rimor5ki gospodar
List m povspeševanje kmetijstva v slovenskem primorm,
Ureduje Dominko Viljem, ravnatelj slovenske kmetijske šole v Gorici v p. izdaja „Goriško kmetijsko društvo1*
§fceo. 15. | gorici, dne 15. žmguste 1911. Jeeaj
Obseg: ]. Najnovejše izkušnje glede zatiranja peronospore; 2. Kratko navodilo, kako se imajo krmiti prešiči v hlevu ; 3. Umna reja kuncev ali domačih zajcev. (Nadaljevanje); 4. Gospodarske drobtinice; 5. Zapisnik seje osrednjega odbora „Gor. kmet. društva". (Nadaljevanje in zvrše-tek); 6. Razpis natečaja.
Ponatisi iz »Primorskega Gsspodirja« so dovoljeni le tedaj, ako se navede vir!
Najnovejše izkušnje glede zatiranja peronospore-
O tem piše B. Skalicky v »Kmetovalcu" to - le: Lanski neuspehi, ki so jih imeli mnogi vinogradniki pri škropljenju trt proti peronospori (strupeni rosi, paležu), so privedli veščake do tega, da so se pričeli vnovič pečati s to boleznijo, da bi dognali vzroke teh uspehov.
Pri tem se je dognalo marsikaj zanimivega, kar hočem tukaj objaviti.
Dosedaj so veščaki mislili, da peronospora napada trtno listje samo na ta način, da trosi, to je drobno seme te glivice padajo na zgornjo stran lista, tam ob navzočnosti vode (kapljice dežja ali rose) izkale in se koreninica ali podgobje (micelij) glivice zarase v notranjščino lista, kjer listu odteguje hrano in ga s tem opali. Končno zrasejo novi trosi na spodnji strani lista, ki jih vidimo kot bele lise, ki zopet novoizrasle liste itd. okužijo.
Znani učenjak Mfiller-Thurgau je pa v najnovejšem času z raznimi poskušnjami, zlasti pa z umetnim cepljenjem trosov v trtno listje, dokazal, da se trosna koreninica (micelij) peronospore veliko rajša zarase v list od spodnje strani, kakor od zgornje.
Resnica je, da pade velika večina trosov le na zgornjo stran listov in da le tam najde navadno vodne kapljice, da lehko izkali, ali v hudo mokrih letih, ob vednem deževju, je
p
tudi spodnja stran listov zadosti vlažna, in če se kak tros pe-ronospore zaleti tja, prav gotovo izkali in se zarase v list. K temu je še dostaviti, da je v deževnem, mrzlem vremmu trtni list veliko bolj mehkužen in vsaki bolezni bolj dostopen, kakor v suhem, gorkem vremenu.
Iz tega sledi, da bomo primorani, zlasti v mokrotnih letih, škropiti trtno listje tudi od spodnje strani, da dosežemo popolen uspeh. Za ta namen bo seveda treba k škropilnicam posebnih razpršilnikov. Dalje je iz tega razvidno, da je treba trtne mladike v pravem času privezati, da ne vise navzdol, ker se s tem obrne spodnja stran listov navzgor in je listje tem bolj izpostavljeno nevarnosti, da ga napade peronospora.
V zadnji številki lista „Allgemeine Weinzeitung" je dr, Artur Bretschneider sporočil v imenu zavoda za varstvo rastlin na Dunaju, da je v okolici Kremsa in drugod po Nižjeavstrij-skem letos peronospora uničila večino trtnega zaroda že pred in med cvetjem.
Preiskava je dognala, da se v takih slučajih glivica naseli na grozdnih peceljičkih in vsied njih obolenja se odreže dovajanje hrane grozdičku.
Vsled tega se grozdiček posuši še preden se razcvete, ali pa ne odvrže cvetnih kapic, ali se posuši, ko se je že razcvetel. Zanimivo je pri tem, da se peronospora na listju komaj pozna, dočim je 80% in več vseh grozdičkov že uničila.
Tudi je zelo čudno, da bolezen baje napada grozdje bolj v visokih in suhih legah, kakor v vlažnih in nizkih.
Tudi pri nas je lansko leto v mnogih vinogradih, zlasti pa pri vinogradnikih, ki so sicer večkrat in dobro škropili, toda so pozno začeli, napadla peronospora bolj grozdje kakor listje.
Bolezen je med cvetjem in koj po njem zarod v malo dnevih skoraj popolnoma uničila.
Te nesreče se nedvomno le tedaj lehko ubranimo, če j a ko zgodaj in v kratkih presledkih večkrat poškropimo grozdje in seveda tudi listje.
Poznam vinogradnika na Belokranjskem, ki je lansko leto ohranil vse grozdje in listje samo z dvakratnim škropljenje m.
Škropil je pa prvič tako zgodaj, da so se mu sosedje po-smehovali, češ da škropi kole. Letos, ko so skoraj vsi vinogradniki v strahu, da bi se ne ponovila lanska slaba letina, zelo zgodaj škropili, ni doslej bolezni na grozdju skoraj nikjer videti.
Ker se z raztopljeno galico brez pripravne škropilnice s hipno zatvornico in z dobrim razpršilnikom zlasti pri drugem in nadaljnem škropljenju težko pride do grozdja, priporočam, da vinogradniki rabijo tudi zmleto suho galico, ker se z njo s pomočjo mehov grozdje lehko dobro popraši.
Videl sem lansko leto zelo dober uspeh, ki so ga s tem sredstvom dosegli vinogradniki v laškem delu (ob obali) Istre.
Tudi na Laškem in na Francoskem je to sredstvo v navadi.
Da se pa obenem grozdje zavaruje proti plesnobi, žveplajo tam s fino zmletim žveplom, ki mu je pridejatio 3% prav fino zmlete gaiice.
Tako žveplo se imenuje tam „zolfo ramato" (bakreno žveplo, ker se modra galica izdeluje iz bakra.)
Prvič naj se žvepla s tem bakrenim žveplom koj, ko se zarod pokaže, pozneje vselej kmalu za vsakim škropljenjem, in sicer vedno, dokler je zarod vsled rose še vlažen, ker potem galica bolj učinkuje.
Dosti neuspeha je lansko leto povzročilo tudi to, da so mnogi vinogradniki rabili preveč apneno (prehudo belo) ali pa že staro, več dni napravljeno škropilno tekočino.
Apna naj se primeša galici le toliko, da se galica razkisa (nevtralizuje), to se pravi, da se ji odvzame kislina, ki bi sicer listje ali grozdje opalila. Zato naj bi povsodi rabili bel ali rdeč preskusni popir.
Znano je tudi, da napravljena škropilna zmes gaiice in apna postane nerabna, če stoji več dni.
Fina modra usedlina, ki se naredi v tekočini, kadar se apno pomeša z galico, postane nekako zrnčasta, trda (peskasta) in na trti neraztopna, vsled česar ne more glivičnih trosov zamoriti, kajti leta usedlina je pravo sredstvo zoper kali peronospore.
Henrik Kehlhofer priporoča, da se, bodisi med pripravljanjem ali pa že pripravljeni škropilni zmesi gaiice in apna, najpozneje tekom prvega dne dodene nekoliko, in sicer na vsak kilogram gaiice 50 g (5 dg) do 100 g (10 dg) navadnega sladkorja (cukra). Tako oslajena zmes se drži več tednov, da —
kakor kažejo poskušilje prof. dr. Kulischa — tudi dva meseca, ne da bi izgubila kaj svoje vrednosti. Pri tem zmes ne sme biti po nepotrebnem preveč apnena.
Kdor rabi namesto apna sodo, ta mora vedeti, da se zmes galice s sodo še hitreje postara kakor zmes galice z apnom in da pri njej dodatek sladkorja prav nič ne koristi.
Pač pa jo ohrani pridatek 50—100 r/ Senjetove soli (vinsko-kislega natronovega kalija).
Vinogradniki, ki imajo doma vinski kamen, ki se nahaja v starejših vinskih sodih, si Senjetovo sol lehko sami pripravijo.
Na vsak kilogram sode, ki jo rabijo za napravo škropilne zmesi, naj denejo na dno za to potrebne platnene vrečice 50 — 100 <j stolčenega vinskega kamna, vrhutega pa stolčeno sodo. Vreča se na to vtakne v vodo, vsled česar se topi soda, in iz te močne raztopine sode se napravlja s pridejanim vinskim kamnom deloma Senjetova sol. Raztopina sode se nato vlije v raztopino galice, in sicer toliko, da postane bel preskusni (fe-nolftaleinov) popir nekoliko malo rdeč, ozir. rdeč lakmov popir nekoliko moder.
Najbolje je, da si napravimo močno 20% sodno raztopino že za vse leto naprej naenkrat. V to svrho raztopimo v 100 l vode 20 kg sode in 1—2 kg vinskega kamna.
Kadar potem raztopimo galico za škropljenje, vlijemo te sodne raztopine, kjer je že primeren del Senjatove soli, toliko v raztopino galice, da v njo pomočen bel (fenolftaleinov) popir nekoliko porudeči ali pa rdeč (lakmov) popir nekoliko pomodri.
Tako napravljena škropilna zmes se dolgo drži in je tudi še čez več tednov porabna. S sodo napravljena galica ima pred galico, napravljeno z apnom, to prednost, da je njena usedlina finejša in svetlejša.
Ta usedlina ne zamaši škropilnic in listje z njo poškropljenih trt le malo obsenči, tako da ne zadržuje zoritve lesa, kar se pri rabi preveč bele apnene zmesi prav rado dogaja.
Kratko navodilo, kako se imajo hraniti prašiči v hlevu.
O tem, kako se imajo hraniti prešiči v hlevu, piše zveza nemških prešičerejcev sledeče: 1. Krompir naj se najprej skuha, nato naj se zmasti in primeša pomij, sirotke (žure) ali pa mleka. Žitno zrnje naj se najprej skuha ali pa namoči, oziroma zdrobi ali na debelo zmelje, nato pomeša s tekočimi krmili, če je malo tečno, z bolj tečnimi in šele potem poklada. Pri mladih prešičih se je boljše obnesla suha krma, ako so se napojili potem z dobro pitno vodo, kakor pa krmenje s tekočo hrano ali oblodo; kajti če se da prešiču suha krma, jo bolj dobro na-slini in bolje uporabi, kakor pa če se mu poklada v tekoči obliki. Mladim prešičem, ki še rastejo, — in sicer samo tem — naj se daje celi ječmen, da se navadijo žvečiti. Ječmenov zdrob, mleko in krompir so najprimernejša hrana za prešiča. Ta tri krmila proizvajajo najboljše blago, tako da se krmenje vzlic ječmenovi visoki ceni izplača in priporoča. Turšica in riževa moka proizvajata slabejši, mehak špeh, želod in grah pa zelo tolščen, posebno če ju pokladamo proti koncu pitanja. 2. Če se poklada kuhana krma, se mora paziti, da ne bo pregorka ; v tem slučaju naj se gospodar natančno prepriča, ali se zamore zanesti na osebo, ki prešiče krmi, da ne bo dajala prešičem prevroče krme. 3. Poklada naj se krma redno ob določenem času in osnaži naj se korito vsakrat pred krmenjem. 4. Da naj se prešičem le toliko krme, kolikor jo zamorejo povžiti. Krmijo naj se prešiči enakomerno, a naj se porcije v razmerju z razvojem prešičev tudi povečajo. 5. Če so se kupili medli, slabore-jeni prešiči, jih ne smemo takoj s početka preobilo krmiti, a naj se jim tudi ne daja pretečna krma, ker takšni prešiči te krme ne izkoristijo in ne izrabijo dovoljno. 6. Svetuje in priporoča se, da naj se izvrši prehod od ene vrste krme in krmenja na drugo polagoma in previdno. 7. Dobro je in prikladno, ako se da prešičem od časa do časa nekoliko soli, dasiravno ne potrebujejo prešiči soli tako kakor pa rastlinojede živali. Preveč soli prešičem lahko škoduje.. Poper in druge dišave ne smejo priti v krmo (pomije). 8. Včasih se prigodi, da pustijo in ne irejo prešiči krme, naj si bo še tako dobra. V takem slučaju naj se prešičem zobovje preišče, kajti mogoče je, da imajo ta-
kozvane volčje zobe, kateri ovirajo žival pri žvečenju ; te napačne zobe naj se odščipne s primernimi kleščami. Menjava krme je v takem slučaju na mestu. Med krmo naj se pomeša včasih prešičem nekoliko v prahu zdrobljenega lesenega oglja ali pa naj se jim dene v kak kot hleva nekoliko zemlje alt stavbenega sipa (morta), da poljubno po njem rijejo.
Po „Okonomu".
Umna reja kuncev ali domačih zajcev.
(Nadaljevanje.)
Belgijski zajčji kunec.
To pleme so vzgojili Angleži, nikakor pa niso ti kunci iz Belgije, kakor bi se dalo soditi po imenu. Misli se tudi, da je postalo to pleme iz križanja domačega kunca z divjim zajcem, ker mu je zelo podoben, vendar drugim se zdi to zopet nemogoče, gotovo pa je, da sta si to pleme in belgijski velikan v sorodstvu. Belgijski kunec, kakor se navadno imenuje, je zelo lepa živalica. Njegova postava, visoke noge! K vsemu temu pa je zelo podoben belgijskim velikanom. Ušesa smejo biti samo 12 cm dolga in črno obrobljena.
Podbradnica je pri tej pasmi pogrešek. Barva je rjava-vendar so konci dlake črni. Solnčni žarki vplivajo na belgijskega kunca zelo neugodno, kar se mora pri postavljanju zajč-nikov uvaževati. Kakor vsi kunci, tako potrebuje tudi to pleme prost izlet.
Belgijski zajčji kunec je zelo plodoviten. Prav pogosto ima okoli 10—12 mladičev. Umni kunjerejec bo nekaj, seveda slabejših mladičev odstranil.
Ker znaša njegova teža le 3—4 kg, se ne širi tako, kakor bi bilo pričakovati po njegovi zunanjosti. Ta vrsta pa ne sme imeti, kakor tudi velikan ne, po sebi belih znakov; tudi slabo truplo mu zniža vrednost.
Francoski o v n a t i kunec.
Ovnati kunec se je zaradi svoje dobičkanosnosti že zarana naselil v naših deželah. Razločujemo pa francoskega in angleš-
kega ovnatega kunca. Ime, ovnati kunec, je dobil po obliki svoje glave, ki je zelo slična glavi ovna.
Francoski kunec, kakor se navadno imenuje, izvira iz kap-skega kunca. Iz francoskega kunca so ustvarili Angleži zopet novo, angleško pasmo, katero hočemo v poznejšem oddelku opisati.
Oblika glave je v tej pasmi največjega pomena. Uhlja sta močna in imata nastavke. Oba morata viseti ob straneh nizdol. Njiju odprtina je naprej obrnjena, akoravno nista uhlja popolnoma brez moči. Razpeta merita 40—45 cm. — Če presegata uhlja to mero, je sklepati na nečistokrvnost; v takem slučaju so pomešani z angleškimi ovnatimi kunci. — Samec ima težko glavo s širokim čelom in izbočenim nosom. Usta so široka, oči žive. Hrbet je močno izbočen, prsi in zadnji del telesa široka, noge kratke, a krepke. Samica ima podbradnico.
Po velikosti in teži zavzema francosko pleme drugo mesto v kuncereji. Tehta 4'[2 do 6 kg.
Francoski kunec se nahaja v vseh živalskih barvah, bodisi da je enobarven, ali tudi pisan. Od enobarvnih je najbolj priljubljena siva, ki je tudi najbrže prvotna.
Tega kunca se je pogosto uporabljalo za križanje, zlasti z lotrinžkim plemenom.
Ker je ta pasma zelo velika, zahteva tudi velike hleve. Privošči se ji naj hlev, ki ima 4 m v obsegu. V hlevu naj se nahaja tudi kotiček, kamor se umakne kunček pripekajočim solnčnim žarkom, kar velja pa le za proste hleve.
Angleški ovnati kunec.
To pleme se zredili Angleži iz francoskih kuncev. Obema pasmama visita uhlja nizdolu, toda angleška ima mnogo daljša; temu je vzrok, ker so ga gojili le na dolgost uhljev. Slaba posledica tega pa je, da je pri tem zastalo drugo truplo; zato je tudi angleški kunec lažji od francoskega. Hrbet ima m lo vzbo-čen, prednje noge mnogo krajše od zadnjih. Glavni pomen pri tej pasmi pa imata uhlja. Po teh se spozna ta pasma. Uhlja morata viseti na obeh straneh ohlapno; ako pa to ni, je dokaz nečistokrvnosti.
Barve so ti kunci različne, imamo rumene, sive, črne po-največ pa pisane Glava je podolgovata, čelo široko, nos izbočen.
Že poprej omenjena uhlja ne dasta tolike koristi rejcu, ki se peča s kuncerejo zaradi mesa, kakor stane njih oskrbovanje. Zavoljo tega je angleška pasma vrednostna le za rejca-ljubitelja.
Kdor nima potrpežljivosti in ni pripravljen se tudi gmotno žrtvovati za svoje kunce in noče ubogati tistih potez, ki somu začrtane v knjigah o umni reji kunca, naj se ne spušča v rejo tega dragoceiega kunca. Pri tem plemenu odločuje večjidel sreča sama, ter tu velja pregovor, ki pravi: Vsak je svoje sreče kovač.
Znano je, da toplota razteza vsa telesa, mraz jih pa skrči. S tem mora računati tudi tisti, ki hoče rediti angleškega kunca. Reja tega kunca se mora pripraviti za toplejše poletje. Kdor si je uredil že vse potrebno t. j. pripravil hlev, ki je prost prepiha in mokrote, ki ima na čelni strani žice in razven tega tudi steklo, da se lahko ta stran v hladnih nočeh zapre, naj se šele poloti nabave plemenjakov. Nabaviti si je vedno dobre pleme-njake, od katerih je znano, da dado tudi pravilne mladiče. Nikdar naj se ne kupuje mladičev, vsaj tega plemena ne; če zaostaneta uhlja, uničeno je vse pleme in reja in veselje ?plava po vodi.	(Sledi še.)
Krrtienje konj z deteljo. Konje krmiti z zeleno-svežo deteljo, je škodjivo, zlasti pa s takšno, ki še ni odcvela in je mokra, ovenela ali pa celo ugreta. Kolika, ki mnogokrat konja umori, je večkrat nasledek take krme. Trajno krmenje s svežo deteljo konja močno oslabi, polotijo se ga razne bolezni n. pr. mehurji in razne kostne bolezni. Pokladanje ovsa poleg detelje malo pomaga, ker se detelja lahko in hitro prebavlja oziroma provzroča drisko, s katero gre tudi ovseno zrnje neprebavljeno od konja. Vse druge bolezni se tudi prej prej polotijo konj, ki se krmijo z deteljo, kakor pa onih, ki se z njo ne krme. Ker je pa koristno, da se da konjem včasih tudi sveže ali zelene krme, zlasti tistim, ki bolehajo za polnokrvnostjo ali pa na pljučah, vsled tega naj se jim sicer da sveže detelje ali ne same, ampak vselej naj bo zmešana s travo.
GOSPODARSKE DROBTIMSSE.
Kokoši je treba odbirati. Dobra kokoš znese v celem življenju 600 jajc. Največ jih znese v drugem, tretjem in četrtem letu svojega življenja. Če se je izvalila kokoš zgodaj spomladi, znese lahko uže v prvem letu kakih 30 jajc, a te so večinoma drobne in nesposobne za podkladanje. V drugem, tretjem in četrtem letu znese kokoš približno po 130 jajc, toraj v prvih štirih letih skupaj kakih 400. Po četrtem letu pa ponehava in sicer se računi na naslednjih 6 let skupaj 200 jajc. Svetuje se torej gospodinjam, da kokoš po četrtem letu njene starosti za-koljejo ali pa prodajo, kar se ne izplača, rediti jo dalje,
Koliko vode potrebujejo posamezne domače živali. Računa se, da potrebujejo na vsak kilogram suhe klaje in sicer : konji in ovce 2 do 3 litre, voli 4 do 5 litrov, krave 5 do 6 litrov in prešiči 7 do 8 litrov vode. O vsakem letnem času je skrbeti za to, da živina ne dobi premrzle vode, ker jim je takšna le v kvar. Zlasti brejo živino treba varovati premrzle vode, ker po njej rada zvrže.
Kakšno seno je konjem prikladno. Mnogo je še kmetovalcev, ki menijo, da je za konje vsako seno, tudi tako imenovano kislo seno, katero je zrastlo na močvirnih ali sploh vlažnih travnikih. To pa ni res. Konjem treba pokladati v v primernih množinah tečno seno, torej takšno seno, ki je zrastlo na dobrih, bolj suhih travnikih in v vi si h legah, ki je bilo pokošeuo, ko je bila trava v najlepšem cvetju, nepokvarjeno in pa uže povreto ali izpotjeuo seno. Vsako seno se namreč, ko ga spravimo na kup ali v sklad pod streho, izpoti ali zavre (to vrenje traja kake 4 tedne) in preden se ni izpotilo, naj se konjem ne poklada. Sveže, nepovreto seno je namreč teže prebavljivo in prizadeva razne nadležnosti in tudi bolezni. Preveč sena — in naj je tudi prav dobro — ni treba dajati konjem, ker sicer jih napenja; tudi se po senu radi pote. Srednje težkim konjem zadostuje 5 do 7 kg sena na dan in ne več, kakor P/2 do 2 kg rezavice. Ko so konji zjutraj in opoludne použili krmo, privošči naj se jim nekoliko počitka, da lahko krmo prebavijo. Kadar se bliža čas težkega dela, treba, da jih več dni poprej krmimo z izdatnišo krmo. Sploh moramo uže od mladosti in ves čas dobro rediti konja, če hočemo, da bo krepak in vztrajen pri delu
Kako naj se pomaga živini, kadar je napeta. Najizdatnejše sredstvo ali zdravilo je salmijakovec, ki se dobi v vsaki lekarni. Ko se ga ne rabi, naj se steklenica trdno zamaši s steklenim zamaškom in shrani na temnem kraju. Kadar govedo napenja, vlij 1 do 2 žlici salmijakovca v kakšno buteljko iz debelega^ stekla, držečo % do 1 1 in napolni jo potem z mrzlo vodo. To tekočino vlij previdno in polagoma napetemu govedu v gobec. Da mu vliješ lahko v gobec, dvigni mu glavo kviško, pazi pa,, da se mu pri tem vrat preveč ne nategne. Če bi začela žival med vlivanjem zdravila kašljati, izpusti jej takoj glavo in nadaljuj z vlivanjem, šele, ko jej kašelj poneha. Za napeto tele, ovco< in kozo zadostuje pol žlice salmijakovca v Va 1 vode. Če prvikrat dano zdravilo ni hitro pomagalo, daj živini za nekoliko« časa zdravilo drugič, in če treba, tudi tretjič.
V nevarnejših slučajih pokliči živinozdravnika, da porine napeti živali takozvani troakar v vamp. Pazi strogo na to, da se žival, dokler jo napenja, ne vleže, ker sicer jej lahko poči; prepona ali pa vamp in vsled tega mora poginiti.
Kako je pomagati žrebetom, ki imajo gliste Poleti bolehajo štiri — do sedemmesečna žrebeta pogostoma zaradi glist; vsled glist močno oslabe in včasih celo poginejo. Taka žrebeta ne marajo prav žreti; danes gre trdo blato od njih, jutri so grižava, shujšajo in dlaka zgubi svifobo. Najzanesijiveje znamenje te bolezni so gliste v blatu. Če ima žrebe gliste, zdravi: ga tako-le: Pet — do šestmesečnemu žrebetu dajaj dva dni zaporedoma in sicer vsak dan trikrat po 1 gr bljuvne soli (Brech-vveinstein). To sol raztopi v gorki vodi in zlij potem raztopino v pijačo. Mlajšim žrebetom daj nekoliko manj te soli. Včasih je treba dati zdravilo še enkrat. V takih krajih, kjer se polotijo-gliste žrebet redno, treba, da se ravna z žrebeti na prej opisani način, kakor hitro se opazi, da imajo gliste. Odpadle gliste naj se sežgejo, da se ne zaplode, kajti zrela samica ima neštevilno jajčec v sebi. Pa ne samo za zdravljenje, ampak tudi za dobro krmo je treba skrbeti, da žrebe preveč ne shujša. Daje naj se mu m ada detelja, korenje, zdrav oves, prav dobro, nalašč za žrebeta odbrano seno in pa po malem kuhinjska sol in kravje mleko.
0 veliki vročini se rade pojavijo različne bolezni pri živini, zato ne sme opustiti umen kmetovalec nobene prilike*
da bi ne razkužil hlevov in prostorov, v katerih hrani mleko in sir. Opozarjamo torej naše čitatelje na današnji inserat tvrdke Franz Wilhelm et Comp. Dunaj, katera priporoča nabavo znanega razkuževalnega sredstva „R o h 1 y s o f o rm". Previden kmetovalec izda rad nekaj kron za to, da hleve razkuži; kajti pravo štedenje obstoja le v tem, da se vse potrebno ukrene, kai zamore ohraniti živino zdravo.
Zapisnik
seje osrednjega odbora, „Goriškega kmetijskega društva", ki se je vršila 2 7. julija ob 10. uri predpoldne,
(Nadaljevanje in zvršetek.)
12)	Naj se obrne društvo do merodajnih oblastniji in zahteva odločno, da naj se razdeli državna podpora za povzdigo živinoreje v znesku 50.000 K med posamezne pokrajine na Goriško-Gradiščan-skem po številu glav goveje živine t. j. na enak način, na kakršen je razdelila vlada podporo petih milijonov kron med posamezne avsirijske kronovine in dežele.
13)	Naj se obrne društvo do vlade in zahteva, da naj se uporabi za povzdigo živinoreje na Goriško-Gradiščanskem poleg podpoie 50.000 K, tudi vse one preostanke podpor, ki so jih prejela od države v prejšnih letih v enako svrho razna zastopstva na Goriško-Gradiščanskem.
14)	Naj se nabavijo s podporami, določenimi za povzdigo živinoreje v naši deželi, letos in tu Ji kasneje vsako leto že v juliju ali avgustu, kvečem pa septembra meseca, plemenski biki in sicer zato, ker se dobi drugod po svetu le o tem času lepe in dobre plemenske bike.
15)	Naj se ugovarja na pristojnem mestu temu, da bi se vzelo za zdravljenje kužnega katarja na spolovilih goveje^ živine kak znesek iz fonda, ki je določen za povzdigo živinoreje. Če se že smatra ta bolezen res kot kužna bolezen, naj se jo uvrsti med kužne bolezni in ukrene potem sploh vse ono, kar predpisuje zakon glede kužnih ali nalezljivih bolezni.
16)	Naj se kupijo z državno podporo oziroma z zneskom, ki je določen za povzdigo živinoreje v tukajšnjem osrednjem govedorejskem zemlju, ne samo plemenski biki, ampak kupi naj se obenem primerno
število čistokrvnih plemenskih junic in odda posameznim živinorejcem v rejo.
17)	Naj se predlaga in priporoča na merodajnih mestih, da naj se ne podpira samo govedo — in prešičjerejo v tukajšnji deželi, ampak tudi konje —, ovce — in kozorejo povsod tam, kjer se pokaže to kot potrebno.
18)	Naj se predlaga osrednjemu odboru, da dovoli predsedstvu baviti se v bodoče tudi s posredovanjem pri prodaji raznih kmetijskih potrebščin svojih društvenikov c. k. vojni upravi.
19)	Naj se uporabi država podpora v znesku 1000 K, ki jo je prejelo društvo, v to da se razpiše 5 nagrad po 200 K, katere naj se podele potem takim mlekarnam, ki ravnajo pravilno z mlekom oziroma napravljajo mlečne izdelke pravilno
20)	Naj se izroči svinjico, ki jo je imel dati društvu Andrej Leban, njemu samemu v reju, ako se podvrže pogojem, ki jih stavi društvo takim rejcem.
Konjerejski odsek ni imel od zadnje odborove seje ni-kake seje, pač pa se je ustanovilo na podlagi njegovega svoječasnega sklepa letos 7. maja za slov. del Goriško-Gradiščanskega „Konje-rejsko društvo s sedežem v Tolminu". Temu na novo ustanovljenemu društvu se je poverila nadaljna rešitev tičoca se po-vspeševanja konjereje.
Sadjarski odsek je predlagal naslednje:
1)	Naj se uporabi prebitek od državne podpore iz ieta 1909, določen za pospeševanje sadjereje v znesku 200 K, za brezplačno razdelitev sredstev za pokončevanje sadnih škodljivcev v letu 1910.
2)	Naj se uporabi državna podpora 400 K in deželna 300 K za kritje zgube oziroma troškov svoječasno prirejene sadne razstave pri sv. Luciji ob Soči, a naj se pokrije primanjkljaj 3 K 32 v iz društvene blagajne.
3)	Naj se uporabi prejeta deželna podpora v znesku 300 K šele potem za nabavo in brezplačno razdelitev sadjarskega orodja med razstavljalce sadja pri sv. Luciji, ko se dobi od države še drug primeren znesek v to svrho.
4)	Naj se predlaga c. k. poljedelskemu ministerstvu, da naj se vsled tega, ker ne zadošča v letu 1910 podeljena podpora v znesku 1000 K za nakup oziroma brezplačno razdelitev sadnega drevja in podelitev nagrad, uporabi samo za brezplačno razdelitev sadnega drevja med 60 prosilcev.
5)	Naj se naprosi c. k. polj. ministerstvo, da naj zagotovi društvu za 1 1912 in 1913 po 1000 K podpore, katera naj se uporabi potem za podelitev nagrad onim sadjerejcem, ki so dobili sadno drevje v dar od društva in ga pravilno oskrbujejo. Iz vsakoletne podpore v znesku 1000 K naj se napravi 69 nagrad in da vsakemu sadjerejcu v 1. 1912 in v I. 1913 po 15 K nagrade.
Nabavni odsek in odsek garantov za društvena iz posojila sta sklepala v posebnih sejah o tem ali naj društvo opusti priskrbovanje kmetijskih potrebščin za svoje društvenike, ali naj se bavi s tem še nadalje. Z ozirom na to, da so došle društvu od raznih društvenikov prošnje in priporočila, da naj se bavi društvo še nadalje z nabavo kmetijskih potrebščin za svoje društvenike, zato se je naročilo predsedstvu naj ostane pri starem. Z ozirom na razne prošnje, ki so došle društvu, in glasom katerih se je društvo naprosilo, da naj bi se postavile celo še drugod po deželi društvene zaloge, da s tem omogoči tudi od centrale bolj oddaljenim društvenikom nabava kmetijskih potrebščin, se je sklenilo, da naj se te podzaloge ustanove in pooblastilo obenem predsedstvo, da naj poišče primerna skladišča v to svrho in naj sklene tozadevne najemne pogodbe.
Odsek garantov je izvolil v eni teh sej nekak nadzorovalni odsek iz svoje srede in sicer je bil izvoljen načelnikom tega odseka M. Zega, a članom odseka 1. Saunig in Ig. Kovač.
Vinarski odsek je naročil predsedstvu z ozirom na to, da so se priredile po incijativi tržaškega „Trgovskega muzeja" letos vinske pokušnje in sicer ena v Trstu in ena na Dunaju in katerih se je udeležilo tudi naše društvo, ter so pokazale, da so naša vina za svetovne kupčijo res pripravna, naslednje :
1)	Da naj stopi v dogovor z goriškim deželnim odborom in naj se udeleži tudi naše društvo v letu 1912 velikega vinskega semnja, ki ga namerava prirediti tržaški „Trgovski muzej" v Trstu.
2)	Naj poskrbi za to, da se prirede pred letošnjo trgatvijo in o času trgatve poučni shodi v slov. vinorodnih pokrajinah na Goriško-Gradiščanskem, ter naj se pouči vinogradnike temeljito v pravilnem izdelovanju vina, tako da bo svoječasno primeren materijal na razpolago. To nalogo naj bi prevzeli učitelji tukajšne kmetijske šole.
3)	Naj se prirede, pred nameravanim vinskim semnjem, krajne in okrajne vinske pokušnje in naprosi vlada in deželni odbor, da dasta primerna denarna sredstva v to svrho na razpolago.
Izvolil se je za nabiranje vinskih vzorcev, ki se imajo poslati na bodoči veliki vinski semenj v Trst, poseben odbor obstoječ iz neslednjih : A. Jakončiča, Jos. Mrevljeta, Rud. Fieglja in V. Dominkota.
Odsek za pouk in časopisje je predlagal z oziroma na to, da je treba društveno glasilo „Prim. Gospodarja" s sodelovanjem raznih sotrudnikov spopolniti, da bo namreč glasilo bolj obsežno in da bo odgovarjalo vsem zahtevam, to le:
1)	Naj se naprosijo razni strokovnjaki za to, da bi sodelovali pri „Prim. Gospodarju".
2)	Naj se dovoli uporabiti iz društvenih dohodkov vsako leto po 600 K za podelitev nagrad sotrudnikom, za to da bo izhajal list v večji obliki, za kliseje i. t. d.
3)	Da naj se da sotrudnikom po 8 K nagra ie za vsako pisano
polo.
4)	Nadalje je predlagal, da naj sprejme c. k. poljedelsko mini-sterstvo izmed priglašenih prosilcev v »Mlekarsko šolo" na Vrhniki naslednje mladeniče: Petra Obeda h. št. 100 iz Cerknega, Andreja Paglovca h. št. 9 iz Čepovana, Josipa Perata, h. št. 27 iz Livka in Ludvika Zajca, h. št. 35 iz Pluženj pri Otaležu.
5)	Naj se izplača sotrudnikom „Prim. Gospodarja" v letu 1910 nagrada 40 K.
6)	Konečno je predlagal in sicer opiraje se na poziv c. k. poljedelskega ministerstva naslednje:
a)	Naj se namesti v planinskem ozemlju posebnega potovalnega učitelja za mlekarstvo, posebnega potoval, učitelja za sadjerejo, ki naj bi bil za ves slov. del Goriško-Gradiščanske in obenem tudi potovalnega učitelja za čebelarstvo.
b)	Naj se zaprosi vlado, da d& društvu primerno podporo za prirejanje poučnih kmetijskih shodov in za prirejanje kmetijskih poučnih izletov.
c)	Naj priporoči vladi, da naj poskrbi v bodoče, da bodo potovalni kmetijski učitelji resnično potovali in poučevali kmečko ljudstvo in sicer ne samo teoretično, ampak naj pokažejo kmetovalcem obenem, kako se ima izvršiti to ali ono kmetijsko delo.
d)	Naj se obrne predsedstvo do vis. vlade in gor. deželnega odbora ter jima priporoči, da naj bi poučevali državni in deželni potovalni kmetijski učitelji po medsebojno dogovornem načrtu. V to svrho naj bi se shajali večkrat k sejam in naj bi sestavili o tej priliki podroben načrt.
e)	Naj pošlje društvo deželnemu odboru prošnjo in prosi, da naj izdajanjem „Kmetovega Prijatla" preneha in naj bi sodelovali vsi slov. deželni kmetijski učitelji pri „Prim. Gospodarju".
Finančni odsek je predlagal naslednje:
1)	Naj se da bivšemu tajniku Fr. Kocjančiču za ves čas njegovega službovanja enkratna nagrada 600 K.
2)	Naj se da vdovi pok. Iv. Gaberščeka, bivšega društvenega uradnika, ki je služil pri društvu nad tri leta, a ni dobil nikdar nobene nagrade, enkratna nagrada 200 K.
Konečno je sklenil, da naj bi se shajal finančni odsek vsaj vsako četrtletje po enkrat.
Ko otvori predsednik razpravo o posameznih prejnavedenih predlogih, pripomni odbornik I. Budin, da bi bilo napačno, ako bi se uvrstil kužni katar na spolovilih goveje živine med kužne bolezni, ker bi se, ako bi se ga uvrstilo med kužne bolezni, oviral potem promet z govejo živino. Odbornik Ig. Kovač pojasni, da je ta katar res sitna bolezen, a da se gotovo ne uvrsti med kužne bolezni, pač pa da je opravičena odsekova zahteva, da naj se od podpore za povzdigo živinoreje ne jemlje nikakih zneskov za zdravljenje te bolezni.
K predlogu, tičočemu se premembe oblike lista i. t. d., predlaga odbornik Maks Ukmar, da naj bi prinašal list tudi poročila o tržnih cenah kmetijskih pridelkov. Predsednik pravi na to, da se bo ta predlog svoječasno uvaževal.
Ker se nikdo ne oglasi k besedi, proglasi predsednik vse navedene predloge za sprejete.
Preden preide predsednik k 3. točki dnevnega reda, opozori odbornike na to, da je izpustilo predsedstvo, na podlagi svojega sejnega sklepa z dnevnega reda za osrednji odbor, točko o pretreso-vanju in odobritvi računskega zaključka, bilance za 1 1910 in proračuna za leto 1911. Vtemeljuje to z razlogom, da glasom društvenih pravil ta posel ne spada v področje osrednjega odbora, ampak v področje finančnega odseka računskih pregledovalcev ; ki so svojo dolžnost že storili in občnega zbora, ki pa se bo vršil v kratkem.
To pojasnilo se sprejme na znanje in postopanje odobri.
K točki 3. Tajnik prečita nato imena onih odbornikov, katerim je potekla doba na podlagi § 20, odst. in onih odbornikov, ki so ali umrli, izstopili ali pa se preselili z Goriškega drugam v in ti so na-sledji: A Jakončič, Žiga grof Attems (umrl), Franc Kocjančič, (izstopil kot tajnik), Edmund Konjedic, izstopil Vincenc Sorčič, (se preselil drugam) Ivan Budin, Viljem Dominko, Maks Ličen, Luka Sila in Anton Štrekelj.
Predsednik opozori navzoče na to, da ima osrednjo odbor glasom § 20, odst. 2. društv. pravil izvoliti izstopivšim odbornikom do prihodnjega občnega zbora namestnike. Z ozirom na to pa, da se ima vršiti občni zbor v kratkem, predlaga naj se za danes ta volitev opusti.
Ta predlog je bil soglasno sprejet.
K t o č k i 4: Pri tej točki dnevnega reda prečita tajnik dnevni red občnemu zboru, ki se glasi:
1.	Otvoritev občnega zbora;
2.	Čitanje in odobritev zapisnika zadnjega občnega zbora;
3.	Poročilo o društvenem delovanju v 1. 1910;
4.	Pretresovanje in odobritev društv. računskega zaključka in bilance za 1. 1910 in proračuna za 1. 1911;
5.	Dopolnilna volitev odbornikov na podlagi § 20. odst. 1. društv. pravil;
6.	Volitev dveh pregledovalcev računov;
7.	Odborovi predlogi;
8.	Predlogi podružnic;
9.	Morebitni predlogi društvenikov.
Ta dnevni red se soglasno odobri in sklene obenem, naj se vrši občni zbor v četrtek 24 avgusta 1911 ob 10. uri predpoldne v hotelu pri „Zlatem Jelenu" v Gorici.
K točki 5. Predsednik sporoči, da se ie priglasilo od 2. junija 1910 do danes 137 novih društvenikov za pristop k društvu.
Odbornik L. Sila predlaga, naj se čitanje priglašenih opusti, ker so bili priobčeni že v „Prim. Gospodarju" in ker je uverjen, da ni sprejelo predsedstvo takih, ki bi ne bili vredni, da se jih sprejme.
Ta predlog je bil soglasno sprejet.
K t o č k i 6. Tu poprosi za besedo odbornik Fr. Obljubek in predlaga, naj bi se društvo zavzelo za to, da bi se uvedlo obvezno
zavarovanje proti nezgodam, sicer bodo trpeli naši kmetovalci še nadalje občutno škodo v slučaju nezgod. V to svrho naj bi se sestavila primerna resolucija predložila visoki vladi in priporočila kakšnemu državnemu poslancu, da bi jo na primeren način podpiral in zagovarjal.
Odbornik Budin predlaga, naj se obrne društvo do deželnega odbora s prošnjo, da naj bi se dala primerna odškodnina oziroma potnina in dnina iz deželnih sredstev tudi zastopniku „Gor. kmet. društva", ko se udeleži razstav goveje živine.
Predsednik sporoči, da se je to enkrat že storilo, a da je deželni odbor prošnjo zavrnil, sicer da pa ukrene predsedstvo ponovno vse potrebno.
Ker se nikdo več ne oglasi k besedi, zahvali se predsednik navzočim za udeležbo in sejo ob ll3/* uri dopoldne zaključi.
Št. II. 213-1911.
Razpis natečaja
V šolskem letu 1911-1912 podelita se dva državna štipendija vsaki v znesku letnih 500 K (petsto kron) in sicer za dobro n dno izvršenih študij dvema ndadenieima, rojena in pristojna na Primorsko, ki se obvežeta, da po dokončani višji šoli za sadje in vinorejo v Klosterneuburgu, ali poljedelske šole „Francisco Josephinum" v Modlingu, ter temu sledečem praktičnem službovanju pri kmetijstvu se posvetita najmanj za pet let službi potovalnega učitelja za kmetijstvo na Primorskem.
Prosilci za enega teh štipendij naj vložijo svoje prošnje naslovljene na c. kr. ministers vo za poljedelstvo najkasneje do 20. avgusta t. !. na c. kr. namestništvo v trstu ter opremijo iste s sledečimi prilogami:
1.	krstni list;
2.	dokaz pristojnosti k eni primorskih občin (domovinski list);
3.	spričevalo z dobrim vspehom dovršenega 4 razreda gimnazije ali realke;
4.	spričevalo izdano od uradnega zdravnika o teles em zdravstvenem stanju;
5.	izjavo, kateri gori navedenih učnih zavodov želijo obiskovati;
6.	Obvezna izjava prosilcev oziroma njih starišev ali postavnih varuhov, da se po redno dovršenih študijah ter po teh sledeči kmetijski praksi posveti najmanj za dobo 5 let službi potovalnega učitelja za kmetijstvo na Primorskem ne da bi pa s tem dobil kako pravico do državne službe.
TRST, dne 12. junija 1911.
Od c. kr, primorskega namestniUva.