Naši zapiski •
SOCIALNA REVIJA
Izhajajo enkrat na mesec. — Naročnina za vse leto K 2'80, za pol ali četrt leta razmerno.
—---------Posamični	zvezki	24	h.----------
Rokopise in naročnino sprejema uredništvo in upravništvo »Naši zapiski« v Ljubljani.
Leto I.	Ljubljana,	meseca	maja	1903.	Štev.	11.
A bditus:
Propad Hrvaške.
Nemiri na Hrvaškem jako dobro ironizirajo politiko Avstro-Ogrske kot velesilo. Avstro-Ogrska hoče doseči mir na Balkanu, posebno v Macedoniji, v tistem hipu, ko se dviga cel narod proti njeni upravi, njeni politiki, njenemu tiranstvu. Ta narod ni o vsej svoji zgodovini bil revolucionaren — obratno: Mnogim zgodovinarjem so jo zdelo, da so Hrvati tako prešinjeni patriotizma do Avstrije, da je vsak odpor od njih strani proti njej nemogoč.
Leto 1848. je bilo za Hrvate usodno. Hrvaški narod jo prav tako kot slovenski prehitel prevrat zapadne Evrope. Hrvati in Slovenci so životarili v revni agrarnosti. Moderna evropska in ameriška industrija je neukročeno razbijala fevdalno spone, ki so so obdržale v Jugoslovanih precej dolgo. Narodno ni bil pred letom 1848. zaveden niti Slovenec, niti Hrvat; zadnji je bil v tem oziru sicer nekoliko boljši nego Slovenec, vendar pa je bila pot do razumevanja nove dobe še dolga. Leto 1848. je prvi hip učinkovalo na Hrvaškem in v slovenskih deželah revolucionarno; ali mali meščan, kmet in plemstvo —• kar ga jo bilo — se ni maralo ločiti od svojega fevdalnega zaščitnika; obzorje teh ljudi jo bilo zelo omejeno. Kmalu spočetka revolucionarnega gibanja je v Jugoslovanih prodrlo na dan neko ..vojaško navdušenje" in takrat, ko jo peljal narodni hrvaški ban Jelačič svojo vojno črez ogrsko mejo, da zaduši revolucionarno gibanje oborožene in navdušene Košu to ve Ogrske je bila tudi u£oda Hrvatov odločena. I"dali so se popolnoma konservativni struji. Slovenci so bili v Italiji najmočnejša opora avstrijskemu reakcionar-
stvu in Metternichovstvu. Jugoslovani so bili mnogo krivi, da je propadla revolucija leta 1848. tudi na vzhodu. Mislili so Hrvatje, da jo dejanje bana Jelačiča eminentno narodno dejanje, dejanje, ki koristi Hrvatom v borbi zoper Ogrsko. V resnici pa ni bilo to ničesar dragega, kakor brezpogojna, uprav vojaško poslušna obramba stare Avstrije proti revoluciji kapitalizma, ki ni trpel mej in je zahteval za svoj razvoj najobsežnejšo individualno svobodo!
Danes stoji sredi Zagreba kip bana Jelačiča, kažočega s sabljo proti Ogrski, ki že komaj po 50 lotili vlada Jelačičevo Hrvaško, kakor ruski car svoje province. Avstrijska zgodovina našteva v protirevolucijskem taboru leta 1848. in 18411. v prvi vrsti: kneza \Vin-dischgriitza, krvnika Ilavnaua in Jelačiča. Avstrija je izrabila Hrvato, pa tudi Slovence zanašajoč se na njih zaostalost v svojo obrambo; Hrvate naposled tudi izročila Ogrski na milost in nemilost.
Danes hoče Hrvaška izigravati v svojem revolucionarnem boju proti Avstro-Ogrski bana Jelačiča. Tako je vedno v zgodovini narodov. Staro, uničeno revolucijsko gibanje se maščuje vedno, dasi v novi, drugačni obliki.
Danes ima Hrvaška z Ogrsko skupne finance. Ker pa Ogrska odločuje na Hrvaškem, se maščujejo Ogri sedaj krvavo nad čini Jelačičevimi. Hrvaška plačuje in Ogrska sprejema. Celo za skupne stroške prispeva Hrvaška 5B°/(I in Ogrska le 44"... Za Hrvaške potrebo pa ostanejo doma komaj trije milijoni. Ogrska podpira svojo industrijo, obrt, trgovino, znanost in umetnost tudi z davki hrvaških kmetov, a le na pristno ogrskih tleh in v ogrski obliki. Se ob zadnji pariški razstavi so bili odlikovani hrvaški umetniki predstavljeni svetu kot pristni Arpadovci. Industrija na Hrvaškem prospeva le počasi in je ostal proizvajalni način skoraj isti kakor pred letom 1848.
Ogri so razvijajoč so narod: kot gospodujoč narod pa ravnajo tiransko. Podložni ah kulturno zaostali narodi morajo po splošni ..morali", ki jo izvaja človeški rod že od nekdaj, prispevati k razvoju gospodujočih, kakor prispeva hlapec s svojim delom gospodarju. Tako zatira Anglež Bure, Hus Fince, Poljak Maloruse, Nemec Slovence, Turek Bolgare, Oger Hrvate... cela, dolga vrsta. Zatiranje narodov po narodih pa pomeni privilegirano kapitalistično zatiranje in izkoriščanje podložnega naroda. Ogrski magnati izkoriščajo vire Hrvaško in Hi’vato v v svrho gromadenja svojega premoženja. S hrvaškim denarjem podpira razredna ogrska vlada ogrske industrialce, veleposestnike, trgovce i. t. d. Od tega podpiranja pa priprosti ogrski
narod nima nič; dobiček imajo le gospodarsko močni posamezniki. Hrvaški kapitalisti iščejo dobička v vladnem, ogrskem taboru. Tako imamo celo vrsto bogatih Hrvatov, ki „zastopajo“ hrvaški narod in so čisto zadovoljni s temi razmerami ter se sami smatrajo za pristne Ogre. Njih narodnost je denar in njim je vse eno, ali množe svoje bogastvo pod ogrskim ali hrvaškim praporom. Ti ljudje torej niso revolucionaren, temveč čisto patriotičen element. Revolucionira le narod in z njim čuteča inteligenca. Ta se v imenu „ogrskega zakona" — zapira, uničuje, obeša in strelja!
Trgovina učinkuje na stare oblike gospodarstva vedno razbi-jalno. Cim večji je ta kapital, tem kapitalističneje je narodovo gospodarstvo. Ker se po zgoraj označenem sistemu povzdiguje le ogrska industrija na škodo hrvaške, je med Hrvati vedno več bede. Nova doba je vkljub zaostalosti dežele zanesla tudi med Jugoslovane nove potrebe — dasi na drugi strani popolnoma primanjkuje sredstev za pokritje teli novih potreb. Dežela, ležeča ob velevažnem Adrijanskem morju, nima nobene trgovine in skoraj nič prometa. Zidanje železnic se pospešuje le na ta način, da služijo iste v prvi vrsti gospodarskemu napredku Budimpešte in Ogrske. Mala kmetija hrvaškega naroda, brez razvite industrije in brez izobilja dobrih in ugodnih prometnih sredstev, pa ne more obstati.
Hipoteke te kmetije so čim dalje večje, kmet, če pravočasno opazi neizogiben svoj gospodarski propad, hiti v Ameriko za zadnjega delavca v veliki in organizirani ameriški industriji. Onim, ki ostanejo doma, primanjkuje denarja, da ne beže iz rodne zemlje, kruha, s čemer bi se živili; gredo v buno in čim večja gospodarska reva nastaja, tem silovitejša je splošna buna, naperjena proti sistemu, ki goni ljudstvo v bedo in propad. Predstavitelj tega sistema na Hrvaškem je ogrski ban Ivhuen Hedervarv.
Proletarska inteligenca tudi nima kruha. Industrije doma ni, filozofija redi malo ljudi; tudi na ta mesta spravlja Ogrska svoje ljudi. Pravo je dekla tega sistema; vsak resničen človekoljub je ubit pod tem sistemom tudi kot pravnik. Medicina da le malo življenja. Trgovine ni, obrti ni, prekmorski promet je uničen; kar je, je ogrsko z ogrskimi podaniki. Veda je propadla, gospodarstvo je bankrotiralo in ves ta propad se svita v bankrotirani politiki hrvaških političnih strank.
Ob robu propada se mora pričeti boj. Ta revolucija ni drugega, kakor boj za obstanek celih stanov. Stari proizvajalni način je popolnoma onemogel in je izsesan do smrti. Potrebe novega načina
11 *
proizvajanja zahtevajo več in drugačne produkcije. Ker te ni, je beda neizogibna.
Avstro-ogrska državniška modrost tega ne pozna in misli, da so'nemiri na Hrvaškem zgolj politiški. Mesto preuredb uprave, mesto več industrije in trgovine in obrti in modernega zakonodajstva, mesto modernih socialnih naprav v družabnem in državnem življenju — skrbi avstro-ogrska politika le za nove topove, puške in vojake. To naj pomaga rešiti slovanski jug od Kotora in Mostara do štajerskega (iradca in koroškega Celovca. Puške naj danes konkurirajo z izborno razvitim zapadom in gospodarsko zmagujočo Ameriko!
Letos je bilo ob obletnici smrti Jelačičevi citati ob njegovem spomeniku v Zagrebu napis: ..Vstani, o ban Jelačič, Hrvaška te kliče!" Pač res! Pridi, ban Jelačič, da vidiš in popraviš svoj -g r e h!
Pave! Mihalek:
O Karlu Marksu in njegovih delih.*
ongres .,Internacionale" leta 18(19. v Bazlu so je vršil v naj-
lepšem redu. Udeležnike kongresa je pozdravil višji državni
pravdnik Bouchin, ki jo bil obenem predsednik sekcije ..Internacionale" v Bazlu. Ta kongres sc je tudi izrekel proti zasebni posesti
Družbeno časopisje je hitro naraščalo. V Združenih državah severne Amerike je pristopilo k ..Internacionali11 800.000 delavcev, ki so se nazivali ,,1'nionisti", tako da je štela ta organizacija kmalo milijone članov.
Na bazelskem zboru se je prvikrat pojavil ruski revolucijec Bakunin, nekdanji ruski častnik. Ta glasoviti vodja evropejskega anarhizma je bil pozneje mnogo kriv propadu »Internacionale11. Z njegovim prihodom se je pričel v organizaciji ljut boj med Marlesovim historično-znanstvenim socializmom in socializmom sile in fanatizma, ki ga je širil, posebno v romanskih deželah, Bakunin.
*	A’ !t. številki je bilo v tej razpravi pomotoma izpuščeno rojstno leto Marksa 1818. Ured.
(Dalje.)
zemlje.
Leta 187.!. je zborovala ..Internacionala" v Haagu. Tu se jo pričel odločilni boj med marksisti in bakuninci ali med federalisti iti avtonomisti, ki so zamotavali centralističen značaj organizacije.
Delegat Guilaume seje posebno silno zaganjal v Marksa samega, rekši, daje preabsolutističen. Generalnemu svetu, v katerem je Marks odločeval, so jo odrekala vrhovna oblast. Bakunin se je z vso močjo uprl „nemškemu Židu", kakor je imenoval Marksa.
Tako je pričela nazadovati ta organizacija, in vzrok temu je bilo neenotno naziranje gibanja. Ta, nazadovalni, proces je kaj hitro rasel. Vsaka organizacija je delovala po svoje. Da se zabrani propad skupno organizacije, se je sklical leta 1873. splošen kongres v Genevi. Tam pa so se sešli ob istem času tudi avtonomisti ali anarhisti. Tako sta zborovala dva kongresa „Internacionale“ hkratu. Eccarius, prejšnji prijatelj Marksov, kateremu se je imel tudi zahvaliti za svojo znanje, je zapustil Marksovo organizacijo in prestopil k avtonomistom. Na shodu avtonomistov je rekel: Nekdanje „Internacionale", ki se jo osnovala 28. septembra leta 18(>4. v St. Martins Hall, in katera je stala na kongresu v Genevi leta 18(5(). na svojem vrhuncu, ni več. Ta, ki jo sedaj snujemo, je povsem drugačna.. . Marksa tedaj ni bilo v Genevi, a brez njega je morala »Internacionala" propasti. On edini jo v njej politično mislil. On je bil duševni in praktični voditelj vsega. „Internacionala" jo propadla vsled prenapetosti Baku-nincev in Proudhonistov. Ti so uprizorili posebno v Italiji in Španiji anarhistično gibanje. Nasledki njih delovanja so bili: vstaje, klanja, glasovita „črna roka" in progon vsega svobodomiselnega.
Od leta 1873. ni bilo nobenega shoda več. Generalni svet, ki se je preselil iz Londona v Novi Jork, se je razšel. 1’stanovile pa so so po posameznih deželah samostojne delavske stranke, po Bas-salleju imenovane socialnodemokratično. Od časa do časa pa so vrše mednarodni socialistiški kongresi.
*
*	*
Marksovo glavno delo jo, da je z matematično natančnostjo na podlagi naukov prvih veljakov narodnega gospodarstva odkril naravo kapitalistiške družbe. Marksovo teorijo’ se mora razumeti v celotni sestavi, če se hoče razumeti posamezne zaključke njegovega nauka.
Socialistiška misel se je izrekla v modroslovju preje nego v gospodarstvu. In Marks je bil, ki je s svojo spretno roko prenesel socializem iz modroslovja v narodno-gospodarsko vedo in s tem dal socializmu trdno materielno podlago. V svoji mladosti je bil veren
pristaš nemškega modroslovca H egi j a, a pozneje je zavrgel idealistični temelj tega modroslovja in vzprejel materializem.
To ga je privedlo na novo pot. Na svojem materialističnem temelju je po Heglju razlagal svoj nazor o svetu in življenju. Sam trdi v uvodu knjige ,,Kapital" polemizujoč z nekim ruskim listom: „Moja dialektična metoda se v temelju no le razlikuje od Ilogljeve, temveč njej direktno nasprotuje.“ Marksu ni idealno nič drugega, kakor v človekovi glavi preobrnjeno in prestavljeno materialno! Vse, kar 'obstoji, je le tvar, materija, idealno (uiisli, čuti) je le poseben pojav na tej materiji. Ta materializem, razlagan s pomočjo Hegljeve dialektike, pravi, da se tvar, materija razvija preko vseh mogočih protislovij. Ta razvoj daje nove oblike in iz te oblike se vedno rodi že tudi njen nasprotnik, ki jo uniči i. t. d. Torej večen razvoj in večen boj. Ko je bil Marks enkrat tako daleč, je bil tudi gotov, da je mogoče s tem materializmom uprizoriti popolno gospodarsko in duševno revolucijo. Kajti stalnosti ni, nobena stvar, institucija ni večna, temveč vse se vedno izpreminja in razvija. Noben zakon ni večen, kajti večna protislovja so ona sila, ki vedno razdirajo in napravljajo razvoj večen in nepretrgan. Na podlagi te razlage je uničil Marks vse prejšnje razlage o svetu in življenju in je vedel posebno krščansko svetovno naziranje v brezmiselnost.
lJo tem naziranju je logično prišel do spoznanja, da ni ne Boga, ne duše. Zakaj bistvenega razločka med človekom in živalmi in rastlinami ni; vse je le izpreminjujoča se materija. Misli o nadzem-skih močeh, ki jih imenujemo verske, so le fantastičen odsev te materije v človeških glavah.
Ta, prvi del Marksove filozofije pa je rodil drugi del materia-listiško zgodovinsko naziranje.
Stari narodi so imeli drugačne misli o rodbini, nravnosti, pravu, veri kot pa srednji vok. Srednji vek pa je imel zopet drugačno misli kakor mi. Kako si naj to razlagamo?
Ce primerjamo posameznega človeka stare dobe s človekom sedanje dobe, vidimo pač razlike med njima, a te razlike proučiti, se pravi seči globočje v življenje raznih dob. Tu se jo Marks uprl individualizmu in poudarjal socialnost, družabnost. Posameznik je po njegovem nauku le proizvod družbe, zato moramo poznati družbo, če hočemo razumeti posameznika. Vsaka ideja človeka je sad tvarnega (materialnega) razvoja. Ce je človek srednjega veka imel drugačne pojme o življenju, so ti pojmi, ideje le sad tedanjega gospodarskega življenja. Z menjavanjem gospodarskih, ekonomičnih
razmer se menjajo tudi misli, ideje čuti; gospodarske razmere vsake dobe so zrcalijo v njenem zunanjem življenju. Duševno življenje je proizvod družabnega življenja, ki ima svoj temelj v gospodarstvu. Marksu so določevalni činitelji vsega človeškega življenja vsakočasne materi e ln e produktivne (proizvajalne) moči in produktivno (proizvajalno) razmerje ljudi. Produkcijski način (način proizvajanja) materielnega življenja določa socialni, politični in duševni življenski proces sploh. V ,,Kritiki politične ekonomije" (predgovor) trdi: Na gotovi stopnji svojega razvoja prihajajo mate-rielne proizvajalne moči družbe v nasprotje z obstoječimi proizvajalnimi razmerami, ali kar se le z juristicnim izrazom pravi, z lastninskimi razmerami, v katerih okviru se gibljejo. Iz razvojnih oblik proizvajalnih moči razbijajo te razmero v njihovih okovih. Nastane epoha socialne revolucije. Z izpremenitvijo gospodarskega temelja, se izpremeni tudi vsa druga zgradba pravnih in poliriškili uredeb in sicer počasneje ali hitreje .. .
1 »osedanja razlaga zgodovine, polna imen knezov in cesarjev, vseh mogočih letnic rojstva in kronanj ter polna slučajev in junaštev posameznika, je z nastopom tega matorialistično-zgodovinskega naziranja izgubila vso vrednost. V zgodovinski vedi si jo to naziranje pridobilo veliko veljavo. Preiskati človeško zgodovino različnih časov, se pravi, proučiti tedanje gospodarske razmere. Nič ni slučajnega, vse, kar se zgodi ali se je zgodilo, je bilo utemeljeno v razvoju, potrebi. Gospodarske razmero vsako dobe pa tvori pravzaprav način proizvajanja. Preiskovati tedaj način proizvajanja, se pravi zopet preiskovati gospodarsko in s tem tudi vse drugo življenje. Današnja družba se n. pr. imenuje kapitalistiška, ker je način proizvajanja kapitalističen (izdelovanje s stroji i. t. d.) — Pravičnosti same sploh ni; ona je le zunanji izraz gospodarskega položaja. Zato je sklicevanje na pravico brezmiselno; le moč velja in ta moč jo pravica. Ce bi se proletariat zanašal na pravico, bi bilo njegovo stremljenje le prazna pena; proletariat se mora torej zanašati le na svojo moč. Religija je isto tako le gospodarski odsev v človeških glavah. Zgodovina človeškega rodu je stara več stotisoč let. Počasi se je človek razvijal do sedanjo popolnosti. Glavno zaslugo ima pri tem delo, izvirajoče iz potrebo, kakor je še danes temelj vsega življenja dolo. Engels pravi: Delo je ustvarilo, človeka!
Marles ni ustanovitelj tega materialistično-zgodovinskega naziranja; on ga je le privedel do sedanje dovršenosti. Njegovi predhodniki na tem polju so zlasti: V angleški literaturi, izhajajoče iz
IBS
revolucijo v sedemnajstem stoletju, sta posebno znamenita T. Hobbes in James Harrington; posebno zadnji jo tu pomenljiv. Na Francoskem je bil posebno znamenit modroslovec M. D. Montesquio tor mladi Francoz Barnave iz Grenobla, soustanovitelj Jakobinskega kluba ob času velike francoske revolucije v Parizu.*
Posebno pa je na Marksa uplival v tem oziru Anglež Tomaž Hodgskin (1783—1869), katerega spise tupatam tudi navaja v ,.Kapitalu".
Na tem zgodovinskem materializmu, katerega žal tu ne moremo natančneje razložiti, temelji Marlesov gospodarski nauk. Nauk o razrednem boju sploh, in med proletariatom in buržoazijo še posebej, o nadvrednosti z naukom o proizvajalnem načinu meščanske družbe in v tem utemeljene evolucijske tendence te družbe to so glavni znanstveni činitelji marksizma, temeleči na materialistiškem zgodovinskem naziranju.	(Konec	prih.)
a angleško delavstvo jo napočila nova doba. Zadnji shod de-
lavskih društev v Ne\vcagtlu jo sklenil, da bodo odslej de-
lavska društva imenovala kandidate za angleško zbornico, kjer bodo zastopali delavske interese. Kakšnega pomena je to za angleško politiko, nam dokazuje bojazen in nervoznost pisave angleških meščanskih listov. Ta bojazen angleškega meščanstva je opravičena, zakaj Angleška je klasična dežela industrije, kjer jo število delavcev večje, nego število kmečkega prebivalstva. Dosihdob so bili angleški meščani vajeni, da so jim sledili delavci v politiki, in trudili so se z naj večjimi obljubami pridobiti si delavske glasove. In kako lahko bi imelo angleško delavstvo v parlamentu glavno besedo! Toda doslej se ni brigalo za svoje interese in je bilo vajeno, da mu izposluje dostikrat ono, kar jo ravno zahtevalo, zdaj ta stranka, zdaj zopet ona. Seveda je tu upoštevati, da so angleške meščansko stranke vse kaj. drugega, ko morebiti naši konservativci ali liberalci, zakaj zastopniki teh dveh strank so vedno skrbeli za korist vso Anglije, in dostikrat tudi za to, kar so delavci ravno potrebovali.
*	„Histoire Socialiste" 1. zvezek (Jean Jamvs.|
J. Pav lice k:
Angleški delavski kandidati.
Omenil sem, da se angleški delavci dosihdob niso mnogo brigali za svoje interese. Hotel sem s tem reči, ni jim bilo mnogo skrb, kdo jih zastopa v parlamentu, ali zadoščalo jim je. daje bil Anglež. Tem večjo pozornost ali boljo vso svojo pozornost so obrnili svojim organizacijam. Te njih organizacije, ki so jim omogočile na gospodarskem polju doseči kar največje uspehe, so skrbno uravnali in uredili ter jih tako okrepili, da so danes sposobne za veliko kulturno nalogo, ki jo izvrže. Angleško delavstvo je porabilo čas, ki mu je preostajal v obilici, ker se ni posredno udeleževalo političnih bojev, da se je organiziralo. Naporno in neumorno se je delovalo, da si pridobe društva raznih strok kar največ članov, v društvih zopet se jo vztrajno pazilo na to, da se delavci naobrazijo in v pravem duhu vzgojijo. Tako je postalo angleško delavstvo odločilno na gospodarskem polju, in delavska društva močna.
Iver so močne in dobro urejene organizacije branile, da se niso poslabšale gmotne razmere delavcev, je živelo in živi angleško delavstvo v razmerah, kakršnih mi ne poznamo in ki se dajo najbolje pojasniti s tem, da ima delavec trikrat na dan mesa na mizi. Tudi v političnem življenju uživa prostosti, ki so v njem netile prepričanje, da je prosti Anglež. In na to je bil kaj ponosen. Nihče ni pričakoval in še niti mislil ni, da se te razmere kdaj izpremene. A kakor se je že v zgodovini mnogokrat pripetilo, da jo majhen povod pro-vzročil velik prevrat, tako tudi sedaj na Angleškem.
Lakomnim in gospodoželjnim podjetnikom že dalje časa ni bilo po volji, da so organizacije angleškega delavstva bolj in bolj naraščale in postajale vedno bolj močne. Radi bi jih uničili, toda ni šlo, zato so se trudili, njih delavnost podvezati in jih tako kar najbolj oslabeti. In res, posrečilo se jim je to. Pri zadnjem železničarskem štrajku je Taal-Valska železniška družba, kakor smo že omenili v našem listu, zahtevala od društva železničarjev ogromno odškodnino za škodo, ki ji je provzročil štrajk. In kar ni poprej nobeden verjel, to se je zgodilo: Sodišče in parlament sta ugodila zahtevi železnično družbe in organizacija železničarjev je plačala po dogovoru precejšnjo svoto kot odškodnino. Ker je ta razsodba postala obenem po angleškem običaju zakon, so začela delavska društva uvidevati, kakšna nevarnost jim preti. To je angleško delavstvo vzdramilo. Sklical se je v začetku tega spisa omenjeni shod, kateri je določil, da ima angleško delavstvo odslej nastopiti tudi na političnem polju svojo pot in se odreči meščanskim strankam. S svojimi, z delavskimi zastopniki hočejo delavci nastopiti v angleškem parlamentu in po svojih
17(1
zastopnikih hočejo odslej braniti in so potegovati za svoje interese. Novi delavski poslanci bodo morali tudi delovati na to, da so odstrani ta zakon, ki je delavcem škodljiv. Ta shod pa ni bil socialističen, kakršnih smo mi navajeni, čeprav je tako odločno sklepal, in da ni padel tudi niti najmanjši sum nanj, da ga je preveval morebiti socialistiški duh, jo shod izključil majhno socialistično stranko, in njega predsednik Keir Hardic je še posebno naglašal, da hoče shod pospeševati samo delavske interese.
Ker so je delavstvo na Angleškem najprvo združilo strokovno in poizkusilo svojo moč samo na gospodarskem polju in ni težilo, da si pridobi tudi v politiki vpliva, se je organizacija angleškega delavstva vršila ravno obratno kakor pri nas na kontinentu. Tu se je delavstvo najprvo potegovalo, da si pridobi kar največ moči in vpliva v politiki in strokovna društva so se ustanavljala in spopol-njevala, da so se vzgajali vojaki delavci za politično delo, da je politična stranka dobivala ,,delavske bataljone". In tako vidimo, da je pri nas največ društev ustanovila socialno-demokratična stranka, ali vsaj njeni navdušeni pristaši. Na Angleškem je bila in je še moč delavstva osredotočena v strokovnih društvih, pri nas pa v socialno-demokratični stranki, v političnih organizacijah. In ker so se sedaj podali angleški delavci na politično bojišče, se nam bo nudila gotovo jako zanimiva prilika, se prepričati, ali je za delavstvo bolje in ugodneje, da se v dosego svojega končnega cilja najprej združi strokovno in šele potem politično, ali obratno.
Dostavim še, da je volitev, ki se je vršila meseca marca letošnjega leta v \Voolwiclm (Londonu), prinesla novi delavski stranki sijajen uspeh. Pri tej volitvi je delavska stranka postavila svojega prvega delavskega kandidata, delavca Crocks, ki je bil izvoljen z St>87 proti 5458 glasovom, katere je dobil kandidat konservativne stranke. Angleško delavstvo se začenja otresati svojih meščanskih ..prijateljev !
PREGLEP
•lavno življenje. Socialistično gibanje. Izseljevanj o v Ameriko. „Immigration Bureau“ daje sledečo sliko: Naseljevanje v Združene države ameriške silovito narašča. Naseljencev je bilo iz:
	1. 1901.	1. 1902.
A vstro-Ogrske . .	. 133.805	185.1)5!»
Nemčije		22.159	32.13«
(irške		5.319	1 1.490
Italije		143.131	201.2««
N orvešk e-S vedije	38.295	59.172
Rusije		37.384	123.882
.Japana		«.99«	19.293
Kita ja		2.503	1.99«
Portugala ....	3.978	7.5 «5
Vzhodne Indije	3.945	5.207
Azijske Turške	0.13«	7.363
Evropskih naseljencev v Združenih državah je bilo leta 1902. skupaj 70.3082. Italija je na prvem mestu, na drugem pa A v str o-Ogrska. To je sijajen dokaz, da naša država gospodarsko propada; do tega jo je privedla politika „ velesile". Sraka s pavjim perjem!
Hrvaška neizmerno trpi. V državi, za katero so Hrvatje prelili toliko krvi in dali toliko žrtev, v isti državi umirajo nasilne smrti. Na najvišjem upravnem mestu Hrvaške, na banskem stolu v Zagrebu, pa sedi Khuen lledervarv. Ta ban je najsovraženejši mož na slovanskem jugu, ne le kot oseba, temveč kot predsta-vitelj tiranskega sistema. Leta 1848. so se Hrvatje borili za Avstrijo proti Ogrom v vladnem taboru: za plačilo so postali ogrski podaniki. Ogrski magnati, kapitalisti, so postali njihovi gospodarji, ki sedaj glojajo na narodnem telesu Hrvaške kot pijavke.
Nemiri na Hrvaškem imajo svoje vzroke globoko v gospodarskem položaju. Ogrska izrablja vse sile hrvaškega naroda v svojo korist. Industrija, obrt i. t. d. se koncentrujc na Ogrskem, Hrvaška pa gospodarsko propada. Industrijo nima skoraj nobeno in kako se na Hrvaškem proizvaja, nam dokazuje najbolje zaostalo obdelovanje zemlje. Kmetija ondi prav tako propada kakor pri nas; in ker se ne proučuje način novodobnega obdelovanja zemlje, ne poizkušajo pridobiti novih proizvajalnih moči, raste beda silno. Ta beda pa sili k uporu. Upor na Hrvaškem ima narodni značaj. To je le zunanja oblika gospodarskih bojev, dasi nečem zanikati narodnega momenta; tudi ta vpliva pri tem uporu. Predstavitelj tega izkoriščanja Hrvaško po ogrskih kapitalistih jo hrvaški ban. In da Ogri svojo gospodarsko moč porabijo v to, da zatirajo Hrvate, to čutijo ti kaj trdo; Hrvati se upirajo Ogrom navidezno narodno, v resnici je to upor izkoriščanca proti izkoriščevalcu.
Kake slabe gospodarske razmere so na Hrvaškem, nam dokazuje izseljevanje. V zadnjih mesecih se jo izseljevanje iz Hrvaško v Ameriko podvojilo, da, colo potrojilo. Hrvaški upor lahko zovemo socializem sile, bede in obupa.
Balkan „preureja“ Turška. Nikjer ni mogoče zaslediti konca. Posebno Ma-cedonija je šc vedno v znamenju vstaje. Tudi ta vstaja temelji na revščini. Stari proizvajalni način na Balkanu umira, a v popolno brezpravni državi Turške ni prostora za novi proizvajalni način. Tu je vrzel, tu nastaja beda. A kjer je živ-Ijenska sila močna, ne umira ljudstvo mirno, temveč nastopi epoha prevrata, revolucije. Ta balkanska revolucija je gospodarska, a zato tudi socialna. Vera, narodnost - vse to jo le zunanji izraz. V Solunu so vstaši napravili pravi bombarde-ment, a Turčija „preureja" tako, da pokolje in uniči nekaj sto ljudi, hoteča s pravo strahovlado napraviti stari „mir“. Seveda je to poskušanje brezmiselno. Evropske
velevlasti pa, mesto da bi uredile življenje na Balkanu, kakor zahteva naš čas, mesto, da bi osigurale pravo in uredile gospodarske razmere, samo špekulirajo, kje bi se dal pridobiti kak nov kos zemlje in nov trg za industrijske izdelke. Slednje se zgodi prej ali slej, s tem pa še ni rečeno, da nastopijo za narode na Balkanu lepi dnevi. Balkanski dogodki so vedno groznejši. Srbski častniki so umorili kralja Aleksandra in kraljico Drago dne 11. junija. Skupščina je izvolila novega kralja Petra 1. (Karagjorjevič). Danes še nikakor ni popolnoma jasno, kako se bo balkansko vprašanje razvilo.
Volitve v Nemčiji. Zveza berolinskih društev hišnih posestnikov je iz-, dala oklic, iz katerega posnamemo: „Na izvršitvi tega (volilnega) boja so tudi hišni posestniki zelo interesirani, ki ne vidijo v socialni demokraciji le politične stranke, temveč za moč in vpliv se bojujoče gospodarsko in socialno svetovno naziranje, ki stoji onemu hišnih posestnikov diametralno nasproti. Ali je voliti konservativno, ali narodno-liberalno, ali svobodomiselno, ali ultramontansko — to določi vsak sam, to prihaja zanj, kot hišnega posestnika, šele v drugi vrsti v poštev. Ali enemu geslu mora kot hišni posestnik ostati zvest: „Za posedujoče meščanstvo in proti socialni demokraciji, kot temeljni in neprizanesljivi nasprotnici hišnih posestnikov!" To pač jasno izraža pomen, volitve v Nemčiji in znači gospodarsko stremljenje razredov in stanov.
Ogrska socialna demokracija jo imela o Veliki noči t. 1. svoj zbor, na katerem je bilo 281 delegatov. Sprejel se je nov strankin program, ki se naslanja na Erfurtskega. Zbor seje izrekel za gospodarsko ločitev od Avstrije. Sprejela se jo tudi resolucija proti alkoholizmu.
Socialistični kongres v Belgiji seje izrekel v posebni resoluciji, daje generalna stavka najboljše sredstvo za dosego splošne volilne pravice. Prof. Vanderwelde je stavil predlog, da se od 1. aprila 1904. dalje ne smejo prodajati v ljudskih hišah in konsumnih društvih nobene alkoholične pijače več, kar se je tudi enoglasno sprejelo.
Na Francoskem jo zboroval kongres socialistov (Jaurčsovih pristašev) v Bordeauxu. Predlog, da so iz stranke izključi nekdanji trgovinski minister, sodrug Milierand, je, ker je istega branil tudi njegov nasprotnik .Jaurčs, rekoč, da se pusti prosto pot vsem socialističnim strujam v stranki, propadel. Sklenilo se jo, izdelati komunalni program in sklicati kongres socialnih občinskih zastopnikov. Stranka je dobila pri zadnjih volitvah (1!)02) 405.000 glasov. — V Parizu je bil pri nadomestni volitvi izvoljen v parlament namesto nacionalca socialist G. D e vi 11 e, v občinski svčt pa dva socialista. — V Stockholmu je zmagal prvi socialist v občinski svet. — Moravski socialni domokratje imajo 68 zastopnikov v 28 občinah ter pet listov.	/4s.
V
Med knjigami in revijami.
1. maj ni k 1!»»:!. Slavnosten majnikov spis za Slovence je izšel v Trstu. Založil <»*a je izvrševalni odbor ju«*'. soc*, deni. stranke. Vsebina je sledeča: Ktbin Kristan: Majski svetlobi, pesom. — Majske sanje, pesem v prozi. — A b-
d itn s: Si' 011 nasprotnik ! I. \\: Jutro. Vetov, dve Črtici. Linhart K.: Prvi maj n i k in žena. — Pavel Mihalok: Sovraštvo, črtica. — K tl>. K r i s ta n : Politična organizacija. — .Jerko Dorbič: Zgodovinski zapiski. — L. K.: Spomini. Utrinki. — Multatuli: VSamojediji; Moralna pridiga. Spisu je priložena velika slika Marksa. Jezik toga spisa iii moral hiti holjši.
Književno naznanilo! V tisku so in izidejo v kratkem črtice in povesti Pavla Mihaleka. ki so namenjene slovenskemu ljudstvu sploh. Da si ho mogel knjigo omisliti vsakdo, je založništvo poskrbelo za slovenske razmere izredno nizko ceno. Knjiga, moderno opremljena, ho obsegala 7 — S tiskanih pol in stala le 1 krono. Vsebina jo:	I. Iz mladih dni. 2. Na gori. I). Ena in dva.
4. V rudnikih. 5. Tovariš Sebastijan, (i. V podstrešni sobici. 7. Učenjak. S. Iz sebe. !l. Stebri družbe. S to knjigo bo ustreženo marsikomu; zato pričakuje založništvu mnogo naročil. Naročila sprejema in izvršuje založništvo Naših zapiskov*- in Franc Kinaldo v Idriji.
»Magdalena.“ V Ljubljani je izšla knjiga Magdalena1', pesniško delo znamenitega češkega pesnika Macharja. Prevod je oskrbel A. Dermota. Stane 2 kroni. Knjiga je 1. zvezek ..Ljudske knjižnice1'. Naroča se	pri	našem	listu	(Jož. Breskvar,
Ljubljana. Stari trg 13). Oceno pozneje!
Premrou Svetoslav: Na v od za poslovanje slovenskih raiffeisenskili posojilnic. Gorica. Samozaložba. Tiskala ..Narodna Tiskarna". 1902. (Konec).
Zavoljo tega pa tudi est modus in glorificando V. Raiffeisena, če ga primerjamo s S c h u lz e-D e 1 i t zsc h e m, katerega gosp. P. hoče skoro prezirati. Da bi bil R. premagal Seli.-a, se ne more trditi. Gotovo bile so načelne razlike med posojilniškima sistemoma teh mož; a le razlike so danes skoro popolnoma zabrisane. In sicer zato, ker se jo R. približal Sch.-u, in obratno; česar je še nedo-stajalo za konsolidacijo, je dovršilo in dovršuje zadružniško zakonodavstvo.
Ker pa jo gosp. P. tako gorak liberalizmu, doslej še prevladujočemu v svetovnem gospodarstvu, — da ne vidi na njem niti trohice dobrote — poglejmo malo, odkod je izšla ideja asociacije, katero on s tako vnemo propagira. Ali ni iz liberalizma? Ali ni baš liberalizem proglašal geslo kooperacije, samopomoči za eno svojih največjih načel? Kdo bi trdil, da je vse nezdravo, neetično, kar nam je dal in doloma že zapustil liberalizem? Kje bi bili danes Slovenci, kje Evropa, na kakšni stopinji bi še čepelo človeško gospodarstvo,	če	hi ne	bilo	gospodarskega
individualizma in iz njega liberalizma! A padlo je	mnogo žrtev .	. . res je; toda
življenje brez žrtev ni življenje. Milobar* pravi jako lepo: „X1X. viek prikazuje doba dvostrukoga prielaza u narodnom gospodarstvu i u družtvenom gibanju: prielaz od stališkoga načela do načela individualizma, te od ovoga do socijal-noga načela. “ Čemu torej vse najgorjo pripisa vati liberalnemu gospodarskemu nazoru? Est modus! — —
Takih-le nedostatkov bi še celo vrsto lahko spravil na dan iz to popularno (!) knjige — samih nedostatkov, izvirajočih iz pomanjkljivega poznanja narodnogospodarske teorije. Navcl sem jih nalašč, da podam argumentum ad hominem, kako resnico je zapisal v knjigi: „Listy o studium narodohospodarskem“ katoliški konservativec prof. dr. A. Braf:
»Narodnogospodarska in socialna popularna literatura, kakor so umeva samo ob sebi, se peča le s specialnimi praktičnimi izvajanji. Tu se pa lahko
*	Fran M.: »Izabrana poglavlja iz narodnega gospodarstva.« Zagreb. 1902.
mnogo greši, če bi se dandanes nekdo, ki hoče postati zdravnik, iotil kar strokovnjaško patologičnega posla, ne da bi si popreje pridobil potrebne podlage v anatomičnih in flziologičnih študijah; če bi se kdo hotel odlikovati v kakšni panogi kemične tehnologije, ne da bi se bil preje temeljito seznanil s teoretično kemijo, . . . temu poreče i lajik: Kako je to mogoče? Ali da se nekaj čisto podobnega dogaja vsak dan v stroki družabnih ved in da se to ne zdi tolikim ljudem popolnoma napačno, to je, žal, tudi že skoro vsakdanji pojav.
Dočim je razloček teoretičnih vod od praktičnih v celem prirodoslovju znan vsakemu izobražencu, pa je v družboslovji ta razloček mnogim razmerno izobraženim in celo o socialnih problemih pišočim ljudem popolnoma španska vas.
Nejasnost svojih pojmov in bojazen pred bolj skrbno utemeljitvijo svojega znanja jih mnogo zakriva s tem, češ, ne maramo .,sistemov". Sistemi se tu ne upoštevajo, pač pa dobro poznavanje tega, kar je: merodajni so tipični tvari in pravilnosti (zakonitosti) v koekzistenci in razvitku pojavov, s katerimi se pečamo bodisi v kakršnikoli stroki. Potem šele se lahko pečamo temeljiteje s tem, kar bi moralo biti, torej s praktično vedo... Temu teoretičnemu študiju, in sicer temeljitemu in poštenemu, se nihče nekaznjono ne izogne, kdor se hoče poučiti o praktičnih narodno-gospodarskih vprašanjih, ali še celo poučevati druge o njih. Brez te priprave ostane vsak, kdor se spušča na literarno polje o praktičnih vprašanjih, do smrti diletant, pa če bi prav našel v posameznostih kakšno zdravo zrno.“
Gospod I’. je to izkusil na sobi jaz pa sem to pribil zum •\varnendcn Exempel.	Ant.	D.
Človek in pol.
(Homan. Spisal Ivo Šorli.)
Ivo Šorli ni obrnil pozornosti n;« se toliko s svojimi črticami, natisnjenimi v „Lj. Zvonn“ in Slovenki”, kot s svojo novelo ..Na solnčnih višavah življenja**, natisnjeno v Almanahu slovenske mladine. Občudoval sem že tedaj prav tako njegovo psihologijo, kot sem obžaloval nespretnost v tehniki — obe lastnosti, ki jih najdem zopet v romanu ..Človek in pol**. IVi Cankarju nahajamo same psihološke nijanse in finese, pri »Šorliju pa krepko, odločne psihološki' poteze, iz katerih vzraste pred nami duša. jasna v večjih delili, a malokdaj jasen, popoln človek, tak koj v resnici. V Sorlijevi psihologiji in karakterizaciji je pač mnogo nedostatnega, a nič bolnega. Šorli ne potrebuje nobenih posebnih barv in ne svetlobe, da dajo gledati ljudem v duše, temveč poslužuje se vedno krepkih izrazov in ne vzdihov ali rabi jatnosti. On ljubi krepke, zdrave ljudi, in št' one, ki so duševno bolni, vidimo skozi zdravo luč in v krepkem mileju. Zato so nam no vidijo njih bolezni tako strašne in njih duše tako mistične, polne ran in ranic, kot so duše Cankarjevih junakov, kateri potrebujejo zopet ljudi, ki so podobni tem junakom samim, da jih prav razumejo. Zdi se mi, da potrebuje človek, ako hoče čitati in prav razumeti Cankarja, vedno nekega posebnega duševnega razpoloženja, pri tem ko se č i ta Šorlija vodno lahko. Protistrup bode zlasti roman
*	Človek in pol“ naši zreleji mladini, oni mladini, ki se nahaja v dobi, ko postane človek tako rad in tako lahko „dekadent** ali pa ,,nadčlovek**.
Rako krepko govori o lakih ljudeh in taki literaturi dr. Rihard Sever, glavni junak Sorlijevcga romana, ko pravi: „Skoro v vsej svetovni literaturi rohne po zemlji neki grozni ljudje, ali kakor je zdaj običajno ..nadljudje", kajti pravili ljudi, pravih dečkov in pol ti pisatelji ne marajo več, na drugi strani pa strašijo neke blede, brezkrvne sence, ki se nazivljajo moderne ljudi! To ti gre mimo tebe tiho in žalostno, gleda te z očmi vodenosanjavimi in prosi tvojega usmiljenja. A ti bi ga zgrabil najraje krepko za rame ter ga stresel: Zbudi se, revše, ki te trka luna pri belem dnevu! Poglej, kako žari solnc.e, kako drobe ptički, kako duhte rože, kako žive in trpe ljudje, ti nečimerna koketa svojih lastnih bolečin, v katere si se menda z veliko težavo vlagal in osleparil, ti. ki bi bil nesrečen, ako bi ne bil nesrečen, ti, ki bi želel, da 1i leži tvoja živa, /,drava, vesela ljubica sredi mrtvaških sveč, bleda in nema, samo da boš enkrat prav popolnoma nesrečen, da boš mogel prodajati svoje blesteče solze na javnem trgu po tri franke stekleničico! Ha, ha, kako mnenje si bo moral narediti kak potomec po tristo letih, ako bo gledal v ta ogledala naše dobe, in bodo lezli mimo njega junaki dvajsetega stoletja! Vraga, stopil bi najrajše tedaj pred njegov pomilujoči obraz, pa mu po kazal t c svoje pesti, pesti človeka, ki je hodil med onimi plašnimi strahovi! . . .“ To zdravo, krepko in kakor protest! Protest, kar je vse, kar govori in dela dr. Rihard Sever — „človek in pol“, kakor pravijo v Beli Krajini človeku, o katerem pravimo mi Ljubija 11 Čanje, da je „fejst fant".
Ivo Šorli si je izbral v svojem romanu junaka dr. Hiharda Severja, da nam more pripovedovati skozi njegovo dušo svoje lastne nazore in da more grometi proti vsemu, kar je nizkega in bolnega v našem javnem in zasebnem življenju, v naši literaturi in politiki. Temu Rihardu so skoro vsi obrazi okrog njega samo pljuvalniki in najraje bi videl, da bi poskakali vsi ljudje v vodo. V takih tre-31 otkih se mi vidi ta junak slab človek. Radi njegove odkritosti, ki prehaja v brezobzirnost, naj bodo ljudje samo pljuvalniki, v katere bo pljuval en dr. Sever zato. ker je odkritosrčnejši kot drugi. In radi njega naj bi skakali ljudje v vodo! Kaj takega si more domišljati samo blaziran „nadčlovek“ in ne — človek in pol. Toda ne vzemimo prehudo tega dr. Riharda in ne smatrajmo te izraze kot vzkipi' domišljavosti, temveč vzkipo dolgo prikrivane jeze. Toda niti to mi ne ugaja, da se dr. Rihard tolikokrat jezi in da je vse v njem samo protest. Cernu V Bolj bi mi ugajal, da bi se večkrat smejal, zakaj človek in pol se smeje tamkaj, kjer bi se moral jeziti, in s tem smehom pokaže več kot z jezo. Saj je vendar „življenjo tako krasno v vsi svoji plemenitosti in umazanosti1*, pravi naš Cankar. Cenili so torej jeziti, čemu pljuvati in poganjati ljudi v vodo? Smejati se — s smoho‘m spoznanja in iti dalje, ako je vsako delo brezuspešno. Tudi taki vzkipi, kot so se rodili v Rihardovi duši v noči, ko je odhajal s prijateljem iz kavarne in ko govori sam sebi: „Pao jaz verujem v človeštvo, jaz vem, da se je izkopalo še vedno tudi iz najstrašnejših prepadov zopet na dan in se valilo potem tem hitreje navzgor. da je kmalu popravilo prejšnje nazadovanje, jaz verujem, da so tam gori na vrhu jasne planjave, kjer čakajo že težko angeli božji, da sprejmejo nesrečne trpine in jim zacelijo rane, jaz verujem v življenje, jaz verujem v krasoto solnca in lune in zvezd in dneva in noči in morja in gozdov in livad in mehkih oči in dobrih človeških duš, toda v dobo, ki živini danes v nji, ne verujem, zato moja ura še ni prišla! . . .“
1715
Taki vzkipi sc no rode v duši i'lovok,.'t in pol, temveč v domišljavih »nadljudeh", ki čakajo, da „pride njih ura" in da nastopijo. Tu ni potreba nič čakali in verovati samo v se; treba je iti skozi življenje, skozi vso to krasoto in umazanost in poseči s trdo roko tamkaj, kjer je treba, in ne so strašiti ali sramovati morda navidezno malenkostnega in podrobnega dela, temveč delati povsod, kjer čuti človek sposobnost in moč. To je pot človeka in pol skozi življenje. Pot, ki sicer ne vodi do bleščečih prestolov, temveč do duše same . . . do nadčloveka, ker je človek volje in moči! Na tej poti se krope individualnosti, kakršnih potrebuje naš čas. Tu raste volja, se bistri razum in plemeni čut vse kar ravno tvori individualnost in harmonijo.
...Moja ura še ni prišla.“ kako smešno! Ako lahko zabavljaš in vihaš ljudi ter razdiraš, potem tudi zidaj; ako pa ne moreš obenem zidati, potem ne pride nikdar tvoja ura! Ali pa čakaš morda ure. da stopiš pred ljudi tvojih misli in nazorov? Tudi do tedaj je pot še dolga, in ravno na tej poti je treba največ dela!
Ako preglodamo ljudi, ki tvorijo roman ..Človek in pol", kakor dr. Rihard Sever. Kgon pl. 1‘lesieh. Kornelija, Viktor in .Julij. vidimo, da je pravi človek med temi ljudmi samo glavni junak romana: dr. Rihard Sever. Redna prikazen sicer v današnji vsakdanjosti, toda v romanu konsekventen značaj, ki hoče v višave volje in moči. v mrtvaški, samotni mraz. Toda tudi njemu pridejo trenotki, ko klico: „Ukloni se. trdi tilnik, vdaj se, ponosna moja moč. pozabi, da si bila nekdaj že tu gori na visokih, veličastnih višavah moja duša, človek naj bom, kakor so ljudje, življenje naj živim, kakor ga žive ljudje." Toda ne! On koraka naprej proti solnčnim višavam, zakaj njega ne ukloni nobena reč na svetu več.
Krasno sicer, toda . . . težko in možno samo človeku, ki hoče biti človek in ]><>1.
Vsi drugi značaji v romanu so polovični, nenaravni. Vzemimo samo Egona. Človek, vzgojen s hinavsko, napačno moralo. On postane iz .,Lojzka" rafiniran komedijant in iz tega pijanec, lopov . . . Tudi za Kornelijo se mi zdi dokaj neverjetno, da bi segala v obupu po kozarcu. Žene, s tako vzgojo, kot jo jo imela Kornelija, in s takim korakom v življenju se zatekajo v obupu drugam . . . Dobro risan je rafinirani Julij, dasi mnogokrat nemotiviran v svojih dejanjih. Značaj Viktorjev je precej teman in v romanu skoraj pasiven. Konec romana pa diši po nekih davnih časih in spominja na romane Pavline Pajkove.
In končno! Ljudem, ki so razvajeni od čtiva strogo ..modernih" knjig, tem ljudem Šorlijev roman ne bo ugajal. Tudi onim ne, ki iščejo povsod nekaj novega. krepkih novih idej. Tega vsega v romanu ni. Pač pa morem pričakovati od Šorlija, da nam enkrat poda še kaj takega, ako bo vztrajal na potu, ki ga je nastopil v noveli „Xa solnčnih višavah življenja" in v „Clovek in pol". On je mlad in on veruje v življenje, v krasoto solnca in lune in zvezd in dneva in noči in morja in gozdov in livad in mehkih oči in dobrih človeških duš . . .
lil ker veruje — bo tudi njegova ura še. prišla.	J.	V.
Izdajatelj in odgovorni urednik Jožef Breskvar. — Natisn;l A. Slnnar v Kamniku.