Cvetka Lipuš
524
Cvetka Lipuš
PROSI VEŠČO ZA PLES
I
Koraki vegajo
med sprevodom verej
in ždečimi križi.
Skale se pod
stopinjami
odkrhavajo.
zemlja se
zbije v stok.
Na obrobku
vzcveti dlan
in se oklene
zapestja.
II
Burja krtači strehe, vogali po mestnem ozidju. Obzorje strmoglavi v mrežo oblakov, ognjeno razpara očesno mreno. Blebetavo bitje zbeži v zatišje in zahrepeni po vražnem obesku.
III
Ko se prevesi dan si v onkrajskem
525                                                                             PROSI VEŠČO ZA PLES
prizidku natovori nebo bekovnjače sna. Povsem zatreskano jih odnese svoji zemeljski zaročenki v dar. Zaman čaka oko na temno blago.
IV
Greben skotali v globočino kamnito kepo. Vrtoglava hitrost jo razžene v peščen ognjemet nad spečo goščavo. Ko se povrne v zemeljski oklep, se gošči zasanja o topotanju kavalkade nočnih obsen.
V
Nago pobočje brazgotinijo štori. Spomeniki starih ran molčijo v nebo, čakajoč onstranske pozabe. V smolnato tihoto privihra veter, pozdravi drevesa in se izogne ohlodju.
VI
Na slemenu strehe se nastani strah. Neslišno ponikne v ostrešje, v razpoke zidovja.
Cvetka Lipuš
526
Tramovje v ognjenici groze skrči leseno mišičevje, bolestno zastoče. V notranjosti nekdo zaprosi za nežen odhod.
VII
Kamnito mesto zoži okna v reže, zveze ceste v vozel. Obokana vrata stopijo kljuke in ključe v pečat. Preplašena glava se v barvarnici samote speča s spominom in skoti domotožje.