296
Ljudska osveta.
»Kriva sem; jaz nisem vaša mati, nisem žena!«
Plane iz sobe, beži čez dvor in skozi vrata pred grad. Hlapci in dekle so se suvali, pomežikovali in govorili:
»Slaba vest! Boji se ga!«
Ona je pa bežala mimo bližnjega gospodarskega poslopja v gozd, a v drugo stran, kakor so prihajali vojniki, da bi ne srečala svojega moža. — Gorje mu, kogar
preganja huda vest!
Kmalu prijaha-jo po klancu navzgor. Razjahajo konje in sežejo v roke, ki so jim molele od vseh stranij naproti.
Srečno povr-nivši se valpet Ivan Strup išče z nemirnimi   očmi svojo ljubljeno ženo. Zdelo se mu je čudno, da mu ni prihitela naproti, saj  ga je poprej ljubila. »Morda je zbolela?« reče in ta misel ga vznemiri.   Urno  se izmota  iz gneče, da bi hitel k ženi. Toda ustavi ga grajščak z različnimi vprašanji. Valpet mu je odgovarjal nestrpno.
Ko ga pa odpusti, hiti valpet v stanovanje k ženi in otrokom. Čul je otročji jok. Naglo odpre vrata in stopi v sobo. Sinček Ferdinand utihne takoj,
ko uzre očeta. Oče poljubi svoja otroka. Grajščakov sin je pa na postelji vpil in brcal.
»Kje je mama?« vpraša valpet in zre po sobi, kjer je bilo vse v nekem neredu.
»Šla ven!« odvrne sinček.
Valpet odloži orožje, vzame hčerko na roke, sina pa prime za roko in gre iskat ženo. Ni mu bilo prav, da jo mora iskati, neko očitanje se mu je vzbujalo v srcu. Toda še čudneje in nenavad-neje se mu je zdelo, ko je ni mogel najti.
„DOM IN SVETi' 1892, štev. 7.                                   297
»Kje je žena?« vpraševal je, kogar je srečal.
Zmajevali so hlapci in dekle, da ne vedo za njo, in pomilovalno zrli opeharjenega moža. Naposled se ga vendar usmili star hlapec. Gre za njim v sobo,
in ko ga valpet vpraša po ženi, odvrne mu ta oprezno: »Zbežala je.«
Osupne valpet, spusti otroka, in črna slutnja mu vstane v srcu.
»Zbežala je, predno ste stopili v grad«, ponovi hlapec.
o
s-< o
&
o
>m
-a o
%
u
CD O
d
4J f-,
cd
o
CM
-P
ca
m
Cd
o
•rH
>m
cd N CD
cd >o
»Zakaj je zbežala? — Kam? Govori!« Hlapec stopi bliže njega, namežikne pomenljivo  in   šepne   nekaj   skrivnostnega.
Te besede so morale biti strašne. Valpet obledi, oči se mu zasvetijo, opre se na stol in nekaj hipov stoji tako nepremično, sopeč globoko: »Prevarila me
je!« vzklikne in se udari s pestjo ob čelo. — Milo se je storilo hlapcu, ko je zrl nesrečnega moža, plaho sta gledala otroka Čudnega očeta.
»Zapeljal jo je on!«
Se-le sedaj so se mu odprle oči. Ker je bil sam pošten, mislil je, da je ves svet pošten in čist.