MM AVE maria
Naročnina za celo leto za Ameriko Saj«. Za Erropo $3.00. N aro črnina za pol leta za Amerik« $i.i«.
Liat r obrambo sv. vere med ameriškimi 81« renči
ŠTEV. (No.) 20, OCTOBER, 15th 1923. LETO (Vol.) XV.
Narava umira. Nežnejšim cvetlicam je postalo že premraz. Sklonile so svoje glavice v naročje matere zemlje in čakajo le še bele odeje, da se zazibljejo v sladko spanje. Astre in krizanteme, ki niso tako občutljive, se še vpirajo požigajoči slani, da skažejo zadnjo ljubav zemskim trpinom, ki so jih viharji življenja zlomili in pahnili v hladne gomile, potem bodo tudi one legle k počitku. Gozdi, prej tako bujno iin bahato zeleni, ki so jih viharji tolikokrat brezvspešno lasali, dan za dnem bol rumene. Lahen vetrič za-veje preko njih in armada drevja, prej tako tiha, bolestno zastoče, kakor človek, ki se mu še hoče življenja, ko potegne z glavnikom preko glave, pa vidi da je poln las.
Nekateri nemi stoje sredi umirajoče jesenske narave. Otožne pesmi jim vro iz pesniških src. Pač zato, ker gledajo pred seboj samo bližajočo se smrt narave, ne pa njenega vstajenja. In vendar pozna tudi narava svoje vstajenje. Tudi o njej velja, dasi v drugem pomenu, kar je Gospod rekel o Jajrovi hčerki: Deklica ni umrla, ampak spi. Ne, tudi narava ne umrje, temveč le spi. Mirna je sicer njena snežna zimska odeja, kakor mrliški pajčo-lan, a pod njo se že poraja novo življenje. Ko jo bo pomladno soln-
Rožni venec.
H. B.
ce potegnilo raz nje, se bo pomlajena zbudila in se znova oblekla, kakor nevesta na poročni dan. Zato je zame v enem oziru jesen lepša kot pomlad. Bujna pomladna narava je zapisana smrti, jesenska narava gre novemu življenju nasproti". In ker vem, za gotovo vem, da lepšemu, me ob njenem mrtvaškem o-dru ni strah, kakor me je strah ob mrtvaškem odru človeka, o katerem ne vem, mu bo li kedaj, zasijalo lepše življenje ali ne.
Res je za telesno oko tako pisana pomladna narava lepša, kot vedno enoličnejša jesenska. Ko človek gleda te gole bučke, v katere je prešlo pisano pomladno cvetje, mu je kakor pri pogledu človeka s popolnoma plešasto glavo, ki so mu jo v mlajših dneh gosti, kakor oglje črni lasje krasili. Toda ali ne vsebujejo ravno te bučke semena, v katerem spi novo življenje? Zato pa, kdor ne samo s telesnimi, ampak tudi z duhovnimi očmi motri skrivnost življenja in smrti v naravi, se mu te mlado življenje vsebujoče bučke lepše zde, kot cvetje, ki se koj oslije.
Ta čas umirajoče jesenske narave je sv. cerkev posvetila Rožen-venski Kraljici. Kako primerno! Svežih majskih vencev ji ne moremo viti. Jagode naj bi ulizali v ven-
ce in jih ji poklanjali. Suhe in trde so na videz te jagode. Mnogi, ki so Majniški Kraljici pridno pletli vence, ne vejo kaj z njimi začeti. Najbolj jesenska, najbolj pusta se jim zdi pobožnost rožnega venca. Niti polovica tistih, ki so se radi udeleževali majiniške pobožnosti, se ne udeležujejo roženvenske. I11 vendar so te jagode le na videz suhe. V resnici imajo več soka v sebi in več duhovnega vonja, kakor majniško cvetje. Zato je nebeški Kraljici ljubši venec iz teh jagod spleten, kakor iz najlepšega pomladnega zelenja in cvetja.
Vesela je Majniška Kraljica svežega, duhtečega šopka, ki ga ji pokloni njen otrok, ako je vanj povil tudi svoje srce, ker brez tega se ji ne dopad'e. Ona iiiia na rajskih poljanah na razpolago lepših rož. Toda veliko bolj je vesela rožnega venca iz suhih jagod, ki ga ji splete, ako zna iz teh jagod, ko mu drse mej prsti, iztisniti skrivnostni balzam, na katerem so tako sočnate. Ali ni Marija tega sama pokazala? Ko se je kot Brezmadežna v Lurdu prikazala priprosti Bernardki, je imela vrtnico pod nogami, rožni venec pa v rokah. Tudi človek rad sprejme sveži šopek, s katerim ga je razveselila ljubeča oseba. Simbol, znamenje ljubezni 11111 je. Srce se mu širi, ko ga
314
"A* ■ I A I 1 A *
povonja, sladka čustva ga napajajo. Njegov balzamični duh mu dobro de. Ameriška navada bolnikom v bolnišnice nositi rože, je s tega stališča lepa, hvalevredna. Cvetoče rolo so mu simbol bujnega življenja, ki mu dajejo upanje', da bo tudi on zopet postal cvetoča roža. Njih prijetni vonj paralizira, ugonablja moreči bolniški vzcluh, v katerem zdrav človek sčasoma postane "špitalar."
Toda pridejo brezkončne nočne ure, brez spanja, polne bolečin. Skozi priprta vrata prihajajo bolestni vzdihi sotrpinov, ki jih dnevni nemir udušuje. Na sosednji postelji morda kdo bojuje smrtni boj, daleč od svojih dragih, pozabljen. Morda se dotični sam, ki to posluša in gleda, bliža krizi. Na vratih stoji morebiti pisano: No visitors — obiski prepovedani! Za take trenutke cvetlični šopek nima leka. Ob njega pogledu se bolniku morda oko orosi. kakor starčku, za katerim že smrt stoji, ko gleda malčke polne mladega življenja na pomladni trati. Proč se obrne od njega, ker mu vzbuja britko zavest, da morda že cveto astre in krizanteme, ki bodo kmalu plakale na njegovem grobu. Njegova izmozgana roka se stegne po drugem vencu pod zglavjem, po rožnem vencu. Njega naplede. In če nikoli prej, takrat spozna, da je res lepši, da imajo njegove jagode več hladilnega balzama za srčne rane v sebi, kakor sveže cvetne čašice.
Ob veselem delu, pri skrivnosti "Katerega si Devica rodila," poroma daleč nazaj v otroška leta. k svetim večerom v domači hiši, k jaslicam, ki jih je njegova takrat še nedolžna roka gradila in mu je srce veselja poskakovalo ob njih. Kakor bi mu kdo balzam vlival v skeleče rane, vplivajo ti spomini nanj. Morda je temu balzamu primešane tudi dokaj mire. Očitajoča vest morebiti pravi, da so odmevi svetonočne skrivnosti pozneje zamrli v njegovi duši, da je postal Herod, ki je iskal Deteta, da bi ga umoril. Britka zavest, ki ga pa vendar ne tira v obup. "Katerega si Devica v tempeljnu našla." Ko premišljuje Marijino ža-
lost ob izgubi Najdražjega, Edinega, ter njeno veselje, ko ga je zopet našla, se mu zdi, kakor da bi v tej skrivnosti gledal svojo lastno podobo pred seboj. Zgubil ga je tudi on, svojega Boga. A ga ni z njo iskal, bežal je pred njim, ogibal se ga. zato se ga je ogibala sreča in se rmj pridružila nesreča, katere zadnje dejanje se ima končati v bolnišnici, prezgodaj. Z odelom si zakrije obraz in joka. Duhovnik, katerega je morda prejšni dan še težko gledal, mu je drugi dan prav tako težko pričakovan. Komaj čaka njegovega poziva : Kaj pa če bi se z Bogom spravil, ker je vaše stanje kritično. Tudi on je zopet našel svojega Boga — v bolnišnici. Ni ga našel za šopkom svežih rož, našel ga je za suhimi jagodami rožnega venca.
Odslej mu je rožni venec najboljši prijatelj in tolažnik. Ko čuti kako smrt seka zadnje korenine njegovega življenja, ki je vsa zdravniška znanost ne more odgnati, ne ve leka za njegove neznosne bolečine, se o-brne na tega svojega prijatelja. "Ki je za nas krvavi pot potil, bičan bil, s trnjem kronan, križan, do smrti, on ki ni imel greha !" O, koliko lažje prenaša ob premišljevanju teh skrivnosti trpljenje, ki si ga je morebiti sam zakrivil. Ni več slišati iz njegovih ust obupnega tarnanja, še manj pritajene kletve. Njegovim vzdihom se pozna s kakim premagovanjem so se mu polslišno izvili iz prsi, a bili takoj preklicani z udanim: "Gospod naj bo za moje grehe. Tukaj žgi, tukaj reži, da mi le v večnosti pri-zaneseš!"
In skrivnosti častitljivega rožnega venca: "Ki je od smrti vstal, v nebesa šel!" . . . Kako mu božajo stiskano srce. Živahneje mu začne biti. Izza groba, ki ga že gleda pred seboj in onstran katerega je morda prej gledal le večno neprodirno temo, mu vstaja nova zarja, znaneč lepši dan, ko mu bo Bog, kakor svojemu Sinu, prvini spečih, zacelil rane, obrisal solze. Njegovo življenje tako burno, tako prazno, katerega je bil morda večkrat tako sit, da so ga obhajale samomorilne misli, se
ob lepi večerni zarji nagiba v zaton. Ob njenem svitu udano gleda boj smrti z življenjem, ker mu zopet najdena vera pravi, da je zmaga telesne smrti le navidezna, le začasna, ker končno bo zmagalo življenje, lepše in trajnejše kot je to kratko, krhko in bedno zemeljsko življenje.
Ti, ki to bereš, ne misli, da so to le namišljeni slučaji, ali vsaj tako redki, da jih bolnišnice doživljajo le vsako sveto, jubilejno leto. O ne! Kake bolniške sestre bi ti jih znale napovedati cel rožni venec, iz svoje in tuje skušnje. Pač pa ti nobena ne bo vedela povedati niti enega slučaja, da bi kak bolnik ob vonju cvetličnega venca, ki mu ga je prinesla ljubeča oseba v bolnišnico, zopet našel svojega Boga in z njim lek za rane svojega zastajajočega srca. Cvetlice imajo svojo moč za telesne rane, ki jih pa tu<U ne zdravi samo pogled nanje in njih vonjanje. Za ranjena, strta, obupana srca je nimajo. Te zdravijo le suhe, a sočna-te jagode rožnega venca. S tem je pa dokazano, kar sem hotel dokazati, da je rožni venec lepši kot cvetlični venec. Ali ne dokazuje tega tudi lepa krščanska navada, da se takemu, ki je dobojeval borbo življenja, ne daje v roke cvetličnega, ampak rožni venec. Moderni paganizem sicer tudi to lepo navado opušča in svojim dragim zamrlim mesto rožnega cvetlični venec daje v mrtvaške roke. A sem prepričan, da če bi še enkrat mogli razkleniti svoje roke, bi jim ga v obraz vrgli.
Jagode rožnega venca pa ne dobijo svojega čudovitega soka šele ko smrt trka na vrata. Ga imajo vedno. Ga treba znati samo iztisniti. Kdor ga ne zna in radi tega zabavlja čez to lepo molitev, kot najbolj dolgočasno in uspavajočo, čez samega sebe zabavlja, sam svojo nevednost in dušno slepoto razgalja. Taki bi vsekako bolje storili, ko bi mesto zabavljanja molili vsaj tisti, zaiiiije tako primerni košček žalostnega rožnega venca ... ki nam razsvetli pamet.
"A VI ifc A ■ I k
"Natančno .poročilo hočem!" nagovorila ga je Marija, ko je sužnja pripeljala oskrbnika Judo. "Natančno poročilo hočem, kako stoji moje premoženje!"
"Milostna gospodarica, saj sem že pred tednom dni povedal, da zahteva Samuel iz Magdale, ki ti je posodil lani sto talentov zlata, da mu vrneš saj del."
"Saj sem ti ukazala, da mu plačaj! Zakaj mu nisi plačal?"
"Dobra princezinja, kje naj pa vzamem toliko svoto?"
"Kje je pa denar, katerega si iz-pečal za prodane pridelke in žival, katero sem ukazala prodati?"
Juda je zardel, toda samo za trenutek. Ko bi Marija ne bila tako razburjena, bi 1 )ila morda opazila to veliko zadrego svojega oskrbnika.
"Porabilo se je za dom. Tako drage pojedine, kakor so bile zadnje mesece v naši vili, stanejo denar!"
Marija je bila še bolj v zadregi.
"Koliko imaš v blagajnici?"
"Morda kakih pet talentov!"
"Je to vse?"
"Da, princezinja!"
"Ali veš, da preti Samuel, da bo s silo iztirjal ta dolg?"
"Da, bil je že večkrat tukaj!"
"Pa, zakaj mi nisi tega povedal preje?"
"Bal sem se žaliti svojo dobro gospodarico!" se je hlinil krivični oskrbnik.
"To ;e bilo jako nespametno od tebe," o'1*jQ-'ori razburjeno Marija.
"Ali bi se dalo spraviti skupaj toliko, da bi potolažili Samuela?"
"Težko! Ne vem, kje bi se dobilo toliko svoto?"
"Dobiti moram to svoto v enem tednu, .naj bo kjer hoče. Drugače moram iz vile!"
"Da, Samuel mi je povedal, da je bil pri bratu Lazarju v Betaniji in je zahteval denar!"
"In vse to ti veš, pa mi ne poveš?" zakriči jezna Marija.
"Kako naj nadlegujem svojo dobro gospodarico s takimi neprijetnimi novicami!" se hlini Juda dalje.
"Pojdi! Toda ne pridi mi več pred oči! Ti si me uničil! Odpuščam te iz službe!"
"Prosim . . .!"
"Molči in proč!" je zakričala razburjena in udarila z nogo ob tla.
Prihuljeno je odhitel oskrbnik iz sobane ven, hitel v svoje stanovanje, pobral svoje stvari, posebno en skrivnostni zavitek, katerega je i-mel zakopanega za svojo hišic.) v zemlji, ki je bil precej težak, sedel na konja in odhitel proč.
Vse je vrelo po Mariji razburjenja. Oskrbnik jo je toraj prevaral. Hodila je razburjena nekoliko časa sem pa tje in mislila.
"Sama hočem plačati ves dolg. Od brata in sestre ne vzamem nič! Sama bom plačala! Dobiti moram denar na vsak način!" je siknila jezna skozi zobe.
"Toda kje?"
Sedla je 11a divan ob oknu in se zamislila.
"Servilij je zunaj in želi vstopiti!" naznani sužnja.
"Saj res! Servilij mi more pomagati! Saj je rekel, da je bogat, da ima v Rimu velikanska posestva." Čudno, da nisem takoj mislila nanj!" Novo upanje ji je posijalo skozi črne oblake obupa.
Vstala je hitro in mu hitela nasproti.
"Salve, domina mea!" jo nagovori sladko ljubimec, kateri je imel vsikdar prost dostop v njeno palačo, in ki ji je bil med vsemi številnimi oboževatelji najljubši.
"Salve!" mu je odgovorila Marija v latinščini, katere je bila popolnoma zmožna, kakor vsi izobraženejši Judje. "Ravno prav si prišel! Brez ovinkov ti bom povedala, mu je rekla, ko ji je poljubil roki. Prijela ga je za obe roki in ga peljala seboj na divan. Razuzdano življenje se je že poznalo na sicer mladem obrazu rimskega plemiča.
"Servilij, v denarnih stiskah sem. V enem tednu moram ali plačati sto talentov ali iz vile!" Ali bi mi moj Servilij mogel pomagati iz te zadrege.
Hinavsko sladki obraz Rimljana se je naenkrat spremenil.
"Toraj princezinja v denarnih stiskah? Ni tako bogata, kakor sem domneval!" si misli in vsa 'ljubezen' je ugasnila v trenutku.
"Iz srca rad bi pomagal. Toda prišel sem danes k tebi popolnoma z isto zadevo. V denarnih stiskah sem sam! Še danes moram imeti
vsaj dvajset talentov, drugače sem vničen!"
Marijo je streslo. Zaprlo ji je sapo. Srce ji je razburjeno bilo.
"Torej prevarjena? Pa mi je lagal kakšen bogataš je!" je mislila.
Poskušala sta še nekoliko časa govoriti, toda ni šlo. Servilij je sicer poskušal na vse načine igrati vlogo ljubimca, pa mu ni šlo. Mrzlo sta se ločila.
"Toraj tudi nič!"
Strah pred prihodnjostjo se je je še bolj polotil.
"Torej ven moram, ven!? . . . Pa kam? . . ."
Streslo jo je. In prvič v svojem dosedanjem lahkomišljenem in razuzdanem življenju je začutila — skrb, nekaj neznanega ji do sedaj.
Vendar, ko se človek potaplja se zgrabi za vsako bilko, da bi se rešil. Tako Marija. Saj pozna še veliko prijateljev. Krog njenih častilcev je bil vendar velik. Še sinoči je bila palača polna gostov, najodlič-nejših in — vsaj navidezno — najbogatejših Rimljanov. Z novo nado pomirjena sede zopet na divan in začne misliti na vse te obilne prijatelje. Dolga vrsta jih je bila.
"Da bi pa pri tolikih prijateljih, ki so mi vsi tolikrat prisegali svojo vernost in prijateljstvo ne spravila skupaj te svote? . . . Moram jo in jo bom!" •
Hitro potolče po bronasti ploščici na mizi. Sužnja vstopi.
"Hitro naj mi osedljajo velbloda in celo spremstvo služabnikov naj se pripravi za pot. Pokliči služabnice, da me oblečejo in pripravijo za pot. Ko pride moj brat Lazar nazaj, povej mu, da bom v desetih dnevih nazaj. Toliko časa naj mi še da!"
V dobri uri je že odhitela karavana izpred palače Marijine naravnost proti Jeruzalemu. Marija je hitela s svojim spremstvom v Jeruzalem k prijateljem, prosit pomoči v stiski.
Ko se je brat Lazar vrnil v palačo in izvedel, da je Marija odšla v Jeruzalem, je takoj slutil, po kaj je šla. Ustanovil se je zato kar v
palači, da jo počaka. V mestu je izvedel žalostne reči o razuzdanem življenju svoje sestre. Prijatelji, naj-odličnejši židje, so mu z ogorčenjem pripovedovali, o velikem pohujšanju, katerega daje Marija celi okolici.
"Vnebovpijoče je pohujšanje, katerega daje nesrečna ženska s svojim nesramnim življenjem. Vse postave vere naših očetov tepta v blato. V svoji hiši zbira same pogane in cele noči se čuje krik in godba in ples daleč na okoli! Naredi, konec temu pohujšanju!"
Lazar je s žalostjo in sramoto poslušal vse te tožbe in sklenil, da se mora temu narediti konec. "Če tudi prinese denar, zastonj, proč mora!" je sklenil odločno.
"Ne sme več skruniti s tolikimi hudobijami hiše svojih dobrih sta-rišev!"
Posli so mu povedali, da je izginil tudi oskrbnik. Kakor so sužnje v palači povedale, so cule, da ga je spodila, ker ji je slabo gospodaril. Zato se je lotil takoj sam vodstva gospodarstva. Videl je, kako je bilo vse zanemarjeno in se z marljivostjo lotil, da popravi ves nered. Tekom tedna je bil ves nov red na velikem posestvu.
Štirinajst dni je že preteklo, od kar je Marija odšla, pa je še ni bilo nazaj.
"Morda je pa več ne bo!" si je mislil in tudi želel osramoteni brat.
Vendar šestnajsti dan proti večeru se vrne. Toda kolika sprememba! Bleda in propadla je stopila z velbloda in počasi z omahujočimi koraki šla v hišo.
"Kako si opravila?" jo nagovori Lazar pri vhodu.
"Brat, pusti me nekoliko dni pri miru! Prosim te, imej usmiljenje z nesrečno sestro!"
Prepali obraz, objokane oči, žalostni glas, s katerim mu je govorila te besede, so ganile brata. Smilila se mu je.
"Dobro, sestra, saj imam čas. Vendar predolgo ne čakaj, upniki pritiskajo."
"Prosim te, lepo te prosim, pusti
me!" in odhitela je v svoje sobane.
Dva dni je že bila Marija v svojih sobanah zaprta. Jedi si je dala prinesti v svoje stanovanje. Z nikomur ni govorila. Britko razočaranje zadnjih tednov jo je skrajno potrlo. Tega bi nikdar ne bila mislila, da jo bodo vsi prijatelji v stiski zapustili. Toliko so se ji hlinili preje, sedaj pa . . .?
"Zapuščena od vseh . . .!!" je večkrat siknila prvi dan, jezna in razburjena. Stisnila je pest in najraje bi bila planila ven in bi se ste-pla z vsem svetom. Toda drugi dan se je pomirila. Začela je trezneje in mirneje misliti.
"Zapuščena od vseli! Na robu propada! Iz palače moram! . . . Toda ali si nisem sama tega kriva ? . . ."
Vest se ji je začela zbujati. Videla je celo svoje grdo življenje pred seboj. Nobena stvar nas pač tako hitro ne strežne, kakor — križ, trpljenje. Kakor gore velike so si ji zdele njene hudobije in te gore so stiskale njeno dušo in jo silile k obupu.
"Ali te ne bo sram, ko boš morala iti iz te palače . . .? Ali se ti ne bodo smejali vsi ? . . . Boš mogla toliko sramoto prenesti? . . ." ji je govoril skušnjavec.
"Ne, ne! Raje smrt! Samo sun-ljej, pa bo konec vsega. Pomisli toliko hudobij! . . . Ubij se!"
Stresla se je pri tej misli v začetku. Toda čim dalje je premišljevala svoj žalostni položaj, tem bolj je zmagovala misel — na samomor.
Temna noč je bila, tretja noč njene samote. Črni oblaki so se pripo-dili iz juga nad Magdalo. Blisk za bliskom je švigal na nebu, kakor bi se nebo hudovalo na grešno zemljo. Več strel je udarilo tudi prav blizu palače.
Marija je legla zgodaj v posteljo. Toda spanec jo ni hotel objeti.
"Končaj si življenje! Jutri je tretji dan! Lazar bo zahteval odgovor!"
"Ne, nocoj! Jutri!" je sklenila polglasno.
"Ne! Nocoj! Nocoj! Samo en sunljej z bodalcem, katerega imaš
poleg sebe, pa bo — konec . . .!"
V peščeni uri v predsobi je zmanjkovalo drobnega peska v vrhnem predalčku, znamenje, da mora biti že blizu polnoč. Toda Marija si zastonj želi krepilnega spanca. Dolge prečute ure so jo duševno še bolj utrudile. Bila je že kakor napol o-mamljena. Kolikor bolj se je pa pomikala počasno noč dalje in dalje, toliko bolj je postajala razburjena. Srce ji je vedno hitreje bilo. Tresti se je začela po celem telesu. Nič več ni mogla ostati v postelji. Vstala je in sedla poleg medle oljnate svetilke, ki je gorela na mizi. Poleg svetilke je ležalo ostro bodalo.
"Bodalce! Glej bodalce! Glej, kako je ostro . . . Marija, samo en sunljaj . . .!"
"Humi . . .!" je zakričala in skočila proč od mize, kakor bi bila videla pošast.
"Nič se ne boj! Saj smrt ni tako huda! Pomisli na sramoto . . .!"
Počasi se je približala zopet mizi.
"Ej, kaj, kar pogum!" je govorila sama sebi. "Kaj bi se bala!" Krepko je prijela za bodalce in si ga nastavila na strašno utripajoče srce ...
"Kar porini! En trenutek in . . . konec!" ji jc govoril zli duh na dušo.
Prav v tem času pa, ko je v razkošni palači princezinja Marija bojevala ta strašni duševni boj, čula je v malem gorskem mestecu, ne ravno daleč od Magdale, v Nazaretu, neka druga žena. Tudi ona ni spala. Vidimo jo, kako kleči zatopljena v gorečo molitev. In kolikor bolj se pomika črna noč dalje, toliko gorečnejše moli.
"O nebeški Oče, usmili se nesrečne Marije v Magdali!" je molila. Mati Jezusova, Marija, prin-cezinje Marije ni več pozabila, od kar jo je bila pred več meseci obiskala in sta bili skupaj priči Je-
zusovih čudežev v Kafarnaumu. Čutila je veliko sočutje z nesrečno grešnico. Vedela je sicer, da bo ta ženska igrala še važno vlogo v življenju Jezusovem in tudi njenem, da se bo toraj spreobrnila. Molila je pogosto za njo samo, da bi prej ko preje spoznala in pustila največje hudo na svetu — greh. In ravno oni
Rev. Fr. Ks. Pavšič.
ZGODNJA DANICA.
Skrivnostni mir vso trudno zemljo krije,
srebrna rosa izpod neba pada cvetlica vsaka veseli se hlada, in željno hladno žejno roso pije.
i
Poglej, danica jutranja prisije, kako blišči se kot nevesta mlada, na jasnem nebu samcata zavlada, svetloba drugih zvezd pred njo se skrije.
Kako si krasna mila Ti Devica, ki v našo temno noč si posijala Ti lepša si kot zgodnja ta danica
in lepša kot nevesta najbolj zala, neštetih duš prečista Ti vodnica, ki si oblake črne nam pregnala.
večer je posebno molila za njo. Obljubila ji je sicer princezinja Marija, da bo kmalu zopet prišla v Nazaret. Pa je ni bilo.
"Revico so gotovo zopet premagale strasti" ... In vroča molitev za "nesrečno žensko v Magdali" so se dvigale iz Marijinega srca proti nebu. Posebno oni nesrečni večer ji
je že zgodaj stopila posebno živo pred oči. In ko je posebno vroče molila in je njena duša splavala k Bogu, med angelje, je izvedela o velikem boju nesrečne ženske.
"Pa naj bo!" je siknila obupana nesrečna ženska v palači v Magdali in dvignila roko, da bo s silo zabodla bodalce v srce . , .
"Ne, ne! Milost! Milost! Usmiljenje! Prosim usmiljenje!" je molilo Marijino materino srce v Nazaretu. Stegnila je roke. kakor bi hotela seči tja v Magdalo in vstaviti roko samomorilki . . .
"... Jezus iz Nazareta . . . Marija, njegova mati . . . Marija, nikar!" je zakričal v njeni vesti njen angel j varili.
Nekaj jo je streslo! Roka jc o-mahnila. kakor bi se črni oblaki na nebu pretrgali in bi zlati solnčni žarek posijal izza njih.
Samo za trenutek se je ustavila in videla v duhu Jezusa, kakor živega pred seboj, ko ga je slišala, da je toliko grešnikom klical: "Zaupaj sin! tvoja vera ti je pomagala!" Prav živo ji je stopil nebeško le)) in mil obraz njegove matere pred njeno dušo. "Hči, ne obupaj! Vse se bo popravilo. Zaupaj v mojega sina!"
In te mile in ljubeznjive materine oči se ji je zdelo, da jo gledajo, tako milo, tako ljubeče, da se ji je začelo tajati srce . . .
"O, kako sem nesrečna . . ." je zakričala in . . . omedlela. Zgrudila se je na tla kakor mrtva . . .
Krik je čula služabnica v predsobi in pritekla gledat. Ko je videla svojo gospodinjo na tleh, mislila je, da je mrtva. Prestrašena je zakričala in hitela klicat druge. Tudi brat Lazar je čul krik in razburjen je prihitel gledat.
Precej časa je vzelo, predno se je zopet zavedla.

3i8	-A ▼ ■ M A ■ I A"
Spomini.
O. M. Trunk.
(Konec.)
"Pa Trunk, podeželski župnik, iz kmetške hiše, ki ima stotisoče, dve vili na bledu (seve so ga morali Nemci podkupiti že 1. 1919.!!) nikoli nima zadosti, ta Trunk hoče pograbiti tudi milijonsko premoženje Družbe sv. Mohorja. Tam se je vse-del, dal se je voliti za predsednika . . ." Tako je pisal "Slovenski Narod" dne 13. febr. 1921. Dodal je še nekaj krepkih, da sem liberalec in strasten klerikalec, otročje naiven, pa mogočen v besedi, da sem sedel v plebiscitni komisiji, ko so vendar še drugi, ki znajo malo angleško in francozko . . . No, prav kakor je domača stara slovenska navada.
Pri Družbi sv. Mohorja in pri milijonih mora vendar nekaj smrdeti. V tej zadevi so posebno gorke padale čez me. Z najtežjimi topovi so streljali izza plota oni, ki so za Karavankami na varnem sedeli in pisarili škofu ogabna pisma o razmerah v Jugoslaviji, da je bilo mene sram, škof se je pa muzal čez navdušene Jugoslovane. Ne rečem, so bile tudi izjeme, hvala Bogu. Nekateri so se tud'i v nesreči pokazali prave može in se postavili.
Kako je bilo torej z Družbo sv. Mohorja? Vsako pozitivno delo je bilo mogoče le na lastnih tleh in iz lastnih sredstev. Vsak sum kake i-redente smo morali izključiti. Vedeli smo, da bodo nasprotniki najprej s tem prišli. Imeti smo morali podlago, da jim v času potrebe do-kažemo ničevost njih natolcevanja. Vprašanje Družbe sv. Mohorja ja še ni bilo rešeno. Mogoče, da smo se prenaglili, a imeli smo najboljše namene. Družbo smo hoteli ohraniti kot matico koroškim Slovencem. O koli nje smo namerjali polagoma zbrati vse moči, ki bi delale tudi na drugem polju. Nikomur pa ni prišlo na misel, najmanj meni, da bi sedli na milijone, oškodovali morda iz-vnekoroške Slovence. To je bil naš
namen. Sedaj se je to vprašanje nekoliko drugače rešilo. Književno vodstvo družbe se je preneslo v naše kulturno središče, Ljubljano. Gotovo ne v škodo družbi in njenih vzvišenih narodno-prosvetnih namenov, a upamo, da tudi ne v škodo korotanskih Slovencev, ki so danes bolj potrebni take matice, kakor kdaj.
Za "Glas Pravice" je bilo treba dobiti tiskarja. Saj je bila družbena tiskarna zasedena in prazna. Kam naj gremo? St. Josephs Verein je bil pripravljen tiskati, a je že pri stavljenju hotel imeti kontrolo, kar nam kajpada mi moglo biti prav. Ze pri drugi številki smo bili radi nerazporazuma na cesti. Posestnik "Guttenberghausa" je rajhovec, sicer pa ne napačen človek. On nam tiska drugo številko. V nemškem gozdu zašumi. Pokliče Msgr. Podgorca in mene k sebi. "Obžalujem," pravi, "ne morem vam biti več na razpolago. Ne radi vas monsignor Podgorc, a g. Trunk . . . saj veste, sem pač "gešeftsman." Zopet smo bili pred vratmi. Pričeli so se napadi, na Msg. Podgorca nič manj kot na me. Sli smo na Dunaj. Sprejeli so, a odpovedali, ko je "Heimats-dienst" zavihtil svoj kol.
Ker se jaz z vsebino "Glasu Pravice" nisem popolnoma strinjal, sem stopil v ozadje, oz. se odtegnil. Očitalo se mi je, da sem dal svoje ime in držal hrbet, da bi bil Msg. Podgorc kvišku zlezel. Pustimo to! Jaz mislim, da če bi bil Msg. Podgorc res zleze! kvišku, bi bili morda naši interesi v danih razmerah prav dobro zastopani.
Za denarne zavode smo naredili neko centralo. Ne vem kako deluje. Upam, d!a dobro. Treba je bilo tudi formalno vpostaviti politično društvo, da bi imeli Slovenci svoje zastopstvo, oziroma oživiti staro. Smem se pobahati, da se je to izvršilo po moji inicijativi dne g. marca.
V osprednje se nikoli nisem silil. Kdor to trdi laže. Prav vesel sem bil, da so m@ razmere potisnile v o-zadje in končno popolnoma izločile. Postal sem nerabna šara in odšel zopet na svoj dom, ker rekurz radi izgona je izdal in me lastna občina ni mogla izgnati. Stopili so drugi na plan. Veseli me. Glavno je, da se dela. Ne vem, če ni grešna ta misel, da bi bili morda še zdaj spali, ko bi jaz ne bil začel.
Omenil sem, da je dete "Glas Pravice" naletelo tudi na slovenske Herode. Rodilo se je pa drugo dete, "Koroški Slovenec." Stariši so mi neznani, a dete je tu. Najbolj bi me veselilo, če bi ne padlo nobenemu Herodu v roke, ampak postalo sčasoma krepko in močno.
Bil sem brez dela, dasi ne brez jela. Prav po naključju se začne nekaj presti z Ameriko. Povabila nisem sprejel lahkega srca, ker domovina je le domovina, Amerika pa tujina. Dne 20. jul. 19,21. sem odšel, dne 20. avg. sem prispel. Zdaj sem čisto sam, na nepregledni severoda-kotski preriji. Le cerkvica in Bog v njej sta mi soseda. Srečen in zadovoljen sem, a vendar — brez domovine. V svojih Spominih na nesrečno domovino, ki jih s tem zaključujem, sem morda kako krepko, za tega ali onega prekrepko rekel. Naj mi dotični oprosti. Ko sem pisal te Spomine, duša, tako polna vsakovrstnega gorja, še ni prišla v ravnotežje. Namenoma nisem mislil nikogar žaliti. Eno me brezdomovinca z gorkim domovinskim srcem krepi in tolaži v tujini: Vera v Boga in — v- Slovanstvo.
Spominov ni mogoče pisati o bodočnosti. Na mestu bi bile le prerokbe. Kakor znano je prerokovanje jako nehvaležna reč. Radoveden je pa le vsakdo glede bodočnosti in morda bo marsikaterega zanimalo slišati mojo sodbo o bodočnosti Koroške. Ali je Koroška za slovanstvo
' v	. -iT'; s - — *.
I A •
res mrtva, za vedno izgubljena? Moja sodba je ta-le:
Ljudsko glasovanje more pravično določiti usodo dežele ali naroda le v izrednih razmerah. Koroško glasovanje je bilo vsekako krivično. Antanta ga je odredila, a že v začetku pri tem zasledovala namen stvari tako zasukati, da zmaga Avstrija. Manjkalo je toraj pravične podlage. Glasovanje, ki se ne more več ponoviti, kakor kaka politična volitev, bi moralo biti čisto. Kdor bi delal z denarjem, podkupovanjem, bi moral biti takoj najstrožje kaznovan, enako oni, ki se je dal podkupiti. Ali ni gorostasno, da je glasovalo morda tisoče ljudi, ki o usodi glasovanja niso imeli niti pojma, temveč gledali le na tisočake. Kdo je toraj glasoval? Ljudje? Ne! Milijoni, ne ljudstva, saj ga ni bilo toliko, ampak milijoni denarja so glasovali.
Koroškemu glasovanju odrekam, ne glede na druge okolnosti, ki sem jih omenil, že s tega stališča znak pravičnosti, ker odločitev sloni na nemoralični podlagi, kar dela vspeh nemoralen. Kdor nima vere v pravičnega Boga, naj pogleda vsaj v zgodovino. Našel bo, da nobena ne-moralična stvar nima trajnega obstanka. Vse na ta način pridobljeno, je sigurno prej ali slej zgubljeno. Jaz sem prepričan, da nemška oz. antantina koroška zmaga ne bo delala izjeme. Nemoralno je bil plebiscit začet, nemoralno nadaljevan in končan, zato njega vspehi pred tribunalom zgodovine ne bodo obstali. Kdaj pride pred njen tribunal, kjer bo razkrinkan in obsojen, ne vem jaz in ne ve nihče. "Pred Gospodom je tisoč let kakor en dan," pravi sv. knjiga.
Še eno. Vsak narod je enoten organizem. V naravi vidimo, da ni" ma vsak organizem za slučaj kake bolezni zdravila v samem sebi. Roka takoj pomaga, ako trpi oko. Razdeljen narod je tudi neke vrste bolni organizem. Zdraviti ga ne more, ali vsaj ozdraviti ne. kaka konferenca, ali kako glasovanje, ki ni izraz narodove duše, ampak takorekoč od Zunaj vbrižganoi Zdravilna moš
mora priti od znotraj iz zdrave in svobodne narodove duše. Drive the business, let it not drive thee — Ti moraš voditi biznes, ne 011 tebe. To velja tudi pri narodih.
Če se ne motim 1. 1912. je Dr. Rožič napravil o Koroški nekako anketo. Mej drugim je tudi vprašal : Kako bi bilo mogoče Koroški pomagati? Odgovori so se čudno vjemali v sodbi, da mora priti pomoč od zunaj. Seveda dotični pri tem niso mislili na kako tako zunanje zdravilo, kakor je je nekaj let pozneje antanta v podobi vsiljenega in krivično izvedenega plebiscita vporabila, ampak so mislili na ostalo slovanstvo. Pri vsem narodnem optimizmu treba priznati, da so posamezni udje ogromnega slovanskega telesa bolni: bolna jc Koroška, bolna Goriška, bolna Istra itd. A ta bolezen ni smrtna. O, celokupno slovanstvo je še zadosti krepak organizem, da sam premaga bacile, ki so se zajedli v njegovo telo, ne potrebuje nikakih zunanjih padarjev, vsakemu lahko mirno in samozavestno reče: "Medice cura teipsum — Zdravnik, zdravi sam sebe, si bolj bolan ko jaz." Treba le, da se slovanstvo enkrat zave, da je ena ogromna celota, da so bolni deli njegovi lastni udje, za katere mora samo skrbeti. Te zavesti manjka, do te mora priti, pa bo bolezen kmalu izginila.
Vseslovanska majka je premehka, zato je njena hiša kaos lasajočih se bratov in sester, zato se tuji jerobi smatrajo poklicane jih krotiti. Te sramote se mora čemprej znebiti. Sama mora vzeti šibo v roke, da če treba meč, ter napraviti v lastni hiši red. Slovanska vzajemnost ne sme več biti gola fantazija in baha-rija, ampak resnica, dejanje. Potem se bodo ti padarji, ki zdaj hodijo o-krog njenega bolnega telesa razpršili kakor megla pred jutranjim soln-cem. Oni samo zato z zavihanimi rokavi hodijo okrog nje, ker vidijo da ima vsak njen otrok, vsak njen narod svoj pipec v roki, s katerim na svojo roko brani svoje interese, ne glede na druge, 11a skupno korist. Slovanstvo potrebuje enega
Bismarcka, ki bo iz vseh teh pip-cev skoval in nabrusil britki vseslo-vanski meč. Ko se to zgodi in Bog daj, da bi se kmalu, zedinjenemu Slovanu z njim ne bo niti treba udariti, kri prelivati, bo zadosti, da ga bo v roke vzel in krepko stisnil, ga zavihtil in sedanji slovanski padarji, na čelu jim seveda italijanski "junaki" bodo bežali čez konce.
Simon Gregorčič je bil pesnik, a tudi prerok. Premalo poznamo tega slo\ ■anskega preroka. Kaj pravi v svoji "Velikonočni" o slovanskem narodu?
Od vekov človeštvu dobrotnik je bil In zdaj je še svetu dobrotnik, A svet mu zato le nasprotnik je bil,
In še mu zaklet je nasprotnik. * * *
O11 dober in blag je, krotak in miran. Čemu pač ta srd nad orjakom? Prevelik je. torej je tujcem strašan,
Bogat je, roj tujcev pa — lakom. * * *
Zato pa je sklenil sovražni njih svet: "Raz zemljo orjaka zatrimo Da mine nas groza in večni trepet, Da Svet Si njegov razdelimo!"
Pri izbruhu svetovne vojne se je zdelo, da je prišel za slovanskega orjaka pogrebni dan. Govorili in pisali so o "Slavennacht," o slovanski noči, katere jutra ne bo več zagledalo, vsaj solnčnega ne. Toda tisti, ki so v temni noči svetovne vojske kopali slovanstvu grob in pehali Slovana vanj, so sami telebnili notri. Slovan pa vstaja, vstaja. Ko njegove grobokope Germane zagri-nja vedno temnejša noč, njemu svita nova zarja. Še je temačno, a sobice vedno bolj preganja somrak. Goriški videč že gleda pred seboj veselo velikonočno jutro:
t
Da, vstaja, resnično, mogočen častit, Uničil naklepe je črne. Grozi naj, hrumi naj sovražnik srdit, Slovan se mu v grob več ne vrne.
Toda meč, najmanj vseslovanski meč. slovanskim grobarjem grozan in strašan, se ne kuje z besedami, kritiziranjem, zabavljanjem, niti ne s tarnanjem in vekanjem in obup-
k.
320
"AVI MAHA"
nim zdihovanjem. Bismarck je vzel železo in to železo s smotreno politiko spremenil v strahovit-vseiiem-ški meč, ki se je nam na srečo skrhal. Slovani morajo vzeti jeklo in s trdim, vstrajnim, veselim, slovan-
Jedro Kristusovega nauka je nedvomno ljubezen, katero je on neštetokrat in v najrazličnejših oblikah skušal vcepiti svojim učencem, kot najvažnejšo in najpotrebnejšo lastnost, ki se liki pečatu mora pozT nati na slehernemu njegovemu u-čencu: "V tem bodo vsi poznali, da ste moji učenci, ako boste ljubezen imeli med seboj" (Jan. 13. 35). Dejansko izvrševanje te ljubezni v vsakdanjem življenju nazivajo moderni : rešitev socialnega vprašanja. Iz tega je razvidno, da to vprašanje ni morda kak nov problem, ki ga je spravil 11a svetlo šele sedanji čas in njegove razmere, ampak je tako staro kakor katoliška cerkev, oziroma rekli bi lahko tako staro kakor svet sam, je torej to vprašanje pristno katoliško in obče človeško.
Kaj pa razumemo dandanes pod besedo: socialno vprašanje? Navadno umevamo pod to besedo skrb za materijalne dobrine, ki jih človeško telo potrebuje v vsakdanjem življenju. Prav zato mnogi, tudi sicer dobri katoličani menijo, da ta skrb ni vredna katolika, ki. mu je glavna skrb zveličanje duše po nauku Gospodovem : "Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?" (Mat. 16, 26). Resničen je sicer ta stavek, toda ravno najlepši zgledi ljuezni do bližnjega usmiljeni Samaritan in pa o-pis vesoljne sodbe, nam kažeta jasno, da se ljubezen katolika ne more in ne sme raztezati samo 11a dušo, ampak tudi na telo.
skim, lastnim delom spremeniti to jeklo v vseslovenski meč, ki bo rešil, kar je še zgubljenega, varoval kar je slovanskega, prav kakor pravi pesnik-prerok:
/	- e '1
aafll5r, ij11'
Socialni čut.
Dr. Angelik Tominec, O. F. M.
Toda saj vendar karitativna društva dovolj delujejo na tem polju, član sem ali članica Vincencijeve, Elizabetine konference in ne vem kaj še vse, več v resnici ne morem storiti; tak ugovor slišim iz ust tisočerih in tisočerih, sicer dobrih, morda najboljših katoličanov. Toda ravno v tem tiči usodepolna zmota. Nikakor ne nameravam tu nastopiti proti raznim karitativnim društvom, Bog varuj, nasprotno, želim jim vsega vspcha, in da bi se njihovo delovanje ne samo podeseteri-lo, ampak celo postoterilo, kajti ona bodo vedno potrebna. Toda eno stvar hočem tu poudariti, da bodo vsa karitativna društva šele tedaj sama zase zadostovala, kedar bo dosežena vsestranska socialna ali po slovensko bi rekli družabna pravičnost. Tisočeri in tisočeri hodijo dandanes'okrog lačni, v obnošeni obleki ali celo strgani, katerih ne doseže nobeno karitativno ' društvo in če jih, ti sami zanj ne marajo, ker hočejo v prvi vrsti pravičnosti. Oni ne marajo miloščine, ker so zato preponosni, ne iz napuha, ampak zato, ker so mnenja, da je miloščina na mestu tam, kjer izgubi tla pravičnost. Raje stradajo, kakor da bi živeli od milosti drugih, oni hočejo le pravice, pravično plačilo za svoje delo. T11 če upoštevamo besede sv. pisma: "Delavec je vreden svojega plačila" (T. Tim. 5, t8,) ne moremo reči, da nimajo prav. Oni ne potrebujejo toliko materijalne podpore, ker zanjo kot za miloščino ne ma-
Mi bratje pa z delom pripravljajmo zdaj
to sililo slovansko mogočnost, I11 z duhom proroškim nazdravljaj-
1110 zdaj: Na slavno slovansko bodočnost.
rajo, potrebujejo pa moralne, nrav-ne podpore, da dosežejo in si pribore socialno pravično zakonodajo, a te slednje ne' morejo doseči, dokler iste ljudstvo ne zahteva potoni svojih organizacij in poslancev. Zahtevalo pa tega ljudstvo ne bo tako dolgo, dokler nima večina od njega v srcu nravstveno utemeljenega socialnega čuta, ki je istoveten s krščansko ljubeznijo in s pravim Kristusovim duhom.
Socialni čut torej ni druzega kakor spoznavanje bede svojega bližnjega združeno s trdno voljo istemu po svojih močeh pomagati ,ali /I drugimi besedami: Socialni čut je ljubezen do bližnjega v najširšem pomenu besede.
Socialni čut je potreben vsem brez izjeme, kajti kakor že omenjeno, se družabna beda da vsaj deloma omiliti le potom socialne zakonodaje. To je pa. nemogoče priboriti, dokler večina odločujočih faktorjev nima zato razumevanja in dokler tega nima, se naravno tudi ne more in ne mara za to ogrevati. Tu tiči vzrok, zakaj po vseh državah brez izjeme socialna zakonodaja tako počasi napreduje, vzrok je eden : pomanjkanje socialnega čuta. Ce se le malo ozremo okoli sebe vidimo vsepovsod to veliko pomanjkanje. Manjka ga večkrat že otrokom premožnejših starišev, ki se posmehujejo otrokom bednih zaradi njih zakrpane obleke ter jih gledajo postrani, čeprav ne eni ne drugi nimajo pri tem nobene zaslu-
M
ge in nobene krivde, da so se rodili v bogati ali ubožni rodbini. Manjka pač takim ot-okom socialne vzgoje m lahko si mislimo, kako malo razumevanja za bedo svojega bližnjega bo prinesel, tak otrok v življenje. Koliko je dalje ljudi, ki dan za dnem hladnokrvno berejcj časopise in v njih med dnevnimi novicami tudi poročila o raznih zločinih. Zgodi se celo, da jih glasno obsojajo. Kako malenkosten odstotek pa je med njimi — če sploh je — takih, ki bi pri tem vsaj nekoliko mislili: Morda pa ta ali oni ni toliko kriv, kakor se to bere v časopisu, morda ga je prignala na pot zločina nezaslu-žena beda, morda je temu kriva vzgoja, ker so mu v zgodnji mladosti Umrli stariši, vzgajala ga je potem le cesta, ker varihi niso imeli časa zanj . . . Tudi tem ljudem očivid-uo manjka socialnega čuta. Tž šole ga niso prinesli, sami si ga niso pridobili in kar tako ta stvar nikomur ne pride v srce . . .
Dama, ki vrši v svili in nakitju po ulicah, ali se spomni kedaj tenkih, mladih rok, ki so sešile njeno dragoceno obleko? Vsaki dan zaj-trkuješ, se-li spomniš kedaj koliko rok se je moralo pridno gibati noč m dan, da so pripravile vse, kar jc zato potrebno. Lahko se je zgražati nad zanemarjenimi otroci, ki dora-sčajo brez materinske oskrbe in obsojati njihove stariše, ki se premalo brigajo za vzgojo svojih otrok, toda koliko ljudi se pač spomni, da živi okoli njih množica delavskih mater, ki so gospodinje, matere in delavke obenem, ter jim je vsled boja za obstanek vsaka vzgoja otrok takorekoč onemogočena?
Kdor hoče svojega bližnjega prav in v resnici ljubiti, ga mora najprej poznati. Sele potem bo mogel z njim sočustvovati, če se bo enkrat skušal vživeti v njegove razmere. Kdor pozna le tisti družabni razred,
M. Elizabeta:
SVOJI MATERI.
Kam naj neseni cvetje pomladanskih trat?
Kam naj neseni žarke upov, sladkih nad?
Kam izlijem v sreči svoje duše spev?
Kje na širni zemlji našel bo odmev?
Komu naj potožim skrito bol srca?
Komu naj zaupam, kar teži duha?
Samo nji, edini,
srčno ljubljeni, blaženi Devici, svoji Materi.
''I
v katerem je sam zrastel in živel, je podoben človeku, ki je bral le e-no knjigo. Kdor nikdar ni videl prazne jedilne shrambe, si niti predstavljati ne more, kakšne misli nav- -
dajajo tistega, ki to vidi dan za dnem. Kdor ni občutil v srcu bolesti, ki jo čuti človek, ko sliši zadir-čne, osorne besede gospodarjeve, ta pač nikoli ne bo razumel besed o-gorčenja, ki vrejo iz takega srca.
Odkod pač izvirajo delavske stavke, upori, revolucije? Ponajveč — rekel bi lahko 99 odstotkov -— jih 1-ma svoj izvor v pomanjkanju socialnega čuta. Če bi bili voditelji tovarn ali tudi držav pravočasno skušali se vživeti v bedo in pomanjkanje svojih podložnih, če bi z njimi sočustvovali, bi pač raje preje poskrbeli za potrebni red in bi tako rfe postali sami žrtve takih, večkrat u-sodepolnih izbruhov. Takih zgledov bi lahko naštel še sto in sto, pa' jih lahko bravec sam najde, če ne hodi s povsem zaprtimi očmi skozi življenje.
Seveda pa mora tisti, ki hoče doseči, ki hoče pridobiti socialni čut, predvsem imeti v sebi globoko zasidrano idejo, da smo pred Bogom vsi enaki, da bi po božji volji morali biti vsi brez izjeme bratje in sestre med seboj. Kdor tega .ne ume, temu je zastonj govoriti o socialncm vprašanju, ta tega ne more umeti . .
Treba je dalje krotiti lastno sebičnost, ki vodi človeka v to, da je zadovoljen, če ima le sam vsega dosti, pa magari, če bi drugi poleg njega lakote umirali. Zato pa je potrebno mnogokratno zatajevanje, kajti vživeti se v druge, se ne pravi nič drugega kakor spolnovati Kristusov nauk: Kar želiš, da drugi tebi ne stori, tega tudi ti drugim nikar ne stori". Kdor to razume ima ljubezen, in kdor ima ljubezen, ta ima že tudi socialni čut.
fci.iiiiiiiiiii,,,.1111 ■ 11111,11.111111 ■ 111,. j, 111 M 1111,,,., r111111111,..,, 111111111r,.«(i■111111,.t.,,i..........................................................................................hy-J
| ................................................................. ............ ............ ............ ............ ............ ........... ............ ............ ...........
Tvoj nedeljski tovariš, f
Piše Rev. J. C. Smoley.

IS
......................................................................................................................................,ii i'Mii^.^iiiMMn,;,,;;;;!!!!;-^,,,;;
DVAINDVAJSETA NEDELJA PO BINKOŠTIH.
Pokažite mi davčni d«nar.
Mat. 22, 19.
"Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega," pravi Kristus Gospod. Cesarju, vladarju, državi se plačujejo davki. Kak davek pa zahteva Bog od nas? Sv. Avguštin pravi: "Kakor zahteva vladar davek od svojih podložnih, tako ga zahteva tudi Bog." Kateri davčni denar je torej, ki ga zahteva Bog od nas, iz česa je kovan ? Kak napis ima ta denar?
Pokažem vam ta denar v današnjem premišljevanju.
-o——■
Davčni denar, ki ga moramo dati Bogu, je naša duša. Sv. Peter Damijan je rekel: "Človeška duša je najdražji denar božji." Ta denar zahteva Bog od nas; zlata in srebra noče. Ko bi kedo hotel stopiti pred Boga in mu prinesti dopadljiv dar, naj mu privede, kakor sv. Frančišek Ksaverij, množico spreobr-njenih duš.
Duša je torej davčni denar božji. Premišljujmo torej o nji; iz česa je vstvarjena; kako izgleda, kako vrednost ima. "Pokažite mi davčni denar," je rekel Kristus. Poglejmo torej tudi mi na dušo, davčni denar božji.
Iz česa je vstvarjena? Glede tega vprašanja so imeli razna mišljenja in naziranja. Heraklit, poganski modrijan, je mislil, da je duša žar zvezdine svetlobe; Zeno, da je duša nekak notranji ogenj v človeškem telesu: Aristoteles je učil, da je duša gonilna sila v človeškem telesu ; Dettiokrit, da obstoji diiša iz
solnčnih žarkov. Zanimivo je, kaj je učil Plato o človeški duši. Rekel je, da je Bog pri vstvarjenju duše delal, kakor ta, ki kuje denar. Rabil je razno snov. Nekatere je vstvaril iz zlata, to so duše vladarjev; druge iz srebra--to so duše pie-
menitašev; duše navadnih Zemljanov pa je napravil iz železa, bakra in svinca. Pri takem naziranju pač veljajo besede: "Modrost tega sveta je blaznost pred Bogom."
Iz česa obstoji torej človeška duša? Vera nam da na to kratek odgovor: Bog jo je iz nič ustvaril in jo človeku vdihnil. In ker je Bog vse duše vdihnil, so si vse duše enake. Duša vladarja ali zadnjega služabnika, duša bogatina ali zadnjega berača
--vse so si en ni«. Zakaj tako?
Da bi nikdo ne imel vzroka, da bi zakrivili greh, ki ie početek vseh grehov: napuha! Da bi ne imeli vzroka reči s farizejem: Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljud-je!"
To je torej prva resnica: Duša je vdahnjena od Boga.
Kako pa izgleda duša?, to je drugo vprašanje.
Cesarji, vladarji, predsedniki dajejo kovati na denarje pogosto svojo podobo; kakšno podobo ima človeška duša? Ima sploh kako podobo? Ima; je to podoba božja. V prvi knjigi sv. Pisma beremo: "Naredimo človeka po svoji podobi in sličnosti."
Božjo podobo ima torej človeška duša na sebi! Kaka vzvišenost! Sv. Bonaventura pravi: "Pri vseh stvareh opazujemo sled božjo, pri človeku edinem lesketa se podoba božja." a al i bog premnogi to božjo podobo oskrunjajo. Stari pogani so kovali
denar s podobami raznih divjih živali : volkov, ,levov, tigrov, divjih prešičev itd., ker so pogosto te živali ])o božje častili. Ko bi sedaj Bog od nas zahteval: "Pokažite mi davčni denar!", pokažite mi svojo dušo! Kaka podoba je danes na nji? Ni li na tvoji duši podoba napuha, oziroma prevzetnega pava? Podoba nezmernosti, podoba krvoločnosti v podobi volka? Kako čudne podobe vtiskuje človek v svojo dušo? In tako dušo naj vrne Bogu na sodnji dan ? Bo li Bog hotel tako dušo vzeti? O tatarskem kralju Tamer-lanu se pripoveduje, da so nekoč k njemu privedli kmeta, pri katerem so našli polno zlatega in srebrnega denarja, češ da je ta denar kraljev. Kralj jih je vprašal, kakšna podoba je na denarju. "Je li moja podoba?" je rekel. "Ne!" so odgovorili, "so podobe raznih rimskih vladarjev." "Torej denar ni moj," je rekel kralj; "nočem ga; kjer ni moje podobe, to ni moj denar, nočem ga videti." Kaj bo rekel Bog o dušah v večnosti, ki ne bodo imele njegove podobe, marveč bodo na vse mogoče načine oskrunjene?, "Resnično vam povem, jaz vas ne poznam," bo odgovor.
Sedaj si pa odgovorimo še na tretje vprašanje: Kako ceno ima človeška duša?
Ceno kake stvari poznamo, če pomislimo, kako človek stvar varuje, na njo pazi, kako jo išče, če jo je izgubil.
Kako pazi Bog na človeško dušo? Pazi na njo in jo varuje s posebnim stražnikom, angelom varuhom: "To pravi Gospod: Svojega angela bom poslal, da bo šel pred teboj in te varoval na poti in te pripeljal na
I A"
323
mesto, katero sem ti pripravil."
Človek je zablodil. Sin božji jc sam prišel, ga iskal, iskal ga toliko časa. da ga je našel na križu. "Pre-štej," pravi sv. Avguštin, "preštej tire teh 3.3 let, katere je tvoj Odreše-nik radi tebe v tej solzni dolini preživel; preštej solze, ki jih je radi tebe prelil; preštej vse besede, ki jih ie radi tebe govoril, preštej vse kaplje potu, ki ga je radi tebe potil, rane, ki jih pretrpel, trnje, s katerim je bil ranjen, žreblje, s katerimi je bil prehoden, ozri se na križ, 11a katerem je visel in izdihnil svojo dušo; vse to ti kliče: "Človek, kako dragocena je tvoja duša!"
Da, neizmerno, neskončno ceno i-ma naša duša! Sin Božji se je zavoljo nje včlovečil in jo s svojo krvjo odrešil. "Hočeš li vedeti ceno tvoje duše?" vprašuje sv. Bernard. "Ravno tako je draga kakor Jezusova kri."
To so tri resnice iz današnjega e-vangelija. "Pokažite mi davčni denar," davčni denar božji, človeško dušo! Ima na sebi podobo božjo, vdahnjeno od Boga, ima neskončno ceno. Spominjajte se, imejte te resnice vedno pred očmi, prizadevajte si, da boste to dušo čisto oddali lastniku, po besedah sv. evangelija: "Dajte Bogu, kar je božjega!" Amen.
-o-
TRIINDVAJSETA NEDELJA PO BINKOŠTIH.
Gospod, moja hči je ravnokar
umrla.
Mat. 9, 18.
Jajrova hčer je umrla. Bilo je vsled tega veliko žalovanje. Edina hči, edini, dober otrok! Kdo jih bo v tej žalosti tolažil? Hiša je bila polna ljudi, ki so prišli izražat so-žalje, tudi godci so prišli, kakor je bila pri Judih navada. Toda ti mrtvemu otroku niso mogli pomagati. In spomnil se je Jajr, kdo bi edino mogel pomagati, spomnil se je, kako bolnike ozdravlja, kako mrtve o-buja, spomnil se je Gospoda nad življenjem in smrtjo. Hitel je h Kristusu po pomoč.
Prijatelji, tudi v naših hišah sli-
šimo pogosto tako žalovanje. Umre nam oče, mati, brat, sestra ... I11 mi jokamo. I I komu se zatekamo za pomoč? H komu drugemu kakor h Kristusu! Ljudje nam s svojim so-žaljem, s solzami ne morejo pomagati. Kristus bo nam pa pomaga!. Seveda ne na način, kakor je pomagal Jajru, 011 ne hodi več med nami, ne dela čudežev, pač pa more pomagati ranjkemu in mu skazati v večnosti svoje usmiljenje. Iz tega vzroka zapoje mrtvaški zvon, da o-pomni vernike, da molijo za ranj-kega: umrl je naš sobrat, naša so-sestra! Iz tega vzroka gremo k pogrebu. gremo k sv. maši, ki se za ranjkega daruje.
Opozoriti vas hočem danes na veliko tolažbo, ki jo imamo od sv. maše za ranjke. Premišljevati hočemo, kak pomen ima sv. maša sploh in posebej z ozirom na naše ranjke. -o-
Pri poslednji večerji je Kristus vzel kruh v svoje roke, ga blagoslovil, dal apostolom in rekel: "Vzemite in jejte, to je moje Telo"; vzel je kelih z vinom in rekel: "Vzemite in pijte; to je moja Kri; to storite v moj spomin!" V spomin Kristusove smrti daruje se torej sv. maša, in mi se zbiramo v cerkvi, da bi se spominjali pri sv. maši njegove ljubezni, s katero se je daroval za' nas, da bi se spominjali njegovega trpljenja in njegove smrti.
Sv. maša pa se tika tudi nas; tudi nam mora koristiti. Kake koristi, kak dobiček imamo pa mi od sv. maše? Neskončno korist; sv. maša ni samo spomin Jezusove smrti, ampak je resnična daritev, je ravno tista daritev, katero je Jezus daroval na križu. "Pri vsaki sv. maši", pravi sv. Tomaž Akvinski, "imaš ravno ta dobiček, ki ga je Jezus Kristus pridobil za te na križu"; in sv. Bonaventtira pravi: "Poglej na milijone snežink, ki padajo na zemljo — — ravno toliko je, milosti, katere prejemajo verniki po sv. maši, so kakor rosne kaplje, ki padajo zjutraj na cvetlice in jih osvežu-jejo."
Premislite samo nekatere okolšči-ne!
Kdo daruje sv. mašo? Ni duhoven, ki sv. mašo opravlja, ampak je Jezus Kristus sam. Duhovnik je samo njegov namestnik. Kristus tu daruje in sicer daruje samega sebe! "Kristus je duhoven," pravi sv. Avguštin," ki daruje, in žrtev je On sam."
Kje se daruje sv. maša? Na oltarju, na mestu, kjer so vloženi ostanki svetnikov, ki so dali svoje življenje za Kristusa, ki sedaj pri sv. maši za nas prosijo.
Kake molitve se molijo pri sv. maši? Duhoven ne moli tu svojih molitev, to so besede apostolov, besede cerkvenih učenikov, te besede niso morda od včeraj, marveč so iz prvih časov sv. cerkve.
Se li naj čudimo, če pobožne duše rade hodijo k sv. maši; se li naj čudimo, če kristjani žele, da se takoj opravlja sv. maša za ranjkega, kakor hitro se je ločil iz tega sveta?
Premislimo pa sedaj še sv. mašo za mrtve. Vsaka maša se sicer lahko daruje za mrtve. Pri pogrebu in' pri drugih priložnostih pa se opravljajo črne maše, tako-imenovane "Requiem." Razloček je, da se pri drugih mašah opravljajo mojitve za žive in mrtve, pri črnih sv. mašah pa se vse molitve obračajo na umrle; zato tudi duhoven ob koncu črne sv. maše ljudstva ne blagoslavlja.
Črne sv. maše se pričenjajo s prošnjo: Requiem rfeternam dona eis Domine — — Večni mir jim daj, o Gospod! V tej prošnji je povedano vse, kar prosimo za mrtve:
Requiem aeternam — — večni mir in pokoj! Ta duša je morda odšla v večnost s kakim madežem; gloda na nji morda kak črv, nima pokoja, nima miru v trpljenju v vicah, joka in trpi in zdihuje! Requiem
aeternam--za mir prosimo za
njo, zato darujemo sv. mašo.
Et lux perpetua luceat ei---
večna luč naj ji sveti! So v temi, v temni ječi, o kateri pravi Gospod: "Resnično, povem ti, ne prideš od tod, dokler ne plačaš zadnjega vinarja." Usmiljenja prosimo pri tej maši za ubogo dušo, zato se ta sv< maša daruje.
L
324
"AVI M A t I A "
Sedaj razumete, kak pomen ima vsaka sv. maša, posebno pa sv. maša za umrle. Sedaj razumete, zakaj je sv. Monika, ko je umirala, prosila svojega sina, sv. Avguština: "Samo za eno stvar te prosim: da se me boš pri najsvetejši (daritvi spomi-
"Blankina versko-pobožna ozkosrč-nost ne dovoljuje nikakih polzkih norčij in ljubkovanj."
"Res? — Potem je pa njena čednost še večja redkost ko njena krasota." je rekel Karel začudeno.
"Kar sem mogla storiti, sem storila," je nadaljevala. "Vojvoda Lo-tarinški se ne more siliti z Margareto, ne da bi bila Blanka ob njeni strani, — — torej varstva dovolj za Margareto, pa tudi na drugi strani past za vojvodo. Naša Margareta je le skromna cvetka v primeri s krasno Blanko. Zdi se mi pa, da smatra vojvoda Margareto za dražest-nejo in za njegove visokoleteče načrte bolj pripravno, ko pa krasno grofito."
Te zadnje besede, katere je govorila Katarina iz srda do Gizov, so spravile Karola še bolj v jezo.
"Ce nobena reč več ne pomaga, naredil bom s silo konec," je rekel Karel srdito. "Celo surovost nima nobenega vspeha. Na zadnji dvorni ples je prišel Balafre, našopirjen kakor kak pav, in veličasten ko bog Mars. Zapazil sem takoj Golijata v prednji sobi in mu šel nasproti do vrat. Nisem dovolil, da bi me objel, kakor je običaj in sem ga surovo vprašal, kaj si išče tu. — "Da se poklonim vašemu Veličanstvu!" je
rekel.--Nato jaz: "Vaše službe
ne potrebujemo sedaj!" — — A kljub temu me je povabil dva dni
njal." Sedaj razumete, zakaj je sv. Avguštin napisal v svoji knjigi "Spoznanja" sledeče besede: "O moj Bog, vdihni svojim služabnikom, mojim sobratom, katerim hočem s tem spisom pomagati, da se bodo spominjali pri sv. maši moje
matere, kar je bila njena zadnja in najbolj vroča želja; kajti korist sv. maše je velika za žive, neskončna za mrtve."
Daj Bog, da bi tudi vi imeli dobiček od sv. maše za se in za vaše ranjke. Amen.
Konrad Bolanden:
Šentjernejska noč.
Zgodovinski roman. Prosto preložil:
Rev. J. C. Smoley.
i
t +
t 4 4
pozneje na lov na merjasce s tako prijaznim obrazom, kakor da sc ni nič prigodilo."
"Od stanovitnosti Gizov, da bi dosegli svoj namen, se lahko marsikaj naučimo," je rekla Katarina.
"Za Boga! Gizu se njegove ne bodo posrečile," je dejal Karel in jezno stisnil pesti.
Jezno je hodil po sobani gori in doli.
"Ali smem prošnjo vaše sestre ponoviti?" je vprašala kraljica' po kratkem odmoru.
. "Ostane pri tem, kar sem rekel!" odvrnil jc odurno Karel. "Čemu še te neumnosti,--čemu božje poti? Ali naj se vsi na dvoru norčujejo iz takih blaznosti?-Kdo pa verjame še, izvzemši ljudstvo, na "Našo ljubo Gospo na jezeru,"--"na
gori."--"pri dobil,"--ali kakor se sploh imenujejo vse božje poti naše ljube Gospe? Kar se tiče moje osebe, poznam eno samo ljubo gospo,--in ta je politika."
"T11 ravno radi politike bi morali spoštovati vero ljudstva," je rekla kraljica. "Osebno imamo nazore in si lahko mislimo, kar nam ljubo in drago, imamo lahko naziranje, ki se strinjajo s humanizmom izobraženih krogov. Na skrivnem se lahko
•
otresemo vezi in spon, katere je cerkev tako premeteno skovala, — — mi lahko ravnamo tako, kakor to zahteva naša korist. Če pa tre-
ba ugnati ljudstvo, so pa verske spone neobhodno potrebne. Nikoli vam ne bo ljudstvo odpustilo, da ste za-sramovali njegovo vero. Zato pa zahteva ravno politika od kralja, da spoštuje in se vsaj na zunaj udeležuje vere, katero spoznavajo njegovi podaniki."
"Že dobro! Toda Margareta ne pojde na božjo pot!" je rekel kralj in še vedno hodil gori in doli po sobani.
Kraljica je vstala in odšla tiho iz sobane.
Kraljica je dosegla svoj namen. O-menila je Gize, da-hrepene po kraljevi kroni in vzbudila znova sum pri strastnem sinu.
"Tako, rod Gizov preži na kraljev prestol,--zato govore dejstva." je rekel kralj in še vedno hodil po sobani gori in doli, ne da bi bil zapazil, da je kraljica odšla. "Najbolj nevaren izmed vseh je seveda Balafre,--tega treba spraviti s pota. Sem že sit tega; da moram živeti v vednem strahu. Dober bodljaj z bodalcem ali pa močan sunek z mečem, pa bom prost tega strahu! — — Kaj mislite pa vi o tem?"
Nobenega odgovora. Sedaj še le je zapazil kralj, da je Katarina odšla.
"Ni je več tukaj,--odšla ie,' —•
— užaljena je, ker nisem uslišal njene priprošnje! Vseeno! Čas je, da
,—- -___
pok ažcm, da hočem biti samostojen
—	— da vidijo vsi, da nisem več otrok. — — Coligny ima prav; —
—	način vladanja moje matere je vzrok, da je Francija igrača strank. Ženske roke so dobre za ženska dela, ne pa da bi vladale z žezlom. Sivanka in škarje, to je žezlo žensk.
---Kako vzvišen je veliki, dale-
kovidni duh Colignyjev v primeri z malenkostnim politikovanjem moje matere! Coligny-ju zaupam. Njegovi načrti so velikanski, koristili bodo izvanredno državi, meni pa prinesli veliko slavo. — — Kje je le
ostal danes?--Sicer je točen, da
mu ni para, danes se je pa kazalec že precej pomaknil na uri od določenega časa."
Mej tem časom pa je pričel gledati kralj po svojih predalih. Bili so polni raznih igrač. Vzel je sedaj eno, sedaj drugo v roko in se zadovoljno smehljal. Popolnoma je že pozabil na Coligny-ja, ko je ta naenkrat vstopil in prekinil kralja pri njegovih igrah.
"No, končno ste vendar prišli, Coligny?" je rekel kralj in šel Co-ligny-ju nasproti in mu gorko stisnil desnico. "Nekoliko ste se zakasnili danes, odtod moja nestrpnost."
"Odpustite, Veličanstvo!" je rekel med globokim priklonom Co-
ligny.--"Obljubil sem vam za
danes spomenico,--moj pisar je
pa bil jako počasen. Potem me je pa še tu v gradu zadržala oseba, katere nisem mogel zavrniti."
'Kaka oseba?"
"Vašega jVeličanstva milostljiva sestra Margareta."
"Moja sestra Margareta? Kaj pa je hotela od vas?"
"Prosila me je, da bi priporočil njeno prošnjo pri kralju," odvrnil je smehljaje. "Ker nevesti kra-'j;t navarskega, še manj pa sestri mojega kralja nisem mogel odreči prošnje, prosim, Sire, da poslušate zagovornika, ne državnika. — — Princezinja bi šla rada na božjo pot k "Naši ljubi Gospe na jezeru!" Prosim, da božjepotnici dovoljenja ne odrečete.
"Toda, prijatelj, kako morete vi,
moder, razumen človek zagovarjati in priporočati tako neumnost?"
"Iz dveh vzrokov, Sire! Verska preprostost in versko prepričanje princezinje ne vidi v božjih potih nikake blaznosti, ampak jako pomembno in važno češčenje Boga. Pustite, naj izvršuje te nedolžne verske vaje. Razun tega pa vaše Veličanstvo ve, da kroži med ljudstvom bajka, kako poguben je vpliv krivoverskega Coligny-ja na katoliškega kralja Francije. Ce uslišite mojo prošnjo, ovržena bo ta bajka."
Kralj ni vedel, kaj bi storil. Njegova mati bo grozno užaljena, ko bo zvedela, da je uslišal prošnjo admirala, katero je njej odrekel. Na drugi strani je pa vedel, da bo Katarini pokazal, da je njen svet brez vsakega vpliva in da ima edino le admiral pri njem kako veljavo, če odloči v prid admirala.
"Coligny, težko mi je dovoliti moji sestri take neumnosti, toda še težje odreči vam kako prošnjo."
Dal je znamenje z zvoncem. Komorni strežaj je vstopil.
"Pojdite takoj k princezinji Margareti," je ukazal kralj, "in ji sporočite, da sem ji na priprošnjo in priporočilo admirala Coligny-ja dovolil božjo pot."
Hvaležno se je priklonil admiral. Potem se je vsedel na svoje navadno mesto pri mizi, Karel se je vsedel njemu nasproti.
"Tu je spomenica, Veličanstvo!" pričel je Coligny in predložil kralju jako obsežen manuskript. "Vsaka stopinja na zvitih potih ,naših načrtov je skrbno označena in opisana. Dati sem hotel vašemu Veličanstvu najboljše orožje v roke proti sovražnikom politike, katera bo sicer prinesla Franciji prenovljenje in moč, vašemu Veličanstvu pa neminljivo slavo, katero politiko bodo pa radi novosti hudo napadali."
Kralj je vzel debeli sešitek v roke in ga začel listati. Pri tem je pa postal njegov obraz tudi pravcati manuskript, v katerem je bilo brati: "Kaj, vse to naj jaz berem? To bi bilo pač prenaporno delo!"
Admiral je poznal kraljevo leno-
bo in zanikrnost, vedel je, kako mu je zoprno vsako duševno delo, zato je uganil takoj, kaj kralj misli.
"Hvala za vaš trud, oče Coligny!" je rekel kralj, ki je v znamenje svoje naklonjenosti admirala rad imenoval "očeta." "Čital bom
vašo spomenico,--prepustim pa
vam, da dokažete v državnem svetu potrebo naše politike. Zaupno
vam povem,--španski poslanik
se trudi da na vse kriplje, da bi prekrižal naše načrte."
"To je lahko razumeti!" odvrnil je Coligny.
"Filipovo zlato podkupuje moje svetovalce, tu pomaga edino le bič najstrožjih ukazov," je nadaljeval kralj, "S Španijo se je zvezal Rim. V dolgih pismih jadikuje papež o nesrečnih in pogubnih posledicah miru v St. Germain en La-
ye,--zdihuje, da podpiramo iii
gremo na roko krivovercem, — — zdihuje o nevarnosti, da bo cela Francija odpadla od cerkve. K temu pa pride še zahrbtna gonja in hinavščina mojega brata, Henrika Anjou-skega, premetene spletke moje matere, ki v svoji vladoželjnosti ne more prenesti, da bi bil kralj neodvisen. Z eno besedo,--dovolj
sitnosti in jeze in težkoč, kamor človek pogleda!"
"Ki pa niso močneje kakor trden sklep vašega Veličanstva, da krenete na pot, ki bo polna slave za kralja in polna največje sreče za Francijo."
"Da, to bom storil! Za Boga, —
—	to hočem!" rekel je razburjen. "Gospodar v Franciji sem jaz! Ni-kakega ugovora ne bom trpel. Vsako svojeglavnost bom stri. Jasno ko beli dan vidim, kako nespametna je bila naša dosedanja politika. In jaz bi ne smel kreniti na drugo pot, —
—	ne smel, ker se temu ustavljajo ena ženska, podkupljeni svetovalci
in sovražniki moje države?--Za
Boga--kdor bi si drznil meni
nasprotovati, tega bom v svoji jezi stri ko črviča!"
"Treba edino le odločne volje Vašega Veličanstva, pa bo vsak odpor takoj utihnil. Sploh ne morem jaz nikakor razumeti, kako je 1110-
goče, <la se kedo tako jasni zadevi upira! Zadevi, katero bi moral vsak prijatelj vašega Veličanstva in Francije pozdravljati! Edina rešilna politika Francije je vojna s Španijo, ne pa prijateljstvo, ki za nas ne pomenja ničesar drugega ko odvisnost, jerobstvo, vazalstvo. Zaveznik države, kojc viri so neizčrp-ljivi--države, v kojili neizmernih pokrajinah solnce nikoli ne zatone, — — zaveznik Španije, pravim, igral bo vedno le podrejeno vlogo. Kot zaveznik Španije bo kralj Francije navaden vazal prevzetnega kralja Filipa. Vladar Španije, ki se smatra za najbolj katoliškega, smatra samega sebe tudi za glavo vseh katoliških držav sveta, kakor se smatra papež za glavo katoliške vere. Filip je za kralje in narode v svetnih zadevah to, kar je papež v duhovskih zadevah. Ta politika Španije sili kralje Francije, da pri-poznavajo nad seboj dva gospodarja, --kralja .Španije in svetega
Očeta v Rimu. Taka odvisnost je pa za suverena francoskega naroda naravnost sramotna! Ne mora li vsakega trezno mislečega Francoza, ko vidi svojega kralja vklenjenega v francoske in rimske verige vklenjenega, napolniti srd in jeza?
Toda,--vladar, ki ima izvanred-
no moč in srčnost, bo te verige stri."
Admiral je prevdaril in premislil vsako besedo, vspeh njegovega hujskanja se je takoj pokazal.
"Za Roga.--to bom storil
jaz! Za papeža se še malo ne zmenimo, --Filipove sramotne vezi
bomo pa štrli. Vojna, — — vojna mora biti s Španijo!"
"Za osvobodilno vojno iz španskega jerobstva je sedaj čas kakor za nalašč; bolj ugodne prilike ne bomo nikoli več imq/ii," zatrjeval je Coligny. "Nizozemske dežele so
se uprle,--podajmo jim roko v
zvezo, v obrambo, da se združijo s Francijo. Pridobitev Nizozemske bo prinesla vašemu Veličanstvu nesmrtno slavo. Ime Karola IX. bo zapisano v zgodovini francoskega naroda z zlatimi črkami. Bogata Francija je v primeri z nizozemskimi de-
želami prava beračija, — t— Pariz poleg Antuerpena prava zakotna vas. V antvverpsko pristanišče prihaja dan za dnevom nad tristo ladij iz vseh krajev sveta. Vsak teden pride tja nad dvesto tovornih vozov iz Nemčije, Francije in Lo-tarinške. V Antvverpen.u se. sklene v enem mesecu več kupčij kakor v Benetkah v dveh letih. In Antwer-pen je samo eno izmed tristo osem-inpetdesetih mest v Nizozemski! Nekatera teh mest bi postavila lahko dvajset tisoč mož pod orožje. Neštevilne so tovarne, ki izdelujejo platnene, čipkarske, galanterijske izdelke. O veletrgovini, ki je razširjena po celem svetu, nimamo niti pojma. Nizozemske dežele so najbogatejše in najbolj obljudene na celem svetu. Treba le, dla stegne vaše Veličanstvo svojo roko, pa bo Francija gospodovala nad Nizozemsko."
"Niti malo ne dvomim, da bi se to ne posrečilo," rekel je Karol razvnet. "Z zmagoslavnim poveljnikom Coligny-jem .na čelu naših armad bomo pobili Španijo in dvignili Francijo kot gospodovavko Evrope."
Te besede so ugajale Coligny-ju. Vedel je dobro, da ima on kralja popolnoma v svoji oblasti, vedel je, da on vodi državno politiko Francije, vedel je, da si bo on na čelu francoskih armad v vojnah z vna-njimi državami pridobil veliko slavo.
"Ukvjam si pa vaše Veličanstvo opozoriti še na eno točko v spomenici in prosim, da jo vaše Veličanstvo uvažuje. Elizabeta iz Nemčije, kraljica Francije, je hči kralja Maksimilijana. Ločitev od Španije, vojna z najbolj katoliškim kraljem, bo in mora Francijo zbližati z nemškimi protestanti. Vojna bo vzbudila njihove simpatije do nas. Po Mak-similijanovi smrti dali bodo Nemci cesarsko krono njegovemu zetu na glavo."
"'Oče Colignv, kakih upanj vi ne vzbujate?" rekel je Karol ves o-mamljen.
"Niso nikaka prazna upanja, Sire! Spomenica to jasno dokazuje, —
— opisuje pota do nemške cesarske krone!"
"Vidim, da moram proučiti spomenico !"
"Končno še eno prošnjo, Sire!' je rekel Colignv. "Da si nekoliko odpočijem, bi šel rad za par dni v Chatillon, in prosim vaše Veličanstvo za dopust."
"Sicer vas jako nerad in težko pogrešam. Vendar idite,--pa ne o-
stanite predolgo. Politika zahteva nujno, da ste v moji bližini. Tudi s pripravami treba hiteti. Nikdo ne razume armade tako hitro vkup spraviti, kakor ravno vi."
Spremil je admirala skozi sobano in po hodniku.
"En sam temam, črn oblak, ki skriva bliske v sebi, zatemnjuje solnce naših upanj," je rekel Colignv.
"Kaj mislite s tem?"
"Rim! — Italijanska premetenost in papeževa svetost se bosta zvezali, --in napeli boste vse sile,
da bi naše naklepe uničile."
"Ha, ha,--Rim je močan samo za te, ki verujejo v njegovo moč!" je rekel Karol zaničljivo. "Za svojo osebo se lahko odrečem svetemu Očetu, ne da bi ga pogrešal, meni zadošča oče Coligny. Če bo pa papež še vedno tako neumen in brezobziren, potem bom storil to, kar je storil že moj stari oče, zagodel bom Rimu tako, kakor mu je zagodel Henrik VIII."
"To bi bilo Franciji edino le v srečo, čast in ponos," je rekel Colignv.
Prišla sta do stopnjic. Kralj je objel admirala, obstal in zrl za njim •še dolgo časa.
"Na svidenje" zaklical je še za njim.
V pozdrav je zamahnil admiral še enkrat z roko in izginil.
Visokoleteči načrti Coligny-jevi so kralja jako razburili. Zamišljen se je vračal v svojo sobano. Na poti ga je vzdramil iz njegovih premišljevanj srebrn zvonček. Pred kraljem je stal Serra, dvorni norec, ki je pozdravil kralja s svojo ghi-maško palico.
(Dalje sledi.)
GLASNIK ŽENSKIH DRUŠTEV.
H. B.
"Kotarčni otroci so pa že tako revni in zeleni, da jih bo veter enkrat na vse strani razpihal!"
"Saj ni čuda, za dva poda jih i-ma, kar so pa pridelali, so lahko v par dneh na roke omlatili!"
Tako so pretrgale svoj pomenek Kotarčne najbližje sosede, ko je šel njen drobiž ves zašit mimo njih v šolo.
Njun prejšni pomenek očividno ni mogel biti posebne važnosti, ker se je še nadalje vil okrog Kotarje-ve bajte in njene revščine.
"Vboga Barba," nadaljuje ena "dobra ženska je. skrbna mati, noč in dan gara kot mravlja, da je taka kot trska, pa ne morejo nikamor naprej !"
"Kako neki," pristavi druga, "iz kamna je samo Kristus delal kruh. ona ga ne more, kakor bi ga gotovo rada. Seve, če bi bil 011 tak, kot je ona, bi jim tudi malo boljše šlo. Saj veš, da se ne pritakne nobenega dela, če nima "geruža." Ah, ti dedci, ženo in otroke bi prodali za en fra-kelj "geruža", kadar jih začno grla srbeti!"
"Gotovo," pristavi druga, "če bi jih on redil, bi še teh kosti ne bilo več skupaj, druzega jih tako ni. Zato pa tudi ne marajo dosti zanj. O-trok ve, kdo mu daje jesti in tistega ima rad. Njo imajo zelo radi, ker Vidijo, da si sama, pritrgava, da njim da. Večkrat se mi je kar milo storilo, ko sem kateremu dala kruha. Hlastnil je pc njem in ga začel o-tepati. Dasi bi bil lahko cel kos sam Pojedel, je vendar pri polovici nehal
SAD MATERINE MOLITVE.
in rekel: To bom pa mami nesel. O otroci so videti dobri, da bi le taki ostali. Saj drugače bi morala re-vica obupati."
Tako je tudi bilo. Ker jim ni mogla toliko kruha dati, kolikor hi ga potrebovali, jih je vsaj tako vzgajala, da bi si ga pozneje sami pošteno in boljšega služili.
Komaj so toliko spodrasli, da so bili še za kaj druzega kot za žlico, že so se začeli okoliški gospodarji o-glašati pri Kotarjevih za pastirji.
"Kaj hočeš," so prigovarjali materi, ki ji je bilo hudo tako mlade od hiše pošiljati, "saj veš, da dom nima dosti dela in jela zanje. Pri nas bodo imeli dosti jesti, pa tudi trpljenja ne prehudega."
Tako se je število Kotarjeve družine leto za letom manjšalo. Materina skrb, kako jim priskrbeti kruha. se je s tem sicer tudi manjšala, t i m bolj pa jo je začela mučiti druga skrb, kaj bo z njimi. Ali bodo o-stali pošteni? Kadar je mislila nanje in to se je pogosto zgodilo, ker je vsakemu dala en kos lastnega srca za doto, vedno jo je mučilo to vprašanje. I11 takrat je pohitelo njeno materino srce iz tihega Kota k vsakemu posameznemu, da mu zopet položi na srce: "Tonček, Jožek, Mihec, Marička, Barbka, ne pozabi kar sem ti tolikokrat pripovedovala in zabičavala: Če ti ne boš pozabil, pozabila na Boga, tudi on nate ne bo. Če ptice pod nebom hrani in oblači, bo tebe tudi."
Kako je bila vesela, ko so ji gospodarji in gospodinje tega ali ono
pohvalili, da je priden, pridna, da rad, rada moli in v cerkev hodi. Nasprotno pa, kako jo je bolelo, če so se nad katerim pritoževali, da ne vboga, se potepa itd. Takoj naslednjo nedeljo je šla tja in ga ljubeče, kakor pač mati zrna, v roke vzela.
Najstarejši, Tonček, ji je največ skrbi in žalosti povzročal. Čim bolj se je razvijal v fanta, tim bolj se ji je odtujeval. Vse druge muhe so mu rojile po glavi. Ker opomini niso več veliko izdali, ga je prosila in rotila, naj bo pameten in ji nikar ne dela toliko žalosti, kakor je imela prej skrbi z njim. Za čas je bil videti malo boljši, potem je pa zopet pozabil na to, kar ji je obljubil.
Nekega dne zve, da ga ni več pri gospodarju, pri katerem ga je udinjala, da ga je neki "knap" zvabil v Trbovlje. Vse vinarje je skupaj spravila, da je šla za njim. Sicer se ji je skrival, a se ni prej vrnila, dokler ga ni našla. Vso svojo zgovornost in materinsko ljubezen je porabila, da bi ga pregovorila,- naj se vrne k prejšnjemu gospodarju, da ne bo več za pastirja, ampak za hlapca, pa zastonj. Ni hotel in ni hotel. Posmeh tovarišev je bil močnejši kot njene prošnje in ljubezen.
Žalostna se je vrnila v Kot in odslej samo molila, da bi se njen Tonček, njen prvorojenec ne zgubil popolnoma. Ko bi ji drugi ne bili delali večjega veselja, bi jo bila žalost strla.
Hčerke so ji bile v posebno tolažbo. Vse so bile dobre, vse Marijini
328
"AVI M ARIA"
otroci, deloma v Marijinem vrtcu, deloma v Marijini družbi. Tudi o drug-ih fantkih ni slišala posebnih pritožb.
Tonček ji je tu in tam sicer še pisal in kake kronice poslal, a njegova pisma so bila vedno bolj mrzla, dokler niso kmalu po kronicah popolnoma zmrznila. Nekega dne ji je pisal s "Prajzoskega," a samo to, da je šel za boljšim zaslužkom. Ga je li tudi našel, o tem ni ničesar
UREDNIŠKI KOTIČEK.
Ravno sem zaključil to številko ko dobim od neke članice Maternega društva iz Willarda ponovljeno poročilo o gibanju tamkajšnega društva. Sicer pravi, da je bila tudi ona malo luida, ker njenega prvega poročila ni hotelo biti na dan, a mi je odpustila, ko je brala moj zagovor. Morda so se ji moje kosti, ki sem jih zadnje dni gori po Wil-lardu nosil smilile, ker bi jih lahko že od daleč preštela. Žal mi je, da njenega dopisa v pomnoženi izdaji nisem mogel v tej številki priobčiti. Pride pa v drugi novemberski na vrsto.
ZAHVALE.
V svoji bolezni sem se obrnila na Mater sedmih bolečin, naj mi milostno zopet sprosi ljubega zdravja. Bila sem uslišana, zato se čutim dolžno, se ji javno zahvaliti. Priloženi dolar je za njen list.
Fanny Kociančič, Miners Hills, Pa.
Prisrčna hvala prebl. Devici Mariji, ker me je uslišala, ko sem jo prosila za zdravje svojega sinka. Darujem $i za list.
Katarina Hlebec, Pittsburgh, Pa.
Iz srca se zahvaljujem preč. Devici Mariji in presv. Srcu Jezusovem za ljubo zdravje.
B. O. Kansas City, Kans.
Pošiljam vam $6. Od teh $3 v podporo listu G. P. S. J., $2 pa v podporo A. M., oboje od neke neimenovane osebe v zahvalo za dobljeno zdravje na pri-prošnjo prebl. Device Marije. Obenem vam sporočam, da je Mrs. Ivanka Ka-stelec, zastopnica vaših listov bolna in jo priporočam v molitev. Mrs. Frances Kvatecnik, Eveleth, Minn.
Prav radi smo se spomnili pri sv. daritvi naše vnete zastopnice Ivanke Ka-stelec, katera nam je že veliko uslug skazala, zlasti, Ker se je vsem našim pozivom za podporo v starem kraju vedno velikodušno odzvala. Upamo, da jo bo dobri Bog na priprošnjo Marije Pomočnice, za katero posebno vneto dela, vrnil zdravje, da bo mogla še veliko dobrega storiti.	Ucednik.
Iz srca se zahvalim Materi božji, ker mi je sprosila ljubo zdravje. Obljubila sem, da se bom javno zahvalila, ako me
zvedela, še manj pa okusila. Odtod se je zgubila sled za njim.
Veliko je poizvedovala po njem, veliko molila zanj. Vsacega, ki je prišel s "Prajzoskega" je spraševala, če ga je kaj videl. Obraz se ji je zjasnil, če ji je kateri mogel povedati, da ga je videl. "Hvala Bogu in Mariji!" je dejala, da le še živi in se 11111 dobro godi. Potem si je pa zopet solze obrisala, ker se je spomnila, zakaj je več me pozna.
a.************** RAZNO.
usliši in s tem spolnujem svojo obljubo. Polagam en dolar Mariji 11a altar.
Mrs. Frances Mesejedec, Houston.
Zdravniki so dvomili, če bo moj mož, ki je bil že dolgo bolan, še kedaj delal. Jaz sem se pa z zaupanjem na Marijo obrnila, naj 11111 011a izprosi ljubo zdravje in sem bila uslišana. Prisrčna ji hvala za to. Priporočam ji svoje otročiče, da bi jih milostno varovala in dobre o-hranila, saj vem, da jih sama ne morem, kakor bi tudi rada. Darujem $4 v podporo njenemu lepemu listu.
Frances Oražem, Cleveland, O.
Zahvalim se prebl. Devici Mariji in sv. Družini za ljubo zdravje in več drugih milosti, ki sem jih prejela. V podporo listu pošiljam $2.
Frančiška Lamuth, Chisholm, Minn.
V	svojih stiskah sem se obrnila 11a Marijo Pomagaj 11a Brezjah, kakor že večkrat in bila uslišana. Prisrčno se ji zahvalim za to.
Mary Okičič, Pueblo, Colo.
V	čast Mariji Pomočnici na Brezjah sem obljubila eno sv. mašo, ako usliši moje prošnje. Nisem prosila zastonj, zato s tem spolnujem svojo obljubo in vam pošljem za obljubljeno sv. mašo. Zahvalim se ji prav prisrčno in jo bom hvalila in častila, dokler bom živa.
Mary Kodrich, Lawrence, Colo.
Iz globočine srca se zahvaljujem presv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu za ljubo zdravje, za katero sem se jima priporočila. Prilagam mali dar v podporo listu-
Neimenovana, Soudan, Minn.
-o-
Darovi za sestre Karmeličanke.
Forest Cit-ske žene so nabrale: Ana Konta $1; Mary Sivec $6.10; Ana Gerch-man $8.40.
Mrs. Gaspari je nabrala v Clevelandu:
Frančiška Knaus $3; Jera Petrič $2; Johana Pelan $2; Frančiška Bučar $1.50; Maria Otoničar $1; Mihael Setnikar $1; Anna Campa $1-25; Maria Sver $1; Julija Adamič $1: Karolina Modic $1. Fr. Suhadolnik 50c.; Frančiška Skufca 50c.; Maria Beseničar 50c.; Uršula Rakar 50c. Johana Kolar $1; Maria Skulj $1. Iv. Gasparri $6.75.
Vse nabrane darove imajo sestre že v
A če je on nanjo pozabil, ni ona nanj. Na nobenega ni tolikokrat mislila kot nanj, nobenega tolikokrat Mariji priporočala kot njega. "Enega tacega mi pošlji, o Marija," to jc bila njena vsakdanja prošnja, "ki mi bo prinesel veselo vest, d'a moj Tonček na Boga in nate ni pozabil, potem bom lahko umrla."
Toda takega ni bilo od nikoder.
(Konec prih.)
rokah in so se mi te dni ponovno zahvalile- Z ameriško podporo so mogle malo popraviti svoj samostanček, ki ga je zob časa precej razglodal. Morda se jih bo še kdo kaj spomnil. V eni prihodnjih številk A. M. bomo nekaj več povedali o tem tihem Kalrmelu doli pod šumno Ljubljano ob šumeči Ljubljanici.
-o-
DAROVI.
Po $5.00:
John Pelhan, Houston, Pa, — Za koledar.
Neimenovana, Soudan, Minn. Po $4-00:
Frances Oražem. Po $3.00:
Neimenovana- Eveleth, Minn.; Frank Erjavec, Mogadore, Ohio.
Mrs. Maggie Bukovatz, East Helena. Mont. Po $2.15:
Frank Ivančič, Cleveland, Ohio. Po $2.00:
Mary Ursich, Anaconda, Mont.; Neimenovana, Cleveland, Ohio.
Paul Jamnik, Imperial, Pa.; Fanny Squab, Iselin, Pa.; Neimenovana, Cleveland, Ohio.; Neimenovana, Eveleth, Minn.; Rosie Pirman, Collinwood, Ohio. Po $1.50:
Maggie M.orgall, Johana Makovec. Cleveland, Ohio. Po $1.00:
B. K., Johnstown, Pa; Miss A. Vidic. Sharon Springs, Wyo.; Mrs. Verbiščar, Chicago, 111.; Jos. Vesel, Chisholm, Minn.; Mary Sepec, Cleveland, Ohio.; Frances Mohorič, Houston, Pa.; Mary Venišnik, Joliet, 111.; Neža Sebat, La Salle, 111.
Mr |os. Medic, Ottawa, 111.; Frances Vičič, Cleveland, O-; M. A. Hegler, Mc Kinley, Minn.; Mr. Svigelj, Forest CitJ'i Pa.; R. S. Cleveland, O.; Maria Pavčaii, Baltic, Mich.; M. Tomšič, Lorain, O-
Mr. Kumar, Chicago, 111.; Neimenovana, Joliet, 111.; Gabriela Mikuš, Johnstown, Pa.. Anna Zitnik, Omaha, Nebr-! Neža Urajnar, Indianapolis, Ind.; An' tonia Vidic, New York, N. Y.; Karolii'11 Madic, Cleveland, Ohio; A. Gerchma«. 1"orest City, Pa.; Mary Aufderklam, St-Marys, Pa.
•AVE MARIA'
VPRAŠANJA IN ODGOVORI.
Indeks.
(Dalje.)
Po tem splošnem razmotrivanju naj preidem k Vašim podrobnim vprašanjem, Mr. Bukovinski.
Vi vprašate: Ali je katol. pod smrtnim grehom prepovedano brati indicirane pisatelje? Odgovarjam: Da, in sicer tolikokrat smrtno greši dotični, kolikokrat po daljšem presledku dotično knjigo na novo začne brati. Ako je pa knjiga i-menoma od apostoljskega sedeža po posebnem reskriptu prepovedana, kakoršnih pa ni veliko, zapade še cerkveni kazni izobčenja.
Dalje Vprašate: Ali sta res oba Aleksander Dumasa na indeksu? Odgovarjam: Res, in sicer vsi njuni ljubezenski romani (fabulae ama-toriae, kakor stoji v indeksu). Poleg teh tudi Aleksandra Dumas, sina : La question du divorce — Vprašanje razporoke. Vi se temu čudite? Jaz bi se čudil, ko bi ne bila. Oba spadata v tisto dobo francozkega "lepega" slovstva, ko se je prvoro-jenka sv. cerkve, Francija, pri svinjah še prav dobro počutila, bolje kot izgubljeni sin. In njeni pisatelji so jo s tem materialom prav pridno zalagali. Oba Dumasa sta bila njena velezaložnika. Prerajajočo se povojno Francijo je sram, da se je ob takih produktih naslajala, toda littera scripta manet, kar je pisano ostane, ali v čast ali v sramoto. Dumasa sta Franciji bolj v sramoto kot v čast. Njuna vloga v slovstveni zgodovini Francije je približno ista, kakor Karl Mayeva v nemški. Morebiti ni imel noben nemški pisatelj, ne samo v Nemčiji, ampak tudi zunaj nje, toliko strastnih bravcev, kakor Karol May. In kaj je bil Karol May? Kot človek kriminalna narava, kakor sam pripoveduje, ki je par let v ječi preživel, kot tat in vlomilec. Kot pripovedovavec je bil nedvomno talent prve vrste in čudovito plodovit. Mej pisatelje umetnike se ga kljub temu ne more šteti. Njegova slava je bila slamnati ogenj. L'art pour art — umetnost je sama sebi namen, tega pravila, ko bi bilo
tudi resnično, se on ni držal. Njemu je bila umetnost kruhoborstvo — L'art pour paine. Kvečjemu še sla-voborstvo — L'art pour gloire. Če mu je kazalo je tudi o Mariji kaj zapel : Svetloba dneva hitro zgine ... Sicer je znal biti pa tudi umazan. Kakoršno naročilo je pač dobil.
Nekaj pod'obnega sta oba Dumasa. Producirala sta en gros — na debelo. O starejšem se je reklo, da njegovi možgani hitrejše delujejo, kot njegova roka. Zato je vstanovil svojo kompanijo, da je hitreje bruhal v svet svoje produkte. To se jim tudi pozna. Tovarniško, ne ročno delo so, z vsemi hibami tovarniških produktov. V tem se pa loči od Maya, da je bil takorekoč načelno u-mazan. Pornografija, opolzlost, prav realistično opisana, je duša njegovih del. Prav tako sinovih. V tem
sta bila iznajdljiva in doma. Ker moralno ni bilo nobenega nič prida, sta pač dala, kar sta imela. Potem se naj pa še kdo čudi, da je Cerkev zajezila njuno blato, da se ne razlije v nedolžna srca. Kdor ima veselje s ščetinarji broditi po blatu, dober tek mu. Kdbr ne, ta ju bo s studom odložil.
Nadalje vprašate: Ali sta res ruska pisatelja Maksim Gorki in Lev Tolstoj na indeksu? Odgovarjam, da ne, vsaj v njega najnovejši izdaji ne. S tem pa ni rečeno, da ju vsak lahko brez škode in nevarnosti bere. Treba pomisliti kaj sta. Kot človeka sta v mlajših letih prebrodila vse mlake ob potu življenja. Oba sta zgubila svojo pravoslavno vero. O-ba imela samomorilne nakane. Oba sta sejala seme sedanjega komunizma na ruskem.	(Dalje sledi.)
žc izšd
Koledar A»E MARIA
ZA LETO 1924.
KRASNO OPREMLJEN S SKORAJ 300 STRANI VSEBINE.
Lansko leto ga nam je že pred božičem zmanjkalo. Letos je povpraševanje po njem že toliko, da se bojimo, da se bo isto zgodilo.
Zato, kdor ga hoče imeti, naj ga takoj naroči. Kateri zastopniki še niso odgovorili, koliko iztisov bi radi, naj to takoj store.
s = ■
ŠSS
1 EDWARD V. SOURBIER
Edini katoliški pogrebnik
V STEELTONU
se priporoča Slovencem in Hrvatom
Na uslugo podnevi in ponoči Bell Phone: 191
Front ft Swatara Streets STEELTON, PA.
"ave MARIA"


S


IMENIK KNJIG
ki se dobe v zalogi KNJIGARNE EDINOST
1849 West 22nd Street	Chicago, 111.
MOLITVENXKI.
ANGELSKA SLUŽBA za dečke (Itako se strežo pri »v. maši__%
JOB
Bodi moj naslednik ..........$ j.oo
Bog med nami ............................i.oc
DEVICA VERNA, imariiice __ .«6
Dobra spoved ...............................05
UUHOVN1 BOJ ______
DUŠA POPOLNA . __
DUŠA SPOKORNA . _
IZ DUHOVNE zakladnice Tomaža Kempčana . . _______________
Mala zakladnica .............
MOJ TOVARIŠ . __
Marija Varhinja nedolžnosti,, usnje......................
Nazaret ....................
NEBEŠKA Hrana I. In II. zv. a (125.
Obhajilne molitve, broš.....
OBREDNIK DR. NAJSV. IMENA _
OBREDNIK Kričanskih Mater _
OBREDNIK za III. red sv. Frančiika PRIPRAVA NA SMRT _
1.00 1.00 1.00
.4« .10 1.0»
1.35
1.00 1.10 «05 .1« ji
ji IM
Rajski glasovi, usnje ....... 1.25
Rajski glasovi, vatirano usnje 1.50
Skrbi za dušo, usnje ........ 1.25
Skrbi za dušo, vatirano usnje SV. KRIŽEV POT
SV. ROŽNI VENEC ____
6MARNICE, Volčič ___J_
SMARNICE, L. Skufca __
ŠMARNICE arskega iupnikm _
Večna molitev ............... 1.25
VODNIK ru. reda ___ JI
1.50 .li 1.00 .»t .»6 .si
Sedemnedeljska pobožnost na
čast Marije 7 žal. .............10
ANGLEŠKI MOLITVENIH!. KEY OP HAEVEN, molltvenlk pripraven za vsakogar priročna oblik« v različnih vezavah, cena —od SOo. do— I.0S THE CHILD'S PRAYER-BOOK moll*.
venik za otroke, oena - odžtc. do— l.M
THE DEVOUT CHILD. mall molitve-
nik za otroke................... —■ JO
THE YOUNG MAN'S GUIDE, mailt- . _ venik sa mladeniča _________ LH
THE YOUNG GIRL'S GUIDE, mailt.
venik za dekleta ....... M0
VISIT TO THE MOST HOLY SACRAMENT. molitve za vsak dan v me-aeon, pripraven za vsakega krlatjana _ l.OT Pele« navedenih, (prejemam* naročita M v«* nnglešks melltvanlke, U lih J« mogoče dobiti pri večjih knjige-
KRALJESTVO BOŽJE NA ZEMLJI—
juas'i'uauvo TKPjUIENJE _i.
KRISTUSOVO ŽIVLJENJE IN SMRT
1. in 11. del a lic. -
MESIJA . . -
NA NOGE V SVETI BOJ __
NEBEŠKA KRONA. . -
NEVESTA KRISTUSOVA _-
OD BLAGOSLOVIL . -
O SV. CIRILU IN METODU -
PAMET IN VERA _
PASTIRSKI LISTI
RED ZA LJUDI iiveče SLOV. GOFFINE, kratka zgodovina
cerkvenega leta trd. ve«. ...........
SLOV. GOFFINE, kratka zgodovina cerkvenega leta meh. vaa. . .......
Spolnuj zapovedi, dve knjigi
a 50c.........................
SV. EVANGELIJ IN DEJANJE APOSTOLOV . . -.
SV. VINCENCIJ, trdo vez. _
TEMELJI. KRSCANSTVA -
UMETNOST V BOGOCASTNI slu*bt_
VODNIK MAR1JANSKI . -
VZORNIKI 1. SV. OBHAJILA
.41
1.10 .Si .li .4 i M .7 i .li At JI
I.M
l.M
1.00
1.10 .7« M 1.60
■Ti 1.00
ZGODBE SV. PISMA, obsegajo*« 1L
zv, posamezni zv. 20c. ako M naroči vseh 18 zv. skup. ttane 3.00 ŽIVLJENJE G. JEZUSA KRI8TUSA. mala izdaja
SLOVENSKI ŽUPANI
.25
Več luči, dva zvezka ........ .20
SVETA RUSIJA VOJSKA IN MIR VZORI IN BOJI. vez.
Jože Debevo, trdo
ZGODOVINA BREŽIŠKE iupnlje _ Zgodovina cerkljanske fare.. Zgodovina fare ljubljanske ško
fije . . ......................
Zgodovina novejšega slovenskega slovstva 11 knj. ........
Zgodovina Slov. Slovstva 11. del. . ........................
Zgodovina srednjega veka ... ZM1SEL SMRTI . ___
.41
J.00 .«1
.50
45 1.25
1.25
•75 .Ti
POUČNE KNJIGE.
Domači zdravnik ............. .75
Domači živinozdravnik .........75
Grofenaun, Slov, čitanka za iza srednje šole...............75
ŽIVLJENJE SVETNIKOV.
Zore.
dr. i. K. Matija
•"iNauk o čebelarstvu ........... jo
ŽIVLJENJE SVETNIKOV. Torkar, velika izdaja II. ..
POEZIJE IN PESMI >
BISERNICE . . -1
CERKVENA pesmarica, A. Bork -
CERKVENA p««marica, L. Dolinar _ CVETJE NA POTI ŽIVLJENJA.
M. Elizabeta . ........
IZ MOJE CELICE. M. Elizabeta -
PESMI, J. CIMPERMAN _
POEZIJE, F. Levstik _—
PSALM1 . . -
ŠOTOR MIRU
.m 2.00
tržcih.
> v nanje . T nanje .
HRVATSKI MOLITVENIH. MOLIMO, ali najpotrebnajil nauk — VRTEC GOSPODNJI. vezan v RAJSKI OVJETOVI. vezan
UTJEHA STAROSTI --
SLAVA BOGU. črna kolčena vstava
SLAVA BOGU, vatirano usnje -
POT V NEBO,- od 11.71 do —-
ZVONCEC, navadna ............... .1
ZVONCEC. vatirano nanj« ............-
ZVONCEC. ima koMena a okraiavo
ZVONCEC, vaUrano nanje ■ okraiavo-NABOtNB KNJIGE 1
ji
1.00 1.N Mi LM l.M Ml i.M M*
I.M
WW
J UM
DUHOVNE VAJE ZA DUHOVNIK*
II*.. Nefanah. trde ve«. ....... ■
PEDROKATOUIKEOA NAUKA.
L urški čudeži ............... -95
VALENTIN VODNIK, svojemo narod« ZA SOLNCEM, G. Strntta . -
RAZNE KNJIGE IN spisi NARODNO GOSPODARSKI «■•» _ AJDOVSKI GRADEC, J. Tominiek— AMERIKA IN AMERIKANQI. J. Jfc Trunk, v zvezkih, meh. vez. AMERIŠKI SLOVENCU, kaj fcotaa«
A. Tomec .	........— ........... -
APOLOGETICNI GOVORI . —.
FRANC PIRC. življenjepis .......„.,„...
FRIDERIK BARAGA, neb. vea. _ III. SLOV. KAT. shod v Ljubljani _ KATOLIŠKI SHOD t LjabUuii —.
KITAJCI IN JAPONCI ■ ........ ,
KOLEDAR DR. SV. Mohorja UU
.71 40 .10
.71 MO .71 UtO .71 .Ti .11 JI
M
M
KRIŠTOF KOLUMB, odkril. MILOSRQNOST DO ŽIVALI, sa in stara . . ........
IM M M
Kratka zgodovina Slovene«*,
Hrvatov in Srbov ............ JS
Kratka zgodovina slov. Slov-
StV(i» • S4sss«sses»»»««es»s»00» Xe00
KRSČANŠKO "N" RAVOSLOVW
NASA DRŽAVA.....
NASA POTA. I. in II. vz. eU _
Ob 50 letnici Dr. Janeza Kreka OBČINSKO POSREDNIŠTVO . — OSNUTEK — Slov. nar. gwrpodarstv« OSMERO BLAGROV. nauk za anten ilvljenje, vezan _______
o SV. CIRILU IN metodu PETER BARBARIC
3
•25 .IS M
LN
Pevska šola.................. 1.25
Pregledna karta S. H. S..... ,35
BESEDNJAK, angleSko-BlovenBki, Dr.
F. J. Kern _$ 5.00
DRŽAVLJANSKI KATEKIZEM, pouk za dobavo državljanskega papirja ___
DRUŠTVENI GOVORNIK . _
GOSPODARSKI NAUKI _
GOSPODINJSTVO
GRSKO-SLOVENSKI slovar, trd. vez.
Dokler
HIGIJENA NA KMETIH _
KAKO SI OHRANIMO ljubo zdravje
KATEHEZE ZA PRVENCE _
ao 1.00 .to 1.00
8.00 .71 JI
.8*
Knjiga uradnih vlog.........75
_ -IJ
KNJIGOVODSTVO . . _ KRATKA KATEHETIKA KUBIČNA RACUN1CA
MLADENIČEM, prevz. ikof Jeglič _
NASVETI ZA HISO IN DOM _
NEMŠČINA BREZ UČITELJA _
OSNOVA PRAVILA ZA ZDRAV-
JE MALARIJE...................
OBČINSKI RED _
PERUTNINAR
DROBNI NAČRTI ZA POUČEVANJ« VEROUKA . . ___________
POSTNO IZRAZOSLOVJE . _
POUK ZAROCENCEM in zakonsklnu PRAKTIČNI (hitri računar. vaa. v slov. ali angleikem Jezikn _____
PRAVILA ZA OLIKO _
PRAVOSLOVJ.E . . -_
RABOJEMNO PRAVO . _.
REJA DOMAČIH ZAJCEV _
ROČNI SPISOVNIK . . _
SLOVARČEK k Ovidljevlm Doki.
pesmim.
.20 .71 .4« .75
JI
,4B
JO
JI JI
.71 .71 .41 Al .41 JI
.TI .TI
SLOVENSKE besed« v slovenščini _
SLOVENSKI PRAVOPIS ___—	.M
Sadno vino ali sadjevec.......50
UČITELJ t bojo proti alkoholizma	41
UMNA ŽIVINOREJA . . _,	AM
ZAZNAMEK OKRAJŠAV koreipon-denčnlh pisem	.......1.H
ZDRAVILNA ZELIŠČA _ ŽENINOM IN NEVESTAM
jfkj 1sk BAJKOAIUO < _ i li m i n m	«■»
PODOBE IZ MISIJONSKIH Mat _	JI
POGLED V NOVI SVBTT	JS
PRILIKE P. BONA VENTURA .__Ji
4

S 4