Glasilo Zveze sindikatov Slovenije
Glavni urednik Dušan Gačnik Odgovorni urednik Franček Kavčič
Ljubljana, 25. avgust l ()S5 letnik 42, številka 55, cena 10 din
Cene imajo dva obraza
Poletni skok cen kruha, piva, drugih živil in industrijskih izdelkov je presenetil precej delovnih l judi in občanov. Pogovor z njimi je pokazal, da tako velikih in' »nalezljivih« podražitev niso pričakovali in da jim odločno nasprotujejo. Samo avgusta se bodo namreč življenjski stroški dvignili za 7 do 8 odstotkov, kar bo ponovno zmanjšalo kupno moč prebivalstva.
Slabšanje političnega razpoloženja ljudi nas poleg ekonomskih posledic pretiranega in v nekaterih primerih neupravičenega dvigovanja cen lahko najbolj skrbi. Kopičenja in nadaljnjega zapletanja gospodarskih nasprotij namreč ni mogoče ustaviti brez pripravljenosti delavcev za čimbolj dosledno izpolnjevanje stabilizacijskih nalog (večja proizvodnja, izvoz, devizni priliv itd.). Vprašanje je, kakšno politiko cen potrebujemo in torej pričakujemo tako delavci kot tudi gospodarstvo. Prav gotovo vsi odklanjamo administrativno določanje cen, ki v dobrem letu in pol ni odpravilo cenovnih nesorazmerij, ampak jih je celo povečalo, kot tudi ne takšno »samoupravno« oblikovanje cen, ki zasleduje le ozka podjetniška
hotenja, ne upošteva pa odvisnosti lastnega gospodarskega položaja od širših gospodarskih razmer. Kje je torej izhod iz slepe ulice neučinkovite cenovne politike? Sindikat in partija menita, da v upoštevanju in spoštovanju meril pri oblikovanju cen. ki smo jih zapisali in z zakonom sprejeli. Nesprejemljivo je. da večina delovnih kolektivov — vsa čast izjemam — še vedno poskuša reševati vse gospodarske zagate les podražitvami svojih izdelkov, kar še podpihuje že tako preveliko inflacijo (septembra bo inflacijska stopnja več kot 40-od-stotna) in nas potiska v »klešče« Mednarodnega monetarnega sklada. Prav tako je nelogično, da umetno zadržujemo cene nekaterih izdelkov — na primer opeke — in dovoljujemo odtok denarja v zasebne žepe. Tržne in ekonomske zakonitosti naj potemtakem oblikujejo cene — kolikor je to mogoče že zdaj — negativne vplive trga (monopolni položaj delovnih kolektivov ali panog) pa naj odpravlja sprotna ekonomska politika. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da moramo posebej strogo nadzirati in brzdati cene življenjsko najbolj potrebnih izdelkov (hrana, obleka, obutev), ki usodno vplivajo
na družbenoekonomski položaj ljudi.
Pritisk na cene je zdaj izredno velik. Očitno je, da mu pristojni organi (skupnosti za cene, samoupravni organi, sindikat, partija) niso povsem kos in da so nekatere cene poskočile nenormalno visoko. Zato je vprašanje, kdo jim je sposoben »natakniti uzdo« in jih krotiti? Samo skupnosti za cene (zvezna, republiške in občinske) prav gotovo ne, če se ne bodo delavski sveti ter družbenopolitične organizacije v delovnih organizacijah bolj odgovorno in zrelo lotevale lastnih gospodarskih vprašanj in oblikovanja cen. Precej samoupravnih sporazumov o cenah je zgol j karikatura in živo nasprotje takšne politike cen, na katero vsi prisegamo: odgovorne, utemeljene. Zato jih kaže marsikje razveljaviti in pri določanju novih cen izdelkov upoštevati in delavcem pojasniti, da imajo cene dva obraza in da skorajda vedno vplivajo tudi na cene drugih izdelkov. Zadnji čas je že, da doumemo, da k stabilizaciji ne bomo prispevali s podražitvami (in inflacijo), ampak z večjo storilnostjo, zniževanjem proizvodnih stroškov in manjšo porabo.
Emil Lah
Bistveno
boljša
sestava
naložb
Težko je izmed letošnjih polletnih gospodarskih rezultatov izbrati resnično dobre in ohrabrujoče dosežke. Takšen pa je vsekakor podatek o sestavi naložb. Obseg investicijske porabe v naši republiki je celo nekaj pod pričakovanji in načrti, zlasti pri gospodarskih naložbah in vlaganjih v stanovanjsko zidavo. Toda resnično ugodna sprememba je v sestavi naložb. Več kot tri četrtine predračunskih letošnjih sredstev zanje bo šlo za tako imenovane prednostne naložbe: izvoz hrana, surovine, gospodarska infrastruktura, blagovne rezerve. Od tega je več kot 40 odstotkov namenjenih za izvozno naravnane projekte. Zanje je bilo namreč lani porabljenih le dobrih 38 odstotkov naložbenih sredstev.
B. R.
»Danes pa ne delamo. Ni delovna sobota,« me gladko in že več sobot zapored zavračajo čuvarji vsega, kar je razloženo, parkirano ali postavljeno na tej, še več pa na oni strani tovarniške ograje. Ko hočem vrtati dlje — poklicna radovednost pač — so še bolj odrezavi: »Nismo pristojni za kakršnekoli izjave. Za to imamo direktorja.«
Vrli so tile naši vratarji, ni kaj reči. Nerodno je le, da so (sp bili!) nekateri »naslovi«, kamor sem klical po telefonu, pod začasnim ukrepom družbenega varstva, in so delovne sobote po sklepu delavskega sveta obveznost.
Takorekoč šolski primer neizpolnjevanja sobotnih delovnih obveznosti je denimo Gorenje-Varstroj v Lendavi, kjer so že po petih mesecih — sprejet pa je bil za pol leta — s prvim januarjem letos ukinili začasni ukrep družbenega varstva. Menda ravno na račun zgledne (tudi sobotne!) pridnosti zaposlenih in kajpada
temu primernih poslovnih rezultatov.
Zdaj so najodgovornejši v Varstroju v hudih škripcih: »Imamo znatne polletne izgube (18 milijonov dinarjev), po terminskem koledarju bi morali izdelati določeno število sanitarnih kabin, ljudje pa ob sobotah ne prihajajo na delo. Saj veste,« nekam sramežljivo dodajajo, »veliko jih ima doma zemljo in ob koncu tedna postorijo še to in ono, precej pa jih je tudi s poklici (keramičarji. zidarji in podobno). po katerih je izredno povpraševanje.« Z drugimi besedami: namesto da bi ob sobotah, po sklepu delavskega sveta, prišli v tovarno, jo mahnejo za dodatnim zaslužkom. Nekaterih menda niti disciplinske kazni ne ganejo. Zanje so očitno sobote le za dodatni zaslužek.
Za uredništvo Delavske enotnosti:
Branko Žunec

nm
............i
is
I
MB
■
IW'M
Plemeniti tovariš in prijatelj
^Povariša Miha Marinka, ugledne osebnosti našega revolucionarnega delavskega gibanja, I narodnega heroja in junaka socialističnega dela, komunista, marksista in dolgoletnega soborca tovariša Tita, ni več med nami. Za slovenski narod, za vse naše narode in narodnosti, za delavski razred in Zvezo komunistov je to velika izguba.
a življenjsko pot Miha Marinka so značilni pomanjkanje v mladosti in težaško delo v za-savskih in francoskih rudnikih, ilegalno politično delo in odgovorne dolžnosti enega izmed voditeljev oborožene vstaje in narodnoosvobodilne vojne. Dolga leta je bil na najbolj odgovornih položajih v Sloveniji, in sicer v obdobju najbolj izrazite gospodarske in družbene preobrazbe. To je pot proletarca, ki se ni bil pripravljen sprijazniti s socialnimi in z nacionalnimi krivicami, pot komunista, ki je v delavskem razredu videl osvobodilno družbeno silo, ki zgodovinsko odpravlja izkoriščanje in zatiranje.
■posebej je treba poudariti Marinkovo kremenito delavsko, proletarsko zavest, njegovo zakoreninjenost v delavstvu, njegovo neomajno zaupanje moči in naprednosti ljudskih množic ter njegovo prepričanje, da je vsakršno korenito in napredno družbeno preobrazbo mogoče doseči le z njihovo množično in organizirano dejavnostjo. Marinko je združeval v sebi zavest delavca, proletarca, kakršna je izhajala, tako iz njegovega socialnega izvora ter trdega boja za vsakdanji kruh in osnovne socialne pravice delavcev kot iz njegove široke družbenopolitične in kulturne razgledanosti ter življenjskih izkušenj prekaljenega revolucionarja in političnega voditelja. Odtod njegov tenkočutni razredni odnos do vseh družbenih dogajanj, pojavov in odločitev ter njegov izjemni posluh za prave sedanje in zgodovinske interese delavskega razreda in delovnih ljudi.
Bfl iha Marinko je kot izkušeni revolucionar in marksist dobro vedel,da je revolucionarni
IVI boj delavskega razreda za osvoboditev in oblast dela, za.uveljavljanje socialističnih in samoupravnih družbenih odnosov lahko uspešen le ob zavzetem delovanju razredno, marksistično usmerjene, v delavskem razredu zakoreninjene ter idejno in akcijsko enotne delavske avantgarde, torej Komunistične partije oziroma Zveze komunistov.
enreljne cilje in zahteve, ki jih je oblikovala komunistična partija oziroma zveza komu-| nistov s Titom in Kardeljem na čelu je Miha Marinko vedno znal konkretizirati in prenesti v življenje in prakso. Razumel in razlagal je, da mora razredna osvoboditev delavskega razreda v naši družbi potekati hkrati z nacionalno osvoboditvijo in da je nadaljnja graditev socialistične družbe možna le kot oblast delavskega razreda ob enakopravnosti vseh narodov in narodnosti. Odločno je nasprotoval težnjam, ki bi slabile nastajajoče samoupravljanje. Zato je ostro obsojal vse poskuse unitarizma, šovinizma in nacionalizma in ob tem poudarjal moč enotnosti in enakopravnosti.
|L M iha Marinko je razlagal, da za socializem niso dovolj tovarne in ne materialna blaginja,
IVI če med ljudmi ni razumevanja za skupne potrebe in skladnih teženj po splošnem družbenem napredku. Spodbujal je samostojnost in iniciativnost krajevnih in občinskih organov in jih opozarjal na razvoj komunalnega sistema, ki je poleg delavskega upravljanja temelj nadaljnjega razvoja socialističnih samoupravnih odnosov.
^^leherni naš delovni človek, ki se je srečal z Mihom Marinkom, je začutil, da mu je blizu, da je njegov plemeniti tovariš in prijatelj. Čutil je, kolikšna je njegova ljubezen do naroda in vseh narodov in narodnosti Socialistične federativne republike Jugoslavije, do delavskega razreda, partije ter človeka. Tovariš Marinko je bil predan narodu, revoluciji in partiji — zanje je delal in živel.
a vse, kar je storil, smo dolžni tovarišu Mihu Marinku trajno in globoko zahvalo. Naj-
Mmm lepši spomenik mu bomo postavili s svojim ravnanjem, če bomo pri delu dosledno uresničevali njegove napotke, ki so bili vedno dosledno načelni, grajeni na visokih moralnih in etičnih načelih, in s spoznanjem, da se njegove besede niso razlikovale od njegovih dejanj.
Delavska enotnost
Simbolično strnjena množica
Miha Marinko, revolucionar, partizanski komisar in državnik je do konca svojega življenja ostal delavec. Nikoli ni pozabil, da je bil rudar.
Cilj njegovega revolucionarnega boja je tudi v tem, da postane država neposredni izraz delavskih hotenj. Prav samoupravna pot v socializem naj bi premostila prepad, ki tudi v socialističnih demokracijah ločuje delavce od njihove oblasti. To, kar si je Miha Marinko vedno najbolj želel in za kar bodo morali združeni delavci izbojevati še veliko bitk pa je simbolično izrazil prav njegov pogreb.
Pogrebni sprevod je po Prešernovi cesti tiho, a dostojanstveno prikorakal na Trg revolucije. Nasproti njenemu spomeniku so posedli Marinkovi najbližji soborci. Za njimi so stali najvišji predstavniki našega družbenopolitičnega življenja. Vrstiti so se začeli govori.
In potem se je zgodilo nekaj, kar se bo vsem, ki so se še zadnjič poslovili od he-roja, globoko vtisnilo v spomin. Kordon, ki je ločeval zbrano množico od pogrebcev, se je nenadoma umaknil. Zevajoč prazen prostor je bil hip zatem že zapolnjen. Besede ž govorniškega odra so tako dobile še dodaten, Marinkov izraz...
Žalni seji v skupščinah Slovenije in Jugoslavije
Spominu pokojnega Miha Marinka, neomahljivega borca za pravice delavcev in vsestranski razvoj slovenskega naroda ter narodnosti Jugoslavije, so se poklonili v skupščinah Slovenije in Jugoslavije.
V skupščini SFRJ je bila žalna seja vseh organov in organizacij federacije, ki jo je vodil Krsto Popivoda, narodni heroj, član sveta federacije in bližnji prijatelj pokojnega Miha Marinka. O liku in delu Miha Marinka je govoril Dragoslav Markovič, predsednik predsedstva CK ZK Jugoslavije.
Osrednja slovenska žalna slovesnost je bila v slovenski skupščini. Skupno žalno sejo vseh zborov slovenske skupščine, predsedstva SR Slovenije, predsedstva CK ZKS in delegacij družbenopolitičnih organizacij republike, je začel Viktor Avbelj, predsednik predsedstva SR Slovenije. Žalne seje so se poleg pokojnikovih otrok Vere, Duše in Miša udeležili tudi delegacije SFRJ, delegacije republik in pokrajin, člani sveta federacije iz Slovenije, delegacija sveta republike, člani delegacije in delegati v zvezni skupščini ter predstavniki mnogih drugih organov in organizacij. O Mihu Marinku je zbranim govoril predsednik slovenske skupščine Vinko Hafner.
Žalne slovesnosti v občinah in delovnih organizacijah
Delovni ljudje in občani revirjev so se od pokojnega Miha Marinka, rojaka, velikega revolucionarja, narodnega heroja, državnika in junaka socialističnega dela poslovili v avli trboveljskega Delavskega doma. Pred žaro so se poklonili njegovi soborci, delovni tovariši, mladi iz osnovnih in srednjih šol ter delavci zasavskih organizacij. V mimohodu se je zvrstilo okoli pet tisoč ljudi.
V prvi častni straži so se postrojih rudarji REK Edvard Kardelj in delavci Strojne tovarne Trbovlje ter krajani krajevne skupnosti Franc Salamon. V obeh delovnih organizacijah je bil Miha Marinko častni član kolektiva, v krajevni skupnosti Franc Salamon pa se je rodil, preživel zgodnja otroška leta in v skomnem hramu živel od leta 1934 do 1939, ko je revolucionarno deloval v revirjih.
Hkrati so potekale žalne slovesnosti tudi drugod. Tako so se na žalnih sejah zbrali v občinah, katerih častni občan je bil pokojni tovariš Marinko, v kolektivih, ki so mu podelili listino častnega člana ter v krajevnih skupnostih s katerimi ga je povezovalo njegovo delo ali je v njih živel.
Žalne seje so bile v vseh treh revirskih občinah, na žalni seji pa so se zbrali tudi člani medobčinskih vodstev, družbenopolitičnih in drugih organizacij. V prostorih skupščine občine Trbovlje je bila odprta žalna knjiga...
Na žalni svečanosti pred Marinkovim hramom v Gabrskem so se zbrali krajani krajevne skupnosti Franc Salamon in delavci tozdov iz te krajevne skupnosti.
Ob žalnih slovesnostih v vseh zasavskih kolektivih in krajevnih skupnostih so se Miha Marinka spomnili tudi v Strojni tovarni Trbovlje in trboveljski osnovni šoli, kjer so na žalnih sejah predlagali, da bi se ta delovna organizacija in šola odslej imenovali po Mihu Marinku.
Pogrebna slovesnost na Trgu revolucije
Ob zvokih siren in posmrtne koračnice so se svojci, delegacije in mnogi drugi poklonili spominu Miha Marinka
Ob smrti narodnega heroja Miha Marinka
Za vse to je bilo vredno
X/- ■	- ■
živeti
Narodni heroj in junak socialističnega dela Miha Marinko je bil član ožjega partijskega vodstva, tistega, ki je s Titom na čelu začrtalo program partije ljudskega tipa.
Bil je dolgoletni član CK KPJ — ZKJ, sekretar in predsednik CK ZKS in RK SZDL, med vojno nekaj časa politkomisar glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet, po vojni pa
predsednik vlade in nato ljudske skupščine Slovenije. Sodi med najpomembnejše slovenske politične osebnosti.
Od radarja do revolucionarja
Rodil se je 8. septembra 1900 v Rovtah nad Gabrskim pri Trbovljah, kjer je zgodaj občutil socialno neenakost in dodobra spoznal nazore in miselnost kmečkih ljudi. Očim ga je trinajstletnega poslal delat v zagorsko steklarno. S petnajstim letom se je sredi prve svetovne vojne zaposlil v rudniški separaciji obrata Kotredež, ko pa je dopolnil šestnajst let, je že delal v jami. Občutil je priganjaštvo jamskih nadzornikov in osornost nemških inženirjev Trboveljske premogokopne družbe.
V prevratnih dneh po razsulu Avstro-Ogrske je spoznal moč delavskih množic in postal član Zveze rudarjev Jugoslavije. Z dvajsetim letom je postal kopač. Sodeloval je v delavskih demon-
stracijah in stavkah. Po vrnitvi iz Zaječarja, kjer je služil-vojaški rok, je bil spet kopač v obratu Kotredež. Po spopadu rudarjev v orjunaši 1. junija 1924 v Trbovljah je bil osumljen sodelovanja in aretiran. V preiskavi so našli pri njem seznam marksistične literature. Potem, ko so ga izpustili iz zapora, ni bil več sprejet na delo v rudnik.
Zaposlitev je našel med slovenskimi izseljenci v Franciji in postal član tamkajšnje KF'. V sindikatu francoskih rudarjev je postal zastopnik slovenskih izseljencev in dopisnik njihovega glasila. Po daljši bolezni, ki je bila posledica hudih naporov v premogovnikih, je spomladi 1931 odšel v Berlin, kjer je za zastopstvo KPJ opravljal kurirske posle, avgusta 1931 pa je odšel v Moskvo, kjer je obiskoval splošni pripravljalni tečaj, nato pa Komunistično univerzo nacionalnih manjšin Zahoda. Še pred končanim dveletnim študijem je bil poslan na sedež CK KPJ na Dunaj, od tam pa na partijsko delo v Slovenijo.
Tu se je Marinko posvetil utrjevanju zvez med celicami v slovenskih industrijskih središčih, ki so organizirale mezdna gibanja in stavke, hkrati pa je komunistom odpiral revolucionarno perspektivo. Ob tem delu je tudi spoznaval, da nekatere direktive kominterne ne ustrezajo boju komunistov v neposrednih razmerah, v kakršnih je sam deloval. Potem je bil aretiran, po dvomesečnem preiskovalnem zaporu izgnan v Trbovlje ter tam konfiniran. Pod stalnim nadzorstvom orožnikov ni mogel več opravljati nalog sekretarja PK KPJ za Slovenijo, ostal pa je politično zelo aktiven in bil na IV. državni konferenci v Ljubljani leta 1934 izvoljen v CK KPJ.
Spomladi 1937 je prevzel tehnično organizacijo ustanovnega kongresa KP Slovenije na Čebinah, kjer je bil izvoljen v centralni komite. Da bi okrepili ljudsko fronto, so takrat komunisti sklenili sporazume tudi z vodstvi nekaterih opozicijskih, levičarskih strank. Partija si je z ljudsko fronto na široko odpirala
pot ne samo do delavskih rrm0' žic, marveč tudi do kmetov in naprednih izobražencev, ki ,s„° vse huje čutili pritisk unitaristi" nega centralizma velesrbske buf" žoazije, pa tudi italijanskega ta-šizma in nemškega nacizma.
Med partijsko akcijo za pom0^ španski republikanski vladi J Miha Marinko sredi leta 193 povedel skupino skojevcev v Francijo z namenom, da tudi sam odide na špansko bojišče. CK KPJ pa ga je poslal nazaj na par' tijsko delo v revirje.
Začne se vojna...
Ko je Hitler z napadom h® Poljsko izzval drugo svetova vojno, je Miha Marinko sodel°^ val pri snovanju Zveze delov nega ljudstva Slovenije.
Ob napadu fašističnih sil n® Jugoslavijo, je Marinko z m gimi vodilnimi komunisti ods kot prostovoljec branit dom vino pred napadalci, ob razsu jugoslovanske vojske pa se J
Delavska enotnost
Delavska enotnost pri Mihu Marinku ob njegovi 80-letnici
O svojem delu in napakah govorimo odkrito!
Nimamo se česa bati ali sramovati
Sodelavci Delavske enotnosti smo v začetku septembra 1980 obiskali Miha Marinka z željo, da za bralce obudi nekaj spominov iz svojega skoraj šest desetletij trajajočega revolucionarnega delovanja. Uredništvo je želelo njegov življenjski jubilej zabeležiti z živo besedo revolucionarja. Zaprosili smo ga, naj bi kaj več povedal o sindikalnem oziroma delavskem boju, kakor ga je sam doživljal, v njem sodeloval ali organiziral. To pot objavljamo le del pripovedi velikega revolucionarja, ki smo jo ob 80-letnici Mihe Marinka natisnili v več nadaljevanjih.
Zvest svojim revirjem
V našem razgovoru smo lahko opazili dvoje značilnosti. Ne glede na to, da je bilo Marinkovo revolucionarno delo vezano ne le na vso Slovenijo, na Bosno, Hrvaško, Makedonijo, Srbijo in v mnogih pogledih resnično na vso Jugoslavijo, marveč tudi na tujino, je vendarle res, da ga spomini kar mimogrede odvedejo nazaj v njegove revirje. Razlog temu najbrž ni zgolj v dejstvu, da so mu bili zibelka otroštva in prva revolucionarna šola. Verjetno so tudi zanj vedno ostali simbol pristno proletarskega, simbol nečesa, čemur je do danes ostal neomajno zvest in za kar tudi trdi »... za vse to je bilo vredno živeti«. Po drugi strani pa ni težko opaziti (tudi kadar človek prebira vse druge njegove spominske zapise), da prav pogosto in vedno z nekim srdom govori o socialdemokratih. Ko o tem razmišljamo, se nam vsiljuje misel, da je v samem bistvu (vsaj vrhov) socialdemokracije med obema vojnama bilo vedno najbolj navzoče tisto, kar je bilo Marinku vseskozi tuje in kar je najbrž marsikaterega revirskega komunista nehote pobarvalo nekoliko
sektaško (on sam pogosto pravi, da so revirčani »ta hujši« sektaši!) Namreč brezobzirni oportunizem in spravaštvo socialdemokratov, ki jim je bil. vedno bližji blagor in varnost organizacije in njenih veljakov, kot pa interes slovenskega proletarca in kmeta. Ravno tisto, kar je bilo Mihi Marinku vedno najbolj sveto: za ceno odrekanja, trpljenja, nečloveškega mučenja in tudi smrti ostati zvest delavskemu razredu.
Delavec je zahteval perspektivo
Zato torej ni nenavadno, da smo ponovno spregovorili o Arhu, Pliberšku, Štruklju, o njihovem taktiziranju s Trboveljsko premogokopno družbo in z režimom, pa o tem, kako so komuniste zmerjali s »steničar-ji«, ker so se jim povsod zalezli pod kožo, saj so se pojavljali v vseh njihovih akcijah in jih spreminjali v svoje, komunistične. Jezil se je na njih, ker so taktizirali in minirali ustanovitev Enotne delavske stranke, vendar hkrati z zadoščenjem opisoval, kako je akcijska enotnost med delavci vseeno naraščala, saj so se delavci naveličali praznih obljub »social-
demokratskih mandeljcev«, ki spričo svoje prilagodljivosti niso imeli ne povedati in še manj pokazati kaj novega.
Pripovedoval je, kako je »zdrav sok od spodaj počasi, a vztrajno prepajal socialdemokratske in krščanskosociali-stične kroge vedno višje in višje, kar se je lepo pokazalo koncem leta 1939, ko so kljub resnim težavam organizirano končali štrajk, pač tudi zato, ker je vedno več delavcev opravljalo vlogo zaupnikov, zaradi česar je vodstvo štrajka dobro poznalo razpoloženje med delavci in seveda vse namere uprave družbe in krajevnih oblasti. Še lepše pa se je to videlo po prepovedi URSS sindikatov, ko je sledila enotna akcija za ustanavljanje odborov delavske enotnosti in sicer ne več le med različnimi političnimi skupinami delavcev, marveč tudi že s sodelovanjem zdravih sil predvsem krščan-sko-socialističnega vodstva. Takrat je šlo za polno enotnost delavcev, za enotnost sindikata, kot je šlo kmalu zatem v Osvobodilni fronti za enotnost vseh zdravih sil slovenskega naroda. V kolikor socialdemokrati niso bili sposobni dojeti te objektivnosti, so bili pred zgo-
dovino vnaprej obsojeni in nemalo jih je v revoluciji doživelo popoln razredni in narodni poraz.«
Kaj nas uče izkušnje?
Proti koncu razgovora smo našega sobesednika spomnili, da je on eden izmed najvztrajnejših zagovornikov nenehnega obujanja, negovanja in prenašanja revolucionarnih izročil na mladi rod ter na sedanji in bodoči čas. Spomnili smo ga tudi, da se zavzema za ustvarjalno ohranjanje revolucionarne dediščine, kar naj pomeni, da se svoje preteklosti ne zavedamo zaradi dejanj in ljudi samih, marveč zato, da bi izkušnje služile naši zavesti in samozavesti v premagovanju trenutnih in dolgoročnih težav in nasprotij. Zato smo ga pobarali, ali sodi, da so izkušnje in sporočila, skratka ali je duh naše revolucije dovolj prisoten v delu današnjih sindikatov, ki ^kljub globoko spremenjenim okoliščinam tudi danes zastopajo temeljne interese delavnega človeka pri njegovem osvobajanju in vsestranskem uveljavljanju.
Kar se tiče povojnega časa, je
povzel, boste največ sami ugotovili iz mojih govorov ob različnih priložnostih. Neka skupina pripravlja objavo teh mojih spominov (mislil je na pripravo izbranih del, katerih prva knjiga je pravkar izšla, op. ured.). Tam boste nekaj tega videli. Naj pa vam povem, da sem dostikrat govoril, da moramo tudi danes ohranjati tako politično kot sindikalno enotnost. To v vsej Jugoslaviji, ne le v Sloveniji.
V času svojega aktivnega dela sem tudi kot sekretar partije veliko zahajal v sindikate. Moj vodilni motiv je vedno bilo nagrajevanje po delu. Akcijo sindikatov sem »forsiral« predvsem v tej smeri. Mislim, da bi bili morali to že zdavnaj odločneje uveljavljati, zlasti od leta 1965, ko smo imeli gospodarsko reformo.
Tudi danes — in ko imamo stabilizacijo, toliko bolj — pogrešam v temeljnih, sestavljenih in drugih delovnih organizacijah več in bolj odločne aktivnosti v tej smeri. Mora priti do izraza, da kdor je priden, res lahko zasluži, lenuhe pa je treba »goniti«, da bodo več delali. Kdor pa ima res težave, mu moramo pomagati. To vam povem — danes, ko malo s
strani gledam, vidim, da je potreben večji odpor proti lenuhom, proti tistim, ki rte živi jo od svojega dela. To pogrešam tudi pri sindikalnih organih. Mi moramo povsod iti na to odgovornost, dati možnost pridnim in odgovornim ljudem. Zato ven in ven postavljam to nagrajevanje po zaslugi. Da ne bomo nobenega več silili. Naj se vsak ob delu pokaže.
Veste, meni je bil letos všeč Dolančev govor v Savi Kranj, ko je o tem govoril. On zna te stvari neposredno in učinkovito postavljati. Morate tudi danes stvari bolj tako tolmačiti, da bodo delavci razumeli, kaj se hoče. To ni očitek, le pripombo dajem, da je premalo učinkovitosti, jasnosti in konsekvent-nega vztrajanja za nagrajevanje po delu.
Ne znamo uporabiti lastne pameti
Ob tem smo se spomnili nekaterih njegovih govorov, ko je še celo med vojno (takrat je veliko skrb posvečal vprašanju kadrov!) in pozneje pozival javne politične delavce k skromnosti, javnosti, večji odprtosti za vsakdanje probleme delovnega človeka. Ko smo ga na to spomnili, je odvrnil, da je »to težavna in zahtevna naloga, imamo pa še danes ,na kvadrat* teh slabosti, ampak najslabše je, da uspeva in bogati tisti, ki zna slabosti izrabiti. Preslabo je v sistemu urejeno ukrepanje proti osebnemu bogatenju mimo dela. Pa istočasno ne znamo uporabiti dobrih izkušenj in lastne pameti. Še največkrat so proti temu razni odpori«.
Nanizal nam je tudi vrsto primerov, po katerih bi se morali zgledovati in povedal, da nam manjka korajže, da bi povedali, kdo dobro in kdo slabo dela, čeprav to natančno vemo. Sposobnih ljudi tudi ne kaže nenehno »prekladati« sem in tja. Nazadnje se preveč takih znajde v raznih bankah in podobno, namesto da bi jih usmerili tja, kjer lahko družbi največ koristijo. Pomembno pa je, da imajo poleg dobre poslovne sposobnosti tudi čut za samoupravljanje. Skratka—potrebujemo dobre gospodarje in dosledne samoupravi jalce.
Ko smo se z najboljšimi željami za visok jubilej od njega poslavljali, smo ga nekoliko nagajivo pobarali, ali naj razgovor točno zapišemo ali ga malo polepšamo tam, kjer je kritičen. »Tedaj rajši nič ne pišite,« nam je zabrusil. »O svojem delu in napakah govorimo odkrito! Nimamo se česa bati ali sramovati.« .
vrnil v okolico Ljubljane in pomagal zbirati in skrivati orožje, ki ga je odvrgla jugoslovanska vojska. Vključil se je v priprave za oboroženo vstajo. Konec aprila je sodeloval pri oblikovanju razglasa CK KPS o vzrokih in posledicah fašistične okupacije. Letak je pozival k združitvi vseh svobodoljubnih sil za osvoboditev in združitev slovenskega naroda in k bratstvu svobodnih in enakopravnih jugoslovanskih narodov.
Letak sta Miha Marinko in Tone Tomšič nesla dopolnit Titu in Kardelju v Zagreb. Drugič je odšel Marinko v okupirani Zagreb na majsko posvetovanje KPJ, na katerem so ocenili razmere in sprejeli sklep o ustanovitvi vojaških komitejev za pripravo oborožene vstaje. Od ustanovitve v juniju 1941 je Miha Marinko vodil glavni štab Slovenske ljudske pomoči, ki je skrbela za pomoč žrtvam okupatorjevega nasilja. Na partijski konferenci 1. in 2. junija v Ljubljani je imel referat o vzgoji partijskih kadrov, o jedru oboro-
žene vstaje. 22. junija 1941 je sodeloval na seji politbiroja CK KPS, ki je sklenil ustanoviti glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, v katerem je politkomisarja Borisa Kidriča sredi julija 1941, tik pred začetkom oborožene vstaje na Slovenskem, zamenjal Miha Marinko. Odšel je na Štajersko, kjer so bile možnosti za oboroženo vstajo in njen razmah najmanjše. Tam je obiskal partijske organizacije in več partizanskih skupin ter jih usmerjal k še večji aktivnosti.
»Odločilna je trdnost volje«
9. decembra 1941 je bil Miha Marinko s Tonetom Tomšičem in nekaterimi drugimi sodelavci aretiran v Ljubljani. Policisti so pri njem našli osebne dokumente na ime Ivan Smagur. V Ljubljani so ga med zaslišanjem strahotno pretepli in mučili, nato pa izročili nemški policiji. Zaprt je bil v Begunjah, Celju in Mariboru. V
prepričanju, da ga bodo ustrelili kot talca, se je do stražarjev zelo samozavestno obnašal. Nemški policisti pa so ga s sojetniki nepričakovano vrnili italijanskim oblastem. O tem, kako je zdržal vsa ta mučenja, je kasneje zapisal: »Odločilna je trdnost volje, da ne izdaš, česar sovražnik ne ve, niti ne priznaš, kar so slabiči
Odlikovanja
Miha Marinko je nosilec reda jugoslovanske velike zvezde, reda narodnega heroja, reda junaka socialističnega dela, reda narodne osvoboditve, reda jugoslovanske zvezde z lento, reda partizanske zvezde z zlatim vencem, reda zaslug za narod z zlato zvezdo, reda bratstva in enotnosti z zlatim vencem, reda za hrabrost in vrste tujih visokih odlikovanj.
izdali. Moraš se zavedati svojih ciljev, za katere si pripravljen dati tudi življenje.«
Kasneje je bil’ zaprt v Italiji v zaporu Lucca pri Piši, vendar so ga slovenski partizani marca 1944, s pomočjo ponarejenih dokumentov, osvobodili. Prek Firenc in Trsta je odšel v Brkine, Od tam pa v Kočevski Rog na takratni sedež političnega in vojaškega vodstva NOB in najvišjih organov oblasti na Slovenskem.
Konec maja 1944 je na konferenci vodilnih komunistov Dolenjske, Notranjske in Ljubljane med predavanjem o kadrih poudaril, da je partija za svoje delo odgovorna vsemu narodu in da se v vsakem članu zrcali njen značaj. Sprejet je bil v SNOS in plenum OF, nato je odšel na Primorsko in Gorenjsko, kjer naj bi pokrajinskim vodstvom in štabu IX. korpusa NOVJ pomagal usmerjati in krepiti NOV in utrjevati enotnost slovenskega in italijanskega ljudstva v boju proti nemškemu okupatorju in ostankom italijanskega fašizma.
Prizadeval si je za še večjo vključitev tržaškega in gorenjskega proletariata v NOV.
Kot član IOOF je jeseni 1944 vzdrževal neposredne zveze med KP Jugoslavije in KP Italije. Konec novembra je partijskemu aktivu Primorske pojasnjeval, da je delavski razred borbeno jedro našega NOB in da je s tem postala avantgarda tega boja in tudi socialistične preobrazbe. Konec leta 1944 je iz Bele krajine prek Barija odpotoval na sedež CK KPJ v Beograd. Še pred novim letom ga je Tito poslal na partijsko delo v osvobojeno Makedonijo, kjer je centralnemu komiteju KP Makedonije pomagal pri mobilizaciji vseh sil za dokončno osvoboditev Jugoslavije. Sredi januarja je na pokrajinskem partijskem posvetu v Makedoniji govoril o škodljivosti separatizma in nujni enotnosti jugoslovanskih narodov. Nato je na velikem zborovanju v Skopju razkrival dejavnost pobeglega kralja in emigrantske gospode, ki ni priznavala ljudske oblasti in enakopravnosti narodov.
Korak v svobodno Jugoslavijo
Po zmagi nad nacistično Nemčijo je bil Marinko imenovan v narodno skupščino, hkrati pa je delal v kadrovskem oddelku CK KPJ. Pozival je delavce, naj povečajo storilnost in izločijo nepotrebne posrednike med proizvajalci in potrošniki, funkcionarji pa naj bodo osebno skromni in povezani z lastnim ljudstvom.
Sredi junija 1946 je Miha Marinko postal predsednik vlade LR Slovenije, sekretar IOOF in sekretar CK KPS. Neutruden je bil pri iskanju oblik delovanja za hitrejši razvoj socialistične samoupravne družbe. Pogosto je obiskoval organizacije v okrajih in občinah, vabil na razgovore in posvete politične delavce in strokovnjake in z njimi ugotavljal gospodarske in družbene probleme ter iskal rešitve. Sestajal
►
4lš5r'
25.
W'
Delavska enotnost
Mnogi peki pečejo cene kruha
Le kdo vpraša sindikat
lt||1 Avgustovsko dviganje cen, §i|||sJ| ki je prav gotovo svojevrsten ||2i||š§ rekord, pravzaprav ne bi smelo |P^A| presenetiti. Vsaj tistih ne, ki ||!!||||| spremljajo dogajanje v gospo-darstvu. Najbolj boleče so kaj-pak podražitve osnovnih živ-ljenjskih potrebščin, torej raz-nih živil. Tako so v teh dneh povzročile veliko razburjenje H nove, zelo visoke cene kruha, ki so jih različno dvignili povili prečno od 22 do 40 odstotkov, sl® čeprav bi jih smeli le za 18 odstotkov. Tokrat je prvič ostro reagiral tudi sindikat, ki zahteva, da je treba vrniti cene kruha ■§ na tisto raven, ki je veljala pred njihovo odmrznitvijo, oziroma ^ jih dvigniti le toliko, kolikor to opravičuje podražitev moke.
Ukrepanje sindikatov, ki med drugim skrbe tudi za živil ljenjski standard delavcev, je I; bilo tokrat več kot nujno. Toliko bolj, ker so mnoge podra-| žitve v minulih letih šle molče H mimo njega. Žal pa je tudi p danes še tako. O tem bi se lahko J§ prepričali že z manjšo anketo IsS, na temo, kaj je na primer storila osnovna organizacija ZSS v H tozdu pred podražitvijo svo-|p jega izdelka. Slika bi bila pri-II bližno taka: našli bi osamljene |||| osnovne organizacije, ki so bile s tem seznanjene ali so pretirani ceni celo nasprotovale, toda v večini primerov bi dobili odgovor — le kdo vpraša sindikat. S tem pa Se dejansko vsiljuje za ta čas izjemno popili membno vprašanje: kakšen in | kolikšen je vpliv sindikata pri odločanju. Odgovora na to ne smemo iskati zgolj v na primer trenutni podražitvi kruha, ampak precej bolj nazaj in globje.
Poglejmo na primer kruh. Njegova cena je pogojena s
ceno moke, ta s ceno pšenice, cena pšenice pa s ceno nafte, umetnih gnojil, njihova cena s ceno... To so kajpak le nekatere vmesne postavke, ob katerih je privešenih še mnogo drugih cen, davkov, dajatev, nenazadnje malomarnosti, izsiljevanja, napačnih odločitev, neodgovornosti in drugega.
V teh dneh smo lahko v mnogih jugoslovanskih časopisih brali novice o tem, da bomo letos izvozili 360 000 ton pšenice, da je to najbolj ambiciozen program izvoza hrane doslej, pa o tem, da je te dni pristala še zadnja ladja s pšenico, kupljeno spomladi v tujini, da gre za skupno 294 tisoč ton pšenice, namenjene porabnikom v Črni gori, Srbiji, Makedoniji, Bosni in Hercegovini ter Kosovu. Nobena skrivnost ni, da bosta moka in torej kruh iz pšenice, kupljene v tujini, zaradi vedno večjih tečajnih razlik, zaradi obresti — kajti to je bilo kupljeno s krediti, precej dražje kot kruh,- ki zraste na domači njivi. Za pšenico, ki jo bo prodala Vojvodina tujini kupcem, ker pač nujno potrebuje devize, na prostem trgu običajno ni mogoče iztržiti že-ljene vsote.
Enako beremo o nafti in tudi tu velja, da je uvožena nafta precej dražja od domače, čeprav bi jo plačali v devizah in še zlasti po ceni, ki velja na prostem trgu. Tudi v tem primeru ni moč obtoževati zgolj Ine in ji zameriti, ker pač nujno potrebuje devize, ki bi jih sicer morale zagotoviti republike in pokrajine. Ker v mnogih primerih odpovedo tudi zakoni, je več kot jasno, da ob nespoštovanju tisočev samoupravnih spora-
tOKCNIN PRIROCN K
■Delavska enotnost
zumov in dogovorov začne vladati zakon džungle.
Vloga sindikata je torej v tem krogu ali točneje pri najšibkejšem členu v tej verigi zelo nehvaležna. Toliko bolj, ker ga znamo poklicati šele, ko je treba krpati te najšibkejše člene, in ga postaviti pred dejstvo: to je skrb sindikatov, za to so poklicani in odgovorni. Sindikatom ob dejstvu, da sedanje ravnanje na področju cen in vedno nove zahteve po podražitvah spodkopavajo stabilizacijsko politiko in da morajo v takih okoliščinah zavarovati življenjsko raven najbolj ogroženih kategorij prebivalstva, ne preostane drugega, kot da na vseh ravneh* takoj uvede ukrepe za zaščito najbolj ogroženih (upokojencev in delavcev z najnižjimi dohodki) in zahteva, da predlagatelji novih cen ponovno pretehtajo njihovo utemeljenost. O tem so se v Svetu Žveze sindikatov Jugoslavije že dogovorili. Izoblikovali so tudi že stališča, ki naj bi jih vključili v merila za ohranitev življenjske ravni za katera so se tudi že dogovorili v komisiji za izvajanje programa gospodarske stabilizacije. Sindikat meni, da bi morali v ozdih znova razpravljati o vseh cenah, ki so jih zvišali po odmrznitvi, in sicer tako, da bi se o njih izrekle tudi osnovne organizacije sindikata. Vsi predlagatelji novih podražitev pa bi morali predvideti tudi ukrepe za zaščito standarda.
Ob vsem tem se vsiljuje vprašanje, kaj smo delali že pred meseci, čeprav smo vedeli, kaj nas čaka, in zakaj ne ravnamo tako, kot pravimo, da ravnamo?
Peter Štefanič
ROKCNNIK’O/1 PRIROČNIK OH
Primerno darilo za poslovne sodelavce in prijatelje
S posveta sekretarjev občinskih sindikalnih svetov in predsednikov medobčinskih svetov ZS Slovenije
Nas je plaz
podražitev
res
presenetil?
Na posvetu občinskih in re-, publiških sindikalnih funkcionarjev, ki je bilo včeraj dopoldne v Cankarjevem domu v Ljubljani, je tekla odkrita in burna razprava o sedanji politiki cen, padanju življenjske ravni delovnih ljudi in občanov ter o najpomembnejših nalogah sindikata v zvezi s tem. Kot je uvodoma poudaril sekretar slovenskih sindikatov Zdravko Krviha, sindikat že od vsega začetka nasprotuje administrativnemu urejanju cen, ki je tudi v zadnjem letu močno poslabšalo družbenoekonomski položaj delavcev, še zlasti tistih z nižjimi osebnimi dohodki. Pokazalo se je, da so se v obdobju administrativnega določanja cen cenovna nesorazmerja celo poglobila, kaj šele, da bi nam uspelo odpraviti ali vsaj omiliti poglavitna žarišča inflacije (prenizka produktivnost dela, previsoki proizvodni stroški, prevelika poraba). Zato sindikat misli, da je potrebno cenovno politiko v čim večji meri prepustiti samoupravnemu odločanju delavcev v združenem - delu.
Kljub zamrznitvi cen v minulem letu in pol so se cene najpomembnejših življenjskih dobrin in industrijskih izdelkov bolj alimanj dvigale v nekaterih primerih tudi nezakonito. Posledica tega je, da so se močno povečali življenjski stroški (samo avgusta za 7 odstotkov) in da je življenjski standard ljudi padel namesto za 7,5 odstotka celo za 10 odstotkov. Življenjske razmere so se julija in avgusta — ko smo prešli na blažjo kontrolo oblikovanja in določanja cen — še poslabšale zaradi novih podražitev kruha, piva in drugih življenjsko pomembnih dobrin.
Zato sindikat zahteva, takojšnje znižanje cen tistih živil, ki so se preveč podražile ali pa brez zakonite osnove. Prav tako morajo osnovne sindikalne organizacije od poslovodnih organov zahtevati oblikovanje in določanje novih cen le na podlagi razčlenitve lastnega gospodarskega položaja. Nujni so časovno uravnovešeni popravki cen, ne pa da skupnosti za cene dobivajo cele svežnje zahtevkov po novih podraži-
tvah, ki marsikdaj niso upravičene.
Sindikalne organizacije morajo biti posebej previdne pri podražitvah hrane,obleke, obutve jn stanarin, ki najbolj prizadenejo slehernega delavca. Prav tako kaže z vso resnostjo presoditi, v kolikšni meri bo dvig cen nekaterih izdelkov vplival na delo v drugih organizacijah in panogah. Zadnji čas je, da se v delovnih organizacijah lotimo resnično samoupravnega — to je odgovornega — oblikovanja cen, ki bo slonelo ria dohodkovnem in proizvodnem povezovanju in sodelovanju organizacij, ne pa na dvigovanju cen le zaradi večjega dohodka, ki je zgolj navidezen.
Tej nalogi sindikat v po-kongresnem obdobju ni bil kos, zato bo treba nadaljevati s političnim in strokovnim usposabljanjem najširšega sindikalnega članstva, ki je spričo velike draginje vse bolj nezadovoljno s svojim družbenoekonomskim položajem. Res poskuša sindikat na vse mogoče načine zaščititi socialno varnost ljudi, toda to je le izhod v sili. Vsem delavcem je potrebno omogočiti — kar je zaradi zaostrenih gospodarskih razmer vse težje — da bodo dovolj zaslužili tako zase kot za normalno preživljanje družine.
Zato je vprašanje, kot je bilo slišati v razpravi, kaj storiti, da bi načelo delitve po delu in njegovih rezultatih resnično prelili v samoupravno prakso. Dejstvo je namreč, da se od takšne politike močno oddaljujemo in da proizvodno in ustvarjalno delo kljub vsem političnim deklaracijam in resolucijam nista ustrezno ovrednotena. <*r-&
Na posvetu, ki v času tega pisanja še traja in o katerem bomo obširneje še poročali, se je precej razpravljalcev dotaknilo perečega vprašanja, nadaljnjega padanja realnih osebnih dohodkov. Na vprašanje, kje je meja tega padanja, ni znal nihče odgovoriti, saj je skokovita rast cen julija in avgusta menda presenetila tudi sindikat. Emil Lah
Delavska enotnost
	
c V založbi Delavska enotnost so doslej izšle tele fotomonografije.	A
MONOGRAFIJA LJUBLJANE	400 din
OKUS PO PRAHU	— T. Stojko	260 din
HALOŠKI ČLOVEK	— S. Kerbler	300 din
FOTO/PHOTO	— J. Žnidaršič	600 din
Monografija Ljubljane je na voljo le še v slovenskem jeziku. Besedilo preostalih treh pa je natisnjeno v sloven-	
skem, srbohrvatskem in angleškem jezmu. Vse štiri so primerno darilo prijateljem in poslovnim sodelavcem. Kupite jih lahko v enotnosti na Celovški cesti 43 in Tavčarjevi ulici 5 v Ljubljani.	knjigarni Delavske 	J
V	
Za vse to je bilo vredno živeti
<4
se je z borci in jim razlagal aktualne družbenopolitične naloge. Sprejemal je udarnike in hvalil njihovo prizadevnost. Z rudarji, kovinarji, gradbenimi in drugimi delavci je razpravljal o njihovih življenjskih in družbenih problemih, pojasnjeval kmetom in obrtnikom perspektivo v združevanju, modernizaciji njihovega načina proizvodnje, posvetoval se je s prosvetnimi delavci o tem, kako naj mladino čim bolje usposobijo za delo in življenje, zlasti pa za naprednejšo in racionalnejšo proizvodnjo. O stro: kovnem in tehničnem izpopolnjevanju in hitrejšem uveljavljanju modernejše tehnologije je večkrat razpravljal na zborih in-
ženirjev in tehnikov. Sprejemal je naše izseljence in zdomce ter utrjeval njihov patriotizem.
Že konec 50 let je opozarjal na to, da je klenost komunistov splahnela, da so marsikje spustili
stvari iz rok, kar je omogočilo, da so se posamezniki okoristili s privilegiji in se pehali za iaterial-nimi dobrinami na škodo skupnosti. Obsojal je tiste komuniste, ki so pozabili na skupni interes in
solidarnost delavskega razreda, ker jirii je pohlep po denarju in brezdušen odnos do drugih delovnih kolektivov zameglil perspektivo socializma; ti so dopuščali, da se obnavlja drobnolastni-
ška miselnost, ki noče upoštevati interesov celote in ne različnega položaja posameznih delovnih organizacij. Zavzemal se je za »množično vzgojo socialističnega človeka, čimbolj izobraže-
nega in razgledanega, z globoko zavestjo o družbenem sožitju, z razvitim etičnim čutom, ki ne bo sposoben opravljati le svojih individualističnih dolžnosti do družbe, temveč bo imel vse pra-
Funkcije
Miha Marinko je v svojem dolgoletnem družbenopolitičnem delovanju opravljal številne naloge. Član CK KPJ — ZKJ je bil od decembra 1934 do marca 1969, od aprila 1958 do oktobra 1966 je bil član izvršnega komiteja CK ZKJ, nato pa do marca 1969 član predsedstva ČK ZKJ. Od jeseni 1933 do maja 1934 je bil sekretar, od aprila 1935 pa član PK KPJ za Slovenijo. Od ustanovitve KP Slovenije 18. aprila 1937 je bil član CK KPS in nato CK ZKS do decembra 1968. Obenem je bil od srede junija 1946 do marca 1965 sekretar politbiroja oziroma izvršnega komiteja, nato do oktobra 1966 politični sekretar CK KPS, do decembra 1968 pa član predsedstva CK ZKS.
Od srede leta 1944 je bil član plenuma OF, od konca avgusta 1944 pa tudi član IOOF, od leta 1946 do 1953
sekretar IOOF, nato do marca 1961 predsednik glavnega odbora SZDL Slovenije, nato član izvršnega odbora glavnega odbora oziroma republiške konference SZDL Slovenije. Od leta 1945 do 1967 je bil član izvršnega odbora zveznega odbora Ljudske fronte oziroma SZDL oziroma zvezne konference SZDL Jugoslavije. Od ustanovitve Zveze borce NOV leta 1947 do 1962 je bil član glavnega odbora ZZB NOV Slovenije in centralnega odbora ZZB NOV Jugoslavije.
Sredi leta 1944 je bil Miha Marinko kooptiran v slovenski narodnoosvobodilni svet, leta 1946 pa v Ljubljani izvoljen za poslanca ustavodajne skupščine Slovenije, nato pa je bil izvoljen v slovensko republiško skupščino leta 1951,1953 in 1958 v okraju Trbovlje, leta 1963 in 1965 pa v občini Ljubljana- Center. Po osvoboditvi je bil avgusta 1945 kooptiran v začasno narodno skupščino Demokratične federativne Jugo-
slavije, 11. novembra 1945 pa v trboveljskem okraju izvoljen v ustavodajno skupščino Jugoslavije, nato je bil leta 1950 izvoljen za poslanca zvezne skupščine SFRJ v Ljubljani, leta 1953 v Murski Soboti, leta 1958 pa ga je za poslanca v zvezno skupščino izvolil republiški zbor. V letih 1963 in 1965 pa je bil za zveznega poslanca izvoljen spet v Ljubljani. Republiški poslanec je bil torej od leta 1944 do 1967, zvezni poslanec pa od leta 1945 do 1967. Od srede junija 1946 do januarja 1953 je bil predsednik vlade Slovenije, nato do 27. novembra 1953 predsednik izvršnega sveta Slovenije, potem pa do junija 1962 predsednik skupščine LRS.
Leta 1941 je bil Miha Marinko nekaj mesecev politkomisar glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet, od leta 1950 je rezervni generalmajor, v letih 1964 do 1968 je bil član sveta za narodno obrambo SFRJ* Od leta 1963 je bil član sveta federacije.
Delavska enotnost
Gradnja plinovoda Črna — Mežica
Pogovor s predsednikom sindikata v IMP tozd Ogrevanje — vodovod
Strokovne službe naj usmerjajo, ne pa odločajo
Janez Brajer je predsednik sindikalne organizacije v IMP, tozd Ogrevanje-vodovod. Montažne organizacije so, tako kot gradbene, zadnje čase v precejšn jih težavah, saj jim zaradi usihajočih naložb doma zmanjkuje dela. Zato ga iščejo v tujini, kar pa spet povzroča številne zagate. Zanimalo nas je, kako se sindikalna organizacija v tozdu Ogrevanje-vodovod vključuje v njihovo premagovanje. Obravnava polletnih gospodarskih rezultatov se je zdela najboljša iztočnica za tak pogovor.
— Kaj ste rekli v sindikalni organizaciji ob polletnem obračunu? sem vprašal Janeza Brajerja.
»Kaj naj bi rekli, ko je bil pa rezultat dober, celo boljši od pričakovanj, saj smo planske cilje celo presegli.«
— V čem je skrivnost, da je tozd Ogrevan je-vodovod presegel načrtovani celotni prihodek, medtem ko ga večina drugih organizacij zaradi pomanjkanja dela ne more niti doseči?
»Mislim, da nam je uspelo, ker imamo precej specializirane
opreme za gradnjo vodovodov in torej na tem področju prekašamo druge organizacije. Letos imamo ravno na cevovodih precej dela, saj gradimo kraški vodovod. Delali smo vodarno Jarški brod in zdaj delamo tam še vodovod, polagamo pa tudi plinovod Ravne — Mežica. Delali smo še nekaj velikih objektov, med njimi olimpijsko vas v Sarajevu, tako da smo imeli v prvem polletju razmeroma precej dela.«
— To pa ne pomeni, da lahko brezskrbno gledate naprej.
»Do konca letošnjega leta je dela kar dovolj in se ni bati težav. Bolj nas skrbi, kaj bo prihodnje leto,« pravi Janez Brajer.
»Pridobivanje del je naloga komerciale v skupnih službah delovne organizacije IMP — Pro-mont. Monterji v tozdu Ogrevanje-vodovod se zavedajo, da je njihovo delo v veliki meri odvisno od uspešnosti komerciale, zato budno spremljajo njeno uspešnost. Sprašujejo se, ali naša komerciala obvladuje tržišče ali ne. Vse pogosteje se dogaja, da dobi-
vajo dela v Ljubljani montažne organizacije iz drugih republik. Skrbi nas, kaj počne naša komerciala, če nam konkurenti prevzemajo delo tako rekoč pred našim pragom. Res pa je tudi, da se gradi vse manj, zato je konkurenca vse hujša in komerciala ima izredno težko delo. Pa še nekaj je,« pravi Janez Brajer. »Investitorji se danes vedejo drugače, kot so se včasih. Kdor zbere denar, hoče delati takoj in zahteva, da je vse končano v rokih. Včasih sp se investitorji pripravljali več časa, zdaj pa nam pustijo zelo malo časa za pripravo. To pa nam onemogoča načrtovanje na daljše roke. Razen tega smo zaradi konkurence prisiljeni prevzeti mnoga dela po nizkih cenah, kajti danes je bolje imeti slabo 'plačano delo, kot biti brez njega. Na srečo imamo tudi delo v Iraku, kjer je trenutno 120 ljudi, torej kar tretjina naših proizvodnih delavcev.«
— Komercialna problematika posega v odnose med tozdi in delovno skupnostjo v delovni organizaciji. Tudi o, tem je sindikat v
tozdu Ogrevanje-vodovod in delovni organizaciji Promont večkrat razpravljal, da bi pripomogel združiti sile za čimuspešnejše delo.
»Tozdi gledajo včasih preveč kratkovidno,« meni Janez Brajer. »Ustvariti moramo možnosti za krepitev delovnih organizacij pri opravljanju nalog — na primer v komerciali, finančnem poslovanju itd. Majhni v sedan jih težavah ne bodo mogli preživeti. V montažni dejavnosti je to očitno, saj majhni tozdi ne morejo prevzeti kompleksnih poslov, niti ne morejo zbrati denarja za kreditiranje del, kar investitorji zdaj že skoraj vedno zahtevajo.«^
— Toda kako učvrstiti odnose v delovnih organizacijah? Ali nimajo tu svojih nalog tako tozdi kot skupne službe? Vsak s svoje strani si mora prizadevati za uspešno sodelovanje.
Janez Brajer: »če ni pravih temeljev v tozdu in če tudi ni pripravljenosti za združevanje, potem skupne službe ne morejo dosti narediti. Drži pa, da ni vseeno, kako skupne službe delujejo. Pri nas menimo, da morajo biti skupne službe neke vrste strokovni usmerjevalec, ne pa da kar odločajo namesto delavcev v tozdih. Pri nas se žal prepogosto dogaja, da dobivamo sklepe, ki naj bi jih uveljavljali, premalo pa je možnosti za razpravljanje in premalo pripravljenosti v strokovnih službah, da bi nas z dokazi prepričali o utemeljenosti odločitev, ki jih sprejemamo.«
— Rekli ste, da ima vaš tozd približno tretjino delavcev v Iraku. Tudi sami ste že bili v Iraku in poznate tamkajšnje razmere. Kako deluje sindikat na gradbiščih v tujini in kakšne povezave ima z organizacijo doma?
»Vsekakor so te povezave slabe, oziroma jih ni. V delovnih enotah, kot je Irak, bi morali imeti tudi ljudi, ki bi znali delavce politično organizirati. Predvsem bi morali poskrbeti za boljše obveščanje delavcev, saj zdaj potujejo informacije prepočasi. V takšnih razmerah se nam pogosto dogaja, da se širijo neresnične govorice' in imamo potem ogromno dela, da stvari spet postavimo na pravo mesto.
Največja težava je, ker.ima sindikat v delovnih enotah v tujini zelo omejene pristojnosti. Mislim, da bi moral imeti sindikat odločilno vlogo pri urejanju osnovnih vprašanj (npr. o višini in upravičenosti do dodatkov na posebno težavne delovne razmere, ne pa da o tem sklepa peščica ljudi.
Moti me tudi, ker naših delavcev v Iraku ne obiskuje nihče razen poslovnih delavcev. Imamo ustaljene načine za reševanje strokovne problematike, ne pa tudi za druge zadeve, ki težijo delavce. Zdi se mi, da bi na primer informiranje .in življenjske razmere na gradbiščih učinkoviteje reševali prek sindikata,« je dejal Janez
-.»ajer.	Lojze Javornik
S čim se ukvarjajo socialni delavci
Sindikat bi moral bolj
pomagati
Piše: Jože Tavčar
Prireditelji posvetovanja so svoje nekdanje študente (zdaj socialne delavce) povprašali, kakšna je vsebina njihovega dela, kakšne so delovne razmere, od koga pričakujejo pomoč in kako bi lahko pripomogli k uspešnemu strokovnemu izpopolnjevanju socialnih delavcev. Mnenja o vsem tem in ugotovitve bodo vsekakor dragocen pripomoček tudi za oblikovanje študijskih programov. Za nas pa so tokrat zanimivi odgovori o konkretni vsebini dela socialnih delavcev v organizacijah (kadrovskih in drugih službah), kjer delajo.
Takle je vrstni red prednostnih nalog in delovanja socialnih delavcev:
—	problemi delovnih invalidov,
—	problematika alkoholikov,
—	zdravstvena problematika,
—	varstvo pri delu,
—	stanovanjska vprašanja,
—	svetovanje ob socialnih problemih,
—	problemi samskih delavcev,
—	varstvo otrok zaposlenih,
—	družbena prehrana,
—	stiki z upokojenci in družinami umrlih delavcev.
To so nekakšna standardna opravila socialnih delavcev. Poleg teh so vsekakor še druga kot npr.: rekreacija, letni dopust ipd. Pri vsem tem pa je pomembno, da rešujejo individualne probleme, ko je npr. človek v stiski. Vsekakor je to izredno pomembno. Socialni delavci pa niso zadovoljni, ker premalo vplivajo na oblikovanje načrtov in programov za dolgoročnejše reševanje socialnih vprašanj v organizacijah združenega dela.
Menimo, da je ob teh odgovorih prav poudariti skoraj večinsko mnenje vseh, ki zahteva večjo družbeno pomoč sindikalne organizacije, več znanja o tej problematiki tudi pri poslovodnih delavcih in pa timsko reševanje celotnega socialnega kompleksa.
Lahko bi torej rekli, da so socialni delavci izredno pomemben strokovni in družbeni dejavnik v usmerjanju in reševanju socialne problematike v združenem delu. Njihovo prizadevanje, ki temelji tudi na veliki (velikokrat tudi nepriznani in nenagrajeni) vnemi, zasluži vsestransko pomoč sindikatov in to ne le v delovnih kolektivih, temveč tudi na drugih ravneh.
Konec
vice do odločanja o vseh zadevah naše socialistične skupnosti pri njenem nenehnem, gmotnem in duhovnem razvoju.«.
Še danes sveže zamisli
Miha Marinko je dobro poznal razmere in razvojne možnosti slovenskega gospodarstva. Menil je, da je zmotno pričakovanje, da je v socialistični družbi mogoče uresničiti tak gospodarski sistem, ki bi funkcioniral brez delovanja zavestnih socialističnih sil. Obsojal je pehanje za investicijami, ki so temeljile na kreditih ter povzročale inflacijo, ta pa je vedno huje prizadevala prav tiste delavce, ki jim je bil osebni dohodek edini vir za preživljanje. Pojasnjeval je, da je treba proizvodnjo in porabo jemati kot ekonomsko celoto in da se mora proizvajalec vedno zavedati, da bo z zviševanjem cen prizadel tudi samega sebe, ker je tudi on potrošnik. Opozarjal je, da administrativno določanje cen in
Miha Marinko govori na velikem zborovanju pri Šmarju v Vipavski dolini 1944. leta
osebnih dohodkov preprečuje prizadevanja za večjo storilnost. Predlagal je premestitev delavcev iz delovnih organizacij, v katerih niso polno zaposleni, na taka delovna mesta, kjer bodo lahko delali s polnim učinkom. Če pa to ni mogoče, naj se ljudje vrnejo na kmete in poiščejo zaslužek v kmetijstvu in drugih dejavnostih!
»Samo s povečano storilnostjo bomo odpravili velika -nesorazmerja med našimi proizvodnimi stroški in svetovnimi cenami,« je ugotavljal.
Ostro je nastopil proti zazidavi plodne zemlje, saj se je zavedal, da bi lahko na naši zemlji veliko več pridelali.
Ustvarjalen do konca življenja
Miha Marinko je govoril o usodni povezanosti jugoslovanskih narodov med NOB in po njem. Zavzemal se je za enotnost
jugoslovanskega gospodarstva in nujnost tesnega gospodarskega sodelovanja med republikami. Sodil je, da poteka decentralizacija v skladu z rastjo politične zavesti ljudi glede njihovih obveznosti do skupnosti. Neenakomerna razvitost posameznih območij Jugoslavije je po njegovem »nujno terjala, da se ta na eni strani zmanjšuje na način, ki ne zavira nadaljnjega napredka razvitih območij, na drugi strani pa, da onemogoči prevlado razvitih nad nerazvitimi«.
Miha Marinko je pripadal ož-' jemu političnemu vodstvu Jugoslavije, ki si je z revolucionarnim bojem in uveljavljanjem socialističnega samoupravljanja in z doslednim bojem za svobodo, enakopravnost, mir in sožitje med narodi pridobilo največje priznanje in zaupanje vseh svobodoljubnih in naprednih sil sodobnega sveta. V prepričanju, da je uresničitvi svojih življenjskih ciljev posvetil vse svoje moči, je Miha Marinko ob svoji osemdesetletnici ugotovil: »Za vse to je bilo vredno živeti!«
Ljubljana, 25. avgust 1983
stran

Pphw|a enotmrct

Ivan Kugovnik, predsednik MS ZSS koroške regije, je odšel v pokoj
Hinavec bi bil,
če bi zdaj govoril
drugače,
kot sem mislil
in delal
ves čas
Stara novinarska resnica je, da od funkcionarja, ki ni več na položaju, zveš več, kot si zvedel poprej v vsej njegovi karieri. Spodbujen s to mislijo sem se nedavno tega napotil na Prevalje, k Ivanu Kugovniku, ki se je pred kratkim upokojil.
Ivan Kugovnik je bil pred upokojitvijo predsednik medobčinskega sveta ZSS koroške regije, prej pa je opravljal še vrsto drugih dolžnosti v sindikatu. Tej organizaciji se je zapisal že leta 1947 in vztrajal v njej vse do upokojitve. Je torej človek, ki je previharil vse viharje in ki mu ne manjka izkušenj.
Priznam, v pogovoru sem ga izzval. Igral sem na karto njegove neobremenjenosti. Zvedeti sem pač hotel tisto, kar ob kopici težav, s katerimi se ta čas spopadata družba in sindikat, misli upokojeni predsednik medobčinskega sveta ZSS. Toda takoj velja dodati, da je bilo vse, kar sem zvedel, povedano s polno mero odgovornosti. Tako s staro novinarsko resnico ni bilo nič. Ivan Kugovnik tudi v pokoju še vedno razmišlja kot družbenopolitični delavec v sindikatu.
Sam o tem takole razmišlja: »Ne morem zdaj ovoriti drugače, kot sem mislil in delal ves čas. 'e bi tako ravnal, bi bil hinavec.«'
Sindikalni funkcionar mora biti najprej delavec
Zastavil sem polemično. »Ali se vam ne zdi, da odhajate sredi največje bitke?« sem ga vprašal. Ivan, ki je začutil tudi moralno noto tega vprašanja, se ni dal zmesti. Zdelo se mi je, kot da bi imel odgovor nanj že dolgo časa pripravljen. Dejal je: »Saj ne odhajam povsem. Se naprej bom pomagal sindikatu. Vrsto nalog je treba še postoriti in name lahko vedno računajo. Odhajam pa v času, za katerega smo se domenili.«
Potem sva se veliko pogovarjala o pomlajevanju sindikalnih vrst. Ivan je ostro napadel takšno kadrovsko politiko, ki postavlja na odgovorne položaje v sindikatu ljudi, ki niso skusili združenega dela. Misli, da bi se moral sindikalni kader oblikovati s študijem ob delu. Pravi: »Le tisti sindikalni funkcionar, ki je na svojih plečih občutil, kaj je delo za strojem, lahko kaj naredi. Politična šola naj mu bo le v pomoč, ki jo kot funkcionar v vsakdanjem sindikalnem delu še kako potrebuje. Narobe je, če ljudje mislijo, da so s spričevalom politične šole že kuhani in pečeni. Takšni običajno bolj malo mislijo na delavce. Politično delo jemljejo kot način napredovanja in doseganja lastnih ciljev. Kadar je
tako, se med delavci in funkcionarjem poraja prepad, ki ga ni moč premostiti. Delavci pač zelo težko sprejmejo funkcionarja, ki ga niso videli in spoznali kot aktivnega delavca. Tako gledano je sindikat s šolo v Radovljici na pravi poti. Od tam že prihajajo kadri, na katere se bo sindikat lahko oprl.«
Delo smo razvrednotili
Potem sem ga vprašal: »Kdaj vam je bilo kot sindikalnemu aktivistu najtežje?« Ni naravnost odgovoril nanj. Kljub temu pa je na moj pomenljiv pomislek »Menda ne boste dejali, da je zdaj, ko odhajate, najtežje?« dejal: »Če misliš, da je človeku, ki odhaja v pokoj, lahko se pošteno motiš. Takrat se veliko sprašuje. Eno glavnih vprašanj ki ga nenehno bega je: ,Kaj si delal, kaj si pravzaprav v svojem življenju naredil?1 Politični delavec si danes težko odgovori nanj. Ko pa se zbereš in vidiš, da smo kljub vsemu le veliko naredili, da je vse to tudi delček tvojega dela, potem si mirnejši. In še nekaj ugotoviš ob tem: delati je .treba naprej. Pravemu delavcu upokojitev tega ne more preprečiti.«
Zatem je začel Ivan Kugovnik primerjati čase. Ugotovil je, da je bilo svojčas politično delo kljub težkim razmeram lažje kot zdaj. »Včasih je bilo več zagona, optimizma in volje. Delo je bilo kult. Direktorji se niso sramovali krampa in lopate. In mislim, da smo v razvoju naše družbe storili največjo napako, ko smo dopustili, da je začelo delo izgubljati svojo veljavo. Zdaj dajemo delu spet velik poudarek. Vendar žal le v besedah. Ko je treba osebno poprijeti, pa bi vsi radi delali prek svojih delegatov. Potem pa kritiziramo: sistem, partijo, državo in kdo bi vedel kaj še.
Politično delo pa je danes težje predvsem zato, ker mlajši rodovi marsičesa niso skusili. Prepričani so, da so pridobljene pravice kar nekaj samo po sebi umevnega. Marsikdo zdaj ne občuti v sebi dolžnosti, ki so osnova za te pravice. Če v takšne razmere postaviš še funkcionarja, ki mu gre bolj zase kot za druge, nenadoma res postane vse črno. Toda dejansko ni tako. Ob malce bolj izostrenih merilih, po katerih bi se vedelo, kaj je kdo naredil in česa je dejansko sposoben, bi se stvari zelo hitro lahko spremenile.
Tako je tudi s to našo nesrečno odgovornostjo. Dokler ne bomo stvari toliko zaostrili, da se bo vedelo, kdo je za kaj odgovoren, bomo še kar naprej iskali napake pri drugih. Najbolj nerodno pa je takrat, ko razmere dopuščajo ljudem s kopico napak, da kažejo s prjtom na druge.«
Funkcionaiji bi morali bolj prisluhniti ljudem
Seveda je ob vsem tem beseda švigala sem ter tja. Mnogo koristnega mi je povedal Ivan. Na koncu sva se ustavila pri njegovem delu v sindikatih. »Delati v sindikatih,« pravi, »je najtežje. Tvoje delo vsak dan preverjajo delavci za stroji. Inče ne čutijo, da se tolčeš za njihova hotenja, si oplel.
Še tole bi rekel: kljub vsemu sem v sindikatih zelo rad delal. Poznam veliko ljudi in jim tudi zaupam. Mislim, da tudi oni meni. Velikokrat sem pomagal pri reševanju osebnih človeških stisk. Ne boste verjeli, kaj sem ugotovil: včasih je dovolj, če človeka samo poslušaš. Že občutek, da lahko nekomu zaupa, mu je dovolj. To je pač davek moderne dobe. Razjeda nas odtujenost. Prav zato mislim, da bi morali funkcionarji (posebej še v sindikatu) bolj prisluhniti ljudem.«
Ivo Kuljaj
ODMEVI
»Partija in sindikat nas slabo oborožujeta za spopad z birokracijo«
K pisanju me je spodbudil razgovor novinarja Kuljaja s tov. Čepelnikom, ki je bil objavljen v Delavski enotnosti št. 29.
Čepelnikovo pojmovanje samoupravljanja se mi zdi namreč do kraja poenostavljeno in nevarno. Ali je samoupravljanje res le popolnoma svobodno odločanje o pravicah delavcev brez vloge strokovnih služb, poslovodnih in izvršilnih organov, brez družbenopolitičnih orga-
nizacij? Ali res lahko vsak predlog strokovnih služb že vnaprej okarakteriziramo kot dušitev samouprave? Sta res zveza komunistov in zveza sindikatov »naši« samo tedaj, ko zagovarjata naše kratkoročne in osebne interese? Ali bolj konkretno. So res družbenopolitične organizacije in strokovne službe ravnale protisamoupravno, ko so se v konkretni TOZD uprle težnjam, da za osebne dohodke razdelijo več sredstev kot je utemeljeno z družbenimi usmeritvami, samoupravnimi splošnimi akti in politiko dobrega gospodarjenja. Ali, ko so zagovarjale družbeno usmeritev o spremembi delovnega časa. Ali je odločanje delavskega sveta o odgovornosti oziroma uspešnosti dela vodilnih delavcev res smiselno in samoupravno le, če je to frontna kritika in napad na te delavce itd. Takšno pojmovanje samoupravljanja ne vzdrži nobene kritike, tako samoupravni sistem v Jugoslaviji nikoli ni bil zastavljen, takšna tudi ni današnja praksa.
Samoupravljanje je demokratičen dialog med vsemi subjekti od delavca, skupine delavcev, samoupravnih in izvršilnih
organov do strokovnih služb in zlasti družbenopolitičnih organizacij. Je dialog med kratkoročnimi in dolgoročnimi interesi, med osebnimi in skupnimi interesi nas delavcev. Je dialog med interesi in objektivnimi možnostmi in potrebami, je dialog med parcialnimi interesi in širšimi družbenimi usmeritvami.
Svobodno odločanje, kot ga pojmuje Čepelnik, vodi v anarhijo, v neznanje, v odločitve podvržene dnevnemu razpoloženju in interesom. Vodi k razbijanju namesto združevanju, k nazadovanju namesto k razvoju. Pa še nekaj o takoimeno-vanih samozvanih kritizerjih oz. ljudeh, ki se ponašajo z »ostrim jezikom«.
V čem se razlikujejo od drugih delavcev? Predvsem po neznanju in nepoznavanju realnih razmer, po tem, da jim je kritika cilj in ne sredstvo za ustvarjalno spreminjanje stanja in pa seveda po tem, da ne izbirajo sredstev, ko nastopajo pred drugimi delavci, v javnosti nasploh itd. Ne vidijo in ne slišijo velike večine delavcev, ki se v samoupravne odnose vključujejo manj kričeče, zato pa
Slovenski kulturni in športni dom v Gorici
Brez upravnika kar dobro shaja
Wiwe tretje povojne petletke so nas šahiste Osnovne šole iz Ajdovščine poslali na šahovsko tekmovanje v Novo Gorico. Ne spominjam se več, če sem bila zadnja ali predzadnja, Jobro ftt se spominjam nenavadne zapornice, ki je ločevala Novo Gorico, mestece v povo-P>, od Stare Gorice, kot smo ji rekli. Ta zapornica se nam je otrokom zdela kot ločnica med dvema popolnoma tujima svetoma. Že samo to, da so bili na tej in oni strani ob njej moški v uniformah, nas je navdajalo z nečim skrivnostnim in grozljivim.
Poslušno in tiho smo šli za tovarišico, ki je šepetaje povedala, da včasih meje ni bilo, da si lahko hodil sem in tja in ti ni bilo treba pokazati neke posebne knjižice. Potem smo pešačili ob poti, nedaleč žičnate ograje, dokler nisem obstala in se obrnila od začudenja. Dve ženski, ena na naši in ena na italijanski strani, sta se živahno poklicali, si segli v roke in poklepetali v slovenščini. Kako, ali tam čez govorijo tudi slovensko?
Šli smo dalje, dokler ni žič-nat^ ograje zmanjkalo in čez nekaj minut hoje je državna meja le še plitev jarek. Ko smo otroci to izvedeli, smo vsi po vrsti nagonsko poskakali na ono stran in potem takoj spet nazaj in neopisno dobro se nam je zdelo, da smo bili v Italiji. In to brez tiste knjižice.
Čez mejo brez pologa
Zdaj sem v Italiji, kamor sem prišla čez državno mejo v Rožni dolini. Na meji sem morala seveda pokazati »tisto« knjižico, ki se ji pravi potni list; ker sem pa šla tja službeno, tudi potni nalog in seveda potrdilo, da mi ni bilo treba plačati zloglasnega pologa. Stvari so se žal spremenile, čeprav zame ta hip pravzaprav nič.
Na potnem nalogu namreč piše, da sem namenjena v Slovenski kulturni in športni dom, kjer se bom pogovarjala z upravnikom Edmundom Košuto.
Če ne bi skoraj natančno vedela, kako pridem do doma, ga ne bi našla, saj je brez vsake napisne table. Ker pa sem pred
tem bila že nekajkrat v Gorici kot turistka, ki je hodila tja razvrednotit naš dinar... sem seveda vedela, kje je tunel, skozi katerega se pripelješ na Travnik. Na Travniku se obrneš desno, greš nekaj sto metrov naravnost, se obrneš levo in se spustiš po strmi ulici. Na prvem križišču na levi strani zagledaš veliko, sodobno poslopje, za
----------------------N
Vezi
usihajo
Lani je obiskalo zamejstvo 140 kulturnih in umetniških skupin iz Slovenije, letos pa se je ta obisk zmanjšal kar za 90 odstotkov. Posledice pologa čutijo seveda tudi v goriškem hramu kulture.
V______________________J
katerega zaslutiš, da bi lahko bil doma. Pred ograjo stojita dva moža in se pogovarjata slovensko. Prišla sem prav.
Dom je, doma ni
— Zakaj pa nimate table, vprašam?
»Poslopje je bilo zelo drago, vendar je vsaka najmanjša stvar, ki je vanj vgrajena, plačana, tako da je brez vsakih dolgov. Na nhšo nesrečo pa so napis, katerega idejni osnutek sicer imamo, pozabili vračunati med stroške. Mi pa smo danes brez denarja, zato si zahtevanega napisa ne moremo kupiti.«
— Pa kakšnega drugega, manjšega, pravim. Vsaj listek na ograjo.
»Ne, to pa ne. Arhitekt zahteva, kakršnega pač zahteva. Mi pa zanj nimamo denarja in zato bomo še nekaj časa počakali.«
Prvi hip nisem vedela, naj se smejem ali kaj, potem pa sem se naredila, kot da je to postranska stvar. Spreletelo me je namreč, da bi se za tem odgovorom lahko skrivala drugačna resnica. Kaj pa, če jim delajo italijanske oblasti težave? Kaj. če zahtevajo italijanski napis? Pozneje se je izkazalo, da je bil odgovor, ki sem ga dobila, resničen.
Edmund Košuta, ki je pritekel na pogovor naravnost iz Slovenskega dijaškega doma Simon Gregorčič v Gorici, kjer je ravnatelj, pa me je že po prvih stavkih podučil, da on ni nikakršen upravnik doma — da tega tu ne bom našla, ker ga preprosto ni.v y
»Ni upravnika, ni direktorja — skratka, nihče ni ,glavni1-Dom vodi le nekakšen upravni odbor, ki ga sestavlja štirinajst članov. Vsi so zaposleni kje drugje ali pa so že upokojeni. V samem domu delata za denar le dva: hišnik in znažilka. Vsi ostali, ki sem prihajajo in kdaj pa kdaj sedejo za dolgo skupno mizo v zgornjih prostorih, da skupaj pretresajo reči v zvezi z domom, so prostovoljci. Vsi so sami stari, zavedni Slovenci, ki jim je popolnoma jasno, da bomo Slovenci na italijanski strani le toliko časa Slovenci, dokler bomo govorili slovensko. Zato pa smo si tako prizadevali, da smo dobili ta dom, da bi z njegovo pomočjo ohranjali in oživljali slovenstvo, ki je ogroženo kot morda še nikoli-
ustvarjalno in kulturno. Kajti velika večina delavcev danes ve, je samoupravljanje predv-sem gospodarjenje, da gospodarimo in živimo v določenih objektivnih pogojih, da živimo organizirani družbi in ne vsak tase ter da je pri samoupravnih odločitvah treba upoštevati vse le vidike.
. Nazadnje pa še to. Mislim, da Ie novinar Ciril Brajner storil P.rav< ko se je v prispevku o gozdarju Marjanu Ipavcu ogradil od nekaterih njegovih pogledov. Enako bi po mojem mne-m moral storiti tov. Kuljaj, saj h Delavska enotnost glasilo o-veze sindikatov Slovenije in VSaj frontalni napad Čepelnika na zvezo sindikatov in zvezo ko-numistov ne bi smel ostati brez ustreznega komentarja.
Ivan Žagar Ravne na Koroškem
Pripis:
Tovariš Žagar!
Mislim, da ste Čepelnika zelo slabo razumeli. Spričo tega, y?aj po mojem mnenju, tudi (eeprav zgolj načelno) napačno
sklepate.
Prepričan sem, da takšno samoupravno odločanje, kot ga pojmuje Čepelnik, nikakor ne vodi, kot pravite, »v anarhijo, neznanje, v odločitve podvržene dnevnemu razpoloženju in interesom«. Ravno nasprotno: Čepelnik sam ugotavlja, da bi morali delavci, ki se vključujejo v samoupraven dialog, več vedeti. Pri tem pogreša večjo pomoč partije kot tudi sindikata. Torej ne morete trditi, da je to želja po anarhiji, neznanju in ne vem čem še, temveč težnja po enakopravnejšem vključevanju delavcev v samoupravni proces, kar je tudi osrednji cilj prizadevanj vseh subjektivnih dejavnikov v družbi. Res ne vem, kaj naj bi bilo v tem anarhičnega.
Mislim, da prav tako napačno jemljete Čepelnikovo kritično razmišljanje o vlogi Zveze sindikatov Slovenije in zveze komunistov. V tem razmišljanju v nobenem primeru ne gre za frontalni napad, kot pravite, temveč za napad na deviacije (birokratsko delovanje), ki smo mu priča v-teh organizacijah. To pa je povsem nekaj drugega in nekaj v tem času tudi normalno potrebnega.
kar konec koncev potrjujeta tudi lanska kongresa obeh organizacij. Čepelnik tu ne ugotavlja nič novega, ampak ponavlja zgolj tisto, kar lahko skoraj vsak dan slišimo iz ust naših političnih delavcev. V čem je torej zagata? Mogoče v tem, da si o teh zadevah upa govoriti delavec za strojem? Žase sem prepričan, ne samo o tem, da je to popolnoma normalno, temveč tudi a tem, da bi moral biti ta delavec še bolj analitičen in kritičen. Le to je namreč pot, ki mu omogoča, da se bo skozi sindikat in delegatski sistem dejansko uveljavil kot samoupravljalec. Samo tako se za njegovim hrbtom in v njegovem imenu ne bo kdo brezglavo zadolževal, napačno vlagal, si skozi najrazličnejše privilegije prilaščal sadove njegovega dela in ga konec koncev pripeljal na rob socialne stiske, ki mu danes grozi.
Pa še to: kaj je storil moj sodelavec, novinar Ciril Brajer, v prispevku o gozdarju Marjanu Ipavcu, je njegova stvar. Stvar njegove poklicne etike, idejnopolitične usmeritve in tolmačenja smernic ZKJ, katere član je. Njegov članek sem pozorno
prebral in trdno sem prepričan, da v njem ni niti sledu kakšne »ograditve« od nekaterih Ipavčevih pogledov. Nasprotno: pozornemu bralcu v tem prispevku ne more uiti Brajerjeva želja, da bi v Ipavca vsadil nekaj, čemur so stari Grki rekli zoon politikon. Nekaj Čepelnika, če hočete. To pa je spet povsem nekaj drugega, kot vidite.
Glede vašega mnenja, da bi se moral od Čepelnikovega razmišljanja »ograditi« tudi jaz in ugotovitve ob tem, da je Delavska enotnost glasilo Zveze sindikatov Slovenije, pa samo tole: če bi se moral kot sindikalni novinar ob tem, kar je povedal Čepelnik v glasilu slovenskih sindikatov, »ograjevati«, potem bi bilo to za družbo samoupravne socialistične demokracije zelo žalostno, mene pa sram. Delavska enotnost namreč ni glasilo peščice funkcionarjev, ampak časopis vseh slovenskih sindikalnih aktivistov, vseh slovenskih delavcev torej. In jaz nisem nikogaršnji plačanec, da bi se moral »ograjevati« od kritičnega in konstruktivnega razmišljanja delavcev.	Ivo Kuljaj
^venski kulturni in športni dom v Gorici je nekaj posebnega že zato, ker shaja prav dobro brez plačanih uslužbencev; pa tudi zato, ker je or-S ntzacija prireditev v njem prepuščena zgolj tistim, ki v njem želijo nastopati in se predstaviti. Velja torej pravilo: pripelji v dom dobro in pri-v acno prireditev, pa ga boš napolnil! To pa je, končno, tudi njegovo poslanstvo.
Pa ne le zaradi italijanskega pritiska, ampak tudi zaradi nas samih, saj postajamo vse bolj 'a_8°dni, prilagodljivi in nekri-ričth. Koliko naj se čuti Slo-vcnca ali Slovenko otrok, tretji ali četrti rod, ki se je rodil v Ita-l*ji> se zaposlil v italijanski to-varni? Ne toliko, kot bi želeli I71! stari, zavedni narodnjaki, ki se Cutimo v kosteh in drobovju. Je ta zemlja slovenska. Naši otroci in otroci naših otrok pa m°rajo nujno čutiti nekaj manj- Koliko manj, pa je se-veda odvisno predvsem od nas, starih,« je dejal Edmund Košu-
~~ Zdaj imate v razdalji ne*taj kilometrov, da ne rečem aekaj sto metrov, kar dva so-1 °l,na kulturna domova. Pa ne, a ste se z Novogoričani zaroti-*’ ria tako mora biti?
*To ne, stvar je bolj naključ-rja- Vendar pa moram priznati, ta sodelovanje med nami še ni zaživelo tako, kot bi moralo.
'fpak sedaj vas moram še nialo- popraviti:	še vedno
imamo namreč ,stari, :dobri‘ g°riški Trgovski dom, ki je bil zgrajen kmalu po letu 1900 in le tul središče kulturnega živ-Jenja za Slovence v Gorici, in Slovenski katoliški dom.
Kd sva že pri Slovenskem 'atoliškem domu, naj vam P°vem, kaj sem izvedel pred aekaj minutami. V tem domu, 1 Pa je že precej star, se Stalno aJ dogaja. Vendar pa so pred nekaj urami italijanske oblasti Prcpovedale večerno priredi-ev’ češ, da ni več dovolj varen.
Ker
razmere tam dobro poz-
nam, moram enkrat za spremembo povedati, da je požarna varnost v Katoliškem domu res vprašljiva in je bil zato fikrep kar na mestu. Vendar pa predstava ne bo odpovedana, ampak se bo preselila v naše prostore.«
— Imate tudi svoje gledališče?
»Ne, tega pa ne, pač pa vabimo v svoje prostore slovenska gledališča s te in one strani meje. Pravzaprav pa jih niti ne vabimo, ampak se kar sami najavijo.«
Cankarjev dom — pravo nasprotje
— No, nekaj pa že morate storiti. Kako, ne vabite?
»Večina Slovencev, ki jih zanima organizacija delovanja našega doma, kar nekaj časa ne dojame, kako to sploh deluje. Vsakomur povemo kratko in jasno, da ni niti malo tako kot v Cankarjevem domu v Ljubljani, ki ima celo službo in skupino ljudi, ki se ukvarjajo samo z organizacijo različnih dejavnosti v prostorih te slovenske palače kulture. Kje pa si lahko mi to privoščimo? Naš dom je odprt vsakomur, tudi Italijanom, in kdor želi najeti prostore, se mora sam obrniti na nas. Še več. sam mora poskrbeti za obveščanje in propagando, sam se mora potruditi, da bo dvorano tudi res napolnil. Morda se vam zdi takšno poslovanje postavljeno na glavo, vendar se je doslej kar dobro obneslo. Veste, z domom ne služimo in tudi nimamo nikakršne pravice, da bi.
Vsakomur je dostopen za majhno najemnino.. To pa seveda zato. da bi lahko odigraval svojo vlogo: ohranjanje in poglabljanje stikov med Slovenci v Italiji in Slovenci v matični domovini.«
— Kakšni pa so stiki s Slovenijo oziroma z njenimi kulturnimi ustanovami, posamezniki, skupinami?
»Premalo učinkoviti. Gledališke skupine, pa tudi folklorne in pevske, sicer prihajajo, vendar je bilo to povezovanje doslej premalo načrtno. Saj ne rečem, da je sedanji način upravljanja in poslovanja našega doma najboljši, saj temelji na za današnji čas že skoraj preživelem prostovoljnem delu. Vendar pa za kaj več nimamo denarja, ta hip pa morda niti ljudi. Potem bi morali seveda še koga zaposliti, stroški bi se močno povečali, morali bi zvišati najemnino, kar bi odbilo tiste, ki bi sicer radi najeli dvorano-^ kar bi končno pomenilo
oviro za kulturno poslanstvo, ki ga po svoje, seveda, najrazličnejše skupine izpolnjujejo v našem domu.«
— Dom je sestavljen iz dveh povezanih delov: tu, kjer sva sedaj, je kulturni dom, tam čez pa je velika telovadnica. Vsebinske povezave najbrž med njima ni?!
»Kako da ne! Mi na tej strani meje gledamo na te stvari malce drugače: tudi pri športnih prireditvah se Slovenci srečujejo, se pogovarjajo v materinščini, se dogovarjajo, da se bodo spet in spet videli. Tako se tkejo med njimi tiste vsakdanje in najpomembnejše vezi, ki nas delajo močne in samozavestne. Veste, saj drugače se niti ne vidi, da nas ni tako malo tukaj na italijanski strani. Hudo pa je takrat, ko je v domu dober^ro-gram, ljudi pa malo... Tedaj postane Slovenec v Italiji ma-lodušen...«
Alenka Lobnik-Zorko
V tozdu Srečno v Kaknju
Za direktorja 243 dni dopusta
Direktor tozda Srečno iz Kaknja, ki posluje v sestavi Vele-prometa iz Zagreba, Slavko Siljeg, sije nedvomno zagotovil mesto v Guinessovi knjigi rekordov. Če verjamete ali ne, delavski svet mu je odobril, da lahko letos izrabi 243 dni letnega dopusta. V sklepu je rečeno, da gre za neizkoriščeni dopust od leta 1971 do danes. Delavski svet, ki je najvišji samoupravni organ v kolektivu, pa je ob tem pozabil navesti, po katerem zakonu je odobril toliko dopusta svojemu marljivemu direktorju.
K	J
r Glosa-----------------------------------n
Dioklecijan,
pomagaj!
Stanovski tovariš si je že pred časom zaman belil glavo, kaj vse bi se denimo dalo vtakniti pod naslov: Ustavite ta svet, da bom izstopil! Kanil je namreč nekoliko pojamrati nad draginjo in njenimi spremljajočimi pojavi. Pa mu ni in ni uspelo. Tudi rajnki Galileo ga je s.svojim prevratnim (bogokletnim!) naukom: In vendar se vrti! pustil na cedilu. Podobno nemilost mu je naklonilo brskanje po brezštevilnih domislicah, vzklikih in vzdihih, dvoumnostih, pregovorih in geslih, zapovedih in prepovedih.
Ker prav te dni praznujemo malce nevsakdanjo obletnico — mineva namreč leto dni, odkar je zvezna vlada zamrznilS cene vseh izdelkov in storitev — nam žilica ne da miru, da si ne bi priklicali v spomin pravljice o jari kači ali tiste o steklem polžu. Prva je bojda daljša, druga pa lepša, a nauka iz obeh očitno nikakor ne moremo izluščiti. Še najmanj glede cen, kjer je praznoverje najmočnejše, sega pa — če verjamete ali ne —v čase splitskega cesarja Dioklecijana. Ta je menda že 14. juni/a pred natanko 1682 leti izdal ukaz, kolikšne smejo biti cene in zagrozil s smrtno kaznijo (bognasvaruj!) vsakomur, ki tega ne bi spoštoval.
Kot zdaj občutimo, cen vendarle ni uspel ustaviti.
Dandanes se nam piše še slabše. Saj -— lepo vas prosim! — le kako se cene v teh soparnih dneh ne bi odtajale ali — kot vedč povedati naši vrli gospodarstveniki — zvezna vlada in zvezna skupnost za cene sta si pridržali pravico odločati o cenah, drugim pa prepustili, naj se znajdejo, kakor pač nanese, navsezadnje tudi prek zvez in poznanstev. Kaj pa lahko storimo mi, navadni smrtniki? Sveta pač ne moremo ustaviti, da bi izstopili. Tudi tista, bo že kako, nam ne more dosti hasniti, še manj pa ona: reši se, kdor in kakor se more! Podražitve — sl. avgustom nam jih je sedlo za vrat menda kar 160 — so neizbežne, so že kar spoznana nujnost in treba se bo znajti. Toda kako? Mar tako, da bomo zaužili manj belega kruha, le tu pa tam po deci piva, manj teletine in podobnih »dobrot«, da bomo telefonirali le v izrednih primerih, več hodili peš po načelu: zdrav duh v zdravem telesu ...? No, treba se bo skratka znajti. Le tega se bojim — in verjetno še kdo med vami — da se ne bi lepega dne znašli v letu 301, ko je splitski rimski cesar Dioklecijan, izdal ukaz, kolikšne smejo biti cene in zagrozil s smrtno kaznijo vsakomur, ki tega nebi spoštoval. In vse bi se začelo znova... Dioklecijan, pomagaj!
.	B. Ž.
v_______________:____________:_____________
IZ PRAKSE SODIŠČ ZDRUŽENEGA DELA
Nekateri problemi pri uveljavljanju solidarnosti in vzajemnosti v združenem delu (L)
Varstvo delovnih invalidov
Varstvo invalidnih oseb je v naši samoupravni socialistični družbi ena izmed temeljnih nalog združenega dela. Invalidne osebe imajo po določbah ustave SFRJ (3. odstavek 159. člena) zagotovljeno posebno varstvo, saj družbena skupnost skrbi za njihovo usposabljanje in ustrezno zaposlitev.
Zakon o združenem delu nalaga delavcem v organizacijah združenega dela, da v aktu o medsebojnih pravicah in obveznostih ter odgovornostih pri delu določijo obveznosti glede prekvalifikacije delovnih invalidov in drugih invalidnih oseb (1. točka 3. odstavka 197. člena) in da v skladu z zakonom, družbenimi dogovori in samoupravnimi sporazumi zagotovijo varstvo delovnih invalidov in drugih invalidnih oseb (189. člen).
V republiških oziroma pokrajinskih zakonih so natančnejša določila o obveznosti delavcev v združenem delu, ki se nanašajo na načelo solidarnosti in vzajemnosti ter humanosti pri zagotavljanju dela in pogojev za delo za delovne invalide in druge invalidne osebe.
Kljub tako jasnim zakonitim določilom pa je varstvo delovnih inva-
lidov v združenem delu pomanjkljivo organizirano in ne dovolj povezano. Problemi se kažejo zlasti pri tistih delih, pri katerih je sorazmerno večji riziko, kjer so pogostejše poškodbe in kjer je delavec izpostavljen težjim razmeram. V temeljnih organizacijah prihaja do izrazitih težav zaradi razporejanja invalidov II. in III. kategorije, zato kažejo delavci invalidi in tudi organizacije združenega dela težnjo, da bi delovni invalid čimprej prišel do invalidske pokojnine.
Organizacije združenega dela posvečajo premalo pozornosti možnostim, da bi preuredile delovne naprave tako, da hi delovni invalid brez nevarnosti za svoje zdravje nadaljeval delo, razen tega pa se ie poredkoma ustanavljajo take organizacije združenega dela, ki bi imele tehnološki postopek prilagojen delovnim zmožnostim invalidov. Razen tega bi morale iskati rešitve tudi v organiziranju dela na domu, tako da bi se delovni invalid s takim delom vključeval v združeno delo, vendar pa bi se morale organizacije združenega dela tesneje povezovati z drugimi zainteresiranimi organizacijami in samoupravnimi interesnimi skupnostmi.
V praksi je še vedno preveč pojavov, da delavci v temeljnih organizacijah niso pripravljeni razporediti delavca — delovnega invalida — k ustreznim delom in nalogam, ker menijo, da nimajo te dolžnosti, če v temeljni organizaciji niso predvidena ustrezna dela in naloge. Pri tem ni vselej povezave v delovni oziroma sestavljeni organizaciji združenega, dela, saj bi se lahko z ustreznimi samoupravnimi sporazumi delovnega invalida razporedilo tudi v drugo temeljno organizacijo ali celo drugo delovno organizacijo. V interesu celotne družbene skupnosti in tudi posameznega delovnega invalida je potrebno zagotoviti vključevanje delovnega invalida v združeno delo in le izjemoma posegati po invalidski upokojitvi. V vseh republikah in pokrajinah pa se kaže tendenca po večanju števila invalidskih upokojitev, saj se je po posameznih republikah v nekaj letih povečalo število zahtev za invalidsko upokojitev tudi za 100 %.
I. Ž.
Delavska enotnost
69. zasedanje Mednarodne organizacije dela
PIŠE: PETER TOŠ
Že nekaj let stara zahteva po spremembi in dopolnitvi Ustave MOD je bila tudi letos močno poudarjena na zasedanju generalne konference MOD. Pobuda za spremembo zadeva 4 člene (člene 7, 8, 17 in 36). Sedmi člen določa sestavo administrativnega sveta MOD, člen 8 način voliteV generalnega direktorja, člen 17 na zastareli način ureja vprašanje navzočnosti oziroma kvoruma na generalni konferenci, člen 36 pa način odločanja v MOD s posebno vlogo 10 njenih najpomembnejših (stalnih) članic.
Osmi člen Ustave MOD daje Administrativnemu svetu pooblastilo, da odloča o imenovanju generalnega direktorja MOD. Predlagana sprememba tega člena pa bi zavezovala administrativni svet, da si za imenovanje generalnega direktorja pridobi tudi soglasje ustreznega zasedanja generalne konference MOD. Sprememba torej zmanjšuje dosedanje pooblastilo administrativnega sveta za imenovanje tega visokega funkcionarja v MOD.
Po sedanjih določilih 17. člena Ustave MOD se vzdržani glasovi ne morejo vračunavati v kvorum na zasedan ju generalne konference. Na podlagi tega določila se glasovanje pogosto sprevrže v pravo burko — ob polni dvorani delegatov predsedujoči ugotovi, da na zasedanju ni kvoruma in da zato odločitev ni mogla biti sprejeta. Pobuda za spremembo predvideva drugačno ureditev tega vprašanja. V primerih, ko je za sprejem odločitve potrebna navadna večina, naj se ta izračunava od glasov najmanj četrtina akreditiranih delegatov na zasedanju; v primerih ko Ustava MOD zahteva za sprejem odločitve dvotretjinsko večino, pa bi se ta večina izračunavala od glasov najmanj ene tretjine akreditiranih delegatov na zasedanju. Ob upoštevanju teh sprememb bi bilo glasovanje veljavno, če je glasovala najmanj polovica akreditiranih delegatov na zasedanju. Namen opisane pobude je torej, da se omogoči vračunavanje vzdržanih glasov pri ugotavljanju sklepčnosti na konferenci. Sklepčnost bo še naprej določena z najmanj polovico navzočih delegatov na zasedanju, prav tako pa bi naj ostalo načelo njihove izključitve pri izračunavanju večine za sprejem posamezne odločitve.
Predlog dopolnila 36. člena določa črtanje določila, ki predvideva ratifikacijo ustavnih dopolnil s strani držav-članic »z največjim industrij-
skim pomenom« in vnaša določilo, po kateri še dopolnila ne bodo štela za sprejeta, če ne dobijo najmanj tri četrtine glasov oziroma ne bodo stopila v veljavo, če jih ne bo ratificiralo (sprejelo) najmanj tri četrtine članov Mednarodne organizacije dela.
Navedene pobude v bistvu niso več sporne. Vse države-članice MOD želijo spremeniti omenjena določila in posodobiti odnose zlasti glede poteka odločanja. Sprememba določila o imenovanju generalnega direktorja pa bi okrepila vlogo generalne konference, kar je bilo ob negodovanju zahodnih držav prav tako delovno sprejeto. Države vzhodnega vojaškega bloka pa so zahtevale spremembo 7. člena ustave. Vzhodne socialistične države postavljajo zahtevo po odločanju v »paketu« in nasprotujejo vsakršni delni spremembi. S tem je dopolnilo 7. člena ustave preraslo v ključ celotne ustavne revizije, njegova vsebina pa predmet večletnih pogajanj.
Predlog dopolnila 7. ustavnega člena določa povečanje števila članov administrativnega sveta (od sedanjih 56 na 108). V njem naj bi tako sodelovalo:
—	54 predstavnikov vlad,
—	27 predstavnikov delodajalcev in
—	27 predstavnikov delavcev.
Delitev mest v posamezni skupini naj bi potekala po posebnem protokolu, ki predvideva, da mora biti administrativni svet najreprezentativ-nejši organ, pri njegovi sestavi pa se morajo upoštevati geografski, ekonomski in socialni interesi v okviru treh skupin, in da se pri tem ne spodkopava priznana avtonomnost vseh treh skupin (načelo tripartizma).
Opisani prijem (t.i. Briki-jeva formula — gospod Brik-ki, stalni delegat Alžira je ponudil navedeno pravilo) naj omogoči sprejem ustavnih dopolnil, čeprav vprašanj v zvezi s 7. členom s tem ne bi rešili, ampak le odložili. Zato ta rešitev na 69. zasedanju ni bila sprejeta.
Ključno vprašanje sploh ne zadeva ustave MOD, ampak protiustavno prakso, po kateri sodelujejo v administrativnem svetu iz vzhodnega vojaškega bloka ter drugih socialističnih držav le predstavniki vlad, zelo redko pa tudi predstavniki delavcev in delodajalcev.
Zlasti delodajalci razvitih kapitalističnih držav, ki so zelo dobro organizirani, uspešno preprečujejo, da bi bil kot predstavnik delodajal-
Oktobra izide
ROKOVNIK-PRIROČNIK'84
Na željo kupcev spet v modrem ovitku
Prednaročila sprejemata knjigarni Delavske enotnosti na Tavčarjevi ulici 5 in Celovški cesti 43 v Ljubljani.
Natančnejša pojasnila dobite po telefonu 320-403 in 317-870.
cev izvoljen v administrativni svet tudi kak predstavnik države s socialistično ureditvijo. Podobno, čeprav ne tako očitno, se to dogaja tudi v skupini delavcev. Ob tem je potrebno reči, da sprejema administrativni svet svoje odločitve z večino glasov. Sestava tega organa pa je doslej vedno zagotavljala večino glasov zahodnim kapitalističnim članicam. Takšna politika volitev članov administrativnega sveta je ta organ nekoliko odtujila od generalne konference, njegovim članom pa dala v roke zelo pomembna pooblastila in pristojnosti. Lahko tudi ugotovimo, da sestav administrativnega sveta, po pripadnosti družbeni ureditvi, ne ustreza sestavu članic oziroma sestavu vsakoletnega zasedanja generalne konference. Zato so pobude za spremembo 7. člena ustave MOD več kot primerne.
Ključna dilema teh sprememb se suče okoli načela o tripartizmu. To načelo, ki je nastalo v začetnem obdobju kapitalizma, zdaj ne ustreza več niti državam s kapitalistično družbeno ureditvijo. Tudi v teh državah so se z razvojem spremenili odnosi, njihove današnje značilnosti pa prav tako pomenijo odmik od tega načela (podjetja v javni lastnini, soudeležba delavcev pri upravljanju itd.). Omenjeno načelo prav tako ne ustreza socialistični družbeni ureditvi držav vzhodnega vojaškega bloka. Državna lastnina proizvodnih sredstev ni podlaga za razredna nasprotja, ki jih je potrebno umirjati oziroma usklajevati med predstavniki delodajalcev in delavcev ob vmesni posredovalni vlogi države. Ob oceni, da še ni dozorel čas za ukinitev načela tripartizma, vzhodne socialistične države vztrajajo, da se njihovi delbdajalci in delavci enako upoštevajo kot tisti iz zahodnih kapitalističnih držav. To njihovo zahtevo zahodne države zavračajo, češ da v socializmu ni več klasičnih delodajalcev (oziroma lastnikov). Interesi socialističnih delodajalcev so po trditvah zahoda enaki hotenjem delavcev in vlad, kar bi v delo administrativnega sveta vneslo popolno premoč in onemogočilo njegovo delovanje po načelu tripartizma.
Navedenih zahtev in njihovega zavračanja ni mogoče ocenjevati mimo nekaterih drugih načel, na katerih sloni delovanje te mednarodne organizacije. Eno med njimi je njen strokovni značaj, češ,da se MOD ne bo spuščala v idejnopolitične razsežnosti marveč pri svojih opredelitvah ostajala na strokovni ravni. Omenjeno načelo pa bi moralo biti upoštevano tudi pri sestavi posameznih teles in organov. Načelo tripartizma je nadalje v celoti upoštevano pri sestavi generalne konference, tako da so vse države-članice enako zastopane. To načelo bi moralo biti upoštevano tudi pri sestavi administrativnega sveta. Takšno stališče smo skušali uveljavljati tudi na 69. zasedanju, toda brez praktičnega uspeha. Vsak poskus, da bi ga uveljavili v stališčih za poročilo komiteja za strukturo, je pri glasovanju propadel. Tako je ključno vprašanje ostalo nerešeno.
Zahtevo po »paketu« sprememb ustave MOD ter nesoglasje ob predlogu dopolnila njenega 7. člena je tako vzrok za odložitev sklepanja o spremembi ustave na prihodnje 70. zasedanje. Posebna delovna skupina pa bo dotlej skušala najti formulo za soglasno rešitev spornih vprašanj.
(Nadaljevanje prihodnjič)



Pojasnjeni nesporazumi med Prištino in Termiko
Termika ni vrgla puške v koruzo
Tri leta bo tega, kar je v Prištini stekla gradnja objekta, Id ga je na podlagi združevanja dela in sredstev zastavila ljubljanska Termika. Da gre sicer za ambiciozen, a vendar stvaren načrt, smo lahko brali tedaj.
Po predvidevanju naj bi v tej tovarni 150 delavcev že lani začelo s proizvodnjo gradbenih elementov, izolacijskih materialov in perfori-rane pločevine. Zgradbe končno res stoje, a iz Prištine odmevajo svarila, da je ta 130 milijonov dinarjev vredna naložba na kocki. V poslopje brez opreme naj bi se namreč naselili uslužbenci Ljubljanske banke. Predstavniki Prištine se s tem seveda ne strinjajo, zahtevajo načrtovani ali celo kak drug program — da bo le proizvodni.
No, Termika ni vrgla puške v koruzo, saj so osnovne prvine prištinskega programa hkrati pomemben del njenega srednjeročnega načrta. V pismu skupščini občine Priština pa pojasnjuje, zakaj v programu prihaja do kakovostnih in časovnih sprememb.
Spremembe je povzročila predvsem zidava, ki se je zavle-
kla čez vse še razumne meje. Izvajalec del, delovna organizacija Ramiz Sadiku, se kljub dolgemu obdobju priprav, ki jih je opravila že Termika, dela ni lotila resno. Zastoji so se pojavili celo pri povsem nezahtevnih delih, jasno pa je, kolikšno podražitev prinese vsaka zamuda. Podražitev in dodatnih del se je že do lani nabralo za 40 milijo-
nov dinarjev. Povejmo na kratko, da so zidovi požrli dobršen del denarja, namenjenega opremi.
Lani je Termika v dobri veri, da bo objekt končan, že usposobila 50-člansko montersko skupino (le 20 odstotkov zaposlenih naj bi namreč delalo v obratu, ostali del pa je monterski). Ta skupina že deluje in svoj obstoj upravičuje tako po tehnični kot po denarni plati. Že to priča, da Termika ne odstopa od temeljne zasnove programa. Dele, ki so iz programa izpadli, so opustili le zato, ker so zamude poleg podražitev prinesle tudi spremenjene razmere. Skrajno nesmotrno bi bilo trmasto vztrajati pri sicer načrtovanih nalogah, ki jih je čas pač preživel.
Ciril Brajer
Neodgovorno
poigravanje
V neugodnih gospodarskih razmerah si zvezna vlada in drugi najpomembnejši družbeni dejavniki na vse kriplje prizadevajo najti izhod iz zapletenega gospodarskega in političnega položaja. Največjo pozornost namenjajo ohranjanju in širjenju proizvodnje, povečevanju izvoza in deviznega priliva ter vračanju nakopičenih dolgov. Pomembna naloga vseh nas pa je tudi varčevanje na vseh ravneh in brzdanje osebne porabe, ki je še vedno večja, kot bi smela biti glede na stvarne gmotne možnosti.
Predlog o uvedbi tako imenovanega stabilizacijskega davka spada med davčne ukrepe za zmanjševanje osebne porabe. Kljub temu da so ljudje pripravljeni marsikaj žrtvovati za stabilizacijo, pa je dobil omenjeni predlog v javnosti zelo neugodne odmeve. Predlagatelj nove davčne politike je namreč kanil obdavčiti takorekoč vse delovne ljudi
in občane, od tistih, ki imajo z lastnimi žulji zgrajeno skromno hišo ali starega fička, do najbolj premožnih (lastniki luksuznih hiš, vikendov, jaht, luksuznih avtomobilov). To pa bi pomenilo — kot je moč sklepati na podlagi predlaganih davčnih stopenj — da bi se socialne razlike med ljudmi še povečale, da bi se življenjska raven delavcev z nižjimi osebnimi prejemki še znižala.
Prav gotovo je, da težki gospodarski časi zahtevajo od vseh nas, da se marsičemu odrečemo in spreminjamo dosedanji (pretežno lagoden) način življenja. Delavci se s tem strinjajo in tudi nosijo naj večje breme stabilizacije. Toda nikakor se ne morejo strinjati, da bi jim nalagali na pleča nove in nove obveznosti, ki jim resnično ne morejo biti več kos. Kajti draginja je tako globoko segla v delavčev žep, kot še nikoli v zadnjih nekaj letih. To spoznanje je tako imenovana
Kraigherjeva komisija tudi upoštevala pri oblikovanju davčne politike in predlagala, da je treba obdavčiti predvsem tisti dohodek, ki ni rezultat dela. Posebej je poudarila in predlagala — kar je sprejela tudi zvezna vlada — daje treba najbolj obdavčiti nepremičnine luksuznega značaja. Zato je toliko bolj nerazumljivo, da predlagatelj teh načel davčne politike ni upošteval pri pripravi predloga o stabilizacijskem davku. Celo nasprotno: obdavčili naj bi tudi avtorske honorarje vseh vrst, inovacijsko dejavnost in podobno.
Osnutek dogovora o novi davčni politiki je »na srečo« zavrnjen in pripravljajo drugačnega. Ne glede na to ne moremo mimo dejstva, da so se nekateri najodgovornejši člani zvezne vlade poigrali z ljudmi in da niso pokazali niti kančka odgovornosti pri svojem dobro plačanem delu. Vsi člani zvezne vlade so namreč tudi člani zveze komunistov, sindikata in tako naprej. Dobro bi bilo, da tega v vsakodnevnem političnem delovanju ne bi prepogosto pozabljali.
Emil Lah
Umetno
pokrivanje izgube
Je že tako, da smo se spet znašli pred več kot resno grožnjo dražje elektrike. Enajsto leto zapored elektrogospodarstvu namreč ne uspeva s ceno pokriti svoje enostavne reprodukcije. S premogovniki vred so v letošnjem prvem polletju naračunali 3.251 milijonov dinarjev izgube. Res le na rovaš prenizke cene? No, v dobršni meri bo to že držalo. Če drugega ne, so dosegli večji obseg proizvodnje kot v enakem lanskem obdobju.
Za skorajda 16 odstotkov večja proizvodnja in dobre 4 odstotke manjša poraba sta omogočili izvoz elektrike in povečano dpbavo drugim republikam — in kljub temu preti do konca leta menda celo za 7.500 milijonov dinarjev izgub?
Poznamo že pesem o prenizkih in z zamudo popravljanih cenah električne energije. Iz leta v leto nam skorajda nespremenjena polni ušesa. No, pri cenah gre levji delež krivde za neurejenost brez dvoma na rovaš skupnosti za cene. Drugi sklop vprašanj pa je še naložbena politika in združevanje sredstev porabnikov, ki je tako lepo urejeno v samoupravnem sporazumu. Samo kaj, ko porabniki ta sporazum spoštujejo ali pa ne. Bolj kot ne je to pač odvisno od njihove dobre volje.
,Tako se vleče iz leta v leto. Elektroenergetske bilance nikoli ne izpolnimo, zamujene obveznosti se kopičijo in vse skupaj predstavlja kaj trhel temelj naše energetske bodočnosti. Če ni denarja za eno-
stavno reprodukcijo, bomo pač težko pričakovali kaj pametnega pri razširjeni. Že zastavljene naložbe se zatikajo, zatikanje pomeni hkrati velikanske podražitve...
In kdo naj sploh še verjame v realne račune? Je sploh še moč določiti stvarno ceno elektrike, ali se ta pač suče nekje med predlagano in odobreno, je nanjo moč vplivati z boljšim gospodarjenjem in poslovanjem?
Izguba iz leta v leto narašča, denar se pretaka sem ter tja, pomagamo si z umetnim pokrivanjem na račun amortizacije, in končno, saj luč nam vendarle sveti?!
Žal pa se ta začaran krog vrti tako trmasto in s tako narašča^ jočo hitrostjo, da komajda še verjameš, da se lahko normalno izteče. Pač pa je dokaj verjetno, da lahko poči.
Ciril Brajer

Ljubljana, 25. avgust 1983
stran
,e'
Delavska enotnost
Med izgubarji se je ob polletju ponovno znašel Tomos
Posli ne tečejo po zamislih
, • v
Med 325 delovnimi organizacijami, ki so letošnje polletje zaključile z izgubo, je kar 135 takšnih, ki jih pred letom ni bilo na seznamu izgubarjev. Koprski Tomos je med »novimi« izgubarji skoraj največji (točnih podatkov za vse izgube žal nimamo). Je pa tudi povratnik v to družbo. V začetku lanskega leta | je Tomos spodbudil in potem sprejel občinski ukrep družbenega varstva in dobil nov začasni kolektivni poslovodni organ. Ta se je lotil reševanja tekoče gospodarske problematike in priprave dolgoročnega programa razvoja. Po dobrem poslovnem Uspehu v lanskem letu je letošnja izguba kaj neprijetno presenečenje. Razčlenitev vzrokov zanjo kaže, da so sicer mnogi »klasični«, kot so cene, pomanjkanje reprodukcijskega materiala itd., da pa so nanjo vplivale nekatere povsem nepričakovane okoliščine. Brez teh bi Tomos — po besedah predsednika začasnega poslovodnega organa Andreja Miklavčiča — ob polletju imel več ostanka dohodka, kot ima zdaj izgube. Zdaj pa je Položaj tak, da kolektivu kljub odpravi največjih vzrokov za iz-
gubo le-te ne bo mogoče do konca leta povsem odpraviti. V najboljšem primeru jo bodo uspeli zmanjšati na šestino (približna ocena) polletne izgube.
Ob polletju je imel Tomos v petih tozdih skupno 197 milijonov din izgube, vendar je je na ravni delovne organizacije le za 166 milijonov, če jo nadomestimo z ostankom čistega dohodka v ostalih poslovno uspešnih tozdih.
Vzroki za izgubo so tile: tako imenovani notranji problemi, zastoji v proizvodnji, nedoseganje izvoznih načrtov in neusklajene cene. Cene in oddaljene izvozne cilje postavljajo v Tomosu na prvo mesto med vzroki za zgube.
»Naj o cenah govore kar hočejo,« nam je dejal Andrej Mik-lavčič;»toda resnica je, da cene naših izdelkov ne samo zaostajajo za cenami podobnih izdelkov tujih proizvajalcev, pač pa so se v zadnjem letu dni močno dvignile cene energije in reprodukcijskega materiala. Cene mopedov in nadomestnih delov so se zanje julija letos dvignile (torej po polletnem obračunu, op.p.) za 30 oziroma 17 odstotkov, pred tem pa seje reprodukcijski material podražil za 40 do 200 odstotkov. Večina naših izdelkov pa se niti julija še ni podražila.«
Za primerjavo: motorna žaga stane manj kot 20 tisoč, vredna pa jih je 35, izvenkrmni motor je za polovico cenejši kot enak japonski izdelki itd. Ob tem so se proizvodni stroški dvignili skupno za 370 milijonov din; obresti za 80 milijonov, amortizacija za 50 in tako naprej. Na koncu je bil razporejeni dohodek za višino izgube večji od doseženega... Bi pa bil dohodek mnogo večji, če bi Tomosu uspelo doseči izvozni načrt. Do julija so sicer presegli lanski celoletni plan za pol milijona dolarjev, spodletelo pa jim je na najbolj zanesljivem trgu. Alžirska vlada je zavoljo devizno-likvidnostnih težav močno zmanjšala uvoz. Veliko mopedov je tako ostalo v Jugoslaviji, kljub že sklenjenim pogodbam. Kasneje, ko je alžirska vlada Tomos ponovno vključila na seznam uvoza, se je zataknilo pri plačilu: ker Jugoslavija še ni plačala vsega, kar je iz Alžira uvozila (pretežno nafto), je tamkajšnja vlada ustavila uvoz iz Jugoslavije, dokler plačila ne bodo poravnana. Tomos zdaj v kratkem pričakuje rešitev težav, toda prvo polletje je žal že mimo... Tomos je tako izgubil okoli 60 milijonov dinarjev dohodka.
»Veliko smo imeli tudi drobnih težav, ki zunanjemu opazovalcu ponavadi uidejo, so pa za končni učinek prizadevanj v proizvodnji še kako pomembne,« je dodal Miklavčič. »To so težave, s katerimi se otepajo v skorajda vsaki tovarni: neprimerni osebni dohodki, stara oprema, premalo delavcev, premajhna delovna vnema in na koncu — premajhna proizvodn ja. Tej je botrovalo tudi pomanjkanje reprodukcijskega materiala. Za dlje časa sicer nismo nikdar ustavili proizvodnje, toda pomanjkanje uvoženega reprodukcijskega materiala ter pomanjkanje domačih surovin in izdelkov zaradi likvidnostnih težav je proizvodnjo dodobra oklestilo. Izdelali smo za skoraj 3 odstotke manj kot lani in še precej manj kakor smo predvideli. Toda priznati moramo, da smo tudi nestvarno načrtovali. Nismo računali na tolikšne težave.«
Kako premagati težave in izgubo? Načrt ukrepov bo narejen do konca septembra. Najpomembnejša ukrepa bosta boj za spremembo cenovnih razmerij in skrb za izpolnitev proizvodnega načrta. Da bi ga dosegli, bo Tomos najel v Italiji in Zahodni Nemčiji za 2 do 3 milijone dolarjev blagovnih posojil. S temi sredstvi naj bi izboljšali preskrbo z reprodukcijskimi materiali, da bi do konca leta vsak mesec lahko presegli proizvodne načrte za 10 odstotkov. Skupaj z ugodnejšimi cenami bi to pomenilo bistveno zmanjšanje polletne izgube.
»Toda izguba je prevelika in časovni zaostanek pri premagovanju težav tolikšen, da je ne bomo mogli popolnoma odpraviti,« je ob koncu pogovora dejal Andrej Miklavčič.
Boris Rugelj



Tudi to se dogaja
Osebni interesi važnejši od splošnih
V času največjih kmetijskih opravil v mnogih delovnih organizacijah veliko število delavcev čez noč »zboli«, da lahko na svojih posestvih delajo noč in dan. Ali pa ta čas izkoristijo ha nabiranje kukmakov. Čeprav čaka na delo okrog 84 tisoč nezaposlenih, še nismo našli ključa za razčiščevanje z nedelavci.
Splošno je znan pojav, ki se je razmahnil posebej v zadnjih letih, da mnogi kosovski delavci ob času največjih kmetijskih opravil odhajajo na bolniško, da bi kot »težki bolniki« končali dela na svojih posestvih. Zaradi tega številne organizacije združenega dela na Kosovu v gospodarstvu in drugje niti približno ne ntorejo izpolniti svojih planov. Skoraj ni delovne organizacije, kjer ne bi vsak dan manjkalo v službi nekaj deset, v večjih pa tudi nekaj sto delavcev. In če vemo, da je na Kosovu največja nezaposlenost, kjer okrog 84 tisoč delavcev, pretežno mladih s srednjo izobrazbo, po več let čaka na delo, bi morali poiskati možnosti, da ti mladi fantje in dekleta, ki. si želijo dela in priznanja, zavzamejo njihova delovna mesta.
V tem v zadnjem času po-
sebej prednjači gospodarstvo v Kosovski Kamenici, ki ima v bistvu tudi največje izgube.
Ko je Bora Stankovič, predsednik izvršnega sveta skupščine občine Kosovska Kamenica govoril o težavah in vzrokih za izgube v tej ne dovolj razviti občini, je povedal, da ne pride na delo dnevno tudi preko 40 odstotkov delavcev. V tem posebe j vodijo delavci v Tovarni keramičnih ploščic, kjer je junija zaradi množičnega izostanka z dela skoraj prišlo do tega, da bi morali ustaviti proizvodnjo.
Podobno je tudi drugje. V Metalikuju v Djakovici na primer so zaradi nerednega prihajanja na delo morali odpovedati delovno razmerje več kot sto delavcem. Posebej je važno, da se jim je posrečilo pri ostalih delavcih spet
vzbuditi zaupanje v delovno disciplino.
Množično se tudi dogaja, da delavec v času največjih sezonskih kmetijskih opravil zaprosi za dopust, če pa mu ga ne odobrijo, enostavno odide na bolniško. Ko se mu ta izteče, pa na dopust.
Čeprav je znano, da gre za zdrave ljudi, večina delovnih organizacij na Kosovu ne more ukrepati proti njim, ker svojo odsotnost opravičujejo s »pravimi« dokazili, do katerih pridejo zelo lahko.
V nekaterih primerih posamezni kosovski delavci med bolniško odidejo v tujino in tam kot »težki bolniki« delajo od zore do mraka. Letos se je pojavilo še eno novo pravilo, in sicer nabiranje kukmakov, s tem se še posebej ukvarjajo prebivalci manjših kosovskih mest.
So pa tudi drugi pojavi, ki močno vplivajo na uresničevanje proizvodnih procesov in ukrepov ekonomske stabilizacije. O odsotnostih z dela precej razpravljajo na sejah
osnovnih organizacij zveze sindikatov, občinskih svetov in tudi sveta Zveze sindikatov Kosova, sprejemajo določene ukrepe, vendar ostaja le pri tem. Morali bi poostriti ukrepe, poiskati možnosti, da ločimo dobrega delavca od slabega in da temu množičnemu pojavu uspešno stopimo na prste.
Kdo so ljudje, ki se tako obnašajo in kdo jim je to omogočil? Ti »večni bolniki« so v glavnem slabi delavci, n jihov odnos do dela pa slabi napore ostalih dobrih delavcev za stabilizacijo gospodarstva. Nič manj od takih delavcev nišo krivi tisti, ki jim to omogočajo.
v Suvi Reki, k jer so zaradi ne-zavzetosti za delo, nedicipli-ne, odsotnostijuspešno razčistili zadevo in uredili položaj.
Po tej poti bi morale iti tudi ostale organizacije združenega dela, v katerih je največ odsotnosti z dela in bolniških.
Tomislav Radič
V tem so prišli morda najd-: v gumeni industriji Balkan
Vsi separati in sklepni dokument
komisije zveznih družbenih svetov za vprašanja ekonomske stabilizacije so izšli v zbirki aktualna tema, založbe Delavska enotnost.
št. 1: IZHODIŠČA DOLGOROČNEGA PROGRAMA EKONOMSKE STABILIZACIJE	125 din
št. 2: PROTIINFLACIJSKI PROGRAM	65	din
Št. 5: ELEMENTI POLITIKE IN SISTEMA EKONOMSKIH ODNOSOV S TUJINO	40	din
št. 6: DOLGOROČNI PROGRAM EKONOMSKE STABILIZACIJE STANOVANJSKEGA IN KOMUNALNEGA GOSPODARSTVA	65	din
št. 7: DOLGOROČNI PROGRAM RAZVOJA AGROINDUSTRIJSKE PROIZVODNJE	50	din
št. 8: VPRAŠANJA ZAPOSLENOSTI IN SMERNICE DEJAVNOSTI ZA NJIHOVO REŠEVANJE	20	din
št. 10: POLITIKA RAZVOJA DRUŽBENIH DEJAVNOSTI KOT FAKTOR EKONOMSKE STABILIZACIJE	20	din
št. 11: TEMELJI IN OKVIRI DOLGOROČNE SOCIALNE POLITIKE	40	din
št. 12: DOLGOROČNI PROGRAM EKONOMSKE STABILIZACIJE V PROMETU	40	din
št. 14: TEMELJI STRATEGIJE TEHNOLOŠKEGA - RAZVOJA	60	din
št. 15: STRATEGIJA DOLGOROČNEGA RAZVOJA ENERGETIKE JUGOSLAVIJE	70	din
št. 16: POLOŽAJ IN RAZVOJ DROBNEGA GOSPODARSTVA	30	din
št. 19: PRILAGAJANJE GOSPODARSKEGA SISTEMA ZAHTEVAM STABILIZACIJE	90	din
št. 20: STRATEGIJA IN TEMELJI RAZVOJNE POLITIKE	100	din
št. 21: SKLEPNI DEL DOLGOROČNEGA PROGRAMA EKONOMSKE STABILIZACIJE (Sinteza dela Kraigherjeve komisije)	120	din
št. 22: RAZVOJ PRAVNEGA SISTEMA Z VIDIKA GOSPODARSKE STABILIZACIJE (s prilogo Pravni sistem in ekonomska stabilizacija — govor Sergeja Kraigherja na 21. srečanju pravnikov v Opatiji 26. 5.1983)	80	din
št. 23: REGIONALNI VIDIKI RAZVOJA JUGOSLAVIJE	60	din
št. 1, 2 in 6 bodo v ponatisu izšle septembra.
PRIPOROČILO!________________
Nepogrešljiv pripomoček pri izvajanju stabilizacijskega programa so tudi naslednje brošure iz zbirke Knjižnica sindikati:
št. 56 — Temeljni problemi združevanja dela in sredstev	210 din
št. 59 — Kriteriji prestrukturiranja slovenskega gospodarstva	220 din
Naročila pošljite na naslov: Delavska enotnost,
Ljubljana, Celovška 43, kupite pa jih lahko v Knjigarni Delavske enotnosti na Tavčarjevi ul. 5 v Ljubljani in v kioskih po vsej Sloveniji.
-------
NAROČILNICA
Pri Delavski enotnosti, Celovška cesta 43, Ljubljana nepreklicno naročamo....izv. Aktualna tema št. 1,2, 5, 6, 7, 8,
10, 11, 12, 14, 15, 16, 19, 20,21,22, 23.
in....izv. Knjižnica sindikati št. 56, 59.
Naročeno pošljite na naslov:...........................
Ulica, kraj, poštna številka .
Ime in priimek podpisnika '...
Datum................. Podpis
žig
Ljubljana, 25. avgust 1983
stran
Delavska enotnost
Po dolgem času spet pohvale za Veliko planino
Ko oživlja pozabljeni raj
Iz Bohinja sem po rodu pa mi je in mi ni ljubo zastaviti tole pisanje. Na pragu poletja sem namreč nekaj malega lazil po bohinjskih planinah in milo se mi je storilo.
Pozvanjanje kravjih zvoncev — pozabljena pesem. Kislo mleko pri prijaznem planšarju — davne blodnje utrujenega planinca. Dehtenje skute skozi odmaknjeno polkno stanu — morda še v pripovedi novih lastnikov stanov, ki jih prirejajo v vikende. Bohinjski sir — ta pa je tako že, kdo ve, ali zgodovina ali le legenda?!
Zdaj pa v Kamnik, prijazno mestece komajda več kot 20 kilometrov od Ljubljane, pa polno plakatov, ki vabijo na pastirski praznik?! A, seveda. Velika planina. Pozabljen planinski in smučarski raj na pragu prestolnice. Velika planina? Hm, nič kaj prijazno mi ne zazveni — mar ni to tam, kjer bije žičničarje slab glas, kjer vse propada, kjer so smučine nevarne, natakarji pa skorajda takisto?
No, naj mi ne zamerijo na Veliki planini. Te graje se nisem spomnil sam, že nekaj let odmeva. Začel pa sem z njo zato, da bi opravičil morda preveliko hvalo, ki bo sledila. Novinarji namreč od
reklame bežijo — toda če je res!
Res je, več kot 400 glav živine še pasejo planšarji na Veliki planini in kar je še bolj spodbudno, planina se krepi. Nimajo krav zaradi turistov, ki naj bi prihajali obujat svoje idilične nostalgije — zato pa kislo mleko s sirovimi štruklji nič manj ne tekne. Skratka, planina živi in znajo jo vključiti tudi v svojo vse živahnejšo turistično ponudbo.
Šimnovec, nekoč sloveč pa potem zanemarjen hotel, je zdaj gostišče s prenočišči. Ivan Dulmin, vrsto let profesor na gostinski šoli, je sprejel izziv in ga vzel v najem od kamniškega Komunalnega podjetja. Planšarska jedila in mlečni
izdelki so le del novega zagona. Ivan nam je z vse večjim navdušenjem opisoval lovske pojedine, roka se je dvignila in kazala — tam se še da uple-
niti ruševca, tam so mufloni, še se pne tamle kozorogovo kraljestvo, v njem je prostora
gamse
okoli Šimnovca se
zajci prav pasejo...
Druge letne športne igre delavcev Slovenijalesa
Lovorika znova v rokah športnikov Bresta
V okviru praznovanj 30-letnice delovne organizacije KLI Logatec so se zbrali tudi športniki sestavljene organizacije združenega dela Slovenijales na svojih drugih letnih športnih igrah. Tekmovanja so bila v Logatcu, udeležilo pa se jih je 598 športnikov in športnic iz 21 delovnih organizacij.
Na sporedu je bilo sedem panog: mali nogomet, odbojka, kegljanje, namizni tenis, streljanje;šah in igre spretnosti. V skupni uvrstitvi so se najbolje odrezali športniki Bresta iz Cerknice, ki so tako že drugič zapored osvojili lep prehodni pokal. Slede: 2. Slovenijales — trgovina Ljubljana, 3. Savinja Celje, 4. KLI Logatec, 5. Tovarna meril Slovenj Gradec, itd. Na sestanku športne komisije so sprejeli predlog, da bodo prihodnje igre Slovenijalesa v
Izoli.
/. Korenč
Nak, ni lovec. Tudi da bi bil rojen hribovec, ne drži. Ni pa še leto dni na Veliki planini in ljubi jo ter prav dobro pozna. Razlaga, kako je odprta že tudi na štajersko plat, kakšne planinske ture omogoča, pripoveduje d njenih »bajtarjih«, za katere so uredili trgovinico z osnovnimi živili...
Redka slovenska planina je to, ki je zanimiva tako poleti kot pozimi. Zanjo v Komunalnem podjetju skrbi Peter Brleč pa smo ga šli pobarat o načrtih. Je res vse tako lepo in vabljivo, kot nas je ogreval Ivan Dulmin?
Nekaj ljudi je poprijelo...
»Hm, skorajda bi rekel, da res,« je malce postrani pogledal Peter Brleč. »Trudimo se pač, vseh 14 žičničarjev in 10 gostincev, ki zdaj živijo za turizem na Veliki planini — in od njega. Trudijo se tudi vsi v kamniški občini, ki imajo kakorkoli opravka s turistično 'dejavnostjo. Res je, da se borimo proti slabemu glasu iz minulih let predvsem z zagnanostjo, z dobro ponudbo, z osebno zavzetostjo... Sredstev je pač malo, celo za tako prepotrebno reklamo jih zmanjka. Nalog pa toliko: žičnice smo že precej uredili, zdaj se spopadamo z deli na smučiščih, čaka nas elektrifikacija, širše in tesnejše sodelovanje s turističnimi organizacijami in društvi širom domovine, lovski in kongresni turizem...
Tako je pač. Nekaj ljudi je zgrabilo za delo. Zamalo se jim je zdelo, da tak biser propada. Res ni denarja niti za nov prospekt, res je Integral gluh za vsak dogovor o kolikor toliko urejenih avtobusnih zvezah, res je telefonska številka Šimnovca gluha, ker je radijska telefonska zveza dotrajala, res je bila letna sezona slaba kot minula zimska...
Res pa je tudi, da tisti redki, ki Veliko planino le obiščejo, prvič po dolgem času veselo prikimavajo — aha, to je to, dobro kaže, dobro. In stara turistična resnica je, da je zadovoljen gost najboljša reklama!
Ciril Brajer
Ne potapljaj se sam
Mnogi si v teh poletnih dneh krajšajo dneve s kopanjem, plavanjem in najrazličnejšimi vodnimi in tudi podvodnimi športi. In ker so ti povezani z nekaterimi nevarnostmi, ki jih nikakor ne gre podcenjevati, to pot nekaj besed o varnosti na vodni gladini in pod njo.
Bolj ko poznamo vodo in njene skrivnosti , bolj ko smo pripravljeni na razna presenečenja, bolj varni smo v vodi. Torej brez osnovnega znanja o nevarnostih pri potapljanju in brez znanja o prvi pomoči potapljač ne bi smel v vodo.
perventilacija, po kateri se potapljaču vrti v glavi ali se celo onesvesti, in pretirano zadrževanje pod vodo, so najpogostejši vzroki smrtnih nesreč. Celo vrhunski podvodni lovci so postali kljub bogatim izkušnjam žrtve napačne ocene lastnih zmogljivosti.
Ni malo primerov, ko se potapljač onesvesti le nekaj metrov pod vodno gladino. Vzgon ga sicer dvigne na površje, zlasti, če si je pred tem odpel ob-težilni pas, toda, ker je v nezavesti, ker mu klone glava v vodo, utone. Zato je najosnovnejše pravilo pri podvodnih športih: nikoli se ne potapljaj sam! V kritičnih primerih predstavlja zanesljivo rešitev le spremljevalec.
Ob velikih valovih ali pri močnem toku je potapljanje še posebej naporno. Onemogoča koncentracijo, hiperventi-lacijo in umiritev pred potopitvijo. Nevarni so tudi veliki valovi ob strmih in ostrih obalnih čereh. Potapljači večinoma podcenjujejo moč valov, zato so poškodbe ob vzburkanem morju pogoste in precej hude. Torej: ob visokih valovih daleč proč od ostrih skal!
In še nekaj: ker je na morju vse več hitrih motornih čolnov, jadralnih desk in drugih plovil, je potapljanje brez plovca, ki označuje mesto dejavnosti, zelo nevarno. Torej pod vodo vedno in povsod le v spremstvu plovca!
Večina nesreč je posledica precenje-nja lastnih zmožnosti. Pretirana hi-

L
Istimi
Najglasnejši smeh izza stroja
Žvrgolenje
—	Poznam ptičko, ki leta s simpozija na simpozij!
—	Pomeni, da ta ptička leti?
—	Res je, leti tudi v tujino!
—	Kdo pa plača vse te polete?
—	Mi!
—	Zanimivo, o čem pa poje?
—	Žvrgoli o varčevanju in stabilizaciji!
Boromicin
Nekaj aforizmov
Dajte mi sredstva, cilj bom že sam opravičil!
Kaže, da je človeka ustvarilo nočno delo, ker jih toliko drema na delovnih mestih.
V stabilizacijski bitki je bil smrtno zadet standard.
Poznam srečne konje brez podkev.
Savo Borkovič
SLIKA ODGOVORNOSTI
- Upam, da sem prav razumel direktorja!
Delavska enotnost
lis
mm
»I
H
$
*
*
g
a

I«
*
lil
|il
lil
im
lili
£
J::;®?®
h**:

p®
el*
,111
lil
im
lil
gg*:
mm
mm*
■
»ŠŠ
:**;S
lili
lili
ISi
lipi
&!*
g!*::
gg*
Pii
UP
ligi;:
gg*
gggggg
gggggg
>I*;Xv>Xv!
/z romana Vinka Trinkausa o povojnem življenju v rudarskih revirjih (3.)
Strelnega mojstra Skrabarja je našel šele na četrtem odkopu. Videl je, kako mirno pripravlja vžigalne kapice in jih potiska v odprte palice z dinamitom. Vmes je mirno žvečil tobak, da se mu je lice napelo v bunko. Za njegovo prošnjo, naj pohiti, se strelni mojster ni zmenil.
Tako sta šele čez čas prišla na odkop in Čile ju je sprejel s kletvicami. Toda Skrabar se ni dal zmesti. Ko je Čile užaljen bruhal vse hujše kletvice, je suhi, že nekoliko osiveli strelni mojster Skrabar pljunil rjavkasto slino na tla in počasi rekel:
»Vsi hkrati kličete strelnega mojstra. Če me kdo zaloti, da ne delam, ampak počivam, naj kar pove nadzorniku, da me razreši. Več kot delati ne morem. Grem po vrsti, k tistemu, ki me prej pokliče.«
Čile, ki ni hotel ugovarjati, je samo mežikal Milanu in se pačil, češ saj vidiš, kako je z njim. Karkoli mu rečeš, za vse ima pripravljen izgovor.
Vrtine so bile dobro postavljene, odstrelilo je toliko premoga, kot je Čile računal.
Pognala sta se na odstreljeni premog in poslušala znani žvenket srčnih asov, kakor so rekli velikim lopatam, ki so spominjale na obliko srčnega asa. Le da je bila lopata vsaj desetkrat večja kot igralna karta. Milan si je prizadeval, da pri nakladanju ne bi zaostajal. Ko je bil voziček naložen, je zadovoljen ugotovil, da bo pri Ciletu lahko zdržal. Ni sicer spadal med žive lopate, kakor so rekli največjim zagnancem, vseeno pa se bo lahko prišteval k boljšim kna-
pom.
Previdno, skoraj s strahom je Milan potiskal poln voziček proti jašku. Zapomnil si je troje mest, ko je moral dvakrat zaviti na levo in potlej še na desno. Srečno je pripeljal voziček do jaška. Zvrnil ga je, rad bi še malo postal pri jašku in nekajkrat vdihnil hladnejši zrak, a se je bal, da bi ga Čile takoj nahrulil zaradi počivanja. Vrnil se je in čakal, da bo Čile kaj bleknil. Toda kopač je bil kar užaljen, ker se njegova napoved, da bo voziček nekajkrat iztiril, že v prvo ni uresničila. Največja verjetnost za nesrečo je bila navsezadnje pri prvi vožnji.
Čile zato med nakladanjem drugega vozička ni spregovoril: sunkovito je- stokal in še bolj zagnano nakladal.
Naložila sta že deseti voziček, ko je prišel na odkop nadzornik Ferjan. S svetilko je obsvetil | strop in se nemarno kremžil.
»Tako se pačiš, kakor da z najinim delom nisi
zadovoljen?« je zagodrnjal Čile.
Ferjan je prislonil lestev, splezal po njej in obsvetil strop. S kladivcem, ki ga je imel za označevanje, je tolkel po vloženih okraj kih in zagozdah.
»Najbolj natančno delo to ni. Za silo,« je z mirnim, zategnjenim glasom rekel Ferjan. »Ti, . Čile, si znan po tem, da jih naložiš takole dvajset, nikoli več. Pri tesarbi pa nisi bil nikoli natančen. Na srečo si imel doslej komaj dva zru-ška.«
Milana je presenetila Ferjanova natančnost. Oče mu je pravil, da je na videz lenobni, vsega naveličani Ferjan eden najbolj sposobnih mož pri rudniku. Oče je zmeraj občudoval Ferjanov pošastni spomin, kakor je rekel. Zapomnil si je podrobnosti več let nazaj. Zato je zdaj Milan zaman čakal, da bo Čile žolčno ugovarjal. Samo divje je gledal Ferjana, ki se je počasi spuščal na tla in sam zase bentil.
Pogovor se je potlej obrnil na plačo.
»Zanima me, kakšni so akordi,« je mrko vprašal Čile.
Ferjan je naštel poglavitne akordne postavke, toda Čile je bil siten kot podrepna muha. Hotel je slišati celotni akordni seznam. Najbrž tudi zato, da bi Ferjana ujel pri napaki. Ferjan, jezen, da mora toliko govoriti, je Ciletu zabrusil:
»Kaj te brigajo malenkosti? Saj si ne moreš vsega zapomniti.«
»Tolikokrat bom vprašal, da bom znal akordno listo na pamet. Knap, ki tega ne zna, je velik revež,« ga je zdražen zavrnil Čile, ki je bil pripravljen na prepir. »Prav tako tudi tisti, ki si svojega dela ne zapiše vsak dan sproti. Takega ob mesecu rudnik zmerom opehari. Vsaj dozdaj je bilo tako.«
Spogledala sta se. Čile je čakal, da se bo Ferjan začel opravičevati, nadzornik pa ga je samo molče gledal. Čile je prav ob tem molku, ko je zaman čakal na odgovor, hudo trpel. Ko je nad-' zornik odšel je Čile zato divje zavpil:
»Moraš jih povprašati po akordni listi! Tudi če jo že znaš na pamet, jih moraš vseeno spraševati. Poznam jih. Pri poročanju jih obratovodja opozarja na stroške, namiguje in sili, da bi čim-več zamolčali. Radi bi obračunavali le premog, ne pa vseh drugih del, ki te odvračajo od nakladanja. O tem, koliko si tesaril, o tem ne poročajo. Za to in drugo te zmerom opeharijo. Če pa slutijo, da vse natanko veš, da si delo zapisuješ, potem bolj pritisnejo na druge, ki se zanašajo na
poštenost. Mene, to so vedeli že prej, še bolj pa bodo spoznali zdaj — mene goljufali že ne bojo! Tudi če naj koga kresnem po hruški, nobene stvari v jami jim ne bom napravil zastonj!«
Čile se je proti koncu šihta vse bolj hlastno nalival z vodo. Milan pa se je držal očetovega nasveta, da je nespameten vsak knap, ki spije toliko vode, kolikor je žejen.
»Zdržati moraš in krotiti žejo, potlej se tudi telo privadi,« mu je pravil oče. »Če začneš žlampati vodo že na začetku šihta, je tako, kakor če bi odprl pipo. Znoj lije iz tebe, ti pa postajaš vse bolj žejen.«
Milanu se v kopalnici kar ni dalo stopiti spod prhe. Že dve skupini k napo v sta se zamenjali, ko je sam še vedno srečen, s priprtimi očmi užival pod curkom vode. Vroče kaplje so mu spirale utrujenost iz telesa. O, vroča prha, knapovska blaženost.
Tako, pa smo spet tam, ga je prešinilo, ko je stopil iz kopalnice na dvorišče. Visoke akacije, ki so naglo rasle na starih zasipih, so ga navdale z domačnostjo. Plotovi, hlevčki, utice, visoka trava, ki ni spominjala na cvetoče travnike, rudniški tir, črnikasta zemlja, vse tako sirotno, a del nečesa, kar se ti zaleze pod kožo.

Zato je Milan malo pil.
Pri jašku, kjer si je zdaj že lahko privoščil malo oddiha, si je pogledal dlani. Bal se je, da bi dobil na prvem šihtu krvave žulje. To bi pomenilo, da lopate ni več vajen in mora zaprositi za bolniško. Ves čas si je drgnil dlani ob debla in ob stranice vozička, da so bile kolikor toliko suhe.
Proti koncu šihta sta se s Ciletom večkrat molče spogledala. Želela sta si, da bi bilo tega prvega, najhujšega šihta, ko sta morala po parti-zanščini spet zgrabiti za garaško knapovsko delo, čimprej konec. Lahko bi nehala tudi prej, toda trma in ponos, da tega nobeden ne bo prvi predlagal, sta ju zadržala. Nalagala sta premog tako dolgo, dokler nista po cevi za stisnjeni zrak zaslišala cingljanje vozača iz spodnjega jaška, ki je po »knapovskem telefonu« opozoril, da je šihta konec in da odhajajo iz jame.
Naložila sta si zadnji voziček do vrha in ga skupaj potisnila do jaška. Ko sta ga igraje zvrnila, se je Milan spomnil:
»Čile, za Štefan vina boš dal!« je veselo zaklical.
»Za Štefan?« se je sprenevedal Čile in debelo gledal.
»Ja, stavil si, da bom iztiril voziček. Pa ga nisem! Rekel si, da staviš liter vina, pa sem stavo podvojil na Štefana. In ker knapi držijo besedo, boš plačal!«	_v
Počasi, z nekako vdanostjo je Čile pokimal, kakor da se spomni stave. Toda rekel ni nič.
Prha mu je pregnala utrujenost. Morda pride za mano, je pomislil. Vendar najhujše je prestal —- prvi šiht. Ni se mu uprlo. Šel bo tudi po drugega, kot so rekli knapje. V težkem jamskem šihtu so odmislili garanje, trpljenje, mislili so na zaslužek. Zato niso radi govorili, da hodijo na delo, ampak po denar. Šihta niso računali po urah težkega dela ampak po denarju. Po vsoti. Ko je dolga leta delil plačo blagajnik, živčen mož z brado, je ošinil plačilno vrečko s kratkim pogledom, da je ugotovil višino. Ob najboljših plačah mu je obraz v spodbudnem veselju živčno zadrhtel. Pa so se knapje nad jaški, v glavnem rovu na plačilni dan spodbujali: »Bo bradač močno pomignil z brado?« Kot bi znal stari poduradnik z brado izraziti vsak stotak plače.
Mama, ki ga je s praga nasmejana pozdravljala, ga je preiskujoče gledala. Ni zdržala, pa je nabrito piknila:
»Težko z lopato, kaj? Lažje bi bilo v pisarni!«
Milan se ji je izzivalno posmejal in se zavrtel v kuhinji. Plosknil je z dlanmi. Nato je prijel mamo za ramena in jo stresal.
»Če sem zdržal prvi dan, do konca šihta, da sva jih s Ciletom naložila osemnajst, bom zdržal tudi v prihodnje! Vsak dan bo lažje. Mama, kar zdržal bom.«
(Nadaljevanje prihodnjič)


FILOZOFIJA IN TEOLO-GJ3AVS«.EDhl3EH VEKU, GLAVNI PREDSTAVNIK JE BIL TOMAŽ AKVINSKI		MULT1MI- LUONAR	PLAVALKA LIGORIO	VISOKA PLANOTA,	OLGA MEGLIČ	NEM. IDEALISTIČNI FILOZOF (IMMANUEL)	POVRŠINA, OBMOČJE	TELOVADNI ELEMENT, NIHAJ	SESTAVIL: R. N.	LJUBKOV. IME ZA STAREGA OČETA	NAGROBNI NAPIS NAGROBNIK	DOJENČKOVA OKONČINA	GL. MESTO JORDANIJE	SOD. SLOV. PESNIK (BRACO)	POKRAJINA MED SAVO IN DONAVO, VZHODNI PODALJŠEK SLAVONIJE	ŽITNA BOLEZEN	PRVI PREDSEDNIK AVNOJ (IVAN)	FR. IGRA S KARTAMI	MARKO ELSNER
ZNAK, KI KAŽE SMER GIBANJA									PLAČILNO SREDSTVO										
									TEKMOV JAMNICA						ČASL RADO				
ROMAN IVANA CANKARJA																			
PISATELJ DUUN					OSEBA, KI JE ODVEČ SLOV. SLIKAR (MIHAEL)														STARORIM. POZDRAV
UTU			IGRALKA NIELSEN					PRIDELEK ENEGA LETA							črnTgori				
			NAPRAVA, PRISTROJ					JUG.AVTOR AGENCIJA							DOTOEVTČ				
GR. JUNAK PRED TROJO						FERMENT	SOD. SLOV. GRAFIK (BOŽIDAR) IGRA NA SREČO						RADO PEHAČEK			RADIOTE- LEVIZIJA			
													RDEČI KRIŽ			ZMEČKAN KROMPIR			
KRAJ PRI LJUBLJANI				DLAKA PRI KLASU					SAMOJEDI	ŽUPNIK (ZAtGČLJ.)				NADA			ENAKA SAMOGLASNIKA		
				EKSPLOZ. TELO						TOVARNA LJUBLJANI				ZAPOVED, POVELJE			UBOŽICA		
HLADEN SEVERNI VETER V PRIMORJU											PLES	SEL LUKA V IZRAELU						BARVA KOŽE	SRBSKO MOŠ IME
REKA, KI TEČE SKOZI IDRUO								OTOK MED SARDINIJO IN ITALIJO					KIRURŠKA STRGALKA						
								ARGON					RADON						
IGRALEC (EDMUND)					SLOV. PEVKA NAR. IN ZABAVNIH MELODU														
GR. MESTO, SREDIŠČE					AMER. TENORIST IT ALI). f>0R£lO_A											IGRALKA KARIČ			
Nagradna križanka št. 27	Rešitve pošljite do 6. septembra 1983 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST Ljubljana, Celovška 43, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 27. Nagrade so 500, 400 In 300 dinarjev.	Rešitev nagradne križanke št. 25 OBRAZILO" PALESTRINA, FRANC ŠALEŠKI FINŽGAR. TANA. AMARANT. KAIRKA. ATALA. EVITA, GOLŠA, LIRIKA, EA. POMOČ. LA, MS, TRST. OTTO, ETAN OLESENELOST. IRA, OST. LATE-RAN, MORO. ALPAKA, OVOJ. VALERIJA, MASER, GANA. TROJANEC, ASTRA	Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 25 1.	nagrada 500 din: Ivanka Brežnlk, Delavska 8 A, 63000 Celje: 2.	nagrada 400 din: Rafko Križman, Trdinova 12 a, 68000 Novo mesto; 3.	nagrada 300 din: Marija Komprej, Dobja vas 173, 62390 Ravne na Koroškem. Nagrade bomo poslali po pošti.
Delavska
enotnost
Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. leta.
Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra 1967. leta ob njeni 25-letnici odlikoval z redom za slug za narod z zlato zvezdo.
Izdaja ČGP Delo — TOZD Delavska enotnost, 61000 Ljubljana, Celovška 43, poštni predal 313-VI; telex 31 787
Glavni urednik in direktor TOZD: Dušan Gačnik
Odgovorni urednik: Franček Kavčič
Novinarji: Andrej Agnič, Ciril Brajer, Sonja Gašperšič, Marjan Horvat, Ivo Kuljaj, Emil Lah, tajnica: Meri Jurca, Franci Mulec (teh. urednik), Boris Rugelj, Sonja Seljak (redaktorica), Janez Sever, Peter Štefanič, Andrej Ulaga, Janez Voljč in Igor Žitnik
Pomočnik direktorja TOZD Milan Živkovič
Telefoni: glavni urednik in direktor TOZD 322-778, odgovorni urednik 313-942, pomočnik direktorja TOZD 322-778, tajništvo uredništva 313-942
Naročniška centrala 321 -255,311 -956 in 323-951
Založba Delavske enotnosti, Celovška 43, Ljubljana, odgovorni urednik 323-951
Uredništvo Naš delavec, skupna revija slovenskih časnikov in revij, Ljubljana, Celovška 43,311 -956
Uredništvo Naša žena, Ljubljana, Celovška 43, 321-255
in 321-651	____________________________
Servis za tisk glasil organizacij združenega dela, Ljubljana, Celovška 43, 323-951
Ekonomsko komercialni sektor, Ljubljana, Celovška 43,
320-403	__________________
Računovodstvo, Ljubljana, Hrvatski trg 3, 312-125 in 310-923
Žiro račun 50100-603-41502
Knjigarna galerija, Ljubljana, Tavčarjeva 5, 317-870 in 312-691
Posamezna številka Delavske enotnosti 10 din, letna naročnina 520 din. Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo. Poštnina plačana v gotovini
Tisk Ljudska pravica Ljubljana
Izdajateljski svet Delavske enotnosti: Dra$o Seliger (predsednik), Ciril Brajer, Magda Erbežnik-Bučar, Dušan Gačnik, Alfred Golavšek, Jože Hozjan, Franček Kavčič, Vlajko Krivokapič, Ivo Miglič, Leopold Perc, Jože Peter-koč, Brane Praznik, Pavel Stupnikar, Andrej Ulaga in Igor Žitnik.
I ocitmske
Zvone Mratinkovič, tiskar v Aeru:
o
O)
o
CL
>00
CD
>
fe;2i : JiiL

Ne besede, zgledi
naj potrjujejo
odgovornost
JSE
MHn

• ' Vf
• '' .-S
- : A
1	: -A
- :
»Proizvodno delo je še vedno premalo vrednoteno. Ne gre samo za dohodke po vloženem delu, ne, gre tudi zato, kaj lahko mlad delavec pričakuje. Dober delavec z visoko kvalifikacijo lahko v šestih letih doseže limit v svojem razvoju in nato 39 let, do upokojitve, do dinarja natančno izračunava svoje dohodke. Tudi inovacijska dejavnost je premalo spodbujevana, predvidena obdavčitev pa bo zadušila še tisto, kar smo v zadnjih letih s tolikšnim naporom dosegli.«	^

ir*.
Zvone Mratinkovič v smehu pravi, da je Celjan iz Beograda ali Beograjčan v Celju. Rodil se je v belem mestu ob Donavi, in kmalu po rojstvu okusil našo Istro in se po dveh letih ustalil v Celju, tako kot so premeščali očeta oficirja. V Celju je končal osnovno šolo in nato še dve poklicni. Najprej za avtomehanika, kot je bila to takrat želja večine njegovih vrstnikov, potem je zavrgel olje in čistilne krpe ter izbral delo poklicnega voznika. Ko je dodobra okusil takšen kruh, se je odzval vabilu Aera, ki je iskal delavce v grafiki. Tako se je Zvone odločil za tiskarja. Šolal se je ob delu. ko si je pridobil še diplomo tiskarja, je presedlal še v politično šolo.
»Ne vem, kako to, morebiti je iskati vzrok v moji naravi, verjetno se v moji krvi pretaka materin Kordun in očetova Grocka, vendar sem že od osnovne šole sem delal v političnih organizacijah. Najprej v mladinski, potem v sindikatu, z dvajsetimi so me sprejeli v zvezo komunistov. Funkcije za funkcijami, potem šola, družina ni imela kaj dosti od mene. Priznati moram in se opravičiti sinu, da sem ga dodobra videl šele takrat, ko je bil star leto dni. Drugače pa samo zvečer, ko je spal. Na srečo je žena to potrpežljivo, no, recimo da potrpežljivo, prenašala. Potem sem rekel tovarišem v občinskem komiteju: »Tovariši, vedno se srečujemo isti. saj nismo samo mi ta družba.
Dopoldne delam za strojem, potem tekam na sestanke, domov prihajam samo še spat, dajte, da malo izpre-žem.«
Od vajenca do oddelkovodje
— In ste izpregli?
»Kje pa, čeprav nisem sprejemal toliko funkcij. To ne gre, kajti polovičar nisem bil nikoli in tudi ne bom.«
— Tisti, ki vas poznajo pravijo, da nimate dlake na jeziku.
»To ne drži popolnoma, dasiravno res ne prenašam slepomišenja. Rad imam ljudi, ki rečejo bobu bob.«
— Vi mu vedno tako rečete?
»Praviloma.«
— Ste imeli zato kdaj težave?
»Takšne, na kakršne cikate, ne. Rad imam moško besedo, povejmo si v obraz in se razidimo kot tovariši. Spoštujem mnenja drugih in brez užaljenosti sprejmem kritiko, če je ta upravičena. Srečen sem, če me kdo prepriča v nasprotno, žal tega ne doživljam pogosto.«
— Sodelavci so vas imeli za borca »za delavčeve pravice«. Zanimiv je tudi podatek, da ste bili zelo kritični do nadrejenih, sami pa ste dvakrat odklonili vodilno delovno mesto.
»Drži, ko si za strojem, zahtevaš, da stroj teče vseh osem ur, da imaš delo. Tvoji dohodki so odvisni od stroja in organizacije dela. Ti vsak
dan veš, koliko zaslužiš. Tu je norma, tu kvaliteta, tu vrednost točke in na koncu meseca mora v kuverti biti točen seštevek.
Točno je tudi, da sem dvakrat odklonil vodilno delovno mesto. Menil sem, da zanj še nisem zrel. No, letos sem sprejel vodilno delovno mesto.«
— Med mladimi je pogosto slišati očitek, da ob poštenem delu ni prihodnosti, da nimajo možnosti napredovanja, vi pa ste vodilna delovna mesta in s tem večji dohodek odklanjali.
»Ta očitek je upravičen. Poglejte, mlad delavec, ki konča ustrezno strokovno šolo, vzemimo na primer grafično, in se zaposli v Aeru, lahko s pridnostjo doseže v šestih letih svoj plafon, to je delovno mesto tiskarja I. In kaj zatem? Nič! Konec. Devetintrideset let za strojem ali pa se zrine med tehnologe, torej stran od stroja. Prav zato je toliko mladih odšlo v tujino, kjer proizvodno delo v resnici bolj vrednotijo. Tam ni bistven papir ali obraz, koliko in kako narediš, toliko veljaš. Tudi iz Aera jih je mnogo odšlo in jih je še danes mnogo zunaj. In zanimivo, v tujini so to še kako cenjeni in spoštovani delavci, pri nas pa bi po vsej verjetnosti ostali zabetonirani za strojem in bili slabo cenjeni, ker smo tako povzdigovali in preplačevali pisarniško delo. Zato je vsak silil v pisarno, kar je konec koncev tudi razumljivo.«
Tovariši, tudi pri besedah se obnašajmo odgovorno
— Prej ste kritizirali oddelkovodjo, koga kritizirate zdaj, ko ste oddelkovo-dja, ali ste tiho?
»Delam in živim v okolju, ki je v resnici delavsko, osveščeno delavsko. Trdim, da je v Aeru bilo dobro razvito samoupravljanje, delegatski sistem. Povem vam, da si ni upal nihče s čimerkoli med nas, ker si nismo dali »bučnice sadit«.
Poglejte: delal sem na štiri-barvnem tiskarskem stroju, na stroju, ki teče kot pesem in je dražji od žafrana. Ker vse to vem, mi ne more biti vseeno, če stroj obstoji. Zaradi slabe priprave dela, slabe organizacije ali napake v nabavi. Moj stroj stoji v Aeru, v tovarni, ki ima na enem mestu zbrane in postavljene najsodobnejše in najboljše stroje v Evropi. Zdaj pa pomislite, če ti obstoje zaradi malomarnosti ali nesposobnosti nekoga! Tu ne gre za vprašanje mojega dohodka, ker se je in se pri nas plaču je tudi nedelo! Gre za mnogo več. Torej na dan s krivcem.
Zdaj pa je tako, da krivca ne moremo več iskati samo v kolektivu, čeprav so prvi na vrsti oni v nabavi. Dejstvo je, da stroji stoiiio. da vsak gleda samo na dolar in marko. Mora gledati na dolar in marko, na izvoz. Mi smo odvisni od Mu-
flona v Radečah, ki je pod enakim pritiskom,torej najprej izvoz in zatem mi.
Najhuje je to, da smo danes prišli do tiste točke, ko ne držijo nobeni dogovori ali sporazumi. Tudi znotraj kolektiva ne. Vsak tozd pelje svoj voz kot zna in misli, da je zanj najbolje. Medvode izvažajo, ker so izračunali, da imajo pet dolarjev več, kot bi imeli, če bi njihov papir doma predelali in obogatili. Toda ob tem zavestno odklanjajo vprašanje stotih ali dvestotih delavcev, ki zaradi njihovega izvoza nimajo dela! Vse je skrhano, vse porušeno. To stanje je pray grozljivo. Ljudje so postali apatični. Ni jih na seje, pri nas, kjer so bili še kako dobri sestanki, ni več sklepčnosti, odpoveduje tudi delegatski sistem, saj je vpliv, dejansko odločanje daleč od delegatske baze.. Ljudje ne zaupajo več tistim, ki so pred leti hodili po belem svetu in najemali kredite ter govorili, kako nam bosta tekla med in mleko in zdaj govore, kako to ni bilo dobro, kako moramo drugače, kako moramo zaostriti odgovornost. Jaz pa pravim: ,Tovariši, tudi pri besedah bodimo odgovorni, ker drugače ne bomo izvlekli tega preobteženega voza!1 Ko poslušam in prebiram vesti, ugotavljam, da marsikdo še ni doumel kritičnosti razmer in še vedno dela po starem. Neodgovorno. Na žalost tudi nekaznovano! Zato vas prosim, da tudi midva ne bi govorila tjavdan, zapišite, da delavci delamo odgovorno in pričakujemo, da bodo tudi drugi delali tako. Vsega bremena ne moremo naprtiti na ramena združenega dela, zvaliti na delavca. Ne smemo čez noč razvrednotiti vlfega tistega, kar je bilo dobro, kar je bilo utečeno, v praksi preizkušeno in nadomestiti z dvomljivimi ukrepi.«
— Zanimivo je, da ste prej, ko razmere niso bile tako kritične dvakrat odklonili vodilno delovno mesto, zdaj pa ste ga sprejeli.
»Nikoli se nisem sramoval niti bal dela. Zdaj, prav v teh razmerah, se mi zdi ta izziv še vrednejši, ker potegne za sabo še več odgovornosti in dela. Res je, kaj mi je manjkalo za strojem? Če ni bilo dela, sem uprl prst v šefa. Zdaj sem jaz na njegovem mestu. Ne bi kandidiral za to delovno mesto, če ne bi bil prepričan, da bom kos odgovornosti in sposoben opravljati zaupane naloge. Če ne bo šlo, me ne bo sram stopiti pred sodelavce, jim to povedati in se vrniti za stroj.«
— Letos ste prejeli veliko priznanje, prvomajsko nagrado.
»To je resnično veliko priznanje. Toda to je nagrada za minulo delo. Zdaj je torej pred mano še vse. S sedanjim delom si moram utrditi zaupanje in dokazati, da Zvone nikdar ne stisne repa med noge, da...«
Janez Sever
Poglej, tudi letošnje poletje je prišlo do tega presnetega prebukiranja. Te zmogljivosti smo rezervirali že pozimi!
Kdo je rekel, da v našem sindikalnem domu ni tekoče vode?
ra
M0R3E
L3UB13AIIA
Po dopustu
\ LOTERIJA
—	Za ves regres si kupil srečke! Si nor?
—	Sploh ne. Sedaj imam vsaj majčkeno možnost, da grem na počitnice.