■¥
&
Katoliški Obzornik.
Urejuje in izdaja
dr-	TJ'	š	©	xx	i	6	m,	i	3s-
Letnik IV. — Zvezek I.
V Ljubljani, 1900.
Tiska ..Katoliška Tiskarna*
 ' . ■ ■__________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________
1‘^ili'llillH'imilllllliililiiiliiintiiliiiii.niinmi
Vsebina I. zvezka.
Stran
Katoliška cerkev v Evropi in XIX. vek. (Dr. J. Ev. Krek.) ...	1
Kako tolmačijo zgodovino? (Dr. Jo(e/ Gruden.).................................. 14
Nekaj luči v temb. (Dr. Mihael Opeka.)....................................25
Čemu na katoliški shod? (Jane7 Kalan.).................................... 38
Zola in Lourdes. (Dr. Aleš Ušeničnik.J.................................... 59
Kaj je s ..Slovenskim Narodom"? (Dr. Aleš Ušeničnik.J ....	75
Slovstvo. — 1. Razgled knjig.' Knjige družbe sv. Mohorja za I. 1889.
(Dr. M. O ) — Anton Hribar Korinjski: „Popevčice milemu narodu" (A. U.) — Zbirka ljudskih iger (A. U) — l)as philoso-phische Gottesproblem in seinen vvichtigsten Auftassungen. (A. U.)
— Razlaga novega ..Velikega Katekizma". — Ljubite svoje sovražnike (A. U.)............................................... 81
II. Razgled socioloških del: Dr. Albert Stockl. Lehr-buch der Philosophie. Dritte Abtheilung. Ethik, Social- und Rechts-philosophie. (E. Lampe.)...................................... .	87
III. Razgled obzornikov. •  .......................................94
Drobtinice. Leon XIII. o deških semeniščih in konviktih. (A. U.) —
Leon XIII. in katoliško časništvo. (A. U).......................... 96
Naznanilo upravništva.
V zadnjem zvezku je bilo pomotno povedano, da se prvi letnik „Kato-liškega Obzornika44 ne dobi več. Dobita se še prvi in drugi letnik, 1 e tretji je pošel.
Opozarjamo p. n. naročnike, da se začne vsled cesarske naredbe z dne 21. septembra 1899 s 1. januarjem 1900 izključno kronska veljava. Položnice, ki smo jih zadnjemu zvezku priložili, so še veljavne, a premeniti se mora na njih gld. in kr. v K in h. Prosimo, naj se vsi ravnajo po tem, da ne bodo imeli pri pošti sitnosti!
U s t a n o v n i n a za „Leonovo družbo44 je vsaj 100 kron, u d n i n a rednih članov z naročnino za „Katoliški Obzornik44 vred 10 K, udnina podpornih članov z naročnino vred 6 K, naroč-ninavsama za „Katoliški Obzornik44 pa 5 K.
Če se kak p. n. naročnik preseli, naj to uljudno naznani, da mu vemo kam pošiljati list.
Upravništvo „Kntoliškeg:i Obzorniku" ■
„Katoliški Obzornik44 izhaja štirikrat na leto. Velja 5 kron.
Naročnina naj se pošilja pod naslovom: Upruvništvo „ Katoliškega Obzornika“ v Ljubljani.
Katoliška cerkev v Evropi in XIX. vek.
I.	Uminajoei vek in njegovi otnoei.
Devetnajsti vek umira. Ob njegovi smrtni postelji stoje njegovi otroci, da se poslove od njega. Veliko jih je; mnogoliki so. Po njih izpozna-vamo očeta.
Spredaj stoji politiška njegova deea: revolucije z divjim, okrvlje-nim licem in polomljenimi prestoli; liberalizem, ki mu, do nedavna še tolstemu, oholosti pijanemu mladeniču, sušica mrši život, bledi lice, suši' mozeg; socialna demokracija z rdečo zastavo, brezstidna, predrzna, z zaničljivim zasmehom na ustnah, s sanjavo-samosvestno zaupnostjo v očesu. — Poleg njih socialna otroka: krivonosi kapitalizem in razmršena beda, ki nosi vzdihe in kletvine milijonov ljudi v svojem osrčju. — Umstvena deca se tlači ob drugi strani: filozofija, ki ji je rak nihilizma zglodal obličje in prevotlil lobanjo, naravoslovna veda, ki sije zakrinkala brhko deviško glavo z orang-utangovim divje-praznim obličjem; druge vede, v tla vprte, z zvezdami na čelih, a s skeptiškim mrakom na očeh. — Vmes pa kričč sovraštva napojeni nacionalizem, upornost, nesramnost, b rezzn a ča j no s t, lizunstvo, krutost, surovost, brezbožnost, sebičnost — nravni otroci devetnajstega veka.
Umirajoči starec je žalosten svoje družine. Ob zibki so mu peli njegovi roditelji o napredku in o svobodi in o enakosti in o bratstvu sreče in slasti polne pesmi. Kakor nepremagljiv orjak je zavriskal komaj porojen in z jekleno silo se je uspel, da naredi gaz nove, zmagovite dobe idejam svojih slarišev. Vse je moralo pasti, kar se mu je upiralo; razdiral je brez usmiljenja, kar mu je	zaviralo pot. Ni se	menil	za	častitljivost s starostjo posvečenih ustanov, ni	ga premotil lesk zlatih kron,	ni ga ganil mili jok, zamolklo
vzdihovanje, ki se mu je glasilo iz krvavih vojsk, spremljanih z bledim
gladom in kruto kugo. Drl je dalje----------------sedaj pa, ko umirajoč gleda
svojo prehojeno pot, pa vidi, da so ga varale laži-rojenice, da se mu ni uresničila rojstna	pesem in zgraža sc	svoje	dece. Ž njim se je zgražajo tudi
države in narodi,	tresejo se pred njo	knezi	in	kralji, boji se jih um, plaši
Starec kmalu zatisne vele oči. Otroci njegovi pa ostanejo, da zaplešejo rojstni ples dvajsetemu veku. Upravičena sta torej groza in strah pred bodočnostjo.
Zaupanje v človeka in njegove moči je s silovito samosvestjo prevevalo rojstno dobo sedaj umirajočemu stoletju. Ideja človečanstva je nastopala kot najvišji pravec. Porogljivo je odmetala vsako višjo silo: milost Boga in ves nadnaravni svet. Človek je bil svetu edina vera, nanj je stavil vse upanje. Uprav naš vek je tudi postavil orjaka-človeka vteleše-nega v ženijalnem Korzu Napoleonu in za nekaj časa se je res zdelo, da je v človeku neizčrpen vir vse moči in gospostva. Slovstvo se je napilo te misli; človeška sila je bila za dlje časa edino plodilo pesniški domišljiji. Nova romantika brez vere v nadnaravni svet, brez Boga se je pričela.
Ob koncu našega veka pa se je vera in zaupanje v človeka izpreme-nilo vstrah in grozo pred njim. Dekadenca v vseh obzirih! Saj je pa tudi naš vek neprizovno potrdil sveto razsodbo o človeku in njegovih delih: ,,N i č e m u r n o s t nad ničcmurnost in vse je ničemurnos t.“1 Izpremenljivost, nestalnost, minljivost človeškega dejanja in nehanja je vklesana v njegovi povestnici. Ni čuda toraj, če je vsa veda, ki računa samo s človekom, prišla tako daleč, da razmotrava samo zakone tega izpreminjanja in te minljivosti. Evolucijski pravec je vsled tega dosledno edini temelj vsemu novodobnemu naziranju. Samo evolucijo — minevanje, pretvarjanje, izpreminjanje — priznava naravoslovje; po evoluciji se tolmači zgodovina, jezikoslovje, ekonomija, družboslovje; v evolucijskem načelu išče človeški um ključa celo do idej, do nravnosti, do religije. S tem je dokazala veda, da ne obvladuje svojega delokroga, marveč da se je samo vtopila v duhu svojega veka in tako postala dekla, ne pa gospodarica njegovih razmer. Heglovo mod rosi o v j e, darvinizem, zgodovinski materializem in vse drugo, kar je s temi podmenami v zvezi, nam priča o resnici naše trditve. Umirajoči devetnajsti vek vidi poleg sebe skoraj do smrti propalo vedo, v labilni dinamiki vjetega človeškega duha, ki več ne vodi, ne vlada, ne ureja, marveč ki se v sramotnem robstvu daje sam voditi in vladati nižjim silam. Uprav zato pa vse tisto, kar beleži človeški duh kot sadove svojega dela, s čimer se ponaša kot z orjaškim n a p r e d k o m , ne samo ni zboljšalo nravnega življenja, ni zvečalo sreče, ni povzdignilo človeškega dostojanstva, marveč je vse to poslabšalo in kar je še hujše: rodilo je vedno živejšo zavest tega poslabšanja. Nujna posledica tem razmeram je revolucija, ki dejanski že bruha na dan. Kjer ni nobenega stalnega težišča, kjer je labilnost osnovni znak, tam so polomi umljivi in končni razpad je neizogiben.
Naša v človeški naravi vtemeljena načela nam pojasnjujejo vse te zamotane uganke. Kažejo nam težišče tako trdno, da ob njem vedno odleti vsaka sila, ki je hoče izpodmekniti in tudi v umu nam določajo stalno točko,
1 Eccl. 1, 2.
ob katero opiramo svojo sodbo o človeku in njegovi zgodovini, ob kateri gledamo pojasnjeno tudi povestnico poslavljajočega se devetnajstega veka.
Vemo namreč, da se zgodovina človeštva in vseh človeških stvari sestavlja iz dveh prvin: iz izpremenljive, labilne človeške in iz neizpremen-ljive, stalne božje prvine. Božjega elementa noče poznati naš vek in zato more posneti samo en stalni znak iz vsega, kar je na svetu, — namreč dina-miško evolucijo — stalnost nestalnosti. Imenovani prvini se zrcalita povsod, a najjasneje se vidita v božje-človeškem organizmu katoliške cerkve. Ta kaže v svojem življenju najrazvidnejše znake božjega in človeškega elementa. Človek s svojimi siabostimi, s svojimi zmotami in pregrehami, z vso nešteto množico svojih napak zanaša izpremenljivost, nestalnost in minljivost od svoje strani tudi v cerkev. Bog pa preko teh napak in vkljub ti labilnosti s svojo neskončno močjo vzdržuje vendar resnico in milost v nji in vodi cerkev po svojih večnih sklepih nepremagljivo kot steber resnice, kot učiteljico in vzgojevateljico človeškega rodu.
Ob smrtni postelji devetnajstega veka stoji tudi katoliška cerkev in reči smemo: bolj nego vseh minolih osemnajst stoletij spričuje to dejstvo. Nikoli se ni tako z gotovostjo proglašal nje konec nego začetkom našega veka; a nikoli ni tako zmagovito podrla nadeje svojih sovražnikov, kot tekom tega veka. In sedaj ob njegovem koncu kliče v mladem sijaju, tudi po svojem človeškem delu veličastna, vpričo nesrečne dece, ki jo zapušča umirajoče stoletje, da je tudi vsakemu drugemu človeškemu družabnemu organizmu, pa tudi vsakega posamnika umu in srcu edina rešitev iz nestalnega, vedno bolj razburkanega valovanja v opori na večno stalni, večno neizpremenljivi božji element. To resnico hoče pokazati naša razprava.
II.	Zgodovinski pregled.
Predmet je veličasten, vsebina mu je ogromna. Zato se moramo v svoji razpravi dotikati le glavnih stvari. Ogledati si hočemo razmere katoliške cerkve v posamnih državah začetkom, sredi in ob koncu našega veka.
A. Začetkom stoletja.
Papež. Italija. Ko se je začelo pisati 1800, ni imela cerkev poglavarja. Pij VI., 81 -letni starček, je umrl dne 29. avgusta 1799 v Valenci pregnanec, jetnik francoske države, ki je par let preje odstavila Boga. Papeštvo ni moglo biti bolj ponižano. V Rimu je sv. očetu v njegovem stanovanju direktorijev komisar Haller šiloma potegnil ribiški prstan raz prst; njegovo zasebno premoženje so mu uropali siloviti sovražniki. Umrl je zapuščen, oropan, zasramovan, a neupognjen. „Z 80 leti se ne. bojim nikogar več na svetu; vztrajal bom v vseh stiskah", tako je dejal in to je tudi držal. Po njegovi smrti so po raznih krajih govorili pogrebne govore papeštvu in mu Postavljali nagrobne spomenike. Kardinali so bili ubežali na vse strani; v Varstvu avstrijskih in ruskih vojakov so sc zbrali še-le 1. decembra 1799 v
l*
samostanu S. Giorgio Maggiore pri Benetkah v konklave in dne 14. marca 1800 so izbrali benediktinca Gregorja C h i a ra mo n t i-ja — Pija VII. — za papeža. Avstrijci in Rusi so mu vrnili Rim, od koder ga je pa že 1. 1809 (dne 6. julija) pregnal kruti francoski samosilnik. Hudo je bilo, tem huje, ker je več duhovnikov in celo nekaj škofov in kardinalov potegnilo s sovražniki. Voditelj roparske čete po Rimu in zlasti po Vatikanu za časa Pija VI. je bil bivši versaillski ž u p n i k-odpadnik Bas s a 1. Škof de Pradt je stopil na čelo tistih, ki so se vpirali buli Pija VII., s katero je dne 10. junija 1809 izobčil roparje dedščine sv. Petra. Zunanjo politiko je vodil od 1. 1799 Napoleonu š k o f-odpadnik minister Talleyrand.
Italija ni imela nobene moči. V drugi polovici osemnajstega veka so se po vseh državicah ugnezdili na prvih mestih zakleti cerkveni sovražniki. Minister Tanucci v Neaplju, infant Ferdinand v Parmi, vladarji v Turinu in Florenci so se ustavljali papežu, ropali cerkveno premoženje, izganjali redove. Kolikor daleč je segal vpliv Bourboncev, je bilo vse razjedeno s proticerkve-nim duhom. Tudi beneška in genovska republika sta vstopili med papeževe sovražnike. S tem so se laške državice tako oslabile, da niso imele nobenega poguma, ko so prihrumele nad nje tuje armade. Tuji vojaki so gospodarili po njih in podjarmljeno ljudstvo je nemo prenašalo, ko so mu tako rekoč vsak dan menjavali vladarje, uničevali države in ustvarjali nove. Oskrunjene cerkve, prazni samostani, poteptano ljudstvo označuje pričetek našega veka na Laškem.
Avstrija. Pri nas je cerkev ječala v državnih okovih. Jožefinski duh je vse življenje zamoril. Škofje so večinoma spali poviti v državnih povojih. Bogoslovski profesorji so bili polni racionališkega duha združenega s površnostjo in frivolnostjo. Danzer se je v svoji moralki norčeval iz božjih čednosti, G e i s h ii 11 n er je na Fichtejevo modroslovje oprl moralno vedo; Dannemayr na Dunaju je spisal cerkveno zgodovino polno sovraštva do papeža, R oy k o	v Pragi in	Gmeiner sta mu	na tem polju	pridno
drugovala. — Kanonisti L a c i č ,	E y b e 1, P e h e m ,	R i e g g e r in	R a u-
tenstrauch so branili jožefinska načela. Duhovniki, slabo podučeni, napačno vzgojeni, niso umevali svoje naloge. Vse cerkveno življenje je bilo pod nič. Na stotine	zatrtih samostanov je pričalo,	kako je opustošena
cerkev. Božja pota in	bratovščine	so bile prepovedane.	Prejemanje sv.	zakra-
mentov je na eni strani zaviral racionališki jožefinizem, na drugi pa surovo strogi janzenizem, ki se je tudi širil po naših krajih. Vneme za papeža, za cerkev in njeno svobodo si zastonj iskal. Katoliška zavest je bila otrpnila Šempatje je še žarela pod pepelom.
Nizozemsko. Francozi so se bili polastili nizozemskih pokrajin in ž njimi se je zatiranje katoliške cerkve, ki je že za Jožefa II. bohotno uspevalo, še mnogo bolj pomnožilo. Mnogo duhovnikov je bilo zaprtih ali izgnanih, samostani so se odpravljali, cerkveni oblasti so se odrekale najsvetejše pravice. Pristaviti pa moramo, da je belgijska duhovščina tudi v najhujših časih izvrstno izvrševala svoje dolžnosti. Gentski škof Moric
B r o g 1 i e je z mučeniško stanovitnostjo dajal v tem najlepši zgled. V Belgiji je duhovnik F o e r e že začetkom našega veka izdajal krepko urejevani katoliški list „Belgijski opazovalec". Imenovati ga smemo prvega katoliškega časnikarja; 1. 1817. je bil obsojen na dve leti v ječo. — Na Holandskem je bilo še slabše. Vladajoči kalvinci so sovražili katoliško cerkev in jo zatirali na vse strani.
Španija. Karol III. se je bil udal brezverskima ministroma Arandi in Manuelu de Roda in je privolil, da so s sramotnim ponočnim napadom policaji dne 3. aprila 1767 šli nad jezuite in jih izgnali iz Španije Za časa Karola IV. je imel vlado v rokah očitni kraljičin ljubimec Manuel Godoy, ki je s surovo brezozirnostjo preganjal cerkvi zveste škofe in duhovnike, ropal cerkveno premoženje, v trgovini in mornarici uničil Španijo in pripravil celo kraljestvo ob vso veljavo. L. 1808 (dne 18. marca) je bil pač vsled ljudskega pritiska odstavljen, toda že 6. junija tistega leta je zasedel Napoleonov brat Jožef španjski prestol. Že pod Karolom III. in IV. so se izgubila katoliška izročila slavne španjske prošlosti. Ponižana, opustošena in v	vseh zadevah oslabljena	Španija je sad proticerkvene	politike.	Mimogrede naj rečemo, da je ni kmalu nesramnejše laži, nego ta, da se	„kleri-
kalstvu" očita propad španjskega kraljestva.
Portugalsko. Pombal je s svojim preganjanjem jezuitskega reda posnemal krutosti rimskih cesarjev v prvih časih krščanstva. A ne samo jezuitje, marveč vsak, kdor se je upal potegniti za cerkvene pravice, je bil veleiz-dajnik. Prav do 1. 1808, ko je meseca januarija morala bežati kraljeva rodbina v Brazilijo, je trajalo preganjanje katoliške cerkve, ki je komaj po imenu še životarila na Portugalskem.
Angleško. Katoliška Irska je bila poteptana. Revni duhovniki so pod milim nebom opravljali svojim sestradanim, posuženim rojakom božjo službo vpričo zapuščenih katedral, ki jih je uropal krivični Anglež. Katoličan ni imel	na Angleškem nobene	pravice. Sinovi najslavnejših	plemskih	rodbin
niso	smeli prestopiti praga	gosposki zbornici; poslanska	zbornica	je bila
vsakemu zaprta, kdor ni prisegel, da je sv. maša božji rop. Boj proti katoliški cerkvi je bil del državne naloge. Malo številce mož se je upalo javno zagovarjati pravičnost do katoličanov. Pesnika Byrona in par drugov. glasovi so ostali brez uspeha. Elizabetina in Croimvellova politika je neiz-podbita spremljala Angleško v devetnajsti vek.
Nemčija. Katoliška vera je bila v politiki in v slovstvu na Nemškem brez pomena. V svoji razkosanosti je Nemčija sama silno slabela. Protestant-stvo je po imenu s porogljivo ošabnostjo dvigalo svojo glavo kot gospodar nad duhovi; dejanski je pa vladal nacionalizem: — brezverska politika Friderika II. in pogansko slovstvo Goethejevo. Katoličani niso imeli nič: niti najmanjšega politiškega vpliva, niti vednosti, niti leposlovju služečih mož. V bogoslovni vedi se je gibalo nekaj katoličanov, a do mala brez izjeme le zato, da so v svojih spisih po Febronijevih načelih napadali papeža in njegove pravice, da, celo pozitivno vero, (n. pr. profesorji Fischer,
Reichi in in Schreiber). Konstanške škofije generalni vikar W e s-senberg je stal na čelu tega proticerkvenega gibanja. Za neznatno pristojbino je oproščal duhovnike od brevirja, kazal se je nasprotnika celibatu, bunil je proti Rimu in razširjal misel, naj se ustanovi narodna cerkev. Če omenjamo, da je bazclski knez in škof N c ven za protestantskim velikim vojvodom Karolom Friderikom pel črno mašo in da so se morale po katoliških cerkvah moliti luteranske molitve, sodimo, da je dovolj označena ta žalostna d6ba. — Edini večji pojav skupnega delovanja katoliških škofov so emške punktacije 1786. V 23 členih so pooblaščenci treh duhovnih volilnih knezov: mogunškega nadškofa E r t h a 1 a, k o 1 i n s k e g a nadškofa nadvojvode Maksimilijana, trierskega nadškofa Klemena in pa zastopnik solnograškega nadškofa Hijeronima Colloredo v emških toplicah papežu odpovedali pokorščino v najvažnejših zadevah: Škofje naj bi imeli neomejeno oblast; papež naj bi bil le vrhovni nadzornik. Nuncijev nima papež pravico pošiljati nikamor; v Rim se ne smejo katoličani prizi-vati. Papeške bule in brevia naj veljajo le, če jih škofje vzprejmo. — Te in tem podobne punktacije so podpisali imenovani nadškofje dne 25. avgusta. Zaslužili so s tem pohvalo Jožefa II., pa tudi pomilovanje in žalost vsacega pravega katoličana. — Ti škofje so dobili, kar so zaslužili. Hoteli so se postaviti na lastne noge, a francoski vojaki so jih pregnali, vzeli jim cerkvena posestva in jih skrajno ponižali. — Volilne kneževine so padle, samostani so se uničili (1. 1803) in z vandalsko surovostjo so se oskrunile cerkve, svete posode in obleke prodajale Židom, dragocene knjižnice razmetale semintja. Med katoličani pa ni bilo nikjer nič poguma, nič vneme. Nemčija, ki so jo krščanski menihi omikali, ki ji je katoliška cerkev dala moč in veljavo, je postala odprt grob za cerkev in vero.
Francosko. Devetnajstega veka jutranja zarja je obsijala po revoluciji opustošeno katoliško kraljestvo sv. Ljudevita. Vsi cerkvi zvesti škofje so ječali v pregnanstvu. Dobri dve tretjini duhovnikov je pomorila giljotina ali jih vzelo pregnanstvo. Nad 3000 samostanov je bilo uničenih in ž njimi vsi katoliški zavodi, šole, svetišča. Nikjer ni bilo več zavetišča za molitev, pokoro, tihi študij, pobožno življenje. Verniki so bili že veseli, da jih je po krutem preganjanju vladajoča stranka samo prezirala in zaničevala. Bernardina de St. Pierre so v javni seji znanstvene akademije zasmehovali, ko je izpregovoril besedo „Bog“. Napoleon je v sijaju svojega zmagoslavja samo toliko stopal v dotiko s cerkvijo, da jo je goljufal in ji ropal njeno imetje in njene pravice. Ko se je 1. 1797. prvikrat v Tolentinu pogajal s papežem, je že pokazal svojo silovitost. Pod najhujšimi pogoji je dovolil Piju VI. mir, ki ga pa ni držal. Jn svetu je bahal, kako skrbnega in zmernega se je pokazal. Starčka Pija VI. je umirajočega pehal v pregnanstvo, Pija VII. je nebrojnokrat nalagal, prevaral, nazadnje odvedel iz Rima in ga do svojega padca kot jetnika mučil in stiskal.
Rusija. Poljsko kraljestvo, stoletna trdnjava zapadne Evrope proti razkolu, Iatarjcm in Turkom, je bilo razkosano. Ruski eesaropapizem je s
svojo trdo pestjo tiščal katoliške Poljake; zedinjeni Rusi so bili po državnih načelih v cerkvenih stvareh podložni carju. Katarina II. jih je šiloma mnogo pritirala v razkol. Strogo je bilo prepovedano kakemu Rusu prestopiti v katoliško cerkev. Blagi Aleksander I. je v marsičem dal več svobode katoličanom, tudi zedinjencem, toda poglavitni vzrok, da carjeva dobra volja ni imela uspehov, je bil protipapeškega duha polni, zvijačni nadškof St. Sies-trzencewicz, ki je sam prepovedal vsako zvezo z Rimom.
V kratkih potezah smo načrtali razmere katoliške cerkve začetkom XIX. veka. Žalostna je slika, ki jo imamo pred seboj. Katoliška veda, vzlasti teologija in filozofija, je na tleh. Značaj upornosti proti cerkveni disciplini se je tudi vanjo zalezel, bolj ali manj prikrito sili celo v popolni nacionalizem. Škofje in duhovniki imajo v svoji sredi mnogo nravno omadeževanih in slabovernih mož. Jožefinstvo, febronijanstvo, galikanstvo in revolucijske ideje imajo med njimi svoje zagovornike. Katoliška zavest je zatrta. Edinosti med katoličani ni nobene. Služba božja, cerkveni obredi, petje — vse to propada in razpada. Versko življenje je mrzlo, mnogokje že popolnoma zle-denelo. Verske vneme, navdušenja za cerkev, njeno svobodo, njeno edinost ni nikjer. Papež — mučenik, izgnanec vidi samo nekaj plašnih sinov krog sebe. Ali je čuda, če ob tem času imenuje Cacault, minister francoske republike, Rim „starega mrliča“ in če se stavijo nagrobni spomeniki katoliški cerkvi?
11. Kro^i leta 1S50.
Vodilne sile javnega življenja po Napoleonovem padcu so bile raznolike, primerne burnim dogodkom, ki so jih vzbudili. Za Napoleona je bilo vse samostojno duševno delovanje nekako zatrto. Njegov nastop je osupil svet in za nekaj časa se je zdelo, da vlada samo ena misel, eno čuvstvo, ki je vklepa v sebi beseda „Napoleon“. Velikan se je zgrudil; v Fontain-bleaijškem gradu, prav tam, kjer je imel zaprtega Pija VII., je moral podpisati listino, s katero se je odpovedal vladarstvu. V svojem pregnanstvu na otoku sv. Helene je okušal plemenito maščevanje svojega papeškega jetnika, ki je bil med tem zmagoslavno zasedel svoj rimski prestol. Edini Pij je posredoval pri drugih vladarjih zanj; njegovo mater in druge sorodnike je v heroiški gostoljubnosti vzprejel v Rim in — molil je zanj. Veliki Korz je izpoznal pred svojo smrtjo, da je Bog nad njim; v veri je iskal tolažbe in jo našel. Umrla je sicer njegova moč, a njegova duša je oživela.
Evropa je svobodneje zadihala. In ob ti svobodi je najpreje zavel čil vetrič verskega življenja po nji. Čutilo se je, da človeku ne zadoščajo suhe nacionališke puhlice, da je treba pred vsem božjega strahu za red in mir med narodi. To čuvstvo je vodilo pruskega, avstrijskega in ruskega carja, ko so 26. sept. 1815 sklenili med seboj „svcto zvezo“. Svete krščanske zapovedi naj zopet vladajo nad ljudmi, ki so vsi eno božje ljudstvo. — Medlo, abstraktno umevanje krščanstva, ki ni poznalo potrebe in moči cerkvenega organizma, se zrcali iz teh načel. Zato tudi niso dosegla, kar so nameravala.
A led je bil vendar prebit. Škofje, duhovniki in verno ljudstvo so tudi znova oživeli. Niso se več sramovali katoliškega imena in z novo močjo so šli na delo.
Poleg okrepljene verske ideje so sc pa tudi krepko pojavile druge. Boj za politiško svobodo, boj proti birokraški centralizaciji, proti mehani-škemu državnemu despotizmu se je začel na vseh krajih. Ideja svobode je dvignila svoj prapor. Pod njim so se zbirali naj razno vrstnejši ljudje; socia-lizem in anarhizem sta jela zbirati svoje pristaše; nacionalizem seje vzbudil; liberalizem v vseh oblikah je skupljal svoje zaveznike; med katoličani jih je bilo mnogo, ki so z vnemo za vero tudi užgali v svojih srcih ogenj za svobodo. Marsikje, zlasti na Laškem in na Francoskem je ta ogenj zaplapolal prehudo: rodili so se katoliški liberalci. Prezirala se je neovržna resnica, da je trajni svobodi edina podlaga — utrjeno versko in nravno življenje in prava z verskimi resnicami soglašajoča umstvena izobrazba. Evropi je bilo treba najpreje žive, resnične pokore; potem bi bila še-le mogla stalno si pridobiti in ohraniti svobodo. A spokorne verske vzgoje je bilo povsod premalo.
Zato pa vidimo, da so tako imenovane pridobitve politiške svobode rodile le nove upore, revolucije brez konca. Prvi vladar, ki je dal svojemu ljudstvu svobodne zakone, je bil papež Pij IX. (1846 in 1847). Toda zlovesti kričači so jih jeli izrabljati za-se in že 1. 1848 (meseca novembra) je moral ubežati papež in prepustiti divji druhali rimsko mesto in vso svojo državo. „Smrt Kristusu! Živel BarabaF se je bralo na cerkvah; ljudstvo se je imenovalo „edini vladar, resnični bog“. Mazzini in Garibaldi sta gospodovala, a le za kratko. Dne 12. aprila 1850 je prišel Pil IX. ob sijajnem vzprejemu zopet v Rim in sicer s pomočjo vojakov tiste francoske države, ki je najgorje preganjala njegove prednike začetkom našega veka, v varstvu tiste trobojnice, ki je vihrala ob ujetju Pija VI. in Pija VII.
Kako naglo se je vse izpremenilo! Na Francoskem je krepko zadihala osvobojena cerkev. Državna oblast je iskala pri nji sveta in pomoči. Redovi so se vrnili; njihovi zavodi in šole so se napolnile. Tudi jezuitski red je z veseljem vzprejet začel iznova izvrševati svojo edino nalogo „v blagor duš in v večjo čast božjo“. Škofje so se v provincialnih shodih zbirali v posvete. Njihov glas za papeževe pravice, za cerkveno svobodo, za rešitev francoske domovine, je odmeval po celi državi. Navdušeno so ga vzpreje-mali verniki, s spoštovanjem so ga poslušali nasprotniki. Ni ga bilo med vsemi škort niti enega, ki bi ne bil iz vse duše obsojal nesrečnih, papežu in cerkvi tako sovražnih galikanskih načel.
A tudi drugod se je talil led. Na Angleškem so sc po prizadevanju vzornega O’Connella odprla zborniška vrata katoličanom (1828) in kos za kosom so padali protikatoliški zakoni v prah. Dnč 29. septembra 1850 je obnovil Pij IX. redno katoliško hierarhijo 12 škofov pod \vestminster-skim nadškofom, učenim Nik. Wisemanom. Na oksfordskem vseučilišču, prav tam, kjer je svoj čas Wielef zasejal seme cerkvenega upora, se je med profesorji začelo katoličanstvu prijazno gibanje. Netvman, Faber in še
mnogo drugih sc je povrnilo v katoliško cerkev. Veličanstveno je bilo gledati, kako odlagajo anglikanski duhovniki svoje časti, se odrekajo svojim službam, da zadoste glasu svojega vestnega prepričanja.
Holandsko, ki je doma in v svojih kolonijah strastveno preganjalo katoliško cerkev, je 1. 1848 v svoji ustavi izreklo versko svobodo. Že od 1. 1840., kar je nastopil vlado Viljem II., se je mnogo zboljšalo. In že leta 1853. je Pij IX. ustanovil redno hierarhijo. Počasi, toda gotovo je zmagovalo katoličanstvo nad kalvinci in janzenisti.
Belgija je vkljub neugodnim politiškim razmeram, vkljub brezverstvu ali vsaj verski brezbrižnosti svojih vladarjev, krepko napredovala v katoliškem življenju. Vso državo so prepregli cerkveni redovi in verske družbe. V Lovanju se je ustanovila 1.1835. prva katoliška univerza v našem veku; cela vrsta časopisov je branila katoliške ideje. Liberalci so s surovostjo in pocestnimi upori (kakor letos) pobijali to živahno gibanje. Leta 1857. je odstopilo katoliško Nothombovo ministerstvo vsled kraljeve popustljivosti proti pouličnim kričačem, a le za malo časa so vladali liberalci. Katoličani so kmalu zopet zmagali.
V Avstriji je zasedel koncem 1. 1848. cerkvi vdani, blagi Fran Josip I. cesarski prestol. In že dne 29. aprila 1849 so se prvič zbrali avstrijski škofje, o katerih ni svet prej do mala nič vedel, na Dunaju k skupnemu posvetu. L. 1850. je pa cesar podrl zadnje ostanke jožefinskih zakonov; škofje so dobili po naredbah dnč 18. in 23. aprila svobodo občevati z Rimom; krivični „p 1 a c e t£C se je odpravil; v cerkveni disciplini in glede na bogočastje se jim je priznavala popolna oblast; tudi na šolstvo se jim je priznal zakoniti vpliv. L. 1855. se je pa sklenil za cerkev in državo pravični in častni konkordat. Vnema za versko življenje je priklila izpod skopnelih tal po vseh škofijah našega cesarstva. Katoliška zavest se je jela buditi med duhovniki in verniki.
Na Portugalskem so bili framasoni pretrgali vsako zvezo z Rimom. Škofje, ki jih papež ni potrdil, so sedeli na škofijskih stolicah. L. 1840. je pa vendar poslala kraljica svojega zastopnika I. P. Mingueis de Carvalho k Gregoriju XVI. in od tedaj so se jele boljšati razmere. Zakoniti škofje so se lotili važnega dela, da so vzgojili svojemu ljudstvu dobrih duhovnikov. A v Rim jim je zakon prepovedal potovati. Še-le 1. 1877. se je po dolgem času lizbonški patriarh na čelu mnogobrojnih romarjev prvi izmed portugalskih škofov poklonil sv. očetu. Pombalov vpliv, ki so ga vzdrževali framasoni, živi še sedaj na portugalski zemlji, toda vneto duhovslvo in krepko časopisje zmagovito osvajata postojanko za postojanko katoliški resnici.
Španija je vsled vednih politiških prekucij počasi zdravela. L. 1851. se je sklenil konkordat s cerkvijo, ki je popravil mnogo krivic. Novi viharji so pa kmalu obnovili prejšnje preganjanje. V obrambo katoliške vere so vstajali duhoviti možje. Donoso Cortesa in Balmesa občuduje še danes svet. Despotizem in vedne revolucije so slabile Španijo. Katoliška cerkev je izgu-
bila v teh zmedah mnogo svojih svetišč in samostanov; preživela je vse in krepko, če tudi počasi napreduje.
Tisti počasni napredek, ki ima svoje vzroke v politiških in gospodarskih razmerah, opažamo tudi sredi našega stoletja na Laškem. Veliko evropsko gibanje je na hiberskem in apeninskem polotoku zaostalo. Kar je drugod že razpadlo, se je tu še-le pričelo. Tedaj, ko je jela razvijati svoje mreže revolucijska, veri in državi sovražna tajna karbon a r s k a družba, je prepovedal sardinski kralj Feliks cerkveno bratovščino „družbo katoliškega prijateljstva", ki je hotela z molitvijo in dobrimi knjigami zajeziti nenravnost in upornost v ljudstvu, in avstrijska vlada se je plašila pred namišljeno „sekto konzistorijalcev", ki so jo bojda ustanovili kardinal Pacca in jezuitje. Po laških državicah so zapirali zveste duhovnike, razganjali menihe in redovnice in uveljavljali proticerkvene zakone ob tistem času, ko je druga Evropa do mala brez izjeme praznovala dobo verskega preporoda.
Na Nemškem je duševna moč katoličanstva, komaj vzbujena, že zmagovala nad številnejšim protestantstvom. To je razpadalo od dne do dne brez edinosti v verskih naukih, brez moči. Nad podrtinami, ki jih je v nravnem in verskem življenju provzročil, je vstajala čila in krepka katoliška cerkev. Protestantske državice so se jele pogajati s papežem in so sklepale ž njim pogodbe. Škofje so se večkrat shajali na grobu sv. Bonifacija v Fuldi, duhovne vaje in misijoni so iznova zacveteli. L. 1850. je v Moguneiji nastopil škofovsko službo bivši kavalerijski častnik Emanuel baron K e 11 e 1 e r, začetnik krščansko-socialnega gibanja. Ustanovilo se je mnogo verskih društev. Med njimi so'najznamenitejša katol. društva rokodelskih pomočnikov, ki jih je ustanovil bivši rokodelec, stolni vikar v Kolinu, Adolf Kol p ing. Tudi misijonske, Vincencijeve, Elizabetine in druge pobožne družbe so nastale. V posamnih nemških državah je sempatja pač zažarelo sovraštvo proti katoliški cerkvi. Tako n. pr. na Bavarskem za časa, ko je plesalka Lola Montez užigala kralju Ljudevitu I. nesrečno strast, v Hannovru, v Schlesvvig-Holsteinu, v Mecklenburgu in H e s s e n u.
Novo versko življenje se je med katoličani na Nemškem vzbudilo zlasti tedaj, ko je pruska vlada jela preganjati škofe zavoljo mešanih zakonov. Kolinski nadškof Klemen Avgust baron Droste-Vischering je namreč v soglasju s papeževimi navodili prepovedal duhovnikom blagosloviti mešane zakone, kjer se ne izpolnijo cerkvene zahteve. Zato ga je vlada 1. 1837. zaprla. Ravno tako se je zgodilo 1. 1839. z gdanjsko-poznanjskim nadškofom Martinom D u ni n o m. Duhovniki so se vzdramili. Cerkve so žalovale po imenovanih cerkvenih pokrajinah. Zvonovi so utihnili, orgije so obmolknile. Ljudstvo se je jelo zavedati svojih katoliških dolžnosti in kot prenovljeno se je postavilo na stran svojih pastirjev. Ko je badenska vlada 1. 1853. zaprla iz enakega vzroka, kakor sta bila zaprta kolinski in poznanjski višji pastir, nadškofa Hermana Vicari-ja, je vnema za katoliško cerkev le še močnejše pognala. Mučeniška stanovitnost v pokorščini do papeža je škofe najtesneje zvezala z duhovniki in ljudstvom. Katoliška veda, z ženijalnim Corresom na
čelu, katoliško časopisje in leposlovje je tekmovalo med seboj, da nagradi, kar je Silo preje zamujenega. Na en mah seveda ni padlo vse, kar je bilo gnilega. Posamne bogoslovne zmote so se plazile med katoličani, pa njihov vpliv je ostal le tu in tam: tako n. pr. Hermesov nacionalizem, Baaderianizem, Guntherianizem, Frohschammerjev naturalizem in Michelisov boj proti shola-stiškemu modroslovju. Še nadškof Dalberg je ob Napoleonovem času sanjaril o nemški narodni cerkvi. Ko pa je šleski suspendirani duhovnik Ronge 1. 1844. jel oznanjati „nemško-katoliško cerkev" in so ga protestantje proslavljali kot druzega Lutra, se je pa jasno pokazalo, da taki poskusi nimajo več tal na Nemškem. Vse gibanje je propadlo in pod imenom „Essighaus-apostel" je v revščini pozabljen preživel Ronge svoje življenje.
Dve evropski državi sta sredi XIX. veka kazali samo žalostne strani z ozirom na katoliško cerkev. Ti sta Rusija in Švica. Po izdajstvu in goljufiji se je leta 1839. raztrgala edinost z Rimom dotle od 1. 1595. zedinjenih Rusov. Litavski škof Jos. S i e m a c k o je pomagal carju Nikolaju II. pri tem grdem delu. Razkol se je tako naravnost vsilil vernemu ljudstvu. Odšle se je vsak spomin na zedinjenje kruto preganjal. Tudi poljski katoličani so imeli obilo prestati. Ječa in pregnanstvo sta bili na dnevnem redu za katoliške škofe in duhovnike. Konkordata, ki ga je sklenila Rusija s papežem 1. 1847., vlada ni držala.
Švica, po vplivu revolucijskih idej in po francoski invaziji oslabljena, je do 1. 1830. v verskem oziru kazala nekako vztrpnost. Tedaj se je pa začel ljut boj proti vsaki pozitivni, osobito proti katoliški veri. Jeli so uvajati jožefinske postave in jih kruto izvrševati. Ropali so cerkveno premoženje, zapirali škofe in duhovnike in rušili samostane. Katoličani so se naposled vendar vzbudili. Jos. S e u iz Lucerna je stopil na čelo katoliške opozicije. Padel je 1. 1845. mučeniško pod bodalcem najetega morilca. Katoliška vojna je bila premagana in novo preganjanje se je začelo, ki je še-le novejši čas ponehalo.
Samo v Rusiji in Švici je trajal torej trajni boj proti katoliški cerkvi sredi našega veka. Drugod se je povsod obračalo na boljše. Celo Dansko (po državnem temeljnem zakonu 1 1849.) in Norveško (po tolerančnem ediktu 1. 1845.) je vzbudilo med maloštevilnimi katoličani krepko življenje.
C. Koncem veka.
Začetkom veka — Napoleon, strinjajoč v sebi vrhunec človeške moči! Koncem veka — recimo brez ovinkov — Leon XIII., ki s silo svojega in s pomočjo božjega duha gradi' nove kolovoze narodom in državam. Racionalizmu in cerkvenemu polracionalizmu je razbil njegov prednik strupeno glavo; prvemu dne 8. decembra 1854, ko je proglasil brezmadežno spočetje božje Matere za verski nauk, drugemu, ko je 1. 1870. ob vatikanskem zboru z dogmatiško definicijo za vse čase utrdil učno oblast rimskih papežev in
s tem izpodbil zadnje zavetje vsakršni zmoti. S tem je pripravil pot velikemu Leonu.
Kamorkoli pogledamo, kaže sedaj svet sledi Leonovega dela. Socializma — anarhije ne zameta samo, marveč jima izpodmika tla s svojimi krščansko-socialnimi načeli, katerim se klanjajo tudi krivoverci. Napačne tilozotije, ki je spravila človeštvo do brezna, ne preklinja samo, marveč ji v obnovi modroslovja sv. Tomaža Akvinca po vseh škofijah oživlja nepremagljivega nasprotnika. Brez politiške moči je, a naravnega prava in naravne etike načela, ki jih razglaša, dobivajo po širnem svetu nebrojno navdušenih zagovornikov; vladarji hodijo k njemu po svet; narodi se mu klanjajo kot svojemu voditelju in osvoboditelju. Na vzhodu, kamor je posebno živo obrnjeno njegovo oko, se dani. Razkol izgublja svojo surovo otrplost. Celi narodi se vračajo h katoliški edinosti. Dovolj poguma čuti Leon, da vabi razkolnike in krivoverce v svoj hlev. In koder se oglasi, povsod mu odmevajo v tisočerem jeku hvaležna srca. Leon XIII. je zarja XIX. veka. Po vseh državah je povzpel katoličanstvo do sijaja, ki bi ga nihče začetkom veka niti sanjati ne mogel. Katoliška cerkev sicer nikjer ne vlada, a ima povsod svoje pravice in ima svobodnih vnetih mož, ki jo branijo. Njen pomen se v teh bojih tem jasneje izpoznava. Preko strastvenih preganjanj, ki jih je z vso silo do skrajnosti pomnožil Bismarck, so zmagali nemški katoličani in sedaj odločujejo v državi. V Avstriji se dviga krepko katoliška zavest in ne bo dolgo, ko bo v odločilnem boju pokazala svojo nepobitno silo. Na Angleškem, v Švici, v Belgiji itd. srečavamo novo življenje. Zaostajajo pač nekatere države, med njimi v prvi vrsti zlačnena, gospodarski in politiški stepena Italija. A tudi tam se dani.
Razberimo namesto posamnosti glavne točke, ki nam jih kaže katoliški svet v Evropi koncem veka v nasprotju ž njegovim početkom:
a) Katoliška edinost in vzajemnost. Papeževa oblast je sveta vsakemu katoličanu. Škofov, ki so se v cerkvenih stvareh kot n. pr. Bossuet sklicevali na kralja proti papežu, ali ki so v Emsu sklepali proti rimski stolici, ni več. Sempatja se še plazi po kakih zaostalih duhovnikih kos jožefinizma ali liberalizma, da je potem izjema tem smešnejša, čim bolj redka je. Škofje s papežem, duhovniki s škofi, ljudstvo z duhovniki tvori nepremagljivo falango. Podlega servilizma pred svetno oblastjo je vedno manj; vedno pa več mož, ki imajo apostolsko gorečnost, da se tudi muče-ništva ne plašijo. — Vzajemnost! Kdo se je še do nedavna brigal za katoliške razmere po drugih krajih? In sedaj so nam katoličani v Indiji in v Egiptu in v Braziliji ne samo po imenu bratje, marveč zanimljemo se zanje, pomagamo si drug drugemu dejanjsko in z molitvijo. Zveza, ki veže katoličane širnega sveta, je vedno močnejša, zato pa tudi brezvercem vedno impozantnejša. Najlepši biser je v diademu, ki si ga je spletel Leon XIII. kot organizator katoliškega časopisja in katoliških društev.
b) Spoštovanje do katoliške prošlosti. Naš vek se je pričel z zaničevanjem vseh prošlih krščanskih dob; končuje se pa s tem, da se hodimo učit v te dobe in da s prisrčno spoštljivostjo gledamo stare
spomine. Najdalje je vplival novi duh v tem oziru na nas; najtežje se je bilo otnssti teh predsodkov, ki nam jih je vcepila vzgoja v prošlih časih. A ti predsodki padajo! V socialnem oziru nas uče družabni organizmi prošlih časov, česa nam treba. Našim razmeram primerno jih skušamo obnavljati. — Umetelnost sega nazaj in kjer se zgane, ustvarja čuda, kjer pa gre po poti, ki jo je začrtal naš vek, sc izgublja v zmedenem, deka-dentskem subjektivizmu. — Znanost si gradi zopet v zdravi filozofiji svoje podrte temelje. Pri sv. Tomažu išče opore proti skepticizmu in suhemu em-piriškemu pozitivizmu.
c)	Katoliško bogočastje, ta najnežnejša in najobčutljivejša cvetka katoliškega življenja, se očiščeno in ponovljeno obhaja po naših svetiščih. Lepe cerkve, ki jih oživlja na novo porojena edinost katoliškega okusa, vstajajo, stare se primerno prenavljajo. Cerkvena oprava in obleka se enotno napravlja in ureja. Cerkveno petje preveva zopet pravi duh.
č) Pobožno življenje se razcvita v nebrojnih oblikah. Redovi — iz prahu očiščeni — vstajajo v novem sijaju; nebrojno kongregacij zbira v blagor človeštva in v čast katoličanstva na tisoče moških in žensk. Molitev in krščanska ljubezen imata vedno več, vedno bolj vnetih zastopnikov. Božja pota, bratovščine, katoliška društva, pobožnost do sv. R. Telesa, do božje Matere, klijejo veselo po celem svetu. Molitve je zmiraj več, pa tudi krščanske ljubezni. Delavci, bolniki, sirote, reveži, za katere skrbe katoličani, pričajo glasno, da je katoliška cerkev nevesta tistega, ki plačuje kot sebi storjeno, kar se stori komu izmed malih in zapuščenih.
Lepa je s te strani zarja, ki jo daje Leon XIII. s cerkvijo, kateri stoji na čelu, XIX. veku. A ne pozabimo, da poleg cerkve devetnajsti vek tudi še ni uničil druge sile, ki ostane tudi nepremagljiva do konca, namreč revolucije. Katoliška cerkev in revolucija ostaneta. Tudi revolucija je še močna in v novih oblikah hoče doseči to, kar se ji v prejšnjih ni posrečilo. Neomejena svoboda, kateri služi revolucija, in resnična svoboda, ki jo daje katoliška cerkev vsakomur, kdor se ukloni njeni avtoriteti, bijeta še vedno boj med seboj. Pri posamniku se lehko konča ta boj z zmago ali s porazom, v družbi pa ostaje brez prestanka. Revolucija, ki si je v XVI. veku izbrala neomejeno versko svobodo, v XVII. in XVIII. veku umstveno svobodo in v XIX. veku — zlasti p o 1 i t i š k o svobodo za cilj svojega boja, že razvija svoj rdeči prapor, za neomejeno socialno svobodo v obliki popolne socialne enakosti. Ta boj bo hujši, nego vsi prejšnji, ker se tiče življenja samega in posega v vsakega človeka razmere. Zdelo se je na prvi pogled vselej, da je revolucija dosegla, kar je hotela. Odtrgala je cele narode od cerkvene oblasti v XVI., napojila z racionalizmom do mala vse izobraženstvo v XVII. in \\ III., zastavila temelje politiške svobode v XIX. veku, a to, kar je obetala, ni prinesla. Namesto svobode —
nam zija nasproti umstvena, nravna in gospodarska propalost. Tudi nova socialna revolucija ne more roditi nič druzega.
Dejali smo, da hočemo pokazati, da se nam je treba v razburkanem nestalnem valovanju, v katerem se giblje človeški element, opreti na večno stalno božjo prvino. To nam podaje katoliška cerkev. Umevajmo jo, kakor jo umeva Bog, sicer nas čakajo siloviti dokazi te resnice, kakršne nam nudi tudi povestnica devetnajstega veka. Stalnost božjega elementa se gotovo tudi v novi revoluciji sijajno izkaže. A med tem lehko propademo mi in propade tudi naš narod!	Dr.	j.	Ev.	Krek.
Kako tolmačijo zgodovino?
Mein 1'reund, dic Zeitcn der Vergangenheit Sind uns ein Buch mit siebcn Siegeln;
Was ihr den (teist der Zciten heisst,
Das ist im Grund der llcrren cigncr Geist Gothe: Faust I. Theil.
Pojem zgodovinske filozofije.
Način, kako se zgodovina piše in obdeluje, je zelo različen. Med suhoparnimi beležki kakega kronista in velikimi sistematičnimi deli novodobnih zgodovinarjev, kolika razlika! Pred vsem zahtevamo od zgodovinarja, da obdeluje zgodovino pragmatično in organsko. V mogočnem veletoku dogodkov nam mora kazati vzroke in posledice, pri zgodovinskih osebah njihov značaj in vpliv njih delovanja, pri posameznih dobah vodilne misli; zgodovine posameznih časovnih dob ne more obdelovati, ne da bi se oziral na preteklost, in pri posameznem narodu mora v poštev jemati vpliv drugih ljudstev, ki so obenem ž njim živeli. Zgodovina je kakor živ organizem, kjer so posamezni deli med seboj v tesni zvezi in se drug drugega izpopolnjujejo. — Naravno je, da je že pri tem načinu zgodopisja dokaj subjektivne primesi. Naj se tudi zgodovinar trudi, da bi bil nepristranski objektiven, vendar se mu to do cela ne bode nikdar posrečilo. Dogodki preteklosti sc zrcalijo v njegovem duhu; on je tisti, ki dogodke in osebe tolmači, ki jim prideva lastnosti, ki sestavlja, razkraja in sklepa. Površen pregled raznih zgodovinskih del nam potrjuje resnico naše trditve.
Jasneje in določneje se kaže subjektivno stališče zgodovinarjevo, kadar govori o razvoju človeštva in njegove zgodovine, o namenu tega razvoja in njegovih vplivnih činiteljih, o zakonih ali idejah, ki določujejo in vladajo ta razvoj. Vsa ta temeljna vprašanja pripadajo stroki, ki jo imenujemo fi ložo lij <> zgodovine. Človeški razum nehote išče v navidezni zmedi
zgodovinskih dogodkov nekega reda. Vprašuje se, čemu vedno se menjajoče vzpenjanje narodov in njihova propast, kako je tolmačiti te raznovrstne, skrivnostne dogodke? Ali vrti kolo zgodovine slepo naključje, ali pa se vse godi po gotovem načrtu? Katere so vodilne misli in zakoni velikanskega gibanja, ki se nam kaže v okviru svetovne povestnice? Le skrajni pesimizem more reči S Schoppenhauerjem, da je vse, kar se nam kaže v zgodovini, brez smotra in zveze, kakor sanje — brezumnika. Toda na vsa ta vprašanja nam zgodovina sama ne odgovarja, temveč naš razum potom refleksije iz zgodovinskih dejstev, nekoliko pa modroslovje, oziroma vera. — V našem času je modroslovno naziranje zgodovine postalo moderno. Popustivši svojo poprejšnjo metodo so začeli zgodovino kovati v sisteme in jo v luči svojega modro-slovnega naziranja razlagati. Zgodovinska filozofija se obdeluje sama zase, tvori pa tudi temeljni podstav vsakemu zgodovinskemu delu. Saj se naziranje zgodovinopisca kakor rdeča nit vleče skozi vse delo, prepleta osebe in dogodke, in določuje sodbo pisateljevo. Vredno je pač, da si stvar ogledamo nekoliko bliže z načelnega stališča.
Herderjev racionalizem. Panteistiški nazori.
Vsi veliki misleci, pesniki, zgodovinarji, modroslovoi, so se bavili z velikimi problemi zgodovine. Že veleum Leibnitz je imel neko temno idejo o harmoničnem razvoju človeštva, dasiravno je ni znanstveno razvil in utemeljil, Lessing prerokuje v svoji „Erziehung des Menschengcschlechtes“, da se človeštvo povzdiguje do vedno višje stopinje omike — seveda brezverske —, napoveduje na podlagi svoje filozofije propast vsem verskim sistemom, zablodi pa celo do malo umnega mnenja — o preseljevanju duš. Schiller je bil Kantovec. Skepticizem, ki je neizogibna posledica tega sistema, je zanesel tudi v zgodovino. Zato taji vsako vez med zgodovinskimi dogodki, češ naključje drvi kolo zgodovine. Namen in prihodnja usoda človeštva sta nam neznana, harmonija in zakoni, ki jih nekateri vidijo v zgodovini, so samo delo našega razuma in nimajo objektivne veljave. Schillerju sploh zgodovina ni bila resna veda, temuč le „zakladnica za njegovo domišljijo."
Prvi, ki je globlje prodrl v sestav zgodovine in se trudil razne njene pojave vednostno raztolmačiti, je bil Herder. Njegovo slavo niso toliko utemeljila slovstveno-kritična dela, marveč njegova filozofija zgodovine. — Svoje nazore je razvil v velikem delu: ,.Ideen zur Philosophie der Geschiehte der Menschheit“. (1784 -1792.) Ključ do vseh skrivnosti zgodovinskih pojavov mu podaje priroda.
Človek je po svojem bistvu prirodno bitje, njen vrhunec in zvršetek. Organizacija narave se začenja z rudninami, se vzpenja do rastlinstva in živalstva in se izpopolnjuje v človeku. Zato je tudi človek popolnoma od nje odvisen, kakor poedinec, tako vse človeštvo. Gore, doline, morja, podnebje določajo človeku dušne in telesne moči. (.lovek sam, kakor tudi vse, karkoli stori, nosi značaj podnebja, v katerem živi. Zato si moramo tudi vse
kulturne razmere narodov: državne oblike, vero in nravnost, poezijo in umetnost, tolmačiti s pomočjo pri rodnih vplivov, katerim so bili izpostavljeni. In če vprašamo, kakšen smoter ima zgodovinski razvoj, odgovarja Herder, da skuša narava uresničiti problem človečnosti (humanitete). Humaniteta je po njegovem mnenju najpopolnejše izražena v krščanstvu. Seveda v onem racionalistiškcm, od vseh dogem očiščenem krščanstvu, ki ga je sam oznanoval. Katoliška cerkev mu je reakcionarna sila, ki prirodni razvoj le zadržuje. — Pri višjih stopinjah kulture, priznava Herder, da sodeluje tudi človek s svojo voljo in da se vrši ves razvoj pod vodstvom božje previdnosti. Vendar tej ne pripisuje dosti vpliva. „Was ist das fiir eine Vorsehung", pravi nekje, „die jeder zum Poltergeist in der Ordnung der Dinge, zum Bundesgenossen seiner eingesehninkten Absicht, zum Schutz-venvandten seiner kleinfiigigen Thorheit gebrauchen konnte.' — Modroslovno ozadje Herderjevih nazorov je oni racionalizem ali deizem, ki se je sredi prošlega stoletja začel širiti z Angleškega po vsej srednji Evropi. Nove „ideje“, ki jih je razvil, so močno vplivale na vso znanost, zlasti na geografijo, ki se je šele odtlej začela znanstveno obdelovati, na zgodovinopisje, antropologijo in etnografijo. Vendar moramo reči, da je Herder s svojim enostranskim poudarjanjem prirode in njenega vpliva delal tir materialistiškemu modro-slovju. SehafTle2 pravi nekje, da je Herder darvinistiškemu evolucionizmu čudovito blizu prišel.
V trditvah Herderjevih je nekaj zdravega jedra. Človek je po svojem telesu tesno združen s prirodo in priroda globoko posega v njegovo telesno in dušno življenje. Neki krščanski učenjak označuje te vplive rekoč: „Ka-kovost zemlje, podnebje in geografijska lega tvorijo fizični temelj narodovega duha in določajo marsikatero posebnost zgodovinskih pojavov11 Naravno je, da niti prevroči, niti premrzli kraji niso ugodni kulturnemu razvoju. Zato so eskimovci kakor tudi prebivalci tropičnih pokrajin tako zaostali. Različnost zemlje določa, je li pripravna za obrt, poljedelstvo ali trgovino in s tem vpliva na socialne razmere. Tudi v višji omiki, umetnosti, poeziji se kažejo prirodni vplivi. V vročih indskih krajih je priroda čudovito bujna in raznovrstna. Živalstvo in rastlinstvo kažeta najbogatejšo spremembo oblik in v razsežnosti presegata navadne meje. Isti razkošni značaj se pojavlja pri ljudstvu. Domišljija je posebno razvita in se naslaja s fantastiškimi predmeti. Stavbarstvo se giblje v orjaških oblikah ; v poeziji, modroslovju, verstvu, kakor tudi v življenju, se druži razbrzdana poltenost s pretiranim zatajevanjem, in buddhistično nirvano, uničenjem samega sebe. Toda vpliv prirode vendar le ostane na površju, in ne izpremeni bistva človeške duše. Značaj človeški ostane isti, naj živi v tem ali onem podnebju. S pesnikom moramo reči: „Menschcn sind die Menschenkinder aller Zeiten, aller Zonen — ob sie unter Birkenbiischen, ob sie unter Palmen wohnen“ (Weber).
1 Herder: Ideen XV. 5.
Schaffle: Iiau und I.eben des socialen Kbrpers str. Sl.
3 khrhard: Stellung und Aufgabc der Kirchcngesehichte str. S9.
Kdor hoče državne in družabne naprave, verstvo, duševno življenje narodov le s pomočjo podnebja razlagati, bo zadel ob nerešljive uganke. Ugodna lega balkanskega polotoka, prijetna izprememba širnih ravnin, nizkih hribov in visokih gora, vedno jasno nebo in milo podnebje, veličastno morje, ki je od vseh strani obkrožalo polotok, vsi ti vplivi so po Herderjevem mnenju zbudili starim Grkom čut za poezijo in umetnost, ki nosi na sebi isti značaj lepe harmonije kakor dežela, kjer je nastala. — Toda isti pogoji za kulturni razvoj so na balkanskem polotoku še dandanes in vendar pri Turkih in Novogrkih ne zapazimo nikakega duševnega poleta. Tolmačiti si moremo to prikazen le iz različnega značaja narodov, ki ga tudi priroda ne more izpremeniti.
Istotako ne moremo trditi s Herderjem, da bi bil človek nasproti prirodi popolnoma pasiven. Kakor priroda vpliva na človeka, tako tudi človek vpliva na prirodo in jo s svojim razumom obladuje. Iznajdbe našega veka nam pričajo^ kako zna človek izrabljati prirodo in nje sile v svojo korist; zapreke, ki mu jih je nekdaj stavila (gore, puščave, morja), sedaj z lahkoto premaguje. Zato prav trdi Cantii: Die ganze Geschichte bezeugt die Wahrheit, die Gewalt des menschliehen Geistes beherrsche die Natur und lehne sich gegen die physisehen Ursaehen auf. Hoher stehend als die blossen Kmpfindungen, sei die Intelligenz nicht Sclavin der materiellen Natur.“ 1 Herderjeve nazore so izkoriščevali vsi protikrščanski modroslovei in racionalistični zgodovinarji, vendar je njegova slava zatemnela, ko je nemška špekulacija pognala nove plodove.
Med tistimi, ki se hvalijo, da so prvi iznašli enotno razlago vseh svetovnih pojavov v naravi in življenju človeštva in vse te mnogovrstne prikazni spravili v tesen sistem — je nemška panteistiška modroslovna šola. Okoli Fiehteja, Schellinga, Hegela se je zbrala množica zgodovinarjev, ki so po njih nazorih tolmačili svetovno zgodovino. Se sedaj veje iz mnogih zgodovinskih del duh nemške „klasiške‘; filozofije. Ne ozirajoč se na veliki prepad, ki je med našim mišljenjem in realnim svetom, med logičnimi in Ontološkimi zakoni, so načrtali ti filozofi pri svojih mizah sisteme, da po njih tolmačijo življenja uganke. Kakor priroda tako jim tudi zgodovina ni druzega nego pojav skrivnostnega delovanja svetovnega duha, ki se razvija z nujnostjo logičnega zakona in v človeka pride do samozavesti. Človek se vara, ako misli, da deluje svobodno; poedinci kakor ljudstva so le organi one „vseobčne ideje“, ki se po njih vedno višje popenja in izpopolnjuje. Vera, umetnost, veda so najpopolnejše manifestacije svetovnega duha, veliki možje, ki so se proslavili z umom in dejanjem, njegove najpopolnejše inkarnacije. — Vsak izmed teh velikih nemških filozofov je po svojem sistemu kdmačil tudi zgodovino. Seveda pri razlaganju niso bili posebno natančni; če se dejstva z njihovimi nazori niso strinjala, so jih prezirali ali pa tajili. lJo mnenju Ki c h tej e vem dokazuje zgodovina razvoj človeštva k vedno Popolnejši svobodi. V bodočnosti že gleda čas, ko se bodo narodi povzpeli
1 Cantu: Allgcmeine NVcltgeschichte. 1, 15d. str. 26.
do tolike popolnosti, da bodo živeli brez zakonov. Ta doba bode hkrati doba največjega gmotnega blagostanja. Nemci so poklicani, da v teženju po svobodi stopajo drugim narodom na čelu in pospešujejo razvoj zgodovine. — Dosledno s svojimi nazori o smotru človeškega rodu proslavlja Fichte revolucijo. Zato so se ga bili v prejšnjih časih oprijeli tudi socialni demokratje, zlasti Lassalle, ki je bil njegov učenec in oboževatclj. Marx je pozneje krenil na materialistično pot.
Hegel razločuje v razvoju „svetovnega duha“, kakor nam ga kaže zgodovina, štiri dobe. V prvi dobi zgodovinskega razvoja je bil svetovni duh še tesno združen s prirodo in od nje odvisen. Na tej stopinji so bili orientalski narodi in so še dandanes divjaki. V drugi dobi se svetovni duh zave in spozna sam sebe (Grki in Rimljani), v tretji dobi se dvigne do spoznavanja svojega božanstva (krščanska doba). Razvoj se završi v panteističnem modroslovju, ki je najpopolnejše. V vsaki dobi je bil zastopnik tega velikega procesa poseben narod. Njemu nasproti so vsi drugi narodi brezpravni, ker le zadržujejo razvoj. V našem času so Nemci na vrhuncu kulture. — S tako filozofijo opravičuje Hegel podjarmljenje in zatiranje narodov, ki bi morali po njegovem mnenju vsi služiti materi Germaniji. Nemška oholost se že ne more višje tirati kakor se tu!
Po svoji naravi vodijo Hegelovi nazori do revolucije. Saj se glasi njegov izrek: „Alles Bestehende ist werth, dass es zu Grunde geht.“ Vse kar obstoji, je po njegovem mnenju le ovoj popolnejših oblik, ki se imajo, razviti, in ako se ovoj stre, bo ustvaril svetovni duh nova čuda. Socialni demokrat Engels sam priznava, da je modroslovna špekulacija pripravljala politično revolucijo leta 1848., kakor filozofija francoskih enciklopedistov revolucijo leta 1789. Ironija se mu zdi le to, da je nemška država sama plačevala te profesorje, jih postavljala mladini za odgojitclje, in da je bila Hegelova filozofija od pruske vlade priznana in potrjena '. Hegel je seveda svojemu modroslovnemu sestavu hotel dati neko konservativno lice, zato je zlasti poveličeval prusko državo, češ da stoji kot država najomikanejšega ljudstva na vrhuncu božanstva, da je „der priisente Gott“. Vendar se s takimi dvorljivimi pokloni revolucijonarna tendenca ni dala prikriti.
Ne mislimo tukaj zavračati panteistiških zmot, dandanes so njih sistemi že obsojeni, ker so — pozabljeni. Vendar smo podedovali od njih marsikatere nazore, zlasti nazor o neprestanem razvoju človeštva brez smeri in smotra, ki se je še ohranil v naši materialistiški dobi kot evolucionizem.
Materialistišlco naziranje. — Darvinizem v zgodovini.
Marx- Engelsova teorija.
Nasprotstva se dotikajo! Hegel je zgradil s svojim sestavom babilonski stolp do oblakov in se zibal v sladki zavesi i svojega božanstva. Toda sen je bil kratek. Že njegovi učenci so padli iz teh zračnih višav in se našli v
1 Engels: „I.udvvig Feuerbach." Str. X.
mlaki — materializma. Leta 1841. je izdal Ludovik Feuerbach knjigo „Wesen des Christenthums“. Dasi je bil sam pristaš Hegelov, mu je vendar s tem delom zadal smrtni udarec. Od vseh drznih kombinacij Hegelovih ni priznal druzega kakor bitnost materije. Ta biva neodvisno, sama zase, človek je produkt prirode, razen prirode in človeka ni ničesar. Vsa višja bitja, ki si jih je ustvarila človeška domišlija, niso drugega nego refleks duševnih pojavov katerim je človek dal neko objektivnost. — V primeri s poetičnimi in visokoletečimi frazami panteizma je bila to gola, suha proza. Vendar je knjiga dosegla velik uspeh med pristaši nemške filozofije. Engels pravi o njej: „Man muss die befreiende Wirkung dieses Buches selbst erlebt haben, um sich eine Vorstellung davon zu machen. Die Begeisterung war allgemein. Wir alle Waren momentan Feuerbacherianer." 1 Za kako novo zgodovinsko filozofijo seveda tudi s Feuerbachovim materializmom še ni bilo dosti dobljenega.
Že v osemnajstem stoletju so francoski enciklopedisti (Voltaire,‘Diderot) materializem izkoriščali za razlago raznih pojavov življenja. Toda za dela človeškega duha v vedah in umetnosti, za tolmačenje kulturnega razvoja, ki se kaže v zgodovini, se ni dal dobro uporabljati. Tudi jim ni bil namen znanstveno utemeljiti svoje nazore, ampak so hoteli s svojim pisarjenjem le zatreti vero in cerkev. Zgodovina pa jim je služila za pamflet, s katerim so izkušali doseči svoje nizkotne namene. Dokazovali so, da je vera nastala le po goljufiji duhovnikov, da so državne, družabne in verske oblike odvisne od podnebja, v katerem človek živi i. t. d. — Lelo Engels očita tem po duhu sorodnim bratom, da zgodovine niso razumevali.2
Kakor se je prvi poskus izjalovil, tako tudi Feuerbachov materializem sam na sebi ni podal novih idej. L. 1859. je izdal Th. Buclcle na Angleškem knjigo: „History of the civilisation Englands.“ V predgovoru pravi, da hoče s pomočjo eksaktne metode povzdigniti zgodovino na stališče prave vede. Belo je prvi poskus, kako naj bi se zgodovina tolmačila izključljivo materia-listiško pri vseh zgodovinskih pojavih. Pisatelj izkuša natanko določiti občni zakon in razlaga vse dogodke po zakonu vzročnosti. O svobodi v njegovi zgodovini seveda ni govora, posameznik izgine nasproti železnim zakonom, ki vladajo svet. Knjiga je zadela na krepak odpor pri zgodovinarjih. Z vedno enakomerno delujočimi zakoni se mnogovrstni dogodki in velike izpremembe v zgodovini ne dado razložiti.
Nov rabljiv temelj za daljne špekulacije je podal materialistom še le darvinizem. Iz biološke hipoteze je kmalu nastala dogma prirodoslovja >n prešla iz prirodoslovja v razne druge vede.
Lyell jo je uvel v geologijo, Du Prel v astronomijo. Pa tudi duševne vede se razlagajo po njegovem receptu. Celo za psihologijo so že iznašli neki darvinistiški temelj, in darvinistiški slovničarji dokazujejo, da so se besedne oblike in razni jeziki ravno tako razvijali, razširjali, drug drugega uničevali kakor živi organizmi. Naravno je, da je darvinizem vplival tudi
1 Engels 1. c. str. 12.
’ Engels 1. c. str. 24.
O*
na zgodovino. Ako človek ni po svojem dulnt gospodar narave, temuč njen produkt, potem tudi zanj veljajo isti zakoni razvoja kakor za druga organska bitja. „Evolueija, selekcija, divergenca" so delujoči činitelji v zgodovini človeštva in namesto božje previdnosti je „boj za obstanek" tista skrivna sila, ki jo vodi. O kakem vplivu svobodne človeške volje v taki razlagi seveda ni govora.
Po mnenju darvinistiških zgodovinarjev zgodovina ni drugega kakor zadnji oddelek onega velikega razvoja, ki se je v praveku pričel s pretvarjanjem kaotične mase in je danes z neprestanim razlikovanjem (Differenzierung) dospel do kulture devetnajstega stoletja. Zato natančen darvinist ne prične zgodovine kakor Engels s tisto dobo, ko je človek iznašel 'ogenj s pomočjo kresilnega kamna ali z drgnjenjem trdega in mehkega lesa, temuč posegel bode nazaj do bakterij in moner, iz katerih se je človek razvil.
V zadnjih desetletjih je darvinistično naziranje prodrlo v vedno širše kroge. V zgodovinskih delih so je uporabljali Helhvald (Die Kulturgeschichte in ihrer naturliehen Entwickelung, VVien 1875.), Twesten, Lang, Strauss i. dr. Izmed različnih materialistiških sestavov zanima zlasti „Marx - Engelsova" teorija, in sicer zato, ker nima le teoretiške vrednosti, temuč služi za modro-slovni temelj socialni demokraciji.1 Socialisti uče, da se je pri zgodovini najbolj treba ozirati na gospodarske razmere. Na teh slone politiške in družabne uredbe; od njih je odvisno tudi vse duševno življenje narodov. Gospodarske razmere zopet določuje način proizvajanja. Izpremembe, ki so se v proizvajanju tekom časa dogodile, ločijo razne zgodovinske dobe med seboj. Nujna posledica gospodarskih razmer je boj med posameznimi družabnimi sloji, med gospodarji in podložniki, med izžemavci in zatiranci. Ta boj, ki ima često lice politiških preltucij, je važen činitelj v zgodovinskem razvoju, ker ustvarja vedno nove oblike. Cilj mu je gospodarska emancipacija zatiranih slojev. Dosedanje revolucije so to svobodo le nekoliko dosegle, docela jo bode uresničila še le prihodnja socialna revolucija, ki uvede popolno gospodarsko in politično svobodo. Engels nas slednjič še opominja, naj nikar ne mislimo, da živimo morda že v poslednji dobi zgodovine. Po njegovem mnenju smo še le pri začetku. Ko ustvari socializem raj na svetu, se bode zgodovina še le prav razvijala.2
Oglejmo si posamezne točke te soeialistiške filozofije! Že prva trditev, da so temelj zgodovini gospodarske razmere, bi moral povzročiti popoln
1 Glej spis „Materialistično modroslovje" v Katol. Obzorniku. Let. 1., št. 2, str. 137 in sl.
3 Grafično začrtava socialist Jacoby tok zgodovine rekoč: „Dic Kntuickelungs-geschichtc der Menschheit, scit sie aus dem Thier heraustritt, unaufloslieh verbunden mit der lčntvvickelung des klin.stliehon Arbcitsmittels und ohne sie nieht denkbar, bewegt sieh in einer Curve von parabclahnlicher Gestalt Aus der unendlichen Vcrgangenheit her-kommend, geht sie gar langsam bis zur industriellen Revolution des let/en Jalirhundcrtcs, sodann in unvergleichlich schnellerer Bevvegung lauft sie ihrem Krcuzpunkte zu. Der Kr-lindung der Dampfmaschine und um diesen hcrumgehend ist sie gcgcmvartig nahe vor ihrem Wendepunkt angelangt, um sodann als das Kchrbild der bisherigen \Vclt des Llcnds und der Noth, vonviirts zu gehen in die l nendlichkcit der Zukunft." (Jacoby: Die Idee der Entwickelung str. 54.)
prevrat v zgodovinopisju. Doslej se je oziral zgodovinar le na duševni razvoj človeštva^in manj so se v kulturni zgodovini opisovale ekonomiške razmere. Sedaj pa bi moralo biti ravno narobe. V teh nazorih se jasno razodevajo socialistične težnje, ki hočejo, da bodi zgodovina le služkinja njihovi propagandi. Kakor socializem praktiško stremi za tem, da imej edino le delavec vso veljavo in drugi stanovi nič, tako hoče tudi znanstveni socializem vse stroke zasužnjiti svojim idejam. Gospodarske razmere po socialistiških nazorih določajo politični in duševni razvoj človeštva. V svojih delih in listih (zlasti v „Neue Zeit“) se trudijo socialisti dokazati notranjo zvezo med družabnimi razmerami in duševnim gibanjem narodov. Vse idealne nagibe v zgodovini taje. Tudi verski prepiri v prvih stoletjih krščanstva, reformacija, tridesetletna vojska, so jim le boji družabnih slojev. Ko vidi človek, kako se tu zgodovinske resnice taje, zavijajo ali pretiravajo, da postanejo prikladne za njihov sistem, se mu mora studiti silovito ravnanje. — Najtežje je spraviti vero in modroslovje v zvezo z gospodarsko podlago, ker sta te dve stroki najidealnejši. Nekateri socialisti (Belfort) so tudi priznali, da se zgodovina modroslovja nikakor ne da tolmačiti samo na podlagi gospodarskih razmer. Drugi trdijo nasprotno. — Da spoznamo, kako prikrajajo zgodovinske resnice po svojem sistemu, naj tu navedem njihovo razlago Platonove filozofije.1
Platonova filozofija socialistom ni drugega nego reakcija proti demo-kratiškim težnjam, ki so se ob njegovem času v Atenah začele pojavljati. Njegov modroslovni sestav ima docela aristokratska načela. Najvišja med vsemi idejami je ideja „dobrega“, na katero se mora nanašati vse človeško hrepenenje in delovanje. S takim modrovanjem je hotel Platon preslepiti atenske demokrate, naj ne iščejo sreče in svobode na tem svetu, temuč na drugem, aristokratski stranki pa ohraniti vlado. Socialistiški filozof pravi naravnost: „Platon je z imenom božjim nižje ljudstvo ogoljufal." *
Tako perfidno Platonove vzvišene filozofije pač nihče še ni tolmačil! Ob takih problemih se razkriva vsa propalost materialistiške vede, ki gre le za tem, da potegne v blato vse, kar je vzvišenega in plemenitega.
Iz navedenega je že dovolj jasno, v kateri smeri se sedaj giblje zgodovinska filozofija. Bo g a so odpravili iz zgodovine,8 človeka pa so ponižali na živalsko stališče, lčdino prirodoslovje ima po takih nazorih pravico do obstanka.
Krščansko umiranje. — vSV. Avguštin: (le civitate Dei. — Sklep.
Rekli smo, da se filozofija zgodovine po krivici imenuje moderna veda. Res je, da se je v novejšem času preiskoval in vpošteval vpliv narave na človeštvo, da se je zlasti začela zgodovina obdelovati organiško in poudarjati •ttoč idej, a z enostranskim poudarjanjem teh činiteljev se je nekrščanska
1 Dr. Stillieh: Ueber griechische Philosophie vom Standpunktc der materialistischen
Geschichtsauffassung. Neue Zcit. XVI. Jahrgang, Nr. 19.
3 loc. cit.
1 Lafarguc pravi: „Marx hat Uott aus dem letzten Schlupfmnkel verbannt, aus der
Geschichtc.“ Neue Zcit. XIII. Jahrgang. II. H. str. 579.
filozofija zapletla v nepregledna protislovja. Točno označuje protestant Leo panteistiško in materialistiško tolmačenje z besedami: „Die Darstellung eincr weIthistorischen Entwickelung, \velche ihrcn Gegenstand einem Systeme an-zwiingte, welches nicht vis-a-vis der Erscheinung Recht behiclte, ware nur eine Heuchelei der Weltgeschichte, nicht sie selbst.“ 1
Pravo modroslovno naziranje zgodovine in ključ do razumevanja vseh njenih pojavov nam podaje krščanstvo. Zadnji faktorji v zgodovini, pravi neki krščanski učenjak,'4 so po nazorih krščanskega modroslovja: Bog; narava in človek. Bog po svoji naravni in nadnaravni previdnosti, narava po svojem vplivu na razvoj materialne kulture in po tej tudi na duševno življenje, človek po svoji individualni svobodi in moči in po svojem socialnem delovanju. — To se strinja i z realno resnico dogodkov i zahtevami našega razuma, ki išče prvih vzrokov vsakemu dejanju. Že zdrava pamet in naša notranja zavest se upira mnenju, da bi bil človek le navaden stroj, ki ga gonijo prirodne sile, in da torej v zgodovini ne vidimo del njegovega uma in svobodne volje, temuč le učinke prirodnih zakonov. Materialistiška filozofija ne dela le sile zgodovinskim dogodkom, temuč tudi zdravemu razumu! Vsak dogodek je v prvi vrsti učinek svobodne volje človekove, in zato ga po pravici njemu pripisujemo. V zgodovini se zlasti kaže vpliv velikih mož, ki so celim narodom pokazali novo smer razvoja. Vendar krščansko modro-slovje človeka nima za neodvisnega činitelja, temuč poudarja povsod tudi božji vpliv. Zakaj človek je v svojem delovanju kakor v svojem bitju odvisen od Boga. Najslavnejši možje, ki so določevali usodo narodov, so si bili vendar v svesti, da so odvisni od neke višje moči, in da dogodkov niso sami povzročili. Friderik II. Veliki je rekel, da je treba tri četrtine uspeha na svetu pripisovati ,.naključju". In Napoleon I., ki se je proslavil pred svetom z najslavnejšimi čini, je pozneje na otoku sv. Helene priznal, da on sam niti enega dogodka ni zvršil.
Že poganski Grki in Rimljani so v zavesti svoje odvisnosti trdili, da vlada nad vsem svetom neizpremenljivi f a t u m (goiipa), kateremu se morajo klanjati ljudje in bogovi. Krščanstvo je na njegovo mesto postavilo edino pravi pojem božje previdnosti, ki skrbi za vse stvari.
Nameni, načrti in vplivi božje previdnosti so seveda zagrnjeni v tmino skrivnosti. Ta notranja stran zgodovine nam bode popolnoma razkrita še le sodnji dan. Mi opazujemo sedaj le zunanje dogodke in često ne vemo povedati, kaj jim je vzrok in namen. Vendar se opazujočemu in motrečemu duhu človekovemu že tukaj vsaj nekoliko razkrivajo večni zakoni božji, po katerih se giblje in razvija vse, kar biva in živi, tudi zgodovina človeštva. Zlasti pri posameznih velikih dogodkih nas z vso silo prešine zavest, da nchotč pripoznamo: „tu je božji vpliv“. Tak večni zakon, ki se jasno kaže v zgodovini, je zakon božje pravice, po katerem se plačuje dobro in kaznuje hudo, kakor pri posameznikih, tako tudi pri celih narodih. Iz tega
1 Leo: I.ehrbueh der Univcrs. Geschiehte. Itd. I. Str. 2-t.
2 I.hrhard: .Stcllung und Aufgabc der Kirchengeschichte, str. 39.
sledi, da vse dobro in plemenito, akoravno je v začetku še neznatno, v zgodovini slednjič le zmaguje, in da se pregreha in hudobija maščujeta. Že pogan Tacit je bil prepričan, „da je svetovna zgodovina svetovna sodba“, in živeč v dobi brezbožnosti in nravne propalosti, je v slutnji preteče pogube narisal lehkoživim Rimljanom svoje zgodovinske slike kot resen „Mane, thekel, phares“. Po tem zakonu stroge pravice so Grki in Rimljani premagali razuzdane orientalske narode, toda ko so izgubili svoje nravne moči, so podlegli tudi sami germanskemu navalu.
S tega stališča presoja duhoviti De Maistre zgodovino, ako pravi, da je svet neizmerni oltar, na katerem se neprenehoma darujejo žrtve v zadoščenje za mnogotero zlo, ki je povzročuje človeška svoboda.
Krščansko modroslovje pa ni le vedno poudarjalo nadnaravnega vpliva božjega nasproti brezverski filozofiji, temuč je postavilo Boga in njegovo razodetje naravnost za središče zgodovine. Ako tako teološko naziranje zagovarjamo nasproti racionalistiškemu deizmu, panteizmu in materializmu, ne vlačimo s silo iz nebesnih višah v zgodovino nadnaravnih vplivov, temuč ostanemo na realnih zgodovinskih tleh. Zgodovinarji so v tem edini, da je še le krščanstvo podalo pojem občne zgodovine. — Grki in Rimljani, ki so pisali povestnice, so se ozirali le vsak na svoj narod, dočim so jim vsa druga ljudstva bila barbarska, komaj vredna, da se omenjajo. Občna zgodovina je bila še le mogoča, ko se je vzbudila zavest, da je vse človeštvo ena velika celota, ki ima doseči skupni namen; ko se je razširila vera v enega osebnega Boga, pred katerim so vsi ljudje enaki in v čigar velikem načrtu ima najvišji, kakor najnižji svoje mesto.1 Te nazore je prineslo krščanstvo v svet. In še le tedaj se je rodila misel, da veže narode vseh časov skupna vez, in da ima človeštvo v svojem razvoju doseči neki gotov namen, ki mu ga je sam Bog zastavil. Veliki krščanski misleci: filozof Justin, Klemen aleksandrijski, Origcn, so prvi izražali te ideje. Najobsežneje pa je razvil krščansko filozofijo zgodovine sv. Avguštin v svojem veličastnem delu: „De civitate Dei.“
Pri presojanju zgodovine so mu merodajne razmere človeka do Boga. Bog se je v času razodel in si je za nositelja razodetja izvolil posebno ljudstvo, v starem zakonu Izraelce, v novem sv. cerkev. Ti so božja država (civitas Dei), katerim stoji nasproti svetovna država (civitas mundi). Poslednjo zastopajo Asirci, Grki, Rimljani. Te je Bog prepustil samim sebi, da spoznajo svojo nezmožnost, vendar jih je v novem zakonu poklical v svojo cerkev. Pri njih je imel hudobni duh velik vpliv; temu je pripisovati razne ostudne oblike malikovalstva in strašno nravno propalost. Vendar nahajamo tudi nekaj naravnih vrlin. Zlasti so se Rimljani iz slavohlepnosti trudili za krepost in čast. Vsak narod ima izvršiti neko poslanstvo, katero mu je Bog odmenil. Tako je bilo rimsko cesarstvo v rokah božjih sredstvo, da se je dosegla neka edinost med narodi in vpeljala vsaj zunanja pravičnost. S svetovnim
1 \Veiss: \Veltgesch. str. XXXIV.
vladarstvom jih je Bog poplačal za mnoge naravne kreposti, s katerimi so se odlikovali pred drugimi narodi; zakaj večnega življenja jim ni mogel dati.
Ako raz to vzvišeno stališče, ki nam je podaje veliki filozof, pregledujemo svetovno zgodovino, se v navidezni zmedi dogodkov kaže določen red in kot njeno -središče nam stopa pred oči vzvišena oseba božjega Zveličarja Jezusa Kristusa. Cas, ki je bil pred njim, je bila doba priprave (pozitivne in negativne) na njegov prihod, in tudi doba za njim se nam kaže navzlic svoji mnogovrstnosti v idealni enoti; nje središče je delovanje svete cerkve.
Pri takem tolmačenju zgodovine so nam seveda merodajni višji oziri kakor le boj za obstanek, naravni vplivi in kar še drugega uporablja ne-krščansko modroslovje. Toda resnica je, da se nam še le v luči krščanstva razreši uganka o namenu človeštva in da se vsa navidezna protislovja njegove zgodovine strnejo v lepo harmonijo. Nihče nam ne ugovarjaj, da so to srednjeveški zastareli nazori, ki so že zdavna izgubili svojo veljavo! Celo Goethe jih je moral priznati rekoč: „Das einzige und ticfste Thema der Welt-geschichte ist der Kampf zwisehen dem Glauben und Unglauben."
Modroslovci iz dosedanjega razvoja zgodovine radi sklepajo na bodočnost človeškega rodu, in razmatrajo, kaj je namen temu razvoju. Tako Fichte, Marx in drugi. Ker je vsa njihova filozofija napačna, zato tudi njihove sanje o bodočnosti ne morejo biti verjetne. Krščanstvo nam tudi tu daje določen odgovor.
Vsak človek ima doseči neki namen, ki mu ga je Bog zastavil. Ta namen je čast božja in svoja sreča. Srečo pa najde človek v tem, da sc njegov razum oklene večne resnice, njegova volja največje dobrine. In kakor se pri posamezniku izpopolnjujeta um in volja, tako se vzpenja tudi človeštvo pod božjim vodstvom od stoletja do stoletja do vedno popolnejšega spoznavanja resnice, do popolnejše nravnosti, in s tem do svoje sreče. Te verske resnice nam dovolj jasno izražajo namen človeštva, pa tudi pojem prave kulture. Zgodovina pa nam ima razkazovati, kako se je človeštvo približevalo temu namenu, ali pa od njega oddaljevalo, kaj je pospeševalo ta razvoj in kaj ga zadrževalo. Iste nazore izraža zgodovinar Leo, dasiravno z nekoliko drugačnimi besedami, rekoč: „Alle Entwickelung menschlicher Dinge hat die Aufgabe einer Ver-klarung zur Freiheit in Gott, zu \velchcr der Menseh urspriinglich geschaffen ward, und von vveleher er abfiel, weil er frei sein \volIte ausser Gott.“'
Bodi dovolj! Nasproti brezbožnemu modroslovju, ki se hoče polastiti vseh ved in tolmači tudi zgodovino po materialistiških načelih, smo kratko začrtali krščanske nazore. Zgodovina je nam kakor priroda knjiga božja, ki iz nje beremo njegove ideje in načrte. Marsikaj je nam omejenim zemljanom v njej temno, neumljivo, vendar pa že iz tega, kar je razkrito našemu duhu, zajemamo obilo tolažbe in upanja za bodočnost. Nikakega nereda,
1 Leo: Universalgeschichte Itd. I. S. 1.
nikakih protislovij ni v njej, temuč le soglasje. Zato duhovito imenuje ameri-kanec $-a ncroft zgodovino božji poem. Isto stališče zavzema že večkrat omenjeni zgodovinar Leo, s čigar lepimi besedami zaključujemo spis. V uvodu 1 svoje znamenite zgodovine namreč pravi: „Wie in nkichtigen Fugen cnt-vvickelt sich in den verschiedenen Volksvvesen und Geisteskampfen in der Weltgeschichte vor unseren Augen die griisste Composition von der des Menschen Geist je vernommen. Jeder aber gebe sich der Betrachtung dieses machtigen Weltwesens mit der Andacht hin, die vor allcn Dingen Achtung vor der Wahrheit und vor der Unverletzlichkeit des Gegcnstandes verlangt."
Dr. Jožef Gruden.
Nekaj luči v temo.
(K učiteljskemu boju.)
„Sine ira et studio."
Ljut boj je zopet zahrumel od strani našega — učiteljstva. Kujejo se članki, krpajo notice, sklepajo se zveze, snujejo zarote, vse proti — klerikalizmu. Kaj je klerikalizem? Duhovenstvo? Ne, tudi po stanovskih bratih, po učiteljih padajo palice. Zakaj? Iz osebne mržnje? Nikakor! Boj je načelen: tema se bori z lučjo, laž z resnico, liberalizem se bije z idejo krščanstva tudi v naši slovenski šoli. Nekateri „moderni‘£ učitelji, to je gotovo, bijejo ta boj zavedno, s premislekom. Mnogi pa (sodimo milo) so v njih bojni vrsti taki, ki ne vedo, zakaj se pravzaprav gre, ki hrumč z „modernimi“ iz bratovstva, iz kolegialnosti. Razni dopisi po „Slov. Narodu“ zadnji čas vsaj kažejo, da je v glavah slovenskih „liberalnih“ učiteljev mnogo zmede, mnogo nejasnosti in teme. Več luči je treba! Trezno je treba premisliti, na kakšnem stališču je, žal, tudi naše „moderno“ učiteljstvo in na kakšnem bi po svojem svetem zvanji moralo biti, a iz tega treznega premišljevanja je treba moško in odločno izvajati konkluzije. Učiteljem „bonae voluntatis“ — naslednje vrstice!
„Pristni“ ljudski učitelji. — „Svoboda, omika, napredek."
Neutajno dejstvo je, da je „moderno“ učiteljstvo v Avstriji sploh krenilo na napačno pot, da je zabredlo v nezdravo, pogubno strujo. Po sadovih se spozna drevo. Cujmo, kakšen duh veje po strokovnih listih avstrijskega učiteljstva! „V celi Avstriji", tako je pisal še 1. 1895. dober poznavalec avstrij-
1 Leo: Universalgeschichte Bd. 1. S. 24.
skega šolstva, neki J ust us V er us,' „eksistirata dva nemška in dva drugo-jezična katoliška učiteljska lista. Vsi drugi so več ali manj indiferentni, v nekaterih se kaže odkrito sovraštvo do cerkve, do duhovščine, do vere; celč goli naturalizem in surovi darvinizem se v njih javno priznavata." Ali ni to bridka izpoved? „ln taisti duh“, nadaljuje pisatelj, „veje po avstrijskih učiteljskih shodih. Jasna je ta žalostna prikazen, ako pomislimo, da so poklicali v Avstrijo znanega dr. Dittes-a, da je kot vodja dunajskega peda-gogija napredno vzgajal avstrijsko učiteljstvo. Sadovi njegovega žalostnega trinajstletnega delovanja na vplivnem mestu so očiti. Njegovo mišljenje, polno sovraštva do katoliške vere, živi v njegovih učencih dalje; le-ti je raznašajo po shodih in po listih v vse dežele in kraje avstrijske" .. .
Resnično, tudi k nam so je zanesli to mišljenje, tega duha, odtujenega cerkvi in veri, to „moderno“ stremljenje po novi šoli brez religije, brez Boga. Zadnje „Zvezino“ zborovanje in dogodki po njem nas tega jasno prepričujejo, četudi ne bi bili še nikdar poprej čuli o slovenskih liberalnih učiteljih. Dejstvo, da sta se na tem zborovanji izvolila častnima članoma „Zaveze“ dva najzagrizenejša slovenska liberalca — to dejstvo samo že govori dovelj glasno. A poleg njega govori tudi še odkrita, jasna beseda. Nimamo pri rokah vsega, kar se je v poslednjem času pisalo zlasti po „Slov. Narodu" od napredne učiteljske strani. Roglejmo vsaj to in ono. „Lahko pokajo klerikalne puške na ,mlade' učitelje, ki jim vsekakor treba pristriči drzne peruti, katere jih neso že previsoko, v one solnčne višine, kjer diha svoboda, ki je novo šolo iztrgala iz trdih pestij klerikalnega nazadnjaštva in gospodarstva"* . . . „Mi ,mladi' trdimo odločno, da je bila stara šola od kraja do konca slaba in da tisti, ki poveličuje staro šolo, kjer je deloval mežnar-učitclj, ne razume sedanje dobe, nima zmisla za napredek"3... V sedanji novi dobi, v sedanji novi šoli še-le se je „tudi kmet pričel zavedati in se bode še bolj, da ni samo zato tukaj, da dela za nebesa1'4.. . . In zato bo deviza „modernih" ljudskih učiteljev: liberalni duh, kajti ta po nas klerikalcih „tolikrat prokleti liberalni duh nam je dal novi šolski zakon'', pred katerim ni nihče znal, „kaj je zavest, kaj je narod in kaj je napredek" ... V tem duhu pojdejo napredni učitelji „z ljudstvom, s slovenskim ljudstvom — katoliškim ni treba poudarjati, ker Slovenci še niso drugoverci —“ B. . . „Moderni“ težijo po napredku. ,,Težimo po napredku. A to teženje ima smoter edino in samo v uresničenju idej, ki živč v stranki, katera teži sama po napredku (t. j v napredni narodni stranki s Hribar-Tavčar-Malovrhom načelu), katera hoče osvoboditi slovenski narod s tem, da da prostemu ljudstvu dobro, svobodno šolo““. . . . Zato se pa tudi javno pripoznavajo pristaše te stranke. — Toda kaj pa je tisti „napredek“, tista „prosvetljenost“ in »svoboda", po katerih hrepenč naši „moderni" učitelji? Brezbožni filozof Biichncr razvija nekje
1 I)ie iisterreichische Volksschulc. Freiburg in Br. 1895. Cf. Vorvvort, pg. IV. _ 3 „S1. Narod" št. .202. — 1 „S1. Narod" ib. — 4 „S1. Narod" št. 220. — r' „S1. Narod" ib. — * »Sl. Narod" št. 221.
tc-le misli: Vera je, prav kakor zločin ali greh — posledica nevednosti. Cim manj vč človek o zgodovini, naravi, filozofiji itd., tem bolj se mu vsiljuje vera v neke nadčloveške, nadzemske, nadnaravne moči', s pomočjo katerih si skuša tolmačiti, kar mu je nerazumljivega v naravi in človeškem življenji, in katere v svoji dom šljiji pooseblja v božanstvo. Narodi so začeli živeti z najneotesanejšim praznoverstvom, toda omika in prosta znanost jih že vodita tja — kjer neha vera.1 Toisto filozofijo ima D i 11 e s. „Z rastočo znanostjo", pravi doslovno, „zmanjšuje se versko polje . .. Kritični razum je razkrojil rahle stvore domišljije"’... Po Btichnerju in Dittesu so tedaj „omika“, »napredek", „prosta znanost" negacija vere in vera negacija „omike", „napredka“ . .. Kakšna je posledica ? Zatrimo vero — in posvetili smo med ljudstvo z lučjo „omike“, „napredka“, „svobode“. Kajti: kolikor manj vere in vernosti v kakem ljudstvu, toliko veličastnejši „napredek“, toliko krasnejša „svoboda“.. . .
To so pač lepi nauki. Toda ali si ne želč tudi naši „Zvezini“ ljudski učitelji Biichnerjevega in Dittesovega „napredka“, Biichnerjeve in Dittesove „svobode“? Prosim, ne zgražajte se, ne recite, da sumničimo. „Slov. Narod“ je prinesel v št. 229—231 tri članke z naslovom „Svobodna šola — svobodni učitelj i". Te članke je ponatisnil tudi „Učit. Tovariš", glasilo vsega „Zvezinega“ učiteljstva — znamenje, da soglaša ž njimi. Prvi teh člankov prinaša govor, katerega je govoril v francoskem parlamentu zloznani Viktor Hugot o priliki, ko je minister Fallou.v predložil načrt zakona, po katerem naj bi se duhovščini vrnila nekdanja oblast nad šolo. V njem se udriha po duhovščini, škofih in jezuitih v imenu svobode. V drugem in tretjem članku (iz češkega tednika „Čas“) pa se odjemlje cerkvi in duhovščini sleherna pravica nadzorstva nad šolo in učitelji (tudi če le-ti hvalijo dcci Husa!) — zopet v imenu svobode. Potem pa završuje člankar sam: „S v obodna šola, svobodni učitelj, kje si? Delujmo na to, da se naboženstvo povrne tja, kjer mu je mesto, to je v cerkev; v šoli pa naj vlada veda! Naj nastane boj, slovensko svobodomiselstvo ne bo zabilo učiteljstva, temveč z vso energijo stalo ž njim proti črni armadi klerikalnih fanatikov."3 — Evo tu: ex ore tuo te judico! Naboženstvo, vero vun iz šole! Čim manj bo otrok čul v šoli o takih stvareh, tem bolje bo vzgojen za „prostost“, „omiko£<, „napredek“.... Izvrstno, pristno po Biichnerjevo in Dittesovo!
Naboženstvu, veri, zlasti praktični veri, so naši „moderni“ učitelji zares zelo odtujeni. Kričeč dokaz: duhovne vaje, h katerim je vse slovensko učiteljstvo blagohotno povabil prevzvišeni knez in škof. Ni nam na
1 Cf. Pachtler: Das gottliche Rccht der Familie und Kirche auf die Schule. Mainz
1879. pg. 9.
'J Dr. Fr. Dittcs: Schule der Padagogik. 5. Auflage. Leipzig-tVien 1894. pg. 444:
»durch das wachsc n de Wisscn vermindert s i c h das Gebiet des G la u-b c n s ... . Der kritische Verstand bat die lcichtcn Gebildc der Phanta-s i e zersctzt". . . .
5 „Slov. Narod" št. 231.
misli zopet tu obnavljati vse grdobije, ki je ob tem kamnu spotike letela iz liberalnega učiteljskega tabora. Eno tozadevno izjavo pa moramo vendarle tu sem zapisati. Tudi iz nje je namreč razvidno, kakšen duh veje po „modernih“ učiteljskih glavah. Evo, kako je razumel ,p r i s t e n ljudski učitelj1 škofov klic k duhovnim vajam. „Z upeljavo duhovnih vaj za slovensko učiteljstvo11, pravi, „se je pritisnil na čelo slovenskega učiteljstva znak, da je duševno in moralno na najnižji stopinji med vsemi slojevi slovenskega ljudstva. Kajti dokler se ne upeljejo za vse stanove brez razločka duhovne vaje, toliko časa se moramo smatrati mi učitelji, ki imamo sreč in pamet še na pravem mestu, z upeljavo duhovnih vaj za največje hudodelnike, največje neznačaj-neže in moralne propaliee, ker le taki potrebujejo javnega pokorjenja in javnega kesanja. In kot take nas je smatral prevzvišeni, kajti ko bi nas slovenske učitelje imel za istovredne z drugimi stanovi, bi gotovo prevzvišeni v svoji očetovski skrbi obrnil svoje oči i na ostale stanove, tako jih je pa le na nas leve hudodelnike .... Poudarjamo torej še enkrat, da se moramo smatrati za največje telesne in duševne propaliee toliko časa, dokler se ne vpeljejo duhovne vaje za vse stanove11 '. . . .
Vprašamo: kakšen duh se pojavlja v teh vrstah? Krščanski ali pa oni skrajno liberalni duh, ki nima nobenega razumetja, nobenega smisla za nabo-ženstvo, za praktično krščanstvo?
Dovolj navajanja. Kdor tu ne vidi, zakaj se gre, njemu ni pomoči. Cisto liberalno mišljenje veje iz teh dejstev in izjav, duh Dittesov, duh svobodomiseln. Priznamo, da teh stvari niso pisali vsi učitelji „Zaveze“. Toda zakaj pa ne dvigne nobeden glasu proti takim izjavam? Zakaj molčč vsi in se puste tlačiti v pogubno „moderno£1 strujo? Ali ne vidijo, da misel liberalna odtujuje učiteljstvo njegovemu pravemu zvanju, njegovi sveti dolžnosti? Ali ne vidijo posledic nekrščanske šole? Kako bodo zagovarjali vse to pred svojo vestjo? . . .
Dolžnost ljudske šole. — „Vera nima nič opraviti z računstvom, pisanjem itd.“ — Kaj pravi Dittes?
Ljudski učitelj je ob svojem nameščenji sklenil takorekoč pogodbo (quasi-contractus) s človeško družbo. Zato, da njega družba vzdržuje, redi obvezan je on v svoji vesti koristiti človeštvu z natančnim izpolnjevanjem svoje stanovske dolžnosti. Poglejmo, če more ljudski učitelj, prepojen z duhom liberalizma, ostati mož-beseda svoji pogodbi.
Dolžnost šole je dolžnost ljudskega učitelja. Sola pa je namestnica starišev. Česar stariši ne morejo bodisi radi vsakdanjih skrbi v boju za obstanek, bodisi radi intelektualne nezmožnosti, to naj nadomesti šola. S tem prevzame šola dolžnosti roditeljev. Roditelji pa so pred vsem dolžni, vzgajati svoje otroke. In vzgoja? Vzgoja mora biti verska, k r š ča n s k a. Zakaj ?
1 „Slov. Narod" št. 237.
Zato, ker mora obseči in usovršiti celega človeka kot človeka. To je zahteva narave same, ki teži' v sleherni stvari po popolnosti.1 Človek pa je človek po razumu in volji. To dvoje ga loči od živali in povzdiguje v krono stvarjenja. Razviti in oplemeniti človeku um in voljo — to je potemtakem naloga vzgoje. Z drugo besedo: dolžnost vzgoje je razviti in izpopolniti človekovo intelektualno in etiško plat. Etike pa ni brez religije. Etika je namreč vsa zavisna od izpolnjevanja zakonov, bodisi naravnih, bodisi pozitivnih. Zakon pa, kakršenkoli, je nezmisel brez obveznosti. Obveznost pa more biti le od nekega višjega bitja, katero ima pravico in moč ukazovati človeku in prepovedovati, od bitja, od katerega človek čuti in vč, da je povsem zavisen in čigar avktoriteto dosledno spoštuje. V čutu zavisnosti od tega višjega bitja pa je kal religiji, in zato je jasno, da etike ni brez religije. Religija pa je — razodeto krščanstvo. Torej od prvega do zadnjega: ako je naloga vzgoje razviti in oplemeniti etiško plat človekovo in to je — ako mora vzgoja z drugo besedo nagibati človeško voljo k dobremu, lepemu, blagemu, ter odvračati jo od slabega, hudega — in to mora — potem je neizogibna posledica: vzgoja mora biti verska, krščanska. Resnično: brez etike razpade človeška družba. Brez pojma o dobrem in zlem, o grehu in kreposti, o tem, kar smem in kar mi je prepovedano, o pravici in krivici — je človeška družba, nje obstoj, nje rast, nje sreča in blagostanje — nemogoče. Vzgoja pa, ako je prava vzgoja, mora vendar delati na to, da daje človeški družbi, občini, državi dobrih, koristnih udov. Torej vzgoja ni mogoča brez etike. A etika je dejansko in historično zopet le krščanstvo, naša etika so zapovedi božje in cerkvene. Povse nemogoča je torej drugačna vzgoja — negoli krščanska. To pa še tem bolj ako pomislimo, da človek ni le ud, člen, občan človeške družbe na zemlji, marveč da je po svojem nadnaravnem poklicu ob enem tudi državljan države božje, kakor prekrasno pravi globokoumni sv. Avguštin. Tega človekovega namena vzgoja ne le ne sme ovirati, marveč povspcševati ga mora. Ovirala pa bi ga po eni strani, ako bi n. pr. vzgajala v človeku le umstveno plat — in zanemarjala moralno, ki se razviti ne dd brez krščanskih naukov in načel. Po drugi strani pa vzgoja tega namena zopet povspeševati ne more brez krščanstva, kajti k nadnaravnemu namenu vodijo le nadnaravna sredstva in teh ni nikjer razun v krščanstvu. — Kamorkoli se torej obrnemo, po katerikoli poti sklepamo, vsaka nas vodi odločno do sklepa: vzgoja mora biti verska, krščanska.
Vzgajati v verskem, krščanskem duhu, to dolžnost prevzame torej šola od starišev, ko ji le-ti iz kateregakoli vzroka izroče svojo deco. Vzgajati versko, krščansko.... To se pravi: Sola ima dolžnost oploditi, prepojiti celega človeka, njegov um in njegovo voljo, njegovo mišljenje in hotenje s krščansko vero in njenimi resnicami. Glede na intelektualno plat
1 Cf. s. Thom. Suppl. Q. 41. a. 1. „Non intcndit natura solum gencrationcm pro-lis, sed etiam traductioncm ct promotionem usquc ad perfectum stat um h o m i-nis, in quantum h o m o est.“
človekovo je šola, ki je prevzela po stariših nalogo vzgoje, strogo vezana, človeku ne le samo ne umoriti vere, marveč jo pozitivno pospeševati. Ne moriti, pravimo, n. pr. z versko-pohujšljivimi nauki, z vzbujanjem dvomov proti katoliškim resnicam itd. Pozitivno pospeševati pa z vnetim poučevanjem in doumnim razlaganjem ter dokazovanjem taistih. A to je samo umstvena stran. Glavna smer vzgoje mora biti na strani srca. Kaj pomaga ves katekizem, naučen na pamet, kaj pomaga znati vse zapovedi in prepovedi krščanstva — ako pa ni praktičnega verskega življenja! To, to treba vcepiti človeku, vcepiti v najzgodnejši mladosti. Vera naj je otroku v poznejšem življenji, v njega viharjih in bojih — moč, bramba, tolažba. To pa mu bode le tedaj, ako bo imel v srcu ne teoretiško, marveč praktiško vero, ako si bode v svesti, da je svojo voljo vedno nagibal le k dobremu, da se je vsikdar varoval vsega, kar bi bilo proti njegovi vesti — in ako bo čutil v sebi jekleno moč, da vstraja pri tem tudi v prihodnje. Zato mora že zgodnja mladost, mora šola otroka navajati do tega, da si verske resnice ne le v spomin zapiše in jih z vernim srcem sprejme, marveč pred vsem do tega, da se uči vse svoje življenje, vse stremljenje in delovanje uravnavati po verskih načelih, da si postavi resnice krščanske za zvezde-vodnice svojemu življenju. Ljudska šola mora vcepiti nežni in dragoceni duši otrokovi strah božji, ljubezen do Boga in bližnjega, zmisel za resnico in pravico, stud pred moraličnim zlom. To je prva in najvažnejša veda, katero mora podati šola otroku. Prva in najvažnejša zato, ker to vedo, vedo praktičnega krščanstva, potrebuje človek v vsakem stanu prihodnjega življenja, zato, ker je od te vede zavisna sreča posameznika in cele družbe. — Lepo govori o dolžnosti ljudske šole Pij IX.:' „V teh (ljudskih) šolah naj se otroci vseh razredov od najzgodnejše mladosti poučujejo prav posebno o skrivnostih in zapovedih sv. vere in naj se navajajo k pravi pobožnosti, čednosti in vernosti . . . V teh šolah naj je pri vsem učenji in o d g a j a n j i verski pouk tako zelo na prvem mestu, da so vse druge vednosti, ki jih otroku p o d a j e m o, kakor nekake postranske stvari**... In res, kaj pa so vse druge vednosti, ako nimajo krščanstva za trdno podlago, ako niso prevete od verskega duha?
Nikar ne recite: dolžnost vzgojiti in utrditi otroka v teoretiški in prak-tiški verski smeri je dolžnost kateheta, učitelj nima s tem nič opraviti, ker nimajo svetne stroke nič opraviti z naboženstvom. Učitelj nima z versko vzgojo nič opraviti? Kako — ali je v otroku dejansko ločen človek od kristijana? Ali ima katehet pred seboj samo kristijana — učitelj samo človeka? Brezzmiselna ločitev! Taisti otrok, ki je človek, je tudi kristijan, in kdor hoče v naših šolah vzgajati človeka, mora vzgajati krščans k ega človeka! In verstvo nima nič opraviti z branjem, računanjem, pisanjem, kratko s svetnimi vednostmi? Izvrstno odgovarja na ta ugovor škof dr. Schmitz v govoru o šoli, ki ga je imel na katoliškem shodu v K o-
1 Pismo do nadškofa Friburškcga, 14. junija 1864. — (X Cathrein: Kirchc und Volksschule. pg. 39 sq.
blencu 1890:' „Da, ko bi se kužek učil računati in pisati, potem seve bi branje in pisanje ne imelo nič opraviti z vero. Ako pa naj se tega uči človek, potem le-ta misli zraven, in vsako mišljenje je nazadnje (im Grunde) versko." Svetni predmeti nič opraviti z vero? učitelj danima niti prilike, kaj-li dolžnost, vzgajati versko? Poslušajte vendar Dittesa, ako vam katoliški škof ni avtoriteta! Vemo, da Dittesovo verstvo ni krščanstvo, a čujte ga le, kako vam govori zoper tisti puhli ugovor: vera, nabožen-stvo, nima nič opraviti z učiteljskimi strokami. „Kakor ne more duhovnik pri verouku prikriti svojega svetovnega n a z i r a n j a, tako tudi učitelj, ako je odkrit značaj, pri jezikovnem, zgodovinskem, zemljepisnem in prirodoznanskem pouku ne more zatajiti svojega verskega stališča. Kajti tudi v svetnih šolskih predmetih so verski elementi in o d-nošaji; zato je zmotno misliti, da se more učitelju s tem, da se mu odtegne pouk v krščanskem nauku, odvzeti tudi vpliv na versko življenje otrok . . . In ker vrh tega učitelj vsekako ožje in bolj zdržema občuje s šolsko mladino nego duhovnik in ker pozna stopinjo omike ter duševno stanje raznih otrok in ker ima v rokah v se svetne učne str o k e, zato ima učitelj v mnogo večji meri nego duhovnik sredstev, da napeljuje na verski pouk in ga pojasnjuj e.“ *. . . .
Tako Dittes. In res, povsod, pri vsakem predmetu se učitelju nudi prilika bistriti in izpopolnjevati glede verskih resnic otroški razum in glede verskih norm blažiti otroško srce. Vzemimo čisto navaden zgled." Učitelj govori otrokom v prirodoslovji o vodi. Razlaga jim nje sestavine, razlaga nje naravne koristi itd. Dobro. Kaj pa, ali o nje čudoviti rabi pri sv. krstu, kjer nas voda po moči božji duhovno prerodi in posveti — ali o tem ni smeti govoriti? Drug zgled za srce. Učitelj predava o čudesih narave: o nje smotrenosti, o nje raznoliki edinosti, o nje lepoti, zakladih itd. Izvrstno. Kaj
1 Cf. Cathrein, o. c. pg. 60.
3 Schule der Piidagogik, pg. 457: „Wie det'Gcistlichc im Religionsunterrichte seine Weltansicht nicht unterdriicken kann, so ver mag auch der Lehrer, \venn cr ein offener C ha r akter ist, im sprachlichen, historischen, geographischen und natur vvisscnschaftlichen Unterricht seincn reli gi Osen Standpunkt nicht zu v e r 1 e u g n c n. Denn auch in dcn \v e 111 i e h e n .Schulfachcrn licgcn rcligiose Elemente und Bezieh-u n g e n ; e s ist d a h c r cin I r r t h u m , \vcnn man dem Lehrer d u r c h E n t-zichunng de.s Religionsunterrichtcs auch den Einfluss auf das r e 1 i g i 0 s e Leben der Kinder abschncidcn «u kiinncn meint ... Da Ubcrdies der Lehrer jedenfalls in cincm vici engercn und zusammenhiingcnderen Vcrkehr mit der Schuljugend stcht, als der Geistliche; da der Bildungsstand und die Gemiltsver-fassung der verschiedenen Kinder dem Lehrer bekannt ist, und da dieser alle weltlichenUnterrichtszweigeinderHandhat:so sind ih m auch die AnknUpfungs- und E r 1S u t e r u n g s mi 11 e 1 f u r den Religions-unterricht in vici r e i c h c r c m M a s s e g c g c b c n, a 1 s dem G e i s 11 i c h c n.“
3 Cf. I’ a c h 11 e r : Das gOttlichc Recht .... pg- 57.
pa, ali ni ob takih predavanjih najlepša prilika obujati v otroških srcih čute hvaležnosti in ljubezni do Boga?. . . O pač, ves pouk v šoli mora biti pre-šinjen z mišljenjem in čutenjem vere, zato ker mora vera biti zvezda-vodnica našemu življenju povsod, pri vseh delih, pri še tako malenkostnih, tudi pri branju, pisanju, računstvu, zvezda-vodnica, če ne drugače, pa vsaj tako, da posvečuje pri delu naš namen. Zato, prav zato, ima tudi z računstvom, branjem, pisanjem itd. vera svojo zvezo, ker tudi pri učenju teh predmetov naj se otrok vadi imeti Boga pred očmi, delati iz veselja do njega, njemu v slavo.
Tako je tedaj prazen ta glavni in vsak drug ugovor. Vzgoja šole je in mora biti bistveno krščanska. Ta vzgoja je naloga, je sveta dolžnost ljudske šole. Zdaj pa vprašamo še enkrat: bode-li „m o d e r n i“, liberalni ljudski učitelj zadostil ti nalogi, izpolnil to svojo nepreklicno dolžnost? Kako pod solncem je pač to mogoče? Kako bode jezik oznanjal deci Boga, ako ga duša ne čuti? Kako bode učitelj prešinjal otroke z večno-pravimi resnicami in zapovedimi sv. vere, ako se njegova vest tem istim resnicam in zapovedim roga? Tu ne pomaga nič zvunanji takt, katerega tako radi priporočajo tudi naši „moderni“ po „Učit. Tovarišu". Tu pomaga samo notranje p r e p r i č a n j e. Le ako je učitelj sam versko prepričan, le tedaj bode zvest svojemu pravemu zvanju, sicer ne! Sicer bode tudi v šoli, to kar je privatno — hlapec liberalizma in kot tak nevaren sovražnik otrok, katere bo vzgajal, sovražnik države in človeške družbe!
Protestant dr. Keferstein — Statistika govori. — Apostolska skrb
našega škofa.
Z rezkimi besedami toži protestant dr. Keferstein o žalostni nravno-verski degradaciji med „modernim“ učiteljstvom. „Od kod“, tako pravi, „naj jemlje šola svojo življenje čistečo, oblažujočo, globoko moč, ako je celo v učiteljskih krogih vedno več takih, ki so vrgli od sebe večno sidro življenja in se v čolnu brez jadrenika drvč po negotovih, nestalnih valovih, ako je postala plevka celo sol, brez katere mora vendar velika množica tistih, ki so vzgoje in omike potrebni, zapasti nravski gnilobi! Ni treba posebnega proroškega duha za to, da prerokujemo žalostno usodo ljudstvu, čigar učitelji so postali slepi vodniki slepcev; učitelji, ki so sicer dobro podkovani v vsakovrstnih modernih modnih in priljubljenih vedah, in ki znajo lomiti svojim učencem vsakovrstnega znanja in takozvanih praktičnih vednosti, ki so se pa zvezali z vse preplavljajočo frivolnostjo v stvareh, tičočih se globlje srčne naobrazbe, vere in nravnosti, in ki so ohranili kvečjemu nekaj malo priučenega pozitivnega verskega znanja, a nobenega sledu po živem verskem čutu .... Kam naj vendar konečno pride z našim ljudstvom, ako so bili zmožni učitelji svojo pastirsko službo tako globoko ponižati, da se hočejo poganjati le samo še za posvetne smotre, od
vsakega božjega vira življenja pa menijo, da se smejo odločiti! Kakor da
v •
ne bi bilo počenjanje zlasti po večjih mestih že dovolj, da množice z njihovimi potrebščinami, teženji, poželjenji, zabavami tepta v prah, da jim odjemlje, kolikor mogoče, vsak višji polet in jim pobija vsako morda vzniklo višje čuvstvo; ali naj še šola, ali hočejo še učitelji po svoje pripomoči, da se nravna, verska in estetiška plitvost čimdalje bolj na okrog razširi ? Pravo demonično početje.... ako več ne spoznamo, da mora vse naše znanje, da morajo vse naše zemeljske skrbi in trudi iskati in najti svojo boljšo in najvišjo vzgojo v omiki srca, v pobožni ponižnosti in v čisti, nrav-nostni resnobi. Sklepajmo najboljše učne zakone, zidajmo najkrasnejše šole ako nam manjka pravih voditeljev mladine, vsa druga sredstva ljudske vzgoje pomorejo malo.“ '
To so tehtovite besede. Mož, ki jih je zapisal, je gledal pač gotovo s treznim očesom posledice veri odtujene šole, posledice devize: „z nabožen-stvom vun iz šole!“ Grozne so te posledice. Čimbolj gine v ljudstvih verski duh iz šol, temveč je na svetu „omike“, da, toda — barbarske, tem večji je „napredek“, toda — v hudobiji, tem lepše se žari „svobodaa, toda tista, ki uničuje vse vezi človeške družbe... Najdlje je v geslu „naboženstvo vun iz šo!e!“ pač prišel narod, ki je pred sto leti nesramno vlačugo prevažal kot boginjo razuma po ulicah svoje kraljeve prestolice, narod, v čigar sredi je še v tem stoletji oril strahoviti klic: „Ecrassez 1’infame!“—franco-
1 Cf. Justus Verus; D i e tiste rreichische V o 1 k s s c h u 1 e ... V o r-o r t pg. V. „Woher snll die Schulc ihre das I.ebcn reinigende, vercdelnde, vertiefende Kraft gevvinnen, uenn selbst in den Kreisen der Lehrer sich immer mehrerc von dem antigen Anker des I.ebcns losreissen und mit dem entmasteten Kahn auf der unsicheren, ■schuankcnden \Yogc umhcrtreiben, \\cnn selbst das Salz schal \vird, ohne \velches doch die grosse Masse der zu l .rzichendcn und zu Hildenden in Sittenfaulnis ubergehen muss! ■ '•s gehtirt wohl keinc besondere Sehergabe dazu, um einem Volke ein trauriges Horoskop zu stcllen, dessen Lehrer blinde Fiihrer der Blinden geworden, und zwar in allerlei Mode-und Lieblingswissenschaften gut beschlagcn sind und ihren Schiilcrn allerlei Wissen und sogenannte praktische Kenntnisse mitzutheilen verstehen, aber mit der allgemein hin sich ergiessenden Frivolitiit in Sachen tieferer Herzensbildung, in Religion und Sitte ihren bund geschlossen und htichstens einige Fetzen angelernter positiver Religionswissenschaft aber kcine Spur lebendigen religitisen Gefuhles iibrig behalten haben . . . Wohin muss es doch endlich mit unserem Volke kommen, \venn das Hirtenamt des I.ehrers so tief ernie-drigt \vcrdcn konnte, dass man nur noch flir irdisehe Zwecke eintreten will, sich dagegen Von jedem gtittlichen I.ebensursprung losreissen zu diirfcn meint! Als wenn das Treiben hamentlich in grtisseren Stiidten nicht schon genug thiitc, um die Masscn mit ihren Bcdiirf-lissen, Bcstrcbungen, Bcgierden, Freuden in den Staub zu zichcn, sic mtiglichst jedes hiiheren Aufschnungcs zuentleeren und jede et\va aufkeimende gchobene Stimmung nieder-zukampfen; soli nun auch die Schulc, \vollen die Lehrer das Ihrige beitragen, um die sittlichc, religitisc und iisthetischc Vertlachung immer \veiter um sich greifen zu lassen? Ein \vahrhaft diimonisches Beginncn... ucnn nicht mehr crkannt vvird, dass ali unser \Visscn und unser gcsammtcs irdisches Sorgen und Miihcn scinc bestc und htichstc Erziehung in der Cultur des Hcrzens, in trommer Demuth und reinem, sittlichem l .rnste suchen und linden muss Schaften n ir die be.sten IJnterrichtsgesetzc, bauen wir die Prachtigstcn SchulhSuser - fehlt es an rcchten 1' tihrern der Jugend, so verfangen allc die Ubrigen Alittel der Volkserziehung doch nur wcnig.“
ski narod. Da, francoski narod je pregnal iz svojih državnih šol vse, kar je krščanskega, na mesto veronauka samega je uvel takozvano „laiško moralo" ... A sadovi? Poglejmo te sadove! Statistika glasno in strašno govori. Evo le nekaj podatkov!1
Leta 1880. je stalo pred sodiščem na Francoskem 20.480 mladih hudodelcev od 16.— 21. leta in 2839 mladih hudodelk istih let. Uradno poročilo je izreklo svoje obžalovanje nad tem dejstvom in obenem upanje, da se bode skupnemu vsesplošnemu prizadevanju morda vendarle posrečilo, zboljšati nravnostni stan mladine. To „skupno vsesplošno prizadevanje" je rodilo leta 1882. zakon o že omenjeni „laiški morali", ki naj bi nadomestila v ljudskih šolah veronauk. Zaman, ta morala ni nič pomagala! Na mesto krščanstva in krščansko-mislečega učiteljstva se pač ne da postaviti uspešno kakeršnokoli drugo zmašilo. Število gori omenjenih mladostnih hudodelcev in hudodelk je do leta 1894. narastlo na 28.701 pri možkem in na 3616 pri ženskem spolu. Sami umori, izvršeni od 16	21 letnih ljudi so poskočili od
leta 1880—94 s števila 30 na 39. In kar je še grozneje: celo broj morilcev, starih manj kot 16 let, se je zdatno povišal. Splošno, pravi statistik Tarde v „Revue pedagogique" od 15. sušca 1897, se je število mladoletnih morilcev v zadnjih 35 letih podvojilo, ako upoštevamo ono majhno na-množevanje francoskega ljudstva v ti dobi, faktor, ki je že tudi sam po sebi znak velike ljudske — propalosti.
Najbolj značilna za vzgojo nekrščanske šole pa je Statistika mladeniških samomorov. Kaj je samomor? Kričeč dokaz — skrajnega poraza v verskem naziranji. Človek, v katerem le še količkaj tli ideja o Kogu, stvarniku in gospodu življenja — ne bo iztegnil svoje roke po svojem lastnem življenju, ker ve, da bi posegel s tem naravnost v pravice, v gospostvo božje. Zaveden samomorec mora biti do cela prepričan ateist. In vendar kako govori francoska Statistika? Samomorov je bilo na Francoskem 1. 1870. med manj nego 16-letnimi mladiči — 31; vsakih pet let potem so se pomnožili za 10, tako da jih je bilo 1. 1894. — 75! Število onih mladoletnih samomorcev, ki so že prekoračili 16. leto, pa je v 24 letih (1870—94) poskočilo od 174 do 450! „Od leta 1881. do 1894.“, pravi Tarde, „so se samomori odraslih ljudij pomožili za 153oni mladoletnih pa za 176ft/u. Strašni so procenti odraslih", dostavlja, „a mladina je tudi tukaj starosti vzela prvenstvo" . . .
Neki drug statistik, Alfred Fouille, poroča o zločinih mladoletne mladine tako-le: Dandanes stori mladina skoro še enkrat toliko zločinov, kot odrasli ljudje. In vendar je mladoletnih ljudij še ne popolnoma 7, doraslih pa nad 30 milijonov. V Parizu ima večina zaprtih oseb manj nego 21 let. In skoro vsi so obsojeni radi težkih krivd, tako v enem samem letu (1880) njih 30 radi umora, 39 radi poboja, 3 radi umora sorodnikov, 2 radi zastrupljenja, 114 radi krivde detomora, 4216 radi težke telesne poškodbe,
1 (.t. I) i e tv a h r h c i t. Mtlnchcn. Herausgcbcr Dr. Armin Kauscn. l!d. G, Heft 9: Die Frilchtc der franzilsischen Volksschulc (Dr. \V. Hrtlningl, pg. 405 sq.
25 radi požiganja, 233 radi nečistih hudodelstev, 458 radi večjih, 11.862 radi manjših tatvin. In danes je še hujše.
Ali ni to grozna kronika — „nadobudne“ (!) mladine?... In vzrok? Prvi, f u n d a m e n t a 1 n i — čeprav ne edini, bodisi — vzrok takim sadovom je izvestno liberalna šola, šola brez strahu božjega brez krščanstva, brez Roga! Fouille je zagovornik „moderne“ šole, a te pogubonosnc številke so mu izsilile izpod peresa trpke besede: „Ne slovnica, ne pravopisje, ne aritmetika, ne računstvo, ne zgodovina, ne famozno zemljeznanstvo ne bodo odvrnili otroka od hudobnega dejanja. Naj se nauči otrok vso regeldetrijo, naj ve za vsa predgorja holandska in jezera amerikanska . .. njegove strasti se za to še niso predrugačile . . . Ako smo napolnili spomin z dejstvi, imeni, dati, s tem še nismo obudili v duhu idej, ki porajajo plemenito mišljenje in brzdajo pregreho. Učitelj naj ne izobražuje spomina, marveč ves t.“ 1
Ob takih zgledih, čeprav iz drugega naroda, morata pretresati slehernika strah in skrb za naše lastno ljudstvo. To pa tem bolj, ker smo Slovenci, kakor se vedno poudarja, a nikoli dovolj resno ne premisli, ker smo majhen, v primeri z drugimi — neznaten narod. „Ni treba posebnega pro-roškega duha“, dejal je zgoraj protestant dr. Keferstein, „zato, da prerokujemo žalostno usodo ljudstvu, čigar učitelji so postali slepi voditelji slepcev" ... Ge je za vsak narod liberalna, nekrščanska vzgoja mladine odločen „memento mori“ — kakoli ne za maloštevilni naš narod! . . .
Zato pa mora biti pri nas Slovencih dobra vzgoja mladine zlasti v ljudski šoli prav posebno srčna zadeva vsakega pravega rodoljuba. Pred vsem pa in to je več kot jasno — so dolžni skrbeti in potegovati se za pošten duh v naši šoli naši slovenski škofje, zastopniki tiste cerkve, kateri pristoja po božjem in zgodovinskem pravu vsa oblast nad šolo.
Naš presvetli vladika dr. Anton Bonaventura je zavzet s celo apostolsko dušo za krščansko vzgojo ne samo zato, ker je katoliški škof, marveč tudi zato, ker je pristen sin našega ljudstva, katero ljubi z odkritosrčno, požrtvovalno ljubeznijo. Na škofovski sedež je prinesel s seboj veliko idejo o zavodih, ki naj bi nudili poštene odgoje srednješolcem, a prinesel je s seboj tudi veliko ljubezen do še manjše mladine, do otrok, o katerih ve, „da angeli njihovi vedno gledajo obličje Očeta, ki je v nebesih". Zato je precej ob svojem nastopu pokazal svoje odkritosrčne simpatije do slovenskega učiteljstva, zato je šel mednje, zato je pokladal učiteljem in učiteljicam plemenite besede na srce, vse zato, da bi jih pridobil za plodo-nosno, edino pravo, z duhom krščanstva prešinjeno odgajanje slovenske deee, katero on tako ljubi. Vse zato: da bi koristil otrokom, po otrocih družinam, po družinah narodu in cerkvi in državi. Vse edino zato — in edino le iz tega namena je povabil letos ljudske učitelje tudi k duhovnim vajam. A tu pa je zahrumelo .. . ,Pristni' in ,nepristni' ljudski učitelji so se dvig-
nili proti „n e č u v e n i“ zamisli škofovi. Podtikali so sc škofu strankarski, sebični nameni, udrihalo se je po tovariših in tovarišicah, ki so se udeležili duhovnih vaj, vpilo se je o sramoti, ki je baje padla na ,zavedno' učiteljstvo zbok škofovega povabila itd.
Koliko slepote, koliko teme! Vrzimo še v to temo žarek luči!
„Duhovne vaje — sramota za učiteljstvo.“ — Pečat liberalizma.
Navedli smo že na početku, kakšno sodbo je podal ,,pristen" ljudski učitelj v „SI. Narodu" o škofovem pozivu učiteljstva k letošnjim duhovnim vajam. Duhovne vaje so — sramota za zavedno učiteljstvo, to je resume dotične izjave, ž njimi „se je pritisnil na čelo slovenskega učiteljstva znak, da je duševno in moralno na najnižji stopinji med vsemi slojevi slovenskega ljudstva" . . .
Ne tako, gospodje! Preudarimo to stvar trezno, razumno! Kaj so duhovne vaje? Naj se zdi naša opredelba komu čudna ali ne, kratko rečemo: duhovne vaje niso nič druzega, nego nekaj dni dobre, prave — samo-vzgoje. Odločen od svetnega hrušča in trušča, odločen od vsakdanjih skrbi in težav življenja, naj človek v duhovnih vajah zopet enkrat občuje samo sam s seboj in s svojim Pogom. Premišljuje naj nekoliko — o čem? O resnicah, ki so zanj naravnost — vitalne: kdo je človek? od kod je? čemu je? kaj so vse druge stvari okrog njega? kako naj jih človek rabi? kako naj dela in živi, da bode delal in živel sebi dostojno? ... z eno besedo: premišljuje naj nekoliko o resnicah najvišje življenjske filozofije „sub specie aeternitatis". Po ti filozofiji, katera prešini celo njegovo dušo, vse mišljenje in hotenje njegovo, presodi človek svoje preteklo življenje in delovanje, po ti filozofiji uravnaj z močnimi dobrimi sklepi svojo bodočnost. Spoznanja pa in moči si zlasti tiste dni prav goreče prosi od zgoraj z obilnejšo molitvijo in s prejemo sv. zakramentov.
To so duhovne vaje. Oni hrepeneči Avguštinov „noverim Te, noverim me" so. Človek se trudi spoznati v njih samega sebe ter spoznati svoj izvor in svoj namen, Hoga — pa se v luči tega spoznanja od gaj a za prihod-njost. Kje je tu kaj sramotnega? Kje je tu kaj nečastnega zlasti za tiste, ki so pozvani, da odgajajo druge, da odgajajo nežno mladino? Ali niso duhovne vaje v največjem in najlepšem soglasju baš z vzvišenim zvanjem učiteljskim? Kako bode odgajal in prav odgajal druge, kdor se za vzgojo svojega srca nikoli ni zmenil? Kako bode kazal pravo pot deci, kdor je sam ni nikoli jasno premislil ? Kako bode prešinjal mlada srca z životvornimi krščanskimi resnicami, kdor se ni sam nikdar napajal ob njih vrelcih, kdor ni sam nikdar okusil njih moči? Kaj tako silno povprašujete, zakaj je poleg duho-venstva presvetli knez in škof ravno še samo učiteljstvo povabil k duhovnim vajam, tako silno povprašujete, kakor bi na to vprašanje nihče odgovoriti ne mogel? Zato jih je povabil, ker ljubi slovenski narod, ker si ga
želi srečnega, a ve ob enem, da je vsa usoda vsakega naroda v rokah njegovih odgojiteljev — duhovnikov in učiteljev! Kaj, ali je mari usoda narodov v rokah tistih, ki kujejo bodisi še tako dobre zakone za njih časno in večno srečo? Toda, gospoda, zakon suponira ljudstvo, ki ga bode izpolnjevalo ali pa ne - kakor je že odgojeno! Noben še tako dober državni zakon ne bo osrečil ljudstev, ako ga ta ljudstva ne vrše, in noben, še tako slab, jih ne bo strmoglavil, ako je v ljudskih dušah dovolj moralnosti, ki ve razločevati med tem, kaj se strinja in kaj ne z božjim večnim zakonom . .
Vse je na — vzgoji in vzgojiteljih. Dobrih, svoje dolžnosti zavednih vzgojiteljev želi škof svojemu narodu, zato je odredil duhovne vaje tudi za učitelje. Nič govora o „hudodelnikih“, o „propalieah“, o ,,neznačajnežih“ — nikjer ni bilo o tem nič govora! Dolžnost učiteljskega poklica je — vzgajati krščansko. Vzgajati krščansko ne more, kdor ni sam prepojen z resnicami krščanstva, zlasti z onimi praktičnimi resnicami, ki temeljijo v razmerju med stvarjo in stvarnikom, v razmerju med človekom in Bogom. Te resnice pa nam v vsakdanjem življenji tako rade uidejo izpred oči. Treba si jih je od časa do časa obnoviti, poživiti. Najlepša prilika za to pa so duhovne vaje. Ponudimo to priliko tudi slovenskemu učiteljstvu, tako je mislil presvetli knez in škof, da se tudi ono, ki ima tako važno stališče v našem narodu, zopet poživi in prepoji z resnicami, brez katerih svoje dolžnosti blagonosno vršiti — ne more!
Nobenega znaka sramote tedaj! Znak sramote je vtisnilo slovenskim liberalnim učiteljem le tisto, kar so vse na škofov poziv odgovarjali. Da, znak sramote in pa — odločnega I i b e r a 1 s t v a. Naj se nihče ne moti! To je zunanji pečat liberalizma: mržnja, stud do vsega, kar je zmožno dvigniti človeka v sfero nadnaravnega. Liberalizem nič nadnaravnega ne potrebuje, saj zajema svojo teorijo iz naturalizma, ki sploh taji vse, kar je razodeto-božj ega.
Ta pečat so naši „napredni“ učitelji razkrili na svojih čelih vsemu svetu s svojim odurnim napadanjem duhovnih vaj in njih udeležencev. Zdaj vemo, pri čem smo. Liberalizem je v naši ljudski šoli — gorje, ako obrodi svoj sad!
o
o	•:>
To bodi „sine ira et studio" — nekaj luči v temo našega najnovejšega učiteljskega boja. Žal, da nobena luč ne more prav razgnati noči tam, kjer ni pravega spoznanja Njega, ki je „p r a v a Luč, katera razsvetli vsacega človeka, ki pride na ta sve t.“ (Jan. I. 9.) Današnji rod je tak, rod brez spoznanja Luči, katera je — Kristus. Današnji rod izteza svoje trudne roke rajši za 1 a ž i - 1 u e i m i, ki ga čimdalje bolj speljavajo v močvirje, v pogubo. Tudi pri nas je deloma tako; naša „inteligenea“ se drvi za zmotnim sijem liberalizma, a zdaj bi pa še naši „moderni“ ljudski učitelji s tem sijem radi slepili narod, kateremu so dolžni vse kaj druzega, nego vzgajati ga za — liberalizem .. .
Nikar tako naprej! Naš narod, pravite, je veren, krščanski. Res je a po napačno vzgojeni mladini, katero imate v rokah vi, se ves ta mali narod lehko popolnoma odtuji veri, krščanstvu. Cerkev ima od Boga obljubo, da ne bo podlegla, zašla na veke naš narod te obljube nima.... A če naš narod propade nravsko, versko, potem vedite, da se je tudi utrnila — zvezda njegovega življenja...
Zato pa, učitelji „bonae voluntatis“ — skupaj in na delo! V šoli mora živeti krščanski duh, v šoli mora vladati Kristus, „kateri je Bog, hvaljen vekomaj!" (Rim. IX, 5.)
Dr. Mihael Opeka.
Gemu na katoliški shod?
Naš poziv na drugi slovenski katoliški shod v zadnji številki Obzornika" našel je — kolikor nam je prišlo na uho — marsikje vesel in krepak odziv. Ua, čas je, potreba je, biti mora in bo! Prišli bomo od vseh strani v tolikem in še večjem številu kakor prvikrat. In še večjem! Slovesni čas
— konec stoletja, časa potrebe in vedno rastoča zavednost ljudstva nam jamčijo ogromno udeležbo.
Naletel pa je naš spis tudi na pomišljavce, ki z glavo majejo in dvomijo, da bi bilo kaj kruha iz te moke. Pravijo: Razmere so sedaj pri nas tako žalostne, da katoliškega shoda ne kaže imeti ali da ga celo imeti ne moremo.
Proč s takim pesimizmom! Pesimizem, ki kakor slana pomladne cvetice mori in duši vse boljše nade in nas s tem le — zazibava v nedelavnost. Ce je slabo, ne dopuščajmo, da bi bilo še slabeje! In slabeje bo, ako se vsestransko ne organizujemo in z vso silo v bran ne postavimo vse preplavljajoči korupciji.
Da je slabo pri nas, to smo že zadnjič spoznali, priznali, opisali. Naša inteligenca — smo rekli — naše uradništvo, naši učitelji, naši dijaki, naša mesta, naši zastopi, naši listi, naše slovstvo — kolika spačenost pri teh malenkostnih, navadnih razmerah! Danes pa še dodajamo: Tn naše ljudstvo,
— kako že odtujeno, kako nezaupno in celo sovražno cerkvi!...
Liberalna setev gre v cvetje. Liberalizem kakor megla v jeseni lega nad mesta in — sela. Kako pa tudi delajo! Z mašino bij ujejo in bruhajo na dan sovraštvo do cerkve. In to vsak dan huje! „Superbia eorum, qui te ode-runt, ascendit semper." Socialne demokrate, ki si v tej stvari vendar marsikaj dovolijo, so naši liberalci že davno prekosili.
Kje je še tako, kakor pri nas na Slovenskem? Ali se ni še nikdar nikjer zidala kaka privatna katoliška šola? Ali se ni še nikdar pobiralo za take
reči? Niso li tudi drugi, nemški škofje stavili enakih zavodov? Toda kje na vsem’ svetu so nasprotniki tako peklensko divjali in rjuli kakor pri nas ? Kje je škofovska avtoriteta tako izpostavljena javnemu sramočenju kakor v Ljubljani ?
Tudi drugod se časih pojavi kak izbruh sovraštva do škofov. Pri nas pa je to permanentno na dnevnem redu. Tako ostudno se menda še v nobenem jeziku ni pisalo zoper cerkev in kar je ž njo v zvezi kakor to leto pri nas. Brezdanja surovost je zavladala v liberalnem časopisju. Z lažjo, brezsramno lažjo hočejo ubiti vse, kar jim ni ljubo. Že je jela vladati pest in si delati pravico. Lažite, lažite zoper nesramnico (katoliško cerkev), nekaj bo že obviselo! Po tem nauku, ki ga je dal Voltaire svojim zvestim, se vestno ravnajo slovenski njegovi učenci. In res, marsikaj — se prime in obvisi! Ljudstvo molče vzprejemlje vase, veruje, odobrava, pritrjuje . ..
Duhovščina seveda je v prvi vrsti, na katero lete strele liberalne jeze. Udari pastirja in — dosegel boš, kar želiš. Treba jih torej moralno uničiti. Po „Narodovem“ smo mi izvrg človeštva, zmožni vsake hudobije, krivi vse nesreče v deželi, sleparji, zapeljivci ljudstva itd. itd. Cigan — pripomnil je zadnjič „Slov. List“ dobro — bi se nam smilil, ko bi ga kdo obložil s takimi priimki!
Usoda slovenskega naroda je bila od nekdaj najtesneje spojena ž njega svečeništvom. V borbi za narodni napredek in za gmotni prospeh, na polji šolstva, v slovstvu, na vseh poljih narodnega dela so bili duhovniki vedno v prvi vrsti. Kaj bi bil narod slovenski brez duhovnikov! Večkrat, zlasti v začetku narodnega gibanja, so bili oni edini svetovavci in voditelji naroda, kakor so ob mejah slovenskih domalega še danes. Naenkrat pa smo postali najhujši sovražniki naroda, čigar jeza se je z vso silo obrnila proti nam. Po pisavi „Narodovi“ sodeč, ni več daleč dan, ko se bo jela med nami izpolnovati prorokba: Pride čas, ko bo vsak, ki vas umori, menil, da Bogu službo stori. In tedaj bo menda narod — srečen!!
Neradi pišemo pro domo, kakor bi se bali za svojo kožo. Toda reci kdo kar hoče: Z nami vred vera stoji in pade. Ko tedaj pademo mi, trium-tirali bodo na razvalinah vere in nravnosti v deželi „pobožnih“ Slovencev . •
Tako približno je	sedaj stanje pri nas	in	tak pogled	v bodočnost.
Toda, da bi zaradi tega vrgli puško	v	grm, pa tožeč o slabih časih
udajali se brezupnemu in brezdelnemu pesimizmu?! Vekomaj ne!! Ne zavr-zimo upanja, da bi se ne dalo zboljšati. Vse nam je sicer nasprotno: Nasprotna nam je vlada, ki molči in mirno gleda, kar si drznega umišljajo sovražniki reda in poštenja, kako avtoriteto izpodkopavajo, ljudstvo zapeljujejo in ščujejo, mladino pohujšujejo; nasproten nam je kapital, ki je v rokah naših nasprotnikov; nasprotna „inteligenca“, ki v svoji domišljavosti neče poznati nobenega gospoda nad seboj; nasproten duh časa, ki teži vedno silneje po tem, pa bi se popolnoma osvobodil od Boga; nasprotno vse, kar se v	svetu kaj šteje in	velja, — Bog pa	je	z nami!	Eno tolažilno in
bodrilno besedo čitam	v knjigi Modrosti:	Creavit enim	(Deus), ut essent
omnia e t s a n a b i 1 e s f c c i t n a t i o n e s orbis tcrrarum.' Ozdravljive je Bog ustvaril narode na zemlji!--------
Poglejmo na primer — da se postavimo iz idealne višave na konkretna tla — na Dunaj. Ni treba na dolgo opisavati; stvar je znana. Dunaj pred trideset leti in danes, — kako gorostasen razloček! Kakor raztrgana prezirana reva, ki tava po mestnih ulicah, se ogiba širokih eest in išče stranskih potov, ker se vsakdo izpodtakne ob njej in zadere nad njo, tak je bil položaj cerkve in katoličanov v oni dobi na Dunaju. Vse versko življenje se je skrilo in zaprlo v maloštevilne cerkve, ki so bile tudi večinoma prazne, duhovnik se skoro ni smel pokazati na ulici, v javnem življenju je vladal neomejeno liberalizem, liberalci, v prvi vrsti judje, so bili gospodje.
Danes se dunajski možje s ponosom imenujejo kristjane, od leta do leta se bolj vračajo k praktičnemu krščanstvu, žene dunajske so organizo-vane, katoliško društveno življenje je lepo razvito, v Marijinih družbah se zbira inteligenca in mladina, cerkve postajajo premajhne, novi veličastni hra-movi božji se stavijo, v javnih zastopih vladajo krščanske večine.
Seveda tudi danes ni vse zlato na Dunaju. Popolnoma ne bo dobra stvar nikdar zmagala na zemlji in hudobija ne bo nikdar mirovala, dokler ne bo Bog naredil konca tej veliki komediji na svetu. Vendar poleg vse pomankljivosti je napredek v primeroma malo letih velikanski. To pa se ni zgodilo samo s pobožnimi željami, ampak z velikim naporom in z enako veliko energijo.
Da se tudi pri nas izvrši preobrat na bolje, treba nam istega napora in iste — energije! Bog, ki je z nami in ki nas bo podpiral, ne bo tega storil brez nas. Vse sile treba napeti, vse dobre moči v narodu zbrati in na delo poslati. In da se tega dela loti ter je izvrši, to je po našem mnenju visoka naloga katoliškega shoda. Tako pojmimo mi poklic in smoter katoliškega shoda. Zares velika naloga, ogromno delo, pa ne smemo se ga strašiti! Pridimo na shod v veliki množini, pa pridimo tudi — z velikim požrtvovalnim srcem!
Sedaj pa velja pripravljati se zanj. „Na delo torej! Posamezniki, ki imate katoliško srce v prsih, in korporacije, društva katoliška, zavedajte se svoje dolžnosti, ki jo imate do katoliškega shoda! Vsak pripomozi po svoje, da se kar najlepše pa tudi najuspešnejše izvrši.“ Tako smo klicali že zadnjič proti koncu.
Tudi mi želimo po svoje pripomoči k temu. Zato naj se nam ne zameri, da začenjamo danes razpravljati nekatere stvari, ki se bodo obravnavale na katoliškem shodu. S tem bomo pripravljavnemu odboru pripravili že nekoliko materiala, ki ga bo imel obdelavati. Nikakor pa mu nečemo s tem kaj predpisavati, marveč le v blagohotno uvaževanje predlagamo svoje misli. Drugi bodo povedali zopet kaj drugega, morda boljšega. Omnia pro-bate, quod bonum est, tenete!
1 Modr. 1, 14.
Za podlago pri drugem katoliškem shodu nam bodo seveda resolucije prvega sftoda. Na njih podlagi moramo delati, da se — kakor je prav rekel dr. Šušteršič prihodnji shod vrši v istem duhu, kakor prvi, takorekoč kot njega organično nadaljevanje.
S tem pa ne mislimo reči, da se mora vse prav na isti način goditi, kakor se je pri prvem shodu.
Zadnjič smo vložili temelj; izpovedali smo svoja načela in izrazili svoje težnje, ki so zapisane v resolucijah. Marsikaj smo že tudi izvedli, — še več pa nas čaka.
Sedaj zidajmo na temelju dalje, to se pravi: premišljujmo, kako bi mogli načela in težnje svoje čim prej in čim bolje udejstvovati. Ob kratkem lehko znova naglasimo težnje in načela; kar in kolikor razmere časa zahtevajo, spremenimo in dodamo, toda — če smemo naravnost povedati — preveč se nikar ne mudimo z mnogoštevilnimi resolucijami. Za tem bolehajo mnogi podobni shodi. Naš shod pa bodi praktičen! Kaj bi govorili: tole in to bi bilo lepo, tegale si želimo, to bi radi imeli! Kaje recimo: Tole hočemo storiti. Gotovo moramo biti v načelih jasni in edini; a nasprotniki naši se načel samih kaj malo boje. S fakti jim odgovorimo!
To ni misel samo naša, marveč smo jo slišali od več strani. Pa da jo podkrepimo, zapišimo sem resnobne besede, ki jih je med drugim v svojem govoru na prvem slovenskem katoliškem shodu govoril bivši naš knez in škof, sedaj nadškof Jakob kardinal Missia: „Tretji vzrok mojega pozdrava — Hvaljen bodi Jezus Kristus! — bil mi je ta, ker nam spomin na Jezusa Kristusa kaže tudi na križ, na katerem je umrl, in ker nas s tem uči, ne samo v srcu gojiti lepih želja, ampak tudi delovati, vztrajno delovati za njih uresničenje. Ta spomin na Kristusa križanega kliče nas ne k mirnemu počitku, ampak na trudapolno, vztrajno in požrtvovalno delo. In verujte mi, da ni nepotreben tak klic in tak opomin; ker p o s e b n o v n a š i h časih in to velja tudi o marsikaterih shodih — se sicer veliko govori, a d o s t i k a t prav malo stori. Veselimo se sicer, če se kaj dobrega stori; radostno priznavamo, če kdo drug gre naprej in naudušujemo se. A besednjasta naša naudušenost nam kaj rada utihne, kadar se tudi nam kliče: Na delo! Le premnogokrat vidimo sicer in odobrujemo to, kar je dobro, in vendar ga le ne storimo, ampak se prav polovičarsko, plašno in malo junaško odtegujemo temu, kar zahteva kak večji napor. Ko torej rečemo: Hvaljen bodi Jezus Kristus! predočujemo si onega, katerega življenje je bilo delo, eno nepretrgano delo. Delo naše mora biti vztrajno in zato odločno in požrtvovalno; in to, če treba tudi do križa, kakršno je bilo delo Kristusovo!'4
Tem besedam iz ust modrega cerkvenega kneza nimamo kaj dodajati. Imejmo jih pred očmi v s i pred, med in zlasti po katoliškem shodu.
O s n u j m o si torej na katoliškem shodu projekt našega dela, in sicer toliko dela, kolikor ga res upamo izvesti v nekaj letih, recimo morda do prihodnjega katoliškega shoda. In to bo dela toliko,
da bo zahtevalo vseh naših moči. Potrebe so na vseh plateh. Napeti nam bo sile do skrajnosti, da jim bomo kos. Zares: delo naše mora biti vztrajno, odločno, požrtvovalno, in če treba tudi — do križa!
Poglejmo sedaj to delo nadrobneje!
Preden pa se podamo k posameznostim, naj govori še enkrat prevzvi-šeni kardinal Missia: „In kakšno je bilo to delo? Molil je, trudil se je. Molil, ko še ni nastopil dan; molil in se trudil, ko je oznanjeval kraljestvo božje; molil, trpel in se trudil do smrti, dokler ni dovršil svojega poklica. Tako mora biti tudi naše delovanje, ako hočemo, da je uspešno. P r e d vsem mora biti združeno z molitvijo.
„Dandanes, kakor sem omenil že preje, se sicer veliko govori, že tudi marsikaj stori. A eno, se mi zdi, se pri vsem tem preveč prezira in premalo ceni ln to je: molitev. Ne pozabimo, da je prvo delo Kristusovo na tem svetu bila molitev, ne pozabimo, da je zadnje delo njegovo na križu zopet bila molitev. Odtod mora priti vztrajnost in blagoslov tudi našim naporom; preziraje pa molitev, bomo morali tožiti tudi mi: Vso noč smo delali in nismo nič ujeli!'4
Kar je tu rečeno splošno, velja tudi z ozirom na katoliški shod sam. Fiat applicatio! In ne še-le tiste dni, ampak že prej zdihujmo mnogo, da bi bilo to za vsega naroda bodočnost prepomenljivo podjetje, drugi slovenski katoliški shod, prebogato blagoslovljeno:
Emitte spiritum Tuum et ereabuntur et renovabis faciem terrae!
Naše časopisje.
Na prvo mesto devamo časopisje. Zakaj? Zato ker v boju za naša načela zavzemajo prvo mesto. To so naša glasila, zastopniki naših idej, naši p r v o bo j e vn i k i. Čim boljši so, tem bolje zastopana naša načela in čim bolj so razširjeni, tembolj so razširjena naša načela. Kolikor so razširjeni naši listi, toliko imamo tal pod seboj. Zato po listih lehko sodimo stranko samo, koliko je delavna in močna. S temi preprostimi pa nepobitnimi resnicami,somišljeniki, računajmo, ako bomo govorili o časopisju. Stranka, ki hoče uspevati, mora obračati vso pozornost na časništvo in tudi kaj žrtvovati zanje.
Toda preden govorimo o svojem, govorimo rajši o nasprotnem časopisju. „V dolžnost naj si šteje vsak katoličan zatirati vse veri sovražne časnike in jih nadomeščati z dobrimi.411 Tako govori resolucija s prvega katoliškega shoda. Prav tako! Toda, da je naša dolžnost zatirati slabe liste, v tem smo edini. Drugo in važnejše vprašanje, na katero si moramo odgovoriti, je: kako?
,,Otroci sveta so modrejši v svoji vrsti, kakor otroci luči." Te svetopisemske besede so nam na misli skoraj vsak dan, ko premišljujemo javne razmere po širokem svetu ali pa le pri našem narodiču. Ce pa veljajo sploh v vsakem oziru, veljajo posebno v časništvu. Otroci sveta, sovražniki imena
krščanskega: liberalci, socialni demokrati, framasoni, zlasti pa j udje, ti poznajo moc tiska in to moč dobro porabljajo v svoje črne namene. Anti-krščansko časopisje, žal, povsod nadkriljuje krščansko. In zato vladajo v javnem življenju! To je rak-rana krščanskih narodov, katere so si pa katoličani deloma sami krivi, ker preveč podpirajo sovražno in premalo kultivirajo svoje časopisje.
Mi katoliški Slovenci glede časopisja nismo ravno dosti na slabšem v primeri z našimi nasprotniki. Da, nadkriljujemo jih v vsakem oziru — za znanstvo imamo „Katol. Obzornik", za leposlovje ilustrovani „Dom in Svet", za mladino „YTtec“ z „Angeljčkom“ itd. v vsem — razen dnevnika. Dnevnik ima pa v naših dneh, ko vse politikuje in malokdo globlje misli, največji vpliv. Da, edini dnevnik odvaga vpliv vseh drugih listov. Odtod prihaja skoro vse zlo. „Narod“ — smo rekli — načeluje v boju zoper cerkev in diktira javno mnenje; tisočeri deklamujejo, kar so se iz njega naučili. In to je vzrok, da se na tem mestu znova bavimo ž njim.
O njegovem delovanju smo že govorili. Čemur se moramo čuditi, je to, kako mu bravci izpregledujejo vse, karkoli si drzne! „Nečuveno je" — pisal je meseca novembra nekdo iz Vestfalskega v „Slov. listu" po vsej pravici - „nečuvcno je, da se najde na Kranjskem še človek, kateri bere „S1. N.“ in si pusti svoj zdravi razum kvariti po takih lažeh; nečuveno je, da se ne vzdigne ves slovenski narod proti taki grdobiji, ki onečaščuje celi narod javno pred celim svetom, tako da smo Slovenci sovražnikom v posmeh, drugim pa v pomilovanje." Da, nečuveno je in vendar — je! Da more pri nas Slovencih eksistirati list, kakršen je „Narod“ in da ima celo toliko veljave, to je znamenje naše globoke pro-pa 1 osti. Znamenje je, da ljudje nimajo nič več čuta za resnico in pravico, za čast in poštenje. Kako so ljudje v tem oziru neobčutni, kako nagnjeni k slabemu! Pravijo sicer, da prehudo počne, da se ne ujemajo v vsem ž njim, končno pa le vse mirno prebavijo, s čimer jih pita, in gonijo sami to, kar so iz njega pobrali. V verskem oziru: naj smeši kristijanu najsvetejše reči, proslavlja pa poganstvo in luteranstvo, vendar ljudje, ki se štejejo dobre kristijane, ljudje, ki čepe vsak dan v cerkvi, ne najdejo v njem „nič takega"! V narodnem oziru: naj zagovarja zvezo z Nemci, naj uganja najhujšo ncm-škutarijo, on ima patent na absolutno narodnost. Naj sc giblje v najskrajnejših nasprotjih, to ne moti njega in njegovih zvestih bravcev. Kaj je n. pr. že vse pisal za in proti krščanskemu socializmu! Lani, ko seje imela vršiti delavska slavnost, je delavce hinavsko zagotavljal svojih simpatij; to leto, ko se je res vršila, jim je zabavljal na vse grlo. Normalen človek bi mislil, da se bo vendar ženiral danes pobijati to, kar še vsi pomnijo, da je včeraj zagovarjal; a kaj, naj je belo ali črno, kakor v trenutku kaže, tako se zapiše, samo da se doseže namen. Socialna demokracija je po svojem bistvu direktno nasprotna liberalizmu, pa kolikokrat se je že bratil ž njo. In takih nasprotij — nebroj! Dosleden je samo v pobijanju „klerikalizma". Nemci, nemškutarji, socialni demokratje, judje, Drcyfus, št. 13, luterani, pogani, mo-hamedani, cigani — vse pošteno, samo katoliški cerkvi ni priznal še ene
dobre lastnosti. Za svoje kozle, ki jih neprenehoma strelja, odškoduje svoje naročnike z raznimi pikantnostmi, pa so potolaženi. Koliko fletnih historije jim pa nabere, in to mika ljudi! Čez „farje“ malo pozabavljati, to je svet že od nekdaj rad poslušal!
Kako lehko stališče, kako lehko delo imajo ti ljudje! Vse, kar morem, to smem, — to jim je edino moralno pravilo. Da se le srečno izmuzne državnemu pravniku in kazenskemu zakoniku; če je res ali ne, če se komu krivica dela ali ne, kdo se bo brigal za take malenkosti!
In tako prihaja „Narod“ neovirano v stotine krščanskih slovenskih rodbin in dan za dnem zanaša vanje strup svojega sovraštva do vsega božjega. In to gre vedno dalje, vedno širje med maso ljudstva, vedno globlje v srce in kri našega naroda. To ne more biti brez posledic . ..
Ali pa nismo tudi mi sami krivi „Narodove“ brezmejne predrznosti?
Nam se vidi, da mu pripisujemo deloma preveliko, deloma premajhno veljavo. Preveliko! Ce „Narodil koga napade po svoji stari lažnivi navadi, tedaj se čuti žaljenega. Sramota za moža! (Pri tem mislim na napade manjše važnosti, ne kaj takega, kakor je bilo zadnjič proti dr. Šušteršiču.) Kar se mene tiče, povem odkrito, da sem absolutno neobčutljiv za to, kar „Narod“ o meni pravi. Nikdar se nisem še jezil nad tem, nikdar zagovarjal, pa s tem tudi še ničesar izgubil. Ce me idočega mirno po cesti začne zmerjati in s priimki obkladati cigan, ali se čem prepirati ž njim in mu odgovarjati? Molče grem mimo in ga pustim, da se izvpije. — Preveč veljave mu pripisujemo, ker le preradi poprašujemo ali pogledamo, „kaj ,Narod4 pravi“. Ne brati ga niti iz radovednosti; ne v roke vzeti, da se ne umažeš ž njim! Bero naj ga edino le tisti, ki ga morajo, in zavračajo takrat, ko ima res kaj škodovati bodisi posameznikom bodisi dobri stvari sami. Tedaj pa odločno in krepko!
Premalo veljave mu pripisujemo, ko mirno gledamo, kako da se razširja in nam narod kuži. Doklej bomo še trpeli to pogubno početje? (,)uousque tandem — kakor je zagrmel Ciceron nad Katilinom — abuteris patientia nostra?! Doklej bo še zlorabil našo potrpežljivost? Organi-zujmo se proti „Narodu“! In kar velja „Narodu“, velja i o „Rodo-ljubu“. Ali ne moremo? Kdo pa „Narod“ navadno naroča? Razen uradnikov in učiteljev, ki so glavna opora liberalizmu, navadno gostilničarji in trgovci. To so ljudje, ki žive le od ljudstva — smemo še vedno reči — večinoma našega vernega ljudstva. Oni nas bijejo v obraz, mi pa seveda jim pridno nosimo naše groše. Poznam v več krajih gostilne, ki imajo	„Narod“.	In	ravno tja
zahajajo naši ljudje prav pogosto. Nobeni živi duši	ne	pride	na	misel, da
ne bi šel zaradi „Naroda“ noter. Potem ni čuda, da je pisal „Narod“ pred kratkim: „Hvala Bogu, da nam je dal tako neumne nasprotnike.“(!) Kdor ima „Narod“, se druži z našimi sovražniki, torej je sam naš sovražnik. Ne prestopite praga njegove hiše! Seveda bi ne izdalo kaj prida, če bi samo duhovniki tako začeli. Tudi ljudstvo mora tako. Poznam kraj, kjer si kmetje, pristni, priprosti pa zavedni kmetje sami odgovarjajo:	Sem	ne	gremo, tu
imajo „Narod“! Kjer pa ljudstvo te zavesti nima, se	mu	mora	vzbuditi. Res
je že med ljudstvo zašel liberalni strup, vendar lehko rečemo: večina je le še vedno vdana cerkvi in ceni svojo vero nad vse. V ljudstvu tiči skrit velik kapital, velika moč. Ta skriti kapital treba dvigniti, to spečo moč vzdramiti, zbrati, izvabiti. Vse ljudstvo moramo organizovati! I)a bi tega ne smeli? Nož nam nastavljajo na vrat, in mi bi se ne smeli braniti? Berite v morali poglavje de defensione iniusti aggressoris. Tam beremo: „Lieitum est, non tantum vitam, sed bona etiam ad eam honeste agendam necessaria contra iniustum aggressoram dcfendere servato moderaminc inculpatae tutelae.“ Torej kakršnokoli dobrino je dovoljeno braniti pred napadovavcem, da se mu le večja škoda ne zgodi, kakor je treba, da se obranimo svoje škode. Naši ljudje so večinoma konsumenti, nasprotniki pa producenti. In konsumentom se producentov ni bati. Vemo, da bodo zaradi tegale zagnali grozovit krik. Kdo pa je kriv? Zakaj nas izzivljejo, zakaj hujskajo zoper nas? Da pa ne bodo rekli, da hočemo uničiti trgovce in gostilničarje kot take, bomo podpirali druge, in tudi tiste, ki so imeli „Narod“ pa ga opustili. Kdo more od nas zahtevati, da bi podpirali tiste, ki nam nasprotujejo?! „Dragih nam nekdaj svetinj teptali ne bodemo v blato, kar nam novi sedaj, krivi proroki vele.“ Ne teptali, ne dali teptati! tlim pohlevnejši smo mi, tem bolj jim rase greben. Rodimo delavni in brezobzirni — tako je pisal dr. Mahnič v „Katoliku“ kakor naši nasprotniki!
Kakor pa dosledno preganjajmo slabo, tako pa tudi povsod odločno zahtevajmo naših listov! Tako ravnajo nemški krščanski socialci in — napredujejo. Pred par dnevi sem v svoje veliko veselje slišal iz ust moža, ki so mu razmere lehko dobro znane, da se judovski „Preši“ zadnja leta znatno krči število naročnikov.
Torej še nekaj besedi o naših listih!
Množina listov ne odločuje. Toliko jih mora biti, da zadostujejo vsem potrebam. Kar jih je več, dobro stvar bolj ovirajo kakor podpirajo, (le imamo namestu dveh listov, ki imata približno isti smoter, samo enega, tedaj se porabi manj truda, manj časa, manj materiala, manj moči, manj troškov, uspeh pa je skoraj isti. Ko bi se sodelujoče moči obeh listov združile samo pri enem, koliko bi se list zboljšal, naročnikov pridobilo, truda in troškov pa prihranilo. Ostale moči bi se lehko drugod porabile. Ker smo revni, bodimo skromni! ..Arme Leute koehen mit Wasser.“ In to me je nagibalo, da sem lansko leto na občnem zboru I.eonine nekam nerodno, toda z dobrim namenom, govoril za to, da bi se nekateri sorodni si listi združili.
Glavna stvar je, da je naše časopisje organizirano; za posamezen list pa je zopet glavna stvar, da je organizirano njegovo sotrudri i š t v o.
Pred vsem nam je potreben dober dnevnik. Naš dnevnik je „Slovenc c“. Nič kaj lehko ne pišemo o „Slovencu“. Vemo, da kritikov ne pogreša toliko kot sodelavcev in vemo tudi, da je prvo lažje kot drugo. Le to rečemo: vsestransko dober dnevnik, ki more vsaj tekmovati z nasprotniškim, če ga že ne nadkriljuje, gospodje, to je conditio sine
qua non našega napredka! Inače bomo vedno zadaj. Zastonj se jezimo nad „Narodom“ in nad tistimi, kateri ga bero, če nimamo lista, ki bo .Narod" tem, kateri so se mu odpovedali, popolnoma nadomeščal. Liberalni list že itak bolj čislajo kakor katoliškega, samo zato ker je liberalen, če je tudi slabše urejevan, koliko večjo veljavo bo še imel, če je urejevan bolje! Ponavljamo: Stranka, ki hoče uspevati, mora obračati vso pozornost na časništvo in tudi kaj žrtvovati zanje! Istina je: Gospodje, ki so bili doslej pri „Slovencu-‘, so storili, kar so mogli. Toda dnevnik, če hoče vsestransko ustrezati, ta zahteva nekaj moči!
,,Slovenec“ bodi: Prvič odločno, radikalno naroden; zasleduj in preganjaj nemškutarijo, v kateri še tako globoko tičimo, iz vseh kotov.
Drugič odkritosrčen na vse strani, tudi lastni stranki in nje pristašem nasproti! Bolje, da si svoje napake sami očitamo, kakor da nam jih oponašajo nasprotniki. Kako nam je ugajalo, ko je tamle enkrat „Slovenec“ moško zaklical: Na dan ž njimi! Z ljudmi, ki nas kompromitirajo pred svetom, ki niso vredni, da se štejejo med nas, na dan ž njimi! Tako se govori! Kaj bi cela stranka odgovornost nosila in trpela zaradi grehov posameznika! Seveda se mora vzeti ta naš nasvet cum grano salis. Ne mislimo, da bi morali vselej s cepcem pokazati na napako; včasih zadostuje migljaj: to je napačno in naj se popravi! S tem se bomo očistili in to bo dalo dobri stvari ugled. Kako lehko bomo nasprotnikom krepko v obraz pogledali!
Drugih lastnosti dobrega lista in dobrega dnevnika ne bomo naštevali, saj gospodje sami dobro vedo. Mimogrede omenjamo, da bi tudi v upravni š t v u moralo marsikaj se zboljšati. Ene lastnosti samo še hočemo omeniti: „Slovenec“ ne bodi preduhovniški! Zivotopisi duhovnikov, duhovniške slavnosti in kar je takega, naj se bolj na kratko opravijo. Bodimo praktični kristijani, bodimo vneti katoličani, toda ne bodimo klerikalni (v pravem pomenu besede). To lajike odbija. V javnosti je bolje, da se duhovniki nekoliko umikamo v ozadje. Ko smo sami med seboj, tam se pogovorimo o svojih stanovskih zadevah.
Zato pa je potrebno, da imamo svoje glasilo. In to je bil že nekaj let naš ceterum ccnseo: Svoje glasilo! Učitelji imajo dvoje, pravniki je imajo, delavci, kmetovavci je imajo, čebelarji je imajo, — kako bi mogli mi brez njega biti? Želeli bi bili, da bi bil ta list izhajal v Ljubljani, kjer je središče slovenskih škofij, toda ni ga bilo mogoče v življenje poklicati. No, tedaj so se zganili gospodje v Mariboru. Naša želja je le ta, da bi ustrezal in zadoščal vsem stanovskim našim potrebam, potem pa naj bi se ga oklenili vsi slovenski duhovniki.
Boleg dnevnika trebamo dobrega lista za ljudstvo. In takega imamo! To je naš „Domoljub“. O tem nimamo drugega reči, kakor da naj sc razširi le še bolj in bolj. Enajst tisoč, — no čedno številce! Toda enajst bi jih še lehko bilo. Menite, da bi bilo preveč? Kakor se je Mohorjeva družba razširila v zadnjo gorsko faro, kjer je vpisana vsaj vsaka druga hiša, ravno tako lehko „Domoljub“. Toda Bog varuj, da na škodo Mohor-
jeve družbe! Družba zalaga naše ljudstvo z berivom naenkrat za dolge zimske večere, „Domoljub44 pa redno vsakih štirnajst dni sproti za celo leto. In kakor si družbine knjige skupaj naročamo, enako „Domoljuba“. Morda mislite, da bi bilo to preveč beriva za naše ljudstvo? Ah, ne dajmo si s takimi pomisleki opraviti, ako hočemo, da nas ne prehite naši nasprotniki!
Kar pa velja o „Domoljubu“ na Kranjskem, isto velja o drugih dobrih pokrajinskih listih po dotičnih pokrajinah. Vsem želimo najboljšega uspeha.
O drugih listih ne bomo govorili posebej. Spominjamo samo resolucije s prvega katoliškega shoda, ki priporoča „stalen središčni odbor katoliških urednikov in katoliško-zavednih vplivnih gospodov, ki naj bi določeval smer v glavnih političnih vprašanjih, da se med katoliškimi listi ohrani toli potrebna edinost44. Ker doslej v istini do tega ni prišlo, smo hoteli nasvetOAati, da naj bi se to zgodilo vsaj ob drugem katoliškem shodu samem. Sedaj smo pa ravnokar slišali, da se ima vršiti časnikarski sestanek tudi to leto o božiču o priliki delavskega shoda. Vendar, zakaj se ne bi ob katoliškem shodu naši časnikarji zopet zbrali? Pravijo, da je bolje dvakrat kot nobenkrat.
Ne sme nam pa biti zadosti, da dobre liste le imamo, temveč treba tudi, da jih razširjamo, naročamo in č i t a m o. Z vso zgovornostjo in požrtvovalnostjo moramo za to delati. Kdo ne vč, da ljudje za slabim kar tiščč, dobro pa jim je treba usiljevati? Ljudem se mora ponuditi prilika, da pridejo k dobremu berivu ali če je treba, jih celo posiliti ž njim. Kako delajo v tej reči naši nasprotniki, liberalci in socialisti? Liste pro-davajo po prodajalnicah, pošiljajo zastonj na dom, tlačijo v žepe itd. Bodimo mi vsaj pol toliko agilni! Po vseh mestih, trgih in drugih večjih krajih morajo biti društva, ki skrbe za dobro berivo. Udje naj bodo dvojni: nekateri za manjšo ceno, ki hodijo brat v društvene prostore; za večjo drugi, katerim se pošiljajo listi na dom. Cena bodi kar mogoče nizka. Donašanje na dom naj se vrši v določenem redu, po katerem naj se udje pravično vrste. Bolj branih listov, zlasti dnevnika, bodi naročenih po več izvodov. Društvo mora imeti tudi knjižnico.
Toda kdor je kdaj tako knjižnico sostavljal, vč, kako jc to težko, skoro nemogoče. Ali hočeš v knjižnico uvrstiti same Mohorjeve knjige in druge podobne, katerim nedolžnost že na obrazu bereš? Kaj pa Jurčič, Levstik, Erjavec, Stritar itd., ali naj so popolnoma izključeni iz naših knjižnic? de jih pa hoče knjižničar porabiti za svojo knjižnico, ne kaže mu drugega, kakor da vse sam prebere in se prepriča, če jih sme z mirno vestjo ljudem v roke dati. Revež! Rajši vse pusti pri miru. Zato vemo, da nimamo nobene ljudske knjižnice, ki bi bila vseskozi poštena pa količkaj popolna. Skrajni čas je, da se stori, kar se je na prvem katoliškem shodu reklo: „naj se sestavi odbor veščih mož, ki naj vestno presodijo in ocenijo vse slovenske knjige ljudstvu in mladini namenjene, oziroma dosedanje zanesljive ocene nadaljujejo in izpopolnjujejo, da se slabo blago odstranjuje, tembolj pa razširjajo res dobre knjige. V tem zmislu naj se poskrbi tudi posebna izdaja slovenskih klasikov za odraslo mladino.44 Odbor naj torej knjige presodi,
izda klasike in sestavi imenik vseh odobrenih knjig. Stara dobra dela, ki so pošla, naj se drugič natiskajo.
Tudi na to delo tedaj naj se gre ob drugem katoliškem shodu. Potrpežljivo resolucija čaka že osem let na papirju, da bi jej kdo k življenju pomagal. Usmilite se je!
S tem smo o tem poglavju domalega povedali, kar se nam je zdelo potrebno v naših razmerah. Kdor ve kaj boljšega, se mu radi uklonimo, ako ne, delajmo na to, da dobe te misli — življenje!
Vzgoja in šolstvo.
Druga fundamentalna stvar, naj večje važnosti za našo bodočnost, o kateri moramo govoriti na drugem slovenskem katoliškem shodu, je zadeva, ki jo bomo obravnavali v tem poglavju. Vzgoja in šolstvo smo zapisali na čelo. Zakaj?
Zdi se nam, da navadno le preveč o sami šoli govorimo. In vendar od sedanje državne šole nimamo mnogo prida pričakovati. Koliko smo že o tem govorili, koliko resolucij sklenili in peticij podpisali, — toda stvar je tam, kjer je bila! Kiti v verskem niti v narodnem oziru nam ne izpolnijo naših najponižnejših želja. Tisti, ki imajo moč v rokah, so slepi in gluhi za naše zahteve. Sami pa tudi ne moremo odpomoči vsem svojim željam glede šolstva.
Zato obrnimo svojo pozornost na mladino izvun šole! V šolo so nam vrata zaprta; domača vzgoja je polje, ki je vsaj deloma še odprto našemu vplivu. Da, na domačo vzgojo smo preveč pozabili in jo vsled lega zanemarili, a vendar je d o-m a č a vzgoja n a j v e č j e važnosti. Dobra domača vzgoja otroka utrdi v dobrem, da se mu vtiski otročjih let težje izbrišejo iz srca, in s tem paralizira slabi vpliv šole; slabe domačo vzgoje nasproti pa ne more nadomestiti nobena še tako dobra šola. Da mladina tako podivjava, zlasti po mestih, krivo je marsikaj: slaba šola, slaba družba, slabi zgledi, slabo berivo, toda največ je kriva — slaba domača vzgoja.
Kako pa mnogi stariši tudi ravnajo z otroki! Kaki principi glede vzgoje veljajo in vladajo v marsikateri družini! Vzgoja se ravna po končnem smotru, ki ga ima otrok doseči. In kake pojme imajo mnogi o tem končnem smotru! Nekateri imajo otroke samo za nekako igračico; .slepa ljubezen jim je edino vodilo pri vzgoji; vse jim dovoljujejo, vse pregledujejo, vse ustrezajo; obo-žavajo in mehkužijo jih. Drugi ravno narobe. Otroke imajo samo za delo in zaslužek; jeza, vpitje, zmerjanje, kletev, brezmiselno pretepanje so pogosto edina vzgojna sredstva. Ne grajamo niti tega, da stariši otroke ljubijo, niti, da jih porabljajo za zaslužek, samo cnostranosti in pretiravanja ne moremo hvaliti. Nekateri stariši samo na to mislijo, kako bi otroka h kruhu spravili, drugi, kako svojim hčeram bogate in imenitne ženine dobili itd., in
po tem končnem smotru se ravna vse vzgojevanje. I prvo i drugo sme in deloma mora biti, toda pravi končni smoter to ni in zato ni prava vzgoja, ki se ozira samo na ta smoter.
Človeka izpopolnjevati, slabe nagibe v njem zatirati, dobre kali pospeševati in podpirati in tako otroka usposabljati, da krepostno živi ter doseže končni od Stvarnika mu zastavljeni namen — ta edino pravi vrhovni smoter krščanske vzgoje imajo redki pri vzgajanji v tej meri pred očmi, kakor bi trebalo. Vsi drugi sicer dobri nameni morajo biti temu podrejeni.
Tako se greši pri vzgoji na vse mogoče načine. Seveda ne more napačna vzgoja dobrih sadov roditi.
Kako te razmere zboljšati, to je seveda težje povedati, kakor konsta-tirati nedostatke. Pred vsem je treba ljudem več poduka o tej stvari. Kdo naj jim ga da?
Ena misel naša je ta: Krušna mati slovenskega naroda, družba sv. Mohorja, naj izd d v kratkem dobro, poljudno pisano knjigo o krščanski vzgoji. Pred leti že se je bil nekdo ponudil družbenemu odboru, da je pripravljen spisati tako knjigo. Pa so mu odgovorili — potem ko je bil trikrat prosil odgovora — da ne. Razlogov niso povedali. Po naši misli pa je taka knjiga poleg apologetike, katera naj bi le kaj kmalu izšla, našemu ljudstvu najpotrebnejša. Knjigo o umni živinoreji je družba že dvakrat podala svojim udom; mislimo, da je čas, da bi se tudi enkrat povedalo, kako se izrejajo — ljudje! To naj bi bila ročna knjiga slovenskih starišev. Tiskalo naj bi se je še več, kakor šteje družba udov, da bi si jo lahko naročili tudi zakonski -— neudje. V vsaki slovenski krščanski hiši naj bi jo imeli. Novoporočencem naj bi se dala v roke, da jo berč, in morda bi ?e tudi lehko vprašalo, če so si iz nje kaj zapomnili.
Prepričani smo, da se bo to nekaterim, ki se jim zdi neumno vse, kar ni šablonsko, zdelo nepotrebna in neumna novotarija. Nam se pa nikakor ne zdi tako neumno.
Vzgoja je vendar neskončne važnosti za posameznika, za cerkev in za narod. Kako bo pošteno živel, kdor ni bil dobro vzgojen? Kako bo pa prav vzgajal, kdor se ni učil? Quomodo ergo invocabunt, in quem non crediderunt? Aut quomodo credent ei, quem non audierunt? Quomodo autem audient sine praedicante?1 Mar se vzgajanja ni treba učiti? Ars artium, umetnost vseh umetnosti, imenuje sv. papež Gregorij dušno pastiro-vanje. Kaj pa je vzgoja drugega kakor dušno pastirovanje ? Umetnost vseh umetnosti — in nič se je ne učiti! Vzgojevatelj je kipar, ki mora narediti iz neotesanega hloda natančno izrezljano podobo. Kak kip bo naredil človek, ki se tega ni nikjer učil!	«
Zato se morata učitelj in katehet, ki imata z otroki opraviti, učiti pedagogike in narediti izkušnjo iz nje. In vendar imata z otroki mnogo manj opraviti, kakor oče in mati. Ta dva pa se je nikjer ne učita; prepuščeno je
• Rim. X, 14.
njima, da ravnata edino po svoji pameti ali — nespameti. Odtod taki sadovi.
Jasno je, da se je treba učiti vzgajati, pa prav vzgajati. Naša vzgoja sloni le preveč na modernem materialistiškem naziranju sveta. Uživaj! to je mnogim glavno in edino načelo in vodilo v življenji in pri — vzgoji. Mlademu bitju se mora vselej in v vsem ustreči in postreči. Odtod taka pomehkuženost. Trebalo bi se nam nekoliko od Spartanov učiti. Vrnimo se nazaj k naravi, k preprostosti!
Menite li, da je tako pomehkuženje izmlada sreča za otroka? Človek, ki se ni nikoli učil kaj zatajiti se, kako težko živi! Srečen je, kdor je zadovoljen. Zadovoljen pa je tem prej, čim manj ima potreb. „Ko bi ne bil Aleksander, bi hotel biti Diogen!“, ta beseda velikega Aleksandra ima nekaj v sebi!
Ali se ne greši proti tej resnici morda celo po nekaterih zavodih ? Ako se otrokom vse postreže, da jim ni treba postiljati, pometati, pomivati, se s tem razvadijo in ne bodo nikoli za rabo. Otroci naj se učč ponižnosti in pokorščine in dela. Noblesa, komoditeta, to pride lehko pozneje samo ob sebi, če so razmere za to. Lehko bi o tem kaj iz svoje skušnje povedali, pa za danes bodi tega dovolj.
Ker smo ravnokar govorili o družbi sv. Mohorja, recimo še eno o njenih knjigah in o izdavanju dobrih slovenskih knjig sploh. To bi sicer spadalo bolje v prejšnje poglavje, toda tudi sem se dobro poda.
Kolikokrat smo že govorili o brošurah, ki naj bi se izdajale in razpečavale med našim ljudstvom, da mu razjasnjujejo časovna pereča vprašanja in poučujejo o raznih časovnih potrebah. Takih brošur imajo Nemci na stotine. Pred enim letom ali kaj se je obetalo, da hoče izdati Gospodarska zveza ali kdo že pouk o gospodinjstvu in drugih sorodnih rečeh z naslovom „Domača sreča“. Pa do danes še ni zagledala belega dne. Če pa tudi kdo začne kako tako podjetje, kmalu neha, ker se preslabo razpečava. Na čelo knjižici zapiše štev. I, obetajoč celo serijo podobnih knjižic. Izidejo morda dve, k večjemu tri številke, in serija — je končana. Največkrat pa niti do štev. II ne pride. Zelo podobno je tudi z raznimi ljudskimi, narodnimi, slovenskimi — ali kakorkoli se imenujejo — „knjižnieami“, ki semtertam začenjajo izhajati in nehavajo navadno z izgubo podjetnikovo. No in če se taka knjižica razpeča v kakih 2000 izvodih, je že veliko.
Če bi pa izdala kaj podobnega družba sv. Mohorja, naenkrat je razširjeno v več kot 70.000 izvodih, knjižica je brez vseh težav kolportiranja raztrosena po vsej slovenski zemlji, misel zaplojena med vsem narodom. Naša misel je: V s a k a dobra stvar, ki jo hočemo, med ljudi sp r.a viti, naj se izdd po družbi sv. Mohorja! Za to ravno je družba.
Krušno mater slovenskega naroda smo imenovali Mohorjevo družbo. Mati pa je vzgojiteljica. Vzgojiteljica našega naroda bodi družba sv. Mohorja! Dober vzgojitelj pa skrbno pazi na svojega gojenca, na njegovo naravo, nagnjenje, starost, družbo, nevarnosti, potrebe itd.
in po tem uravnava svoje nauke, opomine, navodila. Enako družba sv. Mohorja z džirom na cel narod! Družba naj pazi zlasti na kričeče potrebe sedanjega časa, skrbi naj, da naše ljudstvo vero ohrani, da ostane cerkvi zvesto, da si vč razlagati razne pojave, pojasniti razne zmote našega časa, da se zna prilagoditi novim časovnim razmeram, uporabljati pridobitve nove dobe v svoj prid, pa se srečno izmotati skozi nje nevarnosti. V to bi služile zlasti knjige apologetične, socialne in tem podobne vsebine. Ne rečemo, da družba tega kolikor toliko ni že doslej storila. A želimo, da bi odslej na to še bolj pozornost obračala. Izključene so samo politične. Te naj izdajajo politična društva. S tem si bo nabrala družba zares neprecenljivih zaslug za narod.
Od tega bo ljudstvo gotovo več imelo, kakor če se mu podajajo malo praktične knjige, kakor so bile n. pr. „Skodljive rastline", v katerih se našemu kmetu prav po šolsko opisuje krompir, kakšna peresa in cvete ima, kdaj da cvetč in rodi ter se prišteva med škodljive rastline (!). Gotovo nimamo nič zoper take knjige same na sebi; marveč hvalimo, da se i v slovenščini obravnavajo razni znanstveni predmeti, toda za Mohorjevo družbo niso v tej obliki.
Morda mi bo kdo ugovarjal, češ, če ne ugajajo vsem udom, pa vsaj nekaterim in tudi tem mora družba ustreči. — Toda po naši misli družba ni za take ustanovljena. Ako se izobraženci vpisujejo v družbo, se to ne sme zgoditi na škodo večine udov, za katere je družba pravzaprav ustanovljena, ker oni si lehko drugod poiščejo sebi primernega beriva, preprost človek pa ne. In preprostemu bravcu ni preveč šest knjig — celih — za eno zimo; kaj bi mu kdo v škodo hodil! Sicer, če se tudi s takimi knjigami posameznikom ustreže, je vendar škoda že papirja za knjigo, katere tri četrtinke udov niti — ne prerežejo ne!
Se nekaj! Ljudje si želč od družbe povesti. In odbor tudi vedno vabi in vabi pisatelje, naj pišejo povesti za družbo. Pa ne pišejo in ne pišejo. Pri tem pomanjkanju dobrih izvirnih povesti menimo, da bi ne bila prav nikaka sramota za družbo, ako bi podajala svojim udom poslovenjene dobre povesti tujih krščanskih pisateljev. Cie razne „knjižnicc‘' izdajajo prevode — celo „S1. Matica" je že to storila — zakaj ne bi‘smela tega Mohorjeva družba? Res ima — ceteris paribus — domača povest prednost pred prevedeno; končno pa vendar bravci ne vprašajo toliko, čigava in odkod je, marveč kakšna je. Mi menimo: kar je dobro, je in ostane dobro, naj se dobi, koder se hoče. Dobro more le koristiti. V tem slučaju toliko bolj, ker bi se s tem slovenskemu slovstvu nič škodovalo. Drugače je, če naročim kako umetno delo v tujini, ki bi je lehko naredil domačin. S tem škodujem indirektno domačinu. Če bi pa družba izdajala poslovenjene povesti, bi s tem ne bil oškodovan noben slovenski pisatelj, ker lehko pri vsem tem piše in izda kar in kolikor hoče. Kako lepe in vzpodbudne reči bi se tem potom lehko našemu ljudstvu dale! Vsako leto izdaj družba vsaj eno veliko Povest, in če je ne dobi z domačih tal, naj jo presadi s tujih! Tudi to spada k vzgajanju. Moder vzgojitelj ne dolgočasi svojih gojencev s samo suho teorijo, marveč jih zabava in poučuje ob enem s prijetnimi pripovedkami.
In — ponavljamo — družba sv. Mohorja bodi vzgojiteljica slovenskega naroda.
Da završim to razmišljanje: Sola nikakor ne ustreza našim zahtevam gledč versko-nravne vzgoje naše mladine. Naše prošnje so zastonj. Obrnimo torej večjo pozornost na mladino izvun šole, na domačo vzgojo. Vzgajati se mora seveda pred, med, in po šolski dobi; otroke, odraščajočo in odraslo mladino, kakor tudi ljudstvo sploh. Mi smo le nekaj malega v tem oziru nasvetovali, nekaj bomo še pozneje dodali; pričakujemo pa, da bo še kdo drug kako dobro misel povedal. Ne prezrimo pa te stvari nikar! Same tožbe o izprijenosti mladine ne zadoščujejo. Če hočemo, da se novi rod popolnoma ne izneveri in ne izgubi, mislimo o tem, kako bi ga oteli!
O šoli, kakšna je, ne bomo mnogo besedi izgubljali. Dejali smo že, da od države ne pričakujemo mnogo prida. Ti ljudje tam gori, ki nam režejo kruh naših pravic, so slepi in sicer neozdravljivo slepi.
V narodnem oziru na polju šolstva ne pridemo nikamor naprej. Tiste vnebopijoče krivice, ki so se nam godile pred desetletji, trajajo še vedno. Koroški Slovenci imajo še vedno le dve slovenski ljudski šoli; v Trstu in Gorici, koliko let že moledujejo za osnovne slovenske šole, — vse zastonj. Koncu naprednega in prosvetljenega XIX. veka v civilizirani državi ne pustč abc učiti v materinskem jeziku! Kako nezmiselno in barbarsko! „Iustitia est fundamentum regnorum“, so rekli nekdaj. Pri nas tega ne vedč, zato pa se vse ziblje in maje . ..
Neverska šola vzgaja revolucionarne elemente, ki postajajo že sedaj nevarni redu, avtoriteti, državi sami... toda verska šola je tam, kjer je bila!
Mi smo se dolgo, dolgo tolažili, češ: pri nas ni tako hudo, ko imamo še dobre učitelje. Zakrivali smo si — kakor navadno — rano tako dolgo, dokler ni zlo postalo neznosno. Sedaj naši učitelji ne smejo več v cerkev hoditi, moliti, božje besede slišati, sicer so proskribirani za hinavce, izda-javce, izvrg svojega stanu!! - — Človek bi se skoro prašal: I, kje pa je vendar to? kje gre tako hudo, tako trdo za izvrševanje verskih dolžnosti? na Turškem? na Kitajskem? — Ne, ne, prijatelj, ne tako daleč; na katoliškem Slovenskem se to godi. — Na Slovenskem! O za Boga, kaj nimamo nobenega ponosa več, da si kaj takega osmcljujcjo?! Ali naše katoliško ljudstvo res nima nič več pravice pri šoli razen plačevanja? Ne, ne, stariši imajo pravico govoriti pri vzgoji svojih otrok; oni niso dolžni izročati otrok v roke učitelju, v katerem nimajo garancije, da ne bodo otroci pri njem versko oškodovani. To zavest mora imeti, mora dobiti naše ljudstvo, da si ve varovati svoje pravice!
No, ko je struna prenapeta — poči. Nesramnost liberalnih učiteljev je provzročila, da se je končno vendar zgodilo to, kar bi se bilo že davno imelo. Že prvi katoliški shod je izrekel željo, naj se ustanovi katoliško učiteljsko društvo, ki imej svoje posebno glasilo. In liberalci so k sreči dali povod, da se je to res izvedlo. Da, take sadove mora roditi njih hujskanje;
tako je prav! Mi pozdravljamo ta korak z največjim veseljem. — Toda, da se le ne’* bi takoj moči cepile z dvema listoma, kakor smo nekaj slišali! Krščanski učitelji, bodite možje! Odločni in neustrašni bodite, pa — edini! Potem bodete močni!
Na prvem katoliškem shodu smo govorili tudi o katoliškem učiteljskem semenišču, oziroma katoliški pripravnici. V sovodnji, ko zadeneta dve reki skupaj, druga drugo nekoliko zavirata v toku, zlasti manjša nekoliko zastaja in se umika večji. Enako pri nas sedaj misel na učiteljsko semenišče stopa v ozadje pred mislijo na katoliško gimnazijo. Vendar bi bilo škoda, če bi zaspala! Učitelj je duša šole. Če je ta dober, je dobra šola, naj so že mrtve postave take ali take. — Sicer pa pravijo, da mlajši učitelji, ki so zadnja leta izšli iz pripravnice, niso toliko zagrizeni, kakor nekateri starejši. Čuti se nad njimi neki dober	vpliv.
S tem pa, da	zaupamo	le na svojo	samopomoč, na pomoč države
pa po dosedanjih skušnjah prav malo, nočemo reči, da se odpovejmo svojim pravicam do šole in da jih jenjajmo terjati. Ne, marveč katoliški shod povzdigni svoj glas za pravice verske in narodne šole tako glasno, da se bo slišalo — na Dunaj!
Preidimo na srednje šole!
O teh smo pisali eno leto po prvem katoliškem shodu: Gimnazija! Skoro bi ne vedeli,	kaj rodi	več nesreče:	brezverska ljudska	šola, brezverska gimnazija ali	brezversko vseučilišče.	Vendar rečemo brez	pomišljanja:
Gimnazija! Ona ima človeka najdalje v sebi, da ga upodablja in obrazi, in ima ga v dobi, ko se človek najbolj razvija in je najbolj odprt vsem vplivom. Kajti do malega šolarčka ima domača vzgoja, hišni vpliv večjo moč kakor šola. Na vseučilišču pa, kdor je gimnazijo prebil in tu ušel nevarnostim, ima mladenič že toliko jakosti, da ga ne omaje več vsak veter in ne kupi vsak slepar.
Na gimnaziji pa je človek mlad in neizkušen, večinoma odvzet vplivu starišev; tedaj ima šola: učitelj, knjiga in tovariši, vso moč do njega. Ljudska šola je namenjena poglavitno bodočim kmetom in rokodelcem; gimnazija ljudi izobražuje in izobraženci svetu zapovedujejo, določajo smer in značaj svojemu času. Kar hoče v življenju kaj veljati, mora skozi gimnazijo.
Česa nam je torej bolj želeti kakor katoliške gimnazije?
Ali da bi se državne gimnazije na bolje prenaredile, bomo še čakali. Prepozno bo čakati: nesreče prevelike, izguba preobčutljiva, nenadomestna!
Zopet nam velja: „Pomagaj si sam!" Zato z veseljem pozdravljamo željo, da se s časom osnuje „svobodna katoliška gimnazija, združena z od-gojilnim zavodom, s slovenskim učnim jezikom".
V tej resoluciji nam ni všeč le ena beseda: „s časom". Z gimnazijo se mudi. Izmed vseh treh vrst šolstva je najnujnejša gimnazija.
Seveda bo samostojna gimnazija stala ogiomnih troškov. Ali noben denar se ne bo bogateje obrestoval. Bodoči duhovniki se bodo zmladega pripravljali na svoj sveti poklic in le po tem potu si bomo vzgojili zopet
verno svetno inteligenco, ki je sedaj večinoma odtujena veri. In svetno inteligenco moramo zopet dobiti za vero in cerkev!
Ker bo pa gimnazija slovenska, je bodo menda tudi liberalci veseli. Bomo videli, kaj jim je več: gorečnost do narodnosti ali sovraštvo do cerkve. (No, sedaj smo že videli!)
Tedaj, gospodje, z gimnazijo se mudi; najnovejši dogodki (ravno takrat sta se dva dijaka usmrtila) do_ neba vpijejo: z gimnazijo se mudi! — —
Tako smo tačas pisali. Med tem pa je apostolska gorečnost in energija našega škofa mahoma napravila konec pomišljanju in čakanju.
Priprave za gimnaziju so v tiru. Katoliškemu shodu ne preostaje drugega, kakor da navdušenje za to podjetje le še poživi in pomnoži. Ua, katoliška gimnazija s konviktom mora stati! Potreba je očividna, kričeča. Če bi pa kdo že nikakor ne mogel izprevideti njene potrebe, spozna lehko, kako dobra in potrebna stvar mora to biti, že iz tega, ker — liberalce tako neznansko skeli. To je najbolje spričevalo za njeno potrebo. Da, katoliška gimnazija je druga conditio sine qua non, — brez katere ni in ne bo napredka. Dočim so dobri časniki, zlasti dober dnevnik, potrebni že momentanno, bo skrbela naša gimnazija bolj za daljšo bodočnost. Če hočemo napredovati, si moramo vzgojiti vernih lajikov! Da, katoliška gimnazija mora stati, in če ne gre drugače, z našo skrajno požrtvovalnostjo! Mi upamo, da požrtvovalnost katoličanov še ni izumrla in zato rečemo zaupno: katoliška gimnazija bode stala!
Toda to nam ne sme biti dosti! Pomislimo! Na katoliški gimnaziji bo vendar le majhen del slovenskih dijakov. Ali vse druge naj pa kar iz nemar pustimo? Se-li res ne da nič zanje storiti?
Povem vam, dragi moji, da se mi dijaki jako smilijo. Da, če se spomnim na svoja dijaška leta, se smilim sam sebi. Dijak je revež, velik revež. Ne le, da mnogokrat strada in prezeba, da se čestokrat trese pred profesorjem in njegovo kljuko ter nestrpno čaka „zvona sile“, tudi druge stvari so še, ki vzbujajo naše sočutje do njega.
Pa dajmo besedo drugemu možu! V životopisu Sebastijana Brunnerja opisuje dr. Seheicher to stran dijaškega življenja in trpljenja, ki jo imamo v mislih, odkrito in točno. Nismo baš preveč prijatelji nemške besede, toda ne moremo bolje povedati, kakor če citiramo doslovno v izvirniku:
„Als nach dem Gymnasiallehrplan den Studenten vvohl viele alte heid-nische Classiker mundgerecht wurden; als die Religionslehrbticher, die ja bekanntlich damals sehr nach Kant rochen, keinen Z\veifel losten, wohl aber manchen anregten — (tudi še danes močno res; ali bi ne bilo bolj pametno, ko bi se dijaki mesto suhega okostja dogmatike učili kaj bolj praktičnega n. pr. izvrstni Spiragov katekizem ali kaj podobnega?) — da kam iiber den Studenten Brunner jene Traurigkeit edler Seelen, wclehe das alte liebge-\vordenc Paradies glaubt aufgeben zu miissen und nichts hat, an dessen Stelle zu setzen. Leichtsinnige Genossen setzten sich mit VVitz und Spott iiber Kirche und Kirchliches \veg . . . VVenn er jedoch fiir sich allein war, iiber-mannte ihn Schmerz und Kummer. Dabei betete er aus seinem Gebetbuehe
fort die alten Gebete, die er getvohnt war. Und so blieb er wenigstens Zweifler und ward nicht zum Abtriinnigen. Dieser Zustand ist iibrigens im Leben nicht neu; besonders Studenten diirften wenige davon ganz bewahrt geblieben sein. Wenn das irdische Wissen zunimmt, kommt der Glaube gerne ins Gedrange. Gliieklich derjenige, der wahrend dieses Kampfes einen erfah-renen Berather findet, welcher sich in die Lage eines Studenten hineindenken kann und Herz und Gemiit sammt grosser Erfahrung hat.
„Eine Religionsprofessur an einer Mittelschule erscheint mir seit jeher als die wichtigste, lehramtliche Stelle und ich habe es stets bedauert, wenn der Inhaber einer solchen als ens foppabile behandelt werden durfte, oder als nachsichtsloser Cato, als scharfsichtigster Schniiffler oder Aufpasser ver-rufen war. In keinem Falle erringt sich ein solcher das Vertrauen. Selbst die grosste Frommigkeit allein thuts nicht, wenn der Mann nicht Gaben an sich hat, welche der Jugend imponieren und zugleich dieselbe mit Vertrauen an sich ziehen. Die besten geistlichen Erzieher sind jene, welche auf der Kathedra imponieren, ausserhalb derselben aber unter den jungen Leuten sich populiir zu machen wisseu. Brunner scheint einen solchen Mann in Wien nicht gefunden zu haben.;<
Potem pa je prišel Brunner v semenišče. Najprej samo za poskus, ker še vedno ni bil trden v veri. Pa kmalu se je udomačil. „denn er fand dort zum Gliiek einen Mann, der fiihig war, seine strebende Seele zu verstehen und sie recht zu leiten. Es war der Spiritual Horny. Unserem Brunner war er Fiihrer und Leiter in ganz eminentem Sinne. Ihm offnete Brunner sein ganzes Plerz, den Kampf z\vischen Glauben und Unglauben. Und Horny fiihrte nun dieses strebende Talent mit ebensoviel Klugheit als Liebe. Er gab ihm die Lectiire in die Hand, die passend war, die successive einen Einwand um den anderen in sciner Haltlosigkeit, die Wahrheit aber in ihrer ganzen hinreissenden Schonheit zeigte.“
Ne zamerite nam, dobri bravci, tako dolgega nemškega besedila. Nam se zdi stvar neizmerne važnosti. In s tem, kar smo citirali, je marsikaj povedano, kaj se godi in kaj se ne godi! Ej, kaj se godi vse v duši revnega, na videz neznatnega dijaka; kaki dvomi se vzbujajo, skušnjave nastajajo, viharji vzdigajo, boji bijejo! In koliko jih v tem boju — pade! (Tembolj, ker se vsi tako resnobno ne bojujejo, kakor se je Brunner, ker vsi ne berejo „aus ihrem alten Gebetbuche fort“, ampak med sv. mašo v ljubljanski stolnici učne knjige, v križanski pa — časnike. Tako je vsaj njega dni bilo, in ne verujem, da bi bilo sedaj bolje.)
Kako močno potrebuje mladi Heraklej dobrega svetovavca, da mu pove pravo pot. Če ga pa nima, stoji revež kakor potnik tam na širni planjavi, kjer se križajo pota na vse kraje, pa ne more doklicati človeka, ki bi mu pokazal kod in kam. Koliko nadarjenih, idealnih fantov se vsled tega izgubi! Pod skrbnim vodstvom bi postali lehko najboljši možje, postanejo pa poguba sebi in drugim. Oj, oj, kako bridka, občutna, usodna izguba! . .. Oj, kolika škoda, ako zavzemajo toli važna mesta mrzli možje, ki svoji veliki nalogi niso kos . . .
Profesorji stojijo nekako previsoko nad dijaki. O kaki vzgoji v šoli ni govora, vsak se drži strogo le svojega predmeta; izvun šole pa nimajo z dijaki nikakega kontakta, če izvzamemo — edini majniški izlet. Malo jih je, ki bi se znali narediti dijakom popularne in zaupno ž njimi občevati. Pred vsemi mora znati to — kakor Scheicher pravi — v e r o u č i t e 1 j. Ta ne sme biti samo strog, pust profesor, ki terja ad verbum svojo materijo, zahteva samo neko vnanjo disciplino ali fineso, sicer pa sc ne briga za dijake. Biti mora mladim ljudem svetovavec, prijatelj, oče, ki jih svari pred pretečimi nevarnostimi, opozarja, navaja in vnema k vsemu dobremu, posoja ali vsaj svetuje primerne knjige (n. pr. P. Uoss: „Rathschlage fiir gebildete Jiinglinge“, pa tudi znanstvene in leposlovne. Kdo nam je kdaj povedal, da eksistira kaj tako krasnega?), temeljito izpodbija in razdira zmoto in laž, ki se dijakom na vseh voglih in vsakojakem papirju vsiljuje, z vso zgovornostjo pokazuje našo sveto vero v vsej njeni nadzemski lepoti in z vsem ognjem vnema za vzvišene krščanske nazore. Njegova vrata naj so vsak dan odprta dijakom. Pa tudi narobe: sam naj bi se približal dijakom na njih domu. Bi-li bilo preveč, ko bi vsako leto vsaj enkrat pogledal v stanovanja svojih učencev, kakor dober dušni pastir med svoje ovce, in tam, ne policajsko, ampak očetovsko-prijateljsko poprašal po njih privatnem življenju? Poizvedal naj bi zlasti, kje bivajo dijaki po noči, kdaj prihajajo zvečer domu. Večji dijaki si štejejo v svojo čast, da, skoro v svojo stanovsko dolžnost, da se klatijo po noči po gostilnah in tam okolu, ali kakor pravi že udomačeni terminus technicus, da „krokajo“. S krepkimi, umskimi dokazi, da se lehko z roko primejo, naj bi jim razložil katehet vso norost takega početja. Samo moralizovanje pri izobraženem mladeniču še ne opravi; to, kar se mu dokaže, temu se ukloni. Pa kdaj smo slišali takih dokazov? Petošolska ljubezen je že v pregovoru; in zdi se nam, da premalo svare pred to otročjo, pa časih usodno lehkomiselnostjo! D a si so Marijanske kongregacije po srednjih šolah prepovedane, bi se vendar lehko napravila pod vodstvom katehetovim popolnoma svobodna zveza dijakov, katere ne more prepovedati absolutno ni kaka šolska postava na svetu, ki bi se uprli sedaj vladajočemu terorizmu sprijenih tovarišev, ki se posmehujejo vsemu svetemu, medsebojno se utrjevali in navduševali za d o b r o, v e č k r a t prejemali svete zakramente in izvrševali druge vaje istinito krščanskega življenja.
Kakor smo že rekli, mi se le preveč zanašamo na postave in pričakujemo od njih vsega izveličanja. Spiritus est, qui vivifieat! Cc bi bili toliko modri kakor otroci sveta, in toliko navdušeni za svojo stvar, kakor so oni, bi lehko marsikaj nadomestili s svobodnim dejanjem, česar postava ne dovoljuje.
Morda bodete rekli, da segamo previsoko, da se vtikamo v reči, ki so nad nami. Mi pa pravimo: to je naša skupna zadeva, naša skupna rana; pa kako globoka in skeleča!... Smemo in
moramo jo javno pokazati, naj bi tudi ne bilo posamezniku prav! Oseba posameznika mora stopiti v ozadje, ko gre za skupno stvar. Vemo, da se mnogo stori, a zdi se nam, da vsi niso storili vsega, kar je mogoče v okviru sedanjih postav! Ko bi se bilo tako ravnalo, ne bilo sedaj treba neprenehoma tožiti, da nimamo — kar je ena naših najslabših strani — da nimamo s k o r o nič izobraženih lajikov katoliškega mišljenja in krščanskega življenja! !..
Kakor pa je dolžnost katehetova, v navedenem zmislu vzgajati dijake, enako naj bi si šteli v dolžnost tudi drugi profesorji krščanskega mišljenja •— kolikor jih je — da vzgajajo zarod, sebi podoben. Tudi njim ne more tega prepovedati nobena postava, da le sicer dobro izpolnjujejo svojo dolžnost.
Nekaj pa se da tudi v počitnicah storiti. V to so poklicani pred vsem duhovniki. Duhovnik smatraj dijake svoje župnije za odvažen — če tudi majčken — del svoje čede. Ako se od početka šolanja za dijake briga, jih časi k sebi povabi, dobro knjigo posodi in kako veselje privošči, bo marsikaj ohranil, kar bi se bilo sicer izgubilo. Seveda ga bo tudi časih goljufalo. Ravno duhovniki so s svojim podpiranjem vzgojili najhujše gade. Pa tudi s takimi grdimi značaji je treba računati. Previdnost ne škoduje! Da bi pa zaradi takih poturic opustili vso brigo za dijake, bi zopet ne bilo modro.
Treba pa tudi prav postopati z dijaki! Nekateri duhovniki se ravno tako pregreše nad svojimi nečaki in drugimi sorodniki, kakor stariši nad svojimi otroki s slepo ljubeznijo. Taki otroci postanejo šiba starišev, duhovnikov sorodniki pa — šiba duhovščine in katoliške cerkve.
Pri vsem občevanju in podpiranju moramo imeti pred očmi vzgojilen namen. Vedno glejmo naprej v bodočnost, bodočnost posameznika, s katerim imamo opraviti, in na bodočnost celote, ter storimo, kar je v naši moči, da si vzgojimo boljšo generacijo!
Ali hočemo še o vseučilišču katero reči?
Na prvem katoliškem shodu smo se ogrevali za svobodno katoliško vseučilišče v Solnogradu. No, res bi bilo potrebno to eno edino katoliško vseučilišče v Avstriji. In mi bi le želeli, da bi je že skoro dobili! Ali naši nemški avstrijski katoličani so kaj počasni možje. Na Francoskem imajo menda pet, v Švici eno, v Belgiji eno, v Ameriki in celo na Angleškem po dvoje, — pri nas pa niti enega ne morejo zlepa spraviti skupaj. Seveda če bodo samo ubogi bogoslovci skladali zanje, drugi pa na svojih kupčkih sedeli, ne bo še kmalu kaj, ker s samo dobro voljo se ne stori.
Malo več požrtvovalnosti bi jim torej želeli, nemškim katoličanom. Če si mi — notabene samo uboga Kranjska! upamo postaviti gimnazijo s konviktom, bi Nemcem bilo vendar mogoče postaviti univerzo! Koliko jih pa je proti nam! In nekaj bolj petični so vendarle — če prav smo katoličani povsod bolj misera plebs — kakor mi. Pa če se bodo tako počasi
obračali — ravno pred kratkim smo namreč brali, da ga še dolgo ne pričakujejo — jih bomo res prehiteli.
Želimo si pa katoliškega vseučilišča, kakor z ozirom na dijake, tako tudi z ozirom na vedo, ki se goji po vseučiliščih in ki toliko vpliva na politični in socialni razvoj človeške družbe. Ne edino z denarjem, tudi z vseučiliških stolic se vlada svet. Zato moramo katoličani — če nočemo biti vedno zadaj — krepko gojiti krščansko vedo, in ta bo ravno imela v katoliški univerzi — svoj dom.
Kar se pa tiče nas Slovencev, zdi se nam, da imamo sedaj potreb doma preveč, da bi svoje bore krajcarje pošiljali iz domovine, tembolj, ko se nam za dijake same zdi gimnazija šc odločilncjša kakor univerza. Odločilen boj med levo in desno se večinoma bije in deloma tudi prebije že v srednji šoli. Kdor se tukaj izgubi, mu katoliško vseučilišče ne bo dišalo. Kdor pa ta leta srečno prestane, bo srečno vozil, če le pride v — dobro družbo.
Tako družbo pa imamo. To je naša vrla „Danica“. Kaj hočemo reči o njej? Bog jo živi! Ta odločnost in neustrašenost, ta moška resnoba, ta krepka delavnost jej mora pridobiti spoštovanje in simpatije. Želimo jej le realnega napredka na zunaj, ne da bi ob tem na znotraj kaj oslabela. Cre-scite et multiplicamini et replete terram! Pri vsej multiplikaciji pa ostanite, fantje, tako edini in čvrsti, kakor ste danes!
Na prvem katoliškem shodu so se priporočala tudi zavetišča za vseučiliške dijake. „Rimski Katolik“ pa je njega dni priporočal — dokler nimamo katoliškega vseučilišča — svobodno znanstveno akademijo. Kdor hoče, beri več o tem v imenovanem listu. Dobre misli! Vendar mi se ne bomo spuščali dalje v to. Omenjamo jih pa zato, da ne bi prezrli nobene važne reči, ki lehko pripomore katoliškim načelom do veljave. Prepuščamo pa modrejšim glavam, da razmišljajo o tem, kaj bi kazalo in se dalo še storiti	v prid	naši akademiški mladini in v prospeh	krščanske	vede.
Skrbimo	le, da	bo vse naše delo kolikor mogoče enotno, da	brez
potrebe ne razcepljamo svojih šibkih moči, da ne započnemo preveč novih naprav, ki bi pa ne mogle dobro izhajati. Bolje manj, pa to krepko iu delavno! Znanstveno akademijo nam bi morda nadomeščala „L e o n i n a“, katerej želimo le krepkega živahnega življenja.
Po prvem katoliškem shodu je prišlo močneje na površje tudi vprašanje o slovenskem vseučilišču. No, s stališča narodnosti si ga gotovo želimo in najtopleje pozdravljamo. Z verskega stališča si pa seveda — kaj bi prikrivali ? — ne obetamo preveč dobrot od njega, kakor od nobenega državnega ne. — Toda tudi v tem se da pomagati. Veda in nje uk sta prosta. Ležeče je zopet na tem, ki uči. Do tistih srečnih časov za Slovence, ko bomo imeli	svoje vseučilišče, vzgojimo si dobrih	profesorjev, ki
bodo sposobni	zasesti	vseučiliške stolice. In to bo mogoče,	ko bomo	imeli
katoliško gimnazijo. Ti bodo krepko gojili krščansko vedo na podlagi našega jezika, kar bo velikega pomena za naš napredek.
Končajmo! — Predložili smo nekaj misli, kakor smo že naglašali, v blagohotno uvaževanje. Kar je dobrega, vzprejmite; kar je nevzprcjemljivega,
z boljšim nadomestite. Na shodu bomo razne misli prerešetali, potem pa glejmo, da — ne bo ostalo pri besedah!
Zdvajati pa nad našo bodočnostjo, prijatelji, nikar! Tako na koncu še nismo. Toda spati ne smemo, ko sovražen človek ljuljko seje! Gibajmo se, delajmo — še enkrat poudarjamo: enotno, vzajemno, odločno! Naprej — do zmage katoliških načel!
Janez Kalan.
Zola in Lourdes.
Le nerad katoličan odpre knjigo, ki jo je cerkev prepovedala; nerad tudi tedaj, ko to zahteva od njega poklic in mu cerkev izrecno dovoli. Strup je strup! Že ta in oni vešči zdravnik se je zastrupil, četudi je dobro vedel, da ima opraviti s strupom. Ne devajo zastonj mrtvaške glave na stekleničice, ki je v njih ta pogubni smrtonosni sok! Tako tudi cerkev modro zazname-nava strupne knjige. Saj strup, ki zamori vse dušno življenje, je pač vsaj tako poguben kakor strup, ki otruje kri. Nič rad torej človek ne odpre prepovedane knjige. A časih ni drugače. Tudi taki morajo biti, ki preučujejo strupe.
Slišali smo, kako se tudi med Slovenci že mnogi posmehujejo lur-škim čudežem. Preiskovali smo, odkod to, in zdi se nam, da smo obsledili pravi vir — Zolov roman „Lourdes“. Že „Narod“ je priporočal svoj čas, naj bi kdo preložil Zolovo trilogijo: Lurd—Rim-—Pariz. To se sicer doslej ni zgodilo, a zdi se, da se tolikanj bolj berč nemški prevodi, ki jih pridno širijo ljubljanski knjigarji.
Da, Zolova trilogija je zmožna zamoriti v mladinskem srcu vso vero, in gotovo se ne varamo, če sodimo, da jo je zamorila že marsikomu. Saj dandanašnji izvečine le iz romanov svet črpa svoje znanje in prepričanje. Kdo pa se še peča z resno vedo? Romani določujejo mladini — moški in ženski — svetovno naziranje.
Če pa pravimo, da so Zolovi romani zmožni zamoriti v mladinskih srcih vso vero, naj nihče ne misli, da to dosega Zola z močjo znanstva. Kaj še, v Zolovih romanih ni nikakih znanstvenih dokazov zoper krščanstvo! Zola le zna zastrupiti srce z dvomi in lascivno frivolnostjo. Zola najprej otruje čuvstvovanje; v srcu vzbudi zamrzo do krščanstva in vere krščanske, potem še-le začne delovati na um. Kdor vere ne ljubi, je ne bo ohranil in je tudi vreden ni!
Očividen dokaz tega srčnega zastrupljenja je prav rečena Zolova trilogija. Poglejmo enkrat v Zolovo delavnico, kako Zola pripravlja strupe in
ž njimi zavdaja rahločutni mladini! Nalašč smo zato psihološko preučili roman „Lourdes“, da bi pokazali, kako knjiga brez vsakega znanstvenega dokaza vendarle kaj Iehko zamori v srcih najdražje, kar imamo, vero.
Temno ozadje.
Kakor lepa idila se mi zdi vse, ko se zmislim solnčnih dni, ki sem jih preživel v Lurdu. Kratki dnevi so bili, a nepozabni. Nobenega čudeža nisem videl, a si ga tudi nisem posebno želel. Saj je Lurd sam majhen čudež! Prijeten gorski kraj, s šumečo vodo, z bistrimi mrzlimi vrelci, s preprosto vasjo, neznatno cerkvico, nizkimi hišicami — kdo še ni videl takega kraja? Tak je bil nekdaj Lurd. Komaj je kdaj zašel samoten potnik v ta kraj. In če je prišel, se pač ni dolgo mudil, ampak pohitel je dalje v sosedno Španijo, v prečudno špansko deželo. Odkar pa gre govorica, da je videla preprosta deklica ljubo gospo brezmadežnega spočetja, se je v Lurdu vse izprc-menilo! Kakor iz tal je zrasla bela bazilika, vas se je predrugačila v celo mestece, in tisoče in tisoče potnikov vsako leto priroma v Lurd. Podobo lepe gospe v belem oblačilu, opasane z modrim pasom, in pred njo klečeče lurške deklice zreš v zadnji gorski koči. In daleč daleč od Lurda umirajoč bolnik misli na ljubo gospo in preprosto deklico, in srce ga žene tja — oj ko bi mogel v Lurd! A ker ne more, si želi vsaj nekaj kapljic one vode, ki čudežno izvira tam, kjer je videla deklica Bernardka ljubo gospo. Ali ni res Lurd majhen čudež že sam na sebi ? (le odpremo knjigo, ki nam opisuje zgodovino Lurda, se nam seveda ta čudež pojasni, a zato se nam pojavi nov čudež. Zgodovina je govorila, in pameten človek ne more dvomiti, da se je Bernardki res prikazala Marija. Če je trdno sploh še kako zgodovinsko dejstvo, je trdno to. Dolga vrsta čudežnih ozdravljenj je potrdila ljubeznivo prikazen.1 Če temu ali onemu prikazni in čudeži ne gredč v okvir njegovega znanstva, odtod sledi pač samo to, da v njegovem znanstvu tiči neka zmota tista zmota namreč, da kar a priori že naprej taji možnost nadnaravnih po-, javov. Kaj je bolj neznanstvenega kakor tajiti kako stvar, četudi jo spričujejo očividna dejstva? Ljubezniva lurška idila torej ni kaka prevara, ampak lepa resnica!
Ko sem z lurškimi spomini v srcu začel brati Zolov roman o Lurdu, me je hudo zabolelo. Spoznal sem, kako zlobni ljudje vse oskrunijo, kar jih spominja vere mladih dni, in kako se trudijo, da oskrunijo tudi drugim lepe vzore!
Da bi Zola razdrl lurški čudež, naslika v romanu najprej temno ozadje, ki vzbudi v srcu temno zamrzo. To ozadje je takole:
Abbč Pierre Kr o men t, tisti, ki ga je Zola v romanu „Paris“ oženil, je junak romana. Bled, nežen, zaljubljen sanjar s širokim čelom Bolna Marija, ki jo sestersko ljubi, hoče v Lurd in Froment jo spremlja. V mladih dneh sta se ljubila. Kljub temu je šel Froment v seminar. Tam so zahtevali od njega „popolno odpoved pameti", učili so ga „trd nauk
1 Primeri Katol. Obzornik, III, str. 134: „Lourdes v luči vere in vedc.“
slepe vere“, in nazadnje je res „zamoril v sebi vse želje po resnici14! Ginile so ga solze matere. Cele noči je prejokal, „noči polne nejasnih podob11, in podoba deklice mu je bila vedno pred očmi. Ko je dekle čez dolgo časa zopet videl, je bila za vedno zanj izgubljena. Padla je bila s konja, potem ji je umrla še mati, tedaj bi bila skoraj znorela, a zdrava ni bila več, in zdravniki so ji rekli, da ne bo nikdar več. Ni se več mogla sama dvigniti z vozička, na katerem so jo vozili na sprehod. „Obsojena je bila, da ne bo nikdar ne žena, ne soproga, ne mati.11 Tedaj je Froment končno sklenil, da „tudi ne bo mož11 in da bo popolnoma prešel v Bogu. Postal je duhovnik, „žrtvoval je svojo pamet11. Kmalu nato je zbolel. Med boleznijo je doma prebiral knjige rajnega očeta, občeval z očctnim prijateljem dr. Chassaignem in zgubil vso vero. „Znanstvena jasnost mu je vzšla in razdrla vse dogme .... V seminarju je bil žrtvoval svojo pamet, a sedaj je uporna pamet zmagoslavno porušila dogme, prodrla je resnica z neodoljivo močjo, vera je popolnoma razpadla... Bil je duhovnik brez vere.11 Kaj naj stori? Ali naj vrže sutano proč? Ali naj se oženi? Oženjen duhovnik se mu je studil, „ta čut je bil še ostanek verske vzgoje..“ Oropali so ga „moštva11, zato je z bolestnim ponosom sklenil ostati sam za-se. Storil je „heroičen sklep, da bo ostal duhovnik, pošten duhovnik, služabnik božji, da bo oznanjal besedo božjo, maševal, delil vernikom kruh življenja11. . . Tako se je pomiril, ,,ponosno, z vzravnanim tilnikom, v brezupni veličini duhovnika, ki ne veruje, a vendar še čuva nad vero drugih in razliva žar pobožne prevare nad klečečo množico . .
Nekega dne je izteknil v knjižnici rajnega očeta razne listine o Lurdu. Cista podoba Bernardke se mu je sicer omilila, a razkačilo ga je, kar se je pozneje zgodilo, „sirovi lurški f e t i š i z e m, grozno praznoverje, zmagoslavna simonij a11. Vsa zgodba se mu je zdela taka, da bi mu le pospešila brezverstvo. Vendar si je želel, da bi mogel sam enkrat stvar znanstveno preiskati in tako očistiti krščanstvo te „otročje neumnosti11. Ko je torej Marija le silila v Lurd in ga prosila, naj gre ž njo, morebiti bo tudi njemu Mati božja pomagala, je res sklenil iti ž njo. Nazadnje, mislil si je, morda res dobim zopet vero, „slepo vero majhnega otroka, ki ljubi, a ničesar ne preskuša11. Morda bo ušel mukam spoznanja in se za vedno uspaval v naročji „b o ž j e nevednosti".
Šel je z Marijo in z nekim francoskim romarskim vlakom v Lurd. Bo poti je Froment bral in razlagal romarjem življenje Bernardke; kjer se pa ni prav upal razlagati, je sam za-se mislil. Nekako takole:
Bernardka ni lagala, bila je čista, a nesrečna. Od mladih dni je vedno živela v samoti, bila zmerom bolehna, dobra, pridna, otročja. Le iz-težka se je naučila rožni venec, ko ga je pa znala, ga je vedno molila. Poslušala je gotovo tudi čudne dogodbe in pravljice o čarovnicah, o duhovih .. . Gledala je podobe, in ponoči se ji je gotovo sanjalo o teh podobah. Najbrž je kaj slišala tudi o prikazni, ki sta jo imela Maksim in Melanija. Poslušala je in poslušala in bede sanjala .. . Kakor tički po nebu, so letele sanje mimo nje lepih sanjavih oči. 1 o je bilo vzrok nje velike h a 1 u c i-
nacije. O belem dnevu se je pojavila sled njenih sanj. Zazdelo se ji je 11. februarja 1858 opoldne, ko je bila ob šumečem potoku, da je videla nekaj belega. Deklice so to povedale doma, in stvar se je takoj raznesla. Ljudje so jo izpraševali in izpraševali, in drugič se ji je že zdelo, da vidi belo gospo. Cim bolj so jo izpraševali, tem več je povedala. Nazadnje je bilo iz gospe brezmadežno spočetje. Odkod to? Froment je bil prepričan, da deklica ni sleparila, a bila je histerična, in nekdo je porabil njeno bolezen, da bi delal propagando za dogmo rimskega dvora. Gotovo je bil to abbč Ader, ki jo je učil krščanski nauk. Da, gotovo! Ta je moral biti gonilna moč in deklica je le povedala naučeno lekcijo... Lagala ni, histerični deklici se je tako zdelo in nazadnje ni imela več volje in moči, da bi pregnala to halucinacijo. „Ni vedela, kako naj hoče, ni mogla hoteti, in ni imela volje, da bi hotela.“ Dobila je fiksno idejo. Vlekli so jo pred sodišče, mučili na vse strani, zaprli v bolnišnico, a ostala je trdovratna. Gotovo ji je bolezen vzbudila vizije in zato se ni več dala prepričati.
A kako, da je radi ene histerične ženske Lurd tako zaslovel? To je bilo tako, si je pojasnil Froment. Človeštvo žeja po božjem, človeštvo vedno sanja o božjem. Zato hoče čudežev, in ker jih hoče, jih vidi. Bilo je sicer tisti četrtek, ko se je Marija Bernardki petnajstič pokazala, okrog 20.000 ljudi pred votlino, vsa ta množica je videla čudeže, a kaj se hoče ? Množica hoče čudežev, zato jih vidi! „Morda je stoletja preteklo, da ni bilo nikjer tako ugodnega mističnega ognjišča za vero, kakor je bil prav tedaj Lurd.“
Toda nastalo je preganjanje. Kako to, da je končno vendarle zmagal 1 urški čudež?
Froment si je razložil tudi to.
Kar se tiče lurškega župnika, je treba reči, da je bil abbe Peyramale sirov, a neskončno dober mož. Ta sam nikakor ni veroval na čudeže. A rad je imel deklico, in ko so jo začeli preganjati, se je potegnil zanjo,	in ker	drugače ni šlo, se je potegnil	še za čudež. Sveto pismo je
polno	čudežev, vsa	dogma sloni na čudežu,	torej en	čudež več ali manj!
Tako si je gotovo mislil neskončno dobri župnik.
Tarbski škof L a ure n c e je stal izpočetka res tudi v ozadju. Duhovščini je strogo prepovedal mešati se v stvar, in med veliko množico, ki je dan za dnevom stala pred votlino, ni bilo nobenega duhovnika. Škof je čakal.	Že to,	da je	tako dolgo čakal, dokazuje, da ni	nikakor veroval na
čudež.	Ljudje	so se	jezili na duhovščino in	na škofa	in ga imenovali ne-
vernega Tomaža. Minister je ukazal z vojaščino zapreti dohod k votlini. Komisar je pobral iz votline vse cvetice in sveče. Zabili so v tla kole in obili jih z deskami. „Zaklenili so skrivnost, zaprli neznano in čudež držali v ječi.“ A zastonj! Množica je bila razkačena, da ji ne puste „onstranskih sanj“, da so ji zaprli „mistični vhod k sreči“. „Sveta domišljija množic, epidemična halucinacija" je zmagala.
Skof Laurence ni veroval na čudeže, „imel je o razodetjih božanstva višje ideje". A kaj je hotel? Ali ni bilo usmiljeno in milosrčno, če je ukrotil upor pameti, zatajil svoje plemenite nazore o bogočastju in se uda! sili?
C,e človeštvo potrebuje „kruha laži", da bo srečno, naj ga ima! „Moj Bog, molil je škof Laurcnce, klečč pred svojim Bogom, moj Bog, odpusti mi, da te tako ponižam in zamešam v otročarije, ki jih uganjajo s temi neumnimi čudeži bolne ženske! A moj Bog! Tako nesrečni so, in če jih to tolaži? Ti sam, moj Bog, bi jih pomagal varati, če bi bili tvoje ovce! Odpusti torej, če jaz tudi storim tako!“ S solzami v očeh je škof daroval svoji nesrečni čedi svojega Boga. Vdal se je, sklical komisijo, in komisija je preiskala in potrdila čudeže.
Vdal se je tudi cesar Napoleon III. Tudi on iz človekoljubja ni hotel zapirati „himeričnim glavam, ki jih je razburjal čudež, vrat iluzije". Ukazal je, da so odbili deske in izdrli kole in pustili ljudem njih pobožnost.
Tako je zmagal lurški čudež, si je razlagal Froment. „Ni zmagal Bog, ampak zmagala je človeška beda, večna potreba prevare, glad po čudežnem... Škof in cesar sta v svojem milosrčju pustila velikim bolnim otrokom f e t i ž a (malika)."
Tako se je začela „g 1 o r i f i k a c i j a absurdneg a".
Bernardka je šla v samostan. Sla? vprašal se je Froment. Ne, najbrž so jo eskamotirali. Gotovo! Bali so se, da ne bi svet prišel „skrivni slepariji" na sled! V votlini se je začel stekati denar, „deževalo je zlato" in škof Laurence je hitel, da je Bernardko kot konkurentinjo odpravil. Tudi župnika Peyramala so spravili s pota. „Spretno so ga zadavili, umorili so ga v senci zakristij." Umrl je namreč, kar je bilo patrom, ki jih je škof postavil kot varuhe votline, zelo ljubo. „Nenasitna votlina je sama hotela vse požreti", in tudi škof je potreboval „ veliko miloščine". Votlina je zasijala kot „lučnjak upanja in domišljije, kot upor in zmagoslavje absurdnosti nad neizprosno materijo", in patri so prodajali množicam „kruh upanja", „kovali z Bogom kapital", „Bog je slavil zmagoslavje sredi umazanosti ljudi in v nesrečo duš . ..“
Tako si je tolmačil Froment vse dogodke. Nazadnje je tudi Bernardka umrla. Zadnji čas je veliko trpela. Zakaj le? se je vprašal Froment. Ali Bog torej na njej ni mogel storiti čudeža? Bernardka je dejala, da je trpljenje le preskušnja, da je na zemlji treba trpeti, da je trpljenje blagoslov za ljudi. Ali ni to bogokletje, si je mislil Froment. Bog je vendar ustvaril tudi veselje! „Trpim, trpim, je govorila časih Bernardka, a srečna sem, da trpim!" O pesimizem, o črni, o strašni pesimizem! si je razlagal abbč Froment. Cernu taka neumnost, čemu absurdna glorifikacija trpljenja? Bernardka je upala, da tam najde plačilo za vse. O kakšna prevara, če bi pa to ne bilo res, si je mislil Froment. A Bernardka je trdno upala. O vsemogočna iluzija, je dejal zopet Froment, ko je to bral. Ko je umirala in jo je duhovnik tolažil, da moramo Bogu žrtvovati tudi življenje, je dejala Bernardka: „Gospod, saj to ni nobena žrtev!" Strašna beseda! si je tolmačil Froment. To je stud pred bitjem, to je grozno preziranje življenja, to je hlepenje po niču. Ko bi bila Bernardka mogla, bi si bila gotovo končala z enim migljajem življenje. Tako si je to pojasnoval abbe Froment. 'I ako je umrla Bernardka, zmučena in
obupana, radi „brezmadežnega spočetja" ... in vendar je brezmadežno spočetje „poroga na prirodo", je dejal abbe Froment.
Tako je končal abbe Froment, nežni, sanjavi Froment s širokim čelom, ki je sam brez vere čuval vero drugih — ali pravzaprav: to je ozadje, ki je je naslikal Zola svojemu romanu o lurškem čudežu. Pero se nam je večkrat upiralo, ko smo prcpisavali izraze nežnega Fromenta, a bravci naj nam odpuste, stvar je zahtevala vsaj nekoliko točnosti v izrazih!
To je ozadje Zolovega romana. Naslikano ni vse na prvih straneh, ampak se vleče po vseh treh debelih knjigah tega romana; sedaj je vrgel Zola en kos na papir, potem drugega.
Če ima kdo le nekoliko kritično oko, uvidi takoj, da je vse to ozadje optična prevara in potvara. Zola je naslikal to ozadje ne kakršno nam podaje zgodovina, ampak kakor se more zrcaliti v blazno-sovražni glavi človeka, ki je zmešan brezverec in zato že naprej vse zavrže, kar mu ne sodi v njegov lascivno-naturalistični sestav, naj si tudi mora o tem konstruirati iz ljudi same psihološke nestvore! Zola ima le en ideal, če ne oskrunimo te besede, pridevajoč jo Zolovim težnjam. Ta edini ideal je - ploditev. Ta misel gospoduje v tem romanu, to misel je še posebej obdelal z vsem svojim cinizmom v zadnjem romanu: „La fecondite." Kar se suče okrog tega, to mu je plemenito, nežno, človečansko, božje — drugega vzora ne pozna! Zato tako podlo govori o tolikanj lepi in eminentno socialni skrivnosti brezmadežnega spočetja. Brezmadežno spočetje — to je tista skrivnost, ki ima v sebi moč, da da človeštvu deviške čistosti in čistega materinstva! Tedaj, ko je z grozoto začelo padati poganstvo v brezplodnost, je sv. Ambrož kazal poganom uprav na dejstvo, da se krščanstvo krepi, ker ljubi devištvo!
Zola ni več zmožen, da bi le nekoliko pojmil krščanstvo, zato mu je dobra vsaka absurdnost, če je le protikrščanska. Že Froment je psihološki nestvor. Duhovnik, ki nič ne veruje, pa iz same idealnosti čuva drugim vero, mašuje in deli kruh življenja, to je absurdum. Duhovnik brezznačajnež, sebič-než, strahopetnež bo silil kljub svojemu brezverstvu k oltarju, duhovnik, ki ima še količkaj moštva v sebi, nikdar! Seveda Zoli lak mož dobro služi. S svojo nežnostjo in človečnostjo vzbuja v mladih srcih simpatije, s svojim brezverstvom pa prav zategadelj tem večjo apatijo zoper krščanstvo. Patološki nestvor je Zolova Bernardka. Tiha, pridna, pobožna deklica pravi ljudem, da je videla Mater božjo, ko je videla baje le nekaj belega. In v poznejših letih nikdar ni več ničesar videla; na njej ni bilo opaziti nikdar kake pretiranosti, kakor na koncu tretje knjige omenja Zola sam; bila je ponižna, krotka in pa praktična; vedno je kaj pletla, nikdar ni bila brez dela; sam Zola se čudi nje heroizmu v trpljenju, četudi ga ne more umeti; darovala je z mirnim srcem in jasnim obličjem svoje življenje Bogu — in ta deklica naj bo le histerična halucinantka? Smešno je že, kakšne neumnosti uganjajo nekateri z besedo histerija! Kaj naj rečemo o tistih množicah, ki so se zgrinjale v jami, kjer je videla Bernardka baje nekaj belega ? Lehko-
veine so časih množice, a če bi zato, ker je kako bolno dekle videlo nekaj belega, od vseh krajev pridrli ljudje, uklonili se škotje in cesarji, bi morali imeti v vsakem gorskem kotu Lurd s prekrasno belo-mramorno baziliko in milijoni romarjev! Kaj po pasje mora delati Zola s historijo in psihologijo, da bi rešil svojo aprioristično, prekonstruirano misel, da je lurški čudež z ene strani le histerična halucinacija, z druge umazana špekulacija! Historija je tako jasna in Zola je ne more tajiti: ljudje so se Bernardki posmehovali, a ko so videli čudna dejstva, so omolknili in zresnili se; župnik Pevramale je še tudi tedaj stal v strogi rezervi; škof Laurence je z veliko resnobo in odločnostjo prepovedal duhovščini mešati se v stvar; vlada je kar s sirovo silo nastopila proti deklici; delovale so vse oblasti od prebrisanega policijskega komisarja Jacometa do naučnega ministra, da bi razdrli lurško prikazen. Ce so se končno vsi vdali: če je župnik začel z gorečnostjo iz-polnovati, kar je bila Marija ukazala Bernardki, ter zidati ponosno baziliko, če je škof umeknil svojo prepoved ter s posebno komisijo potrdil čudeže, če je morala odnehati brezverska vlada in je Napoleon sam posegel vmes, bi človek mislil, da je bila moč očividnih dejstev tako velika. Ne, pravi Zola, da bi rešil svoje brezverstvo: ne, župnik, škof, cesar so le fi lan tropi čni sleparji! Iz usmiljenja do bednega človeštva so pripustili, naj se vara, če je v prevari srečno. Škof Laurence, pravi Zola, je Boga žrtvoval množicam in pripustil, da je nastal v Lurdu absurdni fetišizem! Vse se mora pretvariti v pošastno neumnost in zlobo, da le more Zola zanikati lurški čudež: poštena deklica v histerično halucinantko; množice v čudežev lačne in žejne slepe tolpe; župnik, škof, cesar v neskončno dobre goljufe; patri misijonarji v črne intrigante in podle kramarje; milijoni romarjev iz vseh stanov vsega krščanskega sveta v puhloglave praznovcrce; Rim v jamo duhomornega kovarstva — vse, vse mora zatajiti in sleči človeško naturo, da le Zolovo brezverstvo obvelja!
In vendar! — In vendar Zola doseže svoj namen! To temno ozadje je veliko. Malokomu, ki prebira romane, se ljubi psihologično analizirati te podobe, ki mu jih stavi Zola pred dušo; še manj jih je, ki bi poleg romana s „historičnim“ ozadjem imeli odprto zgodovino samo. Tako se godi, da nekritično vzprejemajo vase potvaro za pravoto, zmoto in laž za resnico. Zola je darovit pisatelj. Zola prime človeka, vede ga s seboj, govori mu o človečnosti in ljubezni, in pomalem pomalem se bliža ž njim na temno stezo, ki vodi tja, kjer ima Zola zarisane črne kroge brezverstva.
Ce kdo nepazljivo bere Zolov roman, je prav tako, kakor da bi dihal v strupenem ozračju. Ne ve, kdaj se otruje. Zola mu vdihava kapljico za kapljico; duhati mu da opojne cvetlice, otrovane rože. Ko bi Zola koga silil, da bi naenkrat inhaliral toliko absurdnosti, nemoralnosti in fanatičnega sovraštva do krščanstva, bi človeka, ki ima še količkaj verskega in nravnega čuta, prevzel stud in gnev. 1 oda počasi počasi se človek na vse privadi.
To je psihološki pomen temnega ozadja. Zolu se ni treba nič truditi z dokazi. Njegova naloga je edino le ta, da prikupi bravcu Fromenta. In kateremu mlademu rahločutnemu človeku se ne bi prikupil mlad, nežen,
5
sanjav, bled, nesrečen duhovnik, duhovnik, ki tako tragično, sam brez vere, stoji pred oltarjem kot srednik med Bogom in vernim človeštvom? Vsakemu bi se prikupil, kdor posebno ne pazi. Kdor pozna ozadje Fromenta, kmalu v njem obsledi Mefista — Zola! Kdor pa ne pazi, se zaljubi v Fromenta in mehko mu je pri srcu, ko mu Froment odkriva svoje nesrečno srce. Zato pa skoraj s Fromentom čuvstvuje in misli. Kar čuti Froment v Lurdu, čuti tudi on; kar misli Froment o Lurdu, to si misli tudi on. Simpatija, sočutje in ljubezen nadomesti vse dokaze. Temno ozadje Zolovega romana se kmalu temno riše tudi v duši nepazljivega bravca. Lurd mu je že a priori „g1ori-fikacija absurdnosti14 — in krščanstvo, ki Lurd slavi, mu vzbuja v srcu le zamrzo, gnev in odpor.
Bravca s takim srcem Zola postavi pred lurški čudež.
Namigljaji iu dvomi.
Froment ni več veroval, vendar je šel v Lurd, kakor pravi Zola, da bi imel še en „r e n d e z - v o u s“ zver o. Kako je bil Froment pripravljen na izpreobrnjenje, dokazuje to, da je bil že dva dni v Lurdu, ko se je spomnil, da je že dvakrat pozabil maševati. „Bil je torej v smrtnem grehu11, tolmači Zola, „in zato je bil najbrž tako nemiren.11
Froment je bil torej v Lurdu, in predenj je stopil — lurški čudež.
Kako torej Froment-Zola tolmači lurški čudež?
Froment je prišel pred votlino. Vso noč je upal, da bo „pognala v njegovi duši vera kot lepa cvetka nevednosti in naivnosti11, a sedaj je čutil le odpor in mržnjo. Molitve množice so se mu zdele kot delirij, ki jih je gnal, da so hlepele po čudežu, po nemogočem čudežu. Množic se je lotila neka „blažena epidemija11. „Malikovalsko češčenje11 Marije, „nasilna vera11 in upor proti pameti ga je navdal z zamrzo, da je skoraj onemogel.
A zgodili so se čudeži. Oj, si je mislil Froment, to so same „nervozne bolezni11. A ne! Pripeljali so žensko, ki ji je gnila kost, in v Lurdu je hipoma ozdravela. Ko bi bil to čudež, si je mislil Froment z nekim zdravnikom, zakaj je ostala na nogi bela brazgotina, „zakaj ni Mati božja naredila kar cele nove noge, če je že bila pri delu11? Gotovo, razmišljal je Froment drugekrate, gotovo delujejo malo, morda še popolnoma neznane sile, avtosugestija, dolga razburjenost, sila potovanja, molitve in petje, zdravilni dih, neznan činitelj (agens), ki prihaja v silni krizi vere iz ljudskih množic .. .
Zona pretirane vere prevzame vse ... Mrzlična pot, mučne, neprestane, monotone pesni, vedno enaki obredi, vedni govori o čudežih, vedna fiksna ideja obrnjena v plamenečo votlino, to vse razvname navdušenje. Mnogi po več noči ne spe in tako pridejo v stanje vizionarncga bedenja. Vedne molitve so kakor bič za njih dušo . . .
Froment je dvomil in preiskavah „Katera neznana sila se je razvijala iz ljudske množice, kateri močni življenjski fluidum je provzročil
tista ozdravljenja, ki so se res dogodila? To so pojavi, ki jih še noben fiziolog fii preučil. Morda se je združila vsa množica v eno samo bitje, ki je potem z desetero močjo delovalo samo nase z avtosugestijo? Morda pa v trenutkih najvišjega sanjarstva postane množica nositeljica neke izredne volje, ki si podvrže materijo? To bi bila razlaga za to, da so prav tiste osebe v množici hipoma ozdravele, ki so se najbolj udale prenapetosti! Dih vseh se druži v en sam dih, in delujoča moč je moč tolažbe, upanja in življenja11 . . .
„Zelja po zdravju ozdravlja, želja po čudežu dela čudeže."
„Če res Marija ozdravlja, zakaj jih ozdravi samo 10u/,„ zakaj le te in ne onih? Kje je pravica, kje usmiljenje?" Marija se mu je zdela kruta, nepoučena, trda in indiferentna kakor narava.... Gotovo „pobožna norost ozdravlja". O da, si je razlagal Froment, „večna iluzija" ozdravlja!
Časih se zacelijo hipoma najgrše kožne bolezni, rak . .. Res, toda, po-jasnoval si je Froment, morda ni bil pravi rak? Morda je bil le neznan tur histeričnega izvora? Morda so premalo poznane vrste raka, izhajajoče iz preslabe kožne reje, ki jih ozdravi močan moralični pretres? Morda se bo pa ponovil ?
Toda tudi voda ozdravlja. Ne voda, si je tolmačil Froment, ampak močna iluzija! A časih kdo ozdravi daleč od Lurda, ko pokusi nekaj lurške vode. Res je, si je dejal Froment, res, treba je velikega navdušenja, treba je „izrednega skoka v kraljestvo vsemogočne iluzije"!
A v Lurdu je bureau, kjer preiskujejo bolnike prej in potlej. Res je komisija, si je tolmačil Froment, kakih petdeset ljudi. Toda kdo ve, če niso zdravniki interesirani? Kdo ve, ali so dosti izobraženi? Potem pa je večina katoličanov, ki seveda pritrjujejo. Kar je pa drugovercev, molče, najbrž iz uljudnosti. Čemu bi se tudi prepirali? Rane bi se morale pred in potlej fotografirati.
Toda verovali so ne le halucinantje, ampak tudi krepki, inteligentni možje. Fromentu je bilo to nedoumno. Izpreobrnjenje dr. Chassaigna si je še pojasnil. Krepki učenjak se je bil postaral in čuvstvo ga je prevladalo, zato se je izpreobrnil. Bil je to — kar je Froment sedaj prvič opazil -nekak „verski atavizem". Mož je bil vzrejen v veri na legendo, in legenda ga je zopet nase potegnila po petdesetletnih pozitivnih študijah. K temu se je pridružila utrujenost moža, ki mu veda ni prinesla sreče. Zdvo-mil je na vsem in nazadnje mu je bila sreča, da je mogel zadremati v veri A kaj je z drugimi krepkimi možmi, ki so tudi verovali? Fromenta se je polastil mračen srd, njegovi pameti se je godilo kakor kužku, ki ga vržejo v vodo in ki čuti, da ga valovi grabijo in zagrinjajo. Vendar se mu je izvil protest: „Ne, ne, četudi si vsega ne moremo pojasniti, četudi si morda nikdar ne bomo mogli pojasniti, nič ne de! To bodi naše upanje, da se bodo dala nedoumna dejstva enkrat vendarle razložiti!"
„Cudež, to je bilo prepričanje fromenta, čudež se ne da dokazati. More se le verovati. Pri kraju je umovanje, kadar Bog poseže vmes. Ali.
5*
se vrzi na tla, poljubi zemljo in veruj, ali pa pojdi proč! Kompromis ni mogoč."
Ce je kaka stvar bila Fromentu popolnoma nejasna, mu je šepetala naravna pamet: „Gotovo je kaka naravna razlaga, le da je tebi neznana!“ . .
Tako se je prvi „rendez-vous“ z vero izjalovil, Froment se je le še bolj zatopil v svoje brezverstvo.
Stojmo! Čas je,	da zopet s	psihološkega stališča razmotrimo	ta del
Zolovega romana.
Kakšen dokaz je navedel Zola proti lurškemu čudežu? Prav nobenega. Zola samo dvomi, samo namiguje: morda, najbrž, gotovo . . . Zola a priori taji vsak čudež. Zanj je čudež nemogoč, in zato vsa nasprotna dejstva nategne na to aprioristično negacijo, naj gre rado ali nerado; kar ne gre, pa zamolči. Vsemogočna iluzija, žeja po božjem, avtosugestija, neznane sile, tluid, neznan življenjski dih, življenjski fluidum, nova iz množice potekajoča volja, neznan činitelj, prihajajoč v silnih verskih krizah iz množic ... to so Zolove fraze, ki naj znanstveno razložč lurški čudež! Toda resno znanstvo to ni, to je šarlatanstvo!
Vsemogočna	iluzija,	žeja po božjem... Zakaj	pa se
ljudje samo v Lurdu vdajo tej vsemogočni iluziji; kako je, da jim samo Lurd ugasi žejo z zdravilno močjo? Zakaj ima samo predstava lurške gospe to prečudno moč, da slepim da pogled, hromim hod, ranam celilo?
Neznane sile, neznani činitelji, izvirajoči iz mas. Zakaj pa moderna veda ne natepe takih mas v kako gledališče, da bi tudi tam pričarala ta čudežni življenjski fluidum iz množic? Ali bi ne bilo to imenitno za moderno vedo, pa praktično za zdravnike, ker v Lurdu baje „dežuje kar milijone"? Človek bi mislil, da bo Zola kar v Parizu to poskusil .. . Kako pa tisti dobe ta prečudni fluidum velikih množic, ki jih ozdravi daleč daleč od Lurda misel na lurško gospo? Kaj si misli Zola s tistim izrednim skokom v kraljestvo vsemogočne iluzije? Oj, mnogo bolnikov je na svetu, naj jim pove Zola, kako se skoči v tisto kraljestvo — prepričani smo, da bodo hvaležne množice v zvezde vkovale njegovo ime!
Avtosugestija... Treba je le preložiti učeno besedo, pa se pokaže, kako ničasta je razlaga z avtosugestijo. Z avtosugestijo deluje, kdor sam sebi sugerira, kdor sam sebe prepričuje, da bo ozdravel. Avtosugestija torej deluje po domišljiji. Znano pa je, da domišljija res vpliva na organizem, toda le po živčevju in torej le na tiste bolezni, ki so odvisne od živčevja. Rane avtosugestija nikdar ne zaceli, sušice nikdar ne ozdravi, vida, ki je izgubljen vsled organičnega poškodovanja, nikdar ne vrne. Odkod torej taka ozdravljenja? Potem pa zopet, čemu treba hoditi v Lurd, čemu treba ravno zaupanja na Marijo? Oj koliko jih je, ki se prepričujejo, da bodo ozdraveli, a vsa Zolova avtosugestija jim nič ne pomaga!
Predsednik klinike in zdravniške komisije v Lurdu, dr. Boissarie je	bil malo prej, nego	je izšel Zolov roman, v Parizu. Med njim in	nekim
zdravnikom se je vnel	razgovor o	lurškem čudežu. Pariški zdravnik	je na-
stel vse tisto, kar je potem Zola porabil v svojem romanu. Razvil se je sledeči dialog:
V Lurdu mrzla voda pretrese organizem, zato nekateri ozdravijo.
„Toda, mnogo jih ozdravi, ki niso bili v kopeli!“
Prevzame jih navdušenje množic . . . sugestija nanje vpliva . . .
„A marsikdo ozdravi v samoti ... zatopljen v mirno zbrano molitev ..“
Lepota kraja in lega votline deluje nanje.
„Toda nekateri ozdravijo tudi, ne da bi prišli v Lurd.“
Vera jim daje moč avtosugestije.
„Ali ozdravijo tudi otročiči, ki njih vera še ne dejstvuje in ki so nesposobni za sugestijo."
Samo živčno bolni ozdravijo.
„Prosim, najveljavnejši zdravniki spričujejo, da je v Lurdu ozdravela cela vrsta bolnikov z najhujšimi ranami in organskimi boleznimi. Pravzaprav primeroma le malo nervoznih ljudi ozdravi v Lurdu !;i
Toda, pravi še Zola, i-ane se ne „fotografirajo“. Čudni so ti možje! Nekatere bolnike so vlačili po vseh bolnišnicah in klinikah, vsi zdravniki so zdvojili in jih pustili, češ, da jim ni pomagati. Ko so ti siromaki, zapuščeni od sveta in moderne vede, uprli svoje oči tja, k „tolažnici žalostnih in zdravju bolnikov", k ljubi lurški gospe, in od nje s samo preprosto zaupno prošnjo dobili zdravje, ki ga ni mogla dati vsa moderna veda — ta moderna veda oporeka, da se rane niso „fotografirale“ in da torej ozdravljenje ni čudežno! Ali je sploh treba „fotografirati“ rano, ki je očividna? Peter Kudder si je zlomil nogo; deblo mu jo je zmečkalo; 3 cm vsaksebi sta zijala konca zlomljene kosti; rana se je začela gnojiti; zdravniki so zdvojili. Peter Rudder je prosil, naj pa prenest) h kapelici lurške Matere Božje. Prenesli so ga 7. aprila 1875. Z otroško zaupnostjo se je obrnil k Mariji, materi ubogih zemljanov. Kar začuti, kako se mu razliva po udih prečudna moč, strese se, poklekne, dvigne se, ne ve, kako se mu godi bil je zdrav. Kaj je tu treba »fotografije"? Treba je le oči! Dr. Boissarie, ki Je preiskal ta dogodek, navaja imena, kraje, priče, dokaze. Rudder sam je bil živa priča. Umrl je namreč še-le spomladi leta 1898.
Kje je torej kak dokaz zoper lurški čudež? Zola ne more navesti ne enega. Kar pravi, so sami izgovori, sami namigljaji, sami dvomi. Znanstvenega v vsem ni prav nič! Ali je morda to kaj, kar pravi nazadnje: „Cudež se ne da dokazati, more se le verovati; ali se vrzi na tla in veruj, ali pa Pojdi proč, kompromis je nemogoč"? Tudi to so le ncješče besede! Kaj se Pravi to: čudež se ne da dokazati? Če se učeni zdravniki po klinikah trudijo, da bi scelili rak-rano bolniku, a je ne morejo ter ga pustč, bolnik pa obrne trudno oko k Mariji in hipoma ozdravi — imenujemo tak dogodek čudež. Zakaj jasno je vendar, če je sploh kaj jasno, da ga moderna veda ni ozdravila, ki je zdvojila o njem ter ga pustila? Narava ga tudi ni ozdravila, saj zato se je zatekel k zdravnikom, ker ni pomagalo nobeno celilo. Sploh Pa narava organičnih ran ne more sceliti hipoma, ampak le sčasoma. Če je torej brez zdravil in celil, brez zdravodelca in ranocelca hipoma ozdravel,
je moral poseči vmes drugi izvunnaravni, božji vpliv. To pa je čudež. Kaj ima torej tu opraviti vera? Nič, prav nič ne. Učinek je tu; dejstvo je dejstvo. Če je nemogoče, razložiti to dejstvo naravno, princip zadostnega razloga terja, da se razloži drugače, ‘torej izvunnaravno, čudežno. To je vse, in to je znanstvo, je veda in ne vera!
Seveda, prisiliti res nikogar ni mogoče, da bi priznal čudeže. Kakor nikogar ni mogoče prisiliti, da bi pripoznal princip vzročnosti, dasi je razviden in dasi tudi vsa moderna veda sloni na njem, tako nikogar ni mogoče prisiliti, da bi na podstavi tega principa priznal čudeže. Vendar zatega-del tak človek še ni znanstvenik. Štoru, kakor pravi Aristotel, tudi ni mogoče ničesar dopovedati, a ne prištevamo ga navadno med znanstvenike!
S tem pa je tudi rešena uganka, zakaj Zola ne veruje, dasi je videl čudeže. Vera se ne da prisiliti. Ko bi vera ne nalagala nobenih dolžnosti, o potem bi pač veroval ta in oni. A vera o raju govori tudi o peklu in vera o vstajenju govori tudi o zatajevanju! Modernemu človeku pa nič bolj ne mrzi kakor zatajevanje. Ko bi Evklidov geometrični stavek nalagal kako moralno dolžnost, je gotovo, dejal je že Hobbes, da bi ga ljudje tajili! Ko bi stavek, da so koti trikotnika enaki dvema pravima kotoma, nalagal kako dolžnost, pravi tudi De Bona ld, bi ljudje gotovo o njem dvomili! To so ljudje, o katerih je dejala Modrost, da „n e bodo verovali, če ravno kdo od mrtvih vstane" (Luk. XVI. 31.)!
Nič znanstvenega, prazne domneve in dvomi, prazni ugovori in izgovori — to je vse, kar ve Zola proti lurškemu čudežu. In vendar! Zopet moramo reči: in vendar! Malo jih je, ki bi položili Zolov roman iz rok brez dvoma v srcu. Saj v romanu ne dvomi Zola, ampak Kroment, nežni, sanjavi Froment, ki mu žeja po spoznanju ne da miru, ki bi tako rad počil v naročju božje nevednosti! Dobri, a nesrečni Froment dvomi, in kdo ne bi dvomil ž njim? Froment hodi po Lurdu in mladenič, mladenka hodi ž njim. Ž njim misli, ž njim čuvstvuje, ž njim dvomi. S Fromentom se zgraža bra-vec o „praznoverju“ ljudi, o „malikovavstvu“, o ,,gloritikaciji absurdnega". Če pa vidita nedoumno dejstvo, ponavlja bravee za Fromentom: „tu pač delujejo neznane sile, neznan življenjski fluidum, izredna volja mas, avto-sugestija ... ne, ne, čudež to ni, saj je čudež sploh nemogoč, moderna veda se smeje bajkam o čudežu, znanost pozna le neizprosne prirodne zakone . . če drugi verujejo, je to le atavizem, verski atavizem .... zakaj bi pa samo te ozdravila božja moč, in ne tudi drugih ... ne, ne, čudeži niso mogoči . • čudeži se sploh ne dajo dokazati . . . Kdor ne more slepo verovati in vreči se na tla in poljubiti jih, ta naj gre proč . ..“ Izpočetka morda bravec misli, da je morda vendar le mogoč čudež, a pomalem, pomalem se ga polasti dvom, ko mu Froment toliko govori o vedi in znanstvu, o umu in spoznanju, o avtosugestiji in neznanih silah .. . Kdo bi pa bil rad praznoveren nazadnjak in mračnjak?
To je psihologija dušnih dvomov: žeja po spoznanju, zavest in čut svoje inteligence, fraze o znanstvu in vedi, neumeti pojmi .... in mladenič začne dvomiti, ker dvomijo tudi drugi, ker je dvomiti „moderno in znan-
stveno11! Ali ni res tako? Moj Rog, kdor ni prespal gimnazijskih let, kdor je imel tedaj odprte čute in odprto srce, ta ve, da je res! „Vae tibi f lomen moriš humani, quis resistet tibi ?“ je zdihoval sv. Avguštin, ko se je zmislil mladih let. Časovni duh je reka, ki zgrabi mladega človeka, da komaj ve, kaj in kako. To je stara zgodba. Avguštin je zablodil med Manihejce, ker so toliko govorili o vedi in znanstvu, o spoznanju in resnici. „Et dicebant: veritaset veritas, et multum eam dicebant mihi . . . .“ Govorili so mu o resnici, a blodili so v zmoti. „Dicebant: veritas et veritas et nusquam erat in eis, sed falsa loquebantur!“ 1
Prazni so torej Zolovi dvomi, in vendar je psihologično naravno, da vzbude v srcu neizkušene mladine resne dvome, ki ji morda za vedno omračč in omrze ne le lurški čudež, ampak krščanstvo sploh. Saj Zola neprestano druži z lurškim čudežem idejo krščanstva! Nežnemu, dobremu? človekoljubnemu Fromentu je krščanstvo „gloritikaeija absurdnega14, kaj čuda, če skoraj tudi mladenič sodi tako?
A Zola si s temi dvomi	in namigljaji še ni bil v svesti popolne zmage
nad lurškim čudežem, zato je	še enkrat naskočil čudežni Lurd.
Zavratni napad.
Froment je klečal pred jamo in klical: o Marija, o Marija! a „sam ni vedel, koga kliče, ali lurško gospo, ali prijateljico mladih let“! Kakor uničen je čakal... čakal milosti, čudeža, bliska, ki bi mu razgnal vse dvome in vrnil premlajeno vero . ..
Se zadnji „r e n d e z	- v o u s11 je ponudil veri. Popoldne ob štirih,
ko bodo nesli sv. Rešnje Telo	v procesiji... tedaj se odloči. Zadnje upanje!
Ge sveta Devica ozdravi Marijo, ljubo prijateljico mladih dni, če stori ta „veliki čudež11, tedaj bo brez dvoma veroval! O da bi le Marija bila rešena bolezni; naj bo tudi sam pogubljen! A bila je preveč bolna. Ni mogel verovati, da bi ta deklica, ki so ji že toliko let mrtve noge, iznova oživela.. .
Približala se je četrta ura. Froment je bil silno nemiren. Čutil je, da se kmalu doigra drama njegovega duhovniškega življenja, da nikdar več ne dobi vere, če ne v tej krizi.
Procesija se je bližala. „Gospod, sin Davidov, ozdravi naše bolnike11 . ti glasovi so odmevali okrog. Duhovščina je pela: „Lauda Sion Salvato-rem11 . . . Tam je zavpila mutasta in začela na glas hvaliti Devico; neka hroma se je dvignila in vrgla bergle proč . . . Froment je imel ves čas oč. uprte na prijateljico Marijo Quersaint. Ko so prinesli sv. Rešnje Telo ravno mimo, je zadel deklico neki žar kakor blisk. Oči so se ji v tej luči vžgale oživele in zasijale so kot zvezde. Lice ji je zardelo, zaplul ji je v obličje val življenja, veselja in zdravja. Dvignila se je na vozičku in obstala. „0 moj prijatelj!... O moj prijatelj!" je zajecljala. Noge so se ji oprostile,
1 S. August. Confess. 1. ID- C. 6.
života se je odvalila neznanska teža. „ Ozdravljena sem, ozdravljena!..." Vse se je ozrlo nanjo, vse jo je gledalo, kako je žarela kot božja prikazen. „Ozdravljena sem, ozdravljena! . ..“ Vse je hvalilo in slavilo Marijo, navdušenje se je polastilo vseh . . . Froment se je zjokal. „Magnifieat anima mea Dominum . . .“ je zapelo tisoč grl krog in krog . . .
Froment je spremil Marijo v bureau, da se potrdi „čudež“.
„To, gospoda moja, je dejal zdravnik dr. Bonamy, je zelo interesantno. Gospica, ki jo vidite zdravo pred seboj, je bila bolna, zelo bolna. Mozg ji je bil poškodovan. Vidite, tukaj sta spričevali dveh znanih zdravnikov pariške fakulte. Tu torej ni noben dvom mogoč. Vi ste priča, kaj ne, gospod Froment?"
In Froment? Drama duhovniškega njegovega življenja je bila rešena, krize je bil konec, Froment je za vedno vero — izgubil. Izgubil ? kako to?	Saj je	slovesno	zatrjeval,	da bo veroval, če se zgodi „veliki čudež" z
Marijo! I)a,	da, dejal	je tako,	a nekaj se je spomnil, in ta spomin je u n i-
čil	čudež.	Spomnil	se je, da	je bil čudež — napovedan, in toraj ne
več	čudež!	Zdravnik	v Parizu	je bil naprej povedal, da bo Marija v Lurdu
ozdravela.
Preden sta šla v Lurd, jo je bil Froment še enkrat vedel k zdravnikom. Dva zdravnika sta sodila, da je velika kita ranjena, mozg poškodovan, in napravila sta spričevalo, da je deklica neozdravljiva in za vedno hroma. Moža sta gotovo sodila po svoji najboljši vesti in zavesti, zakaj bila sta veščaka in poštenjaka. Vendar je bil peljal Froment Marijo še k nekemu svojemu stričniku, mlademu, živahnemu zdravniku, z imenom de Beauclair. Ta je preiskal bolezen Marije in naravnost dejal, da bo v Lurdu ozdravela, če je le o tem prepričana. Dejal je, da „vera zadoščuje". Povedal je celo, kako se bo čudež dogodil. Ko se bo zbudila, se je bo polastila silna razburjenost; naenkrat se bo odvalila neka teža in zdrava bo . .. Beauclair je namreč sodil, da je nje bolezen le nevropatična. Deklica je padla s konja, pretresla se, najbrž so se pretrgale tudi nekatere vezi in noge so ohromele. Potem so se rane sicer zacelile, a deklice se je polastila avtosugestija. Vse misli deklice so se lokalizirale na bolezen. Tudi tedaj, ko je bolezen že minila, je še	vedno	ostala misel,	da	ima hrome noge, in radi tega	res ni
mogla stopiti.	Hipna	trdna volja bi	jo	pognala kakor bič kvišku in	zdrava
bi bila. Zato naj le gre v Lurd, nje vera in lurška razburjenost bo tisti bič . . . Tako je bil napovedal mladi zdravnik »himen vstajenja".
In res se je vse tako dogodilo. „Cudež je bil potemtakem napovedan in torej ni bil	čudež." Froment je	že	mislil vse to razložiti lurškim	zdravnikom in dati	resnici	čast, a „čutil	je	na sebi težo sutane" in božje	veselje
Marijino mu je polnilo srce. Bil bi „božji rop", ko bi vzel deklici „čisto, vzvišeno vero". Zato je podpisal s svojim imenom, da je res vse tako, kakor je dejal dr. Bonamv. A bilo je mračno v njegovem srcu, tako temno kakor o mračni nevihti. Zavidal je drugim njih božjo iluzijo. Dozdevni čudež mu je izrval iz srca še zadnje kali vere v nadnaravno. Prazno je bilo v srcu, pusto v glavi, zastonj si je želel nazaj „iluzije, laži in vere preprostih". A
najbolj ga je bolelo, da je Marija bila zopet žena, a on ni bil več mož. „Grobm kamen je ležal na njem.“ Zgrabila ga je obupna jeza. Sel bi, si je mislil, in zakričal Mariji: „Čudež je le — laž, pomoč božja je le prazna prevara, delovala je le natura“, in potem bi šel ž njo daleč proč in živel bi srečno ž njo. A ustrašil se je. Temu čistemu dekletu uropati vero? To bi bil strašen zločin proti Bogu. Potem bi pa morda tudi ne marala iti za duhovnikom — apostatom. Moral je torej legati, vedno legati, iz usmiljenja legati, da ne bi zatrl deklici lepe iluzije in miru in sreče. Tako se je širila laž in z lažjo božja iluzija.
Zadnji „r e n d e z - v o u s“ z vero se je ponesrečil. Froment je za vedno izgubil vero. In kdo bi dvomil, da jo z Fromentom izgubi še marsikdo, ki bere Zolov roman? Saj je Zola vse tako lepo pripravil. Že v prvi knjigi pripoveduje, kako je sodil de Beauclair o bolezni Marije, potem pa pusti, da Froment že popolnoma pozabi na to. Froment vidi poprej vse druge čudeže, nobeden mu ne more vrniti vere, zataplja se v brezverstvo
bolj in bolj. Le eno upanje mu še sije v dušo, ko bi Marija ozdravela---------
A to upanje je majhno, zakaj tako dolgo je že bolna, že leta in leta ni več stopila na noge, bleda je in slabotna ... Kako bi se moglo vrniti v te mrtve ude novo življenje? A če tudi majhno, upanje je le, in Froment grabi zanje kakor grabi potapljajoči	se za	šibko	bilko. O	ko bi Marija	ozdravela,	bi
lehko veroval in vsak	dvom	bi	izginil! Ves	Lurd in vsa vera Zavisi	od
bolne Marije, ali ozdravi ali ne. To je kriza Fromentove vere in odločilni trenutek v drami njegovega življenja. Tedaj pa ga Zola spomni dr. Beau-clairja . . . Froment se spomni, kaj je napovedal dr. Beauclair. Vse mu stopi tako jasno pred dušo .. . kako se je doktor smehljal, kako je brez po-miselka za trdno povedal, da bo Marija ozdravela, če ima le vero, kako je opisal ves čudež .. . Procesija se približa, čudež se zgodi .... Froment se zjoka o nenadnem dogodku, a takoj se spomni, kar je ravnokar premišljeval, spomni se, da je dr. Beauclair že v Parizu vse to napovedal, solze mu zastanejo, v srce pa se mu vseli obup .. . vera je bila izgubljena za veke. In sedaj Zola vodi Fromenta okrog in zopet in zopet mu polaga na jezik izpoved, zakaj ne veruje in ne more verovati več, ker je bil čudež napovedan in torej ni bil čudež. To Froment vedno ponavlja, to je vodilna misel vsega Zolovega romana.
Kdo bi torej ne izgubil vere s Fromentom, z nežnim, nesrečnim Fromentom, ki je tako hrepenel po resnici, ki je znanstveno vse preiskal, a našel le prevaro, le laž,	le iluzijo,	le	glorifikaeijo absurdnega,	in z mračnim
obupom v srcu zapušča	Lurd?
In vendar je vse to le zavraten napad! Saj je vse, kar je napisal Zola, le fikcija! Zola je hotel ljudem izrvati iz src vero v čudeže in vero v krščanstvo. Zato je narisal najprej temno ozadje, histerijo in iluzijo kot psihološko ozadje 1 urške zgodovine; zato je lurške čudeže zamolčal, druge p o t v a r i 1, zopet druge skušal ra z-ložiti z neznanimi silami, z življenjskim fluidom in a v t o s u g e s t i j o. Ker pa si je bil v svesti, da vse to še ni zadosti, zato
je v ospredje postavil f i n g i r a n navidezni čudež. Zamislil je stvar tako-le: Na sploh je treba vzbuditi o čudežih le dvom — to zadoščuje kot priprava — a „znanstveno“ je treba porušiti en „čudež“, ki bi se vsem zdel „očividen čudež". Tak čudež, mislil si je Zola, bi bilo gotovo hipno ozdravljenje izmučene hrome deklice, ki je že leta in leta priklenjena na bolniško postelj. Torej tako dekle mora v Lurdu hipoma ozdraveti. Sedaj pa je treba ta „čudež“ še znanstveno porušiti. Čudež ni več čudež, če se da naravno razložiti. Naravno se da razložiti, če ga res kak zdravnik tako razloži. Tako ga pa razloži, če ga pri zdravniški diagnozi določno napove in se vse res tako zgodi. Torej je treba na početek postaviti tako diagnozo. S f i n g i r a n o diagnozo in napovedjo čudeža je torej Zola ,,z n a n s t v e n o“ uničil čudež! Neiskušeni bravci pa ne pazijo na le-to fikcijo in imajo vse za resnic o. To je psihološki vir njih dvoma in njih nevere. Neizkušeni bravci, kakor smo že rekli, ne pazijo na to, da je nežni in nesrečni Froment le „maska“, ki se pod njo skriva M e f i s t o - Z o 1 a. Zato zablodijo v zmote in dvome.
Ves roman Zolov je torej le psihološko p r e r a č u n j e n a prevara. Ničesar ni v vseh treh knjigah, kar bi preneslo znanstveno kritiko. Kritike ne prenese ne „historično“ ozadje, ne „tilozotični“ dvomi in nami-gljaji proti čudežem, ne glavni napad na lurški čudež. In vendar ni nobenega dvoma, da Zola pri mnogih mnogih doseže svoj namen. Mnogi dvomijo s Fromentom, mnogi ž njim izgube vso vero ... „D i c i t enim: v e-r i t a s, v e r i t a s, e t m u 1 t u m e a m d i c i t e i s, sed f a 1 s a I o q u i-t u r.“ O znanstvu in resnici jim govori, nudi pa jim zmoto in laž!
Tako Zola z brutalnim cinizmom širi svoj evangelij. Lurd, „mistični in brezmadežni" Lurd je le „glorifikaeija absurdnega", le „božja laž", ki ji je treba prizanašati, „kakor prizanašamo laži, ki pomaga k življenju". Edino „božje" pa je — pohot. V Lurd je prišla vsako leto neka ženska, da je tiste tri dni preživela v prešuštvu, kar ji doma ni bilo mogoče. Froment je to vedel, a „čutil	je dih	vseobčnega	pohlepa, nebrzdan,	svet plamen, ki vse
očisti",	in odpustil	je. Spoznal	je vsemogočnost	pohoti. Vendar je še
sklenil, da ostane deviški. „Devištvo je bila zadnja opora, ki mu je dajala kot brezverskemu duhovniku neko čast." A vsi vemo, da je že v „Parizu“ Zola Fromenta tudi — oženil!
Že Stritar je dejal, da nima Zola „n i srca ni ideala". A kaj je človek,	kaj	je	zlasti	mladina brez srca, brez ideala? Gorje torej našemu
narodu,	če	se	razleze	Zolov strup	v mladinska srca!	Gorje pa tudi tistim,
ki take knjige pišejo, priporočajo in širijo! Njih socialna odgovornost je strašna. Hujši so negoli brezvestni lekarji, ki ne gledajo na to, kaj nudija ljudem, ali zdravila ali strupe. Imenovali smo jih že in še jih imenujemo —■ o t r o v n i k e naroda!
Modra in človekoljubna je torej skrb katoliške cerkve, ki take knjige zaznamenava in prepoveduje! Pravijo: boji se resnice. Ne, ker ljubi resnico in pravico, prav zato in le zato prepovedava slabe knjige! Da, ko bi bil naš duh svoboden vseh vezi, ko bi bil zatopljen v neskončno svetlobno morje resnice, ne bilo bi se bati zanj. A dokler naš um svetlika kot slabotna lučca v temi, dokler hoče naše strastipolno srce tolikrat vse bolje vedeti kakor naša pamet, dotlej je neprecenljiva blagodat, če ima ubogo človeštvo nezmotno učiteljico resnice in pravice, sveto mater katoliško Cerkev!	I)r.	Aleš	Pšeničnik.
Kaj je s „$lovenskim Narodom"?
Vse bolj se zadnji čas povprašuje, kako je pravzaprav s „SIovenskim Narodom"? Ali ga katoličan sme brati ali ne? ali je prepovedan list ali ni?
Dasi za tistega, ki je odpočetka ali pa vsaj zadnja leta pazno zasledoval smer „Slovenskega Naroda", ne more biti nobenega dvoma, vendcr morda ne bo napačno, če enkrat načeloma razmotrimo to stvar. Ta in oni še ne ve prav, kaj in kako.
Da je „Slovenski Narod" v etičnem (nravnem) oziru slab list, tega menda nihče več ne zanikava. Sami prijatelji se ga sramujejo. Ce javno molče, je to le znamenje, s kakšnim terorizmom liberalizem zatira in kroti vsako svobodno misel, ki mu ni všeč. V zaupnih pogovorih pa drug drugemu tožijo, kako je posirovel. A ni le slab list, ampak pravično in resnično povedano, med slabimi listi eden najslabših. Kje pa najdete list, ki bi se s tako trivialnim cinizmom rogal vsemu, kar je katoličanu svetega? Kje pa je kaj, kar še ni oskrunjeno z gnusnim glenom, ki ga neprestano cedi „Narod“ ? Dan za dnevom psuje katoliško cerkev, mater našo, brezmadežno nevesto Kristusovo! Že to mora biti katoličanu dovolj, da ve, kaj naj sodi o takem listu. Kdor zvesto in vdano posluša klevetača, ki psuje mater njegovo, ta ne more biti dober človek. Kdor zvesto i n v d a n o posluša njega, ki psuje nevesto Kristusovo, ta ne more biti dober kristjan! Ne dober človek, ne dober kristjan ne bo bral „Na-roda“, naj je prepovedan ali ne ! In to je prvo.
Drugič. „Slovenski Narod" je strupen list. Kdor ga bere, se mora zastrupiti. Ni mogoče, da bi človek dan za dnevom prebiral tak list, a da se ne bi prepojil z njegovimi nazori in težnjami.
Saj je sploh znano, da listi „ne vodijo le javnega mnenja, ampak tudi delajo javno mnenj e".' Časopisi lehko blagodejno vplivajo, — tako je
1 Časnikarstvo in naši časniki. Ponatisncni listki iz »Slovenskega Naroda". Ljubljana 1N84. str. 200.
pisal svoj čas v „Narodu“ znani podlistkar # * # Stat nominis umbra — a le prepogostoma se širi po njih neki zloben duh, neka hudobna moč, ki bi rada narod prevzela ter ga rabila za temačne namere . . . Ta vsakdanja hrana, ki jo časopisi dajo, je gotovo velik, imenitendel naše duševne hrane. Za premnogo čitajočih ljudi pa je ta hrana skoraj edina duševna hrana, ki jo sploh použivajo. Jasno je torej, da je za vsak narod največje imenitnosti, kakšno hrano dobiva po svojih časopisih . . . Zlobni časnikarji „vodijo mišljenje čitajočega občinstva v zatohle kote, razjarijo mu domišljijo, vsilijo mu izmišljene ali neresnične stvari tako, da najbolj naravnega, najbližjega ne opazuje več z naravnimi zdravimi očmi. Občinstvo je nazadnje tako zmočeno, da misli, da samo in nezavisno presojuje vsiljeno mu stvar, ter še zapazuje ne, kako se je dalo najetim srakoperjem zapeljati. Le nihče naj ne misli, da se tako godi le neizobraženim čitateljem časopisov! Koliko pa je med takozvanimi izobraženci res razumnih, presodnih čitateljev raznih časopisov? . . . Slabi časopis, popačeni duh časopisa pokvari polagoma celivrsti naroda nravno in politično prepričanje ter mu okuži vso razsodnost o razmerah in ljudeh . . . Tako nevestni, hudičevi so nekateri časnikarji, da zaradi strankarstva zagovarjajo očitno, formalno oznanjeno sleparijo!“ 1 Tako je pisal svoj čas „Narodov“ podlistkar o vplivu časopisja.
Isto trdi Rus Pob č d o n o s ee v. „Casopisje, pravi slavni ruski državnik, je za človeštvo skrivnostna, oso de pol na, razdevajoča moč. Vsak dan nam prinese časnik raznih novic. Koliko je v tej množici dobrega za naše življenje ali za naš duševni razvoj ? Ali je mnogo tega, kar bi bilo zmožno podžigati v naši duši sveti ogenj navdušenja za dobro? In nasprotno — koliko je takega, kar se laska samo nižjim našim instinktom! ... In ko bi prinašal časnik le novice ! A ne! Novice so v posebni obliki, opisane s posebnim mnenjem, s posebno sodbo“ . .. Potem pa še to. „Kaj pa daje časniku tako silo? Ne toliko interes novic, ampak tendenca, politična ali filozofična misel, ki se izraža v člankih, v izberi in razvrstitvi novic, v tolmačenju faktov in novic. Časnik se stavi na stališče sodnika ; s tega presoja vse dnevne pojave, in ne le dejstva in besede, ampak tudi skrite misli in namere... Časnik polaga vsakemu gotovo sodbo o vsem in tako malo po malo privadi bravce, da ne žele več imeti svoje sodbe in se tudi ne trudijo, da bi jo dobili; ta nima niti zmožnosti, da bi si napravil svoje mnenje, ampak mehanično vzprejemlje mnenje svojega časnika; oni bi mogel sam temeljito razsoditi, a ne utegne razmišljati sredi dnevnih poslov in skrbi, in njemu je ugodno, da časnik zanj misli.
Očividno je, kakšna škoda izvira iz tega, posebno dandanašnji, ko povsod deluje silna tendenca . . . Pri tem je še pomisliti, koliko jih je, ki jim je časnik edini vir izobrazbe, pač le domnevne izobrazbe . . .
1 ib. str. 200 205.
To j,e tudi eden izmed vzrokov, da je v naši dobi tako malo celih, značajnih mož . .	1
Ce pa je tako, če časnik za večino bravcev misli, če jim dela sodbo in mnenje, če jim vrine svojo misel, svojo sodbo, svoje naziranje, svoje čustvovanje, je lehko presoditi „Narodov“ vpliv.
Tendenca „Naroda“, njega osnovna misel, tista misel, ki daje temu časniku silo in moč, je liberalizem, „velika herezija naše dobe“, kakor ga imenuje Mann in g. Ta tendenca se kaže v vsem „Narodu££, v člankih, podlistkih, političnem razgledu, novicah, polemiki, telegramih . . . celo v inseratih. „Narod“ tudi tega prav nič ne taji. Že večkrat je slovesno izpovedal svoj liberalizem.
Liberalizem „Narodov“ tudi gotovo ni takozvani ,,katoliški 1 i b e-ralizem“. „Narod“ sploh prezira ta pridevek. Kadar je kaj opljuval, bravcem ogabil in pristudil, tedaj navadno pridene še pridevek „katoliški“.
„Narodov“ liberalizem je pravi 1 i b e r t i n i z e m. Vse se sme, to je edino trdno načelo njegovo. Boga priznava ali taji, kakor mu je ravno prav; krščanstvo tolmači po svoje; dogme imenuje trhle ograje svobodne misli ; od etičnih naukov priznava, kar mu godi in kadar mu godi; ljubezen terja od drugih, sam je ne pozna; laž podtika drugim, sam „po hudičevo, kakor bi dejal „Stat nominis umbra“, zagovarja, če treba očitno, formalno sleparijo"; če so drugi osebni, te graja, sam je poln odurnih osebnih u m a z a n o s t i, in, kar je huje, dostikrat naravnost z 1 e g a n i h umazanosti; katoliški cerkvi še ni priznal pičice, pač pa jo grdi, potvarja nje zgodovino, ponižuje jo nasproti poganstvu in lu teran stvu, pod krinko klerikalizma ji podtika vse grdobije, blati nje škofe in duhovnike, s farizeji, hinavci, m e ž n a r j i in hlapci pita nje zavestne lajike ; ustanove katoliške cerkve črni pred svetom, krivi njih namen, taji njih dober vpliv, pod meta jim kvaren vpliv; svobodo krščansko imenuje suženjstvo, moč krščanske misli tiranstvo, svetlobo, ki sije iz večne Luči, mračnjaštvo. Vse to je dokazano v slovenskih listih in tudi „Katoliški Obzornik" je že opetovano opozarjal na to.
Če je torej že „katoliški liberalizem", kakor ga je zaznamoval Pij IX. „pestis p e r n i c i o s i s s i m a“, črna kuga, kaj je pač „Narodov“ liberalizem? Menda tudi kuga, ne?
In prav nič ne olepša tega liberalizma, če se „Narodovi“ ljudje časi imenujejo »ponižne služabnike katoliške cerkve". Zlobi je s tem pridejana le še gadna hinavščina. Volk je volk, če tudi časi nase dene ovčjo kožo. Volkovi v ovčji koži so še hujši volkovi!
Kuga je »Narodov" liberalizem. Žalostno, če še danes kdo o tem dvomi. Tistemu pač ni več pomagati. Slepec je slepec, če mu še toliko luči prižgeš !
Ako pa je „Narod“ moralna kuga in ako vsak časnik na večino bravcev vpliva z osodepolno, skoraj neodoljivo močjo, mora ,,Narod" polagoma vse okužiti in moralno o t r o v a t i.
1 Moskovskij Zbornik 4- izdan. Moskva 1897. str. 61, 68, 69.
To kaže tudi izkušnja. Tam najbolj in najhitreje gine katoliška zavest, ljubezen do katoliške cerkve, krščanska krepost, kjer se bere „Narod“. „Narod“ vsepovsod zaplaja libertinizem. Kjer je na kmetih kak ohol zani-čevavec božjih zapovedi, našega Škota, duhovščine, cerkve, stopite v hišo in ponajvečkrat bodete našli na mizi „Narod“, ali pa bodete slišali, da mož zahaja v sosedno krčmo, v čitalnico, kjer gospoduje »Slovenski Narod“. Tako je in drugače mogoče ni. Tudi moralni vzroki niso brez učinka !
Kdor torej prebira „Narod“ kot svoj časnik, se moralno o t r u j e i n o k u ž i, i n t a otrov mu razdene moralno življenjsko silo, kriv je potemtakem moralnega samomora. Kakor pa telesni samomor prepoveduje že pri rodni zakon, oni zakon, ki je vtisnjen v srce vsakemu, ki se javi v vesti in pameti, tako pač isti prirodni zakon prepoveduje tudi duševni, moralni samomor. Saj je manjše zlo telesna smrt, kakor pa moralna in duševna smrt. In kakor prirodni zakon ne prepoveduje le telesnega samomora, ampak tudi vsako dejanje, ki človeka žene v samomor, tako tudi ne prepoveduje le moralnega samomora, ampak tudi vsako dejanje, čigar naravna posledica j c moralni duševni samomor.
Ce je torej res — in ž a 1 i b o g, res je! — da je prva posledica „Narodovega“ branja moralno otro vanje, z a s t r u p 1 j e n j e in o k u ž e n j e, a zadnje moralna propast, moralni, duševni samomor, je »Slovenski Narod“ prepovedan že po prirodnem pravu!
Brez ozira na kako drugo prepoved je že po glasu vesti in pameti greh prebirati slabe časnike. Zatorej je tudi greh, smrtni greh, prebirati »Slovenski Narod“, ki je med slabimi časniki eden najslabših ! »Slovenski Narod“ se bo najbrž rogal, da pravimo : greh, smrtni greh. Toda, to nič ne de. To bo le nov dokaz, kako prav pravimo, daje »Slovenski Narod" zares libertinski list. List, ki se roga celo besedi „greh“, je pač daleč preko mej morale in zato po resnici slab in po prirodnem zakonu prepovedan list. In to je drugo.
Tretjič. Z žalostjo opazuje sv. Oče, prvopastir vesoljnega krščanstva, kako je ravno slabo časopisje krivo toliko zla. Slabo časopisje je zares v naši dobi za človeštvo osodepolna, vse razdevajoča sila. Zato je Leon XIII-vsekdar tako gorko polagal škofom na srce, naj skrbč za dobro, katoliško časopisje. Zlasti še je to priporočal avstrijskim škofom. Se 1.1891. jim je pisal: Pred vsem je treba v Avstriji dobrih časnikov, zakaj »v Avstriji so časniki izvečine v rokah cerkvi sovražnih ljudi." »Zato je zares treba, da se tem časnikom postavijo dobri v bran, ki naj odbijajo njih napade, odkrivajo njih zvijačne nakane, zabranjujejo njih strupeni vpliv. Zato naj bi v vsaki pokrajini bili svoji časniki, da se bore za svetišča in ognjišča".1
A prvopastir sv. cerkve si je popolnoma v svesti, da dobro časopisje samo ne more še vsega. Katoliški časnikar ne more in ne sme vsega. Ravno tistega, kar tolikrat najbolj vleče ljudi, lascivno-pikantne pisave, si katoliški
1 Epist. »In ipso supremi I’ontilicatus“ 3. murt. 1891.
časnikar ne sme dovoliti. Pobčdonoscev v rečenem spisu naravnost zatrjuje, da se etično dober časnik nikdar ne bo mogel v boju meriti z liber-tinskim časopisom. „V masi bravcev, tako piše resnobni mož, gospodujejo poleg nekaterih dobrih žalostni nizki instinkti prazne zabave, in časnikar more privleči maso k sehi prav s tem, da špekulira na te instinkte, na pohot po škandalih in pikantnostih... Tisto gnusno vlogo, katero igrajo v praznem življenju pokrajinskih mest brezimna pisma in p a s k v i 1 i, igrajo v takih časnikih dopisi, korespondenca, poslana iz raznih oglov in izmišljena v redakciji. O množici novic in vesti, ki si jih izmislijo nevedni reporterji, niti ne govorimo; prav tako ne govorimo o gnusnem obrtu š a n t a ž e (iztiskanja), katere orodje je večkrat tak časnik ... Noben časnik, ki je osnovan na trdnih nravstvenih načelih in proračun j en na zdrave instinkte naroda, ne bode mogel tekmovati s takim časniko m.“ Zatorej skrbi cerkve za vero in nravnost ne ostaja drugega, kakor da prepoveduje slabe knjige in tudi slabe časnike. Za okuženega je težko dobiti zdravila ; najboljše je poskrbeti za njegovo zdravje, preden se okuži. Zato zdravstvene oblasti kar je moči preprečujejo, da se kužni bacili ne raznašajo in širijo. Prav tako cerkev mora skrbeti, da se ne širi moralna kuga po časnikih. Najmanj, kar pa more v tem oziru storiti je to, da opominja ljudi, naj ne pišejo takih časnikov, če pa jih vkljub vsem opominom pišejo, da svojim prepove take časnike naročati, podpirati, brati.
Tako je ukrenil tudi Leon XIII. V naši dobi je ravno časopisje krivo toliko zla. Zato je v konstituciji „0 f f i c i o r u m a c muneru m“ z dne 25. jan. 1897., s katero je izdal cerkvene odloke o prepovedi knjig, izdal še poseben odlok glede na časnike: »Dnevniki, listi in časniki, ki namenoma napadajo religijo ali nravi, naj so prepovedani ne samo po prirodnem, ampak tudi po cerkvenem p r a v u.'
Ne samo po prirodnem, ampak tudi po pozitivnem cerkvenem pravu ! Že prirodno pravo take časnike prepoveduje. Toda prirodno pravo je manj izrazito. Mnogim ni tako jasno. Tudi prirodno pravo veže le tiste in le tedaj, če čutijo, da so jim taki časniki zares nevarni. Ljudje se pa tako radi slepe, da so slabi časniki pač morda nevarni drugim, a ne njim. Da bi torej ne bilo dvomov in izgovorov, da bi vsi bili dolžni ravnati se po tej prepovedi, zato je Leon XIII. dodal še pozitivno, posebno cerkveno prepoved, ki pri-rodni zakon potrjuje in dopolnjuje: „Brez posebnega dovoljenja naj nihče ne prebira časnikov, ki so brezverski in nenravni! Vsi katoličani so dolžni vestno ravnati se po tem/
1 Cap. VIII. m. 21.: Diaria, folia et libelli periodici, qui religionem aut bonos more.s data opera impetunt, non solum naturali, sed e t i a m ecclesiastico i u r c p r o -s c r i p t i habeantur* — Primeri tudi K. O. II. sti. 230—256.
3 »Decrcta generalia, quibus catholici homines toto orbe r c 1 i g i o s e p a r c a n t. La vina leg is habere volumus. Qui tiansgicssi fuciint, quae his deeretis generalibus praccipiuntur, pro diversa reatus gravitatc s c r i o a b L p i s c o p o m o n e a n t u r et, si opportunum videbitur, c a n o n i c i s c t i a m poenis coerceantur . • ■ “ Const. »Ofliciorum ae muneruna “
Kaj sledi iz tega ? To, da je „Slovenski Narod'4 prepovedan ne le po prirodnem, ampak tudi po cerkvenem pravu in zatoraj prepovedan brez izjeme vsem.
To je pač nedvomno. Kdor le nekoliko pozna svetovne časopise, bo nemudoma pritrdil, da ..Slovenski Narod“ pristoji v vrsto najslabših liberalnih, cerkvi sovražnih časnikov. Seveda je res, da so po svetu še grši listi, a ti so zakotni listi, ki se boje luči in poštene družbe. „SIovenski Narod" pa je list, ki se piše za katoliško slovensko inteligenco. Med javnimi listi pa še nismo videli časnika, ki bi dosledno z večjo zlobo napadal ne le katoliško-cerkev, nje ustanove, nje nauke in zapovedi, nje služabnike, ampak krščanstvo sploh, religijo sploh. Tisto malo, kar je še ohranil krščanskega, ni več krščanstvo, ampak neki medel, plehek, voden humanizem brez soku, brez plodu. Tako krščanstvo imajo tudi j udje in pogani. Pravzaprav imajo judje in pogani več religije kakor „Narod.“ Zakaj če vse zanikamo, kar je že zanikal „Slovenski Narod44, ne ostane nam drugega kakor meglen panteizem ali grudast materializem. Kajpada „Slovenski Narod44 ne zavrže en dan vsega. Kje pa je katoličan, ki bi se upal tak časnik sploh še vzeti v roke? Ne, »Slovenski Narod44 sc od časa do časa prišteva med „po-nižne služabnike katoliške cerkve44, a to je le krinka, da se ga ljudje ne-ustrašijo takšnega, kakršen je. Zato pa je le tembolj nevaren. Ljudje se slepe, da ni tak, kakor pa pravijo nekateri, in ga bero in berč. Cim bolj ga pa bero, tem bolj izgubljajo jasno zavest; kaplja za kapljo liberalnega strupa se jim razleza v srce; sami ne vedč, kdaj so postali liberalni. Le to čutijo, da jim je pri srci hladno, če jim cerkev govori o Bogu, o grehu, o sodbi ... Le to vedo, da ne marajo duhovnikov, četudi pravzaprav sami ne vede') zakaj ne. . . Le to se jim zdi, da ni vse tako, kakor pa govore duhovniki v cerkvi... Le ta misel jih časi obhaja," vedno bolj pogosto, vedno bolj jasno, da pa morda vse skupaj ni nič... Liberalizem, skepticizem,, nihilizem...besede so tuje, a kar pomenjajo, to je že tudi med nami domače, in gotovo je, da je tega najbolj kriv — „Slo venski Narod44! Odkod bi pa sicer bil ta temačni duh? Gotovo, mnogo je kriva beda, mnogo so krive šole, mnogo je kriva vzgoja, a dejstva tako žalostnega, kakor je, vse to ne razloži. Poleg vsega tega naravnost delujejo sile teme, a ne poznamo na Slovenskem organa, po katerem bi bolj gotovo in bolj uspešno delovale te moči, kakor pa je ravno „Slovenski Narod". Povsod je največ zla v naši dobi krivo časopisje, in tako je pač tudi pri nas!
Katoliška cerkev je prepovedala slabe časnike, ki rujejo zoper vero in nravi. Prepovedala jih je z ozirom na veliko zlo, ki so ga krivi. A med slabimi časniki je eden najslabših „SIovenski Narod44.
Potemtakem je »Slovenski Na r o d44 prepovedan tudi po cerkvenem pravu — in zatorej prepovedan vsem!
Izvestno lahko katoliški škofje take liste še posebej označijo in imenoma zaznamenujejo ter prepovedo. Saj je Leon XIII. v svoji konstituciji še posebej opozoril škofe, „naj skrbe, da se, kjer treba, ljudstvo primerno-
spominja na nevarnosti in kvar slabega časopisja14.' Dal jim je poleg tega pravico, da smejo ne le s svojo škofovsko avktoriteto, ampak obenem „tudi kot pooblaščenci apostolske stolice prepovedati in iz rok vernikov pobrati slabe knjige in druge kvarne spise, izdane in razširjene po njih škofiji."1 Prepovedati smejo torej tudi knjige in časnike, ki jih splošni cerkveni odloki še ne prepovedujejo. Taka škofovska prepoved prepreči zadnje izgovore, da nihče ne more slepiti sam sebe, češ saj tega in tega lista cerkev ni mislila. Tudi zabrani vse dvome, pomiselke in ozire, ki bi jih kak duhovnik še mogel imeti na prižnici ali v spovednici.'1
Vendar ne smemo pozabiti, da jc splošni cerkveni zakon za mnogo slučajev že sam dosti jasen. Ko bi že samo po tem zakonu ne bili prepovedani mnogi slabi časniki, bi ga cerkev sploh ne bila dala, ampak bi bila dala le škofom oblast, da prepovedč časnike, kakor se jim prav zdi. A cerkev je dala tak zakon, tako prepoved, in dala jo je pač le zato, da se ravnamo po njej.
Če pa je cerkev prepovedala kak časnik, prepovedala je, kakor smo že rekli tak časnik, kakršen jc „Slovenski Narod11. Katoličan torej ne bo čakal še le škofovske prepovedi, ampak veže sedaj, kaj in kako! Kdor pu cerkve ne posluša, tudi škofov ne bi poslušal!
Itr. Aleš Ušeničnik.
Slovstvo.
I.
Razgled raznih knjig.
Knjige družbe sv. Mohorja za leto iSgg.
„Quot capita, tot sententiae!" Ta vseskoz resnični pregovor, apliciran na našo Mohorjevo družbo — ne velja. O nji imamo vsi Slovenci o n o samo sodbo: da je največja sreča za kulturni razvoj našega ljudstva, da je slovenskemu narodu bogat rudnik, iz katerega dobiva leto za letom obilico dragocenih duševnih zakladov.
’) VIII. poglavje št 21. drugi odstavek. — Cf. K. O. II. 248.
■) X. poglavje št. 29. — Cf. K. O. ib.
s) Tako so, preden je izšla Leonova konstitucija, škofje goriške metropolije s skupnim pastirskim listom dne 26. nov. 1887. izrecno prepovedali „vscm svojim duhovskim zavodom in semeniščem, kakor tudi vsem duhovnikom in klerikom, da ne smejo niti n a r o č e v a j e niti kakorkoli sodelovaje podpirati listov in časopisov", ki so jih označili (imenoma so štirikrat zazn; menovali »Slovenski Narod). Potem pravijo, da »so trdno prepričani, da ne bodo nikoli prisiljeni nasprotnega ravnanja kaznovati morda celo s cerkvenimi kaznimi . . .“ Ta prepoved do sedaj še ni bila preklicana.
6
Razni činitelji so povzdignili Mohorjevo družbo do tega pomembnega stališča, ki ga ima — hvala Bogu — zdaj med nami. Božji blagoslov je prvi in najmočnejši. Potem požrtvovalnost nje voditeljev, trudoljubivost poverjenikov, naklonjenost pisateljev in še marsikaj druzega. Pa še en faktor! Ne zamerite: k vsestranskemu razvoju in napredku Mohorjeve družbe, k nje povzdigi na sedanjo višino je mnogo mnogo pripomogla tudi pametna, stvarna — kritika.
Leto za letom nam poklanja družba svoj književni dar — in leto za letom se ta dar z vso blagohotnostjo javno presoja. Opozarja se na hibe. stavijo nasveti, izražajo misli take in take. Odbor uvažuje, kar je pametnega, izpeljivega, družbine knjige se izpopolnjujejo, ustreza se čimdalje več zahtevam, čimdalje raznovrstnejšim potrebam ... in število udov raste, in družba pridobiva na ugledu, moči, vplivu. Trdno uverjeni, tla je tako, usojamo si ob letošnjih knjigah izreči dvoje, troje morda uporabnih misli.
*
* *
Nekaj misli, da — ne toliko o posameznih knjigah, marveč bolj na splošno.
Že leta sem ponavljamo v raznih kritikah in nekritikah refren: Mohorjevi družbi n e d o s t a j e lepih, daljših povesti. To je živa istina. Živa istina je pa tudi, da se pri našem ljudstvu dolga, zanimiva povest, kakor smo jih včasih brali v „ Večernicah", ne da tako zlepa s čim nadomestiti. Letošnje „Jagode“ so nekaj, a bogsigavedi kaj niso že same po sebi ne. Pesmice naj bi že bile; kar je pa proze, to je pač pisano blagozvočno, v lepem, domačem jeziku, kakor Stritar zna — a nekamo prazno je vse in pa nekamo čudno prisiljeno bodi že v posameznih dejanjih, bodi v značajih, zlasti otroških. Stritarjevi otroci so do malega vsi — modrijani Stritarji. "Pega ne pravimo zato, ker so „Jagode“ Stritarjeve, marveč zato, ker se nam pač zde take. Posebne zabave in koristi ljudstvo od take knjige nima. Vse drugo je lepa, v dobrem duhu dobro napisana povest! Ob nji se	narod zares zabava, naslaja,	uči.	Zato je
škoda, da se naši pripovedovavci ne	hotč prav polotiti hvaležnega	posla daljših,
po vsebini in obliki kolikor mogoče dovršenih povesti! Mohorjeva družba sama to gotovo najbolj obžaluje. Toda pomagati si ne vč. Kaj pa, ali se res nikakor ne da pomagati." Pač — s prevodi! Morda smo prehitro rekli. Toda čemu hoditi po ovinkih? Ta misel nikakor ni tako strašna Zakaj bi se Mohorjeva družba toli krčevito branila prevodov te ali one izvrstne povesti iz drugih slovstev" Da je caeteris paribus izvirno boljše od neizvirnega, to vč vsak. Ali če pa izvirnega — ni! Skoro povsod prinašajo slične književne družbe svojim članom tudi po kak prevod. Naša „Matica“ sama nam je že podala katerega. O zabavno-poučnih listih niti ne govorim. Nemški „Alte u. neue W e 11“ je na zelo visoki stopinji — pa se nič ne brani prevodov H. Sienkicvvicz-evih romanov. Lelo „Z v o n“ si „v bodoče pridržuje	pravico, da objavi včasih po	kak	prevod,
kadar se mu bo to primerno zdelo“	.	. . Mohorjeva družba stori po	naši	misli to
tem lažje, ker njen namen ni ravno bogatiti slovensko slovstvo z vsakovrstnimi izvirnimi spisi in knjigami, marveč sploh r a z-
š i i“ j a t i m e d Slovenci dobre knjige In koliko je po drugih slovstvih resnično izbornih povesti, takih, ki jim po pravici sodi ime dobrih knjig, vrednih, da se (zlasti če nimamo izvirnih!) razširijo tudi med Slovenci ! Zakaj bi toraj sem tcrtja ne podali katere preprostemu narodu, za čigar duševno obzorje je non plus ultra — lepa, poučna, jezgrovita, etično delujoča povest!
Toliko gledč na povesti. Zdaj še nekaj z ozirom na znanstvene knjige. Hvalevredno je, da podarja naša družba svojim članom tudi znanstvenih knjig iz te in one stroke. Narod se po njih vsestranski prebuja, poučuje, izobražuje. Marsikaka praktično-poučna knjiga mu je donesla tudi že materialne koristi. Vse priznanje zato družbi! Da bi le pisatelji v znanstvenih knjigah zadeli vselej — pravo obliko! Snovem često ni kaj prerekati, razven da se ta ali ona morda vendarle nekoliko premalo od blizu dotiče našega naroda. Namesto „Avstralije in otokov' opišimo Slovencem raje katero s 1 o-v a n s k i h držav ali dežel! Vendar bodisi tudi — „ Avstralija in njeni otoki"! Toda oblika, oblika takim knjigam za ljudstvo mora biti drugačna! Kakšna? Drugačna! Bolj mikavna, bolj zanimiva, bolj konkretna, bolj po ljudski radovednosti in ljudskemu pojmovanju umerjena! . . . Tisto zistematično oddelkovanje po rimskih in arabskih številkah, po velikih, malih, latinskih in grških črkah — človeka že na prvi pogled odbija. Preveč šolsko je, preveč suhoparn o. Strogo znanstvena oblika za preproste bravce, kakor jih ima v svoji večini družba sv. Mohorja, za nje to ni. Ljudstvo takih	knjig tudi res ne	bere. Za	balast mu	ležč na polici	ali v kaki!
stari skrinji. Ne	ustrezajo mu. Za	ljudstvo	so poučne	knjige, ki	se	bero kakor
povesti. Seveda je ta način težko zadeti. A treba iskati vzorov po drugih slovstvih — vsak pisatelj za svojo stroko! Od nemškega Spillmanna' n. pr. se uči zemljepisec, kako treba seznaniti preprosto ljudstvo s tujimi deželami! Njegov „R u n d um A f r i k a“ ali pa „D u r c h A s i e n“, to je nekaj krasnega Nikoli se človek ne naveliča brati. A je pa tudi zanimivo, mično. Nič sistematičnega, nič abstraktnega. Poljuden, živahen opis popotovanja — na katerem se ustavi pisatelj zdaj pri tem jezeru, zdaj pri onem mestu, zdaj pri divjakih, zdaj pri misijonarjih, zdaj pri tem prazniku ali šegi inozemcev, zdaj pri onih zgodovinskih spominih . . . vse namešano, predmet za predmetom, kakor jih ravno pisatelj srečuje na poti ali tudi kakor se mu ravno zdi. Tu pretrga spis z do-godbico, tam s kako refleksijo, tu siplje šalo in dovtipe, tam govori resno besedo svojemu bravcu ... To je knjiga znanstvena, zemljepisna knjiga za — ljudstvo! Tu je	razlika, ki mika.	V takem	ali podobnem genru	skušaj vsak pisatelj v svoji stroki pisati poučne	stvari za	— narod!	. . .
*
* *
Te misli so nam posebno rojile po glavi, ko smo pregledovali in pre-listovali letošnje knjige družbe sv. Mohorja. Povedali smo jih iz najboljšega namena, ne z zahtevo, da se jih odbor in pisatelji družbe slepo oklenejo, pač pa z željo, da jih blagohotno preudarijo in, ako je kaj na njih—sčasoma uvažujejo.
1 Taisti pisatelj je napisal tudi že več jako lepih povesti in povestic.
Sicer pa smo se, kakor vsako leto, tudi letos od srca veselili Mohorjevih knjig, v katerih je zopet toliko in tako raznovrstne, tako dobre in zdrave hrane za naše ljudstvo. Osobito smo se radovali krasnih „Z g o d b“, ki naj le kolikor mogoče hitro napredujejo, da bodo prej cele po naših domačih knjižnicah , bogatega „k o 1 e d a r j a“ in vrlo praktične „P ostrežbe b o I n i k o 111“.
Čimdalje trdnejša je naša zavest:	kaj takega kot je Mohorjeva družba
nima noben drug narod na svetu!	Dr.	M.	O.
Anton Hribar-Korinjski: Popevčice milemu narodu. II. zvezek. Zupanova Minka. — Marsikaj se je zadnji čas že povedalo o tej knjižici. Nekdo se je v „Narodu“ celo razhudil nad »politično" tendenco Županove Minke. O tej pa zares nismo mogli najti v knjižici ne duha ne sluha. To je že patološka ^politična hiperestezija“. Kaj naj torej rečemo o drugem zvezku popevčic? Kaj? To, kar vsi pravijo o Hribarju. Hribar ima lepe darove, a svojih talentov »nikdar ni izmikal in oblažil. Hribar poje še danes tako, kakor je pel nekdaj v Aloj-zijevišču, in tedaj je pel, kakor je slišal basniti deda ob Krki. Hribar se kar niČ ne trudi, da bi poiskal svojim mislim najlepše oblike. Kar mu pride na misel in kakor mu pride, tako zapiše, rima se že najde —
„7.arudi devica
V belem vsem obrazi In po lahnem s prtom
Tje po šipah plazi.. “
Tako je! Ker pa ima naravne dari, zato mu Časih privre iz srca pristna poezija in se razlije kar spotanno tudi v lepoglasno pesem. Poleg trivialne kitice s trivialnimi rimami te naenkrat čudno prevzame: bereš in kar bereš, to je preprosta, a prava narodna poezija. Tak je bil Hribar vedno, in takšen je bil tudi, ko je „popeval“ o Županovi Minki. Mnogo je v tej knjižici naravnost trivialnega, a marsikaj zopet tako lepo zazveni, da človek čuti, kaj bi Hribar lehko bil, ko bi bil poezijo negoval, a ne je imel za nekako rokodelŠčino. Sicer pa še rokodelec samouk ni kaj prida, če se ne izpopolnjuje. Želimo torej le to, da bi Hribar, če je še čas in še čuti v sebi pevsko moč, bolj pazil na umetniško obliko svojih del. Ni dvoma, da je popularen pesnik, a ne sme grešiti na popularnost. Res je, on poje „iz naroda za narod", a izbrati mora iz čuvstev narodne duše najlepša in najlepša čuvstva zopet vrniti narodu v najlepših pesmih. Potem bo narod umel te glase, zavedel se bo tega, kar ima lepega in dobrega, ljubil bo to in gojil in tako se blažil in mikali — Ni pa treba zopet poudarjati, da naj bi izdajal svoje pesmi res za narod, ki so mu namenjene. Knjižice po [•60 gld. — take niso za narod!	A. U.
Zbirka ljudskih iger. Izdaja ^Slovenska krščansko socialna zveza“. I. snopič. Ljubljana 1900. Cena mehko vezanemu izvodu 40 kr., po pošti 45 kr. Za društva, ki vzamejo vsaj pet izvodov skupaj, se je cena znižala na 30 kr., po pošti toliko več, kolikor znaša poštnina. — Hvaležne naloge se je lotila »Slovenska krščansko-socialna zveza". Kdor je že sam sodeloval pri kakem društvu, ta ve, koliko življenja dajo društvu ravno poštene, vedre ali resne predstave. A doslej res nisi imel seči po čem Po celi deželi so časi iskali rokopisov, in Če
so jih dobili, je bilo treba še prepisavati, kar je dalo mnogo dela. Zato bodo društva gotovo vesela, da je „Zveza“ začela izdajati tiskane domače ljudske igre, kar je izvestno tudi kos socialnega dela. Seveda bi o nizki ceni stvar težko uspevala, če se ne bodo zanjo zavzeli tudi drugi rodoljubi, zakaj društev je vendar primeroma le malo. Radi tega opozarjamo vse rodoljube na to zbirko. V prvem snopiču so tri igre: i. Pravica se je izkazala. Burka. Spisal dr. J. E. Krek. 2. Zamujeni v 1 a k Saloigra. Priredil A. Kržič. 5. L u r š k a pastirica, Igrokaz. Po dr. R Weissenhoferju poslovenil L. S. K prvi in tretji igri so priložene primerne skladbe. Igre ureja in prireja za tisk urednik „Domoljubov“, za socialno stvar neumorno delavni stolni vikar L. Smolnikar. Bodi torej to delo še enkrat vsem toplo priporočeno.	A. U.
Das philosophische Gottesproblem in seinen wichtigsten Auftassungen. Von Dr. Joseph Geyser, Privatdocent der Philosophie an der Universitkt Bonn. Bonn 1899. Verlag P. Hanstein.
Najvišji predmet metafizike je Bog. Zato je božji problem najimenitnejše vprašanje za filozofa. Dr. Gevser pa ni mislil pisati teodiceje (metafizike o Bogu'), ampak le uvod v teodicejo. Preiskuje namreč v svoji knjigi, kako so si bili stari miselci z ozirom na božji problem. Najstarejša jonska filozofija se ni mogla dvigniti nad materijo. Prašilo je pač obsledila, a istovetila jo je s pratvarjo ter tako obtičala v materializmu. E m p e d o k 1 e j je prvi ločil materijo in vzrok gibanja, a Boga ni našel. Heraklit (530—470 pr. Kr.) je pač opazil v vseh izpremembah neki svetovni zakon, a zakonodavca tudi on ni še našel. Korak dalje je šel A n a k s a g o r a (5°°—42°)- Iz svetovne smotrenosti je sklepal, da sveta vzrok ne more biti ne brezum ne slučaj, ampak le duh (vou?). ,,Nus“ mu je počela vsega, a Boga tega načela še nikjer ne imenuje. Preden je filozofija prišla do tega, je zablodila poprej še v drugo zmoto, v panteizem. E I e a t j e (Ksenofan, Parmenida, Zenon) so razbrali iz vsega pojem bitja, a ta pojem so ostvarili |)iypostazirali) in tako poistovetili vse z enotnim bitjem. "Sv is 'iv y.«i is nav — bitje in vse je eno — to je kratka formula panteizma. A t o m i s t i (Levcip, Demokrit. . .) so se povrnili k materializmu ter ga skušali umsko obrazložiti. Priznavali so svetovni vzrok, a dejali so. da ta vzrok ni druzega kakor imanentna mehanična nujnost atomov. So fi stika je bila rezultat vsega. Začeli so dvomiti, ali je Bog, ki je živel v vseobčnem nezavestnem prepričanju, drugi pa so jeli kar tajiti Boga. Tako je dejal K riti a, da je bogove izumel prebrisan mož, ker ni bilo drugače mogoče vzdrževati družabnega reda; P r o-d i k pa je sodil,	da so bogovi le	poosebljene velike prirodne	moči.	Pod tem
skepticizmom sta	se začela rušiti red in nravnost. Tedaj je nastopil	Sokrat.
Sokrat je najprej	utrdil objektivno	vrednost našega spoznanja,	ki so	jo bili izpodkopali eleatje	in sofisti, potem	pa je na tej podstavi razvil	teleološki dokaz
o Bogu. Sokrat je bil ljudstvu velik prorok božanstva v času vse razjedajočega nihilističnega skepticizma. Delo pa, ki je je zapoČel Sokrat, sta nadaljevala Platon in Aristotel. Pri Platonu in Aristotelu ima božji problem že jasne obrise. Zato pa je umevno, da je pri njima zastavila krščanska filozofija. — Knjiga je pisana duhovito in v lepem jeziku. Upati je, da bo podal mladi učenjak svetu še marsikak zreli sad svojega truda in duha.
Der Zerstorungsgeist der staatlichen Volksschule. Mainz 1897. Ver-lag Fr. Kirchheim. ro8 gld. 231 str.
Boj, ki se dandanašnji bije, je boj med krščanstvom in ateizmom. Moči teme so se zarotile, da uničijo namere, ki jih ima Bog s človeštvom. Načrt božji je vzgoja človeštva v Kristusu in po Kristusu za nadnaravni večni smoter. Proti temu načrtu se bojuje ateizem z ^modernimi idejami". Moderne ideje so vtelešene v moderni liberalni državi. Bojno polje med državo božjo in moderno liberalno državo pa je — šol a. Šola odloči bodočnost narodov.
Svetli so ideali, ki jih motri krščanska šola. Šola bodi za življenje. Zato mora šola jasno kazati smoter življenja, a mora tudi dati volji trdnost, da značajno teži za smotrom. A človek mora težiti za smotrom v družbi. Zato mu mora šola zasaditi v srce tudi socialne kreposti, pred vsem ljubezen in pravičnost. Toda jasno, trdno svetovno naziranje ima le krščanstvo, le krščanstvo ima jasne večne cilje, le krščanstvo ima v sebi moči, ki morejo zamoriti v srcih sebični in kruti egoizem ter zasnovati zasebno in javno življenje na pravičnost in ljubezen. Le tista šola je torej šola za življenje, ki ji je osnova in središče krščanstvo. Krščanstva kot takega pa ni, ampak krščanstvo je vedno in povsod vtelešeno v konfesiji. Zatorej mora šola biti konfesionalna.
Moderna državna šola je šola osnovana na modernih idejah liberalizma. Religija je v njej kvečjemu stroka, duh nje pa je naturalizem brez ozira na večni smoter, brez ozira na Boga. Šola brez Boga pa se mora dosledno razviti v šolo proti Bogu. Ker pa brez Boga ni pravice in ljubezni in brez smotra ne značajnega smotrenega življenja, zato moderna šola ne more dati tega, kar je najbolj potrebno. Glavo napolni z vsem mogočim, a srce ostane pusto. Odtod prezgodnja zrelost — naša doba skoraj ne bo več poznala otrok, ampak le starce —; odtod blaziranost mladine; odtod tisti grozni pohlep po uživanju; tisti strah pred delom in trudom; odtod toliko blaznosti, zločinov in samomorov. Moderna sola zastrupljuje otroška srca, ki so kakor stanice družabnega organizma, zato zastruplja vso človeško družbo. Zadnja posledica moderne šole bo socialna revolucija.
Kompromis je nemogoč, šola je ali krščanska ali ateistična, zato naj se stariši odločijo!
To je osnovna misel te krasne knjižice, ki nam je žal še-le sedaj prišla v roke. A le osnovna misel! Knjiga je prebogata z mislimi, da bi jih mogli le kratko povzeti. Moderna šola se ljudstvu ne kaže, kakršna je v resnici. Tega so krive fraze, s katerimi jo je pokril liberalizem. Pisatelj te knjige pa je ravno te fraze mojstersko razkrinkal. Dokazal je, da je tisti liberalizem, ki ima ime od svobode in toliko govori o svobodi, pravzaprav tiran, ki ropa otroke, krši pogodbe, zasužnjuje duhove, tlači svobodo vesti!
Vsem, ki se bavijo s šolskim vprašanjem, to knjižico prav priporočamo.
A. U.
*
* #
Dalje smo prejeli naslednji knjigi:
Dr. Ivan Križanič: Razlaga novega „Velikega Katekizma", p0-trjenega od vseh avstrijskih škofov, zbranih na Dunaju 9. aprila 1894. Prvi
del. Maribor 1899 Natisnila tiskarna sv. Cirila v Mariboru. — Knez in škof lavantinski imenuje v potrdilu knjigo »hvalevreden in potrebam našega časa celo primeren spis“.
Ljubite svoje sovražnike. Spisal J. S p i 11 m a n n iz J. D. S štirimi podobami. Ljubljana. Založila Katoliška bukvama. Cena 20 kr. Mladinskih spisov jezuita Spillmanna ni treba še posebej priporočati. Njih glas sega že danes preko nemških mej. Dobra misel je bila, da se preložč vsaj nekateri tudi v slovenščino. Preloga je lepa, jezik dosti Čist in domač, slike prav čedne, cena nizka. Mladinoljubi bodo brez dvoma pridnim otrokom radi omislili lepo darilce,
A. U.
II.
Razgled socioloških del.
Potrebe novega časa nas nujno silijo, da se temeljito bavimo z družabnimi vprašanji. Človeštvo čuti, da je njegov družabni organizem deloma razpadel, deloma bolan. In kakor v vsakem organizmu narava sama teži po ozdravljenju, tako se tudi v organizmu Človeške družbe pojavlja teženje po zdravju, po redu in sreči. To naravno teženje vzbuja nove struje v javnem življenju. Nove ideje se razširjajo med ljudstvom, in ljudstvo jih hrepeneče vzprejema ter se jih trumoma, a tudi nerazsodno oklepa. Zato mora vsak izobraženec vedeti za izvor in za smoter posameznih naukov, imeti mora stalna načela, po katerih presoja te urno se menjajoče in nestalne duševne tvorbe nove dobe. Zlasti pa oni, ki imajo zasebno ali politično vzgojo ljudstva v rokah, morajo globlje prodreti v spoznanju človeške narave, njenih dobrin in slabosti, imeti morajo jasen pogled v organizem človeštva in vedeti, v kakem redu se morajo spajati družabne prvine, da tvorijo celoto, v kateri more ljudstvo uživati zadovoljnost in blagostanje.
V naši dobi dela dnevno Časopisje javno mnenje. To časopisje je plitvo in njegov moralni vpliv je v obče bolj škodljiv nego koristen. Dnevno časopisje ne more biti ljudstvu pravi učitelj, ker je od ljudstva odvisno in išče svojega dobička v tem, da služi ljudskim nagonom. »Glasila javnega mnenja" ne izražajo ljudske volje, ampak jo šele delajo, pač pa novodobni časnikarji gledajo, da se ne zamerijo množici, ko ji vlivajo v majhnih dnevnih dozah svoje nazore. Tako vodita Časopisje dva faktorja: ljudski instinkti in zasebni interesi časnikarjev. V ljudstvu pa spi tudi velika moč. Kdor zna to moč vzbuditi in jo porabiti za svoje namene, je gospodar v družbi. To delo oskrbujejo Časnikarji. A oni nc delajo zase, ker so večinoma plačano orodje po gospodstvu hlepečih političnih strank. Zato si Časopisje tako nasprotuje, zato se med seboj pobija, zato konkurira med sabo na umazan način. Kakršna stranka, ki plačuje — tak list, taka vzgoja občinstva!
Zato je pa silno žalostno, da je javno mnenje pri nas popolnoma odvisno od dnevnega časopisja. Dnevna in osebna politika s svojimi plitvimi nazori, breznačelnimi sodbami in osebnimi napadi je v ljudstvu otemnila jasnost pojmov in izpodkopala poštenost. Občinstvo bere nasprotne sodbe in strankarska poročila;
občinstvo vidi, da oni, ki so po svoji Časnikarski službi poklicani glasniki resnice, zlorabljajo zaupanje in lahkovernost ljudstva v svoje namene: zato izgublja tudi občinstvo čut za resnico in stalnost načel.
Vsak izobraženec mora si torej iz čistih znanstvenih virov zajeti načelno izobrazbo. Izobraženec mora biti neodvisen od različnih mnenj različno plačanih žurnalistov. Propali dijaki, ki imajo spretno pero, pa so preveč nestalni ali leni za strokovne študije, ljudje, ki se radi pečajo s politiko, pa so osebno tako kompromitirani, da ne morejo javno nastopiti, možje, ki često za en list napišejo članek, da ga v drugem listu pobijajo — glejte: taki možje so često duševni voditelji naše inteligence!
Takih učiteljev in voditeljev se mora izobraženec osvoboditi. Prostost duha pa da samo znanstveno prepričanje. V družboslovni znanosti je silno težko najti prave nazore med neŠtevilnimi nauki, ki se razširjajo ; še težje je ohraniti si prepričanje v skeptičnem	vzduhu	naše družbe A to	je gotovo, da možje, ki
vedo, za kaj se borč,	možje,	katerim	globoko v	duši korenini neomahljivo
prepričanje, sezidano na temelju jasnih pojmov in logičnega mišljenja, da taki možje ne morejo ostati brez trajnega vpliva na ljudstvo in na javnost
Družboslovno znanstveno slovstvo je v zadnjem času silno naraslo. V tem slovstvu je veliko knjig škodljivih, ker so navdahnjene od napačnega materialističnega ali panteističnega modroslovja. Večina je skoro nerabnih, ker so nejasne, zmedene ali pomanjkljive; družboslovje je namreč, kakor zdravilstvo, taka znanost, o kateri sicer vsak nekaj ve, a malokdo kaj temeljitega. Mnogo je dobrih knjig, ki pa obdelujejo le posamezne stroke. Jako malo pa je knjig, o katerih se more reči, da je možno iz njih si ustvariti celotno sliko o človeški družbi in njenem notranjem življenju in razvoju.
Zato pa se nam zdi potrebno da res dobre knjige tukaj obširneje popišemo. Naš namen ni v prvi vrsti kritika, ampak analiza priznanih znanstveno-sociolo-gičnih del. S tem hočemo doseči,	da širše	občinstvo zve za predmete, s katerimi
se peča družboslovje, in	oni, ki	se želi	izobraziti,	bo iz naših poročil izbral
lahko dela, ki so mu za njegovo stroko potrebna. Najprej podajemo pregled nekaterih knjig, ki naj začetnikom v kratkih potezah in lahko v umevni besedi očrtajo splošne predmete družboslovne znanosti.
1.	Dr. AlbertStockl: Lehrbuch der Philosophie. Dritte Abtheilung. Ethik, Social- und Rechtsphilosophie. Siebente, neuerdings revidierte und verbesserte Autiage. Mainz. Verlag von Fr. Kirchheim. 1892.
Modroslovno knjigo stavimo na prvo mesto, ker je neobhodno potrebno, da se temeljni pojmi družabnih oblik in zakonov razvijejo in spoznajo jasno in točno; zmota v prvinah svetovnega naziranja tira sociologa v svojih posledicah na napačni poti v vedno večje blodnje. Sociologija mora kakor vsaka druga znanost svoja načela zajeti iz višje znanosti. Ta znanost, ki ima v sebi logični temelj za sociologijo, je pravoslovje, katero zajema svoja načela slednjič metafizike. Zato je za vsakega, ki se peča z družboslovnimi vedami, potrebna modroslovna izobrazba.
'/.e. etika, ki razlaga dolžnosti Človekove do Boga, samega sebe in do bližnjega, sega v družboslovno znanost. Ko razlaga naravno - verska dejanja«
zunanje božje češčenje, obveznost prisege in obljube, dolžnost ljubezni do bližnjega, resnicoljubnosti in pravičnosti, razlaga pač nazore, ki so velike socialnopolitične važnosti, ako se prenesejo na javno življenje. Stockl je tudi oddelek o miloščini, organizaciji dobrodelnosti in o skrbi za reveže postavil že v etiko
(.§ 65 -67).
VII, in zadnji del celega Stocklovega modroslovnega sestava pa je prav za prav socialno in pravno m o d ro s 1 o v j e. Prvi del se peča najprej z družbo sploh (§ 74-79). „Družba je stalna, dasi ne vedno tudi krajevna, a vedno vsaj moralna jednota več oseb, ki težč po skupnem smotru pod zapovedujočo oblastjo." V širjem pomenu se zove vse človeštvo družba, ker je pod oblastjo božjo Družbe v ožjem pomenu so različne. V vsaki družbi je bistvena oblast (avtoriteta). Izvora družbi ni čakati v družabni pogodbi (kakor sta učila Hobbes in Rousseau), ampak v človeški naravi, ki je sama ob sebi družabna. Narava zahteva rodbino, državno in versko družbo.
Nobena družba ne more obstati brez trdne uredbe, zato je takoj ob pričetku treba razviti teorijo prava (§ 80—98). Ta oddelek je jako važen, ker iz napačnega pojma o pravu izvirajo novodobne državnopravne zmote. Izvor pravu ni država (kakor trdč novodobniki večinoma), tudi ne izvira le iz svobodnega dogovora ljudi, ampak zadnji in najvišji izvir pravic je Bog. Iz njegove volje izvira naravno pravo. Pozitivno pravo natančneje določa in uporablja naravo-pravna načela. Pravo in nravnost sta v bistveni zvezi. Pravne zahteve so: da se pravo družabnikov varuje, da se pravo tudi izsili in da se pravica avtoritativno razsoja. Privatno maščevanje ni dovoljeno, kakor ne	lynchanje, krvava osveta	itd Kaznilna pravica je	utemeljena	le na podlagi
morale	in izvira odtod, ker	človek poleg krivde proti	Bogu naredi tudi krivdo
proti človeškemu zakonu. Namen kazni je zadostiti prekršenemu pravnemu redu in poleg tega ali poboljšati ali ostrašiti ali storiti neškodljivega kaznjenca. Smrtna kazen je dovoljena in opravičena. — Po teh splošnih naukih o družbi pride na vrsto :
Drugi del (§ 99 —131)) ki govori o splošnih naravnih pravicah človekovih v družbi. Te pravice, ki jih ima vsak Človek, so:
1. pravica do osebnosti (sužnost) ;
2. pravica do osebne svobode (ki pa mora soglašati z namenom družbe);
3.	pravica do osebne j	e d n a k o s t i ;
4.	pravica do življenja (umor), do zdravja (delavska	higijena), do
nravne nedotakljivosti života (posilstvo);
5. pravica do sam o hranitve (sredstva za življenje, pravo v skrajni sili, prisilna hramba);
6. pravica do raz u m s k e ga in v e rs k o n ra v n e g a razvoja inizpo-p o 1 n j e v a n j a (šolstvo, verstvo);
7. pravica do Časti (osebne, meščanske, stanovske, uradne), dvoboj nedovoljen, družba sme kaznovati na časti;
8. pravica do združevanja;
9. iz teh pravic izhaja lastninsko pravo. Napačni uki o lastninskem pravu so: Grotijev nauk, ki pravi, da je lastnina nastala iz delitvene po-
godbe, legalna teorija, ki jo izpeljuje iz državne naredbe; komunistična, ki smatra lastnino za rop. A v resnici ima človek po svoji naravi pravico do zasebne lastnine. Opravičena je zemljiška posest in pošteno množenje posesti. Skupna last je kakor zasebna opravičena v naravnem pravu. Lastnina se pridobiva s prisvojitvijo (okupacijo), z delom, s prirastkom, s pogodbo, ded-ščino, z zastaranjem. Last je podvržena božjemu nravnemu zakonu. Razmerje osebne lastnine do države je tole:
a) osebna	lastnina je bila	prej	nego država;
b) zato je	tudi država ne	more vzeti;
c) država jo mor3 braniti;
d) država pa sme poseči v uredbo lastninske pravice, če zahtevajo to splošne gospodarske koristi.
10. Splošno pravo je tudi pogodbeno pravo. Ta del je silno obširen. Za sociologa so važne zlasti sledeče pogodbe: posojilna pogodba, delavska in menjalna pogodba. Tu mora sociolog razpravljati o izviru kapitalizma. Trgovstvo sloni na menjalnih pogodbah; denar je menjalno sredstvo, denarno posojilo	samo ob sebi	nima	pravice do	obresti, ako	ni posebnih
vzrokov, oder ust v o je zločin	in je	mora država	zatirati. Iz pogodb izvirajo
delniške družbe, kreditna društva, banke, me n ji čn a trgovina, špekulacija s papirji, borza itd. Sociolog jih mora nepristransko soditi po splošnih naravopravnih in moralnih načelih.
11. Dedno pravo izvira iz osebne lastnine.
Tretji del (§ 132-—-156) se peča s stanovsko organizacijo in z gospodarskim življenjem družbe.
Bolj nego plemstvo, zanimajo družboslovca gospodarski stanovi, ki se sedaj ločijo v srednji in v delavski stan. V srednjem stanu je prvi kmečki stan, katerega organizacija je temelj za vso družbo. Obrtni stan, ki predeluje surovine za rabo Človeštvu, in trgovski, ki preskrbuje kroženje blaga, s svojimi težnjami, potrebami in škodljivimi izrastki, dasta nepregledno množico snovi za premišljevanje.
Delavski stan, plačilne pogodbe, proletarijat itd. zaključuje stanovsko razdelitev družbe.
Nauk o gospodarskem življenju družbe mora se začeti v tem, da se zavrneta najprej temeljni gospodarski zmoti nove dobe: liberalizem in socializem.
Liberalizem a) pozna le i n d i v i d u e ln o, zasebno korist, b) država ne sme po njegovem nauku zavirati bogatenja posamnikov; c) svoboda obrti, svobodna špekulacija s posestjo, svobodno preseljevanje, svobodna delitev posestva, svoboda denarnega gospodarstva in obrestovanja so liberalne zahteve; d) zato liberalizem družbo razjeda in ato mi žira, e) svobodna bodi konkurenca; f) delavsko plačo določuj le razmerje med ponudbo in zahtevo.
Socializem zahteva; a) odpravo zasebne lastnine in vpeljavo skupne posesti; b) skupno proizvajanje; c) odpravo dela za plačo; d) vse življenje, delovanje in uživanje bodi le družabno; e) država bodi socijalistična produktivna družba, država bodi edini producent, delodajavec in posestnik izdelkov;/) zato so neopravičene druge družbe, kakor rodbine, stan itd.
Zatem je na mestu razprava o socialnem vprašanju, ki se razvija na podragi napačnih načel in ki se more rešiti le po treh načelih.
1. Gospodarsko življenje se mora postaviti pod zakon nravnega svetovnega reda, ki ga uči krščanstvo;
2. gospodarsko življenje v družbi mora biti prošinjeno od duha samo-zatajevanja, ponižnosti in ljubezni;
3. ustanoviti se morajo zadružne stanovske zveze, v katerih okviru se mora gibati gospodarstvo.
Socijalno vprašanje morejo rešiti sledeči faktorji:	1.	Delavski	stanovi
sami, 2. država, 3. cerkev.
V Četrtem delu (§ 157—239) razpravlja Stockl o rodbinski, državni in verski družbi.
I. Rodbina izvira iz narave kot prva vseh družb in prvina vse organizacije. Stališče žene, ki je možu enaka po osebnosti, neenaka duševno in telesno, veljavnost, svetost in nerazdružnost zakonske zveze, enoženstvo, naravnopravni zadržki, medsebojne dolžnosti zakonskih spadajo sem. Oblasti s ta riše v do otrok in nasprotno dolžnostim otrok do starišev sledi šolsko vprašanje. Sola je učni in vzgojni zavod in je namestnica starišev; zato ne sme biti državna ustanova. Iz naravnega reda sledi, da šola ne izhaja iz državne, ampak iz očetovske oblasti, ki je prvotnejša od državne. Državi namen ni pouk in vzgoja, pač pa rodbini; torej je po naravnem redu šola pod oblastjo starišev, ne uradnikov. Po nadnaravnem redu ima za stariši cerkev oblast do šole, država, kolikor zahteva nje namen. Prisilna šolska dolžnost se iz naravnega prava ne da opravičiti načeloma, Stockl jo opravičuje hipotetično (gledč na razmere časa). Dolžnosti gospodarjev in služabnikov in njih medsebojno socialno razmerje, in rodbine razmerje do občine nas pri-vedo do nauka o državni družbi (§ 172—225).
II. Moderne teorije, ki vplivajo na državno življenje sedaj, so tri: 1. Teorija čiste pravne države, ki pravi, da je edini namen države bramba prava,
2.	teorija absolutne države, ki pravi, da je država sama sebi namen, in ni podvržena nobeni, tudi ne božji oblasti, ampak sama ob sebi vir vsega prava ^Macchiavelli, Hobbes, Schelling, Hegel itd.). 3. socialistična država. V resnici je pa država združenje celote skupno stanujočih rodbin, katerega smoter je ustanovitev in pospeševanje javnega časnega blagostanja v tej družbi. Naloge državne oblasti so: 1. Bramba pravic in upravičenih interesov vseh; 2. pozitivno zakonodajstvo na podlagi naravnega prava; 3. sodnijsko izvrševanje pravice. V drugi vrsti mora država: [.Odvračati po možnosti nesreče (kugo, povodni itd.),
2. državljanom ustvarjati pogoje, da si morejo z lastno pridnostjo pomagati,
3. skrbeti, da zasebne družbe ne škodujejo javnemu blagru. Da država varuje verstvo in cerkveno življenje, sledi iz naravnega prava in iz namena države. Država je nastala iz naravne potrebe: rodbine so se zvezale v občine, občine v državo. Med raznimi oblikami državne oblasti je najboljša monarhija, združena s stanovskim zastopstvom ljudstva. K o n s t i t u c i o n a 1 n a državna uredba, ki loči zakonodajno, izvrševalno in sodno oblast in pričakuje srečo narodov od tega, da se bodo te oblasti med seboj ovirale, da nobena ne prekorači svoje
meje, je odstranila iz države moralna načela, je vir neplodnim bojem in nezmožna za trajno vladanje ljudstva.
Teorija ljudske s a m o o b I a s t n o s t i (suverennosti), ki pravi, da je vrhovna državna oblast splošna ljudska volja, je ateistična, sloni na likeiji, je revolucionarna in pogubna Zgodovinski razvoj državne oblasti uči. da je nastala ali po volitvi, ali po tem, da se je kaka že obstoječa oblast (očetovska, vojaška ali verska) razvila v državno. Pravni temelj državne oblasti pa je božja naredba, ki je ustvarila človeško naravo tako, da brez države bivati ne more Razmerje med oblastjo in ljudstvom zahteva od državljana pokorščino do oblasti, v kolikor jo zahteva in dovoljuje nravnost. Revolucija ni dovoljena. »Javnega m n e n j a“ vlada ne sme prezirati; se mu pa tudi ne sme klanjati. Časopisju mora varovati potrebno svobodo, a tudi imeti kazenske zakone za brezvestno zlorabo časopisja. Peticijska, društvena in zborovalna svoboda je dovoljena, država pa si sme pridržati pravice nadzorstva Če se državna oblast zlorabi, ni dovoljen aktivni upor. pač pa pasivni upor, ki obstoji v tem, da se nravnemu pravu nasprotni ukazi ne izpolnjujejo.
Kako se obnašati, ako si kdo po krivici prisvoji državno oblast? Načelo „d o v r š e n e g a dejanj a“, po katerem je tudi krivično dejanje podlaga pravu, ne velja. Spoštovati treba oblast, ki je potrebna, tudi če je v krivičnih rokah; seveda ima opravičeni pretendent vedno prednost pred uzurpatorjem.
Državna oblast mora imeti pripomočke. Med njimi je prvo d e n a r-s t v o (finance). Država sama ima lehko dohodke, ki izvirajo iz plodonosne državne lastnine, iz finančnih regalij, iz fiskalnih pravic in državnih monopolov. Pa podložniki so dolžni, da za dobiček, ki ga imajo od države, tudi plačujejo davke. Davki ne smejo biti samovoljni, ampak naloženi po potrebi, razdeljeni po zahtevah distributivne pravičnosti, primerni davčni moči ljudstva in se smejo rabiti samo za splošni blagor, nikdar pa se ne sme ljudski denar rabiti za privatne kapitalistične namene. Ali naj bodo večji direktni ali indirektni davki, se mora odločiti po okoliščinah. Sploh se mora reči, da indirektni davki bolj tlačijo ubogo ljudstvo. Državni dolg se sme semtertje v posebnih okoliščinah najeti, a neprevidno množenje dolga mora ljudstvo in državo spraviti v sužnost kapitalizma.
Drugi pripomoček je vojaštvo. Sedanje države imajo stalne vojske, ki nadomeščajo prvotno ljudsko brambo. Vojaštvo se ali najema ali nabira. Oba načina imata dobre in slabe strani. Po sedanjih okoliščinah je država prisiljena na n a b o r. A krivičen je neizmerni militarizem, ker ljudstvo pod njim grozno trpi.
Državna avtoriteta se kaže v t r o j n i obliki; kot postavodajalna, kot izvrševalna in kot sodna oblast.
Postavodajalna oblast izdaje i. državne temeljne zakone, 2. finančne,
3.	vojaške, 4. civilne, 5 kazenske, (5. policijske zakone
Izvrševalna oblast mora imeti uradu i š t v o, ki mora biti orga-nizovano, imeti službeni red in vsestransko nadzorstvo. Razmerje med nastavljajočim vladarjem in uradniki določuje državnoslužbena pogodba, ki veže uradnike k zvestobi, vladarja pa k plačevanju. Uprava se mora držati zakonov in sme
izdajati izvrševalne in samostojne upravne naredbe ter imeti sredstva, da njih izvrševanje izsili. Policija ima skrbeti za varnost in preprečavati nevarnosti za občni blagor, in je ali nadzorna ali detektivna ali prometna. Podvržena mora biti zakonom, da ni samovoljna, in je višja in nižja, javna in skrivna ter skrbi za notranji red. Na zunaj brani državo vojaštvo, ki je orodje vladarja kot načelnika eksekutive.
Sodna oblast se drži zakonov in mora biti neodvisna, odgovorna le Bogu in svoji vesti. Po naravi predmeta je ali civilna, ki sodi razpore, izvirajoče iz pravnih nasprotij, ali kriminalna, ki sodi kršenje pravice, ter preiskuje ali javno ali skrivno. Porotna sodišča, pri katerih se izrekajo možje iz ljudstva o krivdi zatoženca, a kazen določujejo učeni sodniki, so dvomljive vrednosti zlasti pri političnih pravdah. Če pride katoliški list pred liberalne ali social-demokraške porotnike, sledi skoro vedno obsodba, političen somišljenik se pa oprosti. Vladar ima pravico pomiloščenja.
III.	Človeška družba je množica družb, ki se morajo zavedati, da so sestre, ker imajo enega Očeta — Boga. Rodbina je najmanjša, stanovske zveze so enostranske, tudi državne so omejene. Zato je treba občečloveške družbe, ki z versko vezjo veže vse človeštvo in je poji z duhom pravice, ljubezni in prave civilizacije — in tc je cerkev. (i?§ 226—239,) Napačen je cezaropapi-stiški z istem, ki daje cerkveno oblast v roko posvetnim vladarjem. Država in cerkev sta med seboj bistveno različni in sta druga od druge neodvisni. Zato država nima nadzorstva nad cerkvijo, pač pa sklepa ž njo pogodbe — konkordate, v katerih pa se mora neodvisnost cerkve vedno braniti. „Ločitev cerkve od države“ je protinaravna, a boljša, nego državna oblast nad cerkvijo. Podobno je s „prostostjo pouka“. Sama na sebi je ta prostost krivica, ker zmota ne sme uživati iste prostosti kot resnica, a kjer država brani krive vere in zatira cerkveni nauk, se poteguje cerkev za prostost pouka.
V petem in zadnjem delu obdeluje Stockl mednarodno pravo (§§ 240—251). Vsaka država zase je moralična oseba. Poganstvo med državami ne pozna naravnega pravnega reda. Kdor ni sodržavljan, je poganu sovražnik. Krščanstvo edino uči, da so bratje vsi narodi. Obvezne pogodbe, politika ravnotežja, sprijaznjenje narodov izvirajo iz tega nauka. Načelo absolutne narodnosti je pa pogansko, kakor tudi načelo, da eden vladar ne sme poseči v vladavino drugega, kadar krivična revojucija podira pravično oblast. Kakor med ljudmi veija tudi med državami dolžnost pravice in ljubezni.
Mednarodne pravice držav so : 1. pravica samostojnosti. 2. samoohranitve,
3.	pravica do ozemlja, 4. do hrambe svojih koristi, kolikor ne škodujejo drugim,
5.	pravica, da sklepajo obvezne pogodbe z drugimi državami. Mednarodne d o I ž-11 osti držav so:	1. spoštovati naravne in pridobljene pravice drugih držav,
2.	priskočiti na pomoč po krivici zatirani državi, 3 izpolnovati pogodbe.
Mednarodno občevanje držav je potrebno za družbo. To občevanje mora biti splošno kulturno, gospodarsko in politično. Gospodarsko občevanje se kaže zlasti v trgovstvu, katero se pa mora ozirati na korist domačega prebivalstva. Omejeno mora biti pri prodaji škodljivih pridelkov (opij), pri uvažanju pridelkov, ki občutno konkurirajo z domačimi pridelki (žito), izvažati
ne smejo trgovci blaga, ki ga primanjkuje domačemu ljudstvu. Načelo proste trgovine se mora po potrebi omejiti po carinskem načelu, katero zahteva davek od uvoza ali izvoza določenih tvarin (varstvene in finančne carine). V varstvo mednarodnega prometa so ustanovljeni konzulati. Politično občevanje držav se godi po poslanikih in zvezah.
Vojska sploh je zlo in dovoljena samo v izrednih slučajih: če je država po krivici napadena, če se ji godi krivica, ki se brez vojske nc da popraviti, če je treba sovražnika prehiteti, če se pravična zahteva ne da mirnim potom izvesti, Če po krivici stiskana država želi pomoči. Vojno pravo določuje, kako se ima vojska začeti, s kakimi sredstvi se smeta sovražnika boriti, in kako se ima sklepati veljaven m i r.
Kakor krščanstvo med posamezniki določuje nravni red, ki je podlaga državnopravnemu redu in socialnemu življenju rodbin in stanov, tako je cerkev tudi med državami kot njih skupna mati potrebna varihinja civilizacije in pravičnosti. Zato je vzor vseh krščanskih sociologov:	krščanska	družba, v kateri
Kristusovi nauki prošinjajo državno življenje in urejujejo mednarodno občevanje držav. Ako so vsi ljudje bratje po naravi, jim je potreben na zemlji skupen oče — papež.
Načrtali smo tu po Stocklnu pregled socialnega modroslovja, iz katerega se more spoznati obseg sociologije. Knjiga je znanstveno-poljudna, zato jo priporočamo. O nadaljnih knjigah bomo poročali krajše, in sicer z ozirom na to knjigo. Obširneje bomo navajali le one stvari, ki jih drugi temeljiteje obravnavajo in ki so važneje za naše razmere.	K.	Lampe.
III.
Razgled obzornikov.
La Civilta Cattolica. (7. oktobra): Okrožnica Leona XIII. francoski duhovščini. — Ali je suvereniteta papeževa sanio častna ali dejanska? — Konkordat Pija Vil. s Francijo. — Podvržena pisma Lorenca Gangancllija. — (21. okt): Antiklerikalizem in I)reyfus. — Stoletnica Parinija. — Bonifacij VIII. in Dante. — Italski dialekti. — (4. nov.): Pavel Diakon. Konkordat Pija VIL .. — Pozitivizem. — Pico dclla Mirandola in Rosmini. — (16. nov.): Dva kruha. — Italski dialekti. — Shoij v Lijonu za svobodo pouka. Konkordat. — (2. dec.): Za sveto leto. — Svfcto leto v laškem parlamentu. — Darovi za uboge redovnike na Laškem. — Slutnje in telepatija.
Rivista internazionale di scienze sociali, (septem.): Trgovsko ladijevje Združenih držav (C. Bruno) — Železnice in ekonomske reforme (P. Olivieri). — K. stoletnica prve križarske vojske (G. Volpe). — (okt ): Agrarska kriza v Evropi (V. Manfredi.) „Quo vadis“ (F. Ermiai). — Občina in nje socialna naloga (Fr. Invrea).
La Scuola cattolica c la scicnza italiana. (sept -okt.): Stari in mladi (A. Buffoni)-Aleksander Volta (P. Maffi). Stoletnica Pija VI. (C. Pullegrini). — Morala v poeziji Parinija (E. Canevari’. — Moderna (A. Gappelazzi). — Umetniška koncepcija Dantejeve „l)ivina Commedia8 in dela sv. Bonaventure (I). Ronzoni). Ogri na Laškem (G. Bisoni • Konkordati (A. Giobbo). — Ali se more govoriti in kako se more govoriti o trpljenju Srca Jezusovega v sv. R. Telesu? (C. Domcnico). — Favna in selitev (G. Gaffuri).
L'Association CathoIique. (septA: Karl Marx (G. Pascal). Študija <> krščansko-socialncm gibanju (Chambljj. — Študija o novih oblikah oderuštva (II. Sava-
tier). — O vrednosti in delu (H. Savatier). — Socialno in katoliško gibanje na Francoskem.
— (okt.): Ljubezen, pravica, lastnina (Ch. de Panthiere). — Nemški katoliški shod v Neissi (11. Cetty). — Shod v Cahorsu — Kronika. — (nov.): Karl Marx (G. Pascal). — Zakon o strokovnih zvezah(V. Glercq). — Dolžnosti krščanskih lastnikov (P. Papcvrc). — Kronika.
Revue Thomiste. (zv. 5.): Caprcolus kot branitelj sv. Tomaža (Pčgues). — Darovi sv. Duha (Froget). — Vznik družbe po sv. Tomažu (Montagne). Dej in možnost pri Aristotelu (Baudin).
Stimmen aus Maria-Laaeh (8. zv.): Osnovni nauki Marksovega socializma v luči Bernsteinove kritike II (H. Pesch). — Vid živali-brezočnic I. (K. AVasmann). Najstarejši zemljevidi II. (J Schvvarz.) — Moderni hinduizem pod vplivom krščanskih idej II. (A. Hegglin). Paliotto pri sv. Ambrožu v Milanu. (J. Braun). — Slavnostna igra iz stare dobe (Th. Schmid). — (9. zv.) Dedno pravo grajanskega zakonika in prirodno pravo I. (I.ehmkuhl). — Realnoznanstvena religija pa morala (V. Cathrein). Prve razprave o malem katekizmu na vatikanskem zboru (Th. Granderath). — Biblioteka in arhiv rimske cerkve v prvem tisočletju (J. Hilgers.) — Vid živali-brezočnic II. (E. \Vasmann).
- (10. zv.): P. Tilmann Pesch S. J. — Avktoritctna vera in idiotizem (R. Nostitz-Rieneck.)
— Dolgožive žuželke (E. Vasmann). — Dedno pravo grajanskega zakonika in prirodno pravo II (Lehmkuhl). Zlati jubilej kemije (Fr. Riif). — Rudyard Kipling (A Baumgartner).
Philosophisches Jahrbuch (Gutberlet): (3. zv.): Kant in naravno spoznanje božje (J. Straub). — Moderni očitki zoper značaj in nazore Sokrata, Platona in Aristotela (E. Rolfcs). — O cenitvi žive sile (J. Bach) — Pojem o nravno-dobrem (J. Mansbach). — (4. zv.): Dodatek k psihologiji otrok (C. Gutberlet) — Vplivi Gundissalinovega spisa „de immortalitate animae*. - Kant in nravno spoznanje božje (J. Straub). — Pojem o nravno-dobrem J. Mansbach).
Jahrbuch ffir Philosophie und Speculative Theologic (Commer): XIV. (1. zv.); Quacritur utrum episcopatus sit ordo (P. G. de Holtum O. S. B.), — Sholastika, reform -katolicizem in reformkatoliška filozofija (Dr. M. Glossncr), — Bistvo kvantitete (Dr. Minjon).
Savonarola (Dr. E. Commer). — (2. zv.): Tomistične misli o militarizmu (I'. Tessen-W<jsierski). — Smoter in metoda tomističnih filozoličnih študij (M. Grabmann). — G najnovejšem tilozofičnem slovstvu (Dr. M. Glossncr).
Voprosi filozofiji i psihologiji (Boiipoei.i •ih-ioco-mi u i[cyxojiorin) X. 4 : Filozofija prava (B. N. Čičcrin) — Avgust Comte-ovi nazori o filozofiji matematike (A V. Va-siljcv). — Frančišek Bacon in njega zgodovinski pomen (N. A. Ivancov) — Vprašanje o realnem edinstvu zavesti (L. M. Lopatin). — Turgenjev kot psihopatolog (V. F. Čiž). — Črtica o filozofični histprijografiji (E. I.. Radiov). — O pedagogiki. (S. A Sollcrtinski).
Przeglad Powszeehny št. 10. Občestvo svetnikov: II. Mistična skupnost, jedro starokrščanske solidarnosti (M. Moravvski). Iz najnovejšega danskega slovstva: Joergensen (T. W.) — O značaju i nalogi cerkvene glasbe (.Jožef Tuszoivski T. J.) — Na Kreti (Marcin Czerminski T. J) — Mlada Poljska v povesti in pesništvu: 2. Poljski naturalisti (prof. Anton Mazanowski . — Št. tl: Iz serije refleksij: Kresnice (jan Paivelski T. J. — Občestvo svetnikov: III. Koga skupnost svetnikov obsega in izključuje (M. M.)
— O značaju in nalogi cerkvene glasbe (nadaljevanje). — Filozofična in sociologična podlaga Marksovega socijalizma (prof. dr. Vladislav Pilat). - Skrivnosti Bastijje (T. \V.) Mlada Poljska v povesti itd.
Vlast’ k 1900 izv. 1.): Kakšne premembe so se zgodile zadnjih 50 let na narodnostni meji v budejeviški škofiji (T. Widmann). — O moralni in materialni dekadenci slovanske opatije sv. Nikolaja v starem mestu praškem za opata M. Absaloma (Dr. Fr. Krasi). — Na Balkanu v zimi 1900 (Migr. K. Jacnig). - Apostolat gluhonemih (j. Fle-kaček). - O početkih krščanskega socializma na Češkem (V Žižka). — Svet in njega konec (B.Jiriček). - Ottov Slovnik Naučny v prirodoslovnem oziru (T. Picha). — (zv. 2.): Poskus apologije »krivih1* prič zoper Husa (Dr. A. I.enz). — O početkih krščanskega socializma na Češkem (V. Žižka). Koleda v Dalmaciji (J. Tfeštik). Dve najlepši mesti škotski (Dr. J. Sedlačeki. Svet in njega konec (B. Jifiček. — Apostolat gluhonemih (J. Flekaček). — Slovnik Naučny . . .
Balkan (IV. zv. 3.): O stanju duš pravičnih pred sodnim dnevom (J. Gavrič). — Nekoliko besed o Veliki noči (V. Tomašič). — Dogma in nje pojmovanje v katoliški cerkvi (J. T.). — Nekoliko pisem protoprezbitera Evzcbija protoprezb. in dr. Bcsarionu.
Voditelj (II. zv. 4.): Politično stanje judovskega ljudstva ob Kristusovem času (dr. J. Lesar). — V znamenju sv. križa (dr. J. Mlakar). — Beseda k razpravi: svetopisemsko poročilo o ustvarjenju (T. Lempl). — Visitatio Ecclcsiae parochialis s. Iv. B. (M. Slc-kovec). - Marijina cerkev na Gori pri sv. Petru blizu Maribora (dr. J Pajek). — Zgodovina cerkvenega govorništva (Dr. A. Medved). — Dušno pastirstvo. — Priprave za biblične katekezc (A. Kržič). — Raznoterosti. - Ocene. 1
Zora (V. zv 4.): Javna brezznačajnost (dr. J. Krek . — Alkoholizem pa socialno vprašanje (A. Brecelj). - Moderna inteligenca in cerkev (R. pl. Kralik). — Moje svetobolje (Rado Kosar). — Ugaslemu dnevu (V. Vinič).3	A. IT. — F. G.
Leon XIII o deških semeniščih in konviktih. V okrožnici na brazi-lianske škofe z dne 18. septembra 1899 je označil Leon XIII. tudi svoje stališče gledč na vprašanje, ali naj so deška semenišča združena z konvikti ali ločena od njih. Leon se je odločil za drugo. Konvikti za mladeniče, ki mislijo izbrati kak svetni stan, naj bodo ločeni od deških semenišč, ki se v njih mladeniči pripravljajo za duhovski stan. „V prospeh katoliške stvari", pravi Leon XIII., „je prepotrebna skrb za semenišča. S semenišči je usoda cerkve tesno združena. Paziti pa je treba pri tem na nekaj, kar so nekateri škofje že srečno izvršili. Gojenci, o katerih je upati, da se hodo s svetimi redovi posvetili Bogu, naj živč v posebnem zavodu in po posebnih pravilih, in ti zavodi naj obdržč ime „seme-nišča“ (seminaria); drugi zavodi pa, kjer jih škofje ustanovč, da se v njih vzgajajo mladeniči za meščanske poklice, naj se imenujejo škofovi zavodi, škofovi kolegiji in konvikti. Zakaj vsakdanja izkušnja uči, da mešana semenišča namenom in smotrom cerkve manj ustrezajo. Če duhovni mladeniči Živč s svetnimi, se kaj radi izneverijo svojemu svetemu poklicu. Spodobi se, da se duhovni mladeniči že od rane mladosti navadijo jarma Gospodovega, da gojč izredno pobožnost, strežejo pri oltarju in se vzgajajo za mašni.ško življenje. Zato jih treba za časa odtegniti nevarnostim, ločiti od lajikov in vzgojiti po tako blago-nosnih pravilih sv. Karla Boromeja. Prav zato bi bilo tudi svetovati, da bi gojenci med počitnicami ne šli domov, ampak da bi se jim oskrbelo kako letovišče. Zakaj veliko nevarnih zgledov čaka neprevidnih, posebno po plantažah, kjer delavske družine stanujejo natlačeno skupaj . .	A.	U.
Leon XIII. o katoliškem časništvu. V isti okrožnici pravi Leon XIII. dalje: „Z veliko energijo in previdnostjo je treba skrbeti za katoliško časništvo. Zakaj v naši dobi velika množica zajemlje svoje misli in nazore malone le iz časnikov. Žalostno je. da dobri ne rabijo tega orožja, ki ž njim brezbožni skrajno premeteno napravljajo veri in 11 r a v i 111 toliko kvari! Treba je učiti se sloga, treba je gojiti leposlovje, da se od videza in predsodkov preslepljeni duhovi začno počasi odpirati resnici m
pravici!“
A. U.
1 Vrelja na leto 2 gld. Upravništvo „Voditelja" Maribor. 3 Velja na leto l gld. Upravnik Bogumil Remec, stud. phil. Dunaj, XVIII. Thcresiengasse 38.
1 Vtloei-ki,
Proslavljam »postat med Hrvati. Tudi hrvatski „modcrni“ se razgrevajo /a Giordana Bruna. V „Životu“, reviji za hrvatsko književnost in umetnost, ga proslavlja neki obskurni 1. T. kot duha, „koji je svojom svetlošču i gorueom zubljom razgaljivao tniinu i uzdizao duhove", kot enega od ,,rijetkih giganata misli, što ih Italija i svijet broje", kot .martira misli", ki je ...svojo vero zapečatil s krvjo", kot .oštrouma", „lilozofa", itd. — No, vrli „ K. a t o 1 i č k i List" je pisea I. T.-ja, ki je po svoji temeljitosti baš dosegel našega Scmpronija Avantija, prav dobro okrcal (15. ožujka 1900. br 11.). Tako, kakor naši in hrvatski „moderni“, pisali so o Giordanu Brunu že davno — židje!.. ,, Giordano Bruno ist ein Blutzeuge d e s \V i s s e n s, e i n M iirt y rcr d c r \\ i s s e n -s c h a f t... ist der Tiefsinnigstc... ein k ahrer 1’ h i 1 o s o p h“... kričal je n. pr. žid Baruch-Rappaport pred desetimi leti. ko so temu ..monstru seientiarum" odkrivali spomenik. — Krasna zaušnica vsem slavivcein ničvrednega apostata so naslednje besede protestantske „Kreuzzeitung“: ..Die gesammte liberale Presse hallt \vieder von dem Ent-ziickcn iiber die Giordano Bruno-Fcicr. Mag das Denkmal, vvelches die Jtaliener dem Munche von Nola setzten, aucli zunachst nur eine Demonstration gegen den Vatican bc-deuten sollen, in Wirklichkeit hat sich die Feier zu ein er V e r h e r r 1 i c h u n g de s G n g 1 a u b e n s u n d z u e i n e m Proteste d e s L i b e r a 1 i s m u s, d e s j u d e n -t h u m s u n d der F r e i m a u r e r1 o g c n gegen den c h r i s 11 i c h e n G 1 a u b c n gcstaltet. Giordano Bruno, von lliickel als der Vater des Pantheismus gefeiert; ein entschiedener Liiugncr der Dreieinigkeit. von dem Vorstande des Protestantenvereines als der Hcld der ,Glaubensfreiheit in der Kirche1 gepriesen und von den Frcimaurcrn und dem J u d e n t h u m zum Schutzpatron erhoben das w i r f t ein h e 11 e s I. i c h t a u t' die tv a h r e n Gesinnungen Der er, die jeden .des mittclalterlichen Zclo-tismus1 und der ,cnghcrzigen ()rthodo\e‘ verdiichtigen, der sich tveigert, den apostolischen Glauben der christliehen Kirche zu verlcugnen. Wir begriissen die Klarung der Geister von ganzem Hcrzen." Resnično, mi tudi, in naš bratski hrvatski narod gotovo tudi!
Dr. M. O.
Lurški čudež. V spisu ,Zola in Lourdes" smo omenili čudežnega ozdravljenja Petra Rudderja. Sedaj je izšla o tem znanstvena študija treh veščakov-medieineev.1)
Peter de Ruddcr, vlamski delavec, si jc i(>. febr. lsio. zlomil nogo; zmečkalo mu jo je deblo. Začela se je zanj dolga osemletna doba trpljenja. Rana se je začela gnojiti in prijel seje rak. Zdravnik dr Alienaer iz Oudenbourga jc izjavil, da ni pomoči. Tudi drugi zdravniki so to potrdili. Zdravnik iz Bruslja je izrekel, da mu je mogoče rešiti življenje le, če si da odrezati nogo. De Ruddcr tega ni dovolil in zdravniki so ga pustili. Ruddcr seje obrnil še na dr. van Hocstenbergha iz Jabbeke in dr. Vcrricsta iz Briigge, a brez uspeha. Tedaj sc je ubogemu delavcu zbudila misel, da bi se dal prenesti v Oostacker k lurški Materi božji. To jc bilo 7. aprila 1875. Ves zdelan je prišel tja. Pil je nekoliko vode iz studenca, vlekel se zmučen okrog votline, potem pa je onemogel Obžaloval je, kakor je pozneje sam pravil, vse grehe svojega življenja in prosil zdravja, da bi mogel delati in kaj zaslužiti za ubogo družino Kar se ga poloti čuden nemir, neka moč ga prešine, sili kvišku, mož sc dvigne brez opore, gre tja pred podobo M. B., pade na kolena in
‘) Guerison subite d' une fraeture. Reeit ct etude scientitiquc par L. van Hoestcn-berghe, doeteur en medicine, E. Koyer, doeteur en medicine, A. Desehamps S. 1. doctcuren medicine et en scicnces naturelles. Avec 4 pl. en phototypic. Bruxelles Librairic Seicnti-iique E. I.agaert, 1900. Primeri: „I,aachcr Stimmen" 190O. 2.
zavpije: Moj Bog, kje sem pa? Bil je popolnoma zdrav. Kmalu potem so ga vedli v grad markize Gourtebournske in preiskali. Kanc so bile popolnoma zaceljene, zlomljene kosti popolnoma zrastene. Priče, ki so ga videle prej in potlej, so vse potrdile in podpisale. Dr. Affenaer je prihitel, ko je čul o tem, da bi se na svoje oči prepričal, koliko je resnice. Videl je, da je res ozdravel. Tudi dr. van Hoestenberghc se je prepričal o tem. De Rudder je bil popolnoma zdrav in je ž.ivel še 21! let. Umrl je še le 22. marca 1898. za pljučnico. Se 1. 189". so fotografirali njegovo nogo. Rečeni trije zdravniki so sedaj še enkrat znanstveno in kritično preiskali in presodili ta slučaj. Prišli so do rezultata, da vzrok ozdravljenja ni mogel biti naraven. Naravno se taka rana ne zaceli v par hipih. Treba je tednov in tednov, da se sceli gnojina, dopolnijo slanice, zrastejo kosti in izgine odebe-lina (callus) na nogi Tu ni govora o sugestiji; sugestija nima moči, da bi hipoma popolnoma scelila zlomljeno nogo. Vzrok more biti le hiperfizikaličen, neodvisen od prirodnih sil in nadnaraven. Moderna veda mora priznati višje moči,	xspaa-ioo; 8ovi|isi;, kakor
jih imenuje Origenes, božje moči in — čudeže.	A.	11.
Laška .Leonova družba". Tudi Italijani so si osnovali znanstveno društvo, slično nemški in slovenski Leonovi družbi, le da so dali društvu drugo ime, namreč „Societit scientifica generale fra i Cattolici d'Italia“. Smoter ji je isti: pospeševati vedo v harmoniji z vero. V „Kivista internazionale" razlaga prvi predsednik prof. Toniolo, zakaj je bilo tudi na Laškem potrebno tako društvo. Človeštvo hiti v propast, rešiti pa je more le krščanstvo. Pokristjanimo torej družbo. A če hočemo pokristjaniti družbo, moramo prej pokristjaniti vedo, ki je pokvarila družbo. Kes je, prepotrebno je, da sc ravnamo po Leonovem ukazu „andate al popolo“, pojdite med ljudstvo! a prav tako potrebno je, da gremo tudi med vodilne sloje, ki gospodujejo in preobrazujejo. Med te pa je mogoče iti le z vedo. Zato je delo za krščansko vedo socialno delo! Tudi laško znanstveno društvo bo služilo veri in vedi. Zakaj, kakor pravi dalje Toniolo, problem, kako zopet združiti vedo z vero, sili z novo močjo na dan in vsak odkrit in globok mislec priznava njegovo gospostvo. Pozitivizem sc ni obnesel. Sam kdaj tako svobodomiselni Brunetiere glasno izpoveda, da le vera more vrniti vedi čvrstost in rast. Društvo je privzelo k svojemu naslovu tudi pridevek „za katoličane". Nekateri, pravi Toniolo, so se temu ustavljali, češ da bi se družba s takim pridevkom ne zdela dosti nepristranska Toda ta ugovor ni trden. Kar sc tiče filozofije, je moderna filozofija itak bolj negacija krščanstva kakor resnična filozofija. Če pa moderni s filozoličnega stališča napadajo krščanstvo, ne more nihče očitati katoličanom, da so pristranski, če z istega stališča branijo krščanstvo. Zgodovine brez nekega svetovnega naziranja celo ni mogoče pisati. V' prirodoslovje pa so tudi moderni potegnili metafizična in religiozna vprašanja, zato se jih tudi katoličan, ki mu jedo resnice, ne more ogniti. Zato je naravno, da je vse delo katoliške znanstvene družbe res končno obenem tudi apologija krščanstva. Laška znanstvena družba je izpočetka zasnovala le tri odseke: odsek za religiozne, apologetične in filozofične študije, odsek za socialne, ekonomične, juridične, politične in zgodovinske študije, pa odsek za fizične, prirodne in matematične študije. Na prvem znanstvenem shodu, ki se je vršil v Como -- v rojstnem mestu Aleksandra Volta, velikega učenjaka in velikega katoličana — pa so zasnovali družbi pet odsekov: za filozofijo in teologijo, pravoslovjc in družboslovje, prirodoslovje, zgodovino, jezikoslovje. Bog daj družbi obilo blagoslova, da bi skoraj zopet vsepovsod zmagoslavno zasijala katoliška ideja, ideja resnice in pravice v duhovih in srcih!	A.	U.
Popravek. Na str. 164. v vrsti 9. beri: Saj so ga švicarski kalvinci spodili iz (lenfa... Kalvin sam je bil tedaj že mrtev.	M.	O.