V sredo in saboto
izhaja in velja:
Z* celo leto . 6 for. 20 kr. „	pol leta	.	3	„	80	„
„	četertleta	.	1	„	70	„
»	mesec .	.	—	„	60	„
Po pošti:
Za celo leto .	7 for. 60 kr.
„	pol leta	.	3	„	80	„
„	fintert leta	.	2	„	—	„
-	•	•	-	n	70	„
„Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke!“	s»r. posein.
Oznanila.
Za navadno dvestopno versto se plačuje: 6 kr., ktera se enkrat 8 kr., ktera se dvakrat, 10 kr., ktera se trikrat natiskuje; več« pismenke plačujejo po prostoru.
Za vsak list mora biti kolek (»tempelj) za 30 kr.
Rokopisi se ne vračajo.
M. 3.
V Celovcu v sredo 10. januarja 1866.
Teeaj II.
Centralizem, dualizem ali federalizem V n.
M. G ang (Ludasi), vrednik „Debatte“, naj-večega časnika, ki v madjarskem duhu in nemškem jeziku na Dunaju izhaja, ta vrednik je sprožil konec leta 1865 spet pričkanje zastran najhujšega nam strašila: „dualiz-ma“, Ta beseda je tudi latinska, izhaja od besede „duo“ to je dva in pomenja misel, naj se Avstrija preseka na dva kosa, to je v dežele takraj in v dežele unkraj Li-tave. M. Gans je one dni v „Debatti“ pisal, naj se poslanci vseh kraljestev in dežel takraj litavskih na Dunaju snidejo in o skupnih deržavnih zadevah posvetujejo in sklepajo , — v peštanskem zboru pa poslanci unkraj litavskih dežel, to je Ogerske, Sed-mograške in trojedine kraljevine. Lejte ga — to je živi dualizem! Po tem torej bi ta dva kosa naše deržave ničesar ne imela vzajemnega in vkupnega, kakor samo posvečeno osebo svitlega vladarja: Franc Jožef bil bi obema cesar in kralj. Se ve da se g. M. Gansova misel dopada skorej vsem madjarskim in nemškim časnikom, prežvekuje se po vseh časnikih na vse strani, in M. Gans se livpli, da bi se slišalo v deveto deželo: Madjari in Nemci so si postali prijatli!
Slovanski glasovi, posebno iz Poljskega in Češkega, pa dobro spodbijajo dualistično misel in v kolo teh hrabrih vojakov' stopi tudi „Slovenec11 in povzdigne svoj glas proti dualizmu. Prašajmo zgodovino, — pra-šajrno Avstrijo, — prašajmo Slovane in Romane, kaj pravijo o dualizmu.
Dualizem in zgodovina.
Leta 1526 je spravil Ferdinand I. dežele ogerske in češke krone pod svojo oblast, stanovi imenovanih dežel so ga prostovoljno izvolili za svojega kralja. Tako je Ferdinand pred tri sto leti združil tako imenovane dedine dežele, kterim je že prej bil vladar, ogerske in deške v eno deržavo. Tako so dobile te dežele vkupne zunanje zadeve, vkupne finančine zadeve, vkupne vojščine zadeve in vkupne kupčijske zadeve.
Besednik.
Slovenski janičarji.
Ne morem si kaj zato, da mi vselej ne-kdajni strahoviti štambulski janičarji na misel pridejo, kolikorkrat imena s končnico: it«, itsch, igg, egg itd, berem in vidim , kako le ti seraito besnijo v narod, kterega jezik je tudi njih materin bil, ali vsaj njih dedov. Znano je, da so janičarji bili otroci ker-ščanskim starišem po sili odvzeti in v to odgojeni, da so potem najhujšo nad svojim lastnim rodom divjali. Tako vidim tudi možč, kterih stariši ali vsaj ded in babica še niso druzega kot prosti Slovenci bili, s turško sirovostjo vse slovenske svetinje o-skrunjevati, može s končnico svojih imen: ‘gg, egg, itz, itsch itd. Le ti niso več nemškutarji, oni so že slovenski janičarji. Možake, kteri so po svojej nenavadne) učenosti daleč čez meje slovenskih dežel sloveli in vsaj nekoliko razsvetili temnino nek-
Eden isti gospod in vladar je imel eno deržavo, eno vojsko, eno denarnico in je podpiral in razširjal kupčijo cele deržave; — le tako so se posamne deželo mogle braniti Turkom, ki so tiste čase strašno razsajali in divjali po bližnjih ogerskih in avstrijan-skih deželah. Le ta huda in vsakdanja nevarnost je narode prisilila, da so vsred Evrope napravili veliko in mogočno deržavo.
Posamne dežele cele deržave pa so av-strijanski vladarji vladali po duhu in navadi tedanjih časov. Niso bili samo vladarji, te-muč imeli so v dedinih deželah na strani deželne stanove, kraljestvu češkemu in oger-skemu so pa poterjali in prisegali starodavne pravice. Vendar so imele vse (iežele tudi vkupne zadeve, ktere so poslanct^seh po-samnih dežel v enem in istem dS-žavnem zboru obravnovali. Tako so bili leta 1614 v Linču zbrani poslanski Ogerske , Her-vaške, Sedmograške, Češke, Moravske, Sle-ške in poslanci vseh staroavstrijanskih dežel, naj bi se posvetovali, kako se braniti Turkom,v ki so se spet spravljali na požig in rop. Šest let poznej 1. 1520 jo bila nesrečna bitva na Belej gori in storila konec vsem ustavnim pravicam in svobodam čeških in staroavstrijanskih dežel: Nastopila je zdaj doba, ko so cesarji deželo takraj Litave vladali absolutno, unkraj Litave pa ustavno. S tim pa vendar starodavna, tesna in tako imenovana realna zveza med deželami takraj in unkraj Litave ni bila pre-tergana, nihče je ni premenil in je premeniti ni mogel.
Pri tej realni zvezi tudi pragmatična sankcija proti končuj 18. stoletja ni ničesarpre-naredila, — tiraveč še le poterdila jo je. Ta sankcija namreč je vsem deželam stare pravice in razmere vnovič poterdila in novega le to vpeljala, da morejo tudi hčere cesarske rodovine vladarsko žezlo prevzeti in deržavo vladati, kakor je tudi Marija Terezija v resnici cesarica postala. Ako bi pragmatična sankcija ne bila do veljavnosti prišla, bile bi posamne dežele avstrijanske deržave, to je ogerske, češke in dedine volile si po smerti poslednjega moškega dediča po svojej volji novega vladarja, avstrijanska
daj čisto slovenske koroške dežele, take možake se prederznejo zasmehovati ti janičarji in nihče bi jim ne zavpil nasproti: „Herkules in opica!“ Le preresnične so besede, ktere je pred nekaj časom „Slovenecu priobčil od prezgodaj zamerlega učenjaka in poštenjaka nemškega, rajnega Vincenca Riz-zi-ja izrečene:	Brez znanja slovenskega
jezika zgodovinar in krajepisec koroške dežele ne bo veliko opravil. Pisati že more ; papir, pravijo, je pohleven, in da se veliko napisati o Celtih, Etruriancih in Bog ve, o kterih ljudstvih še; ali kaj zgodovina poreče?! Celti in Cimbrarji, tisti bi že mogli svoje rune in spominke imeti in jih nam zapustiti, se ve da, ti že; bili so „Kultur-volk“! Slovenci, ti pa že za nobeno ceno ne: bili so narod barbarski, menda zato, ker so si že davno ustavno volili vojvode, in mirno svoja polja obdelovali med tem , ko je njih sosed še v medvedovih kožah po ropu in lovu hodil! Da bojo bravci Slovenčevi videli, kako potreben je nas jezik, ako si hočeš tudi le samo ime kakšne borne vasi razjasniti, nate dva izgleda! Vas „Partovica“
cesarevina bi bila razpadla. Pa vse tri dežele so spoznale, da jim je v prid, varnost, moč in slavo, naj ostanejo vkup v starodavni zvezi pod enim vladarjem, dokler da vsa cesarska rodovina ne pomerje. Ostala je torej med njimi stara zveza, ktera pa ni bila osebna, timveč realna zveza, tako da so dežele vkupne zadeve vkup obrav-novale.
Tega še baron Edtvos, ki se je zdaj spre-vergel v naj hujšega dualista, tajiti ne more. V knjigi „Garantien der Macht und Einheit Oesterreichs“, st. 41 piše: „Dokazati in ter-diti se more, da se je, kar zunanje, voj-ščine, finančine in kupčijske zadeve tiče, ogerska kraljevina ravno tako absolutno vladala, kakor ostale dežele“,
Pervotna in starodavna zveza med vsemi avstrijanskimi deželami je bila realna zveza ali realna unija. Še le v novejših časih, posebno pa od leta 1848 sem le so začeli Madjari sanjati od velike svoje madjarije in od osebne zveze z drugimi deželami naše cesarevine. Kaka se je deželam unkraj Litave godila po letu 1848, je res žalostno in omilovanja vredno: Bach je pobrisal kakor z gobo vse starodavne pravice ogerske krone in iz ogerske kraljevine naredil navadno kronovino. Tudi Šmerling skorej ni nič bolje počenjal s temi deželami, volje je bil prisiliti jih, naj prevzamejo februarni patent in, — tako lepim in starodavnim svojim pravicam dajo slovo.
Le presvitli cesar sam je bil toliko veli-koserčen in pravičen, da jim je zaterdil stare pravice v oktoberski diplomi 1. 1860. Ta diploma pa govori odločno in jasno o vkupnih zadevah, vendar nič ne ve, da bi se te zadeve obravnovale v dveh zborih, timveč pravi: „Vse postavodajne reči, ktere zadevajo pravice, dolžnosti in korist vseh naših dežel skupaj, bodo se vprihodnjič v de'ržavnem zboru obravnovale11. Ravno v tem duhu govori tudi septemberski manifest 1. 1865.
Tako cela zgodovina nasprotuje dualizmu; vkupne deržavne zadeve morajo se obravno-vati v enem deržavnem zboru.
stoji nedaleč od mesta, na kterem so Slovenci nekdaj vojvode: od dobe Ingva in noter do leta 1596 si volili in izvoljenim se priklanjali. Leta 1596, kakor pišejo zgodovinarji, bilje nadvojvoda Ferdinand II. poslednji, ki se je dal še po staroslovenskej šegi, kakor jo je opat vetrinski, Rupert, popisal, na gosposvetskem polju za vojvoda koroškega voliti. Za njim sta se Ferdinand III. in IV. sicer še dala po starej šegi voliti, ali nista več sama prišla, ampak poslala le svoja poslanca. Leopold I. in Karol VI sta pa še samo v deželnej dvorani v Celovcu sprejemala deželne poslance in obljubila, pravično vladati in stare pravice in navade spoštovati. Od kod tedaj ime Partovice, nemški Portendorf? Prosim, naj mi razložijo slovenski janičarji njih Portendorf! Pa saj sem že rekel, da brez znanja slovenskega jezika to ne gre! —
Pri volitvi namreč so bili poslanci vseh stanov pričujoči — od najimenitnejših cele dežele do najposlednjega rokodelca: vsi so bili po svojih poslancih nameščeni, ki so se pri ovej priložnosti po svojih gerbih in
— 10 —
Razpor in sprava med Hrvati.
A. D. iz Kranjskega.
(KoDec.)
Ali pozneje se je, kakor piše „Pozor," pokazalo, da je bil le eden ali diug čl*n samostalno-narodne stranke Veberjevih misli, ne pa cela stranka, sicer ne bi se branila solidarnost ž njegovim razlaganjem priznati. Pokazalo se je tudi, da je zares „Domobran" glasilo in g. M. glava te stranke. Vendar se je ogenj razprtije, ki je poprej le bolj tiho tlel, z velikim plamenom še le v sila viharni seji dne 24. nov. pokazal.
Že v prvi seji so se bili udarili zarad pri-sednikov banskega stola, ki so sicer nekdaj imeli pravico sedeža in govorjenja v zboru, pravice glasovanja pa nikdar ne. Ali takrat je bilo teh prisednikov le kacih 5 ali 7 in še ti so bili od domačih oblasti imenovani. Od 1. 1850 pa se je njih število podvojilo, imenuje jih večidel le sredisnja vlada, utegnejo torej najhuji nasprotniki hrvaške narodnosti biti. Zato jih je dež. zbor 1. 1861 iz zbornice izobčil, da niso imeli v njej mesta ni glasa. Po teni takem ni čuda, da je liberalno-narodna stranka že v prvi seji živo protestovala, ko je ban prisednike banskega stola — te novousl var jene hrvaške regaliste — v zbor pripeljal, da bi ž njimi že tako premogočno birokratično stranko pomnožil in jej v zboru večino pridobil. Ali druga seja 24. novembra — bila je še veliko bolj viharna. Ko ste bile dve tretjini poslancev verificirani, imel bi se zbor kon-štitujirati, t. j. verificirani zborniki imeli bi dva podpredsednika in štiri zborske biljež-nike voliti. Tako zahteva od Njih. veličanstva potrjeni poslovnik (Geschaftsordnung), kterega so 1. 1861 tudi privrženci samo-stalno-narodne stranke izdelovati pomagali. Vendar ni bilo to samostalno — narodni stranki — dobro vede, da ima razun banskih prisednikov tudi še vse polno drugih sumljivih volitov colo nič po volji. Zahtevala je torej, krepko podpirana od samega bana, da se mora najprej verificiranje popolnoma dokončati in potem še le naj se zbor konštitujira. In ko ji ni to obveljalo, ni htela nikakor v volitev podpredsednikov in bilježnikov privoliti, razun ako se prizna pravica volitve tudi prisednikom banskega stola in vsem drugim še ne verificiranim uradnikom, oficirjem in drugim nesamo-stalnim „samostalnikom." Ko je g. ban ta manevr živo podpiral in svojo predsedniško oblast upotrebljgval proti jasnemu smislu zakonitega poslovnika, in to vse z namero, da bi prave zastopnike naroda (kakor v naši beli Ljubljani) umetna večina birokratov in oficirjev majorizovala, je tako postopanje liberalno-narodno stranko sila razkačilo. „Ja ne puščam gaziti banske časti," je zakričal ban. „Nikdo je- ne gazi," mu odgovori vrli zagrebški odvetnik dr. Mrazovič, „a ni mi
znamnjih, večidel od njih opravila in stanu posnetih, odlikovali. Lesketali so se velikaši deželni v svojej bogatej opravi in svojih gerbih, bilo pa je tudi videti vsako rokodelstvo s svojim gerbom ali znakom. Se vo da tudi izpolnovavec strogo pravice se ni sinel pogrešati. Tudi on je s svojim hlapcem prišel, izvoljenemu vojvodu poklonit se: Ti pa so nosili znamnje ali znak svojega opravila — sekire — „parte", in ljudstvo, ki jih je od daleč iz vasi, kjer so stanovali, sjagledalo, s strahom šepetalo je in reklo: Zdaj pridejo „partovci"! Za svoje velike zasluge (?) je bil menda en tak partovičar v 16. stoletju med plemenitnike koroške dežele povišan, pa se ve da nikar s slovenskim imenom partovec, kar že menda tistikrat ni dosti „nobel" bilo, ampak z nemško pre-. stavo Mordaxt. V drugej polovici 16. stoletja se nahajajo plemeniti Mordaxi, ker je t na zadnje odletel, in na koncu druge polovice 17. stoletja nahajam plemenite Mor-doxe (naj jim dobro tekne; ker niso hotli partovci biti, pa naj mordoxi bodo). Vas Par-tovica ima torej svoje ime od „parte" in od
r.e puščtmo gaziti časti naroda našega, ko-jega oveč zastuptno." — Ko ni pa vse to nič izdalo, je preko ICO liberalnih narodnjakov zbornico zapustilo in med njimi tudi dika jugoslovanska pre\zv. škof Strosmajer. Ti so potem po prsebni deputaciji pritožbo z.opcr bana in stranko njegovo do samega svetlega cesarja poslal'. — Smešno je bilo, kako so se na to ostali „samostalniki", obstoječi iz 50 c. k. oficirjev, SO uradnikov, 7 velikih županov itd., v enem hipu pove-rificirali, podpredsednika in bilježnike izmed sebe izbrali in se kot zbor trojedne kraljevine konštitujirali, dasiravno so po odbitih banskih prisednikih v manjšini bili. Ali ni jim bilo usojeno dolgo „deželni zbor" igrati, kajti precej po prvi seji sta že bila ban Šokčevič in Kardinal Haulik v Beč pozvana, da bi odgovor dala od svojega obnašanja in z nasprotno stranko pomirje napravila. Držale so se pjotem ministerske konferen-cije, pri kterih so se pomirovali, ali pomiriti se vendar niso mogli. Še le dne 13. decembra nam je „Pozor" veseli glas prinesel, da je pomirjenje srečno se dovršilo s tem pogojem, da se morajo od krnjega zbora (Rumpnandtag) izvoljeni podpredsedniki in bilježniki svoji časti odpovedati in na — mesto njih novi per acclamationem voliti. Za dokaz pomirljivosti odločila je liberalno-narodna stranka druzega podpredsednika izmed protivne stranke izvoliti. Banski stol ne sme«v zbor, dokler ne bode krona stalno odločil* ima li v zboru mesta ali ne. Verifikacija ali overitba naj se dokonča še le po volitvi podpredsednikov in bilježnikov in sicer, kakor je „Pozor" pristavil po besedah Zveličarja našega: „Opraštaju vam se griesi vaši; a ne griešite više!" — Ko je bil med tem še kardinal in zagrebški nadškof prevzv. g. Juraj Haulik Vardljski za namestnika banske časti od Nj. veličanstva izvoljen, držala so je 13. decembra po devetnajstdnevnem praznovanji in prepiranji, ktero je nazadnje že vsem dodijalo, spet občna seja državnega zbora. Ko je stopil v zbornico prevzv. g. Strosmajer, pozdravljen je bil tudi od protivne stranke z gromovitim „živio!" Ko je pa za njim svetli ban v dvorano stopil, čulo se je od poslancev in na galeriji razun pozdrava tudi nekaj neskladnih glasov. Venclar se ni ta dan še nič posebnega v zboru storilo in govorilo, samo ban-predsednik je na znanje dal, da so od krnjega zbora izbrani častniki pri njem bili in se svoji časti odpovedali. Potem sta bila še samo za takratno sejo dva bilježnika —■ g. Lovrič in Janko Car — izvoljena in ko je Lovrič kralj, dopis, v kterem je bil kardinal Haulik za namestnika banske časti izvoljen, prečital, končala se je toli željno pričakovana seja. — Drugi dan je prevzvišeni g. Strosmajer v zbornici prvi besedo poprijel in v kratkem, od gromovitih živioklicev večkrat pretrganem go-
partovcev, ki so v njej rod za rodom stanovali — in iz „parte" so s časom naredili porten in nemški rep „doTf" pritvezli in narejen je bil „Portendorf". — Drug izgled. Na levem bregu Drave, nedeleč od železno-cestnega mosta čez Dravo, je po bregu raztegnjena vas „Odmat", menda zato tako imenovana, ker je velik del brega, ki vas na njem leži, odmet Drave; in še sedaj je videti, da desni breg Drava bolj terga in dere med tem, ko na levem odmetuje ali prod pušča. Torej je ime „odmat" čisto primerno in naravno, ali kako se zavzemam, ko v tej čisto slovenskej vasi na černej tabli samo po nemško, kakor bi v Hessenkasselu bil, berem: „Ort Admont" i. t. d. Pojte, pojte rakom žvižgat, vi slovenski janičarji, prej da bote slovenske učenjake zasmehovali in o slovenskih zadevah pisarili!
A. H.
„Tunini Mor". To žalostno igro je poslovenil g. Križaj Severjev, začenja pa se ž njo 5. šestka „Cvetja".
voru izrekel, da on trdno zaupa, da bo kaj skoro konec tistega negotovega in neugodnega stanja, v kterem narod hrvaški že tako dolgo životari in ki že vsem preseda. Rekel je, da se nadja, da se bode državno življenje naroda hrvaškega v duhu starodavne ustave in potreb sedanjega časa na čvrstem temelji zakona poravnalo. Porok tega je prevzv. govorniku modrost, previdnost in ljubav milostljivega kralja, s ktero vse narode svoje objema; porok tega mu je tudi sloga, ki se je med zborske člene povrnila, tako da bo mogoče zbor konštitujirali ter ga na zakoniti temelj postaviti. Da bi se pa v resnici videlo, da sloga v zbornici vlada, nasvetoval je prevzv. govornik, da naj se novi zborski častniki per acclamationem izvolijo. Priporočil je potem visoki hiši za prvega podpredsednika dr. Mirka pl. Šuliaja, profesorja na zagrebški pravoslavni akademiji (liberalnega narodnjaka), za drugega podpredsednika pa septemvira dr. Ivana Subotiča, člena samostalno-narodne stranke; a za bilježnike gg. majorja Trnskega, dr. Polita, Urpanija in ravnatelja zagrebške gimnazije g. Veberja.
Ko je zbor ta predlog radostno sprejel in nasvetovane častnike enoglasno odobril in potrdil, oznanil in izrekel je ban — predsednik, da je zbor konštitujiran. — Sledila je potem overitba ali potrjenje oficirskih in drugih sumljivih volitev, pri kterem je liberalno-narodna stranka res obilo prilike imela v potrpežljivosti vaditi se in skozi prste gledati. —
Od tistega časa zbor trojedne ali prav za prav zdaj še zmiraj le zbor: dvojedne kraljevine marljivo zboruje. Bože daj, da bi zboroval sebi, vsem sorodnikom svojim in celokupni monarhiji na čast in slavo! V ta namen naj ne išče varstva in obrambo avtonomije, svobode in zakonite neodvisnosti in ustavnosti trojedne kraljevine niti v tintf-janskem Beču, niti v slavožrtni Pešti — v zvezi z Madjari, nego v zvezi ali uniji vseh narodov prostrane Avstrije, kterim „biti podlaga tujčevi peti" tako malo diši ko Madjarom. A namesto zveze z Madjari svetujemo Hrvatom našim bratom, naj raji Madjare v pomirljivosti posnemajo. Naj bi se torej razne stranke, pozabljivši in odpu-stivši si vzajemno vse dosedanje strastno napadanje in razžaljenje — iz ljubezni do skupne domovine in tužnega naroda, ki tako željno boljših časov pričakuje, popolnoma se spravile in po izgledu MadjUrov v eno, mogočno narodno stranko se zedinile, ki bi brez vse osebne častilakomnosti, nevošljivosti in sebičnega koristoljubja le v blagostanji, sreči in slavi domovine in celokupne monarhije — svoje blagostanje, srečo in slavo iskala. To bi se posebno zdaj prav lahko zgodilo, ko je g. Veber po novinah razglasil, da je od cele samostalno-narodne stranke pooblaščen na znanje dati, da se vsa ta stranka ž njegovim razlaganjem programa popolnoma slaga. Ako bi pa pri vsem tem še dalje nesloga, razprtija in razdraženost med Hrvati vladala, moral bi tudi „Pozor" priznati, da so tega le osebnosti krive, ne pa stvar sama. Potem bi tudi Hrvatom veljalo, kar je nek češki poslanec centralistom očital: „Wehe! der grosse Moment trifft ein zu kleines Geschlecht!" Mi Slav-jani se ne bodemo nikdar ubranili mogočnim nemško-centralističnim Tintijancem, Kai-serfeldovcem, Auerspergovcem itd. itd., niti dvalističnim slavožrtnim Madjarom, ako se, namesto da bi skup držali, na stranke raz-cepljamo in se med seboj morda še celo brez vsega razloga — strastno pikamo in sovražimo. Oj Slovani, bratjo mila! spame-timo se vendar enkrat! Čuvajmo se našega druzega izvirnega greha — nesloge klete! Nikar ne posnemajmo, — da izmed sto solz vrednih primerov iz zgodovine naše samo enega omenim, — nesrečnih naših bratov, starih polabskih Slovanov, ki so se, kakor se bere, tako dolgo med seboj neusmiljeno prepirali in klali „za blagor očetnjave", dokler jih niso pohlepni Nemci v imenu BV.
vere Vse skup pod se spravili in zatrli. Slovani 1 varujmo se nesloge in otročje razprtije posebno zdaj v tem neizmerno imenitnem času preroda monarhije naše, od kterega zavisi vsa naša prihodnja posvetna »reča ali nesreča. Stojmo ko en mož, vsi za enega — eden za vsacega in potegujmo se enoglasno za tako Avstrijo, v kteri bi živeli vsi narodi njeni v sreči in blagostanji — vsak po svoje — brez prepira — brez sovraštva in — blagoslavljali nas bodo naših unuk unukov unuki!
^ Nezaupnica
gosp. žl. 1’eirerju in Loschnigg-u, dež.. poslancema za
mariborski, slov. bistriški in šent-lenarški okraj.
Skoro bo minulo pet let, odkar smo Vaju volili za naša zastopnika v deželni zbor. Nečemo pretresovati, kar sta v teh petih letih Svojega poslanstva v deželnem zlaoru storila ali prav za prav nista storila. Vendar je Vajno sedanje obnašanje tako, da ne »tnemo dalje molčati, sicer bi svet res mislil, da ravnata po volji svojih volilcev, kar pa nikakor ni res!
Vidva bi rada nazaj poklicala tisto vlado, ktera je v preteklih petih letih tako slabo gospodarila, da smo Blcoro že vsi in z nami država vred prišli na kant. Mi pa smo veseli, da smo se vsaj srečno znebili te vlade, kajti pod njo so državni dolgovi strašno narastli in tudi davki in desetek se zmirom poviševali. Obrtnija in kupčija ste opešale, naši kmetijski pridelki pa skoro »imajo nobene cene. — (Je se deželanom slabo godi, so temu večidel krive slabe vlade, ktere se nočejo ravnati po željah in potrebah narodov. Zato smo z veseljem slišali, da so presvilli naš cesar odstavili poprejšnje ministre in v svojej modrosti z razglasom o d 20. septembra t. 1. odprli prosto pot vsem svojim deželam in narodom, naj se sami pogodijo med sebo in s presvitlim cesarskim prestolom.
Ker sta pa Vidva v deželnem zboru se potegovala zoper ta ces. razglas od 20. sept., in ker sta tako očito pokazala, da sta še vedno prijatla in privrženca tistih mož in tiste politične sisteme, ki je kakor mdra »ad nami ležala in nas tlačila, Vama mi tukaj očito izrečemo, da Vidva »e ravnata po naših mislih, da tedaj Vidva »e zastopata več nas, Svojih volilcev, mnpak le samo svoji osebi, in da bi po tem takem najboljše storila, a ko bi prostor napravila drugim možem, kteri se bodo bolj zvesto držali mnenja in želj svojih volilcev.
Mi Vaju ne spoznamo več za naša poslanca!11
Iz mariborskega, šent-lenarškega in sloven-sko-bistriškega okraja m. decembra 1865.
To nezaupnico poslale so občine gori imenovanega volilnega okraja. Podpisanih je 250 kmečkih posestnikov, med njimi 100 občinskih predstojnikov in večina volilnih mož.
Avstrijansko cesarstvo.
A V	(Sedmogračani,
Hervati.) Sedmogračani torej pojdejo v peštanski zbor. Že so tje poklicani, unija a vendar še ni dognana. Zakaj poslednjo esedo si je zastran unije prideržala vlada sama. Tako je menda vstreženo na obe strani: Madjari, ki hočejo celino svojega kraljestva, imajo v Pešti poslance seamo-graške; - Romani pa nočejo nič vedeti od Unije s Pešto, tudi tim še ni upadlo vse Upanje, dokler vlada poslednje svoje besede Ue spregovori. — Pa veliko bolj imenitno je to, kaj bodo počeli Hervatje? Hervatje, slovanski naši bratje, imajo zdaj pervo nalogo, od njih odvisi dualizem ali federalism. Vseh oči tukaj na Dunaju torej glodajo v Zagreb, in škofa Strosmajer in Šoič nista zastonj na Dunaju. Naj Hervatje ne
— 11 —
zabijo slovanskih svojih bratov in tiste politike, ki je Avstriji, Slovanom in njim samim v srečo in svobodo. Svesli smo si, da ne bodo se izneverili svoji stari slavi in slovanski politiki! Božja pomoč! —
Neko čudo Vam morem naznaniti. Ni nobena skrivnost, kako slabo se skerbi za duhovne potrebe dunajskih ČehcsloYanov,kte-rih jih je tu blizo sto tisoč; britke tožbe so se brale o tej zadevi po časnikih. Ravno zdaj se pa tukaj snuje nova družba, ktere namen je, pravo keršansko omiko in katoliški duh varovati in podpirati med Oeho-slovani. Ime bode tej družbi: „Jednota sv. Metodeje“ in protektor jej bode tukajšnji kardinal in nadškof Rauscner, ki se dozdaj ni kazal Slovanom posebnega prijatla. Pa saj smo doživeli že precej novega in tudi Savel postal je Pavel! —
Dežele notranje-avstrijanske.
lit Celovca. (Novi no tarj i, — družba rokodelskih pomagavcev, — posli). Oklic, v kterem so se službe novih advokatov razpisale, tirjal je, da mora advokat za Velikovec slovenski znati Vendar je Šel glas, da pride Nemec v ta čisto slovenski okraj, — slišimo, da je bil od odvetniške komore ali zbornice postavljen na pervo mesto. Te dni je pa dospela novica, da je menda vis. ministerstvo predlog zaverglo in izvolilo za advokata v Velikovec znanega rodoljuba iz Štajerskega. To je res pravično in veselo; na drugi strani je pa Čudno in žalostno, kar se pripoveduje od novega advokata za Beljak.
Tam imajo že tako tri advokate terde Nemce, zdaj pride še šterti, menda nek Tiroljec, — Slovenci pa, kterih je v beljaškem okro-gu čez 24.000, nimajo — nobenega! Kaj je to? Alijo to mogoče? Ministerstvo gotovo ne ve, kako je zastran narodnosti in jezika v beljaškem okrogu, sicer bi gotovo ne storilo kaj tacega. Pa le počakajmo, da vidimo kaj je res, — po tem spregovorimo o tej zadevi resno besedo.
„Slovenec4* je že omenil, da se je tudi v Beljace napravila družba rokodelskih pomagavcev. 6. jan. se je slovesno odperla. V ta namen se je ta dan iz Celovca po železnici v Beljak podalo več kot 70 ljudi, med njimi družbin oče g. mestni kaplan A. E i c h h o 1-zer, poprejšnji oče g. Fr. Haderer, nekaj mestjanov in 60 rokodelskih pomagavcev. Na kolodvoru jih je čakala z mestno godbo rokodelska družba in druga gospoda; tam so jih slovesno sprejeli in najpred peljali v farno cerkev, kjer so se molile večernice; odtod je šla vsa truma v gostivnico „auf der Leiten", kjer je bilo vse praznično pripravljeno. Zdaj pride mestni župnik in dekan g. Jan. Raupel in govori velikej množici tako krepko in serčno, da je bilo vse ginjeno do živega. Za njim stopi na oder mestni kaplan in oče novo napravljene družbe v Beljace, g. Greg. J a e g er, in pozdravlja v prelepi besedi novo družbo, celovške goste in celo množico. Potem je bil ravno tam tudi obed, h kteremu je beljaška družba celovško povabila, — in po obedu sledila je akademija, kjer se je pelo, godlo, in in deklamovalo. Pozno v noč je bilo vse Židane volje, in drugi dan so se Celovčanje spet vernili domu in niso mogli prehvaliti, kako lepo in prijazno so bili sprejeti in kako dobro so se v Beljace imeli. Spet imamo eno bogoljubnih, cerkvenih in preko-ristnih naprav več na Koroškem: Bog daj temu mlademu, žlahtnemu drevesu svojo srečo in pomoč! —
Kaj bodo zdaj ubogi posli počeli? Sliši se, da jih je v kerški dolini, na Krapfeldu in okoli Brež ob novem letu več kot 500 ostalo brez službe. Gospodarji jih ne morejo niti rediti niti plačevati, — kaj hočejo sirote početi ? Beračdi bodo ali pa — kradli! Pripovedoval mi je te dni nek gospod, na kterega se morem zanašati, to le: Ob novem letu ponudi nek gospodar svojemu
hlapcu, naj tudi še to leto ostane pri njem v službi; pa toliko mezde mu ne more plačevati. In veste, kako se mu je hlapče odrezal : Potem grem pa rajši krast. To ni nobena šala; odtod toliko nesreč po mestih in na kmetih. Dobro bode treba paziti; da še hujše ne bode!
A Iv. Toniinikegn. (Nekaj dobrih s vetov.) (Konec.) Ker sem ravno o Kanalu govoril, izrekel bi rad še neko željo, in ta je, da bi se namreč tudi tam, ako-ravno mi je znana težava, slovenska čitav-nica kmalo ustanovila! Poznam tam vsaj dva zelo domoljubna gospoda, ktera naj bi počasi skusila in gledala zavire odstraniti, in tako vsaj s časom čitavnico utemeljiti. Gospodje uradniki pa, ki imajo svoj „Lese-verein“, ali tako imenovano „kasino“, naj prevdarjajo, bi li ne bilo boljše in lepše ptuje ime „Leseverein44 v slovensko čitavnico premeniti? Naj pomaga k temu, kdor more, velike zasluge in hvalo si bode pridobil, ako mu pojde to srečno od rok! Ne preziram težav in morda tudi hudih nasprotnikov ne, s kterimi se bode imel bojevati, popolnoma nemogoče pa se mi vendar ne dozdeva. Pogum in srečnost velja! Kanal je res čuden kraj, kamor se je mnogo tali-janske ali boljše rekši furlanske kulture za-trosilo. Ako prideš, dragi čitatelj, v gostivnico, kmalo bodeš slišal točarja ali točar-nico te po furlansko vprašati: „še komanda?“ t. j. kaj zaukažete, v času tudi nemški „bos šofens mein herr?“ Ni li to zares smešno, tako Slovence nagovarjati? — Sole v narodnem duhu napravljene so zares potrebne, da se take napake že enkrat odpravijo. Ljudske šole ali tako imenovane šole na kmetih, so žo narodne, pa želeti bi bilo, da bi se. tudi po mestih in trgih ne mučila mladina s čisto nerazumljivo nemščino ali la-ščino, ker s temi se le zavira šolsko napredovanje in narodna omika, brez ktere je narod kot telo brez duše, telo brez kosti! Tudi za više šole bi bil že skrajni čas, jih bolj na narodno podlago postaviti. Ne vem, je li veljaven nek izgovor, kterega sem slišal od nekega domoljubnega gimnazijalnega učitelja, ki mi je povedal, da so jim v tem oziru roke še pretesno zvezane Morda izvira ta puhli izgovor še iz kakšnih viših tako imenovanih „geheime Instruktionen44 iz časov Bachovega ali Smerlingovega mini-sterstva? Naj gleda deželni zbor, kteri ima pravico šole vredovati, da se tudi tu kaj na boljše obrne. Učnih moči ima gimnazija goriška letos dovolj, ker je dobila tri vrle učitelje Slovence: gg. Pleteršnika, Rebca in Lazarja, bivšega profesorja kralj, više varaždinske gimnazije ; ti zraven gg. Šolarja, Marušiča, Budala in Jesenka so gotovo zmožni mladinovv vseh predmetih slovenski podučevati. — Žalostno je namreč, da, ako-ravno nas je primorskih prebivavcev dobri %, da vendar nosite laščina in nemščina povsod v javnosti veliki zvonec! Začetek se je že povsod naredil, da bode kmalo boljše; truda in bojev se ne bojmo! Še eno; pritožil se je letos nek dopisnik v „Novicah,“ da slovensko primorjevšteie tako malo udov pri slovenski matici. Žalioog, da je to gola resnica! Naj blagovolijo torej slovenski rodoljubi v Primorju nagovarjati župane in veče posestnike, da bi se ji pridružili. Mnogo bi se jih morda tudi pridružilo, pa morda ne vedč niti njenega imena niti pomena. Slovenska matica, ako bode hotla svojo nalogo spolnovati, bode neusahljiv studenec narodne izobraženosti. — Bodimo torej v prihodnjem letu vselej in povsod boljši Slovenci v djanju in nehanju! Z Bogom, dragi „Slovenec/ drugič ti bodem še pisal, ako ti bode všeč! *)
la Maribora. (Darila za Slbmše-kov spominek.) Opravilni odbor Slom-šekovega spominka je sklenil, naj se vsak mesec račun dohodkov in stroškov za spominek po časnikih oznani; prosim Vas
*) Prav zelo! Da ste mi zdravi!
Vredn,
12 —
tedaj, bodite tako dobri in oglasite po vašem časniku „Slovencu" sledeči račun:
Gospod Hoholovšek je dal „	doktor Srnec	.	.
n	n Pavlifi	•	•
„	„ Prelog	.	.
„ profesor Bohinc .	.	8
Prejšnji dohodki.............. 233 gld. 43 kr.
2 gld.
| » I :
bimo si tej veselici vse častite ude slovenskih čitavnic in drugih narodnih društev in sploh vse domorodne ljube nam Slovenije.
Odbor.
Skupni 249 gld. 43 kr. Za poštnino in prošnje na četiri konsi-storije in za poštnino na vse dekanije se je potrošilo 19 gld.
Tedaj ostane čistih dohodkov 230 gld. 43 kr. Opazka. G. dr. Srnec, dr. Pavlič, dr. Prelog in profesor Bohinc so obljubili vsega skupaj, vsaki 26 gld. podariti.
Dr. Prelog, denarničar.
V Ljubljani 6. januarja 1866. J. Y. (Voščila za novo leto; poročila čitalnice in Sokola; seja matičnega odbora.) Ker je že stara navada pozdravljati novo leto in mu „dobro došlo“ klicati, preden se še prav za prav ve, kakšno da bode, in ali je sploh pozdravljanja vredno ali ne, se tudi jaz nočem izneveriti tej navadi, posebno pa še zarad tega ne, ker imamo vzrokov pričakovati, da nam izpolni leto 1866 marsiktero naših željd. Bog daj srečo!
Ne bodem razkladal na dolgo in široko, kaj želim in voščim za novo leto slovenskemu narodu sploh in tebi, dragi čitatelj posebej; kajti tega si lehko preverjen, da predelječ bi me peljalo to razkladanje. Ob kratkem tedaj rečem: Novo leto bode naj tako, da bodemo na koncu njegovega teka lehko s prepričanjem izrekli, da srno bili zadovoljni ž njim! Tebi pa, dragi „Slove-nec“ želim naročnikov obilo na vse kraje, da bi nam kmalo vsaj po trikrat na teden mogel dohajati in, ako mogoče, še v malo večej obliki. Zatorej pa naj bode skrb vsacega rodoljuba, da se nam primerno razširi in olepša edini naš političen časnik! Pomozite Slovenci! — Iz letnih poročil čitalnice in južnega Sokola za preteklo leto vidimo, da narodno življenje v Ljubljani stoji na trdnih nogah ter da čvrsto napreduje domači slovenski duh.
Ptuje dežele.
Vojaki na ruskem Poljskem so po zadnji vojski zdaj še le v stan miru postavljeni. Res, dolgo je bilo.
Romanska vlada vzame 40 milijonov pij astro v na posodo.
Gerškemu kraljestvu bližnje turške dežele (Rumelija, Tesalija, Epirus) je vlada v eno združila in jej znanega generala Omer-Paša za namestnika in poveljnika postavila. — Kakor lani Bulgarija dobila je nedavno tudi Bosna neko samoupravo v zunanjih zadevah. Ali Beg je prišel v mesto Sarajevo, kjer bo stoloval in kot minister vnanjih zadev svoja opravila opravljal. Tako se Turčija zmiraj bolj bliža svojemu — koncu!
Italijanska vlada neki namer ja 100 000 vojakov razpustiti in tako kaj prihraniti. Je že skrajni čas! — Govorč spet zelo, da se bodo spet s papežem pogajati začeli in da zlasti kralj na vso moč na to tišči, — Napoleon pa da bode prigovarjal in spravljal.
Sv. Oče papež je na novega leta dan francoskemu generalu Montebellu, ki mu je s sijajnim spremstvom srečo voščit prišel, med drugim rekel, da se zahvaljuje posebno to leto (francoski vojni), ker je morebiti poslednje, v kterem jo v tolikem blišču blagoslavlja; da pridejo morebiti po njih odhodu v Rim sovražniki sv. Cerkve in rimskega sedeža, da bode pa molil za francosko vojno, za cesarsko rodbino, za celo Francosko, da še cel6 za tolikanj stiskano, ubogo Italijo.
Deželni zbori.
Koroški. V 17. seji se je bilo najprej prebralo pismo dež. namestnika, ki naznanja, da je cesar zaupnico premilostljivo sprejel, potem zahvalnica dunajskih učencev za obljubljeno podporo in naposled zaupnica vo-lilcev beljaškega okraja na dež. zbor zato, ker se je v ustavopravnih zadevah tako moško (?!) obnašal; da naj pa tudi nikar ne
Posebno Sokol se je jako obnašal in po skorej cele j Sloveniji raztegnil zmaga vno svoje peruti. Bog daj, da se mu rodijo razun v Ljubljani in v Kranju — kjer ima krepko podporo kmalu — bratje in podporniki po vsem Slovenskem!
Po skorej 7 mesečnem prenehljeju ima odbor slovenske matice 11. januarja zopet sejo. Trdno se nadjamo, da se je med tem časom kaj delalo ter da nam matica pokaže, da leto 1865, v kterem je vladala velika suša, ni posušilo tudi njene delavnosti. Do zdaj je bilo žalibog to naša misel! Srčno veselilo pa nas bode videti, da je bila ta misel napčna.
Iz laškega trgu na Ntijerskeiii'
pozabi storiti kaj za deželno blagostanja.
Tudi pri nas se slovenska reč izbuja,. To
kaže narodna veselica, ktera se bo 16. januarja t. 1. zvečer na predgod sv. Antona v čast našemu preljubljenemu in obče spoštovanemu nadžupniku, prečastitemu gospodu Antonu Žužatu v dvorani s pušicami strelajoče družbe pri g. Slancu obhajala in pri kteri se bo mnogo zanimivega govorilo , prepevalo , deklamovalo, igralo, in — plesalo. Načrt nam kaže: Nagovor;, več pesem; „Slovenija oživljena", deklamacija; „Županova Micika, žaloigra v dveh nastopih, predstavljena od Laščanov; beseda in zadnjič ples. čisti znesek te veselice, pri kteri se bodo vstopni listi po 40 in 20 kr. izdajali, je namenjen ustanovljenju nove bolnišnice v laškem trgu. Že zavoljo tega lepega namena, pa tudi iz narodnega ozira pričakujemo mnogo preljubih gostov, in va-
šo to pobijali in razkazovali, kakor da bi
res potrebno bilo, tako da je slednjič vendar zbornica sklenila, predlog fin. odboru izročiti.
Hazne novice.
*	V nekdanjem deržavnem zboru bilo
je 61 Slovanov in 137 Nemcev. Te številke^ dosti jasno pričajo, kako je bilo s tolikanj p hvalisano februarno ustavo in enakoprav- ' nostjo.	M
*	„Narod“ prinaša iz Moskve pismo, ki naznanja, da se češki učitelji kličejo k stolicam jezikov klasiških na gimnazijah ruskih. Več prihodnjič.
*	Učeni slavista, g. Franjo Kurelac, je dobil od zagrebške namestnije dovoljenje, da sme na zagrebški viši gimnaziji slovanske jezike učiti. Že je pričel te dni nauk.
— To je gotovo kaj lepa in vesela novica;
*	3. t. m. je bilo v Ljubljani pod pred-sedništvom stolnega dekana dra Pogačarja posvetovanje zastran vredbe slovensko-nem-škega slovarja. G. Levstik, ki mu bode vred-nik, obljubil je v prihodnji seji odlomek za poskušnjo podati, da se razvidi, kako da bode ravnal.
*	Ivan Nabergoj in Jože Primožič sta izvoljena za poslanca teržaške okolice.
(„II. Pr.“)
Duhovske zadeve.
Lavantinska škofija:	G. Henrik
Križan je izvoljen za provizorja pri sr. Janži, Jakob Mastnak pa v Ribnici. — G. Jož. Sorglehner gre za kaplana v Griže, g. Jer. Cocaj pa k sv. Martinu pri Saleku.
Goriška nadškofija: V. č. g. Janez Budal je imenovan stolni dekan, g. dr. Hrast pa škof. svetovavec; g. Jak. Bi z-, jak je postal 2. duh. oskerbnik v kazniv-nici v Gradiški. G. Stef. Mozetič gre »a kapi. v Komen, g. Ant. K o c j o n v Ajelo, g. Jan. Mondini v Strasoldo in g. Jan. Z e i v Kampolongo
DUNAJSKA B0RSA 5. januarja.
fa zaupnica se nam zares kaj nepotrebna zdi; ali ker je že, naj pa bo! Eno pa je iž nje očivino, to namreč, da le ti nič kaj prav ne umijo politiških zadev. Dež. zbor se hvali, ker se je za staro navidezno ustavo potegnil, ki je deržavo v vsakem oziru poškodovala, — zdaj naj pa^z ravno to politiko dež. blagostanje množe ! Če to ni brez glay in nog, pa ni nič!
Pervo, o čem so se potem posvetovati začeli, bilo je sporočilov dež odbora, ki svetuje, naj se zaverže Železnikov predlog, ki zahteva, naj se nov sodnji in konkursni red napravi. Zbornica je temu nasvetu z večino glasov pritegnila. J. Železnik pač nima sreče s svojimi visokoletečimi predlogi!
Kranjwkl se je po novem letu 4. t. m. zopet snidel. Najprej se je bralo več prošenj, potem dvoje sporočil zastran poprave v bolnici in dva predloga dež. odbora, ki so jih deloma sprejeli, deloma pa posebnim odborom, izročili. Konečno je poslanec dr. S k e dl zbornici kot sila potreben nasvet predložil, v kterem zahteva, naj se v počitnicah, ki dalje kot 8 dni terpe, tistim poslancem, ki nimajo tudi nič v odborih opra-
Deržavni papir.			Denar. Blago.	
5 V« obligacija po 100 gld		-	59.30	59 40
5	„ nar. posojilo od 1 1854			66.40	66.60
5	„ metalike	-	-	«2 40	62.60
4V4 „	-	-	56—	56.25
4 .	a	-	-	50 -	50.25
3	„	K	-	-	37.25	37.75
2 V, na	-	-	31—	33.-
Srečke 1. 1839	-	-	138.60	139—
»	« 1854	-	-	78.60	79. -
„ a 1860 po 500		-	83 60	83.70
n	n 1860 a 100		-	91.80	92 -
Dolžna pisma	za odvezo		zemljišč	.
(po	100 gld.)		Denar. Blago.	
5 */o doljno -avstrij.	-	-	82. -	8*.—
5 u češka	-	-	82.60	83.50
5 n moravska	-	-	81.50	82 -
5 n štajerska	-	-	87—	88-
5 „ kranjska	-	-	84,-	88—
5 n koroška	-	-	84—	88—
5 ii primorska	-	-	84—	88.-
5 , hervaška in slavonska		-	69.50	70.60
5 « ogerska	-	-	69 40	70.
viti, dnina (zbornina?) ne plača, kar naj že
Dunajska borsa 9. januarja 1866.
tudi od pretečenih praznikov velja. — O tem je nastal koj precej živ razgovor. Po pravici sta povdarjala narodna poslanca, C o s ta in S vete c, da to nikakor ne gre, da je nepravično in nespodobno, in nekako nalašč za to predloženo, da bi se ta pa ta s tem ljudstvu prikupil. Neogibljivi g. Dežman, g. K r o m e|r in g. S k e d 1 se ve da
T .natnilf A. Einspieler. Odgovorni vrednik J. Božič. Za tiskarno F,- pl. Kleinmayerja odgovorni vodnik R Bertschinger.
S0/« metalike	.....	. 62.65
6% nacij onal		. 66.85
1860 derž. posoj		.	83.60
Bankine akcije .....	.	769
Kreditne	. 151.20
London	.	.	.	' .	. 104.75
Novi zlati ......	
Srebro			., 104.90
odgovorni vodnik R Bertschinger.