Bjfltafoa plaisne r gotovini. Cena 20.— lir; DEMOKRACIJA Leto IV. - Štev. 12 Trst - Gorica 24. marca 1950 Spediz. iiB abb. pest. I. fr. Uredništvo: Trst, ulica Machiavelli 22-11. - tel. 62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastask) 1-c - tel. 30-39 — Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18 — CENA: posamezna številka L 20. — Naročnina: mesečno L 85 (za inozemstvo L 150). — Poštni čekovni račun št. 9-18127. Izhaja vsak petek Italijanski položaj Ob pogledu na italijanski notranjepolitični položaj se nam nehote povrne misel na čas po prvi svetovni vojni, ko smo v letih 1919 -1922 opazovali približno iste pojave kakor danes. Spopadi med UlS-ovci in komunisti v Turinu, splošna stavka v vsej beneški pokrajini zaradi dogodkov v Marghe-ri sta samo dva člena v nizu incidentov, ki jih doživljamo iz dneva v dan. Značilno je, da so v miru lahko komunisti razbili sedež nasprotne politične organizacije, ki jih je verjetno res izzivala, in da policija tega uničenja ni mogla preprečiti. Po dogodkih v Margheri je delavstvo dejansko ustavilo ves promet preko tamkajšnjega področja, s čimer je jasno pokazalo svojo silo. Po teh in še mnogih drugih pojavih moči lahko rečemo, da skoro ni države v Evropi, v kateri bi bil komunizem tako močan kakor v Italiji. Kot protiutež njegovemu ekstremizmu pa raste na drugi strani desničarsko gibanje, ki prevzema nekako isto vlogo, kakor so jo imele Mussolinijeve »squadre d’azione« pred nastopom fašizma. Verjetno dobiva to gibanje precejšnje vsote denarja iz istih blagajn, ki so pred tremi desetletji finansirale njegove predhodnike. Med obema tema dvema ekstremoma plava tisto, kar bi morali imenovati »državno avtoriteto in oblasta. Ob vsakem dogodku, pri katerem pokaže država svojo nemoč, pa naj si bodo to izgredi, splošne stavke ali podobno, trpi njen ugled. In moč italijanske državne oblasti glede obvladovanja notranjepolitičnega položaja ni večja, kakor pa je bila leta 1919 -1922. Opazovanje te nemoči dviga ekstremom njihovo bojevitost, podžiga jih k vedno drznejšim podvigom. Borba za oblast se na ta način ne vrši več v okviru obstoječih državnih zakonov, temveč je prenesena na ulico, kjer si skušajo desničarji in levičarji z neposrednimi fizičnimi spopadi zavarovati potrebne politične prednostne položaje. Značilno je, da je ulica vsilila ta način borbe tudi parlamentu, kjer smo imeli že nekaj žalostnih pretepaških spoprijemov, v katerih so se marljivo udejstvovali mnogi gospodje in tovariši poslanci. S tem je ulica dokazala, da je v danih okoliščinah parlament samo njen osdev, ne pa vodja in predstavnik. To je bistvo trenutka italijanskega političnega položaja. Bodočnost notranjega italijanskega življenja se ne rešuje več z govori poslancev v parlamentu, temveč je odvisno od delovanja> raznovrstnih, predvsem pa ekstremno usmerjenih sil, ki obvladujejo javno mnenje. Ako bo država s svojo pasivnostjo in slabostjo omogočila, da bodo te sile še bolj pridobile na svoji moči, potem ne bo v Italiji preostalo drugega, nego da izbira med dvema ekstremoma: desnim ali levim. Te izbire pa ne bo vršila država■ sama niti v toliki meri, kakor jo je vršila leta 1922, temveč se bodo vsa državna oblastva morala enostavno podrediti položaju, kakršen bo izšel iz vseh teh spopadov, katerih primere smo v uvodu omenili. Pri tem ne smemo pozabiti, da nimamo v Italiji danes opraviti z notranje oblastnim in neenotnim socialističnim blokom, kakor je bil to primer po prvi svetovni vojni. Togliatti - Nennijevo sodelovanje je mnogo močnejši činitelj! Toda za bodočnost italijanske demokracije je to kvečjemu obtežilna, ne pa olajšujoča okolnost. Cim bolj se namreč čutijo nasprotniki komunizma ogroženi, tem večja je njihova izkušnjava, da posežejo s svoje strani po podobnih ektfcluzivnih in diktatorskih ukrepih, kakršnih se poslužuje tudi komunizem povsod tam, kjer je prišel do oblasti. Naj zmaga eden ali drugi ekstrem, v vsakem primeru bi s tem demokracija umrl al Propast italijanske demokracije pa ne more biti danes v korist italijanskemu narodu. Prav tako malo pa bi ta propast lahko odgovarjala koristim Evrope, sveta in še posebno vseh tistih naših Slovencev, ki žive v okviru italijanske države. Slovenci se namreč zavedajo, da bi bil eden ali drugi avtoritaren režim do njih verjetno še mnogo huj-.ši kakor pa je bilo v preteklih 25. letih fašistične vladavine. Ni ugodno, da moramo po komaj petih letih, ki so pretekla od zaključka vojne, napisati besede, ki predvidevajo ponoven pojav fašizma, rdeče, črne ali druge barve. Toda vse dokler ne bo italijanska državna oblast uspešneje uveljavljala splošnih državnih koristi, vse IMalo odgovora na živčne izpade ali kdo ima in nima prav Tovariše okrog »Primorskega dnevnika« je hudo prizadejalo nekaj člankov, ki smo jih v zadnjem času objavili v našem listu. Tolikšne pozornosti, kakršno nam izražajo s svojimi obširnimi in ponavljajočimi se odgovori, se nikakor nismo nadejali. Zal nam je, da nimamo budi mi na razpolago dnevnika, da bi jim lahko z vso vljudnostjo v isti meri vračali, kar nam s itako razsipnostjo poklanjajo. Zato naj nam oproste, ako se morajo (zadovoljiti z redkejšimi odgovori. Rekli smo v isti meri, kajti nikakor ne bi želeli vračati na isti način. Pisci člankov »Primorskega dnevnika« so namreč taki mojstri v izkrivljanju besed, poudarjanju raznih mast, ki z bistvom posameznih člankov nimajo nobene zveze, da jim te žalostne slave nikakor ne bi hoteli odvzeti. Naš članek »Zmešani pojmi« je prvenstveno polemiziral s politično nelogičnim stališčem, ki ga trenutno zagovarjajo tako italijanski kakor jugoslovanski politiki, ki kriče na eni strani, da je potreben sporazum, na drugi strani pa obojestransko izjavljajo, da sporazuma, ki ne bi upošteval njihovih maksimalnih zahtev, sploh ne bodo priznavali. To je vendar nemogoča stvar: ali se sklene sporazum (zato, da se ga potem spoštuje, ali pa se ga sploh ne sklene! Te naše misli se odgovori »Primorskega« niso niti dotaknili, ker bi sicer morali priznati, da imamo prav. Veseli so bili, da so lahko ločeno od te osnovne misli lahko pograbili nekaj stavkov ob zaključku našega članka, kjer smo zagovarjali potrebo po razširjenju Svobodnega tržaškega ozemlja, in takoj so pričeli izlivati svojo priljubljeno gnojnico. Toda naj nam tovariši dovolijo, da se tudi o tej stvari nekoliko mirneje pogovorimo, pa bomo videli, ali je pravica pri njihovem kričanju ali pa pri našem mirnem sklepanju. Močna ali slaba manjšina ? Čim je postalo jasno, da Jugoslavija ne bo mogla uresničiti svojih maksimalnih zahtev, bi morali jugoslovanski politiki, razmišljati o tem: ali je v korist našega tukajšnjega življa, da ostane vključen v Svobodno tržaško ozemlje v takem številu, da bo predstavljal močno in na svojih lastnih nogah stoječo etnično skupino, ali pa je bolje, da pustimo ta naš živelj čim bolj oslabljen, da tem prej in verjetneje utone v tujem morju. Vprašanje je isto, kakor na fronti: ako želi poveljnik, da posamezna odporna gnezda samo krijejo njegov umik, potem jih bo pustil slabotna, ker se bo zdvedal, da so žrtvovana. Ako pa bo želel, da se ohranijo in kljubujejo, potem morajo biti močna. V primeru Trsta in njegovega o-zemlja izjavljajo vsi omenjeni jugoslovanski politiki in njihovi predstavniki, da se mora naš živelj tukaj obdržati, saj v nasprotnem primeru ne bi mogli postavljati svojih maksimalnih zahtev po priključitvi Trsta in Gorice k Jugoslaviji. Kadar koli bi bila ta mesta zgolj italijanska, potem taka zahteva ne bi imela hobenega smisla. Izjavljena korist jugoslovanske države je torej, da se naša narodna skupnost tu ohrani, da ne propade in utone. Toda če pogledamo stanje, kakršnega so ti isti politiki pomagali ustvariti na pariški mirovni konferenci, in še posebno ti- sto stanje, kakršnega so nam po-edini njihovi predstavniki napovedovali za v bodoče, ko ibi od sedanjega Svobodnega tržaškega ozemlja odrezali še nekatere zgolj s Hrvati in Slovenci naseljene kraje, potem vidimo, da so postopali popolnoma nasprotno od tega, kar bi po vsej logiki moralo odgovarjati slovenskim koristim. Stvarnost Slovanske manjšine, ki so ostale v sklopu Svobodnega tržaškega o-zemlja, so očitno preslabotne, predvsem gospodarsko, zatem številčno, in zaradi tega tudi politično, da bi lahko uspešno kljubovale italijanskemu pritisku, ne da bi v to borbo morale vlagati prav vseh sil. Če prizadeti politiki ne verujejo našim besedam, potem naj se obrnejo kar na naše ljudi, ki jim bodo vsi priznali, da bi bila boljša rešitev, ako ,bi v sklopu Svobodnega tržaškega ozemlja bil naš živelj sorazmerno močneje zastopan. Če si žele še drugačnih dokazov, potem naj kar opazujejo stranpo-ta, na katera je zašlo veliko število naših delovnih ljudi v trenutku, ko je Tito postal izobčenec Komin-forma. Izidi volitev v čisto slovenskih vaseh in predmestjih nikakor ne dokazujejo, da bi imeli prav listi, ki so smatrali za potrebno, naj bo naša tukajšnja manjšina čim slabotnejša, ker so se v svojih kalkulacijah zanašali na nestalno privrženost krajevnega italijanskega delavstva. Nikdar se ne bi zgodilo kaj takega, ako bi naš človek imel vcepljen občutek lastne moči, ki pa stvarno lahko sloni samo na številčnosti in na gospodarski pomembnosti. Kakor je spregledala Titova politika usoden pomen številčnosti, tako je hodila po napačni poti tudi glede primernega gospodarskega u-veljavljanja našega življa v Trstu, ki je bistvo in središče celotnega ozemlja. Razen nekaj ponesrečenih uradnih poizkusov, ki so pa vsi stali ogromne vsote, zato da niso dali prav nobenega uspeha, niso Jugoslovani napravili ničesar, s čimer bi pomagali krajevnemu prebivalstvu slovenske narodnosti, da se gospodarsko osamosvoji. Imeli smo U J VODE, CENTROPROME, toda ves povojni čas nam ni prinesel ustanovitve niti ene krajevno zasidrane ,in močne slovenske gospodarske ustanove. Tovariši so šli še delj. Onemogočili so in še vedno onemogočajo povratek večini tistih prebivalcev Svobodnega tržaškega ozemlja, ki so se svoječasno zatekli pred fašističnim preganjanjem v Jugoslavijo. Preprečujejo torej, da bi se naš živelj ojačil celo s tistimi silami, ki na ta prostor prav za prav spadajo. S tem dokazujejo vso svojo strankarsko zaslepljenost! Ko je bilo letošnje poletje govora o tem, da bo Tito prepustil Italiji Trst in Koprščino v zameno za nekaj vasi na Krasu in ostali del cone B, a da bo obenem zahteval v Trstu za Slovence celo slovensko univerzo, je nekdo grenko pripomnil: »Kje bodo pa potem Slovenci?« S tem je najlepše osvetlil vso napihnjeno politiko raznih prenape-tažev, ki (kriče velika narodna ge- sla, a delajo na drugi strani prav vse, kar je potrebno, da se ta gesla ne bi mogla uresničiti. Zaključki Politika je stvar logike in tovariši morajo pač dovoliti, da obstojajo v raznih vprašanjih različni nazori, ne da bi 'bilo zaradi tega potrebno, da se v pomanjkanju drugih razlogov prične kričati in groziti s sodišči ali pa klicati na pomoč celo Otona Habsburškega. Mi nismo tisti, ki so vrgli v svet besedo »sporazum«, nismo tisti, ki so pripravljeni odstopiti od obstoječe in veljavne mirovne pogodbe v korist nekega meglenega in nevarnega dogovarjanja. Toda če se že govori o sporazumu, potem naj vsaj onii, ki to misel zastopajo, u-poštevajo tudi tiste nujnosti tukajšnjega prebivalstva, ki so že v dosedanjem dogajanju prišle do izraza in maj poskrbe, da se proti njim ponovno ne pregreše. Na Svobodnem tržaškem ozemlju preostale narodnostne skupine niso izročene neki tuji državi. Imajo vse pravne pogoje, da se ohranijo in razvijajo. Zato jih ne more nihče smatrati za izgubljene. Nujno je torej, da se jih jača, ne pa slabi. Ta opomin je (bil potreben, kajti vsa jugoslovanska politika glede Svobodnega tržaškega ozemlja gre samo za tem, da podpirajo samo ljudi, ki so na ozki liniji jugoslovanske komunistične partije. Ta strankarska ozkosrčnost je prezirala prave narodne koristi in čas bi bil, da se izpremeni ta slovenskemu narodu škodljiva usmerjenost! Sestanki in odločitve velikih Izkušnje preteklosti - želje* za bodočnost dokler bo vladajoča stranka izkoriščala svoj položaj v meri, ki sliči marsikje na monopol in ne bo postala zvesta demokratskim načelom tudi v postopanju s Slovenci, vse dokler se bo v političnem življenju izgubljala sredina in bodo rastli ekstremi, pa naj bodo to misovci, komunisti ali drugi njim podobni, vse dotlej si moramo na žalost priznati, da drči italijansko politično življenje nevzdržno po poti, ki smo jo nakazali. Premajhno socialno razumevanje mnogih imo-vitih italijanskih krogov pa mu daje svoj jpospešek. Italiji tak razvoj ne more biti v ponos in še manj bi mogel biti v priporočilo tistim Tržačanom, ki zahtevajo, naj bo tudi naše mesto iz svojega primerno mirnega in mednarodno zajamčenega položaja vključeno v ta vrvež, iz katerega še ne vemo, kaj se bo skuhalo. V svetovnem časopisju se zopet na široko razpravlja o mirovnih ofenzivah, ki naj bi po nekaterih virih šele pričele, po drugih pa so že v polnem teku. Nov val je dobil svoj prvi vzgon v izjavah ameriškega senatorja Mac Mak o na, ki je Trumanu predlagal, naj se ponovno sestane s Stalinom, da skupno razčistita zapleten mednarodni položaj. Za tem je počila Churghillova volivna bomba. Staremu državniku se je najbrž zopet zahotelo videti svojega »starega prijatelja« ter je zato napovedal, da se bo v primeru volivne zmage zopet sestal s Stalinom in celo po volivnem porazu je predlagal laburistični vladi naj deluje na *o, da se »trije veliki« čimprej sestanejo. Ker so se v Sovjetiji vršile volitve, so tudi tamkajšnji državniki podali svojim volivcem na ljubo nekaj miroljubnih izjav, kar je na Zapadu takoj povzročilo prepričanje, da so v zraku novi Stalinovi mirovni poizkusi. Tako je nastalo vzdušje, v katerem si bodo morali pač trije veliki ponovno povedati, ali imajo sploh namen, da poizkusijo na miren način rešiti gordijski vozel sedanjega svetovnega položaja. Ma-lenkov je tekom sovjetske volivne propagande izjavil, da »veruje v možnost sožitja kapitalističnega in komunističnega sistema « ter da je »taiko sožitje celo zaželjeno«. Stalin sam še ni podal merodajne izjave, vendar jo nekateri pričakujejo v kratkem. Najkonikretnejši in najbolj uraden je bil dosedaj ameriški zunanji minister Acheson, ki je v svojem velikem govoru na državni univerzi v Berkeleyu dne 16. t. m. podal v obliki sedmih programat-skih točk pogoje, pod 'katerimi so Združene države pripravljene doseči sporazum s Sovjetsko zvezo: 1) Skleniti je treba mirovne pogodbe iz Avstrijo, Nemčijo in Japonsko. Združene države ne morejo pri tem sprejeti pogojev, ki bi te države izpremenili v satelite Sovjetske zveze. Sovjetska zveza ne sme v Aziji izpodkopavati držav, ki so šele pred kratkim dosegle svojo samostojnost. 2) Sovjetska zveza bi morala umakniti svoje čete iz satelitskih držav ter ne bi smela v njih podpirati režimov, ki niso izraz svobodne volje njihovih državljanov. To ne bi bilo v nasprotju z varnostjo Sdvjetske zveze. 3) Sovjetska zveza naj preneha s svojo zaviralno politiko v orga- nizaciji Združenih narodov. 4) Sovjetska zveza naj pristane na tak sporazum o atomski energiji, ki bi dopuščal možnost mednarodnega nadzorstva na licu mesta. Saj so na razpolago neodvisni znanstveniki, ki bodo tako svojo službo izvrševali samostojno, ne da bi pri tem ■zastopali interese posameznih držav. 5) Moskva naj se ne poslužuje komunističnih strank pri svojih poizkusih za rušenje vlad, s katerimi vzdržuje sicer navidezno prijateljske odnošaje. 6) Sovjetska zveza naj sodeluje z Združenimi državami pri uveljavljanju dostojnega in spoštljivega postopanja na-pram diplomatskim zastopnikom vsega sveta. 7) Sovjetska zveza naj preneha prikazovati Združene države kot nekakšnega načrtnega vojnega hujskača. Sovjetska zveza naj pusti na svoje ozemlje dostop tudi nazorom in osebam iz drugih držav. Kakor vidimo niso Achesonove zahteve take narave, da bi s svojo skromnostjo zadovoljile sovjetsko prevzetnost. Zato (ga je tudi sovjetski tisk že pričel zmerjati kot »lakaja ameriških vojnih hujskačev, ki je s svojo nesramnostjo prekosil celo Ribentroppa«. Toda uradno Sovjeti še niso zavzeli stališča do teh predlogov Združenih držav, ki kljub vsemu videzu vendar dopuščajo še vedno na vse strani odprta vrata. Kdaj (bodo Sovjeti itočno povedali svoje pogoje, ako bodo to sploh napravili, še ni znano. Nekateri vedo povedati, da bo ta naloga poverjena Molotovu. Medtem pa v Združenih državah z gotovostjo pričakujejo konec tega meseca ali pa prve dni aprila zunanjepolitični govor predsednika Trumana, ki bo verjetno točneje opredelil ameriške zahteve, vpoštevajoč pri tem že vse, kar bo tedaj znanega o vtisih in odzivih, 'ki jih je pri Sovjetih vzbudil Aehesonov govor. Zanimivo pa je to, da se vsi ti poizkusi in tipanja vrše izven o-kvira Združenih narodov in pri tem se zopet pojavlja problem delitve sveta v vplivnostna področja. Zopet se govori o sestankih »velikih«, ki naj bi v zaprtem krogu odločali o usodi narodov. Po vseh izkustvih, ki smo jih posebno v Evropi doživeli v vojni In po njej, dajemo v tem pogledu vsekakor prav tistim, ki se teh sestankov bolj boje kakor pa Od srede do srede. vesele. Kar poglejmo kako so tekli dogodki med drugo svetovno vojno. »Veliki« so se že v naprej dogovorili o miru, njegovih pogojih itd. Za intimno zeleno mizo so bili prodani in zaigrani življenjski interesi mnogih manjših narodov, ne da bi se njihove predstavnike sploh kaj vprašalo. Toda ko bi vsaj to, kar so napravili dobro opravili! Kljub Teheranu, Jalti in Potsdamu, a morda prav zaradi njih, nimamo še danes sklenjenih mirovnih pogodb. »Veliki« so. bili veliki po moči, toda sami nikakor niso mogli obvladati podrobnosti vseh tistih številnih vprašanj, v katerih so se svojevoljno postavili za vrhovne razsodnike. Po prvi svetovni vojni je bila stvar drugačna. Takrat so se sestale velike konference, ki so res dolgo sejale, toda končno so vendar napravile mir, ki je trajal vsaj dvajset let. Tudi takrat so v končni istanci odločali veliki, toda predhodno je .bila o vsaki stvari izvršena velika in javni kritiki podvržena razprava. Tako so tudi »veliki« lahko spoznali težnje in zahteve, ki jih v posameznih problemih goje poedini narodi. Nekaj takega niso najnovejši »veliki« izvedli niti v času Jalte, niti v primeru Potsdama, in vendar so na teh sestankih sprejeli sklepe, ki se nanašajo na stotine milijonov ljudi, ne morda kakih kolonijalnih narodov, temveč večinoma Evropejcev. Na osnovi vseh teh izkustev gledajo evropski narodi z velikim nezaupanjem na morebitni nov sestanek »velikih«. Ako žele Združene države obdržati svoj prestiž, potem mora predsednik Truman ostati zvest svoji obljubi ko je dejal, da ne 'bo dopustil, da 'bi Se o katerem koli narodu odločalo, ne da bi se pri tem upoštevalo prvenstveno njegovo mnenje. Zato naj o novi ureditvi sveta ne odloča skupina dveh, (treh ali štirih »velikih«, temveč stvarna, ne samo formalna konferenca vseh prizadetih narodov. Ce so Združeni nabodi sposobni za življenje, potem spada tako urejevanje v njihov okvir, ne pa na nove tajne sestanke, ki bodo nujno prinesli samo nova razočaranja in izigravanja. 15. MARCA: Ameriški zunanji minister Acheson izjavlja: »Kateri koli napad preko današnjih kitajskih mej bi kršil listino OZN in s tem mir«. — Francoski parlament je s 451 glasovi proti 179 ratificiral pogodbo o dobavi ameriškega orožja v okviru PAM dogovora. — Predsednik belgijske vlade Egskens prepričuje kralja Leopolda, naj se odpove prestolu. — P zahodnih krogih preučujejo možnost podelitve zaupne uprave nad Eritrejo Angliji. — V Bolgariji pripravljajo velik proces proti raznim bivšim komunističnim prvakom. 16. MARCA: Churchill zagovarja oborožitev Nemčije. — Dva angleška atašeja sta zapustila Budimjpe-što na zahtevo madžarske vlade, ker sta bila vpletena v Sandersov vohunski proces. ■— Češkoslovaška vlada je izgnala iz Prage odpravnika poslov papeške nunciature De Livo. — Ameriški zunanji minister Acheson je govoril o sedmih točkah, z rešitvijo katerih je možno doseči sporazum s Sovjetsko zvezo. — V grških vodah so ameriške pomorske vaje. — Spor o Jeruzalemu pred skrbniškim svetom OZN. — Belgijski kralj Leopold izjavlja, da se bo podredil sklepom parlamenta glede svojega povratka na prestol. — Uporniki so zažgali rudnik zlata v Eritreji. 17. MARCA: V Albaniji se nadu-Ijuje čistka med vodilnimi osebnostmi režima Envera Hoxe. — Na Madžarskem je bilo od 25 prefektov odstavljenih kar 12. — Ameriški znanstveniki so odkrili novo prvino št. 98, ki so jo imenovali kalifornium. — V Boliviji je vojska preprečila faltmžistični upor. — V Zahodni Nemčiji bodo mogli odslej prosto ustanavljati politične stranke. — 55 odstotkov češkoslovaškega izvoza gre na Zahod. — V številnih belgijskih pokrajinah so..delavci proglasili protestna stavko proti nameravanemu pov-raiktt kralja Leopolda. 18. MARCA: Truman bo v svojem najavljenem govoru o zunanji politiki določil pogoje za sporazum s Sovjeti. — Moskovski tisk je o-stro napadel Achesona zaradi njegovih sedem zunanjepolitičnih točk za dosego miru z Vzhodom. — V avstrijskih krogih trdijo, da se bosta Truman in Stalin sestala v bivšem cesarskem dvorcu Schdnbmnnu pri Dunaju. — Belgijska vlada je podala ostavko zaradi nesoglasij glede povratka kralja Leopolda. — Nove čistke v KP Bolgarije in Ce-hoslovaške. 19. MARCA: Belgijski regent je poveril sestavo nove vlade krščanskemu sovialistu Egskensu. Anti-monarhistični krogi grozijo, da bodo v primeru povratka kralja Leopolda zahtevali razdelitev Belgije na tri samostojne države: Flandrijo, Valonijo in Bruxelles. -— Čuje-jo se glasovi, da bo poslal Stalin opolnomočenca Molotova z mirovnim poslanstvom na Zahod. — V Hastingsu, so zaključili mednarodno socialistično . konferenco 'ne da bi se sporazumeli o obeh točkah dnevnega reda: ostalo je nerešeno pasarsko vprašanje zaradi nesoglasij med francoskimi, nemškimi in posavskimi delegati ter vprašanje zedinjenja italijanskih socialistov; kongres priporoča, naj se Saraga-tovi socialisti podredijo Romitovim socialistom. 20. MARCA: Indonezijska vlada je kar čez noč za polovico zmanjšala kupno moč denarja v obtoku. — V Saigonu je prišlo do krvavih spopadov o priliki demonstracij proti ameriškim mornarjem, ki so na uradnem obisku v indonezijskih vodah. — Nekatoliški duhovniki na Čehoslovaškem so prisegli zvestobo državi. — V Belgiji se nadaljujejo protestne stavke proti kralju. — V Tokiu je prišlo do spopada med naseljenimi Korejci in policijo. 21. MARCA: Ustavna kriza v Sirite „DEMDHHBCI]0“ Belgiji se zaostruje: Spaak izjavlja odločno, da kralj Leopold ne bo mogel dolgo vladati nad razdvojenim narodom. — Francoska policija ostro nastopa proti stavkajočim luškim delavcem v Marseju. — Anglija se izjavlja za sprejem LR Kitajske v OZN. — Anglija jprizna-va, da je posavski dogovor med Francijo in Posarjem le začasen. — Italijani so začeli prevzemati od Angležev zaupno uprav o v Somaliji. — Italija predlaga razgovore z vsemi prizadetimi silami za dosego enotne uprave v obeh področjih Svobodnega tržaškega ozemlja. Občinske volituejo Koroškem Dne 12. marca so bile na Koroškem občinske volitve v vseh občinah, razen v Celovcu in Beljaku, kjer so bile občinske volitve že lani 9. oktobra istočasno z državnimi in deželnimi volitvami. Koroški Slovenci so bili zadnjih dvanajst let brez svojih zastopnikov v občinskih upravah, od i. 1934. pa do 1. 1938. so pa imeli samo imenovane Občinske odbornike. 12. marca so bile torej občinske volitve v 242. občinah. Število voliv-nih upravičencev je bilo 214.818 <98.613 moških in 116.187 žensk). Volivna udeležba je bila izelo nizka, komaj 80 odst., medtem ko je bila udeležba pri jesenskih političnih volitvah 92.6 odst., zaradi tega ni umestno nobeno primerjanje in tudi razumljiv padec glasov oddanih za slovenske narodne liste v nekaterih občinah. Pri tem pa moramo pribiti eno: nemški Slovencem nenaklonjeni tisk, kateremu se je na žalost pridružil tudi del švicarskega tiska, ki smo ga doslej zelo cenili zaradi objektivnega prikazovanja raznih političnih dogodkov, je po malo laskavem vzoru tržaškega italijanskega nacionalističnega tiska prikazal za slovenske glasove samo glasove oddane za odločno narodnostno u-smerjene slovenske kandidatne 'liste, medtem ko je vse slovenske glasove, oddane za razne komuni- stične in socialistične ligte enostavno prištel med... nemške glasove! To je izelo slaba usluga vsem onim narodnostno nezavednim Slovencem, ki so pozabili na težko borbo, ki so jo skozi toliko let vodili koroški Slovenci za svoj narodnostni obstoj na ozemlju, ki velja za nas vise kot zibelka slovenstva. Na volitvah so z velikim naskokom pred ostalimi strankami zmagali socialisti, ki so dobili večino tudi v premnogih izključno slovenskih občinah. Socialisti so dobili 73.698 glasov ali 43.32 odst. vseh oddanih glasov in s tem 1096 občinskih svetnikov. Za 'slovenske liste je bilo oddanih 4.780 giasov, od katerih odpade 2.099 glasov na listo, ki so jo vložili pod imenom protikomunistične slovenske Krščanske ljudske stranke v 16. občinah; v treh občinah so slovenski »demokratje« vložili svoje lastne liste (Bela, Sloveniji Plajiberk in Sela); v teh treh občinah je dobila Krščanska ljudska stranka 310 glasov, komunisti pa 177. V vseh drugih občinah so šli narodno zavedni Slovenci na Volitve i enotno Slovensko listo, ki je dobila 75 občinskih svetnikov. Pač se diči »Primorski dnevnik« s pavovim perjem, ko piše, da je dobila Demokratična fronta delovnega ljudstva 4.800 (glasov... PO ITALIJI Italijanska vlada se resno bori z vprašanjem ohranitve javnega miru in obvarovanja demokratičnih svoboščin pred napadi s strani so-cialkomunistov in fašističnih misov-cev, ki so s pouličnimi dokazi svoje nestrpnosti močno razburili zmerne kroge. Današnji italijanski položaj je zelo sličen onemu neposredno po prvi svetovni vojni, ko so komunisti in fašisti imeli lahek pasel s šibko Faatovo vlado in neodločnim zadržanjem kralja Viktorja Emanuela Ul. Današnji komunisti in fašisti imajo ravno tako lahek posel s šibko De Gasperijevo vlado, ki se mora zatekati k strogim policijskim ukrepom, ker si ne more zavarovati položaja z jasnimi družabnimi in gospodarskimi ukrepi. Obračunavanja med komunisti in fašisti Vlada še ni mogla zaustaviti kmečkega gibanja zasedanja veleposestniške zemlje; zaradi tega je vlada odredila neusmiljeno policijsko preganjanje krivcev, zlasti pa netilcev in priganjačev k tem zemljiškim pohodom. Vlada je ravno tako prepovedala pokrajinskim oblastvom vsako posredovanje, dokler traja sitanje kakršne koli ne-eakonitosti. Socialkamunisti in fašisti so prenesli težišče svojega političnega delovanja na ulico. Zadnji stavkovni pokret v tovarnah beneške luke Marghera je imel odločen uporniški značaj, kar je celo komunistične sindikalne kroge spravilo v zadrego, ker so izdali navodila, naj stavka ne presega meje zakonitega, čeprav odločnega mezdnega gibanja. V Rimu in (Turinu je prišlo tudi do pouličnih spopadov med social-komunisti in fašisti, pri čemer so fašisti kratko vlekli: socialkomuni-stom je uspelo v obeh mestih vdreti v prostore fašističnega MSI-ja, razdejali pisarniško opremo in jo celo pometati in zažgati na ulici! Vlada je nato pooblastila prefekte, da morejo v svojem delokrogu prepovedati vsako javno manifestacijo ■za dobo treh mesecev. Zadržanje demokrščanov Najnovejše policijske mere rim-iske vlade niso ugodno odmevale celo- med samimi damokrščani. Gla-isilo Gronohijevega demokrščanske-ga levega krila »La Liberta« je vlado ostro napadlo. De Gasperi je zato moral sklicati na posvet vodilne demokrščanske politike, katerim je odločno izjavil, da se za očuvanje demokratskega reda v Italiji ne bo obotavljal segati po primernih zaščitnih ukrepih. Te besede so bile v (glavnem namenjene predsedniku parlamenta Gronchiju in njegovim somišljenikom. Zadržanje komunistov in fašistov Da so vladni ukrepi neprijetno prizadeli uporniško opozicijo, je dovolj razumljivo. Nerazumljivo pa je, da so za ta primer združeni sociaikomunisti in fašisti enoglasno zahtevali »razorožitev Scelbove policije...« Med socialisti Protine-unijevski socialisti se ne znajdejo. Sprtje med romitovci in saragatovci še ni rešeno. Saraga-tovce bo neprijetno zadela vest, da je zadnji sestanek socialistične internacionale (COMISCO) v Hastingsu sklenil podpreti socialistične unitariste okoli Romite; saragatovci naj bi se torej prilagodili in podredili Romitovi politični taktiki v borbi -proti Nennijevemu so-cialkomunizm-u. Kdor pa pozna Sa-ragata in njegove socialistične stranke italijanskih delavcev, upravičeno dvomi v uspeh sporazuma med saragatovci in romitovci. Zanimivo predavanje Mejniki mid HiigOSlflUijO iR STO „ Trst in Slovenija “ Pred kratkim je bilo na sedežu najvišje španske znanstvene ustanove »Consejo Superior de Investi-gaciones Cientificas« v Madridu zanimivo predavanje z naslovom »Trst in Slovenija«. Predavatelj g. Koren France, ki bo v kratkem eagovarjal doktorsko tezo o internacionalizaciji Trsta, je na kratko podal zgodovinsko povezanost med Slovenijo in Trstom kot dvema enotama, ki sta bili politično in pa še izlasti gospodarsko vseskozi povezani v eno samo. Predavatelj, ki so ga poslušalci lepo pozdravili, je svoje izvajanje znanstveno podprl s številnimi citati in izjavami vplivnih političnih mož in še zlasti Italijanov, ki so kljub neobjektivnemu gledanju na razmere in položaj v Trstu vendar prišli do zaključka, da je Trst zanje tuja zemlja. Teza gotovo ni mogla biti po zolji italijanskim poslušalcem, ki so se celo javili v debato, vendar niso Jeli nobenega priznanja, ker so se opirali samo na svoj nacionalni čut ali »sentimento«, če nam mogoče ta beseda more povedati kaj več, medtem ko je predavatelj z bogatim dokumentiranjem in prepričeval nost jo zares navdušil vse poslušalce. Ponovno postavljanje mejnikov med ang lo-amer išk im področjem Svobodnega tržaškega -ozemlja in Jugoslavijo je končano. Vzdolž meje so postavili v razdalji približno 63 metrov 1,85 m visoke in 10 cm široke jeklene droge z železobeton-skimi podstavki. Večina teh mejnikov je prepleskana s črnimi in belimi pasovi. Na obeh straneh mejne črte so odstranili drevje in grmovje; na anglo-ameriškem področju so posekali drevje in grmovje v globini deseit metrov, na jugoslovanski strani pa v globini 90 metrov. Na novo začrtana meja je zelo vidna in je težko, da bi je človek ne opazil. Naglasiti pa je treba, da je bila tako 'označena le meja z Jugoslavijo. »Morganova črta« med ang!o-ameriškim področjem in jugoslovanskim področjem STQ-ja je še vedno označena z rumeno prepleskanimi ogelnimi mejniki. Pokojni prezident Beneš o Sovjetski zvezi in o sovj. voditeljih Pred kratkim je izšla v Londonu knjiga bivšega češkoslovaškega ministra zunanje trgovine Huberta Ripka pod naslovom »Zasužnjen.ie Češkoslovaške«. Ripka popisuje dogodke v Pragi od 'osvoboditve dalje do komunističnega nasilnega prevrata. Posebno zainimive so izjave pokojnega prezidenta Beneša ministrom narodno - socialistične stranke -tik pred prevratom. O Sovjetski zvezi je Beneš izjavil: »2e dalj časa sem mnenja, da ise zahodne sile in Sovjetska Rusija ne bodo mogle sporazumeti. Mednarodna napetost bo rastla. Za to so odgovorni Sovjeti. Res je, da počenjajo zahodnjaki težke napake. Toda Rusi so tisti, ki ženejo stvar v vojno. Njihovo ponašanje je prav tako izzivalno, kakor je bilo Hitlerjevo. Ne mine mesec, da ne bi slišali novega sredstva, da razburijo in razdražijo svoje nasprotnike. Prav zdaj priobčujejo dokumente o s-> delovainju (zahodnih sil in Nemčije pred vojno. Lahko izberejo dokumentov kolikor hočejo, a dvoje dejstev ostane. Prvo je, da sta bili brez ozira 'na napake, 'ki so jih storili zahodnjaki pred vojno, Velika Britanija in Francija tisti, ki sta napovedali vojno, da ustavita Hitlerjev pohod, in ne Rusija. Drugo dejstvo je, da je prav takrat Molotov sklenil svoj znani pakt z Riib-bentroppom. Zdaj napadajo z zob- mi in nohti Združene države, Veliko Britanijo in Francijo, ker imajo slabo vest, če pomislijo, kaj so storili in kaj počenjajo. Vpijejo proti zahodnemu imperializmu, da odvrnejo pozornost od svoje lastne napadalne ekspanzivnosti. Nekega dne se boste spomnili na to, kar vam bom zdaj povedal. Sovjeti bodo drago plačali za cinično politiko, ki jo zdaj vodijo. Izzvali bodo vojno, toda končali Ibodo -prav tako slaibo kakor nacisti, morda še huje. Bojim se, da .bo imela vojna zanje še pogubnejše posledice kakor jih Nemčija zdaj trpi. Odgovornost moskovskih agitatorjev je ogromna«. Dne 23. februarja 1948, tik pred prevratom, ko so ministri Zenkl, Stran‘Sky, Drtina in Ripka zopet razpravljali z Benešem in izrazili mnenje, da si bodo Sovjeti premislili poseči v češkoslovaški notranji spor iz vojaško silo, je Beneš rekel: »Vi precenjujete njihovo inteligenco in njihovo dalekovidnost. Tudi jaz sem jih precenjeval. Imel sem priliko opazovati jih od bliže kot vi. Oni se imajo >za realiste, a v bistvu so le fanatiki. Vsa njihova politika je izzivanje k vojni. Za to bodo drago plačali. Prav tako so slepi kot Hitler. Bili so proti M-onakov-u, a zdaj nam sami pripravljajo drugo Monakovo. Nosili bodo posledice kot jih je Hitler«. Dvogovor Francija - Nemčija Uka*: o pomilostitvi Generalni ravnatelj za civilne zadeve ZVU na anglo-ameriškem področju STO-ja je podpisal ukaz štev. 45, ki podeljuje amnestijo in pomilostitev mnogim osebam. Ukaz je plod obsežnega preučevanja amnestij in pomilostitev s strani pravnega oddelka ZVU. Posarska zadeva je spravila v zelo mučen položaj vse zagovornike misli o 'zedinjenju Evrope. Zaradi petdesetletne gospodarske priključitve Posarja Franciji so Nemci jasno izrekli svojo negodovanje in odrekli svoje sodelovanje v evropskem parlamentu. S to nemško odločitvijo je misel o Združeni Evropi doživela hud poraz! Vsem je namreč jasno, da ibrez nemškega sodelovanja ne bo mogoče urediti nove Evrope. Sam Churchill je v načelnem govoru pred angleškim parlamentom poudaril nujnost ponovne oborožitve Nemčije, kajti e-dino Nemčija more primerno zavarovati zahodne sile pred nevarnostjo, ki jim preti v Evropi zaradi vedno večje komunistične napadalnosti. Ameriški visoki komisar v Nemčiji Mac Cloy je sicer večkrat o-stro obsodil najnovejše nemško poseganje v svetovno zunanjepolitično dogajanje in Nemcem odločno svetoval, naj se v bodoče posvetijo izključno svoji notranjepolitični in gospodarski obnovi; vendar moramo pri tem pribiti, da ameriškim političnim krogom ni ravno prav trdo zadržanje francoskih in angleških vladnih krogov glede dviganja nemškega političnega in gospo- darskega vpliva v Evropi. Zadnji dogodki v zveizi s podiranjem nemških jeklarn (delavski nemiri in spopadi z angleškimi /o-jaškimi edinicami!) so nevarnost položaja pravilno osvetlili! Kot strela z jasnega neba pa je šinil med začudene zahodne politike spreten predlog zahodne nemške vlade o gospodarski, carinski in politični zvezi med Nemčijo in Francijo, s čimer bi bilo rešeno ne samo posarsko vprašanje, ampak bi -bilo postavljeno na popolnoma nove temelje tudi celokupno vprašanje nemškega in francoskega sožitja v Evropi. Predlog je francosko vlado naravnost osupnil: francoski odgovorni politiki molčijo, s čimer so svojo zadrego še bolj podčrtali. Edinole nemirni general De Gaulle je položaj pametno izkoristil v svoje opozicionalne namene: toplo je pozdravil nemški predlog in ga izopet čisto po svoje prikazal francoski javnosti, ki se Nemcev boji kot vrag žegna! Uresničenje te .zamisli bi po De Gaullovem mnenju pomenilo ponovno vstajenje frankovskega kraljestva Karla Velikega, ki naj bi združil vse ozemlje od Labe do Pirenejev in severne Afrike! Trideseturni delovni teden? Ameriška federacija dela, ena izmed dveh največjih sindikalnih organizacij Združenih držav, je postala zagovornica ideje, da bi se znižal delovni urni teden po vsem svetu. V nedavnem memorandumu se ameriška federacija dela obrača na OZN s prošnjo, da bi se ta zavzela za načelo 40 urnega dela, ki se je uveljavilo v mnogih državah, razširilo po možnosti na čim več držav, kar bi le bil prvi korak k postopnemu znižanju delovnih ur, ki hi moral dovesti ob svojem času do uvedbe 30 urnega tedenskega dela. Ze od leta 1935, tako opozarja gori omenjeni memorandum, je mednarodna organizacija dela odobrila načelo 40 urnega delovnega tednika. Dežele, ki so se najbolj približale novemu merilu so: Avstralija, Kanada in Združene države. V Združenih državah je bila mogoča uvedba zmanjšanega urnega delavnika zaradi stalno povečane^ proizvodnje, ki je samo v povojni’ dobi narasla za 2,3 odst. na leto. Nekatera industrijska podjetja so celo znižala tedenski urnik pod 40 ur na podlagi kolektivne pogodbe; tekstilna industrija je na primer sprejela 35 umi delovni teden v Ameriki. Upoštevati pa moramo, da predstavlja znižanje delovnih ur potrebni dostavek velikih tehničnih pridobitev na področju različnih industrij, za kar gre vsa zasluga naglemu znanstvenemu razvoju; široka uporaba električne energije in nova pojmovanja o sestavu snovi, ki izvirajo iz razbitja atomskih celic so dovedla, da se je mehanično delo razširilo na vedno nova udej-stvovalna polja. V Ameriki se že govori o drugi industrijski revoluciji. Prva je bila tista, ko je stroj dvignil človeka nad nečloveškim, skrajno težkim delom; sedaj je druga revolucija na pohodu, ko bo u-poraba novih električnih »mislečih strojev«, ki so pravcati mehanični možgani, zmanjšala delovanje človeka ter ga postavila za vrhovnega nadzornika nad neštevilnimi produktivnimi procesi, ki se bodo nagloma im automatično vršili z neznatnim delom čuječe pozornosti. Zmanjšanje delovnih ur bo tedaj postalo nujnost, ki bo ne malo prispevala k izboljšanju življenjskih razmer vsega človeštva. Italija in STO Zaradi carinske priključitve B področja STO-ja k Jugoslaviji je italijanska vlada vložila protest pri OZN in pri vseh 21 podpisnicah mirovne pogodbe. Hkrati izjavlja Italija svojo pripravljenost, da se z obema vojaškima upravama obeh področij STO-ja pogaja za vzpostavitev gospodarske in politične e-notnosti Svobodnega tržaškega o-zemlja. Mednarodni svet za pšenico Posebna misija Uprave za gospodarsko sodelovanje za Trst je ib-vestila ZVU o 'Ukrepih, ki jih je podvzela Uprava za gospodarsko sodelovanje v Washingtonu za to, da bo anglo-ameriško področje STO-ja deležno ugodnosti Mednarodnega sveta za pšenico. S tem bo v bližnji bodočnosti omogočeno anglo-ameriškemu področju, da kupi potrebno količino pšenice po svetovnih cenah, ki jih določa o-menjena organizacija. Razpravljanja v tem smislu se sedaj vršijo v Rimu med predstavniki ZVU in i-talijansko vlado, ker boi Trstu ..a-kazan -del italijanske kvote. Desti s tržaškega Slov. dobrodelno društvo Slovensko dobrodelno društvo v Trstu bo imelo v nedeljo, 26. marca 1950 ob 10.30 uri zjutraj redni letni občni zjbor na sedežu društva v ulici Machiavelli št. 22 - II. nadstropje - z naslednjim sporedom: 1) Poročila. 2) Odobritev računov za leto 1949. 3) Volitve novega odbora in nadzorstva. 4) Slučajnosti. Odbor društva vabi vse člane, prijatelje in podpornike, posebno pa slovensko učiteljstvo, da pride v velikem številu. Pregledali bomo lansko delovanje in se pomenili o bodočem delu društva, ki posveča posebno sikilb naši šoli in zdravju ter veselju naše mladine v dobi šolskih počitnic. Istočasno naproša odbor vse tiste rojake, ki so že pred štirinajstimi dnevi prejeli povabilo, naj bi prispevali ali posodili določeni znesek za nakup postelj za šolske kolonije, — pa doslej še niso odgovorili —, da pošljejo kakršen koli odgovor. Za nas je to važn-o, ker moramo za organizacijo letošnjih kolonij najprej ugotoviti, s kakšnimi sredstvi lahko računamo. Slovenci! Pomagajte društvu pri težki nalogi! Prijavite takoj tudi vašo udeležbo pri zbirki za počitniške kolonije. Vpišite se za člane Slovenskega dobrodelnega društva! ODBOH Slovenska prosv. matica v Trstu Odbor Slovenske prosvetne matice v Trstu vabi člane na redni letni občni zbor, ki bo v torek, 28. marca 1950 ob 20.30 uri v društvenih prostorih v ulici Machiavelli 22. Dnevni red občnega zbora je: 1. Citanje zapisnika zadnjega občnega zbora, 2. Poročila, 3. Izglasovanje razrešnice staremu odboru, 4. Volitve novega odbora, 5. Slučajnosti. V primeru nesklepčnosti ob napovedani uri, bo občni zbor pol u-re kasneje ne glede na število u-deležencev. ODBOR • Odbor SPM v Trstu javlja, da pripravlja obširen spored predvajanja zanimivih 'kulturnih filmov po vseh vaseh tržaške okolice. Zato prosi svoje poverjenike in prijatelje, da čimprej javijo odboru SPM v Trst (ul. Machiavelli 22, tel. 62-75) dan in kraj željenega predvajanja. V poštev prihajajo tudi kraji brez električnega toka! Koncert SPM v Nabrežini Na dan sv. Jožefa je priredila SPM iz Trsta napovedan koncert v naši kinodvorani. Med narodom je bilo pričakovanje velikansko. Dan kot ribje oko in praznik sv. Jožefa sta vabili ljudi prej na prosto kot pa v dvorano. Kljub temu se je dvorana napolnila. Navzočih je bilo nad 300 oseb. Vsak Slovenec rad posluša godbo, posebno še, če izvaja slovanske napeve, ki so našemu srcu najbližji. Spored sam na sebi je obetal mnogo, toda kako ga bo izvajal orkester, ki se je komaj ustanovil? To je bilo vprašanje, ki se je čitalo na marsikaterem obrazu. V tem pričakovanju je bilo občinstvo nenavadno mirno. Po kratkem uglaševanju godal se prikaže vodja orkestra g. Ljubivoj Slamič. V dvorani zavlada skrajna tišina. Tedaj zadone po dvorani prvi zvoki koračnice »Triglav«, ki je tolikokrat spremljala na telovadišče naše Sokole. Koračnice je konec, g. Slamič se pokloni, tedaj pa zagrmi po dvorani tako ploskanje, kot ga naša dvorana morda še ni slišala. G. Slamič, skoro izne-naden, kaže na igralce, kot bi hotel poudariti: »Ni moja zasluga —■ ploskajte njim!« Ta preprost, toda zelo prikupen gib, izzove še bur-nejše ploskanje. Med kratkim odmorom ni bilo navadnih komentarjev, občinstvo molči kot začarano in čaka, čaka v nestrpnosti... Ploskanje se je stopnjevalo od točke do točke. Višek odobravanja je doživel orkester po valčku »Iz slovanskih krajev«. Ta je vseboval največ tibčinstvu znanih napevov in ga je tudi najbolj zajel. Posebno napev »Tamo d a 1 e k o « je plaval po dvorani kot čar, izginil in se zopet plavajoče vračal in z injim je zaplavala v daljave vsa dvorana in se zamaknjena -zopet vračala v stvarnost. Proti koncu vsake točke se je začelo opazovati nekakšno nervoznost — bila je želja, poplačati igralce z zasluženim priznanjem. Tudi samospevi liričnega tenorista g. Renata Kodermaca so želi ogromen aplavz. Z domotožne »Na t ,u j i h t 1 e h « je prešel na koroško narodno »Gor čez i z a -ro« in se ustavil pri Volaričevi »Oj, rožmarin«. V drugi skupini, sestavljeni iz ruskih pesmi, posebno v Bratuževih » K r a - g u 1 j č k i h « , je objela poslušalce nekaka pobožnost, ki se je spremenila v tako odobravanje, da je moral pevec dodati rusko narodno »Sarafan«. » K r a - g u 1 j č k i « , poslušani pod vtisom mučenja in smrti skladatelja, pok. učitelja Bratuža, ki ju je vpisal predsednik SPM Jež, so privabili solze v marsikatero oko. V znak priznanja je bil poklonjen g. Kodermacu slovenski šopek rdečih nageijčkov. Po zaključni točki »Jugovi-n a « je doživel dirigent g. Slamič in njegov dovršen orkester tak a-plavz, kot (ga Nabrežina še ni dala. Tudi g. Slamiču je bil poklonjen šopek rdečih nageijčkov, ki ga je ginjen — med naraščajočim ploskanjem — delil s prvim violinistom. Ploškanje je zvabilo na noge še vse ostale igralce in le znak za pospra-vo godal in not je prepričal ljudi, da je koncert končan. Tedaj šele je začel med poslušalci komentar, ki se je izražal s stiskanjem rok, ki je pomenilo: »To je naše! T-o je naše! Sedaj vemo, kaj je orkester, sedaj vemo, kaj je radio!« Hvaležni smo SPM za užitek, ki nam ga je nudila in v zahvalo izražamo prošnjo: »Hvala, da ste prišli in vrnite se med nas čimprej, čimprej...« Nabrežine c Napoved pri pesmi „Kraguljčki“ »Zdaj boste slišali pesem »Kra-guljčki«, ki jo je po ruski narodni pesmi priredil za moški zbor tragično umrli goriški učitelj in pevovodja Lojze Bratuž, v solo (priredbi pa Marij Sancin, ki bo spremljal tenorista Kodermaca na klavirju. Pod fašizmom so jo peli razni cerkveni moški zbori po Goriškem, posebno po Vipavskem, ko so zatrli vsa naša prosvetna društva. Pesem se je silno priljubila in jo je poznal ter prepeval ves narod. Zaradi svoje otožne vsebine in napeva je bila tudi za čutečega Bratuža najljubša pesem, v njej je bila zlita vsa bolest zasužnjene slovenske zemlje. Lojze Bratuž je umrl mučeniške smrti. Fašisti so videli v njem sovražnika, ker je s slovensko pesmijo budil narodno zavest. Zastrupili so ga z nafto, ki jo je moral piti pred naperjenimi samokresi v Podgori. Čez nekaj dni je umrl v goriški bolnišnici pri Rdeči hiši v velikih mukah. Se preden je izdihnil svojo blago dušo, so mu prijatelji pevskega zbora s Podgo-re, med katerimi je bil tudi tenorist Kodermac, ki so se pritihotapili pod bolniško okno, — slovensko petje je bilo takrat prepovedano — zapeli pesem o »Kraguljč-kih«. Obraz se je mučeniku Bratužu spremenil v prijetno milino in kmalu nato je zaspal za vedno... Zdaj jo boste culi iz ust tenorista Kodermaca, rojaka iz Podgore, kjer je Bratuž deloval. Preganjalci so propadli. Bratuževa pesem pa n* pozna smrti, ker je zdaj last naroda, ki je večen.«. Krajevna organizacija SDZ v Nabrežini Krajevna organizacija SDZ t Nabrežini vabi vse občinstvo n« javno zborovanje, ki bo v četrtek dne 30. t. m. ob 20. uri v kinodvorani. Na dnevnem redu so občinske zadeve, o katerih bodo poročali občinski svetovalci »Slovenske narodne liste«. ODBOR * Okrajni odbor SDZ za občioo Devin - Nabrežina opozarja vse člane in somišljenike nabrežinske občine, da uraduje vsako nedeljo od 11. do 12. ure v društvenih prostorih v hiši g. Josipa Pavlina. Urad dela brezplačno za vse, ki žele zopetno pridobitev naših starih priimkov in daje razne informacije gospodarskega in političnega značaja. Odbor Osebne izkaznice Ukaz Zavezniške vojaške uprave št. 42 spreminja -ukaz ZVU št. 228 iz dne 15. decembra 1949, ki zadeva osebne izkaznice. Odstavek 1. ukaza 228 nadomešča naslednji paragraf: »Vse osebe, ki so stare več kot 15 let in imajo svoje sitalno bivališče (residenza) ali začasno bivališče (dimora) na področju, razen oseb, katerim je dovoljen vstop na področje na podlagi prvega odstavka člena 1. ukaza št. 181 z^ dne 31. avgusta 1949, ki je bil spremenjen s členom 1. okaza št. 204 z dne 22. oktobra 1949, morajo imeti osebno izkaznico izdano na področju. Javite nahajališča razstrelilnih snovi! V Zadnjem času je prišlo do številnih smrtnih nesreč, pri katerih -so postali v glavnem žrtev otroci, ki so se igrali z orožjem in drugimi razstrelilnimi snovmi, najdenimi v prosti naravi. Zato javite vsako nahajališče orožja in drugih razstrelilnih snovi najbližji policijski postaji. Pred volitvami v Jugoslaviji Hkcijshi odbor za obrambo Soobodnega tržaškega ozemlja Stališče občinskega meta občine Repentnbnr n tržaškem npraSanju Občinski svet občine Repentabor j« na svoji seji od 16. t. m. sogla-no sklenil poslati Varnostnemu •vetu Organizacije združenih naro-alov sledečo resolucijo: VARNOSTNEMU SVETU LAKE SUCCESS . Občinski svet občine Repentabor .j« na svoji seji dne 16. marca 1950 sklenil, da se obrne na Varnostni svet Združenih narodov s prošnjo, «1 a podvzarne potrebne mere za o-bramibo Svobodnega tržaškega o-Mmlja. V smislu tega sklepa in te resolucije izjavlja •bčinski svet, da smatra, da samo ohranitev Svobodnega tržaškega o-zemlja nudi jamstvo za ohranitev miru na tej občutljivi točki sveta in za skladno sožitje med tu živečimi avtohtonimi narodi; zaradi lesa zahteva popolno spoštovanje vseh določb mirovne pogodbe z lta~ lijo z dne 10. februarja 1947, ratificirane dne 15. septembra 1947, s katero je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje, in prosi Varnostni svet, da v smislu in v duhu čl. 2 Stalnega statuta za Svobodno tržaško ozemlje, ki nalaga Varnostnemu svetu skrb za čuvanje integritete in neodvisnosti Svobodnega ozemlja, podvzame učinkovite mere za obrambo Svobodnega tržaškega ozemlja proti x>oskusom, da se njegov obstoj ogroža; Prvi od podeželskih občin je za-varel občinski svet v Repentabru »voje stališče do tržaškega vprašanja. K temu sklepu občinskega sveta v Repentabru, ki so ga soglasno »prejeli občinski svetniki v s e h v občinskem svetu zastopanih skupin (61AU, Neodvisna gospodarska li-*ta in Ljudska fronta), je v svojem članku »Ne nasedajte« zavzel svoje stališče »Primorski dnevnik« ■ dne 18. t. m. List je stklep napadel in ga odklonil. Po razlagi, da so tako kominfoT-miisti in italijanski socialisti, kot tudi amerišika, britanska m franco-jka vlada že od 20. marca 1948 za priključitev vsega tržaškega ozemlja k Italiji, stoji v članku trditev: »Guverner pomeni danes najboljšo pot za priključitev vse-ga Tržaškega ozemlja k Italiji, kajti na tisti način, ki ga razlagajo in propagirajo italijanski socialisti in kc-miraformisti, bi na priključitev pristala prav gotovo budi Sovjetska »veza, t. j. priključila bi se aniglo-•meriško-francoskemu predlogu o priključitvi STO-ja k Italiji, češ, saj »o je pač volja Tržačanov samih!« Ne razpolagamo s tako točnimi informacijami, da bi lahko z gotovostjo trdili, kakšno bo stališče taeh zapadnih velikih sil in Sov-ietske zveze, ko enkrat le pride do imenovanja guvernerja. Ne vemo pa tudi, ali razpolaga s takimi in-lormacijami »Primorski dnevnik«. "Vsekakor pa se nam zdijo njegove •tostranske trditve prenagljene. Ne motimo se, če ugotavljamo, se je mednarodni položaj po 20. ■tarcu 1948 za Trst bistveno spremenil in da večina razlogov, ki so takrat povzročili znano tristransko iejavo treh zapadnih velesil od 20. marca 1948, danes ne obstoja več. 'Na druigi strani pa mirne duše lahko trdimo, da je nemogoče predvidevati, kakšno bo stališče Sovjetske zveze po imenovanju guvernerja. Izkušnje nas učijo, da zavzema Sovjetska zveza svoje stališče v mednarodnih vprašanjih popolnoma samostojno, večkrat tudi naproša da 1) Varnostni svet pospeši imenovanje guvernerja, 2) da z imenovanjem guvernerja uveljavi določbe stalnega statuta, ki so v sedanji stopnji razvoja uporabljive in nujno potrebne za oživotvoritev Svobodnega tržaškega ozemlja in za zagotovitev državljanskih pravic njegovega prebivalstva in sicer: a) popolno uveljavljenje človečanskih pravic in osnovnih svoboščin v smislu čl. 4, b) popolno uveljavljenje državljanskih in političnih pravic v smislu čl. 5, c) uvedbo lastnega državljanstva za prebivalstvo Svobodnega tržaškega ozemlja v smislu čl. 6, č) uvedbo italijanskega in slovenskega jezika kot uradnih jezikov v smislu čl. 7. Občinski svet pričakuje, da bo Varnostni svet upošteval njegove upravičene želje in predloge in u-porablja to priložnost, da izrazi visokemu Varnostnemu svetu $voje globoko spoštovanje. (Podpisani vsi abč. svetovalci) Prepričani smo, da ostale podeželske občine ne bodo zaostale za repentaborsko občino! mimo teženj in stališč posameznih komunističnih partij v svetu. Samo ob sebi je pa razumljivo, in to predstavlja temeljno demokratično načelo, da je volja prebivalstva vedno važna in da igra zelo važno, pogosto celo odločilno vlogo tudi v mednarodnih vprašanjih. Tudi za končno usodo Svobodnega tržaškega ozemlja bo ta volja velikega, čeravno ne odločilnega pomena. Po čl. 21., točka 1 glavnega dela mirovne pogodbe z Italijo so namreč zavezniške in pridružene države ter Italija priznale Svobodno tržaško ozemlje in določile, da jamči Varnostni svet Združenih narodov za njegovo integriteto in neodvisnost. Mirovno pogodbo z Italijo je podpisalo 21 držav. Po členu 37 Stalnega statuta STO-ja (priloga VI. mirovne pogodbe) ima sicer Varnostni svet pravico spreminjati določbe tega Stalnega statuta. Ravno tako ima po istem členu tudi bodoči parlament Svobodnega tržaškega ozemlja na podlagi sklepa, sprejetega z dvotretjinsko večino, pravico predlagati Varnostnemu svetu spremembo določb Stalnega statuita. Niti pr- vi niti drugi organ pa nimata pravice spreminjati ali zahtevati spremembe prej navedenega člena 21 mirovne pogodbe, po katerem ima Varnostni svet dolžnost, da jamči za integriteto in neodvisnost STO-ja. Torej v konkretnem primeru nimata niti Varnostni svet niti bodoči parlament STO-ja pravice sklepati ali pa vračati STO Italiji, ker bi to pomenilo revizijo mirovne pogodbe same, pri kateri ima pravico soodločevanja vseh 21 držav podpisnic. Ce bi torej taki reviziji nasprotovala tudi samo ena od teh 21 držav, recimo n. pr. samo Jugoslavija, ne bi se mogla taka revizija mirovne pogodbe izvršiti, četudi bi za tako revizijo glasovale vse štiri prej omenjene velesile in četudi bi tržaški parlament Z dvotretjinsko večino predlagal revizijo v tem smislu. Naj še dodamo, da je guverner dolžan skrbeti za dosledno spoštovanje vseh določb stalnega in začasnega statuta (čl. 17, priloga VI.) in v prvi vrsti, kolt predstavnik Varnostnega sveta, seveda za integriteto in neodvisnost tega ozemlja (čl. 2 in 22, priloga VI.). Guvernerja imenuje po posvetovanju z jugoslovansko in italijansko vlado, Varnostni svet. In kot izhaja že iz dosedaj predlaganih kandidatov: Za tržaškega guvernerja pridejo v poštev samo ugledni svetovni državniki, politiki in diplomati, od katerih se lahko najmanj pričakuje, da vedo, kaj so prevzete dolžnosti. Primerjajmo sedaj z gornjimi u-gotovitvami trditve »Primorskega dnevnika«, namreč, da »pomeni guverner danes najboljšo pot za priključitev vsega tržaškega ozemlja k Italiji« in primerjajmo še daljno trditev, da pomeni zahtevati imenovanje guvernerja »nasedati dema-goškemu in politično - špekulant-skemu geslu akcijskih očetov«. Torej, zahtevati imenovanje guvernerja, ki je dolžan skrbeti za integriteto in neodvisnost Svobodnega tržaškega ozemlja in za brezpogojno spoštovanje vseh določb mirovne pogodbe z Italijo, kolikor se nanašajo na STO, imenuje »Primorski dnevnik« demagoštvo in politično špefeulantstvo! Naj zaenkrat ta dva izraza ostaneta zabeležena. Poglavje o dema-goštvu in političnemu špekulant-stviu ne srna,tiramo še s tem za zaključeno. J Zaenkrat pa priporočamo vsem tistim, ki se poklicani ali nepoklicani igrajo s tržaškim vprašanjem, da prečitajo in nekoliko tudi preštudirajo vsaj najvažnejše gradivo, ki se nanaša na to vprašanje, najmanj pa mirovno pogodbo z Italijo z njenimi prilogami VI. (Stalni statut STO-ja) in VII. (Začasni statut), predno z lahkomiselnimi gesli begajo naše ljudstvo. Kot rečemo, volja ljudstva je izredno velikega pomena in tudi v vprašanju ohranitve STO-ja bo volja prebivalstva vplivala v skrajni sili brez dvoma v znatni meri na končno usodo tega ozemlja. Toda mi smo v nasprotju s trditvami, ki se tako pogosto slišijo tudi z uradne strani, posebno v coni A, trdno prepričani, da se bo večina prebivalstva končno odločila za ohrani-tev STO-ja. Za obrambo STO-ja ne bodo samo vsi Slovenci ie Hrvatje obeh con brez izjeme, spričo nevarnosti, da pridejo zopet pod Italijo, temveč tudi izredno veliko število Italijanov, ki se zavedajo, da jim neodvisen Trst lahko v vsakem pogledu več mudi kot pa Italija. Ce se do danes še ni izrekla večina za ohranitev STO-ja, je temu kriva na eni strani zgrešena politika — da se zopet enkrat blago izrazimo — v coni B, ki s svojim načinom uprave pri italijanskem delu prebivalstva umetno ustvarja iredentizem, na drugi strani pa nerazumljiva politika anglo-ameriške vojaške uprave v coni A, ki odkrito podpira italijanski iredentizem. Za Svobodno tržaško ozemlje se je treba boriti, z vsemi silami in vero v njegovo bodočnost je treba krepiti s čvrstimi in nespornimi dejstvi, ne pa rušiti z napačnimi gesli. Nedopustno je, da se v tako resnih, življenjskih vprašanjih, kjer gre za naš narodni obstoj in za našo narodno bodočnost, postopa z dosledno površnostjo, kakor to dela vodstvo skupine, katere glasilo je »Primorski dnevnik«. V primeru reperitaborskega b-činskega sveta je prišla do izraza volja slovenskega ljudstva, ki v odločilnih vprašanjih, ko gre za otastoj, ne sprašuje, kaj mu narekujejo voditelji ali pa »voditelji«, ampak odloča po svoji zdravi pameti in razsodnosti. Odločen nastop repentaborskega občinskega sveta iskreno pozdravljamo! Z vsemi razpoložljivimi sredstvi, propagandnimi govori, po radiu in časopisih se komunisti v Jugoslaviji pripravljajo na bližnje volitve. Njihova zmaga ni v vprašanju, zato nas zanima, zakaj je potrebno tolilko reklame. Človek bi mislil, da hočejo sami sebe prepričati, da so resnični predstavniki jugoslovanskega naroda. Kajti že zdavnaj so izgubili vse zaupanje svojih simpatizerjev, da ne govorimo o veliki večini ljudi, ki je docela proti komunistično - policijskemu režimu. Toda komunisti kljub temu potrebujejo 80 - 90 odst. glasov v svojih skrinjicah, da bodo v svojih verodostojnih časopisih lahko zopet poročali o veliki zmagi, zaupanju ljudstva itd., ravno tako kot redno poročajo o velikih zmagah na gospodarskem polju. Nehote se človek spomni Potemkinovih vasi... Kajti vsakdo, ki je bil v Jugoslaviji in jo gledal skozi objektivno prizmo in ne skozi komunistično pobarvane naočnike, je lahko kaj kmalu spoznal, kakšni so ti »veliki uspehi« in »neomajno zaupanje« ljudi v komunistično vodstvo. Sicer se pa volitve vršijo večji del zaradi tega, da se ustreže u-stav.i in prevarajo ljiudi ter da se inozemstvu predstavi slika prave demokracije, ki naj bi bila v Jugoslaviji, kjer lahko vsakdo svobodno voli... V kolikor komunisti ne bodo dobili 80 - 90 odst. glasov, se bo to popravilo na licu mesta, ker v komisijah za štetje glasov itak ni nobenega predstavnika o-pozicije. To zaradi svobode! Petletni plan Kaj je uspelo komunistom od zadnjih volitev do danes? Petletni plan, kot že sami priznavajo, je postal šestletni in ne bo dolgo, ko ga bodo raztegnili na 7, morda 8 let — verjetno že po volitvah, da si sedaj ne skvarijo volivnega gu-laža. Propaganda se na vse načine trudi, da bi preslepila ljudi s sen-zacionelnimi poročili o velikanskih uspehih v industriji, rudarstvu in drugih strokah, toda ljudje so že zdavnaj spoznali vise laži, kajti zaman so delali prostovoljno po mesece v gozdovih in rudnikih: ko je prišla zima so se drva kopičila pred stanovanji komunistov in državnih uradov, ljudje pa so s svojimi družinami lahko zmrzovali. Dolgo obetano znižanje prispevka za socialno zavarovanje še ni izvedeno, pač pa so na lepem zvišali ceno prehrani v menzi s 30-40 odst. Objavili so povečanje števila točk za nakup tekstilnih predmetov, zaradi nerednosti pa so jih ljudje dobili še manj kot po navadi! Ker ne morejo uravnati finančnega položaja, si izmišljajo vedno nove načine ropanja ljudi s strahovitimi cenami v prosti prodaji za neobhodno potrebne predmete. Kakovost proizvodov vedno bolj pada, predmeti pa, ki so vezani na nakupne bone in točke, so le redko v prodaji. Ljudje izgubljajo po nepotrebnem ogromno časa, ker morajo za vsako stvar čakati v vrstah po par ur. Kdaj pa se v Jugoslaviji dobi kaj boljšega? To pa le tedaj, ako inozemske tvrdke vrnejo pošiljke, ki ne odgovarjajo vzorcem, kar nazorno priča o vestnosti in solidarnosti jugoslovanskih proizvajalcev in njihovih proizvodov. Uspehi čistke Priznati pa se mora komunistom vendar uspeh, katerega so dosegli pri čistki, ki so jo izvedli z najradikalnejšimi sredstvi in nas, posebno po prelomu z ZSSR in pojavom nove opozicije kominformistov, spominja velikih čistk v Sovjetski zvezi, ko so z življenjem plačali svojo nepokornost general Tuha-čevs-ki in mnogi drugi. Kljub različnosti so Titovi komunisti postavili za celotno opozicijo eno skrinjico. Mogoče, da ne bi hoteli vedeti, koliko je enih in koliko drugih v opoziciji proti njihovemu terorju. Kandidatje, katere so postavili komunisti, so večinoma ljudje jih spoh človeška zgodovina pozna. Samo tisti, ki so proti nam, nimajo pravice do svobodnih volitev. Kakor vidite, mi ne lažemo!« Tretji govornik je bil pa Mojzes Pijade, po domače »Pijavka«. Dejal je: »Volitve v skupščino bodo razočarale tako na Vzhodu kakor na Zapadu. To se razume, da je Stalin zmagal z 99.98 odst. glasov, ko pa so si nataknili rdeča očala, kadar so šteli prvih 99.98 odstotkov glasov. Ko pa so prešteli do tu, so si sneli rdeča in nataknili bela očala. Tako so »belički« dobili samo 00.02 odst. glasov, namesto obratno. Mi teh podlosti ne bomo uganjali. Zagotavljam pa vam, da bomo zmagali z 99,999 odst. glasov; tako da dobi reakcija samo 00.001 odst. Tako se stalinovci lahko primejo za nos. Zapadnjaki pa bodo zopet razočarani, ker je njihova »Demokracija« pisala v Trstu, da dobi reakcija 2-3 odst., prav gotovo pa 00.02 odstotka«. Dr. Reakcija nepoznani, ako res niso ministri, saj se zanje nihče ne zanima, kot se tudi izvoljeni ne bodo po volitvah zanimali za svoje volivce, katerih se je polastila popolna apatija in jim je že vseeno, kaj se dogaja in kdo bo izvoljen, ker vedo, da jim nihče ne bo prinesel boljšega življenja, dokler so na oblasti komunisti. Zaradi strahovitega terorja in medsebojnega nezaupanja — saj nihče ne ve, kje sedi skrit ali kje se 'bo pojavil potuhnjen ovaduh policije — ljudje ne govorijo o politiki, enostavno ne mislijo več, postali so čreda, katero par ljudi s terorjem tajne policije podi in iz-žema, in kdor se misli upreti, je brez nadaljnjega izgubljen. Da popolnoma onemogočijo organiziranje kakršnega koli upora, so komunisti iznašli neopazno sredstvo, s katerim onemogočajo, da bi se njihovi nasprotniki med seboj spoznavali. To so namreč številne premestitve ljudi iz podjetja v podjetje, iz tovarne v tovarno, iiz Slovenije v Makedonijo, iz Srbije v Dalmacijo, 'kar se vrši ne -glede na starost, družino in druge prilike, saj glavno je, da dotični dela. Niso redki primeri, da posamezniki v rdku dveh mesecev dobijo po 4 ukaze o premestitvi. Družinski o-četje so odtrgani od svojih otrok in žene, 16 letne deklice morajo v Bosanske gozdove, kjer se za njihovo življenje nihče več ne briga. Prepuščene so popolnoma same sebi. Tako se temelji družine vedno 'bolj razbijajo, ljudje so prisiljeni hoditi v skupne kuhinje, prisiljeni so oddajati otroke v državna zavetišča, mladoletni otroci se izgubljajo in nimajo potrebne vzgoje, razen vojaških vaj in streljanja; vse se iz dneva v dan neopazno kolek-tivizira in človek postaja le delček stroja, ki 'kuje suženjstvo celemu isvetu, toda nima možnosti, da bi se temu uprl in živel svobodno. Ljudje so apatični, vse misli so se osredotočile na skrbi vsakdanjega življenja, na hrano in obleko, pri mnogih na svojce v zaporih in koncentracijskih taboriščih. Kljub vsemu temu bodo komunisti zmagali in mi se ne bomo čudili njihovim uspehom na prihod- Večja mesta so imela že zdavnaj osrednje mlekarne, ki so oskrbovale prebivalstvo z mlekom in tudi iz drugimi mlečnimi izdelki. Trst nima osrednje mlekarne, ker ga oskrbujejo z mlekom mlekarice iz okolice 'in področja A, poprej tudi iz področja B, in manjše prodajal-nice mleka (mlekarne), ki jih zalagajo z uvoženim mlekom iz Furlanije, Beneškega in od drugod. 2e pod Avstrijo se je govorilo o ustanovitvi osrednje mlekarne ea mesto, ali vprašanje je bilo pokopano, ker ni imel Trst nilkake potrebe, spremeniti način svojega oskrbovanja z mlekom. Danes so vrgli osrednjo mlekarno zopet na mizo, vse tržaško časopisje se bavi s tem in tržaška občina ima baje že izdelan načrt za tako' osrednjo mlekarno. Zato je potrebno, da tudi jaiz pa-vem svoje mnenje o tem vprašanju. Tret osrednje mlekarne ne potrebuje Trst osrednje mlekarne ne potrebuje niti iz zdravstvenih niti iz gospodarskih raalogov. Posebno je ne potrebuje v času gospodarske in stanovanjske krize. One pol milijarde in več, kar bi osrednja mlekarna in njena oprema stali, naj se porabi raje za bolj potrebne zgradbe, za stanovanja, za šole, ki so ponekod v prav žalostnem stanju. ERP naj bi za mlekarno prispeval 50 odst. Ali ni prav gospodarski greh na tak način zapravljati dragoceno podporo Amerike? Ako je Trist lahko napredoval in uspeval pod Avstrijo in pozneje še celih 32 let brez osrednje mlekarne, bo lahko ostal brez nje, dokler tie bo prišel v tako blagostanje, ki bi tako razkošje lahko opravičilo. V tem trenutku pa trositi ogromno denarja za tako stvar, je podobno kmetu, ki stanuje v napol porušenem hlevu, pa isi hoče z denarjem, izposojenim za popravo hleva, — nabaviti raje avtomobil. Temu se pravi gospodarska pustolovščina. Ustanovitev osrednje mlekarne bo samo podražila mleko v Trstu. Danes prihaja mleko od proizvajalca (kmetovalca) na potrošnika naravnost po mlekaricah ali po manjših mlekarnah. Z ustanovitvijo u-srednje mlekarne bi ostale še vedno manjše mlekarne in morda tudi mlekarice, ali med proizvajalca in potrošnika bi se vrinila še osrednja mlekarna kot nov posrednik. Tako da bi se mleko podražilo za stroške, ki bi bili spojeni z režijo, u- njih volitvah. Velika večina oddanih glasov bo za komuniste in jim bo prinesla -zmago. Toda mi borno vedeli, kakšna zmaga je to! Število glasov za komuniste bo verjetno nekoliko manjše, kot je bilo na izadnjiih volitvah, zaradi opozicije v vrstah kominformistov, v kolikor niso bili izšolani in poboljšani v koncentracijskih taboriščih, od koder so Titu pošiljali »zahvalne«, brzojavke in pisma, da se z njimi tako lepo postopa. Moč, ki varuje komuniste pred polomom, je njihova izvrstno organizirana varnostna služba pod vodstvom UDB-e z neštetimi agenti na vseh krajih. Aretacije sumljivih, protidržavnih elementov so na dnevnem redu, (zapori so prepolni, obsodbe težke. Ljudje, verni idejam prave demokracije in svobode, jih ne upajo izražati, ker predobro poznajo metode... poboljševanja. Imena krajev kot Mitroviča, Strni-š-če, Skadarako jezero in mnoga druga, kjer se nahajajo taborišča, se le šepetaje izgovarjajo in usoda ljudi, kateri se tam nahajajo, je popolnoma neznana, kajti vsak stik iz njimi je onemogočen. Komunisti ®o na ta način prišli do najcenejše delovne sile —• ta oblika se je že v starem veku imenovala suženjstvo. Zuaanja politika in gospodarstvo Zunanje -politični položaj je dokaj iklavern, ker so gospodarsko odvisni od 'vseh strani in politično neorientirani. Komunisti se jasno -zavedajo, da se v primeru spopada ne -morejo zanesti niti na svojo vojsko, kajti vedno številnejše obsodbe vojnih sodišč nam nazorno pričajo -o usmeritvi oficirjev in vojakov. Komunisti v Jugoslaviji izkoriščajo le trenutni mednarodni položaj, oziroma jih drugi -uporabljajo -za svoje politične cilje in krmarijo med dvema nasprotujočima svetovoma. Jasno pa je, da bodo propadli, če ta dva svetova trčita skupaj, v kolikor jih lasten narod ne bo prej izavrgel in uničil. Tak je položaj pred volitvami v državi, kjer bodo komunisti kljub vsemy dobili večino glasov!.. pravo in amortizacijo osrednje mlekarne in njenih strojev. Osrednja mlekarna bi bila obupen udarec za našo živinorejo in kmetijstvo obeh področij STO-ja. Danes naše kmetice nosijo same mleko po hišah v Trstu. Z mlekom prineso jajc, sadja, zelenjave, rož in drugih pridelkov, ki jih drugače ne bi prinesle v mesto, ako ne bi v mesto hodile zaradi mleka. Tako gre majhna kmetija naprej, ker ima možnost, da vse, kar ima doma, tudi v majhnih količinah, gospodarsko smotrno izkoristi. Ako bo osrednja mlekarna odprta je gotovo, da bi ona plačevala naše domače mleko ceneje kot potrošnik, ki mu ga mlekarica nosi na dom. Potem ni gotovo, ali bodo sploh še mogle mlekarice nositi mleko y Tr-st, ali ne bo raje osrednja mlekarna hodila okrog po vaseh pobirat mleko. V tem primeru bi moral naš kmet prodajati mleko ne samo ceneje kot v Trstu po hišah, ampak bi izgubil tudi možnost vnovčiti v mestu vsak najmanjši svoj pridelek. Ne gre za to, kdo bo upravljal osrednjo mlekarno, ampak g-re za to, da do osu-ednje mlekarne sploh ne pride. Ali bo kakšen kmet ali posestnik v njeni upravi ali ne, to je postransko. Kakor hitro bi bila osrednja mlekarna ustanovljena, bi hudo prizadela koristi našega kmeta. Zato je treba napeti vse sile, da osrednje mlekarne ne bo! Kaj storiti? Kaj storiti? V naših občinskih zastopstvih je večina kmetovalcev in njihovih zastopnikov. Vse podeželske občine, ki so poklicane, da varujejo gospodarske koristi tudi našega kmeta, naj izglasujejo resolucije proti osrednji mlekarni v Trstu in jih pošljejo na Zavezniško vojaško upravo, oddelek za poljedelstvo in kmetijstvo. Ti protesti bodo zalegli, ker je baje ZVU sama proti takemu nepotrebnemu trošenju denarja. Naše -kmetijstvo je šibko, zato se ne sme še bolj šibiti z osrednjimi mlekarnami, ki jih Trst najmanj potrebuje. — 0. Agrarne pogodbe Po ukazu ZVU št. 38 so podaljšani za dve leti vse agrarne pogodbe med lastniki in delavci s stalno plačo.