/e/ff/lVI številka
Jezik in slovstvo
Letnih VH, številka 2 Ljubljana, 25. novembra i96i
List izhaja od oktobra do maja vsakega 25. v mesecu (osem številk)
Izdaja ga Slavistično društvo v Ljubljani
Tiska Časopisno podjetje »Celjski tisk« v Celju
Uprava revije »Jezik in slovstvo« (Ivo Graul) Ljubljana, Titova 11
Opremila inž. arh. Jakica Acceto
Ureja prof. Boris Merhar (Ljubljana, Ločnikarjeva 9) z uredniškim odborom Rokopise in dopise pošiljajte na njegov naslov
Naročila in vplačila sprejema uprava revije »Jezik in slovstvo« v Ljubljani, Titova 11, tekoči račun pri NB 600-11-5-80 v Ljubljani
Letna naročnina 700 din, polletna 350, posamezna številka 100 din;
za dijake, ki dobivajo list pri poverjeniku, 500 din; za tujino celoletna naročnina 1000 din
Vsebina druge številke
Prot. dr. Bratko Kreit Osebnost Frana Kidriča 33
Boris Urbančič O kriterijih pravilnosti v knjižni slovenščini 36
RudoU Kolarič Določni in nedoločni spolnik v slovenščini 40 Jože SHrer Seminarske metode dela pri pouku materinščine v gimnaziji in nove
naloge slavista z uvedbo diplomskih nalog 44
Ocene, poročila, zapiski
Di. France Goršič Purizem in pravniški jezik 50
Jože Pogačnik Monografija o slovanskem preporodu 53
stane Subadolnik Pomorska slovenščina 55
Feido Gestrin Prispevek k razlagi imena Tavčar 58
J. Š. v tolažbo in pouk 59 Marija Jamar Nekaj misli ob delu pedagoške sekcije
na III. kongresu Zveze slavističnih društev 60
* Jezik je treba popravljati pri vseh predmetih 62
Janez Logar Bibliografija slovenske literarne zgodovine 62
V oceno smo prejeli 64 Janez Logar Tajniško poročilo na občnem zboru Slavističnega društva Slovenije
dne 5. XI. 1961 (platnice)
Prof. dr. Bratho Kreit
OSEBNOST FRANA KIDRIČA
(Govor na III. kongresu Zveze slavističnih društev FLRJ pred odkritjem spomenika)
Življenje in delo dr. Franceta Kidriča, slovenskega literarnega zgodovinarja, nekdainjega dolgoletnega profesiarja in dekana filozofske fakultete v Ljubljani ter soustanovitelja slovenske univerze in Slovens.ke akademije znanociti in umetnosti, kateri je bil od osvoboditve do svoje smrti tudi predsednik, je skupaj z njegovam najožjim sodelavcem dr. Ivanom Pnijaiteljem zajeto v dobo, ki jo v naši književnosti zastopa taiko imenovana Moderna: mlad6 umrla pesnika Dragotin Kette in Josip Murn-Aleksandrov, pesnik Oton Zupančič in Ivan Cankar, iter umetniško najpomembnejši sopo^tnik zadnjih let Moderne, ki je po svoje iskal poti v novejše obdobje slovenskega lirskega ustvarjanja — pesnik Alojz Gradnik. Prijatelj in Kidrič pa nista le edina zastopnika naše slavistike in posebej slovenistike v tej dobi, ki je bila v literaturi kakor tudi v slavistiki tako plodna za razvoj naše lepe književnosti in duhovnih znanosti. K zgoraj imenovanima je treba na področju slavistike poleg Prijatelja in Kidriča omeniti še vsaj štiri naše slaviste, ki so rastli iz iste dobe: najstarejšega med njimi: Matijo Murka, ki tviori zvezo tega pokcienja še z Miklošičem, Rajka Nahtigala, Ivana Grafenauerja in Frana Ramovša, h katerim pa je treba poleg milado umrlega Vatroslava Oblaka šteti vsaj še Jožo Glonarja, prešemoslovca Avgusta Zigona, Avgusta Pirjevoa (zadnja sta hila oba žrtvi fašizma in nacizma) ter Antona Breznika. Upravičeno smemo govoriti v tej dobi o celi plejadi pomembnih naših slavistov. Nekateri iz njih, med njimi je vsekakor Fran Kidrič, so se v mladosti šolali pri slavistiki, ki jo je takrat zastopalo delo in osebnost Vatroslava Jagiča, Miklošičevega naslednika na dunajski slavistični stolici, ki je imela mednarodni sloves. Fran Kidrič označuje v svojem spominu Jagičev seminar takole:
»Dunajski slavistični seminar je bil v pravem pomenu beseide splošno slovanski, saj so se tu zbirali slušatelji od vseh strami in vsak je prinesel s seboj kos svoje domovine. V semiinarju se je seveda vsak najraje ukvarjal s svojim narodnim predmetom, a Jagič ni trpel prezgodnje in preozke specializacije. Današnji ljubljanski slavisti bi debelo pogledali, če bi imeli profesorji za nekaj samo po sebi umljivega, da morajo pasivno obvladati vse slovanske jezike in obenem poznati seveda tudi vse slovanske literature. Ze takoj prvi teden po prihodu na slavistiko sem na primer doWl v obravnavo za seminarski referat izdajo ruskih bYlin, ki jo je oskrbel Rybniikov. . . Tudi moja tedanja prijateljstva so bila seveda precej splošno slovanska. Med moje ožje znance so s,padaili:
33 i
češki literarni zgodovinar Hysek, ukrajinski etnograf Zenon Kuzelja, Hrvatje Fan-cev, Ribarič in Nagy, Srbi Vladimir Corovič, Julika Gjorgjevič-Hlaipec, Vaso Glu-šac in še nekateri drugi... Jagič je bil polnokrven filolog in mu je bila literarna zgodovina dejansko tuja, dasi je umel pri predavanjih in v seminarju prijetno kramljati n. pr. o stari hrvatski in ruski književnosti ali o Puškinu. V svojem področju je bil vsekakor mojster, ki je 2Jnal slušatelje pritegniti in jih tudi prikleniti na svoj predmet. Mnogi rusiki, poljski in 'bolgarski študentje so prihajali na dunajsko slavistiko pač samo zaradi Jagiča... Pod njegovim vodstvom sem se takrat ukvarjal z glagolizmom in v tem okviru je tudi nastala moja disertacija »Revision der glagolitischen Kirchenbücher« leta 1906. Zaradi stikov s temi problemi sem doživel tudi prijetno presenečenje. Na nekem hrvatskem protestnem zborovanju glede cerkvenega glagolizma sem bil namreč na predlog hrvaškega tovariša izbran za predsednika.«
Pokolenje, h kateremu je pripadal Kidrič, si je že delilo med seboj razna področja slavistike. Zato so se eni usmerili v jezikoslovje, drugi v literarno zgodovino, ki je kmalu postala tudi glavna domena Kidričevega življenjskega dela. Slovenci smo se že od 1848. leta začeli organizirano boriti za svojo univerzo, ki pa smo jo lahko ustanovili šele leta 1919, leto dni po razsulu avstro-ogrske monarhije. Pokolenje slavistov, kateremu pripada Kidrič, se je takoj v začetku svojega dela pripravljalo zanjo, in to tako načrtno, da sta si že okrog leta 1908 Kidrič in Prijatelj razdelila področji svojih bodočih literarnozgodo-vinskih raziskovanj: Kidrič je prevzel zgodovino slovenske književnosti od po-četkov dalje do revolucionarnega leta 1848, oziroma do leta 1849, do dobe, ki je na koncu kronana z delom pesniškega genija Franceta Prešerna, Prijatelj pa od leta 1848 in Prešernove smrti 1849. leta do najnovejših časov. Napovedala sta boj dilentantizmu, rodoljubnim lažem, »pomotam dn potvaram za razne potrebe«, kakor je naslovil Kidrič svoj bojeviti članek v »Naših zapiskih«. Tudi prva večja, že omenjena Kidričeva razprava, ne nosi zaman v naslovu besede — revizija, marveč je značilna za vse njegovo bogato znanstveno delo.
Na področju naše slavistike je bil to isti boj, ki ga je začel pred njo biti ivan Cankar v naši književnostii in javnosti: boj zoper čitalniško primiitivnost in diletantizem ter roidoljubno, psevdoromantično laž. Družba je bila v hudem vretju. Proiti kapitalizmu se je širil odpor ne le v proletarskih množicah v tujini in doma, marveč tudi med dolom takratne mlade inteligence, ki se je začela zbirati okrog časopisa »Naši zapiski«. Ta sicer ne nosi idejno enotnega pečata, ker so v njem sodelovali razni naši razumniki, ki so bili za svobodo mišljenja in Izražanja. Zato so med njimi pristaši masarikovske idealistične filozofije in njegovega političnega, na duhovnih, narodnih in človeških vrednotah zgrajenega meščanskega demokratizma, prav tako pa prvi zastopniki socialnodemokratsko usmerjenih intelektualcev, med katerimi so bili nekateri tudi organizirani člani socialnodemokratske stranke, ki je bila kot »Jugoslovanska socialnodemokra-tična stranka« ustanovljena v Ljubljani že leta 1896, torej dve leti prej ko »Ros-sijskaja social-demokratičeskaja rabočaja partija«.
Kot mlad literarni zgodovinar se je Kidrič šolal pri takratni najmodernejši meščanski literamozgodovinski šoli, ki jo je zastopal pozitivizem. Sam pravi: »... Z novimi historičnimi vidiki sem se sicer seznanil že zgodaj, a sem jih postopoma poglabljal s študijem Taina, Pypina, Scherer j a in nekaterih drugih literarnih zgodovinarjev. Slej ko prej pa mi je bilo že tedaj jasno, da ne sme raziskovalec slovenske Literature slepo prevzemati tujih metod, pač pa jih mora sam dognati in izdelati na osmovi posebnosti in potreb svojega predmeta.«
34
Posamezniki iz tega pokotenja so znali, misliti samostojno in samobiitno. Tako je Ivan. Cankar v svojem predavanju »Očiščenje in pomlajenje« že leta-1918 povedal eno izmed bistvenih misli, ki jo izpoveduje tudi naš socializem ves čas od upora leta 1941, ko je zapisal: »... temeljna načela socializma in zadnji cilji njegovi so last vseh narodov; toda pota, ki vodijo do teh ciljev, si more začrtati le vsak narod zase, po svoji osebnosti, po svojih domačih gospodarskih, političnih in kulturnih razmerah.«
Prav tako se je znanstvenik Kidrič dobro zavedal, da ni mogoče mehanično in apriorno ustvarjati sintez, ter z naslednjim navedkom že leta 1940 nastopil zoper dogmatizem, ki je dobil po vojni vzdevek — ždanovščina: »Od svetovnega nazora si niisem nikoli dal diktirati noibene sodbe o zgodovinskem dogajanju. Sovražim postopek, ki napiše najprej vsoto, napravi črto in potem šele išče komponent in dokazov. Seveda upoštevam tudi jaz ekonomsko ozadje, toda zgodovinskega dogajanja ne razlagam v tem smislu, da bi vse in vsaka posameznost morala biti neposredni odmev ekonomskih prilik. Zavedam se važnosti osebne iniciative, limiporta dn zilasti še odpora, reakcije na ostarelo stanje. Pozi-tivističen odnos do gradiva pa ima in mora imeti vsak resen znanstvenik.«
S tem je hkrati kritično poudarili vrednosti pozitivizma tudi za moderno literarno zgodovino, saj je razmerje do njegovih pozitivnih lastnosti podobno, če ne isto, kakor je razmerje marksističnega historičnega in dialektičnega ma-terializma v filozofiji do starega materializma, zlasti do materializma 18. stoletja. Literarnozgodovinski pozitivustični metodi in vidikom je ostal Kidrič zvest vse življenje, le da jih je v zadnjih petnajstih letih svojega življenja in dela skušal razširiti in po^gilotoiti z metodo in pogiledd historičnega in dialektičnega materializma. Do njih ne prihaja le po filozofski in politični poti svojega osebnega razvoja, na katerega je neposredno vplivalo tudi revolucionarno-politično in publicistično delovanje njegova sina Borisa Kidriča, ki je poileg Edvarda Kardelja 'kmalu ¦zavzem-al važno mesto v ilegalnem politično-fcomuniističnem in revolucionarnem, marksističnoTkulturnem gibanju, marveč tudi z raziskovanjem in delom na široko zasnovani, a žal zaradi nenadne smrti nedokončani monografiji o Prešernu. PoziKvistična metoda in pogledi mu niso več zadoščali, ker se z njih pomočjo nd mogel dokopati do odkritja vseh umetniških vrednot velikega Prešernovega dela.
Tako se je njegova razvojna pot v,zadnjem življenjskem o'bdobju oplajala ' in žlahtnila iz dveh dragocenih virov, ki jih je 'sikušal tvorno združiti na koncu drugega dela svoje monografije o Prešernu v sintezi, ki naj bi združevala tako napredne sociološke, literamozgodovinske kakor tudi estetske ugčtovitve. Ze leta 1940 je izjavil:, »... Ves potek naše literarne tradicije bo treba še določneje in jasneje povezati na eni strani z gospodarskim in političnim ozadjem, na drugi strani pa s stilnim razvojem likovne in glasbene umetnosti na našiih tleh.« Čutil je sam fatotografsko preobilje, čeprav za nas še zmeraj tudi po tej plati dragocenega zajetnega dela »Zgoidov.ina slovenskega slovstva oid začetkov do Zoisove smrti«, ki je pioleg nedokončane monografije o Prešernu njegovo življenjsko, monumentalno delo, mimo katerega ne b>o mogel nikoli več noben bodoči literarni zgdovinar. Zato je istega leta 1940 izjavil: »Pri izdelavi tako obsežnega teksta, kakor je moja ,Zgodovina', ki je izhajala kar celih deset let, so se polagoma med izvedbo pojavljali novi problemi, nove osvetljave in nove kompozicijske zamisli, kd jih je bilo treba uip>oštevati.« O novi izdaji in redakciji, ki je' tudi ni mogel več reallizirati, ker mu je to preprečilo barbarsko fašistično in nacistično preganjanje — nekaj časa je bil kot talec tudi v zloglasnem taiborišču
35
Begunje — je dejal: »Kar se tiče razporedbe snovi in razvrstitve problemov, ne bi zadnjih poglavij svoje ,Zgodovine' kdo ve kaj predrugačil, pač pa bi prva uredil po teh. Sploh bi me veselilo prirediti novo izdajo, v kateri bi o^dipadlo marsikaj,' kar sem moral sprejeti v prvo kot dokumentacijo in kar jo pač pre-obremenjuje.«
Kljub tej avtokritični pripombi ni čas zmanjšal vrednosti njegovega natančnega, zgodovinsko resnico iščočega in razčlenjujočega, na dokumentih in resnici zgrajenega in sdntetizirajočega literamozgoidoviniikega dela, marveč je v zadnjem desetletju po njegovi smrti narastla, ker se zmeraj bolj izkristalizira bistvena vreinoist njegovega opusa. To bo najbolje potrdila izdaja njegovih izbranih del, v katerih bo zbrano-tudi njegovo številno in podrobno delo, ki je razmetano po raznih domačih in tujih časopisih in h katerjm bo treba slej ko prej pristopiti, kar bi bila leipa naloga Slovenske aitademije znanosti in inneínoisti. H kratki svoji nepcnolnd označbi njegovega velikega dela, ki je skrom,na, a hvaležna učenčeva oddclžitev ob cdikrttju njegove spominske sohe pred Narodno in univerzitetno knjižnico, pa bi rad pred zaključkom navedel za podporo svojih trditev nekaj misli, ííi jih je ob njegovi smí'ji zapisal danes tudi že pokojni veliki srbski^ slavist dr. Aleksander Belič, čigar zelo pomembnega dela se prav tako , kakor Kidričevega, Nahtigalovega in Ramovševega spominjamo na našem kongresu:
»Nema ni jednog djela kulture slovenske — tičala se ona prosvjete, kulturnih ustanova, štamparija i sličnog kojemu nije posvetio pažnju dodajuči nešto^ novo što je on u arhivima pronalazio, ili znatno dcpunivši ono sto je bilo poznalo ... Za vrijeme svcg predsedovanja Kidrič je vrlo mnogo učinio za Slo-vensku akademiju, koja danas sa punom čašču stoji naporedo sa Jugosloven-skom akademijom znanosti i umjetnosti u Zagrebu i Srpskom Akademijom nauka u Beogradu .. Djelo Franca Kidriča, koje zrači talentom i velikem radljivošču — o.s'íaí ce čvrsto kao granitni spomenik. Malo je učenjaka za koye se to može reči u onoilikoj mjeri u koliko j za Kidriča . ..«
K meritornim besedam dr. Beliča bi dodal le še eno: Kidrič je bil pokonci mož kot znanstvenik in kot človek, nič manj pa ni bil pomemben pedagog, ki je skupaj s svojim najožjim sodelavcem dr. Prijateljem, Nahtigalom in Ramovšem vzgojil več rodov slovenskih slavistov. Z vsem svojim delom in življenjem se je kot do skrajnosti vesten in goreče resnicoljuben učenjak žlahtnega naprednega kova trdno zapisal v anale slovenske, jugoslovanske in mednarodne slavistike, v kateri zastopa svojo samoniklo in značilno osebnost znanstvenika in" človeka prav tako častno kot njegov sin Boris v naši revoluciji.
Boris Vrhančič
O KRITERIJIH PRAVILNOSTI V KNJIŽNI SLOVENŠČINI
(Nadaljevanje iz prejšnjega letnika)
Iz tega, kar je bilo rečeno doslej, je razvidno, da se knjižna slovenščina že davno ne more zadovoljevati z besedtščem dialektov. Spričo množice jezikovnih sredstev, ki jih potrebujemo, nam niti ustvarjanje izrazja z domačimi besedo-
36 '
tvornimi elementi ne bi več zadoščalo. Takim zahtevam puristov se je posmehoval že Prešeren v Novi pisariji in bi bile še toliko bolj nesmiselne danes. Vsak knjižni jezik in tudi naš si zato pomaga zlasti s tujkami in izposojenkami, s kalki in hibiOin.'mi besedami. Puristi jih preganjajo, eni bolj, dru^i manj, pri čemer jim neredko pomagajo tudi resai jezikoslovci, ker vidijo v tem način obrambe slovenstva prod tujimi vplivi. Potrebnost ali nepotrebnost tujih primesi v slovenščini, v kakšni meri jih smemo uporabljati in katere, to so vprašanja, ki se pri nas brez uspeha rešujejo že več kakor sto let, in nobenega upanja ni, da bo v prihodnje kaj bolje, če bo pri njih reševanju še naprej odločalo vse drugo, samo ne jezikovni vidik.
Glede tujk in iziposojenk (o kalkih in hibridnih besedah ne bomo posebej govorili, ker velja zanje v glavnem isto), za katere v slovenščini nimamo nadomestila, n. pr. brigada, elektrika, radio, teilefon, carina, čitljiv, krona, mojster itd., večinoma ni spora, le posamezniki se še trudijo, da bi tej ali oni dali domačo podobo. Tako smo na prtmer že slišali grajo, ker za avtomobil ne govorimo voz in ker šoferju ne rečemo voznik, češ da so tudi v angleščini, francoščini in nemščJni vpeljali zanju takšne izraze (NOja 1956, 112). Kadar nam voz ne bo več zbujal predstave kcajske vprege in voznik moža z bičem v roki kakor v onih treh jezikih, ni nemogoče, da bomo ta dva izraza vsi sprejeli za avto in šoferja. Nemara bo to že čez deiset let. Zdaj bi to lahko še povzročalo nesporazume, jezik pa imamo za sporazumevanje.' Drug primer: zapad je isto kakor zaliod, toda zapadnjak, zapadnjaški ni zahodnik, zahodniški. Zahodnik je veter, ki piha cd zahoida, zapadnjak pa je človek pod vplivom miselnosti zahodnega sveta. To sta v knjižni slovenščini ustaljena izraza za ta dva pojma, zato nam zveni prisiljeno: »Ah, ne, Evropejec sem, zahodnik«, in »Kaj pa zahodniška mistika?« (Th. Mann, Čarobna gora, II, 41. CZ 1959.)
Neredko si tujka oz. izpcGojenka ob prevzemu ali kasneje z domačinko razdeli pomensko področje. Takšni so že omenjeni primeri voščiti — čestitati, varstvo — zaščita, pogovor — razgovor, znamenje — znak in vojska — vojna. Puristi si pred tem dejstvom trmasto zatiskajo oči in dokazujejo, da so prevzeti izrazi v slovenščini popolnoma odveč. Tako je bila raba ostali označena za »tuje govorjenje in pisanje«, pri čemer »danes marsikdo še ne pomisli ne, da se da reči: Kupil sem zvezke m druge potrebščine za šolo . . . Zakaj tiste potrebščine v resnici niso nikomur ostale« (JiS IV, 192). Vendar za razvit jezikovni čut druge potrebščine in ostale potrebščine ni isto. Medtem ko druge potrebščine pomenijo nekaj potrebščin, so ostale potrebščine poleg zvezkov vse, ki jih moramo kupiti. — Zanimiv je razvoj razmerja parlament — narodna skupščina. V stari Jugoslaviji sta bila parlament in narodna skupščina enakovredna izraza, • le da je prvi spodrival drugega. Toda danes sta naša ljudska skupščina in parlament tudi dva pojma. Parlament je zadržal svoj nekdanji pome« in ga prav zato ne zamenjujemo z ljudsko skupščino, ki je pridobitev revolucionamih sprememb v Jugoslaviji.
Marsikatera tujka ali izposojenka je prišla v naš knjižni jezik takorekoč nepovabljena. Nikomur ni bila potrebna, toda sčasoma smo se je navadili in zdaj
* Najbrž pod vplivom takih teženj so tudi v razne predpise in dokumente začeli uvajati ooinike in — kjer to ne l)i bilo dovolj jasno — voznike motornih oozil ter vzporedno ooznihe opreznih ooj-il. S tem se je stvar dodobra zamotala. Namesto tujke šofer, uporabljane čedalje pogosteje samo za tistega, ki poklicno vozi avlo, je za avlomobilista in motorista nasi)loh tu in tam v rabi izraz vozač. Ker pa ga ima že srbohrvaščina, ga skušajo nadomestiti z neprikladnim voznikom, četudi pozna slovenščina podobno tvorjene samostalnike za delujoče osebe {kovač, orač, veslač, krojač, kurjač, nosač itd.). Tako bi imeli v skladu z načeli jezikovne kMhare za tri pojme tri izraze, nedvoumne in kratke: voznik — vozač — šofer. , -   .
37
živi poleg domačinke z natanko istim pomenskim obsegom. Puristi jo precej enodušno odklanjajo, včasih tudi resni jezikoslovci, toda če je že prišla v rabo, navadno pri tem ostane. In tu nastaja potem večen spor med tistimi, ki pišejo, in jezikoslovci. Prvi so tujko vajeni govoriti, zato jo tudi zapišejo, izposojenka pa jim zveni talko domače, da v nji cesto niti ne slutijo tujega porekla, drugi pa zaradi »čistosti« jezika pred njima svarijo. Slovenska slovnica (1956) uči, da »kadar imamo popolnoma ustrezno domačo besedo, ne bomo rabili tujke« (str. 81), SP 1950 pa je širokosrčne j ši in dovoljuje mnogo takih tujk in izposojenk. Večini od njih je samo »pripisal slovensko dvojnico, kar moramo imeti za rahel namig, naj bi v preprosti pripovedi pisatelj rajši postavil domačinko« (Bajec, Rast, 25). Vendar kriterij SP ni dovolj jasen, saj so med dovoljenimi besedami tudi taksne, ki jih — četudi so nekatere znane slovenskim narečjem ob vzhodni jezikovni meji — ne občutimo kot domače in jih le redko srečujemo v knjižni slovenščini. Ce so že uvrščene v slovar, bi zato upravičeno pričakovali, da jih bo SP odklonil, n. pr. istina, jad (jeza, žalost), lanci (verige, okovi, spone), lest (zvijača), vrač (zdravnik), zatvoriti itd. Nasprotno pa je SP strog do tujk, ki jih dobivamo iz zahodnih jezikov (francoščine, angleščine in drugih), čeprav so to izrazi, ki jih je ponjesla v svet sodobna civilizacija, n. pr. anonsa, ekipa, etaža, kordon, kamp, komfort, neto itd.
Kakšno naj bo torej naše stališče do tujk in izposojenk, za katere imamo dobre domače besede? Ce nas bo vodil samo jezikovni vidik, nam bržčas ne bo težko priti do realističnih zaključkov, to je takih, ki ne boido v stalnem navzkrižju s prakso knjižnega jezika. Iz izkušnje vemo, da ni mogoče kar tako pomesti z množico tujk in izposojenk, ko so že prešle v jezikovno zavest veli-,'xega števila ljudi, ki uporabljajo knjižni jezik. Ce nam izraz ni potreben, naj nastopi jezikoslovec takoj, ko začne vdirati v naš jezik. Spomnimo se samo enega nedavnega primera. S prvo samopostrežno trgovino se je pojavil pri nas market. Ce ne bi tedaj M. Rupel v radijskih jezikovnih pogovorih te tujke zavrnil in predlagal domačo besedo, bi danes, ko se takšne trgovine pri nas naglo ustanavljajo, najbrž vsi hodili v market, kakor smo se brez potrebe navadili recimo na non stop. Obsojanje pišočih, da rabijo nepotrebne tuje besede, je torej velikokrat enostransko in krivično. Kakor hitro se kako jezikovno sredstvo v knjižnem jeziku zakorenimi in postane bolj ali manj naša splošna last, nima jezikoslovec več kaj prepovedovati. To je bil dolžan storiti prej. Ce pa njegovo pravočasno opozorilo nima pravega učinka, je to dokaz življenjske sile novega jezikovnega sredstva in se je treba z njim sprijazniti. Nemara ga bo kdaj praksa sama izvrgla (kot n. pr. obitelj, ki se je zdaj po vojni umaknila domači družini), mogoče pa bo kdaj celo izpodrinila domačo dvojnico (kot n. pr. češko pivo domači ol). Mi lahko na vse to manj vplivamo, kot pa si mnogokrat domišljamo. Ne moremo se namreč obdati s kitajskim zidom in ustaviti čas. Zato se ne bomo popolnoma ubranili niti vpliva srbohrvaščine, ki je jezik državnega centra in najbolj razširjen v državi, kjer živimo, niti drugih jezikov, ki nam posredujejo pridobitve sodobne kulture in civilizacije. Jezikoslovec lahko s pravočasnim opozarjanjem ta vpliv kvečjemu nekoliko blaži. Prav tako se seveda ne moremo odpovedati klasičnim tujkam, ki so humanistična dediščina vseh kulturnih narodov in neizčrpen vir mednarodnega znanstvenega izrazoslovja.
Takšno stališče, ki ga moramo sprejeti, če to hočemo ali ne, ker nam ga narekuje realistična ocena položaja in nalog današnje knjižne slovenščine, ne pomeni, da se tako tujim elementom na široko odpirajo vrata v naš knjižni jezik.
38 I
Le-te sprejema jezik v enem obdobju bolj, v drugem manj, odvisno od okoli- i ščin, ki jih mi ne moremo spreminjati. Tako občutljiv družben instrument, kakor j je jezik, ne prenese nobenega nasilja v svoji rasti: niiti puristionega, ki jo zaradi i načelnega odklanjanja tujih jezikovnih vplivov duši, niti nasprotnega, ki jo ' z množico importiranih primesi brez posluha za organski razvoj jezika izkrivlja, i Zato jezikovna skupnost nazadnje zmerom najde pravo mero, da lahko jezik ; izvršuje svojo funkcijo v skladu s potrebami tistih, ki jim služi. i
Vendar bi se motili, če bi zaslugo za vzpostavljanje tega ravnotežja v j jeziku pripisovali purizmu, kakor se to cesto dela. Tisto, kar odloča, je noirma, j po domače zdravi jezikovni čut kolektiva, ki uporablja knjižni jeziik. Podreja : se pravilom, ki jih oblikuje splošna jezikovna praksa, mi pa vsako kršenje teh ] pravil občutimo kot nasilje nad jezikom. V 19. stoletju in vse do druge svetovne i vojne so bili pri nas poskusi, da bi slovenščino po sili napravili »slovansko« j oziroma »jugoslovansko«. Nobeden ni uspel, za kar baje gre hvala našemu pu- j rizmu. Toda nikakor ni naključje, da je bil spet Prešeren prvi, ki se je iz teh i poskusov norčeval. V zabavljivem sonetu Ne bodmo šalobarde!, leto dni po j JVovi pisariji, v kateri je obsodil purizem, posmehljivo poziva Slovence, da »tak' ] kakor srake gnezda vkup nosimo besede tuje«, in jezik, »ki se iz te čobodre bo i naradil«, primerja babilonski zmešnjavi. i
Ce purizma ne pojmujemo tako, kakor ga je povsem pravilno opredelil t Prešeren v Novi pisariji, ampak ga razimiemo kot skrb, da se jezik ne odtuji \ svoji »čisti« domači podobi (prim. n. pr. Slovensko slovnico 1947, 47, in 1956, i 79), se nam bo zdelo, da sta si omenjeni pesmi iz temelja protislovni in da je \ Prešeren leto dni potem, ko je purizem smešil, sam postal purist. Seveda stvar ^ ni taka. S sonetom je Prešeren o-dklonil drugo skrajnost sodobne jeziikovne i prakse, ki pa ima s purizmom nekaj skupnega: ne ta ne ona ne pojmuje jezika ] izključno kot sredstvo za sporazumevanje, ki mora v svoji rasti harmonirati i z družbenim razvojem jezikovne skupnosti, ampak je — v škodo njegovemu pravemu namenu — izraz prizadevanj izven jezikovnega področja.
Za purizem je značilno, da iz razlogov, ki jih poznamo, načeloma naspro-, tuje vnašanju tujih elementov v jezik, pri čemer so »zmerni« puristi bolj, »pre- j tirani« pa manj pripravljeni odstopati od tega načela. Stališče, ki ga izpričujeta i te dve Prešernovi pesmi, pa tujim jezikovnim vplivom niti ne nasprotuje niti jih • ne vsiljuje. Bistveno zanj je, da odklanja vsakršno oddaljevanje od obstoječe i knjižne norme, vsakršno nasilje nad jezikom, pa naj bo že izvajano s tem ali i onim namenom. Edino takšno stališče je realistično, ker izhaja iz družbene ] funkcije jezika, in je zato tudi edino plodno. Ta zdravi jezikovni čut je tisti,; kd zmaguje proti samovolji v jeziku, ne pa purizem, ki eno skrajnost preganja zato, da uveljavi drugo.
Kriterij pravilnosti in s tem eiljisiijstenčne upravičenosti se torej ne more ozirati na izvor jezikovnih sredstev, ampak zadostuje, da jih je knjižni jezik j usvojil in jim določil neko funkcij'0. Vendar pa ni vsak v knjižni jezik sprejeti ¦ izraz — domač ali tuj — primeren ali enako primeren za vsak tekst. Tako inte- \ res ni primerna beseda v povesti, kjer se pogovarjajo otroci, medtem ko je vi publicistiki vsakdanja, v pravnem izrazoslovju pa je sploh nenadomestljiva.; Gotovo bi se začudili, če bi dandanes brali v časopisih stavek Na Turškem bodo-l volili, in nasmejali bi se ob formulaciji, da je ta dn ta na prireditvi zvonec nosil, I kakor je rad pisal Bleiweds v Novicah^ Vrednosti jezikovnih sredstev, vštevši j tujke in izposojenke, ne smemo tehtati posamič, izolirano, temveč v sklopu ce- j lotnega teksta. Sele tam beseda, oblika ali konstrukcija zaživi. Na nepravem;
39^
mestu rabljeno jezikovno sredstvo nas zbode ali celo učinkuje komično. Raba ' tujk in izposojenk je predvsem stvar jezikovnega čuta in okusa, vsklajenosti ^ vsebine in izraza. Ce so že tu, bi bilo brez pomena vpraševati, ali so nam po- ; trebne, kajti jezik se ne ravna po zakonih logike in razuma. To nam dokazuje ] nešteto tujk in izposojenk, o katerih vsi vemo, da niso prišle v slovenščino iz i potrebe, a jih nobenemu pravopisu ni uspelo pregnati. Naši lefcsikografi in j pravopisoi si bodo prihranili mnogo brezplodnega truda, če se bodo pri njih omejevali na pravopisna opozorila (konserva ali konzerva, angažma ali angaž- ; man ipd.), na oznako frekvence in navedbo, kje jih srečujemo. j
Kljub nenehnemu dotekanju tujk in izposojenk v knjižno slovenščino, ki je narmalno tudi v drugih jezikih, naš jezik danes ni nič manj slovenski, kakor je ; bil v Trubarjevem aM Prešernovem času. V primeri s tedanjo slovenščino je j sicer doživel marsikatero spremembo, in je mnogo besed, ki so se takrat rabile, \ zdaj mrtvih, še več pa je takih, ki jih prej niso poznali, danes pa jih ne bi mogli \ pogrešati. Toda ustroj jezika in temeljni besedni fond sta ostala ves ta čas-S v bistvu nedotaknjena, in to je tisto, kar dela slovenščino slovensko kljub tuj- j kam in izposojenkam, ki smo jih sprejeli. Zato ne more biti prepričljiva trditev, i da nam je zaradi »čistosti« jezika purizem potreben. i
Kriterij pravilnosti, ki bi togo dovoljeval ali prepovedoval jezikovna sred-; stva, bi nas na današnji stopnji razvoja slovenščine močno oviral. Cim bolj je \ jezik razvit, tem bolj si oblikuje različne jezikovne stile z bolj ali manj specifič- \ nitoi jezikovnimi sredstvi. Tudi slovenščina si jih je že izoblikovala, vendar] purizem, ki priznava samo »ljudski« jezik, tega dejstva ne upošteva, sicer bi j nehal biti purizem. Za tujke in izposojenke vemio, da niso povsod enako pri- ( merne, nekatere so v določeni vrsti tekstov celo popolnoma neprimerne. Ce so i prešle v knjižni jezik in so nam potrebne ali ne, njih uporabljanje ne more bitij napaka. Včasih jih zapišemo samo zato, da se izognemo neprijetnemu ponav-' Ijanju ene in iste domače besede. Glede na Uiporabo tujk in izposojenk (kakor i tudi vseh drugih jez'ikovnih sredstev), ki so last živega knjižnega jezika, se po- i temtakem ne odločamo po kriteriju pravilnostii, ampak po kriteriju primernosti, in \ vsakdo, ki uporablja knjižni jezik, mora imeti pred očmi troje: 1. ker se z jezi-j kom sporazumevamo, se mora izbor naših jezikovnih sredstev prilagajati jezi-J kovni razgledanosti ter življenjskim in strokovnim interesom občinstva, h kate-^ remu se obračamo; 2. ta izbor naj bo adekvaten obravnavani snovi in naj spo-¦ štuje obstoječo normo; 3. natrpanost s tujkami tudi v znanstveni prozi, ki jih: prenese največ, ni dopustna, ker slabi duha slovenskega jezika.     (Konec ie pride).
Rudolf Kolarič
DOLOČNI IN NEDOLOČNISPOLNIK
V SLOVENŠČINI
Ze od Bohoriča dalje (1584) učijo domala vse slovenske slovnice, da je raba zaimka ia ta to v zvezi s samostalnikom (je rekla ta ženska) m še bolj v zvezi s pridevnikom in samostalnikom (ga je prijel za ta sladke; ta nov klobuk, ta lepa obleka, ta dobro vino) geimanizem. Vendar je že Kopitar (Gramatik, str. 214) resno podvomil nad to Bohoričevo trditvijo in vprašuje, zakaj je potem Bohorič v Dalmatinovi Bibliji, ki jo je korigiral, pustil toliko »germanistische ta, ta, tu«.
40
v opombi na str. 215 pa s primeroma iz živega slovenskega govora (Ktiro kravo si drajši prodal, to pisano al to cerno?) naravnost dokazuje, da ima siovenščina določni spolnik.
Fr. Metelko pa v Lehrgebäude, str. 193, pravi pri pridevniku samo, da ae moškemu nominativu in pri neživih stvareh tudi akuzalivu slingulara doda kot obrazilo p'Olglasnik (3 iz -i) in podaljša vokal pred sklonilom, in nadaljuje: »so ersetzt (podčrta/l Kč) man den bestimmten Artikel anderer Sprachea: belo kish das weisse Brot, und bei kroh ein weisses Brot« itd. S tem »ersetzt« je določni spolnik obsojen v nepravilnost, četudi Metelko tega izrecno ne omenja.
Za nedoločni spolni>k pa pravi Metelko (str. 196): »Wenn eden nicht eben die bestimmte Zahl 1, sonidem soviel als das lateinische quidam bedeutet, so heisst es verkürzt en, z. B. homo quidam, en človek. Es wird in diesem Falle in al len drey Zahlen ganz nach lép declinirt: en eno, ena, Genitiv enega, ene etc.«
Metelko je torej dobro opazil, da ima en pred samostalnikcm funkoijo nedoločnega zaimka, in ga kot takega dovoljuje; ne omenja pa rabe en + pridevnik + samostalnik, ki je prav tako živa, ljudska, saj jo neštetobrat dobimo y narodnih pesmih in vsakdanjem govoru: Stoji, stoji en hrib stiman itd.
V svojih dveh razpravah: Določna in nedoločna oblika slovenskega pridevnika (Godišnjak Filozofskog fakulteta u Novom Sadu, knj. V, 1960, str. 185—197) in Določni in nedoločni spolnik v slovenščini. — Kaitegorije njune rabe. — (V tisku: Zbornik za filologiju i lingvistiku Matice Snpske, knj. IV—V) sem -ob- podrobni analizi primerov od Brižiniskih spomenikov dalje prišel do naslednjih rezultatov:
1. Slovenski spolnik se je razvil neodvisno od nemškega, italiijan-skega ali francosikega iz istih psihičnih in jezikovnih razlogov kakor v omenjenih in drugih indoevropskih jezikih (v stari grščini, v latinščini, zlaoti v vulgarni idr.).
2e pri Ciceronu najidemo primere, kakor magnus ili e Alexander (iz tega nie sta se razvila italijanski il in francoski le); Cic. civis unus acutissimus; Cic. ¦ Sicut unus palei familias his de rebus loquor; Vulgata: Quia Propheta unus de antiquis surrexit; Haec ilio loquente ad eos, ecce, princeps unus accessit; Cum venisset autom vidua una pauper, misit.. .; itd., itd. (Podrobnejše navedke citiranih mest gl. v moji prvi navedeni razpravi, prav tako tudi številnejše primere v nadaljnjem članku!)
V praromanščini spolnik še ni bil obvezen (gl. J. B. Hofmann, Lateinische Umgangssprache, 3. Aufl., Heidelberg 1951, 101); po Hofmannu je v V. stoletju pri Pelagiju ille kot spolnik že popolnoma v rabi. Nedoločni spolnik unus se v pozni latinščini že dosledno rabi (Hofmann, 1. c. 102). Gotovo pa je, da so določni in nedoločni spolnik iz latinskih o;nov zgodaj razvili vsi romanski jeziki; F. Brun o t — Ch. Bruneau, Précis de Grammaire historique de la Langue française. Paris 1949', str. 217, pravita, da je Cioločni spolnik v stari francoščini še sorazmerno redek; v IX."stol. se skorajda še ne rabi; v X. stoletju pa se une že rabi kot nedoločni spolnik (str. 222). Tudi v italijanščini se je moral spolnik že zgodaj razviti (gl. R. Honti, Italienische Elementargrammatik, Heidelberg 1914, str. 36).
V goitščini (4. stol. n. e.) imamo že začetke določnega spolnika (H. Paul, Deutsche Grammatik, Bd. III, Teil IV, 1954, str. 163). V stari visoki nemščini (od sredine 8. stol. do konca 11. stoletja) spolnik še cesto manjka, v srednje-visoki nemščini (od ca. 1100 do 1500) pa se je razvil že skoraj do iste sto'pnje,
41
kakor ga uporablja nova visoka nemščina (gl. L. Sütterlin, Die deutsche Sprache i der Gegenwart, Leipzig 19235, str. 332, H. Paul, 1. c. str. 163, in še B. Delbrück, : Das schwache Adjektivum und der Artikel im Germanischem, IF XXVI, 1909/10, \ Str. 198).
Nedoloönii spolnik se je v nemščini v glavnem razvil šele po srednjevisoko- j nemški dobi (Sütterlin, 1. c. 332) in je torej mlajši kot določni spolnik. V slo- j venščini je nastal že prej, dobimo ga hkrati z začetki določnega spolnika. ?
2. Slovenski spolnik, vsaj določni, se je razvijal paralelno z nemškim in i italijanskim, in sicer določni iz kazalnega zaimka ta ta to, nedoločni pa iz pri-devno rabljenega števnika en -a -o v zvezi s samostalnikom ali s pridevnikom j in samostalnikom. '
V Brižinskih spomenikih ima kazalni zaimek ta ta to (pa tudi drugi zaimki) \ še zaimkovno furtkcijo. Tudi Celovški rokopis še ne rabi spolnika; to je čisto ^ v skladu z dejstvom, da je prvotni prevod njegovih tekstov mnogo starejši kot \ zadnji iprepis sam. '
3. Določni in nedoločni spolnik sta v slovenščini nastala oziroma se vsaj ' v spomenikih pojavila (mogla sta nastati že znatno prej!) približno hkrati, nam- J reč v Stiškem rokopisu iz začetka XV. stoletja. Stiski rokopis kaže, vsaj v neka- \ terih delih, mnogo mlajšo razvojno fazo jezika kot n. pr. Celovški rokopis. Molitev pred pridigo (I) nima nobenega spolnika; to je ena izmed molitev, ki je morala nastati že pod vplivom kapitularijev Karla Velikega in se skozi stoletja j ni mnogo spreminjala. Salve regina (II) ima pa spolnik celo pri samostalnikih' ((e milosti, te Eve itd.). V III. delu (splošni spovedi) je spolnik zopet redkejši. I To je razumljivo, ker se je prvotni obrazec, kakor ga poznamo iz Brižinskih spo- -menikov, pač le prilagajal kasnejšim razmeram, gotovo pa v slovenščino ne i znova prevajal. Primere rabe določnega in nedoločnega spolnika gl. v moji prvi j citirani razpravi, str. 188.
Zanimivo pa je, da imamo v splošni spovedi prvič pri samostalniku upo- : rabljen tudi nedoločni spolnik: v. 51 da mi on da ed(e)n odlog. ]
Drugi manjši drobci slovenske besede v srednjem veku, n. pr. v pozdravu I Ulrichu Lichtensteinskemu 1227 (kraljeva Venus, vok.), pri Oswaldu Wolken-i Bteinskem, ki se je konec 14. in v začetku 15. stoletja naučil slovenščine (najdo-i briši služba, v zelenem logu, mila žena), dalje v tiskanem letaku iz 1515 (stara] pravda, [ujboga gmajna) ipd. nam ne dajejo primerov spolnika, ne določnega i ne nedoločnega. Le Kranjski rokopis, 1450, ima dva primera s spolnikom ozir.: zaimkom: iz tim naglavnih grihem, po sem slabem lebni, in dva primera brez! spolnika: iz pravo andohto, večno gnado; nemara imamo v vrstici 1/2 eden sa- '< koteri človik nedoločni sipolnik. i
V Trubarjevem Katekizmu 1550 je določnega in nedoločnega spolnika do-' sti, mnogo več, kakor ga je v živi rabi danes. Ker je Trubar prevajal iz nem- i ščine ali po nemških predlogah vsaj sestavljal, je gotovo večkrat, zlasti pred-' samostalnikom po predlogi zapisal kazalni zaimek kot določni spolnik, pa tudi j nedoločni spolnik en -a -o. Vendar je mnogo več primerov, kjer spolnika ni i pisal. j
Zaimek ta ta to pred samostalnikom ima mnogokrat še veljavo pravega ka- j žalnega zaimka (gl. primere v moji prvi razpravi, str. 189). Tudi en -a -o ima i pred samostalnikom še izrazito števniški pomen (Ca 50, A 8 inu bodeta iz dveju \ anu mesu). ' \
Trubar je določni spolnik ozir. zaimek sklanjal v vseh spolih in številih; \
42
gotovo se je tudi v njegovem domačem govoru, ko se ga je Trubar učil, še sklanjal. Prav tako tudi nedoločni spolnik.
Isto stanje kakor pri Trubarju kažejo tudi najstarejši zapisi slovenskih narodnih pesmi. Cim mlajši so zapisi, tem manj se spolnik sklanja.
4. Danes se določni spolnik ta (oblika za n. sg. m. spola) v centralnih slovenskih narečjih rabi za vse sklone, vsa tri števila in vse tri spole. Določni spolnik ta je torej postal partikula. V obrobnih slovenskih narečjih se določni spolnik deloma še sklanja.
Prešeren očitno ni bil prepričan, da je raba spolnika ta germanizem, saj ga nekajkrat rabi, n. pr. v Zastavici: In de le svojo, to neumno tuli; v trio-letu Rotarjovimadekletoma:
Je Jerica ta starji Ta mlaji Micka je (2-'krat) Ljubljančanov se varji, O Jerica ta starji.
V pesmi Undansizačela:
Krog tebe slepari Se škric iz štaciin In dohtar ta stari...
V pesmi Nebeškaprocesija:
Je možovu misel dal. De gospodo bolj to malo Na strelišču vkup je zbral.
V pesmi Nuna: V ii celici nunski ostani!
Pravi kazalni zaimek pa je ta še v grobnem napisu Matiju Copu:
Jezike vse Evrope je učene Govoril, ki v tem tihem grobu spi.
5. Nedoločni spoMk en -a -o se danes sklanja v vseh sklonih, tudi v dvojini in množini (n. pr. Scheinigg, št. 821 Kaj so sedoj za 'ni (-eni) cajti) in ima predvsem funkcijo nedoločnega zaimka. V nemščini je to nemogoče.
6. Spolnik je v slovenščini sintaktično ali bolje, stilno sredstvo, ne pa morfološko, kakor n. pr. v nemščini, italijanščinii, in to tudi nikdar ni bil, ker so se promiscue vedno lahko rabile oblike s spolnikom ali brez njega.
7. Spolnik v zvezi s pridevnikom se je razvil kot nadomestilo za izgubljeno nom)inalno deklinacijo slovenskega pridevnika, ko je le-ta sovpadla s sestavljeno deklinacijo pridevnika. Nominalna deklinaoija se je izgubila še pred pravim začetkom modeme vokalne redukcije. Tudi začetki rabe določnega in nedoločnega spolnika so starejši od nje.
8. Vzrok, da sta ta in en postala spolnika, je isti kakor v germanskih in romanskih jezikih, t. j. oslabitev tona na zaimku ozir. števniku in prenos glavnega akcenta v sintagmi na samostalnik (ta človek > ta človek, en človek >
> en človek) ali na pridevnik in celo samostalnik za njim (ta vojaški boben >
> ta vojaški boben > ta vojaški boben).
9. Kot nedoločni zaimek se eden ena -o občuti še v samostalniški in pridevniški rabi: pa pride eden (= nekdo); prideta do ene (= neke) hiše.
43
10. Kot nedoločni spolnik se en -a -o občuti;
a) v zvezi s samostailniikom: sta srečala eno mačko-,
b) v zvezii s pridevnikom in samostalnikom: je odprla ena stara babura;
c) v zvezi s števnikom in štetim &am'Ostalni.kom: enih pet minut; čez enih štirinajst dni.
11. Določni spolnik ta se rabi:
a) v zvezi s semostalnikom (deloma se občuti še koit kazalni zaimek): je reku ta — Miroslau Vilhar; pa je rekla ta ženska (iz zveze ni razvideti, katera);
b) v zvezi s substantiviranim vrstilnim števnikom ali substantiviran'im pridevnikom: ta drugi na:] pride; ta siari.naj gre;
c) najpogosteje v zvezi s pridevnikom in samostalnikom; pridevnik je lahko v pozitivu (ta lep klobuk), komparativu {ta starši sin, ta lepša obleka, ta boljše vino) ali v superlativu (ta najmočnejši fant, ta najlepše dekle, ta najbolj suho seno).
Raba določnega in nedoločnega spolnika je torej precej različnejša od nemške, francoake, italijanske itd. Tudi to nam dokazuje, da je bil razvoj slovenskega spolnika nekaldko drugačen in neoidvisen odnemšikega. Zato je napak trditi, da je njegova uporaba v govorjenem ali pisanem jeziku germanizem. Celo Slovenski pravopis (1950) ga v nekaj redkih primerih že dovoljuje: n. pr. str. 795: ga je prijel za (ta) sladke. Nekoiiko sramežljivo sicer postavlja ta v oklepaj, začetek je pa vendarle tukaj.
Jože Silrer
SEMINARSKE METODE DELA PRI POUKU MATERINŠČINE V GIMNAZIJI IN NOVE NALOGE SLAVISTA Z UVEDBO DIPLOMSKIH NALOG
(Referat na III. jugoslovanskem slavističnem kongresu)
Vprašanje seminarskega dela pri pouku materinščine na gimnaziji moramo obravnavati v zvezi s celotno preobrazbo naših (izobrazbenih in vzgojnih metod V srednjem šolstvu, to se pravi na osnovi drugačnega pojmovanja izobrazbenih vrednot in na oisnovi drugačnega razmerja učitelj •— učenec, kot pa nam narekuje tradicija. Zato je prav, da se najprej nekoliko zadržimo ob splošnih problemih, s katerimi se m-ora danes slavist kol učitelj materinščine spoprijemati v šolskem in tudi izvenšolskem življenju.
Pouk v gimnaziji se je od tedaj, ko smo začeli govoriti o šolski reformi, že v precejšnji meri lOlresel stereo^tipnih učnih metod in danes skuša ujeti korak z nemirnim utripanjem sodobnega življenja. Tudi v gimnazije so že prodrli modemi učni pripomočki in novi odnosi med ljudmi, ki delajo pod isto streho, čeprav te vrste šola temeljitejšo reformo šele pričakuje. Priznati pa moramo, da v splošnem procesu tega zametavanja, iskanja in uvajanja pouk materinščine v gimnaziji nd ravno najbolj napredoval. Včasih se zdi, kot da bi bil na šoli ravno slavist tisti, ki občuti največjo nostalgijo po klasičnem vrstnem redu predmetov, v katerem je materin jeziik zavzemal prvo mesto in je zategadelj prav sla-
44
vistu večkrat težko, ko ugotavlja, da dijaki za njegov predmet ne kažejo več toliko vneme, kot so jo kazale prejšnje generacije. Je pa do neke mere razumljivo, če pomislimo, da postaja sodobno življenje tako pestro in široko doživljajsko, kot si mi še pred dvema desetletjema nismo mogli predstavljati. Danes izid kakega literarnega dela ni več dogo-dek dogodkov, ampak je le še del v vsesplošnem hotenju ljudi po raznovrstnem ustvarjanju in uveljavljanju. Zgrešeno bi bilo, oprijemati se še romantičnega odnosa do imietnosti, po katerem je umetniško ustvarjanje vrhunska sublimacija človeškega duha in umetnik nekak nebeški izbranec. Sprijazniti se moramo pač z dejstvom, da materin jezik s književnostjo v našem javnem življenju in tako tudi v šolstvu ne stoji nad drugimi vedami, ampak sredi njih, upoištevati in poudarjati pa tudi moramo, da je v tklopiu šolskih predmetov vendarle tisti faktor, ki ima največji vpliv na boidoči estetski in etični profil izobražujočeTga ise mladega človeka. Slavist bo tedaj v šolii napačno ravnal, če bo svojemu predmetu pripisoval neko apriorno večvrednost in s tega vidika gledal tudi odnos 'dijakov do te vede; bolj bo uspel, če bo skušal preilmet zavestno približata učencem, če bo njegov pouk življenjski in zanimiv, bolj sodoben kot historičen, problemski in miselno dovolj zaposlujoč.
Pouk mateTinščine v srednjih šolah danes' terja od nas posebnega proučevanja in novih, učinkovitejših metod. Kaže, da v razvijanju teh metod zadnjih deset let nismo dosti napredovali. Pouk literarne zgodovine se pri nas premalo giblje v taki širini, da ibi dijaku dajal odgovore na vprašanja, ki ga mučijo, da bi mu nudil možnosti za aktivno poseganje v miselni proces, ki je glavna vsebina vsake učne ure. Idejni, etični in estetski svet je v učencu gimnazijske stopnje že toliko razvit, osnove za formiranje teh elementov v njegovi biti so že toliko močne, da terjajo pozornost in obdelavo. To so zorane njive, ki pričakujejo semena. Zato bi moral imeti vsak slavist, ko stopi v učilnico, pred očmi eno od prvih pravil sodobnega učnovzgojnega procesa: več misli in idej ter manj biografskih in bibliografskih podatkov. Ze to pravilo kot tako, če bo dovolj upoište-vano, pa bo povzročilo, da bo dijak začel pri delu bolj aktivnio sodelovati. Povsem razumljiivo je namreč, da dijak s svojimi lastnimi pogledi na vrednotenje domače literarne zgodovine nima kaj početi, kadar mu našitevamo moilitvenike, ki jih je sredi 18. stoletja sestavljal Miha Paglovec, da pa bo takoj postal osebno prizadet in miselno aktiven, kadar bomo v razredu govorili o idejnem in etičnem svetu Ivana Cankarja ali o estetiki Antuna Gustava Matoša.
Da pa ni dobrega pouka brez aktivne učenčeve udeležbe, je bilo znano že v prejšnjih stoletjih. Francoski mislec Montaigne je že v 16. stoletju zapisal: »Naši učitelji nam nenehno polnijo ušesa, kakor bi zlivali v lijak, mi pa moramo-samo ponavljati, kar so nam povedali. Moja želja bi bila, da bi vzgojitelj po.pravil to metodo in da bi svojega gojenca takoj spočetka po sposobnostih, ki jih ima, preizkusil s tem, da bi mu pustil, naj sam preizkuša, izbira in razlikuje, da bi mu kdaj pokazal pot, kdaj pa ga pustil, naj jo sam najde ... Sokrat in Arhe-silaj sta pustila, da so najprej govorili njuni učenoi, in sta šele potem govorila onadva . . . Jasno je, da bo postal učenec plah in suženjski, če mu ne bomo dali svobode, da bi delal samiostojno.« Te besede so sicer pokrite s štiristoletnim prahom, a imajo še danes polno veljavo. Morda je ravno materinščina tak predmet, ki nudi največ možnosti za samostojno delo učencev in te možnosti naj vsak slavist-pedagog s pridom izkorišča.
Najbolj razgibanosti literarnozgo-dovinskega pouka, ko idejnost in kritičnost ter samostojno delo učencev prihajajo najbolj do izraza, koristijo seminarske ure. V naši pedagoški publicistiki doslej o takih urah ni bilo dosti go-
45
vora, najbrž zaradi tega, ker učni načrt za slovenski jezik iz leta 1955, ki je še sedaj veljaven, takih ur ne predpisuje, pač pa jih le priporoča, in še to le za splošnodružbene razmere določenega obdobja, ki jih v razredu obravnavata slavist in zgodovinar. Slovenski učni načrt prepušča vpeljavo posebnih semiinar-S'kih ur prihodnosti, ko naj bi se poikazalo, ali naj bi bile seminarske ure uvedene kot obvezen del v pouku materinščine ali ne. Menim, da je ta čas prišel, če ni že malo pozno. Vsa naša prizadevanja po reformi šolstva, s katero naj M se pouk na naših šalah približal življenju ter se idejno in miselno poglobil, nas silijo v to, da damo več poudarka tudi seminarskemu delu. Se posebej pa postaja ta stran pouka obvezna sedaj, ko smo staro maturo spremenili v zaključni izpit z domačo nalogo. To samostojno, že skoraj znanstveno delo dijakov pred končnim izpitom bi lahko pomenilo res velik koralk naprej v reformnem procesu našega srednjega šolstva, ko bi dijake vsa štiri leta na ta izdelek sistematično pripravljali. Tako pa dijakom nalagamo le težko in odgovorno delo in ti cesto ne vedo prav, kako bi se dela lotili in sploh, »kako se taki reči streže«, kot bi dejal Fran Levstik. K profesorjem siicer hodijo po nasvete, a sami nimajo nobenih izkušenj. Ne vedo, kaj je iskanje virov in kako je te treba uporabljati, kako se poslužujemo citatov, kakšna naj bi bila formalna in miselna zgradba naloge in podobno. Zato so mnoge domače naloge slabo izdelane, potoe miselnih ne^do-slednosti in kompoaicijskib -spodrsljajev. Jasno: dijak je v večini primerov prvič delal kaj takega in po tem prvem posk-usu naj bi ga ob zaključnem izpitu tudi ocenjevali! Dijaki se zavedajo težav, ki jih čakajo ipri izdelovanju te naloge, zato marsikdo ubere lažjo, a nedopustno pot. Nalogo od nekod prepiše aLi kupi, sestavi mu jo sorodnik ali znanec. Taki primeri so glede na število vsakoletnih kandidatov za zaključni izpit sicer redki, vendar pa nam morajo biti važno opozorilo za razmišljanje o smotrnosti spremenjene mature.
Da so priprave v času štiriletnega šolanja na to domače delo dijakov pomanjkljive, so ugotavljali tudi nekateri predsedniki izpitnih odborov pri zaključnem izpitu na slovenskih gimnazijah v šolskem letu 1959/60, torej na prvi preizkušnji tega izpita. Njihove izjave so 'bile objavljene v Naših razgledih z dne 9. julija 1960 in tam beremo med drugim naslednje: »To (namreč problem domače naloge) je seveda povezano z vrsto pedagoških problemov, ki jih bo treba povezovati z novimi sredstvi, ki naj nam omogočijo sistematično vzgojo takega dijaka, ki bo brez posebnih pretresov sposoben samostojno naipraviti tudi zadnji korak na tej stopnji, zaključni izpit. Gotovo ne na zadnjem mestu bo potrebno v vseh štirih letih široko razviti na primer določene primerne oblike seminan:-skega dela, in to verjetno ne le s predmetnim profesorjem, ampak tudi skupno z več profesorji sorodnih (predmetov.« Ali: »Toda neogibno potrebno bo marsikaj spremeniti tudi v delu in pouku v razredu, morda v zadnjih dveh razredih gimna-ziije, da bi bili učenci bolj usposobljeni za samo'3toj(no delo pri domači nalogi in samostojen nastop pri ustnem izpitu.« Ni nobenega razloga, da bi take sugestije odklanjali, zakaj pisali so jih ljudje s solidno izobrazbo in s širokim poznavanjem našega družbenega življenja.
Gotovo je torej, da bo pouku materinskega jezika oziroma pouku literarne zgodovine treba priključiti obvezno seminarsko delo. To terjajo od nas zahteve po učinkovitejših metodah v pooičevanju tega predmeta in ne nazadnje tudi zaključni izpit.
Kakšne naj bi bile metode seminarskega dela pri poufcu materinščine, da bi bile čimbolj uspešne in glede na zaključni izpit smotrne, je težko predpisovati. Mnogi prizadevni slavisti na naših srednjih šolah že sedaj v okviru rednih
46
učnih ur zahtevajo od dijakov, da jim pišejo referate, to""se pravi podrobnejša poročila o prebranih delih. Na osnovi referata se potem v razredu razvija razprava, s katero razred samostojno ocenjuje in dopolnjuje referat. Take ure so vedno uspešne, zakaj dijaki se tu vadijo v samostojnem nastopanju in izražanju misli, postajajo kritični ter spoznavajo, da le iz različnih mnenj rase drevo objektivne resnice. Literarna umetnina jim postaja bližja, razumljivejša, spoznavajo jo v vseh njenih estetskih in miselnoidejnih odtenkih. Ce pa razred pod profesorjevim vodstvom ocenjuje tudi referentov jezik, imajo take ure še eno korist več. Seveda pa so referati take vrste le korak k seminarskemu delu, kot ga zahteva od nas nova šola, so le preho^dna stopnja od nekoliko suhoparnega obravnavanja domačega čtiva k popolnejšim seminarskim oblikam. Tudi včasih slavisti referatom posvečamo premalo pozornosti. Ni dovolj, da je referat napravljen, treba je o njem in o objektu referentovega študija v razredu razpravljati, to pa tako, da bo dijaku, predvsem seveda avtorju domačega izdelka dovolj jasno, kje so dobre in kje slabe strani referata. Umestno je, če profesor že prej določi tudi koreferenta, ki bo na osnovi prejšnjega študija referat prvi samostojno ocenil in dopolnil. Ob takih prilikah, kot že rečeno, so mnenja dokaj različna in včasih burno razpravljanje potegne v svoj krog tudi najbolj pasivnega in za kulturna vprašanja preteklosti in sedanjosti najmanj vnetega dijaka. Zato je torej premalo, če profesor referat le prebere, korigira in oceni; treba ga je dati na razpravo. Morda je to važnejše kot izdelek sam po sebi.
Seminarsko delo, kot ga bo treba uvajati v prihodnje, pa se ne bo smelo gibati le v okviru prebranih literarnih tekstov, saj je izbira tem za zaključni izpit navadno zelo bogata in tu natančnejša poročila o posameznih knjigah niti ne prihajajo več v poštev. Ze v času šolanja naj bi se dijak naučil iskati tudi problemov in jih v seminarskih delih obravnavati. Problemske teme so sicer zahtevnejše in terjajo od dijaka več dela in več miselne zrelosti, a ob izdatnejši pomoči profesorja bodo dijaki kos tudi takim temam, vsaj v zadnjih dveh letnikih gimnazije. Koristi teh tem pa so nedvomno večje. Predvsem je tu referent vezan na mnogo več virov in najmanj, kar se more roditi iz vestnega zbiranja podatkov in zapisanih misli, je povečano obzorje. In če bi dijak ves nabrani material oblikoval v spretno kompilacijo, je napravil že precej. Saj navsezadnje od učenca na tej stopnji in tudi pri zaključnem izpitu ne moremo pričakovati, da bi se dokopaval do novih, lastnih spoznanj in nam odkrival nove resnice. Ce se bo torej že v času šolanja navadil iskati in obravnavati probleme iz literarne zgodovine lin iz sodobnih kultumih področij, mu bo to najboljša priprava za domačo nalogo zaključnega izpita, pa tudi razired kot aktivni avditorij bo ob takih temah vsestransko zorel.
Posetaio bi moral slavist pri seminarskem delu upoštevati teme iz našega sodobnega kulturnega življenja. Pri pouku materinščine na naših srednjih šolah je namreč še vedno preveč historicizma. Slavist dostikrat jemlje pouk književnosti preveč kot zgodovinski pregled in premalo kot večno človekovo težnjo po lepoti, resnici in pravici ter po izpovedovanju sebe in širše skupine ljudi. Ta težnja pa je še kako živa tudi danes ter se uresničuje bogato in široko. Zato ni prav, če profesor materinščine pri obravnavanju literarne zgodovine v zadnjem letniku zaključi z začetkom ali s koncem druge svetovne vojne, ker se pač tam zgodovina kot veda neha, naša sodobna kulturna vprašanja, ki so tako zanimiva Ln vredna obravnavanja, pa prepušča dijakom, naj jih rešujejo, kot vedo in znajo. Zavedati se moramo, da naše dijaštvo precej bere in da v odnosu do sodobnih kulturnih problemov doma in v svetu ni tako ravnodušno, kot se nam
47i
včasih zdi. Ce pa bo slavist v razredu znal vzbuditi zajrtimänje za to pestro in široko problematiko, bo ravnodušnost, kolikor je pač je, odpadla. Pouk bo postal zanimiv in sodoben. Profesor, ki se temu izobrazbenemu področju iz-ogiblje, vzbuja pri dijakih vtis konservativnega, neživljenjskega človeka in spo--štovanje je hitro pri kraju. Res je včasih težko, ker za obravnavanje sodobnih kulturnih vprašanj ni kaj zbranega vzeti v roke, a spreten profesor si bo tu lahko učinkovito pomagal s seminarskim delom. Naj iščejo in zbirajo dijaiki sami, profesor jih bo kot izkušen in razgledan tovariš le usmerjal, jim pomagal in svetoval. Za profesorja mcj-erinščine je poučen tale primer: dijak lia neki slovenski gimnaziji je vseskozi kazal veliko zanimanje za književnost, a za domačo nalogo zaključnega izpita si ni izbral Mterarniozgodovinske teme, pač pa problem iz najnovejše ameriške književnosti.-Tema se je glasila: Primerjalna študija — Malier; Goli in mrtvi, Shaw; Mladi levi, Jones: Od tod do večnosti. O teh stvareh v šoli najbrž ni dosti slišal, napravil pa je odlično nalogo. Ali ni ta mladi fant prerasel naš učni načrt, naša izobrazbena prizadevanja in nam samim pokazal pot, pio kateri naj hodimo?
Moižnosti za izbiranje literarnih tem pri seminarskem delu so torej številne. Seveda naj bi teme izbirali dijaki sami, kot jih izbirajo sami tudi pri zaključnem izpitu, profesiOT naj jim le svetuje ali pa naj jim daje na razpolago okvirni seznam tem, da jih bo s tem usmerjal.
Vprašanje je, koliko bo profesor slavist pri seminarskem delu prehajal tudi na druga učnovzgojna področja. Ce naj bi bili seminarji poleg drugega tudi priprava na domači izdelek zaključnega izpita, potem bi bilo seveda logično, da bi se dijaki v času šolanja vadili ne samo v obravnavanju literamozgo'dovinskih in splošnokulturnih vprašanj, ampak naj bi se na enak način iziobraževali in na zaključni izpit pripravljali tudi pri drugih predmetih. Vendar pa je jasno, da to ni več naloga slavista, saj bo ta že dovolj obremenjen pri seminarskem delu materinščine, za katerega se bo mioral temeljito pripravljati. Menim, da j.e čisto stvar učnih kolektivov, kako boido 'koordinirali pripravljanje za zaMjučni izpit, menim pa tudi, da gre pri seminarskem delu kot pripravi za ta izpit oziroma domačo nalogo predvsem za delo'vno metodo, ki se pa pri izdelkih iz različnih učnih področij bistveno ne razlikuje. Torej bo slavist z dobro organiziranimi seminarji posredno pripravljal dijake tudi na izdelovanje drugovrstnih nalog.
Nova 'Oblika zaključnega izpita, ki nam v srednji šoli narekuje poglobljeno semi'narsko delo, pa pedagoga slavista opozarja še na nöko važno dolžnost. To je jezikovna vzgoja. Mnoga poročila o zaključnih izpitih, med drugim tudi že omenjena poro'öila izpitnih predsednikov z dne 9. julija 1960 v Naših razgledih, ugotavljajo, da je ena najšibkejših točk pri naših gimnazijskih absolventih pisme-no izražanje, ki je 'komaj na p'Ovprecni ravni. Brez dvo'ma je tudi naš čas v svojem hitrem temp'U tak, da prizadevanju za lepo in pravilno izražanje ni naiM'O'njen. V miselnosti današnjega, p'ovprecnega človeka je skrb za jezik kaj malo potreben atribut vsakiodnevnih skrbi in teženj po pridobivanju materialnih dobrin. Ta miselnost je zavalovila tudi v šole in slavist ima polne roke dela, če hoče med profesorji in dijaki obdržati neki nivo jezikovne kulture. Čeprav je pri nas nacionalno vprašanje v glavnem rešeno, pa vendarle preveč pozabljamo, da je materin jezik s knjizevnoistj'O najvidnejša manifestacijia naše nacionalnosti in tista naša skupna vredno)ta, za 'katero je v preteklosti in polpreteklosti padlo toliko žrtev. Najbrž je vzrokov za pešajočo jezikovno kulturo v šolah več; zato pa je slavisitova naloga tem težja, zakaj boriti se za lep jezik pomeni danes že skoraj toliko kot boriti se proti modemi, utrjeni miselnosti. Težko je
48
predpisovati metode in siisteme, po katerih naj bi se ravnal profesor materin- j ščine, da bi bila njegova jezikovna vzgoja čimbolj uspešna; važno je predvsem i to, da slavist v svojih dijakih zna vzbudiiti jezikovni čut, to se pravi sposobnost \ jezikovnega mišljenja, da je stalno pozoren na izražanje dijakov in da pred- h vsem ob njihovih pismenih izdelkih utrjuje njihovo jezikovno znanje. Rezultati se bo gotovo začel kazati in pismeni izdelki zaključnega izpita naj bi bili zadnja \ in odločilna preizkušnja dijakovega jezikovnega znanja. j
Kakšno pa naj bo slavistovo jezikovno delo pri zaključnem izpitu samem? \ Domača naloga ne more biti zrcalo kandidatove jezikovne kulture, ker ima kan- ; didat, preden izroči nalogo, možnost, da jo da v korekturo strokovnjallcu. Kljub ; temu pa so mnoge od teh nalog pisane v slabem, površnem jeziku in nejasnem, ; nerodnem slogu. Ce je sedaj tema naloge vzeta z literarnega področja, jo bo ; dobil v roke slavist in bo brez dvoma ocenjeval tudi jezik. Ce pa naloga obrav- i nava, recimo, tehnično področje, bo korektor le malo ali pa sploh ne bo pazil \ na izražanje. Glavno ali edino mu bo vsebinska plat naloge. Ali nismo v tem , nekoliko nedosledni? Preveč bi bilo zahtevati od slavista, da bi jezikovno pre- : gledal vse domače naloge in jih s tega vidika ocenil, zato nam ne ostane drugo, • kot da skušamo profesorje ostalih strok pripraviti do tega, da tudi oni po svojih : zmožnostih razsojajo o izraznih sposobnostih dijakov ter pri ocenah domačih nalog upoštevajo tudi jezikovno poidoibo izdelka. Bolj kot naloga, narejena doma, ] pa priča o kandidatovi jezikovni zrelosti naloga, pisana pred izpitno komisijo. Čeprav v pravilniku o zaključnem izpitu ni govora o tem, da naj bi bila to naloga 1 iz materinščine, pa se v praksi ta del zaključnega izpita vendarle približuje \ tradicionalni maturitetni nalogi iz domačega jezika. Res je. V tej nalogi naj bi : dijak predvsem pokazal, koliko ima materin jezik v oblasti. Dogaja se namreč, ; da kandidat v domači nalogi obravnava tehnično temo, za klavzurno nalogo, \ če naj jo tako imenujemo, si spet izbere temo, ki je najbližja tehniki, in tako j je lahko razgledanost v tej vedi pokazal v obeh primerih. Ce pa je njegov jezik i slab, mu ocenjevalna komisija to nekako spregleda, češ vsebina je vendarle i dobra. To se pravi, da je kandidat pri zaključnem izpitu pokazal izrazito eno- j stransko usmerjenost in potemtakem dokaj problematično zrelost. Slavist kot j član izpitnega odbora se bo moral vztrajno boriti za primerno veljavo jezikov- \ nega aspekta pri ocenjevanju teh nalog, če naj bo presojanje kandidata pri I zadnji preizkušnji vsestransko in objektivno.
O vrednosti in smotrnosti nove mature je bilo pri nas že mnogo govora, i slišali smo že dosti mnenj in predlogov za spremembo. Od vsega tega pa bo nam \ slavistom gotovo najbolj simpatična sugestija, naj bi zaključni izpit obvezno obsegal tudi materinščino ali vsaj jezikovni del tega predmeita. Nemara to res ne bi bilo odveč. V članku o novi maturi iz Sodobne pedagogike št. 3—4, i leto 1961 pa avtor Stanko Uršič predlaga, da naj bi bil kandidat na zaključnem ' izpitu odklonjen do naslednjega izpitnega roka že v primeru, če je njegova^ pismena naloga zaradi slabega izražanja ocenjena z zadostno oceno. Ostra, ne- i koliko pretirana zahteva, a morda bi bilo vseeno dobro rzmišljati o njej. Stara ; matura je bila v jezikovnem pogledu zahtevnejša kot pa današnji zaključni izpit. ] Vendar pa kaže, da se naši pedagoški in javni delavci močno nagibajo k po- \ ostrenim kriterijem v vrednotenju jezikovne in izrazne sposobnosti dijakov. In > to je tudi prav, zakaj pravilen, lep in uglajen jezik je tudi danes kljub vsemu*; najvidnejša in najbolj vsakodnevna odlika izobraženega človeka. '
49
Ocene, poročila, zapiski
PURIZEM IN PRAVNIŠKI JEZIK
(Nadaljevanje in konec)
Poznamo čedno vrsto izrazoslovnih sestavljenk, ki se jim prilega le pridevniško določilo razpraven, medtem'ko bi pridevnik obravnaven tu zvenel prisiljeno. Govorimo zgolj o razpravnem jeziku, zakaj če bi govorili o obravnavnem jeziku, bi nastal dvom, ali ne gre morda za način formalnega izražanja pred sodnikom, kakor je bilo v Rimu, kjer je pretor obravnaval le po določenili obravnavnih formulah. Ce bi rekli obravnavna soba, bi to pomenilo sobo, v kateri se vršijo zgolj sodni naroki, medtem ko oznaka razpravna soba pove, da gre za prostor, v katerem so različni sestanki, posveti in pretresi (cf. konferenčna soba). In kako naj imenujemo po slovensko die Verhandlungs-maxime? Za ta pojem pride v poštev edino termin razpravna maksima, saj je samo ta izraz nasprotje 'obravnavni maksimi, ki se kot termin sicer res ne rabi, a je možna oznaka za pravdopravno dejavnost sodnika, ki deluje po svoji spodbudi brez pravdnih predlogov strank. Ce je pravdni postopek popolnoma ali deloma pismen, to se pravi, če vlagajo pravdne stranke svoje spise in predloge pismeno, tedaj se pač ne more reči, da sodnik pismeno obravnava s strankami, pač pa se lahko reče, da razpravlja s strankami samo pismeno. Sodilo, o katerem govorimo, nujno sili izrazoslovca k izključni rabi terminov, ki so determinirani s pridevnikom razpraven, zlasti terminov: dnevi, spisi, predlogi, zapisniki, poročevalci ipd. Ali je bilo res treba od mrtvih zbuditi toliko izrazoslovnih vprašanj, ki so mirno počivala skoraj sto let?
Upoštevajoč dejstvo, da je najnovejša kazenska zakonodaja kot izključno uveljavila besede, izpeljane iz termina obravnava, smo zaradi prepotrebne stalnosti pravnega izrazoslovja za to, da pri tem ostane, ker termin obravnava dobro ustreza procesni dejavnosti sodnika, ki po uradni dolžnosti ugotavlja dejanska stanja, za katera potem uporabi zakonske predpise. Pojem obravnava je dejansko blizek tistemu, kar je bistveno pri inkvizicijskem postopku, tak pa je kazenski postopek po svoji veliki večini. Toda menimo, da je besede, tvorjene na osnovi termina obravnava, treba strogo omejiti na področje kazenskega prava. Civilnemu pravdnemu postopku so potrebni izrazi, ki izhajajo iz termina razprava, katerega neslovenski izvor je že zdavnaj popolnoma zabrisan. Potrebnost takih izrazov je razvidna ob glagolu razpravljati, ki edini ustrezno izraža pravno dejavnost strank pred pravdnim sodnikom. Glagol obravnavati je za ta namen neustrezen, ker bi dejansko pomenil ravnanje (das Ebnen), to je pravdno dejavnost, ki jo dandanes izražamo z glagolom poravnavati. Pravdni sodnik sicer res tudi poravnava stranke, toda njegova zakonita dolžnost je kontradiktorno razpravljati z njimi, kolikor ga pač k temu pozovejo stranke same.
Slednjič je tu še en razlog. Sedanja ustna razprava sicer ni več ustna sporna razprava, ker je v veliki meri usvojeno načelo pismenosti, toda ostala je isto, kar je bila, naprava pravdopravne ustnosti. Njeno nasprotje je pismena razprava. To pa je pojem, ki oznake pismena obravnava ne pienese, ker je le-ta contradictio in adjecto, a tudi kot izraz ni točna, saj sodnik ne obravnava, marveč samo razpravlja s pravdnimi strankami, ki vlagajo pismene predloge.
6. Ublažiti in umiliti. Nadaljnji primer skrbi za »čistost« jezika je glagol ublažiti, ki se je proti njemu izrekel Piavnili 1958, 388, češ da se ga ie treba ogibati in rabiti samo glagol umiliti (omiliti je očiten lapsus). Na splošno veljata glagola ublažiti in umiliti za soznačni besedi, toda pravno izrazoslovje ne more pogrešati ne tega ne onega glagola.
Osnova glagola blažiti in njegovih izpeljank je pridevnik blag (izpeljanke so blažen, blaženost, blaženstvo, blaženec, blažitelj, blažiteljica, blažilo, blažilen, blažilnost; SP 1950, 96). Razen tega so sestavljenke z blago- (blagodejen, blagodušen, blagoglasen, blagohoten itd.) Pridevnik blag ni tuja, ampak pristna domača beseda. V pravu se srečujemo z izrazom blagopravnost (die Billigkeit, aeguitas), za katerega ima Andrej Recelj (1582) na področju gorskega prava izviren termin spodobščina, za razliko od ostre pravde, das peinUche Verfahren (Zapovedni list iz leta 15^0). Gre za uporabo blažjega prava, ki individualizira kazen (ius aeguum) v nasprotju s strogim pravom (ius strictum). Načelo blagopravnosti je v tem, da je sodnik pooblaščen izreči blago kazen namesto predpisane stroge kazni.
Bistvo blagopravnosti potemtakem ni v tem, da se izrečena kazen umili, marveč
50
v tem, da se izreče druga, blažja kazen namesto redne strožje kazni. Ivan Babnik v svoji Pravni terminologiji tega ni upošteval, temveč je prevedel term'n aequitas zelo ohlapno 2 besedama primernost in pravičnost. Ta pomanjkljivost slovenskega pravnega izrazoslovja je postala sčasoma zelo neprijetna.
Na srečo je SP 1950, 827, ohranil glagol ublažiti in njegove izpeljanke (ublažen, ublažitev, ublaževati, ublaževanje, ublužilen). Pleteršnik II, 706, netočno prevaja ublažiti z mildern, besänftigen, mild stimmen, torej lat. mitigare, placare, lenire, kar pomeni umiliti. Toda Pleteršnik je vedel, da gre za izviren slovenski novoknjižni razvoj, in glagola ublažiti ni označil za izposojenko.
Našim slovarjem ni znano sodilo, da blaga kazen nadomešča strogo zakonsko kazen, mila kazen pa da je konkretno odrejena kazen, ki je v mejah zadevnih sankcijskih določb umiljena, to se pravi zmanjšana ali kako drugače olajšana. Le sodnik more kazen ublažiti, to se pravi izreči ob danih pogojih drugo, blažjo kazen namesto redne stroge kazni, ki jo določa zakon, seveda pa je tudi pooblaščen kazen, ki jo je določil, zaradi važnih olajševalnih okolnosti umiliti. Umiliti pn je mogoče tudi pravnomočno kazen v stadiju njenega izvrševanja, kolikor so za to, n. pr. za pogojni odpust in druge olajšave, pooblaščeni organi, ki jim je poverjena kazenska izvršitev. Takih umilitev je dolga vrsta, vse pa so pojmovno daleč od ublaževanja kazni, ki je prerogativa sodečih sodnikov.
Pridevniku mil (SP 1950, 356) pripisuje Pleteršnik (I, 581) troje pomenov, od katerih je za naš predmet važen zgolj prvi, ki se nepričakovano glasi barmherzig, gnädig, misericors, lenis, To je menda zapeljalo Ivana Babnika, da je termin die milde Strafe (st. 447) napačno opredelil za milostno, namesto pravilno za milo kazen.
Nesprejemljiv je nasvet, da naj opustimo glagol ublažiti kot pravnikom nepotrebno besedo, češ da je edino uporaben glagol umiliti. Razločevanje pojmov blaženje kazni in miljenje kazni je na področju kazenskega prava osnovne važnosti. Stvar pa ne zadeva samo pravnega izrazoslovja, ampak je pomembna tudi za knjižno slovenščino nasploh, saj bi bila brez potrebe oropana pristne slovenske besede, ki je živa in splošno razširjena.
7. Usposobiti (se), izučiti (se) in izuriti (se). PravnUi 1958, 388, je sprožil vprašanje, ali ria bi kazalo opustiti glagol usposobiti (se) in ga nadomestiti z domačima izučiti (se) in izuriti (se). 2e Ivan Babnik je sprejel v svojo Pravno terminologijo splošni termin befähigen = usposobiti oziroma qualifiziert sein = usposobljen biti, izrazov izučiti (se) in izuriti (se) pa ni upošteval, ker jih je očitno imel za besedi, ki s pravnim izrazoslovjem nimata zveze. Besede, kot so ausbilden, auslernen, ausstudieren, geübt machen, einüben ipd., zaman iščemo v Babnikovi terminologiji. Ivan Babnik je dobro čutil, da gre v tem primeru za izraze splošnega besedišča, ne pa za vprašanje znanstvenega izrazoslovja.
Glagol usposobiti je zabeležil tudi Plet. II, 734, hkrati z izpeljankami usposobilo, usposobitev, usposobljenost in usposoblj^nje. Navedene so kot besede, ki jih rabijo Cigale, Državni zakonik in nova književnost. Anton Bartel ima glagole sposobiti, usposobiti in usposabljati, pridevnik usposobljen ter samostalnike usposobljenost, sposobnost, usposobitev, izpit usposobljenosti, sposobnostni izpit. Tudi SP 1950, 316, navaja za pojem kvalificirati usposobiti, oceniti, dalje ima samostalnike sposobnost, usposobljenost, ocena, ter posebej (str. 839) še glagol usposobiti (koga, se) in izpeljanke usposobljen, usposobljenost, usposobljenosten (usposobljenostni izpit), usposobitev, usposob-Ijenec, usposöbljenka in usposobljenje. Spričo takega stanja stvari ni mogoče razumeti, zakaj bi se morali glagolu usposobiti odpovedati.
Glagoloma izučiti (se) in izuriti (se) se sploh ne bi dala podeliti veljava tako absolutno abstraktnega pomena, kakršnega imajo prej navedeni glagol usposobiti in izpeljanke. Termin usposobljenost ima splošen pomen. Zato se usposobljenostni izpit, ki je vseskozi v rabi, niti slovniško niti izrazoslovno ne more nadomestiti s kakim izuče-nostnim ali izurjenostnim izpitom. Tudi glagolnika izučenje (die Erlernung, ediscere) in Izurjenje (die Ausbildung, excolere) nimata take prožnosti. Vrh tega dovoljuje dovršnik usposobiti tvorbo nedovršnika usposabljati, medtem ko bi izražal nedovršnik izučevati zgolj trajnost dejanja, nedovršnik izurjevati pa bi bil neroden neologizem z isto hibo, saj bi pomenil to, kar izražajo glagoli uriti, vaditi in vežbati.
Navedli smo nekoliko, vendar dovolj razlogov, ki govorijo v prilog nadaljnji rabi glagola usposobiti in njegovih izpeljank*.
* Op. uredništva: Prepričani smo, da tudi brez navajanja razlogov ne bi bilo mogoče s predpisom ali priporočilom ukinjati besede, ki so že desetletja last živega knjižnega jezika.
51
8. Zaščita in varstvo.' Čudna usoda se piše v zadnjem času besedi zaščita, ki jo imajo za našemu izrazoslovju nepotrebno srbohrvatsko izposojenko, češ da izraža prav isto kot domača beseda varstvo (Pravnili 1958, 388). Toda na indeks so postavili izraz, ki je potreben ne le pravnemu izrazoslovju, temveč tudi knjižni slovenščini naspioh.
Glagol ščititi je pristna domača beseda, ki je bila le nekaj časa pozabljena (Anton Breznik, Slovanslie besede v slovenščini, 1909, 28). Pri izpeljanki zaščita potemtakem ni govora o posodi. Plet. II, 883, jo je izrecno potrdil in od njega jo je vzel Anton Bartel. Z vsemi njenimi nadaljnjimi izpeljankami jo je priznal tudi SP 1950, 900.
Prav tako velika zmota je v trditvi, da sta pravna pojma zaščita in varstvo istovetna in da zato termin zaščita ni potreben. Strokovni izraz zaščita pomeni pravno, lahko bi se reklo načelno ali teoretično zavarovanje, der Schutz (Schirm), praesidium (patri-monium), medtem ko se nanaša izraz varstvo, die Obhut, tutela, na pojem dejanske, praktične varstvene skrbi za človeka ali stvar, ki je predmet varovanja. Zakoni, oblastva, sodniki in pravni zastopniki vseh vrst nudijo državljanom zaščito njihovih pravic, ne nudijo jim pa osebnega varstva, ker skrb za varstvo ščitencev ne sodi v njihovo pristojnost. Zgodovina uči, da fevdalni gospodarji in njihovi organi niso dajali podlož-nikom varstva, temveč zaščito. Dolžnost sodno pooblaščenega varuha pa je, da daje svojemu varovancu varstvo tako, kakor mu ga nalagata zakon in varstvena oblast, ki sama varovancem seveda ne moreta nuditi varstva, marveč le pravno zaščito. Razlikujemo socialno varstvo, kolikor gre za varstvo ljudi, ki niso samopravni in potrebujejo osebno oskrbo, od socialne zaščite, kolikor gre za zavarovanje drugih interesov zaščitenih ljudi, zlasti za upravo njihovega premoženja brez čuvanja njihovih osebnosti. In celo kadar gre za varnostne naprave zaradi varstva delavcev pri strojih in v tovarniških prostorih, govorimo o zaščiti zdravja, telesa in življenja, o osebni zaščiti pri delu in o zaščitnih ukrepih, n. pr. o zaščiti pri delu z radioaktivnimi izotopi. Skratka, o varstvu v tehničnem smislu govorimo le tedaj, kadar je predmet skrbi čuvanje osebe, če pa ne gre za tako čuvanje, obstoji le dolžnost, nuditi zaščito, pa najsi je ogrožena tudi osebna varnost ljudi.
Strokovni izraz zaščita je poleg termina varstvo znanstvenemu izrazoslovju neogibno potreben, ker je nenadomestljiv in ustaljen. Nasprotna trditev nekaterih puristov je strokovno in jezikovno neutemeljena.
9. Slilepna beseda. Bralcu smo predočili nekaj ekstemporiranih primerov prizadevanja, da se po mnogih letih mirne rabe odpove slovensko gostoljubje nekaterim domačim besedam, zlasti pa mnogim dodobra udomačenim slovanskim izposojenkam. Določeno število srbohrvatskih terminov v slovenskem znanstvenem jeziku je naravna posledica sosedstva z deželo, ki je bila v izrazoslovnem oziru v marsičem pred slovenščino. Lahko bi navedli še več drugih, v tej študiji neobravnavanih primerov. O pojmovnem razločevanju glagolov odgovarjati in ustrezati na primer je bilo zaradi odklonilnega stališča urednikov SP 1950, 448, ki so kratko in malo zavrgli srbohrvatsko izposojenko odgovarjati, že dosti razpravljanja v JiS V, 93 in 156, ter je zadeva dognana tako, da se ta glagol spet rabi za izražanje in opis nepravšnje primerjave soodnosnosti v prostoru in času. Na zahtevo nekaterih drugih jezikoslovcev se zadnji čas v slovenščini vedno bolj opušča srbohrvatska izposojenka imovina, čeprav je ta beseda s svojimi izpeljankami vred od leta 1880 (Cigaletova Terminologija) potrjena in priznana tako od leksikografov kakor tudi od pisateljev (Fran Levstik je celo skoval novinko imovnik, der Besitzer, possessor). Zdaj beremo že na vseh področjih slovenske književnosti o »premoženju<, ki da je mestno, komorno, deželno, državno, skupno, občinsko, javno in obče, pa o premoženju, ki da je pravna oseba, ter o premoženjski plati pravnih ustanov in o premoženjskih kaznih. Ce smo se pod vplivom priznanih pojmov premožen in premožnost morali končno vdati rabi kalka pre-m.oženje = Ver-mogen, pa moramo to besedo in njene izpeljanke vsekakor omejiti na pojem zasebne imovine (Privatgut, bona), kakor smisel besede jasno zahteva, nikakor pa ne smemo besed imovina in imovinski nadomeščati v znanstvenem izrazoslovju z besedama premoženje in premoženjski, kadar gre za pojme, ki niso s področja ožjega zasebnega prava, n. pr. za pojme pravo, davek, gospodarstvo, interes, kazen, osnova, popis, predmet, pregled, prenos in prenosnina, razmere, Btan, vprašanje, zmožnost ipd.
Podobne že popolnoma usvojene srbohrvatsko novinke zamenjujejo nekateri naši strokovni in jezikovni uredniki brez predhodnega anketiranja le prečestokrat s takimi domačimi besedami, ki niti po duhu niti po obliki zdaleč niso tolikanj ustrezne kakor dosedanji strokovni izrazi, ki so se docela obnesli. Takšno prizadevanje more dobiti
* Pričujoča študija je bila napisana prej, kalcor je Boris UrbanCiC v JiS VI, 243 si., obsodil opuščanje ustaljenih izrazov: socialno skrbstvo, zdravstvena zaščita in otroško varstvo.
52
celo značaj zoprnosti, če privede do tega, da se spravi slovenščina ob diferencirane pojme tako, da bi morali poslej rabiti samo en termin za dva različna pojma. Čistilcem jezika, ki ne spoštujejo zlatega reka quieta non movere, kličemo v spomin svarilo Antona Bajca (JiS V, 134), da se mora gledati na vprašanje slovanskih izposojenk celotno, ne pa posamezne izmed njih trgati iz vrste in jih neupravičeno postavljati na-sramotni oder. or. France Gorili
MONOGRAFIJA O SLOVANSKEM PREPORODU
(Frank Wollman, Slovanslvi v jazykové Uterarn'im obrozeni u Slovanu, Spisy Filo-sofické fakulty v Brne, čislo 52, Statni pedagogické nakladatelstvi. Praha 1958. 244 str.).
Slovanska primerjalna literarna zgodovina se je spet obogatila s pomembno knjigo. Profesor Frank Wollman je napisal delo o tem, kakšno vlogo je imela slovanska ideja v oblikovanju knjižnega jezika pri posameznih slovanskih narodih. Z delom o jezikovno-literarnem prerodu Slovanov je monografsko obdelal predvsem eno svojih tez, ki jo je že večkrat izrazil v dosedanjem delu. Doktor filozofije in profesor slovanskih književnosti je namreč najbolj izdelana osebnost češke znanosti, ki ima za sabo nena^ vadno bogato življenjsko delo. Sam je ustvarjalec pesmi in zgodovinskih dram ter odličen organizator znanstvenega dela. Za ljudsko poezijo je pokazal veliko zanimanje že 1928 v knjigi Slovesnost Slovanu, v kateri je — prvi v CŠR — obravnaval to področje. Za tem je sledila vrsta monografskih študij s področja slovanskih literatur, v katerih je obdelal srbsko in hrvatsko, bolgarsko in slovensko dramatiko ter analizi dodal posebno sintetično delo Dramatika slovanského jihu (1930). Kot eden najveljavnejših slovanskih komparativistov je pred Dimitrijem Ciževskim podal teoretske temelje svoje vede, ki še danes v celoti veljajo. V polemičnem zagovoru zoper Konrada Bittnerja je 1936 v Brnu izdal knjižico K methodologii srovnavaci slovesnosti slovanske, v kateri zagovarja tezo o kontinuiteti slovanske kulture. Z novimi vidiki pa je podprl in uveljavil slovansko primerjalno vedo 1948, ko se je v delu Duch a celistvost slovanske slovesnosti (Obrysy slovanstva, str. 168—224) lotil problematike primerjanja slovanskih literatur.
Profesor Wollman se je v delu Slovanstvi v jazykové literarnim obrozeni u Slovanu lotil geneze slovanske literarne vzajemnosti, se pravi, medslovanske književne fluktuacije, izmenjave vrednot, ki se začenja v cerkveno slovanskem obdobiu ter nadaljuje v konvergencah in divergencah slovanskega razvoja v teku časa do izoblikovanja modernih narodov in narodne zavesti sredi preteklega stoletja. Zato je — časovno vzetd — predmet te knjige v slovanskih stikih med 1750 in 1848. Ti letnici pa veljata za Slovane, ki so bili pod Avstrijo in Ogrsko, ter za Poljake, medtem ko je za Bolgarijo in Makedonijo analogni čas razpet med 1808 in 1878. Profesor Wollman se je s temi problemi že prej obširneje ukvarjal na več mestih, predvsem pa v študijah: Jose! Dobrovsky a jazykové literarni obrozeni u Slovanu, Sbornik praci Filos. lak. brnénské univ. 3 (1955), Dl; Pfedchudci Dobrovského, Slavia 22 (1953); Lidovd slovesnost v jazykové literarnim obrozeni Slovanu, Slavia 25 (1956) in Nékteré projevy vedami sounaležitosti a součin-nosti slovanske humanisticko-baroknilio razu, Slavia 26 (1957).
Ideološko jedro je profesorju WoUmanu znana KoUarjeva razprava o slovanski vzajemnosti, ki je v nemščini izšla 1837, v češčini 1853, a bila s programatskim člankom napovedana že 1836. Zato mu je temeljna naloga, pregledati, kakšni odnosi so vladali pred 1750 med slovanskimi deželami na kulturnem področju, ugotoviti idejne tokove XVIII. stoletja, ki so se spojili s Kollarjevo zamislijo ali pa izginili v pesku, in precizirati vplivno območje ter širino literarne vzajemnosti v drugih deželah slovanske Evrope pred 1848. letom.
Temeljna postavka profesorja Wollmana je torej sledenje potem in ciljem, po katerih so se ustvarjali narodni književni jeziki. Pri tem vedno izhaja iz zgodovinskih dejstev, ki mu ne dovoljujejo samovolje ali neresničnih predpostavk. Z dialektično-materialistično metodo je razbil objektivistično-pozitivistične premise in postavke ter pokazal na zapleteno problematiko razvoja narodnostne ideje in na vznik naroda v ne-zaustavljivih razrednih bojih. Umetniško ustvarjanje razlaga kot transformacijo odra-žanja zgodovinske resničnosti v jezikovno-predmetnih formah, ki se da razložiti samo iz politično-socialnih podstav. V tem vidi izhodišče vseh odvisnosti v tako imenovanem medslovanskem mišljenju in s tem razlaga tokove umetniške tvornosti z njeno medslo-vansko fluktuacijo kakor tudi izmenjavo kulturnih pridobitev, idejno-stilno prežemanje in vzajemnost. Ta misel pa hkrati govori, da ni nekakšnega posebnega, zaprtega »slovan-
53
skega sveta«, marveč da gre samo ali za tesnejši ali za ožji splet odnosov, ki jih ne smemo odtrgavati od njihovih gospodarsko-družbenih osnov, od razrednega in narodnega ter s tem od občega, mednarodnega razvoja.
Po prepričljivem dokazovanju profesorja Wollmana pred prerodom ni mogoče .govoriti o zavestni ideji slovanske skupnosti. Sicer avtor govori v prvih poglavjih o treh kulturno-zgodovinskih pojavih, ki so takšno idejo utegnili buditi, a so vendar samo pripravljajoče stopnje, ki oplajajo slovansko zavest in vodijo k velikim dejanjem med XVIII. in XIX. stoletjem. Takšni pojavi so bili:
a) starocerkvenoslovanski jezik, ki je bil do XVII. stoletja osnova pisanih jezikov pri pravoslavnih Slovanih;
b) husitstvo in njegove inačice (n. pr. moravski bratje), ki prinaša v slovanski razvoj ideologijo humanitete, na katero se opira predvsem preporodna dejavnost protestantskih Cehov;
c) ideja panslavizma, ki jo spočne XVII. stoletj^e z J. Križaničem in se v različnih modifikacijah izzivi v hrvaški koncepciji Ljudevita Gaja (ilirizem).
Prva poglavja drugega dela (55—133) vodijo k osrčju Wollmanove knjige, ki ga je naslovil Slovanstvi v jazykove liierdTnim obiozeni u nas. V njih se podrobno ukvarja s prvimi znanstvenimi slovnicami, riše pojmovanje Lomonosova o medsebojni odvisnosti med jezikom in folkloro, razpravlja o Dobnerjevem konceptu slovanskega patriotizma, ki se v poljski inačici imenuje ljubezen do slovanske domovine. Potem ko razčleni Do-brovskega, obravnava pomen poljskih in ukrajinskih družb Cirila in Metoda, ki so izdelale program vseslovanske federacije. Odločilna vloga pa je bila prihranjena Cehom in Slovakom. Protestantska Slovaška je rodila Kollarja in Šafarika. Genetično premlevanje nastanka in razvoja njune ideologije je profesorju Wollmanu odkrilo tragično usodo in osebno bolečino obeh ideologov, ko jima je mlajši prijatelj L. Štur zrušil vse načrte o kulturni združitvi z ustanovitvijo novega književnega jezika — slovaščins. Isti principi avtonomnosti in kulturne tradicije so razcepili tudi Južne Slovane, s čimer je profesor Wollman svoj pregled zaključil. V njem so zarisani duševni profili slovanskih preporoditeljev z veščino in toploto, ki je redka v znanstvenem delu. Postave Dobrov-skega, Gunduliča, Kollarja, Kochanowskega, Karadžiča, Kopitarja, Križaniča, Lomonosova, Prešerna, Šafarika in Štura so predstavljene s komparativno metodo v njihovih skupnih in razločevalnih posebnostih. Izsledki in osvetlitve so novi, tehtni in dokazani z gradivom. Profesor Wollman na neštetih mestih posega z roko strokovnjaka v slovensko književnost. Tudi tu so njegove ugotovitve (n. pr. o brižinskih spomenikih ali o Kopitarju) za slovensko znanost o književnosti dragocene in jih bo treba upoštevati v naših raziskavah.
Toda to so Wollmanu samo vnanji dogodki, ki jim je treba najti še notranjo vsebino. Zasledovanje slovanskih preporodnh teženj na področju literarnega jezika ter njegove vloge v ustvarjanju knjižnih jezikov in literatur je pokazalo, da se slovanska ideja najprej druži s politično-socialno naperjenostjo in je kot taka pomembna idejno-emocionalna sestavina umetniških del. Razredni faktorji drobe humanistično-baročno predstavo o slovanstvu in zato profesor Wollman v danem obsegu v glavnem zasleduje odnose tega slovanstva v politično-socialnem procesu, njegovo mesto v družbenih strukturah in šele potem gleda njegov odsev v jeziku in v književnosti.
Literarna vzajemnost, ki se je pojavljala že v starejših obdobjih slovanske kulture, je v razsvetljenstvu in preporodu postala zavestna in programska. Toda že od vsega začetka je v njej večja odvisnost od umetniške ljudske tvornosti kakor pri drugih evropskih narodih. Dokazi za to so v vseh pismenih jezikih in literaturah novodobnih slovanskih narodov: v književnosti se najprej uresničujeta ljudski jezik in ljudska umetniška tvornost. Iz tega ne izhaja samo organična zveza med umetno in ljudsko ustvarjalnostjo v posameznih slovanskih književnostih, marveč prav tako odvisnost slovanskih književnosti od osnov ljudske umetnosti, ki v preporodu in še dolgo kasneje ni razdeljena niti s političnimi mejami niti ni zakoličena z obsegom knjižnega jezika.
Iz takšnega odnosa nasproti književni ljudski tvornosti izvira narodna in socialno osvoboditeljska tendenca, ki spaja slovanska ljudstva v boju zoper tlačanski red. Celo področje preporodne tematike služi temu predelu; v osnovi preporodna tematika ne more biti drugačna kakor napredna. Odtod nastopajoča liberalna buržoazija služi in mora služiti ciljem osvobajajočega se ljudstva, v katerem ima prirodrtega zaveznika zoper fevdalni red.
Narodna in socialno osvoboditelj ska tendenca je v večini slovanskih literatur v času preporoda prevladujoča lastnost. Toda tudi v tem obdobju ta lastnost ni edina; literatura bi ne bila literatura, to je umetniško delo, ko ne bi imela tudi umetniških last-
54
nosti. Glede na književno umetnost so slovanske književnosti spojene razen z ljudsko tvornostjo tudi s književnostmi drugih narodov. Slovanski literarno-jezikovni preporod se dogaja v tokovih in smereh evropske ter s tem svetovne književnosti. Š tem postaja ta literatura splošnejši pojav, ki pa kljub temu ne izgublja svoje celotnosti, specifičnosti in slovanske posebnosti.
Profesor Wollman hoče, da bi bila njegova monografija samo informativna in zato na kraju — ko so mu vsi problemi v zavesti popolnoma jasni — še enkrat definira naloge, ki bi jih bilo treba rešiti na področju, kateremu je on začrtal obseg in veljavo.
Predvsem bi bilo treba pregledati odvisnosti slovanske literarne tvornosti pred preporodom in v njem, njene odraze in lastnosti v posameznih slovanskih književnostih in v vzajemnem literarnem profilu. Dosedanje raziskave še ne dovoljujejo sinteze. Primerjalno literarno gledanje, ki so ga obnovili in poglobili v Sovjetski zvezi, osvetljuje predvsem sprejem, premene in samostojni vznik motivov ter struktur iz politično-socialnih osnov. Na področju slovanskih literatur v dobi preporoda je treba znova vse pre-rešetati s tega gledišča. ,
Pojave, podobnosti in vplive je treba vrednotiti z vidika družbene naprednosti, ne pa se zaustavljali v mehaničnem primerjanju. Napak pa je, da se običajno raziskovalci zadržujejo samo v zgodovini idej, v kulturi, a estetska ocena književnih tvorb, njihovih umetnostnih idej in struktur, ali z drugimi besedami, umetniška struktura v lastni literarnosti pojava sploh ni načeta. Slovanska primerjalna literarna zgodovina se torej bistveno še vedno ni odmaknila od realizacije v knjigi Slovesnost Slovanu (1928) in metodičnih napotkov v brošuri K methodologii srovnavaci slovesnosti slovanske (1936).
Medslovanske odnose med snovmi in strukturami bo mogoče ugotavljati samo po uvrstitvi v splošno dogajanje, v katerem bodo vedno izsledek in nikoli predpostavka. Metoda konvergence in divergence je posebno v slovanskih književnostih zelo potrebna in koristna. Sele po velikem primerjalnem literarnoznanstvenem delu bo mogoče s stališča literature preiti k reševanju integracijskih premikov in diferenciacijskih tendenc med slovanskimi narodi. Stalno pa se bo treba vračati k problematiki preporodnega slovanstva, ki je izrazilo in naznačilo nazore, kateri so temelj poznejšega razvoja.
Henri Granjard, pisec odličnih monografij o Mâchi in Turgenjevu, je v oceni Woll-manove knjige pogrešal označitev Herderjevega vpliva na slovanski preporod (Revue de littérature comparée 1960, št. 4, str. 618—20). Kompleks teh vprašanj je v knjigi izostal zato, ker je profesor Wollman prepričan, da je zanimanje za ljudsko umetnost pri Slovanih samorodno, izvirno in da se ves kult ljudske pesmi, humanizma, mesijanizma, ki je pri Slovanih že pred pojavom Herderjevih Idej, ne sme povezovati z njim. Ta misel je zorela avtorju od njegove Slovesnosti Slovanu in so jo potrjevali izsledki drugih literarnih zgodovinarjev, kakor so Albert Pražak (v svojih študijah o češkem in slovaškem razsvetljenstvu), Jaroslav Mandat (piše o ruskem Herderjevem predhodniku M. D. Culkovu — prim. Fr. WoUmanovi k sedmdesâtinam. Praha 1958, 428—40 in oceno B. Mašeka v Zeitschrilt iür Slawistik V, 1960, 4, str. 607—-16) in za Slovence Anton Blodnjak (v Geschichte der slowenischen Literatur, Berlin, 1958) ter podpisani v Poglavjih o starejši slovenski književnosti (v študijah o Linhartu in razsvetljenstvu ter Linhartovi slovenski dramatiki v Novih obzorjiti 1957). Pri Slovanih je herderizem torej obstajal pred Herderjem. Znanstvene raziskave to potrjujejo kljub odporu nacistično razpoložene nemške literarne znanosti, ki to dosledno ¦— ustno in javno — zanika. Slovani nikoli niso samo preživljali svetovnih kulturnih vrednot, marveč so evropski kulturni prostor tudi oživljali s svojim deležem. Profesor Wollman se je v obravnavani knjigi dotaknil tega vprašanja, ga reševal s pronicljivostjo izkušenega in razgledanega znanstvenika ter ustvaril temeljno delo za tistega, ki bo raziskoval katero koli področje slovanskega preporoda. V tem pa sta cena in pomen te znanstveno solidne, žive in raziskovalno spodbudne knjige, ki bi jo moral poznati vsak literarni zgodovinar. Jože Pogačnik
POMORSKA SLOVENŠČINA
Knjigo z gornjim naslovom so letos spomladi izdali Janez Gradišnik, Ernest Kopriva in Vladimir Naglic, založila pa jo je Mladinska knjiga.
Knjiga ima krajši predgovor, v katerem poročajo avtorji o načinu svojega dela, potem je v štirinajstih poglavjih obdelana najvažnejša snov o vrstah, gradnji in opremi ladij, o plovbi in službovanju na morju, zaključuje jo dvodelen slovarček (ki ga je sestavil Vladimir Naglic sam), in sicer tako, da prvi oddelek razlaga slovensko geslo s srbskohrvatsko, angleško in nemško besedo in opozarja na stran v knjigi, kjer je pojem
55
prvič omenjen, drugi oddelek pa ima za gesla srbskohrvatske besede in tem so pripisane ustrezne slovenske soznačnice. Tekst je bogato ilustriran.
Avtorji so se pri sestavljanju tega dela naslonili na knjigo Milivoja Miloševiča, Nauka o brodu, Cetinje 1955, in si izposodili iz nje tudi večino reprodukcij. Vendar so bili do predloge kritični: izrazito šolsko, učno knjigo so z izločanjem zastarelega in nebistvenega, s popravljanjem in z izpopolnjevanjem glede na najnovejša dognanja v pomorstvu, s preurejanjem poglavij in novimi ilustracijami bistveno izboljšali in jo spremenili v koristen priročnik o pomorstvu in v prvo slovensko pomorsko terminologijo večjega obsega.
Prav je, da so se spoprijeli s to rečjo delavci, od katerih je vsak tako ali drugače povezan s problematiko te nesrečne slovenske pomorske terminologije. Nesrečne — pravim, ker imam v mislih vse naše pisce od Dalmatina sem, ki so se morali ukvarjati z njo, pa povečini morja in ladij še videli niso, ker mislim na številne prevajalce, ki so ne vedoč, kaj tuj pomorski termin predstavlja, izbrali v slovarju marsikdaj naj-neprimernejšo besedo, in še-zato, ker vem, kako pomorstvo vsak dan bolj vdira v naše življenje, pa je vendarle brezupno čakati, da bomo slovensko pomorsko terminologijo lahko uveljavili tudi na morjh. Pomorsko slovenščino so torej sestavili najbolj poklicani — en pomorščak in vzgojitelj, en pomorščak in književnik ter en prevajalec mnogih romanov z morsko tematiko in poznavalec jezika — zato dosti boljše v danih okoliščinah ne bi mogli dobiti.
Ce sem se vendar namenil kritično spregovoriti o knjigi, je zato, ker bi ob posameznih izrazih rad pokazal na nekatere napačne tendence pri večini slovenskih terminologov sploh in ker so sestavljavci v predgovoru knjižice izrazili željo, da bi ob »kritikah, mnenjih in prispevkih lahko polagoma zrastla boljša in popolnejša slovenska pomorska terminologija«.
Številne slovenske povojne terminološke komisije opravljajo potrebno in koristno delo. Lani se je n. pr. na simpoziju tehniške besede pokazalo ne samo to, da je pripravljanje in izdajanje slovenskih terminologij zelo nujno, marveč tudi, da se javnost za stvar zanima in jo je voljna vsestransko podpreti. Prav tam pa so se odkrile tudi poglavitne pomanjkljivosti in napake: pri delu ni enotnega načrta, individualizem in diletan-tizem iz terminoloških prizadevanj nista pregnana, jezikoslovcev, ki bi poznali obravnavano stroko, ni, kakor ni jezikovno dovolj izobraženih strokovnjakov s posameznih področij, preveč mislimo na ozke trenutne potrebe, zanemarjamo pa načrtno zbiranje in študiranje historičnega in dialektičnega gradiva. In prav zato, ker so se sestavljavci Pomorske slovenščine prenekateri od gornjih napak spretno ognili, moram opozoriti na tiste, ki se jim niso.
Med mnogimi pomorskimi izrazi, ki jih danes govorimo ali pišemo na Slovenskem, so se sestavljavci odločali za take, ki so se jim zdeli »res domači, primerni za slovensko uho in za rabo na morju«. Tako so se odločili med sinonimi za morski breg, obrežje, obrežen, pristanišče, pristaniški, krov, ogledalo. Kakor se zdi ta odločitev na prvi pogled dobra, je problematična, saj se je celo v besedilo Pomorske slovenščine kljub skrbnosti pritihotapila prepovedana obala (34), pri besedi luški (184) pa se bralec začudeno sprašuje, zakaj se sme reči luške stopnice in luški kapitan, ne pa luške naprave in Juški vlačilec. Za posamezne predmete oziroma pojme, ki doslej niso imeli slovenskega imena, so si sestavljavci izposojali besede deloma iz slovarjev (pritežek, ploščak, vzdižnica), deloma iz različnih sorodnih strok oziroma priročnikov (grodnica, vajeti, napona), deloma so jih sami ustvarjali (meglivec, prisluškovalnik, lesarka). Načelno so te rešitve pravilne in med novimi besedami je večina takih, ki imajo teoretično vse možnosti, da se primejo. Vendar so šli sestavljavci pri tem čez mero.
Vsem udomačenim tujkam menda ne bomo po sili iskali domačih heteronimov (kajak — šilec) in marsikatere besede, ki se kljub »nepravilnosti« zmerom rabi, ne bomo več preganjah [elektrik namesto elektrikar, električar). Terminolog tudi nima pravice, da bi svojevoljno določal nove pomene takim besedam, ki že imajo določen pomen. Za dok ni najprimernejša poslovenitev ladjišče, ker je bil doslej to sinonim za pristanišče! kvečjemu bi mu lahko rekli ladjenica. Prav tako slab je nasvet, da bi vpeljali velrilo kot kolektivno ime za jadrovje, vrvje in jambore skupaj, torej za to, čemur pravijo pomorščaki snp-St ali iakelaža. Vetrilo nam je že od Gutsmana dalje papirnata soznačnica za jadro. Tudi Rusi ga imajo za preživel izraz. Cemu bi ga mi oživljali in mu avtoritativno določali pomen, ki ga ni in ga ne bo nikoli imel? Polog je ponesrečen prepis Ple-teršnikove pologe (das Gerüst, worauf Schiffe gebaut werden), o kateri je Breznik (CZN 1938, 154) jasno povedal, da vanj ne spada. Prav škodljivo pa je uvajanje besed kot sponka, kovnik in kovica (z izpeljankami zakovičen, razkovičiti, zakovan s sponko,
56
kovičenje) namesto pogovornega neta ali kolikor toliko uveljavljene zakovice, ker take 1 novotarije bralca samo begajo. Vse to dokazuje, da si avtorji niso zmeraj odgovorili na j vprašanje, komu je termin namenjen in koliko je upanja, da ga vsakdanja raba potrdi. I Zaradi premajhnega posluha za resničnost in preočitnega purizma avtorjev je nevarnost, i da bo celo marsikak lep predlog ostal na papirju (kosnik = (po)ševnik, bokobran = od- \ bojnik, gaz = ugrez, razma = robnica).
Razumljivo je, da se pri brskanju za novimi besedami pisci Pomorske slovenščine niso mogli ogniti napaki vseh prenapetih terminologov: avtor sam dokaže, da je njegov j predlog nesprejemljiv, ker ob prvi priložnosti, da uporabi novi izraz, nanj pozabi. Ne- i sreče ob hladilnici-hladnici-hladUniku ne bom omenjal, ker je vsaj delno odpravljena s I popravki na koncu knjige, za zgled pa naj služi poskus, kako poimenovati tri načine ] nihanja ladje. ]
Res, zmeda glede teh terminov je bila doslej tako velika, da je pomenska razme- I jitev nujna. Vendar sta se v glavnem uporabljala dva glagola oziroma glagolnika: zibali j se in gugati se. Za prvega imam najstarejši izpis iz Primca 1813, slede Novice 1860, ^ zibanje je v Letopisu Matice Slovenske 1880; prav tam je rabljeno guganje, potem je ; v Zgodnji Danici 1853, gugati se pa pozna Cigler (Sreča v nesreči). Seveda sta to sino- i nima; če sta rabljena vzporedno, ni mogoče dognati, za katero vrsto nihanja gre pri i enem ali drugem izrazu. In kakor pred sto leti so si morali naši pisatelji še pred krat- i kim pomagati s prislovi, če so hoteli določneje opisati nihanje ladje, n. pr. zibanje ladje , naprej in nazaj ali sem pa tja... zibanje naprej ali nazaj kakor tudi na stran. Novi predlog v Pomorski slovenščini je takle: nihanje okoli vzdolžne osi ladje naj bo zibanje, i nihanje okoli prečne osi guganje, kombinacija obeh nihanj pa opotekanje. Predlog je I pameten, slikovit. Vendar to ni zadosti, če ob preizkusu odpove! Odgovarjajoči odstavek | v prej omenjeni Miloševičevi knjigi pozna za zibanje = valjanje in za guganje = posr- j tanje; nasprotno tej paraleli stoji v slovarčku Pomorske slovenščine zibanje = ljuljanje, | guganje =¦ posrtanje, opotekanje = valjanje; pri opisu ladij za prevoz rude pa je izena- i čeno spet zibanje = valjanje. i
Rekel sem, da je predlog za poimenovanje treh načinov nihanja ladje pameten in j slikovit. Slikovit je, ker nas guganje spomni na gugalnico (naprej in nazaj), zibanje na i zibelko (sem in tja), opotekanje na hojo bolnika ali vinjenega človeka (naprej in nazaj, J sem in tja), in pameten, ker je vsaj delno naslonjen tako na historično^ kot praktično j rabo. Na žalost je takih zgledov premalo.
Ker je bila Pomorska slovenščina sestavljena po tujem učbeniku in ker so se njeni \ avtorji prizadevali biti za vsako ceno »slovenski«, so zanemarili historično in dialektično j nabiranje oziroma proučevanje terminološkega gradiva, pa tudi marsikatera živa beseda ^ jim je ušla. Ce ne drugače, bi imela ta ali ona beseda pravico priti v knjigo vsaj kot kulturnozgodovinska zanimivost ali pa kot sinonim, o katerem avtorji pravilno trdijo, da mora biti evidentiran, kadar ni jasno, kaj je boljše, ali kadar se zde izrazi za isto reč ; enakovredni — čeprav je naloga terminologov predvsem praktična, to je v normativnem zapisu, kaj se rabi ali kaj naj se rabi. Pri tam seveda ne mislim na historične besede j kot ankora, bandero, barkarol, bate! ali na primorski narečni portič, škver, škojero ali i na termine, ki jih uporabljajo samo pomorščaki, kot bonaca, pajol, ieral, ker imamo J zanje druge splošno znane izraze, pač pa pogrešam prastaro barko in barčico, drevo kot i sinonim za jambor (ob katerega so avtorji že postavili prav tako mrtvi jarbol < albero = 1 drevo), kajuto ali kajito, pogrešam moderni tramper (le kdo mu bo rekel ladja [tovorna] I v prostem prometu?) in navor, predvsem pa dialektične besede svesia ali šešla (proti i nerodnemu polu), šarlka (iz Bevka; v Kopru šarča), trašt, monkolin, malajda, morjdk (v Pobegih) ali mornik (v Nabrežini) zraven knjižnega mornika. Takega načrtnega zbiranja in izbiranja sestavljavci Pomorske slovenščine niso mogli opraviti, saj ga niso j imeli niti v načrtu, zavedati pa bi se le morali, da se pomorska slovenščina ne ustvarja i šele od včeraj v Ljubljani. Ce so v romantičnem navdušenju lahko zapisali, da so se nam.j v pomorski terminologiji »ohranili le še prav borni sledovi nekdanjega bogatejšega iz-j razja,« bi bili morali pogledati za njim tudi čez Pleteršnika in čez kranjski plot. Vse- i kakor se bodo morali slovenski pomorski terminologi prej ali slej lotiti tudi teh raziskav,; kakor so se jih medicinci in nekateri drugi. j
Za konec še nekaj drobnih pripomb: i
V slovarčku citirane strani, to je tiste, na katerih je pojem prvič omenjen, niso j zmeraj točne (vzdižnica 125 namesto 20, verižnica 64 namesto 35), pa tudi srečno iz-j brane niso (napona je res omenjena na strani 22, toda več pojasnila o njej je na strani 26; j ta bi bila za tistega, ki se hoče o predmetu informirati, važnejša). Dalje manjka v slo-^ varčku dosti terminov, ki so v tekstu obdelani {odtočnica 12, lesarka 38, piovilo 41,1
571
repma 99, liga 151) ali pa so skriti pod atributi, ki uporabniku slovarčka najbrž ne bodo zmeraj prišli na misel (grodnica pod krmna grodnica, dok pod suhi dok).
Večja doslednost bi bila potrebna pri vrstnem redu izrazov v sinonimnih skupinah, n. pr.: stan (kaštel) iz teksta je v slovarčku obdelan pod besedo stan, nasprotno je dvor (most) pod besedo most.
O koristnosti naglasov v takem priročniku ni treba izgubljati besed. Vendar je rešitev, da z akutom pokažemo mesto poudarka, zanemarimo pa kvantiteto (izjemoma je nakazana pri petnici 58: 196), nezadovoljiva. Pa tudi o mestih poudarka bi se dalo pri marsikateri besedi razpravljati (vrvica, kajak, ladjišče, kapitanija).
Nerodne so formulacije: jambore in prav tako poševnik opirajo nepremične vrvi 26, jeklene vrvi... podpirajo jambor 90, se razbeljena dela spojita v poltrdem stanju 55, ščitasto sidro ima obliko ščita ali glive 98.
Format Pomorske slovenščine ni posrečen. Na noben način pa velikost knjižice ni v skladu z velikostjo ilustracij. Ce pri taki stvari niso odločilni estetski oziri, naj pridejo do veljave vsaj praktični: opis in ilustracija morata zaradi lažje in hitrejše orientacije čim bliže skupaj.
Pri morebitni novi izdaji naj se izločijo nepotrebna ponavljanja (cisterne 34 : 43, reševalne ladje 34 : 41, vetrnik 68 : 109) in poučevanja (raba preproste priprave, ki ji pravimo »kljunač« (kdo neki?) 83, umivanje vrvi 84, gašenje s peno 73).      Stane Suhadolnik
PRISPEVEK K RAZLAGI IMENA TAVCAR
V zadnjih letih se je k problemu o izvoru imena Tavčar povrnilo več avtorjev. B. Berčič (Rod, dom in prvo šolanje pisatelja Ivana Tavčarja, Loški razgledi 1 [1954], str 79) je v svoji razpravi oporekel pravilnost razlage, da je Tavčar »tolmačiti od besede Davčar, kakor še danes sosedi imenujejo prebivalce Davče«, ki jo je že pred več kot tremi desetletji postavil P. Blaznik (Kolonizacija Selške doline, 1928, str. 93, glej še 113) in se priključil mnenju I. Dolenca (Kaj pomeni beseda Tavčar, Cas 24 [1929], str. 423—4; glej še Mentor 16 [1928], str. 44) in z njim še starejšim razlagam, češ da je beseda izšla iz narodnostne oznake za Nemca — Deutscher. V svojem članku o tej problematiki je D. Ludvik (Als — Davča — Tavčar, JiS V [1959/60], str. 27—8) podprl Blaznikovo trditev in tudi na podlagi glasoslovnih zakonov nemškega jezika dokazoval, da tavčar in deutscher ni isto. Končno se je lansko leto zopet oglasil P. Blaznik in v razpravi (Odkod priimek Tavčar?, Geografski vestnik 32 [1960], str. 27—31) z novimi dokazi, po našem mnenju pravilno, podprl svoje prvotno tolmačenje, ki sta ga prevzela tudi R. Andrejka (Doneski k postanku rodbinskih imen v Selški dolini, GMS 20 [1939], str. 326) in A. Melik (Planine v Julijskih Alpah, Dela Inštituta za geografijo, SAZU 1950, str. 62). Izvajanju Ludvika in Blaznika sta pritegnUa z nekaterimi dodatki tudi J. Dolenc in F. Bezlaj (oba v članku z naslovom Še o rodbinskem imenu Tavčar, JiS VI [1960/61], str. 32).
V naslednjem bi hotel z novim virom, ki omenja Tavčarja (Thautzscher, Tautzer) že leta 1536, dopolniti Blaznikova izvajanja. Gre za mitninsko knjigo, ki jo je napisal knjigovodja Tomaž Leveč (?Lewitz) na mitninski postaji Bača. V njej se omenja priimek Tavčar na treh mestih. V soboto, 15. januarja je skozi mitnico tovoril neki »thautzscher« tovor žebljev, ki so bili po izvoru vsekakor iz fužin v Železnikih, tedaj enem najvažnejših središč žebljarske proizvodnje. Nekaj dni pozneje (20. januarja) se v družbi šestih tovornikov, po vsej verjetnosti kmetov, ki so tovorih 19 tovorov vina, zopet omenja Tavčar. Končno zaznamuje mitninska knjiga 23. novembra istega leta Petra Tavčarja, ki je za Gregorja Medveda tovoril 7 tovorov žebljev, vsekakor prav tako iz Železnikov. V prvih dveh primerih gre verjetno za isto osebo, ki je v Furlanijo ali pa proti habsburškim lukam za svoj račun tovorila žeblje, nazaj pa vino. Časovna razlika petih dni se povsem ujema z dolžino poti. Peter Tavčar pa se je verjetno ukvarjal s tovorništvom in je v našem primeru za plačilo transportiral blago omenjenemu Gregorju, ki se v mitninski knjigi še enkrat omenja. Po izvoru sta bila oba Tavčarja nedvomno iz Selške doline, po kateri je bil v tem času in dalje po Baski dolini precej živahen promet proti Furlaniji in morju. Važno trgovsko blago so bili zlasti žeblji, v veliki meri tudi iz Železnikov. Skozi mitninsko postajo v Bači je šla proti Italiji nekako četrtina celotne proizvodnje žebljev iz kranjskih fužin, ki je v tem stoletju narasla na okoli 2000 tovorov letno. Da bi pa oba ob času omembe še prebivala v Davči, ni mogoče trditi. Vsekakor moremo predvidevati, da je vsaj Peter Tavčar, ki se je, kot smo videli, poklicno ukvarjal tudi s tovorništvom, živel v kraju ob sami poti po dolini. V poštev prihajajo predvsem Železniki, kjer se po urbarju leta 1560 res omenja kajžar Blaž Tavčar, morda Petrov potomec.
58
Iz gornjega sledi po našem mnenju predvsem dvoje. Točneje se s temi podatki ' omeji čas začetka kolonizacije Davče, ki ga je treba postaviti vsekakor v dobo med leti ¦ 1515 in 1536. Prav tako pa nanj lahko vežemo tudi začetek izvora imena Tavčar. Na ko- i maj izkrčenem ozemlju, ki je bilo za kolonizacijo manj ugodno in sprva tudi ne dovolj i veliko, so se morali prebivalci, ki so si pridobili manjšo krčevino, ozreti še za drugim j zaslužkom. Za tega pa je dajalo tovorništvo in kmečka trgovina po dokaj prometni 1 smeri Selške doline in vključevanje v dejavnost, ki je bila povezana s fužinarstvoiri j (drvarjenje, oglarjenje, kar je bilo cesto v zvezi s samim procesom krčenja), dovolj mož- i nosti. Človeka, ki je prišel iz Davč in se v dolini za stalno naselil, ali ki je pogosto pri- j hajal po poslu v dolino, so začeli imenovati po kraju izvora, iz česar se je razvil pravi j priimek. V naši mitninski knjigi imamo poleg imena Tavčar še druge primere, tako za \ sam vzdevek brez osebnega imena (Triester, Oberpacher) kakor tudi z njim (Jacob j Zeirützer, Hans Lakher). Zelo značilen primer za ta razvoj najdemo v 16. stoletju na Reki \ v rodbini mitničarjev in mitninskih knjigovodij, ki so bili po svojem izvoru vsekakor iz Ljubljane. Clane te rodbine so domačini označevali z vzdevkom Laibacher, ki jim je postal priimek. Ferdo Gestrin ]
v TOLAŽBO IN POUK
Nemško jezikoslovje praznuje letos pomemben dogodek: dokončan je Grimmov \ Deutsches Wörterbuch. Zasnovan je bil 1838, prvi zvezek je izšel 1852, torej po 123 ali ; 109 letih je dosegel konec s 380. snopičem v obsegu 32 zajetnih zvezkov (knjig). Po i takem delu bi človek pričakoval glasov zmagoslavja in zadoščenja, pa ima kritika ob teh i skladih slovarja zelo mešane občutke. Štiri rodove najboljših germanistov, silo časa, ] velikanski denar — vse to imajo v mislih ob rezultatu: kaj naj zdaj s tem slovarjem j počnemo? 2e med izhajanjem je bilo mnogo zelo resnih svaril in opominov, zelo trde in : tehtne kritike dela; zlasti očak germanistike Hermann Paul je 1894 svaril pred takim ; slovarjem. Ob koncu se je pa sprožil cel plaz vprašanj, ki bi jih bilo treba rešiti ob tem j slovarju. Za nas so ti glasovi tolažilni in poučni: tolažilni, ker vidimo, da se tudi tako j velikemu narodu s tako odlično strokovno pripravljenostjo slovarsko delo ustavlja in i ne daje zmeraj zaželenih rezultatov; poučno pa, ker se ob vsem tem vendarle marsikaj ' lahko naučimo pri snovanju svojega slovarja. Med številnimi kritikami in glasovi je i tehten zlasti članek W. Boehlicha Ein Pyrrhussieg der Germanistik (Der Monat, št. 154). Po njem posnemam nekaj za nas zanimivih podatkov in vprašanj, na las podobnih našim.
Slovar je spočeto romantično narodno navdušenje in mu botrovalo v vseh razvojnih j stopnjah do zadnjega snopiča. Grimmu je bila vsa germanistika izraz takega narodnega { navdušenja. Vodilni naslednik Rud. Hildebrand je pod Bismarckom (1869) pisal: »Vsta-i jenje naroda je zares odvisno od uspevanja in dela nemške filologije, in ne najmanj od ¦ dela za nemški slovar.« Zadnji urednik Th. Frings (Leipzig) pa piše ob koncu: »Ko je j Jakob Grimm sprejel breme nemškega slovarja, ni storil tega toliko iz odgovornosti pred ; znanostjo kolikor iz čuta hvaležnosti in dolžnosti do naroda in domovine. Buditi in kre- i piti zavest narodne skupnosti in tako pripravljati pot, ki je vodila od politične razbitosti i k enotnosti, to je bila najodličnejša naloga, ki je bila odmerjena njegovemu delu. Nje- \ gova zadeva je zopet postala naša zadeva; duh, s kakršnim je delo začel, je tudi duh tistih, ki jim je usoda dodelila, da so delo dokončali.« Ta nacionalistična usmeritev je kriva marsikatere pomanjkljivosti slovarja zlasti v izbiri besedja in slovstva, ki je j bilo uporabljeno: i
Zelja po monumentalnosti je gnala zamisel v obseg, ki mu začetnika nista bila ' sama kos. Taka velikopoteznost je bila za delo usodna. Ob smrti Jakoba Grimma (1863) j so bili dokončani 4 zvezki, pa je obnemogel pri geslu Frucht. Po njegovi smrti sta 40 let ! vodila delo K. Weygand in Rud. Hildebrand. Ta dva sta prvotni načrt še mnogo bolj ! razširila zlasti v obdelavi. Hildebrandovi članki so sicer bleščeči v marsikakem pogledu, j vendar preobsežni, saj obsega n. pr. Geisf kar 188 stolpcev in je izšel tudi v samostojni i knjigi; črka G, ki se je je lotil, je narasla na 5 knjig in pol in je bila dokončana šele 1958. Tako so pomembni germanisti obravnavali vsak svoj delež bolj ali manj izčrpno, a malo enotno. Med njimi je M. Heyne prispeval silno veliko listkov in umrl ob geslu zahllos. \ Njegov učenec H. Meyer je prispeval za slovar najdaljši članek stehen v 325 stolpcih, i 75 od teh obravnava samo zgodovino besede in oblikovje; obdeloval je besedo 7 let. i Leta 1906 je skrb za slovar prevzela pruska akademija in si s 170 sodelavci v Göttin-j genu ustvarila novo listkovno gradivo. Prva svetovna vojna je delo hudo zavrla; ko jej 1929 zopet steklo, so gradivo spravili v Berlin in računali, da do 1945 delo dokončajo, j
59
Druga svetovna vojna pa je delo zopet zavrla; gradivo bi bilo skoraj uničeno, rešili so ga le po naključju. Po 1948 so delo nadaljevali in letos dokončali. Da delo po takih spremembah in notranjih in zunanjih premikih časa ne more biti enotno, je več ko razumljivo. Danes so si vsi na jasnem, da bi bilo mnogo bolje, ko bi bila brata Grimm ubrala tako pot kakor Francoz Littre, ki je nekako v istem času zasnoval svoj slovar, ga kot nefilolog dokončal v prvi izdelavi do konca, potem pa z izkušnjami, pridobljenimi v teku dela, začel od kraja predelovati slovar za natis. Ob tem mu je sicer rasel, se izpopolnjeval, a je bil enoten in je kakor scela vlit. Tako je nastal odlični slovar francoskega knjižnega jezika v štirih debelih zvezkih drobnega tiska v ne prav 20 letih.
Kateri so najhujši očitki slovarju? Najhujši je gotovo očitek neuporabnosti. Slovar je sicer zakladnica jezikoslovnih dognanj in učenosti, ali dognanja so nedostopna takrat, kadar bi jih kdo potreboval; veš, da je v slovarju, toda kod. Ne le zastarelost prvih zvezkov, še mnogo bolj nepreglednost in strašna obsežnost kasnejših gesel v nepreglednem podajanju otežuje iskanje po slovarju. Pravijo, da je treba let, preden se spoznaš v ureditvi posameznih zvezkov.
Velika spotika je neenotnost pravopisa. Res je že Grimm zagovarjal pisavo ( namesto th, pa ni uspel; zato je disciplinirano pisal th. Za njim so tako pisali do zadnjega, čeprav so th zamenjali s ( na Bavarskem že 1879, naslednje leto na Pruskem, 1901 pa povsod; ko je 1890 začela izhajati črka T, so pisali th do konca (1935). Tako je v pravopisnem pogledu prej vir zmede kakor reda. Isto velja za c/z-k v tujkah.
Veliko očitkov velja izbiri besedja. Stališče do tujk je hudo podobno kakor pri nas. Grimm je bil mnenja, da zdrav jezik sam od sebe odklanja tujke, jih ne sprejema, če so se pa kdaj ugnezdile v njem, jih čisti. Zato mu je tujka zmeraj manj vredna kakor domača beseda, čeprav ta ni kdove kako jasna. Tudi izbira tujk je zelo neenotna; z nekaterih področij so le redke sprejete, z drugih zelo na debelo. Prav tako je historično gledanje na jezik vrednotilo besede po starosti: čim dlje nazaj v pragermansko dobo segajo, tem boljše so jim bile. Zato precenievanie starih, v rabi že odmrlih bp^ed. oa omalovaževanje sodobnega besedja. To se slovarju pozna toliko bolj, ker novejše literature do zadnjega niso kdove koliko ekscerpirali; Kafko, Benna, Brechta itd. n. pr. šele po 1945. Tudi to se pozna, da so se preveč zanašali samo na pisane vire; če kaka splošno rabljena fraza ni bila nikoder zapisana, ni prišla v slovar. Kljub vsemu pa slovar pravi, da nikakor noče biti purist.
Naj to zadostuje. Prijetno je v težavah imeti tovariša, zlasti tako uglednega v jezikoslovju. Vendar imamo mi še vse možnosti, da se podobnim napakam izognemo. Ne bodimo premonumentalni v zasnovah, pa tudi v izvedbi ne, da se nam ne ponovi nesreča Grimmovega slovarja — ali pa tudi našega SBL. Tudi tukaj velja: ko bi bili prvotno zasnovo SBL v dveh zvezkih izvedli v 10 letih z manj ambiciozno dognanostjo, bi danes imeli celoten in kolikor toliko enoten slovar, tako je pa razklan na dvoje — podobno kakor Grimmov, Bis dat, qui cito dat. J. S.
NEKAJ MISLI OB DELU PEDAGOŠKE SEKCIJE
NA in. KONGRESU ZVEZE SLAVISTIČNIH DRUŠTEV
Šolska reforma, ki jo je priklical naš družbeni razvoj, je prinesla nove poglede pa tudi nove potrebe v naše šolstvo.
Obvezna osemletna osnovna šola, strokovne šole, učiteljišča, gimnazije so pričele z novim učnim načrtom, ki je sicer bližji življenju, vendar veliko zahtevnejši od prejšnjega. Od učitelja terja večjo razgledanost in pedagoško usposobljenost. Ob vrzelih, ki so se pokazale v našem znanju in naših privajenih načinih dela v razredu, smo začutili, da nekaj z našim šolanjem ni bilo v redu in da je tesna vzročna povezanost med posameznimi šolami od osemletke do univerze.
Veliko zanimanje slavistov za predavanja na pedagoški sekciji kaže, da so ta vprašanja žgoča zlasti po bratskih republikah, kjer so se že pokazali prvi rezultati novih učnih načrtov, ki so jih začeli uvajati pred nami, pri nas pa jih puščamo še vedno nekako ob strani.
S sodelovanjem Zveznega zavoda za napredek šolstva v Beogradu in z velikim razumevanjem predsednika dr. Bratka Krefta smo skušali dati s predavanji na pedagoški sekciji poudarek zlasti reformi šolstva in problemom, ki so ob njej nastali. Jasno je, da v tako skopih referatih nismo mogli dobiti odgovora na vse tisto, kar nas vznemirja, vendar pa so izstopili nekateri problemi, o katerih bi veljalo razmišljati.
60
Zal sta zaradi odsotnosti predavateljev odpadli predavanji predsednika komisije za materin jezik pri Zveznem zavodu za napredek šolstva dr. Ilije Mamuziča o primerjavi republiških učnih načrtov o ustnem in pismenem izražanju in jezikovnem pouku ter predavanje Mirka Pavlovskega iz Skopi j a o dosedanjih izkustvih novega učnega-načrta v osemletni osnovni šoli in gimnaziji v Makedoniji.
Hrvatski slavisti, ki so se, kot kaže, lotili najbolj organiziranega in smotrnega pedagoškega dela ob noveni učnem načrtu, so predvsem podčrtavali vlogo, ki jo daje novi učni načrt ustnemu in pismenemu izražanju. Naloga slavista je razbiti nekdanjo utesnjenost, ki jo je šola vnašala v učenčevo izražanje, ter iskati načine, kako uvajati otroka v ustno in pismeno izražanje, ki naj bo v šoli prav tako sproščeno kot pri igri. Učitelj naj s togimi pravili ne zatre otrokove ustvarjalnosti, temveč naj jo zgolj usmerja (Stjepko Težak, Zagreb).
Tudi Stanko Dvoržak iz Zagreba je med glavnimi značilnostmi in prednostmi novega učnega načrta za gimnazije podčrtal vlogo, ki sta jo dobila študij jezika ter ustno in pismeno izražanje dijakov.
Dorde Zivanovič iz Beograda je poudaril važnost dikcije in akcentuacije za pra-vOno razumevanje literarnega dela ter potrebo, da se učitelji poglobe v študij pravorečja.
Proti formalizmu in dogmatizmu pri pouku slovnice je nastopil Dorde Rašovič iz Titograda. 1
Drugo vprašanje, ki je izstopilo iz referatov, je obravnava literarnega teksta. Po naših šolah dajemo še vedno prednost literarni zgodovini, zanemarjamo pa idejno, sociološko, stilno in estetsko analizo del. Zmagati mora načelo, da je osnova analize literarno delo, ki ga moramo obravnavati kot celoto, in šele od dela prehajamo na literarno zgodovinsko in literarnoteoretično ter jezikovno obravnavo (Tvrtko Cubelič, Zagreb, , Dorde Bajič, Novi Sad).
Diplomske naloge, ki smo jih sprejeli kot novo, sodobnejšo obliko mature, so še vedno vprašanje, ki ga nismo še dokončno rešili. Z bolj domiselnim, problemskim, samostojnim seminarskim delom, ki naj bi črpalo vsebino predvsem iz sodobnosti, lahko pripravljamo dijake za samostojno delo ob diplomski nalogi (Jože Sifrer, Jesenice).
Tretje vprašanje, ki je prišlo na kongresu do izraza, so učbeniki in učila. Svoje misli, kakšna naj bi bila sodobna čitanka, je prikazal Geza Kikič iz Bosanske Krupe. Zavzemal se je za sodobne literarne tekste, prikaze iz NOB ter tekste iz kulturne ter politične publicistike, ki naj bi bili bogato umetniško ilustrirani. Zal nismo na kongresu spoznali stališč hrvatskih slavistov, ki so pri Zavodu za napredek šolstva izdali kritično študijo o naših učbenikih. Med učbeniki za literaturo nimamo zgodovinske in sociološke ter metodične obravnave mladinske književnosti, ki jo učitelji prvenstveno obravnavajo v osnovni šoli.
Tudi avdiovizualna sredstva, ki jih je praktično z magnetofonskimi posnetki prikazal Hrvoje Juračič iz Zagreba, se v naših šolah premalo uporabljajo in bi morah več in globlje razpravljati o njih.
Te bistvene ugotovitve kongresa o metodah, ki jih zahteva novi učni načrt od slavista, pa so nakazale nujno reformo študija slavistike na fakultetah in drugih pedagoških ustanovah.
Slavist naj bi poslušal poleg rednih predmetov še dve leti splošno in mladinsko psihologijo ter več ur specialne metodike in obiskoval seminarje za pripravo nastopov (Stane Mihelič, Ljubljana). Na fakulteti bi morali uvesti kolegije in seminarje za stilistiko in kulturo govora (Stanko Dvoržak, Zagreb). Slavist se mora že na fakulteti spoznati z estetsko analizo del, sociologijo, psihologijo ustvarjanja in obravnavo književnih del (Tvrtko Cubelič, Zagreb). Seznaniti bi se moral z idejnim, zgodovinskim in estetskim razvojem mladiiiske književnosti.
Čeprav delo pedagoške sekcije ni prineslo dokončnih rešitev in odgovorov na vrsto vpraašnj, ki zanimajo slavista pedagoga, je vendar opozorilo na probleme, ki jih mora reševati ZSD, če noče zaostajati za družbenim razvojem, ki zahteva novo šolo in nov način pouka ter tesnejšo povezanost najvišjih ustanov s prakso, t. j. z osnovnošolskim in srednješolskim poukom.
Da bomo uspeli v tem, pa je potrebno organizirano delo: pedagoška mreža po šolah, analiza učnih načrtov v praksi, analiza ustnega in pismenega izražanja dijakov, študij in kritična obravnava posameznih vprašanj od uvajanja v književnost in v jezikovni pouk do učbenikov in modernih učil. V tem pa bomo uspeli zgolj s tesno povezavo osrednje ped. sekcije ZSDJ z Zavodom za napredek šolstva v Beogradu in s povezavo republiških SD z republiškimi Zavodi za napredek šolstva. Marija Jamar
61
JEZIK JE TREBA POPRAVLJATI PRI VSEH PREDMETIH-]
»Materni jezik je skupno izrazilo vsem predmetom in ni sam zase. Vsi profesorji, i ki ga uporabljajo, morajo paziti na njegovo rabo.« Ta opomba iz ministrskih napotkov ! 1. 1938 prav gotovo ni izgubila nič veljave in tehtnosti. Dobro bi bilo, če bi jo po vseh ; gimnazijah in srednjih šolah imeli zmeraj pred očmi. i
Dijaki še tako le preveč radi vidijo v francoščini predmet zase, ki so mu dolžni \ posvetiti samo nekaj ur na teden. Dosti jih je med njimi, ki imajo za samo po sebi : umevno, da v prevodih iz klasičnih in modernih tekstov uporabljajo barbarsko izražanje : in sejejo nesmisle. Kadar morajo dokazati kak izrek, napisati nalogo iz zgodovine ali j naravoslovnih znanosti, se ne menijo več ne za pravopis ne za slovnico in ne za pri- i kladen izraz. Vse to, mislijo, velja samo pri »francoščini«. i
Mar je treba znova spomniti, da sta natančen jezik in jasen sestavek vsaj toliko j potrebna v znanstvenem prikazu, kolikor v literarni razpravi. Nikakor ne gre za to, da J bi spodbujali nagnjenje k besednemu lepotičju in praznim okraskom, saj le-te profesor j francoščine prvi preganja. Prav tako ne kanimo v imenu kakega vražastega purizma I zavreti naravni razvoj jezika. Vendar pa je treba zahtevati: karkoli imajo dijaki po- \ vedati, naj povedo jasno, točno, jedrnato in v redu. Pošteno izražanje je gotovo znamenje jasnih misli in trdnega znanja.
Je pa tudi moralna in socialna vrlina. Kdor se izogiba nemarnosti v besedi in slogu, s tem dokazuje, da je strog do samega sebe in obziren do tistih, ki ga poslušajo j ali ki ga bodo brali. S tega vidika je nagizdanost prav tako zoprna kakor malomarnost, i Naši študentje vse preveč uživajo v tem, da pretikajo svoje pisanje s tehniškimi in filo- \ zofskimi izrazi, ki so brez dvoma na mestu, kadar jih rabiš zavestno, vse nakrižem \ razmetani pa slabo zakrivajo negotovost v mišljenju in izdajajo, morda podzavestno, j namen, slepiti druge in same sebe. j
Na govorjeno besedo ne smemo paziti manj kakor na pisano. Naši dijaki govore ; čedalje slabše. Ne čudimo se torej, če jim je težko najti pravo besedo, kadar vzamejo : pero v roko. i
Vse to je, kakor vidite, stvar navade. Vendar bo prizadevanje enega samega J učitelja, da dijakom vcepi dobre navade, brez uspeha, če smejo pozabiti, kar jih uči,:; brž ko se izmaknejo njegovemu nadzorstvu. Slabo govoriti se pravi slabo misliti, zato . ne sme biti profesorja, naj že uči kateri koli predmet, ki bi se ne čutil tudi učitelja . francoščine. Le tako bo v bistvu zagotovljena tista vsklajenost naporov, ki jo vzgojni ¦ skupnosti nalaga enotna kultura. , j
BIBLIOGRAFIJA SLOVENSKE LITERARNE ZGODOVINE ZA L. 1960
I. Slovensko ljudsko pesništvo
Gralenauer Ivan: Pogled na gorenjsko ljudsko pesništvo. — Rad kongresa folklorista Jugoslavije VI. Ljubljana 1960, str. 45—47.
— Das slowenische Kettenmärchen vom Mäuslein, das durch einen Zaun kroch, aus dem Gailtal in Kärnten. Str. 239—250.
P. o. iz: Humaniora (New York).
— Slowenische legendäre Lieder von Unserer Lieben Frau auf dem Luschariberge im Kanaltale-Valcanale. Rottweil/N. 1960. Str. 194—208.
P. o. iz: Zeitschrift für Volkskunde 56/1960, Bd. II. Gregorič Jože: Tretjič: Andrej Kančnik rojen v Podčetrtku. — Prosvetni delavec X/1960 (21. XII.) št. 21.
Hrovatin Radoslav: Metrika teksta in melodije na Gorenjskem. — Rad kongresa folklorista Jugoslavije VI. Ljubljana 1960, str. 79—82.
Kumer Zmaga: Funkcija balade na Slovenskem. (Koreferat na temo »Balada«.) Beograd 1960, str. 137—141.
P. o. iz: Rad kongresa folklorista Jugoslavije u Zaječaru i Negotlnu 1958 g.
— V spomin Francu Kramarju. —• Glasnik Slovenskega etnografskega društva 11/1959-60, št. 2, str. 14.
* Prof. A. Bajec nam je poslal prevod okrožnice francoskega prosvetnega ministrstva Iz 1. 1952, fcl ga zaradi podobnega položaja slovenščine na naših šolah in zaradi tehtne vsebine v celoti objavljamo. Uredništvo.
62'
— Vplivi turških napadov na slovensko pripovedno pesem. Beograd 1960, str. 179—184. p. o. Iz: Rad kongresa folklorista Jugoslavije u Zaječaru i Negotinu 1958 g.
— Življenje ljudske pesmi na Gorenjskem. — Rad kongresa folklorista Jugoslavije VI. Ljubljana 1960, str. 49—53.
Ludvik Dušan: Izvor desetništva. — Slovenski etnograf XIII/1960, str. 79—^90.
Matičeiov Milko: Ljudsko pripovedništvo danes na Gorenjskem. — Rad kongresa folklorista Jugoslavije VI. Ljubljana 1960, str. 41—43.
Novak Vilko: Die Erforschung der slowenischen Volksdichtung in den Jahren 1920—1959. Leipzig 1960. Str. 183—199.
P. o. iz: Zeitschrift für slavische Philologie XXIX, zv. 1.
— Slovenska ljudska kultura. Ljubljana 1960.
Na str. 224—228: Ljudsko gledališče, str. 232—239: Ljudska pesem, str. 243—246: Ljudsko pripovedništvo.
Orel Rihard: Slovenska narodna pesem v Beneški Sloveniji. — Matajur X1/1960 (16. do 31. III.) št. 5 — (1.—15. IV.) št. 6.
Seemann Erich: Die deutsche Volksballade und das slowenische Erzähllied. — Rad kongresa folklorista Jugoslavije VI. Ljubljana 1960, str. 103—109.
Stanek Leopold: Janez Bezjak Remšniški, ljudski pevec. — Koledar Mohorjeve družbe 1960, str. 83—85.
Vodušek Valen.i- Alpske poskočne pesmi v Sloveniji. — Rad kongresa folklorista Jugoslavije VI. Ljubljana 1960, str. 55—78. Zika Ivan: Ljudski pisatelj Anton Stražar. — Kamniški zbornik VI/1960, str. 67—68.
n. Slovenska književnost
1. Splošno
Andoljšek Ivan: Naš začetni bralni pouk in učbeniki zanj. I. 1551—1869. Ljubljana 1950, 344 str.
Delo vsebuje tudi nove osvetlitve in bibliografske dopolnitve starejšega slovenskega slovstva. Posebej obravnava mladinsko slovstvo navedenega obdobja. Borko Božidar: Italijanski pregled slovenske literature. — Naši razgledi IX/1960 (U. VI.), št. U, str. 271.
o delu: Giovanni Maver, Letteratura slovena. Milano 1960.
— ß. ß.; Slovenistična prizadevanja Marie Francisce de Castro Gii. — Naša sodobnost VIII/1960, št. 2, str. 188—189.
o razpravi: Poesia eslovena v madridski reviji Revista de Literatura (1956, zv. 19—20). .Bulovec Štefka in Janko Moder: Bibliografija prevodov v slovenščino (od maja 1945 do ^   maja 1960). Ljubljana 1960, 166 -I- (II) str.
B^nc Stanko: Seznam gradiva za proslave. Zbral kolektiv Studijske knjižnice v Kranju.
Priredil Stanko Bunc. Ljubljana 1960, VII + 242 + (IV) str. Do'enc Janez: Slovenska prisega iz sredine 18. stoletja. — Loški razgledi VlI/1950,
str. 221.
Cratenauer I(van): Koroška — zibelka slovenskega slovstva. — Koledar Slovenske Koroške 1960, str. 76—81. Grivec Franc: Konstantin und Metod. Lehrer der Slaven. Wiesbaden 1960, 271 str. Cspan Alfonz: Razsvetljenstvo. — Pionir 1960-61, št. 2, str. 55—56.
(Kališnik Stefan) -nk: Literarna zgodovina v sodobnem življenju. Prispevek k aktualni temi. — Delo 11/1960 (22. X.), št. 290, str. 6.
o predavanju Borisa Paternuja na zborovanju slavistov v Piranu.
Kopitar Tatjana: Olivera Goldsmitha The Vicar of Wakefield pri Slovencih do leta 1876, — Slavistična revija XII/1959-60, št. 1—4, str. 194—223.
Kos Janko: Družbeno-ideološka struktura in progresivnost današnje književnosti. — Perspektive 1/1960-61, št. 3, str. 339—350.
Kumer Zmaga: Predreformacijsko izročilo v slovenskih protestantskih pesmaricah in poznejšem razvoju. — Slovenski etnograf X1II/1960, str. 41—54 -I- 1 priloga.
Moravec Dušan: Meščani v slovenski drami. Ljubljana 1960, 312 -I- (111) str.
Orožen Božena: Češki pregled povojne slovenske književnosti. — Naši razgledi IX/1960,
'   str. 503.
o prispevku Františka Bernharta v češki zbirki: Mala moderni encyklopedie, zv. 12.
— Veronika Deseniška in Barbara Celjska v češkem leposlovju. Celjski zbornik V. Celje 1960, str. 338—341.
^Paternu Boris: Literarna zgodovina v sodobnem življenju. — Jezik in slovstvo VI/1960-51, ^ št. 2, str. 38—47.
63
— Nekaj misli o naši sodobni prozi. (Na rob ankete TT o povojnem slovenskem ro- . manu.) — Naši razgledi IX/1960 (20. II.), št. 4, str. 92.
— Slovenska literarna kritika pred Levstikom. Ljubljana 1960, 166 + (I) str. Pirjevec Dušan: O nekaterih sodobnih vprašanjih slovenske literarne zgodovine. — Jezik
in slovstvo VI/1960-61, št. 1, str. 1—5. Podbevšek Anton: O ekspresionizmu. (S tem uvodom je avtor pričel svoj literarni večer
v Kranju.) — Primorski dnevnik XVI/1960 (25. XII.), št. 306. •Pogačnik Jože: O začetkih slovenske razsvetljenske misli. — Nova obzorja XIII/1960,
št. 3—4, str. 128—134.
— Razmišljanje o literarni zgodovini. — Naši razgledi IX/1960 (5. III.), št. 5, (30. IV.), št. 8.
Ravbar Miroslav in Stanko Janež: Pregled jugoslovanskih književnosti. Maribor 1960, 606 + (I) str.
Rupel Mirko: Novejše raziskave starejšega slovenskega slovstva. — Jezik in slovstvo VI/1960-61, št. 2, str. 67—72.
— Novi izvodi slovenskih protestantik. — Slavistična revija XII/1959-60, št. 1—4, str. 286.,
— M. R.: Protestantizem. — Pionir 1960-61, št. 1, str. 24.
— Slovenski Katekizem iz leta 1615. — Slavistična revija XII/1959-60, št. 1—4, str. 104 do 113 + 1 priloga.
^SJodnjak Anton: Realizam kod Slovenaca. Beograd 1960, 36 str. (Radnički univerzifet. Književnost II. kolo.)
— Realizem. (S slikami.) — Pionir 1960-61, št. 4, str. 119—121.
— Romantizam kod Slovenaca. Beograd 1960, 28 str. (Radnički univerzitet. Književnost II. kolo.)
Slovenski biografski leksikon. Deveti zvezek: Raab-Schmid. Uredil Alfonz Gspan s sodelovanjem uredniškega odbora. Ljubljana 1960, 224 str.
Toporišič Jože: Slovenska književnost u razdoblju od 1899—1918. Zagreb 1960. Str. 12 do 13.
p. o. Iz: 15 dana IV,'1960 br. 6. Vidmar Josip: Slovenska poezija. — Naša sodobnost VIII/1960, št. 7, str. 577—587.
— Umetnost je izpoved. Iztrgani aforizmi. — Naši razgledi IX/1960 (29. X.), št. 20. str. 468-^69.
Zadravec Franc: Pogledi na realizem pri Slovencih med vojnama. — Jezik in slovstvo VI/1960-61, št. 1, str. 8—15, št. 2, str. 58—67. Janez Logar
(Dalje prihodnjič)
VOCENOSMOPREJEH
Bevk, France: Slepa ulica. Ljubljana, Slovenska matica 1961
Kades, Hans: Ljudje v somraku. Roman. Prevedla Gema Hafner. Maribor, Založba Obzorja 1961.
Richter, Hans Werner; Ne ubijaj. Roman. Prevedel Branko Avsenak. Maribor, Založba Obzorja 1961.
Mortansson, Eilif: Malan. Roman. Prevedel Janko Moder. Maribor, Založba Obzorja 1961. Radisič, Djordje: Pohorska legenda. Pesmi. Prevedel Ciril Zlobec. Maribor, Založba Obzorja 1961.
Herodot: Zgodbe. Izbor. Prevedel Anton Sovre. Ljubljana, Knjižnica Kondor, Mladinska knjiga 1961.
Vilfan, Sergej: Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana, Slovenska Matica 1961. Sumi, Nace: Ljubljanska baročna arhitektura. Ljubljana, Slovenska Matica 1961. Uvodu u književnost. Urednici: Fran Petre i Zdenko Skreb. Zagreb, Znanje 1961. Zgodovina slovenskega slovstva III, Realizem II. Uredil Lino Legiša. Napisal Anton Slodnjak. Izdala in založila Slovenska Matica. Ljubljana 1961.
NAROČNIKOM SPOROČAMO,
da tudi šesti letnik revije Jezik in slovstvo lahko pošljejo v vezavo. Pošljite broširane številke revije na naslov CP »Celjski tisk« Celje vsaj do konca decembra. Originalna vezava v platno stane približno 700 dinarjev. _
64 j
TAJNIŠKO POROČILO na občnem zboru Slavističnega društva Slovenije dne 5. XI. 1961
Delovna doba sedanjega odbora Slavističnega društva Slovenije obsega čas med dvema velikima slavističnima r nifestacijama: med piranskim zborom slovenskih slavistov in kongresom Zveze slavističnih društev Jugoslavije, ki se je vršil v Ljubljani (18.—23. sept.). Odbor je v prvem obdobju urejal rezultate, definitivno redigiral ugotovitve in sklepe piranskega zbora, jih razposlal na oblastne forume ter oskrbel za njih objavo v tisku. V zadnjem obdobju pa se je bavil s pripravami zveznega kongresa v Ljubljani, saj je razumljivo, da ga niso mogli v celoti pripraviti ljubljanski člani zveznega odbora, marveč so jim morali priskočiti na pomoč tudi drugi člani Slavističnega društva v Ljubljani in seveda tudi odbor Slavističnega društva sam.
Vmesnih nekaj mesecev je odbor SD opravljal tekoče posle in skušal realizirati najvažnejše sklepe piranskega občnega zbora.
V pretekli poslovni dobi so bile v smislu sklepa piranskega zbora ustanovljene podružnice v Celju, Novem mestu, Kopru, Kranju, Novi Gorici in Ljubljani, vtem ko je podružnica v Mariboru dobro delala že prej. Občnih zborov podružnic so se udeleževali člani odbora — povečini s kakim predavanjem. Z največjimi težavami so se borili slavisti v območju Nove Gorice. Vendarle so končno tudi oni podružnico ustanovili in upamo, da jo bodo v letošnjem letu tudi organizacijsko utrdili. Podružnicam smo pošiljali sejne zapisnike, da smo jih tako sproti obveščali o problematiki, s katero se je odbor bavil. Prav tako so podružnice pošiljale odboru poročila o svojih sestankih, načrtih in željah. Povezava med večino podružnic in osrednjim odborom je bila v splošnem dobra. Po sklepu zadnje odborove seje bo slavistična predavanja v Ljubljani organizirala ljubljanska podružnica, pri sestavi programa bo sodeloval tudi osrednji odbor.
Sedma seja SD dne 21. junija je bila plenarna seja; nanjo so bili povabljeni tudi zastopniki podružnic in slovenistov v Zagrebu. Odborniki in drugi člani SD so v smislu 2. točke piranskih sklepov sodelovali pri načrtih za reorganizacijo znanstvenoraziskovalnega dela na področju slavistike, a do ustanovitve potrebnih institucij še ni prišlo.
V smislu naročila piranskega zbora, naj SD vpliva na periodični tisk, da bo redneje in temeljiteje poročal o slavističnih in slovenističnih problemih, je odbor dne 7. VI. 1961 sklical širšo tiskovno konferenco, ki so se je udeležili zastopniki tiska in radia. Odbor je pripravil zanje osnovne podatke o problematiki našega dela, podrobneje pa so jih informirali še predsednik Zveze in člani odbora, ki so se konference udeležili. Tako Radio Ljubljana kot tudi glavno časopisje je poslej posvečalo naši problematiki nekaj več pozornosti.
V okviru odbora so se zaradi lažjega in uspešnejšega dela osnovale različne stalne in občasne komisije — kot je nasvetovalo piransko zborovanje: pedagoško-metodična komisija za pouk slovenskega jezika in literature, komisija za sestavo učnih načrtov za slovenščino; ti dve komisiji sta delali v povezavi s Svetom za šolstvo; komisija za pripravo slovenskih referatov na kongresu Zveze, komisija za postavitev spomenikov Kidriču, Nahtigalu in Ramovšu ln druge.
Od sklepov piranskega zbora odbor Iz razumljivih razlogov še ni mogel Izvršiti sklepa, naj SD organizira strokovne seminarje za obravnavo posamezni!/ perečih vprašanj naše slavistike, sestanke lektorjev pri gledališčih, radiu, televiziji ln filmu ter občasna srečanja domačih in tujih slavistov. To ostane kot naloga odbora v naslednjih poslovnih dobah.
Glavna predavanja piranskega zborovanja so bila objavljena v naših glasilih.
Spregovoriti je tu še o drugih akcijah, ki jih je SD zasnovalo in vodilo že v prejšnjih obdobjih, a je moral tudi sedanji odbor skrbeti, da so v redu potekale. Tu sta na prvem mestu naši reviji. Slavistična revija je Izšla lani po piranskem zborovanju (XII. letnik za 1959/60). Letošnji zvezek se je Iz raznih razlogov zakasnil; povemo pa lahko, da je gradivo XIII. letnika že pripravljeno za tiskarno. Revija Jezik in slovstvo je izhajala redno pod glavnim uredništvom prof. Merharja. Sporočiti moramo, da smo osnovali lastno založništvo ln upravo za to revijo. Upravo vodi tov. Ivo Graul; vsi čutimo, da stvar sedaj bolje funkcionira. Društvo je Interveniralo tudi v upravi Slavistične revije, sestavilo seznam slavistov in ustanov, katerim naj se revija pošlje, ln pripravilo spremno pismo zanje. Število naročnikov se je tako nekaj popravilo, vendarle še nI zadovoljivo. S tem vprašanjem se bo moral še ukvarjati bodoči odbor.
Odbor je zagotovil gmotna sredstva za obe reviji pri Skladu za pospeševanje založništva. Tako Svetu za prosveto kot članom Sklada za pospeševanje založništva se moram^o zahvaliti za veliko razumevanje naših potreb.
Od novih učnih Icnjig naj posebej navedem prvo knjigo slovenskega berila pod : naslovom Slovenska književnost; uredil jo je tov. Pirjevec s sodelovanjem tov. Miheliča ' in Kosa. Dalje naj omenim, da bo skoraj dotiskana 2. izdaja Slovenskega pravopisa. Zgo- ; dovina slovenskega slovstva, ki jo je zasnovalo naše društvo in jo izdaja Slovenska ; matica, je prispela do ITI. knjige, pripravlja pa se že IV. knjiga (naturalizem in moderna). .| Kako izhaja Kondor, tako veste; brez dvoma bi si želeli še pogostejše izhajanje te ko- i ristne zbirke, pa tudi ponatisov nekaterih zvezkov, ki se ne dobijo več. \
Predavanja so se letos zaradi kasnega občnega zbora, pa tudi zaradi tehničnih ' težav začela šele v februarju. Izbor tem za predavanja je bil letos pod vtisom naročila j piranskega zborovanja, po katerem naj bi se slavisti v večji meri posvečali proučevanju i novejše slovenske književnosti. Predavanja smo obenem še osredotočili na literarne i ustvarjalce iz Slovenske Primorske. Predavali so: 22. II. 1961 dr. Vladimir Bartol; Iz pisa- ' teljeve delavnice; 1. III. 1961 Alojz Rebula: Trst in kultura; 20. III. 1961 Boris Pahor: ; Na sipini; 24. V. France Bevk: Moja pisateljska pot. Poleg teh avtobiografskih preda- '< vanj smo priredili dne 20. aprila 1961 slavnostni večer v počastitev dvajsetletnice vstaje : slovenskega naroda. O partizanski liriki je predaval Viktor Smolej, svoje pesmi so reci- i tirali Matej Bor, Vida Brestova in Peter Leveč, Jože Koruza pa je recitiral dve Kajuhovi ; pesmi. Vsa predavanja so bila dobro obiskana, posebno še aprilski spominski večer. Pre- | davanja je tudi letos organiziral in vodil tov. dr. France Bernik.
Od ostalih akcij, opravljenih v preteklem obdobju, naj navedem še nekatere:       |
Odbor je dal pobudo za počastitev stoletnice rojstva slavista Matije Murka in so- i deloval pri organizaciji proslave na Akademiji dne 16. II. 1961. O Murkovem delu je ¦ govoril prof. Bratko Kreft.
Ob kongresu Zveze slavističnih društev je SD dne 19. IX. odkrilo spomenike ; Kidriču, Nahtigalu in Ramovšu pred Narodno in univerzitetno knjižnico. Tu je treba \ poudariti, da je vso akcijo za izdelavo in postavitev spomenikov ter organizacijo pro- ; slave požrtvovalno vodil tov. dr. Kreft ob pomoči delovnega odbora. Odkritja spo- j menikov se je poleg najvišjih zastopnikov oblasti LRS udeležil tudi podpredsednik ¦ Zvezne ljudske skupščine tov. Edvard Kardelj. i
Navedem naj še, da so se trije zastopniki odbora dne 10. IX. 1961 udeležili od- ' kritja spominske plošče, ki jo je Svet za prosveto občine Kamnik odkril na rojstni hiši ; Jožefa Ogrinca v Podgorju. Slavnostni govor je imel član društva prof. Koblar. Na slav- \ nosti v Gradišču v Slovenskih goricah, kjer je mariborska podružnica SD odkrila ploščo ¦ Kraigherju, Cankarju in Brnčiču, je zastopal SD predsednik (dne 1. X. 1961). — Odbor j je sodeloval tudi pri načrtih za ureditev Navja in podal predlog, naj bi se nagrobniki : znamenitih mož z Navja prenesli na primerno urejeno območje Križank. i
V avgustu in septembru so terjale od odbora mnogo dela priprave za kongres i Zveze slavističnih društev v Ljubljani. Tu je treba posebej omeniti požrtvovalno delo i tov. Staneta Suhadolnika, ki je prevzel organizacijo namestitve udeležencev po domovih I in hotelih in vodil ves čas kongresa informacijsko pisarno. Ce omenim samo dejstvo, da i se je iz južnih republik udeležilo kongresa skoraj 200 ljudi več, kot je bilo prijavljenih 'i delegatov, potem si lahko predstavljamo delo, ki ga je spričo stanovanjske stiske v \ Ljubljani moral opraviti tov. Suhadolnik. Prav tako so opravili veliko delo tudi člani , mariborske podružnice, ki so vzeli na svoje rame organizacijo izleta v Maribor in na ¦ Pohorje. Naše društvo je organiziralo in omogočilo udeležbo 35 delegatov iz Slovenije! (11 iz Ljubljane, 6 iz Maribora, 4 iz Celja, 4 iz Novega mesta, 3 iz Gorice, 4 iz Kranja, \ 3 iz Kopra). Tem in še nekaterim slovenskim slavistom iz drugih republik je društvo j plačalo kongresne stroške. i
Za izvršitev vseh naštetih akcij so bila seveda potrebna precejšnja denarna i sredstva. Ta nam je z vsem razumevanjem naklonil Svet za prosveto in kulturo LRS; i nekaj denarne podpore smo prejeli tudi od Sveta za šolstvo, za organizacijo predavanj i pa posebej še od SZDL okraja Ljubljana. Izvršni svet pa je prispeval sredstva za posta- J vitev spomenikov Kidriču, Nahtigalu in Ramovšu. Razumevanje, ki so ga pokazali do ' našega dela našteti forumi, nam je omogočalo izvrševanje nalog; bilo nam je tudi v \ moralno podporo in spodbudo pri težavnem delu. Zato jim moramo izreči iskreno za- ] hvalo odbora in vsega članstva SD. i
Ob koncu naj navedem še nekaj številk, ki se nanašajo na tajniško poslovanje: . vložni zapisnik izkazuje 138 številk, od tega 35 prejetih in 83 oddanih pisem. Ce upo- I števamo, da je mnogo pisem šlo na podružnice in drugam tudi v več primerkih, se nam • pokaže, da je bilo število odposlanih dopisov še mnogo večje. Odborovih sej je bilo 9, : ena od teh plenarna. Vsa došla pošta kot tudi kopije poslanih dopisov in sejnih zapisnikov so vložene v posebno mapo. Janez Logar >