J. E. Bogomil
Dve luči
8. .Pridi, moj zvesfi služabnik!«
Prišel je dan, ki ga je Stanislav Kostka napovedal kot svoj smrtni dan. To je bil 15. avgust 1. 1568. Mladi Stanislav je ležal na mrliškem odru, njegov duh pa se je že radoval ob nogah Marije vnebovzete.
Na dan mučenca-mladeniča svetega Lavrencija se je zglasila pri Stanislavu bolezen. Bila je lahka mrzlica. Nihče ni mislil na smrt. Svetnik pa jo je takoj spoznal kot vabilo v nebesa; »Pridi moj zvesti služabnik ...!« Ko ga je prav ta dan obiskal njegov spovednik, o. Fazi, mu je Stanislav kar naravnost povedal, da bo na Marijin praznik dal svetu slovo.
Tretji dan je postala bolezen tnalo hujša. Mladega bolnika so spravili v samostansko bolniško sobo. Ko se je vlegel v posteljo, je dejal okoli stoječim: »Iz te postelje ne bom več vstal.«
Prišel je 14. avgust. Bolezen ni poprijemala hujše, vendar je dejal Stanislav profi večeru svojemu strežniku: »To noč bom umrl.«  ,._.,, wi^.
132
»Večjega čudeža bi bilo treba, da bi za to labko boleznijo umrli, kakor pa, da bi ozdraveli,« je odgovoril strežnik. »Ce bi se pa to res zgodilo, potem gotovo želi preblažena Devica, da boste v nebesih že zraven pri praznovanju njenega vnebovzetja.«
ln mož je nevede govoril resnico
Bolezen je v Stanislavu kar vidno napredovala. Pozno v noči je prejel svete zakramente za umirajoče. Okrog njegove postelje so klečali njegovi mladostni tovariši \z Jezusove družbe. Zalostni so se ozirali nanj, ki jih bo skoro zapustil, pa je bil vsem tako Ijub in drag. Stanislavu pa je bilo obličje jasno in vedro, polno svetcga hrepenenja po nebesih, po Mariji... Ko je prejel svete zakramente, se je še precej živahno pogo-varjal z okoli stoječimi o onstranskem zivljenju V roke so mu potem dali blagoslovljen rožni venec. Krepko ga je stisnil in ga držal do svoje smrti v rokah. Ko mu je eden redovnikov rekel, zakaj drži rožni venec v rokah, če ga ne more več moliti, mu je Stanislav smehljaje odgovoril: »Saj je to last moje nebsške Matere. Ce ga le gledam, mi daje dosti tolažbe«
»Le pogutn!« mu odvrne redovnik, »kmalu boste stali pred svojo materjo in gledali njeno veličanstvo — ona sama vas bo poklicala k sebi«
Bližala se je polnočna ura med 14. in 15. avgustom. Skoro vsa samostanska družina je počivala. Le očetje Ruiz, Fazi, Varševicki in še nekaj drugih je čulo pri umirajočeni. Naenkraf zažari Stanisiavov obraz v nad-naravni lepoti. Njegovo oko se ozira po okoli stoječih, kakor da jih prosi, naj počaste nevidne goste. O. Ruiz vprašaStanislava.kajvidi.Odgovori mu: »Marijovsprem-stvu svetih devic. Pome je prišla, da me vzame v nebesa.«
Ko je zlata zarja velikega Šmarna pogledala na rimsko mesio, takrat je mlademu Stanislavu zažaiel dan ve<?ftos(i...       r   rrTTfp nth >¦- >>v     i   '•'¦¦.',[* m j%h*r
-m
Umrl je mlad, a je bil velik svetnik. Umrl je reven redovnik, a je bil bogat na dobrih delih. Umrl je daleč od rodne zemlje, a prišel je do svoje stalne domovine.
O sveti Stanislav, prosi za nas!
Tisfe dni, ko je umiral mladi Stanislav, so se smehljali v mestu Kastiljone v severni Itaiiji prvi dnevi otročiču, ki je skoro 24 let pozneje istotako v Rimu dokon-čal tek svojega Bogu in bližnjemu posvečenega življenja.
Kdo ve, če ni bil ravno sveti Sianislav s svojim svetim, brezmadežnim življenjem prva luč mladeniču Alojziju?
Prišla je tudi v Alojzijevem življenju večerna zarja. To je bilo leta 1591. Strašna bolezen, kuga, je pomorila v Rimu veliko šievilo ljudi. Padali so kakor na vojski, umirali so zapuščeni, brez pomoči, brez tolažbe.
S krvavečim srcera je gledal Alojzij te reveže in z dovoljenjem svojih predstojnikov jim je stregel po javnih bolnišnicah. Nazadnje je opravljal to službo krščanske ljubezni v bolnišnici Marije Tolažnice. Nekega dne — bilo je v marcu 1. 1591. — ko je šel ravno v to bolnišnico, je zagledal ob cesti umirajočega človeka. Zadel ga je na svoje rame in ga nesel s seboj. A prav . to delo junaške ljubezni mu je dalo hudo bolezen. Vsi so mislili, da bo brž umrl. A Bog ga še ni klical.
Bolezen je za čas še premagal, zdrav pa ni bil več. Počasi je hiral.
Prišel je prelepi praznik presv. Rešnjega Telesa. Takrat se mu je zdravje poslabšalo. Zasluiil je, da pri-haja konec; napovedal je tudi, da bo umrl v osmini praznika presv. Rešnjega Telesa.
Mislili so, da se moti, pa se ni.
Osmina praznika presv. Rešnjega Telesa je prišla tistega leta na 20. dan junija.
Cudno! Ravno ta dan je bil pa bolnik vidno boljši. Nihče ni mislil, da bo to dan smrti. A čim bolj se je
U4
bližala noč, tem bolj je pojemala Alojzijeva življenjska moč. Ponoči med 10. in 11. uro so potefcle ure njegovega življenja. Osmina praznika presv. Rešnjega Telesa je šla h koncu, in bližal se je petek, ki ga je sveta Cerkev kmalu potem odločila za dan, ki naj bo posebe posvečen češčenju presvetega Srca.
Ali ni to čudno? Zakaj je umrl Alojzij v osmini praznika presv. Rešnjega Telesa, zakaj Stanislav ob zori Marijinega vnebovzetja?
Ali se vam ne zdi, kakor da je hotel Bog povedati: »Kdor jč ta kruh, bo živel vekomaj,« in spet: »V družbi svetnikov je moje bivaiišče?«
Nekam težko nam je pn srcu, ko gledamo, kako ravno dobri Ijudje tako hitro umirajo. Božja Modrost pa je, ki nam govori: »Zgodaj je končal, pa jc irpolnil veliko let; zakaj njegova duša je bila Bogu všeč; zato je hitel, da bi ga umaknil izmed hudobij.«