župnijskih domovih in prirejali večere, da bi navdušili ljudi za skavtizem: in uspeh ni nikoli izostal.
Z leti je nastala potreba po ustanovitvi treh čet, da bi se dala večja veljava krajevnim zahtevam. Tako so v prvi četi ostali skavti iz Gorice, Podgore, Štandre-ža, Števerjana in Plešivega; v drugo četo so se vključili skavti iz sovodenjske občine, v tretjo pa skupine iz doberdobske občine. Cilj, ki se mu je skavtska organizacija v vseh teh letih skušala približati, je bil ta, da bi v vsaki naši vasi nastala dobra skupina; tako bi zagotovili slovenski mladini zdravo vzgojo po načelih, ki jim po vsem svetu sledi skavtizem.
Skavtizem je še na drug način prispeval k razgibanju delovanja med mladino na Goriškem. V vaseh, kjer so nastale skavtske skupine, je namreč kaj kmalu nastala še skupina tabornikov. Tako je bilo posredno zaradi skavtov poskrbljeno še za mladino drugačnega svetovnega nazora.
Dvajsetetlnica je priožnost za proslave pa tudi za obračune. Mislim, da je lahko obračun vsestransko zadovoljiv.
VZGOJNA METODA
Organizacija je vzgojnega značaja in se pri tem opira na krščanska in katoliška načela. Hoče pripomoči k verski poglobitvi svojih članov, jih vzgajati v poštene državljane, zavedne Slovence in odgovorne člane skavtske organizacije in naše družbe nasploh. Za dosego teh ciljev se poslužuje Baden-Powellove metode združevanja mladine; ta metoda stoji na samovzgoji, na dejavni pomoči bližnjemu, na življenju v naravi in na krepitvi telesnih in duševnih sposobnosti. V njen vzgojni program sodijo razne pobude rekreacijskega, športnega in kulturnega značaja, ki omogočajo
fizični in duševni razvoj članov.
Skavti se sicer kot organizacija ne vežejo na nobeno politično stranko, vendar vzgajajo svoje pripadnike k temu, da se zavedajo odgovornosti, ki jih imajo kot italijanski državljani slovenske narodnosti in spričo tega zavzamejo svoje stališče. Slediti morajo družbenemu dogajanju pogumno in konstruktivno, da tako podpirajo obstoj celotne družbe, naše manjšine in ne nazadnje njih samih.
NOTRANJA ORGANIZACIJA
Organizacija se po starosti svojih članov deli na tri veje:
— volčiči in veverice (VV) od 7. do 11. leta;
— izvidniki in vodnice (IV) od 11. do 17. leta;
— roverji in popotnice (RP) nad 17. letom.
VOLČIČI in VEVERICE se zbirajo v
krdela, ki jih vodi Akela. Poznajo zakon volčičev in veveric ter molitev. Življenje v krdelu označuje predvsem poučna igra in take dejavnosti, ki utrjujejo zdravje in spretnost VV, razvijajo njihove čute in jih vzgajajo v stiku z naravo.
IZVIDNIKI in VODNICE se zbirajo v vode, ki nosijo imena živali in štejejo od 6 do 9 članov. Vodita jih vodnik in pod-vodnik, ki sta le za nekaj let starejša od ostalih članov. Delovanje voda je samostojno, da lahko pride do izraza samo-vzgoja. Tedenski sestanki potekajo ločeno za fante in dekleta. Vsak član voda vrši svojo funkcijo. Glavne funkcije so: vodnik, podvodnik, blagajnik, zapisnikar, gospodar, zastavonoša... V program sestanka spadajo poleg molitve in pozdrava: duhovna misel, obvestila, akcija, igra in petje.
Vodniki in podvodniki tvorijo skupaj tako imenovani Višji vod ali Rangerje, ki se zbirajo tedensko pod vodstvom starejšega voditelja, vsklajujejo delovanje vodov v četi in skupno rešujejo probleme v zvezi z vodenjem.
ROVERJI in POPOTNICE se zbirajo v klane, kjer se izpopolnjujejo v vzgoji in to na osnovi vrednot, ki jih poudarja druga veja. Geslo RP je »služiti«. RP se zanimajo za družbena vprašanja, pomagajo pri delovanju katoliških, kulturnih, športnih in dobrodelnih organizacij.
statična, saj Sovjetska zveza po svoji af-ganski avanturi ni več našla pravega dialoga z zahodnim svetom, posebej z ZDA. To se je dalje pokazalo tudi v začetku Andropovega nastopa. V notranji politiki je sicer ta doba pokazala najprej neke težnje po reformizmu, zlasti v borbi proti korupciji. Jasno je, da zamenjava raznih ministrov še ni mogla nadomestiti zgrešenega in neučinkovitega sistema. Seveda je težko reči, kam bi še nadaljnji Andro-povi ukrepi lahko pripeljali. Mož je bil dolga leta voditelj proslule politične policije KGB, vendar je njegovo kratko vladanje v notranjem oziru obetalo določene spremembe. Teže je bilo seveda z zunanjo politiko, v kateri sam Andropov ni bil tako doma in je zadnja leta itak vedno v rokah že ustaljenega zunanjega ministra Gromika, na drugi strani pa morda tudi pod vplivom mogočnih sovjetskih maršalov.
CERNENKO — NOVI PARTIJSKI VODITELJ
Pogrebne svečanosti za Jurijem Andro-povim so bile v Moskvi na Rdečem trgu. Udeležili so se jih številni tuji državniki. Za Italijo je bil prisoten predsednik republike Pertini z zunanjim ministrom Andreottijem, ZDA pa je zastopal podpredsednik Bush. Svoje sožalje je izrazil tudi papež Janez Pavel II. Tako bo tudi Andropov sedaj počival v senci Lenina, Stalina in Brežnjeva, ki so krojili usodo Sovjetski zvezi od njenega nastanka dalje. Hru-ščev je seveda bolj pozabljen, enako kot še nekateri živi a dejansko »mrtvi« nekdanji veljaki (Malenkov, Podgorni, itd.).
Značilno dejstvo je bilo, da je bil za predsednika pogrebne komisije imenovan pomemben član politbiroja Konstantin Čemenko. Samo po sebi bi to ne igralo velike vloge, vendar je po sovjetski »liturgiji« ta funkcija nekak napotek za nasledstvo. Prejšnji primeri, tako Brežnjeva kot Andropova to le potrjujejo. In res, prav borba za nasledstvo je tu najbolj živa in tudi vzbuja največje zanimanje svetovne javnosti. V državi, poleg tega še svetovni velesili, ki ne pozna prave demokratične dialektike in pluralizma je zato ta igra vedno bolj zagonetna. Veliko je bilo nakazanih možnih imen kandidatov za mesto generalnega tajnika komunistične partije SZ, ki je od vseh možnih (tudi protokolarnih ali vladnih) najpomembnejše. Cernenko, Gorbačev, Romanov, Gromiko, maršal Ustinov — te so komentatorji in politologi najpogosteje omenjali. Razen drugega in tretjega so vsi ostali nad sedemdeset let stari in v bistvu zagovorniki bolj konservativnih struj v Sovjetski zvezi. Zato je bilo pričakovanje še večje, obenem pa presenečenje, ko je agencija TASS sporočila, da je novi tajnik KPSZ postal dvainsedemdesetletni Konstantin Cernenko.
Kdo je ta mož? Malo je sedaj znanega o njem in njegovi politični liniji. Njegova kariera je bila vedno ozko povezana z Brežnjevim in ga zato imajo kot moža njegove usmeritve. Zato pa seveda ne more kaj veliko obetati, če pri sovjetskih voditeljih sploh lahko govorimo o kakih obetih... Cernenko je zaenkrat na čelu partije, najvažnejšega organa SZ. Ni še jasno, kako bo to delil z vladnim predsednikom, še bolj pa, ali bo šel na pot kolektivnega vodstva (kake trojke) ali bo
Najvišji organ SGS je Vodstvo SGS, ki se zbira vsak prvi četrtek v mesecu na sedežu v Gorici v prostorih Katoliškega doma, in vodi dejavnost organizacije. Vodstvo sestavljajo načelnik, načelnica, duhovni vodja, tajnik-blagajnik, gospodar, glavni urednik glasila Planika, četovodje, veje vodje in predstavniki veje v četi.
Deželno Vodstvo SZSO skrbi za skupno delovanje in splošno povezavo med tržaško in goriško skavtsko organizacijo in ima le posvetovalno nalogo.
Uredniški odbor »Planike« skrbi za izdajo glasila SGS.
—	kot oba njegova predhodnika — s partijskim vodstvom združil tudi državno. To bo pokazala prihodnost.
KAM SOVJETSKA POLITIKA?
Vprašanje samo ne more dobiti nikake-ga določenega in jasnega odgovora. Smeri politične izbire v današnjem sovjetskem vladajočem razredu ne morejo biti povsem jasne. Zato bi bila predvidevanja lahko le preuranjena.
Jasno pa je, da smemo na te smeri gledati s perspektive preteklih izkušenj, saj se v dobrih šestdesetih letih SZ ni veliko spremenila, kljub demitizaciji Stalina. Sovjetska zveza je v vseh teh časih ne le utrdila svoj totalitarni sistem, ne le skrbela za intemacionalistično partijsko politiko; šla je tudi v revizije in kruta vmešavanja v sorodne partije po svetu. Francoski marksistični disident Roger Ga-raudy obtožuje sovjetske voditelje prav zaradi tega. Tako piše: »Obtožujem jih, ker so s svojim zadržanjem od Asturij do Makedonije, od Prage do Caracasa zasenčili lepo in pravo podobo socializma, ki so ga milijoni mož in žena imeli v srcu in v umu — To ni Lenin, niti oktobrska revolucija...«.
In prav gotovo sovjetski voditelji, vključno Andropov, niso ničesar naredili, da bi to podobo socializma na en ali drag način izboljšali. Vse prej! Kaj bo naredil novi sovjetski voditelj? Odgovor se bo šele pisal...
Deželni kongres DC v Gorici
Prejšnjo soboto in nedeljo je bil v Gorici deseti deželni kongres Krščanske demokracije. Predsedoval je državni podtajnik za zunanje zadeve Fioret. Deželni tajnik DC Adriano Biasutti je imel daljše politično poročilo, v katerem je obravnaval splošna in deželna vprašanja. V zvezi s problemom zaščite Slovencev je dejal, da zakonski osnutek njegove stranke sicer ni najboljši, da pa je umerjen in najbolj možen. Pristavil je še, da ne sme priti do kakih posiljevanj od strani vlade, kar bi imelo — po njegovem — negativne posledice. (Seveda je tako stališče za Slovence zelo težko sprejemljivo...).
Na kongresu so bili predstavniki političnih strank v deželi. Za SSk je prisostvoval kongresu deželni tajnik Bratuž. Prisotni so bili tudi predstavniki SZDL Slovenije in avstrijske Volkspartei. Na kongresu so nato izvolili delegate za vsedržavni kongres stranke, ki bo konec meseca v Rimu. Večino imajo pristaši sedanjega tajnika skupno z delom morotej-cev.
Seminar za mladino
V	soboto 10. in v nedeljo 11. marca, bo priredila mladinska Sekcija Slovenske skupnosti idejno politični seminar. Srečanje bo namenjeno mladim, ki obiskujejo višje srednje šole in univerzo oziroma že delajo, zamišljeno pa je na deželni ravni. Seminar bo v Gorici.
Pripadniki mladinske sekcije SSk že dalj časa čutijo potrebo, da si vzamejo na razpolago nekaj več časa, da lahko poslušajo predavanja in diskutirajo o vprašanjih, kot so: politično delo; katera je ideologija SSk; kakšno je delovanje edine slovenske stranke v Italiji; kakšna je zgodovina samostojnega nastopanja; kakšna je vloga mladih v šoli, na delovnem mestu, v politiki.
Na dnevnem redu bodo še razgovori o aktualnih mednarodnih vprašanjih, o gospodarski krizi, pacifizmu in drugem, kar vse živo zanima aktivne mlade ljudi.
Podroben spored seminarja bo mladinska sekcija SSk še objavila.
Z GORIŠKEGA
Škofov obisk pri Sv. Jakobu v Trstu
Ob lepi udeležbi župljanov se je z zaključnim shodom v cerkvi v petek 10. februarja, končal štirinajstdnevni škofov pastirski obisk pri Sv. Jakobu v Trstu, ki se je začel v sobodo 28. januarja.
Ob začetku svoje pastirske službe v Trstu je v teh šestih letih tržaški škof Lovrenc Bellomi že večkrat obiskal vse svoje cerkve, se udeležil cerkvenih praznikov raznih župnijskih skupnosti in se z veseljem odzval vabilom vseh vrst, kjer je imel priložnost spoznavati svoje ljudi in se soočati z najrazličnejšimi problemi tržaške škofije.
Pred tremi leti pa je začel z načrtnim pastirskim obiskom svojih župnij, kot ga svetuje izročilo Cerkve in ga zahteva pastoralna zakonodaja. Tako je v tem času opravil vizitacijo skoraj vseh župnij mestnih dekanatov. Ostajata samo še dve župniji v mestu; v župnijah openskega dekanata pa je prav v teh dneh začel s svojim obiskom.
Sv. Jakob je velika mestna župnija, ki šteje okrog 18.000 prebivalcev. Od župnijskega zavetnika je dobila ime tudi mestna četrt, ki je zrasla okoli cerkve. Ob svojem nastanku pred 130 leti je bila župnija skoraj povsem slovenska, a še dandanes živi v njenih mejah več tisoč Slovencev. Od vsega začetka in neprekinjeno do naših dni je v cerkvi sv. Jakoba bila slovenska služba božja, ki se je ohranila tudi v dobi fašističnega režima. Naj še omenimo, da v župniji prevladuje delavski element, zadnje čase pa je tudi vedno več ostarelih in osamljenih oseb.
ŠENTJAKOBSKI »DOM«
Poleg cerkve imajo slovenski katoličani svoj »Dom«, ki je pred enajstimi leti zrasel na pobudo tedanjega slovenskega dušnega pastirja g. Silva Šuligoja in ob velikodušni podpori mnogih slovenskih dobrotnikov. V tem Domu, »Šentjakobskem kulturnem društvu«, se razvija kulturno in družabno življenje šentjakobske župnijske skopnosti, ki se v njem versko in narodno osvešča. Tu so pevske vaje cerkvenega pevskega zbora, v njem ima svoj sedež glasbena šola, člani šentjakobskega mladinskega odra vadijo razne igre, otroci se zbirajo k pripravi na prvo obhajilo in birmo; ob nedeljah pa se po slovenski maši srečujejo v njem slovenski župljani za prijeten razgovor ob skodelici kave ali ob kozarcu pristne domače kapljice.
Sicer je župnija sv. Jakoba tudi drugače razvejana, saj so na njenem območju med drugim slovenski otroški vrtec, osnovna in srednja šola, uredništvo in tiskarna Primorskega dnevnika, Založništvo tržaškega tiska itd.
V	tej župniji se je tržaški škof mudil na pastirskem obisku cela dva tedna za neposreden in poglobljen stik z osebami in problemi šentjakobske skupnosti. To poročilo pa se bo omejilo le na slovenski del njegovega pastirskega obiska.
SREČANJE G. ŠKOFA S SLOVENSKIMI VERNIKI
Slovenska župnijska skupnost se je na prihod škofa vestno pripravljala z molitvijo in s podrobnim premišljevanjem dokumenta tržaške Cerkve »Škofova pastoralna vizitacija: čemu in kako«. ■
Prvo srečanje s škofom je bilo v cerkvi pri evharističnem bogoslužju zadnjo soboto in nedeljo januarja ob najlepši udeležbi slovenskih vernikov. V svojem nastopnem govoru je škof poudaril pomen in važnost tega dogodka za življenje župnije, ki naj ob njem izmeri prehojeno pot, preveri smer in si zastali nadaljnje cilje.
SREČANJE NA ŠOLAH
Naslednji torek pa je že bil na vrsti obisk slovenskega otroškega vrtca, osnov-
ne šole »J. Ribičič« in srednje šole »I. Cankar«, na katerih je škof doživel prisrčen in topel sprejem. Otroci so ga pozdravili z lepo slovensko pesmijo, osnovna šola ga je še seznanila s kratkim zgodovinskim orisom svojega obstoja, srednja šola pa je pripravila kulturni spored o vlogi slovenskega duhovnika v zgodovini našega naroda. Škof je otroke očetovsko pozdravil in jih kot dobri pastir spodbudil k vztrajnemu prizadevanju za rast v dobrem. Nato se je še srečal s profesorskim zborom, se mu zahvalil za vzgojno delo in ga osrčil v odgovornem poslanstvu.
Zvečer istega dne pa se je škof v Šentjakobskem domu srečal še s starši šoloobveznih otrok. Njim je rekel, da so oni v družini od Boga postavljeni oznanjevalci in prvi vzgojitelji svojih otrok. V zavesti svoje nenadomestljive vloge, naj bi se zavzemali za celostno vzgojo, v katero spada tudi verska, saj je brez nje vsaka vzgoja okrnjena in pomanjkljiva. Le tako bodo otroci rasli v skladne krščanske osebnosti.
V	teku svoje vizitacije je škof obiskal tudi uredništvo Primorskega dnevnika in podjetje ZTT, kjer so ga zelo prijazno in spoštljivo sprejeli. V imenu podjetja in uredništev Primorskega dnevnika in agencije Alpe Adria so škofa pozdravili predsednik upravnega sveta ZTT Egon Kraus, direktor podjetja Silvij Tavčar in odgovorni urednik Primorskega dnevnika Bogo Samsa. Tudi nadaljnji razgovor je bil zelo odkrit in stvaren. Škof je poudaril prizadevanje Cerkve za vedno globlje sožitje in razumevanje obeh narodnostnih skupnosti, ki živita na Tržaškem.
SREČANJE Z RAZNIMI SKUPINAMI
Najprej srečanje s skupino prvoobha-jancev in birmancev, ki se na tedenskih sestankih pripravljajo na prejem teh zakramentov. Te je škof povabil, naj zvesto hodijo za Kristusom, ki je njihov najdražji prijatelj, da bodo zares srečni. Nato še srečanje s slovenskimi organizacijami, ki delujejo v okviru župnije, kot so cerkveni pevski zbor, skavtska skupina
Tudi v našem zamejskem tisku je bilo že večkrat govora o dozdevnih Marijinih prikazanjih v Medjugorju v Hercegovini. Vsa poročila so nekako pozitivno izzvenela. Premalo pa se ti poročevalci ozirajo na to, kaj meni o teh dogodkih krajevni škof. To je Pavao Zanič v Mostarju. Premalo se poudarja, da ima odločilno besedo o pristnosti ali nepristnosti takih dogajanj kot so tudi v Medjugorju krajevna Cerkev. Zato je edino pravilno, da kot katoličani vzamemo resno tudi to in predvsem to, kar meni o dogajanjih v Medjugorju škof, v čigar škofijo ta kraj spada. Da se razumemo. Tudi mi želimo, da bi bilo vse resnično, kar je doslej znanega o Medjugorju, toda do zanesljive resnice bomo prišli v verskih stvareh samo skupaj z uradno Cerkvijo, nikdar pa v nasprotju z njo.
Mostarski škof Pavao Žanič najprej ugotavlja (poročilo je vzeto iz Kathpressa z dne 18. okt. 1983), da se bolj umirjeni in premišljeni glasovi o Medjugorju komaj upoštevajo. Ze večkrat je v hrvaškem verskem časopisu »Glas koncila«, ki izhaja v Zagrebu, opozoril, da je treba upoštevati razna dejstva, ne samo enih. »Pa me niso nikoli poslušali,« pravi škof. Pri tem misli predvsem na frančiškane v Medjugorju in njihove privržence.
Škof Žanič do sedaj ni bil osebno navzoč pri nobenem »prikazovanju«. Pravi,
novincev, roverjev in popotnic in še odbor Šentjakobskega kulturnega društva. V imenu odbora ga je pozdravil tajnik Robert Petaros in mu izrekel dobrodošlico, nato so ga predstavniki organizacij seznanili s svojim delovanjem. Škof je vse spodbudil k resnemu in zavzetemu delu, da bodo kvas in sol celotnega župnijskega občestva.
Naslednje dni so slovenski verniki doživeli še nekaj pomenljivih trenutkov. Na prvi petek je bila spokorna pobožnost, na slednjega dne pa svetoletna jubilejna maša s prejemom odpustka. Zelo doživeta in ganljiva je bila tudi maša za vse pokojne župljane, ki se je obhajala dvojezično.
ZAKLJUČNO SREČANJE
V	petek 10. februarja je bil v cerkvi še zaključni shod vseh župljanov, pri katerem sta škofa pozdravila in se mu v imenu vse župnije zahvalila za obisk dva laika, predstavnika slovenske in italijanske župnijske skupnosti. Za Slovence je spregovoril Livij Valenčič, ki je med drugim rekel:
»Prijateljstvo in ljubezen pa ste prinesli v dar tudi nam odraslim, ki nas mučijo vsakdanje skrbi, stiske in velike težave današnje družbe. S svojo vedrostjo in življenjskim optimizmom ste nam vlili novo zaupanje in nam dali toplo človeško oporo. V prvi vrsti so je potrebni brezposelni, upokojenci in sploh ostareli ljudje, ki jih je gospodarska kriza najbolj prizadela.« «
Škof se je v sklepnem govoru prisrčno zahvalil vsem vernikom in duhovnikom, zlasti še g. župniku Mariju Pencu, za trud, ki ga posvečajo rasti in poglabljanju krščanskega življenja v tem mestnem predelu. Na koncu je kot napotek za prihodnost priporočil predvsem zavzetost za rast v edinosti, skrb za katehezo, ki naj postane za vse stalna šola vere ter zanimanje za družino, mladino m reveže, ki naj bodo privilegirana področja župnijskega delovanja.
da so tudi stvari, ki jih je težko razložiti, npr. žarenje križa v soncu, vendar opozarja, da je že pred več kot sto leti frančiškan Petar Bakula poročal o podobnih pojavih. Za pozitivno pa ima škof, da je pri prebivalstvu Medjugorja mogoče ugotoviti notranje spreobrnjenje. Vera in vnetost za molitev ter zadržanje obiskovalcev Medjugorja so po škofovem mnenju pristni.
Malce čudne pa so izjave, ki naj bi jih Mati božja dajala mladim vidcem. »Gospa uporablja,« se nasmehne škqf, »proti meni nevljudne izraze. Škof, tj. jaz, naj bi bil kriv za nered v mostarski škofiji, ki zdaj traja že 15 let; vse, kar dela škof, je proti božji volji, škof ne ravna iz ljubezni...« Tu misli škof na spor med hercegovskimi frančiškani in njim, ki se je pričel pred 15 leti. Spor je v tem, katere župnije naj bi upravljali frančiškani in katere svetni duhovniki. Ta spor še vedno ni zglajen, škof navaja primer dveh frančiškanskih duhovnikov, ki sta bila odpuščena iz reda in suspendirana od opravljanja verskih opravil, pa vse to naprej vršita češ da jima je to dovolila Mati božja.
Medjugorski frančiškani mu tudi nočejo izročiti kopije dnevniških zapiskov glavne vidkinje Vicke Ivakovič, prav tako mu nočejo dati v pogled župnijske kronike, pač pa odlomke iz teh zapiskov objavljajo različne revije. Kako so prišle do njih? »Dnevnik je zame propagandni spis,« ugotavlja škof. »Le zakaj se mi bojijo izročiti vse zadevne dokumente? Ker so pač v njih protislovja. In dokler mi ne dajo vsega materiala na voljo, mi ne bo mogoče dati objektivne sodbe o Medjugorju. Naj še dodam, da doslej ni bilo mogoče potrditi prav nobenega čudeža in nobenega ozdravljenja, čeprav so časopisi polni tega.«
Škof zaključuje: »Ljudje s tako lahkoto vse verjamejo, kar se o teh dogodkih piše. Pobožnost, ki jo najdemo v Medjugorju, je gotovo treba občudovati, toda ozadja, ki jih skušajo pred škofom in verniki skriti, nujno vodijo k negativni sodbi o "prikazovanjih” in dozdevnih čudežih v Medjugorju.«
KATOLIŠKI (ji AS i V VSAKO SLOVENSKO DRUŽINO!
Iz življenja naših ljudi
Operna pevka Franja Golob je umrla
Iz Argentine je prišla vest, da je tamkaj nepričakovano umrla dne 13. januarja operna pevka Franja Golob. Po rojstvu je bila pravzaprav Primorka, ker se je rodila v Podmelcu, kjer je družina stanovala, ker je bil oče železničar. Po prvi svetovni vojni se je pa družina preselila v Ljubljano leta 1918. Tam je Franja nato živela, študirala in se uveljavila kot izreden operni talent.
Ko je dokončala učiteljišče se je posvetila študiju petja. Njen talent je odkril njen prvi učitelj glasbe na učiteljišču Emil Adamič, pozneje je na konservatoriju imela za profesorja tudi Mateja Hubada. Razen v Ljubljani se je izpopolnjevala še drugod.
Leta 1932 je prvič nastopila v ljubljanski Operi in že naslednje leto postala njen redni član. Zaradi svojskega značaja glasu (imela je mehek alt), je že zgodaj začela dobivati ponudbe za nastopanje na koncertih in v oratorijih. Pela je v vseh znamenitejših operah in oratorijih ter gostovala po Jugoslaviji in zunaj nje. Leta 1940 je sklenila pogodbo, da bo naslednjo sezono pela v operi v Chicagu, toda vojna je to preprečila.
Do julija 1945 je pela v Ljubljani, potem pa je odšla v inozemstvo in našla svoje zadnje področje nastopanja v Argentini. Tu je ponovno in ponovno pela v glavnem opernem gledališču Colon in drugod po Argentini. Tu je sodelovala z raznimi slavnimi dirigenti. Vedno je pa rada dodala kako skladbo slovenskih avtorjev (Tomca, Škerjanca, Pavčiča, Adamiča). Nikoli ni skrivala, da je Slovenka.
Ni živela sama, temveč se je poročila z odv. dr. Milošem Staretom, ki se je maja 1945 umaknil iz Ljubljane in živi sedaj v Argentini. Franja Golobova je ponesla slovensko ime po Evropi in po obeh Amerikah in se trajno zapisala med naše največje operne poustvarjalce. Naj ji večno poje veter argentinske pampe za vse lepo, kar je ljudem nudila.
Bralci pišejo
Ob misijonski obnovi v Gorici
V	nedeljo 5. februarja se je v Gorici zaključila obnova sv. misijona, ki je zanjo poskrbela slovenska duhovnija v našem mestu. Kot ena izmed staršev bi samo poudarila važnost dveh srečanj, v petek zvečer in v nedeljo popoldne v Zavodu si'. Družine.
Tokrat so bila misijonska srečanja s starši izpeljana v obliki pogovora, dialoga. To je pripomoglo k pestri debati, ki se je odvijala v domačem in prisrčnem vzdušju. Seveda se je govorilo o problemih, ki so za nas kot starše, kot kristjane in kot Slovence posebno velike važnosti: skupno življenje in vzgoja otrok. Pogovorna oblika srečanj se je izkazala za posrečeno, kar je bilo opaziti tudi v odgovorih k raznim vprašanjem, ki smo jih starejši postavili: kakšne nasvete bi namreč dali, na podlagi lastnih življenjskih izkušenj, dvema novoporočencema za skupno življenje in za vzgojo otrok. Seveda si od takih krotkih srečanj ne smemo pričakovati dokončnih odgovorov na vse to, kar nas starše skrbi; je pa bil to poskus globlje analize nas samih in našega Življenja v družini.
Morda kaže še pripomniti, da je bila udeležba razmeroma šibka in to predvsem mlajših zakonskih parov. To je čudno, saj vsi, izobraženi in preprosti, mlajši in starejši, vsi se nahajamo na istem čolniču in z zelo podobnimi problemi.
Udeleženka
Dijaki enotne srednje šole »Ivan Cankar« pozdravljajo g. škofa Lovrenca Bellomija,
ki je obiskal njih šolo
m. <;.
Medtanne - takrat neknlika (ranči
Franja Golob, ko je pela v ljubljanski Operi
Peti nedeljski koncert v goriškem Avditoriju
Harfa je prav gotovo glasbilo, ki zanima občinstvo. To je dokazal tudi v nedeljo na matineji številen obisk ljubiteljev tega inštrumenta, s katerim je odigrala nekaj skladb Tržačanka Serena Argentin.
Program je obsegal dela velikih harfistov; bil je torej nalašč izbran, da se pokažejo vse interpretacij ske možnosti izvajalke in njenega glasbila.
Prva na vrsti je bila skladba neznanega avtorja iz 12. stol., nato tri sonate Pescet-tija in Scarlattija. V drugem delu so bili na vrsti skladatelji Albeniz, Grandja-ny, Hasselmens in Salzedo.
Prihodnja matineja bo 19. februarja: nastopila bosta pevca iz Sofie, sopranistka Maria Angelova in bariton Veselin Damjanov ob spremljavi A. Vodopivca.
Staranzan
Uspelo predavanje. Kar čudno se sliši dopis iz Staranzana, pristno furlanske vasi. Toda res je, da se cerkveni pevski zbor, ki poje pri slovenski maši v Ron-kah vsako prvo nedeljo v mesecu, tudi kulturno udejstvuje. O njegovih pobudah smo že poročali. Takšna pobuda je bilo tudi predavanje v župnijskem domu v Staranzanu: pripravil ga je zbor v sodelovanju z nekaterimi italijanskimi organizacijami. Predavanje je bilo z zdravniškega področja in sicer o problemu presajanja organov, v našem primeru o presajanju ledvic. Predavala sta dva priznana strokovnjaka, navzoč pa je bil tudi mož, ki so mu presadili ledvice v Bruslju (Belgija). Udeležba je bila nad vse pričakovanje velika in priča, da se ljudje za slična vprašanja zanimajo.
Oba predavatelja sta osvetlila način presajanja ledvic in njega uspešnost, ki presega vse ostale poskuse, tako da daje bolnikom upanje na trajno ozdravljenje. Težava je le v tem, da- je prosilcev veliko, dajalcev pa malo. V Italiji je npr. 76.000 ljudi, ki živijo s pomočjo hemodia-lize, ki bi pa skoro gotovo ozdraveli, če bi dobili tuje ledvice. Toda dajalcev ni, kajti zakon ne dovoljuje transplantacije organov, če tega ne dovolijo sorodniki. Ti pa rajši vidijo, da gre mrtvi sorodnik cel na drugi svet, kakor pa da bi mu takoj po smrti z operacijo odvzeli ledvico in jo vsadili bolniku, ki nanjo čaka. Zaradi tega je v Italiji na 72.000 prosilcev komaj sedem sto moglo z operacijo dobiti novo ledvico.
Druga težava je v tem, da je v naši državi premalo ustreznih bolnišnic, kjer delajo takšne operacije. V deželi Furlani-ja-Julijska krajina je za takšne operacije opremljena samo tržaška bolnišnica, toda zaradi pomanjkanja darovalcev tudi ona ne more delati sličnih operacij. Posebno udruženje ADO (Associazione donatori organi) si prizadeva ravno v tem smislu, da bi ljudi seznanilo, kako je s presajanjem organov, in da bi prepričalo tega in onega, da bi v testamentu določil, da mu ob smrti lahko vzamejo kak organ in ga presadijo drugemu. Drugod po svetu je sličnih primerov kar dosti, v Italiji pa smo šele na začetku. Vsled tega so številni bolniki ki se zatečejo v tujino za slične operacije, kot npr. omenjeni mož iz Ronk, ki je šel v Belgijo.
Za uspelo srečanje najlepša hvala slovenskemu pevskemu zboru iz Laškega, članom krajevne sekcije ADO in predavateljem. - K. M.
Nad 550 avstrijskih župnij brez duhovnika
Na delovnem zasedanju Katol. akcije in Pastoralnega inštituta v St. Poltnu ob Do-novi (60 km zahodno od Dunaja) so udeleženci ugotovili, da je v Avstriji že nad 550 župnij brez svojega duhovnika, to število pa se bo v naslednjih desetih letih še podvojilo, saj se sedanji duhovniki starajo, duhovniški naraščaj pa je nezadosten in še zdaleč ne krije trenutnih dušno-pastirskih potreb. Na zasedanju so podčrtali, da na oagovomih mestih še vedno niso dojeli v celoti resnosti tega položaja. Pomagajo si največ z odpravljanjem ali združevanjem obstoječih župnij, premalo pa si prizadevajo, da bi našli nove rešitve, ki pa so mogoče le z uvedbo novih župnijskih struktur.
V Turinu zapirajo dvorane
Pred letom dni je bil velik požar v Turinu v neki javni dvorani; žrtev je bilo veliko. Posledica je bila tudi ta, da so v deželi pregledali javne dvorane. Zaprli so jih 113, v Turinu samem 13, ker niso odgovarjale zakonskim predpisom.
Kulturni praznik na učiteljišču S. Greonrčič
tržaške novice
Na slovenskem učiteljišču »S. Gregorčič« v Gorici se živahno udejstvujejo tudi na kulturnem področju. Za lansko božičnico so priredili srečanje z goriško pesnico I.jubko Šorli ob izidu njene zbirke za otroke Veseli lingaraja. Takrat so dijakinje same pripravile lep kulturni spored s petjem in recitacijo njenih pesmi, pesnica sama pa je orisala svoje dosedanje literarno delo.
Nova kulturna pobuda od strani gori-škega učiteljišča pa je lepo počastila slovenski kulturni praznik: 8. februar. Na vrsti je bila zanimiva razstava ex-librisov, ki jo je oskrbelo zadevno ljubljansko društvo. Njegovi predstavniki so pripravili vrsto teh umetniških primerkov, ki so
Goriški romarji so se vrnili
V ponedeljek ponoči so se srečno vrnili iz Rima goriški romarji. Program romanja so izpeljali, kot je bil zamišljen. V soboto 11. t.m. jih je sv. oče sprejel v posebni avdienci v dvorani Clementini. Več bomo poročali prihodnjič.
Prihodnji teden bo pa vseslovensko romanje v Rim. Ob tej priložnosti bodo blagoslovili nove prostore v Sloveniku.
Nova plošča zbora »Mirko Filej«
V četrtek 9. februarja smo v Katoliškem domu imeli znova prijeten kulturni večer. Zbor Mirko Filej je namreč predstavil ploščo svojih pesmi. Sedanji predsednik Viktor Prašnik je v uvodni besedi omenil, kako bogati so bili letos naši kulturni večeri, saj smo na njih predstavili že več novih knjig in njih avtorje, ter več naših mož iz preteklosti, to pot pa je na vrsti nov kulturni dogodek in sicer pesmi zbora Mirko Filej, ki jih je zbor posnel in jih sedaj nudi občinstvu registrirane na ploščo in kaseto.
Kako zbor poje na plošči, je pokazal tudi ta večer, ko je številnim navzočim zapel ob začetku in ob zaključku večera.
Vodja zbora Zdravko Klanjšček je osvetlil pesmi, ki so jih registrirali. Gre predvsem za pesmi primorskih skladateljev, pokojnih in še živih. Vseh pesmi je enajst. Nekatere so narodne v raznih priredbah, druge so umetne, med njimi Nekje v gorah Mirka Fileja, Mati Jagoda Rada Simonitija, Žebljarska V. Vodopivca, Bela breza Stanka Maliča.
Na večeru je tudi bilo omenjeno, s kakšnimi težavami so pesmi registrirali, saj je prva registracija po nesreči šla po zlu in so morali znova začeti. Stroški so bili veliki, začasno so jih poravnali pevci sami, saj v svojem idealizmu ne hodijo samo k pevskim vajam in nastopajo največkrat le za veselje, temveč so pripravljeni tudi iz svojega prispevati za blagor zbora.
Ne vem, če najdemo še kje na Slovenskem toliko požrtvovalnosti pri pevcih kot je najdemo ravno pri Filejevcih. Vsled tega je pri debati nekdo poudaril, da je ta kulturni večer pravzaprav najpomenljivejša Prešernova proslava dn najdragocenejši doprinos slovenski kulturi, ker gre za dejanje, ki bo ostalo in ne bo samo izzvenelo v lepe besede in deklamacije; poleg tega gre tudi za dejanje, ki je pognalo iz tako velikih osebnih žrtev mož in fantov. Seveda pa tudi njihovih žen, ki pustijo može, da hodijo zvečer na vaje, poleg tega pa so še vedno pripravljene, da zboru pomagajo pri notranjih praznikih. To so pokazale tudi v četrtek, ko so obilno postregle vsem navzočim z jedili in pijačo.
Naj omenimo še, da je zbor poklonil ploščo in kaseto nekaterim zaslužnim prijateljem: bivšemu predsedniku prof. Vla-dimiru Šturmu, nekdanjim pevcem Jožetu Vižintinu, Lenartu Košiču in Mirku Špacapanu ter dr. Andreju Bratužu za prijateljsko sodelovanje. Vsi ti so vrsto let sodelovali pri zboru in z njim delili lepe ‘n težke trenutke, kot jih doživlja vsak zbor, posebno še če je trdoživ kot je zbor Mirko Filej, ki poje že 17. leto.
Iz svojega dolgoletnega življenja ima zbor tudi zbirko diapozitivov z raznih nastopov in potovanj, saj je bil že v Bel-Siji in na Holandskem, v Rimu, na Koroškem, v Mariboru, Ljubljani in drugod. Vse to so lahko pevci videli in obujali spomine ob diapozitivih, ki jih je predajal član zbora Viktor Selva.
Kasete in plošče so dobijo pri članih -'■bora, pa tudi v slovenskih knjigarnah,
jih naredili dijaki iz desetih držav, od Rusije do Anglije ,pa seveda veliko slovenskih in jugoslovanskih prispevkov. Med njimi tudi dela dijakov goriškega učiteljišča. Poleg predstavitve te razstave in nagovorov ravnatelja prof. Sirka in predstavnikov društva iz Ljubljane je zbor učiteljišča in vrtnaric pod vodstvom prof. Franke Žgavec lepo zapel dve pesmi, med temi Jericijevo Zdravljico.
Prav je, da zlasti učiteljišče goji take kulturne pobude in prireditve, saj bodo prav bodoči vzgojitelji morali tudi sami v bodoče s tem delom nadaljevati. Zato pa je prav tako udejstvovanje že v šolskih letih posebej vzpodbudno in hvalevredno.
računamo, da ne samo v Gorici, temveč tudi v' Trstu. Plošča stane 10.000 lir, kaseta pa 7.000. Vsekakor bo ta posnetek pesmi zbora Mirko Filej trajen spomin na slovenske kulturne praznike v letu 1984.
Umrl je Pepi Bandelj
Že nekaj let smo pogrešali Pepija Ban-delja v njegovi cvetličarni na Travniku. Na tihem se je umaknil in se v trgovino ni več vrnil. Zdravje mu je začelo pešati in držal se je le doma.
Po nekaj tednih v bolnišnici je tam 26. januarja umrl, vdan in lepo pripravljen na prehod v večnost. Pogrebno mašo je daroval msgr. Močnik v cerkvi sv. Ignacija, kamor je pokojni tudi med tednom marsikdaj stopil. Med mašo je pel zbor goriških madrigalistov.
Pokojni Pepi se je rodil pred 77 leti v Podgori. Odločil se je za poklic cvetličarja. Trgovino na Travniku je vodil že 50 let. Ni pa dočakal 50-letnice poroke. Manjkalo je le malo, saj ga je prav. msgr. Močnik poročil leta 1935 s Stanislavo Pavlin iz Vrtojbe. Tam sta tudi do konca vojne stanovala, nakar sta se preselila v Gorico. V zakonu sta imela tri hčere: Nerino, Renato in Ido.
Pepi je bil mirnega in prijaznega značaja. Ni se kazal v javnosti, na tihem pa je napravil marsikatero dobro delo. Bil je član SKPD »M. Filej« in rad je bral Katoliški glas in drugo naše čtivo.
Vdovi in hčeram iskreno sožalje, Pepiju pa naj Bog nakloni plačilo v nebesih.
Gorica ima novega prefekta
Dne 6. februarja je prevzel službo prefekta v Gorici dr. Alessandro Pierangeli. Do sedaj je opravljal razne posle pri notranjem ministrstvu. Ob nastopu je poslal pozdravno pismo vsem oblastem in prebivalstvu.
Tribuna o zaščiti Slovencev
V	soboto 18. februarja dopoldne (ob llh) priredi krožek za politična in družbena vprašanja Anton Gregorčič v Gorici javno tribuno o zakonski zaščiti Slovencev v Italiji. Sodelujejo parlamentarci, ki so predložili zakonski osnutek Slovenske skupnosti. To so senatorji Fontanari (PP TT-SVP), Girardi (Liga Veneta), Fosson (Union Valdotaine) ter Loi (sardinska akcijska stranka). Srečanje bo v dvorani pokrajinskega sveta.
Misijonar-mučenec
V	nedeljo 19. februarja bo sv. oče razglasil novega blaženega in sicer Janeza Mazzucconija. Novi blaženi je bil misijonar na otoku Woodlark v Tihem oceanu. Tam je komaj 29-leten umrl kot mučenec leta 1850. Divjaki so ga križali. Doma je bil iz mesta Lecco in je vstopil v misijonsko družbo PIME. Milanska škofija in mesto Lecco se na razglasitev pripravljata z velikimi slovesnostmi.
Zlatumašniki 1984
Koprska škofija
Dr. Janez Jenko, škof, posvečen 8. julija 1934.
Goriška nadškofija
Dr. Franc Močnik, posvečen 17. marca 1934, kanonik.
Msgr. Luigi Cocco, posvečen 1. julija 1934, živi v Cervignanu.
Msgr. Giusto Soranzo, posvečen 1. julija 1934, kanonik.
Mariborska škofija
ima letos pet zlatomašnikov.
Ljubljanska nadškofija
ima osem zlatomašnikov, med njimi so dr. Ludvik Čepon, upokojeni profesor v ZDA, Ivan Dolšina, župnik v ZDA, msgr. Anton Orehar, papeški delegat za Slovence v Argentini. Zlatomašnik bo letos tudi msgr. Alojzij Turk, nadškof v Beogradu; posvečen je bil v Ljubljani 8. jul. 1934.
Nekaj zlatomašnikov je tudi med redovniki. Večje je število srebmomašnikov, med njimi Ivan Štanta, misijonar na Madagaskarju, in p. Filip Rupnik, sedaj gvar-dijan na Sv. gori.
Vsem jubilantom naše čestitke!
Števerjan
Župan Stanislav Klanjšček je dal ostavko iz osebnih razlogov 10. januarja. Občino je vodil od junija 1965. Vodstvo občinske uprave je začasno prevzel podžupan Ciril Terpin.
V četrtek 9. februarja je bila občinska seja. Ob prisotnosti še kakšnih dvajset občanov je potekala v lepem kulturnem vzdušju in jo je trezno in vzorno vodil podžupan. Imela je samo štiri točke in je po trajanju bila ena najkrajših na šte-verjanskem županstvu .V prvi je občinski svet z devetimi glasovi, trije so se vzdržali, sprejel ostavko dosedanjega župana. Takoj nato je ta vrnil ključe občinske stavbe in trobojnico. Po krajšem posvetu so v drugi točki soglasno sprejeli odstop odbornika za šolstvo in kulturo Simona Komjanca. Sledila je tretja točka — izvolitev novega župana. Stanislav Klanjšček je prejel devet glasov, Hadrijan Corsi, predsednik Briške gorske skupnosti, je dobil štiri in podžupan Ciril Terpin enega.
Pri volitvah za novega odbornika pa je je bil izid naslednji: Anka Čemic, učiteljica na števerjanski šoli, je dobila osem glasov, dosedanji odbornik Simon Kom-janc tri, po en glas pa še Hadrijan Corsi in Emil Terpin. Ena glasovnica je bila bela.
Ponovno izvoljeni župan Stanislav Klanjšček se je ob koncu zahvalil za ponovno zaupanje in obljubil, da bo še naprej vodil občino v korist cele skupnosti, obenem pa bo v najkrajšem času sklical sejo občinskega sveta.
Na občini pričakujejo ponovno izvoljenega župana v drugi polovioi prihodnjega tedna, po prisegi pred prefektom, kar se bo zgodilo predvidoma v prvi polovici prihodnjega tedna. Župan Klanjšček bo prvi župan, ki bo prisegel pred novim prefektom.
Ekumenska proslava
V Katoliškem domu v Gorici je bila v nedeljo 12. t. m. ekumenska proslava v čast svetih Cirila in Metoda. Najprej je predsednik ACM dr. Jože Markuža pozdravil navzoče in še posebej g. Toneta Be-denčiča, ki je prikazal diapozitive pod naslovom »Slovenska zemlja v besedi in sliki«. V prvem delu smo občudovali slike Sv. Višarij, Kanalske doline, Benečije, Goriške in Tržaške. Nato je predsednik ACM spregovoril o življenju in delovanju svetih bratov Cirila in Metoda. Poudaril je njun pomen za utrditev krščanstva med Moravani in panonskimi Slovenci ter njuno edinstveno delo za začetek kulturnega in književnega dela med Slovani. Naše narodne, kulturne, književne in verske korenine segajo prav do svetih bratov. Tega se večkrat premalo zavedamo, ker ne poznamo in ne cenimo njunega delovanja. Slovensko kulturno in književno zgodovino bi morali začeti pisati s prihodom sv. Cirila in Metoda na Blatesnki grad kneza Koclja. ACM ima za svoj glavni namen ekumensko delo za edinost vseh kristjanov, ne more pa pozabljati tistih vrednot duha, ki sta jih pospeševala sveta brata.
V drugem delu večera je g. Tone Be-denčič pokazal diapozitive planinskega sveta od Ljubljane do Rateč. Videli smo slike gorskih velikanov, blejskega otoka, zasneženih in pomladanskih pokrajin v jutranjem in večernem soncu. Po tem vedrem doživetju smo zaključili proslavo. Na odru je bila ikona svetih bratov in nageljni s slovenskimi trakovi.
Škofove vizitacije
Škof Bellomi je začel s pastoralnimi vizitacijami v župnijah openskega dekanata. V teku je obisk prav v openski župniji sv. Jerneja. Sledile bodo župnije: Mač-kolje (18. febr.), Boršt. (10. febr.), Konto-vel (17. mar.), Repentapor (5. maja),'"Prosek (12. maja), Bazovica (19. maja), Trebče (3. jun.), Katinara (16. jun.), Boljunec (23. jun.), Sv. Križ (1. jul.) in v jeseni Ricmanje.
Škofov pastoralni obisk v Mačkoljah
V času od 18. do 21. februarja bo tržaški g. škof Lovrenc Bellomi opravil pastoralni obisk v župniji Mačkolje. Poleg običajnega pregleda versko-cerkvenega življenja so predvidena tudi srečanja s predstavniki vseh tistih organizacij, skupin in javnih ustanov, ki delujejo na področju župnije in so izrazile željo po srečanju s škofom. Spored obiska bo naslednji:
V	soboto 18. februarja ob 18. uri sprejem g. škofa, maša z mladinskim petjem in srečanje z mladino. Naslednji dan, v nedeljo po dopoldanski maši srečanje z možmi, popoldne pa s skavti in s člani otroškega, dekliškega in mešanega pevskega zbora. V ponedeljek 20. februarja obisk otroškega vrtca in osnovne šole, obisk bolnikov ter krajevne postaje orožnikov in carinikov (smo na meji z Jugoslavijo), srečanje z birmanci in prvoobhajanci, zvečer pa z župnijskim svetom.
Škofov pastoralni obisk se bo zaključil v torek 21. februarja z mašo ob 18. uri.
Op. ured.: V prihodnji številki objavimo daljši članek o maokoljanski župniji, ker nam je v tej številki zmanjkalo prostora.
Repen tabor
V teku so popravila v župnišču in v mežnarjevi hiši. Zasluga gre predvsem g. župniku Bedenčiču. Prekrivajo streho, ki je krita s Škrljami. To delo zahteva dosti časa, pa tudi denarnih sredstev. Pristojni deželni urad je sedaj določil 359 milijonov za prekritje cerkvene strehe.
Stalni diakonat
Dolgo se je v tržaški škofiji razpravljalo, ali naj se vpelje stalni diakonat. Kot zaključek teh razprav je sedaj g. škof izdal poseben dokument (30 strani), ki ta diakonat v škofiji dejansko vpeljuje. V prvem delu so v dokumento vsa tista cerkvena navodila, ki diakonat teološko utemeljujejo, v drugem je povedano, kaj je potrebno, da more kdo postati diakon in kakšna je njegova služba. Področja njegovega dela so evangelizacija, bogoslužje,
Krivično bi bilo zamolčati o Prešernovi proslavi, ki jo je v nedeljo 12. februarja priredil Slomškov dom v kinodvorani v Bazovici. Spored je bil zelo bogat in je povsem zadovoljil številno občinstvo. Imamo, hvala Bogu, še veliko ljudi, ki si želijo Prešernovo proslavo in to zlasti tisti, ki so okusili raznarodovalno delo fašizma.
Na proslavi je nastopilo nad 70 mladih, ki so z besedo dn petjem prikazali slovensko duhovno bogastvo. Kot prvi je nastopil otroški zbor Slomšek. Zapel je štiri pesmi. Petje je spremljala s harmoniko učiteljica Lučka Križmančič. Naši otroci raje in lažje pojo, če jim pomaga glas harmonike.
Dijaki Andrej Križmančič, Marko Ozbič in Karmen Natural so recitirali Prešernove pesmi. Mikela Drnovšček je pa začela proslavo s pesmijo Ljubke Šorli »8. februar - Prešernov dan«, ki poudarja pomen Prešernovih proslav z besedami: »Slovenski praznik v eno nas združuje, k zve-svobi vabi, v nas pogum budi.«
GOVOR ZORE TAVČAR
Sledil je slavnostni govor prof. Zore Tavčar, ki bi zaslužil, da bi ga naš tisk v celoti objavil, saj je tako sodoben in spodbuden zlasti za nas zamejske Slovence. Bistvo govora je strnjeno v sledečih besedah: »Prešeren nam danes izroča sporočilo neomajne zvestobe svoji slovenski biti in zgled najplemenitejše odprtosti sočloveku.« Prešeren nam je — pravi nadalje Zora Tavčar — vedno sodoben, ker krepko udarja po naših napakah, pomanjkljivostih in negotovostih našega življenja, ki jih na kratko samo omenjamo: nestrp-
dobrodelnost in dela ljubezni.
Med italijanskimi verniki je že kdo, ki bi rad postal diakon in se postavil v službo Cerkvi, ne da bi pri tem opustil svoje poklicno delo. In med slovenskimi?
Dolina
V	listih beremo, da bo v dolinski občini samoupravni referendum za mir in za razorožitev. Občani bodo morali povedati, ali so za mir in za odpravo vsega jedrskega orožja na vzhodu in zahodu. Ali ne bi bilo bolj pametno, da bi se oglasili tisti občani, ki niso za mir in za odpravo jedrskega orožja? Verjetno bi se le malokdo oglasil, ker so pač vsi naši ljudje za mir in za razorožitev. Občina bi tako prihranila nekaj denarja in bi se tudi bolj postavila.
KRATKE NOVICE
Razporoke v Avstriji
Osrednji avstrijski statistični urad je ugotovil, da je bilo leta 1982 v Avstriji najvišje število zakonskih ločitev po drugi svetovni vojni. Razdrlo se je kar 14.298 zakonov, izjema so bili le zakonci, ki so poročeni nad 25 let. Zaradi ločitev je bilo prizadetih 15.900 otrok. Sporazumno je bilo razvezanih 75 odstotkov zakonov. Kljub tej žalostni ugotovitvi pa navajajo veselo novico, da se po letu 1982 dviga število porok.
Kaznovani, ker so pobirali podpise
V	Litvi so sovjetske oblasti obsodile dva duhovnika vsakega na deset let ječe, ker sta leta 1978 organizirala »Odbor za obrambo vernih v Litvi«. Verniki so sedaj zbrali 132.000 podpisov pod prošnjo, naj se oba duhovnika izpustita iz ječe. Sovjetske oblasti so pobiralce podpisov obsodile na 50 rubljev globe, sedaj pa litvanski notranji minister grozi, da jih bo dal aretirati.
Neapelj v številkah
Prebivalcev 1.200.000; 80.000 mladih, ki iščejo prvo zaposlitev; 70.000 družin je vložilo prošnjo za stanovanje; 65.000 starih, ki živijo sami; 25.000 otrok pod 14. letom je zaposlenih; 100.000 družin ima več kot štiri otroke; neki župnik je dejal, da ima v župniji 15 družin s 14 otroki; cerkvenih zakonov v letu 1981 je bilo 6.868, samo civilnih pa 3.729; nihče ne ve, koliko je otrok, ki ne hodijo v šole. Nihče tudi ne ve, koliko je »camorristov«.
prosim i Ban
nost med Slovenci samimi, neznačajnost, ki človeka privede do hlapčevanja močnejšemu in zanikanju svoje narodne pripadnosti, nemarnost mnogih, ki se ne trudijo, da bi obogatili svoj besedni in kulturni zaklad. Prešernova proslava mora spodbujati k uresničevanju pojma »osveščen Slovenec«, to se pravi, da mora naš človek biti sproščen in kultiviran Slovenec. Izboljšati mora svoj jezik, svojo izreko. Človek, ki prelomi svojo zvestobo krvi, svojemu narodu, zlomi tudi človeka v sebi, svojo hrbtenico in svoj ponos.
Prešeren ni edini naš klicar k zvestobi, ni edini, ki bogati naš jezik in kulturo. Je prvi v vrsti. Za njim se zvrstijo pisatelj Cankar, fizik Jožef Stefan, arhitekt Plečnik in vsi drugi veliki sinovi našega naroda. »Prešernovemu imenu se bomo oddolžili s tem, da njegovo plemenito in visoko misel posredujemo naši mladini, ki naj nosi baklo njegove vere v našo prihodnost,« je zaključila govornica.
Sledil je nastop Tržaškega mešanega zbora, ki ga vodi prof. Tomaž Simčič. Zapeli so šest pesmi, ki so žele veliko odobravanja med poslušalci.
Proslavo je sklenil kratek, a bogat prikaz lepot našega Krasa povezanega z ostalimi lepotami slovenske zemlje. Če so prej imela dosti dela ušesa, so se zdaj oči uprle v platno in strmele v lepote naše zemlje. Diapozitive so pripravili Stojan Ražem, Silvo Ozbič in Marijan Živic. Proslavo je lepo povezovala Tiziana Natural iz Gropade. Vsem, ki so nam nudili slovensko bogastvo, se najlepše zahvaljujemo.
V nedeljo 19. februarja praznujejo Slovenski goriški skavti
20. obletnico obstoja
Program
10.00 Mladinska maša na Placuti
11.00 Odprtje razstave v Katoliškem domu o 20-letnem delovanju
16.00 PROSLAVA v Katoliškem domu
Vsi vljudno vabljeni!	SZSO-SGS
IZ KANALSKE DOLINE
V Kanalski dolini mrzlično hitijo z deli na avtocesti, ki bo povezovala Italijo z Avstrijo. V dolini se pa prav tako mrzlično križajo interesi, materialni in narodni, treh skupnosti, ki si vse tri lastijo oblast nad domačini. Italijani, Nemci in Slovenci se gnetejo v tej dolini. Zato ni nič čudnega, če nastajajo polemike, kritike, negodovanja in včasih tudi kaki manjši atentati. Tako se je zgodilo, da so »neznanci« pretekli teden s sramotilnimi napisi pomazali hišo prof. Salvatoreja Ve-nozija v Zabnicah in zažgali avto domačemu župniku g. Mariu Černetu. Preteklo leto pred veliko nočjo so pa »neznanci« na pokopališču v Zabnicah raztrosili letake v nemščini, s katerimi so hoteli odvrniti domače pevce, da bi na veliko noč ne peli slovenskih pesmi v cerkvi. Zbor temu seveda ni sledil.
Marsikaj tega je brati v zadnji številki glasila »Ukve«, ki je izšla pred kratkim. V omenjeni številki ukljanskega glasila je tudi polemičen članek z nekim »odprtim pismom«, ki ga je preteklo poletje sestavilo 12 domačinov in so ga razposlali »slovenskim organizacijam«. V pismu so očitki, da se do sedaj za slovenstvo ni kaj prida naredilo v Kanalski dolini in da se zaradi tega Kanalčani morajo združiti v novi strukturi za obrambo pred nemčurstvom. Članek v glasilu »Ukve« pa odgovarja, da je v Kanalski dolini ze več organizacij, pevskih zborov, da imajo glasbeno šolo v Ukvah in drugo. Naj se podpisniki tem pridružijo, če imajo dobro voljo kaj storiti.
Poleg teh polemik je v glasilu še kronika važnejših dogodkov v letu 1983 in članki, ki obravnavajo domače gospodarske probleme.
Torej vrvež ob avtocesti, vrvež med ljudmi, vrvež med idejami, sedaj tudi vrvež ob žičnicah na smučiščih. Vsekakor v Kanalski dolini ni dolgčas.
Iz Sloven
Koprska škofija
V začetku 1984 je bilo v koprsko škofijo inkardiniranih 185 duhovnikov. 143 jih deluje v dušnem pastirstvu v domači škofiji, 16 je upokojenih, 15 jih deluje zunaj škofije, deloma v Ljubljani, deloma v inozemstvu, 10 je zaposlenih v raznih skupnih služ.bah.
V koprski škofiji delujejo trije duhovniki iz ljubljanske nadškofije in sicer v Malem semenišču v Vipavi. V škofiji živi in deluje 21 redovnih duhovnikov in sicer 6 frančiškanov, 5 kapucinov, 4 lazaristi, 4 salezijanci in 2 minorita. V bogoslovnem semenišču v Ljubljani je 19 bogoslovcev, eden je v Germaniku v Rimu, eden pav-zira, eden služi vojaški rok. Prav tako služita vojaški rok dva abiturienta. V Malem semenišču v Vipavi imajo trenutno samo deset semeniščnikov.
Znova odprta kapucinska cerkev v Kopru
V »Kapucinskem vestniku« poročajo, da je bila v Kopru znova odprta za bogočastje nekdanja kapucinska cerkev ob proglasitvi za svetnika p. Leopolda Mandiča. Ta svetnik je namreč bival v kapucinskem samostanu v tem mestu od maja 1905 do septembra 1906.
Cerkev je posvečena sv. Marti in so jo zgradili kot zaobljubljeno cerkev leta 1621. Leta 1573 je namreč v mestu razsajala kuga in meščani so se zaobljubili, da postavijo oltar v čast sv. Marti in Mariji, če bolezen poneha. Pozneje so namesto oltarja zgradili kar cerkev in je bila posvečena 29. avgusta 1621. Samostan in cerkev so upravljali kapucini beneške province do leta 1945, ko so cerkev in samostan podržavili. Sedaj so pa na pobudo škofa Jenka cerkev restavrirali in oblast jo je vrnila škofiji za bogoslužje. Vendar kapucinov v Kopru ni več in cerkev upravljajo škofijski duhovniki.
Svetopisemski vodnik
Tako se imenuje obširna knjiga, ki jo je izdalo Ognjišče v Kopru. Knjiga ima 687 strani. Podaja razlago vseh svetopisemskih knjig. Prikazuje življenjsko sredino in okoliščine nastanka sv. pisma. Tiisti, ki se zanimajo za kakšno posebno vprašanje, bodo v knjigi našli marsikaj dragocenega. Delo ima 60 temeljitih člankov, ki so jih napisali strokovnjaki, potem 437 fotografij, 68 zemljevidov in 20 preglednic, ki grafično prikažejo zgodovino obeh zavez. Knjigo toplo priporočamo. Stane 16.000 lir.
OBVESTILA
Za skupno tržaško škof. romanje v Rim
je v slovenskem avtobusu še nekaj prostorov. Kdor se za romanje zanima, se lahko še vedno prijavi.
SSG iz Trsta bo predvajalo mladinsko igro »Rdeča kapica« v Kulturnem domu v Trstu v četrtek 16. februarja ob 9.30 in ob U. uri ter v soboto 18. febr. ob 9.30 in ob 11. uri.
V petek 27. febr. bo v Kulturnem domu v Gorici predstavitev nove plošče ansambla »Avtomobili« iz Nove Gorice. Na koncertu bo nastopal tudi ansambel »Radio Remix« iz Gorice. Večer prireja Mladinski krožek iz Gorice. Vstopnice 3.500 lir.
Romanje-potovanje v Medjugorje bo 23. marca in 25. aprila. Traja tri dni. Odhod z mejne postaje pri Rdeči hiši z jugoslovanskim avtobusom. Cena 134.000 lir. Dne 31. maja pa bo štiridnevno potovanje. Cena 185.000 lir. Vpisovanje v Katoliški knjigarni v Gorici ali po tel. 84407.
Edi Žerjal, tržaški umetnik in grafik, bo razstavljal v galeriji La Bottega, ul. Nizza 4. Odprtje razstave v soboto 18. februarja ob 18.30. Razstava bo odprta od 18. febr. do 2. marca.
Zbor Marij Kogoj priredi v nedeljo 19. februarja ob 17. uri v Marijinem domu pri Sv. Ivanu, ul. Brandesia, Prešernovo proslavo, na kateri bo govorila prof. Ester Sferko. Sodelujejo tudi šolski otroci. Vljudno vabljeni.
Pesniško zbirko »V času« Jožeta Marku-že lahko dobite v Katol. knjigarni v Gorici in pri Fortunatu v Trstu.
V Društvu slov. izobražencev v Trstu bo v ponedeljek 20. februarja ob 20.30 govoril Janez Gril na temo »Sociološke osnove zdrave družine«.
Farni praznik v Štmavru. V nedeljo 19. februarja bo šagra v Štmavru. Ob 15. uri bo v cerkvi slovesna sv. maša s pridigo. Nato so vsi vabljeni na tradicionalne štma-verske štruklje in dobro vinsko kapljico ter druge dobrote.
V soboto 25. februarja ob 15,30 bo blagoslovitev in polaganje temeljnega kamna za novo telovadnico ob Katoliškem domu v, Gorici, drevored XX. septembra, 85.
DAROVI
Za katoliški tisk: Marija Brumat 25.000; Marija Glavič 20.000; družina Krpan v spomin dr. A. Kacina 50.000; Tomšič Peter, Sovodnje 20.000; Ida Devetak v spomin Ivanke D. 15.000; N. N., Kolonkovec ob smrti Josipine Luin 10.000; Ricmanje za objavo darov 50.000; inž. Sosič, Opčine v spomin O. Behmanna 20.000; Gorkič Tončka, Opčine 10.000 lir.
Za Katoliški tisk: N. N., Opčine 10.000; Milka Goričan 10.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Angela Vetrih v spomin Zofije Čotar 20.000 lir.
Za Sv. goro: Marija Devetta, Štandrež 50.000; L. Š., Štandrež 50.000 lir.
Za zdravljenje Emila Valentinčiča v Parizu: družina Vogrič, Števerjan 50.000; Saksida Andrej in Mirka 50.000; župljani iz Jazbin in Števerjana 1.000.000 lir.
V spomin Pepija Bandelja: Julka Skvarča za Katoliški glas 20.000; V. Prašnik v isti namen 20.000 lir.
Za zbor M. Fllej: N. N., Gorica 100.000. M. R., Gorica: za Katoliški glas 25.000, v sklad E. Valentinčiča 25.000, za misijone, lačne po svetu, gobavce in Sv. goro po
20.000 (skupno 130.000) lir.
Za pevski zbor v Laškem: Franc Devetak
15.000 lir.
Za poimenovanje šole v Pevmi:	po
10.000 lir: Pintar-Krivec, štmaver; N. N., Štmaver; Figelj F., štmaver; Sošol B., Pevma; Tesolin E., Pevma; N. N., Štmaver; Sošol M., Pevma; Radinja-Figelj, Štmaver; Devinar J., Štmaver; po 50.000 lir: Buzzi V., Pevma; družina Bevčar, Oslavje; po 20.000 lir: Terzer-Mikluš, O-slavje; Pintar-Skocin, Štmaver; Simčič R., Pevma; Radinja S., Štmaver; po 30.000 lir: Feri-Zuljan, Štmaver; Uršič M., Pevma; Mišigoj, Pevma 5.000; Cuca C., štmaver 3.500; Berlotto L., Štmaver 2.000 lir.
Za novo telovadnico: Julči Brelih 30.000; Željka Simčič 30.000; Marija, Janez, Saša ob prvi obletnici smrti prijateljice Sonje
50.000 lir.
Za cerkev v Štandrežu: Rafael in Jožica Makuc 100.000; Nives Faganel 50.000; Dragica Turri 40.000; Leda Pavlin 30.000; družina Grendene 40.000; družina Žnidarčič 20.000; družina Pavio 10.000; Pavla Antonič 20.000; Avgust Ipavec 50.000; Irena Nanut 10.000; Ljudmila Nanut 10.000; Milko Paulin 40.000 lir.
Za župnijsko dvorano v Nabrežini: ob blagoslovu hiš v Kamnolomu 1.944.000; Valerija Carmeli 10.000; Virgil Bratina, Tržič 100.000; Marija Peric, Peč 20.000; Peric 5.000; Allogretto 20.000; Sauli 15.000 lir.
Za semenišče v Vipavi: Jože Rosa 50.000 lir.
Za Našo pot: Ignac Buzzinelli, Jazbine
5.000 lir.
Za orgle pri Sv. Ivanu v Trstu: Marica in Lojze v spomin botra Antona Parovela
100.000 lir.
Za cerkev v Ricmanjih: Marija Knez, Log v spomin na pok. mamo Katarino 50.000; družina Klabljan, Ricmanje v spomin na pok. ženo in mater Celestino 30.000; Nadja Berdon, Ricmanje v spomin na pok. mamo Marijo 20.000; Bernarda Kuret, Ricmanje v spomin na pok starše 25.000; Pepca Felicjan, Domjo 25.000; družina Romano-Žuljan, Ricmanje 20.000; družina Kuret-Stefani, Log 20.000; Pina Krajcar Milje 10.000 lir.
Za kapelo pri Domju: Pepca Felicjan, Domjo 25.000; Roža Štefančič, Trst 40.000; N. N. 50.000; N. N. 10.000; Amelija in Leopold Pangos, Trst 20.000; N. N. 10.000; N. N. 20.000; Olga Valetič, Trst 10.000; J. A., Trst v spomin dr. A. Kacina 20.000 lir.
Za cerkev na Opčinah:	Pepi	Ferfila
20.000; Danila Levstik namesto cvetja na grob Franca Jeza in dr. Antona Kacina 30.000; Milka Žerjal 5.000; N. N. 30.000; Marija Daneul5.000; Marta Malalan 20.000; Tinka in Evelina v spomin na moža in očeta Franca Jeza 20.000; Hrovatin Zora v spomin Viktoriji 10.000; Angela Trento namesto cvetja na grob Angela Hudrovič 10.000; družina Ivan Gec namesto cvetja na grob strica Romana Ferluga 50.000; D. in B. Lupine v spomin dr. A. Kacina 10.000; Bruna Milkovič namesto cvetja na grob Romana Ferluga 20.000; Marija Mar-kon v spomin na Romanota Ferluga 10.000;družina Karleto Ferluga v spomin Vankota Štubelj 50.000; N. N. 25.000; družina dr. Milič v spomin Mirkota Grego 20.000; Lilijana Furlani v isti namen 10.000; Marija, Janez in Metka v spomin na očeta dr. A. Kacina 200.000; razni 40.000 lir.
Za cerkveni zbor, Opčine: Marija, Janez in Metka v spomin	očeta	dr. A.	Kacina
100.000; Pepi Ferfila	20.000	lir.
Za Slomškov dom - Bazovica: Vincenc Križmančič 10.000; Pepca Grgič 10.000; N. N. 20.000; Ivanka Mljač 5.000; Rosa Luci 20.000; N. N. 8.000; Marija Zivic 10.000; Zalka Križmančič 10.000; N. N. 30.000; Marija Vodopivec ob obletnici smrti moža Vinkota 30.000; Fabio Ferfoglia 5.000; N. N. 20.000; Zora Ban v spomin nečaka Edija 20.000; Marija Zupančič v spomin sina Edija 20.000; Vida Patumfljeva 10.000; Marija Zivic v spomin moža Ivana 50.000; Dora Živic v spomin	očeta	Ivana 20.000	lir.
Za cerkev pri Ferlugih:	Mašič	Iva	na-
mesto cvetja na grob Romana Ferluga 50.000; Fani Ferluga v spomin na Vankota 5.000; Pavla Gec v isti namen 5.000; družina Ferluga Karleto v isti namen 50.000 lir.
Za Občestvo Družina - Opčine: Družina Kralj, Trebče v spomin Marije Čuk 10.000; družina Marcel Žerjal v isti namen ob prvi obletnici smrti brata Riharda 20.000; Valerija Čuk v spomin staršev 10.000 lir. Za misijone: Sv.' Trije kralji, Ukve,
100.000 lir.
Za misijon p. V. Kosa: N. N., Opčine
20.000 lir.
Za misijone: Julija Miklavec 50.000; Iva in Miro Ščuka v spomin Oskarja Behmanna 10.000 lir.
Za lačne po svetu: Slavica Kocjančič, Sv. Križ o btretji obletnici smrti moža Edija 15.000 lir.
Za lačne otroke: N. N., Ukve 150.000; Slavica Kocjančič v spomin moža Edija
15.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Listnica uprave. Sledeči naročniki iz inozemstva so plačali za naš list: Gaberc Kazimir, Belgija za Katol. glas in mohorjev-ke; Lojze Burjes, USA; V. Čekuta, Kanada.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 18% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Spored od 19. do 25. januarja 1984
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Zaljubilo se je Sonce«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek. 14.10 Nediški zvon. 14.40 Šport ter prenosi z naših kulturnih prireditev.
Ponedeljek: 7.20 Dobro jutro po naše. 7.40 Pravljica. 8.10 Sedma stopnja sreče.
10.10 Koncertni spored. 11.30 Literarni listi. 12.00 Slovenski umetniki na Montmartru. 13.20 Gospodarska problematika. 14.10 L Pregelj: »Plebanus Joannes«. 15.00 Ko trkam na nebesna vrata... 16.00 Prigode navadnega vojaka. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Zbor Consortium musieum. 18.00 Pod Matajurjan,. 18.30 Ljudski zvoki.
Torek: 7.20 Dobro jutro po naše. 7.40 Pravljica. 8.10 Slovensko učiteljstvo pod fašizmom. 10.10 Oddaja za otroški vrtec.
10.20 Koncertni spored. 11.35 Literarni listi. 12.00 Mit in slovenska ljudska pesem. 14.10 Naš pravljični telefon. 15.00 Mladi mladim. 16.00 Od Milj do Devina. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Odpustni grehi: iz zbirke »Tisoč in ena nač«.
Sreda: 7.20 Dobro jutro po naše. 7.40 Pravljica. 8.10 Od Milj do Devina. 10.10 Koncertni spored. 11.00 Oddaja za prvo stopnjo osnovne šole. 11.30 Literarni listi.
12.00 Iz noči življenje se poraja. 13.20 Revija ZCPZ 1983. 14.10 I. Pregelj: »Plebanus Joannes«. 16.00 Majhna sem bila... 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Okostnjak v omari.
Četrtek: 7.20 Dobro jutro po naše. 7.40 Pravljica. 8.10 Trim za vsakogar. 10.10 Koncertni spored. 11.00 Oddaja za drugo stopnjo osnovne šole. 11.30 Beležka. 12.00 Zdravniški nasveti. 14.10 Otroški kotiček: »To je pa laž!« 16.00 Na goriškem valu.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 »Coro estable municipal« iz Argentine. 18.00 Četrtkova srečanja: Koprivišče. 18.30 Ljudski zvoki.
Petek: 7.20 Dobro jutro po naše. 7.40 Pravljica. 8.10 Na goriškem valu. 10.10 Koncertni spored. 11.00 Oddaja za srednjo šolo. 11.30 Beležka. 12.00 Sestanek ob dvanajstih. 13.20 Dodogki in problemi. 14.10 L Pregelj: »Plebanus Joannes«. 16.00 Trim za vsakogar. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturni dogodki. 18.30 Nabožna glasba.
Sobota: 7.20 Dobro jutro po naše. 7.40 Pravljica. 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Koncertni spored Glasbene matice v Trstu. 11.15 Moški zbor »Paglavec« dz Podgore.
14.30 Beležka. 12.00 Glas od Rezije. 14.10 Otroški kotiček: »Zakajček in Vseved«.
14.30 Naš dobri stari radio. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 B. Shaw: »Serenada«, komorna igra.
ZAHVALA
V visoki starosti je v Gospodu zaspala
Marija Vončina
Priporočamo jo v molitev vsem, ki so jo poznali in cenili njena dobra dela. Posebna zahvala gre čč. duhovščini, članicam tržaške Marijine družbe, Feliciti Vodopivec in vsem, ki so zanjo skrbeli in se udeležili pogreba.
Sorodniki in znanci
Trst, 14. februarja 1984
SLOVENSKI HOTEL
»B L E D«
v RIMU-ROMA Lastnik:
LEVSTIK VINKO
Hotel «BLED»
Via S. Croce in Gerusalemme 40 00185 ROMA
Tet. (06) 777102-7579941 Telex 620196
jj Banca Agricola Gorlzia j	Kmečka banka Gorica—i
skupno z ostalimi članicami Deželnega konzorcl|a ljudskih bank
VAM NE NUDI SAMO DENARJA!
GORICA, KORZO VERDI 51, TEL 84206/7 — TELEX 460412 AGRBAN
' ■.&
• Knjige
• Šolske potrebščine
• Nabožni predmeti
GORICA Travnik, 25 Tel. 84407