LETO I.
LJUBLJANA. 21. OKTOBRA 1923.
ŠTI¥. 48.
OR JU
NACIONALISTIČNI ORGAN
NAROČNINA: za Jugoslavijo: za tri mesece 12'— Din, za celo leto 48'— Din; za inozemstvo je dodati poštnino. Oglasi po ceniku. — Posamezna številka Din 1’50.
Lastnik ing. F. KRANJEC. Odgov. urednik VI. I. GALZINJA.
IZHAJA VSAKO NEDELJO.
REDAKCIJA IN ADMINISTRACIJA! Učiteljska tiskarna.
Rokopisi se ne vračajo. — Anonimni dopisi se ne sprejemajo, gl®- POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI. "OM
Na pomol, Orjunal
Trst, 18. oktobra 1923.
Orjak nam bodi: strah, trepet krivice, Rjoveči lev sred trnjevih goščav,
Junak postani »delavne desnice«, Ustajnik vseh objarmljenih dobrav! Načelnik borcev našega življenja, Apostelj narodnega odrešenja!
Z ozirom na nečuveno krivico, ki jo je italijanska vlada pravkar prizadela Slovanom v Julijski Krajini, je vrlo glasilo Orjunašev priobčilo celo kito člančičev opisujočih s pretresljivo istinitostjo, kar se dogaja z nami. Vendar niso dopisniki v svoji idealnosti mogli zatajiti naivnosti, ki jih je obvladala, ko so potrkavali na srca onih činiteljev, ki tvorijo v jugoslovanski vladi merodajen kompas državnega delovanja.
Le-ti, ki so — zaradi strupenega strankarstva, ki jim omreža duše
—	mnogo več oddaljeni od našega narodnega trpljenja, nego so od rimskih profanatorjev; le-ti, ki so mnenja, da je Jugoslavija zadostno obsežna tudi če ostanejo Karavanke in Julijske Alpe izven državnega okvirja; le-ti utegnejo ob očitkih — da bo krivda na njih samih, ako postane ta zemlja naše grobišče — le malomarno skomigniti z ramami pa leno vzdihniti: oh, kako so ti Primorci sentimentalni in nadležni!! In zadeva dobi piko, a mi ostanemo brez pomoči, brez obrambe! Toda mi se ne smemo zadovoljiti s tem! Povedali smo vsemu svetu, kakšen nečuven rop se je izvršil nad nami s poslednjim šolskim ukrepom, opozorili smo sorodna in tuja ijudstva, kako postopajo z nami italijanski parlamentarji, ki niso nič bolji nego so bili v teh krajih napram našim pradedom že v davnini beneški tolovaji.
Odslej pa bodi dovolj našega stokanja in ihtenja! Posušimo si solze ln do srcu se udarimo, da nam utihnejo občutki gorja in jada, pa okrepimo si roke z dejanji in prepasajmo dušo z zahtevami: Mi nočemo ne narodne smrti, ne životarenja, kajti v nas kipe in brstč kali, ki stremč po onem bohotnem življenju, kakoršno je že pred zasedbo Italijanov stalo v teh krajih na vrhuncu razvoja, napredka in prosvete. Mi hočemo živeti, kakor smo živeli in še več nego to! Mi hrepenimo po svobodi, ki nam pritiče kot civiliziranemu narodu; deležni hočemo biti vseh pravic, ki nam pritičejo, kakor pritičejo pravice otrokom v Iii?-i njihovega očeta. Za ljudi, ki imajo res kri v možganih, ie zgodovinsko dognano, da je prav naša bila ta pokrajina od svojega početka nadalje. Slovan je tod prvi prostrl svoje šotore, naši ljudje so tod prvi gradili domove, naši pradedje so bili, ki so tod prvi prekopavali to grudo, ki so obdelovali njive, polja in vinograde, ki so tod pasli črede ovac in goved.
Šele tedaj, ko je slovanski plug razoral ilo _in krstelj, šele tedaj, ko so prvi kresovi razžarjali nočno tmino, so romanske jadrnice namenjene v Jutrovo deželo — postajale pozorne na dalmatinsko, istrsko -■n našo obalo ter ob pogledu na ljudska selišča, zasukale svoje sidro proti naselbini naših dedov. A kmalu nato so pohlepni Romani sklenili grabežljivo osvojiti si zemljo, ki jim je kazala vsa svojstva dobrote in prelesti, vse vrline haska in koristi. Pa če bi tudi mi ne bili prvi, če bi tudi mi ne bili potomci Japodovin in Ilirov, če bi mi vsi ali tudi sleherna naša posamezna rodovina ne zamogla dokazati dragega, ko samo to, da so dedje dedov naših živeli skupno življenje s pradedi Italijanov, imamo vendar še vse pravice zahtevati, da se nam za državljanske dolžnosti, ki jih iz nas izmozgavajo, dado iste državljanske svoboščine, ki nam pripadajo.
Ko so prve italijanske torpedovke vzvalčkovale naš Tržaški zaliv, ko se je italijanska eskadra bližala proti naši obali, je plula polagoma m oprezno, plula je z nastopom nezaupljivca, ki pozivateljem ne verjame; priplula je s pozornostjo tujca, ki se boji, da pride v past..., in zategadelj je vsako lino svojega brodovja zamašila z - odprtimi žreli nedeviških topov... Šele potem, ko so izza množice naših laških someščanov završali vzkliki, šele potem, ko je v naročju teh zablestela v cvetličju patriotična kokarda, šele potem, ko je zapazila celo nas, ki smo z narodnim trobojnim znakom na prsih hoteli prisostvovati z lastnimi očmi velepomembnemu prihodu — prihodu, ki so ga brez vsakih pogojev omogočili ravno tedanji naši premalo bistroumni razumniki — šele potem so izprevideli prispeli tujci, da so obstali pred poštenimi, iskrenimi, olikanimi ljudmi! Da, šele potem so brodovne line v znak zaupanja zamižale, kakor zamižijo oči čepečega psa, ko se prepriča o varnosti krog sebe; šele potem so liki korijandoli smukali praporčki po vrveh v višino, šele potem so naši sedanji gospodarji privlekli iz salona dehteče palme ter jih s hlebci kruha in sira razsipali med množico, šele potem so zašampanirale njihove duše... in oči in usta so nam obetale kristalnega prijateljstva, takojšnje rešitve, nemudne svobode in človekoljubne pomoči... Klevetniki, farizeji, lažnivci! Enim so pač podelili, kar so obetali, nam Slovanom pa so namesto prijateljstva podali sovraštvo, namesto svobode so nam donesli jarem, namesto rešitve so nam poklonili suženjstvo, namesto pomoči uživamo izgon in zatiranje.
A mi naj ostanemo zvezanih rok? Mi naj v otopelosti požiramo tešče sline narodnega ugonabljanja, mi naj pripomoremo na ginevanju rodne grude? Mi, ki smo tem svojim rabljem polagali na pogostilno mizo oljkino vejico, kruha in soli, mi naj poljubljamo roke, ki nas suvajo °d sebe, zavračajo in teptajo? Ej, li ne vedo ti naši krvniki, da drči njihova brezobzirna krutost po opolzli gazi neprevidnosti? Li ne vedo, da moramo mi ostati pred njihovimi očmi to, kar smo bili prvi trenutek,
to je, ostati jim moramo vredni njihove desnice, vredni njihovega pozdrava, vredni sožitja z njimi, ako nočejo pogubonosnega razdora? ... Kar smo mi v zadnjih petdesetih letih po kapljicah druževali, kar smo pazlj!vo in vneto nizali na nitko prosvete liki bisere in koralčke, to nam mora ostati, tega si ne dovolimo ukrasti! Naša društva, našo trobojnico, naše ljudi in naše narodne šole..., vse hočemo nazaj! Spoštovanje našega jezika zahtevamo, spoštovanje naše narodnosti, šeg in običajev. Naši poslanci so pooblaščenci naroda, oni so občni govorniki vsega našega ljudstva in zategadelj morajo biti poslušani in uslišani. Ako pa se to poslednje ne dogodi, mora poskrbeti jugoslovanska vlada; ona nam mora dati zadoščenje, prav ona, ki mora biti hvaležna le našim očetom, soprogom, sinovom in bratom, da sedi na mehkih stolcih, dočim trohnijo v zemlji njihove kosti, ki so škrtale v borbi za osvobo-jenje rodne grude, za odrešitev sorojakov in suženjskega objarmljenja. Za vse tudi za nas so bile darovane te strašne žrtve.
Zato zahtevamo od jugoslovanske vlade, da se zavzame za nas, ako hoče, da ji prizanesemo, ker je s svojim nediplomatičnim avtom zavozila že parkrat v politično močvirje. Kdor pa v jugoslovanski vladi nima toliko eneržije, delavne volje pa uporne sile, da bi s pravo gesto odvrnil od nas vsaj ta zadnji udarec, naj odda svoj sedež vrednejšim! To zahtevamo od nje in v tej zahtevi kličemo zaupljivo in proseče: na pomoč, Orjuna! Konec bodi omahljivemu kolebanju, kajti nastopil je čas, ki potrebuje borcev in junakov, to je oseb, ki delajo za blagor naroda in ne zase in v dobrobit svoje obitelji. Požrtvovalnih elementov, zdravih rodoljubov potrebujemo in nikakih političnih verižnikov in državnih invalidov. Kdor ni temu kos, naj se umakne sam, ako pa tega ne stori, pomozi mu umakniti se, ti, Orjuna! In krepko dvigni gorjačo, dokler ne polomiš vladi mršavih reber. Zob za zob nam izvojuj, Or-juna! Kar hočejo Italijani od nas, to naj stori Jugoslavija z njimi v Dalmaciji! Le po njenem korajžnem postopanju se Lahi streznejo in potegnejo prste iz slovanske žerjavice. Ako je Jugoslavija svoječasno s podpisom prisegla skrbeti za italijansko manjšino v Dalmaciji, je laška diplomacija prisegla s častno besedo skrbeti za nas. Napram osebam, ki kršijo častno obljubo, ni treba nekršljivih podpisov!!
Duše nam padajo na kolena z edino prošnjo: Na pomoč, Orjuna!
V	veliki stiski smo! Zaklopnica je nad našimi glavami zaloputnila, zaklenjeni smo in v okovih tičimo; brezuspešen je napor nas samih, zaman, da bijemo z nogami in rokami, kajti jetnišničar ne rožlja le s ključi, ampak nam grozi s pogubo... A ti, Orjuna, ki si v svobodni deželi, ki živiš v domovini pod svobodnim solncem, tebi je mogoče, da našo pogubo preprečiš! Saj v tebi je moč, oj, Orjuna, da lahko odideš v boj za nas, ki smo ti zvesti, udani in čakamo le priložnosti, da povečamo tvojo čilo trumo! —
Krčili smo pesti, ko je D’Annunzio zavzel hrvatsko Reko, dočim je Jugoslavija hladno stala prekrižanih rok. Škripali smo z zobmi ob požigu naših Narodnih domov, dočim se je Jugoslavija^ le vozila na neplodne seje. Krili smo si oči in tiščali srca, ko so naši ljudje, sami kristalni narodnjaki: delavci, učitelji, duhovniki, prestajali najbrutalnejša nasilja, prenašali najsramotnejša poniževanja, najgrozovitejše muke, dočim ni jugoslovanska vlada niti jemala na znanje naš krik, naše skrite solze in naše narodno gorje. Danes pa ne zmoremo več ne joka, ne vzdihanja; otopeli smo za ihtenje in tožbe; samo žilava podjetnost in neodoljiv pogum oklepata naše duše, a te so peržete z edinim klicem: Rešite nas! Otmite nas! —
Resolucija tržaških, kraških, go riških, notranjskih in istrskih poslancev ne smejo biti zavržene, uslišati nas morajo Italijani, kajti mi nismo nikaki sužnji, nismo nikaki tujci; domačini smo, ki nas je italijanska eskadra našla pred seboj že s prvim hipom, ko je polagoma, nezaupno in plaho plula v našo luko.
Ako pa naše prošnje ne bodo uslišane, tedaj, Orjuna, si tudi ti izberi junaškega Mussolinija, dvigni svoj prapor in hajdi v Beograd! A v6, vrle Primorke, ki ste s svojimi možmi in s svojo deco pribegle v Jugoslavijo s stremljenjem po zaščiti, ve vse se zganite in z neustrašenim nastopom dokazujte, da ni le Francija imela svojih Jeanne D’arc, ampak da jih je rodila tudi Julijska Krajina!
Goti in iz njih vznikli Danci, Švedi in Grmani so nam pogoltnili ali raznarodili Polabske Slovane, toda mi odklanjamo narodno smrt, mi hočemo živeti, živeti še v daljnem potomstvu prav na tej zemlji. Kaj nameravajo Italijani z nami? Pomnožiti lastne vste? Nikar! V Janičarje hočejo preustrojiti naše otroke. Glejte renegate, glejte narodne odpadnike! Kar jih je iz gosposkih ali delavskih slojev, vsi so narodne šleve ali zagrizeni derviši tujega nacijonalizna. To vedo Italijani, zato hočejo tako sodrgo prenarediti iz našega naraščaja, iz našega zaroda! Oni so uverjeni, da sloni dandanašnja državna meja na lončenih nogah, zato si prizadevajo zgraditi iz naših otrok živ branik, suženjsko zvesto trdnjavo, ki bi z mržnjo ugonabljala vse, kar je slovanskega, ki bi grizla v živo meso naših bratskih mejašev. Nič drugega nočejo, ko našo kulturno propast, ko našo duševno perverznost, da postanemo v bodoče divjaški zatiralci lastnih bratov. Oh, da, samo to! Zategadelj te v preprečitev tega opozarjamo, oj, Orjuna, s krvavečim srcem: Morituri te clamant!!---------------------------------------------------------- Primorka.
POZORI Stara, priznano solidna trgovina z oblekami J. MftŽEK se je preseiiSa na A§e&tsandrowo cesto 12 (hiša Pokojninskega zavoda), kjer prodaja še nadalje po znatno znižanih cenah.
&&8S{BaHm&šgm@s&&gs&e!£t£s JSUBOHA* I ~	.	 1
šfeill
TfiftDE MARK C
Trboveljska premogo-kopna družba.
Skrivnosti pri združenih bratovskih skladnicah v Trbovljah.
Že dolgo so nas naši člani opozarjali na protizakonita postopanja, katera se vrše pri imenovani sklad-nici. Molčali smo do sedaj, misleč, da se bodo vendar razmee predrugačile ter začele spoštovati zakon o zavarovanju delavcev. Toda motili smo se. Nemško - madžarska čifut-ska gospoda je začela še hujše izrabljati to ustanovo.
Pred letom, ko je začel novi zakon stopati v veljavo, je imenovana gospoda že precej grešila. Prispevki od strani članov so bili previsoki. Da bi pa člani ne prišli na to, so morali po novem zakonu še nadalje prikriti to »skrivnost« do danes, ko je to »skrivnost« zgrabila roka orju-naška.
Za časa stavke so se gospodje ravnatelji in obratovodje popolnoma polastili bratovske skladnice — misleč, da je to ustanova od Trboveljske družbe in ne obče narodno-dr-žavna, — da so potem lažje operirali napram delavstvu. Prepovedali so izdajati bolniške liste članom in družinam, tako da je bilo ogroženo narodno zdravje. Od kot imajo ravnatelji in obratovodje pravico lastiti se bratovske skladnice, nam bodo pojasnile rudarske oblasti.
Da se gode take krivice in skrivnosti, imajo v prvi vrsti na vesti rudarske oblasti. One so z odlokom ministrskega sveta še nadalje poob-< laščene nadzorovati bratovske skladnice, zato tudi stavljamo na te par vprašanj:
1. Ali je rudarski oblasti znano, da po njej potrjenih pravilih plačujejo rudarji 25 odnosno 20 dinarjev mesečno preveč, tako, da je od 1. julija 1922 pa do danes narasla vsota 12 milijonov, za katere so delavci oškodovani.
2. Ali je istim oblastem znano po katerem zakonu so morali delavci plačati za čas stavke naknadne prispevke za bolniško blagajno od delodajalca in delojemalca in to dvojno, tako da je oni, kateri je stavkal 47 dni plačal 189 dinarjev, čeravno se niso za časa stavke izdajali bolniški listi.
3. Od kot imajo ravnatelji in obratovodje pravico prepovedovati članom izdajati bolniške liste; vmešavati se v posle zdravnika, absolutno gospodariti z imetjem bratovske skladnice ter na ta način ogrožati narodno zdravje in kršiti zakon
o	zavarovanju delavstva.
4. Ali je rudarskim oblastem znano, da so izrabljali to inštitucijo, ogrožali narodno zdravje, kršili za* kon o zavarovanju delavstva večinoma tuji državljani.
Da ne bode nadaljnega izrabljanja te državne inštitucije zahtevamo:
1. Da rudarska oblast takoj pri vseh revirjih uvede preisltavo in kaznuje krivce, tuje državljane pa takoj potira preko granice.
2. Da se 12 milijonov takoj povrne prizadetim članom in za naprej prispevke določi na podlagi zakona o zavarovanju delavstva odno-sno z naredbo ministra za socijalno politiko.
3. Da se takoj vse štatute predela v smislu zakona o zavarovanju delavstva in tudi celo bratovsko skladnico ustroji po tem zakonu.
-	st:	mhgeubhhihts*
umi®
S
tvi Ž¥@ciini §ynii bonboni
IChewing sumi
z cvetenjem toh J)rv(>vrstI.ih originalnih aineiižklh gumi bonbonov WBIGLEY si prihranite mnogo tleiiarla In doseiete sledeče uilnke: Po«peS»Je prebavo. Odstrani iojo. Odstranl slabl “Sir.! duh. šMti telo prod iitnidljivo.itjo In zaspanci,tjo. Varuje i.obe pred gnilobo in Jih obdril zdrnve. {'ospečnjo silno. Prihrani se alkohol In tobak. — V službi ni dovoljeno kuUlti J J	in	so torej najboljšo nadomestilo „WR1GLEV.IEVI ŽVEČILNI GUM!-BONBONI".
Dobijo se povsod in pri generaimem zastopstvu:
Drogerija „Adrija“
LJUBLJANA, šelenburgova ulica štev. S.
s aaMMsra rfMHSigassa
Jugoslovanska vlada proti nacionalnim organizacijam.
Minister notranjih del g. M. Vujičič je izdal sledečo naredbo:
»U više slučajeva uvidio sam, da pojedini članovi nacionalnih organizacija izazivaju, pa čak i fizički na-padaju na naše državljane, koji pri-padaju narodnim manjima. Oni to čine tobože s toga, što nalaze, da ti naši državljani nisu lojalni i ispravni gradani prema državi. Zemaljskim ustavom i zakonima kao i medu-narodnim ugovorima zagarantovana je puna ravnopravnost i sloboda svima članovima narodnih manjina, koji su redovnim putem postali naši državljani, te prema tome ti su napadi jedno grubo nasilje i nesmeju se dopustiti u jednoj pravnoj državi, tim pre, što nisu niti mogu biti put
i	način, za širenje nacionalne svesti. Ako je netko od naših državljana prema državi nelojalan, onda su tu redovne državne vlasti, koje če prema takovim licima preduzeti zakonske mere, jer su one jedine pozvane, da to čine, a nikako neodgovorni članovi pomenutih organizacija.
S toga najozbiljnije preporuču-jem svima područnim mi vlastima, da pomenute napade ni u kojem slučaju ne dopuštaju, a ako se oni ipak dogode, da se sa krivcima odmah strogo i po zakonu postupi, pošto članovi nacionalnih organizacija mogu svoju zadaču vršiti samo i jedino legalnim putem, a nikako terorom i zakonom nedopuštenim načinom. Izgovore, da se u danom slučaju krivci ne mogu da ponadu, smatraču kao namerno izbegavanje vršenja svojih dužnosti od Strane dotičnih organa i kao njihovu nesposobnost za policijsku i upravnu službu, pa ču prema tome i najstrože zakonske mere primenjivati bez ikakvih obzira.
Ovaku ču isto postupati i sa svima onim sreskim, županijskim i ob-lasnim starešinama, koji dopuštaju, na u njihovem području antidržavni elementi rade protiv države i njezi-nog jedinstva, ter stoga od njih tra-ži, da protiv takovih lica u slučaju delikta odmah i strogo po zakonu postupali, otkloniče se uzroci koji izazivaju nasilja i ispade o kojima je ovde reč, a i državni interesi biče zaštičeni od razornih elemenata.«
Ce bi živeli v državi, kjer se na-redbe razumevajo in tolmačijo tako, kot so pisane, bila bi Orjuna prva ki bi predstoječi ferman pozdravila. Nikdar se ni zgodil slučaj, da bi naša organizacija napadala »lojalne in ispravne« državljane, pač pa lahko g. ministru postrežemo s celo vrsto slučajev, v katerih so »antidržavni elementi radili« proti državi in njenem jedinstvu. Dostikrat se je to zgodilo v navzočnosti, ali pa vsaj z vednostjo upravnih organov. Sicer pa bi nosili vodo v morje, če bi naštevali vse izpade anacijonalnih elementov proti državi, ker ministrstvo samo za to pač dobro ve. Ker pa smo v državi, kjer je treba vzdržati
»voljo naroda« s pomočjo maloštevilnih glasov Nemcev in Madžaro-nov, žalibog reprezentanca te »volje naroda«, naša jugoslovanska vlada, vidi v vseh Nemcih in Madžarih same »lojalne in ispravne« državljane. Po vsem trpljenju srbskega dela našega naroda od strani Nemcev, moramo danes doživljati, da v Kraljevem Beogradu velja več beseda in zahteva poslanca onega istega naroda, ki je moril srbske žene in otroke, kot pa predstavke in želje nacijonalne organizacije.
Ta dejstva so tako porazna, da ni mogoče nobeno potvarjanje in tudi ni potrebno nobeno dokazovanje. Od vsega začetka, odkar se je začela sedanja vladna večina boriti za prestiž za vsako ceno, doživljamo dan za dnevom, poraze na narodnostnem polju. Nemške šole in druge koncesije, da ne spominjamo niti onih tajnih milijonov, ki stane večino to zavezništvo, to so težki dokazi, ki jih ne more ovreči noben lepo stiliziran ferman. Mogoče je, da voditelji radikalne stranke v Srbiji ne poznajo taktike in postopanja Nemcev, a v tem slučaju bi bila njih dolžnost, da poslušajo glasove iz onih krajev naše države, ki so stoletja trpeli pod nemškim robstvom-Nismo taki divjaki, da bi odrekali življensko možnost tujerodnim državljanom, dasi bi po vzgledih iz Italije in Avstrije bili v to upravičeni. Nočemo in ne bomo pa trpeli, da bi ti naši prejšnji tlačitelji uživali predpravice v naši svobodni jugoslovanski državi!
To si naj zapomni sedaj na krmilu se nahajajoča radikalna vlada, to si naj pa zapomnijo tudi vse even-tuelne poznejše druge vlade.
Ta naša decidirana izjava mislimo, da lahko tudi v polni meri zadovolji vodstvo radikalne stranke. Nam so programi vseh strank, ki zastopajo državno edinstvo, enako dragi, a služiti nam ne morejo za presojo dela posameznih strankinih funkcijonarjev. Ker smo se pa v zadnjem času ponovno morali prepričati, da radikalna stranka kot taka v svrho prestiža zataji narodne interese, ne moremo odobravati niti njenega dela, niti častiti njenih ljudi. To bodi povedano, da se ne išče v nas demokratskih agentov. Naša ideja je samonikla in je zmožna življenja izven in samb izven strank. Je pa tako močna, da se ne straši ničesar, niti ne fermanov, ki so pod firmo vzdržavanja javnega reda in mira naperjeni proti nacijonalnemu gibanju.
Kakor nas ne morejo ubiti sovražne organizacije, kakor nas ni ubila nemško - avstrijska vlada, ne more nas uničiti nič.
Kdor je dalekoviden, bo ob naši strani, kdor bo pa v svoji kratkovidnosti proti naravnemu razvoju stvari, naj se ne čudi, če ga bo sila razmer ubila.
Ljubo D. Jurkovič.
Javnosti v
Dejstvo je, da štejemo med ustanovitelje našega' pokreta v Sloveniji g. L. D. Jurkoviča. Bil je eden izmed najdelavnejših članov in ko smo .pričeli s časopisom, tedaj nam je še posebno stal ob strani kot glavni urednik »Orjune«. Njegovo
pojasnilo.
zanimanje za pokret je začelo pešati, ko se je pričela v Sloveniji organizirati radikalska partija še posebno pa, ko je on postal generalni tajnik te partije. To se je pokazalo v toliki meri, da ga je oblastni odbor pozval, naj odloži odborniško mesto, kar je
4.	Da se takoj vzame vodstvo bratovske skladnice iz rok ravnateljev in obratovodij Trboveljske družbe in naj se do časa, ko se prove-dejo nove volitve v vodstvo na osnovi novega zakona o zavarovanju delavstva — postavi državnega komisarja.
Dovolj je takih grehov, ki zaje-davajo v truplo našega naroda. Tudi
ni čuda, da široke mase našega naroda ne morejo imeti zaupanja v zakone, če jih večinoma tujci ne spoštujejo, naše oblasti pa nič ne vedo za tako početje. Tudi v tem pogledu moramo napraviti red.
Naše člane pri Trboveljskih rudnikih pa prosimo, da vse nedostat-ke takoj javijo. Posebno pažnjo pa je treba imeti ob priliki preiskave.
in dovedla sokolsko župo Rjeka do tega, da je stavila na omenjeni od-borovi seji predlog, da člani separatističnih organizacij »Hanao« in »Srnao« ne morejo biti člani jugoslovanskega Sokola. Proti temu predlogu so pa vehementno nastopili posamezni delegati, predvsem zastopnik osješke sokolske župe in dr. Gavrančič iz Zagreba. Stavljen je bil celo predlog, da se mora prej kot članom gori imenovanih organizacij prepovedati članstvo jugoslovanskim nacijonalistom. Do sklepanja o tem famoznem predlogu, ki ne potrebuje popolnoma nobenega komentarja v poznavanju sokolskega in nacionalističnega programa, vsled odločnega nastopa mariborske in celjske sokolske župe sicer ni prišlo, rodil se je pa vendar sklep o prepovedi nošnje dveh znakov.
Kakor smo že uvodoma povdar-jali, nas ta sklep ne razburja, niti se mu ne protivimo. Tem manj, ker vemo, da so pravi naši člani tudi brez sokolskega znaka — dobri Sokoli, kakor so tudi pravi Sokoli dobri nacijonalisti — brez orjunaškega znaka. Mi zahtevamo od svojih članov dela in se ne brigamo, če nosijo znake. Člane samo za zunanjo parado odklanjamo in bi tudi sokolstvu mnogo koristilo, če bi jih imelo manj v svojih vrstah.
Kar se pa tiče očitkov, ki so bili na omenjeni odborovi seji iznešeni proti delovanju posameznih članov naše organizacije, ugotavljamo, da pogreške sami dobro občutimo in jih tudi skušamo odpraviti. Da se pa v dveh letih, odkar obstoji, ne da učvrstiti in notranje urediti številno tako močna organizacija, kot je naša, to pa sokolski delavci sami najboljše vedo, saj čvrstijo in čistijo organizacijo že 60 let, a imajo še danes celo na vodilnih mestih ljudi — ki ne poznajo niti programa organizacije.
Najodločnejše pa odklanjamo in z obžalovanjem ugotavljamo, da se med »vplivnimi« Sokoli najdejo ljudje, ki podtikajo naši organizaciji politično pripadnost eni stranki. Dr. Ravnihar je bil sam do pred malo časa v vodstvu demokratske stranke in kot tak mora vedeti, da nismo imeli nikakih zvez z njo. Seveda vedeti in povedati je dvoje.
Mi nismo nikdar trkali na blagajne velebank, niti nismo pritiskali kljuk za rede sv. Save. O tem priča dovolj jasno naša deficitna blagajna in pa sijajno preganjanje naših članov od »vladne« stranke. Mislim, da se razumemo.
Mi hočemo in bodemo delali za dosego naših ciljev, to je izčiščenje javnih in političnih razmer v svrho nacijonalne konsolidacije in gospodarskega saniranja naše države z vsemi razpoložljivimi sredstvi.
Poznamo naše Sokole in vemo, da bodo iz njih vrst vstajali slej ko prej prvoboritelji za poštenost in za nacijonalno idejo. Onim pa, ki skušajo iz kateregakoli si nagiba metati | polena pod noge naraščajoči organi- j zaciji jugoslovanskih nacijonalistov, j povemo jasno, da ne bodemo imeli | ozirov do nobenega, tudi ne do onega, ki svoje osebno častihlepje skriva za — sokolski znak.
Vam, pravi jugoslovanski Sokoli, pa veljaj naš krepki nacijonalni »Zdravo«!
Strojepisni papir
THE REX CO., Ljubljana.
jasno, kdo sva. Pokliči Doležala!«
Prijatelj Cazafura je odšel in se za par minut vrnil z Lojzekom.
»Lojzek,« sem spregovoril ter mu podal roko, »ali me poznaš?«
»Vi ste naš prezident dr. Zlato-repec!« je odvrnil Lojzek ter se poklonil.
»Jaz sem... no, se li ne spominjaš našega nekdanjega glasila, ljubljanske »Orjune«? Se spominjaš psevdonima Ben Abba? Veš kdo se je skrival za njim? Tisti sem jaz, tvoj stari znanec... on, glej, pa je nekdanji naš tajnik dr. Krsto Cazafura!«
Lojzek je za trenutek onemel, nato pa nama je padel krog vratu. »Zdravo brata! Nikdar nisem mislil, da vaju še kdaj vidim. Po onih dneh trpljenja pred dvajsetimi leti sem bil kot Orjunaš obsojen, da moram deset let goniti na pašo škofove krave in opravljati službo mežnarja v stolnici. Kaj hočeta, vdal sem se in celih deset let vestno opravljal to službo, dokler ni bila kazen prestana in sem bil radi svoje vestnosti imenovan za načelnika oddelka za zaščito
devic v notranjem ministrstvu naše republike. Devet let sem uspešno vodil ta oddelek in se noč in dan trudil, da bi očuval devištvo naših avtonomnih in federativnih, mirotvornih in čudotvornih deklet. Vedno se mi to ni posrečilo, vendar pa sem dosegel lepe uspehe, in baš zato so me pri zadnjih volitvah naše avtonomne device poslale v parlament kot svojega zastopnika in ker sem nekoč pogledal skozi prste pri škofovi kuharici, sem po njeni intervenciji na pristojnem mestu bil izvoljen tudi za predsednika zbornice. Danes pa sem zopet Orjunaš in odslej se prav nič več ne bom brigal za devištvo, naj ga vrag vzame če ga hoče. Od danes bom deloval le še za Orjuno. Živela Orjuna!«
Med tem so napolnile trg zopet nove množice ljudstva. Prišli so tudi zastopniki okoliških republik ter prosili za sprejem. Moral sem v svojo pisarno, kjer sem sprejemal ves popoldan deputacije raznih vlad iz mariborske okolice, ki so mi prihajale javljat, da se tudi njihove republike pridružujejo vstaji in Orjunl.
Zvečer so se manifestacije ponovile in še pozno v noč je veselo in srečno ljudstvo praznovalo veliki dan odrešitve. V gledališču, ki je ta večer zopet igralo brez škofijske cenzure, se je vršila slavnostna predstava, katere sem se udeležil tudi jaz s prijateljem Krstom in Lojzekom ter raznimi drugimi oseb-nostimi prejšnje mariborske republike. Vse mesto je že vedelo, kdo sem, zato je izvedel za to tudi oni mladenič, ki je dopoldan kričal^ z jugoslo-vensko zastavo v roki »Živio Orjuna!« Čakalo me je največje presenečenje. Ko sem hotel namreč po predstavi sesti v avtomobil, da se odpeljem domov, v vladno palačo, kjer so mi bili pripravili stanovanje, je stopil nenadoma k meni oni mladenič, mi s solzami v očeh padel v naročje ter mi z vzklikom »Oče, moj oče!« ovil roke krog vratu. Bil je moj sin, katerega sploh še nisem dotlej nikdar videl hiti vedel zanj, ker je bil rojen po moji dozdevni smrti. Vzel sem ga s seboj domov in se dolgo v noč, skoro do jutra rngo-
•	varjal ž njim.
NeIyg®s!©¥ai%skS .Jugoslovanski"
Sokoli.
Dne 29. minulega meseca se je vršila v Ljubljani seja Jugoslovanskega sokolskega saveza. Na isti je bilo sklenjeno, da se prepoveduje članom sokolskih društev nositi poleg sokolskega še kak drug znak. Ker obstoji enak sklep tudi pri Češki obci sokolski, nimamo v načelu popolnoma nič proti temu sklepu, dasi bi predsedstvo lahko vedelo, da je pravila o nošnji znaka odobrila skupščina in bi bila torej ona upravičena jih spreminjati, odnosno dopolnjevati. Pa to so konečno interne formalnosti organizacije, ki na upravičenosti sklepa ne morejo ničesar spremeniti, če je bil zadostno utemeljen s stališča sokolske ideologije.
A ravno utemeljevanje tega predloga po posameznih članih sa-veznega odbora je bilo tako, da se z začudenjem vprašujemo, če lahko še govorimo o jugoslovanskem sokolskem savezu, ali pa smo se zopet vrnili v začetno dobo S. H. S. sokolstva. Zastopniki posameznih sokolskih žup, ti reprezentanti volje in mišljenja svojega članstva so nastopili na tak netakten in nelojalen način proti organizaciji jugoslovanskih nacijonalistov, da dvomimo, kako bi bilo z njimi zadovoljno njih članstvo, če bi vse te napade iznesli v javnost. Ker pa vemo iz dosedanjih sokolskih skupščin in odborovih sej, da nastopajo dostikrat kot delegati posameznih žup bratje, ki so vse prej, kot pa poznavalci Tyrševih idej sokolstva kot nacijonalne kulturnoboj-ne telovadne organizacije, se nad besedami posameznikov ne bodemo razburjali.
Korist našega nacijonalnega pokreta in pa interes sokolstva kot prve nacijonalne organizacije v naši državi nam pa veleva, da članstvo opozorimo na absurdno stališče, ki so ga nekateri »jugoslovanski« Sokoli zavzeli napram jugoslovanski nacijonalni organizaciji.
Pravila jugoslovanskega sokolskega saveza določajo na jasen in dovolj razumljiv način, kake pravice in dolžnosti ima član do države, naroda in organizacije. Članstvo se je teh pravil tudi več ali manj točno držalo, kjer se jih pa ni, tam so odgovorni funkcijonarji poskrbeli, da uveljavijo predpise, ki so edini zagotavljali čistost sokolstva v nacijo-nainem, političnem in moralnem pogledu. Ugotoviti moramo, da je starešinstvo saveza do pred kratkim tudi samo strogo vršilo kontrolo nad podrejenimi župami.
Ko je pa najvišji reprezentant sokolstva v naši državi, savezni starosta dr. Vladimir Ravnihar pred mdseci vsled spora v stranki, kateri je do takrat pripadal kot podpredsednik, ustvaril sebi nekako izjemno stališče in skušal dokazati, da je mogoče, da človek v potideljek zvečer zastopa pri sejah starešinstva kot starosta stališče enotnega jugo-
slovanskega naroda s tremi plemeni, v javnosti pa hazardira z narodi, nacijami itd., je to naravno kvarno, vplivalo na disciplino med članstvom. Mi nočemo danes analizirati kristala dr. Ravniharjeve politične značajnosti in tudi vemo, da je bilo !marsikaj, kar se je v zadnjih volilnih borbah proti njemu govorilo in napisalo, pretirano, če ne že izmišljeno.
Vemo pa in to so vedeli in trdili z nami tudi vsi drugi pošteni Sokoli, da je neomadeževano mesto staroste sokolskega saveza mnogo večja čast, kot pa čast županskega kandidata, in to še — propadlega. Le on sam tega ni hotel vedeti in je skušal tudi člane starešinstva prepričati, da njegovo politično delovanje ne nasprotuje sokolskim načelom.
Ko je priznani sokolski delavec M. Ambrožič v nekem članku Sokolskega glasnika povdarjal, da bi bilo v interesu sokolstva, da se voditelji sokolstva ne vmešavajo v politiko, je dr. Ravnihar zahteval od njega, da mora takoj prinesti izjavo, da s tem ni mislil njega, ali nekaj podob-negi. Ko je pa dobil vtis, da večina članov starešinstva zastopa edino pravilno Ambrožičevo stališče, je odložil to vprašanje, češ, da se bo obravnavalo na prihodnji seji. Do te »prihodnje« seje pa do sedaj še ni prišlo in tudi člani starešinstva molče po pregovoru: Čim bolj se meša...
Enako tej zadevi je ostalo v sa-vesnem starešinstvu večno nerešena vloga celjske sokolske župe, ki se je tikala političnega delovanja sokolskega staroste, in sicer vsled tega, ker se je izročila v izjavo njemu samemu. On pa je bil tako sramežljiv, da o sebi samem ni hotel govoriti, ostalo starešinstvo pa je bilo zopet prelojalno.
Logično je, da je to neodločno postopanje vodstva organizacije in-filtiriralo disciplino navzdol.
Deloma igračkanje zagrebških kongresistov, med katerimi je bil tudi dr. Ravnihar, še bolj pa balkanske metode, ki jih je uveljavljala »vladna« stranka pred in po volitvah, so plemenski boj poostrile do skrajnosti. Proti jugoslovanskemu nacijonalističnemu pokretu, ki so ga skušale posamezne stranke in strančice monopolizirati, a ko jim to ni uspelo, zopet diskreditirati, so se osnovale razne plemenske bojne organizacije, med katerimi so najbolj poznane »Hanao« in »Srnao«.
Dogodilo se je v posameznih jugoslovanskih sokolskih društvih, da so bili člani deloma pristaši jugoslovanskega nacijonalizma, deloma pa srbski In hrvaški separatisti.
Dasi je stvar že v bistvu absurdna in je jasno po pravilih in po vsej ideologiji jugoslovanskega sokolstva, da v njega vrstah ni mesta za plemenski separatizem, se je vsled nerazumljive neodločnosti ali pa nedelavnosti vodstva vendar dogodila
 ir~TTflr~ i	——I
BEN ABEBA:
Dvafset let pozneje.
(Pravljica.)
(Konec.)
Na trgu je nastalo silno, nepopisno navdušenje in kričanje: »Živio Zlatorepec!« »Živela Jugoslavija!« »Doli z republikanskim federalizmom in z avtonomijo!« »Doli s separatizmom!« Nekdo je zaklical gromko, da se je razlegalo daleč po stranskih ulicah: »Doli s krivimi preroki! Razbijmo Žebotov spomenik!« Huronsko kričanje je pozdravilo ta predlog in kakor bi trenil, se je ogorčena množica zagnala proti Žcbotovenm spomeniku, ki je stal sredi trga in kakor bi trenil ga ni bilo nikjer več. Kamen na kamnu ni ostal. 1 oda množici to ni bilo dovolj; drvela je dalje ter porušila vse spomenike avtonomistov in federalistov, potrgala vse ulične table, ki so nosila- njiiiova imena. Med oduševljeno množico sem opazil nenadoma vitkega mladeniča z veliko jugoslovan-
sko državno zastavo, ki je neprestano vzklikal: »Živela Orjuna!« Kmalu je tudi množica začela klicati: »Živio Orjuna!«
Naslonil sem se na ograjo in se zamislil. Sladka zavest, da sem zmagal, da sem v enem samem trenutku podrl vse ono, kar so moji nasprotniki gradili Četrtstoletja, me je tako prevzela, da so mi prišle solze v oči. Iz premišljevanja me je prebudil prijatelj Cazafura, ki mi je prišel čestitat ter javit, da sta ministrski svet in zbornica sprejela vse moje in njegove predloge in da celo poslanci kriče že v zbornici »Živio Orjuna!«
»Vidiš,« sem rekel, »kako lahko sva izvedla preobrat. Vse ljudstvo je komaj čakalo odrešitve. Plaz, ki ( se je odtrgal danes v Mariboru, bo pridrevel jutri ali pa še danes že do Ljubljane in morda tudi do Zagreba in v par dneh bo konec vseh republik. konec bedo in trpljenja in nad našo zemljo bo zopet zaplapolala modro-belo-rdeča zastava jugoslo-venskega narodnega in državnega jedinstva. Čas je prišel, prijatelj, da vrževa z obraza krinko, da poveva
Q£3=
s en iuis@h ‘vNvrranri	Isf S® O «eS Z a Ul ffl	•o	VNiAODU VMSfDKSJNOM 1
tudi storil, obljubil pa je, da bode še nadalje aktivno deloval v pokretu, Posebno v tiskovni sekciji. Kdor pogleda naš list, bode videl to dejstvo iasno dokumentirano. Jurkovičevo delovanje v »Orjuni« ponehava, stopnjuje pa se v »jutranjih Novostih«. jz Jurkoviča-Orjunaša je postal Jurkovič-radikal.
Ni toraj čudo, da je g. Jurkovič
2	nekakim nezadovoljstvom gledal kako je »Orjuna« razkrivala lopovščine in mahinacije različnih radikalnih veljakov. To nezadovoljstvo te doseglo svoj višek, ko smo objavili Hribarjevo pismo dr. Zupaniču, p- Jurkovič je poskušal vse mogoče, da bi objavo tega pisma preprečil, toda vse zaman. Od tega časa tudi datira očiten njegov odpor proti organizaciji. V svoji jezi je tedaj v »Jutranjih Novostih« oblatil našo organizacijo, kar je dalo povod znani
Zagorje ob Savi. V »Orjuni« št. 47 z dne 14. oktobra t. 1. piše med »Dopisi« naš član o neki epizodi na tukajšnjem kolodvoru. Podpisani smo poizvedovali, če je to resnica, da je takrat inž. Heutmann dalje časa govoril s komunističnim delavskim voditeljem Matevžem Čebi-nom. Našli nismo niti ene priče, ki
to sedaj potrdila. Cela ta trditev se je izkazala kot prazna marnja in fe,Je..s to težjo uvredil naš pošteni Ust. Mnogo nam je na tem, da ohranimo »Orjuni« v našem kraju sloves časti in poštenja, zato Vas prosimo, a na primeren način dementirate 0n° trditev. Bodimo proti nasprotniku neizprosni ali ostanimo pošteni, cm bi to tudi končno bila istina, kar Pa ni, še to ni vzrok, da se radi malenkosti napada nekoga, ki se je pokazal vseh pet let, kar biva v Zagorju, napram tukajšnjim narodnim društvom, posebno sedaj, ko se pri-2-idava tukajšnji »Sokolski dom«, vrlo naklonjenega. Naj mu dotični Pisec pozitivno dokaže, da je inž. Heutmann v le najmanjši meri kom-Phc Čebinovega boljševizma, ter naj te ovadi na drugem mestu, ali naj ne meče polena pod noge onemu, od katerega istočasno zahteva in prejema usluge.
Z nacijonalnim pozdravom.
Zagorje ob Savi, 17. okt. 1923.
Slede podpisi odbornikov.
Op. uredn.: Prinašamo v ce-‘°ti lojalno kakor vedno.
Podpisani Simon Koželj prosim za priobčenje naslednjih vrstic:
V	dopisu iz Zagorja v »Orjuni« H- 47 dne 16. t. m. se očita tukajšnjemu rudn. ravnatelju gosp. inž. Fr. Heutmannu, da se je dne 28. oktobra (pravilno septembra) t. 1. »Dalje časa pogovarjal v čakalnici 11. razreda tukajšnjega kolodvora z M.Čebinom, ki je bii zaradi raznih komunističnih
agitacij in drugih deliktov že več-
.  _|.
. Vstaja, ki sva jo bila začela jaz ln Prijatelj Krsto, se je bliskovito razširila po vsej Jugoslaviji. V Ljub-Jtetj ie mariborska revolucija zane-’te Še tisti večer prevrat in tovariš °nja mi je še naslednjega jutra spo-rpčil, Ja se nahaja Ljubljana s celo Kranjsko v rokah Orjune. Tonja je bil z orjunaškim komitejem, v katc-rem se je kot tajnica nahajala moja uči, prispel iz Trsta v Ljubljano in Prevzel oblast. Izročil sem oblast uad Štajersko Cazafuri ter se s si-uom takoj odpeljal v Ljubljano, kjer sem se sestal s hčerjo in ostalimi elani orjunaškega komiteja, nato pa sem se s sinom in hčerjo nemudoma °dpeljal v Beograd, ki je ravno vr-vel v revolucionarnem vznosu, da VzPostavim centralno orjunaško vla-°- Orjunaši, med katerimi sta se od ?terih znancev nahajala še dr. Ivo 'tegorovič in Miloš Carevič, so me SI°vesno sprejeli in v 24 urah je bila cbrazovana vlada, ki je takoj izdala P1 oglas na ves jugoslovenski narod ? VzP°stavila normalne razmere v zemlji. Veselje nad zmago novega sop 3P ^ilo velikansko, za dnevi ve-_cija in radosti pa so prišli dnevi esnega dela, ki je dvignilo srečno
•	Proslavijo na mesto ene prvih dr-dv v Evropi.
Hvaležni narod je postavil na , "uegdanu v spomin na našo
-	'ago ogromen spomenik z zlatim uapisom;
»živela Orjuna!«
polemiki med »Jutrom« in njim. Oblastni odbor v to polemiko, lojalen napram g. Jurkoviču, ni javno posegel, pač pa ga je poklical na odgovor in pričel proti njemu preiskavo ter rezultat iste poslal centralnemu saboru v rešitev, ki pa še do danes ni prispela. To odločitev je g. Jurkovič prehitel in prijavil izstop iz organizacije, ki je bil na seji oblastnega odbora dne 16. okt. brez na-nadjnega postopanja vzet na znanje.
Mi tega koraka nikakor ne obžalujemo, ker smo pravega Orjunaša Jurkoviča že tedaj zgubili, ko je postal generalni tajnik radikalne stranke in prijatelj današnjih zakupnikov in izkoriščevalcev iste. Mi mu želimo več sreče kakor jo je imel sicer tako dobro plačani g. Štefanovič in zaključujemo s tem vsako nadaljno polemiko ž njim.
krat zaprt«. — Ta trditev je docela neosnovana. Ker se zavedam, da sem jaz neposredni povzročitelj te govorice, sem dolžan resnici na ljubo, in sicer prostovoljno, brez vsa-cega pritiska od katerekoli strani izjaviti, da sem ob neki priliki v družbi samo rekel, da bodo odpuščeni rudarji že še nazaj sprejeti v delo, saj sta bila g. ravnatelj in M. Čebin skupaj na kolodvoru, — ker sem ju namreč slučajno videl stopiti istočasno na vlak. Iz teh mojih besed so nekateri sklepali menda in govorili, da sta oba imenovana na kolodvoru govorila, drugi pa so že vedeli povedati, da sta si v roke segla in v čakalnici Ii. razreda dolgo časa govorila itd., itd., kar je slednjič meni nepoznanemu dopisniku »Orjune« prišlo tudi na ušesa in je poslal Vašemu cenj. listu dopis v navedenem smislu. — Obžalujem, da so moje nepremišljene besede povzročile celo lažnivo vest v »Orjuni« ter da se je s tem obrekovanjem prizadelo hudo krivico g. ravnatelju Heutmannu, o katerem pač nimam vzroka dvomiti glede njegove lojalnosti in korektnega ravnanja v vsakem oziru. Simon Koželj.
Iz Slovenskih goric. Politična situacija se v naših lepih Slovenskih goricah ter tudi na Murskem polju v zadnjih mesecih precej spreminja. Ljudstvo, ki je še 18. marca z navdušenjem glasovalo za klerikalce, je danes polno jeze na dr. Korošca, Žebota itd., ki niso izpolnili onega, kar so obljubljali, ampak so pripomogli celo še do poslabšanja razmer ter do povišanja davkov. Srd na klerikalce postaja od dne do dne večji, obenem pa se tudi veča des-orijentiranost. Ljudje iščejo, tipajo krog sebe, pa ne vedo kam bi se naslonili, ko ni nobene stranke, ki bi se ji lahko pridružili. Demokratska stranka je doigrala in spi spanje pravičnega, isto pa velja tudi o samostojni kmetijski stranki, da o na-rodno-socijalistični, ki pri nas nikdar ni našla razumevanja in je umrla še predno je dorasla, sploh ne govorimo. K radikalom pa ljudje zopet nočejo iti. Vse čaka nekaj novega, nekaj posebnega, česar pa noče biti od nikogar. Danes bi nov političen pokret s pametnim programom in dobro taktiko lahko dosegel velike uspehe, treba bi bilo le delati. Na tem polju bi Orjuna našla obilo hvaležnega dela, kajti tudi naše priprosto ljudstvo sodi danes o Orjuni že precej drugače kakor je pred pol letom. Tudi klerikalci niso več tako nasprotni našemu pokretu, le nemčurji so seveda ostali stari, Če bi se dala ljudstvu prilika spoznati program Orjune, njene namene in cilje, bi se je gotovo oklenilo, zato bi bilo nujno potrebno, da bi Orjuna izdala čimprej poljudno brošuro, v kateri bi bili označeni cilji našega pokreta. Ta brošura bi sc morala potem razdeliti med ljudstvo. S tem bi se pripravil tudi teren za javne shode. Treba bi bilo razviti živahno agitacijo in začeti čimprej z delom, ker je škoda zamuditi tako ugodno priliko.
Apače. V nedeljo, 7. t. m. so imeli pri nas Nemci in nemčurji svojo izzivalno veselico, na katero so vabili s samonemškimi lepaki. Glavno besedo pri tej pangermanski zabavi sta imela župnik dr. Petzinger, znani zagrizen nasprotnik naše države, ki je v zadnjem času postal pristen
»narodni« radikal in renegat »slovenski« poštar Ivanuša, istotako »radikal«. Veselje pa je tej zalegi motil strah pred — Orjuno. Nekdo je bil namreč raztrosil vest, da pride iz Maribora sto Orjunašev in gosp. »radikal« dr. Petzinger je takoj ukrenil vse potrebno v »zaščito nemške manjšine«. Zbobnal je skupaj vse orožništvo, ki je preiskalo vsakega tujca — če ni Orjunaš. Pa ni bilo nič. Sicer pa je tudi strah dober! Nad nemško predrznostjo so se zgražali tudi klerikalci in sami iskreno želeli, da bi res prišla Orjuna.
Sv. Trojica v Slovenskih goricah. Kdo ne pozna našega trga? O njegovi žalostni usodi pred vojno je nakopičenih dovolj dokazov v znanem našem romanu »Kontrolor Škrobar«. Motil pa bi se, kdor bi mislil, da so se razmere po osvobo-jenju bistveno spremenile. Nemšku-tarstvo cvete pri nas v naši lepi Sv. Trojici še vedno in glavni nemčur-ski junak Golob je še vedno oni isti kakor nekoč. Ta gospod je imel v starih avstrijskih časih pri Sv. Trojici glavno besedo, obdržal pa je to svojo pozicijo tudi med vojno, oziroma jo še bolj utrdil. Pridno je zasledoval zavedne Slovence in jih denunciral kot srbofile, sramotil »Windischerje« v gostilni prt Mli-naritschu; pisal je ženskam razne prošnje in dobival od njih za plačilo maslo in aruge take slovenske dobrote, s katerimi se je mastil in bogatil. Seveda je tudi pri Siidmarki nosil glavni zvonec. Po prevratu je za trenutek utihnil, toda samo za trenutek, potem pa začel zopet s svojim starim delom proti Slovencem. Leta 1920. je pomagal svojemu trgovskemu pomočniku, ki bi bil moral k vojakom, da je dezertiral v Avstrijo, pozneje pa je spravil tja še svojega zeta Pogatschniga, ki je bil radi tihotapstva in dolgov obsojen na plačilo 132.000 Din, kar mu pa ni dišalo. Golobova hči, Po-gatschnigova žena, se nahaja še vedno pri nas pri Sv. Trojici, zahaja pa vsak teden v Avstrijo k svojemu možu, katerega njen oče podpira' ter prenaša razne pošte, slika Avstrijcem »trpljenje«, ki ga morajo trpeti Štajerci pod Jugoslavijo, našim ljudem pa opisuje nasprotno blaženost avstrijskega raja. Ne vemo sicer, ali ima dovoljenje, da sme neprestano skakati preko meje, gotovo pa bi bilo skrajno potrebno kontrolirati njeno delovanje in ji zabraniti potovanja v Avstrijo, k možu, ki je znan klet sovražnik vsega, kar je slovensko in jugoslovansko. Ta Pogatsch-nig je bil med vojno »osterreichi-scher Feuenverker« ter mučil in preganjal kot tak slovenske fante. Ko je po vojni otvoril v Ljutomeru trgovino, se je hvalil, da bo zadušil vse »windišarske trgovce«. Nedavno je bil v Radgoni, kjer se je napram nekemu našemu človeku izrazil na vprašanja, zakaj ne govori slovensko »Ich verstehe nicht mehr windisch!« Svojega slovenskega jezika se sramuje tudi njegova mati, ki živi pri Sv. Lenartu in je vdova po sodnem slugi. In pod vplivom Goloba in teh ljudi stoji danes že precejšen del tržanov. Golob je Bog in če bi se kdo upal nastopiti proti njemu, še posmeje ironično »Unser Einer wird sich was gefallen las-sen!« saj ve, da ga ščiti sedanji režim, ščitijo pa ga tudi — klerikalci. Naši frančiškani kupujejo vse v njegovi trgovini, čeprav imamo v trgu zavedno slovensko trgovino. Pa tudi naš vzorni nadučitelj je srečen, če sme v njegovo družbo. S tem pa prihajamo do najbolj žalostnega poglavja. Povsod imamo danes vsaj v učiteljstvu oporo, samo pri nas je drugače, pri nas jc nadučitelj Vobič tudi sam najboljši obiskovalec zagrizene nemčurske gostilne Mlina-ritsch, kjer kvarta v nemčurski družbi in pomaga zabavljati čez na-cijonaliste, čeprav je znano, da je bil Mlinaritsch glavni agitator za Sehauerjevo nemško listo. Ko ga je nedavno tožila neka Slovenka radi razžaljenja časti, je pozval za priče same nemčurje od Sv. Trojice in Sv. Lenarta. Gospod je prišel radi tega, ker ni hotel na šoli izvesti državne zastave, sicer nedavno v disciplinarno preiskavo, toda okrajni šolski nadzornik, ki je prišel iz Maribora, je iskal podatkov samo v krogih njegovih nemčurskih prijateljev in tako se jc možakar srečno izribal.
Ta vzorni učitelj je tudi prijatelj Lukmana, ki je bil v preiskavi radi razžaljenja veličanstva in čeprav je »Učiteljski Tovariš« pozval vse učiteljstvo, organizirano v UJU, da bojkotira Cirilovo tiskarno v Mariboru, kupuje g. Vobič, ki je žalibog tudi član udruženja, vse šolske potrebščine v tej tiskarni. G. Vobič je bil tudi poprej, ko je bil v Halozah, znan avstrijankant in si je celo vojno brusil pete za avstrijska vojna posojila, radi česa ga še danes preklinjajo Haložani in bi ga nagnali, če bi se še kdaj prikazal med njimi. Našteli bi lahko še veliko, toda mnenja smo, da zadostuje že to, da javnost spozna, kakšen človek vzgaja našo mladino v tako eksponiranem kraju kakor je naš trg. Višji šolski svet, katerega pozivamo kot prvo-boritelja za nacijonalno stvar, pa prosimo, naj nas čimpreje reši tega človeka, Toliko za danes, prihodnjič pa bomo spregovorili še o drugih stvareh.
Iz Prekmurja. Glede našega zadnjega dopisa v 45. številki smo ugotovili sledeče in lojalno objavljamo:
Karel Vogler je bil že pred vojno imovit človek in si je seveda kot vsak dober trgovec med vojno povečal premoženje. Praznovanje nakupa vinograda pa se ni vršilo na dan sv. Štefana, ampak pozneje in smo ugotovili, da tedaj ni bil navzoč osumljeni carinik, o čegar nacijonal-ni zanesljivosti ne moremo dvomiti. Tudi nismo mogli ugotoviti nič pozitivnega glede event. nerednosti naših tamošnjih obmejnih organov.
GONOBITZ-SCHILTERN.
Leopold Filipitsch, sin konjiškega mesarja Filipiča je razpošiljal ob priliki svoje poroke z gdč. Berto Ber-lisg iz Žetal naznanila, na katerih je tiskano: Gonobitz-Schiltern.
Žetalčani! Dobili ste v svojo sredo zagrizenega nemčurja, katerega starši so v Konjicah odpovedali vsem slovenskim uradnikom hrano, dočim imajo še na hrani ljudi, ki jima prijajo.
Toliko Žeialčanom v vednost s priporočilom: Svoji k svojim.
SIJAJNO ZADOŠČENJE!
Lesce. Dne 16. okt. t. 1. se je vršila končna razprava, ki se je vlekla že od 10. III. t. 1.
Nastopali so: naša člana: Ažman, Langus in Cvar iz Lesc, proti bivšemu predsedniku kmet. družbe Mihaelu Iskra iz Hlebc radi žaljenja časti, o tem da so bili imenovani trije avstrijski konfidenti.
Že od 10. marca je g. Iskra po-špeševal in nabiral materijah za dokaz resnice, posebno proti Ažmanu, da ga na vsak način poskuša med narodom očrniti in osmešiti kot narodnega borca. Ta razprava je pa pokazala, kako globoko je padla klerikalna politika.
Ponesrečil se mu je vsak dokaz resnice tako daleč, da je bivši zloglasni glavar dr. Mathias, kateri ima tudi sladke spomine na brata Copa, oz. njegove težke roke.
Tudi ta je bil predlagan kot priča, ter spoštujoč resnico, da on kot tedanji glavar v Radovljici, ne ve o nikakih konfidentnih listah.
S tem je padel zadnji up dokaz resnice.
Obtoženca je zagovarjal sedanji ljubljanski podžupan dr. Stanovnik, ki je mislil, da je pri seji obč. sveta v Ljubljani, da se tudi lahko znosi z napadi s katerim je šel tako da-
leč, da se je zdelo sodniku dr. Prešernu zadosti, ter zaklical:
Opozarjam Vas g. doktor, da ste stvarni, da izločite vsako politiko; sicer sem primoran Vam vzeti besedo.
Nato se je razglasila obsodba:
G. Mihael Iskra je bil obsojen na 14 dni zapora, plačilo vseh kazenskih stroškov, kateri niso premajhni.
Na take dične bojevnike je pač
S.L.S. lahko ponosna in ž njimi dr. Natlačen, ki se je prve razprave udeležil osebno z urednikom Mo-škercein na čelu, ki sta pa sedaj oba izostala ter pripustila blamažo ljublj. podžupanu dr. Stanovniku, ki je kot sin poslanca, atka Stanovnika to blamažo požrl na lepši način, kot pri obč. svetu v Ljubljani.
Bratu Ažmanu častitamo, da je klerikalne obrekljivce z resnico tako ugnal, o čemer že prej nismo dvomili ako ravno so stali za Iskrom vsi štabni zbori Radovljiških miljonar-jcv.
Fond za kroje se bo s tem gotovo nekoliko skrčil, radi občutnih stroškov, ki pa bojč še narasli, ker je proti tej obsodbi dr. Stanovnik proglasil priziv.
Kako kapitalisti »Trboveljske družbe« podpirajo »Orjuno«, Brat Jurij Novak, mizar osrednje delavnice, član Orjune od početka tukajšnje organizacije, je bil po stavki odpuščen iz službe z motivacijo, da je lenuh in da je hujskal na stavko s tem, da je komunistu Šramelju odsvetoval iti na delo pred koncem stavke. Izkazalo se je, da Šramelj sploh ni govoril z Novakom o tej zadevi. Obratovodji delavnice pa je zadostovala izjava Šrainelja in odklonjen je bil zagovor Novaka. Značilno razpoloženje obratovodje napram narodno - zavednim elementom, je dejstvo, da zoper nacijona-liste uporablja kot pričo komunista, kateremu tako brezpogojno zaupi^ da nacijonalistu niti ne dovoli, da bi se zagovarjal.
ČOKOLADA je vsled njene fine kakovosti zaslovela že daleč po Jugoslaviji.
MIRIM - MARIBOR.
Kronika.
NAROČNIKOM. Današnjo številko lista smo ustavili vsem onim, ki niso plačali naročnine. Med njimi so tudi taki, ki so nam ostali dolžni naročnino že za več mesecev nazaj. Te zneske bodemo sodnijskim potom iztirjali in opozarjamo dolžnike, da zaostalo naročnino čim preje poravnajo ln se tako izognejo nepotrebnim stroškom. _
Uprava »Orjune«.
Dukič in drug. V zadnji številki našega lista smo v članku »Trboveljska premogokopna družba« omenili tudi gornjo tvrdko. Naš člankar je vrgel vse v en koš, kar smo prezrli. Ugotovili pa smo, da tvrdko Dukič in drug glede posledice štrajka ne zadene nobena krivda. Ta tvrdka je napram delavstvu postopala več kot kulantno, da naj večjih komunističnih hujskačev ne more kriti. Delavstvo, ki je pri tvrdki uslužbeno, je imelo
V
Pred nakupom
primerjajte solidne cene s kvaliteto
moderne moške in deške konfekcije
Jos. Rojina
LJUBLJANA, Aleksandrova c. 3.
S
14 dni po prvem pozivu čas vstopiti na delo in se je v tem roku tudi vsakogar sprejelo, kdor se je oglasil. Glede nacijonalnosti pa nam je gosp. inž. Dukič, ki je solastnik tvrdke, pod vsako sumnjo vzvišen in smo trdno prepričani, da bode eventnal-ne nedostatke v nacijonalnem oziru gotovo odstranil. So pa pri tvrdki tudi slučaji, ki jih ista pri najboljši volji ni mogla odstraniti, ker ji za različne nameščence nikakor ni bilo j mogoče dobiti nadomestila. To po-dajemo javnosti v pojasnilo.
SVARILO »POŠTNEMU GLASNIKU«.
»Poštni glasnik«, strokovno glasilo poštne Zveze, je napravil s svojo 20. številko korak, ki ga ne smemo prezreti. Neki Serafinski je napisal vanj toliko nesramnega izzivanja, da se moramo čuditi, kako je mogio uredništvo strokovnega lista tak članek priobčiti, posebno še, ker ni bilo za tak članek absolutno nobenega povoda. Mož napada urad-ništvo, ki nosi »partizanske znake«. Ker imamo med poštnimi nameščenci precej zavednih članov, smo se informirali Dri njih, kakšni znaki bi to utegnili biti, in smo izvedeli, da to ne morejo biti drugi kakor naši znaki. Gospodu piscu, ki ga zdaj tudi že poznamo in ki je zaradi dolgega jezika nekoč po svojem telescu že dobil, kar mu je šlo, še ne zamerimo toliko, ker je sploh zmešan človek, nevarno pa je, da tira uredništvo strokovni list v nam sovražne vode. Izvedeli smo, da so na- ta list naročeni tudi nekateri naši člani kot člani Zveze. Pozivamo jih, da napravijo v uredništvu red ali pa list takoj odpovedo, uredništvo pa opozarjamo, da naj se v bodoče kani takega izzivanja, sicer bomo morali svoje poštne člane, ki so v tej stroki najbolj nacijonalen element in ki jih različni nacijonalno mlačni in dvomljivi individui s svojimi podlimi de-nuncijacijami še ne bodo mogli spraviti iz pisaren, braniti mi na svoj način. Našim napadenim članom pa svetujemo, naj popolnoma ignorirajo take nestrpne tovariše in si mislijo: Vox asini non attingit atria coeli.
Jadranski banki. Prihajajo do nas obupni klici uradniških slug, ki prejemajo mesečno 3600 kron pri veččlanski rodbini. Tri mesece je že poteklo, kar je bila vložena prošnja za povišanje plač in še danes ni rešena.
Vrzite gospodje iz bogato obložene mize drobtinico tudi tistim, ki trpe za vas, dovolj vam bo ostalo.
VSE ZA VERO...
Za referenta v ministrstvuprosvete je bil imenovan g. Pavel Flere. Mi poznamo tega gospoda še »izza prvih dni svetovne vojne, ko je pisaril svojo: Avstrijsko slavo.« v znamenju lozinke: Vse za vero, dom cesarja. Ej, bili so časi tedaj, ko so peli po ulicah dobri Avstrijci večno-lepo:
Bog ohrani, Bog obvarl
nam cesarja Avstrijo.
Manifestirali so za pokolj Srbov in zavedali smo se resnice, da naša vojska iz viharja prišla Še brez slave ni. Pa so minuli ti dnevi črno-žoltega navdušenja in avstrijska slava je splavala po Drini, Vardarju in Pijavi, istotako pa so njeni črno-žolti slavilci. Med njimi tudi g. Pavel Flere, ki nam je znan kot demokrat, a vendar mu ne odpuščamo njegovega greha, ki ni nič manjši od urednikov »Slovenca«, ker je vedo-ma lagal in je sejal v duše naše mladine sovraštvo proti bratski Srbiji.
Zato svetujemo gosp. Fleretu, naj se umakne lepo v senco in premišljuje minulost avstrijske slave, ker zanj v Beogradu ne sme biti mesta.
Je 11 to uspeli podržavljenja Južne železnice? Ko je prevzela država v svojo upravo Južno železnico, smo mislili, da bodo vendar napočili časi, ko bo odbrenkalo protek-
ciji raznih nemških in nernčurskih tipov. Nadejali smo se, da bo nova državna uprava končno vendar izčistila Južno železnico, osobito pa ona mariborska kužna gnezda te železnice. Toda zopet smo se varali! Vsa nemška in nemčurska gadja zalega je ostala in se sedaj celo še — izpopolnjuje! Kakor smo iz zanesljive strani izvedeli, je premestilo obratno ravnateljstvo te dni iz Ljubljane v Maribor k progovni sekdji koroške proge znanega prenapeteža in bivšega buršaka inž. Seppa Mal-lega ter ga imenovalo za podnačel-nika, tako da ima sedaj ta urad izključno nemško načelstvo. Proti takemu nečuvenemu ponemčevanju mariborskih službenih mest moramo najodločnejše protestirati. Pri premestitvi in imenovanju ima gotovo svoje prste vmes zopet g. centralni nadzornik Ogrinc, ki je nedavno poročil z inž. Mallegom svojo hčer. Roke proč, od slovenskega Maribora, nemška in nemčurska svojat! Od nove državne uprave južne železnice pa zahtevamo, da to premestitev preišče in ukrene vse potrebno, da se zaščitijo nacijonalni in državni interesi, ker bomo v nasprotnem slučaju prisiljeni smatrati jo za pomočnico in pokroviteljico nemških aspiracij. G. Mallegu in vsem njemu služnim ptičem pa povemo zaupno na uho, da bo morda še prej nego si misli prišel dan, ko bo imela tudi naša država narodno vlado, ki bo njega in njegove reducirala na ekspresen način ter jih penzijoni-rala, toda brez penzije!
Rešimo našo posest! V Mariboru leži glavna moč Nemcev v tem, da imajo v svoji posesti skoro vse hiše. Komaj 100 hiš je morda v rokah Slovencev ali vsaj kolikor toliko zavednih Slovencev, vse druge so v rokah tujcev. Človek bi mislil, da se bo to razmerje vsaj v bodočnosti razvijalo nam v korist in da bomo polagoma dobivali tudi v krogih hišnih posestnikov več vpliva. Temu pa žalibog ni tako. Mesto da bi pridobivali na posesti — izgubljamo! Celo slovenske hiše, ki so na prodaj, kupujejo zadnje čase -Nemci, in ker ni slovenskih kupcev, jih morajo lastniki prodati tujcem. Nedavno je velika hiša na Aleksandrovi cesti, ki je bila doslej last neke slovenske družbe, prešla v nemško posest, sedaj pa preti ista usoda neki drugi hiši v zelo prometni ulici sredi mesta. Sedanji lastnik, zaveden Slovenec, jo prodaja, kot kupci pa se oglašajo samo Nemci. Hiša je velika trinadstropna, moderna vogalna stavba z dvema krasnima trgovskima lokaloma in devetimi velikimi stanovanji z vodovodom, kopalnicami, električno razsvetljavo in parketnimi tlarni. Lastnik jo je pripravljen Slovencu, ki bi takoj po pogodbi plačal kupnino, prodati ceneje kakor bi jo sicer, Slovenci, rešite naše posestno stanje! Podatki se dobe v našem uredništvu.
Požarne brambe. Te dni smo či-tali v časopisju, da je notranje ministrstvo naročilo političnim oblastem, okrajnim glavarstvom in policijskim komisarijatom, naj posvečajo več pažnje našim požarnim brambain, ki da so v mnogih krajih gnezda naših nasprotnikov ter naj skrbe tudi za to, da dobe nove uniforme, enake srbskim. Odredbo pozdravljamo, ne pripisujemo pa ji posebne važnosti, ker vemo, da se take odredbe pri nas izdajajo samo radi lepšega in se po štirinajstih dneh pozabljajo in vse ostane tako kakor je bilo poprej. Vendar pa je ta odredba načela velevažno vprašanje, ki je za naše severne slovenske kraje eno najbolj žalostnih poglavij. V naših štajerskih mestih, trgih in tudi vaseh imamo še celo vrsto požarnih bramb, ki niso samo še vedno avstrijsko uniformirane, ampak tudi naznotraj zagrizeno nemške ali pa vsaj nem-čurske. Ob osvobojenju so se razna izzivalna nemška društva razpustila,
druga pa so s pristopom novih slovenskih članov prešla legalnim potom v našo posest, le požarne brambe so ostale kakor so bile poprej. Ker so požarne brambe humanitarne organizacije, jih oblast ni mogla razpustiti, ker pa imajo po svojih starih pravilih pravico odkloniti sprejem novih članov, če so kompletne, to se pravi, če imajo že toliko članov kolikor jih potrebujejo, si jili tudi legalnim potom nismo mogli prisvojiti. Nemci so se tega dobro zavedali in se zavedajo še danes, zato so prenesli vse svoje tajno pangermanistično in iredentistično delovanje v ta požarna društva, ki so nedotakljiva in nedostopna. Tako imamo danes v Mariboru in v nekaterih drugih naših krajih v požarnih brambah prava gnezda strupenih nemških gadov, ki sovražijo vse, kar je našega. Te požarne brambe uradujejo in poveljujejo še danes popolnoma nemško. Ako hoče torej vlada res očistiti ta gnezda, potem naj razveljavi ono točko pravil požarnih bramb, ki omogoča odklanjanje novih članov. Če se to zgodi, potem bomo že sami poskrbeli, da pridemo vanje in si jih osvojimo. Brez tega pa, kakor rečeno, ostane vsako delo bob ob steno.
Izzivanje nemških vojakov po Mariboru. Radikalno - turško - nemški režim je osrečil tudi naš obmejni in nacijonalno ogroženi Maribor z nemškimi vojaki iz Vojvodine in Srema. Mesto da bi te »Kulturtra-gerje« poslali kam, kjer ni nevarno, so jili poslali izzivat v Maribor in sedaj se dnevno dagajajo slučaji, da ti vojaki po ulicah in javnih lokalih izzivalno prepevajo razne nemške, celo avstrijske vojaške pesmi ter tudi heilajo. Kakšen občutek prevzame človeka, ko vidi v naši dragi uniformi narodne vojske in junakov s Kajmakčalana, Cera, Ktima-nova itd., nemške izzivače heilati po slovenskem Mariboru, se niti ne da opisati. Človeku se srce krči in najraje bi proklel usodo, ki se tako kruto igra z našimi svetinjami.
Vzoren katoliški duhovnik. V
uredništvu mariborske »Straže« sedi duhovnik Janez Goleč, poznan posebno onim, ki so služili pri 97. avstrijskem pešpolku, kot besen habsburški priganjač, ki je kot vojni kurat, dasiravno mu ni bilo treba, ju-rišal in pri tem izgubil tudi levo roko. Mož, ki po svojih moralnih kvalitetah spada samo še k »Straži«, tej ogabni cunji, polni nekrščanske ogabnosti, je po izjavah sourednika komunista Gmajnarja in bivšega »Stražinega« urednika dr. Levarda, avtor vseh perverznih napadov na osebno čast političnih nasprotnikov, posebno pa Orjunašev in Orjune. Ta človek jih je že večkrat izkupil in tako so ga fantje iz Studencev pri Mariboru te dni znova dobra premikastili, da je še ves črn. Ta vzorni katoliški duhovnik dela namreč ponoči izlete k neki gospodični, ki je uslužbena v Cirilovi tiskarni in stanuje v Studencih. Ko se je pred nekaj dnevi krog polnoči zopet vračal od omenjene gospodične, kjer jo je poučeval o katoliški čistosti, so ga napadli tamkajšnji fantje ter ga pošteno premikastili. Zanimivo pa je, da Oolec o tem v »Straži« ni črhnil niti besedice, pač pa je skušal brat Golečeve prijateljice, znani stanovanjski referent, pri mariborskem okrajnem glavarstvu in »novinar« Robert Pohar cel dogodek zatušati z napačnim poročanjem v »Marbur-ger Zeitung« in v »Jutranjih Novostih«. Sicer pa je tudi ta Golečev zagovornik vzoren človek. Nameščen je pri okrajnem glavarstvu kot državni uradnik, obenem pa je zaposlen tudi pri »Jutranjih Novostih« kot mariborski poročevalec in je v teh dveh funkcijah seveda »radikal«; dalje je nameščen pri »Mar-burger Zeitung«, kjer je, če je treba »demokrat«, kar pa kot »radikal« in »demokrat« Izve pri teh, poroča ta-
koj kot klerikalec in intimen Golečev prijatelj — »Straži«. Res, mož-značaj in Goleč je našel v njem sebe vrednega zagovornika. Radovedni smo le, kaj poreče gospod knezoškof dr. Karlin, katerega spoštujemo in cenimo kot moža poštenjaka, k ponočnim pustolovščinam tega vzornega duhovnika in kaj poreče sploh vsa poštena duhovščina, kateri ta človek blati na tako nečuven način stanovsko čast?
POZIV.
List »Orjuna« je prinesel pod št.
42 1. 1. članek, daje bil Korsika pred vojno član »Sudmarke«. Sicer je bilo omenjeno, da je to Korsika iz Bleivveisove ceste, vendar pa publika misli, da sem jaz podpisani taisti, ki se je o njem pisalo.
Izjavljam izrečno, da sem že 28 let član Sokola, ter podpiram že od nekdaj vsa slovenska nacijonalna društva.
Najbrže z ozirom na gori omenjeno notico, me je v moji nepriču-. jočnosti napadel dne 6. t. m. v gostilni pri Mraku neki mladenič, ki je bil v družbi nekega žand. oficirja in dveh dam: »to je tisti nemškutar Korsika in Siidmarkovc, sedaj je pa Slovenec«.
Ker pa so taka obrekovanja mojemu podjetju zelo škodljiva in uničujoča, pozivam dotičnega gospoda, da se oglasi pri meni v trgovini na Kongresnem trgu, da se pomeniva o tej stvari. Če nima toliko poguma, naj mu velja na tem mestu beseda »Brezznačajnež in podlež«.
V tem slučaju bodem eruiral ime tega človeka in ga prihodnjič imenoma objavim.
Viktor Korsika,
cvetličarna in semenarna, Ljubljana, Kongresni trg št. 3.
Razglas. Na podstavi čl. 35. zakona o budžetskih dvanajstinah za juli, avgust in september 1923 je prevzelo deželno sodišče, odd. XIV. v Ljubljani reševanje invalidskih pokojnin za vse vojne invalide in rodbine padlih, umrlih in pogrešanih vojnikov v smislu zakona o začasni pomoči tem osebam z dne 28. decembra 1922. Radi tega je z dnem
6.	septembra 1923 prenehal poslovati pokojninski referat invalidskega odseka oddelka za socialno politiko pokrajinske uprave v Ljubljani. Prizadete stranke in uradi naj se odslej v pokojninskih zadevah obračajo na Deželno sodišče, oddelek XIV. v Ljubljani, ki posluje začasno še v dosedanjih prostorih invalidskega odseka v Št. Peterski vojašnici, I. nadstropje. Gažisti-neinvali-di in njihovi svojci naj se odslej obračajo v pokojninskih zadevah na Delegacijo ministrstva financ v Ljubljani. Vse druge vrste državne pomoči po invalidskem zakonu ostanejo še nadalje v delokrogu invalidskega odseka, oddelka za socialno politiko.
Netaktnost slovenskega kritika g. o —.
V	torek, dne 9. t. m. smo čitali v Jutr. Novostih kritiko premijere
Aide, katero je napisal g.  o—.
Ker bo tu g. kritik v bodoče gotovo še hotel »kaj kritizirati,« zato nam bode g. o— gotovo zelo hvaležen, če mu svetujemo sledeče:
1. Naloga kritika je, da predvsem stvarno oceni predstavo, ne pa da skuša terorizirati občinstvo, ki prisostvuje predstavi.
2. Vsaka stvarna kritika mora vzgojevalno vplivati na občinstvo; nikakor pa ni umestno občinstva s »kritikami« razburjati oziroma dražiti proti dirigentu in režiserju predstave in to le morebiti radi popolnoma osebnih razlogov antipatije.
3. G. kritik »premijere Aide«, če hočete, da bo opera v Ljubljani kaj veljala, potem morate vedeti, da vsako trudapolno in požrtvovalno delo v inozemstvu žanje zahvalo in priznanje — pri nas, v »hlperkultur-
ni Sloveniji« pa že v naprej n?!r/a-ležnost ter vsako nepriznanje,
Vam, gospodje kritiki opere ter sinfoničnih koncertov, pa odsvetuje' mo vsake prejudice napram goto* vim dirigentom, ker bi občinstvo moralo smatrati »Vaše stvarne ocene« za navadno »otroško zabavljanje«, Vi sami pa bi si prihranili s takimi objektivnimi ocenami le marsikatero blamažo. Ni li to resnično, gospod Michl, profesor ljubljanskega konservatorija in pa»slavni kritik« Čajkovskijevega »šlagerja« Ca-priccio italiano, katerega je slučajno dirigiral dirigent premijere Aide. Drugič pa kaj več, če bo potreba.
Klobuke, čepice, nahrbtnike i. t. d« v veliki izberi pri JAKOB LAH,
Maribor, Glavni trg 2.
I« zobna pasta beli krasno zobe in daje jim blišč*
Zahtevajte povsod samo
„IDES“ antracen črnilo
katero je v korist „Jngoslovenskfl Matice“.
Zahtevajte povsod našo domačo
KOLINSKO CIKORIJO
izvrsten pridatek za kavo.
Vrhunec fine mehanike pisalnega stroja „STOEWER“. Zastopstvo: Ljubljana, Šelen* burgova ulica štev. 6/1.
Priporoča se terpentinovo čistilo (krema) za čevlje tvrdke „SOČA“ v Poljčanah.
Nai pokre*.
SAVEZU UDRUŽENJA DOBROVOLJCEV ZA SLOVENIJO.
Z ozirom na naš zadnji korak glede akademije gornjega naslova pribijemo, da isti ni bil storjen pro« organizaciji, pač pa proti osebi Velikega župana dr. Lukana. Ne bi bilo umestno, javno razmotrivati, katera dejstva so nas do znanega sklepa dovedla, mislimo pa, da je vsakomur jasno, da tam, kjer je Veliki župan dr. Lukan, tam ni prostora za Orjuno. Ni nam treba še posebei ugotavljati, da nam je ideja dobro-voljstva isto tako sveta kakor do* brovoljcem. — Oblastni odbor.
POZIV VSEM ČLANOM.
Oblastni odbor je naložil vsem članom izredni davek, ker se nahaja organizacija v obupnem gmotnem položaju. Člani se morajo zavedati, da je naša organizacija popolnoma samostojna in nima niti od strank niti od vlade nikake podpore. Edini vir doliodkov so članarine, oglasi v »Orjuni« in pa prostovoljni prispevki. Podpisani odbor opaža, da se tem zadnjim ne polaga dovolj pažnje s strani članstva. Vsled tega pozivamo vse člane, da ob vsaki priliki zbirajo dobrovoljne prispevke za Orjuno in nam nabrane vsote nemudoma dopošljejo. Zahteve, ki se stavijo na našo organizacijo, so velike, ona dnevno narašča, množijo se pa tudi izdatki. Treba bode z gospodarskimi podjetji najti novih virov. Dokler se pa to ne izvrši, apeliramo na požrtvovalnost članstva, da nam z gmotnimi prispevki pomaga ohraniti organizacijo na višku.
Oblastni odbor.
PROSLAVA UJED1NJENJA, katero priredi »Orjuna« v Ljubljani, se vrši v soboto, dne 1. decembra v veliki dvorani »Narodnega doma« in stranskih prostorih. Natančen spored se priobči pravočasno. Narodna društva ponovno prosimo, da za ta večer nameravane prireditve pr®' lože na poznejši čas, da se more
,«4V6
i
0
SK
proslava ujedinjenja vršiti čim slav-nostneje.
Sestanek »Posavskih Orjun« se vsled tehničnih nedostatkov in pa vsled neugodnega termina, ker so naši člani večinoma pri borbi zaposleni, ni mogel vršiti prošlo nedeljo in je odgoden na poznejši čas. Vršil pa se je dobro obiskan sestanek Or-june Krško, ki so ga posetili tudi zastopniki iz Rajhenburga, Brežic in Dobove. Brat predsednik oblastnega odbora je prisotnim v daljšem raz-motrivanju preciziral nacijonalno ideologijo in svrho organizacije. Pokazalo se je popolno soglasje med člani in trdna volja do nacionalističnega dela. Dalje se je tudi razpravljalo o nekaterih predlogih, ki se tičejo organiziranja novih teritorialnih edinic po vzgledu »Sokolskih žup«. Ti predlogi naj bi se rešili na prihodnjem kongresu Orjune.
Hrastnik. V nedeljo, 28. t. m. se vrši ob 3. popoldne ustanovni občni zbor Orjune v Hrastniku v prostorih pri g. Rošu. Vabimo vsakogar, ki se zanima za naš pokret, da se udeleži občnega zbora, posebno pa one, ki so dosedaj z nezaupanjem stali ob strani ter slišali le glasove obrekovalcev in lažnivih prorokov. Pridite vsi, da čujete. kmo smo in kaj hočemo!
Kranj. V nedeljo, dne 14. t. m. se je vršil v Kranju izredni občni zbor naše tamošnje organizacije. Izbran je bil nov odbor, v katerega stav-Ijamo nado, da bo iz te naše številne organizacije izgnal zaspani purgarski duh in jo osvežil s krepkim delom.
Zahvala. Ob priliki poroke gdč. namce Božič z g. Liška je nabrala požrtvovalna s. dr. Božičeva za Orjuno 253.75 Din, za kar ji iskrena zahvala. ^ Orjuna — Celje.
Umetniške razglednice naših ve-lemož. Umetniško založništvo »Až-be« v Mariboru je izdalo prvo serijo (12 razglednic) jugoslovenskih zaslužnih mož. V prvi seriji se nahajajo sledeči: Anton Aškerc, Ivan Cankar, Ljudevit Gaj, Simon Gregorčič, Vuk Št. Karadžič, Ivan Ma-zuranič, Petar Petrovič Njegoš, Nikola Pašič, Radomir Putnik, J. J. Strossmayer, Avgust Šenoa in dr-Ivan Tavčar. Reprodukcije so iz-vanredno dobro uspele. Prodajajo se v vseh knjigarnah in papirnicah. Ena serija stane v mali razprodaji 12 Din in posamezni komad 1 Din. Naročila sprejema izključno le umetniško založništvo »Ažbe«, poštni predal št. 11 v Mariboru.
Nove Orjune. V Jasenovu v Banatu se je osnovala pretekli teden mestna Orjuna. — Ravno tako se je osnovala naša organizacija v mestecu Rudo v vzhodni Bosni.
Razvitje novih praporov. Mestna organizacija v Opuzenu v Dalmaciji razvije v nedeljo, dne 12. t. m. svoj prapor. Slavnosti bode poleg mnogih okoliških Orjun prisostvoval tudi Sokoli iz Mostara in domači Sokol.
Orjuna pri pogrebu vojvode Vuka. O udeležbi naše organizacije pri pogrebu vojvode Vuka se še poroča: Že od četrtka zvečer so držali Orjunaši, menjajoč se s Četniki častno stražo pri odru vojvode Vuka.
V	svojih impozantnih uniformah s Puško ob bol$u so stali kot kipi, srečni, da se lahko nahajajo v bli-
žini onega, ki jim je bil nedosegljiv ideal. Na dan pogreba so beograjski Orjunaši na vse zgodaj čakali na svoje brate, ki so prihalali iz Novega Sada, Sente, Sombora, Petrova-radina, Petrovca, Despot Sv. Ivana in Pazove. Na parobrodskem pristanišču so se pa izkrcali bratje iz Pančeva, Vršca in Bavaništa. V dostojanstvenem sprevodu, spredaj nad 100 uniformiranih, so se podali pred beograjski O. O., odkoder so odšli po glavnih ulicah prestolice na kolodvor. Pred sprevodom je korakal beograjski O. O. pod vodstvom predsednika brata inž. Radojloviča. Ko je korakal sprevod mimo dvora, je brat Radojlovič gromko pozdravil kraljevsko dvojico ob navdušenem klicanju tisočev Orjunašev. Pri sprevodu je sodelovalo nad 40 korporacij, toda najlepši vtis so napravili uniformirani Orjunaši s puškami. Ravno tako so tudi poleg 6 praporov korakali oboroženi člani. Celo pot so vzbujali naši splošno pozornost. Ko so se na Terazijah vse korporacije trudne razšle, so edino še četniki in Orjunaši spremljali vojvodo do groba. Tam je bil Vuk pod našimi zastavami položen k zadnjemu počitku...
AKADEMSKI KLUB ORJUNA.
Na univerzah v Beogradu in Zagrebu so se pred kratkim osnovali akademski klubi Orjuna. Ker čutimo potrebo tudi na ljubljanski univerzi osnovati klub Orjuna, ki naj bo žarišče nacijonalne jugoslovanske misli, pozivamo vse tovariše akademike, ki so pripravljeni vstopiti v klub, da se javijo do konca t. m. pri podpisanemu, v tajništvu oblastnega odbora od 14.—18. ure.
Vlado I. Galzinja. cand. iur.
Trbovlje. V nedeljo, 14. t. m. se je vršil redni občni zbor, ki je zelo lepo uspel. Odbor je podal račune o svojem dosedanjem delovanju. Predsednik je poročal o delu organizacije na zunaj, o težkočah, na katere je naletel naš pokret v Trbovljah ob početku ter ugotovil razveseljivo dejstvo, da smo pridobili s svojim delovanjem in idealizmom med širokimi masami ugled, kakor tudi pri naših principijelnih nasprotnikih. Tajnik in blagajnik sta podala nato poročila o internem delovanju organizacije, ki tudi beleži uspehe.
Delegat oblastnega odbora brat I. Tonja je nato poročal o našem pokretu in smernicah, ki jih vedno jasneje zavzema. Dal je tudi navodila bodočemu delu v Trbovljah.
Izvoljen je bil nov upravni odbor, ki nam je porok, da se bo organizacija v Trbovljah razvijala in krepila ter delovala s še večjim uspehom kot dosedaj »Za nacijo«!
Orjuna v Leskovcu, Srbija. Dne
7.	t. m. se je vršil v Leskovcu sestanek našega članstva v svrho osnovanja naše organizacije. Sestanka so se udeležili opolnomočeni delegati oblastnega odbora Beograd brat dr. Ivo Mogorovič in tajnik oblastnega odbora Skoplje Obren Šobojič. Leskovčani so se odzvali v lepem številu pozivu naših organizatorjev. Sestanek se je vršil v dvorani hotela »Solun«, ki je bila še pred početkom zborovanja polna občinstva. Zborovanje je otvorll dosedanji poverjenik Boža Djurič, biv-
ši četniški vodja. Govorili so brat
dr. Ivo Mogorovič o naši ideologiji in brat Šobojič o našem pokretu Sestanek se je zaključil v najlepšem redu in velikem navdušenju za naš idealni pokret.
Orjuna v Valjevu, Srbija. V nedeljo, 30. septembra se je vršil v Valjevu ustanovni občni zbor Or-ju-na, na katerem je bil izvoljen mestni odbor. Valjevska Orjuna šteje danes že preko sto članov, katero število se pa z vsakim dnem množi. Bratsko organizacijo v Valjevu toplo pozdravljamo in ji želimo srečno in uspešno delo »Za nacijo«!
NAŠI LISTI.
Nacijonalisti čitajte liste svojega pokreta: »Pobeda« — Split; »Vidov-dan« — Novi Sad; »Soča« — Šibenik; »Šumadijska Orjuna« — Kragujevac in nam naklonjen »Pokret«
— Zagreb.
NACIJONALISTIČNI INDEKS.
Vsak nacijonalist mora vedno in povsod delati proti naslednjim listom: »Straža« — Maribor; »Avtonomist« — Ljubljana; »Proletarska omladina« — Ljubljana; »Hrvat« — Zagreb; »Hrvatski List« — Osjek; »Hrvatska Sloga« — Sarajevo; »Naša Pravda« — Sarajevo; »Radnik«
— Beograd; »Balkan« — Beograd; »Velika Srbija« — Beograd.
Zahtevajte po vseh restavracijah in kavarnah prvovrstna špecijalna vina v steklenicah tvrdke GJURO VALJAK, Maribor, Grajska klet.
SLEJ ALI PREJ
bo prišla vsaka gospodinja do prepričanja, da ji najbolj kaže kupovati »PEKATETE«, ker so ne le najboljše, ampak se zelo nakuhajo in se jih manj potrebuje od drugih.
ZRNA.
G. Velikemu županu dr. Lukanu
se je v ponedeljek zahotelo, da malo prolumpuje. Toda o groza! V istem lokalu sta se nahajala tudi naš oblastni in mestni predsednik. Prave zabave vsled strahu ni hotelo biti, dasi je bil lokal čuvan od policije kakor punčica v očesu., Pa so si zmislili g. Veliki župan, da lahko krokajo čez policijsko uro, saj za njih ne veljajo predpisi. Toda Orjuna ni bila tega mnenja in tokrat je obveljal zakon. Hočeš, nočeš, morali so g. Veliki župan s celim svojim štabom defilirati mimo naših vodij. Poprej pa so si umik še osigu-rali na ta način, da so poslali g. dr. Trillerja k našemu predsedniku po zagotovilo, da se jim ne bode nič žalega storilo. Smešno je bilo gledati poglavarje slovenske oberradi-kalije, ko so marširali mimo mize naših članov kakor razjarjeni purani. Gotovo se niso nadejali, da je naš predsednik tak ljubitelj policijske ure.
Nepristranski uradni organ. Ko
se je v pondeljek zvečer pri buteljkah posvetoval minister Peleš v posebni sobi restavracije »Emona« v družbi ljubljanskih radikalov in gg. dr. Trillerja in Ravniharja, se »ze-
leni policaj«, t. j. kontrolni organ za davek na obisk gostiln, ni pustil pregovoriti, da bi ne kontroliral tudi ministrove družbe v separeju. Gospod minister se je lahko prepričal, da je v Ljubljani — vsaj en nepristranski organ.
O zgodovinski seji ljubljanskega občinskega sveta, v kateri sta bivši vaditelj tržaškega Sokola, Čelešnik, in prejšnji Sokol Lemež napadala hujše od vsakega klerikalca sokolstvo, poroča »Grazer Tagespost«, da je proti sklepu o trgu Tabor »glasno protestirala tudi galerija, vsled česar je župan odredil izpraznitev iste. Ker se je pa na galeriji nahajalo par članov društva »Orjuna«, ni imel noben magistratni sluga poguma, izvršiti povelja«. Ugotavljamo, da je bilo na galeriji le 5 naših aktivnih članov.
Dr. Ravnihar je moral baje pri ministru Pelešu posredovati v neki zadeva radi Jugoslovanske Matice. Ker ni imel boljšega časa, je storil to v ponedeljek zvečer na zaupnem sestanku akcijskega odbora ljubljanskih radikalov v restavraciji »Emona«.
Na drugem mestu se bo odslej boril g. Ljubo D. Jurkovič, ki je izstopil iz Orjune, za njene ideje.
Ljubo D. Jurkovič je izstopil iz Orjune, ker predsednik Kranjec nima podarjenega avtomobila, veliki župan Lukan ga pa Ima. Pa povabi včasih koga seboj.
Prosto je mesto glavnega tajnika NRS v Sloveniji in kakor smo brali v listih, je dosedaj g. Stefanovič vlekel za to službo 4500 Din mesečno.
»Odklanjamo vsake zveze z Or-juno, je zaklical dr. Vladimir Ravnihar na oni seji občinskega sveta ljubljanskega, na kateri se je hotelo onemogočiti stavbo Sokolskega doma na Taboru. Ugotavljamo, da se tudi z naše strani zahvaljujemo za stike z značaji ala dr. Ravnihar.
POZORI
Več otroških vozičkov, kolesa z gomo se poceni prodajo že od Din 250'—. Ljubljana, Zvonarska ulica štev. 1.
Sramotni oder.
SRNAO ROPA.
»Vidovdan« od 12. t. m. piše i Množica pijanih oboroženih srnao-skih roparjev v rdečih srajcah je napadla hišo uglednega meščana Milana Radojčiča v Tovariševem. Razbili so mu hišna vrata a hišo samo so oropali. Tako delajo lopovi, ki se zbirajo v Srnao, a oblasti jih še čuvajo, preganjajo pa Orjuno. Kaj poreče k temu Pašič, ki je častni član Srnao?
Kako delajo naši nasprotniki.
IZJAVA.
Uljudno prosim oblastni odbor, da me sprejme v »Orjuno«. Do danes sem, zaslepljen po demagoških frazah, pripadal organizaciji »Srnao«, iz katere izstopam, ker sem sprevidel njeno separatistično delovanje, še posebej radi sledečega slučaja: O priliki pogreba vojvode Vuka v Beogradu sem ostal brez sredstev, ker smo potovali na stroške organizacije. Ko sem se obrnil do svojih voditeljev, da ml preskrbe
kosilo, rekli so mi isti: »Idi v prvo gostilno, jej kolikor hočeš, potem pa se zmaži kakor veš in znaš. Tako smo tudi mi napravili.
Novi Sad, 14. X. 1923.
Števo Josifovič, trg. pom.
IZJAVA.
Zapeljan po lažnjivih besedah dr. Deremova udeležil sem se napada na »Orjuno« v Karadordevi ulici. Ko sem bil zafadi tega policijsko obsojen na 14 dnevni zapor, pustila me je organizacija »Srnao« ves ta čas brez vsake pomoči in izgubil sem tudi svojo službo. Uvidevajoč v kako tovarišijo sem padel, pristopam v »Orjuno« proseč, da me ista sprejme kot člana.
Novi Sad, 13. X. 1923.
Dorde Dordevič, Valjevac,
trg. pomočnik.
IZJAVA.
Prošli mesec sem pristopil kot član v »Srnao«. Takoj pri vstopu vzel mi je Sv. Savič Din 40, kratko nato pa so zopet zahtevali denarja od mene, sigurno, ker so videli, da sem neizkušen, ker sem komaj prišel iz dežele. Prilagajoč člansko karto Srnao, št. 477 prosim obl. odbor, da me isti sprejme kot člana.
Beograd, 15. X. 1923.
Milorad S. Jevdevič,
uradnik zavarov. društva.
Sramota za našo vojsko je zloglasni major Jurkovič v Mariboru, ki nikdar ne govori slovensko, še manj pa srbohrvatsko, kar sploh ne zna, ampak vedno in dosledno izziva s svojo odurno nemščino. O tem človeku je pisalo žg vse naše časopisje, kljub temu pa je še vedno aktiven član naše vojske, katero blati s samo svojo prisotnostjo. V času, ko je bilo upokojenih toliko zavednih naših oficirjev, bi bil menda tudi najlepši trenutek, da bi se oprala čast naše narodne vojske z odstranitvijo tega človeka.
Prva jugoslovenska tvornica zamaškov Eisenmann v Mariboru pošilja trgovcem po Sloveniji svojega potnika Fekonjo, ki ponuja blago tvornice v nemškem jeziku, čeprav zna on slovensko in znajo slovensko tudi vsi trgovci. Opozarjamo na to podjetje in na tega potnika naše slovenske trgovce, da se ga ogibajo. Takih »jugoslovenskih« podjetij ne bomo podpirali, posebno še, ker imamo v tej stroki tudi res narodna podjetja. Toliko za danes.
Švabska predrznost — »Istolu, Zagreb. Tvrdka »Istok«, landvvirt-schaftliche Industrie u.- Handels — A. G. v Zagrebu ima samo nemške napise na svojem korespondenčnem papirju. Pisma piše v naši nacijonal-ni državi, odjemalcem Slovanom — v nemškem jeziku. Kmetijski družbi, tej stari, častitljivi kmetijski instituciji se upa zagrebška čifutarija še vedno pošiljati nemške dopise, dasi mora vedeti, da je družba slovenska in kljub temu, da je bila od Kmetijske družbe opozorjena, da naj rabi slovenščino ali pa srbohrvaščino.
Tetefon 70, 349.
Kavarna »EMONA" Restavracija »EMONA
tl Prvovrstna kuhinja Izborne pliaže
Dmh	41H Originalna tu- in inozemska vina
Dor |fCnwli|j| barspkcijalitetb
Svira znani BARDUO-LUDVIK & PETROVtČ. Plešeta nsinovelSe plese
GEORGE & GEORGETA.
Otvoritev BARA v soboto, dne 20. oktobra 1923 ob 23. uri.
Se r-f Marofa JAN FIALA, kalamar lin restavrater.
Petblalfenl dobavitelj vseh unlformsklh potrebščin Or. Ju. Na.
PETER CAPUDER, LJUBLJANA
Vidovdanska cesta štev. 2.
Zahievajte brezplačen cenik, navo^iia za mero in piaciine pogoje.
I£S
Dokler bo »Istok« švabski, — bojkotirajte ga, predrzne nemške dopise pa mu vračajte. Kakšna firma pa je »Istok«? Bog vedi, če ne prodajajo stvari, ki jih niti nimajo — kakor je to čifutska manira.
Tudi eden. Zagrebška družba za urejevanje tovaren »Timex« razdaja žepne koledarje s švabsko označbo mesecev in dni ter tudi običajno najraje korespondira v zagrebškem »kuheltajS«.
Priporočljivo! Zastopstvo francoske tvrdke Miclielin razdaja švab-ske priporočilne karte, ker misli, da bo s tem imponiralo jugoslovanskim čifutom. Naše mnenje je, da se v Jugoslaviji najde sigurno še kak drug človek, ki tudi kupuje pneumatiko ne samo čifutarija.
Dokaz. Naši ljudje, osobito trgovci, še vedno naročajo manufakturo v Italiji. Kaka »šunt« roba je laško blago, se lahko vsakdo prepriča, ako pogleda po našem mestu zastave, ki se razobešajo o sveča-nostnih prilikah. Nova zastava iz laškega blaga je pri prvem dežju izprana ter izgleda kakor kaka cunja. Zato proč s polentarsko robo, niti ena nitka naj ne pride iz njihove proklete zemlje k nam.
Prosim, da po določbah § 19. tisk. zak. sprejmete glede na notico »g. Ignacij Vok,« ki ste jo prinesli v 42. 1. št. Vašega lista sledeči popravek: Ni res, da sem imel svojo hišo ob katoliškem shodu okinčano s cvetjem; hiše nfti nimam, imajo le moja žena in njena sestra. Ta hiša pa je imela zastavo razobešeno tudi ob rojstvu prestolonaslednikovem, ne da bi bil kdo količkaj interveniral, kakor ste trdili v svojem listu, govoreč celo o ponovni intervenciji.
Z odličnim spoštovanjem Igu. Vok.
Kniiievnost.
Ivan Rozman:	»Testament«.
Ljudska drama v štirih dejanjih. Drugi popravljeni natisk. V Ljubljani 1923. Natisnila in založila Zvezna tiskarna in knjigarna. 105 strani. Cena broš. 12 Din, vez. 17 Din.
Naši odri po deželi, ki se prav lepo razvijajo, zelo neprijetno občutijo pomanjkanje ljudskih iger. Z Rozmanovim »Testamentom« je skušala »Splošna knjižnica« temu vsaj deloma priti v okom. Legenda je posneta po romanu Janka Kersnika, vendar je delo sicer popolnoma samostojno in v novi izdaji še znatno predelano. Jasnost značajev bo gotovo delo priporočila najširšim krogom, preprosta scenerija pa omogoča uprizoritev tudi takim odrom, ki imajo bolj skromna sredstva na razpolago.
Od zvezka do zvezka dokazuje »Splošna knjižnica« vedno jasneje, da je njeno hotenje resno in stremljenje res kulturno.
Manica Komanova:	»Narodne
pravljice in legende«. Ljubljana 1923. Tisk in založba Učiteljske tiskarne. Str. 105, cena vezani knjigi 18 Din.
—	Najpristnejša duševna hrana za mladino so nedvomno narodne pripovedke in ravno te so večini naše mladine še vedno vse preveč nedostopne. Mlajša generacija staršev jih pozablja, v primernih knjižnih izdajah jih imamo pa še vse premalo, zato je bila gotovo srečna misel naše znane ljudske pisateljice, da jih je zbrala v šopek (19 je vseh) in jih podala v prav posrečeni obliki čita-nja željni mladini. Otroci jih bodo od srca veseli, zlasti ker je dalo založništvo zbirki tudi lepo zunanjo opremo, zato jo vsem najtopleje priporočamo.
Fran Milčinski: Gospod Fridolin Žolna in njegova družina, veselo-modre črtice, I. V Ljubljani 1923. Natisnila in založila Zvezna tiskarna in knjigarna 72 strani.
Cena broš. 8 Din, vez. 13 Din.
Naš znani lnimorist Fr. Milčinski, ki je pod imenom Fridolina Žolne ustvaril tipičnega veselo-modre-ga meščana, kateri raz svoje rafinirano — solidno stališče motri vsakdanje prikazni svoje bližnje interesne sfere, je podal v naslovni knjižici prvo zbirko svojih nedolž-no-hudomušnih črtic. V kolikor so nekatere že bile objavljene v podlistku naših dnevnikov, so bile kaj hvaležno sprejete od široke publike, ki jih je kaj rada čitala in se nad razposajenim humorjem naslajala. Ta prva zbirka Fridolina Žolne kateri bodo sledile v kratkem v okviru »Splošne knjižnice« še druge bo gotovo dobrodošla naši čtiva-željni javnosti. Bagatelno nizka cena knjige bo nabavo še bolj olajšala. Zato smo prepričani, da se bo ta knjižica kaj kmalu razširila med nami.
Cvetko Golar: »Poletno klasje«.
Izbrane pesmi. Splošna knjižnica 4.
V	Ljubljani 1923. Natisnila in založila »Zvezna tiskarna in knjigarna«. 184 strani. Cena broš. 20 Din, vez. 26 Din.
Splošna knjižnica« je po dveh zvezkih pripovedne vsebine in tretjem — ljudsko igro — izdala v četrtem zvezku izbrane pesmi enega izmed najpriljubljenejših pesnikov, Cvetko Golarja. Naj kdo misli kakorkoli, eno je gotovo: Golar je pesnik in zasluži, da pride tja kamor spada: v svoj narod. Njegova nežna intimna lirika, ki ne pozna nobenega izumetničenja, je tako pristna, da bo
cu, ki sploh zna brati. Slikanje prirode, našega kmetskega življenja itd., to vse je pri Golarju odeto s takim ljubkim čarom, da ne more mimo čitatelja brez odmevov.
Za to knjigo, ki je tudi lepo opremljena in tiskana na izvrstnem papirju, smo »Splošni knjižnici« res lahko hvaležni. Nizka cena ji bo gotovo odprla pot v slehrno slovensko hišo.
IZJAVA.
Doznal sem potom zanesljivega vira, da g. Balja, trgovec v Rožni dolini dela na tem, da se me vrže iz mojega dosedanjega stanovanja na cesto.
Da pa g. Balja ne bo mogoče tajil tega dejstva, mu hočem osvežiti spomin s sledečim: Na neki seji društva za olepšavo Rožne doline, ki je bila zelo burna in na kateri se je zelo udrihalo po viški Orjuni, se je tudi govorilo, da me je treba na vsak način spraviti na cesto. Po seji
se je g. Balja izrazil napram nekemu mojemu prijatelju sledeče: »Sedaj je čas in prilika, da naženeš Taučarja iz stanovanja, saj ti bo šel naš g. župan na roke«.
Ne vem zakaj sem zaslužil toliko pozornosti od strani g. Balje, mogoče je temu vzrok njegova želja po mojem stanovanju, mogoče pa tudi maščevalnost, ker mu nisem nekoč kot poslovodja velemanufakture hotel vsled nezadostnih garancij dati blago v komisijo. Pa naj bo vzrok njegove jeze karkoli, iz ravnotežja me g. Balja ne bo spravil. Pripomnil bi le še to, da sem dobil novo stanovanje, kar bo gotovo neugodno vplivalo na žolč cenjenega gospoda.
Taučar Bogomil.
Orjunaši! Podpirajte »Jadransko Stražo* in
„Jugos!oven. Matico“!
Manufaktura, moda, konfekcija
DRAGO SCHWAB
Union. Bini Kg 3
v zalogi špecijelno angleško i češko sukno, vseh vrst obleke, dežni plašči, usnjeni suknjiči, pelerine, zimniki, ra-glani etc.
Izdelava oblek v lastnem modernem salonu!
tla Melo in drobno!
Ing. V. Nikolič
Kraljev, dvorski liferant
Ljubljana - Moste
Telefon št. 562.
Mmrnrnmrmmmmm mig
|MERAKL|
barve, mastila, lake, kit, klel, emalle, Žo-
Ipiče In laiamžerto E
am ^ x
čisti firnei
najboljše vrste nudi tovarna
li, K, M
d. z o. x.
Maribor Ljubljana Novisad B
m
M
m
m\
I
Zobna pasta
Aikadont
Ustna voda
podružnica.
centrala.
Tovarn®:
skladišče.
LJUBI JANA-MEDVODE
■HBMHi&l
I
AUTOMOBILE
kolesa, motorje, pnevmatiko vseh vrst, ©JJe, benein in druge potrebščine
Ima vedno v zalogi
Iv« v
01
LJUBLJANA.
več vrst. DVOKOLESA raznih ir.odelov, najno-vejsi motorčki aiuerikan-skega tipa „EVHMS“« Velika zaloga pneuma-tike In delov po najnižji ceni. Sprejemamo tudi vsa popravila, emaili-ranje in poniklanje,
„TRiBU£4A“ f. B L.
tovarne dvokoles in otroških vožičkov
Ljubljana, Karlovška 4.
Plesa se lunini napil
$mr —*
v večji množini. Vprašanja in ponudbe sprejema: Uredništvo „ORJUNA“ Učiteljsku tiskarna Ljubljana, Frančiškanska ulica.
£
SIOGKAD
Stala pfesa la Milita t d.
Tel. Inter. 180.	Tel-	180*
Mina pisna UllM Spolnil Šla,
Frankopanska ulica 151.
Izvršuje: stanovanjske hiše, trgovska poslopja, moderne industrijske zgradbe, betonske in železobetonske konstrukcije, vse vrste vodnih naprav na podlagi 25let-nih izkušenj. Specialiteta: železobeton-ske cevi za vodne naprave in vodovod.
Zastopa: Patent Dr. inž. Emperger-a za izvrševanje konstrukcij iz armiranega betona z litoželeznimi vložkami za visoke tlačne napetosti (kakor pri skladiščih, „silo“-mostovih in podobno). Izdeluje: vse vrste tehničnih projektov in statičnih proračunov. Parna žaga.
	
imi€	
	
Auto garala
autodelavnica
LJUBLJANA
GUNCE 37.
MODNA TRGOVINA
A.Šinkovic
NASL. K. SOSS
LJUBLJANA Mestni trg 19.
CENE ZMERNE!
IVAN ZAKOTNIK
m&stni tesarski mojster
Ljubljana, Dunajska c. 46. Tel. 379
Vsakovrstna tesarska dela, moderne lesene stavbe, ostrešja za palače, hiše, vile, tovarne, cerkve In zvonike; stropi, razna tla, stopnice, ledenice, paviljoni, verande, lesene ograje i. t. d.
Gradba lesenih mostov, jezov in mlinov.
Parna Saga.	Tovarna	furnirja.
Podružnice t
Carinsko * Posrednički - Bureaux
_	_^	Zapeli,	Maribor,
Uvoz CskOpi Izvoz Jesenice. Boh. Bi*
sirita, Čakovec,
Centrala LJUBLJANA Kolodv. ul. 41.
Je najmodernejše urejena in Izvršuje vsa tiskarniška dela od najpriprostejšegu do najmodernejšega.
Tiska šolske, mladinske, leposlovne in znanstveno knjige, — Ilustrirane knjige v eno- ali večbarvnem tisku. — Brošure in knjige v malih in tudi največjih nakladah. — Časopise, revije in mladinske liste.
Okusna oprema ilustriranih katalogov, cenikov in reklamnih listov.
Lastna tvornica šolskih zvezkov.
Šolski zvezki za imnovne šole in srednje šole. Risanko, dnevniki in beležnice.
v7'x-
aK2U£ETi&
G“*!T 110. DUKIC
podjetje
N DRU
Lfublfana
Bohoričeva 24
s© priporoča la vsa v to stroko spadajoča d©la
iSS
Tiska Učiteljska tiskarna x Ljubljani,