OPAZOVANJE V TIŠINI Antologija Facebook strani Poiesis CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-194(0.034.2) 821-194(0.034.2) OPAZOVANJE v tišini [Elektronski vir] : antologija Facebook strani Poiesis / avtorji Alja Adam ... [et al.] ; uredila Peter Semolič in Jaka Železnikar ; spremno besedilo Peter Semolič]. - El. knjiga. - Škofljica : samozal. P. Semolič ; Ljubljana : samozal. J. Železnikar, 2015 ISBN 978-961-283-361-9 (ePub) 1. Adam, Alja 2. Semolič, Peter 280278784 ESAD BABAČIĆ LASJE Nekoč sem imel nekoč sem imel lase nekoč sem imel srce prišli so mornarji s težkimi prsi in očmi na vse strani in ga odnesli tja kjer delfini ne gredo sami odnesli so ga v praznih malhah nevidnih porazov za katere so krivili sebe in tebe ki si stala na palubi kot polomljena sablja neba za katerim je še eno nebo in še eno oko in še eno in še eno in si se smejala lastni senci v kateri je spalo staro srce v kateri je stalo krdelo večernih gusarjev ki so kradli sami sebi ne tebi samo tebi ne OBJEMI Objemi so motorji srca Objemi so odmiki morja Objemi so otroci neba Objemi tečejo na svoj način Ne iščejo drugih objemov Kot obala ne išče morja Samo ljudje nori Od objemov Se objemajo še bolj Do tišine ki zaspi sama Do višine ki vzame razum In zagleda rame Kako se obračajo drugam V druge objeme Hinavske prijeme V druge objeme V motorje srca V motorje morja Objeme za dva Objeme za veter Ki ne pusti Ki ne pusti Enega Ki preklinja drugega Norega V objemu Novega. JANA PUTRLE SRDIĆ IZDIHNI, KO IZPUSTIŠ Vdihni, ko sežeš, mi reče, izdihni, ko se oprimeš. Vdihnem masten cvetlični vonj poletja, fizikalca na busu, marihuano. Izdihnem trikrat deset metrov neprebranih knjig, pešačenje po Antarktiki, vlečne pse, ki me ne bodo pripeljali nikamor. Vdihnem čudovito reklamno svetlobo z jesenskim listjem in lepotico v renaultu, potem skušam izdihniti žensko in avto. Zakorakaj v virtualo, mi reče, in se usedi med nanodelce. Vdihni, izdihni, to je tvoj svet. Ti spolirani elektromagnetni impulzi, ki jim praviš glasba, in enakomerno odmerjeni kriki iz doma za upokojence pozno v noč. Dihaj. Vdih in izdih. Vdihni, ko sežeš, izdihni, ko izpustiš. Vdihnem bele tabletke. Letala. Besede ljudi, ki so se obdali z veliko tišine. Sani. Naletavanje. Vlečne pse, lahko da mi pridejo prav. Drobne impulze upanja kot pornografijo v otroštvu – odprto režo v neznane svetove. Vdihnem povsem naključne detajle, drobne gibe rok, zasuke glave in medmete, ki nimajo mesta v epskih romanih. Dim iz filma Razpoložena za ljubezen. Izdihnem in poslušam prasketanje omrežij, nedoumljivo pot informacij v tem nasičenem in praznem vesolju, brnenje nasprotij v sebi. Vse je neponovljivo. Ponovi vajo: vdih in izdih. ZORAN PEVEC ŽIV, MORDA, DO SMRTI Okužen s pomenom, s svetlobo, ki pripoveduje zgodbe, kot tisti, ki je skrit v mladega dečka, z misijo odsotnosti, ko izgineva, mitičen ponaredek, nadzornik časa, s smolo v rokavu, procesualni krščanski filozof, porabnik dobre doze žalovanja, na prvi strani narisan palček, prirastek imaginarne norosti, lucidni bolnik življenja, recitator zaupanja v božjo skrb, pretkani trgovski potnik z izgledom prodajalca nečimrnosti, egipčanski bog z živalsko glavo; v biblijski sagi si videti tako lep kot modni nakit ali grd kot bradavica na dojenčkovi ritki. Začetnik smisla vstajenja v korespondenci s formulo naključja. Čakajoč na sem, kar bom – živ, morda, do smrti. TO NI POPRAVLJANJE ZIDU ROBERTA FROSTA to ni Popravljanje zidu Roberta Frosta kamnita prepreka stoji tu že od nekdaj stena meje iz oči hrast raste ob njej počasi a vztrajno staramo se z njim in naše ograde tudi to niso črke ki vse tiho opazujejo nič ne mislijo niti trznejo ne veliki sijoči utrinki ko se na zid nasloni mladenič in v deblo z majhnim nožem vreže svoje ime to ni hrast ki raste moški ki se stara je le pogled ki se rahlo slepi misli da bo jutri videti vse enako ko bo nekdo drug posekal drevo z njegovim imenom IVO FRBÉŽAR S TEBOJ S teboj da bi zaspal ko ti v očeh vidim vodnjak v katerega me želiš potopiti čarovnica si hočeš me ujeti med svoja stegna ki so me vklenila tvoj sem tvoji kiti sta me ovili skoraj brez moči sem ne bom zaspal zdramila si me jemlješ me vse do jutra vase kako naj spim če me jemlješ moja bogomolka PRVA Tedaj sva imela ... jaz osem in ti sedem morda celo jaz pet in ti šest Bilo je ob žetvi mlačvi ob košnji Bilo je poletje in dišalo je po pšenici in senu Znašla sva se v senici gola kot pravkar rojena In sva se dotikala božala Razigrano si se smejala Zdela si se mi lepa kot angelček z bližnje božjepotne zaplaške cerkve zlatolaska zardelih lic z modrimi očmi ... In potem si odšla menda na Bled nisem te nikoli videl spet Sem in tja me obiščeš v sanjah kakšno noč ne vedoč ... Da se dotikava in božava ne vedoč sva bila ali nisva nekoč VESNA ŠARE ZADNJA VEČERJA sedla sem na temno stran zaprla vse line prihodov iztaknila žice in ceste objela kolena s srajco ki je dosegla dno tiho in previdno da ne bi česa polomila da ne bi spremenila naravnega reda da ne bi vsilila nepojočega ritma brez tresenja in nekontroliranih premikov brez trdega pogleda in močnih poudarkov neslišno in preprosto vedoč da se še nihče ni prestopal zaradi mojega nasmeha brezzoba in slinasta sem začela zalogaj za zalogajem uživaško jesti to pesem BREZTELESNA moja draga dotikaš se me breztelesna ko zaprem oči in se razgalim da me lažje najdeš vstopaš vame in si moj dih moja roka in sol na jeziku raztapljam te da se izpiješ enakonočno ne požiram več da te nimam premalo v ustih si stopalo imena ki se je vtisnilo v vsak glas ki ga nisem slišala ko me prazniš končno vem nikoli več ne bom pila vode s tvojimi lasmi ALENKA JOVANOVSKI JOAN JARA, 11.9.1973 ljubiti tiste, izgubo katerih je že vnaprej vredno nositi, ne kot oltar (to bi bilo slavljenje nasilja), in ne kakor brezno (tako bi se utopila), ampak kot tiste, zaradi katerih se vsak dan (če so ali niso) znova rodim. KAKO MI PIŠE POMLAD 1 Strmine so se obarvale: piskajo trobentice. Koliko sonc! Braillova pisava, najprej jo zatipam, potem jo jem. Vse raste, se vrti, vse spregledam. Tako me piše pomlad. 2 Prste imam, umazane s svetlobo. Naveličala sem se umorov, ne morem več. S strahom me skušaš privezati nazaj, ne bo ti uspelo. Vse ključavnice v sebi odprem. 3 Čisto drobne korake delam. Nevidne. Sproti se talijo. Ne od sonca, v sonce. To dojemam kot brezpotje, rano. A je ni. Celota je rana, ki je ni. BORUT PETROVIČ VERNIKOV BESEDA NARIŠE OBLAK Slutnja v modrini neba riše oblak Ni slovo ko odsev izginja v mrak Mir ziblje telo V duši boža nebo ... In rosa po bilki zdrsi bosa med trave izgine da zemlja poljub zaživi ... Ne mine Rodi ... Tišina drhti ... Izdih se v dihu zgubi ... Beseda nariše oblak sanjam leteti pusti ... POPOTNIK Z ISKRO LJUBEZNI V OČEH Ujet v zenici časa objet v krogu obzorja iščeš nevidna vrata ... Sam s pogledom vase svetiš s podarjeno svetlobo v maternico duše kjer se zrcalijo slike ugaslih svetov ... Gledaš in molčiš Molk prekrije govorico želja in mir mir te boža s poljubom nevidne Skrivnosti ... Nevidno oko te gleda in čaka da vstopiš onkraj vesolja Nekoč boš našel pot iz Rimske ceste ... Popotnik z iskro ljubezni v očeh – ta iskra bo rodila tvoje pravo rojstvo ... In takrat ne bo več pomembna smrt našega sonca. TONE ŠKRJANEC MARELICE, NA PRIMER Mislim na tri in še nekaj živali, vidim dva balona – eden je rumen, drugi rdeč, slišim vode, ki prasketajo, potem neko punco, ki hrešči, vrešči, potem spet voda, ki curlja, pa rdeče in bele odcvetele vrtnice, pa cel kup, pa še en ali dva, pesnikov, ki vsi tam majhni in nič lepi opazujejo jezero, pa sploh ne vedo, da to ni morje. Samo luč danes in slabe barve. Ne moreš razumet. Že tri dni ne pada, pa je vseeno mraz. Nekaj ima opraviti s soncem in oblaki. Volitve so v primerjavi z njimi nepomembne. Kot marelice, na primer. Če niso dobre, so zanič. Letalo se od tu pomika počasi in ko odprem hladilnik, zadiši po gorgonzoli in precej nagniti ekološki zelenjavi. FINSKA VOŽNJA: O ČASU Spet Finska, tak mrak in hlad in pizdenje in jamranje. In kaplja. Skoraj ves čas nekaj kaplja. Velike in male kaplje. In potem še kar naprej kaplja. Brez kapelj, brez vsake kaplje. Plenk plenk plenk. Samo še histerično utripanje skozi celodnevni somrak. Stališče. Stališče. Pa kaj ti pomaga stališče. Stojim tukaj pod streho pa mi vseeno moči allstarke. (Na drugi strani mrtve ceste neka čisto nora ritka vrti svoj pregreti svet). In ti pa si jezno jezna prižigaš cigareto v vetru. In te kaplje. Ta Finska. Na kamen kapljajo. Eni trenutki ne minejo. BOJAN MESERKO IGRALCI NA SREČO JADRANKA MATIĆ ZUPANČIČ ZGREŠENA KARMA Diham za ovratnik. Bliže so mi nepodloženi hribi. V ušesu ropota mali živalski vlak na poti v mehko transavantgardo. Zdrsevam čez tibetanski paradiž. Pripeljali so stisnjene japonske vlake v razvlečeni Tivoli. Multiplicirana zgodovina se mobilno ponavlja. Samo s kuhalnico in začimbami krotim vsevednost prostora. Tvoji krogi so danes obrnjeni navzgor v silikonsko nebeško plazmo. Projicirana bodočnost nam jemlje dih. Tako po malem strupeno nežno dresiramo neustavljivo krhke molilne zastavice v filmsko hipnotičnem pogledu. TUJEJEZIČNIŠKI BLUES Obula sem kabalistične superge. Koraki odmevajo po neskončnih stopnicah. Kje so mesta, ki so me obiskala, ko sem samevala v difuznem negovoru. Tujejezičniki udarjajo po stratosferi noči. Krčeviti so, napadalni, Arabci nepotešeni, lačni verbalnih prigod. Zaloputnite jim vrata pred nosom. Tesno jih stisnite v pragmatični sendvič. Bojujte se z meči, sulicami, srednjeveškimi arhivalijami v filmsko neprebojnih sekvencah. To so falange premetenih, licemernih, prevzetnih barbarov, ki epsko naskakujejo heraldični Parnas. Sveto domovino jezika in domače nestrpnosti. Bodimo čisti, očiščeni od vsega nepravega, si govorim v naglici reperskega vitalizma. Ko vstopam s tehnološkimi sunki v našo skupno vesoljno vasico zgubljeno v siju piramid. Vojna zvezd, a mi v predprostorih zgodovine, gluhi in slepi za nelokalne objeme. In zaprti v smrtnih škatlah. Vzorčni primerki nesprememb. IZTOK OSOJNIK *** kaj prčakujete od starga pesnka, če nit pomislte ne na kakšne razuzdane zadeve. To mi je hodil včeri po glav. Tist o belih lažeh je blo super, ne rečem, ne bi si mislu, da tko drobn dekle počne take reči. Bolj plemenite vode: z mislijo, da berem pesmi predsedniku republike, ki kida gnoj. Njegova hči me meri s pogledom, ene zgodbe ugasnejo al pa se potuhnejo, še preden zaživijo, ampak vedno gre za ustreznost, uglašenost, za družben rang. Biti prru pod zvezdami še ne pomen bit prru med ljudmi, ker so si ene stvari, na primer gozd, razdelil, pol se pa družben ocenujejo na podlagi logarske epolete. Njih buda narava en kurc zanima, raj majo, da se jih vleče po cajtngih zaradi preprodaje orožja, člouk si ne more kaj, da ne bi sumil, da tle vseen neki mora bit, ker se vsi tko nazaj držijo. Kar se tiče hčerke, je treba na splošen ugotovit, da v teh odnosih ni nihče nbenmu neč dolžen, kar odličen ponazori zavijanje volka: uuaaaaa. Svobodna trgovina, če gospoda x ni na razpravo, na katero je bil povabljen, je to njegova katoliška pravica, in inspiracija, kokr je reku john davies, k je pod nama tekla temno rjava voda reke shannon. En tak trikotnik ob kafetu: john, jest in robert hassssss his work similarily attends to the details of quotidian life with remarkable simplicity, a lohk kej podobenga rečem zase? Ne morem. Nočem. Ja, sem mu težil, če pride na delavnco, ampak ga je šalamun prepriču, da to ni ok. Je – bob – reku, da ne more pridet, ker so starši njegove druge žene bolni in jim mora skuhat preslco. V mezozoiku so ble preslce visoke dvajset metrov in več, pravi podvig kej tacga prvlečt pred dom upokojencev. Kapitalistični pogled na poezijo vsakdanjosti prčakuje omembo prometne ulice v čikagu, ne vem, če je globalizacija okej, cathy wagner se je zbrisala s facebooka, al pa sam z mojga, nisem ekspert za te reči, pol sem še gledal andreja ondro, k je zlezel dve smeri, change in move, obe ocenjeni z 9b+, vmes pa sem se spraševal, čeprav je to povsem skrenilo iz prvotno začrtane pesmi o bobu hassu, če je morda prou ta pesem ena nesmrtna mojstrovina, ampak najbrž ni. Kdob vedu, zgubu sm se v oblakeh nejasnih emocij, kje je tiflis, priznam, ni mi vseen, da sm zgubu stik s cathy, najbrž kašna lokalna afera, stat pred ljudmi in si odrt kožo in pol stat pred svetom odrt kokr krvav truplo goveda in to pomen šele začetek, karkol to že pomen na prepihu pobesnele norosti skuliran u nulo, krvav violinist sam še z eno struno na razpočen violini, hripej, človek, s stisnjenimi zobmi, mrtva straža, no pasaran, in pol premet vznak v prazno SANKILOTOVA PESM NAPISANA ZA PRIREDITEV OB PODELITVI PREŠERNOVIH NAGRAD neč, pride tak dan, nisi mi všeč, jorie graham, ziher nism pravičn, jebi ga, neč ni narobe s signorellijevo anatomijo, če bi biu američan, bi bil herr professor na berkelyju kokr hass, tko sem pa sam en zoprn in trmast hudič, k teži vasilowitchu, čeprou sm se mal zaštrikal, ker sm se prvoten nameraval odtrgat, kokr se da, pol kar kar bo pa bo in tole je to kar je blo zamišlen – ne sicer kot tko – kot tist kar bo, pa ni. Pol pa pogledam dol v avditorij in je to en prazen del podhoda med železnco in novo prešernovo. In sedi tam štirideset pesnic pod štirideset let, z mojo mamo vred. Hm, zoprna reč. Dobr, ne se razburjat, tam so bli trije kiflci, ampak sem slučajen hodu peš in tko se ni blo treba repenčet, da gre za slavnga, živga klasika itd, kokr piše v odločbi ministrstva za kulturo (dokler je še), kar itak neb neč pomenil. a se rastko močnik blagovoli s tem strinjat? Kokr da to kej šteje. Tamle so pa razstavljajo izredn redke fotografije tarkovskega, k je snemal stalkerja, sam da jest filma najbrž nism vidu al pa ga nisem zabeležu. A je to tist, k se dogaja na švedskem in tam raste en mejhen drevo? Če to ni krvav kos srca na mesarjevi deski za razkosavanje živalskih in človeških trupel, pa tud ne vem, kva je. Neki krvavkast sem ratu v zadnih pesmih, pa tud lačen. Je pa to nujen, ker je treba ustvart razgaljenost, ki sega tostran golote kože al obličja, kokr je to razložu levinas. Kva je men vse jasn ratal, ko sem zagledal el greca s pipo v pradu (vam pustim ugant, ktiro sliko). Sicer sm jo tud sam nasliku. Na sploh sem bil razrvan takrat, kokr miles dewey davis iii, ko sem zapuščal evropo in prpravlen na vse, ne da bi zares vedu, na kaj vse je lohk človk prpravlen, če je že kej dal skoz, česar jest do takrat nisem ali še nisem oziroma sploh nisem skoz dal. Viseti kot zgornji del razcefranega trupla na ograji iz bodeče žice s pu odtrgane glave. Osiveli okostnjak na podelitvi nagrade za gerontologijo, s prekajenim upognjenim lososom med zobmi lobanje v modri dvorani. Thomas transtromer enoročno igra klavir, da je vse skup precej svečano žalostno, namesto da bi se veselil, ker se ozračje segreva po dve stopinji celzija na desetletje. Marš ven z zimsko opremo, kožo dol, sestre v žalosti, stare zamere pljunt v umivalnik z zobmi vred. So babe, k jih je treba na gobec, imenovane eichmann, ker se sklicujejo na pisalne mize in različne tovrstne agencijske posodobitve, tamle gre pa naš velikanski pesnik in recitira svoje avantgardne pesmi o mozolu na nosu in mozolu na kurcu in mozolu kaj vem kje. Velikan preštevanja zlogov pesmi, naredite prostor njegovi senci, da bo lohk moj moped zarezu v firnež odprtega morja. Oba gleda tam en scrklan meščanski pes v vijolični bundi, ker je danes res padla temperatura in so jo odpelal v bolnišnco in recitira koseskega. Ene dva deci kafeta. Ne pijem kafeta. Daj mu dva deci kafeta, reza, ker ne pije kafeta. No, zdej pa to postavmo v prostorčas: se komu zdi, da je tole kakšna visoka družba? Mislem, da se strinjamo, pa naj ana netrebko še tko zapoje o mio babbino caro, da ti hlače dol padejo. Sm pa raj sibirski šaman v pišu isker, je zaklela mejra virolainen, k je po krivic nisem omenu v pesmi iz granade (k je že obkrožla svet), al mokre brisače na tleh kopalnce (ona že ve, za kva se tlele gre), midva z raupsom sva pa pila tonjo, ja, sej res, se ni neč oglasu. ALEN BRABEC PRED ČASOM za začetek bi govoril s tabo o pomembnosti trepetavih luči ob cesti ki iz predmestij in vasi ustvarjajo nočne riviere in če se ustaviš na odstavnem pasu ugasneš avtomobilski motor in dovolj močno našpičiš ušesa in razširiš nosnice lahko začutiš kako ti veter nosi vonj po pečenih ribah in zaslišiš murne pljuskanje valov davno potopljenega morja kosti kitov rožljajo pod klasjem če obstaneš v pripeki plugi režejo ledino obračajo grobnice školjk zgoraj veter ločuje lastovke na živo srebro in perje letni časi mi stroboskopsko sivijo lase in topijo cvetove oljčne repe debelijo koren in miši ki odraščajo in hranijo kanje na stebričkih žičnate ograje in tista čreda krav ki se bojijo grmenja na dežju se topiva moja premrlost in jaz zadošča mi da si zamislim kako stojim pod lipo in prisluškujem zvonki elastičnosti podeljeni kapljam in listju padajoča voda je prozorna dovolj kisika ima za dihanje ali pa je zrak moker z dovolj vlage za dvoživke ki demografsko ozaveščajo jarke ki sem jih preskakoval glej mislim da še včeraj ali kdaj že z minevanjem let postajam vse počasnejši in vse kar sem že zdavnaj pustil za sabo me počasi dohaja mi je za petami čutim kako mi diha za vrat vseeno pa me še ne grabi za rame in me ne skuša zasukati da bi si pogledali v oči pred čim pravzaprav bežim? Prevedel Peter Semolič MATEJ KRAJNC STAR OKLEP V starem oklepu kinkam pred vhodom, od nekdaj že kumrn, malce odvzet; v kleti igra karte vse, kar sem pridelal, otroke pa zdavnaj pognal sem že v svet. Kavboj Pipec me je zatožil, da sem pred leti klel in renčal; da sem z oklepom ril po mahovjih v gozdovih, ki sem jih prevzel in požgal. Moja pripoved pa je drugačna, povedal bi jo, a mi ne gre; glasilke sem žal priložnostno shranil, vem še, da so, a kdo vedel bi, kje. Dičim se, dičim z brado iz knjige, s perjem iz pernic neznanih gospa; v starem oklepu kinkam pred vhodom, a modreci pravijo: ni ga doma. IZ MITOLOGIJE Privezan si na vrvi let, želja tišči te k tlom. Vsak prepovedan katalog ti pošljejo na dom. Pred tabo pa se vdilj vrste podobe kot prividi. A zate ne vedo, nihče te ne pokliče: pridi. Tebe pa nekaj v prsih žge, maliči ti možgane. Prividi se premikajo, podobe so ti znane. Rad stopil bi korak naprej, rad bi jim stisnil roko, a zdaj prenizko so in zdaj se pnejo previsoko. Rad bi jim stisko razodel, a stiska se ne da: daj, dopovej si, da noben privid te ne pozna. Spregovoril bi, a ne gre, nekdo maši ti usta. In mimo grejo meseci, od maja do avgusta. Pa mine sedem suhih let, ubije te vročica. Si šel iz stiske ali pa od svojega poklica? MARKO SKOK – MEZOPOTAMSKY SILENTIUM (šepetati samemu sebi) Sleherno jutro zabredeš v Leto, da v presamoti utrneš utripe lastnih glasov, utripe lastnih besed, utripe lastnih pesmi. Izpod neba se zliva bolečina. Sleherno opoldne zabredeš v Leto, da v presamoti ulomiš poglede skrušenih prijateljev, poglede skrušene družine, poglede skrušene Ljubezni. Izpod neba se zliva bolečina. Sleherni večer zabredeš v Leto, da v presamoti udušiš odmeve votlih grižljajev, odmeve votlih požirkov, odmeve votlih vdihov. Izpod neba se zliva bolečina. Sleherni dan zabredeš v Leto, da se izgubiš v prevodih, ki se izgubijo v tišini, ki se izgubi v praznini nekega plesnivega poletja. RAZŠIRJAVA ŠIRJAVE Razširjava širjave, da bi v teh nekaj dni, ki jih še imava pred seboj stlačila indijansko poletje. V zraku mrgolijo regratova semena. Najino seme je zatajilo, že dlje časa si ga ne drzneva zatakniti med zasekane raze otrple povrhnjice. Vedno bolj zadušljivo je, čez bojišče se neprestano plazi sajast dim. Ob neskončnem kolobarjenju se mi levica zrašča s ščitom, desnica pa dviga proti soncu bleščeč meč. Na njegovi konici ni niti kapljice krvi, le popolnoma rdeč hrošček meri premirje. Noge v blatu, glava v ... oblakih. Ne, nikoli ne izrujeva vsega tega ruja, ki izžiga obrobje tesnobe. ANA RISTOVIĆ *** To je prostor hrepenenja med iztegnjeno dlanjo neke mongoloidne deklice in izmaknjeno roko njene živo našminkane ostarele matere narisanih obrvi koralnih ustnic umetnih trepalnic zadrgnjenega grla mračnega čela že opoldne ko se trudoma vlečeta po ulici in podrsavata s petami Bližata se ljudem korak med njima postaja vse daljša sipina v morju molčanja in prostor hrepenenja se širi kot topo rezilo ki dolgo prodira A nasmeh na obrazu hčerke z ničemer in nikomer izvabljen je kot da bi bil in oče in mati in sorodstvo celi ulici speči, gluhi in v trenutku obsijani Prevedel Peter Semolič ROBERT VRBNJAK PESEK V USTIH Zaljubil sem se v Berberko Sedim in čakam večer Njen oče ne govori prav veliko Vrstica besed Vrstica molka Zaslon tišine ki težko prenese analiziranje Vse kar uspem razbrati s teh ustnic je da se najini ljubezni ne piše dobro Bo kot bo, pomislim, inshalla … Kasneje, ko Sahara utone v sen se prikradem k zidovom njihove vkopane hiše in pokukam skozi okna svoje ljube Pazim da se ne bi preveč približal Imajo hudo kamelo ki piha name Prevedel Peter Semolič ŽARKO MILENIĆ BREME Opozorili so me: moje roke lahko dvignejo tudi težje stvari kot je pero nočejo imeti še enega bremena na družbenem hrbtu V biobibliografiji se bom hvalil: opravljal sem najtežja fizična dela Oni pa če že bodo vzeli težko knjigo v roke bodo presenečeni: pa ne da je ves ta čas uspel tudi pisati? Prevedel Peter Semolič KARMEN VIDMAR TARANTELA moja dežela ima odmor v približkih širin ostajamo na razdalji in gledamo naprej upehane poti krivulje lukenj vzdihe pritožb čeljusti davkov zajamčena jutra gadi ostajajo v svoji luknji in si izmišljajo govor o zasuku kjer pljunejo na robove in si zagotovijo prosti tek vojaška letala si polnijo rezervoarje goriva v zraku na hrbet zemlje mečejo sence črt oblaki se zgoščajo večer je počesan na vzhod SECOND HAND po kotih leži tišina čevljev kovčkov novoletnih lučk lesenih ščipalk smučarske opreme razstavljenega skuterja synthesizerja s tipko brez tona oblek s pretečenim rokom hladen zanos krhke in tesnobne resničnosti platen te vonje ki izrisujejo prostor poznam in ne zmorem jih ponoviti ponošenost se živo vsipa iz njih NINA MEDVED JESENSKI IMPRESIJI slano jutro vstaja nad Ruperčami nedelja je in mamo sem peljala v službo tisti trije polži izpred vhoda so se tačas pospravili drugam in hiše v daljavi so zavite v nianse meglic * nekje dol po bregu tam doli vidim naše ovce verjetno so njihovi jagenjčki z njimi zadnjič sem jih slišala blejati pri hiši a ko sem jih pozdravila mi niso odgovorili *** Ves svet gori zate, Sara Mejal. Ves svet gori zate, ko se spravljaš spat, zaradi strahu pred temo ti puščamo luč prižgano v majhnem globusu na nočni omarici, ki si ga nemara dobila za rojstni dan, božič, zajčka. Ves svet gori zate, Sara Mejal. Njegove reke se bistro svetijo nad toplo svetlobo žarnice, njegova morja valujejo, ko se majhen globus vrti okoli svoje osi, tik poleg tvoje glave, ki težka od zaspanosti premleva dogodke dneva. Danes si šla s prstom preko vseh celin skoraj istočasno, tvoj kazalec je bil potni list za vstop v vse pokrajine sveta, ko je krožil: Evropa, Rusija, Kitajska, Severna Amerika, Južna Amerika, glej, tam doli je še bela Antarktika, ki je že dolgo nihče ni pobožal s potovalnim kazalcem, pa vsa ta majhna otočja, ki se bočijo iz morja kot napihnjeni trebuhi kitov. Ves svet gori zate, Sara Mejal. Ta večer in naslednji, vse dokler ne boš dovolj velika, da bo luč domišljije le še brlela in bodo z njo izginili tudi strahovi. A zdaj zaspi. Vse do jutra se nimaš česa bati in oči in mamica sta v sosednji sobi. Indijanci, Kitajci s poševnimi očmi, Eskimi in Francozi z baretkami, vsi bojo potrpežljivo čakali na tvoj kazalec, da jih znova obišče. Zato le zaspi, Sara Mejal … Zaspi … LUCIJA STUPICA ZGODOVINA Po nekem času te pot mimo brezdomcev ne gane več. Svet je velik in njih je preveč. Nobene slabe vesti, da se ni naravnal drugače. Izrabljen in postaran je tako hitro kot tajska prostitutka najstniških let. Vse skupaj je le slabo skoreografirana zabava. Mesto pa je še jutranje sveže, diši v nerazumljivi pisavi in govorici, s katerima riše nenavadne oblike. A ta ulica, kjer smo, je samo fasada, za njo se razširjajo drugi, manj privlačni vonji. Podobno je s hodniki muzejev. Véliki moški visijo po stenah, pripravljeni na stoletja, vélike ženske pa se skrivajo za vrati in le tu in tam pritisnejo s prsti na kljuko, pomolijo ven glavo in nasmeh in se takoj zatem vrnejo v sobane k pisanju zgodovine. OTOK Nobenih stopnic. Pod nama apnenec, nad nama nebo. Belo okvirjena okna in vrata. Rdeč pas lesa. Potem morje. Okoli naju zaklenja obroč. Leseni škatli na vrtu, napolnjeni s svežo prstjo, sta upanje rastlinam. Zaplata slabo prekrvavljene trave celi nekaj pedi zemlje med in pred njima. Edina igralca sva. Vsak dan igrava drugo igro. Piševa jih sproti, vlogi večkrat zamenjava. Ptice nosijo oči gledalca. In včasih, kadar kričijo kot nesrečni otroci, nama porežejo peruti. ANDREJ HOČEVAR ČEZ PETDESET LET nekdo je rekel čez petdeset let se bodo moški tako ali tako ukinili izničili čudno je rekel drugi jaz nimam ničesar proti njim tako ali tako so nekoristni tiste dni sem jedel malo in neredno vročina je posedala po ulicah in pljuvala v kolesarje toplo pivo hranil sem se z opazovanjem ljudje so bili pena v svetlobi mehki in neobremenjeni ljubezen je lahko samo čakanje mogoče je celo pes pozabil name tako kot zrak ki me ne sili več naj diham diham lahko tudi z očmi čez petdeset let mogoče manj me ne bo več ZADNJI POŽIREK PIVA Sit, odžejan in udobno nameščen v fotelju imam čudovit razgled: pes se je zvil v klobčič in stisnil v kot kavča, ostanki njegove večerje na tleh okoli sklede predstavljajo točke neke skrivnostne podobe, ki je ne razumem in mi ne bo nikoli bolj dostopna, kot mi je dostopna v tem trenutku. Drobtine in koščki hrane se mogoče povezujejo v vzorec, ki mi želi nekaj sporočiti: – Hvala za večerjo, se vidiva jutri (pes); hvala za beden sprehod, stari, namesto na lov si me peljal ovohavat tiste dolgočasne bloke; zaradi tiste malenkosti ti res ni bilo treba biti tako grob, zdaj ko že skoraj spim, se mi pa hočeš na hitro odkupiti, adijo, pusti me pri miru. – Ja, ampak poskušaj tudi ti razumeti mene (jaz); kmalu bomo štirje, biti moramo pripravljeni; zadnjič sem te spet moral iskati po celem parku, ko si zbežal za neko psico, jaz pa sem razmišljal, kako te nikoli več ne bom videl. – Aja? (pes) Ti bi se pa lahko malo bolj resno držal našega urnika in zjutraj bolj zgodaj vstajal! – Nehajta, fanta! (ona) Tišina. Nihče se ne premakne. Spontani prenos konstelacij s stropa brezčasja na vozni red življenja, ki ga ne poznam dovolj dobro. Srne. Luknje v siru. Mehurčki v pivu. Brezskrbnost, združena s toplo utrujenostjo. Pes za trenutek le odpre oči, dvigne glavo in zazeha, žena se odpravlja spat. V njenem trebuhu nemirni tekač teče še zadnji krog za danes. Zvočna preja, v katero vpletamo niti svojih tišin, je mehko napeta po prostoru. Nočem je premakniti. Ne pridemo si bolj blizu, kot kadar želimo biti drug do drugega nesramni, razočarani nad priložnostmi, ki se jih bojimo kot prihajajočega neurja. En pogled zadostuje, vedno si lahko premisliš. Zunaj je končno spet mraz, ljudje v plaščih objemajo sami sebe in se pretvarjajo, da z vso natančnostjo opazujejo neko točko pred sabo. Danes ne bom več pisal, ni mi treba. Vse lahko počaka. Ljudje so si s starostjo čedalje bolj podobni in mrtvi nemirno lebdijo nad našimi glavami. Njihovi obrazi nas vedno znova gledajo skozi obraze živih, presenečeni, ker so se znašli v tujem telesu, skozi katerega v nas zmedeno prepoznavajo sami sebe. Na, daj mi roko, ne vem, kaj bi lahko rekel, zato bom tiho. Ne premikaj se, ne reci ničesar. Nekaj pomirjajočega je v misli, da danes verjetno ne bom več nikogar užalil. ALJAŽ KOPRIVNIKAR OB VEČERIH Ob večerih se včasih kot otrok pokrijem z odejo in igram s prividom v mračni sobi, v praznem ogledalu vidim mrtveca, ki ni mrtev, s katerim prebirava pesnike, ki so mladi umrli, pijeva vino njim v spomin, v slovarju kože iščeva najbolj prijazne besede in jih zapirava med praznino papirja, besede nizava v stavke, čakava veter, da jih razpiha, med bojem dveh teles, ki sva se znašla na koncu dolge noči in iščeva senco v svetlobi, ob dotikih kože, zapravljava čas, v tišini, brez vprašanj, v ležišču sanj in pozabe. Moral sem te sanjati, ker te tako dolgo nisem videl, moral sem te izmisliti, v neki drugi podobi, v senci noči, vidnega samo v trenutkih neznosne samote. Odmev tega srečanja ne ostane niti med zlogi, v komaj opazni liniji črk, ostane samo noč, ko izgubljen zapišem tvoje ime v gluhi tišini. Ko pride jutro, občutim hlad, oblečen v praznino. MARJANCA KOČEVAR ZELENI JURIJ Bela krajina polne lune siplje zrnje v dlani razprte v zvezdne vejanice lanena semena za polja zarasla v misel ki je cvet v solzo ki je dež da ozeleni srnjak v begu praprot v snegu MANJ KOT MOLITEV nočni privid svetloba na obrazu angela moj je Rafael je rekla Veronika klarisa dolg izdih nikoli konca! slikam nasmeh na mamino bledico v njene odsotne rane ledenim ne sodim v ta svet zaspala sem pa me niso pravočasno prebudili ZORAN ŽMIRIĆ *** ko je brat dospel v ceradi je mama razdelila vse njegove stvari nekaj karitasu, nekaj merhametu a kar je ostalo je končalo v domu za upokojence nekaj ulic od nas vsakič sem na poti domov pred domom videl rdečo karirasto srajco mojega brata sedeti na klopi in igrati šah poleg nje bratove kavbojke medtem ko se je modra vetrovka počasi sprehajala sem ter tja brez vidnega cilja in vsakič znova bi se mi zaradi rdeče kariraste srajce kavbojk in modre vetrovke zobje ostri kot igle zagrizli v srce od takrat naprej sem le redko prihajal v naselje po tej ulici in četudi je bila daljša sem izbral pot ki vstopa z južne strani kajti vojna je to zdaj spoznavam povzdigovala nekatere besede kot so domovina, herojstvo in čast medtem ko so neke majhne, navadne kot so rdeča karirasta srajca, kavbojke in modra vetrovka na koncu izpadle kot sveto pismo za vse to Prevedel Peter Semolič MARJAN STROJAN DEKLE IN FANT PO STEZI ŠLA Dekle in fant po stezi šla v pšenico sva zeleno; edini oblaček vrh neba zardeval je pošteno. Potok s šumom brezovim polnil mi je glavo, in vidva, vroča, z Junijem sta vpregla voz v naravo. Bilo ni toče ne dežja, le oblak počasni se je vlekel prek neba v modrini čisto jasni. Samoten ptiček je zapel, ne spomnim se kateri, a to, kar reči je imel podal je v epski meri. SANDRA DŽANANOVIĆ BAKAJ PUSTIL MI JE LE PIŠTOLO Ana! Objet z davnino Ti pišem pismo, Kot nekoč, Ko sva z okna študentske sobe V nebo spuščala besede, polne vonja po deviškosti In ko so se sanje prepletale Z zvoki Oldfielda, Chopina in Sarah Vaughan. Ana, Smrt ni tako kruta Kot je ničvredno življenje v tej norosti, Polni uvele Čistosti in smodnika Tudi misel o končnosti ni tako oddaljena Kot je bila pri urah profesorja B. Krut je le čas, Ki nama ni dopustil, Da bi bila zbiralca svitanj in mrakov In slikarja Še nerojenih dni. A nisem ne ogorčen ne otožen, Ana! Nočem, da bi pomislila, Da temu svetu ni pomoči In da je poslednja usmiljena duša Že zdavnaj v Modrini nad nama, Ko mi v rovu na raznesenih prsih Leži pištola, Ki jo je pustil brat Z druge strani Človeškega nesmisla. Prevedel Marko Skok - Mezopotamsky JAGODA NIKAČEVIĆ OBDOBJE POLEDENITVE povedal sem ji, da je to leto smrti. hladno se mi je nasmehnila in pihnila v sveče. saj to ni tako hudo, Sneguljčica in osmi palček bosta zadihala, z malo sreče, ostaja le vprašanje ali sedem jemlješ kot samoumevno ali ne. celo oči bom zatisnil, da se na samem prebudi moja senca s tvojo svetlobo. ne prepira se več. pri miru je in dobra kot božanska Caravaggieva slika v okvirju ledene dobe pajka in granatnega jabolka Prevedel Marko Skok - Mezopotamsky VID SAGADIN ZID Greš na kavo sem jo vprašal po stoti kavi danes. Grem da zginem je dejala. Grem da zbežim kamor ne morem zbežati. Klečat pred spet neki drugi lasten zid. Ne da bi jih objokovala sem tukaj posvojila že vse zidove. Tukaj je mnogo zidov in nihče ne joka pred njimi ker jaz tega ne dovolim. Vsi zidovi so moji. Dovoljujem samo pticam da razdirajo suho pičo v mojem drobovju. Pravica do suhega joka je izključno moja pravica. Da se krušim od znotraj ne sme biti last nikogar ker je to moja edina last. In svoboda. MICHELE OBIT *** Svoj način imam, da se držim ob strani. Izdelam si obod spominov in iz vsakega kota z diagonalo v mislih pokopavam prijatelje, ki jih ni več, prazne steklenice – z muhami obložene cestne svetilke – posvečanje udarcev zaprtim vratom. Moja je potreba po počasnosti, po spominih na hodnike letališč, na ilegalno podnebje svojih prvih verzov – na poplavljajoče reke, ki se ne razlijejo. Ob strani ostajam, ko stojim v središču – kakor ukleščen med nerazrešeno prisotnost in razumni neobstoj. Kakor tukaj – v tem trenutku. Roko imam na vaši rami in šepetam vam te besede. Prevedla Alenka Jovanovski JAN ŠMARČAN IZ CIKLA »RDEČI KUBUS« *** Na robu mesta stojim, odet v rdečo kovino. Križišča in vpadnice so moje spremljevalke. Obrazi ljudi na moji fasadi vabijo v objem moje radodarnosti. V mojem drobovju se evri menjajo za dobrine – klobase in sir, mleko in kruh, čevlji, televizorji in obleke. Antiglobalisti obsojajo moje gospodarje in televizijske reklame slavijo mojo dobroto. Zastave ob mojem pročelju napovedujejo novo dobo, rojeno po drugi vojni onkraj oceana – potrošništvo je moj adut. Ob meni sosedi – cenejši in dražji. Tuji, domači. Za hrbtom se bohoti parkirišče in njegovi uporabniki na njegovem južnem koncu lahko napolnijo svoja vozila s tekočo hrano. Ob nočeh me obiskujejo mladostniki – pivo ali dva, vino in joint. Ko bodo odrasli bodo z vozički in v trojini puščali denar za pleničke. *** Sonce je na četrt neba in na vhodu se odseva podoba utrujenega starca – žeja ga je prignala iz socialnega stanovanja v bližini. Potomci so odšli in žena počiva na bližnjem pokopališču. Odprem mu duri in napoti se proti oddelku za vino – danes je prvi v mesecu in privošči si vino srednje kvalitete, druge dni se zadovolji z najcenejšim. Plača in odide v svoj dom. Mamica zgodnjih tridesetih s svojim fantkom ogleduje pomladanske obleke – čez tri dni se vrne mož z dela v tujini, imel bo pet dni dopusta in skupaj bodo odšli k babici v gorice. Kokoške in račke, kužek in muce. Tudi jaz jih imam – majhne in velike, take na baterije, ki ob primernem prijemu posnemajo glas njihovih živih sorodnikov pri babici. Vedno več je ljudi, blagajne vedno bolj cvilijo. Mlade družine, upokojenci in brezposelni. IZ CIKLA »RDEČI KUBUS« *** V bližnjih podjetjih je prvo mirovanje, skozi vhod se vsujejo oblečeni v delovna oblačila – sendviči in sok, sendviči in pivo. Bolj lačni se napotijo v gostilno, ki po navadi sameva sredi mojega telesa. Majhni nakupi, mnogo nakupov, dovolj denarja. Tudi študenti so prišli, tisti, ki jih je k daljšemu spancu pregnala nočna zabava na drugem koncu mesta, danes bo jogurt in zelenjava. Po cigaretu bodo stopili na krožni avtobus, ki vsako uro stoji ob mojem boku in se odpeljali v študentski kampus, nato jih bo večer vrnil v najeto hišo sto metrov od tod. Tam prebivalci gojijo solato in zelje – ne maram jih in ne razumem. Saj so moje police polne dobrot. Nekateri menijo, da so polne pesticidov in težkih gnojil, še hujši trdijo, da težke kovine mojega paradižnika povzročajo raka. Hudobni so in ignorantski. *** Po prvem navalu se moja notranjost prazni – je čas kosil in večina strank se izgubi v tihoto svojih domov. Tisti, ki v meni bivajo po službeni dolžnosti, se menjajo – jutranje zamenjajo popoldanski. Sonce počasi tone in pridejo nove množice – popoldansko-večerni nakupi. Dama srednjih let ob vhodu priveže Fifija in se napoti v trgovinico za domače živali. Pomlad je in njen najdražji potrebuje ampule proti bolham, tudi briketov primanjkuje in nameni mu najdražje – za Fifija le najboljše. Pred izhodom se spomni na moža – lump ima rad pivo – naj mu bo – šestorček bo zadostoval za večer, ko Juventus premaga Barco. Moja tla se lesketajo – marljive čistilke jih gladijo, gladijo od jutra do večera – lahko bi obedovali z njih in otroci radi prevračajo kozolce. ALJA ADAM KOLEDAR Vsak večer, ko se dela mrak, gleda skozi okno in se pogovarja sama s seboj. Njene besede krožijo v ustni votlini kakor kosi neprežvečene hrane, medtem ko vešče pristajajo na žarečem planetu svetilke. Neučakano jo vlečem za rob predpasnika, dokler se ne obrne k meni in razpotegne ustnice v komaj zaznavno krivuljo nasmeha. Takrat vem, da me bo varovala, da bo zaklenila vrata, da bo ob meni dokler ne zaspim. A ponoči se zbujam in slišim njeno mrmranje, ali pa je to kapljanje vode, udarjanje kazalcev, štetje minute do prvih znakov dneva, ko se stopala dotaknejo tal in pričnejo drseti okoli vsakodnevnih opravil kot konica svinčnika okoli datumov, ki jih obkrožuje na koledarju: dan, ko pripeljejo drva, ko pridejo mesarji, ko je potrebno iti v trgovino, kupiti darilo za vnukinjo, ko čaka, da starost odplakne pomene besed, da se številke razblinijo v zvezdni prah, da položimo telo v trdno strukturo zemlje in razbolela čeljust dokončno obmiruje. Sedaj v sanjah lovim podobe svojih prednic, njihove glasove, ki kot genski zapis potujejo skozi galaksije celic. Vsakič, ko se jim približam, se pod menoj odprejo tla in padem v nerazpoznaven prostor vesolja. LIDIJA POLAK ZATO zato ker sem izgubila podplate in luknje v vesolju so mi priča da sem le hotela v zvezdo z nasmehom položiti drhtljaje svoje biti zato ker sem ob senco ker ni sonca padlo je za obzorje tistega večera ko sem se namočila v resnico zato ker imam skodelico kave preveč na mizi hotenja duh se širi po prostoru in vsakokrat sede kot takrat na kavč in reče z zlomom pridi in jaz le padem vanj in ne nazadnje zato ker ljubim kot paprika ljubi pekoč občutek užitka ko se raztaplja v ustih lačnega in medtem ko kisel dež dežuje na okna podstrešne sobe včasih kaplja name in me razžira do golega zato povem zakaj ker se bliža zima in tipam za odejo LARISA JAVERNIK ZGODOVINA TVOJIH ROK za M. Marmo To, kar teče pod mojim oknom niso nočni tramvaji. To, kar skače pod mojo kožo niso kabli mesta. To, kar straši ponoči je zgodovina tvojih rok. Tvojih prstov. Dotaknjen si. Včasih. Od ljudi. Ki so narejeni iz tebe. Stkani iz tebe, iz tkiva tvojih blazinic. Odtaknjen si. Včasih. Od ljudi. Zataknjen si v žice dotikov lomljivih kot ivje na oknih podzemne, grobih kot luske brazgotin na mojem vratu. Vpet si v dolge zgodbe, v druge roke, v druge dihe. Vdihe. Dihaj. Dih. To. Kar teče. Pod mojim oknom. Niso nočni tramvaji. BORUT GOMBAČ KJER KONČA SE Črne črke in zrcalca, zroča v beli list pogleda, berejo spomine bralca, kjer konča se abeceda KRISTINA HOČEVAR *** pošiljaš mi hiše in ljudi, velikosti prostorov in delo tujcev. a si mali snob. cene otokov. v tem ozvezdju, hvalabogu, tebi ne manjka ne prostora ne ljudi. meni je ljudi vedno preveč, samo v petek zvečer hočem preveč. in sploh si vsi samo še nekaj pošiljamo, medtem ko dežju nekdo načrtuje stolpce. KLEMEN GODEC ITAKA bil je mož in bila je drobnica bela od sonca, vetra in soli mož je ljubil svojo drobnico vsako jutro jo je gnal na pašo popoldne jo je napajal dvakrat letno jo je strigel in prečesal volno polno tankega trnja ki ga je na otoku prepolno nekoč je igral na svoje piščali ko je zvok obalnih ptic dospel z vetrom in prekinil melodijo neznani starec je lezel iz čolna onkraj zaliva nikoli več ga ni videl naslednji dan je gnal na drugo stran otoka in dlje kot običajno igral svoje piščali ŽELJKO PEROVIĆ DRUGI ČLOVEK (še vedno v Njenem privetrju, danes je – ruj) dan se odpira v zaznavo Njenega diha (zaneseni sosedje pa navsezgodaj pripravljajo rože za naslednjo pomlad in delajo travo bolj zeleno) – se še vate oglaša, se opira na tvoje brezimno, še med živimi, še med mrtvimi, še zvoki, vtkani v rečí (se prekrivajo, prelivajo, nekaj v tebi se zanaša nanje, ko samevajo) za hip potihne veter, potem spet naganja liste, in kar z njimi teče, je glasba, ki si jo davno nekje staknil, kot to ljubljeno senco na rami, za dotik, ki sestavlja svet za očmi, da lahko vstopaš vanj (nekoč, ko si bil z njo visoko v sebi, je rekla: kot da bi tam stal nek drug človek, ti pa si jo že gnezdil za svojimi vekami) tam nekje se zdaj tudi zanjo bóči jutro PRIDI se spravljaš k branju, ti že z uvodnikom pravijo, da bi lahko počasi razčesal svoj besednjak in v reviji odkril revijo besed, svobodnih, kot se le da – in res prikapljajo stalnice/vzporednice pri- diha, pridi (in me spridi, rečeš), ne vedoč, kako bo zanetilo tvoje svetilo, jecljavec, zdaj že več ne vidiš – nekakšna žuželka brneč preiskuje žaluzije tvojega domovanja, skozi odprta vrata balkona, na ozadju iz sosednje strehe, raja roj mušic – ali pa so delci davnih trenutkov, pridi, ki izrisujejo prostor – in spet zgodba, pridi (hm, in prinesi mi rože – obvisele v času, si rečeš), zakaj si govoril v pretekliku, bil bi rekel v predpretekliku – pa vseeno ne bi pomagalo, še naprej bi te mamila, gluhega, s samo tebi slišnim glasom – pridi) KSENIJA KANCIJAN VONJ CIMETA Raztrgani deli snega Na strehah Blatna ulica Jutri bo dež Topel čaj v skodelici Vonj cimeta v sobi Jabolčni zavitek Imenoval si me Jabolko Kot Dobro imenujemo razprostrto Sljeme se zrcali v okenskih šipah Tudi njega je Zora okopala z dežjem Petek Pred nami vikend Ali bo prinesel počitek od raztrganih Sanj Ne vem S koraki Zlatih jabolk, mokri čevlji Gazijo ulico Vonj cimeta v sobi Z Radia Nekdo čenča o Boljši, lažni Prihodnosti Topel čaj v skodelici Veš, gradim Gnezdo za ptico ki bo prišla s Pomladjo Ne poznam konca Zgodbe ki jo berem Niti tega, kakšen je, Ne vprašam Prevedel Peter Semolič JURE KAPUN MAJHEN ATOL Kličite me Izak - Zdaj se lahko samo še obračam kot zmedena frnikola vrtim vrtim v svoji osi. Moj atol je čez noč vzelo morje, zrno za zrnom peska in v enem požirku še vse ostalo. Samo drevesa še štrlijo nad gladino, vedno bolj utrujeno povešajo liste, v njihove korenine jih školjke vlečejo v bisere. Nato bodo samo še sonce in oblaki in podoba človeka, obrnjeni v popačeni gladini. In samo še podoba človeka in luna, morje naj me potisne skozi njeno luknjo, ribe bodo poletele med zvezde samo še to modrino moraš prestopiti pazljivo se obrni samo še enkrat In se pokliči Izak. MARC DELOUZE ŽIVLJENJEPIS Rodil se je sredi množičnih grobišč, uho, obkroženo s kriki sveta. Oprijemlje se noči, las noči. V ustih žveči nagniti sadež pozabljenega jezika. Živel je v nepravem času neko prešpricano življenje. Gleda svoje korake, ki so koraki njegove sence, ki je ne bo nikoli prehitel, niti zmotil reda stvari. Ne bo šel dlje, to je gotovo. Njegova senca ga boža brez rok. Ubil se je s sporočilom: Utihni! Ubil je svoj glas. Prava reč! Onemel vendarle ostaja pri življenju. (Vsaj meni tako.) V sodelovanju z avtorjem prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič MUNIAM ALFAKER POZABLJENJE JE MAŠČEVANJE SPOMINA Spomin je nekaj kar je naredil tisti ki nič ne dela Hej, lepi dan! Daj mi radost ki ne bo postala jutri zgolj še en spomin Po vsakem zmenku izdelam spomin nase in spomin nate Potem ju skrijem v skrinjo spominov v strahu da te ne bi pozabil Vsak ljubi božji dan jemljem svoje spomine iz skrinje drugega za drugim Restavriram jih čistim z njih naslage Bojim se da bi zarjaveli od pozabljenja Nočem biti na kraju katerega spomini mi ne dolgujejo spomina Ta žalost pogoltno golta moje spomine Ne pušča mi niti enega samcatega spomina s katerim bi pozabljenje lahko potolažilo svojo lakoto *** Dolgo hodim in se pogovarjam sam s sabo Govorim o svojih spominih o tistih ki se nikoli niso zgodili Najlepše v meni so moji spomini nate Iz hrvaščine prevedel Peter Semolič BARDHYL MALIQI AH, TI GOLOBI! Kot bel oblak se spustijo golobi in napolnijo majhen trg v mestu: golobi, beli, beli, beli … sivi, modri, rdečkasti, pegasti se spuščajo od povsod. V kljunu imajo sonce, na krilih hrepenenje, v očesu morje, na majhnih prsih celo mesto. Golobi so se spustili in poselili trg. Beli golobi, glasniki miru, pismonoše ljubezni, zaradi njih smo bolj človeški, zaradi njih smo lepši, zaradi njih smo boljši! Ah, ti golobi, ki plešejo v vrstah pod krošnjami bukev, v senci oljk. Zdi se, da od nas preganjajo vse hudo, da krokarji ne krakajo več pod našimi strehami, ampak najavljajo ljubezen … Beli golobi, čisti kot ovratnik gimnazijkine bluze, kot ženinova srajca, kot jutranje cvetje morske pene, beli kot srce v pesnikovih prsih. Ah, ti golobi, ki grulijo kot dekleta iz Ekonomske šole pri uri iz daktilografije, ki vzletavajo iz klavirskih zvokov v Kulturnem domu, ki sedijo navečer v očeh ljubezni, ki vrejo iz jonijanskih krajin Juliete Kushtës, da bi vztrepetala občutljiva duša poezije! Blag veter piha ob krhkem času ljubezni, veter golobov, ki prihaja z okna moje duše, iz modrih jonskih metafor in premerja nebo nad Sarando. Povsod golobi, golobi, ki se spuščajo kot frnikole solz z imaginarnih oken pogorele mestne knjižnice, v intimnem pentagramu, in postanejo pesem in postanejo himna. Modri golobi, ki pljuskajo v solzne zenice, ti grenki sadeži v težkem času, golobi, povsod golobi, kot bele lilije, kot cvetovi magnolije, polnijo bolj kot ta trg, trg, ki je vzniknil v naših dušah! Ah, ti golobi, ki pristajajo na naših krhkih ramah in se sprehajajo po prostorih naroda, sežganih kril, krvavih prsi – Gjakovica in Paramythia! Golobi, povsod golobi, ki letijo v jatah, kličejo, grulijo, plešejo v zraku; pred njimi se kot pred otroci iz vrtca zaustavljajo avtomobili in pešci … Iz hrvaščine prevedel Peter Semolič IMMANUEL MIFSUD MOJI SKOPSKI PRIJATELJI Takoj ko sem prišel, sem pozabil svoje ime. Spal sem v sedmih različnih posteljah, se vzpel na gorske vrhove, namakal stopala v jezerih. Govoril sem v štirih jezikih, ki jih ne poznam. Porjavel sem v sončni pripeki, se premrazil pod udarci toče. Srečal sem ljudi, katerih imen se nisem nikoli naučil, jedel in pil sem, kar so mi dali, in poslušal njihove zgodbe in zgodbe o njihovih prednikih. Vozil sem avte vseh mogočih oblik in barv. Potem so me odpeljali na konec mesta. Vprašal sem jih, kje sem, toda nihče mi ni odgovoril. Prevedel Peter Semolič JURE JAKOB TOMAŽ PENGOV JE UMRL IN NJIVE SO TIHE Poslušam pesem ovc. Veter piha in skoz šumenje listja prihaja pesem ovc. Iz ene smeri prihaja, v vetru stojijo in se ne premaknejo. Zemlja se vrti, dan se bliža koncu in pesem ovc zagrinja tema. Na pesem ovc posije luna, na blejanje posije luna. Potem ničesar ne slišim, ležim v postelji, napol zaspim, nič se ne zgane. Nenadoma spet veter. Kakšno poletje. Zapiha skoz odprto okno in me zdrami. Skoz okno visijo glave ovc in me gledajo in blejajo, in ne trenem, ne ustrašim se. Zemlja se vrti, noč se bliža koncu, ne bom več spal. Čakam, da se ovce pomirijo, potem pa nenadoma ptiči, cele jate letajo čez njive, jate ptičev, prave zavese, kakšno poletje. Dežuje. Zdaj sem opazil, mogoče je že prej. Ovce so stisnjene v trop, trop ovčjih gobcev vidim skoz okno, čivkajo, nič se ne zgane. Slišim pesem. DORTA JAGIĆ JESENSKA DREVESA PO SOBAH Ponoči v zgornjem mestu po vlažnih spalnicah iz razpokanega parketa poženejo kot baobab ogromna družinska drevesa z njihovih težkih vej plapolajo črni prameni odrezanih las in suhi listi družinskega prava nihče ni buden vsi spijo nekje pod koreninami medtem ko se v deblih teh velikanov kuha nova mestna jesen in vse bi bilo suho če ne bi iz krošenj po celo leto kapljal dež kot star šampanjec po starih tapetah, stvareh, dežne kaplje udarjajo ob velika zamazana ogledala fotografijam na zidu se krivijo okviri padejo, se zabijejo kot noži v tla in s pišem osvobodijo izpite obraze navzdol po strmih ulicah v senci na kupčkih listja trohnijo pozabljena vedra in lopatke čokolada Prevedel Peter Semolič KAJA TERŽAN BASEN Bilo nas je precej – jaz, brat in vse njegove bivše, zdajšnje (kaj pa vem, katere ...). Tam sem stala in one so govorile, jokale, obžalovale, zatrjevale ... Brat je zmedeno hodil naokoli – od ene do druge in me nekaj spraševal ... jaz pa se nisem spomnila ničesar drugega kot: »Lej, take smo ženske!« Ogorčena nad sabo, ker nisem več vedela na čigavi strani sem (kot da bi jo morala izbrati) ali s kom naj se zdaj identificiram (ker stroka pravi, da gre zgolj za to...), sem zapustila prizorišče in na svoji poti srečala starejšega moža, ki mu je jezik dobesedno – bingljal z nekakšnega plastičnega nastavka; kot so nameščeni baloni v McDonaldsu ali na onih prenosnih rojstnodnevnih zabavah ... Potem pa se mu je jezik začel napihovati kot slabo razvita žaba, dokler ni začel poskakovati, na kar je nenadno počil – ostanek pa se je spremenil – najprej v kravji jezik, nato v pasjega, volčjega ... dokler ga ni povsem prekrila trda dlaka in je z njim opletal, kot da bi mi hotel nekaj reči in ne vem zakaj, a v trenutku sem se zbala za svoji nogi ... Nato pa je prišla medicinska sestra, vzela nož in mi pričela rezati odmrlo kožo z dna stopal. Bilo mi je kot babici, ki je potrebna dodatne oskrbe na domu – stokala sem, kot bi mi rezala v samo meso, v tkivo; v resnici me ni nič bolelo, a zdelo se mi je »primerno vlogi«, ki mi je nekako »dodeljena«. Po krajšem premisleku pa sem vendarle sklenila, da več ne vstopam v tuja življenja. ERNAD OSMIĆ NEVER FORGET V naši hiši obstaja soba, ki smo jo vsi pozabili. Vsak dan gremo mimo vrat, a jih ne odpremo: puščamo jih vnemar. Ko mama pomiva okna v hiši, nikoli ne pomije oken v tej sobi, kajti vsi smo pozabili na to sobo. Včasih, ko ponoči vstanem in grem mimo vrat te sobe, se mi zazdi, da slišim praskanje in tenki človeški dih, ki prihaja skozi ključavnico. Kot otrok sem se navadno ustrašil zvokov iz sobe. Povedal sem staršema za njih, a sta se samo smejala. Ko grem danes mimo sobe in slišim iz nje prav takšne zvoke, me ni več strah – samo pozabim jih. Prevedel Peter Semolič DEJAN KOBAN OBTEŽITEV drugače je seveda se ne moremo vsi strinjati da se ta čas premika samo proti izhodu drugače je sonce se skriva ob polnih smetiščih matere so živčne razvaline in otroke barvajo na živo zeleno da jih ne bi izgubile drugače je ko se voziš z vlakom in gledaš pokrajino vseh teh milijon hiš z drugačno barvo fasade in vsaka z drugo vrsto lončnic na oknih drugače je ponavadi si se lahko mirno slekel in nadel drugo kožo sedaj je vse opremljeno s kodami ne moreš premakniti niti ene dlake da ne bi bil sneman drugače je drevje se transformira v novo vojsko ki bo znala odganjati ljudi ko se bodo hoteli zateči gozdovi niso več tako zelo naivni kot nekoč drugače je alkohol je zavzel pozicijo edinega mediatorja takole naenkrat brez sledi samo še tenko ječimo drugače je okupirani smo od znotraj MAŠINA NOTRANJEGA TELESA ko se dva dvojca človeških oči dovolj dolgo zreta da vidita skozi teksturo teles ves strah še nedolžen in primaren se lahko konča čas in prične zadnje odštevanje do popolnega niča verjetno se veliko pomembnih stvari zgodi v nepopolni premici med možnostjo in željo gotovo je eno želve ne morejo ljubiti skozi oklep lahko pa rešijo svet ki obupano hrsa po zavetju simbioze se tako vrstijo od primera do primera gozd diha osamljenost gradovi tulijo od notranjega hladu vlakovne kompozicije trepetajo nad površjem zemlje dva dvojca oči še vedno mirno raziskujeta teksturo okrasja vek pod razrahljanim človekom dihamo počasneje a precej odločneje MILOŠ ĐURĐEVIĆ REVŠČINA, ZDAJ, TUKAJ »l'oro del giorno, risvegliando l'odore dei rifuti« P. P. Pasolini revščina je pusta, prazna pravi Bei Dao, kot zmaga, obup, izdaja, gnus in zgodovina, saj ostanejo bi dodal medtem ko na ulici opazujem prozorno belo starko v roki nosi belo plastično posodo v njej bele neprižgane sveče premika se skozi sredino avgusta drsi vse bliže novemu začetku novembra najbližje so ji mrtvi hodi od mrtvih do mrtvih pridušeno kot vlažno in utrujeno mrmranje glasov delavcev in hrumenje motorjev v zgodnjem jutru po prazniku kot smeti nošene z vetrom še dolgo po večerji po praznih parkiriščih v trepetu ulične razsvetljave razredčene svetlobe ki se bo vsak hip utrnila ugasne se v vreli avgustovski noči plamenček uboštva revščina ki raste in golta njene plitke razrasle korenine lepi se za podplate se nabira okoli vhodov v zgradbe strjuje se in zatika za kolesa avtomobilov zavira tramvaje odide za vogal brez naglice da ne bi opazili votel tovor praznih steklenic navlako na biciklu izgine in se prikaže ko se skozi poletno noč cedi pritajeno škripanje kašlja v soseski medtem ko oblaki umazanega papirja zastirajo tenko ploščico meseca Prevedel Peter Semolič NORIA ADEL VSILJENO STANJE Hočejo, da verjamemo, da dnevi, ki jih živimo, zadostujejo za življenje. Pogosto se med časom in človeškimi odkritji naučimo poleteti do stvari, ki ne obstajajo. In ponoči sredi nemirnega dihanja z odprtimi očmi v popolni tišini iščemo … Pozni zimski večer brez dežja in vetra. Strašljiva mirnost in redke postave so le prividi. Globoko v mraku nespeče noči se teža mojega telesa bori s hladom od zunaj in ledenim vetrom pozabljenega letnega časa. Okoli tega vsiljenega stanja oddaljene luči umrejo v senci temnega hriba … Rojstvo? Odsotnost? Življenje, ki mineva. Nočna pokrajina me hipnotizira, me pritegne in popelje proti trepetavim lučem, tako znanim in tako tujim. Pogledam okoli sebe, pokrijem si telo, zledenelo srce in sanjam: Sanjam, da zbiram svetleče črepinje stekla, podobne vrhovom dreves, ki se svetijo v mesečini. Zaradi svoje počasnosti pozabim na steklo, ki sem ga pobrala vsakič, ko sem šla mimo vodnjaka, kjer je voda skrita pod lesketom mesečine, kot se skrije ženska za prosojnostjo svojih oči. Približam … približam roke, posrebrene od steklenega prahu in ga povabim, da prodre skozi ekran moje kože v lunini svetlobi neke noči, ko te ni tukaj. Prevedel Peter Semolič KERRY SHAWN KEYS TOMAŽ ŠALAMUN JE POŠAST za Maestra in dragega prijatelja Tomaž Šalamun je v sanjah pojedel Jeffreyja Dahmera in z Larryjem Levisom in Thomom Gunnom vozil motor z bočno prikolico po Iowi. Poročil se je z Maruško v steklenici mleka. Učil nenaučljivo, ko se je razgaljen prikazal znotraj sendviča. Po francosko je poljubil Warholovo Mona Liso in ukradel njene brke za lasuljo. Njegov oče je bil hemafrodit s kraškega roba in njegova mama Striček Sam. Jedel je pepel z ruševin World Trade Centra in ga potem posral po slovenskih gozdovih. Preveč se je smejal in nasmihal se je otrokom. Razkazoval prgišče zapletenih želja, ko je pokončno stopal vzdolž Gangesa, oblečen v sari. Tomaž Šalamun s črno kravato v svojem grobu. Senca Tomaža Šalamuna plava skozi ljubljanska ogledala. Kako lahko kdo pogreša tega vsevednega maga, ko pa je povsod pod našimi podplati. Pošljite njegov duh v Kuhinjo po chipotle in flamenko. Nazdravite z belim vinom njegovim bleščečim očalom! Toda ne povijajte ga, ne molite zanj. Tomaž Šalamun je že ozvezdje. Na hrbtu delfina jaha v Nebesih. Prevedel Peter Semolič MENSUR ĆATIĆ OPOLDANSKI MESEC ravno ko pomislim da nič nima smisla se moj pes zagleda v nebo kot da je v zgodnjem popoldnevu zagledal mesec in takoj ko pomislim da mesec zgodaj popoldne nima nikakršnega smisla si zaželim še malo ogledati ta svet v katerem moj pes na isti način gleda mene in mesec ki včasih vzide zgodaj popoldne Prevedla Katja Kuštrin PEYCHO KANEV ADAGIO Jutro je prineslo zimo in drevesa so bila pobeljena kot v sanjah odvisnika. Vse kar lahko počnem v tej belini je, da mislim na črne stvari: krokarje, kavo in na trenutno notranjost moje glave, kjer mi misli tekajo kot mravlje. In ko bo sonce vzšlo, si bom nadel sončna očala in počakal na noč. Moj pisalni stroj šklepeta kot zobje blazneža. Tipke z vsakim udarcem odgriznejo delček beline. Končno pride tema. Elektrike ni bilo, sveče so pogorele do konca, zato sem vzel papir iz pisalnega stroja in ga prižgal z vžigalico. V trenutku je zgorel, a za hip je osvetlil sobo in črne obraze za okni. Iz angleščine prevedla Katja Kuštrin ROK KOROŠEC ANTON SAEFKOV Me je zgrabil orel za vrat in odnesel v puščavo. Je bil to Niklaus tam za vogalom? je kaplje štel Je nujna hitrost in pol vidiš posledice so one igrale zastonj Bile so to polne škatle z martinčki z alergijami pristajali na odstavnih pasovih. S trobentami žugali s pasjanso dušili. Naju je Nemec odpeljal. Bosi v okvari. Mi je osmico zbilo v prazno. Ne bodo iglavci krivi. Ne bo amazona spralo. Ker sem zdravnik si jemljem ogledalo. Ker rišem kroge, s kazalci zunaj spirale z njim brali, s tisto nekoč izbrano z njegovimi brki, ki jih nikdar ni mel z otroci, ki jih je trgal z vezi s tistimi pesmimi, ki jih ni mogel pustiti za sabo 221, 35, Oslo, pepelnik in kot, bom prosil kasneje spet kdo bo to bral spet jaz in, ker sem od brata ime, še oče z nahoblano ograjo s tistim bregom ugaša projekcija za vekami nesrečnega spomina. Skoraj modre zadeve. Z novimi znaki za ušesi z navidezno dimenzijo čistoče Skoraj modre perverzije. Na poti. S težavami. S sprejemi in vrati. Z nečim, kar pozabiš na postaji. Kjer je predigra in kjer so zabave. Njihove sove na štangah obračajo svetove. Je vilice zvilo v rogovje. Je iskrenost snelo s tečajev in tenko zvenelo januarja, prvi dotik z naslednjim rokom. Z negibom odpelo lasnico. Z naslednjim zamahnilo na ramo. VSI RABIMO SONČKA ta je prej že krvavel in si mu odsekal glavo odpri gomolje in luči odpri zadke hroščkom ki so jih pustili na obali odpri poletne scene odpri poti tovarne z digitalno sapo nova mesta za bolj perverzne med nami odpri to časovno kapsulo našopaj pojočo travco odpri rahitične sklepe mornarjev v querrelu fassbinder total brad davis geil odpri to pedrstvo in ga napolni z zeliščnim maslom novi svet še ne ve kako bi se ločil od starega ne veš kam bi z njegovo krvjo ker si mu jo tolikokrat puščal da je parket dvignilo in stopiš v valove ko vstaneš in zajameš v gibanje in tok ko si vežeš čevlje ko sesaš sesaš zvezdeinježkeinkumare morske kumare morske ježke ki se jim da odpret lupino njihove bodice v mojem konjskem očesu moje zlo naprodaj moje polomljeno rogovje MLADEN BLAŽEVIĆ PRAVI LJUDJE Čukči sebe imenujejo »pravi ljudje« Medtem ko za nas nimajo imena Nekoč so lovili kite Rezali so jim plavuti in jih metali v morje Da bi se ponovno rodili Njihovi predniki na otoku Itigran v Tihem oceanu So zabili kitja rebra v zemljo Obložili so jih s ploščatim kamenjem Razvrstili kitje lobanje tako Da so gledale na morje Iz očesnih votlin zdaj poganja trava Čukči se ne spomnijo zakaj O tem ni sledi v izročilu V pesmih Tudi mi ki nismo »pravi ljudje« Se ne spominjamo Zakaj smo sejali kamnite cvetove po gomilah kosti Prižigali večne ognje na vrhovih hribov Razcvetelemu betonu odpadajo cvetni lističi In železna okostja sršijo Simboli radi menjajo obleko Zidali bomo Namesto da bi pozabili Kot so pozabili pravi ljudje Prevedla Katja Kuštrin in Peter Semolič BORIS MARIĆ ONEIROLOGIJA V noč zavite, izčrpane napake Nekoristne ležijo v višini glave Nečimrne in pretežke Da se ne bi še naprej Rojevale iz bolečine Tudi mir rumene sveče Na bližnji mizi Obsije le to, kar je vidno Človek spi in sramežljivo sanjari O neki drugi, udobnejši preteklosti Prevedel Peter Semolič PETER REZMAN ZIDANI MOST Tako preprosto nenazadnje tudi ni, prestopati iz ene ljubezni v drugo. Ljubezen je v srcu in vedno ena sama in vedno enaka. Srce pa ni takšno, kot Zidani most, kamor prihaja veliko vlakov iz treh smeri in je možno prestopati po mili volji in odhajati v tri različne smeri. Kri je samo ena in ista in kroži skozi eno srce. V tem je bistvo stvari. Oboki kamnitega mostu se pnejo visoko nad reko. Niso iz gladkih mišic. Kamniti most je iz kamna. Čeprav okoli mostu nenehno drsijo plazovi in poti nad Zidanim mostom izginjajo kot za šalo, je ta čvrst. Skrit v soteski in varen pred letalskimi napadi in izlivi ljubezni pod kamnitimi oboki in nekatere pravijo, da imam kamen namesto srca. DENIS ŠKOFIČ LOSOSI Hotel sem napisati pesem o življenju, o njegovi kratkosti, ki se je ne zavedamo, o naših smešnih naporih, da bi v njem nekaj dosegli, o vzponih in padcih, ki so rezultat tega. Hotel sem napisati pesem o smrti, o poti k njej, o njeni neizogibnosti. O tem, da za življenje še najbolj drži tista puhlica, ki jo vlačijo po jezikih vsi kvazirazsvetljenci, poraženci ali organizatorji tekmovanj: Da je pot pomembna in ne cilj. In ko sem iskal izvirne podobe, drzne metafore, ki bi dvignile mojo pesem nad neštete ostale, ki so nastale na to temo. Sem naletel na najbolj izvirno, učinkovito in tako rekoč prvo pesem na to temo sploh. Zato jo navajam v celoti: Losos živi tako v sladkih kot slanih vodah in je neutruden popotnik. Ko si nabere precejšnje zaloge maščobe in spolno dozori, začuti, da prihaja čas za ploditev, in zapusti morje. Odpravi se proti izlivu reke, v kateri se je izvalil, in nadaljuje pot do izvira, kjer je ledeno hladna voda bogata s hrano. Preden prispe do kraja drstenja, mora prepotovati na stotine kilometrov in premagati številne ovire – slapove, brzice, pregrade – in pri tem izgubi tretjino telesne teže ter spremeni svojo barvo iz srebrno sive v rdečo. Zaradi hude izčrpanosti organizma lososi po drstenju poginejo ali postanejo lahek plen za ribe, ptiče in sesalce. (Moja velika knjiga o živalih: str. 86) DANI BEDRAČ SONET O STARANJU Ostajam jaz, a vendar nisem isti. V meni se borita dva svetova: v prvem Cezar dol obrača palec, v drugem nor pogan kriči: »Obnova!« Opuščam verz in tiste drobne rime, ki nizajo odsev sveta v lepoto. Postajam star, pijan, puščoben, siv … V srcu strt – hvaležen za slepoto! In zdaj vas gledam, šahovske figure: kar čakate, da vas premakne roka, ki tiho šteje vaše prazne ure! In vem, da mi ne more biti huje, kot takrat, ko v sebi zrem otroka, ki se stara iz neznane nuje. KOMUNIST Ko ti je Španec podaljšal ritnico, da je segala v prostor in čez, si se zamehuril v olje, rdečkar! Ko je Rdeči oktober vodenel v tvojih spiralah, si dihal po ribje! Kalinka ti je sedela v ušesih in delavci so se veličastno svitali za nizkimi ruskimi holmi. Sanjal si Kapital in govoričil o materi, ki je (vprežena v jeklene sani) lajala nekje daleč, tam v sivobradi Sibiriji. Brstelo je drevje in le mrtvo cvetje je v St. Petersburgu zadnjič zvonilo avemarijo. Toda glej! Zalotili so te v minevanju in odveč je misel, da si spal, ko je Rdeča armada klala ohole Germane. Če pa še vedno sanjaš uganko o Viljemu Tellu, te v zasmrtju mojega zgodovinskega spomina čakajo umetni nageljni in stisnjena pest, ki mi je zrasla iz nizkega slovanskega čela. DARKO CVIJETIĆ RANE V GENIZI V hebrejščini genizah pomeni »shranjeno« In je lahko prostor v sinagogi Kjer odlagajo odslužene Tore in svete knjige In je lahko kraj na pokopališču Kjer pokopavajo neberljive knjige Saj bi v njih vseeno O vseeno Lahko bilo zapisano božje ime Vem za božanskost ki se navdihuje S kroglo Z njeno minljivostjo Tisti ki je napisal knjigo jo je poimenoval La Commedia Torej samo komedija Bil je temeljit in natančen in sezidal je 14.000 vrstic V tercinah Med 1308. in 1321. A delo je bilo objavljeno šele 1472. v Folignu Pod naslovom La Commedia Govori o Veliki noči iz 1300. in poti na kateri Je bil vodič najprej Vergilius Publius Maro Skozi Inferno in Purgatorio Nato pa še Beatrice skozi Raj Pridevnik »božanska« je dodan šele 1555. S strani Boccaccia Ki je dodal tudi svoj tekst »V Dantejevo slavo« Zadnja beseda vseh spevov je – zvezde, stelle Škofijsko semenišče Lavovi pri Kotorju Frančiškansko Se je odločilo da bo v letu 1910 Objavilo prevod La Devine Commedie Danteja Aligherija Tega velikonočnega popotnika iz 1300. Frančiškanski bratje so se 1909. tudi odločili da se Pridevnik »božanska« ne more uporabljati kar tako Da božansko ne sme drhteti ob vsaki besedi Privrženci asiškega ptičjega sogovornika So se dogovorili Da komedija nikakor ne more biti božanska Tako so v Kotorju 1910. v lastni izdaji Škofijskega semenišča Natisnili v prevodu Frana Ticića Uccelinija Dantejevo LA DEVINO COMMEDIO kot – ČUDOVITO IGRO Skozi genize steče napetost Kot ko samostalnikom ob samoizgovorjanju poči himen (Čudovita igra, Dante Alighieri Škofijsko semenišče Lavovi, Kotor Format 25 krat 17 cm trda vezava število strani 594 350,00 kun Antikvariat, Preradovićeva 5, Zagreb) Eden izvodov ČUDOVITE IGRE Je bil shranjen v antikvariatu neznanega Knjigarnarja v Sarajevu Sodeč po lastnikovih insignijah na prvi strani Žigih in pečatih Je bila knjiga z Dantejevimi tercinami kasneje V zasebni knjižnici slikarja Ivana Tabakovića Junija 1993 na bojišču pri Gradačcu Kjer je bila tudi Mestna brigada iz Prijedora s profesorji in slikarji In igralci Jo je na pogorišču pod ruševinami župnijske cerkve Donjih Ledenic Ponovno našel Veso Sovilj Kaže mi knjigo jo obrača Dantejeva La Divina Commedia v izdaji Škofijskega semenišča Lavovi Preluknjana s puškino kroglo Točno po sredini s skoraj matematično natančnostjo Lahko sva se gledala skozi Danteja Zadnja beseda vseh spevov je – zvezde, stelle Potem Sovilj razpre platnice Prikaže se originalno tiskano vgravirano posvetilo: »Posvečeno slogi in ljubezni med Hrvati in Srbi, Istojezičnimi in krvnimi brati! Kotor, 1910.« Krogla je šla skozi Pekel Vice Raj Posvetilo natisnjeno na strani Dantejevo ime In odšla Neprevedena neprevedljiva Knjigi in cevi skozi kateri je zdrvela Krogla je ranila genizo Dobesedno prevedla božansko neizrekljivost v – prazno komedijo S slikarjem se gledava skozi Danteja Blatnih škornjev Že neberljiva mrtva resna Prevedel Peter Semolič KATJA KUŠTRIN METANJE ŽABICE Na poletni dan smo se sprehodili po poti, kjer danes stoji kamp in kjer turisti puščajo sledi in teptajo naše stopinje. Obstali smo ob reki. Naša telesa so okamnela na njenem bregu, polnem mrtvega življenja. Kamni, sivi, beli, prelivajočih se barv so se nam zajedali v stopala. Korak se je lomil nad njimi, vendar se kot pesem prelival iz giba v gib. Že John Keats je napisal: »Poezija zemlje ni nikoli mrtva.« Tisti dan sem z roko na pol presekala svoj prvi kamen. Brez bolečine sem ga razpolovila – uničila mrtvo v sebi. Kot bi gledala film Karate Kid. Pa čeprav ga takrat še nisem videla. Mogoče bo del te kamnite smrti, ki je rodila življenje, artefakt za nekoga, ki bo po naključju obstal na tem mestu in ki ga bo reka prinesla s svojimi brzicami in valovi. Mogoče bom za tistega hominid, ki je takrat izdelal pestenjak, in bo zdaj moral kopati po sebi. Sedim na peščeni podlagi ob Bohinjskem jezeru. Iščem ustrezno oblikovan kamen, tak, ki bo lahko na tankem filmu vode potoval po gladini, rahlo vzvalovani. Vržem ploščat kamen. Val pred kamnom povzroči, da kamen odskoči. JAKA ŽELEZNIKAR DREVO v tebi nenadoma zraste iz nikjer v povsod, zvok je, to drevo, popolnoma tiho in negibno AMIR OR KOZAREC PIVA Za popolni umor ne rabiš razlogov, je rekel, popolni umor potrebuje samo popolni objekt, tako kot je bilo to v Auschwitzu. Seveda ne v krematorijih, ampak kasneje, ko smo končali z delom. Utihnil je, strmel v peno vrh piva in naredil požirek. Popolni umor je ljubezen, je rekel. Popolni umor ne zahteva nikakršne popolnosti, samo to, da se predaš, kolikor se lahko. Celo spomin na močno stiskanje vratu je večen. Celo tuljenje, ob katerem so mi vzdrhtele roke, celo scanje, ki je padalo kot milost po že mrzlem mesu, celo peta, ki prikliče še eno večnost, celo tišina, je rekel, strmeč v pivsko peno. Res je, tudi solidna služba marsikaj reši, toda popolni umor ne izgubi niti kapljice, kot je ne izgubijo otrokove ustnice, je razložil, pesek in pena, ti, ki poslušaš, piješ in poslušaš. V sodelovanju z avtorjem iz angleščine prevedel Peter Semolič PETRA KOLMANČIČ KAKO OSTATI MIRNA Mrak je pravkar legel na sneg in ga mehko pokril. Sneg je nocoj temnel počasi, svetlikajoči se snežni kristali so trumoma odhajali spat v sonce. V takšnih trenutkih vem, kaj je treba za vselej pustiti pri miru. Zasneženo za vse čase naj mirno spi v zaledenelih območjih srca. Ženska lahko pozabi, če hoče. Lahko zjutraj vstane in je nov dan. Ženska ve, da je vsako pomlad treba preslišati tisti tihi poziv iz globin. Ženska lahko svoje edino življenje prebije tako, če je le dovolj močna in vztrajna v svoji gluhosti. Lahko se sprijazni. Lahko se sprijazni celo s tem, da se je sprijaznila. Mirna in srečna lahko ostane, če je dovolj krotka. Ukroti jo denimo spoznanje, da silnih zvezd na rodovitnem nočnem nebu itak z ničemer ni mogoče ganiti. In da je ob vseh oblikah neljubezni, kakršna koli oblika ljubezni milost. Pa naj se zbudi ali le globoko zamrznjena spi, v tem svetu ali kakšni drugi obliki bivanja. MAJA VIDMAR TRENUTKI VESELJA V sanjah sem kradla nakit in ga jedla. Budna sem se popoldan, ko je bilo sonce poševno, postavljala med kristalni lestenec in zid, da bi prestregla mavrico. To so bili redki trenutki mojega veselja. Ob svoji smrti se nameravam razživeti. Užaloščeni lahko pričakujejo nenavadne pojave. Nekaj v zvezi s poskakovanjem, cviljenjem in malimi predmeti. Veseli me gledati ta film. VERONIKA DINTINJANA *** naliv svetlobe po nevihti cestišče je zgladila voda diši po ozonu, še hip in mesto se bo pognalo v tek ANDRAŽ POLIČ TUJEC V DOMAČEM MESTU Nafta, prijatelj, je tvoje zlato, ki teče po grlu kot južnjaška uteha za barske pijavke. Nigerija v objektivu. In metki v dežju. Hotelska soba je ostanek bordelsko rdečih sanj. Ko angeli sperejo šminko, je samota glavobol v starem ogledalu. Sobota v Vesolju je enaka ponedeljku – omizje je pasijansa pivske pene. Veter odnese jesensko listje, ko Lui ugasne luči na razstavi: vsi popiti tankerji so nasedli na trezni obali – sonce raztrga platno kot nož skozi torto. Zabava za rojstni dan je iz minulega tisočletja. V roko ti stisnem golo resnico: hlapimo proti večnosti kot zimska luža v izpraznjenem mestu. HELENA ZEMLJIČ BREZPREDMETNI ZAPISI PREDMETNOSTI (Za FILOZOFE … IN ROKE) Dvignil je roko in rekel: »To je roka«. In prišla je revolucija in ljudje so vzklikali njegovo ime, polno podaljškov in Wittgensteincev, ki so zatrdili, da to ne dokazuje ničesar. Da gre samo za svet. Za preplet majhnih delčkov in teorija relativnosti je že itak uničila Boga, dokončno, če je slučajno še kdo verjel vanj po kriminalni sceni iz Rusije. Roka pa je še zmeraj tu. In če sanjam, sem in če me vara, sem. Sem v svetu, ki sem ga zgradila okoli svoje roke. In To je roka! brezsramno kričim po parkih, če me pa kdo vpraša, kaj za vraga počnem, lahko še vedno rečem: »Filozofija. In vidiš: Vem, da je to drevo.« JUŠ ŠKRABAN *** Kot semafor se vztrajno leviš in tuliš svoj tihi spev v noč. Ni dan tisti, ki razkrinka spontana samognetenja in upogibanja pravilom – so metamorfoze prastrahu izgube da brez omaganja menjavamo baterije tem večnim strojem proizvajanja mehanizmov našega delovanja. Bolj ko te prekriva megla bolj želim pronicati v tvojo sredino z zavzetostjo, norostjo, s katero že od rojstva silimo nazaj v maternico. Uspe mi le, če brez krikov na pomoč vztrajam stran od belih pen obale in pustim najino dinamiko da kot neplavajoči otrok okusi svoj prvi, drugi val. LUKA BAUMAN *** Barve so, ampak niso. Gledam zeleno polje. Kolebam med hišo in domom. Vidim smreke, ki rastejo, rastejo v barvno nebo. Tja gor Zemlja hlapi. So, ampak niso. Poleti meglijo um, potlej izginejo. Vendar v temi smo. Drugačni. A smo. ELIS BEKTAŠ NOVČIČI ko premetavajo mandeljne po rokah se otroci privajajo na posedovanje mandeljni, vi drobni novčiči narave! od vas najbrž prihaja tista zastrašujoča primerjava ki jo naslavljajo na oči lepih žensk mandeljni, vi drobni novčiči narave! enkrat si bom, tako kot v otroštvu, spet napolnil z vami žepe, odkupil tisto, po čemer hrepenim in se malomarno odpravil na jug pustil bom vse svoje bolezni kateremu od sosedov v hrambo Prevedel Peter Semolič TONJA JELEN KAFKI Kurjač greje pot, vem, na tisti točki je Kafkino mesto. Zrem v okna in izustim krik. Koliko prodornosti mi sili v oči … Otrok kapitala se vsako jutro usede na vlak. In ko nekega dne noče vstati, jim v oči meče raztrgano Preobrazbo. Spet pretiravaš, mu pravijo. On pa želi drugačen konec Gregorja Samse. Zato gre v krematorij. Sežge vse dolgoletne vozne rede in si kupi obledelega Marksa. PATRICIJA DODIČ JAZ SEM DANES TAKŠNA. ALI NOTRANJI MISTICIZEM. Treba bi bilo dan v sebi nositi dlje. In znati molčati pod morjem snežink, ki nas topijo vase. Ko se nam vsaka posebej stali v srce: jaz sem danes takšna. Treba bi bilo obtičati v zelenem. Reševati svoje morfologije. Biti večkrat nereligiozno smešen. In brez strahu. Ob samem sebi. Produktivno preusmeriti notranji misticizem v svet, ki hoče misliti v odlomkih. Oblikovati iz porcelana nezlomljive poglede. Se od nekoga posloviti veliko prepozno. Zamrmrati jutranje zarje. Ostati zmrznjeni ob glasbi za duševne bolnike. Poglobiti svoje brezglasne fluide ob štirih zjutraj. Treba bi bilo priklicati smiselnost sveta iz nekih sanj. Se nikoli ne vprašati o neulovljivih srečanjih z lastnim sabo. Ali o posrkanem čaju, ki odpravlja zgodovino in čas. Treba bi bilo odplaviti Homerska vprašanja. Prestopiti mejo zakona in jo odnesti drugam. Ugotoviti, kateri barvi smo najbolj všeč. Kateri pridevnik nam najraje visi iz žepa. Katera stopnja vzkipljivosti je ravno pravšnja, da razparamo nos. S hrupom ciganov, konjarjev in Vaclava Havla. Treba bi bilo vatasti zamolk spariti z okorelim svetom. In ja, nositi v sebi noč veliko redkeje. AGNIESZKA BĘDKOWSKA-KOPCZYK TVOJE SLIKE – MOJE BESEDE za Klaro tvoji islandski vulkani za vse moje auschwitze in bosne tvoj list za vse moje haikuje tvoj beli prostor na tihožitju s podpisom za vsa moja ozadja imaš prav da ne ubogaš mojih nasvetov in jih pustiš nedoslikane. Prevedla Agnieszka Będkowska-Kopczyk Kratke biografije avtorjev A Alja Adam (1976) je slovenska pesnica, literarna teoretičarka, predavateljica in pravljičarka, živi v Ljubljani Noria Adel (1980) je alžirska pesnica, fotografinja in vizualna umetnica, živi v kraju Halle an der Saale v Nemčiji (http://noriadel.com) Muniam Alfaker (1953) je iraški pesnik, živi v Københavnu B Esad Babačić (1965) je slovenski pesnik, pisatelj, novinar in pevec skupine Via Ofenziva, živi v Ljubljani (http://www.esadbabacic.si) Luka Bauman (1995) je slovenski pesnik, živi v Mariboru Agnieszka Będkowska-Kopczyk (1972) je poljska pesnica, jezikoslovka in prevajalka slovenske literature v poljščino, živi v Gradcu Dani Bedrač (1954) je slovenski pesnik in kantavtor, živi v Celju (http://bedrun.blog.siol.net) Elis Bektaš (1970) je bosansko-hercegovski pesnik in pisatelj, živi v Trebinju Mladen Blažević (1969) je hrvaški pesnik in pisatelj, urednik časopisa Slijepi putnik, živi v bližini Vižinade Alen Brabec (1972) je hrvaški pesnik in pisatelj, urednik revije Književnost uživo (http://knjizevnostuzivo.org), živi na Reki (http://precrtan.blogspot.com) C Darko Cvijetić (1968) je bosansko-hercegovski pesnik, pisatelj, režiser in igralec, živi v Prijedoru (http://darkocvijetic.blogspot.com) Ć Mensur Ćatić (1959) je bosansko-hercegovski pesnik, živi v Visokem D Marc Delouze je francoski pesnik in performer, ustanovitelj in vodja več pesniških festivalov, živi v Parizu Veronika Dintinjana (1977) je slovenska pesnica in prevajalka, sovoditeljica Mladih rim, živi v Ljubljani Miloš Djurdjević (1961) je hrvaški pesnik, esejist, literarni kritik in prevajalec ter urednik hrvaške domene na Poetry International Web, s sedežem v Rotterdamu (http://www.poetryinternationalweb.net), živi v Zagrebu Patricija Dodič (1969) je slovenska pesnica, urednica, ilustratorka in organizatorka kulturno-umetniško-literarnih večerov, živi v Ilirski Bistrici Sandra Džananović Bakaj (1967) je bosansko-hercegovska pesnica ter socialna pedagoginja, živi v Brisbaneu (https://www.smashwords.com/profile/view/sandra10) F Ivo Frbéžar (1949) je slovenski pesnik, pisatelj, slikar, fotograf in urednik, živi na Ilovi Gori G Klemen Godec (1987) je slovenski pesnik, živi na robu Ljubljanskega barja Borut Gombač (1962) je slovenski pesnik, dramatik in pisatelj ter pisec besedil za songe, živi v Mariboru H Andrej Hočevar (1980) je slovenski pesnik, kritik, esejist in urednik, glavni urednik knjižne zbirke Prišleki LUD Literature in odgovorni urednik elektronskega medija www.ludliteratura.si, živi v Ljubljani Kristina Hočevar (1977) je slovenska pesnica, živi v Ljubljani J Dorta Jagić (1974) je hrvaška pesnica in pisateljica, živi v Zagrebu Jure Jakob (1977) je slovenski pesnik in esejist, živi v Ljubljani Larisa Javernik (1990) je slovenska pesnica, literarna teoretičarka in kritičarka, živi med Ljubljano in Prago Tonja Jelen (1988) je slovenska pesnica in pisateljica, živi v Brezjah pri Ločah Alenka Jovanovski (1974) je slovenska pesnica, literarna kritičarka in zgodovinarka ter prevajalka, živi v Celju K Ksenija Kancijan (1958) je hrvaška pesnica, živi v Zagrebu Peycho Kanev (1980) je bolgarski pesnik, živi med ZDA in Bolgarijo Jure Kapun (1993) je slovenski pesnik in literarni teoretik, živi v Visolah Kerry Shawn Keys (1946) je ameriški pesnik, pisatelj, dramatik in prevajalec, živi v Vilniusu v Litvi Dejan Koban (1979) je slovenski pesnik, performer, član zvočnega kolektiva nevemnevem, kjer interpretira svoje pesmi, sovoditelj Mladih rim, živi v Ljubljani. Marjanca Kočevar (1947) je slovenska pesnica, esejistka, prevajalka, urednica in mentorica, živi v Novem mestu Petra Kolmančič (1974) je slovenska pesnica, urednica in kulturna delavka, živi v Mariboru Aljaž Koprivnikar (1987) je slovenski pesnik, literarni kritik in teoretik ter esejist, živi med Ljubljano in Prago Rok Korošec (1988) je slovenski pesnik, živi v Berlinu Matej Kranjc (1975) je slovenski pesnik, prevajalec, glasbenik in publicist, živi v Ljubljani (http://www.matejkrajnc.com) Katja Kuštrin (1981) je slovenska pesnica, prevajalka in publicistka, urednica spletne pesniške revije Poiesis, živi v Ljubljani M Bardhyl Maliqi (1955) je albanski pesnik, esejist in znanstvenik s področja psihologije, živi v Sarandi Boris Marić (1981) je bosansko-hercegovski pesnik in pisatelj, živi v Brčkem Jadranka Matić Zupančič (1950) je slovenska in hrvaška pesnica ter prevajalka, živi v Novem mestu Nina Medved (1989) je slovenska pesnica, prevajalka in fotografinja, živi v Mariboru Bojan Meserko (1957) je slovenski pisatelj, pesnik, prevajalec, urednik pri Blodnjaku, živi v Novem mestu (http://bojan-meserko.blogspot.com) Marko Skok – Mezopotamsky (1971) je slovenski pesnik, prevajalec in igralec, živi v Ljubljani Immanuel Mifsud (1967) je malteški pesnik in pisatelj, živi v kraju Ħ'Attard na Malti Žarko Milenić (1961) je hrvaški ter bosansko-hercegovski pisatelj, pesnik, dramatik, esejist in prevajalec, živi med Brčkim in Moskvo (http://zarko-milenic.blogspot.com) N Jagoda Nikačević (1951) je srbska pesnica in pisateljica, živi v Beogradu (http://www.pesme-pesme.blogspot.com) O Michele Obit (1966) je italijanski pesnik slovenskega rodu, prevajalec in urednik pri časopisu Novi Matajur, živi v Špetru pri Čedadu (https://editoinproprio.wordpress.com) Amir Or (1956) je v hebrejščini pišoči izraelski pesnik, prevajalec in esejist, živi v Tel Avivu (http://www.amiror.co.il) Ernad Osmić (1989) je v bosanščini in nemščini pišoči bosansko-hercegovski pesnik, pisatelj, scenarist, kritik in esejist, živi v Brčkem (http://ernadosmic.blogspot.com/p/home_14.html) Iztok Osojnik (1951) je slovenski pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec in slikar, živi v Ljubljani (http://www.ia-zlaticoln.org) P Vera Pejovič (1957) je slovenska pesnica in prevajalka, živi v Luksemburgu Željko Perović (1961) je slovenski ter bosansko-hercegovski pesnik in prevajalec, živi v Mariboru Borut Petrovič Vernikov (1955) je slovenski pesnik, literarni kritik in finančnik, živi v Ljubljani (http://www.rtvslo.si/blog/borut-petrovic-vernikov) Zoran Pevec (1955) je slovenski pesnik, esejist, kritik in urednik, živi v Celju Lidija Polak (1961) je slovenska pesnica, živi na Prevaljah Andraž Polič (1972) je slovenski pesnik, glasbenik, skladatelj in igralec, živi v Pragi Jana Putrle Srdić (1975) je slovenska pesnica in prevajalka ter producentka in soustvarjalka programa Zavoda za sodobne umetnosti in kulture Gulag, živi v Ljubljani (http://gulag.si) R Peter Rezman (1956) je slovenski pesnik, pisatelj in dramatik, živi v Velunjskem grabnu (http://peterezman.si) Ana Ristović (1972) je srbska pesnica, esejistka in prevajalka, živi v Beogradu S Vid Sagadin (1972) je slovenski pesnik, novinar in prevajalec, živi na Brezovici pri Ljubljani Peter Semolič (1967) je slovenski pesnik, pisatelj, prevajalec in publicist ter urednik spletne revije za pesništvo Poiesis, živi v Ljubljani Marjan Strojan (1949) je slovenski pesnik in prevajalec ter dolgoletni urednik na Radiu Slovenija, živi v bližini Ljubljane Lucija Stupica (1971) je slovenska pesnica, publicistka in oblikovalka interierjev, živi v Stockholmu Š Vesna Šare (1961) je slovenska pesnica, živi v Kopru Juš Škraban (1993) je slovenski pesnik, živi v Ljubljani Denis Škofič (1985) je slovenski pesnik, pisatelj in literarni kritik, živi v Dolnji Bistrici v Prekmurju Tone Škrjanec (1953) je slovenski pesnik in prevajalec, urednik spletne revije za pesništvo Poiesis, živi v Ljubljani Jan Šmarčan (1979) je slovenski pesnik in pisatelj, živi v Mariboru T Kaja Teržan (1986) je slovenska pesnica, plesalka, performerka in koreografinja, živi v Ljubljani V Karmen Vidmar (1964) je slovenska pesnica, živi v Novi Gorici Maja Vidmar (1961) je slovenska pesnica, živi v Ljubljani Robert Vrbnjak (1963) je hrvaški pisatelj, pesnik in prevajalec, živi na Reki Z Helena Zemljič (1995) je slovenska pesnica, živi v Mariboru (http://www.publishwall.si/helena) Ž Jaka Železnikar (1971) je slovenski pesnik in avtor del spletne umetnosti in e-literature, živi v Ljubljani (http://www.jaka.org) Zoran Žmirić (1969) je hrvaški pesnik, pisatelj, esejist, publicist, glasbenik in fotograf, živi na Reki (https://zmiriczoran.wordpress.com) Peter Semolič: K antologiji Facebook strani Poiesis "Opazovanje v tišini" Opazovanje v tišini: nikoli ne vidiš dvakrat istega, a ko vidiš tisto pravo, predaš naprej. Gary Snyder, Česa sem se naučil Facebook stran Poiesis se je rodila iz vprašanja, ki si ga je v devetnajstem stoletju zastavil nemški pesnik Friedrich Hölderlin: »Čemu pesniki v ubožnem času?« Na začetku je bila mišljena kot osebni blog, ki bi se od siceršnjih blogov razlikoval po tem, da bi govoril o poeziji, pesništvu, pesnikih. Kaj kmalu pa je Poiesis prerasla omenjen in tudi omejen okvir: na strani so se ob mojih zapisih pojavile tudi besede drugih pesnic in pesnikov, ki so vsak na svoj način in s svoje strani skušali najti odgovor na »večno« vprašanje nemškega romantika. Stran Poiesis je tako postala stran, namenjena ne le objavljanju pesmi sodobnih pesnic in pesnikov, temveč predvsem stran, namenjena širjenju zanimanja za branje poezije in premisleku o tem, kako poezijo sploh brati. Okvir je bil zdaj pravi in je vzdržal vse do »tehničnih« meja Facebooka, torej do točke, ko stran preprosto ni bila več pregledna in se je iz nje rodila istoimenska spletna revija. Toda na strani je ostalo veliko »materiala«, razvrščenega v tri rubrike: Zapiski, Razmišljanja in Pesmi. Pričujoča e-knjiga prinaša »material« iz rubrike Pesmi, torej poezijo. Žal ne prinaša vseh pesmi, saj za nekatere urednika nisva uspela pridobiti avtorskih pravic, vendar pa so le-te v krepki manjšini. Ostale pesmi so razvrščene kronološko, le pri tistih avtorjih in avtoricah, ki so imeli po dve objavljeni pesmi, se je druga pridružila prvi. Facebook stran Poiesis v pol leta obstoja ni našla odgovora na Hölderlinovo vprašanje, našla pa je vsaj po mojem mnenju prav neverjetno veliko število bralk in bralcev in tudi pesnic in pesnikov, ki so bili pripravljeni svoje pesmi objaviti na njej. Hvala vsem! Ljubljana, 22. maj 2015 O knjigi Uredila: Peter Semolič in Jaka Železnikar Spremno besedilo: Peter Semolič Avtorji: Alja Adam, Noria Adel, Muniam Alfaker, Esad Babačić, Luka Bauman, Agnieszka Będkowska-Kopczyk, Dani Bedrač, Elis Bektaš, Mladen Blažević, Alen Brabec, Darko Cvijetić, Mensur Ćatić, Marc Delouze, Veronika Dintinjana, Miloš Djurdjević, Patricija Dodič, Sandra Džananović Bakaj, Ivo Frbéžar, Klemen Godec, Borut Gombač, Andrej Hočevar, Kristina Hočevar, Dorta Jagić, Jure Jakob, Larisa Javernik, Tonja Jelen, Alenka Jovanovski, Ksenija Kancijan, Peycho Kanev, Jure Kapun, Kerry Shawn Keys, Dejan Koban, Marjanca Kočevar, Petra Kolmančič, Aljaž Koprivnikar, Rok Korošec, Matej Kranjc, Katja Kuštrin, Bardhyl Maliqi, Boris Marić, Jadranka Matić Zupančič, Nina Medved, Bojan Meserko, Marko Skok – Mezopotamsky, Immanuel Mifsud, Žarko Milenić, Jagoda Nikačević, Michele Obit, Amir Or, Ernad Osmić, Iztok Osojnik, Vera Pejovič, Željko Perović, Borut Petrovič Vernikov, Zoran Pevec, Lidija Polak, Andraž Polič, Jana Putrle Srdić, Peter Rezman, Ana Ristović, Vid Sagadin, Peter Semolič, Marjan Strojan, Lucija Stupica, Vesna Šare, Juš Škraban, Denis Škofič, Tone Škrjanec, Jan Šmarčan, Kaja Teržan, Karmen Vidmar, Maja Vidmar, Robert Vrbnjak, Helena Zemljič, Jaka Železnikar, Zoran Žmirić. Lastnik avtorske pravice za posamezno pesem je njen avtor oziroma avtorica. Lastnik avtorske pravice za posamezen prevod je avtor oziroma avtorica prevoda. Fotografija na naslovnici: Mark Stevens (CC BY-NC-SA 2.0). Knjiga je prosto dostopna/brezplačna. Ni za prodajo. Samozaložba (Peter Semolič, Jaka Železnikar). Naklada: http://www.poiesis.si Ljubljana, julij 2015.