GOSPODINJA IN MATI
LETO 1942-XX
14. OKTOBRA
UZQOJ/1
»Prvčki«
S prvim vstopom v šolo se že začenja za naše male abecedarje resnejše delo. Ni pa rečeno, da se morajo s šolskimi vrati zapreti vrata njihovega otroškega raja, kar bi resnično bilo brezčutno in neusmiljene ter brezobzirno poseganje v naravne otroške pravice. Zato pa skuša vešči vzgojitelj otroka le polagoma privaditi na resno šolsko delo. Na vse mogoče načine si prizadeva, olajšati otroku prehod iz igre na pravi šolski pouk. V prvih dneh jim pripoveduje zanimive pravljice in povesti, poje z njimi pesmi, ki so otrokom znane zdoma in iz otroškega vrtca, riše na tablo živali in možice itd. S tem jih hoče prijetno zaposliti, da bi na ta način pozabili na »zlato prostost«, ki jim je bila tako kmalu odvzeta. Seveda pa občutijo kljub vsem prijetnostim šole mnogi »prvčki« veliko domotož-je in bi najraje že po prvi učni uri stekli k svoji mamici. Ko sem vprašal fanta, ki se je vrnil iz šole domov, kako je bilo v šoli, mi je dejal: »Prijetno bi že bilo, če bi le ne bila vedno gospodična učiteljica zraven.«
Res pa je, da zahajajo »prvčki« v splošnem zeîo radi v šolo. Veselo jih je gledati, kako vneto se pripravljajo v šolo, da bi je ne zamudili. Radi tudi nesejo pokazati staršem svoje prve izdelke, pisalne in risalne. Starši pa kaj pogostokrat podcenjujejo njih »umotvore«. Nikar jih ne zavračajte, ko vam prinašajo domov risbe, češ da so to le »čačkarije«. Na tak način ubijate v otroku zanimanje in voljo do šole. Raje se potrudite doumeti otroka in njegovo sicer še skromno in dostikrat okorno narejeno risbo. S kolikšno vnemo in trudom je otrok delo izvršil, zdaj pa je bridko razočaran, ker mu ga nočete priznati. S samim besednim poukom ne bi prišli v šoli zlasti s »prvčki« daleč. Otroka je treba v prvih dneh zaposliti v šoli z delom, ne ga pa utrujati z razlago in poukom. Najprej je treba v njem vzbuditi zanimanje za to in ono, šele nato začnimo s poukom. Ali nismo starejši prav takšni? Kako težko sledimo predavatelju, ki nas uro in še dlje »mori«
s svojim večkrat kaj malo zanimivim predavanjem. Zgrešeno bi tedaj bilo, ko bi učiteljica takoj prvi dan začela učiti otroke pisati črke in jih vaditi računati. Prvček naj se v šoli najprej razgleda in spozna svoje tovariše. V teku šolskega leta bo imel dovolj časa naučiti se brati in pisati in vsega, kar je treba. Zato se starši nikar ne jezite, če prinaša v prvih tednih otrok domov »čačkarije«, možičke in osličke. Takšne stvarce malemu učenjaku mnogo bolj »imponirajo« kot si navadno predstavljate.
Otroci tudi prinašajo v šolo kos domačega življenja. Čim manjši so, tem tesnejša postaja vez med šolo in domom. Zlasti »prvčki«, polni nedolžne naivnosti, večkrat izpovejo o domačih stvareh, ki kot strela z jasnega osvetljujejo žalostne domače razmere, ki nas vzgojitelje pogosto presenečajo in pretresajo. Vem, da ni lahko v današnjih težkih časih prikriti otroku vsakdanjih skrbi, vendar jih sku-šajmo kolikor mogoče prikrivati. Skrbi in težave, ki nas dan na dan mučijo, pa niso vedno samo gmotnega značaja. Otroci so tenkočutni in bistrovidni ter brž opazijo razprtije med starši. Nežnočuten otrok silno trpi, ko mora prisostvovati domačim sporom. Kaj rad se potem zateče k svoji učiteljici in ji zaupno potoži, kar je prejšnji večer doživel doma.
Starši so pogostokrat presenečeni nad »krepkimi« izrazi svojih ljubljencev. Pritožujejo se, da so jih prinesli iz šole od-nosno s poti v šolo. Večkrat pa so prav starši sami krivi, da se njih otroci grdo izražajo. V jezi in razdraženosti se kaj pogosto spozabijo in izustijo kletev ali neprimerno besedo, ki jo malček hitro povzame in ponavlja. Isto je z lažjo. Večkrat se namreč dogodi, da hoče slepa mati otrokove napake prikriti očetu ali učitelju in pri tem zavestno laže in to celo vpričo otroka. Ko sem nekoč učenca vprašal, zakaj ga ni bilo prejšnji dan v šolo, mi je odvrnil: »Mama je rekla, da me je bolela glava.« Vedel sem, da se je zlagal. Izpolnil je le materino naročilo. Pod takšnimi pogoji otroka vzgajati k resnico^ ljubnosti ni baš lahka
555555555555555Y555555555
PERUTNINA

»Pika« pri kokoših
V jeseni se kaj pogosto pojavljajo med kurjo družino razne nalezljive bolezni, kužni nahod, difterija ali davica itd. Vse naštete kurje bolezni so zelo nevarne in največkrat tudi smrtne. Res pa je, da kmečki kurjerejci v splošnem ne znajo razlikovati navedenih bolezni in tudi ne poznajo zanesljivih sredstev za njih zatiranje. Gospodinjam je še najbolj znana kokošja bolezen pod imenom >pika<- Kokoš, ki klavrno poseda v kakšnem kotu, poveša in skriva glavo pod perutnice, zapira oči, drži vedno odprt kljun, težko zoblje in neprestano »kraka«, šopiri perje itd., ima po mnenju gospodinje »piko«, ki jo je žival dobila od pretople hrane. To »piko« na jeziku je treba kokoši »izdreti«, pa bo zopet zdrava. Seveda vzame gospodinja brž močno iglo in začne ubožici mrcvariti njen jezik. Na razmrcvarjen jezik položi nato še nekaj zrnc soli in meni. da je njena »operacija« kokoš ozdravila.
Kaj pa je prav za prav »pika«? Ali je to kaka perutninska bolezen? Ne, »pika« na jeziku ni nič drugega kot trda prevleka, ki se pojavi na kokošjem jeziku, ako je žival prehlajena in ima običajni nahod, ki se pri kokoših kaj pogosto pojavlja zlasti v deževnem jesenskem vremenu. Nahod je malopomemben in navadno preneha čez nekaj dni sam od sebe. Kokoši začne teči iz nosnic sluz, ki jih tudi zamaši, da mora dihati skozi kljun. In prav zato se ji naredi na koncu jezika trda prevleka, ki jo hočejo gospodinje s silo odstraniti. Ne vedo pa, da trpinčijo popolnoma po nepotrebnem ubo-
go žival. Zato je izdiranje »pike« na jeziku povsem nesmiselno in neumno. Ko mine nahod, izgine tudi »pika« in to brez vsakih zlih posledic. Zalibog pa bo gotovo še nadalje ostala »pika« pri naših kmečkih gospodinjah najpogostejša »kurja bolezen«, ki jo je treoa na vsak način »izdreti«. Preden bodo naše dobre kmečke mamice spoznale svojo zmoto, bo še marsikatera nahodna kokoš občutila na svoji koži »dobrote« take zmote. Konec kokošjega jezika je — dobro si to zapomnimo — večkrat trd in zato je napačno govoriti o »piki«, ki je sploh ni. Ako opazimo, da ni kokoš tako živahna kot običajno, poglejmo ji raje v kljun, če se morda niso pojavili v njem znaki kokošje difte-rije ali davice, ki pa je resnično zelo razširjena nalezljiva bolezen, ki večkrat povzroča v perutninarstvu veliko škodo. Bolezen je zlasti pri mlajših živalih smrtna. Difterija se pojavlja v dveh oblikah. Pri milejši je napaden le greben, na katerem se tvorijo kraste. Ako napada bolezen le greben, jo navadno žival preboli-Bolezen pa je resnejša, če se pojavijo okrop oči buie, ki čestokrat povzročć, da oko izteče in žival oslepi. Pojavijo pa se tudi razne spremembe na koži in glavi. Resna nevarnost nastopi zlasti tedaj, če nastanejo vnetja in gnojenja na glavi. Tudi pri difteriji se začne cediti iz nosa gnojna sluz, in prav tako tudi iz očesne dupline. Proti difteriji imamo zelo uspešno cepivo, ki pa učinkuje le kot zaščitno, ne pa kot zdravilno. Ako je kokoš že zbolela za davico, cepljenje ne pomaga. Kokoši pa, ki smo jin cepili proti davici, ne obole za davico leto dni. Davica je nevarna bolezen, »pika« pa ne, ker je sploh
DOM
Ka| poreko ljudje? Ali ni ena največjih skrbi v našem življenju ta, kaj mislijo o nas naši sosedje in znanci? Ta skrb nas spremlja vsepovsod in nas ovira pri raznih odločitvah. Mnogokrat ne moremo niti določiti vzrokov, ki vplivajo na naše delo in celo na vzgojo otrok. Imenujemo jih kratko malo: ljudje. Kako rada bi mati po dnevnem delu bila za pol urice sama ali pa si privoščila kako razvedrilo. Kaj pa bodo rekli ljudje, če jo bodo videli v brezdelju, ko je vedno tako marljiva in če bo vzela v roke knjigo in se zatopila vanjo, medtem ko jo bodo otroci Iskali ter stavlfkli, kakor navadno, vedno nove zahteve?
Preproga ▼ spalnici je že popolnoma obledela. Gospodinji se nudi izredna prilika, da bi si mogla z malim denarjem nabaviti drugo. A ne upa si, ker njeni znanci vedo, da njen gospodarski položaj ni bogve tako rožnat. Kaj bodo rekli, če si bo prav v teh težkih časih privoščila tako potrato? Pogostokrat precenjujemo zanimanje sosedov za nas. Danes večina ljudi razume, da imajo tudi drugi želje in si morajo privoščiti kako majhno veselje. Nikomur se ni treba opravičevati, če mati potrebuje nekoliko počitka aH razvedrila. Prav tako nima pomena, da bi se zanimala za mnenje drugih, če hoče olepšati svoj dom, da se bodo v njem bolje počutili.
Poslušajmo svoj razum, k! nam pravi: Gospodinjstvo je naše, sami ga upravljamo in v svojem domu živimo sami! Nihče drugi nima tukaj besede! Skrb za dom in prizadevanje, da bi bil čim prijaznejši in udobnejši, napolnjuje dušo z veseljem in pogumom. Brezpomembno je zanimanje za mnenje predragih sosedov in znancev, kajti vsakdo živi svoje posebno notranje življenje, ki je popolnoma različno od življenja sosedov, čeprav je na zunaj podobno njihovemu. Kar je komu prijetno, je morda drugemu zoprno. Tistim, ki ne znajo biti uvidevni, kar mirno prepustimo njihovo mnenje. Vprašanje: Kaj bodo rekli ljudje, ki nas ovira pri naših dejanjih, mora zgubiti svojo čarobno moč, kajti ljudje govore mnogo stvari, ki nas popolnoma nič ne brigajo.
*
Glicerin — njegova uporaba v gospodinjstvu. Odkar so se začele izdelovati razne kreme in druga mazila, je glicerin
Iirišel nekoliko iz mode. Še pred nekaj eti so ga zelo uporabljali in vsaka skrbna gospodinja je med drugimi potrebščinami imela .tudi stekleničico glicerina za mazanje rok in za razne druge namene. Čeprav so druga, modernejša sredstva odlična, bi vendar ne smeli popolnoma prezirati glicerina, ki more biti koristen v tolikih primerih.
Dandanes se ženske poslužujejo raznih krem in mazil za nego kože in nobena se niti ne spomni na to, da je tudi glicerin, ki je precej cenejši, zelo primeren za nego kože in da celi male ranice.
Za razpokano kožo in majhne rane se uporablja glicerin, zmešan z arnikovo tinkturo. Ta mešanica, ki sestoji iz enakih delov glicerina in arnikove tinkture,
NASVETI
Ne zanemarjaj predmetov, ki so ti v pomoč v gospodinjstvu
Le prevečkrat se pozablja, da so predmeti, ki se jih gospodinja poslužuje pri hišnem delu, njeno orodje, ki ji prihrani mnogo časa in truda. Kolikor boljše in skrbneje negovano je to orodje, toliko dalj časa traja in toliko lažje je mogoče z njim delati. Skrbna nega tega orodja torej ne prihrani samo denar, ker je deli časa uporabno, pač pa tudi čas in trud kakor tudi mnogo jeze, če ga ima gospodinja vedno pri roki in v najlepšem redu.
Metlo je treba po uporabi vsakokrat očistiti smeti, niti in prahu. Od časa do časa jo je treba oprati v lugu in splak-niti v mlačni vodi. Nato pa jo obesimo na zrak. Metel in krtač ne smemo nikdar
prav nič ne žge, medtem ko vsak zase povzročata žgočo bolečino na rani. Zdravilna moč te mešanice pa je dvojna, ker se glicerin in arnika zelo dobro spojita med seboj. Vsaka gospodinja bi morala imeti to méSanioo v kuninji in si po končanem delu, ko si je umila roke, z njo temeljito zdrgniti roke. Najbolje je, če pusti milo na rokah, ne da bi ga izmila in si jih namaže z že omenjeno mešanico. Milnica se pri tem sama odloči. Ko je glicerin dobro prodrl v kožo, si roke obriše s posebno brisačo.
Toda glicerin se ne uporablja samo tako v zdravilne namene. Zelo učinkovit je pri raznih prehladih, če ga uporabljamo za grgranje. Treba je seveda paziti, da je glicerin pristen, zato je najbolje, če ga kupimo v lekarni. V kozarec vode denemo nekaj kapljic glicerina in s to mešanico grgramo. Res glicerin nekoliko žge v grlu, a prav to je koristno.
Ker glicerin vsebuje maščobo, se ga lahko uporablja za ohranjevanje gumijastih predmetov s tem, da jih prav nalahko prevlečemo z glicerinom. Če namažemo nove usnjate podplate z glicerinom, bodo mnogo dalj držali. Isto velja za gumijaste podplate. Seveda morajo eni kot drugi biti še popolnoma novi. Paziti pa je treba, da glicerin ne pride v stik z zgornjim usnjem.
Očala postanejo v vlažnem vremenu meglena. Če jih narahlo prevlečemo z glicerinom, bomo to preprečili. Seveda mora plast glicerina biti zelo tanka, ker drugače bi stekla ne bila več popolnoma prozorna. Isto vel ja tudi za šipe in zrcala.
Kovinasto posodo, ki je ne rabimo vsak dan, zdrgnemo z glicerinom, da ne počrni in ohrani svoj blesk.
ZA DOM
sušiti ob peči. Krtače za obleko operemo v vodi, ki smo ji dodali nekoliko salmi-jaka in mila.
V lesenih posodah za pomivanje je treba po uporabi in ko smo jih temeljito pomili, pustiti nekoliko čiste vode. Cin-kaste in železne posode pa je treba dobro obrisati in posušiti ob ognju.
Vse lesene predmete, ki jih rabimo v kuhin ji, je treba pogostokrat oprati v milnici, dn pa postanejo zopet beli, jih pustimo dalj časa v vodi, ki smo ji dodali precej kisa. Še bolje je, če jih v taki vodi prekuhamo.
Kako merimo brez merila
Včasih bi radi vedeli, koliko je kaka stvar dolga ali široka, pa nimamo nobenega primernega merila pri roki. Ob ta-
kih primerih si lahko pomagamo na razne načine. Če prej izmerimo, koliko znaša dolžina naše pedi, si bomo lahko pozneje večkrat na ta način pomagali iz zadrege.
Če kupujemo nogavice, se navadno ravnamo po številki nogavic, vendar pa imamo na razpolago drugo merilo, ki je mnogo bolj zanesljivo. Obseg pesti znaša prav toliko, kot dolžina stopala. Treba je torej samo, da stisnemo roko v pest in pomerimo dolžino nogavice po njej.
Drugo merilo, ki nam je vedno pri rokah, so žveplenke. Dolžina žveplenke znaša natančno pet centimetrov. Za merjenje majhnih predmetov si torej lahko pomagamo tudi z žveplenkami. Tako lahko ugotovimo tudi dolžino drugih predmetov in se jih o priliki poslužujemo, če slučajno nimamo na razpolago metra ali drugega merila.
Da se ti oči ne solzijo, ko režeš čebulo, jo, medtem ko jo lupiš, drži pod curkom mrzle vode. Pomaga tudi, če jo režeš ob vročem štedilniku.
Če diši nož po čebuli, ker si jo rezala z njim, ga za nip drži nad plamenom in duh bo izginil.
Vročo jed ali pijačo hitro ohladiš, če postaviš posodo v mrzlo vodo, ki si ji pridala večjo količino soli.
Košare za perilo in drugo uporabo se ne obrabijo tako hitro, če na zunanjo stran dna pritrdimo dve ozki deščici v obliki križa. Na ta način se košara ne odrgne, če jo vlačimo po tleh.
Da se ščipalke za perilo ne lomijo, jih vrzi, ko so še nove, v vrelo vodo, ki si ji dodala nekoliko sode. Čez pol ure jih vzemi iz posode, splakni z mrzlo vodo in posuši na soncu. — Lahko pa jih tudi deneš v vročo pečico toliko časa, da se močno razgrejejo.
Trda voda (studenčnica) postane mehka kakor deževnica, če ji dodaš nekoliko sode.
Da pozimi perilo ne zmrzne, dodaj, kadar izplakuješ, zadnji vodi nekoliko soli.
Sir, milo in podobne stvari se dajo lepo rezati z močno nitjo ali žico.
Če se mleko prismodi, ga lahko popraviš s tem, da ga deneš v posodo z mrzlo vodo. Popraviš ga tudi lahko na ta način, da zaviješ košček oglja v krpico, ki jo podržiš nekaj časa v mleku.
Krompir spoznaš, če je dober, ako ga prerežeš in obe ploskvi drgneš drugo ob drugo. Če se obe ploskvi lepita in se na robih pokaže pena, tedaj je krompir dober. Voda se pa ne sme pokazati, tudi če krompir zmečkamo. Znotraj mora biti krompir rumenkast ali bek Krompir čez
Naša kuhinja
Guljaž brez mesa. V kožico denem kake pol žlice masti ali masla. Nato na-ribam ali narežem veliko čebule, strem s soljo strok češnja in razrežem ščep ki-melja, dodam noževo konico paprike in en zriban, droben korenček, potem prili-jem nekaj žlic vode in postavim na štedilnik, kjer se pokrito praži toliko časa, da se sok posuši in čebula zarumeni. Na zarumenenje potresem žlico ali dve enotne moke in pustim nekaj časa pražiti. Posebej kuham košček rumene, košček zelene kolerabe, nekaj glavic karfijole in nekaj na kocke zrezanih krompirjev. Tudi kolerabi zrežem na kocke. Ker sta kolerabi bolj trdi kot krompir, dodam krompir tedaj, ko sta kolerabi bolj kot na pol kuhani. Temu kuhanju dodam tudi en debel ali dva drobna paradižnika. S tem kuhanjem zalijem zarumenelo omako, pretlačim paradižnik in pustim še 10 minut vreti. Na mizo podam guljaž z žganci ali s polento. Lahko tudi z v oblicah sku-hanim krompirjem.
Pražen krompir. Krompir operem in pristavim z osoljeno vodo. Ko je kuhan, a olupim in na rezine zrežem. Zrezan rompir stresem na na masti zarumenelo čebulo, ga osolim in polijem z zajemalko juhe od kosti ali s kropom- Krompir pustim precej časa pražiti. Dodatek juhe ali kropa krompir ovlaži in mi nadomesti zabelo.
Solatni zrezki z rižem. Slabše liste vsakovrstne solate operem in prekuham v slanem kropu. Kuhano solato odcedim, dobro ožmem in prav na drobno sesekljam. Riž skuham, da je mehek in gost. Ko je oboje pripravljeno, zmešam skupaj in sicer tako, da je obojega enako. Ko je malo shlajeno, pridenem eno jajce, drobno zrezan zelen peteršilj in toliko drobtinic, da lahko oblikujem tri prste široke okrogle zrezke. Zrezke povaljam v moki in spečem na obeh straneh lepo rumeno. Zrezke podam na mizo s posiljenim zeljem ali s solato.
Fižolov jabolčnik. En liter svežega olušenega fižola skuham do mehkega v slani vodi. Kakih 6 ali 7 jabolk olupim, zrežem na koščke, zalijem s kropom v toliko, da jih ta komaj pokriva. Jabolka kuham toliko časa, da se popolnoma raz-
Euste. V razpuščena jabolka pretlačim do-ro kuhan fižol in zabelim s prav drobnim na kocke zrezanim in na masti opra-ženim kruhom. Ko jed še nekaj minut vre, je pripravljena za na mizo.
zimo spravljamo v temni kleti v zabojih ali na zbitih deskah, ki jih nekoliko podložimo. Klice moramo večkrat odlomiti.