EPI STOL A   O   KRITIKU  OB  NJEGOVI S E D E M D E S E T L E T A / C 1
Ze nekajkrat sem Vam hotel pisati — nazadnje ob uprizoritvi Cankarjevega »1'olutjšanja« — toda ne zato. da bi z besedami ali idejami enega pisma razrešil ta ali oni problem umetnosti in umetniškega ustvarjanja. Pisati sem Vam želel zaradi preprostega razloga, da bi zastavil nekaj vprašanj, ki danes vznemirjajo vsakogar v svetu umetnosti duha in kulture. Kajpak je jasno, da pričujoče pismo ne more ne zaradi svojega obsega in ne zaradi piščevih sposobnosti do kraja izčrpati tudi najmanjšega problema neizmerno zapletenega umetniškega ustvarjanja in estetske sodbe o tem ustvarjanju. Sicer pa: »Ni mi treba pisati fraz. Pišem zato. da bi osvetlil nekatere okoliščine. Treba se je požvižgati na književnost. Treba je pisati tako. kakor teče iz peresa: ne da bi iskal besede.« pravi Sartrov Antoine Roguentin. Seveda je treba Sartrovo besedo književnost razlagati s pomenom mature, manirizma. belletrovskega formalizma.
Gre tedaj za resnično književnost in za resnično kritiko. Vse sodbe, ki so bile ali bodo napisane o literaturi in literarnih delih so in bodo izpostavljene sodbi in vrednotenju. Tako kot kritika preiskuje literarno delo. njegovo duhovno vsebino in pa obliko in se pri tem ravna po istih načelih ustvarjanja, kakor se je ravnal pisatelj, pesnik ali dramatik, tako bo tudi kritika kritike razmišljala o sodnikovih in razsojevalčevih izhodiščih, o njegovih načelih in estetskem okusu. To je seveda naravni zakon umetnosti in umetniškega ustvarjanja, predvsem pa zakon literarne kritike. V njem moramo videti izraz dopolnjevanja med umetnikovo prispodobo in njenim odmevom v bralčevi zavesti in čustvu. Samo tako lahko opredelimo delo kritike, ki sodi in mora soditi umetnost kot ustvarjalno prispodobo življenjskega dogajanja. Prepričan sem. da Vaša literarna kritika in esejistika izvira z osem svojim estetskim in emocionalnim občutjem prav iz spoznanja, da je umetnost prispodoba življenjskega dogajanja, izražena skozi medij umetnika ustvarjalca. Moralni medij umetnika in ustvarjalca je tedaj v Vaši kritiki potrjen ali pa razveljavljen  z  razsojevalčevim   moralnim   in  estetskim  medijem   in   krite-
69   Sodobnost
1089
lijem. Pred desetimi leti sle pooedali uredniku ljubljanskega Radia: Mislim, da bi naju zavedlo predaleč, če bi hotel zdajle razlagati kritična načela, ki so oodila moje delo. Sito. skozi katero kritik presipa literarno snov. je zelo komplicirano in se od dela do dela spreminja in prilagaja. Ena osnooa pa je nesprejemljiva. Zaoest o tem. da je resnična umetnost izraz popolnoma izrednih in najvišjih človeških lastnosti in s tem dokument o čisto posebnem daru. s katerim zna umetnik živo življenje zajeti v čutno nazorne podobe. Kar ni proizvod tega daru. ni in ne more bili umetnost, pa naj bo izdelano s še tako poštenim in resnim trudom in naj bo vrhu tega še tako dobronamerno, pravoverno, pametno, plemenito ali kakršnokoli že. To je nespremenljivo osnovno načelo vsake resnične literarne kritike. Potov, po katerih se kritik doti]>lje do tega bistvenega vprašanja pri različnih delih, pa je brez števila in kritik jih lahko preizkuša v skladu s svojo kritično fantazijo in v skladu z deli. ki jih obravnava., (\R 1955 — str. 496.) Ta Vaša izjava je tako rekoč identična z zahtevo, »da bodi umetniška dejavnost posel velikih osebnosti, ljudi žlahtnega okusa, notranjega in resničnega zdravja, ne pa ljudi s puhlo vednostjo o aktualnih geslih in s približno sposobnostjo bolj ali manj zadostnega kombiniranja in variiranja neke tematike, ki je osvojena popolnoma vsakdanje.    (Literarne kritike  1951 — str. 14.)
Od takih estetsko moralnih načel do vere v svetovno literaturo, pravzaprav v vrhove te literature je seveda razdalja tako rekoč nična. Povedano z drugimi besedami: omenjena načela oblikujejo, konstituirajo pojem in vsebino svetovne literature. Prepričan sem. da ste v slovenski literarni kritiki vzpostavili enotnost dveh meril: izpovednega — kot izraza najvišjih človekovih lastnosti in oblikovno ustvarjalnega — kot izraza največje sposobnosti umetniških talentov svetovne literature. Slovenska književnost je z Linhartom. Prešernom. Levstikom. Jenkom, Cankarjem. Zupančičem. Kosovelom. Grumom stopila v svet svetovne literature, s Kidričem in Prijateljem pa tudi v visoki in pravi spet literarnih ved. I aša leposlovna kritika pa je spremenila tradicionalno literarno ocenjevanje o umetniško dejanje in jeUi s tem vključila o tok splošnega svetovnega literarnega dogajanja. S tem so bile seveda poudarjene kvalitete kritičnega poklica, njegovih dolžnosti in pa njegovega položaja in ugleda v nacionalnem in družbenem prostoru. Seveda, razlike o ocenah in vrednotenju lahko kljub (emu ostanejo, prizadevati pa si moramo, da posredujemo kritičnim načelom naravo tvornih gibal. Temu je vzor Goethe, drugemu Camus. Ta črpa pobude za literarno ustvarjalnost iz vsega, kar je že bito ustvarjenega, drugi veruje le D tisto, kar nastaja, kar se oblikuje in razvija pred njegovimi očmi in vstopa v zavest sodobnega človeka z enakopravno močjo, kot je nekdaj
1090
vstopila Goethejeoa beseda in metafora. In spet Antoine Roquenlin: -Kadar hočeš kako stvar razumeti, se postaviš popolnoma sam prednjo. brez pomoči; osa preteklost ne bi mogla nič pomagati. In potem ta stvar izgine, in kar si razumel, izgine z njo.«
In tako je treba iskali vrednost in naravo Vašega dela v našem času. v naši dobi. v posebnih okoliščinah naše nacionalne, duhovne in družbene eksistence. Ko pišem v .našem času', seveda mislim na pol stoletja slovenske literarne in kulturno-politične zgodovine, io je na obdobje, ki mu še nismo izmerili ne časovnih ne duhovnih in ne političnih koordinat. Paradoks: vse življenje ste se bojevali proti kvarnim vplivom praktične politike in ideologije na umetnost in na duhovno življenje. In zdaj je postalo Vaše delo eden izmed visokih izrazov naše politične in kulturne zgodovine, njenih premikov, njenih tragičnih dilem. Ali smemo razrešiti ta paradoks z mislijo, da ste želeli tudi naši politiki posredovati svetovno širino, dober okus, nravnost in duhovitost?
.9e o eni potezi v Vašem delu velja razmišljati. In sicer o konstantnem odporu do provincialne omejenosti. Zakaj živimo v deželi s tako nenavadnimi navadami, da se po pravilu skoraj vsaka svetovna misel, struja ali ideja spremeni med našimi holmi in logi v iblajtarstvo. Kristusa in Marxa, Shakespeara in Sartra, Petrarco in Baudelaira, vse smo poizkušali prilagoditi in prikrojiti meri provincialnih dvobojev za ugled in veljavo. Vaš odpor proti naši podeželski zaostalosti seveda izvira iz strogega pojmovanja umetnosti in njenega pomena v človekovem življenju, posredujoč slovenskemu kulturnemu dogajanju nove razsežnosti in nove mere. Z Vašimi načeli je mogoče (kdaj pa kdaj je celo potrebno) polemizirati, ni pa dovoljeno v tej polemiki pozabiti na izhodišča I ašega odpora proti provincializmu. Zakaj, pozabiti na ta načela, bi pomenilo izriniti iz naše zgodovine, predvsem pa iz sedanjosti, evropsko kulturno izkustvo, brez katerega je in bo sleherno naše umetniško, kulturno ali jut politično dejanje obsojeno na ničevost.
V ospredju naše nacionalne in osebne pozornosti je danes odnos med kulturo in družbo. Pravzaprav - - odločiti se bomo morali ali za kulturno družbo kol najvišjo mogočo obliko človekove eksistence ali pa /a lehno-kratsko in birokratsko socialno organizacijo. Če danes upamo in verujemo v kulturno družbo, bo Vaš delež, pri njenem materialnem in duhovnem konstituiranju neizpodbiten in dragocen, kulturo in umetnost oblikujejo generacije in širše skupine ustvarjalcev, brez le-teh ne bi mogli tudi najvišji duhovi ničesar ustvariti. Zalo je tudi kulturno-poli-iično prizadevanje izraz splošnega duhovnega stanja, v katerem si prizadevajo dobili vodilni vpliv ali znanost ali politika ali umetno*!. Verici: pa moramo Vam, da umetnosti pripada najodgovornejša vloga tako v
<,v
1091
oblikovanju narodne samozavesti kakor tudi v oblikovanju moralne čistosti in duhovne svobode posameznika. Marsikdo med Vašimi sodobniki lahko pooe. da te ali one Vaše sodbe o literaturi in o literatih ne more sprejeti ali o celoti ali pa brez pridržkov. Menda pa ni nikogar. ki ne bi mogel priznati Vašemu literarnemu kritičnemu ustvarjanju, da je neločljivi del slovenske literature in kulturno-idejne miselnosti v našem stoletju. To pa je neizbrisen rezultat Vašega ustvarjanja in pisanja. Kajti duhovna ustvarjalnost je najvišja vrednota v življenju človeka.
B o j a n   Š t i h
1092