JS J

& IIIIII
// ^ " • ■• .v \ Povesi\
j . \C\
_ i
-- t
t, ;;	\ ■ ;
V •	• -v
Spisal V r ' -	J
Frančišek Hoffmanri;
S štirimi jeklorezi,

V Ljubljani.
Založil Xa.ri.ez Crio:r3.ti:n.l. 1892.
tom m
Prvo poglavje.
V-
Oče Koren in njega žena.
Toplega pomladnega dne je prišel, kakor po navadi, oče Koren točno op<51dne domov, postavil palico s slonokoščenim gombom v kot, položil klobuk na mizico in si potem molče otrl znojno čelo. Nat<5 je prekrižal roke na hrbtu in Sodil nekaj časa po sobi, molčč, kakor je prišel, iati je od okna skrbno in sočutno gledala očeta, majala z glavo in hotela izpregovoriti. Toda pre-islila se je in pridno pletla nogovico, ki je ndalje bolj narastala pod nje gibkimi rokami.
„Mati", pravi hipoma oče Koren s potrtim glasom, »tako ne more biti dalje! Živeti moramo preprosteje. Glej, ko sem šel po trgu, stal je ondu birič, bobnal in oklice val,, da se je ljubi . dar božji, vsakdanji kruh, iz nova podražil za tri krajcarje! Ako pojde tako dalje, skoro ne bodemo imeli denarja ni za ljubi kruh."
Očeta je obšla velika jeza, ko je tako govoril, in oči so se mu kar svetile, ko je obstal
pred materjo, rekoč: „In zakaj? Samo zato, ker smejo oderuhi prodajati žito, kakor hočejo. Le jeden dan bi hotel biti za kneza! Jaz bi jim že pokazal, sleparjem! K&r čudili bi se!"
„Toda, ljubi mož", odgovori mati rahlo in se prijazno nasmehne, „kaj se mučiš, s takimi mislimi! Dosihdob ti je bila še vselej miza pokrita, in vsi smo bili siti, in venderle smo že prebili slabše čase, nego so denašnji. Le pomisli, kako je bilo po vojski, ko je vreča rži veljala pet goldinarjev! Ali smo šlj. kdaj lačni spat? Ali nam ni ljubi Bog vselej pomagal v stiski naši? Ali nismo imeli vedno strehe nad sabo in obleke na životu? Kdo bi precej obupal, ako se živež nekoliko podraži! Bog pomaga, in mi smo še vedno Njega otroci, kakor smo bili nekdaj. Glavo kvišku, in krepak bodi! On, ki živi mlade vrane in oblači lilije na polji, ne zapusti nas, ki gledamo Nanj veselega in zaupnega srca."
Očeta nekoliko pomire te besede razumne in blage žene, toda do cela mu venderle ne izginejo oblaki raz čelo.
„Vidiš, mati, vse bi še bilo, da je samo jed in pijača, stanovanje in obleka. Toda kaj bode z otroki? Pavlu je sedemnajst let, priden je in spreten, da me kar veseli. Včeraj še mi je povedal gospod Šolski ravnatelj dokaj lepega o njem in me iz nova nagovarjal, naj ga dam v višje šole. Toda kak<5 li ? Pičli zaslužek zadošča komaj vsakdanjim potrebam, kaj bi šele bilo, ako bi ga živili na dragih visokih šolah? In potem Ana!
In Mirko! No, seveda, dekle pride skoro iz šole in potepi nas ne bode stala dosti, ali Mirko naj se tudi kaj uči. Kaj li potem? Jeden na vseučilišči, drug v šoli, dohodki nič večji, in živež vedno dražji — koga bi ne bolela glava, kaj?"
Mati se- tudi zamisli, in prijazni nasmeh ji izgine z usten, ko ji oče razkriva svoje skrbi. Vender mu zaupno zre y mračne oči in mu stisne roko.
„Bog pomaga", reče milo. „Ne zabi tega, ljubi mož! Ako je Pavlu v prid, da se pojde učit še dalje, bodemo že imeli pomočkov za to. Ako ne, no, tolažimo se, da- je drugačna volja božja. ,Saj tudi ti nisi hodil po visokih šolah, in glej, vse žive dni se ti je godilo tak6 dobro, da ne moremo prehvaliti Boga. Kaj bi obupali, ko se nam je že tolikokrat izpričala očetovska ljubezen božja? Ne, tožiti ne smeš, rajši premišljajva skupaj, kak<5 bi se nam navzlic vsem težavam izpolnile želje."
„Ne bode moči", pravi oče Koren, „nikakor ne! Le pomisli, koliko bode treba zopet izdati! Najprej obresti, katere moramo plačati o sv. Juriji od dolga na hiši naši — skupaj petindvajset goldinarjev. Potem je treba Pavlu nove suknje, zakaj celo sedaj v vročini še vedno nosi staro mojo suknjo, že vso razparano, in se poti, kakor bi se zdajci razpuhtel ali raztopil. Ako mu tudi dam poletno svojo suknjo in si pomagam s suk-neno, stalo bode vender še kake štiri goldinarje, ker je treba nove podvlake in bi krojač tudi rad živel ter neče delati zastonj. Torej petindvajset T-
goldinarjev in štiri goldinarje, skupaj devetindvajset. Dalje potrebujeta Ana in Mirko novih čevljev — tudi veljajo nekaj. Mojim škornjem je treba podplatov, zakaj še pred tednom dnij sem moral privezati podplat z motvozom na gorenje usnje, ker je kar klopotal. Potem, mati — reci, kar hočeš, v tem krilu ne moreš iz lahka na ulice, torej — novega je treba — tudi stane dva goldinarja, ako si vzamemo kar preprosto katunino in si ga narediš sama. Jesti in piti moramo tudi, šolnino moramo takisto plačati — iz kratka: ako odštejem vse, ostane mi od vse četrtletne plače morda trideset goldinarjev, in ob tem naj bi se učil Pavel ? Kak<5 li ? In bodisi, da bi živel ob kruhu in vodi!"
Široko je stopal oče iz nova po sobi, in mati je molčala, ker ni vedela kaj odgovoriti. Pritegniti je morala vsemu, kar je povedal oče, in od izračunjanih troškov bi nobena miš ne odgriznila ni trohice.
„ResK, povzame naposled boječe, „živeti bode treba še preprosteje nego doslej. Poglejva! Dosihdob sem rabila na teden vedno deset goldinarjev za gospodinjstvo. Ako kuham nekoliko menj, izhajala bi že z osmimi, in to znaša na četrt leta venderle do malega trideset goldinarjev. Glej, to bi bilo, kakor da sva jih našla, in dobro bi rabili Pavlu na visokih šolah. Dalje, ljubi mož, glej, osemnajst let in delj že zvesto služiš gospoda Trdino, ali ni mogoče, da bi ti nekoliko primeknil k plači?"
„Tega ne bode", odgovori oče Koren z glavo majaje. „Poznam ga predobro. Ako tudi lahko rečem, da ga služim bolje nego navaden pisar, da delam celo več nego on sam, vender — ne, mati, pričakovati nama ni kaj, to misel si kar izbij iz glave. Toda ako hočeš hraniti, jaz bodem tudi. Odvadil se bodem kaje in kave po jedi, saj je samo zaradi lepšega, in namesto čašice piva zvečer bodem pil vodo, ki ugasl žejo še bolje, in potem lahko nekoliko prihranimo olja zvečer, zlasti poleti, ko se dolgo vidi, in ako nam bode dolgčas, lahko se pogovarjamo, in čas tudi mine, in naposled — no, res je — zjutraj tudi lahko vstajam uro prej nego sicer. Rana ura, zlata ura, in ako že ne zlata, vender srebrna! Ako jo dobro porabljam, nese mi prepisovanje rado in dobro dvajset krajcarjev — znaša na teden, nedeljo vštevši, jeden goldinar štirideset krajcarjev, na leto dvainsedemdeset goldinarjev osemdeset krajcarjev. K temu tvojih prihranjenih trideset goldinarjev, to jih je že nad sto goldinarjev — kava, tobak, pivo tudi jemlje okolo štirideset goldinarjev — prištejmo jih onim sto goldinarjem, skupaj jih je že okolo poldrugo sto — mati, saj se da venderle!"
„Seveda se da!" vzklikne mati vsa vesela, ko tudi nje mož gleda veseleje. „Vender tega nikar ne pravi, da opustiš pipico in kavo! Sle-harni delavec je vreden svojega plačila, in kdor je tolikanj delaven, kakor si ti, temu izvestno pri-stojf dvojno plačilo. Ne, ne — odkod bi jemal
moči in srčnosti, da bi izpolnjeval težke dolžnosti, ako bi si ne privoščil nobenega razvedrila in okrepila? Tega ne govori, oče!"
Rekši vstane, obdene očetu, ki se upira le rahlo, roko okolo vratu in mu pogleda tako bistro in prijazno v oči, da se le iz težka brani nje prigovarjanju. Zdajci stopijo otroci v sobo in ustavijo pogovor. Ker je že čas kosila, hiti mati v kuhinjo, da pripravi jedi; Ana gre za njo, da ji pomaga po svojih močeh. Nekoliko pozneje se kadi krompirjeva kaša na mizi, da, je veselje videti. Kakor vsak dan, opravijo tudi danes kratko molitvico in potem zajemajo toli zadovoljno, kakor da so v gosteh pri kraljevem obedu.
Oče ravno poje poslednjo žlico preproste jedi, ko se začuje zvonček pri hišnih vratih, in precej nato nekdo potrka na sobo. „Poglej, kdo je", veh oče Ani, in dekle gre hitro odpirat. Toda vrata se že odpro, in služabnik svetovalca Pri-daniča stopi v sobo. Oče Koren ga pozna, ker je imel že pogostoma opravka z njega gospodom, in se samo čudi, da je prišel k njemu na dom, in ne kakor sicer v pisarnico notarja Trdine.
„No, kaj je dobrega, Jakop?" vpraša služabnika in mu gre naproti. „Kšj nujnega mora biti, da prihajate sfem!"
„ Gospod svetovalec se Vam priporoča in Vam pošilja to pisemce", odgovori služabnik. „ Gospod je dejal, da mi ni treba čakati odgovora."
Rekši izroči Korenu lično zavito- pisemce, prikloni se na lahko in odide hitro, kakor je prišel.
„Česa neki želi svetovalec?" vpraša oče" Koren bolj samega sebe nego drUge in zamišljen tehta pisanje v roki. „Hm!"
Toda ne odpre ga precej, nego sede mirno za mizo in potrpežljivo čaka, da so otroci siti in da odmolijo. Pavel seže po svojih knjigah, Ana pospravi z mize, Mirko steče na cesto k tovarišem, da bi se igral, mati pa natlači očetu pipo in gre v kuhinjo. Ondu mu skuha črno kavo in mu jo s pipo vred prinese v stanico, kamor se je odtegnil, da bi nekoliko počival in se pogovarjal z ženo o tem in dnem, kar se je dogodilo podnevi. Ko stopi mati v stanico, vidi ga na velikem stolu, in poleg njega na mizici leži dno pismo nerazpečateno.
„No, ljubi mož, kaj je novega?" vpraša mati in poda Korenu natlačeno pipo z že prižganim palivom. Zamišljen jo vzame oče, prižge jo, ne da bi se domislil ukrepa, da bode hranil, in potegne nekolikokrat krepko iz nje. Zdajci se spomni, da ne bode več kadil, odloži pipo nezadovoljen sam s seboj in potisne tudi kavo od sebe.
„ Mati", reče očitaj e, „saj sem vender rekel —"
„0h, kaj, ničesar nisi rekel",.seže mu mati v besedo in mu vtakne pipo z rahlo silo v usta. „K&di in puhaj, kolikor ti drago, sicer precej zopet odidem in ne govorim s teboj, dokler ne bodeš kar v oblakih. Ako že nečeš kaditi zaradi
samega sebe, kadi meni na ljubo, zakaj nečesa bi pogrešala, ako bi ne videla dima."
„Toda —"
„Nič toda, tako ali drugače!"
„Ti blaga dušica!" pravi oče Koren na pol v smehu, na pol ginjen in pridržuje mater, da bi res ne odšla. „ Bodisi torej, ker moram govoriti nekaj prav potrebnega s teboj. Ostani in sedi — in sedaj — beri to pismo!"
Mati bere, in oče jo gleda, zložno kadeč. Materi se čimdalje bolj jasni obraz. Naposled reče veselo:
„Ej, to so dobre novice! Hipoma nas mine vsa potreba! Ali misliš, da te gospod svetovalec res nastavi za zborniškega tajnika z osemsto goldinarjev plače? Ako je to res, to bi nam ljubi Bog ne bil mogel poslati lepše novice. In to prav sedaj, ko smo bili v potrebi in skrbi! Za Boga, 'oče, zakaj li se ne veseliš?"
Mati je seveda vprašala po pravici, zakaj oče Koren je sedel ves resen, puhal modre oblačke v zrak in majal z glavo.
„Glej", dejal je, „služba pri zbornici bi bila seveda lepa. Ali prav tukaj tiči zajec v grmu! Ker bi bila tolika sreča, ne morem prav od srca verjeti vanjo. Morda svetovalec celo nima močf, da bi mi podelil službo, ali pa, in to se mi zdi najverjetneje — ne da mi je, ako ga drago ne plačam. Ne mislim z denarjem, zakaj on pozna blagajnico našo prav tako dobro kakor mi sami. Nekaj bode zahteval od mene, kar je proti moji
vesti, in tako bržkone splava po vodi vsa sreča, katere se tolikanj veseliš. Je li, v tem se pač strinjava, da ne stopiva ni za las od pota poštenosti za vse zaklade na svetu?"
„Seveda ne", odgovori mati. „Toda takšen si vselej. Ne da bi se veselil in hvalil Boga za vso dobroto in ljubezen, ugibaš o stvareh, katere si naposled venderle samcj domišljaš, in si tako kvariš vso srečo življenja. Ako me slušaš, obleci se praznično in pojdi nemudoma zahvalit gospoda svetovalca, da ti je tolikanj prijazen. To bode naj pametneje."
»Kakor sodiš ti, seveda", odgovori oče Koren počasi in se ne gane z mesta. „Toda jaz že dolgo poznam gospoda svetovalca in vem, da ne stori ničesar zastonj. Kaj bi upal temu visokemu gospodu! Ako ne bi hotel ničesar od starega pisarja, lahko bi se le-ta še dolgo trudil pri notarji Trdini in pisal, da bi mu prstje od-reveneli! Stvar mi ni po volji, nikakor ne."
„ Zakaj pa ne? Gospod Trdina je morda kdaj govoril o tebi, hvalil te, kakor si vreden, gospod svetovalec ga je slišal, pozvedoval o tebi, čul zgolj pohvalo, služba pri zbornici je izpraznjena, sedaj misli nate, ve, da ti sme zaupati — kaj čudo, ako bi ti rad podelil službo!"
Oče Koren le vedno stresa z glavo, in videti je, da padajo besede materine na jako ka-menita in neplodna tla.
„To ni nič, vse nič", reče ji. v »Dobil bi iz lahka drugačnih ljudij nego mene! Že vem, kak<5
je! Do ubogega pisarja ni mnogo temu visokemu gospodu! Kaj še! Vender prav govoriš, mati! K njemu moram. Ponižno ga moram zahvaliti in potem čakati v božjem imeni, kaj se zgodi. Toda ne veseli se prerano, ljuba žena!"
Oče Koren vstane, iztrka pipo, obleče praznično suknjo, obriše čevlje, pogleda vez, ali dobro drži podplat na gorenje usnje, in se odpravi h gospodu svetovalcu. Nemirno ga pričakuje mati. Ko se oče vrne, videti je nekaj boljše volje, vender ne reče drugega nego: „Vlogo naj spišem in prosim izpraznjene službe. Svetovalec mi je obetal, da se bode kar najtopleje potezal zame. Bodemo videli! Zamudil ne bodem ničesar, toda ti se ne veseli prerano, nego misli na moje besede."
„ Ali ti gospod svetovalec ni povedal ničesar takega, kar bi ti ne ugajalo?"
„Seveda ne. Toda vsega se tudi ne pove precej, zlasti ako je človek prekanjen. No, le molči, že vem, kaj porečeš. Saj bodemo videli."
Mirno sleče praznično suknjo, obesi jo v omaro, obleče staro vsakdanjo suknjo in odide v pisarnico gospoda notarja Trdine. Nasmihaje se gleda mati.za njim, in ko zavije okolo ogla, reče na pol glasno: „Dobri in vender toli neverjetni godrnjač! Ako se mu tudi kdaj ponuja sreča, vender se je ne veseli, ker ima vselej svoje pomisleke in muhe. No, sedaj pa bode moral verjeti v&njo!"
Drugo poglavje.
Ako te vabijo hudobniki, ne slušaj jih.
Mati ni mirovala, dokler ni oče Koren napisal vloge, katere je zahteval svetovalec. Upiral se je sicer in odlagal ta posel od dne do dne ter se izgovarjal sedaj tak<5, sedaj drugače, naposled pa je vender zmagala vztrajnost materina, in veselo je vzela pisanje, da bi ga Pavel nesel s seboj.
„Čuješ", rekla je sinu, „ne oddaj pisma nikomur, nego gospodu svetovalcu samemu! Dosti nam je do tega, da se izroči' njemu; utegnejo se izpolniti tvoje želje, in tudi nam vsem bode na srečo."
Pavel obeta, da točno zvršf zapdved materino, in hitro odide. Mati pa reče: „ H vala Bogu, storili smo, kar smo mogli; sedaj sem mirna."
„Da bi le tudi jaz bil!" pravi oče Koren. „Toda kar nič me ne veseli vse to. Vedno mislim, da pride namesto sreče, katere se nadeješ, zgolj nesreča. Kaj, ko bi govoril z gospodom Trdino?"
„Nikar, prosim te", reče mati hitro. „Čemu tudi? Gospod Trdina bi bil morda celo nejevoljen, ako bi izgubil tako pridnega pisarja, kakor si ti, in drugega bi te ne čakalo nego jeza, dokler bi ne ostavil njega pisarnice. Čemu neki bi govoril, predno je čas? Glej, vedno praviš, da me žene ne moremo nikoli molčati, in sedaj sam
nečeš brzdati besed. Govoriti je res dobro, toda star pregovor pravi: .Srebrn je golk, zlat je molk'."
„Vse ob svojem času, mati", odgovori oče Koren. „ Pozneje gospod Trdina itak zve o vsi stvari, in zato je bolje, da mu jo razodenem sam nego kdo drug."
„Seveda, povedati mu moraš, toda ne, predno ni čas. Saj mu nisi dolžan zaupati vsega, kar se tebe tiče."
Oče mora pritegniti tem besedam in se končno uda. Molčal je in izvrševal pošteno in zvesto svoje dolžnosti. Nekaj tednov je minilo, in toliko da so govorili o dni prošnji, ker je očeta vselej obšla slaba volja, da je bil ves zamišljen, malone žalosten. Dovolj je moralo torej biti materi, da je sam6 sanjala o prijetni prihodnjosti, katera se ji je žarila od mirne svetlobe. Kar nič ni dvojila, da bi se ji ne izpolnile želje, ker je mislila, in sicer po pravici, da je toli priden, pošten, zvest in delaven mož, kakor je oče Koren, izvestno vreden namenjene sreče. Veselo je gledala otroke, zlasti Pavla, ki je sijajno dovršil latinske šole in bi lahko šel na vseučilišče. Vse je bilo že pripravljeno, in mati je samo še čakala mesečne plače, da bi ga blagoslavljaje pustila iz domače hiše.
Toda nekega dne pride oče razvnetega čela, jezno iskrečih očfj in drhtečih usten domov. Mater pozdravi na kratko in odide v sobico, ka-
mor se zaklene. Mati se zboji. Kaj neki se je pripetilo, da je nje mož, sicer tako miren in resen, tolikanj razgret? Boječe potrka na vrata in prosi, naj ji odprfe; toda oče ji niti ne odgovori. Sedaj spozna, da mora mirno počakati, dokler je sam ne pokliče k sebi. Zakaj bila mu je že taka navada, da je moral najprej do dobra sam premisliti stvar, ki bi utegnila biti neprijetna družini in zlasti materi, predno je govoril o nji.
Tožno s6de mati k oknu in premišlja, zakaj je oče toli vznemirjen. Čuje ga, kak<5 hodi iz prva hitro in trdo po sobi, potem čimdalje počasneje in mirneje. Bržkone je že premislil do dobra, ali vsaj premagal jezo svojo. Zdajci odpre duri in migne ženi, naj pride v sobico.
„No, mati", reče ji in se nasmehne, da bi pregnal boječo skrb, katera se ji dovolj jasno vidi v očeh, „ motil se nisem. Svetovalec Pri-danič je hudoben človek! Samd rad bi me dobil za pomagača, ko mi je obetal tajništvo. Toda zmotil se je! Ubog pisar sem res, vender mi je prav toliko do časti kakor vsakemu svetovalcu in ministru. Rad bi vedel, kdo bi me mogel spraviti s poštene poti, in ako tudi bi me vodila kar naravnost v pogubo."
„Kaj pa je?" vpraša mati iz nova vsa preplašena.
„Sedi in poslušaj", pravi oče Koren. „Pismo tudi beri, katero mi je pisal, in potem reci, ali ni vse ono tajništvo zgolj past. Torej: Ko sedim davi pri uradnih spisih, pride Jakop, služabnik
svetoval če v, izroči gospodu Trdini pismo svojega gospoda, meni pa tudi potisne listek v roko. Bedak, kakeršen sem bil! Kar predenj bi gabil moral vreči! Toda mislil sem si: ,Najprej poglej, kaj je', in vteknil sem pismo v žep. Opoldne, ko grem dom<5v, zavijem nekoliko proti nasipu, berem pismo in precej čutim, kako mi sili kri v glavo od same nejevolje in jeze. No, poslušaj, kaj in kako. Gospod Trdina se pravda s svakom svetovalčevim, gospodom Bojanom, za posestvo, katero je vredno 50.000 goldinarjev kakor jeden krajcar. Temu posestvu se gospod Bojan neče odreči, dasi ima prav toliko pravice do njega kakor ti ali jaz. Dotične listine mi je izročil gospod Trdina že pred nekaj tedni, in svetovalec, ki se poteza za svaka, zvedel je to od gospoda Trdine samega. Zato se mi je precej iz početka zdela ona služba pri zbornici dokaj sumnjiva, in prav zato sem te svaril, da se nikar ne zanašaj pretrdno nanjo. Govoriti pa nisem hotel, in sicer zakaj ne? Prvič bi utegnil storiti svetovalcu veliko krivico, ako bi ga sumničil neupravičeno, in drugič, saj veš, da ne govorim brez potrebe o stvareh, katerih ni treba vedeti nikomur, raz-ven gospodu Trdini in meni. Dobro! Bodemo že videli, mislil sem. Saj lahko storiš, kar hočeš, saj si sam svoj gospod! Ako ti dado službo, bedak bi bil, če bi jo pehal od sebe! Ako ti jo podele o troških tvoje vesti, porečeš: Hvala lepa; rajši ostanem ubožni pisar ob kruhu in vodi, nego dobro plačani tajnik po sramoti in grehu.

Torej prav. Gospod Trdina mi je dal mimo dragega tudi listino, katera točno in jasno prisvaja, dotično posestvo mladi grofici Črninovi, oni ubogi siroti, kateri je umrla mati pred letom dnij. Nje varuh je izročil gospodu Trdini vso pravdo, in zato je dospela, listina meni v roke. Ako bi nasprotna stranka uničila ono listino, ne imela bi grofica Črninova nobene pravice, in pravde bi niti ne bilo treba začeti. Kaj torej stori lokavi gospod svetovalec? Pošlje mi pisemce, suče se kakor mačka okolo vrele kaše in me hoče prepričati, da je listina ponarejena ter me končno prosi, naj jo izročim njemu, da se njega svaku ne zgodi očita krivica. Seveda! Gospodu Trdini naj bi bil pokazal pismo svetovalčevo in mu povedal, kaj in kak<5. To bi bilo najbolje, toda posvetovati sem se hotel s tabo."
Oče Koren umolkne, žena njegova pa maje z glavo. „Čuj, ljubi mož", reče naposled, „kaj li, ako te gospod svetovalec samo izkuša? Ne morem verjeti, da bi bil toli imeniten gospod tako brezvesten in bi te hotel zavesti v tatvino."
»Misliš ?" odgovori oče Koren porogljivo. „Bog ti ohrani preprosto srce, katero zmirom veruje le najboljše o dragih ljudeh! Vender — saj lahko poskusimo. Pisal mu bodem, da mu listine ne dam iz rok, ako mi namesto tajniške službe ne nakloni službice svetovalske. Potem bodemo videli, kako se bode včdel gospod svetovalec. Ali staviš, da imam že jutri imenovanje, v rokah?"
„Da, stavim, in sicer brez pomisleka, saj vem, da te gospod svetovalec pošteno okrega, nikar da bi te imenoval za svetovalca. Le poskusi."
„ Bodisi in kar precej", pravi oče. „Prinesi mi pero in popir! Aha, jaz poznam svoje ljudi in vem, da ne izgubim ničesar. Poštenjaku ne bi kar tako izdal svoje časti, toda sleparja je moči ujeti samo v njega zanjko. Hitro, prinesi mi tinto in pero!"
Mati prinese oboje, in oče spiše to-le pismo:
„Preblagorodni gospod svetovalec!
Dasi vem prav tako dobro kakor Vi, daje dotična listina pravoveljavna, vender bi jo slučajno izgubil, ako bi bil uverjen, da bi bilo s takšno izgubo ustreženo Vam, visokočislani zaščitnik moj! Toda glede na to, da bi brez dvojbe izgubil službo pri gospodu Trdini, ako Vam ustrežem, moram Vas seveda opozarjati na to, da mi naklonite službo drugje. V Vašem uradu še vedno ni nameščena služba pokojnega svetovalca Bresta, in Vaši sodbi prepuščam, ali bi bil zmožen opravljati tako službo. Udani Vam i. t. d."
To pismo oče Koren zapečati in ga odda Pavlu. Sam pa gre v pisarnico gospoda Trdine in se vrne šele ob šestih zvečer. Mati mu hiti že v veži naproti in drži petkrat zapečateno pisanje v roki.
„Od gospoda svetovalca! Ravnokar je došlo! Jakop je komaj dobro odšel." ,
„No, bodemo videli, kako se je zvršila šala", nasmehne se oče, ko vidi mater vso nemirno in nestrpno. „Le čakaj, nocoj se še lahko imenuješ gospa svetovalka, ako hoče biti tvoj mož slepar."
Rekši gre z ženo v sobico in odprS pisanje. Iz zavitka pade ličen droben listek in velika popisana pola. Oče Koren jo razgane, pogleda in jo molče da materi. Bilo je imenovanje ubogega pisarja za svetovalca, popolnoma pravilno izpolnjeno in celo že s kneževim podpisom. Na priloženem listku pa se je bralo: „Cenjeni gospod tovariš! Želje Vaše so tako ponižne in Vaša zmožnost in nadarjenost, katero sem živo, kakor je vredna, opisal Njega Visokosti, prejasnemu knezu, tak6 velika, da Vam posebno radosten pošiljam Vaše imenovanje za zborniškega svetovalca.. Zvesta marljivost in dobroznana udanost Vaša do knežje rodbine sta že davno zaslužili takšno priznanje. Pridite še danes k meni, da čujem iz Vaših ust, ali sem Vas razveselil, in ne pozabite one listine. S posebnim spoštovanjem."
„Ali ga vidiš, malopridnika!" vzklikne oče Koren zaničljivo. „Ali ti nisem pravil, da se vse zgodi tako, kakor se je res zgodilo ? Ali veš, kakšna sapica bi mi pri vela tajniško službico? Ej, gospod svetovalec, kar slepo ste se ujeli v past! Glej, mati, da mi je bila dovolj tajniška služba, morda bi ne bilo prišlo imenovanje tako hitro, zakaj zviti lisjak bi mi ne bil zaupal do
cela. Toda ker sem zahteval svetovalske službe za izdajstvo in hudobnost, to ga je premotilo. Zaradi moje nesramnosti misli, da sem prav takšen hudobnik, kakor je sam, in zato si še misliti ni mogel, da se le igram ž njim. No, izpregleda pač rano dovolj; zakaj tega nečem, da bi si mislil le jedno uro: ,Prav takšen slepar je, kakor sem sam'."
Rekši vzame ženi, ki še vedno sedi vsa otrpla od samega začudenja, pisanje iz rok, skrbno ga zapečati in spiše nastopne vrstice: „ Preblagorodni gospod, Vi ste imeniten slepar, ' in jaz sem ubožen toda pošten pisar. Zato Vam vračam imenovanje. Obdržite Svojo svetovalsko službo zase, jaz pa obdržim listino, katera grofici Crninovi navzlic zvijači Vaši pomore do pravice. Ponižni sluga. Pisar Koren."
„To nesi gospodu svetovalcu Pridaniču", reče sinu, po katerega je šel v družinsko sobo. „Odgovora ni treba."
Pavel odide, in oče se vrne k materi, ki se sedaj venderle zave.
„Vesela bodi, da nisi stavila!" reče ji. „Plačala bi stavo do zadnjega beliča."
„Vender ne bi bila mislila, da so tako zlobni ljudje na svetu!" vzklikne mati.
„Je li? Vedno pravijo, da so hudobni j edino siromaki, toda ne! Bogastvo ni nič, strah božj-i je vse. In tega nahajaš prav tolikokrat pod slamnato streho kakor v marmornatih palačah. Morda še večkrat; zakaj pogostoma nima
siromak nobenega prijatelja na svetu nego jedi-nega Boga v nebesih, ki je nam vsem usmiljen oče. Dokler zaupamo Njemu in slušamo Njega, ni se nam bati sile, najsi bi ne vedeli, kje vzeti kruha za prihodnji dan. No, dovolj! Pridite k večerji, gospa svetovalka pred pol ure!"
Šaljivo-dostojanstveno poda oče Koren blagi ženi roko in jo vede v družinsko sobo, kjer je Ana v tem že pogrnila. Dosti niso govorili o stvari, katera je bila po očetovih in materinih mislih odpravljena za vselej. Na jedino bojazen, katero je izrekla mati, da se bode svetovalec bržkone hotel osvetiti, zmiga oče Koren zanič-Ijivo z ramenom, rekoč: „Kaj mi more? Pošteno izvršujem svojo dolžnost, kolikor se da, sicer pa zaupam Njemu, kije mogočnejši od vseh ljudij."
Mater so utolažile te besede, in spala je mirno, kakor bi ji ne bilo nikdar upati, da se iz žene ubogega pisarja izpremeni v gospo svetovalko. Oče Koren pa je drugo jutro že pozabil ves dogodek in opravljal svoje posle kakor po navadi. Na to še mislil ni, da je njega poštenost prebila jako hudo izkušnjo. Da, hudo izkušnjo, ako pomislimo, s kolikimi skrbmi se je vrli mož boril od leta do leta. Oče Koren je_ vedel, da je storil svojo dolžnost, in ker se mu to ni zdelo nič posebnega, tudi ni razmišljal, je li to zaslužno ali ne.
Tretje poglavje.
Hud udarec.
Nekaj tednov po teh dogodkih stopi oče Koren v pisarnico gospoda Trdine, da bi pisal kakor po navadi. Toda glej, njega miza je odmaknjena, popirji so pospravljeni, in omare z najvažnejšimi listinami so zaklenjene.
„Kaj neki to pomeni?" misli si. „Res čudno."
Nikogar ni, da bi ga vprašal, zakaj bil je obično vselej prvi v pisarnici. Ker si ne more razjasniti te uganke, stopi k oknu in gleda na cesto, da bi si preganjal dolgčas, dokler ne pride gospod Trdina. Polagoma pridejo vsi drugi pisarji, zasedejo svoje prostore in skrivaj opazujejo očeta Korena, zakaj zdi se jim dokaj čudno, da ne dela. Ko jih vpraša, kdo je zaklenil njega mizo in pospravil popirje, ne vedo mu odgovoriti.
Končno pride gospod Trdina. Vender nikar da bi šel v svojo sobo, namigne očetu Korenu, naj gre ž njim, in ga vede v svoje stanovanje.
„Ker ste že stari in me služite dolgo let", povzame ledeno, „pojasnim Vam tukaj in ne vpričo drugih pisarjev, kar Vam moram povedati. Odpuščam Vas iz službe, in tukaj" — rekši položi nekgj denarja na mizo — „to je plača, katero Vam je še terjati od mene. Moža, ki je tak<5 nesramno in zvito varal moje zaupanje, nečem videti več. Vzemite denar in pojdite."
Oče Koren stoji kakor ukopan. Nekaj hipov ne ve, kaj bi rekel in kako vprašal po vzroku tega nepričakovanega dogodka.
„Za Boga, gospod Trdina", zajeca naposled, „ali se mi sanja, ali bedim? Saj vender niste rekli, da sem Vas — nesramno osleparil — jaz, ki sem Vas prezvesto služil dokaj let?"
„Slabo dovolj, da sleparite, ko ste že osiveli", odgovori gospod Trdina. „ Nikar se ne izgovarjajte; ne premotite me itak ne. Evo Vam denarja — izpričevala o dobrem vedenji menda ne zahtevate. Dovolj, ako Vas iz prevelikega usmiljenja javno ne osramotim."
„Kaj? — Jaz slepar? — Osramotite? — Ali pravite to meni?" vzklikne oče Koren raz-vnet. Hipoma se ohrabn, stopi tik gospoda Trdine in mu gleda bistro v obraz.
„Gospod Trdina", reče trdno in odločno, „samo siromašen pisar stoji pred Vami, toda ta pisar je poštenjak. Iz sobe ne pojdeva, predno ne vem, česa me dolžite. Službo mi lahko odpoveste, ali s sramoto me ne smete obsipati. Govorite, in jaz se bodem branil. Staremu Korenu je do poštenega imena, in nihče ga ne bode osramotil."
Te besede vender nekoliko vplivajo na gospoda Trdino, da reče:
„Dobro! Pred Vas položim dokaz sramote Vaše, da ne bodete mimo vsega še nesramno lagali. 0, Koren — jaz, ki sem Vam vedno želel
le dobro, ki sem Vam zaupal brezuvetno, kako bi si utegnil misliti, da gojim kačo na prsih! Toda sami pričate proti sebi; semkaj poglejte in tajite, ako morete."
Gospod Trdina odprfe predalo svoje pisne mize, vzame list iz njega in ga drži očetu Korenu pred oči*. Ta obledf in se zardf, bolestno vzklikne in povzdigne roko, kakor bi prosil pomoči. Na prvi pogled je spoznal pismo, katero je pred nekaj tedni pisal svetovalcu Pridaniču in v katerem je zahteval svetovalske službe, predno mu izroči dotično listino. To nemilo pismo — kako lahko ga umeje krivo, kdor ne pozna vse stvari! Zlasti gospod Trdina si ne utegne misliti drugega, nego da je Koren res hotel zvijačno prevarati njega neomejeno zaupanje in si zajedno kupiti lepšo in prijetnejšo službo. Oče Koren je spoznal na prvi hip, da pismo, žal, prejasno priča proti njemu, in ta zavest ga je dušila tako, da ni mogel izprego-voriti, nego stal, ne kakor bi bil nedolžen, ampak kakor izpričan hudodelec. Takšen se je moral seveda zdeti tudi gospodu Trdini, in zato ni dal staremu služabniku do besede, nego dejal: „Osuplost Vaša je toli očita, da ne potrebujem drugih dokazov, zlasti ne tega, da bi priznali svojo krivdo. Pojdite in ne pozabite, da Vas nečem nikoli več videti."
„Toda, gospod Trdina", povzame oče Koren, kateri se nekoliko oddahne od trpkega strahu, „poslušajte me vender! Dokazov o nedolžnosti
svoji Vam res ne morem predložiti, ali spoznali bodete vsaj, da Vas nisem hotel prevarati."
„Ničesar nečem slišati", zavrne ga gospod Trdina. „Bolelo bi me, ako bi še slišal laži. Pojdite, pojdite, gospod Koren! To pismo jasneje dokazuje Vašo krivico nego vse besede. Nobene besede več!"
Iz nova poskuša oče Koren izpričati svojo nedolžnost. Gospod Trdina pa mu zaničljivo obrne hrbet in bobna s prsti tako glasno po oknu, da bi nikakor ne mogel razumeti očeta Korena. Poštenemu možu naposled prekipi srce vzpričo tako zaničljivega ravnanja, katerega nikakor ni zaslužil, kakor bi lahko izpričal pred Bogom in ljudmi. Vzbudi se mu ponos; spomni se, kako vestno je mnogo let delal za gospoda Trdino, in žali ga, da ga je le-ta obsodil zgolj na sum, ako tudi navidezno upravičeno.
„Gospod", reče mu in prime neusmiljenega sodnika svojega za roko, da bi ga le-ta poslušal vsaj nekaj časa, „ gospod, storili ste mi hudo krivico! Toda nekega dne se uverite, da ste neupravičeno hudo razžalili starega Korena. Nedolžen sem, pošten sem bil, zvest in priden v službi Vaši. Kaj bode z mano, ko me odšlavljate toli sramotno, sam Bog ve! Toda venderle odhajam zaupno in brez strahu; zakaj Bog pomaga, On odkrije nedolžnost mojo! Z Bogom, gospod Trdina! Brez jeze in nejevolje odhajam, zakaj Vaše kesanje, prošnja Vaša me nekoč odškodi za to bridko uro."
Oče Koren ne čaka odgovora, nego odide trdnih korakov in ponosno dvignjene glave. Gospod Trdina gleda začuden za njim. Tega ni mislil, da pojde tako od njega! Menil je, da bode moral odsloviti uničenega zločinca, in sedaj mu je pri srci, kakor da je sam krivičnik. Že stopi k vratom, da bi ga poklical nazaj in vsaj poslušal njega zagovor, toda zdajci ugleda nesrečno pismo, ustavi se in mrmra nejevoljno: „Kaj bi izdalo? Ako bi tudi mogel nekoliko opravičiti brezčastno namero, namen je imel venderle, in to je dovolj. Kriv je, dasi morda ne toli kaz-njiv; sevčda, izkušnjava je bila velika, cena previsoka ubogemu pisarju, ki izhaja le težko. Dovolj, da ga ne kaznujem huje, nego da se oziram na dolga leta zveste udanosti in ga ne izročim javni sramoti."
Iz nova zaklene pismo v omaro in odide v pisarnico, kjer skoro pozabi Korena vzpričo važnega dela.
Kaj je storil v tem času ubogi Koren, ka- B terega so sedaj stiskale najhujše skrbi za vsakdanji kruh? Bled in prepal je šel iz hiše, kjer je zvesto delal dosihdob, in zavil v mislih proti stanovanju svojemu. Toda prav tedaj, ko že odpira vrata, spomni se, kako bi se prestrašila dobra žena, ako bi tako nenadoma prišel domov in hi mu vso nesrečo brala že z obraza. Zato se hitro obrne in se napoti v bližnji gozdič, da bi se najprej pomiril in potem ložjega srca stopil pred ženo svojo. Nad jedno uro se izprehaja
po temnih stezah in premišlja, kako bi našel pot iz stiske, ki ga je privedla na rob siromaštva. Kaj bode z družino, kateri je tako nepričakovano vsehnil hraneči vir? Kje bi dobil službe ali vsaj opravila, ko ga je dolgoletni gospodar brez dobrega izpričevala zapodil iz pisarnice? Kdo bi mu zaupal, ako mu niso zaupali ondu? Zaman je ugibal, videl pred sabo zgolj Uboštvo, sramoto in grozno prikazen lakote — in to vse, ko se je zavedal, da je pošteno izvrševal svojo dolžnost. Toda misel: „Nedolžen sem" vrne mu naposled prejšnjo moč.
„Bog pomaga!" mrmra sam v sebi in pogleda proti nebu, odkoder prihaja sleharno tolažilo. „Bog pomaga!" pravi iz nova in skleni roke. „Vidi mi v srce, ve, da nisem zakrivil hudodelstva, katerega me dolže, in Njemu je lahko izpričati mojo nedolžnost, ko pride čas. Veliki Bog", moli iskreno, „krepčaj me, da prebijem to nezgodo! Od Tebe prihaja vsa radost in žalost, trdno se bodem držal vere, da prihaja tudi ta kelih iz Tvoje očetovske roke, in trpel ponižno, dokler mi ga zopet ne vzameš od ust. Kar storiš, prav storiš, in zat6, hudo mi je res, ali obupal ne bodem."
Ta molitev, kipeča iz zaupnega in udanega srca, okrepi ga toliko, da se vrne umirjen domov in stopi sicer bled, vender jasnega pogleda pred ženo.
„Mati", reče ji „Bog nas izkuša težko. Zaupna in srčna bodi, da prebiješ udarec, kateri me je zadel po nedolžnem."
„Za Boga, kaj se je zgodilo? Otroci naši..
„Ne, zlo ni toliko", ustavijo oče. „Otrokom je, hvala Bogii, dobro, toda — ne plaši se, ljuba žena — gospod Trdina mi je odpovedal službo."
Bridka beseda je bila izgovorjena, in oče Koren se je oddehnil. Mislil je, da bode mati jokala in tožila, toda ne! Dejala je samo: „HvaIa Bogu, da se ni kaj zgodilo otrokom! Mislila sem že, da se je pripetila nesreča."
Šele za nekaj časa se spomni, da je to, kar se je zgodilo, tudi huda nesreča, in sedaj obledf ter pravi: „Ali kako je bilo to, ljubi mož?"
Oče Koren pripoveduje in ko govori, rosi solza za solzo oči materi. Ko zvš vse, joka tiho, oče pa hodi po sobi z rokami na hrbtu in sklonjene glave. Nekaj časa pusti mater, da joče, potem stopi k nji, rahlo jo prime za roko in reče mehko: „Ne žaluj preveč, draga žena! Pomisli samo, kolikokrat si rekla: ,Bog pomaga!' Pomagal nam bode, ko slepi ne vidimo rešilne poti."
„Oh, saj se ne jokam zato!" odgovori matf in ga pogleda solznih očij. „ Jokam se samo zato, ker sem sama zakrivila vso nesrečo. Da nisem tolikaflj trdno verjela v poštenost svetovalčevo, nikoli bi mu ne bil pisal nesrečnega pisma, nego hodil i nadalje po ravnem poti, kateri je vselej najboljši, kakor vidimo iz nova. Ubogi, dobri mož, ali mi odpuščaš?"
Plašno mu pogleda v oči, toda nobene jeze ne vidi v njih.
„Ne žali se zaradi stvarij, ki te stiskajo brez potrebe," pravi oče Koren. „Ako je kdo kriv, to sem'jaz, ker nisem pomislil, kakšno orožje je pismo, katero sem pisal svetovalcu. Kar se je zgodilo, to je pripustil Bog, in zato si ne očitajva ničesar in ne pomišljajva, kako bi se moralo zgoditi ali opustiti to in dno. Dovolj, najina vest je čista, zakrivila nisva dejanja, imela nisva namena, katerega me dolžd Prav to in zaupanje v Boga naju naj tolaži."
„In ta zavest je jako krepka in tolažilna," dostavi mati ter se zajedno nasmiha in solzi', ko objame potrtega toda ne obupanega'moža. „Prav veliš: Bog pomaga! Nanj glejva, k Njemu dvigujva srce, da srčno prebijeva, kar morava prebiti. Ne skrbi za jutri! Gori živi On, ki je že dolgo skrbel za nas in bode skrbel tudi odslej."
„Amen!" pravi oče, in mirneje, nego bi kdo mislil, preudarja z ženo, kako bi si pomagali, dokler Bog ne pošlje boljših časov. Tako še govorita, ko se otroci vrnejo iz šole in precej glasno prosijo kosila. Seveda tedaj umolkneta, toda mirna sta že toliko, da ni Pavel, najstarejši deček, dosti ne opazi sledfj o prejšnji žalosti dragih roditeljev.
Četrto poglavje.
Pavel in Ana.
„Toda, mati, zakaj li imamo danes črn kruh k mleku namesto žemelj?" vpraša jokavo mali Mirko in potisne od sebe kos kruha, katerega je ntati položila predenj.
Mati se nasmehne, toda ne tako, da bi razumni Pavel ne videl in ne čutil, kako se sili. Da bi ji prihranil odgovor, krepko ugrizne v svoj kos in reče živahno: „Ne zadiraj se, Mirko! Kaj bi tako-le pačil obraz! Pokusi ga in jej! Tekne prav tako kakor žemlja in je celo čvrstejši."
Mirko pokusi kruh, vender ni videti, da bi pritegnil Pavlu. Nejevoljen je; čimdalje bolj razteza obraz in že se pripravlja na glasen jok, ko izpregovori oče in izbirčnemu dečku resno za-povš, naj je, kakor se spodobi. Nato Mirko pridržuje solze in je..
Preprosto kosilce je skoro končano, in oče Koren vstane ter vzame klobuk.
„Pojdi z mano", reče Pavlu, „govoril bodem s tabo."
Pavel precej ^stane in gre z očetom na vrtič za hišo. OndU mu oče na kratko razloži, da je brez svoje krivde izgubil službo in da bodo morali jako hraniti, ker mu bržkone delj časa ne bode zaslužka.
„Razumen si, Pavel", reče naposled, „in zato lahko govorim odkritosrčno. Glej, dobro
vem, da bi šel rad na vseučilišče, in ako bi bilo treba storiti, ne vem kaj, storili bi, da se ti izpolnijo želje. Toda saj vidiš, da ti ne moremo pomagati, in zato sem hotel govoriti s teboj. Premisli, ali bi si ne mogel kako drugače služiti svojega kruha."
Pavel je obledel, zakaj od vsega srca je hrepenel po učenji. In sedaj se mu hipoma podira in za vselej ruši poslopje jasnih sanj!
„0h, oče", dejal je; „ali ni kar nič mogoče ? Saj bi bil še pridnejši in rad bi pogrešal vsega, da bije ostal pri svojih knjigah."
Žalostno zmiga oče z rameni. „ Nobenega upanja ne vidim, ubogi deček! Cel6 šolnino bi plačali le težkcPfii'dteJ»i. n§j"
„Toda če bi me gospod ravnatelj oprostil šolnine ? Ako bi hodil brezplačno še leto in dan v šolo? V tem času se lahko izpremeni marsikaj, in ako ne, utegnem se potem še vedno učiti rokodelstva ali drugega posla."
Oče Koren zmaje z glavo. Bržkone bi mu navzlic sočutju svojemu odklonil prošnjo, da ni prišla v tem hipu mati Pavlu na pomoč. Vedela je, ali pa si je mislila, o čem se razgovarjata na vrtu, in zato je sedaj stopila k njima in izpre-govorila odločilno besedo.
„Pusti ga, oče," rekla je, „ubožec bi umrl, ako bi se moral baviti z obličem ali dletom namesto z ljubimi knjigami. Škoda bi bilo tudi, ako bi vsa prejšnja pridnost in iz težka pridobljena učenost ne obrodili sadu. Poskusimo in
zaupajmo Bogu! Ako ne pomagata delo in varčnost, no, zgodi se, kar se mora! Pavel se tedaj tem rajši in veseleje preskrbi kako drugače, ako si bode moral reči, da smo hoteli ustreči željam njegovim."
Pavel bistro in veselo pogleda očeta, in ta se ne more upirati tej nemi, vender tolikanj zgovorni prošnji.
„No, bodisi," reče naposled. »Izgubljeno ni nič, saj bi mu koristilo znanje pri vsakem poslu, katerega bi se lotil."
Pavel iskreno objame očeta in mater, in solza veselja se mu leskeče v očeh, ko obeta, da bode na vso moč izkušal povrniti njiju brezkončno ljubezen in dobroto. Ves srečen se napoti h gospodu šolskemu ravnatelju in ga prosi, da bi smel leto dnij brezplačno hoditi v šolo. Ker je bil vedno priden in vesten, ustreže gospod ravnatelj s prijaznimi besedami njega prošnji, in preradosten pove Pavel to novico domži,. Vsem se zdi to dobro znamenje za prihodnjost.
„Glej, oče," pravi mati, „Bog pomaga in bode pomagal tudi dalje!"
„Res, tega se nadejem od vsega srca," odgovori oče. „Da pa ne zamudimo ničesar, kar je potrebno in koristno, grem pogledat, ali bi ne dobil kje novega posla."
Rekši stisne ženi in sinu roko in se odpravi, da bi poiskal službe, kakersno je dolgo let opravljal pri gospodu Trdini. Mati odide v hišo,
Pavel pa pokliče sestro Ano, s katero gre v temno bezgovo hladnfco na skrajnem konci vrta.
„Ana", reže ji, „ali že veš, da je ljubi naš oče izgubil službo?"
„Seveda, Pavel," odgovori deklica. „Povedala mi je mati in tudi dejala, da bode treba močno štediti."
„Res je, ljuba sestrica. Toda glej, midva lahko storiva še več. Očetu in materi bi lahko olajšala skrbi, ne le štedila, nego tudi kaj služila."
„Služila, Pavel? — Denar služila, da bi ga jima dajala?" vzklikne Ana veselo iznenadejana. „Bratec, ako bi bilo to mogoče, rada bi delala noč in dan. Povej mi samo, kako li?"
„Prav zat<5 sem te poklical. Glej, zunaj mesta stoji velika lepa hiša z zelenimi naok-nicami, katero sva gledala že pogostoma — ali se spominjaš?"
Ana prikima. „Ondu je okno za cvetice, kjer stoje časih v najhujši zimi najlepši cvetovi. Ali kaj je s hišo?"
»Bogat mož stanuje v nji, knjigar Strel, ki tiska tako lepe knjige s podobami, kakor si jih iz težka misliš lepših! V šoli imam tovariša Milana Veternika, in ta mi je povedal, da dobiva njegova mati sleharni teden mnogo podob od gospoda Strela. Te podobe barva in prejema zanje toliko, da prav lahko živita oba. Povedal mi je tudi, da je gospod Strel jako dober mož, prijazen z vsakomer, in glej, mislil sem si: Kaj, če bi ga šel prosit, naj d& tudi meni Hj barvat? Ti in jaz,
oba bi zgodaj vstajala" in pridno slikala — ali ne bi si služila nekaj za očeta in mater?"
„0j, Pavel, če bi bilo to mogoče!" vzklikne Ana in ploskne veselo z rokami. „Ako bi nama gospod Strel zaupal lepe svoje podobe! Kak6 bi bilo to krasno! In glej, barvala bi lahko, saj sva že slikala dovolj! Čim pridnejša bodeva, tem lepše se še naučiva! Oh, res je, denar bi si služila! Toda videl bodeš, gospod Strel nama ne da ničesar. Saj naju niti ne pozna!"
„ Poskusil bodem," reče Pavel. „Toda povedati ne smeš ničesar ni očetu ni materi, predno nimava nekoliko denarja."
„Sev&Ia ne, iznen&dejala ju bodeva. Ali bode to veselje!"
Pavel prikima in jo prijazno pogleda. „ Veseli me," reče ji, „da bi mi pomagala."
„ Zakaj ne? Saj vender nisi mislil, da ne bi? Kak<5 bi pozabila, kaj sta nam storila oče in mati ? Noč in dan bi delala za njiju, samo da spoznata, kako ju ljubim."
„Res, Ana, blaga deklica si!" pravi Pavel in jo iskreno poljubi. „Prav za prav nisem dvojil, da ne bi pomagala, vender sem mislil, da ne bodeš rada vstajala tak<5 zgodaj, kakor bode treba. Sedaj molči, in jaz grem precej h gospodu Strelu. V podstrešni sobici bodeva delala skrivaj in kadar prideva z zaslužkom svojim — ali bode to veselje! Veselim se že sedaj."
„Jaz tudi. Le pojdi, Pavel. Jutri že lahko začneva, ako ti gospod Strel zaupa svoje podobe."
Ko Pavel odide, poišče Ana vse školjke za barve in čopiče, nese jih v podstrešno sobico in gre potem z ročnim delom čakat brata na vrt. Ura mine in še jedna, poldne je že blizu, in še ni Pavla od nikoder. Ana je žalostna, češ, gospod Strel je bržkone odrekel, toda zdajci zašumi za hladnlco, in skozi bezgov grm pogleda Pavel ter vpraša tiho: „Ali ni nikogar na vrtu?"
„Nikogar. Ali kako je bilo, Pavel?"
„Dobro," vzklikne deček iskrečih očfj. nVse bodeš čula, toda najprej vzemi ta zavoj."
Rekši potisne precšj težek zavoj skozi ograjo, in Ana ga vzame vsa vesela, zakaj videti je, da so podobe v njem. Pavel steče okolo vrta, pride skozi hišo in nese potem zavoj skozi zadnja vrata v podstrešno sobico. Ondu ga zapre v omaro in hiti k sestri, katera ga nestrpno pričakuje.
„Hitro," reče mu Ana, „kako je bilo? Ali kaj je to — saj si ves moker?"
„Oh, za to se ne meni!" odgovori Pavel. „Da se nisem nekoliko zmočil, slabo bi mi bilo. Toda poslušaj! Šel sem torej h gospodu Strelu in stopil zaupno, dasi težkega srca, v njega lepo hišo. Deček, ki je nesel velik zveženj popirja na hrbtu, pokazal mi je v pisarnico, ko sem vprašal po gospodu Strelu. Boječe potrkam.. ,Noter!; zakliče nekdo osorno. Dasi me je prestrašil močni glas, stopil sem venderle v pisarnico. Nekaj gospodov je bilo v nji, in jeden izmed njih, z na-dčniki na nosu, obrnil se je k meni in me vprašal:
,Kaj hočeš?' — .Govoril bi rad z gospodom Strelom', odgovorim mu. — ,To sem jaz', pravi mož z naočniki in me pogleda tako bistro, da sem zdajci kar zmeden in odgovarjam le težko. Nato me iz nova vpraša, kaj hočem in kdo sem; ves zbegan mu zajecam prošnjo svojo. — ,Ne bode nič, ljubček, slikarjev imam že dovolj, in tudi se mi zdiš premlad, da bi ti zaupal svoje podobe!'
Oh, Ana, na glas bi se bil zajokal, da me ni bilo sram drugih gospodov! Osrčim se in prosim gospoda Strela iz nova, naj vsaj poskusi, ker se bodem trudil na vso moč. Toda nič ne izda. Gospod Strel mi zopet odreče in se obrne k svojim knjigam. Žalostno se poslovim in se splazim iz hiše. Pobit se zmuznem k ribniku, ne daleč od hiše, in sedem v grmovje. Jokal sem se in si mislil: Gospod Strel venderle ni tako dober, kakor je pravil Milan Veternik; vsaj poskusil bi bil lahko z menoj. In ko sedim in premišljam, pride nekaj dečkov z mrežami za metulje in ribari v ribniku. Iz početka se ne menim zanje, hipoma pa začujem dečka: ,Oh, moja mreža!' Ko pogledam bistreje, vidim mrežo v vodi, in drugi dečki, ne da bi jo ujeli, nerodni so tako, da jo čimdalje bolj pehajo v vodo. Deček se mi smili, zato skočim k njemu, rekoč: ,Le ne kriči, pomagam ti!' Deček umolkne, pogleda me začuden, jaz vzamem drugemu dečku mrežo in sežem ž njo v vodo. Bodisi, da nisem pazil, ali da se mi je udri kamen pod nogami — spoteknil sem se in bil do vratu v vodi. Sreča, da znam plavati!
Dečki zakričč od strahu, jaz pa si mislim: Ako sem že moker, vsaj ne bodem zastonj. Zato plavam do mreže in jo prinesem srečno iz vode. Da si slišala, kako so vriskali otroci! Hitro hočem oditi, da se posušim doma, ali zdajci pride mož izza ogla, in ko ga dobro pogledam, spoznam po naočnikih gospoda Strela. Prišel je bržkone, ker je slišal krik in si mislil, da se je kaj zgodilo. Skoro zve, kaj in kak<5, in prvo, kar stori, to je, da založi svojemu sinu — onemu, kateremu je padla mreža v vodo — gorko zaušnico; nato pride k meni in me bistro pogleda od nog do glave.
,Aha, ali nisi ti prej zahteval podob od mene?'
Čutil sem, kako me je oblila -rdečica, in prikimal sem.	* *
,Tako, tako, no, pridi z mano, poskusil bodem. Komur se tolikanj smili jokajoč deček, da skoči v vodo, vreden je že, da mu pomagamo. Pridi!'
Ej, Ana, od srca sem bil vesel takšnih besed in se na tihem kesal krivice, katero sem mu storil. Izpraševal me je, kako je ime očetu in materi, kje stanujem in vse, kar je še hotel vedeti, naposled pa mi je dal velik zavoj podob in dejal, da mi bode dajal dela, kolikor bodem hotel, ako znam barvati in se hočem truditi. Seveda sem ga zahvalil, vzel podobe in — evo me! Jutri lahko začneva."
„Seveda!" reče Ana veselo. „In prav pridna bodeva, da naju bode gospod Strel kar vesel
in da si bodeva služila mnogo denarja! Toda najprej si sleci suknjo, Pavel! Na solnci se skoro posuši, in potem ti ni treba praviti, kak<5 se je zmočila."
»Res, sicer bi bilo vse izprijeno," reče Pavel in razgrne suknjo po travi. Opoldne je bilo že vse v redu, in ko se je oče vrnil domtfv in sedel za mizo, da poje sol in krompir, zapazil ni nihče, kaj se je zgodilo Pavlu. Oče sploh ni pazil dosti, ker je bil precej nejevoljen in žalosten; toliko da je izpregovoril nekaj besed pri kosilu.
Peto poglavje.
Srečen, kdor učaka veselje pri otrocih svojih.
Bilo je baš teden dnij po teh dogodkih, ko sta sedela popoldne oče Koren in njega žena v hladnici, kjer je Ana tako željno pričakovala brata svojega. Ljubo solnce je sijalo na pisane cvetice, in celo skozi gosto grmičje so svetili posamični žarki in risali jasne, čudne podobe na mizo. Vse se je veselilo življenja; metulji so švigali od cvetice do cvetice, čižek je žvrgolel ■na bližnji jablani, vsakovrstni hrošči so brneli po toplem zraku, samo oče Koren je sedel žalosten sredi veselja, podpiral glavo in časih globoko vzdihnil.
„Nič ne pomaga, mati", reče naposled, „hodil sem od hiše do hiše, toda povsod so me odpravljali s kratkimi besedami. Ničesar ne vidim nego beraško palico."
Materi se je videlo, da ni kaj vesela, vender pa je dobila besede, ki bi utegnile utešiti potrtega moža. „Ako ti je tudi težko, vender ne obupuj!" reče mu mehko in milo. „Bog pomaga, in ako ne prčcej, pomisli tudi, da potreba pri nas venderle še ni tolika."
„Oh, saj sama ne verjameš, kar praviš!" odgovori oče Koren pobito. „Kaj li bode naposled? Denarja, katerega mi je izplačal gospod Trdina, menj je od dne do dnč; ponižneje že ne moremo živeti, dela nisem dobil, akotudi sem kar beračil zanje, in tako, ako le vedno odteka in nič ne doteka, izprazni se tudi največje jezero, kaj li denar!"
„Potrpi, ljubi mož! Saj vedo po vsem mestu, da delaš vrlo in pridno, torej ne more biti drugače, prej ali slej moraš dobiti službo."
„Službo? Te misli se kar iznebi, saj mi še prepisovat ne dado! Gospod Trdina in svetovalec Pridanič sta že poskrbela, da mi ne zaupa noben dober človek. Ves svet me gleda sumnjivo; izgubil nisem le službe, nego tudi pošteno ime."
„To seveda je najhujše zid", odgovori mati, „vender ne zabi, da živi Bog, ki tako gotovo odkrije nedolžnost tvojo, kakor si nedolžen." •.
„To je tudi jedina tolažba moja. Ako bi ne vedel, da imam venderle vsaj jednega prijatelja,
ki mi gleda v srce in pozna mojo dušo, izvestno bi se bil že zgrudil pod težko nesrečo. Saj niti ne veš, kaj nas čaka, zakaj prebridke novice ti še nisem povedal, misleč, da odvrnem udarec od nas. Toda nič ne pomaga, zvedeti jo moraš in zato rajši prej nego pozneje."
„Kaj pa?" reče mati prestrašena.
»Precej ti povem. Gospod Križan, kateri mi je posodil tisoč goldinarjev na hišo, povedal mi je predvčerajšnjim, da je moje dolžno pismo prodal svetovalcu Pridaniču, in le-ta mi je še tisti dan odpovedal posojilo."
„GIej", nadaljuje oče Koren, dočim je uboga žena k&r bleda od strahu, „svetovalec je ravnal podlo in nesramno. Bolje ve od nas, da se v sedanjih slabih časih hiše plačujejo slabo, da nikjer ni denarja in da torej ne morem dobiti novega posojila. Samo da bi se bridko osvetil, odpovedal mi je posojilo, in tak<5 me izganja i« hiše, katera mi je ljubša, nego morem povedati, ker jo je že dokaj stoletjj vedno sin podedoval po očetu. Iskal sem denarja na pdsodo, toda kdo bi mi posodil, ko ved<5, da sem brez službe in bi niti ne mogel plačevati obrestij ? Te štiri stene, kjer smo prebili toliko veselih dnij, prepustiti moramo sovražniku, ki me hoče popolnoma potisniti na tla in me pogubiti z ženo in otroki. Bodisi, ljubi Bog ga že še dobi in pokliče na odgovor."
„Ne tako", reče mati in si otare solze, „ sovražniku ne želi zla, sicer bi bil prav tak(5
hudoben kakor on. Ne, ne! Hud je udarec, ki nas je zadel tako nenadoma, toda Gospod nam ne odvrne podpore in pomoči! Žalostno je, oh, tako žalostno, da nam vzemo ljubo hišico, ali nič se ne zgodi brez volje božje!"
Te besede očeta nekoliko umire. Srčno dvigne glavo, stisne roko vrli ženi, pogleda ji ljubeče v ok<5 in odgovori: „Res je, kogar Bog ljubi, njemu da dobro in pridno ženo, da ga spremlja v življenji! To vsaj je že sladek sad bridke bolesti, da čimdalje bolj spoznavam tvoje srce in se čimdalje bolj uverjam, kako me je ljubi Bog blagoslovil po tebi. Obupali ne bodemo, On bodi naš ščit, kadar nas zaničujejo, preganjajo in žalijo vsi ljudje!"
Zvesta žena je bila potrtemu možu velik zaklad, toda Bog mu je dal še drugo radost, katere oba niti slutila nista. Ukrepala sta marsikaj za prihodnje dni in sklenila štediti, kolikor se bode le dalo.
Solnce se že močno niža, ko prideta na vrt Ana in Pavel, vesela, da nič takega. Svetlih očfj stopita pred očeta in mater v hladnico.
„Oče, mati", povzame Pavel, »ugenita, kaj imam v roki?"
Oče in mati se nasmehneta in zmajeta z glavo; oče tudi pravi, da bi bilo treba ugibati delj časa, predno bi ugenila.
„No, torej poglejta!" vzklikne Pavel, iztegne pest in jo razklene le toliko, da se mu nekaj beli iz dlani.
„Ali si morda nabral belih kamenov?" vpraša oče.
„Ne, nekaj boljšega."
„No, torej povej, sinek, saj bi z materjo itak ne ugenila."
Pavel se poredno nasmehne in pazno gleda očeta in mater, da bi videl, kako bodeta izne-nadejana. Počasi odpre roko, in glej, dva svetla srebrnika se zasvetita v nji.
„Za Boga, Pavel, odkod imaš denar?" vpraša mati, v prvem hipu bolj prestrašena nego vesela.
„Ali si ga našel?" dostavi oče.
„Ne!" reče presrečni deček. „ Zaslužila sva ga pošteno, Ana in jaz; je li, tega ne veruješ? In vsak teden si lahko zasluživa toliko, ne da bi vedel kak<5, ako ti ne poveva."
»Zaslužila sta ga?" vpraša oče Koren jako iznenadejan. „Toda kako li?"
Kakor bi bila samo čakala tega vprašanja, jameta Pavel in Ana hitro pripovedovati o gospodu Strelu, mreži za metulje in podobah, vender tako vihravo, da ne umeje oče ničesar. Samo toliko spozna, da sta si dna srebrnika pridobila poštenim potem. Končno se pokaže, da sta v minulem tednu jako pridno uporabljala jutranje ure in pobarvala obilo onih podob, katere sta prejela od gospoda Strela, da sta jih da,nes oddala in dobila dva srebrnika zanje.
Svetlih očij poslušata oče in mati t(J pripovedovanje in se še bolj veselita požrtvovalne ljubezni svojih otrok nego denarja, katerega sta
si zaslužila tako pošteno. ' Objameta ju, in oče pravi ginjen: „Bog vaju blagoslovi! To je velika tolažba, katero mi je poslal Gospod, da me okrepi v trpljenji!"
rVidiš li, oče!" vzklikne mati vsa vesela, in radostna solza se ji zablestf v očeh, „ali vidiš, Bog pomaga, in njega blagoslov nas poživlja, ne da bi mogli vedeti, odkod prihaja!"
„Res, milost Gospodova je velika!" odgovori oče.
Otroka, katerima se je toli popolnoma posrečilo iznenadejanje, ne veselita se nič menj nego oče in mati, in pravita, da bodeta prav tako pridno nadaljevala svoj posel.
„In jaz se bodem učil od vaju", pravi oče Koren. „Ta stara roka, ki je tako dolgo držala pero, držala bode tudi čopič, in tako si bodem služil vsaj nekaj, dokler mi Bog ne da drugega dela."
„In tudi jaz ne bodem držala križema rok", pristavi mati.
»Ko bodemo dobro vajeni, izdelovali bodemo dvakrat toliko, kakor vidva sama, in dohodki ne bodo preslabi. Na teden štiri goldinarje — od lakote ne bodemo umrli in za obleko bode tudi dovolj. Le čakaj, Pavel! Ako tudi ni upati, da bi mogel drugo leto na visoke šole, leto je dolgo, in lahko se zgodi marsikaj, česar niti ne vemo. Zlasti upam," da se izkaže nedolžnost očetova, in potem je tudi konec vsi potrebi. Le potrpi!
Bog pomaga, in nič ni tako skrito, da bi ne bilo kdžij očito!"
Vsi so bili presrečni, da bi ne verjeli besedam materinim. Marsikaj so ukrepali za pri-hodnjost in zidali v zrak zlate gradove, ali da govorimo resnico, samo ponižne hišice, in si niso želeli drugega, nego da bi jim ljubi Bog ohranil veselo srce in trdno vero.
Oče in mati sta se za nekaj dnij že do dobra privadila vsem skrivnostim in umetnostim barvanja in sta se izkušala z otrokoma, kdo bi hitreje in vender lično izdelal podobo. Gospod Strel je bil jako zadovoljen z delom in je obetal Pavlu vedno novih podob, ako ostane takti priden. Marsikateri teden so si služili celč nekoliko nad štiri goldinarje, in dasi niso mogli Bog ve kaj ž njimi, vender so zadoščali največji potrebi. Mati seveda ni dobila novega krila, Pavel je moral v največji vročini nositi očetovo suknjo, in oče sam je moral čimdalje umetneje privezovati zijoči podplat, ker ni bilo misliti na nove podplate ali čevlje, vender pa si videl v hiši odstavljenega pisarja zgolj zadovoljne obraze. Trdno so zaupali v Boga, in ako je oče kdaj gledal preresno, rekla je mati: „Bog pomaga!", in razjasnilo se mu je lice; hvaležno se je nasmehnil in ji stisnil roko. Ubožni so bili in venderle srečni, zakaj zadovoljnost se je naselila v njili srca.
Šesto poglavje. Dedova podoba.
Najbolj, ali da govorimo prav, j e d i n o to je bolelo družino našo, da ji ne bode mSči obdržati ljube hišice. Vsi raz ven matere so vzrasli v nji, in sleharni kotiček se jim je bil omilil. Dali bi vse, ako bi jim mogla ostati hišica. Oče Koren je bil celo pri svetovalci Pridaniči in ga je prosil, naj potrpi vsaj leto dnij ali dve leti, toda zlobni mož se ni dal preprositi. Kaj čudo, ako se je vrnil oče jako potrt! Mati je morala dobro tolažiti, da se je zopet upokojil. Bil je celo trikrat, desetkrat pri vseh znancih svojih, ali nikjer ni dobil posojila.. Čimdalje bolje se je bližal dan, ko iztirajo družino iz domače hiše, in žalostno so gledali prijazne stene, med katerimi so prebili toliko veselja in toliko bridkosti, kakor je ravno hotel ljubi Bog.
„No, otroci," reče nekega večera oče Koren, ko se vrne domov, „stanovanje sem najel, in jutri se preselimo."
„V božjem imeni," odgovori mati po kratkem molku, ko je vse obšla tiha žalost, „nosimo udano, kar se ne da izpremeniti. Dasi bodemo pogrešali marsičesa, sdsebno vrtiča, saj se človek privadi vsemu, zakaj ne razmerno tako majhni izgubi."
„In kam poj demo, oče?" vpraša Pavel.
„Ven pred mesto," odgovori le-tA. „Ti mati, pa ne toži preveč zaradi vrta, saj bodemo imeli
drugega. Seveda ga je treba šele obdelati, ker je jakQ zanemarjen. Gospodar <5ni hišici je trgovec Semen; ker je ne rabi, dal jo je prav po ceni."
„Poznam jo," vzklikne Pavel. .Nekoliko dalje je še od hiše gospoda Strela, in kadarkoli sem bil tam, zaprta so bila okna. Lepa ni, toda v prav lepem kraji sredi zelenja, in razgled je dokaj lep."
„Najemnina je izvestno majhna," pravi oče, „in to je za sedaj najbolje. Gospod Selan zahteva le dvajset goldinarjev na leto, in te bodemo že plačevali, ako nam d ž, Bog ljubo zdravje."
Govorili so še več o hišici, in Pavel je razkladal marsikaj, kako jo brez troškov, sam6 s svojimi rokami, polagoma uredi prav prijetno. Oče in mati sta iz početka poslušala le na pol, ker sta imela svoje misli, pozneje pa so ju zanimali Pavlovi načrti, in naposled sta tudi jela govoriti. Tako so se razgreli čimdalje bolj in se že nekako zanimali za novo stanovanje. Ko so šli spat, žal jim je bilo seveda po domači hiši, vender že ne toliko kakor prej.
Drugo jutro zarano se začno pripravljati za selitev. Oče je šel v novo stanovanje, da bi od-kazoval, kam postavljati pohištvo, mati pa je ostala dom&, da bi nadzirala selitev. Ana ji je pomagala"; delavec je vozil težko pohištvo v novo hišo, Pavel pa je prenašal ložje stvari. Proti večeru je bilo vse urejeno, in oče se je vrnil s Pavlom, da se poslovita od hiše. Vsi gredo še
jedenkrat skozi vrt in sobe, žalostni, da nikdar več ne prestopijo tega praga.
Solnce je že na pol zatonilo, njega poslednji žarki so se lesketali po sobi, iz katere sta se počasi odpravljala oče in mati. Jeden žarek se je še jasno svetil na majhni podobi precej visoko na zidu katero so popolnoma pozabili.
„Podoba, oče!" pravi Pavel, „podoba de-dova! To moramo vzeti s seboj!"
Oče in mati se obrneta in pogledata na podobo, še vedno razsvetljeno.
„Res, ta ne sm6 ostati tukaj, dasi je vzidana," pravi oče. „ Vidita, ded nas gleda kakor očitaje, da smo ga pozabili. Hitro prinesi dleto in kladivo, Pavel, jaz pa grem k sosedu po
lestvico."
Dleto, kladivo in lestvica, vse je hitro pri rokah, in oče stopi na lestvico, da bi oprezno vzel podobo iz stene. Toda nikakor je ni moči sneti tak6t da ne bi okrušil zidu.
„To je vender neprijetno," meni oče in povesi roko. „Tri goldinarje bode stalo, da zopet popravimo zid, in denarja nimamo preobilo. In vender se mi upira pustiti podobo, katero surova roka skoro pobeli ali do cela uniči."
„Ne, oče, nikar je ne pusti," prosi jootroci, in cel<5 varčna mati pravi, da je bolje dati tiste goldinarje nego lično podobo, toli star in častit spominek,
»Mislim, da bode veselilo deda še na dnem svetu, ako tako častimo njega spomin. Snem i podobo, ljubi mož!"
»No, kakor hočete," veli oče in se loti dela. „Meni samemu bi bilo žal, ako bi jo pustil zaradi tistih krajcarjev."
Krepko in Vender oprezno, da ne bi poškodoval okvira, tolče na'steno, in kamenčki in drobci apna padajo na tla. Nedolgo, in okvir se le še rahlo drži zidti; z dletom, katero potisne oče med steno in okvir, izdere jo popolnoma. Kar zapraši se izpod nje.
Hitro skoči Pavel po klinih navzgor, vzame podobo in stopi oprezno nizdolu. Zdajci ga osupne splošen vzklik.
»Kaj pa je?" vpraša začuden.
„Velika luknja je v zidu," pravi oče, „vsa je pozidana — toda kaj je to?"
Osupel umolkne in seže v dolbino, kjer se je prah že polegel. Zdajci potegne iz nje zaprašen poplr, na katerem se nekaj bere; seveda je že vse obledelo od starosti.
„Kaj je, oče? Kaj je?" vprašajo mati in, otroci.
Oče hitro pogleda na popir in seže potem iz nova v luknjo, iz katere potegne precej veliko usnjato mošnjo.
„Čudno, otroci! Pavel, odloži podobo, da se ne pokvari, in potem vzemi mošnjo. Zdi se mi, da jih je še ve£."

Lahko si mislimo, kako hitro je slušal Pavel in kako pozorno so gledali mati in otroci na očeta in v dolbino. Tako začudeni so bili, da niti niso dosti vzklikali, ko je oče potegnil iz zidu še petnajst mošenj, prav takih, kakeršna je bila prva.
„Sedaj ni nobene več," pravi oče. „Sedaj pa tudi poglejmo, kaj pomeni vse to; mislim, da nam natanko pove ta list. Toliko je res, da so vse mošnje polno denarja, saj smo čuli, kako je žven-ketalo v njih. Vpraša se le, koliko je v mošnjah, kako so prišle v zid in čegave so."
„Čegave li? Naše!" vzklikne mati veselo. „Našli smo jih v svoji hiši, torej ni dvojbe.'1
„To ni kar tako," odgovori oče Koren, ki je v tem že stopil z lestvice in šel k oknu. „Ta list je pisal moj prednik in morda je odločil denar popolnoma drugače, nego si želimo in upamo".
„Čemu bi ga bral?" reče mati hitro. „Raz-trgaj ga."
„Ali res misliš tako?" vpraša oče, in čelo se mu naguba. „Ali res misliš tako, mati?"
Mater je prevzela strast le hipoma; zdajci spozna, kako je nje zahteva grešna in krivična, in zardf se do čela.
„Oprosti mi!" reče tiho. „List se mora prebrati, in ako denar res ni naš, seveda ga ne smemo obdržati."
„Prav tako, ljuba žena," pravi oče in ji krepko stisne roko. »Poštenost traje najdelj! In sedaj, ko vemo, kaj storiti z zakladom, posku-
simo prebrati obledele te vrste. Ako je denar naš, no, od srca bodemo hvaležni Bogu, da smo o pravem času odkrili skrivnost; ako ni, ne bode nas tolikanj bolela prevara, ker smo dovolj pripravljeni nanjo."
Mati in otroci zadržujejo sapo, ko stopi oče k oknu, da bi prebral pisanje. Dobro, da je še dosti svetlo za čitanje! Mirno bere oče in se le časih nekoliko ustavi, kadar so besede preneraz-ločne: „Bogii priporočam vsakogar, kdor kdaj bere te vrste. Če jih dobi sin, ki je sedaj daleč na vojski proti Turkom, ali če jih dobe njega nasledniki, veselč naj se temu, kar sem prihranil. Ako pa tujec najde dolbino, v katero polagam te vrste, in ako je poštenjak, poišče naj moje dediče, da jim izroči dedščino. Ako ne stori tako, zakrivi tatvino, za katero ga kaznuje Gospod in vest."
Pomembno pogleda oče mater, iz nova zardelo, in bere dalje.
„Jaz, Gregorij Koren, pisar pri častnem sta-rejšinstvu tega mesta, polagam svoje imenje v to dolbino, in sicer zat<5: Sovražnik je samo še sedem milj od našega mesta in jutri pride baje plenit in morit, kakor mu je to zla in grešna navada. Zategadelj hočem skriti težko pridobljeno imetje njega razbojniškim rokam, da ga prejme kdaj pozneje oni, komur pripada po človeški in božji pravici. Drugi vzrok, zakaj ravnam toli oprezno, to je ta, ker sem star mož, katerega Bog lahko vsak dan pokliče k sebi. Ako bi v
teh nevarnih časih, ko nam grozi sovražnik, izročil prihranjeni denar drugim rokam, nič bi ne bil varnejši, nego pri meni. Zato ga rajši polagam na ta varni kraj in upam, da po božji skrbi že kdaj pride v prave roke. Torej priporočam vse božjemu varstvu in želim od srca, da bodi moja skrbnost v prid ljubljenemu sinu mojemu ali njega naslednikom. Bog jih varuj vse skupaj! Pisano dne 15. septembra 1648. leta. Gregorij Koren, mestni pisar."
„0h, oče!" vzklikne mati in objame svojega moža, „glej, Bog pomaga! Razodel je, kar je bilo skritega, in blagoslov pradedov se je izpolnil. Kolika nepričakovana sreča!"
„Res, velika sreča!" odgovori oče Koren ginjen, dočim otroci vriskaje hvalijo častnega prednika, ki je toli oprezno skrbel za prihodnjost,. „Gregorij Koren je bil naš pravi ded, in brez dvojbe je zaklad moj, ker sem njega jedini naslednik. Kako je dobro, mati, da smo prebrali ta list! Sedaj se z mirno vestjo veselimo sreče svoje. Poštenost traja najdelj, to vidimo iz nova prav jasno; otroci, ne zabite tega pregovora, dokler vam Bog da življenje! Zahvalimo Gospoda, da nas je razveselil toli čudovito!"
„In ali sedaj ne zapustimo ljube svoje hišice?" reče Ana po nekaterih hipih tihe ginjenosti. „Oh, kako bi bilo to lepo! Pavel, ako bi tudi odslej posedali v naši hladnfci in se igrali in razgovarjali — koliko veselje!"
»Poglejmo, ali bode dovolj denarja," reče oče. „Svetlo je še dovolj, - da ga preštejemo, in zato ne odlajšamo. Razveži mošnje, Pavel!"
Te zapovedi pač ni bilo treba ponavljati. Hitro razveže deček vrečice in strese denar na okno. Oče in mati štejeta, in glej v vsaki mošnji je natanko sto goldinarjev, tako da znaša ves zaklad tisočpetsto goldinarjev.
„No, otroci," izpregovori oče veselo, „to je pet sto goldinarjev več, nego potrebujemo. Poleg tega, da nam ostane hišica, tudi lahko izpolnimo željo, katero goji sosebno mati in ti, ljubi Pavel! Menda že veste, kaj mislim, saj se vam veselje k&r sveti iz očij!"
»Seveda vem!" vzklikne Pavel in objame očeta, dočim ju gleda mati z radostnim nasmehom, »dovoljuješ mi, da se ne izneverim svojim knjigam in da se lahko učim."
„Tak6 je, in z božjo pomočj<5 se tudi uresniči," odgovori oče in ga poljubi na čelo.
„In ali je še čas, da plačaš dolžno pismo, ljubi mož ?" vpraša mati skrbno, ker se je hipoma domislila, da so našli zaklad morda prepozno. „Ali te svetovalec ne more prisiliti, da mu pustiš hišo?"
„Ne, mati, tega ne more," odgovori oče. „Hvala Bogu, še je zakon in pravica na svetu, in ako grem jutri k našemu preganjalcu in sovražniku ter mu plačam dolžnih tisoč goldinarjev, nič mu ne pomaga: izročiti mi mora dolžno pismo bodisi iz lepa ali iz grda. Jutri opoldne bi bilo
seveda že prepozno, zakaj ob desetih bi mu sodišče priznalo našo hišico."
„No, hvala Bogu, da je še o pravem času uničil zl6 nakane hudobnega moža!" vzklikne mati iz polnega srca, in oče in otroci ji pritrde prav tako veseli. Sklenili so prenočiti v najeti hiši, ker so že postelje in vse pohištvo postavili vanjo. Drugo jutro pa bi se precej preselili nazaj v staro hišo in iz nova vzidali podobo dedovo v večen spomin. Denar zopet denejo v vrečice, in s tem zakladom gre osrečena družina končno iz hiše, toda popolnoma drugačnega srca, nego se je bala zjutraj. Mirni ležejo vsi k pokoju in od vsega srca zahvaljajo Bogi, predno zaspe. Spali so lahko in sanjali prijetno. Toda že so se zbirali novi oblaki nad njimi; nihče ni slutil, kakšen udarec jim bode še prebiti, toli hud, da jim bode treba vse vere v pravičnost in usmi-Ijenost božjo! ,
Sedmo poglavje.
Tatvina.
Toliko da je posijalo solnce v hišico, kjer je počivala Korenova družina, bilo je že vse živo v tesnih prostorih. Vsi so tolikanj hrepeneli po starem domu, da so se že zarano pripravljali za novo selitev. Delavca, ki je pomagal že včeraj, poklicali so zopet, in ko je vzel proti deveti uri
oče Koren palico in klobuk, da nese svetovalcu Pridaniču onih tisoč goldinarjev, bila je selitev že na pol dovršena.
„Le pridno delajte, dokler se ne vrnem," veli oče pri slovesi. „ Dolgo se ne bodem mudil in ako se vrnem o pravem času, kakor upam, lahko že zopet kosimo v stari hiši."
Vsi obetajo, da ne bodo počivali, in lahkega srca, dasi s težkim žepom, napoti se oče Koren k svetovalcu. Skoro stoji pred sovražnikom svojim.
„ Ako mislite," povzame svetovalec osorno, „da me preprosijo tožbe in vzdihi, motite se. Ne govorite po nepotrebnem, pred sodiščem bodeva govorila za četrt ure, in tam zaslišite, da se morate še danes preseliti iz hiše."
„ Preselil bi se že bil, gospod svetovalec, ako bi se ne bilo primerilo nekaj, da se mi ni treba", odgovori oče Koren mirno. „ Prišel Vas nisem prosit usmiljenja, zakaj dobro vem, da bi bilo zastonj, ampak dolžnega pisma Vas prosim, za katero Vam prinašam v gotovini tisoč goldinarjev."
Oče Koren potegne težke mošnje iz žepa in potrka ž njimi na mizo. Nato jih razveže, vzame trde srebrnike, našteje jih in reče, veselo gledaje na mali zaklad: „ Gospod svetovalec, tukaj je dehar, in sedaj prosim dolžnega pisma."
Kaj je svetovalcu rojilo po glavi, ko je oče Koren našteval denar, tega ni m6či povedati; ali kdor bi ga bil opazoval natančno, bral bi bil marsikaj z obraza njegovega. Najprej je bil silno
jezen, da se je oče Koren umeknil njega osveti; obraz mu je bil sedaj rmen in rjav, sedaj zelen od togote, in oči so se mu bliskale tako srdito in gledale tako hudo na Korena, ne slutečega ničesar, kakor bi ga hotele predreti. Zdajci pa izgine jeza in se umakne zlobnemu veselju. Spa-čena usta se mu raztegnejo na priliznjen smeh, in gube na čelu se mu zglade. Škodoželjno gleda poštenega pisarja in mu prihlinjeno prijazno potrka na rame.
„Ej, ej," reče mu, »res morate biti pošteni, ker ste venderle dobili denarja. Kdo je pa bil tisti, ki Vam je zaupal toliko vsoto?"
»Posodil je ni nihče," odgovori oče Koren suhotno. »Rajni praded mi jo je dal."
»Kaj vraga, kak<5 li?" začudi se svetovalec.
Oče Koren, ki ni imel nobenega povoda, da bi mu kaj prikrival, pove odkritosrčno, kako ga je srečni dogodek rešil iz stiske. Svetovalec ga posluša s čudnim nasmehom.
»Ali res mislite, da Vam verjamem?" reče naposled in mu hudobno namežikne. »Kaj pak! Pomagal Vam je dober prijatelj, ki neče, da bi se ga imenovalo, in sedaj ste si izmislili pravljico, prečudno, da bi jo Vam kdo verjel."
»Gospod svetovalec," pravi oče Koren in mu pogleda tako krepko v očf, da jih mora osramočen povesiti, »Vi menda najbolje veste, ali sem pošten ali ne. Saj ste se prepričali, da staremu Korenu ni posla z lažmi in sleparstvom. Sploh , pa si mislite, kar Vam je drago, samo dolžno
pismo mi vrnite. Najin posel je dognan, in drugače se nečem baviti z Vami."
Svetovalec je na videz jako mirno požiral grenke besede, s katerimi ga je pital oče Koren, toda razsrjen je bil nepopisno. Vzel je dolžno pismo iz listnice, dal ga očetu Korenu in mu z lažnivimi besedami želel sreče, da je še o pravem času našel mali zaklad.
Oče Koren hoče hitro oditi, toda svetovalec ga pridržuje in ga navidezno sočutno izprašuje mnogokaj, tako da mu mora odgovarjati, ako neče biti neuljuden. Vender je jako vesel, ko prestane čudno izpraševanje. Skrbno spravi dolžno pismo, prikloni se lahno, priporoči se prijaznemu spominu in odide, da bi pomagal družini pri selitvi, kakor je obetal.
»Seveda se te bodem spominjal," mrmra svetovalec s porogljivim smehom in zlobno iskrečih očij, ko se zapro vrata za poštenim pisarjem. „Skoro spoznaš, da te nisem pozabil, in predno si misliš, začutiš roko mojo na sebi. Le potrpi, črv, ki si upaš proti meni obračati želo svoje! Iz hiše te nisem mogel pregnati, toda dam ti drugo stanovanje, ki ti bode prijalo še menj nego nočišče pod milim nebom — pod tabo zgolj mrzla zemlja, nad tabo zgolj hiteči oblaki."
Svetovalec stopa nekoliko časa zamišljen po sobi, mane si časih od notranjega veselja roke, razteza usta na porogljiv škodoželjen nasmeh in mrmrA med zobmi: „Tako poj de! Krasno! Dobro, da je našel zaklad, katerega se toli veseli.
To odvrača vso sumnjo od mene, in da bodo sumnjali njega, za to že poskrbim. Le potrpimo nekoliko dnij! Toda muditi se nečem."
Rekši pozvoni, in v sobo stopi služabnik, kateremu nekaj naroči. Za četrt ure se vrne služabnik s človekom, ki ni videti k&j prikupen. Obleka mu ni dosti boljša od beraške, bledi mračni obraz in zviti pogled pa naznanjata, da mu ne bije nedolžno srce pod raztrgano suknjo.
„Primož," nagovori ga svetovalec, ko je skrbno zaprl vrata, da bi ju nihče ne videl in ne slišal, „ali si zadovoljen s sinočnim plenom?"
Nagovorjenec se zareži in prikima. „Tisoč-osemsto goldinarjev je lep denar; ako imate zopet kaj, zanesite se name!"
„No, to je prav, zato sem te tudi poklical. Vem za majhno opravilo, ki nikakor ni nevarno, in če se ti posreči, računjaš lahko na nekaj sto goldinarjev. Ali hočeš?"
„Zakaj ne?" odgovori mož z ostudnim smehom. „Le govorite."
Svetovalec ga potegne v najskrajneši kot in mu nekaj šepeta na uho. Primož ga potrpežljivo posluša, časih prikima in naposled reče: „Dobro. Jutri čujete o meni, in potem?"
„Potem ti dam dvesto goldinarjev."
„Prav. Z Vami se rad bavi človek naše vrste. Malo nevarnosti in visoko plačilo — obesiti bi se dal za Vas, gospod."
Svetovalec se priljudno nasmehne in mu izroči pest popirjev, katere je poiskal v skrinji,
zaprti s šestimi ključanicami. Nato odpre vrata, Primož dene popirje v žep in odide, ko mu je svetovalec še priporočil, naj bode oprezen.
„Sedaj si pogubljen," mrmrž za njim. Koga je mislil, to skoro vidimo.
Bilo je o polnoči tega dne, ko se je v bledi mesečini preplazil človek do Korenove hiše. Vsi Korenovi so bili tako trudni, da bi jih niti grom ne bil vzbudil. Oni človek lahko potrese zaprte naoknice in tiho zakolne, ko se ne udado. Natd gre k vratom in pritisne za kljuko; tudi vrata so zaprta.
„Nič ne de," mrmra med zobmi, „ako le niso zapahnjena znotraj. Bodemo videli."
Rekši seže v žep raztrgane suknje, potegne snopič ponarejenih ključev iz njega in odpira vrata. Dolgo časa se trudi zaman, toda naposled za-škriplje ključanica, in vrata se odpro.
„Aha, sedaj je prav," reče zadovoljno, potegne majhno svetilko iz žepa in jo prižge. Nato zaprž zaklopa te svetilke, da sije le ozek žarek iz nje, sezuje se, pusti čevlje pred vrati in se splazi v hišo. Tiho stopa po pesku kakor mačka in ko pride v vežo, odprfe svetilnico le toliko, da spozna vrata v sobo. Nekoliko zaškripljejo, ko jih odprč, toda hitro sune vanje, stopi v sobo in obstane z glavo naprej, pozorno poslušaje. Nekaj hipov mine, vse je tiho, tak<5 da čuje celo uro na steni. Zdajci prestopi prah, gre v sobo in posveti po nji. Nikogar ni v nji, in vrata do izbice Korenove so zaprta.
„Tako je prav," zamrmra neznanec in raztegne usta na tih smeh. „Delo bode skoro zvršeno."
Brez strahu odpre sedaj zaklopa popolnoma in posveti ob zidu. Ondu je že zopet vzidana podoba dedova, in videti je, kakor bi davno umrši mož resno gledal na tujca.
„Oj, ti mi ne storiš ničesar," sikne le-ta in se zopet zasmeje. Ko si vse dobro ogleda, reče: „Dobro, vse dobro! Apno je še mokro, in podoba se d& sneti iz lahka. Hitro si zaslužim dvesto goldinarjev."
Tiho pristavi mizo k zidu, stopi ndnjo, iz-dere z dletom podobo brez šuma iz dolbine, položi v zid pest popirjev in dene podobo iz nova pred odprtino. Spretno zamaže potem okvir z mokrim apnom; niti najbistrejše okd ne bi zapazilo, da je bila podoba vzeta iz stene. Nato stopi z mize, postavi jo tiho na prejšnji prostor, skrbno pobere apnene drobce, ki so padli na tla, dene jih v žep, vzame svetilko in se splazi iz sobe. Vrata potisne tako spretno za seboj, da se le malo sliši, ko se zapre kljuka. Potem gre iz hiše, zapre vrata s prejšnjim odpiračem, obuje se, ugasi svetilko in brezskrbno odide.
„To se je dobro posrečilo!" reče sam v sebi in se glasno zasmeje, ko se ni več bati nevarnosti. „ Zadovoljni bodete z mano, gospod svetovalec, in onih dvesto goldinarjev mi bode rabilo prav dobro. Lep posel to, ako je človek tat. Da
bi le šlo vselej tako po sreči, kakor nocoj in sinoči!"
Za bližnjim oglom izgine, napoti se po ozkih ulicah, in skoro utihnejo njega koraki v dalji. Vse je mirno po mestu, samo nočni čuvar kliče svojo uro. Nihče ni videl malopridnika, ki je skrivaj vlomil v hišo Korenovo, in sicer ne da bi kaj ukradel, nego da je nekaj prinesel vanjo. Kakšen li je bil njega namen ali prav za prav namen svetovalčev?
Osmo poglavje. Očeta Korena zapr6.
BOče," pravi prihodnjega dne Pavel, ko stopi po šoli ves razvnet v sobo, „pomislite, sinoči ali predsinočnim so okradli notarja gospoda Trdino. Ker ga včeraj ni bilo doma, zapazili so tatvino šele danes. Vse mesto govori o nji. GospdH Trdina je baje ves brezupen, ne samo zaradi denarja, dasi mu je ukradenih nad tisoč goldinarjev, nego zaradi jako važnih listin, katerih niti ni moči nadomestiti ali poplačati z denarjem."
„Kaj praviš?" vzklikne oče Koren prestrašen. „Listine so mu ukradli? Ni mogoče! Kaj pa bi tatovi ž njimi? Morda nisi prav slišal."
„Prav dobro sem slišal. Govorili so celo o listini, ki prav za prav niti ni notarjeva, nego
svojina mlade grofice, katere ime sem pozabil. Uboga grofica je baje vsa zbegana, zakaj ako ne dobi listine nazaj, izgubi pravdo in vse imenje. Prav res, oče, takd sem slišal."
„Listino," mrmra oče, in strašen sum ga obide — „ listino grofice Črnino ve so —u
„Da, dži, grofice Črninove," reče Pavel, „Črni-nove, tako so dejali."
„Torej res? Ali je mogoče, daje svetovalec toli hudoben in celd krade? Ne, to ne more bit!"
„ Ukradli sojo, to je gotovo," zagotavlja Pavel. „In o listini grofice Črninove so govorili, to je takisto res. Toda kdo je tat, ne vd nihče, tudi ne sumničijo nikogar."
„Sam grem pogledat in vprašat," pravi oče Koren odločno ter vzame klobuk in palico. „ Kadar se vrne mati s trga, povej ji, kar si slišal, in reci ji, naj premišlja o tej tatvini, ker bi pozneje rad govoril ž njo. Ne pozabi, je li, da ne bodeš?"
Pavel mu obeta, in oče Koren hitro odide v pisarnico gospoda Trdine.
„Gospoda Trdine ni doma," reče mu jeden izmed pisarjev, „šel je na policijo." Toda isti pisar mu do cela potrdi novico Pavlovo in mu pokaže okno, skozi katero so prišli tatovi. Pokaže mu tudi šiloma razbito železno blagajnico in omaro, iz katere so vzeli dne važne listine. Čudno, da te omare niso razbili, nego jo lepo odprli in zopet zaprli. Vzeli so iz nje do malega vse listine in pustili samo kup starih knjig v spodnjih predalih. Molče zmaje oče Koren z glavo.
Kdor je kradel, mofal je precej dobro poznati pisarnico gospoda Trdine, to je bilo jasno. Zakaj razven omenjene omare in blagajnice ni bilo poškodovano nobeno pohištvo. To ni malo omajalo suma Korenovega do svetovalca Pridaniča. Kako li bi tako dobro poznal vso pisarnico? In poleg tega ta nesramna tatvina! Oče Koren je dobro vedel, da je svetovalec jako imovit, in dasi je bilo lahko misliti, da je ukradel listino, do katere mu je bilo toliko, vender ni bilo verjeti, da bi vlomil v blagajnico zaradi peščice denarja. Saj bi bilo brezpametno, da bi se še mudil pri bla-gajnici, ko je dobil listino, ker bi moral blagajnico odpirati delj časa nego omaro in bi bilo vrhu tega nevarno, da ga kdo ne zasači.
Oče Koren je dvojil in ni včdel, kaj storiti. Zdela se mu je dolžnost, da bi vsaj gospodu Trdini razkril svoj sum, toda nevarno in neo-prezno bi bilo sumničiti visokega gospoda, ki iz vestno ni prišel krast denarja. Končno sklene, da se pogovori z razumno ženo svojo, in se vrne domov.
Na kratko razloži materi ves dogodek in jo vpraša: „Kaj storiti?"	. r
Mati podprfe glavo in nekaj časa ugiblje.
„Čuj, ljubi mož," reče naposled, „kaj li, ako bi bil svetovalec nalašč vlomil v blagajnico, da odvrne sum na kakšnega sleparja ali tatu? Ako misliš, da je zmožen nepoštenega dejanja, moči je tudi misliti, da ga je zvršil oprezno, kolikor se je dalo."
»Res, ljuba žena, taktf je bilo!" vzklikne oče Koren iznenadejan. »Glej, glej, ne bi bil verjel, da mi tako hitro pokažeš pravi pot! Dasi ne morem trditi, da je svetovalec tat, vender ga zopet sumnjam na vso moč in ako bi govoril resnico, rekel bi: Prepričan sem, da je tat! Mnogo mu je do listine, kakor si se prepričala iz njega pisem in obetov. In kdor more poštenjaka s takšno vado vabiti s pravega pota, lahko stori še kaj hujšega. — Toda kaj sedaj ?"
»Ej, to ti mora biti vender že jasno! Gospodu Trdini moraš razodeti svojo sumnjo, in potem naj stori sam, kar se mu vidi potrebno."
»Toda ali si ne bode mislil, da ravnam tako le iz sovraštva do svetovalca?"
»Morda, ali pa tudi ne. Vsekakor nam mora biti več do naše dobre zavesti, nego do ljudij. Ako za svoje dejanje lahko odgovarjaš Bogii, koliko lože odgovarjaš ljudem!"
»Res je," pritrdi oče Koren odločno. »Zgodi se pravica, ako tudi bi se podrl svet! Če sumnjam po krivici, oprosti mi Bog, toda očitati si ne morem ničesar, ako poslušam glas vesti in razložim gospodu Trdini vse, kar včm in mislim."
Precej po kosilu odide oče Koren h gospQdu Trdini, ki je bil ob tem času vselej doma. Dasi ga vzprejme gospod Trdina jako neprijazno, vender mu pove vse, kar mora vedeti. Ko umolkne, misli, da mu bode hvaležen mož, ki mu je vzpričo nepravičnega suma vzel kruh. Toda gospod Trdina ni bil k^r nič hvaležen, nego srepo je pogledal
nekdanjega pisaija in dejal hladno: „To je jako drzno, da sumničite splošno čislanega gospoda; vender, videli bodemo. To vsaj Vam obetam, da Vas obvestim precej, ko bode vsa ta stvar nekoliko jasnejša."
Očeta Korena jako užali to osorno vedenje nekdanjega gospodarja. Molčč vzame klobuk in odide. Zdajci se odpro duri postranske sobe in h gospodu Trdini stopi — svetovalec Pridanič.
„ Ali ste čuli?" vpraša gospod Trdina.
„Vse," reče svetovalec in se priliznjeno nasmehne.
„Dobro! Torej veste, daje po mojih mislih tat zasačen. Slaba vest ga je prignala s£m, da bi odvrnil sumnjo od sebe. Kar nič ne dvojim, da bi ne bil zvršil zločinstva. Onih tisoč goldinarjev, katere Vam je plačal včeraj, to, da dobro pozna pisarnico, ne razbita temveč odprta omara — vse govori toli jasno proti njemu, da niti misliti ni drugače. Denar je ukradel, da si pomaga iz stiske, in listino je vzel s seboj, da se osveti, ker sem ga odslovil. To je jasno kakor beli dan."
„Kakor beli dan," pritrdi svetovalec. „Da ga ni kaj prida, to kaže pismo, kjer mi obeta listino, katere sploh ni, ali katera je le ponarejena."
„V tem se motite, gospod svetovalec! Listina je, ponarejena ni in se že zopet najde."
„Bodemo videli," reče svetovalec in si mane roke, dočim mu porogljiv smeh razteza usta.

„Toda kaj ukrenete s starim grešnikom, s Korenom?"
„Premišljal bodem. Dasi bi mu rad priza-nesel zaradi prejšnjega, res poštenega službovanja, tožiti ga moram venderle, da dobim vsaj listino."
„Prav tako. Kdor bi prizanašal takim sleparjem, grešil bi proti Bogu in ljudem."
Po teh besedah odideta, in svetovalec se priporoči nenavadno vesel. Še na cesti si mane roke in mrmrž neumevne besede, tako da se ljudje ustavljajo in začudeni gledajo za njim.
Tisti večer sedi oče Koren jako dobre volje doma, zakaj prebil je že bolest, katero mu je provzročilo vedenje nekdanjega gospodarja. Saj je zvršil svojo dolžnost — kaj zato, ako ga je poplačal z nehvaležnostjo!
Ura je malone deset, ko se začuje spodaj trkanje in nekdo zakliče, naj se takoj odpre.
„Kdo neki prihaja tako pozno in hrupno?" pravi oče Koren. „ Pavel, pojdi in odpri!"
Pavel odloži čopič, s katerim je pridno barval ves večer, in skoči v vežo, kjer odpre hišna vrata. Pet oboroženih redarjev stopi v hišo; vsi hite mimo Pavla v sobo. Ondu se postavita dva k vratom, dva pa hitita z vodnikom proti očetu Korenu.
„Kaj pomeni to?" vpraša le-ta menj prestrašen nego osupel, dočim sede mati in otroci bledi pri mizi. „ Gospod, kako se upate pridreti v pokojno hišo in motiti mir nedolžne družine ?"
„To zveste precej," odgovori načelnik osorno. ,,Jetnik ste in se mi ne ganete z mesta. Hišo so obkolili moji redarji; nikar torej ne poskušajte ubegniti, sicer bi bila kazen še hujša."
„Toda, moj Bog, kaj sem zakrivil?" vpraša oče Koren, dočim otroci glasno jokajo in ga mati trepetaje objema. „Kdo me more dolžiti pregrehe ?"
„Mir !" zapove načelnik. „Skoro se pokaže, ali ste res tako nedolžni, kakor se delate." In proti podložnikom svojim obrnjen pravi: „Pre-iščite hišo! Pazite na sleharni kot."
Ko še vsi strahoma čakajo, kako se zvrši ta dogodek, slušajo redarji zapoved načelnikovo, in čuje se, kako iztikajo po hiši. Za četrt ure se vrnejo, češ, da niso našli ničesar sumnivega.
„Dobro," reče načelnik, „preiščimo torej še to sobo." Nato se obrne k očetu Korenu-: „Ali poveste drage volje, kje ste skrili svoj plen, ali naj dam vpričo Vas pregledati vse?"
„Plen? Skril? Kaj hočete reči?" odgovori oče Koren razžaljen. „Ali mislite, da sem tat, slepar? Mati, daj hitro ključe vseh skrinj in omar! Naj delajo gospodje, kar hočejo, saj se vidi, da se mora pravica umekniti sili. Skrbel bodem že, da se mi popolnoma zadosti. Ne boj se, ljuba žena! Nedolžni smo, in kazen zadene njega, ki nas je obrekoval in sumničjj. Miruj; kaj bi jokala?"	/V \
„Prav govoriš," reče mati in si/otare solze]
W, J
Bleda toda mirna poda načelniku ključe, in le-ta precej odpre vse zaboje in omare ter iztika po njih. Seveda ne najde ničesar sumnivega in zato se vede nekoliko uljudneje.
„Preiskava ni pokazala ničesar," reče sedaj, „vender, dasi mi je žal, zapreti Vas moram. Povelja so mi jako natančna. Ne upirajte se torej, da ne bodemo rabili sile. Naprej — toda stoj! Kaj je to? Podoba — vzidana v steno — apno še mokro — ali je morda tukaj skrivišče, in ali smo venderle prevarjeni?"
»Prepričajte se sami!" odgovori oče Koren, ponosen na svojo nedolžnost.
Načelnik ga ostro pogleda, nekoliko pomišlja, vender pa zapove sneti podobo. Hipoma jo sna-mejo, in vsi vzkriknejo, ko potegne redar iz dol-bine zavitek raznih popirjev in ga d& načelniku. Ta ga hitro pregleda in se zaničljivo ozr& po očetu Korenu.
„Sedaj ni treba več tajiti," reče osorno, „hudodelec je zasačen. Zvežite ga; kaj bi se vam smilil."
„Dobrotni Bog, kako so prišli ti popirji semkaj?" vzklikne mati bleda in prestrašena.
-„To ve jedini Bog in zločinec, ki jih je položil v zid!" odgovori oče Koren bolestno, dasi trdno. »Miruj, žena, mirujte, otroci! Bog pomaga! On ve, da sem nedolžen, On izpriča nedolžnost mojo vsemu svetu! Mirno grem v ječo, vesel se vrnem iz nje. Ne jokajte se in ne zabite tolažila materinega: ,Bog pomaga!'"
Jokajoč in ihtžč obkolijo mati in otroci očeta, kateri jih blagoslovi bled toda mirnega obraza ter jih napdsled objame in poljubi. Potem se d& udano zvezati in gre, napdsled iskreno po-gledavši družino svojo, trdnih korakov iz sobe. Mati, otroci hočejo za njim, toda načelnik jim ostro zabrani, in takd morajo ostati težkega srca v hiši. Očij niso zatisnili to noč, toda zaupali so v Boga, in mati je šepetala: „Bog pomaga!" Otroci pa so sklenjenih rok ponavljali: „Bog pomaga — On bode naš oče!"
Deveto poglavje.
Bog odkrije zločinstvo.
Minilo je štirinajst dnij, in še vedno je bil oče Koren v ječi, in še vedno ni bilo upanja, da bi se razkrila njega nedolžnost. Vse je pričalo proti njemu: listine, katere so našli za podobo in katere je gospod Trdina pr6cej spoznal za svoje, onih tisoč goldinarjev, katere je prejel svetovalec Pridanič, in končno pismo, katero mu je pisal oče Koren, da bi ga izkušal. Kaj je izdalo, da je zatrjeval svojo nedolžnost, da je odkritosrčno povedal, kaj je govoril s svetovalcem in z gospodom Trdino! Sodniki in vsi ljudje so bili prepričani, da le vztrajno taji svoje hudodelstvo.
Popisati ni moči, kaj je v tem času prebila njega družina. Čudo, da niso zboleli od hudega trpljenja. Nikjer ni bilo tolažbe in pomoči. Nekdanji prijatelji in znanci so jih zaničevali, in ako bi ne bili trdno zaupali v Boga, biii bi najne-srečnejši ljudje na svetu.
Nekega dne zvedo, da bodo drugi dan sodili ubogega jetnika. Vedelo se je že, da bode obsojen na večletno ječo, in ta strašna novica je zadela družino kakor strela. Mati je vila roke in plakala, Ana in Mirko sta ječala, da se Bogu usmili, in Pavel je mislil, da mu kar poči srce.
„Oh, moj Bog!" mrmral je s tresočim glasom in dvignil proti nebu ugasle oči, „ali si nas res popolnoma zapustil?"
Mati začuje te besede in joka še huje. Sedaj, ko je nesreča in sramota neizogibna, oslabi ji doslej krepko srce, in ne upa si več govoriti: „ Tolažite se, otroci. Bog pomaga!" Toda mislila si je tako in upala: „Ako On hoče, lahko še pomaga, ko obupujejo vsi ljudje. Vender ali tudi hoče veliki vsemogočni Bog?"
Pri tej misli jo obide tolika žalost, da plane Pavel, ki tudi ne ve sveta nI pomoči, iz hiše pod milo nebo.	*
Povešenih očij hiti proti bližnjemu gozdu in bega po gošči. Mrači se, solnce zahaja — ničesar ne vidi v bridki svoji bolesti. Šele ko se tolikanj stemni', da ne vidi predse, vzdrami se in misli na mater, ki je izvestno že v skrbeh zanj. Sedaj išče pota v mesto, toda nikjer ni steze, in celd
po zvezdah ne more spoznati pravega pota, ker se je pooblačilo. Ko še stoji ves zbegan, začuje zamolklo grmenje, in blisek razsveti temo. Skoro jame tudi deževati, težke kaplje šume po drevji in ga nedolgo premočijo do kože. Dečku je celo prav, da se bliska, zakaj svetlo je vsaj tolikanj, da nekoliko ve, kje je. Po mahu na drevji spozna strani neba in hiti preko gozda tja, kjer mora biti mesto. Skoro dospe na stezo in ugleda luč v daljini. Hitro stopa, zdajci pa se vsuje taka nevihta, da je vesel, ko pride do majhne hiše, kjer sije luč skozi okna. Ko se zopet zablisne, spoznži, da je to gozdna krčma, kake četrt ure od mesta. „Tukaj počakam, dokler se nevihta ne poleže," pravi sam v sebi in stopi v krčmo, kjer tiho počene za veliko peč. Nikdo ga ni zapazil, zakaj oba gosta v sobi sta se razgovarjala preglasno in živo. Pavel ju iz početka ne posluša, ali hipoma se zgane: čul je ime svojega očeta.
»Govori, kar hočeš, Jernej," pravi jeden izmed gostov, »stari pisar Koren je nedolžen. To moram vedeti jaz! Torej molči!"
„In vender je slepar, Primož!" odgovori tovariš. „Gospodje pri zeleni mizi vedo to bolje nego takšen malopridnik, kakor si ti."
Prvi odgovori osorno, drugi se razjezi, in ■t skoro se pregovarjata, itak že razgreta od pijače, tako robato, da bi Pavel izvestno zapustil svoje skrivišče, ako bi ga ne obdržala radovednost.
„Bedak!" zakriči Primož naposled, ko se malone že spoprimeta, „poslušaj me, da vidiš,
koliko ved<5 gospodje pri zeleni mizi! Toda prisezi, da me ne izdaš. Sicer pa že vem, da me ne izdaš, zakaj tudi jaz bi ti ne zanesel, in potem veš, da bi bil zaprt prav takč kakor jaz. Torej glej, tako-le je bilo."
Brez sape posluša Pavel in toliko da ne vzkrikne od začudenja in veselja.
„To je zvit hudobnik, svetovalec Pridanič! Meni je obetal ves denar, kolikor ga dobim, on pa je zadovoljen z listinami, katere itak nimajo vrednosti z&me. Ako bi se tatvina ovadila, ali če bi me zajeli, pomagal bi mi. No, na to sem se lahko zanašal, zakaj sicer bi mu predlo prav tako kakor meni. Torej, šel sem, izpraznil bla-gajnico in vzel listine iz omare. Dobro so mi pomagali ponarejeni ključi. Svetovalec je dobil, kar je hotel, jaz pa lepe denarce. Sedaj poslušaj, kakšna zvita glava je, svetovalec namreč. Da bi naju nihče ne sumničil, dal mi je nekaj listin, katere sem pri starem Korenu položil za podobo, kjer je starec nedavno našel tisočinpetsto goldinarjev. Za to malenkost mi je plačal svetovalec dvesto goldinarjev do zadnjega krajcarja Glej, bedak neumni, tako je bilo, in ako bi hotel, za-solil bi svetovalcu, da nič takega. Toda Bog ne dšj! Držim ga tako, da se ne oprosti iz lepa! Plačal mi bode še marsikateri goldinarček, predno se me otrese."
Kaj sta govorila dalje, tega Pavel ni poslušal. 'Trepetaje od veselja se splazi neslišno iz šobe in plane v dež, noč in vihar. Sedaj se ne
meni za nevihto. Smeje se, plaka, vriska in vzklika od same hvaležnosti: „Bog pomaga! On odkrije zločinstvo! 0 Bog, kako razveseljuješ mene, očeta, mater, nas vse!"
Tako kriči in vriska, dokler ne pride v mesto. Tukaj premišlja, kaj storiti. Mika ga k materi, da ji pove veselo novico, toda ali sme tratiti čas? Ali ni treba najprej provzročiti, da zapro hudob-nika, čegar izpoved mora izpričati nedolžnost očetovo? „Ne," reče sam v sebi, „ naj prej h gospodu redarskemu ravnatelju in potem k materi!" Bliskoma hiti v hišo mogočnega gospoda. Na kolenih prosi služabnika, naj ga vede h gospodu, in služabnik se mu ne more upirati. V§de ga k ravnatelju, in ko le-ta vpraša, kaj pomeni pozni poset, pove mu Pavel s hitrimi besedami, kaj sta govorila hudobnika.
„Dvajset redarjev precej od tod!" zapove ravnatelj in se obrne k Pavlu, ki. sedaj glasno plaka, presunjen od vsega dogodka. „Miruj, deček moj!"'reče dobrotni gospod. „Ravnal si premišljeno, in kar nič ne dvojim, da bi ne bil tvoj oče nedolžen. Pojdi k materi, povej ji, kar si slišal in videl in reci ji, jaz, redarski ravnatelj, poskrbim za to, da se očetu ne zgodi krivica. Pojdi, ljubi deček, in Bog te varuj!"
Kipečega srca zahvali Pavel prijaznega gospoda in hiti domov. Pred vrati redarskega ravnatelja ga že srečajo redarji, vsi oboroženi. Veselo pozdravi Pavel sedaj može, kateri so pred nekaj tedni odvedli očeta v zapor. Potem teče
bliskoma, kakor bi imel peruti, domov in plane razvnet, zasopel, toda iskrih očij v sobo, v naročaj materi, katera mu rahlo očita, da je izostal tako dolgo. On pa vzklikne: „Mati, ne kregaj me, zakaj sam Bog me je vodil danes! Veseli se, mati, veselita se, Ana in Mirko, Bog pomaga, oče je nedolžen!"
Ko še vsi stoje kakor zamaknjeni, pripoveduje jim, kaj se je pripetilo. Materi in otrokoma se zdi, kakor da čujejo angelja, ki jim oznanja veliko srečo. Od nepopisne radosti se razjočejo, mati pa poklekne in pogleda proti nebu. Srce se ji topi, ko sklene roke in moli: Gospod naš Bog, Ti si velik in dobroten Bog, Ti odkrivaš tajna zločinstva in otimaš nedolžnike! Bog, naš Oče, hvalimo in slavimo Te s srcem, usti in rokami!"
Otroci molijo ž njo in potem se vsi obja-mejo; veselja ni konca ne kraja!
Deseto poglavje.
Tajnik knežje pisarnice.
Pavlova povest je bila videti do pičice resnična, in redarskemu ravnatelju se je zdelo jako verjetno, da je svetovalec Pridanič zaradi dne listine zaplete.n v tatvino Zato je precej in odločno nastopil pot, ki je moral voditi do popolnega razjasnila. Oddelek svojih redarjev je poslal
v gozdno krčmo, da obkolijo hišo in uklenejo oba hudobnika, ki sta bržkone še v hiši. Zahteval .je, da se hitro in točno izpolni njega povelje, in redarji so hiteli ponoči in v dežji na omenjeni kraj. Drugemu oddelku je zapovedal, naj popolnoma na tihem ujame svetovalca Pridaniča in mu vzame vse listine. Obe povelji sta se zvršili kar najtočneje, in že drugo jutro se je razneslo po mestu, da so našli pravega zločinca. Ob desetih je bil Pavel poklican k sodišču. Hitro je prišel in veselo pozdravil očeta, ki je stal bled in žalosten toda moški pred sodniki.
»Potolaži se, oče — Bog pomaga!" zašepeta mu Pavel na uho, in očf se mu svetijo od veselja.
Za nekaj hipov privedč tudi druge jetnike v sodno sobo, in začuden ugleda* oče Koren svetovalca med njimi. Začne se izpraševanje. Primož prizna svoj zločin, in tudi svetovalec ne more tajiti, zlasti ko mu pokažejo listino, katero so našli redarji na njega domu, in še marsikaj drugega, kar mu ni na hvalo. Očeta Korena seveda pr6cej izpuste in javno izrečejo, da je nedolžen. Trepetaje od veselja hiti s Pavlom k ženi in otrokom, in genljivo je videti, kak<5 se pozdravljajo po dolgi ločitvi.
„Da, Bog pomaga!" pravi oče Koren, ko se prvo veselje poleže in ko posedejo okolo mize. „Ta misel me je tolažila v žalostni dobi. Težko mi je bilo, toda obupal nisem. Zahvalimo Boga, zakaj sedaj je končana vsa bolest, in nihče ne bode dvojil, da je stari Koren poštenjak."
Res, bolest je bila končana, toda ko je oče Koren dolgo časaizkušal zgolj bridkosti, piti mu je bilo sedaj tudi sladkost. Zakaj popoldne je prišlo že mnogo starih prijateljev, kateri so se seveda odtegnili v hudi dobi, in vsi so izražali svoje sočutje in veselje. Proti četrti uri potrka nekdo na vrata, in v sobo stopi na veliko strmenje vse družine — gospod Trdina!
„Oče Koren," pravi mu in se mu bliža nekako zmeden, „ali mi oprostite? Veliko sem zagrešil proti Vam, in prav ste govorili pri slovesi, da Vas pozneje moje kesanje in prošnja moja od-škodita za bridko uro, katero sem Vam provzročil v slepoti svoji. Tukaj stojim skesan in potrt, prožim Vam roke in Vas prosim oproščenja. Oprostite mi, varali so me — in--"
„Dovolj, gospod Trdina!" ustavi ga oče Koren in mu iskreno seže v roko. „Vse Vam odpuščam, saj vem, da ste le žalostnega srca učinili toliko gorje staremu Korenu! Toda poslušajte me in verujte, kar Vam povem o tistem pismu svojem. Glejte ..."
Saj vem vse, vrli mož!" reče gospod Trdina. „Pregledal sem listine nesramnega obrekovalca in dobil tudi Vaše poslednje pismo, ki tolikanj jasno izpričuje Vašo nedolžnost in zajedno ne-zmajno poštenost. Zato sem Vam prišel io povedat, in Vas, ako bi bilo treba, toliko časa kleče prosit oproščenja, dokler bi Vas ne preprosil. Ali mi odpuščate?"
Rosnih očij gleda gospod Trdina očeta Korena, in tudi tega porose solze. Iskreno objame vrlega gospoda, katerega je prevarila zgolj nesramna laž.
„0 Bog!" vzklikne goreče, »kako sem srečen, da si vzel tudi ta madež poštenosti moji! Res, mati, uresničila se je zaupna in krepilna beseda. Dobro vidim roko božjo, hvaležen se oziram k Njemu in kličem veselo: Bog pomaga, On je pri nas, ko nas zapuščajo vsi! Gospod Trdina, Vi niti ne veste, kako so me razveselile Vaše besede! Ako bi se bilo izgubilo poslednje moje pismo, pisano svetovalcu, ostala bi bila venderle še sumnja na meni. Toda sedaj je vse dobro, zakaj vsakdo ve, da nisem nikoli vedoma stopil s poštenega pota."
»Nihče bi ne bil dvojil," reče gospod Trdina in mu stisne roko, »ako bi ne bili toli neoprezni in bi tudi navidezno ne bili poslušali vabila sveto-valčevega."
»Res, to je bilo napačno," odgovori oče Koren. »Tudi na videz ne smemo grešiti, to sem pozabil. No, pokoril sem je, kakor je bilo prav, in kaj takega se mi ne zgodi nikoli več."
Govorili so še marsikaj, in naposled je nagovarjal gospod Trdina očeta Korena, naj za višjo plačo i? nova služi pri njem. Oče Koren je bil seveda precej zadovoljen, in mati je bila celo vsa vesela. Zakaj to je bil sladek sad grenkega trpljenja, da ji bode moči marsikaj prihraniti za ljubega Pavla.
t
,,In listina grofice Črninove?" vpraša oče Koren, ko se gospod Trdina že poslavlja.
.,Vse v redu, ljubi Koren! Zopet leži v Vaši mizi, ki stoji na starem prostoru in samč še čaka gospoda svojega. Ne dajte, da bi bil Vaš prostor predolgo prazen. Akotudi sem moral biti prepričan o Vašem zločinu, pogrešal sem Vas venderle."
Oče Koren se od srca razveseli teh besed in obeta, da pride že jutri zarano v pisarnico. Nato gospod Trdina odide, in srečna družina se že hoče razgovarjati o tem posetu, ko zopet nekdo potrka. Pavel hitro odpre, in v sobo stopi lepa mlada gospodičina, katero oče precej spozna za grofico Črninovo. '
Gospod Koren," nagovori ga prijazno, »zahvaliti Vas moram za poštenost, katero ste izkazali v mojih stvareh. Kdo drug bi se bil morda udal izkušnjavi, ki se mu je nudila toli vabeče, in meni bi se bilo vse žive dni boriti z uboštvom."
Oče Koren odkloni sleharno zahvalo, ker je storil zgolj dolžnost, vender pa mu deje dobro, da se priznava njega poštenost. Grofica se prec&j časa razgovarja in naposled podari vsakomur nekaj, očetu in materi prstan z dragimi kameni, na čegar notranji strani so začrtane besede: „Iz srčne hvaležnosti". Pavlu zlato uro, Ani prekrasne zapestnice in Mirku različne igrače. Oče Koren se brani teh dragocenostij in se šele uda,
ko grofica reče, da bi jo žalilo, ako bi ne vzel darov. Ko grofica še obeta, da ostane vedno zvesta prijateljica osrečeni družini, odide in pusti zgolj vesele in hvaležne ljudi v hiši.
„Res, ljubi Bog nam s preobilo milostjo plačuje kratko d6bo trpljenja, katero nam je poslal za izkušnjo!" pravi oče Koren. „Hvaležni mu bodimo!"
Vender jih je čakalo še večje veselje.
Mračilo se je že, ko je prišel služabnik v bogati opravi knežje rodbine v hišo Korena in vprašal po gospodarji.
„Česa želite?" reče le-ta ves začuden.
»Njega Visokost, prejasni knez, naročil mi je, naj Vam. še nocoj izročim to pisanje," odgovori služabnik in potegne veliko zapečateno pismo iz žepa. „Odgovorili bodete pač sami; za sedaj Vam želim, da bi Vas pisanje posebno razveselilo." Rekši se priporoči in odide.
„Mati, hitro prinesi luč, prosim te!" pravi oče Koren, ko se zapro vrata za služabnikom. „ Lahko ti rečem, da sem res radoveden, kaj mi zapoveduje ali poroča Njega Visokost."
Mati ni menj radovedna in hitro prižge luč. Otroci se gneto okolo očeta, ki pismo odpečati in razgrne. Preganjena p6Ia pade iz zavitka in ličen popisan listek z napisom: „Ljubi moj Koren!" Po tem listku seže oče Koren najprej, hitro ga prebere, sklene roke, pogleda rosnih očij navzgor in reče s tresočim glasom: „Oh, dobri,
veliki Bog, zvesti oče nebeški, preveč je Tvoje milosti in dobrote! Kak<5 sem jo zaslužil ubogi grešnik? Otroci, mati, poslušajte, kaj je knez svojeročno pisal meni, preponižnemu podložniku svojemu! Le poslušajte!"
Očetu Korenu ni treba ponavljati teh besed, zakaj vsi niso še žive svoje dni poslušali tako zvesto kakor sedaj. Oče bere:
„Ljubi moj Koren!
Zvedeli smo, kako zvest in spreten služabnik ste bili gospodu svojemu. Tudi se nam je poročilo, da je Naše sodišče, akotudi seveda pre-varjeno, ostro ravnalo z Vami. To hočemo poravnati. Zvest, spreten in bogaboječ služabnik Nam je vselej po volji, in zato Vas milostno imenujemo za tajnika Svoje knežje pisarnice z letno plačo 1500 goldinarjev. Zajedno prilagamo patent, spisan po Našem ministerstvu za notranje stvari, in ostajamo
Vaš naklonjeni knez
Viljem."
Kdo bi popisal veselje osrečene družine! Ljubi bralec, videti bi jo' bil moral sam! Povem ti le toliko, da morda tisti večer ni bilo srečnejših ljudij na svetu, nego je bil oče Koren s svojo družino. Ali jim morda zavidaš ? Nikar, saj moraš sam reči, da njih sreča ni bila nezaslužena. Ako
si pa hočeš materini besedi: „Bog pomaga" prav globoko vtisniti v srce, ne ugovarjam ti nikakor, ampak upam, da ti bodeta prav tako na blaginjo kakor našim prijateljem, katere je celo v najhujšem trpljenji tolažilo in mirilo to, da so zaupali Njemu, ki očetovski skrbi za vse ljudi, katerih srce je čisto in se ne onečasti z grehom in zločinstvom!	«
NARODNA IN UNIUERZITETNR KNJI2NICA
00000215305