Prvi plezalni poskusi na Turncu pod Šmarno goro. France Zupan s klobukom – varuje. France Zupan PREDGOVOR Predolgo se poznava, da bi za njegovo devetdesetletnico pisal vljudnostne fraze o pet mesecev starejšem sošolcu z realke in nekdanjem soplezalcu. Rajši zapišem preprosto dejstvo, da je edini med nami zelo zgodaj vedel, kaj hoče v alpinizmu, vedel, kako bo to dosegel, in imel za to tudi neizčrpne zaloge volje in energije. Res je, da je plezal s soplezalcem Janezom Frelihom tisti takratni plezalski bav-bav, Aschenbrennerjevo smer v Travniku, kot prva slovenska naveza tri dni, dva plezalca mlajše generacije pa sta jo kasneje prelezla v desetih urah, ampak to samo pove, kakšne »sorte« plezalec je bil Rado. Plezalec, ki je tvegal in utiral pot. Mogoče ne ravno najbolj eleganten, pač pa plezalec, ki ne odneha. In to edino šteje. Ampak od mene se pričakuje, da bom povedal ob tej priložnosti kako zgodbico iz tistih let. Tukaj je ena: Trije sošolci iz tedanje realke, Rado, Srečo Pogačar in jaz, smo se v zgodnjem poletju 1946 znašli na grebenu Rinka – Skuta, trije zelenci, ki so do tedaj hodili po markiranih poteh. Šlo nam je lepo, a nazadnje se je pred nami pojavil velikanski in popolnoma gladek stolp. Na obeh straneh pa samo zrak tja dol do melišč! To je bil tisti strašni Konj, s katerega je njega dni padel nesrečni Petrič prav dol v ledeniško razpoko na severni strani. Seveda me je bilo strah, a kaj sem hotel, lotil sem se plezanja in hitro sem bil čez, pravzaprav je bilo lažje, kot sem pričakoval. Zato sem stopil še malo naprej pogledat in do vrha Skute se je kazalo samo prav prijazno skalovje. Onih dveh ni bilo za mano, zato sem šel nazaj na Konja, pogledat, kaj se dogaja. Spodaj je bilo veliko govorjenja: Srečo je na vso moč prepričeval Rada, naj vendarle zleze čez Konja. Ali obzirni Rado je samo ponavljal: »Ne bom vama pokvaril ture in bom šel sam nazaj …« Kaj sedaj? Tu nastopi, kot je običajno v takih zgodbah, dobra vila, v tem primeru moja stara mama Nežka, pri kateri sem živel. Imela je travnik v Črni vasi in vsako leto je prodala kislo konjsko mrvo Posavcem, ostanek pa smo z vrvjo in škripcem spravili pod streho. In to staro, obrabljeno vrv mi je dala v nahrbtnik. Torej sem vrgel en konec dol, Srečo je privezal Rada nanj in ena, dva, tri je bil Rado pri meni. Opravljeno. Domišljam si, da se je v tem trenutku rodil Rado Kočevar, najuspešnejši alpinist moje generacije. »Če bi takrat obrnil, ne bi več plezal …« pravi danes. S Srečkom sva bila zraven, se razume, le kot slepo orodje usode. Brez nadaljnjih težav smo bili nato kmalu vsi trije srečni in ponosni na vrhu Skute. Nadaljevanje je zgodovina – zgodovina slovenskega alpinizma. V tistih povojnih letih jo je s svojimi ponovitvami najtežjih pri nas preplezanih smeri in po tej učni dobi s svojimi prvenstvenimi vzponi, ko je bila meja do tedaj možnega potisnjena krepko navzgor, pisal Rado s svojimi soplezalci, ki jih omenja v knjigi. Ta je sedaj pred nami. Seznam vzponov, opravljenih v dobi vlakov in starih koles, je impozanten. Ni odveč še enkrat ponoviti, da so bili ti vzponi narejeni, ker se je Rado med nami najbolj jasno zavedal, kaj želi od alpinizma, kako bo to dosegel, in je imel za to neizčrpno energijo. Niso mu zastonj rekli »živa mišica« … Rado je v življenju poleg uspešnih alpinističnih let preživel tudi zelo težka leta, toda – kaj pa bi drugega od njega pričakovali – težave je premagal. Vse, kar je dobrega dobil, je trdo prigaral. Zato samo: Rado, še mnogo srečnih kolesarskih in smučarskih let! Zadovoljen sem, da sem imel takrat tisto staro vrv v nahrbtniku. Rado Kočevar UVODNA BESEDA Obnavljati spomine po sedemdesetih letih ni bilo enostavno. Idejo za knjigo sta mi dala Mojca Volkar Trobevšek in Silvo Karo ob nastajanju dokumentarnega filma Tista lepa leta, leta 2010. Malo sem okleval. Ko pa sem nato na Festivalu gorniškega filma v Cankarjevem domu, kjer sem imel isto leto predavanje Čopov steber v osmih urah, videl navdušeno občinstvo, med njimi tudi veliko mladih, me ni bilo več treba prepričevati. Pisanja sem se lotil sistematično. Veliko sem imel zapisanega v svojih beležnicah, moji članki so bili objavljeni v Planinskem vestniku, drugih časopisih in revijah, pa tudi plezalne vzpone sem redno beležil. Nekaj tega se je sicer izgubilo, a sem imel v tistih časih kot eden redkih alpinistov – fotoaparat. Ta je bil sicer okoren, še na meh, težko je bilo priti do filmov, še težje do kvalitetnih posnetkov. Pa vendar je nekako šlo in veliko doživetij je dokumentiranih tudi s pomočjo fotografij. Pri ustvarjanju mi je bila v veliko pomoč in spodbudo moja soavtorica Mojca, ki je dala knjigi in pisanju tudi končno podobo. Za vse to se ji na tem mestu iskreno zahvaljujem. Sam sem predal le okvirni zapis in fotografije, ki sem jih uredil s pomočjo računalnika za »domačo spominsko rabo«. V času mojega največjega alpinističnega udejstvovanja je bilo precej drugače kot danes. To je bil povojni čas pomanjkanja, v materialnem pogledu je bil neprimerljiv z današnjim. Vse do leta 1953 so bile v obtoku živilske nakaznice, alpinistična oprema pa je bila v primerjavi z današnjo prav zares muzejska. Za dostop do gora motornih vozil še nismo uporabljali, ceste so bile makadamske, še celo kolesa so bila silno redka dobrina. Kdor je imel kolo, je bil zares svoboden, ker ni bil vezan na javni prevoz, torej na vlak, s katerim smo se največ vozili. Bili smo študentje, večkrat lačni kot siti, in že samo dostop do sten je bila vsakokrat znova svojevrstna dogodivščina. A sem prav zaradi teh razmer lahko še bolj krepil svoj značaj; utrjeval sem voljo in vztrajnost, kar mi je zelo prav prišlo tudi v nadaljnjem poklicnem in družinskem življenju. V gorah in stenah pa sem poleg lepih, enkratnih in nepozabnih doživetij našel še mnogo več. Spoznal sem številne prijatelje. Še vedno se radi srečujemo in obujamo spomine – tisti, ki smo še ostali. Moja najuspešnejša leta so bila med 1946 in 1954, večino vzponov pa sem zaključil do leta 1958. Zadnji vzpon je v dnevniku zabeležen z letnico 1972. Bil je 242. Vrv sem delil z mnogimi soplezalci in soplezalkami, sam (solo) pa sem plezal le redko, saj je bila varnost vedno na prvem mestu. Najpogosteje sem plezal s Cirilom Debeljakom, Francetom Zupanom, Danico Pajer (poročeno Blažina) in Mihom Verovškom, s temi sem se navezal več kot desetkrat, velikokrat pa sem plezal tudi z Danetom Škerlom, Marjanom Perkom, Milanom Pintarjem, Marjanom Keršičem, Darom Dolarjem in drugimi. Ne spominjam se več prav vseh podrobnosti smeri in tudi kakšno ime sem pozabil, a prijateljev, ki so z mano delili lepo in hudo, ne bom pozabil nikoli. Tista lepa leta so bila zares lepa, a žal jih nikoli več ne bo nazaj … Mojca Volkar Trobevšek RADO KOČEVAR, PRVA POVOJNA GENERACIJA ALPINISTOV IN KAJ SE LAHKO OD NJIH NAUČIMO Rado Kočevar (1928) je eden najuspešnejših slovenskih alpinistov. Pripadal je prvi povojni generaciji, ki je v takratni alpinizem vnesla nekaj športnega duha, nov pristop k plezalnim problemom in predvsem drznost. Po vojni so začeli tako rekoč od začetka. Večkrat lačni kot siti so se najprej lotevali ponovitev predvojnih smeri in se učili od velikih mojstrov, ki so po vojni počasi zaključili alpinistično pot. Potem so prišle na vrsto prvenstvene. Od leta 1946 do sredine petdesetih let so se lotevali smeri, ki so bile za tiste čase na meji možnega. S peto in zgornjo šesto težavnostno stopnjo so dosegli in presegli dosežke predvojne generacije in opravili tudi z nekdanjimi predsodki. Rado Kočevar je veljal za najmočnejšega in najbolj predanega plezalca te generacije. Svojo plezalno pot je začel leta 1946, ko se je na Kamniškem sedlu udeležil alpinističnega tečaja. Že dve leti kasneje je dokazal svojo nadarjenost in zagnanost z neverjetnim nizom vzponov v Julijcih – prvo ponovitvijo Aschenbrennerja, Skalaško v Špiku, Severovzhodnim razom Jalovca in Čopovim stebrom v osmih urah. Leto dni kasneje se je v zgodovino slovenskega alpinizma zapisal z zlatimi črkami, saj sta s Cirilom Debeljakom - Cicem preplezala Centralni steber v Dedcu in s tem premagala prvo smer zgornje šeste težavnostne stopnje pri nas. Sledili so težki zimski vzponi in odprave v francoske Alpe (Hudičev greben v Mont Blanc du Taculu, prečenje Grépona in vzpon v južni steni Velikanovega zoba) in v Severne Apneniške Alpe, kjer je svoje mojstrstvo znova dokazoval z odličnimi vzponi. Čeprav je veljal za enega najboljših alpinistov tistega časa z odličnimi vzponi doma in v tujini, nikoli ni videl Himalaje. Ustvaril si je družino, postal učitelj geografije in zgodovine, končal magisterij, ob poklicnem delu pa ostal aktiven tudi kot alpinistični inštruktor, uspešen predavatelj doma in v tujini, gorski vodnik in gorski reševalec, ki je nekaj let vodil postajo gorske reševalne službe v Kranjski Gori. V jeseni svojega življenja je Rado Kočevar obdržal življenjski optimizem in vitalnost, saj s športnim načinom življenja in vedno dobro voljo navdihuje vse generacije. * Ideja za knjigo se je rodila tam, kjer se je rodil Rado kot alpinist – v stenah nad Kamniško Bistrico neke čudovite jeseni, ko smo snemali dokumentarni film o Radu in njegovih soplezalcih. Tako potrpežljivega človeka še nisem srečala. Mraz, veter, čakanje, žeja, lakota, dolgčas – nič ga ni spravilo v slabo voljo. Večino časa sem samo poslušala in opazovala, redko kaj vprašala, ves čas pa sem natančno beležila njegovo zgodbo in si jo želela nekoč tudi prebrati. Že takrat sem vedela, da bo pot dolga. Radova zgodba na videz ni dramatična, ni senzacionalna in ni napeta. V sodobnem svetu, ki je velikokrat poln lažnivega blišča in zaigranih čustev, se ne počuti najbolje. Ta zgodba je polna malih korakov, velikih odločitev, trdega dela, tovarištva, pristne ljubezni do gora in sočloveka ter neomajne vztrajnosti, ki so iz Rada ustvarili vrhunskega plezalca in vrhunskega človeka. Ob ustvarjanju te knjige sem se od njega mnogo naučila, predvsem potrpežljivosti, sprejemanja in neverjetne volje do življenja in vsega dobrega. Z nepomembnimi stvarmi se Rado nikoli ne ukvarja, vso svojo energijo vloži v tisto, kar je pomembno in kar ostane. Točno ve, kaj zares šteje, in prav to je bil tudi ključ uspeha pri njegovi alpinistični karieri. Še vedno se rad druži z mladimi, katerim nikoli ne pozabi povedati, da jih podpira in občuduje. Kot dober pedagog zaupa v mlade ljudi in ravno to je bilo tudi ključno pri tej knjigi. Brez Radovega zaupanja je ne bi bilo. Hvaležna sem mu za izkušnjo prijateljstva, ki traja že desetletje, in srčno upam, da skupaj doživimo še marsikatero jesen v Kamniški Bistrici. Rado Kočevar na vrhu Jerebice leta 1951 V STENAH NAD KAMNIŠKO BISTRICO 1946 – prvi koraki Po štiriletnem življenju za bodečo žico, ko sem lahko le iz daljave opazoval naš gorski svet in še to le z Rožnika ali Ljubljanskega gradu, sva se nekega januarskega dne odpravila s sošolcem Zvonetom Čemažarjem v Kamniško Bistrico. Najprej z vlakom in potem peš do planinskega doma. Le nemo sva občudovala zasnežene vršace. Šla sva le na oglede do Rokovnjaških lukenj in še malo višje proti Brani. Na prvem strmem mestu pa se je najin sprehod seveda končal. Skočila sva še do Žagane peči in še od daleč obrnila pogled na strmo snežišče pod Kokrskim sedlom. Še istega dne sva se s kamničanom polna novih vtisov vrnila v Ljubljano. Želja po obisku vrhov je naraščala. Posebej še, ko sem ob Prešernovem dnevu obiskal Vrbo in videl še Julijce in Karavanke od blizu. Tedaj sem bil še sedmošolec na prvi moški realni gimnaziji na Vegovi ulici v Ljubljani; danes bi bil to tretji letnik srednje šole. Marca istega leta sem v športni trgovini Predalič nabavil nove smuči. Stare, ki mi jih je kupil oče ob sedmem rojstnem dnevu, sem namreč pod italijansko okupacijo razžagal in sežgal, namesto da bi jih oddal. Italijanska okupacijska oblast je tedaj, podobno kot radijske oddajnike, pobirala tudi smuči … Bilo je težko, bile so moje prve in z njimi sem se poganjal po krajših strminah Fruške gore, ki so me tako navdušile, da še danes ne morem brez smučarskih strmin. Z novimi, tedaj opremljenimi samo z jermenskimi vezmi in brez robnikov, sem se takrat s kolesom odpravil proti Krvavcu. Kolo, na katerem sem imel pripete tudi smuči, sem pustil spodaj pri nekem kmetu in potem že v temi nadaljeval mimo Svetega Ambroža na planino Jezerca. Tam sem prenočil na nekem seniku in se naslednjega dne povzpel na Veliki Zvoh. Spominjam se čudovitega dneva, razgledi na neznane bele vrhove, ki sem jih tedaj prvič videl, so mi še posebej ostali v spominu. Vse to sem štiri leta gledal za žico le iz daljave … Pozneje sem bil še velikokrat na Velikem Zvohu, z drugo opremo in znanjem, toda prvi obisk marca 1946 je nepozaben. Navdušenje za gore pa je bilo iz dneva v dan večje. Med sošolci sem kmalu našel nove navdušence. Stari prijatelj z bregov Ljubljanice Srečo Pogačar me je seznanil s Francetom Zupanom. Vsi trije smo bili takrat še sedmošolci. Še danes ne morem pozabiti, kako smo se sestajali vsako sredo ob šestih zvečer pred pošto. Vsi smo bili seveda še neizkušeni razen morda Zupana. On je bil že korak naprej. Obiskal je namreč že Grintovec in vedel nekaj več o gorah kakor mi. Njegova pripovedovanja so bila tako zanimiva, da smo ga poslušali odprtih ust. Zadnjo aprilsko soboto smo se odpravili na Kamniško sedlo. Koča je bila nabito polna in na skupnem ležišču smo se obračali na komando. Naslednjega dne naju je France navezal na 6-milimetrsko vrv, ki so jo doma uporabljali v gospodinjstvu. Nekje pri Boštjanci sta nas dohiteli dve navezi, ki sta ju vodila Marjan Keršič - Belač in Milan Hodalič. Ko sta videla našo borno opremo, sta nas navezala na svoje vrvi. Sicer je bilo zanimivo, a sem pri vzponu na strmem snežišču nenehno s strahom gledal navzdol proti Logarski dolini. Na vrhu Brane nas je bilo kakih osem. Okoli nas so se bleščali pobeljeni vrhovi in Belač, takrat se seveda še nismo poznali, nam je pripovedoval njihova imena. Po Velikem Zvohu, skoraj dvatisočaku, je bil to moj drugi dvatisočak. Cepina še nisem imel, pač pa samo palico, ki sem si jo spotoma, prejšnjega dne, odrezal v gozdu. Sestopali smo s še večjim strahom, skrajno previdno in počasi. Snežišče je bilo videti strmo, na koncu pa prepadna stena, ki se je končala v Logarski dolini. Na Sedlo sem se vrnil zadnji. Kar kamen se mi je odvalil od srca, ko je bila tura končana. To so bili moji prvi koraki v gore. Navdušeni nad vzponom smo se istega dne hoteli povzpeti še na Planjavo. Prišli pa smo le do Wisiakove grape in k sreči potem obrnili. Belač nas je za to dejanje pohvalil. Počasi smo le začeli dojemati nevarnosti. To je bilo dobro, še posebej, ker prave opreme takrat še nismo imeli. Naslednjo nedeljo je bil prvi maj. Po naključju sem srečal nek sindikat, ki je na kamionu peljal svoje izletnike v Logarsko dolino. Takrat organiziranih avtobusnih prevozov namreč še ni bilo. Priključil sem se jim in s kamiona občudoval pred tednom dni izvedeni vzpon na Brano. Kmalu se nam je pridružil še sošolec Miha Verovšek. Z njim sva se odločila za zahtevnejšo turo. Tako sva se v eni od naslednjih sobot odpravila proti Korošici, se povzpela na Ojstrico in potem nadaljevala preko Planjave na Kamniško sedlo in naprej čez Skuto in Pode na Grintovec. Imela sva že cepine, jaz pohodniškega z dolgim ratiščem, Miha pa je od očeta dobil še kar solidnega. Dvoje kočljivih snežišč sva morala pri tem prečiti: Wisiakovo grapo v Planjavi in drugo za Brano nad Kotliči. Na obeh sva se obirala, toda šla sva k sreči počasi in previdno. Nad Kotliči sva srečala inž. Davorina Dolarja s spremljevalko. Oba sta hitro in elegantno šla mimo naju, vendar se je Dolar ustavil in nama pomagal z nasveti. Celo stopinje nama je poglobil. Takrat se seveda še nismo poznali. Pozno popoldne sva prišla na Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu. Na Jamah naju je zalotilo še majsko neurje, pohitela sva in v kočo vstopila še suha. Bila sva brez denarja, a ker sva prinesla dve butari drv, naju je oskrbnik spustil v zimsko sobo zastonj. Rado na Kamniškem sedlu decembra 1946 (foto: Marjan Keršič - Belač) Znova in znova sem gledal kamniške gore iz Ljubljane. Zdaj so mi bili vrhovi že bolj domači. Na našem običajnem sestanku ob šestih pred pošto smo se domenili za naslednje podvige. Obiskovali smo plezalni vrtec nad Vikrčami (Turnc) in Šance na Ljubljanskem gradu in se tako že urili za prve plezalne poskuse. Od rekvizitov smo takrat žal imeli le Zupanovo 6-milimetrsko vrv … Na Šmarni gori sem doživel še prvi poskus sestopa po zavarovani poti in priznati moram, da me je bilo na začetku kar malo strah. Greben Rinka–Skuta Nekaj podobnega sem doživel nekaj tednov kasneje na grebenu Rinka–Skuta, ko smo prečili znamenitega Konja. Takrat se nama je s Francetom Zupanom pridružil še Srečo Pogačar. Oba sta izvrstno preplezala čez Konja, sam pa sem se, še danes ne vem, zakaj, obotavljal. Zupan mi je kasneje rekel: Rado, tu je bila tvoja odločitev. Da ali ne. Če mesta ne bi preplezal, bi verjetno opustil misel na alpinizem … In imel je prav! Prav njegove bodrilne besede so bile odločilne. Na to se večkrat spomniva še danes, ko se srečava. Na vrhu stolpa sem našel dva klina. Pustila sta ju Boris Režek in Rado Istenič, ki sta minulo zimo izvedla prvi zimski pristop s Kranjske Rinke na Skuto. Na vrhu smo srečali še jeseniške alpiniste, ki so preplezali Južni raz Skute, med njimi je bil tudi Maks Medja. Obotavljanja na Konju pa ne morem pozabiti, posebej ne, če ga vidim. Ob prvih plezalnih poskusih je bil največji problem, kako priti do opreme. Sami tako naprej nismo mogli več. Morali smo nekaj ukreniti in tu je bil Zupan znova korak pred nami. Na njegov predlog smo se včlanili v Planinsko društvo Ljubljana Matica. France je tudi že poznal nekatere takratne plezalce, med njimi Vlasta Kopača in Marjana Keršiča - Belača. Ta nam je kmalu za tem posodil rabljeno konopljeno plezalno vrv in dal nekaj klinov, kladiva pa smo vzeli kar izmed domačega hišnega orodja. Prve kline smo zabili na Turncu in v Maričkinih ploščah v Planjavi nad Kamniškim sedlom, kamor smo tedaj pogosto zahajali. Gradnja bivaka pod Skuto V tistem času je potekala tudi nošnja materiala za bivak pod Skuto. Tu smo sodelovali tudi mi in znosili na Male pode kar precej desk in tramov. Sam sem nekoč nesel pograd. Nek planinec je to opazoval z vrha Brane in pozneje pripovedoval o »živi« tabli, kako se je premikala proti Malim podom. Neurje nas je večkrat presenetilo. Prav neprijetno je bilo, ko smo nosili pločevino. Zaradi strele smo morali vse pustiti in se primerno oddaljiti. Veliko smo doživeli ob teh nošnjah, a mnogo zgodb je žal že šlo v pozabo … Tako smo počasi prišli v stik z ljubljanskim alpinističnim odsekom. Od daleč smo spoznali Vinka Modca, Borisa Režka, Franceta Avčina in druge. Takrat je alpinistični odsek štel 25 članov, pozneje pa je z mlajšimi narasel še za 19 članov. Prvi načelnik je bil Vlasto Kopač, arhitekt, ki je tudi projektiral bivak pod Skuto. Bil je markantna osebnost. Pri planinskem društvu si je prizadeval tudi za to, da pritegne čim več mlajših članov. Tako smo bili tudi mi opaženi in povabljeni na plezalni tečaj na Kamniškem sedlu. Še prej pa smo od Planinskega društva Ljubljana Matica dobili tudi nekaj opreme: plezalnike (copate s filcem) in vsak še po dva klina. Pravo bogastvo za tiste čase! Posebej še za dijaka. Tečaj na Kamniškem sedlu se je začel 22. julija 1946. Poleg svoje opreme smo s seboj za ves čas tečaja prinesli tudi hrano. Takrat je bil sistem nabave prehrane urejen še na nakaznice in za potrebe tečaja smo dobili potrebno količino od posebnega urada. Opremo, hrano in nas tečajnike so naložili na poseben kamion, s katerim smo se pripeljali v Kamniško Bistrico. V Kamniški Bistrici so nam pred vzponom naložili še kakšno desko ali kak drug del za bivak pod Skuto. Na tečaju so kot inštruktorji sodelovali: Boris Režek, Vinko Modec, Vlasto Kopač, Tone Bučer, inž. Dušan Lasič, inž. Davorin Dolar in inž. France Avčin. Tečajnikov nas je bilo 17: Marko Breznik, Stazika Černič, Emil Frelih, Tone Jare, Božo Fakin, Milena Hartman, Milan Hodalič, Mira Jug, Stane Podgornik, Marjan Keršič - Belač (kot pomočnik), Draga Šušteršič, Tone Ogorelec, Boris Rozman, Dane Škerl, Henrik Vadnov, France Zupan in jaz. Vsak tečajnik je moral že prej opraviti nekaj lažjih vzponov, predvsem pa prehoditi nekaj poti v visokogorju ali opraviti kakšno lažjo plezalno turo. Pregledali so tudi opremo. Eden od tečajnikov, Tone Ogorelec, je na Sedlo prišel v kratkih hlačah in je moral po pumparice nazaj v Ljubljano, ker se v kratkih hlačah ni smelo plezati. Vadili smo v lažjih smereh v zahodni steni Planjave in v sosednji Brani ter v Turski gori (Južni raz). Po lažjih smereh smo tudi sestopali. Tako sem v družbi Vlasta Kopača plezal Severozahodni greben Planjave, sestopili pa smo skozi Brinškov kamin. Proti koncu tečaja smo obiskali še nekaj smeri tretje težavnostne stopnje. Z Zupanom sva takrat v družbi inž. Dolarja in inž. Lasiča preplezala Szalay-Gerinov greben v Turski gori. Spominjam se, da sem tu prvič videl malo več lufta pod seboj. Zvečer so bila še predavanja o nevarnostih v gorah, prvi pomoči, reševanju, zgodovini alpinizma in drugem. Vzdušje na plezalnem tečaju je bilo prijetno. Zupan še sedaj ne more pozabiti prijetnega zvoka orglic, ki jih je ob večerih pred kočo igral naš inštruktor inž. Lasič. Veliko smo pridobili in slovo je prišlo prekmalu. Midva z Zupanom sva se že čez nekaj dni vrnila na Sedlo s polnim nahrbtnikom konzerv, ki sva jih dobila na planinskem društvu. Ponovno sva postala prostovoljna nosača. Za deset dni sva se javila za nošnjo gradbenih elementov za bivak pod Skuto na Malih podih. Gradbene dele sva prenašala iz dveh smeri: iz doline in s Kamniškega sedla. Nikoli ne bova pozabila, kako sva prenesla šestmetrski, izredno težak tram s Kamniškega sedla čez Kotliče in Tursko goro. Za ta podvig bi bili potrebni vsaj trije nosači. Ker ni bilo tovarišev, ki so obljubili pomoč, sva se ga lotila kar sama. Ko naju je videl oskrbnik Tone Gradišek pred kočo na Kamniškem sedlu, je samo zmajeval z glavo. Vendar nama ga je uspelo v dveh dnevih prenesti na Male pode. Šlo je s pomočjo plezalnih klinov, ki sva jih zabila na obeh koncih tramu, in seveda vrvnih manevrov. Bivak pod Skuto je bil jeseni 1946 zgrajen. Za plezalne vzpone smo ga začeli uporabljati naslednje leto. Po opravljenem tečaju na Kamniškem sedlu in nošnji bivaka smo se pridružili alpinističnemu odseku pri PD Ljubljana Matica. Poslej se nismo več sestajali na ulici. Prijetneje je bilo, ko smo bili skupaj v prostorih društva na Masarykovi ulici. V uporabo smo prejeli prvo plezalno vrv, ki je bila domače izdelave iz tovarne v Grosupljem. Prvi cilj po plezalnem tečaju so bile naše Julijske Alpe, Triglav in njegova slovita severna stena. Potovali smo z vlakom, ki je bil v tistih časih nabasan, saj drugega prevoza ni bilo. In prav na vlaku smo se spet srečali s svojimi inštruktorji s plezalnega tečaja. Prvič smo bili v Julijcih, razen Zupana, ki je bil že na Škrlatici in Mojstrovki. Tega leta sem še enkrat obiskal Kamniške Alpe. Bil sem udeleženec plezalnega tečaja PD Kamnik, ki ga je vodil Lado Bučer, na tečaju pa sem že sodeloval tudi kot pomočnik inštruktorjev. Med tečajniki sem spoznal nekaj novih, kasneje dobrih kamniških plezalcev. Plezali smo v glavnem v zahodni steni Planjave in z Dragom Černičem sem preplezal Modčevo smer Skozi okno. Osem plezalnih vzponov, večinoma do tretje težavnostne stopnje, sem zabeležil v tem prvem letu. Največ sem plezal z Zupanom, s katerim sem bil kasneje na vrv navezan še 16-krat. Veliko lepega sva doživela skupaj in ostajava prijatelja še sedaj. Ko smo začeli hoditi v hribe, nam je ravno on imel veliko povedati. Bivak na Malih podih je bil odlično izhodišče za vzpone v njegovi soseščini. Sem smo zelo radi zahajali v vseh letnih časih. Direktni dostop je bil z južne strani skozi Žmavcarje1 in tukaj je bil državni lovski revir. Lovski čuvaji zaradi plašenja divjadi seveda niso radi videvali planincev, toda alpiniste so še nekako tolerirali. V lepem spominu mi je ostal prvenstveni solo zimski pristop na Skuto z Malih podov. V lepem vremenu sem se povzpel po popolnoma zasneženi letni poti, saj sem imel že dober cepin in dereze, pa tudi sneg je bil odličen. Strmina je bila za tisti čas kar solidna. Večjih težav nisem imel. Le pogled po beli strmini navzdol je bil včasih malce neprijeten. Vzpona sem se spominjal na pobočjih Brenve v Mont Blancu, kjer smo v podobnem snegu in strmini plezali štiri leta pozneje. Prva nesreča Oprema za zimske razmere v tistih časih je bila skromna in tudi izkušenj še nisem imel veliko. Zaradi neizkušenosti sem decembra leta 1946 komaj ušel tragediji v Planjavi, kjer me je odnesel snežni plaz. Doživel sem edino resnejšo nesrečo v gorah. Od takrat naprej sem bil zelo previden in sem vedno najprej pomislil na varnost, šele nato na vse ostalo. Dogodek sem opisal v svojem prvem članku za Planinski vestnik:2 Na žerjavici se cmari in prasketa rušje, boren plamen utriplje v peči. Pet nas ždi okoli ognjišča, od koder nam v premraženo telo žehti prijetna gorkota, da občutek udobja počasi lega nanj. Na planem buči vihar, z ihto se zaganja v lesene stene, žvižga po opažu in sili skozi reže med tramovi. Tale kot ob ognjišču je nocoj še edino varno zavetje pred pobesnelo vihro, ki se žene čez Sedlo. Že nad petdeset let kljubujejo stene koče na Jermanovih vratih zimskim viharjem, stokajo v spahih in zamolklo brne, ko veter buta obnje. Z neugnano silo se zaletava v vrata, da šklepeta leseni zasunek. V besnem sunku viharja zdajci na široko zazijajo vrata, in v kočo plane metež, snežinke zaplešejo v soju luči na steni. »Presneto mede. Z vetrom ga nosi.« Posvetil sem v temo, le dober seženj daleč so prodrli žarki v divji tok vetra in snežink. Urno sem zastavil vrata, rezek kovinski mraz me je nagnil nazaj k ognjišču. »Nocoj ne bi bil rad zunaj,« je dejal Miha in se stisnil pod odejo. Da. Gorje tistemu, kogar takle zimski vihar zatne v gorah. Nepripravljeni omaga, gore pozimi ne poznajo polovičarstva. To sem poskusil že drugi dan na lastni koži. V dolini sem izvedel, da so prav to noč omagali in skoraj zmrznili na Planini ljudje, ki niso zadosti resno gledali na zimo v gorah. Slabo opremljeni so pod Malo obtičali v snegu in mrazu, enaindvajset stopinj pod ničlo. Zadnji hip jih je otel Andrejko3 gotove smrti. »Jutri ne bo s Planjavo nič,« sem mislil na glas in se predejal na drugo stran. »Zunaj brije, da je groza.« »Nič ne de,« je menil Vencelj. »Ne veš, kaj bo jutri. Če se unese, odrineva.« Zvil sem se na gorkem pod odejo in prisluhnil. Na planem neugnano buči vihar svojo uničujočo pesem. Tovariši okrog mene mirno spijo, v meni pa gloda misel na jutrišnjo turo. Kako se bo stvar končala? Na misel mi pride Welzenbachov stavek: »V novo zapadlem snegu ne delaj tur.« Toda neugoden občutek je kmalu splahnel, utrujen od naporne ponočne hoje in nošnje drv na Sedlo sem počasi zaspal. Ko sem se zbudil, je bil Vencelj že na nogah. »Kako bo z vremenom?« »Bo že!« Nataknil sem okovanke in stopil k vratom. Sinočnji vihar se je skoraj unesel, nebo je prerezala sivina, do Sukavnika je segala, vsa zgornja polovica gore je tičala v meglenem prestiralu. Zapadli sneg leži kot nastavljen po robeh. Tudi Brana in Turska gora tiščita svojo glavo v meglo, ki se obeša čez Rinke nad Mrzli dol. V severni planjavski steni se je takrat sprožila puhlica in se zakrohotala v dolino. »Ali naj se v takem lotiva ture?« mi je šinilo v misli. Pršič na ledeni podlagi! Toda tovariš se je že odločil. Hotel je izkoristiti prosti dan in se pomeriti z naravo. Podstavila sva se z izdatnim zajtrkom, stlačila še nekaj v žepe in že sva bila »spremna za pokret«. Tovariši so nama želeli polno uspeha, ko so najine dereze že pele po kložastem snegu pred kočo. Hodila sva po trdem, pod Babami pa sva že zabredla v pršič. Nenavadno tiho je bilo v plazu pod Planjavo. Postalo mi je tesno pri srcu, zdelo se mi je, da lebdi danes v zraku nekaj prežečega, nekam odmaknjen je bil ta gorski svet s svojimi snežnimi vesinami in rezmi, s širokim Sedlom in stenami nad njim. Menjala sva se v plazu, začel sem utirati gaz v strmino, sneg je postajal zmerom globlji. Pršni plazič se je posul iz zagate in pihnil čez previs nad Jugovo poklino. Razpršil se je v zraku. Svarilo? Pustila sva ga vnemar, strmela sva navzgor, da se čim prej prerineva do Wisiakove grape. Tam že še vse natanko premisliva. Pošteno sem se zasopel, ko sem gazil globoki celec v strmino. Za trenutek sem postal, da se oddahnem. Tedaj pa je nekaj sežnjev nad menoj zamolklo švistnilo čez sneg … Pff… Videl sem še, kako je snežno pobočje okoli mene zavalovilo, bliskovito sem se ozrl na desno, tri sežnje proč je bil varen pomol, toda bilo je prepozno. Močan sunek me je podrl in zasukal na glavo, med bobnenjem sem padel nekam navzdol in se onesvestil. Ko sem se zavedel, sem tičal kakih 200 metrov niže v plazovini pod Planjavo. Izgrebel sem se iz snega in se opotekel. Noge so mi klecnile, zavalil sem se po plazu navzdol. Nekje v bližini se je oglasil znan glas. Krvavel sem iz ust, v čeljustih sem čutil hude bolečine in členek na nogi je bil nekam mehak. Razvedel sem se; nekaj korakov stran se je dvignila iz snega bela postava, kot bi jo potegnil iz moke. Bil je Vencelj. Izbrskala sva si sneg iz ust, nosu in ušes ter se opotekaje vrnila na Sedlo. Za ta dan sva opravila … Z nezaupanjem sva gledala gladke plati nad seboj in si želela, da bi čim prej zginila iz nevarnega okolja. Zgoraj pred kočo so naju že čakali tovariši. Dane je prebledel, ko me je zagledal. Najbrž je mislil, da sem bolj zdelan. »Srečo sta imela,« je dejal Marko, ko me je obvezoval. »Če bi vaju zagrabilo tam v plateh, kakih dvajset metrov v desno, se ne bi več vrnila.« Ko sva si ogledovala mesto, kjer naju je posnelo, so me zbodli v oči skoki, čez katere sva zgrmela s plazom. Nisem si mogel prav misliti, kako da sva jo zvozila tako poceni. Razen nekaj prask, nekaj izbitih zob in zvite noge, ni bilo nič hudega. Plaz se je sprožil, ker sva hodila v novem snegu, ki je ležal na trdi podlagi, in ker sva gazila počez, namesto ob njegovem zgornjem robu ali pa navpik. Pouk v zimski tehniki pod vodstvom izkušenih gornikov je zato nujno potreben predvsem mladini, ki še nima zadosti izkušenj v snegu in ledu. Prvi resnejši vzponi Že na pomlad, 10. maja 1947, je sledil prvi resnejši vzpon po Južnem razu na Skuto. V spodnjem delu je precej izpostavljen, posebnih težav pa ni. Presenetila me je kompaktna skala, povsod dobri prijemi. Čudovito plezanje. Osemkrat sem ga preplezal, celo pozimi (30. januarja 1949) s Sandijem Blažino v treh urah. Sam raz je bil kopen in ves čas naju je grelo sonce. Zimske razmere sva imela le pri sestopu čez Štruco na Velike pode. V Južnem razu so me pozneje še spremljali: Božo Fakin, Evgen Vavken, Marjan Šavelj, Milan Hodalič, Igor Levstek in Zoran Tratnik. V spominu mi je ostal kot eden najlepših klasičnih plezalnih vzponov v Kamniških. Prva tura na Brano s Kamniškega sedla na velikonočni ponedeljek aprila 1946. Bili smo še popolnoma neizkušeni. Rado na Konju med plezanjem grebena Rinka – Skuta V Planjavi, Wisiakova grapa; na levi Alenka Svetel, v sredini Vencelj, desno Rado (foto: Marjan Keršič - Belač) Pri nošnji skozi Žmavcarje smo se pred nevihto zatekli v votlino tik nad gozdno mejo. Na skrajni desni s čutaro za pasom France Zupan, levo od njega, spodaj, Marjan Keršič - Belač, nad njim Rado, takoj za njim v svetli vetrovki Dane Škerl in Milan Hodalič, ki ima obvezano oko. Alenka Svetel in Rado na vrhu Brane leta 1947 (foto: Marjan Keršič - Belač) Igor Levstek v Južnem razu Skute leta 1948 Na vrhu Skute; od leve Miha Verovšek, Vinko Modec, Vid Vavken, Jože Govekar in neznanec Rado na Velikih podih, za njim pa Mali podi, Brana, Ojstrica in Turska gora Pred kočo v Kamniški Bistrici od leve: Boris Režek, oskrbnik Tone Gradišek in lovec Bosov Tine, soimenjak znamenitega Valentina Slatnarja - Bosa Na grebenu Dolgega hrbta marca 1948 Zimsko grebensko prečenje osrednjega dela Kamniško-Savinjskih Alp; Miha Verovšek in France Zupan v zadnjih metrih pod vrhom Skute Skuta nas je tedaj zelo privlačila. V njenem desnem delu (gledano z juga) nas je zanimal gladek izbočen del, ki smo ga imenovali Oltar. Skoraj navpične plošče so obetale zanimivo plezanje. V to kratko, a izpostavljeno steno smo vstopili 3. oktobra Verovšek, Zupan in jaz. Dan prej smo bili v južni steni Kogla v Virensovi smeri, z nami pa je bil tudi Marjan Šavelj, a je ostal v bivaku. Čeprav je bil že oktober, je bilo vreme lepo, pravo indijansko poletje. V steni Oltarja smo bili šest ur. Zadnjo gladko ploščo je preplezal Zupan. Uživali smo v plezanju in dobri skali. Imenitno se nam je zdelo, ker v steni ni bilo grap in prodnatih polic, saj ves čas plezaš, kakor pravi Zupan, in zraka je dovolj. Ko smo prišli na greben, smo se predali soncu. V naslednjih dneh smo preplezali še Južni raz Turske gore. Dva dni kasneje je v bivak prišel še Milan Hodalič in skupaj sva preplezala Južni raz Skute. Na koncu pa sva se z Zupanom odpravila še v Severovzhodni raz Kalške gore. Zanimala naju je vesna4 prečnica, ki pa je žal nisva našla. Podobnih čudovitih dni indijanskega poletja na Malih podih pod Skuto nisem več doživel. Bili pa so še lepi dnevi in v Kalško goro v Keršičevo smer (Belačev steber) sva se odpravila s Koširjem iz bivaka čez Velike pode. Kmalu sem doživel še prvi zimski bivak na prostem v gorah. Enaindvajsetega decembra sva se s Šavljem odpravila v Južni raz Turske gore. Prvi zimski dan leta 1947 je bil zares zimski, saj je bilo kar nekaj stopinj pod ničlo in Južni raz je bil pobeljen, da kopne skale skoraj ni bilo. V takih razmerah sva v najkrajšem dnevu v letu vstopila vanj po dokaj dobro prespani noči v bivaku. Dereze sva si nadela pri bivaku in sva jih snela šele naslednji dan zjutraj ob povratku. Poleti je vzpon po razu lahka plezalna tura, primerna tudi za začetnike. Midva pa sva imela izredno težke razmere in sva plezala vseskozi z derezami. Na najbolj strmem mestu je Marjan zdrsnil, vendar sem ga obdržal na vrvi. Konopljena vrv je kmalu otrdela od mraza. V takih razmerah naju je dohitela noč tik pod vrhom Turske gore in do jutra sva drgetala od mraza pod nekim previsom. Oblečena sva bila dokaj dobro in noč je bila razmeroma mirna, a zelo mrzla. Naslednjega dne sva izplezala in 22. decembra leta 1947 opravila prvi zimski vzpon po Južnem razu Turske gore. V spominu mi je ostal predvsem zaradi izredno težkih razmer in tedanje opreme, kar ga je še precej bolj zasolilo. Naslednje leto sem plezal še več že na novega leta dan sva z Zupanom poskušala preplezati Vzhodni steber Brane. Po dveh raztežajih sva obrnila, ker ni bilo nikjer kopne skale, bilo je, kakor da bi jo poleti z moko posul. Ko sva se po osmih urah vrnila v kočo, sva si vidno oddahnila. Koča pa je bila zaprta, zato sva prišla v notranjost skozi okno v višjem nadstropju. Plezala sva ob strelovodu, z derezami na nogah. Napravila sva minimalno škodo in ob povratku naslednjega dne vse lepo zaprla. V Brani in Planjavi smo takrat zares radi in tudi veliko plezali. Obe sta bili priljubljeni zimski privlačnosti. Tu je Boris Režek snemal tudi prvi dokumentarni film o zimskem alpinizmu v Kamniško-Savinjskih Alpah. Bil je mrzel zimski dan, snemali smo na Babah in na Sedlu. Poleg Režka je bil poleg še Marjan Keršič - Belač. Med zavzetim snemanjem smo vendarle opazili zdrs planinca, ki je letel po ledenem pobočju Sedla. Spodaj, pri Stanu,5 je obležal nezavesten. Seveda smo se takoj lotili reševanja in ga nezavestnega prinesli v kočo v Kamniški Bistrici. Ponesrečenca sem takoj spoznal, bil je Vinko Mlakar. Njegovi starši so bili, tako kot moji, iz Loža na Notranjskem. V Rožni dolini v Ljubljani, blizu mojega tedanjega bivališča, so imeli krojaško delavnico. Študent Mlakar je dobro okreval, saj je imel veliko srečo, da smo bili ob nesreči po naključju poleg in smo lahko takoj pomagali. Tiste dni je bilo v gorah namreč zelo mraz. Tako mraz, da smo v koči na Kamniškem sedlu spali popolnoma oblečeni, kot za delo zunaj. Zimsko grebensko prečenje Naslednji zimski turi sem opravil v Julijcih, v Škrnatarici in Škrbini v Zadnjem Prisojniku. Potem sem se vrnil v Kamniške. Eno izmed najlepših zimskih plezanj v gorah je bilo zimsko grebensko prečenje osrednjega dela Kamniških Alp, ko smo se odpravili po zasneženih grebenih od Skute do Grintovca. Ideja se je rodila že ob nošnji tramov za bivak pod Skuto. Ko smo nekje v Žmavcarjih sedli k počitku, nam je Boris Režek pripovedoval o svojem zimskem prečenju v minuli zimi. Takrat sta z Radom Isteničem opravila zimsko prečenje s Kamniškega sedla čez Brano, Rinke in Skuto, čez Velike pode do Kokrskega sedla. Bili smo trije, še prijatelja Miha Verovšek in France Zupan. Večkrat smo se dobili na Trdinovi ulici 7, kjer je stanoval Miha. Načrt smo temeljito pripravili. Vrvi so bile še iz konoplje (tako je bilo vse do leta 1950), imeli pa smo vreče iz balonov ameriških padal (tako imenovane celzake) in hrano iz paketov, takratne mednarodne pomoči (UNRRA).6 Vse to smo natovorili na kolesa in se odpeljali v Kamniško Bistrico. Naslednjega dne smo dosegli zasneženi bivak na Malih podih, še naslednji dan pa smo turo začeli z direktnim vzponom na Konja v Skuti. To varianto sta poleti preplezala Verovšek in Ljubo Zupančič. Po strmem snežišču smo se povzpeli z derezami, nadaljevali pa v kopni skali s trikuni.7 Vibram podplate smo namreč dobili šele leto pozneje. Tiste dni je prevladovalo lepo vreme, sonce je pripekalo in bilo je toplo kakor poleti. Plezanje s trikuni pa ni bilo prav prijetno. Ko smo dosegli greben, so nam od mraza pri priči zmrznili ovlaženi anoraki. Veter je v zastavah nad nami nosil sneg, pogled navzdol proti Jezerskemu pa je dajal vtis prave zime. Težke nahrbtnike smo čez Konja potegnili z vrvmi. Do vrha, ki smo ga dosegli pozno popoldne, ni bilo posebnih težav. Večkrat smo se ustavili. Bili smo sami v res čudoviti gorski zimski naravi. Na vrhu smo se odločili bivakirati nekje okoli Štruce. In tam smo našli zelo poseben prostor. Zupan se spominja, da je veter s snegom izoblikoval nekakšno zavetje, na pol zaprto votlino, zato se nam ni bilo treba ukvarjati z gradnjo snežnega bivaka. Imeli pa smo že bencinski kuhalnik, ki je bil tisto noč v uporabi do jutra. Verovšek se je še posebej znašel, saj je s seboj vzel podlogo nekega pisalnega stroja, ki je bila iz filca in mu je dobro služila za podlago na snegu. Zunaj votline pa je bril in razsajal veter, mraza je bilo za kar precej stopinj pod ničlo. A ne mraz in ne veter nista prišla do nas. To je bil eden redkih bivakov na zimskih turah, ki mi je ostal v dokaj lepem spominu. Pri drugih žal ni bilo tako. Ko smo zjutraj nadaljevali proti Dolgemu hrbtu, so nam v začetku šklepetali zobje. Na vse to pa smo takoj pozabili, ko nas je pozdravilo sonce in v lepih barvah osvetlilo vzhodno steno in greben Grintovca. Greben je bil v celoti zasnežen. Jeklene vrvi, ki v poletnih mesecih nudijo varne oprijeme, je bilo opaziti le tu in tam. Prav radi smo vpenjali vanje karabinarje,8 če so le kje kukale iz snega. Po šestih urah plezanja smo se ustavili v manjši konti na Velikih podih pod Mlinarskim sedlom. Tudi zadnja strmina Grintovca po severni strani ni delala težav. Dereze so odlično prijemale. Kdaj smo dosegli vrh, se ne spomnim več. Vem le to, da smo kar navezani drveli k Cojzovi koči in potem v Bistrico. Razvezali smo se šele v dolini. To pa je bilo najbolj mučno opravilo tega dne. Vozli na starih konopljenih vrveh so bili namreč trdi kot beton. V dolini je bilo mraz. Ko smo se s kolesi9 vračali domov, mi je nekje pri Trzinu spustila guma. V temni noči smo jo nekako usposobili in se v pozni uri vrnili domov. Mnoge zimske ture so mi ostale v spominu kot naporne in tudi delno tvegane, grebensko prečenje od Skute do Grintovca pa je še posebej čudovit spomin. Tako je bilo prvič pozimi opravljeno grebensko prečenje osrednjega dela Kamniških Alp v dveh delih: prvi del, od Kamniškega sedla do Skute, sta opravila Boris Režek in Rado Istenič, drugi del, od Skute do Kokrskega sedla, pa mi trije. Skuta levo od Južnega raza in Kogel Iz bivaka pod Skuto smo plezali po raznih smereh v Rinkah nad Okrešljem in se ozirali na lepe stene od Južnega raza proti Štruci in seveda Koglu. Tu so se obetale lepe možnosti. Najprej smo stene ogledovali z raznih strani, nato pa najprej poskusili v jugozahodni steni Skute. Gladke plošče levo od raza so nas zelo mikale. Stena je bila kratka, skala pa videti dobra. Čez Plošče v Skuti smo se Verovšek, Zupan in jaz podali dvakrat (1. julija in 17. avgusta leta 1947). Oprema je bila še vedno borna, plezalniki iz filca, imeli smo dvojno konopljeno vrv in nekaj lesenih zagozd. Direktna smer je bila kratka, izpostavljena in lepa. Prav ponosni smo bili nanjo. Južno steno Kogla smo preplezali 2. oktobra po klasični Virensovi smeri. Že takrat smo ugotovili, da je pravi problem osrednji del. V začetku smo se za smer zanimali trije, poleg mene še Sandi Blažina in Zupan. Z Zupanom sva bila dvakrat pri vstopu. Presenetil naju je dež. Potem sva z Blažino v naslednjem poskusu prišla do znamenite zelene gredine sredi stene. Zaradi vročine in žeje sva po gredini steno zapustila. Preplezani spodnji del je pokazal dobro skalo in plezanje, podobno strmim dolomitskim stenam. Smer sta leta 1950 do vrha preplezala Zupan in Ksavo Šemrov. Zupanova smer je izredno lepa, v celoti izpostavljena in sodi še danes med najlepše v Kamniških, med mladimi plezalci pa je tudi zelo priljubljena. Prednost južne stene je tudi v tem, da je lepo od sonca ogreta in primerna za vzpone v zgodnji pomladi ali v pozni jeseni. V jugozahodni steni Skute pod značilnim Stolpom je bila še ena neponovljena smer Ob Stolpu. Pred drugo svetovno vojno, leta 1933, sta jo preplezala dva stara plezalca: Vinko Modec in Boris Režek. Osmega julija 1951 pa smo jo prvič ponovili v dveh navezah; v prvi sva bila midva z Vinkom Modcem, v drugi pa Jože Govekar - Jozva in Vid Vavken. Smer poteka v vpadnici Stolpa in značilni zajedi pod njim in je lepa klasična tura. Posebnih težav ni bilo, razen nad platojem pod zajedo. _____________ 1 Žmavcarji so stara srednjeveška planina nad Koncem Kamniške Bistrice, omenjena v listini iz leta 1499 (Sa Branjo na rebri) in arheološko izpričana. 2 Rado Kočevar: Ponesrečeni poskus, Planinski vestnik, 1947 (str. 64–65). 3 Andrejko Šlebir iz Stahovice, skupaj z materjo Manco dolgoletni oskrbnik koče Slovenskega planinskega društva na Veliki planini, reševalec in gorski vodnik (op. Franceta Malešiča). 4 Prečnica, po kateri se pleza brez prave opore za noge oziroma je le-ta zelo slaba. Plezalec praktično visi na rokah. 5 Nekdanja starosvetna planina, znana po arheoloških najdbah iz šestega stoletja in omenjena v listini iz leta 1499 (V sedli), s turističnim imenom Pri pastirjih. (op. F. M.) 6 UNRRA – Uprava Združenih narodov za pomoč in obnovo (The United Nations Relief and Rehabilitatinon Administration) 7 Tako so se imenovali žeblji, s katerimi so bili okovani planinski čevlji. 8 Vponke 9 Takratna kolesa so bila težka in brez prestav. Sprednja zavora je delovala na pritisk od zgoraj, zadaj pa je bil torpedo, primeren le za krajše spuste, sicer so se ležaji pregreli in nadaljnja vožnja je bila potem nemogoča. OKREŠELJ Ta del Savinjskih Alp me je privlačil od vsega začetka. Pritegnil me je že prvič, ko sem ga zagledal s Kamniškega sedla spomladi leta 1946, ko smo se še kot planinci začetniki vzpenjali po zasneženem pobočju Brane. Potem pa še nekaj tednov pozneje ob prečenju od Korošice čez Kamniško sedlo in Tursko goro. Pa malo kasneje istega leta, ko smo bili na prvem plezalnem tečaju. Tja čez nismo šli, čeprav je bilo videti blizu. Plezali smo v stenah Turske gore, tako da smo se do vstopa spustili skozi Turski žleb in ne s Sedla proti domu na Okrešlju. Spominjam se nevarne poti, ledu v sredini žleba in potrganih klinov nad ledom. Mogočne stene nad Okrešljem pa so vabile. Boris Režek nam je pripovedoval o Štajerski Rinki in Križu, kjer sta z Vinkom Modcem preplezala dve, za tiste čase super plezalni smeri. Pa Savinjsko sedlo in Mrzla gora. Tja pa takrat tudi še ni bilo možno. Obmejni pas je bil namreč za obiskovalce zaprt in dobro varovan. Z graničarji, posebno enoto tedanje vojske, ki je ta pas nadzirala, pa se v tistem času ni bilo šaliti. Tako smo do leta 1951 plezali v lažjih smereh Turske gore in Male Rinke, tako da smo se do vstopa v steno vedno spuščali po že precej zastareli poti skozi Turski žleb, ki je bil tudi čisto blizu tedaj na novo zgrajenega bivaka pod Skuto. Sčasoma pa se je prek PZS dalo dobiti tudi posebna dovoljenja za vstop v obmejni pas. Graničarji so imeli na Okrešlju manjšo postojanko, kjer si se z dovolilnico obvezno predhodno oglasil. Če si do vstopa v plezalno smer prišel mimo njih, je bilo že tvegano. Pred uporabo strelnega orožja so sicer zavpili »stoj«. Kaj pa, če tega nisi slišal? Dvakrat Modec-Režek Poleti 1951 sva z Vidom Vavknom ponovila obe imenitni smeri Modec-Režek v Štajerski Rinki in Križu (Koroška Rinka). Obe plezalni smeri sta bili poleg stene v Rzeniku največji dosežek naših alpinistov pred drugo svetovno vojno v Kamniško-Savinjskih Alpah. Še danes imata precej obiskovalcev. Spominjam se lepega plezanja, na nekaterih mestih tudi izpostavljenega, a sva težja mesta preplezala hitro in tudi vreme nama je bilo pri tem zelo naklonjeno. Na AO sva potem obširno poročala. Kasnejše ponovitve so najino pripoved potrjevale. Name pa sta največji vtis pustili vesna prečnica v Štajerski Rinki in navzdol viseča plošča v Križu. Obe smeri sta prvič ponovila Franc Herle in Gustl Vršnik. Z Vavknom sva opravila drugo ponovitev v Križu in četrto ponovitev v Štajerski Rinki, ki je izredno lepa smer. Na vrhu Štajerske Rinke sva izstopila pa svoji varianti, ki pa je sedaj ne bi znal več pravilno vrisati. Tudi vesne prečnice ne, čeprav je zelo zanimivo mesto. V Križu pa me je viseča gladka plošča zelo spominjala na slovito Herletovo prečnico v Ojstrici in Comicijevo smer v razu Jalovca. Najino izhodišče je bilo pri Frischaufovem domu, zato sva se spustila na Savinjsko sedlo in tam prvič šla tudi čez tistih nekaj metrov avstrijskega ozemlja. Graničarjev na meji k sreči ni bilo. Vlado V Štajerski Rinki se je kasneje smrtno ponesrečil mladi celjski alpinist in geograf Vlado Fajgelj.10 Takrat alpinisti še nismo nosili čelad. Tudi pot od kraja nesreče do prvega telefona je bila zelo dolga, kaj šele nošnja ponesrečenega do prvega avtomobila. Nanj me vežejo nepozabni spomini, ko sva skupaj leta 1951 opravila maratonsko zimsko prečenje v Savinjskih Alpah. Mrzla gora Junija leta 1952 sem prvič stopil na vrh čez Hudi prask z Binetom Vengustom. Bil je dober fotograf in je napravil imenitne barvne diapozitive naših gora. Z njimi sem nato predstavil naše gore na raznih predavanjih doma in v tujini. Kasneje je bil nekaj let tudi vodja GRS. Bine je bil imeniten spremljevalec in dober poznavalec naših planin. Vrh Mrzle gore sem obiskal še šestkrat. Običajno sem potem sestopal po grebenu na Savinjsko sedlo in navzdol proti Frischaufovemu domu. Še danes ne vem, zakaj me je ta gora tako privlačila. Alpinističnega podviga ni bilo pričakovati, Hudi prask, kjer poteka plezalni pristop, pa ni nobena posebnost. Takrat smo temu rekli izpostavljeno skrotje. Predvojna nadelana pot je bila namreč že precej dotrajana in deloma uničena. Morda zato, ker je bil zaradi meje vrh nedostopen? Kadar sem se s Kamni- škega sedla ali drugih vrhov oziral tja, me je nekaj vleklo v tisto smer. Ko sem z vrha Mrzle gore sestopal proti Savinjskemu sedlu, se mi je prvič odprl pogled na severna ostenja Turske gore in Rink. Videti to skalovje nad Okrešljem z vzhoda je zares nekaj posebnega. Direktna smer v severni steni Štajerske Rinke Milan Pintar - Mik je bil nekaj let mlajši. Sodil je v krog Aleša Kunaverja in Toneta Jegliča; z njimi sem preživel nekaj lepih nepozabnih skupnih dni v gorah, v mojih zadnjih študentovskih letih. Bili so dobri plezalci, ki so kmalu začeli dosegati še večje uspehe. Z njimi sem preplezal nekaj lepih smeri v Zahodnih in Severnih Apneniških Alpah, z Mikom pa tedaj še varianto, Prečnico smrti v Dedčevi steni. Spomladi in jeseni smo se dobivali v Turncu pod Šmarno goro, kamor smo se pripeljali s kolesom. V teh skalah je bil naš plezalni vrtec, kjer smo trenirali za podvige v poletnem in zimskem času v gorah. Direktna smer v severni steni Štajerske Rinke sodi še danes med težje v Kamniško-Savinjskih Alpah. Po pripovedovanju je tudi dobro obiskana. Velikokrat sem z Okrešlja opazoval steno in iskal prehode. Smer je bila pripravljena in že tudi vrisana. Uganka pa je bila, kako priti čez previsne strehe in gladko navzven viseče plošče, ki so zapirale prehod. Nekega dne sva z Mitjo Kilarjem vedrila pod steno. Predstavil sem mu svoj načrt. »Tisto mesto pa je le še za norce, ki iščejo poti na drugi svet,« je odvrnil Mitja, »in če bosta zlezla tam čez, sta klasa.« Z Mikom sva julija 1953 smer preplezala v dveh poskusih. Prvič sva prišla do prve terase in se potem umaknila v smer Modec-Režek. Že v prvem težjem raztežaju sva rabila dve uri in precej klinov. Do terase pa je bilo kar nekaj težav, navpične plošče marsikje z oprimki, podobnimi tistim pri Aljaževem domu pri znameniti WC-prečnici ali sekretovi traverzi.11 Lažjega sveta je bilo v steni le za raztežaj, potem pa zopet napeto. Zaključila sva in sklenila, da se vrneva. Odšla sva v Logarsko dolino in na Korošico. Takrat je bila tam oskrbnica Beba Lipold - Ima. Alpinisti smo se pri njej počutili kot doma. Z Mikom sva plezala v Vršičih in v Dedcu. Miku sem hotel pokazati raz s strani. Vstopila sva v Levo smer in potem po Traverzi smrti, ki so jo prvič preplezali Kunaver, Jeglič in Pintar. Po razu takrat niso nadaljevali, pač pa so se po isti smeri vrnili nazaj. Niso našli prehoda nad polico, čeprav je tam tičal klin, na katerem je obvisel Ciril Debeljak - Cic nad Črno ploščo. Mika je to mesto zanimalo in sklenil sem mu to pokazati. Vstopila sva po prečnici, jaz sem preplezal previs, kjer je odletel Cic, potem sva po razu dosegla vrh. Pogled proti Črni steni navzdol pa je bil kar spoštljiv. Takrat se je pod steno nabralo kar nekaj gledalcev. Celo Čopov Joža je bil med njimi, ki se je slučajno mudil v Kamniških. Ciril Debeljak in Mitja Kilar sta nekaj dni kasneje tudi prvič ponovila Direktno smer v Dedcu, najina smer pa je še nekaj časa čakala ponavljavce. Tisto poletje je bilo na Korošici kar zanimivo. Dovolilnica za gibanje v obmejnem pasu V Direktni smeri v Štajerski Rinki Drugačen prevoz Milan Pintar - Mik Čez nekaj dni sva se z Mikom vrnila na Okrešelj, spočita in polna energije. »Sedaj ali nikoli,« sva še zjutraj rekla prijatelju Franju, tedaj nosaču na Okrešlju. Prvi del stene je bil sedaj hitro za nama. Pod veliko črno ploščo sem na stojišču zabil leseno zagozdo s klinom. Mik je nadaljeval. Že po nekaj metrih je zapel prvi klin in potem naslednji in tako naprej. Izginil je za rob v previsno zajedo. Od časa do časa sem videl le spodnje konce nihajočih stopnih zank. Na koncu zajede je bilo imenitno stojišče. Velik previs nad njim sem nato premagal s klini. Na koncu pokline se spominjam odklanega skalnega roba, kjer se varuje »jahaje«. Navzdol pa te stisne tesnoben pogled: navpično, zrak do podna. Zadeva pa je počasi začela postajati resna. V svojem dnevniku imam takole zapisano: Varovališče je eno najbolj zračnih v naših stenah. Sedaj je bil na vrsti Mik. Za pas si je pripel vse železje. Dolgo je trajalo, da je premagal prvi previs. Potem je pod streho zopet zabil dva klina, ki tam verjetno sedita še danes. Prečenje je nadaljeval s pomočjo klinov in stopnih zank. Zabil je vseh 15 klinov, tako da na koncu vrv ni mogla nikamor. Ko sem mu sledil, mi z vrvjo ni mogel pomagati. S skrajnim naporom sem se z eno roko držal za klin, z drugo pa sem izpenjal vponke. Pod veliko streho sem stoje v zankah izbijal majave kline. Na koncu pa sem bil tako izčrpan, da sem obvisel na vrvi. Z zadnjimi močmi sem izplezal kake tri metre na levo, ne da bi zanihal. Potem pa so roke popustile in prijel me je krč. Mik je obe vrvi komaj še držal. Tu bi lahko postalo usodno. S skrajnimi močmi, kako, še danes ne vem, sem izplezal na stojišče, kjer sem kake četrt ure obstal. Najtežje mesto je bilo za nama. Problem je bil rešen! Osem ur sva se prebijala čez ta najtežja mesta. V tistem času je bila smer (razen Centralne v Dedcu, kjer je v Črni plošči prevladovalo prosto plezanje) gotovo ena najtežjih v naših gorah. Do vrha, razen nekaterih mest, ni bilo več izrazitih težav. Vendar naju je zalotila noč, zato sva do jutra počakala v neki votlini pod vrhom. Naslednjega dne zjutraj sva se skozi Turski žleb vrnila na Okrešelj. Bivak pod Skuto je bil blizu, vendar nisva imela ključa. To je bila moja zadnja prvenstvena tura. V plezalnem dnevniku jo imam zapisano pod zaporedno številko 193. Nekaj dni kasneje sva odšla plezat v Tirolske gore, kjer sta se nama pridružila še Tone Jeglič in Aleš Kunaver. Ko sva se vrnila domov, sva odšla na morje k prijateljem iz našega AO. Keršič, Hodalič in drugi so bili v Mošćeniški Dragi. Do Postojne sva potovala z vlakom, naprej pa s kolesom. Težave v stenah so bile pozabljene … Z Mikom malicava po opravljeni turi. V stenah nad Okrešljem sem opravil 19 vzponov in leta 1954 tudi zaključil svoja študentovska leta v gorah. Zadnji plezalni vzpon v tem delu Kamniško-Savinjskih Alp sem opravil v Severovzhodnem razu Štajerske Rinke, in sicer septembra. Prvega oktobra pa sem nastopil prvo službo v Kranjski Gori. Tu sem plezal pretežno lažje smeri. Moji soplezalci so bili večinoma iz AO Celje in AO Maribor. Soplezalci so omenjeni, razen njih pa so me spremljali še: Celjana Ciril Debeljak in Stane Veninšek ter Roman Pukl iz AO Maribor, Miša Mesec iz Ljubljane in nekateri udeleženci plezalnega tečaja iz AO Celje, Maribor in Ljubljana. Leta 1970 pa še dva Švicarja, ki sem ju vodil nekaj dni po Kamniških. _____________ 10 France Malešič: Spomin in opomin gora, kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah, Didakta, 2005 (str. 220). 11 Tako smo rekli polički na zidu Aljaževega doma med oknoma stranišča. Plezanje po njej je bilo kar zahtevno. KAMNIŠKE S SEVERA S severne strani v kamniške gore nismo pogosto zahajali, ker so bile za tiste čase precej od rok. Tja je bilo možno priti le z avtobusom iz Kranja, kar je bilo za naše študentovske denarnice kar malce problematično. Iz Ljubljane smo se v glavnem vozili le s kolesi, tistimi muzejskimi seveda. Velika ovira, predvsem za vzhodni del, pa je bil že omenjeni poseben režim gibanja v obmejnem pasu. Ta predel smo občudovali le z vrhov in grebenov, ki smo jih dosegli iz Kamniške Bistrice; ta nam je bila kot izhodišče najbližja. Med redkimi obiski Kamniških s severne strani so mi v spominu ostali trije. Severozahodni greben Kočne Kočna je bila dosegljiva iz Kamniške Bistrice čez Kokrsko sedlo. Za alpiniste pa južna stran ni bila preveč privlačna. Vedno sem občudoval severozahodni greben, ki je bil markanten že od daleč. Osmega novembra 1947 smo se Dušan Košir, France Zupan in jaz s kolesi odpravili v dolino Kokre. Tja nas je povabil Pavle Kemperle, znani kamniški alpinist, ki je tam služboval. Večer v njegovem domu, kjer smo prenočili, je minil v prijetnem razgovoru. Pripovedoval nam je o svojih predvojnih vzponih, predvsem o strmi in kompaktni skali v zahodni steni Planjave in o steni Rzenika, ki nas je še posebej zanimala. S soplezalcem Binetom Benkovičem sta v steni pustila kar 60 klinov. Še danes mi je žal, da je nismo ponovili. Stena je znana po svoji krušljivosti in nas zaradi tega ni posebej privlačila. Pri Kemperlu smo pustili kolesa in se naslednjega dne odpravili proti Povšnarjevi planini, nad katero se plezanje po grebenu začne. Bil je lep, topel jesenski dan in večina rastja je sijala v značilnih rumenih barvah. Ko smo nad Povšnarjevo planino dosegli greben, se nismo navezali. Težav skoraj ni bilo, če že, so bile večinoma prve in druge težavnostne stopnje. Izjema so bili markantni grebenski stolpiči. Vzpenjali smo se ob njih in uživali v razgledih, ki so bili enkratni: večji del Gorenjske in notranjskih vršacev s Snežnikom, na severu velik del avstrijske Koroške in del Štajerske. Nekaj novega, česar doslej nismo bili vajeni gledati. Nikamor se nam ni mudilo. Pozabili smo, da je dan v tem času že bistveno krajši. Greben pa se je vlekel … Kokra in Povšnarjeva planina sta že daleč pod nami. Na mehkih travnatih vesinah se ni mogoče upreti še toplemu jesenskemu soncu. Šele na grebenu pod vrhom Jezerske Kočne se počasi zavemo, da je treba še pred nočjo priti do neke poti. Globoko pod nami vidimo Suhadolnikovo kmetijo. Kako do nje? Po markirani poti bi morali prečiti pobočja Kočne čez Dolce do Kokrskega sedla, a te možnosti ne izberemo zaradi dolžine. Do noči manjka le še dobra ura. Odločimo se sestopiti kar naravnost navzdol, saj imamo vso opremo in tudi skrotje ni videti tako brezizhodno. Tema nas dohiti še nad gozdno mejo. Noč je k sreči še svetla in pred polnočjo zbudimo kmeta, ki nam ponudi prenočišče in večerjo. Naslednjega dne se v poznih jutranjih urah poslovimo. Potem še enkrat stisnemo roko Pavletu in se po dolini Kokre s kolesi odpeljemo domov. Pozimi od Makeka Dve leti pozneje, 13. januarja 1950, smo se znova odpravili na Kočno, ki me je še posebej mikala. Še posebej zato, ker pozimi doslej s te strani ni bilo posebnih vzponov. V navezi smo bili trije; še Marjan Perko in Franc Vavpotič. Nismo bili več začetniki, saj sem leto dni prej preplezal nekaj zahtevnih zimskih vzponov v Julijcih. Prenočili smo v Kazini v nezakurjeni sobi. Kljub mnogim odejam smo vso noč drgetali od mraza. Tiste dni je termometer kazal do minus 25°C in Jezersko je poleg Babnega Polja na Notranjskem veljalo za najbolj hladno območje Slovenije. V spodnjem delu je bil zelo težaven zasnežen prag. Stena je bila pokrita s snegom in ponekod prevlečena z ledom. Oprimke je bilo potrebno očistiti. Uporabili pa smo kar precej klinov. Pa še vse je bilo treba opraviti z derezami. Plezal sem varovan na dvojni vrvi. Če ne bi bilo zgoraj dolgega snežišča, bi verjetno takoj obrnili nazaj. Na koncu se spominjam še ledenega slapu pred snežiščem. K sreči se je dalo uporabiti kline. Potem pa je bilo lažje. Strmo snežišče v Povnovi dolini je bilo kompaktno. Z derezami smo se hitro dvigali. Kmalu pa smo začutili veter, ki je mraz še stopnjeval. Pod vrhom ozebnika med obema vrhovoma Kočne smo komaj še lovili ravnotežje. Snežne iglice so prebadale obraz. Šele v majhni votlini na drugi strani smo si oddahnili. Bližala se je tema, zato je sestop čez Dolce odpadel. Odločili smo se za tvegano pot naravnost k Suhadolniku. Smer sem k sreči že poznal z jesenske ture po severozahodnem grebenu. Strmo je bilo, sneg pa kompakten, zato so dereze odlično prijele. Pod nami so bili kratki, a navpični skoki, zato si napake nismo smeli privoščiti. K sreči nam je šlo dobro. Okrog polnoči smo prišli do kmeta in pri priči pojedli večerjo za deset ljudi. Ko smo se zjutraj zbudili, so bili vrhovi že pobeljeni z novozapadlim snegom. Vzpon po grapi v vpadnici sedla med vrhovoma mi je ostal v spominu kot zelo zahteven, predvsem zaradi mraza in negotovega sestopa, klinov pa razen pri začetnem pragu nismo več rabili. Opremljeni smo bili že bolje. V Povnovi dolini smo si lahko privoščili tudi toplo okrepčilo, saj nas je bencinski kuhalnik takrat že spremljal na zimskih turah. Tudi v Češki koči sem preživel nekaj zanimivih dni. Planinsko društvo Kranj je poleti leta 1948 za člane svojega AO organiziralo plezalni tečaj. Takrat sem precej sodeloval na tečajih po vsej Sloveniji. Predsednik društva Ciril Hudovernik je vodil tečaj. Alpinizem je postajal čedalje bolj popularen, zlasti med mladino, in tako so počasi začeli prihajati novi, mlajši in obetavni plezalci. Samo nekaj let za nami so začeli z vzponi, ki so ponesli slavo našega alpinizma daleč po svetu. To sem pozneje opazil še na mnogih tečajih. Aprila 1954 sem se še enkrat vrnil na Češko kočo. Ljubljanska postaja GRS je imela zimski tečaj, ki ga je vodil Igor Levstek. Bilo pa je vse dni slabo vreme in tako smo vaje zimskega reševanja opravili le v bližini koče. KOROŠICA IN BLIŽNJE STENE Ob koncu zimske sezone 1948 sem se z nekaterimi člani AO Ljubljana odpravil še v vzhodni del Savinjskih Alp. Mikala me je predvsem Ojstrica in njena okolica. V zimskih razmerah smo se Tone Poljšak, Jože Govekar, Mitja Kilar, Silvo Vidmar in jaz odločili preplezati vzhodni ali Kocbekov greben. Spominjam se lepega vremena, čudovitih razgledov, zlasti proti stenam nad Robanovim kotom in naprej proti Raduhi in vzhodu. Greben me je precej spominjal na greben Grintovca. Ob povratku se je zgodilo povsem po naključju srečanje s skupino alpinistov iz AO Celje, ki jih je pripeljal Tine Orel iz Luč čez Vodole. Tako je prišlo do prvega stika s Cirilom Debeljakom - Cicem, Ivanom Arnškom, Stanetom Veninškom in drugimi Celjani. Tedaj smo se v zimski sobi na Korošici – Kocbekov dom je bil namreč zaradi zime še zaprt – domenili za sodelovanje pri plezalnem tečaju njihovega AO v septembru. Niti sanjalo se mi ni, da se je takrat pravzaprav začelo neko novo obdobje v mojem alpinizmu. Spoznal sem namreč novega spremljevalca na plezalnih turah v naslednjih letih, Cica, ki me je v nekaterih stvareh celo prekašal, kar je tudi pripomoglo, da je komaj leto kasneje tu nastala prva šestica plus (VI+) v naših stenah. Lučki Dedec Na Korošici smo se srečevali v Kocbekovem domu. Mnogo sta k temu prispevala oskrbnika Gustl Tahmajster in Beba Lipold - Ima, pa tudi nosač Franjo Kreačič, pozneje vodja žičnic na Krvavcu. Tudi mi, študentje, smo včasih odšli po tovor čez Vodole in tako ostali kak dan dlje … Najbolj smo bili očarani nad majhno vzpetino nad Kocbekovim domom, ki jo odlikuje nekaj manj kot 200-metrska navpična stena.12 Tu in v bližnjih Vršičih so mladi celjski alpinisti že izpeljali nekaj lepih smeri. Najbolj presenetljiva je bila Leva smer v Lučkem Dedcu. Prava petica in predvsem prosto plezanje.13 Proti koncu poletja 1948, ko so bile za menoj prve ponovitve do tedaj najtežjih plezalnih smeri v Julijcih, sem se odpravil na plezalni tečaj AO Celje na Korošico. Bilo je prijetno vzdušje. Ker so že prej opravili nekaj vzponov, smo takoj začeli z lažjimi. Med drugimi se spominjam severne stene Škarij. Plezali smo v dveh navezah. Z menoj je bil Jure Šarlah, v drugi navezi pa sta bila Cic in Ivan Arnšek. Vreme je bilo megleno in pred dežjem smo se zatekli v neko votlino pod vrhom Ojstrice. Odprli smo konzervo marmelade in složno v šali zapeli: »In bratje vsi enaki smo.« To je pomenilo, da vsak dobi enak delež. Tedaj namreč hrane še ni bilo v prosti prodaji. Plezalne smeri v Dedčevi steni smo plezali z navdušenjem.14 Predvsem kompaktna skala, dobri oprimki ter zares prava stena, brez grap in grušča, kar zelo spominja na plošče v Skuti in Koglu. Naslednji dan sva s Cicem preplezala novo smer v Lučkem Dedcu, ki sva jo poimenovala Desna smer, s tečajniki pa še nekaj lažjih in krajših smeri v sosednjih Vršičih. Desna se od Leve razlikuje po tem, da je bolj tehnična, kar pomeni, da se je manj plezalo prosto. Obe smeri sta še danes zelo priljubljeni. Prva šestica plus v naših stenah Bilo je 21. septembra leta 1949. Na Korošici smo se mudili več dni. Plezal sem različne smeri, tri dni prej z Darom Dolarjem Herletovo smer v Ojstrici. Naslednji dan sva z Ivanom Arnškom preplezala prvenstveno Desno smer v Ojstrici, nato še Šarlahovo v Vršičih z Olgo Kekec. V Kocbekov dom je prišel tudi Cic, s katerim sva načrtovala novo smer v Dedcu. Ta naj bi potekala po sredini, v sami vpadnici vrha: direktno čez previse in navpične plošče med Levo in Desno smerjo. Dolgo sva ogledovala skalnati zid z vseh strani. Pod vrhom je polica, ki daje možnost počitka nad previsno Črno steno. Bila sva v odlični formi, zato sva se odločila poskusiti. Že takoj nad skrotjem je stena pokazala zobe. Strmina je postajala vedno bolj previsna in stojišče pod Črno steno, ključnim mestom, je nudilo oporo le delom stopal. Črna plošča je bila takrat polna ne znank. Varovanje na bornem stojišču je bilo zelo problematično. Cic je sicer zabil nekaj klinov, na katere se ni bilo mogoče zanesti, do police pa je bilo potrebno čez nevarne odseke kar prosto plezati. To je bilo zares Cicevo vrhunsko delo. To sem videl, ko sem varovan od zgoraj sledil previsni plošči z bornimi oprimki. Šele pozneje sva se zavedala, kako sva tu čez nesla glavo na prodaj. Da je kasneje omahnil v lažjem previsu nad polico, se nisem čudil. Sva pa takrat oba tako rekoč obvisela na dobrem stojišču ob edino dobrem zabitem klinu, ki ga je v razpoko zasadil ravno on. Pri padcu njemu ni bilo nič, meni pa je kar dobro ožgalo dlani. Tudi sled vrvi čez ramo je bila vidna še kar nekaj časa. Takole je Cic opisal vzpon: Mar se nisem razbil na neusmiljenih ploščah Dedčeve stene? Počasi se mi je vračala zavest. Visel sem na vrveh, obrnjen z obrazom od stene in se rahlo zibal sem in tja. Roke so brez moči visele ob telesu. Kje sem zbiral moči, da sem zlezel k Radotu, ne vem. Padel sem k njemu in mu stisnil roko. Storil je nekaj, s čimer se je oddolžil za vse napore, ki sem jih prebil v Črni plošči pod polico. Nežno kot mati otroka sem božal zeleni vrvi, ki sta zdržali tonsko težo udarca. Bila je to največja preizkušnja zanju in sta jo odlično prestali. Zahvalil sem se z očmi klinu, ki je zdržal mene in še Radota. Kot bi slutil že prej, sem prav tega zabil vestno in do glave. Ostal je na svojem mestu v trajen spomin. … … Na vrhu naju je sprejelo toplo sonce. Kot omamljena sva se usedla na mehko travo. Bila sva zopet srečna in vesela, saj sva doživela nekaj, kar je dosegljivo le redkim. Spoznala sva v teh dveh dneh, najtežjih v najinem gorskem delovanju, kje je meja človeške zmogljivosti, spoznala sva, kaj pomeni tovarištvo, ki je prvi pogoj življenja in uspešnega ustvarjanja vsega, kar stoji na zemlji.15 Žal takrat nisem imel fotoaparata, a sem imel veliko željo posneti ta vzpon. Zato sem predlagal, da Cic napravi prvo ponovitev, jaz pa s strani poskušam napraviti kakšen dober posnetek. Črni steni se je namreč dalo vsaj deloma toliko približati, da bi z raznih strani ujel detajle. Cic je bil navdušen, a največji problem je bil najti ustreznega soplezalca. Šele tri leta kasneje sta Cic in Mitja Kilar izvedla prvo ponovitev. Sam sem ju spremljal do vstopa. Napravil sem dva posnetka in potem odšel na vzhodni rob stene, da bi fotografiral Črno steno. In glej ga zlomka – zmanjkalo je filma! Tako sem prvo ponovitev posnel samo na začetku smeri. Danes je v smeri že kar nekaj železja, nekaj let pozneje pa je že nova generacija mlajših plezalcev premagovala še težje smeri. Razvojna pot našega alpinizma je šla hitro naprej in tako je prva šest plus ostala le spomin na mojo generacijo. Ko se danes oziram nazaj, pa moram priznati, da sva s Cicem pri vzponu imela tudi malo sreče. Prav lahko bi zadeva imela drugačen konec. Pred prvo ponovitvijo Centralne smeri, ko sem se pripravljal na fotografiranje, sem še enkrat pokukal v smer. Hotel sem preplezati previs nad polico, kjer je Cic omahnil. Bilo je 19. julija 1953 in v steno sem se odpravil z Milanom Pintarjem - Mikom, s katerim sem tisto poletje precej plezal. Na plezalnem taboru na Okrešlju sva med drugimi preplezala novo smer v Štajerski Rinki, nekaj dni prej pa varianto po polici do Centralne smeri. Do klina na polici nad Črno steno, kjer sva obvisela s Cicem, sva prišla po dokaj udobni, a zračni polici iz Leve smeri. Previs sem nato, varovan s klinom, tudi preplezal. V votlini nad njim je še vedno samevalo orlovo gnezdo. Klini za čokolado 22. avgusta 1949 sva z Danico Pajer16 preplezala tudi novo smer Kočevar-Pajer v severni steni Velikega vrha nad Robanovim Kotom. Smer poteka levo od Herletove smeri. Razen enega mesta ni posebnih težav. Imela pa sva malo klinov, zato sem soplezalko prosil, da jih čim več izbije. Na najtežjem mestu sem ji za trud celo obljubil čokolado. Vse pa je počasi šlo v pozabo, tako opis smeri kot obljuba. Več kot pol stoletja pozneje na srečanju alpinistov veteranov me je nekdanja soplezalka v šali spomnila na obljubo. Seveda sem jo moral izpolniti … Na Korošici smo se v tistih časih srečavali s Štajerci v vseh letnih časih. Celjsko planinsko društvo je kočo delno oskrbovalo tudi pozimi. Vedno je bilo prijetno, tudi po zaslugi obeh omenjenih oskrbnikov. Tu smo imeli tudi več plezalnih tečajev. V spominu mi je ostal zimski, ki ga je vodil inž. Vinko Modec, jaz pa sem sodeloval kot inštruktor. Obiskali smo vse okoliške vrhove, nekatere tudi s smučmi. Nepozaben je bil smuk s Planjave. Marjan Perko pa je imel s seboj še lavinskega psa in je tečajnikom prikazal njegovo vlogo pri iskanju ponesrečenca. Ivan Na skupnem posnetku na Planjavi manjka Ivan Arnšek. Dan prej se je tiho poslovil. Meni je zaupal, da odhaja v emigracijo, ni pa navedel razlogov za to nenadno odločitev. Jaz ga seveda nisem spraševal, govoril pa o tem takrat in pozneje nisem z nikomer. Nekdo bi morda to lahko napačno razumel, saj so bili pač drugi časi. Zelo mi je bilo žal, da ga z nami v gorah ne bo več. Bil je čudovit prijatelj. Dvakrat sva se potem še srečala v Avstriji. Novo življenje si je ustvaril v Argentini v kraju San Carlos de Bariloche, kjer je tudi obiskoval okoliške vrhove. Ustvaril si je lepo družino, vzgojeno narodno zavedno. Po 49 letih pa sva se zopet srečala že v samostojni Sloveniji, in sicer v Podkorenu na poroki njegovega sina. Prve besede, potem ko sva se objela, so bile: »In bratje vsi enaki smo …« Prav tako smo namreč zapeli takrat ob prvem srečanju v tisti votlini pod vrhom Ojstrice v zavetju pred dežjem po plezalni turi v severni steni Škarij, davnega leta 1948. Po srečanju v Podkorenu po tolikih letih je potem vsako leto redno obiskoval domovino. Vedno sva odšla na kak lep izlet po Sloveniji. Neverjeten spomin je imel, po skoraj pol stoletja je omenjal podrobnosti, katere sem tudi jaz že pozabljal! Ob zadnjem obisku leta 2009 sem ga peljal čez Pavličevo sedlo v Logarsko dolino in Robanov kot. In ko sva se za hip ustavila pri seniku, je govoril: »Kakor da bi vse bilo še včeraj.« Dva meseca kasneje pa se je po vrnitvi v Argentino žal za vedno poslovil. Lučki Dedec, 2131 metrov, z impozantno steno, v kateri smo veliko plezali. Desna smer v Lučkem Dedcu Pred domom na Korošici. Od leve: oskrbnik Tahmajster, Ivan Arnšek, Ela Nahtigal, Slavko Preložnik, neznanec. Spodaj z desne: Stane Veninšek, Danica Pajer, Ciril Debeljak - Cic, Stane Kokošinek in dva neznanca. S Celjani na Korošici 29. novembra 1949. Na skupinski sliki manjka Ivan Arnšek, ki je dan prej odšel v Argentino. Tine Orel z avtobusom celjskih planincev Cic pleza prvi raztežaj Centralne smeri v Dedcu. Nekoliko višje je prvo borno stojišče, kmalu za tem pa Črna plošča. Stane Veninšek in Rado ob vrnitvi iz Desne smeri Dedca Cic in Rado Cin in Rado Cic zabija klin v Herletovi smeri. Cic pod pragom v Herletovi smeri S Cicem sem se največkrat navezal na vrv in z njim preplezal tudi prvo zgornjo šesto stopnjo v naših stenah. Severna stena Ojstrice Ojstrica se v svojem severnem delu spušča navzdol proti Logarski dolini v strmi, zelo markantni 450-metrski steni. Pogled na to steno je že od daleč impozanten. Tu sta že v času nemške zasedbe izpeljala za tiste čase fantastično plezalno smer domačina Franc Herle in Gustl Vršnik, ki sta steno preplezala že 11. in 12. avgusta leta 1941. Boris Režek je v svoji knjigi Stene in grebeni med drugim pri tem zapisal: »Žal sta mlada fanta morala pustiti svoji življenji v vojni. Pokazala sta tolikšno mero znanja, odločnosti in vztrajnosti, da bi se zagotovo razvila v vrhunska plezalca.« Znana sta tudi po tem, da sta takrat prvič v slovenskih stenah uporabila svedrovec. Njuna smer je postala legendarna in je seveda čakala ponavljavce. To je bila kar pravšnja naloga za nas – prve povojne plezalce. S Cicem sva Herletovo smer 7. avgusta 1949 ponovila brez posebnih težav. Prečnica je res lepa in kar malce napeta. Prva plezalca sta v svojem času izvrstno rešila problem prehoda v navpičnem vzhodnem delu stene. Desno od njune smeri pa je bila še ena, Ogrinova smer. To sva štirinajst dni po Herletovi preplezala z Danico Pajer. Obe smeri sem potem obiskal še dvakrat, spremljali so me inž. Davorin Dolar in inž. Vinko Modec, ki sta se posebej o Herletovi izrazila zelo pohvalno, pa Stane Koblar in Marjan Perko. Ostalo je bilo še nepreplezano in tudi pravi izziv za nas. V severni steni Ojstrice sva z Ivanom Arnškom preplezala tudi novo smer v zahodnem delu stene in jo poimenovala Desna. V od daleč vidni, skoraj neprehodni steni sva našla čudovite prehode, z mesti petice, a v dobri skali, zato je smer še danes priljubljena.17 Zelo rad se spominjam tudi klasične smeri Franceta Ogrina in Igorja Omerse (desno od Herletove). Prva plezalca sta našla lepe prehode med policami, ploščami in previsi. Kar trikrat sem bil v njej ob spremljavi Danice, Modca in Koblarja. Opazil pa sem dokaj široko polico pod Herletovo prečnico in sklenil po njej prečiti steno z vzhodnega Kocbekovega grebena. Tako smo 28. avgusta 1949 z Ivanom Arnškom in Danico Pajer začeli pri veliki škrbini v grebenu in se z vrvjo spustili na polico. Ta je v vzhodnem delu kar udobna, ponekod bi se lahko peljal celo s kolesom, sem potem v šali pripovedoval na sestanku AO. Malo bolj pa je treba prijeti v zahodnem delu za Herletovo prečnico, pod katero pridemo v ožje in strme odseke v Ogrinovi in Desni smeri. V lepem vremenu je to čudovit sprehod med ploščami in previsi. Z Veninškom sva jo potem preplezala po kosilu, dopoldne sva bila namreč v Desni smeri v Dedcu. Tik pod vrhom naju je presenetilo neurje, pa sva le našla majhno votlino. Ko smo ob večerih na AO izmenjavali mnenja o svojih vzponih, sem opazil, da se za Ojstrico zanimajo tudi mlajši alpinisti. Tako smo se v začetku julija 1952 odpravili v Kamniško Bistrico kar štirje: Mitja Kilar, Aleš Kunaver, Tone Jeglič in jaz. Bili so mlajši, a nič manj zagnani od mene. Sem je sodil še Milan Pintar -Mik, ki pa to pot zaradi zadržanosti ni mogel zraven. Spotoma smo se ustavili na Kopiščih pri Kunaverjevih, ki so imeli tam počitniško hišico. Aleševa mama nam je ob prijetnem srečanju pripravila malico. Potem pa smo jo ubrali čez Presedlaj na Korošico. Moji spremljevalci so bili navdušeni pri ogledu Dedca in tudi nad sprehodom po policah v severni steni Ojstrice. Plezali smo v dveh navezah, Mitja Kilar pa je pozneje s Cicem opravil še prvo ponovitev Centralne smeri v Dedcu. Korošica, srečanja, plezanje, smučarske ture … Dogajalo se je v vseh štirih letnih časih in je ostalo »večno«. Ob zadnjem srečanju mi je doktor fizike, profesor na neki kanadski univerzi, sicer pa moj nekdanji soplezalec Milan Pintar - Mik omenil: »Da bi bili vedno tako lepi … Kje so tisti časi?« Po neuspelem poskusu v Bavarski smeri pozimi leta 1948. Od leve: Rado, Sandi Blažina, France Zupan in Marjan Keršič - Belač. _____________ 12 V zadnjih desetletjih se je pojavila domneva, naj bi Dedčevo steno preoblikoval potres, ki je leta 1895 prizadel tudi Ljubljano, vendar o tem ni nobenega dokaza ali podatka ne med ljudskim izročilom ne pri Franu Kocbeku, Borisu Režku in drugih poznavalcih. (op. F. M.) 13 To pomeni, da plezalec za napredovanje uporablja samo oprimke in stope, ne pa tudi opreme, kot so klini, zagozde ipd. Te uporablja samo za varovanje. 14 Kar desetkrat sem plezal v tej steni in vsi spremljevalci so bili prijetno presenečeni, ko smo plezali Levo ali Desno smer. Spremljali so me: Ivan Arnšek, Daro Dolar, Knez (AO Celje), Vinko Modec, Stane Veninšek, Danica Pajer, Mitja Kilar, Tone Jeglič, Janez Verovšek in Fritz Lobichler (ZRN). 15 Ciril Debeljak: Severni raz Dedca, Planinski vestnik, 1950 (str. 34–40, 49–52). 16 Kasneje poročena Blažina 17 Eden od ponavljavcev, Matevž Vučer, pravi o njej: »… je ena od daljših v steni in lahko rečem ena lepših. Elegantno premaga desni, na videz neprehodni del stene, vseskozi v odlični skali, z izkoriščanjem enkratnih naravnih prehodov. Vsekakor poslastica v Kamniško-Savinjskih Alpah.« V TRIGLAVSKI SEVERNI STENI Deseti avgust 1946 mi bo za vedno ostal v spominu. Prvič sem bil na Triglavu, in to čez Steno! Plezali smo v Slovenski smeri, ki je bila moja peta plezalna tura in prva v Julijskih Alpah. V naslednjih dvanajstih letih sem enaintridesetkrat pretipal mogočen zid nad dolino Vrat v vseh možnih razmerah. Tu so tri ponovitve Čopovega stebra in zimska pristopa po Jugovem stebru in v Skalaški smeri. Sfinga je delo generacij za menoj, ki so uspešno sledile vzponu Joža Čopa in Pavle Jesih takoj po drugi svetovni vojni. O vzponih v Steni sem se seznanil v knjigi V Triglavu in njegovi soseščini Evgena Lovšina (1944). Opisi so bili zame, alpinista začetnika, tako impozantni, da smo dober mesec po plezalnem tečaju na Jermanovih vratih18 z Danetom Škerlom in Francetom Zupanom morali obiskati dolino Vrata. Že prvi pogled na steno ob prihodu v Aljažev dom je bil nekaj posebnega. Takrat je bilo v Vratih srečanje slovenskih planincev in na zelenici pred domom smo komaj prenočili v nekem šotoru. Pogled na Steno je vzbujal nelagoden občutek, ko pa smo naslednjega dne začeli s plezanjem, je šlo kar hitro navzgor. Potem pa ledenik in Triglav. Naslednjega dne smo bili spet v steni. Preplezali smo Nemško smer v spodnjem delu in izplezali po Prevčevi varianti. Tokrat je bil z menoj v navezi Henrik Vadnov, Dane pa je plezal z Mirom Piršem. Obakrat nas je prevzela višina stene, nekaj težav pa nam je povzročala orientacija, ki je bila zahtevnejša kot v stenah Kamniško-Savinjskih Alp. Prijetno pa smo bili presenečeni nad težavnostjo, saj nismo naleteli na posebne ovire. Med zanimive dogodke v začetku tega leta spada še posebnost: Pogačnikov skok čez Malo Črno steno. Nisem mogel verjeti, ko sem stal pod krajem dogodka, komaj tri mesece pozneje. Žal mi je, da takrat nisem imel fotoaparata za podrobnejšo dokumentacijo. Moj fotoaparat Voigtlaender na meh 6 krat 6 pa žal zaradi pomanjkanja filmov ni bil primeren, čeprav se imam ravno njemu zahvaliti za redke posnetke iz tistega obdobja. Spomladi prvega povojnega leta, aprila 1946, je Jeseničan Anton Pogačnik, odličen smučar, tudi tekmovalec, ki nas je lepo zastopal na mednarodnih tekmovanjih v tujini, zavil zaradi velike hitrosti preveč v stran in zdrknil čez rob Triglavske severne stene. Skoraj šestdesetmetrski skok je preživel brez hujših poškodb. Nehoteno dejanje je zabeleženo v knjigi o srečnih koncih nekaterih najhujših nesreč.19 Osebno sem Pogačnika spoznal na Jesenicah trideset let kasneje, ko je prišel na moje predavanje z diapozitivi Streha Evrope. Drugič sva se srečala na pogrebu Janeza Krušica v Kranjski Gori. Krušic je bil namreč tudi med reševalci, ki so mu prišli na pomoč pod Malo Črno steno. 1947 – leto hitrega napredka Leto dni kasneje je bilo čudovito poletje. Sredi julija sem ostal sam v Aljaževem domu. Z Ljubom Zupančičem sva bila zmenjena za plezanje v Steni, a ga še ni bilo iz Ljubljane, pričakoval sem ga čez dva dni. Solističnih vzponov sem se na splošno izogibal, a bilo je lepo vreme in odločil sem se za Dolgo Nemško smer solo. Izredno lepa plezalna tura! Posebno doživetje je plezati sam v mogočni steni. Ne spominjam se kakšnih posebnosti, le enkrat sem po nerodnosti spustil nekaj kamenja. Spodaj nekje je bil Andrej More - Gandi, ki je vadil s skupino vojakov. Ob povratku sem slišal nekaj jeze, kar je bilo seveda razumljivo in upravičeno. Ko je prišel Ljubo, sva bila dobro pripravljena in odločena, da bova čim več plezala. Celo nekaj planincev sva kot vodnika peljala po Slovenski smeri in na bližnje vrhove. Skromen honorar je zadostoval za nekajdnevno bivanje v koči. Občudovala sva Steno v vsej njeni veličini in razsežnosti in seveda prve plezalce v njej. V desetih dneh sva preplezala večino klasičnih smeri v Steni, Gorenjsko, Skalaško, Jugov steber, Prusik-Szalayevo razen Čopovega stebra. Klasične smeri v Steni so mi ostale v spominu kot najlepše. Pričakovala sva sicer večje težave na posameznih mestih. Uživala sva v lepih prehodih in bila srečna, da sva brez kakšnega posebnega napora kar hitro opravila. Vreme je bilo lepo in imela sva dobro kondicijo. Nekateri pa niso mogli doumeti, da je možno v tako kratkem času spraviti toliko smeri. Takšna trditev je bila sicer umestna, vendar je razvoj alpinizma pri nas že takrat napredoval zelo hitro. To so potrjevale generacije za nami. Sfingo smo s strahom občudovali, pa nam niti na misel ni prišlo, da bi poskusili. In nekaj let za nami je problem čudovito rešila plezalna ekipa naslednje generacije. Ko sva z Ljubom plezala Ladjo v Gorenjski smeri, se je po naključju zbralo pred Aljaževim domom precej gledalcev, ki so naju opazovali z daljnogledom. Pridružil se jim je stari alpinist z Jesenic, ki je vzpon čez zares lepo mesto v Steni komentiral po svoje. Zbranim gledalcem je razlagal, da sta v steni novinca, torej začetnika, da se je za tako težka mesta in smeri potrebno uriti leta in se jih šele potem lotiti … in tako naprej. Ko sva se pozno popoldne vrnila v kočo, ni bilo nikogar blizu. Seveda je šlo za komentarje posameznikov, slabo vzdušje pa je vendar še nekaj časa ostalo. Ko sem septembra tega leta obiskal zvezni plezalni tečaj, sem prejel spričevalo, kjer je očitek o preskakovanju razvojnih stopenj celo zapisan. Takšni so bili pač takrat pogledi nekaterih na hiter razvoj našega alpinizma, ki pa je bil pozneje še hitrejši. V Vratih sem spoznal nove znance alpiniste: Janeza Krušica in njegovo skupino, pa Janeza Freliha, s katerim sem leto dni kasneje plezal Aschenbrennerjevo smer v severni steni Travnika. Ko sem bil v Zimmer-Jahnovi smeri v Steni že na koncu smeri in nekoliko v orientacijski zagati, se je pod menoj v navezi oglasil Janez Brojan iz Mojstrane. Svojega sina je peljal po isti smeri in mi svetoval, naj plezam bolj levo. Tako sem spoznal znamenitega plezalca iz Mojstrane in njegovega sina Janeza, danes znanega gorskega reševalca. Kasneje sem spoznal še Angležinjo miss Fanny S. Copeland (1872–1970), profesorico angleškega jezika in veliko ljubiteljico naših gora, ki se je še s 86 leti povzpela na Triglav. V Vratih smo se večkrat srečali in celo enkrat skupaj pešačili od železniške postaje v Mojstrani. Pripovedovala nam je o škotskih gorah in Ben Nevisu. Na svojo željo danes počiva na pokopališču na Dovjem. Zvezni alpinistični tečaj za inštruktorje v Vratih Septembra 1947 smo se v Vratih zbrali tečajniki in inštruktorja Joža Čop in Maks Medja, sodelovali pa so tudi starejši alpinisti: inž. Daro Dolar, Janez Krušic in drugi. Med udeleženci so bili tudi alpinisti iz drugih republik tedanje države. Na tečaju smo se naučili marsikaj novega. Vsak dan smo vadili na Malem Triglavu in po sekretovi traverzi. Prečnica je bila kar zahtevna. Jutranja telovadba na travniku pred domom je bila za tečajnike obvezna. Obuti smo bili v čevlje s trikuni, vibram podplate pa je tedaj premogel le Marjan Keršič - Belač, ki mu jih je nekdo priskrbel iz Italije. Plezali smo v glavnem lažje smeri. Zame nekaj novega in lepega pa je bilo plezanje v stenah in grebenih okoli Bivaka II na Jezerih. Poleg Rokavov mi je ostal v spominu greben z Rokavov na Škrlatico. Plezali smo nenavezani in uživali v čudovitih barvah in razgledih na okoliške vrhove. Pa še nekaj je ostalo nepozabno: prišla je novica, da je Primorska dokončno pripadla novi državi. Ko smo v naslednjih dnevih plezali po grebenih nekdanje meje, smo iz veselja rušili stara mejna znamenja. Spričevalo z zveznega alpinističnega tečaja za inštruktorje v Aljaževem domu v Vratih Udeleženci tečaja pred kočo na Kamniškem sedlu (od desne zgoraj): Rado, Daro Dolar, Vlasto Kopač spodaj od leve Uroš Župančič, Marjan Keršič - Belač, Maks Medja in tečajnik Božo Fakin. Inštruktorja na zveznem tečaju Joža Čop in Maks Medja Z Marjanom Keršičem - Belačem sva v Vratih leta 1947 postala inštruktorja. Prvi raztežaji v Bavarski smeri pozimi (foto: Marjan Keršič - Belač) Cic varuje nad Hlebci. Cic prihaja na Plemenice po dvaintridesetih urah plezanja v Skalaški smeri pozimi leta 1949. Čopov steber v osmih urah Naslednje leto 1948 sem ponavljal težje smeri v Julijskih Alpah. Triglavsko severno steno sem v tem letu obiskal trikrat in ob koncu poletja je prišel na vrsto tudi Čopov steber. To je bila šele tretja ponovitev. V Aljažev dom sva s Cicem prišla 11. septembra, naslednjega dne pa steber preplezala v osmih urah. V Nemški smeri in Zlatorogovih policah sva hitro plezala, navezala sva se šele nad Gorenjskim turncem. Bilo je lepo vreme, kondicija pa odlična! Seveda je bil najin čas v smeri nekakšno presenečenje, saj je smer veljala za dvodnevno turo in so ponavljavci do takrat v steni bivakirali. Nekateri so naju imeli za dirkača in lovca na rekorde, to pa seveda ni bilo res, kar so kmalu dokazale tudi naslednje ponovitve. Je pa res tole: prva plezalca Joža Čop in Pavla Jesihova sta smer preplezala netrenirana in v slabih vremenskih razmerah, zato je njuno dejanje še danes občudovanja vredno. Še vedno pravim: »Kapo dol!«, saj sta napravila za tiste čase in v takratnih razmerah nekaj skrajno težavnega in obenem rešila problem, ki ga zaradi vojnih razmer prej nista mogla. Danes lahko potrdim, da smo lahko zares ponosni na ta izjemni dosežek našega alpinizma takoj po drugi svetovni vojni. Steber sem kasneje preplezal še dvakrat. Enkrat z Rudijem Herbstom iz Avstrije, ki je bil prvi tujec, ki je smer ponovil, in s starim plezalnim mačkom Vinkom Modcem. Oba potrjujeta moje navedbe, saj je tudi Modec izjavil, da je to spoštovanja vredna tura. Zame je ta vzpon eden najlepših in se ga vedno spominjam z veseljem. _____________ 18 Staro ime za Kamniško sedlo 19 Saint-Loup: Gora ni hotela. Cankarjeva založba, 1961 (str. 149). – Jani Bele: Nevarno proti vrhovom. Didakta, Radovljica, 2017 (str. 211). V SNEGU IN LEDU Poskus v Bavarski smeri leta 1948 Zanimanje za zimske vzpone se je začelo že kmalu ob nastopu zime, ko smo opravili prvi plezalni tečaj na Jermanovih vratih. Kasneje smo opravili nekaj zimskih prvenstvenih vzponov. Poleg Brane in Planjave smo obiskovali tudi vrhove okoli bivaka pod Skuto in okoli Kokrskega sedla. Želeli smo spoznati razmere, ko so gore odete v sneg in led. Pri tem naj bi si nabrali tudi izkušnje za vzpone v Zahodnih Alpah in morda še kje v drugih višjih gorstvih. Triglavska severna stena pa je bila še posebej zanimiva, predvsem zaradi velikosti in višine. Tisočmetrska Stena s spreminjajočimi snežnimi razmerami je naravnost vabila na preizkušnjo. Predvojna alpinistična generacija se je v takih razmerah in z nepopolno opremo redko podajala vanjo. Maja 1932 so v Jugovo grapo vstopili Joža Čop, Matevž Frelih, Miha Potočnik, Stanko Tominšek in Jože Kunstler. Že takrat jih je presenetil plaz, a so srečno izplezali. Grapa je v poletnih dnevih zaradi dveh skalnih skokov skoraj neprehodna. Leto kasneje, tudi maja, je Uroš Župančič poskusil v Zimmer-Jahnovi smeri, a je izplezal po Prevčevi smeri. Pred drugo svetovno vojno so Slovensko smer preplezali Beno Andervald, Cene Malovrh, Bogdan Jordan in Mirko Slapar, člani Akademske skupine SPD Ljubljana. Razmere so bile težavne, sneg je bil suh, zato so morali celo bivakirati. Preteklo je desetletje in šele aprila 1948 sta Marjan Keršič - Belač in Ljubo Zupančič (AO Ljubljana Matica) preplezala Jugovo varianto Nemške smeri s Zimmer-Jahnovim izstopom. Vremenske razmere so bile skrajno neugodne, bilo je megleno in divjal je snežni metež, a sta smer preplezala brez bivaka. Leto dni kasneje sta smer ponovila Ciril Debeljak in Stanko Kokošinek (AO Celje). Zanimiv pa je bil tudi naš neuspeli poskus v Bavarski smeri aprila 1948. Na AO Ljubljana smo se dogovorili za turo v dveh navezah: Keršič-Zupan in Blažina-Kočevar. Nameravali smo preplezati steno v osrednjem delu, a smo nekje pod Črnim grabnom odnehali, ker je začelo snežiti. Zupan20 se umika spominja takole: V mečavi smo sestopali do trde teme. Premočeni do kože smo se utegnili razvezati šele v Aljaževem domu. Za borih 400 m poledenele stene smo rabili 13 ur … In kako smo storili prav! Že v spodnjem delu stene je bilo vse zasneženo, kaj je bilo višje, lahko le ugibamo. Naša oprema je bila zelo borna. Kakšno pa je varovanje v takem? Na mnogih mestih ni bilo špranje za varovalni klin. Vse bi se še poslabšalo ob spremembi vremena, novozapadlem snegu in padcu temperature. Ko se po 70 letih spominjamo umika, se šele zavedamo, kako pametno odločitev smo takrat sprejeli. Danes se dobro zavedamo, kako smo nekoč nosili glave na prodaj! Kljub temu sem naslednje leto še dvakrat vstopil v zasneženo steno. Oba zimska vzpona sta uspela. Jugov steber Leto kasneje, 27. in 28. februarja, sva se z Zupanom vrnila v stari Aljažev dom. Pripovedoval sem mu o Skalaški, ki sem jo nameraval v zimskih razmerah preplezati s Cirilom Debeljakom. Z Zupanom sva že prej preplezala nekaj zimskih smeri v Kamniških Alpah, skupaj sva celo bivakirala z Verovškom za vrhom Štruce, ko smo preplezali osrednji del od Rink do Grintovca. Čeprav se je po umiku iz Bavarske leto dni prej zarekel, da ga Stena pozimi ne bo videla zlepa, se je le vrnil. V koči pa nisva bila sama. Štirje Jeseničani so se tudi pripravljali za zimski vzpon; nameravali so preplezati Skalaško. V duhu sem si mislil, bo vsaj Jugov steber uspel, če bo že šla Skalaška po vodi. Jugov steber sta poleti 1930 prvič preplezala Pavla Jesih in Milan Gostiša, ki sta mu tudi dala ime. V njem se je namreč kot solo plezalec smrtno ponesrečil dr. Klement Jug. Smer sta ocenila za izredno težavno, v spodnjem delu je ocenjena s IV–V. Ponovil sem jo poleti 1947 z Ljubom Zupančičem, do najinega zimskega vzpona pa je bil v 17 letih steber le trikrat ponovljen. Poleti se običajno pleza od 5 do 7 ur. Zjutraj sva z Zupanom odšla v temi že pred četrto uro, a so bili Jeseničani že pred nama. S seboj nisva vzela ničesar, bila sva trdno prepričana, da bova steber preplezala v 8 ali 10 urah. Do sitega sva se najedla in v žepe sva stlačila le nekaj kosov kruha in sladkorja. Ob sedmih sva začela s plezanjem. Jeseničani, okoli 400 metrov levo od naju, pa so bili že v steni. Že kmalu sva naletela na težave, ki se ne dajo primerjati z razmerami v kopni skali. Skoraj nikjer ni bilo zanesljivega varovanja. Šele ob treh popoldne sva dosegla zasneženi stolp v prvi petini stene. Videla sva Jeseničane, ki so že sestopali pod steno. Obrnili so pred ledenim skokom. Postajalo nama je jasno, da bova morala prebiti mrzlo noč v steni. Pohitela sva, da bi do teme prišla čim višje in prispela na malo širšo polico pod velikim previsom. Tu sva drgetala 12 ur v mrazu pod ničlo. Ob štirih zjutraj je začelo snežiti. Najini vetrovki je prekril sveži sneg. Zupan je sezul čevlje in bose noge zavil v srajco. Nedaleč od naju pa so snežni vrtinci plesali po vesinah. Sede na zviti vrvi sva tako dočakala jutro. Stena je bila sveže pobeljena in v takem naju je čakalo še 500 metrov plezanja, kolikor je bilo do roba stene. Zupan21 se poteka plezanja v zimskih razmerah spominja takole: Brez hrane in šotorske vreče si nisva smela privoščiti v strahotnem mrazu nobenega bivaka več. Hitela sva. Ob treh popoldne sva dosegla Plemenice. Po zasneženi Bambergovi poti nisva tvegala sestopa, zato sva se odločila za kočo na Doliču. Seveda je bila zaprta in sva morala vlomiti skozi okno. Zupan nadaljuje: V zasneženi kuhinji sva našla staro moko in iz nje skuhala nekaj lepilu podobnega. Bilo je ogabnega okusa, toda vsaj toplo. Kočevar je pojedel tri žlice, meni pa se je po prvi uprlo. V kuhinji, kjer sva prespala, so nama ponoči zmrznili čevlji. Drugo jutro sva lačna, da sva se kar opotekala, sekala stopinje v ledeni strmini nekdanje mulatjere. Na poti, kjer bi se poleti lahko peljal s kolesom, je bilo sedaj prečenje silno nevarno, posebej tam, kjer je bila letna pot vsekana v steno. Opoldne sva dosegla Luknjo. Šele sedaj sva vedela, da je stena za nama. Kako sva se razveselila doline Vrat, kjer sva zagledala v tleh prve zelene poganjke! Ob štirih popoldne sva kar padla v stanovanje gorskega vodnika Janeza Brojana. Bil je ravno pustni torek in na mizi je stala skleda krofov … Slednjič sva vstala od mize. Bila sva druga človeka, od dveh zgaranih alpinistov, ki sta pred urami od lakote zobala borove iglice, je ostal le spomin. Prijatelju Janezu in njegovi soprogi sva še danes hvaležna. Ponoči sva bila že v Ljubljani. Kočevar je zaspal kar na klopi pred kolodvorom, sam sem pa doma sila pobožno lezel v svojo posteljo. Za zimski vzpon v Jugovem stebru sva potrebovala 33 ur, vključno z bivakom. Pri tem sva zabila okoli 50 klinov, v steni pa sva jih pustila okoli 16. Poleg izredno težavnih mest sta najin vzpon zaznamovala še velikanski napor in tveganje. Žal s seboj nisem imel fotoaparata. Fotografije iz tistega obdobja alpinizma so zelo redke, saj je bilo tudi fotografov takrat bolj malo. Poleg mene je zbiral posnetke še Keršič. Prvi zimski vzpon v Skalaški smeri April leta 1949. V gorah je bila še trda zima. Za vzpon sva se s Cirilom Debeljakom - Cicem to pot temeljito pripravila. V dnevniku imam zapisano vso opremo, ki sva jo vzela s seboj v steno: dve vrvi, od katerih je bila ena nova najlonka, 36 klinov, 20 karabinarjev, več vrvnih zank, dve ledni kladivi in cepin. Od hrane pa dve potici, dve klobasi, dva zavitka ovomaltine,22 dve konzervi kakava, vrečko sladkorja, poldrugi kilogram belega kruha, zavitek margarine in nekaj sadja. To je bila dotlej moja najboljša hrana. Bila sva tudi dobro oblečena. V nahrbtniku, ki je bil kar zajeten, pa sva imela še nekaj rezervnih oblačil ter bencinski kuhalnik in liter bencina. Najpomembnejše pa je bilo, da so bile vremenske razmere ugodne, enako tudi napoved za naslednje dni. V Vratih nisva bila sama, saj je iz AO prišel stari znanec Fredi Šerbec. Ogledal si je bivšo vojaško karavlo, da bi jo preuredili za zimsko prenočišče alpinistov. Skupaj smo preživeli noč v sosednji stavbi ob Aljaževem domu. S Cicem sva začela plezati ob petih zjutraj na snežišču, še v temi. Nahrbtnik je bil težak, po bežni oceni okoli 20 kilogramov. Toda čez najtežja mesta sva ga potegnila z vrvjo. Podobno težo sva leto dni prej tovorila čez Skalaško v severni steni Špika s Frelihovim Janezom, le nekaj dni pred prvo ponovitvijo Aschenbrennerjeve smeri v severni steni Travnika. V prvem delu stene so bile položnejše vesine pokrite s snegom in tu je bil glavni problem varovanje. Klinov ni bilo mogoče uporabljati ali pa so bili zabiti v problematične razpoke. Spominjam se le dveh dobrih varovališč med snegom in steno, nad katero je bil previs. Znameniti Hlebci so bili poledeneli od staljenega snega. Tu sva na najtežjih mestih uporabljala prusikove zanke,23 nahrbtnik pa je potoval po zraku. Zelo poledenela je bila tudi poč nad Hlebci, po zraku pa so žvižgali ledeni delci snega in kamenje. Prečenje po strmi zasneženi gredi v levo je bilo skrajno nevarno. Ponekod je bil sloj snega zelo tanek, klina za varovanje pa ni bilo mogoče zabiti. Na koncu sva vendarle našla majhno votlino, kjer sva prižgala bencinski kuhalnik. Tu sva si zares oddahnila. Prvi, dokaj poledeneli del stene je bil za nama. Toda to je bila šele dobra tretjina! Do Gorenjskega stolpa bistvenih težav ni bilo razen strmih zasneženih vesin. Z derezami pa sva napredovala dokaj hitro. Tudi vreme nama je bilo naklonjeno. Kmalu sva nad seboj zagledala mogočno Črno steno, čez katero je stalno nekaj padalo. Zlatorogove police pod njo pa so bile videti skrajno neprijazne. Tam, kjer sva se pred pol leta sprehodila nenavezana do Čopovega stebra, je sedaj stala bela prevleka in pod njo prepadne stene. Ura je bila tri popoldne, ko sva dosegla Gorenjski stolp. Prijetno so naju presenetili sončni žarki. Kakšna razlika med sedaj in pred dvema mesecema v Jugovem stebru! Pol leta prej, ko sva s Cicem opravila tretjo ponovitev Čopovega stebra, sva bila tukaj že ob sedmih zjutraj. Takrat sva se navezala šele kakih 100 metrov višje pod prvim težjim mestom. Za hip sva se razvezala in uredila opremo, na kuhalniku pa pripravila okrepčilo. Nad seboj sva že videla Ladjo, toda do nje so bile še težavne strme stopnje z vmesnimi zasneženimi vesinami. Tam nekje naju je čakal še bivak. Do večera sva prišla kakih 100 metrov pod Ladjo. Primernega mesta pa nisva našla. Pod nekim previsom, ki naju je varoval pred padajočim kamenjem, sva zabila za varovanje osem klinov in v lepi hladni noči bivakirala. Do tedaj sem prespal že kar nekaj noči v stenah, za Cica pa je bilo prvič. Za tiste čase sva bila kar dobro opremljena, zato bivak ni bil pretirano neudoben. Naslednji dan ni bilo posebnih problemov. Bile so strme snežne vesine, toda dobra varovališča. Tudi Ladja ni delala težav. Medtem ko je bilo v Hlebcih spodaj vse poledenelo, je bila skala v Ladji suha, le mrzla. Že ob desetih sva bila na Plemenicah, kjer je bilo vreme sončno, sestop po Bambergovi poti pa nama ni delal težav. Zaradi strmih snežišč sva se mestoma varovala ob fiksnih jeklenicah in klinih, ki so ponekod gledali iz snega. V steni sva bila 32 ur in uporabila sva 68 klinov. Mulatjera, po kateri sva sestopala z Zupanom pred dvema mesecema, pa je bila še vedno zasnežena. Bambergova pot, čeprav tudi pod snegom, je bila vendarle bolj varna. V dolini pa je bila že skoraj pomlad. Hitro sva prepešačila do Mojstrane in na vlak. Cic je bil v Celju naslednjega dne že na svojem delovnem mestu. Skalaška smer v Triglavski severni steni je bila do tedaj najdaljša v zimskih razmerah pri nas preplezana smer. V poletnih razmerah smo jo ob ugodnih razmerah preplezali v šestih urah. Tako smo takrat prodnato gredino prešli v pičlih petnajstih minutah, v zimskih razmerah pa sva za isto pot potrebovala dobri dve uri ob problematičnem varovanju. V spodnjem delu stene je bilo na težjih mestih veliko ledu. Ta se je tvoril ponoči, ko je čez ta mesta podnevi odtekala voda tajajočega se snega. Tu sva na mnogih mestih uporabljala prusikove stopne zanke. Sicer pa so bile snežne in vremenske razmere ugodne. Dobrih 15 let pozneje je bil v težkih zimskih razmerah preplezan tudi Čopov steber (Stane Belak - Šrauf, Tone Sazonov - Tonač in Aleš Kunaver). Moji soplezalci v Steni: France Zupan, Dane Škerl, Henrik Vadnov, Miro Pirš, Ljubo Zupančič, Dragan Eger, Daro Dolar, Puškaš, Ciril Debeljak - Cic, Evgen Vavken, Danica Pajer, Silva Urh, Drago Entraut, Marjan Perko, Rudi Herbst, Vinko Modec, Silvo Vidmar, Tone Bučer, Franjo Erega, Milan Pintar, kot vodnik pa sem vodil še alpiniste iz tedanje Sovjetske zveze, Avstrije in Švice (v Slovenski in Nemški smeri). _____________ 20 France Zupan: Jugov steber (prvi zimski vzpon), Planinski vestnik, 1950/01 (str. 9). 60 21 France Zupan: Jugov steber (prvi zimski vzpon), Planinski vestnik, 1950/01 (str. 10, 11). 22 Zelo hranljiv pripravek, ki se ga zmeša z vodo; nekakšni kosmiči v prahu s kakavom. 23 Pomožna vrvica, imenovana po avstrijskem alpinistu Karlu Prusiku. V STENAH NAD TAMARJEM V zadnjih letih, ko ne morem več kakor nekoč obiskovati Julijcev, zelo rad kolesarim ob njihovem vznožju po kolesarski poti iz Mojstrane proti Trbižu, po trasi nekdanje železniške proge. Ob pogledu na mogočna severna ostenja se mi vedno znova in znova vračajo spomini iz študentovskih let pred skoraj sedmimi desetletji. Takrat sem bil nekaj let njihov redni obiskovalec. Posebno rad se ustavim pred Erlahovim travnikom, pred prihodom na nekdanjo železniško postajo. Tu se odpre pogled na zidove od Mojstrovke do Jalovca in še naprej do Ponc. Kar 23 plezalnih tur v teh stenah imam zapisanih v svojem dnevniku od leta 1948 do 1960. Koliko lepih spominov je tam ostalo? Med njimi je na prvem mestu prva ponovitev slovite Aschenbrennerjeve smeri v severni steni Travnika, pa Raz Jalovca in dve prvenstveni v Šitah, od teh ena zimska. Prvič sem prišel v Tamar leta 1948. Leto prej sem bil z Marjanom Keršičem - Belačem januarja v Planici, a le na smučanju. Najprej so me vlekle ponovitve težjih klasičnih tur in seveda severna stena Travnika. Severna stena Travnika – prelomnica v slovenskem alpinizmu Po uspešnih klasičnih ponovitvah v Triglavski severni steni sem leta 1948 nadaljeval s ponavljanjem težjih smeri v stenah Martuljkove skupine in nad Tamarjem. Najprej smo preplezali Severni raz Male Mojstrovke. Z menoj v navezi je bil Dane Škerl, v drugi navezi pa so bili Keršič, Vid Vavken in Zupan. Že junija istega leta smo vstopili v Severovzhodni raz Jalovca. To je bila prva ponovitev, vendar Ogrinove smeri. Originalno Comicijevo smer (zadnji previs) pa sta prva ponovila malo kasneje Keršič in Zupan. Sam pa sem sloviti raz ponovil še dvakrat; 15. avgusta z Janezom Krušicem in Jankom Šilarjem, dve leti kasneje pa še s Cirilom Debeljakom - Cicem. Obakrat Comicijevo varianto (prečnico in zadnji previs). To je izredno lepa plezalna smer, ki je še danes zelo priljubljena. V tistem času je veljala za prestižen plezalni vzpon. Ves čas pa sem opazoval severno steno Travnika, ki je bila moj glavni cilj v tistem času. Ogledoval sem si jo tudi zelo od blizu, saj sem dvakrat ponovil Severovzhodni raz. Najprej v juniju s Frelihom, za menoj pa je bila še naveza Blažina-Škerl, to je bila druga ponovitev. Avgusta istega leta sem smer še kot študent, ves čas na čelu naveze, preplezal še enkrat, in sicer v družbi samih univerzitetnih profesorjev: Avčina, Dolarja in Lasiča. Takrat sem v trikunih Francetu Avčinu stopil na rame pod previsom v spodnjem delu raza. Bilo je neprijetno, Avčin je seveda glasno protestiral, a sem edino mesto IV. težavnostne stopnje tako hitro preplezal. Na vrhu, ko smo pospravljali opremo, je Daro Dolar rekel Avčinu: »Pusti mu no kakšen klin več, saj je študent, brez denarja.« Na to sem čisto pozabil, a me je na srečanju alpinistov veteranov v Kamniški Bistrici Dolar spomnil na dogodek, ko je prišel zadnjikrat na srečanje. Splošna težavnost smeri je III. stopnje, v spodnjem delu pa je raz malce izpostavljen. Je pa to izredno lepa plezalna tura! Tudi skala je dokaj trdna. Z raza pa sem iz radovednosti seveda večkrat pokukal tudi čez severno steno navzdol proti smeri, ki je veljala za najtežjo pri nas. Predvsem zato, ker je bila vertikalna, brez grap in grebenov, podobna dolomitskim smerem. Povprečni naklon je v tej smeri od 70 do 80 stopinj, v klasičnih smereh pa se giblje med 50 in 60 stopinjami. O Travnikovi steni se je tedaj veliko govorilo in nestrpno smo pričakovali ponovitev Aschenbrennerjeve smeri.24 Kdo bo prvi vstopil v smer šeste stopnje, kot sta jo ocenila prvopristopnika Paul Aschenbrenner25 in Hermann Tiefenbrunner leta 1934? Kandidatov je bilo kar nekaj in bilo je samo še vprašanje časa. Boris Režek, znani predvojni ljubljanski alpinist in pisatelj, je med drugim v nekem pogovoru omenil: »Da, preplezali smo mnogo, a nihče od nas se ni polotil osrednje Travnikove stene, ki sta jo potem preplezala kufsteinska vodnika …« Pred drugo svetovno vojno je edino Miha Arih resno razmišljal o ponovitvi. O tej steni sem takrat veliko razmišljal in delal načrte. Skoraj vse poletje sem bil v stenah Julijcev ali pa v Kamniških. V reviji Bergsteiger (1935) sem dobil vse tehnične podatke o smeri. Prva plezalca sta v steni dvakrat obrnila. Prvič sta zašla v neke previse, kjer sta se z največjo težavo umaknila. Pri spuščanju po vrvi sta se komaj izvlekla iz zagate.26 Tridesemetrska vrv, ki sta jo imela, je bila namreč prekratka, spuščala sta se po enojni 60-metrski tako, da sta obe vrvi zvezala skupaj. V sredini pa je bil sedaj vozel in ker sta uporabljala sistem dveh vponk, sta z njima komaj prišla skozi vozel. V previsu nista imela nobene opore več in sta se vrtela okoli svoje osi. Ko sta naslednjega dne drugič prišla do vstopa, sta zaslišala kričanje. Misleč, da je nesreča, sta odhitela na pomoč. V resnici pa so kričali rateški pastirji, ki so zbirali ovce. Tretji poskus je potem uspel. V steni sta bila dva dni, čisti čas plezanja je bil 26 ur. V torek, 23. avgusta 1948, smo v Tamar prišli trije, da bi opravili prvo ponovitev te smeri: Janez Frelih, Ljubo Zupančič in jaz. Bilo je lepo vreme in zgodaj zjutraj smo se odpravili iz koče. V steno sva z nekajurno zamudo vstopila z Janezom, saj je Ljubo odstopil. Plezati sva začela šele okoli pol desetih dopoldne. Še enkrat sva pregledala opremo: imela sva dvojno 30-metrsko konopljeno vrv, 30 klinov in 16 vponk. Obuta sva bila v copate s filcem, v nahrbtniku pa sva imela še nekaj hrane in čutaro vode; slednjo sva potem še kako pogrešala. V začetku ni bilo posebnih težav. Pod kaminom sva našla možica, že obraslega z mahom, kmalu pa še klin, naslednjega pa šele pri Vilicah. V steni sva jih našla okoli sedem. Nadaljeval sem nekoliko desno. Več kot 100 metrov nad seboj sva zagledala visoko streho, stojišča so bila borna, napredovala sva počasi in skrajno previdno. Moj soplezalec Janez je bil takrat star komaj 17 let. Plezal je kot drugi z nahrbtnikom. Zaradi poznega vstopa naju je kmalu zajela noč, zato sva bivakirala v navpični steni. Tega bivaka se spominjam še danes kot enega najbolj izpostavljenih. Sedela sva na ozki polički, pribita k steni s tremi varovalnimi klini, toda pri sedenju so noge prosto bingljale v prepad. Hrane sva imela dovolj, a problem je bila voda – čutara je ostala prazna. Naslednjega dne sva nadaljevala s plezanjem, stena je postala čisto gladka. Opis je bil dostikrat nejasen, klinov pa nobenih. Pri neki prečnici je Janez zdrsnil, a sem ga, varovan na dobrem stojišču, varno zadržal. Žeja je bila vedno hujša. Tisti dan sva steno v bistvu preplezala, a je nastal nov problem. Takrat je pod ogromno streho pred začetkom Rampe stala velika luska. Sedaj je že nekaj let ni več. Plezalo se je po poči in že takrat sem imel neprijeten občutek, da se bo vse skupaj odlomilo, kar se je kakih 20 let kasneje tudi zgodilo. Na vrhu luske je bila majhna škrbina, prestop z luske pa je bil precej neroden. Zagledal sem klin z obročem. Ko sem priplezal do njega, sem ga previdno, kar z roko, izpulil in nad njim zabil svojega. Do male strehe sem zabil še nekaj klinov, pod njo pa še prej izbitega z obročem. Potem pa je bilo treba doseči visoko nad streho oprijem, viseč na vrvi seveda, in se potegniti čez previs. Tudi to je še kar šlo. Visoko, kakih deset metrov nad seboj, sem videl nekaj votlini podobnega pod visoko previsno streho. Toda potrebno je bilo preplezati še čez majhen previs. V trenutku pa, ko sem se hotel potegniti čezenj, se je kladivo zataknilo in nazaj nisem mogel več … Potegnil sem se za prijem, zataknjeno plezalno kladivo pa se je utrgalo in mimo Frelihove glave odletelo nekaj sto metrov globoko, naravnost v grušč. Tako sem moral do majhne lope preplezati prosto (naslednji ponavljavci so za nama tu pustili nekaj klinov). V lopi sem potem z odlomljeno skalo zabil dva varovalna klina. To je bilo zadnje težko mesto. Kmalu sva prišla v lažji svet, toda do vrha je bilo še okoli 300 metrov. Nisva hotela nadaljevati brez svetilke, zato sva se odločila »prespati« na prvem ugodnem mestu. Noč je bila lepa, mirna, le silna žeja naju je mučila. Vedela pa sva, da sva končno zunaj. V majhni kotanji pod vrhom sva naslednjega dne prišla do snega. Ko sva se vrnila v kočo, sva izvedela, da je oskrbnica Lenca odšla poklicat reševalno službo. Janez je takoj odhitel na vlak in na Jesenice ter sporočil, da je vse v redu. Sam pa sem do poznega popoldneva naslednjega dne spal na skupnem ležišču. Tako je bila ponovljena najtežja do tedaj preplezana smer v naših gorah. Ob koncu pa še tole: PZS je v tem času že imela v skladišču vrvi iz najlona. Ko je zapis o vzponu v reviji Tovariš prišel v javnost, obenem pa tudi vest, da omenjene vrvi ležijo v skladišču, so se odgovorni funkcionarji le hitreje zganili. Kmalu smo jih začeli tudi uporabljati. Midva sva v steni našla okoli 7 klinov, pustila pa sva jih za seboj okoli 20. Tridesetmetrske konopljene vrvi pa so odšle v zgodovino. Tudi obutev in druga oprema je bila poslej boljša, saj je šel razvoj naprej. Dve leti kasneje, 17. oktobra 1950, sva s Cicem smer ponovila v 11 urah. To je bila šele peta ponovitev smeri in moja druga. Prva ponovitev Aschenbrennerjeve smeri je bila prelomnica v našem alpinizmu. Od tu naprej je šel razvoj naglo navzgor. Že leto kasneje je bil preplezan Lučki Dedec, prva šestica plus v naših gorah. Potem pa druge, vedno težje smeri in kmalu za tem novi uspehi v tujih gorstvih in svetovni dosežki v Himalaji. Večkrat sem resno razmišljal, kako bi potekalo morebitno reševanje, če bi se nama takrat kaj pripetilo. Seveda bi reševalci dali vse od sebe, toda reševalna oprema je bila v tistem času še zelo nerazvita in torej neprimerljiva z današnjo. Poglejmo samo primer, kako so komaj tri leta prej odšli reševat Joža Čopa in Pavlo Jesih. Ko je Joža Čop iz stene prišel do Aljaževega doma po pomoč, Jesihova je namreč ostala sama pod zadnjim težkim mestom v stebru, je tam pred vhodom videl le nosila in konopljene vrvi, reševalci pa so bili k sreči tisti hip v koči. Uporaba Grammingerjevega sedeža, jeklenih vrvi in drugih pripomočkov se je začela šele po letu 1950. Poleg vsega pa alpinisti do tedaj še niso plezali tako navpičnih sten, kjer bi si nabrali potrebne izkušnje. Takrat smo reševali z nosili in na njih prinašali ponesrečene v dolino, pogosto tudi kar na hrbtu, štuporamo. Aschenbrennerjevo smer sem drugič ponovil oktobra 1950 s Cicem. Posnetek je nastal nad Vilicami. Leta 1950 smo z Milanom Pintarjem - Mikom in Alešem Kunaverjem v Kufsteinu obiskali Paula Aschenbrennerja. V dar smo mu prinesli steklenico ritoznojčana, ki ga v rokah drži njegova hčerka. Od leve: Milan Pintar - Mik, Aschenbrennerjeva hčerka, Paul Aschenbrenner, Aleš Kunaver in Rado Kočevar Paul Aschenbrenner mi je za spomin podaril originalno fotografijo severne stene Travnika s posvetilom. (V spomin drugopristopniku severne stene Travnika. Paul Aschenbrenner) V stenah nad Tamarjem sem bil 23-krat. Med zanimivimi vzponi naj omenim Smer Debelakove v Veliki Mojstrovki (5. junija 1949), plezal sem z Anico Kristančič, Tschadovo v Travniku z Jankom Blažejem in Jožico Marn (20. avgusta 1948), Smer Jesihove v Šitah (3. avgusta 1948) s Petrom Ferjanom z Jesenic, potem večkrat Hornovo v Jalovcu, celo tretjo zimsko ponovitev te smeri s Tonetom Poljšakom (8. februarja 1949). Hornovo poleti sem preplezal tudi z Mariom Gecem iz Trsta, Švicarjem Maxom Frutigerjem, dr. Rafkom Dolharjem iz Trbiža, pa Alenko Mikuš. V spominu pa imam tudi Severni raz Malega Jalovca z Danico Pajer (17. maja 1950). Bile so še zimske razmere in precej ledu. Za relativno kratko smer sva rabila 10 ur. Severovzhodni raz pa sem ponovil v celoti trikrat, in sicer v družbi Janeza Freliha, Marjana Šavlja, Janeza Krušica, Janka Šilarja in Cirila Debeljaka. Šite, skalnati zid med Travnikom in Jalovcem Po prvi ponovitvi Direktne (Aschenbrennerjeve) smeri v severni steni Travnika se je v glavnem zaključilo ponavljanje klasičnih smeri. Takrat smo začeli razmišljati tudi o novih. V naših gorah je bilo še veliko možnosti, tako v Julijcih kot v Kamniško-Savinjskih Alpah. Začetni peščici alpinistov, ki so do tedaj plezali, so se pridruževali še mlajši, drznejši in vedno bolj uspešni plezalci. V obdobju dveh let po Aschenbrennerju je bilo preplezanih kar nekaj težjih. Med njimi tudi dve v severni steni Šit, po naključju istega dne. Kako je do teh dveh prvenstvenih prišlo, je prav zanimiva zgodba. Skušal jo bom obnoviti po lastnih in Zupanovih zapisih. Ta veličastna stena je bila doslej preplezana le na skrajnem desnem delu, kjer ni tako navpična. Ves ostali del pa je še čakal na obiskovalce. Na AO Ljubljana Matica skoraj ni bilo sestanka, kjer stena ne bi bila omenjena. Prijatelj France Zupan je zapisal:27 Severna stena Šit pomeni 800 metrov svetlih plati in rumenih odlomov sredi čudovite stene, ki se zgoraj nehava v nazobčanem grebenu … Problem stene je bil še odprt in to smo vsi dobro vedeli. Mogoče pa je to najbolje vedel Belač, ki si je z inž. Dolarjem že pred leti zamislil novo smer v vseh podrobnostih. Spomnil sem se, da sem videl celo fotografije, na katerih je bilo dobro vidno, kje naj bi smer potekala. Preračunani so bili že vsi prehodi in plezalca sta čakala samo ugodne priložnosti, da vstopita. Bilo je avgusta 1950. Že ves mesec sem plezal v Julijskih Alpah. Preden sem prišel v Tamar, sem že tretjič preplezal Čopov steber. Tudi dve težki prvenstveni sta bili za menoj; Stenarjev Trikot in posebej še Centralna smer v Zadnjem Prisojniku nad Krnico. Porabil sem skoraj vse kline, zato sem moral ponje v Ljubljano, z vlakom seveda. Spotoma sem srečal Romana Herleca iz Kranja in se z njim dogovoril za novo smer v Šitah. Zmenila sva se za smer v levem delu mogočne stene. Tu je stena deloma manj prepadna, pa tudi v smeri, ki so jih začrtali moji prijatelji, nisem hotel posegati. Toda 12. avgusta 1950 se je zgodilo nekaj nenavadnega. V Tamar sta prišla tudi Marjan Keršič - Belač in France Zupan z namenom, da preplezata Aschenbrennerjevo smer v severni steni Travnika. Vse v redu in prav. Pozno zvečer, istega dne, pa v njuno sobo vstopi znana alpinistka Nadja Fajdiga z novico: »Kočevar je prišel z zadnjim vlakom in gre jutri plezat novo smer v severno steno Šit.« S prijateljema nisem prišel v stik, ker sva s Herlecem prišla pozno in so bili že vsi v posteljah. Tako sta Zupan in Keršič prišla do prepričanja, da bom plezal tam, kjer sta imela smer zamišljeno z Dolarjem. Takole je razmišljal Zupan: Čudno se mi je zdelo, da je Kočevar prišel na to idejo in tako rekoč zajadral na tuji zelnik. Če se Belač odloči, da drugo jutro prehitiva Kočevarja in vstopiva v severno steno Šit namesto v severno steno Travnika, bo to pomenilo prav prijetno spremembo v običajnem plezalnem življenju. Niti zavedal se nisem, pa sem že mislil na to, da bi dal sto ponovitev severne stene Travnika za to novo smer, da bi splezal čez oni krušljivi vstopni raztežaj, ki me je na tihem moril že več let, to je od takrat, ko sem ga prvič videl. Skozi odprto okno sem gledal zvezde na nebu in mislil sem na Rada, ki ta čas leži kje zraven … Z Romanom naslednjega dne nisva prav hitela. V najini smeri, ki sva se jo namenila preplezati, ni bilo pričakovati ekstremnih težav. Nekoliko bolj problematičen je bil videti spodnji del, srednji pa še kar dobro prehoden, le zgoraj sva pričakovala nekaj težjih mest. Omenjena pričakovanja so bila, tako sva videla pozneje, kar realna. Malo pred vstopom pa sva zagledala dva plezalca, precej desno od najinega vstopa, kako zabijata klin za klinom. Medtem ko je Roman počakal, sem sam odšel proti obema, ki sta bila že nekaj metrov nad tlemi. Bila sta Keršič in Zupan. Po kratkem pogovoru je bilo vse jasno. Zupan nadaljuje: Ta vstop je zelo dober in ko sem se oddihoval, sem zagledal, kako koraka neka plečata postava. Kočevar je vso noč prav mirno spal in to pozno v jutro. Severna stena je dolga skoraj en kilometer. Rado ni niti najmanj mislil na smer, ki sta jo nameravala preplezati Keršič in Dolar … Tako sta po naključju istega dne nastali dve prvenstveni smeri v dotlej popolnoma nepreplezani steni. Obe odlikujejo lepi naravni prehodi, prvih 200 metrov je najina smer kar napeta, precej je prostega plezanja, varovališča so dobra. Je pa smer Belač-Zupan zahtevnejša in vseskozi bolj napeta. Kljub nepričakovanemu zapletu, ki ga je hote ali nehote zakuhala Nadja, se je vse dobro končalo. Vendar pa primer kaže na nek zametek tekmovanja, ki je bilo v tistih časih prav tako kot danes seveda prisotno. Toda danes smo vsi, kar nas je še ostalo, dobri prijatelji. Smer sem leto dni pozneje ponovil z Jožetom Govekarjem, a naju je zajelo neurje ravno v kaminu v zgornjem delu stene. V bivši državi so takrat veljali strogi obmejni predpisi in ker sva se vrnila ponoči – zaradi neurja sva morala nekaj ur počakati pod nekim previsom –, so naju potem graničarji iz obmejne stražnice zaprli in naslednjega dne privedli na postajo ljudske milice v Ratečah. Ko sva povedala svojo zgodbo, so naju seveda takoj izpustili. Bili so drugi časi … Bivša obmejna stražnica (karavla) je danes počitniška hišica poleg doma v Tamarju. Prvi zimski vzpon Ko sem 3. avgusta 1948 s Petrom Ferjanom z Jesenic preplezal Smer Jesihove v Šitah v desnem delu, se mi je porodila zamisel za zimski vzpon. Smer sva preplezala v dveh urah, ker je razmeroma lahka, III. težavnostne stopnje. V zimskih razmerah pa je bila zadeva popolnoma drugačna. Februarja 1949 sem bil ves teden v Tamarju. V glavnem smo smučali na plazu pod Ciprnikom, a sem imel pri sebi vso plezalno opremo. V mislih sem imel Hornovo smer v Jalovcu, pa morda še kaj … Smer v Jalovcu je prvi v zimskih razmerah preplezal Miha Arih iz Podkorena. Potem so jo ponovili Jeseničani. V začetku zime ni bilo dosti snega in tam, kjer je ves dan svetilo sonce, ga vsaj na strmih mestih ni bilo veliko. S Tonetom Poljšakom sva Hornovo smer 8. februarja 1949 v lepem vremenu tudi preplezala v pičlih štirih urah in pol. To je bila tretja zimska ponovitev. Paziti pa sva morala pri sestopu, ker je bil sneg trd in ponekod so iz njega štrleli klini in jeklenice, zato je bilo vsaj varovanje kar dobro. Ker sva pri vstopu pustila smuči, se je turna smuka nazaj do koče kar prilegla.28 Dva dni pozneje so mi v Tamar prinesli Cicevo dopisnico iz Celja. Sporočil mi je, da je navdušen nad mojim načrtom v Šitah in da v soboto pride. Okoli enih ponoči je prijatelj prišel v kočo. Prej ni mogel zaradi dela. Spala nisva nič in ob pol treh sva že zapustila kočo. Smuči sva seveda vzela s seboj. Pod steno sva se nemirno ozirala navzgor. Tu je sneg ostal že od pozne jeseni, bilo pa ga je precej in majhni suhi plaziči so se neprestano vsipali navzdol. V Hornovi smeri pred petimi dnevi je bilo vse drugače; sijalo je sonce in skale v strmih delih so bile skoraj kopne. Tu pa vse zasuto in še poledenelo povrhu. Februarja sem še ne posije sonce! V nahrbtniku sva imela bencinski kuhalnik in topel čaj se je zelo prilegel, zraven pa še vse drugo. Morala sva neprestano čistiti oprimke. Plezala sva z derezami, varovanja so bila dostikrat problematična, sneg pa preplitev, da bi nudil dobro oporo in varovanje. Spominjam se, kako je Cic obstal v nekem previsu. Visel je v njem kakor pajek in še danes ne vem, kako sem ga izvlekel iz nerodnega položaja. Vem samo to, da sem moral obiti previs, brez ustreznega varovanja seveda. Tudi naprej ni bilo dosti bolje. Ob pol enajstih sva imela že pol stene za seboj. Pogled je že segal čez Kotovo sedlo in pokazali so se prvi vrhovi Zahodnih Julijcev. Spominjam se, kako sem v hudi strmini zasadil v sneg cepin in na dveh dobrih stopih varoval prijatelja, da je prišel do mene. Nato sem nadaljeval po strmem snegu do kopne skale, tu sem zabil dva varovalna klina in si globoko oddahnil. Tudi zajeda, deloma poledenela, je kazala zobe. Toda ob zabitih varovalnih klinih sva se počutila varna. Pazljivost pa je veljala prav do vrhnje škrbine. Na vrhu sem kakor čez zid dvignil glavo nad greben in zagledal sončne vrhove na južni strani. Sedem ur v senci, mrazu, snegu in ledu je bilo za nama. Pred letom dni, poleti, sva s Ferjanom lagodno prišla čez v dveh urah. Kako se je prilegel sedaj čaj, pa kavica in ostalo. Vračala sva se čez Travniško škrbino. Vse je bilo zasneženo, toda dereze so v srencu dobro prijele, pa tudi jeklenice in klini, ki so ponekod gledali iz snega, so nudili dobro varovanje. Od tu sva v Hornovi smeri na drugi strani zagledala dva plezalca. Njuna počasnost je kazala, da nimata preveč izkušenj. Eden je celo v kaminu obvisel na vrvi. Šele pozno ponoči sta se vrnila v Tamar. Naju pa so čakale smuči in imeniten turni smuk do koče v Tamarju. Tako sta bila v Šitah rešena dva problema: prvi letni v levem delu stene in prvi zimski vzpon, ki je bil skrajno naporen in deloma tudi tvegan. V tistih razmerah sva mu pripisala V. težavnostno stopnjo. _____________ 24 Smer je ocenjena s VI, 800 m. 25 Paul Aschenbrenner je bil znan plezalec s Tirolske. Poleg mnogih težkih vzponov je tudi ponovil Comicijevo smer v Veliki Cini. Zanimive so njegove zaključne besede po opravljenem vzponu v severni steni Travnika: »41 ur je bilo za nama, od tega sva 26 ur plezala in kaj so obsegale te ure? Boj in doživetje, zmago in veselje.« 26 Pri prvi ponovitvi sem našel vponko, vpeto v klin, in oboje prinesel v dolino, klin pa kasneje vrnil Aschenbrennerju ob obisku v Kufsteinu. 27 France Zupan: Severna stena Šit, Planinski vestnik, 1953 (str. 201). 28 Leto in pol pozneje sem imel v Gradcu predavanje z diapozitivi Julijcev, ki mi jih je posodil Bine Vengust, in tam sem srečal Ferdinanda Horna, že 80-letnika. Pripovedoval sem mu, kako smo čistili led iz kaminov v njegovi smeri. Nemalo se je začudil, da sva Okno našla brez snega. »Lep vzpon, čestitam,« mi je pritrdil ob koncu. Srečanje s starim alpinistom je bilo zares nepozabno doživetje. V GORAH MARTULJKA Martuljkova gorska skupina je bila zame vedno nekaj posebnega. Gore nad Martuljkom sem obiskal dvanajstkrat, od tega stene osemkrat. Res so lepe, posebej še, ker so ostale tako samotne. To jim daje poseben čar in privlačnost. Takrat smo do izhodišč v gore prihajali z vlakom. Na nekdanji majhni železniški postaji, danes je tam počitniški dom, ni bilo veliko potnikov. Vedno pa smo se gnetli pri oknih vlaka ob pogledu na zares imenitne vršace, ko smo se peljali mimo. Že takrat je bil to pravi raj za alpiniste. Pod vršaci Martuljkove skupine ni bilo markiranih planinskih poti in oskrbovanih postojank. Le lovske poti proti vznožju Špikove stene in nemarkirana in deloma zavarovana pot proti krnici Za Akom. Tu so jeseniški alpinisti zgradili ličen Bivak III Za Akom, še prej pa je bila le za alpiniste dostopna tudi Lipovčeva koča. Oba objekta je vzdrževal AO Jesenice, kjer so alpinistom nudili tudi ključe. Tako je z nekaterimi manjšimi spremembami ostalo do danes. Sedaj si turisti lahko ogledajo oba slapova po lepo izpeljani poti, po nekdanji trasi železnice pa je zgrajena ena najlepših kolesarskih poti, kar jih poznam: od Mojstrane do Trbiža. Po njej tudi jaz pogosto uživam ob edinstveni panorami, ob pogledu na severni steni Špika in Široke peči. Severna stena Široke peči V začetku julija 1947 sem bil dvakrat v tem alpskem paradižu. Z Ljubom Zupančičem sva se odločila za Široko peč, in sicer za Centralno smer, ki so jo Joža Čop, Pavla Jesih in Miha Potočnik preplezali že davnega leta 1928. Sama smer ni težavna, vendar je zelo zanimiva, saj je pretežno krušljiva, nekaj preglavic pa povzroča tudi orientacija. Povprečna težavnost se suče okoli III. stopnje. Zaradi krušljivosti je tudi padajočega kamenja več čutiti, še posebej, če plezaš brez čelade. Takrat zaščitnih čelad pač še nismo uporabljali, a bi prišle še kako prav, posebej še ob poslabšanju vremena. Ko sva dosegla vrh, je bilo treba še sestopiti, tako rekoč v brezpotju, potem pa je sledil še spust po vrvi iz Amfiteatra. To je bilo nekaj novega. Občudovala sva vršni greben z nazobčanimi stolpi. Dvaindvajsetega julija 1948 pa sva z Danetom Škerlom zgodaj zjutraj vstopila v Dibonov raz,29 ocenjen s petico. Že od daleč je vabila smer, ki se strmo dviga nad Petimi macesni30 Za Akom. V tistem obdobju je veljala za težjo v Julijcih. Oba sva bila v solidni kondiciji in tudi vreme je bilo v začetku še lepo. Čez vstopni previs je šlo kar dobro, čeprav je bila skala že nekoliko krušljiva. Nekako do polovice in še naprej nama je šlo plezanje kar dobro od rok, potem pa je nenadoma prišla nevihta, ki naju je za več ur prikovala pod neki previs že visoko v razu. Nadaljevala sva v mokri skali, nekje pod vrhom pa je zataknjena vrv sprožila veliko skalo, ki je za las zgrešila Daneta. Potem sva v menjajočem nalivu pod nekim previsom čakala do jutra. Po tej turi me je nekoliko minilo veselje do Široke peči – dva vzpona, dvoje neprijetnih doživetij … Toda! Nekega junijskega dne sem imel na AO Celje predavanje o vzponih, ki smo jih do tedaj opravili. Znova je oživela ideja za Direktno smer v Široki peči, Cic je bil navdušen. Tretjega septembra 1949 smo se dobili zvečer na ljubljanskem kolodvoru Cic, Stane Veninšek, Ivan Arnšek in jaz. Vlak na Gorenjsko je bil skoraj prazen, kar je bilo v tistih časih malo nenavadno, le odpeljati ni hotel. Čakali smo skoraj dve uri, ker lokomotiva ni imela pare. Tako smo namesto ob sedmih odpeljali šele ob devetih zvečer. Seveda smo prišli v Martuljek šele po polnoči, v bivak Za Akom pa tik pred prvo jutranjo zarjo. Medtem ko sva se midva s Cicem odpravila proti Petim macesnom, sta Ivan in Stane odšla proti severni steni Špika, ločili smo se že pri Lipovčevi koči. Njun cilj je bila Dibonova smer. Midva sva na prve težave naletela že pri vstopu. Nad snegom je bilo vse gladko in zlizano, špranje za klin pa nobene. Že za prvih deset metrov sva porabila skoraj uro. Po nekaj raztežajih je sledil nekoliko lažji svet, a sva s tesnobo gledala previsno zaporo nad seboj. Stala sva pred najtežjim delom stene, kjer sta pred nama obrnili že dve navezi. Tu je bilo zares težko. Lahko bi izplezala desno na raz, vendar bi problem tako ostal nerešen. Torej naprej … Sledila je izredno težka poč in napeto plezanje do vrha. Pod zadnjim previsom pa sva k sreči našla majhno poličko in tako prišla v lažji kamin. Tako je odpadlo zabijanje klinov in visenje v stopnih zankah. Po krajšem, a težkem plezanju sva prišla direktno na vrh. Počitek in pogled proti Špiku. Tam sva zagledala drobne pike, najine jutranje tovariše, pa Zupana in Staziko Černič. Seveda smo zavriskali drug drugemu. Leta 1949 po mojem predavanju na alpinističnem odseku v Celju. Z leve: Cic, Rado in Stane Veninšek. Cic na koncu prvega raztežaja v severovzhodnem razu Špika, zadaj Kukova špica. Sledil pa je nov problem. Cic je moral biti naslednji dan zjutraj na svojem delovnem mestu in tako sva se spraševala, ali bova ujela zadnji vlak. Pohitela sva, toda kmalu ugotovila, da je zadnji vlak že odpeljal. Nenadoma je prišla rešitev. Ko sva že skoraj zaspala na mehki ruši, so se ob naju ustavili trije planinci, visoki politiki: dr. Bogdan in Marjan Brecelj in dr. Miha Potočnik, ki so naju povabili v avto. Štajerec v Ljubljani je imel pri odhodu na srečo zamudo. Zgodil pa se je komičen prizor na peronu, ko sva si s Cicem v naglici delila opremo. Nisva še končala, vlak je potegnil in midva sva hitro zgrabila vsak nekaj. Cic je hitro skočil na že odhajajoči vlak … V Celju pa je sledilo še eno presenečenje. Na tamkajšnjem kolodvoru sta opolnoči čudno zmajevala z glavo Stane in Ivan, ko so vsi skupaj izstopali, saj so bili na istem vlaku, a v drugem vagonu, pa do končne postaje niso vedeli drug za drugega. Toda Cic je bil že ob šestih zjutraj na svojem delovnem mestu. Škrnatarica pozimi Na vrsto so prišli zahtevnejši vzponi in potem nove smeri in poskusi. Dvajsetega februarja leta 1948 smo se lotili severne stene Škrnatarice. Poleti je to lahka smer II. težavnostne stopnje, v zimski steni, kjer do pomladi ne posije sonce, pa je bilo drugače. V zasneženo smer smo se podali v troje; spremljala sta me Ljubo Zupančič in Janez Frelih. Proti steni smo se začeli vzpenjati, pri tem pa se je ponekod udiralo do pasu. Kmalu Za Akom smo navezali dereze, ki smo jih imeli na čevljih skoraj do Peričnika, kamor smo se spustili po opravljenem vzponu. K sreči je stena kratka, toda nekaj mest je bilo kar pošteno zasoljenih. Pozno popoldne je začelo še snežiti. S seboj smo imeli dve konopljeni vrvi, debeline 10 mm, ki pa sta sredi stene zaradi vlage in mraza že močno otrdeli. Kmalu je začelo še snežiti, mraz je postajal vedno hujši. To je bilo posebej vidno, ko smo morali splezati čez kakšen skalnati odstavek. Bili smo ves popoldan odeti v meglo in ko smo dosegli greben, je bila že tema. Vseskozi je snežilo in na koncu so nas že začeli skrbeti plazovi. Plezali smo sedem ur in v kočo pri Peričniku smo dospeli okoli pol enajstih zvečer. Še pravočasno, kajti do jutra je zapadlo v dolini okoli 30 centimetrov novega snega. V spominu sta mi ostala predvsem velik napor in na koncu še nevarnost plazov. Oskrbnik koče pri Peričniku Jaka nam je ponudil ležišče ob veliki kmečki peči. Zaspali smo kar navezani, ker zmrznjene vrvi nismo mogli odvozlati. To se je zgodilo samo po tej turi, ki je v celoti trajala 16 ur. Naslednjega dne pa smo spet gazili v novem snegu na Vršič do kolen. Nazaj je bilo še slabše. Ko so mimo nas smučali znanci v lepih elegantnih zavojih, sem sklenil tudi jaz dopolniti svojo opremo. Nekje sem dobil nemške vojaške smuči z napenjalcem in robniki in sem z njimi poslej obiskoval gore. Severna stena Špika Steno sem obiskal štirikrat. Prvič 17. julija 1947 z Danetom Škerlom. Seveda sva se odločila za lažjo Dibonovo smer. Spominjam se lepih prehodov, nekaj kar precej zračnih. Smer je kompromisna, ne pelje po sredini piramide, temveč zgornji del obide po prijetni gredini na desni. Za začetnika je kar malce zahtevna. Kljub temu sva uživala v lepih razgledih in prehodih. Vreme je bilo idealno, res pravi užitek. Naslednje leto sva se z Janezom Frelihom lotila piramide. Tam sta bili proti vrhu že tedaj zarisani dve direktni smeri: Skalaška Pavle Jesih in Joža Lipovca (1931) in Direktna smer Mire Marko Debelak in Staneta Tominška (1926) malce bolj desno. V Skalaško sva vstopila 7. avgusta 1948. Opremljena sva bila z dvojno konopljeno, 30 metrov dolgo vrvjo, 26 klini in približno 14 karabinarji, z nekaj hrane, vode in rezervnimi oblačili, zato je bil nahrbtnik kar zajeten. V steni sva bila 8 ur. V spominu mi je ostala kot zelo lepa tura, kot uresničenje želja vsakega plezalca: zelo odprta stena in solidna skala. Po oceni čista petica z enim malce težjim mestom. Midva z Janezom sva pri znameniti votlini naredila kratko, a zelo izpostavljeno varianto na desni. Za dobro voljo pa je poskrbelo tudi vreme. Med probleme, o katerih se je v tistem času precej razpravljalo, je sodil tudi vzhodni rob markantne piramide ali natančneje severovzhodni raz. Veliko se je govorilo o njem. Da je gladek, brez špranj za kline, torej trd oreh. S Cicem sva sklenila pogledati, v čem je problem. Junija 1953 sva vstopila, opremljena z do tedaj najboljšim, kar smo pri nas premogli. Nisva pa imela svedrovcev in orodja za uporabo. Po prvem raztežaju sem varoval Cica na stojišču za komaj tretjino podplata. Varovalni klin je odlično sedel v razpoki. V naslednjem raztežaju, prišla sva komaj kakih 20 metrov in še malo naprej, pa nikjer ustrezne špranje za klin več. Po skoraj eni uri poskusov sva se odločila za umik. Tri ure in pol sva rabila za približno 50 metrov stene in povratek. Sklenila sva, da se ob priložnosti vrneva s svedrovci, a je ostalo le pri poskusu. Nekaj let pozneje so smer preplezali češki plezalci.31 Smer po razu mora biti enkratna in precej težka. _____________ 29 Raz so pred drugo svetovno vojno preplezali Jože Lipovec in Anna Escherjeva pod vodstvom italijanskih vodnikov Angela in Ignazia Dibone. 30 Sedaj so tamkaj le še trije. 31 Cizljeva smer (VII, 900 m), prva plezala Josef Kaplan in Jaromir Rada 29. in 30. julija 1964. STENAR IN PRISOJNIK, TRIJE PRVI PRISTOPI Stenarjev Trikot Leta 1950 sem opravil 25 plezalnih vzponov. Obdobje klasičnih ponovitev je bilo že za menoj. Te sem večinoma opravil že dve leti prej v Travniku, Jalovcu, Triglavu, Ojstrici … Sedaj so sledili prvenstveni vzponi. V letu 1950 sem opravil sedem prvenstvenih, med temi se mi zdijo trije vzponi še posebej zanimivi; in sicer v Stenarju, v Šitah in Zadnjem Prisojniku. Tedaj teh vzponov nisem posebej opisal in 70 let pozneje imam težave pri opisu, prav tako z vrisom smeri, zato si pomagam z opisom ponavljavcev in njihovimi skicami. V dolino Vrata smo v začetku prihajali predvsem zaradi Triglavske severne stene. Pozneje so nas pritegnili tudi lepi grebeni okoli jeseniškega Bivaka II na Jezerih in seveda dva dominantna vrhova pred Steno: Cmir in Stenar. Smeri v Cmiru me niso posebej zanimale. Junija 1949 sem z Vido Stare v zahodni steni preplezal lažjo smer v okviru plezalnega tečaja. Zelo pa me je privlačil Stenar. Posebej po tem, ko smo 22. aprila 1949 v dveh navezah (Fredi Šerbec, Cic, Kočevar, Janez Frelih) preplezali Brojanovo smer v severnem razu. Leta 1950 sem se v dolino Vrata vračal s plezanja v tujini (Mont Blanc, Watzmann …). Z Marjanom Perkom sva 7. avgusta ponovila Čopov steber, v drugi navezi pa sta takrat plezala Avstrijca Rudi Herbst in njegov tovariš, ki sta k nam prišla na poluradni obisk s Štajerske, v Vrata pa ju je pripeljal Marjan Perko, takrat zaposlen pri PZS. Avstrijca sta bila prva tujca, ki sta ponovila Čopov steber. Nad vzponom sta bila prijetno presenečena, kar sta povedala tudi Jožu Čopu, ki sta ga srečala v Aljaževem domu. Naslednjega dne sta Perko in drugi Avstrijec odšla v Ljubljano, Rudi Herbst pa je ostal v Vratih. Ker je bilo lepo vreme in sem ostal sam, sem ga povabil v Stenarjev Trikot. Devetega avgusta sva tako preplezala novo smer. Rudi je bil imeniten tovariš, kar sem opazil že dva dni prej v Čopovem stebru, zato pri vzponu nisva imela nobenih težav. Soplezalec je bil v odlični formi, bil pa je brez prstov na eni roki. Tako sem vseskozi moral biti na čelu naveze. V smeri je bilo nekaj težjih mest, posebej še v zgornjem delu, pred izstopom. Zanimivo pa je, da je Rudi s seboj vzel tudi posebne stopne zanke, ki sem jih bolj iz radovednosti uporabil na najtežjem mestu. Ko sva steno preplezala in prišla na vrh, se je ravno znočilo. Smer sta štiri leta pozneje ponovila Mitja Kilar32 in Jožica Marn, leta 1955 pa Ervin Hauser. Dve leti pozneje sta tretjo ponovitev opravila Marko Butinar in Milan Valant v devetih urah. In kaj so povedali ponavljavci?33 Posebno o treh vrhnjih raztežajih, kjer smer izstopa na jugovzhodni raz, je Rado govoril z vsem spoštovanjem … Pri izbijanju klinov me je Mitja opomnil: Nikar se ne zamujaj preveč, drugače ne bova do večera iz stene! … V navpični steni stoji Mitja kakor muha sredi šipe … Ta ovinek si je pa Rado res dobro omislil, se spomniva prijatelja v dolini. In še potem pod vrhom. Navpičen, rjav raz je trikrat prekinjen z navpičnimi pasovi. Mitji je precej trd oreh, opazil je Radove kline. Tu pa Rado ni imel preveč prijetnih občutkov. Toda do vrha plošče ga čaka še težavno delo. Ko prideva na lepo polico, pa Mitja še doda: »Tule je pa Rado opravil svoje delo. Tako težka mesta pa se dajo v naših gorah na prste prešteti.« Rudi Junija 2012, 62 let pozneje, sem se s kolesom odpravil po kolesarski poti ob Muri od bližine izvira pod tritisočakom Hochalmspitze do Gornje Radgone. Ko sem se peljal skozi Knittelfeld, sem obiskal svojega nekdanjega soplezalca Rudija Herbsta. Obisk je bil nenapovedan, le ob izmenjavi novoletnih čestitk sem mu omenil možnost srečanja. Postanek je bil kratek, pred menoj je bila še dokaj dolga pot, a mi je vendar uspel pokazati svoj dnevnik. Spomini so se vrstili, kakor da bi bilo vse še včeraj … V hribe kot nekoč pač ne moreva več, vendar sva stalno v gibanju, vsak po svoje. Srečanje je bilo zares ganljivo. Prijateljstvo, sklenjeno v gorah, je nepozabno! Reševanje v snegu Reševanje v Rigljici junija 1959 Vaja gorskih reševalcev pred letom 1950 Počitek med reševanjem v Rigljici 1959 Prisojnik Prisojnik je mogočen gorski masiv nad dolino Pišnice. Ko smo hodili na Vršič iz Kranjske Gore, takrat še peš seveda, mi je pogled vedno uhajal proti njegovemu ostenju. Takrat smo gledali predvsem proti Hudičevemu stebru in strmemu žlebu poleg njega, ki pa me ni zanimal. Po stebru pa je Uroš Župančič potegnil lepo plezalno smer, ki jo odlikuje predvsem prosto plezanje. Prevladuje IV. težavnostna stopnja z nekaterimi težjimi mesti. Ta del Prisojnika je zanimiv tudi za planince, ki se želijo povzpeti predvsem po Hanzovi in Jeseniški poti skozi Okno. Zlasti zadnja je znana po izpostavljenosti. Večkrat sem bil tam na prečenju, najprej skozi Prvo okno na vrh z Vršiča in nato skozi Drugo navzdol proti Mlinarici in naprej čez Razor na Pogačnikov dom. Po tej poti sem večkrat vodil kot gorski vodnik domače in tuje planince. Všeč je bila zlasti Švicarjem. Alpinistično pa me je pritegnil Zadnji Prisojnik. Če ga gledaš ob poti na Špik ali proti jeseniškemu Bivaku I v Veliki Dnini iz Krnice, se kaže kot mogočen zid. Obe poševni polici, ki nudita lep in zanimiv prehod, sta od daleč vidni kakor okenski polički. Tu je lepe prehode našel Uroš Župančič že med obema vojnama, toda mogočna stena je kakor bogu za hrbtom samevala v neki odmaknjenosti. Obetala se je zanimiva plezalska pustolovščina. Še lepše stene so na nasprotni strani, zlasti v Rakovi špici, o katerih nam je veliko pripovedoval Janez Krušic. Znani jeseniški alpinist je tam veliko plezal. Sosednji Razor ima sicer visoko, zelo razčlenjeno steno, a nas tudi ta ni mikala; preveč grap in grušča je tam. Sicer idealna stena za zimske vzpone v dobrih razmerah, a smo imeli pomisleke zaradi plazov. Pozimi leta 1948 smo zelo radi obiskovali zimske vrhove v Kamniško-Savinjskih Alpah, Julijci so bili malce predaleč. Kmalu pa se nam je ponudila priložnost za zimsko plezanje v Julijcih. Smučarska zveza Slovenije je na svojih tekmovanjih v Planici, Kranjski Gori in Krnici rabila gorske reševalce. Za nas, ljubljanske študente gorske reševalce, idealna priložnost! Poskrbljeno je bilo za prenočišče in prehrano in tako smo ostali še kakšen dan dlje v Julijcih in če je bilo lepo vreme, to tudi izkoristili za vzpone. Običajno smo dobili tudi dnevnice, sicer bolj skromne, kar pa je zadostovalo za nakup kakšnega klina ali za žepnino. Opremo smo seveda vedno vzeli s seboj. Tako smo preplezali severno steno med Škrnatarico in Kukovo Špico in ponudila se je priložnost za zimski vzpon iz Krnice. Nova zimska varianta v Mlinarici Severna stena Mlinarice je bila ena redkih sten, ki jih pred zimskim vzponom nisem preplezal poleti, ker me kopna stena ni mikala. Vzpon je bil zaradi tega še težavnejši. Ko pa sem nekoč prebiral zapiske dr. Klementa Juga, nisem mogel mimo odstavka, kjer pravi: »Mlinarica je ena najlepših in obenem najtežjih tur.« To je bil eden zadnjih vzponov legendarnega alpinista. Tedaj je bil ves teden v Klinu. Mlinarico pozimi so dve leti pred nama, 31. marca 1946, preplezali Uroš Župančič, Miha Bizjak, Janez Gorjanc in Janez Krušic v dveh navezah. Te strmine sem hotel videti vkovane v sneg in led. Steno sem si podrobneje ogledal, ko smo v Krnici pod Kriško steno sodelovali kot reševalci na tekmovanju v veleslalomu. Leta 1948 sem se odločil in se podal vanjo. To je bila poleg severne stene Šit in Škrnatarice moja tretja prvenstvena zimska tura v Julijskih Alpah, v celoti opravljena z derezami. Police in skrotje v steni so bili pokriti s snegom, vmes pa so bili večinoma ledeni odstavki. Moj soplezalec je bil Dane Škerl, ki je do tedaj opravil kar nekaj lepih zimskih vzponov, med katerimi je odmeval predvsem solo vzpon skozi Kamine v severni steni Mojstrovke. Z Danetom sva bila v odlični formi in dobro pripravljena na zimske razmere. Danetu je uspelo najti bencinske kuhalnike, ki so izvirali iz zapuščine nemške vojske, na AO Ljubljana pa smo dali narediti vreče za bivakiranje. Material je bil iz zračnih balonov ameriške vojske, vreča pa je tehtala kar dva kilograma, toda bila je nepremočljiva. Iz koče v Krnici sva se odpravila ob dveh zjutraj. Dereze sva si navezala že v hosti. Sneg in vreme sta nama bila pisana na kožo. Drugače kakor v steni Škrnatarice mesec dni prej, kjer nas je sredi stene presenetil snežni metež, ki nas je potem spremljal vse do Peričnika. Takrat smo imeli tudi srečo. Ko smo se spuščali v temni noči, je bilo na trdi podlagi že skoraj 20 centimetrov novega snega. Tu pa sva že po zvezdah slutila, da bo lep dan. Po strmem vstopnem žlebu sva hitro napredovala. Grapa naju je pripeljala desno v steno. Sledili so odločilni trenutki. Plitek, s snežno sipo pokrit žleb je prehajal v previsno poč. Varovanje je bilo kritično. Pod nama 200-metrska stena in nobenega zanesljivega klina. Tveganje je bilo precejšnje. Zabil sem nekaj klinov bolj za moralno oporo. Dane spodaj v žlebu je varoval le ob cepinu, ki pa je tudi nudil le moralno oporo. Še danes mi ni jasno, kako sem z derezami prišel tam čez … Nad seboj sem zagrabil nekaj pod snegom. Ali je bila to zagozdena skala ali oprimek, tega še sedaj ne vem. S posebno močjo, ki jo ima plezalec takrat, ko mu gre za biti ali ne biti, sem obvisel v zraku in se potegnil v zasneženi žleb. Še vedno je bilo nevarno. A verjemite mi, da sem zavriskal od veselja. Oddahnil si je tudi Dane. Čez dve uri sva dosegla vrh levo od značilnega stolpa. Toda dan se je med tem že prevesil v temo, zato sva v snežni razpoki zlezla v vrečo. Še prej sva popravila srajci, ki sta nama ušli med plezanjem iz hlač. Danetov kuhalnik je dolgo brnel. Bivak je bil zares imeniten. Izstopna poč pa je bila nova zimska varianta v severni steni Mlinarice. Centralna smer v Zadnjem Prisojniku Avgusta 1950 je bil plezalni tečaj v Krnici, ki ga je vodil Lado Bučer, predsednik PD Ljubljana Železničar. Takrat sem sodeloval kot inštruktor na mnogih plezalnih tečajih, tudi v tujini. V Krnico sva prišla s prijateljem Marjanom Perkom. Poleg plezanja sva tečajnike učila tudi osnovnih veščin reševanja v gorah. Potem sva se neke zelo tople avgustovske noči odločila za vzpon v Zadnjem Prisojniku, ki je verjetno najtežja smer,34 ki sem jo preplezal. Vremenske razmere so bile idealne. Začela sva nekje v vpadnici Okna. Bilo je mnogo težje, kot sva pričakovala. Prvi zelo težak del je bila že stena med obema policama. Veliko klinov in napora je bilo potrebnih že do druge police. Marjan jih je izbil skoraj vse, mislim, da sta tam ostala le eden ali dva. Klinov nam je res primanjkovalo in morala sva paziti tako rekoč na vsakega. Žeja je bila neznosna, edino čutaro sva popila že na drugi polici. Nad polico pa so se kar vrstila težka mesta in ugotovila sva, da v tej smeri ni šale. Perko, ki je bil zelo dober soplezalec, je izjavil, da takih mest razen v Varianti v Travniku še ni plezal. Smer je nekako ostala pozabljena, čeprav sodi med moje najtežje smeri. Tistega leta sem bil na višku svojega alpinističnega delovanja, torej v odlični kondiciji, moram pa priznati, da sem bil v tej smeri tudi blizu meja svojih zmogljivosti. Smer sva plezala 24 ur, z bivakom nad drugo polico. Žal pri sebi nisem imel fotoaparata, pa tudi Marjan je pozabil opisati vzpon v Planinskem vestniku, čeprav sva bila domenjena. Tako je mnogo zanimivih detajlov žal odšlo v pozabo.35 Marjan Z Marjanom Perkom sva skupaj opravila devet plezalnih vzponov. Plezala sva v Mojstrovki, v Kočni pozimi s severa, v Herletovi smeri v Ojstrici, v Čopovem stebru in v Zahodnih Alpah (Brenva, Mont Blanc). Najtežja pa je bila prav Centralna smer v Zadnjem Prisojniku. Kot inštruktorja sva skupaj sodelovala na raznih plezalnih tečajih, s smučmi pa sva bila tudi v Dolomitih pod Tremi Cinami (Tre Cime di Lavaredo). S Cirilom Debeljakom je prvi preplezal tudi slovito Varianto v Travniku, ki je menda celo težja od Aschenbrennerjeve. Bil je član AO Tržič, nekaj let tudi strokovni sodelavec PZS in eden najvidnejših alpinistov prve povojne generacije. Umrl je leta 1997. Dokaj dobro pa se je ohranil spomin na razburljiv dogodek naslednjega dne. Utrujena po plezanju in bivaku sva se za hip ustavila v koči pri Mihovem domu. Tu nama je oskrbnica povedala, da je na koncu Direktne smeri v Špiku obležal hudo poškodovani plezalec. To je sporočil soplezalec, ki je izplezal in pustil obvestilo le nekaj minut pred najinim prihodom. Potreboval je pomoč. Z Marjanom sva pogledala na uro. Ni veliko manjkalo do noči. Bilo pa nama je jasno, da reševalcem tega dne ne bo uspelo priti do ponesrečenca. Na Jesenicah so sicer imeli avto, toda morali so še na vrh Špika in potem še 150 metrov navzdol do najtežjega mesta v steni. Tu je ponesrečenčev soplezalec pritrdil vrv, ko je odšel po pomoč. Takoj sva ugotovila, da če ponesrečenca spraviva na vrh do noči, s tem reševalcem prihraniva 150 metrov lažjega plezanja v temi. Če do takrat pridejo na vrh reševalci z nosili, ga bodo tudi ponoči prinesli v dolino skozi Kačji graben. Tako sva bila v eni uri in pol od Mihovega doma na vrhu Špika. Potem sva brez varovanja splezala z vrha navzdol do izstopnega mesta, ga potegnila čez previs, obvezala in ga nekako spravila do vrha. V temi sem plezal za dolžino vrvi in varoval Marjana, ki ga je podpiral. To je trajalo nekaj ur. Reševalce sva zaznala, ko so se bližali vrhu. Takrat je bila akcija izvedena ročno, na nosilih vse do doline, reševalni avtomobil pa je že čakal pri hotelu Erika. Ponesrečeni alpinist Bizovičar iz Škofje Loke je bil že zjutraj pri dr. Hafnerju v jeseniški bolnici. Imel je kompliciran zlom noge. Lahko le ugibamo, kaj vse bi se lahko zgodilo, če bi ponesrečeni na operacijsko mizo prišel prepozno. Z Marjanom sva bila na akcijo ponosna. Med reševalci so bili tudi Čopov Joža ter Tone in Lado Bučer, ki so prišli s tečajniki iz Krnice.36 Tako je minila druga noč po bivaku v Centralni smeri. Pozneje sem izvedel, da je ponesrečenec dobro okreval in njegova soproga me je še leta 2012 povabila, naj pridem k njim v Škofjo Loko. Reševanje pred 70 leti Takrat seveda še ni bilo helikopterja in mobilnih telefonov, avtomobilov tudi ne. Grammingerjev reševalni sedež (graminger) in Marinerjeva reševalna nosila (mariner) so prišla kakšno leto kasneje. Privilegiranci, če lahko tako rečem, so bili le kolesarji na starodavnih kolesih, vlak pa je bil glavno prevozno sredstvo. Če se je zgodila nesreča, je bilo treba najprej do najbližjega telefona. Reševalce, ki niso imeli telefonov, pa je bilo treba »ročno« zbrati. To je zahtevalo veliko časa. Pa vendar smo imeli voljo. Preden smo dobili Grammingerjev sedež, smo ponesrečence prenašali na hrbtu. Razmere pa so se vendarle izboljševale in že nekaj let kasneje smo imeli celo žične vrvi in novejše pripomočke. Ohranilo se je nekaj posnetkov z reševanja Jerneja Markeža v Rigljici leta 1959. Takrat so sodelovali: Ciril Praček, Maks Medja, Dolfe Kramžar, Stane Koblar, Jerovšek iz Martuljka in drugi.37 _____________ 32 Mitja Kilar je prišel v AO Ljubljana Matica nekaj let pozneje. Bila sva veliko skupaj. Plezala sva v Ojstrici (prečenje severne stene, Kocbekov greben v zimskih razmerah) in v Gréponu v Franciji leta 1954. Skupaj z Igorjem Levstkom smo takrat napisali tudi prvi povojni plezalni vodnik V naših stenah. Z Igorjem Levstkom sta potegnila lepo smer v vzhodnem delu severne stene Travnika (med Severovzhodnim razom in Aschenbrennerjem). Bila sta zelo uspešna plezalna naveza v tistem času. 33 Jožica Marn: Stenarjev Trikot, Planinski vestnik, 1955/04 (str. 158). – Marko Butinar: Kočevarjeva smer v Stenarjevem Trikotu, Planinski vestnik, 1958/06 (str. 338–340). 34 Centralna smer je ocenjena s VI+, 700 m. 35 Smer sta verjetno prva ponovila Stane Belak - Šrauf in njegov tovariš že nekje sredi 90-tih let ali celo prej. Med ponavljavci sem na spletu zasledil tudi komentar na Centralno smer. Preplezala sta jo Borut Kozlevčar in Maja Lobnik (http://www.gore-ljudje.net/objava/24146/,5.9.2006). Kozlevčar in Lobnikova pravita, »… da ima smer nekaj mest, ki ne poznajo šale. Smer je bila preplezana korak pred časom.« 36 Rado Kočevar: Nesreča v Špiku avgusta 1950, Tovariš, 1952, str. 510. 37 Ciril Praček, Med gorskimi reševalci, PZS, 1962, str. 149. ČVRSNICA IN PRENJ Čvrsnica leta 1949 Bilo je v času, ko smo v glavnem plezali v stenah Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alp. Začeli pa smo se ozirati tudi na ostenja naših sosedov. Zunanje meje so bile še zaprte in tako smo se v AO Ljubljana Matica odločili pogledati v gore naših tedanjih bratskih republik. V Durmitorju so naši alpinisti že bili, mi pa smo se spraševali, če je mogoče iti kam bližje. V hrvaški planinski literaturi sem zasledil ime Čvrsnica nad dolino Neretve. Omenjena je bila dolina Dive Grabovice in ostenja nad njo. Dostop ni bil problematičen, do tja se je dalo potovati z vlakom. Sklenili smo, da se domov vrnemo z ladjo iz Dubrovnika. Sam sem prevzel organizacijske priprave, ekonomske pa Milan Hodalič. Za izhodišče smo izbrali Divo Grabovico, za izhodiščno železniško postajo pa Jablanico. Od tam bi do tabornega mesta vso opremo prenesli na konjih. V tem gorskem masivu tedaj ni bilo nobene planinske postojanke, zato smo morali s seboj vzeti tudi vso hrano. Dodatna težava je bila, da so bila vsa živila v tistem času še racionirana, to pomeni, da smo hrano dobivali na nakaznice. Doma sta nam pri tem pomagala PZS in PD Ljubljana Matica in tudi tukaj smo se oskrbeli z njuno pomočjo. Odprava 16 članov je krenila na pot 23. julija 1949 zvečer. Udeleženci so bili v glavnem mlajši alpinisti prve povojne generacije. Med njimi so bili tudi trije zdravniki, tedaj še absolventi, leta kasneje pa znani zdravstveni strokovnjaki: Jože Andlovic, Milan Hodalič in Evgen Vavken. V Zagrebu smo presedli na direktno kompozicijo proti Sarajevu in se peljali po novi progi Šamac–Sarajevo, ki so jo zgradile mladinske delovne brigade. Rezervirane kupeje smo domiselno preuredili v spalnike, tako da smo s plezalnimi vrvmi nad sedeži napravili mrežo. Tako je bila naša vožnja v nabito polnem vlaku še kar udobna. Prve težave so se začele, ko v Jablanici, kjer smo izstopili z vlaka,38 nismo dobili konjev za prenos opreme, čeprav si je mestni ljudski odbor zelo prizadeval za to. Tudi pošiljko s hrano, ki je z nami potovala v posebnem vagonu, smo dolgo čakali na železniški postaji. Potem smo ugotovili, da očitno ni potovala z istim vlakom kot mi. Ponujali so nam nek drug zaboj, v katerem je bila čokolada. Nekateri med nami bi jo kar zamenjali, toda Hodalič je rekel: »Fantje, ne ga srat … To ne gre!« Pošiljka je bila namreč namenjena vojnim invalidom. Tako smo prvi dan prespali kar blizu mostu, ki so ga šest let prej porušili partizani v znani četrti ofenzivi (bitka za ranjence). V neposredni bližini pa so tudi že začeli graditi orjaški jez bodoče elektrarne. Že prvi dan smo doživeli tudi novo presenečenje, na katero doma nismo računali. Ozračje se je namreč v tem času izredno segrelo, kar smo še bolj občutili v naslednjih dnevih. Naše taborišče v dolini Diva Grabovica ob bistrem potoku blizu logarnice bi bilo še kar udobno, če ne bi bilo vročine. Bistra voda v potoku je sicer vabila, toda ko je Hodalič prišel iz vode poln pijavk, je bilo veselja konec. Kmalu smo tudi spoznali nove neprijetnosti: ostenja Čvrsnice so zlasti v spodnjem delu precej porasla s travo ali nizkim rastlinjem, a pred odhodom na nevarne plazilce, kače, nismo računali, resen problem pa je bilo tudi pomanjkanje pitne vode. Alpinistično gledano je bil zahodni del doline bolj zanimiv, predvsem stene Merića Kuka. Stena je visoka okoli 800 metrov, spodnji del je poraščen in videti krušljiv, vsaj glede na rdečo barvo. In ravno v tej steni sta preplezala smer V. težavnostne stopnje tedaj še začetnika Jože Andlovic in Ksavo Šemrov. Njuna smer je še danes popularna, takrat pa sta dosegla največji uspeh odprave. Andlovic se je odpravi pridružil šele zadnji hip, saj je imel pred tem fantovščino, priprave na poroko in še kaj, ni pa hotel zamuditi izredne priložnosti. K sreči je kasneje te zasebne zadeve še pravočasno uredil. Spominja pa se takole:39 S Ksavom sva padla noter po naključju in nepričakovano. Belač in še nekdo sta odpovedala in midva sva šla na pot kot nadomestek. Za takratne razmere je to pomenilo malo manj kot sedaj Himalaja. Leta 1977 sta Slovensko smer v Merića Kuku ponovila Druškovič in Modic in se strinjala z oceno V.40 Rado kot inštruktor na tečaju v Prenju leta 1949, ko je predstavnike Ljudske milice učil plezanja. Člani odprave v Čvrsnico leta 1949 so bili (med drugimi): Milan Hodalič, Miha Verovšek, Božo Fakin, France Zupan, Rado Kočevar, Sandi Blažina, Danica Pajer, Evgen in Vido Vavken, Igor Levstek, Dane Škerl in Fredi Šerbec. Ljubljanski alpinisti so tedaj plezali: 1. Zahodna stena Merića Kuka, naveza Verovšek-Škerl. Iz stene sta se umaknila zaradi padajočega kamenja, plezala pa sta 6 ur in dosegla višino 250 m. 2. Zahodna stena Merića Kuka, naveza Zupan-Fakin se je umaknila iz podobnih razlogov. 3. Zahodna stena Merića Kuka, Šemrov-Andlovic preplezala v desnem delu z bivakom v steni. Ostala sta brez vode v hudi vročini, čas plezanja 15 ur, uporabila 38 klinov. 4. Jugovzhodna stena Plase, Vid in Evgen Vavken. Preplezala sta drugi steber na levi, 300 m, 5 ur, uporabila 5 klinov. 5. Jugovzhodna stena Plase, Blažina-Šerbec, višina 300 m, 6 ur plezanja, uporabila 12 klinov. 6. Jugovzhodna stena Strmenice, Kočevar-Pajer, do vstopa 7 ur, nato 300 m lažjega plezanja, 3 ure, uporabila 8 klinov. Vsi smo plezali v vročini in bili med plezanjem več ali manj dehidrirani. Blažini je za las manjkalo, da bi na koncu prvega raztežaja prijel za gada, ki se je grel na ozki polički. Zaradi teh izrednih razmer smo se odločili zapustiti Divo Grabovico nekaj dni prej. Medtem sta Levstek in Zupan poskusila preplezati še okoli 80 metrov visok navpični steber v Zavodnih stenah. Gledali smo ju iz našega tabora. Bila je prava šestica, ki bi se je razveselili tudi današnji plezalci, a žal sta morala obrniti. V navpičnih ploščah ni bilo nobene pokline, da bi zabila kline. Pozno ponoči sta se vrnila, naslednjega dne pa smo prestavili tabor na obrežje Neretve. Po dveh dnevih hlajenja v svežih valovih Neretve smo se odpeljali s čirom proti morju. Zanimivo je bilo gledati Mostar. Na cesti ni bilo skoraj nikogar, ob obali Neretve pa je bilo živahno. Niso bili redki prizori do vratu pod vodo ležečih meščanov s časopisom v roki, na vlaku pa je bilo od časa do časa slišati pevce: »Duni vetre malo sa Neretve …« In končno Dubrovnik. Vročina in druge tegobe Čvrsnice so bile na mah pozabljene. Le Andlovic je moral takoj domov, da je še pravočasno prišel na magistrat in bodoči soprogi rekel da. Prenj leta 1949 Bila je že jesen. Planinska zveza Jugoslavije je na Prenju priredila plezalni tečaj z udeleženci iz vseh republik tedanje države. Inštruktorji smo bili Marjan Perko, Evgen Vavken in jaz. Iz Sarajeva do Konjica smo zopet potovali z ozkotirno železnico, do baze, ki je bila ob idiličnem Boračkem jezeru, pa s kamionom iz Konjica. Boračko jezero je zares čudovito, precej podobno manjšim alpskim jezerom. Z bližnjim kanjonom Neretve in Prenjem bo brez dvoma nekoč postalo imenitno turistično središče Bosne in Hercegovine. Kot tečajnika sta iz Slovenije prišla še Saša Slavec in Franc Jezeršek iz Kranja. Prve dni smo v glavnem vadili na okoliških skalnatih vzpetinah, potem pa je sledil dolg pohod na Prenj skozi Boračko Drago. Po treh urah hoje smo dosegli visoko planoto Črno polje. Pot me je spominjala na dostopno pot na Korošico od kmeta Planinška čez Vodole na Dleskovško planoto. Hoja je bila prijetna, pa tudi vročine ni bilo. Pogledi na prve skalne vrhove so bili zanimivejši od Čvrsnice v minulem poletju. Tudi v teh krajih pa so na istih višinah enake nevarnosti kot v našem visokogorju. Pred mesecem dni je ravno tu na Črnem polju prišlo do velike tragedije dveh planink iz Kranja. Sredi avgusta, v lepem vremenu, sta se v kratkih hlačah odpravili na turo. Nenadoma je začel pustošiti snežni vihar. Kakšna smrt ju je doletela, si lahko le predstavljate. Njun spremljevalec pa se je še komaj privlekel do Boračkega jezera. Tragedija je takrat zelo odmevala, posebno v BiH, pa tudi pri nas.41 Utaborili smo se v zadnji vojni porušeni planinski postojanki na Jezerih (1700 m). Noč je bila lepa in pogovor je minil ob tabornem ognju. Spoznal sem simpatičnega planinca in alpinista Draga Entrauta, kasneje so ga prijatelji klicali Dragec, med mladimi pa je bil alpinistično zelo aktiven Haris, ki smo ga klicali Hare. Bil je zelo obetaven, toda tragedija v steni Babin Zub pri Sarajevu, ko se mu je pri plezanju skrajno težavnega previsa odlomil oprimek, vrv pa se je pri padcu utrgala in je padel množici gledalcev v naročje, mu je preprečila lepe želje in načrte. Naslednji dan smo odšli na ogled gorske skupine, v 300 metrov visoko severno steno Otiša pa sva se odpravila le midva z Entrautom in jo hitro preplezala. Ostali so obiskali bližnje vrhove: Zeleno glavo, Osobac in Prevorac. Popoldne smo se zopet sešli na Črnem polju in se še istega dne vrnili v dolino. Naslednje dni smo plezali v kratkih stenah v kanjonu Neretve. Domačini, s katerimi smo prišli v stik, nikakor niso mogli razumeti, kaj delamo v stenah z vrvmi in klini. Večina jih je mislila, da iščemo rudo. Pogosto vprašanje je bilo: »Pa koliko vam država plati?« Priznam, zelo težko je bilo odgovoriti, da bi pravilno razumeli. Naslednje dni smo se znova odpravili v visokogorje. Sedaj so bili na programu vzponi. Ker tedaj še ni bilo plezalnega vodnika, nismo o smereh vedeli ničesar, zato smo se s tečajniki odločili preplezati tehnično lažje smeri v štirih stenah. Jaz sem se odločil za severozahodni raz Malega Osobca, ostali pa za bližnje stene, da bi ostali kolikor toliko v bližini, za vsak primer! Vreme je bilo lepo in videti stabilno. Moj soplezalec je bil Tomo Faber iz Zagreba. Stena Malega Osobca je bila precej strma. Levo od raza se vleče 300 metrov razpoke, ki je mestoma previsna. Tu sem uporabljal kline, zgoraj pa je bila zapora z ozko poklino, ki je bila videti precej težavna, zato sva prečila desno. Po ozki polički sva naletela na previs, ki je bil kar naježen s klini. Pozneje smo izvedeli, da so tu pred vojno plezali Hrvati (Mesarić in Brezovečki). Večino klinov sva izbila, ker nam jih je takrat primanjkovalo. Pri tem mi je pomagal tudi Perko, ki je medtem že izplezal svojo smer in me varoval z vrha. Do tega previsa sva preplezala popolnoma novo smer. Vsi skupaj smo ta dan preplezali štiri nove smeri, večinoma tretje do četrte stopnje. Žal pa nimam ohranjenih nobenih podatkov. Napisani so v poročilu, ki je šlo v Planinarski savez Jugoslavije (PSJ).42 Če dodam še smer v Otišu, ki sva jo preplezala z Entrautom, je bilo na plezalnem tečaju preplezanih pet prvenstvenih smeri, kar je ob takšni priložnosti vsekakor posebnost. Stene sicer tu niso visoke, območje še najbolj spominja na okolico Triglavskih jezer ali Kanina. Kako lepo mora biti šele pozimi, posebno za turne smučarje! Tečaj smo zaključili z večernim tabornim ognjem, kjer so tečajniki iz BiH na žaru pekli jagnje. Naslednjega dne so nas s kamionom pripeljali na železniško postajo Konjic. Vsi smo odšli v prijetnem vzdušju in z nepozabnimi spomini. Čvrsnica septembra 1950 Komaj sem se vrnil iz Francije, kjer sem na pol na skrivaj obiskal Mont Blanc, me je poklical prijatelj Marjan Perko, s katerim sem bil leto prej na Prenju. Skupaj sva istega leta preplezala tudi novo izredno težavno smer v Zadnjem Prisojniku. »Rado, vzemi opremo, zvečer greva kot inštruktorja na plezalni tečaj v Čvrsnico!« Doma, v Rožni dolini, sem bil le nekaj ur, za menoj pa skoraj teden dni vožnje z vlakom, prečenje Mont Blanca, neprespane noči na klopeh železniških čakalnic. Tega sem bil sicer navajen že z bivakiranjem v stenah – ravno s Perkom sva pred nekaj tedni bivakirala v Zadnjem Prisojniku. Nagla odločitev za odhod v Bosno in Hercegovino pa je vplivala na dogodke, ki so sledili. Tako sem ob odhodu iz Ljubljane ugotovil, da sem zaradi naglice pozabil vzeti osebne dokumente. Prva neprijetnost se je zgodila, ko so miličniki na vlaku pregledovali vse po vrsti. Perko je miličniku nekako dopovedal, kaj se mi je pripetilo, ko me je ta hotel že na vmesni postaji izročiti naprej. Tako sem bil ob prihodu v Sarajevo prepeljan v centralni zapor, kjer sem prebil kaki dve uri skupaj z raznimi uličnimi kriminalci. Kako je bilo v takšnem zaporu, si lahko predstavljate. No, Perko je medtem našel Entrauta, s katerim sta me potem spravila ven. Potem pa na čira in v Jablanico, od tam naprej v Čvrsnico in proti šotorom pri porušeni koči na Vilincu. Tu so nas že čakali tečajniki s pripadniki JLA (Jugoslovanske ljudske armade). Med tečajniki je bil tudi znanec iz Prenja, Haris, Entraut pa je pri tečaju že sodeloval kot pomočnik. Toda glej! Spet smola. Ves teden se je nadaljevalo slabo vreme, večinoma je deževalo in sonca sploh videli nismo. Le enkrat smo se povzpeli na Veliki Kuk. Spodaj sem le še videl dele Dive Grabovice. Tako slabega vremena ne pomnim. Tečaj je bil izpeljan bolj teoretično. Dvakrat sem obiskal to visokogorje, a so kljub vročini pred letom dni in drugič dežju ostali lepi spomini. Z Entrautom sva bila v prijateljskih vezeh še dolga leta. Leta 1956 me je obiskal na Vlašiču, jaz pa njega in soprogo Tero dvakrat v Sarajevu. Pred olimpijskimi igrami v Sarajevu sva se še zadnjič videla v Sloveniji. Žal nas je pred leti zapustil, kasneje tudi Tera. Oba ohranjam v nepozabnem spominu! _____________ 38 Tedaj je tod vozil še čiro, ozkotirna železnica, ki so jo v času okupacije Bosne in Hercegovine v drugi polovici 19. stoletja zgradili Avstrijci. 39 Jože Andlovic: Čvrsnica 1949 ali moja fantovščina v severozahodni steni Merića Kuka, Planinski vestnik, 1977/12 (str. 745). 40 Planinski vestnik, 1977 (str. 745). 41 France Malešič: Spomin in opomin gora, Didakta, 2005, str. 197. – Ponesrečili sta se 17. avgusta 1949 24-letna Marija Hribar - Marica in 33-letna Adela Modic - Ada, alpinistki iz Kranja. 42 Jugoslovanska planinska zveza ČRNA GORA – PROKLETIJE Alpinisti AO Ljubljana Matica smo se 11. septembra 1952 odpravili v obmejne gorske predele Črne gore. To je bila želja skupščine PSJ v Beogradu, z namenom nadaljnjega razvoja planinstva v tej, tedaj bratski republiki. Organizacijo je prevzela PZS, meni pa so pripadle priprave in na koncu vodenje odprave. Že pred tem pa je skupina slovenskih planincev obiskala Solunsko Glavo v Makedoniji. Tako je PSJ tedaj krepil bratstvo med planinci. Potovali smo z vlakom, kakor tri leta prej v BiH. Iz Sarajeva je še vedno vozil čiro. Pri Humu smo presedli proti Nikšiću in Titogradu (Podgorici). Nekaj ur smo se vozili po komaj zgrajeni ozkotirni progi. Povsod okoli nas samo kamenje, značilni hercegovski kras, na gričih pa so pritegovale pozornost utrdbe ob nekdanji meji BiH, okupirane pod Avstro-Ogrsko in Turčijo. Pokrajina je ozelenela šele na kraškem polju pri Nikšiću, kjer so tedaj potekala velika dela povojne industrializacije, vodne regulacije in predvsem nova velika železarna. Utrujeni od vožnje smo zvečer prispeli v Titograd. Predvojna Podgorica je bila dobesedno zravnana z zemljo, začelo pa je nastajati novo mesto. Velike stavbe so stale še daleč narazen, toda dajale so vtis, da bo tu nekoč nekaj lepšega in urejenega. Bili pa so to šele začetki, pravih ulic še ni bilo. Naslednjega dne smo z avtobusom zapustili Titograd. Cesta je bila slaba, makadamska, pokrajina pa zares slikovita. Na eni strani dolina Morače, na drugi kras, ter veliko spomenikov iz zadnje vojne, ki še danes pričajo o tem, koliko okupacijskih tovornjakov je takrat zgrmelo v globel ob gorski cesti, ki je bila videti slabša od naše na Vršiču. Samo pri vasi Podkoš je že leta 1941 spodaj ob reki končalo 40 vojaških italijanskih tovornjakov. Tako smo po treh urah dosegli 1200 metrov visok preval Raško Gubno. Med Mateševim in Andrijevico pa nas je čakal še Trešnjevik. Naš voznik je med vožnjo pripomnil, da kdor to uspešno prevozi, je že naredil vozniški izpit. Seveda smo voznika občudovali, posebej še, ker nihče od nas takrat še ni imel vozniškega dovoljenja. Za nas je bila ta vožnja zares nekaj posebnega, danes bi rekli tudi malce pustolovska. Na prevalu je razvodje: na severni strani reka Tara, ki že odvaja vode proti Črnemu morju, na drugi strani pa ni bilo več golega krasa – tu se voda drži površja, zato je nastala lepa zelena pokrajina z gozdovi. V Moljkovcu ob poti je že nastajal lesni kombinat. Še manjši preval in sledila je dolina Lima, ki izvira že v Prokletijah. Za kratek hip smo se ustavili še v zgodovinskem mestu Kolašin, okrog nas pa gorat svet in ponekod lepi ostri vrhovi Komovi. Prenočili smo v Ivangradu (Berane). Večer smo preživeli z domačimi planinci, od katerih smo dobili nekaj koristnih napotkov in informacij. Mesto je bilo dolgo pod Turki, okolica pa me je spominjala na naše Bovško. Naslednjega dne smo s posebnim tovornjakom odpotovali do naše baze ob Plavskem jezeru, ki je največje ledeniško jezero v Črni Gori. Pokrajina v okolici je bila videti še nedotaknjena, le ob jezeru je bil takrat manjši hotel. Obala pa porasla, prav zares še divjina. Šotore smo postavili kar ob njej. V daljavi smo opazovali obmejne vrhove Prokletij, ki so samevali, saj je bil dostop do njih prepovedan. Turistov je bilo takrat še malo, v edini hotel so občasno prihajali le sindikalni turisti. V bližnji vasi Plav ni bilo ničesar. Le skromen krajevni urad in postaja LM (ljudske milice, takratne policije). Nobene trgovine ali česa podobnega. Naša oskrba je bila odvisna od bližnjega hotela, kjer smo se tudi prehranjevali. Prvi dan smo počivali, edino Tone Jeglič je odšel na bližnji vrh. Vrnil se je šele pozno zvečer, ves razburjen. Na samotnem kraju je namreč srečal medveda. Oba sta bila presenečena in jo k sreči takoj ubrala po svoje. Od domačinov smo pozneje izvedeli, da so se podobna srečanja končala tudi drugače. Odločili smo se držati v skupini. Z Marjanom Perkom sva poslej nosila s seboj tudi orožje, k sreči pa ga nismo potrebovali. Naslednjega dne smo se v gore podali v dveh skupinah, prva na bližnji impozantni Visitor (2210 m), druga pa pod Hridski Krš (2358 m). Najlepši so obmejni vrhovi nad dolino Ropojano za vasico Vusanje. Žal tja nismo mogli, ker je bilo to zaprto območje, zato tudi kasneje nismo poskušali. Vreme se je medtem namreč poslabšalo, neurja z močnim dežjem so odnašala dele cest in mostove. Leta 1947, še pred resolucijo informbiroja, sta bila na albanski strani dr. Andrej Župančič in Joža Čop. Takrat sta bila člana jugoslovanske znanstvene odprave, opravila pa sta tudi nekaj prvenstvenih plezalnih vzponov. »To morate videti, je čudovito,« sta nam pravila ob povratku v domovino. Žal te sreče nismo imeli, ker so bile takrat skoraj hermetično zaprte in zastražene meje držav Sovjetskega bloka, kamor je tedaj še sodila Albanija, ki je po resoluciji informbiroja leta 1948 poleg popolne zaprtosti tudi na mejah povzročala nepotrebne napetosti. Morali smo biti skrajno previdni. Orožja na srečo nismo potrebovali, smo se pa počutili bolj varne. Povratek s Plavskega jezera po glavni cesti Titograd–Peć proti Titogradu. Za konjem hodi Aleš Kunaver v beli srajci, za kmetom pa Jože Andlovic in Evgen Vavken. Člani odprave pri šotorih ob Plavskem jezeru Povratek domov z ladjo. Od leve: Miha Verovšek, Jože Andlovic, Marjan Perko (čepi), Tone Jeglič, Rado, Aleš Kunaver, Milan Pintar. Dolgo je bil tobak Radov zvesti spremljevalec, tudi v stenah. Nekoč pa sta se z ženo Vero peljala z vlakom v Ljubljano in takrat je skozi okno vrgel poslednjo cigareto. Pospremil jo je z besedami: »To je moj zadnji cigaret!« Žena Vera mu sicer ni verjela, a dogovora s samim seboj se je držal in se ga drži še danes. Kmalu je začelo deževati, jezero pa naraščati, reka Lim je prestopila bregove. Pretrgane so bile vse prometne povezave. Kako nazaj? Tamkajšnji prebivalci take ujme niso pomnili več desetletij. Do Andrijevice smo se odpravili peš. Dobili smo kmeta, ki nam je na konja naložil del prtljage. Tako smo počasi prišli do Ivangrada (Berane). Tu so nam obljubili tovornjak, med čakanjem pa se je zgodila nova pustolovščina. Nekje so nam povedali, da je v steni Tifranske soteske ob Limu še iz časov Nemanjićev menda skrit zaklad. Seveda so bile to le govorice, ker pa smo s seboj nosili plezalno opremo, nas je le mikalo raziskati navpično steno. Domačini so nam pokazali pot. V steni, ki je visoka kakih 120 metrov, je bilo v spodnjem delu, približno 30 metrov od tal, videti majhno votlino, spredaj pa nekakšno kamnito ograjo. Stena je bila sicer navpična in deloma previsna, špranj za kline pa ni bilo videti. Odločili smo se dokopati do vhoda z vrha soteske. Tja sta po lažjem terenu splezala Andlovic in Verovšek. Petkrat sta se spustila po vrvi in pri vhodu obvisela kakih 5 do 6 metrov stran. Verovšek se je pred vhodom v votlino vrtel na vrvi kot salama v mesnici. Medtem pa se je po mestu bliskovito razširila novica, »da Slovenci ulaze u riznicu«. Nabralo se je zijal od vsepovsod. Medtem pa se je že začel spuščati mrak in morali smo odnehati. Verovšek se nikoli ni mogel potolažiti, da je šel zaklad po vodi. Do Titograda smo nadaljevali peš, delno pa z avtobusom ali tovornjakom, če smo ga seveda dobili, kar je bilo redko. Vmes smo prenočili kar nekje ob cesti. Tudi drugi potniki, ki so nas spremljali, so polegli kar na prostem. Skupaj smo tudi počivali in z bencinskimi kuhalniki pripravili juho ali čaj. Tako smo se v dveh dnevih prebili do Titograda. Nas je bilo osem, celotna karavana pa je štela ljudi kar za poln avtobus. V Titogradu smo ob prihodu obiskali predsednika Planinske zveze Črne Gore (PZČG) in narodnega heroja Vukice Mičunovića in se nato s čirom odpeljali do Skadarskega jezera, nato pa z ladjico do Virpazarja. Potem pa spet s čirom čez preval Sutorman v Bar. Tudi ta pot je bila nekaj posebnega. Ozkotirno železnico so zgradili Italijani še v času kralja Nikole (1908), čez prelaz pa je peljala v zavojih. Počasi, seveda. Videli smo skupino domačinov, ki je na vrhu prelaza skočila z vlaka in jo po bližnjici ubrala do spodnje postaje, kjer se je nahajal majhen bife. Ko je vlak prisopihal navzdol, so še utegnili popiti pivo in nadaljevati pot. Podobne poti v svoji alpinistični zgodovini nisem doživel nikoli več. V SEVERNIH APNENIšKIH ALPAH Do poletja 1950 smo plezali le v naših gorah, ker so bile meje zaprte. Ozirali pa smo se seveda tudi na tuje. Do leta 1950 so bile to več ali manj le sanje. Po letu 1948, po resoluciji informbiroja, je kazalo bolje. Toda priti čez mejo še vedno ni bilo enostavno. Prevladovali so le uradni stiki. Moj prijatelj Ivo Lukanc je bil pri PZS zadolžen za stike s tujimi planinskimi organizacijami. K nam so že prihajali inozemski planinci, zato sem mu predlagal, naj uredi možnost, da bi tudi mi obiskali tuje gore. Ne vem, kako mu je to uspelo. Samo to se še spomnim, ko je rekel: »Rado, v začetku julija gremo za štirinajst dni v Avstrijo, da si ogledamo gorski svet in možnosti naših obiskov.« Z veseljem sem se pridružil skupini, ki je bila pravzaprav štiričlanska »zasebna« odprava. Ivo je bil zares odličen organizator, takrat še študent ekonomije. Uredil je vse formalnosti, potne liste in vizume. Poleg naju sta bila člana še Jože Pogačnik, študent ekonomije, in Miloš Velnar, sekretar PZS. Potovali smo z vlakom, prenočevali pa v mladinskih domovih. Na določenih mestih smo si oglede tudi delili. V Innsbrucku smo na primer obiskali Hafelekar, kjer sem se prvič v življenju peljal z gondolo. Potem smo se za dva dni ločili; sam sem z vlakom odšel v Scharnitz, Ivo, Jože in Miloš pa so odšli na Zugspitze. Nadaljeval sem peš do Achenseeja, ker me je zanimala stena Laliderer.43 Moja naloga je bila gorsko vodništvo. Najprej smo se skupaj povzpeli na Großglockner. Za kratek čas smo se ustavili v kraju Zell am See, kjer smo prespali v mladinskem domu (Jugendherberge). Spominjam se, da je bila to telovadnica, kjer nas je na tleh ležalo okoli 60, za prenočišče pa smo plačali 1 šiling. No, tudi sanitarije so bile, čeprav skupne. Tako smo prenočevali v Salzburgu, Innsbrucku in drugod. Problem pa je bila prtljaga. Od železniške postaje smo jo do prenočišča pripeljali z ročnim vozičkom, če smo ga seveda dobili. Obiskali smo vse avstrijske dežele razen Voralberga, Spodnje Avstrije in Gradiščanskega. O vsem tem mnogo razmišljam, ko danes, 70 let pozneje, tod kolesarim ali pa se peljem na smučanje pod temi gorami. Spomini so ostali živi. Mimogrede naj omenim, da tega leta nismo bili edini Slovenci v tujini. Lukanc je imel na PZS kar precej dela s pripravo odprav naših alpinistov v razne alpske kraje. Septembra tega leta so naši alpinisti obiskali Mont Blanc, Gesause in še kaj.44 Meje so se torej počasi odpirale. Največji problem pa je bil denar, oziroma prenos tega čez mejo. Uradno si lahko pri nas kupil le malenkost tuje valute, ki pa običajno ni zadostovala niti za žepnino. Vsak se je moral pač znajti po svoje. Bil si prisiljen »tihotapiti« svoj boren znesek za skromno preživetje. Na drugi strani pa k sreči tudi ni bilo pretiranih preiskav na meji. In tako je nekako šlo. Pri organiziranih skupinah je bilo bolje, vsaj za osnovno prehrano in prenočišče je bilo poskrbljeno. Nismo pa imeli nobenih zavarovanj v primeru nezgode, a k sreči jih nismo potrebovali. O kakšnih nakupih se nam niti sanjalo ni. Spomnim pa se, da sem pri prvem obisku prihranil okoli 100 avstrijskih šilingov (ATS, danes približno 7 evrov). S tem denarjem sem v športni trgovini kupil svoje prve plezalke z vibram podplati, ki so bile takrat pri nas nekaj posebnega. Čeprav malo s strahom, jih ni bilo težko pretihotapiti. Če bi jih prijavil, bi moral plačati še carino! Toda s tem si nismo belili glave. Bili smo veseli, da smo lahko obiskali tuje gore in tam kaj preplezali. Vse drugo ni bilo pomembno. Lepa doživetja v gorah pa so ostala v trajnem spominu. Takratne razmere res niso bile prijazne do nas. Do leta 1953 je bila pri nas hrana na živilske nakaznice. Takrat smo bili mladi alpinisti večinoma še študentje in PZS nam je tu precej pomagala. Bili smo navajeni na skromnost, zato je nekako šlo. Wilder Kaiser prvič Takrat so bile to gore mojih sanj. Moja velika želja je bila obiskati in videti te slovite stene na Tirolskem, o katerih smo toliko slišali in brali v nemških revijah. Zlasti Boris Režek nam je o njih vedel veliko povedati, bil je namreč zelo razgledan, zlasti v alpski literaturi. Na sestankih AO smo ga vedno radi poslušali. Moji trije spremljevalci sicer niso bili alpinisti, sprejeli pa so moj predlog in tako smo se vsi štirje iz Innsbrucka z vlakom najprej odpeljali v Kufstein, od tam pa nadaljevali peš v to gorsko skupino. Prej smo bili na Großglocknerju, zato sem vedel, da posebnih težav pri kakšnem lažjem vzponu do III. težavnostne stopnje ne bo. Naše izhodišče je bila planinska postojanka Stripsenjoch-Hütte (1577 m). Od Kufsteina je bilo približno 4 do 5 ur hoda skozi slikovito dolino Kaisertal, mimo znanega Hinterbärenbada, kjer so se zbirali plezalci iz Münchna in dostikrat tudi popivali po preplezanih vzponih. Mi smo seveda šli le mimo. V lepem vremenu smo dosegli kočo, katere oskrbnik je bil tedaj Peter Aschenbrenner, brat Paula Aschenbrennerja, pri nas znanega po sloviti smeri v severni steni Travnika. Znanega avstrijskega himalajca pa žal ob našem obisku ni bilo v koči. Prespali smo na skupnem ležišču, z našo planinsko izkaznico pa smo imeli tudi popust. Hrano smo imeli večinoma s seboj, čaj in kakšno juho pa smo si v treh dneh bivanja v koči vseeno privoščili. V glavnem smo si ogledovali mogočne stene. Poseben vtis je naredil pogled iz Steinerne Rinne na Fleischbank, Predigtstuhl in Cristaturm. V te stene sem se v naslednjih letih vrnil s prijatelji alpinisti, takrat pa sem dvakrat plezal po Heroldovi smeri (III. težavnostna stopnja) na Totenkirchl; enkrat s Pogačnikom in drugič z Velnarjem. Sestopili smo po Vodniški smeri II. težavnostne stopnje. Medtem se je Lukanc z Velnarjem povzpel na najvišji vrh Ellmauer Halt skozi Steinerne Rinne. To je bil moj prvi obisk gorske skupine Wilder Kaiser. Bil sem navdušen, enako tudi vsi trije spremljevalci, ki so tukaj prvič spoznali nekaj elementov plezalne tehnike. Stene so sicer kratke, do 400 metrov, vendar docela navpične. Tu so plezali slavni alpinisti iz klasičnega obdobja, tudi Fiechtl, Dülfer, Maduschka. Münchenski plezalci pravijo tem stenam die Hohe Schule des Kletterns.45 Potovanje smo nadaljevali z vlakom v Salzburg, ki smo si ga podrobno ogledali, Ivo pa nas je popeljal še v Salzkammergut, kjer smo celo skočili v eno od številnih ledeniških jezer. Bilo je lepo vreme in v soncu se je pod vrhom Dachsteina zasvetil mogočen ledenik. Ob vrnitvi smo se domenili, da Velnar in Pogačnik ostaneta v mestu ter si ga podrobneje ogledata, midva z Lukancem pa sva se odločila pogledati še na Bavarsko. Watzmann Najprej sva morala urediti mejne formalnosti. Za vstop v Nemčijo (Bavarska je bila tedaj še pod ameriško okupacijsko cono), kamor sva bila namenjena, nisva imela vizuma. Lukanc pa je kmalu ugotovil, da je za obiske v obmejnem pasu možno dobiti tudi tridnevno posebno turistično prepustnico. Pregledala sva tudi vse možne dostope in se sklenila povzpeti na Watzmann čez znamenito vzhodno steno po klasični Kederbachovi smeri iz leta 1881 (III- in eno mesto IV-). Ta je nekaj podobnega, kot je pri nas Zimmer-Jahnova smer v Triglavski severni steni. Razlika je le, da je Kederbachova smer precej daljša. Vzhodna stena Watzmanna je s skoraj dva tisoč metrov višine namreč najvišja v Vzhodnih Alpah. Naklon v steni je primerljiv z vzhodnim delom Triglavske severne stene, kjer poteka Slovenska smer. Ta del Bavarske je danes turistično zelo obiskan, v bližini je namreč znamenita Hitlerjeva razkošna rezidenca Orlovo gnezdo, ki je bilo tedaj še zaprto območje, solni rudniki, solne terme v Bad Raichenhallu in seveda lepo Kraljevo jezero, po katerem sva se z ladjico z električnim motorjem do kapelice svetega Jerneja pripeljala tudi midva z Lukancem. Po dobri uri hoje sva prišla pod steno. Najprej naju je zadržala nevihta. Z majhno zamudo sva nato prestopila krajno zev med snežiščem in steno, seveda že navezana na vrv. Spominjam se strmih travnatih vesin in številnih skalnih možicev, ki so nama kazali pot. Na veliki terasi sva našla zanimivo votlino, v njej pa slamo in odeje. Čudovit bivak! Danes je možno bivakirati v sodobnejši škatli v vzhodni steni, nedaleč od tod. Midva z Ivom pa sva v lepi noči, pokrita z odejo, uživala v pogledu na jezero in okolico. Naslednji dan pa sva morala spet čez ledišče, kjer je bilo treba z lednim kladivom vsekati kar precej stopinj. Na nevarnem prehodu je bilo v preteklosti veliko nesreč. Sledilo je najtežje mesto Schöllhornplatte. Do takrat se je v steni, največ ravno na tem mestu, smrtno ponesrečilo že 41 alpinistov, do danes pa že čez 100. To je več kot v severni steni Eigerja. Tu sva pomagala z vrvjo tudi neki nemški navezi, ki je plezala za nama. V tej smeri gre bolj za objektivne nevarnosti kot za tehnične težave. To sva kmalu spoznala v silovitem neurju, ki nas je nenadoma presenetilo. Po grapah so poleg vode drveli še skalnati delci. Zadnji hip smo skupaj z nemško navezo našli zavetje v majhni votlini, že do kože premočeni. Pozno popoldne sva dosegla greben, ki je bil opremljen z jeklenicami, kmalu za tem pa še kočo Watzmannhaus. Utrujena sva potem spala še daleč v naslednji dan … V Salzburgu smo bili spet vsi skupaj. Naslednjega dne smo odšli v Schladming. V Austriahütte smo videli še Dachstein in slovito južno steno, nazaj grede pa smo se ustavili še v Gradcu, se povzpeli na grad in se potem mimo Maribora vrnili domov. Čez nekaj dni sem zvedel, da sva z Lukancem preplezala vzhodno steno Watzmanna ravno 150 let po tem, ko se je naš rojak Valentin Stanič kot prvopristopnik zapisal v alpinistično zgodovino. Okroglega jubileja sva bila zares vesela.46 Erinerungshütte, Koča spominov v Wettersteinu. Pred njo od leve: Tone Jeglič, Milan Pintar - Mik in Aleš Kunaver. Strme stene Fleischbanka Milan Pintar - Mik pleza Auckentalerjevo poč v južni steni Schüsselkarspitze Aleš Kunaver v Buhlovi smeri v Wettersteinu. Ko sem leta kasneje z našimi turisti obiskoval to območje, sem ponosno pripovedoval o tem. Rad se vračam, tudi danes, ko ne plezam več, in obujam spomine. Tako sem septembra 2012 s kolesom po Turski kolesarski poti nazadnje pod gorami obkrožil ta gorski predel. Spomini izpred šestdesetih let so se nenehno oživljali. Wilder Kaiser drugič Proti koncu poletja, septembra 1951, sem se znova odpravil v ta predel, to pot z Jankom Blažejem. Z mladimi jeseniškimi alpinisti sem imel v tem času prvovrstne stike. Janko je bil zelo razgledan. Med drugo svetovno vojno je obiskoval gimnazijo v Beljaku, zato je odlično govoril nemško, tu pa se je učil tudi angleščino. Študij obeh jezikov je nadaljeval na Ljubljanski univerzi. Tri leta prej sva skupaj preplezala Tschadovo smer v severni steni Travnika. Takrat se nama je pridružila še Jožica Marn. Vsi trije smo bili še študenti in smo v gore radi zahajali. Janko pa je imel smolo, da so mu pri zimskem vzponu v Špiku pomrznili prsti na nogi in tako je ostal brez njih in brez dela stopala. To ga ni motilo, kar sem videl tudi sam pri plezanju. Iz Ljubljane smo odšli na pot štirje, midva z Jankom namenjena na Tirolsko, Zupan in Škerl pa na Großglockner. V Spittalu smo se ločili. Vizume na potnih listih je seveda uredil Ivo Lukanc in tako so bila vsaj organizirana potovanja v tujino lažja. Problem pa je bil še naprej denar. Midva sva za to potovanje v Beljaku v banki s posebnim nalogom dvignila vsak po 190 avstrijskih šilingov (takrat približno 24 nemških mark). Tisti dan sva prenočila kar v čakalnici na železniški postaji v Wörglu, zjutraj pa v Kufsteinu obiskala Paula Aschenbrennerja. Tokrat sva ga le pozdravila, šele nazaj grede sva se nekoliko dlje ustavila pri njem. Po štirih urah sva s težkim nahrbtnikom skozi Kaisertal dosegla kočo Stripsenjoch in prenočila na skupnem ležišču. Koča je bila zelo udobna, umivalnica s tekočo vodo, celo v drugem nadstropju, oskrbnik pa znani himalajec Peter Aschenbrenner. Nisva opazila, da so odeje označene; v naših kočah na odejah oznak namreč nismo poznali. Pri nogah je pisalo Füsse. Zjutraj sva ugotovila, da sva imela odeje obrnjene ravno obratno – tisto pri nogah sva namreč imela pri glavi, a na srečo nisva zasledila nobenih vonjav. V naslednji dnevih sva pazila tudi na namestitev odej. V koči sva preživela skoraj teden nepozabno lepih dni. Janko je lepo opisal najino potepanje in vzpone: Ko sva z Radom prišla do koče, so pred najinimi očmi vstali Predigstuhl, Fleischbank in Totenkirchl v vsej svoji navpičnosti. Ob pogledu na absolutno eksponiranost teh sten sem dobil manjvrednostne komplekse in zavest, da bom moral sedaj tu nekaj dni plezati. Brez pomišljanja sem soglašal z Radom, da poskusiva naslednji dan Dülferjevo poč47 med Fleischbankom in Christaturmom. To pa je bila že peta stopnja (zgornja meja) – tako težavnih smeri vsaj v zadnji sezoni še nisem plezal. Ko sva prišla pod poč, sva opazila le ozko razpoko, v katero bi le s težavo zagozdil koleno. Bila je dvakrat močno previsna; za spodnji previs bi iz daljave prisegel, da visi vsaj tri metre nad globino.48 Smeri takrat nisva preplezala. Janku niso bili všeč številni klini nad previsom in telovadba po njih. V Dülferjevi poči sem se skušal zamisliti v položaj esteta ter sem se umaknil pred galerijo klinov, kjer se neha užitek in kjer plezalec nadaljuje plezanje le še iz športnega prestiža. Čim sem bil zopet na stojišču in je Rado pričel sestopati, mi je postalo zelo žal. Imela sva že pol stene za seboj … Naslednjega dne sva se spet podala v Steinerne Rinne. Preplezala sva Botzongove kamine v zahodni steni Predigstuhla. Lepo plezanje v kompaktni skali je bilo IV. težavnostne stopnje. Janko je bil vesel, da je kot prvi preplezal nekaj težjih mest. Sestopila sva po isti smeri, pri tem pa se spustila sedemkrat po vrvi, kar je bilo Janku tudi zelo všeč. Takole je zapisal: Bil sem vesel kakor otrok, ker sem lahko preko najtežjih mest plezal kot prvi. Na povratku mi je zračna vožnja bila silno všeč in menila sva se, da bi bilo dobro, če bi tudi pri nas zabetonirali v kakšno steno nekaj klinov za spuščanje. Rado je med spuščanjem tožil, da mu bo vrv prežgala zadnjo plat; smejal sem se mu, ker sem imel pod obleko zaradi mraza še trenirke … V gorah je bilo sicer lepo vreme, vendar bil je oktober in posebno zjutraj so bile že nizke temperature. Naslednji dan sva preplezala Severovzhodni raz Christaturma. Čudovito plezanje v mestoma zelo izpostavljeni steni, z nekaj mesti V. težavnostne stopnje. Ko sva bila na vrhu, je bil križ na Fleischbanku tako blizu, da bi ga lahko prijel, je še zapisal Janko. Raz Christaturma sva preplezala v treh urah in pol, sosednji Fleischbank pa je prišel na vrsto šele dve leti pozneje. Z raza sva se spustila po vrvi v škrbino, potem pa po lažjem svetu v kočo. Začelo nama je primanjkovati hrane. Zajtrkovala sva samo še čaj s prepečencem in na zadnjo turo sva odšla brez hrane. Tako se je bližal zadnji dan in še vzpon na Totenkirchl po težkih Dülferjevih kaminih, ocenjenih s V. težavnostno stopnjo. Vzpon po kaminih je Janko opisal takole: Navezala sva se na dvojno vrv. Po prvem raztežaju sem našel Rada na stojišču, pribitega z dvema klinoma. Kamin je bil težak; dobre pete stopnje, na koncu pa velik previs. Rado je bil kmalu nad njim, toda vse se je komaj začelo. Ko sem se nagnil z glavo daleč nazaj, sem uzrl Rada, razkoračenega kot pajka precej v zraku nad sabo. Neverjetno … Občudoval sem njegovo moč (ne imenujejo ga zaman potujoča mišica). Visel je nad globino kakor ogromna hobotnica. Vestno sem preučil varovanje. Vsa čast Radu, tako previdnega plezalca,49 razen nemara Krušica, še nisem videl. Če bi sedaj padel, bi me odneslo še dalje ven v zrak. Še nekaj metrov. Rado je navdušen in kmalu sva skupaj. Solidna šesta stopnja! Čutiva, da sva napravila vraga in pol. Le en sam klin imava za pasom, vse je ostalo v previsu. V koči padeva kot dva sestradana volkova. Pojeva vse do zadnje drobtine, sledi čaj za čajem … V nadaljevanju Janko pogreša Petra Aschenbrennerja in kuje Dülferja v nebo. Potem plačava člansko prenočnino, za prostor, kjer sva kuhala, pa še dodatne štiri šilinge. Naslednjega dne obiščeva še Paula Aschenbrennerja v Kufsteinu. Janko je zapisal, da sem mu stresal roko tako močno, da ga je metalo po dvorišču. Paul pa je soglašal, da tako težkega mesta, kot je Dülferjev previs nad kaminom v Totenkirchlu, ni v njegovi smeri v Travniku. Na vlaku sva pospravila še kruh, ki sva ga kupila v pekarni, in se nato v Böcksteinu poslovila. Janko se je odpeljal še k sorodnikom na Koroško, jaz pa sem prespal v domu neke Slovenke, naslednjega dne pa obiskal še Sonnblick. V žepu sem imel še 6 šilingov, prenočišče pa sem plačal z dinarji. Z zasneženega tritisočaka, na katerem stoji vremenska opazovalnica, sem občudoval Julijce v daljavi. Potem z Jankom nisva več plezala skupaj, srečevali pa smo se velikokrat in teh dni ni pozabil nikoli. Ko ni več mogel na naša srečanja veteranov in sva si zadnjikrat izmenjala besede, je na koncu še rekel: »Naj živi Wilder Kaiser!« Wilder Kaiser tretjič Na AO Ljubljana Matica sem navdušil nekaj let mlajše alpiniste, še študente, Milana Pintarja, Aleša Kunaverja in Toneta Jegliča, za obisk dveh gorskih skupin, Wettersteina in Wilder Kaiserja. Naš namen je bil ponoviti nekaj težjih smeri. Prvotni načrt so bile sicer Zahodne Alpe, za kar smo se pripravljali vso zimo. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev pa smo morali oditi bližje. Tako smo se avgusta leta 1953 podali proti Kufsteinu, kjer smo ponovno obiskali Paula Aschenbrennerja. Seveda smo se pogovarjali o alpinizmu in začudil se je, da je bila njegova smer v Travniku do tedaj ponovljena le 11-krat. Njegov brat Peter se je ravno vrnil z Nanga Parbata v Himalaji, kamor je vodil avstrijsko odpravo, in je bil še vedno tudi oskrbnik koče Stripsenjoch, kamor smo bili namenjeni. Po Cesarjevi dolini (Kaisertal) smo znova pešačili pet ur. Na Stripsenjochu pa nam je Peter Aschenbrenner, ko je videl, da bomo plezali, takoj dodelil ležišča. V koči je bilo ta čas okoli 150 planincev. Točno ob desetih zvečer pa je bil popoln mir. Naš načrt je bil jugovzhodna stena Fleischbanka, znanega po gladkih plateh in nihajni prečnici. Prva sta jo preplezala R. Rossi in Fritz Wiessner leta 1925. Pred njima jo je poskusil, a neuspešno, tudi Emil Solleder, ki je znan po svoji smeri v Civetti v Dolomitih. Prva leta je smer imela zelo malo obiskovalcev. V glavnem so bili to plezalci iz Münchna in Innsbrucka. Še danes je to modna tura, kakor je omenil Fritz Kasparek. Mi smo plezali v troje, Aleš je zaradi gnojne tvorbe na vratu žal odstopil. Spomnim se, da smo napredovali zelo hitro in pred seboj prehiteli nekaj navez. Kompaktna skala, izpostavljenost, pa seveda nihajna prečnica. Vse to v lepem vremenu, le sončna pripeka nas je prisilila, da smo po lepi polici za eno uro odšli v senco Dülferjevega kamina. Po vrnitvi v smer smo nadaljevali deloma po poklinah gladke stene. Spominjam se še zadnjih metrov, kjer je bila izpostavljenost prav velika. Hans Gsellmann, znani graški plezalec, je izjavil, da so detajli primerljivi s Comicijevo smerjo v Veliki Cini v Dolomitih, oziroma s severno steno Dachla v Gesause. Na vrhu nismo bili dolgo. Sestopili smo po običajnem pristopu Herrweg. V Steinerne Rinne pa nas je prijetno presenetil Aleš s polno čutaro hladne vode, ki jo je potrpežljivo nabral za majhnim snežiščem v neki votlini. Odžejali pa smo se šele v koči. Mimogrede: sončna pripeka in še marsikaj v steni me je zelo spominjalo na južno steno Kogla nad Kamniško Bistrico, kjer sva s Sandijem Blažino leta 1950 zaradi podobne vročine v novi smeri prišla le do gredine sredi stene. Za tisti čas sredi prejšnjega stoletja so bili to lepi dosežki,50 ki so nas, vsaj v kopni skali, približali nivoju takratnega alpinizma v svetu. Seveda smo že razmišljali o drugih podvigih. Težave pa so bile predvsem materialne narave. Po drugi strani pa so nastajali problemi tudi zaradi tega, ker so se odprav hoteli udeleževati tudi alpinisti iz drugih republik tedanje države. Vse lepo in prav, vendar je bil nivo alpinizma takrat pri njih šele v začetni fazi razvoja. Tako smo namesto v Zahodne Alpe odšli v Severne Apneniške, pa še tja ne bi mogli brez izdatne pomoči matičnega PD in PZS. Wetterstein V vročih poletnih dneh, avgusta 1953, smo se Tone, Aleš, Milan in jaz z vlakom mimo Lienza skozi Južno Tirolsko čez Brenner, s prestopom v Innsbrucku, in naprej z gorsko železnico pripeljali v Seefeld, od tam naprej pa z avtobusom v dolino Geisstal. Do koče spominov, Erinnerungshütte, je bilo še dve uri hoda. Prve dni je bilo slabo vreme z nevihtami, zato smo se šele čez dva dni odpravili do apnenčaste južne stene Schüsselkarspitze (2537 m), ki se je iz grušča dvigovala kakor zid. Spomnil sem se nekega zapisa iz nemške planinske revije Bergsteiger,51 kjer je nekdo zapisal, da stvari, ki jih plezalci med plezanjem izgubijo, odletijo naravnost v grušč. Takrat je bilo v steni še šest plezalnih smeri, najlažja med njimi je bila V. težavnostne stopnje. Šele četrti dan po prihodu se je vreme toliko izboljšalo, da smo vstopili v steno. Aleš in Tone v smer Hermanna Buhla, midva z Milanom pa v Herzogovo. Tu je bila tudi tista znamenita nihajna prečnica, težja od one v Fleischbanku, ki smo jo dober teden kasneje preplezali v Wilder Kaiserju. Prvih 120 metrov sva v skoraj navpičnem stebru napredovala dokaj hitro. Izstopna poklina, težja od Vilic v Aschenbrennerjevi smeri v Travniku, nama tudi ni delala preglavic. Tu sva prehitela dve nemški navezi. Plezanje naprej je bilo kar napeto, ves čas previsi in pokline, zatem pa znamenita nihajna prečnica, kjer si se moral kar pošteno odgnati in zanihati. Spomnim se, da sem komaj dosegel borno stojišče. Vsa čast prvima plezalcema, ki sta to smer preplezala leta 1913. Pri nas je bila takrat najtežja smer Dolga nemška v Triglavski severni steni, domači alpinizem pa šele v povojih Tumovega obdobja. Zanimiv je zapis iz Maduschkove52 knjige Junger Mensch in Gebirg, ki je izšla štiri leta po tragični smrti mladega pisatelja v steni Civette v Dolomitih, kjer opisuje tragični dogodek na tem mestu v steni: »Odločilno mesto. Osemmetrska stena je za nama. Odbijem se, odletim v zrak … cele metre oddaljen od stene. Pod mano ni drugega kot zrak. Na oni strani grabim po prijemu, ki ga ni. Ne ujamem ničesar. Odletim nazaj …« Milanu, ki je plezal za mano, sem pomagal z vrvjo. Tudi nemški navezi sva pomagala podobno. Zadnji del stene pa je bil le nekoliko bolj prijazen, čeprav ni manjkalo težjih prehodov. Lahko sva občudovala razglede proti jugu na zasnežene Stubaiske Alpe in Silvretto. Sonce je že skoraj zašlo, ko sva dosegla vrh. Hitro je bilo treba sestopiti po grebenu na Wangscharte, škrbino, ki loči Schüsselkarspitze od Scharnitzspitze. Toda zadnje nemške naveze še ni bilo od nikoder. Zaradi skrbi smo vsi sklenili počakati na vrhu. Mraza ni bilo. Z Milanom pa sva imela vrečo iz perlona,53 zato je bil bivak na široki prodnati polici pod vrhom kar prijeten. Šele okoli polnoči sta izplezala zadnja plezalca. Nedaleč v severni smeri se je bleščal svetleč objekt, dom na vrhu Zugspitze, najvišje gore v Nemčiji, ki je dobrih 100 metrov višja od našega Triglava. Do jutra smo morali še malo počakati, a bili smo srečni, da se je vse lepo izteklo. V zgodnjih jutranjih urah sva se varno, deloma po vrvi, spustila pod steno. V koči naju je že čakal kakav, ki sta ga pripravila Aleš in Tone. Naslednji cilj je bila Spindlerjeva smer v levem delu stene, ocenjena s VI. težavnostno stopnjo. Posebnost smeri je vstopna poklina, dolga dobrih 40 metrov, ki je mestoma previsna. Klinov, ki so jih pustili plezalci pred nama, je bilo kar precej. Spominjam pa se previsa na koncu poči, ki je bil kar zahteven. Tudi naprej je bilo plezanje napeto: previsi in gladke plošče, na srečo pa je bila skala kar solidna. Ob pol treh sva že dosegla greben. Sestopala sva po isti smeri kot pred dnevi iz Herzogove smeri. Zaradi lepega vremena sva si vzela čas in uživala v razgledih na okoliške vrhove. Zvečer sva bila sama v koči, saj je Aleša in Toneta zajela noč v Aschenbennerjevi smeri in sta se vrnila šele naslednji dan. V čudovitem vremenu smo sestopili v dolino, zadovoljni, da lahko plezamo tudi zahtevne smeri, saj smo v domačih gorah plezali že težavnejše smeri. Sam pa sem spoznal tudi mlajše plezalce, ki so na moje veliko veselje nadaljevali vzpone, ki so postajali vedno bolj zahtevni.54 _____________ 43 Na AO sem pripovedoval o tej mogočni steni in navdušil Igorja Levstka, ki je z Mitjem Kilarjem in Milanom Šaro kasneje tam ponovil izredno težko smer. 44 France Zupan: Teden dni v Gesause, Planinski vestnik, 1951 (str. 81–86). – Uroš Župančič: Na streho Evrope, Planinski vestnik, 1951 (str. 157–163). 45 Visoka plezalna šola 46 Valentin Stanič, prvi slovenski alpinist, se je kot prvopristopnik povzpel še na 2522 metrov visok Hoher Göll, ki ga danes lepo vidimo kmalu za zadnjim predorom na avtocesti pred Salzburgom na levi strani. Mimogrede še to: Stanič se je kot drugopristopnik povzpel še na Großglockner in druge vrhove. Leta 1808 se je povzpel tudi na Triglav in ga izmeril. 47 Hans Dülfer, znani alpinist klasične dobe v Wilder Kaiserju in Dolomitih. Padel je v Flandriji leta 1915. 48 Janko Blažej: Wilder Kaiser, Planinski vestnik, 1952 (str. 25). 49 Za ta kompliment sem mu zelo hvaležen. Načela previdnosti sem se namreč vedno skušal držati, posebej od takrat, ko sem bil premalo pozoren na plaz, ki me je odnesel v Planjavi leta 1946. 50 V šestčlanski alpinistični odpravi AO Ljubljana Matica poleti 1953 so bili: Milan Šara in Igor Levstek, ki sta plezala v gorski skupini Karwendel, severno od Innsbrucka, v znameniti steni Laliderer, in Aleš Kunaver, Tone Jeglič, Milan Pintar, Rado Kočevar, ki so plezali v Wilder Kaiserju in v Wettersteinu. 51 Bergsteiger, 1933/9. 52 Leo Maduschka: Junger Mensch in Gebirg (1936). 53 Poliamidno vlakno nemške proizvodnje 54 Z Milanom Pintarjem sva plezala v Kamniško-Savinjskih Alpah. Posebno ponosen sem na Centralno smer v severni steni Štajerske Rinke, ki sva jo kot prvenstveno skupaj preplezala. Enako s Tonetom Jegličem nekaj let kasneje v stenah nad Chamonixom. Spoznal sem tudi Aleša Kunaverja, s katerim nisva nikoli plezala skupaj, a mi je ostal v nepozabnem spominu. Leta 1957 smo na tekmovanju GRS v Davosu skupaj prejeli zlato medaljo. CHAMONIX Po več kot 60 letih sem se v začetku februarja z vlakom iz Martignyja pripeljal v zasneženi Chamonix. To je bil moj deseti obisk v tem delu Alp. V začetku je bilo to izhodišče za alpinistične vzpone, pozneje za smučanje in nazadnje turistične obiske in obujanje spominov. Teh se je nabralo precej, vmes pa se je tudi marsikaj spremenilo: režimi, države, mesto … Le gore so ostale enake razen ledene obloge, ki se je v tem obdobju, zlasti na ledenikih, malce stanjšala. Prvič na Mont Blanc – sam Septembra leta 1950 sem prvič obiskal gore izven tedanje države. Takrat to ni bilo enostavno, saj so za prestop državne meje veljali strogi predpisi. Zasebna potovanja so bila skoraj nemogoča. Potekale pa so že izmenjave alpinistov med našimi in tujimi planinskimi organizacijami ali pa organizirani obiski. Tako sem v začetku julija tega leta kot gorski vodnik vodil skupino planinskih funkcionarjev PZS po Tirolskih gorah in na Großglockner, v začetku septembra pa je Komisija za alpinizem pripravila odpravo v gorsko skupino Mont Blanca. V tej skupini naj bi sodeloval tudi jaz, kasneje pa so namesto mene dodelili v odpravo nekoga drugega. Potni list z vizumi sem že imel in Ivo Lukanc mi je pojasnil: »Z odpravo uradno ne moreš, imaš pa dokumente.« Moj namen je bil spoznati štiritisočake in ledenike od blizu, zato sem se takoj odločil, da grem. Sam. Na lastne stroške. Z vlakom, seveda, drugače namreč ni bilo možno. Malo prej sem bil v avstrijskih gorah in navajen skromnosti, zato nisem pričakoval težav. Vprašanje je bilo samo vreme. Če bo ugodno, ne bo problemov. Tri zime sem že obiskoval naše gore v snegu in ledu. Celo nekaj zimskih prvenstvenih vzponov je bilo že za menoj. Tudi s stroški si nisem belil glave. Prenočil bom med vožnjo kar na vlaku in na klopeh železniških postaj. Na gori pa bom prenočil v koči oziroma v bivaku Vallot, kjer je na višini 4300 metrov prenočišče zastonj. Za hrano sem imel nekaj konzerv, mama pa mi je dala 10 ameriških dolarjev. Povratno železniško vozovnico do Chamonixa, celo prvi razred, sem poravnal z nekim honorarjem. Zvečer pred odhodom sem se s kolesom in značilnim žvižgom, s katerim smo se alpinisti srečevali, pripeljal do promenade pred ljubljansko pošto, kjer sva se srečala z Miho Verovškom, ki pa je bil član odprave. Njemu sem zaupal svoj načrt, sicer pa po nasvetu Lukanca o tem nisem pripovedoval. Sedmega septembra sem se z vlakom podal na pot. Noč sem prespal v čakalnici na postaji v Lyonu, a sem moral sredi noči žandarjem pokazati dokumente. Naslednjo noč sem prespal na železniški postaji v Chamonixu. Zvečer so čakalnico zaklenili in skriti sem se moral za peč, sicer bi me spodili ven. Po tako prespani noči sem zgodaj zjutraj odšel proti ledeniku Bossons. Ob njem je obratovala gondolska vzpenjača do vznožja Aiguille du Midi. Danes je ni več, le ostanki zgornje postaje so še vidni nad ledenikom. Ob žičnici sem se vzpenjal peš, ker nisem imel denarja za vzpenjačo, in po treh urah dosegel ledenik, po njem pa prišel do skalnega otoka, kjer danes stoji nova koča Les Grands Mulets. Vzpon vodi po grebenu mimo bivaka. Takrat so bile problematične številne ledeniške razpoke, vendar sem imel pred seboj sled, po kateri sem se vzpenjal. Malo s strahom pa sem le zrl v temno modre ledene razpoke. V spodnjem delu ledenika niso bile pokrite s snegom, tu ni bilo problemov. Nad 4000 metri pa je bilo drugače. Zanesel sem se na gaz in vendar sem se nehote spomnil na Jacquesa Balmata, prvopristopnika na Mont Blanc. Tudi on je veliko soliral po ledenikih in enkrat se ni vrnil … Še danes počiva nekje v ledu. Sedaj je čisto normalno, da so pri hoji čez ledenike vsi navezani, kar je seveda edino prav, takrat pa o tem žal nisem razmišljal. Na splošno sem se solo vzponov izogibal. Toda bil sem že visoko na gori in turo sem želel dokončati. Drugih težav ni bilo in bilo je brezhibno vreme. Ponavljam pa še enkrat, to je bila napaka. Če bi takrat izginil v ledeniški razpoki, me verjetno ne bi nikoli našli. Višina, ki sem jo dosegel nad velikim platojem pod bivakom, mi ni delala težav, čeprav sem že čutil neko utrujenost, ki je do takrat še nisem poznal. Ko sem pozno popoldne dosegel bivak, sem predvideval, da bo cilj naslednjega dne dosežen. Bila je namreč šajba, kakor pravijo alpinisti idealnemu vremenu. Za zajtrk sem odprl ribjo konzervo Delamaris. Pa nisem imel teka in sem jo dal v smetnjak. Miha Verovšek je dan ali dva pozneje konzervo videl, a mu ni prišlo na misel, da bi bila moja. V grebenu nad bivakom sem kmalu naletel na razbite ostanke ponesrečenega letala, ki je bilo last indijske letalske družbe in je kakšno leto prej v neurju strmoglavilo. Malo nelagoden občutek me je obšel, vendar sem brez težav dosegel vrh. Pogled z vrha je bil, kakršnega do sedaj še nisem videl. Bilo je okoli pol sedmih zjutraj. Jasno, brezvetrje. Pod menoj se je bleščal ledenik Mer de Glace. V snegu sem videl sledi v tej smeri in seveda številne vrhove. In kaj sedaj? Sledovi v snegu so vodili naprej proti vzhodu. Doma sem pripravil načrt: prečiti čez Mont Blanc du Tacul navzdol do Mer de Glace. Idejo sem dobil v Planinskem vestniku,55 kjer je celjski alpinist Andrino Kopinšek med drugim zapisal: Od leve: Marjan Perko, Dane Škerl, France Zupan in Rado v Ženevi Članska izkaznica Pariške sekcije Francoskega alpinističnega kluba (CAF) Udeleženci odprave v Chamonix na ljubljanski železniški postaji 24. julija 1951. Od leve: Uroš Župančič, Maks Medja, Janko Šilar, Miha Verovšek, Andrej More, Dane Škerl, Marjan Perko, Janez Krušic, Rado Kočevar in France Zupan. Spust z Grépona Kolesarska steza v Gréponu To je eno najlepših prečenj v Alpah, nikjer ne vidiš toliko štiritisočakov naenkrat kot tu … Odločil sem se ponoviti to doživetje. Dve leti pozneje sem v Planinskem vestniku56 napisal: … zjutraj ob pol sedmih sem dosegel vrh in še isti dan prečil oba štiritisočaka, Mont Maudit in Mont Blanc du Tacul. Čeprav je bila to lahka tura, pa je bil to eden mojih najbolj tveganih gorskih podvigov. Tisti dan sem popoldne dosegel kočo Requin. Čeprav utrujen, sem hitel navzdol po sedaj kompaktnem ledeniku Mer de Glace. V Chamonixu sem kupil banane, jih v hipu pospravil in se ulegel na klop pri železniški postaji. Poleg nahrbtnika sem postavil še cepin, dereze in zaspal pozno v noč … To je bil moj prvi stik z najvišjim vrhom Alp in ledeniki. Bilo je enkratno in nepozabno, z eno samo željo: čim prej obiskati in podrobneje spoznati granitne stene in grebene. Želel sem si, da bi splezali kaj zahtevnejšega. Bil sem zagnan, dopolnil sem šele 22 let in želja se mi je uresničila že leto dni pozneje, ko sem se drugič vzpel na Mont Blanc, tokrat z italijanske, južne strani, čez ledene strmine Brenve. Čez Brenvo na Mont Blanc Z Zupanom in Verovškom smo delali načrte. Običajno smo se sestajali v Mihovem stanovanju na Trdinovi ulici 7. Načrt je bil tak: preplezati ledeno strmino z uporabo derez in cepina. Ne vem, kdo od nas treh je predlagal Brenvo. Mislim, da je bil Zupan. Lepa ledena strmina na južni strani se nam je zdela najbolj primerna. Toda treba je bilo izplezati, najpozneje nekje do desete ure. Pozneje so zaradi sončne lege grozili plazovi. Bili smo optimisti in načrt sprejeli. Tudi tokrat je Ivu Lukancu uspelo doseči stike s francoskimi skavti alpinisti (Eclaireurs de France) in se domeniti za izmenjavo. Na pot smo odšli z vlakom konec julija. Potovanje je bilo prav prijetno. Iz Ženeve smo šli do Martignyja in potem z ozkotirno železnico čez Vallorcine, kjer smo presedli na francosko kompozicijo in potem direktno do vasice Montroc (1384 m). Vas ima krasno lego v zatrepu Chamoniške doline pod majhnim ledenikom Le Pissoir pod prevalom Vallorcine. Okolje je slikovito, mirno. Skoraj pol stoletja kasneje (9. februarja 1999) pa jo je delno zasul snežni plaz, ki je zahteval dvanajst življenj. Nastanili smo se v prijetnem skavtskem domu, kjer smo imeli celo prehrano, kadar smo se vrnili z gora. Bilo nas je deset: Janez Krušic, Janko Šilar, Andrej More, Maks Medja in Uroš Župančič z Jesenic; Marjan Perko iz Tržiča ter Miha Verovšek, Dane Škerl, France Zupan in jaz iz Ljubljane. Prečenje Aiguille du Chardonnet Preden nadaljujem z obujanjem spominov, bom skušal opisati takratne gospodarske razmere, ki so bile bistveno drugačne od današnjih. Lepo je to opisal moj prijatelj dr. Lucijan Krivec, kasneje znan slovenski agronom, v svojih spominih na članstvo v AO Celje, in sicer v biltenu PD Univerza od 1947 do 1949. Med drugim je zapisal: To je bilo obdobje največje povojne revščine in pomanjkanja, ko se je takratna politika odpovedala ameriški pomoči za povojno obnovo evropskih držav (Maršalov plan) in začela industrializacijo zaostale države na breme prebivalstva, z izredno nizkimi plačami in maksimalno restriktivno oskrbo prebivalstva z nakaznicami, ki so trajale vse do leta 1953, ter povečala obvezno kmečko oddajo pridelkov in lesa za izvoz. Istočasno je izvajala kolektivizacijo vasi, ki je povzročila padec pridelave hrane, gospodarska blokada po informbiroju pa še pomanjkanje vsega repromateriala in splošno draginjo … V takih pogojih, torej najslabšem gmotnem stanju, smo takrat razvijali naš alpinizem. Seveda je bila tudi oprema mizerna, kar se je takoj videlo v primerjavi z drugimi alpinisti, ki smo jih na svoji poti srečevali. Bila je nedelja, 29. julij 1951. Lep dan, šajba. Iz Chamonixa smo se z zobato gorsko železnico dvignili nad 900 metrov do ledenika Mer de Glace in pri tem občudovali granitne tri- in štiritisočake. Za nas povsem nov svet. Že na začetku ledenika dva mogočna vrhova: Aiguille du Dru (levo) in na drugi strani Grépon z znamenito Republiško iglo. Zadaj pa mogočni masiv Jorassov. Še pred tednom dni sem bil na Korošici in z vrha Ojstrice v ravno tako lepem dnevu zrl v kamniške vršace … Prespali smo v koči Requin na 2316 metrih. Bilo nas je kar precej in večina si je hrano pripravljala sama, na lastnih bencinskih kuhalnikih, in enako smo storili tudi mi. Vreme se je nekoliko poslabšalo in že smo menili, da bo šla Brenva rakom žvižgat. Pa nas je v dobro voljo spravil Marjan Perko, ki je pred kočo zaigral na orglice. Pridružil se nam je še nosač, ki je pripovedoval vojne zgodbe, ki so se dogajale na ledeniku pod nami v zadnji vojni. Spali smo bolj slabo. Od polnoči naprej so posamezne naveze zapuščale kočo. Nam se ni mudilo. Naslednjega dne smo čez ledenik in zadnje, dokaj strmo zasneženo pobočje dospeli do bivaka Col de la Fourche. Ta se nahaja na ostrem grebenu, ki se razteza od Tour Ronde do vrha Mont Maudita (4471 m). Bivak je podoben našemu pod Šplevto. Ko smo prišli, je bil še na pol prazen. Tu smo naredili napako, ko ob prihodu nismo zasedli pogradov. Predolgo smo v soncu uživali prelepe poglede. Pogled na bele strmine pred nami je bil preveč vabljiv. Sonce je žgalo, zato so se trgali plazovi, ki so v oblakih padali proti ledeniku Brenva. Priznam, kar tesno mi je bilo. Kako bo jutri tam? Spali smo na tleh, stisnjeni kot sardine, med nami pa se je drenjal tudi André Roch, takrat znani švicarski himalajec. Pred kočo Torino Tone Jeglič in Velikanov zob Rado na vrhu Mont Blanca leta 1959 Tone Jeglič na zelo udobnem varovališču tik pod vrhom Velikanovega zoba Zelo žejni smo se vrnili do končne postaje TMB (montblanški tramvaj) in si hoteli privoščiti pivo. Prodajalec nam je najprej ponudil nemško pivo za štiri franke, a sem opazil, da ima tudi francosko pivo, ki je bilo pol cenejše. Odločili smo se za slednje. Vstali smo kmalu po polnoči. Sestopali smo z baterijami in derezami v popolni temi od ledenika Brenve do vstopa pri snežnem grebenčku, imenovanem Col Moore (3480 m). Pred nami je bila le skupina Andréja Rocha. V spodnjem delu je bilo treba plezati še v skalah in to z derezami, saj so bili vmes ledeni pasovi. Do desetih smo morali zaradi nevarnosti plazov biti že pod vrhom in ko se je zdanilo, smo dosegli višino 4000 metrov. Strmi ledeni skok sem premagal s sekanjem stopinj z lednim kladivom, v drugi roki pa uporabljal cepin. Podobno je bilo leto prej, ko sva januarja s Cicem plezala v Šitah nad Tamarjem. Pogled na tisočmetrsko globino pri tem ni bil nič kaj prijeten. Spominjam se, da sem sredi lednega skoka zaradi varovanja zabil v ledno maso ledni klin. Za nami prihajajoča italijanska naveza je naše stopinje še poglabljala. Do vrhnjega grebena se je sneg menjaval. Veter nam je nosil pršič v obraz, čutili pa smo tudi višino nad 4000 metri, kjer je zrak že bolj redek. Pod vrhom smo za hip počivali vsakih 50 metrov, čeprav je bil svet že položen. Okoli desetih smo dosegli vrh. Midva z Mihom sva bila drugič na njem. Vračali smo se po isti smeri kakor jaz leto dni prej. Iz hladnega objema pod vrhom smo se na ledeniku Mer de Glace potili od vročine. Toda še preden smo dosegli kočo Requin, se je po vrhovih razbesnelo silovito gorsko neurje. Naslednjega dne smo na Montenversu izvedeli žalostno novico. V Whymperjevem ozebniku v Aiguille Verte so trije Francozi zdrsnili 1000 metrov v globino. Slabo vreme se je nadaljevalo. Gore so bile zakrite z oblaki, v dolini je deževalo, nad 3000 metri pa snežilo. Miha in France sta načrtovala vzpon na Grépon. Mi trije z Danetom in Marjanom pa prečenje Chamoniških igel. Žal je vse ostalo le pri načrtih. Takrat se je pokazalo, da je treba za zahtevnejše vzpone imeti več časa in počakati stabilno vremensko obdobje. To pa je bilo v tistem času za nas skoraj nemogoče. Omenil sem tudi opremo, kjer smo za tujci krepko zaostajali. Pri tem smo razmišljali tudi o vzponih v še višjih gorah, pa je bilo kar prav, da se teh podvigov nismo lotili, kakor je izjavil Zupan 63 let kasneje. Tako je takrat ostalo pri enem samem vzponu. Ledena stena Brenve je ostala v spominu kot nekaj posebnega. Dereze sem imel na nogah skoraj ves dan in nenehno je prežala nevarnost plazov in odlomljenih serakov. Zadnje dni smo v glavnem preživeli v dolini in na mokrih chamoniških ulicah. Do naslednjega obiska zahodnih Alp je minilo dve leti. Leta 1953 smo sicer bili v tujih gorah (Wilder Kaiser in Wetterstein), toda skupina Mont Blanca je prišla na vrsto šele poleti 1954. Hudičev greben (Arête du Diable), Mont Blanc du Tacul Alpinistično odpravo v Zahodne Alpe je tudi tokrat organizirala PZS. Vodil jo je dr. Miha Potočnik, potovali smo še z vlakom, taborili pa na občinskem travniku za mestnim pokopališčem. Oprema je bila še vedno skromna. Doma smo pripravili tudi hrano in jo poslali z vlakom, ki pa ni prišla do nas zaradi carinskih komplikacij. Hudičev greben sodi med težje plezalne ture v klasični dobi alpinizma v Zahodnih Alpah. Največji problem so predstavljali granitni stolpi v osrednjem delu, ki jih je bilo treba preplezati. Igle imajo svoja imena in vse se dvigajo nad 4000 metrov. Prvič so greben poskusili preplezati že leta 1902. Prišli so do prvega stolpa (sedlo Col du Diable, 3951 m) z vzhodne strani in obrnili. Takrat je vzkliknil vodnik Mussillon: »Aiguilles du Diable (Hudičeve igle) so res od hudiča!« Od tedaj naprej nosijo greben in stolpi to ime. Sledili so večletni poskusi. Šele leta 1926 je vodnik Armand Charlet preplezal najtežjo iglo Mediane, dve leti kasneje pa je bil preplezan celotni greben od Col du Diable do vrha Mont Blanc du Tacula. Do leta 1947 so ta vzpon ponovili šestnajstkrat. Smer še vedno spada med privlačne klasične pristope, nekatera mesta v iglah so še kar V. težavnostne stopnje in tudi spusti po vrvi so zanimivi. Za vzpon sem se res pripravljal dlje časa. V tujih revijah je vzpon po grebenu velikokrat opisan, zasledil pa sem tudi zapis že omenjenega švicarskega himalajca inž. Andréja Rocha. Takole pravi o Hudičevem grebenu: »… to je eden najveličastnejših pristopov v Alpah, še posebej pa edinstven zaradi svojih Igel«. V lepem vremenu sva s Cicem prespala podobno kot tri leta prej v bivaku na sedlu Col de la Fourche. Tokrat gneče k sreči ni bilo. Pred nama so bili trije Francozi, ki sva jih dohitela na sedlu. Prvo iglo Chaubert sva preplezala dokaj hitro, čeprav je bila od začetka videti gladka in navpična. Na drugi strani sva se po vrvi spustila in v zasneženi kotanji pristala do pasu v pršiču. Kakšna temperaturna razlika v senci! Plezanje je zelo izpostavljeno, najtežja pa je Mediane. Po lepo vidnih ploščah je treba skoraj do vrha in tu nastane problem prtljage. Ura je bila šest zvečer. Dvanajst ur plezanja je bilo za nama in s klini in karabinci za pasom sva prišla do koče Lavoratoire, kjer sva legla na pograd. Litra tekočine, ki nama jo je pripravil oskrbnik, nisva utegnila popiti. Naslednjega dne se nama ni mudilo. Šele ob enajstih sva se poslovila od prijaznega oskrbnika in se vračala preko ledenika Géant in Mer de Glace v dolino. Do takrat (1954) je bil to eden najtežjih plezalnih vzponov, ki so jih opravili naši alpinisti v Zahodnih Alpah. Grépon V dolini nismo dolgo čakali, ker se nam ni zdelo zanimivo. Opazili smo gradnjo nove sodobne vzpenjače na Aiguille du Midi in zgrajen je bil le prvi (spodnji) del do Col de la Plan. Sprehodi po mestu tudi niso bili tako zanimivi, verjetno zato, ker nismo imeli denarja. Še najbolj privlačna sta bila pokopališče, kjer počivajo nekateri legendarni alpinisti, in plezalna šola (Ecole d'escalade) chamoniških vodnikov že nekoliko izven mesta. Petega avgusta 1954 proti večeru smo se z novo vzpenjačo pripeljali na Col de la Plan in po nekaj metrih dosegli planinsko kočo Hotel de Plan. Koča je last francoskega alpskega kluba (po naše planinske zveze) CAF in ker smo se včlanili v ta klub, smo za prenočišče plačali takratnih 250 francoskih frankov. Za nečlane je veljalo prenočišče na skupnem ležišču 400 frankov. Seveda smo bili malce razočarani. Cic je zapisal: Od žičnice smo sestopili do bajte z nevrednim imenom Hotel de Plan. Skupno ležišče je bilo podobno hlevu srednje kmečke hiše. Betonski zidovi in tla (z žlebom seveda), majhno zamreženo okence in polica iz desk z eno odejo, miza in klop predstavljajo ves inventar skupnega ležišča. Prostor se od starega planšarskega lastništva ni dosti spremenil, le »živina« je druga. Edino, kar je tu hotelsko, je cena … Večerjo smo si pripravili sami in pred spanjem je Marjan Perko zaigral na orglice. Naslednje jutro pa proti Chamoniškim iglam. Najprej po ledeniku proti škrbini med Gréponom in Blaitière. Nismo bili sami, več navez je imelo isti cilj. Za vstopnim snežnim kuloarjem, kjer smo napredovali z derezami, je sledila granitna skala. V glavnem je prevladovala III. ali IV. težavnostna stopnja, vmes pa so bili detajli, tudi petke. Med najbolj zanimivimi deli bi omenil Mummeryjevo poč. Cic jo opisuje takole: … poč mi je dala polne roke dela in krepko sapo … Kmalu sledi Topovska cev, v bistvu ozek prehod skozi granitno luknjo. Za Zupana to ne bi bil noben problem, marsikdo pa se je moral krepko potruditi, da se je zbasal skozi. Kmalu za tem pa Kozje hrbtišče. Ni ne poč ne steber, na svoji levi pa tvori gladko odprto poč. Tu stebriček zajahaš kakor drevo in se podobno vzpenjaš navzgor. Vse je seveda v izpostavljeni granitni steni. Cic pravi: Zajahal sem kozlička, stiskal bedra in preprijemal z rokami, kot bi plezal doma na češnjo. Na plošči nad hrbtiščem sva počakala še drugi dve naši navezi. Na drugi strani grebena tik pod nama pa sva videla novo posebnost, Kolesarsko stezo. Ime je dobila po široki ravni polici, ki obdaja steno pod vrhom v dolžini kakih 60 metrov. Jaz sem v šali dodal, da je podobna Kardeljevi ploščadi v Ljubljani. S stolpa pa sledi Veliki hudič, kjer se je treba spustiti na izpostavljeno varovališče Poštni nabiralnik. Tudi z vrha se je treba spustiti po vrvi, ki jo zatakneš okoli molčeče Madone. Naša tura je bila pri kraju. Ni bila težka, a zato ena najlepših, kar sem jih kdaj plezal. Tako je zaključil Cic v svojem opisu v Planinskem vestniku.57 Seveda je bilo tudi lepega vremena konec. Na Gréponu smo še pomagali nekaterim navezam, ki so se malce zaplezale in zašle v težave. S Cicem sva hotela še na Dru. Prišla sva do koče Charpua, pa je čez noč zapadel sneg. Na Mer de Glace naju je zajela še nevihta. To je bila tudi moja zadnja plezalna tura v lepih študentovskih letih, ki so bile del tistih lepih let, ki jih ne bo nikoli več. Aiguille du Chardonnet Pet let kasneje: Chamonix se je počasi spreminjal. Zgrajena je bila žičniška povezava med Francijo in Italijo čez ledenik Géant med Aiguille du Midi in kočo Torino. Nekaj edinstvenega, še za današnje čase. Ko so začeli vrtati predor pod Mont Blancom, so tekla zadnja leta mojega alpinističnega delovanja. Leta 1959 je ENSA (Ecole nationale de ski et alpinisme)58 povabila alpiniste iz raznih nacionalnih planinskih organizacij; prišli so celo iz Indije, Japonske in od drugod. Naša PZS je v Chamonix poslala naju s Tonetom Jegličem. Stanovali smo v domu, kjer smo imeli tudi prehrano. Vzpone smo izbirali sami, pred odhodom pa smo v posebno knjigo vpisali natančen načrt. Midva s Tonetom sva imela v načrtu najprej nekaj klasičnih pristopov, potem pa sva si rekla, da bova videla, kako in kaj … Tone je bil prijeten soplezalec. Visok in suh, čudovito je premagoval previse in res sva se lepo ujemala. Plezala sva leta 1952 v Ojstrici in leto dni kasneje v Wilder Kaiserju in Wettersteinu na Tirolskem. Na Aiguille du Chardonnet je bilo izredno lepo,59 mestoma zelo izpostavljeno, v glavnem pa lahko plezanje s čudovitimi pogledi. To je bil res pravi plezalni užitek v kompaktnem granitu. Do koče sva s postaje Argentière rabila približno tri ure in pol. Naslednji dan do vstopa na greben pa dobro uro. Dereze sva snela le za krajši čas na grebenu. Snežišče pri sestopu je bilo precej strmo, spominjalo me je na zimski vzpon na Skuto z bivaka v snegu leta 1947. Aiguille Purtscheller Granitna skala naju je tako navdušila, da sva sklenila pristopiti v bližini koče še na en vrh z malo večjo težavnostjo. Igla Purtscheller (3478 m)60 je naravnost vabila. Izbrala sva kombinacijo zahodnega grebena in južne stene, spominjam pa se detajlov IV. in enega mesta V. težavnostne stopnje. Povsod dobri oprimki in malo lufta. Vse je šlo lepo. Dan je bil lep, razgledi pa enkratni. Velikanov zob (Dent du Géant) Po vrnitvi v dom ENSE v Chamonixu sva začela razmišljati o prihodnjih vzponih. Izbira je bila precejšnja, želja pa nekaj podobnega kot Aiguille Purtscheller, le malo zahtevnejšega in nad 4000 metrov. Odločila sva se preplezati južno steno Velikanovega zoba v bližini Mont Blanca. Večkrat sem gledal mogočni steber od blizu. Tudi naši alpinisti so ga že dosegli, večinoma po normalnem pristopu, ki pa je kar zahteven. Če ne bi bilo debele vrvi, ki so jo napeljali v presledkih v višini 200 m, bi bilo to plezanje V. težavnostne stopnje. Če prideš na vrh po drugi smeri, potem tu sledi sestop. S Tonetom sva se odločila preplezati smer v južni steni z oceno V–V+. Dva dni kasneje sva se z žičnico pripeljala do koče Torino na italijanski strani. Obmejnih formalnosti ni bilo, čeprav so bili v koči tudi policisti. Do vstopa v steno ni bilo posebnih težav, po snegu sva hodila z derezami. Te sva s cepinom in enim nahrbtnikom pustila pod steno, od koder je čudovit jutranji pogled na Mont Blanc z juga, torej vidimo Brenvo. Že prvi raztežaj je bila prava petica. Potem pa bolj ali manj tako do vrha – precej navpično in dobra skala. Klini so bili že zabiti, varovanje odlično. Podobno kot v Zupanovi smeri v Koglu, le nadmorska višina je neprimerljiva, je pripomnil moj soplezalec. Plezanje je bilo malce napeto, a v dobri skali čudovito. K temu je pripomoglo tudi lepo vreme in to, da sva bila skoraj brez prtljage, ki je čakala pri vstopu. Spominjam se še izhodne police pod vrhom, visela je navzdol, oprimki pa … Na vrhu sva ostala pol ure, nato pa sva se spustila po vrvi približno 200 metrov po granitnih ploščah. Pri koči Torino sva srečala našo skupino Japoncev, ki so ostali še en dan. Nama so zaupali soprogo nekoga iz njihove skupine za varno spremstvo po ledeniku Géant in Mer de Glace v dolino do doma ENSE. Vzpon po južni steni Velikanovega zoba je bil eden zadnjih v moji plezalni karieri in mi je zato še posebej ostal v spominu. Mont Blanc čez ledenik Bossons Po vrnitvi z Orjakovega zoba sem v Chamonixu ostal sam še nekaj dni in počakal na Cica in prijatelja Dušana Gradišnika, takratnega predsednika PD Celje, katerima sem se pridružil pri vzponu na Mont Blanc. To je bil moj tretji obisk najvišjega alpskega vršaca. V lepem vremenu smo se povzpeli po smeri, kjer sem se tudi sam leta 1950, in se potem v istem dnevu vrnili v dolino. Prespali smo v stari koči Les Grands Mulets. Domov sem se vrnil z motornim kolesom. Z njim sem tudi prispel, a le do francoske meje. Za Francijo bi moral imeti posebno dovoljenje za motorno vozilo triptik,61 to pa je zahtevalo precej denarja. Motorno kolo sem zato ob prihodu v Chamonix pustil na meji (Vallorcine) in se potem do Chamonixa pripeljal z vlakom. V severni Italiji sta bila takrat le dva avtocestna odseka, in sicer Benetke–Padova in Milano–Bergamo. Vožnja je bila zanimiva, ker sem spoznal del Dolomitov in severne Italije. Mont Blanc, zadnjič Julija 1972 sem se četrtič in verjetno zadnjič povzpel na Mont Blanc, in sicer po normalni smeri kot gorski vodnik. V tem času se z alpinizmom, kakor prej, nisem več ukvarjal, gore pa sem seveda obiskoval naprej. Kot gorski vodnik sem vodil domače in tuje planince. Veliko sem imel tudi predavanj z diapozitivi v Mariboru, Ljubljani in drugih krajih, posebno še na Gorenjskem. Posebej zanimivi za poslušalce so bili posnetki z naslovom Na strehi Evrope. Sodeloval sem tudi pri usposabljanju gorskih vodnikov s temo Orientacija v gorah. V tem času je komisijo za gorsko vodništvo pri PZS vodil Peter Janežič. Pripravljal je organizirana skupinska vodenja po domačih in tujih gorah in na nekaterih sem kot gorski vodnik sodeloval tudi sam. Tako je poleti 1972 pripravil tudi obisk Mont Blanca. Zanimanja je bilo kar precej, gostov se je nabralo za cel avtobus. Za turo na Mont Blanc je vsak vodnik imel tri varovance na vrvi. Pred odhodom pa je bilo treba kandidate še preizkusiti. Tako smo 14 dni prej vodniki in varovanci odšli na celodnevni pohod od Peričnika čez Kukovo Špico in po grebenih na Rokave in navzdol v Krnico. Na tej turi smo izbrali primerne kandidate. Čez nekaj dni pa smo že odpotovali čez severno Italijo in skozi predor pod Mont Blancom v dopoldanskem času prispeli v Chamonix. Tudi tokrat smo šotore postavili na travniku za mestnim pokopališčem. Naslednjega dne smo se že odpravili po običajni poti: najprej z žičnico Les Houches, potem z gorsko železnico TMB (Tramway du Mont Blanc) do Nid D'Aigle (2372 m), potem naprej mimo koče Tête Rousse (3167 m) do prenočišča pod Aiguille du Goûter (3800 m). Pri tem je bilo treba prečiti dokaj nevaren ozebnik pod kočo (Grand Couloir), kjer stalno grozi padajoče kamenje, takoj za kočo Tête Rousse. To je običajni pristop, kjer sicer ni nevarnosti ledeniških razpok. Kljub nekaterim težavam smo osvojili vrh in tako sem še zadnjič stal na najvišjem vrhu Evrope. _____________ 55 Andrino Kopinšek: Preko Mont Blanca, Planinski vestnik, 1940 (str. 38). 56 Rado Kočevar: Preko Brenve na Mont Blanc, Planinski vestnik, 1952 (str. 193–203). 116 57 Ciril Debeljak: Grepon, Planinski vestnik, 1954/12 (str. 655–660). Glej tudi: Planinski vestnik 1951 (str. 193), 1954 (str. 647, 655), 1949 (str. 140), 1940 (str. 38). – Ludwig Steinauer: Der Weisse Berg, La Montagne, 1924 (str. 175, 273), Les Alpes 1926 (str. 107, 255), Alpinisme 1929 (str. 75). 58 Francoska nacionalna smučarska in alpinistična šola 59 Vse posnetke sem napravil z barvnim filmom »ferrania« italijanske izdelave. To so bili moji prvi tovrstni posnetki z malo slikovno kamero. Prej sem fotografiral v črno-belem formatu 6×6 (za stene nerodna kamera z mehom). 60 Igla Purtscheller je poimenovana po znanem avstrijskem alpinistu iz druge polovice 19. stoletja. Ludwig Purtscheller (1849-1900) je za svoj 40. rojstni dan 6. oktobra 1889 z nemškim geografom Hansom Meyerjem prvi osvojil najvišji vrh Afrike Kilimandžaro (Kibo, 5859 m). V svojem dnevniku ima zabeleženih 1700 doseženih vrhov, poleg alpskih in afriških še na Kavkazu. 61 Posebna dovolilnica za enkraten prehod meje TURNI SMUKI Začetki Še v predšolski dobi sem prve smučine zaoral na pobočjih Fruške gore. Smuči mi je prinesel Miklavž iz Slovenije. Moji vrstniki so me čudno gledali, ko sem se spuščal po pobočjih, kjer danes stoji moderen sanatorij, tik nad tedanjo žandarmerijsko šolo v Sremski Kamenici. Bile so to navadne lesene smuči, tiste še z rilcem spredaj in vezmi na jermena, brez robnikov seveda. Z njimi sem nadaljeval v Ljubljani leta 1941. Tu sem že imel boljše vrstnike. Toda veselje ni dolgo trajalo. Italijanski okupatorji so začeli smuči pobirati, zato sem jih seveda raje, s težkim srcem, razžagal. Prvo zimo po osvoboditvi leta 1945 sem se z novimi, podobnimi, spuščal po pobočjih Rožnika. Že pomladi 1946 pa sem se z njimi odpravil na Krvavec. Z vlakom do Kamnika in nato mimo Stahovice po Bistričici in vse do Jezerc. Naslednjega dne sem se spustil z vrha Krvavca v Tiho dolino, se od tam še enkrat povzpel na vrh in napravil nekaj zavojev. To je bil moj prvi turni smuk. Spominjam se krasnega dne in razgleda na Kamniško-Savinjske Alpe, ki sem jih dotlej gledal le z Ljubljanskega gradu ali Rožnika. Na Jezercah sem prespal kar na črno v nekem pastirskem stanu, v senu. Kmalu sem ugotovil, da za gore take smuči niso primerne. Še danes pa ne vem, po kakšnem naključju sem prišel do prvih smuči z robniki in diagonalnimi vezmi. Bilo je v začetku petdesetih let. Kot reševalci smo sodelovali na raznih smučarskih prireditvah, na Vršiču pa je bilo študentsko prvenstvo v alpskih disciplinah. Ob zaključku je zapadlo precej novega snega in ko smo se po njem kobacali v dolino, so mimo nas elegantno drseli smučarji. Novo spoznanje: v gorniško opremo sodijo tudi primerne smuči. Krvavec nam je bil za smučanje najbližji. V tistem času pri nas še ni bilo žičnic. Redki navdušenci so iz Ljubljane odhajali na Krvavec, običajno peš od železniške postaje v Kamniku. Dostop iz Kamnika pa je bil dokaj zamuden in dolg, zato smo se odločili za prevoz tudi s kolesom in proti Cerkljam. Poleg nahrbtnika na prtljažniku smo na ogrodje kolesa privezali še smuči. Smučarskih čevljev takrat še ni bilo, pa smo kolesa poganjali kar v gorniških čevljih in z njimi tudi smučali. Kolo smo pustili pri kakem kmetu pod goro nekje za Cerkljami. Potem pa peš navzgor. Nove smuči z robniki in diagonalnimi vezmi sem preizkusil pri spustu z Velikega Zvoha. To je bilo povsem nekaj drugega kakor prej z jermeni. Smuči so bile nemške, vojaške. Izvohal jih je Ivo Lukanc v nekem skladišču, PZS pa jih je potem dala naprej v uporabo. Meni so pomenile veliko, v zimskem in pomladanskem času so postale nepogrešljive. Bile so sicer še lesene in maže so bile nujne. Gledano iz današnje perspektive, so bile sicer muzejske, vendar sem z njimi napravil nekaj čudovitih turnih smukov. Poleg smuči smo iz nekdanjega nemškega vojaškega skladišča dobili tudi pse, posebno kožo, ki smo jo pri vzponih pritrdili na drsno ploskev. Ivo Lukanc, tedanji funkcionar pri PZS, je bil zares mojster za oskrbo z opremo, kasneje pa se je izkazal tudi pri urejanju potnih listov, viz in stikov s tujino. Hochschwab in Dolomiti Ob koncu leta 1950 smo s smučmi obiskali gore pri naših severnih sosedih. Med božičnimi prazniki smo odšli najprej na Osojščico (1909 m) nad Osojskim jezerom, s katere smo imeli krasen razgled na naš gorski svet s severa. Takrat sem se na vrh Osojščice prvič peljal z žičnico. Ob povratku pa smo zamudili zadnjo gondolo, zato smo se kar ponoči na smučeh spustili v dolino in ujeli še zadnji vlak proti Beljaku. Prespali smo v topli čakalnici. Naslednjega dne smo nadaljevali z vlakom na Štajersko. Ivo Lukanc se je dogovoril z alpinisti iz Gradca za srečanje na Hochschwabu. V Brucku an der Mur smo prestopili na lokalni avtobus in nato krenili peš do Voistthalske koče. Imeli pa smo smolo. Vse tri dni je snežilo in le enkrat smo se s težavo povzpeli na bližnji vrh. Razen lesene piramide nismo videli nič. Kako smo se s smučmi vrnili nazaj, še danes ne vem. V koči je prijetni druščini Marjan Perko zapel nekaj domačih. Najbolj jim je ugajala tista o tri tavžent mravljincih. »Das schöne Lied,«62 kakor je rekel oskrbnik, smo morali večkrat ponoviti. Prosil je tudi za prevod, česar pa iz razumljivih razlogov nismo naredili. Šele ob poti v Dravski dolini se je pričelo jasniti, v Lienzu pa nas je po nekaj dnevih obsijalo sonce. V mestu smo se ustavili in prenočili v nekem mladinskem domu. Za prestop meje v Italijo nismo imeli vizuma. Ivo se je spet znašel. Na tamkajšnji občini nam je priskrbel tridnevno turistično prepustnico in naslednjega dne smo bili že na poti v Dolomite. Dan prej smo si ogledali še muzej v gradu Bruck iz 12. stoletja, ki je bil v tem času še v lasti goriških grofov. Na Toblaškem polju smo prestopili na ozkotirno železnico, ki je takrat še vozila do Cortine d'Ampezzo. Sedaj je že dolgo ni več. Medtem ko smo mi pazili na našo prtljago, so skupini Nemcev, ki so smuči med nakupovanjem vozovnic odložili zunaj postaje, le-te tatovi odnesli. Kar neprijetno smo se počutili ob tem prvem stiku s tujo državo. A smo kmalu zagledali veličastne vrhove. Tri Cine smo prvič videli, ko smo se s postaje Carbonin vzpenjali proti jezeru Misurina. Nepozaben pogled. Naši oprava in oprema sta bili takrat zelo borni, a navdušenja ni manjkalo. Večkrat smo se v pršiču zapeljali do treh Cin in občudovali navpične stene. Nikoli ne bom pozabil vožnje z baklami navzdol v smeri Auronza opolnoči na silvestrovo. Bilo nas je kakih dvajset. Ob povratku je znova zapel Marjan in tako smo dočakali novo leto 1951. V lepem vremenu bi še ostali, toda prepustnica je veljala le tri dni. S smučmi sem se v Dolomite vrnil nekaj desetletij kasneje. V Kamniško-Savinjskih Alpah smo leta 1951 že pogosteje s smučmi obiskovali primerne vrhove; posebej okoli Korošice in bivaka pod Skuto. Za Male pode in Žmavcarje je bil sneg najbolj primeren in varen v pomladanskem času, na Korošici pa več ali manj vso zimo. Seveda so bili plazovi navzoči vsepovsod, te nevarnosti smo vedno upoštevali in usoda nam je bila naklonjena. V negotovih razmerah smo zelo radi obiskovali tudi Krvavec, a tja so zahajali predvsem rekreativci in za nas ni bilo posebej zanimivo. Je pa bilo krvavško smučišče privlačno izhodišče za turno smuko proti Kompoteli in Kalškemu Grébenu. Za veliko noč sva se na Krvavec odpravila s prijateljem Pipo, tako smo rekli Silvu Vidmarju, študentu gradbeniku. Iz Ljubljane sva odšla s kolesom, med hojo navzgor pa je v presledkih prepeval odlomke iz ameriškega filma Ples na vodi. Ta film je bil takrat izredno priljubljen in Pipa ga je menda gledal najmanj desetkrat. Ko sva prišla v kočo, pa sva bila v zadregi. Vse je bilo rezervirano za tekmovalce v veleslalomu. Ne vem več, kakšna tekma je bila, na republiškem ali državnem nivoju. Znani tekmovalec Matevž Lukanc, ki me je poznal kot reševalca na tekmah, mi je predlagal, naj tekmujeva. Tako sva zastopala domače planinsko društvo in naslednjega dne zasedla jaz 20. in Pipa 24. mesto med profesionalnimi tekmovalci. Malo je pripomoglo tudi slabše vreme, vidljivost je bila slaba. Mnogi so bili diskvalificirani, midva pa sva pripeljala previdno skozi vsa vratca. Mnogo šaljivih pripomb sva potem še na ta račun slišala v svojem AO. Ponoči je zapadlo precej novega snega, zato s turo na Kalški Grében ni bilo nič. Ostal pa je spomin na nepredvideno posebno tekmovanje, edino take vrste v moji karieri. Mozirske planine–Raduha–Korošica To je bila najdaljša tura s smučmi, ki sem jo opravil februarja leta 1951. Spremljal me je študent geografije Vlado Fajgelj iz celjskega AO. Tisto zimo je zapadlo veliko snega in upala sva, da bo tura zanimiva predvsem zaradi dolžine in novih doživetij v drugačnih razmerah kot doslej. Z vlaka sva izstopila v Šmartnem ob Paki in ko sva zapustila še kočo, sva se znašla v zasneženih gozdovih pod Smrekovcem. Seveda sva šla po zasneženih poteh brez markacij, imela pa sva specialko63 in kompas. Kože ali psi na smučeh so se pri vzponih odlično obnesle. Preden se je zmračilo, sva obstala sredi stoletnih dreves, po malem je nepretrgoma tudi snežilo. Pod veliko smreko sva obesila vrečo iz nepremočljive plastike, ki je segala do snega. Prenočila sva na prostem v zavetju igluja, ki sva ga sama naredila. Znotraj je bila temperatura 2 °C, zunaj pa okoli minus 12 °C. Če ne bi bilo gozda, bi bilo verjetno neugodno, tako pa vsaj zoprnega vetra ni bilo. Tudi bencinski kuhalnik sva imela in dokaj hladen bivak je ostal še kar v lepem spominu, mrzlo februarsko noč sva le na pol prespala. Naslednjega dne sva dosegla Kočo na Loki. Bila sva edina gosta pri oskrbniku Johanu. Razgled z vrha Raduhe je bil poln novih vrhov, predvsem pa Savinjskih Alp z vzhodne strani. Tako sva na vrhu prebila dobro uro in vmes še na hitro namesto kamnitega možica zgradila mali snežni iglu za spomin. Še istega dne sva se s smučmi spustila v Luče in potem nadaljevala navzgor čez Vodole na Korošico. Kočo sva dosegla pozno popoldne, sprejel pa naju je Franjo Kreačič. Takrat je bil tam kot nosač, vendar je nadomeščal oskrbnika. Koča je bila prazna. Naslednjega dne sva se s smučmi odpravila na Planjavo. Vreme je bilo kot naročeno, spominjam se malo vetra in nepozabne smuke na Petkovo njivo.64 Ostala sva še en dan in se najprej povzpela na Ojstrico. Smuk sva začela sto metrov pod vrhom, sledil pa je lep spust. Kmalu se je začelo oblačiti, zato sva sklenila oditi v dolino. Nadaljevala sva s smučmi proti Presedljaju in potem naprej po gozdu do Kamniške Bistrice. V Kamniku sva pravočasno ujela zadnji vlak proti Ljubljani. Šest dni je trajal veliki pohod od Šmartnega ob Paki, trikrat sva prenočila v koči in enkrat bivakirala v gozdovih Smrekovca. Na Raduho sem se vrnil še dvakrat. Februarja 1953 v družbi Slavka Preložnika in Tratnika iz AO Celje. Iz Ljubljane smo odšli s kolesi in smučmi seveda. Kolesa smo pustili v Črni nad Kamnikom in jo potem peš mahnili čez Podvolovljek v Luče. Zvečer smo dosegli Kočo na Loki. Naslednjega dne smo se spustili z vrha, kjer smo v vpisni knjigi našli pripombo Franceta Avčina: »Eno samo lepo presenečenje.« Smučarski začetki 13. januarja 1939 na Fruški gori. Rado je prvi z leve. V zavetju pod vrhom Kanina leta 1953 na tečaju GRS Na vrhu Krvavca s Slavkom Preložnikom, študentom gozdarstva Na poti na Livške Ravne; z desne: Miha Verovšek, Dane Škerl, Albin Vengust in trije ljubljanski reševalci Vinko Modec na grebenu Ojstrice Rado kot smučarski inštruktor med vojaki na Pokljuki Spust z vrha in potem do Luč nas je še posebej navdušil za turno smučanje. Iz Luč smo morali spet čez Podvolovljek do Črne. Moja spremljevalca sta se čez Črnivec s kolesi zapeljala v Savinjsko dolino, jaz pa proti Kamniku. Imel pa sem smolo, ker mi je spustila zračnica. Vsakih nekaj kilometrov sem jo moral s tlačilko polniti in tako sem v Ljubljano pripeljal okrog druge ure zjutraj. Kljub vsem tem težavam je veselje do turne smuke ostajalo. Pozno spomladi smo s smučmi odhajali na bivak pod Skuto. Še danes ne morem pozabiti spusta z Rink čez Male pode in Žmavcarje. Ali pa spust skozi Turski žleb na Okrešelj. Ko sem leta 1958 opravljal izpit za smučarskega učitelja v Kranjski Gori, sem bil v vrsti med boljšimi v elementu bočnega drsenja in tega sem se seveda najbolje naučil na teh strminah. Čez leto dni sem bil še enkrat na Raduhi. Takrat sva se s znancem iz AO Celje spustila na severno stran čez Grohat. Bilo je pozno spomladi. Na vrhnji strmini je grozil plaz, ki sva ga z vrha sprožila pred spustom. Najprej je bil majhen, kmalu pa je prerasel v uničujočega. Kaj takega še nisem videl. Šele ko se je pobočje umirilo, sva se prvih nekaj sto metrov v ravni črti spustila peš in šele na položnejšem terenu znova pripela smuči. Plaz me je samo enkrat odnesel, leta 1946 pod Planjavo, in potem nikoli več. Kakor pri plezanju, sem tudi pri smučanju skušal previdnosti vedno dati prednost. Temu se imam v dobri meri zahvaliti, da nisem nikoli imel nezgod. S smučmi v Julijcih Leta 1952 smo ljubljanski gorski reševalci odšli na Primorsko. Zapadlo je precej snega in sledili so uničujoči plazovi. Zgodilo se je 17. februarja. Na pot smo se z vso opremo odpravili z vlakom naslednjega dne zvečer. Proga Jesenice– Gorica je bila zaprta, zato smo se do Mosta na Soči v jutranjih urah pripeljali čez Sežano. Že na zadnji postaji smo opazili meter snega, kar je bilo v teh krajih nenavadno. Okrajni ljudski odbor nam je takoj priskrbel tovornjak do Tolmina, od tu pa smo pot nadaljevali kar na smučeh do Kobarida. Cesta je bila namreč še neprevozna. Naslednjega dne so se nam na poti v Livške Ravne pridružili še nekateri domačini. Plaz je miniral Keršič in kar malce razočarani smo bili, ker ga nismo spravili v gibanje. Ni se sprožil. Na koncu smo odsmučali v dolino. Za vsak primer smo v Kobaridu ostali še en dan, nato pa zaključili. Tudi cesta do Bovca je bila že naslednji dan prevozna. Naše delo je bilo opravljeno in medtem ko so se ostali domov vračali z vlakom čez Sežano, sem se odločil oditi čez Trento in Vršič v Kranjsko Goro in domov z vlakom. Do Bovca sem potoval z nekim tovornjakom, ki je prevažal hrano. Spotoma sem videl uničujoče delo plazov. S pobočja Kanina je plaz zasul neko domačijo. Otroka sta ostala živa v Bovcu, ker zaradi snežnega meteža nista mogla domov, starše pa je zasulo. Skozi Trento je bila narejena gaz. Vmes sem izvedel, da je letalo pred dnevi vrglo nekaj zabojev s hrano, nekateri pa so bili veseli tudi zaboja s tobakom. Vreme je bilo lepo in ugoden sneg, zato sem skočil še do vrha prelaza. Potem pa smuk v Kranjsko Goro. Srečal sem Marjana Lavtižarja, ki me je napotil na občinski urad. Tam so mi dali potrdilo, da sem se lahko brezplačno z vlakom vrnil domov. Tudi v Ljubljani je bilo veliko snega, zato tramvaj ni obratoval. Vsepovsod so čistili sneg s streh. Pred odhodom na Primorsko sva z Mihom Verovškom prevzela čiščenje strehe na notranji strani, na stavbi, kjer je danes Kompas. Seveda sva varovala drug drugega. Vrv sva vedno položila okrog dimnika. Potem pa se je zgodilo … Ko je Miha čistil streho, je nenadoma sneg celotne površine zdrsnil z Mihom vred. Zadržal sem ga, Miha pa je visel na vrvi pribl. 15 metrov od tal in se vrtel kakor salama v mesnici. Še preden sem ga spustil navzdol, se je nabralo kar precej zijal. Delo kakih dveh ur je bilo v hipu opravljeno. Naslednjega dne bi morala očistiti še streho frančiškanske cerkve, toda Primorska je imela seveda prednost. Tudi Kanin je imel lepa pobočja za turno smuko. France Avčin nam je na AO svetoval, naj ga obiščemo. In tako smo v okviru PD Ljubljana Matica organizirali enotedenski tečaj za zimsko reševanje. PD Ljubljana je tečaj izdatno podprla ob svoji 60-letnici. Vaje smo imeli v bližini doma. Povzpeli smo se na Prestreljenik, Kanin in mnogi smo prvič zagledali Zahodne Julijce od blizu. Najlepši pa je bil spust s Prestreljenika mimo Prevale naravnost v Bovec. Nekateri smo nato z Avčinom nadaljevali pot v Lepeno in naslednjega dne mimo Bogatina na Komno in v Bohinj. Tu sem prvič spoznal razsežnosti zimskega triglavskega sveta, ki me je odslej vedno bolj mikal. Posebno privlačen v tistem času je bil svet med Komno in Bogatinom ter Dolina Triglavskih jezer. Tu sem bil večkrat. Prvič v Koči pri Triglavskih jezerih na zimskem tečaju novoustanovljenega študentovskega PD. Prišli smo mimo Komne, ker je bila pot čez Komarčo preveč tvegana. Hrano smo morali za ves teden prinesti s seboj, sicer pa je že obratovala tovorna žičnica na Komno. Zaradi nevarnosti plazov smo večinoma smučali kar na bližnjih vzpetinah, a smo na koncu vendarle imeli dva ponesrečenca z zlomljeno nogo. Takrat še ni bilo reševalnih čolnov akijev, zato smo morali reševalne sani improvizirati, tako da smo speli dva para smuči. Z vrvmi so jih spredaj vlekli štirje, zadaj pa varovala najmanj dva smučarja. Tako je šlo do Komne in nato navzdol do Koče pri Savici skoraj cel dan. Tako smo na koncu tečaja izvedli še nepredvideno reševalno akcijo. Na poti na Slemenovo špico, zadaj Špik in Škrlatica Posebno zanimiva je bila tudi poizvedovalna reševalna akcija marca 1955. Z Janezom, sinom znanega gorskega vodnika Ivana Vertlja - Hanze, po katerem se v Prisojniku imenuje zahtevna pot, sva se s smučmi odpravila za pogrešanim planincem samotarjem, ki je odšel na pot s Triglavskih jezer proti Triglavu. Tridnevna akcija ni bila uspešna, saj planinca nismo našli. Na smučeh sva ga iskala na relaciji Komna–Sedmera jezera–Dolič–Prehodavci–Kredarica–Krma. K sreči sva imela lepo vreme in ugodne snežne razmere. Spomladi 1960 je visoka šola za telesno vzgojo organizirala tečaj za zimske pohode na smučeh v Koči pri Triglavskih jezerih. Tečaj sva vodila z Bojanom Hrovatinom. Spominjam se lepih turnih smukov od Bogatina do Prehodavcev. Enkrat smo si zgradili celo iglu in v njem tudi prenočili. Bojan kot smučarski učitelj je pilil tehniko, jaz pa sem opozarjal predvsem na nevarnosti v gorah in reševanje. Nekaj let kasneje sem kot gorski vodnik vodil skupino Angležev celo do Krnskega jezera. Presmučali smo strmine med Podrto goro in Dolino Triglavskih jezer. En teden lepega vremena in ugodnega snega, lepše skoraj ni moglo biti. Potem pa nepozabni triglavski smuki, ki so jih organizirali Jeseničani. Tu je imel pomembno vlogo Janez Krušic. Prenočevali smo v Staničevi koči in na Kredarici. Start je bil na Kredarici, cilj pa nekje nad Krmo, odvisno od snežnih razmer. Tu smo se srečavali alpinisti vseh generacij. Tudi turna smuka z vojaki JLA, kjer smo alpinisti sodelovali kot inštruktorji na orožnih vajah, je ostala v prijetnem spominu. Iz vojašnice na Pokljuki, kjer smo bili nastanjeni, smo presmučali pobočja od Viševnika do Uskovnice. V začetku po gozdovih, potem pa tudi višje. Običajno smo prišli skupaj stari znanci, alpinisti. Vzdušje med vojaki je bilo bolj življenjsko kakor tisto v mestnih vojašnicah. Tudi komandant Janez Lušina je bil navdušen smučar in planinec. Ne bom pozabil prizora, ko smo se vzpenjali po zadnji strmini na Viševnik. Smuči smo pustili nad gozdno mejo, vojaki pa so bili navezani. Kar naenkrat se z vrha spusti na smučeh Lušina v lepih elegantnih zavojih in vojak poleg mene vzklikne: »Jao, majko, što me rodi, kad ču ovo znati ja?«65 Ture nad gozdno mejo smo delali v lepem vremenu, sicer pa smo v celcu križarili po gozdnatih pobočjih Pokljuke. Ko smo se vračali z Uskovnice, so od hotela na Pokljuki vojaki nadaljevali po cesti na Rudno polje, inštruktorji pa smo se v hotelu ustavili ob kavici. Včasih, če smo bili pozni, je po nas prišel džip. Prijeli smo se za vrv in potem je bila vožnja na smučeh malce drugačna od tiste v gozdovih. Čez mejo V tujino smo redko zahajali zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, potnih dovoljenj in vizumov. Iz petdesetih let prejšnjega stoletja pa sta mi ostala v spominu dva dogodka: mednarodno tekmovanje v reševanju na snegu v Davosu in mednarodni tečaj zimske alpinistike v Silvretti na Tirolskem. V Davos smo se z vso opremo pripeljali z vlakom. Bile so tri ekipe: Jesenice, Ljubljana in Kranjska Gora. Z Marjanom Lavtižarjem sva zastopala kranjskogorsko postajo GRS. Naša naloga je bila oskrbeti ponesrečence in jih varno pripeljati do prvega dosegljivega prometnega sredstva. Ocenjevali so tri prevoze, ki so se razlikovali po dolžini in težavah proge. Posebna komisija je ocenjevala pristop do ponesrečenca in nudenje prve pomoči ter potem seveda ves transport do ciljne točke v dolini. Na cilju je bil še zadnji pregled. Prvi dve progi sta bili lažji in seveda krajši. Če si uspešno prevozil obe, je sledil podoben postopek z najvišje točke 2844 metrov visokega Weissfluhgipfla. Trajalo je tri dni in naše ekipe so prejele na koncu zlato kolajno. V prostem času smo smučali na prostranih in urejenih smučiščih. Iz Davosa smo se najprej dvignili z gorsko železnico na 2662 metrov visoki Weissfluhjoch, nato pa z gondolo na sam vrh, (2884 m). Smučarske proge so se končale v dolini proti Klostersu, od tam pa sta stalno vozila avtobus ali kombi do spodnje postaje železnice v Davosu. Najlepši in obenem najdaljši pa je bil spust v sam Klosters, okoli 12 kilometrov. Podobne smuke še nisem doživel. Na srečanju so bile številne mednarodne ekipe, po smučanju pa so bila tudi predavanja. Za nas, in mene še posebej, so bila zanimiva o plazovih in drugih nevarnostih v gorah. Pol stoletja kasneje sem se v družbi hčerke in njene družine znova vrnil v Davos. V kraju samem se ni dosti spremenilo, le smučarske naprave so se modernizirale. Najraje pa sem se še vedno, kakor takrat, spuščal po 12 kilometrov dolgi progi z vrha Weissfluha v Klosters, ki je zame še vedno ena najlepših. Leto dni prej pa je Deutscher Alpenverein66 (DAV) priredil na Wiesbadener Hütte v Silvretti na Tirolskem enotedenski tečaj iz zimskega alpinizma. Sodelovali so znani mednarodni strokovnjaki, med katerimi je bil tudi Wastl Mariner, znan po opremi za gorsko reševanje. PZS me je poslala na ta tečaj, ker sem doma sodeloval na številnih plezalnih tečajih. Potoval sem z vlakom do Landecka in nato z avtobusom v Galtür, od tam pa peš do omenjene koče. Pridobil sem nove vrste znanja o uporabi smuči na ledenikih in strmih pobočjih, reševanju iz zasneženih razpok in še marsikaj. Bilo je lepo vreme in na smučeh smo prekrižarili številne ledenike, seveda navezani. Med vzponi pa je bil najbolj zanimiv tisti na Piz Buin. Tritisočak je na koncu kar strm in na vrhu sva stala komaj dva. Obenem je na vrhu tudi tromeja treh dežel in dveh držav (Tirolska in Vorarlberg v Avstriji in Engadin v Švici). _____________ 62 Lepa pesem 63 Zelo natančen vojaški zemljevid 64 Petkova njiva je okrogla ravnica, ki jo obkrožajo Planjava, Ojstrica, Dedec in Vršiči; ime ima po domačinu iz Podvolovljeka. 65 Joj, mati, ki me je rodila, kdaj bom tole znal jaz? 66 Nemška planinska zveza S KOLESOM V GORE Prvi obiski Kamniško-Savinjskih Alp takoj po vojni so bili z vlakom do Kamnika in potem peš v Kamniško Bistrico. Pozneje smo začeli uporabljati tudi kolesa. Kdor ga je premogel, seveda. Kolo smo pustili pri koči v Bistrici, potem pa nadaljevali peš. Običajno na Kamniško sedlo, Korošico ali na bivak pod Skuto. Do koče v Kamniški Bistrici smo iz Ljubljane potrebovali okoli dve in pol do tri ure. Cesta od Črnuč naprej je imela v tistem času še popolnoma drugačno podobo kot danes – večinoma je bila makadamska. Prometa je bilo malo, prometne policije, takrat Ljudske milice, pa še ni bilo. Tudi kolesa niso bila primerljiva z današnjimi. Prestav ni bilo, sprednja zavora pa je delovala na pritisk na plašč od zgoraj. Zadnja zavora (torpedo) je bila uporabna le za krajše strmine. S pritiskom nazaj na pedala je delovala odlično, a če si jo bremenil dlje, je obstajala nevarnost segretja in na koncu uničenja. Zato smo se Vršiču in podobnim prelazom izogibali. Iznašli pa smo zanimiv način zaviranja. Pomagali smo si z vejami! Privezali smo jih na zadnji del kolesa in tako se je za nami kadilo kot za kakšnim tovornjakom. V prvih povojnih letih je bilo vzdrževanje kolesa velik problem. Spominjam se, kako težavno je bilo priti do plašča; na začetku si prišel do njega samo s posebno nakaznico. Enkrat se je celo zgodilo, da sem ob povratku iz Kamniške Bistrice prišel domov tako, da sem obrabljeni del plašča povil z vrvico. Zračnice smo seveda krpali do zadnjega. V primerjavi z vlakom smo imeli to prednost, da nismo bili vezani na vozni red. Spomnim se, kako smo nekajkrat zamudili vlak in potem prespali na železniški postaji v Kamniku kar v vagonu. S kolesom smo odhajali tudi do drugih izhodišč. Enkrat pa smo se odpeljali s kolesi tudi proti morju. V spominu mi je ostala pot do Mošćeniške Drage pod Učko v Kvarnerskem zalivu. Nepozabna je bila vožnja po asfaltirani cesti od Postojne naprej. Asfalt so položili Italijani še pred vojno. To je bil namreč za nas, ki smo se vozili v glavnem po makadamu, pravi užitek. Prometa na cesti ni bilo veliko. Posebej lepo je bilo od Rupe naprej, ko je šlo večinoma navzdol. Nazaj grede smo kolesa naložili na vlak. Iz Logarske doline čez Kamniško sedlo v Bistrico Ko sem se aprila leta 1948 povzpel po vzhodnem grebenu na Ojstrico, sem opazil lepe stene nad Robanovim kotom, od Križevnika do Velikega vrha. Območje mi je bilo neznano. Vedel sem le, da je tam plezal legendarni Franc Herle, znan po svoji smeri v severni steni Ojstrice. Odločil sem se raziskati ta predel. Na sestanku AO Ljubljana Matica sva se za vzpon v Poljskih devicah dogovorila z Janezom Zupetom, ki sem ga spoznal dva meseca prej na plezalnem tečaju na Kamniškem sedlu. Šestnajstega junija sva se s kolesi in vso opremo iz Ljubljane odpeljala proti Kamniku čez Volovljek in skozi Luče v Robanov kot. Danes je tam asfaltirana cesta, takrat pa je bil to komaj prevozen kolovoz. Za zavoro sva uporabila veliko vejo, ki sva jo s prusikom privezala na kolo. V dolini do Luč je bilo bolje. Prespala sva na seniku Robanove kmetije. Tu sva dobila tudi mleko in ko so videli, kam greva, celo klobaso in žgance. To je bil za naju pravi praznik. S seboj sva vzela le nekaj kruha, sladkorja in jabolka ter konzerve mesa, krvavic in margarine, ki jih je tedanja država dobila v obliki mednarodne pomoči (UNRRA). Prijazen sprejem pri Robanu je nepozaben. Presenečeni so bili tudi nad najinim kolesarskim dostopom iz Ljubljane. Načrt, da se bova s kolesom vrnila čez Logarsko dolino in Kamniško sedlo, sva seveda zamolčala. Naslednjega dne sva zelo zgodaj zapustila kmetijo in po dveh urah hoje skozi gozd dosegla travnato gredino pod steno. Podrobnosti se danes ne spominjam več. Le previs v zgornjem delu pred položnim kaminom je delal nekaj preglavic. Do previsa sem plezal z okovanimi čevlji, tam čez pa s plezalnimi čevlji s filcem. Čevlje sem obesil okoli pasu. Plezala sva na tretjo glavo Poljskih devic.67 Bil je lep dan, sestopila sva okoli Velikega vrha do Žvižgovca in po označeni poti v dolino. Mimo Rogovilca in Solčave sva hitro dosegla Logarsko dolino. Skoraj do slapu Rinka sva vrtela pedala, potem pa dala do Okrešlja kolesi na ramena. Mimo koče po travniku pa je spet nekako šlo s pedali. Potem pa znova čez ramena do Kamniškega sedla … Do koče nekaj metrov navzdol sva se seveda peljala. Planincev takrat še ni bilo, le oskrbnik Tone Erjavšek naju je malo debelo pogledal. »To vidim prvič,« je dejal. Navzdol do Klina sva morala večkrat sestopiti. Tudi tu sva vsak na svoje kolo privezala veliko vejo rušja. Od Klina do Rokovnjaških lukenj je še nekako šlo, pravo presenečenje pa je doživela skupina planincev na ravnem delu v pobočju Brane. Pot je tam zelo ozka in na eno stran prepadna. Pasti s kolesa bi lahko bilo usodno. In ravno tu smo se srečali. Pred nama so obstali kot okameneli. Midva sva s koles seveda sestopila in ju dvignila, da so lahko šli mimo. Kaj so si mislili o naju, lahko samo slutim. Tudi sam take vožnje ne bi več ponovil. Potem je bilo bolje in do Žagane peči se je dalo lepo peljati. V Ljubljano sva se vrnila v večernih urah. Tako je potekala verjetno prva gorskokolesarska tura čez Kamniške Alpe.68 Dogodek pa je kmalu šel v pozabo, saj se je takrat s kolesi bolj vozilo po mestih in na krajših razdaljah, saj kolesa za podobne podvige niso bila primerna. V La Berarde s kolesom gorskega vodnika iz Chamonixa S kolesi pa smo se vozili tudi pozimi. Ko smo 14. in 15. marca z Verovškom in Zupanom prečili osrednji greben Kamniško-Savinjskih Alp od Rink do Grintovca, smo se vračali s kolesi. Sredi noči mi je nekje pri Črnučah spustila zračnica. Ko smo jo zakrpali, nisem našel ventila. Vse naokoli smo ga v snegu iskali, a bilo je že temno in komaj se je kaj videlo. Naposled se je le našel v hlačah, kamor je zašel skozi luknjo v žepu. Tega se še danes dobro spominja tudi France Zupan. Grenoble–La Berarde Avgusta leta 1954 je PZS organizirala alpinistično odpravo v gorsko skupino Mont Blanca. Tam smo preplezali nekaj lepih sten in grebenov. V tej skupini sem bil že večkrat, mikalo pa me je, da bi spoznal tudi druge predele Zahodnih Alp. Doma mi je Janez Brojan pripovedoval o čudovitih vršacih zahodno od Mont Blanca, o gorski skupini Oisans, kjer se vzpenja tudi najzahodnejši štiritisočak Barre des Ecrins (4015 m). Pred drugo svetovno vojno so to gorsko skupino obiskali tudi naši alpinisti in o markantnih, za alpiniste zanimivih vrhovih, mi je večkrat pravil tudi dr. France Avčin. Toda kako priti tja? PZS ni načrtovala ogleda tega predela. Odločil sem se in odšel sam. V Chamonixu sem prišel v stik z domačimi gorskimi vodniki in v pogovoru z njimi izvedel, da je iz Grenobla do izhodišča La Berarde še 85 kilometrov večinoma makadamske ceste, kjer pa ni stalne prometne povezave. Eden od francoskih gorskih vodnikov mi je ponudil svoje kolo, ki ga je imel v Grenoblu. Odločil sem se hitro. Vodnik mi je napisal listek, da na določenem naslovu prevzamem kolo. Ko je naša odprava odšla iz Chamonixa domov, sem se z vlakom odpeljal v Grenoble. Bil sem spet sam, podobno kot natanko štiri leta prej, ko sem se povzpel na Mont Blanc po smeri prvopristopnika Jacquesa Balmata čez ledenik Bossons. Če bo vreme kot takrat, bo šlo, sem si govoril. Kolo, s katerim sem se odpeljal iz Grenobla, je imelo tri prestave. Zame je bilo to seveda nekaj novega! Od začetka je bil še asfalt, počasi pa se je cesta začela vzpenjati in postala makadamska. Od kraja Saint Christophe naprej so se začele strmine, dolina je postajala vedno ožja, pobočja pa vedno bolj navpična. Spomnil sem se Avčinovih besed, ko je pravil, da je to divjina brez primere v Alpah. Ta del cestišča je zdaj že dolgo pokrit z asfaltom, vendar se še danes zgodi, da zapade toliko snega, da je cesta neprevozna. Če svojega avtomobila ne odpelješ pred sneženjem, v zaselku ostane do pomladi. Tri prestave na kolesu so mi omogočile, da sem se do cilja pripeljal s pomočjo pedal. Prespal sem v skromnem zavetišču CAF (Francoska planinska zveza). V CAF smo se včlanili že v Chamonixu in tako izkoristili popuste v kočah. Bili smo člani pariškega društva. Prespal sem na skupnem ležišču, oskrbnika pa ni bilo. Na zidu je visela posebna kovinska omarica, kamor si skozi režo spustil denar za prenočišče. Spomnim se, da smo študenti imeli še poseben popust. V skupnem prostoru je bila še miza, kjer si na svojem kuhalniku sam pripravil zajtrk in skuhal čaj ali kavo. Zgodaj zjutraj sem se odpravil proti ledeniku. Ali bom dosegel cilj, sem se spraševal. Bolj, ko sem se dvigal, več je bilo oblakov. Ledenik je počasi prekrila megla. Počakal sem. Sklenil sem bivakirati na mestu, od koder bi se tudi v najslabših razmerah varno vrnil v dolino. Vrečo za bivakiranje sem pripel pod previsno skalo, se z njo pokril in čakal. Ponoči so se razmere še poslabšale, zapadlo je okoli 20 centimetrov novega snega. Ob svitu sem se seveda obrnil v dolino. Tako sem vedno ravnal. In tako je žal šel najjužnejši alpski štiritisočak po vodi. Danes sem zadovoljen, da lahko vsaj od daleč še uživam ob pogledu na mogočno gorsko naravo, lahko pa bi bilo tudi drugače. Vremenske razmere so bile pač takšne, da teh lepih gora sploh nisem videl. Po cesti do Grenobla je bilo približno toliko kot iz Kranjske Gore do Ljubljane. Šlo je v glavnem navzdol. Zavore so bile odlične, le tu in tam je deževalo. V mestu sem vrnil kolo in odšel na železniško postajo, kjer sem na klopi prespal do jutranjega vlaka. To so bili moji zadnji študentovski dnevi. Kolesarska tura v gore Oisansa je bila tudi zadnja. Nadaljujem pa kolesarjenje še danes s sodobnim treking kolesom po lepo urejenih evropskih kolesarskih stezah z enako vnemo kot nekoč. Pri tem pa se vedno spominjam tistih lepih nepozabnih doživetij pred sedmimi desetletji, ko smo iz Ljubljane z danes muzejskimi kolesi z vso opremo, pozimi tudi s smučmi, prihajali v Kamniške. Od starega kolesa sem se dokončno poslovil leta 1957. Takrat sem iz Kranjske Gore obiskal Zajzero v Zahodnih Julijcih. _____________ 67 Smer je bila v PV 1948, stran 263, opisana kot steber med drugo in tretjo glavo Poljskih devic in registrirana v PV 1951, stran 143; je tudi v plezalnem vodniku Lučka Bela, Robanov kot (Planinska založba, PZS, 1984). 68 Kolo je s severne strani čez Kamniško sedlo verjetno prvi prinesel Kamničan Slavko Jesenovec, predvojni slovenski kolesarski tekmovalec, in se navzdol seveda tudi peljal, kolikor je šlo … (op. F. M.) NA OLIMPU, PRESTOLU BOGOV V spomin profesorju in alpinistu Francetu Avčinu Ko sem v lepem jesenskem popoldnevu obiskal Trento in se ustavil na tamkajšnjem pokopališču ob grobu našega legendarnega alpinista, fotografa, pisatelja in profesorja Franceta Avčina, sem se spomnil na prijetne trenutke, ki smo jih preživeli skupaj. Prvič sva se srečala daljnega leta 1946. Tedaj so me pri planinskem društvu Ljubljana Matica sprejeli v AO in plezalni tečaj. Po tečaju sem v Planinskem vestniku z velikim zanimanjem prebiral članke, povezane z alpinizmom, in kmalu prišel do naslova pričujočega zapisa. Še posebej me je pritegnil, ker me je že v gimnazijskih letih zanimala antika. Avtor člankov je bil prav France Avčin. V unionski dvorani sem prvič videl njegove čudovite barvne diapozitive Zahodnih Alp, predvsem švicarske tri- in štiritisočake. Tudi plezala sva skupaj, in sicer 1. avgusta 1948 v Severozahodnem razu Travnika. Dve navezi, v prvi midva z Avčinom, v drugi pa Daro Dolar in Dušan Lasič. Dva univerzitetna profesorja, inženir in študent na čelu. Kasneje sva se še velikokrat srečala, prišel je celo na moje predavanje z diapozitivi Na strehi Evrope. Francetu Avčinu sem hvaležen za marsikaj, nikoli pa ne bom pozabil njegove dobrote, ko je poskrbel zame po tisti nesreči v plazu pod Planjavo leta 1946. Zaradi padca sem ostal brez zob in takšen sem potem hodil po Ljubljani. Avčinu sem se zasmilil, zato je na Planinski zvezi predlagal, naj prispevajo za protezo, ki sem jo potem tudi dobil. Veliko sva se pogovarjala o gorah in prav ob vsaki priložnosti je pogovor nanesel tudi na Olimp. Leta 1936 sta namreč z Vinkom Modcem poskusila tam preplezati novo smer v zahodni steni Stefanija. V izredno zanimivem članku Avčin opisuje 300-metrsko steno kot skrajno težavno, zelo krušljivo in jo primerja z Rzenikom v Kamniških Alpah. Avčin in Modec sta dvakrat poskusila preplezati smer in v steni pustila kar nekaj železja. Tudi škripčev poteg (vrvna tehnika, posebna Modčeva iznajdba) ni pomagal. Kljub poškodbi zaradi padajočega kamenja nista odnehala. Skrbelo ju je le morebitno reševanje, če bi se zgodilo kaj hujšega. Takrat o kakšni gorski reševalni službi v teh krajih seveda ni bilo ne duha ne sluha, zato tudi nista nadaljevala s poskusi. Pravilno sta se odločila za umik. Danes je stena, pa tudi druge v bližini, preplezana z različnih smeri in nekatere smeri so izredno težavne. Do njunega prihoda so Olimp obiskali le štirje Slovenci. Med njimi tudi častitljivi Marijan Lipovšek (o tem je pisal v članku za Planinski vestnik, 1934). Vsi so bili navdušeni nad kraji in spomeniki, kjer se je začela naša (evropska) civilizacija. Prav zato ima prestol bogov poseben čar. Bil sem navdušen nad goro, ki mi ni in ni šla iz glave, a sem šele pol stoletja kasneje obiskal Olimp kot samohodec. Na pot v Grčijo sem se odpravil z vlakom v juliju 1987. Do Skopja sem se udobno pripeljal s spalnikom, naslednji dan pa sem se z vlakom odpeljal do 50 kilometrov oddaljene vasi Katerini, vmes pa v Solunu – Thessaloniki – prestopil na lokalni vlak. Zadnji del poti do Litohorona (22 km) sem se peljal z avtobusom. Ko sem prispel v Litohoron, majhno vas pod Olimpom, sem hitro našel prenočišče. Mladinski hostel je imel dovolj prostora in noč sem prebil med študenti, izletniki od vsepovsod. Ob desetih zvečer je bila hora legalis, a nisem bil utrujen. Razmere za vzpon so bile bistveno boljše kot pred pol stoletja, ko sta bila tu Avčin in Modec. Ob dobro označeni poti so bile zdaj tri oskrbovane planinske koče. Bil sem v dobri kondiciji, zato se nisem nadejal težav. Odločil sem se za običajni pristop in sestop po kuloarju Louki. Danes po tej smeri pristopajo na Olimp planinci podobno kot pri nas na Triglav. Kuloar Louki je po težavnostni lestvici plezanje I. stopnje, z nekaj mesti II. stopnje. Danes je na enem mestu tudi jeklenica, v času mojega vzpona pa je še ni bilo. Zaradi padajočega kamenja je dobro imeti čelado, za manj izurjene pa tudi navezava na vrv ni odveč. Skupinski vzpon je še najbolj primeren z vodnikom! Ob šestih zjutraj so po radiu poročali o naraščajoči vročini v deželi, celo o smrtnih žrtvah (v senci je bilo že zjutraj nad 40 °C). V majhni trgovini sem kupil nekaj sadja. Najprej se s trgovcem nisva razumela, govoril je samo grško in še to v svojem narečju. Sam sem naložil sadje na tehtnico, na drugo stran pa utež za 2 kg, na listek je napisal ceno, pa je šlo! Prvi del poti do Prionije (1100 m), vodi po dokaj lepi, takrat še gozdni makadamski cesti. Po dobrih 2 kilometrih pešačenja me je povabila skupina mladih športnikov iz Soluna v enega svojih avtomobilov. Imeli so isti cilj. Malo pred Prionijo smo zapustili vozila in nadaljevali peš. Najprej smo nadaljevali po strmi gozdni poti, kjer so se z višino menjavali drevesni sloji. Na višini 1700 metrov smo prišli do pitne vode. Nad 2000 metri je iglasti gozd počasi prehajal v nižje igličasto rastje, nad 2400 metri in naprej do koče na 2700 metrih pa so prevladovali travniki. Ne spominjam se, koliko časa smo hodili do koče, verjetno kakih pet ur. Zgoraj sem pogrešal razgled, ker je v dolini postalo megleno. Tako sem bil prikrajšan za enkratno panoramo proti Egejskemu morju, ki je od tu oddaljeno kakih 18 kilometrov. Pojedel sem vse sadje in v kočo prišel popolnoma dehidriran. V dušku sem spil steklenico vode in naročil še eno. Od tu pa sem bil nagrajen s pogledom na Zevsov prestol, to je vrh Mytikas (2917 m) po naše nos. Dolgo sem zrl vanj. Ogledoval sem si steno Stefani in vstopna poskusa Avčina in Modca iz leta 1936. Zjutraj je bil lep dan. Pod ozebnikom sem pustil nahrbtnik, skrbelo pa me je edino padajoče kamenje. Takrat namreč še vedno nismo nosili čelad, tudi na kolesu in med smučanjem ne. Lahka plezalna tura, včasih bi rekli tudi sprehod, me je prav navdušila, čeprav se z alpinizmom že nekaj let nisem več aktivno ukvarjal. Ob 9.30 sem stal na vrhu. Zevsa k sreči nismo razjezili, strele in bliska ni bilo. Vsi moji spremljevalci niso prišli na vrh, saj so trije ostali pod kuloarjem. Nekaterim sem tudi malo pomagal, če bi imel vrv, bi tudi zadnje tri pospremil. V zahvalo so mi napisali v vodniško knjižico nekaj besed v svojem jeziku in pisavi. Proti jugu, vrhu Skali, se greben Mytikasa znižuje z nazobčanimi iglami, ki zares spominjajo na bogove. Sestopali smo proti Prioniji naravnost navzdol in se vmes še za hip ustavili v eni izmed planinskih koč. Ob tem smo opazovali razdejanja snežnih plazov. Spodaj na parkirišču smo se pod slapom osvežili in potem poslovili. Čez kako uro sem se odpeljal v Litohoron, naslednjega dne pa z vlakom nazaj v Slovenijo. Še pred tem sem vrgel v javni telefon kovanec za 2 drahmi (neznaten drobiž) in sporočil domov: »Vrnil srečno z Olimpa, jutri domov,« in bilo je konec pogovora. SREČANJA Na srečanju alpinistov veteranov oktobra 2004 na Koči na Gozdu pod Vršičem Rudija Herbsta in njegovo ženo sem z obiskom presenetil med kolesarjenjem ob Muri. Ko je Ivan Arnšek prišel na obisk v Slovenijo, sva se vedno odpravila na izlet. Nekoč sva se odpravila na Tromejo. Z Janezom Frelihom, soplezalcem pri prvi ponovitvi Aschenbrennerjeve smeri, sva se srečala na zboru veteranov na Vršiču. S sošolcem, soplezalcem in prijateljem Francetom Zupanom pred ljubljansko realko, ki sva jo skupaj obiskovala v letih 1941–1947. Fotografija je nastala na snemanju dokumentarnega filma Tista lepa leta. Z zanimanjem sem spremljal alpinistično pot enega najboljših slovenskih alpinistov vseh časov Staneta Belaka - Šraufa. Večkrat sva se srečala tudi na Triglavskem turnem smuku. Na snemanju z Danico in Sandijem Blažina in Francetom Zupanom. V filmu smo se »srečali« na koprski obali. Leta 2009 na snemanju dokumentarnega filma Tista lepa leta, o prvih povojnih letih slovenskega alpinizma. Od leve: režiser Boštjan Mašera, producent Silvo Karo, Rado, scenaristka Mojca Volkar Trobevšek, direktor fotografije in snemalec Tomo Burazin Z ženo Vero na Višarjah oktobra 2009 S hčerko Miro in zetom Primožem na smučanju pod Matterhornom leta 2014 Z vnukoma na kolesarski poti Jesenice–Trbiž, ki jo Rado prevozi vsaj enkrat na teden. Rado z vnuki na praznovanju svoje devetdesetletnice avgusta 2018. Od leve: Nick in Tina Kocevar, Rado ter Mark in Matic Hudobivnik INTERVJU Z RADOM KOČEVARJEM Živa mišica69 Izpoved legendarnega povojnega plezalca Rado Kočevar, današnjemu mlademu alpinističnemu navdušencu precej neznano ime, a le dokler ne zaide med klasične smeri v slovenskih stenah. Prej ali slej nadebudno oko naleti na eno od Radovih prvenstvenih, pa najsi lista po plezalnem vodničku Kamniško-Savinjskih ali Julijskih Alp. Marsikdo ne ve, da je živa mišica, kot so mu pravili njegovi sodobniki, prvi ponovil slovito Aschenbrennerjevo smer v severni steni Travnika, da je opravil tretjo ponovitev Čopovega stebra le v osmih urah in da je preplezal prvo uradno šestico plus v slovenskih gorah. Skoraj nihče pa ne ve, da je služboval kot profesor geografije in zgodovine, da je bil eden prvih gorskih kolesarjev na naših tleh in da je na svojih plečih pod Skuto, sicer po delih, prinesel skoraj cel bivak. Otroštvo ste preživeli v Sremski Kamenici, med vojno pa ste z družino kot begunci prišli v Ljubljano, kjer ste le od daleč občudovali Kamniške Alpe. Iz Sremske Kamenice smo morali oditi na hitro, to je bilo po razpadu Kraljevine Jugoslavije. Ko sem se prvič povzpel na Ljubljanski grad, sem zagledal Kamniške Alpe. Tega ne morem pozabiti. Bilo je junija, leta 1941. Oče mi je že v Sremski Kamenici kupil kolo. Z njim sem lahko šel še v okolico Ljubljane, toda pred Šentvidom je bila meja. Kamniške so ostale daleč, vabljive in nedosegljive. Kako ste kot mlad, neugnan fant s preveč energije doživljali okupirano Ljubljano? Ko so februarja 1942 Italijani ogradili Ljubljano, smo ostali ujeti. Na Rožniku sem smučal le za božič in novo leto. Italijani so smuči pobrali, da ne bi šle med partizane. Jaz sem jih razrezal in doma pokuril. Težko je bilo to razumeti. Kmalu je sledila prepoved vožnje s kolesom. Zelo rad pa sem hodil na grad, posebno v lepem vremenu. Takrat še nisem slutil, da bom med vršace, ki sem jih občudoval od daleč, nekoč tudi v resnici šel. Italijanov nimam v lepem spominu. Toda zanimivo, jezik mi je bil všeč in sem se ga rad učil. To mi je pozneje prišlo prav. Ko se je leta 1943 okupator zamenjal, ni bilo nič boljše. Pouka je bilo žal še manj. Kopali smo strelske jarke okoli Ljubljane in v Šiški, kjer je danes vse pozidano, smo s travnikov spomladi 1945 občudovali zasnežene Kamniško-Savinjske Alpe. Kdaj ste šli prvič v tako zaželene hribe? Na gimnazijo sem hodil na Vegovo ulico. Tam sem imel sošolce, ki so jih tudi zanimali hribi; Franceta Zupana in Miha Verovška. Spominjam se, da sva šla leta 1946, konec marca, s sošolcem Zvonkom Čemažarjem na Brano. Vsaj hotela sva iti. Mahnila sva jo iz Kamniške Bistrice naravnost navzgor, toda takoj pod Rokovnjaškimi luknjami sva se seveda obrnila, ker sva videla, da ne gre. Bila je še zima, snega je bilo obilo in bilo je nevarno. Za tem sem spoznal, da se bo treba česa naučiti. Že istega poletja smo šli na tečaj na Kamniško sedlo, kjer so nas naučili osnovne tehnike. Se spominjate svoje prve plezalne ture? Ja, to je bil Severovzhodni raz Turske gore. Plezal sem z inženirjem Dušanom Lasičem in takrat sem prvič pod seboj začutil malo lufta. Potem smo šli že kar hitro v Vrata in se zagledali v Steno … Kje ste črpali zamisli za svoje vzpone? Ste imeli vzor, mentorja? Tu bi težko našel pravi odgovor. Takšnih mentorjev je bilo več. Po plezalnem tečaju na Kamniškem sedlu sem prebiral domačo in tujo literaturo; Naš alpinizem, Planinski vestnik pa Bergsteiger. Brez dvoma sta mi Boris Režek in Vinko Modec, takratna inštruktorja, predstavljala veliko. Z Modcem sem celo plezal Čopov steber. Tudi Emilio Comici, Dolomiti, Tirolske gore in minhenska plezalna šola (stene Wilder Kaiserja) so mi bili za zgled. Mikalo me je, in seveda tudi mnoge moje vrstnike, da bi tudi mi kaj takega preplezali. Kasneje ste postali alpinistični inštruktor in svoje znanje predajali množici mlajših plezalcev, med njimi tudi Stanetu Belaku - Šraufu. Z njim sta imela prav poseben odnos. Kot inštruktor na plezalnih tečajih sem bil res velikokrat v mnogih alpinističnih odsekih po Sloveniji in sem spoznal veliko ljudi. Ampak Stane Belak -Šrauf je bil pa nekaj posebnega. Spominjam se ga, kako je kot najstnik prišel v Vrata na plezalni tečaj. Poslali smo ga domov in moral je prinesti podpis staršev in dovoljenje, da se lahko udeleži tečaja. Kasneje sva postala prijatelja. Vedno mi je pisal iz Himalaje. K meni v šolo, kjer sem poučeval, pa je rad prišel predavat z diapozitivi. Velikokrat sva se srečala v gorah, na Triglavskem smuku in še kje. Danes živite na Jesenicah, a se še vedno počutite bližje Ljubljani, kjer ste prvič zašli v plezalsko druščino. Kako ste se Ljubljančani razumeli z domačimi plezalci, Jeseničani? Eden vaših največjih in najbolj odmevnih dosežkov v Čopovem stebru leta 1948, ki sta ga s Cicem preplezala v rekordnem času, jih je gotovo razburil. Z jeseniškimi alpinisti stare garde nisem našel pravega stika. Obdajal me je občutek, morda se motim, da so nas gledali malo zviška. Izjemi sta bila Joža Čop in Janez Krušic, pa seveda mladi; z Janezom Frelihom sem celo ponovil Aschenbrennerja. Krušic, s katerim sem tudi plezal, je bil eden redkih, ki je znal z nami vzpostaviti pristen stik. Od stare garde je tu še Janez Brojan iz Mojstrane. Joža Čop je bil že v vaših časih prava legenda. Kako se ga spominjate? Čop je gledal na naše uspehe ponosno. Ko sem vodil alpinistični tabor v Vratih in Krnici, je bil pri meni. Bilo je prijetno in marsikatera njegova izkušnja nam je bila dobrodošla. Nisem imel občutka manjvrednosti ali kaj podobnega. Za mene ostaja velika alpinistična osebnost svojega časa. Plezali ste z mnogimi znanimi imeni povojnega obdobja, med njimi s Francetom Zupanom, Mihom Verovškom, Francetom Avčinom, Marjanom Keršičem - Belačem, Darom Dolarjem, Danico Pajer, poročeno Blažina, Tonetom Jegličem in drugimi. Se spominjate kakšne prav posebne dogodivščine? Oh, teh je bilo nešteto! Ampak v prav posebnem spominu imam neko turo; z inženirji Dolarjem, Lasičem in Avčinom smo plezali Severovzhodni raz Travnika. Takrat še ni bilo čevljev z gumijastim podplatom, plezali smo v težkih čevljih s trdimi podplati in okovanimi s trikuni. Smer ima tudi en previs, tam je IV. težavnostna stopnja, in tam si prišel čez po ravbarskih stopničkah, tako smo mi rekli. Soplezalcu si moral stopiti najprej na roke, potem pa na rame, in če je bilo treba, tudi na glavo. In jaz sem Avčinu s trikuni stopil na glavo! Si mislite, kaj je to bilo? On je zarjul spodaj: »Zgin' dol, hudič!« (smeh) Tega ne morem pozabiti. Vendar ste največje uspehe dosegli v navezi s Cirilom Debeljakom - Cicem. Kako je nastala vajina naveza? Kje sta se našla, glede na to, da je bil Celjan? Spoznala sva se na Korošici ob zaključku poletja 1948, seznanil pa naju je Tine Orel, tedanji predsednik PD Celje. To je bilo tisto leto, ko sem ponovil Aschenbrennerja. Povabili so me kot inštruktorja na plezalni tečaj. Poleg Cica sem na Korošici spoznal še druge Celjane, med njimi tudi Ivana Arnška. Na tečaju je bilo prijetno, preplezali smo nekatere nove smeri. Teden dni kasneje sva s Cicem ponovila Čopov steber v osmih urah. Tako se je začelo. Povejte mi, kako vama je uspelo preplezati Čopa v tako kratkem času? Takšne smeri so v vašem obdobju plezali vsaj z enim bivakom; prva plezalca, Čopov Joža in Pavla Jesihova, sta potrebovala skoraj cel teden … Najprej vsa čast Jesihovi in Čopu za to dejanje. To je bil prav gotovo vrhunski dosežek tistega časa, še posebej, ker sta bila oba netrenirana. Midva s Cicem sva do vstopa v Steber plezala nenavezana; do Gorenjskega Turnca sva rabila uro in pol. Šele v Stebru sva se navezala. Seveda sva plezala detajlno že težja mesta, zato nama sama smer ni predstavljala velikih težav. Bila sva v formi, vreme je bilo krasno, kar teklo je … Kako se spominjate Cica? Bil je odličen prijatelj in soplezalec, zelo čustven. Preživel je težko mladost. Zelo dobro sva se razumela. Samo pokimala sva si in že sva vedela, kaj storiti. Enkraten tovariš je bil … Z njim sem preplezal največ plezalnih smeri, 22. Z Zupanom sem jih 16, z Danico Pajer 13, z Mihom Verovškom 10. Vodim evidenco, veste. Cic je bil pravi športnik, izvrsten plezalec, zato sem se zelo zanesel nanj. Veliko sva se srečevala na Korošici; on s štajerske, jaz pa z gorenjske strani. In Steber Dedca je počasi dozoreval. Dokler ga nista nekega popoldneva, menda po kosilu, premagala. Kako ste doživljali dejstvo, da gre za takrat najtežjo smer v naših stenah? Ta znameniti steber je bil nekakšna prelomnica v mojem življenju. Bil sem prepričan, da sem prišel do tiste stopnje, ko nekako ne gre več naprej. Res je bilo težko, na meji. Nisem pa vedel, da bo ta smer takšna prelomnica tudi v naši alpinistični zgodovini. Se je takratna alpinistična srenja odzvala pozitivno? Po Čopovem stebru sem dobival vtis, da smo prehitro šli navzgor – tako so menili nekateri. Še danes hranim diplomo z zveznega alpinističnega tečaja v Vratih (1947), kjer je zapisano, da preskakujemo razvojne stopnje. Po drugi svetovni vojni je pač razvoj alpinizma šel naglo naprej. Za nami pa še bolj. To spoznanje je pač nekaterim šlo težje pod kožo. Danes se veselim uspeha mladih. Razvoj mora naprej! Takrat verjetno ni bilo zvezdništva v današnjem pomenu besede, pa vendar ste veljali za enega najboljših povojnih plezalcev. Kako ste živeli v času največjih uspehov? V tistem času sem imel zelo veliko predavanj po Sloveniji. V Mariboru je bila dvorana nabito polna, enako tudi v Ljubljani. Predaval sem tudi na občnih zborih PD, bil sem inštruktor na plezalnih tečajih. Mnogi so menili, da sem v službi pri PZS (nekateri tako pravijo še danes), kar pa ni bilo res. Zanemarjal sem študij. Leta so tekla … V gorah ste doživeli mnogo lepih, nepozabnih in zanimivih izkušenj. Ampak tista o pionirskem gorskem kolesarjenju je pa prav posebna. Kako je bilo? Z Janezom Zupetom sva šla nekoč plezat v Poljske device nad Robanovim kotom. Nič posebnega, ena smer III., IV. stopnje. Sva si mislila, da bi z avtobusom predolgo trajalo, pa sva šla raje s kolesom. S takšnim navadnim, ki je imelo spredaj zavoro, da si pritisnil dol na plašč. Odšla sva čez Volovljek in skozi Luče do Robanovega kota. Potem pa nisva hotela iti po isti poti nazaj, zato sva šla proti Logarski dolini. Pod Okrešljem sva kolo lepo privezala na nahrbtnik, na Kamniškem sedlu sva si pa rekla: »Saj ga ne bova nosila, kjer se bo dalo peljat, se bova peljala dol!« In tako sva srečala neke planince. Jaz sem jim pozvonil, da so skoraj okameneli, ko so naju zagledali! Gledali so naju kot čudo božje. Vsi so se za glavo prijemali, ko sva za zadnje kolo privezala veje, da bi lažje zavirala … Sicer bi skurila zavoro, ki je bila že tako pregreta! Po vseh izjemnih vzponih v domačih Alpah so bili kasneje uspehi tudi v gorovju Wilder Kaiser in v Zahodnih Alpah, kjer ste splezali nekaj težkih smeri za tiste čase, med njimi tudi Velikanov zob in Hudičev greben. Verjetno ste sanjali tudi o Himalaji, kamor je šel svojo srečo poskusit vaš soplezalec Cic. Kako to, da se sami niste podali v najvišje gore sveta? Res sem v tistih časih sanjal tudi o Himalaji. Po letu 1954 pa je moja aktivnost v alpinizmu začela upadati. Resničnost in želje sta dva ločena pojma. Od alpinizma se ni dalo živeti. Kakor sem povedal, je moja dejavnost sčasoma prehajala v novo realnost. Zavedal sem se, da Himalaja zahteva več od tistega, kar sem v gorah počel do tedaj. Kaj dosti tam v novih razmerah ne bi dosegel. Po drugi strani pa mi je žal, da je nisem vsaj videl. Vesel sem, da so zanamci dosegli to in še več, povzpeli so se v sam svetovni vrh. Tega sem resnično vesel in ponosen sem na njih. Toda gore in stene so mi dale nekaj. Predvsem voljo in tako mi je ob delu uspelo končati študij prve in druge stopnje, pa tudi magisterij. Nekaj let ste bili v Kranjski Gori tudi načelnik Gorske reševalne postaje, večkrat ste priskočili na pomoč gornikom v stiski. Kakšne spomine imate na delo v reševalni organizaciji? Na Kranjsko Goro imam različne spomine. V glavnem dobre. Reševalnih akcij je bilo precej. Spominjam se mednarodne v Rateških Poncah. Ponesrečenca, ki je plezal z italijanske strani, smo skupaj z italijanskimi reševalci rešili na našo stran. Veliko je bilo poizvedovalnih akcij, včasih tudi lažnih alarmov. Takrat je bil v razmahu sindikalni turizem in gostov včasih ni bilo nazaj v hotel. Mi pa smo jih iskali naokoli. Nekoč smo skupaj z jeseniškimi reševalci celo bivakirali pod Prisojnikovim oknom. Organiziral sem tudi sodelovanje s Corpo soccorso alpino ob Rabeljskem jezeru pod Predelom. Leta 1956 je naša postaja na mojo pobudo izvedla tečaj za okoli 30 miličnikov na Vršiču. To je bil prvi tečaj za tedanje policiste. Sodelovala je tudi GRS Jesenice. Kaj se je zgodilo, da ste zapustili reševalske vrste? Nekoč sem po naključju odklonil reševalno akcijo. Kot gorski vodnik sem bil drugod in skupine vodenih na zahtevnem terenu nisem mogel pustiti same. Prepričan sem bil, da jo bodo izvedli člani GRS Jesenice. Sledil je disciplinski postopek in suspenz leta 1959. Skupščina PZS v Novi Gorici je leta 1960 dala »pomilostitev«. Žal prepozno. Alpinizem je v šestdesetih letih močno spremenil svojo podobo; od razvoja opreme, treninga, tehnologij. Moto sodobnega alpinizma je s čim lažjim nahrbtnikom preplezati čim težje smeri v čim krajšem času. Kako gledate na te mlade ljudi in na moderni alpinizem? Ima še kaj skupnega s tistim v vaših časih? Vedno sem bil optimist. Na razvoj sodobnega alpinizma gledam kot na velik napredek. Seveda so sedaj drugi časi in možnosti. Tudi mi smo nekoč težili po napredku, to nam je skupno. Razvoj je bil pričakovan in prav je tako. Morda se bo našla tudi kakšna konzervativna opazka, kakršne sem doživljal sam. Čestitam mladim za dosežke. To samo potrjuje znano reklo: »Če so učenci boljši, potem so bili učitelji dobri«. Še danes živite precej aktivno, polno življenje. Pri svojih letih vozite avto, skrbite za dom, v katerem živita z ženo. Kako preživljate dneve? Vsak dan sem v gibanju. Pozimi skoraj vsak dan hodim smučat na Višarje, ker imam kot veteran tam silno ugodne pogoje. Sicer pa vsako jutro telovadim, vozim sobno kolo in se podajam ven, v naravo. Navadno s kolesom. Narava, gore in šport mi pomenijo veliko. S soprogo redno hodiva na sprehode, če je le lepo vreme. Danes hribe opazujem od spodaj, ker ne morem več toliko hoditi. Imel sem namreč operacijo kolena zaradi izrabe hrustanca, vendar sem si toliko opomogel, da lahko smučam in kolesarim. Po poklicu ste učitelj geografije in po končani alpinistični poti ste se, poleg družini, posvetili predvsem poučevanju. Kako se spominjate službenih let? Ko sem učil na trgovski šoli v Kranju, sem prosil, naj mi dodelijo učilnico za geografijo tam, kjer je pogled na kamniške gore najlepši. Imel sem jo. Dijakom in dijakinjam sem ob vsaki priložnosti spregovoril o gorah in poročal o alpinističnih dosežkih naših v Himalaji. Ob športnih dnevih sem jih peljal na Golico, pozimi pa na smučanje. V šoli so mi rekli himalajec. Je bilo dijake težko navdušiti za učno snov? Moram reči, da sem se z mladino zelo dobro razumel. Če si znal z njimi vzpostaviti pravi stik, so te radi poslušali. Mene so sprejeli predvsem zato, ker sem pri poučevanju geografije predstavil veliko slikovnega gradiva. _____________ 69 Intervju z Radom Kočevarjem je bil objavljen v Planinskem vestniku. – Mojca Volkar Trobevšek: Živa mišica. Izpoved legendarnega povojnega plezalca, 2010/03 (str. 12–15). SEZNAM SOPLEZALCEV Stane Anderlik Jože Andlovic Franci Anžin Ivan Arnšek France Avčin Milan Beg Marko Breznik Janko Blažej Sandi Blažina Lado Bučer Tone Bučer Drago Černič Dragan Eger Milica Eger Franjo Erega Adolf Čebulj Lojze Čebular Ciril Debeljak Daro Dolar Lojze Dolhar Drago Entraut Tomo Faber Božo Fakin Eva Fakin Peter Ferjan Max Frutiger Janez Frelih Dušan Gostinčar Dušan Gradišnik Mario Gec Jože Govekar Rudi Herbst Roman Herlec Otto Hifiker Milan Hodalič Tone Jeglič Marjan Keršič Olga Kekec Mitja Kilar Košir Dušan Knez Stanko Klinar Vlasto Kopač Janez Krušic Anica Kristančič Aleš Kunaver Slavko Koblar Stanko Kokošinek Dušan Lasič Igor Levstek Fritz Lobichler Ivo Lukanc Jožica Marn Maks Medja Miša Mesec Alenka Mikuš Andrej More Peter Muck Vinko Modec Danica Pajer Marjan Perko Jernej Perko Peharc Miro Pirš Milan Pintar Pogačar Jože Pogačnik Roman Pukl Tone Poljšak Puškaš Boris Režek Andrej Robič Mita Sič Vida Stare Alenka Svetel Stražišar Jure Šarlah Janko Šilar Vinko Štrukelj Marjan Šavelj Dane Škerl Fredi Šerbec Zoran Tratnik Jože Turk Silva Urh Henrik Vadnov Evgen Vavken Vid Vavken Franc Vavpotič Bine Vengust Miloš Velnar Marica Vihtelič Silvo Vidmar Dušan Vozelj Marko Volk Stane Veninšek Janez Verovšek Miha Verovšek Ludvik Zalokar France Zupan Ljubo Zupančič Zaletel Janez Zupet PREDGOVOR UVODNA BESEDA Rado Kočevar, prva povojna generacija alpinistov in kaj se lahko od njih naučimo V STENAH NAD KAMNIŠKO BISTRICO 1946 – prvi koraki Greben Rinka–Skuta Gradnja bivaka pod Skuto Prva nesreča Prvi resnejši vzponi Zimsko grebensko prečenje Skuta levo od Južnega raza in Kogel OKREŠELJ Dvakrat Modec-Režek Mrzla gora Direktna smer v severni steni Štajerske Rinke KAMNIŠKE S SEVERA Severozahodni greben Kočne Pozimi od Makeka KOROŠICA IN BLIŽNJE STENE Lučki Dedec Prva šestica plus v naših stenah Severna stena Ojstrice V TRIGLAVSKI SEVERNI STENI 1947 – leto hitrega napredka Zvezni alpinistični tečaj za inštruktorje v Vratih Čopov steber v osmih urah V SNEGU IN LEDU Poskus v Bavarski smeri leta 1948 Jugov steber Prvi zimski vzpon v Skalaški smeri V STENAH NAD TAMARJEM Severna stena Travnika – prelomnica v slovenskem alpinizmu Šite, skalnati zid med Travnikom in Jalovcem Prvi zimski vzpon V GORAH MARTULJKA Severna stena Široke peči Škrnatarica pozimi Severna stena Špika Stenar in Prisojnik, trije prvi pristopi Stenarjev Trikot Prisojnik Nova zimska varianta v Mlinarici Centralna smer v Zadnjem Prisojniku ČVRSNICA IN PRENJ Čvrsnica leta 1949 Prenj leta 1949 Čvrsnica septembra 1950 ČRNA GORA – PROKLETIJE V SEVERNIH APNENIŠKIH ALPAH Wilder Kaiser prvič Watzmann Wilder Kaiser drugič Wilder Kaiser tretjič Wetterstein CHAMONIX Prvič na Mont Blanc – sam Čez Brenvo na Mont Blanc Hudičev greben (Arête du Diable), Mont Blanc du Tacul Grépon Aiguille du Chardonnet Aiguille Purtscheller Velikanov zob (Dent du Géant) Mont Blanc čez ledenik Bossons Mont Blanc, zadnjič TURNI SMUKI Začetki Hochschwab in Dolomiti Mozirske planine–Raduha–Korošica S smučmi v Julijcih Čez mejo S KOLESOM V GORE Iz Logarske doline čez Kamniško sedlo v Bistrico Grenoble–La Berarde NA OLIMPU, PRESTOLU BOGOV V spomin profesorju in alpinistu Francetu Avčinu SREČANJA INTERVJU Z RADOM KOČEVARJEM Živa mišica – Izpoved legendarnega povojnega plezalca SEZNAM SOPLEZALCEV Rado Kočevar in Mojca Volkar Trobevšek TISTA LEPA LETA Spomini Rada Kočevarja UREDILA IN LEKTORIRALA Mojca Volkar Trobevšek UREDNIK PLANINSKE ZALOŽBE Vladimir Habjan RECENZENT France Malešič TEHNIČNI UREDNIK Emil Pevec FOTOGRAFIJE Vse fotografije so iz osebnega arhiva Rada Kočevarja. Avtor vseh fotografij je Rado Kočevar, če ni drugače navedeno. IZBOR FOTOGRAFIJ Mojca Volkar Trobevšek OBLIKOVANJE IN PRELOM Mojca Dariš IZDALA IN ZALOŽILA Planinska zveza Slovenije Ob železnici 30 a | SI-1001 Ljubljana | www.pzs.si | mailto:info@pzs.si Ljubljana, 2020 EVIDENČNA ŠTEVILKA 488 ZA PLANINSKO ZVEZO SLOVENIJE Jože Rovan Elektronska izdaja Dostopno na: https://www.biblos.si/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=304028672 ISBN 978-961-6870-50-4 (epub)