GEOGRAFSKI / VESTNIK ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN DE LA SOCIETE DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA UREDIL UREDNIŠKI ODBOR XXXIV 1962 LJUBLJANA 1963 IZDALO IN ZALOŽILO GEOGRAFSKO DRUŠTVO SLOVENIJE S SODELOVANJEM INŠTITUTA ZA GEOGRAFIJO UNIVERZE V LJUBLJANI VSEBINA — TABLE DES MATIERES Ivan Gams (Inštitut za raziskovanje krasa SAZU, Postojna): Meritve korozijske intenzitete v Sloveniji in njihov pomen za geomorfologijo (z I fotografijo v tekstu) ................................................. 3 Measurements of Corrosion Intensity in Slovenia and their Geo-morphological Significance ........................................... 19 Vladimir Kokole (Ljubljana): Funkcije slovenskih mest (z 2 grafikonoma in 6 kartami v prilogi) ........................................ 21 Functional Classification of Towns in Slovenia ............................ 56 Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani: Študije o kmetijski izrabi tal v treh vaseh Jugoslavije ................................ 61—113 L’etude sur l’utilisation du sol dans trois villages yougoslaves (Etude d’6quipe de l’lnstitut de Geographie de 1’Universite de Ljubljana) 114 I. Vladimir Klemenčič, Kmetijska proizvodnja in izraba tal v vasi Podgorje pri Kamniku ( z 1 karto v prilogi in 8 fotografijami v tekstu) ............................................................ 62 II. Matjaž Jeršič — Jože L o j k — Ludvik O 1 a s — Metod Vojvoda, Kmetijska proizvodnja in izraba tal v vasi Sebe-borci v Prekmur ju (z 1 karto v prilogi in 5 fotografijami v tekstu) 81 III. Djoko Jelic — Matjaž Jeršič — Jože L o j k — Metod Vojvoda, Kmetijska proizvodnja in izraba tal v katastrski oibčini Trebijovi v Hercegovini (z 1 karto v prilogi in 11 fotografijami v tekstu) ................................................................. 97 Kraška terminologija (z 2 skicama in s fotografijami v tekstu): .............. 115 Karst Terminology: ........................................................... 137 Terminologija večjih kraških površinskih ofolik (Ivan Gams) .............. 116 Terminologija visokogorskih kraških oblik (Jurij Kunaver) .... 123 Kraške oblike z vodno funkcijo (Dušan Novak) ............................ 129 Kraško izrazoslovje v hidrologiji in hidrotehniki (Franc Jenko) 132 Poimenovanje kraških jam (Roman Savnik) ............................. 133 Razgledi — Notes et Comptes Rendus ........................................... 139 Književnost — Bibliographie .................................................. 157 Kronika — Chronique .......................................................... 175 GEOGRAFSKI VESTNIK ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN DE LA SOCIETE DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA UREDIL UREDNIŠKI ODBOR XXXIV 1962 LJUBLJANA 1963 IZDALO IN ZALOŽILO GEOGRAFSKO DRUŠTVO SLOVENIJE S SODELOVANJEM INŠTITUTA ZA GEOGRAFIJO UNIVERZE V LJUBLJANI n 42699 Uredniški odbor: Dr. Ivan Gams, dr. Svetozar Ilešič, dr. Vladimir Klemenčič, dr. Vladimir Kokole, dr. Anton Melik Glavni urednik: dr. Svetozar Ilešič GEOGRAFSKI VESTNIK XXXIV (1962) Ivan Gams Inštitut za raziskovanje krasa SAZU MERITVE KOROZIJSKE INTENZITETE V SLOVENIJI IN NJIHOV POMEN ZA GEOMORFOLOGIJO O procesih, ki oblikujejo današnji relief, smo doslej več sklepali po reliefnih oblikah kot po meritvah. Na osnovi takih subjektivnih metod narejeni zaključki so posebno v kraški geomorfologiji že dolga desetletja predmet diskusij in so še vedno sporni. Različni proučevalci še vedno pripisujejo tektoniki, eroziji, koroziji in denudaciji povsem različen pomen pri nastajanju kraških oblik in reliefa nasploh. Vzemimo primer iz jugoslovanske kraške književnosti. J. Poljak (1952) meni, *■ O "Y 'o Os. N/ ST3NQdVH7V101 M* /1 VlOOdl VN1V10J. Diagram 1 največ CO2, ki ji je potreben za intenzivnejšo korozijo, iz zraka v prsti. Po merjenjih v Angliji je v njem največ CO2 v poznem poletju (Boynton — Compton). To ustreza avgustovskemu višku trdote v Ljubljanici. Meritve kalcijeve trdote pronicajoče vode v G. B. jami (Mendip, Anglija) v raznih globinah od 115 do 400 čevljev — v večji globini zajete vode so bile trše od voda bliže površja — so ugotovile rahel vzpon od julija do novembra in rahel upad od januarja do maja (Smith — Mead, 1962). Krivulja letne trdote je podobna kot pri Ljubljanici, le da je bolj izravnana. Toda merjenja kraških izvirov v Mendipu in tudi v nekaterih bavarskih izvirih so ugotovila bolj zapleten potek (S m i t h — Mead, 1962, Wilchelm, 1956). Pomembno je skladje letnih viškov in nižkov trdote Ljubljanice z letnimi maksimi in minimi pedotemperature v globinah 3—4 m in z zračno temperaturo v klimatsko dinamičnih slovenskih kraških jamah. Njen letni potek so ugotovile meteorološke postaje v Postojnski jami (C res ta ni — A n e 11 i, 1939) ter v dveh jamah na Krasu (Poli, 1953, 1963). V klimatsko statičnih, to je od zunanjih vplivov zavarovanih kraških jamah pa se letni minimi in maksimi, kot kaže, še bolj zakasnijo za razmerami na površju. V klimatsko normalnem letu 1928—1929 so bile v Podpeški jami v Dobrepolju najvišje temperature šele novembra in decembra in najnižje julija in avgusta (Kenk, Seliškar, 1931). Vendar kaže, da globlje temperaturne razmere ne vplivajo več na trdote voda odnosno korozijsko intenzivnost, saj se tudi med letom vedno manj spreminjajo. Verjetno ne vplivajo niti na temperature takih kraških izvirov, ki so brez površinskih pritokov. Tako bi sodili po meritvah temperature na Prinčevem studencu 11a Vrhniki v 1. 1934 in 1935 (Habe, 1937). Zdi se, da na letni potek trdote ne vpliva zakonitost, po kateri lahko vsebuje hladna voda več CO2 kot topla, temveč hitrost korozije, ki je pri toplejši vodi večja (glej B ö g 1 i). Problematika o vzrokih za letno kolebanje trdote, ki je povezana z diskusijo o korozijski intenzivnosti v klimatskih pasovih po svetu, pa še zdaleč ni razčiščena. Korozijsko intenzivnost na manjših porečjih v Sloveniji bodo ugotovila bodoča merjenja. Lahko pa jo ocenimo pri večjih porečjih na osnovi merskih rezultatov, ki so bili že objavljeni ali čakajo na objavo. Tabela I — Table I Reka River Kraj meritev ^ Place of measurements 2 3 4 5 6 7 Ljubljanica Ljubljana 31 10,5 7 3 170 5.27 165 Krka Videm-Krka 7,9 14 9,5 4,5 237 1.87 59 Soča Solkan 81 7 5 2 119 9,64 302 Sava Ljubljansko polje 97 • 7 5 2 119 11,4 356 Kamniška Bistrica Kamnik 8,5 7 p ? 125 1,1 35 Savinja Letuš 18 7 5 2 119 2,14 68 1 — Srednji letni pretok m3/sek. — Mean annual discharge mVsec. 2 —■ Celokupna trdota v nemških trdotnih stopinjah (9N) — Total Hardness in Germany Degrees (°GD) 3 —• Kalcijeva trdota v °N — Ca Hardness in °GD 4 — Magnezijeva trdota v °N — Mg Hardness in °GD 5 — Ustrezna teža raztopljenih kamenin mg/l — Equivalent weight of rocks in solution mg/1 6 — Rečni transport raztopljenih kamenin kg/sek. — River Transport of rocks in solution kg/sec. 7 — Rečni transport raztopljenih kamenin v 000 ton letno —- River Transport of rocks in solution in 000 tons per year Opombe: hidrološke podatke dolgujem Hidrometeorološkemu zavodu SiRS v Ljubljani. Za Savo so povzeti po Ilešiču (1953). iNekateri pretoki so izračunani samo za eno ali nekaj let. Za Krito so hidrološki podatki povzeti iz tipkopisa Škerjanec K., Hidrološki elaborat Krke, I. del, izdelano v Hidrometeorološkem zavodu I. 1962. Teža je preračunana na osnovi, da je 1 °N 10 mg/l CaO, kar ustreza 17,8 mg CaCXX odnosno za dolomit 1 °N = 7,19 mg/l MgO = 15,0 mg MgGCh (glej tudi Müller, 1957). Številke o srednji celokupni trdoti in odnesenih mineralih so le približne, ker manjka dolgoročnih meritev. V glavnem pa so vendar zgolj izračunane približne količine tolikšne, da moramo pripisati koroziji prvorazredni morfogenetski pomen ne samo na krasu, ampak iudi drugod. Čeprav nam koroizjske oblike niso tako očitne kot erozijske ali denudacijske, si pred njimi spričo prepričljivih hidrokemič-nih meritev ne smemo zatiskati oči. Poskušajmo primerjati zgornje količine prenašanih raztopljenih mineralov s trasporiom proda in suspendiranega gradiva v naših največjih rekah. Za Sočo pri Doblarju navajajo za dobo 1938—1953 letno akumulacijo 115.000m3, to je kakih 300.000 ton. Po gornjih računih prenaša Soča še več materiala v raztopljenem stanju. Na Savi pri Jakobu pri Ljubljani so namerili 1. 1955 manj kot 5 mil. ton prenesenega suspendiranega materiala. Po računih v gornji tabeli prenese Sava na leto 3,6 mil. ton. Za Dravo pri Fali navajajo nad 23.000 ton letne akumulacije proda in suspendiranega materiala (Gams, 1957). Kemično raztopljenega bi po gornjih računih prenašala še več. Količine prenašanega rečnega proda, plavja in kemično raztopljenih mineralov še niso točen odraz razmerja med erozijo, denudacijo in korozijo. Preoblikovalni procesi so medsebojno povezani; npr. kraška ilovica, ki jo kot plavje prenašajo vodni tokovi, je odraz korozije, denudacije in morebiti še erozije. Ne more biti tudi dvoma, da erodira vsaka tekoča voda in da je korozija vsesplošen pojav, prav tako tudi denudacija. Problematičen je le njihov odnos in pomen za preoblikovanje reliefa. V ta odnos pa döbimo na osnovi merskih podatkov mnogo zanesljivejši vpogled kot pa nam ga nudijo subjektivne ocene po reliefnih oblikah. Zelo je škoda, da nimamo niti za eno slovensko reko točnih merskih podalkov, koliko prenaša na leto vseh snovi v obliki proda, suspendiranega in kemično raztopljenega materiala. Toda tudi razpoložljivi podatki, ki jih upošteva gornja tabela, so dovolj zanesljivi, da moramo podvomiti v nekatere ugotovitve naše dosedanje geomorfologije. Gre za pomembnost korozije kot morfoge-netskega faktor ja. Naziranje, da je samo kraški relief korozijski, ostali pa samo erozijski ali pretežno erozijski — tukaj tektoniko namerno izločimo — nima po nakazanih merskih podatkih nobene veljave. Doslej smo genezo reliefa razlagali s tektoniko, korozijo, erozijo, denudacijo in mehaničnim preperevanjem, pri tem pa smo geomorfologi vendarle stavljali erozijo daleč \ ospredje. Ce pod besedo erozijo pojmujemo mehanično dolbenje vodnih tokov, jo s tem ä priori omejujemo na ozke pasove, ki jih v reliefu predstavljajo vodna korita. Ali ne zavzema v našem pretežno goratem reliefu denudacija večje površine kot erozija? Ce se zavestno otresemo Davisove sheme o razvoju erozijskega reliefa in pogledamo na naš relief iznad kvartarnih rečnih teras, zaman iščemo nespremenjena stara dolinska dna v obliki ostankov teras in nivojev. Za kraško geomorfologijo je važno znanje o tem, od kod izvira raztopljeni rečni material, ali predvsem s površja ali pretežno iz kra-škega podzemlja. Odgovor na to vprašanje nam nudi opažanje, da imajo zelo trdo vodo- nekateri potoki (s karbonatnih laporjev, peščencev. skrilavcev in pod.), ki ne dobivajo vode iz votlikavega kraškega podzemlja (na primer vode s fliša jugovzhodno od Izole, dolomitni potoki.) Ljubljanica prenaša skozi Ljubljano letno nad 150.000 m3 raztopljenih kamenin. Ce bi ta gmota izvirala vsa iz podzemlja, bi iz nje lahko nastala 150 km drtlga jama s premerom 1 X 1 m. Ce bi izviral kemično raztopljeni material samo iz globin, bi moralo biti kraško podzemlje mnogo bolj prevotljeno kot je v resnici. O naraščanju trdote pri kraškem pretoku je na razpolago nekaj merskih podatkov. Zal smo najstarejše v kraški geomorfologiji prezrli. Govorijo za poglavitno korozijo v vrhnjih nekaj deset metrih (S t e i d t m a n n , 1956). Pri meritvah v naših jamah smo prišli sami od sebe do istih zaključkov. V sredogorskih in nižinskih kraških jamah odlaga voda sigo že po nekaj metrih ali deset metrih pronicanja skozi karbonatno kamenino (G a m s , 1965).la V novejši speleološki literaturi prevladuje mišljenje, da dobi padavinska voda največ CO2, ki je nujen za korozijo karbonatnih kamenin, pri pretoku skozi humozno prst in preperelino nasploh. Brez pretoka skozi prst in samo s tolikšno vsebnostjo CO2, ki je v ravnovesju s CO2 v prostem ozračju, bi mogla voda raztopiti le malo karbonatov, po teoriji komaj do 1—2 °N trdote. Snežnica, ki je pri sedmem Triglavskem jezeru tekla po goli skali nekaj deset metrov, je imela dobre 5 °N celokupne trdote (Gams, 1962). Na nižinskem krasu pa je najti tudi Medtem ko je bilo sipko karbonatno gradivo (grušč, prod in pod.), nastalo v pleistocenu, na površju do danles večidel korodirano, je ostalo zaradi sigotvorne (in ne agresivne) pronicajoče vode le malo spremenjeno v jamah, kjer so ga z artefakti vred razkrila predvsem arheološka izkopavanja. Ob tem se vprašamo, zakaj najdejo sledove bivanja pračloveka skoraj izključno v jamah: ali zato. 'ker je človek bival samo v njih, ali pa zato. ker so se artefakti samo tam ohranili. Silikatno gradivo koroziji seveda ni podvrženo. na golem skalnem površju višje trdote (glej fotografijo!). Deževnica, ki teče največ tri metre po golem skalnem čoku pri Postojni, je imela ob naših merjenjih običajno 4—5 °iN celokupne odn. okoli 4 °N karbonatne trdote. Te razlike med nižinskim in visokogorskim krasom si še ni mogoče zadovoljivo raztolmačiti, ker je vsebnost COa v prostem ozračju povsod precej enaka, na podeželju okoli 0,03, v hribih n. pr. v nadmorski višini 1600 111 0.025, v urbanskih centrih okoli 0,036 %. Odprto je (udi vprašanje, koliko vplivajo na korozijo mineralne kisline, nitritne, nitratne, sulfitne. sulfatne in druge, ki jih navaja Yerd eil (1960). Žlebiči (v ospredju) in škraplje (v ozadju) na Pečni rebri pri Postojni. Polkrožni profil žlebičev dokazuje, da so nastali pod prstjo. Odkar je erodirana, so nastali v zaokroženem dnu do 1 cm globoki ozki meandrski žlebiči, po katerih teče voda v nižje ležeče škraplje. Tekoča voda, zajeta ob pretoku iz žlebičev v škraplje, je imela ob dežju 12. junija 196» naslednje celokupne trdote: Štev. na fotografiji Dolžina vsega žlebiča Celokupne trdote v °N Temperatura vode 4 (škavnica) 2 m 4 m 4 m 2,2 4*1 4,0 6,3 15,5 15,2 14.8 16.8 Na stropu Postojnske jame zajeta voda, ki pronica skozi enake, kredne apnence kot so tukaj, ima v povprečju 10 do 11 °N. Po največ štirih minutah teka po goli skalni površini na Pečni rebri doseže voda skoraj polovico trdote, ki jo ima pronicajoča voda, ko priteče skozi 80—150 m debel strop v Postojnsko jamo. Visoka trdota vode v škavnici (na Pivki pomeni škavnica kainenito jamico, v kateri stoji po dežju voda) je posledica zadrževalnega faktorja, o katerem je govora med tekstom. Iz škavnice se bo domnevno razvila nova škraplja, ki bo predelila žlebič. Za merilo glej fotografski aparat pri škavnici. Foto Gams Mnenje, da se poglavitna korozija odvija v vrhnjih slojih, sloni tudi na ugotovitvah poskusov, kako hitro deluje korozijsko sposobna voda na karbonatne kamenine. Govorijo o najhitrejšem naraščanju trdote v prvih minutah in v prvi uri (W i 1 c h e 1 m , 1956, 67, B ö g 1 i, 1956). To potrjujejo tudi naše meritve.2 Po doslej najbolj priznani teoriji odlaga pronicajoča voda v jamah sigo zato, ker se vsebnost COa v njej prilagaja na parcialni pritisk CO2 v jamskem zraku. V Logaški in Postojnski jami smo izmerili v ponvicah, kjer voda dolgo stoji, in v kapljicah, ki se dolgo zadržujejo na kapniku, le še 6 do 7 °N celokupne trdote, ker so zaradi sedimentacije sige izgubile ves prebitek. Ker imajo kapnice v visokogorskih jamah navadno nižjo trdoto, običajno niso sigotvorne (Gams, 1962/63). Ker so padavine na omejenem prostoru dokaj enakomerno razdeljene po površini in ker se na pravem krasu brez večje površinske koncentracije prelivajo v kraško kamenino, moramo predvidevati, da je korozija v osnovi ploskovna in da razmeroma dokaj enakomerno znižuje površje. Spričo naj intenzivnejše korozije neposredno pod prstjo moramo predvsem tamkaj iskati korozijske oblike. Doslej jih nismo študirali, ker je vladalo mišljenje, da korozija skalno površje vselej razčlenjuje, kamenje pod prstjo pa je navadno gladkih površin. Tudi v jamah so gladke stene in gladke kotanjice pripisovali samo eroziji, prezirajoč dejstvo, da tamkaj agresivna voda skalno površje na previsnih položajih izglajuje samo zaradi zakonov težnosti.3 Po istih zakonih taka voda poševno skalno ploskev razčlenjuje in ustvarja žlebiče (F ranke, 1956, 1963). Pri sigotvorni vodi je vloga previsne in poševne lege obratna. Škraplje, ki so zapolnjene s prstjo, imajo v prečnem profilu gladke stene in so široke ter zaobljene, ker ustvarja korozija gladke ploskve pod vsako drobnozrnato preperelino, skozi katero ne curlja, ampak pronica. Hidrokemične meritve so nadalje pokazale, da splošna korozijska intenzivnost in kraška razčlenjenost nista premo razmerni. Na dolomitih, na primer v porečju Cerkniščice ali Logaščice (O e r 11 y, 1953), Temenice in Krke (Gams, 1962), so karbonatne in celokupne trdote voda navadno večje4 in korozija 'tedaj intenzivnejša kot na sosednjih apnencih, pa je površje zelo malo kraško razčlenjeno ter so rečne doline osnovna reliefna oblika, čeprav so številne suhe. Ob spoznavanju, da vlada na karbonatih v nekraškem svetu brez podzemeljskega vodnega pretakanja prav tako živahna korozija kot na krasu, korozije ne moremo smatrati za edino značilnost krasa. Njegova osnovna značilnost je vodno odtekanje v tla, kar omogoča rast 2 Pronicajoča voda, ki priteka skozi okoli 3 m debel strop spodmola pri Stari vasi pri Postojni, ima navadno 6—8 °N celokupne trdote. Pronicajoča voda, ki je 2. maja 1963 pritekla dve uri po nevihti skozi nekaj metrov d e bol sitrop pri vhodu v jamo Vilenico pri Lokvi, je imela 13,9°N cel. trdote. 3 Lepi primeri razčlenjenih poševnih in gladkih previsnih sten so okoli Predjamskega gradu. 4 Dolomitne vode so trše, četudi dolomitna trdota, izražena v nemških trdotnih stopnjah, ne odgovarja tolikšni teži raztopljene kamenine. depresij škili oblik (»kraških oblik«). Morebiti bi lahko te nastajale tudi brez korozije, če vodni tokovi ne bi bili prodonosni in ne bi zasuli ponikve. Zdi se, da je za nastanek kraškega reliefa najvažnejša obstoj-nost podzemeljskih vodnih kanalov in slabotno prenašanje proda ter suspendiranega materiala. Prvega ni nič v takih vodnih tokovih, ki so brez površinskih pritokov. Med činitelji, ki narekujejo korozijsko intenzivnost v drobnem, je na prvem mestu omeniti petrografsko strukturo. Glede tega so osnovne razlike med silikatnimi in karbonatnimi kameninami. Na nekraških karbonatnih kameninah (nekateri fliši, skrilavci, peščenjaki) so trdote vode navadno še večje kot na apnencih. Toda tudi med slednjimi so znatne razlike. Medtem ko ima v Kamniških Alpah voda, ki priteka iz apnencev, navadno le 6—8 °N, ima potok, ki priteka iz Virnikovega Grintovca iz grebenskih apnencev, celokupno trdoto okoli 15 °N in takoj odlaga lehnjak. Spričo tolikih razlik med poedinimi kameninami se vprašamo, ali nima znatne vloge pri koroziji ne samo CO2 v prsti, ampak kak drug faktor. Po Bamberu (1951) kalcijev karbonat v vodi ni raztopljen, temveč je v koloidnem stanju. Vodne trdote so nadal je odvisne od vodnega odtoka in so pri nižjem odtoku višje. Tako mišljenje se vsiljuje iz ugotovitev, da celokupne trdote rek sicer nesklenjeno, a vendar opazno padajo od Panonskega obrobja in od Istre, kjer so razmeroma zelo visoke (Gams, v tisku), proti Julijskim Alpam. Korozijska intenzivnost je zato na karbonatnih kameninah Slovenije mnogo bolj izenačena kot so celokupne trdote rečnih voda. Zdi se, da ima voda »na razpolago« letno do neke mere enakomerno količino karbonatov za raztapljanje. Če je odteka več. je mehkejša. V sodobni kraški morfologiji je moderno razpravljanje o korozijski intenzivnosti v odvisnosti t^ljdnne^ Tradicionalnemu pojmovanju o najbolj živahni koroziji v tropih nasprotujejo trditve, da v tem prednjačijo hladna humidna področja (Corbel, 1957). Svoje trditve proučevalci oslanjajo na hidrokemične meritve, ki pa so 'bile doslej izvedene po mojem mnenju vse premalo sistematično. Če hočemo spoznati samo vpliv klime, moramo prej analizirati vse druge činitelje, ki vplivajo na korozijsko intenzivnost (petrografsko sestavo, vodni odtok, biološko aktivnost tal, temperature), ker je ta njihov skupni odraz. Sistematično proučevanje razlik, ki izvirajo iz različnih klimatskih pogojev, je za morfogenezo kraškega reliefa zelo pomembno, ker moremo šele v tej luči predvidevati korozijsko intenzivnost v preteklih. klimatsko različnih geoloških razdobjih, v katerih se je razvijal kras. Z določeno rezervo smemo v to problematiko poseči s primerjavo med našim-nižinskim in visokogorskim krasom. Medtem ko vladajo nad gozdno mejo Julijskih Alp običajne trdote med 3 in 6 °N (Gams, 1962, str. 252) in dosegajo v podgorskih izvirih običajno 5—7 °N (v Bohinju — Belič, 1959), so na nižinskem krasu na apnencih na Notranjskem in Dolenjskem najčešče trdote med 9 in 11,0 °N, na dolomitih na Notranjskem okoli 12,0 °N, na Dolenjskem pa do 18,0 °N. Čeprav je v Julijskih Alpah okoli dvakrat večji odtok kot v porečju Ljubljanice, se zdi, da tamkajšnja korozija le rahlo zaostaja za korozijo na Notranjskem. V viških pleistocenskih glacialnih dob, ko so podobne razmere kot so danes v Julijskih Alpah, zavladale na vsem slovenskem sredogor-skem krasu, po tej primerjavi ne moremo pričakovati živahnejše korozije, prej manjšo. Večji transport ilovice in proda v tedanjih potokih in rekah in podaljšanje nadzemeljskega pretakanja po lastni naplavini nad stalno zamrzlimi tlemi, na korozijsko intenzivnost najbrž nista vplivala bistveno, ker tudi danes ta intenzivnost ni odvisna predvsem od načina pretakanja. Iz tega razloga ni osnovano tolmačenje, da v tako imenovani predkraški fazi, ko se je več voda z našega krasa odtekalo površinsko, ni bilo korozije, ki da se je začela šele z zakrase-vanjem, to je s prestavitvijo hidrografske mreže s površja v notranjost. Ugotovitve, da se korozija odvija v največji meri pod prstjo in v vrhnjih 10 do 20 metrih karbonatne kamenine, nas upravičujejo, da po transportu raztopljenih mineralov sklepamo na znižanje reliefa ne samo na nekraškem, ampak tudi na kraškem svetu. Na močno votlikavein krasu, ki ga korozija podeduje iz preteklega geološkega razdobja, je korozijsko zniževanje ob nespremenjenih ostalih pogojih hitrejše. Tabela II — Table II Reka River Kraj meritev Place of measurements 1 2 3 4 5 Ljubljanica Ljubljana 31 170 60 16,6 60 Soča Solkan 62 119 82,8 12,0 83 Sava Ljubljansko polje 44 119 58,7 17 58 Kamniška Bistrica Kamnik 35 125 63 15,5 64 Savinja Letuš 39 119 52 19 52 Krka Videm-Krško 22 237 58,2 17,2 58 1 — srednji letni odtok l/km2 porečja — Runoff l/km2 of drainage area 2 — teža raztopljenih kamenin mg/l (tabela I, kolona 5) — Rocks in solution mg/l (Tabel 1, column 5) 3 — ustrezajoča teža raztopljenih kamenin m3/km2/leto — Rocks in solution m3/km2/year 4 — znižanje rečnega površja za 1 m v 000 letih — Lowering of the drainage area for 1 meter in 000 years 5 — znižanje površja v 1 milijonu let v metrih — Lowering ol the drainage area in 1 Million years in meters. Opomba: Srednji letni odtok je povzet po Bidovcu (1926, sl. 4). Povsod je računana enaka specifična teža kamenine: 2,8. Po teh računih bi se obravnavani relief v dinarski in alpski Sloveniji od konca ledene dobe (okoli 10.000 let) znižal za 0,5 do 0,8, v vsem kvartarju (1 milijon let) do 83 metrov, od miocena dalje 520 do 830 metrov. To so računi za večja porečja. Na manjših področjih so nedvomno velike razlike v današnji intenzivnosti in so nedvomno bile tudi nekdaj. Malo pa je verjetno, da bi v drugačni klimi imele razlike povsem drugačne vrednosti in bi imeli predeli z danes znatno intenzivnostjo razmeroma mehkejše odtočne vode. Trditve o razmeroma naglem preoblikovanju današnjega reliefa je bilo mogoče pred leti opreti s podatki o živahnem prenašanju proda in suspendiranega materiala (Gams, 1955—1956). Toda erozijo in denudacijo je pospešil v zgodovinski dobi človek, v hladnem pleisto-cenu pa mehanično preperevanje. Tukaj se podobne trditve opirajo na korozijsko intenzivnost, ki je človek ne more kaj prida spreminjati; nanjo, v razliko od erozije in denudacije, tudi ne vpliva bistveno oblikovanost reliefa. Če k številkam o korozijskem zniževanju reliefa v preteklih razdobjih prištejemo le del zniževanja zaradi odnašanja proda in plavja, dobimo podobo o hitrem preoblikovanju površja. Ob teli številkah uvidimo neosnovanost statičnega gledanja na razvoj reliefa. Po njem so se v tej ali oni geološki dobi izoblikovale uravnave, ki jih je kasnejša erozija skupno s tektoniko razčlenila in skrčila na današnje ostanke — nivoje in terase ter visokogorske planote. V njih smo gledali ostanke terciarnega površja, ki naj bi se do danes zelo malo ali nič spremenilo ter znižalo. Te ostanke, kjer jih tektonski premiki niso različno premaknili, smo vzporejali po nadmorskih ali relativnih višinah. Po dinamičnem gledanju na genezo reliefa pa jih smemo vzporejati le, če analiziramo vse druge činitelje, ki neprestano znižujejo relief. Med njimi je zlasti pomembna petrografska sestava, ki odločno vpliva na korozijsko intenzivnost predvsem glede na to. ali gre za silikatne ali karbonatne kamenine. S tem seveda še ni rečeno, da se je relief v karbonatnih kameninah absolutno hitreje zniževal, saj so bili zlasti v ipleistocenu enaki ali še bolj intenzivni nekorozijski preoblikovalni procesi (denudacija, mehanično preperevanje, erozija). Najhitrejše preoblikovanje moremo pričakovati tedaj v takih karbonatnih kameninah, ki imajo majhno odpornost proti denudaciji in eroziji (karbonatno sipko gradivo. laporji in pod.). Iz teh razlogov opažanja, da je pri nas najvišji relief navadno v apnencih, ne nasprotuje tezi o intenzivni koroziji, ker na apneniški kamniti površini ni znatnejše denudacije in erozije, mehanično kru-šenje pa je zajelo le stene in vhode v jame. Ti procesi pa so, kot vemo iz novejših razprav, bistveno pripomogli k znatno večjim reliefnim spremembam, kot smo jih v kvartarju predvidevali nekdaj. Iz takih spoznanj izvira kritičnost do navedb o fosilnih kraških oblikah. Takšna naj bi bila po nekaterih mnenjih kraška polja (Kat h j en s, I960). Dejansko pa zastane korozijsko zniževanje ne s spremembo klime, ampak le tedaj, ko vododržni sedimenti zaščitijo karbonatno kamenino pred padavinsko vodo. Po nekaterih mnenjih so vododržni debelejši kvartarni sedimenti, ki pokrivajo znaten del krasa. Vendar o tem ni enotnega mišljenja. Meritve vodopropustnosti, ki jih izvajajo v tehnične namene, je teže izrabiti v geomorfološke svrhe. Vododržnost sipkega materiala je v naj večji meri odvisna od teksture. Pri nas je ilovica sicer drobnozrnata, a je navadno plitva in ob suši razpoka, medtem ko je večina ostale prepereline in naplavine peščena in prodnata ter zato vodo-propustna. V dnu Globodola so več metrov debele peščene ilovice, pa vseeno prehaja voda skoznje (G a 111 s , 1959). Bilo bi važno vedeti, v koliko so tropske prepereline in naplavine bolj drobnozrnate in bolj vododržne. Po nekaterih študijah (Aub, 1963) se tam voda res odteka po naplavini proti osamljenim apneniškim vzpetinam, ki jih korozijsko izpodjeda. Če sta bili pri nas v neogenem tropskem in subtropskem podnebju ilovica in naplavina nasploh bolj vododržni kot -sta danes, je mogla tedanja korozija znatno bolj uravnavati površje kot današnja. Medtem ko je v neogenu debelejša preperelina odn. naplavina ščitila tla pred korozijo, jo danes zaradi večje biološke aktivnosti tal odnosno zadrževanja vodnega pretoka pod seboj še pospešuje. V tem smislu bi v tropski klimi prevladovali aplanacijski procesi, povezani z robno korozijo, v sedanji klimi na dinarskem krasu pa procesi drobnega razčlenjevanja površja, pogojeni s talno korozijo.] Računi o intenzivnosti korozijskega zniževanja v današnji klimi so nam lahko za osnovo pri sklepanju o tem, ali so se lahko do danes ohranile v neogenu nastale kraške oblike. Ker opravi poglavitno korozijo padavinska voda, moramo predvidevati razmeroma dokaj enakomerno in ploskovno zniževanje površja in s tem dedovanje večjih površinskih oblik skozi dolga razdobja. Večje oblike, ki so nastale v neogenu na primer s tektoniko in površinskim odtokom, so se zato lahko rudimentarne ohranile do današnjih dni. Drugače je z drobnimi oblikami, ki so nastale v recentni klimi. Zdi se, da s korozijsko intenzivnostjo ni povezano nastajanje ravnih površin. Te po splošnem mnenju večinoma izvirajo iz pliocena, vendar očitno nastajajo še danes na poplavnih območjih, na dnu kraških polj, v dnu rečnih dolin v karbonatnih kameninah itd. Zdi pa se, da je proces uravnanja v današnji klimi drugačen. Pod debelo vodopropustno naplavino, kjer pronica voda razpršeno in ne v curku, napada korozija karbonatno površje v navpični smeri, vmesne čoke in skalne samice pa od treh ali štirih strani in zato uspešneje. Medtem ko so v neogenu ravniki nastajali z robno korozijo ob manj vodo-propustnih preperelinah, nastajajo današnje uravnave pod njimi. Današnja tendenca je torej razčlenjevanje kraške površine v depre-sijske oblike. Dinarski kras imenujejo turli vrtačasti kras, medtem kol je tropski kras področje uravnav. Težišče raziskovanja depresijskih, to je kraških oblik, se v tej luči prenaša na iskanje vzrokov za pospešeno korozijo, ki je površje 11a nekaterih mestih bolj znižala kot v sosedstvu. Ti vzroki so nejasni tudi zato, ker se zdi, da ni dobro proučen niti sam kemični proces raztapljanja mineralov. Nekateri pa so vendar očitni in delujejo tako: 1. Na krajih pritoka agresivne rečne (potočne) vode na karbonatne kamenine. Kolekforji površinsko nabrane padavinske in zato agresivne vode so snežišča in ledeniki. V takem položaju je nastalo tudi Triglavsko brezno (Gams, 1963) in v glacialnih dobah verjetno še marsikatero drugo, ki je danes daleč od trajnih snežišč in ledenikov. Še pomembnejši zbiralniki agresivne vode so silikatne kamenine. Z večine primorskih flišev priteka agresivna voda, ki širi in poglablja večino slepih dolin (Gams, 1962). Če prehaja agresivna voda v kraško podzemlje strnjeno, v potokih, so dani pogoji za nastanek globokih brezen, v katerih pa zaradi prodonosnosti deluje tudi erozija. Kaže, da so naša najgloblja brezna nastala v takem položaju ali imajo to funkcijo še danes (Jazben, Gotovž, Zakajna jama). Po analogiji s ponikvami na južni strani Brnikov pripisuje W. Maucci (1953) nastanek globljih brezen na Krasu potokom, ki so se raztekali z nekdaj razsežnih Hišnih sedimentov na robni apnenec. Če pa se agresivna voda na mejnih karbonatnih kameninah razliva po lastni naplavini, prihaja do tvorbe robnih ravnikov in do kraških polj, ki bi jih lahko imenovali kontaktna kraška polja, namesto dokaj rabljenega izraza robna kraška polja. V taki legi so pri nas Pivška kotlina ter Ribniško-kočevsko polje in Dobrepolje, ki sta nastali ob potokih z laščanske karbonske zaplate. H. Lehmann (1955) imenuje kraška polja na stiku vododržnili in vodopropustnih sedimentov pol polja. Če so vodo-nepropustni sedimenti znotraj polja, ga imenuje kompleksno, če so na robu, robno kraško polje. V bistvu gre za isti genetski proces. Ker se izven krasa silikatne in karbonatne kamenine še bolj hitro menjavajo, moramo tamkaj predvidevati še večje razlike v korozijski intenzivnosti in več pospešene korozije. V porečju Pake, ki prihaja s silikatnih pohorskih kamenin, je v Doliču v dolomitu podolje, ki ga glede na geološko strukturo ni mogoče razložiti z zastajanjem za tektonskim dviganjem Paškega Kozjaka. Poskusno hidrokemično merjenje 3. maja 1963 je ugotovilo pri pritoku Pake na dolomitno ozemlje pri naselju Zgornji Dolič (Šentflorjan) 2,2 °N celokupne trdote, po okoli 1 km dolgem toku po dolomitu pred kmetijo Hof, ko potok še ne sprejme večjih pritokov, pa 6.0 °N. Če upoštevamo pretočne količine Pake in omenjeni narast, si lahko razložimo nastanek podolja tudi s pospešeno korozijo. Nakazuje se potreba, da tudi drugod s to metodo preverimo, če ni iskati vzroke za širše in ožje dele dolin tudi v neenaki koroziji. Po predhodnih meritvah pridobijo mehke vode na karbonatih trdoto do okoli 5 do 6 °N brez posredovanja pedo-bioloških faktorjev. Čim nižjo trdoto ima pritekajoča voda, tem večje korozije je sposobna na karbonatih. Če pa se tu še razliva po zaraščenih tleh, se sposobnost še poveča. 2. Faktor zadrževanja pretoka padavinske vode v karbonatne kamenine. Raztapljanje karbonatov je tudi časovna funkcija. Bolj sklenjeni in hitrejši tokovi padavinske vode korodirajo na krasu znatno globje kot počasno razpršeno pronicanje v tla, ki opravi poglavitno korozijo v vrhnjih skladih. Če gledamo na preoblikovanje površja razvojno, ustreza korozijsko bolj znižanemu površju korozijsko manj prevotljeno kraško podzemlje. Manj propustnim vložkom ali sedimentom vobče ustreza pospešena korozija površja. V tej luči nastajajo vrtače ne na bolj voilikavi, ampak na bolj vododržni kameninski osnovi. Isto velja za kraška polja in uvale, v kolikor so korozijskega postanka. Vertikalni prciok v tla podaljšujejo debelejše naplavine in prepereline vobče. < 3. Do pospešene korozije prihaja nadalje na poplavnih področjih, 4. na krajih večje biološke aktivnosti tal ter 5. na petrografsko ugodnejših kameninah. Ti činitelji se med seboj dopolnjujejo. Poplave so na krasu običajno na stiku nadzemeljske in podzemeljske hidrografske mreže in so pogojene s hitrejšim pritekanjem po površju kot morejo ob visokem vodnem stanju goltati vode dimenzionirani podzemeljski kanali. Ti ob visoki vodi ne propuščajo večje množine kot ob srednji (Jenko, 1959, skica 4). Korozija, ki bi jo hitreje tekoča voda opravila na večji razdalji, se zaradi zastajajočega pretoka izvrši v območju poplav. V zastajajoči vodi se nadalje useda anorganska in organska naplavina, ki pri razkrajanju pospešuje agresivnost vode. Večina kraških polj je poplavno področje, ali so znaki, da je bilo tako v glacialnih dobah. Na Notranjskem so poplavna področja številna zlasti na stiku dolomitov in apnencev. Loško, Cerkniško, Planinsko in Logaško polje so v takem položaju. S faktorji, navedenimi pod št. 2, 4 in 5, si lahko raztolmačimo tudi nastanek depresijskih oblik izven poplavnega področja. H. Lehma n n (1955) izdvaja poseben tip kraških polj —• kraška polja visokih planot, ki razpadejo na polja z ravnim dnom (dinarski tip) in polja s kotanjastim dnom. Če vzamemo za izhodišče petrografsko raznoliko in na površju izravnano kraško ozemlje, pride do tvorbe depresijskih oblik tudi samo zaradi različne korozijske intenzivnosti na posameznih kameninah. Pri nas bo treba po tem kriteriju klasificirati naše kamenine. Prvi poskus v tej smeri je napravil Kramer (1905) že pred več kot pol stoletjem. 6. Pospešena korozija deluje nadalje pri pritokih voda z golega, visokogorskega krasa na nižji, pokriti in poraščeni kras. Poleti 1962 je bilo mogoče meriti naraščajoče trdote vode, ki je pritekala z golega Vernerja na Malo polje (Velo polje).5 Ker so bila notranjska in za-hodnodolenjska kraška polja ob viških glacialnih dob v enakem položaju kot je danes Velo polje, ki leži ob gozdni meji, se zastavlja vprašanje, ali ni tudi ta vrsta pospešene korozije sodelovala pri njihovem nastajanju. Računati pa moramo tudi z razsežnejšimi naplavinami odnosno poplavnimi področji (Melik, 1955), kar vse pospešuje korozijo. V naravi se zgornji činitelji pospešene korozije dopolnjujejo. V nastali depresiji se zaradi pospešene korozije in spiranja s pobočij kopiči preperelina. ki po svoje pospešuje poglabljanje dna. Navedeni faktorji se dopolnjujejo zlasti v kraških poljih. Na ravnem, nasutem dnu korozijske dejavnosti sicer ne opazimo, pač pa jamarji vedno na novo ugotavljamo znatno korozijsko aktivnost vode na odtočni strani polja (na severnem kraju Planinskega, zahodnem kraju Cerkniškega, na severnem kraju Pivke, južnem kraju Nikšičkcga polja itd.). 5 f. Gams. Poročilo o hidrološkem raziskovanju na Velem polju. Tipkopis. Oddano v sklopu poročila Arheološke sekcije SAZU Skladu Borisa Kidriča za leto 1962. LITERATURA Aub C. F., 1963, Limestone Scenery in Jamaica. Preliminary Report. Ciklostirano. Belič J.. 1961, Poročilo o fizikalno-kemičnih meritvah kraških voda v Bohinjskem kotu. Drugi jugoslovanski speleološki kongres, Split i Dalmatinska Zaigora, 1—4. VT. 1958, Zagreb. B a ni I) e r H. A>. 1951, Some Factors affecting the Solubility of Limestone in Natural Waters. Cave Sei., zv. 1. Bidovec F., 1962, Die empirische Formeln für die Berechnung des Durchflusses in Vergleich mit den tatsächlichen Wassermengen der Flüsse in Alpengelbiet Sloveniens. VIe Congres international de meteorologie alpine. Bled. Yoiiigoslaviie, 14.—16. sept. 1960, Beograd. ßögli A., 1956. Der Chemismus der Lösungsprozesse und der Einfluss der Gesteinsbeschafenheit auf die Entwicklung des Karstes. Report of the Kommission on Karst Phenomena. IGU. IX*'1 general Assembly. Rio de Janeiro. — Kalklösiiing und Karrenbiikliing. Z. f. Geomorph., Suplementiband 2, Internationale Beiträge zur Karslgeomorphologie. Boyntfln D., Compton O. C. Normal Seasonal Changes of Oxygen and Carbon Dioxid Percentages in Gas from the larger Pores of the three Orchards Soils. Soil Sei., vol. 57. Corbel J., 1957. Les Karst du Nord — Uest de 1’ Europe et de quelques regions de comparaison. Lyon. Cres tani G. — Anelli F., 1939, Richerche di meteorologia ipogea nella Grotte di Postumia. Ministero di lavori puhlici, Ufficioidrografico št. 143, Roma. F r a in k e H. W.. 1956. Beiträge zur Morphologie des Höhlensinters. I. Mitteilung. Diie Höhle, 7. 1, zv. 2, Wien. 1963. Formgesetze der Korrosion. Jrli. f. Karst-und Höhlenkunde, 2, XVIII. 1962, München. Gams f.. 1959. II geomorfologiji kraškega polja Globodola in okolice. Acta carsologiea II, Ljubljana. 1957. O intenzivnosti recentnega preoblikovanja in o starosti reliefa v Sloveniji. Geografski vestnik 1955/1956. Ljubljana. 1962, Visokogorska jezera v Sloveniji. Geografski zbornik VII. Ljubljana. — 1962. Slepe doline Slovenije. Geografski zbornik VII. ljubljana. — - 1962, Nekatere značilnosti Krke in njenih pritokov. Dolenjska zemlja in ljudje. Ljubljana. 1962. Jama pod Babjim zobom. Proteus 1962/1963, št. 1, Ljubljana. 1963. Logareek. Acta carsologica III. Ljubljana. — Klasifikacija slovenskih reik v pogledu morfogenetske aktivnosti. V tisku v zborniku III. jugoslovanskega speleološkega kongresa v Sarajevu 1962. Mahe F.. 1937, Toplinski odnošaji na izvirih Ljubljanice. Geografski vestnik XII-XIII. Ljubljana. Ilešič S.. 1953, Podolžni profil zgornje Save. Geografski vestnik XXV. J e n k o dr. ing. F„ 1959, Hidrogeologija in vodno gospodarstvo krasa. Ljubljana. Kenk R., Seli š k a r A., 1931. Študije o ekologiji jamskih živali. I. Meteorološka in hidrološka opazovanja v Podpeški jami v letih 1929—1931. Prirodoslovne razprave, 1. Ljubljana. Kramer dr. E.. 1905, Preiisikova nje voda za ipilje in domačo porabo na Kran jskem. Izvestija Muz. društva za Kranjsko, I. XV. 5-6. Ljubljano. Lehmann H., 1955, Studien über Pol jen in den venezianischen Voralpen und im Hochapennin. Erdkunde. XIII, 4. Bonn. Mau cc i W., 1953. Inghit ti toii fossiüi e paleoidrografia epigea del Solco di Aurissina (Carso triestino). Premier Congres international de Speleologie. Paris, II. 1. Mel ik A.. 1955. Kraška polja Slovenije v pleistocenu. SAZU, Ljubljana. — 1961. Fluviatilni elementi v krasu. Geografski zbornik VI, SAZU, Ljubljana. 2 Geografski vestnik 17 Müller G., 1957, Die Schnollbestiminung des CaCCWMgCO;)-Anteils in karbonatischen Gesteinen mit dem Dinatriumsalz der Aethy I end i am i n tetra-essigsänre (AeDTE) — ein wichtiges Hilfsmittel für dile Geologie. Neues Jahrbuch f. Geologie und Paläontologie, 1956, Stuttgart 1957. O e r 11 y H., 1955, Karbonathärte von Karstgewässern. Stalactite. Zeitschr. d. Schw. Ges. f. Höhlenforschung, 4, Bern. Poljak J., 1952, Je li uvala prijelazan oblik izmed Ju ponikve i krškoig polja? Geografski glasnik, 15, 1951, Zagreb. Polli S., 1955, Metcorologia ipogea nella Grota Gigante ipresso Trieste. Premier congres international de speleologie. II, 1, Paris. — 1963, Tre anni di meteorologia ipogea nella Grot ta sperimentale >C. Doria« dol Carso di Trieste. Atti e memorie dedla Commissione Grotte »Eu.genio Boegan«, 1961, Trieste. _ Rath j en s C., 1960, Beobachtungen an hochgelegenen Poljen im südlichen Dinarischen Kars,t. Eiin Beitrag zur Frage der Entstehung und Datierung der Poljen. Zeitschr. f. Geomorph., 2. Reya O., 1962, Die Evapotransipiration und der Wassermangel in Slo-venien in den Jahren 1949—1958. VI° Congres international de meteorologie alpine. Bled — Yuigoslavie, 14.—16. sept. 1962. Beograd. Rogilič J.. 1958. Zairavni na vapnenciima, Geografski glasnik XIX, Zagreb. Smith D. I.. Mead D. G., 1962. The Solution of the Limestone, with special reference to Mcndi'p. Proceedings of the Spelaeological Society 1961—1962. Bristol. Stcidtinann. 1956. Humidity and Waters of Limestone Cavern near Leyington, Virginia. Virginia Geological Survey. Bull. 46, E. Virginia. T rombe F., 1952, Traite de Speleologie. Paris, str. 212—219. Veirdeil P, 1960. Principes generaiux de la karstiflcation. Spelunca. 4, Actes de III11» congres national de speleologie, Marseille, 5—6 june 1960. Wile helm T. W., 1956. Physikailische-chemische Untersuchungen an Quellen in den bayerischen Alpen und im Alpenvorland. Münchener Geogr. Hefte, 10, Regensburg, str. 76—78. MEASUREMENTS OF CORROSION INTENSITY IN SLOVENIA AND THEIR GEOMORPHOLOGICAL SIGNIFICANCE Ivan Gams The available data needed for the calculation of corrosion, intensity in Slovenia are dealt with. The intensity of corrosion in smaller drainage areas has to 'be completed by further field-work. For the main river basins in Slovenia, the quantity of transported material in solution is shown in table T. The mean total hardness is estimated, since systematic measurements took place in the riveir Ljubljanica in Ljubljana only. Measurements ta'ken every first day of the months over the period 1961—1963 (diagram I) have prooved that the total hardness decreases, when discharge increases. The hardness reaches its highest value in August or September, and its minimum in the spring. To a depth of 3—4 metres, the soils temperature has a similar annual oscillation. The dinamic caves in Slovenia (Postojna Cave — Crestani-Anelld, 1939) and two oaves of the Triest Karst (Polli, 1953, 1961) show maximum air temperatures iin September and October, and minimum temperatures in spring. In the static caves (those without influence from the surface) the retardation iis greater- highest temperattires in Novtember and December, minimum in July and August (Kenk-Seliškar, 1931). Observations and measurements (Gams, 1963) in the caves are in accordance with the oppinion, thait the bulk of solution takes place within the percolation zone of the upper 10 metres of carbonate rooks. The calculation of the lowering of the relief on the basis of present corrosion intensity, therefore, seems to be justified. For the main Slovene rivers this is given in table II. From the end of the last gllaciation, a surface lowering of 0,5—0,8 metre is calculated in the Slovene west alpine and karst areas; from the Miocen (10 Mill, of years) a lowering of 520—830 in is.estimated. Since 'these figures show that the effects of corrosion are considerable, the terraces and old surfaces can be correlated on the basis of their present heights, only with considerable caution, since the older they are the more they will have been altered. All factors causing the lowering of the old surfaces must be taken into account. The quantity of recent transported gravel and suspended material in the main Slovene rivers seems to be not much (greater than the material iin solution (Gaims, 1955—1956). The need for a dynamic instead of a static treatment of relief geneses is stresed. The influence of the gfeology on water hardness is evident. In different limestones in Slovenian alpine karst, total hardness of from 40—150 mg 1/CaO occur. From this arises the question of the main oontributary influence of the soil CO2 for corrosion. In spite of the less karst'ic and 'triore dominant valley forms, waiters on dolomite are usually harder than thotse on (limestone. In this light, it is evident that there is no direct genetieal relationship between karstification and1 intensity of corrosion. Typical kanst forms, such as the small closed depressions, are due to locally accelerated corosion. The karst regions in Slovenia, with higher runoff have lower water hardness. In Slovenia as a whole, total hardness gets lower from the Pannonian Basin and from peninsular Istria, towards the Julian Alps. In the same direction runoff increases on the karst from 23 to 97 mVsec/year, and the surface gets higher. In the high alpine karst area of the Julian Alps, a total hardness of from 30—60img/l CaO is found (Gams, 1962, Belič, 1961). Also the roof drips in high alpine caves have usually no higher total harness. Sinter formations are therefore usually absent. The same or greater hardniess can be measured in the water running on the bare limestone rocks near Postojna (550m) (Photo Nr. 1). The question of the reasons for the locally accelerated corrosion ils mentioned. Measurements in Slovenia have located accelerated corrosion where brooks and rivers, with aggressive water, come from ice — fields and 2* 19 glaciers, and also where water from non-karstic siliceous sediments reaches carlbonate rocks. It can also foe found where brooks from bare, alpine, karstic regions reach carbonate rocks covered by soil and grass. Accelerated corrosion also takes place in flood areas and under the deeper permeable soils and alluvium. Corrosion of the agressive rain water is a function of the time too. The agents which okeck the percolation in the karst underground accelerate the surface corrosion. Measurements of corrosive intensity are, in the authors oppinion, also necessary in searching for the genesis of non-ikarstie, as well as karstic relief, especcially if the rocks are mixed siliceous and carbonate sediments. Vladimir Kokole FUNKCIJE SLOVENSKIH MEST (Poskus opredelitve z ozirom na strukturo aktivnega prebivalstva)* Vprašanje opredelitve mest z ozirom na njihove funkcije se v literaturi pojavlja, odkar se je pred pol stoletja začelo v svetu sistematično proučevanje mestnih naselij. Tudi slovenska mesta so bila že predmet podobnih raziskav.1 Ta študija nima namena podati kritično oceno dosedanjih prizadevanj in jih oceniti v primerjalni analizi. Predstavlja zgolj poizkus analize funkcij slovenskih mest. kakor jili je mogoče razbrati iz strukture njihovega aktivnega prebivalstva in kakor se odraža ob uporabi določene metodologije za klasifikacijo mestnih funkcij. Zato nima pretenzije, da bi nadomestila in razvrednotila že opravljeno delo na tem področju, želi ga predvsem dopolniti z obravnavo, ki sloni na drugačnih metodoloških izhodiščih. Osnovni namen študije je, da skuša ugotoviti funkcionalne tipe mest oziroma analizirati njihove funkcije na osnovi kvantitativnih pokazateljev, ki so matematično primerljivi. Pri tem se avtor seveda dobro zaveda, da so tudi kvalitativni pokazatelji, ki jih ne gre zanemarjati, čeprav jih ni mogoče številčno tehtati. Opredeljevanje splošnih funkcij mest, ki so tako komplicirani in vsestranski organizmi v kozmosu geografskega okolja, je stvar, ki presega meje kvantitativne analize. Ta študija je zato lahko samo prispevek v tej smeri, prispevek. ki predstavlja pač še vedno samo delno analizo iz določenih vidikov; V tem okviru je treba gledati na rezultate, do katerih je študija prišla. * Študija je del širše raziskovalne naloge z naslovom. »Funkcionalna klasifikacija naselij Sl? Slovenije« oziroma »Omrežje naselij Slovenije . ki sla jo pri Urbanističnem inštitutu SRS, ikjer dola avtor, naročila Sekretariat IS SRS za urbanizem in Sklad Borisa Kidriča v Ljubljani. Tleim inštitucijam je avtor te .delne študije dolžan zahvailo za možnosti, da je bila opravljena. 1 A. Melik, O poklicni sestavi prebivalstva v mestih Slovenije; Tehnika in gospodarstvo, 1936/37, št. 9—10. S. Ilešič, Problemi geografske rajonizacije ob primeru Slovenije; Geografski vestnik XX1X-XXX (1958), Ljubljana; str. 83—140. V. Klemenčič, Problemi gospodarsko-geografske 'klasifikacije slovenskih naselij; Geografski vestnik, XXX11 (1960), str. 111 —123. Za bolj podrobno funkcionalno klasifikacijo mest se najbolj splošno uporablja metoda, kjer je glavni kriterij struktura aktivnega prebivalstva. Aktivno prebivalstvo opravlja razne dejavnosti, ki z ozirom na svoj značaj odražajo razne funkcije mest. Jakost teh funkcij pa je mogoče posredno ugotoviti s številom aktivnega prebivalstva v posameznih dejavnostih; vsaj z ozirom na možnosti za zaposlitev, za ekonomsko bazo mestnega prebivalstva. Število aktivnega prebivailstva pa je podatek, ki ga je mogoče kvantitativno primerjati. Število aktivnega prebivalstva vsekakor ni edini kvantitativni pokazatelj, ki bi odražal jakost mestnih funkcij. Boljše bi bilo število delovišč v posameznih dejavnostih in z zgolj ekonomskega vidika, ustvarjeni dohodek v posameznih dejavnostih. Toda za uporabo teh kriterijev ni na razpolago dovolj podrobnega in ustreznega osnovnega statističnega gradiva, število aktivnega prebivalstva je edino razpoložljivo gradivo, ki omogoča kvantitativno analizo. Seveda ni brez pomanjkljivosti, o katerih bo govora pozneje. Predvsem je treba v luči splošnih teoretskih raziskav o funkcijah mest upoštevati, da vse aktivno prebivalstvo ne opravlja dejavnosti, ki odražajo funkcijo mesta v odnosu do drugih naselij v širšem ali ožjem regionalnem zaledju.2 To pa so za sam obstoj mesta bistvene funkcije, mestotvorne funkcije. Pri uporabi metode s pokazateljem aktivnega prebivalstva je ■ treba zato analizirati aktivno prebivalstvo samo v tisti smeri, kolikor to opravlja mestotvorno funkcijo. Zato je treba najprej izločiti vse, kar ne predstavlja izrazito mestotvornih funkcij. Te pa so: a) kmetijstvo in gozdarstvo b) lokalne uslužnostne dejavnosti v najširšem smislu. Pri klasifikaciji je mogočo tedaj postopati tako, da «e ti dve kategoriji odštejeta in da se določi, katere so sploh dejavnosti uslužnostnega značaja (v najširšem smislu) in katere so ostale osnovne dejavnosti, ki mestno naselje ustvarjajo. To sta industrija in rudarstvo. Uslužnost-nim dejavnostim moremo prišteti naslednje statistične kategorije: gradbeništvo (delno), promet, trgovino, obrt, storitve, državne organe in svobodne poklice. Tu pa nastopi težaven problem, kako ločiti tisto, 2 Boibek H., U.ber einige funktionelle Stadttypen und ihre Beziehungen zuan Lande, Comptes Rendus du Congres International de Geographie, T. 2. Sect. lila, pp. 88—102. Christaller W., Rapports fonctionnelis untre agglomerations et los Campagne, s. Comptes Rendas du Congres International de Geographie, T. 2. Sect III. a, ipp. 123—137. Dickinson R. E., City, Region and Regionalism, London, 1956. Hoyt H. (in Weimer A. M.), Principles of Urban Real Estate, New York, 1939, eit. v: Andrews R.. Mechanics of thje Urban Economic Base, »Land Economics (1953/1935), vol. 29. kar je izključno lokalnega značaja, kar služi izključno prebivalcem naselja samega, in ono, kar služi tudi širši ali ožji okolici. Najbolj preprosta metoda, ki je izvedljiva pri obstoječem stanju statistične službe je ta, da se za vsako od teh uslužnostnih dejavnosti izračuna odstotek aktivnih oz. delovnih mest v določeni dejavnosti v vsej SR Sloveniji. Kar je v nekem danem mestu več, se lahko empirično smatra, da ne služi samo potrebam mesta (oz. ljudem v mestu, ker so to dejavnosti, ki služijo neposredno ljudem in jc njihov delež v smiselni odvisnosti od števila prebivalstva), ampak tudi ožji ali širši okolici. lak empirični normativ ima seveda le relativno vrednost. S po-vprečkom za vso SR Slovenijo, ki ima različne, bolje in slabše razvita področja, niso prikazane dejanske potrebe po omenjenih lokalnih uslužnostnih dejavnostih pri mestnem načinu življenja. Zato je bolje, če se za ugotavljanje deleža lokalnih uslužnostnih dejavnosti ne vzamejo povprečki SR Slovenije, marveč poviprečki (za posamezne dejavnosti) v neki najbolj urbanizirani pokrajini (npr. v okraju Ljubljana ali na Gorenjskem). Pri tem se, na grobo vzeto, predpostavlja, da dejavnost ne seže čez meje okraja. Glavne težave pri opredeljevanju funkcij mest, po kriteriju zaposlitve prebivalcev, izhajajo iz več okoliščin: 1. Sedaj vpeljana kategorizacija dejavnosti v statistični službi nikakor ne ustreza za analize te vrste. Kategorije pri publiciranih podatkih so odločno preozke, da bi mogli z njimi precizno opredeliti razne dejavnosti v smislu mestotvornih in mestu-služnih dejavnosti. Pri kategoriji: trgovina ibi vsekakor morali biti na razpolago vsaj ločeni podatki za trgovino na debelo in na drobno. Prav tako je kategorija »državni organi« odločno preveč heterogena, da bi mogla služiti za precizno opredelitev, itd. Posebej problematična je kategorija »izven dejavnosti«, kot ena statističnih kategorij dejavnosti aktivnega prebivalstva. Pri statistiki zaposlitve je osnovna pomanjkljivost v tem, da ne zajame vseli delovnih mest, ampak samo tista v družbenem sektorju. Nadaljnja težava je v tem. da kategorije statistike aktivnega prebivalstva niso povsem primerljive s kategorijami v statistiki zaposlitve, kar bi bilo predpogoj za eksaktno raziskovanje in opredeljevanje. 2. Težave pri točnem opredeljevanju dejavnosti v kategorije, ki so potrebne za funkcionalno analizo naselij, izvirajo deloma tudi iz objektivnih težav klasifikacije dejavnosti. Meja med industrijo in obrtjo, npr. je labilna; odvisna je močno od subjektivne interpretacije, zlasti če statistična služba preprosto prevzame opredelitev, kakor je bila določena lokalno. Podobno je težko ločiti proizvodno obrt od uslužnostne, ki se po organizaciji dela pogosto tesno in neločljivo vežeta, čeprav bi bila točna opredelitev zelo važna. Posebne težave se pojavljajo pri dejavnostih, kjer delovna mesta niso točno opredeljena kot npr. zlasti v prometu, gradbeništvu in gozdarstvu, kjer se vodijo vsi zaposleni v kraju, kjer je sedež podjetja. Precej se ta sit nacij a.zboljša, če je na razpolago statistika po obratih, kjer so dejansko delovna mesta. Vse statistične kategorije uslužnostnih dejavnosti bi kazalo še dalje porazdeliti v podkategorije z ozirom na značaj posameznih podrobneje opredeljenih dejavnosti (državna uprava, šolstvo, kultura, zdravstvo, uprava v ožjem smislu) in vsako od podkategorij še dalje na stopnje (osnovna šola, gimnazija, univerza, itd.). Šele tedaj bi se jasno videlo, koliki delež odpade v celoti na čisto lokalne dejavnosti, one za bližnjo okolico in one za širši okoliš. Opredeljevanje deleža mestuslužnih dejavnosti, ki ga je treba pri analizi funkcije naselja kot takega eliminirati, je problem zase. Čeprav je opredeljevanje s pomočjo indeksa nacionalnega (ali republiškega) povprečka najbolj preprosti način, se proti temu pojavljajo tehtni teoretski pomisleki. To še posebno pri specifičnem značaju naselij oz. omrežja naselij v Sloveniji (pretežno mala mesta in mesteca. 1/3 prebivalcev v njih. ’/s agrarnega prebivalstva in cela ‘/s v naseljih prehodnega tipa). Pri malem številu prebivalstva in malem teritoriju je največje mesto Ljubljana, kljub relativno skromni absolutni velikosti mesto z zelo razvitimi funkcijami nacionalnega središča ter tako močno koncentracijo uslužnostnih funkcij. Povpreček, ki vključuje tudi Ljubljano, je zato za ogromno večino ostalih mest in pri mnogih dejavnostih nerealen, ker je očitno previsok. Iz omenjenih razlogov se zdi, da je primernejše opredeljevanje s pomočjo indeksa, ki ga predstavlja povpreček v najbolj razviti pokrajini, to je v bivšem okraju Kranj. Bivši ljubljanski okraj ni primeren, ker je tu vključeno tudi mesto Ljubljana, ki že v republiškem povprečku nerealno zviša delež »uslužnostnih« funkcij. Ostali bolje razviti okraji imajo pa prevelik delež agrarnega prebivalstva, da bi bil povpreček lahko realen odraz potreb urbanskega prebivalstva po »uslužnostnih dejavnostih.« Zaradi.problematične vrednosti republiških ter — v drugem smislu — tudi pokrajinskih povprečkov za odstotek posameznih skupin dejavnosti je kazalo preizkusiti tudi aplikativnost metode, ki jo je uporabil Gunnar A 1 e x a n d e r s s o n pri klasifikaciji ameriških mest;3 to je metoda ugotavljanja minimalnega normalnega deleža mestuslužnih dejavnosti v okviru posameznih skupin dejavnosti s pomočjo kumulativne krivulje deleža posameznih skupin dejavnosti v vseh mestih. Pri tem je vzel kot normalno vrednost, ki se pokaže na 5 °/o oz. 1% oddaljenosti od izhodišča v koordinatnem sistemu. Glavni pomislek proti avtomatičnemu prevzemu metode je v okoliščini, da je zajel samo mestna naselja z nad 10.000 prebivalci. V to kategorijo velikosti pride namreč v Sloveniji samo sedem mesi (Ljubljana*, Maribor, Celje, Kranj, Jesenice, Trbovlje in Koper). To mejo 10.000 prebivalcev je kazalo za slovenske razmere znižati na naj nižjo velikostno kategorijo, pri kateri ima naselje še značaj mesta, urbanskega naselja. Ta pa se je v skladu z dosedanjimi premotrivanji pokazala v minimalni velikosti 2.000 pre- 3 Alexaiulcrsson G., The Industrial Structure of American Cities. Stockholm, 1956. bivalcev. Vsa naselja nad 2.000 prebivalcev imajo samo neznaten ali zelo skromen delež kmetijskega prebivalstva (največ do okrog 10°/o) in imajo tudi sicer značaj urbanske aglomeracije. Teli naselij je 58.4 Ljubljana in Maribor (zlasti seveda Ljubljana s svojimi edinstvenimi funkcijami republiškega oz. nacionalnega središča) zarati tega, ker znatno presegata po številu vsa ostala mesta, ni kazalo upoštevati v skupnem številu, ker nista reprezentativni za povprečno slovensko mesto. Tako se je število skrčilo na 56. Pri tem je vrednost 5 °/o na kumulativni krivulji med drugim in tretjim mestom in smo se odločili za tretje mesto (kar znaša 5,4 °/o na kumulacijski krivulji). Za primerjavo smo vzeli še vrednost 8,9 °/o na kumulacijski krivulji, kar pomeni 5. mesto. Delež na kumulativni krivulji (5,4 °/o in 8,9 °/o — 3. in 5. inesto) Najmanjši odstotek dejavnosti v naseljih Slovenije z nad 2.000 prebivalci Promet Rudarstvo Industrija Kmetijstvo Gozdarstvo Gradbeništ vo Trgovina Obrt Storitve Drž. organi Svobodni poklici Izven dejavnosti 0,52 (Hrastnik), 0,59 (Zagorje), 0,65 (Ravne), 1,56 (Ruše), 1,60 (Mežica) 0.00 (številna mesta) 2.86 (Senovo), 3,55 (Mežica), 3,71 (Brežice) 8.05 (Črna), 6,01 (Idrija) 0,36 (Hrastnik), 0,47 (Zagorje). 0,55 (Trbovlje) 0,58 (Tržič), 0,76 (Jesenice) 0,14 (Piran), 0,13 (Hrastnik) 0,04 (Izola), 0,04 (Trbovlje), 0.07 (Zagorje) 1,28 (Sevnica), 1,38 (Lendava), 1,51 (Konjice) 1,59 (Laško), 1,78 (Senovo) 2,01 (Mengeš), 2,48 (Ruše), 3,03 (Hrastnik) 3,11 (Mežica), 3,34 (Senovo) 3,04 (Ravne), 3,26 (Hrastnik), 3,28 (Štore) 3,58 (Sežana), 3,80 (Jesenice) 1,07 (Senovo), 1,30 (Zagorje), 1,33 (Mežica) 1,40 (Mengeš), 1,54 (Hrastnik) 4.51 (Hrastnik), 5,68 (Velenje), 5,78 (Tržič) 5,91 (Mengeš), 6,08 (Štore) 0,09 (Štore), 0,12 (Ajdovščina), 0,13 (Škofja Loka 0,17 (Kočevje), 0,22 (Izola) 8.86 (Koper), 10,16 (Medvode), 11,69 (Štore) 12,43 (Črnomelj), 12,53 (Sežana) 4 Ta ooena oziroma izbor je brez dvoma lah'ko delno subjektiven, ker je spodnja meja »mestnega funkcionalnega značaja« pač zelo problematična. (Več gl. str. 58/59). Naslednja faza je bila vrednotenje vrednosti za mestuslužni delež, ki so teoretsko postavljene po raznih metodah. Najprej smo poskusili z vzporejanjem deleža, dobljenega po raznih metodah oz. variantah. Vzporejanje smo opravili samo za one skupine dejavnosti, kjer lahko teoretsko predpostavljamo mestuslužni sektor teh dejavnosti. v H- c CD Gradb ništvo O g O »i Pu T rgov "E O Drž. organi p ČJO Odstotek akt. preb. od vsega preb. v Sloveniji 4*,4* 3,7 4,5 5,8 8,0 1,7 Isto: v bi v. okraju Kranj 43 4,0 4.0 6,8 7,2 1,7 Odstotek po kumulativ- ni kri\ ulji: z vrednostjo 1,51 0,65 3,03 3,28 5,78 1,33 5,4% Isto: z vrednostjo 8,9 % 1,78 1,60 3,34 3,80 6,08 1,54 > o cn p. 0,5 0,3 0,13 0,22 Analiza te tabele pokaže: 1. da je republiški povpreček višji domala za vse skupine kot povpreček za bivši okraj Kranj, kljub temu, da je to najbolj razviti okraj v Sloveniji. (Primerjava povprečkov za druge okraje pokaže, da gre višji odstotek v republiškem povprečju zlasti pri trgovini, državnih in svobodnih poklicih na račun okraja oz. mesta Ljubljana. Pri okraju Kranj je odstotek obrti nadpovprečno visok, odstotek svobodnih poklicev pa podpovprečno nizek. Zato tudi povprečki za okraj Kranj niso najbolj reprezentativni.) 2. odstotki po kumulativni krivulji so nižji tako od republiškega povprečja kakor tudi od povprečja za okraj Kranj. Medtem ko je to negativno odstopanje pri večini skupin dejavnosti proporcionalno, je izredno močno v skupinah »gradbeništvo« in »promet«. Nižji odstotek otl republiškega in onega za okraj Kranj pojasnjuje dejstvo, da je v povprečku za republiko in za okraj Kranj združen i mestotvorni i mestuslužni seklor v posameznih skupinah dejavnosti in je logično, da je zato odstotek po kumulativni krivulji za ugotavljanje mestu-služnih dejavnosti nižji. 3. Razlike v odstotkih, dobljenih z vrednostjo 5,4 % na kumulativni krivulji, in onih, dobljenih z vrednostjo 8,9%, so manjše. Znaten odstop v proporcu je samo pri skupini »promet«, ker je na kumulativni krivulji 5. mesto (odstotek 8,9°/o) pač dvainpolkrat večje. Nadaljnja stopnja preverjanja realne vrednosti domnevnih deležev »uslužnostnega« sektorja v posameznih dejavnostih je bila aplikacija na nekem konkretnem primeru. Izbor mesta, ki bi bil za tako eksperimentalno aplikacijo najbolj primeren, je moral upoštevati okoliščino, da se mestotvorni sektor v posameznih skupinah pojavi samo, če mesto opravlja del dejavnosti v ustreznih skupinah tudi za okolico. Izbrati je bilo treba tedaj mesto, ki po splošnem poznavanju razen svoje osnovne mestotvorne dejavnosti ne opravlja nobenih ali skoraj nobenih funkcij za okolico; skratka, ki praktično nima gravi- tacijskega področja. Po vsestranskem premotrivanju se je pokazalo, da bo tako mesto Hrastnik. Aplikacija omenjenih metod je pokazala naslednjo podobo: HRASTNIK — 30"53 aktivnih prebivalcev 5998 vsega prebivalstva Analiza po republiškem pooprečku mestotvorna mestuslužna dejavnost dejavnost industrij 1041 a 1041 gradbeništvo 75 133 rudarstv 841 o 841 promet 16 112 kmetijstvo (H) trgovina 92 136 gozdarstvo (4) obrt 99 181 izven dejavnosti (662) - storitve 47 52 drž. organi 137 243 svobodni poklici 8 15 1882 474 872 Analiza po pooprečku za bivši okraj Kranj mestotvorna dejavnost mestuslužna dejavnost 1041 1041 75 130 841 841 16 121 (H) 92 121 (4) 99 201 (662) 47 137 8 52 218 9 1882 474 852 Analiza po odstotku 5,4°/o na kumulativni krivulji mestotvorne mesi uslužna dejavnosti dejavnost 1041 1041 29 75 46 841 841 — 16 19 (10 1 92 91 (4) — 99 99 (662) 6 47 41 — 157 168 4 8 4 1882 40 4 7 4 468 Analiza po odstotku 8,9 °/o na kumulativni krioulji mestotvorne mest uslužna dejavnosti dejavnost 1041 1041 21 75 54 841 841 — 16 48 (11) — 92 101 (4) — 99 115 (662) — 47 47 — 137 184 1 8 7 1882 22 474 556 Analiza pokaže, da se vrednost 5,4 % po kumulativni krivulji ujema skoraj povsem z dejanskim stanjem v Hrastniku. Uporaba republiškega povprečka in povprečka za bivši okraj Kranj se pokaže kot povsem neustrezna že na prvi pogled. Vrednost 8.9% po kumulativni krivulji se precej približa realnemu stanju, a še vedno odstopa v pozitivni smeri za ca. 15% v celotni vsoti mestuslužnega sektorja. Da bi izključili možnost, da je ujemanje vrednosti 5,4% po kumulativni krivulji od dejanskega stanja slučajno (kar zaradi premišljenega izbora kraja ilak ni bilo zelo verjetno), smo analizirali še dve nrbaiv.ski naselji, ki nimata skoraj nikakega gravitacijskega področja, to sta Ravne in Štore. V Ravnah se pojavi rahel odstop v nekaterih grupah, znaten pa edino v gradbeništvu, ki je zvezan z veliko rekonstrukcijo železarne in je občasen pojav. Pa tudi sicer je gradbeništvo skupina dejavnosti, kjer smemo znatni del aktivnosti smatrati za mestotvoren. ker je vezan na izgradnjo industrije. Ker imajo Ravne v primeru s Hrastnikom vendarle nekaj gravitacijskega področja, smemo smatrati, da vrednost 5,4% na kumulativni krivulji ustreza. Podobno je malenkostno odstopanje tudi pri Štorah, kar spet potrjuje pravilnost vrednosti 5,4% na kumulativni krivulji. Za primerjavo smo vzeli tudi Tržič, ki je starejši industrijski in historični kraj z zelo malini gravitacijskim področjem. Tudi tu se vrednost 5,4% po kumulativni krivulji močno približa dejanskemu stanju in so znatnejši odstopi samo v tistih treh dejavnostih, ki so bile vodilne mestotvorne dejavnosti oz. funkcije v predindustrijski dobi, to je v obrti, trgovini in prometu, v katerih ima mesto tedaj že tradicionalno povezavo z okolico. RAVNE 2460 aktivnih prebivalcev 5118 vsega pre'bavilstva mestotvorna mestuslužna dejavnost dejavnost 1454 1454 131 168 37 3 3 I [- 16 16 (17) (36) B 11 84 73 (15) 1 l- 75 75 (80) I [17 50 33 C 57 199 142 I l 9 12 3 1457 225 604 379 1682 379 A-1588 B-11 C-83 94,7% 0.4% 4,9% ŠTORE 1035 aktivnih prebivalcev 1946 vsega prebivalstva mestotvorne mestuslužna dejavnosti dejavnost 683 683 11 27 16 8 8 110 17 7 (19) B {11 42 31 (-) 1 1 34 33 (121) 1 6 20 14 C J 4 63 59 l— 1 1 691 43 204 161 734 161 A-702 B-22 C-10 95,6% 3,0% 1,4% TR2IČ ’406 aktivnih prebivalcev 6435 vsega prebivalstva mestotvorne dejavnosti mestuslužne dejavnosti 1869 1869 17 69 52 — — I [50 74 24 (20) — B 58 161 103 (18) 1 [ 88 200 112 (715) I [21 76 55 . C 3 197 194 ! l 3 7 4 1869 240 784 2109 A-1886 B-1% C-27 89,4% 9,3% 1,3% 544 544 Načini klasifikacije Klasifikacijo je mogoče izvesti po več metodah, potem ko smo smiselno eliminirali mestuslužno dejavnost in delež izrazito »ruralnih« dejavnosti. Pri tem pa je treba imeti na vidiku naslednje aspekte mestnih oz. mesiotvornih funkcij: Predvsem je interesantno in važno ugotoviti odnos med mesto-tvornimi dejavnostmi, ki so vezane glede pogojev za obstoj na centralno lego krajev in so tako neposredni izraz regionalne (mi-kro-, makro- ali mezoregionalne) funkcije mesta, odraz njegove vloge v pokrajini ter intenzivnost njegove povezanosti s (prebivalstvom regije, in onimi, katerih lokacija je prvenstveno odraz določenih proizvodnih in drugih faktorjev in ni neposredno v vzročni zvezi s prebivalstvom okoliške regije. V prvo skupino spadajo vse »uslužnostne« dejavnosti (v najširšem smislu besede), to je trgovina, obrt, promet, kategorija »državni organi« (t. j. uprava, šolstvo, zdravstvo itd.), storitve in iako imenovani svobodni poklici. Gradbeništvo tu ne kaže upoštevati, ker ima le deloma značaj uslužnostne dejavnosti in je ta delež že itak eliminiran predhodno: mestotvorni delež gradbeništva pa kaže prišteti k drugi skupini dejavnosti, ker je v veliki meri odraz obstoja oz. razvoja te skupine dejavnosti. V podrobnostih in v posebnih primerih je metodološko ta postopek še odprto vprašanje. V drugo skupino spadajo industrija, rudarstvo in večji del gradbeništva. Kakor pri gradbeništvu se tudi pri kategoriji »industrija« postavlja vprašanje, v koliko nekatere specialne panoge industrije le niso vezane neposredno na število prebivavstva v mestu (npr. klavnice, industrijske pekarne in podobno). Delež take industrije v celoti je vendar tako neznaten, da ga ne kaže upoštevati, ampak eliminirati, ne glede na to, da nam razpoložljivo statistično gradivo drugega itak ne omogoča. Tudi podobne analize drugje po svetu so pokazale, da je praktično vso industrijsko dejavnost smatrati za mestotvorno in ne neposredno vezano na število prebivalstva v mestih ali njihovem okolišu. Do neke mere predstavljajo izjemo industrijske panoge v velikih mestih, vezane na tržišče kot lokacijski faktor. V prvi skupini moremo smiselno spet razlikovati dve podskupini dejavnosti: 1. one, ki odražajo gospodarsko funkcijo mesta v pretežno terciarnih dejavnostih ali onih sekundarnih, ki so po svojem teritorialnem vplivu omejene v glavnem na ožji okoliš mesta; to so statistične kategorije: promet, trgovina in obrt. Pri obrti bi bilo smiselno potrebno obravnavati posebej proizvodno in posebej uslužnostno. Ne glede na to, da tega pri razpoložljivi statistiki vobče ni mogoče narediti, je tu tudi dejstvo, da se znaten, pri večini panog pretežni del proizvodov porabi v okolišu mesta. Mnogo bolj kot pri industriji pomeni neke vrste proizvodno uslužnost. Kadar bo statistično gradivo smiselno prirejeno in podrobno urejeno tudi za potrebe urbanističnih analiz, bo kazalo izrazito, pretežno proizvodno obrt. ki dela za prodajo na širšem tržišču, izločiti iz te grupe in jo uvrstiti v drugo skupino, skupaj z industrijo. 2. one, ki odražajo negospodarske funkcije mesta, torej upravno, prosvetno, kulturno, socialno ild. To so naslednje statistične kategorije dejavnosti: storitve, »državni organi«, in »svobodni poklici«. Pri podrobnejšem statističnem gradivu bi kazalo nemara nekatere storitve uvrstiti v prvo podskupino. V prvi podskupini so dejavnosti nameščene centralno povsem po gospodarskih vidikih, z vidika največje rentabilnosti; v drugi skupini. kjer se je dejavnost do nedavna ali se še v pretežni meri financira iz proračuna oziroma namenskih skladov, je centralna namestitev izraz dostopnosti, razporeditev dejavnosti v širšem prostoru pa je neposredno in tesno povezana z absolutnim številom prebivalstva v okoliških oziroma gravitacijskih področjih mest (odnosno z njegovimi absolutnimi potrebami in ne zgolj dejanskimi ekonomskimi možnostmi). Zaradi teh okoliščin in organizacijske strukture (dejavnosti, namensko omejene na teritorij komune ali okraja) je centralnost močno vezana na administrativne meje oziroma na administrativna središča. Iz predložene razčlenitve dejavnosti v smislu deleža mestotvor-nih in mestuslužnih funkcij ni mogoče klasificirati samo nekatere funkcionalne tipe mest, marveč tudi intenzivnost nekega mesta, vsaj v omejeni meri. Stopnjo centralnosti je mogoče razbrati iz deleža, ki ga imajo v skupini mestotvornih dejavnosti tiste dejavnosti (oziroma oni deli dejavnosti, ki smo jih dobili po izločitvi mest uslužnega sektorja), katerih obstoj je odvisen od uslug (v najsi r.Sem pomenu besede), ki jih posredujejo ožji ali širši okolici, to je: trgovine, obrti, raznih družbenih služb (kategorija »diržavni organi« v statistiki), storitev in svobodnih dejavnosti. Centralna lega je — zaradi najugodnejše dostopnosti — osnova za ekonomsko rentabilno in s tem racionalno namestitev teh dejavnosti. Mesta, ki okolici ne posredujejo teh uslug, teoretsko ne bodo imela med mestotvornimi dejavnostmi nobenega deleža teli dejavnosti; mesta, ki pa imajo močno izraženo funkcijo centralnega kraja, bodo imela visok delež teh dejavnosti v mestotvornem sektorju. Metoda, ki smo jo pravkar navedli. — z omejitvami — dokaj dobro pokaže intenzivnost skupka centra In ih funkcij nekega mesta, ne pokaže pa, ali gre pri tem za funkcije nižjega ali višjega reda; ne pokaže na vlogo oz. mesto centralnega kraja v omrežju centralnih krajev, ki ga po -neki ekonomsko pogojeni spontani hierarhiji določa prav značaj omenjenih dejavnosti z ozirom na višjo ali nižjo stopnjo njihove specializiranosti. Stopnjo centralnosti bi bilo mogoče podrobneje določiti šele, če bi bilo statistično gradivo dovolj podrobno razčlenjeno (pri »državnih organih« bi npr. potrebovali razčlenitev dejavnosti v upravi na občinsko, komunalno, okrajno in republiško, v grupi »trgovine« raz-člentev na trgovino osnovne preskrbe, trgovino na debelo, trgovino s specializiranimi proizvodi, trgovinske usluge itd.). Za točnejše določevanje centralnosti po deležu terciarnih in negospodarskih dejavnosti v mestotvornem sektorju, bi dalje potrebovali še podatek o odnosu med količino teh dejavnosti (merjeno po številu v njej aktivnega prebivalstva ali zaposlenih) in številom prebivalstva v gravitacijskem področju mesta. To razmerje je mogoče postaviti kot kriterij zato, ker je obseg uslužnostnih mestotvornih dejavnosti (terciarnih in negospodarskih) nekega mesta v načelu v podobnem odnosu kot obseg mestuslužnih dejavnosti do celotnega prebivalstva mesta. Uporaba te metode je: 1. vezana na predhodno ugotovitev meja gravitacijskih področij, česar ni mogoče dobiti iz statističnega gradiva (meje komun so gravitacijske meje samo za tako imenovano administrativno, z organizacijo javne uprave pogojeno gravitacijo, ne predstavljajo pa dosledno realne meje ekonomske gravitacije); 2. dejansko so gravitacijska področja za vsako centralno dejavnost (npr. šolo, bolnišnico, specializirano trgovino, in obrt) različna; pač v skladu z dostopnostjo, pogostostjo koriščenja in stroški prevoza. To je sicer mogoče določiti za vsako mesto oziroma dejavnost v njem, vendar zahteva podrobno analizo po posebni metodi; 3. nimamo še standardnega indeksa, ki bi ga lahko uporabili pri opredeljevanju v stopnje centralnosti. Teoretično bi ga bilo mogoče dobiti, vendar bi bilo to vezano z zelo zamudnim dodatnim raziskovanjem vsaj določenega števila reprezentativnih gravitacijskih področij v podrobnostih. Klasifikacijo z ozirom na to, kako so v strukturi aktivnega prebivalstva. zaposlenega v mestotvornih dejavnostih, zastopane te tri osnovne skupine, je mogoče izvesti s smiselno opredelitvijo osnovnih tipov. Eden osnovnih kriterijev je razmerje obeh glavnih skupin: I. industrija, rudarstvo, gradbeništvo; 2. ostale dejavnosti. Taka metoda bi prikazala opredelitev z ozirom na relativno vlogo industrije (ter rudarstva in gradbeništva) do terciarnih dejavnosti, odnosno bi po- sredno pokazala vlogo »služnostnih dejavnosti (oziroma centralnosti) v mestot vorn ill fnmkcijah mesta. Po tej metodi je izvedel klasifikacijo ameriških mest G. Alexan-dersson, ki je mesta razdelil v deset skupin. Razmerja med industrijo (z rudarstvom in gradbeništvom) in »»služnostnimi« dejavnostmi je omejil z relativnimi vrednostmi deleža teh dveh skupin na kumulativni krivulji vseh obravnavanih mest in sicer na vsakih 10% razdalje na koordinatni osi (razdelitev na 10 decilov). Tako je dobil v najnižji skupini delež industrije (z rudarstvom in gradbeništvom) 6.1 do 17.8. in v zadnji, deseti 56,1 do 77,1. Klasifikacijo je mogoče izvesti seveda tudi po absolutnih vrednostih deleža ene oziroma druge skupine, npr. pri desetih razpredelkih je prvi tisti, kjer je delež ene skupine od 1—10 oziroma druge od <)0 do 100. Po naslednji metodi tipov ne določamo po naprej predvidenih teoretskih vidikih, ampak določimo kritične vrednosti za omejitev posameznih tipov iz tipičnih razmerij med posameznimi dejavnostmi, kakor se pojavljajo v dejanskih grupacijah. Te dejansko tipične, značilne grupacije je mogoče razbrati iz trikotnega koordinacijskega sistema, ki ga je mogoče skonstruirati, če razdelimo mestotvorne de-javnosti v tri osnovne skupine. Po tej metodi je bila izvršena klasifikacija mesiotvornih dejavnosti (določenih po posebnem ključu, ki se deloma razlikuje od predlaganega) po procentu aktivnega prebival-stva v razpravi za francoska mesta5. Metoda klasifikacije je v tem, da obkrožimo posamezne grupacije točk, ki predstavljajo določeno vrednost mesta v tem koordinatnem sistemu in nato prečitamo kritične vrednosti na koordinatnih oseh. Prednost te metode je. da je mogoče ugotoviti ros značilne tipe kot se pojavljajo v določeni državi (ali deželi), slabost pa je prvič v tem, da je tam, kjer grupacije točk niso res izrazite in goste, dana možnost za dokaj subjektivno razmejevanje grupacij oziroma njihovo opredeljevanje; drugič pa v dejstvu, da tipe določamo samo iz značilnih grupacij urbanskih naselij določene velikostne kategorije (po številu prebivalcev). Opredelitev v tipe po metodi aritmetičnih razmerij med osnovnimi grupami Osnova, iz katere izhaja predložena shema klasifikacije mest, je odstotno razmerje vseh treh glavnih skupin dejavnosti, ki ima skupno vrednost 100%. Kadar je razmerje teli treh skupin 33.3:33.3: :33.3, je med njimi doseženo absolutno ravnovesje. Kadar ena od teh skupin znatneje preseže drugo, pa obenem ne preseže 50%. imamo opravka z relativno specializacijo v določeno vrsto dejavnosti, kadar pa ena preseže 50%, pa z absolutno specializacijo. 5 Gilbert Le Guen, La structure de la population active des agglomera-iions francaises de plus de 20000 habitants. Methode d’etude. Ann. de Geogr. No 374, 1960. Geografski vestnik 33 Iz teh smiselnih predpostavk lahko izvajamo osnovno tipizacijo mest na štiri tipe, od katerih prvi ni izrazito specializiran (tip I.), ostali trije pa so izrazito specializirani v določeno skupino dejavnosti (tip II. pri katerem prevladuje skupina A, tip III, pri katerem prevlada skupina B in tip IV, pri katerem prevlada skupina C). Taka tipizacija je razmeroma zelo groba in še zdaleč ne more zajeti vse pestrosti funkcionalnih tipov mest. Po njej dobimo dokaj dobro opredeljena mesta z izrazito specializacijo: industrijska mesta, mesta, specializirana v trgovino, obrt in promet — to je »gospodarska« središča; in mesta, specializirana v panoge storitve, — državni organi in svobodni poklici — to je »upravna« središča. Mesta, kjer pa nobena skupina ne preseže 50%, pa so zaradi matematično možnih proporcev (33,5 : 35,5 : 55,5 do 50,0 : 50,0 : 50,0) lahko dokaj heterogena; prav nič specializirana v določeno grupo na eni strani i,n dokaj izrazito specializirana v samo dve skupini na drugi strani, tako da ena od teh praktično sploh ni zastopana. Zaradi potencialnih možnosti kombinacij pri enosmerni progresivni rasti so teoretsko možni štirje ekstremni tipi. Če grupe označimo z A, B in C, so te kombinacije A : B, A : C, C : B ter A : B : C, pri čemer so vrednosti za vse skupine enake. Od teh je A : B : C statičen in praktično ne nastopa, ostali pa so, če upoštevamo razvoj od nevtralnega razmerja A : B : C, dinamični in vodijo lahko do dvostranske relativne specializacije v procentualno razmerje 50 : 50. Zato kaže skupino, kjer nobena grupa ne preseže 50%, podrobneje razčleniti. Najprej v tem smislu, da postavimo mejne vrednosti za tip mesta z neizrazito specializiranimi funkcijami. Če kriterij za absolutno specializacijo (50% v eni sami grupi) specificiramo z mejno vrednostjo za pretežno nespecializiran funkcionalni značaj, ki je dana s tem, da naj večja od teh skupin ni več kot za 50% večja od najmanjše. Preostala mesta, kjer nobena skupina ne preseže 50% in se ne pojavi absolutna specializacija, je tudi mogoče dalje razčleniti. Že doslej se je pokazala ena smer relativne specializacije namreč relativna specializacija v dve skupini, to je kadar dve skupini presežeta 40%, a ne presežeta 50%. Pri tem se more gibati razmerje A:B:C od minimalne vrednosti 40:20:40 do 40:10 : 50. Ob tem se dvostranska relativna specializacija že lepo pokaže (tip le). Druga smer relativne specializacije je specializacija samo v eni od treh skupin, to je, kadar le ena skupina bolj izstopa, tako je za 50—100% večja od najmanjše (tip Ib) ali za 100—200% večja (tip Ic). V prvem primeru gre za rahlo, v drugem za izrazito enostransko relativno specializacijo. Kadar se razmerje med najšibkejšo in najmočnejšo skupino zveča nad 3 in tako najmočnejša izrazito preseže najšibkejšo, že predstavlja dvostransko relativno specializacijo (tip Id). Po teh kriterijih, kjer je mogoče številčna razmerja matematično omejiti, nastopa tedaj možnost znatnega števila posameznih tipov. Ker smemo smatrati, da predstavlja precejšen skupni delež neindustrijskih dejavnosti kvaliteto zase, specializacijo v »uslužnostno« dejavnost, lahko one kombinacije, kjer skupnii delež obeh skupin usluž-nostnih dejavnosti preseže 66,6% in je tako več kot dvakrat večji od deleža industrijske skupine, smatramo za izrazito specializirane tipe in jih izvzamemo iz .skupine tipov, kjer ni dosežena absolutna specializacija. Poleg tipa povsem neizrazite specializacije, tipov enostranske specializacije in tipov dvostranske relativne specializacije se pojavljajo tudi tipi absolutne specializacije v eno od treh glavnih skii-pin dejavnosti in posebne vrste tip uravnovešene specializacije v uslužnostno dejavnost. Ta tip enakomerne dvostranske specializacije v uslužnostne dejavnosti lahko izločimo iz ostalih tipov tako, da uvrstimo k njemu neko mesto tedaj, kadar obe »uslužnostni« skupini presežeta 37,5% (tip If). Z ozirom na intenzivnost te specializacije pa je smiselno ta tip še dalje razčleniti s tem, da v njegovo višjo stopnjo uvrstimo mesto tedaj, kadar obe »uslužnostni« skupini presežeta 40,0%, kar predstavlja zelo izrazito specializacijo v »uslužnostno« dejavnost (tip Ig). Funkcionalne tipe z absolutno prevlado ene od treh glavnih skupin je mogoče prav tako še dalje diferencirati. Samo trije osnovni tipi absolutne specializacije obsegajo z ozirom na obe vzporedni skupini toliko različnih, funkcionalno bistveno različnih kombinacij, da je diferenciacija nujna zaradi smiselne opredelitve. Razmerje A : B : C ima lahko pri absolutni prevladi npr. grupe A, absolutne vrednosti (v odstotkih) od 50,1 : 0 : 49,9 do 50,1 : 25,0 : 24,9, pri čemer se prva kombinacija skoraj povsem približa tipu izrazite dvostranske rela-tivne specializacije, druga pa tipu rahle enostranske relativne specializacije. Predvsem kaže smiselno razčleniti te tri osnovne teoretsko možne tipe absolutne specializacije z ozirom na težino oziroma stopnjo prevlade vodilne skupine. Močna absolutna prevlada vodilne skupine nastopi, kadar odstotek ene skupine dvakrat preseže skupni odstotek ostalih dveh skupin; preseže 66,6% (tip b). Zaradi teh različnih možnosti kombinacij absolutnih vrednosti in razmerij A : B : C kaže teoretsko razlikovati pri absolutni prevladi ene skupine od 50.1 do 66,6% (lip a) tri variante s tem. da sta v enem vzporedni skupini v razmerju manj kot 1 : 2, v ostalih dveh pa v razmerju večjem kot 1 : 2, kar pomeni, da ena ali druga sekundarno že izrazito prevladuje. Pri tipu, kjer nastopi zelo močna absolutna specializacija, ko vodilna skupina preseže 66.6%, je prav tako mogoče teoretsko vsakega od treh tipov, določenega po vodilni skupini, razčlenjevati še dalje z ozirom na prevlado ene ali druge od obeli vzporednih skupin, ki pa sta vedno v skupnem iznosu manjši od 33,3%, ali z ozirom na absolutno vrednost — višino odstotka — vodilne skupine. Z ozirom na ta zadnji kriterij kaže diferencirati predvsem tip z absolutno prevlado skupine A (industrija, rudarstvo in gradbeništvo). Smiselno je, da tu postavimo za mejo minimalni odstotek 83.3 (to je sredi med 66,6 in 100.0) za zelo močno prevlado te skupine. Kraji s tako izjemno specializacijo v to grupo nimajo že skoraj nobene druge mestotvorne funkcije več (razen nekaj malega uslužnostne dejavnosti za prav bližnjo okolico) in predstavljajo tako primer ekstremne enostranske specializacije. Tipa z močno absolutno prevlado grupe B ali C (tipa a) ne kaže dalje razčlenjevati po sekundarni prevladi ene od vzporednih skupin. Po tem načelu stopnje odstopanja od enakomernega deleža vseh treh grup je mogoče tip I. razčleniti v naslednje podrobne tipe: — tip la. kjer je ena od (reli skupin največ do 50% večja od najmanjše. To je tip brez specializacije; — lip II). kjer je ena od treh skupin najmanj 50 in največ do 100% večja od najmanjše. To je tip rahle relativne enostranske specializacije.; — tip Ic, kjer je ena od treh skupin več kot za 100% večja od najmanjše; to je tip izrazite relativne enostranske specializacije; — tip Id, kjer je ena od treh skupin več kot za 200% večja od najmanjše, s tem da srednja ne sme presegati 40% celotne vsote treh skupin. To je tip rahlejše dvostranske relativne specializacije; tip le. kjer dve od treh skupin presežeta 40% od celotne vsote treh skupin. To je tip izrazite dvostranske relativne specializacije. Posebej še z ozirom na enakomerno močno prevlado skupin B in (' pa moremo razlikovati še dva podrobnejša lipa: — iip Tf, kjer tako skupina B kot skupina C presežeta 37,5 % celotne vsote vseh treh skupin in — tip Ig, kjer skupini B in C vsaka zase. preseže 40% celotne vsote vseh treh skupin. Ta dva tipa «e izločita iz ostalih podrobnih tipov I, kadar nastopi tako močan delež obeh omenjenih skupin. Tip II je mogoče še dalje razčleniti v naslednje podrobnejše tipe: — tip Ila, kjer je delež .skupine A od 50—66,6%; — tip Ilb, kjer je delež skupine A od 66,6—83,3%; — tip Ilc, kjer je delež skupine A nad 83,3%. Tipe III in IV lahko razčlenimo na isti način. Prikaz teoretske sheme glavnih tipov in podrobnih tipov z variantami je podan tudi z grafikonom št. 1 (glej priloge ob koncu razprave). Tipe, ki smo jih dobili po tej razčlenitvi (26), je mogoče označiti tudi še dalje in sicer z označbo najmočnejše panoge dejavnosti v posameznih skupinah. Ker vse te dejavnosti niso zastopane tudi v sklopu vsega omrežja v enakih vrednostih, lahko nekatere, ki so skromno zastopane, izpustimo. V strukturi aktivnega prebivalstva naselij z nad 2000 prebivalci so zastopane posamezne panoge z naslednjimi odstotki (brez oklepaja so navedeni odstotki za vsa mesta, v oklepaju ipa za vsa mesta brez Ljubljane in Maribora): kmetijstvo 2,7 (3,7) gozdarstvo 0.5 (0.7) rudarstvo 3,0 (6,0) industrija 28,5 (30.2) gradbeništvo 5,5 (4,57) promet 4.9 (4,2) trgovina 8,1 (6,9) obrt 7,6 (7,6) storitve 3,0 (2,9) državni organi 16,2 (14,4) svobodni poklici 3,0 (0,8) izven dejavnosti 19,0 (18,0) Če vzamemo samo one panoge, kjer lahko predvidevamo delež mestotvorne dejavnosti (to je brez kategorij: kmetijstvo, gozdarstvo in »izven dejavnosti«) pa so odstotki naslednji: rudarstvo 3,9 (7,7) iud ustrija 36,6 (39,0) gradbeništvo 7,1 (5,9) promet 6,3 (5.4) trgovina 10,4 (8,9) obrt 9,7 (9,8) storitve 3,9 (3,7) drž. organi 20,3 (18,6) svob. poklici 1,3 (1.0) Takoj je jasno, da pri nobenem mestu z absolutno specializacijo ni pričakovati prevlade panog »storitve« ali »svobodni ipoklici« nad panogo »državni organi«. Ker so vse tri dejavnosti v posameznih mestih vedno odraz centralne lege kraja in ne posebni,h lokalnih pogojev, so zastopane povsod ter zato ni pričakovati nikjer izredne in nesorazmerne prevlade tistih dveh panog, ki sta v celotni strukturi mest v vsem omrežju šibko zastopani. V skupini »negospodarskih uslužnostnih« dejavnosti prevlada zato vedno panoga »državni organi«. Po sestavi je to sicer dokaj nehomogena kategorija, ki jo je statistika (ne povsem identično) prej označevala kot uprava. Ker ta naziv ne ustreza več spremenjeni družbeni upravni strukturi pri nas, kaže bolj uporabljati naziv »negospodarska terciarna dejavnost družbenega značaja.« Za mesta, kjer je ta panoga zelo značilna, kaže uporabljati namesto naziva »upravna središča« ali »upravni center« nemara naziv »družbena središča« ali »družbeno-organizacijska središča«. Pri grupi »gospodarskih uslužnostnih« dejavnosti so razmerja med posameznimi panogami v celotnem omrežju mnogo bolj izenačena. I udi te dejavnosti pa so pretežno vezane na centralno lokacijo. Pričakujemo lahko, da so primeri, ko je vsaka od treh panog v posainez- nih primerili vodilna v okviru skupine. Lahko tedaj dobimo mesto s prevlado ali trgovine ali prometa ali obrti v sklopu vseh gospodarskih uslužnostnih dejavnosti. Taka mesta lahko tedaj označimo kot »trgovska« isredišča, »obrtna« središča ali »prometna« središča oziroma mesta. Pri skupini osnovnih gospodarskih dejavnoisti (industrija, rudarstvo in gradbeništvo) je zadnja panoga (ki ima deloma sploh lahko močno mestuslužni značaj) očitno zastopana povisod — in razen v zelo izjemnih in časovno povsem prehodnih primerih — zato ne postane v svoji grupi vodilna. Specialnih »gradbeniških« mest ne poznamo, čeprav so lahko taka po strukturi aktivnega prebivalstva manjša podeželska naselja, kjer živi mnogo sezonskih delavcev, zaposlenih v gradbeništvu. Druga panoga v tej skupini, rudarstvo, je izrazito vezana na posebne krajevne proizvodne pogoje. Taka mesta lahko označimo kot »rudarska«. Iz visokega deleža industrije v strukturi aktivnega prebivalstva v vsem omrežju mest je očitno, da bo ta panoga v večini primerov prevladala in tako kvalificirala mesto kot »industrijsko« mesto. Prikaz tipološke opredelitve po metodi aritmetičnih razmerij Po obrazloženi metodi je bilo v celoti klasificirano 58 naselij. To so naselja, katerih prebivalstvo presega 2000 prebivalcev ali pa je le neznatno pod tem številom. V vseh je odstotek agrarnega prebivalstva tako nizek, — pod 10%, v veliki večini dejansko pod 5% — da ga lahko zanemarimo, ker predstavlja samo še nepomemben oistanek nekdanje funkcije nekaterih od teh naselij. Seveda pa naselja, ki jih je zajela analiza, tudi niso vsa polno razvita mesta s kompletnimi funkcionalnimi karakteristikami, ki so značilna zanje.* Vsa pa so naselja, ki imajo določen mestni značaj in izrazito odstopajo od ruralnih naselij raznih vrst, bodisi agrarnih naselij, spalnih naselij (za one, ki se v ta mestna naselja vozijo na delo) ali podeželskih centralnih krajev nižjega reda, odnosno od manjših industrializiranih krajev samo z drobno industrijo. Potegniti mejo do poslednjih dveh kategorij je bilo mogoče seveda samo z določeno mero subjektivne presoje. Vendar velja to le za velikostno kategorijo naselij od 1500—5000 prebivalcev. Analiza aritmetičnih razmerij med osnovnimi skupinami po obrazloženi metodi je pokazala, da je število funkcionalnih tipov naselij mestnega značaja dosti manjše kakor jih vsebuje teoretska shema za klasifikacijo. Od štirih osnovnih tipov (1, II, III in IV) tip III absolutne * Kot osnova funkcionalne (karakteristike mesta je vzeta naslednja »opremljenost« naselja: gimnazija, podružnica narodne banke, kino, hotel, sodišae. Kraji, ki imajo popolno tako opremljenost ali vsaj pretežno, so (bili označeni kot mesta. Metodično sloni taka ocenitev mestnega funkcionalnega značaja na modificirani shemi, ki jo je uporabil pri klasifikaciji angleških mest. A Smailes (The Urban Mesli of England and Wales. Transations of the Institute of British geographers, London 1946). specializacije v »gospodarske 11 služnost ne« dejavnosti vobče ni zastopan. V tip IV (absolutna specializacija v »negospodarske« dejavnosti v grupi C) sta se uvrstili dve mesti Brežice in Tolmin (to je 3,5 °/o vseh). Daleč prevladujeta ostala dva tipa I in II (funkcionalno nespe-cializirana mesta in industrijska mesta). V tip I se je po klasifikaciji uvrstilo 21 mest ali 36 %> in v tip II 35 mest ali 60%. Tudi podrobnejša klasifikacija po tipih oziroma podtipih še vedno pokaže, da se pojavljajo v glavnem samo določeni bolj podrobno označeni tipi. Predvsem so značilni štirje tipi, ki na splošno prevladujejo, saj se vanje uvršča 33 mest ali 58®/o vseh. To so tipi la, II a, II b in Ilc, oziroma: 1. mesta brez vsake izrazite specializacije v katerokoli od treh osnovnih skupnih dejavnosti A, B in C (7 mest); 2. mesta z absolutno specializacijo v industriji, a še z močnimi »regionalnimi« funkcijami (10 mest); 3. mesta z absolutno specializacijo v industrijo, a tudi z znatnejšim deležem ostalih mestotvornih dejavnosti (17 mest); 4. mesta z močno absolutno specialiazcijo v industrijo (II mest). Razporeditev mest v podrobne tipe (število mest) Tip I. skupaj 21 Tip II. skupaj 35 Tip III. skupaj 0 Tip IV. skupaj 2 I a 7 II a 9 + 1 Ib 4 + 1 11 b 14 Ic 2 Ilc 11 Id 3 I e 1 If 2 1 g 1 Razporeditev obravnavanih mest v posamezne tipe: Ljubljana Tip II ai Slov. Konjice Tip II c Hrastnik Koper Idrija Trbovlje Ptuj Radovi j ica Mengeš Murska Sobota Ajdovščina Senovo Nova Gorica Lendava Velenje Sežana Kočevje Mežica Ljutomer Metlika Ruše Celje Laško Ravne Ilirska Bistrica Videm-Krško Štore Slovenj Gradec (II a2) Vrhnika Lesce Piran Tržič (lbs) Novo mesto II b Kranj (I ci) Črnomelj Zagorje Radeče Jesenice (IC2) Bovec Prevalje Kamnik Id, Dravograd Medvode Bled Domžale I ex Sevnica Šoštanj 1 f Ormož Litija Gor. Radgona Crna Iff Postoj na Izola Slov. Bistrica IV ai Tolmin Škofja Loka (IV b) Brežicc Maribor to je oni, kjer so si vse tri osnovne skupine dejavnosti najbolj v ravnovesju; je tudi oni, kjer je delež skupin ß + C' skupaj vedno znatno nad 50 %. Pri omenjenih mestih tega tipa se delež obeh skupin suče med maksimalno 72,1 (Sežana) in minimalno 57.6 “/o (velika Ljubljana). Delež skupine B posebej pa od maksimalno 35,7 % (Sežana) do minimalno 28,7 % (več mest), oziroma delež skupine C od maksimalno 56,7% (Murska Sobota) do minimalno 28,7 % (Ljubljana). Na splošno so skoraj pri vseh mestih razlike v deležih skupin B in ( komaj nekaj odstotkov. Pač pa bolj varira delež skupine A in sicer od 27,9% (pri več mestih) do 42,4% (pri Ljubljani). Njihova regionalna funkcija je torej zelo vsestranska ne glede na to, kako močna je. Razen Ljutomera in Sežane, ki sta manj pomembna mikroregionalna centra, so ostala mesta vsa večja in središča širših regij. Značilno pa je tudi, da je v vseh industrija oziroma skupina A dokaj pomembna oziroma celo kar močna, vendar pa ne tako izrazito, da ibi zasenčila odločno premoč obeh ostalih skupin. Edina izjema je Sežana, kjer je industrija relativno šibka in ki komaj še sodi v ta lip. Med ostalimi podrobnimi tipi v skupnem tipn I (kjer skupina A ni absolutno v prevladi) so glede funkcionalne usmerjenosti znatne razlike. Tipu najmanjše specializacije (la) se najbolj približa tip T b, v katerega spadajo mesta (Celje, Slovenj Gradec, Ilirska Bistrica. Piran in Novo mesto). Pri prvih štirih mestih je vloga industrije že bolj poudarjena, saj skupina A tu dosledno prevladuje (delež se suče rd 41,8% pri Slovenj Gradcu do 48.5 % pri Celju). Ostali dve skupini sla si v glavnem v ravnotežju, vendar včasih ena, včasih druga bolj izstopi. I udi mesta te skupine izkazujejo torej razmeroma vsestransko usmerjenost v skupini B + C'. Vsa so tudi središča zaključenih mikro-regij in občinska središča. Celje ima celo širši regionalni pomen. Kot varianta se v tip 1 b uvršča tudi Novo mesto, kjer je relativno vodilna skupina C (40,2 %), čeprav je znatna tudi skupina A. Vsekakor je Novo mesto že povsem na robu tega tipa. V tip izrazile relativne enostranske specializacije (I c) sodijo tri mesta. Radeče s poudarkom skupine B (49,3 °/o) in Črnomelj s poudarkom skupine A (49,0 %), ki pa je zelo izrazit, ker je v lem mestu z dokaj močnim odstotkom (32.0 °/o) zastopana tudi skupina C. Tudi Bovec z deležem grupe A (45,3 °/o) spada v ta tip. Ta tip je dokaj redek. Močno je poudarjena vloga skupine A pri tipu rahlejše dvostranske relativne .specializacije (lip Id), v katerega sodita dve mesti (Bled in Dravograd). Skupina A doseže maksimalno 47,1 °/o (Bled) in tudi minimalno 45.3% (Bovec). Relativna specializacija je pri tem tipu v industriji. Pipo m izrazite dvostranske relativne specializacije (tip If. Ig in le) pripadajo štiri mesta. Pri treh gre za izrazito specializacijo v skupini B + ( (Postojna, Ormož in Gornja Radgona), kjer znaša skupni delež skupin B + C' maksimalno 83,3% (Postojna) in minimalno 76.7 % (Gor. Radgona). Po so mesta z najbolj poudarjeno regionalno odvisnostjo svoje ekonomske baze in so dejansko vsa tri, občinska središča skoraj brez vsake znatnejše industrije. Tip I e (z izrazito dvostransko usmerjenostjo v skupini A in B) se pojavi tudi pri Sevnici, kjer gre za dvostransko usmerjenost v industrijo in gospodarske terciarne dejavnosti. Med redkejšimi lipi se dve mesti uvrščata v tip IV, kjer absolutno prevlada skupina C pretežno z »negospodarskimi« dejavnostmi. To je Tolmin, kjer znaša delež skupine C 52,1 % (in ostali dve 22,2% oziroma 25,7 %) in spada podrobneje opredeljen v podtip IV b. Drugo mesto is še precej bolj poudarjenim deležem skupine C (73.9%), so Brežice. Te so obenem tudi edino mesto, kjer pade delež skupine A pod 10% (5,6%). Delež skupine B znaša 21,3% in tako znese skupni delež skupine B +C nič manj kol 94.4 %. Zaradi tega je seveda regionalna pogojeno,sl mesta pri Brežicah od vseh slovenskih meist najbolj očitna. Tudi absolutno vzeto so Brežice mesto, katerega regionalne funkcije so dosti večje kol bi bilo mogoče sklepati po velikosti mesta z ozirom na število prebivalstva. Tip II c, v katerem je industrija z rudarstvom in gradbeništvom absolulno prevladujoča skupina (A), je zelo pogost, saj je tega lipa skoraj petina vseh obravnavanih mestnih naselij. Delež skupine A je od minimalno 83,7 % do 100%. Vendar je več kot 90% le v redkih primerih, saj je neka minimalna centralnost značilna skoraj za vsako večje naselje urbanskega, značaja. Vsa ta mestna naselja so na splošno manjša. Med njimi so tri izrazito rudarska (Mežica, Senovo in Velenje), tri izrazito enostransko usmerjena v težko industrijo, kjer je .eno veliko podjetje edina pomembna ekonomska osnova naselja (Štore. Rav-11e, Ruše), dve sta mešano industrijsko rudarski (Trbovlje in Hrastnik), ostala tri so Tržič, Mengeš in Lesce. Jasno je, da zaradi zelo neznatnega deleža grup B + C nobeno od teh mestnih naselij nima kakršnekoli pomembne regionalne funkcije. Nimajo je niti Trbovlje, ki so sicer edino mesto v tej kategoriji, ki preseže 10.000 prebivalcev. Temu tipu je močno soroden tip II b, to je oni, kjer je delež skupine A vsaj dvakrat večji kot skupin B + C iskupaj. Skoraj četrtina obravnavanih mestnih naselij spada v la tip. Razpon deleža skupine A je dan že z opredelitvijo tega tipa (63,6—83,7%). Ta tip se pojavlja pri vseh velikostnih skupinah, od naj višje (Maribor) do najnižje. Tudi tu so zopet, zlasti v zgornji polovici z visokim odstotkom skupine A, zelo specializirana mesta (rudarsko Zagorje in Črna, industrijske Jesenice), katerih regionalne funkcije so na splošno šibke. Dolga je tu vrsta manjših tipično industrijskih mest (Medvode, Litija, Domžale, Šoštanj, Prevalje, Slov. Bistrica, Izola), katerih regionalne funkcije so absolutno vzeto še šibke in omejene na majhen teritorij. Dalje predvsem v spodnji polovici z manjšim deležem skupine A in večjim deležem skupine B + C pa so tudi nekatera pomembnejša regionalna središča kot Kamnik in Škofja Loka, zlasti pa Kranj in Maribor. Regionalna funkcija teh mest n^ očitno v nobeni vzročni zvezi z njihovo prvenstveno in izrazito usmerjenostjo v industrijo ali rudarstvo (z gradbeništvom). V zvezi z njihovo regionalno funkcijo je zanimivo razmerje med postranskima skupinama B in C. V spodnji polovici (z manjšim odstotkom skupine A) in na splošno znatno močnejšo regionalno funkcijo sta si skupini 15 in C po deležu na splošno v ravnotežju. To pomeni, da so tudi regionalne funkcije teh mest močno vsestranske. V zgornji polovici, kjer je odstotek skupine A višji, grupa B v odnosu do C domala brez izjeme odločno prevlada. To pa pomeni seveda, da tu »gospodarske« terciarne dejavnosti odločno prevladujejo nad »administrativnimi« oz. javnimi službami. Podobno je razmerje med skupino B in C tudi pri prej omenjenem tipu lic, kjer edino Ravne izkazujejo večji delež skupine B (kar je razumljivo z ozirom na »novost« meista). V posebno podskupino lega tipa (II b) bi lahko šteli Vrhniko (skupaj z Verdom in St. Vrhniko) z deležem skupine A 62,7 %> zato, ker tu skupina B tako izrazito prevlada nad skupino C (23,6 °/o; 9,1 °/o). Tudi naslednji tip (tip II a), kjer je skupina A še vedno v absolutni prevladi, je v celotnem števila mest dobro zastopan (9 urbanskih naselij). To so večinoma manjša, pa vsa stara mesta z 2000—6000 prebivalci, vsako tradicionalno središče manjše mikroregije, kjer pa je industrializacija njihove stare regionalne funkcije potisnila v strukturi relativno v ozadje (z ozirom na rastoči odstotek skupine A se vrstijo tako-le: Videm-Krško, Laško, Metlika, Kočevje, Lendava, Ajdovščina, Radovljica, Idrija in Slov. Konjice). Značilno je razmerje med skupinama B in C, ki je presenetljivo uravnovešeno (ca. 4:5 do 5:4) in odstopa od tega ravnovesja samo pri Kočevju in Laškem, vendar tudi ne več kot do razmerja 2:3. Podobno pravilnost je bilo mogoče opaziti že v spodnjem delu tipa II b, kjer igre za funkcionalno in genetsko močno sorodno vrsto mest. V celoti spada v tip II nekaj nad 60% vseh slovenskih mest, kar po svoje ilustrira tudi gospodarsko usmerjenost slovenskega prostora v celoti. Vendar pa so v regionalni razporeditvi funkcionalnih tipov znatne razlike. Taka razporeditev v posamezne vodilne tipe dobro ponazarja tudi mestotvorne faktorje, ki sedaj delujejo in vzdržujejo ekonomsko bazo slovenskih mest. Industrija je z ozirom na delež v strukturi zaposlitve danes najmočnejši mestotvorni faktor. Nikakor pa ne edini in vedno odločilni. Tudi pri mestih, kjer ni vodilna, je industrija običajno dokaj pomemben mestotvorni faktor. Dalje je značilno, da je med mesti tipa II (kjer je industrija vodilna) v Sloveniji zelo veliko mest, kjer je rudarstvo pomembnejše (Trbovlje, Velenje, Idrija, Mežica, Črna, Senovo, Zagorje, Lendava) ali vsaj domala enako pomembno (Hrastnik, Laško). Nadalje je značilno, da je zelo malo mest, kjer bi bile sedaj »negospodarske« terciarne dejavnosti (skupina C) odločilni mestotvorni faktor. Dejansko sta to le Brežice in Tolmin. Obenem pa tudi ni mesta, kjer bi »gospodarske« terciarne dejavnosti bile absolutno prevladujoče. Zelo pogosta pa so mejta, kjer je celotni sklop skupin B in C osnova njihovih mestotvornih funkcij (tip I). Ta sklop pa je še prav pomemben tudi v tipu II c, kjer skupina A sicer rahlo absolutno prevlada. Interesantna je tudi primerjava funkcionalnih tipov naselij z ozirom na velikostne kategorije naiselij. V kategoriji do 4000 prebivalcev, v glavnem z 2000—4000 prebivalcev, je 31 mest, to je dobra polovica vseh, od tega jih je največ tipa II, le malo manj pa tipa I, tudi obe mesti tipa IV sta v tej velikostni kategoriji. V kategoriji z 4000—10.000 prebivalci je 20 mest, od tega jih je največ — dve tretjini — tipa lic ali II b, to je z močno absolutno specializacijo v industrijo. Samo tri sodijo v izrazito nespecializiran tip I (a). V kategoriji z 10.000—20.000 prebivalci so samo tri mesta (Koper, Jesenice in Trbovlje). Medtem ko je Koper izrazito nespecializiran v svoji celotni funkciji (tip Ja), sta Jesenice in Trbovlje izrazita industrijska kraja, tipa II b oz. Ilc. V kategoriji z 20.000—50.000 prebivalci sta samo dve mesti, Kranj in Celje. Prvo spada v industrijski tip 11 b, drugo v nespecializiran tip 1 b. Večji sta samo še dve mesti: Ljubljana in Maribor. Ljubljana, največje mesto Slovenije in administrativno središče spada v nespecializiran tip 1 a, medtem ko sodi Maribor izrazito v tip II b z močno specializacijo v industrijo, kljub temu, da je sicer za Ljubljano tudi drugo najpomembnejše regionalno središče v Sloveniji. Neke izrazite korelacije med določeno velikostjo in določeno splošno funkcijo tedaj ni mogoče ugotoviti. Razporeditev raznih funkcionalnih tipov mest na ozemlju Slovenije pokaže naslednjo osnovno značilnost: delitev Slovenije na dva sektorja — industrijski sektor in neindustrijski sektor (glej karto I). V prvem skoraj povsem prevladajo mesta z absolutno specializacijo v industrijo (tip II). V tem sektorju je 32 mest. V drugem sektorju prevladajo mesta brez izrazite absolutne specializacije (tip 1) ali z absolutno specializacijo v »negospodarske dejavnosti« v skupino B (tip IV). V tem sektorju je 26 mest. Omejitev na karti — čeprav zelo shematična — dokaj precizno odgovarja delitvi na pretežno industrijski in pretežno agrarni del Slovenije. V prvem sektorju (pretežno industrijskem) so — z izjemo Senovega, ki je izrazito rudarsko naselje — sploh vsa mesta tipa Ilc, to je 10 od 11 mest. Dalje — z izjemo Izole — spet vsa mesta tipa 11 b, to je 13 od 14 mest. In končno precej mest tipa II a, to je 4 od 10 mest. Mest tipa I je v tem sektorju vsega pet. Razen Ljubljane, ki sodi v tip la, še Celje in Slovenj Gradec (tip Ib) ter Bled in Dravograd (tipa Id). V drugem sektorju (pretežno agrarnem) so z izjemo Ljubljane, ki je sploh poseben primer — vsa mesta tipa I a, to je 6 od 7 mest, pa tudi velika večina ostalih, mest tipa I, to je 10 od 14 mest. Prav tako sta v tem sektorju tudi obe mesti tipa IV. Vendar pa je tudi značilno, da je od tipa IIa (z rahlo absolutno specializacijo v industrijo) v tem -sektorju večina mest tega tipa! To po svoje pokaže, kako je industrija relativno znatna in razširjena tudi izven industrijskega sektorja ali »industrijskega pasu« Slovenije. Opredelitev po metodi geometričnih razmerij med osnovnimi skupinami inestotvornih dejavnosti Klasifikacija, ki je bila metodična osnova predhodne tipološke opredelitve slovenskih mest, je do neke mere toga, ker je vezana na absolutna številčna razmerja. Čeprav je zlasti uporabna za primerjalno analizo z drugimi pokrajinami ali deželami, kjer je mogoče nasloniti na enako prirejeno statistično gradivo, ne izraža v vseh primerili specifičnih tipov za določeno pokrajino. Zato je bila opravljena tudi klasifikacija na osnovi analize geometričnih razmerij med osnovnimi skupinami A, B m C, ki jo je uporabil omenjeni Le Guen7 za analizo francoskih mest. Statistične grupacije, pa čeprav so podobne, niso povsem identične zaradi razlik v osnovnem gradivu. Zato neposredne primerjave med dobljenimi rezultati ni mogoče dosledno izvesti. Zlasti še zato ne. ker je omejevanje povsem odvisno od razporeditve točk. ki je seveda v vsakem primeru povsem svojska ? Le Guen. op. cit. Analiza razporeditve obravnavanih mest na trikotnem diagramu pokaže seveda podobne grupacije mest z ozirom na njihovo funkcionalno usmerjenost, saj je metoda podobna. (Glej grafikon št. 2 med prilogami ob koncu razprave!) Splošne značilnosti razporeditve mest v tem diagramu in z ozirom na to funkcijo so naslednje: 1. Večina mest je razporejena v nekaj dokaj izrazitih rojih. Frije zgornji so zlasti izraziti in dokaj gosti. Četrti roj je v sredini diagrama. Ta roj je na splošno tudi prav izrazil, je pa mnogo manj kompakten, kar kaže na večjo prostost funkcionalne usmeritve mest iz tega roja v posameznih smereh z ozirom na jakost glavnih (reli skupin. Razločiti moremo tedaj štiri glavne vodilne grupacije funkcionalne usmerjenosti mest. Označimo jih lahko zaradi boljše preglednosti z grškimi črkami a, ß, y, d; 2. Največ mest je v zgornjem delu diagrama, v industrijske m s e k t o r j u. Zelo malo mest pa je v spodnjem delu diagrama. To pomeni seveda, da je v Sloveniji zelo malo mest, ki bi živela od specializiranih neindustrijskih funkcij in da je pri veliki večini industrijska funkcija važna, če že ne v ob če vodilna. Dejstvo, da je le izjemno nekaj mest v levem ali desnem spodnjem delu trikotnega diagrama, pove, da v Sloveniji skoraj ni mest, ki bi bila izrazito specializirana v terciarnih dejavnostih v eno ali drugo smer, ki ju nakazujeta skupini B in C. 3. Sk ora j vsa mesta se grupirajo v osrednjem navpične m p asu. Z ozirom na principe konstrukcije diagrama to spet pokaže na pretežno enakomerno, vsestransko funkcionalno usmerjenost regionalne komponente mestnih funkcij. Izjeme so razmeroma zelo redke. Primerjava te grafične analize razporeditve vseh glavnih skupin z ozirom na njihovo medsebojno razmerje z predhodno podrobno klasifikacijo v glavne tipe I do IV in ostale podrobnejše tipe pokaže nekaj zanimivih posebnosti. 1. Zelo jasno se odraža tip II a, ki zavzema na diagramu najbolj zgornjo grupacijo (a). To so ekstremno specializirana »industrijska« mesta. 2. Ostala mesta z absolutno specializacijo v industrijo (oz. grupo A) se pojavljajo na diagramu v dveh grupacijah, ki pa nista tako izraziti kot prva. Druga grupacija zgoraj navzdol (ß) obsega del mest lipa II b (pri katerem smo že prej razločevali »zgornji« in »spodnji« raz-predelek) in sicer oni del z močnejšim deležem skupine A in znatnejšim deležem skupine B v odnosu na skupino C. Irelja grupacija (y) jd od druge na diagramu manj jasno ločena in je meja Iti lahko do neke mere le konvencionalna. Obsega del mest iz »spodnjega« razpredelka lipa II b, to je oni del, kjer je delež skupin B in C skupaj že znatnejši in medsebojno bolj uravnovešen, in pa nekatera mesta tipa Ilc, kjer je delež skupin B in C skupaj še znatnejši in prav lako v glavnem v ravnovesju. Dve mesti istega tipa II b (iz »zgornjega« razpredelka) nekako izstopata iz te grupacije zaradi znatnejšega deleža skupine C (Šoštanj in Črna). 3. Mesta splošnega tipa 1 (brez absolutne prevlade ene od treh grup) se pojavljajo predvsem v četrti grupaciji (d). Kakor je bilo že rečeno, je ta manj kompaktna. Ker je tip I interno zelo diferenciran na podrobne tipe, je bilo mogoče tako razporeditev pričakovati. Od mest tipa I izpadejo iz te grupacije predvsem tri mesta z izrazito dvostransko specializacijo v skupini B in C (Ormož, Radgona in Postojna), pa seveda obe mesti tipa IV (Tolmin in Brežice) ter eno tipa I c (Radeče — z relativno prevlado grupe B). Prav tako izpadejo iz te grupacije dve mesti tipa I d (Bled in Dravograd) ter eno tipa 1 e (Sevnica), kjer je skupina A relativno vzeto vodilna, sicer pa je skupina B daleč močnejša od skupine C. V četrti grupaciji (d) so vsa mesta lipa la in Ib, kjer je delež vseh treh skupin najbolj uravnovešen oziroma gre le za rahlejšo relativno specializacijo v eno od treli skupin. Vsekakor pa je značilno, da se uvršča v to grupacijo tudi nekaj mest tipa II c (kjer industrija že absolutno prevlada, čeprav le neznatno). To so mesta: Laško, Metli- ka, Videm-Krško in do neke mere še Kočevje. Če bi pri teh mestih v skupini A eliminirali mestotvorni delež gradbeništva, bi dejansko delež te skupine padel pod 50 %> ali bil le 2—3 °/o nad to mejo. (Pri ostalih mestih tipa Ilc je delež grupe A že povsod nad 60%). V tej četrti grupaciji je tudi Črnomelj iz tipa I c ter Bovec iz tipa Id. Poleg štirih glavnih grupacij oziroma rojev na trikotnem diagramu so tedaj samo še dokaj izolirane izjemno razporejene točke, ki pa v vsakem primeru predstavljajo določen tip funkcionalne usmerjenosti. Na osnovi analize značilnih grupacij ali »rojev« točk v trikotnem diagramu je mogoče postaviti prav tako določeno tipologijo mest. V razliko s tisto, kjer so za osnovo vzeta absolutna aritmetična razmerja, se ta opira na geometrična razmerja in predstavlja relativno tipologijo zgolj z ozirom na posebne razmere v Sloveniji. Iz tega razloga seveda taka tipologija najbolje ponazarja posebnost slovenskih mest. Pomanjkljivost pa je seveda v tem, da je omejevanje na trikotnem diagramu, razen kadar gre za zelo kompaktne roje točk, nujno do neke mere subjektivno. Ne glede na te pomanjkljivosti smo poizkusili tipološko klasifikacijo tudi po tej metodi. Zgornji trije roji predstavljajo prve tri tipe (a, ß, y). Četrti roj, ki je tip zase (d) pa kaže zaradi ohlapnosti podrobneje razčleniti še v podtipe, z ozirom na določeno odstopanje od ravnovesja vseh grup v eno ali drugo smer. V tip <5i — osrednji roj, kjer je odstopanje od ravnovesja najmanjše; v lip ^2. kjer gre odstopanje z izrazitejšo prevlado industrije (oz. grupe A); in tip fa, kjer gre za odstopanje z izrazitejšo prevlado skupine C. Ker predstavljajo ostala mesta, ki se v trikotnem diagramu pojavljajo izven teli štirih rojev, tudi svojevrstne tipe funkcionalne usmerjenosti, jih je treba ne glede na malo število ustrezno opredeliti. V tip e bi kazalo uvrstiti tri mesta z izrazito dvostransko specializacijo v skupini B in C; v tip % obe mesti z absolutno prevlado skupine C; v tip l Sevnico z izrazito relativno specializacijo v skupino B; in v tip fi že omenjeno skupino treh mest, ki se pojavlja ločeno ob strani tipa <5 (Bled, Dravograd in Sevnica, kjer je poleg relativne prevlade grupe A zelo močna tudi skupina B, zaradi katere se ta tip izločuje iz tipa d). Po tej klasifikaciji spada v tip a 9 mest; v tip ß 9; v tip y 13; v tip d 18 (v podrobnem v tip <5i 12; v tip <52 5; v tip <5s 1); v tip e 3; v tipx 2; v tip A 1; in v tip // 3 mesta. V štiri osnovne tipe tedaj skupaj 49 mest ali 84°/« od vseh. lip <5 pri tem prevladuje. Regionalna razporeditev je značilna zlasti v primerjavi z razporeditvijo tipov na osnovi aritmetičnih razmerij. Temeljna razlika med industrijskim pasom in pretežno agrarnim področjem Slovenije je po lej klasifikaciji še bolj očitna. Od izrazito »industrijskih« mest (kategorije a in ß) je izven industrijskega pasu le eno (rudarsko Senovo), pa tudi od industrijsko-regionalnih centrov (tip 7) so le štiri (Idrija, Ajdovščina, Izola in Lendava). Pač pa so od petih regionalno-industrij-skih središč s poudarkom na industriji (tip 62) kar štirje v tem sektorju. Tu so tudi vsa tri izrazita regionalna središča (tipa s — Radgona, Ormož, Postojna) ter oba specializirana regionalna centra (tipa % — Tolmin in Brežice). Tudi delno v grupo C specializirano regionalno središče Novo mesto (tipa (h) je v tem sektorju. Seveda pa je tu zlasti velika večina splošnih regionalnih središč (tipa «5i Koper, Piran, Nova Gorica, Sežana, Ilirska Bistrica, Murska Sobota, Ptuj, Ljutomer) ne glede seveda na stopnjo centralnosti, ki jo imajo (glej karto št. II). V industrijskem sektorju Slovenije so vsa izrazita industrijska mesta (tipov a in ß z omenjeno izjemo Senovega) ter večina industrij-sko-regionalnih središč (tipa y — Radovljica, Kranj, Škofja Loka, Šoštanj, Črna, Slovenska Bistrica, Vrhnika in Slovenske Konjice, Slovenj Gradec in seveda Maribor). Od splošnih regionalnih središč (tipa öi) sta tu le dve (Ljubljana in Celje) ter dve tipa fi (Bled in Dravograd) ter eno pretežno industrializirano-regionalno središče (Laško tipa (h) (Glej tudi karto št. II). Klasifikacija po tej metodi seveda samo dopolnjuje predhodno in jo korigira zlasti v opredelitvi z ozirom na regionalno funkcijo mest. To pa moremo bolje opredeliti še po drugi metodi. Regionalne funkcije inest Z namenom, da bi bilo mogoče dobiti vsaj grobo predstavo o dejanskem pomenu regionalnih funkcij mest, je bila na osnovi osnovnega gradiva klasifikacije napravljena še ena analiza. Metodološko temelji na predpostavki, da absolutno število mestotvornega aktivnega prebivalstva v skupinah B in C skupaj opravlja pretežno funkcije za oko-lišni teritorij, za večjo ali manjšo regionalno enoto. Dejansko so lahko v posameznih primerih odstopanja, če v okviru teli dveh grup prevlada dejavnost, ki je vezana na posebnosti lokacije in ne na regionalno zaledje. To se lahko pojavi zlasti v skupinah promet in obrt (zaradi proizvodne obrti). Toda na splošno se zdi pristop po tej metodi upravičen, vsaj za grobo in hitro analizo. (Glej tudi str. 31, 32). Mesta so bila razporejena v štiri osnovne skupine (oziroma v 9 podrobneje opredeljenih sk upi n) s ozirom na absolutno število aktivnega mestotvornega prebivalstva v skupinah B in C. Te osnovne skupine niso bile določene na osnovi kritično obdelanih kriterijev za mejne vrednosti med posameznimi skupinami, ko nastopi v regionalnih funkcijah določen kvalitetni preskok. Za tako vrednotenje še ni dovolj gradiva, niti potrebnih predštudij. Kategorizacija sloni zato povsem na empirični oceni, ki je lahko seveda dokaj subjektivna in na določenem matematičnem zaporedju. To v tem smislu, da številčna razlika med eno in drugo skupino ne presega 100 °/o. Postavljene so bile naslednje osnovne skupine: 0 200, 200—350, 350 -600, 600 1500 in 1500 —5000. Mesla, kjer število aktivnega mesto- tvornega prebivalstva v skupinah B + (' poslednjo bistveno preseže, so uvrščene v zadnjo izjemno skupino. Pod robnejša omej i te v skupin je naslednja: A 0—100. B 100—200. C 200 -350, D 350—600, E 600—1000. F 1000—1500. G 1500 2500, H 2500—5000. I bistveno nad 5000. Razporeditev mest v te skupine je označena na spodnji tabeli (v oklepaju so številke za aktivno mestotvorno prebivalstvo v grupah B + C): grupa B + C gru pa B + C grupa B - h C I D B Lj ubljana 35 385 Sežana 597 Medvode 184 Maribor 9 542 Ilirska Bistriga 569 Me 1 lika 173 Vrhnika 543 Bovec 171 H Trbovlje 528 Prevalje 159 Celje 4 066 Kamnik 515 Črna 130 Koper 2717 Tolmin 494 Videm-Krško 492 A G Slovenj Gradec 492 Mengeš 100 Kranj 2 165 Idrija 474 Ravne 94 Novo mesto 1 739 Črnomelj 436 Mežica 94 Ajdovščina 383 Bu še 80 F Gor. Radgona 376 Lesce 56 Nova Gorica 1 445 Sevnica 371 Senovo 51 Ptuj 1 440 Domžale 366 Štore 32 Murska Sobota 1 353 i 11 rast ni k 0 Postojna 1 246 C Jesenice 1 074 Slov. Bistrica 347 Dravograd 341 E Laško 334 Piran 827 L j utomer 323 Škofja Loka 812 Radovlj ica 294 Kočevje 767 Radeče 290 Brežice 762 Litija 290 Bled 718 Ormož 283 Izola 671 Lendava 280 1 Zagorje 253 1 Konj ice 249 Tržič 248 Velenje 224 Šoštanj 208 Regionalna razporeditev teli skupin je prikazana na priloženi karii (glej karto ši. III). Velikost krogov je taka, da bi približno ustrezala številu prebivalstva teh mest, če bi le-ta živela samo od dejavnosti v skupinah B + C. Izračunana je na osnovi formule: (a +/?) x z = X. Pri tem je: a = število vseli aktivnih mestotvornih prebivalcev v skupinah B + C; ß = 15.7 °/o od B + C (to je teoretični odstotek mestuslužnega prebivalstva pri n, povzet iz izračuna po kumulativni krivulji); z = 2,20 °/o, kar pomeni vzdrževano prebivalstvo na aktivno prebivalstvo po povprečku za Slovenijo, kjer je razmerje: aktivni (minus kategorija izven dejavnosti): vzdrževani pri nekmečkem prebivalstvu v razmerju 1:2,2; X = radij kroga. — Ker je pri kartografskem prikazu strukture mesi z ozirom na razmerje skupin (B + C) : A za isto število prebivalstva vzet isti radij, je mogoča tudi teoretična primerjava v velikostnili razmerjih mest, kakor izhajajo iz njihovih celotnih mestotvornih funkcij oz. dejavnosti in kakršna bi bila, če bi bila odvisna glede obstoja samo od »regionalnih« funkcij. Analiza jakosti regionalnih funkcij in s tem posredno vsaj kolikor taki grobi kvantitativni pokazatelji ■dopuščajo tudi stopnje njihove centralnosti, pokaže nekaj splošnih značilnosti. Po številu prebivalstva večja mesta imajo na splošno tudi najmočnejše centralne funkcije. Toda to ni nikaka zakonitost. Nasprotno, samo s podrobnejšo analizo njihovih mestotvornih dejavnosti v skupinah B in C je mogoče realno oceniti dejansko jakost regionalnih, tj. centralnih funkcij. V tem pogledu je zlasti zanimiva primerjava med Novim mestom in Tržičem, ki sta po prebivalstvu približno enaka, je pa v stopnji njune centralnosti zelo velika in bistvena razlika. Ali pa primerjava med I rbovljami in Kočevjem, ki sodita oba v isto skupino z ozirom na stopnjo centralnosti, a so I rbovlje po prebivalstvu trikrat večje (Brežice npr. spadajo colo v višjo skupino kot Trbovlje). V zvezi s tem je druga značilnost, ki jo ponazarja teritorialna razporeditev mest po tej opredelitvi z ozirom na stopnjo centralnosti. Predvsem se pokaže, da je razporeditev mnogo bolj enakomerna, kakor če vzamemo za osnovo zgolj število vsega ali tudi zgol j vsega aktivnega prebivalstva. Primerjava je mogoča seveda samo za centre z znatnejšo centralnostjo (skupine E-I). kajti nižjo stopnjo centralnosti (seveda z ozirom na prevzete pokazatelje!) pokaže tudi sicer še marsikatero naselje, ki ga tu nismo klasificirali kot mestno naselje, zlasti seveda večji ruralni centri. Vsekakor tudi pri teli centrih višjega reda razporeditev ne more biti povsem geometrično enakomerna, ker so centralne funkcije, ki jih odraža jakost skupin B in C, v direktnem razmerju z razporeditvijo prebivalstva, to pa samo ni enakomerno razporejeno po teritoriju Slovenije. Izrazito se pokaže, da je mest z višjo stopnjo centralnosti (tj. v skupinah od E do I) razmeroma malo, vsega 16. Od teli izrazito izstopata Ljubljana in Maribor, ki sta po svojem regionalnem vplivu daleč nad vsemi ostalimi mesti, edini res večji mesti. Regionalne funkcije naslednjih dveh mest na lestvici, Celja in Kopra, so še dokaj močne, vendar je njuna central n ost znatno manjša (skupina H). Pač pa se jima približata dve drugi ne dosti manj pomembni središči, Kranj in Novo mesto, pri čemer ima poslednje dosti večje potencialno 4 Geografski vestnik 49 gravitacijsko zaledje (skupina G). Med pomembnejša regionalna središča sodijo še mesta v naslednji skupini F (Nova Gorica, Ptuj, Murska Sobota, Postojna in Jesenice). Vsa so središča dokaj velikih področij, v nekem smislu nekaka pomembna subregionalna središča. Teh deset mest predstavlja osnovne centre v omrežju naselij Slovenije. Mesta v naslednji skupini E (Kočevje, Piran. Brežice, Bled, Izola in Škofja Loka) izkazujejo razmeroma visoke številke v grupah B in C iz vzrokov, ki niso vedno povsem izraz jakosti njihovih regionalnih funkcij. Eden od vzrokov so omejitve, izvirajoče iz značaja statističnega gradiva, ki je bilo na voljo. V skupini B in ( je vključena vsa proizvodna obrt in ves promet, dejavnosti, ki nista vezani na zgolj central nost, ampak v posameznih slučajih izrazito na specifičnost lokacije. Čim manjše je naselje oz. čim manjši je delež skupin B in C . tem bolj lahko taka pomanjkljivost gradiva zabriše dejanski delež zgolj centralnega sektorja v teh dejavnostih. Tako je v Piranu zaradi plovbe, na Bledu pa gostinstva oz. turizma v panogi trgovine. Drugi vzrok je v tein, ker nekatera od teh mest opravljajo centralne funkcije v sklopu rahle »konurbacije« več bližnjih mest, kar pomeni, da dopolnjujejo v nekaterih pogledih s svojimi posameznimi dejavnostmi centralne funkcije višjega reda, ki ®o skupne celi »konurbaci ji:« Tako Izola in Piran za obalno »konurbacijo« Koper—Izola— Piran, Bled v sklopu gorenjske »konurbacije« Jesenice—Bled—Radovljica. Tudi Škofja Loka v določenih pogledih dopolnjuje funkcijo bližnjega Kranja. Vse to velja seveda še bolj za mesta v ostalih skupinah z nižjim skupnim deležem skupin B in C'. Ce bi vzeli pri omenjenih in še drugih podobnih malih »konurba-cijah« za osnovo primerjave skupno vsoto aktivnega mestotvornega prebivalstva v skupinah B in C za vsa jedra teh »konurbacij«, bi se zlasti zasavska »konurbacija« v Črnem revirju izkazala z višjo stopnjo centralnosti (prišla bi v skupino E, tj. na stopnjo Kočevja ali Brežic). Podobno tudi naša koroška »konurbacija«: Ravne—Dravograd—Slovenj Gradec, ki bi prišla na gornjo mejo skupine E. »Obalna konurbacija« bi ostala na isti stopnji, in »gorenjska konurbacija« verjetno tudi ne bi dosegla višje stopnje kot jo imajo Jesenice, če bi odračunali v Jesenicah znaten del zaposlenih v prometu in na Bledu v gostinstvu. Posebej je bila opravljena tudi kategorizacija mest z ozirom na odnose zgolj med skupinama B in C mestotvornega aktivnega prebivalstva. Analiza je bila narejena zato, da bi dobili relativno predstavo o stopnji specializacije v eno ali drugo od obeh skupin oziroma o odstopanju od ravnovesja med obema skupinama, ki odraža vsestranskost regionalnih funkcij mest. Kot osnova za kategorizacijo je služila konvencionalno sestavljena tabela razmerij. Postavljene so bile naslednje kategorije za razmerje B : C z ozirom na skupino B: (80—100) (65—80) (45—65) (45—55) (35—55) (20—55) (0 -20), ki jih v tem zapovrstju označujemo od a do g. Tabelarični prikaz te kategorizacije je naslednji:* kat. d (B=45—55) kat. c (B = 55—65) kat. a (B = 80—100) ! Mengeš A Velenje C Lesce A Tržič C kat. e (B =35—45) Slovenj Gradec D Črna B Idrija E Laško C Črnomelj D kat. f (B = 20—35) Murska Sobota F Novo mesto G Tolmin D Brežice E Šoštanj C kat. g (B = 0—20) Ravne A Nova Gorica F Senovo A Koper H Maribor I Sežana D Videm-Krško D Ptuj F Ljutomer C Ljubljana I kat. b (B = 65— -80) Postojna F Ormož C Piran F Gor. Radgona D Bovec B Celje H Dravograd C Ilir. Bistrica D Bled E Trbovlje D Radeče C Hrastnik A Sevnica D Mežica A Štore A Ruše A Zagorje C Kranj G Jesenice F Izola E Prevalje B Slov. Bistrica C Kamnik D Slov. Konjice C Medvode B Radovljica C Litija C Aj dovščina D Škofja Loka E Lendava C Kočevje E Metlika B Vrhnika D Analiza teli kategorij z vidika najprej pogostosti, potem pa odnosa do splošnih funkcionalnih tipov mest, do stopnje centralnosti ter do velikostnih kategorij mest pokaže nekatere zanimive značilnosti (glej karto št. IV): 1. Predvsem je značilno, da sta od sedmih konvencionalno izbranih kategorij, ki zajamejo pregledno vsa možna razmerja med skupinama B in C, zastopani v glavnem vendarle samo dve, d in b, saj sodi v eno ali drugo skupaj 39 mest ali 67 % vseh (23 ali 40°/o v kategorijo d; 16 ali 27% v kategorijo b). Samo pri enem mestu -se pojavlja kategorija g. to je ona z ekstremnim deležem skupine C. V ostalih kategorijah je pa le nekaj mest (po 6—8 °/o vseh). 2. Dalje je značilno, da prevlada ene ali druge grupe neindustrijskih dejavnosti (B ali ( ) ni v nobeni jasni zvezi z velikostjo mest, ker so v vsaki pogostejši kategoriji (d in b) zastopane vse velikostne kategorije mest. To je razumljivo, ker je bil odstotek mestuslužnega aktivnega prebivalstva vedno že predhodno odštet in skupini B in C predstavljata samo mestotvorno prebivalstvo ter je zato večji ali manj- * Velike črke zraven imen mest se nanašajo na kategorizacijo po stopnji centralnosti! ši delež ene ali druge skupine odvisen povsem od regionalnih funkcij mest. Dve kategoriji, ki sta daleč najbolj pogosti, sta posebej značilni. To je kategorija d, kjer sta si igrupi B in C v ravnovesju. Zajame skoraj polovico vseh mest. Ker obe skupini ponazarjata regionalno funkcijo mest, pomeni, da je le-ta pri mestih te kategorije najbolj vsestranska in splošna oz. uravnovešena. Kategorija b, kjer skupina B izrazito prevladuje, zajame dobro četrtino vseh mest. V regionalnih funkcijah teh mest torej odločno prevlad ujej o tiste, ki pomenijo predvsem »gospodarsko« pogojenost regionalne vloge teh mest. Pendant te kategorije na drugi strani je kategorija f, kjer so regionalne funkcije mest predvsem »administrativno« pogojene. Mest kategorije f pa je značilno mnogo manj kot mest kategorije b. Vzporedno je razmerje tudi med obema skupinama a in g, kjer je mest prve skupine spet dosti več kot druge. Zelo značilno je dalje, da je razmeroma malo mest, ki bi izkazovala zgolj rahlejšo prevlado skupine B ali C. V smeri »gospodarske« pogojenosti regionalnih funkcij imamo za uravnovešenostjo takoj kategorijo, kjer je ta pogojenost močno podčrtana. V obratni smeri predvsem »administrativne« pogojenosti je vmes še dokaj močna kategorija zmerno močne pogojenosti v to smer. 3. Z vidika korelacije teli kategorij s splošnimi funkcionalnimi tipi mesi moremo podati le še neka dodatna opažanja, saj je bil odnos skupin B in C itak že eden bistvenih kriterijev pri opredeljevanju tipov. Poleg tega. da sodijo seveda skoraj vsa mesta tipa I a v kategorijo d, zlasti to, da izkazuje uravnovešenost razmerij B : C tudi mnogo industrijskih mesi. Dalje, da so v kategoriji b z izrazito prevlado skupine B skoraj samo industrijska mesta tipa II I) in ona iz tipa I, ki kažejo relativno specializacijo v industriji. Drugih značilnih korelacij iz dane primerjave ni mogoče ugotoviti. 4. Podobno ni mogoče opaziti zelo izrazitih korelacij med stopnjo centralnosti oz. jakostjo regionalnih funkcij posameznih mest in razmerjem med skupinama B in C. Vendar pa se na splošno le pokaže, da močnejši regionalni centri z večjo stopnjo centralnosti kažejo predvsem uravnovešeno razmerje med skupinama B in C. Tako je v primeru Ljubljane, Celja in Kopra: Nove Gorice, Kranja, Ptuja. Tudi pri Mariboru je prevlada skupine B malo izrazita in pri vzporejanju z Ljubljano razumljiva. Od pomembnejših regionalnih centrov kažejo le Jesenice izrazito prev'lado skupine B. podobno koi industrijska mesta na splošno. Po drugi strani pa izkazujeta Novo mesto in Murska Sobota, ki nista pretežno industrijska centra, izrazito prevlado skupine C, tj. kategorijo f. V tej zvezi je dalje značilno, da se v ekstreme kategorije a in g uvrščajo mesta z izrazito specializacijo (npr. Velenje in Tržič na eni strani ter Ravne na drugi strani), katerih stopnja cen-fralnosti je nizka. 5. Zelo značilne korelacije se pojavljajo, če primerjamo regionalno razporeditev odnosa skupin B in C, tj. kategorije a do g s splošno funkcionalno tipologijo obravnavanih mest na ozemlju Slovenije. Zlasti če še primerjamo kategorizacijo mest v industrijskem sektorju in pretežno agrarnem sektorju Slovenije. V agrarnem sektorju prevladujejo mesta kategorije d z uravnovešenim razmerjem, sicer pa je pogosta rahla ali izrazita prevlada skupine C (Spodnje Posavje kot dokaj industrializiran pas je izjema). V industrijskem sektorju pa prevladujejo kategorije z prevlado iskupine B, zlasti kategorija I), sicer pa so še dokaj pogosta mesta kategorije d z uravnovešenim razmerjem. Tako zlasti večja mesta, saj so od štirih naj večji h, tri (Ljubljana, Celje iu Kranj) v tej kategoriji in tudi četrto, Maribor, izkazuje le zelo rahlo prevlado skupine B. Nadaljnja podrobna analiza razpoložljivega statističnega gradiva oziroma analiza odnosov med posameznimi panogami dejavnosti v okviru obeh skupin, B + C, je zaradi značaja gradiva (gl. str. 22—24) in zaradi prevlade majhnih mest, dokaj problematične vrednosti. Da pa bi dobili vsaj orientacijsko podobo o strukturi regionalnih funkcij posameznih mest, je bila navzlic tehtnim pomislekom opravljena ustrezna primerjava. Sloni na kategorizaciji vseh obravnavanih mest z ozirom na to, kateri dve panogi dejavnosti iz skupin B in C sta najmočnejši. V smislu predhodnega razčiščevanja (gl. str. 37/38) je bila izvedena primerjava samo za štiri od šestih panog (promet, trgovina, obrt in državni organi). Kot najbolj pogosta vodilna panoga je odločno izstopila kategorija državni organi (36 mest ali skoraj 2/3 vseh). Naslednja panoga po pogostosti je obrt (14 mest). Panogi promet in trgovina sta najmočnejši samo pri štirih mestih. Kot sekundarno najmočnejše panoge se pojavljajo razmeroma enakomerno vse štiri panoge, vendar najpogosteje obrt in trgovina. Število mest, kjer se dve najmočnejši panogi pojavljata kot vodilni ali vzporedni: vodilna drž. org. trgovina promet trgovina panoga 36 14 4 4 vzporedna obrt obrt drž. org. promet panoga 18 15 13 12 Od celotnega možnega števila kombinacij vodilne in vzporedne panoge — 16 — se jili dejansko pojavi le 10. Pa še od teh so samo štiri pogoste. Kombinacija »državni organi z obrtjo kot vzporedno panogo se pojavlja v 18 primerih; državni organi s trgovino v 11 primerih; obrt z državnimi organi v 9 primerih in državni organi s prometom v 7 primerili. Ostale kombinacije se pojavljajo le pri slabi četrtini vseh obravnavanih mest. Razporeditev mest po teh kombinacijah dveh najbolje zastopanih panog dejavnosti iz skupin B in C podaja spodnja tabela: državni organi obrt (18 mest) Izola Idrija Ajdovščina Bovec Radovljica Slovenj Gradec Laško Krško Novo mesto Črnomelj Konjice Ruše Slov. Bistrica Gor. Radgona Ormož Ljutomer Lendava Murska Sobota obrt promet (3 mesta) Tržič Mengeš Sevnica trgovina promet (2 mesti) Velenje Štore obrt drž. organi (9 mest) Škofja Loka Medvode V rhnika Kamnik Kočevje Metlika Senovo Zagorje Mežica promet drž. organi (2 mesti) Radeče Jesenice promet trgovina (1 mesto) Dravograd obrt trgovina (2 mesti) Domžale Prevalje drž. organi promet (7 mest) Piran Nova Gorica Postoj na Litija Hrastnik Črna Maribor drž. organi trgovina (11 mest) Koper Ilirska Bistrica Sežana Tolmin Kranj L j ubljana Ravne Šoštanj Celje B režice Ptuj trgovina drž. organi (2 mesti) Bled Trbovlje Z ozirom na usmerjenost regionalnih centralnih funkcij posameznih centrov bi tedaj lahko razlikovali štiri osnovne tipe (tudi v smislu terminologije na str. 37/38): 1. upravno-obrtne centre 2. upravno-trgovske centre 3. obrtno-upravne centre 4. upravno-proinetne centre Z ozirom na dvomljivo vrednost pokazatelja kot je aktivno prebivalstvo pri manjših mestih, ki pa močno prevladujejo, ne bi kazalo na splošno izvajati iz take analize kakih trdnejših zaključkov o podrobni funkcionalni usmerjenosti slovenskih mest. Pač pa se zdi interesantna analiza teritorialne razporeditve zgoraj opisanih tipov (oziroma kombinacij dveh najbolj zastopanih panog dejavnosti). (Glej karto št. V!) Predvsem, moremo ugotoviti spet razlike med »industrijskim« ter »neindustrijskim« sektorjem Slovenije. Predvsem so skoraj vse redkejše kombinacije zastopane samo v industrijskem sektorju. Od štirih najpogostejših kombinacij oziroma tipov se v neindustrijskem sektorju pojavljajo zlasti pogosto upravno-obrtni centri (v Spodnjem Podravju in Pomurju je to edini tip!), saj je tu skoraj polovico mest takih). V tem sektorju je panoga »državni organi« vobče vodilna pri veliki večini mest. Na Primorskem je ta panoga vodilna dosledno pri vseh, sicer pa se kombinira še z trgovino ali prometom kot vzporedno panogo. Tip obrtno-upravnih centrov se pojavlja v glavnem v industrijskem sektorju. Mesta, kjer je obrt vodilna panoga v skupinah B + C, se vobče pojavljajo predvsem v tem sektorju. Tip upravno-trgovinskih centrov se pojavlja v obeh sektorjih Slovenije razmeroma enakomerno. Tip upravno-prometnih centrov se pojavi pri mestih v obeh sektorjih, zlasti če imajo pomembnejše železniške postaje ali transportna podjetja, in so ostale panoge — razen kategorije državni organi — relativno slabše razvite. Vsekakor pa so tudi pri analizi regionalne razporeditve kakšni bolj tehtni zaključki problematični. Relativni pomen »regionalnih« funkcij v sklopu ekonomske baze posameznih mest pokaže analiza skupnega odstotka skupin B in C oz. aktivnega mestotvornega prebivalstva v teh dveh skupinah v odnosu do vsote vseh treh skupin A + B + C (oziroma do celotnega števila mestotvornega aktivnega prebivalstva). Ta odstotek se giblje od najmanj 0°/o pri Hrastniku do največ 94,4 °/o pri Brežicah. Zato je bil za primerjavo vzet celoten razpon od nič do sto odstotkov, razdeljen v deset enakih kategorij tako, da je v prvi skupini delež skupin B + C od 90—100 %, v zadnji pa od 0—tO°/o. Razporeditev mest v posamezne kategorije je podana na spodnji tabeli: 1. Brežice 2. Postojna Ormož Sežana Gor. Radgona Radeče Tolmin 4. Nova Gorica Koper Novo mesto Ptuj L j utomer Murska Sobota 5. Ilirska Bistrica Piran Bovec Ljubljana Bled Celje Sevnica Črnomelj Slovenj Gradec Dravograd 6. Kočevje Metlika Laško Videm-Krško 7. Ajdovščina Vrhnika Idrija Radovljica Škofja Loka Konj ice Maribor Lendava 8. Izola Kamnik Medvode Domžale Litija Šoštanj Črna Slov. Bistrica 9. Jesenice Mengeš Zagorje T rbovl je Senovo Velenje Prevalje 10. 'Pržič Lesce Hrastnik Štore Ravne Ruše Mežica Teritorialna razporeditev (karta III, VI) pokaže seveda v glavnem iste značilnosti kot analiza razporeditve splošnih funkcionalnih tipov, saj se opira na iste osnovne statistične skupine. Še bolj izrazito pa pokaže, da je pri večini mest skupina A (to je industrijske dejavnosti) vodilna. Skoraj pri polovici vseh mest presega njen delež dve tretjini. Dalje pokaže tudi, da so še vedno dobri tretjini mest ostale v glavnem terciarne -dejavnosti osnova ekonomskega obstoja, kar pomeni, da so pri njih regionalne funkcije vodilne. Velika večina teh mest je seveda v »agrarnem sektorju« Slovenije. FUNCTIONAL CLASSIFICATION OF TOWNS IN SLOVENIA (on the .basis of an analysis of active population) Vladimir Kokole Thits paper is a shortened version of a longer study of the function of Slovene settlements*. It deals with the functions of towns analysed with regard to their active population. This was taken as the basis because it is the only material suitable for a quantitive analysis of urban functions. Even such a material can be only of limited use. Official statistics from the 1961 Census (preliminary) were used. Only 12 categories are given, however. Two out of twelvje (1 and 2) were eliminated from the start, ii. e. agriculture and forestry, since in no town they are of any significance whatever. Another category (12) comprising pensioned people, men in the military services and similar not actually performing any job, was also left out. The remaining 9 categories were joined into thrfee main groups: A, comprising manufacturing industry (3), mining (4), and «instruction (5); B, comprising traffic amd communications (6), commerce and allied trades (7), and finally, handicrafts and small scale industries, mostly of service type (8); and C, comprising persona] or public service (9). administrative occupations and banking (10), plus other so called free professions as lawers, artists and the like (It). These groupings were selected because of the need to desoern three main types of activities: 1. those which are entirely »basic« in the sense of city-forming effect. (Construction was included because, in the circumstances, a major part of this itrade is engaiged in non-housing construction and finaCcd mostly not from local funds. A certain fixed percentage, however, was extracted) 2. and 3. those which are either city-forming or city-serving, and are tied primarily to central places for the effective performance of each activity. In this regard, two sets of activities ware discerned: Those in group B where the location of the activities depends on purely economic factors (of supply aind demand), and those in group C where the location depends in most cases, especialv in those which are numericaly .strong, on administrative or at least fixed boundaries. The activities in group B are also in general of that type, which accumulate money and where part of the accumulation remains for local disposal. This is mostly not the case with the activities in group C. All the statistics available were then arranged in the three mentioned groups. Altogether 58 settlements in Slovenia wtere found to have general urban characteristics. The assessment was to a certain degree subjective. It was mainly (based on an analysis of the rank of the predominantly urban institutions posessed by these settlements, basically on the same lines pursued by Smailes and Dickinson** in their appraisal of British urban settlements, * The study, which is still going on, was done by the author and liis colleagus at Town and Country Planning Research Institute of Slovenia in Ljubljana, to which he is indebted for the opportunity. ** see pp. 22 and 38 below SHEMA GRAFIČNEGA PRIKAZA TIPOLOGIJE MEST SMER ČRT: PREVLADA OSNOVNIH GRUP OE JAVNOSTI GRUPA A : INDUSTRIJA RUDARSTVO GRAOBENlSTVO grupa B: promet TRGOVINA OBRT GRUPA C: STORITVE DRŽAVNI ORGANI SVOBODNI POKLICI DEBELINA CRT: INTENZIVNOST SPECIALIZACIJE DO 509& AKTIVNEGA PREBIVALSTVA V VSAKI OD treh grup NAD 50% AKTIVNEGA PREBIVALSTVA V ENI OD TREH GRUP NAD 66,6 % AKTIVNEGA PREBIVALSTVA V ENI 00 treh GRUP (ID PREKRIVANJE ČRT ZNAČAJ SPECIALIZACIJE PRECEJ ENAKOMERNI DELE? VSEH GRUP RAHLA PREVLADA ENE ALI DVEH GRUP IZRAZITA enostranska PREVLADA VODILNE GRUPE izrazita enakomerna PREVLADA DVEH GRUP DVOSTRANSKA PREVLADA Z ENO OD OBEH GRUP KOT VODILNO ABSOLUTNA PREVLADA ENE GRUPE Z IZRAZITO SEKUNDARNO GRUPO ABSOLUTNA PREVLADA ENE GRUPE, DELEŽ OSTALIH DVEH JE DOKAJ ENAKOMEREN POSEBNI PRIMERI OBE USLUŽNOSTNI GRUPI PRESEŽETA 37,5% OBE USLUŽNOSTNI GRUPI PRESEŽETA 40%lAL' ENA 50?S DRUGA PA 33,3/6) NAD 83,3% AKTIVNEGA PREBIVALSTVA V ENI GRUPI (VEDNO A ) 1 KROG : BREZ SPECIALIZACIJE 2 ti : rahla relativna enostranska specializacija 3 11 : izrazita relativna enostranska specializacija 4 II •• RAHLA DVOSTRANSKA SPECIALIZACIJA 5 KROG: IZRAZITA DVOSTRANSKA SPECIALIZACIJA ® " • ABSOLUTNA ENOSTRANSKA SPECIALIZACIJA T " ■ ZELO MOČNA ENOSTRANSKA SPECIALIZACIJA 8 " •' IZJEMNA ENOSTRANSKA SPECIALIZACIJA Kokole, Funkcije slovenskih mest, graf. 1. * o •20'v TIPI SLIVENSKIH MEST PO DELEŽU AKTIVNIH PREBIVALCEV V GRUPAH SKUPNO ŠTEVILO PREBIVALCEV V MESTIH : % nad 70000. • I0.000- 25ooo. • 4.000 - toooo ; • 2.000 - iooo, • looo - 2doo Kokole, Funkcije slovenskih mest, graf. 2. Slovenska mesta po velikosti leta 1961. 1. Bovec, 2. Radeče, 3. Metlika, 3a. Lesce, 4. Ormož, 5. Ribnica, 6. Gornja Radgona, 7. Mežica, 8. Senovo, 9. Štore, 10. Tolmin, 11. Laško, 12. Ljutomer, 13. Dravograd, 14. Črna, 15. Sevnica, 16. Sežana, 17. Medvode, 18. Slovenske Konjice, 19. Lendava, 20. Brežice, 21. Radovljica, 22. Črnomelj, 23. Mengeš, 24. Šoštanj, 25. Slovenjgradec, 26. Prevalje, 27. Ruše, 28. Ajdovščina, 29. Litija, 30. Videm-Krško, 31. Ilirska Bistrica, 32. Bled, 33. Slovenska Bistrica, 34. Domžale, 35. Postojna, 36. Ravne, 37. Zagorje ob Savi, 58. Piran, 39. Vrhnika, 40. Velenje, 41. Idrija, 42. Hrastnik, 43. Nova Gorica, 44. Murska Sobota. 45. Kočevje, 46. Škofja Loka, 47. Tržič, 48. Kamnik, 49. Pituj, 50. Izola, 51. Novo mesto, 52. Koper, 53. Jesenice, 54. Trbovlje, 55. Celje, 56. Kranj, M. Maribor, Lj. Ljubljana. ■ ■ > KLASIFIKACIJA PO METODI ARITMETIČNIH RAZMERIJ J bor Radgo Nurska Sobota Dravograd Prevalje Maribor Ijvtomer © Slovenjgradec Heiica Jesenice Lesce/J Tržit Slov Bistrica © ov Konjic» Radovljica m Trbovlie '-----------^MSlore Kammk Sk Loka “ ~ neng KLASIFIKACIJA MEST PO METODI BEOMETRIČNIH RAZMERIJ - -■--M™* - - - DoSSal« Hrastnik le arithmetical proportions betwleen different groups. The graph used iin the first case is reproduced separately. Most towns appear in the upper part of the triangle iin three main clusters which are rather compact, especially .the uppermost two. The fourth cluster is less distinctive and much looser, though still 1 evident. Very few towns fall out of those main clusters. (For distribution see Map II). The second attempt at a typology, ‘though using the same statistical groups, was based on arithmetical proportions between the groups. As the starting point, the degree of preponderance of a given group was considered. Thus four main and very broad types emerged: Type I. showing no absolute preponderance of any group, i. e. with no group having alone more than 50% of the total active city-forming population, and three types with absolute preponderance of one of the three groups (Type 11 — group A over 50%, type 111 - group B over 50% and type IV — group C over 50%). Type Til proved however not be represented at all and only two towns fall into type IV. Each type was further differentiated. Type 11 in three subtypes, according to the growing percentage of group A (II a 50—66.6%, 11 b-group 66,7—83,6 %. and II c-igroup A over 83.6%. Type He was again subdivided into three classes, with regard to mutual relations of group B and C**. Types 111 and IV weire differentiated only in two su/btypcs on similar principles. More detailed differerntiation of group I was evidently necessary as possible combination of mutual proportions is two great to make any sensible classification possible. The following types were discerned: Type I-a, appearing if the greatest group only surpasses the smallest by maximum 50%. In this type all groups all relatively strong (but no one is really .predominant. Type I-b, appearing if the greatest group surpasses the smallest by 50 to 100%, which means that one is relativelly predominant, though not exceedingly. Type 1-c. if the greatest group surpasses the smallest by 100—200%. In this case two of the three groups aire relativelly strong but one is far ahead. The third is nonna:lly small. This is the type of a pronounced specialisation in one of the three groups. Type I-d. occurs if one of the greatest group surpasses the smallest by more than 200%. Ibut the second does not exceed alone 40%. In this typie we have a specialisation in two of the three groups. Type l-e occurs if two groups surpass 40% each (but not 50% which is the limit for type 1 in general). Thus a very pronounced double specialisation is evident. Two sets of possible combinations of the numerical strength of the three groups were designated as special typos. That ** (lies with proportions 1:2, and the other two with greater degree of preponderance of either B or C group). Towns of the ll-c 'type arc characteristicaly highly specialised industrial and mining towns, with only one large factory or mine as a sole economic 'basis as a rule. Towns of the 11-b type are also by definition predominantly industrial (and four of them wholly or partly mining) towns and are of any size and of any regional importance. Towns of the ]I-a type are mainly industrial but also Centers of mostly smaller regions. Towns of the I-a type are all centers of mostly greater regional units (Ljubljana is one of them). Other subtypes are rare. Subtype J-ib iis rather close to I-a and includes five towns, all except Piran relatively industrialized centers of smaller or modi um-size regions. Thie distribution of these types on the maip of Slovenia reveals, first of all, the ex'istance of an »industrial sector« or belt« extending in the north-central part of Slovenia, roughly following the line: Jesenice—Kranj—Ljubljana—Trbovlje—Colje—Maribor; thus also 'including the five biggest towns in Slovenia. As alltogether 60% of all towns belong to type II this is again a proof that manufacturing industry (and mining) is, at this stage of urban development, the main city-forming factor. This is even more evident since in the »non-industrial« sector, which is still largely agrarian, several towns of type 11 occur. In the latter sector, however, towns of type 1 are predominant. The sector includes most towns of l-a subtype and all three towns of explicitly »regional« character of the I-f and I-g types. Also, the only two towns of type IV, with the predominance of group B which means strong administrative and service centers, lie within that sector (see Map I). In order to get some idea of the strength of the regional functions of towns viz. of their degree of centrality, the absolute numbers in group B and C were taken as quantitative expression of the degree of centrality. As it was impossible to fix any critical marginal values for a certain degree of centrality without special and very detailed case studies, simple airithme-tical proportions were used to define that degree or rather the numerical category (see Map 111). They were plotted od the map where the size of the circles represents the theoretical number of total population if depending only on the city-forming activities in group B and C. This was calculated in the following way: The figures for the standard index for city-serving sector corresponding to the total numbers of B and C groups alone was calculated for each town and added to the combined value of both groups. Then this sunn was multiplied with factor 2.2 which is the mean value for the proportion of active population (without statistical cathegory 12!) and total population (1:22) in Slovenia in general. As the same v-atones for the radia were used in the map showing actual total population on map I. the relative importance of the central functions can be graphically compared. The pattern of the numerical categories, representing the strength of the regional i. e. central functions and thus, to a certain extent, the degree of centrality, is revealing. Only two cities, Ljubljana and Maribor, stand out as very strong regional centers with more than 5000 people in groups B and C. Ljubljana, the capital is leading by a long run. Then, there is a considerable gap. Celje and Koper, both administrative centers of the two other districts of Slovenia, come next. Two other towns, Kranj and Novo mesto (both former centers of two out of 8 previous smaller districts) are also close. In the next group of five more towns, the combined figures in groups 15 and C exceed one thousand. Two of them (Murska Sobota and iNova Gorica) were also former district centers, while Ptuj and Postojna are local centers for extensive rural hinterlands. Jesenice stand out only because of a high percentage in the statistical category 5 (traffic and communications) this industrial town comes into that place. Those li or rather 10 towns and cities form the main grid of central places of a higher order in Slovenia. Because of the nature of the statistical categories available, only very rough comparison of some value can be made in the case of the towns with lower figures for groups B and C. Towns in the cathegory F only (Brežice, Kočevje and Škofja Loka) serve larger rural areas. Towns in the category D are with a few exemptions, centers for smaller rural areas, either of dormitory Tillages in the »industrial belt« of Slovenia or of agrarian villages in the rest of the country. This is basically true also of the towns in the category C, which are mainly industrial. Such are also ail towns in the cathegories B and A. Their cent rail ity as very low and, in fact, smaller than that of many manket-towns and central villages in rural areas. Another attempt was made to analyse the relative importance of both groups (B and C) within the economic ibase of towns. The method used 'bv Alexandersson* was applied in a modified way (not decil values, but actual percents of the city-forming active population were used, since the combined ß + C percentages cover nearly the whole range of 100 percents, i. e. from C). C) to 94.4% in .the two most extreme cases). The graphical presentation and spatial distribution is shown on map (see Map VI). Nearly in two thirds of all towns the percentage of (group A is over 60%. But only in a quarter of all towns the percentages of groups B and C are over 60%. This analysis is of course rather a rough one and only complementary to the general analysis of the functional types of towns, dealth with before. The specialisation of the regional functions of towns in groups B and C was also examined. First an analysis was made with regard to the numarical strenght of each of the two groups. Seven categories (shown on map IV) were established and compared in their spatial distribution and correlation to the degree of centrality in general. Two are, however, by far preponderant. In most towns .both groups are nearly equal (group B 45—55 %). That means that both »administrative« and other, »economic« central functions are well developped viz. well balanced within the nonindustriail section of their economic 'base. Most bigger towns, being also leading central places, faill into this category. The second most common category comprises towns with a pronounced preponderance of group B (transport, commerce and! service industry). This category is more typical with predominantly industrial towns. Less pronounced preponderance of group B characterises few towns, including Maribor, an industrial town but also a central place of the first order. Very strong preponderance of group B is typical of a few most industrial towns. Preponderance of group C is typical for central places in predominantly rural and agrarian regions, i. e. they are first of all aidministritive centers of their respective areas. A lesser share of .group C is characteristic of some smaller, more industrial towns which are at the same time centers of distinctive m icro regions. Finally, individual preponderance of a particular statistical category of active population in each group was analysed. Only four of them (6, 7, 8 and 10) however were considered since the other two (9 and II) are numerically weak and never preponderant. Cat. 10 (administrative occupation, public services and banking) is leading within both groups in 2/3 of all towns. This is significant, since it means that central places are to a large extent conditioned :by their administrative functions. The second strongest category in these towns is cat. 8 (small scale, mostly service indiustry) appearing in 18 oases, then cat. 7 (commerce and allied trades) appearing in 11 eases and cat. 7 (transport) appearing in 7 cases. It is rather interesting that commerce is relatively of little importance. Owing to small territory of Slovenia a very big proportion of this trade is concentrated in Ljubljana and Maribor. Transport, in the other hand, is mostly not tied to the general centrality but rather to specific points in the communications network (ports, marshalling yard's and repair shops), and for that reason only few towns show a big share. Cut. 6 is predominant only in three towns, all at railway junctions. Only in four towns cat. 7 (commerce and allied trades) is predominant. Cat. 8 (small scale and service industry) however is preponderant in nine towns all of them mainly industrial, where cat. 10 is second most important. * see p. 24 below Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani ŠTUDIJE O KMETIJSKI IZRABI TAL V TREH VASEH JUGOSLAVIJE Uvod Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani je vključil v svoj program raziskavo agrar.no-geografskih problemov določenih naselij in področij Jugoslavije s posebnim ozirom na izrabo zemljišča in njegovo proizvodnjo. Svoje delo koordinira z geografskimi inštitucijami drugih republik in s komisijo za proučevanje agrarne pokrajine in agrarnih struktur pri Zvezi geografskih društev SFRJ. V tem okvirju sledi njegovo delo mednarodni pobudi za inventarizacijo izrabe tal, ki jo je dal XVI. mednarodni geografski kongres v Lisboni I. 1949 in na njem ustanovljena komisija Mednarodne geografske unije.1 V okviru te komisije se je za socialistične dežele Srednje in Vzhodne Evrope oblikovala na pobudo Poljske akademije znanosti posebna delovna skupina pod vodstvom prof. J. Kostrowickega, ki je ob priliki svojega zborovanja na Poljskem leta 1960 prediskutirala predvsem uporabnost poljskih raziskovalnih metod, ki so prinesle na tem področju marsikaj novega.2 V razpravljanju o teli metodah se je zlasti pokazalo, da ne gre dela omejevati samo na kartografsko registracijo izrabe tal, temveč ga nujno razširiti na analizo te izrabe na splošno, zlasti tudi na tipološko karakterizacijo kmetijskega izkoriščanja zemlje. Med sklepi zgoraj navedene konference je bil tudi sklep, naj se organizirajo zamenjave znanstvenih ekip. ki bodo proučevale izrabo tal na izbranih terenih različnih dežel. Prvi preizkusi poljskih raziskovalnih metod na ozemlju Jugoslavije so bili izvedeni leta 1962 s skupnim terenskim delom poljske in jugoslovanske ekipe. Na osnovi izkušenj pri tem skupnem delu smo v okviru inštituta pod vodstvom njegovega ravnatelja, docenta VI. Klemenčiča, organizirali proučitev treh naselij, pripadajočih prirodno in socialnogeografsko različnim področjem Jugoslavije, in sicer: 1 Priim, poročila o tem v Geografskem vestniku XXIV (1952) na str. 204—205 in v Geografskem vestniku XXV (1955) na str. 200. 12 Prim. poročilo v Geografskem vestniku XXXII (i960) na str. 278—280 in publikacijo »Land Utilization. Methods and Problems of Research, Proceedings of the International Seminar Poland, 50. V.—8. VI. I960«, Geographical Studies No 31, Poli« Academy of Sciences, Institute of Geography, Wa rs/.awa 1962. a) urbanizirane vasi Podgorje v severozahodnem delu industrializirane Bistriške ravnine pri Kamniku, b) panonske vasi Sebeborci v pretežno agrarnem Prekmurju, c) treh zaselkov katastrske občine Trebijovi na dinarskem kra-škem svetu jugovzhodne Hercegovine. Ob upoštevanju naših posebnih prirodnih in socialno-ekonomskih razmer smo raziskovalno metodo modificirali in jo tudi prilagodili potrebam prakse. Avtorji posameznih razprav so obdržali osnove mednarodne metode do take mere, da je možna primerjava načina izrabe tal in stopnje produktivnosti med obravnavanimi naselji Jugoslavije in naselji po svetu, ki so raziskani po enaki metodi. Zato tudi objava razprav o naštetih treh vaseh ne pomeni izčrpne in popolne geografske obdelave teh vasi, ki bo objavljena pozneje. Vsebuje samo osnovno gradivo, ki ga je bilo treba zbrati za primerjavo z gradivom iz drugih držav in ki bo kot dokumentacijski vzorec objavljeno v angleškem jeziku v ustrezni publikaciji, ki jo za XX. geografski kongres pripravlja Poljska akademija znanosti. V domačem jeziku objavljamo to gradivo predvsem kot začasen vzorec za nadaljnje podobno delo v Sloveniji in drugih republikah Jugoslavije. Prof. Svetozar Ilešič I. KMETIJSKA PROIZVODNJA IN IZRABA TAL VASI PODGORJE PRI KAMNIKU Vladimir Klemenčič Uvod Vas Podgorje stoji na severozahodnem obrobju industrializirane in urbanizirane Bistriške ravnine, jugozahodno od industrijskega centra Kamnika, pod pobočjem terciarnega gričevja na prehodu k obsežni pleistocenski prodnati ravnici odnosno njeni najvišji terasi. Po fiziognomiji hiš i,n gospodarski usmerjenosti prebivalstva je močno urbanizirano naselje. Leta 1869. ko je bilo Podgorje še čisto kmečka vas, je imelo 414 prebivalcev, do leta 1910 je število prebivalstva nazadovalo na 410. Z uveljavljanjem urbanizacijskih vplivov Kamnika pa sc je povečalo do leta 1931 na 442; po drugi svetovni vojni je pod vplivom rastoče industrije Kamnika naraslo število ljudi do leta 1955 na 538. do leta 1961 pa na 560. Leta 1961 je imela vas 75 °/o neagrarnega in 25 °/o agrarnega prebivalstva (10). Po številu hiš je naselje od leta 1869 do leta 1910 stagniralo in štelo okoli 73 liiš, po letu 1910 pa je v stalnem porastu in' je doseglo do leta 1961 124 hiš. Po tipološki klasifikaciji zgradb se uveljavljata dva tipa: tip starih kmečkih liiš. ki so razporejene v obliki dolge vasi ob gozdnem vznožju in urbanski lip liiš. ki so razporejene ob cesti potekajoči zunaj stare vasi. Urbanski tip liiše je pomešan tudi med kmečke domove v severnem in južnem c« S c N e v - C w c? o o Q O Cl, m «3 GO ON CM ON O -v ON O ir\ in CM Oh S m O OOT '-t CM 100 cm" CM 100 k." tn 100 in CM 100 in m 100 go" tn OOT in tn , in 100 o >g _b CM ON ON O^ o m in in CM O GO in O in GO in CM 00 ON f _cd £ cm" o' o o" o" o" o" o" cm" o" in" o" o Q | 1 o o i | | 1 | | i 1 in 3 ti d) o o o" o" o" o" "d N 00 tn O' K. in o 00 in CM O s On CM O 8 K. o# in 0 O o o" 5 o' o^ O tn in" CNJ i o' o CM cm" in in N» CM On" "d —H (M os CM O tn o CM ON N. On o in CM sD 00 S CM O CNl sD N. O' ca Oh O o O O cm" o" o" CM cnj" (-i > 1 i i 1 1 1 1 l 1 1 1 1 00 o o" CM O o" 0,08 0,01 CTj Ö > o in CM in in m tn 00 o K» ON in in N. o t- GO CM CM On tn GO O in tn O *■0 d C/} o in in o o CM o" CM cm" sd cm" CNl" *3 CM GO $ CM in m in in tn O On CM 00 CM 00 CM On m tn CNJ cd (H H o in nT o CM • sd CM ON go" s£ CM CM sO iva ON •*—1 in N» in On in sD ON GO in sO tn GO O' tn O O o^ sO m S cm j? GO n» on ON tn 00 nT m O cm" On 00 tn cm" CM On" i oo" CM -t GO m' tn cd o cd o cd o cd © ed o cd o 2 © cd e o J o o o o o o © Soc. posest, kat. 0—05, 0,5—2 in 1 CM in l m 00 1 in O 7 00 nad 10 . t— cd P. d j* in 5 Geografski vestnik 65 Prst. Razgibano terciarno gričevje nad vasjo sestavljata lapor in peščenjak in je prekrito z ilovnato prstjo. Prehodni pas med terciarnim gričevjem in prodnato ravnino pa prekriva s terciarnega gričevja nanesena debelejša plast ilovnate prsti. Iz sipkega proda sestavljeno ravnico prekriva do 3 dem debela in za poljedelstvo ugodna prst. Sredi gozdnega kompleksa, ki prerašča terciarno gričevje, je ob neregulira-nem potoku Tunjščici, v katere dolino sega vaško ozemlje, dno zamočvirjeno in prekrito z degradirano prstjo. Sl. 3. Podgorje pri Kamniku. Delavska stanovanjska liiša, zgrajena pred drugo svetovno vojno, z manjšim gospodarskim poslopjem, ker se družina še ukvarja dodatno s kmetijstvom. Zemljiške kategorijo in socialno posestne razmere Za površine zemljiških kategorij smo črpali podatke iz dveh virov, ki se v celoti ne ujemata. Prvi vir so podatki katastra, drugi pa so statistični podatki kmetijskega popisa iz leta 1960. Ker lastniki zemlje točneje vodijo evidenco nad svojimi njivskimi površinami in vse spremembe na njh sproti vnašajo v kataster, se podatki o njivskih površinah po katastru in statistiki ujemajo. Sprememb pri površinah travnikov, pašnikov in gozda, ki sc tudi stalno spreminjajo, pa kmet nc zabeleži vedno sproti v katastru, zato razlike med navedbami katastra in statistike. Celotno zemljišče v vasi meri 555,21 ha. Zemljiške kategorije si slede v pasovih. Polovico površine zavzema gozd. ki prekriva skoraj v celbti terciarno gričevje. Na drugem mestu, z V3 vaškega zemljišča, so njive, ki so navezane na prodnato ieraso. Travnika in pašnika je manj, skupno zavzemata okoli 14% in se širita v ozkih pasovih v razširjenem delu doline Tunjščice ter po ozkem ilovnatem pasu vzdolž vznožja terciarnega gričevja na prehodu na prodnato ravnino. Večinoma sta pomešana s sadovnjaki. V Podgorju prevladuje drobna posest z največ do 15 ha skupne površine. Štirinsedemdeset gospodinjstev ima od 0—0,5 ha zemlje, 23 od 0,5—2 ha, 9 od 2—3 ha, 10 od 3—5 ha, 4 od 5—8 ha, 6 od 8—10 ha in 23 nad 10 ha (taibela 1). VAS PODGORJE Tabela 3 Število gospodinjstev po gospodarski dejavnosti in socialno posestnih kategorijah Socialno posestne kategorije A B C D Skupaj število »/o število "/o število število «/. število •/. 0 1 p Ul — — — — — 74 100 74 100 0,5—2 1 4,3 3 13 12 52,2 7 30,5 23 100 2—3 — — 1 11,1 7 77,8 1 11,1 9 100 3—5 1 10 1 10 8 80 — — 10 100 5—8 2 50 2 50 — — — — 4 100 8—10 4 66,7 2 33,3 — — — — 6 100 nad 10 13 56,5 10 43,5 — — — — 23 100 Skupaj 21 14,1 19 12,7 27 18,1 82 55,1 149 100 Legenda: A — čista kmečka gospodinjstva B — mešana kmečka gospodinjstva s pretežno večino aktivnih članov zaposlenih v kmeti jstvu C — mešana kmečka gospodinjstva s pretežno večino aktivnih članov zaposlenih izven kmetijstva D — nekmečka gospodinjstva VAS PODGORJE Tabela 4 Areal gospodinjstev po gospodarski dejavnosti in socialno posestnih kategorijah Sociail no posestne kategorije A B C D Skupaj ha % ha % ha % ha % ha % 0—0,5 — T- — — — — 10,98 100 10.98 100 «M 1 lO o' 1.60 6,4 4,84 19.1 14,11 55,7 4,77 18,8 55,32 100 2—3 — — 2,67 12,3 16,71 77,0 2,31 10,7 21,69 100 3—5 4,13 10.9 4,49 11,8 29,31 77,3 — — 37,93 100 5—8 13,18 51.4 12,44 48.6 — — — — . 25.62 100 8—10 36.94 66,5 18,61 33,5 — — — — 55,55 100 nad 10 226,19 59,8 151,92 40,2 — — — — 378,11 100 Skupaj 282,04 50,8 194,97' 35,1 60,13 10,8 18,06 3,3 555,20 100 Sl. 4. Podgorje pri Kamniku. Moderna unbanska hiša, zgrajena leta 1960. Ker se družina ne ukvarja s kmetijstvom kot dodatnim virom, ni gospodarskih poslopij. Pri večini kmetijskih gospodinjstev z več kot 0.5 h a zemlje obsega polovica ipovršine gozd, polovica pa obdelovalne površine. Njivske površine zavzemajo 30—40 °/o, ostale površine pa pripadajo travniku, sadovnjaku, pašniku, stavbiščem in nerodovitnim površinam. Po razmerju med zemljiškimi kategorijami pomenijo posebno skupino gospodinjstva delavcev. Ti imajo od skupne površine 3A obdelovalnega sveta, njiv, travnika, in sadovnjaka ter dobro Vio stavbišč, a le male površine gozda in pašnika (tabela 2). Proces poklicne preusmeritve kmetov v neagrarne poklice izven vasi se v zadnjem času zelo hitro stopnjuje; v kmetijstvu ostajajo zaposleni le nad 40 let stari prebivalci, na mnogih večjih kmetijskih gospodinjstvih pa imamo samo še prebivalstvo staro nad 60 let. Od leta 1953—1961 je nazadovalo število kmečkega prebivalstva od 77 na 64. L. 1962 je štela vas vsega le 41 aktivnih moških kmečkih delavcev, kar pomeni v primeri z drugimi poklici le neznatno manjšino. Večina lastnikov zemlje je pol-kmetov ali nekmetov. Čistih kmečkih družin je 14%, ki imajo v rokah polovico zemlje. Okoli 10 % posestnikov spada v kategorijo polkmetov, ki imajo '/.i vaške zemlje. Slaba ’/s družin z lastno zemljo pa je takih, kjer je večina aktivnega prebivalstva zaposlena izven kmetijstva, kmetijstvo je pri njih glavna zaposlitev le za gospodinj e. Zemlje imajo samo Vid. Zaradi urbanizacije vasi je dobra polovica družin nekmečkih z nekaj ari zemlje; skupaj imajo v rokah le 3 °/o vaškega zemljišča (tabela 3, 4). Izraba zemljišča katastrske občine Podgorje Merilo 1:25.000 Priredil in izdelal: M. Žerovnik 1000 m Njivska površina: nad 40 % žitaric s prevlado pšenice nad 20 % okopavin s prevlado krompirja nad 20 % krmilnih rastlin s prevlado detelje število živinorejskih enot (GNZ) na 100 ha njiv štiri- in šestletni kolobar brez prahe Sadovnjak: sadovnjak s travnikom »Mfr. .«Uli. V Travna površina: travnik - «iIa. — .»ni/, -j k«— ..tu«_________^ vlažni travnik ^ “*• ,X, * travnik z dvema košnjama na leto Gozd: M nezreli gozd smreka nad 20 % jelka nad 80 % H =4^= 1 jelka nad 20 % bor nad 80 % bor nad 20 % bukev nad 20 % hrast nad 20 % Naselje: stanovanjsko in gospodarsko poslopje Komunikacije in ostalo: trda (makadamska) cesta pot železnica gramozna jama potok meja katastrske občine Način izrabe tal Kmetijska zemlja je kljub relativno majhnemu številu aktivnega prebivalstva zelo intenzivno izkoriščena. Kmetje so si v zadnjih desetletjih nabavili za obdelavo stroje za vprežno živino. Večjemu kmetu pomagajo manjši kmetje pri delu. malemu pa večji kmet z vprežno živino in stroji. V vasi imajo 57 plugov, 70 bran, 33 okopalnikov, 4 se-jalnike, 24 kosilnic. 10 strojev za žetev, 62 slamoreznic, 2 stiskalnici za sadje, 24 kotlov za žganje, 21 vozov in še 19 drugih strojev (škropilnice, rob kači itd.). (9) VAS PODGORJE Tabela 5 Povprečno število parcel na i posestnika po zemljiških in socialno posestnih kategorijah v ha Socialno posestne kategorije Njiva Travnik a a J ca c/} Vrt Vinograd Pašnik Gozd Nerodo vil stavbišče Skupaj 0—0.5 0.9 0,05 0,1 — 0,08 0,01 0,9 2,2 0.5—2 1,6 0,5 0,5 — 0,5 1,1 1,0 5.0 2—3 2.4 1,0 0,7 — 0,4 1,5 1,3 7,5 3—5 5.0 1,8 1,5 — 0.9 2,8 1.8 13,8 5—8 6.5 2.2 1,5 — 2,2 3,7 1,2 17,5 8—10 9,0 3.1 1,5 — 1.1 7,0 1.1 25.0 nad 10 8,5 5.0 1,9 — 0,4 3.6 6,3 1,5 27,0 Skupaj 3,1 1.2 0.6 — 0,006 0,8 1,8 1,1 8,9 VAS PODGORJE . Tabela 6 Povprečna velikost parcel na 1 posestnika po zemljiških in socialno posestnih kategorijah v ha u Socialno posestne kategorij Njiva Travnik Sadov- njak Vinograd Vrt -g "c >® CS Ah Gozd Nerodvit. stavbišče Skupaj 0—0,5 0.11 0,10 0,06 — 0.04 0,18 0.02 0,07 0,5—2 0,27 0.18 0.11 — — 0,09 0,40 0,03 0,21 2—3 0,37 0,15 0,12 — — 0,05 0,77 0,03 0,32 3—5 0,32 0.14 0,07 — 0.11 0,60 0,03 0,27 5—8 0,38 0,27 0.12 — — 0,14 0,75 0,04 0,37 8—10 0,42 0,26 0,13 — — 0,13 0,61 0.04 0,40 nad 10 0,55 0,42 0,16 — 0,8 0,12 , 1,38 ■ 0.08 0.61 Skupaj 0,40 0,34 0,12 — 0,8 0,12 1,02 0,04 0,42 Ker je vas v veliki meri živinorejska, gnoje s hlevskim gnojem, ki mu dodajajo umetni gnoj. Kmetje gnojijo vsem kulturam. Razlike so le v količini gnojil. Sistem kolobarjenja je odvisen od velikosti kmetije. Nekmeije goje na njivi in vrtu izmenično zelenjavo in krompir. Pri kmetih z do 2 ha kmetijske površine je ustaljen triletni kolobar : detelja pšenica krompir Večje kmetije pa se poslužujejo šestletnega kolobarja: 1. oves — črna detelja (podsevek) 2. detelja — ozimna pšenica 3. pšenica — a) ajda b) silažna koruza c) praha 4. krompir — ozimni ječmen 5. ječmen -— korenje (podsevek) — ozimna rž 6. rž — a) repa b) praha Za drobne posestne razmere je razporeditev parcel ugodna. Večina kmetov ima zemljišče v eni progi, ki se vleče od gozdnega terciarnega gričevja mimo ilovnatega nanosa, ki je v travniku in sadovnjaku, do njiv na prodni ravnini. Domovi so postavljeni na meji gozda .ter irav- Sl. 5. Podgorje pri Kamniku. Kmečki domovi kmetij z do 5 ha zemlje. Domovi stoje na ilovnatem pasu, v prehodu med njivsko prodno teraso in gozdnim terciarnim gričevjem. V ozadju sestoji nezrelega gozda, spredaj bukovega, zadaj borovega. nika iii njiv na drugi strani. Prvotno so bile parcele 900 m dolge in 50—90111 široke, toda bile so že v začetku 19. stol. močno razdeljene (2). Število parcel na posestnika znaša povprečno 9, od tega so 3 njivske, 1 travniška, 1 pašniška in po 2 gozdni. Tudi velikost parcel je razmeroma ugodna. Povprečna velikost parcele je 40 arov, njivske 42, travniške 34, pašniške in sadovnjaške 12 arov (tabela 5, 6). Zemlja je v celoti intenzivno obdelana, neobdelanih površin v vasi ni zaslediti. Vzrok za to moramo iskati v sorodstvenih vezeh urbaniziranega, polurbaniziranega in kmečkega prebivalstva. Delavci in pol-kmetje, ki so zaposleni po tovarnah in drugih delovnih mestih sodelujejo v popoldanskem času pri kmetijski proizvodnji. VAS PODGORJE Tabela 7 Izraba kmetijskih površin Zemljiške kategorije in kulturne rastline lia Odstotek od njivskih površin Odstotek 'od kmetijskih površin Odstotek od skupin A, B, C, D II, III I. Njivske površine 183,28 100 — A) Ekstraktivne kulture 75,55 41,2 26,0 100 ipšenica 46,85 25,5 16,1 62,0 rž insoržica 5,29 2,9 1,8 7,0 ječmen 13,14 7,2 4,5 17,4 oves 7,75 4,2 2,7 10,3 proso 2,52 1,4 0,9 3,3 13) Intenzivne rastline 54,18 29,6 18,6 100 koruza 7,33 4,0 2,5 13,5 (krompir 30,51 16,6 10,5 56,3 zelenjava 5,92 3,3 2,0 10,9 čebula,' češenj 0,02 0,0 0,0 0,0 fižol 1,02 0,6 0,3 1,9 zelje, ohrovt 0,20 0,1 0,1 0,3 druga zelenjava 4,68 2,6 1,6 8,7 pesa in. korenje 8,90 4,9 3,1 16,4 lan, konoplja 0,36 0,2 0,1 0,7 druge ind. rastline 1,16 0,6 0,4 2.2 C) Strukturotvorne rastline 53,35 29,1 18,3 100 lucerna 35,21 19,2 12,1 66,0 črna detelja 17,98 9,8 6,2 33,7 grašica, igrah za -krmo 0,06 0,0 0,0 0,1 druge krmne rastline 0,10 0,1 0,0 0,2 D) Neposejano 0,22 0,1 0,1 100 II. Trajne kulture 20,90 — 7,2 100 i sadovnjak 20,90 — 7,2 100 III. Trajne travne površine 86,75 — 29,8 100 travnik 56,72 — 19,5 65,4 pašnik 30,03 — 10,3 34,6 Skupaj 290,95 71 — 100 — Sl. 6. Podgorje pri Kamniku. Pogled s terciarnega gričevja preko ilovnatega pasu s starim sadovnjakom na prodnato njivsko ravnico. V ozadju urbanizirana četrt, ki stoji na obrobju vaškega zemljišča blizu Kamnika. Izraba zeml jiških kategorij Njive in vrtovi. - Kmetije v Podgorju so se v kmetijskem gospodarjenju zelo zgodaj prilagodile potrebam trga bližnjega industrijskega Kamnika. Predvsem so se preusmerile iz polikulturnega vaškega gospodarstva v živinorejo za prodajo mesa in mleka, na gojitev sadja, na polj u pa v zvezi z živinorejo na predelavo krmilnih rastlin, od prehrambenih kultur pa na pšenico in krompir. Specializacija kmetijske proizvodnje v živinorejo ter sadje je našla osnovo v ugodnih klimatskih in pedoloških pogojili. Racionalno in deloma komercializirano gospodarstvo se odraža v relativno majhnem deležu žitaric (41,2 °/o) ter v visokem deležu intenzivnih kultur (30%) in krmilnih rastlin (29°/o). Pri žitaricah je le dobra polovica (62 °/o) n jihove površine posejana s pšenico, ostali del pa z drugimi vrstami, ovsem, ječmenom, prosom, ki so namenjeni za krmo živine. Pri okopavinah jc v ospredju pridelava krompirja, ki zavzema več kot polovico z njimi posejanih površin. Krompir služi na eni strani domači (prehrani, v veliki meri pa gre tudi v prodajo. Koruza zavzema s skoraj 15°/o z okopavinami posejanih njivskih površin pomembno vlogo. Specializacija poljedelske proizvodnje se kaže tudi v velikem deležu zelenjave na njivah. Le-ta zavzema več kot 10°/o z intenzivnimi kulturami posejanih njivskih površin. Pri krmilnih rastlinah sta v ospredju visoko donosna lucerna in črna detelja, (ta'bela 7). (9) Vrtov imajo kmetje sorazmerno malo. Vso zelenjavo, čebulo, česen. fižol, zelje, ohrovt, solato, korenje itd. pridelajo kmetje na njivi. Prave vrtove imajo le delavci okrog hiše. Učinki intenzivnega in dobrega gospodarjenja se kažejo v relativno visokih hektarskih donosih. Povprečni hektarski donos pšenice znaša 18,2 q. kar ustreza povprečku ljubljanskega okraja (18,8 q), ki obsega večino alpskih in subalpskih pokrajin. Je pa nekoliko nižji od povprečka za Slovenijo (20,9 (j) in višji od po v prečka za Jugoslavijo (17,3 q). Velik je hektarski donos krompirja, ki je tipična kultura in služi vsem trein namenom, prehrani, trgovini in krmi živine. Hektarski donos 210 q na hektar moramo pripisati izbiri visoko donosnih sort, kakor tudi zelo ugodnim prirodnim pogojem prodnatih 'tal in klime. Donos je znatno višji od hektarskega donosa Slovenije (178 q) in Jugoslavije (112q). Zaradi prodnatih in bolj sušnih tal pa je hektarski donos lucerne relativno nizek. Donos z 48 q na ha je za 8q nižji kot v ljubljanskem okraju in Sloveniji ter za 45 q nižji kot v Jugoslaviji. Negativni vpliv prodnih tal, ki ne zadržijo dolgo v sebi vlage, se kaže Sl. 7. Podgorje pri Kamniku. Sadovnjak z mladim negovanim sadnim drevjem kmeta z več ko 12 ha zemlje. tudi pri drugih kulturah. Sorazmerno nižji hektarski donos v ljubljanskem okraju, Sloveniji in Jugoslaviji zaznamujemo pri koruzi, fižolu pa tudi pri drugih kulturah, ki zahtevajo dosti vlage (8). Sadovnjaki. Sadjarstvo je bilo med obema vojnama ena izmed gospodarsko pomembnih kmetijskih panog. V bližini hiš so obsežni sadovnjaki na rahlo nagnjenem travnem (pobočju. Tu so za sadjarstvo ugodni prirodni pogoji, saj leže v pasu, ki je izven nevarnosti pomladanske slane. V sadovnjakih rast© večinoma visokoraslo drevje, nizko-raslo sadno drevje goje •ob svojih hišah v glavnem nekmečki prebivalci. Kmečki sadovnjaki so v zadnjih letih slabše negovani, saj kmetu primanjkuje delovne sile. Med vrstami prevladujejo jablane, hruške in češnje. Sadje rodi zelo dobro iter je sveže in suho sestavni del prehrane, predelujejo ga tudi v žganje. Z ozirom na število dreves in vrednost lesa je pomemben tudi oreh. Travne površine. Travnega sveta je sorazmerno dosti in ga lahko delimo po kvaliteti, prostoru in načinu izrabe v tri ločena in različna področja. Pas najslabšega travnega sveta je sredi gozda ob Tunjščici, vezan je na vlažna ilovnata tla ob potoku. Zaradi slabe kvalitete služi za krmo konj. Kose ga le enkrat na leto, v zadnjem času pa se kažejo zaradi oddaljenosti od vasi tendence hitrega zaraščanja z grmičevjem in gozdom. Drugi pas travnega sveta le vleče ob hišah vzdolž gozda in je večinoma hkrati izrabljen za sadovnjak. Ti travniki služijo kmetom za svežo krmo vse poletje, jeseni pa za pašo. Tretje področje travnega sveta pa ni sklenjeno, ampak je razmetano po ravnini med njivami. Na osnovi primerjave novejših podatkov o izrabi zemljišča s podatki Izpred prve in druge vojne, lahko ugotavljamo, da se na nekdanjih njivskih površinah obseg travnika veča, kar ustreza stopnjevanju gospodarske pomembnosti živinoreje. Ta travni svet je podobno kot sadovnjaki gnojen z domačim gnojem iin predstavlja zelo solidno osnovo za krmo pozimi. Gozd. Z gozdom je prekrito skoraj celotno terciarno gričevje. Gozd je v privatni iposesti. Vse do zadnjih let je kmet z gozdom gospodaril po lastni presoji. Služil mu je za kurjavo, popravilo lesenih delov kmečkega doma in pridobivanje stelje. V letih gospodarske krize ali težav v svojem kmetijskem gospodinjstvu se je kljub pomanjkanju dobrega gozda na relativno majhnih površinah zatekel k prodaji lesa. V zadnjih letih je sečnja omejena le na posamezna zrela drevesa. Posledica tega je, da prevladuje nezrel, do 30 let star tip gozda, zrelega in mladega pa je malo. Na vznožjih in osojnih legah prevladuje bukev, na višjih in prisojnih pa bor. Zaradi steljarjenja je podrastje slabo razvito, gozdna tla so prekrita s srednje globoko, izprano prstjo. YAS PODGORJE Rastlinska produkcija Tabela 8 Kulturne rastline ha Donos v q/ha Pridelek v q Žitna enota Produk. v žitnih enotah Odstotek rasti. produk. Odstotek od I. II, III 1. Prehramb. rastline 111,99 — — — 2995,3 45,8 100 pšenica 46,85 18,2 851,8 1 851,8 13,0 28,4 rž in s or žic a 5,29 16,5 85,8 1 85,8 1,3 2,9 proiso 2,52 12,0 30,0 1 30,0 0,4 1,0 krompir 30,51 210,0 6405,0 0,25 1601,2 24,5 53,5 fižol 1,02 13,0 13,0 0,3 3,9 0,1 0,1 zelenjava 4,90 — — — 155,1 2,4 5,2 čebula 0,02 120,0 2,4 0,3 0,7 0,0 0,0 zelje, ohrovt 0,20 200,0 40,0 0,15 6,0 0,1 0,2 ostala zelenjava 4,68 107,5 494,5 0,3 148,4 2,3 5,0 sadje 20,90 32,0 668,8 0,4 267,5 4,1 8,9 11. Krmne rastline 177,22 — — — 2861,1 43,8 100 koruza 7,33 20,0 146,0 1 146,0 2,2 5,1 ječmen 13,14 14,8 193,9 1 193,9 3,0 6,8 ovies 7,75 14,4 110,9 1 110,9 1,7 3,9 pesa, korenje 8,90 185,0 1646,5 0,1 164,6 2,5 5,8 lucerna 35,21 48,0 4689,6 0,5 844,8 12,9 29,5 črna detelja 17,98 50,0 895,0 0,5 447,5 6,9 15,6 grašica 0,06 45,0 2,7 0,13 0,4 0,0 0,0 ostale krmne rastline 0,10 120,0 12,0 0,1 1,2 0,0 0,0 travnik (seno) 56,72 38,0 2154,6 0,4 861,8 13,2 30,1 pašnik 30,03 10,0 300,0 0,3 90,0 1,4 3,2 III. Ind. rastline 1,52 — — — 678,8 10,4 100 konoplja, lan 0,36 50,0 15,0 0;25 3,65 0,1 0,5 ostale ind. rastline 1,16 24,5 269,5 0,25 673,2 10,3 99,5 Skupaj 290,73 — — — 6533,2 100 — Kmetijska proizvodnja Rastlinska proizvodnja. Produktivnost v kmetijstvu je sorazmerno visoka, saj znaša na 1 ha kmetijske površine 22,5 žitnih enot.* Visoka * Pojem »žitne enote« smo prevzeli, iz illterature kot enoto za hranilno vrednost posameznih kultur v primerjavi do hranilne vrednosti žitaric kot osnovne enote (7). je povprečna produktivnost na t ha njivskih površin, 28,9 žitnih enot. Ker so travniki in pašniki pretežno na slabših ilovnatih tleh in so tudi manj intenzivno negovani, je produkcija na travnih površinah sorazmerno nizka. Na 1 ha travnika znaša povprečno 15,2 žitnih enot, na \ lia pašnika pa 2,9 žitnih enot. Produkcija sadovnjaka pa je na I ha 12,7 žitnih enot. Gospodarska usmerjenost \ živinorejo sc kaže v razmerju produkcije krme in prehrambenih rastlin. Pri obeh znaša po okoli 2.900 žitnih enot in po okoli 4-t°/o celotne produkcije izraženo v žitnih enotah. Sorazmerno visok delež predstavlja za vas z drobno posestjo produkcija industrijskih rastlin, ki znaša skupno 678 žitnih enot ali l()°/o vse rastlinske produkcije, izražene v žitnih enotah. Glede na vse prehrambene kulture, kakor tudi glede na celotno produkcijo je močno v ospredju krompir z 1.601 žitnimi enotami ali 24,5% produkcije, izražene v žitnih enotah. Visoka produkcijska vrednost krompirja se odraža tudi v dejstvu, da skupna površina zasajena s krompirjem (36 ha) znatno zaostaja za površino, ki je posejana s pšenico (46,8 ha). Po višini produkcije v žitnih enotah so omembe vredni še pšenica, lucerna in travnik. Pri vseh treh zavzema produkcija po okoli 850 žitnih enot in po okoli 13 % celotne rastlinske produkcije vasi izražene v žitnih enotah (tabela 8). Sl. 8. Podgorje pri Kamniku. Stegnjeni kozolec, last večjega kmeta, katerega zemljišče se vleče v sklenjeni progi od gozda mimo hiše in sadovnjaka do dolgega pasu njivskih parcel. Struktura živine. V Podgorju je živinoreja zelo pomembna; kakor smo že omenili, je tudi poljedelstvo prilagojeno potrebam živinoreje. Na prvem mestu je po številu govedo z 264 glavami od katerih je več kot polovica (167) krav. Na drugem mestu so konji, katerih je (V3. Po enega konja ima večina kmečkih gospodarstev z nad 5 ha zemlje, večji kmetje pa tudi po dva. Konj služi kot vprežna živina pri obdelavi zemlje, transportu kmetijskih produktov in lesa. V času. ko ni dela na polju, pa ga uporabljajo tudi za prevozništvo pri gradbenih podjetjih in drugih gospodarskih panogah v Kamniku. Prevozništvo predstavlja za kmeta pomemben dodaten vir dohodkov. Na tretjem mestu so po svojem pomenu prašiči in svinje. V vasi imajo večji kmetje svinje za priplod in prodajo mladih pujskov manjšim kmetom. Perutnino imajo pri vseh hišah ne glede na velikost in to v glavnem za domačo uporabo (9). VAS PODGORJE Tabela 9 Struktura živine (število živimo; živina izražena v živinorejskih enotah in razmerje teli enot do ikimetijskih površin in kmetijskega prebivalstva) Vrsta živine Število Živino- rejska enota (GNZ) Sknpaj GNZ Odstotek GNZ po vrstah živine Število živine na 100 ha kroet. površine Število GNZ na 100 ha kmet. površine Število GNZ na 100 kraeekih preb. 1. konji 63 — 81,9 24,3 21,7 28.2 24,1 'konji 63 1,3 81,9 — — — — 11. govedo 264 — 218,5 64.9 90,7 75,1 64,3 teleta .do 5 me s. 43 0.15 6,3 — 14.4 2,1 1,9 junci, junice, bikci 42 0,7 29,4 — 14,4 10,1 8,7 krave 167 1 167 . — 57,4 57,4 49,1 biki 1 1,4 1,4 — 0,4 0,5 0,4 voli 12 1,2 14.4 — 4,1 5,0 4,2 lil. drobnica 5 — 0,28 0,08 1,7 0,1 0,1 jančki 4 0,05 0,2 — — — — koze 1 0,08 0,08 — — — — IV. prašiči, svinje 269 — 25,91 7,8 92,5 8,9 7,6 prašički do 5 anes. 192 0,03 5,76 — — — — prašiči 59 0.25 14,75 — — — svinje 18 0,30 5,4 — — — — I7. perutnina 651 — 9,765 2.9 223,8 3,3 2,9 kokoši 651 0.015 9,765 — — — — Skupaj — — 336,35 100 115,6 99,0 VAS PODGORJE Tabela 10 Živinorejska proizvodnja A Vrsta proizvoda Število živali Povprečen donos Proizvodnja Žitna enota Proizvodnja v žitnih enotah Odstotek od žitnih enot Ml ok o 167 22401 374.0801 0,75 2795 58,5 Meso 1214 25,4 voli 4 600 kg 2.400 kg 6,0 144 3,0 krave 16 400 kg 5.400 kg 6,0 384 8,0 teleta 69 70 kg 4.830 kg 5,0 241 5,1 junice 3 350 kg 1.050 kg 5,0 63 1,3 prasi'Oi 59 110 kg 6.490 kg 5,0 324 6,8 svinje 9 130ikg 1.170 kg 5,0 58 1,2 Jajca kokoši 651 95 kom. 61.845'kom. 0,25 154 3,2 Skupaj — — — — 4163 87,1 Prodano za pleme: B krave 8 400 kg 3.200 kg 6.0 192 4,1 teileta 3 70 kg 210 kg 5,0 10 0,2 prašiči 78 10 kg 780 kg 5,0 39 0,8 svinje 12 80 kg 960 kg 5,0 48 1,0 ikonji 12 450 kg 5.400 kg 6,0 324 6,8 Skupaj — — — — 613 12,9 Skiupaj A in B — -v- —* — 4776 100 Pomembnost posameznih vrst živine se pokaže tu.di v od noša ju med številom živine in kmetijskimi površinami ter številom živine izražene v GNŽ* in kmetijskimi površinami na eni strani ter odno-šajem med številom živine izražene v GN2 in kmetijskim prebivalstvom na drugii strani. Najugodnejšo podobo pokaže zopet govedo. Na 100 ha kmetijske površine odpade 75,1 GNZ, na 100 kmečkih prebivalcev pa 64,3 GNŽ. Visoke številke izkazujejo tudi konji, saj je 21,7 konj na 100 ha kmetijske površine in 28,2 GNŽ na 100 ha kmetijske površine ter 24,1 GNŽ na 100 kmečkih prebivalcev. Omembe vredna je prašičereja, saj pride 92,5 glav ria 100 ha kmetijske ipovršine, 8,9 GNZ na 100 ha kmetijske površine in 7,6 GNŽ na 100 'kmečkih * Glava normalne živine (GNZ) je kmetijska statistična enota za primerjavo vrednosti posameznih vrst živine v odnosu do ikra ve kot osnovne enote. prebivalcev. Skupno pa znaša, če upoštevamo vse vrste živine 115,6 GNŽ na 100 ha kmetijske površine in 99 GNZ na 100 kmečkih prebivalcev (tabela 9). Živinorejska proizvodnja. Pri živinoreji je poudarek na proizvodnji mleka in mesa, reja živine za pleme pa je v ozadju. Živinorejske [proizvode (meso in jajea) prodajajo deloma v vasi neagrarnemu prebivalstvu, večji del teh produktov in živino za meso pa prodajo večinoma v Kamniku. Eden najpomembnejših produktov je mleko, ki daje 2795 v žitnih enotah izražene produkcije ali 58,5 °/o celokupne živinorejske produkcije. Količina v vasi prodanega mesa znaša 1214 žitnih enot ali 25,5 v žitnih enotali izražene živinorejske produkcije. Govejo živino prodajajo v večji meri za meso. za rejo pa prodajajo samo nekaj mesecev stare prašiče. Skupna živinorejska produkcija v žitnih enotah izražene prodane živine za pleme znaša 615 žitnih enot ali 12,9°/o od skupne živinorejske produkcije, medtem ko predstavljajo mleko, meso in jajca skupaj 4165 žitnih enot ali 87,1 °/o živinorejske proizvodnje (tabela 10). Celotna proizvodnja. V kmetijski proizvodnji sta v ospredju poljedelstvo in živinoreja. Od proizvodnje 11.509 žitnih enot znaša rastlinska proizvodnja 6.535 ali 57,7%, živinorejska pa 4.776 žitnih enot ali 42.5 %. Pri tem ni všteta proizvodnja mesa, ki so ga porabili kmetje doma za svojo preskrbo, zato moremo smatrati, da je vrednost živinorejske proizvodnje dejansko večja in po vrednosti enaka rastlinski proizvodnji. Pri vsaki kmečki hiši zakoljejo doma vsaj po enega prašiča, veliki kmetje pa tudi več. Ker znaša proizvodnja krmilnih rastlin, pridelanih na polju, relativno velik odstotek rastlinske proizvodnje, živinorejska proizvodnja pa skoraj polovico celotne proizvodnje, lahko ozinačimo vas kot polje-' delsko-živinorejsko s težiščem na živinoreji (tabela 11). I Zaključek Celotna analiza statističnega gradiva in kartiranje izrabe zemljišča ter anketiranje kmetijskih gospodarstev po mednarodni metodi nam daje zelo podroben vpogled v gospodarsko strukturo in tendenco ekonomskega razvoja vasi Podlgorje. Do druge svetovne vojne smo mogli v naselju slediti procesu preusmerjanja iz blagovne v naturalno proizvodnjo, preusmerjanju na pridelavo mleka in sadja, v poljedelstvu pa na pridelavo tistih kultur, ki služijo v prvi vrsti preskrbi in prehrani žiivine. Po drugi svetovni vojni se je vpliv Kamnika in drugih bližnjih industrijskih centrov izredno stopnjeval. Večina prebivalstva večjih in manjših kmetijskih obratov se je prekvalificirala in zaposlila v nekmečkih poklicih. Ker je v vasi naseljeno večinoma avtohtono prebivalstvo kmečkega porekla, sodeluje prebivalstvo v veliki večini, ne glede na poklic, v kmetijski proizvodnji in je zato kljub malemu deležu kmečkega prebivalstva zemlja izrabljena zelo intenzivno. Produktivnost pa je zaradi uporabe mehanizacije in relativno naprednega gospodarstva sorazmerno visoka. Prezreti pa ne smemo prvih znakov pomanjkanja delovne sile. Sadovnjaki so relativno slabo negovani. Zemljišča, ki hi bila bolj primerna za njive, so v travnikih, oddaljenih, slabših travnikov ne izrabljajo, njivski svet pa je ponekod neracionalno izkoriščen in posejan ali posajen z manj donosnimi kulturami. VAS PODGORJE Tabela 11 Globalna proizvodnja Pregled kmetijske ,proizvodu je Proizvodnja na obdelovalnih in pašnih površinah Proizvodnja v žitnih enotah . % izražen v ŽE % . od skupine A. Hranilne rastline 2995 26.5 100 pšenica 852 7,5 28.4 krompir 1601 14.1 55.5 zelenjava 155 1.4 5,2 sadje 268 2.4 8.9 ostale prehrambene rasil. 119 1,1 4,0 B. Krmne rastline 2861 25.2 100 koruza 146 1,3 5.1 ječmen 194 1,7 6.8 oves 111 1.0 3.9 pesa, korenje 165 1.4 5,7 lucerna 845 7,5 29,5 črna detelja 447 5,9 15,7 travniki 862 7,6 50,1 ostale krmilne rastline 91 0,8 5,2 C. Industrijske rastline 677 6,0 100 Skupaj proizvodnja obdelovalnih in pašnih .površin 6553 57,7 Živinorejska proizvodnja D. Mleko 2795 24.7 100 E. Meso 1214 10.8 100 svinjsko 524 2,9 26.7 goveje 528 4,7 45.5 as tallo 562 5,2 29,8 F. Jajca 154 u 100 G. Prodano za pleme 615 5,4 100 Skupaj živinorejska proizvodnja 4776 42,5 Skupaj celotna proizvodnja 11509 100 100 Literatura in viri 1. A. Melik, Posavska Slovenija, Ljubljana 1959. 2. S. Ilešič, Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem, SAZU, Ljubljana 1950. 3. V. Klemenčič, Urbanizacija okolice Kamnika, GV, Ljubljana 1953. 4. Instrukcija szczegölowego zdjeeia uzytkowania ziemi. Dokumentacja Geograficzna. Warszawa 1962. 5. Land Utilization in Nieborow, Problems ob Applied Geography, Warszawa 1961. 6. Uzytkowanie ziemi i gospo dark a rolna w wybranych wsiacli Bul-garii (v rokopisu). 7. W. Roubitschek, Die regionale Differenzierung der agraren Bodennutzung 1935 in heutigen Gebiet der Deutschen Demokratischen Republik, Petermanns Geographische Mitteilungen, Gotha 1959. 8. Statistični igodišnjak. Beograd 1962. 9. Podatki kmetijskega popisa 1960, Zavod za statistiko SRS. Ljubljana. 10. Podatki popisa prebivalstva 1961, Zavod za statistiko SRS, Ljubljana. 11. Podatki katastrskega urada v Kamniku. 12. Podatki o prodani živini ObLO Kamniik. 15. Klimatološki podatki, Hidrometeorološki podatki zavoda SRS, Ljubljana. 14. Podatki o izra'bi zemlje in gospodarskih prilikah kmetij na osnovi anketiranja in kartiranja na terenu. II. KMETIJSKA PROIZVODNJA IN IZRABA TAL V VASI SEBEBORCI V PREKMURJU Matjaž Jeršič, Jože Lojk, Ludvik Olas, Metod Vojvoda Uvod Sebeborci so agrarno nasel je, ki stoje na prehodil med ravnim in gričevnatim delom Prekmurja v obsegu široke prekmurske pleisto-censke terase. Vaško zeml jišče obsega v pretežni meri teraso, sega pa tudi na terciarni svet Goričkega. Vas je 7 km oddaljena od lokalnega središča Murske Sobote; z njim jo veže le cesta II. reda; od najbližje železniške postaje pa je oddaljena 3 km. Domovi vasi so razporejeni na prehodu med terasno ravnico in gričevjem v nepravilni vrsti ob cesti. Njihovo število počasi napreduje. Leta 1869 je štela vas 78 hiš, 1910 122 hiš, 1962 pa 130 hiš (10). ( udi prebivalstvo je v zadnjem stoletju počasi naraščalo, v zadnjih letih pa zaradi izseljevanja celo nazaduje. Leta 1869 je vas štela 440 ljudi, .1910 592, leta 1961 pa 544 (10). 6 Geografski vestnik 81 Fizičnogeografske osnove Tla. Ozemlje Sebeborec zavzema tri reliefne enote: ravno in suš-nejšo pleistoeensko teraso, obrobje terciarnega gričevja ter vlažnejši svet ob potokih, ki pritekajo s terciarnega Goričkega in se zajedajo v teraso. Najobsežnejši in za kmetijsko izrabo najugodnejši del predstavlja dva kilometra široka pleistocenska terasa, sestavljena iz proda in peska in prekrita s tenko ilovnato prstjo (1). Svet na terasi, posebno jugovzhodno od vasi, kjer je ta najmanj razčlenjena po potokih, je zaradi ugodnih prirodnih osnov v veliki meri izkoriščen za njive. Na njem so oči vidno najstarejši, povsem odprti njivski kompleksi, ki jih domačini navadno imenujejo enostavno »Polje«. Sl. 1. Sebeborci (Prekmurje). Polled s terciarnih vzpetin na osrednja vaška polja, ki so na pleistocensfci terasi. Ob potokih so vlažne aluvialne ravmice, ki so prekrite z ilovnatimi nanosi. Ker je to slabše zemljišče, ga izkoriščajo v pretežni meri za gozd in travnik. Vmes so po odlomkih terase manjši kompleksi njiv. Tudi poljska imena (Borovje, Topolovje) pričajo, da gre za svet, ki je bil pozneje in manj intenzivno pritegnjen v izkoriščanje. Obrobje terciarnega gričevja severno od vasi sestavljajo peski, ki so prekriti s slabšo prstjo. Tamošnji svet je izkoriščen različno; v pretežni meri je prekrit z gozdom, deloma pa so na njem tudi njive in vinogradi. Klima. V Prekmurju prevladujejo poteze kontinentalne klime z dokaj hladno zimo in sorazmerno toplim poletjem. Povprečna mesečna temperatura pade pod 0° C v decembru, januarju in februar ju. Temperature spomladi hitro rastejo. Povprečna temperatura je višja od 9,5° C od aprila do oktobra. Med julijem in avgustom koleba povprečna mesečna temperatura med 18 in 20° C. Znak tople jeseni pa je povprečna septembrska temperatura, ki znaša 15° C. (12) + Srednja mesečna in letna temperatura Murske Sobote za razdobje 1925—1956 Mesec I IT III IV V VI VII VIII IX X XI XII Temp. —2,6 —0,7 4.1 9,7 14,0 17,8 19,5 19,7 15,0 9,4 4,7 —0.2 Srednja letna temperatura za obdobje 1925—1956 znaša 9,1° C. VAS SEBEBQRCI Tabela 1 Število kmetijskih obratov po socialno posestnih kategorijah Socialno posest, kat. in © i o 0,5- -2 2 —3 3—' 5 5— 8 8—1 10 nad 10 Skupaj Število 7 12 14 29 31 10 20 123 % 5,6 9,7 11,4 23,8 25,2 8,1 16,2 100 VAS SEBEBORCI Tabela 2 Areal zemljiških kategorij po socialno posestnih skupinah Soc. posest, kat. a > is Travnik Sadovnjak. Vinograd (h >■ Pašnik Gozd Nerodov. > do 2 ha zemlje, IO°/o od 2—3 ha, po 25°/o od 3—5 ha, 5—8 ha in nad 8 ha. (Tabela 2). V rokah kmetijskih obratov z nad 2 ha je 90% zemlje, velik del — 50 % zemlje, pa je v rolkah kmetijskih obratov, ki imajo več kot 8 ha zemlje (tabela 1). Vas že od nekdaj ni mogla preživljati vsega prebivalstva. Del prebivalstva se je že pred drugo svetovno vojno za trajno izselil iz vasi. Del prebivalstva, zlasti gospodarji malih kmetij, pa so hodili že v letih pred prvo svetovno vojno na sezonsko delo iz von vasi in si s tem ustvarjal dodatni vir dohodkov. Pred prvo svetovno vojno so se sezonsko zaposlovali v kmetijstvu na Madžarskem; med obema vojnama v Franciji, Nemčiji ter v Vojvodini (7). Po drugi svetovni vojni pa na velikih kmetijskih obratih v Sloveniji ter v gradbeništvu po mestih. V zadnjih letih sezonsko zaposlovanje močno nazaduje, ker se z zaposlitvijo v drugih krajih Slovenije in v Murski Soboti prebivalstvo trajno izseli tja, deloma pa dnevno potuje na delo v Mursko Soboto ali bližnje Puconce. Posledica tega je, da na eni strani nazaduje število prebivalstva, na drugi strani pa se manjša delež kmečkega prebivalstva. Od 544 prebivalcev Sebeborec živi danes od kmetijstva 72 % ljudi, drugi pa od zaposlitve v Murski Soboti in Puconcih. Ob procesu prehajanja kmečkega prebivalstva v druge poklice so se oblikovali štirje tipi kmetijskih gospodinjstev. Prvi tip so čisti Sl. 2. Stari lip kmečkega doma v Sebeborcili. Dom je »v ključu«. Hiša je zgrajena iz ilovice, lesa in krita s slamo. V zadnjih letih ta tip hiše zamenjuje zidana in večja hiša. kmetijski obrati, pri katerih so še vsi družinski člani zaposleni na kmetiji. Drugi tip so polkmečki obrati, pri katerih tlel družinskih članov že dela izven kmetijskega obrata v nekmetijskih gospodarskih panogah. Tretji tip so kmetijski obrati, pri katerih so razen gospodinj že vsi člani zaposleni izven kmetijstva. Četrti je tip delavskega gospodinjstva z vrtom in hišo. VAS SEBEBORCI Tabela 3 Število gospodinjstev po gospodarski dejavnosti in socialno posestnih kategorijah Socialno posestne kategorije A število “/o število B % C število u/e število I) »/« Skupaj število »/• 0—0,5 1 14,3 — — — — 6 85,7 7 100 0,5—2 3 25 3 25 4 33,3 2 16,7 12 100 2—3 4 28,6 3 21,4 7 50,0 —' — 14 100 3—5 15 51,7 12 41.4 2 6,9 — — 29 100 5—8 19 61,3 9 29 3 9,7 — — 31 100 8—10 8 80,0 1 10 1 10 — — 10 100 nad 10 15 75 5 25 — — — 20 100 Skupaj 65 52,8 33 26,8 17 13,9 8 6,5 123 100 VAS SEBEBORCI Tabela 4 Areal gospodinjstev po gospodarski dejavnosti in socialno posestnih kategorijah ha A % ha B % ha C % ha D % Skupaj ha % 0—0,5 0,21 15. — — — — 1.21 85 1.42 100 0,5—2 4,65 29,1 3,34 20,8 5,22 32,5 2,83 17,6 16,03 100 2—3 10,50 30,6 7,46 21,7 16,33 47,7 — — 34.29 100 3—5 58,52 51,2 4; ,46 41,5 8,34 7,3 — — 114.32 100 5—8 115,60 61,9 53,89 28,8 17,33 9,3 — — 186,82 100 8—10 70,18 81.1 8.27 9,5 8,18 9,4 — — 86.63 100 nad 10 176,32 75,5 57,16 24,5 — — — 233,49 100 Skupaj 135,98 64,8 177,58 26,4 55,40 8,2 4,04 0,6 673,00 100 Čistih kmetijskih obratov je 53 % in imajo v rokah zemlje. Polkmečkih obratov je lU in imajo 1U zemlje, nekmečkih družin pa je 20°/o in imajo v rokah 9 °/o zemlje (tabela 3, 4). Še bolj je značilno razmerje med velikostjo in poklicno strukturo kmetijskih obratov. V posestni skupini od 0 do 0,51m zemlje so vsa gospodinjstva delavska, v posestni skupini od 0,5 do 3 ha je 1U čistili kmečkih gospodinjstev, 1U polkmečkih ter V2 nekmečkih, kjer so doma le gospodinje. Pri gospodinjstvih z več kot 3 ha zemlje pa je kmečkih in polkmečkih 90 °/o gospodinjstev. Značilno je, da je pri večjih kmetijskih obratih z več kot 8 ha zemlje že V4 polkmečkih obratov, kar kaže, da se je proces razkroja kmetijskih gospodinjstev v zadnjem času uveljavil tudi v Sebeborcih (tabela 3). Izraba tal Celotno zemljišče Sebeborec meri 675 ha 96 a. Od tega zavzemajo obdelovalne površine 3U. Največ je njiv, ki obsegajo 335 ha ali 49 °/o celotne površine, travnikov je 131 ha ali 19,6%, sadovnjaka 30 ha ali 4,4 %>, vinograda 12 ha ali 2,1 %. Gozd zavzema 154 ha ali 23 °/o, nerodoviten svet pa le neznatne površine (11). Razmerje med zemljiškimi kategorijami po posestnih skupinah kaže, da je pri vseh skupinah na prvem mestu njiva. Razmerje travnikov in gozdov pa je pri posestnikih vseh velikostnih skupin različno, nekateri imajo več gozda, drugi več travnika. Za obseg zemljiških kategorij smo se naslonili 11a dva vira. Podatke smo črpali iz katastra in gradiva kmetijskega popisa iz letu I960. Podatki obeh virov se ne ujemajo. Po etatističnem popisu iz leta 1960 je v primerjavi s podatki katastra 10 ha manj njiv, 7 ha več travnikov, 2 ha manj vinogradov in 1,5 lia manj sadovnjakov (9). Razlike so nastale po eni strani zaradi različnih popisovalnih kriterijev, po drugi strani pa so tudi odraz spreminjanja slabših njiv ter sadovnjakov in vinogradov v travnike. Način izrabe tal. Kij til) temu, da se poklicna struktura članov kmetijskih gospodinjstev spreminja, ne moremo zaslediti pomembnejših sprememb v načinu obdelave zemlje. Le-ta je pri vseli socialno posestnih in poklicnih kategorijah gospodinjstev močno podoben. Z zaostalim načinom obdelave zemlje, ki je bil nedavno še v prevladi, se že mešajo tudi moderne oblike. Živino počasi zamenjujejo stroji. Ker je živinoreja dobro razvita, gnoje še povsod s hlevskim gnojem. dodajajo pa tudi povsod umetnega. Krompir in koruzo gnoje s hlevskim gnojem, rž in pšenico mešano s hlevskim in umetnim, travnike pa le ponekod s hlevskim. Kulture kolobarijo 'na tri načine: v triletnem kolobarju in v dveh variantah štiriletnega kolobarja in sicer: I. triletni kolobar: 1. pšenica, 2. rž — repa ali ajda (strniščna posevka), 3. koruza ali krompir. II. štiriletni kolobar: 1. pšenica, 2. rž — repa ali ajda, 3. detelja, 4. koruza ali krompir. III. štiriletni kolobar: 1. pšenica, 2. rž — repa (strniščni posevek), 3. krompir ali koruza, 4. detelja. VAS SEBEBORCI Tabela 5 Število parcel na 1 posestnika po zemljiških in socialno posestnih kategorijah Socialno posestne kategorije Njiva Travnik Sadovnjak Vinograd S-* > Pašnik N O O 'S 0$ o3 M > 0) CO z; is Skupaj 0—0,5 0,8 0,2 0,2 0,1 — — 0,1 1,2 3 0,5—2 2,3 2,1 0,6 0,5 — — 1,5 1,7 9 2—3 4,6 3,4 1,5 0,7 0,2 — 2,0 2,1 14,8 3—5 6,3 4,5 1,2 1,3 0,3 0,03 3,7 2 19,6 5—8 7,9 6 1,6 1,3 0,1 0,06 3,9 2,2 23,2 8—10 7,5 6,1 1,7 1,8 0,2 0,1 7,7 2 27,1 nad 10 10,3 8,2 2,1 1,9 0,05 0,3 7,5 2,5 33 Skupaj 6,5 5,0 1,4 1,2 0,1 0,0 4,1 2.0 20.8 Povprečno odpade na kmetijski obrat 21 parcel, od tega njivskih in travniških po 6, gozdnih 4, vinogradniških 1.1 in parcel sadovnjakov 1.4 (11). (tabela 5). Povprečna velikost parcele znaša 26 a, od tega njivske 41 a, travniške 21 a, vinogradniške 0,9 a, parcele sadovnjaka 0,2 a in gozdne 31 a (11) (tabela 6). VAS SEBEBORCI Tabela 6 Povprečna velikost parcel na 1 posestnika po zemljiških in socialno posestnih kategorijah Socialno posestne kategorije o 3 *- g M 3 S* S3 3 Lh tu 2 J- S — Pašnik lia M ° 3 O ~ •r oj o *x, "Bi t- > 2 3 ^ x JZ Skupaj ha 0—0,5 0.12 0,7 0.10 0,11 — 0.5 0.2 0.7 0,5—2 0.27 0,12 0.14 0.7 — 0,17 0.2 0.15 2—5 0.54. 0.12 0.10 0.7 0.55 — 0.20 0.5 0.18 5—5 0.54 0.16 0.16 0.6 0.2 0.7 0,18 0.5 0.20 5—8 0.5«) 0.20 0.16 0.10 0.3 0.20 0,52 0.5 0.26 8—10 0.50 0.24 0.22 0.0 0.1 0.5 0.57 0.4 0.52 nad 10 0.55 0.50 0,22 0,15 0,2 o.to 0,59 0.4 0.55 Skupaj 0.41 0.21 0,17 0.9 0,2 0.11 0.51 0,5 0.26 Zemlja je vsa obdelana. Kmetje si pri delu med seboj pomagajo. Večji kmetje pomagajo manjšim z vprežno živino in stroji, manjši pa pomagajo večjim z delom. Ob kmetijskih delih, ki zahtevajo hkrati več delovne sile, predvsem ob mlačvi in žetvi, pa prihajajo v vas na pomoč poleg sosedov tudi že odseljeni sorodniki iz bližnjih industrijskih centrov. Za obdelavo je v vasi na razpolago 119 plugov, 176 bran, 94 oko-pavnikov, 34 sejalnikov. 2 kosilnici. 138 slamoreznic, 15 prebiraLnikov, 58 stiskalnic za grozdje, 9 kotlov za žganje 'in 92 drugih strojev. Mehanizacijo zavirata mala posest ter raznoterost parcel. Poleg tega sta v vasi dve mlatilnici, ena je v lasti privatnika, druga v posesti zadruge (9). Usmerjenost izrabe tal. Kakor za vse panonsko obrobje, je značilna tudi za Sebeborce usmerjenost v pridelavo žitaric. Še do druge svetovne vojne je bilo v Prekmurju 90°/o z žiti posejanih njivskih površin. Delež z žiti posejanih površin pa je s preusmerjanjem v živinorejo iz leta v leto manjši in je znašal 1. 1962 v Seboborcih še 62 %. Hitro preusmerjanje moremo pripisati na eni strani zgraditvi mlekarne v Murski Soboti, ki vsak dan redno odkupuje mleko, ter ugodni možnosti prodaje mlade živine v mesno predelovalni obrat v Murski Soboti ali pa za izvoz v inozemstvo. S povečanjem vloge živinoreje ter manjšanjem z žitom posejanih površin pa v poljedelstvu iz leta v leto pridobiva na pomenu pridelava krmilnih rastlin. Njivske površine. Na njivah prevladujeta med žitaricami pšenica in rž, med okopavinami krompir in koruza, ter od krmilnih rastlin črna detelja. Pšenica in rž zavzemata skupno 50%, koruza in krompir 30°/o, ostalih 20 °/o pa odpade na druge sadeže. Značilna je setev kvalitetne trave za seme, katera je namenjena za mestne travne nasade (parke) in ki daje na majhnih površinah razmeroma velik dohodek. (Tabela 7). Pšenica, rž, koruza in krompir imajo v primerjavi z republiškim hektarskim donosom razmeroma visoke donose. Hektarski Aßrarna struktura: 5 do 10 njivskih parcel na gospodarstvo gospodarstvo do 5 ha, ki poseduje nad 25 % njiv Sadovnjak in vinograd: sadovnjak s travnikom vinograd Komunikacije in ostalo: trda (makadamska) cesta --------------- pot —------------meja katastrske občine Priredil: M Žerovnik. Izdelal: M.Avsenak .»K.. ..»H. *"■<1 9. Gozd: Njivska površina: 47* i okoli 60 % žitaric s prevlado pšenice okoli 20 °7c okopavin s prevlado krompirja okoli 20 % krmilnih rastlin s prevlado detelje število živinorejskih enot (GN2) na 100 ha njiv tri- in štiriletni kolobar brez prahe Travna površina: (ravnik vlažni travnik travnik z dvema košnjama na leto nezreli gozd mladi gozd gaber nad 20 % hrast nad 20 — breza nad 20 YU L] jelša.nad 20 „ f U VA M * [[IT*“• na vlažnem travniku — - — degradiran gozd s prevlado robinije Naselje: stanovanjsko in gospodarsko poslopje 250 0 500 1000 m Izraba zemljišča katastrske občine Sebeborci Merilo 1:25.000 donos pšenice znaša 20,5 q na ha; ustreza povprečnemu donosu SR Slovenije ter je od jugoslovanskega višji za 3 q. Povprečni donos koruze znaša 33,5 q/ha in je višji od hektarskega donosa Slovenije (28,7 q/ha) in Jugoslavije (23,9 q/ha). Hektarski donos krmilnih rastlin, zlasti lucerne, je sorazmerno nizek (58 q/lia) in je nižji od hektarskega donosa Slovenije (61 q/ha) (8). Razmeroma majhne površine obdelovalne zemlje odpadejo na vrtove, ki so običajno razvrščeni okoli hiš ali blizu njih. Na vrtovih pridelujejo razne vrste zelenjave, papriko, paradižnik, solato ter nekatere druge vrtnine, ki v glavnem služijo za domače potrebe. VAS SEBEBORCI Tabela 7 Izraba kmetijskih površin Zemljiške kategorije in kulturne rastline lia Odstotek od njivskih površin Odstotek od kmetijskih površin Odstotek od skupin A, B, C, D, II, III 1. Njivske poDršine 325,30 100 A) Estraktivne kulture 200,32 61.6 39,5 100 pšenica 87,73 27,0 17,3 43,8 rž in so rži c a 78,44 24,1 15,5 39,1 ječmen 4,15 1,3 0,8 2,1 oves 17,79 5,5 3,5 8,9 iproso 12,21 3,7 2,4 6,1 B) Intenzivne kulture 85,58 26,3 16,9 100 koruza 30.59 9,4 6,1 35.7 krompir 35,77 11,0 7,1 41,8 z e le n j a v a skupaj 5,41 1,7 1,0 6,3 čeibuki, česen 0,2 0,0 0,0 0,0 paprika 0,10 0,1 0,0 0,1 druga zelenjava 5,29 1,6 1,0 6,2 pesa in korenje 4,25 1.3 0,8 5,0 sladkorna pesia 1,34 0.4 0,3 1,6 sonemea, oljna repica 0,2 0,0 0,0 0,0 lan, konoplja 0,1 0,0 0.0 0,0 druge ind. rastline 8,19 2,5 1.6 9,6 C) Strukturotvorne rast. 37,88 11,6 7,5 100 lucerna 0,3 0,0 0,0 0,1 črna detelja 34,70 10,7 6,8 91,6 grašica, grah za krmo 0,74 0,2 0,2 1,9 druge krmne rastiilne 2,4i 0,7 0,5 6,4 D) Neposejano 1,52 0,5 0,3 100 II. Trajne kulture 39,86 — 7,9 100 sadovnjak 28,54 — 5,7 71,6 vinograd 11,32 — 2,2 28,4 III. Trajne traone površine 141,41 — 27,9 100 travnik 138,24 — 27,3 97,8 pašnik 3,17 — 0,6 2,2 Skupaj 506,57 — 100 Sl. 3. Stari tip kmečke hiše v Sebeborcih; »stegujem dom«, kmetije s 5 ha zemlje. Stalni nasadi. V Sebeborcih sta poleg drugih kmetijskih gospodarskih panog razvita tudi sadjarstvo in vinogradništvo. Obe panogi sta imeli v različnih razdobjih gospodarskega razvoja spremenljivo vlogo. Klimatski pogoji so za obe panogi ugodni, zlasti jima prija dolga in topla jesen. Še pred desetletji je !>ilo vinogradništvo pomembnejše od sadjarstva. Na pobočju terciarnega gričevja je imel vsak kmet vsaj po eno večjo ali manjšo parcelo vinograda. V povojnih letih je vinogradništvo v nazadovanju, saj je za stalno obnavljanje vinograda potrebnih precej finančnih sredstev, dosti truda in delovne sile, katere v zadnjem času z odseljevanjem vse bolj primanjkuje. V vinogradih prevladuje šmarnica (samorodnica), nasadi pa so večinoma stari. Obseg vinogradov se zelo hitro krči. Večino grozdja predelajo v slabše kvalitetno vino in ga uporabljajo le za domače potrebe. Sadovnjaki so razporejeni ob hišah iu med vinogradi na pobočju terciarnega gričevja. Številčno najmočnejše sadno drevje so jablane in slive. Vsaka vrsta šteje po 2000 dreves. Hruške, češnje, višnje, marelice, breskve in orehi pa štejejo skupno okoli 800 dreves (9). Sadjarstvo z nazadovanjem vinogradništva vse bolj pridobiva na pomenu, saj je od skupnega števila sadnih dreves skoraj ena tretjina mladih. Sadovnjaki so negovani. Sadje služi prehrani domačega prebivalstva, del ga predelajo v žganje, večje količine pa prodajo. Travne površine. Travni svel v Sebeborcih nima posebno velikega pomena. Zavzema le relativno slabša in manj ugodna vaška zemljišča. Goveje živine povečini ne krmijo s senom, temveč bolj ž mešanico slame in detelje. Po kakovosti in značaju razlikujemo tri področja travnikov. Prvo področje je na slabših vlažnih tleh ob potokih, ki niso meliorirana ili so porasla z redkim jelševjem in akacijo. Drugo področje se vleče ob robu gozda in ga skoraj povsod prerašča grmičevje. Tretje področje se vleče ob hišah pod sadovnjaki. Travnike gnoje le občasno. Kose jih dvakrat letno. Jeseni pa lisle, ki so bliže vasi, tudi delno popasejo. Gozd. Gozda je na ozemlju Sebeborec malo in še ta je razbit na tri komplekse. Prvi večji sklenjena pas gozda se razprostira na jugu vaškega zemljišča, drugi na vzhodu na terciarnem gričevju in t ret j i. ki je razbit v posamezne manjše komplekse, na severnem mejnem pasu vaškega zemljišča. Na vlažnih tleh ob potoku prevladujejo gaber, jelša in akacija, na terciarnem svetu pa se mešajo bor. bukev in hrast. Prevlada ene vrste drevja nad drugo se od parcele do parcele menja. Gozd je v privatnih rokah in razdeljen na majhne parcele. Kmetje so ga vse do zadnjih let sekali nenačrtno za svoje potrebe, za kurjavo in gradnjo hiš. Zato le v redkih primerili dočakajo drevesa zrelo starost. Skoraj povsod prevladuje nezrel gozd, star od 20 do 30 let. Mlaj- S. Sl. 4. Sodobnejši kmečki dom v Sebeborcih, zgrajen po prvi svetovni vojni, pripadajoč kmečkemu gospodarstvu z nad 10 ha zemlje. šega, do 10 let starega gozda, je največ ob potoku. Drevesa zrele starosti pa se nahajajo le tu in tam posamič. Ker se je v zadnjih letih vloga lesa pri gradnji zmanjšala in so za kurjavo tudi v vasi pričeli uporabljati premog, se uveljavlja v gozdu racionalnejše gospodarjenje. Obseg gozda je v zadnjih 50 letih nekoliko napredoval, saj so kmetje morali del njivskih površin na terciarnem svetu zaradi napredujoče erozije pogozditi. Naselje. Sebeborci so nepravilna ulična vas, v kateri so hiše v glavnem razporejene ob glavni vaški ulici, deloma pa tudi ob drugih vaških poteh. Po svojem videzu je vas še povsem kmečka. Še precej hiš je lesenih in ilovnatih ter prekritih s slamo. Pred prvo svetovno vojno so precej hiš modernizirali v stilu panonske zidane hiše. Po drugi svetovni vojni pa je zraslo tudi nekaj delavskih hiš urbaniziranega tipa. j Največ domov je »v ključu«, prvi del je hiša, drugi hlev, tretji gospodarsko poslopje. Pri »stegnjenem domu« pa se vrstijo funkcije v istem redu. Kmetijska proizvodnja Rastlinska proizvodnja. Intenzivnost obdelave se kaže v sorazmerno visoki rastlinski proizvodnji na I ha. Njena povprečna vrednost na 1 ha kmetijskih površin znaša 20.9 žitnih enot, na 1 ha njiv 23,9 žitnih enot, na 1 ha travnika 16 žitnih enot, na I ha pašnika 5 žitnih enot in na 1 ha sadovnjaka 14 žitnih enot. Celotna absolutna rastlinska produkcija vasi znaša 10.585 žitnih enot. Produkcija prehrambenih rastlin zavzema več kot 50 %>. Od prehrambenih rastlin sta na prvem mestu pšenica in krompir. Produkcija pšenice znaša 1754 žitnih enot ali 16.8 °/o rastlinske produkcije. Krompir 1777 žitnih enot ali 16,9%, produkcija rži in soržice pa znaša 1397 žitnih enot ali 12% rastlinske produkcije. Produkcija krmilnih rastlin znaša 4629 žitnih enot ali 43,7 % rastlinske produkcije. Pri krmilnih rastlinah je najpomembnejša koruza s 1037 žitnimi enotami ali 10% rastlinske produkcije. Pri koruzi moramo poudariti, da služi v teh krajih tudi za prehrano prebivalstva. Od rastlin, ki služijo izključno krmljenju živine, je na prvem mestu detelja z 836 žitnimi enotami ali 8 % celotne rastlinske produkcije. Rastlinska produkcija na travniku znaša 2211 žitnih enot ali 21 %. Industrijske rastline čedalje več goje, vendar je z njimi posejanih še sorazmerno malo površin. Skupna produkcija industrijskih rastlin znaša 163 žitnih enot ali 1,6%. Sadovnjak in vinograd sla za lice pokrajine sicer precej značilna, vendar je njuna produkcija sorazmerno nizka in znaša skupno 580 žitnih enot ali 5,5 %. Od tega znaša produkcija sadja 273 in grozdja 308 žitnih enot (tabela 8). VAS SEBEBORCI Tabela 8 Rastlinska produkcija Kulturne rastline cd Donos v q/ha Pridelek v q Žitna enota Produk. v žitnih enotah Odstotek rast. produk. Odstotek od 1. II, III I. Prehrambene rastline 259,5 5792.1 54,7 100 pšenica 87,7 20 1754.0 1 1754.0 16.6 30,3 rž in soržica 78,4 16.5 1293.6 1 1293,6 12.2 22.3 proso 12,2 13.2 161.0 1 161,0 1,5 2.8 krompir 35.,8 198,6 7109.9 0.25 1777.4 16,8 30.7 zelenjava 5,6 — — — 224,6 2.1 13.9 čebula 0,2 184,5 36,9 0.3 11,1 0,1 0,2 paprika 0,1 70.0 7,0 0,3 2.1 0,0 0.0 ostala zelenjava 5,3 133,0 704,9 0,3 211,4 2.0 3,7 sadje 28,5 24,0 684,0 0,4 273,6 2,6 4,7 grozdje 11,5 54,5 615,8 0,5 307,9 2,9 5,3 II. Krmne rastline 236,1 — — — 4629.5 43,7 100 koruza 30,8 33.9 1037,3 1 1037,3 9.8 22.4 ječmen 4.1 21,0 86.1 1 86,1 0.8 1.8 oves 17.8 15,4 274.1 1 ■ 274.1 2.6 5,9 pesa, korenje 4.2 340.9 1431,7 0.1 143,2 1.4 3.1 lucerna 0.3 47.0 14.1 0.5 7,1 0.1 0.2 črna detelja 34.7 48.2 1672,5 0.5 836,2 7,9 18.1 grašiea 0,7 46.2 32,3 0,13 4,2 0,0 0.1 ostale kranne rastline 2,4 60,0 144.0 0,1 14,4 0.1 0.3 travniki (seno) 138,2 40.0 5528,0 0,4 2211,2 20,9 47,8 pašnik 3,1 16,9 52,4 0,3 15,7 0,1 0,3 III. Industrijske rastline 9,8 163,6 1,6 100 sončnica, oljna repica 0,2 12,0 2.4 2 4,ß 0,1 2,9 sladkorna pesa 1.3 330,6 429.8 0.25 107,4 1.0 65.7 konoplja, lan 0,1 50.0 5,0 0,25 1,2 0.0 0,7 ostale industrijske rastlline (sirk, mak, ljulka za seme 8,2 24,5 200,9 0,25 50,2 0,5 30,7 Skupaj 505,4 — — — 10585,2 100 Živinoreja. Vse do zadnjih lel pred drugo svetovno vojno je živinoreja po svojem pomenu zaostajala za poljedelstvom. Opirala se je na pridobivanje krme na slabili travnikih in na krmo s slamo. Po drugi svetovni vojni pa je živinoreja zlasti z zgraditvijo tovarne mlečnega prahu in z razširitvijo mesne predelovalne industrije v Murski Soboti, Sl. 5. Sebeborci (Prekmurje). Vaška ulica s kmečkimi domovi. kakor tudi z načrtnejšim odkupovanjem živine, pridobila na pomenu. Na njivah je vedno več krmnih rastlin. Živinoreja se modernizira predvsem z izbiro pasme. Kmetje so se orientirali v prvi vrsti na rejo mladega goveda za zakol, mlečne živine in prašičev. Število živine izražene z C.NŽ (glavami normalne živine) znaša skupno 584. Od tega znaša števijo goveda 396 GNŽ ali 67.7 °/o. Pri svinjah znaša 116 GNŽ ali 19,9%, pri konjih 44 GNŽ ali 7,6fl/o in pr;i perutnini 27 GNŽ ali 4.6 °/o. Gospodarski pomen perutnine izražen v GNŽ ni dovolj poudarjen, saj predstavlja prodaja jajc, podobno kot mleko, reden in pomemben dohodek (tabela 9). Živinorejska proizvodnja. Za pregled te proizvodne panoge razpolagamo s podatki za produkcijo mleka, za produkcijo govedi in svinj, ki so bile prodane za zakol in pleme ter za produkcijo jajc. Ni pa podatkov za tiste količine mesa, ki so jih porabili za domačo prehrano. Ker so te količine sorazmerno velike, saj v vsakem gospodinjstvu zakoljejo lefno vsaj enega do dva prašiča za domačo porabo, ne dobimo povsem točnega pogleda v celotno živinorejsko produkcijo. Po razpoložljivih podatkih je po vrednosti na prvem mestu mleko, ki zavzema 3082 žitnih enot ali 57,3 °/o vse živinorejske produkcije. Vrednost letne produkcije govedi in svinj, ki so bile prodane za zakol, znaša 1.536 žitnih enot ali 29%. Vrednost za pleme prodanih svinj in telet znaša 313 žitnih enot ali 5.8 % živinorejske produkci je. Produkcija jajc pa znaša 407 žitnih enot ali 7,6°/o (tabela 10). VAS SEBEBORCI Tabela 9 Struktura živine (števiilo živino; živina izražena v živinorejskih enotah in razmerje teh enot do kmetijskih površin in kmetijskega prebivalstva) Vrsta živine Število Z '«O !-• ’—' O S cs "> o s Skupaj GN2 Odstotek GN2 po vrstah živine Število živine na 100 ha kmet. površine Število GN2 na 100 ha kmet. površine Število GN2 na 100 ha kmeč. preb. 1. konji 34 44.2 7,6 6.7 8,7 9.8 konji 54 1,3 44.2 — — — — II. govedo 497 — 596.55 67.8 98.1 78,3 87.9 teleta d>o 5 mes. 61 0.15 9.15 — 12,0 1.8 2.0 krave nad 5 mes. 162 0,7 113.40 — 32,0 22.4 25,1 biki 274 1 274.0 — ">4.1 54,1 60.8 ///. drobnica 2 — 0.2 0,05 0.4 0,1 0.1 ovce 2 0,1 0.2 — — — — IV. prašiči, noinje 694 116,21 19,9 137,0 22,9 25,8 prašički do 5 mes. 287 0.05 8,61 — — prašiči 290 0.25 72.50 — — — — svinje 117 0,50 55.10 — — — — V. perutnina 1795 — 26.91 4,6 354,4 5,3 5,9 kokoši 1717 0.015 25,75 — — — race 53 0,015 0.79 — — — gosi 12 0.015 0.18 — — — — purmani 15 0,015 0,19 — — — — Skupaj — — 584,07 100 — 115,3 129,5 VAS SEBEBORCI . Tabela 10 Živinorejska produkcija A a ca Vrsta produkta Število živali Povpreče donos Produkci, Žitna enota Produkcij v žitnih enotah Odstotek od žitnih enot mleko 274 1.5001 411.000 I 0,75 3.082 57,5 meso teleta 9 70 kg 630 kg 5.0 31 0.6 goviedo 28 450 kg 12.600 kg 6.0 756 14.0 svinje 156 100 kg 15.600 kg 5.0 780 14,5 jajca „ kokoši 1.717 95 kom. 163.115 kom. 0.25 407 7,6 Skupaj — 5.056 94,0 Prodano za pleme: B teleta 35 ?0ikg 245 kg 5,0 12 0,2 svinje 31 80 (kg 2.480 kg 5.0 124 2,3 govedo 7 450kg 3.150 kg 6.0______189_____3.5 Skupaj — — — — 325 6.0 Skupaj A in B — — — — 5.381 100 Celotna proizvodnja. Skupna produkcija vasi znaša 15.966 žitnili enot. Od tega odpade na rastlinsko produkcijo 10.885 žitnih enot ali 66,3 «/o, na živinorejsko pa 5.381 žitnih enot ali 33,7 %>. Dejanski delež živinorejske produkcije je večji, ker, kot že omenjeno, ni vpoštevana produkcija mesa za domače potrebe v vasi. Zato lahko smatramo, da se realna vrednost živinorejske proizvodnje /vsaj približuje rastlinski. Celotna proizvodnja 15.966 žitnih enot na 505 ha kmetijske površine odnosno 31 žitnih enot na 1 ha kmetijske površine je sorazmerno ugodno (Tabela 1). VAS SEBEBORCI Tabela 11 Pregled kmetijske produkcije Produkcija na obdelovalnih Produkcija v in pašnih .površinah žitni enotah % produkcije % od skupine A) Hranilne rastline 5.792 36,3 100 pšenica 1.754 11.0 30.3 rž 1.294 8.1 22.3 krompir 1.777 11.1 30.6 zelenjava 224 1.4 3.9 sadje in grozdje 582 3,7 10.1 ostale preliramlbene rast'1. 161 1.0 2,8 B) Krmilne rastline 4.629 29,0 100 koruza 1.037 6.5 22,5 oves 274 1,7 5,9 črna detelja 836 5,2 18.1 travniki 2.211 13,9 47,8 ostatie krmilne rasti. 271 1,7 5,7 C) Industrijske rastline 164 1.0 100 sladkorma pesa 107 0.6 65.2 ostale industrijske rastline 57 skupaj produkcija o'bdolovallnih 0.4 34,8 in pašnih površin Živinorejska produkcija 10.585 66,3 D) M loko 3.082 19,3 100 E) Meso 1.567 9,8 100 svinjsko 780 4.9 49.8 goveje 756 4.7 48.2 telečje 31 0.4 2.0 F) Jajca 407 2,5 100 G) Prodano za pleme 325 2,0 100 Skupaj živinorejska produkcija 5.381 33,7 Skupaj celotna produkcija • 15.966 n£. 100 100 Literatura in viri: 1. Anton Melik, Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino, Ljubljana 1957. 2. Svetozar Ilešič, Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem, SAZU Ljubljana 1950. 3. Svetozar Ilešič, Problemi Pomurja v geografski osvetlitvi, Svet oib Muri 2—1, Murska Sobota 1956. 4. Instrukeja sezegölowego zdj^cia uzytkowania ziemi, Dokumentocja Geografiezna Warsazwa 1962. 5. Land Utilization in Nieborow, Problems of Applied Geography, Warszawa 1961. 6. Uzytkowanie ziemi i gospodanka mlna w wybranych wsiaeli Bulgarii, (v rokopisu). 7. Ludvik OJ as, Razvoj .in probilemi sezonskega zaposlovanja prekmurskega prebivalstva, Geografski Vestnik Ljubljana 1955—1956. 8. Statistični godiš n jak, Beograd 1962. 9. Podatki kmetijskega popisa 1960. Zavod za statistiko SRS, Ljubljana. 10. Podatki popisa prebivalstva 1961, Zavod za statistiko SRS, Ljubljana. 11. Podatki katastrskega urada v Murski Soboti. 12. Klimatološki podatki. Hidromoteorofloški podatki zavoda SRS, Ljubljana. 13. Podatki zbrani z anketiranjem in kartiranjem na terenu. III. KMETIJSKA PROIZVODNJA IN IZRABA TAL V KATASTRSKI OBČINI TREBI JOVI V HERCEGOVINI D j oko Jelic, Matjaž Jeršič, j o že Loj k, Metod Vojvoda Uvod K. o. Trebijovi je v jugovzhodni Hercegovini sredi suhega dinarskega kraškega sveta. Njen planotasti svet se vleče v dinarski smeri od severozahoda proti jugovzhodu med nižje ležečima Trebinjskim in Ljubomirskim poljem. Kotanjasti svet 'v višini 650 m obdajajo na jugozahodu in severovzhodu višji strmi grebeni v višini 750 do 800 m. Na vzhodu zapira ozemlje kraški vrli Leotar, ki dosega višino 1229 m. Zaselki na tej planoti imajo z bližnjimi lokalnimi centri le slabo prometno zvezo, po slabi kamniti in strmi tovorni poti. Do bližnjega centra Trebinja se pride lahko samo peš v 2 urah. Kmetijstvo je pasivno in služi samo oskrbi prebivalstva, manjši dohodek dajejo samo živinorejski produkti in prodaja drv. Na območju k. o. Trebijovi se nahajajo tri manjša naselja: I re-bijovi s 110, Grkavci z 42 prebivalci in Parojska njiva s 26 prebivalci. Zaradi gospodarske pasivnosti je to že staro področje depopulacije. Po vojni je industrija v Trebinju odtegnila s tega področja večino aktivne delovne sile. 7 Geografski vestnik 97 Prirodno okolje Celotno ozemlje k. o. Trebijovi sestavljajo 11100110 zakraseli kredni apnenci. Na njih so se razvile številne kraške öblike, ki so različne vrednosti za kmetijsko gospodarjenje. Jedro ozemlja je obsežna, v dinarski smeri potekajoča uvala. Dno uvale ni ravno, temveč je razpadlo v številne vrtače in vmesne grebene. Na jugovzhodu pri zaselku Trebijovi in na severovzhodu pri zaselku Grkavci sta se razvili dve ravnici, ki sta nasuti s peščenimi nanosi. Na dnu vrtač je plast rodovitne rdeče prsti. Aluvialne nanose prekriva polpeščena rdeeerjava prst. Vse ostalo ozemlje je kamenito, pretežno golo, skromne vložke prsti najdemo samo v razpokah. Obravnavano področje je na prehodu med mediteranskim in kontinentalnim klimatskim pasom. Klimatske vplive modificira še nadmorska višina. Meteoroloških podatkov zaJ to področje nimamo. Za ilustracijo se 'borno posl užili podatkov sosednjih meteoroloških postaj v Trebin ju in Bi leči za obdobje 1900 do 1918. J F M A M J JA SON D Bileča 1,8 3,4 5,8 10,1 14.9 18,5 21,5 21,8 17,2 12,8 7,2 4,7 letna 11.6° C Trebinje 4,9 6,1 8,7 12,2 17.0 20,8 23,7 25,6 19,5 15,1 10,2 7,6 letna 14.1° C Vpliv mediteranskega podnebja se stopnjuje posebno poleii. ko tu zavlada dolgotrajno suho anticiklonsko vreme. Učinek visokih poletnih temperatur je na tein kraškem svetu izredno škodljiv, ker stopnjuje sušnost in zmanjšuje učinek minimalnih količin padavin, ki padajo v nalivih in na tem votlikavem svetu hitro izhlape ali poniknejo. Vse to uničuje kulture na polju in travno vegetacijo. Kontinentalni vpliv se uveljavlja pozimi z vdori hladne luirje s severa, ki prinašajo sem kratkotrajne snežne padavine. V padavinskem režimu se na tem področju čuti mediteranski vpliv s padavinskimi minimumi v poletnih mesecih in viški v zimski polovici leta. Letno Trebinje 179 150 164 134 95 96 45 40 99 204 206 203 1615 mm Bileča 114 152 164 136 115 86 65 36 97 181 196 171 1513 mm Tudi vetrovnost se menja v topli in hladni polovici let^i. Pozimi se uveljavlja burja z vdori s severa, vendar spomladi preneha in ne povzroča v vegetacijski dobi pozeb. Od severozapada prodre včasih veter, ki prinaša točo. lak veter se pojavlja vsaj na dve leti enkrat (8). Klimatske razmere so ugodne za gojitev tobaka, zanj je posebno ugodna sušnost v dobi zorenja. Dolgotrajna sušnost onemogoča pridelovanje vsakih strniščnih posevkov. Zaradi kraškega površja tu ni nobenih stalnih tekočih voda. Ob jesenskem deževju dobi vodo trebijovski hudourniški potok, vendar še ta hitro ponikne v ponoru Blato. Kmetje za svoje potrebe zbirajo deževnico v vodnjakih, ki ob daljši suši včasih preslišijo. Tedaj morajo tovoriti vodo iz dve ure oddaljene Trebišnjice. Sl. 1. Trebijevsko polje, najobsežnejši obdelovalni kompleks vaškega zemljišča. Sl. 2. Vodnjak za zbiranje deževnice (Trebijovi, Hercegovina). KATASTRSKA OBČINA TREBIJOVI Tabela 1 Areal zemljiških kategorij po socialno posestnih skupinah M M C3 >■ Soc. posest, kat. ta > > > O bc O M N O Ul Skupa. £ t—1 m >■ O lia 4,25 0.37 — 12.32 0.08 1.18 17,70 % 24,0 2,1 — 72,5 0,4 1.00 100 5—8 ha % 5,25 16.7 0,23 1.2 — — — 15,70 81.3 — 0.14 0.8 19,52 100 8—10 ha % 4,25 16,6 0.30 1.2 — — — 19.16 /5,3 1.57 6,1 0.26 1.0 25,54 100 nad 10 ha % 57,70 5,7 5,46 0,8 — — — 564.52 85.4 49.36 7,5 3,59 0.60 660,55 100 Skupaj ha % 49,45 6,7 6,36 0.9 . — — 612,20 84,8 51.01 7.0 4.17 0.6 723,19 100 Zunanji ha % 1,50 6.4 0.14 0,6 — — 21,41 91,3 0,37 1.6 0,03 0,1 25.45 100 SLP — ha 7,95 0.76 — — — 315.94 956,58 6.22 1287,45 javno doibro% 0,6 0,06 — — — 24,5 74,3 0,54 100 Skupaj ha 58,88 7,23 — — — 949.55 1007.96 10,42 2034.07 % 2,8 0,3 — — — 46,7 49,7 0,5 100 Socialno posestne razmere Na kraškem svetu k. o. Trebijovii. ki obsega 2034 ha, so razmeščeni trije zaselki. Na jugovzhodu so Trebijovi, na severovzhodu Grkavci, na zapadu pa Parojska njiva. Zaselki so manjše skupine pritličnih kamnitih, dvoprostornih hiš s skromno opremo; večina ima še stara odprta ognjišča. Hiše obdajajo številna majhna gospodarska poslopja. Zaselki so postavljeni na kamnito obrobje uvale na meji njivskih površin. Stanovanjskih zgradb je v vseh treh zaselkih 44, vendar jih je zaradi izselitve nekaterih družin poseljenih le še 33. Opuščene hiše služijo danes za gospodarska poslopja. Vsak dom ima več gospodarskih poslopij, hlev za govedo in ovce, svinjak, poslopje za seno. Ker vas propada, so vsa poslopja v slabem stanju in so deloma opuščena, deloma pa spreminjajo svojo gospodarsko funkcijo. Število prebivalstva v zadnjem stoletju nazaduje. Ob koncu 19. stol. je bilo v teh naseljih 281 prebivalcev, leta 1953 jih je bilo 199, leta 1961 pa 178 prebivalcev. Število prebivalstva je v dobrih 60 letih nazadovalo za 37 °/o. V povojnih letih se je nekaj družin izselilo v Vojvodino, mlajše aktivno prebivalstvo se v povojnih letih postopoma izseljuje v Trebinje in druge industrijske centre Bosne in Hercegovine. Doma je ostalo le nad 50 let staro prebivalstvo in otroci. Velik del prebivalstva se je odselil za stalno. Osem aktivnih delavcev, ki so zaposleni v Trebili ju, hodi vsak teden domov. To so redniki družin, ki pomagajo ob nedeljah pri delu na kmetiji, ali pa delavci, ki za številnejšo družino niso dobili stanovanja v mestu. Sl. 3. Kmečki dom z gospodarskim poslopjem (Trebijovi v Hercegovini). Sl. 4. Stegnjen kmečki dom, grajen iz kamna, pokrit z opeko in kamenjem (Trebijovi, Hercegovina). KATASTRSKA OBČINA TREBIJOVI Tabela 2 Površina kmetijskih obratov po socialno posestnih kategorijah Socialno posestna 0—0,5 0,5—2 2—3 3—5 5—8 8—10 nad 10 Skupaj kategorija ha ■ — — — 14,03 19,31 25,54 660,51 719,39 % — — — 2,5 2,6 3,6 91,3 100 Število kmetijskih obratov po socialno posestnih kategorijah Socialno posestna 0—0,5 0,5—2 2—3 3—5 5—8 8—10 nad 10 Skupaj kategorija število — — —-4 3 3 25 35 % — — — 11,4 8,6 8,6 71.4 100 Kmetije iz teh naseli j posedujejo 723 ha ali 35,5% vsega zemljišča. Večina površine 1287 ha ali 63.4% je v posesti splošnega ljudskega premoženja. To je v glavnem grnuioevnati gozd in kamnit pašnik. Večji del teh površin izkoriščajo kmetje za pašo. Skrb nad urejanjem gozda pa ima država. Neznaten del zemljišča 23 lia ali 1.1 °/o iz te občine posedujejo lastniki iz sosednjih katastrskih občin (tabela 1). Posestne razmere teh kmetij izgledajo navidez zelo ugodne, 71 %> posestnikov s posestjo nad 10 ha ima v rokah 32,6 °/o areala celotne občine ali 91 % vseli privatnih zemljišč. Ostalih 29 °/o posestnikov, ki imajo posest od 3 do 10 ha, posedujejo 2,9 °/o celotnega areala občine ali 8,7 % vseh privatnih kmečkih zemljišč (tabela 2). Izraba tal Pravilnejšo podobo posestnih razmer nam pokaže razmerje med zemljiškimi kategorijami za celotna nasel ja in za posamezne posestne kategorije. Skoraj polovico (49,7 %) celotnega ozemlja je poraslega z degradiranim submediteranskim gozdom. V okviru privatne posesti zavzema gozd le 7 °/o. Na drugo mesto se uvrsti slab kraški pašnik, poraščen s kserofitnim grmičevjem, ki zavzema 949 ha ali 46,7% vse površine občine. Dve tretjini tega pašnika sta v rokali kmetov, ena tretjina pa v lasti splošnega ljudskega premoženja. Osnovo poljedelstvu dajejo skromne obdelovalne površine, ki jih je 65 ha ali 3,1 % celotne površine občine. Večina obdelovalnega sveta je v rokah privatnih kmetov, od tega odpade 49 ha na njive in 6 ha na travnike. V družbeni lasti pa je 8 ha njiv in 0,5 ha travnika. Vsaka kmetija ima okoli 1 ha njivskih površin, le pašnika in gozda imajo večje kmetije' več ikot manjše. Njivske površine. Od 723 ha vaške posesti odpade samo 6,8% na njive. Njive so razmetane po uvalah in vrtačah ter so najrazličnejših oblik in velikosti. Več strnjenega obdelovalnega sveta je okoli vasi. Največji kompleks predstavlja Trebijovsko polje, ki je razbito na številne parcele najrazličnejših oblik, med njivami se često pojavlja živa skala. Ker je polje rahlo nagnjeno od juga proti severu, so njive Izraba zemljišča katastrske občine Trebdjovi Merilo 1:25.000 Agrarna struktura: nad 10 njivskih parcel na gospodarstvo Njivska površina: nad 20 % žitaric s prevlado pšenice nad 20 % okopavin s prevlado koruze dvoletni kolobar brez prahe število živinorejskih enot (GN2) na 100 ha njiv travnik z eno košnjo na leto I ravna površina travnik Q_o •' c=> ^ v II £V o a "o'1 ,y| a F M Gozd: degradirani subinediteranski gozd s prevlado nizkega hrasta, delno izrabljen kot pašnik — šikara Naselja: stanovanjska in gospodarska poslopja 250 500 1000 m Komunikacije in ostalo: ————— pot * ” meja katastrske občine Priredil: M. Žerovnih Izdelal: M. Avsenak urejene v kulturnih .terasah. Ta način izkoriščanja njiv ščiti tla pred izpiranjem. Intenzivnejše izpiranje je v jugovzhodnem delu polja, zato je tod na njivah dosti kamenja. Finejša in globlja prst prekriva Sl. 5. Njivske parcele na Trebijevskein polju. Sl. 6. Njive v vrtačah sredi kraškega gozda in pašnika (Trebijovi, Hercegovina). severmi del polja. Njivski kompleksi pri Parojski njivi in Grkavcih so manjšega obsega in bolj izprani. Vloga poljedelstva se je v zadnjem stoletju menjala. Še pred okupacijo Bosne in Hercegovine leta 1878 so bili vsi zaselki izrazito živinorejska naselja z razvito tranzimanso med vasjo in planinskimi pašniki v Črni gori. Meja med Črno goro in Avstrijo je prekinila lelno pašo v Črni gori. Prebivalstvo si je moralo poiskati nove možnosti za življenje z razširitvijo njivskih površin po oddaljenejših vrtačah. Po drugi svetovni vojni, ko se prebivalstvo odseljuje, ponovno opuščajo njive po vrtačah in celo slabše obdelovalno zemljišče v bližini vasi. Njive so izredno majhne in na široko razmetane po vaškem zemljišču. Kmetje imajo povprečno 58,5 parccl, od tega 22 njivskih. Povprečna velikost njivske parcele je 6 a (tabela 3, 4). VAS TREBI JOVI Talbola 3 Število parcel na 1 posestnika po zemljiških in socialno posestnih kategorijah Socialno posestne kategorije Njive Travnik Sadovnjak Vinograd Vrt Pašnik 1 Gozd Nerodovit. stavbišče Skupaj 0—0,5 0,5—2 — — — — •— 2—3 — 3—5 15,7 2 18 0,5 2,9 38,4 5—8 15 1 21 — 3 40 8—10 24,6 2 30.6 2,3 5,3 64.3 nad 10 23,4 3 — — — 29 2,6 4,8 63,0 Skupaj 21,9 2,6 — — 27,2 2 4.5 58,5 VAS TREBI JOVI Tabela 4 Povprečna velikost parcele na 1 posestnika po zemljiških in socialno posestnih kategorijah (v ha) Socialno posestne kategorije Njiva Travnik Sadovnjak Vinograd Ui Pašnik Gozd Nerodovit. stavbišče Skupaj 0—0,5 0,5—2 — — — — — — 2—3 3—5 0,5 0,4 — 0.14 0,4 0,1 0.9 5—8 0,7 0,8 0,25 — 0,2 0,16 8—10 0,6 0,5 0,21 0,22 0,2 0,13 nad 10 0,6 0,7 — — — 0,78 0,75 0,3 0.42 Skupaj 0,6 0,7 — 0,64 0,68 0,3 0,55 Njive obdelujejo zelo primitivno. Precej je ročnega dela, orjejo z voli in ralom, gnoj in pridelke pa tovorijo na konjih. Neugoden kraški relief preprečuje mehanizirano obdelavo. Ker je živina stalno na paši, primanjkuje hlevskega gnoja. Skromno gnojijo le zahtevnejšim kulturam, zelenjavi in krompirju, žitaricam in koruzi ne gnoje. Na polju se menjavata dve kulturi, prevladuje torej dvopoljni sistem. Njive vsakega zaselka so razdeljene na dva kompleksa, kjer se menjavajo kulture v dvoletnem ciklu, brez prahe. Prvi njivski kompleks posejejo z žitaricami, drugega pa s koruzo in krompirjem, la sistem kolobarjenja označujejo kmetje belo — zeleno. Dobra tretjina (22 ha ali 37,9%) njiv je posejanih z ekstraktivnimi kulturami (tabela 5). Na prvem mestu je pšenica s f>3.7 °/o z ekstraktiv-nimi kulturami posejane površine. Pomemben je še ječmen, ki zavzema 18,3 °/o. Od intenzivnih kultur, ki zavzemajo 17 ha ali 29,3 % njiv, sta omembe vredni koruza in krompir. Koruza zavzema 47 °/o, krompir pa 29 °/o z intenzivnimi kulturami posejanih površin. Izredno nizek je pridelek krmilnih rasilin. saj so posejane na površini dveh hektarov (6). VAS TREBIJOVI Talbela 5 Izraba kmetijskih površin Z c ml j i ške 'kategorije in kul turne rastline ha Odstotek od Odstotek od njivskih kmetijskih površin površin Odstotek od skupin A.B. C, D, II, III /. njivske površine 58.0 100 — A) i Ekstrakti v ne kulture 22.0 57.9 2,5 100 pšenica 14,0 24,1 1,5 65,7 rž in soržica 1,0 1,7 0,1 4,5 ječmen 4,0 6,9 0,4 18,2 oves 1,0 1,7 0,1 4,5 suražnica 2,0 5,5 0,2 9,1 B) Intenzivne rastline 17,0 29,5 1,7 100 koruza 8.0 15,9 1,7 ' 47,0 krpimpir 5,0 8,5 0,8 29.4 zelje, ohrovt 1,0 1,7 0,1 5,9 pesa in korenje 2,0 5,5 0,2 11,8 tobak 1,0 1.7 0.1 5,9 C) Strukturotvorne rastline 2,0 5,5 0,2 100 razne krmne rastline 2,0 5,5 0,2 100 D) Neposejano 17,0 29.5 1,7 100 II. trajne kulture — — — — III. trajne travne površine 950,0 — 94,1 100 travnik 7,0 — 0,7 0,8 pašnik 925,0 — 95,4 99,2 Skupaj 988,0 100 ' V u Čeprav v sušnih letih primanjkuje krme, se pridelava krmnih rastlin ne stopnjuje. V vasi je bilo pred drugo svetovno vojno, ko je bilo še dovolj delovne sile in več živine in gnoja, gospodarsko po- Sl. 8. Kraški pašnik — kamenjar (Trebijovi, Hercegovina). Sl. 7. Tipično gospodarsko poslopje z okroglini gumnom (Trebijovi, Hercegovina) membno gojenje tobaka. Pri rod ni pogoji — toplo poletje in globoka prst tej kulturi prijajo. Sedaj zavzema tobak samo še 1 ha površin, goje ga le po posameznih vrtačah. Zelenjavo pridelujejo po senčnih vrtačah le za domačo porabo (krompir, zelje). Po deležu, ki ga zavzemajo posamezne kulture se kaže, da je poljedelstvo usmerjeno v pridelovanje pšenice, koruze in krompirja. Zaradi slabih prirodnih pogojev, pogostih suš in slabe prsti, primitivne tehnike ter pomanjkljivega gnojenja so hektarski donosi izredno nizki in so povsod nižji od povprečnih vrednosti za Bosno in Hercegovino ter Jugoslavijo. Hektarski donos pšenice znaša 9.1 q/ha (BiH 26), hektarski donos krompirja 36 q/ha (Bill 79), koruze 5,1 q/ha (BiH 14.4), tobaka pa 8,7 q/ha (Bili 10,2) (5). Obseg neobdelane površine v teh krajih hitro narašča, leta I960 je znašal že 17 ha ali skoraj eno tretjino obdelovalnih površin. Obdelavo opuščajo predvsem po vrtačah, ki so od naselij bolj oddaljene. Opuščene njive delno izkoriščajo za pašnik, delno pa so že prerasle z grmičevjem. Sadno drevje zaradi sušnosti in plitkosti prsti ne more uspevati, le tu in tam najdemo po zaselkih posamezne češnje,'višnje in jablane. Dobro uspeva le oreh. ki ga najdemo okoli hiš. Pri hišah imajo kmetje brajde vinske trte; grozdje zaradi visoke lege pozno, a vendar dobro dozori. Travne površine. Travnikov je zelo malo, v vsej katastrski občini samo 7 ha ali 0,3 €/o. Vsaka kmetija ga ima le neznatne površine, ki ne zadoščajo potrebam po zimski krmi. Parcele so majhne in razporejene med njivskimi kompleksi v bližini naselja. Kot travne površine izkoriščajo tudi ježe njivskih teras na polju. Tu ne morejo pasti živine, zato jih skrbno pokosijo. Kose le enkrat letno. Živino krmijo pozimi s hrastovim listjem, ki ga pridobivajo z obsekavanjem vej; sušijo jih zložene v grmadah po dvoriščih. Skoraj polovico celotne površine (949 ha ali 46.7 ü/o) obsegajo suhi kraški pašniki — kamenjari. Tu raste sredi razdrapanega kraškega sveta med kserofitnim grmičevjem dračem, suha trava v večjih ali manjših šopih. Ti revni pašniki so primerni le za pašo drobnice. Boljša trava je edino v vrtačah, kjer je njivo zamenjal travnik ali pašnik. Gozd. Skoraj polovico vsega ozemlja (1007 ha) je poraščenega s submediteranskiin gozdom. Gozda v pravem pomenu besede tu ni. To je degradiran gozd, kjer prevladuje grmičevje in nizkoraslo drevje, ki ga označujejo kot šikaro ali šibi jak. Po sestoju so šikare mešane. Tu prevladujejo termofilne rastline; hrast medunac (quercus pubescens), cer (quercus cerris), sladun (quercus conferta), makedonski hrast (quercus macedonica), črni jesen (francinus ornus) in beli gaber (carpirietum Orientalin). Najobsežnejše so hrastove šikare, ki preraščajo degradirana tla. V njih prevladuje hrast medunac. Na najslabših kamnitih tleh in suhih južnih pobočjih prevladuje črni jesen. Submediteranski šibi jaki so bolj enotnega sestoja. T vori jih kserofitno grmičevje — drač (paliurus aculeatus) in tilervina (1). Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani VAS TREBIJOVI Tabela 6 Rastlinska proizvodnja Kulturne rastline ha Donos v q/ha Pridelek v q Žitna enota Proizv. v žitnih enotah Odstotek rasti. proizv. Odstotek od I, II, III I. prehrambene rastline 27,0 — — 207,4 21,1 100 pšenica 14,0 9,1 127,4 1 127,4 13,0 61,4 rž in soržica 1,0 10,2 10,2 1 10,2 1,0 4.9 suražnica 2,0 7,6 15,2 1 15,2 1.6 7,3 kromipir 9,0 36,4 182,0 0,25 45,5 4,6 21,9 .zelenjava (zelje, ohrovt) 1.0 62,0 62,0 0,15 9,3 0,9 4.5 11. krmne rastline 939,0 — — J— 755,7 77,1 100 koruza 8.0 5,1 40.8 1 40.8 4,2 5,4 ječmen 4,0 9,2 36,8 1 36,8 3,8 4.9 oves 1,0 7 2 7,2 1 7,2 0,7 0.9 pesa, korenje 2,0 62,8 125,6 0,1 12,6 1,3 1,6 osta'le krmne rastline 2,0 42,5 85,0 0,1 8,5 0,9 1,1 travniki (seno) 7,0 14,5 101,5 0,4 40,6 4.1 5,4 pašnik 923,0 2,2 2030,6 0,3 609,2 62,1 80,6 III. industrijske rastline 1,0 — — — 17,4 1,8 100 tobak 1,0 8,7 8,7 2 17,4 1,8 100 Skupaj 971,0 — — — 996,7 100 — ■ Gozd je različno zaraščen, ponekod je iako gosi. da v njem ni več mogoče pasti živine. Večino ozemlja prerašča redko poraslo grmičevje z borno travo, kjer se pase živina. Prava hrastova drevesa so bolj posamična, največ okoli naselij, ponekod pa tudi na polju. To drevje obsekavajo in z listjem krmijo živino. Redek gozd, visok 2 do 3 m, kmetje izsekavajo za pripravo drv, ki jili za prodajo tovorijo v Trebinje. Kmetijska proizvodnja Rastlinska proizvodnja. Neugodni prirodni pogoji na suhih kraškili tleli se kažejo v izredno nizki rastlinski proizvodnji. Naporno ročno delo na polju je zelo slabo produktivno. Celotna vrednost rastlinske proizvodnje znaša komaj 980 žitnih enot ali 0.01 žitne enote na ha kmetijske površine. Na 1 ha njivske površine odpade 5,9 žitnih enot, na travnik 5,7, na pašnik pa le 0.6 žitne enote. Te nizke številke nam zgovorno ilustrirajo pasivnost in lierentabilnost poljedelstva na tamošnjem kraškem svetu. Nad 75 °/o proizvodnje odpade na krmno osnovo. K temu visokemu deležu pripomorejo razsežni pašniki, ki kljub bornemu donosu (2,2 q/lia) sena dajejo 609 žitnih enot ali 61 °/o rastlinske produkcije. Pašnik daje od celotne krmne baze 4/5 produkcije. Krmilne rastline na njivah predstavljajo le skromen delež v proizvodnji. Produkcija koruze in ječmena, ki ju moremo šteti v tem področju med prehrambene rastline, dajejo skupaj 8 % celotne rastlinske proizvodnje. Prehrambene rastline obsegajo 21 % celotne rastlinske produkcije. Med njimi prevladuje pšenica, ki daje 13% celotne produkcije in 61 °/o produkcije prehrambenih rastlin. Vidni delež pri produkciji prehrambenih rastlin zavzema krompir z 21,9 °/o. Nekdaj relativno visoka produkcija tobaka se je zmanjšala na skromni delež' 1,8% celotne rastlinske produkcije (Tabela 6). VAS TREBI JOVI Tabela 7 Struktura živine (število živine; živina izražena v živinorejskih enotah in razmerje teh enot do kmetijskih površin in kmetijskega prebivalstva) Vrsta živine Število Živinorejska enota (GNZ) Skupaj GNZ Odstotek GNZ po vrstah živine Števiilo živine na 100 ha kmet. povr. Število GNZ na 100 ha kmet. površine Število GNZ na 100 kmečkih preb. 1. konji, osli 45 — 50,7 17,4 4,6 5,1 36,2 konji 55 1,5 45,5 — — — _ — žrebeta 2 0,6 1,2 — — — — osli 8 0.5 4,0 — — — — 11. govedo 198 — 168.0 57.8 20.0 17,0 120.0 teleta 28 0.15 4,2 1,5 2,8 0.4 3,0 junice 52 0,7 36,4 12,5 5,3 3,7 26,0 krave 71 1 71.0 24,4 7,2 7,2 50,7 voli 47 1,2 56.4 19,4 4,7 5,7 40,3 III. drobnica 649 — 56,0 19,3 65,7 5,7 40,0 ovce 467 0.1 46.7 — — — — jančki 176 0,05 8.8 — — — — koze 6 0,08 0,5 — — — — IV. prašiči 78 — 13,8 4,7 7,9 1,4 9,9 prašički do 5 mes. 26 0,03 0,8 — — — — prašiči 52 0,25 13,0 — — — — ■ V. perutnina 154 0,015 2,5 0,8 15,6 0,2 1.6 Skupaj 1124 — 290,8 100 113.8 29,4 207,7 Živinoreja in živinorejska proizvodnja. Skromni prirodni pogoji nudijo osnovo za ekstenzivno živinorejo, ki je v teh krajih gospodarsko najpomembnejša panoga. Vendar se je s spreminjanjem politično geografskih razmer njena vloga od časa do časa spreminjala. Kmetje iz teh krajev so imeli svoje planine na severu v Gackem in Ravnem v kontinentalni notranjosti, deloma v Črni gori. Tja so poleti za časa sušne dobe gonili svoje črede na planinsko pašo. Pot je trajala tri dni, krenili so maja in se vračali šele v oktobru. Do okupacije Bosne in Hercegovine so gonili na poletno pašo 2118 koz, 1200 ovc in 411 govedi, doma je ostal le manjši del živine. Po okupaciji Bosne in Hercegovine so ta pašna področja v velikem delu pripadla Crni gori ter je bila zato paša onemogočena. Paslii so predvsem koze in ovce, ker je edino zanje kraški svet ugoden. Po drugi svetovni vojni so z zakonom prepovedali rejo koz, kar je naselja v gospodarskem pogledu močno prizadelo in pospešilo izseljevanje krebivalstva. Zaradi izseljevanja se je trajno nižaol tudi število goveda in ovc. Goveje živine je 198 glav (57,8 CNŽ). Prevladuje predvsem krava. Število drobnice se je znižalo na 649 ali 19,3% CNŽ. Nespremenjeno je ostalo število konj - 45. Konj je v tem kraškem svetu osnova vsake kmetije, služi predvsem za tovorjenje gnoja in pridelkov ter je glavno sredstvo za spravljanje produktov v Trebinje. Prašičjereja je manj pomembna. Prašiče redijo predvsem za domačo porabo. Tudi perutnina nima velikega pomena (Tabela 7). K. O. TREBIJOVI Tabela 8 Živinorejska produkcija Vrsta produkta Število živali Povprečen donos Produkcija Žitna enota Produkcija v žitnih enotah Odstotek od žitnih enot kravje mleko 71 800 1 56.800 0,75 426 46,2 ovčjie m,le.ko 272 40 1 10.880 0,80 87,04 9,4 513,04 55,6 prašičje meso 52 100 kg 5.200 5,0 260 28,1 volna 467 0.4 kg 373,6 40,0 149.44 16,2 Skupaj 922,48 100 Koze in krave so gojili predvsem za mleko, ovce pa za mleko in volno. Danes produkcija ovčjega in kravjega mleka komaj zadostuje za domačo porabo, prodaja mlečnih proizvodov je v stalnem nazadovanju. Večji pomen je zaradi volne obdržala ovca. Za zakol prodajajo v mesto le starejše govedo in ovce. Prevladuje domača pasma goveda, ki dosega težo 250 kg. Letno daje do 800 1 mleka. Ovce so tudi domače pasme, -težke do 28 kg in dajejo letno do 40 1 mleka in 0,8 kg volne. Konj pripada orientalski grupi, majhni in vzdržljivi vrsti, prilagojeni predvsem za tvorjenje po kamnitem kraškem in gorskem svetu. Celotno območje šteje 290 CNŽ. Na lOlia kmetijske površine odpade 29.4 CNŽ, od tega 17 glav goveda. Na 100 kmečkih prebivalcev odpade 36 GNŽ konj, 120 GNŽ goveda in 40 CNŽ drobnice. K. O. TREBIJOVI Globalna produkcija Tabela 9 Rastlinska produkcija Produkcija v % žitnih enotah produkcije % od skupine A. Hranilne rastline 207.4 10.9 100 pšenica 127,4 6,7 61.3 krompir 45,5 2.4 22,2 zelenjava 9,3 0.5 4,3 ostalo 25.4 1,3 12,2 B) Krmne rastline 755,7 39,7 100 koruza 40,8 2,2 5,4 ječmen 56,8 1.9 4,8 pesa, koretnje 12.6 0,7 1,7 travniki 40,6 2,1 5,4 pašniki 609,2 32,0 80,4 ostalo skupaj 15,7 0,8 2,0 C) Industrijske rastline 17,4 0,9 100 tobak 17,4 0,9 100 Sku.paj rastlinska produkcija 980,7 51,5 Živinorejska produkcija D) Mleko 513.04 26,9 100 kravje mleko 426 22,3 83.0 ovčje mlleko 87,04 4,5 17,0 E) Meso 260 13,7 100 prašičje 260 13,7 100 F) Volna 149,44 7,9 100 Skupaj živinorejska produkcija 922,48 ’ 48,5 Skupaj 1903,2 100 Živinorejska produkcija je podobno kot rastlinska nizka in znaša 922 žitnih enot. Ker nimamo podatkov za produkcijo govejega mesa, je delež živinorejske produkcije navidezno nižji od rastlinske. V kolikor bi imeli popolne podatke bi se izkazalo, da na tem področju živinorejska produkcija presega rastlinsko. Nad polovico živinorejske produkcije daje mleko — 5H žilnih enot. Meso daje samo 28.2 °/o živinorejske produkcije. Upoštevati pa je treba, da je všleto samo prašičje meso. Produkcija volne je majhna, daje samo 40 žitnih enot ali 16,2 #/o živinorejske produkcije (Tabela 8). Celotna proizvodnja. Katastrska občina Trebijovi je s svojo izredno nizko produkcijo 1903 žitnih enot primer pasivnega kmetijskega J <1 „£<*spo‘darstva. ki nili ne zadošča za samooskrbo, kakršno je značilno za Sl. 9. Tovorna kraška pot s kamnito ogrado (Trebijovi, Hercegovina). hercegovski kras. Vloženi irtul kmečkega prebivalstva ni rentabilen, zato je tu depopulacija normalen in razumljiv pojav. Mlada aktivna delovna sila nima perspektive, zato odhaja, doma ostaja samo staro prebivalstvo. Živinorejska produkcija z 48.5 °/o zaradi nepopolnih podatkov nekoliko zaostaja za rastlinsko, ki daje 51.5% celotne produkcije. Slabi prirod ni pogoji na tem terenu ne nudijo pogojev za zboljšanje niti živinorejske niti rastlinske produkcije (Tabela 9). Literatura in viri t.Krš Bosne in Hercegovine. Savezno savetovanje o kršu 3, Split 1957. 2. Instrukcja s.zczegolowego zdji;eia užvtkowania ziemi, Warszawa 1962. 5. Užytkowanie ziemi i gospodarka rolna w wybranich vsiach Bulgarii (v rokopisu). 4. Land Utilization in Nieboröw, Problems of Applied Geography, Warszawa 1961. 5. Statistični godišnjak. Beograd 1962. 6. Podatki kmetijskega popisa 1960 OLO Trebinje. 7. Podatki katastrskega urada v Trebinju. 8. Klimatološki podatki, Hidrometeorološki zavod BiH, Sarajevo. 9. Podatki o izrabi zemllje in gospodarskih razmerah kmetij dobljeni z anketiranjem in kartiranjem na terenu. Sl. 10. Kamniti hlev za drobnico, pokrit s slamo (Trebijovi, Hercegovina). Sl. 11. Grmada iz posušenih hrastovih vej, pripravljena za zimsko krmo (Trebijovi, Hercegovina). 8 Geografski vestnik 113 L’ßTUDE SUR ^UTILISATION DU SOL DANS TROIS VILLAGES YOUGOSLAVES (Etude a'equipe de l’Institut de Geographie de 1’Universite de Ljubljana) L’etude presente les materiaux des recherehes que 1’Institut a rassemble ä ^'occasion de il’echaiuge des equipes scientifiques yougoslaves et .polonaises pendant l’ete de 1962 et qui seront pubtlies en anglais dans une puiblication speeiale, preparee par il’Academ'ie des Sciences Polonaise pour le XX1' Congres de Geographie international ä Londres en 1964. On y essaye, suivant le.s conclusions de la Conference internationale sur les recherehes de 1’utilisation du sol tenue en Pol ogne en juin 1960. d’appliquer la methode des recherehes polonaise ien la modfiant selon les conditions speciales des villages yougo-slaves. Trois villages v ont ete etudies: a) le village fortement urbanise de Podgorje, pres de la petite ville indlustrieMe de Kaini.ni'k en Slovenie (e tu die par Vil. K il emi e n č i Č). b) le village de Selbeborci, situe dans la region encore fortoment agraire de la Slovenie du iNE (etudie 'par M. Jeršič, J. L o j k . L. Ol as et M. Vojvoda), c) le village disperse de Trebijovi, situe dans le karst de la Basse Herzegovine (etudie par D. Jelič, M. Jeršič, J. Lojk et M. Vojvoda). X KRAŠKA TERMINOLOGIJA Uvodna pojasnila Prepričani, da urejena terminologija lajša .posredovanje pojmov v pisani in govorjeni besedi in pomaga k napredku stroke, sta Geografsko društvo Slovenije v okviru odseka za znanstveno delo in Slovensko geološko društvo 7. marca 1962 priredili javni diskusijski sestanek o kraški terminologiji. O problematiki terminologije iz posameznih strok so refer ir ati dr. ing. F. Jenko, univ. asist. J. Kunaver, geolog D. Novaik, dr. R. Savnik in pisec. Referatom sledeča diskusija je potrdila predvidevanja, da številne termine neenotno pojmujemo. Uvideli smo, 'kako je terminologija zaostala za rastjo krasoslovja. katerega bodoči razvoj zahteva ustaljenost in enotno pojmovanje starih in uvedibo novih terminov za pojme, ki jih je utrdil novejši razvoj doma in na tujem. Sprejet je bil sklep, da naj posebna komisija, sestavljena iz delegatov CDS asist. J. Kunaverja in asist. P. Habiča ter dveh delegatov SOD dr. M. Pleničarja in geologa D. Novaka ter pisca kot vodje, nadaljuje z izmenjavo mnenj ter pripravi gradivo za tisk. S pomočjo prirodoslovne terminološke komisije pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti razmnoženo gradivo smo poslali v pretres zavodom, ki raziskujejo na krasu, in vidnim strokovnjakom, ki se doslej diskusije niso udeležili. Številni so ustregli prošnji in zavzeli stališče do obravnavanih terminov. Ko dajemo rezultate diskusije v lisk, se toplo zahvaljujemo vsem. ki so prispevali svoje misli. Ugotavljamo, da je pri diskusiji sodelovala velika večina ustanov in strokovnjakov, ki raziskujejo kras, ali je bila z našim delom vsaj seznanjena. Tako kot vsaka druga je tudi k raška terminologija odraz zgodovinskega razvoja stroke. V kralški terminologiji se slasti pozna, da smo jo Slovenci začeli ustvarjati razmeroma kasno in smo se zato vzgledov ali drugod, 'geografi posebno pri Cvijiču. Tedaj je Ibila več ali manj že lutrjiena mednarodna kraška terminologija, ki je črpala z našega 'krasa ne le osnovna spoznanja iz kraške geomorfologije, ampak tudi terminologijo, povzeto v glavnem po ljudskem izrazoslovju. Morda sedanja diskusija o terminih vrtača — kraška dolina in ponor — ponikva — požiralnik najbolj odraža trojni vir strokovne kraške terminologije, ki tu in tam Se danes koleba med ljudskim, starejšim strokovnim in mednarodnim strokovnim izrazoslovjem. Komisija je bila pooblaščena, da gradivo diskusije dopolni in oibjavi in ne. da sc ga poslužuje kot pomožni vir za izdelavo abecedno urejenega in dokončnega« seznama kraških terminov. Večjih pravic si spričo vladajoče neenotnosti v pojmovanju terminov tudi ne more lastiti. Upoštevajoč zahtevo, da bodi gradivo veren odraz poteka diskusije, smo pustili referate, prebrane na sestanku, vsebinsko nespremenjene. Zaradi omejenega prostora za tisk smo objavili diskusijo, ki je bila na diskusijskem sestanku, in kasneje prispele pripombe, v izvlečku ter smo z ustreznimi številkami naznačili avtorje. Komisija je zaradi večje uporabnosti izrekla svoje pritrdilno ali odklonilno stališče le v redkih primerih, ko je menila, da termin ni sporen ali se je treba zediniti za eno od soznačic, ki pridejo v poštev. V obeh primerih je terminu pripisala zvezdico odn. križec. Povsod drugod naj se odloči bralec sam in naj vzame gradivo diskusije kot pomoč pri izlbiri. Termine za pojave, ki niso tipično kraški, komisija ni podrobno pretresala. Tudi zato, ker smo ostali verni poteku diskusije, kraška terminologija ni sistematična in popolna. Ne vsebuje nekaterih terminov v obravnavanih strokah in nekatere stroke vdbče. Tako ni zajeta s>peleotoška terminologija, ki je izpadla iz subjektivnih razlogov in jo bo obravnavalo Društvo za raziskovanje jam Slovenije, kakor nam je sporočilo v svojem odgovoru. Ni treba posebej poudariti, da bodi tu razloženo gradivo le osnova za nadaljnje delo, ki je bilo doislej vse premalo sistematično. I. Gams Znaki v naslednjem tekstu pomenijo: * — Komisija za kraško terminologijo priporoča uporabo termina. Če se strinja z definicijo, stoji zvezdica tudi za njo. j + — Ista komisija odsvetuje uporabo termina n — referent na osnovi diskusije ne zagovarja več uporabe termina a — termin je obravnavan tudi v naslednji diskusiji Zagovorniki termina odn. avtorji misli: a) organizacije: 1 — Društvo za raziskovanje jam Slovenije 2 — Geografsko društvo Slovenije, podružnica v Ljubljani 3 — Geološki zavod, Ljubljana Zavod za raziskavo materiala in konstrukcij SRS, Ljubljana b) diskutanti na sestanku 7. marca 1962: 10 — Bohinec Valter, 11 — Čadež-Novak Nada, 12 — Gadžič S., 13 — Gams Ivan, 14 — Grimšičar Tone, 15 — Habe France. 16 — Habič Peter, 17 — Ilešič Svetozar, 18 — Jelič Djoko, 19 — Jenko Franc, 20 — Kokole Vladimir, 21 — Kuščer Dušan, 22 — Marussig Miran, 23 — Rebek Rado, 24 — Savnik Roman, 25 — ŠLeibinger Cirili, 26 — Gospodarič Rado, 27 — Novak Dušan c) naknadno so javili pripombe: 30 — Aljančič Marko, 31 — Horvat Alojzij, 32 — Michler Ivan TERMINOLOGIJA VEČJIH KRAŠKIH POVRŠINSKIH OBLIK Z a k r a s o v a n j e.* Za proces, ki ustvarja kras, najdemo v slovenski kraški 'literaturi nazive zakrasovanje, skrasovanje, skrševanje (1, 135), ukra-ševanje, pokrasovanje, karstikiikacija. Medtem ko Geografski vestnik dosledno uporablja zakraso(e) vanje, srečujemo v glasilu Inštituta za raziskovanje krasa SAZU Acta carsologica samo ukrasovanje. Predlagam »zakrasovanje«, nedol. zakrasovati, dol. zakrasiti, prid. za-krašen, ker ostali nazivi še manj ustrezajo (2). »Pokrasovati« (kot pogozdovati) nakazuje is prepono »po« človekovo udejstvovanje, karstifikacija vsebuje nam neljubi koren »karst«, skrasovanje je izvedenka iz izkrasovanje, ki pomeni obratni proces kot ga želimo terminirati, skrševanje izhaja iz korena ikrš, ukrasovanje pa se v govoru kaj lahko zamenjuje z okrasovanjem v smislu dekoriranja. Tipi kraškega površja Jamasti kra s". “• +. Stožčasti kras*.“ — poseben tip tropskega krasa. V mednarodni kraški (literaturi postaja nemški naziv »Kegeilkarst« oznaka za tropski kras vobče. Vendar je ta krajevno razvit tudi v obliki vrtačastega (dinarskega) krasa. Stolpičasti kras» — iz kraških tal moli kameninska osnova v obliki stolpičastih peči. Čoka s ti kras“ — iz krašikih tal moli kamenina v obiliki čokov. Gruščnati k r a sn' “ (v smislu »Scherbenkarst« — 4) površje pokrivata grušč ali odkrhnjeno skalovje. Goli kras* — kameni to površje ne pokrivata ne odeja prepereline in ne gozdna vegetacija. Pokriti kras* — površje pokriva več ali manj sklenjena debela odeja prepereline. Plitvi kras» — med površjem in vododržno osnovo je mala vertikalna razdalja. Globoki kras — med površjem in vododržno osnovo je več sto metrov vertikalne razdalje. Sl. 1. Polgoli kras v ospredju in gričevnati kras za njim. Pogled s Pečne reibri (ime je od pečevnate, to je bolj skalovite rebri kot so druge naokoli Pivke) proti Sv. Trojici (v ozadju). Podoben, često še manj gričevnat kras je v Pivški (Postojnski) kotlini na robu flišnih sedimentov in je svoj čas nastal domnevno kot robni (.krajni) ravnik. Foto y Gams Zajezeni kras — vododržne kamenine na obodu krasa zajezujejo vodne gmote v krasu in dvigujejo vodno gladino do višine izvirov (»For-fluter«). P s e v d o kras“ — kras na lavi, vulkanskih groliih, ledenikih, gipsu, pesku in pod. Fosiiln.i ik r a s* — na kraško površje naložene predkvartarne vododržne kamenine so prekinile krašiki vodni pretok in kratki proces. Fluviokras» -— kras z netipičnimi površinskimi oblikami, nastalimi z delovanjem površinske rečne mreže. Sl. 2. Cokasti kras. V ospredju so na čoku vidni mikrožlebiči. Foto I. Gam,s Uravnane površine: Ravni ik*- “ — kraški nivo. Podi*. a — ravniki v visokih gorah ob gorskih slemenih. Oblikovno so podobni piedmontom. Krajni ali robni ravniki* (nemš. Randebene) — so ravniki na robnem (krajnem) krasu ob stiku z vododržniimi kameninami ali so vsaj v taki legi nastali. Depresijske kraške oblike A. Tipične o Ib 1 i k e I. Dol i n a st e oblike Slepa dolina* — dolina, iki se na krasu slepo .konča ob ponikvah potoka. Zatrep n a dolina* — dolina, ki se začenja s strmim odsekom nad kraškim izvirom. Suha dolina* — jev podaljšku rečne doline ali je samostojna tvorba z dokaj enakomernim strmcem dna. kjer se obdobno pojavi površinski vodni odtok. Dul“ — v posamezne kotanje razpadla suha dolina. Dol kot krajevno ime najdemo tudi v nekraškem svetu (Suhi dol) in pomeni globel v obče (primer Globodol). Dol .predlagam za obliko, ki jo Cvijič (5) imenuje »razstavljena suha dolina«. Podolje — sistem dolastih depresijiskih oblik (uval, suhih dolin, kraških polj, na primer podolje .pliocenske Ljubljanice). II. K r a š k e doline“ O dilemi, ali rabiti »kraiško dolino« ali »vrtačo«, naslednje. Ljudsko ime na Primorskem, Notranjskem in Dolenjskem je »dolina«, v Beli Krajini »draga«. Tu pomeni toponim Vrtača igilolboko 'kotanjo, v .kateri obdobno stoji ali teče voda (6, 228, 229). Da je 'bila vrtača nekdaj ljudski izraz, pričajo toponimi »Vrtačnik«, ki »o na krasu in izven njega (glej tudi 7, 321). Danes je vrtača kot ljudski naziv neznana, po Cvijiču od Soče do Skadra, kjer govorijo dolina, do, dolac. prodo, razdolje, duliba. Vrtačo je Cvijič vpeljal v srbsko k raško literaturo zato, da ne bi prihajalo do zamenjave z nekraško, rečno dolino (8, 402). Starejši slovenski in nemški opisovalci slovenskega krasa so pisali »dolina«. To sta ohranila do danes P. Kunaver (9) in A. Hrovat (10). Dollina se je uveljavila ikot termin tudi v svetovni 'kraški literaturi. A. Melik (1. 138) je pisal skraja »Jcraške doline ali vrtače«, kasneje pa le vrtača. Samo to najdemo v Geografskem vestniku. Po Badjuri (11. 180) sta obe imeni ljudski. Obe imeni sta se uveljavili v strokovni literaturi in se pojimov.no vselej ne istovetita. V slovenski kraški literaturi pomeni vrtača navadno manjšo k raško kotanjo, medtem ko pomeni dolina v sestavljenki ti d orna dolina večjo globel. Cvijič označuje z »vrtačo« vrsto oblik, ki jih deli na prave vrtače, na bezdani (in te zopet na zvekare, vigledi in vrtače trebiškega tipa, kar označujemo v slovenski literaturi za brezno) in na aluvialne vrtače (5. 20—26). Mednarodni termin »dolina« prav tako pogosto označuje vrsto oblik (12, 63). Po Badjuri pomeni dolina na Dolenjskem »bodi manjše, volno zajete, vrtačasto zaokrožene globeli 'kakor tudi obsežnim ku-kavam podobne, zelo globoke in s pečevitimi stenami in robatimi prepadi obdane kraške vdrtine« (11, 181). Iz teh razlogov predlagam, da bi obdržala tenmin k raška dolina za vrsto manjših depresijskih oblik, h katerim spadajo tudi vrtače. Kraško dolino bi uporabljali .predvsem v sistematičnih pregledih kraških oblik, h katerim bi šteli: 1. Vrtača* — okroglasta kraška globel s premerom do 300 m. V O' dnjakasta vrtača*.“ — s strmimi, tudi prepadnimi stenami in ravnini dnom. Ko t l a s t a vrtača* — s strmimi stenami in vboklim dnom. Konta*.“ — velika vrtača v visokogorskem krasu. Skledasta vrtača. Lijakasta vrtača. Kal ali .lok v a — z vodo zapolnjena vrtača. Aluvialna vrtača* — je poglolbljena v aluvialne sedimente. SKLEDASTA VRTAČA KAL AL/LOKVA LUAKASTA VRTAČA PRIMARNA VRTAČA ALUVIALNA S.VRTAČA SEKUNDARNA SESTAVLJENA VRtAČA KOL ESE V KA KOTLASTA VRTAČA VODNJAKASTA. \ VRTAČA ( KUKAVA UDORNA \ DOLINA KONTA Sl. 3. Ugrez. Nastal je 1. 1%2 v slepi dolini pri vasi Brezovici pod Brkini. Voda, ki priteka s flišnega ozemlja Brkinov skozi vrhnjo naplavino, se izgublja v brezno, ki je v apnencu na dnu ugreza. Foto I. Gams, marec 1963. Ugrez* — aluvialna vrtača z ugrezajočim se dnom. Badjura predlaga tudi »padež« in dolenjsko »posest« (11, 182). Dvojna vrtača — dve vrtači se spajata. Sestavljena vrtača — v večji vrtači se javlja več manjših aili je skupek vrtač. 2. Koleševkaa — kraška dolina s premerom med 300 in 500 m, s skalnimi, krajevno prepadnimi stenami in večidel skalnim dnom. 3. Kukava«» — kraška dolina s premerom med 300 in 500 m, s položnimi, večidel poraslimi bregovi in gladkim dnom v aluviju. III. Uvale — so ikraške globeli s premerom nad 500 m, ki »imajo le malo ravnega dna in ki večji del nimajo vodnih tokov« (13, 47). IV. Kraška polja* — so vidno omejene večje kraške depresije z ravnim dnom. Suho k raško polje — brez vodnih tokov (npr. Cetinjsko polje v Črni gori). Periodično poplavljeno kraško polje (npr. Planinsko). Jezersko kraško polje (npr. Cerkniško). Ro.bno kraško polje — na robnem krasu ob vododržnih kameninah. B. Netipične o'b 1 i k e Čeprav jih je .ponekod več kot tipičnih oblik, nimajo ne ljudskega in ne strokovnega naziva. Če slo so najbolj značilna oibliika vegastega površja. Zanje predlagam naziv u 1 e .g n i n a». Odprta u 1 e g n i n a — z nizkim prehodom v eno smer. LITERATURA 1. A. Melik, Slovenija, I. Ljubljana 1935. 2. I. Cams, Kras, zak rase van j e — ukrasevanje. Geografski zbornik VIII, 1%1, št. 1. >.1. C J a in s. Problemi krasa v novejši geomorfološki literaturi Geografski vestnik XXVII -XXVIII. Ljubljana 1955—1956. 4. D. Pfeiffer, Zur Definition von Begriffen der Karst-Hydrologie. Zeitsclir, d. Deutschen Geologischen Gesellschaft, 1961, zv. 11>, Hannover. 3. J. C v i j i c , Karst. Geografska monografija. Beograd 1885. 6. I. Ci a m s , H geomorfologiji Bele Krajine. Geografski zbornik VI, Ljubljana 1961. 7. F. Bezlaj, Slovenska vodna imena, II. knjiga, Ljubljana 1961. 8. J. C v i j i č , Geomorfologija, 2. knjiga. Beograd 1920. P. K u n a v e r , Kraški svet in njegovi pojavi. Ljubljana 1957. 10. A. 1J r o vat, Kraška ilovica, njene značilnosti in vpliv na zgradbe. Ljubljana 1953. 11. R. Badjura, Ljudska geografija. Ljubljana 1953. 12. II. B a u 1 ig , Vocabulaire franco- anglo- allemand de geomorphologic, Paris 1956. 13. A. Serko, Kraški pojavi v Jugoslaviji. Geografski vestnik 1947. Ivan Gams Diskusija Zaikrasovanje2 — boljše zakrasevanj e10. 5°. 32. J a m a s t i tras —■ boljše vrtača s ti kra s1- 2. Stožčasti kras. Ker so skalne vzpetine sredi tropskega ravninskega krasa .bolj ipodoibne čokom kot stožcem, je primernejše čok a sti kras2. Stolpičasti kras — Iboljše stolpasti kras2. CI r u ščnati kra.s — namesto tega termina uporabljajmo kršje in griža2. Kršje — površje pokriva odkrhlo kamenje1-2. Pomeni žlebiče raznih globin, nepravilnih oblik, brez usmerjenosti, .korodirano skalo’. Griža — skupno površje je d robno razjedeno, (razgriženo)1. Odlomki kamenine so brez reda posejani po plani ploskvi’. F s e v d okras — iboljše navidezni kras2, lažni ikras’0, neipravi kras30. Č o k a s t i kras-— boljše g ruda« t i kra s2. S a mo t a r j .i — izolirani samotni .bloki, .stebri ali stolpiči5. Kluviokras — nepo treibe n termin2. R a v n ik — boljše kraški ravnik2, poljana ali ravan’1. Podi — .boljše kraški podi2. Polgoli kras2 — na negozdnatih tleh se prepleta kamenito površje in odeja preperelune. Zakriti kras*-2 — je prekrit z debelimi predvartarnimi sedimenti. H oil m a s t i kras1 — holmi (h umi) so tiipična površinska oblika. Griča t1 — griča ti kras — .griči so najibolj značilna površinska ob lika. Rebrasti kras2 — iz razčlenjenih tal se dviga odpornejše skalovje v obliki reber. Visokogorski kras*. 2 — boljše gorski’11, velegorski19. Plitvi kras* — izaradi bližine vododržne osnove tečejo glavni vodni tokovi površinsko. Š k r a p ;1 j a s t i kras*.1. Dol — kot termin ni potreben2. Dol in draga sta enaka kraška objekta-4. Na Vrhniki pomeni okroglo dolino z ravnim dnom — Paukarjev dol’2. Je del doline’0. V srbščini razlikujejo suhi in mokri dolac18. K r a š k e doline, vrtača. Termin .kraška dolina !bi vnesel še večjo zmedo2. 1 . Vrtača naj označuje okrogle kotlaste oblike, 'dolina pa razvlečene oblike z blago nagnjenimi pobočji12. Pogosto slovensko osebno ime Vrtačnik izhaja gotovo iz toponima20. V Hercegovini imenujejo vrtačo do, dol, dolac18. Kriterij za ločitev vrtač in koliševk od brezen naj ne bo razmerje med globino in širino, ampak vidljivost dna. Pri koliševki in vodnjaka«ti. vrtači se še vidi dno32. Na sploh naj bi izbirali termine ne po obliki, ampak po genezi kraških pojavov14. V od n j a k a st i vrtači pravijo na Vrhniki košelevc32. Ko tl i č* — manjša kamenita vrtača v visokogorskem krasu2. Konta — boljše kraška konta2. Sestavljena vrtača — boljše glavna ali matična ter sekundarna vrtača’1. Udor na dolina*-2 — udorna kraška globel s tekočo vodo na dnu (Velika dolina v Škocjanskih jamah. Pivka jama). K o 1 i š e v k a*- 52* 2-k o 1 e š e v k a. Koliševka pomeni vse velike udorne vrtače s strmimi ali prepadnimi bregovi2. Koliševka je velika udorna dolina'2. K n k a v a — Ker ni jasna razlika s koliiševko, naj termin odpade2. Kukava je velika vrtača’52. Zalita koliševka2 — udorna vrtača, ki je zalita z vodo (Modro in Rdeče jezero pri Iinotskorn). Kraška draga1 — namesto kukava (primer Smrekova draga na Trnovskem gozdu). Do 1 a s ta uvala — uvala v obliki malega zaprtega dola z ravnejšim, malo razčlenjenim dnom1. V rta'ča.s ta uval a*- *. Poplavljena uvala1 — periodično poplavljena uvala. Jezerska uvala1 — uvala s trajnim jezerom. Odprto k raško polje1-2 — polje s površinskim odtokom skozi ozko dolino (Sinjsko polje). Ul eg n i n a — kraška lulegnina2. TERMINOLOGIJA VISOKOGORSKIH KRAŠKIH OBLIK Ko sem se v tuji literaturi prvič seznanjal s problematiko visokogorskega krasa in s celo vrsto manjših in večjih visokogorskih površinskih kraških oblik, ki o njih do takrat nismo mnogo slišali, je ibil problem, kako posloveniti nekatere izraze za določene oblike. Manjkala je predvsem vizu-elna predstava in podrobnejše poznavanje domačih visokogorskih kraških področij. Pozneje se je izkazalo, da je ta tip krasa v Sloveniji v alpskih predelih tako intenzivno razvit, da se v vsem lahko primerja s podobnimi visokoalpskimi površji tako na južnem kot še posebej na severnem in zahodnem obrob ju'Apneniški li Alp. Pri proučevanju tega reliefa in pri poimenovanju nekaterih površinskih oblik je bilo nujno potrebno opreti se vsaj delno na različne tuje poizkusne klasifikacije visokogorskih kraških oblik. Razumljivo je, da ni bilo treba iskati ustreznih imen za tiste večje kraške reliefne oblike, ki imajo že ustaljena domača slovenska imena, ali pa so jih zanje uvedli naši znani pokrajinski poznavalci in raziskovalci. V mislih imam predvsem tiste oblike, ki jih je gorjanec srečeval ob gorskih poteh, jih opazoval ali pa celo gospodarsko izkoriščal. Take so npr. znane bohinjske da pokljuške konte, pri čemer pa korita lahko pomeni razen izrazite kraške kotanje tudi (ledeniško krnico pod vrhovi. Badjura je zbral v »Ljudski geografiji« celo vrsto originalnih izrazov za kraške oblike, ki se večinoma uporabljajo v lokalnem in le posamezni v regionalnem okviru. Od zanimivih omenja npr. gubaste stene ali gube za žlelbove. na strmih skalnih čelih, rib e ž ne in škripe za škraplje, vodoravne in poševne 1 a š t e, za majhne globeli oz. ponvice od velikosti prgišča navzgor imena dance, š k a 1 b a , s k a 1 v a , d n i č k a , d n i č i c a , kadunja, kad u n j i ca, ne č (k a , niša itd. (1. str. 168, 169, 178). Vse to so uporabna imena, vendar lahko pomenijo, razen redkih med njimi, tudi druge površinske pojave in ne samo kraške. Nam pa gre za enotno poimenovanje in iskati je treba takšna imena, ki bodo čim bližja domačim 'klenim izrazom, istočasno pa naj l>i obdržala svoj opisni značaj. Vendar je izbira zolo težka, ker v ljudskih imenih največkrat nista upoštevana niti geneza niti morfološki izgled. Saj hi z izrazom gubaste stene lepo označili žlebove na strmih skalnih ploskvah, pa se zdi, da so vendar bolj poudarjene karakteristične poteze tega površinskega pojava, če mu rečemo ž 1 e b a s t e škraplje.3 Ta termin lahko potem velja za vse podobne primere, ne glede na različna odstopanja, ki so nujna v različno nagnjenem svetu. Posebno drobnejše oziroma manjše reliefne oblike, ki so za goli visokogorski kras tako značilne, ljudsko poimenovanje ne zajame več na primeren način. V več primerih je bilo zato treba poiskati nove termine, kovati sestavljenke ali pa nekatere tuje ekvivalentne izraze enostavno prevesti na naš jezik. Sedaj jie najprimernejša prilika, da izvemo mnenje o upravičenosti in primernosti tako splošnih, kot tudi posebnih kraških terminov, ki jih bom v zvezi s pojavom visokogorskega krasa predstavil v naslednjem. Konte, ki sem jili že omenil, so največje visokogorske kraške oblike, katerili razvoj in geneza pa še nista dovolj raziskana. V r ta če so po velikosti manjše, a mnogo številnejše in nastopajo na apneniških planotah kot zelo izrazita in značilna površinska oblika. Glede na dimenzije, pogostnost, genezo in druge faktorje ločimo dva osnovna tipa: velike ali primarne vrtače“ s premerom, ki preseže 15 m, in majhne ali sekundarne vrtače* s premerom pod 6 m. K takšnemu poimenovanju nas sili dejstvo, da manjše vrtače največkrat nastajajo na dnu velikih, čeprav so tudi pogosti primeri, da majhne sekundarne vrtače nastajajo izven vrtač in sicer v visokih legah pod iločnieo večnega snega, kjer je močno mehanično ' preperevanje. Jasno je, da nastopajo v Alpah poleg teh dveh tipov še vrtače vmesnega tipa, tiste, ki smo jih tako glede oblike in velikosti vajeni z našega klasičnega krasa. Med večje površinske oblike, ki imajo navpične stene, spadajo brezna in kot liči. Na prvi pogled se zdijo genetično in oblikovno isti pojavi, šele (podrobnejše opazovanje in poznavanje pokaže, da gre za bistvene razlike v odnosu med širino vhodnega dela in globino. Brezna so različno glotboka, največkrat čez deset metrov, medtem ko so kotliči tudi pri vrhu običajno širši od brezen ter se zaključijo z vidnim dnom, v kolikor ta ni pokrit s snegom. Qba izraza ni treba posebej utemeljevati, saj so npr. kotliči, ki je bil njih termin uveden že pred desetletji, za sedaj še posebnost našega visokogorskega krasa (5, str. 102). V tej skupini so še manjši in večji skalni žlebovi» ali široke poči z vertikalnimi stenami, ki so včasih lokalno poglobljene s celo serijo kotdičev ali vrtač, lahko pa nastopajo kot samostojen pojav. Nastajajo ob močnejših tektonskih prelomih in razpokah in so torej rezultat močnejše pretrtosti apnenca na določeni črti. Zaradi izrazite tektonske predisponiranosti in močnega učinkovanja mehaničnega razpadanja niso tako tipične kraške oblike, vendar v drugačnih petrografskih substratih ne nastajajo (3, str. 128). Sl. 4. Ostanejo še manjši površinski morfološki pojavi, kjer je bilo treba največkrat z uporabo pridevnika označiti razlike in posebnosti. To so prave inikroreliefne kraške oblike, ki jih po razvojnih tendencah in usmerjenosti učinkovanja vode lahko razvrstimo v tri skupine. Prva je tista, kjer se odraža samo vertikalno oziroma globinsko učinkovanje atmosferilij. Značilen predstavnik so škraplje. V drugi skupini nastajajo površinske oblike zaradi vode, ki teče nekaj časa po nagnjeni ploskvi in pride tako do veljave nekakšna fluvialna korozija. Rezultat takšnega učinkovanja vode v klasičnem smislu so žlebiči. Opraviti pa imamo še z horizontalno tendenco, ki povzroča nastajanje raznovrstnih vodoravnih korozijskih kotanj in ploskev manjšega obsega. Osnovna mikroreliefna kraška oblika so škraplje*“, vertikalne, zelo pogosto vzporedne korozijske razpoke v apnencu, med katerimi je mogoče razlikovati različne oblikovne podtipe in stadije razvoja. Glede imena temeljne oblike se je težko odločiti. Izraz škraplje ima lahko Le še splošen pomen, podobno kot žlebiči, ki jih Ibom označil kasneje. Škraplje lahko imenujemo prave, razpoklinaste, globoke ali pa vertikalne, za razliko od ž 1 e b a s t i h škrapelj3, ki so povsem samostojna oblika (3, str. 121). Si. A. Prelomniški jarek na Kaninskih podih. Na vsem dnu je kamenina močno pretrta. Foto J. Kunaver. Terensko proučevanje je pokazalo, -da nastajajo v bližini vegetacijske in humusne odeje oziroma pod njo prav posebne škraplje, ki jih zaradi zaobljenosti lahko imenujemo zaobljene škraplje. Brez -dvoma je to posebni Stadij razvoja nekdaj golih in ostrih škrapelj, ki so zaradi premikov zgornje gozdne meje ali pa drugih podobnih pojavov prišle pod vpliv bolj ploskovne korozije, povzročene zaradi bližine humusa (3, str. 123: 4, str. 278). Intenzivno mehanično pre-perevanje pa na goli skalnati površini lahko v drugačnih razmerah povzroči nastanek razrušenih škrapelj, ki so jih kot končni štadij razvoja škrapelj opazovali na različnih visokogorskih kraških površjih. V Švioi so ugotovili tudi nekakšne «'brušene škraplje, ki naj bi bile rezultat eksaracije na apneniških tleh. Podobne primere smo našli tudi pri nas, vendar je težko reči, če so se mo-gle škraplje v kakršnikoli obliki in sploh kje ohraniti iz toplejših dob pred holocenom. Različno nagnjene skalne ploskve, bolj ali manj kompaktne, so nahajališča premočrtnih žlebov, ki smo jih bili doslej navajeni imenovati ž 1 e -b i č i (5, str. 99). Tuje klasifikacije in razprave o drobnih korozijskih oblikah, posebno pa terensko opazovanje domačih primerov pa so me opozorili, da nastajata na različno nagnjenih gladkih skalnih površinah, predvsem v pogledu dimenzij, dve osnovni vrsti žlebov. Prvi so prav majhni, s širimo in -globino, ki ne presega 5 cim pa tudi njihova dolžina je omejena na največ 20 -do 30 om. Pojavljajo se izključno na ostrih skalnih robovih in se nikoli ne nadaljujejo v večje žlebove. V drugo vrsto pa bi prištevali vse večje žlebove, iki so zaradi spreminjajočih se pogojev zelo različnih dimenzij. V globino lahko dosežejo tudi meter in več ter .so lahko daljši od 10 metrov. Vendar so najčešče široki in globoki od 10 do 40 cm. Med obema pojavoma pa «o razlike tudi v genezi in morfologiji. Zato sem smatral, da bi bilo treba za prve, najmanjše žlebove uporabljati dosedanji termin žlebiči», ker je 'beseda pomaniševalnica. Za vse večje žlebove pa bi uvedli izraz žlebaste š.k r a p 1 j ea (Rillenkarren v nemški terminologiji — 2, str. 56). O primernosti take odločitve na j presodi diskusija, ki pa mora nujno izhajati iz poznavanja problema in ne iz sentimentalnosti do izraza, ki je imel doslej presplošen .pomen. Vsekakor nakazani predlog ni edini izhod iz situacije, ki je dana z ugotovitvijo dveh različnih tipov .korozijskih žlebov (3, str. 115). Posebno obliko žlebastiih škrapelj, ki je navezana na malo nagnjene kompaktne skalne površine in so zanjo značilni meandrsko zaviti žlebovi, bi imenovali m. e a n d r s k e škraiplje. V naših gorah niso redke. Na iste razmere v podlagi se vežejo nenavadne in najredkejše korozijske oblike, tako imenovane polkrožne korozij sik e i z j e d e n i n ea. Te so že izraz horizontalne tendence kemičnega delovanja ^ode, .ki izoblikuje v kompaktni skalni površini precej drugačne oblike kakor pa v prejšnjih primerih, kjer se kažejo učinki vertikalne oziroma pri žlebastih škrapljah poševne tendence. Pri nas sem jih zasledil le na treh krajih. V severnih aipneniških Alpah jim pravijo Fusstritte (3. str. 116, 123). Podoiben primer so še posdbni skalni izrastki, ki nastajajo v izjemnih razmerah na precej strmih gladkih skalnih pobočjih, skupno z žlebastimi škrapljami. Imenoval sem jih nosasti skalni izrastki. Sl. 5. Meandrski žlebiči na Križkih podih ob poti proti zgornjemu (Križkemu) jezeru. Foto. F. Velkavrh. Nazadnje so tu še nekatera imena, ki naj označujejo ploskovno razširjenost visokogorskega krasa ali pa razširjenost določene vrste pojavov. Lepo se je udomačil izraz podi. ki pa so lahko tudi š'krapi j as ti ali pa I a š t a s t i. Z uporabo obeh pridevnikov je na kratko in zelo lepo označena pogosta in tipična morfologija ter razgibanost naših zakraselih alpskih planot. Sl. 6. Skalni izrastki ali nosovi so posledica selektivne korozije in učinkovanja ploskovno tekoče vode. Foto J. Kuinaver. LITERATURA f. R. Badjura: Ljudska geografija (terensko izrazoslovje), Ljubljana, 1 Til. 2. F. Bauer: Verkarstung und Bodenscliwund im Daclisteingebiet. Mitteilungen der Höhlenkommission. Jlirg. 195\ H. I. Wien 1954. i. j. Kunaver: Visokogorski kras vzhodnih Julijskih in Kamniških Alp. Geografski vestnik XXXIII. Ljubljana 1961. 4. P. K u n n ver: Kras v Kamniških planinah. Kamniški zbornik. Kamnik 19">7. 5. A. Melik : Slovenija I. Splošni del. Druga predelana izdaja. Ljubljana 1963. Jurij Kunaver Diskusija Skalni ž 1 e b o v i — boljše p r elo in n i šk i j a r k i-. Primarne — sekundarne vrtače — ne ozjiačujejo velikosti, temveč svojstvo naistan'ka*. Iskati je ustreznejši izraz2. Škraplje — žlebiči — to sta dve samostojni obliki*. 2. 3. Škraplja* — razpoklinasta oblika neenakomernih razsežnosti in ostrih robatih sten, s smerjo, prilagojeno na petrografsko strukturo osnove2. Zlebaste škraplje — boljše škrapljasti žlebovi2, žlebiči12. 21 e bas te škraplje, škraipljasti žlebovi — so vmesne oblike med škrapljami in žlebiči1. Žlebič* — žleb z gladkimi stenami, usmerjen v smer največjega vpada po skalni površini, nastal z delovanjem vodnega toka1.3. Snežni žlebiči —ozki, pravilni, globoki žlebovi s snegom na dnu1. Pokrito ž 1 e b i č j e — pod preperelino’. Mikrožlebiči — so poseben pojav2. Nosati skalni izrastki — boljše škrapljasti žlebovi2. Boljše skalni nosovi4-. Polkrožne korozijske izjedenine — boljše š k a 1 b e2- Korozijska k o tli ca — boljše s k a v n i c a2. Gube — malo nagnjeno golo površje z žlebiči in škrapljami’. Boljši izraz je ž 1 e b i e i*. Ribežen — je spakedtanka"’0. Dodatek k »Terminologiji visokogorskih kraških oblik« Ker avtor zaradi enotnega principa ni imel možnosti svoj referat kasneje razširiti še z nekaterimi dodatki in predlogi za terminologijo visokogorskih kraških oblik, jih navaja v tem odstavku. K večjim kraškim površinskim oblikam 'bi bilo treba prištevati sicer netipične skalne mostiče, ki pa so v področjih golega visokogorskega krasa precej številni, in sicer najbolj v bližini kotličev in drugih površinskih oblik z vertikalnimi stenami. Nastajajo zaradi specifičnih kameninskih in drugih razmer kot posledica neenakomernega kemičnega in mehaničnega razpadanja ter oblikovanja apneniškega površja. K terminologiji škrapelj bi bilo treba dodati še n o ž a s t e škraplje, eliptične škraplje in v o dn j a' k as te škraplje ali škraplja s te vodnjake (D. Novak na 111. speleološkem kongresu v Sarajevu leta 1962. Sl. 7. Korozijska kotlinica z ravnim dnom. ki ga širi robna korozija. Foto ]. Kunaver. Vsi navedeni tipi škrapelj dejansko obstajajo, čeprav je zelo verjetno, da bo mogoče s podrobnejšim študijem izločiti še kakšno novo vrsto. Tem in drugim škrapljastim oblikam pravijo v avstrijskih in švicarskih Alpah Kluftkarren, Spitzkarren, Flachkarren, Rundkarren, Scherbenkarst ali Trüimmerkarren itd. (2. str. 56). Meandrske škraplje (hi še primerneje imenovali meandrski žlebiči, kar bi bido v skladu s težnjo, da se termin žlebiči ohrani kot vodilen za vse vrste žlebov na nagnjenih površinah. Avtor je v Geografskem vestniku že pisal o tako imenovanih skalnih k o 11 i c a h. V referatu pa so .po pomoti izpadle. Ta pojav ni znan samo iz visokogorskega krasa, ampak ga že Cvijič omenja kot kamen ice, kakor jiim pravi ljudstvo v nekaterih kraških področjih. Vendar :SO te plitve a široke kotanje, ki nastajajo zaradi horizontalnega delovanja korozije vode, še pogostejše v visokem svetu. Skalne ali korozijske ko tl ice imajo v Alpah precejšen obseg in so v premeru največkrat večje od 20 cm. V ekstremnih primerili pa lahko dosežejo dimenzije 2 X 4 m. kar jc bilo ugotoviljeno na Kaninskih podih. Glede termina zanje se bo težje odločiti, ker jih lahko različno imenujemo. Poleg izraza skalne k o tl ice, bi jim lahko rekli še korozijske kotlice ali korozijske ponve, kraške ponve (Melik), ali pa morda kraške k o t 1 i c e. Morda pa se bo zanje našlo domače silovensko ime, kar bi bilo najibolje (5, str. 100: 3, str. 116). H karakterističnim izrazom za večje komplekse visokogorskega kraškega sveta dodajam še možnost, da pode po specifičnih lastnostih imenujemo tudi vrtača s te ali pa kotličaste. J. Kunaver KRAŠKE OBLIKE Z VODNO FUNKCIJO Pri kroženju v naravi voda v hidrološkem ciklu prispe na zemeljsko površje in skozi kamenino, ki je za vodo propustna, nepropustna pa tudi porozna ali votlikava. Voda pronica, prodira ali ponikli je. Kamenina je porozna primarno ali pa tudi sekundarno in je pretrta. Pojem pretrtosti zavisi od Jezik, razpok in prelomov, ki nudijo vodi najmanjši odpor. Razpoke so odprte (špranje, poči, zeva) ali pa tudi drsne. S tem 'postanejo odvečni številni izrazi za razpoke (npr. dia-, brahi-, lepto-, lito-, paraklaze in druge), ki nimajo niti genetske osnove. Najmanjša vodica in tokava, ki se izoblikuje, je roja, solzaj; voda pa se pojavi tudi v virih aili izvirih. . , ................. Voda na površju ne reže, pač pa izjeda, rije, izplakuje, izpira in izdeluje izgrebine, gube, žlebičke in svet je tam brazdast, razjeden, razrit. Voda .se pretaka po tokavah in izdeluje tolmune, krnice, ponvice in kotle. Vodotok na kraškem polju ali sredi zamočvirjenega sveta lahko imenujemo s t r ž e n. Mesto, kjer voda izginja v podzemlje, je uto k, požira in i k*' a (požreh. žrni-k. pivka, kotel in ponor). Po Mauceiju genetsko ločimo še: direktne, neposredne, inverzne in retroverzne požiralnike. Slovenski jezik pozna za take 'pojave v reliefu še druge izraze: jačka (Belsko. Studeno). dolinka (Laze), beč [Laze), dno. dane, ponikve (Lož, Ribnica. Divača), dnina, dnišče, vrtača, pa zelo na široko uporabljen izraz rupa (požiralnik z razklanim dnom v Loškem potoku), golt, rešeto, retje, ponikva in ponikva. Tokava. ki pon.ikuje, je ponikalnica.* V strokovnem izrazoslovju nam manjkajo izrazi za požiralnike, to je za mesta, kjer 1.) voda izginja v strugi, 2.) za direktne požiralnike, kjer izginja voda v jamo (npr. Karlovico) in pa 3.) za požiralnike v dnu polj, kot so npr. Rešeta ali Vodonos v Cerkniški dolini. Za prvi pojav, za požiralnik v strugi; bi bil primeren izraz poži railmirk*-8 ali golt, medtem ko bi za direktne požiralnike uporabili u t o k. npr. utok Pivke v Postojnsko jamo. Požiralnike v dnu polj pa lahko imenujemo ponikve.*-* V slovenski literaturi naj ne bi več uporabljali izraza iz srbohrv. literature ponornica in naj bi se izogibali izraiza ponor“, da ne bi prišli do zamenjave s srbohrv. breznom, čeprav je to že mednarodni pojem za požiralnik. Za delovanje vode je Maucci pred nedavnim predlagal .nekaj izrazov, ki zanje še nimamo primernih domačih zamenjav. Do nadaljnjega naj ostanejo v rabi naslednje. Mehanično delovanje v.ode je erozija. Če deLuje tekoča voda v podzemeljski strugi pod pritiskom, je to ef o raci; a. Delovanje vrtinčastega vodnega toka na stenah ali v strugi je e v o r z i j a. Oblike, ki pri tem nastanejo, so evorzijske oblike. Delovanje kapljajoče ali padajoče vode je egu taci j a. Kemično delovanje vode je korozija ali tudi d e k a 1 c i f i k a c i j a . Tekoča voda v podzemlju Oblikuje nove struge ali kanale in jim daje značilne prereze ali profile. Zapreke vodnemu toku v podzemlju so smrkia ali s>ifoni*,a. Prvi izraz sta omenila Šertko in Badjura. Savnik se je opredelil za drugega (Naše jame, 1/1), ki je postal že mednarodni. Za sifone, ki so aktivni šele pri visokem vodnem stanju, predlaga Miehler izraz zapirat, Savnik pa periodični ali obdobni sifon. Slednji predlaga tudi požiralni ali ponikalni sifon in izvirni sifon za Michlerjev pri toč ni* in odtočni sifo n.* ® 0 - kvartarni narres * - matična kamenina - apnenec ali dolomit Menim, da sta slednja izraza dovolj jasna, ker se običajno ravnamo po vodnem toku. Slovenski jezik je kar bogat z izray.i za mesto, kjer .se voda vj-ne na površje. Z njimi ločimo vire po izdatnosti in obliki. Voda se pojavi na površju v lokvah, k ali h (voda kali. raste, zamaka; Luža) ali očesih. Oko je majhno jezeree z mirujočo gladino, odtok ,po kanalu pa pove, da tu ni stoječa voda. Dutok vanj je podzemeljski, sifonski, npr. Oljarice na Planinskem polju. Začetnim vodicam pravimo vir, beč, studenec, močilo“, luža. močil-nik, močvirje, rosulja (Stična), rosovnica (Metlika), utnik (Vipava), če -voda udarja iz tal, v r u 1 j a ,u vrutck (Škratovka na Planinskem polju). Badjura omenja vrelec le v primeru zdravilne vode. Večje vode imenujemo .krope, trupe, o b r h e*> a, zvročke. Zapuščen svet ofkoli izvira Bilpe ob Kolpi imenujejo kukava. Viri so stailni ali presihajoči. Le ob visoki vodi delujejo b r -u hal n i k i.a V strokovni literaturi pravimo sifonskemu povratku vode iz brezen na površje voklišiki izvir, nimamo pa posebnega izraza za sifonski izvir, ki je nastal zaradi podora v podzemeljski strugi. Bruhalnike, ki ab upadajoči poplavi postanejo požiralniki, imenujemo e s t a v e 1 e.* Številni so še vodni pojavi, ki jim manjka domač, pa tudi strokovni izraz. Naj bo ta prispevek vzpodbuda, da jih poiščemo. LITERATURA R. Badjura, Ljudska geografija, Ljubljana 1953. R. Savnik, Slovensko speleološko izrazoslovje. Naše jame, 1. 1959. I. Miehler, Vodni sinrki ali sifoni. Proteus, XVI, 1953/53, Ljubljana. W. M a u c c i , Contributo per una terminologia speleologica italiana. Boli. Soc. Adr. Sei. Nat., V, LI, Trieste, 1960. Geol. Dušan Novak Diskusija Razpoko — lahko nadomestimo z izrazi lasnica, zev26, poč1. Poč in zev sta nepotrebna, ker lahko razpoko opišemo4 požiralnik* — kjer voda vertikalno odteka v skalne zevi1. 2; je isto kot ponor^; je točka, kjer voda izginja v podzemlje22; v njem izginja le del vode32 Sl. 8. Požiralnik na Cerkniškem polju. Foto N. Čadež. ponor* — voda vodoravno odteka v jamo*.1.2; je istega korena kot ponikva ter ni izposojenka iz srbohrvaščine10; je brezno50; pomeni vertikalno odprtino26; je dober izraz19; je isto kot požiralnik12; treba se ga ie izogibati50 ponfkva* — kjer voda pomika v sipko gradivo*.j. 2, 25,12; vanjo teče voda vodoravno50 pri točni — odtočni sifon*.1.52, v srbohrv. imata obratni pomen2* s m r k — boljše sifon* i. 2. Sifon je eforacijska tokava52 sifonski zapira č — je znižani del stropa, ki je v trajnem ali obdobnem sifonu zalit z vodo1 roja — ibolj še solza j4 močilo — je lahko tudi velik izvir (glej Močilnik)*; je ovilažen kraški teren z majhnimi vodicami (roja, solzaj)2 očesa — so izviri v mirnejši vodi (o.ka na Skadarskem jezeru)19 v rote k —- zroček — je dober slovenski izraz2* jamski izvir* — kjer voda priteka iz jame2 o b r h* — je močan enoten izvir2 vretje* — skupina izvirov, lahko v različnih nivojih (Retovje pri Verdu)2; je skupina manjših požiralnih špranj25 ib r ii h a 1 n i k — imenujejo v Beli Krajini shornico (suhornico)51 Todokaz — vodna jama z nihajočo vodno gladino, ki izdaja vodostaj okoliškega terena22 vriulja — ker jih ni na Slovenskem, ohranimo ta izraz3<>. Treba je najti domač izraz za morski izvir19 KRAŠKO IZRAZOSLOVJE V HIDROLOGIJI IN HIDROTEHNIKI V splošni in posebej v k raški hidrologiji in hidrotehniki pri nas doslej ni bilo večjih zavestnih pobud za izboljšanje terminologije in tudi ne vidnih uspehov. Obilo strokovnih del ostaja neobjavljenih v skriptah in tipkopisih. Ze itak slalb jezik navadno obremenjujejo tuji vplivi, nekoč nemški, zadnje čase tudi angleški. K sreči v hidrologiji in hidrotehniki ne potrebujemo toliko novih izrazov kot na priimer v elektrotehniki. Več možnosti imamo za uvajanje domačih izrazov, kar preradi pozabljamo. Seveda pa ljudski jezik ne premore vseh nam potrebnih imen in pojmov in zanje često uporabljamo tujke ali toge prevode. Kraška hidrologija ne potrebuje posebnih izrazov, ki jih ne bi uporabljala splošna hidrologija. Vendar tudi v njej terminologija ni povsem urejena. Poglejmo na primere, ki zadevajo tudi kraško hidrologijo. Podzemne vode,“ ki so vse vode v zemlji, razen kemično vezanih, so (fizikalno) vezane in nevezane vode. Vezane vode, ki jih je mogoče hidrološko najboljše izkoristiti, so nujna predhodnica nevezanih voda in so dvojne: hidroskopske vode, to je adhezijski vodni ovoj molekul; openske vode, penikularne, ovojne vode, to je ovoj preko higroskopskih zrn kot skupine molekul. Obe vrsti vezane vode sta osnovni za ostale vode, toda izkoriščati jih ne morejo ne rastline ne človek in jih je mogoče odstraniti samo z izparevanjem. Nevezane (sproščene) vode so proste ali pritisnjene. Večje ploskve zavzemajo razne talnice in podzemna jezerca. manjše pa razni vodni curki in tokovi. Izkoristljive so za rastlinstvo in za človeka ter so najvažneje za hidrologijo in hidrotehniko. Vmesne lastnosti imajo kapilarne vode, ki so najčešče nad talnico ter jih napajajo nevezane vode. So adhezijsko vezane na pore in razpokline 1 do 0,0001 mm ter so samo delno izkoristljive za rastlinstvo in v umetne namene. V krasu so nevezane vode: ponornice“ (ponikalnice) so na filišu in drugih nepropustnih zemljiščih nastajajoči vodni tokovi, ki nadaljujejo tok pod zemljo. Običajno jih po nemškem vzgledu imenujemo vodotoki; vodni curki»; kraške talnice“; globinski tokovi, ki so v talnico potopljeni rovovski pretoki s skoraj vodoravnimi piezometri. Talnice se pretakajo vedno pramenasto (laminarno, po Darcyju v = k I, k je količnik propustnosti, ta je za kraške gmote izven rovov in večjih razpok najčešče 10—5 do 10—7 m/sek), medtem ko so prav počasni vodni tokovi izpod kritične brzine pramenasti, kar jih je hitrejših, nad kritično brzino, pa vrtinčasti (turbulentni). Nadaljnji, deloma splošno hidrološki, deloma kraški izrazi so na pr.: od točnost11 (običajna toga tujka je odtočni koeficient), ki zajema površinski in podzemni odtok, deljen s padavinami, na določenem prostoru in času. Pri plitvem, srednje globokem in (globokem krasu je blizu 0,6—0.7, 0,7—0,8 in 0,8—0,9. Meje mu narekujeta podnebje in sušnost odnosno namo-čenost leta; podzemna razvodnica (skovanka po nemškem vzoru je vododelnica) in podzemno zgoščevanje zračne vlage (kondenzacija)8; vodnati (vodonosni) sloja ali vododržna osnova; viseča (srbskohrvatsko lebdeča) talnica na nepropustnih vložkih; piezo-metri (pritiski zveznih voda); zliva (snbohrv. sliv, nemško Einzugsgebiet) je skupni pojem za padavinsko območje ter 'porečje — povodje; podzemno zgoščevanje zračne vlage (kondenzacija)11; Grundova kraška talnica in kraška voda (ta je kolebajoča voda nad talnico) — to razdvajanje hidraulično enotne gmote ni pravilno; vodnoenergetski strmec“ (strmec vodnoemergetske črte, hidravlični gradient“) ; viskoznost tekočin in voda (lepljivost in vlečnost nista povsem isto); skladi, sloji, ravne ali vsaj obzorja itd. uporabljamo za razne nemške podzemne horizonte; premočljivost“, s tujko »vodopropustnost«. Ker preizkušajo gmote tudi na zrak, bi bil morda najustreznejši izraz propustnost, z dodatno navedbo, da je vodna ali zračna; hidroizobate, hidro izohipse itd, naj ostanejo; značilni vodostaji“, »karakteristični« itd. so tuji in neblagoglasni ter lahko odpadejo; krivulje“, kamzumcijsfce, korespodenčne it/d. lahko odlično nadomestimo z pretočnioo°, vzajemnico, sovisnico itd. Med njimi je tudi tako imenovana podzemna pretočnica, to je 'grafična metoda za določevanje podzemnega odtoka s kr.aških poplavišč (več o tem v knjigi Jenko F., Hidrageologija in vodno gospodarstvo krasa. Ljubljana 1959). Franc Jenko Diskusija Podzemna voda —boljše talna voda3, podzemeljska ali podzemska2 ponornice — boljše ponikalnice*.2, *, 30. Pomeni jo vse sklenjene vodne tokove, 'ki s površja prehajajo v zakraselo apnenčevo gmoto2 vodni curki — boljše curljajoča kraška voda2. So strmo tekoči ali padajoči tokovi, nastali z zbiranjem kapnice1 k raške talnice — boljše kraška talna voda ali kraška voda2. Podtalnica ni primerno, ker voda ni pod tlemi, temveč v tleh1". Talna voda je v prsti, podtalnica pa globlje25 odtočnost — boljše odtočni koeficient, ker je udomačen’. *, tudi koeficient31 viličenje — boljše bifurkacija4, razvodje30 vodni slo j — vodnati sloj — boljše vodni horizont, ki je udomačen2'. *7> *°. 3, vodna plast, osnova3 zliv — je povzet po srbskohrvatskem slivu17.4. Boljše porečje17-3.1 ali tudi zbirno področje* podzemeljsko zgoščevanje zračne vlage — boljše kondenzacija3 vodnoenergetski strmec — boljše 'gradient3. Strmec je boljše kot padec*7, a ne vselej, zato boljše vz|K>n in .padec3* hidravlični gradient — boljše strmec2*. *7. 1 viskoznost — ni isto kot lepljivost2* premočljivost — boljše propustnost2*.3*, vodopropustnost*.30. Premoelji-vost je boljše kot vodopropustnost (pravilneje: prepustnost)30 pronicajoča voda, ki pronica skozi vodopropustno gmoto2. Jamarji ji pravijo kapnica* podzemeljski potok2 je več ali manj sklenjen in horizontalen tok* POIMENOVANJE KRAŠKIH JAM O domačem poimenovanju kraških jain smo prvikrat govorili 1. 1954 na jugoslovanskem speleološkem kongresu v Postojni. Takrat smo si zadali dve nalogi: da zberemo na terenu čim več živih ljudskih imen zanje in da potem med njimi izberemo za poedine tipe kraških jam tiste enotne izraze, ki bi naj'bolj ustrezali. To naj bodo po možnosti imena, ki jili uporabljajo naši Kraševci. Imen za kraške jame pozna naše Ijiudstvo tu na širšem, tam na ožjem geografskem prostoru ali pa le bolj posamič, več kot 50. Po abecednem redu si slede takole: bežen, brezen, brlog, cerkev, dom, dupla, frlinka, globinja, golobeja jama, igmlabja jama, golobivnica, golobnjača, grota, hiša, hram, jačka, jazbina, ikamra, kevder. kevderc, labod ni ca, ledena jama, ledenica, ledenik, lisičina, luknja, okroglica, pečina. ])ečinka, pejca. pod,mol, polsna, prepad, prepadna, prepast, rupa, skedenj, skedlenca ali tudi skedrienca, snežna ali .snežena jama, snežnica, spodmol, veternica, votla peč, zijalo, zijalka, zivka, zjot. Na vsa ta poimenovanja sem naletel na terenu deloma sam, ali pa so jih sporočile generacije naših jamarjev v zapisnikih svojih raziskovalnih ekskurzij. Gotovo obstajajo še drugi živi domači izrazi za kraške jame, ki jih tu ne navajam. Tako ne poznam nazivov zanje v Mežiški dolini in na avstrijskem Slovenskem Koroškem, ki se ponaša celo s turistično jamo pri Grebin j 11. V svoj seznam tudi nisem vključil tistih izrazov za kraške jame, ki jih navaja Bezlaj v svoji knjigi Slovenska vodna imona, v kolikor ne vem, kje so izpričana. To so: glob, jata, jaz, jazba, kamba, repača. Ob analiziranju zgoraj naštetih izrazov za kraške jame ugotavljam, da so groto in spilo domačini prevzeli pod tujim, sosednim vplivom in da poznajo nekaj imen zanje le hkrati z drugo, pojasnjevalno besedo. Tako je npr. cerkev Poglejska, dom Puščavnikov. hiša Ajdovska, hram Mohoričev, kamra Gregorjeva. Tudi sam kevder ali kevderc je redko iime za jamo, temveč je ta Hauptmanov, Mivči, Velik, Majhen itd. Nadaljnja skupina izrazov za kraške jame opozarja, da so to bivališča oz. zatočišča živali. To so brlogi, golobinke, golobje ali golobeje jame, jazbine, polšne, lisičine, redkeje medvedje in vranje jame. Vsa ta imena seveda ne prihajajo v poštev, da ibi s kakšnim izmed njih označili določen tip kraške jame. Prehajam torej k drugi nalogi, ki sem si jo zadal v svojem prispevku; kako naj poimenujemo navpične, vodoravne jame, jame z ledom, s snegom, s tekočo vodo in končno vse tipe kraških jam z enotnim nazivom. Domačih izrazov za navpične jame je lepa bera. Bezon in brezen poznajo na Banjščieah in v Trnovskem gozdu, (brezen pa še marsikje drugod, zlasti na Dolenjskem. Nasprotno je v Pivški kotlini in na vsem Krasu domačinom navpična jama kratko »jama«; v osrčju Dolenjske je to prepadna in zelo lokalno frlinka; v Blejskem kotu je običajno prepad; na Postojnskem je marsikje globinja ali golobinja; na Tržaškem krasu pa pogosto golobnjača in labodnica, ki jo poznajo tudi marsikje na Vipavskem. Sodim, da je za navpično jamo najbolj ustrezno domače ime ib reze n oziroma brezno, pa naj bo globoko ali plitvo. Dovolj izkušenj kaže, da je domačinom brezno domala 'brez dna, a se večkrat izkaže, da ne seže niti 10 m globoko. Tudi lahko dostopne, bolj ali manj vodoravne jame v različnih krajih drugače poimenujejo. V zgornji Savinjski dolini so to zijalke, v Pivški kotlini spodmoli ali podmoii, v Beli krajini z joti, ki pa so kdaj tudi navpične jame z večjim vhodnim žrelom. Na vsem Krasu od spodnje Soče do povirja Notranjske reke pod Snežnikom pa poznajo domačini same pečine in kje tudi še pečinke ali pejce, ki jih povsod ločijo od jam, to je brezen. Na to domače ime v nakazanem smislu so opozorili v drugi polovici 19. stol. tudi tuji, nemški in italijanski speleologi, ki so tod raziskovali naše podzemlje in izpraševali domačine o imenih posameznih jam. Pečine v smislu vodoravnih jam splošno poznajo tudi na Dolenjskem v sektorju med Mirno pečjo in šmarješkimi Toplicami, kjer jih dobro ločijo od prepaden, to je navpičnih jam. Pečin a“.+ v smislu lahko dostopne vodoravne jame je torej živ domač izraz na vsem našem Krasu, tudi onstran državne meje, in je zato po moji sodbi najbolj ustrezen splošen izraz za ta tip kraške jame. V prid zanj govori tudi to, da pozna ljudstvo pečino tudi v dobršnem delu Dolenjskega krasa in izven Slovenije na zelo obsežnem srbohrvatskem kraškem območju. Mnogo kraških jam je zaradi nizkega ali ozkega vhoda v prirodi komaj opaznih in vrh tega obsegajo le skromne prostore. Takim jamam pravi ljud- stvo brlog, kevderc, lisicna, rupa itd., pogosto pa kar luknja. Brlog, lisičino in kevderc smo olbravnavali že v drugi zvezi in jih izločili kot ,pojem 'določenega tipa jame. Isto velja za rnpo. 7, njo namreč označuje ljudstvo v raznili krajih kaj različen kraški objekt: špranjo, ki drži v podzemlje, votlino s tesnim vhodom, obdoben kraški požiralnik ali ipa tudi vrtačo. Preostaja torej I uk n ja kot splošen pojem za majhne k,raške jame, idasi je seveda dolenjska geografska Luknja vse prej kot to. Za označitev jame z ledom so nam na voljo ljudska imena ledena jama. ledenica in iledenik. Ker pojmujemo pod ledenikom nekaj drugega in nam pomeni ledenica zelo hladen prostor nasploh, se moremo odločiti le '/.a ledeno j amo*. Na snežišče v jamah opozarjajo izrazi snežnica, snežna in snežena jama. Zaradi jasnosti pojma nam je izbirati le med drugim in tretjim imenom. Ker imenujejo domačini jame ,s snegom večidel snežene in ne snežne jame. bi se sani odločil za s n e ž e n o ja im o.* Za jame s tekočo vodo ni na razpolago ljudskih izrazov z izjemo jačke. Ponikve, požiralniki, požiraki so namreč tie mesta, kjer voda stopa v podzemlje. Ker pa pomeni jačka ponekod ugrez ob ponikalnici blizu požiralnika ali celo «amo vrtačo, se .moremo odločiti le za vodno j a im o*. Kljuib takemu obilju ljudskih izrazov za kraške jame ni med njimi imena za tip jame, ki ga Nemci imenujejo Halbhöhle in Francozi abris. To je bolj ali manj svetel, navadno le nekoliko zasenčen (prostor pod previsno steno. Taka »jama« je med drugimi daileč znano Zijalo nad izvirom Temenice pri Vrhpeči. V Badjurovi Ljudski geografiji «cm našel edi.ni sprejemljivi izraz za tak objekt podves. Tudi znani potopisec Ljudevit Stiasny ga pozna in navaja. Morda bi še 'bolj ustrezal podvis». Preostaja .še, da se odločimo za najbolj ustrezno ime, ki 'bi z in j im označili kraške jame sploh. Menim, da obstajata le dve možnosti: da se odločimo za jamo ali za votlino3. Jami v prid govori mnogo razlogov. Predvsem jo pozna strokovni mednarodni svet; .splošno znana je Postojnska jama. .so znane Škocjanske jame itd. Raziskovalci kraškega -podzemlja so jamarji, njihovo društvo je Društvo za raziskovanje jam. Tudi slovenski izraz jamosilovje za speleologi jo je že ustaljen. Vendar niso jame saimo kraške, tudi niso vse prirod,ne, saj je to .pojem tudi za umetno, izkopano jamo. Nasprotno je votlina po mojem občutku nesporno pri roden objekt in ne tudi umetno narejen kot jama. Vendar votline ni slišati iz iust domačinov, dasi jim ta iz. raz ni tuj. Saj poznajo votlo peč, votel kamen in tudi Otlica opozarja na votle kraški; podzemeljske prostore. Odločitev torej ni lahka. Vsekakor jame*, ki naj bi bila hkrati pojem za kraško jamo sploh, ne moremo zavreči in črtati iz slovenskega kraškega imenoslovja. Naj povzamem. Naša dolžnost je. da poimenujemo kraške jame tako kot domačini. To pomeni, da so vodoravne jame na Krasu pečine, v Pivški kotlini spodmoli ali podmoli. v Zgornji Savinjski dolini zijalke. v Beli krajini zjoti, da pa so navpične jame na Krasu zgolj jame, v nakazanem območju Dolenjske prepadne itd. Za poedine tipe kraških jam pa bo treba poiskati enotne, ei.mlbol j ustrezne domače izraze. Predlagam, da imenujemo kraške jame ne glede na tip jame in morda tudi votline, navpične jame brezna*0, vodoravne jame pečijie+a, jame s snegom snežene jame*“, jame z ledom ledene jame*, jame s tekočo vodo vodne jame*, vse neznatne jame 1 u k nje, francoske ab rije pa p o d v i s e+ u. Viri F. Bezlaj, Slovenska vodna imena, II. del p. 338, Ljubljana 1961. R. B a d jura, Ljudska geografija, Ljubljana 1953. R. Savnik, Kataster kraških objektov in problemi naše kraške nomenklature, Prvi jugoslovanski speleološki kongres, p. 123, Ljubljana 1955. Roman Savnik Diskusija votlina — boljše jama21. Votlina pomeni večji okrogli prostor22; je velik vodoravni ali poševni a kratek prostor31. pečina+ —• 'boljše j a m a1» 2> *•10-12-12. 2°. 21- 2°. 31. Peč, pečina, pečevje pomenijo v ljudski terminologiji previsne skalne stene20, golo skalo15, j a m a* — je skupno ime za brezna in vododravne jame1. 2. 31. 32. tular — je ljudsko ime v Kranj 11 za jamo30, spod m o 1* — uporabljamo za poljamo1. 4. 3°. 32. k e vdere — majhna jama v obliki ene same votline1.32, manjše jame — tu kot v nekaterih drugih primerih naj terminologija povzame enega od ljudskih izrazov in mu opredeli pojem1.11. Na izbiro je jazbina, polsna, lisičina1, 'brlog31. KARST TERMINOLOGY This article is a report on a karst terminology prepared by a joint committee set up 'by the Geographical and by the Geological Societies in Ljubljana. It is based on a series of short papers presented by several authors at a symposium held in Spring 1962 (1. Gams on the terms for larger karst landfonms; J. Kunaver on terms for mountainous karst phenomena; D. Novak on terms of karstic forms connected with waterflow; F. Jenko on karst terminology in hidrology and water engineering, and R. Savnik 011 terms for karstic caves). The discussion and remarks passed to the 00m miss ion later on added valuable new materials on the topic. Only in few cases the commission approved a technical term which i.s not more debatable or is proposed for use as a matter of convenience. Such terms are marked with an asterix Terms, which the commission disapproved, however, are marked with a cress. Critical comments or proposions, by different authors are also added. The attached numbers stand for their names listed in the introductory chapter. In this summary only terms, derived from yugoslav popular glossary and used internationally are reported and commented. The term »dolina« meaning •generally »valley«, (but used almost throughout Slovenia also for closed deppresion, was substituted by the term »vrtača« mainly under Cvijic’s influence (at least in the scientific writing even if not consistingly). Most experts rejected the proposition of the author of this article to use the term »ikra.ška« (i. e. karst) »dolina« for smaller karstic depressions, such as »vrtača« (sink-hole), »ikoliševka« (bigger depressions with very steep and rocky slopes) or »kukava« (bigger depressions with leas inclined slopes and alluvium covered bottoms). Inspite of the fact that »vrtača« is not a topographical term in popular use on Dinaric karst, this term is proposed to be used instead of »dolina«. In Slovenia, however the term »vrtača« is preserved in place-names. The word »doilina« should be used only in the composite term »udorna dolina« meaning a steep depression due to the collapse of the rocky roof above a water cave. Contrary to the general use abroad, two seiperate terms for high-altitude karst forms of »karren« were proposed, »žlebiči« and »škraplje«, because of different form and origin. There was much discussion on ihe terms »ponor« — »požiralnik« — »ponikva«. All are popular in Slovenia but used freely for any kind of sinking. The commission proposed to use the word »ponor« for horizontal caves, where the water disippears underground, »požiralnik« (sinkhole) for small caverns in the rocky bottoms of a intermittent watercourse, and »ponikva« for places where water disappers down through a superficial layer of silt. The term »jama« (meaning generally a cave) is used for any hollow undergroung space, but mostly for horizontal caves. The serbocroat terminology calls a horizontal cavern »pečina« and uses »jama« only for vertical caverns. The commission further proposed to use the term »spodmol« for short caverns in the slopes (i. e. Halbhöhle in German usage abris in french). The open disaution has also fixed the Slovene terms for bigger carstic landf<#ms. Different tipes of polies are discerned: dry polie, periodically inondated polie, waterlogged ipolie (»jezersko polje«), open polie. Several tiipes of uvalas were defined: »dolasta uvala« (alongated uvala in the form of a short dry vally — »dol«), »vr tačas ta uvala« (a composed uvala consisting of several big dolinas), inondated uvala, watterlogged uvala. RAZGLEDI HIDROGRAFSKO ZALEDJE IZVIRA RADEŠCICE PRI PODTURNU N a d a Č a d e ž V okviru hidrogeoloških raziskovanj Kočevske, ki je razmeroma slabo raziskano področje Slovenije, so vzbudile posebno pozornost tudi Zeljnske jame. Zeljnske jame so bogato razpreden sistem podzemeljskih rovov in dvoran pli tvo pod površjem. Sistem rovov je izdelan v kredu ili apnencih severovzhodno od Kočevja. Toplic« Zeljne “Si/.* * J Šalka vi KOČEVJE £ Moictj Sl. 1. Hidrografsko z.aledje izvira Radeščice. 139 V naplavini potočka, ki teče po Jami v Šahnu in je podzemeljsko nadaljevanje Rinže, kar je dokazalo njeno ibarvanje leta 19561 (Čadež, 1956), so lepo opazni drobci premoga. Vodo iz nekdanje separacije kočevskega premogovnika so v ,preteklem stoletju odvajali v neko vrtačo na južni strani upravnega posilopja. Ta voda se je nragla, kot sklepamo iz drobcev premoga v Jami v Sahnu, .podzemeljsko pridružiti podzemeljski Rinži. Odtok iz sedanje separacije je speljan v eno od Zeljnskih jam, v jamo na severovzhodni strani Šalke vasi. Vodo tega — Rudniškega potoka lahko zaradi izrazito črne Ibarve zasledujemo tudi v nekaterih dostopnih delih Zeljnskih jam. Tako jo vidimo v sprednjem delu Jame pri Šalki vasi, kjer stopi potok prvič v podzemlje. Ponovno jo srečamo v Črnem rovu (Novak, 1956), ki pripada jamskemu sistemu južno od Želj,n, dalje v potoku, ki priteka na površje iz Jame pri koritu. Odtod teče okoli 300 m daleč po miniaturnem k raške m polju jugovzhodno od Želj,n, nakar zopet ponikne. Črni Rudniški potok se še enkrat pojavi ina površju v -manjši kraški globeli, kjer .so ostanki Remihovega mlina. Ker potok včasih poplavlja obsežne dele v jami in obe kraški kotlini, po katerih teče, je povsod tod jk>lno odloženih premogovih drobcev. Pri ogledu kraških izvirov na severovzhodni strani Kočevskega Roga, med Sotesko in Črmošnjicami, nas je v času visokih vod presenetila različna barva vode. Predvsem so se le malo kalni izviri pri Kočevskih Poljanah ■močno razilikovali od rumenkastorjavega Oibrha in sivkastega izvira Ra-deščiee, ki priteka v Podturnu iz spodnjekrednih plasti apnenca (Nosa.n, 1960), in je zajet za vodovod Doileujskih Toplic. Sl. 2. Izvir Radeščice pri Podturnu. Foto J. Goršek. 1 Prvo barvanje Rinže leta 1954 ni uspelo. Pri ponovnem barvanju leta 1956 se je barva po-kazala po 42 dneh v izvirih Bilpe ob Kolpi. Takoj smo domnevali, da utegne temu biti vzrok potok v Zeljnskih jamah, ki ga onečiščuje odplaka separacije kočevskega premogovnika. Ta domneva je razširjena tudi med domačini. Ker ni bilo verjetnosti, da bi uspelo to dokazati z barvanjem onečišče-nega Rudniškega potoka, smo skušali ugotoviti vsebino na.p-lavine Rudniškega potoka in vode v izviru Radeščice. V ta namen smo zajeli vzorce vode v Rudniškem potoku'tik pred Jamo pod Šalko vasjo ter vode v izviru Ra-dešoice hkrati z blatom na dnu izvira. V blatu izvira smo že mikroskopsko lahko opazili drolbce premoga. M. Hamrla, ki je mikroskopsko preiskal te drobce2, je vzorce vode Rudniškega potoka preprosto filtriral in ugotovil, da sestoji siuspenzija njegove vode pretežno iz premogovih zrn. Iz vzorca blata v izviru Radeščice je po dokaj zapletenem postopku dobil okrog 40 % koncentrat drobcev premoga. Mikroskopsko-petrografska analiza zrnc obeh vzorcev je pokazala njihovo popolno skladnost in vsa svojstva, ki jih ima kočevski premog. To \so zrna malo karboniziranega premoga vrste mehkih rjavih premogov, relativno nizke zrelostne stopnje, nekako na prehodu k trdim rjavim premogom. Mikroskopska slika, kot jakost refleksije, struktura, tekstura, sestav in anorganske primesi v premogu obeh vzorcev je enaka. Zato odpade možnost, da bi podzemeljska Radeščica izpirala morda kake druge premogove plasti v mezozojsfcih kameninah svojega hidrografskega zaledja. Mezozojski premogi se jasno razlikujejo od mladoterciarnih premogov ali premogov kakega drugega mlajšega ležišča. Premogovi drobci v izviru Radeščice izvirajo torej le iz Rudniškega potoka, kar dokazuje hidrografsko zvezo Zeljnske jame — Podturen. Ker se Rinža. kot je pokazalo barvanje, odteka v Kolpo, vode Zeljnskih jam pa v Krko, je terciarni ibazen pri Kočevju razvod je med obema rekama. Literatura in viri Arhiv Hidrometeorološkega zavoda LRS, Ljubljana. N. Čadež, 1956, Barvanje ponikalnice Rinže; Arhiv HMZ, Ljubljana. D. Novak, 1956, Zeljnske jame; Proteius 1956/57, št. 4. Ljubljana. A. Nosan. 1960. Poročilo o geološkem kartiranju okolice Dolenjskih Toplic, Arhiv GZ, Ljubljana Zusammenfassung: Das hydrographische Gebiet der Karstquelle Radeščica bei Podturn (Unterkrain) Nada Čadež Das Separationsubfallwasser der Kohlengrube von Kočevje verschwindet in die Höhlen von Zeljne südöstlich von Kočevje. In den ungefähr 20 km entfernten Radeščica-QueMen bei Podturn haben wir angeschwemmte Kohlenteilchen beobachtet. Mikroskopisch-petrographische Analyse hat bestätigt, dass die angeschwemmte Kohle und die Kohle bei Kočevje gleich sind. Damit hat sich die Verbindung zwischen den Höhlen von Željne und der Quelle bei Podturn im Abflussgebiet des Krka-Flusses erwiesen. * Za to uslugo sc dr. ing. M. Hamrli najlepše zahvaljujem. NEKATERE PUBLIKACIJE S PODROČJA REGIONALNEGA PROSTORSKEGA PLANIRANJA Igor Vrišer I. Skokoviti razvoj znanosti in čedalje večja specializacija so pripomogli, da se je na marsikaterem .področju sodobnega življenja pokazala potre'ba po kompleksnejšem ob ravna van jiu problemov. Pod vplivom teli novih naziranj Sto čedalje številnejši primeri formiranja novih znanstvenih ved, 'ki povezujejo dve ali več sorodnih v eno novo. Iznova so pridobile na pomenu nekatere po svojem značaju kompleksne vede (geografija, ekonomija, sociologija). In končno, reševanje določenih znanstvenih nalog je postalo mogoče zgolj s pomočjo koordiniranega sodelovanja različnih strok (tako imenovano »teamsko« -delo). Že zgodaj in zelo očitno se je .pokazala potreba po takšnem 'kompleksnem obravnavanju >pri poizkusih urejanja in načrtovanja prostora oziroma njegovih 'delov — regij. Razgibano družbeno živiljenje XIX. in XX. stoletja je namreč v marsikateri visoko razviti pokrajini povzročilo obilo nereda in težav pri nadaljnjem razvoju. Čeprav so bile te težkoče najhujiše v velikih mestih, jih je bilo mogoče uspešno reševati edino, če .so v te ureditvene Ijosege zajeli tudi mestno okolico aili kar celo regijo. Tudi v mnogih nerazvitih deželah so pos'egli po regionalnem planiranju ;kot po sredstvu, ki naj bi pripomoglo k hitrejšemu in smotrnejšemu družbenemu razvoju. V socialističnih deželah, kjer je planiranje ena izmed osnov družbeno-ekonomske politike, je postalo urbanistično in regionalno načrtovanje eno izmed najpomembnejših sredstev in pripomočkov pri upravljanju. Pri oblikovanju prostora ali pokrajine sodelujejo naravne in družbene sile, ki se med seboj borijo, prepletajo, součinkujejo in so v medsebojni sozavisnosti. Zato se kmalu izkaže, da ni dovolj, če upoštevamo in usmerjamo zgolj osnovno gibalo družbenega razvoja — proizvajalne sile in njihovo razmestitev. Resda od njih v prvi vrsti zavisi nadaljnji razvoj, vendar je trdba vzeti v obzir še druge pojave iti -Ginitelje. ki se uveljavljajo v pokrajini. Tako je treba upoštevati razne sociološke faktorje (organizacijo družbe, hierarhijo javnih služb, imiije itd.), tehnološke razloge (zlasti kmetijske in gozdarske zahteve), tehnične potrebe sedan je družbe (npr. prometne zahteve), estetske vrednote, zaščito naravnih in kulturnih spomenikov itd. Na vse te zahteve nam ekonomsko planiranje, ne glede na kateri stopnji je, splošno, regionalno ali mikroregionalno. ne more odgovoriti. Potrebno je iširše, kompleksnejše planiranje, ki so ga prav izato. da ga ločijo od ekonomskega planiranja, pričeli nazivati regionalno prostorsko planiranje. Njegov poglavitni cilj lahko formuliramo na kratko takole: želi doseči koordiniranje treh osnovnih skupin činiteljev v pokrajini, naravno okolje, gospodarsko dejavnost in bivanje človeka v zdravo, humano in organsko povezano sožitje. Tako široko .postavljene oil je. 'ki imajo skorajda univerzalen značaj, je razuml jivo bilo mogoče doseči edino s sodelovanjem vseh dejavnosti, ki se aktivno ukvarjajo s prostorom. Pri dosedanji stopnji razvoja prostorskega planiranja je tudi težko govoriti o tej dejavnosti kot samostojni znanstveni disciplini, čeprav je res, da je v zadnjih tridesetih letih, odkar se jo pojavilo, uveljavilo lastne znanstvene metode, svojstven način reševanja problemov in si je pridobilo precej ibogato prakso. Doslej so se pri prostorskem planiranju uveljavljale predvsem ekonomija, arhitektura, geografija in sociologija. Vsaika med njimi je prispevala enega od bistvenih aspektov prostorskega planiranja. Ekonomija je podajala nad vse pomembne ugotovitve o gospodarskem razvoju in s tem začrtavala smernice družbenega razvoja. Zanimiv je bil vpliv arhitekture. Ta veda je prva občutila potrebo po kompleksnejšem obravnavanju prostora, saj pomeni vsaka nova gradnja ali rekonstrukcija poseg v ipokrajiino, ki lahko povzroči daljnosežne posledice, dobre ali slabet Geografija ima is prostorski,m plani ran join veliko skupnega, »lasti isti predmet proučevanja in zato tudi skoraj enake metode. Le pogled ene in druge panoge je različen, prva se ustavlja pri sedanjosti, druga je usmerjena v prihodnost. Ker je prostorsko planiranje posvečalo v praksi največ pozornosti velikim prebivalstvenim aglomeracijam, je razumljivo, da so 'bili izredno pomembni tudi različni sociološki izsledki. Velik pomen pri urejanju pokrajine imajo še nekatere .tehnične vede kot npr. agronomija, gozdarstvo, elektrogospodarstvo, prometne stroke. Pogosto odločajo o možnosti ekonomske in tehnične izvedbe raznih posegov v prostor. Iz tega nekoliko obširnega uvoda izhajajo tudi nekatere ugotovitve, pomembne pri vsakem poizkusu izdelati še tako skromno Ibilbliografijo regionalnega in prostorskega planiranja. Prva, najpomembnejša, je ta, da mora prostorski planer poznati poglavitna temeljna spoznanja zgoraj naštetih strok, če hoče pravilno vrednotiti vse čin i tel j e. Zato se mora seznanjati z njihovimi strokovnimi publikacijami. Naj navedem nekaj primerov. Tako npr. je nujno poznavanje družbenih planov, saj je iz njih -mogoče razbrati zakonitosti ekonomskega razvoja, dinamiko, delitev in. kar je za prostorsko planiranje še zlasti pomembno, prostorsko razporeditev novih naloži). Prav tako mora planer dobro poznati druž.be>nogeograifslke in prirodnogeografske razmere v pokrajini, ki jo proučuje in bo zato znova in znova posegal po različnih regionalnih monografijah, priročnikih itd. (npr. po Melikovi »Sloveniji«). V dosedanji praksi so se v prostorskem planiranju uveljavili nekateri normativi pri načrtovanju, na primer različnih socialnih institucij (šol, vrtcev, zdravstvenih zavodov itd.). Publicirani so bili Ob različnih prilikah, zborovanjih, seminarjih ali drugih prireditvah arhitektov, sociologov aii drugih družbenih delavcev (npr. urbanistični seminar v Ljubljani leta 1%1 »Človek — stanovanje — naselje«). Seveda je povsem razumljivo, da na tem mestu še zdaleč ni mogoče našteti vseli najrazličnejših del. ki bodo prišla v poštev pri prostorskem planiranju. Pač pa verjetno ne bo odveč, če navedem vsaj nekaj del s področja ekonomike prostora, ki se po predmetu proučevanja in po metodološki strani močno približuje prostorskemu načrtovanju. Naslednja pomembna ugotovitev ise nanaša na rcgionailno-pianerske publikacije v ožjem pomenu besede. Prostorsko planiranje je organsko raslo iz družbeno-ekonomskih razmer in potreb domače dežele. Zato ima inujno vsaka pu'blikaoija obeležje razmer, ki vladajo v državi, kjer je delo nastalo. Cilji in metode so morda več ali manj enaki, toda praktični prijemi se od dežele do dežele močno razlikujejo. Zlasti so občutne razlike .glede na družbeni sistem; pa tudi različna družbeno-ekonomska politika v oikviru podobnega družbenega sistema je lahko nad vse pomembna za različno usmeritev prostorskega planiranja. Odveč je. da opozarjam na razlike v izvajanju prostorskega planiranja v socialističnih in kapitalističnih deželah. Bolj zanimive so razlike, ki obstajajo med posameznimi kapitalističnimi ali socialističnimi državami. Naj navedem nekaj primerov! Prav gotovo je .prostorsko planiranje zaenkrat najbolje zasnovano in izpeljano v Veliki Britaniji, kjer kljub kapitalističnemu svobodnemu podjetništvu skrbno izdelana zakonodaja teži za vsklajcnim planiranjem. Izredno skrb posveča smotrni izrabi tal, pri čemer javna uprava čuva splošne koristi. Nasprotno se je prostorsko pla.niranje v Franciji razvilo šele pred nekaj leti. V kratkem času je dosegli o velike uspehe. Toda pri njem gre zaenkrat v prvi vrsti za regionalno ekonomsko planiranje, manj so pa zajeti ostali prav tako pomembni aspekti in načrtovanje manjših regionalnih enot. V Zvezni republiki Nemčiji je regionalno prostorsko planiranje kljub lepim teoretičnim dosežkom pri praktičnem uveljavljanju še zelo nemočno, ker se še ni razvilo Obče državno ekonomsko načrtovanje in ker zaenkrat še ni sprejeta ustrezna zakonodaja. Podobne razlike pri uveljavljanju .prostorskega planiranja za pa žarno na primer imed Poljsko in Sovjetsko zvezo. 'Na Poljskem je doseglo regionalno prostorsko planiranje bržkone med vsemi socialističnimi deželami najvišjo stopnjo. Nasprotno temu menijo v ZSSB, da za urejanje in načrtovanje prostorskega razvoja povsem zadošča skrbno zasnovano ekonomsko planiranje vwüSS?1 velikih regij. Razumljivo je, da so 'našim razmeram in potrebam najbolj blizu izkušnje socialističnih dežel, zlasti Poljske. Ta ugotovitev seveda velja tudi za publikacije. V naš kratki pregled publikacij s področja regionalnega prostorskega planiranja so razen poglavitnih metodoloških priročnikov vključeni tudi nekateri iprimeri publiciranih regionalnih načrtov. Za urbanističnega delavca so pogosto bolj zanimivi kot pa razni metodološki prispevki, saj ga ,seznanjajo s praktičnimi prijemi in rešitvami. Pri teh publikacijah pa je vendarle treba upoštevati, da so nemalokrat nastale ob urejanju in načrtovanju najbolj problematičnih regij in da zaradi tega ne podajajo nekakšnih povprečnih razmer. Iz informativnih razlogov je na kraju tega sestavka podan tudi kratek pregled nekaterih najpomembnejših revij. II. Največ metodoloških prispevkov s področja regionalnega prostorskega planiranja pri nas je bilo objavljenih v različnih publikacijah jugoslovanskih urbanističnih zborovanj. Zlasti VI. posvetovanje vJ Aratndjelovcu je bilo v celoti posvečeno tej problematiki. Ob tej priliki so v posebni knjižici z naslovom »Regionalno prostorno planiranje, -Savez društava urbanista Srbije, Beograd, 1957« izšli referati treh glavnih poročevalcev MARJANA TEPINE, NIKOLE DOBROVIČA in BRANKA PETROVIČA — STANKA 2ULJIČA. Najbolj zanimiv je referat zadnjih dveh avtoirjev, saj vsebuje tudi -konkreten predloig skromnejše metodologije. Drugo takšno metodološko delo, dasi veliko popolnejše in bolj vsestransko, je žal zaenkrat še v rokopisu. To je »Enotna metodologija regionalnega prostorskega planiranja v LR Sloveniji, Urbanistični inštitut LRS, Ljubljana. 1960/61«. V njem je vrsta sodelavcev podala poleg metodološke sheme tudi v.so problematiko te dejavnosti in njeno povezovanje z drugimi strokami, prakso in zakonodajo. Zvezni .zavod za urbanizem, komunalna in 'stanovanjska vprašanja je priredil leta 1962 širše posvetovanje pod naslovom »Regionalno prostorno planiranje«. Številni prispevki in diskusija so bili pozneje publicirani pod naslovom »Regionalno prostorno planiranje, savetovanje 18-20. jun a 1962«. Najzanimivejši del te publikacije je tisti, kjer so diiskutanti razčiščevali odnos med prostorskim in ekonomskim planiranjem. Med ostalim gradivom je tudi nekaj poizkusov shem -metodologij prostorskega planiranja. V istem letu so še pred tem sestankom obravnavali probleme načrtovanja na posvetovanju Zveze društev ekonomistov Jugoslavije v okviru posebne sekcije. Gradivo je bilo publicirano pod naslovom »Problemi regionalnog privrednog razvoja« (Beograd. 1962). Nekatere posebne regionalne in urbanistične prostorske probleme -so obravnavali tudi na dveh drugih urbanističnih posvetovanjih. Na zagrebškem posvetovanju, ki je bilo 1. 1958, je SAŠA SEDLAR poročal o Stanbeni zajednici kao urbanističkom elementu planskog razvoja gradova i drugih naseljenih naselja«, na XI. blejskem posvetovanju pa VLADIMIR KOKOLE o »Komuni kao urbanističkom pojavu«, Bled, 1963. Proces »urbanizacije«, ki je zadnja leta tako naglo spremenil našo pokrajino in ki je »ključno vprašanje naše ekonomike«, je obravnaval ERMIN KRŽIČNIK v Ekonomski reviji. Ljubljana. 1960. DOLEE VOGELNIK je to za planerje tako pomonibn-o preobrazbo obširneje prikazal v knjigi »Urbanizacija kao odraz privrednog razvoja FNRJ« (Beograd. 1961). Isti avtor se je v razpravah »Selitev delovne sile v Sloveniji 1945—1957« (Ekonomska revija. Ljubljana, 1959) in »Perspektiva prebivalstva in delovne sile LR Slovenije 1960—1980« (Ekonomski zbornik V., Ljubljana, 1960), lotil tudi nekaterih so-cialno-ekonomsikih vprašanj, ki so ključnega pomena za planersko delo pri nas. O urbanizaciji je razpravljal tudi PAJO 1VKOVIČ-IVANDEKIČ v študiji »Pravoi i neki problemi posleratne urbanizacije u Jugoslaviji« (Ekonomist, Beograd, 1961). Ekonomske probleme razraščanja mest je obdelal TONE KLEMENČIČ v razpravi »Izgradnja most kot splošno narodnogospodarski problem« (Ekonomska revija, Ljubljana, 1962). Isti avtor je leta 1962 izdal tudi skripta »Komunalno gospodarstvo«, v katerih se dotika nekaterih problemov regionalnega prostorskega planiranja. Drugo pomembno vprašanje — vprašanje ekonomske regionalizacije so v naši znanstveni literaturi obravnavali SVETOZAR ILEŠIČ (»O principima geografske rajonizacije«, Zbornik radova V. kongresa geografa FNRJ, Cetinje, 1958, »Problemi .geografske rajonizacije ob primeru Slovenije«, Geografski vestnik. Ljubljana, 1958 in »Geografska regionalizacija Jugoslavije«, Geografski vestnik, Ljubljana, 1961), VLADIMIR DJURIČ (»Problematika geografske rajonizacije Srbije«, Zbornik radova V. kongresa geografa FNRJ, Cetinje, 1958), RUDE PETROVIČ (»O problemu geografske rajonizacije Jugoslavije«, Geografski Pregled, Sarajevo. 1957) in SAVA OBRADOVIČ (»Ekonomski rejoni Jugoslavije i problem rejoniranja«, Ekonomski anaili, 1955). SVETOZAR ILEŠIČ je dal ustrezno poročilo tudi v publikaciji prvega sestanka komisije za ekonomsko regionalizacijo Mednarodne geografske unije leta 1961 v Utrechtu.* O ekonomskem regionalnem planiranju so pisali JAKOV STROTKOVTČ v študiji »Problemi privrednog planiranja u Jugoslaviji« (Zagreb, 1961), KOSTA MIHAJLOVIČ v razpravi »Regionalni aspekt privrednoig planiranja« (Ekonomist, Beograd, 1962) in BRANKO KUBOVIČ v knjigi »Regionalni aspekt privrednog razvitka Jugoslavije« (Zagreb, 1961). Ista tema je bi'Lp podrobneje obravnavana tudi v že omenjenem zborniku »Problemi rcgional-nog privrednog razvoja«. Izredno zanimivi urbanistični razvoj naših mest je obravnavalo več avtorjev. ANTON MELIK je poročal »O mestih in 'trgih na Slovenskem« (Glasnik muzejskega društva za Slovenijo, Ljubljana. 1959). BRANKO MAKSIMOVIČ o »Urbanizmu u Srbiji« (Beograd. 1956 in 1962) in NIKOLA DOBROVTČ v prvem delu svoje knjige »Urbanizam kroz vekove. 1. deo. Jugoslavija« (Beograd. 1954). Toliko na kratko o poglavitnih razpravah o regionalnem prostorskem planiranju pri nas! Namen tega pregleda je. da bralce v prvi vrsti seznani s tujimi študijami s tega področja, medtem ko so domači prispevki več ali manj vsem poznani. Prvi površen pregled o regionalnem prostorskem planiraniu po svetu in v Evropi «i lahko bralec ustvari iz dveh prispevkov LESI.lE-a B. GTNS-BURG-a -Current Trends Influencing Regional Planning« in »Regional Planning in Europe«. Izšla sta v Bulletin of the Housing and Country Planning, ki ga izdaja OZ,N v New Yorku (št. 12 in 15. letnik 1959). V tujini je izšlo doslej največ metodoloških del v domovini prostorskega planiranja v Veliki Britaniji. Klasični deli s tega področja sta PATRICK-a GEDDES-a »Cities in Evolution«, London, zadnja izdaja 1949 (Ul)** in PATRICK-a ABERCROMBT-a »Town and Country Planning«, London. 1959 (Ul in GO). Kljub temu, da je minulo že veliko časa odkar sta bil.i napisani, sta še vedno sveži ter metodično in duhovno bogati. Omen.iti bi kazalo še druga klasična dela. kot na primer LEWIS MUMFORD »The Culture of Cities«, New York, 1958 (GO) alii RAYMOND UNWIiN »Town Planning in Practice«, London, 1920, vendar bi z navajanjem starejših del naš pregled preveč narasel. Razgibano zgodovino angleškega urbanizma zadnjih sto let opisuje delo WILLIAM-a ASHWORTH-a »The Genesis of Modern British Town Planning«, London. 1954 (UI). Za novejša anglosaška dela s področja prostorskega planiranja velja na splošno, da so čedalje bolj stvarna, polna primerov iz prakse in tesno navezana na tamkajšnje zakonske predpise. Zelo veliko je med njimi priroč-> nifcov. Med slednjimi je treba v prvi vrsti omeniti kolektivno delo angleških urbanističnih delavcev »Town and Country Planning Textbook, A. P. R. R.«, * »L’etat at les methodes des recherches sur la regionalisation economiquc en Yougoslavie«, Economic Regionalization, Dokumentacja Geograficzna, Warszawa 1962. ** V oklepajih navajam z okrajšavami inštitucije, ki navedeno knjigo hranijo v svojih knjižnicah. Okrajšave pomenijo: Ul = Urbanistični inštitut, GO = Geografski oddelek Filozofske ftikultete, PA = Projektivni atelje. EF = Ekonomska fakulteta, CTK = Centralna tehnična knjižnica, NUK = Narodna in univerzitetna knjižnica. London 1950 (PA). To je obsežen učbenik, iki še vedno velja za morda najpo polnejšo delo s področja urbanističnega in regionalnega prostorskega planiranja ne le v Veliki Britaniji, temveč na svetu sploh. Ker je sodelovalo pri njegovi sestavi veliko avtorjev, je koncept nekoliko neenoten. To je razvidno tudi iz razvrstitve poglavij, ki slede v temile redu: geografija, planska analiza, socialna anal.iza, promet, industrija in energetika, zakonodaja in gospodarstvo ter realizacija razvojnega iplana. Ne glede na to pa je priročnik stvaren, bogat s praktičnimi navodili in je v injem vse, kar potrebuje planer pri delu. Njegova še najšibkejša stran je premalo obdeilano ekonomsko planiranje, kar pa je seveda posledica obstoječega družbeno-gospodarskega sistema v Veliki Britaniji. Podobno delo, vendar ne tako obsežno in usmerjeno bolj v urbanistično planiranje, je knjiga LEWIS-a KEEBLE-a »Principles and Practice1 of Town and Country Planning«, London, 1950 (UI, GO). Pisano je kot priročnik, saj prikazuje ves proces planiranja, od osnovnih pojmov regionalnega planiranja in izdelave regionalnih planov do izdelave urbanističnih načrtov in podrobnosti pri prostorskem oblikovanju, uporabe standardov pri prostorskem načrtovanju ter kontrole in organizacije planiranja. Delo je zraslo na podlagi bogatih izkušenj angleških planerjev in je izato morda v nekaterih pogledih našim potrebam nekoliko tuje. Do podobnih vtisov po-gbsto pride bralec tudi pri uporabi ostalih publikacij iz angleškega jezikovnega območja. Ta ugotovitev na priuner velja za dve starejši deli M. P. FOGARTY, »Town and Country Planning«, London, 1948 (EF) in Me ALLISTER GILBERT, »Town and Country Planning«, London, 1945 (ČTK) kot tudi za nekatere novejše knjige, npr. za kratek, a jedrnat priročnik avtorjev P. B. GILLlE-a in P. L. HUGHES-a »Some Principles of Land Planning«, Liverpool, 1950 (Ul) ali pa za delo, ki je nastalo na podlagi avstralskih izkušenj v planiranju. To je delo A. J. BROWN-a in M. H. SHERRARD-a »Town and Country Planning«, Melbourne, 1951 (UI). Za marsikaterega delavca na tem področju bo zanimiva knjiga ARTHUR-a GLIKSON-a »Regional Planning and Development«, Leiden, 1953 (Ul), ki vsebuje šest predelanih avtorjevih predavanj o regionalnem planiranju in njegovih osnovah ter prikaze nekaterih primerov iz prakse. Pisana ni z gledišča specialista, temveč žeili opozoriti na nujnost širšega sodelovanja pri tovrstnih nalogah. Ekonomske osnove in vrednotenje ekonomskih faktorjev pri prostorskem načrtovanju obravnava delo NATHANIEL-a LICHFIELD-a »Eoonomics of Planned Development«, London, 1956 (Ul), ki je prvo te vrste v angleški literaturi. V probleme regionalnega prostorskega planirajija posega tudi delo angleškega geografa 11. A. DICKIN-SON-a »City, Region and Regionalism«, London, 1947 (GO). Za planerja so najbolj zanimiva poglavja, kjer avtor razpravlja o regionalizaciji. JACK P. GIBBS je siliral v posebnem zborniku z naslovom »Urban Research Methods«, New York, 1961 (Ul) različne članke in razprave o problemih mestnih meja, gostoti prebivalstva in zazidave, o tako imenovanih CBD (Central Business Areas), strukturi mest itd. Prav številna metodološka dela o prostorskem planiranju najdemo tudi v nemškem jeziku. Klasični deli s tega področja, nad katerima pa žal leži senca nacističnega imperializima, sta napisala GOTTFRIED FEDER »Die Neue Stadt«, Berlin, 1957 (CTK) in FRITZ RECHENBERG »Das Einmaleins der Siedlung«, Berlin. 1940 (CTK). Med starejšimi deli se večkrat navaja delo avtorja OTTO BLUM-a »Städtebau«, Berlin, 1937 (CTK, GO), ki je namenjeno urbanističnim delavcem v praksi. Po vojni je največ tovrstnih publikacij izdal »Institut für Raumforschung« iz Bad Godesbarg-a in »Akademie für Raumforschung und Landesplanung« iz Hannovra, ki delujeta na tem področju že vrsto let. (V Veliki Britaniji opravlja podobno nalogo kot ta dva zavoda dobro poznani Town Planning Institut.) Med večjimi metodološkimi študijami je v nemški literaturi precej znano delo J. UMLAUF-a »Wesen und Organisation der Landesplannung«, Essen. 1958 (UI). Zal je težišče v tej publikaciji na prikazu razvoja planiranja v Nemčijii, nekako od 1910 dalje. Za nas so najbolj zanimiva poglavja, v katerih avtor obravnava odnos med urbanskim, komunalnim in regionalnim planiranjem, predvsem v luči obstoječih predpisov. Historični razvoj urbanizma in prostorskega planiranja od antike sem obravnava delo J. H. SCHULTZE-a »Stadiforschung und Stadtplanung«, Bremen, 1955 (GO). Veliko težav ima nemško planiranje zaradi pomanjkanja vsedržavnih in resornih planov ter zaradi prevelike izoliranosti zveznih dežel. Za,to ne preseneča, da posvečajo tem problemom številni avtorji obilo pozornosti in opozarjajo na potrebo po koordiniranem planiranju na vseh stopnjah^ in vsklajevanju načrtov med zainteresiranimi zveznimi deželami. J a vprašan ja obravnava tudi ROLOFF v delu »Aufgaben der Bundesraumordnung«. Köln, 1956 (UI), ki ga je založila tretja velika nemška organizacija, ki se ukvarja s prostorskim planiranjem. Deutscher Verband für Wohnungswesen. Städtebau und Raumplanung v Kölnu. Knjiga ARNOLD-a STÖCKLI-a »Die Stadt, ihre Wesen und ibre Problematik«, Köln, 1954 (GO) je, ko.t je že iz naslova razvidno, posvečena prvenstveno mestnim problemom. Prav go-lfovo ^si še najboljši pregled o dosežkih prostorskega planiranja v Zahodni Nemčiji ustvari bralec iz obsežnega zbornika »Raumforschung«, Bremen. 1960 (Ul), ki je izšel ob 25-letnici obstoja organiziranega prostorskega planiranja v tej deželi. V zborniku so obdelani v 34 sestavkih ne le načelni problemi, temveč tudi odnos planiranja do gospodarstva, pravnih in zakonskih predpisov, kmetijstva, prometa itd. V Vzhodni Nemčiji je izšla doslej vrsta manjših razprav in priročnikov, namenjenih predvsem tistim, ki se praktično ukvarjajo z načrtovanjem. Nekateri zvezki so posvečeni planiranju podeželskih naselij [npr. WALTER NIEMKE. »Dorfplanung am Beispiel Marxwalde«, Berlin. 1956 (PA) ali R. SACHSE — D. SCHILLING, »Komplexe Planung auf d em Lande, dar,gestellt am Beispiel des Kreises Neuruppin«. Berlin, I960 (UT)], drugi zopet problemom mestnega načrtovanja [npr. KURT JUiNGHAiNNS. »Der Wohnkomplex ails Planiingselement im Städtebau«, Berlin, 1954 (PA)1 ali raznim gradbeniškim problemom. Iz ruščine so prevedli tudi priročnik J. P. LEVČENKA »Die Stadtplanung«, Berlin, 1953 (PA). Večina teh del je izšla v založbi Deutsche Bauakademie. Doslej najobsežnejše publicirano delo je LUDWIG-a KÜT-TNER-a »Zur Gebiets-. Stadt- und Dorfplanung«, Berlin, 1957 (CTK, GO). Ta publikacija ni priročnik, temveč nekakšna komparacija prostorskega planiranja v Vzhodni Nemčiji in na Poljskem. Avtor do podrobnosti razčlenjuje dosežke poljskih planerjev in ob tem nakazuje možnosti za izpopolnitev vzhodnonemškega prostorskega planiranja. Delo je miselno bogato, 'visestransko in opremljeno s številnimi, za praktika nepogrešljivimi tabelami, normativi, organizacijskimi shemami itd. Že v uvodu je bilo govora, da se je regionalno prostorsko planiranje v Franciji razmahnilo šele v poslednjem času. Največ zaslug za to imajo v tej deželi ekonomisti, čeprav tudi pobud številnih arhitektov, geografov in sociologov ni mogoče omalovaževati. Spomnimo se samo na pionirsko delo. Le Corbusiera. ki velja za enega od utemeljiteljev modernega urbanizma. Tudi znani urbanist GASTON BARDET je na pr. napisal kar več del s tega področja. Najbolj znani sta »L’urbanisme«, Paris, 1947 (NUK) in »Mission de i’urbanisme«, Paris, 1949 (Ul, CTK). Zadnje delo je sicer izrazito načelna študija, v kateri avtor povezuje znanstvene postavke s filozofijo in umetniškimi dojemanji, a je kljub temu tudi za praktika zanimiva, saj se kot mnoga tovrstna dela na zahodu ukvarja s sociološkimi vidiki in problemi pretirane industrializacije, z vprašanji decentralizacije industrije in uprave, preureditve podeželja in pa zlasti z rekonstrukcijo mest. Zgodovino urbanizma podaja delo PIERR-a LAVEDAN-a »Histoire de l’urbanisme«, Paris, 1952 (GO). Isti avtor je napisal tudi več drugih študij, od katerih je najbolj poznana njegova knjiga »Geographie des villes.« Paris. 1956 in 1961 (GO), pisana bolj z urbanističnega kot pa geografskega vidika. Uvršča se med druge zelo uspele geografije mest kot so knjige P. Georige-a. Chabot-a. M. Soirre-a in drugih. Veliko francoskih del s tega področja se ukvarja z ekonomskimi in sociološkimi aspekti planiranja. CAMILLE ROSIER obravnava v svoji knjigi »L’urbaniisme ou la science de l'agglomeration«, Paris, 1953 (Ul) v sicer skopi, a jedrnati obliki, predvsem probleme velikih aglomeracij in svojstvenih pojavov v njih. JEAN COPPOLANI povezuje v študiji »Le reseau urbaiin de la France, sa structure et son amenagement«, Paris, 1959 (Ul) prihodnji razvoj mesit z ekonomskimi perspektivami novih igospodarskih regij, ki so jih v nedavni .preteklosti zasnovali v Franciji in na podlagi katerih načrtujejo razvoj dežele. V poljudni obliki nas seznanjata z nekaterimi ekonomskimi problemi prostorskega načrtovanja CLAUDE DELMAS »L’amenagement du territoire«, Paris, 1962 (UI, EF) in JACQUES BOUDEVILLE »Les espaces economiques«, Paris, 1961 (UI). Obe deli sta izšli v znani zibirki »Que sais-jeP«. Zanimiv zbornik razprav o prostorskem planiranju je »Amenagement regional et democratic economique«, Lyon, 1960 (UI). V Belgiji izhaja že dalj časa zbirka »Cahier d’urbanisme«, v kateri priobčujejo krajše sestavke o urbanističnih in regionalnih problemih. Naj navedem .nekatere, ki se najbolj približujejo obravnavani snovi. To so: J. M. L. DEMEYERE »Urbani sme et demographie«, (1951). GROUPPE L’EQUERRE jz Liege-a je napisala dnstruktivno knjižico »Technique des surveys regionaux«. Sem sodijo tudi brošure »La mise en valeur et '1’amenagement des regions rurales« (1957), »La habitation« ali »L’amenagement du territoire au service de l’agriculture« (1958) itd. O prostorskem planiranju na Nizozemskem, za katerega velja, da se je zelo uspešno uveljavilo, lahko izvemo iz prikazov »Raumordnung in derf Niederlanden«, Haag. 1955 (Ul). J. VINK »Raum und Stadtplanung in den Niederlanden« Den Haag, 1959 (UI), ]. M. RICHARDS »A New Towns in the' Netherlands«, 1956 (UI) itd. Italijanska urbanistika uživa precejšen sloves. Težišče dela se v zadnjem času čedalje bodj prestavlja na proučevanje regionalnih problemov in ni več toliko usmerjeno zgolj v snovanje novih naselij, urejanje obstoječih mest in zaščito kulturne dediščine. O teli tendencah lepo pričajo trije obširni zborniki, ki so izšli ob 6bdobnih urbanističnih posvetovanjih. To so: »La pianificazione regionale, Atti del IV. Congresso nazionale di urbanistika«, (Venezia, 1952). »La pianificazione intercomunale. Atti del VI. Congresso nazionale di urbanistica«, (Tonino, 1956) in »Bilancio delTurbanistica comii-nale nel quadro della pianificazione territoriale e paesistica, Atti del VII. Congresso nazionale di urbanistica« (Bologna, 1958, Ul). Italijansko ministrstvo iza javna dela je za prostorske planerje izdalo poseben priročnik pod naslovom »I piani regionali. Criteri d’indirizzo per lo studio dei piani terri-toriaili di coordinamento in Italia«. L II. Roma 1952 (Ul). Služil ibi tnaj predvsem urbanističnim delavcem, ki se ubadajo s temi problemi na terenu, na občinah .in okrajih. Prav zato bi se ga lahko s pridom posluževali, seveda v predelani obliki, tudi pri našem delu. Nekaj podobnega bi si verjetno želel marsikateri naiš urbanist oziroma regionalni prostorski planer. Italijanski arhitekt GIUSEPPE SAMONA je v svoji precej znani knjigi »L’urbanistica e 1’avvenirc delila citta negli Stati Europei«, Bari 1960, prikazal razvoj urbanistične ideje in današnje urbanistične in regionalno-planerske razmere v Evropi. Kljub 'bogatim izkušnjam in velikemu številu izdelanih regionalnih načrtov je bilo doslej v socialističnih deželah publiciranih le mailo obširnejših metodoloških priročnikov. Zlasti se občuti, da v Sovjetski zvezi tej snovi zaenkrat še ne posvečajo dovolj pozornosti. DAVIDOVIČ-eva knjiga »Pla-nirovka gorodov, inženirsko ekonomičeskie osnovi«, Moskva, 1947 (GO, EF; CTK) in S. P. LEVČENKA knjiga »Tehni.ko-ekonomičeskie osnovi planirovki poselkov«, Moskva, 1944 bi resnično potrebovali tudi nekoliko širše regionalno dopolnilo, saj sta posvečeni zgolj urejanju mest in drugih naselij. Po drugi strani tudi sovjetski ekonomisti doslej niso priobčili razen nekaterih ra.zprav nobenega obsežnejšega dela o regionalnem planiranju. Še največkrat omenjamo naslednje študije: J. G. FEIGIN »Razmeščanie proizvodstva pri ka-pitalizme i socializme«, Moskva, 1954 in »Razmeščanie proizvoditelnih sil v SSSR«, Voprosi ekonomiki, Moskva, 1957, R. S. LIVŠIC »Očerki po razmešče-njim promišlenosti SSSR«, Moskva. 1954, V. M. KOSTINIKOV »Ekonomičeskie rajoni SSSR«, Voprosi geografii. Moskva 1958 (EF, GO). Veliko prispevkov je bilo priobčenih v revijah »Voprosi ekonomiki« in »Voprosi geografii«. Menim, da ni pretirano, če trdim, da je doslej najboljši priročnik te vrste v vzhodnoevropskih državah delo Poljaka TADEUSZ-a MRZYGLOD-a »Pla-nowanie regionalne«, Warszawa, 1958 (Ul). Čeprav nekoliko kratko, je vendar vsebinsko bogato in praktično uporabno. Odlikujeta ga zavestna težnja po sinhronizaciji ekonomskega in prostorskega planiranja. Povsem upravičeno tudi stremi za tem, da planiranje ne razvodeni v preobširnih analizah, temveč, da se vsi zaključki strnejo v zaključno fazo .načrtovanja, v sintezo. Vsebina je razdeljena v naslednja poglavja: bistvo in obseg regionalnega planiranja, razvoj regionalnega planiranja s posebnim ozirom na Poljsko, oznaka najpomembnejših regionalnih načrtov izvedenih na Poljskem, problemi delitve države na regije in problemi regionalnega razvoja, glavne metode v regionalnem planiranju, metode izdelave posameznih delov regionalnega plana in na koncu sinteza regionalnega plana. Najbolj zanimivo je poglavje o metodah izdelovanja posameznih delov regionalnega plaina, kjer avtor podaja metodologijo posameznih družbenih in gospodarskih dejavnosti s prostorskega vidika. Njegova dognanja bi lahko brez večjih pomislekov s pridom uporabili tudi v našem načrtovanju. O dosežkih čehoslovaškega prostorskega planiranja se bralec še najbolje seznani iz nekaj priložnostnih zbornikov. Tako na primer iz zbornika »Urbani sme ein Tchecoslovaquie«, Prague, 1938 (Ul) ali pa iz prispevka čehoslova-škili urbanistov na mednarodnem urbanističnem kongresu v Liegu, ki je izšel tudi pod naslovom »Urbanisme en Tchecosiovaquie«, Liege, 1958. Članke o regionalnem prostorskem planiranju so napisali Emaniuel Hruška, Jiri Hruza, Bohuslav Fuchs, Miloš Štepanek, Oskar Poriska in drugi. EMANUEL HRUŠKA je napisal tudi prav zanimiv krajši priročnik o osnovnih pojmih prostorskega planiranja z naslovom »Krajina a jeji soudoba urbanisace«, Praha, 1946. Na koncu tega bežnega pregleda metodoloških del je treba omeniti še zbornike, ki izhajajo ob vsakoletnih zasedanjih Mednarodne federacije za stanovanjsko izgradnjo in planiranje mest. Zlasti XXIV. kongres, ki je -bil v Liegu leta 1958, je bil skoraj v celoti posvečen tej tematiki. III. Pričujoči pregled regionailno-platnerske «literature naj 'dopolnijo še navedbe primerov nekaterih publiciranih regionalnih načrtov. Številni med njimi so namreč dosegli po metodološki in praktični strani visoko stopnjo in so zato lahko koristno dopolnilo razpravam. Za marsikaterega planerja pa bodo morda bolj zanimivi kot suhoparna teorija, saj mu omogočajo, da se seznani s tujimi izkušnjami in ob tem izvede številne primerjave. Seveda je pričujoči izbor med tolikim številom objavljenih del povsem samovoljen. Izbrail sem pač tiste, katere poznam. V tuji literaturi ise fcot zgled še vedno navajata regionalna načrta za London in New York. Prvega sta izdelala P. ABERCROMBIE in ]. FORSHOW leta 1943-45, drugi pa datira celo iz let 1927-29 (z naslovom »Regional Plan of New York and its Environs — Regional Survey«). Obilo pozornosti je bil tudi deležen znameniti TVA načrt, ki še vedno velja za eno od najbolj uspelih regionalnih ureditev. Seveda takšni velikopotezni primeri ine pridejo v poštev za naše razmere. Bliže so nam nekateri skromnejši vzori. G. H. S. DAYSH je zbral v knjigi »Studies in Regional Planning«, London 1949 (GO, Ul) vrsto regionalnih analiz in načrtov za Anglijo in Šikotsko. Delo se odlikuje po številnih metodoloških shemah in kartah. Zanimiva je tudi študija o Middles-brough-u, v kateri je RUTH GLASS obdelala socialno ozadje plana na primeru tega mesta v severovzhodni Angliji. Naslov (knjige je »The Social Background of a Plan«, London, 1949 (Ul). Tudi v francoski literaturi je bilo priobčeno veliko regionalnih načrtov. Nekateri so 'bolj ekonomskega značaja, drugi bolj regionalno-prostorskega tipa. Za nove ekonomske rajone, zlasti za najbolj «nerazvite med njimi, so francoske oblasti izdelale in uradno sprejele vrsto ekonomskih regionalnih načrtov. Kot primer navajam načrta za »Region Midi-Pyrenees, Programme d'action regionale« Paris 1955 (UI) in enak načrt za ekonomski rajon Languedoc (1. 1959) (Ul). Še bolj vsestransko je bil obdelan načrt za »region Nord-Pas de Calais«. Poseben »Comite d’etndes regionales et sociales (C. E. R. E. S.)« v Lillu je proučil in tudi publiciral vrsto zanimivih študij o tej regiji in sicer: zvezek št. 2. Prebivalstvo iin delovna _siJa, št. 3. Promet v regiji, št. 4. Inventar premogovniške in železarske industrije, št. 5. Prebivalstvo in aktivno prebivalstvo in njegov perspektivni razvoj 1954—1970, št. 6. Atlas lokacije industrije, št. 7. Energetika, št. 8. Kmetijstvo, št. 9. Tekstilna industrija, št. 11. Optimalna velikost mest (Ul). V Belgiji je bilo na podoben način obdelano področje mesta Liege, enega izmed najizrazitejših industrijskih področij te države. Rezultati raziskav so bili publicirani v poročilu OMER-a TUUPPE-a v knjižici »L’amenagement de I’espace«, Paris, 1952 (GO) in v študiji J. A. SPORGK-a. »L’activite industrielle dans la region liegeoise, £tude de geographie economique«, Liege, 1947 (GO). -Na obširen in metodično dobro zasnovan način je bil v avstrijski literaturi publiciran »Raumordnung,splan Marchfeld, I., II., 111.,« Wien, 1955, 1956 (Ul), ki obravnava ravninsko ozemlje severovzhodno od Dunaja. V treh delih so obdelani: pregled regije, opis občin in statistična dokumentacija ter predlogi za .prostorsko ureditev. V Švici so objavili več študij za ziiriško regijo (npr. WERNER REAL »Erfahrungen und, Möglichkeiten bei der Aufstellung von Richtlinien für die Städteplanung unter (besonderen Geriick-sichtigung der Verhältnisse in der Stadt Zürich« (CTK) ali HEINRICH PETER »Reg.ionalplanunig im Kanton Zürich, Zürich, 1945 (GO). Ko je tudi pri nas po osvoboditvi postalo regionalno prostorsko planiranje več ali manj redna oblika urejanja pokrajine, smo dobili tudi prve naše objavljene regionalne načrte. Med njimi se prav posebno odlikuje, tako po dokumentaciji, kot po kartografski opremi in zlasti po metodični zasnovi delo Urbanističnega inštituta NR Hrvatske »Kotar Krapina, Regionalni prostorni plan«, Zagreb. Publikacijo sta uredila BRANKO PETROVIČ in STANKO 2ULJIČ (GO, PA, Ul). To študijsko zelo temeljito delo, ki prav nič ne zaostaja aa podobnimi deli v inozemstvu, je pripravila vrsta strokovnjakov. Kljub temu delo ni razdrobljeno na posamezne dejavnosti, kot se to pogosto dogaja pri »teamskem delu«, temveč je sistematično grajeno od analize obstoječega stanja, do prikazov potencialnih možnosti regije, perspektivnega programa in konkretnih prostorskih perspektivnih načrtov. Drago podobno delo, »Regionalni prostorni plan kotara Split. 1.,« Split, 1961 (Ul, GO), ki ga je izdal Urbanistički zavod ko,tara Split, pa je zaenkrat torzo, kajti izšla je šele prva knjiga, ki vsebuje analitična dognanja in dokumentacijo. V nasprotju s prej omenjeno študijo, je to delo vsebinsko precej nestrnjeno, med sodelavci ni bilo prave povezave in se zato izvajanja ponavljajo; kot po navadi je s prostorskega vidika premalo obdelan ekonomski del. Bogate ilustracije vseh teh pomanjkljivosti ne morejo zadosti nadomestiti. Hrvatski urbanistiički institut je tudi založil manjšo knjižico »Urbanistički plan Kla-njec« Zagreb, 1957 (PA, Ul, GO) avtorjev ANTUNA MARINKOVIČA in STANKA 2ULJIČA. Izrazilo urbanistična je študija »Nekateri današnji in jutrišnji problemi Ljubljane« OLO Ljubljana, Ljuibljana, 1955, kjer so prikazali stanje ljubljanskih komunalnih naprav, potrebe po stanovanjih, zdravstvenih, kulturnih in prosvetnih ustanovah. Velika večina urbanističnih in regionalnih načrtov pa ni bila publicirana. Ostali so v rokopisih ali pa so bili v najboljšem primeru razmoženi na kak preprost način. To je resnična škoda, saj se v teh študijah skriva veliko bogatega gradiva, idej in metodičnih prijemov. IV. V poslednjem času so bili publicirani tudi nekateri islovarji, sinopsisi in bibliografije s področja prostorskega planiranja. Že imenovani GASTON BARDET je napisal manjši slovarček urbanističnih izrazov v šestih jezikih, v francoskem, nemškem, italijanskem, španskem in portugalskem. Naslov te publikacije je »Petit glossaire de 1’urbaniste en six langues« Paris (Ul). MYLES H. WRIGHT je sestavil za angleške 'bralce nekakšen kompendij informacij o prostorskem planiranju pod naslovom »The Planner’s Notebook«, London, 1948 (Ul, PA). Mednarodna federacija za stanovanjsko izgradnjo in planiranje mest je dala pobudo, da je STEPHAN RON ART zbrali y strnjen pregled poglavitne postavke planerske zakonodaje v sedmih državah, to je v Belgiji, Franciji, Nemčijii, Nizozemski, Švici in ZDA. Delo je izšlo pod naslovom »A Synopsis of the Planning Legislation in Seven Countries«, Amsterdam, 1957 (Ul). Doslej je izšlo tudi že nekaj 'bibliografij o prostorskem planiranju. Navajam delo A. SPIELVOGEL-a »Selected Bibliography on City and Regional Planing«, Washington, 1951. ki ga pri nas ill mogoče zaslediti, a ga tuji avtorji večkrat navajajo. Podoben seznam je izdal »Institut für Raumforschung« iz Bad Godesberga za nemške publikacije (GO). Obsežen pregled anglosaške literature o prostorskem planiranju ima že citirano delo L. KEEBiLE-a. V. Medi najvišje dosežke regionalino-planerskih raziskav sodijo številni atlasi prostorskih proučitev držav, pokrajin ali manjših regij. Največ so na tem področju napravili v Zahodni Nemčiji, 'kjer je doslej že izšla vrsta atlan-tov zveznih dežel in sicer za naslednje: Nordrhein-Westfalen, Schleswig-Holstein, Hessen, Bayern in Berlin. Za ostale so podobni atlasi v pripravi. V njih so obdelane geološke, klimatske, hidrografske, pedološke in gospodarske razmere, komunalno, .socialno in kulturno stanje pokrajine in na kraju so podani ureditveni predlogi. Največ kart se iseveda nanaša na gospodarske razmere. V Belgiji so tudi že izšli prvi listi »Atlas-a du survey national, Miinistere des travaux public & de la reconstruction, Administration de l’urba-nisme, Bruxelles«. Kot celota bo imel tudi ta atlas anak značaj kot že navedeni nemški. Nemškemu zgledu so sledili planerski uradi v Avstriji. Pričeli so izdajati prostorsko-planerske atlase zaenkrat za ekonomsko najbolj problematična področja. Eden najbolj uspelih je »Planungsatlas der Lavanttal, Bezirk Wolfs'berg, 1958« (UI), .ki v bogati kartografski opremi in dokumentaciji prikazuje prostorske probleme v Labotski dolini na Koroškem. VI. Veliko metodološkega gradiva, planerskih izkušenj in uspelih izvedb regionalnih prostorskih načrtov je priobčeno v revijah. Njihovo število iz leta v leto narašča in je zaradi tega skorajda nemogoče vse našteti. Zato bom navedel le tiste, ki so si pridobile določen mednarodni sloves zaradi duhovnega bogastva, pestre vsebine, lepe opreme ali pa visokega nivoja svojih znanstvenih prispevkov. Združeni narodi izdajajo revijo »Bulletin of the Housing and Country Planning«' (New York), ki prinaša poročila o tej problematiki iz celega sveta. Podoben značaj ima glasilo Mednarodne federacije za stanovanjsko izgradnjo in mestno načrtovanje »News Sheeit of the International Federation for Housing and Town Planning«, (Den Haag). Precejšen sloves so si pridobila nekatera nacionalna glasila, kot npr. revija angleških planerjev »Journal of Town Planning Institut« in »Town and Country Planning« ali glasilo francoskih urbanistov »Urbanisme« in italijanska revija »Urbanistica«. Zadnja dva časopisa se odlikujeta po bogati opremljenosti s kartami, barvnimi prilogami in fotografijami. V nemščini izhaja več glasil. Med njimi so najbolj poznane švicarska revija »Plan — Schweizerische Zeitschrift für Landes.-, Regional, und Ortsplanung«, glasilo zahodnonemškega inštituta za prostorske raziskave v Bad Godesbergu »Raumforschung und Raumordnung« ter glasilo avstrijskih planerjev »Berichte zur Landesforschung und Landesplanung«. Na Poljskem objavlja prispevke urbanistov revija »Miasto«, pri nas pa revije »Arhitekt«, »Arhitektura«, »Komuna« in »Čovjek i prostor«. O ekonomskem planiranju prinašajo največ člankov in razprav vsa tri glasila naših ekonomskih društev: »Ekonomski pregled«, (Zagreb), »Ekonomist«, (Beograd) in »Ekonomska revija«, (Ljubljana). VII. Zdi se mi pravilno, da tej skromni bibliografiji dodamo še pregled publikacij s področja ekonomike prostora. V prid tej odločitvi govorita dva razloga. Ta znanstvena panoga, ki je sicer veja ekonomije, prinaša poleg družbene geografije in urbane in ruralne sociologije čedalje več znanstvenih dognanj, ki neposredno zadevajo in dopolnjujejo regionalno prostorsko planiranje. Doslej omenjane publikacije so povečinn nastale v krogih arhitektov ali pa so rezultat dosedanje prakse v planiranju ,in je zato njihov pristop k obravnavani tematiki kljub vsemu vendarle nekoliko enostranski. Mnogi kritiki regionalnega prostorskega planiranja namreč povsem upravičeno pripominjajo, da je bila dosedanja praksa prostorskega načrtovanja pogosto vse preveč pod vplivom drobnih tehničnih nalog (npr. prometa, urejanja posameznih naseilij itd.) in da je v,se premalo vpoštevala širše ekonomske in sociološke determinante. Regionalno planiranje je konec koncev vendarle nekakšno (gospodarjenje s prostorom, pri katerem skušamo preprečiti škodo, ki bi sicer lahko nastala in .iščemo pota za najbolj racionalno in humano pot pri nadaljnjem razvoju pokrajine. Res pa je, da doslej niso miti ekonomisti, niti geografi, niti sociologi izdelali takšnih postavk in da prav tako niso izgotovili niti najpreprostejših meril, s katerimi bi merili učinke različnih posegov v pokrajino. Posledica tega stanja je, da regionalno prostorsko planiranje nima proučenih znanstvenih postavk o nadaljnjem razvoju pokrajine in da pogreša širših družbeno-ekonomskih smernic (npr.: ali koncentracija ali dekoncentracija industrije; ali opustiti ali podpreti gorske kmetije; ali investirati v nerazvita področja, ki so po prirodnem bogastvu revna — kot sta to Lika, Bela krajina — ali ne itd.). Zato bo prav gotovo ena poglavitnih nalog pri nadaljnjem razvoju prostorskega planiranja, da bo razširilo svoje proučitve na te širše družbene probleme in da bo vključilo ta dognanja v svojo prakso. V nasprotnem bo obtičalo v dosedanjem nekoliko preozkem okvirju in se bo izgubilo v drobnem praktioizniu. Možnosti, da bi dobilo regionalno prostorsko planiranje to širšo osnovo, vidim v nekaterih uspelih prispevkih ekonomike prostora, regionalne ekonomije, urbane sociologije, družbene (socialne) geografije ali kakorkoli že imenujemo vse te različne stroke, ki skušajo analizirati in vrednotiti družbene in pri rodne procese v pokrajini. Ekonomika prostora (space economy), imenovana tudi regionalna ekonomija (economie regionale), ali kot jo je nazval W. Isard in njegova šola regional science, se je v poslednjih letih izredno razvila. Vendar diskusija o njej zaenkrat še ni ponehala. Nekateri jo smatrajo za del politične ekonomije, drugi celo za samostojno vedo, tretji pa jo ocenjujejo le kot znanstveno metodo. Temelje so položili tej znanstveni stroki ekonomisti LEOT1EFF, AVGUST LOESCH v knjigi »Die räumliche Ordnung der Wirtschaft«, Jena, 1944 (GO, EE) ter LAUNHARDT. WEBER, PALANDER in PREDÖHL v različnih razpravah. Zelo veliko je k njenemu razvoju prispeval ameriški ekonomist WALTER ISARD s knjigama »Location and Space Economy«, New York, 1948 in »Methods of Regional Analysis«, New York, 1960 (EF, GO). Po Isardovi zaslugi je tudi obravnavanje zakonitosti razmestitve proizvajalnih sil v prostoru postalo bolj življenjsko in ne več zgolj zanimiv ekonometričen problem. V analizo so pritegnili še druge faktorje, ki delujejo v pokrajini, tako da se je Isar-dovo pojmovanje nove regional science zelo približalo običajnim difinicijam družbene geografije. Njegovim pobudam niso vsi sledili. Številna nova dela, ki so izšla v ŽDA, se še vedno prvenstveno ukvarjajo s problemi lokacije in njene odvisnosti od prometa, ekonomskih virov in demografskih aglomeracij ter s problemi vrednotenja zemljišča, razmestitve naselij itd. in so potemtakem še vedno zelo enostranska in močno teoretična. Med francoskimi ekonomisti so se s to problematiko ukvarjali v zadnjem času J. R. BOUDEVILLE, »L’economie regionale, espacc ope ration el «, Paris, 1958 (UI) in »L’espace operationel macroeconoinique, la region plan«, Paris, 1960 ter LEON GQRNY »L’economie regionale, Paris, 1958« (UI). Izšla je tudi cela vrsta konkretnih ekon omsko-p ros torskih in ekon om sko -g eo g r af s k i h proučitev poglavitnih francoskih ekonomskih rajonov. Med nemškimi publi- kacijami, ki obravnavajo to snov, je bila deležna veliko pozornosti knjiga OLAF-a BOUSTEDT-a in HERBER 1-a RAiNiZ-a »Regionale Struktur und Wirtschaftsforschung, Aufgaben und Methoden«, Bremen, 1957, (UI, GO). V razliko od Isardove knjige »Methods of Regional Analysis« je slednja glede na uporabljene metode v marsičem bliže konceptu prostorskega planiranja, saj gradi svoja dognanja predvsem na analizi majhnih regij, na odnosih med mesti in podeželjem, na analizi funkcijskih in homogenih regij ter na analizi potrošnje, medtem ko je prvo delo v prvi vrsti posvečeno makroekonomskim raziskavam (kot npr. input-output metodi, industrijskim kompleksom itd.). Bolj načelen in polemičen značaj ima delo DlETRICH-a STORBECK-a Die wirtschaftliche Problematik der Raumordnung, eine Untersuchung über Notwendigkeit, Ziele und Mittel der Raumordnung in System der Marktwirtschaft«, Berlin, 1959. Tudi na Poljskem narašča število študij, ki se ukvarjajo s temi problemi. Omeniti kaže ekonomista O. LANGE-a »Wst^p do ekonometrii«, Warszawa, 1958, geografe KAZ1M1ERZA DZ1EWONSKEGA »Problems of Regional Structure of Poland«, Przeglqd geograficzny, XXXII, Warszawa, 1960 (GO), AiNDRZEJ-a WRÖBEL-a »Wojewödstvo warszawskie — Studium ekonomicznej struktury regionalnej, Prace igeoigraficzne nr. 24, Warszawa, i960« itd. O sovjetskih prispevkih pa je že bilo govora. Pri nas bi med tovrstne študije laiiiko uvrstili že omenjeno delo KUBO-VIČ A »Regionalni aspekt privrednog razvoja Jugoslavije«, Zagreb, 1961, delo IVA VINSKEGA »Nacionalno bogastvo Jugoslavije«, Zagreb, 1957 in pa zanimivi študiji »Ekonomska utemeljitev lokacije industrije s posebnim ozirom na delovno silo (Ljubljana, 1962) in »Ekonomska uspešnost investicij v LR Sloveniji 1947—1960, I., II., III.. (Ljubljana, 1961), ki so jih izdelali v Ekonomskem inštitutu LR Slovenije. Sem bi sodili tudi prispevki iz zbornika »Problemi regionalnog privrednog razvoja, Beograd. 1962.« To skromno bibliografijo bi morali dopolniti še s publikacijami drugih strok, ki podobno kot ekonomika prostora neposredno zadevajo regionalno prostorsko planiranje. V mislih imam predvsem publikacije s področja socioloških raziskav mest in vasi, ki so se silno pomnožile v zadnjih letih, zlasti v ZDA in v Franciji. Zelo interesantno bi bilo tudi poiskati različne tovrstne agronomske in gozdarske ter prometne študije. Vendar bi s tem obseg tega poročila preveč narasel. Upam pa, da bo ta bežen pregled ne glede na svojo nepopolnost, pomanjkljivosti in morda preveč samovoljen izbor citiranih del vendarle opozoril bralce na nagel in vsestran razvoj regionalnega prostorskega planiranja. Resume: Quelques publications sur les problemes de la planification regionale J. V r i š e r L’article nous donne un aper^u sur quelques ouvrages principaux traitant les problemes de l'amanagement d’espace (planification regionale). D'a’bord, Particle presente divers manuels et etudes inethodologiques eoncernants ces problemes, publics en Yougoslavie, Grande Bretagne, Repu'blique Dcriiocra-tique et Republique Föderale d Alle.magne, en France, en Belgique, dans les Pays Bas, en Italic, Pologne, URSS et Tchecoslovaquie. Dans la deuxieme partie, l'article traits quelques ml ans d’amenagement regionaux concretes en tant qu’ils ont ete public en Yougoslavie ainsi que quelques plans publics dans les autres pays et servant de bon exemple. Dans un chapitre specie], quelques dictionnaires et bibliographies sur le sujet sont indiques ainsi que <|uCliques atlas et principales revues. Dans le dernier chapitre, l'article traite les ouvrages les plus conn.us du domaine de la »regional science«, celle-<,i se rapprochant, par son objet et son contenu, le plus aux etudes sur la planification regionale. Toutcs ces publications sont’cependant. d’apres l’avis de l’auteur, malgre ses buts communs, d’un caractere toujours fortement heterogene; iles causes en sont la diversite des systemes sociaux et economiques ainsi que la diversite des conceptions et traditions dans la planification economique. TRETJI MEDNARODNI SPELEOLOŠKI KONGRES V AVSTRIJI Dušan iNo v a k Na tretjem mednarodnem spe teološke m zboru se je zbralo v Avstriji okrog 250 delegatov iz 24 držav. Jugoslavija je 'bila zastopana s 15 delegati iz Skopja, Sarajeva, Zagreba in Ljubljane in z 8 referati v različnih iselkeijah. Predhodni začetek kongres« je bil 15. 9. 1961 v deželnem muzeju Joanneum v Gradcu, kjer smo poslušali predavanji o raziskovamju krasa na Štajerskem (K. Murban) in o srednještajerskem krasu (V. Maurin). Ogledali smo si zanimivi geološki, paleo.ntološki in arheološki muzej in številne jame graške okolice. Vodili so nas v paleolitske jame v Badlgrabnu (severno od Gradca, Repohisthöhle, Grosise ßadlhöhle in Draohenhöhle) ter turistične jame Lurgrotte pri Peggau, kjer je bil oib tej priliki odprt majhen jamski muzej. Ogledali smo si Grasslhöhle in Katerloch pri Weizu, vse v paileozoj-skem apnencu. V gradu Eggenberg smo si ogledali še lovski in baročni muzej. Udeležence prvega dela kongresa so prepeljali na Dunaj z avtobusi. Na Dunaju je bila dne 18. 9. na univerzi svečana otvoritev. P6 pozdravnih govorih je bil kot prvi na vrsti referat o zgodovini speleologi j e v Avstriji (R. Saar), popoldne pa je bili ogled speleološke razstave v Prirodoslovnem muzeju in prva skupna seja udeležencev kongresa. Večji del razstave je zavzemalo gradivo, ki je prikazovalo delo speleološke raziskovalne postaje dunajskega Speleo-loškega instituta v O'berfeldu. Tu raziskujejo površinske kraške pojave v apnencu in sledove ledeniškega delovanja; sestavo tal in vegetacije kot vplive 'na zakrasevanje; postglaoiallino zakrasovanje in klimatske vplive na zakrasevanje; napredovanje zakrasevanja in vpliv na gospodarstvo v gorskem svetu, itd. Speleološki inštitut je priključen ministrstvu za gozdarstvo in uživa pri svojem delu vso podporo 'in razumevanje. Po zaključku prve skupne seje so bili prikazani filmi o raziskovanju jam v Romuniji, o raziskovanju in potapljanju v kraške izvire na Madžarskem, kjer so speleološko preiskovali podzemske vodotoke ob priliki projektiranja vodovodov, ter o novi metodi raziskovanja podzemskih vodotokov s trosi, ki so jo zelo razvili Avstrijci. V naslednjih dneh ,so se na univerzi razvrstila številna predavanja v sekcijah in komisijah. Med predavatelji je bilo prijavljenih mnogo Poljakov, Cehov in Rusov, ki pa se kongresa niso udeležili. Mnogo referatov je zaradi tega odpadlo. Referati so obsegali izelo različne teme in mnoga nova dognanja in teorije, da tako ni mogoče podati niti kratke ocene vseh. Pokazalo se je, s kako mnogimi metodami preiskujejo danes kraška območja in kraške pojave. Nadaljevanje kongresnega dela je ibilo v Obertraunu. Tu smo oibiskali turistično vodno jamo Koppenbrüllerhöhle in speleološko postajo Oberfeld, dachsteinsko Ledeno jamo in Mamutsko jamo ter s Krippensteina kraško visokogorsko planoto d achate inskega apnenega .masiva. Obiskali smo tudi staro mesto Halstatt z muzejem im solnim rudnikom. V kinodvorani športnega centra so nam prikazali grški speleološki film in serijo diapozitivov iz neke francoske jame. Delu kongresa se je v Salzburgu od 26. 9. do 30. 9. priključila proslava petdeset letnice salzburškega spelleološkega društva. Na zaključni seji so bili prečiitani zaključki komisij in referat o razvoju speleološkega dela v Avstriji ]K> letu 1945. Jugoslovanska delegacija je predlagala, naj bi ibil naslednji kongres leta 1965 v Jugoslaviji, kar je kongres z veliko večino sprejel. Zaključne ekskurzije so bile v Tennengebirge v Eisriesenwelt, na Gross-glockner in v Lamprechtofenhöhle ter v nekatere večje jame, ki za turistični obisk še niso urejene. Organizacija kongresa je ibila odlična. Delo kongresa je potekalo vseskozi ibrez zastoja in v ozračju medsebojnega prijateljstva. R e s u m e : IIIe Congres international de speleologie en Autriche (1961) M. D. Novak, un de participants Yougoslaves an Gongres, presente un court rapport sur le congres et sur les communications les plus importantes. PRVO ZASEDANJE KOMISIJE ZA METODE EKONOMSKE REGIONALIZACIJE MEDNARODNE GEOGRAFSKE UNIJE V UTRECHTU LETA 1961 Svetozar Ilešič Komisija za metode ekonomske regionalizacije Mednarodne geografske unije, ki je bila, kakor znano, na pobudo poljske delegacije ustanovljena na XIX. mednarodnem geografskem kongresu v Stockholmu 1. 1961, se je prvič sestala 8. in 9. septembra 1. 1961 v Utrechtu na Nizozemskem. Komisija je bila gost tamošnjega geografskega inštituta pod vodstvom prof. de V o o y s a. Predsedoval ji je njen predsednik prof. dr. Stanislaw L e s z c z y c k i (Poljska), udeležilo pa se je je lepo število njenih stalnih in dopisnih članov. Večina od njih je podala poročilo o sedanjem stanju študija ekonomsko-geo,grafske regionalizacije v svojih deželah. Taka poročila so podali O. Tulippe (Belgija), Hr. Marinov (Bolgarija). M. Blažek (CSSR), E. Juillard (Francija), G. Jacob (Nemška demokratska republika), S. Schneider (Zvezna republika Nemčija), K. Edwards (Velika Britanija), A. Wröbel (Poljska), C. Herbst (Romunija), E. Ullman (ZDA) in S. Ilešič (Jugoslavija). Ker so se poljski geografi že doslej najbolj organizirano lotili teh problemov, kar se je pokazalo že ob priliki mednarodne konference o problemih ekonomske regije, ki je bila 1. 1959 v Kaziinierzu na Poljskem (prim. publikacijo Problems of Economic Region, Polish Academy of Sciences, Institute of Geography, Geographical Studies No 27, Warsyawa 1961, str’ 360), je razumljivo, da je tudi na konferenci v Utrechtu prevladovala njihova pobuda. Delovni program, ki so ga sestavili poljski sodelavci v komisiji (prof. St. Lesizczycki, prof. K. Dziewonski in dr. A. Wröbel) je bil po živahni diskusiji .sprejet. Sklenjeno je bilo, da delovne skupine, sestavljene iz po dveh rednih članov komisije, pripravijo do prihodnjega zasedanja komisije, sklicanega za september 1965 v Laticut na Poljskem, predhodne referate.in to o treh problemih: a) o osnovnih konceptih in teorijah ekonomske regionalizacije, b) o metodah raziskovanja in c) o praktični aplikaciji. Referate naj spremlja tudi izčrpna bibliografija. Po diskusiji o referatih vseh treh delovnih skupin bo pripravljeno končno poročilo komisije za mednarodni geografski kongres v Londonu leta 1964. Pred svojim zasedanjem so se člani komisije na povabilo prof. Walterja Isar da, znanega ameriškega ekonomista in predsednika mednarodne Regional Science Association, udeležili zasedanja te asociacije v Haagu v dneh od 4. do 7. septembra. Na zasedanju so z referati sodelovali tudi poljski geografi (K. Dziewonski z referatom »Teoretični problemi v razvoju ekonomskih regij« in A. Wröbel z referatom »Regionalna analiza in geografski koncept regije«). Referat odsotnega sovjetskega .geografa J. Sauškina o proučevanju teritorialnih kompleksov proizvajalnih sil v SZ je bil prečitan. Med številnimi referati ekonomistov je posebno pozornost in živahno diskusijo vzbudil referat jugoslovanskega ekonomista Iva Vinskega »Regionalna razporeditev nacionalnega bogastvu v Jugoslaviji«. Gradivo z zasedanja komisije v Utrechtu je izšlo pod naslovom Economic Regionalization v publikaciji »Dokumentacja Geograficzna« Poljske Akademije znanosti (Inštitutu za geografijo) I. 1962. Tudi gradivo z zasedanja Regional Science Association v Haagu je istega leta izšlo v posebni publikaciji Regional Science Association, Papers, Volume VIII, 1962: European Congress, The Hague 1961 (202 strani). Resu me : La premiere conference de la Commission pour les methodes de regionalisation economique de FUGI (Utrecht 1961). M. S. Ilešič, membre de la Commission, presente un bref rapport sur la conference et sur le programme des travaux de la Commission jusqu’ä lu prochaine conference qui aura lieu en Polog ne en septembre 1965. KNJIŽEVNOST Milan Šifrer, Porečje Kamniške Bistrice v pleistocenu. SAZU. Razred za prirodoslovne in medicinske vede. Dela 12. Inštitut za geografijo 6. Ljubljana 1961. Str. 211. Zaradi zakasnitve naše revije se je, žal, zakasnilo tudi poročilo o pomembnem Šifrerjevem, delu, ki bi zaslužilo, da bi ga predstavili našim bralcem že prej. Avtorja poznamo že vrsto let kot specialista-glaciologa, ki dopolnjuje -starejše proučevalce, še pogosteje pa orje ledino. Oboje velja tudi za zgornje delo, ki je med vsemi njegovimi doslej objavljenimi najobsežnejše in najpomembnejše: dopolnjuje glaciološke rezultate Lucerne v poledenelem delu doline Kamniške Bistrice (Lucerna R., Gletscherspuren in den Steiner Alpen, Geogr. Jahr, aus Oesterreich. Wien 1906, str. 9—74) in P. Kunaverja (Kunaver P., Na -groblji Bistriškega ledenika. Planinski vestnik 1949, str. 9—20), jih popravlja in jim z drobnimi analizami daje trdnejše osnove, za nepoledeneli del porečja pa prvič na naših tleh uspešno preizkuša dognanja v povojnih letih v svetu, zlasti v Evropi, zelo razširjene periglacialne geo-morfologije. Širok koncept, ki ga je pri proučevanju periglaciala uporabil, dopolnjen z mnogimi originalnimi oprijemi, daje delu na tem polju pri nas značaj pionirstva. Res je, da so nekateri proučevalci že pred njim posegli na to področje, vendar ne tako na široko, pa tudi ne do tankih podrobnosti. In prav zato. ker je to prvo tovrstno delo pri nas, zasluži posebno pozornost; zato mu bomo posvetili tudi nekaj več prostora. Zahvaljujoč Šifrerju smo lahko pravilno vrednotili periglacialno delovanje v mnogih slovenskih pokrajinah, ki jih v zadnjih letih proučujemo za sklad Borisa Kidriča v okviru teme »Kvartarni sedimenti in lijih izraba v Sloveniji«. Šifrer si je izbral pokrajino, ki je za njegove namene zelo prikladna. Porečje K. B. zajema visokogorje Kamniških Alp, ki je bilo v glacialih pleistocena pod ledom, višje obrobno predgorje je bilo v tem času blizu njega ali trajno zasneženo, nižji svet pa je bil brez ledenosnežnega pokrova, a v bližini poledenelih Kamniških Alp in zato z ugodnimi osnovami za periglacialno preoblikovanje. Tudi petrografska sestava je v porečju K. B. močno raznolika. Raizen tega so nove ceste in opekarniški kopi s številnimi golicami nudili dober vpogled v sestavo zgornjih plasti. Vse to je 'nudilo možnost? podrobnega študija posameznih oblik ter obenem primerjanje in usklajanje različnih pokrajinskih in deloma tudi klimatskih tipov. Avtor je razdelil študijo v sedem glavnih poglavij. Po krajšem uvodu, v katerem daje pregled dosedanjega dela in prikaže vpliv tektonike in kameninske sestave na razvoj porečja K. B., prehaja na poglavje o obsegu würms'kega ledenika v dolini K. B. Po prikazu rezultatov Lucerne in P. Kunaverja nakaže svoje izsledke, ki prepričljivo dokazujejo glede na visoko ohranjeni, na novo odkriti visok morenski nasip, da je segal bistriški ledenik ob svojem višku od sotočja s Korošico še naprej navzdol po ozkem delu doline pod Kraljevim hribom. V tem poglavju je zlasti zanimivo razpravljanje, podprto s krepkimi dokazi, o periglacialno preoblikovanem morenskem gradivu, ki se vpleta med spodaj odloženo moreno, in moreno, ki je naložena nanj, s čemer sta v tem delu prepričljivo dokazani dve poledenitvi z daljšim vmesnim presledkom, v katerem se je del spodnje morene periglacialno preoblikoval. Obsežnejše je naslednje poglavje z naslovom »Stadialne morene in drugi nasipi v Kamniški Bistrici«. V povifju K. B. so ohranjeni številni morenäki nasipi in več stadialnih moren. Večino teh je našel že Lucerna, nekaj pa jih je odkril šifrer. S podrobno analizo morenskega gradiva in z ugotavljanjem medsebojnega odnosa posameznih nasipov je marsikje popravil in dopolnil Lucernove zaključke. Na zanimiv način ugotavlja avtor v dolini K. B. fosilne ablacijske morene, in sicer v primerjavi z recentnimi tovrstnimi morenami na Triglavskem ledeniku, kar ponazarja tudi s fotografijo (sl. 4). Ugotavlja tudi, da je ledenik, ki je prihajal s severovzhoda, t. j. s Petkovih njiv, po dolini Kamniške Bele ob večjem ledostaju »odločno odrival bistriškega«. V dolini nad Uršičem sta bila po njem dva večja zastoja ledenika, v nasprotju z Lucerno, ki omenja le enega. Tudi za nasipe pri Žagani peči domneva, da so veliko mlajši, kot se je mislilo doslej. »Postavlja možnost, da so šlernske starosti in bi potemtakem pripadali t. im. bohinjskemu stadiju samo nasipi neposredno nad Uršičem. Glede najmlajših, t. j. daunskih stadialnih moren, ki so na Podih v bližini najvišjih vrhov, pa postavlja avtor na osnovi lastnih opažanj pozornost vzbujajočo tezo. da bi utegnili'biti ti nasipi že historični1. V poglavju »Morfološka analiza morenskega gradiva« nam avtor prvič v slovenski geografski literaturi prikaže morfometrično metodo analiziranja gradiva, ki jo danes pri proučevanju kvartarnih sedimentov močno uporabljamo. Uporabnost te metode je še vedno v fazj preizkušali ja. vendar je že mogoče reči, da je dala koristne rezultate, tako v svetu kot tudi v zadnjih letih pri nas. Morfometrično metodo pa je uporabljal Šifrer tudi pri analizah fluvio-glacialnega proda, ki ga je nanašala K. B. izpod ledenika in ga na široko odlagala od Stahovice navzdol na Kamniško polje, o čemer govori v poglavju z naslovom »Wünmska akumulacija v Bistriški dolini«. S tem prodom je na široko prekrito tudi morensko gradivo ob Bistrici, zlasti v okolici Predoslja. Povsod je mogoče slediti povezanost med morenskim in fluvioglacialnim materialom, s čimer je tudi tu potrjena, drugje pri nas 'in v svetu ugotovljena akumulacija v obdobju glacialov, in erozijska faza. ki je sledila glacialom oziroma stadialom. S podro,bnim proučevanjem prodne nasutine na Kamniški ravnini potrdi avtor zgornjo ugotovitev takole: »... da je najbolj pravilno, če uvrstimo vse plasti, ki jih razkrijejo vodnjaki na Bistriški ravnini, podobno, kot je to storil Rakovec na Ljubljanskem polju, k mlajišemu zasipu, ki ga uvršča Anderer v riško-würmsko dobo. medtem ko mu pripisujemo mi glacialno poreklo in ga povezujemo z mlajšima, domnevno wiirmskima poledenitvenima fazama«. Ko govori o starejših poledenitvah in nasipanju v Kamniški Bistrici, pospravlja mnenje Lucerne, po katerem naj bi bilo sprijeto ledeniško gradivo ob Sedelščku würmske starosti, in na podlagi raznih dejstev meni, da ga ni uvrstiti k zadnjima dvema poledenitvenima fazama; točnejše'časovne uvrstitve mu pa tudi on ne postavi. Podobno je tudi z zlepljenim ledeniškim gradivom pod Mašenikom. V zvezo s starejšimi poledenitvami spravlja tudi ostanke kompaktno sprijetega konglomerata ob Bistrici, ki je povsod ohranjen nad prodno wünmisko ravnino, podobno, kot je tudi v ostali Ljubljanski kotlini. Odložen pa je moral biti ob dveh ]K)ledenitvenih sunkih, katerih rezultat sta dve terasi: terasa I in nižja ali prava visoka terasa. Vprašanje, ali je med obema sunkoma glacial ali samo stadial, pa pušča odprto. Prod predzadnje akumulacijske faze (starejši wiirm ali wtirm I) je podobno kot v ostali Ljubljanski kotlini rahlo sprijet tudi ob K. B. Je pa od Stahovice navzdol prekrit z nespri jeti m prodom zadnje akumulacije, ki je v splošnem uvrščena v mlajši wiirm ali wiirm II. Posebej zanimivo in za znanost pomembno je poglavje, ki govori o glavnih erozijskih in akumulacijskih fazah v dolini Kamniške Bistrice. 1 Z novejšimi raziskavami podobnih moren okrog Triglava, katerih rezultati bodo objavljeni v Geografskem zbornika VII, je te svoje ugotovitve še močneje podprl. Naj navedemo tu glavjie rezultate. Glavna erozija je bila tik pred odložitvijo starejšega zasipa, k-o je bilo odneseno iz doline K. B. skoraj vse še starejše akumulacijsko gradivo in ko je bila dolina verjetno tudi poglobljena; fragmentarno se je najstarejša akumulacija ohranila le v terasah za opekarno v Radomljah. V to korito sta bila odložena morensko gradivo in konglomerat starejšega zasipa, kar pa se je izvršilo v dveh fazah z dolgim vmesnim toplejšim presledkom. Sledila je močna erozija, ki je odstranila večji del starejšega zaisipa (intenzivnost te izpričuje dejstvo, da se K. B. nikjer, kjer je zarezana .skozi mlajši nasip, ne zarezuje v starejšega, ki ,ga sestavljajo sprijete morene, breče ali .konglomerat, marveč je povsod že v živi skali). V to korito je odloženo gradivo predzadnje akumulacijske faze, ki pripada mlajšemu zasipu; vsaj v nekaterih plasteh je že sprijeto. Akumulaciji predzadnje akumulacijske faze je sledila erozija, ki pa jo je mogoče slediti le nad Stahovico (na Kamniškem polju pride ta. že delno zlepljeni prod pod nasutino zadnje poledenitvene faze). V prod zadnjega nasipanja si je Bistrica vrezala svoje korito v več fazah, ki jih prekinjajo ponovne manjše akumulacije (terase IV, VI). Ob zaključku obravnavam ja doline glavne reke oriše avtor »Nekatere poteze pleistocenskega razvoja poledenelega dela doline Kamniške Bistrice«. Glavna in najpomembnejša ugotovitev pri tem je, da ledeniki k sami poglobitvi doline niso veliko prispevali, marveč da so bili v oibmočju ledenikov odločujoč preoblikovalni faktor mehanični procesi, ki so posredno prispevali k preoblikovanju doline. Tudi tu. kot v nekaterih drugih ledeniških dolinah pri nas, se je. pokazalo, da ledeniki niso bili sposobni odstranili starejšega, deloma tudi že sprijetega ledeniškega gradiva oziroma breče in konglomerata, 'in je zato dognano, da je v glavnem tudi poledeneli del doline izdelala linearno tekoča voda. Sledovi brušenja in ostale glacialne o,blike so v dolini le tam, kjer so kamenine trdnejše in manj prepokane. Največje in za nas najpomembnejše poglavje nosi naslov »Periglacialni sledovi v dolinah pritokov Kamniške Bistrice«. Da mu je avtor posvetil glavno pažnjo. kaže med drugim tudi to, da mu je odmeril kar 126 strani ali 67 % celotne študije. Predaleč bi prišli, če bi navajali vse glavne rezultate in misli iz tega dela razprave, zato oktoraindom in diplomantom, ki so vključeni v delo inštituta, zagotovi inštitut poleg strokovnega mentorstva tudi tehnično in materiallno pomoč v obliki fotografskih, kartografskih in statistično analitskih uslug. Izbor disertacij in diplomskih nalog vsklaja inštitut (udi z drugimi znanstvenimi inštitucijami in ustanovami, pri katerih so potrebne geografske raziskave (Inštitut za narodnostna vprašanja, Okrajni zavod za urbanizem Maribor, Okrajni zavod za urbanizem Ljubljana itd.). a) Blejska pokrajina kot tipično in najstarejše turistično območje Slovenije. Namen dela je ugotoviti tendence razvoja turizma v povezavi z razvojem drugih gospodarskih panog — kmetijstva, industrije, obrti in trgovine ter ustrezne preoblikovalne procese v podobi pokrajine. b) Razvoj kulturne pokrajine o Bohinju. Pri tej raziskavi je težišče na študiju razkroja drobne agrarne posesti ob spreminjanju vloge planinskega pastirstva in ob uveljavljanju turizma ter vse večjega vpliva Jesenic. c) Mesina geografija Škofje Loke s posebnim ozirom na funkcijo mesta. Z raziskavo bomo skušali pripraviti metodologijo za proučevanje funkcionalnosti naselij v njih medselbojni povezanosti in povezanosti s splošnim ekonomskim razvojem komune Škofja Loka in področij na meji med ljubljanskim in kranjskim gospodarskim območjem. d) Gospodarsko geografski problemi ter tendence razvoja v Halozah. Raziskava posega v celotni kompleks gospodarsko geografskih problemov enega najbolj zaostalih in odročnih področij Slovenije, pokrajine z močno razdrobljeno posestjo, z veliko nataliteto in odseljevanjem. e) Družbeno geografski problemi in procesi ter podoba pokrajine o vzhodnih Slovenskih goricah. V okviru te teme bodo raziskani ekonomski, populacijski, naselbinski problemi pokrajine, ki je z ukinitvijo viničarstva in ustanavljanjem velikih in modernih vinogradniških obratov polna notranjih nasprotij. To je področje goste agrarne naseljenosti, opuščanja poljedelstva in močnega odseljevanja. Tema lahko služi z utrditvijo metodologije kot osnova za raziskavo drugih vinogradniških področij Slovenije in Jugoslavije. f) Družbeno geografski procesi na Dravskem polju. To bo raziskava primera obsežne in rodovitne pokrajine, katero obkrožajo večja in manjša industrijska središča. Težišče Ibo na proučitvi načina in stopnje intenzivnosti izraibe tal, procesa preslojevanja kmetijskega življa v neagrarne poklice ter tendenc v procesu podružbljanja zemlje. g) Socialna geografija Mežiške doline v zadnjem stoletju. Težišče dela je na proučitvi menjave gospodarske funkcije samotnih kmetij ter njihove možnosti za gospodarski razvoj v dobi. ko se stopnjuje industrializacija Mežiške doline ter se uveljavljajo nova načela v kmetijskem gospodarstvu. Tema je teoretična in bo lahko služila kot metodološki prispevek k študiju podobnih pokrajin v Jugoslaviji. 3. Aplikativne teme Ze zgoraj naštete disertacije in diplomska dela so finansirana tudi z vidika, ker bodo lahko služila pri pripravah regionalnega plana za mariborski in ljubljanski okraj. Med čisto aplikativne teme uvrščamo naslednje: a) Študij demo geografskih in agrarnogeograf skih razmer severne Slovenije. Raziskava se pripravlja v dogovoru z Zavodom za urbanizem v Mariboru za potrebe regionalnega plana severne Slovenije. S študijo bomo proučili vpliv razvoja dnevne migracije industrijske delovne sile med leti 1951 in 1961 na razvoj prebivalstva in naselij. Po manjših področjih in naseljih bo raziskava obravnavala način in gospodarsko stopnjo izrabe tal. b) Gospodarsko geografska regionalizacija ter analiza procesov spreminjanja občine Bežigrad. Delo bo opravljeno za potrebe občine Bežigrad. Gre pa tudi za poiskus analize in ugotavljanja tendenc v gospodarskem razvoju večjega mesta z obrobjem. 4. S p 1 o š n o družbene in kulturne n a loge To so obsežne naloge, ki zajemajo širšo tematiko in jih inštitut pripravlja v sodelovanju z drugimi znanstvenimi zavodi. Med taka dela sodi: a) Nacionalni atlas Slovenije. Inštitut za geografijo je po dogovoru s Skladom Borisa Kidriča nosilec projekta nacionalnega, atlasa. Atlas bo obsegal po vzgledu podobnih atlasov drugih dežel vrsto kart s področja prirodne in družbene geografije. Služil bo kot osnova za regionalni plan Slovenije, njenih posameznih delov in urba- nističnih načrtov posameznih krajev, dobrodošel pa bo tudi šoli in široki javnosti. Izdajati ga nameravamo podobno kot izdajajo nacionalne atlase drugod po svetu, po posameznih poglavjih s stalnim izpopolnjevanjem, s čemer bo dobil svojo trajno vrednost in ostali vedno aktualen. V okviru drugih tem so že opravljena določena dela, zlasti za poglavje o prebivalstvu in negospodarskih dejavnostih (kulturi in šolstvu). Izdelan je podroben osnutek za klimatski del atlasa. b) Izobraževanje strokovnih kadrov. Inštitut sodeluje z Zavodom za napredek šolstva SRS pri izobraževanju strokovnih kadrov ter pripravi učil in drugih kartografskih pripomočkov. Delo muzejskega oddelka Oddelek, nasledili k nekdanjega Zemljepisnega muzeja Slovenije, ima nalogo pripravljati ofbčasne in stalne razstave v Ljubljani in po Sloveniji. Po vključitvi oddelka smo napravili za bodoče naloge pregled arhivskega gradiva, kart, literature in eksponatov. Veliko pozornost posvečamo razstavam, ki šolam in široki javnosti v nazorni obliki s kartami, tabelami, diagrami, fotografijami, reliefi vz/bujajo smisel za opazovanje prirodnih in družbeno geografskih procesov, zlasti deagrarizacije in urbanizacije naselij in slovenskih pokrajin. Da bo oddelek zmogel te naloge strokovno uspešno opraviti, smo njegov program in delo tesno povezali z delom raziskovalnega oddelka. V letu 1963 so na programu naslednje stalne razstave: 1. Razvoj kartografije na primerih geografskih kart slovenskega ozemlja. 2. Razvoj urbanizacijskih procesov na Bistriški ravnini. 3. Razstava del inštituta iz leta 1962 in 1963. Vladimir Klemenčič GEOGRAFSKO DRUŠTVO SLOVENIJE V LETU 1962 V letu 1962 je dobila slovenska geografija nove organizacijske oblike, tako da se sedaj naloge, ki jih je doslej skušalo reševati društvo, opravljajo v širšem obsegu. Glavni odbor se je pri svojem delu omejil na reševanje načelnih problemov in je s tem, ko je delo drobne organizacijske narave in manjše probleme prepustil posameznim podružnicam, sprostil svoje sile, da -bi lahko nudil podružnicam večjo aktivno pomoč v o'bliki predavanj, organizacijskih sestankov in dajanju iniciative za organizacijo lokalnih in republiških seminarjev. Delo po podružnicah se prav živahno razvija, še posebno v ljubljanski, mariborski, celjski in kranjski. Istočasno je začel z delom tudi novoustanovljeni Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani, iki naj bi kot osrednja znanstvena geografska ustanova vodil geografsko proučevanje v Sloveniji, koordiniral delo posameznih institucij in raziskovalno delo posameznih geografov ter jim tudi s svojimi tehničnimi uslugami omogočil hitrejše in bolj racionalno reševanje problemov, ki nanje naletijo pri svojem delu. Znanstveno udejstvovanje izven institutov je ibilo v tem pokongresnem letu usmerjeno bolj v individualno delo posameznih članov. Odsek za znanstveno delo je skupno z Geološkim društvom Slovenije organiziral diskusijski večer o kraški terminologiji in njeni problematiki. Več članov društva pa sodeluje v okviiru Urbanističnega inštituta SRS. Zavoda za urbanizem, Zavoda za statistiko SRS, Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni in raznih drugih turističnih in upravnih služb. Odsek za geografski pouk še nadalje razvija svojo dejavnost in se pri tem naslanja predvsem na Zavod za napredek šolstva. Najpomembnejši uspeh tega odseka je delovanje skupin, ki pripravljajo učbenike za osnovne šole in gimnazije. Izšel je že učbenik za 6. razred osnovnih šol, ostali pa so že v pripravi. Izšla je tudi že geografska čitainka za Evropo. Člani društva so sodelovali pri sestavljanju in izpopolnjevanju novih učnih načrtov za osnovne šole in gimnazije. V sodelovanju z Zavodom za napredek šolstva in Inštitutom za geografijo Univerze je društvo organiziralo tridnevni seminar za profesorje na gimnazijah in jim poleg didaktičnega materiala posredovalo tudi najnovejša dognanja geografske znanosti. Sodelovanje članov društva pri Mladinski knjigi, ki pripravlja več priročnikov za Slovenijo, se nadaljuje. Izšla sta že zvezika o Poljanski in Selški dolini ter o Škofji Loki. »Geografski vestnik« 1961 je društvo izdalo v samozaložbi in je tako kljub komercializaciji tiska uspelo ohraniti to osrednjo geografsko revijo pri življenju. Spopasti pa se je moralo z najrazličnejšemi finančnimi in organizacijskimi težavami in pri tem še popravljati tisto, kar je zagrešila Državna založba Slovenije, ko se ni potrudila, da bi Geografski vestnik bolj popularizirala. S še večjimi težavami se je vse leto boril tudi Geografski obzornik, saj se še vedno ni posrečilo urediti vprašanja uprave. Letos je izšla komaj prva dvojna številka. Urednica je večkrat v zadregi tudi zaradi majhnega števila sodelavcev in prispevkov. Kot organizator VI. kongresa geografov Jugoslavije je društvo uredilo in pripravilo za tisk Zbornik VI. kongresa geografov FLRJ, ki je vzbudil v Sloveniji in po ostalih republikah precej zanimanja. Društvo je tudi soizdajatelj publikacije »Dolenjska zemlja in ljudje«, ki je rezultat dosedanjega geografskega proučevanja na Dolenjskem. Kot že omenjeno, je z decentralizacijo dela v društvu precej nalog odpadlo tudi na podružnice. 'Tako je organizacijo predavanj in ekskurzij za ljubljansko področje prevzela ljubljanska podružnica, ki je organizirala nekaj predavanj. Glavni odbor društva pa je pripravil le predavanje gosta iiz Poljske, prof. Ludwilka Straszewicza, ki je v jeseni 1962 predaval o mestih na Poljskem. Z društvi sorodnih strok v naši republiki in z geografskimi društvi v drugih republikah se sodelovanje ni bistveno poživilo, živahnejši pa so biil strokovni stiki z inozemstvom, posebno s poljskimi geografi. Tako je bila posebno pomembna zamenjava s poljsko delovno ekipo za kartiranje izkoriščanja tal, ki je nekaj časa delala tudi v Sloveniji. To zameno so sicer organizirali inštituti, podprla pa jo je tudi komisija za agrarno geografijo pri Zvezi geografskih društev SFRJ. Glavni odbor skuša izpeljati tudi točno evidenco članstva, pri čemer uspešno sodelujejo posamezne podružnice, ki skušajo pridobiti čim večji krog članstva. Redni letni občni zbor je bil 6. 5. 1962 v Ljubljani. Za poslovno leto 1962/63 so bili izvoljeni naslednji odborniki: predsednik dr. Svetozar Ilešič, 1. podpredsednik dr. Vladimir Klemenčič, 11. podpredsednik Dušan Kompare, 1. tajniik Jelka Kunaver, 11. tajnik Milan Natek, blagajnik Cita Marjetič, upravnik tiska Franček Štraus, knjižničar Tatjana Šifrer, tajnik odseka za znanstveno delo dr. Ivan Gams, tajnik odseka za geografski pouk Ksenija Rode, zastopnik uredništva Geografskega vestnika dr. Svetozar Ilešič, odbornika brez stalne funkcije Vladimir Le>ban in dr. Vladimir Kokole in predstavnik študentov Franc Lovrenčalk. V nadzorni odbor so bili izvoljeni Silvo Kranjec, Avguštin Lah in Boris Lipužič. Občni zibor je potrdil izvolitev načelnikov podružnic: za podružnico v Mariboru je bil izvoljen Burut Belec, za podružnico v Celju Anton Sore, za podružnico v Kranju tSane Košnik, za podružnico v Ljubljani Tone Oblak in za podružnico v Novem mestu Bogomil Kovač. Za poverjenike pa so bili izvoljeni in jih je občni zbor potrdil: v Ptuju Matija Maučec, v Murski Soboti Božidar Kert, v Postojni Peter Habič in v Tolminu Hinko Uršič. INOZEMSKI GEOGRAFI V SLOVENIJI V LETIH 1961 in 1962 1. Kakor smo poročali že v zadnjem »Geografskem vestniku«, sta ob priliki VI. kongresa geografov Jugoslavije konec septembra in v začetku oktobra 1961 bivala v Sloveniji kot gosta na kongresu predsednik Poljskega geografskega društva prof. Jerzv Kond rački (Varšava) in prof. Andre Blanc (Nancy). Prav tako smo že poročali, da je prof Blanc sodeloval na majhnem mednarodnem diskusijskem sestanku, ki se je vršil takoj po kongresu, 8. oktobra, v Ljubljani. Na tem sestanku je sodeloval tudi profesor dr. Wolfgang Har tke (München). Dostavimo naj, da stä gosta o sestanku napisala obsežno poročilo v strokovnem glasilu vzhodnofrancoskih geografskih centrov, izhajajočem v Naneyju, pod naslovom »Un petit colloque de geographic sociale ä Ljubljana« (Revue geographique de l’Est, II. 1962, 4). 2. .Dne 29. avgusta 1961 je na poti po naši državi obiskala Ljubljano študijska ekskurzija Geografskega inštituta univerze v Helsinkiju (Finska) pod vodstvom vodilnega finskega geografa prof. L. A ar i a. 3. V .septembru 1961 je obiskala Slovenijo geografska ekskurzija iz Saarforiickena (Nemška zvezna republika) pod vodstvom doc. dr. K. Bor-cherdta. Pod domačim strokovnim vodstvom se je seznanila z geografskimi problemli nekaterih slovenskih pokrajin, ipredvsem Koprskega primorja, Notranjskega krasa in mariborskega področja. 4. V prvi polovici oktobra 1961 je bival v Sloveniji znanstveni sodelavec Poljsike akademije znanosti iz Wroclawa Marjan P u 1 i n a , ki se je zanimal predvsem za probleme visokogorskega krasa lin je imel v Geografskem društvu Slovenije predavanje o visokogorskem krasu v poljskih Tatrah. 5. V dneh od 10. do 12. novembra 1961 je na svoji poti po Jugoslaviji obiskal Slovenijo takratni prorektor univerze v Wroclaw n prof. dr. Alfred J ahn, vodja Geografskega inštituta.tamošnje univerze. Zaradi prekratkega 'bivanja v Sloveniji ni bilo mogoče organizirati njegovega predavanja o Alaski. kjer je gost vodil znanstvena raziskovanja. 6. V dneh od 30. juni ja do 5. julija 1962 je v okviru zamenjave terenskih raziskovalnih ekip za proučevanje izrabe .zemljišča med Poljsko akademijo znanosti in Zveznim svetom za znanstveno delo prebivala v Sloveniji štiričlanska ekipa Oddelka za agrarno geografijo pri Inštitutu za geografijo PAN v Varšavi. Ekipo je vodil prof. dr. Jerzy Kostrowicki, v njej pa so sodelovali še mgr. Danuta Ko w a 1 c z y k , mgr. Roman SzczQsny in asist. Woitech Jankowski. V sodelovanju z ekipo Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani je v Sloveniji opravila terenska dela v vaseh jugozahodne okolice Kamnika (Podgorje, Križ. Smarca). 7. Dne 1. avgusta 1962 se je na svoji poti po Jugoslaviji ustavila v Ljubljani študentska ekskurzija Geografskega inštituta univerze v Louvainu (Belgija) pod vodstvom doc. II. G o o s e n a. 8. V dneh od 15. do 22. oktobra 1962 je prebival v Sloveniji kot gost ljubljanske Filozofske fakultete dr. Ludwik S t r a s z e w i c z , šef katedre za ekonomsko geografijo na univerzi v Lodzi (Poljska). Študentom geografije je predaval o ekonomski geografiji Poljske, znanstvene in pedagoške delavce inštituta in Oddelka za geografijo pa je seznanil s smermi in organizacijo geografskega raziskovalnega in pedagoškega dela na univerzi v Lodzi. V Geografskem društvu Slovenije je predaval o mestih na Poljskem. Obiskal je tudi nekatere ljubljanske urbanistične in planerske inštitucije, razen tega pa Velenje, Gorenjsko in Istro. 9. V dneh od 18. do 20. oktobra je prebival v Ljubljani kot gost Inštituta za geografijo Univerze dr. Karl R u p p e r t. docent pri Geografskem inštitutu Tehnične visoke šole v Miinchenu, ki je naše znanstvene sodelavce v obliki diskusijskih sestankov seznanil z nekaterimi raziskovalnimi temami iz t. im. socialne geografije, ki jih na pobudo prof. W. Hartkeja vrši omenjeni inštitut. 10. V dneh od 8. do 10. novembra 1962 sta v okviru poljske turistične delegacije obiskala Ljubljano geografa iz Wroclawa dr. Stefan G o 1 a c h o w s k i (šef tamošnje katedre za ekonomsko geografijo) in A. Wawrzynia k. VSEBINA — TABLE DES MATIÜRES Ivan Gams (Inštitut za raziskovanje krasa SAZU, Postojna): Meritve korozijske intenzitete v Sloveniji in njihov pomen za geomorfologijo (z 1 fotografijo v tekstu) ............................................ Measurements of Corrosion Intensity in Slovenia and tlieir Geo- ,morphological Significance .............................................. '9 Vladimir Kokole (Ljubljana): Funkcije slovenskih mest (z 2 grafikonoma in 6 kartami v prilogi) ........................................ 21 Functional Classification of Towns in Slovenia ....................... 56 Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani: Študije o kmetijski izrabi tal v treh vaseh Jugoslavije .................................. 61—115 L’etude sur l’utilisation du >h>1 dan's trois villages voiigoslaves (fitude d’equipe de l’Institut de Geographie de l’Universite de Ljubljana) 114 1. Vladimir Klemenčič, Kmetijska proizvodnja in izraba tal v vasi Podgorje pri Kamniku ( z 1 karto v prilogi in 8 fotografijami v tekstu) ....................................................... II. Matjaž Jeršič — Jože L o j ik — Ludvik O las — Metod Vojvoda, Kmetijska proizvodnja in izraba tal v vasi Sebe-borci v Prekmurju (z 1 karto v prilogi in 5 fotografijami v tekstu) 81 III. Djoko Jelic — Matjaž Jeršič — Jože L o j k — Metod Vojvoda. Kmetijska proizvodnja in izraba tal v katastrski oibčini Trebijovi v Hercegovini (z I karto v prilogi in 11 fotografijami v tekstu) . ......................................................... 97 Kraška terminologija (z 2 skicama in 8 fotografijami v tekstu):............... 115 Karst Terminology: ........................................................... 157 Terminologija večjih kraških površinskih oblik (Ivan Gams) .............. 116 Terminologija visokogorskih kraških oblik (Jurij Kunaver) .... 125 Kraške obliike z vodno funkcijo (Dušan Novak) ........................... 129 Kraško izrazoslovje v hidrologiji in hidrotehniki (Franc Jenko) 152 Poimenovanje kraških jam (Roman Savnik) ............................... 155 Razgledi — Notes et Comptes Rendus Nada Čadež: Hidrografsko zaledje izvira Radeščice pri Podturnu (z 1 skico in i fotografijo v tekstu) ................................... 159 Das hydrographische Gebiet der Karstquelle Radeščica bei Podturn (Unterkrain) ............................................................ 141 Igor Vrišer: Nekatere publikacije s področja regionalnega prostorskega planiranja ....................................................... 142 Quelques publications sur les problemes de la planification regionale 155 Dušan Novak: Tretji mednarodni speleoldški kongres na Dunaju 154 1II(' Congres International de speleologie en Autriche .................. 154 Svetozar Ilešič: Prvo zasedanje komisije za metode ekonomske regionalizacije Mednarodne geografske unije v Utrechtu leta 1961 155 La premiere conference de la Commission pour les methodes de regionalisation economique de 1'UGI (Utrecht 1961) .................... 155 Književnost — Bibliographie Milan Šifrer, Porečje Kamniške Bistrice v pleistocenu (Drago Meze) 157 Geografski zbornik VI (Milan N a t e k) ..................................... 160 Geografski zbornik Vil (Milan N a t e k) ...:................................ 161 Dolenjska zemlja in ljudje (V. G.) .......................................... 162 Celjski zbornik 1962 (Svetozar Ilešič) ...................................... 164 Naše jame, letnik 111 (1961) (France Habe) .................................. 164 Poročila (Acta carsologica) III (France Habe) ............................... 165 Drugi jugoslovanski speleološki kongres (France Habe) ....................... 167 Actes du Deuxieme Congres International de Speleologie (France II a b e) 168 Jahreshefte fiir Karst- und Höhlenkunde, 2. Heft 1961 (France Habe) 169 Bretz, J. Harris S. E., Caves of Illinois (Dušan Novak) ..................... 169 Miloš Macura, Stainovništvo kao činilac privrednog razvoja Jugoslavije. — Dolfe Vogelnik, Urbanizacija kao odraz privrednog razvoja FNRJ (Igor V rišer) ....................................................... 170 Miloš Konstantinov, Zanati i esnafi vo Bitola i oko lija ta (J. F. Trif u- noski) ........................................i......................... 175 Radovan Ršumovič, Stočarstvo na Mučnju (J. F. Trifunoski) ................... 175 Kronika — Chronique Ob smrti profesorja Huseina Brkiča (S. Ilešič) .............................. 175 Poročilo o delu Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani (VI. Klemenčič) ............................................................... 175 Geografsko društvo Slovenije v letu 1962 .................................... 179 Inozemski geografi v Sloveniji v letih 1961 in 1962 ......................... 181 Izdalo in založilo Geografsko društvo Slovenijo v sodelovanju z Inštitutom za geografijo Univerze v Ljubljani. Izšel decembra 1963. — Naklada 1000 izvodov. — Tisk CP »Celjski tisk*, Celje. GEOGRAFSKI VESTNIK XXXIV — 1962 Uredniški odbor sestavljajo: dr. Ivan Gams, dr. Svetozar Ilešič, dr. Vladimir Klemenčič, dr. Vladimir Kokole, dr. Anton Melik. — Glavni urednik: dr. Svetozar Ilešič j*' GEOGRAFSKI VESTNIK izhaja v Ljubljani enkrat letno. Rokopisi, časopisi v zameno in knjige v oceno naj se pošljejo na uredništvo v Ljubljani, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete, Aškerčeva 12. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji sami. Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva ter z navedbo vira. — Uprava revije je pri Geografskem društvu Slovenije, Ljubljana, Aškerčeva 12. — Denarne pošiljke je pošiljati na račun 600-14/603-96 (Geografsko društvo Slovenije).