Ljubljanski ZVON Napoleonova ljubica. Zgodovinska idila. yi^apada solncc za molčečim parkom. Skoz okno sijejo poslednji žarki, po dragocenem skačejo goblenu, visečem na nasprotni steni pestrem, kjer nagi se igrajo amoreti med zlatovezenimi rožami. Vmes Šine žar na Čilim perzijski bahato razprostrti po parketu. Sedaj je padel solnčni trak na mizo, poljubil je kristalni svetli čaši, v katerih pčni se, iskri šampanjec. Drugače vse je tiho po salonu. Le zdaj pa zdaj zasliši se ihtenje, zadušen jok izvije se iz prsi — in zopet je mrtvaško tiho vse. On sam molči že dolgo poleg nje na mehkem kanapeju žametastem. Z levicoj jo držf okrog pasu, desnico si položil je na mizo, in s prsti bobna mi po njej nervozno. Pogled upira trudni, mračni v tla. V ostrogo se zagledal je srebrno na desni peti škornja jezdnega . . . »Da, da, Emilija I Prognan, prognan] Prognan Napoleon je tvoj, tvoj ljubček! Ujeli lovci zviti so lisjaka. ».Ljubljanski Zvon« 5. XXI. 1901. 22 Na Elbo ga prepeljejo v okovih . . . Kaj bi ti skrival! . . Vse je izgubljeno! Izgubil sem veliko, strašno igro, krvavo igro, svoj usodni šah . . . Evropa bila moje je posestvo. Jaz ko grajščak sem šetal se po njem. In kralji in cesarji, draga moja, tlačani bili moji so in hlapci . . . Vse moje — od Gibraltarja do Moskve! In zdaj ? Ah, niti ta-le Fontainebleau in niti soba ta-le ni več moja! . . Le ti si moja še, Emilija! Povej mi, ljubica, si li še moja? Ne plakaj, prosim te, nikar, nikar! Emilija. Vsa tvoja sem, veliki cesar, vsa! Napoleon. Jaz nisem cesar tvoj, Emilija! Jaz tvoj častitelj sem, oboževatelj; carica ti si, jaz podložnik tvoj; ti sultanka si — jaz sem suženj tvoj. Lepoti tvoji služim brezprimerni, milini ženski tvoji klanjam se . . . Emilija. Oprosti solze mi ob strani svoji, ko morala bi vriskati od sreče, od blaženstva, da zvesto še me ljubiš — od vzhičenja, da še te vidim . . . Ali spomini stiskajo mi prsi moje, spomini, Bonaparte, ah, spomini! . . Napoleon. Spomini! . . Vzemi polno čašo v roko! Pij, ljubica, poslednjikrat z menoj! Glej, kak iskri Šampanjec se v kozarcih! Emilija. In pčni se ko najina ljubezen. Napoleon. Ljubezen najine sladak simbol je vino to-le, draga. Prav imaš! Emilija. Bila opojna je ko ta pijača. Napoleon. Minula naglo je, ko čaša ta izpraznjena je naglo . . . Emilija. Ah, spomini . . . Napoleon. Ne toži, ideal moj, ljubica! Dobroten Bog je in je milostiv. Če človek vse zgubi na svetu tem, če vse se izneveri mu, odtuji, ostanejo mu zvesti še — spomini. Spomini nas ne zapustč nikdar, do zadnjega ti spremljajo nas vzdiha. Emilija. Resnico govoriš, veliki mož! Napoleon. Nasloni se na prsi mi še bliže! Srce na srcu naj počiva in potöpiva zdaj v dneve se pretekle! Emilija. In ko na dno morja pogrčzniva v slovesa se trenotku grenko-sladkem v življenje, ki minulo je ko san. Napoleon. Poljubi me takisto, kakor znaš le ti, le ti poljubovati sama! Najslajši med je usten tvojih med. Emilija. In ti objemi mene krepko, silno, da ne razpočijo se prsi mi, da ne razžene čuvstev jih vihar! Napoleon. Kako vse to je prišlo pravzaprav? . . Glej, kakor iz kozarcev najinih kipi šumeča bela vinska pena, tako minolost vstaja pred menoj — minolost moja in minolost tvoja . . . Ti pomniš še cesarski grad Schönbrunn ? Tam videl sem te, draga, prvikrat. In ko sem videl te, sem bil začaran. Začarala me tvoja je lepota. Ah, koliko že videl bil sem žen po svetu jaz in koliko jih ljubil! Princesinj krasnih komaj sem se branil. Povsod so se ponujale mi, veš, in lazile povsod so za menoj. Zlata vozile so s seboj tovore in demantov in biserov na kupe. Pred njimi in za njimi pa dišave puhtele so mameče mi srce . . . Cesarska hči je bila žena moja . . . In vžival sem življenje kakor nihče in trgal sem po gredah rože bujne, kjerkoli pač sem hotel, kar gredoč . . . In ljubil sem . . . Ne, to je bila laž! Nobene nisem ljubil pravzaprav. Vse bilo je obmama, hipna strast. Jaz sam ne vem, kako bi to nazival . . . Mogočen bil sem, vse se me je balo. Na vrhu lestve stal sem slave svoje in jaz sem narekaval svetu mir — a srce moje, to je bilo prazno. In gabil se mi je oblasti lesk in ves sijaj se mi je v dušo studil. Vse sama ničnost, licemerstvo, dim . . . Oglašal v meni se je pristni človek — saj veš, prirodnega sem ljudstva sin! — in žejala mi duša je uboga po neokrinkani prirodi čisti, in srce žejalo mi je ljubezni. Oči so bistre mi iskale ženske, ki bi se mi udala z bistvom vsem in ki ljubila bi me nesebično, ki bi ljubila me samo zato, ker jaz jo ljubim . . . Glej, Emilija, po ženski takšni jaz sem se oziral, ki bi ljubiti znala me demonsko, goreče in razkošno in opojno . . . Tedaj pa ti si prišla mi naproti — in v tebi spoznal ideal sem svoj . . . Emilija. Kako sem srečna, če je to resnica! Napoleon. Ti dvomiš še o sebi? Ah, ne dvomi! Le reci mi, še pomniš Lampisa, slikarja dunajskega slavnega, ki tvojo je naslikal bil podobo? Še pomniš tisto divno Venero, ki vse jo je občudovalo takrat? In tista Venera si bila ti . . . In bojni rog je bil zatrobil spet in bojni zabesnel je spet vihar — in dvignile so se armade moje. Začel se zopet je krvavi ples . . . Emilija. Kako ste krvoločni moški vi, kako ste siloviti vi in kruti! Oh, kaj vse doživela sem s teboj! Napoleon. In ti si bila angel varih moj, ki me povsod, povsod je spremljal zvesto. Ti krogle si odvračala od mene pri Jeni, Ostrolenki in na Španskem, pri Smolensku in pa pri Borodinu, pod Moskvoj ti si stala mi na strani. In ko sem ranjen ležal tam na Nemškem, usmiljena si bila sestra moja . . . Emilija. In bila sem pobočnik mladi tvoj . . . Haha! Skoz solze moram se smejati . . . Še pomniš generala ruskega, kako sumnjivo me je ogledaval, ko sem korakala ob strani tvoji v prekrasni uniformi kirasirski ? Premlad se zdel mu je pobočnik tvoj. To diven pač je bil roman! Haha I Napoleon. Le smej se mi, smehljaj, Emilija! Tvoj smeh ogreva meni hladno dušo, obup podi od mene črni proč . . . Ni res, da lepo je življenje bojno ? Emilija. Pa grozno tudi! Ah, ta ruska zima! Kako nas je podila ta domov! In kaj vojakov našlo grob je svoj v snega brezdanjega prepadih tam in v zdmetih neskončnih stepi ruskih! . . In vendar rada sem te spremljala! Ljubezen spajala me je s teboj — ne, ne ljubezen sama — spoštovanje, občudovanje, obožavanje! . . Nedolžna bila še sem deklica, po tratah skakala sem še domačih tam daleč, daleč v naši Idriji! Tedaj ime je zaslovelo tvoje, od ust do ust je šlo: »Napoleon«! Ko nova zvezda si prikazal se na nebu našem. Čuj, in ljudstvo moje pozdravilo te je z navdušenjem. In pesnik naš Vodnik zapel je takrat najlepšo odo svojo tebi v čast, ker vzbudil staro si Ilirijo in jezik naš si dragi spoštoval. Mesija zdel si se rojakom mojim. Slovencem ljubo tvoje je ime; Ljubljana sama se ponaša s tabo. Napoleon. Ti dete dobro si, Emilija! Pač dobri tudi so rojaki tvoji. Verjemi, da jim nisem hotel zlega. Povzdigniti sem hotel narod tvoj, vzbuditi hotel sem ga iz mrtvila. In če zasmeje se mi sreča spet, zedinim ljudstvo tvoje z žezlom svojim ter osvobodim ga in ga osrečim — vse to na ljubo tebi, dete moje, Slovenka sladka ti, Emilija! Emilija. Poljubim naj te za besede te, junak veliki, moj Napoleon! Napoleon. Vem, vem. Poznam te. Ti me ne obsojaš . . . A pomni mi, Ilirka lepa moja: Ko me sovražniki se iznebijo, ko bo ujet, uklenjen hrabri lev, ko me ne bo se več jim bati treba, tedaj prilezejo iz lukenj svojih junaki — in kaj slišala boš vse! Da bil trinog sem, porekö hinavci, da bil sem šiba božja narodom, razbojnik, slavohlepnik nenasiten, in poosebljen satan da sem bil . . . O, ne verjemi, ljubica ti zlata, obrekovalcem in grdilcem mojim! Črnili bodo mojo čast zato, ker brez moči slabiči so sami, brez volje, energije in duha. V mehkužnosti otrpnili so svoji, samf so brez moštva, brez idealov, brezsočne mevže, vešče brez krvi . . . A jaz, skovan iz boljšega sem jekla, Po žilah mojih polje južna kri, in v sebi čutim velikansko moč! Ti ne verjameš mi, kako sem močen. Z demoni vsemi ruvat bi se šel! Človeštvu v prid sem hotel žrtvovati, o ljubica, veliko svojo moč. Usoda mi zastavila je pot . . . Veruješ li v usodo, draga moja? Veruj, veruj! Vsak človek jo ima, in nihče ne uide ji na svetu. Si videla že svetel meteor? Kako visoko šine v nočni mir, in razžarf se, pade in ugasne . . . Prognan, prognan! Usoda to je moja . . . A pride naj nad mene karsibodi — spomini nate bodo mi najslajši. Ljubezen tvoja bo mi blaga luč, ki svetila mi bo v prognanstva mraku . . . A kaj ti je, Emilija? Ti jočeš? Ne plakaj, dokler te objemam, draga! Ne plakaj! V čaŠah vino se iskri. Pij! Najin samo eden še je hip, poljubov zadnjih zadnji kratki hip. Ljubila sva se in živela sva. Dovolj je! Trčiva poslednjikrat! Peneči čaši še do dna izpijva, pa vrziva ji proč in ji razbijva!1) A. Aškerc. ') Vir: Petra pl. Radicsa razprava v letošnjem celjskem Hribarjevem »Narodnem koledarju«, str. 107. i. d. Ž p t v e. "Povest. Spisal Fr. Serafin. (Dalje.) X. anica je bila dospela do križa sredi gozdiča. Hudo se ji je mudilo domov, ker se je bila nenavadno zakasnila, a ko je videla pred sabo podobo Kri-žanega, si ni mogla kaj, da ne bi se bila ustavila. Dasi je tisti dan molila že toliko, je hotela vendar tudi tu Še malo poklečati. Pokleknila je pod razpelo vselej, kadarkoli je prišla mimo. Bila bi si štela v največji greh, če ne bi se bila pomudila nekoliko pod križem. Silila jo je k temu neka čudna, skrivna moč, kateri se ni mogla ustavljati, katera si je bila popolnoma podjarmila njeno voljo. Neki glas se ji je pojavljal v prsih in jo neprenehoma priganjal: »Moli, moli, molil . .« Včasi je naravnost neprijetno občutila to poveljevanje. Prišlo ji je celo na misel, da bi se mu uprla, a takoj se ji je oglasila vest in ji očitala, da je vse premalo goreča za božjo Čast. In prizadevala si je nato iznova, da bi zadovoljila ono skrivno silo in da bi zatrla v sebi oni odpor, ki se ji je vzbujal včasi. Tudi zdaj, ko je vedela, da je doma že težko čakajo, se je je bil lotil majhen boj. Toda zmagal je v njej dobri duh . . . Otresla se je izkušnjave, zdrknila je pred križem na kolena in iskreno je zamolila . . . Nekaj časa je že klečala, ko opazi, da so cvetke na obeh straneh Marijine podobe, ki je visela v znožju Križanega, že popolnoma suhe. Vzame jih iz kozarcev ter premišljuje, kaj bi storila. V tistem hipu zašumi nekaj prav v bližini, grmovje se razgrne in — Dolfe stopi pred njo . . . Ustrašila se je na vso moč. Na koga drugega bi se bila morda jezila, da je stopil tako nenadoma pred njo, na Dolfeta pa se ni mogla! . . Nehote se mu nasmehlja in prijazno mu reče: »Šmarnic mi priskrbi, če veš kje zanje! . . Glej, kako sta Šopka že vela! . .« »Pa še za koliko jih vem!« odvrne Dolfe — in se zasmeje, da so se zablesteli njegovi beli, zdravi zobje. »Ravno prihajam od tam, kjer jih je vse posejano ... Če bi bil le slutil, da si ti tukaj in da jih potrebuješ, natrgal bi ti jih bil in prinesel cele šope! . .« »Ali res?« vzklikne deklica veselo presenečena. »Je li daleč do tja ? . .« »O ne!« odvrne Dolfe. »Kar z mano stopi, in imela jih bova kmalu toliko, da spleteš lahko cel venec okrog Marijine podobe.« Manica krene brez pomisleka za njim. Bila je vsa srečna, da bo mogla okrasiti podobo prečiste Device, in pozabila je v tem veselju na vse drugo, tudi na to, da bi bila morala biti že davno doma. Gozdič, po katerem sta hodila Dolfe in Manica, je obdajala skoro okroginokrog ravnina, samo proti severovzhodni strani je bil v zvezi z večjim, precej prostranim in dobro zaraslim gozdom. Proti tej strani je bil krenil Dolfe. Ilodil je hitro, da ga je Manica komaj dohajala, in vendar ni hotelo biti konec poti. »Bo kmalu?« ga je pogosto vpraševala, on pa ji je venomer zatrjeval, da dospeta zdajpazdaj na mesto. Deklice se je lotevala po malem že tista groza, ki jo občuti človek bolj ali manj vselej, če se nahaja v kakem samotnem, nepoznanem kraju, in hotela je že predlagati, da bi se vrnila, ko se začuje zamolklo, žuborenje malega potočka. »Zdaj!« reče Dolfe. »Takoj bodeš videla!« Sicer je prej lagal, ko je trdil, da je prišel odtod, a kraj mu je bil vendar dobro znan, in šmarnic je bilo v istini vse polno ob obeh straneh potoka. Ko jih Manica uzre, se zaveseli kakor otrok in glasno vzklikne: »Zdaj pa le brž! Trgaj, Dolfe, trgaj, da jih bo več!« In hlastno jih jame puliti iz zemlje, pa tudi on stori, kakor mu je velela. Ko si jih je bila Manica že precej nabrala, sede pod košat gaber, okrog katerega so bila pokrita tla z mehkim mahom, ter začne primerjati, kako bi razvrstila cvetke, da bi bil venec lepši. Dolfe je ni pustil dolgo same. Prišel je z velikim šopom šmarnic, jih vrgel v njeno naročje, sam pa je pokleknil k njenim nogam, tako da sta gledala drug drugemu naravnost v obraz. Manici so se žarile oči veselja. Prijazno se je nasmihala Dolfetu ter ga zahvaljevala, da ji je pokazal ta kraj. »Zdaj bom hodila vedno semkaj po šmarnice,« mu je rekla. »Tudi za cerkev jih bom nabirala tukaj!« Bilo ji je čudno prijetno poleg lepega mladeniča. Nekolikokrat ji je prešinila glavo misel na to, kako ga je bil oče tistikrat odpravil iz hiše, in vselej se ji je v srce zasmilil . . . Očetova trdosrčnost ji je bila nedoumna . . . Tako dober ji je, pa ga oče sovraži! . . . Zdelo se ji je, kakor bi morala ona popraviti to, kar je oče za- krivil. Na vse drugo zdaj ni mislila. Pozabila je bila popolnoma, kako jo je župnik včasi svaril pred moško druščino, pozabila na vse svoje obljube in celo na pravila deviškega društva! . . Prevzeta je bila samo od zavesti, da ji je Dolfe pripomogel do tega, da zvrši Bogu všečno dejanje, in pa od zavesti, da ji je dober, in da mu mora biti hvaležna za to. Vdajala se je brezbrižno sladkemu čuvstvu, ki ji ga je vzbujala njegova bližina . . . Kako dobro ji je delo, če se je dotaknil njene roke, kako jo je poživljal njegov žareči, plamteči pogled! . . In čutila se je tako prosto poleg njega! . . Tiste težke misli . . . tisti dvomi, ki so jo često vznemirjali, odkar je bila postala tako pobožna, so bili izginili, in neka dobrodejna samozavest ji je polnila dušo. Živahno se je pretakala kri po njenih žilah, krepko ji je bilo srce, in venomer se je morala smejati, ne da bi imela poseben povod za to; tako zadovoljna, tako srečna je bila! Bila se je je lotila neka razposajena veselost. Njen zvonki smeh se je spajal z žuborenjem studenčevim v prijeten, melodiozen dvospev, in kar neprenehoma ji je tekel jeziček . . . Dolfe pa je le bolj molčal. Bil je videti skoro resen, zamišljen. Kri mu je zalivala lica, in nepremično je strmci v cvetoča lica nasproti sedeče mu deklice. Bilo je videti, kakor bi snoval načrte, ali kakor bi imel že zasnovane, pa bi ne vedel, kako bi jih izvršil. Večkrat se je sklonil malo pokoncu, in roke so se mu zganile, kakor bi jih hotel uporabljati, toda vedno zopet je zdrknil nazaj v prejšnjo situacijo . . . Postajal je čimdalje nemirnejši . . . Bolj in bolj mu je žarel obraz, in iz oči mu je švigal plamen, ki je pričal o njegovi veliki razburjenosti . . . Ilkratu se ujunači. Pomakne se bliže k deklici in, predno je ona tudi le misliti mogla na to, da bi se umaknila, položi obe roki okrog njenega mehkega, mladostnopolnega telesa, jo pri vije k sebi ter ji pritisne pekoč, strasten poljub na usta . . . Ona je vztrepetala . . . Občutila je vso nepopisno sladkost prvega poljuba!. . . Še nikdar se niso bile strnile njene ustnice z moškimi, zdaj prvič je okusila ljubezen, in bilo ji je, kakor bi se ji bila odprla nebesa . . . Sladka, razkošna groza jo je izpreletala, zadrhtela je po celem životu, in do tistihmal nepoznana naslada ji je prešinila mladostne ude ter jo omamila tako, da sta ji prešla vid in sluh, da so ji iz-bežale vse misli iz glave . . . In poljubil jo je še drugič in tretjič, in vedno krepkeje, vedno strastneje jo je pritiskal nase, ona pa je mrla v njegovem objemu, premagana od božanskih čuvstev . . . Kakor bi bila zamaknjena, je strmela srpo, brez izraza v daljavo . . . Vse moči so jo bile zapustile, nobene volje ni imela več, samo sposobnost za čutenje ji je bila ostala, da, čutenje jo je bilo vso prevzelo! . . . Bil je lep večer . . . Poživljajoča moč pomladi se je pojavljala okroginokrog. Krepko je utripalo življenje, kamorkoli se je ozrlo oko ... Po tleh in po zraku je mrgolelo nešteto bitij, ki so se veselila probujenja, veselila svoje eksistence . . . Zrak je bil nasičen pomladnega vonja . . . Duhtele so rože, duhtelo je drevje, duhtelo sleherno zelišče ... Iz smrekovih debel je kipela smola ter razširjala okrog sebe balzamski duh . . . Gorka, mehka, komaj čutna sapa je vlekla od juga sem ter vzbujala povsod skrivnostno gibanje in življenje . . . Cvetke so stikale svoje glavice skup, kakor bi se pomenkovale, kakor bi se po-ljubovale . . . bilka se je nagibala k bilki, drevo k drevesu, a po mladem perjiču je šustelo in brnelo, da se je zdelo, kakor bi se izgubljali med njim zadnji, zamirajoči zvoki tajinstvene pesmi, prihajajoči iz nepoznanih daljav, iz krajev čarobnih pravljic . . . Polni sladkega koprnenja, polni neutešnega hrepenenja so bili ti akordi, ki so komaj slišno zveneli raz drevje . . . Opojna, mameča je bila melodija te pesmi, in težko se je bilo ustavljati njenemu ča-rovitemu vplivu . . . Vzbujala je stotere n odmev . . . Odmevala je iz zvonke kosove pesmi, ki je dvoril v brinovem grmu svoji izvo-Ijenki, odmevala iz pohotnega smeha zaljubljenih grličjih parov, ki so se vdajali razkošju na bližnji topoli . . . Visoka pesem ljubezni je zvenela skozi vso naravo, budeč povsod poželjenje, vabeč povsod k uživanju . . . Bil je lep večer! . . Temnovišnjeva nebesna modrina je plavala nad gozdičkom ter se čudno razlikovala od mladega zelenja, katero so zlatili zadnji solnčni žarki . . . Bolj in bolj se je nagibalo solnce k zatonu . . . Solnčna svetloba se je umikala iz doline, najprej počasi, potem pa so jo hitreje in hitreje podile pred sabo temne, pošastne sence, kakor podi pred sabo tropa psov splašeno zverjad . . . Tam v znožju pogorja na vzhodni strani je bilo videti za trenotek, kakor bi bila ustavila svoj beg, kakor bi se hotela ubraniti za njo pritiskajoči temi, a kmalu je bila pregnana tudi od tam in začela se je umikati v goro više in više . . . Naposled je žarel le še greben gorovja v solnčnem svitu, dokler se ni strnil tudi nad njim turobni mrak . . . V gozdiču je bilo postalo že precej temno. Ptičje petje je bilo potihnilo; grlice so se bile pomirile, in njih razposajeni smeh se ni razlegal več po gozdu; sveta tišina je bila zavladala okrog . . . A hkratu pretrese bolesten jek ozračje — ne, potegnil je bil hipoma močen veter ter zazibal debelo bukovo vejo, ki jo je bil polomil po zimi sneg, da je čudno zaškripala in zaječala . . . Od kod ta nenadni pih? . . Pred kratkim še vse tako slovesno tiho, je zdaj šumelo in vršelo po vrheh, kakor bi se bližala huda ura, kakor bi hotela nastopiti vihra s svojim divjim vladarstvom. In vendar je bilo nebo še vedno jasno! . . Samo nad goro, za katero je bilo pred kratkim zatonilo solnce, so se kopičili oblaki, žareči se v prekrasnih barvah . . . Bilo je, kakor bi se bilo lotilo vse narave hipoma neko vznemirjenje, kakor bi bile v osrčju vesoljstva snivajoče strasti hipoma privrele na dan . . . Vedno zopet se je dvignil piš in stresal neusmiljeno vrhove dreves . . . Dolfe je bil skočil pokoncu . . . Manica pa je sedela še na tleh. V lica je bila razgreta, usta so ji bila napol odprta, in z izbuljenimi očmi je zrla topo, plašno predse. Venec, katerega je bila začela spletati, je ležal raztrgan in pomendran na tleh, in vse polno šmarnic je bilo raztresenih okrog nje. »Pojdiva, tema se že dela!« sili Dolfe. »Vstani vendar! . .« A ko se ona le ne gane, začne odhajati. Vihal si je svoje male brkice, in nekam čudno se je predse v tla smejal. Bil je že daleč strani, ko se Manica predrami iz svojega letargičnega stanja ter spravi na noge. Še vedno se je ozirala plašno okrog, kakor bi ne vedela, kaj ji je storiti . . . Hkratu pa se zdrzne in se spusti v tek proti oni strani, od koder je bila prišla. Šele pri križu se spet ustavi. Tu pade na kolena pred Marijino podobo in razjoče se na ves glas. »Marija . . . Marija . . . Marija!« je vzklikala z drhtečim, pretresljivim, od joka zadušenim glasom. »O Marija, saj sem vedno molila k tebi, saj sem se ti vedno priporočala! . .« Obup je donel iz teh besed . . . Zavedala se ni prav, kaj se je bilo zgodilo, a vest ji je rekla, da nekaj groznega, strašnega, nekaj, kar je bilo v živem nasprotju z vsem njenim dosedanjim žitjem, nekaj, kar jo je spravilo ob najlepše, ob najdražje, nekaj, kar je postalo lahko usodno zanjo . . . »Marija, Marija, o Marija!« je ponavljala, kakor bi hotela prisiliti božjo porodnico, da bi storila čudež nad njo, da bi ji izprosila nazaj vse tisto, kar je bila tako nenadoma izgubila . . . A poteze v Marijinem obrazu so ostale mrzle, trde, neizprosne! Brez tolažbe se vzdigne in jame teči proti domu . . . Oče in mati sta bila že povečerjala ... Na mizi je stala še skleda z ostankom jedi, ki je čakala nje ... Na svoj pozdrav ni dobila nikakega odgovora; iz tega je sklepala, da sta se oče in mati že prepirala radi njene zakasnitve. Da bi pretrgala neprijetni molk ter se obenem opravičila, odpre molitveno knjižico ter položi podobico, katero ji je bil dal župnik, na mizo. »Glejte, kaj sem dobila od gospoda župnika!« reče, posiljeno se smejoč, ter se plašno ozre najprej na mater, potem pa še na očeta, kakor bi se hotela prepričati, kak vtisk napravi to na enega ali drugega. Materino lice je postalo takoj prijaznejše ... Da je le slišala imenovati župnika, pa je bila potolažena . . . Drugače pa oče! . . Dolgo že mu je presedalo to, kar se je godilo v njegovi hiši. Često že je hotel nastopiti, a premagal se je vselej. Hotel ni, da bi se mu bilo očitalo, da krati ženi ali hčeri prostost v verskih stvareh. Ako-ravno so mu bile vse tiste novotarije župnikove zoprne, vendar ni ne eni ni drugi vsiljeval svojega prepričanja . . . Vedel je, kaj je ženska, in ni jima hotel težiti srca. Pustil ju je v miru, in imel je potrpljenje ž njima do skrajnosti . . . Vsled tega pa, da mu je bila ostala danes hči tako dolgo z doma, je prekipela njegova nejevolja. Vedel je, da je nevarno, če hodi dekle samo tako pozno domov. Vsa tista pritajena in tako dolgo zadržana jeza je bruhnila zdaj iz njega. Tja stopi k mizi, pograbi podobico, jo raztrga na drobne kosce ter zažene skozi okno. »Tu imaš svojo podobico!« zakriči z vprav groznim glasom. »Odslej ne boš več služila takih stvari! . . Hodila boš poslej z mano v cerkev in iz cerkve! . . . Podobice pa naj dobivajo druge, ako hočejo! . .« »Oh, kakšen si vendar!« začne vzdihovati po stari navadi Mica. Da je bil mož raztrgal podobico, se ji je zdel strašen greh. »Saj se tudi drugače lahko dopove menda! . .« Ali Tomaža je nocoj vsaka beseda le še bolj razjarila. »Tiho!« zarjove ter udari s tako močjo ob mizo, da odskoči ž nje svetiljka, ki je čakala, da bi jo bili prižgali, na tla ter se razdrobi na drobne kose. »Tiho!« ponovi še enkrat. »Jaz govorim in dopovedujem, kakor jaz hočem!« »Oh, moj Bog, kaj porečejo ljudje, če bodo slišali ta krik!« tarna dalje Mica. Tomaž pa odvrne: »Zastran mene rečejo ljudje lahko, kar hočejo! . . To zve lahko ves svet, da od danes zanaprej ne trpim več tercijalstva pod svojo streho! . . Naj vrag vzame vse te molke in škapulirje! . .* Izrekši te besede, plane po sobi, sname s stene en škapulir in dva molka, ki sta se odlikovala po posebno debelih jagodah, raztrga vse skup ter vrže tudi to skozi okno kakor prej podobico. »Poslej bosta spet tako molili, kakor sta do tistihmal, ko še ni bilo vseh teh bratovščin in odpustkov! . . . Moj oče in mati sta bila oba pobožna, pa nista vsega tega poznala! . . Če se je prišlo lahko doslej brez te kramarije v nebesa, se bo poslej tudi! . .« Mica je zagnala jok in se začela križati, tako brezbožno in bogokletno se ji je videlo vse, kar je govoril in počenjal mož... »Oh, to nas mora zadeti jeza božja, mora, mora! . .« je vzdihovala. »To bi bil čudež, če bi nam Bog prizanesci! . . Treščilo bo v hišo, ali pa pride nad nas še kaj hujšega! . .« »Nesreča nas zadene, če boš pustila, da bo tvoja hči tako z doma ostajala!« je odvrnil Tomaž, še vedno srdit. Potem pa je vzel klobuk ter odšel. Tomaž ni bil pijanec, a če je bil jezen, je rad zavil v gostilno. In takrat je bil kakor ob pamet. Vlival je pijačo vse, ne da bi se menil za to, kaj pride iz tega. Mati in hči sta bili nocoj lahko pripravljeni na to, da ga ne bo kmalu domov . . . Manica se je ves Čas, ko se je oče hudoval, tresla kakor šiba na vodi, zadnje besede njegove pa so jo naravnost presunile. Njegov srd se ji je zdel kakor zaslužena kazen božja. Saj je govoril, kakor bi bil slutil, kaj se je bilo zgodilo! . . Nič več ni mogla zadržati solz. Položi glavo na mizo in razjoka se na vso moč . . . Mati, ki je mislila, da se joka samo radi tega, ker se je oče hudoval nad njo, jo je tolažila, a zaman! . . Njo je težilo nekaj drugega; njej je iztiskala solze zavest, da je bila očetova jeza upravičena! . . S kakim srcem se je spravljala tisto noč spat! Kako srečna je bila Še zjutraj, ko je bila zapustila posteljo, in kako grozno nesrečna je bila zdaj, ko je spet legala na svoje ležišče! Kako kratko število ur, in kolika izpremena! . . Zaman si je prizadevala, da bi zaspala. Šele proti jutru se je je polotila neka omotica. A komaj je bila zatisnila oči, je tudi že sanjala. Zdelo se ji je, da je pri Šmarnicah. Dolga vrsta deklet je stala pred oltarjem, a ona je bila vsem na čelu. Bile so vse belo oblečene in na glavi so imele vence, a njena obleka je bila najčistejša, in njen venec je bil najlepši. Mogočno so pele orgle, in veličastno je odmevalo petje po cerkvi, in tudi ona je pela na ves glas. Duh šmarnic in prižganega kadila ji je udarjal v nos, in preŠinjena od blaženih čutov, je vpirala vdano svoje oči v sladko podobo Deve božje. A hkratu se stemni Mariji lice. Osorno jo pogleda, iztegne roko proti njej ter ji sname venec z glave . . . Kakor bi ji bil zapodil kdo nož v prsi, jo zaboli pri srcu, in z divjim krikom se vzdrami. Prestrašena priskoči mati k njeni postelji ter jo začne izpra-ševati, kaj ji je. Ona pa se izgovarja s tem, da je imela hude sanje. »Mora te je tlačila, mora,« pripomni mati, vesela, da ni bilo nič hujšega . . . XI. Razpor, ki ga je bil zanetil gospod Rajmund med svojimi žup-Ijani in ga je netil še vedno, je postajal od dne do dne ljutejši in brezobzirnejši. Ta razpor je bil v malem to, kar je bil v velikem boj, ki je hrul po celi nezedinjeni Sloveniji v tistem času . . . Cesar niso znali Poljanci sami, so se naučili iz raznih časopisov. Da veljaj povsod tudi v politiki resnica in dostojnost, tega že davno niso priznavali več oni, ki so stali strankam na čelu ter s svojo veljavno besedo odkazavali političnim strujam pravec in smer. Kako bi se bilo moglo potem zahtevati od Poljancev, da bi bili zavzemali tako vzvišeno stališče 1 . . Včasi so baje politiki stremili po nekih idealih . . . Ogrevali so se baje tudi za narodnost . . . Taka sentimentalnost ni bila zdaj več v navadi! . . . »Človek mora biti praktičen!« to pravilo je veljalo Poljancem kakor tistim, ki so jim bili v zgled. Nikogar ni več bolelo, če je čul, da prehaja kos za kosom slovenske domovine v grabljive sovražne roke — najmanj pa Poljance, ki že prej za take stvari niso imeli dosti zmisla. V osrčju Slovenije se ni brigal nihče več za to, kar se je vršilo ob mejah ... In za prihodnost se tudi nihče več menil ni . . . »Rasti trava ali ne rasti, kadar nas več ne bo! . .« to načelo je bilo zavladalo, to načelo je bilo znak in vodilo vse tedanje politike . . . Sicer je bil semtertja še kdo, ki mu je krvavelo srce pri vsaki narodni izgubi, ki je bil tega prepričanja, da bi imeli ljudje na Slovenskem opraviti kaj boljšega, nego posnemati športe, kakršne si dovoljujejo lahko drugi večji narodi. Toda če se je kdaj oglasil kak tak mož, so se mu rogali vsi . . . Zgodilo se je tudi, da je kaka mehka duša v svoji zdvojenosti nad slovensko prihodnostjo vzkliknila: »Za nas ni rešitve — no, in čim preje poginemo, tem bolje! . .« Take besede pa že celo nikogar niso vznemirile! . . Na mesto idealov je bila stopila osebnost. Kdo bi se boril za abstraktne stvari ?! . . Če ni drugače, saj se človek lahko potegne tudi za narodnost, a to pač samo, da se prikrije pravi namen! V istini je vendar lastna oseba prvo, in za lastno korist, za lastni ugled mora vsakdo najprej skrbeti. Hm, ni li mar Bog ustvaril najprej sam sebi brade ?.. Ker pa je oseba dostikrat osebi na poti, ko gre za dosego smotrov, je razpor nekaj povsem naravnega! . . Čemu se torej zgražati nad domačim prepirom ?.. Čemu se zgražati nad sredstvi, ki se uporabljajo v medsebojnem boju ? . . Smoter posvečuje sredstva! . . To je veljalo od nekdaj in velja tudi zdaj! In kdor je močnejši, ta je na boljšem! To je bila filozofija tistih časov . . . Poljanci pa so bili pretkani ljudje in priučili so se hitro novim nazorom in oni taktiki, ki so jo opazovali drugje, ter jo posnemali iz raznih duhovitih člankov političnega časopisja tiste dobe. Vse, kar se je kje obneslo, so uporabljali, a izumili so tudi sami marsikaj učinljivega . . . Da pa je stranka, kateri je načeloval župnik, nadkriljevala v tem oziru nasprotno, je umevno. Takih sredstev liberalna stranka ni imela na razpolago kakor klerikalna. Gospod Rajmund je bil energičen mož. Navzlic temu, da so se mu vzbujale včasi dvojbe o tem, je li dovoljeno ali tudi le umestno, posluževati se svoje cerkvene moči v boju za posvetne stvari, je to vendar le prepogosto storil. Oplašil je s tem marsikoga ... A imelo je za posledico tudi nove prepire, nove boje, in bilo je zelo negotovo, Če je istinito versko prepričanje s tem kaj pridobilo . . . Jako sovražen je bil župnik tudi novemu liberalnemu županu. Poraza pri občinskih volitvah ni mogel pozabiti in nasprotoval je županstvu, kjer je mogel. Dal bi bil mnogo, če bi se mu bilo posrečilo, izpodkopati tla sedanjemu občinskemu zastopu, tembolj, ker se mu je bilo od merodajne strani izreklo začudenje, da je njegov vpliv pri volitvah tako malo izdal. Vedno je torej tuhtal, kako bi županu prišel do živega. V to pa se mu je ponudila hkratu prelepa prilika. V Poljanah so hoteli na slovesen način obhajati cesarjev rojstni dan. Bila pa je župnikova stranka, ki bi se bila rada v tem oziru posebno odlikovala. Več župnikovih pristašev pa je Šlo v gozd iskat mlajev. Ker je imel župan najlepše smreke, ali pa tudi morda še iz kakega drugega vzroka, so se zapodili vneti patrijoti v njegov gozdni del ter so tebi nič meni nič posekali kar šest lepih dreves, češ, da se smejo za tako slovesnost vzeti smreke, kjer se dobe. Zupan pa je bil v tem oziru malo drugega prepričanja. Ko je zvedel, kaj se je zgodilo, je dal smreke pripeljati k sebi na dom in ni pustil, da bi jih bili porabili za mlaje. Nastal je prepir, in hkratu se je raznesla po vasi novica, da je župan izrekel med pričkanjem besede, ki so v protislovju s kazenskim zakonom. Neki umirovljen orožnik, ki je bil intimen prijatelj župnikov, je naglo dognal, da je župan razžalil veličanstvo. Kakor hitro pa je župnik o tem zvedel, je poklical svojega prijatelja k sebi, in napravila sta skupaj ovadbo zoper župana . . . Tako so se bili Poljanci povzpeli srečno do vrhunca podlosti, do ovaduštva . . . Klerikalna stranka v Poljanah je triumfovala kakor še nikdar poprej, kajti bila je prepričana, da župana ne reši nobena reč več, da pride prav gotovo pod ključ, in da bo imelo to za posledico popoln poraz nasprotne stranke . . . Zupan sam, čeprav si je bil v svesti svoje nedolžnosti, ni bil v majhnih skrbeh, ker se je bal krivega pričevanja. Toda pri obravnavi so se tisti, ki so prej najbolj obtežilno govorili zoper njega, vendarle zbali sveč in križa. Sodniki so hoteli vedeti vse natanko in niso dopustili, da bi bil kdo govoričil, kakor bi se mu zljubilo. Nekaterim pričam se je začel zapletati jezik, pokazala so se v izpovedbah protislovja, in sodniki so naposled izprevideli, da je vse to, kar se je govorilo zoper obtoženca, gola izmišljotina. Zupan je bil oproščen, tisti pa, ki so bili posekali v njegovem gozdu smreke, so bili obsojeni zaradi poskušene tatvine . . . Podobnih epizod so bili doživeli v Poljanah vsled medsebojnega sovraštva še več, drugače pa so se gibale stvari v svojem vsakdanjem tiru . . . Tudi pri Tomaževih je šlo spet vse po starem. Skapulirjev in tistih novodobnih rožnih vencev si sicer Mica in Manica nista več upali razobešati po stenah, a bili sta še vsaka v svojem društvu, in Tomaž se ni brigal dalje za to. Manica je semintja že spet tudi malo dalje poklečala pred oltarjem, in dogodilo se je celo, da je šla spet zadnja iz cerkve, dasi je potem kolikor mogoče hitela domov. .»Ljubljanski Zvon« 5. XXI. 1901. 23 Župnik jo je še vedno priporočal v posnemanje drugim dekletom, bila je Še vedno biser deviškega društva, kakor se je župnik včasi poetično izražal o njej . . . Manica je bila polagoma pozabila na oni dogodek, ki jo je bil tako vznemiril, in njena vest je bila spet pokojna. Dolfeta se je sicer izogibala, kolikor je mogla, a občutila je vedno nekaj kakor domotožje po njem. Nič ni bila huda nanj, in če ga je kdaj vendarle srečala, se mu je celo prijazno nasmehnila, dasi morda bolj nehote, kajti vselej jo je oblila rdečica do ušes vpričo njega, in vselej je sramežljivo povesila pogled pred njim. Spočetka, ko je klečala pred Marijino podobo, se je bala, da bi se res ne zgodilo tako, kakor je sanjala tisto noč. Ko pa je videla, da se Marija v oltarju ne gane, da je ne podi od sebe, se je potolažila, in spomin na oni dogodek ji je temnel bolj in bolj, tako da je včasi dvojila, niso li bile i to same sanje. Brez strahu se je spet ozirala v lepi Marijin obraz in spet je molila k njej ter se ji priporočala ravno tako iskreno kakor nekdaj. In iz njenih velikih, krasnih oči je še vedno odsevala nedolžnost, njeno lice je bilo še vedno takisto angelsko lepo, Še vedno so blagrovali ljudje Tomaža in Mico, da jima je Bog dal tako hčer. Telesno je bila postala Manica zadnji čas celo krepkcjŠa, a tem bolj se je mati čudila, da njeno zdravje ni bilo nič kaj trdno. Zdajpazdaj ji je postalo slabo, in dostikrat se je je lotila tudi omotica. Dogodilo se je celo, da je morala naglo iz cerkve, ker bi bila sicer omedlela. »Kje si se vendar pokvarila tako?« je popraševala skrbno mati. »Saj ješ vendar to, kar jeva midva z očetom!« Sčasoma pa so se začele zanimati za Maničino bolezen tudi druge ženice, in zdajpazdaj je vprašala katera Mico, kaj je s hčerjo. Naposled ji ni preostajalo drugega, nego da je šla ž njo k zdravniku. Zdravnik pa si je bil kmalu na jasnem o njenem stanju . . . Pogledal je hudomušno Manico, nasmejal se proti materi ter pripomnil: »Nekaj človeškega se je pripetilo . . .« Manica ni razumela te opazke, in tudi mati je gledala tako čudno in neverno, da se je zdravniku videlo potrebno, pristaviti še: »Bodite vesela, vnuček se vam obeta!« »To ni mogoče!« vzklikne Mica. Bila je tako prepričana, da se zdravnik moti ali pa norčuje, da je bil njen glas nekam trd, oduren. To pa je dalo zdravniku povod, da je odgovoril ozlovoljen: • Če veste vi bolje, potem ne vem, zakaj hodite k meni!« »Ali — to vendar ni mogoče!« ponavlja Mica malce poparjena. »Zakaj bi ne bilo mogoče? . . Moj Bog, to je prav lahko mogoče! . . Ne bi rekel, če bi dekle tako lepo ne bilo, a tako! — Sicer pa nimam jaz pri tem nič več opraviti . . . Dogovorite se nadalje sami! . .« S tem je bilo pri zdravniku opravljeno. Mati in hči sta stopali nekaj časa molče druga poleg druge... Manica še vedno ni vedela, kaj je ž njo . . . Bila je dopolnila šele pred kratkim sedemnajsto leto, in ker sta oče in mati strogo gledala na to, da se ni v njeni navzočnosti izgovorila nikoli kaka pohujŠljiva beseda in je tiidi nikdar v nobeno druščino same nista puščala, je bila ostala do tega dne popolnoma nevedna. Imela je o življenju še vedno tiste nazore, kakršne so ji bili vcepili, ko je bila otrok. In ta njena nevednost je bila morda poglavitni vzrok, da je bilo prišlo tako. Ko bi bila poučena, bi se bila znala varovati, bi se bila vedela izogniti nesreči . . . Zdaj pa je bila na tem, da postane mati, a umela ni o vsem nič in morala je biti šele pohujšana! . . . Naloga, storiti to, pa je pripadla materi ... Ne lahka naloga! A zgoditi se je moralo! . . Po daljšem obotavljanju je povedala Mica hčeri, kaj je ž njo . . . Manica je spočetka samo strmela in nekako neumno se je smijala ... Le počasi je doumevala materine besede, a ko se ji je nazadnje zjasnilo, ji je prešinila prsi divja bol . . . Zastudila se ji je mati, ki ji je pravila take stvari, zastudil se ji je posebno on, ki jo je bil tako tihotapsko napadel in jo pahnil v nesrečo, zastudil ves svet, ki je bil tako zelo drugačen, nego si ga je mislila dozdaj! Spoznanje je bilo zanjo vir nepopisne bolečine . . . Pri kraju so bile sladke iluzije, v katerih se je brezskrbno zibala toliko časa — noč se je zgrnila nad njo! . . Zdaj je umela življenje, zdaj je vedela tudi, zakaj nezakonske matere tako zasramujejo — stvar, kateri doslej ni bila prišla do dna ... In ko ji je prišlo do zavesti, da je tudi ona ena tistih zaničevanih in zavrženih, ona, ki je uživala dozdaj čast, da je najvzornejša vseh deklet, ki so smela biti član deviškega društva ... ko se je zavedela, da je vsega tega konec, in se zmislila na to, kaka sramota je čaka, tedaj se je je lotil občutek, kakor da bi morala zblazneti! . . Srce ji je zastajalo v prsih, a v glavo ji je grozno pritiskala kri, in šumelo in razbijalo ji je po njej, da je komaj slišala mater, ki jo je nagovarjala in izpraševala . . . Zdaj je umela popolnoma tudi očeta, zdaj je vedela, zakaj mu ni bilo ljubo, da je tako pozno prihajala domov! Kolikokrat se je radi njegove strogosti srdila nanj, zdaj pa je bila prepričana, da je imel prav, bolj prav nego mati in župniki . . Zdaj je bila prepričana tudi, da je oče postopal tako, ker jo je rad imel, ker se je bal zanjo, in tudi njej je razplamtelo srce v nenavadni ljubezni zanj! . . Ne meneč se za mater, zdrkne pri nekem grmu na tla, razjoka se bridko ter vzklikne: »Oče, oče, zakaj niste bili še hujši z menoj? . .« Materi pa je bilo v prvi vrsti do tega, da zve tistega, ki ji je hčer onečastil. Ko je čula ime Dolfetovo, si je globoko oddahnila. Da, videti je bilo skoro, kakor bi se bila zadovoljno namuznila, ko je slišala to ime . . . Manica, ki je ves čas pričakovala, da se bode njena pobožna, bogaboječa mati, ki se je prištevala najgorečnejšim ženskim članom tretjega reda, zgražala nad njo in njenim prestopkom, da jo bo oštevala in morda celo pretepavala, se ni malo začudila, ko jo je ljubeznjivo začela tolažiti . . . Priporočala ji je pred vsem, da naj očetu ne črhne nobene besedice o tem, ter ji velela, da naj se z Dolfetom brž ko mogoče dogovori zaradi poroke. »Zaradi poroke?« vpraša Manica začudena. »Ali mislite, da me bo hotel? . .« »Seveda te bo hotel!« odgovori mati, kakor bi bilo to samo ob sebi umevno . . . »Ker je videl, da drugače ne gre, pa si je pomagal tako! . . Vsega je pač oče kriv, ker ni pustil do sebe! . . Samo govoriti moraš z Dolfetom! . . Saj nemara še ne sluti ne, kako in kaj ! . . In Manica je res od tistihmal stikala za Dolfetom, toda nikdar se ji ni hotelo več posrečiti, da bi se bila seŠla ž njim, bodisi, da se ji je umikal, bodisi, da svoje naloge ni zvrševala s potrebno energijo. Bil ji je zoprn ta posel, in podvrgla se mu je le, ker ji je mati velela tako. V resnici je bila vesela, da Dolfeta ni videla, kajti odkar je vedela, kaj ji je bil storil, ga je mrzela in črtila . . . Sicer pa se je je lotila neka letargija, in vse njene moči so opešale . . . Nihče razen njene matere še ni vedel o njeni nesreči, a ona se je smatrala za osramočeno, za zavrženo! . . Nič več se ni rinila v cerkvi v ospredje, ampak kje zadaj pri cerkvenih vratih je ždela sključena in vzdihovala . . . A zaupanja do Marije še ni izgubila! . . Kadarkoli se je vračala skoz gozdiček domov, vselej se je ustavila pri križu, vselej je vprla svoje proseče oči v Marijino po- dobo. In kakor bi bilo potreba, da spomni nebeško kraljico na to, kaj ji je dolžna, je prosila: »Oh, Marija, glej, tvojo podobo sem hotela okititi, in pri tem me je dohitela nesreča!.. Ko bi ne bila šla tukaj mimo, bi se mi to ne bilo pripetilo! . . Pomagaj, o Marija, pomagaj! . . Reši me sramote, o Marija! . .« Mati pa je postajala nemirna, ker hči tako dolgo ni govorila z Dolfetom. Napotila se je radi tega sama k njemu na dom. Dobila ga je samega in brez ovinkov mu je razložila, po kaj je prišla. Toda iz prvega stavka, ki ga je bil izustil, je lahko posnela, da se je motila, in da je njena hči postala žrtev ničvrednega po-hotneža . . . Odslej je skrbela tudi njo prihodnost hčerina . . . (Dalje prihodnjič.) Ogrski Slovenci. Spisal Anton Trstenjak. (Konec.) predgovoru k Novemu zakonu, § 13., piše TorkoŠ, da je Gospod Bog imel in še ima vsekdar kakor na ves človeški, tako tudi na ves slovenski narod svojo božansko skrb i da kakor je od Srednjega morja tja do Belega vso Dalmacijo, Istrijo, Slavonijo, Bosnijo i Bolgarijo, Hrvaško, Kranjsko, Štajersko, ogrski, moravski, češki poljski i »moškovitanski orszäg« z njim »napuno«, tako je tudi »v vsakšem toga naroda razločkom jeziki nike nadigno, ki so na svojo materno rejč, v Šteroj so se poroudili, sv. pismo obrnoli.« Küzmics je torej vedel za vse Slovane. Dalje čitamo: »Te drtige zdaj ta nihavči, za-dosta nam bode: či se spomenčmo s Krajncovizdolnji Štajercov, ki so, kak štimamo, z našimi Vogrskimi v Železnoj, Sala i Šomockoj stolici bodoučimi sloveni vrčt ostdnki ovi Vanda-lušov; koteri so po Kristušovom rojstvi na pet stou (saeculo V.), zete kralevčine Vlaški i potom Španyorski orsag, odnut pa prejk mourja v Afriko odplavali. Med tistimi je že vleti narodjenoga Kri-stuša 1562. Primuš Truber Bože rejči v Aurachi . . . vö däo.« Omenja nadalje glagolske in cirilske knjige in njih pisatelje in nam pripoveduje, da ima sam te knjige. »Po eti ide Dalmatina Jtlri i cejlo, Biblio,« tako nadaljuje v predgovoru, »tou je, Staroga i Nouvoga zakona vso pismo, obrne na Štajerski jezik z velikim, kak pravi, trüdom; i däjo vö štam-pati v Wittebergi v 1584. leti zVlaškimi, ali si bojdi zDeačkimi (= latinskimi) piskmi in Folio.« To je res Jurja Dalmatina »Biblia, tu je vse svetu Pismu Stariga inu Noviga Testamenta«, katero je prišlo na svetlo 1. 1584, in katero je stalo okoli 8000 goldinarjev. Ni pa bilo pisano v štajerskem jeziku, nego v kranjskem narečju; vendar teh narečij ni Küzmics razlikoval. Znano mu je torej bilo sveto pismo Dalmatinovo, kakor je tudi vedel, da je Francel Mihal in drugi lužiškim Slovanom preložil sveto pismo. Vendar se Küzmics ni držal slovenskega prevoda Dalmatinovega, nego je sam prevajal iz grškega izvirnika. Zakaj je to storil, pripoveduje in utemeljuje natanko v predgovoru. Tu piše namreč v § 14.: »Što de tak kräto našim med Mürum i Rabom prebivajoučim slo-venom tb sv. Bože knfge na svoj jezik, po šterom samom li vu svoji Prorokov i Apostolov pfsmaj gučečega Bogh razmijo, obračati ? geto je i nyim zapovidava Gospodin Boug šteti; da je moudre včinio na zveličanje po vöri vu Jezuši Kristuši; tou pa ni sTruberovoga, ni Dalmatinovoga, ni Francelovoga, niti znikakšega drügoga obračanja (versio) čakati nemorejo. Ar tej naši Vogrski slovenov jezik od vsej drügi dosta tühoga i sebi lastivnoga rna. Kakti i vu naprej zračunani se veliki razloček nahaja. Zato je potrejbno bilou takšemi človeki naprej stoupiti: kibi vetom delao Bougi na diko, a' svojemi narodi pa na zveličanje. Liki je i Gospodin Boug na tou nadigno Števan Küzmicsa Šurddnskoga Farara: ki je zgrčkoga poleg premouči i po-maganya Düha svčtoga z velikom gyedrnostjom na ete, kakšega šteš i čuješ, jezik cejli Nouvi Zakon obrnyeni i stroškom vnougi vürni dušic vö zoštampani«. * IV. I mre Agustič (Augustič). Imre se je porodil v Murskih Petrovcih v Železni stolici dne 29. septembra leta 1837. Izdelal je šest gimnazijskih razredov v Sombotelju. Ker mu šolske klopi niso bile posebno pogodu, je opustil nauke in je šel h grofu Szäparyju za gospodarskega pristava. V tej službi je bil samo poldrugo leto. Odtod je prišel k udovici grofa Josipa Batthanyja v Oroszlamos pri Szegetu, kjer je ostal tri leta. Potem je služil na Dolenjem Seniku pri isti gospodi tri ali štiri leta. Tu se je samouk naučil stenografije in je odšel v Pešto, kjer je preživel sedem mesecev ter naredil stenografski izpit. Potem je bil za stenografa v državnem zboru celih petnajst let. Zadnji čas svojega življenja, leta 1875. in 1878., je nastopil kot kandidat za državni zbor v okrožju Murske Sobote proti odvetniku Josipu Berku dvakrat in je obakrat propal. Bil je vnet pristaš leve, to je Tiszove stranke. Umrl je v Budim-Pešti dne 17. julija leta 1879. Sprva je pisal madjarski, zlasti v novine »Egyetertes« (Edinost). Pisal je tudi romane in povesti v madjarskem jeziku. Mišljenja je bil madjarskega, seveda spočetka svojega delovanja, in bilo bi mu najljubše, ako bi mogel kar vse »Vende« pomadjariti; zategadelj je bil škof Josip Szabö, kateri je tudi bil velik Madjar, njegov mecen in velik podpornik izdaj njegovih knjig. Pozneje je izprevidel, da se njegove želje ne morejo uresničiti, in ker je svoje ljudstvo ljubil, je začel pisati slovenski in je postal vnet narodnjak. Hotel se je prikupiti narodu in je začel izdajati list, to pa največ v to svrho, da bi si pridobil v narodu veljavo in da bi ga potem narod volil za poslanca. Tako je Agustič zasnoval list »Prijdtel — znanoszt razserjtl-vajöcse meszecsne novine«. Ta list je izhajal v Budim-Pešti. Prva Številka je izšla dne 15. septembra 1. 1875., vsak mesec po enkrat, pozneje pa, to je 1. 1878., po dvakrat na mesec. Glavni sotrudnik mu je bil ves čas izmed ogrskih Slovencev Fran Čaplovič, notar Markuševski, ki je imel Agustičevo sestro za ženo. Dopisovali pa so mu tudi štajerski župani. V početku je urejeval list v madjarskem pravopisu, pozneje pa v našem slovenskem, ker je izprevidel, in to mu je glavna zasluga, da se ogrski Slovenci morajo v pravopisu združiti z ostalimi Slovenci. Agustič je tudi polagoma opuščal, kolikor je smel, mogel in znal, ogrsko narečje in je torej tudi pisni jezik svoj uravnaval po našem slovenskem, tako da njegov jezik ni več prekmurščina. Priznati nam je, da mu je to delo bilo hvalevredno, in ravno raditega sta imela on in njegov oče, ki je bil v M. Soboti selski sodnik, s Tiszovo vlado mnogo bridkih ur. Agustičeve novine je narod prav rad čital, le škoda, da je z urednikom tudi list umrl in da ni našel naslednika. Kak program pa je imel Agustič? »Mnogi bi rad izvedel po dokončanem delu,« tako pravi sam, »ka se zvtln včsi godf. Slišali bodete o ljubezni domovine, o poštenju, o kreposti in o vsem, kar je dolžan storiti vsak »domo- vinčar«, hižni glavnik i vsak za »počlovečanstvo« delaven človek«. V tem so Agustičeve novine mnogo storile in koristile. Agustič je ljubil madjarsko domovino, ali tudi Slovane, on je hvalil Madjare, ali hvalil je tudi Slovane, in je prinesel sliko črnogorskega kneza in knjeginje. Znano mi je, da se je Agustič obračal do slovenskih pisateljev, povpraševal za svet, a nihče se ni zmenil zanj, nihče mu ni hotel svetovati in ga oduševljati v pisateljskem delovanju. Iz njega bi se dalo mnogo narediti, ali ker ni imel nobene zveze z nami, potem ni čudo, da ni mogel biti tako zaveden Slovan kakor smo mi, ki živimo v ugodnejših razmerah. Čaplovič mi je pripovedoval, da je Agustič spisal slovensko-madjarsko slovnico, katera je ostala v rokopisu. Po istem poročevalcu je zložil tudi slovensko-madjarski slovar. Leta 1876. je izdal v Budim-Pešti šolsko knjigo »Navuk vogrszkoga jezika za zaesetnike«. Nadalje je preložil knjigo »O volitvah«, to je nauk, kako se morajo vršiti volitve. Naposled je sestavil šolsko knjigo »Prirodopis« s kepami (podobami) za narodne šole, Budim-Pešta 1878.« Ta knjiga je pisana v slovenskem pravopisu. Ostali pisatelji ogrskih Slovencev so: Mikloš Küzmics, Mihal Bakoš, Stevan Szijjarto, Barla Mihao, Juri Čipott, Jožef Košič, Ivan Kardoš, Aleksander Terplan, Števan Slamar, Štcvan Ltllik, Franc Žbilll, Jakob Sabar, Marko Žižek, Jožef Borovnjak, Ivan Bcrke, Števan Žemljič, Jožef Bagari. — .» m f»^ Naše obnebje £ 6 -trzr- Astronomski koledar za maj. (Dunajski čas.) Merkur sveti proti koncu meseca kot vcčernica. — Venera se ne vidi. — Mars stoji na večernem nebu; prvega maja zahaja po 2'/* ure popolnoči, 31. maja pa ob eni zjutraj. Jupiter izhaja začetkom meseca popolnoči, konec meseca pa ob lOih zvečer na jugovzhodnem nebu. — Saturn stoji na jugovzhodu na jutranjem nebu; prikaže se prvega maja po l21/4 zjutraj, 31. maja pa po 10V* zvečer na obzorju. Y Splošni pregled —- 6——o; f Vaclav Brožik, sloviti češki slikar, je umrl 15. aprila v Parizu, kjer je imel svoj atelier od 1. 1876., v 50. letu svoje dobe. Brožik je po sodbi čeških kritikov, če ne morda največji, gotovo pa eden največjih slikarjev čeških. Njegova stroka je bila zgodovinsko slikarstvo. Iz zgodovine svoje domovine je črpal najrajši snovi svojim umotvorom. Saj je pa tudi bogata češka zgodovina dramatično-slikovitih momentov, ki so našli ravno v Brožiku svojega najboljšega upodobovatelja. Brožik je naslikal več sto večjih slik, njegovih načrtov in študij pa bi bilo več tisoč. Skoro po vseh večjih galerijah sveta najdeš Brožikove proizvode. Znani umotvori njegovi so: »Svatbeni izprevod kraljice Dagmare«, »Iz voli t e v J urj a Podčbradskega za kralja češkega«, zlasti pa njegov »Hus«, s katerim je njegovo ime najbolj zaslovelo po vsem slovanskem svetu. Po svojem umetniškem duhu je Brožik soroden Matcjku, van Dycku, Pilotyju, Munkacsvju, Meissonicru in Rubcnsu. Kakor piše češki kritik Mädl v »Zlati Prahi«, Brožik ni bil suhoparen tolmač historije, nego historija mu je bila le nekaka folija, da je mogel razviti na prizorih vso svojo genialnost v barvenih efektih. Mädl sodi, da je preminoli Brožik bržčas največji češki mojster v barvah. In četudi ni iskal novih potov in ni otvoril novih smeri, in četudi ni začetnik kake nove »šole«, vendar je bil pravi umetnik, natančen in soliden, ki je znal slikati realistično in naravno. l)oba njegovega ustvarjanja obsega samo kakih 30 let, a koliko truda, marljivosti in jeklene energije leži v tej kratki dobi! Kot reven začetnik je bil prišel v Pariz, trpel je glad in skoro je obu-paval, da se popne kdaj na višino popolnosti in da se dvigne iz teme nepo-znanosti. Ko pa je dobila prva njegova dobra slika 2. darilo pariškega strogega »Salona«, zasmejala se mu je sreča, in črez noč je postal popularen. Znani pariški trgovec z umetninami Scdlmavr je kupil njegovo nagrajeno sliko, in sedaj je bil za dolgo časa rešen materialnih skrbi. Poslej je korakal od uspeha do uspeha. Kmalu se je tudi poročil s Sedlmaverjevo hčerjo. Brožik je bil ravnatelj češke slikarske akademije v Pragi, a zaradi neke slike iz dvorske zgodovine avstrijske je dobil plemiški naslov. (Po čeških listih.) A. A. III. kongres slovanskih žurnalistov v Dubrovniku se je vršil dne 8. aprila. Na kongresu so bili zastopani razen Srbov, Bolgarov in Velikorusov vsi drugi slovanski časnikarji. Slovence so zastopali štirje uredniki. Ne nameravamo morda opisovati slavnostnega sprejema, ki ga je pripravilo staro slovansko mesto dubrovniško zbranim gostom zboro vatel jem, tudi molčimo rajši o sporu, ki se je tudi ob tej priliki pokazal na eni strani med Poljaki in Rusi (Malorusi), na drugi strani pa med Hrvati in Srbi — zabeležiti nam je le resolucije, plod tega III. kongresa. Sklenilo se je: 1. ustanoviti slovanski kores-pondenčni bureau, ker se slovanski časnikarji ne morejo več zanašati na postranski in Slovanom sovražni »Corrcspondenz-Bureau«. 2. se ima ustanoviti društvo slovanskih žurnalistov, ki bi bilo osnovano na istih načelih kakor mednarodno društvo žurnalistov. Prihodnji slovanski kongres se bo vršil v Ljubljani. Deputacija »Hrvatske Matice« v Ljubljani. Dne 13. in 14. aprila se je mudila deputacija »Hrv. Matice«, katere člani so bili: tajnik g. Iv. Kostrenčič, vseučiliški profesor g. dr. Music in ravnatelj zagrebškega ženskega liceja, g. dr. Hoič, s posebno misijo v Ljubljani, zato da je dne 14. aprila na slovesen način poklonila po eden eksemplar znamenite knjige »Spomen-cvieče« mestu ljubljanskemu v roke županu g. Hribarju, županu samemu ter »Slovenski Matici«. Ko je izročala deputacija mestu Ljubljani na magistratu krasno vezano »Spomen-cvieče«, v roke g. županu, govoril je g. Kostrenčič naslednje zanimive in za razvoj hrvatsko-slovenske književne in duševne vzajemnosti spomina vredne besede: »Po zaključku i ovlasti odbora »M. H.« stupamo danas pred Vas, vcle-možni gosp. načelniče, da Vam kao županu si. grada Ljubljane, tog srca slo-venskoga naroda, predademo od našega društva netom izdanu knjigu: »Spomcn-cvieče iz hrvatskih i slovenskih dubrava«, ko.ju izdadc i posveti »M. II.« našemu narodnomu dobrotvoru, počastnom g rad j an u ovoga glavnoga grada, preuzviš. g. Jos. J. Strossmayer u, u spornen petdcsctgodišnjice njegova biskupovanja. Prcdavajuc Vam ovu knjigu, koja predstavlja zajednički rad hrvatskih i slovenskih pisaca i umjetnika, molimo Vas, da ju dobrostivo kao izraz u ovoj knjiži izražene hrvatsko-slovcnske književne i umjetničke zajednicc primite i dadnetc joj malo mjcstancc u ovoj Vašoj gradskoj kuči, da bude ona ujedno i živa uspomena i poznijemu rodu slovenskoga naroda, kako su nckad, u bratskoj ljubavi sdruženi a pod okriljem »M. H.«, umni predstavnici sloven, i hrv. naroda nastojali, da izkažu dužnu poštu prvomu narodnomu dobrotvoru. Neka bude ovaj sretan početak bratske udruge izmedju književnika i umjetnika sloven, i hrv., ujedno i zalog ljepše budučnosti sloven, i hrv. naroda, — bio ovo osvit ljepših dana za oba bratska plemena, a Bog dobri dao, da zajednica, koja se zrcali u ovoj knjiži, a za kojom su u prošlom stolječu toliki odabrani slovensko-hrvatski umovi težili, a nemogoše je dočekati, osvane u ovom novom stolječu u pod-punoj svojoj snazi. Živjela slovensko-hrvatska zajednica, živjelo srce slovenskoga naroda — biela Ljubljana!« Aškerc. Odlikovana slovanska umetnika. Največji češki in sedaj tudi največji svetovni skladatelj dr. Anton DvoFak ter jeden največjih čeških pesnikov, med svetovnimi pesniki sedanjosti najplodovitejši, duhoviti J a rosi a v Vrchlicky (s pravim imenom dr. Emil Frida) sta bila poklicana v gosposko zbornico avstrijsko. »Obmejni« Slovenci. Po naših političnih in tudi po nekaterih drugih časnikih srečavamo večkrat izraz: »obmejni« Slovenci. Ti »obmejni« Slovenci so nekaterim žurnalistom naši štajerski, primorski in koroški rojaki. Ali pa je ta pridevek logičen, pravilen, točen in opravičen? Kratko odgovarjamo, da ne! In zakaj ne? Če so štajerski, primorski in koroški Slovenci obmejni Slovenci, potem je ta meja, ob kateri žive štajerski, primorski in koroški Slovenci, meja kranjske dežele. Resnica je siccr, da so kranjski Slovenci jedro in središče slovenskega naroda, ker so pač v srečnem položaju, da tvorijo v kronovini kranjski ogromno večino v primeri z baje petodstotnim deželnim nemštvom; resnica je tudi, da so že od nekdaj v literaturi in kulturi naši sploh merodajni; resnica je, da je Ljubljana duhovno središče vseh Slovencev. Ali že izza 48. leta so smatrali najuglednejši slovenski politiki in literati vse Slovence, pa naj stanujejo po Kranjskem, Štajerskem, Primorskem, Koroškem, Beneškem ali po Ogrskem, za organsko in nerazdelno celoto. Ta celota je slovenski narod, čigar naravne meje segajo dotlej, dokoder se govori naš jezik! Vsak izobražen Slovenec mora vedeti, kod teče ta naša jezična meja; vsak človek torej, ki zna logično misliti, mora vedeti, da so »obmejni« Slovenci tisti naši rojaki, ki bivajo ob tej jezični periferiji (meji). Logično torej niso vsi štajerski, primorski, in koroški naši rojaki »obmejni« Slovenci, ampak samo tisti štajerski Slovenci so »obmejni« Slovenci, ki mej<3 na vzhodu na Prekmurskem na Madjarc in na severu od Radgone do Spielfelda in Dravograda na Nemce. Na Koroškem so »obmejni« Slovenci tisti, ki mejč na severu na Nemce, in primorski Slovenci so tisti »obmejni«, ki so sosedi Italijanom. Na južnem Kranjskem so »obmejni« Slovenci tisti Dolenjci, ki so mejaši nemškim Kočevcem, in dalje tisti, ki polagoma prehajajo v hrvaške narodnost. Kdor pa naziva en bloc vse nekranjske Slovence »obmejne«, ta govori tudi zato nelogično, ker tvorijo ti izvenkranjski Slovenci veČino v primeri s kranjskimi Slovenci. Že samih štajerskih Slovencev ni, če bi se šteli pravilno, nič manj nego kranjskih! Kranjski Slovenci pa tvorijo v primeri z drugimi nekranjskimi Slovenci le dobro tretjino celega slovenskega narodnega organizma. Kdor naziva vse izvenkranjske Slovence poprek »obmejne« Slovence, ta se postavlja na zastarelo in tesnosrčno provincialno stališče, ta nehote celo žali te izvenkranjske Slovence. Ozemlje, na katerem prebiva naš narod, ni baš veliko. Na tem ozemlju so naši gospodarji postavili nekaj takozvanih pokrajinskih mej, ki pa za nas ne morejo in ne smejo imeti večje važnosti nego takozvane meje okrajev, okrajnih glavarstev, občin in fara . . . Mislimo logično in govorili in pisali bomo pravilno! Dajmo vsakomur, kar mu gre! Slovenci, živeči izven kranjske dežele, so pač: štajerski, primorski, koroški, beneški in o g r s k i Slovenci. Teh provincialnih nazivov sedaj še ne moremo pogrešati in so nam neohodno potrebni. Kadar govorimo o vseh teh nekranjskih svojih rojakih, nazivajmo jih makari izvenkranjske Slovence, na noben način pa ne en bloc — »obmejne« Slovence. Provincialno politiko prepuščajmo svojim nasprotnikom! Pravi Slovenec ima pred očmi vedno ves slovenski narod in narodnostno svojo domovino — Slovenijo, ki jo je utrdil v naši zavesti že Blciweis s svojimi somišljeniki. Stojmo neomajni na stališču narodne avtonomije in narodne celokupnosti! A. Aškerc. Ad vocem pesniti. Gosp. Aškerc je v »Ljubljanskem Zvonu« 1. 1898., na str. 726. predlagal, naj bi v pomenu nemškega »dichten« rabili namesto okornega pesnikovati rajši besedo pesniti, prikrojeno po pesen tako, kakor češki bäsniti po base rt. Svojo novinko je zagovarjal potem tudi še v »Zvonu« 1. 1899. na strani 124. in 125. Zanimati utegne koga, ki se ukvarja z zgodovino jezika in besed, morda pa tudi tiste, ki so se besede pesniti že poprijeli, da so morali to besedo pred več kakor 350 leti poznati že dalmatinski hrvaški pesniki. Meni se sicer ni posrečilo, da bi jo našel kje kot tako, ker se navadno rabijo izrazi pjevati, spjevati, skladati, složiti (pjesan), toda dokazati morem izpeljanko iz nje pri nekaterih starejših Dalmatincih s Hvara. Tako rabi Hanibal Lucič (rojen okoli 1475. 1., f po 1535. 1.) v svojih pesmih večkrat v pomenu pisnik, katera beseda mu je tudi znana, tvorbo p i sni vac; na pr. v 4. pesmi »Jeronimu Martinčiču« verzu 10. (Stari pisci hrvatski VI. str. 277J: Evo i sad vide ovdi na daleče još slačam beside, koje mi tuj reče, mojo uzdvižuči pisni i skladan'ja, koliko izuči pisni vac da sam ja; moleči me za tim, da ne držim stražu nad njimi, ni kratim, da se van pokažu; dalje v poslanici »Milici Jeronima Koriolanoviča«, v. 15. (ibid. str. 284.): Zlato i drag kami mogu razamčati, da ga ved ni s nami, gusari ter tati, i oganj i more, i nesriča druga, i za toj ne more trpiti do duga; da hvala, ku višče pisni vac izpiše, po vičnjc godišče žive, ne izziše. Na obeh mestih pomenja beseda pesnika sploh. P i s ni vac izuči (izvrsten, klasičen pesnik) rabi tudi hvarski kanonik Nikola Gazarovič v pesmi »u pohvalu pisnika« »Robinjice«, ravnokar imenovanega Luciča (Stari pisci VI., str. XLVII).: Nut kako more svih hitro da savruči i na plač i na smih pisni vac izuči. Mimo teh dveh jo rabi tudi Petar Hcktorovič v svoji poslanici »Nikoli Nalješkoviču«, v. 36. (Stari pisci VI. str. 70.): Vim, da zna milos tva, Nal'ješkoviču moj, Pjesnivac d'jela sva, pokol si u njih broj. Gotovo bi se našlo še več primerov, ako bi natančneje iskali; toda že to je dovolj. Beseda pisnivac (pjesnivac) je do glagola pesniti v istem razmerju kakor čakavski vlada vac do glagola vladati, fruštavac do fruštati, tvorbe, o katerih govorim obširneje drugje. Človeški duh more torej v različnih krajih in dobah stvarjati enake tvorbe popolnoma neodvisno. Dr. K. Štrekelj. Doktorat tehniških znanosti se uvede tudi v Avstriji z novim šolskim letom 1901/02. Po dolgih posvetovanjih je izdalo naučno ministrstvo rigorozni red za tehnike, in cesar ga je že potrdil. Po tem rigoroznem redu bodo mogli absolventi tehniških velikih šol, ako napravijo predpisane posebne ustne in pismene rigoroze, doseči doktorski naslov. Može, ki so se potegovali za to, da se podeli tudi tehnikom (inženirjem) pod gotovimi pogoji doktorska diploma, je vodilo prepričanje, da so dandanes tehniške znanosti važen činitelj človeške prosvete. Tehniške znanosti so v pravem pomenu besede preobrazile svet. Pomislimo samo, kaj se ima človeštvo zahvaliti železnicam, elektriki, raznovrstnim industrialnim strojem, ki s čudovito natančnostjo opravljajo najkompli-ciranejša opravila! Kaka čuda so: telefon, telefonograf, fonograf, tiskarski stavski stroj — ki nadomešča tri stavce — itd. Kako je napredovala železna industrija, kake smele železne mostove stavi moderna tehnika itd.! Znanost, ki je toliko pripomogla k človeškemu napredku, ki je tako olepšala našo zemljo in naše življenje, je vsaj toliko vredna kakor filolosofija, jus, medicina in teologija! In če imajo znane štiri fakultete svoje doktorje, zakaj jih ne bi imela tudi tehnika? Tudi ta stroka človeškega znanja zasluži posebno čast, in če so se pri nas možje poganjali za doktorat tehniške znanosti, so s tem pokazali, da stoje na višini naše dobe. A. Secesija na odru. Znani nemški pisatelj in kritik Maksimiljan Harden se je nedavno izrekel proti najnovejši literarpi struji takoimenovanih secesionistov. Dejal je med drugim: »Stvar (secesija) se je začela v Parizu z upodabljajočimi umetniki. In mislilo se je, da se more to zgoditi tudi na odru. Tako se je rodila nova struja. V kratkem se uprizori v dunajskem dvornem gledališču staroklasična »Orestija«, ki pokaže, da se bistvo dramatičnega ne izpreminja. Gledališče je »za maso, čuvstvo mase pa se tekom stoletij ni izpre-menilo. Pri takozvanih »milieu-dramah« je nova le tehniška stran. Po vsebini misli pa niso prinesle ničesar bistveno novega. »Voznik Henšcl« ni prav nič modernejši ali večji nego »K r i v op ri sež ni k«. Nova struja stremi za tem, da bi drama postala brez dejanja. Igra, o kateri se mora reči, da ima mnogo dejanja, je v kritiki seccsionistov že obsojena. Toda občinstvo želi v drami življenja in ostro izraženih značajev. Zato pa ostane drama, ki naj vpliva na normalne gledalce, vedno enaka po svoji tehniki in po vsebini. /«>•. Govckar. Mednarodno mirovno razsodišče v Haagu. Pred dvema letoma je zborovala v Haagu takozvana mirovna konferenca, ki jo je bil sprožil ruski car Nikolaj. Udeležile so se bile te konference domalega vse države na svetu po svojih zastopnikih. Zastopniki so podali veliko lepih misli, človekoljubnih idej, razvili mnogo programov, tičočih se svetovnega miru, razoroževanja itd. Nekaj mesecev po tem mirovnem kongresu pa sta se vneli kar zaporedoma dve najlepši vojni. Vkljub dvema še trajajočima vojnama pa mirovni kongres v Haagu vendarle ni ostal brez uspeha. Sedaj se je namreč ustanovilo v Haagu stalno mednarodno mirovno razsodišče. O pripravah za to razsodišče je nastala že cela literatura. Predlog, ki ga je stavil zastopnik Rusije, naj bi se prenehalo za dobo petih let z oboroževanjem, se ni izvedel, ker je nasprotovala Nemčija. Pozitivni uspeh kongresa je pa vendar mirovno razsodišče, ki si je izbralo, da pomiri mednarodne spore, trojno sredstvo: 1) s posredovanjem in dobrimi uslugami (bons offices), 2) 7 mednarodnimi preiskovalnimi komisijami in 3) z razsodiščem. Rusija, Anglija in Severna Amerika so predlagale tri projekte, a v vsakem teh projektov je bila točka o permanentnem razsodišču. V Haagu se je ustanovil mednarodni bureau, ki je obenem pisarna za razsodišče. Vsaka signaturna država odpošlje v Haag kvečjemu štiri juriste-učenjake brezmadežnega značaja, ki bodo razsodniki za dobo 6 let. Ako nastane med signaturnimi državami kak konHikt, jih mora razsodišče opomniti, da jim je pot do razsodbe odprta. Razsodišče nima samo dolžnosti, ampak tudi pravico, ponuditi se državam, med katerimi grozi nastati vojna, za posredovatelja miru. Doslej namreč ni bilo dovoljeno vmešavati se kaki tretji državi v spor svojih prepirajočih se sosedov. — r— Japonci in latinica. Razni časopisi objavljajo iz Tokija zanimivo vest. da je japonsko naučno ministrstvo sklenilo, namesto dosedanje kitajske pisave polagoma uvesti latinico. Dotični ukaz se je že izdal na vse ljudske in srednje šole japonskega cesarstva. Napredno misleči Japonci, ki so si tako naglo osvojili evropsko prosveto, ravnajo čisto dosledno, če zavržejo okorne kitajske pojemske hieroglife in znake in če sprejmo našo pisavo. S tem si neizmerno sami olajšajo razvoj literature in duševnega življenja sploh ter stopijo v najožjo dotiko z drugimi kulturnimi narodi .. . Vse kaže, da izpodrine v tekočem stoletju alfabet starih Rimljanov polagoma vse druge pisave, pač ne zato, ker je morebiti latinski alfabet najpopolnejši, ampak zato, ker ga piše večina najkulturncjših narodov. Črka je mrtva, a duh je, ki oživlja. A. Tiskovna pomota. Na strani 294. čitaj v 5. verzu odspodaj: Ljubezni najine sladak simbol.