Ana Kaučit 
Ormoška grofovska družina Wurmbrand-Stuppach 
V članku so predstavlJeni nekateri novi podatki o :f!vIJef!Ju zadf!Je ormoške grrfovske dru:f!ne Wurmbrand-S tuppach. VklJučene so 
nekatere podrobnosti iZ osebnih pisem grrifa Wilhelma zgalicijske fronte, f!Jegovo :f!vIJef!Je na fronti in f!Jegova smrt. Ob uporablJenih 
rai/ičnih pisnih virih so v članek vklJučene še pripovedi domačinov, ki se grofice Irme dobro spomnijo. Pridobila sem tudi nekqj 
slikovnega gradiva, kije zqjeto v prispevek. 
Uvod 
V lanski številki Zgodovinskih zapisov (xv /2018) sem predstavila življenjsko zgodbo ormoške grofice v članku 
Zadf!Ja ormoška grofica Maria Irma Wurmbrand-S tuppach, 
2 
ki je nastal na podlagi raziskovanj v Zgodovinskem arhivu 
Ptuj, literature in pogovorov z domačini. Po objavi članka sem nadaljevala raziskovanje njene življenjske zgodbe. 
Ker sem uspela pridobiti oziroma osvetliti še nekaj koščkov življenjske zgodbe njene družine, sem se odločila za 
zapis nadaljevanja članka. 30. oktobra 2018 je ormoški grad obiskal grof Ernst Gundaccar von Wurmbrand 
Stuppach,3 nečak grofa Wilhelma, s soprogo Elizabeto in prijatelji. Sprejela sta ga takratni župan gospod Alojz 
Sok in muzejska sodelavka Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož Manica Hartman, kateri je gospod Ernst tudi 
predal tipkopis svojega očeta o stricu, grofu Wilhelmu. Manica mi je posredovala njegovo kopijo z željo, da mi bo 
v pomoč pri pisanju članka. Na spletu sem nato še raziskovala in našla digitalno verzijo časopisa Wiener 
Salonblatt, kjer je prav tako nekaj časopisnih notic o ormoški grofovski družini. Vključila sem jih v članek ob že 
omenjenih spominih nekaterih domačinov, ki se grofice še dobro spomnijo. 
Irma von Pongratz se je leta 1908 poročila z grofom 
Wilhemom von Wurmbrandom in še istega leta sta se 
preselila v ormoški grad. Ustvarila sta si družino in 
živela lepo aristokratsko življenje v času avstro-ogrske 
monarhije, ki pa se je hitro končalo. Leta 1914 se je 
namreč začela 1. svetovna vojna, v kateri je že decembra 
istega leta mladi grof izgubil življenje. Grofica Irma je 
tako ostala vdova z dvema majhnima hčerama. Po vojni 
se je poročila z Guidom Georgevitsem. Z novim 
možem in hčerama je nato v gradu živela vse do konca 
2. svetovne vojne, ko jim je novi režim odvzel vse 
premoženje; preseliti so se morali v Kuharičevo 
stanovanje v Ormožu, v katerem so živeli preostanek 
življenja. 
\-~___________ - d': 
=----==-l, 
Mladoporočenca Irma in Wilhem von Wurmbrand Stuppach leta 1908. 1 
1 Ana Kaučič, profesorica angleščine in zgodovine, Ljudska univerza Ormož. 
------~~==~l 
..t' r,l ; lDillJr l1ll !lub -C'f.,jlll )(111.1 \1011 ll)Ut1 l1 ut,lIIb .§rupp.uIJ 
tlrll. \JOll l,.'ollgr.13, 
2 Zgodovinski zapisi XV, 2018, ur. Manica Hartman, Zgodovinsko društvo Ormož [online]. Dostopno na: 
https:llwww.dilb.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-AAN NR122/723005a 1-e90 1-4b80-age9-7 5561 00aaff5/PDF. 
3 Erst Gundaccar Wurmbrand-Stuppach ima še vedno grofovski naziv. Op. urednice. 
27 
r-=~======~==~~~~~~~~==========================~ Grof VVilhelrn von 
I Minka in Flora, Wilhelmovi in Irmini hčerki: 
VVurrnbrand-Stuppach 
Z branjem posredova-
nega tipkopisa grofa 
Ernsta Gundaccarja 
Wurmbranda Stuppacha 
sem podrobneje spoznala 
življenjsko zgodbo grofa 
Wilhelma. Podatke je 
z b ral in o hranil Pa ul 
Wurmbrand-Stuppach,5 
Wilhelmov brat, ki je 
poskrbel tudi za tipkopis 
Wilhelmovih pisem in 
pisem Wilhelmovih 
nadrejenih s fronte. 
Iz vsebine tipkopisa: Wilhelmov oče, Paul grrf Wurmbrand-S tupach, 6 je bil komornik in nadporočnik v 6. dragonskem polku, 
kar je zaiJ1amovalo tudi sinovo ~vIJenje Z mnogimi selitvami. Živeli so na PolJskem (premysl), v Avstriji (Briinn, Staa~, na 
Ceškem (Terni!iJ Klattau, Brno). Jeseni 1899. leta je bil grrf Paul premeščen v Prago, /lqer je Wilhelm končal dva letnika vojaške 
akademije. Potem so se ponovno preselili, tokrat v Stanislav (danes Ivano-Frankivsk v Ukrqjini), /lqer je dokončal gimnai!Jo. S 
šolanjem je nadalJeval na Univerzi na Dunqju, /lqer je prav tako končal dva letnika. Poleti 1906. leta je moral s polkom v mesto 
Enns, /lqernqj bi nesrečno padel Z motornim kolesom, a na srečo za las ušel vneiju mofganske mrene. 
V časopisu Wiener Salonblate je o nesreči krajša vest, da se je na poti v Welss zgodila avtomobilska nesreča. V njej 
sta bila udeležena žena grofa Paula von Wurmbrand-Stuppacha Flora roj. von Pongratz, in njen starejši sin, 22-
letni mladenič grof Wilhelm von Wurmbrand-Stuppach. Čeprav grofica ni bila poškodovana, pa je njen sin utrpel 
močan pretres možganov, imel popokane bobniče in druge težje poškodbe.9 Kot trqjna posledica so mu ostali močni 
glavobo/~ ki so se pqjavIJali predvsem pri je~ ali ob nošenju čelade. 
Vjeseni istega leta seje Wilhelm zaročil s svojo sestrično Irmo von Pongratz. l.januarja 1907 je bil imenovan za poročnika 
rezervistov 4. dragonskega polka, vendar je bil na prošnjo svojega očeta premeščen v 5. dragonski polk. Naslednje leto, 10. februarja 
1908, sta se Wilhelm in Irma poročila na Dunqju. 
Poročni obred se je začel ob 12. uri v prelatski dvorani samostana Schottenstif (škotski samostan). Cerkveni obred 
je vodil duhovnik Lambertus Herz, obredu pa je sledila zakuska. Za mizo novoporočencev so sedeli nevestini 
4 Wiener Salonblatt, letnik 46, št. 1, 1. januar 1915, str. 14, [online]. Dostopno na: http://anno.onb.ac.aUcgi-contenUanno?aid= 
wsb&datum=191501 01 &seite=15&zoom=33&query=%22Wiener%22%2B%22Salonblatt%22%2B%221915%22&ref= 
anno-search. Pridobljeno 28.5.2019. 
5 Paul von Wurmbrand-Stuppach (24. 6. 1891-7.9. 1962) je oče Ernsta Gundaccarja Wurmbranda-Stuppacha in Wilhelmov 
mlajši brat. Paul je bil poročen z Donno Bianco dei Principi Massimo. 
6 Grof Paul von Wurmbrand-Stuppach (18. 6.1853-13.12.1927). 
7 Avstrijski časopis, ki je izhajal na Dunaju dvakrat mesečno, je izhajal med leti 1870 in 1938. 
8 Avstrijsko mesto blizu Linza. 
9 Wiener Salonblatt, letnik 37, št. 30, sobota, 28. julij 1906, str. 9, [online]. Dostopno na: http://anno.onb.ac.aUcgi-contenUanno? 
aid=wsb&datum=19060728&query=%22Wiener%22+%22Salonblatt%22+%2228.%22+%22juli%22+%221906%22&ref= 
anno-search. Pridobljeno 30. 5. 2019. 
28 
starši gospod Oskar in gospa Flora" von Pongraz, rojena Lippitt, ženinovi starši, poveljnik grof Paul in grofica 
Flora von Wurmbrand-Stuppach, rojena von Pongraz, grof Wilhelm" von Wurmbrand-Stuppach, vitez August" 
von Miller zu Aicbbolz, gospa Marie" von Miller zu Aicbbolz, rojena Pongraz, Fanny" von Pongraz, gospa 
Angela" von Miller zu Aicbbolz, rojena von Mallmann, Guido von Pongraz, duhovnik Lambertus, (Freifrau)17 
baronica Sidonie 18 von Sommaruga, rojena von Miller zu Aicbbolz, vitez Heinrich 19 von Miller zu Aicholz, gospod 
Rudolf" Warren-Lippit, Matbilde,21 baronica von Westenbolz, rojena von Miller zu Aicbbolz, baron dr. Guido" in 
baronica Ida" von Sommaruga, baron dr. Rudolf' in baronica Antonia" von Sommaruga, baron Egon" in 
baronica Marie 27 von Boyneburg, rojena von Miller zu Aicbbolz. Za drugo mizo so sedeli družice in drugi.2S 
Tipkopis brani še mnoge druge podatke. Zaradi močnih glavobolov, ki so bili posledica prometne nesreče, so ga ocenili kot 
nesposobnega za vojaško slHŽbo, lahko paje oprav!JaI dela rezervista. Julija 1914, ko seje začela mobilizacija celotnih oboroženih si~ 
je bil vpoklican Z nalogo dostaviti korge v Krems (avstrijsko mesto severno od Dunqja), karje vpravil v nqjkrqjšem mofpem času. Ni 
dovoli~ da bi ga bolečina ovirala pri vojaški slHŽbi. Svojemu očetnje sporočil: »S ram bi me bilo ostati doma, sqj se počntim dobro in 
zdravo, in če lahko grem na lov, potem lahko grem tndi v boj. Ne bom v sramoti ostal doma, medtem ko se d1"llgi bojrgqo. « 
10. oktobra 1914 je bil Wilhelm skupqj s 50-člansko odpravo in s stotimi korgi poslan v Galicijo. Wilhelm nqj bi se po predqji 
korgev vrnil v Maribor, vendar se je na svojo ii!ecno f!!Jo smel prid1"ll!fjti 15. dragonskemu polku. Tako je ostal v Galiciji. Oče mu je 
poslal rgegovega nqjbo!Jšega korga in jahal no vpremo, kije ostala v Marib01"ll. 
22. oktobra 1914 je iZ vojnega prizorišča Zurawica, severno od po!Jskega mesta Przemyf4 pisal svojim staršem. V pismu vpisrge pot, 
po kateri je pripotoval do Przenrylla. V pismu navqja, da je potoval s transportom 100 korg in 56 !Judi. NqjpT"d so prispeli v No»:y 
S tlCZ (NoviSandek), potpa so nada!Jevali skoii Jas/o, Kresno, Jasienico, Dinow, P1"IIchnik do Przenrylla. Prav tako opisuje, kako so 
v krqju Jasienica tri noči prespali v gradu, ki so ga še pred nekaj dnevi okupirali Rusi. V gradu je dobil sobo, v kateri je bil močan vorg 
pa parfumu, razbite steklenice in zatohel vo'!/, da je moral po eni uri oditi iZ sobe, ker mu je postalo slabo. Korgi in !Jutfje so bili 
nastargeni v pristavi. Po tem postanku so nadafjevali pot čez Grafonitze do krqja Dinow. Nqjhrge mu je bilo marširati v vojaškem 
pratefp. 29 Zaradi nenehnega kričarga je postal ves hripav. Na konCIl si je iZdelal bič, s katerim je lahko mlatil in dqjal navodila. 
10 Flora-Elza MathiIde von Pongraz, rojena Warren-Lippit (1861-1945), je mama grofice Irme. Flora Warren-Lippitt je hči Georga 
Warrena-Lippita (1816-?) in Mathilde Marie Floriane von Miller zu Aichholz (1826-1905). Zaradi te sorodstvene povezave je bilo 
veliko gostov iz družine Miller zu Aichholz. 
11 Wilhelm von Wurmbrand-Stuppach (6. 5.1862-7.12.1927). 
12 Vitez August von Miller zu Aichholz (30. 11. 1861-8. 7. 1922), bratranec Flore Lippit, poročene Pongratz, Irmine mame. 
13 Marie von Miller zu Aichholz, rojena Pongraz (1861-1944), sestra Oskarja von Pongraza, teta grofice Irme. 
14 Fanny von Pongraz (1857-1940), sestra Oskarja von Pongraza, teta grofice Irme. 
15 Angela Adeline Josepha von Miller zu Aichholz (1871-1944), poročena z Augustom (glej opombo 8). 
16 Guido von Pongraz (1865-1943), brat Oskarja von Pongraza, stric grofice Irme. 
17 Freiherr (baron) in Freifrau (baronica) sta nemška pierniška naziva iz vrst nižjega plemstva. 
18 Sidonie Johanna Henriette von Sommaruga (1. 5. 1847-12.9.1921), teta Flore Warren-Lipp~, poročene Pongratz, 
Irmina prateta. 
19 Heinrich Jozef Vinzenz von Miller zu Aichholz (1. 12. 1856-1945), poročen z Marie (glej opombo 9), oče Marie von Boyneburg. 
20 RudolfWarren-Lippitt (29.1.1859-22.9.1938), brat Flore Warren-Lippitt, poročene Pongraz, Irmine mame. Stric grofice Irme. 
21 Mathilde Floriane Marie von Westenholz (1. 6. 1860-?), sestra Heinricha (glej opombo 15). 
22 Guido Heinrich von Sommaruga (11. 8. 1872-?), sin Sidonie (glej opombo 13), bratranec Flore Warren-Lippit, Irmine mame. 
23 Ida Sommaruga rojena Wimmer (9. 5. 1873-?), poročena z Guidom (glej opombo 18). 
24 Rudolf Vincenz Joseph von Sommaruga (8. 7.1873 - 7), sin Sidonie (glej opombo 13), bratranec Flore Warren-Lipp~, 
Irmi ne mame. 
25 Maria Antoinette Krasnik (26. 3. 1878-?), poročena z Rudolfom (glej opombo 20). 
26 Egon Albrecht Mortiz von Boyneburg (25. 4.1880-19.2.1937). 
27 Marie von Boyneburg (1887-1972), poročena z Egonom (glej opombo 22), hči Marie (glej opombo 9), sestrična grofice Irme. 
28 Wiener Salonblatt,letnik 39, št. 7, sobota, 15. februar 1908, str. 9, [online]. Dostopno na: http://anno.onb.ac.atJcgi-contentJanno 
?aid=wsb&datum=19080215&query=%22das%22+%22Wiener%22+%22Salonblatt%22+%2215.%22+%22Februar%22+ 
%221908%22&ref=anno-search. Pridobljeno 1. 6. 2019. 
29 Pralež - pomožna vojaška enota, ki oskrbuje operativne enote s sredstvi za življenje in boj. 
29 
V krqju Dinow so prenočili na prostem in v dalJavi slišali prvo bobne'!Je topov. Opazili so popolnoma uničen grad s čudovito staro 
opremo. Ob tem pogledu mu je šlo karna jok. Prav tako je zapisa4 da so uničevali tudi '!Jihovi IJu4Je, pripadniki madžarske artilerije. 
Pot so nadalJevali čcZ Pruchnik, po tako klavrni cesti, da se ne da opisati. Nad '!Jimi je zaokro:fjlo sovraf!likovo letalo. V teh dnevih 
je bilo vreme prijetno toplo, vendar jih je mučila strašna &a, ker ni bilo nikjer vode. V Pruchniku so iifJedeli, da je general Berndt v 
krqju Rokietnica, zato so pot nadalJevali do !Ja. Jezdili so čez zapuščene artiIJerijske in pehotne položqje. Brez iif,ub so prispeli v 
Rokietnico, kjer se jih je general zelo raifJeseli4 še posebd ker so prinesli tudi cigarete za sovqjake. N asled'!Ji dan so pot nadalJevali od 
Przemyfla do Zurawice, kjer so se nastanili. Ob jutrih in večerih se je slišalo bobne'!Je topou Dan preden je pisal pismo (tord 21. 
oktobra)je bil v krqju Przemyf4 kjerje videl mno:fjco ruskih zgetnikov. V pismu še piše, daje '!Jegova poštna številka na bqjišču 67 in 
prosi starše, nqj mu pošlJdo debela zimska oblačila (us'!Jene gamaše, čCvIJe, pulover, jlanelaste srqjce, spod'!Je hlačC, nogavice, us'!Jene 
rokavice), pripomoček za odšteva'!Je kilometrov na karti in cigarete. 30 
V novembru in decembru 1914 je svqjim 
staršem poslal še sedem krqjših pisem, dve 
nista datirani, ostala pa so bila napisana 
1.,3. in 22. novembra ter dve 8. decembra. 
V teh pismih se zahvaIJzge za hrano in 
oblačila, v nekaterih prosi še za bonbone in 
cigarete. 1. novembra piše, da je do:fjvel 
og'!Jeni krst in da je zelo m'i.!o. Prosi za 
konzerve hrane, vendar ne želi golaža. 
Končno je v kvartirju in ima na volJo sobo. 
8. decembra piše očetu, da je zelo ponosen, 
ker je dobil štiri srebrne medalJe za 
hrabrost in eno prii!la'!Je. Na isti dan je 
pisal tudi materi, ki se ji zahvaIJzge za 
poslano hrano in oblačila. Pove tud~ daje '!Jegov ko'!J prispel in da se počuti dobro. Prav tako piše, da so jih Rusi pregnali iZ '!Jihovega 
b V' 32 o moqa. 
Podajam tudi krajše povzetke pisem, ki jih je baron Boyneburg33 pisal svoji ženi. Pisma so datirana. 
18. oktobra 1914 sejim je pridru:fjl Wilhem, vendarjim žal ni uspel prinesti pošte Z Dunqja, prinesel pa je veliko novic. 1. novembra 
piše, kako je Wilhelm do:fjvel svqj og'!Jeni krst. Šrapnel mu je odnesel kapo, vendar ga ni poškodoval. Ob vsem tem se je držal zelo 
pogumno. Pove, da se dobro počuti in da se dobro raiftme s sovqjaki. 3. novembra so jih Rusi pregnali s strateških položqjev, zato so se 
morali premestiti. 14. novembra so se po zmagoslavnem prodoru v Karpate bili prisilJeni umakniti v kri!Je. Šli so na želei!liško 
postqjo Rzesz6w in se Z vlakom vrnili v Jas/o in dalJe v Dqbrowo bliift mesta N 01ry S qcz (Novi sandek). Sodelovali so v nekqj ostrih, 
a kratkih spopadih, v katerih se je Wilhelm odlično, d1iJ1O in pogumno drža4 in bo predlagan za odlikova'!Je. 26. novembra piše, da 
se je Wilhelm že spet prijavil na patrulJo in da bo zagotovo dobilodlikova'!Je. 28. novembra so jih premestili in so sedaj udeleženi samo 
v patrulJi. Pogumni člani so se zelo izkazal~ zato so dobili 20 medalJ za pogum, takojih imqjo sedaj v regimentu že 50. Zapiše, daje 
Wilhelm dober vqjak in da je včCrqj (27. 11.) v napadu ustrelil veliko Rusov; vdrl je ponoči in napadel Ruse s hrbtne strani. 
30 Povzeto po pismu grofa Wilhelma staršem, z dne 22.10.1914. 
31 Wiener Salonblatt, letnik 46, št. 12,20. marec 1915, str. 10, [online]. Dostopno na: http://anno.onb.ac.at/cgi-content/anno?aid= 
wsb&datum=19150320&query=%22Wiener%22+%22Salonblatt%22+%221915%22&ref=anno-search. Pridobljeno 30. 5. 2019. 
32 Povzeto po pismu grofa Wilhelma staršem (različne datacije). 
33 Egon von Boyneburg je bil poročen z Mario, sestrično grofice Irme. 
30 
6. decembra so zaleli marf proti mestu No~ S <lCZ (Novi Sandek). 8. decembra zapile, da je Wilhelm i:rgubil zob in da so ga Zaleli 
mučiti malni glavoboli, zato je zaostqjal 13. decembra so vsi zdravi in nepofkodovani. V zadI!Jcm spapadu so nasprotnikB potisnili 
nazqj in prispeli v Novi Sandek, kjer čakqjo na konlno odločitev. 
V nasledl!Jem pismu, Z dne 18. 12. 1914, piše baron Bqyneburg Z veliko žalostjo o Wilhelmavi smrti. V spopadu Z mnogimi <frtvami 
ga je v hrbet zadel šrapnel in bilje na mestu mrtev. S oV'!Jak FerdinandTrautmansdorff, ki je ostal pri l!Jegovem truplu, gaje spomočjo 
dveh dragoneco v silovitem artilerijskBm napadu povlekBl v hišoprogoonega čuoqja. talje moral truplo Zapustiti, sqj so Rusi začeli hilo 
obstrefjcoati in je komqj ušel. Nasledl!Ji danje W ~ner (oo4fa skupine) šel po truplo, ga odnesel in pokopal na pokopalisCu v Stokowi 
bli'IJI krqja GrybOw. Obžaluje, da ne bo oeč mogel videti junaškega, d"'IJZega, sposobnega fanta in da je bilo polku v čast, da so imeli 
takšnega častnika. tal je bilo truplo okradeno, Rusi so pokradli, kar so lahko, Wilhelmov kol!J pa je ostal in ga bodo skupqj Z 
l!Jegovimi stvarmi poslali Wilhelmovemu ofetu. 
V pismu, ki ga je baron Bqyneburg fe isti dan poslal stricu Paulu (Wilhelmovemu očetu),je zapisa4 da ga je šrapnel zade4 ko je hotel 
sredi tapnilkBga napadu Z novico o4fezditi do sV'!Je pehote. V tem b'!Ju je bil ek.sadron Z enim mitrafjezom nasproti dvema 
batafjonoma Rusov s 4 do 6 mitra!Jezi in ftirimi topovi. Zaradi tega je eksadron po dveh urah b'!Ja i<J!,ubill5 mož in porabil vse 
nab'!Je. Dodatna pehota je prispela PrepoifZo. Z obžaloval!Jem sporoča, daje Wilhelmovo truplopokopano na tujem pokapalifču in da 
je sovojak Wagner dal tamkajfI!Jemu duhovniku nekqj denatja, da bi postavil kriŽ Z napisom. 
Mqjor Gustav Hqyd von Hqydegg, komandant nadomestnega eskadrona 5. dragonskBga polka v Mariboru,je 28. decembra 1914 
prav tako pisal Wilhelmovemu očetu. Ob apisu sinooe smrti mu je sporočil, da so bile Wilhelmove zadI!Je besede namenjene v'!Jakoma, 
ki sta ga želela reJiti: »Rettet Ruch - relita se. « Prav tako mu je napisal, da so l!Jegovo truplo umili, l!Jegova oblačila očistili in ga 
prepe!Jali v cerkev v blifpjem krqju. Tam so ga v krstipokapali. 
Porolnik grof Ferdinand von Trauttmannsdoif je 9. januatja 1915 pisal gospodilni Mariji von Lippi! in ji opisal zaduje 
Wilhelmove dneve pred smrtjo. Med 8. in 11. decembrom je Wilhelm trpel hude glavobole, zaradi katerih jc nameraval iti na 
aperacijo. ZaI!Jo se ni odloči~ zato seje 12. decembra vrnil v polk, so/ se je počutil dosti bo!Je. Polk je odmarfiral proti Novemu 
Sandeku, kjer so dobili nalogo uničiti nasprotnikovo vqjsko. Wilhelm je bil za nalogo zelo za gret. Danpred sv'!Jo junaško smrtjo je 
ponovno dobilhudglavobol Na dan bitkB seje l!Jihov eskadron pomeril Z dvema sovrafpima batafjonoma in artilerijo. Bqjje trqjalod 
sedme do pol desete dapoldan.l'{jihov eskadron je moral priifZati premoč. Nada!Je pife, da je naenkrat zagledal Wilhelma i<!,initi na 
koI!JtI za vrhovi dreves, Iger ga je moral zadeti šrapne4 sqj ga je po nekaj minutah šel iskat, aga je videl mrtvega ležati sredi ceste. 
S kupqj s fe dvema IJ()jakoma so ga oduesli v hifo progovnega čuvqja in ga polo~/i na slamo. 17. decembra (dva dni po f!iegovi smrti) so 
ga pokopali na pokopalifču v Bobowi v navzolnosti f!iegovega eskadrona, kjer je bil zelo prifjub!Jcn. Zapife fe, da je bil Wilhelm zelo 
pogumen jezdec, sqj seje vedno odlično izkazal in bilodlikovan s cesarskim priifZaI!Jem. 
20.januatja 1915 je poslal pismo Wilhelmovemu očetu tudi koI!Jenilki častuik Resseguier. V pismu mu je sporoči4 da je Z Wilhelom 
delil sobo v dnevih pred l!Jegovo smrtjo. Kotje fp apisano v prdšI!Jih pismih, tudi on omel!Ja hude bolečine, ki so mučile Wilhelma. Bilje 
že pri vojaškBm zdravniku, ki nqj bi mu aperiral obraifZi ~vec, vendar se Wilhem ni odločil za aperacijo. Nekqj dni pred smrtjo je 
prejel pakBI hrane od mame, v l!Jem je bil tudi fkofov kruh. Kruh je podaril Resseguietju Z besedami:}j Ti ga potrebujef bo!J kotja'?; «In 
ko je Wilhelm prebral materino pismo do konca,je dodal.' »Pog~ kako dobra, !Jube:{!liva mama. « 
M%r 15. dragonskega polka Franz Neusser je poslal pismo Wilhelmovi vdovi (groftci Irmi). Pismo ni datirano, v l!Jem pa po 
datnmih natanlno apile Wilhelmove zadI!Je dueve. V uvodu zapile, da so ga l!Jegovi nadrdeni in kameradi pOifZaIi pod vzdevkom 
31 
Wi/li. Natfa!je piJe, da je bil zelo pogumen in sije prislu:fjl vsesplofno obflldova,ye in spoflova,ye. Prvi opis je Z dne 9. novembra 
1914, in v ,yem pravi, do je bil Wi/li komandant patrulJe zaprenos sporolil Moralje o4Jahati iZ kr,!!a Cifldec do kr,!!a Frys:,jak in 
poročati o moli, sestavi in poloŽ,!!1I sovraf!tika. J'\ijegove novice so bile vedno iiJ'f"Stne. Ko se je prebijal mimo predstraže, so strelJali 
na,y in mII odstrelili fIItaro. 26. novembra seje pridru:fjl patrulJi, ki je bila namenjena v Gryhriw. Na poti je priflo do bo/a s 
ftevilčndfimi sovraf!tiki, v ,yegovi patru!ftje bilo samo od 12 do 14 jezdecev. V bo/II, kije potekal tri dni,je Wi/li llbil od 8 do 10 
koZakov. Oplazilaga je tndi strelna krogIa in mII odkrhnila del zoba. 
Po tem bo/II je sicer nadalJeval pot, vendar seje poflltil zelo slabo zaradi močnega glavobola. Poslan je bil v kr,!! ubla, kjer je do 12. 
decembra polival 13. decembra so se spolkompremaknili severnde, v kr,!! Brze~l!Y, in po pripovedova,yll sovo/akov se je tam dobro 
poflltil in ni imel nobene boleline. 14. decembra so marfirali proti kr,!!1I ZaklicrYn, kjer n,!! bi prestregli sovraf!tikov vo/alki pratef: 
Do večera so prifli v Bogoniowice, kjer so z,!!eli nek,!! sovraf!tih vo/akov, zato so tudi spali v sta/ni pripravlJenosti. V teh dneh seje 
WiUijll ponovno po/avil hild glavobol in nadrdeni, Wagner, mII je naroli~ da se mora posvetovati sprofesorjem Bielom, vendar Wi/li 
tega ni storil Ob jlltra'!ft zori, 15. decembra 1914,je Willfjev eskadron Začel napadati Ruse, s'!! so načrtovali, da sejim bo pridru:fjla 
tudi ,yihova pehota, kije prenolila priblif!to 1 km jllf!tde od '!fth. Willi zaradi glavobola ni bil na frontni liniji, ampakje skrbel za 
ko,ye na pristavi. Ko so opa~1i, da jih RHsi premagt#do in da nt#no rabijo pomoč pehote, seje Willi javi~ da bo jezdil do ,yih, da jim 
lim prd priddo pomagat. Wagnerje WillfjII prepovedal iti, s'!!je bila pot, po kateri bi mora/jezditi ves čas v sovraf!tem obstrelJeva,yll. 
Napotil se je sam, vendar ni opazi~ da Willijezdi za ,yim. V tistem trenIItkIl je v bli:fjni ra~eslo frapne4 kije Zadel Willfja v hrbet. 
Willfjevo truplo je nek,!! sekund obstalo na ko,yll, nato je padel na tla. K ,yemll so takoj pritekli baron TrauttnzansdorjJ in dva 
vojaka in ga odnesli v fIIv'!!nico. Ker je bila ta hiJka na sovraf!tikovem ozemlJil, so morali ,yegovo teloplIstiti dva dneva tam. V tem 
časll so ruski vojaki truplo okradli. Sanitetna patrulJa je poiskala ,yegovo truplo 17. decembra. V noli iZ 17 na 18. december je dal 
Wagner izdelati krsto, v katero so polo:fjli Wilfjevo truplo, in ga navse:rgodaj i/lltraj, 18. decembra, pokopali na pokopaliseu 
Bobowa. Na groblI so mII postavili preprost lesen kriŽ Z napisom, da tuk'!! poliva grof Wilhelm Wllrmbrand, kije IImrl vo/alke 
smrti za domovino in cesarja. 
o Wilhelmovi smrti so poročali tudi nekateri časniki; nekrolog je zapisan v časopisih Neue freie Presse, Grazer 
Tagblattin Wiener Salonblatt. 
V časopisu Wiener Salonblatt je bila 1. januarja 1915 objavljena kratka vest, da je na bojišču umrl grof Wilhelm 
von Wurmbrand-Stuppach, zraven tega pa je objavljena še fotografija obeh hčera (Minke in Flore)." 20. marca 
1915 je bil v istem časopisu še en zapis o njegovi junaški smrti na severnem bojišču. V notici je tudi zapis, da bo isti 
dan objavljen njegov porttetin bo v počastitev njegovega spomina pripravljen tudi sprejem." 
Wilhelmov oče grof Palll von Wllrmbrand-S tuppach je tudi zapisa~ da je v Verordnllngs Blatt nr. 24, Z dne 15. februarja 1915, 
objava, da je WilheImprdel za svoj ii/emni pogl1m v vo/ni, predanostin pofrtvovalnost odlikova,ye vo/alki kriŽ za zasilIge., 
V časopisu GrazerTagblatt sta bila 23. in 25. julija 1915 objavljena dva podobna članka. V petek, 23. julija 1915, je 
bil objavljen članek Beisetzung eines Helden;" v njem je zapisano, da je lastuik posestva Friedau" umrl junaške 
smrti v Galiciji. Tam je bil tudi pokopan, vendar so ga pred nekaj dnevi iz označenega groba dali izkopati in ga na 
34 Wiener Salonblatt, letnik 46, št. 1, 1. januar 1915, str. 9 in 14, [online]. Dostopno na: http://anno.onb.ac.al/cgi-contenl/anno? 
aid=wsb&datum=191501 01 &seite=15&Zoom=33&query=%22Wiener%22%2B%22Salonblatt%22%2B%221915%22&ref=anno 
-search. Pridobljeno 28. 5. 2019. 
35 Wiener Salonblatt,letnik 46, št. 12,20. marec 1915, str. 6 in lO, [online]. Dostopno na: http://anno.onb.ac.al/cgi-<:ontenl/anno? 
aid=wsb&datum=19150320&query=%22Wiener%22+%22Salonblatt%22+%221915%22&ref=anno-search. 
Pridobljeno 30. 5. 2019. 
36 Pogreb junaka. Op. avtorice. 
37 Ormož. Op. avtorice. 
32 
željo njegove vdove pripeljali v Ormož. V nedelj038 popoldan so ga iz gradu v slovesnem sprevodu prepeljali do 
fame cerkve sv. Jakoba, kjer je bil pogrebni obred, nato so ga pospremili na pokopališče. Mrliški voz, ki ga je vleklo 
šest vrancev, je bil obdan z razkošnimi venci, na železni krsti pa sta bili pridani čelada in sablja. Pred mrliškim 
vozom so stopali ranjeni vojaki, ki so se zdravili v bližnji bolnici,39 gasilci iz Gasilskih društev Ormož, Velika 
Nedelja in Loperšice, veteransko društvo iz Miklavža, katerega pokrovitelj je bil grof Wurmbrand, in oddelek 
rudarjev. 40 Za mrliškim vozom so stopali okrožni sodnik in uradniki okrožnega sodišča, mestni župan in občinski 
svetniki in veliko prebivalcev mesta in okolice. Na pogreb je bila povabljena tudi godba pehotnega polka iz 
Maribora, ki pa se pogreba zaradi službenih obveznosti ni udeležila.41 
I Wilhelmov grob na ormoškem pokopališču (na hrbtni strani napis Friedau).42 
Grofica Irma, vdova z dvema 
majhnima hčerama, se je po 
koncu 1. sv. vojne poročila z 
Guidom Georgevitsem. O tem 
obvešča svoje bralce tudi časopis 
Wiener Salonblatt, namreč, da bo 
prav danes, v soboto, 26. 10.2018 
ob 11. uri, v metropolitanski 
cerkvi sv. Štefana na Dunaju 
poroka Irme von Wurmbrand-
Stuppach, rojene von Pongratz, z 
Guidom Georgevitsem von 
A di 43 ppa a. 
Iz istega časopisa lahko med drugim tudi izvemo, da se je leta 1930 grofična Maria, starejša hči grofice Irme, 
zaročila z gospodom Kasimirjem von Sarkozyem.44 Kdaj točno sta Kazimir in njegov starejši brat prišla v Ormož, 
ni znano. Prav tako ni znano zakaj se Kazimir in Maria/Minka nikoli nista poročila. Ištvan (Istvan Sarkozy de 
Nadasd) se je rodil 6. avgusta 1900, Kazimir (Kizmer Sarkozy de Nadasd) pa 22. septembra 1902 v kraju Velence 
na Madžarskem. Njun oče, Istvan Ferenc Janos Janos Jozsef Hippolyt Kasimir Zichy de Zich et Vasonkeo, je bil 
poročen trikrat. Z ženo Melanie Steiger Daroczi pa je imel sina Ištvana in Kazimirja.45 
38 18. julij 1915. Op. avtorice. 
39 Danes Psihiatrična bolnišnica Ormož. Op. avtorice. 
40 Irmin oče Oskar von Pongratz je imel na Hrvaškem (blizu Maruševca) rudnik. Domnevam, da so se ti zaposleni udeležili 
pogreba. Op. avtorice. 
41 Grazer Tagblatt, letnik 25, št. 203, 23. julij 1915, str. 2. [online]. Dostopno na: http://anno.onb.ac.at/cgi-content/anno?aid= 
gtb&datum=19150723&query=%22Grazer%22+%22Tagblatt%22+%2223.%22+%22juli%22+%221915%22&ref=anno-search. 
Pridobljeno 30. 5. 2019. 
42 Iz tipkopisa. 
43 Wiener Salonblatt, letnik 49, št. 43, 26. oktober 1918, str. 7, [online]. Dostopno na: http://anno.onb.ac.at/cgi-content/anno?aid= 
wsb&datum=19181 026&query=%22Wiener%22+%22Salonblatt%22+%2226. %22+%220ktober%22+%221918%22&ref=anno-
search. Pridobljeno 1. 6.2019. 
44 Wiener Salonblatt, letnik 61, št. 23, 9. 11. 1930, str. 8, [online]. Dostopno na: http://anno.onb.ac.at/cgi-content/anno?aid=wsb& 
datum= 193011 09&seite=9&z00m=33&query=%22Wiener%22%2B%22Salonblatt%22%2B%229. %22%2B%22november«>A,22% 
2B%221930%22&ref=anno-search. Pridobljeno 1. 6. 2019. 
45 Dostopno na: https:llwww.geni.com/people/lstv%C3%A1 n-S%C3%A 1 rk%C3%B6zy-de-N%C3%A 1 dasdl 
6000000009385956322, pridobljeno 26. 6. 2019. 
33 
IPosinoV!Jenec Ka~mir. Na hrbtni stranijotograft.jeje letnica 1947. Last Marije Lth. 
Grofovska družina je rada vabila v goste; poleti 1930 je na 
obisk v ormoški grad prišla baronica Valerie Mengresen s 
svojo hčerko Marietto.46 Za božič istega leta pa sta gospod 
Guido in gospa Irma vabila na lov. 47 Avgusta 1932 sta 
grofični Maria in Flora obiskali svojo babico Floro 48 
Wurmbrand, roj. von Pongratz, v kraju Portschah am 
Worthersee (poreče ob Vrbskem jezeru).49 
Grofica Irma je takoj po 2. svetovni vojni bila za nekaj 
časa zaprta v zbirnem taborišču Hrastovec pri Lenartu. 
To taborišče je delovalo od druge polovice maja do 6. 
septembra 1945. M. Toš v svojem članku navaja pismo 
dipl. ing. Martina Mastena, ki opisuje svojo izkušnjo iz 
tega taborišča. Piše tako: »Zaprli so me nekega večera po 
končani 2. svetovni vo/ni in me skupqj Z ženo zaprli v sodnijske 
zapore v Ormo~. IZ Ormoža so nqju odpelJali v Hrastovec. V 
našem transportu so bili tudi ormoška groftca) '!Jen soprog in dva 
posinovlJenca ter še nekqj Ormožancev. Namestili so nas v grad 
Hrastove0 v sobi poleg mrtvašnice. <10 
Grofica Irma je umrla 1. januarja 1970. V Tedniku je bila krajša vest »Ormožani so se poslovili od Irme 
Wurmbrand«. Avtor članka piše, da so v nedeljo, 4. januarja popoldne, Ormož ani na zadnji poti pospremili zadnjo 
lastnico ormoškega gradu - Irmo Wurmbrand-Georgevits. Avtor navaja, da je bila stara 87 let
51 
in da je kljub 
nekdanjemu bogastvu skoraj obubožala in zbolela. Skrbstveni organ občinske skupščine Ormož naj bi ji plačeval 
negovalko, ki je skrbela za njeno preskrbo. Že nekaj let zapored naj bi bila priklenjena na posteljo. Hčerka iz 
Miinchna se je udeležila pogreba skupaj z drugimi sorodniki. Nadalje avtor piše, da je bila pokojnica velika 
ljubiteljica umetnosti, zbiratelj ica umetniških del ter ljubiteljica rož in hortikulture nasploh. O tem pričajo 
umetnine, ki jih je hranila, in ormoški park, ki je njena dediščina. V žalnem sprevodu naj bi bilo tudi nekaj njenih 
delavcev. Posmrtne ostanke so shranili v družinsko grobnico, kapelo v ormoškem parku.
52 
46 Wiener Salonblatt,letnik 61, št. 15,20.7.1930, str. 9, [online]. Dostopno na: http://anno.onb.ac.at/cgi-content/anno?aid=wsb& 
datum=19300720&query=%22Wiener<>Al22+%22Salonblatt%22+%2220. %22+%22juli%22+%221930%22&ref=anno-search. 
Pridobljeno 1. 6.2019. 
47 Wiener Salonblatt,letnik 62, št. 2,18.1.1931, str. 13-14, [online]. Dostopno na: http://anno.onb.ac.at/cgi-content/anno?aid= 
wsb&datum=1931 0118&query=%22Wiener%22+%22Salonblatt%22+%221931 %22&ref=anno-search. Pridobljeno 1. 6. 2019. 
48 Flora von Wurmbrand-Stuppah rojena von Pongratz (16. 5.1861-24.8.1950), mama grofa Wilhelma. 
49 Wiener Salonblatt, letnik 63, št. 18, 28. 8. 1932, str. 3, [online]. Dostopno na: http://anno.onb.ac.at/cgi-content/anno?aid=wsb& 
datum=19320828&query=%22Wiener%22+%22Salonblatt%22+%2228.%22+%22august%22+%221932%22&ref=anno-search. 
Pridobljeno 1.6.2019. 
50 Marjan Toš: Zbirno taborišče Hrastovec pri Lenartu, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 74/39, številka 3-4, 2003, 
str. 443. 
51 Grofica I rma je bila rojena 21. maja 1886, torej bi bila maja 1970 stara 84 let. Op. avtorice. 
52 Ormožani so se poslovili od Irme Wurmbrand, Tednik,leto XXII, št. 1,8.1.1970, str. 14, [online]. Dostopno na: 
https:llwww.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-MJJOR80Rl?euapi=1&query=%27keywords%3dtednik++1970%27&sortDir= 
ASC&sort=date&pageSize=25. Pridobljeno 1. 6. 2019. 
34 
Spomini Ormožanov na življenje zadnjih ormoških grofov 
Rado Kukovec je svoje spomine na ormoško graščino in grofico Irmo leta 1990 tudi zapisal. Tipkopis 
»Ormoškagospoščina« hrani Ljuba Fišer, ki mi je ljubeznivo posodila zapis, po katerem sem povzela spodnje 
podatke. Ohranila sem slog in dejstva, ki jih navaja. Ponekod sem dodala opombo, kjer se njegovi podatki 
razlikujejo od drugih. Piše tako: »Največja nesreča za ormoško gospodo je bila smrt mladega grofa Viljema, ki je 
padel na ruski fronti v Galiciji. Žalovanje je v tistih časih bilo nepopisno, saj je še živeča priča izpovedala, da je bila 
grofovska gospoda med svojo služinčadjo zelo priljubljena. Grofovski so bili tudi zaščitniki revežev, ki so jim 
nudili stanovanja na svojem marofu. Tako je služinčad o svojih gospodarjih govorila vse lepo in spoštljivo. 
Grofica Irma Wurmbrand je bila častna sestra v ormoški bolnici križarskega reda, kjer je negovala ranjene oficirje 
višjega stanu, da si je laj šala srčne bolečine ob izgubi svojega ljubljenega mladega moža. 
ISestre v ormofki bolnifnici, Irma tretja Z /eve, v drugi vrsti. Last Marije Lah. 
Njen drugi mož Guido Georgevits je bil 
tudi vojni invalid, imel je delno 
amputirane noge, eno nad gležnjem, na 
eni nogi pa je bil brez prstov. Poškodbe je 
utrpel zaradi zmrzali na ruski fronti leta 
1917. Po pripovedovanju prič je bil 
gospod Georgevits do svojih podrejenih 
zelo strog. Bil je hud sodnik in dober 
plačnik. 
Siromašni kmečki ljudje brez zemlje so 
od prve svobodne države (Kraljevine 
Jugoslavije) mnogo pričakovali, dobili pa 
bore malo. Agrarna reforma ni rešila 
njihovega problema. Zadnja ormoška 
grofica je s to reformo od 578 ha svojega posestva izgubila samo 43 ha zemlje, ki je bila razdeljena. Zanjo je bilo 
usodno leto 1945, ko ji je bilo po novih zakonih odvzeto vse premoženje. Grad je prevzela v upravljanje uprava 
Državnih posestev Ormož. Grofico so preselili na grajsko pristavo v gozd Koračice, imenovano Novi marof. 
Gospa grofica je tam pridno gospodarila in gojila zelenjavo. Pridno pa ji je pomagal posinovljenec Casimir. 
Starejša hčerka Minki je bila zaročena z vnukom svetovno znanega proizvajalca Jackarda iz Francije,53 s katerim sta 
se leta 1943
54 
smrtno ponesrečila v Opatiji, kjer so imeli svojo hišo. Bila sta brez otrok. 
Mlaj ša hčerka, ki so jo ljubkovalno klicali Florika, pa živi v Munchnu in ima že tri55 odrasle otroke. 
V mladosti sta kontesi imeli tudi hišno učiteljico Olgo Bratanič. Družbo pa jim je včasih delala tudi gospodična 
Zdenka, hči odvetnika dr. Bana iz Ormoža. 
Zadnja leta je grofica Irma preživela v Kuharičevem stanovanju, zato ker jih je povezovalo prijateljstvo, pa tudi 
zaradi osamljenosti ni mogla več ostati na Novem marofu in tudi zaradi poslovnih odnOSOv. Razlog je bil tudi v 
tem, da je grofica leta 1928 prodala Ludviku in Mariji Kuharič svoja poslopja. Po domače 'Hospital,' ki ga je leta 
1573 ustanovil Luka Szekely za 12 siromašnih oseb. Po letu 1928 je gospoščina reveže naselila na marofu. 
53 Ta podatek ni preverjen. Op. avtorice. 
54 Dejansko se je ta prometna nesreča zgodila leta 1941. Op. avtorice. 
55 Po pripovedovanju gospe Hildegard Hergula naj bi Flora imela samo sina Petra. Podatka do objave nisem uspela preveriti. 
35 
Tako se je v Ormožu prenehalo grofovstvo in grajska gospoščina. Grad pa še stoji in kljubuje zobu časa in čaka 
nujne obnove kot kulturni spomenik. Danes v gradu gostujejo nekatere službe Skupščine Ormož, 
družbenopolitične organizacije in delček zgodovinske muzejske zbirke.« 
Nadalje g. Kukovec opisuje, kako so ormoško grajsko gospodo doživljali on in drugi, rojeni po letu 1920. 
»V naših mladih časih je bil grad obzidan. Zid je segal od začetka spodnjega dela kolodvorskega hriba in je potekal 
do grajskega vhoda na mestu, kjer je današnji vhod. Le da so takrat bila tu vrata in čuvaj nica, v kateri je bival 
gospod Mazhold. Od tu je zid potekal po današnjem pločniku bencinske črpalke, Kolaričeve in Horvatove hiše in 
knjižnice. Tu za knjižnico, med hišo knjižnice56 in steklarske delavnice, so še danes vidni ostanki zidu v višini cca. 4 
m.57 Nato je zid potekal po sedanji Ljutomerski c. do grajske vrtnarije. Grajska vrtnarija, rastlinjak, je bil po 2. sv. 
vojni porušen, gospodarski del pa spremenjen v stanovanje, v hišo, na kateri je še danes sončna ura iz tistih časov. 
Zadnji vrtnar te vrtnarije do leta 1948 je bil Mihael Jambrekovič. Pred njim pa so se tu zbirali in menjavali svoje 
izkušnje vrtnarji iz Opeke, gospod Jakob Kukovec, Anton Žunec in vrtnar grofa Varadyja gospod Slavek Hrnčič. 
I 
Grqjski vrtnar Slavek Hrnčičje po pripovedova,yu Marije Lah dobil od 
grrfov Varadijev posest na Hrvaškem (otok Virje) in si tam postavil hišo 
ter uredil vrtnarijo. Last Marije Lah. 
V tem grofovskem rastlinjaku je bilo mnogo eksotičnih rastlin in tu 
so se začele gojiti zelenjavne kulture, ki jih preprosti ljudje še niso 
poznali oz. uporabljali, npr. paprika, paradižnik, melancani in drugo, 
kar je popestrilo jedilnik grajske kuhinje. I
Irmina stargJa hčerka Minki (M.arija). Fotografija je nastala v 
tridesetih letih, 1941. leta se je smrtno ponesrečila v avtomobilski 
nesreči v Opatiji. Last Marije Lah. 
Lovski čuvaj in gozdar je bil gospod Zorjan. Grajska gospoda je imela veliko stanovskih prijateljev in je tudi v 
svojih loviš čih prirej ala velike love. Za gonjače so bili fantje in mladeniči iz družin, ki so stanovale na marofu; ta je 
obsegal preko 100 ha. Tu je bilo tudi lovsko bivališče, pristava, iz prve polovice 19. stole~a, opremljeno z lovskimi 
trofejami in antičnimi predmeti, ki so jih prinesli v dar lovci iz drugih dežel. Leta 1947 me je v to bivališče povabil 
gospod Casimir in mi v dar ponujal kitajski gong, vendar ga nisem sprejel. 
56 V tej zgradbi, ki je bila zgrajena leta 1920, je danes Ljudska univerza Ormož. 
57 Danes se ve, da gre na tem mestu za ostanek (srednjeveškega) mestnega, ne grajskega obzidja. Op. urednice. 
36 
Na marofu so stanovali Vrečarjevi, Puklavčevi, Gečevi in Puntigamovi, ki so se * preselili leta 1931, ko jim je 
pogorela hiša. Njihova hči Angela je od svojega 14. leta služila na gradu kot sobarica. Nekoč je izjavila, da lahko o 
grajski gospodi reče samo dobro. Ona je bila spoštljiva do njih, oni pa so njo spoštovali kot dobro delavko in so jo 
nagrajevali. Bila je kot član družine, samo da ni jedla za isto mizo. Grajska kuharica pa je bila dolga leta Trezika58 
Golubič. Njen mož Blaž pa je bil »kamerdiner« oz. strežaj. Mlado Treziko so poslali v kuharsko šolo k sestram 
uršulinkam v Maribor. Strežaj Blaž pa se je svojega poklica izučil pri drugih boljših družinah, družbah in pri drugih 
grofih. Ob slavnostih, nedeljah ali praznikih in ob obisku gostov, je stregel v livreji (slavnostni obleki). 
Starejši so govorili, da, odkar je v Ormožu elektrika, v gradu 
vedno gori luč. Da grofovski celo noč bedijo, zjutraj gredo spat, 
opoldan imajo zajtrk, kosilo pa zvečer. Ko sem bil mladenič in 
sem ponočeval, sem videl v sobanah gradu goreti luč ob vsaki 
uri.« 
Piše tudi, »da je izvedel, kako v gradu igrajo nove igre s kartami 
- tarok, preferans0
59 
in bridž. Imeli so tudi zabave s svojimi, po 
stanu enakimi, prijatelji. V eni izmed številnih sob pa so igrali 
tudi namizni tenis, kar je bila njihova priljubljena igra. Imeli pa 
so tudi družabne igre in večere, na katerih se je zbirala smetana 
graj ske elite iz sosednjih bližnjih in daljnih grofij. 
Imeli so tudi svoje teniško igrišče, kjer je bil pobiralec žogic 
kasnejši jugoslovanski prvak v tenisu in svetovno znani tenisač 
F . P v 60 ranJo uncec.« 
Kukovec omenja tudi, »da je imela grofovska družina prva v 
Ormožu osebni avtomobil, ki je bil za leto 1929 velika 
zanimivost. Avtomobil znamke Tatra so naročili iz Budimpešte. 
Tudi Otto, sin ormoškega »industrialca« usnjarja Ferdinanda 
Kralja, si je nabavil osebni avtomobil, da bi bil bliže grajskim 
I
Zakonca TereiJja (po domaee Trezjka, dek/iJki priimek in BIaZ kontesam. Pravijo, da se je nadišavil in zahajal na igranje tenisa s 
Go/ubit leta 1940. Drugi zenski sta bili najbrž tudi zaposleni v k t . . k . . v v "'{ T d fi . I . . bil v v 
,1.." du T "" >" .. Lah on esanu na graJs o 19nsce. ven ar pa gro Cl rm1 ru vsec, ormos"",m gra . LJAJi 1 Y<arye . 
ker ni bil grofovskega stanu, zato je včasih prihajal naskrivaj . 
Na sploh pa je grajska gospoda tudi v času krize po letu 1930 živela razkošno, na »veliki nogi« preko svojih 
zmogljivosti. Zato so si občasno iz Budimpešte naročili poseben, razkošen vagon in se popeljali v Benetke in 
Monte Carlo na igranje rulete oz. na francosko riviero na počitnice. Počitnice so sicer imeli vedno. Morali pa so 
zato menjati okolje, nakupiti oblačila in toaletne potrebščine in zapraviti denar. Zgodilo se je tudi, da so se s 
potovanja domov vrnili »suhi kot poper.« Zato so se tudi zadolžili in začeli prodajati nepremičnine. 
Del parcel je odkupil trgovec Tomaž Kosec, ki je leta 1934 zgradil stanovanjsko hišo s trgovino in s tem posegel v 
zavarovani prostor grajskega parka. Grofica je prodala tudi vinograd v Litmerku in del gozda Stolenšak,61 ki ga je 
odkupil trgovec Avgust Gotwajn iz Ormoža. Grofija je prešla v prisilno upravo in za upravitelja je bil odrejen 
mladi ekonomist Martin Skoliber iz Pušencev. Grofica je nadalje prodala vinograd Gomilo v obsegu 100 ha, ki ga 
58 Trezika oz. Terezija. Op. urednice. 
59 Igra s kartami, ki je podobna bridžu. Op. avtorice. 
60 Franjo Punčec (25.11.1913 - 5.1.1985) se je profesionalno ukvarjal s tenisom v letih med 1931 in 1950. 
61 Stolenšakje gozd, ki se razprostira od konca vasi Dobrava proti Litmerku. Domačini ga še danes tako imenujejo. Op. urednice. 
37 
je odkupil gospod Gustav Ozmec, vinski trgovec iz Ormoža. 
Od leta 1960 je bil grad le delno obnovljen in danes62 spet kliče po obnovi. V veliki dvorani so že v zidovih 
razpokline in propada tudi bogata štukatura. Posebne obnove je potreben grajski stolp, v katerem so porušene 
stopnice. Opeka na strehi grajskega stolpa, v katerem je tudi ročno kovana stolpna ura, pa zamaka. V grajskem 
stolpu je bil tudi zvon. Ni mi znano, iz kakšnega razloga je na njem nastala razpoklina in kdaj so ga premestili na 
zvonik »farne« Cerkve sv. Jakoba v Ormožu. Premestili so ga zato, ker je mali zvon manjkal zaradi vojne rekvizicije, 
ko so vojaške oblasti te male zvonove uporabile za ulivanje topovskih granat. 
Omenil bi, da so vsi umrli grajski družinski člani Wurmbrandovih od Viljema dalje pokopani v grobnici grajskega 
parka v Ormožu. Kapelica, grobnica, je bila zgrajena leta 191463 in je slabo vzdrževana in potrebna popravila. 
Novi lastniki, ki so podedovali vse ime*, bi morali imeti toliko pietete do pokojnikov, ki so bili kljub fevdalizmu 
nosilci kulture in hortikulture, ki jo bodo uživali še naši zanamci, da bi morali najti sredstva za namene 
vzdrževanja. 
Druga anomalija, ki pa se je pripetila po vojni, okoli leta 1960, pa je ta, da so delavci gozdne uprave pustošili po 
grajskem parku. Posekali so več iglavcev, metasekvoj (listopadni iglavci) in japonskih macesnov. Odgovorni za to 
so se opravičevali na nevednost sekačev / gozdarjev, misleč, da so drevesa suha. Ob tem pa se je pojavil sum, da je 
»nekdo« potreboval »žlahtni«les za svoje pohištvo.«64 
Tudi Hildegard Hergu1a je bila precej povezana z grofovsko družino. Kot otrok je preživela veliko časa v gradu. 
Ker so imeli njeni starši v lasti gostilno in mesnico, je občasno nosila meso tudi v grajsko kuhinjo. Gospa, ki se tega 
obdobja spominja zelo jasno, je povedala veliko o tem času, a po mojem mnenju sem ji zastavila premalo vprašanj. 
Pri pogovoru sva sicer preskakovali teme, a zapisala sem jih po vrsti, kot sva se pogovarjali. 
»Včasih smo imeli gostilno in mesnico in zato sem pogosto nesla meso v grad, drugače so to delali pomočniki. 
Graščaki so imeli svojo vrtnarijo in so svoje izdelke oz. pridelke prodajali. Grofica je tudi delala v vrtnariji, 
predvsem pri rožah. Za ostalo so skrbeli delavci. 
Kazimir in Ištvan sta bila sina sestrične grofice Irme. Živeli so malo izven Budimpešte. Njuna starša so ubili Rusi 
pred njunimi očmi, a uspelo 
jima je pobegniti, saj jima je 
bilo vse odvzeto. Prišla sta 
sem Cv ormoški grad) in 
ostala tukaj. Pomagala sta 
delati. Kazimir je bil bolj za 
notranja dela, Ištvan pa je bil 
drvar, logar in kuhar, bil je 
zelo nadarjen fant. 
Imeli so posest v Koračicah; 
tam je bil en logar, ki je skrbel 
za gozdove in gozdno 
gospodarstvo. Imeli so tudi I
Nagrobna p1o1ča na ptlffskem pokopalžlču priča, daje Iltvan pokopan na Ptuju. Umrtje 1953. leta. 
Foto: Ana Jamf.ekoviE. 
62 Danes - mišljen čas njegovega zapisa, torej oko leta 1990. 
63 Glede na podatke, da je dala grofica Irma truplo svojega prvega moža pripeljati julija 1915 v Ormož in ga pokopati na 
ormoškem pokopališču, se poraja vprašanje, ali je bila leta 1914 ta kapelica v ormoškem parku že zgrajena. Op. avtorice. 
64 Rado Kukovec: Ormoška gospoščina, 19. 10. 1990, tipkopis hrani Ljuba Fišer. 
65 Op. urednice. 
38 
njive, za katere je ta logar skrbel. 
Po vojni so bili zaprti v Hrastovcu, ne vem, za kako dolgo. Po vrnitvi so se preselili v Kubaričevo stanovanje. Eno 
majhno sobico sta imela Kazimir in Ištvan, drugo pa je imela ona. Ištvan je umrl na Ptuju v bolnici. Kazimir je 
umcldoma. 
Družina Wurmbrand je bila iz avstro-ogrske monarhije in v tistem času se je govorilo nemško. V šoli so se učili 
tudi slovensko in madžarsko, moja babica pa se je naučila nemško, hrvaško in slovensko. Flori je živela v 
Miinchnu, ko ji je umrla mama. Ob obisku v Ormožu je stanovala pri nas. Prosila je mojega moža, naj poišče 
advokata, da bi pridobila tisto pohištvo, ki je še ostalo v gradu. To si je kasneje odpeljala. Prišla je s sinom, imela je 
enega sina, Petra. Ko je bila tukaj, je dala urediti kapelico, ker je bila vsa zaraščena in je notri vse zatekalo. Moj mož 
ji je priskrbel dva zidarja. V se, kar je bilo notri, vse sakralne slike in sakralni predmeti, je izginilo. Enkrat mi je Flori 
pisala za božič. Zahvalila se je, ker je dobila vsaj nekaj pohištva svoje mame za spomin. »Le kje je zdaj to?» se je 
večkrat spraševala sogovornica. 
Takoj po vojni so bili v gradu Bolgari, nato partizani in nato so bila tam stanovanja. Grad so prezidavali in naredili 
pravo razvalino. Kasneje pa so to vseeno popravili. 
En trakt nad glavnim vhodom je imela sestra gospoda Georgevitsa, baronica Turkovič." Ona je prosila moje 
starše, naj me dajo njej v skrb kot nadomestno hčerko. Bila sem stara okrog 6 ali 7 let. Kazala mi je oblačila in 
pomagala sem ji pri oblačenju. Vedno mi je dajala sladkarije, največkrat čokolado. Imela je lepe bluze, kombineže 
in čipkaste hlačke, kar je bila takrat velika redkost. Jesti so ji nosili v sobo, včasih pa je jedla z grofico in njeno 
družino. Leta 1944 je odšla v vilo na Bledu. Od tam so jo zaprli v lager in nismo je več videli. 
Ob strani v jedilnici je billi&, s katerim so povlekli hrano v jedilnico. Tam je bil Blaž (Golubič), ki jim je serviral 
hrano. Bil je tudi neke vrste »bodyguard«. Jedli so enostavne, a dobre jedi. Velikokrat je bil fižol, pa špinača. Vedno 
pa je moralo biti meso, včasih govedina, včasih teletina. Najraje so imeli sveža telečja jetra. Ko smo imeli v mesnici 
koline, smo še topla jetra nesli v grajsko kuhinjo, da so jih pripravili. Imeli so tudi veliko peciva, to pa je moralo biti 
vedno na voljo. 
Osebje je plačeval Blaž, grofica mu je dala denar, on pa jih je vse izplačal. Bil je pomembna oseba, a je bil zelo 
dostopen človek. 
Grofica je bila že od malega vzgojena, da je bila malo »hoh«. Bila pa je kljub temu zelo dostopna in spošdjiva oseba. 
Bila je priljubljena tudi pri delavcih. 
Graščino je dobila od svojih staršev za poročno darilo. Veliko ljudi je bilo zaposlenih; tu je bil stari marof, pa 
vrtnarija in grad. Služabniki so živeli v tistem delu, ki je sedaj porušen. Tam sta živela tudi Blaž in Trezika. Jaz sem 
rada hodila v grad, tam sem preživela veliko časa. Včasih sem dobila kakšna oblačila, predvsem spodnje perilo. 
Imeli so pralnico, kjer so včasih zamenjali oblačila grofice ume in baronice Turkovič. Ko si je baronica 
pospravljala oblačila, je to opazila in rekla: »Das gehort mir nieht.« 67 In jaz sem morala odnesti to grofici. 
Tam, kjer so poslikave, je bil salon, in v njem je bila velika miza z marmornato ploščo. V času, ko so bili v gradu 
zaprti otroci, so jo prinesli na dvorišče in na njej delili hrano otrokom. Otroci so spali na slami po sobah in hodili »v 
kote na stran«. To je bilo grozno, tega si danes ne moremo več zamisliti. 
Poleg salona je bila kujižnica. Ko so prišli Bolgari, so zmetali kuj ige na dvorišče in vse zakurili. To so bile lepe 
usnjene kujige. Veliko škode so naredili. 
66 Predvidevam. da ima gospa Hergula v mislih sestro Mario Matiido Joanne Judit Georgievits de Apadia. rojeno leta 1886. 
67 To ni moje. Op. av1orice. 
39 
Grofica je imela prostore na južni strani gradu. V pritličju je bila lovska soba (tam, kjer je potem bil vojni oddelek), 
bila je lepo urejena, imela je usnjeno garnituro, dragocene slike in rogovje, še od Wurmbranda. Kdo ve, kaj se je s 
tem vsem zgodilo? 
Na levi, zahodni strani gradu so bile razne sobe za goste, bil je mali salon, jedilnica in spalnice. 
Gospod Guido je bil vojni invalid, največ časa je preživel na starem marofu (v Koračicah) na posestvu, bil je 
strasten ribič. Ker je bil generalmajor v 1. sv. vojni, se je navlekel komande. Drugače pa je bil fini gospod. Po prvi 
sv. vojni je bilo zelo hudo, veliko vojakov se ni vrnilo in žene so ostale same z otroki. Zgrajenih je bilo veliko cest, 
železnic, mostov in prehodov - ogromno dela je bilo vloženega. Vojaki so morali takoj začeti delati, ko so se vrnili 
z vojske. 
Včasih sem šla z njimi na marof. On je vozil kočijo, jaz pa sem z grofico sedela zadaj. Z grofico sva se pogovarjali o 
tem, kako mi je všeč na gradu, kako so mi všeč konji, take bolj otroške zadeve. 
Seveda so bile v gradu kače, to je res. Še jaz sem jim nastavljala mleko. Špajza je bila na severni strani, a je imela 
veliko okno, ki je bilo odprto na južno stran. Tja so prišle kače pit mleko. Ni jih nosila po rokah ali kaj takega, so pa 
ji bile všeč. 
Imeli so tudi psičke, ena se je imenovala Ema in je velikokrat prišla h grofici. Imeli so tudi veliko konjev, večinoma 
so bili delovni konji. Imeli so tudi štiri jahalne konje, Gidran in Adolf sta se imenovala dva, za druga dva sem pa 
pozabila. Velikokrat sem ju cartala in jahala. Gospod Guido me je dal na konja in me gnal v krogu. Grofica ni jahala 
konja, nikoli je nisem videla, so se pa veliko vozili s kočij o, po navadi na stari marof. 
Enkrat, ko je grofica že umrla, sem bila v gradu Maruševec in tam je bila njena soba še vedno urejena kot v njeni 
mladosti.« 
Marija (Marica) Ivanuša je tako pripovedovala: »Moja teta 
Terezija Golubič je bila glavna kuharica v gradu. Za kuharico 
se je učila tudi v Berlinu, tja jo je poslala grofica. Terezija in 
njen mož Blaž sta živela v gradu. 
V Godenincih so grofje imeli stari marof, kamor so hodili 
lovit. Tam je bil moj dedek Matija Piberčnik oskrbnik. Moji 
stari starši so živeli na posestvu in skrbeli zanj. Ko je prišla 
grofovska družina, jim je babica kuhala domače jedi. Dedek 
je imel v oskrbi konje, da jih je lahko odpeljal v Ormož. 
Okoli leta 1953 sem bila na počitnicah pri babici v 
Godenincih, babica je takrat kuhala za grofovsko družino, ko 
so bili tam. 
Hrvatice so prišle delat na vrt, jedle so koruzni kruh in »gris«, 
ki so si ga prinesle s sabo. Spomnim se, da so na vrtu bile 
gladiole, maline, solata. Grofica nam ni dovolila jesti jagod, v 
zameno pa nam je dala čokolado. 
I Trezika v Berlinu, ijer se je učila za kuharico. Last Marije Lzh. 
Grofica je bila dobra ženska, bila je prijazna. Ker je bila že starejša, je hodila sklonjena, imela je osivelo glavo. 
Grofica je imela veliko lepega nakita. Rada je imela kače, ki jih je hranila. 
40 
IDmžina Piberčnik 1941. leta. Last Marije Lah. 
Guido Georgevits je delal vabe za ribolov, kar je bilo 
natančno delo. Georgevitz je bil bolj samosvoj, ni imel 
veliko stikov z drugimi, govoril je madžarsko in 
nemško. 
Za časa 2. sv. vojne je grofica pobegnila na Hrvaško -
verjetno v Maruševec. V gradu oziroma v grajski 
pristavi so za časa 2. sv. vojne bili partizani. 
Oblast jim je po vojni uredila Kuharičevo stanovanje, 
ker so jim vzeli grad. V stanovanju je imela tri pse - to 
je bilo okrog 1950. leta - bilo je trisobno stanovanje, v 
vsako sobo se je šlo s hodnika, pa velika miza je bila 
notri. Malčka (Amalija Skoliber) jim je kuhala kosila, 
moja teta Terezija pa jim je kuhala večerje. Kazimir je 
prišel k Tereziji prosit, naj jim kuha. Grofica je najraje 
jedla snežene kepe (schneeknokrli), to je sneg iz 
beljkov, kuhan v mleku, v katerem je vanilija in sladkor. 
To je sladica. 
Spomnim se, da je na grofičinem pogrebu bilo zelo 
mrzlo. Hči Flora ji je prinesla dva venca plastičnih rož 
(prve plastične rože, ki jih pomnim), narcise in irise.« 
I 
Irmina dmžina je bila velika !Jubite!Jica psov, o čemerpriča prenekatera fotografija. Trezika Golubič s psičkom Dickijem, 6. junij 1943 na fotografiji levo. 
Desno je BlaŽ Golubič s psičkom Mikijem leta 1941. Foto Hossian. Last Marije Lah. 
41 
I Grqjski delavk; s psičkom. Foto Hossian. Last Marije Lah. 
Frida Lukner ima grofico Irmo prav tako v zelo lepem spominu. 
»Živeli smo na Lenti, pa so nam Nemci vse uničili. Aprila 1945 so 
nas odpeljali v Hrastovec (tudi veliko drugih Ormožanov). Jaz 
sem bila stara okrog šest mesecev. Tam je bila tudi grofica Irma, ki 
si je kuhala čaj. Ostanek čajnega filtra je dala moji mami, da je še 
meni skuhala čaj. S tem je preprečila, da bi dobila griž o, in tako sem preživela. 
Imela me je rada, s staro mamo sta bili dobri prijateljici. V Ormožu smo potem bili sosedi. Mama ji je v zahvalo 
nosila zelenjavo in sadje. 
Bila je zelo prijazna ženska, govorila je nemško. Imela je lepotično piko na levem licu. Imela je lepe prstane in 
nakit. Strastno je kadila, Kazimir tudi. Nosila je siv plašč. Kazimir jo je vedno spremljal, poleti ji je nosil dežnik, da 
ji je delal senco. Lepo se je oblačila. Imela je temne oči, v starosti je postala zgrbljena, imela je starostne pege. 
Guido je težko hodil. V sobici v Kuharičevih štalah (hlevih) je delal muhe za ribarjenje, otroci so ga hodili gledat. 
Guido je bil strasten lovec in ribič. Bolj bogati ormoški lovci so hodili z njim na lov v Godenince. Tudi grofica je 
hodila z njimi lovit. Lovit so hodili čez vikend, imeli so skupne večerje. S kočijami so se vozili na lov. Hodili pa so 
tudi h grofu Varadyju na Hrvaško. 
Tam v gradu, kjer so sedaj orgle (v drugem nadstropju), je bilo shranjeno njeno pohištvo in slike. Hči Flora je prišla 
s sinom Petrom po pohištvo. 
Slišala sem, da je danes grobnica prazna, da je nečakinja vse pokojne odpeljala. 
Kazimir je imel še brata; v Slovenijo sta prišla kot begunca. Grofica ju je posinovila. Mislim, da je Ištvan umrl pred 
Kazimirjem. 
Ljudje so imeli »rešpekt« pred njo, ker je bila grofica.« 
Lidija Ruška in Meta Puklavec 
Meta Puklavec je odraščala v Ormožu, Lidija Ruška se je v Ormož preselila leta 1961. Meta je takole 
pripovedovala: »Imela je spondilozo, to pomeni, da je imela omehčano hrbetnico in se je »puklasto« držala. Bila je 
grbasta, majhna in imela je sive lase. Vedno je bila lepo oblečena. Živeli so precej izolirano, z drugimi se niso preveč 
družili.« 
42 
Udijini spomini so takšni: »Peter Lesjak je bil njen frizer, hodila je k njemu v salon ali pa je on šel k njej. V salonu po 
navadi ni govorila. Spomnim se njenih diamantnih prstanov. 
Ko je še živela v gradu, je imela veliko osebja. Ena služkinja je bila zadolžena, da je vsako jutro počistila vse klopce 
v parku. Grofica je rada hodila na sprehod po parku, tudi po tem, ko ni več živela v gradu. Umrla je pozimi in 
spomnim se, da je bila skoz park, tam pri vinski kleti, očiščena pot do grobnice, da so jo lahko tam pokopali. Ko je 
prišla hči Flora po pohištvo, so selili slike, tapiserije in pohištvo iz gradu - cel vagon avtov je prišel po te stvari. 
Njena starejša hčerka je bila obdolžena vohunstva.« 
Družina Ljubinke Debeljak izvira iz 
Maruševca in gospa mi je tako pripovedovala: 
»Moja teta Irma Visket je živela v Maruševcu 
in je šla v tamkajšnji grad delat k družini 
Pongratz, da se je izučila za kuharico. V 
bližnjem kraju Ladanje je imel Oskar von 
Pongratz rudnik lignita, kjer je bil moj dedek 
delovodja. 
Teta Irma je v gradu Maruševec delala od leta 
1936 do leta 1938, kjer se je izučila dunajske 
kuhinje. Nato je na priporočilo Oskarja 
Pongratza prišla delat v grad Ormož h grofici 
Irmi, kjer se je izučila madžarske kuhinje. 
V tistem času so bile tri kuharice v gradu -
moja teta Irma, Alojzija Zorjan in Trezika 
Golubič. Teta je živela v gradu in je imela naziv 
Kammerzofa68 in je zato bila v bolj osebnem 
stiku z gro fico. Verjetno sta se posvetovali tudi 
o jedilniku. Ko so dobili obiske, so morali 
pravilno postaviti in pripraviti mizo. Veliko se 
je dalo na ceremonije. Na gradu so kuhali same 
specialitete, česar mi nismo poznali. Jedli so tudi polže. Že v Maruševcu so delale tudi sladoled. Včasih se jim je 
tudi kaj ponesrečilo, a so vedno nekako uspeli rešiti vse, da je bila hrana okusna in primerna za na mizo. Vesela sem, 
da me je teta naučila veliko stvari, kako okusno skuhati. 
Spomnim se, da so z vozovi vozili led v klet, dobili so ga pozimi na Dravi. Tam, kjer je sedaj hotel, so imeli 
ledenico, kjer so ga shranjevali. Verjetno so ga lahko uporabljali vse do pole*. 
Grofica je bila dobra ženska in je imela srce za reveže. Ker je vedela, da sorodniki moje tete živijo v pomanjkanju 
(med vojno), je vedno dovolila, da je teta vzela hrano in jo v košarah za lignit prešvercala na drugo stran Drave. 
Takrat so premog spravljali preko Drave v košarah na žičnici, ki je bila speljana preko reke. 
Oskar von Pongratz, oče grofice Irme, je bil tudi dober človek, bil je dober gospodar in vsi so ga spoštovali. Po 
vojni so mu vse vzeli69 in ostal je čisto brez vsega. Vendar ni hotel oditi od tam. Kmalu zatem je umrl, ne vem pa, če 
68 Kammermiidchen, Kammerzofe - iz nemščine, pomeni spletična. Spletična je bila služabnica za osebno strežbo plemkinji. 
Op. avtorice. 
69 Oscar von Pongratz je umrl 21. 9. 1945. 
43 
je pokopan v grobnici v parku. 
Ko je grofica živela v Kuharičevem stanovanju, sta se z mojo teto Irmo večkrat srečali in vedno sta se pozdravili. 
Grofica je bila spošdjiva do moje tete. Spomnim se, da je bila vedno urejena, imela je veliko prstanov in urejeno 
frizura. Imela pa je tak kadilski, moški glas. 
Naš dedek, gospod Havlas in Guido Georgevits so skupaj hodili na ribičija. Georgevits je bil strasten ribič, po 
Ormožu se je veliko vozil s kolesom. Havlasavi pa so jim v grad vozili hrano. Pa tudi drugače so se družili. 
Ne vem pa, kdaj točno sta v Ormož prišla brata Kazimir in Ištvan.70 Verjetno enkrat v tridesetih.« 
I
Grofičina kuharica Trezika Golubič in Mimica Puklavec, prav tako zaposlena pri grafiti, 1935. leta. 
lAst Marije Lah. 
I
Na hrbtni strani fotografije preberemo: TreiJka in BIaZ Golubič, Pepika (lozifa) 
in Micika? v ormofkem parku, avgust 1938. Foto Elsa. lAst Marije Lah. 
TreiJka Vrečar s sobaricami (Stubenmadchen) v ormofkem grajskem parku I 
leta 1941. lAst Marije Lah. 
70 lštvan Sarkozy, rojen leta 1900, umrl leta 1953, pokopan na starem pokopališču na Ptuju. 
44 
Micika (priimek neif/an) in BlaŽ GolubiE nagrcgskem dvoriffu v Ormo~ leta 1937. 1 
Foto Alto Huber, ljutomer. Last Marije LAh. ..... ...... .a..irii~==-_ ...... -= ............. 
Frančka Breznik je bila vajenka pri Havlasu približno od 1965. leta dalje. Takole je pripovedovala: 
»Še vedno se je živo spomnim, kako je izgledala. Grofica Irma je bila drobna ženska, vedno je imela frizura »nazaj«, 
po obrazu pa je imela močne pege - govorili so, da je to zaradi pudra. Nosila je dolga krila, vedno je bila elegantna 
in urejena. Imela je veliko nakita. Bila je prijetna ženska. 
K Havlasu je hodila za večje praznike, kot sta božič in velika noč, drugače pa ji je Kazimir nosil domov kosila v 
posodah. Takrat ko je prišla v gostilno, smo mi to vedeli vnaprej. Počistili smo babičino sobo, tako se je reklo tisti 
boljši sobi za posebne goste, da se je vse svetilo. Ko je prišla, je jedla tisto, kar je bilo na dnevnem meniju. Ni bila 
izbirčna, vse je rada jedla. Redno je plačevala za hrano. 
Govorila je nemško, vendar je bila z nami bolj redkobesedna. Tudi Kazimir je bil bolj redkobeseden, je pa govoril 
nekaj malega tudi slovensko. Eno roko je imel suho, negibno, tako ob sebi jo je držal. 
Spomnim se, da je prišel v Ormož tudi njen vnuk, takrat je bil v srednjih letih. Mislim, da je bil iz Nemčije.« 
Marija Petran živi v Središču ob Dravi in je kot mladenka hodila delat na Novi marof, v (lovsko) hišo oz. na 
posestvo na Grabah pri Godenincih. Spomni se tega: 
»V Ormožu je grofica že živela v Kuharičevem stanovanju, v gradu pa je bilo še veliko pohištva in porcelan. Tri 
dekleta smo redno hodila v grad čistit in brisat prah. Pohištvo je bilo veliko in temno, na eni mizi je bila velika 
porcelanasta skleda. Na Kuharičevem je imela eno sobo, ki je »gledala« proti gostilni Maček. 
Tu na marofu sem ji pomagala na vrtu in velikokrat mi je rekla: lOva puci pridna. ' Govorila je napol hrvaško. Prišle 
smo zjutraj in se razporedile po vrtu. Delale smo vsak dan. Med dvanajsto in eno uro smo bile proste za kosilo. 
Nekatere so šle domov, druge pa so si prinesle malico s sabo. Delale so Katika Horvat, Micika, Alojzija Veldin, 
Irena. Ko je bila na posestvu grofica, so hodile delat tudi Hrvatice, ki so tu spale. Drugače pa so delale domačinke. 
Na vrtu je bilo največ rož, večinoma narcise, gladiole in neke posebne suhe rože. Narcis je bilo šest različnih vrst. 
To so bile cele grede rož, ki jih je en moški vozil s kamionom nekam v Avstrijo. Tržila je tudi čebulice. Na vrtu je 
rasla tudi rdeča pesa, ki pa so jo sejali bolj pozno, da je bila drobna. Naprej od vrta so bili še travniki in njive. Gojili 
45 
so tudi koruzo. Na posestvu pa so imeli še krave, kokoši in malega konja, ki je vozil samo lepšo kočijo. Bil je take 
lepe temnordeče barve. Po gozdu so bile lepe poti, ob robu gozda pa so bili ribniki in mlake, da smo lahko zalivale 
rože. Na sredi dvorišča je bila velika lipa, na vrtu za hišo pa sta bila dva gabra, ki sta tako zarasla skupaj, da so bili 
pod njimi miza in stoli, kjer je lahko počivala. V tej hiši je imela eno veliko sobo na zadnji strani. Ven je prišla komaj 
okoli dvanajste ure, bila je zelo urejena in našminkana. Zaradi pudra ni imela lepe kože. Nosila je tudi nakit. Bila je 
tudi zelo prijazna do delavk, dajala jim je dobro plačilo. Do nje smo čutili »rešpekt«. Kazimir pa je bil kot neki 
nadzornik oz. vodja del.« 
IPosestvo s hišo v Godenincih. IGrty'ski delavci, ki so delali na groftčinem vrtu. Last Marije Lah. 
Alojzija Rotar, doma iz Obreža je na marof nosila mleko. Priklicala sem ji te spomine: 
»V sako soboto sem na posestvo nesla dve kanti mleka, da je Kazimir posnel dol sladko smetano, nato pa sem 
mleko nesla nazaj domov. Spomnim se velikega vrta in modrih gladiol. Takrat je na posestvu bil lovec in upravitelj 
gozda gospod Vesenjak. V Ormožu je takrat imel tovornjak že Jaka Horvat in verjetno je on hodil na posestvo po 
rože in jih vozil za prodajo. 
Enkrat so prišli sem na marof in je grofica ustrelila našega mačka. Naš ata je pisal grofu (Guidu), da je grofica ubila 
»lieblinga« otrok. Grof mu je odpisal, da si lahko napravi drva za odškodnino. 
Nekoč pa ju je taksist Štef pripeljal do nas - on jih je večkrat pripeljal k nam, nato pa prišel po njih - da sta šla na 
posestvo. Zvečer sta prišla spet do naše hiše in čakala na taksista, ki pa ni prišel. Mi smo prišli pozno zvečer domov 
z dela in smo videli, da grofica in Kazimir sedita za kuhinjsko mizo in čakata. Pa je moja mama rekla, da bosta 
pripravila sobo in naj pre spita pri nas. Grofica se je drugo jutro zbudila in je vprašala mojo mamo, kaj imamo v 
postelji. Moja mama je zaskrbljeno vprašala, če kaj ni bilo v redu. Pa ji je grofica odgovorila, da je bila postelja tako 
46 
mehka in topla, da je takoj zaspala. Mama se je z veseljem pohvalila, da je notri perje, zato je tako mehko. 
Po moje pa je bila grofica zelo prijazna in dostopna ženska.« 
Anica Golob iz Središča ob Dravi je tudi poznala gospo grofico in je tako pripovedovala: 
»Jaz sem hodila v ormoški grad k Treziki Golubič, ki je bila tam kuharica. Skupaj z mojo sestro sta morali iti v 
Berlin delat, zato sem jo poznala in hodila v grad. Ko sem bila tam, grofice nisem nikoli videla. Videla sem jo 
kasneje, ko je živela v Kuharičevem stanovanju. Ko smo šli v nedeljo zjutraj od maše, je z okna gledala dol na nas. 
Po vojni so jim vse vzeli in takrat bi morala priti na Novi marof, ampak grofica ni hotela ~a, zato je ostala v 
Ormožu. Na marof pa je prišel Išti (Ištv:m), ki je tu živel. Kazimir in Ištvan sta bila begunca z Madžarske in ju je 
grofica vzela k sebi. 
Ko so živeli v Kubaričevem, je grof hodil k mojemu očetu, ki je bil nadzornik za ribičijo - preverjal je, da ne bi kdo 
na ČIno lovil rib in je o tem poročal. Z očetom sta bila kolega, pogovarjala pa sta se v slovenščini. Grof je mojemu 
očetu večkrat rekel, da bodo še vse posestvo dobili nazaj. 
Moj mož je bil gonjač - )}trejbač« na lovu. Enkrat so se s kočijo odpeljali na jago. Ko so začeli, je Kazimir obstrelil 
grofičinega psa in jaga je bila takoj končana. Grofica je imela malo puško kalibra 20. 
Bila je dobra do svojih delavcev. Kubarici Alojziji Zorjan je kupila poročno obleko. Ta kuharica mi je enkrat 
pravila, da je morala vsak dangrofičnim psom kuhati koruzne žgance.« 
Štefka Hartman (mama Manice Hartman) z Dobrave je tudi povedala nekaj svojih spominOv. 
»Terezija Hartman je bila teta mojega moža Franca Hartmana in je delala kot perica v ormoškem gradu pri zadnji 
lastnici ormoškega gradu Irmi Wurmbrand. Skupaj z njo je prala tudi perica iz okolice Pušencev Lujzika (Lojzka) 
Zorjan. V grad je hodila Terezija prat še kot »dikJina«, ok. 1930. leta; ko je spoznala Matija Antonoviča, se je 
omožila in ni več hodila * delat. Pralo se je vse na »riplanko«, najbrž z vodo iz grajskega vodnjaka. Milo so delali 
sami iz »lagenštajna«.« 
Tudi Viljem Vesenjak iz Maribora (roj. 1953) je ob obisku ormoškega gradu avgusta 2019 dodal nekaj novih 
podatkov o ljudeh, ki so bili blizu grofovski družini. Viljemava pradedek in prababica, kot tudi dedek in babica, sta 
dobro poznala lrmino družino, saj so zanjo delali. Podatke sta zbrala Viljemov oče in Viljem, v publikaciji pa sem 
jih zapisala urednica pričujoče publikacije. 
»Viljemova pradedek in prababica Alojz (Alois) Vesenjak in žena Marija (dekliški priimek Ritonja) sta takoj po 
poroki živela na naslovu Grabe 40 v Središču ob Dravi, nakar sta se preselila na Stari Marof (obsegal je 
stanovanjsko in gospodarsko poslopje), ki je bi v lasti ormoške grofice. Od Središča je bil oddaljen približno tri do 
štiri kilometre, od najbližjega naselja Godeninci pa cca tri km. Na Starem Marofu so imeli v najemu posestvo, ki je 
ležalo med gozdovi in bilo prav tako grofovska last. Alojz je tam opravljal službo logarja vse do vojne. Družina je 
obdelovala veliko zemlje, redili so pet mv in deset svinj. Imeli so tudi služkinj o Terezijo (freziko) in gluhonemega 
hlapca, ki je pasel krave. Lakote niso poznali, saj je bilo vsega dovolj, mesa, mleka, jajc in kokoši. Največkrat so bili 
na mizi koruzni žganci z mlekom. Alojz je kot logar (gozdar) vešče znal ravnati s puško, žena Marija pa je bila 
skrbna gospodinja in mati. 
47 
V zakonu se jima je rodilo kar devet otrok (Viljem, Stanko, 
Maksimilijan, Franjica, Josef, Marija, Alojz, Franc Jakob in 
Janko). Sin Franc Jakob je bil poročen s Slavico (dekliški 
priimek Trstenjak) in je prav tako opravljal poklic gozdarja. 
Med drugo svetovno vojno je bil vpoklican v nemško voj sko, 
kjer je na bojišču v Romuniji umrl. Žena Slavica je večkrat 
hodila pomagat njegovim staršem na Stari Marof. Slavici sta 
ostala v lepem spominu tudi njena svakinja Marija (Mija), 
poročena Breznik, in tast Alojz, ki je svoje vnuke ob slovesu 
vedno prekrižal (blagoslovil). Alojz je umrl 25. 3. 1948. 
Pravili so, da je bil oster kot nož in dober kot kruh. Po njegovi 
smrti je žena Marija odšla s Starega Marofa, nekaj časa je 
živela pri hčerki Mariji (Miji), še najraje pa pri sinovi ženi 
Slavici. Rada je zahajala v gozd in tam jokala za umrlim 
možem; pogosto je imela navado reči »vsak zna svoje«. 
Pokopana sta na pokopališču v Središču ob Dravi. 
I 
Marija Vese'!Jak (rrj. Rito'!Ja, 1879. leta) in 
pravnuk Vigem Vese'!Jak (rrj. 1953). 
IZakonca: AlrjZ Vese'!Jak (roj. 1871) in 
!Marija Vese'!Jak (roj. Rito'!Ja, 1879. leta). 
Kot omenjeno, sta imela Alojz in Marija tudi sina Viljema 
(roj. 1900, poročen z Marijo Kukovec), in Maksimilijana (roj. 
1904, poročen z Marijo Kralj); oba sta se izučila za mlinarja. 
Maksimilijan in Marija sta bila zaposlena pri grofici Irmi 
Wurmbrand, Maksimilijan kot gozdarski pristav (nižji 
oskrbnik), Marija kot kuharica v ormoškem gradu. Marija se 
je tudi veliko družila z obema grofičinima hčerama, Minki in 
Flori, saj so bile približno enake starosti. Z njima je večkrat 
potovala npr. na Dunaj in poleti na morje. 
Tudi v njunem zakonu se jima je rodilo kar devet otrok. 
Prvega so imenovali (Viljem/Vilko/Florjan, roj. 1928); v 
krstnem listu ima tri imena Viljem Maks Florijan, saj je bila 
njegova krstna botra Flora Wurmbrand. 
Drugi otroci so bili Vera, Ilijana (Ila), Alojz, Ivan, Božica, 
Anica, Maksimiljan in Stanko. Zakonca sta kupila hišo z 
mlinom v naselju Beretinec pri Varaždinu; njuna posest je 
obsegala tudi vinograd.« 
48 
I Zakonca: Maksimiljan Vese'!iak (roj. 1904) in Marija Vese'!iak (roj. Kra§, 1906. leta). 
IMaksimiljan Vese'!iak (roj. 1904) in sin Vilko Vese'!iak (rqj. 1928), Z vnukoma Viljemom (roj. 1953) in Borutom (rqj. 1954, Viljemov brat). 
u al jevinL! J ugoal a"il'ljo 
... t l " . 542 
run. 
f:kot13' Lav4tinllka. 
utO.Clst. J..f!ptipe . ' 
Ien ' i • ' upnljl ov. ".;':0'0., "n. ~ Ormožu 
~~:~~;"' e r~r=e n~o~~t:~ ba~tfz.toru1!l Ar.roCbia. . 
... ;&.lse1l: loJ.li. atl'~8 204 _!!~::_:~ ____________________ _ 
_________ !~_!_~- __ ..l2!i!--.. - -_oo - - ThoČC!IV.t.too .. '" iD 
~j~O 10 28 dva '''tiS' l?!._!I!;:!.--Ll t.O, o ... e, dan ~.~!;!U!l:!! __ . _____ ______ ,, ______ ,, ___ _ _ oo ---.-
n!1llU. ,,"nei.,dias kretI 1928 19. s " r i u ___ ._ 
____ :.. _____________ _ ~!2~!~ _______ -_oo .. - ----------------------
un~ rojat .. t'~~ le8 , hi~na ti t • • • ) ~~!!5.-!~.!-~§!.--------l.oOGua I!!! ~~!H~ _____________________ _ 
.lJ:e otrokovo filj... ________ _ 
""'!!!L...i!!1'..!!!!!!-------------------------- ----
:631<00111<1 to) ,n .. altoni t i (a)tsioi hH •• konslfl td.n 
!:!st-l:!: ... ~ruh!.l:~,,!~!'!~!t~LaP..._!~!a!1!~ _________ ----------------
'ors rimsko - k.tolii!ka 
-----~..!!,,!2-·-----i-- ------------------------~-------·- ----------: 
.I.n. pr1i!l.k , ?ok110,. n,cor. ...rija roj. !tra lj 
pr1:rto,,!:o8t ~ ____ f~:.:2-----_------__ ---7'--_:__ 
1t6&1 •• CO I9'Owtt~l .cur. :11.t101l. i o čet3_ w._nda(a.;c •• gOlid.ra~: .p,J,~ 
!.Leisn":::~~ ________ ... _i. ______ .A!~tl~ . . ____ .. _-2~!~2~'11 .v _ ~~<!~~~ ~~~!U~-
lu ,prii" ok, pok11c,bi" U .l". botro. rlora wurmbrand gro:tiea OrmoE 
NOt!l.Il, COg!l'o::o.' D,condltio, uo;u'c illu:;J 
2!tt!~--- .----------------- .---------------------------
r stite l ; '~k ;:sn Uiril,župIllk 
. =' .J t i :!: . iS ~ __________ _ 
-~~tlbCl o S'h~1r::li,porok1 itd • 
. dn~ tc_' tiQ.,g!!'...!I!"...lloDi!.!22!!!!.!!2~!-!l:!!~------­
~f doku, reBci >:nosti lastnoro ~t: i pod;l18 in U1!Mdoi pe č::· t . 
1r. '.:uorum tidi .. subaeriptio . ,,"'u 'Pro;: i . et eiq111um o:ttiol1. 
: um:ijlk1 ur a d 
,.x-ottieio paroeh1.l1 ,ormo~II. dn. 26 dV6\1St, 1 <;~9. 
a.l'. 
i:.otni '.uplll ;j lll<l urad Or!!lO~ 
Jo.r. podp1s 1I. ~1tljlv 
IViljemu Maksu Florijanu je bila krstna botra Flora Wurmbrand 
49 
o tem, kako so na Kuharičevem dvorišču izdelovali muhe za muharjenje, izvemo tudi iz pripovedovanja Marije 
Elizabete Pšak, ki se je o tem pogovarjala z Marijo Lab iz Ormoža. 
Na Kuharičevem dvorišču za današnjo avtobusno postajo je na koncu njihovega gospodarskega poslopja bila 
majhna delavnica gospoda Guida Georgevitsa. Delavnica je bila polna polic, založenih s škatlami različnih 
velikosti, ki so bile zložene zelo natančno, saj je bil gospod glede tega zelo natančen. Tu je s pomočjo Marije E. 
Pšakin tudi drugih žensk izdeloval muhe za muharjenje. V majhen primež si je nastavil trnek, potem pa ga okrasil z 
različnim perjem bodisi pava, petelina, fazana, in tudi z dlakami zajčjih ušes. To vse si nato pričvrstil oz. ovil s 
svileno nitko zgornjega roba najlonk. Delo je bilo zelo natančno, skorajda filigransko. Muhe so nato prodali, 
dostikrat tudi v tujino, v Nemčijo, Švico in drugam ... Z delom je gospod Georgevits še nekaj dodatno zaslužil k 
sicer skromni preživnini, saj so od tistih, ki so jim po vojni vse odvzeli, dobili bore malo. 
Vladimir Trop, sicer domačin, ki živi danes v Kamniku, je pripovedoval: 
»Zadnje ormoške grofice Marie lime Wurmbrand-Stuppach se spomnim iz časa svojega otroštva tudi jaz, saj sem 
bil med tisto mladino, ki je redno zahajala na obisk k Božu Kuhariču. Božo je stanoval v istem traktu hiše (sedanja 
Vrazova ulica), v katerem je njegova mati - trgovka Marija Kuharič - ponudila streho nad glavo tudi grofici, 
njenemu možu Guidu Georgevitsu in posinovljencu Casimirju von Sarkozy-Georgevitsu ter njegovemu bratu 
Ištvanu po tistem, ko niso več mogli bivati v gradu. Bolje se spomnim grofice in gospoda Casimirja. Ne glede na 
to, da sta sama doživela kruto izkušnjo zaplembe nepremičnin, a hkrati bila deležna sočutnega razumevanja večine 
prebivalcev; sta delovala precej vzvišeno in hladno in v njunem odnosu do drugih ljudi ni bilo zaznati kakšne 
prijaznosti in topline. Do neke mere je to tudi razumljivo, saj tudi pred tem med grajsko gospodo in drugimi 
(podaniki) ni bilo drugače. Romantične podobe grofov in grofičen, princev in princes so bile stvarnost le za njih, 
za druge pa so to bile lahko le idealizitane podobe iz sanj. Kot so izpričali že nekateri drugi domačini, je namreč 
ormoška grofovska družina pred dtugo svetovno vojno živela v izobilju bogastva svojih številnih nepremičnin, na 
posestih so za njih delali drugi, ko so oni zajemali življenje z veliko žlico - in po svetu veselo zapravljali tisto, kar so 
podedovali. Živeli so v svojem svetu - od stvarnosti in ljudi okrog njih odtujeno življenje. Za kakšno posebno 
izobrazbo in sposobnost za prežive* jim ni bilo treba skrbeti, pa tudi prilagajati dtugim se jim ni bilo treba. To jih 
je teplo po dtugi svetovni vojni, ko je nova oblast s svojimi revolucionarnimi ukrepi grobo posegla v njihova 
življenja predvsem s tem, da jih je razlasminila; kljub vsemu pa jim je dovolila obdržati umemiške slike, zlamino, 
srebrnino in nakit ter večino dragocenega pohištva iz gradu (tako da ravno brez vsega le niso ostali). Tudi po 
izgubi gradu se svojih navad in privilegitanega načina življenja iz preteklosti niso odrekli, tako da ni čudno, da so 
živeli iz leta v leto slabše in težje. A takrat je v pomanjkanju živela večina prebivalcev Ormoža in okolice, ki pa niso 
vstajali šele okrog poldneva in se predajali brezdelju. Preostalo premoženje je počasi kopnelo tudi zato, ker je 
grofica po vojni plačevala drage odvemiške storitve z umeminami in različnimi kosi dragocenega pohištva. Lahko 
sicer sočustvujemo z njeno usodo (kar smo izkazali tudi z množično udeležbo na pogrebu), a resnično ne vem, kaj 
dobrega in pomembnega naj bi ona osebno naredila za ta kraj in ljudi. V spominu mi zato ostaja kot nič kaj ljudska, 
niti topla ali vsaj prijazna (niti do otrok) stara gospa, prej vzvišena in domišljava. V se do smrti so namesto njih 
delali in jim stregli drugi. Čeprav je skoraj vse življenje živela v Ormožu, se v 62 letih ni naučila slovenskega jezikal 
V luči tega bolečega dejstva to, da "ni bila (ravno navdušena) za Nemcc«, ne šteje ravno kaj dosti, saj tudi za 
Slovence oz. nad njimi ni bila prav navdušena, saj bi jim sicer izkazala vsaj minimalno spoštovanje s tem, da bi z 
njimi spregovorila v našem matemem jeziku. Ostaja tudi odprto vprašanje - zakaj (kdaj in za koliko časa) so jo po 
vojni zaprli v grad Hrastovec, kje sta bila talctat Guido in Casimir, pa Ištvan ... « 
50 
Povzetek 
V prispevku sem opisala in osvetlila nova dejstva o ~vljenju gro/"a Wilhelma na fronti in njegovi smrti v Galiciji. I![pisem je raiJiidno, 
po katerih poljskih kr#h se je premikal skupqj s svojimi s01J()jaki in kako je bil pogumen in celo drzen, sqj ga niti hudi glavoboli niso 
odvrnili od aktivnega sodelovanja v vqjafkih bojih. Umrlje kmalu na začetku vqjne in njegovi sovqjaki so ga pokopali na pokopalifču 
blii!' mesta Grybow. IZ časopisnih člankov sem pridobila tudi podatek, dajegrofica Irma dala prepeljati njegove posmrtne ostanke v 
Ormožinga pokopala na ormofkem pokopalifču. 
Zraven tega sem se pogovarjala Z več domačini, ki se na tak ali dmgačen način fe spominjqjo grofice Irme. Zapisala sem njihove 'f!,odbe, 
sqj nam pomembno dopolnjlfjejo drobce ~vljenjske 'f!,odbegrofice Irme in njenih nqjbli!fjih. Vsem sogovornikom, ki so Z mano delili 
svqje spomine, se iskreno zahvaljnjem za njihov čas in gostoljubje, iskrena Zahvala tndi Manici Hartman, ki miji omogočila opogled v 
tipkopis gospoda Ernsta Gundaccarja von Wurmbranda-S tappacha in mi pomagala pri prevoda in iskanju gradiva, urejanju in 
pregleda vsebine prispevka ter skeniranju in obdelavi slikovnega gradiva v zaključeno celoto. 
Ključne besede 
grof Wilhem von Wurmbnmd-Stuppach, fronta na Galiciji, grofica Irma, spomini 
Pisni viri 
Marjan Toš: Zbirno taborišče Hrastovec pri Lenartu, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 74/39, številka 
3-4,leto2003. 
Tipkopisi pisem grofa Wilhelma von Ww:mbranda-Stuppacha, barona Boynburga, generala Otta Bcrndta, 
poveljnika Alfreda Broseha Edler von Fohrahcima, majorja Gustava Hayda von Haydegga, komandanta 
Wagnerja, grofa Ferdinanda Trauttmannsdorffa, grofa Resseguerja in majorja Franza Neusserja. Originalni 
tipkopis hrani Ernst Gundaccarvon Wurmbrand-Stuppach. 
Rado Kukovec: Ormoška gospoščina, 19. 10. 1990, tipkopis hrani Ljuba Fišer. 
Časopisni članki s spleta 
Wiener Salonblatt, letnik 37, št. 30, sobota, 28. julij 1906. 
Wiener Salonblatt, letnik 39, št. 7, sobota, 15. februar 1908. 
Wiener Salonblatt, letnik 46, št. 1, 1. januar 1915. 
Wiener Salonblatt, letnik 46, št. 12,20. marec 1915. 
GrazerTageblatt, letnik 25, št. 203, 23. julij 1915. 
Weiner Salonblatt, letnik 49, št. 43, 26. oktober 1918. 
Wiener Salonblatt, letnik 61, št. 23, 9. november 1930. 
Wiener Salonblatt, letnik 61, št. 15, 20. julij 1930. 
Wiener Salonblatt, letnik 62, št. 2, 18. januar 1931. 
Wiener Salonblatt, letnik 63, št. 18,28. avgust 1932. 
Tednik, Ormožani so se poslovili od Irme Wurmbnmd, leto XXII, št. 1,8. januar 1970. 
51 
Spletni vir 
https://www.geni.com/people/Istv%C3%Aln-S%C3%Alrk%C3%B6zy-de 
N%C3%Aldasd/6000000009385956322 
Ustniviri 
Frančka Breznik 
Ljubinka Debeljak 
Hildegard Hergula 
Marija Ivanuša 
FridaLukner 
Marija Petran 
Meta Puklavec 
Alojzija Rotar 
Lidija Ruška 
Anica Golob 
Vladimir Trop 
Štefka Hartman 
Viljem Vesenjak 
52