glas
Settimanale - Spedizione in abbonamento postale - Pubblicita inferiore 50%
Redazione - Uredništvo: Riva Piazzutta, 18 - 34170 Gorizia - Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 0481/536978 Poduredništvo: 34133 Trieste - Trst - ul. Donizetti, 3 - Tel. 040/370846 - Fax 040/633307 - Poštni t/rn 10647493 Zadruga Goriška Mohorjeva
TAXE PERQUE	GORIZIA
TASSA RISCOSSA	ITALY
NAS UVODNIK
Zakaj toliko religij?
Gornje vprašanje je sedanjemu sv. očetu zastavil časnikar Vitto-rio Messori. Sv. oče je v odgovor citiral odlomek iz izjave zadnjega koncila »Nostra aetate« o nekrščanskih verstvih.
»Vsi narodi so ena skupnost, imajo isti izvor, ker je Bog storil, da ves človeški rod prebiva po vsej zemlji; en sam končni cilj imajo: Boga. Ljudje pričakujejo od različnih religij (ver) odgovor na skrite uganke človeškega bivanja, ki danes kakor že od nekdaj do globin vznemirjajo človeška srca. Kaj je človek? Kaj je smisel in cilj našega življenja? Kaj je dobro in kaj je greh? Odkod izvira trpljenje in kakšen smisel ima? Katera pot pelje do resnične sreče? Kaj so smrt, sodba in povračilo po smrti? Kaj je končna tista poslednja in neizrekljiva skrivnost, ki obdaja naš eksistenco, skrivnost, iz katere prihajamo in kamor gremo? Že od naj starejših časov pa prav do današnjih dni najdemo pri različnih narodih neko zaznavanje tiste skrivnostne moči, ki je prisotna v potekanju stvari in v dogodkih človeškega življenja. To zaznavanje in priznavanje prežema njihovo življenje z globokim religioznim čutenjem. V zvezi z napredovanjem kulture skušajo verstva na ista vprašanja odgovarjati z natančnejšimi pojmi in v bolj pretanjeni govorici.« (NA, l - 2).
Različna verstva so torej nastala iz poskusa odgovoriti na zastavljena vprašanja. In pojavile so se
osebnosti, ki so skušale odgovoriti na vprašanja in za svoj odgovor našle ljudi, ki so jim verovali. Med temi je npr. Buda, modrec in začetnik budizma; na Kitajskem Konfucij, v Arabiji Mohamed. Gre za ustanovitelje treh velikih verstev, ki se vsako sklicuje na svojega ustanovitelja.
Poleg teh velikih verstev imamo vrsto naravnih religij starega veka in ki jih najdemo še danes med kulturno manj razvitimi ljudstvi. Vsaka religija daje na osnovna vprašanja našega bivanja različne odgovore. Kdo ima prav, kdo uči resnico?
Če učiteljem ver dodamo še filozofe vseh časov, ki so tudi razmišljali o teh vprašanjih in odgovarjali na bistvena vprašanja, zlasti še o Bogu in nesmrtnosti duše, more misleči človek obupati in sklepati: »Ne vemo in ne bomo vedeli. (Ignoramus et igno-rabimus).« Zato se ne splača o tem razmišljati; rajši živimo in se veselimo, dokler je čas! Praktični materializem je torej odgovor zelo številnih ljudi modernega časa in tudi preteklosti.
Ali res ni jasnega odgovora? Človek tega odgovora ne more najti sam. Zato se je Bog sam razodel in nas poučil o sebi. Zaradi tega kristjani govorimo o božjem razodetju, o tem, kako je Bog stopil do nas ljudi in nas poučil o samem sebi in o naši končni poklicanosti. To razodetje se je začelo z Abrahamom in očaki, se nadaljevalo s preroki in
V Sloveniji razkol tudi med časnikarji
V studiu tržaškega sedeža RAI-Radio TS A sledijo prvim televizijskim sporedom v slovenščini
Nemara je zdaj, ko se demokratična oblast v Sloveniji šele oblikuje, seveda ob vzporednih kriznih stanjih in hkratnem delovanju sil in predstavnikov prejšnjega režima, tudi čas za nova gibanja in težnje med časnikarji. V novi slovenski državi pogosto opozarjajo, da bi morala biti vloga novinarjev zelo jasna in nedvoumna. V nasprotju s stališčem, ki je prevladovalo v obdobju enoumja, da so namreč časnikarji pomembni družbeno-politični delavci, kar je pomenilo, da bi morali le prispevati k izvajanju uradne politike in njenih smernic, zdaj prevladuje teza, ki izhaja iz svobodnega časnikarstva na Zahodu. Novinarji naj svoje poslušalce, gledalce in bralce predvsem informirajo z vsem, kar se dogaja v državi in dražbi, javnost pa naj dogodke sama ocenjuje in vrednoti.
Ob takšni vlogi so časnikarji seveda lahko tudi člani raznih političnih strank, pri čemer pa
doseglo svojo končno dopolnitev v Jezusu Kristusu, kot je zapisano v pismu Hebrejcem: »Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa nam je spregovoril po Sinu (Jezusu Kristusu).«
K.H.
svojega javnega delovanja v občilih ne smejo uporabljati za to, da bi v njih razširjali lastne idejne in politične opredelitve oz. nazore. Žal pa v praksi takšna dvojnost ravnanja ni kar tako dana in zagotovljena, zaradi česar je v slovenskih občilih oz. med posameznimi časnikarji prišlo do globokih trenj, sporov in celo do razkola, o čemer pa je v javnosti malo znanega.
Stanje in usmeritev v slovenskih občilih je taka, da naj bi dva dnevnika podpirala opozicijo, zlasti Socialdemokratsko stranko z Janezom Janšo; dva dnevnika uradno oblast in posebej predsednika države Milana Kučana; TV Slovenija ima časnikarje, ki domnevno pripadajo različnim usmeritvam; državni radio pa poskuša ohranjati predvsem informativno vlogo in se praviloma izogiba - tako menijo - ideološkim in političnim opredeljevanjem. V Mariboru je tamkajšnji dnevnik Večer pretežno na strani oblasti in
(se nadaljuje na 3. strani)
Manjšinska TV: »tri muhe na en mah«
Slovenska manjšinska TV. Končno jo imamo, čeprav samo za dober vzorec, ki se ne da primerjati s koprsko TV. Pa vendarle je to dolgo pričakovana obogatitev za našo skupnost. Toda RAI ne more imeti za norca slovenskih gledalcev, ki imajo enake naročniške pravice kot drugi. Starta slovenskih manjšinskih TV oddaj si niso mogli ogledati ne samo v videmski in v goriški pokrajini, pač pa tudi na vsej kraški planoti. Bivši Pontecov oddajnik na Frlugih, ki ga je odkupila RAI, je namreč na stolpu, vendar pod robom kraške planote. RAI je bil tako nemaren - ali pa ga je start slovenske TV presenetil, ker mu je bil vsiljen od zgoraj - da ni dvignil antene Pontecovega pretvornika na vrh svojega TV stolpa, ki se dviga močno nad kraško planoto. Tehničnih težav torej ni. Kdaj bo to storil RAI! Čakamo na odgovor! Kot strela z jasnega je s startom slovenske manjšinske televizije prišlo na dan dejstvo, da zdaj v Trstu ni več videti koprske TV in da čez nekaj dni ne bo videti niti ljubljanske, to je osrednje slovenske televizije. S tem so bile ubite kar tri muhe na en mah:
- odgovornost za izginotje koprskega programa v italijanščini pade na slovensko manjšino v Italiji, češ da je nastala na škodo Istranov; -italijanski manjšini se godi krivica, ker Ljubljana ni znala poskrbeti zanje;
- slovenskega programa v Trstu ne bo več videti; lahko bi dodali še desničarski propagandni učinek, ki bo vplival na bližnje volitve.
Pritožbe o okrnjenem širjenju slovenskega in koprskega programa v Trstu prihajajo tudi iz vrst SKGZ: mea culpa, gospodje, naredite mea culpa, saj je Ponteco spadal v vaš okvir in Potecove izbire so bile, tako prej, kot zdaj, tudi vaše izbire in odločitve.
R.
Veselje, a tudi zaskrbljenost
Ivan Žerjal
V ponedeljek, 27. marca, smo na valovih italijanske državne televizije končno slišali slovensko besedo. Dolgo pričakovane televizijske oddaje v slovenščini za našo narodnostno skupnost so končno tu, čeprav gre še za poskusno fazo. Seveda smo v ponedeljek zvečer z lepimi občutki gledali oddajo sicer skromne, a vendar naše televizije, ki smo jo čakali celih dvajset let in smo nad njeno uresničitvijo skoraj že obupali.
Veseli občutki torej. A tudi nelagodje in zaskrbljenost ob novici, da smo Slovenci v Italiji sicer prišli do štirih ur televizijskih oddaj tedensko, da pa v Trstu nista več vidna signala TV Slovenija in TV Koper; le prebivalci Krasa ju lahko še vidijo, saj ju prejemajo s televizijskega pretvornika na Nanosu. Veliko zamejskih Slovencev je tako prikrajšanih, saj sta ti dve televiziji morda skromnejši od italijanskih vsedržavnih, pa tudi drugih mednarodnih mrež, tako javnih kot zasebnih, predstavljata pa vendar dve vezi med matico in zamejstvom, ki sta neizmerno pomembni. Dnevno nas obveščata o dogodkih na drugi strani meje, o svetlih in temnih aktualnih dogodkih v Sloveniji, o razvoju mlade slovenske države in njene demokracije, o stanju italijanske manjšine v Sloveniji... Sedaj je bila ta vez za mnoge pretrgana in vprašanje je, kdaj - predvsem pa če - jo bodo zopet obnovili. Spomnimo se, da smo za našo televizijo čakali celih dvajset let!
Sedaj so izbruhnile polemike, obtožbe letijo tako na slovensko kot tudi na italijansko državno radiotelevizijsko hišo (jezni so namreč tudi Italijani). Morda pa smo bili tudi pri nas premalo pozorni na te zaplete, tako daje sedaj sicer en problem rešen, nastal pa je drugi.
Evangelij življenja - nova enciklika
V četrtek so predstavili novo, enajsto, encikliko Janeza Pavla II., ki obravnava problem svetosti in nedotakljivosti življenja.
Medtem ko svet drsi v vedno bolj zagonetne pojme o življenju, iz katerih si hoče človek prikrojiti le-to, kar mu pride prav, učiteljsko vodstvo Cerkve opozarja na tiste nespremenljive zakone, ki jih je dal Bog človeku že ob nastanku sveta. Janez Pavel II. ponovno poudarja pribito resnico, da je gospodar življenja samo On; kadar človek ogroža življenje, si postavlja nevarne mine, ki lahko ogrožajo sožitje, demokracijo in sam mir.
Enciklika je, kakor je izjavil sam sv. oče, premišljevanje o življenju, povezano z občutkom hvaležnosti do Boga.
Okrog življenja se vrstijo zaskrbljujoča protislovja; poleg vojn in kršenja pravic obstaja zaskrbljujoča kultura smrti bodisi ob rojstvu kot ob zaključku človeškega življenja. Splav in evtanazija sta pravi poraz kulture življenja. Zato mora Cerkev dvigniti svoj glas pred temi pojavi in spominjati, daje človeško življenje temeljna vrednota, ki ima svoje korenine v dostojanstvu človeka. To velja za vsakega človeka, kjerkoli in kakorkoli živi.
Datum enciklike je 25. marec, na praznik oznanjenja, ko je Marija izrekla svoj »da«, kakor ga izreka vsaka mati.
Nedelja, Gospodov dan
Zgodovinsko srečanje v Tipani-Taipani
Vpetek, 17. marca 1995, je bilo v Tipani pomembno srečanje in somaševanje dveh sosednjih škofov msgr. Alfreda Battistija in msgr. Metoda Piriha. Z njima je somaševalo še 10 duhovnikov z obeh strani meje. Poleg dovolj velikega števila domačih vernikov so bili navzoči tudi nekateri pomembnejši predstavniki oblasti: tipanskižupan g. Noacco, ki je sedaj predsednik Gorske skupnosti, senator Fontani-ni,prof. Viljem Černo, prof. Marino Vertovec, urednika Doma in Novega Matajurja ter televizijski snemalci in novinarji. Glavni namen srečanja je bil pritegniti pozornost na ta del Beneške Slovenije, na Tersko in Karnahtsko dolino, kije verjetno najbolj pozabljeni in ogroženi
To je dan, ki gaje naredil Gospod. Gospodovo življenje je osredotočeno na Veliki noči. S svojim vstajenjem v tem dnevu je dokazal, daje to dan, ki gaje izbral Oče. Tako postane vsaka nedelja tedenska Velika noč, ko vernik preide z oltarne k družinski mizi in dobrodelnosti v korist potrebnejšim. Pri maši ali - kakor pravimo danes - pri evharistiji se še najbolj čutimo ljudstvo nove zaveze; ker imamo Kristusa za našo glavo, se kot njegovi udje spojimo s tem združenjem pri edinstveni daritvi.
In kaj se dogaja? Eni dobesedno kradejo ta dan Bogu samemu. Enostavno uporabljajo nedeljo za svoje delo, za izlete ali pa v razne druge namene. Drugi pa ga upoštevajo, kadar se čutijo ali kadar mislijo, daje to primemo:
za večje praznike. V teh ni več samo Bog; človek seje postavil na njegovo mesto in si prikrojil božje odredbe po svoji mili volji. Potiskati sveto na rob družbe ali človekovega koledarja in ure ne pomeni pritegovati nase novo, srečno dobo.
Verniki smo za to odgovorni. V malem, kjer smo, v družini in svojem okolju vrnimo nedelji njeno svetost, da bo nedelja res Gospodov dan!
Post - priprava na Veliko noč
Ogibajmo se površne vere, ki se opira na zunanja dejanja, ne da bi spremenili ali spreobrnili svoja srca. Naša dobra dela nam omogočajo notranje vstajenje, ki nas prenavlja, opogumlja in zdravi.
Post doživljajmo tako, da se opiramo na božjo besedo; skušajmo vsak dan uresničevati odgovor na vprašanj e: »A 1 i čut i m v sebi prvenstvo Boga, ki me obdaja z ljubeznijo?«
Priporočljivo bi bilo, da bi televizija v postu vsak dan za nekaj časa utihnila...
2. april - 5. postna nedelja
Ko obsojaš druge, obsojaš samega sebe
Pater Bernhard Haring, eden največjih sodobnih strokovnjakov na področju katoliške moralke (življenja v duhu evangelija), v svoji knjigi o zakramentu sprave z naslovom Mir navaja ta namišljeni pogovor med duhovnikom in neko ženo, ki ne more videti sosede. Duhovnik: »Za pokoro molite za tisto osebo, dokler ne boste znali biti ljubeznivi do nje!« Žena: »Antipatija do nje je v mojem srcu tako globoka, da ne morem želeti niti njenega zveličanja. Če bo ona prijazna do mene, bom tudi jaz do nje, to lahko obl j ubim, več pa ne!« Duhovnik: »Hočete vsaj moliti zanjo?« Žena: »Ne. Mislim, da bi pri molitvi zanjo ne mogla biti iskrena.« Duhovnik: »Potem pa molite vsaj zase! Morda ste vi bolj potrebni spreobrnjenja kot vaša soseda. Do prihodnje spovedi vsak dan molite takole: "Gospod, odpusti mi, ker sem tako trda v svojih sodbah! Pomagaj mi, da bom boljša!"«
Velikokrat smo v življenju podobni pismoukom in farizejem iz današnjega evangelija, ki so zasačili neko žensko v
Silvester Cuk
prešuštvovanju in jo z užitkom vlekli pred Jezusa, o katerem so vedeli, daje do žensk take vrste preveč popustljiv, saj jim je bil znan primerjavne grešnice, ki mu je s solzami umivala noge in jih brisala z lasmi, on pa nič. Toda Mojzesova postava je ukazovala, daje treba žensko, ki jo zalotijo pri prešuštvovanju, pobiti s kamenjem. Kaj bo rekel na to tale Jezus iz Nazareta? Si bo upal nasprotovati Mojzesu? Evangelist Janez pravi, da tožiteljem sploh ni dal odgovora, temveč seje samo sklonil in nekaj pisal po tleh. Nekateri razlagajo, da je v prah pisal grehe tistih mož; francoski pisatelj Francois Mauriac pa meni, da je v tla gledal iz usmiljenja do prestrašene ženske, kajti očitajoči pogled boli, ker smo ga prevarali za ljubezen. Potem se je zravnal in jim rekel: »Kdor izmed vasje brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo!« In vsi so šli proč, kajti videl je v njihova srca. Ženi ni rekel: »Ti si pa nedolžna. Kar si naredila, ni greh!« Ne! Videl je v njeno dušo, videl njeno skesanost, zato ji je dejal: »Tudi jaz te
ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več!«
Bili bi strahotno dvolični (in dejansko smo takšni), če nas v odnosu do soljudi ne bi vodila zavest: tolikokrat smo že bili deležni božjega usmiljenja, doživeli smo njegovo odpuščajočo ljubezen; ali ni zdaj torej naša dolžnost, da smo obzirni, razumevajoči, usmiljeni? Ljudska modrost pravi: »Vsi smo krvavi pod kožo,« kar pomeni: vsi imamo napake, slabosti ter večje ali manjše grehe na vesti. Naslov današnjega evangeljskega odlomka je Grešnik ne sme obsojati grešnika.
Apostol Pavel je zapisal: »S tem, ko sodiš drugega, obsojaš sam sebe; saj ti, ki sodiš, delaš isto« (Rim 2, 1). Nemalokrat nam manjka te modrosti, da bi raje molčali, kakor pa na veliki zvon obešali slabosti in napake drugih.
Deloma je razlog ta, da hočemo (zavestno ali podzavestno) opravičevati sebe - saj, če so drugi tako slabi, mi navsezadnje nismo med najslabšimi!
del zemlje, na kateri živijo zamejski Slovenci.
In prav na to je spomnil videmski nadškof Battisti v svojem nagovoru pri maši, ko je pozval italijansko oblast, naj vendar izpolni to, kar je zapisano v 6. členit ustave glede zaščite manjšin; Koprski in v naj vendar poskrbi ljudem teh goratih predelov možnost zaslužka in dostojnega življenja; naj ne dovoljuje, da tako propade ogromno bogastvo vere in kulture naroda, ki je drugačen od večinskega.
Podobno je v svojem slovenskem in italijanskem nagovoru poudaril koprski škof Metod Pirih, ki se je spomnil, da je zdaj prvič povabljen v te kraje po 10 letih škofovske službe, medtem ko ježe obiskal skoraj vse Slovence po svetu, v Evropi in po vseh celinah kot škof določen za pastoralo emigrantov. Povedal je tudi, da je bil večkrat prijetno presenečen, ko je pri Slovencih po svetu ugotovil, da so ostali tako verni in so ohranili tudi svojjezik in kulturo, ki so ju prinesli od doma. Zato je škof Pirih vse navzoče v Tipani spodbudil, naj se ne sramujejo svojega jezika, ki ga njihovi rojaki po svetu še dobro znajo, saj predstavljajo jezik in z njim povezane navade bogastvo zanje in za večinski narod, ob katerem živijo. V italijanskem delu nagovora pa je škof Pirih citiral tudi članek iz uradnega vatikanskega glasila L 'Osser-vatore Romano z dne 11.3.1995, v katerem piše, da je »jezik sredstvo, s katerim prihaja človek v stik z drugimi na najbolj živ način in z vso dediščino, ki so jo pred njim ohranjali in razvijali mnogi rodovi, ki so živeli skupaj. Jezikje torej živ način, s katerim človek pokaže, h kateri skupnosti pripada. Zanemarjati, ne poznati ali samo omalovaževati to dejstvo prinaša nerazumevanja in more včasih načeti celo samo versko pripadnost.«
Na koncu maše se je obema škofoma lepo zahvalil bardski župnik g. Renzo Calligaro, ki je v terskem narečju izrazil svoje veselje nad tem dogodkom. Od predstavnikov oblasti j e najprej spregovoril g. Noacco, predsednik Gorske skupnosti, ki je pravzaprav organizirala to srečanje, in soglasno s trditvami nadškofa
idemski škof med somaševanjem
Battistija spodbudil višje oblastnike, naj zares kaj naredijo za rešitev teh umirajočih dolin, za katere se je sicer dolga leta tudi sam trudil in uspel vsaj v tem, da je v Tipani ustanovljen dvojezični otroški vrtec; dal je celo pobudo za toliko kritizirani predlog, da bi materam za vsakega novorojenčka dodeljevali nagrado po 100.000 lir.
Senator Fontanini ni mogel drugega, kot da je v imenu senata ponižno prosil odpuščanja, da italijanska vlada že 50 let ni izpolnila tega, za kar se je zavzela z ustavo. Iskreno je priznal, da še zdaj v Rimu ne kaže nič dobrega; kljub temu je obljubil, da bo naredil vse, kar je v njegovi moči, za priznanje pravic Furlanov in Slovencev v Italiji.
Slovesno bogoslužje tega srečanja je lepo potekalo v italijanskem, slovenskem in latinskem jeziku. Spremljalo ga je zbrano petje zbora tolminskih deklet Pueri cantores: pa šepritrkovanje tolminskih mojstrov pred mašo in po maši je v ljudeh vzbudilo praznično razpoloženje. Po maši so bili vsi povabljeni k bratski zakuski. Prof. Černo je šele tedaj prišel do besede in škofu Pirihu izrazil svojo zahvalo in prisrčno veselje nad tem obiskom, ki je po njegovem mnenju zgodovinskega pomena. Škof Metodpa seje oddolžil prof. Čemu s priznanjem, da je bila glavna zasluga za to srečanje le njegova, saj se je moral dodobra potruditi, da je dopovedal višjim, da ni šlo pri tem za neko konkurenco z glavno prireditvijo na binkoštno soboto v Špetru, pač pa za pripravo na to.
Poleg bogato doživetega večera je bila za vse zelo razveseljiva novica prof. Vertovca, da ima na tečaju slovenščine v Tipani stalno okrog 25-27zelo zavzetih slušateljev, med njimi tudi plastiškega župnika g. Luigija Battistutto.
F.R.
\S
Umrl je duhovnik Anton Žagar
Iz nadškofije Concepcion v južnoameriški državi Čile so sporočili, daje 11. februarja letos v tem mestu umrl slovenski duhovnik Anton Žagar, ki je pripadal goriški nadškofiji. Rodil se je leta 1903 v Srpenici, gimnazijo je študiral v Turinu pri salezijancih, bogoslovje pa v Gorici, kjer je biI v letu 1927 tudi posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval v Bovcu in bil od leta 1929 tudi župnijski upravitelj Soče. Od22. junija leta 1937je bil za župnika na Colu; med drugo vojno je bil politični interniranec v Italiji (v letih 1942 in 1943), nato vikar v> Štomažu ter župnik v Sedlu pri Kobaridu.
Konec leta 1947 se je odselil v Argentino, leta 1965 pa je odšel v Čile, kjer je deloval v rudarskem mestu
Lota. Bil je župnik tega mesta in ljudje so bili nanj silno navezani. Po dolgi bolezni je umrl na dan praznika lurške Matere božje. Pokopali so ga 13. februarja v mestu Concepcion.
Postni govori
V	CERKVI SV. JAKOBA: nedelja, 9. aprila, ob 16. uri: p. Ernest Benko: Ljubil nas je do konca.
NA RADIU TRST A:
- petek, 31. marca, ob 16.45: p. Stane Zore: Zakramenti uvajanja v krščanstvo;
- ponedeljek, 3. aprila, ob 16.45: p. Stane Zore: Zakramenta ozdra-vljanja: sprava in bolniško maziljenje.
Pogled v Slovenijo
Politično dogajanje v Italiji
Razkol tudi med časnikarji
Bližajo se upravne volitve
(nadaljevanje s 1. strani)
predsednika republike.
V	Društvu novinarjev je prišlo do globokih nesoglasij in dejanskega razkola. Nekaj znanih časnikarjev je izstopilo iz Društva; Častno razsodišče te stanovske organizacije je ohromljeno oziroma ne deluje; nejasno pa je tudi razmerje med Društvom novinarjev in časnikarskim sindikatom. Spori o vlogi časnikarjev v Sloveniji obstajajo zlasti med skupino znanih časnikarjev, v kateri prednjači Danilo Slivnik, namestnik direktorja ter glavnega in odgovornega urednika Dela. Zaslovel je zlasti z uvodniki, ki jih je do nedavnega objavljal v sobotni številki dnevnika. Nadalje sodita v omenjeno skupino bivši glavni urednik Republike ter predsednik Društva novinaijev Slovenije Marjan Sedmak in komentato-rkaDela Mojca Držar-Murko, ki je bila tudi kandidatka za novo sloven-
sko zunanjo ministrico; v skupini časnikarjev, usmerjenih proti Danilu Slivniku, pa je tudi urednik Cankarjeve založbe Janez Stanič.
Omenjeni in drugi časnikarji, ki so jasno politično opredeljeni, izgubljajo ali pridobivajo položaje v obči lih predvsem skladno s spremembami moči strank, ki jim pripadajo. Dnevnik Delo npr. zapušča t.i. Slivnikova četica. Z njim odhaja iz uredništva menda še okrog 11 drugih časnikarjev, med katerimi je najbolj znan Vinko Vasle. Danilo Slivnik in njegovi sodelavci naj bi ustanovili nov tednik, ki naj bi se imenoval Mag. Izhajati naj bi začel v kratkem, domnevati pa je, da bo politično močno zavzet in jasno opredeljen.
Pri Delu naj bi Tit Doberšek obdržal položaj direktorja ter glavnega in odgovornega urednika, vendar mnogi menijo, da mu to ne bo uspelo. Za naslednico Danila Slivnika velja
Slovensko perspektivovstvo
Med številnimi slovenskimi publikacijami, ki se ukvarjajo z družbeno in umetnostno problematiko, je ta mesec še posebej zanimiva revija Borec (535-37). Ta je v zadnjih dveh letih korenito spremenila svojo usmeritev, postala »Revija za zgodovino, literaturo in antropologijo« in se odprla za dialog. Glavna tema zadnje številke, prav tako pa bo tudi v naslednjih, je raziskava pod naslovom Slovensko perspektivovstvo kot kulturno dejstvo in intelektualno gibanje. To raziskavo vodi dr. Taras Kermauner.
Perspektivovstvo je bilo gibanje - ali, bolje rečeno, skupina -intelektualcev, ki so se ob koncu 50. in skozi 60. leta najprej formirali okoli Revije 57; svoja izhodišča in hotenja so izkristalizirali ob reviji Perspektive (po tej nosi gibanje tudi naslov), po vladni ukinitvi Perspektiv pa nadaljevali v krogu revije Problemi. Perspektivovstvo je eno izmed najpomembnejših gibanj v slovenski povojni kulturni in družbeni zgodovini in je temeljnega pomena za slovensko pomlad. Njegovi eminentni predstavniki so Taras Kermauner, Tine Hribar, Jože Pučnik, Dominik Smole, Dane Zajc, če omenim le nekatere. Gibanje je prinašalo predvsem kritiko stalinizma in totalitarizma nasploh in je torej izražalo zahtevo po politični svobodi. Pomembno je pri razvoju sodobne slovenske filozofske misli, saj so ravno perspektivovci (Tine Hribar) prvi prevajali in objavljali dela Heideggerja in Sartra, kar pa je odločilno vplivalo tudi na razvoj slovenske modernistične literature (Zajc, Smole). Perspektivovcem gre torej zasluga, da slovenska povojna filozofija in literatura nista bili več podvrženi diktatu strogo utilitaristične misli komunistične ideologije.
V zadnji številki revije Borec je objavljenih več prispevkov na to temo, predvsem pa sta zanimivi razmišljanji dr. Leva Krefta in dr. Tarasa Kermaunerja. Dr. Lev Kreft pravi v članku Perspektive in položaj inteligence v socializmu, da je njegov namen prikazati, »kako se je v totalitarizmu v 60. letih dalo misliti upanje in kako je bilo zamišljeno delovanje na domišljeni podlagi.« Dr. Teras Kermauner pa v prispevku Perspektivovski svet v perspektivovski dramatiki preko dram, ki so nastale v krogu Perspektiv (Kozakova Afera, Smoletova Antigona, Zajčeva Otroka reke in mnoge druge), zelo izčrpno predstavlja miselni in zgodovinski razvoj gibanja, predvsem pa vključuje vanj svoje najnovejše in daljnosežne premisleke o slovenskem hic et nune.
Monika Osvald
Mojca Drčar-Murko, ki je bila nekoč somišljenik stranke komunističnih prenoviteljev, zdaj pa je - tako kaže -privrženka LDS.
Ob omenjenih gibanjih in spremembah napovedujejo, da bo Republika kmalu prenehala izhajati. Šla bo v pozabo in zgodovino, kot so v Sloveniji v naglici in skoraj neopazno odpravili priznanja in nagrade Toneta Tomšiča (nekdanjega komunističnega revolucionarja) najbolj zaslužnim časnikarjem. Zdaj novinarjem podeljujejo priznanje Združenja za demokratizacijo javnih glasil, ki so ga poimenovali po predvojnem časnikarju Francu Terseglavu.
F.Z.
V
Se ena pobuda za spravni akt
V Sloveniji se nadaljujejo soočanja mnenj o vsebini in značaju proslavljanja 50. obletnice konca druge svetovne vojne ter zmage nad fašizmom in nacizmom. O tem je zlasti veliko prispevkov, pa tudi polemičnih stališč in trditev, ki jih objavlja osrednji dnevnik Delo v svoji sobotni prilogi. Združeni ob Lipi sprave, to je skupina nekdanjih partizanov in domobrancev, j e Državnemu zboru poslalo posebno peticijo o proslavljanju omenjene obletnice. Predlagajo, da bi Državni zbor sprejel naslednjo izjavo: »Državni zbor Republike Slovenije, upoštevaje ugotovitve Združenih ob Lipi sprave v predlogu deklaracije o narodni spravi z dne 15. junija 1990, izreka v imenu slovenskega naroda in v svojem imenu obžalovanje za vse žrtve državnega terorizma po končani vojni, zlasti za množične poboje vrnjenih domobrancev, za množične poboje podjetnikov, trgovcev in obrtnikov kot razrednih sovražnikov in za umore nasprotnikov v tajnih ali za javnost prirejenih sodnih procesih.«
V utemeljitvi peticije o narodni spravi, ki naj bi ga sprejel Državni zbor, avtorji opozaijajo, »da je sprava prvi in neobhodni pogoj miru in vsakršnega napredka naše mlade države. Vzrok za zavlačevanje sprejetja deklaracije o narodni spravi vidimo v sožitju sedanje oblasti s prejšnjo enoumno, ki ji ni bilo do resnice, zaradi česar tudi sedanja oblast zločine nad slovenskim narodom ocenjuje le kot oprostljive napake. Sprejem ali odklonitev peticije o narodni spravi bo merilo moralne moči Republike Slovenije in njene oblasti.«
V Ljubljani se je medtem razširila novica, da bo nekdanji domobranec Vinko Levstik, ki zdaj živi v Gorici, ob 50. obletnici konca druge svetovne vojne ustanovil Slovensko domobransko legijo. Sestavljali jo bodo še živeči domobranci doma in po svetu. Omenjena legija naj bi se udeležila slavnostnega sprevoda v Ljubljani in pri tem razvila transparent z napisom »Stopa zdaj na plan slovenski domobran.«	F.Z.
Sporen obisk srbskega patriarha v Sloveniji
V	slovenski javnosti se je razširila novica, ki pa uradno ni potrjena, da bo 16. junija prispel na obisk v našo državo srbski patriarh Pavle. Blagoslovil naj bi Srbe, ki so bili žrtve povojnih pobojev in počivajo v Kočevskem rogu. Ob omenjeni novici časniki opozarjajo, da je patriarh Pavle privrženec sedanje politike srbskega režima in predsednika Miloševiča, pri čemer soglaša s trditvijo, »da je Srbija povsod tam, kjer so srbski grobovi.« Šlo naj bi torej za obisk, ki ima politični namen in značaj.
Na domneve o obisku patriarha
Pavla se je prva odzvala stranka narodnih demokratov. »Tisti, ki je dovolil obisk, izziva slovenski narod, «je zapisano v izjavi. Dokument pa se takole nadaljuje: »Nameravani obisk srbskega patriarha naj bi bil tudi izrazito izzivanje Hrvatov, zaradi česar bi lahko prišlo do poslabšanja stikov s to državo. Pri Hrvatih bi lahko spodbudili sumničenje, da gre za oživljanje klasičnih jugoslovanskih razmerij: Srbi s Slovenci proti Hrvatom. S tem naj bi se Slovenija čim bolj zapletala v balkanske zdrahe. Najhujše pa naj bi bilo slabšanje položaja Slovenije pri
Upravne volitve dobivajo vse večji politični pomen. Za nas so volitve zanimive in pomembne, ker bomo v nekaterih občinah prvič nastopili vsi Slovenci skupaj, medtem ko ne bomo volili za obnovitev deželnega sveta. Politični pomen imajo bližnje volitve predvsem v očeh Silvia Berlusconija, ki stavi vse na zmago na deželnih volitvah. Na to zmago resno računa, ker ima na svoji strani še vedno večino javnega mnenja, ki se še ni zavedla njegove zainteresiranosti in puhlosti njegovih argumentov. Čas ne dela njemu v dobro. V svojem taboru, ki še ni prerasel iz gibanja v stranko, se vse bolj pogostoma postavlja vprašanje, kdo je pravzaprav pravi voditelj. Na desni namreč od lanskih volitev raste Fini, s sredine pa prihaja Butti-glione, ki bo povečal vrste bivših demokristjanov v taboru Forza Italia, čeprav ne bo prinesel velikih množič. V preteklih dneh je postalo tudi očitno, da se v Italiji oblikujeta dva tabora, ki se bosta v prihodnje izmanjavala na oblasti, v katerih pa ni mesta za pravo sredino. To je tako res, kot je res, da je to krivično za volilce, ki se bodo morali nujno izreči za desnico ali levico. Zato se obe strani
odpovedujeta fašizmu na eni strani in komunizmu na drugi. S tem postaja Fini avtomatično prvak desnega tabora, D'Alema pa levega. Ta dva sta v preteklih dneh (in morda še prej) našla skupno govorico in se nekako dogovorila, da bi bile parlamentarne volitve oktobra. Berlusconi se je zavedel nevarnosti in - čeprav mu Fini prisega zvestobo - vztraja pri zahtevi po junijskih volitvah. Na ta način se bo izognil tudi zakonu proti monopolom, ki ogroža njegov imperij.
Politične enotnosti katoličanov je konec. Zadnji dnevi so pokopali še zadnje upe. Cerkev se je tega že davno zavedla, a je kljub vsemu skušala držati skupaj sistem, ki je bil uspešen proti komunistični nevarnosti, a se je podrl, čim je bila ta nevarnost mimo. Italijanska Cerkev je to sprejela brez travm in je takoj opozorila, naj je nihče ne sili, da bi zavzela stališče v korist katerkoli skupine. Vendar pa je kardinal Ruini opozoril na potrebo, da kristjani združijo sile, čeprav niso v eni in isti stranki, ko bodo morali zagovarjati krščansko gledanje na temeljne probleme družbe.
Slovenska Istra na pragu novega razvojnega razmaha
Milan Gregorič
pogajanjih z Zahodom. Verjetno ni naključje, da bi prišel patriarh Pavle prav v času, ko so se Sloveniji odprla vrata v evropske povezovalne tokove. Nekdo nas očitno želi videti tesno pripete in zvezane z Balkanom.« O nameravanem obisku v Ministrstvih za notranje in zunanje zadeve Slovenije še nič ne vedo. Iz urada ljubljanskega nadškofa pa prihaja vest, da patriarha Pavla niso vabili, »vendar bo visokega predstavnika pravoslavne Cerkve sprejel tudi slovenski metropolit in ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, če bo to gost zaprosil«	M.
Po več kot desetih povojnih letih negotovosti glede usode Svobodnega tržaškega ozemlja in po hudem gospodarskem in demografskem potresu, ki ga je doživela bivša cona B po priključitvi k Jugoslaviji, je na začetku 60. let stekel hiter proces gospodarskega razvoja in ponovne poselitve, ki ga je ob industriji in turizmu zaznamovala predvsem pomorska oz. pristaniška dejavnost z vsem, kar nosi za seboj (transportna podjetja, železnica, špedicije, agencije idr.). Razvoj je bil tako hiter, da je presenetil celo njegove načrtovalce, saj je koprska Luka že v nekaj desetletjih po tonaži celo že prehitela Trst, če odmislimo tržaški naftovod.
Tri obalne občine pa so se po ustvarjenem narodnem dohodku na prebivalca kmalu prebile v sam slovenski vrh ter so se ob intenzivni poselitvi s svojimi 75.000 prebivalci razvilu v tretji največji urbani konglomerat Slovenije (za Ljubljano in Mariborom). Sledila je krajša kriza v 80. letih, ki je dosegla svoje dno ob razbitju jugoslovanskega trga ter ob naporih družbene, politične in gospodarske preobrazbe Slovenije, vključno z vzpostavitvijo njene državnosti. Čeprav ta proces še ni končan, so že vidni prvi znaki revitalizacije in kaže prav obalno področje (skupaj z ostalim obmejnim primorskim prostorom) znake najvišje stopnje razvojne dinamike predvsem na področju obrti in drobnega gospodarstva kot tudi po ustvarjenem dohodku in osebnih dohodkih na prebivalca oz. zaposlenega.
Med vzroki so prav gotovo tudi obmejna lega ter večja količina denarja, ki se preliva čez mejo tako skozi italijanske pokojnine in desettisoče ljudi, ki dnevno odhajajo na tako ali drugačno delo čez mejo.
To namreč pospešuje ne samo razvoj drobnega gospodarstva, ampak posredno tudi gostinstvo, trgovino, zavarovalništvo, banke in končno z rastjo prebivalstva tudi šolstvo, zdravstvo in druge spremljajoče dejavnosti. Slovenska Istra je namreč danes med redkimi področji Slovenije, ki še beležijo demografsko rast. Glavni vlečni konj razvoja pa še naprej ostaja Luka, ki združuje take razvojne potenciale, ki že pomembno določajo razvoj slovenskega gospodarstva. To spoznanje je dokončno prodrlo tudi v razvojne programe države, saj je bila po dolgih desetletjih brezuspešnega prepričanja končno dana prednost prometni osi Koper-Murska Sobota ter bodo tako odseki avtoceste Razdr-to-Koper zgrajeni že v par letih. Ve-I ika gradbena investicija bo dala novo finančno injekcijo tudi ostalim odvisnim dejavnostim. Tudi mimo priprav na izgradnjo ceste se v Kopru začenjajo še druga pomembna gradbena dela, kot npr. dograditev tretjega luškega bazena ob Ankaranu, izgradnja velikega poslovnega centra To-nicity v režiji združenja avstralskih poslovnežev in pod vodstvom našega primorskega rojaka Zrima, ki naj bi dal streho okrog 200 različnim podjetjem; izgradnja večnamenske športne dvorane s 23.500 m2 pokritih površin, vključno z nekaj bazeni idr.
Hiter razvoj pa ima tudi kako svojo lepotno napako, med katerimi je prav gotovo tudi ta, da se je omejeval na ozek obalni pas in njegova primestna naselja, medtem ko je bila notranjost slovenske Istre dolgo izpostavljena demografskemu siromašenju. Upati je, da bodo ob dograjevanju infrastrukture na podeželju končno enkrat izdelani in uresničeni tudi programi gospodarskega in družbenega razvoja podeželja.
Delovanje nove občine Brda s sedežem na Dobrovem
V Moskvi so katoličani zasedli cerkve
V	neki ruski vasi je šel katoliški duhovnik k vaškemu šefu kolhoza in pokazal odredbo iz Mosk\>e, po kateri bi moral vaški kolhoz zapustiti prostore katoliške Cerkve, a mu je šef kolhoza samo zajedljivo odvrnil: »Jelcin je daleč in tukaj sem šef jaz.« Niti ni potrebno dodajati, da je kolhoz še vedno v vaški cerkvi. Tako nekako se je iztekla tudi »okupacija« prostorov katoliške Cerkve v Mosk\>i, kjer so se ruski katoličani naveličali čakati in so zasedli svoje prostore, ki jih imajo sicer v najemu nekatera podjetja za svoje namene.
Pred dnevi je v ulico Mala Gruzinka v Moskvi prišla policija in razgnala katoličane, ker je najbrž Evgenij Petrovič Afanasev, bivši ruski parlamentarec, za to poskrbel; sam ima namreč v cerkvenih prostorih svoje podjetje. Katoličani so dobili nazaj svojo cerkev leta 1993 z vladnim odlokom, a kaj, ko jim je nočejo dati, ker so zasedene. Prav zato so se odločili za zasedbo zgradbe, a jih je policija nasilno razgnala in zadevi še ni videti konca. To je samo ena od zgodb, ki pričajo, v kako težkem položaju je že itak maloštevilna katoliška Cerkev v Rusiji. Moskovski nadškof msgr. Tadeusz Kondrusewic je pri oblasteh že večkrat urgiral, a ni nikdar prejel odgovora. Zasedena je tudi cerkev brezmadežnega spočetja v ulici Mala Gruzinka.
Zadeva je toliko bolj zaskrbljujoča, če pomislimo, da je v celi Rusiji samo 25 svetišč, v katerih lahko katoličani nemoteno opravljajo svoje obrede, od teh je deset cerkva in 15 kapelic. Uradno priznanih pa je 69 župnij in zato si lahko predstavljamo nejevoljo ruskih katoličanov.
-jP-
Na zadnjih krajevnih volitvah v Republiki Sloveniji so bili v Svet občine Brda izvoljeni štirje svetniki iz vrst Slovenskih krščanskih demokratov, trije kandidati Slovenske ljudske stranke, trije svetniki Združene liste socialnih demokratov, trije iz vrst Liberalne demokracije Slovenije, dva iz Združene liste in en predstavnik Socialdemokratske stranke Slovenije. Združena lista naj bi predstavljala predvsem interese Kmetijske zadruge Brda in je določena posebnost v okviru Slovenije. Občinski svet obsega ^članov, župan pa je član LDS.
Stranke, ki izvirajo iz Slovenske pomladi, imajo v svetu osem članov, kar je točna polovica. Po volitvah se je v občini izoblikovala nekakšna »vlada narodne enotnosti«, ko so vse v svetu zastopane stranke dobile določene položaje. Možno pa je, da bo v bodoče, v zvezi s posamezno problematiko, prišlo do razdelitve v pozicijo in opozicijo.
Občinski svet je imel svojo tretjo sejo 3. marca. Med točkami je bila najvažnejša obravnava osnutka sta-
V	Tokiu je bil pred leti bestseller fantastični roman Deadly Perfume Thomasa, v katerem avtor opisuje teroristični napad v podzemskem vlaku s smrtonosnim plinom. Ali je bil eden izmed 150.000 bralcev tega romana tudi terorist? Avtor se ne čuti odgovornega. Žal danes realnost večkrat presega domišljijo.
❖	❖ ❖
Sicilski škoije so ostro nastopili proti filmuPiovra 7. Sicilija, zatrjujejo škofje, ni samo mafija. Sicilijanci vsekakor trdijo, da so prve žrtve mafije oni sami.
❖	❖ ❖
Politiki dajejo veliko pomembno-
tuta. Določena je bila dvomesečna javna razprava o načinu notranje strukturiranosti občine, to je oblikovanje krajevnih skupnosti ali vaških odborov. Sprejetje bil tudi sklep o razpisu natečaja za izdelavo grba, pečata in zastave občine Brda. Svet je sistematiziral delovna mesta in določil sosvetnika načelniku upravne enote Nove Gorice. Svet je zahteval tudi ponovno razgrnitev prostorskega plana z možnostjo sprememb in dopolnitev za območje občine Brda.
Začela seje obnova občinskih prostorov. Občina ima namen posebej delovati na področju turizma in promocije Brd, pri skupnem nastopanju proizvajalcev vina, pri pospeševanju kozanskega področja in pri sanaciji plazov. Pri tem se že kažejo potrebe po formiranju sklada stavbnih zemljišč občine Brda.
Stranke, ki delujejo v novi občini, bodo za svoje delovanje dobile določeno vsoto na svetnika, kije bil z njihove liste izvoljen v občinski svet. Predlagana je bila tudi ureditev parka v Borovem gozdiču pri gradu Dobrovo.	Peter	Stres
Iskrice
sti »spotom« ali politični propagandi po televiziji. Tako sami zgovorno dokazujejo, kako pojmujejo sposobnost odločanja državljanov.
❖	❖ ❖
Sedem evropskih držav je že odpr-
lo	meje; med njimi se lahko potuje brez dokumentov in carinskih pregledov. To še ne velja za Italijo, ker ni izpolnila še vseh obveznosti po Schen-genovi konvenciji.
❖	❖ ❖
Dnevnik Republika je na tem, da preneha izhajati. Veliki manevrator, ki ostaja v ozadju, je sedaj usmeril svoj pogled v Delo. Tu že ni več
Slivnika.
Pustna neumestna šala v Ajdovščini nam pravi, da so nekateri ljudje izgubili čut za dostojnost. Smešenje božjih predmetov, molitve in papeža naj ne bi bilo nič slabega. Ni pa vseeno se udeležiti tistega pustnega sprevoda ali velikonočne procesije.
❖ ❖ ❖
Sprava in praznovanje 50. obletnice ne pomeni samo priznanje zločinov fašizma in nacizma...
❖ ❖ ♦>
25. marec je pomemben dan za krščanske matere. V Sloveniji to velja. Zakaj pa je pri nas skoraj izginil?
Venček
Srečanje s slovenskimi pisatelji
Goriški LOGLAB je priredil v Gorici imeniten kulturni večer, ki se ga je udeležilo veliko ljudi. Na goriškem gradu so v prostorih Pokrajinskega muzeja hoteli organizatorji predstaviti italijanskemu delu Gorice slovenske pisatelje iz Trsta v italijanskih prevodih.
Zamisel se je porodila kulturniku Miranu Košuti, izvedli pa so jo igralci gledališke skupine »I Commedianti di Ugo Amodeo.« S svojimi literarnimi deli so se na gradu predstavili Aleksij Pregare, Miroslav Košuta, Sergej Verč, Marko Kravos, Dušan Jelinčič, Boris Pangerc in Ace Mermolja. Njihova dela so v italijanski jezik prevedli Daria Bertoc-chi, Arnaldo Bressan, Marija Cenda, Dio-mira Fabjan Bajc, Jolka Milič, Paolo Pivitera in Boris Pahor.
Vpliv televizije na družino
V	Courmayeurju so se 20. in 21. marca letos zbrali predstavniki vseh italijanskih televizijskih hiš in predvsem strokovnjaki, ki proučujejo fenomen televizije, na kongresu, kije imel naslov Target družina, se pravi: Objektiv družina. S tujko target, ki se je udomačila tudi v slovenskem poslovnem žargonu, se označuje tisti cilj, ki ga hoče doseči reklama ali oddaja.
Tokrat so v Courmayeurju govorili o italijanski družini, ki veliko svojega prostega časa preživlja pred prižganimi televizijskimi sprejemniki. Podatki, ki sojih na posvetu navedli, so naravnost grozljivi. V Italiji gleda vsak dan tele-vizijo45 milijonov ljudi, ki povprečno preživijo pred ekranom po 4 ure in 23 minut. To zaskrbljujočo visoko številko pa zasenči podatek, daje vsak dan pred televizijskim sprejemnikom nad šest milijonov italijanskih otrok, ki jo gledajo povprečno 3 ure in 7 minut. Ti podatki so tako zaskrbljujoči, da sami televizijski možje pravijo, da bi tiraniji televizije vendar lahko že našli konkurenta. Izpostavili so predvsem dejstvo, da postaja italijanska družina zaradi televizije vsak dan bolj zaprta in nesocialna; s sosedi se družine skorajda ne družijo več, enako s sorodniki. Televizija zapira ljudi v majhne skupnosti, namesto da bi jih odpirala novemu. Vpliv reklame je poguben in zelo močan predvsem na otroke, ki so pred televizorji prepuščeni sami sebi, tako da lahko že rečemo, da je najcenejša in najboljša (?!) varuška v Italiji prav televizija. Prav zaradi tega so strokovnjaki na posvetu o televiziji in družini vedeli povedati, da bi morali TV programe precej spremeniti in jih bolj prirediti družinam in otrokom. Med italijanskimi TV hišami vlada danes pravi boj za reklame in denar, ki ga zanje odštevajo tovarne, ki reklamirajo svoje izdelke. Vse to se meri s t.i. »audience« metrom, ki pa skoraj ne dopušča, da bi bili programi kakovostni. Na posvetu so se torej zavzeli za »prijaznejšo« televizijo, ki bi družini pomagala, ne pa jo razbijala.
-jp-
Tigrova nova obleka
V hvaležen spomin na pok. msgr. dr. Lojzeta Škerla Ambrož Kodelja
So ljudje, ki jih v življenju srečaš in tudi vzljubiš. So pa zopet drugi, ki se obnje slučajno spotakneš in ti ostanejo v nepozabnem spominu. Nekje v sredi med tema dvema ugotovitvama mi je ostal v spominu pokojni gospod doktor, kot sem ga vedno imenoval. Spoznal sem ga pred desetletji na potovanju po Siciliji. Nato so se najini stiki ohladili in pred leti, ko sem slučajno prebral neko razpravo o moralni teologiji, ki se mi je zdela nekoliko nenavadna, sem ga poiskal. Drugič sem ga poiskal s prošnjo, da bi prebral neko moje predavanje, ker sem zadnji hip zvedel, da bo med poslušalci tudi nekdo, kije rad dlakocepski. Da ne bi spustil kakšnega prevelikega kozla, sem ga poprosil, da naj mi on to vsaj po ovinkih prepreči... Obakrat sem ostal izredno presenečen. Po kraško, sočno in jasno mi je povedat: »To je zanič! To ni prav! Tako ne govorimo več! To je drugače, kot ti misliš! To naj bo tako!« Stavki, kot bi jih snemal iz kraškega portala, ki sta ga zlizala burja in dež. Trdi, brez potrebnega slepomišenja, realni, kot je realen kraški kamen!
Veliko je zahajal v rodno Sežano. Rada sva se dobila pod pokopališčem in se sprehodila po stari cesti proti Vrhovljam do bivše meje repentabrskefare. Koliko zanimivih misli sem bil deležen pa tudi ostrih pogledov, če mu kaj ni bilo po volji! V vsej njegovi navidezni trdoti sem občudoval tudi čut sočustvovanja in razumevanja za stvari, za katere nisem nikoli mislil, da ima posluh. Ob smrti pa mu nekaj dolgujem: zato ta zapis.
Letošnji knjižni dar Goriške Mohorjeve družbe nam je prinesel tudi knjigo Zorka Jelinčiča Pod svinčenim nebom. Ko sem jo
prebral - in to dvakrat - sem se razjezil. To delo ni spadalo v redno knjižno zbirko pri GMD. Nič bi ne imel proti, če izide kot izredna knjiga, ne pa kot redna. (To smo slišali tudi po Radiu Trst A). Smola je botrovala, da sem več kot eno desetletje živel v kraju, kjer sta bila vsaj dva tigrovca, pa zato marsikaj vem, da je bilo drugače, kot je v knjigi napisano. Tako sem poslal tri pisma - svetopisemsko: tebi eno, Mojzesu eno in Eliju eno -trem svojim sobratom. Prvi ni odgovoril in vem, da ne bo. Drugi mi je pisal dvakrat. Prvič pravi: »Gre za spomine starega borbenega liberalca. Odkriva novo plat naše primorske polpreteklosti, ki je bila meni neznana. Bralci pa bodo videli, kakšen je bil slovenski skrajni nacionalizem: nič drugačen od ostalih šovinizmov, če bi kdaj zavladal. Tako sklepam, sicer pa sem knjigo samo preletel.« Za dober teden mi ta zopet piše: »Sedaj sem jo namreč prebral in mislim, da res ni bila primerna kot redna knjiga za Mohorjeve naročnike. Upam le, da ne bo našla kaj dosti bralcev, zlasti zato ne, ker je v drugem delu pripovedovanje precej zmedeno.« Dr. Škerl pa mi je na lepi vizitki napisal tako: »Hvala! Sem bil (v uredništvu GMD), a nisem več. Nisem vedel, kaj bodo izdali. Tvoja dolžnost bi bila, da bi napisa! kritiko, ker pač poznaš.« To naj bo posvečeno njemu, ki sem ga cenil in spoštoval.
Knjiga Zorka Jelinčiča Pod svinčenim nebom bo doživela najrazličnejše komentarije. Ko jo preberemo, spoznamo, daje bila pisana v tipični ihti. Naj mi tega nihče ne zameri! To diha iz dela. Ne morem se strinjati in tudi ni res, da se KP ni zanimala za organizacijo TIGR ali da je njihovo delo omalovaževala. Tedanja KP je drugače vrednotila delo tigrovcev, vedno pa jih je ščitila in tudi finančno podpirala. Tigrovci so bili vsaj frakcija KP, če ne popolnoma njihovi. Prav tako ne smemo mimo dejstva, da so prav oni povzročili veliko gorja nekaterim duhovnikom, ki so bili veliki narodnjaki. Naj naštejem nekatere: »Štefan Tonkli na Grahovem ob Bači. Še danes ima tigrovec šivalni stroj, edino doto Štefanove sestre, ki je bil zaplenjen, ko je moral od tam zbežati. Hvala na Bukovem, Peter Šorli v Podmelcu itd. Kaj vse so ti sobratje pretrpeli na račun tigrovskih prosvetnih spletk!« Prav tako ni res, da so bili Baškograparji veseli, da se po Jelinčiču imenuje koča na Črni prsti. To je tedaj vsilil komite iz Tolmina in ni bila to želja planincev. Kdo je tedaj lahko oporekal »višji narodni instanci«? Obdobje, ki obravnava Baško grapo in tedanji čas, je dobesedno zmaličeno. Jasno pove, da so bila tam sredstva samo na njihovi strani, medtem ko jih na drugi ni bilo; zato tudi razen cerkvenega delovanja v cerkvi ni bilo možno organizirati nič drugega. Prenašanje ilegalne litera-
ture iz Jugoslavije preko hribov je bilo na eni kot na drugi strani. Razlika je bila samo ta, da so duhovniki tihotapili mohorjevke in poleg verskih tudi prosvetne knjige, medtem ko so tigrovci v glavnem tihotapili marksistično literaturo. Ostalo, kar je prišlo zraven, bodisi knjige bodisi revije, pa so jim služile za kamuflažo. O tem smo se lahko prepričali ob potresu, ko so bila še nekatera podstrešja polna propagandne komunistične literature iz tistega časa. Tisti, ki smo poznali tigrovce, smo bili vedno v zagati, od kod imajo sredstva, ker so živeli nekoliko nevsakdanje, pa tudi njihove pokojnine niso bile tako zelo skromne... Starejši vedo povedati, da so ohranjali stike s tigrovci prav zato, ker so jih plačevali za najrazličnejše usluge. Kakšne so bile te usluge? To presodite sami! Vsega tega v Jelinčičevi knjigi ni. Kot tudi ni dejstva, da so bili v bivši Jugoslaviji glavni ovaduhi in sodelavci OZNE. Pa me prav nič ne briga, kaj bo ob vsem tem mislil kateri naš zgodovinar, ki se danes baha s proučevanjem TIGRA: v tistem času pa je bil tudi on takšen!
Vse to ni kritika knjige, je pa del realnega prikaza na ponarejanje dogodkov, za kar Zorko Jelinčič ne more biti pohvaljen. Ne bom se spuščal v poglavja, ki obravnavajo Goriško; tu so stvari prikazane zmedeno in nerealno. Predobro pa poznam prvi del, zato lahko rečem, da je velika škoda kot tudi nečast za našo častitljivo GMD, da se je spustila na tako nizko raven.
Vam, g. doktor Lojze Škerl, pa hvala in upam, da sem Vam izpolnil vsaj del želje, kot ste mi celo »ukazovalno« naročili!
VERO ŽIVETI IN JO POSREDOVATI
Iz življenja misijonske Cerkve
Priloga »KATOLIŠKEGA GLASA« št. 13 - 30. marca 1995
Dragi bratje in sestre!
Stopamo v postni čas z Željo po spreobrnjenju, kar za nas pomeni predvsem pričevanje ljubezni v duhu evangelija.
To naše vsakoletno srečanje v postnem času je letos za nas še posebno važno zaradi zborovanja, ki bo meseca novembra v Palermu. Prvo tako zborovanje je bilo že leta 1976 v Rimu na temo: Evangelizacija in človeški napredek, drugo, z naslovom Krščanska sprava in človeška skupnost, pa je leta 1985 bilo v Loretu. Zborovanje, ki bo letos v Palermu, bo nosilo naslov: Evangelizacija in pričevanje ljubezni za prenovitev italijanske družbe, kar se tudi odlično ujema z našim pastoralnim načrtom o družini, saj »krščanska družina živi in tudi drugim posreduje svojo vero.« Prepričani smo namreč, da bo tudi družba drugačna, boljša, če bomo imeli dovolj poguma, da bomo tej družbi prikazali podobo družine, kot jo predvideva božji načrt. Danes namreč bolj kot kdajkoli prej obstaja nevarnost, da tudi kristjani z nekakšnim odobravanjem zrejo na življenje današnje družine in družbe kot na nekaj, kar se pač ne da spremeniti. In vendar smo kot kristjani prav mi poklicani, da družbi in družinam še posebej s svojim življenjskim pričevanjem pokažemo, da je prav evangelij s svojim veselim sporočilom tisti, ki edini lahko da življenju smisel. To je naša prva in glavna dolžnost ljubezni do bližnjega, saj svet to evangeljsko sporočilo željno pričakuje, tudi če se tega morda ne zaveda. Družina, ki živi po evangeliju, postane tako prava misijonarka, »Cerkev v malem« in kažipot drugim družinam. Ko smo torej vse to premislili, nam ne preostane drugega, kot da se vprašamo kot na binkoštni dan po Petrovem govoru:
»Bratje, kaj naj storimo?« (Ap. dela, 2, 37).
Za letošnji postni čas bi da! dva predloga:
1) Da bi božjo besedo spet postavili v središče svojega življenja in tako spoznali, kaj Duh govori Cerkvi in Cerkvam. To je tudi namen letošnjega srečanja v Palermu, namreč da bi z vero, ponižnostjo in pravim spoznanjem sledili božji volji.
2) Da bi svojo vero tudi dejansko, v vsakdanjem življenju posredovali svojemu bližnjemu, posebno tistim, ki so v potrebi, bodisi da so to družine, bodisi posamezniki, zlasti še tisti, ki zaradi različnih težav in problemov niso več sposobni zaznati čudovitega načrta, ki ga ima Bog z njimi.
Moje voščilo za letošnji postni čas naj bo torej to, da bi nas spet privedel k Bogu in da bi se naše družine preko njega čutile del občestva božjega ljudstva.
P. Anton Vital, nadškof Nadškof Anton Vital Bommarco in msgr. Vital Yao, nadškof v Bouake
Manikro - srebrni jubilej
Iz Slonokoščene obale
>: ;■ -■ - . "■ ■
m
m-:..
'Siv	a.
% *	4
"Jsl
,:V	■
Iši
■Mm
gg	’i«pi
"m
-j.aF
- ■
M
Letošnji 25. januarje za goriško Cerkev zelo pomemben dan: tega dne pred 25 leti je namreč takratni nadškof Peter Cocolin na svojem prvem potovanju v Afriko v goba-vskem naselju Manikro na Slonokoščeni obali blagoslovil prvih 30 hišic za gobavce, ki jih je tam zgradila goriška nadškofija. Istega dne pozno popoldne je blagoslovil še temeljni kamen cerkve v Kossou, prav tiste, kije čez leta po čudovitih načrtih božje previdnosti postala glavna cerkev prve goriške misijonske postojanke v Afriki.
Petindvajset let ni ravno dosti, vendar smemo trditi, da so ta leta za goriško nadškofijo bila bistvenega pomena. Velika zasluga za to gre
tudi sedanjemu nadškofu p. Antonu Vitalu Bommarcu, kije že od vsega začetka svojega pastirovanja med nami z veliko zavzetostjo sledil in na vse načine podpiral misijonsko delovanje goriške Cerkve na Slonokoščeni obali.
Če se zdaj ozremo na tisti 25. januar leta 1970, lahko rečemo, da smo dosegli mnogo več, kot je bilo po človeških računih takrat pričakovati. Na Slonokoščeno obalo smo namreč odšli le kot nekakšni pomočniki drugih misijonarjev, toda kmalu je goriška nadškofija v tem misijonu postala vodilna sila bodisi v evangelizaciji prebivalstva bodisi v rasti njegovega socialnega napredka, saj je v teh letih odposlala na
Salezijanci se vračajo na Kitajsko
Nadškof Peter Cocolin pri odprtju hišic za gobavce
Slonokoščeno obalo več kot 80 oseb, ki so vsaj nekaj let svojega življenja posvetile verski in socialni rasti tamkajšnjega prebivalstva.
Misijonarji, ki so delovali na Slonokoščeni obali, so bili raznovrstni: bili so to škofijski duhovniki, misijonarji Pime-ja, sestre Božje Previdnosti, bratje Sv. Družine, misijonarji in laični prostovoljci, ki so povezani v združenje C.V.C.S., ki ga je leta 1980 ustanovil prav goriški misijonski center.
Danes so goriški misijonarji prisotni na Slonokoščeni obali, v Bur-kina Faso, v Maliju, v Togu, Tanzaniji, Boliviji in Braziliji; poleg tega škofija podpira še razne goriške misijonarje, ki delujejo v 30 drugih deželah.
Majhna in nepoznana Gorica vzdržuje tako dve veliki misijonski postojanki na Slonokoščeni obali, v Kossou in v Nimbo-Bouke, dve bolnici za gobavce v Manikro in Dimbokro, tehnično poklicno šolo v Kossou, bolnico v okrožju misijona v Kossou ter središče za družbeni razvoj žene v Zatti in Nimbo, v katerih delujejo sestre Božje Previdnosti. Poleg tega je tu še združenje sv. Kamila, ki skrbi za bolnike in zapornike v mestu Bouake.
Misijonar Stanko Pavlin piše: »Lansko leto meseca avgusta sem šel na Kitajsko celino (500 km od Hong Konga) v kraj, kjer smo začeli zidati šolo za otroke gobavcev. Sedaj je ta zgradba skoraj dokončana. Meseca maja bomo to šolo odprli s privoljenjem oblastnikov.
Zadnje dni februarja nam je naš provincial slovesno naznanil, da se bomo salezijanci vrnili v naš nekdanji misijon na Kitajskem, kjer smo pred izgonom imeli svojo škofijo. V tej škofiji sta postala žrtev komunističnega nasilja naš škof blaženi Luigi Versiglia in bi. Caravario. Tam so nam sedanji oblastniki dali dovoljenje za nakup terena za dve šoli in bomo zato znova začeli delati z mladino, kolikor bo pač mogoče; za prizadeto mladino bomo zgradili tudi am-
bulanto.
Tako torej. Leta 1952 so bili izgnani vsi evropejski misijonarji, domači kitajski pa so pomrli po ječah ali na prisilnem delu. Sedaj pa se uresničuje stari rek: »Sanguis martyrum semen chri-stianorum.« Kri mučencev je seme novih kristjanov. Božji načrti niso naši načrti. Don Bo-sco je v svojih sanjah videl vse to, ko je rekel: »Na Kitajskem bo salezijanska družba videla čuda.« Seveda pa brez triumfa-lizma, brez kakega zmagoslavja, na tiho in previdno, kot je naročil Kristus: »Bodite preprosti kot golobje in previdni kot kače.«
Lep pozdrav vsem prijateljem misijonov in molimo še naprej tudi za spreobrnjenje Kitajske.
Stanko Pavlin, Hong Kong, 2. marca
Na Slonokoščeni obali deluje nadalje tudi kmetijska zadruga, ki jo vodijo prostovoljci goriške C.V.C.S.-V Burkina Faso je goriška škofija, čeprav tako majhna, odgovorna za vzgojo in pouk prebivalstva, ki živi v deželi petkrat večji od Furlanije Julijske krajine, medtem ko v Maliju, blizu Sanzane, že osmo leto vodi zdravstveno - socialni center.
Goriška škofija je prisotna tudi v Togu, kjer pomaga sestram Božje Previdnosti vzdrževati center in di-spenzarij za podhranjene otroke. Nadalje imamo v načrtu, da bomo v prihodnjih mesecih odprli novo središče za vzgojo in vsestransko pomoč v kraju Ahepe, 6 km od Kouwe, kjer živi 30.000 prebivalcev.
Gorica preko škofijskih prostovoljcev nudi pomoč tudi v Tanzaniji, kjer upravlja središče za otro-
ke, ki jih je prizadela otroška paraliza, nadalje v Bolivij i, kjer v okrožju Chapare, ki je glavni svetovni proizvajalec coca cole, v kmetijskem središču deluje pet goriških prostovoljcev.
Še bi lahko naštevali, kar smo dosegli v teh 25 letih, vendar bi to bilo predolgo. Važno pri tem je samo to, da so verniki goriške škofije, ki šteje komaj 185.000 prebivalcev, že takoj v začetku z navdušenjem sprejeli njeno misijonsko delovanje in da so njenim misijonarjem ves čas vsestransko stali ob strani.
Danes v goriški škofij i pri nj enem misijonskem poslanstvu pomaga tudi preko 800 oseb, ki se zbirajo v 40 župnijskih misijonskih krožkih, katerim je treba prišteti še neštete drage, ki misijone gmotno in moralno podpirajo.
V škofiji Meagui kakih 300 km južno od goriškega misijona v tej deželi, delujejo trije naši misijonarji, Ivan in Pavle Bajec ter Janko Kosmač. Ivan piše:
»Po lanskih počitnicah, ki sem jih preživel v Sloveniji, sem se ponovno vrnil med svoje župlja-ne. Z Jankotom nadaljujeva svoje delo v najini vse prej kot majhni župniji. Zato je tudi dela veliko in je precej drugačno kot v slovenskih župnijah.
Ko gledamo na prehojeno pot, vidimo, da se je marsikaj tukaj spremenilo tudi na bolje. Kljub tolikemu zlu, ki ga nujno vidimo med nami in okrog nas, lahko opazimo tudi božje delovanje, katere- Janko Kosmač in domači katehist ga ne more uničiti nobena še tako velika hudobija.
Letos praznujemo stoletnico prihoda na Slonokoščeno obalo prvih misijonarjev. V teku so razne pobude za ta jubilej.«
Mladi kristjani se radi družijo z misijonarji. Don Paolo Zuttion med verniki v Lembre
Začetek krščanskega življenja je krst. Don Paolo Soranzo začenja
liturgični obred krsta.
Za versko življenje so potrebni liturgični prostori. Zato misijo-	Liturgični	prostori	v Afriki se morajo prilagoditi klimatičnim
narji s finančno pomočjo dobrotnikov gradijo nove cerkve. Na razmeram v deželi. Cerkev v Gibellissou posvečena sv. Ambrožu, sliki vidimo cerkev sv. Jožefa v Kondoukro ob blagoslovitvi.
Misijonarjev dan je razgiban, zajema liturgične momente, obisk bolnikov, pouk katehumenov, pripravo na prejem sv. zakrementov krsta in birme. Misijonarji obiskujejo družine po vaseh okrog glavnega misijonskega središča. Veliko storijo za mladino ne samo pri verouku, temveč na splošno v raznih šolah, od osnovnih do srednjih in obrtnih. Danes je potrebno skrbeti tudi za socialno in gospodarsko rast domačinov, saj je državna oblast velikokrat odsotna ali neučinkovita. Sele pozno zvečer se misijonar spočije in s sobrati ali sam zase dela obračun o opravljenem delu in snuje načrt za rast božjega kraljestva.
Posvojitve duhovnikov
Ceščenje sv. Frančiška Ksaverija
Med dvestopetdesetimi italijanskimi škofijami ima goriška škofija častno prvenstvo in sicer to, da ima v misijonskih deželah sorazmerno največ posvojenih bogoslovcev, katerim je v zadnjih petnajstih letih pomagala, da so dosegli mašniško posvečenje.
V	tem času je namreč v naši škofiji prišlo kar do 259 posvojitev, ki so do zdaj dale 169 novomašnikov. Hvalevredno pri teh posvojitvah je predvsem to, da jih ne opravljajo samo župnijske in druge skupnosti, ampak tudi posamezniki in v zadnjem času tudi razne ustanove in združenja. Tako število posvojitev vsako leto zraste za približno dvajset novih bogoslovcev.
Zakaj do teh posvojitev prihaja?
Vzrok je zelo preprost: pri nas je npr. dovolj gmotnih sredstev, ni pa duhovniških poklicev; nasprotno pa je v misijonskih deželah mnogo poklicev, primanjkuje pa gmotnih sredstev za njihovo vzdrževanje. Če združimo te poklice z gmotnimi sredstvi, ki jih mi imamo na razpolago, lahko zagotovimo Cerkvi dovolj duhovnikov, ki bodo na-
daljevali s širjenjem božjega kraljestva na zemlji.
Poleg tega so te posvojitve za naše kraje oziroma vernike tudi jamstvo, da v bodoče ne bomo ostali brez duhovnikov. Prav lahko se namreč zgodi, da bodo ti duhovniki, ki jih mi zdaj v misijonih podpiramo, čez kakšno desetletje prišli k nam, ker bo naših duhovnikov primanjkovalo. Tako bodo goriški Cerkvi povrnili skrb in trud njenih misijonarjev in vernikov, ki so jo ti nekoč nudili misijonskim deželam.
Bogoslovci, ki so jih posvojili goriški verniki, živijo danes v 26 različnih državah štirih kontinentov. Te države so:
Afrika: Benin, Burkina Faso, Burundi, Slonokoščena obala, Ghana, Kenija, Malavi, Malwi, Nigerija, Rwanda, Tanzanija, Uganda, Zaire.
Južna Amerika: Argentina, Čile.
Azija: Burma, Koreja, Filipini, Japonska, Indija, Izrael, Malaj-zija, Pakistan, Šri Lanka.
Oceanija: Indonezija, Papua-zija.
»Za novo leto me je obiskal sobrat Kešpret, doma iz Šoštanja. Skupaj sva obiskala grob sv. Frančiška Ksaverija. V dva km dolgi vrsti sva čakala tri ure, da sva prišla na vrsto; napravila sva tudi nekaj fotografij. Zelo je bilo lepo opazovati to dolgo vrsto starejših in mlajših in otrok, ki so potrpežljivo čakali v vrsti, brez prerivanja ali kle-
petanja, zbrani v molitvi, kristjani in tudi hinduisti in muslimani. Vsi imajo sv. Frančiška za svojega. Veliko je kristjanov ob obali Indijskega oceana, ki imajo svoj izvor v pridiganju sv. Frančiška. Ta je sicer veliko krščeval brez prave priprave oz. katehumenata, a ker je Jezusa, katerega je oznanjal, tako zelo ljubil, ta ni dopustil, da bi njego-
vo mistično telo Cerkev razpadla, temveč je po 400 letih celo. Kako naj bi Kristus dopustil, da bi njegovo mistično telo Cerkev razpadla, ki jo je Frančišek tako vneto gradil? Že sv. Pavel uči, da ni nič tisti, ki seje, temveč Tisti, ki daje rast. Trajen uspeh jev veliki meri odvisen od misijonarjeve svetosti in ne od njegovega sistema dela in organizacije.«
Ludvik Zabret
Opomba: Sv. Frančišek Ksa-verij je umrl na otoku Sančan pred Kitajsko 3. dec. 1552. Od tam so njegovo truplo pripeljali v Goo v Indiji in ga položli v bogato srebrno krsto v cerkvi Dobrega Jezusa. Četudi so ob smrti potresli njegovo telo z apnom, da bi razpadlo, je ostalo nestrohnjeno. Njegovo desnico so odrezali in jo hranijo v cerkvi Al Gest) v Rimu. Vsaka štiri leta njegovo krsto odprejo in jo izpostavijo v cerkvi vernikom v ceščenje, kot zgoraj poroča brat Ludvik.
Mučenec spovedne molčečnosti
Piše g. Andrej Majcen: »Prilagam fotografijo g. Dominika Ujcema. Kot bogoslovca gaje podpirala pok. družbenica Kati Munih.
Postal je mašnik in se zameril vietnamskim komunistom, ker ni hotel izdati, kar je slišal pri spovedi.
Zato je prišel v zapor. Sedaj je pa vzgojitelj salezijanskih novincev, ki jih ni malo. Don Vigano, vrhovni predstojnik salezijancev, je silno vesel rasti te mlade vietnamske province.«
Opomba: Z vzgojo salezijanskih novincev v Vietnamu je leta 1952 začel Andrej Majcen, potem ko so ga izgnali iz Kitajske. Andrej Majcen je lansko leto obhajal 90-letnico rojstva; živi na Rakovniku.
Delavni dan misijonarja Radka Rudeža
»Z mano je res zanimivo. V soboto zjutraj maša v Matero, po maši se ustavim z veroukarji v Chungi, nato zalivanje na vrtu. (Smo sicer v deževni dobi, a brez dežja. Posadil sem kar 20 vrst različnega cvetja in deset drevesc). Sledi srečanje z veroukarji za petje (vsaka skupina nad sto otrok), nakar kosilo in po kosilu maša v privatni hiši nekega učitelja ter spovedovanje do 17.30.
Nedelj a: ob 7.30 rožni venec z otroki, maša ob 9.15, nato v Chungo in spovedovanje do 10. ure in še ena maša ob 12.20. Doma ob 13.30. Po kosilu namesto počitka obisk br. Rovtarja.«
»Sicer pa je pri nas skoro Mala Slovenija: pet medicin-cev je v Nangomi, potem je tu tajnik misijonskega krožka Ljubljana Branko Likar z nekim arhitektom in tehnikom za radio-televizijo v mestu Kitwe. Gre za odprtje radijske postaje »Iceangelo« kot je pri vas »radio Ognjišče« Pri postaji ima veliko vlogo p. Miha Drevenšek, ki zelo dobro obvlada angleščino ter domače jezike, igra tudi na kitaro in ima odličen bariton.«
Misijonar Radko Rudež ni več mlad, a kot vidimo, je še vedno pridno na delu.
Člani zdravstvenega odbora pripravljajo zidan vodnjak
se razteza na območju kakih 30 km okrog "bolnice", živi okrog 20 tisoč ljudi iz plemena Ba-Lamba. Mesečno prihaja v Kambilombilo z letalom "leteči doktor", ki se ukvarja s težjimi primeri. A Kambilombilo je kakih 50 km oddaljen od naše misijonske "bolnice". Bolniki, ki so hudo bolni, se pripeljejo zato v najbližjo, lepo urejeno in čisto državno bolnico, v mesto Kitwe, ki se nahaja 100 km od misijona St. Mary's.
Poglavar
Z ostalimi štirimi kolegi smo po vaseh ustanovili osem zdravstvenih odborov. Najprej smo morali k poglavarju-šefu Šibučhingi, ki "kraljuje" na misijonu. On mora dati za vsako delovanje svoj "blagoslov" in dovoljenje. Je kot nekak župan in ima važno vlogo in oblast nad ljudmi: vedno ima ob sebi
pijačo morata pokusiti pred njim, ker se bojijo, da bi ga kdo ne zstru-pil. Kar nikakor ni težko, saj poznajo strupenih zelišč, prahov in še kaj.
Zdravstveni odbori
S spodbudo poglavarja Šibučhinga smo delali za napredek in boljši način življenja. Ljudem smo nudi-
li	pomoč: material za gradnjo zdravstvenih domov, vodnjakov za pitno vodo, bolj higienskih stranišč, semena za skupne zelenjavne vrtove in polja. A od njih smo zahte-vli sodelovnaje pri delu, pri izde-lovnaju zidakov iz blata, prinašanju vode in lesa za ostrešje zgradb. Koliko sestankov, dogovarjanj, načrtovanj in potrpljenja je bilo potrebnega, da smo s skupnimi močmi zgradili tri preproste zdravstvene domove, vodnjak in dve izboljšani stranišči, ki bosta za
Veseli ringaraja na misijonu St. Mary's v Zambiji
kakega čarovnika, da tako poveča svoj vpliv med ljudmi in svojo moč. Seveda ne smeš k njemu na obisk, če nimaš darila. To je lahko le vrečica sladkorja, milo in zabojček čaja. A taka je navada in problemi se tako lažje rešujejo. A tudi šefu Šibučhingi so dnevi šteti, saj je zelo star in nihče pravzaprav ne ve, kdaj seje rodil. Pred par leti pa so obhajali 50. obletnico njegovega vladanja: v gozdu so mu zgradili pravo mestece in slovesnosti so trajale skoraj mesec dni. Pred njim ljudje še spoštljivo poklekajo in se ga bojijo. Če prideš v nemilost pri njem, te lahko izžene iz raja in ti zarubi vse imetje. Budno pa starcu stojita ob strani dva stražarja, njegova sinova. Vsako hrano in
zgled okolici. Kako lahko s preprostimi sredstvi izboljšamo higieno vasi in družin. Sedaj so pre-bivalaci nekaterih vasi upravičeno ponosni, ko imajo svoj nov zdravstveni dom, v katerem deluje vaški zdravstveni delavec. Deli jim večkrat nujno potrebna zdravila (zlasti proti malariji), a še bolj je pomembno to, da jih navaja na pravilnejši način življenja z bolj uravnovešeno prehrano, s primerno hgieno in bolj usmerjenim in kvalitetnim obdelovanjem zemlje. In tako se ljudje vedno bolj zavedajo, da so najprej oni sami akterji svojega napredka in da si bodo z majhnimi koraki izborili boljšo prihodnost.
Tereza Srebernič
Izpraznjena
misijonska
Pred letom dni je v postni številki revije »Vita missionaria« izšel članek o laični misijonarki Giovanni Rizzardo, ki je par mesecev poprej, ob svoji vrnitvi v Italijo, prejela nagrado »Nadal Furlan.« -Kmalu zatem, 12. marca, jo je Gospod poklical k sebi in s tem se je tudi zaključilo njeno petindvajsetletno misijonsko delovanje. Gio-vanna je sicer odšla od nas, toda delo, ki ga je začela na otoku Itaparica in ga potem nadaljevala med »favelas« v Gamboi, Salvadorju in Bahiji (Južna Amerika), se z njeno smrtjo ni končalo; nasprotno!
Predvsem je na željo nadškofa Bommarca izšel dekret, s katerim nadškof pooblašča zbiranje dokumentov in pričevanj v zvezi z življenjem in delovanjem Giovanne Rizzardo. Ko bo vse gradivo zbrano, če bo taka božja volja, se bo nekega dne lahko začel proces za njeno beatifikacijo.
Poslanstvo Giovanne Riazzardo se nadaljuje tudi med »favelas« v
Giovanna Rizzardo z domačinko
Gamboi, kjer je prav ona sama ustanovila socialni ljudski center. Ta center, ki spada pod škofijo Salvador, bo goriška nadškofija vsaj deset let gmotno podpirala in sicer bo to pomoč nudila prav v imenu misijonarke Rizzardo. Želimo namreč, da se njeno delo nadaljuje in da bo sadov tega dela deležno čimveč naših brazilskih bratov, katerim je pok. Giovanna posvetila toliko moči.
Poleg Giovanne Rizzardo sta leta 1994 umrla še dva, lahko bi rekli »goriška« misijonarja in sicer p. Igino Tiberio, doma iz kraja Campolongo del Torre, ki je petnajst let deloval v Tanzaniji, pozneje pa so mu bile izročene razne odgovorne naloge v materni hiši v Turinu, ter brat Bruno Viola, ki je celih 52 let deloval v misijonih v Keniji in je tam zgradil na desetine in desetine cerkva, misijonskih postojank in bolnic, vse s pravo apostolsko požrtvovalnostjo in ponižnostjo.
Če še nekoliko pregledamo sezname misijonarjev, opazimo, da jih je v zadnjih dveh letih kar šest odšlo v večnost. Poleg že omenjenih so nas namreč zapustili še: brat Aleksander Prati, jezuit; p. Angelo Delphi in p. Albert Stacul. Delo, ki so ga ti naši misijonarji opravili, je za rast misijonov neprecenljivo. Molimo, da bi njihova mesta zasedli drugi, prav tako požrtvovalni misijonarji!
Utrinki iz »sončne« Zambije
Mineva že peti mesec, kar sem zapustila Afriko in posebej Zambijo. Iz te sončne države sem se vrnila prav pred začetkom zime, na žalost, toda moja dveletna doba prostovoljnega dela v razvojnem načrtu na misijonu St. Mary's seje iztekla. Doma so me čakale obveznosti. In mrzlota. A ne mislim samo na mraz kratkih zimskih dni, ne. Mislim bolj na sivino v pogledih ljudi, naveličanost, presitost, odtujenost. In nezadovoljnost v vsem tem materialnem blagostanju. Spomin zdrsi na afriška tla, na tiste drobne, ponekod peščene steze, ki peljejo od vasice do vasice. Na njih več krat poskakujejo bosonogi mali prijatelji. Podijo se za žogo. Ne kako plastično ali usnjeno, ne. Iz starih naj Ionskih vrečk si takorekoč "spletajo" žogo in jo bosih nog brcajo naokrog. Korinta ločim od brata, ki mu je zelo podoben, ker ima spredaj zbit zob. In zagotovo sta z njim osemletna brata, dvojčka, Daglas in Driu. Včasih sta čepela na kaki veji in me zviška ogovarjala. Bili smo si že domači, saj sta bila soseda. In doma je bila njuna neporočena mama še s petimi otroki. Vsak je imel drugega očeta... Postavni desetletni Ewans je bil najboljši za brcanje; seveda, on je prihajal iz Lusake, kjer je prebival z mamo, dokler ga ni le-ta pripeljala v svojo rojstno vas k starim staršem z obljubo, da ga bo spet odpeljaja v glavno mesto čez mesec dni. A tisti mesec ni še prišel in mladi meščan se vživlja v življenje na vasi, kjer ni elektrike ne asfaltiranih cest, kinov in trgovin. O mami pa nič več sledu.
Ritem rumbe
Reči moram, da se je v mojem dveletnem bivanju med Zambijci spletlo veliko prijateljskih vezi in v tisti skrivnostni zemlji sem pognala globoke korenine. Počutila sem se tudi dobro. Čeprav ni bilo vse lepo, idilično, čudovito. Nikakor ne. A preprosti, odprti in prijazni ljudje, vedno pripravljeni na topel stisk roke, na klepet, na obisk, so me sprejeli nekoliko za svojo. Ko mi je osebje bolnice, pod okriljem katere smo delali, ob odhodu pripravilo prisrčno slovo z večerjo in družabnostjo, sem povabila na ples starega moža, ki je sedel v poltemi. Razživel seje in se gibčno predajal ritmom rumbe. Ob koncu pa mi je rekel tele besede: "Žal mi je, da odhajaš... Kdo bo sedaj prihajal k nam po vaseh na obiske, kdo se bo z nami pogovarjal in se igral z našimi otroki?..." Tudi če bi v dveletni dobi svojega delovanja ničesar ne dosegla, bo to ostalo: pristen medčloveški odnos, ki smo ga zgradili v medsebojnem zaupanju in spoštovanju, a zlasti v sprejemanju drugačnosti.
Seveda je bilo treba v tem času izpeljati določen načrt, ki je predvideval osveščanje prebivalstva okrog misijonske bolnišnice (ki ima prostora za kakih 40 bolnikov, a je brez zdravnika), ustanavljanje zdravstvenih odborov po vaseh ter organiziranje tečaja za usposa-bljenje prostovoljnih vaških zdravstvenih delavcev. Na teritoriju, ki
Misijonar Ernest Saksida zlatomašnik
Salezijanec Ernest Saksida obhaja letos zlato mašo, ker je bil posvečen leta 1945, k salezijancem pa je vstopil leta 1935 ter še isto leto odšel v Brazilijo. Tako letos obhaja 60-letnico dela v misijonih in 50-letnico mašništva. Ta dva jubileja hoče obhajati med rojaki v Sloveniji. V začetku aprila se zato vrne. Zlato mašo bo imel v nedeljo, 23. aprila v Dornberku, kjer se je rodil 15. okt. 1919. Povabili smo ga, naj pride v Gorico ponovit zlato mašo v nedeljo, 30. aprila.
Misijonar Saksida živi v državi Mato Grosso v mestu Corumba, kjer je za zapuščeno mladino ustanovil posebno mesto Cidade Dom Bosco. Tam zbira mladino, ki bi se sicer potepala po ulicah. Pri njem se šola in vzgaja tudi ob delu. Ob obisku Evrope bo poleg Slovenije potoval še po raznih mestih Italije in Španije »beračit« za svojo mladino. Zaveda se, da ima že leta, a piše: »Čudite se, kako da jaz še mislim na prihodnost, kakor da bi bil še mlad. Toda dobri Bog mi da življenje in čas, ker to »drevo« še ni popolnoma trhlo.«
Ernest Saksida v objemu z mladino
Brazilska deželna oblast je dala priznanje g. Saksidi tako, daje v mestu Corumba eno tehnično in osnovno šolo poimenovala po njem.
Njegovi mladini lahko pomagamo z enkratnim darom ali s posvojitvijo kakega otroka.
Gospodu zlatomašniku že danes naša prisrčna voščila z željo, da bi kot božji »berač« še veliko pomagal zapuščeni brazilski mladini, ki ga ima tako prisrčno rada.
Na fotografiji je Terezija Medvešek med svojimi dekleti. Ima 88 let in je 64 let v misijonih in sicer v Indiji. Piše: »Lepo število teh deklic je prejelo prvo sv. obhajilo, nekatere se pa pripravljajo.«
Afrika ima novega kardinala
Med tridesetimi kardinali, ki predstavljajo 24 držav sveta, je tudi Afričan. To je 68 letni Emanuel Wa-mala, nadškof v Kampali (Uganda).
Novi kardinal prihaja iz družine z 8 otroki; od teh sta dva postala duhovnika, eden pa redovnik. Po teološkem študiju, ki ga je opravil v Rimu, se je vrnil v domovino in tu poučeval v malem semenišču v Bukalasi. Poleg poučevanja se je mnogo ukvarjal tudi s pastoralnim delom, dokler ni bil novembra 1981 posvečen za škofa. Emmanuel Wamala je bil tudi prvi rektor nove ugandske univerze, posvečene ugandskim mučencem, ki so jo uradno odprli 18. oktobra 1993.
Istanbul
Sv. oče je ekumenskemu patriarhu Jerneju I. carigrajskemu izrazil željo, da bi za jubilejno leto 2000 prišlo do bolj tesnega sodelovanja med katoliško in pravoslavno Cerkvijo. »Mi,«piše Janez Pave! II., »hočemo oznanjati Jezusa Kristusa z vedno večjo vnemo in vedno večjo ljubeznijo, vendar Kristus želi in mi vsi to dobro vemo, da prav edinost kristjanov postane tisto znamenje, »na podlagi katerega nam bo svet veroval.«
Jeruzalem
Patriarhi, njihovi vikarji in poglavarji različnih krščanskih Cerkva so izdali pomemben dokument, v katerem podčrtujejo pomembnost in »ve-soljnost« tega mesta. Ker je to mesto glede na verstva, ki imajo tu svoj izvor, edinstveno na svetu, mora v njem vladati popolna verska svoboda, kakor tudi popolna svoboda za obisk svetih krajev.
V dokumentu so nadalje naštete pravice krajevnih kristjanov; ti slednje zahtevajo tudi kot državljani in prebivalci tega mesta. Kristjani enake pravice priznavajo tudi Judom in Muslimanom in so pripravljeni živeti z njimi v miru in slogi.
Vatikan
Stiki med katoliško in pravoslavno Cerkvijo so se v lanskem letu izboljšali. V intervjuju za vatikanski radio je kardinal Edward Cassidv, predsednik papeškega sveta za edinost kristjanov, dejal, da »so odpravljene vse težave zadnjih let.« Kljub temu obstaja z nekaterimi pravoslavnimi Cerkvami še nekaj težav in to predvsem zaradi»krajevnih nacionalizmov,« kar prihaja do izraza zlasti v Srbiji, pa tudi v drugih evropskih državah.
v
Crna noč podnevi
Gotovo ste že seznanjeni o katastrofalnih posledicah dveh ognjenikov, ki sta izbruhnila oddaljena od nas dobrih šest kilometrov zračne linije.
V nedeljo, 18. novembra 1994, nas je ob 2.40 zjutraj vrgel iz spanca močan potresni sunek. Temu je do naslednjega jutra sledilo še šestdeset lažjih in močnejših sunkov. V ponedeljek ob šestih zjutraj pa je odprl svoja štiri žrela ognjenik Vulkan, bruhal pesek, pepel in z lavo ter zakopaval mesto Rabaulz okolico v debelo odejo vulkanskega materiala cela dva tedna.
Nekja kilometrov zahodno od ognjenika Vulkan je ob sedmih zjutraj začel bruhati še ognjenik Matu-pit, tik ob mestu Rabaul. Kilometre visoko v zrak je bruhal skale, pesek in lavo. Hkratije vsrkal v vrtinec ogromno količino vode, ki je potem iz višine padala na mesto in okolico kot črno blato. Sončni dan je postal črna noč in nisi videl niti metra pred sabo.
Ljudje so začeli bežati iz mesta že v nedeljo zvečer, iz okolice mesta pa
Vulkan Karavia drugi dan po izbruhu
takoj po izbruhu. V naši okolici je sedaj 30.000 ljudi, ki so si v glavnem rešili le golo življenje in so vsega potrebni.
Prva dva tedna je zanje skrbel le Katoliški misijon, zlasti za hrano. Medtem so pa oblastniki ugibali, kje in kako naj ukrepajo. Mesto se vse bolj gradi in širi v okolici misijona Vunapope in Kokopo. Tudi letališče
Rabaul je uničeno in ga sedaj gradijo na travni stezi v naši bližini, s pomočjo svetovne banke. Vsem prijateljem misijonov priporočam v duhovno podporo naše ljudi, da bodo imeli pogum in voljo začeti znova. Ne pozabite nas v molitvi.
Vaš Jožko Kramar
Misijonska obzorja
Darovi za misijone v letu 1994
Dekanija Štandrež
Knnin - Subida (slov. verniki)
Doberdob
Gabrje
Jazbine
Gorica: slov. pastoralni center (Sv. Ivan)
Jamlje
Podgora - Pevma - Stmaver
Rupa - Peč
Števerjan
Štandrež
Sovodnje
Skupno:
Goriška dekanija
Stolnica Campagnuzza Marija Kraljica Madonnina Srce Jezusovo
Sv. Janez od Boga in sv. Just Sv. Jožef Delavec Sv. Pij X.
Sv. Rok Sv. Ana Sv. Ignacij Sv. Anton (Novi)
Sv. Vid in Modest
Ločnik
Skupno:
Devinska dekanija
Nabrežina
Devin
Mavhinje
Šempolaj
Zgonik
Sesljan - Sv. Frančišek Ribiško naselje Skupno:
Združenja, ustanove, skupine
Gorica - Zavod sv. Družine Gorica - Čudodelna svetinja Most na Soči - župnija Skupno:
Šole
120.000
380.000 446.870
71.000
2.557.000
710.000
120.000 1.224.130
2.480.000
1.840.000
1.827.000
11.776.000
18.526.000
7.000.000
1.670.000
1.380.000
5.581.000
2.500.000
2.500.000
350.000
3.000.000
8.200.000 4.943.457
3.253.000
3.013.000
2.100.000 64.016.457
5.360.000
500.000
670.000
600.000
730.000
1.300.000
1.205.000 10.365.000
5.500.000
1.000.000 2.000.000
8.500.000
323.440
90.000
158.270
130.000 701.710
Gorica - Nižja srednja šola Trinko Štandrež - Osnovna šola Sovodnje - Osnovna šola Števerjan - Vrtec Skupno:
Izdatki
1) Za misijon v Nimbo in Kossou:
gradnja kapel, hiš za gobavce, zdravila, bolnica:	508.138.227
2) Za škofijske misijonarje v drugih deželah in za druge misijonarje:
205.119.580
3) Za socialni razvoj na Slonokoščeni obali, v Burkini Faso, Maliju, Togu, Boliviji in Braziliji:	146.018.540
4) Zavarovanja za misijonarje, uradni stroški, pošiljke, nakup
in vzdrževanje prevoznih sredstev:	109.620.031
5) Intencije za sv. maše:	24.536.500
6) Razni vzgojni pripomočki:	73.148.208
7) Pasiv 31.12.93:	93.503.511
Skupno:	1.160.084.597
Denarna pomoč misijonom
Dekanija Oglej:	15.498.330
Dekanija Červinjan:	27.435.410
Dekanija Krmin:	40.649.135
Dekanija Devin:	10.365.000
Dekanija Gorica:	64.016.457
Dekanija Gradiška:	23.632.840
Dekanija Tržič:	35.293.000
Dekanija Ronke:	28.521.650
Dekanija Štandrež:	11.776.000
Dekanija Visco:	51.905.165
Skupno:	309.092.987
Šole:	10.950.275
Ustanove in različna združenja:	216.684.356
Mašne intencije:	20.993.000
Razno:	'	516.497.279
Skupno:	1.074.217.897
Slovenski misijonarji, ki delujejo v misijonih:
S. Kristina Bajc iz Ajdovščine - Egipt P. Mansuet Božič iz Vrhpolja, kapucin - Brazilija S. Bogdana Kavčič iz Ledin, usmiljenka - Burundi P. Danilo Lisjak iz Dornberka, salezijanec - Rwanda S. Marija Dolores Lisjak, iz Šempetra - Egipt P. Stanko Pavlin, iz Grgarja, salezijanec - Hong Kong P. Hilarij Rudež iz Gorice, jezuit - Zambia P. Ernest Saksida iz Dornberka, salezijanec - Brazilija P. Ivan Štanta iz Mirna, lazarist - Madagaskar G. Ivan Bajec s Cola - Slonokoščena obala G. Pavel Bajec s Cola - Slonokoščena obala G. Janko Kosmač iz Lehovice - Slonokoščena obala
Knjižne novosti
Frazeološki slovar Dve muhi na en mah
»Zid molka« osrednji dogodek letošnjega Film Video Monitorja
V torek, 21. marca, so v Gorici v likovni galeriji Katoliške knjigarne na Travniku slovesno predstavili naj novejšo knjigo Goriške Mohorjeve družbe. Gre za frazeološki slovar Diomire Fabjan Bajc Dve muhi na en mah - Dne piccioni con una fava. V Gorici je predstavitev uvedla prof. Vida Bitežnik, ki je takoj predala besedo dr. Oskarju Simčiču, predsedniku Goriške Mohorjeve družbe. Le-ta je povedal, da je GMD z veseljem sprejela tekst Diomire Fabjan Bajc, ker se zaveda pomembnosti slovensko-italijanskega slovarja, v katerem je zbranih več kot 3000 frazeologemov, se pravi besednih zvez. Frazeološki slovar je kasneje predstavila prof. Nada Per-tot, kije povedala, kako zahtevno je tako delo; zbiranje frazeologemov je namreč silno težavna zadeva in zahteva kvalificirano poznanje obeh jezikov.
Tajnik GMD Marko Tavčar je predstavil prof. Diomiro Fabjan Bajc, ki je sama spregovorila o na-stajanku in pomenu slovensko-italijanskega frazeološkega slovarja. Povedala je, da se je zanj odločila mimogrede in med svojim delom. Ko je namreč prevajala, je večkrat trčila na besedne zveze tako v italijanščini kot v slovenskem jeziku, ki se jih ni dalo karpreprosto prevesti v drugi jezik, ker bi največkrat bile brez smisla ali pa v drugem jeziku brez pravega pomena; sam rek Dve muhi na en mah poznamo v italijanščini kot besedno zvezo Dne piccioni con ima fava.
Gre za slovar, ki bo prišel prav posebno vsem tistim, ki vsak dan
m
srečujejo težave pri prevajanju pri pravilni govorici obeh jezikov. Slovar bo našel svoje uporabnike tako med ljudmi, ki se italijanščine ali slovenščine šele učijo, kot tudi pri vseh tistih, ki oba jezika že dobro poznajo, a bi ju radi še poglobili. Slovar je tudi prijetno branje, saj
nam odkriva manj znana jezikovna področja obeh jezikov. Obenem nam to delo samo še dokazuje, kako bogat je slovenski jezik, tako da lahko z veseljem ugotovimo, da se upravičeno postavlja ob bok bolj razširjenim svetovnim jezikom.
Jurij Paljk
S predstavitve v galeriji Katoliške knjigarne (Foto Studio Reportage)
Lažni prijatelji
Tako se glasi naslov slovensko-italijanskega slovarja paronimov, ki ga je pripravila prof. Diomira Fabjan Bajc in je izšel pri založbi Mladika v Trstu.
V Lažnih prijateljih je zbranih kakih dvesto paronimov, to je prevzetih besed in izpeljank, ki smo jih prevzeli povečini iz latinščine in grščine, pa tudi iz drugih evropskih jezikov, in ki so se že tako udomačili, da v bistvu polnopravno spadajo v naš besedni zaklad, tako da jih ne moremo imeti za tujke (avtorica jih imenuje evropeizme). Ni pa rečeno, da ima beseda, ki ima tako v italijanščini enako ali podobno obliko, tudi isti pomen. Beseda lirika označuje npr. v slovenščini lirsko poezijo v globalnem smislu, kot literarno ustvarjanje, Italijani pa s to besedo označujejo tudi posamezno lirsko pesem in opero. Pri nas jedirigenttisti, ki vodi orkester oz. zbor, pri Italijanih pa tisti, ki ima funkcijo poslovodje, ravnatelja, pa tudi prometnika itd.
Drago Medved: Slovenski Dunaj
V Katoliški knjigarni naTrav-niku v Gorici je bila v sredo, 22. marca, predstavitev knjige Draga Medveda Slovenski Dunaj.
Na dobro obiskani predstavitvi je po pozdravu prof. Vide Bitežnik najprej spregovoril doktor Oskar Simčič, ki je dejal, da z veseljem pozdravlja izid bogate knjige, ki jo je izdala celovška Mohorjeva družba. Takoj za njim je nastopil avtor knjige svobodni novinar Drago Medved, kije med slovenskimi bralci znan po številnih publikacijah. V sproščenem in zelo prijetnem slogu je spregovoril goriškemu občinstvu o nastanku in vsebini knjige. Slovenski Du-nah govori o vseh ali skoraj vseh vidnih slovenskih ljudeh, ki so bili kakorkoli povezani z Dunajem, pa naj gre za ljudi, ki so tam samo živeli, ali pa za vrsto imenitnih slovenskih kulturnikov, jezikoslovcev, univerzitetnih profesorjev, matematikov, zgodovinarjev, pesnikov in pisateljev. Drago Medved seje pisanja knjige lotil zelo resno, saj je v bogato ilustriranem delu večjega formata veliko dokumentov in še več fotografij. Avtorje obdelal zgodovino avstrijske prestolnice, ki je bila nekoč prestolnica tudi Slovencev, tako daje začel že s srednjim vekom in končal v
Avtor knjige novinar Drago Medved (Foto Studio Reportage)
današnjih dneh. Ko človek bere Slovenski Dunaj, si ne more kaj, da se ne bi z otožnostjo spomnil na vse slovenske velikane, ki so morali uspeti v tujini, ker doma niso imeli možnosti. Knjiga je tudi lepo pričevanje o tem, kako so tudi Slovenci pisali zgodovino na Dunaju s tem, da so tam živeli, delali in večkrat zasedali pomembna in vodilna mesta. Ce lahko dodamo še nekaj, bomo rekli, da je s knjigo vse lepo in prav, razen seveda cene, ki je zelo visoka.To pa je že kronična hiba vsake slovenske boljše knjige.
V četrtek, 25. marca, so knjigo predstavili tudi v Tržaški knjigarni.
-JP-
Slovenci v Argentini
Slovenska zdomska skupnost v Argentini je živa in delavna in dokazuje svojo življenjskost s plodnim delovanjem na vseh področjih, ki obstajajo v okviru Slovenske kulturne akcije (SKA). Proti koncu lanskega leta sta izšli obe njeni najznačilnejši publikaciji, Meddobje in Glas Slovenske kulturne akcije.
Glas SKA objavlja različna poročila o delu Akcije v njenih odsekih. Na uvodni strani Vinko Rode poroča o proslavi 40-letnice SKA v Cankarjevem domu v Ljubljani septembra 1994; objavljen je pozdravni nagovor pisatelja Alojza Rebule v imenu Društva slovenskih izobražencev v Trstu.
Strnjen in nazoren je članek podpredsednice SKA dr. Katice Cukjati ob 40-letnici SKA. Ob ugotovitvi, da »se je pojavila tista genialna poteza, ki je naenkrat spremenila stanje, ko je ideja našega ustanovitelja Ladislava Lenčka v SKA postavila na noge novo organizacijo, ki se je načrtno in izključno ukvarjala s kulturo v vseh njenih panogah...,« poudarja, da »je največja teža vedno slonela - in še danes obstaja - na literarnem delovanju.« In nadaljuje: »Drug uspeh so njene knjižne izdaje, ki obsegajo kakih 100 knjig...« Nato našteva še ostale odseke, ki jih je osem; to so: likovni, glasbeni, filozofski, teološki, gledališki, sociološki, znan-stveno-naravoslovni in zgodovinski (ki je v zadnjih letih zamrl). Vladimir Kos priobčuje Tokijski esej; Vinko Rode poroča o 80-letnici Franca Sodje CM; sledijo poročila o kulturnih večerih (kar 8 jih je bilo). Nazadnje sledijo poročila o novih knjigah (Zbornik ŠKA 1954-1994), o ponatistih njenih knjig (Kociper: Mertik) in rubrika O nas pišejo.
(1)
.-,^cb8b»'
Film Video Monitorje praznoval letos deseto obletnico neprekinjenega delovanja. Za naslov te jubilejne izdaje so prireditelji - goriški Ki-noatelje - izbrali naslov Film petih Slovenij: avstroo-grske, stare jugoslovanske, novejugoslovanske, samostojne in inozemske. To so štiri kronološke oznake in ena geografska. Kronologijo je predstavljal izbor, s katerim so publiki ponudili splošen pregled slovenskega filma od prvih posnetkov dr. Grossmana do retrospektive slovenskih režiserjev Jožeta Galeta (Kekec), Františka Čapa (Tri zgodbe), Franceta Štiglica (Dolina miru), Matjaža Klopčiča (Strah), Živojina Pavloviča (Nasvidenje v naslednji vojni), Karpa Godine (Rdeči boo-gie), Francija Slaka (Butnskala) in Filipa Robarja Dorina (Ovni in mamuti) in do letošnjih slovenskih filmov Tuga Štiglica (Tantadruj) in Andreja Mlakarja (Halgato).
Geografsko oznako - peto Slovenijo - pa je predstavljal film argentinske režiserke slovenskega rodu Lite Stanič Zid molka (»Un muro de silencio«), ki so ga številni publiki predvajali na otvoritvenem večeru. Lita Stantic je v Argentini poznana predvsem kot največja producentka argentinskih filmov. S tem svojim prvim celovečercem se je izkazala tudi kot zelo dobra režiserka, o čemer priča tudi velik uspeh, s katerim so film sprejeli v Argentini.
»Un muro de silencio« je po svoji vsebini metafilm, ker je film, ki v določenem smislu govori o samem sebi, pripoveduje o pripravi na film. Gre namreč za zgodbo o angleški režiserki, ki v mojstrski interpretaciji filmske zvezde Vanesse Redgra-vepride v Argentino, da bi zrežirala film na temo »desaparecidosov«, izginulih upornikov argentinski vojaški diktaturi, predvsem pa, da bi od bliže spoznala realnost, ki jo želi prestaviti na filmski trak, in še posebej ljudi, ki so to trpljenje
«r-	_
Prizor s filma Zid molku. Na sredini igralka Vanessa Redgrave
doživljali na lastni koži. Predvsem zaradi tega pa »Un muro de silencio« ni samo metafilm, kajti vzporedno z ustvarjalnim naporom režiserke teče osrednja filmska zgodba, zgodba žene in matere, kiji je bil mož z nasiljem odpeljan neznano kam. To je zgodba med štirimi mrzlimi stenami, kjer ona in hčerka dan za dnem čakata novice o možu in očetu; kraj hrepenenja, v katerem se njuna tako preizkušana moč izpije v telegrafsko kratkih telefonskih klicih, v katerih si z možem lahko vsakič rečeta istih par besed. Klici, za katere se nikdar ne ve, če se bodo še kdaj ponovili. In porušili zid molka.
Njena druga poroka (v kateri jo duhovnik označi kot vdovo), s katero se film začne, hoče biti začetek novega življenja. Pa ni. Vest, da hočejo njeno zgodbo postaviti na filmski trak, jo prizadene in v njej prebudi misli, občutke in spomine, ki so bili že pokopani. Postavi jo pred dejstvo, da jih ne more pokopati. Poklicana je, da z njimi sobiva. In še naprej trpi. Še predvsem, ko se ji zazdi, da je nekje videla svojega izginulega moža.
Film nima klasičnega zapleta in končnega razpleta. Tudi nima tipičnih ameriških emocionalnih in oblikovnih značilnosti. Je izpoved. Iskrena in pretresljiva prav v hladnosti oblik in emocij, v katere je odeta zgodba. Pretresljiva tudi zaradi sočasne prisotnosti režiserke Lite Stantic in njene hčerke, tako v dvorani kot v filmu samem.
Damjan Hlede
Meddobje - Prvi del revije, posvečen leposlovju, se začenja s pesmimi Franceta Papeža (Argentina), zdomskega pesnika in pisatelja, ki že desetletja objavlja svoja dela, tokrat 22 pesmi v ciklusu Atlantska Slovenija in ga sklepa s tremi Slovenija Atlantica v kasteljanščini. Ciklus je nekaka biografska odiseja slovenskega emigranta zdomca, ki seje, tako se izpoveduje v prvi pesmi Novi svet, na ta svet pripravljal že v mladosti, na očetovem domu, na paši in v šoli. In ko ga je viharni čas odnesel in ga pustil na robu Atlantika, so mu spomini iz onega sveta služili kot vez in opora. Objavljene so še pesmi Vladimira Kosa (Japonska), Gregorja Papeža (Argentina), Vinka Rodeta (Argentina), Eli-sabethe Mlinarič (Argentina). Edini prozni prispevek je Teda Kramolca (Kanada) Abortion. Raznovrstni članki so v poglavju Eseji in razprave. Pozornosti in razmišljanja je vredna razprava Mirka Gogale (Argentina) Kaj je z našo ideologijo?
France Papež (Argentina) je prispeval tri članke: Štirideset let usta-
novitve SKA, Spominsko leto smrti Franceta Balantiča, France Balantič in slovenska povojna emigracija. Objavljajo še: Jože Rant (Argentina) Nekaj o pojavoslovju; Avgust Hrovat (Argentina) Življenjska raven in nje problemi; Lev Detela (Avstrija) Literarni kažipoti.
V poglavju Poročila je Irene Mislej (Slovenija) prispevala članek Simon Gregorčič v slovenski skupnosti v Argentini.
Poglavje Kritike prinaša oceno nekaterih knjig.
Končno je v poglavju Arhiv objavljen sestavek znane etnografinje Branke Sušnik (Paragvaj) Guaranijci.
Revijo krasijo nekatere umetniške priloge kiparja Ivana Bukovca (Argentina).
List Glas SKA in revija Meddobje, ki sta zrcali kulturnih vrednot zdomske Argentine, sta vredni, da bi ju prebral vsak kulturno razgledan Slovenec, se poglobil in razmišljal ob bogati vsebini in doživljal »argentinski čudež« pod Južnim križem.
K.M.
6 goriške novice
Katoliški glas
30. marca 1995
Camerata Labacensis v Gorici
V	sredo, 22. marca, smo prisostvovali tretjemu koncertu sezone glasbenega centra Emil Komel; v kulturnem domu v Gorici je nastopil Komorni orkester RTV Slovenija Camerata Labacensis pod vodstvom tržaškega dirigenta Stojana Kureta. Z njim je igrala tudi mlada pianistka iz Štandreža Valentina Pavio, ki je pred dvema letoma diplomirala iz klavirja na tržaškem konservatoriju in se zaenkrat še izpopolnjuje pri prof. Heleni Plesničar.
Najprej je orkester, katerega glavna dejavnost je snemanje za radio in televizijo, podal - žal ne popolnoma usklajeno - Prevorškov Concer-to grosso za godalni orkester v treh stavkih. Preludij in fuga, Sarabanda in Kuranta. Za tistega, ki še ni poznal Uroša Prevorška, osemdesetletnega slovenskega skladatelja ki je izoblikoval svojo umetniško osebnost ob mojstrih obenem slovenskega in italijanksega glasbenega sveta, je bil njegov Concerto grosso iz leta 1936 prijetno presenečenje v zmernem baročnem kompozicijskem slogu.
Sledil je Haydnov Koncert za klavir in orkester v D-duru, biser dunajskega klasicističnega repertoarja. Publika je s toplim aplavzom sprejela solistko Valentino. Ta seje kljub rahli začetni napetosti na odru kmalu vživela in kar »utonila« v
S&- m m
Sinoda goriške nadškofije
Drugo srečanje osrednje komisije
Camerata Labacensis s pianistko Valentino Pavio (Foto Studio Reportage)
klavirju; igrala je zbrano, čisto in -skoraj preveč - kontrolirano, tako daje verjetno prav zaradi tega podala le premalo zanosa in energije. Ni igrala površinsko in študentsko, ampak je uravnovešeno in zrelo iskala ter poglabljala pravilno razumevanje skladbe. Prišla je do izraza taka, kot je: talentirana, komunikativna in marljiva pianistka, ki se ji še odpirajo poti glasbenega izpopolnjevanja; mlad talent, ki ga ne gre prezreti. Najbolj seje vživela v prvem stavku Vivace, čeprav bi lahko le-ta prišel bolj do izraza, ko bi se dirigent odločil za hitrejši tempo. Tudi v tretjem stavku Rondo airUngherese je zgovorno pokazala svoj temperamet. Malo rabljeni in verjetno prepozno uglašeni
klavir ji ni kaj dosti pomagal; višji toni so namreč zveneli zelo suho.
Šostakovičeva Komorna simfonija za godalni orkester v instrumentaciji Rudolfa Baršaia je v svoji prostosti marsikoga očarala, čeprav bi v primernejši dvorani bolje zazvenela. Za sklep je Camerata dodelano in živo izvedla še Merkujevo Slovensko rapsodijo za godala Ali sijaj, sijaj sonce s folklornimi elementi, ki poustvarjajo rezijanske ljudske pesmi.
Koncert je bil ena izmed redkih goriških priložnosti, ko smo lahko slišali in videli kakovosten slovenski orkester, ki se je sprehajal obenem po klasični, sodobni in celo zamejski glasbi.
DD
23. aprila: volitve v slovenskih občinah
Pogovor s Savom Kledetom, kandidatom SSk za župana občine Sovodnje
Prejeli smo s prošnjo za objavo.
Kakšen pomen imajo bližnje volitve za Sovodnje?
Imajo predvsem namen, da Sovodnje na novo zaživijo. Zadnje čase je bilo namreč opaziti, da je vas nekako zamrla. Okvirni razlog so gotovo velike spremembe v Italiji in drugod. Kot da nismo dovolj odločno odgovorili na izzive novega časa. Med drugim nismo v zadostni meri izkoristili prednosti kraja, nismo ga znali v sodobnem smislu turistično ovrednotiti in mu dati tisto vrednost, ki jo ima. Predvsem pa smo bili premalo pozorni na dejstvo, da postajajo Sovodnje vse bolj rezidenčna občina, saj se ljudje za delo pomikajo v mesto, kar se vidi v ošibitvi trgovin in sploh v šibkejšem občutku pripadnosti domačemu ali rodnemu kraju.
Kako bi se bilo treba lotiti neštetih problemov?
Na vsak način bi morali bolj spodbujati mlade podjetnike, da bi pričeli pospešeno razvijati predvsem obrtništvo in gostinstvo, da bi omogočili pogoje za nova delovna mesta. Predvsem pa bi se morali zavedati, da vsi skupaj pripadamo slovenski manjšini, v kateri moramo preseči stare delitve in iskati poti za resnično sodelovanje. Na ta način bomo lahko zbrali resnično koristne predloge in poti, ki se tičejo prav vseh prebivalcev občine. Jasno je, da moramo dokončati pričeta dela, kot so greznično omrežje, vodovod, posodobitev cest in razsvetljava. Posvetiti moramo tudi dosti več skrbi zdravemu okolju in biti previdni pri t.i. industrijskih pobudah. Jasno je, da moramo več vložiti v socialno skrbstvo in zdravstvo, toda nad vsem tem je prizadevanje za resnično skupno delovanje celotne občine, za reševanje življenjskih problemov in ustvarjanje resnične
skupnosti našega kraja. Poglejte, s tem v zvezi opažamo, da ljudje niso dobro obveščeni o vsem, kar se dogaja v občini in se končno tiče njih. Vsekakor bi morali najti način, da bi bili vsi posamezniki, vsi naši občani, res dobro informirani. V to smer bi morali vložiti vse sile, saj bi tako Sovodnje pristneje in prijetneje zaživele.
Se Vaš program torej dotika vseh področij življenja?
Mislim in sem prepričan, da novi čas v katerem živimo, narekuje takšen pristop. Obenem moramo reševati narodnostna in gospodarska vprašanja; v isti sapi želimo biti prijetna skupnost, ki živi v prijetnem kraju, kot tudi skupnost, ki ima prijetne odnose s pripadniki večinskega naroda kakor tudi z drugimi občinami
in kraji. Kot bomo lahko razvijali obrtništvo, turizem, pri čemerne smemo pozabiti svoje lepe Soče, bomo obenem med samimi Slovenci dosegli pristnejši občutek za sodelovanje in uresničevanje skupnih ciljev. Ne nazadnje bomo tako najučinkoviteje razvijali svoj kraj ter zagovarjali svoje manjšinske interese. Dobra uprava v prihodnosti lahko ustvari resnično skupen občutek vseh naših ljudi, prijetnobivanjeinrazvojnemožnosti. Vse, kar je temu nasprotno, pripada preteklosti in je treba s skupnimi močmi preseči.
Krmin: pokojni Franc Sirk
Ni starejšega slovenskega človeka, ki bi mu vojna ne zaznamovala življenjske usode. To velja tudi za Franca Sirka, ki je v 87. letu starosti umrl 19. marca v Krminu. Doma iz ugledne družine v Višnjeviku, je bil med vojno, kot vsi tedanji mlajši moški v Brdih, pri partizanih. A zaradi drugačnega prepričanja se je ob razmejitvi leta 1947 odločil za begunstvo. Prvi čas begunstva je prebil v Praprotnem pri Merniku. Odtod je odšel v Kanado, kjer se je poročil po zastopniku z Evelino Erzetič iz Mernika, ki jo je bil spoznal med bivanjem v Praprotnem. Po 20 letih trdega dela in zaslužka se je vrniI in sta si z ženo zgradila lično hišo v Krminu ob »briški upadnici« v zaselku Št. Mavra.
V	Krminu je deloma kmetoval in kdaj pa kdaj tudi dal nekaj duška mešetarski žilici. Nedeljska maša na Subidi mu ni bita samo prijetna
V	soboto, 25. marca, se je v škofijski sejni dvorani drugič sestala osrednja komisija za sinodo. To je bil sicer le drugi del srečanja, ki se je pričel na prvi seji pred dvema tednoma, kajti predstavljal je nadaljevanje že takrat začetega programa. Zaključil se je namreč krog, v katerem so vsi člani osrednje komisije (vseh skupaj je triintrideset) spregovorili o svojih željah in pričakovanjih glede sinode.
Zatem je tajnik osrednje komisije don Andrea Bellavite podal vsebinsko sintezo vseh posegov, v katerih je prišla na dan predvsem potreba po jasni metodi sinodalnega dela, po učinkovitem komuniciranju s krajevnimi župnijskimi realnostmi in z božjim ljudstvom. Veliko je bilo tudi že vsebinskih predlogov; aktualnih problematik, ki zadevajo življenje Cerkve, je namreč kar precej: od družine do župnijske pastorale, do zakramentov in tudi do novih, sodobnih komunikacijskih prijemov.
Nato je spregovoril nadškof, ki je izrazil željo, da bi ta skupna sinodalna pot goriške Cerkve pripomogla k spremembi našega mišljenja v smislu trdnejšega krščanskega zaupanja. Sinoda pa bo morala prinesti goriški Cerkvi tudi nekatere konkretne zaključke. Za to bo treba izdelati neko novo in splošno pastoralno metodo, ki naj bi ne težila več toliko po koncentraciji ljudi v cerkvi, kot je bilo v preteklosti, ampak bi se skušala s širokim miselnim in duhovnim zamahom od blizu soočati z realnimi potrebami naše družbe, med katerimi je brez dvoma na prvem mestu problem družine.
Na koncu je msgr. Bommarco predstavil komisiji še predlog delovnih faz, ki jih je izdelala ožja delovna skupina in ki bi se jih osrednja komisija morala držati v tem letu:
1) do junija bo čas poslušanja in zbiranja gradiva. Člani osrednje komisije bodo obiskali župnije in župnijske pastoralne svete ter poslušali njihove želje in pričakovanja;
2) od septembra do decembra bo osrednja komisija na podlagi nabranega gradiva pripravila tematike, metodo in strukturo sinodalnega dela, ki se bo pričelo za binkošti naslednjega leta in bo trajalo dve leti;
3) čas do aprila pa bo posvečen izbiri in formaciji članov sinode in njihovi vključitvi v posebne delovne komisije.
Primorska poje v Sovodnjah
dolžnost, izhajajoča iz pristne moške vere, temveč tudi izraz in prostor narodne zavesti in lepega družabnega srečanja.
Ugled, ki ga je pok. Franc užival, je pokazalo pogrebno slovo. Z množico znancev, prijateljev in sorodnikov so bili štirje duhovniki: krminski župnik g. Paolo Bonetti, g. Oskar Simčič, g. Silvano Pozzar iz Mernika in g. Srečko Vončina iz Šlovrenca - Gra-dnega v Brdih.
V	slovo mu je pel zbor pevcev s Plešivega, iz Medane ter iz zbora M. Filej. Vodil jihje Zdravko Klanjšček. Ženi Evelini, sestri Juliji iz Zavoda sv. Družine in vsem sorodnikom naj gredo čustva naše krščanske bližine in sožalja.
Kulturni dom v Sovodnjah je bil v soboto, 18. marca, prizorišče enega od koncertov zborovske revije Primorska poje, ki se odvija že 26. leto. Sobotni nastop je prvi na Goriškem, peti izmed devetnajstih, na katerih sodeluje skupno 113 zborov in skupin iz t.i. slovenske dežele, oziroma iz krajev tostran in onstran meje.
Koncertni večer v Sovodnjah je potekal pod okriljem Združenja pevskih zborov Primorske in Zveze slovenske katoliške prosvete; težo organizacijskih priprav pa si je prevzel MePZ Rupa-Peč. V imenu prirediteljev je spregovorila Valentina Humar. V svojem kratkem nagovoru je dejala, da vsakoletna sprememba kraja nastopov omogoča pevcem različnih zborov, da se med seboj spoznajo, izmenjajo izkušnje in prisluhnejo novim repertoarjem. To daje reviji Primorska poje svojevrsten predznak. Poleg tega nastopajoči zbori in skupine lahko sodelujejo pri tekmovanju, ki ga je od lani Združenje pevskih zborov Primorske organiziralo v sodelovanju z Radiom Trst A in Radiom Koper pri radijskih po-
snetkih.
Kulturni program je povezovala Fanika Klanjšček, ki je ob vsakem nastopajočem zboru podala kratko zgodovino. Spored so oblikovali zbori iz matične domovine: Lovski pevski zbor Zlatorog iz Vipave (zborovodja Stojan Koren), Portoroški zbor (Mirko Slosar), MePZ T abor Kalc 1869 iz Knežaka (Alojz Boštjančič), MePZ Ivan Rijavec iz Idrije (Aleksandra Žakelj), ženski učiteljski pevski zbor Tolmin (Vera Clemente-Kojic) in MPZ Srečko Kosovel iz Ajdovščine (Klavdij Koloini), ki je k svojemu repertoarju dodal še pesmi Soči in Doberdob. Številno občinstvo je z burnim ploskanjem nagradilo podane pesmi, ki s svojevrstno melodijo oplajajo vsebino Gregorčičevih in Vorančevih besed.
Na koncu kulturnega večera se je Fanika Klanjšček v imenu organizatorjev zahvalila vsem nastopajočim zborom in zborovodjem za požrtvovalnost, občinstvu za prisotnost in upravi Kulturnega doma za dvorano.
Remo Devetak
Živahen nastop malčkov v Sovodnjah
V nedeljo, 26. marca, se je dvorana Kulturnega doma v' Sovodnjah napolnila do zadnjega kotička z radovednimi gledalci. Veseli otroški glasovi so se slišali vsepovsod. Ko pa so se na odru prižgale luči, je vse utihnilo in vsi so pozorno sledili prireditvi oziroma drugemu Otroškemu direndaju, ki sta ga priredili Kulturno društvo Sovodnje in sovodenjska osnovna šola P. Butkovič - Domen. Ob tej priložnosti so bili v veži dvorane razstavljeni likovni in pismeni izdelki, s katerimi so otroci sodelovali na natečaju Daruj kri - reši življenje v organizaciji sovodenjske sekcije društva prostovoljnih krvodajalcev in osnovne šole iz Sovodenj.
Spored se je pričel ob 18. uri z uvodnimi besedami Alenke Florenin. Za njo je priložnostne misli podala ravnateljica Nataša Paulin, ki je med drugim poudarila, da poteka letos 50. leto, odkar so se po padcu fašizma spet ustanovile slovenske šole. Za tem kratkim govorom so se zvrstile pevske, glasbene, plesne, recitacijske točke in celo kratka enodejanka, ki so jih oblikovali otroci otroškega vrtca iz Rupe in Sovodenj, osnovnošolski učenci iz Sovodenj in z Vrha. Pohvaliti moramo vse nastopajoče in seveda požrtvovalne učiteljice in učitelje, ki so gotovo imeli polne roke dela in so se morali »odeti« z velikim potrpljenjem in zvrhano mero dobre volje, da so pripravili zahteven dveurni program.
Brez dvoma je pobuda zelo pozitivna in prav bi bilo, če bi se tudi druge slovenske šole zgledovale po njej. Otroci navadno zelo radi nastopajo in so zelo veseli, ko lahko pred gledalci pokažejo, kar znajo.
Iva Koršič
Revija Pesem mladih slavi srebrni jubilej
Pogovor s predsednikom ZCPZ dr. Zorkom Harejem
V	nedeljo, 2. aprila, bo v Kulturnem domu v Trstu jubilejna 25. revija otroških in mladinskih zborov Pesem mladih. O njenem nastanku, razvoju in pomenu smo se pogovorili s predsednikom Zveze cerkvenih pevskih zborov dr. Zorkom Harejem.
Kdaj in kako je prišlo do zamisli o tej reviji?
O javnem skupnem nastopanju mladih smo začeli razmišljati v odboru Zveze cerkvenih pevskih zborov jeseni 1970. K razmišljanju in k sklepanju nas je navajal položaj v mnogih župnijskih domovih v mestu in po vaseh, kjer so se skupine otrok in mladih zbirale pri pevskih in glasbenih vajah. Ena od nalog Zveze je usklajevanje glasbene dejavnosti skupin, ki delujejo v okviru katoliških organizacij. Prva Pesem mladih s podnaslovom Mladina poje, igra in pleše, je bila v Kulturnem domu v Trstu 7. marca 1971. Zamisel je prva leta dobila globalno podobo, ker so poleg pevskih sodelovale tudi plesne skupine in instrumentalni ansambli. Teh je bilo precej, da smo nekajkrat organizirali samo njihove skupne nastope.
Kakšna je bila razvojna pot revije od začetka do danes?
Prvi dve leti so sodelovale tudi glasbene in plesne skupine, nato so si do leta 1977 sledile revije mladinskih zborov in ansamblov. Od tega leta dalje je Pesem mladih pomenila revijo otroških in mladinskih zoorov. Povprečno je nastopalo 14-15 zborov. Njihovo število je bilo večje v letih 1977-1985, ko je na revijo prihajalo veliko zborov iz osnovnih in srednjih šol, od katerih so imeli nekateri do 70 članov. Tudi zbori društev in domov so včasih presegali število 50. Množične so bile sklepne skupne pesmi, ko seje na odru Kulturnega doma zbralo celo do 600 malih pevcev. Danes so otroški zbori številčno revnejši in mladinskih zborov je prav malo. Če ni otrok, ne more biti otroških in mladinskih zborov. Problem seveda ne zadeva samo umetnosti in kulture, ampak vsa področja narodovega življenja. Zveza je vedno posvečala posebno skrb mladini, ker je ta osnova stalnosti in poroštvo narodove prihodnosti. V resnici veliko nekdanjih pevcev v otroških zborih sodeluje v odraslih zborih in se pri njih presneto pozna njihova prejšnja pevska vzgoja; nekateri že zgodaj uvajajo svoje otroke v zborovsko petje.
Na reviji Pesem mladih nastopajo kot gostje tudi zbori iz matične domovine, pred nekaj leti pa se je revija sama preselila v sežanski Kulturni center Srečko Kosovel. Na katerih ravneh prihaja še do izraza sodelovanje z matico?
Pesem mladih in jesenska zborovska revija sta namenjeni predvsem tržaškim zborom, ker deluje Zveza v mejah tržaškega ozemlja in je njena dolžnost skrbeti za obstoj in rast zborovske umetnosti na Tržaškem, posredno seveda za vso slovensko zborovsko glasbo. Revije zborov so velika spodbuda za njihovo delovanje. Zato smo v glavnem vabili le svoje zbore, razen ob priložnostih, ko smo hoteli dati re-
otroški in mladinski zbort
Posnetek z lanske
viji posebno svečan obraz. Zadnja leta se usmerjamo k sodelovanju s sorodnimi organizacijami, zlasti odkar seje Slovencem uresničil stoletni sen o samostojni državi in se je pri nas spremenilo politično ozračje. Prvi večji poskus v tej smeri je bil leta 1992, ko smo v Kulturnem domu v Sežani priredili Pesem mladih v sodelovanju s tamkajšnjim kulturnim centrom Srečko Kosovel. Potem so naši zbori sodelovali na sklepnih koncertih izbranih zborov mladinske revije Naša pomlad, ki je nekaka Primorska poje v malem.
Sodelovanje z Združenjem pevskih zborov Primorske, ki že četrt stoletja prireja revij i odraslih in mladinskih primorskih pevskih zborov, je prijateljsko, koristno in na dobri poti, da se dokončno uredijo tudi oblike skupnega dela.
Nekateri zbori doživljajo lepe uspehe. Pred kratkim je npr. MPZ Vesela pomlad prejel srebrno odličje na tekmovanju v Rimu. Kljub temu pa demografski pa-
revije Pesem mladih
dec pri naši manjšini grozi tudi temu področju. Kakšne načrte imate za prihodnost?
Zbori Vesela pomlad, kijih vodi Franc Pohajač, so že večkrat prejeli nagrade, odličja, priznanja, pred kratkim srebrno odličje na tekmovanju Orlando di Lasso v Rimu. Tako velik dosežek je v čast dirigentu, pevcem ter v ponos in zadoščenje vsem Slovencem. Demografski padec ima hude posledice tudi na tem področju in so pri nas bolj opazne, ker nas je malo. A zgodovina se razpleta v obliki krivulje. Nikoli ni nič dokončnega.
Nadaljevali bomo s pobudami, ki jih že uresničujemo; spopolnili bomo oblike sodelovanja in vzpostavili delovne vezi z ustanovami in organizacijami, ki gojijo otroško in mladinsko petje. Predvsem si bomo prizadevali, da dobimo nove pevovodje, ki jih povsod primanjkuje, posebno za mladinsko petje.
Pogovarjal se je Ivan Žerjal
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV vabi na
25. jubilejno revijo otroških in mladinskih zborov
PESEM MLADIH 1995
v nedeljo, 2. aprila, ob 17. uri v Kulturnem domu v Trstu.
Škofov obisk na Proseku
V soboto in nedeljo, 18. in 19. marca, smo imeli v svoji sredi škofa. Prišel nas je obiskat in nam priporočat zelo pomembne zadeve. Želi, da bi bili vsi dobro informirani o veri, ker ne moremo želeti, česar ne poznamo. Naša vera ne temelji na človeški modrosti, ampak na božji vsevednosti. Bolj ko spoznavamo Boga, bolj se lahko zavedamo božje neskončnosti in dobrote. Gospod škof nas je tudi opozoril, da se Bog ne ustavlja pri obljubah, ampak hoče, da smo tudi sami deležni njegovega življenja: zato je Kristus postavil svete zakramente. Glavna sta sveta spoved in evharistija.
Brez Boga ne moremo nič, zato smo potrebni božje pomoči, ki izhaja iz svetih zakramentov. Škof nam je zelo priporočil medsebojno ljubezen, ki premaga vse ovire, odstrani sovraštvo in nevoščljivost, olajša trpljenje bližnjega.
Na koncu se je zahvalil za topel sprejem: v nedeljo mu je vaška godba na pihala zaigrala dobrodošlico. Petje v cerk\>i je mogočno zadonelo. Cerkev je bila okusno okrašena, med mašo je veliko mladih prebralo občutene prošnje. Kakor je že ustaljena navada, se je srečanje z ljubljenim pastirjem končalo z zakusko v veselem razpoloženju. Začutili smo njegovo očetovsko ljubezen in skrb za naše duše: zato smo g. škofu zelo hvaležni. Želimo, da bi še večkrat prihajat med nas in da bi mu Bog naklonil še dolgo let zdravja in veselja.
RB
Škofov obisk na Opčinah
Tržaški škof msgr. Lovrenc Bellomi se te dni mudi na pastirskem obisku na Opčinah v župniji sv. Jerneja apostola. Za četrtek, petek in soboto so predvidena razna srečanja z duhovniki, kateheti, člani župnijskega pastoralnega sveta in mladimi. Na tiho nedeljo, 2. aprila, bo ob 9. uri sv. birma za slovenske otroke, ob 10.30 birma za italijanske otroke, popoldne pa bo ob 17. uri sklepno srečanje v župnijski cerkvi. Škof se bo srečal tudi z župljani od Banov in s Ferlugov, in sicer 8. aprila ob 20. uri oz. 9. aprila ob 17. uri.
Trst je bogatejši za novo revijo
Pred časom smo v Katoliškem glasu na kratko že poročali, da je v Trstu zagledala luč nova revija, in sicer mesečnik ORIENT'express. Gre za štirijezično revijo v italijanščini, slovenščini, angleščini in nemščini, ki jo izdaja kulturni center Gulliver iz Trsta in ki želi biti simbol povezovanja med različnimi ljudmi in kulturami, med Vzhodom in Zahodom, kot ponazarja že samo ime revije. Odgovorni urednik ORlENTe.v-pressa je Riccardo Huber, med sodelavci pa so tudi Marinka Počkaj, ki je posrkbela za slovenskih prevod tekstov, ter tržaška slovenska arhitekta Magda Samec in Pavel Magnani, ki skrbita za naslovno stran, grafično oblikovanje in fotokompozicijo.
Revijo so predstavili v začetku marca na sedežu mednarodne šole »European School of Trieste« in ob tisti priložnosti je izšla tudi številka 0, ki jo lahko med drugim brezplačno dobimo tudi v Tržaški knjigarni. Začetne strani so posvečene kulturnemu centru Gulliver; predstavljena je poezija ameriškega pesnika Edwarda Estlina Cummingsa, nato se lahko seznanimo z Združenjem tržaških avtornodelarjev ter s tržaškim železniškim muzejem. Veliko prostora je zatem posvečenega zgodovini slovitega Orient Expressa, vlaka, ki je povezoval Zahod z Vzhodom (točneje: zahodno Evropo z vzhodno), ker je potoval na progi London-Istambul, in ki je navdihnil književnike in filmske producente in režiserje, ki so si ga izbrali za scenarij številnih svojih zgodb.
V rubriki, posvečeni aktualnostim, je objavljen prispevek o pobudi zimskih olimpijskih iger treh dežel na Trbižu leta 2002; rubrika, ki obravnava okolje, pa ima dva prispevka, in sicer enega o rjavem medvedu, drugega o Kanalski dolini. V prostoru, ki je posvečen turizmu, naletimo na opis dunajskega Citz Ciuha v tropskem ambientu; objavljen pa je tudi prispevek o partnerstvu med letalskima družbama Air Dolomiti in Lufthansa. Na koncu imamo še nekaj prispevkov iz glasbenega in filmskega sveta ter gastronomski kotiček.
Revija ORIENTexpress je tako po obliki kot po vsebini zelo bogata in pisana. Veliko je strani, posvečenih reklami, tako da odgovorni zatrjujejo, da to zadostjue za financiranje publikacije, ki jo bodo tiskali v 100.000 izvodih mesečno.
(iž)
Draga čaka naše otroke
Že 31 let prihajajo naši otroci v ta mirni, zdravi kraj. Ko je v juliju najbolj vroče, preživijo tam otroci od 5. do 16. leta 20 dni. Na razpolago imajo veliko iger, tekmujejo, uživajo na dolgem travniku, ki dosega mejo s Slovenijo, si postavljajo šotore. Naša kolonija se imenuje morska kolonija, ker vozimo otroke trikrat na teden v Sesljan na kopanje. Zelo jih zanima celodnevni izlet v daljne kraje. Upamo, da bomo letos lahko uživali na višini sv. Višarij. 20-dnevna kolonija je brezplačna. Starši naj dajo otrokom kaj denarja, da si kupijo, kar najbolj potrebujejo. Zdravnik bo na razpolago v vasi.
Otroke prijavite v občinskih ambulantah: v Nabrežini v ponedeljkih in četrtkih od 8. do 10. ure, v Zgoniku v četrtkih od 11. do 12., v Dolini v sredah od 8. do 11., na Opčinah v petkih od 8. do 11. Pohitite z vpisom!
Obvestila
MESEČNA MASA ZA EDINOST bo v Marijinem domu v ul. Risorta 3 v Trstu v ponedeljek, 3. aprila, ob 17.30. Sledi razgovor ob diapozitivih. Vabi ACM iz Trsta.
URNIK RAZSTAV V RIC-MANJIH: med tednom od 9. do 12. ure in od 15. do 18. ure.
Na Kostanjevici muzej o Burbonih
V frančiškanskem samostanu na Kostanjevici (na Kapeli) nad Novo Gorico pripravljajo muzej francoske vladarske rodovine Burbonov. Njegov temelj bo sedanja grobnica v samostanu, v kateri počiva šest članov omenjene vladarske dinastije, med katerimi je tudi zadnji francoski kralj Karel X. Potem, ko seje zaradi upiranja oziroma delovanja proti republiki leta 1830 moral odpovedati prestolu, je odšel v izgnanstvo. T aval je po Evropi, slednjič pa seje ustavil pri družini grofov Coroninijev v Gorici. Menil je, da je v mestu, ki je veljalo za avstrijsko Nico, varen pred kolero, ki se je v njegovem času širila po Evropi. Toda umrl je leta 1836 prav za kolero in njegova zadnja želja je bila, da bi imel grob v Gorici. Tako so ga pokopali na Kostanjevici, kjer počiva ob njem še pet članov francoske kraljevske družine iz dinastije Burbonov.
Župnik in gvardijan frančiškanskega samostana na Kostanjevici Niko Žvokelj poudarja, da si grobnico Burbonov ogleda več kot 10 tisoč obiskovalcev letno. Prihajajo povečini iz Francije. Pater Niko Žvokelj meni, da bo uresničitev njegove pobude sicer precej stala, toda denar bi vendarle lahko zagotovili. Karzadeva listine, dokumente in drugo gradivo o rodovini Burbonov, pa bodo zanje zaprosili potomce omenjene dinastije. Med njimi je tudi sedanji španski kralj Juan Carlos.
M.
V
Čevljarska tradicija v Mirnu
Prebivalci Mirna pri Gorici so zelo zadovoljni, ker bodo pri njih kmalu lahko obnovili izdelovanje otroške obutve. Gre za tradicijo, ki je že pred prvo svetovno vojno dajala identiteto temu kraju. V zad-njih desetletjih je v Mirnu delovala industrija Ciciban, v kateri je bilo zaposlenih celo do 1400 delavcev, letna proizvodnja pa je znašala okrog milijon 300 tisoč parov različne obutve. Toda ta socialistični gigant je zašel v krizo, tako da so odpustili vse delavce, izdelavo čevljev pa opustili. Obrate po tehnoloških celotah prodajajo na javni dražbi.
Tako je nekdanjo tovarno čevljev Ciciban odkupila družina Petejan, ki bo v njej kmalu začela izdelovati otroške čevlje. Specializirali se bodo za izdelavo navadnih in ortopedskih čevljev. Družina Petejan je za odkup omenjenega obrata zbrala skoraj milijon nemških mark. Tovarno je poskušalo odkupiti tudi podjetje Pigal v Novi Gorici, ki pa se javne dražbe ni udeležilo.
Kar zadeva preteklost izdelovanja obutve, je tradicijo pričela M i renska čev lj arska zadruga. S1 ed-njo je leta 1907 ustanovil in vodil domačin Anton Rojec, pozneje pa dalj časa tudi Anton Vuk, oče pesnika in pisatelja Stanka Vuka.
V	tistem času so v Mirnu izdelovali celo do 20 tisoč parov čevljev na leto.	M.
Obvestila
POTOVANJE NA PORTUGALSKO. Vse, ki so se pri javili na letošnje potovanje s Katoliškim glasom na Portugalsko, obveščamo, da je zaradi zapletov z letalskim poletom prišlo do spremembe datuma. Potovanje bo teden dni prej, in sicer od ponedeljka,
17.,	do sobote, 22. julija.
❖ ❖ ❖
OB 45-LETNICIMAŠNIŠTVA bo nabrežinski župnik Bogomil Brecelj daroval sv. mašo za dobrotnike v cerkvi sv. Ignacija v Gorici v nedeljo, 2. aprila, ob 9. uri.
❖ ❖ ♦>
ACM - GORICA vabi k maši za edinost v ponedeljek, 3. aprila, ob 16.30 v Zavodu sv. Družine.
❖	❖ ❖
TEOLOŠKO PASTORALNI TEČAJ. V četrtek, 6. aprila, bo v mali dvorani Katoliškega doma g. Karel Bolčina govoril na temo: Verujem... v sveto Katoliško Cerkev. Srečanje bo ob 20.30 in ne več ob 20. uri kot doslej.
❖	♦> ❖
SSG - TRST. Fulvio Tomizza: BOLHE V OPERI v režiji Borisa Kobala. V četrtek, 30. marca, ob 10. uri.
Josip Jurčič - Andrej Inkret: DESETI BRAT. Režija Dušan Mlakar. V ponedeljek, 3. aprila, ob 10. uri, ob 16. uri abonma red I.
V	nedeljo, 2. aprila, bo ob 16. uri v
Lopar
i
RADIO
OGNJIŠČE
* 104,5 Krvavec
* 105,9 Kum
* 107,3 Boč
* 107,3 Sveta gora
* 91,2 Tinjan
Tel. (061) 152 11 26, 152 10 35 faks (061) 152 13 62
ZAHVALA Ob izgubi našega dragega
KARLA FAJTA
se zahvaljujemo vsem, ki so sočustvovali z nami. Posebna zahvala g. župnikoma Markežiču in Bolčini, cerkvenemu zboru, moškemu zboru Skala ter vsem, ki so darovali za cvetje ali v dobrodelne namene.
Žena Gabrijela, hči Marcela in sin Lucijan z družinami.
cerkvi sv. Antona Novega vsakoletno spokorno bogoslužje. Govoril bo pater Janez Šaperl iz Pirana. Na razpolago bo več spovednikov. Vsi, ki želijo poglobljeno obhajati zakrament sprave, so vabljeni, da se udeležijo tega verskega srečanja.
Sv. maša in ura molitve za duhov-
ne poklice in mladino bo v četrtek, 6. aprila, ob 17.30 v Barkovljah. Vabita Slovenska Vincencijeva konferenca in Klub prijateljstva.
NABREŽINA. Ob 200-letnici cerkve v Nabrežini bo posebna tridnev-nica za versko poglobitev, ki jo bo
vodil p. Svoljšak, superior jezuitov v Ljubljani.
Poleg srečanj in obiskov bo posebna stanovska konferenca za MLADINO v četrtek, 6. aprila, ob 20.30, za STARŠE pa v petek, 7. aprila, ob isti uri; občestveno spokorno bogoslužje bo v soboto, 8. aprila, od 20. do 22. ure. Vabljeni!
Darovi
Iliča Prinčič daruje v spomin na dragega moža Jožeta Gorkiča 50.000 lir za slov. Karitas in v spomin na prijateljico Ljubko Šorli 50.000 lir za cerkev sv. Ivana.
Za cerkev sv. Ivana: Lutman M. 100.000; N.N. 50.000 lir.
Za KG: Matija in Johana Hrvatin 25.000; Zora Carini 10.000; H.A. 45.000; Anka Abuja 20.000; v spomin Ane Martinčič N.N. 50.000 lir.
Za Pastirčka: namesto cvetja na grob pok. Alojzije Čuk Mariza Perat
50.000	lir.
Za cerkev v Sovodnjah: v spomin Evgenija Češčut darujejo Češčutovi, Prvomajska 44, 100.000; Žarko K. 50.000; namesto cvetja na grob Karla Fajta F.V. 100.000; T.A. 100.000; Klelja, Berta in Slavica 100.000; namesto cvetja na grob Cilke Terboča Češčut Cilka in Vida 50.000; ob 20-letnici smrti Karla Batističa žena in hčerki 100.000 lir.
Za cerkev na Peči: v spomin na Franca Jurena druž. Tomšič, Cjak, Kovic, Pelicon in Ferfolja 60.000; Darinka Bobič 70.000 lir.
Za cerkev v Rupi: N.N. 50.000 lir. Za cerkev v Gabrjah: Rudež Sveti
30.000 lir.
Družina Juren v spomin na strica Franca: za cerkev na Peči 200.000, za cerkev v Rupi 100.000, za MPZ Rupa-Peč 150.000, za KD Vipava 100.000, za pomočnika in mašo 50.000 lir (skupno 600.000).
Družina Sirk - Plešivo: v spomin na Franca Sirka za Zavod sv. Družine
100.000, v spomin na Natuško in očeta Pepija Sirka za KG 50.000, za misijone
100.000, za raziskave proti raku 100.000 lir.
Za društvo krvodajalcev v Sovodnjah: v spomin na Marijo Goljevšček Milka Černič 50.000 lir.
Za MePZ Lojze Bratuž: v spomin Alojzije Gabrijelčič vd. Čuk druž. Cotič
30.000 lir.
Za Sveto goro: N.N. v zahvalo 200.000; N.N. 2.000.000 lir.
Za begunske otroke: N.N. 25.000; namesto cvetja na grob Celestine Gulin N.M. 30.000'lir.
Štefanija Pavšič daruje za misijonarja Danila Lisjaka 2.000.000 in za beatifikacjo škofa Friderika Barage
2.000.000,lir.
Za misijon p. Kosa: Pavla Novak
V tej mali in prisrčni vasici marežganske občine so v teku razne dejavnosti.
V soboto, 1. aprila, je ob 19.30 v hiši od Cjuda na sporedu srečanje s Klavdijem Palčičem. Uvodne besede bo podal Milan Gregorič, predsednik kulturnega kluba Istra; umetnika bo predstavil prof. Jože Poh-len. Večer bodo popestrili muzikantje z Emilom Zonto. Peki Mlinotesta iz Kopra bodo poskrbeli za domač kruh.
Večer organizirata center Vita in KK Istra iz Kopra.
Ob 50-letnici zmage nad nacifašizmon
POČASTITEV ŠTANDREŠKIH VOJNIH ŽRTEV
v soboto, 8. aprila 1995, ob 50. obletnici zračnega bombardiranja Štandreža: ob 20. uri sv. maša za vojne žrtve, ob 20.45 počastitev na trgu pred cerkvijo.
Župnija sv. Andreja in PD Štandrež vabita domačine in druge ter društva in organizacije k sodelovnaju in številni udeležbi.
KROŽEK ZA DRUŽBENA VPRAŠANJAV. ŠČEK V FRSTU
Vas vljudno vabi na predavanje, ki ga bo imel v sredo. 5. aprila 1995, ob 20. uri predsednik Federalistične unije evropskih narodnostnih skupnosti, priznani strokovnjak za manjšinska vprašanja prof. (Ir. Christoph Pan iz Bočna na temo
PRIZADEVANJA ZA EVROPSKO MANJŠINSKO PRAVO IN OKVIRNA KONVENCIJA SVETA EVROPE O MANJŠINAH
Predavanje bo na novem sedežu krožka V. Šček v ul. Gallina 5 v Trstu.
Ob tej priložnosti bomo predstavili dmgo knjigo mednarodnih pravnih in političnih dokumentov o varstvu manjšin, ki jo je uredil Ivo Jevnikar.
V galeriji Katoliške knjigarne na Travniku bo razstavljal svoja dela
JANEZ KOVAČIČ
Odprtje razstave bo v petek, 7. aprila 1995, ob 18. uri. Umetnika bosta predstavila Pavle Gregorc in Joško Vetrih.
Vljudno vabljeni!
ZAHVALA Po dolgi bolezni nas je zapustil predragi
FRANC SIRK
V torek, 21. t.m., smo ga pospremili k zadnjemu počitku. Žena Evelina se iskreno zahvaljuje vsem, ki so na kakršenkoli način počastili njegov spomin s cvetjem ali z dobrodelnimi darovi. Posebna zahvala naj gre duhovnikom, pevskemu zboru ter sestram iz Zavoda sv. Družine.
Krmin, 30. marca 1995
30.000 lir.
Za slov. misijonarje: N.N. 300.000 lir.
Za sklad Mitja Čuk: v spomin pok. Ane Martinčič N.N. 50.000 lir.
V	spomin in počastitev dr. Alojza Škerla: N.N. za potrebne 200.000, Iva Ščuka in Leopold in Amelija Pangos po
50.000 za Marijin dom v Rojanu, N.N. in Milena Franco po 50.000 za cerkev v Rojanu, Annamaria Candotto v isti namen 10.000 lir.
Za cerkev v Nabrežini: Pupis 100.000; Visintin 20.000; skavti 100.000; ob blagoslovu družin v Centru 5.200.000; Tommasi 100.000; Kakeš 100.000; društvo I. Gruden 150.000; ob33-letniciporokedruž. Pahor 50.000; Švara 80.000; Stepančič 20.000; Pangos 35.000; ob blagoslovu družin v Kamnolomih4.050.000; Rudež 50.000; Candela 300.000; Vidmar 50.000; Kovačič 15.000; ob45-letnici mašništva B.B. 200.000; Lovrečič 15.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu: ob krstu hčerke Valentine Mara in Boris Jogan 100.000 in za svetoivanski cerkveni zbor 50.000; ob krstu vnukinje Valentine Aleksander Žerjal 100.000; Miranda in Marjan Bajc v spomin očeta Rafaela Rustje 50.000; Marta Požar v isti namen 25.000; M.C.B. v spomin Rine Colombin Peluso 30.000; Olga Polesc v poseben namen 100.000; Ema Adami 30.000; Matija in Johana Hrvatin 25.000; Zora Carini 10.000; cerkveni pevci 250.000; Karmela Zadnik
50.000 lir.
Za zgoniško cerkev: N.N. 500.000 lir. Za cerkev Brezmadežne na Pesku: v
spomin Dušana Ražema, ki nas je zapustil še mlad, Ivanka in Marija Bemetič 30.000; družina Grahonja 25.000 lir. Za barvna okna v Bazovici: Liljana Pahor20.000; v spomin Rudolfa Vodopivca Cicutin 50.000; Marija Kraljeva 33.000; Šemčeva Marija 35.000; Emi-lja Vodopivec v spomin Rudolfa 50.000; Slannovi v spomin Milana 70.000; Opeka v spomin Barbare 85.000; N.N. 15.000; Marija Ražem Kralj 10.000; Marija in Danica Marc 25.000; Vida Renčelj v spomin staršev 20.000; ob Krstu Pavla Ragno 50.000; N.N. 5.000. Za cerkev na Pesku: Ivan in Palmira Vidau 50.000.
Za cerkev Brezmadežne na Pesku:
Družina Grahonja iz Gročane 29 namesto cvetja na grob Dušana Ražem
30.000.
KATOLIŠKI GLAS Tednik
List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katoliškega glasa« je izšla 2. februarja 1949 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Glavni in odgovorni urednik:
Dušan Jakomin Izdaja: Zadruga Goriška Mohorjeva Riva Piazzutta 18 - Gorizia - P.l. 00480890318 Tiska: Tiskarna Budin Riva Piazzutta 18 - Gorizia
Letna naročnina v lirah:
Italija	55.000
Slovenija	55.000
inozemstvo	80.000
zračna pošta	100.000
Oglasi in osmrtnice: 1 modulo (5 cm višine v	enem	stolpcu) 45.000 lir +	19% IVA.
Možne	so	sestave z več enako	velikimi
moduli, ne pa vmesne mere.
Član:
FC
ZDRUŽENJE ITALIJANSKEGA PERIODIČNEGA TISKA
ZVEZA ITALIJANSKIH KATOLIŠKIH TEDNIKOV