* * * Evro-atlantski Bilten * * * * * * Euro-Atlantic Bulletin * * * ___________________________________________________________________________ Izdajatelj/Publisher: EASS / EACS Vol. 3, No. 2, 2022 Urednik/Editor: prof. dr. Iztok Prezelj 10. junij, 2022 ISSN 2712-5270 http://www.euroatlantic.org/bilten/ ___________________________________________________________________________ Rusko-ukrajinski konflikti in vojna v Ukrajini Anton Bebler1 1 Dr. Anton Bebler je nekdanji veleposlanik RS pri OZN v Ženevi. Prav tako je zaslužni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in castni predsednik Evro-atlantskega sveta Slovenije. 2 Opomba: V tem prispevku so izražena lastna stališca avtorjev, ki niso nujno stališca EASS. Povzetek: Clanek skuša objektivno pojasniti zgodovino rusko-ukrajinskega konflikta in nekatere diplomatske prelomnice, ki bi jih bilo potrebno razumeti pri razreševanju sedanje vojne situacije v Ukrajini. Še poseben poudarek je na politicnih, diplomatskih, vojaških in geostrateških vidikih vojne v Ukrajini. 2 Kljucne besede: konflikt, vojna, Ukrajina, Rusija Uvod Od 24. februarja 2022 poteka že tretja vojna v Evropi v tem stoletju, kakor tudi dve predhodni v prostoru nekdanje Sovjetske zveze. Sedanja vojna v Ukrajini je daljša in veliko bolj smrtonosna od vojne v Gruziji leta 2008, zaenkrat je krajša, a bolj smrtonosna in rušilna od vojne v Donbasu leta 2014-2015. Prva faza sedanje vojne v Ukrajini je vojaško podobna napadom držav-clanic NATO na Zvezno republiko Jugoslavijo leta 1999, na Afganistan leta 2001, Irak leta 2003 in Libijo leta 2011. Ta podobnost je v tem, da so se vse te vojne brez vojne napovedi zacele in nadaljevale z mocnimi zracnimi napadi. V sedanji vojni pa so to bili pretežno napadi z vodenimi dalekometnimi raketami z ozemlja napadalke. Zgoraj omenjene vojne držav-clanic NATO so trajale veliko dlje od, do sedanje vojne v Ukrajini in sta, posebej vojni v Afganistanu in Iraku povzrocili veliko vec žrtev med civilnim prebivalstvom. V sedanjem oboroženem spopadu na ozemlju Ukrajine se prepletajo prvine meddržavne in državljanske vojne. V njem gre tudi za bratomorno vojno z Rusi in Ukrajinci na obeh vojskujocih se straneh, tokrat v obliki agresije Ruske Federacije na Ukrajino. Obravnavamo ga lahko kot nadaljevanje razpada Sovjetske zveze leta 1991 in geopoliticnega preurejanja njenega nekdanjega sovjetskega prostora. V dveh burnih desetletjih samostojnosti je Ukrajina postala vozlišce nekaj medsebojno povezanih konfliktov. Ti konflikti so predvsem glede njihovih vzrokov kazali vec podobnosti z dogajanji v nekaj drugih vecnacionalnih državah – na Cipru, v nekdanjih sovjetskih republikah - Moldaviji, Gruziji, Ruski federaciji in Azerbajdžanu, v prostoru nekdanje SFRJ pa na Hrvaškem, v BiH, Srbiji in Makedoniji. V Ukrajini so bili glavni konflikti povezani s položajem velike ruske manjšine in z odnosi z Rusko federacijo. Rusko-ukrajinski konflikti Napetosti med dvema naslednicama Sovjetske zveze – Rusko federacijo in Ukrajino – so se z obcasnimi zaostritvami zacele že kmalu po razpadu skupne države leta 1991. Ruska elita in tudi javnost se nista z veseljem sprijaznili s samostojnostjo nekdanje »Malorosije«, kakor se je do leta 1918 imenovala Ukrajina. Meddržavne napetosti pod površjem so se nanašale na posedovanje sovjetskega jedrskoraketnega orožja na ozemlju Ukrajine, na delitev sovjetske crnomorske flote, na uporabo stare ruske mornariške postojanke Sevastopol, na status pripadnikov ruske vojske na Krimu, na dobavno ceno in ceno tranzita ruskega plina prek ozemlja Ukrajine, itn. Zato, da bi vzdrževala dobre odnose in visoko raven gospodarskega sodelovanja, se Rusija ni mešala v notranje zadeve Ukrajine, na vec podrocjih je delala koncesije, zaracunavala je cene energentov nižje od svetovnih, drago placevala za najem velike vojaškopomorske postojanke Sevastopola in ni podpirala ruskega separatizma, še posebej na Krimu ne. V dveh desetletjih je Ukrajino subvencionirala s približno 90 milijardami dolarjev, kar je postal eden od izvorov korupcije. Americani so bili bolj spretni, izrabljali so privlacnost Zahoda in so s podporo, vecinoma prek fondacij številnim nevladnim organizacijam v skupnem znesku 5 milijard dolarjev ustvarili svojo politicno klientelo med ukrajinskimi razumniki in politiki. Zacetek poslabšanja v meddržavnih rusko - ukrajinskih odnosih sta leta 2004 prinesli »oranžna revolucija« v Kijevu in izvolitev predsednika republike Viktorja Jušcenka, ki je bil družinsko povezan z izrazito protiruskim delom ukrajinske diaspore v ZDA. Busheva administracija je ta politicni obrat sklenila izrabiti za zabijanje klina med Ukrajino in Rusijo s pospešeno vkljucitvijo Ukrajine v NATO. Ravno širitev NATO na ruska »zgodovinska ozemlja« je rusko vodstvo obravnavalo kot grožnjo varnosti Ruske federacije. Zahodni politiki pa tega niso resno jemali ter so ignorirali veckratne ruske proteste in javne napovedi ruskih protiukrepov. Pred vrhom NATO v aprilu leta 2008 v Bukarešti so ZDA pritiskale na druge clanice, naj zavezništvo po hitrem postopku sprejme v clanstvo Ukrajino in Gruzijo. Tega predloga Nemcija in Francija nista sprejeli, pristali pa sta na gnili kompromis – obljubo clanstva, toda brez datuma sprejema in povabila v pripravljalno šolo MAP. Po obljubi NATO je rusko vodstvo sklenilo, da se tokrat, drugace kot z v dveh predhodnih krogih, aktivno upre novi razširitvi NATO v svojo neposredno sosešcino. Že v avgustu 2008 je izrabilo vojaško pustolovšcino gruzijskega predsednika Saakašvilija z napadom na Južno Osetijo, v katerem je izgubilo življenje vec ruskih vojakov. Rusija je tedaj vojaško kaznovala Gruzijo in kmalu uradno priznala samostojnost odcepljenih Abhazije in Južne Osetije. Po letu 2008 so bili verjetno izdelani operativni nacrti za kaznovanje tudi Ukrajine. Skoraj idealna priložnost za to se je ponudila šest let kasneje. Notranji ukrajinski konflikt je izbruhnil v novembru 2013 v ukrajinski prestolnici Kijevu z množicnimi protesti na osrednjem Trgu samostojnosti (Majdanu). Povod je bil v zvezi s sklenitvijo asociacijskega sporazuma z Evropsko unijo. Notranja kriza je dosegla svoje vrelišce februarja 2014 z obojestranskim streljanjem v središcu Kijeva med protestniki in policisti in z vec smrtnimi žrtvami. Predsednik Ukrajine Viktor Janukovic je pobegnil na vzhod države in nato v Rusijo. Svojo odstavitev je zaradi grobe kršitve 111. clena ukrajinske ustave oznacil za državni prevrat. Politicna kriza v osrcju države pa je dala povod za odkriti meddržavni rusko - ukrajinski spopad, ki mu je sledil drugi notranji konflikt. Ruska vojska, ki je bila že prej legalno prisotna v stari ruski pomorski postojanki Sevastopol, je z vidno podporo vecine prebivalstva zasedla celotni polotok. Operacija na Krimu se je razpletla brez odpora in brez cloveških žrtev, z vdajo približno 22 tisoc pripadnikov ukrajinske vojske, z umikom ukrajinskega uradništva, z vecinsko odlocitvijo prebivalstva za samostojnost na referendumu 16. marca 2014, z odcepitvijo Krima od Ukrajine in že 20. marca 2014 s ponovno vkljucitvijo Krima in mesta Sevastopol v Rusko federacijo, tokrat kot dveh zveznih enot. Državni udar in razprtije v Kijevu so ponudili priložnost za javno izražanje odcepitvenih teženj tudi na jugovzhodu Ukrajine, za vstaje v vec ukrajinskih mestih, za trganje ukrajinskih in izobešanje ruskih državnih zastav. Temu so sledili zasedba javnih poslopij in spopadi z ukrajinsko policijo in vojsko. Vstaje so preživele le v Donecku in Lugansku, kjer so v aprilu 2014 razglasili ljudski republiki, izpeljali lokalne volitve in izvolili nova vodstva, 11. maja 2014 so izpeljali še dva referenduma o avtonomiji in 24. maja sklenili dogovor o združitvi dveh samooklicanih republik v »Federalno državo Novorosija« z združenimi oboroženimi silami. Brez razglasitve vojnega stanja v Ukrajini je temu sledila prava vojna med ruskimi in ruskojezicnimi vstajniki na eni ter ukrajinsko vojsko na drugi strani. Slednja je s težkim topništvom, tanki in bojnimi letali napadla odcepljena ozemlja, na katerih je tedaj živelo približno štiri milijone prebivalcev. Vojna je terjala od 14 do 20 tisoc smrtnih žrtev in povzrocila ogromno gospodarsko škodo. Vstajniki so obdržali glavni mesti in le dobro tretjino ozemelj Donecke in Luganske pokrajine. Na pobudo Ruske federacije in pod pokroviteljstvom OVSE so s pogajanji v Minsku dosegli v septembru 2014 nepopolno premirje. Drugi sporazum Minsk 2 so 12. februarja 2015 podpisali predsedniki Francije, Ukrajine in Rusije ter nemška zvezna kanclerka. Ta sporazum je ustvaril pravno podlago za mirno rešitev konflikta v Donbasu. V skladu z njim naj bi v dogovoru z vstajniki izpeljali nove lokalne volitve na podlagi ukrajinske zakonodaje. Ukrajinski parlament bi s posebnim zakonom dolocil ozemlje, za katerega bi veljal status avtonomije. Šele po njegovem sprejetju, s katerim so morali soglašati vstajniki, in po njegovi utrditvi v ustavi Ukrajine bi lahko ukrajinska oblast vzpostavila svoj nadzor nad celotnim potekom meddržavne meje z Rusko federacijo. Od tedaj Ukrajina ni izpolnila vecine od svojih 12 obveznosti, predvsem najpomembnejših politicnih obveznosti ne. Medtem ko je desetletja priznavala avtonomijo Krima, je Ukrajina odkrito zavracala uveljavitev avtonomije Donbasa. V tem sta jo molce podpirali dve federalni državi ZR Nemcija in ZDA. Skupaj z unitarno Francijo so tako sedem let od podpisa Minska 2 zahodne države podpirale ukrajinsko zavracanje mirne rešitve konflikta na podlagi podpisanega sporazuma, ki je s sklepom Varnostnega sveta OZN postal del mednarodnega prava. Novoizvoljeni predsednik Ukrajine V. Zelenski pa ni izpolnil svoje temeljne predvolilne obljube – ni ustavil oboroženega nasilja in topniškega in raketnega obstreljevanja ozemlja dveh samooklicanih republik, kar je osem let povzrocalo številne smrtne žrtve civilistov. V zadnjih sedmih letih so se nadaljevali oboroženi incidenti, ki jih je OVSE nemocno opazovala, reševanje konflikta se nikamor ni premaknilo zaradi ukrajinske blokade. Najvišji predstavniki Rusije so veckrat opozarjali na nevzdržno stanje na svoji južni meji in zahtevali uresnicevanje sporazuma Minsk 2. Ker niso zalegle besede, je V. Putin poskusil z velikimi vojaškimi manevri v bližini ukrajinskih meja izsiliti resne pogovore z Zahodom o vec konfliktnih zadevah. Ameriški državni sekretar A. Blinken je tedaj sprožil mednarodni preplah z napovedjo skorajšnjega vdora ruske vojske v Ukrajino. Ta preplah je prinesel vec kontaktov na najvišji ravni, ki pa niso dali nobenih rezultatov. Zahodni voditelji so gladko zavrnili vse ruske zahteve, med njimi tudi glavno – ustavitev širjenja NATA proti vzhodu in izkljucitev ukrajinskega clanstva v zavezništvo. V. Putin v svojih stikih z voditelji ZDA, Nemcije in Francije ni zaznal nobene pripravljenosti zagotoviti ukrajinsko izpolnjevanje glavnih politicnih obveznosti iz Minska 2 in s tem mirno ureditev konflikta v Donbasu. Medtem je predsednik V. Zelenski javno napovedal namero Ukrajine ponovno postati jedrska sila in je najvecji del ukrajinske kopenske vojske osredotocil v neposredni bližini Donbasa. Vse kaže, da je odlocilno vlogo v usodni odlocitvi Vladimirja Putina odigral zacetek 16. februarja mocnega obstreljevanja Donecka in Luganska, ki je 18 – 22. februarja doseglo raven 1400 topovskih in raketnih strelov dnevno. To je grozilo z množicnim ukrajinskim oboroženim napadom ravno tedaj, ko je predsednik ZDA Joe Biden napovedal dan vdora ruske vojske v Ukrajino. Putin je v tem položaju moral obvarovati dve samooklicani republiki. Vedel pa je, da bodo Rusijo doletele hude dodatne sankcije, tudi ce se bo odlocil za omejen oboroženi poseg. Zato je sprejel radikalno odlocitev, da bo z mocnim napadom na celotno Ukrajino hkrati skušal doseci dva smotra – zašcito ruske manjšine pred »genocidom« in preprecitev vstopa Ukrajine v NATO. S slednjim naj bi odvrnil hudo grožnjo varnosti Rusije. Napad pa je ocitno slonel na nekaj zgrešenih ocenah ruskih obvešcevalnih služb in Generalštaba ruske vojske. Podcenili so sposobnost in odlocnost Ukrajincev za odpor in precenili sposobnost ruske vojske, da zagotovi uresnicitev uradno zastavljenih smotrov »demilitarizacije« in »denacifikacije« Ukrajine. Napad je bil slabo logisticno pripravljen, njegovi politicni smotri so bili neusklajeni z razpoložljivimi sredstvi in so jih med vojno spreminjali. Z bliskovitimi in množicnimi raketnimi napadi je ruska vojska sicer unicila naprave ukrajinske protizracne obrambe in skoraj v celoti vojno letalstvo ter velik del vojaške infrastrukture, toda Ukrajine ni spravila na kolena in ni omrtvicila njene obrambne sposobnosti. Scenarij s Krima se ni ponovil. Tudi zato je ruska vojska zacela kršiti razglašeni naceli »posebne operacije« - napadanje zgolj vojaških objektov in izogibanje civilnim žrtvam. Zagrešila je množicne grobe kršitve mednarodnega humanitarnega prava. Kršili so ga tudi ukrajinska vojska in v Mariupolju pripadniki prostovoljnega polka Azov, ki ga ruske oblasti imajo za teroristicno in nacisticno organizacijo. Predvsem ruske kršitve so povzrocile vec tisoc civilnih smrtnih žrtev in bežanje prek šestih milijonov ljudi, predvsem žena in otrok. Ukrajinska stran ne poroca o svojih vojaških izgubah, njene navedbe o izgubah ruske vojske pa se mocno razlikujejo od ocen tujih obvešcevalnih služb in še vec od ruskih izjav o svojih izgubah. Te ocene in seštevek v izjavah obeh strani presegajo 40 tisoc mrtvih, so pa nepopolni in protislovni. Zaradi tega je nemogoce verodostojno oceniti dejanske ucinke vojne. Samo neposredna gospodarska škoda pa je nedvomno velikanska, v nekaj sto milijardah evrov. Od strategije raketnega Blitzkriega je ruska vojska kmalu prešla na strategijo stiskanja, izcrpavanja in dušenja sposobnosti Ukrajine za odpor. Nacrt ocitno ni predvideval okupacije najvecjega, sredinskega dela Ukrajine, njenih najvecjih mest Kijeva in Harkova ter nobenih mest v zahodni Ukrajini, ni predvideval strmoglavljenja predsednika V. Zelenskega in ne ustanovitve druge ukrajinske vlade. Vse kaže, da je namen ruskega vodstva trajno zasesti in k Ruski Federaciji prikljuciti Lugansko, Donecko, Hersonsko in del Zaporožske pokrajine z vecinsko ruskim in ruskojezicnim prebivalstvom in Ukrajino v veliki meri odrezati od Crnega morja. Na zacetku vojne je ruska vojska zasedla, nekatera le zacasno, obmocja vzdolž severne in vzhodne meje ter vecji del crnomorske in azovske obale Ukrajine, ruska mornarica pa je vzpostavila nadzor nad njeno celotno obalo in blokado vseh ukrajinskih luk. Z ozirom na visoko vojaškotehnološko prednost, popoln nadzor zracnega prostora in kratke oskrbovalne poti do enot s svojega državnega ozemlja lahko ruska vojska dalj casa okupira ta ozemlja in ne more biti vojaško poražena (tako kot NATO ni bil vojaško poražen v Afganistanu). Po drugi strani ruska vojska ne more uniciti ukrajinske obrambne sposobnosti. To obrambno sposobnost povecujejo dobave težke oborožitve od ZDA, drugih clanic NATO, velika denarna pomoc ZDA in EU, oskrbovanje Ukrajine z ameriškimi satelitskimi in drugimi obvešcevalnimi podatki itn. Ta zahodna pomoc podaljšuje trajanje vojne, povecuje število žrtev in gospodarsko škodo v Ukrajini, zbuja nerealne ukrajinske upe na vojaško zmago in zmanjšuje interes ukrajinskega vodstva za mirno diplomatsko rešitev konflikta. Medtem pa poteka postopna sprememba v mešanici napadalnih in obrambnih operacij dveh vojskujocih se strani z obcasnimi nihanji v intenzivnosti vojskovanja. Najvišjo ceno za vojno pa placa prebivalstvo Ukrajine, katere vodstvo je, ob tihi podpori EU in ZDA sedem let zavracalo mirno ureditev problema Donbasa. Danes to vodstvo zavraca uradni predlog Italije o premirju, kateremu bi sledila diplomatika pogajanja in širša mednarodna konferenca o odnosih med Zahodom in Rusko Federacijo. Tudi rusko vodstvo ni zainteresirano za ustavitev sovražnosti, dokler ruska vojska ne zasede zgoraj navedenih delov ozemlja današnje Ukrajine, ki so se pred razpadom Ruskega imperija leta 1917 imenovali Novorosija. Vse to napoveduje nadaljevanje umazane krvave vojne v Ukrajini z negotovim izidom in številnimi izrazito negativnimi ucinki za evropsko varnost in širšo mednarodno skupnost. A close up of a logo Description automatically generated Si želite izvedeti vec o dejavnostih Evro-atlantskega sveta Slovenije? Vas zanima podrocje mednarodne varnosti? Pridružite se nam. Za vec informacij obišcite našo spletno stran www.euroatlantic.org ali pošljite sporocilo na info@euroatlantic.org.