MARIBORSKI Cena 1 Din VECERNK Ur«dnt£t*0 m uprav«; Maribor, OoipoM« hi. 11 / I ttiaton ureontitv* 2440, uprav« 4453 tehaja rason nedelj« i17 - - , . M T* . • rom na notranjo ureuitev Im upravo zgo- 1 zunaniimi sredstvi V tej dobi so se si- IeoruarJa- Na sobotl» se^> •- ' ~ ■ ...... i ministrskega sveta, ki ji Je predsedoval devinsko ločnico med preteklostjo in bo-! cer' vedno'našli' posamezniki ki se jim Hlinjstrjsk^a sve‘»; «11* predsedoval docnostjofc Če pa hočemo v celoti razu- ! je zde! ta naravni proces prepočasen, PrC se videla pri Lavivierovih. Ponovil je, kar je rekel že večkrat: da te obišče in zaprosi za mojo roko. Ker ga imam rada, ga nisem zavrnila...« »Nu, če ga res ljubiš...« »Da očka, res ga imam rada. Njega di-čijo vse lastnosti, ki jih mora imeti dober mož. Sodim, da mu lahko postanem žena.« Mirna, kakor je bila vedno, je Henri-.ieta govorila premišljeno in trezno, da je vsaka njena beseda vzbujala dokaz preudarnosti. In tako se je zgodilo, da je bil videti gospod Fosnage bolj razburjen od nje. »Drago moje dete«, je dejal naposled, »vidim, da si dobro izbrala. Viktor Armand je dostojen mladenič. Poznam ga, da je pameten dečko, ki ga odlikujejo vse potrebne vrline; je pošten, resen in energičen. Živi tudi v dobrih razmerah, tako da ti ne bo treba trpeti pomanjkanja. Ne morem si kaj, da ne bi ustregel njegovi prošnji. Sporoči mu. da' lahko pride.« Henrijeta je objela očeta in ga nekajkrat zaporedoma poljubila. Potem je dejala: »Še nekaj mi teži dusšo. Namreč skrb: ti boš po mojem odhodu iz hiše sam. Zadnjih pet let, odkar si postal vdovec, sem jaz v gospodinjstvu nadomeščala mater. Storila sem vse, da se red ne spremeni, da ostane vse, kakor je bilo...« Nastal je odmor. Gospod Fosnage je opazoval svojo hčer. Bila je prava podoba matere in zdelo se mu je, da se je pokojna Matilda sama pomladila, stopila iz groba in da stoji zdaj pred njim. kakor se je dogajalo za njunega skupnega življenja. »Da«, je rekla Henrijeta, »ko se omožim, pojdem iz hiše. Saj veš, da ima Armand stanovanje v vili poleg tovarne. Morala se bom preseliti k njemu. Kdo bo potem.vodil gospodinjstvo in hišo? Zato ne vem, ali je to, kar nameravam. moja prava dolžnost in naloga.« »Ljubo dete«, je dejal oče, »tvoja dolž- nost je samo ena: da se omožiš in stopiš na pot, ki jo mora hoditi vsaka omo-žena ženska. Dobro, pojdi in piši gospodu Armandu, da se lahko javi, kadar mu je drago.« Henrijeta je odšla, gospod Fosnage pa je ostal sam. Vstal je izza pisalne mize ter stopil nekaj korakov po sobi. Prevzemali so ga najrazličnejši občutki, ali nad vsemi je kraljeval eden, ki ga gospod Fosnage že dolgo lil pomnil. To je bil občutek veselosti. Vseh petdeset let svojega življenja ni okusil svobode. Bil je priklenjen že od ranega detinstva. Roditelja sta ga vzgajala tako. da je bil vedno zaposlen. Ko je dovršil šolo, je moral v trgovino. Ker je bil ubogljiv dečko, je bil vedno na vrvici. Jarem, ki sta ga vanj vklepala oče in mati, se mu je zdel tako neodpravljiv, da se ga ni upal stresti raz sebe. Dasi ga tudi pozneje ne bi smel, so poskrbeli dobri hišni prijatelji, ki so ga zelo zgodaj oženili z lepo Matildo. Nade, da bo po ženitvi prostejši, kakor prej, so se kmalu razblinile. Zakonski jarem ga je težil še bolj nego rodbinski. Matilda, resna in ljubezniva ženska, je postala njegova neomejena gospodarica. Gospod Fosnage ni smel ukreniti prav nič brez njenega znanja. Zoper njeno voljo se ni smel puntati, tudi če mu je kdaj bila storjena krivica. Tako razorožen je gospod Fosnage prenašal breme in jarem zakona in ko je Matilda umrla, se mu je zdelo, da je ni dovolj cenil in ljubil. Zdaj pa ga ,ie prevzela zavest darovane prostosti. Kako bo z njo? To vprašanje tntt je bilo nekoliko mučno. Po drugi strani pa je nazorno videl: Henrijeta pojde od hiše. Tudi tega jarma si ni upal sami od sebe vreči z ramen. Morala je najti pobudo sama. In sedaj? Sedaj je bil prost. Dana mu je bila prilika, da živi kakor mu drago. Imel je dovolj denarja, bil je še dovolj čvrst in tudi starosti še ni čutil v udih in glavi. Henrijeta se je omožila. In gospod Fosnage je nenadoma prišel v veliko zadrego, kaj naj počne sedaj. Spoznal je. da ni za svobodno življenje po restavracijah in gostilnah. Zdelo se mu je škoda časa, ki ga je presedel tam za mizo. Poskusil je tudi dve, tri pustolovščine s kupljeno ljubeznijo. Videla se mu je brutalna in odklonil je take doživljaje kot skrajno priskutne. Takrat je opazil, da je njegova strojepiska Valerija ženska lepe postave. Stara je bila sedemindvajset let. Štiri leta je služila pri njem, on pa je gledal nanjo le kakor na stroj, ki anu je določeno izvestno delo. Skušal se ji je približati. Nu, Valerija je videla, kako je neroden in se mu je umaknila. Njega pa je to dražilo. Prišlo je tako daleč, da mu je zapretila z izstopom iz službe. Prav to ga je pograbilo, da je prišel nekega dne v pisarno m ji rekel: »Gospodična Valerija, ali mi hočete postati žena?« Strojepiska ni dolgo pomišljala. Rekla je: »Pristanem na vašo ponudbo, ker vidim, da niste ustvarjeni za samsko življenje.« Ko ga je pogledala s črnimi očmi, je čital v njih veselje zaradi zmage, ki jo je bila izvojevala nad njim. In tedaj je razumel, da se vklepa v nov jarem, ki ne bo nič lažji od prejšnjega. Spoznal je namreč, da ne more živeti sam, da mu ni obstanka brez tovarišice, da je za svobodno življenje prepozno. Svobode se je bal. jarma pa se je bil do dobra privadH. "Vi n ' ■ Denis Diderot: Skrivnosti samostana Roman. § -K-- ■ rjtt... M .<*• vpletejo v njen glas, bodo vaši vsakdanji slavospevi uničili svetost njenega slavospeva; odidite dalje, izginite!« Prva beseda, ki sem jo po dolgem molku slišala, me je napolnila z grozo. Predstojnica je pričela: »Oče moj, jaz sem prekleta!« Silila sem se biti mirna. Poslušala sem dalje. Marsičesa nisem mogla razumeti, vendar je tudi to, kar sem razumela, zadostovalo, da mi pokaže nevarnost, v kateri sem bila. Kakšna ženska! Kakšna strašna ženska! Po tej spovedi je sledilo nekaj lepših dni. Veselje se je zopet pojavilo v samostanski družini, in redovnice so se mi zato zahvaljevale, kar sem pa z ogorčenjem odklanjala. Tudi sama predstojnica se me ni več izogibala, še več, gledala me je prijazno in moja navzočnost ji je očito prijala. Trudila sem se na vse načine prikriti pred njo svoj odpor do nje, ki sem ga občutila odkar sem prisluškujoč izvedela za vso njeno pokvarjenost. Čez nekaj dni je zopet zapadla v globok molk, govorila je samo, »da« ali »ne«, hodila sama na sprehod in si ni naročala hrane. Nastopilo je neko vnetje, kuhala jo je vročina in iz nje so se ji porajali blazni prividi. Kadar je bila sama v postelji, je vedno mislila, da sem jaz pri njej. Govorila je v zmedenosti z menoj in me prosila, naj bom dobra. Če je slučajno zaslišala v svoji bližini korake, je zakričala: 44 »To je ona! Slišim njene korake, pokličite jo... Ne, ne. naj ostane!« Zanimivo je bilo, da me nikoli ni zamenjala s katero drugo. Dirugače je pa bila nejasna in se je včasih na gl s smejala, kmalu nato' pa krčevito jokala. Sestre so stale okoli nje. Nekatere so se tudi ž njo jokale. Nenadoma se je pa dvignila in govorila: »Nisem še bila v cerkvi, nisem še molila k Bogu... vstati moram in se obleči ... oblecite me!« Če so jo zadržali, potem je prosila, naj ji dajo molitvenik, po katerem pa je samo listala, listala tudi še potem, ko je bila že na koncu, a njene oči so bile pri temi odostne in zmedene. Neke noči je sama vstala in odšla v cerkev. Nekatere redovnice so ji sledile. Tam se je vrgla na stopnice pred oltarjem in med globokimi vzdihi molila. Potem je cerkev zapustila, pa se kmalu vrnila in mrmrala: »Ona je tako nedolžno bitje, in če bi se s svojimi molitvami pridružila mojim molitvam...« Tedaj je nenadoma prekinila svoj govor, se ozirala sem ter tja po praznih klopeh ter pričela govoriti, kakor da bi v njih sedele redovnice: »Odidite, odidite! Samo ona naj ostane z menoj! Ve niste zaslužile, da bi bile v njeni bližini. Če sc vaši glasovi Nato me je prosila, naj izprosim pri i Gospodu zanjo milosti in pomoči. Dejala je, da veruje, da vidi v svojih stra- I šnih vizijah samega Boga. Nebo je pokrito z bliski, kakor da bi se hotelo odpreti in jo s strelami uničiti; angeli se polagoma spuščajo doli in njena duša trepeče pred pogledom božanstva. Prestrašena je tekala po cerkvi gori in doli, se skrivala v najtemnejše kote, se metala tam na tla in prosila milosti. Naposled je obležala negibno, kakor brez žuljenja, da so jo morali prenesti v celico. Drugega dne ni imela niti pojma o vsem tem, kar je ponoči počela. »Kje so sestre?« jo vprašala. »Ne vidim nikogar več v tej hiši; sem ostala sama? So me vse zapustile, celo sestra Terezija? Prav so storile. Sestra Suzana je odšla. Lahko odidem in je ne bom srečala. Če jo pa srečam; vendar ne, saj je odšla... Srečen je samostan, v katerem živi. Pripovedovala bo vse svoji novi predstojnici: kaj si bo mislila o meni? Da ni sestra Terezija mrtva? Slišala sem, kako so vso noč zvonili mrtvaški zvonovi... Uboga dekle! Za vselej je prekleta!... zaradi mene. po moji ' krivdi. Kaj bom dejala, ko bom stala pred njo. kaj bom odgovorila? Gorie meni, gorje meni!« Drugič je dejala: »So se vrnile naše sestre? Recite jim, da sem nevarno bolna ... Dvignite malo blazino... Zraka, zraka!... čudim se pobito ... glava mi gori. .. snemite ml čepico ... moram se umiti... prinesite mi vode. . več, več... roke so čiste, a madež na duši je ostal... Hotela bi biti mrtva, ali pa, da se nikoli ne bi bila rodila, potem ne bi tega nikoli videla!« Nekega jutra so jo našli v njeni celici z zmršenimi lasmi, golimi nogami, peno na ustih; z rokami si je tiščala ušesa, oči je imela zaprte, telo pa krčevito pri- ■ tisnjeno k zidu. »Ostanite daleč od tega prepada«, je dejala, »ne slišite, kako kričijo doli? To jc pekel. Vidim plamen in iz plamena slišim glasove, ki me kličejo. Gospod, usmili se me! Hitro, hitro! Zvonite, skličite sestre, molite zame in tudi jaz želim moliti... Toda, že tako zgodaj, sestre spijo; nisem zaprla vrat. Rada bi spala, pa ne morem.« Neka sestra io je hotela pomiriti: »Težka skrb vas mori, draga mati, olajšajte si srce in povejte vzrok.« »Poslušajte sestra Agata, pridite bliže, bliže, še bliže! Nihče naju ne srne slišati. Vse vam bom odkrila, pa me ne smete izdati. Ste jo videli?« »Sem.« »Kaj ne, da je v ponižnosti nihče ne dosega? Kako samo hodi, kako Je ponosna, kako odločna, kako plemenita! Recite ji. . ne. ničesar ji ne recite. ■ ■ ; Vi se ji ne smete približati, varuje jo angel nebeški, vidim ga, kako prihaja. Videl; ga boste tudi vi in se boste prepla- j šili. Ostanite; če pa greste k njej, kaj ii boste rekli? Recite ji nekaj, česar ne bu mogla razumeti.« Šport Triumf motornega in smuškega športa USPELA PRIREDITEV MARIBORSKEGA AKADEMSKEGA SABLJAŠKEGA KLUBA IN MOTOKLUBA. Včeraj popoldne so se vršile v Mariboru že drugič motorne dirke s smučarji, in sicer tokrat na odprti cesti. Prireditelji so si izbrali progo Maribor — Kamnica in nazaj (5 km). Ni bilo lahko dirko tako organizirati, da se je končala brez nesreč, zato zaslužijo prireditelji vso pohvalo. 2e varnostni ukrepi so zahtevali velik aparat, administrativne priprave, ki so bile v rokah g. dr. Pihlerja, pa so zahtevale mnogo truda in požrtvovalnosti. Vodstvo prireditev je bilo v veščih rokah gg. Divjaka, Antončiča in Jurjav-čiča in je dobro poslovalo, le glede točnosti je bilo nekaj pomanjkljivosti. Tako je bil start najavljen ob 14., prvi dirkači pa so startali komaj ob 14.30. Zanimanje za dirko je bilo ogromno. Vzdolž Koroške ceste od Maribora do Kamnice in po Kamniškem drevoredu se je zgrnilo več tisoč ljudi, ki so vztrajali kljub mrazu do konca dirke. Na samem cilju pa so prireditvi prisostvovali zastopniki oblastev in športnih društev. Navzoči so bili gg. okrajni glavar Milan Makar, maglstratni ravnatelj Rodošek, dr. Tominšek, dr. Stamol In drugi. Zdrav niško službo je imel g. dr. Wankmiiller, ki pa ni imel prilike za intervencijo. Rezultati so bili naslednji: Motorji do 250 ccm: 1. Alfonz Vresnik (Motoklub) in Franc Pobežln (MSK) v času 5:22, 2. Franc Ozvatič (Perun) in Edo Gerluš-nik (Maraton) 7:39. Motorji do 350 ccm: 1. Alojz Čerlč (Motoklub) in Zdravko Star.gl (Maraton) 5:30. Motor]] do 500 ccm: 1. Rudolf Lotz (Motoklub) in Ko-roša (ISSK Maribor) 6:21. 2. Roderik Jurjavčič (Motoklub) in