Año (Leto) XVI (11) No. (Štev.) 13.
“E8LOVENIA LIBRE”
BUENOS AIRES. 26. marca (marzo) 1959
| Blagoslovljene velikonočne praznike želi vsem svojim naroč- | f nikom, oglaševalcem in bralcem ter vsem Slovencem v Argenti- I | ni, doma in po svetu	I
|	SVOBODNA SLOVENIJA f
Washington podlega Londonu, ta pa Moskvi
Naša Velika noč
Kdo od nas, ki smo preživljali cerkvene praznike v domovini, se jih ne spominja z veseljem in zadoščenjem. Pustili so v nas najlepši in trajni spomin, pa naj smo jih doživljali v otroški dobi ali pozneje. So pa prazniki v domovini tudi spremenili za nekaj dni običajni tek življenja. Ta sprememba ni bila le zunanja. S prazniki so bili zvezani dogodki in dejanja, ki so posegala v duševno razpoloženje posameznika, v družinsko okolje in v odnose med znanci in prijatelji, med vaščani in med meščani.
Spomnimo se danes velikonočnih praznikov. Naj smo se nanje pripravljali na deželi ali v mestu, naj smo jih doživljali v katerikoli dobi življenja, vedno so bili lepi in veličastni. Vsa postna doba je bila nekaka pripravljalna doba, ki nas je duhovno pripravljala na veliko slovesnost. Hote ali nehote je velika večina Slovencev v tej pripravljalni dobi miselno sledila toku, ki je zajel našo domovino. čim bolj je šel postni čas h koncu, tem bolj se je množilo očiščevanje duš, snaženje stanovanj, dvorišč, vsega, kar da lepše praznično razpoloženje.
Cvetna nedelja z oljčnimi vejami, butarami, pomarančami, jabolki. Med vsem tem pa vonj kadila in besede svetega pisma o Bogu, ki jezdi na oslu med množicami, ki mu kličejo Hosana. Nato obredi velikega tedna, obiskovanje božjega groba, poljubljanje “Bohka”, zavezovanje zvonov, raglje. Blagoslov jedil, ognja. In nato veliki dogodek: Vstajenje: Zvonovi so zapeli, zvončki zazvonili, orgije so zabučale in zadonelo je: Zveličar naš je vstal iz groba.
Kar pomislimo. Ali niso bili to trenutki nepozabnih doživetij ? Ali ni vse to našega duha dvignilo, nas umirilo, nas postavilo v skrivnostno svečano razpoloženje ? Ali ni potrdilo vere v dobro in lepo ? Ali ni bilo po vsem tem življenje kljub dnevnim težavam lepše?
Danes smo v izseljenstvu. Običajne dni živimo običajno življenje prebivalcev milijonskega mesta. Zavedamo se sicer, da je marsikaj drugače kot je bilo doma. To razliko pa občutimo bolj starejši, manj mlajši, prav nič pa najmlajši. Med letom se še nekako vživimo in pozabljamo razlike. Skrb za vsakdanje življenje, vožnje in delo storijo svoje. Toda, kadar se zavemo, da smo pred prazniki, začutimo tuje okolje bolj kot kdaj koli. Tistega skrivnostnega toka, ki je v naši domovini zajel vse, v tem milijonskem mestu ne občutimo. Majhen je odstotek med temi milijoni, ki se sploh zave veličine trpljenja in vstajenja božjega. Neznaten je odstotek tistih, ki izpolnijo velikonočne dolžnosti in spremljajo cerkvene obrede. Večina živi tudi med prazniki običajno življenje: Nogomet, dirke, draginja, radio, televizija itd. Na da bi hoteli izreči oči-
Macmillan se je po konferencah v Parizu in Bonnu vrnil pretekli teden v London, nato pa odletel najprej v Ot-tawo na kratko konferenco s kanadskim predsednikom Diefenbakerjem, od tam pa v Washington na konferenco z Eisenhowerjem. Macmillan in Eisenhower sta prerešetala splošni svetovni položaj, posebej pa še in zlasti problem Berlina, razmere na Srednjem vzhodu zaradi spora med Irakom in ZSSR na eni strani in Združeno Arabijo na drugi strani ter probleme gospodarskega značaja. Poročila o poteku konference so bila, razumljivo, kratka ter ni bilo mogoče izvedeti podrobnosti. Iz izjav govornikov obeh predsednikov je postalo jasno, da sta se Eisenhower in Macmillan sporazumela predlagati Hrušče-vu konferenco zunanjih ministrov za 11. maj, njej pa naj bi sledila vrhovna konferenca velikih štirih.
Hruščev je prav v času zasedanja Macmillana in Eisenhowerja sklical svojo drugo tiskovno konferenco, na kateri je objavil, da je pripravljen poslati svojega zunanjega ministra na konferenco v Ženevo v Švici 11. maja, nato pa priti na vrhoyno konferenco. Dostavil je samo, da naj bi se konference u-deležile vse države, ki so bile v vojni z nacistično Nemčijo.
Na videz je Hruščev doživel poraz v živčni vojni za Berlin, ki jo je sam sprožil lansko leto 27. novembra. Pristal je na zavezniški predlog o sklicanju konference zunanjih ministrov 11. maja in na vrhovno konferenco, ki naj prejšnji sledi. Toda če točno premislimo potek dogodkov, ki so pripeljali do sedanjega zavezniškega stališča, pa je mogoče ugotoviti, da je Hruščev izpeljal vso stvar tako, da je končno prisilil zaveznike na pristanek na vrhovno konferenco, in ne oni njega.
Kakor znano, sta bila ravno Eisenhower in Dulles najtrdovratnejša nasprotnika vrhovne konference. In sedaj se prav Eisenhower neusmiljeno bliža vrhovni konferenci, ki se je je vedno hotel izogniti, v okoliščinah, ki jih nikdar ni hotel in zaradi problemov, o katerih še ni nobenega sporazuma med Zahodom in Vzhodom.
S konference Macmillan-Eisenhower je razvidno, da sta oba državnika za konferenco zunanjih ministrov, kateri naj sledi vrhovna konferenca letos poleti. Leta 1957 je Hruščev prvič pozval
Zahod na vrhovno konferenco. Eisenhower in Dulles, sta odgovor zavijala v neodločne fraze, prišlo je do izmenjave neštetih pisem med Wash'ingtonom in Moskvo in končno je vsa zadeva splahnela v nič. 27. novembra lanskega leta pa je Hruščev s svojo zahtevo po u-miku zavezniških čet iz Berlina prisilil Zahod v akcijo in našel nov izgovor za nujnost vrhovne konference. Zavezniki so se znašli pred resno izbiro: mir ali vojna zaradi Berlina. Hruščev je dal Zahodu šest mesecev časa, čeprav sedaj trdi, da njegova zahteva ni bila ultimat. Kar je hotel, je bila akcija, trdi on. Vztrajno je zahteval vrhovno konferenco, na kateri naj se pogovorijo o umiku zavezniških čet iz Berlina in o mirovni pogodbi z Nemčijo. Zahod mu je Odgovorjal, naj bi to zadevo uredili zunanji ministri, ne pa predsedniki vlad. Zlasti Eisenhower je vztrajal na na-sledujem načelu: IJS A noče več vrhovnih konferenc, dokler ne bi prej zunanji ministri pokazali dovolj napredka, ki bi bil lahko povod za umestnost vrhovne konference.
Hruščev je vztrajno zavračal konferenco zunanjih ministrov kot za manjvredno, ker da morejo o vsem odločati itak samo predsedniki vlad. Ker se je šestmesečni rok, ki ga je postavil Hruščev, bližal h koncu, se je Macmillan kot predsednik Anglije, ki je že tradicionalno mešetarska država, podal na mešetarjenje v Moskvo. Od tam se je vrnil z vcepljeno idejo, da je vrhovna konference, nujnost. To idejo je, kakor izgleda, sedaj prodal tudi Eisenhower ju.
Eisenhowerja je pripravil še na večjo popuščanje. Iz poročil o konferenci Ei-senhower-Macmillan je tudi razvidno, da USA ne zahteva več kot pogoj za vrhovno konferenco uspeh konference zunanjih ministrov. Edina zahteva, ki jo postavlja je, da se, vrhovna konferenca ne sme omejiti samo na Berlin in mirovno pogodbo z Nemčijo, pač pa naj na njej razpravljajo še o drugih važnih problemih. Hruščev pa vrhovno konferenco hoče omejiti le na prvi dve postavki.
Na koncu kopcev se more ideja o vrhovni Konferenci še izmaličiti v razpravljanje o tem, kaj naj se na vrhovni konferenci pogovarjajo. Toda trenutno je položaj tak, da izgleda vrhovna konferenca med USA, Anglijo, Francijo in ZSSR neizogibna, iz nje pa hočeta i Zahod i Vzhod iziti zmagoslavna.
tek ali obsodbo, je za naše pojmovanje tak odnos do praznikov plitvost. Plitvost življenja, ki je omejeno na plitvost vsakdanjosti.
Kot izseljenci imamo dve poti: Ali ohranimo v sebi in posredujemo slovenskim rodovom v izseljenstvu našo Veliko noč, ki je bila brezmejna v nepozabnem doživetju, ki je bila veličastna v zmagoslavju pravice nad krivico, ali pa dopustimo, da nas zajame tok plitvosti in zanese med milijone tistih, ki so jim velikonočni dnevi običajni dnevi.
Ugotoviti moremo, da so slovenski izseljenci v Argentini in drugod po svetu doslej skoro v polni meri storili vse, kar je možno v tujini, da so praznovali velikonočne praznike izpolnjujoč nauke Cerkve, z ohranjevanjem lepih običajev v družini. Starejši rod tega gotovo ne bo opustil. Ima pa tudi to dolžnost, da skrbi, da bo šla tradicija slovenskega praznovanja velike noči iz roda v rod in da ne bo Slovenca v izseljenstvu, ki bi ga v teh dneh zajel val plitve vsakdanjosti. Prvi so v tem poklicani starši. Če bodo ti storili svojo dolžnost, bodo slovenski vzgojitelji in učitelji v slovenskih šolah v svojem idealizmu z lahkoto dopolnili delo staršev.
Naj bodo velikonočni prazniki dokler bo živel slovenski rod v izseljenstvu prazniki veličine trpljenja in očiščevanja v njem, prazniki ponižanja, ki dviga, prazniki zmagoslavja resnice nad lažjo in prazniki vere v bodočnost našo in vstajenje našega naroda.
Protikomunistični upor v Tibetu
V Tibetu, ki so ga leta 1950 zasedli kitajski komunisti, je pretekli petek izbruhnil velik upor proti rdečim zatiralcem. Prva poročila o uporu, ki se je razširil tudi v glavno mesto Tibeta Laso, je poslal v svet indijski veleposlanik v Laši, ki je tudi edini tuji diplomatski predstavnik v tej himalajski deželi. Poročilo sta potrdila ameriško zunanje ministrstvo in Čangkajškova vlada na For-mozi, ki ima veliko število svojih vohunov tako v rdeči Kitajski kakor v Tibetu.
Najresneje se je čutila prizadeta zaradi upora Indija, ko je Nehru v parlamentu potrdil verodostojnost poročil o uporu in se je hotel zavarovati pred političnimi komplikacijami z rdečim kitajskim režimom v Pekingu z izjavo, da se Indija ne bo vmešala v upor. Nehruja je obiskala tibetanska delegacija, ki je pribežala iz Tibeta in ga prosila za pomoč, vsaj v moralnem pogledu. Nehru je prošnjo odbil z izjavo, da ne bo interveniral v Pekingu.
Upor se je začel zaradi poročil, da nameravajo kitajski komunisti ugrabiti tibetanskega poglavarja 23 letnega Dala! Lamo in ga odpeljati v Peking, da bi tako prisilili uporne Tibetance, ki se sporadično upirajo kitajskim komunistom že od leta 1956 dalje, na pokornost. Kaj se je zgodilo z Dalai Lamo, indijsko veleposlaništvo v Lasi ni moglo; izvedeti nič, pač pa samo poroča, da
se po ulicah Laše odigravajo hude poulične bitke med kitajskimi komunisti in Tibetanci. Komunistična letala so tudi bombardirala Laso in dva velika tibetanska samostana požirajo ognjeni zub-
Iji.
Čangkajškova vlada je pozvala Zahod, naj priskoči Tibetancem na pomoč v njihovi borbi proti komunistom in objavila, da se je upor že tudi razširil na kitajski provinci Sikang in Čingaj. Si-kang meji tudi na Indijo.
Vlada na Formozi je sklicala nujno sejo, na kateri razpravljajo o korakih, ki jih bo morda Čangkajšek prisiljen storiti zaradi upora v Tibetu, čangkajšek je mnenja, da bo pekinški režim propadel zaradi notranjega upora kitajskih množic ter je dal vedeti, da bo v tem slučaju s Formoze poslal svojo vojsko na celino, čangkajškova vlada je tudi objavila, da je odločena pomagati tibetanskim upornikom in pozvala svobodni svet, naj priskoči Tibetu moralno, materialno in tehnično na pomoč, da ta država ne bi portala druga Madžarska. Od preteklega petka, ko je izbruhnil u-por, pa do nedelje je pribežalo čez visoko gorovje tostran indijske meje že 3000 beguncev.
NAROČAJTE IN ŠIRITE SVOBODNO SLOVENIJO
Še o Venezueli in nauku njenih zadnjih volitev
O političnih razmerah v tej južnoameriški republiki ter o zadnjih volitvah v Venezueli smo objavili posebno pismo, ki nam ga je poslal prijatelj iz te dežele. Sedaj smo dobili na razpolago tudi poročilo, ki ga je o venezuelskih političnih razmerah sestavil predstavnik Krščansko-demokratske zveze za Srednjo Evropo iz New Yorka. V Venezuelo ga je pred volitvami povabil predsedniški kandidat venezuelske krščanske demokracije COPEI dr. Caldero s prošnjo, naj opazuje in analizira tamošnje politične dogodke. Po vrnitvi v New York je predstavnik CDUCE sestavil obširno poročilo, iz katerega povzemamo naslednje glavne ugotovitve, ker so poučne tudi za slovensko politično emigracijo:
1.	Volilna borba v Venezueli se je, kot znano, vodila med tremi strankami COPEI (predsedniški kandidat Caldera), Acción Democrática (Betaneourt), ki predstavlja zmerno socialno-demokrat-sko levico, in Unión Republicana Democrática (Larrazabal), meščanska stranka, ki so jo podprli komunisti. Caldera je volitve občutno izgubil in dobil skoro polovico manj glasov, kakor so mu jih pripisovali nepristranski opazovalci političnega položaja. Napravil je namreč usodno napako s tem, da je z Be-tancourtom v namenu, da bi porazili komuniste, sklenil dogovor, odnosno premirje, in se obvezal napadati le komunistično koalicijo, ne pa Betancourt-a. Caldera se je tega dogovora vestno držal. Betancourt-ovi ljudje so pa v kampanji za socialne reforme dogovor s Caldero tolmačili bolj širokogrudno in so napadali krščansko-socialni program, na drugi strani so pa, da bi vidno pokaza-lali dogovor proti komunistom, pošiljali svoje govornike na Calderova zborovanja in tako ustvarjali vtis, da je dejansko vseeno, ali celo bolje, glasovati za Betancourt-a kot pa za Caldero. Tako je dogovor sredinske stranke z bolj levičarsko stranko postal za prvo usoden. Caldera je nanj pristal iz idealnega rodoljubja, ki se pa za njegovo stranko ni izkazal za politično modrega. Calderov poraz je res obenem tudi poraz komunistov, toda za ceno velikih izgub za COPEI v poslanski zbornici in senatu. Vprašanje je, ali je bila žrtev COPEI vredna cene: poraza komini-stov glede predsednika republike, na pa poraza komunistov v obeh zbornicah.
2.	Velik uspeh Larrazabala, predsednika revolucionarne vlade, ki so ga pod-
prli komunisti, je pripisati okolnosti, da so domala vsa dopisniška in uredniška mesta pri vodilnih neodvisnih in nekomunističnih listih v Venezueli bila v komunističnih rokah. Tildi poročevalci radijskih ter televizijskih postaj so bili komunisti ali vsaj pjihovi sopotniki. Zato so bila tudi vsa poročila tako prikrojena, da je bilo iz njih že vnaprej razvidno, da bo Caldera občutno izgubil,, čeprav je med Venezolanci na glasu kot eden najodličnejših politikov, ki je tudi volilno kampanjo izvrstno vodil.
3.	Strumna strankina organizacija je tista sila, ki socialistom, zlasti pa komunistom, pomaga do uspehov. COPEI ima dobro razpredeno mrežo, tudi po deželi ima svoje organizirane postojanke, pa je vendar vse to premalo. Na splošno je moč krščansko-demokratskih strank predvsem v podeželju, kjer je težje zbrati velike in dobro organizirane množice na zborovanja, ki užiga-jo in potegnejo za seboj neodločneže. Opazovalec CDUCE se je udeležil veliko Calderovih shodov in se o njih pohvalno 'izraža. Toda s poročilom o komunističnem shodu v Caracasu, ki se ga je tudi osebno udeležil, je zasenčil vse shode COPEI, čeprav ni imel takega namena. Ta shod je bil do podrobnosti pripravljeno zborovanje vseh slojev in zlasti mladine, ki so jo pripeljali v Caracas iz vseh strani dežele. Množica je pela komunistične pesmi, nosila zastave in napise z raznimi gesli. Mladina vse to hoče, starejši se pa nad takim nastopom mladine naslajajo. Tako komunisti — čeprav manjšina — ustvarjajo vtis, da so neukrotljiva sila.
Te ugotovitve naj bi bile nauk tudi za slovensko emigracijo, zlasti za slovensko mladino, v katero smer naj si skuša utirati pot pri izobrazbi in pripravljanju za javno delo, če hoče uspešno braniti krščansko-demokratske 'ideale in se boriti za pravice svojega naroda v emigraciji in nekoč v domovini; zlasti naj nikar ne zanemarja svoje izobrazbe v uporabljanju najmodernejših propagandnih sredstev: tiska radia, televizije! Zanima naj se tudi za organizacijsko tehniko in si pridobiva znanje ter izkušnje v tem pogledu.
Nauki iz Venezuele so vredni, da jih premišljujemo vsi, posebno naša mladina, ki bo nekoč vzela politične vajeti v svoje roke in na ruševinah komunizma gradila narodu lepšo bodočnost.
IZ TEDNA V TEDEN
Senat v Kolumbiji je obsodil prejšnjega diktatorja Rojasa Pinillo, da je v času svojega predsednikovanja zlorabljal oblast ter večkrat prekršil ustavne predpise. To obsodbo je sprejel s 64 glasovi. Proti so glasovali samo štirje senatorji. Rojas Pinilla je v sedanjem stoletju prvi kolumbijski predsednik, ki ga je vrhovna zakonodajna oblast obsodila s tako težko politično obsodbo. Proti Rojasu Pinili bo pa sedaj še več sodnih procesov.
V Severni Ameriki so objavili sporočilo, da so septembra meseca lanskega leta v silnih višinah nad Južnim Atlantikom razstrelili tri atomske bombe. Poizkusi, ki so jih vse doslej držali v največji tajnosti, so povsem uspeli.
Predsednik italijanske vlade Antonio Segni ter zun. minister Giuseppe Pella sta se mudila na obisku v Franciji in v Zvezni nemški republiki. Tako s francoskim predsednikom de Gaulle-om in predsednikom francoske vlade Debre-jem, kakor tudi z zahodnonemškim kanclerjem dr. Adenauerjem sta se pomenila o vseh problemih, ki so v zvezi z Berlinom. Med vsemi tremi je popolno soglasje v tem, da v Evropi med komunisti na vzhodu in zahodnimi zavezniki ni mogoče dopustiti nevtralne nemške zone.
Pri zadnjih nadomestnih volitvah v nekem londonskem predmestju ter v mestu Belfast so zmagali konservativci. Laboristi so pa vseeno povečali število zanje oddanih glasov.
Biv. nemška kolonija v Afriki Tanganjika, ki jo po naročilu OZN upravlja
Anglija, je na poti, da bo v doglednem Času postala neodvisna država. Angleški guverner te kolonije je namreč izdal odredbo, s katero je število članov vlade v tej provinci zvišal od 3 na 12. Pet članov bodo volili in sicer tri Afri-kance, enega Azijca in enega Evropejca, ostalih 7 bo pa še nadalje imenoval guverner.
Z otoka Cipra se je vrnil v Atene polkovnik George Grivas, ki je vsa leta vodil uporniško gibanje proti Angležem na otoku. Kralj Jurij mu je podelil najvišji dve grški odlikovanji, obenem ga je pa povišal v čin generala.
Italijanski list “II Quotidiano,! poroča, da bo še letošnjo jesen prišel na o-bisk v Italijo argent. predsednik dr. A. Frondizi.
Vodstvo it. krščansko - demokratske stranke je sprejelo ostavko, ki jo je podal biv. predsednik vlade Amintore Fan-fani na položaj glavnega tajnika stranke. Za novega generalnega strankinega tajnika je bil imenovan biv. presvetni minister Aldo Moro.
Čeprav sta si v zadnjem času skočila v lase egiptovski Naser in moskovski Hruščev zaradi Naserjevih napadov na komuniste v Iraku, je Hruščev kljub temu Naserju zagotavljal, da mu bo Sovjetska zveza poslala obljubljeno pomoč za zgraditev velikih jezov pri Adanu. Iz Beograda je Naserju Tito poslal opozorilo, naj nikar preveč ne zaupa Hrušče-vu, ki da je tudi Jugoslaviji obljubil visoko pomoč, jo je pa takoj preklical, kakor hitro je Jugoslavija pokazala, da mu ne mara slepo slediti.
AKCIJA ZA ZGRADITEV ARGENTINSKO-JUGOSLOVANSKE BOLNICE
V BUENOS AIRESU
OB NOVEM PEVSKEM JUBILEJU
Za lanskim Gallusovim desetletnim jubilejem smo sedaj pred novo lepo spominsko prireditvijo. Dne 3. aprila pred desetimi leti je bil v Ramos Mejia ustanovljen Slovenski cerkveni pevski zbor. Od tedaj naprej je ta zbor nepretrgoma gojil slovensko cerkveno in narodno pesem. Ni je bilo nedelje, ne praznika, da ne bi zbor sodeloval pri slovenskih mašah v ramoški župni cerkvi. Za sabo pa ima tudi lepo število koncertnih nastopov, s katerimi se je ta zbor uveljavil tudi med Argentinci. Saj je ponovno nastopal tudi pri njihovih prireditvah kot živ ud farne skupnosti v Ramos Mejia.
Kakor pri ostalih zborih, ki jih imamo na področju Vel. Buenos Airesa in v daljnji Mendozi, je tudi pri tem zboru redno tedensko delo združeno z velikimi težavami in osebnimi žrtvami. Pevci in pevke morajo prihajati k pevskim vajam iz zelo oddaljenih krajev. Izgubljenega časa in voznin, ki dosegajo lepe zneske, jim nihče nikdar ne povrne. Vse to delo pa kljub temu opravljajo z veseljem in navdušenjem. Opravljajo ga iz ljubezni do slovenske pesmi in do slovenskega naroda ter njegove skupnosti v Argentini.
Zato je pa tudi dolžnost prav te slovenske skupnosti, da temu brezmejnemu idealizmu da javno priznanje. Zahvaliti se mora tako članom ramoškega pevskega zbora, kakor tudi članom vseh ostalih slovenskih zborov, ki se neprestano osebno žrtvujejo za skupnost, samo, da ohranjajo živo slovensko nabožno, narodno in umetno pesem. Če nič drugega zanje ne moremo storiti, podprimo njihova prizadevanja vsaj tedaj, kadar imajo kako javno prireditev. Dajmo jim vsaj tedaj javno zahvalo za veliko in tako nesebično opravljeno delo. Saj moramo biti samo veseli, da je med nami, kljub vsemu materializmu, ki je pogoltnil tudi že veliko naših rojakov, še vedno toliko ljudi, ki namesto, da bi se bogatili, še sami doprinašajo osebne in materialne žrtve za skupnost in ji ohranjajo to, kar je najlepše: slovensko pesem.
Za javno priznanje tem idealistom se nam nudi sedaj najlepša priložnost ob desetletnem jubileju Slovenskega cerkvenega pevskega zbora v Ramos Mejia. Za proslavo svoje desetletnice ima ta zbor na sporedu tri javne nastope. Na Veliko nedeljo bo popoldne ob 4. u-ri pel v ramoški župni cerkvi pri latinski maši, v soboto dne 11. in v nedeljo dne 12. aprila bo pa v ramoški župni dvorani nastopil s spevoigro Vasovalci. -Pela bosta ženski in mešani zbor.
S svojo udeležbo na vseh jubilejnih prireditvah naj slovenska skupnost pokaže, da tudi ona zna ceniti nesebično delo svojih članov in jih vsaj moralno podpreti v njihovih plemenitih prizadevanjih!
V Buenos Airesu je že dalj časa v teku akcija starih in novih slovenskih, hrvatskih in srbskih naseljencev, da bi sredi Buenos Airesa zgradili veliko moderno bolnišnico za vse jug. naseljence v tej deželi.
Da bi s to akcijo seznanili tudi člane Društva Slovencev, je bil na cvetno nedeljo informativni sestanek v Slovenski hiši. Udeležba na njem je bila kar lepa. Sestanek je vodil društveni predsednik g. prof. Lojze Horvat, ki je toplo pozdravil staronaseljenega rojaka g. arhitekta Sulčiča ter dr. Štefana Brešana, v Argentini rojenega sina hrvatske-ga naseljenca.
G. arhitekt Sulčič je nato v daljšem govoru članom Društva Slovencev pojasnil akcijo za zgraditev argentinsko-jugoslovanske bolnišnice. Povedal je, da je to akcijo že pred 25 leti začel u-stanovitelj argejitinke trgovinske mornarice stari Nikolaj Mihanovič. Zaradi smrti je ni mogel izpeljati. Pa tudi ne njegov sin Mihael, ki je za akcijo zainteresiral tudi g. dr. Ivaniševiča. Ko je umrl tudi Mihael Mihanovič, je ostal še Ivaniševič, ki pa sam akcije ni mogel izpeljati. Misel na potrebo po zgraditvi zdravstvenega zavoda po vzoru drugih narodnosti je pa ostala živa. In lansko leto je znova začela dobivati konkretnejše oblike. Tokrat pa pobudo za postavitev argentinske-jugoslovan-ske bolnišnice niso dali ne stari in ne novi naseljenci, temveč sinovi starih naseljencev iz Jugoslavije, ki so bili rojeni že v tej deželi. Tako je prišlo do u-stanovitve Argentinsko-jugoslovanske-ga vzajemnega združenja za zgraditev Argentinsko-jugoslovanske bolnišnice. Predsednik tega združenja je dr. Oscar Ivanissevich, pocipredsednik arhitekt V. Sulčič, tajnik dr. R. Brešan, njegov namestnik dr. J. Salvaneschi blagajnik dr. Patron Buljevich in njegov namestnik Dr. C. Veljanovich. Člani odbora so: Dr. C. Rivas, Dr. N. Eterovich, Sr. S. Milovič Ing. M. Vasiljevič, Dr. Z. Petruze-la, Sr. A. Bojanovich. Njihovi namestniki so pa: Dr. L. Sargo, Sr. E. Piščanc, Sr. M. Ivanovich, Sr. Lojze Horvat, in Sr. T. Popovič. Nadzorni odbor: Dr.
GORIŠKA IN
V Beogradu je zasedala italijansko-jugoslovanska komisija za zaščito manjšin. Ta komisija je bila ustanovljena po Londonskem sporazumu. Obravnavala je vprašanje dvojezičnosti in šolstva. Zaključki niso še bili znani, časopisi so poročali samo, da so razgovori potekali v prijateljskem duhu.
Tržaški misovci so ravno ob zasedanju te komisije imeli svoj občni zbor iii so sprejeli resolucijo, ki jasno kaže njihovo miselnost. V njej opozarjajo italijansko javnost, da je Tržaška ogrožena zaradi slovenskega prodiranja. Odklanjajo tudi mirovno pogodbo in lon-
Cvjetkovich, Sr. Igor Domicelj, Sr. Fr, Čop.
Govornik je naglašal, da je društvo strogo nepolitično. Povedal je tudi, da so za to akcijo hoteli zainteresirati prav vsa slovenska, hrvatska in srbska društva. Tako so se obrnili tudi na Hr-vate-ustaše, ki pa so zahtevali, da se bolnišnica ne bi smela imenovati Ar-gentinsko-Jugoslovanska. Te zahteve odbor za postavitev bolnišnice ni mogel sprejeti, ker bo bolnišnica namenjena tako Slovencem, kakor Hrvatom in Srbom ter Makedoncem ,t. j. vsem narodnostim, ki 'žive na področju Jugoslavije.
Da bo društvo moglo začeti uresničevati svojo zamisel, bo potrebovalo veliko sredstev. Dobili jih bodo s prispevki od ustanovih članov, ki naj bi vplačali po $ 2.000.— plačljivih lahko tudi v 10 obrokih po 200 pesov. Odbor je mnenja, da jih bo dobil 2.000.'— Nadalnji vir dohodkov bo dala velika loterija, ki jo bodo izpeljali. Znatne prispevke bodo dali tudi dobrotniki, zatem pa redni člani s svojimi mesečnimi prispevki.
Odbor misli postaviti bolnišnico na velikem prostoru, ki ga bodo kupili v Buenos Airesu na področju od Avde de Mayo proti jugu. Na njem bodo takoj začeli graditi paviljon, v katerem bo zunanja ambulanta. Se pravi, da bodo člani Argentinsko-jugoslovanskega vzajemnega združenja že lahko imeli zunanjo zdravniško pomoč, (consultorio médico externo) in prostori ne bodo stali neizkoriščeni. Bolnišnica bo pa nato postopoma dobivale nove prostore.
Govornik je končno znova naglašal nepolitičnost te zdravstveno zaščitne ustanove, v katero ne bodo vstopala posamezna slovenska, hrvatska in srbska društva kot celota, ampak posamezni njihovi člani. Poudarjal je tudi versko strpnost, ki bo v tem zavodu.
Nadalnja pojasnila je zatem dajal še tajnik te argentinsko-jugoslovanske zdravstvene ustanove dr. Štefan Brešan, ki se je tudi zahvalil za tako lep sprejem obeh govornikov med slovenskimi naseljenci, organiziranimi v Društvu Slovencev.
PRIMORSKA
donski sporazum ter zahtevajo, naj se vrne Italiji vse izgubljeno ozemlje. Pa to ni samo mnenje misovcev, ampak tudi drugih italijanskih skupin.
11 Piccolo je poroeaT o izjavah veleposlanika Gonfalonierija, ki je vodil italijansko delegacijo. Ta je izjavil, da mu je vladni generalni komisar zagotovil, da je sožitje med “večino in manjšino na Tržaškem odlično v vseh pogledih” in da naj tisk nudi svojo pomoč, da bi razmerje med Italijani in Slovenci navdihovala čustva medsebojnega spoštovanja, izvirajoča iz popolnoma enakopravnega postopanja”. Takoj po pod
to izjavo pa je 11 Piccolo prinesel poročilo o zborovanju neofašistov, na katerem je poslanec Gefter Wondrich govoril proti uvedbi dvojezičnosti na Tržaškem.
Da pa sožitje ni tako “odlično”, pa je mogoče opaziti na vsak korak. Slovenske šole so priznane, a niso uzakonjene, so državne, vendar uradniki, ki pridejo po kakšne informacije k slovenski družini skrbno zapišejo, ali hodi otrok v slovensko ali italijansko šolo. “Demokracija” piše, da to prav gotovo ne delajo zaradi vestnosti in statistike. Prav tako ni še noben slovenski šolnik, ki uči na slovenskih šolah dobil na ponovno prošnjo italijanskega državljanstva, čeprav po zakonu vsak tujec, ki vstopi v državno službo dobi pravico na pridobitev državljanstva.
Tudi demokristjani nosijo krivdo, da se ne izboljša sožitje med obema narodoma. Potegujejo se, naj se manjšinj-ske določbe londonskega sporazuma raztegnejo na vse Italijane v Jugoslaviji, odrekajo pa Slovencem v Italiji te pravice. Predsednik Kat. Akcije v Trstu Lino Sardos Albertini je v “II Piccolo” napisal, da Slovenci nimajo istih pravic do dvojezičnosti, kot Italijani v Istri, ker bi to izzivalo tržaške Italijane in “zaostrilo odnose” med obema narodoma.
Proces v Firencah proti takoimenova-ni Beneški četi so uprizorili šovinisti po mnenju vseh Slovencev brez razlike samo, da bi ustrahovali slovenski živelj v Slovenski Benečiji in zatrli v kali zahteve po spoštovanju človečanskih pravic. Že ena točka obtožnice — da so obtoženci uvajali pouk slovenskega jezika v dolini Nadiže — to jasno kaže.
Na tem procesu je bil zaslišan tudi štlenarški župnik Cracina, po rodu Furlan, ki je izjavil, da se je po službeni dolžnosti gibal med ljudstvom fara, ki jih je upravljal — v krajih, ki so navedeni v obtožnici. Imel je vsa potrebna dovoljenja, tako od nemških kot od partizanskih oblasti. Povedal je, da je ob eni priliki bil povabljen na zborovanje v Ovšju. V dvorani so bile slike Chur-chila, Badoglia, Tita in Stalina. Govorniki, med katerimi je bil tudi obtoženec Marijan Zdravljic, so govorili o borbi za osvoboditev teh krajev in o borbi proti nacizmu ,ni pa niti ob tej priliki, niti ob kateri drugi slišal, da bi govorili o priključitvi k Jugoslaviji. Izpovedal je tudi, da je vedno pridigal vernikom v obeh jezikih in da ga niso nikdar pri tem ovirali.
Nato so zaslišali se župnika Marija Laurenciga iz Dreke. Ta je izjavil, da je videl od partizanskih poveljnikov le Derento. Znano mu je bilo tudi, da so se slovenski partizani pritoževali, da se italijansko prebivalstvo noče boriti proti okupatorju. Po njegovi izjavi se je o Beneški četi pričelo govoriti bolj šele po koncu vojne.
Velikonočni običaji na Slovenskem
Cvetna nedelja
— v Istri, na Goriškem in v Benečiji ji pravijo tudi “oljčna endelja” ali kar “oljčnica”, je lep začetek velikonočnega praznovanja zlasti na Slovenskem. Značilne so butare, ki jih prinašajo k blagoslovu. Na Belokranjskem narede butaro iz treh enoletnih leskovih šib, pri-denejo ji cvetočega drena. Po njem se tudi imenuje “drenek”. Nanj navežejo jabolk, orehov in lešnikov. Na Štajerskem je za cvetno butaro znanih več nazivov. Po Ptujskem polju naredijo “presmec”. V Halozah denejo v pre-smec tudi popje in mladike vinske trte. Pod Pohorjem cvetno butaro nazivajo “zeleni presenc”. Sestavljena je iz 7 vrst lesa. Po Savinjski dolini imajo za cvetno nedeljo “snope”. Včasih jih napravijo tako velike, da morajo po trije fantje nesti en cvetni “snop”. Na Dolenjskem, n. pr. v Hrvači, pravijo cvetni butari “leseni žegen” ali kar “kravji žegen”. Sestavljena je iz enoletnih vrbovih šib. V butaro denejo tudi tri enoletne leskove šibe in sicer za tri važne prilike: da ženejo na božični dan z njo napajat živino, drugo, da ženejo na sv. Jurija dan živino prvič na pašo, tretja je pa za'telička, ko bo šel prvič iz hleva. Zato se imenuje ponekod tudi kar “kravji žegen”. Ponekod sestavijo butaro iz 33 paličic. Okrog Krškega imajo lepe cvetne butare “pušlje”. Na Notranjskem med Logatcem in Cerknico imenujejo butare “leseni žegen”. Gospo dinje in dekleta ga nesejo kar v naročju, fantiči pa na ramah. Pri Logatcu butari pravijo tudi “cvetni žegen”. Tu-du tu so ponekod butare zelo velike, zlasti pri št. Joštu nad Vrhniko. Gorenjci se na cvetno nedeljo postavljajo
s svojimi “pogancami”, beganicami, “hbancami”, t. j. gibanicami. Po navadi jih spleto iz vrbja, ki 'ima mačice. Na Goriškem, Primorskem, v Istri in na Beneškem je cvetna nedelja navadno že vsa v cvetju. Zato jo, kot že omenjeno, imenujejo po glavnem lesu-oljki — “oljčna” nedelja: Na Koroškem pravijo butari različno. V Rožu je “prajtelj”,- pod Košuto “prantelj”, v Podjuni imajo “presne”, na Spodnjem Koroškem “snope” ali “prašlne” ali pa “preste”, na Prekmurskem pa nosijo k blagoslovu “presmec”, ali “ibovino”, “šopo”, “mujčice” ali “mačice”.
Veliki teden
je tudi pri prepošteni vernem slovenskem ljudstvu teden velikih božjih skrivnosti. To, kar se zgodi ta teden ljudje posebno dobro pomnijo in temu pripisujejo poseben pomen. Od dela, ki ga opravijo veliki teden, pričakujejo posebnega božjega blagoslova. Prve tri dni navadno še povsod delajo, zadnje tri dni pa navadno vsi hodijo v cerkve k velikonočnim obredom.
Velika sreda
Po cerkvah pripravijo božje grobove. Vsi so v lučkah in rožah. Ponekod na Koroškem postavijo božji grob že na cvetno nedeljo popoldne. Poleg božjega groba imajo na Koroškem ponekod še posebno “ječo” za Najsvetejše, t. j. majhno votlino v prezbiteriju v cerkvenem zidu blizu oltarja. Za veliki četrtek to ječo odpro in vanjo postavijo sv. Reš-nje Telo.
Ko duhovniki odpojo jutranjke, mladina “straši Boga”; starejši fantje razbijajo s koli po zabojih, mlajši pa ropotajo z ragljami. Ponekod hodijo o-troci z ragljami zjutraj, opoldne in zve- I
čer od hiše do hiše in oznanjajo čas. Izgovarjajo tudi razne besede in reke.
V	okolici Rogaške Slatine v noči od velike srede na veliki četrtek zakurijo kres.
Veliki četrtek
“rojstni dan keliha” utihnejo zvonovi. Ljudje pravijo, da “gredo v Rim”.
V	Istri se ljudje, ko začujejo zadnjič zvonove, pokrižajo in poljubijo zemljo v pobožen spomin, ker je “Bog umrl”. Na štajerskem na veliki četrtek gospodinje zakurijo ogenj z blagoslovljenim lesom, na Koroškem pa razvežejo presmec ter zelenje dajo s soljo živini. Ponekod v času, ko so zvonovi zavezani, ne delajo z živino, ampak zopet šele potem, ko zvonove v soboto odvežejo. V spomin na ustanovni dan sv. Re-šnjega Telesa so do nedavna ponekod v Slovenskih goricah kmetje le ob četrtkih sejali žito. V zvezi z božjim grobom imajo na Raki pri Krškem posebno navado, da pred prižgane sveče in oljnate svetiljke pri božjem grobu o-besijo tudi steklene “krogle” z rdečim, belim in rumenim cvičkom, ki ga v ta namen darujejo posestniki z Rake in o-kolice. V prejšnjih časih so jezuitje v Ljubljani prirejali pasijonske procesije. V Loki pri Zidanem mostu so pa še do konca 18. stol 'vaščani igrali pasijon.
Veliki petek
dan Gospodove smrti, verno slovensko ljudstvo preživlja s tiho, sveto resnobo in skrušenostjo. Ljudje na polju ta dan nič ne delajo. Pravijo, da je zemlja mrtva. Ponekod ta dan vrata od hiš in hlevov zapro, da ne bi prišel tujec, ki nič dobrega ne prinaša. Matere naročajo otrokom, da morajo biti tiho, ker je Bog umrl. Bolj kot kdajkoli je ta dan strogi post. Ne veliki petek mora vsak-
do iti “molit božje grobe” ter “Boga poljubit”. V prejšnjih časih so bile v mraku pasijonske igre. Pasijonske obhode na veliki petek so prirejali v Ljubljani in Škofji Loki kapucini. V Škofji Loki so jih imeli od leta 1721 do 1768. Predstavljali so Kristusovo trpljenje v podobah. Velike pasijonske slovesnosti so bile v 17. in 18. stoletju tudi v Tržiču. Na Koroškem sta iz začetka 19. stoletja znani 2 slovenski pasijonski igri in sicer Drabosnjakova ter pasijon, ki so ga igrali v Železni Kapli. Noč od velikega petka na veliko soboto ponekod prečujejo v molitvi.
Velika sobota,
je dan, posvečen spominu grobne tišine, ki je obdajala mrtvega Zveličarja. V ljudskem življenju je ta dan že ves prežet z velikonočnim občutjem. Prenašanje blagoslovljenega ognja od cerkve domov, spremljajo razne navade. Ko se zvonovi “vrnejo iz Rima”, fantje na Koroškem ustrelijo in mož-narja. V Rožu se ljudje, kjerkoli so, vržejo na tla in valjajo, da ne bi dobili krča in da bi jih trebuh ne bolel. Marsikje hitijo dekleta k vodi in se v njej umijejo, da bi bile bodj zale. Na Gorenjskem pravijo, da je voda, ki teče med zvonenjem. žegnana. Ko pridejo ljudje domov od maše, se vsi z njo umijejo. Na veliko soboto tudi duhovniki po vaseh blagoslavljajo velikonočni žegen. Jerbase nosijo na glavi dekleta, ponekod so dekletom pomagali nositi jerbase fantje (bratje), mladim ženam pa možje. Velikonočni žegen je povsod skrbno pripravljen.
Na veliko soboto zažigajo po Slovenskem tudi kresove. Smolnice nataknejo na kole v obliki križa, monštrance, ali Jezusovega imena IHS, rožnega venca ali srca in jih zažgo. Posebno lepi so ti
ARGENTINA
Predsednik dr. Frondizi je prejšnji teden na tiskovni konferenci odgovarjaj na razna vprašanja domačim in inozemskim časnikarjem. Povedal je med drugim, da vse naložbe tujega kapitala v Argentini že dosegajo eno milijardo dolarjev. Dobo, določeno na dve leti za ozdravitev narodnega gospodarstva, bo mogoče skrajšati, če se bodo vsi, tako delodajalci, kakor delavci, zavedali svojih dolžnosti do države. Vsako novo zvišanje plač je vezano na istočasno povečanje proizvodnje. Z dograditvijo prve Martinove peči v jeklarni San Nicolas bodo že letos začeli proizvajati jeklo. Ko bodo postavili še nadalnji dve, bo letna proizvodnja jekla v tem obratu dosegala 2 milijona ton. Glede proračunskega deficita je dejal, da je mnenja, da bodo to leto zaključili brez izgube. Peronistična stranka ne more nastopati in delovati, ker to prepoveduje zakon. Prav tako je naglasil, da cene električnemu toku ni mogoče znižati. Bo treba plačati zanj sedanjo visoko ceno. To bo trajalo tako dolgo, dokler ogromnega pomanjkanja električne energije v deželi, zlasti pa v Bs. Airesu, ne bodo odstranili z zgraditvijo novih elektrarn. Glede novega delovnega časa v državnih uradih od 9.30 ure dop. do 17.30 ure pop. je izjavil, da pričakuje, da bo sedaj veliko drž. uradnikov raje šlo v privatne službe.
V Argentini se je sedaj začelo šolsko leto 1959-60 tudi na vseučiliščih. Začetek šolskega leta na buenosaireški univerzi je bil združen s posebno slovesnostjo, na katero so prireditelji povabili v Argentini se trunutno mudeče bradate kubanske revolucionarje, s čemer so prireditvi dali čisto politični značaj. To je zlasti še poudaril sedanji rektor te univerze Risieri Frondizi, kateremu je pred časom prvak krščansko-demo-kratske stranke dr. Manuel Ordohez, tudi vseuč. profesor, očital plagiatstvo. Risieri Frondizi je v svojem govoru o-štro napadel privatne univerze. Tiste, ki jih zagovarjajo in ustanavljajo je nazi-val “reakcionarje”, ki z ustanavljanjem takih zavodov poskušajo “razbiti čisto in demokratsko argentinsko laično tradicijo”. Univerzo je istovetil s svojo o-sebo, ko je zatrjeval, da univerza ne bo odgovarjala na napade na njegovo o-sebo. V govoru je ostro napadal tudi svojega brata predsednika republike zaradi uzakonitve odredbe o ustanavljanju privatnih univerz. Očital mu je, da ni držal besede ter da ima dva programa, enega za volitve, drugega pa za ohranitev na oblasti. Rektorjev govor so levičarsko usmerjeni dijaki večkrat prekinjali z odobravanjem, kakor tudi nagovor kubanskega polkovnika Mendo-ze. Z vzkliki svobodni Kubi ter Ven z jankijevci in Smrt jankijevcem je bilo zaključeno to zborovanje na univerzi, ki naj bi predstavljalo začetek rednega pouka na tem zavodu.
kresovi na Koroškem, za Koroško pa pridejo takoj štajerski, zlasti v Slovenskih goricah. Na Pohorju zažigajo velike ognjene križe, po Ptujskem polju in Slovenskih goricah jim pa odgovarjajo “vuzemeljice” ali “vuzemce”. Kresove poznajo tudi v Prekmurju.
Velika nedelja,
praznik Kristusovega vztajenja, je bila prej na Slovenskem, ko je bilo ponekod vstajenje v zgodnjih jutranjih urah, v znaku velikih vstajenskih procesij. Vile so se po polju, ljudje so molili, godba je igrala in vstajensko razpoloženje je povečevalo "še streljanje s topiči. Vse je prevevalo veselje zaradi Kristusovega vstajenja. Ljudje so na vso moč hiteli od zgodnje maše domov, kjer so skupno jedli velikonočni žegen. V nekaterih krajih na' Dolenjskem in Štajerskem pri žegnu pijejo pelinovec v spomin grenke Kristusove pijače na križu. Na Koroškem je prva velikonočna jed hren in “jajček”. Po Slovenskem je tudi navada, da od velikonočnega že-gna dajo nekaj blagoslovljenega kruha tudi živini.
Velika nedelja ali viizem je tako svet dan, da je po ljudski sodbi dovoljeno hoditi samo v cerkev nikamor drugam. Mladina ima skoro po vseh slovenskih krajih veselje s sekanjem pirhov.
Kakor je velika nedelja posvečena vsa Bogu in svetim mislim, tako je tudi radosten dan ljube domačnosti. Na Koroškem n. pr. na ta dan obdarujejo vse hlapce in dekle. Vsak posel dobi po celo potico, klobaso in velik kos mesa ali zase ali za domače, da jim drugi dan ponese v dar. Verni slovenski gospodarji in gospodinje so svoje dni za vse, ki so se ti-udili pri hiši, imeli očetovsko in materinsko srce.
(Po Turnšku: Pod vernim krovom)
Ilovice iz Stioventfe*-
Prešernova dražba, komunistična knjižna založba, ki ima namen spodriniti Mohorjevo družbo s slovenskih domov, se na vse načine trudi, da bi povečala število svojih udov. Čeprav jo sedanji komunistični oblastniki tudi bogato denarno podpirajo, je kazno, da vse to ne pomaga dosti, kajti družba je letos razpisala veliko nagradno žrebanje za svoje člane. Nagrade obsegaja motorna dvokolesa, televizijski sprejemnik, elektromotor, pralni stroj, električni štedilnik, moško in žensko kolo, električni sesalec za prah, moško in žensko zapestno uro, radijska sprejemnika, garnituro pohištva, električni pekač, električni likalnik in še 1000 drugih tolažilnih nagrad.
Umrli so. V Ljubljani: Franci Dečman, gradbeni tehnik, Franci Knez, tehnični vodja, Josipina Bercieri, roj. Poženel, Jože Habjanič, šef prodaje pri podjetju Slovenija avto, Dr. Matija Sla-vik, zdravnik v p., Marica Premrov, roj. Bonač, Jožefa Jurman, roj. Zornik, Ma-
rija Rabuza, roj. Vrtovšek, Franc Kravanja, upok. drž. žel., Pavla Mam, roj. Žagar, Neža Pirc, vdova železničarja, Ludvik Ošaben, vlakovodja v p., Mihael Muršič, krojaški mojster in Duško Brač v Slov. Konjicah, Neža Bohelj, roj. Bernik na Viču, Franjo Premik v Celju, Jože Jurman, čevljarski mojster v Metliki, Frančiška Vagheka, roj. Kranjc v Postojni, Marica Kos, roj. Škof na Bizeljskem, Rudo Levstik, gozdarski tehnik v Loškem potoku, Marija Klara Sevčnikar v Domžalah, Alojzija Gačnik na Dolah pri Hrastniku, Slavko Butinar, šofer v Podgradu pri Ilirski Bistrici, Matija Smolnikar, električar v Kresnicah, ivan Suhadolc, roj. Laznik iz Podsmreke, Anton Trost, upok. v Grencu in Suhi pri Škofji Loki, Peter Jecelj, pos. v Hrovači, Ana Bartelj, upok. v Devici Mariji v Polju. Lojzka Lukas ,roj. Volk, vzgojiteljic^ v Celju, Franc Sodin, bivši opekarnar v Ljubečni pri Celju in Justina Koželj v Begunjah na Gorenjskem.
SLOVENCI V ARGENTINI
BUENOS AIRES
Obredi Velikega tedna v Slovenski kapeli, Ramón Falcón 4158, Capital Vel. četrtek, 26 marca: ob 19. sv. obredi, peta sv. maša in sv. obhajilo. Nato češčenje svetega Rešnjega Telesa: 20.— 21. žene, 21.—22. dekleta, 22.—23. možje, 23.—24. fantje. Veliki petek, 27. marca: ob 19. pridiga, sv. obredi s petjem slovenskega pasijona po Janezu, počastitev sv. križa in sv. obhajilo. Nato sv. križev pot. Velika sobota, 28. marca: ob 23. pričetek sv. obredov z blagoslovitvijo velikonočnega ognja; ponovitev krstnih obljub; sveta maša velikonočne vi-gilije. Po sv. maši blagoslov jedil. Velikonočna nedelja, 29. marca: ob 9.30 praznična sv. maša s petjem velikonočnih pesmi.
OSEBNE NOVICE
zerit, nevesti pa njen brat g. Jože Re-povž. Poročil je mladi par g. direktor Anton Orehar. Čestitamo in želimo vso srečo.
Družinska sreča. V družini g. Franca Fajfar in njegove. žene ge Justine, r. Lukančič, se je rodila hčerka. Krstil jo je na ime Veronika Vanda g. Franček Prijatelj, kaplan v Floridi, za botra sta bila g. Miroslav Meršol ter ga Frančiška Hren. čestitamo!
SAN MARTIN
Odbor za postavitev spomenika pokoj, svetniku Karlu Škulju obvešča vse rojake, da bo spomenik v tem tednu že postavljen. Stroški za postavitev spome-
ZAKAJ SLOV
Slovenski dan, ki ga prireja Društvo Slovencev, je postal tradicionalna prireditev v Buenos Airesu. Letos ga bomo slavili na belo nedeljo dne 5. aprila na Pristavi v Moronu. Kakor doslej, tako bodo tudi tokrat sodelovale vse slovenske organizacije in društva. Tudi tokrat se bo pokazala vzajemnost in ljubezen do sodelovanja, ki nas veže in ki se je ravno pri prireditvi Slovenskega dne najbolj uveljavila.
Slovenci smo se vedno znali zbirati in se postaviti v skupno fronto, kadar je bila nevarnost največja. Ko so pred stoletji začeli vdirati v našo deželo Turki, so si okoli cerkvic in gradov gradili visoke zidove, nastajale so obrambne utrdbe, ki so kmalu dobile naziv: tabori. Več ko poldrugo stoletje so poleg utrdb in gradov naznanjali prihod nevarnosti kresovi, ki so bili pripravljeni na vseh višjih točkah, gričih in gorah. Ko je bilo potem pri cerkvi zazvonilo plat zvona, se je ljudstvo hitro umaknilo v taborišča, kjer je počakalo na konec nevarnosti.
Doma smo se v drugi svetovni vojni skušali ubraniti sovražnika v približno podobnih taborih in utrjenih posta-jankah. Dolgo smo vzdržali in bi bili tudi sovražnika odgnali, ako bi mu tujec ne bil dajal toliko podpore, da se je nad vso domovino raztegnila doba, ki se imenuje komunistično suženjstvo. Domovina je bila oropana, naša zemlja prepojena s potoki krvi in skriti grobovi k_ri-
nika pa so presegli nabirko za okoli tri tisoč pesov. Zato se odbor vljudno obrača na vse Slovence in Slovenke s prošnjo, da prispevajo ,za spomenik moža, ki je vse svoje življenje posvetil in žrtvoval slovenskemu narodu. Prispevki naj se, prosimo, izročijo blagajniku g. Pavlovčiču Oskarju v San Martinu. Iz prijaznosti sprejema prispevke tudi Du-šnopastirska pisarna.
E N S K I DAN?
jejo trupla naših najboljših sinov, čez mejo se je rešilo na tisoče beguncev, ki so — kakor v časih turških vdorov — rešili komaj tisto, kar so mogli nositi pri sebi.
Nesreča je bila velika, a rešeno je bi-lo, kar je moglo in moralo odpreti lepše poglede v bodočnost. Vera v nezlomljivost prave ideje, za katero smo se borili, se je ohranila, in dokler je človeku ohranjena sila, da to vero goji, tako dolgo se mu ni bati propada.
Doma žive naši bratje in sestre v nevarnostih, brez nevarnosti nismo tudi mi. Sicer živimo v svobodnem svetu in si moremo izbirati poti dela in poklica. Toda v nevarnosti so naše temeljne dobrine, ki jih obdaja tuji svet. Nikdar nam sicer ne grozi s silo, vendar je oko*-lica premočna, da bi mogli vzdržati, a-ko si svoje osnovne vrednote ne zavarujemo, jih ohranimo in gojimo.
Zgodovina je polna vzgledov in primerov, ki dovolj nazorno kažejo, da so dobe, v katerih posameznik sam ne more vzdržati in se more sam rešiti le, ako se trdno poveže z vsemi v močno silo. Le združeni in trdno odločeni za vzajemno delo bomo mogli biti kos nalogam, ki jih od nas terja čas. Pri tem ne smemo zreti samo nase, na nekaj prvih let, ko si je treba zavarovati obstoj. Treba je misliti tudi naprej. Mladina bo imela še večje težave in moderni čas s svojim tempom bo prinesel nove darove, pa tudi udarce.
Slovenski dan skuša predvsem pokazati, da smo pripravljeni za naloge časa in da se hočemo čvrsto držati, da nas težave ne zdrobe in razmere ne odrinejo na stransko cesto, odkoder ne bi bila več dolga pot do katastrofe. Od časa do časa je nujno, da pokažemo, koliko nas je in kako polni zavesti, da hočemo isto.
V nedeljo dne 5. aprila bo najlepša prilika. Tudi letos mora Slovenski dan lepo in prepričevalno uspeti.
Poroka. V cerkvi sv. Frančiška Solan-skega sta stopila pred oltar v soboto 22. marca g. Branko Mizerit in gdč. Dragica Repovž. Za priči sta bila: ženinu njegova mati ga Marjeta Anica Mi-
Čas je zlato!
Zato ga ne izgubljajte! Čimprej si nabavite dobro
MOTORNO KOLO
pri E.© J zet h IVovsaks*
Izključno zastopstvo BUMAR, SRL •
Avda de Mayo 302, T. E. 658-7083 Ramos Mejía •
TUDI MOŽNOST DOLGOROČNEGA PLAČEVANJA!
Zaključna tekma v odbojki na lanskem Slovenskem dnevu med moštvoma SFZ in Naš dom.
SLOVENCI PO SVETU
FRANCIJA
V pariški bolnici je umrl 23. letni Josip Mikoli, doma iz Novakov v Istri. Rajni je bil doma bogoslovec pazinske škofije. Leta 1955 so ga poklicali k vojakom, kjer so z njim zaradi tega, ker je bil bogoslovec, zelo grdo postopali. Večkrat so ga celo s puškinim kopitom udarili po obrazu. Zaradi hudih poškodb so ga morali trikrat operirati, a brez
OBVESTILA
Odbor SFZ vabi svoje člane in prijatelje, naj pridejo dne 4. aprila 1959 dopoldne od 7 ure dalje pomagat pri zalivanju strehe novih pristorov na Pristavi v Moronu.
Članice in člani športnega odseka Našega doma v San Justo imajo svoj sestanek v sredo, 1. aprila ob 20. uri zv. v prostorih Našega doma.
Vsak teden ena
JEZUS JE OD SMRTI VSTAL
Jezus je od smrti vstal od njega bridke matre; zato se veselimo ino Boga hvalimo:
Aleluja, aleluja.
Ko b' ne bil od smrti vstal, b' vesoljni svet pogubljen bil: nam se je veseliti ino Boga čestiti:
Aleluja, aleluja.
Marija Devica, bod' naša pomočnica pri Bogu nebeškemu in usmiljenem Jezusu.
Aleluja, aleluja.
Mi aleluja pojemo,
Jezusa Kristusa hvalimo, ljubo Devico Marijo z vso nebeško Družino.
Aleluja, aleluja.
(Beneška stara velikonočna ljudska pesem).
uspeha. Leta 1958 je prišel v Pariz iskat zdravja. Toda zavratna bolezen, ki je nastopila kot posledica udarcev, je prekinila mlado življenje. V Parizu je imel pogrebno mašo za rajnega rojaka g. Nace Čretnik, pogrebne obrede je pa opravil pariški pomožni škof msgr. Rupp, ki je v svojem govoru poudarjal mučeniško življenje mladega bogoslovca.
PO ŠPORTNEM SVETU
Južnoameriško nogometno prvenstvo.
Po sedmem kolu vodi Argentina, ki je zmagala v dosedanjih treh nastopih. Premagala je v tretji tekmi nevarnega nasprotnika Peru s 3:1. S to zmago si je moštvo močno izboljšalo upanje na o-svojitev prvenstva, kajti najnevarnejša nasprotnika Brazil in Urugvaj zaostajata za eno točko oz. dve. Toda Argentina mora premagati ta dva tekmenca in še Paraguaj. Vsekakor bo borba še težka. Kljub zmagi pa moštvo še ni popolnoma zadovoljilo kritikov. Peru je Argentina sicer premagala, vendar pa je bilo nasprotno moštvo trd oreh.
•••#•••••••••* •••»••••»•»•••••■••••••«»•••••••••••te.
J Vsem slovenskim rojakom še- f ” li blagoslovljene in vesele ve- ; likonočne praznike,	|
se jim zahvaljuje za vso do- f sedanjo naklonjenost ter se I
priporoča tudi za bodoče l
i
LOJZE NOVAK	t
M	f
izključno zastopstvo	|
BUMAR, SRL	j
Avda de Mayo 302. T. E. 658-7083 {
Ramos Mejia	i
•
1 1	¡I
a
STANKO MAJCEN	3
Pevske vaje In še kuj
(Iz zbirke BOGAR MEHO)
III
Pri Lebarjevih nihče več ne poje; o-sat jim že gleda v okna, plemenito sadje prerašča divja trta in toliko, da kravam med rogovi ne poganja mah.
Dolg čas? Dolg čas je Julki, ki ne hodi več na pevske vaje, v nedeljo pa se dviza k rani maši, kjer nihče ocenjujoč ne posluša pevcev. Sprla se je z orglarjem, pa tudi s pevkami se je sprla, in glas ji je zamrl, kakor da prezimuje in čaka nove, cvetoče pomladi.
Dolg čas je tudi očetu Lebarju. Čeprav mu ni bilo do sina nikoli toliko, da bi bil vselej vedel, kje je, kaj je ž njim in kako jo vozi, ga vendarle pogreša. Sin je sin, ženska pa je ženska, čeprav je mati. “Tomaž!” je oznanil korak po veži, vrata so se odprla na stežaj, in mož je stal v izbi, zalit ko vol, potan in smejočih se lic. Od pluga je bil prišel in k večerji se je bil naravnal. Komaj je zapazil očeta za pečjo. Vendar mu je bil pogled — pogled na zapeček — ves miren, pravičen in zadovoljen. Da, tako sinovi gledajo na očete, očetje na sinove. Brez besede, s koncem očesa. Razumejo se kakor človek razume vpre-ženo žival in vprežena žival človeka.
Kajkrat bi bil stari rad napeljal pogovor na ženitev, pa se mu spričo sinovih svobodnih pogledov in kretenj ni dalo. Počemu ga privezovati na kol, dokler je še prost vseh božjih in človeških vezi? Sin je razumel očetovo željo, razumel pa je tudi njegovo omahovanje. In še polneje je segel v svet svobode in še polneje je zajemal iz njega...
Samo materi Lebarki ni bilo dolg čas. Stala je tam, kjer se njihova se-
nožet dviga v greben, viden polovici fare, mežikala v sonce in govorila tudi sama s seboj, če ni bilo sobesednika.
“Je, kakor je.... pa vendar moram zvedeti ,kaj je z njo. Sumljiva mi je že dolgo, zdaj pa mi kar na srce tišči, odkar smo sami.”
Ugledam jo v poševnem slapu zahajajočega sončnega ognja in ne morem se načuditi, kako sama je sredi te zapuščene krasote.
“Kaj ste rekli, mati?”
Ozre se v nedoločno smer, prav zg prav okrog sebe kakor glušec, ko začuti glas...
“Moram jo, moram...”
“Ampak kaj, mati, koga in počemu?” “Ah, vi ste?” se nasmehne, ko me nazadnje dotipa z očesom. Migne mi z miroljubnim zamahom roke, naj pridem bliže.
Ko sem pred njo:
“Vprašati jo moram, ali je tako, kakor sem uganila, in kakor vem. Če ni, naj mi odpusti, če je, pa naj se zateče k meni. H komu drugemu se hoče zateči, če ne k meni?”
“Le kdo, mati, kdo?”
“Ah .ona, dekle, Julka, cestarjeva, a-li kakor ji že pravijo. Sicer pa prepustite to reč kar meni. Že vem kako je; tudi jaz sem bila šestnajst let stara — nekoč. Tudi jaz sem bila pevka in tudi mene je vadil orglar s črnimi očmi in bleščečimi zobmi. Za zdaj se mi kar mirno držite doma, gospod, ko vas bom pa poklicala — ne oče, jaz vas bom poklicala — boste prišli in boste pomagali reševati, kar se rešiti mora. Še mescu dajte ,da se spremeni — pa boste
morali priti, če vas je kaj sodnika.”
čvrsto je mahnila z usušeno roko v pozdrav, in ko je odkorakala proti domu, se ji je videlo, da nekaj težkega namerja, da se bo morala postaviti, če bo hotela predreti s svojo voljo...
To pot ni prišla pome Julka, prikre-vsal je pastir (udarilo ga je bilo žrebe, in ponosno je junak dneva vlačil nogo za seboj).
“Prosijo vas, da pridete — samo zamašite si ušesa, če kočeta jutri še slišati. Pri nas je grom in peklo.”
Zopet sva s pastirjem med slivjem, cba preskočila leso, in pastir mi je zvesto ob strani do konca.
Vrata se odpro — odprla jih je sama Lebarjeva mati.
“Vstopite, samo pazite, da ne stopite na prste očetu; divja, kot bi ga nosil sam snežnjak z Murske' ravni; da nam ne zdivja še bolj. . .”
“Klicali so vas,” prične stari za mizo — natančno nad njegovo plešo se spenja križ pod strop — “klicali so vas, pa ni bilo treba; bi bili opravili tudi sami. Mati je namreč zbezljala. — Govori, stara, če si ga že poklicala na pomoč, gospoda...”
Ni pijače na mizi ne klobas ne kruha. Nikogar ne kanijo gostiti ta čudni večer.
Če se ne motim, se zunaj med slivjem podi vojska oblakov, strganih, kot so bili strgani samo še vojščaki po tridesetletni vojski. Podi jih general mesar, in prečudno odseva svet od rafleksov splošne jeze. Višnjevo se bliska tudi v oknih Lebarjeve izbe, višnjevo odgovarja svit iz oči Lebarjevega očeta.
“Kaj? Kaj vendar?” se ozrem po čudno razsvetljeni izbi.
“Razloži”, reče stari in pokaže s komolcem na mater. Mati se odkašlja in sede na skrinjo; v njej je spravljena še
vsa njena bala, kolikor jo je bilo, vrhu bale pa leži list, zložen list s poročilom vojaškega poveljstva o smrti sina Tomaža.
“Julka se nam je spridila, zanosila je... in oče jo podi čez prag. Jaz je pa ne dam. Bog naj bo sodnik in moj rajni Tomaž — ne vi, gospod, ki veste o teh rečeh, kolikor očetov škorenj. Tudi oče ne ve ničesar. Niti župnik ne. Slepi ste, možje, ker ste za vojsko rojeni. Me pa varujemo družino in dom.”
“Kdo ‘me’?” se zadere oče Lebar v stene, in stene odmevajo...
“Jaz in Julka, Julka in jaz!”
“Ona s ceste?”
“Ona s ceste in s ceste jaz! Od kod smo, če ne s ceste, vse... ?
“Ti s ceste?”
“Jaz s ceste! Ona s ceste, me vse s ceste. Procesija mater in še mater in še procesija mater — vse s ceste, vse s ceste, vse s ceste...”
Ustavim jo, da bi polovil konce prepira... da bi vsaj vedel, pri čem sem in na kaj naj odgovorim.
“O čem... o čem se torej prepirate, dobri ljudje?”
“Pa rekla sem že, ali ste gluhi? Zanosila je Julka, porodila, in oče jo meče iz hiše. Jaz pa stojim tu in jo varujem. Niti koraka, ne bo napravila iz našega doma. Ali mi ni sin umrl zato, da spoznam, kaj je prav?”
“Kakor da bi 'bila s Tomažem imela tisto reč!”
“Bedak! Tomas je šel na vojsko, ko ji je bilo petnajst let in pol in je nihče ni poznal razen otročadi. Prav zato, ker se nista poznala, niti se kedaj koli videla, ampak je otrok od drugod, prav zato hočem, da ostane. Ne bo se metal otrok iz hiše, tuj otrok iz tuje hiše, na svet poslan po božjem načrtu, če je iz te hiše šel sin v smrt po istem božjem
načrtu...”
Ne urnem je, vsaj docela je ne urnem, vse preučeno je to zame. In najbrž tudi za Lebarja. Zavrtim prstan na roki in pričnem, kakor delajo mirovni sodniki; “Kaj hočete vi, oče Lebar?”
“Da mi zgineta izpred oči mati in otrok — nismo najdemišče in zavetišče pankrtov!”
“Kaj hočete vi, mati Lebarka?”
“Da ostaneta dekle in otrok; dekle naj gre, če se mu ljubi, otrok je pa moj!” “Vam je treba še otrok?” poskušam pomiriti razburkano materinsko naravo. “Hočem jih imeti, še jih hočem...” In obrnjena proti Julki:
“Tu ostani, dekle; odloži otroka, odloži culo in še sebe posadi na klop. Ne bodo mi moški krojili življenja na zadnje dni, ne Lebar, ne vi, gospod iz mesta.”
“In župnik?” vpraša Lebar že na koncu svojih odpornih sil.
“In župnik — naj se... Mu bom že dotrobila, da smo tam, kjer se vse neha, pričenja pa človek in mati in otrok...” Stari se je umaknil, umaknil sem se tudi jaz, nepodkupljivi sodnik, in Julka se je šele zdaj opogumila, da vzame o-troka s pečne klopi, kjer je ležal brez gospodarja, predmet velikega spora, in da si ga dvigne k nedrom. Zakaj v občo nadlego je pričel vpiti še on, on pa po vsej pravici; lačen je bil ko volk. In napil se je Julke, kakor se volčič napije mleka volkuljinega.
Od tedaj so minili tedni in mesci, na Lebarjevem pa se ni spremenilo nič. Sina edinca ni več nazaj; še cesar, ki ga je bil vzel, ga ne more vrniti. Hlapca Anža tudi ni, čeprav bi si ga vsi želeli. Sliši se, da je ujet in da čaka v Sibiriji na vrnitev v domovino.
Ženski opravljata posestvo, kakor mo-(Nadaljevanje na 4. strani)
Kako se reče
Ni še dolgo, ko me je nekdo vprašal, kako se imenuje po naše “ehapa” pri avtomobilu. Priznati moram, da sem prišel v škripce, ker se nisem mogel spomniti pravega izraza. Nazadnje sem ga pa le “pogruntal” (pogruntati je pogojno dovoljena beseda). Ali veste, kateri je? Evidenčna tablica ali kratko: Številka.
Ostanimo pri avtomobilu! Skoraj vsi poznamo španske besede: cilindre, guar-
dabarro, parabrisa, radiador, carburador, bujía, acoplado. Kako jih prevajamo? Takole: batnik, blatnik, brisavka (na šipi), hladilnik, vplinjač, sveča, prikolica. Kaj pa “velocímetro? Brzi-nomer.
Kdo ve, kako se imenuje rdeča luč, ki jo ima avtomobil zadaj (ali: odzadaj, odzad)? Signalna luč.
Še nekaj besed: válvula — zaklopka, oddušnik, ventil), goma — guma, volante — krmilo, volán.

DRUŠTVO SLOVENCEV
želi vsem svojim članicam in članom in vsem Slovencem I blagoslovljene in zadovoljstva polne praznike Gospodove- j
ga vstajenja.	t
f ?
»
I Naš Dom iz San Justa
želi	t
VSEM SVOJIM ČLANOM IN PRIJATELJEM. j BLAGOSLOVLJENE VELIKONOČNE PRAZNIKE |
| V velikonočnem času se spomnite na novo slovensko trgovino
REGALOS FLORESTA
MEDINA 81 — pol kvadre od Avenida Rivadavia 9200 — Capital
Našli boste samo praktična ter koristna darila za vse slovenske in skromne prilike po domačem in amerikanskem okusu.
Poleg zanimivosti ravnokar dospelo: kadilo, sveče, dušice, umetne rožce, rožni venci močne izdelave — družinski, foslorostni, srebrni,
v obliki prstana itd.
Vse to Vam ugodno, priporočamo in želimo veselja ter milosti božje za presveti praznik Gospodovega vstajenja.
Majda in Jože Repovž
SLOVENSKI DAN DAN EDINOSTI,
DAN DOBRODELNOSTI, DAN BRATSTVA
5. APRILA	PRISTAVA MORON
Tudi v slovenščini rabimo nekaj tujk, kot n. pr.: akumulator, baterija, šasija (chasis), karoserija, kamion itd. Za kamion imamo tudi sestavljano besedo tovorni avtomobil. V zadnjem času, se v Sloveniji uveljalja nov, krajši izraz: tovornjak. Vam je všeč?
V enem izmed prvih jezikovnih kotičkov sem navedel besedo troblja (boci-na). Ker je manj znana, jo danes ponavljam. Dodajam pa, da smemo v navadni govorici rabiti tudi nemški izraz hupa (SP ga pogojno dovoljuje). Spomnimo se še bencinske črpalke (surtidor de nafta) in servisne postaje (estacion de servicio)!
f	DRUŽABNA
j	PRIREDITEV
I SLOVENSKE i K E S E D E
i bo v soboto, 18. APRILA t. I.
v običajnih prostorih v Santos Lugares
Igra orkester MOULIN ROUGE
cb 10,00: sv. maša, pri kateri pojejo združeni slovenski pevski zbori;
ob 11,30: otvoritev športnih dni; ob 12,00: kosilo;
ob 14,30: tekmovanje naroščajnikov, poseben program:
ob 16,00: prosta zabava, igra orkester Moulin Rouge. Prireditev je namenjena socialnemu fondu Društva Slovencev. Vse. ki se prireditve ne bi mogli udeležiti, obveščamo, da darove za potrebne rojake sprejema pisarna Društva Slovencev.
V primeru slabega vremena je ves program prireditve prestavljen na naslednjo nedeljo.
Vsem rojakom želi
veselo Veliko noč
SIMON RAJER
uradni prevajalec Alsina 1418
VI. nadstropje, pisarna 3 T. E. 38-5860	Capital
Ne bo škodilo, če omenim še tole, SP prepoveduje sestavljene besede av-topodjetje, avtopromet, avtoolje. Pravilno je: avtomobilsko podjetje, avtomobilski (avtni) promet in avtomobilsko (avtno) olje. Dovoljuje pa n. pr.: avto-strada, avtoindustrija, avtogaraža. škoda, da ni pojasnitve zakaj ta razlika. Zato si jo kar zapomnimo in skušajno upoštevati!
Ponovno prosim za sodelovanje! Zanimajmo se za materin jezik, gojimo ga in učimo se ga! Branimo ga pred tujim vplivom, saj je celo v domovini v nevarnosti!
Dr. Ahčinova Sociologija (trije zvezki) in Socialna ekonomija so na zalogi v Dušnopastirski pisarni. Denarja, prosimo, ne pošiljajte v pismih, ampak z denarno nakaznico na naslov: Masic Pablo, Ramón Falcón 4158, Buenos Aires.
Občni zbor Družabne pravde bo tudi letos — kakor vsako leto — dne 1. maja v prostorih Slovenske hiše. Podrobnosti bomo še objavili.
Družabna pravda
ESLOVENIA LIBRE
Editar responsable: Milos Store Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 8824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 571282	
JAVNI NOTAR
Francisco Raúl Cascante
Escribano Público Uruguay 387
T. E. 40 - 1605	Buenos Aires


SLOVENSKA	DELIKATESNA TRGOVINA
Ar ASTER	in MAČEK
	VOŠČI VSEM SLOVENCEM SREČNE IN BLAGOSLOVLJENE VELIKONOČNE PRAZNIKE
L i n i e r s	
Rivadavia 11576	
Capital '•»•*0”0—»-»0”0*»0"0"0"O—a-*0'‘0	Puesto 33 - 35 «..s. c..«.. ^<>a<>a»*» a«< a»#* •»••a<«a'>a«^*«a<>*»#~
f
E ¡BAR
DIREKTNI ZASTOPNIK
P. Novak
želi vsem rojakom vesele velikonočne pražhike.
Istočasno pa tudi priporoča rojakom kot praktična darila za praznike, godove ali poroke:
Najfinejše šivalne stroje. Najmodernejše hladnike. Najcenejše ventilatorje, mešalnike, pralne in druge čistilne stroje.
Vse to Vam ob vsakem času nudi
Novak
Cerrito 2245, Lomas del Mirador

f VESELE VELIKONOČNE PRAZNIKE ?
! vošči vsem rojakom
PROMET SRL
(Edina družabnika brata Kristo!)


••O* ■••*•••• •••••♦•••••O**®*18*"
VELIKONOČNEGA ŽEGNA IN LEPIH PIRHOV	j
želi vsem rojakom	?
MERCADO BIZOVNIK j
Calle 1 No 510 Villa España
0*»0»»0**0»*0*»0«»0«»0
L
Berazategui |
• * \ ..8..»..8"8»8’>8»a<«8"8"8"a'«8”8"8<>8"8‘«S»8<«8"«”O»a»8”8“8"8"S»8”8»8"0"t“8<*8»0«»«>'8"8<«#««8»8<*8”8'«8"8"8»«
SLOVENSKI CERKVENI PEVSKI ZBOR RAMOS MEJIA
Ko želi vsem rojakom veselo Veliko noč, sporoča, da bo jubilej desetletnice svoje ustanovitve proslavil s spevoigro
VASOVALCI
in nastopom
ženskega in mešanega zbora
ŽUPNIJSKA DVORANA RAMOS MEJIA SOBOTA, 11. MARCA ob 20. uri, NEDELJA, 12. MARCA ob 19. uri
B..0'.0'.0<.0<'0*'0~0»0»0«0««0'>a«0»0««0"0~0»0<»<
(Nadaljevanje s 3. strani) reta, opravljeno pa ni, kakor bi moralo biti. Sicer pa ni vsaka zemlja enako pripravna za zboljšanje in poplemenitenje svoje rasti. So zemlje, določene za divjino. In rade se vračajo nazaj v brezskrbno stanje, ko jim le malo popustiš ...
Tako je bilo z Lebarjevino. Stari se trka s prstom na čelo, kadar si ne ve drugega opravka, mati Lebarka odpira in zapira duri, išče nekaj, najde in zopet zgubi in zopet išče. Stara sta, brljava, in komaj še razumeta drug drugega.
Čvrsta je edino Julka, ona pa gospodinji in gospodari, kot da je rojena med Lebarji. Med letom se je preselil semkaj z lopatami, piklji, kremplji, samokolnicami in svetlo tablico na klobu ku še cestar, oče Simon. Kaj hoče na cesti sam? Edino hčer ima, in ta gospodari na kmetiji.
Starima režejo in točijo, kolikor za htevata, privoščita si pa tudi oče Simon in Julka s ceste.
Kadar kdo iztegne jezik, češ, kaj pa kor, kaj cerkveno petje, kaj pevske vaje, ki fara ne more pozabiti nanje, se o-bregne oče Lebar, če on več ne more, pa mati Lebarka povzame njegovo misel:
“Pevske vaje? Saj jih imamo doma. Še Bog, da jih imamo. Samo čujte! —• In če se bo ta pretrgal — sin je, kako ne bi bil sin, če samo pogledate orglarja — se bo trgal že drug, in še eden, in kdo ve, kdaj in kje bo konec koncu? Da bi mu ne bil! Da bi trajalo, dokler bo trajal svet. Midva bova že grizla zemljo tam pod križem, ko se bo na tem koncu sveta, na tej krpi zemlje človeški rod obnavljal. Lebarjevi ne izmro. Zbogom Tomaž, zbogom oče Andrej, zbogom tudi ti, mati Monika-Le-barjevi ne izmro! Večni so, do konca trajajo...”	(Konec)
JOŽA VOMBERGAR
Zakleta
Za praznike so navadni mašni zvonec zamenjali s tem zvoncem, sestavljenim iz petih srebrnih zvoncev raznih velikosti in glasov, ki so peli v prekrasnem sozvočju. Pozvanjati z njim pa je bila prava umetnost. Najprej je moral zapeti najmanjši zvonček, za njim šele drugi, tretji, nekoliko kasneje še četrti, dokler ni končno še zadnji, največji in z najnižjim glasom, podčrtal ubranega sozvočja. Kovačev je znal to čudovito lepo napraviti. Zavoljo ljubosumnja na to umetnost pa ni hotel nikogar naučiti pozvanjati z njim; edino Bdeč je, kadar Kovačevega ni bilo v zakristiji, ob delavnikih po maši kdaj poskušal pozvanjati z njim. Drugi pa se ga še dotak-• niti nismo smeli!
Zameriti pa se Franceljnu bi pomenilo skoraj toliko kot zameriti se cerkovniku! Bil je očin ljubljenec. Sicer je bil Francelj dober fant, le to posebno napako je imel — stari ministrantski napuh — in je ljubosumno čuval svoje pravice.
Zdaj pa ti pride nekaj tako zaželenega kar iznenada v roke, kakor če ti z nedosegljive veje pade prelepa in slastna hruška v naročje! In to v okolno-stih, ko te veže neodrekljiva dolžnost drugje!...
Kako bi me v drugačnih okoliščinah zradostil očin ukaz! Dobrota, ne ukaz! Presrečen bi bil in ne bi vedel, kako naj bi se jim zahvalil za to veliko naklonjenost! Najbrž so kdaj zaslutili mojo tiho željo, pa so mi hoteli zdaj, ko je bila priložnost za to, napraviti veselje? In jaz naj jim bom še tako grdo nehvaležen pa jim rečem, da ne bom prišel k polnočnici ?!...
Zakaj je moral Francelj prav zdaj
10
V e r m i e a
zboleti in ne prej ali pozneje ?! Mar se je nagajiva usoda nalašč ponorčevala z menoj ?!...
Le zakaj se zakleta Vernica prav na sveti večer prikazuje — in to prav med polnočnico? Zakaj ne na kak drug večer ali pa vsaj uro prej ali dve kasneje?... Res, preneumno!...
Sicer pa — čemu naj se vznemirjam? Res, da bodo oča čudno pogledali, če me ne bo k polnočnici — a njihova zamera bo trajala le do prihodnjega dne, če ne še manj. Ko bodo videli, zakaj me ni bilo — in to bodo vendar takoj zvedeli —pa spoznali, kaj smo junaški rešitelji s svojim dejanjem pri Zatrepu napravili, in bodo prejeli za cerkev kar skrinjo zlatnikov, bo njihove zamere hitro konec! Prav gotovo me bodo še za stalnega prvega ministranta postavili! In namesto srebrnega prazničnega zvonca bom kupil novega, iz čistega zlata!... Kar dva. ali tri!...
Res, čemu naj bi se še begal in okleval ?!
Da, ko bi zaprmej vedel, da nam bo uspelo rešiti zakleto gospo! Kaj pa, če nam ne uspe? ... Moj Bog!...
Zašel sem v neprodirno goščavo dvomov in duševne stiske, iz katere ni bilo videti rešitve...
V tej težavi sem se naposled odločil, da grem Alenko vprašat za svet. Saj ona gotovo ne bo nikomur nič omenila in zato ne bom tako hudo prekršil svoje zaveze o molku. Da bi pa Tinetu in Franceljnu potožil svojo stisko, se mi je zdelo nesmiselno; ne bosta me hotela razumeti — predobro sem ju poznal!
Alenka me je neverjetno pogledala in okrog usten ji je zaigral lahen, sko-
raj pomilovalen nasmešek. Takoj pa se je zresnila in mi globoko pogledala v oči.
“Ne svetujem ti... pa tudi onima dvema ne, čeprav praviš, da imate pripravljeno vse, kar je za to ‘reč potrebno!... So že večji junaki poskušali rešiti Vernico, pa jim ni uspelo. Pa tudi ne morem reči, da je vse, kar se o njej pripoveduje res, čeprav so stari ljudje že davno o tem govorili... To niso zgodbe iz svetega pisma — le štorije so!... Tudi nikogar ne poznam in ga nisem poznala, ki bi bil tisto kačo v Zatrepu že videl... In tam pod Stražo je samotno... strah bi vas bilo in utegnilo bi se vam še kaj zgoditi, čeprav pravijo, da celo divje živali na sveti večer svojo divjost izgube... Res, odsvetujem vam in vas prosim, nikar ne hodite! Raje pojdite k polnočnici! Ne bilo bi prav in lepo, da bi tisto uro, ko se nam je sam božji Sin rodil na svet, na druge reči mislili. Če se je že prevzetna Vernica v brezbožnem napuhu pregrešila, da ni hotela k fari v cerkev, in se mora zdaj tako hudo pokoriti za svoj gretji, naj ob sveti uri vsaj vas ne prevzame pohlep po bogastvu, ki je njo napuhnilo in jo v nesrečo pahnilo!... Utegnila bi tudi vas doleteti kakšna nesreča in kazen za to... Povedala sem vam, kaj se je Glavačevemu Martinu zgodilo... Premislite dobro, vam rečem — in ne bo vam žal! In če te je taka čast doletela, da boš za prvega ministranta pri polnočnici, rečem ti, pojdi ministrirat! To ti bo večji blagoslov in veselje prineslo — tam pa — bogve kaj se ti utegne zgoditi... Poslušaj me, pobič!” Alenkine besede so me neznansko poparile in spravile v še večje dvome in težave. Tinetu in Franceljnu si niti omeniti nisem upal, da sem z Alenko kaj govoril o tem in jo vprašal za svet.
Kje neki ?! Za vsako besedico oklevanja bi me pošteno oštela. Kakšen figa — mož bi vendar postal v njunih očeh!...
Bolj ko se je bližal sveti večer, bolj sem bil razdvojen. Čeprav sem se vsako jutro po mašah vadil pozvanjanju s prazničnim zvoncem, kar bi mi v drugačnih okoliščinah nudilo nepopisno veselje, se mi je zdelo, da prav nič ne napredujem v tej umetnosti. Nobenega pravega užitka mi ni nudilo. Nasprotno: še bolj nesrečen sem bil! Saj sem dejansko le oča vlekel za nos — in to me je silno bolelo. Notranji glas mi je veleval, naj oču odkrito povem, kaj in kako mislim, da se ne bodo zaman zanašali name.
Pa si Pisem upal!... Neodločno sem kolebal med enim in drugim sklepom; kak dan sem se odločil, da ne pojdem k Zatrepu in bom raje ministriral pri polnočnici; pa me je pekla vest zavoljo slovesno dane besede — drugi dan pa sem bil v še hujši zadregi zastran nepoštenosti do oča, ki računajo name, jaz pa sem sklenil iti s tovarišema pod Stražo...
Moj položaj je postajal resnično o-bupen!...
Zdaj sem bil jaz bolj potreben rešitve nego zakleta Vernica! Toda rešiti bi se mogel le sam — s svojo odločnostjo! ...
Dva dni pred svetim večerom pa sem se odločil, temu nevzdržnemu položaju napraviti konec. Že prejšnji večer sem se pripravil in natanko premislil vse besede, ki jih bom povedal Belečanovim oču. Še zjutraj na poti v cerkev sem si jih ponavljal. Toda ko sem po svetih mašah stopil pred oča, so me tako čudno pogledali, da mi je že pripravljena beseda zastala v grlu. Tako strašno resni in strogi obraz so imeli, da me je minil ves pogum... (Nadaljevanje)