n

*

★ ★

»oiiu knjižnica v Ljubljani

LETNIK VII

MESTNA
ELEKTRARNA
LJUBLJANSKA

V svoji prodajalni na Mestnem irgu E
ima bogato zalogo lestencev, namiznih
svetilk, grelnih aparatov, likalnikov, mo«
toijev  in električnih štedilnikov, žarnic in
sploh vsega električnega materiala. Za
popolnoma elektrificirana gospodinjstva
nudi eleklr. tok po izredno nizkih cenah

Posebna cena

za ofjreualnike vode na nočni tok
(60 par za kilovatno uro)

Izvršuje vse električne instalacije za luč
in moč najsolidneje in po najnižjih cenah

Gavnaleljslvo Mesine elektrarne: Ljubljana, Krekov trg 10

Prodajalna Mesine eleklrarne v Ljubljani, Mesini Irg 2 (magislraino poslopje)

KRONIKA

SLOVENSKIH MEST

LETNIK VII * ŠTEVILKA 4

V LJUBLJANI MESECA DECEMBRA 1940

SLOVENSKA MESTA IN TRGI

I. KRANJSKA MESTA IN TRGI
JOŽE GREGORIČ

M esta so živi organizmi, iz neznatnih početkov se
razraščajo, eno manj, drugo bolj, kakršne so pač
njegove življenjske okolnosti. V stoletjih spreminjajo
svoj izraz, ki je logična posledica vseh mogočih čini-
teljev, zgodovinskega, političnega, socialnega, nad
vsemi pa stoji pogoj, ki izhaja iz geografske osnove
tal, na katerih se je mesto razvilo.

Za svoj obstoj se morejo mesta zahvaliti predvsem
prometnim, tržnim in strateškim zahtevam organizi¬
rane človeške družbe, ki si je na točkah, ki so posebno
ustrezale vsem tem zahtevam,  uredila skupna bivali¬
šča. Ker pa se ti pogoji v teku časa spreminjajo, je
povsem naravno, da tudi v razvoju mest opažamo va¬
lovanje. V zgodovini mest govorimo o obdobjih velike
gospodarske in kulturne prosperitete, pa zopet o do¬
bah gospodarskega zastoja in kulturnega zatišja. V
bitvu vse to ni nič drugega kot zunanji odsev spre¬
minjajočih se pogojev mestnega razvoja.

Razumljivo je tudi, da so mesta na važnejših pro¬
metnih točkah v rasti prekosila mesta, ki so od pro¬
metnih zvez bolj oddaljena. Posebno vidno je to pri
naših podeželskih mestih n. pr. na Dolenjskem, kjer
Višnja gora ali Kostanjevica po številu prebivalstva
ne dosegata kake velike gorenjske vasi.

Gornji trije vzroki, prometni, tržni in strateški,
ki so odločali pri nastanku in razvoju naših mest v
srednjem veku, so v najnovejšem času dobili še važ¬
nega tekmeca v blazno naraščajoči industriji, ki v na¬
sprotju s srednjim vekom danes bistveno odloča pri
rasti mest. Pomislimo samo na ogromen razmah Kra¬
nja! Zato pa je skoraj odpadel tretji, v srednjem veku
izredno važen činitelj, to je strateški, ki je pri na¬
stanku in rasti mestnih naselbin, zlasti pa za njih
zunanje lice, izgubil danes skoraj ves vpliv.

Mesta pa imajo kot vsako živo bitje tudi svoj izraz,
svojo fiziognomijo. Tudi ta je posledica vseh naštetih
pogojev. Prometne razmere so mestu predpisale mrežo
ulic, tržne razmere položaj trga, kot najvažnejšega
prostora srednjeveškega mesta, zahteva po varnosti in

obrambi je mesto vklenila v obroč obzidja. Nad vsemi
temi pogoji stojita še dva, najprej ustvarjajoča volja
meščana kot graditelja naselbine in geografski, pri-
rodni, od vseh početkov dani položaj, ki je tako mo¬
čan, da se mu morajo vsi ostali podrediti.

Vsi ti činitelji so posredovali mestu njegov zunanji
izraz, ki je le enkraten, vsakemu mestu  lasten, kakor
so vsi pogoji enkratni, za vsako mesto drugačni.

Lice, zunanji izraz mesta se nam kaže že v njego¬
vem talnem načrtu in zunanjem pojavu, izgledu, ki
se nam pokaže, ko zremo kako mesto. V najnovejšem
času nam je omogočen še en, do nedavno nesluteni
pogled iz zraka, aviona, ki nam je odprl doslej ne¬
znano podobo mest, ki bistveno dopolnjuje talni na¬
črt, ker nam pove mnogo več kot ta.

Bolj kot vse drugo je zunanja slika mesta veren
odsev vseh pogojev, ki jo oblikujejo, in zgodovinskih
usod, ki so mesto zadevale. Ta bo tudi predmet za¬
nimanja naše študije.

BERN, POGLED IZ ZRAKA

19B

BOLOGNA, POGLED IZ ZRAKA

Podoba mestne naselbine, njegovo značilno obličje,
je tesno povezano s talnim načrtom. Ta zariše mrežo
cest in ulic in položaj trgov. Trden okvir dobe sred¬
njeveška mesta v obzidju, ki je dolga stoletja trden
in največkrat tesen oklep, v katerem se mesto razvija.
Urbanistično ima obzidje izrazito mikavno vlogo, ker
da mestu trdno, kristalinično obliko. Naj se je v tem

trdnem okviru mreža ulic še tako spreminjala, mno¬
žila in zapletala, naj so oblike in fasade hiš dobivale
nov izraz, se mestna slika bistveno ni spremenila, do¬
kler ni ob koncu 18. stol. padlo mestno obzidje in se
je pričelo mesto svobodno širiti v svojo okolico. To je
v razvoju vseh evropskih mest najopaznejša zareza,
ki docela spremeni mestno sliko. Mesta izgube kri¬
stalinično obliko, predmestja ožive in segajo kot ti¬
palke na podeželje ter ga navezujejo na mesto.

Evropska mesta se vse do konca srednjega veka
dele v 2 skupini: v pravilno in nepravilno zidana me¬
sta. Pri prvem tipu je uveljavljena pravokotna delitev
talnega načrta z ravnimi, pravokotno se križajočimi
cestami in trgi, pri drugem je cestno omrežje nepra¬
vilno, vijugasto in prepredeno, ulice so ozke in kratke,
sem in tja se razširijo in tvorijo trg, vse je brez pra¬
vega reda kakor slučajno nastalo.

Vendar ta nepravilnost ni samovoljna in neosnova-
na, temveč ima svoj vzrok v naslonitvi na geografski
položaj. Tektonika tal je diktirala mestni tloris, tej se
je prilagodilo mestno obzidje, ki izrablja v naravi da¬
ne momente, da skupno z obzidjem sodelujejo pri
obrambi naselbine.

Med naravnimi činitelji, ki odločujejo pri nastanku
mestnega tlorisa, so najvažnejši reke, jezera, morja
in hribi. Po rekah, jezerih in morjih se mesta dele v

POGLED NA STARO LJUBLJANO IZ ZRAKA

194

BEAUVAIS, POGLED IZ ZRAKA

obrežna ali obalna, dalje mesta v okljuki rek ali v so¬
točju dveh rek. Posebno obliko imajo mesta na hribu
ali ob vznožju hriba. Seveda nastopi večkrat kombi¬
nacija teh pogojev. Zlasti pogosto se družita reka
in hrib v idealno prizorišče za nastanek mesta.

Mesto ob vznožju hriba dobi skoraj vedno svojo ar¬
hitektonsko zakl j učenost šele z gradom na hribu, ki
najčešče tvori prvi zasnutek bodočega mesta. Grad je
potem redno zvezan z mestnim ozidjem in predstavlja
važno trdnjavsko oporo. Dostikrat prevzame vlogo
gradu tudi cerkev.

Pravokotna delitev cestnega omrežja in pravilna
oblika mest nastopita samo tam, kjer je teren indife¬
renten, to je v ravnini, ali pa, kjer je smotrno prirejen.

Po položaju, kjer se je mesto razvilo, ločimo na¬
slednje tipe:

Obrežno in mostno mesto.  Glavna ulica teče vzpo¬
redno z reko ali pravokotno nanjo in jo premosti z
mostom. V tem primeru se hiše stisnejo k ustju mosta
in ga oklenejo.

Mesta v okljuki  ali sotočju dveh rek so izrabila
izredno ugodno lego in napolnila prostor v okljuki,
kopno stran pa ali utrdila z obzidjem ali prekopala
s prekopom in ustvarila tako umeten otok (Kostanje¬
vica). Temu tipu pripada največ kranjskih mest.

Mesto na hribu,  ki ga predstavlja med kranjskimi
mesti n. pr. Višnja gora.

Kot poseben tip nastopa mesto na podnožju graj¬
skega hriba.  V tem primeru se hiše stisnejo tesno k
vznožju hriba, ga oklenejo in slede njegovim obrisom.
Od kranjskih mest pripadata temu tipu Škofja Loka

in glavno mesto Ljubljana, ki ovija podnožje graj¬
skega hriba.

Glede razmerja obeh glavnih tipov, pravilno in
nepravilno zidanega mesta, moremo ugotoviti, da na¬
stopata drug ob drugem in da nista vezana ne časovno
ne teritorijalno. Opazimo le, da se v renesansi in ba¬
roku združujeta v smislu racionalizacije, ko staremu,
nepravilno zidanemu jedru prizidajo nove mestne dele
s pravilno talno delitvijo.

če smo sedaj delili mesta z ozirom na njih naravni
položaj, se pri tem nismo ozirali na talni načrt. Ta pa
dovoljuje nadaljnjo delitev mest v posamezne tipe.
Če pogledamo talni načrt katerega koli mesta, se nam
v nepregledni, zapleteni mreži ulic predstavijo večji,
nezazidani prostori, trgi. Trg je za srednjeveško mesto

LUCCA, POGLED IZ ZRAKA

195

najvažnejši prostor, na katerem se razvijata trgovina
in obrt, in je obenem nosilec vsega javnega življenja.
Različne oblike trgov nam dovoljujejo ustvariti si¬
stem, po katerem delimo mestne tipe v
cestni trg,

cestni trg pravokotne oblike in
pravokotni trg.

Cestni trg  služi predvsem tranzitnemu prometu.
Prečni promet je izključen. Stranice trga so največ¬
krat strnjene ali pa se odpirajo v zelo ozkih ulicah.
Izoblikovanje cestnega križišča je v tem primeru iz¬
ključeno.

Cestni trg pravokotne oblike  ima na prvi pogled
slično obliko kot prejšnji. Različno je razmerje dolži¬
ne in širine, pri čemer širina močno naraste. Glavna
cesta se na obe strani v pravilni obliki razširi in na¬
pravi tako prostor trgovanju.

Pravokotni trg  omogoča razkošne in monumentalne
zasnove javnih prostorov.

Značaj mesta pa je prav tako odvisen od političnih,
socialnih in kulturno zemljepisnih razmer, kar se naj¬
bolj izrazi v dveh, za evropsko kulturo polarno po¬
membnih silah, severu in jugu. Sever predstavlja ger¬
mansko kulturo in politiko. Njen socialni ustroj je
fevdalni, njega nosilec plemstvo in duhovništvo. Vidni
znak fevdalne oblasti je grad, ki kakor krona leži nad
mestom, ki se razvija ob njegovem vznožju.

Jug Evrope predstavljata romanska kultura in poli¬
tika, njen ustroj je v nasprotju s severom izrazito
municipalen, meščanski. Jedro mesta tvori v Italiji
trg, Piazza della Signoria, kjer stoji palača Signorije,
predstavništva svobodnega mesta. Ločen od trga Si¬
gnorije je Piazza deli’ Duomo kot sedež cerkvene obla¬
sti, kot tretji pa se uveljavlja popolnoma samostojno
Piazza Mercato ali Piazza d’Erbe kot tržni prostor z
Loggio dei Mercanti. Gradu kot sedež fevdalne oblasti
zastonj iščemo v kakem italijanskem mestu.

Tej v socialni strukturi temelječi razliki med se¬
vernim in južnim tipom mest so klimatske razmere
vtisnile še svoj posebni pečat. Mrzlo in vlažno pod¬
nebje severa z velikimi razlikami temperature med
zimo in letom in z dolgotrajnim jesenskim in pomlad¬
nim deževjem je zahtevalo hiše z visokimi in strmimi
strehami, ki hitro odvajajo vlago in sneg.

Temu nasprotno vroče in suho južno podnebje je
dovoljevalo nizko kritje hiš s položnimi, kolikor ne
ravnimi strehami. Tudi različnost materiala, obilica
lesa na severu in prevlada kamna nad lesom na jugu
je dala mestnim naselbinam popolnoma različno lice.
Kamnita ali vsaj ometana, nizko krita poslopja juga
so v rezkem nasprotju z visokimi, lesenimi, na zunaj
vidnimi in lepotno podčrtanimi konstrukcijami sever¬
njaških hiš. Slikovita grupacija strmih lesenih streh
odlikuje mesta severa, široki, z arkadnimi hodniki
obrobljeni trgi in ulice, so bistvena poteza južnjaške
mestne arhitekture.

In končno je nad vsemi temi mestno sliko oblikujo¬
čimi činitelji človek s svojo ustvarjalno voljo, ki v
okviru danih prilik in gradiva ustvarja popolnoma
individualne rešitve. In najsi bosta položaj in grupa¬
cija hiš še tako slična, kakor n. pr. pri Ljubljni,

KOČEVJE

NOVO MESTO

KRANJ

Gradcu ali Salzburgu, ima vendar vsako mesto nekaj
svojega, neko značilnost, ki eno mesto proti drugemu
karakterizira.

Le nekaj primerov za ilustracijo k dosedaj poveda¬
nemu.

Videli smo, da je geografski pogoj najvažnejši fak¬
tor pri urbanistični zasnovi mestne naselbine. Njegov
vpliv je tolik, da ga vsi ostali ne morejo omalovaže¬
vati, ampak da se mu morajo brezpogojno podrediti.
Kako celo pri skoraj enakih razmerah prav oblika te¬
rena odločujoče vpliva na mestni tloris, naj pokažeta
primera Berna in Novega mesta.

Lega obeh mest je na las slična. Obe ležita v okljuki
rek, Bern v zavoju Aare, Novo mesto v zavoju Krke.
Reki oblivata mesti od treh strani in le četrta stran
veže mestni pomol s celino. Teren, ki ga reki okle¬
pata, pa je v obeh primerih različen. Bern leži na ravni
polici, ki le proti rečnim bregovom strmo pada, sicer
pa popolnoma ravno prehaja v zaledje. Polotok Krke
pa se strmo dviga od vzhoda proti zapadu, doseže na
Kapitlju najvišjo točko in se strmo spusti proti se-
verozapadu do zajed Krke in se takoj še više dvigne
onkraj ceste, ki se v tej tesni izogne mestu.

Ta površinska razlika obeh mestnih pomolov je
terjala v vsakem primeru različno delitev talne plo¬
skve. Teren Berna je omogočil pravilno pravokotno
delitev talnega načrta. Tri vzporedne ulice teko para¬
lelno z obema rokavoma Aare, te križa pravokotno
mnogo ožjih in krajših ulic, tako da nastanejo med
ulicami pravokotni bloki hiš. Smer glavnih štirih ulic
je obenem prometna smer, ki na tem mestu prestopi
reko Aaro.

V Novem mestu je napeti teren onemogočil para¬
lelno delitev tlorisa, čeprav so vsi ostali pogoji isti.
Trgovska pot pri Novem mestu premosti Krko z des¬
nega na levi breg. Cesta, ki je na južni strani prešla
na ozemlje mesta, se pravokotno na tok reke nada¬
ljuje in se nato v pravem kotu preusmeri proti za¬
padu ter se tako izogne strmo proti Kapitlju dviga¬

ŠKOFJA LOKA

jočemu se terenu. Kapiteljski hrib je tvoril osnovo pri
urbanistični zamisli naselbine. Radialno in koncen¬
trično se okoli njega razporejajo mestne ulice in trgi.
Kapiteljski hrib s cerkvijo je osnovno oporišče mestne
slike, osrednji motiv, na katerega je osredotočena gru¬
pacija hišnih blokov.

Tako po talnem načrtu kot po zunanji obliki sta si
Bern in Novo mesto kljub sličnosti položaja prav zbog
površinske razlike tal popolnoma nasprotna. Bern je
izrazito longitudinalno razvito mesto, brez centralnega
motiva, na katerega bi bila osredotočena gradnja blo¬
kov. Tej longitudinalni usmeritvi se pokoravajo tudi
hiše v mestu in celo stolnica kot najvažnejša stavba
srednjeveškega mesta leži vzporedno s cesto, ki teče
mimo nje.

Novo mesto nasprotno je izrazito centralno dispo-
nirano. Kapiteljski vrh je središče vse zasnove, cer¬
kev pa je na zunaj tista dominantno ležeča arhitek¬
tura, v kateri je šele mestna slika zaključena.

Vpliv fevdalno in municipalno organizirane člove¬
ške družbe na razvoj mestnih naselbin naj nam pred-
očita primera Bologne in Ljubljane.

Aeroplanski posnetek Bologne nam kaže izrazito
radialno grajeno mesto, katerega središče sta za zu¬
nanji pogled dva stolpa, v resnici obširen trg oziroma
skupina trgov Piazza V. Emanuelle, Piazza Nettuno,
Piazza Ravegnana, ki so med seboj povezani z dvema
največjima arterijama, Via Rizzoli in Via dellTndi-
pendenza. Ob teh trgih stoje najvažnejše mestne stav¬
be: Palazzo del Comune, Palazzo Pubblico, Palazzo del
Podesta, katedrala sv. Petronija, mestnega zaščitnika,
ter končno Palazzo della Mercanzia. Tako so tu v
osrčju mesta osredotočene stavbe, v katerih je sedež
mestne in politične gosposke, meste republike, in tr¬
govsko središče, vse zbrano okoli cerkvenega zaščit¬
nika. Municipalni karakter juga je tako dobil v urba¬
nistični zasnovi mesta svoj viden izraz.

Pri Ljubljani pa nas prevladujoča vloga gradu, ki
kakor krona leži nad mestom, pouči, da je ta najvaž-

197

nejše poslopje v mestu. V podnožje grajskega hriba
stisnjena mestna naselbina ima v gradu svojo lepotno
oporo, ustrezno njej stanuje v gradu fevdni gospod
kot absoluten gospodar mesta. Politična odvisnost me¬
sta od fevdnega gospoda je dobila zunanji izraz v pre¬
vladujoči vlogi gradu v mestni sliki.

Geološki položaj teh dveh mest, Bologne v odprti
ravnini, Ljubljane na podnožju grajskega hriba, je
svobodno izbran, vendar v smislu socialnega reda. Mu-
nicipalna ureditev na jugu je rabila mnogo planega
prostora za namestitev trgov in zgradb, fevdalni si¬
stem severa si je izbral položaj ob griču, na katerem
je zgradil grad, od koder je mogel varno in absolutno
vladati mestu.

Kako bistveno različni karakter mest ustvarja raz¬
ličnost materiala in vremenskih razmer, prav dobro
kažeta primera Beauvaisja in centra Lucce. Visoke, z
ozko stranjo na trg obrnjene, s strmimi strehami krite
hiše Beauvaisja predstavljajo karakter severnjaškega
srednjeveškega mesta, pri katerem žive strehe popol¬
noma samosvoje izredno mikavno življenje.

Center Lucce kaže tip italijanskega mesta z nizkimi,
ploščatimi, za izraz mestnega prostora indiferentnimi
strehami. Tu prevladuje kamen ali omet nad nezakrito
leseno konstrukcijo severnjaških hiš.

Pri teh dveh primerih pa je tudi vloga katedrale v
mestni sliki dobro ponazorjena. Na severu je kate¬
drala prav toliko kot zunanja priča religioznosti sred¬
njeveškega meščana tudi najvidnejši znak srednjeve¬
škega mesta in njegovo najvažnejše estetsko dopol¬
nilo. Njen umetniški mik ni izčrpan že v umetniški
pomembnosti spomenika, v njegovi velikosti, bogastvu
detajlov in celote, temveč leži prav tako v individual¬
nem položaju v gneči trgov in ulic, iz katerih se od¬
pirajo na katedralo vedno novi pogledi.

Nasprotje med ogromnostjo katedrale in neznatno,
majhno arhitekturo mestnih hiš, ki se stiskajo okoli
nje s strmimi strehami, je za izraz mesta bistvena
poteza.

Na jugu ni te ogromne višinske razlike med kate¬
dralo in hišnimi bloki. Bazilikalni tip je še skozi ves
srednji vek živ in tvori osnovno obliko cerkvene arhi¬

tekture. Bazilika je po svoji zunanjosti le hiša med
hišami. Le izredni poudarek na dolžini in široka, po
tleh zleknjena masa jo ločita od profanih stavb. Tudi
gotske stavbe Italije, ki se zlasti po obrisu zunanje
lupine prostora tesno naslanjajo na bazilike, nikakor
nimajo onega silnega višinskega vzpona kot njihove
sestre na severu. Katedrala sv. Petronija v Bologni, ki
je na naši sliki prav dobro vidna, je dober primer te
vrste arhitekture. Poudarek dajo cerkveni arhitekturi
predvsem zvoniki, s katerimi pa uspešno tekmujejo
stolpi mestnih hiš n. pr. v Firenzi, Sieni in drugje,
kjer stolpi mestnih hiš prekašajo v višini zvonike cer¬
kva in je v Firenzi šele renesančna Brunelleschijeva
kupola obvladala izraz naselbine.

To naj bi bila osnovna opazovanja o razvoju in ti¬
pih mestnih naselbin in vplivov, ki so jih vsak po
svoje oblikovali. Prenesimo sedaj ta opazovanja na
kranjska mesta.

Nastanek naših mest sega v 12. stol., ko dobe sta¬
rejše naselbine pravni značaj. Za razvoj mest so bili
merodajni trije činitelji, to je tržišče, ki se je razvilo
okoli starejše župne cerkve ali gradu, dalje prometne
zveze, ki jih je posredoval ugoden geografski položaj,
in končno strateške zahteve.

Zanimivo je, da pri kranjskih mestih ni nepretrgane
kontinuitete z antičnimi mesti. Kasnejše srednjeveške
naselbine so se razvile sicer v bližini razrušenih antič¬
nih mest, a so se umaknile vedno v zavetje grajskega
hriba ali v varni objem reke. Primer Ljubljane je v
tem oziru zelo poučen.

Ker so srednjeveška mesta in trgi v prvi vrsti pro¬
metna tržišča, so privilegiji rednih tedenskih in letnih
sejmov najvažnejši mestni privilegij, ki si jih mesto
pusti vedno znova potrjevati od svojega fevdnega go¬
spoda. Za razvoj trgovine in obrti je poleg privilegijev

198

važna tudi prometna politika, izražena v omejitvi tr¬
govskih poti (»StraBenzwang«).

Od 16 kranjskih mest jih sega po svojem nastanku
v srednji vek 13, ostala tri mesta, to je Radeče, Tržič
in Jesenice so bila povišana v mesta šele v najnovej¬
šem času, a vendar so vsa tri imela že v srednjem veku
trške pravice.

Od 18 kranjskih trgov ima svoj izvor v srednjem
veku 14, ostali štirje so dobili trške pravice v 2. polo¬
vici 19. in v začetku 20. stoletja.

Tudi trgi imajo pravico do rednih tedenskih in ne¬
kaj večjih letnih sejmov prav tako kot mesta. Kar
mesto loči od trških naselbin, je obzidje, ki ga trgi
vsaj redno niso imeli. Izmed kranjskih mest so v sred¬
njem veku vsa obzidana. Vendar pa vidimo, da imata
tudi trga Mokronog in Vinica obzidje, ki sta ga dobila
zaradi pogostih turških napadov.

Strateški moment, ki je poleg tržnega soodločal pri
nastanku mestne naselbine, je bil zlasti v nemirnih
časih turških vpadov tako močan, da so se prav iz
tega razloga izvršile selitve mest. Tako vidimo, da se je
Višnja gora iz nižine ob cesti, kjer je še sedaj naselje
Stari trg, preselila na bližnji grič v varstvo starega
gradu. Slični primeri nastopijo pri Škofji Loki, Metliki
in Ložu.

Na fevdalizmu temelječi socialni red severa, kate¬
remu ves čas pripada tudi Kranjska, ima tudi v živ¬
ljenju mest svoj odmev. Mestni gospod je v kranj¬
skih mestih deželni knez, zemljiški in cerkveni go¬
spod. V Novem mestu so to Habsburžani, v Ljubljani,
Kostanjevici Spanheimi, v Kamniku Andechsi, v
Škofji Loki freisinški škof, v Radovljici in Kočevju
Ortenburžani.

Zunanji znak fevdalnega gospoda je grad, ki ga
skoraj nobeno slovensko mesto ne pogreša. Najvid¬
nejša izjema je Novo mesto, ki je nastalo kot usta¬
nova Habsburžana Rudolfa IV. 1. 1365., in njegov po¬
stanek ni vezan na starejšo naselbino ob gradu. Zato
zavzema v Novem mestu položaj gradu cerkev.

Najvažnejšo podlago za študij kranjskih mest nu¬
dijo talni načrti. Za podlago sem vzel franciscejske
katastrske mape, izvršene med 1. 1829. do 1835., večina
v merilu 1 : 28.800. Fotografski posnetki teh map so
priložene slike talnih načrtov v tekstu. Ker so bile
mape izvršene še pred uvedbo železnic in pred ogrom¬
nim industrijskim razmahom najnovejšega časa, ki so
v organizmu naših mest povzročili največjo spre¬
membo, nam ti načrti kažejo prvotno, skoraj nepo¬
kvarjeno podobo talnih načrtov.

Za študij naše urbanistike so načelne važnosti stare
slike mest, zlasti starejših topografov Meriana iz leta
1649, in predvsem Valvasorja iz leta 1688., čeprav
pri zadnjem slike mest žal večkrat ne ustrezajo res¬
ničnosti.

Od dosedanje domače literature o tem vprašanju je
najvažnejša razprava dr. J. Rusa o »Tipu naših mest
na pomolu«. Za posamezna mesta je podal oznako
prof. dr. Fr. Stele za Kamnik, Kranj ter Ljubljano
in arh. Fr. Tomažič za Ljubljano.

štajerska mesta, katerih historično fiziognomijo
je zajel Vischer, je obdelal Hermann Wengert v knji¬
gi »Die Stadtanlagen in Steiermark«, koroška, ki so
našla svojega historičnega topografa v Valvasorju, pa
dr. ing. Karl Ulbrich v knjigi »Stadte und Markte in
Karaten«. Oba, zlasti Ulbrich, se omejujeta le na tipo¬
logijo mestnih trgov in se na geološki položaj mest ne
ozirata.

Primorska mesta tvorijo v vrsti slovenskih mest
posebno skupino. Njihov značaj je zelo odvisen od
geografskega položaja teritorija, na katerem so se
razvila. Primorska Istrija in Furlanija ležita na stika-
lišču obeh osnovnih kulturnih tvornih sil. Sever in jug
si stojita tu nasproti vsak s svojim različnim družbe¬
nim sistemom. Opazovali smo že na primerih Bologne
in Ljubljane, kolik vpliv imata ti dve sili na obliko
mestnih selišč. Primorska mesta so bila izpostavljena
obema vplivoma. Politične razmere, v katerih senci so
se mesta razvijala, so določale tudi mejo obeh vplivov.

Mesta, ki so ležala v območju benečanskega kultur¬
nega vpliva, kažejo na municipalni družbeni sistem
oprto urbanistično zasnovo mestnega organizma, ki ga
označuje forum, trg, po vzoru Markovega v Benetkah,
ki ga obdajajo mestne hiše, stolpi in odprte loggie.
Taka so mesta zapadnega obrežja Istrije.

199

KOSTANJEVICA, POGLED IZ ZRAKA

Mesta v Furlaniji, kamor je pod vplivom oglejskega
patriarhata segla fevdalna kultura evropskega severa
in se tu srečala s kulturo Italije in Benetk kot vpliv¬
nega središča, kažejo dvojni izraz. Fevdalni značaj
severa je našel svoje uresničenje v gradu nad mestom,
južnjaški značaj pa daje mestu trg, ki se je naslonil
na grajski hrib in ki ga oklepajo značilne stavbe juga.
Izrazit primer mest tega pasu je Videm.

Tretji, primorska mesta obsegajoči pas karakteri-
zira severni, fevdalni kulturni krog. Mesta tega pasu
imajo izrazito severnjaško podobo in se vpliv južne
kulture omeji le na posameznosti, ki so za splošni
milje brez moči. Gorica s svojim gradom pripada že
srednjeevropskemu tipu, pa tudi Trst z gradom na
hribu sv. Justa je produkt iste kulturne volje.

V naslednjem bom poskusil podati tipologijo kranj¬
skih mest z ozirom na njihov geološki položaj in obli¬
ko tržnega prostora.

Geografski položaj je po prejšnjih ugotovitvah naj¬
trajnejši in najmočnejši urbanist, ki mestni naselbini
predpiše talni načrt, obliko naselja in možnost sliko¬
vite grupacije hiš. Preko osnovnih zahtev geograf¬
skega položaja ne more niti ustvarjalna volja človeka,
graditelja naselbin, kajti površinska oblikovitost tal
mu je začrtala osnovne oblike bodočega selišča. In le,
če se človek podredi naravnim pogojem in v njihove¬
mu okviru gradi sebi bivališče, mu uspe, da zgradi
smotrn in mikaven mestni organizem. Nepravilnost
mestnega obrisa, ki ga v srednjem veku ponazorujejo
obzidje, mreža ozkih, zavitih ulic in trgov, je posle¬
dica oblike tal, na katerih mesto stoji. Le v enem pri¬
meru je geografski položaj indiferenten, pusti gradi¬
telju naselbine svobodne roke, to je v ravnini. Tu na¬
stopata pravilni pravokotni obris in mreža v pravem
kotu se križajočih ulic. Tega primera ne najdemo pri
nobenem kranjskih mest, kajti pri vseh je geograf¬
ski položaj tako izrazit, da ni dovoljeval pravilnega
talnega načrta.

Za študij geografskega položaja je aeroslika nepri¬
merno bolj ustrezajoča kot talni načrt. Aeroslika, če

je posneta iz dovolj ne višine, nam nazorno prikaže vso
logiko zemljepisnega položaja.

Primera Berna in Novega mesta, katerih aeroplanska
posnetka prikazujeta tudi okolici obeh mest, sta nam
odkrila tudi prvenstveno vlogo površinske oblikovitosti
tal pri urbanistični zasnovi naselbin, žal za kranjska
mesta nisem mogel razen za Ljubljano, Novo mesto
in Kostanjevico dobiti aeroslik, zato naj služijo kot
ponazoritev le talni načrti.

Večina kranjskih mest, to je 9 od 16, pripada tipu
mest na pomolu.  Dr. Rus jih deli v 3 grupe.

1. v okljuki rek,  kamor spadajo Črnomelj, Kočevje
in Novo mesto;

2. v medvodjih rek,  to so mesta Kranj, Škofja Loka,
Tržič, Radovljica na Gorenjskem in Metlika v Beli
Krajini;

3. mesta na otoku  zastopa Kostanjevica.

I. — Črnomelj  leži v okljuki reke Lahine, ki ga ob¬
liva od treh strani. Ob vhodu na mestni pomol je stra¬
žil grad črnomaljskih gospodov, ki se omenja že v letu
1165. Glavna ulica se v mestu razširi in tvori trg,
vzporedno z njim tečeta še 2 stranski ulici.

Kočevje  ima sličen položaj v okljuki Rinže. Mesto
ozir. naselje, ki ima od 1.1577. trške pravice, je stalo
sprva v okolici sedanjega pokopališča in se je šele
1. 1471., ko je trg dobil mestne pravice, preselilo v
varni objem Rinže. Tudi tu varuje grad po naravi ne¬
zavarovani dostop na pomol. Poleg glavnega trga ima
še 4 vzporedne ulice.

Novo mesto  je največji in najbolj tipični primer te
vrste mest. V širokem zavoju Krke, ki teče 15 m pod
mestnim obzidjem, je bilo obilo prostora za naselbino.
Poleg glavne prometne žile, ki se je takoj ob vstopu
na teritorij mesta razširila v prostoren trg, ki je bil
najobširnejši na Kranjskem, je bilo v obzidju še 15
ulic in trgov. Ob koncu 17. stoletja je stalo v obzidju
6 cerkva in blizu 360 hiš. Značilno za mesto pa je, da
nima gradu. Njegov položaj zavzema kapiteljska cer¬
kev, ki z velikim sistemom utrdb brani kopno stran
pomola.

200

II. — Kranj,  največje gorenjsko mesto, najlepše pred¬
stavlja drugo varijanto mest na pomolu. Na ploščati
polici v sotočju Save in Kokre, ki tečeta 20 do 40 m
globoko, se je razvila naselbina. Poleg glavne pro¬
metne ulice, ki se razširi v trg, sta še dve stranski.
Značilno je za Kranj, da stoji župna cerkev na Glav¬
nem trgu, dočim je pri vseh ostalih mestih odmak¬
njena od prometa na miren prostor. Vrisano ozidje
prav lepo kaže, kako je urbanist izkoriščal dani teren.

Škofja Loka  ima svoj začetek v sosednji Stari Loki,
kjer sc že 1. 1074. imenuje fara. Poleg te se pod gra¬
dom freisinških škofov in v varnem objemu združenih
rek Sore in Sorice v 13. stoletju razvije trg, ki se od
1. 1374. imenuje civitas in oppidum. V cerkveni odvis¬
nosti od Stare Loke pa ostane do 1. 1532. Pod gradom,
ki je vključen v mestno obzidje, se razvije najprej
sedanji Mestni trg in nato še Spodnji trg. Cerkveni trg
z župno cerkvijo loči od Mestnega trga venec hiš, na¬
slonjen na arhitektonsko pomembno Homanovo hišo
iz začetka 16. stoletja.

Radovljica  leži v medvodju Save in Suhe. Sava teče
75 m pod zapadno stranico mesta, na vzhodu pa deli
Predtrg od mesta dolina Suhe. Cerkev, ki je starejša
od gradu, ima sličen položaj na koncu pomola kot v
Novem mestu. Poleg Glavne ulice je le ena stranska.

Tržič  je dobil mestne pravice šele 1. 1926. Trške
pravice pa je dobila naselbina 1. 1492. Prvotna nasel¬
bina Ljubeljski trg ali Stari Tržič je ležala 6 km se¬
verno od sedanje. Ko je med 1. 1261. do 1320. Lju¬
beljski trg zasul plaz, so v medvodju Tržiške Bistrice
in potoka Mošenika pod gradom Neuhaus ustanovili
sedanji Tržič, ki obvladuje važno Ljubeljsko cesto, ki
vodi skozi mesto.

Metlika  je pozidana na pomolu med potokoma
Obrhom in Suhorjem. Prvotno naselje je bilo pri Treh
farah, a se je umaknilo na varnejši kraj. Grad varuje
vhod na pomol, na drugi strani se uveljavlja Komenda
ali Križati j a. Poleg Glavnega trga ima le eno stransko
ulico.

VIŠNJA GORA, POGLED S STAREGA GRADU

III. — Kostanjevica  je edini kranjski primer mesta
na otoku, ki je umetno nastal tako, da so prekopali su¬
ho stran pomola v zavoju Krke. Otok vežeta s kopnim
dva lesena mostova, preko katerih gre državna cesta,
ki je glavna prometna žila v mestu. Poleg te je samo
še ena stranska ulica. Par kratkih prečnih ulic veže
obe glavni. Grad je danes župnišče.

Krško  predstavlja tipično obrežno mesto,  stisnjeno
v ozko dolino med Savo in strmo reber Johi. Mesto
se razteza ob cesti v dolžino 1'5 km.

Višnja gora  je edini predstavnik mesta na hribu.
Prvotno naselje, ki se še danes imenuje Stari trg, so
1. 1478. premaknili na bližnji hrib v varstvo Starega
gradu. 389 m visoki grič je nudil prostor le eni pro¬
metni cesti, ki se je razširila v prostornejši trg. Na
začetku trga stoji cerkev, ki je bila zvezana z obzid¬
jem in katere prezbiterij je služil kot obrambni stolp.

Ljubljana  kot deželno glavno mesto je izrazit pri¬
mer mesta, ki se je razvilo pod grajskim hribom.  Kon¬
tinuiteta z rimsko Emono je bila popolnoma pretr¬
gana. Emona je nastala v osi prehoda na južnem
koncu terase med šišenskim in grajskim hribom kot
čisto geometrična tvorba s pravokotno se križajočimi
cestami, zaprta v strogi pravokotnik obzidja. Naši pred¬
niki so popolnoma ločeno od Emone postavili prve hiše
pod gradom v zavetju Ljubljanice, kjer je kot prvo
jedro sedanje Ljubljane zrasel Stari trg, ki se je pri¬
lagodil pogojem tal med Gradom in reko. Prvi porast
mesta predstavlja onkraj Ljubljanice Novi trg, pri
katerem sta pod zemljo zasuta rimska Emona s svo¬
jim vzhodnim obzidjem in ozidju vzporedno obrežje
Ljubljanice vplivala na pravilno delitev talne ploskve.
Kot tretji se je obema tema pridružil še Mestni trg
in tako ustvaril podaljšek Staremu in v elegantni vi¬
jugi oklenil grajsko pobočje. Nič one geometrične de¬
litve, kot je bila v Emoni, ni tu. Tektonika tal se izraža
v mehkih linijah ulic in oklepu ozidja, ki daje okvir
vsakemu teh treh mestnih delov. Grad vrh naselbine

201

LJUBLJANA

je z obzidjem povezan z njo v nerazdružno urbani¬
stično celoto, ki še danes obvladuje zunanje lice Ljub¬
ljane.

Kamnik  ima izreden položaj ob Kamniški Bistrici,
ki se komaj da primerjati s kakim kranjskim mestom.
Mesto se je razvilo ob Bistrici na kraju, kjer se sti¬
kata dve prometni žili, ena, ki vodi vzporedno z Bistrico
v smeri jug-sever, in druga pravokotno na to iz Tu¬
hinjske doline. Pri tem se je selišče naslonilo na na¬
ravno pregrado Mali grad - žalski Turen. Južno od te
pregrade leži šutna, najstarejši del Kamnika, kjer je
od nekdaj stala farna cerkev. Severno od te pregrade
se je najprej razvil Stari trg pod Malim gradom in na
levi strani Bistrice, temu nasproti Novi trg, ki se
omenja že v najstarejših virih. Pravo mesto se je raz¬
vilo ločeno od vseh treh delov s središčem, ležečim
severozapadno od Starega trga, ki ga je vključilo
v svoj organizem; za svojo obrambo je izrabilo na
vzhodu Bistrico, na jugu pa gričasto pregrado z Ma¬
lim gradom, dočim se je na zapadu in na severu za¬
varovalo le z zidom in jarkom, o čemer priča ime sever¬
nega predmestja Graben. Cesta, ki pride z juga, tvori v
mestu glavno prometno žilo. Ob nji stoji na šutni
farna cerkev. Ko se prevrže čez klanec med Malim
gradom in Žalami, tvori nekoliko razširjen Glavni trg,
na katerem stoji magistrat. Z vzhoda se zliva na trg
cesta iz Tuhinjske doline, ki dobi na teritoriju mesta
ime Velika ulica. Tudi obzidje je prilagodeno narav¬
nim pogojem terena in vključuje vase gradova Mali
grad in žalski Turen.

Lož,  ki se je razvil pod vovbrškim gradom, je nova
naselbina. Prvotno naselbino predstavlja Stari trg,
ki mu je Lož zaradi varnejše lege pod grajskim hri¬
bom prevzel trške pravice. Cerkev, postavljena na
rob naselbine ob obzidje, je služila tudi obrambnim
namenom.

Radeče,  trg, ki je šele 1. 1935. dobil pravice mesta,
se je razvil v ozki dolini Save pod gradom svibenskih
gospodov, predstavlja tako kot Krško izrazito ob¬
cestno naselbino.

Jesenice  so se razvile v ozki dolini Save, vtisnjene
v pobočje Karavank. Naselbina obstaja iz dveh prvot¬
nih selišč Save in Jesenic, ki ju je ogromen razmah

industrije v naj novejšem času združil v celoto, ki je
bila povzdignjena v mesto 1. 1929. Od obeh delov
imajo le Jesenice, ki so prislonjene v breg k župni
cerkvi, enoten značaj.

Iz geografskega položaja kranjskih mest je raz¬
vidno, kolikšno vlogo so imeli pri nastanku tržni, pro¬
metni in strateški vzroki. Strateški vzrok je bil v
srednjem veku tako važen, da so večkrat opustili
prvotno naselbino in jo prestavili v varnejši položaj.
Geografsko najugodnejši položaj je nudil zavoj ali
sotočje dveh rek, kar 10 naših mest pripada temu tipu.
Ostala so se razvila pod grajskim hribom in izko¬
ristila pri tem večkrat tudi rečno dolino. Ljubljana
in Kamnik sta odlična primera.

Tržnoprometna pomembnost mest pa je zahtevala
v mestu primeren prostor za kupčevanje in sejme.
Tako so nastali trgi, ki so bili najvažnejši in obenem
največji nezazidani prostori v mestu. Vse ostale ulice
so tesne in krive. Oblika tržnih prostorov nam nudi
še eno oporišče za tipološko razdelitev mest.

Najenostavnejša oblika mestnega trga je nekoliko
razširjena glavna ulica, na kateri se je vršil ves pro¬
met. če le možno je segala od enih vrat do drugih,
večkrat se je proti enim vratom zoževala in dobila
tako lijakasto obliko. Po tem, koliko je bila ulica
razširjena, ločimo cestni trg, cestni trg pravokotne
oblike in pravokotni trg.

Če pregledamo talne načrte naših mest s tega vidika,
vidimo, da pripadajo vsi prvima dvema tipoma. Pra¬
vega pravokotnega trga ni.

Cestni trg  dobro predstavlja glavna ulica Tržiča,
dalje Krškega, Kostanjevice, Črnomlja, Spodnji trg v
Loki in »trg« v Višnji gori. Tudi oba kamniška trga,
Šutenski in Glavni trg, sta izrazita cestna trga. Vsi
ostali pripadajo

cestnim trgom pravokotne oblike.  Pri teh se ulica
na obe strani močno razširi. Taki so trgi v Kranju,
Loki in Kočevju, Mestni trg v Ljubljani in Glavni trg
v Novem mestu. Posebno ta je po svoji velikosti naj¬
odličnejši med vsemi kranjskimi trgi. Proti mestnim
vratom se lijakasto zožuje. Vse trge označuje njihova
nerazbita, od vseh strani strnjena zazidava. Povsod
je prečni promet izključen, vanj se izlivajo le ozke in
krive stranske ulice, ki ne ubijajo arhitektonske za-

KAMNIK

202

kij učenosti trga. Kako se tudi trg pokori pogojem tal,
kaže ljubljanski Mestni trg, ki kakor polmesec oklepa
grajski hrib.

Trg pravokotne oblike  predstavlja le Novi trg v
Ljubljani na levem bregu Ljubljanice. Trg pa je so¬
razmerno majhen in je brez prometnega pomena.

Taka je torej podoba naših mest v srednjem veku,
dokler so bila stisnjena v trden oklep obzidja. S kon¬
cem 18. stoletja se začne nagel razvoj v okolico. Zlasti
sta rast mest pospešila železniški promet in vedno
bolj naraščajoča industrija najnovejše dobe. Ta dva
vzroka sta ustvarila popolnoma nove pogoje za razvoj
in gradnjo mest.

V splošnem spadajo naša mesta srednjega veka v
okvir srednjeevropskih mest. Slične politične, socialne
in kulturne razmere so oblikovale njih zunanjo podo¬
bo. Naš človek jim je dal posebni znak, izredno mikav¬
nost in lepoto, narava pa jim je posredovala miljejsko
učinkovitost tako, da spadajo naša mesta med izredno
mikavna selišča, pri katerih se priroda in delo člo¬
veških rok srečno spopolnjujeta. Zato so v polni meri
deležna ljubezni našega človeka, ki jim je vzdel la¬
skave naslove kot bela Ljubljana, pisana Škofja Loka,
črni, toda ponosni Kranj in podobno.

LITERATURA

J. Gantner, Grundformen der europaischen Stadt. Wien
1928.

H. Wengert, Die Stadtanlagen in Steiermark. Graz 1932.
Dr. Ing. Karl Ulbrich, Stadte und Markte in Karnten. Wien
1939.

CERKNICA

Dr. A. Melik, Slovenija I./2. SM 1936., str. 598—621.

Dr. J. Rus, O tipu našega mesta na pomolu. LZ 1930.;
685—691; 739—747.

Dr. M. Kos, Zgodovina Slovencev. Ljubljana 1933., str.
198—204.

Dr. Fr. Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo.
Ljubljana 1929.

Dr. A. Melik, Razvoj Ljubljane. GV 5/6. 1929.-1930., stran
93—127.

Dr. Fr. Z\vitter, Razvoj ljublj. teritorija, prav tam; str.
138—154.

Dr. Fr. Stele, Kamnik, umetn. topografski opis. Ljubljana
1929., str. 93, 94.

Dr. Fr. Stele, Kulturno lice kamniškega okraja. Na brego¬
vih Bistrice. Groblje 1938., str. 139—143.

Dr. Fr. Stele, Obličje Kranja. V Žontarjevi knjigi »Zgod.

mesta Kranja«. Ljubljana 1939., str. 373—383.

Dr. Fr. Stele, Ljubljana 1940.

Dr. Fr. Stele, Umetnost v Primorju. Ljubljana 1940.

Arh. Fr. Tomažič, Talni načrt mesta Ljubljane. »Kronika«
IV, str. 88.

L. Riedberg, Deutsche Burgengeographie. Leipzig 1939.

Poglavje »Stadtburgen«, str. 30—34.

Krajevni leksikon dravske banovine. Ljubljana 1937.

203

PREGLED KRANJSKIH MEST

204

PREGLED KRANJSKIH TRGOV

trga.

205

LJUBLJANSKI FRANKOVIČI V 16. IN 17. STOLETJU

VLADISLAV FABJANČIČ
(Konec.)

P oned., 9. avg., fol. 45. Andrej Frankovič javlja, da je
za danes bilo določeno, da položi Andrej Jager  na
sodišču denar za Tolhopfovo hišo , B “ ta pa je izostal.
Sklene se, da mora Jager za njemu prodano hišo  čez
osem dni položiti vso kupnino, sicer se hiša izroči
upnikom, Jager pa sramotno izžene  iz nje.

20. avg., fol. 54 (Odvetnik) Refinger zahteva v
Forstnerjevem imenu zasego (Špan vnd Erdt) hiše
Andreja Frankoviča,  stoječo med hišama Vincenca
Waza in Freyevih dedičev, želi varstveno pismo
(Scherm brieff).

26. nov., fol. 73. Marks Stettner in Andrej Fran¬
kovič položita račun o Hrenovem jerobstvu in prosita
razrešitve od tega skrbništva, ker je dedič dosegel
polnoletnost.

13. dec. je Andrej Frankovič na mestni seji kot v
seznamu zadnji med 16 navzočimi zunanjimi svetniki.

L. 159b.  Poned., 14. febr., fol. 41. Jožef Čavl, zasto¬
pajoč Andreja Frankoviča, želi, da se mu izroči 512
gld 30 kr od kupnine za Tolhopfovo hišo, položene
pri sodišču v smislu »edikta«. Proti temu ugovarja
Ambrož Scheitt, sklicujoč se na svoje prvenstvo.

MIKŠICEVKIN ODVETNIK ZMERJA MAGISTRAT IN SE
»ZA VEČNE ČASE IZŽENE Z ROTOVŽA
Petek, 19. febr., fol. 50. »Mestni svet je verodostojno
doznal, da je Fabijan Pangriesser, ko je prošli torek
na vicedomskem zaslišanju zastopal gospo Mikšičevo
proti magistratu in Andreju Frankoviču zastran od¬
pravnine po očetu in materi, zmerjal in žalil magistrat
in tega tudi do danes ni popravil, marveč zagrešil še
nove psovke in žaljivke. Zato mu magistrat za večne
čase  ustavi prokuriranje in vlaganje pisanj na ro¬
tovžu.«

Petek, 19. febr., fol. 51—52. Sodišče je ustreglo za¬
htevi Andreja Frankoviča, ki ga zastopata g. Jožef
Čavl in Avguštin Kheberl, da se mu pred drugimi za-

50  Gre po vsej priliki za današnjo št. 11 na Mestnem
trgu,  kjer je sedaj gostilna »pod skalco«. Hiša je bila »pa-
tidenčna«. V davčnih urbarjih se začenši z L 1600. nava¬
jajo kot njeni lastniki:  do L 1658. gospoda M: Caharije
Tolhopfa dediči  (L 1585. s. z. fol. 130 se kot lastnik ime¬
nuje Jurij Creuzer, L 1593. fol. 45 kot neuspel kupec An¬
drej Jager, od 1. 1600. do 1606. ima v hiši trgovino po¬
znejši mestni sodnik Ahac Ambschl, od 1613. do 1621.
plačuje hišni davek vicedomski tajnik Elija Thomas);
1659.—1668. Adam Žagar  (Schagar in Schager); 1669.—
1730. gospod M: Adam Žagar  (Sager in Schager), 1. 1702.
je v hiši gospod Anton Janežič  (Janeschitsch), župan  v
L 1712./13.—1715./16. Od L 1731. do 1755. je lastnica gospa
Marija Barbara Graffenhueber, vdova po lekarnarju;
1756. do pribl. 1781. lekarnar Janez Jurij Knur,  nato
vdova  Marija Ana Knur, za to pa do 2. I. 1818. lekarnar
Franc Salez. Raab,  dalje do 3. XI. 1820. vdova Julijana
Raab, do 18. sept. 1847. pa lekarnar Franc in Friderika
pl. Gramatzki  (Gromadsky), nato slednja sama. — Hiša
je imela prvotno številko 181, po L 1805. pa št. 11 vse do
danes. V seznamu lastnikov se 1. 1877. in 1901. navaja
Antonija Stare, L 1933. in 1938. pa Josip Ciglič.  (O hišah
na Mestnem trgu glej tudi dr. Rudolf Andrejka, Trgovine
na Mestnem trgu v »Trg. Tovarišu* L 1934., št. 6—7.)

htevniki izplača iz kupnine za Tolhopfovo hišo 512 gld
36 kr, ker je rajnki Frankovič bil posodil ta denar za
plačilo Tolhopfove hiše.

Poned., 28. marca, fol. 74. »Po danes sočasno vro¬
čenem vicedomskem ukazu glede Janža Mikšiča (Mich-
schitsch) in Andreja Frankoviča se Frankoviču pod
kaznijo 100 zlatih dukatov zapoveduje, da ne sme prej
odpotovati od tod,  dokler ni Mikšiča popolnoma za¬
dovoljil.«

Torek, 29. marca, fol.  75. Na seji pri gospodu žu¬
panu (sc. Vinturinu Travisanu), kamor sta prišla
tudi Mikšič in Frankovič, je mestni svet potrdil svoj
neKdanji sklep, da mora Mikšič predvsem ustreči svo¬
jim obveznostim iz ženitnega pisma, to je zadostno
zavarovati ženino doto, kakor so morali tudi za ostale
sestre storiti njihovi soprogi. Andreju Frankoviču, ki
je itak sam v to privolil, pa se nalaga z vso resnostjo,
da takoj nato, in sicer še danes, preden zaide sonce,
izroči svoji gospe sestri pripadajočo ji ženitno doto po
očetu in materi.

»Mikšič ni počakal, da se ta sklep prečita, marveč
je odšel. Gospod Frankovič pa želi, da se mu izda o
sklepu sodno izpričevalo.«

MIHA FRANKOVIČ UMRL L. 1590. VDOVA JUDITA SE
POROČILA S TRGOVCEM RORMANOM

11. okt., fol. 115. Ediktni dan za Miho Frankovičem.
— Primož Rorman  kot zastopnik svoje soproge, vdove
po rajn. Mihaelu Frankoviču, 57  zahteva v smislu že¬
nitnega pisma za njeno vdovsko vzdrževalnino iz
FrankoviČeve zapuščine za prvo leto 200, za ostala
tri leta pa po 100 renskih goldinarjev.

Gospod Jožef Čavl kot jerob prizna terjatev, ne gre
pa ji vdovnina potem, ko se je zopet poročila.

Sodba:  Ostane pri končni ediktni sodbi z dne 14. ja¬
nuarja 1591. leta. Do  (?) tega dne naj se vdovnina
izplača Rormanu. Tudi ostale določbe naj se izvrše.
Vrt s hišo, ki jo je uživala, se ji izven (razen, ausser-
halb) prodajalne prizna do današnjega dne brezplačno
(ohne ainihe Verzinsung) s tem, da obdrži otroka
pri sebi.

čavl  kot jerob hoče oddati, kar mu je bilo po in¬
ventarizaciji izročeno, in položiti račun o tem. Od tod
naj se izplačajo upniki v celoti ali pro rato.

Upniki  ne marajo prevzeti hiše za 2100 gld, marveč
naj se proda na dražbi. Pritožujejo se proti načinu,
kako je Čavl upravljal zapuščino.

Jerob:  Lucio Calcineli mu je rekel, da je dostavil
Matiji Posarelu denar v Line. Posarel pa ni prejel
niti beliča. Glede tistega, kar dolguje Cortoni, je tu
nekoč izposloval zoper njega prepoved, pa ga le ni
mogel izterjati, pripravil ga je le do tega, da mu je
dal zadolžnico.

Sklene se, da dajo lahko hišo oceniti na svoje stro¬
ške, če se jim zdi sodna cenitev previsoka.

57  Mihael Frankovič, o katerem imamo za njegovega
življenja zadnji zapisek 4. nov. 1588., je potemtakem umrl
1589. ali 1590. leta.

206

DRUGA AGNELATIJEVA ŽENA ZOFIJA SE PO MOŽEVI
SMRTI POROČI Z IDRIJČANOM DRUMLICEM

24. okt., fol. 145—146. Jožef Khnoblach je prišel in
izjavil v imenu svoje žene: Zofija, soproga Janža
Drumlica, trgovca z rudarskimi potrebščinami v
Idriji, se je kot vdova po Vincencu Angolatiju dala
odpraviti z lekarno, 58  on sam pa ne more priti do
svojega deleža. 59  Zato je dal Drumlicu že prej tu v
Ljubljani staviti sodno prepoved na nekaj žita, Drum-
lic pa je navzlic temu žito odpeljal. Zdaj mu je dal
staviti prepoved na drugo žito in prosti, da se ukrene
potrebno, da še tega ne bi odpeljal. — Sklep:  Knob-
lach naj se pismeno obrne na Agnelatijeve jerobe.

14. nov., fol. 168. Marksu Stettnerju in Andreju
Frankoviču se kot skrbnikoma po rajn. Lenartu Hre¬
nu naroča, da v 14 dneh odgovorita na urgenco Le¬
narta Fridla, zastopnika Erazma Nagliča.

2. dec., fol. 174. Zastran otrok Pavla Schona in nje¬
gove žene Ane naj da Andrej Frankovič pismen od¬
govor v 14 dneh pod globo 10 zlatih dukatov.

L. 1599.  Frankovič se ne našteva več med občin¬
skimi odborniki.

Petek, 26. febr., fol. 8. Hrenova jeroba Marks Stett-
ner in Andrej Frankovič polagata račun o svojem
skrbništvu.

Petek, 23. apr., fol. 44. Upravnikom zapuščine po
Jožefu Frankoviču se ukaže, da urede račune. Na¬
mesto čavla je postavljen za računskega komisarja
Janez Sonce. Ostali soskrbniki so: Franc Lebervvurst, 60
Martin Schoberl, 61  Gregor Komar (Chomar) in Ahac
Ambschl. 82

58  Agnelatiji so bili lekarnarji.

59  Jožef Knoblach je stanoval v Agnelatijevi hiši na Sta¬
rem trgu 7 (Davčna knjiga 1. 1600.). Bil je Agnelatijev zet
ali svak. — Lastniška vrsta hiše št. 7 na Starem trgu.  Leta

1600. so vpisani dediči po Vincencu Agnelatiju;  v hiši
biva Jožef Knoblach, ki plača 16 fl obrtnega davka, od
1. 1601. pa že lekarnar Pavel Ciriani,  ki plačuje po 10 fl
obrtnega davka. Kmalu preide hiša v njegovo last in ostane
do 1. 1634. Ciriani Pavel je 1. 1629. dobil še sosedno, prej
Frankovičevo hišo (danes št. 5). Vsi njegovi nasledniki
so bili lastniki obeh hiš do 1. 1751. Pavlu Cirianiju sledi
od leta 1635. do 1646. Franc Ciriani  (mestni sodnik  leta
1636./37., 1637./38., 1642./43. in 1643./44.), od 1647. do
1706. njegovi dediči,  od 1707. do 1714. zopet Franc pl.
Ciriani  (von Zirian); 1715.—1732. zvonar Gašper Franchi,
1733. do pribl. 1758. Sebastijan Bonaventura Franchi  (od
1. 1763. zvan pl. Frankenfeld); od pribl. 1759. do 1811.
obojega prava dr. Pavel pl. Frankhenfeld;  24. XII. 1811.
do 4. XII. 1815. dr. Andrej Repešič;  4. XII. 1815. do
19. VII. 1828. Anton Hess;  19. VII. 1828. do 3. IV. 1847.
Planinšek Janez in Cecilija  (od 9. XII. 1835. pa Alojzija
namesto Cecilije); po 3. IV. 1847. Marija Planinšek,  ki
je kot lastnica navedena tudi v seznamu hišnih posestni¬
kov 1. 1853. — Prvotna hišna št. je tu bila 175,  po 1. 1805.
št. 17,  po 1. 1877. do danes pa Stari trg 7.  Kot lastnica se
v seznamu imenuje 1. 1877. Marija Pohl, obvdovela Planin¬
šek,  nato pa Janez Zorman,  1. 1901. Ivan in Marija Seunig,
1. 1938. pa Mramor Marija, Erce Ela  in Ribnikar K.  Hiša
je bila »patidenčna«.

60  O Francu Lebervvurstu glej opombo 33 .

01  Martin Schoberl je bil mestni sodnik 1. 1597. in leta

1601. /02.

02  Achaz Ambschl je bil mestni sodnik 1. 1607./08. in
1608./09.

UPNIKI DAJO OCENITI HIŠO RAJN. MIHE FRANKOVIČA
NA STAREM TRGU. — ANDREJ SE PRESELIL V VIŠNJO
GORO

Poned., 29. nov., fol. 160. (Odvetnik) Sengsen-
schmidt sporoča v imenu gospoda Martina Raaba kot
pooblaščenca izvenljubljanskih upnikov (ausslendi-
scher Creditorn) do zapuščine po Mihi Frankoviču:
Raab se je predzadnjega oktobra 1594. 1. pogodil z
gospodom Jožefom čavlom (Tschaull) kot jerobom,
da smejo upniki dati sami oceniti Frankovičevo hišo,
ki se jim je zdela uradno previsoko ocenjena, po tu¬
kajšnjih poštenih zidarjih in rokodelcih. Ker pa se
to zavoljo kužne dobe  doslej ni moglo zgoditi, pred¬
laga sedaj za cenilce s svoje strani: Luko Petka, 63
Martina Schoberla, Lovrenca Maderla in Gregorja
Spreizerja. — Sklep.  Ker g. Čavl kot jerob nima nič
proti temu, se ti cenilci potrjujejo in jim magistrat
s svoje strani dodaja še gospoda Feingasta in Wanzla
skupaj z mestnim pisarjem in »naj se njemu (t. j.
Raabu) hiša preda. Obe stranki prejmeta sodno
listino«.

»Dalje prosi Sengsenschmidt v Raabovem imenu,
da se mu izda Andreja Frankoviča reverz ali odpoved
meščanski pravici  v prepisu, kakor tudi prepis tiste¬
ga, kar se mu je odgovorilo.

Fiat in naj se stvar poišče. — Se je zgodilo, ni pa
se našlo nič drugega kot neko pismo (ein sendschrei-
ben) in odklonitev prejšnjega tu vloženega priziva,
datiranega 4. sept. 1598. v Višnji gori,  v katerem
prosi (Frankovič) tudi za določitev daljšega roka do
zasliševalnega dne. Prepis tega se je izdal.

FRANKOVIČEVA HIŠA NA STAREM TRGU PREIDE
V ROKE MARTINA RABA IZ NOVEGA MESTA

Petek, 3. dec., fol. 165. Judita Rormanca, vdova po
Mihi Frankoviču, sedaj žena Primoža Rormana, za¬
hteva od gospoda Jožefa Čavla kot oskrbnika Fran-
kovičeve zapuščine 400 gld vdovnine. čavl odgovori,
da mu je hiša že bila vzeta iz rok in sodno izročena
gospodu Raabu  kot pooblaščencu zunanjih upnikov,
ž njim naj se pomeni. Sam z gospo Rormanco ne bo
več disputiral.

Petek, 10. dec., fol. 170. Za računska komisarja o
zapuščini Jožefa Frankoviča se namesto čavla in
umrlega Lebervvursta postavita Anton Feichtinger 64
in Avguštin Kheberl, ki naj skupaj z Martinom Scho-
berlom, Gregorjem Komarjem, Ahacem Amschlom in
Janezom Soncem v dveh in pol mesecu sestavita
račun. Poleg njih dobi poseben dekret še Primož
Rorman. O tem se piše tudi gospodu Andreju Fran¬
koviču, Primožu Rormanu in Juriju Refingerju kot
soskrbniku.

L. 1600.  Petek, 3. nov., fol. 12. Po svojem zastop¬
niku Lovrencu Sengsenschmidtu terja Andrej Fran¬
kovič g. Marksa Vidalba za 45 ren. gold in še isti dan
(fol. 16) Gregorja Spreizerja in njegovo ženo Zofijo
za 400 gld.

63  Luka Petek je bil po smrti Janeza Albina mestni sod¬
nik od 22. nov. 1599. do sv. Jakoba 1. 1600.

64  Anton Feichtinger je bil župan 1. 1598./99.

207

JANŽ AGNELATI V NORIMBERKU. — VIDALBOV
RUDNIK PRI RATEČAH

L. 1601.  Poned., 22. jan., fol. 15. »Zastran dedičev
po Vincencu Agnelatiju in upraviteljev njegovega
imetja, to je Janeza Krstnika Agnelatija (!) in Mar-
ksa Vidalba je prišel Janž Drombliz kot očim  dedičev
po rajn. Vincencu Agnelatiju z naslednjo prošnjo:

Ker je Jan. Krst. Agnelati odšel v Norimberk  in ni
tako kmalu ali sploh nikoli pričakovati njegove vrnit¬
ve 65  in ker je poleg Marksa Vidalba, aa  ki tudi ne sta¬
nuje tukaj, marveč pri svojem rudniku v Ratečah
(bey seinem Porkhvverch Zu Rattschach) bil postav¬
ljen za jeroba dedičem in imetju rajn. svojega brata
Vincenca Agnelatija in imel vso zapuščino v svojih
rokah, zaradi česar prosilčevi pastorki ne pridejo do
svoje dediščine, zato prosi, da se imenujejo drugi je-
robi, in sicer gospod Komar (Chamor) in Gidinel, 87
imetje omenjenega Janeza Agnelatija, kar ga je, pa
naj se dene do končnega obračuna pod zaporo.

Sklep.  Naroči se upravniku sodišča Luki Petku, da
Agnelatijevo imetje, kolikor ga je tu, zapečati vpričo
prošnjika.«

Zdi se pa, da se je Janez Krstnik Agnelati kmalu
vrnil, saj je bil že v petek, 23. febr. 1601. 1., postav
Ijen za zdravstvenega komisarja (provisor sanitatis)
na Novem trgu (tol. 44.), na dan sv. Jakoba, dne
25. jul. istega leta, pa je tudi prvi med zunanjimi
svetniki (fol. 145).

JOŽEFA FRANKOVIČA HČI BARBARA POR. PICARDO,
NATO PFANNER

Poned., 26. febr., fol. 48. Andrej Frankovič, ki je
s svojo sestro  gospo M. Barbaro Pfanerco  soporok za
zapuščino rajn. Adama Picarda,  želi biti razrešen od
tega poroštva. — Se mu ne ustreže.

Poned., 4. jun., fol. 129. Mihe Frankoviča vdova
Judita Rormanca prosi, da se g. Jožefu čavlu (ta je
vprav tedaj župan) naloži, da ji izplača 300 gld vdov-
ščine (vvittib stuell) od dveh let.

Petek, 7. sept., fol. 178. Ista zopet zahteva vdovsko
odpravnino. Naroči se g. čavlu, da poroča v treh dneh.

Poned., 26. nov., fol. 211. V isti zadevi se g. čavlu
zadnjič naroča, da mora poročati še danes.

Poned., 10. dec., fol. 216. G. čavl mora v treh dneh
položiti jerobski račun, Martin Raab ne sme pod
globo 100 zlatnikov od tod, dokler ni kot imetnik
Frankovičevega premoženja zadovoljil Rormance, zato
pa se mu zagotovi » otvoritev « Frankooičeve hiše in
vrta  pri prihodnji mestni veliki seji (Stattrechten).

L. 1602.  Petek, 4. jan., fol. 235. Janž Picardo proti
Janžu Pfannerju kot zastopniku svoje bivše  zakonske

05  Protestant? Vincenc Agnelati je bil 1. 1589. kot zelo
borben protestant z nadvojvodovim ukazom izločen iz
mestnega sveta in je le malo manjkalo, da ni bil izgnan
iz dežele (Dimitz VII, 141).

88  V s. z. 1601., fol. 83,  se omenja Vidalbova rajnka žena
Helena.

67  Giovanni Baptista Ghidinelli, pozneje imenovan Gio-
vanni Baptista Bernardini  ditto Ghidinelli in končno sa¬
mo Giov. Bapt. Bernardini je bil župan 1. 1610./11., 1611./12.
ter po Janezu Soncu od pribl. 15. dec. 1613. do 1615./16.
Valvasor je zmotno smatral, da sta Ghidinelli in Bernar¬
dini dve različni osebi.

žene Barbare, rojene Frankovič, ki je pred 'tem bila
omožena z Adamom Picardom.

Petek, 8. febr., fol. 260. Isti zahteva, da se od An¬
dreja Frankoviča izterja s »kompasnim pismom«
344 gld 34 kr zapuščine  po Barbari Pfanner, roj.
Frankovič.

FRANKOVIČEVA DEDNA HIŠA RABOVA LAST

Petek, 15. marca, fol. 280. Gospod Jožef Čavl kot
upravnik premoženja rajn. Mihe Frankoviča »otvar-
ja« v smislu sklepa z dne 10. dec. 1601. 1. Frankovi-
čevo hišo na Starem trgu in vrt, ležeč pred Nemškimi
vrati,  gospodu Martinu Raabu  kot zastopniku Fran-
kovičevih zunanjih upnikov s tem, da zadovolji gospo
Picardovo po določilih končne ediktne sodbe. — Do¬
loči se davek v višini 20 gld. Raab se zaobljubi na
sodniško palico.

Dus., fol. 282. Na isti seji se dovoli prenos Fran¬
kovičevega vrta  na Jožefa Mahorčiča, 68  ki je dal zanj
100 tolarjev in 100 gld.

Petek, 29. marca, fol. 288. V upravo Frankovičevega
jerobstva se na prošnjo gospodov Zurlerja, Andreja
Frankoviča,  Aleksandrina in Steinerjevih dedičev kot
jerobov namesto Primoža Rormana izvoli gospod Jer¬
nej Freithofnikh.

L. 1605.  22. avg., fol. 23, in 7. nov., fol. 61. Gospod
Jožef Mavrič zahteva od g. Jožefa Čavla 450 gld za
151etno preživnino gospe Katarine Mikšičke (Cathe-
rina Migschitschin). — Obrniti se mora na Martina
Raaba, ki je prevzel to obveznost.

ANDREJ FRANKOVIČ UMRL. — RORMAN S PASTORKO
ŽIVI V INOZEMSTVU

Poned., 14. nov., fol. 62—63. G. Marks Stettner je
v imenu oskrbnikov zapuščine rajn. Jožefa Franko¬
viča zahteval pri mestnem sodniku Jožefu Mahorčiču,
da mora g. Janez Drumbliz kot skrbnik imetja zdaj
rajnkega  gospoda Andreja Frankoviča  namesto le-tega
in njegovega rajn. brata Mihaela položiti jerobski ra¬
čun o zapuščini starega Frankoviča. — Pri tej priliki
se omenja, da je Primož Rorman  na tujem  (ausser
Landts) in da pri njem živi pastorka, hči Mihe Fran¬
koviča.

Sodba.  Stettnerjevi zahtevi se ugodi. Drumbliz se
pritoži.

JOŽEFA FRANKOVIČA HČI URŠULA POROČENA
Z JANŽEM PICARDOM ML.

L. 1606.  23. jan., fol. 84. Na zahtevo g. Jožefa Mav¬
riča se Martin Raab obsodi, da mora plačati 450 gld
vzdrževalnine za gospo Katarino Mikšič v roke g. Mav¬
riču »zlasti še zato, ker je rajn. Mihael Frankovič
enako zadovoljil tudi drugo sestro, Uršulo Picardovo.«
Raab se pritoži.

MARTIN RAAB, NOTRANJI SVETNIK IN TRGOVEC V
NOVEM MESTU

17. apr., fol. 141—142. župan, sodnik in svet pišejo
»častitemu, odličnemu gospodu Martinu Raabu, me¬
ščanu notranjega sveta in trgovcu v Novem mestu,
našemu dobremu in ljubemu prijatelju« pismo, v
katerem mu sporočajo, da se bo razprava o prizivni

68  Jožef Mahorčič je bil mestni sodnik 1. 1605./06. Val¬
vasor piše to ime zmotno Hanns Machortschitz.

208

tožbi g. Jožefa Mavriča proti njemu glede zapuščine
po Mihi Frankoviču vršila dne 28. aprila.

26. jun., fol. 159. Raab iz Novega mesta hoče dati
oceniti Frankovičevo hišo v Ljubljani. Njegovi cenilci
se sprejmejo.

24. nov., fol. 244. Primož Rorman zahteva, da se
Raabu ukaže pod »dvojno globo«, t. j. 200 zlatih du¬
katov, da mora njegovi ženi Juditi poleg že plačanih
300 gld vdovnine odšteti še nadaljnih 100 gld. —
Sklene se še enkrat resno pisati Martinu Raabu, mu
zagroziti z globo 200 zlatih dukatov in mu sporočiti,
da se bo Frankovičeva hiša predala tistemu, ki položi
zaostalih 100 fl.

Dus., fol. 245. G. Primož Rorman in g. Kos zahte¬
vata inventar in seznam po rajn. Janžu Jakobu Pi-
cardu ali njega prepis. Izjavljata dalje, da nista de¬
diča po pokojnem Janžu Pikardu in da le-ta ni imel
pravice, zastavljati dve njivi Frankhu, 69  ker je bila
vdova na teh sovpisana.

PRIMOŽ RORMAN KUPČUJE Z MEDOM

4. dec., fol. 248. Primož Rorman prosi, da ga opro-
ste skladiščnine od 123 odpeljanih sodčkov medu  v
znesku 8 fl 12 kr, ker so tudi Solnograjčani 70  opro¬
ščeni. Prošnja gospoda Rormana se zavrne, ker ni
res, da bi bili Solnograjčani oproščeni skladiščnine.

LEKARNAR CIRIANI PREVZAME HIŠO LEKARNARJA
AGNELATIJA NA STAREM TRGU

L. 1608.  29. febr., fol. 37. »Janez Krstnik Agnelati,
meščan in trgovec tu, upravitelj zapuščine rajn. Vin¬
cenca Agnelati j a, meščana in lekarnarja,  ,odpre* me¬
ščanu in lekarnarju Pavlu Cirianu  in njegovi soprogi
Ludoviki od rajn. Vincenca Agnelati j a zapuščeno
hišo,  ležečo med hišama Frankovičevih dedičev in
Adama Weissa na Starem trgu.

Petek, 7. marca, fol. 40. G. Jožef Mavrič toži Mar¬
tina Raaba, ker ni prišel na prizivno obravnavo.

FRANKOVIČEVO DEDNO HIŠO PREVZAME OD RABA
MEŠČAN ŠTRAVS

14. marca, fol. 46. Martin Raab, meščan v Novem
mestu, odpre svojo, prej Frankovičevo hišo na Starem
trgu Janezu Straussu,  meščanu v Ljubljani. Ta ob¬
ljubi plačati davčni zaostanek 33 fl še danes. Druge
zapreke ni, zato se otvoritev dovoli. — Raab je torej
že poravnal vse svoje obveznosti.

SODNIKOVI VNUKI STRADAJO

Uršula Picardo,  žena obč. svetnika Janeza Picarda,
sinu mestnega sodnika, je obvdovela 1. 1608. Z možem
sta imela hišo v Nemški ulici  (fol. 146). 71  Za neki
vmesni zid je bila v sporu s sosedom Gaionzellom.

09  Neki Jakob Frankh (Valvasor piše napačno »Frantz«)
se v Valv. seznamu navaja kot sodnik za 1. 1589. in 1590.
Za to zadnje leto se Valv. moti, ker je 1. 1590./91. bil
mestni sodnik Andrej Alexandrin.

70  Največ medu s Kranjskega je šlo v Solnograd, po več
tisoč stotov na leto (Valv. III, 455).

71  Pikardova hiša je bila sestavni del današnje dr. Ke¬
brove hiše na Bregu št. 18 (gostilna »pri vitezu«), ki je
bila 1. 1778. prezidana iz prvotnih dveh hiš v eno samo.
Pikardova hiša je imela vhod v Križevniški ulici. O tem
predmetu je pisal Radics v »Alte Hauser« I, s. 35—42. Mi
prinesemo točno lastniško vrsto te hiše v razpravi o žu¬
panu Vicu Glinškem (Wuz zu Gleiniz).

V petek, 8. nov. 1608. 1. (fol. 163) prosi, da bi smela
neko klet zastaviti Marksu Wizu 72  za 50 fl, da bi s tem
denarjem dala na svoji hiši popraviti streho, ki se
podira in se bo pozimi gotovo zrušila, če se prej ne
popravi. — V petek, 5. dec. 1608. (fol. 166) ponovi
isto prošnjo in moleduje, naj ji magistrat za božjo
voljo dovoli predujem nekaj goldinarjev za prehrano
njeno in njenih otrok,  ker se ne more več vzdrževati
in bo primorana poslati otroke beračit od hiše do hiše.

RORMAN ZALAGA S SUKNOM NOVOMEŠKEGA
TRGOVCA

19. dec., fol. 174. Primož Rorman je trgoval tudi s
suknom (Coriser Tuecher). Tako je z njim zalagal
Miho Resmana v Novem mestu.

UKAZI REFORMACIJSKE KOMISIJE

L. 1609.  Petek, 9. jan., fol. 4. »Verska reformacijska
komisija ukazuje z odlomkom:

1. Da se mora od vseh mestnih svetnikov in od čla¬
nov občine kakor tudi od žene vsakega izmed njih
zahtevati spovedni listek  in ga poslati gospodom ko¬
misarjem.

2. Tiste, ki so zavoljo vere zapustili deželo, je treba
pri njihovi vrnitvi zapreti.

3. Rormanovo sukno,  ki je med zapuščino rajn.
Reiserja in je vredno baje 800 gld, izročiti sodišču.

4. Od Garttnerja izterjati deseti vinar« itd.

Sklene se:  Glede prve točke se pojde župan z neka¬
terimi svetniki pritožit k škofu, glede drugih točk
se sestavi pismeno poročilo, glede Rormana  pa ugo¬
toviti, da še ni razčiščeno, ali je sukno njegova last
ali pa spada med Reiserjevo zapuščino; »vse drugo
pa se bo najposlušneje izpolnilo«.

DRUMLIC GRAJSKI ZAKUPNIK V VIŠNJI GORI

Petek, 13. marca, fol. 48. Gospod Jani Drumbliz,
imetnik višnjegorske gosposke  (Inhaber der herschaft
Weixelburg), »odpre« svojo hišo 73  na Starem trgu,

72  Marks Wiz je bil mestni sodnik I. 1632./33. in 1633./34.,
župan pa 1. 1639./40. (po Valv.), 1640./41. ter 1. 1644./45.
do vključno 1646./47.

73  Gre za današnjo drugo Kajfeževo hišo v Florijanski
ul. št. 6.  Lastniška vrsta: do 1. 1603. dediči po znanem
protestantu Juriju Segerlu  (glej Kidrič, Zg. sl. sl.); 1604.—
1606. krojač Jernej Scheit;  1606.—1609. Jani Drumbliz;
od 13. III. 1609.—1615. krojač Jani Asch;  1616.—1639.
Aschevi dediči  (1. 1619.—1621. je v hiši zlatar  Janez Le-
nedič, 1. 1622.—1624. zlatar  Elija Schmidt; v hiši je bila
tudi krčma,  kjer so točili dolenjca); 1640.—1649. (pribl.)
Katarina Dolničar;  1649. (pribl.) do 1656. njeni dediči;
1657.—1704. Janez Krstnik Dolničar  (Dolnitscher, po
1689. pisan Thallnitscher) , mestni sodnik  1. 1663./64.,
1664./65. in 1667-/68.—1669./70., župan  pa 1. 1672./73.—
1675./76. ter 1679./80.—1681./82.; 1705—1747. pek Janez
Kozlevčar  (Kosleutscher, Kosleuitscher in Koslitscher);
1748.—1789. pek Adam Zabukovec;  od 2. okt. 1789.—
1797. (?) Janez Nep. Zabukovec;  1797.(?)—1800. Bernard
Novak;  od 25. jul. 1800. Aleš Jakulla;  od 24. dec. 1803.
Jakob Novak;  od 22. jul. 1828. Simon Zweyer;  od 22. jul.
1843. Janez Zweyer,  ki je kot lastnik naveden tudi v se¬
znamu 1. 1853. L. 1877. se navaja Anton Kotnik,  I. 1901.
Franc Pock,  1. 1933. Kajfež Anton, Milan in Srečko,
1. 1938. pa Kajfež Frančiška.  — Hiša je patidenčna in je
imela prvotno štev. 85, nato 134, po 1. 1876. Florijanska
ul. 10, po 1901. pa št. 6.

209

stoječo med hišama gospoda pl. Auersperga, 71  barona
itd., in Mihaela Rusa 75  (Michelen Ruessen), Janin
Aschu,  tukajšnjemu meščanu in krojaču.« Ni ugo¬
vora.

Petek, 27. nov., fol. 138. Na Primoža Rormana pi¬
smeno prošnjo se ukaže skrbnikom Reiserjeve zapu¬
ščine, da vrnejo Rormanu 40 kosov kariškega sukna
(Khariser Thiiecher), ker je dokazano, da jih Reiser
ni nikdar kupil, marveč mu jih je prosilec dal samo
spraviti.

JOŽEFA FRANKOVlčA VNUKINJA DOROTEJA
POR. HERBST

L. 1612.  Poned., 2. febr., fol. 6. »Gospod Janž Pfan-
ner je ukaz deželnega vicedoma s priključeno odredbo
Nj. Kn. Presvetlosti Maksa Ernesta, nadvojvode av¬
strijskega kot deželno-knežjega gubernatorja, da
mora on, Pfanner, popolnoma ustaviti rubež in draž-
beno prodajo,  s katero je grozil svoji materi,  — pre¬
dal Rupertu Herbstu kot pooblaščencu svoje  (t. j.
Herbstove) žene Doroteje,  zakonske hčere rajn. Ada¬
ma Picarda, sedaj pastorke gospoda Pfanerja. Od¬
redba se tiče njene dediščine.

4. maja, fol. 65. Picardi so bivali tudi v Trstu.  Tam
se imenuje trgovec Adrago Picardo.

POTOMCI LJUBLJANSKEGA ŽUPANA IN DVEH MESTNIH
SODNIKOV GOLI IN BOSI

Poned., 26. avg. 1. 1612., fol. 136—137. »Gospa Eli¬
zabeta Čavlova, vdova, prosi ponižno: Ker je njena
hči Uršula,  vdova po rajn. Janžu Picardu mlajšem,

74  Auerspergova hiša je današnja prva Kajfeževa, Flo-

rijanska ul.  4. Lastniki: do 1621. gospodov pl. Auerspergov
hiša, notri 1. 1621. sedlar  Janez Henrik Eder; 1622.—1642.
Zuan Maria Bosio;  1643. njegovi dediči;  1644.—1676. Ivan
Ivankovič  ali Jovankovič (Juuankhouitsch); 1677. nje¬
govi dediči,  v hiši pek Janez Trbič (Terbitsch); 1678.—
1706. Žige Gotzla dediči;  1707.—1717. žiga Gotzl (tudi
Gotschl, bržčas sin prednjega); 1717. dr. Franc Ludovik
Radič,  nato 1717.—1773. Janez Lenart Osterrockh,  nato
Lenart Osterrockh;  1773.—1776. (pribl.) Anton Medart
von Widerkehr;  1776. (pribl.) do 5. HI. 1790. Janez Krst.
Kaut,  »mešč. kirurg« in žena Frančiška; 1790.—19. XII.
1822. dimnikar Moos Karel  in žena Ana Marija; 1822.—
28. VI. 1826. Ana Moos;  1826.—20. IV. 1830. Karel Moos;
1830.—11. VIII. 1840. Bučar  (Wutscher) Jožef; 1840.—
16. IX. 1843. Janez Lerch,  nato Jernej Pevec  (Peuz). V
seznamih hišnih posestnikov: 1. 1877. žužek Štefan,

1. 1901. Briški Matija,  1. 1938. Kajfež Frančiška.  Prvotna
hiš. št. 84, nato 135, po 1. 1877. št. 8, sedaj 4.

75  Rusova hiša je današnja dr. žužkova, Florijanska
ul. 8.  Lastniki: do pribl. 1609. Jernej Rus,  do 1656. Miha
Rus,  do 1681. Rusovi dediči,  do 1682. pek Štefan Petrič;
do 1706. Petričeva vdova in otroci, v hiši je pek Janez
Kozlevčar;  do 1740. Štefan Petrič,  do pribl. 1756. pek
Franc Kozlevčar,  do 1783. pek in vinotoč Janez Kozlev¬
čar,  do 1785. duhovnik Franc Kozlevčar,  do 25. IV. 1823.
Novak Valentin in Helena,  do 2. okt. 1827. Valentin Novak,
do 26. maja 1832. Jakob Novak,  do 5. jan. 1839. Marija
Šeme,  do 27. VII. 1839. Simon Jalen,  do 21. III. 1846.
Franc Podržaj,  do 16. II. 1847. Marija Podržaj,  nato
Aleš Gorenc.  L. 1877. je v seznamu hišnih posestnikov
Štefan žužek,  1. 1901. Karel žužek,  1. 1933. Gabrijela žu¬
žek.  Sedaj je lastnik odvetnik dr. Bogdan žužek.  Hiša je
patidenčna. Prvotna št. 86, nato 133, po 1876. Florijanska
ul. 12, po 1. 1901. pa Florijanska ul. 8.

pred malo dnevi preminula  (Zeitlichs Totts verbli-
chen) in zapustila za seboj tri majhne, maloletne
otroke,  naj č. magistrat določi ex officio skrbnike
nad njeno neznatno zapuščino. Za oblačilo ubogih
sirotic, ki so čisto nage in gole  (ganz Nockht vnnd
bloss) pri Gregorju Krastriču (Crastriz), sedanjem
najemniku Picardove hiše, pa naj se le-temu milostno
z dekretom odredi, da na račun najemnine založi
nekaj goldinarjev za nabavo.

Ukaže se Gregorju Krastriču, da takoj izplača gospe
vdovi čavlovi 15 renskih goldinarjev na račun najem¬
nine. Za jeroba se določi gospod Jožef Mahorčič.

ŠKOF HREN SE ZAVZEMA ZA PFANNERJA

L. 1615.  Petek, 2. jan., fol. 3. »Njegova knežja mi¬
lost gospod škof ljubljanski vošči po gospodu Gre¬
gorju Zurlerju č. magistratu srečno novo leto, se za¬
hvaljuje za v Gradec mu poslanih in darovanih 10 to¬
vorov sladkega vina in prosi za gospoda Janža Pfan-
nerja,  da bi mu podaljšali rok in ga ne gonili v tem
mrzlem zimskem času iz hiše.«  Enako prosi sam go¬
spod Pfanner, naj bi imeli usmiljenje z njim in po¬
trpeli do velike noči. — Svet je nato sklenil, da ni¬
kakor ne  more ustreči.

PFANNERJEVA SESTRA MARIJA KIRCHBERGER.
PFANNERJEVO IMETJE SE PONUDI FRANKOVIČEVIM
DEDIČEM

Poned., 5. jan., fol. 4 in 5. Gospa Marija Kirchber-
ger izraža pismeno željo, da se ji prepusti nekaj zem¬
ljišč njenega brata Janža Pfannerja. Prošnja se ji
odbija.

Gospod župan opozarja, naj se ne čaka z izvršbo
proti Janžu Pfannerju ... Nato se sklene ponuditi
Pfannerjevo imetje Frankovičevim jerobom in dedi¬
čem. Piše se jim pismo, naj v 14 dneh polože na
magistratu v gotovini toliko denarja, kolikor so bila
zemljišča in drugo imetje cenjena, če jih žele pre¬
vzeti, sicer jih bo magistrat ponudil drugemu kupcu.

ELIZABETA ČAVLOVA OBVDOVELA

Petek, 9. jan., fol. 6. Na željo gospe Elizabete čav-
love, vdove, se prebere vicedomova odločitev med njo
in Martinom Raabom in se ji izda prepis.

RORMAN, MEŠČAN IN TRGOVEC V NORIMBERKU

Dus. Primož Rorman, meščan in trgovec v Norim-
berku,  piše č. magistratu z dnem 29. nov. 1614. leta,
naj se mu plača 200 fl. nemške veljave, ki mu jih je
ostala dolžna rajn. Marija Reiserica, vdova, in koli¬
kor je za prodano hišo ostalo denarja na magistratu.
V nasprotnem primeru bo izposloval od mestnega
sodnika v Linču citacijo in si bo dal svojo terjatev
plačati »tam zunaj« na škodo kakega drugega ljub¬
ljanskega meščana. — Sklene se z zadevo počakati do
povratka gospoda župana (Jan. Krst. Bernardinija).

Poned., 19. jan., fol. 11—12. Gospa Elizabeta čav¬
lova, vdova, zahteva, da mora Martin Raab na vice¬
domski ukaz pod prisego pojasniti neke točke glede
Frankovičeve jerobščine. — Sklene se, povabiti ga na
rotovž za 5. febr.

210

MARIJA KIRCHBERGER IN NJENA SESTRA POPPOVA
HOČETA KUPITI BRATOVO IMETJE, ADAM SCHIFFLIN-
GER PA V IMENU FRANKOVIČEVIH DEDIČEV

Dus. Gospa Marija Khirchberger, sestra Janža Pfan-
nerja, pride osebno in položi skupaj s svojo sestro
Poppovo 78  v gotovini denar, na kolikor je bilo oce¬
njeno Pfannerjevo imetje. — Odgovori se ji, da dobi
odgovor prihodnji petek, denar pa naj za sedaj vzame
nazaj.

V imenu Frankovičevih dedičev pa pride Adam
Schifflinger, ki ima za ženo Frankovičevo  (aine
Franckhouitschin), in napravi enako ponudbo. —
Sklep.  Napravi naj pismeno  ponudbo, podpisano od
vseh  Frankovičevih dedičev, ter položi denar v goto¬
vini. Nato bo č. magistrat odločil.

Dus., fol. 13. Janž Drumblitz contra Janžu Jagru.

JANŽ SCHIFFLINGER UBIL MARKA DRUMLICA

Petek, 23. jan., fol. 14. Gospod deželni vicedom uka¬
zuje č. magistratu, da mu poda nujno poročilo glede
prošnje Janža Schifflingerja, v kateri se pri Nj. knežji
svetlosti opravičuje za uboj (der furgangenen Entlei-
bung) Marksa Drumlica, in prosi za »varno sprem¬
stvo« (sicher geleit, t. j. da ne bi bil prijet). — Sklep.
Za poročilo se naprosi gospod Janž Drumlic, oče
ubitega.

Dus. Frankovičevi jerobi in dediči predado zahte¬
vano pismeno vlogo, denar pa žele položiti pri č. de¬
želnih stanovih. — Magistrat zahteva, da ga polože
pri njem v 8 dneh.

Petek, 30. jan., fol. 23. Rajn. Andreja  Frankoviča
dediči pridejo osebno in ponudijo cenitveno vsoto
2332 gld 8 kr za Pfannerjevo premoženje. Sklep.
Č. magistrat sprejme ponudbo, dan izplačila se določi
čimprej in se jim nato imetje preda.

Petek, 6. febr., fol. 26—27. Na zahtevo vdove gospe
Čavlove je prišel Martin Raab kot pooblaščenec upni¬
kov Mihaela Frankoviča  in se dobrovoljno odpovedal
zase in za svoje potomce vsakršni zahtevi glede dveh
glavnih točk, ki jih je bil izpodbijal v Čavlovih raču¬
nih o skrbništvu nad zapuščino Mihe Frankoviča, in
sicer zastran pismene pobotnice o 1745 gld 14 kr in
zastran 2401 fl 48 kr 2 v, navedenih v dveh priročnih
knjigah. — čavlovka dobi o tej izjavi sodno listino.

Poned., 9. febr., fol. 29—31. Kirchbergerica zopet
želi plačati bratovo imovino, ki je bila zapuščina po
Picardu,  sklicujoč se na običaj v mestu, da ima naj-
bližji sorodnik prvenstvo pri odkupu prodanega imetja.
Andr. Frankovičevi dediči pa ugotavljajo, da jim dol-

76  Popovka je imela Pfanerjevo hišo na današnjem Can¬
karjevem nabrežju št. 1,  sedaj tkzv. Filipov dvorec,  ki je
nastal iz prvotnih 3 patidenčnih hiš. Ena teh je bila kon¬
cem 16. stol. Pfanerjeva. Lastniška vrsta: 1. 1600.—1612.
Pfannerjevi dediči (1. 1601.—1603. lastnica gospa Suzana
Khunstl); 1613.—1649. gospa Suzana Popp;  1650.—1655.
njeni dediči (1. 1650. je tu kipar Jakob Artač);  1656.—
1672. Jernej Krelj  (Khroll); 1673.—1685. Jurij Kajdaš
(Jury Khaydasch), pek; 1686. njegovi dediči (v hiši je
pek Martin Rakovec; 1687.—1751. Uršula Rakovec,  za njo
pa Jernej Čebulj,  ki je kupil tudi sosedno Snedičevo hišo
in združil obe hiši v eno samo. — O zgodovini Filipovega
dvorca od srede 18. stol. dalje je pisal obširno g. dr. Ru¬
dolf Andrejka v »Trgovski zgodovini špitalske ulice«
s. 9.—14.

guje Pfanner veliko več, nego je imovina vredna, vsled
česar trpe hudo škodo. Če plača Kirchbergerica ves
njegov dolg, lahko prevzame vse posestvo. Ker pa tega
noče, mora imovina ostati njim kot delna odškodnina.
— Magistrat ugodi temu nazoru. Kirchbergerica se
pritoži.

BIVŠI MESTNI PISAR ŠTEFAN MUSLIČ
Poned., 9. marca, fol. 44. Ker hoče magistrat vložiti
proti Janžu Pfannerju in Frankovičevim dedičem eks-
penz na mžjeavstrijsko vlado, bi bilo naprositi biv¬
šega mestnega pisarja gospoda Štefana Musliča , 77  naj
bi šel zastran te zadeve v Gradec in kamor bo še treba.

Dus., fol. 54. Gospod Primož Rohrman zahteva po
linškem mestnem sodniku Ahacu Langu 100 gld od
ljubljanskega meščana Gašperja Nahtigala, ki mu jih
je bil posodil še v Linču, če ne plača, se bo R. odško¬
doval pri kakem drugem ljubljanskem meščanu (ka¬
dar pride kateri v Linec).

DRUMLIČKA PRODA TRUBARJEVO HIŠO DEŽ. STANO¬
VOM, LE-TI PA DR. HERMINIJU
Petek, 22. marca, fol. 57. »Gospa Sofija Drumblitz
hoče č. deželnim stanovom (Landschaft) .odpreti*
Trubarjevo hišo (die Truberische behausung). Ker pa
sama ni tu, predlaga pismeno, naj otvoritev izvrši
mestni zakladnik. Se je tudi urno zgodilo in otvorilo
stanovskemu knjigovodji. Nato je knjigovodja v smi¬
slu predloženega pooblastila otvoril hišo doktorju
Leandru Herminiju (Herminio). Otvoritev pa se je
dovolila s pogojem, da izstavi reverz.« 78

77  L. 1660., dne 28. junija je umrl v Ljubljani Štefan
pl. Muslič, carinski načelnik, star 48 let, bržkone sin mest*
nega pisarja in upravnika idrijskega rudnika (Schiviz,
177). — Štefan Muslič je imel v Ljubljani hišo na Mestnem
trgu št. 12.  Lastniki te hiše: okoli 1. 1600. Andrej Alexan-
drin,  mestni sodnik  1. 1590./91. in 1591./92.; za njim do
pribl. 1613. Reiserjevi dediči;  1614.—1618. Štefan Muslič
(MuBlitsch in Muschlitsch); 1619.—1653. Musličevi de¬
diči;  1654.—1669. Dionizij Neuriser;  1670.—1706. njegovi
dediči;  1750.—1755. Dominik Neuriser;  1756. do pribl.
1777. Dionizij Neuriser;  1778. (pribl.) do 1798. (pribl.)
Franc Lovrenc Humel;  nato do 6. jul. 1801. Jožef Globoč¬
nik,  za tem do 4. okt. 1815. Andrej Gasler,  potem pa trgo¬
vec Alojzij Cantoni  star. in mlajši, ki je lastnik še 1. 1876.
— Prvotna številka te patidenčne hiše je bila 180, po
1. 1805. do danes pa 12 na Mestnem trgu. V posestniškem
seznamu se navajajo kot lastniki 1. 1901. Alojzija Canto-
nija dediči,  1. 1933. Viktor Cantoni,  1. 1938. pa njegovi
dediči.

78  Gre za hišo Primoževega sina Felicijana Trubarja,
danes Cankarjevo nabrežje 5.  Vpisi lastnikov  v mestnih
davčnih knjigah: 1600.—1615. Felicijana Trubarja hiša, ki
jo posedujejo č. deželni stanovi  (9. nov. 1615. je plačal
za 3 leta davke g. Leander v znesku 18 fl); 1616.—1663.
doktorja Leandra Hermini ja dediči  (davke je plačala prva
leta vdova); 1664.—1676. Jernej Perne;  1677.—1681. Per-
netovi dediči;  1682.—1750. Jurij Tominec  (Herr Georg
Tollmainer, mestni sodnik  1. 1691./92. in 1692./93); 1751.
do pribl. 1765. Janez Jurij Tollmainer, nato do 1782. Jožef
Desselbruner;  1782. do pribl. 1798. vrvčar Andrej Traun
in žena Marija Ana, nato pa do druge polovice 19. stol.
Alojzij Traun.  — Hiša je bila patidenčna in je imela prvot¬
no številko 249, po 1. 1805. pa 250 »Za zidom« (Hinter der
Mauer). L. 1877. Ribje ulice 5, oz. Francovo nabrežje 9,
lastnik Jakob Kobilca;  1. 1901. Francovo nabrežje 5, last¬
nica Marija Kobilca;  1. 1933. in 1938. Cankarjevo nabrežje
5, lastnici Svetlič Cvetka  in Tomažin Ana.

211

a v Ljubljani

PFANNERJU NI OBSTANKA V LJUBLJANI

Poned., 15. jun., fol. 95. Gospod Janž Pfanner pride
z gospodoma Gregorjem Zuerlerjem in Mihaelom Tal-
lerjem 79  in prosi: Ker mora sedaj od tod in mu tukaj
ni več obstanka, naj se oprosti (erlassen) meščanske
pravice in se mu izda izpričevalo o vedenju, (oprem¬
ljeno) z velikim mestnim pečatom. — Ker je z ženo
in otroci porabil nekaj inventiranega žita, naj se mu
to izpregleda. Podari naj se mu tudi popisano po¬
hištvo in izroči obljubljeno darilo (Verehrung). Sklep.
Ugodi se zastran izpričevala, njegovim otrokom  se
podari 200 tolarjev z odbitkom porabljenega žita.
Glede odpusta iz meščanstva pa se bo razpravljalo
skupno z več drugimi.

Petek, 3. julij, fol. 110. Spor med gospodoma Janžem
Pfanner jem in Janžem Drumlicem kot Frankovičevim
jerobom. šlo je za to, da bi moral Pfanner pod pri¬
sego izpovedati, ali ni česa zatajil pri popisu svojega
imetja. — Zadeva se je poravnala v lepem.

Četrtek, 9. jul., fol. 119. Zopet se sklene naprositi
bivšega mestnega pisarja gospoda Štefana Musliča, da
bi šel v Gradec v zadevi Frankovičevih dedičev in
Herbstovi,  ker se v teh rečeh najbolje spozna.

Poned., 13. jul., fol. 124. G. Štefan Muslič, upravitelj
(Vervveser, rudnika?) v Idriji, piše, da se strinja z
mnenjem magistrata o zadevi in da je pripravljen iti
v Gradec, ne sme pa tega storiti brez dovoljenja no¬
tranje avstrijske komore. Naj mu č. magistrat izpo¬
sluje to dovoljenje. — Sklene se,  pisati g. županu, ki
je v Gradcu, naj skupaj z mestnim pisarjem (seda¬
njim, seveda) vzame stvar v svoje roke.

Četrtek, 30. jul., fol. 140—141. Sklenilo se je, da
pojdeta župan Bernardini in višji mestni zakladnik
Adam Eppich 80  v Gradec na razpravo glede Franko¬
vičevih dedičev.

Petek, 31. jul., fol. 142. Na Pfannerjevo prošnjo se
ponovi sklep od 15. junija, obenem se odveže meščan¬
stva.

Poned., 3. avg., fol. 146. Vicedom je potrdil sodbo
mestnega sveta v sporu o Pfannerjevi imovini med
gospo Marijo Kirchbergerjevo in Frankovičevimi de¬
diči v prilog slednjih. Prizivna razsodba se prečita.
Kirchbergerjeva se pritoži na višjo oblast.

Janž Drumlic je imel več hiš v Ljubljani, tako tudi Bla-
gajevo na Sv. Jakoba trgu  8. Lastniška vrsta: do 1621. Janž
Drumlic  (Drumbliz, Drombliz, Drumliz), do 1653. njegovi
dediči,  do 1681. dr. med. Janez Piegl,  do 1685. Matija grof
Strassoldo,  do 1703. njegovi dediči,  do 1725. Volk Vajkard
grof Barbo pl. Waxenstain,  do pribl. 1767. Avguštin Co-
delli pl. Fahnenfeld,  do pribl. 1770. dr. med. Janez Zlato-
ust Polini,  do 21. marca 1806. grof Janez Nep. Ursini pl.
Blagaj,  nato grof Jožef Blagaj.  V seznamih hišnih posest¬
nikov: 1. 1840. in 1853. Ignacij grof Ursini pl. Blagaj  (od
13. aprila 1825.), I. 1877. Ludovik grof Ursini pl. Blagaj,
1. 1901. grofica Matilda Blagaj-Ursini,  1. 1933. in 1938.
Petrovan Elza.

Hiša je bila patidenčna in imela do 1. 1805. št. 80, nato
149, po 1. 1877. Sv. Jakoba trg 10, po 1. 1901. št. 7, sedaj
pa 8.

Poleg te pa je imel Drumlic še sosedno hišo, ki tvori
danes severno polovico Bahovčeve hiše št.  7 na Sv. Jakoba
trgu.  To je bila menda nekoč hiša Primoža Trubarja.

79  Mihael Taller je bil mestni sodnik 1. 1598./99. in
1600./01.

80  Adam Eppich je bil mestni sodnik 1. 1610./11., župan
pa 1. 1616./17. do 1618./19. in (po Valv.) 1620./21.

Petek, 7. avg., fol. 153. Adam Clement, notranji
svetnik v Kranju,  toži pismeno Primoža Rormana,
meščana v Norimberku, ker mu je svojčas dal zaseči
200 ren. gld, pa navzlic večkratni citaciji ni prišel, da
bi upravičil zasego. Clement zahteva, da se mu na so¬
dišču položeni denar vrne.

Sklene se, pozvati Rormana, da pride 18. septembra
sam na rotovž v Ljubljano ali pa po pooblaščencu
upraviči prepoved prednje vsote, sicer se ustreže ele¬
mentu.

Petek, 14. avg., fol. 156. Gospod Janž Pfanner prosi
pismeno, naj se mu podari vsaj popisano žito, vino in
slanina. Sklep.  Izda se odlok višjemu mestnemu za¬
kladniku Adamu Eppichu (s katerim se mu sporoči),
da poklanja č. magistrat, ki je že prej daroval Pfan¬
nerjevi ženi in otrokom za preživljanje (Zehr Pfe-
ning) 200 tolarjev — 1 tolar računan po 70 kr — se¬
daj še popisano vino, žito in slanino, kar znaša v de¬
narju 37 gld 44 kr itd.

19. avg., fol. 162. O sporu med gospodom Janezom
Krstnikom Agnelatyjem in Janžem Jakušem (Jag-
khusch, Jagkhuss), meščanom in čevljarjem, se skle¬
ne, da mora Jakuš zazidati dve okni, ki držita na Agne-
latijevo dvorišče, Agnelati pa tudi okno, ki drži na
Jakušev svet.

Petek, 11. sept., fol. 186. Gospod Štefan Strobl toži
brata Janža Adama in Jurija Schifflingerja za 500 fl.

Petek, 18. sept., fol. 192. Rorman je pisal iz Norim-
berka mestnemu sodniku, naj počakajo v zadevi z
Adamom Clementom iz Kranja do oktobra, ko pride
Rorman sam v Ljubljano. — Se odgodi do 30. oktobra.

Petek, 13. nov., fol. 212. Gospod Martin Raab toži
v prvem naroku gospoda Janža Štravsa in ženo Evfro-
zino za 300 gld v smislu zadolžnice od 1. marca 1611.1.

Poned., 23. nov., fol. 219—220. Rorman ni prišel iz
Norimberka, čeprav je bil že često klican, in tudi ni
poslal zastopnika. Zato se dvigne prepoved na Reiser-
jev  denar in se izroči Clementu namesto Katarini,
rajn. Matevža Ruprehta (Rueprecht) hčeri, pri sodišču
ležečih 200 fl z odbitkom Rohrmanu pristoječih 125 fl
nemške veljave in 8 fl davka sl. mestu.

Petek, 4. dec., fol. 228. Primož Rorman je poslal
svarilno poslanico linškega mestnega sodnika, s ka¬
terim se č. magistrat opozarja na Nahtigalov dolg v
znesku 100 fl. da ne bi kateri ven (t. j. v Linec) potu¬
joči meščan bil zanj zarubljen. — Sklene se, naj m.
sodnik čimprej pošlje po Nahtigala in ga zapre v stolp
toliko časa, da da zadostno jamstvo glede te zadeve.

Dus. Frankovičevi dediči javljajo, da si gospod Fa¬
bijan Khirchberger 803  lasti travnik na Prulah, ki da je
pripadal g. Pfannerju.

Sklep.  Ukaže se, da prepusti travnik prošnjikom,
če je njihova navedba resnična, ali pa naj pride sem
na rotovž 7. t. m. ob 8. zjutraj.

Petek, 18. dec., fol. 246. Ker Kirchberger zanika,
morajo Frankovičevi dediči svojo trditev dokazati.

že dalj časa teče pravda o več Rabovih terjatvah
proti Štravsu in njegovi ženi.

SOa  Fabijan Kirchberger, najbrž oče tu imenovanega, je
bil vnet protestant. »V Ljubljani je skrbel Fabian Kirch-
perger (ok. 1. 1562.) za razpošiljanje hrvaških (protestan-
tovskili) knjig in sicer glagolskih v Metliko, Zagreb, Va¬
raždin, Senj, Reko in Pazin, cirilskih pa v Moldavijo,
Vlaško, Sedmograško in Ogrsko.« (Dimitz VI, 283.)

212

L. 1616.  Celo leto nastopata kot tožnika za razne
terjatve vsak zase »gospoda« Janž in Jurij Drumblitz.

Ves čas se obravnava spor Fabijana in Marije Kirch-
bergerja z dediči po Andreju Frankoviču zastran trav¬
nika na Prulah. Vodi se dokazni postopek, tudi po
pričah, čegav je travnik.

Petek, 26. febr., fol. 62. Gospoda Janž Adam in
Jurij Schifflinger, brata, zastopana po Juriju Seme¬
nu, želita »odpreti« gospodu Janžu VVurzerju svojo
na (veLikem) trgu stoječo podedovano hišo. 81  — Nato
pride tretji brat  gospod Adam in s svoje strani v to
privoli. — Hišo pa hoče kupiti tudi gospod Krištof
Khrazenpacher 8 2  kot najbližji krvni sorodnik  (bluets-
freundt).

Zastopnik Ahaca Ambschla 83  zahteva 394 gld, ki
jih je bil dolžan rajnkemu Ambschlu oče bratov rajn.
gospod Jakob Schifflinger, in hoče zabraniti otvori¬
tev. — Gospod Schifflinger pobija Amschlovo trditev.

Pojavi se še več drugih upnikov, med njimi tudi
gospod Janez Sonce.

Končno se hiša prisodi g. Krazenpacherju s tem,
da položi kupnino v gotovini.

JURIJ KAJZELJ LASTNIK PFANNERJEVE IMOVINE

Dus., fol. 63—64. »Frankovičevi jerobi in dediči
pridejo in prosijo, da jim g. višji mestni zakladnik
ex officio ,otvori‘ naslednja Pfannerjeva  dobra in
zemljišča:

hišo na (velikem) trgu,  (stoječo) med hišama go¬
spoda Adama Moškona in gospoda Jurija Drumlica; 84

81  Danes Pred škofijo 20.  Lastniška vrsta Šiflingerjeve
patidenčne hiše: 1600.—1603. Jakob Schifflinger;  1604.
1606. njegova vdova;  1607.—1616. sinova Adam in Jurij
Schifflinger;  26. febr. 1616.—1618. Krištof Krazenbacher,
davek je že 1. 1617. plačal vicedomski knjigovodja Ernest
Scherre; 1619.—1656. Ernest Schere,  od 1. 1647. imenovan
von Schernburg; 1656.—1671. pl. Schernburgovi dediči, v
hiši je v zadnjih letih Gabrijel Eder; 1672.—1710. Gabrijel
Eder,  ki dobi 1. 1694. plemiški pridevek von Edenburg,
mestni sodnik  1. 1677./78.—1679./80. in 1682./83.—1685./86.
ter župan  1. 1688./89.—1691./92., 1693./94.—1696./97. in
1702./03.—1709./10.; 1711.—1765. (pribl.) Gabrijel von
Edenbufg  (sin?); 1765. (pribl.) do 29. okt. 1790. pek
Mihael Ziegler;  nato do 8. febr. 1805. Jakob Mrak  in žena
Mica (Miza!); do 20. okt. 1849. Martin Mrak,  nato pa Ja¬
nez Nep. Mrak.  — Hiša je imela prvotno štev. 194, po
1. 1805. št. 312, po 1877. Pred škofijo 21, po 1. 1901. pa
Pred škofijo 20. V seznamih hišnih posestnikov so zapi¬
sani kot lastniki: 1. 1853. Sebastijan Assanger,  1. 1877.
Franc Škofič,  1. 1901., 1933. in 1938. pa Viljemina Škofič.

S2  Valvasor (IX, 118) navaja plemiča Krazenbacha.

83  Ahac Amschel je bil mestni sodnik 1. 1607./08. in
1608./09.

84  Pfanerjeva hiša je stala na severnem delu stavbišča
današnje Souvanove hiše št.  24 na Mestnem trgu,  ki je na¬
stala iz prvotnih dveh patidenčnih hiš, Drumlizove  in
Pfanerjeve. Lastniško vrsto prve sem podal v »Kroniki«
1937., s. 234., kjer sem popisal (s. 233.) tudi Moškonovo
hišo (danes Mestni trg 25). Tu naj dopolnim lastniško
vrsto Pfanerjeve hiše  do njene spojitve z Drumlicovo v
krasno enotno stavbo: do 1. 1616. Janž Pfanner;  26. febr.
1616.—1649. Jurij Kajzelj  (Kheisel, Khaisl, Khaysell);
1650.—1706. gospoda Jurija Kajzelja dediči;  1707.—1718.
Jurij Kajzelj;  1712.—1752. Domenico Hingerle von Hel-
denhaimb;  1. 1752. gospod Franc Dominik Miillpacher
(od dveh spojenih hiš), nato trgovec Janez Mihael Kukh,
župan od julija 1766. do 20. marca 1768., ko je umrl.

pristavo v Gradišču,  med Lantierijevo in Lukma-
novo pristavo;

dve njivi na Friškovcu  (beim Frischkhouez gele-
gen, so eigenthumblich).

Zahtevi se ustreže. — Nato otvorijo dediči ta dobra
gospodu Juriju Khaiselu.  Se tudi zgodi.«

RORMANOVA POŠILJKA SUKNA ZADRŽANA V ŽELEZNI
KAPLJI

Petek, 4. marca, fol. 71. Gospod Primož Rorman
navaja, da je lani, t. j. 1615. 1. naročil Gregorju Lov-
šetu (Lausche) v Linču, naj ponese v Ljubljano tovor
sukna. Ta tovor pa je bil med potjo in sicer v Kaplji
(in der Capi) zastavljen. Tukajšnji meščan gospod
Kaisel je jamčil za Lovšeta, da bo spravil sukno v
Ljubljano ali pa plačal zanjo ceno. Sklene se,  po¬
zvati Kajzela, da besedo izpolni.

AGNELATIJEVO PLATNO, POSLANO V BENETKE,
ZADRŽUJE MESTNI SODNIK V GORICI

Petek, 18. marca, fol. 82. Gospod Janez Krstnik
Agnelati se pritoži proti sodniku v Gorici, ki mu za¬
držuje 2 tovora platna, namenjena v Benetke. Agne¬
lati hoče vrniti platno v Ljubljano, ker je (beneška)
meja zaprta. — Pisalo se bo v Gorico mestnemu
sodniku.

Pismo pa ni imelo učinka in je magistrat na seji
v poned. 16. maja (fol. 106) sklenil po Agnelatijevi
prošnji ponovno pisati v Gorico.

FABIJAN KIRCHBERGER UMRL

še zadnjega februarja so dediči po Andreju Fran¬
koviču zaradi travnika tožili gospoda Fabijana Kirch-
bergerja, v petek, 22. apr., fol. 88, pa že njegovo
vdovo.

Petek, 17. jun., fol. 129. Jurij Kajzelj (Keusell)
tudi zahteva izročitev Pfannerjevega travnika na Pru¬
lah, za katerega se pravda s Kirchbergerico. — Po¬
temtakem je bil v sorodstvu ali svaštvu s Frankoviči.

VDOVA KIRCHBERGERICA PLEMKINJA

Petek, 12. avg., fol. 193—194. Bobnarjevi (VVobner)
dediči tožijo gospo Marijo Kirchbergerjevo, vdovo,
kot imetnico dediščine po umrlem možu, za 100 fl. —
Gospa trdi, da je to osebni zahtevek. Ker pa je plem¬
kinja  (aine von Adi) in podložna samo deželni go¬
sposki, jo je treba tožiti tam. Vendar je magistrat
odločil, da mora pred njim odgovarjati, ker spada
za omenjeni dolg zastavljena imovina pod mestno
pravdo. 85  — Gospa vdova se pritoži. Vendar je končno

85  Kirchbergerica je imela hišo v čevljarski ulici danes
št. 2.  Kot lastniki se navajajo v davčnih knjigah začenši
z 1. 1600.: Fabian Khierchberger  do 1. 1616.; 1617.—1653.
njegovi dediči  (davke je 1. 1617. plačala vdova Marija pl.
Kirchberger) ; 1654.—1678. Mihael Kršinar  (Kherschin-
ner); 1679.—1706. njegovi dediči;  1707. do pribl. 1752.
Mihael Kršinar;  1753. (pribl.) do 1765. (pribl.) lekarnar
Franc Karel Weykhard,  ki poseduje tudi tik stoječo da¬
našnjo št. 2 na Jurčičevem trgu; 1765. (pribl.) do 1787.
dr. med. Karel Avguštin Weykard;  od 21. apr. 1787. do
pribl. 1798. Janez Mihael Seger;  od 1799. (pribl.) dalje
Anton in Katarina Rabič,  nato pa Alojzija baronica Ros-
setli  roj. grofica Lamberg in Bernard baron Rossetli;  od

213

prišlo do poravnave in je Kirchbergerica plačala tistih
100 gld (petek, 26. avg., fol. 211).

O sporu za prulski travnik se to leto še ni odločilo.

L. 1634.  Petek, 21. jul., fol. 135. Gospod Janž Drum-
blitz toži svojega svaka (Schvvager) Andreja Waldt-
nerja. Le-ta je bil ljubljanski meščan (fol. 150).

Četrtek, 27. jul., fol. 135. Ludovik Agnelati je zu¬
nanji svetnik (zadnji po vrsti). Ponovno je izvoljen
naslednje leto na dan sv. Jakoba za 1. 1635./36. (fol.
349). V letu 1635. je bil tudi med zdravstvenimi ko¬
misarji (provisores sanitatis).

JANŽ SCHIFFLINGER, ZASLUŽEN MESTNI SVETNIK

Petek, 18. avg., fol. 162. Gospod Janž Schifflinger 80
želi dvigniti in pokriti z opeko hišo  svojega rajn.
tasta  gospoda Jurija Ungerja 87  v Židovski ulici,  zato
prosi, da mu č. magistrat z ozirom na njegovo 12 letno
delo v mestnem svetu  pokloni 6000 opek. — Sklep.
Čeprav je navada, da se izpregleda ena tretjina samo
onim meščanom, ki na novo  (de nouo) prekrijejo

9. sept. 1808. Aleksander grof Auersperg;  od 19. apr. 1831.
Anton grof Auersperg;  od 6. okt. 1832. Jožef Kattauer.  —
Hiša je bila »patidenčna« in je imela prvotno številko 294,
po 1. 1805. št. 222, po 1. 1877. pa št. 2 v čevljarskih ulicah.
L. 1840. in 1853. se v seznamu hišnih posestnikov navaja
še Jožef Kattauer, 1. 1877. Ana Fischer,  pozneje pa Hugo
Fischer,  1. 1901. Jakob Kapsch,  1. 1933. in 1938. pa Josi-
pina Pretnar.

86  1. jan. 1626. je bila krščena v ljublj. stolnici Marija
Uršula, hči Janeza pl. Schifflingerja in Marije (Schivitz, 3).

87  Jurij Unger je bil mestni sodnik 1. 1612./13.

streho z opeko, se vendar pri njem napravi izjema,
»ker je 12 let deloval v mestnem svetu hvalevredno
in splošnosti v blagor« (in bedienung seiner Raths-
stollen, dem Gemainen Nuzen Zum bosten, Riiemb-
lich verhalten), ter se mu podari tretjina (!) opeke,
kolikor je bo rabil.

Petek, 22. sept., fol. 179. Gospa Marija Schifflin-
gerjeva toži Janža Sternena za 40 fl.

L. 1636.  Petek, 4. jan., fol. 4. Gospod Janž Adam
Kirchberger ima spor z mestnim sodnikom Wider-
kehrjem. 88

Petek, 4. jul., fol. 184. Včeraj je prišlo na javnem
trgu do žaljivk med gospodom Janžem Adamom
Kirchberger jem in gospodom Gregorjem Kunstlom. 8U
Sklep. G.  Kunsti ne sme prihajati v mestni svet, do¬
kler se ne opere in obrani (purgirn vnd defendirn).

88  Janž Henrik Widerkehr je bil mestni sodnik leta
1634./35., 1635./36., 1640./41. in 1641./42.

88  Gregor Khunstl, mestni sodnik 1. 1621./22., 1622./23.,
1626./27. in 1627./28. ter župan  1. 1638./39., ustanovitelj
baronov Polhograjskih (Pillichgratz).

Dodatek k str. 142.  Da je bil Mihael Frankovič res žu¬
pan 1. 1555./56., potrjuje pismo ljubljanskega mestnega
sveta od 30. I. 1556., naslovljeno na Dunaj »Denen Ersa-
men. Furnemen. Achtpern. vnd weisen Micheln Frang-
khouitsch Burgermaister Zw Lagbach  vnd Vincenz Pri-
musen Strusinger Statschreiber daselbs vnd yezo der Štet
aus Crain gesanndten bey der khu: Mt ec. vnsern beson-
der lieben vnd guetten Freundten«. (Izvirnik z dobro
ohranjenim pečatom v ljublj. mestnem arhivu.)

v DELAVNICAH MESTNE ELEKTRIČNE CESTNE ŽELEZNICE IZDELANI
TRAMVAJSKI VOZ PRI SV. KRIŽU

K članku: France Stelč  : Ljubljana v letih 1935—1940

214

LJUBLJANA V LETIH 1935—1940

FRANCE STELfi

Dod naslovom Pet let dela za
Ljubljano je izdal ob petletnici
sedanje mestne uprave z županom
dr. J. Adlešičem na čelu tiskovni
referat mestne občine v Ljubljani
ilustrirano knjižico, ki je v marsi¬
katerem oziru splošno zanimiva
in ne samo prigodniška. čitatelj
bi namreč pričakoval agitacijsko
brošuro in ga prijetno iznenadi
stvarni ton, s katerim se obrav¬
nava vsebina. Iz več razlogov se
nam zdi misel, izdati tako infor¬
mativno knjižico, posrečena. Pred¬
govor sam po našem pravilno ugo¬
tavlja, da pomeni prav čas, ko je
konec 1. 1935. nastopila sedanja
uprava, na j večji prelom v zgodo¬
vini mesta Ljubljane od katastro¬
falnega potresa leta 1895. sem in
se z njim tudi leto 1918., ko je
Ljubljana postala tretja prestol¬
nica kraljevine Jugoslavije, ne
more primerjati. V treh ozirih je
namreč bila Ljubljana v zadnjem desetletju postavljena
pred nove naloge, ki so globoko posegle v organizem
njenega materialnega telesa, njene uprave in njenega
življenja. Vse te naloge so se do vse aktualnosti raz¬
vile prav v času nastopa nove uprave. Materialno telo
Ljubljane je s priključitvijo okoliških občin in usta¬
novitvijo tako zvane »Velike Ljubljane« 1. 1935. kar
čez noč naraslo do petkratne velikosti. S tem dejstvom
se je pojavil problem urbanizacije, pomeščanjenja
prostora, ki je več ko petkrat večji od pravega me¬
ščanskega prostora. Pri tem namreč ni šlo samo za
prilagoditev uprave novemu obsegu mesta, ampak
prav izrazito tudi za duhovno urbanizacijo doslej
predmestnega, kolikor ne kar kmečkega okolja. Pred
drugo važno nalogo je postavil sedanji mestni svet
novi gradbeni zakon iz 1. 1931., ki zahteva, naj se
izdelajo ali vsaj temeljito revidirajo regulacijski na¬
črti jugoslovanskih mest. Novi, županom kot posve¬
tovalni organi dodeljeni gradbeni odbori so prevzeli
skrb za izvajanje te nove gradbene politike. Po pove¬
čanju je tudi Ljubljana prišla v vrsto mest, ki za
največji del svojega ozemlja regulacijskega načrta
sploh nimajo. Vprašanje regulacijskega načrta je bilo
prav s povečanjem mesta 1. 1935. tako ostro postav¬
ljeno, da ga ni bilo mogoče več odlašati, ker se z grad¬
benim regulacijskim načrtom šele ustvarja podlaga
resnične materialne urbanizacije mesta, ki je važen
pogoj tudi za duhovno urbanizacijo območja nasel¬
binskega organizma. Tretjo prav tako osnovno po¬
membno nalogo pa je sprožil novi jugoslovanski za¬
kon o mestnih občinah iz leta 1934., ki je povzročil
potrebo, da se mestna uprava, ki vrši tudi velik
del državnoupravnih poslov v prenesenem delokrogu
okrajnih glavarstev, po svojem ustroju in načinu po¬
slovanja čim bolj prilagodi državni upravi.

Vse te, v novejši zgodovini Ljubljane od potresne
katastrofe 1. 1895. nedvomno najvažnejše in po svojih
posledicah najdalekosežnejše naloge so z vso svojo
težo in z vso resnostjo svoje problematike padle prav
na rame sedanje mestne uprave.

Knjižica bi imela torej svoje prvo upravičilo v tem,
da postaja pregled prizadevanj in uspehov v vseh teh
smereh vedno nujnejši, ker ne služi samo informa¬
cijam, ampak omogočuje tudi kontrolo nad uspeš¬
nostjo ali neuspešnostjo prizadevanj. Ima pa še bolj
enostavno upravičilo tudi v načelni misli, ki jo črtamo
na začetku predgovora in ki jo je izrekel župan dr. J.
Adlešič na prvi seji sedanjega občinskega sveta dne
23. decembra 1935: »Magistrat naj bo odprta knjiga.«
Prav danes pa je še tretji moment, ki upravičuje
obračun, kakor ga pomeni ta knjiga, ko je s petim
letom nove uprave, ki je obenem prvo nove evropske
vojne, nastopilo toliko sprememb v življenju, ki se
vse bolj uveljavljajo tudi v vršenju komunalnih na¬
log in je mogoče gledati na teh prvih pet let že ko¬
likor toliko tudi z očmi zgodovinarja. Pa tudi sama

ŽALE, KAPELICA SV. NIKOLAJA Z MRLIČEM NA ODRU

ŽUPANOVO DARILO
LOVCEM

(Inž. arh. B. Kobl)

215

TRŽNICA MED ZIDAVO (načrt arh. J. Plečnika)

misel dokumentacije javnega dela, ki je v vseh vrstah
nedvomno izelo zaželena, mpravičuje to knjižico.

Magistrat je namreč zelo komplicirana, nepregledna
knjiga, četudi je po sami osnovni misli demokratične
samouprave teoretično za vse meščane odprta, javni
sodbi izpostavljena knjiga. V množini posameznih
podatkov, ugotovitev in rezultatov, ki se kopičijo v
vseh oddelkih mestne uprave, se preglednost tako
hitro gubi, da celo tisti, ki je del tega aparata spoznal
ali ga v večjih skupinah ter celo v celoti vodi in nad¬
zira, izgublja pregled, in življenje samo zahteva vsaj
interne, začasne zaključke in strnitve podatkov v
lahko preglednih oblikah. Del te naloge, ki jo oprav¬
ljajo vodstva posameznih, zlasti gospodarskih od¬
delkov, vrši mestni statistični referat. Nova uprava
ga je v zavesti te važnosti reorganizirala in usmerila
v sistematično, za potrebe mestne uprave porabno
obliko dela. Tako je nastal statistični letopis, ki je
doslej izšel za leti 1938. in 1939. Ta letopis je po
daljšem presledku prva tiskana dokumentacija živ¬
ljenja ljubljanske občine. Je pa to zelo suhoparna in
za povprečnega meščana zelo malo mikavna publi¬
kacija in prav ozir na to suhoparnost je en povod več,
da se je vse bolj oglašala želja, prikazati ustroj in
delo mestne uprave v splošno razumljivi obliki. Stri¬
njam se z županom, ki je na seji dne 30. decembra
1940, ko smo se spominjali petletnice svojega dela za
mesto Ljubljano, dejal, da bi primerno organiziran,

MODEL PROJEKTIRANEGA TRŽIŠČNEGA MOSTU ČEZ LJUBLJANICO (arh. J. Plečnik)

podroben, periodično se ponavljajoči pregled dela ob¬
činskih uprav, združen s statističnim letopisom, lahko
postal redna oblika seznanjanja meščanov s komu¬
nalnim delom.

Knjižica, o kateri govorimo, opisuje mestno upravo
in njeno delo tako, da ji služi za merilo napredka in
razvoja stanje v letu 1940., primerjano s stanjem
1. 1935. Zaradi zgoraj omenjene osnovne važnosti
I. 1935. v zgodovini ljubljanske mestne uprave je re¬
zultat tega primerjanja mnogo pomembnejši, kakor
bi se sicer zdelo, ker ne gre za izkaz uspehov kakih
posebnih strankarsko interesiranih kapric, katerih
namen bi bil predvsem, tako ali drugače korigirati
prizadevanje svojega prednika, ampak za izkaz v
zgodovini Ljubljane najgloblje zasidranih ukrepov,
ki po svojem značaju in načinu reševanja presegajo
ozki okvir interesov posameznega režima. Ker gre za
osnovne zadeve, je knjižica zasnovana tako, da daje
obenem tudi pogled v organizem mestne uprave, ki
se je prav v zadnjih petih letih močno spremenil. Pri
posameznih strokah pa je težišče vselej na načelih,
ki so bila merodajna za reorganizacijo ustreznih
upravnih strok in za smer dela.

Knjižica nas seznanja najprej z mestnim svetom in
mestno upravo, z organizacijo sodelovanja mestnega
sveta z upravo, z reorganizacijo uprave in njenega
poslovanja in z vršilci uprave, mestnimi uslužbenci.
Nato si sledijo posamezne stroke po vrsti svoje po¬
membnosti, predvsem mestno gospodarstvo in fi¬
nančna politika, gradbene stroke in socialno skrbstvo.
Tu se seznanimo s proračuni za čas od 1935—1940,
z izdatki za posamezne glavne stroke uprave, z uspehi
proračunov, ki kažejo, da se je z zaključnim računom
za 1. 1938./39. delo že popolnoma normaliziralo; se¬
znanimo se z dolgovi mestne občine, z mestno imo-
vino, z občinskimi dohodki ter končno z dvema po¬
membnima uspehoma smotrne gospodarske politike,
z likvidnostjo Mestne hranilnice in sanacijo Splošne
maloželezniške družbe d. d. v Ljubljani. V gradbeni
stroki spoznamo organizacijo in reorganizacijo grad¬
bene uprave, delo za regulacijski načrt, borbo za
Ljubljani najustreznejšo rešitev železniškega vpra-<
šanja, preusmeritev birokratske ustanove gradbene
policije v gradbeno svetovalnico, delo na cestah in
hodnikih, na mestni pristavi, na mestnem vodovodu,
kanalih in vodnih zgradbah. Svoje delo nam razkažeta
konstrukcijski odsek in odsek za strojništvo ter se
končno kratko omeni pravni odsek, ki je nujen se¬
stavni del upravnega poslovanja tehničnega oddelka.
V poglavju Socialno skrbstvo spoznamo načela, ki so
pri intenzivni reorganizaciji tega dela vodila novo
upravo, spoznamo uspehe akcije za mala stanovanja,
za mladinsko, delavsko in starostno skrbstvo. Sledi
delo mestne zastavljalnice, gasilska in reševalska
služba in vojna zaščita. Tudi kultura v mestni upravi
nam pokaže, da se uveljavljajo sedaj jasna načela
glede nalog in prizadevanj kulturnega odseka. V po¬
glavju šolstvo spoznamo šolstvo, kolikor zadeva mest¬
no občino, ljudsko, meščansko in obrtno nadaljevalno.
Svojevrstno je vprašanje mestne ženske realne gim¬
nazije in »Mladike«. Kratko so označena prizadevanja
za tujski promet in delo ter uspehi mestnih podjetij
(elektrarna, plinarna, klavnica, vrtnarstvo in pogrebni
zavod, ki kaže posebno vidne uspehe). Končno sledi

216

alfabetično urejen seznam mestnih svetnikov v letih
1935—1940 in uprav mestne občine ljubljanske po
stanju 1. decembra 1940.

Knjižica Pet let dela za Ljubljano pa ni zanimiva
samo kot poročilo o delu mestne uprave v zadnjih
petih letih, ampak prav posebno tudi zato, ker nam
odpira pogled v komplicirani organizem mestne upra¬
ve. Marsikdo se bo šele, ko njo prečita, zavedel, kako
mnogovrstno je delo mestne uprave in da ne obstaja
samo v »vladanju«, ampak najgloblje posega v naj¬
bolj vsakdanje življenje mesta in meščanov, če uvod
poudarja začetno neorientiranost o nalogah, ki jih je
1. 1935. imenovana mestna uprava prevzela, ta knji¬
žica dokazuje, kako se je nova uprava vživela v ne¬
znano ji nalogo in se ji ni samo prilagodila, ampak
jo je oblikovala po svoje po trdno premišljenem si¬
stemu. O njem priča že pregled in označba mestnih
proračunov in njihovih uspehov. O njem govori zna¬
čilna reorganizacija mestnega upravnega aparata. O
njej govore tudi jasna načela, ki se izražajo v vseh
važnih delih knjižice.

Zlasti dve upravni stroki sta v teh letih doživeli
živahen razvoj, gradbena uprava in socialna skrb. V


'V

SL. 1. NAČRT PRITLIČJA STANOVANJSKE HIŠE PO PREDLOGU LASTNIKA

MEŠČANSKA ŠOLA NA VIČU (Ing. arh. V. Glana)

strokovne svetovalnice,  šest načrtov, priobčenih v
knjižici, ilustrira prizadevanja in uspehe tega načina
poslovanja, ki stremi po zboljšanju po strankah pred¬
loženih načrtov v smislu sodobne stanovanjske kul¬
ture, prikupnega zunanjega oblikovanja projektira¬
nih stavb kot enot, pa tudi v zvezi z okolico, kjer jih
je treba presojati kot člene urbanističnih enot,
blokov, ulic, trgov in naselij. Knjižica odkriva
tudi, da je bil glavni vzrok tipično neustreznih
načrtov napačen strah stavbenih gospodarjev
pred pooblaščenimi arhitekti. Knjižica ugotav¬
lja, da so se po triletnem prizadevanju gradbe-
nopolicijskega odseka projektanti in stavbeni
gospodarji sprijaznili z novimi zahtevami, jih
vedno upoštevajo pri projektiranju in pogosto
tudi izrecno priznavajo njihovo upravičenost,
čeprav so poprej postopanje tega odseka po¬
gosto označevali kot »nepotrebno sekiranje«.
Rezultat je, da se danes v Ljubljani splošno
bolje zida, kakor se je zidalo pred petimi leti.
Mislim, da bo tudi čitatelje »Kronike« zani¬
malo, za kaj pri teh prizadevanjih gre, zato
bomo kratko razložili tiste tri primere, ki jih
navaja knjižica.

V prvem primeru (sl. 1) gre za načrt pritlične
stanovanjske hišice, kjer je lastnik predvidel
dvoje stanovanj. Eno naj bi bilo dvosobno, dru¬
go enosobno. Načrt je navidez v redu; vsi pro¬
stori so neposredno osvetljeni in pravilno
oblikovani, če pa ga bliže pogledamo, nas

gradbeni stroki poudarja knjižica delo na pogojih za
regulacijski načrt za Veliko Ljubljano. Prvi korak je
storjen z regulacijskim programom, ki ga je v začetku
1. 1939. odobrilo ministrstvo za gradbe in z razpisom
tekme za idejno regulacijsko skico, ki bo služila za
podlago pri izdelavi regulacijskega načrta. Dalje z
zadoščenjem čitamo, da je nova uprava zavzela do
železniškega vprašanja v Ljubljani, ki je najožje zve¬
zano z važnimi potezami bodočega regulacijskega na¬
črta, jasno stališče, ki ga knjižica takole izraža: »Ne
krparij, ampak radikalno, po nepristranski razpravi
za najboljšo spoznano rešitev železniškega vprašanja
zahtevamo!«

Z zadoščenjem bo meščan bral zlasti tudi, da se
je delo odseka za gradbeno policijo premaknilo s sta¬
rih policijskobirokratskih načinov k novim, tako da
danes ta odsek opravlja resnično tudi vzgojni posel

MODEL PROJEKTIRANEGA ROTOVŽA NA VODNIKOVEM TRGU

217

DELAVSKA STANOVANJSKA NASELBINA ZA BEŽIGRADOM (Ing. arh. B. Kobi)

osupne sledeče: 1. Obe stanovanji imata skupen,
od zunaj neposredno dostopen predprostor (vežo), ki
je do skrajnosti vtesnjen s stopnicami in straniščem;
2. obe stanovanji imata eno, skupno stranišče, do¬
stopno iz veže; 3. tudi dostop v dvosobno stano¬
vanje vodi samo  skozi kuhinjo. Na prvi pogled
je po teh ugotovitvah jasno, da je ta dozdevno
korektni načrt izraz težnje po skrajnem prido¬
bitnem izkoriščanju zazidane ploskve. Tej izra¬
zito dobičkarsko špekulantski  težnji stavbenega
gospodarja je moral projektant žrtvovati vse so¬
dobno za neogibne spoznane ozire do stanovanj¬
ske udobnosti in deloma celo zdravstvene ozire.
Danes velja namreč celo pri naj skromnejših sta¬
novanjih za splošno veljavno načelo, da naj
imajo lasten, od vhodne veže, če je skupna več
stanovanjem, ločen predprostor. Razen v najbor-
nejših barakah si je danes tudi težko še zamisliti
stanovanje brez lastnega stranišča. Lahko si sicer
mislimo in toleriramo stanovanjsko sobo z vho¬
dom iz kuhinje, vselej pa skrbimo za to, da ima
en vhod tudi iz predprostora. Tej rešitvi nasproti
je postavil gradbenopolicijski oddelek svoj pred¬
log, ki upošteva vse navedene minimalne udob-
nostne in zdravstvene zahteve (sl. 2). Pokazalo
pa se je, da je za tako najskromnejše zadovoljivo
rešitev stanovanjskega tlorisa treba žrtvovati naj¬
manjšo med sobami gospodarjevega projekta, da

je na dani ploskvi mogoče pametno zgraditi samo dvo¬
je enosobnih stanovanj. Uradni predlog je postavil
vhod na nasprotno stran, ustvaril tam rahel rizalit in s
tem dosegel, da je v pasu nekdanje sobice in veže s
stopnicami lahko zadovoljivo razporedil dokaj udobno
vežo s stopnicami, dve predsobi in dvoje stranišč,
obenem pa dosegel tudi, da ima vsaka stanovanjska
soba razen zveze s kuhinjo tudi vhod iz predprostora.
Predlagana rešitev predstavlja največ, kar more pa¬
meten gospodar zahtevati od celotne ploskve zazida¬
nega pritličja ali nadstropja; vse, kar skuša doseči
več, gre na račun higienskih in udobnostnih zahtev
stanovalcev njegove hiše.

Drugi primer nam kaže po lastniku predloženi tlo¬
ris enega stanovanjskega nadstropja trinadstropne
hiše (sl. 3). Načrt predvideva v vsakem nadstropju po
štiri enosobna stanovanja. Da ne gre za stanovanja v
skromnih življenjskih razmerah, kakor v prvem pri¬
meru, dokazuje množina udobnostnih pritiklin, tako
da naj bi bila bodoča stanovanja na prvi pogled tako
zvana »stanovanja z vsem sodobnim udobjem«. Po¬
samezno stanovanje obsega namreč posebno pred¬
sobo, stanovanjsko sobo, manjšo kuhinjo, shrambo,
kopalnico in stranišče. Načelo, ki smo ga pohvalili pri

OTROŠKO ZAVETIŠČE V TRNOVEM (ing. arh. T. Štrukelj in ing. arh. 0. Gaspari)

SL. 2. PO URADNEM NASVETU IZBOLJŠANI TLORIS PRITLIČJA STANOVANJSKE HIŠE

prvem primeru in ki ga je pri pritličnem stanovanju
uveljavil gradbeni urad, se zdi tu dosledno izvedeno
in bi površen opazovalec nedvomno menil, da je za
kritiko takega načrta skrito neupravičeno sekiranje
projektanta in lastnika. Da je projektant ustregel
zahtevi lastnika po skrajni, najpridobitnejši izrabitvi
nadstropne ploskve, je porabil dvoje tipičnih, pogosto
toleriranih, pogosto tudi upravičenih rešitev v skrajni
sili. Poslužil se je motiva t. zv. rizalita, iz osnovne
ploskve naprej pomaknjenega dela celote, ki ga naj¬
večkrat porabljajo za namestitev stopnišč in s tem
dosežejo ugodnejšo organizacijo stanovanj. Drugi,
sicer tudi dopustni motiv pa so t. zv. svetlobni jaški.
V strnjenem načinu zazidave so taki jaški na mejah
hiš nujno potrebni in omogočujejo neposredno zra¬
čenje stranišč in drugih stanovanjskih pritiklin. Naš
projektant se je tega motiva poslužil tudi sredi hiše

218

SL. 3. TLORIS VEČNADSTROPNE STANOVANJSKE HIŠE PO PREDLOGU LASTNIKA

in z njim dosegel isti namen, čemu bi torej taki re¬
šitvi ugovarjali? Pribiti moramo za oba motiva pred¬
vsem, da oba spadata v vrsto manj priporočljivih re¬
šitev iz zadrege v primerih, ko z njima sicer neugodni
položaj resnično izboljšamo, ne pa samo po črki za¬
dostimo zahtevam gradbenih predpisov. Dejstvo v
danem primeru pa je, da je projektant samo  s tema
dvema motivoma dosegel predpisom zadovoljivo re¬
šitev stanovanjskega tlorisa, če bi bil n. pr. opustil
notranji svetlobni jašek, bi bilo izključeno, da bi bil
v danem položaju dobil četvero, čeprav samo eno¬
sobnih stanovanj, ampak bi jih bil dobil manj in
deloma nedvomno večsobnih. Da nadstropno ploskev

do skrajnosti izrabi za tako obliko stanovanja, ki
jo bo najlaže oddal, posebno če ima reklamni pri¬
vesek vse sodobne udobnosti, je bil projektant
prisljen, do skrajnosti poslužiti se zasilne rešitve
z jaški.

Takoj pa se prepričamo, da se tudi »licencije«
drugega, redno ne priporočljivega motiva, stop-
niščnega rizalita, ni poslužil iz čistega namena,
da izboljša stanovanje, ampak predvsem za to,
da doseže največje možno število najmanjših
stanovanj, če njegova dva rizalita primerjamo
s plitvim rizalitom prvega primera, vidimo, da
gre za izredno globoke rizalite, ki so nekoliko
ublaženi z odprtimi balkoni, a še kljub temu glo¬
boki. Globoki pomoli pa jemljejo svetlobo ku¬
hinjam, ki jih absolutno ne moremo smatrati za
idealno, ampak samo za silo razsvetljene. Ozir na
zdravo stanovanje, čeprav gre samo za »stran¬
ski« prostor, kuhinjo, takih pomolov ne dopušča.
Dopušča pa jih črka zakona in težnja po skrajni
donosnosti zazidane ploskve. Ne dopušča pa jih
predvsem niti ozir na lepotnost »notranjih«, dvo¬
riščnih fasad, ki so s temi motivi nelepo raztr¬
gane in nujno povzročajo s svojimi senčnimi in
vlažnimi zakotji nesnago po dvoriščih, ki bi bila
pri gladkem razvoju notranjih fasad lahko brez
posebne nege čista. V zdravstvenem oziru velja
isto tudi za svetlobne jaške, ki so redno prizo¬
rišča očem sicer nedostopne nesnažnosti, smradu
in nazadnje le nezadostne osvetlitve in prezrače¬
vanja stanovanjskih pomožnih prostorov.

Kakor vidimo, je tudi ta, dozdevno tako ko¬
rektni načrt zgrajen na pretirani dobičkaželjni
špekulaciji. Uradni protipredlog  (sl. 4) je doka¬
zal, da ga je mogoče brez škode za lastnika, a z
izdatnimi prednostmi za najemnika predelati
tako, da zdravstveno in lepotno ne vrši nasilja ne
okolici ne stanovanjem, ampak zlasti v stano¬
vanjskem oziru nudi celo velike prednosti.  Urad¬
ni projekt je za dosego tega namena opustil eno
stopnišče in vsa stanovanja navezal na osrednje
stopnišče, opustil je deloma posebne shrambe
in jih nadomestil z dolbinami in združil kopa¬
lišča s stranišči. Tako sta odpadla nelepa raz¬
členjenost dvoriščne strani in srednji jašek, vse
drugo pa je ostalo. Lastnik razpolaga po novem
projektu z istim številom stanovanj z vsem so¬
dobnim komfortom, reduciranim na pametno
najmanjšo obliko.

Posebne težave so vedno s projekti stanovanj v
podstrešjih. Kakor je sicer notorična težnja po
skrajnem izkoriščenju zazidane ploskve, ki smo jo
pravkar spoznali, bi bilo naravnost čudno, če bi se ne
skušala uveljaviti tudi na tistih delih stavb, ki jih

ŠOLA ZA BEŽIGRADOM (Ing. arh. V. MuSIč)

219

ZA STANOVANJSKE NAMENE

v starih dobrih časih za stanovanja sploh niso izrab¬
ljali, v kleteh in podstrešjih. Zakon sicer dopušča
tudi to, omejuje pa to možnost s posebnimi predpisi
zdravstvenega in varnostnega značaja. Kljub temu pa
se tudi pri teh projektih redno pojavlja težnja izko¬
riščanja do skrajnosti, le da je posledica teh skraj¬
nosti še nevšečnejša kakor pri stanovanjih v pritlič¬
jih ali nadstropjih. Primer (sl. 5), ki ga priobčujemo,
predstavlja poskus, kako bi na podstrešju pritličnega
stanovanja, ki smo ga obravnavali v prvem primeru,
pridobili dvoje enosobnih stanovanj, še enkrat toliko
torej, kolikor more vesten projektant, kakor smo zgo¬
raj pokazali, doseči v pritličju. Gospodarjev projekt
predlaga na podstrešju dve enosobni stanovanji, ki
sta z vsemi umetnijami stlačeni v okvir tramskega
sestava ostrešja. Načelo, ki velja za podstrešna sta¬
novanja, pa je, da se sme podstrešni prostor izrabiti
toliko, kolikor omogočuje prostore normalne oblike.
Razumljivo je, da tudi sicer predlog ne more biti
boljši od predloga za pritličje. Eno stanovanje ima

'ISErnrnfri

STARI TRAMVAJSKI VOZ

sicer posebno predsobo in vhod v sobo ločen od ku¬
hinje, zato pa je vhod v drugo stanovanje takoj z vrha
stopnic in soba dostopna samo skozi kuhinjo. Obe
stanovanji imata pa skupno stranišče, dostopno s pro¬
stora vrhu stopnic.

Kritika predloga za pritličje velja za podstrešni
projekt v celoti še v poostreni meri, ker se poskus
skrajnega izkoriščanja nanaša na normalno za sta¬
novanja sploh ne uporabljane dele hiše. Tudi tu je
urad stavil protipredlog, ki predstavlja resnični mak¬
simum stanovanjske izrabitve danega podstrešja (sl.6).
Dohod po stopnicah je prestavil kakor v pritličju na
nasprotno stran. Tako je dobil v sredi podstrešja
dokaj prostorno predsobo, na njenem koncu pa
shrambo in stranišča; na levi strani je kuhinja, na
desni stanovanjska soba. S pomočjo stranskih dolbin,
ki so nižje od sobe, je pridobil prostor za troje postelj
ali za omare in s tem največji možni normalni obseg
sobe pametno razbremenil brez nasilja za stanovalce
pa tudi brez nasilja za prikupno obliko stanovanj¬
skega prostora.

Poročilo v knjižici navaja, da se je zadnji čas me¬
ščanom, ki so se poprej pogosto pritoževali nad seka-
turami stavbne policije, vrnilo zaupanje do tega refe¬
rata in da so se močno razredčile pritožbe, ki so bile
prav tako notorične, kakor so se notorično ponav¬
ljale v načrtih stare, že znane, pogosto obsojene na¬
pake in pomanjkljivosti. Z željo, da bi ta prizadeva¬
nja pravilno razumeli vsi, ki zidajo, smo take noto¬
rične zablode brez ozira na to, ali izvirajo iz nespo¬
sobnosti projektanta ali iz dobičkaželjnosti lastnika,
zgoraj obširneje razložili.

Knjižica posebej podčrtuje tudi skrb sedanje upra¬
ve za ceste. Predvsem se opaža, da je tudi v teh delih
končno zavladal jasen sistem, ki stremi na eni strani
za stvarnim nazorom o dimenzijah namenu ustreza¬
jočih cest, na drugi strani pa da je njih površinska
ureditev od provizorične po smotrnem načrtu začela
prehajati k stalni ali vsaj polstalni površinski ob¬
delavi.

Napredek se opaža tudi v delokrogu t. zv. konstruk¬
cijskega odseka, ki projektira za mesto visoke zgrad¬
be, spomenike itd. in nadzoruje oddana mestna stav-

220

TRAMVAJSKI VOZ ZA ŠKROPLJENJE CEST

barska dela. Važno se nam zdi predvsem, da se je
posrečilo najti obliko, po kateri je k delu za mesto
pritegnjen ves, danes že številni in po kvaliteti vsega
upoštevanja vredni kader slovenskih arhitektov z
njihovim prvakom vred. Tako je vrsto monumental¬

nih nalog za mesto častno rešil arh. J. Plečnik, za
druge, posebno sodobno in življenjsko arhitekturne
naloge pa so se razpisovale tekme, ki so dale več iz¬
redno zadovoljivih rezultatov. Tako se mestna uprava
danes ne boji več razpisov stavbarskih konkurenc,
arhitekti pa se jih z vnemo udeležujejo, ker so se
prepričali, da ne gre samo za tekme za nagrade, am¬
pak res uspešni projektanti naloge dobe tudi v izvr¬
šitev.

Konstrukcijski odsek pa se je medtem mogel po¬
svetiti nalogam, ki se pojavljajo bolj po dnevnih po¬
trebah kakor po dolgotrajnem študiju ali ki imajo
značaj socialnokoristnih načelnih rešitev aktualnih
stavbarskih vprašanj. V prvo vrsto spadajo razne
umetnostne naloge, ki so jim doslej posvečali malo
skrbi predvsem zato, ker za oskrbo raznih daril,
oprem, okrasitev in pod. največkrat ni dosti časa na
razpolago. Vrsta raznih športskih in drugih daril, od¬
likovanj in pod., ki jih je zadnja leta razdelil ljub-

KAMN1TNI TLAK ZALIVAJO

V BRODU IZDELANI TRAMVAJSKI VOZ PRED RAKOVNIKOM

Ijanski župan, pa dokazuje, da je tudi tu možno iz¬
boljšanje in vplivanje na vzgojo boljšega okusa.

Izmed socialnih nalog je po svetovni vojni tudi pri
nas najbolj pereče vprašanje najmanjšega zdravstve¬
no zadovoljivega družinskega stanovanja. Knjižica pri¬
naša dva primera, tloris stanovanja v delavski stano¬
vanjski naselbini za Bežigradom (sl. 7) in tloris stano¬
vanja v delavskih hišicah ob Cesti v Mestni log (sl. 8).
Gre pri tem za tip tzv. najmanjšega stanovanja z
manjšo kuhinjo in večjo stanovanjsko sobo v Mest¬
nem logu in za tip nekoliko udobnejšega stanovanja
za Bežigradom, kjer prevladuje večja »stanovanjska«
kuhinja in je poleg nje manjša spalnica. Obakrat je
dohod v sobo skozi kuhinjo, kar mestna gradbena
oblast sicer po možnosti preprečuje. V drugem pri¬
meru ima stanovanje posebno pravilno predsobo, v
prvem je vhod v kuhinjo skozi zaprt predprostor.
V obeh primerih gre za enega izmed neštetih sodob¬
nih poskusov, rešiti tiste, ki si ne morejo najeti nor¬
malnega stanovanja, nadloge barak in jim za naj-
skromnejšo najemnino dati vsaj zdravo, če že ne tudi
popolnoma udobno stanovanje. Ljubljanski primer je
značilen korak naprej v razvoju problema takega
najskromnejšega stanovanja, ker kombinira v obeh
primerih spalni prostor s tako zvano stanovanjsko
kuhinjo. Navezanost obeh prostorov drugega na dru¬
gega se je zdela projektantom manjše zlo kakor pa

221

samo stanovanjska kuhinja. Dolgo so namreč refor¬
matorji sodobnega stanovanja propagirali kot zado¬
voljiva naj skromnejša stanovanja taka, ki obstoje
iz enega prostora, ki naj služi za kuhinjo, dnevno
bivališče in spalnico, ki so si jo zamišljali celo na
policah. Danes si tudi za najskromnejšo družino ne
moremo več predstavljati stanovanjskega enopro-
stora ali dohoda v kuhinjo brez pokritega predpro¬
stora, vsestransko pa se uveljavlja celo zahteva po
predsobi. Prepričani smo, da so prvi rezultati socialno-
stanovanjskih prizadevanj konstrukcijskega odseka
zadovoljivi in za pogoje, ki so jih projektanti našli
v Ljubljani, tudi logični.

Istočasno z ugotovitvijo tega stanovanjskosocialno
za minimalnega spoznanega tipa pa je mestna občina

začela uveljavljati s stanovanjsko naselbino ob Cesti
v Mestni log tudi načelo, naj ima vsako stanovanje
tudi svoj vrtiček, da se brezdomci zopet sprijaznijo
z zemljo, od katere jih je brezobzirna usoda odtrgala.

Lepo uspevajoče načrtno delo nam prikazuje knji¬
žica tudi v poglavju o socialnem skrbstvu. Zadovo¬
ljive so tudi ugotovitve o napredku v kulturni stroki
mestne uprave. Zavedamo se pa, da čaka prav tu še
mnogo nerešenih vprašanj podobno kakor v turistični
stroki. - j j

Upamo, da bo to prvo poročilo o delu mestne uprave
ljubljanske z zanimanjem prebral vsak meščan in
bolje razumel marsikaj, kar mu je doslej delalo te¬
žave. Knjižica je tudi izdatno ilustrirana in zato njena
vsebina tudi zadosti nazorno podana.

ZELENA JAMA

K R A G L VIKTOR
(Konec)

P o podaljšku Tovarniške preko Zvezne in Koroščeve
ulice pridemo v Pokopališko ulico, v kateri stoji na
vogalu Dovičeva hiša (Pokopal, št. 36); to hišo je se¬
zidal Jožef Oražem in jo prodal Rozi Dovič, ki je v
nji odprla trgovino, ki jo ima sedaj v najemu Min¬
ka Jurjevčič.

Poleg Dovičeve hiše stoji največja zgradba v Zeleni
jami: Mladinsko zavetišče z javno kapelo sv. Vincenci¬
ja Pavelskega, h kateri bo sčasoma dozidana veličastna
cerkev žalostne Matere božje, ki bo segala do sosed¬
njega vrta. že 1. 1931. je začela ljubljanska Vincenci-
jeva konferenca Srca Jez., ki ji načeluje tač. vizi-
tator misijonske družbe sv. Vincencija, Lovro Sedej,
misliti na to, kako bi v Zeleni jami dala postaviti Mla¬
dinsko zavetišče in poleg njega cerkev, kjer bi se Ze-
lenoiamčanom lomil kruh božje besede. Ta zamisel je
našla rodovitna tla. Na praznik Kristusa Kralja dne
31. oktobra 1937 je bil slovesno blagoslovljen temeljni
kamen za to stavbo. Posebno vesel dan za Zeleno jamo
je bil 18. sept. 1938, ko je bila slovesno blagoslovljena
javna kapela sv. Vincencija in se je v nji opravila prva
sv. maša; še prav posebno vesel je bil pa ta dan zato,

ZELENA JAMA, DOHOD PREKO JUŽNE ŽELEZNICE PO POKOPALIŠKI ULICI

ker se je s tem dnem naselil na zelenojamskem ozemlju
Jezus kot Bog in človek, ki odslej tukaj biva neprene¬
homa in stalno, pričujoč v zakramentu presv. Reš.
Telesa. S pomočjo neimenovanega dobrotnika je bila
v bližini kapele 1. 1938. dozidana duhovniška hiša (Po¬
kopal. ul. št. 31; blagoslovljena 5. dec. 1938.), kjer
bivajo duhovniki, ki oskrbujejo za Zeleno jamo stalno
in redno javno službo božjo. Mladinsko zavetišče je
bilo otvorjeno šele 24. sept. 1939. Blagoslovitvene
obrede je opravil škof dr. Gregorij Rožman. Kot za¬
stopnik ljubljanskega župana je ob otvoritveni sloves¬
nosti spregovoril vseučiliški profesor dr. Fr. Stele o
velikem pomenu otroškega zavetišča za to industrij¬
sko četrt Velike Ljubljane in je obenem tudi orisal
plemenita stremljenja ljublj. meste občine glede mla¬
dinskega socialnega skrbstva. S tem dnem so se v za¬
vodu naselile usmiljene sestre sv. Vinc. P., ki jim je
poverjeno vodstvo zavetišča.

Soseda sedanje javne kapele oz. bodoče cerkve je sta¬
novanjska hiša Mihaela Starina (Pokop. št. 46), ki je
bila prvotno nizka, podpritlična zgradba, last Ane Ga¬
šperšič. Zraven Starinove hiše stoji Bačnikova (Po¬
kop. 48). — Nasproti Starinove hiše ob desni strani
Pokopališke ulice, je Hribarjeva hiša (Pokop. 29), ka¬
tere 4 lo  je last Vida Hribarja, ki župnikuje v Ameriki,
1 /s  hiše pa je last njegove sestre. -— Poleg Hribarjeve
hiše stoji od 1. 1938. dalje spredaj omenjena zeleno-
jamska duhovniška hiša, ki ima za sosedo hišo št. 33,
ki jo je 1. 1931. dala sezidati Josipina Mežek in jo
naslednje leto prodala ravnatelju tobačne tovarne Fr.
Golobu. V tej hiši ima poleg drugih strank v najem
trgovinski lokal Marija črnjač iz Ljub. ulice. — Zra¬
ven Golobove hiše na vogalu Pokopališke in Ljubljan¬
ske ulice je dala postaviti hišo št. 35 Terezija Maver,
ki jo je prodala sed. lastnici Mariji Cek. V tej hiši je
gostilna Gabriele Stražiščar in mesnica Milana Ko¬
šaka. — Poleg hiše Pokop, ulice 35 stoji hiša Ljublj.
ulice št. 63, ki jo je tudi dala sezidati Terezija Ma¬
ver, pa jo je 1. 1938. prodala Rozaliji Seničar, ki ima
s svojim možem tukaj parno pekarno.

222

Okrog vogala Seničarjeve hiše zavijemo v Bavde-
kovo ulico, ob katere levi strani stoje doslej štiri hiše:
št. 22 (Devetak Ludovik [do 1932]; Krhne Anton);
št. 20 (Brojnik Janez Ido 1932]; prof. in ravnatelj
mešč. šole Mesojedec Mirko); št. 14 (Čede Andrej);
št. 2 (Furlan Jakob). Hiše desne strani Bavdekove
ulice pa stoje na nekdanji Medičarjevi njivi, ki jo je
1. 1929. kupil mizarski mojster Mihael Mišvelj, ki je
v naslednjih letih dal tukaj zgraditi 6 stanovanjskih
hiš, izmed katerih je tri prodal in sicer h. št. 3 An¬
tonu Haclerju, št. 5 Stanislavi Puher in št. 7 Janezu
Regentu. Druge tri (Bavd. št. 1, 9 in 11) so pa še
Mišveljeva last. Poleg h. št. 11 ležečo stavbno parcelo
je Mišvelj prodal zidarskemu polirju Savincu, ki je
na njej postavil hišo, ki je sedaj last Frančiške Cerar.

Ob podaljšku Pokopališke ulice na desni strani on¬
stran Ljubljanske ulice, kjer vodi cesta naprej proti
pokopališču, se nahajata še dve stanovanjski hiši, ki
se sedaj še prištevata k šmartinski cesti: šmartinska
h. št. 60 (last Janeza Suhadolnika), ki jo je sezidala
1. 1925. tvrdka Jakob Accetto sinovi iz novovrstne
votle opeke za poskušnjo, kako se ho zidanje s tako
opeko obneslo, in šmart. h. št. 62 (Vajda Jožefa), po¬
stavljena 1. 1929. — Ob šmartinski cesti nekoliko više
proti šoli je 1. 1937. postavila lastno poslopje gradbena
tvrdka »Tehna« (šmart. št. 64), ki ima svojo pisarno
na Mestnem trgu št. 25.

šolsko poslopje sv. Petra »na polju«, sedaj imeno¬
vano IV. drž. mešana ljudska šola (šmarska št. 1)
stoji na parceli, ki spada že v kat. občino Šmartno.
Ta parcela je bila kupljena 14. V. 1904. Tedaj so se
odločili šolo, ki je bila dotlej v šempetrski mežnariji,
prenesti »na polje« in zato je bilo treba pozidati to
novo šolsko poslopje, ki je bilo blagoslovljeno dne
26. novembra 1906.

Ob cesti »pod šolo«, ki ji je določeno ime Gnidov-
čeva ulica, so poleg tesarske delavnice Alojzija Maje¬
riča (Pod šolo 5 ali šmart. 54) začeli delati leta 1935.
hiše, ki v pretrgani vrsti sedaj segajo do podaljšane
Ljubljanske ulice, ki jo v bodoče v tem svojem po¬
daljšku nameravajo imenovati Rožičevo ulico. Ob
novi Gnidovčevi ulici so doslej dozidane Mihevčeva,
Zorkotova, šlibarjeva, Pavlinova, Mohorjeva in Ma¬
ver jeva hiša.

ZELENA JAMA, GORNJI DEL BEZENŠKOVE UL. (PREJ PREŠERNOVA UL.)

ZELENA JAMA, TOVARNA LANENEGA OLJA IN FIRNEŽA HORVAT &  CO.

Ako prekoračimo v bližini Vajdove hiše šmartinsko
cesto in gremo naprej proti pokopališču sv. Križa, smo
doslej prihajali do h. št. 2 Med hmeljniki, ki jo je dal
postaviti okoli 1. 1901. kot sušilnico za hmelj Janez
Janesch (t 9. VII. 1919), ki je poskušal uvesti na
ljubljansko polje pridelovanje hmelja, kar se mu pa
ni obneslo. Z izbruhom vojne je z gojitvijo hmelja
prenehal in sušilnico so v vojnem času vojaki rabili
za sušenje sadja, čebule in želoda. Po Janeschevi
smrti je prešla ta hiša v last urada za socialno skrb¬
stvo, ki jo je preuredil v stanovanjsko hišo, ki je s
skrbstvenim uradom vred prešla v banovinsko last.
Banovina je hišo odstopila ljubljanski občini, ki jo je
letos spomladi dala podreti, da bo mogoče speljati lep
dohod na Žale.

Janescheve njive pred svetokrižkim pokopališčem
so pokupili 1. 1921. gostilničar Semrajc in vrtnarja
Šimenc in Kunovar, ki sta sčasoma ob cesti, ki vodi
naravnost na pokopališče, postavila svoje cvetlične
paviljone. Ta cesta tik hiš med hmeljniki, ki vodi na¬
ravnost na pokopališče, je bila napravljena šele v
vojnem času; dotlej so se namreč pogrebi pomikali
po Savski cesti in so šele na ovinku zavili mimo poko¬
pališkega upraviteljskega poslopja na pokopališče.

V povojnem času je proti jugu ob šmartinski cesti
nastalo nekaj poslopij, štetih pod šmart. cesto št. 32,
40, 42 in 46, ki so sedaj vsa last Stavbene družbe d. d.

Največ zelenojamskega ozemlja zavzemajo tovarne,
ki so tod nastale.

Prva tovarna in sploh prva stavba, ki je nastala
na ozemlju Zelene jame, je tovarna za klej, 5  osnovana
1. 1882. kot tvrdka Hirschson in Steinberg. L. 1886.
je prešla v last tvrdke Luckmann in Bamberg. Leta
1903. je tovarno kupila akcijska družba za kemično
industrijo na Dunaju. Po večjem požaru je bila leta
1918. prenovljena in v več etapah razširjena tako, da
sedaj razpolaga s kompletno instalacijo za predelavo
vseh živalskih odpadkov v vse vrste kleja, želatine,
kostne masti, organskih gnojil in različnih krmil.
Dokler ni tovarna napravila nujno potrebne kanali¬
zacije, je bila vsa njena okolica neprijetna zaradi mla-
kuž, v katerih so žabe regljale svojo pesem, in nepri¬
jetnega ozračja. K tovarni za klej spada tudi trav¬
nik, ki ga je dala v najem zelenojamskemu športnemu
klubu »Slovan«, ki je na njem priredil svoje igrišče,
ki se je pa zadnja leta že opustilo.

Južno od tovarne za izdelavo kleja so 1. 1909. zgra¬
dili Kolinsko tovarno® hranil kot podružnico češke

5  Primerjaj: Dr. Rudolf Andrejka, Strojarji na Forštatu.
Kronika IV. (1937.), p. 132.

0  KLDB, Industrija dravske banovine.

223

ZELENA JAMA, TOVARNA ZA KLEJ

tovarne kavnih primesi. Konec 1. 1925. je prešla v
roke domačih gospodarstvenikov. Izdeluje poleg ciko¬
rije še razne sladne in žitne kave.

Dalje proti vzhodu ob železniški progi stoji Ke¬
mična tovarna, ki izdeluje razne vrste kemičnih in
metalurgičnih izdelkov. Tvrdko je ustanovil 1. 1906.
dr. Giulini Georg. Ta tovarna ima lastno centralo za
proizvajanje električnega toka.

Poleg Kemične tovarne še dalje ob železniški progi
je tovarna pločevinastih izdelkov »Saturnus«, delniška
družba. Podjetje je bilo ustanovljeno 1. 1921. L. 1928.
so prizidali stari tovarni nov trakt, da so mogli obrat
razširiti in pomnožiti. Zaposluje največ delavcev iz¬
med vseh tovarn, ki leže na zelenojamskem ozemlju.

Poleg tovarne Saturnusa je zadnji čas Mestna pli¬
narna postavila tovarno katrana in karboleja.

Ravno v tem delu mesta je tovarna lanenega olja
in firneža Hrovat & Komp., ki je začela z izdelavo
lastnih izdelkov 1. 1923. Poleg lanenega olja in firne¬
ža vseh vrst izdeluje tudi ricinovo olje in pločevina¬
ste sode.

Po zelenojamskem ozemlju se vije 18 ulic oz. cest.
Vzporedno s prvotno »zeleno jamo« je ulica Ob Zeleni
jami (s 13 hišami) in vzporedno s to tečejo: Središka
(z 28 h.), Moškerčeva (6), Zvezna (15), Koroščeva
(23), Pokopališka (19), Bavdekova (11) in Gnidov-
čeva (8). Ob teh oz. preko teh pa drže: Ob železnici
(3), Bazoviška (3), Tovarniška (34), Bezenškova
(25), Pohlinova (9), Bernekerjeva (32), Ljubljanska
(31), Šmartinska (9), šmarska (1) in Med hineljniki
(3). — Ta svoja imena so posamezne ulice dobile, ko
je bilo celotno zelenojamsko ozemlje priključeno Ve¬
liki Ljubljani. Tedaj je nekaj ulic dobilo nova imena
zato, da so se mogle ločiti od ulic, ki so v prejšnji
Ljublani nosile ista imena. Ko je namreč bivša občina
Moste prenehala dajati novonastalim hišam zaporedne
hišne številke vasi Vodmat in vasi Selo, je nadela po¬
sameznim ulicam novega naselja lastna imena in si¬
cer so petim najstarejšim oz. prvotnim ulicam ostala
prvotna imena, kakor jih je ljudstvo samo začelo
zbog hišne lege že spočetka imenovati: »Ob Zeleni
jami« zaradi objamske lege; »Ljubljansko« zato, ker
je tvorila mejo med Vodmatom in mestom Ljubljano;
»Tovarniško«, ker je vodila do novih nastalih tovarn;
»Središko«, ker se je raztezala po bivši poljski poti,
ki se je vila sredi »Dolgih njiv«, in »Pokopališko«, ki
je iz Zaloške ceste oz. iz Sela držala proti pokopališču
sv. Križa. — štiri ulice so prvotno nosile imena naših
znamenitih pesnikov in pisateljev Vodnika, Prešerna,

Simona Gregorčiča in Fr. Detele. Vodnikovo ulico so
prekrstili v Bernekerjevo po kiparju Fr. Bernekerju
(* 4. X. 1874 v Lehenu poleg šmartna pri Slovenjem
Gradcu, se je po razpadu Avstrije naselil v Ljubljani,
kjer je umrl 16. V. 1932); Prešernovo ulico v Bezen-
škovo po stenografu Antonu Bezenšku (* 15. IV. 1854
v Bukovju pri Celju; je Slovence s svojimi spisi po¬
sebno seznanjal z Bolgarijo, ker je bil univ. docent v
Sofiji, kjer je umrl 11. XII. 1915); Simon Gregorči¬
čevo v Moškerčevo po časnikarju in delavskem orga¬
nizatorju Mihaelu Moškercu (' 30. X. 1872, t H. VIII.
1924); Detelovo pa v Bavdekovo po nekdanjem mo-
ščanskem županu Martinu Bavdeku (t 23. V. 1885),
po domače Ulčarju, ki je bil tako odločen narodnjak,
da je avstrijskega cesarja Fr. Jožefa, ki je 1. 1883.
obiskal Ljubljano, pozdravil v slovenščini, kar je za
tedaj pomenilo veliko junaštvo; prav tako zavedna
narodnjakinja je bila njegova edina hči Helena, ki je
bila tedaj edina ženska častna članica in pokrovite¬
ljica družbe sv. Cirila in Metoda in je tudi svoje pre¬
moženje zapustila le v dobrodelne namene (največ za
slepce). -— Bivšo Prečno ulico so prekrstili v Zvezno,
da se je z njo ohranil spomin na nekdanjo mejo med
Vodmatom in Selom, ker se vije ravno po tej meji.
Bivše Stranske ulice pa sploh ni več in so hiše ob njej
uvrščene k Moškerčevi ulici.

Stanovanjskih hiš stoji na zelenojamskem ozemlju
253, ki nudijo bivališče 2896 prebivalcem, ki tvorijo
728 družin, izmed katerih je 219 posestniških, 509 pa
najemniških strank.

Lastniki hiš v tem delu Ljubljane so največ želez¬
ničarji in sicer nad polovice hiš. Izmed drugih hišnih
posestnikov je nekaj delavcev, nekaj mestnih usluž¬
bencev in nekaj raznih obrtnikov ter nekaj malega
uradnikov in zasebnikov oz. zasebnic.

Med najemniki, ki si iščejo stanovanja na ozemlju
Zelene jame, najdemo najrazličnejše poklice, v naj¬
večjem številu delavce in železničarje.

Hiše na zelenojamskem ozemlju niso nikake palače,
pač pa skromne stanovanjske hiše; skoraj sleherna
ima poleg sebe skrbno gojen vrtiček. Prve stavbe, ki so
nastale, so večinoma pritlične hiše, ki imajo tudi v
podstrešju prirejene stanovanjske prostore. Hiše, ki
so nastale v povojnem času in zlasti one, ki so bile
zidane od 1. 1930. dalje, imajo večinoma nadpritličje,
podpritličje in mansardo. Eno- ali celo dvonadstrop¬
nih hiš je prav malo.

V Zeleni jami si niso stavili svojega doma razni bo¬
gataši, ampak ljudje, ki so si s skromnimi sredstvi
skušali oskrbeti lastno streho. Ako pregledujemo v
jubilejni knjigi ljubljanske Mestne hranilnice njeno
prilogo ali pa v »Kroniki slovenskih mest« (II., stran
147) pregled obstoječih posojil ljubljanske mestne
hranilnice, ki jih je le-ta dala na stavbe v Ljubljani,
vidimo, da so ravno na ozemlju Zelene jame najbolj
gosto nasejane bele pike, ki predstavljajo hiše, ki jim
je ravno ljubljanska Mestna hranilnica pomagala, da
so si mogli postaviti lastni dom.

Numeracija hiš ni enotno izpeljana. Pri poprečnih
ulicah se pri nekaterih začne štetev od vzhoda proti
zapadu, pri nekaterih (n. pr. pri Zvezni) pa od zapada
proti vzhodu; prav tako pri Koroščevi ulici, pri kateri
se začne v Tovarniški ulici in sega do Bazoviške in
ker tam ne more naprej, pa začne vnovič v Tovarniški

224

in od tod proti zapadu. V novi Gnidovčevi ulici nume-
racija še ni izvedena.

Ko so v Zeleni jami nastajale hiša za hišo in so se
že začele formirati ulice, je bilo tedanji občini treba
misliti tudi na nočno razsvetljavo ulic. Ker so vztra¬
jali na načelu, da je obližje železniške proge itak za¬
dosti razsvetljeno od železniške uprave, so bile po
tedanji občinski upravi oskrbovane le štiri petrolejske
svetiljke po ulicah, katerih lega je od železniške proge
bolj oddaljena. — Želja po električni razsvetljavi je v
povojnih letih, zlasti 1. 1922., vedno bolj rastla in
tako si je občina izprosila od Kemične tovarne, da bo
le-ta iz svoje lastne električne centrale za neko dobo
let bližnje interesente oskrbovala z električnim tokom
za stanovanjsko in za cestno razsvetljavo. Ko je leta
1925. rok te pogodbe potekel, se je občinski odbor
odločil, napraviti v Pokopališki ulici lastno elektrarno.
Stroški za to napravo naj bi se dobili s 100 % povi¬
šanjem davkov na alkoholne pijače. Ta lastna elek¬
trarna je obratovala do 1. 1929., ko jo je ljubljanska
mestna občina kupila z inventarjem vred.

Del izkupička za elektrarno se je porabil za občin¬
sko kanalizacijo, ki so jo začeli delati 1. 1930.

Z dobro pitno vodo so bili stanovalci Zelene jame
razmeroma zgodaj preskrbljeni. Prvi prebivalci nove¬
ga naselja so si pač morali še skopati vodnjake, da
so dobili talno vodo, le malokateri so se zadovoljili s
kapnico, že 1. 1912. pa je tedanji občinski odbor za¬
prosil, da je smel po vsem zelenojamskem ozemlju
svoje vodovodne cevi priključiti ljubljanskemu mest¬
nemu vodovodu, kar se je po večini zgodilo leta 1913.

Pod prejšnjo občinsko upravo se je delalo tudi na
to, da bi dobila Zelena jama lastno tržnico za živila
ob Središki ulici (po obč. sklepu 4. maja 1930, ki pa
ni bil izvršen).

Dne 5. marca 1939 je bilo za svetokrižki okraj s
sedežem v Zeleni jami ustanovljeno Prosvetno dru¬
štvo, ki je našlo svoje prostore v Mladinskem zave¬
tišču. Poleg dosege društvenih smotrov se trudi Zeleni
jami še posebno osnovati bogato knjižnico.

Enotno organizirano je nastopila Zelena jama prvič
ob VI. mednarodnem kongresu Kristusa Kralja, ki se
je vršil v Ljubljani v juliju 1939 in sicer s svojo mla¬
dino v dveh skupinah — fantovski in dekliški — v
značilnih enotnih belozelenih oblekah s svojimi last¬
nimi novimi prapori.

Zelena jama je v mestnem občinskem svetu t. č. za¬
stopana po dveh zastopnikih: po vseučiliškem profe¬
sorju dr. Fr. Steletu ter mizarskem mojstru Mihaelu
Mišvelju.

Da bi pusto naselje ob Zeleni jami nekoliko poživili,
so v predvojnem času posestniki Vidmar, Peklaj in
Brinovec ob cesti oz. železniški progi zasadili nekaj
kostanjev in lip, ki jih je pa lansko leto železniška
uprava, na čigar svetu so stali, dala podreti, ker je
napravila ob železniški progi novo ograjo.

Malokaterega Ljubljančana iz sredine mesta ali iz
drugih predmestij zanima Zelena jama, pa ga ne mika,
da bi jo šel pogledat v njeni skromnosti. Pa vendar bo
skoraj slehernega Ljubljančana zadnja zemeljska pot
vodila ravno po zelenojamski naselbini tja gori na
pokopališče k sv. Križu.

ŠOLSKI USPEHI V VIŠJIH RAZREDIH LJUBLJANSKIH
SREDNJIH ŠOL IN RODBINA

IZ ANTROPOLOŠKEGA ODSEKA ODDELKA ZA ZDRAVSTVENO ZAŠČITO UČENCEV (HIGIENSKI ZAVOD)

V LJUBLJANI

B. ŠKERLJ

Z  rodbino je v pričujoči študiji mišljeno dvoje: oko¬
lje in biološka podlaga, ki ju nudi rodbina. Zato
je bilo treba raziskati nekatera konkretna vprašanja
v zvezi s šolskimi uspehi, s čimer nikakor nočem reči,
da morejo ravno izbrana vprašanja dati popolno sliko.
Za biologa in evgenika je rodbina zanimiva po svojih
dednih kakovostih in po okolju, ki ga — deloma prav
na podlagi svojih dednih značilnosti — nudi svojemu
poedinemu članu. Vsaka rodbina je, podobno kakor
vsak individuum, enkratna, v svojih dednih značilno¬
stih nedeljiva celota. Prvenstveno zato, s tega biolo¬
škega vidika je rodbina tako eminentno važna za
družbo, narod in državo. Zato je pa tudi važno, da
čim bolj spoznamo, kaj nudi odn. kaj more po svojih
dednih, vrojenih posebnostih nuditi rodbina svojemu
širšemu sociološkemu okolju, družbi, narodu, državi.

Možje in žene naroda so dedni produkti rodbin, iz
katerih izhajajo, so nadaljevalci rodbinskih predni¬
kov, so posredovalci med predniki in potomci. Za
družbo in narod ni vseeno, kakšni so ti možje in žene,
kakšni so očetje, kakšne matere, kajti od tega sta v

največji meri odvisna dedna kakovost potomcev in
okolje, v katerem potomci vzrastejo. Zato je važno,
da vemo n. pr., koliko otrok je v kakšni rodbini, po¬
klice staršev; okolje, v katerem rastejo otroci, se pa
da deloma presoditi tudi po rojstnem kraju; zlasti
važna je razlika med mestom in deželo. Zanimivo pa
je tudi spoznati, kakšnim rasam pripada določena iz¬
brana skupina preiskancev.

V našem primeru gre za skupno 903, t. j. za ca.
60 %\  vseh dijakov in dijakinj le višjih razredov  (VI.,
VII. in VIII.) ljubljanskih realnih gimnazij, klasične
gimnazije in učiteljišča (1. 1937/38). Važno je bilo
namreč, da moramo računati s t. zv. zaključenimi za¬
koni; to so taki, pri katerih ne moremo več pričako¬
vati nadaljnjih potomcev, ker so starši odn. vsaj ma¬
tere svojo produktivno ali generativno dobo zaklju¬
čile. šele iz takih zaključenih zakonov moremo pra¬
vilno preceniti povprečno število potomstva v vsaki
rodbini. Praktično je bil tu smatran zakon za zaklju¬
čen, ako 10 let po zadnjem otroku ni bilo več potomca
ali pa, ako je mati bila stara 48 let ali če je kateri od

225

staršev umrl ali če so bili starši ločeni itd. Za nekatera
vprašanja ni bilo mogoče obdelati vsega materiala,
vendar obsega vedno dovolj primerov za dokaj za¬
nesljive sklepe.

Kar se tiče presoje šolskih uspehov, se je upošte¬
valo 7 predmetov in sicer 3 jeziki, matematika, zgo¬
dovina in dva prirodoslovna predmeta. Iz 7 redov se
je potem izračunala srednja vrednota in se ta kot
povprečen uspeh spet zaokrožila na štiri osnovne rede
(5 — odlično, 4 — prav dobro, 3 — dobro, 2 — slabo).

Daši bo način te preiskave najbrže vzbudil razne
kritike, mislim, da nam nudi le nekaj koristnega vpo¬
gleda v načeta vprašanja. Najvažnejše pa je, da bi se
raziskave načetih vprašanj morda z boljšimi meto¬
dami nadaljevale. V tej pobudi leži glavni poudarek
naslednjih kratkih pregledov.

ŠTEVILO OTROK V RODBINI

Menda je bil H. Muckermann  (S. J.) prvi, ki je do¬
kazal posebno evgenično važnost razlik v plodnosti
posameznih družbenih slojev in poklicev. Pokazal je
s tem, kako nezadostno število otrok imajo socialno in
inteligenčno najvišji sloji in kako veliko število po¬
rodov in otrok imajo od prirode slabo nadarjeni člani
nižjih socialnih vrst, s čimer se utegne polagoma so¬
cialni in inteligentnostni standard nevarno znižati. Da
je inteligentnost 1  v veliki meri dedna lastnost, je do¬
kazano, prav tako tudi druge duševne in značajske
lastnosti, veliko vredne in manj vredne. Tako se javi
socialna struktura družbe v veliki meri kot dedna
struktura in zato ni vseeno, koliko potomstva ima ka¬
teri družbeni sloj. 2  Na podlagi teh spoznanj si je n. pr.
Catlel  postavil upravičeno vprašanje, ali morda ne
pada povprečna inteligentnost med Angleži, in je prišel
do poraznih zaključkov. 3  Tako je bil I. Q. (t. j. inteli¬
genčni kvocient, s katerim izrazimo mentalno ali du¬
ševno starost v odstotkih koledarske, pri čemer je
I. Q. = 100 povprečen, pod 100 podpovrečen in nad
100 nadpovprečen):

za prejšnjo mestno generacijo 103,81, za podeželsko 95,8
za sedanjo mestno generacijo 99,80, za podeželsko 93,5
za bodočo mestno generacijo 98,31, za podeželsko 90,9

Diference so za mesto 4,01 + 1,49 = 5,50, za de¬
želo 2,3 + 2,6 = 4,9. Iz teh številk spoznamo prav
mnogo, pa žal nič dobrega: 1. I. Q. na deželi je nižji
kakor v mestu in pada na deželi stalno, 2. v mestu je
bil padec med prejšnjo in sedanjo generacijo velik,
za naprej bo pa manjši. Prognoza za bodočo genera¬
cijo je dobljena z upoštevanjem števila potomcev, v
tem tiči glavni vzrok sprememb in poteka obeh kri¬
vulj, ki jih dobimo na podlagi teh številk, število po¬
tomcev je na deželi, tudi v Angliji, znatno večje kakor
v mestu, toda padec tega števila je na deželi zelo po¬
časen. V mestu je bil padec največji med prejšnjo in
sedanjo generacijo; potem je bil dosežen nek stan-

1  Držim se tu razlikovanja med inteligenco in inteli¬
gentnostjo po Schmidtu  (Kronika VI, str. 169., Ljub¬
ljana 1939.) — inteligenca je mišljena tu vedno kot po¬
klicni sloj.

2  Škerlj,  B.: Socialno-antropološka študija k vpraša¬
nju manjnadarjenega otroka. Pedagoški zbornik Slov. šol.
mat. 1933., Ljubljana.

3  Ca t tel,  R. B.: Is national intelligence declining?
The Eugenics Review XXVIII, str. 181., London 1936.

dard (majhno število otrok), s Čimer je bil očitno
zabrzdan prvotno hitri padec inteligentnostnega kvo¬
cienta. S tem je povedano vse. V dejstvu različnega
števila potomcev raznih slojev tiči važen splošno na¬
rodni problem, ki ga ne smemo prezreti. 4

Pri nas žal še vedno nimamo nobene splošne stati¬
stike o plodnosti poklicnih skupin niti ne osnovnih
podatkov, komaj da vemo kaj o številu otrok na eno
mater ali na rodbino in, kar vemo, ni dobljeno po
uradnih ugotovitvah kakega statističnega urada, 5  tem¬
več le po prizadevanju osebno zainteresiranih. 6  Zato
žal k svojim podatkom nimam nobenega primerjal¬
nega materiala. V splošnem nam pa kaže, da so imeli
starši srednješolcev VI., VII. in VIII. razredov po¬
vprečno nekaj nad 4 otroke. Največ otrok, namreč 8,28
na rodbino, so imeli kmečki starši; sledijo jim po
številu otrok (5,42) obrtniki, s 4,65 trgovci, potem
profesorji in učitelji (4,94), nižji uslužbenci raznih
kategorij in izučeni delavci (3,88), pripadniki aka¬
demskih in prostih poklicev (3,57) in končno ostali
javni in privatni uradniki (3,45).

V tej seriji, ko gre za določen inteligentnostni izbor
(dijaki višjih  razredov srednjih šol), ne gre toliko za
razlike v inteligentnosti kakor za resnične poklicne
razlike. Slaboumnih in izrazito slabo nadarjenih star¬
šev pri teh dijakih ne moremo predpostavljati. Vidimo
torej zlasti veliko razliko med kmeti in vsemi ostalimi
poklicnimi skupinami. Med kmeti in inteligenco sta
skupini trgovcev in obrtnikov. Nepričakovano malo
otrok pa najdemo med nižjimi uslužbenci in izučenimi

4  To je, kakor opozarja tudi C a 11 e 1 1. c., problem šele
zadnjih 80 do 100 let, torej od masiranja prebivalstva v
velemestih, odkar se je začelo stalno odčrpavanje po¬
deželskega prebivalstva — vse to v zvezi z razvojem tovarn
in veleindustrije, železnic in sploh modernega prometa.

S tem je v zvezi tudi problem padanja I. Q. podeželskega
prebivalstva. Prim. za ta del tudi: Koch,  H.: Die Abwan-
derung der Begabten vom Dorf. Zeitschr. f. Rassenkunde.
III, str. 37., Stuttgart 1936. in Kiinstle,  G. o istem pro¬
blemu v istem časopisu (VII) 1938.

5  Tak urad ali oddelek bi bil tudi pri naši b. u. nujno
potreben za najrazličnejša vprašanja Slovenije in njenih
prebivalcev. Seveda bi moral biti na čelu strokovnjak sta¬
tistik, izobražen matematik, ki pozna do podrobnosti vse
probleme javne statistike. On bi v vprašanjih statistike
urejal delo drugih strokovnjakov (gospodarstvenikov, in¬
ženirjev, zdravnikov itd. itd.). Z ozirom na Vebrov
sicer dobro mišljen poziv v Kroniki (VII, str. 102., Ljub¬
ljana 1940.) se pa nekoliko bojim, da zadeva naše sta¬
tistike ne krene spet na napačna pota. Imenovati Miki-
č e v vitalno-statistični odsek pri šoli narodnega zdravja
v Zagrebu v eni sapi z Agapovim  psihometričnim za¬
vodom v Beogradu je popolnoma zgrešeno, ker je notranje
delo enega in drugega povsem različno. Statistika ni niti
psihometrija niti psihologija ali filozofija in zahteva po¬
sebne strokovnjake; to velja seveda prav tako za vitalno
statistiko. Testiranje samo na sebi pa sploh ne more spa¬
dati v okvir vitalno-statističnega dela, temveč samo sta¬
tistična obdelava takega preddela in njegova interpre¬
tacija z ozirom na praktične norme. Sploh pa, kakor
rečeno, spada že sama organizacija kakršnega koli sta¬
tističnega zavoda (torej tudi vitalno-statističnega) v roke
izkušenega strokovnjaka statistika, za vsakogar drugega
pa tudi tu veljaj: roke proč od tuje stroke!

6  Škerlj,  B.: Bela kuga tudi pri nas. Naša doba
str. 559., Ljubljana 1930., in isti: K vprašanju regulacije
rojstev pri nas. Zdravn. vest. II, str. 276., Ljubljana 1930.

226

TABELA 1.

1,48 3,49

delavci (specialisti). Rekel bi, da pride tu najbolj do
izraza razmeroma slab gmotni položaj v zvezi z neko
prirodno inteligentnostjo, ki presoja gmotne možnosti
za vzgojitev potomstva.

Na splošno pa smo v okviru zapadnih in srednje¬
evropskih narodov lahko s številom potomstva še kar
zadovoljni, dasi seveda že daleč zaostajamo za vzhod¬
ne j Šimi Slovani. To velja za matere, ki so nehale ro¬
diti nekako pred 15—20 leti. Kako je bilo potem in
je sedaj, ne vemo; morali bi pa vedeti kaj več — na¬
loga, upajmo, bodočega statističnega urada za Slo¬
venijo !

Po številu otrok v rodbinah je razlika med klasično
gimnazijo in realnimi gimnazijami. Na klasični je več
učencev iz mnogoštevilnih rodbin, kar ni čudno, če
upoštevamo, da je na klasični gimnaziji mnogo več
učencev z dežele. Povprečno je nekako 35 %,  učencev
višjih razredov z dežele, toda na klasični jih je 52 %•,
na učiteljišču jih je tudi še nad 46 %,  na realnih gim¬
nazijah pa le 23—31 %  (najmanj jih je bilo na
II. drg.).

Splošni pregled nam daje Diagram 1. in v zvezi z
uspehi tab. 1.

Razvidno je, da so uspehi učencev iz rodbin z dve¬
ma otrokoma najboljši; edinci so sicer nekoliko boljši
kakor učenci iz rodbin z več otroki, vendar razlika ni
velika, če združimo še slabe in dobre uspehe na eni
strani ter prav dobre in odlične na drugi, dobimo
značilno potekajočo krivuljo diagr. 2. Pri edincih sta
verjetno pretirana skrb staršev in neprimerno okolje
glavni vzrok razmeroma slabih uspehov; pri onih iz

100

‘i

SO

40

30

10

10

T

T

odstotki dijakov, kate-
terih starši so v Ljub¬
ljani

z.r^. /ii.el.r^. Idrij. ulit. klas-g. poypr.
DIAGRAM 1

DIAGRAM 2

velikega števila otrok pa poleg slabše vzgoje najbrže
tudi manjša inteligentnost. Slednje se morda sliši
trdo, toda mnogi znaki govore za to, o nekaterih bo
tudi tu še govora, deloma pa je videti že iz razprave
o pomožni šoli. 7  Razlike med spoloma tu niso upošte¬
vane, ker se je dosledno pokazalo, da imajo dekleta
mnogo boljše šolske uspehe kakor fantje (diagr. 3).
Ker — po VI. Schmidtu  1. c. — ni bistvene razlike v
inteligentnosti fantov in deklet, je pač očitno, da so
dekleta v Šoli bolj marljiva odn. se bolj trudijo za
dober uspeh (tab. 2.).

TABELA 2.

Uspeh

moški

%

ženske

# /o

slab
dober
prav dober
odličen
skupaj (n)

7  Prim. op. 2 !

0,8 0,7

62,4 44,4

31,6 47,6

5,2 7,2

500 403

povpr. uspeh
moški ženske

3,41 3,62

227

Vprašanje je še, kateri otroci (po vrstnem redu ali
številu rojstva) imajo najboljše uspehe v višjih raz¬
redih srednjih šol. če upoštevamo zopet štiri realne
gimnazije in učiteljišče na eni strani ter klasično gim¬
nazijo posebej, razen tega pa še delimo po spolih,
najdemo tole (tab. 3 in 4): 8

8  Zaradi štednje prostora so v tabelah navedeni, razen
osnovnih številk, večinoma le odstotki. Originalni podatki
so dostopni pri avtorju.

Na klasični gimnaziji je jako malo deklet, zato
nismo upoštevali spolnih razlik, ki so bistveno itak
iste, namreč da imajo dekleta boljše uspehe. Povprečni
uspeh na klasični gimnaziji je pa sploh mnogo boljši
nego na realnih in na učiteljišču. Razen tega je važno,
da je struktura dijakov po rojstnih številkah na kla¬
sični gimnaziji popolnoma drugačna kakor na realnih
gimnazijah.

V obeh tabelah (3 in 4) so vse številke, razen v vrsti
»število« odstotki; ležeče tiskane so tiste, ki so višje
kakor ustrezajoče v rubriki »povpr. razdelitev uspe¬
hov«. Razen tega moremo v obeh tabelah primerjati,
koliko katerih otrok je na klasični gimnaziji odn. na
realnih gimnazijah in učiteljišču ter koliko katerih
otrok je moških in žensk. Med spoloma razlika ni ve¬
lika, pač pa je velika, kakor že omenjeno, med kla¬
sično gimnazijo in ostalimi tu upoštevanimi šolami.

Najboljše uspehe (na realnih gimnazijah in učite¬
ljišču) imajo edinci in prvi otroci; povprečju ustre¬
zajo drugi otroci, pri deklicah tudi še tretji, od če¬
trtih naprej pa je uspeh slabši, edino pri deklicah
menda ne, toda v tem primeru je osnovno število (25)
za veljavne sklepe najbrže le premajhno. Na klasični
gimnaziji, kolikor so sklepi iz znatno manjšega šte¬
vila zadovoljivi, pa so uspehi 2., 3. in 4.—6. otrok naj¬
boljši (zlasti uspehi drugih otrok!), slabši pa so
uspehi edincev, prvorojencev in kasnejših otrok. Za
kasnejše otroke velja torej splošno, da v šoli ne uspe¬
vajo tako dobro, niti kakor bi ustrezalo povprečju!

Tu trčimo na vprašanje socialnih in vrojenih vzro¬
kov za te ugotovitve, zlasti za zadnjo. Res je, da
imamo v socialno šibkejših slojih več otrok, toda
vprašanje je tudi, zakaj  imamo tam več otrok. Mislim,
da je število otrok v rodbini resnično v zvezi z inteli¬
gentnostjo staršev, namreč vsaj toliko, ali morejo
starši pravilno presoditi možnosti vzreditve večjega
števila otrok. Ta razlaga skoraj gotovo ne bo popu¬
larna, ampak s tem je treba pri odkrivanju resnic
vedno računati. Spomnimo se spet na dognanja zgo¬
raj citiranega Cattela. 9  Spominjam tu tudi še na ugo-

9  Ta avtor je celo številčno in grafično dokazal, kako
pade I. Q. z večjim številom otrok in obratno, kako na¬
rašča število otrok z manjšim inteligentnostnim kvocien¬
tom in to v mestu in na deželi. Ni razvidno, da bi to
moglo pri nas biti drugače.

TABELA 3.

228

TABELA 4.

tovitev, da imamo glavni kader manj nadarjenih otrok
na pomožni šoli 10  iz mnogoštevilnih rodbin in da gre
tam nadpovprečno često za kasnejše in zadnje otroke.
Mislim torej, da socialnega položaja samega ne more¬
mo pravilno preceniti, ako ne upoštevamo tudi inteli-
gentnostnega faktorja, zakaj  se katera rodbina (odn.
oče) nahaja v slabšem socialnem položaju. Slabi uspe¬
hi v šoli postanejo v zvezi s tem kaj lahko razložljivi.

rana, bo pač morala za odgovore na stavljena vpra¬
šanja služiti tudi tale, dasi ji je seveda mogoče ugo¬
varjati. Tudi v tem oziru bo imel kak bodoči stati¬
stični urad še važno delo.

že med realno in klasično gimnazijo je opažati ne¬
ke tipične strukturne razlike med poklici staršev (ta¬
bela 5).

TABELA 5.

skupaj 10,3 7,6 35 , 4

POKLIC OČETA (STARŠEV) IN USPEH V ŠOLI

Poklic staršev more v nekem smislu biti merilo za
presojo socialnega (gmotnega) položaja in inteligent¬
nosti roditeljev naših dijakov višjih razredov srednjih
šol. Zato je gotovo zanimivo izvedeti kaj o šolskem
uspehu v tej zvezi. Material za to vprašanje obsega
467 mladeničev in 361 deklet (skupaj 828).

Razlikoval sem osem poklicnih skupin in sicer:

A univerzitetni profesorji, prosti poklici (zdravni¬
ki, odvetniki, notarji, lekarnarji, velepodjetniki,
ravnatelji denarnih zavodov itd.);

B srednješolski profesorji in učitelji;

C uradniki (državni, banovinski, mestni, privatni,
častniki);

D trgovci in trgovski potniki (zastopniki);

E obrtniki;

F nižji uslužbenci (zvaničniki i. pod.), izučeni de¬
lavci, železničarji, orožniki, podčastniki itd.;

G delavci, sluge;

H kmetje (ne glede na velikost posestev).

Ker pri nas poklicna razdelitev, ki bi ustrezala raz¬
nim socialnim in gmotnim položajem, ni standardizi-

10  Prim. spet op. 2 !

8,3 9,4 15,9 2,7 10,2 828

Med starši dijakov realnih gimnazij močno prevla¬
dujejo uradniki nad vsemi drugimi, med starši di¬
jakov klasične gimnazije pa nekoliko prevladujejo
kmetje celo nad uradniki in seveda nad ostalimi. To
se zdi razumljivo, kajti klasična gimnazija naj bi bila
— med drugim— tudi predizobraževalna šola za du¬
hovniški poklic in na izbor klasične gimnazije s strani
kmetov vpliva brez dvoma tudi katehetov nasvet. Vsi
ostali poklici so na obeh tipih gimnazij približno ali
povsem enako zastopani.

Po uradni statistiki naše banovine za šolstvo in
prosveto za 1. 1937/38, ko je bil nabran tudi pričujoči
material, moremo dobiti vpogled v poklicno strukturo
staršev srednješolcev za vse razrede, žal pa ni mo¬
goče razbrati menjave te strukture po posameznih
razredih. Omenjena statistika razlikuje šest poklicnih
skupin, tako da je bilo treba prišteti našo skupino C
in 2 /3  skupine F skupini »uradniki« ter Va skupine
F skupini »obrtniki, industrijci«. Industrijce sem
sicer štel pod skupino A, toda teh je bilo tako malo,
da se na to število menda ni bilo treba ozirati.

Primerjava razdelitve poklicev staršev za vse sred¬
nješolske in za VI., VII. in VIII. razrede kaže pred¬
vsem, da so »kmetje« jako stabilen element, očividno
dober izbor, ki konča, kar je začel; močno so narasli

229

odstotki za proste poklice in za obrtnike (in indu-
strijce), na drugi strani je pa močno padel odstotek
delavcev. Glede uradnikov vidimo, da je njihov odsto¬
tek na klasični gimnaziji nekoliko nižji, na realnih
gimnazijah pa neznatno višji, pri trgovcih je obratno,
toda prav tako neznatno. Glavne razlike so torej pri
prostih poklicih, obrtnikih (v pozitivnem smislu) in
delavcih (v negativnem smislu); to se pravi, da je od¬
stotek delavskih potomcev do višjih razredov gimnazij
tako močno nazadoval, 11  da se odstotki zlasti omenje¬
nih dveh skupin relativno povečajo. Ostale poklicne
skupine kažejo veliko stabilnost. Iz tega se pa nazna-
čuje, da se sedaj bodoča narodova inteligenca regene¬
rira predvsem sama iz sebe in iz obrtnikov — to velja
zgolj kvantitativno. Kvaliteta je, kakor bomo še spo¬
znali, pri onih redkih delavskih potomcih, ki pridejo
do višjih razredov, prav dobra; toda odstotek je ne¬
znaten.

Na splošno smo ugotovili, da so šolski uspehi na
klasični gimnaziji mnogo boljši nego na realnih. To
je lahko utemeljeno v boljšem, inteligenčno več vred¬
nem izboru ali pa v večji popustljivosti pri redovanju.
Po preiskavah naše poklicne svetovalnice vemo, da je
vzrok v prvo navedenem dejstvu, v inteligentnostno
več vrednem izboru. Razlika med dijaki in dijakinjami
je spet ista, dijakinje so iz vseh poklicnih skupin
staršev znatno boljše. Pri obeh spolih imajo povprečno
najboljše uspehe otroci skupine B, profesorjev in uči¬
teljev. Pri tem ima lahko poleg izbora po inteligent¬
nosti in za šolanje posebno ugodnega okolja vlogo tudi
dejstvo, da se ti otroci pri redovanju bolj pardonirajo,
torej nekaka protekcija iz poklicne kolegialnosti —
ta pomislek postavljam kot možen, ne da bi ga mogel
meritorno dokazati. Ker za spolno razliko pri uspehih
vemo in poznamo tudi poklicno strukturo obeh tipov
gimnazij, moremo združiti uspehe obeh spolov in vseh
gimnazij, tako dobimo tabelo 6.

TABELA 5 b.

Tudi te spremembe v strukturi poklicev staršev je
treba presojati z vidika nadarjenosti, torej dednosti
(prim. tudi za ta del VI. Schmidt,  l.c.).

11  Nazadovanje se da razložiti iz gmotnih pa tudi iz
vrojenih vzrokov. S c h m i d t 1. c. je namreč pri teh otro¬
cih dobil povprečno znatno nižji I.Q. (prim. Kronika
1. c.!).

Najslabše uspehe imajo otroci iz skupine F, kar sc
je zopet dalo ugotoviti pri obeh spolih. Pri otrocih iz
male skupine G moramo računati z ostrim izborom,
ki predpostavlja, da pridejo v višjo srednjo šolo —
spričo razmeroma slabega gmotnega položaja — res
le najboljši. Prihodnja tabela (7.) kaže povprečne
rede šolskega uspeha po poklicnih skupinah.

230

Izsledki tabel 6. in 7. se dokaj ujemajo. Rekel bi šc,
da ustreza pri dekletih uspeh pričakovanjem nekoliko
bolje kakor pri fantih.

Vobče moremo reči, da prihajajo iz poklicnih sku¬
pin E in F v višjo srednjo šolo najslabši dijaki in di¬
jakinje, da pa je izbor posebno močan pri skupini G.
Najboljši dijaki so (razen iz male skupine G) iz prvih
treh poklicnih skupin, torej izrazito iz predstavništva
inteligence. Ta izsledek se dobro ujema z izsledki
skušnje inteligentnosti po VI. Schmidtu. 12

Gotovo je zanimivo vprašanje, ali se pri nas inte¬
ligenca (poklicni sloj!) regenerira še z dežele ali pa
že iz mesta odn. sama iz sebe. že prej sem omenil, da
se na podlagi dobljenih podatkov more sklepati, da se
naša inteligenca obnavlja predvsem sama iz sebe in
iz obrtniškega stanu.  Podatki, ki jih imamo pred se¬
boj, pa kažejo tudi, da je število kmečkih sinov in
hčera v višjih razredih srednjih šol komaj še 10 %,
dočim je 53,3 %  dijakov in dijakinj iz izrazito inte¬
ligenčnega stanu (poklicne skupine A do C). Kakor
kažejo šolski uspehi, so ti tudi boljši kakor pri
kmečkih otrocih. Ta dejstva kažejo, da je dežela kot
reservoir za bodočo inteligenco naroda najbrže že
močno izčrpana.  Zavedam se, da potrebuje to, kar
sem rekel, še nadaljnjih dokazov, zlasti bi bilo važno,
vedeti več o I. Q. tudi s tega vidika, dasi je — za nižje-
šolce — VI. Schmidt že  ugotovil, da imajo otroci inte¬
ligence višji I. Q. kakor kmečki. Kar se tiče stopnje¬
vitosti v mestnih poklicih  (skupine A do G), se I. Q.
dobro ujema s tu dobljenimi podatki.  Ko bodo objav¬
ljeni dovolj številni podatki še z dežele, se bo jasno
pokazalo, ali zgornja sodba drži in v kolikem obsegu.
Moram pa reči, da na podlagi pričujočih številk ne
pričakujem več veliko z našega podeželja, pri čemer
bi hotel posebno opozoriti na razdiralno delo alkoho¬
lizma, industrializacije in — tujskega prometa. Ti
trije faktorji delujejo skupno v eno smer, da namreč
naše podeželje ni niti več kvantitativno, še manj pa
kvalitativno v stanu, da bi nadomestilo inteligenco,
vodeče sloje naroda. 13

POKLICNE ŽELJE DIJAKOV IN USPEH V ŠOLI

Poklicne želje so bile izražene na določeno vpra¬
šanje meni osebno; kljub temu je jasno, da odgovorov
ne moremo smatrati povsem za obvezne, kajti včasih
se spremeni želja tik pred nastopom pravega študija
in često želja dijaka ne ustreza željam ali možnostim
staršev. Vendar pa nam izražene želje posredujejo
neko sliko želja mladih ljudi z višjih razredov sred¬
njih šol. Precejšnja in razumljiva je razlika med spo¬
loma, deloma pa tudi med dijaki realnih gimnazij in
klasične gimnazije. Material za to vprašanje obsega
skupno 748 odgovorov, katerih podrobnejša razdelitev
je razvidna iz tab. 8.

12  Prim. op. 1 !

13  Medtem ko sem to pisal, je izšel že zgoraj omenjeni
Vebrov  članek, v katerem izraža avtor svoje osebno,
mojemu popolnoma nasprotno, toda številčno nepodprto
mnenje o podeželju. Le s pomočjo raziskav v terenu pa je
mogoče dokazati,  katera sodba je pravilna. Za enkrat
vzdržujem svojo na podlagi raziskav in dobljenih stati¬
stičnih podatkov, pričakujem pa številčne osnove tudi za
nasprotno mnenje, ki ga bo treba, če se izkaže, da se
naslanja na številčne (in dovolj številne) osnove, seveda
prav tako upoštevati. Toda res samo, ako bo številčno

TABELA 8.

(Vse številke razen v zadnjih dveh vrstah so odstotki teh
slednjih.)

— študij je že nekako usmerjen, da je filologija za¬
stopana predvsem na klasični gimnaziji, da pa ni
razlike v odstotku onih, ki žele študirati tehnične
stroke, da je študij ved na filozofski fakulteti ter
študij kemije in zlasti farmacije postal značilno žen¬
ski, študij tehničnih ved in prava je želja moških, da
daje klasična gimnazija več adeptov umetnosti, da
želi več žensk kakor moških po maturi takoj v poklic
itd.

Preseneča močna skupina bodočih tehnikov na kla¬
sični gimnaziji; zato me je pri teh zlasti zanimalo, od
kakšnih staršev izvirajo. Izkazalo se je, da jih je več
kakor V« kmečkih sinov! Ali ne vedo ti sinovi bolje,
kam spadajo, kakor tisti, ki so jim svetovali, da naj
študirajo klasično gimnazijo? To je tudi posebno za¬
nimivo v zvezi z vprašanjem uspeha v šoli (tab. 9.),
ki kaže, da so bodoči tehniki zlasti na klasični gimna¬
ziji na skoraj naj slabšem mestu. Podobno pa je tudi z
bodočimi zdravniki! Ali so ti ljudje res manj inteli¬
gentni? Ne verjamem. Pač pa bi rekel, da so na na¬
pačni šoli. In — glede šole sploh se nam vsiljujejo
spričo tab. 9. novi dokazi za enostransko usmerjenost
naših gimnazij, zlasti seveda klasične.

pravilno podprto, vsak drug način diskusije bi bil v takih
vprašanjih popolnoma brezploden in bi ga tudi a priori
odklonil. Vprašanje samo pa se mi zdi praktično važno
za ves razvoj bodoče narodnostne politike in bi gotovo
potrebovalo posebne obdelave. Zlasti bi bilo treba eksaktno
dognati inteligentnostno zmogljivost našega podeželskega
prebivalstva, ne glede na to, ali lahko poseča šole ali ne;
kajti tudi gmotni moment je pri izbiri onih, ki pridejo
v mesto študirat, treba primerno upoštevati. Kratko, po¬
trebna je obširna, vsestranska, eksaktna raziskava o tem
vprašanju. (Prim. tudi op. 4 !)

Delavska knjižnica v Ljubljani

231

TABELA 9. (Kjer je premalo primerov, to velja za dekleta s klasične gimnazije,
so številke v oklepajih.)

realne gimnazije klasična gimnazija

Študij Spol povprečni vrstni povprečni vrstni

uspeh red uspeh red

filologija .

filozofija, psihologija, zgodovina.

prirodopis, matematika, fizika.

kemija, farmacija.

medicina, veterina.

tehnične vede, agronomija.

pravo, ekonomija, diplomacija.

teologija.

umetnosti (upod., glasba).

druge želje.

takoj v poklic.

Več zakonitosti najdemo pri podatkih z realnih
gimnazij (mnogo večji material!), kjer je prav za
prav malo spolnih razlik v vrstnem redu uspehov z
ozirom na poklicne želje. Tako vidimo, da so bodoči
filologi na prvem mestu, torej najboljši v šoli; oba
spola na istem mestu najdemo razen pri njih še pri
(bodočih) filozofih, juristih, tehnikih in bolj ali manj
(ker vikariirajo) pri prirodopisnih predmetih. Slabi
dijaki so (na realnih gimnazijah) teologi, medicinci
in veterinarji, umetniki; najslabši pa tisti, ki imajo
še druge poklicne želje, in takšni, ki hočejo po maturi
takoj v poklic. Med slednjimi so pač ženske znatno
boljše.

Daši so na klasični gimnaziji uspehi z ozirom na
poklicne želje v nekoliko drugačnem redu, se vendar
ujema, da so filologi še na zelo dobrem mestu, dočim
so na najslabšem tisti, ki imajo »druge« poklicne
želje. Sicer pa so na klasični gimnaziji bodoči duhov¬
niki in umetniki na najboljših mestih. Bodoči medi¬
cinci in tehniki so spet na slabih mestih kakor tisti z
realnih gimnazij.

Mesti teh dveh skupin dokazujeta, da so ti ljudje
ali res manj inteligentni kakor drugi ali pa da srednja
šola za ti dve poklicni skupini ni prava šola, kjer bi
se ti dijaki po svoji nadarjenosti in po svojih sposob¬
nostih lahko izkazali. Ni pa nobenega dvoma, da je
gimnazija obeh tipov še vedno močno enostranska,
filološko-historično, torej zgolj dušeslovno usmerjena,
in da se na taki šoli pač ne morejo uveljaviti dijaki z
drugačno interesno sfero. Slišal sem očitek, češ da so
ti enostransko nadarjeni; toda to velja v isti meri za
enostransko nadarjene jezikoslovce, ki morejo tudi
z manjšo splošno inteligentnostjo na sedanjem tipu
srednje šole (gimnazije obeh tipov) bolje uspevat;
kakor drugi. Toda — predaleč bi nas zavajalo, če bi
hoteli nadaljevati kritiko učnih načrtov naših gimna¬
zij in duha na teh šolah — saj se nismo premaknili

za ta del v zadnjih 15—20 letih niti za korak, kakor
dokazuje izredno zanimiv članek A. Škerlja. 14  Res je,
da profesor katere koli prirodoslovne stroke na uni¬
verzi ali tehniki ne more in ne sme danes predpostav¬
ljati niti tako elementarnih pojmov, kakor bi ustrezali
n. pr. prvi deklinaciji v latinščini. Da so — pri takem
duhu naše srednje šole — uspehi bodočih prirodo-
slovcev, medicincev in tehnikov tako slabi, pa vseka-

14  članek ranjkega ravnatelja A. Škerlja  v Novem
mestu je izšel kmalu po svetovni vojni menda v »Jutru«
(žal imam pri roki le izrezek brez običajnih bibliografskih
navedb) in bi ga kazalo iztrgati pozabi kar v celoti, tako
je še danes aktualen. Toda naj navedem vsaj nekaj misli:
»Trditev, da se je humanizem tako izborno obnesel, kaže
neko samozadovoljstvo, ki je lahko nevaren uvod v ne-
podjetnost in mrtvilo. Razen tega se hipotetično vpra¬
šanje, če bi ne bila danes naša kultura višja, da ni sledila
humanizmu, ne da kratko zanikati.« Kar se tiče strokovne
terminologije: »Te terminologije se nauče dijaki dotičnih
znanosti na pamet, najsi so študirali filologijo ali ne.«
»Kar zadeva pravoslovje, bi morda ne bila taka škoda, če
bi se rimskega prava nekoliko osvobodili... kdor bo
tuj jezik potreboval, se ga bo pač učil«

(asirolog asirščine, teolog hebrejščine) -»klinopis in

hieroglifi so se dali razvozlati brez babilonščine in egip-
čanščine v gimnaziji« ... »Pomena formalne izobrazbe ne
tajim...« »Za Cicerona pa niso mogli zajemati svoje
.humanitas' drugod kakor iz latinskih in grških pisateljev,
tedaj iz živega jezika; niso se učili 2000 let starega jezika
in ga analizirali oblikoslovno in sintaktično. In tu so na¬
redili humanisti tisto usodno zmoto, ki je skozi stoletja
tiščala k tlom razvoj domačih živih jezikov na ljubo mrtvi
latinščini: ker so se Latinci učili latinščine in grščine, so
tudi humanisti menili, da extra latinitatem non est vita. Ta
vera v edino zveličavnost latinščine in grščine je ostala
noter do naših dni in humanisti ne pomislijo, da danes
že imamo živo literaturo, ki nam staro, dasi večno lepo,
lahko nadomešča. Nadomešča tudi za pridobi¬
tev formalne izobrazbe,  če so Latinci in Grki,
naš vzor, ob živem svojem jeziku znali formalno izobra-

232

kor ni čudno in najbrže vzrok tem slabim uspehom ne
tiči v manjši splošni nadarjenosti ali inteligentnosti
teh dijakov, temveč v šoli sami.

Poglejmo sedaj še, v kakšni zvezi je morebiti po¬
klicna želja dijaka s poklicem odn. poklicno skupino
staršev (očeta) ! Material za odgovor na to vprašanje
se je zmanjšal na 644 odgovorov, 369 moških in 275

žensk. Možna sta dva načina prikaza, 1. v določen
študij hoče toliko in toliko odstotkov otrok določene
poklicne skupine in 2. iz določene poklicne skupine
hoče toliko in toliko sinov in hčera v določen študij.
Odstotki so kajpada po obeh vidikih različno veliki,
toda ob pravilnem čitanju tabele 10. se da razbrati
vse, kar je važno.

žiti svojo mladino, jo bomo tudi mi lahko, bodisi ob ma¬
terinem, bodisi ob kakem modernem tujem. S tem bi bila
tudi formalna izobrazba kot podlaga znanstvenemu delu
rešena.« (K temu odstavku bi hotel danes še dodati, da
je pouk klasičnih jezikov ostal isti, formalna izobrazba pa
je v zadnjih 15—20 letih padla vkljub temu na zelo nizko
ravan. Torej ni rešitve v klasičnih jezikih samih!)
»... Tudi kulturni pomen humanizma se pretirava. Pri¬
znavam, da je imel humanizem svojo kulturno misijo, ki
jo je opravil, kakor je vedel in znal;« ... »Zato nikar ne
pretiravajmo, ampak vprašajmo se, ali nam je za razvoj
prihodnje naše kulture znanje klasične preteklosti neob-
hodno potrebno?« »Kdo si upa trditi, da vsebina našega
življenja ne raste, da se naši kulturni zakladi ne množe,
da ne nastajajo vede, discipline, problemi, ki o njih stari
še sanjali niso. In to niso samo realistične vede, discipline
in problemi, to so vprašanja, ki zadevajo tudi izobrazbo
srca, naše stališče nasproti sočloveku in vsemu stvarstvu:
poglobitev znanja in razumevanja kulturne zgodovine in
svetovne literature, sociologija, narodno gospodarstvo, na¬
ravoslovne vede.« »Menda ga ni, ki bi trdil, da
ti predmeti ne spadajo v šolo.  Opozoril bi na
en pojav, ki jasno kaže pot razvoju naše šole. V nekem
članku, ki je pisan bolj temperamentno kot stvarno, se je
očitalo, da imajo dijaki na srednjih šolah svoje pivske
klube, športne zveze itd. Jaz sem za odpravo teh združi¬
tev — toda čez noč se tega ne da doseči, ne samo ker to
presega kompetenco Višjega šolskega sveta, ampak tudi,
ker so te združitve viden izraz in posle¬
dica neke pomanjkljivosti v učnem na¬
črtu; to je treba najprej odpraviti,  potem

bo ta bolezen — v kolikor ni političnega izvora — sama
ponehala. Vestno se udeležujem sestankov v (teh) dijaških
organizacijah in našel sem med drugim tole zanimivost:
dijaška predavanja so zajeta iz filozofije, sociologije, na-
ravoslovskih problemov, moderne svetovne literature —
ne enega nisem še zapazil iz klasične filologije. Ure¬
dimo tedaj naš učni načrt tako, kot ga za¬
hteva čas,  pa bodo .pivski 1  in podobni klubi zaspali.
Če pa fant v šoli ne najde tega, kar življenje od njega
zahteva, potem si pač sam išče dušne hrane.« »Toda
za te predmete, ki jih jaz danes v srednji
šoli pogrešam, pri sedanjem učnem na¬
črtu ni časa; dobiti bi se dal samo z opu¬
stitvijo klasične filologije.  Izbiro imamo to¬
rej: na eni strani klasično filologijo — na drugi zgoraj
naštevane predmete in morda še kake druge. Zame ni
oklevanja. Kar nudi pouk klasičnih jezikov dobrega, ni
njih posebnost ali se da vsaj nadomestiti s čitanjem pre¬
vodov in razprav ter esejev. Poznam vse prednosti, ki jih
ima čitanje originalov, toda tu smo na križpotju: ali se
velja držati teh prednosti in opustiti vse, kar pridobimo
z učenjem zgoraj navedenih predmetov, ki pa danes niso
učni predmeti naše srednje šole? Kdo bi omahoval, ki
sodi trezno?« Ravnatelj A. Škerlj  je bil klasični filolog!
(Razprti tisk izvira od mene.)

Kar zadeva omenjeno »historičnost« naše srednje šole,
bi bilo treba pri najmanjšem izenačiti učenje modernega
zemljepisa z učenjem zgodovine; kar bi bilo edino možno
s skrčenjem učnih ur zgodovine (zlasti na sedanji način!),
brez sleherne škode za kulturo človeštva ... (Prim. tudi,
kar pravi B. Shaw  o zgodovini na usta Caesarjeva!)

233

Pravo sliko si naredimo lahko šele, ako primerjamo
posamezne odstotke ob povprečni razdelitvi odstotkov
na koncu tabele. Zato so vsi odstotki, ki so nad tem
povprečkom, označeni z ležečim tiskom. Pri pazljivem
čitanju trčimo na zanimive ugotovitve, toda predaleč
bi šlo, da bi se tu o vseh tudi razpisali. Tab. 10. nam
pove n. pr. za filologijo: želja za ta študij je nad¬
povprečna pri moških iz poklicnih skupin E, G in H
ter pri ženskah iz prvih treh, izrazito inteligenčnih
poklicnih skupin. Ali pa n. pr. za »takoj v poklic« se

pokaže, od kod so naši najboljši dijaki višjih razredov
srednjih šol. Primerjava obeh ugotovitev bo najbrž
zelo zanimiva in pričakovati smemo določno kon-
gruenco.

Za to statistiko obsega material 902 primera; poleg
drugih srednjih šol je vključeno tudi učiteljišče. Na
spol se pa pri tej statistiki ni bilo treba mnogo ozirati,
ker itak vemo, da so ženske boljše dijakinje kakor
moški. Obča razdelitev po rojstnem izvoru je za posa¬
mezne šole in za vse skupaj podana v tab. 11.

TABELA 11.

odločijo nadpovprečno dijaki in dijakinje iz poklicne
skupine D (trgovci — ti ostanejo najbrž večji del
kar v domači trgovini ali pri kakem sorodniku), dijaki
iz skupine E (obrtniki — isto), dijaki in dijakinje iz
skupine F (ta daje najslabše študente!), dijaki iz sku¬
pine G (delavci, sluge — gmotni moment!) ter dija¬
kinje iz skupine H (kmetje — najbrž tudi gmotni
moment in le srednji uspeh). V tem smislu se da od¬
kriti marsikaj zanimivega, n. pr. kopičenje bodočih
filozofov iz skupin E, F in G, medicincev in veteri¬
narjev iz skupin A, B, D in E pri moških, umetnikov
iz skupin A in E itd. če upoštevamo pri tem še šolske
uspehe, potem spoznamo neko korelacijo n. pr. med
skupinami E in F, slabšim uspehom in »drugo po¬
klicno željo« ter »takoj v poklic«, zlasti pri dekletih.
Prav tako spoznamo korelacijo pri dekletih iz skupin
A, B in C, dobrim šolskim uspehom in filološkim štu¬
dijem; itd.

Na koncu tega poglavja naj še povem, da je med
dekleti bilo mnogo več za nadaljnji študij ali poklic
neodločenih kakor med fanti. Zdi se, da mnoga de¬
kleta ne študirajo iz posebnega zanimanja, temveč
bolj iz dolgočasja — taka (in taki, če so) so seveda
na univerzi in v poklicih največje breme zlasti še,
ako niso inteligentne(i). Pač pa gre zelo mnogo deklet
po maturi v abiturientski tečaj in to ne naj slabša. Te
se skrivajo v naši statistiki med »drugim« študijem.

ROJSTNI KRAJ IN USPEH V ŠOLI

Sestava ljubljanskih višjih srednješolcev po rojst¬
nem izvoru je sama ob sebi zanimiva, še zanimivejša
pa postane, ako poiščemo, od kod je največ dobrih in
najboljših dijakov in dijakinj. Mnoge dežele in države
imajo že geografske karte o rojstnih krajih svojih
najboljših mož in tudi bodoči Atlas Slovenije pred¬
videva tako karto. Pričujoča statistika nam pa lahko

Najbolj »ljubljanski« šoli sta mestna ženska realna
gimnazija (m. ž. rg.) in II. državna realna gimnazija
(II. drž. rg.) — obe sta izrazito dekliški. Nadpo¬
vprečni odstotki so označeni z ležečim tiskom. Nepri¬
čakovano malo je dijakov in dijakinj iz najbližje ljub¬
ljanske okolice. Dolenjcev imamo nadpovprečno šte¬
vilo na učiteljišču in na klasični gimnaziji, Gorenjcev
na istih dveh šolah in na I. drž. realni gimnaziji, Šta¬
jercev in Štajerk na m. ž. rg. in na III. drž. rg., Pri¬
morcev na učiteljišču in I. drž. rg., iz ostale Jugosla¬
vije na II. drž. rg. in v drugih državah rojene na m.
ž. rg. in na I. drž. rg. Najmanj Ljubljančanov naj¬
demo na učiteljišču in na klasični gimnaziji — tam
se torej zbirajo dijaki iz province.

Glede šolskega uspeha ni razlike med Ljubljančani
in izven Ljubljane rojenimi, povprečni uspeh je pri
obeh kategorijah 3,5. Tab. 12. pa nam kaže, da naj¬
demo med Ljubljančani nekaj manj »slabih« in nekaj
več »odličnih«, med izven Ljubljane rojenimi pa nekaj
več »prav dobrih« in manj »dobrih«.

Iz posameznih slovenskih okrajev je razmeroma
malo dijakov in dijakinj, največ jih je iz teh: Ljub¬
ljana okolica (77), Litija (37), Kamnik (34), Ko-

234

čevje (32), Novo mesto (27), Radovljica (26), Škofja
Loka (24), Celje (22). Za te okraje (z nad 20 pripad¬
niki po rojstvu) so bili šolski uspehi posebno izraču¬
nani, dočim so vsi ostali rojstni kraji upoštevani samo
v združenih pokrajinah kakor v tab. 11.

Tab. 13. in diagr. 4. dajeta sliko o uspehih dijakov
in dijakinj, rojenih v pravkar imenoma navedenih
okrajih.

Daleč najboljši so dijaki in dijakinje, rojeni v novo¬
meškem okraju, najslabši pa tisti iz Kamnika, pa tudi
Celjani in Radovljičani niso dosti boljši. 15  Zanimivo
je, da so ljubljanski okoličani le za spoznanje slabši
od pravih Ljubljančanov (prim. tab. 14.!).

Po tej tabeli vidimo, da najbolje odrežejo Štajerci
po rojstvu, toda iz prejšnje tabele vemo, da to ne mo¬
rejo biti Celjani, ki dajo tako dober povprečen uspeh
Štajercev; največ res dobrih dijakov je iz Prlekije in
Prekmurja. Slabe uspehe imajo naši rojaki, rojeni v
sedaj italijanskem ozemlju in iz bivše Avstrije. Zelo
dobri so pa oni maloštevilni dijaki in dijakinje, ki so
rojeni v drugih državah in ki so deloma tudi res tujci;
večji del gre tu za Čehe in Nemce — očitno dober
izbor; njihovi starši so razni strokovnjaki in specia¬
listi. Zanimivejši bodo ti podatki, ko bomo vedeli kaj
več o zemljepisni razdelitvi I. Q. pri nas, in ko jih bo
mogoče primerjati s karto rojstnih krajev naših vel¬
mož, ki se, kakor omenjeno, pripravlja za Atlas Slo¬
venije.

Podrobnejši analizi z ozirom na uspeh dijaštva in
njegov pretežno podeželski izvor (prim. tab. 11.!) bi
hotel podati za klasično gimnazijo in učiteljišče, zlasti
primerjavo uspehov rojenih Ljubljančanov in drugje
rojenih.

TABELA 13. (Ustrezajoče število dijakov v %.)

15  Za podrobnejši razbor n. pr. poklicne strukture in dokaj majhne. Ob večjem materialu bi bilo gotovo zani-

socialnih razmer teh dijakov so pa osnovne številke le mivo, izvesti podrobnejšo analizo in kontrolo teh podatkov.

235

TABELA 15 A.

Število primerov z učiteljišča je samo po sebi pre¬
majhno, dopolnjuje pa sliko s klasične gimnazije.
Ugotovimo, da so »Ljubljančani« na teh dveh šolah
razmeroma slabi dijaki proti izven Ljubljane rojenim.
Najboljši so Štajerci, razmeroma slabi »Primorci« —
toda slednjih je jako malo in je ta ugotovitev morda
zarisana.

Slika se pa takoj spremeni, ko preidemo na realne
gimnazije in k dekletom. Tu odrežejo »meščani« in
»meščanke« znatno bolje, pri dekletih z mestne žen¬
ske realne gimnazije, ki niti ni tako »meščanska«
kakor II. drž. rg., so v mestu rojene daleč najboljše.
Povsod pa ugotovimo, da so Štajerci in Štajerke med
najboljšimi ali najboljši dijaki, dočim »Primorci«
med srednjimi, slabšimi ali najslabši, edinole dekleta
z m. ž. rg. so med izven Ljubljane rojenimi najboljša
(toda število je majhno). O vzrokih za sedaj še ni
mogoče meritorno govoriti. Zanimivo bi pa bilo, pri¬
merjati s temi dognanji tudi I. Q., važno delo, ki še
čaka izpolnitve.

Preostaja še, da primerjamo šolske uspehe po tem,
ali žive starši izprašanih dijakov in dijakinj v Ljub¬
ljani ali pa živijo izven Ljubljane, bodisi da žive nji¬
hovi otroci med šolskim letom pri tujcih v mestu ali
pa da se vozijo v šolo. Iz tab. 16. razberemo zanimivo
ugotovitev, da je med spoloma otrok, katerih starši
bivajo stalno v Ljubljani, z ozirom na uspeh velika
razlika: fantje so znatno slabši. Pri tistih pa, katerih
starši žive izven Ljubljane, je ta razlika le neznatna.
Dalje vidimo tudi, da so pri fantih, katerih starši ne
živijo v Ljubljani, uspehi na šoli znatno boljši, pri
dekletih pa je narobe. Odličnjakinj je n. pr. le 1,9 %
vseh, katerih starši žive izven Ljubljane, pač pa 8,7 %
vseh, katerih starši so v Ljubljani. Tudi to razmerje
je pri fantih obratno, dasi ne s tako veliko razliko.

Pri vseh teh ugotovitvah bi hotel še enkrat opomniti
čitatelja na to, da gre tu za dijake VI., VII. in VIII.
razredov, torej za v določeni smeri že izbran material.
Izbran v tem smislu, da so še slabši dijaki že itak
odpadli v nižjih razredih, čast podeželanov rešijo

236

TABELA 15 B.

TABELA 16.

zlasti dijaki klasične gimnazije in z dežele prihaja na
študije v mesto — že iz ekonomskih razlogov — ver¬
jetno pač najboljši izbor. Ampak število je majhno!
Toda še ti »izbrani«, ki prihajajo, niso povprečno naj¬
boljši dijaki, temveč le srednji.

I. Q. pri teh dijakih višjih razredov se ne sklada več
tako s šolskim uspehom kakor pri nižješolcih (prim.
VI. Schmidt,  1. c.!). Samostojno misleči mladeniči niso
vedno najboljši dijaki, skoraj bi rekel nasprotno.
Večja — rekel bi — discipliniranost se opaža pri de¬
kletih, ki imajo dosledno boljše šolske uspehe. Ako
je v postpubertetni dobi I. Q. pri obeh spolih tudi še
približno enak, vrojena inteligentnost pri fantih in
dekletih torej enako zmogljiva, potem so boljši uspehi
deklet razložljivi samo z večjo pridnostjo odn. večjo
discipliniranostjo pri šolskem delu.

Vsa naša dognanja pa bodo prišla v pravo in mnogo
zanimivejšo luč šele, ko bomo vedeli kaj več o narav¬
nih duševnih predpogojih za študij.

RASA IN USPEH V ŠOLI

Vprašanje je za naše čitatelje najbrže novo, vendar
so drugje že poskusili dognati zveze med rasno pri¬
padnostjo in šolskimi uspehi (n. pr. na Poljskem 16 ),
tudi med raso in raznimi sposobnostmi (talenti) 17  ter
med raso in inteligentnostjo (to zlasti v raznih preko¬
morskih državah in kolonijah).

Za razumevanje nadaljnjega hočem v kratkem ta¬
belarično podati rasno opredelitev z glavnimi znaki,
ki je tu služila za podlago. 18
Visoka rast, okrogla glava, rjave oči, temni lasje

dinarska rasa (d),
Visoka rast, okrogla glava, sive ali modre oči, temni
lasje . . savska (s),
Visoka rast, okrogla glava, sive ali modre oči, svetli
lasje . . norijska (no),
te tri rase tvorijo t. zv. dinotavrijsko rasno skupino;
nizka rast, okrogla glava, rjave oči, temni lasje

alparmenska rasa (aa),
nizka rast, okrogla glava, sive ali modre oči, temni
lasje . . panonska (p),

16  Bykowski, L. J.: Betrachtungen iiber Rassenaus
lese in polnischen Schulen. Zeitschr. f. Rassenkde. IV
str. 9., Stuttgart 1936.

17  Facaoaru, I.: Beitrag zum Studium der \virtschaft
lichen und sozialen Bewahrung der Rassen. Zeitschr.
Rassenkde. IX, str. 23., Stuttgart 1939. (Delo izvira iz Ru
munije.)

18  Škerlj,  B.: Die rassische Gliederung der Mensch
heit. Zeitschr. f. Rassenkde. IV, str. 284., Stuttgart 1936

237

nizka rast, okrogla glava, sive ali modre oči, svetli
lasje . . baltska (b),

te tri rase tvorijo t. zv. evrazijsko rasno skupino;
visoka rast, dolga glava, rjave oči, temni lasje

atlantska rasa (a),

visoka rast, dolga glava, svetle oči, rjavi lasje

cromagnonska (c),

visoka rast, dolga glava, modre oči, svetli lasje

nordijska (n),

visoka rast, dolga glava, rjave oči, svetli lasje

skandinavska (sk),

nizka rast, dolga glava, rjave oči, temni lasje

sredozemska (m),

nizka rast, dolga glava, modre oči, svetli lasje

vislanska (v),

to so rase t. zv. evrafriške skupine; za vse velja pri¬
pomba, da se ne sme zamenjati glava z obrazom: z
glavo je tu označen le možganski del in ta je podol¬
govat ali okrogel in sicer v pogledu od zgoraj.

Pri zbiranju materiala je bila rasna pripadnost po¬
sameznikov določena samo na pogled, le v dvomljivih
primerih je bila oblika glave določena s šestilom (ke-
falometrom). Razen bolj ali manj čistih rasnih pri¬
padnikov je bilo določenih mnogo mešancev, zlasti
mešancev med aa in d, b in no ter tudi nekaj rasno
neopredeljivih. Slednjih je med moškimi več kakor
med ženskami.

Med moškimi in ženskami je sploh dokaj razlike v
rasni razdelitvi, kar je bilo pri nas že večkrat do¬
gnano, 19  dasi vzroki niso znani. Tudi v antropologiji
nagiblje mnogo raziskovalcev k nazoru, da je ženska

votoče boljši predstavnik svoje vrste (torej vrste h.
sapiens) kakor moški. Iz tega razloga se mi zdi nujno,
da podam rasno razdelitev za oba spola ločeno. Ma¬
terial obsega 382 žensk in 469 moških. Ker gre veči¬
noma za ljudi med 16. in 21. letom, je mogoče, da njih
rasni videz še ni dokončno ustaljen (vemo, da morejo
n. pr. lasje še potemniti), vendar pa more dati neko
sliko, zlasti dopušča — v mejah tega materiala —-
primerjavo med Ljubljano in slovenskimi pokraji¬
nami.

Ležeče tiskane številke pomenijo, da je tiste rase
v tisti pokrajini več kakor ustreza povprečku za
Slovenijo — še enkrat poudarjam — v tem  materialu.
Ljubljana (mesto) je označena z dinarsko raso, z di¬
narsko alpskimi mešankami ter z rasno nedoločljivimi
elementi (kar je vobče znak velikih mest!). Ljubljan¬
ska okolica ima nadpovprečen odstotek savske, alpar-
menske, baltske in skandinavske (?) rase; Gorenjska
je označena po dinarkah, norijski, alparmenski, nor¬
dijski rasi ter alpskodinarskih mešankah; Dolenjska
po dinarkah, panonkah, baltkah, Skandinavkah (?)
ter baltskonorijskih mešankah; štajerska po alpkah,
panonkah, baltkah, atlantkah, nordijkah ter baltsko¬
norijskih mešankah; primorske Slovenke so označene
po norijkah, alparmenkah, panonkah (?), sredozem-
kah in Skandinavkah (?). Po tabeli se tudi hitro orien¬
tiramo, katera od treh velikih rasnih skupin prevla¬
duje v kateri pokrajini.

Tab. 17 B je treba čitati na isti način. Razlike so,
kakor sem že zgoraj omenil, dasi razlog ni jasen;
toda tu ni mesto za teoretična antropološka razglab¬
ljanja. Kjer se pa razdelitev ali značilnost ujemata,
smemo menda sklepati na neko zakonitost.

TABELA 17 A. Ženske (rase v %.)

19  Škerlj,  B.: Rasna slika Jugoslavije. Geogr. vest. Isti: Zur Rassenkunde der Jugoslawen. Zeitschr. f. Ras-
XII/XIII, str. 156., Ljubljana 1937. senkunde. VII, str. 145., Stuttgart 1938.

238

Tako vidimo n. pr., da je v Ljubljani sami nadpo¬
vprečen odstotek dinarcev, v okolici nadpovprečen
odstotek alparmencev, na Gorenjskem istotako (in
najbrže tudi nordijcev!), na Dolenjskem nadpovpre¬
čen odstotek dinarcev, panoncev in baltcev, morda
celo Skandinavcev (?), na štajerskem nadpovprečen
odstotek nordijcev in pri primorskih Slovencih nad¬
povprečen odstotek norijcev.

O šolskih uspehih posameznih rasnih pripadnikov
nas pouči tab. 18.

Vobče je treba reči, da med rasami ni pričakovati
velikih razlik v sami inteligentnosti, pač pa so že do¬
gnane razlike v posameznih nadarjenostih (talentih).

če primerjamo uspehe še po barvi oči in las (lo¬
čeno), doženemo, da pri barvi las ni bistvene razlike
med temnimi in plavimi, pri barvi oči so pa temnooki
pri obeh spolih za spoznanje boljši. Toda obe zgoraj
omenjeni najboljši rasi, norijska in baltska, sta po
barvi oči in las svetli.

TABELA 18.

348 293

Če se ozremo le na tiste rase in rasne mešavine, ki
jih je vsaj preko 5 % (tab. 17.1), ugotovimo, da imajo
v dinotavrijski skupini pri obeh spolih najboljše
uspehe pripadniki norij ske rase, najslabše pa pripad¬
niki savske. V evrazijski skupini imajo pri ženskah
najboljše uspehe pripadnice alparmenske rase, pri
moških pa pripadniki baltske. Nordijci imajo pri mo¬
ških podpovprečen šolski uspeh. Zelo dober uspeh
imajo pri moških in ženskah rasno nedoločljivi dijaki
in dijakinje.  Od ras, ki so zastopane z več kakor 5 %,
imajo najboljše uspehe pripadnice norijske in pripad¬
niki baltske rase (z izjemo nedoločljivih); obema je
skupna svetla barva oči in las in okrogloglavost (bra-
hikefalija). Ostale rase pa so številčno tako slabo za¬
stopane, da izsledki ne morejo veljati za popolnoma
zanesljive.

Če primerjamo med seboj rasne skupine, se pri
obeh spolih uveljavi skoraj popolna izenačitev med
dinotavrijsko in evrazijsko rasno skupino; dočim so
pripadnice evrafriške skupine (ki jih pa vseh skupaj
ni 5 %)  boljše, so pripadniki iste skupine (ki jih je
manj kakor 10 %i) nekoliko slabši od pripadnikov
prvih dveh rasnih skupin.

Mnogo nam torej ta primerjava ne pove. Najobvez-
nejše je morda dognanje v okviru dinotavrijske sku¬
pine, ker je tam največ primerov. Zanimivo je, da so
na Poljskem našli v višjih razredih srednjih šol stalno
rastoči odstotek nordijcev. 20  S te strani pri nas ni¬
mamo še obdelanega primerjalnega materiala; treba
pa je že naprej reči, da so rasne diagnoze na nedo¬
raslih in zlasti pri otrocih v puberteti jako nezanes¬
ljive, ker so tudi rasni znaki še v razvoju.

20  Prim. op. 18 !

Na te pa tu, po šolskih uspehih, ne moremo sklepati;
za ta del zvemo več v zvezi s poklicnimi željami pre-
iskancev.

Pazljiv opazovalec kaj lahko vidi, da je n. pr. med
našimi letalci in mornarji nadpovprečno mnogo svetlo¬
okih, pa tudi svetlolasih. Ali ni to znak posebnega
poklicnega izbora med rasami ali rasnega izbora med
poklici? Zveza med raso in poklicem ni novo opa¬
zovanje; po dosedanjih ugotovitvah v inozemstvu
smemo zlasti pri mehanikih in tehnikih računati z
višjim odstotkom svetlih kompleksij (t. j. barva oči
in las skupaj), na Dunaju n. pr. pri strojevodjih z
višjim odstotkom nordijcev (Lebzelter 21 ).  V našem
materialu opazimo, kakor kaže tab. 19., da se svetle
kompleksije v resnici relativno najmočneje vežejo s
tehniko, temne pa s pravom in teologijo.

Posebno značilne so razlike pri moških. Pri ženskah
je bodoča poklicna struktura razumljivo močno dru¬
gačna (mnogo več jih je n. pr., ki hočejo absolvirati
samo še trgovski tečaj, nekaj je sester itd.). Vendar
pa se, dasi z manjšimi razlikami, tudi pri njih odra¬
žata oba vrhova. Med moškimi rubrike »umetnost in
drugo« je največ »mešancev« in sicer teh, ki imajo
modre ali sive oči in temne lase, t. s. zlasti pripadniki
savske in panonske rase.

Ako se zanimamo samo za barvo oči — torej ne
glede na vse ostale rasne znake — najdemo pri mo¬
ških v istem vrstnem redu bodočih poklicev kakor v
tab. 19., tele odstotke: 50,0 %,  55,5 %, 64,2 %, 49,0 %
in 62,4 %l; v poslednjem odstotku so to pot zajeti tudi

21  Brežina, E. u. V. Lebzelter: tlber Korper-
beschaffenheit von Lokomotivfiihrern. Mitt. Anthrop. Ges.
LXV, str. 51., Wien 1935.

239

vsi zgoraj omenjeni »mešanci«. Predpostavka, da je
največ »svetlih« ljudi pri tehniških strokah, se je
torej tudi v tem materialu obistinila. Zdi se, da je s
svetlimi kompleksijami v ožji zvezi nek mehaničen
čut. Res se je tehnika razvila in se še razvija zlasti
v severni in zapadni Evropi odn. pod tem kulturnim
področjem, kjer je relativno največ svetlih ljudi. Na
drugi strani je pa zanimivo dognanje, da se »temni«
ljudje zbirajo zlasti pri pravu in pri teologiji. Toda
tudi to nam potrjuje bežen pogled na ulico, vsaj ko¬
likor se tiče teologov.

Tabela 20. nam končno kaže še masacijo posamez¬
nih ras v posameznih poklicnih skupinah.

in zlasti psihotehničnih poskusov. Vsekakor bi mogla
tudi rasna pripadnost v ne premalem odstotku nuditi
neko oporo pri izbiri poklica, treba pa bo najti še
primernih metod za vrednotenje in vzporejanje vseh
dobljenih izsledkov.

S pričujočo razpravo niso izčrpani vsi problemi, ki
bi se dali brati iz nabranega materiala, vendar pa vsaj
glavni, ki so zanimivi v zvezi s šolskim uspehom, s
čimer je, kakor upam, ustvarjena vsaj realna podlaga
za diskusijo. Kajti vtis imam, da se pri nas o mnogih
vprašanjih, ki zadevajo življenje naroda, mnogo pre¬
več filozofira in mnogo premalo konkretnega ve.
Škoda pa je truda, izgubljati čas z mlatenjem prazne

A. Moški. TABELA 20.

Tisti odstotki, ki so nadpovprečni, so označeni z
ležečim tiskom. Posebno pažnjo posvetimo moškim
ne le, ker jih je več, temveč tudi, ker je poklicna raz¬
delitev prikrojena bolj na moške poklice (kar vidimo
že iz primerjave »drugih« poklicev pri obeh spolih).
Pri bodočih filozofih, filologih in zgodovinarjih opa¬
žamo predvsem alpce, baltce in alpskodinarske me¬
šance; pri prirodoslovcih (v najširšem smislu, prim.
tab. 19.!) najdemo največ norijcev, alpcev in alpsko-
dinarskih mešancev. Pri tehnikih (spet v smislu ta¬
bele 19.) pa prevladujejo izključno tri svetle rase:
norijska, baltska in nordijska, slednja celo absolutno!
Obratno je zanimivo, da ni med bodočimi teologi niti
enega visokega svetlega človeka, torej pripadnika no¬
rij ske ali nordijske rase. Med pravniki najdemo rela¬
tivno največ dinarcev in nordijcev, zanimiva kombi¬
nacija in konstatacija z ozirom na rasnopsihološke
trditve in ugotovitve H. F. K. Giintherja, Clausa, Ort-
nerja  i. dr. Med bodočimi umetniki je največ pripad¬
nikov savske in baltske rase; med temi, ki imajo še
razne druge želje, pa relativno največ pripadnikov
dinarske in savske rase. Pri ženskah je tabelo treba
čitati na isti način; naznačuje se masacija svetlih ras
pri tehničarkah, dinarske in nordijske rase pri prav¬
nicah (kakor pri moških), sicer pa so razlike dokaj
velike.

Tudi te ugotovitve bodo dobile večji pomen, ko jih
bo mogoče primerjati z izsledki poklicne svetovalnice

slame. Plodne diskusije morajo sloneti na konkretnih
podatkih, sicer so povsem šušmarske in nekoristne. 22
še enkrat poudarim, da bodo vsa tu načeta vprašanja
prišla v pravilnejšo luč šele, ko bomo imeli popolnejšo
statistiko in pa podatke od psihotehničnih preizku¬
šenj po približno istih vidikih. Ti podatki bodo lahko
služili za kontrolo tu podanih ugotovitev.

Povsem teoretična vprašanja o zvezi med biotipom
in okoljem, pri čemer je en in drug pojem treba ra¬
zumeti v najširšem smislu, na podlagi le-tega mate¬
riala še niso zrela za javno diskusijo. Odpirajo se pa
zanimivi vidiki, ki jih bo treba podrobneje raziskati
v večji delovni skupnosti med praktičnimi delavci na
terenu, zlasti med raziskovalci, ki so vajeni eksakt¬
nega, eksperimentalnega in statističnega dela. S sa¬
mim teoretiziranjem in filozofiranjem o splošnošol-
skih problemih se sicer more morda zgraditi filozofsko
neoporečna stavba, toda — stanovati se v njej ne da,
ker s praktičnim življenjem naroda nima mnogo zvez,
ako jih ima sploh kaj!

22  Vzorne diskusijske podlage so v zadnjem času n. pr.
tehtni članki N a g o d e t a (Tehnika in gospodarstvo, Mi¬
sel in delo). Mnogo konkretnega so ustvarili tudi že uči¬
telji glede vprašanj naše ljudske šole. Taka naj bi bila
osnova diskusije tudi v stvareh, ki zadevajo naše srednje
šolstvo in prosveto sploh. Pričujoča razprava je v tem
smislu skromen prispevek, katerega glavni namen je, da
zbudi diskusijo o načetih vprašanjih.

240

GOSTILNIČARSKI IZVESEK PISEI) ŠKOFIJO

HUD0VERN1K0VA HIŠA V KOLODVORSKI ULICI 23 (PREJ 128, ODN. 126 IN 18) KI SO JO AVGUSTA 1940 PODRLI, DA ZRASTE NA NJENEM MESTU
PALAČA ..SLOVENSKEGA DOMA"

ZGODOVINA HUDOVERNIKOVE HIŠE,
KOLODVORSKA ULICA 23 V LJUBLJANI

S everno od stare Ljubljane, tam kjer poteka danes
Kolodvorska cesta, se je razvilo najpozneje v 16.
stoletju naselje, ki je segalo od današnje Dalmatinove
ulice do stika današnje Slomškove ulice s Kolodvor¬
sko ulico. Ljudstvo mu je dalo, najbrž zaradi slabe
ceste, ki je držala skozi naselje v mesto, ime Blatna
vas, ki se je predkraja tako trdo prijelo, da je prešlo
tudi v uradne spise in zemljiške knjige z malo po¬
srečenim prevodom Kothdorf. Ime Blatna vas se je
držalo tega predkraja vse do 1. 1849., ko je nastal se-

’ Viri.  Krstne, poročne in mrliške knjige stolnega žup¬
nega urada Sv. Nikolaja od 1677—1781, župnega urada
Sv. Petra od 1782—1889 in župnega urada Marijinega ozna¬
njenja v Ljubljani od 1785—1928.

Sodni zapisniki mesta Ljubljane 1668, fol. 167; 1682, fol.
72; 1693, fol. 55; 1724, fol. 137—39; 1725, fol. 171, in 1742,
fol. 67. Ljubljanski mestni davčni urbarji 1706—1745 in
Kammer-Zins Urbarium 1725—1764. Urbarij magistralne¬
ga, prej komendskega imenja 1738—1796. Fascikel 57/1514
iz L 1799.; Francoski fascikel 10, akt 3, vse v ljubljanskem
mestnem arhivu.

Zemljiška in zastavna knjiga šempetrskega predmestja,
Fol. 181, konskr. štev. 126. Vereinigtes Grundbuch der
Pfarrkirchengiilt St. Peter und Mariafeld, konskr. štev.
112. Listinska zbirka pogodb k starim zemljiškim knjigam

vemo od njega, skoraj v premočrtnem podaljšku va¬
ške ulice, kolodvor južne železnice. Od tedaj se je
začelo staro ime naselja polagoma umikati novemu
imenu, Kolodvorski ulici.

Blatna vas je bila izrazit predkraj ljubljanski ter
je že razvidna v Valvasorjevi grafični zbirki mesta
Ljubljane iz 1. 1670. V nji se razločno vidi sedanja
Kolodvorska ulica z vsemi svojimi stranskimi ulicami
(današnjo Dalmatinovo, Komenskega ulico itd.). Na
desno in levo jo obdajajo nizke kmetske hiše, pa tudi

1750—1850, Tom. II, fol 33—35; IV, fol. 114; VII, fol. 41
do 42; X, fol. 201; fol. 29; XXI, fol. 271; XXII, fol. 29, vse
v arhivu Narodnega muzeja v Ljubljani.

Seznamki ljubljanskih hišnih posestnikov od 1787 do
1902.

Uradni šematizmi ljubljanskega gubernija od 1796—1848.

Izpiski iz pol ljudskih štetij za mesto Ljubljano 1830,
1857, 1869, 1880, 1890, 1900 in 1910 v domovinskem uradu
mestnega poglavarstva v Ljubljani.

Mnoge osebne podatke o radovljiških Hudovernikih je
blagovoljno dala prečast. m. Eleonora Hudovernik v ur-
šulinskem samostanu v Ljubljani, podatke o Kandučevih
in ljubljanskih Hudovernikih pa gospod Josip Hudovernig
v Ljubljani.

241

BLATNA VAS LETA 167«. (po risbi v Valvnzorjovl zbirki)
Hudovernlkova hiša Je na skrajnem levem robu sliko

večje stavbe, v katerih spoznamo pristave ljubljanskih
meščanov, ki so tod imeli svoje vrtove.

Taka pristava, ki je stala na voglu današnje Dal¬
matinove ulice, je bila predhodnica nekdanje Štruk¬
ljeve gostilne in današnjega hotela štrukelj. Levo od
nje proti severu je bila prav tako pristava z obsežnimi
vrtovi, predhodnica poznejše Hudovernikove hiše, ki
je predmet te razprave.

Ta pristava (Hofstatt) s sosednim velikim vrtom
in pripadajočimi 3 njivami na ljubljanskem polju je
bila pred 250 leti podložna komendi nemškega križev-
niškega reda v Ljubljani, šele leta 1738., ko je mestni
magistrat kupil večino posestev te komende na severu
Ljubljane, je prišla pod mestno gosposko.

I. STAREJŠI LASTNIKI
1. RODBINA DE ALBERTIS

Ob koncu 17. stoletja je bila pristava v lasti ljub¬
ljanske trgovske rodbine De Albertis,  ki so se bili
pojavili v Ljubljani prvič okoli 1. 1639. kot kramarji
na čevljarskem mostu v osebi Zuana de Albertis 1  ter
tam obratovali do 1. 1668. Z Janezom Krstnikom de
Albertis, najbrž Zuanovim sinom, se dvigne rod v
trgovski stan. Janez de Albertis je bil sprva v službi
pri svojem svaku, trgovcu Karlu Riccardiju, poroče¬
nem z njegovo sestro Katarino de Albertis, po Riccar-
dijevi smrti (1662) pa je prevzel njegovo trgovino in
hišo, ki je stala na voglu Glavnega trga in Ključavni¬
čarske ulice (današnja Samčeva hiša, Mestni trg 21).

Iz zakona z ženo Marijo Elizabeto sta se Janezu
Krstniku de Albertis med ostalimi rodila sin Marko
Anton (1678) in hčerka Marija Regina (1683), ki je
bila v prvem zakonu poročena s trgovcem Janezom

1  Njegova vdova Magdalena de Albertis je prosila 1.1668.
magistrat za znižanje najemnine v prodajni lopi na Čev¬
ljarskem mostu (mestni sodni zapisnik 1668, fol. 167).
L. 1670. se ne navaja več kot najemnica.

2  Vse te rodbine (Albertis, Galliardi, Riccardi, Tazolli)

so bile laškega pokolenja ter so tvorile z nekaterimi dru¬

gimi (Menegaglia, Reya, Radeschini, Reymondi, Vannino,

Feliksom Tazollom, v drugem pa s trgovcem Janezom
Gottliebom Galliardijem. 2

Marko Anton de Albertis je po očetovi smrti
(26. januarja 1709) nadaljeval njegovo trgovino na
Glavnem trgu; vpisan pa je kot trgovec v mestnih
davčnih urbarjev že od 1.1705. do 1725. V tem letu je
umrl ter zapustil poleg žene iz drugega zakona Eve
še sina Janeza Antona iz prvega zakona (z ženo Jero),
ki sta se pa morala skozi desetletja tožariti za svojo
dediščino z ostalimi dediči, zlasti z Janezom Galliardi¬
jem. Vdova je pri tem obubožala in dobivala naposled
od magistrata mesečno podporo, sin Janez Anton de
Albertis pa se od 1. 1728. ne omenja več v nobenem
mestnem davčnem seznamku, dokaz, da ni nadaljeval
očetove trgovine.

Edino kar mu je še ostalo po očetu Marku Antonu,
je bila pristava v Blatni vasi, ki pa jo je še pred
1. 1743. prodal puškarju in meščanu Janezu Rotarju.
Odslej se za Janezom Antonom de Albertis kakor tudi
za vso to rodbino izgublja vsaka sled.

2. ROTARJI

Novi lastnik domca v Blatni vasi, Janez Rotar
(Rotter), je bil že 1. 1722. puškar in meščan v Ljub¬
ljani. Stanoval je v mestni hiši Za zidom, ki je stala,
naslonjena na utrjeno vodno obzidje ob Ljubljanici,
tam, kjer se steka danes Krojaška ulica v Cankarjevo
nabrežje. V tej hiši so od nekdaj bivali in delovali
puškarji, tako od 1710 do 1725 Jurij Ragelj, od 1725
do 1760 Janez Rotar, od 1760 do 1765 njegov sin Karl
Rotar, od 1770 do 1787 Dominik Mayer, od 1787 do
1805 Jožef Mayer. Ko se je konec 18. stoletja odpra¬
vilo utrjeno obzidje za vodo na obeh straneh špital¬
skega mostu in se je od 1. 1825. naprej začelo obliko¬
vati tako zvano Frančevo (današnje Cankarjevo) na¬
brežje, je postala ta hiša prometna ovira in so jo
med 1830—1840 podrli.

Janez Rotar, ki sam ni imel svoje hiše v mestu, se
je zelo brigal za svoj domec v Blatni vasi, na čigar
prostranem vrtu je nemara rad počival od naporov
svojega nezdravega obrta. Spremenil je posestvo v
svoboden grunt s tem, da je dne 3. marca 1743 od¬
kupil na njem bremenečo umrlino 45 fl. nem. veljave,
kakor tudi 10. in 20. penez, tako da je posestvo odslej
vpisano v mestnih urbarjih za svobodni grunt (frey-
eigenthumbliohe Hueben), od katerega je bilo odraj-
tovati samo letno urbarščino in morebitne deželne do¬
klade. 3

Janez Rotar je zapustil svojo pristavo v Blatni vasi
svojemu sinu in univerzalnemu dediču Karlu Rotarju, 4
ki jo je pa že dne 10. oktobra 1781 prodal za 1030 fl.
vrtnarju Juriju Lumberju. Prepis na Lumberja se je
v stari zemljiški in zastavni knjigi šempetrskega
predmestja izvršil šele 5. novembra 1789.

čeprav Karl Rotar ni bil dolgo lastnik domca v
Blatni vasi, je njegova osebnost za krajevno, pa tudi

Bartolotti, Franzoni) močno italijansko primes v ljubljan¬
skem trgovstvu prve polovice 18. stoletja.

3  Urbarji bivšega komendskega imenja (Der komendisch
gewessten magistratischen Giilt, 1744—1757) v mestnem
arhivu: Bey St. Johannes.

4  Tomo II, fol. 33—35 listinske zbirke šempetrskega
predmestja v arhivu Narodnega muzeja.

242

umetnostno zgodovino Ljubljane tako pomembna, da
se je treba malo dalje pomuditi pri njem tem bolj,
ker je o njem doslej še prav malo znanega. 5 *

Karl Rotar,  sin puškarja Janeza Rotarja in Marije
Kumar, je postal že okoli 1. 1778. znamenit graver in
vrezovalec pečatov (Siegelschneider, Siegelstecher).
Sloves njegovih umetniških del je segal daleč čez meje
Kranjske in celo Avstrije.

V krstnih maticah tedanjih ljubljanskih župnij
(šenklavške in šempetrske) sicer ni najti njegovega
rojstva, vendar se da sklepati po poročnih podatkih
njegovega očeta Janeza v zvezi s podatki njegove
osmrtnice, 0  da je bil Karl Rotar rojen v Ljubljani
okoli 1. 1743.

Sprva se je učil pri očetu z mlajšim bratom Jane¬
zom puškarstva, toda kmalu ga je gnala prirojena
darovitost, da je začel sprva na puškah, potem pa tudi
na drugih predmetih vrezovati železne in kovinaste
obloge. Okoli 1. 1763. je odšel na Dunaj, kjer ga je
njegov rojak in slavni vrezovalec Jernej Andrej šega
temeljito izobrazil v vseh panogah vrezovalne umet¬
nosti, zlasti pa v vrezovanju pečatov, ki je bila tedaj
še zelo iskana in dobro plačana obrt. V tej obrti je
dosegel Karl Rotar, ko se je vrnil v Ljubljano, prav
umetniško popolnost in veljal za najboljšega vrezo-
valca grbov in pečatov na jugu države. Med stalne
svoja naročnike je štel ne samo kranjske deželne sta¬
nove, kranjsko plemstvo, družbo ostrostrelcev v Ljub¬
ljani itd., ampak je prejemal naročila tudi z avstrij¬
skega dvora na Dunaju, iz Angleške in Peterburga.

Njegov mlajši brat Janez Rotar, rojen okoli 1. 1748.,
je podedovano očetovo obrt puškarstva dvignil do ne¬
navadne višine, tako da je slovel za enega najboljših
puškarjev v Avstriji. Ta Janez Rotar je bil (izza
8. februarja 1773) poročen z Rozalijo Gottinger, a je
že mlad umrl dne 31. januarja 1781 v hiši Za zidom
262, zapustivši vdovo in petletnega sina Janeza Žigo.

Po bratovi smrti se je Karl Rotar umaknil iz jav¬
nega življenja, prodal svojo pristavo v Blatni vasi in
se preselil najprvo v Dittlovo hišo na Sv. Petra cesti
142 (danes št. 7), potem pa v Peter Supančičevo
(pozneje Šuprovčevo) hišo 7  na Marijinem trgu 44.
Tam je dne 19. januarja 1804. umrl za živčno mrzlico.

3. LUMBERJI

Dosedanji gospodarji naše pristave, ki je dobila ob
prvem številjenju mesta številko 128 šempetrsko
predmestje, niso stalno živeli na tem posestvu niti od
njega. V tem pogledu je bila ta pristava slična sosedni
pristavi s št. 129, ki je stala na voglu tako zvane Pre-
mecgarske (danes Dalmatinove) ulice ter bila v lasti
bogatega jerharja Nikolaja Schlechterja, ki pa je sta¬
noval na Marijinem trgu. 8  Prav tako je na voglu Polj-

5  O njem prav na kratko Hoft, Gemalde von Krain II,
str. 60, in po njem Radics, Umetelnost in umetelna obrt-
nost Slovencev v LMS 1880, s. 50.

0  Laib. Ztg. 24. januarja 1804, Inlandische Begeben-
heiten, kjer se omenja, da je umrl v 61. letu.

7  Ta hiša je stala na voglu Slonove (danes Prešernove)
ulice in je imela od 1. 1805. štev. 49, od 1. 1877. pa štev. 43.
Po potresu so jo podrli.

8  Pristava je pozneje prešla v last krčmarja in voznika
Jožefa Černeta, za njim pa Franceta štruklja. Danes stoji
na tem mestu hotel štrukelj.

BLATNA VAS LETA 1825.
(po katastrski mapi)

V sredi poteka od

spodaj navzgor
(smer: jug - sever)
glavna ulica Blatne
vasi, današnja Kolo¬
dvorska ulica. Prva
ulica, ki se steka va¬
njo z leve, je da¬
našnja Dalmatinova
(prej Dolga) ulica.
Domačija na tem
voglu s št. 127 je
predhodnica hotela
štruklja. Nanjo meji
njiva, v katere gor¬
njem koncu stoji hi¬
ša št. 126, predhod¬
nica Hudovernikove
hiše št. 23. Od nje
se vrste proti severu
hišice št. 125—121,
ki še danes stoje (št.
25—33). Njih doma¬
ča imena so bila:
Kurent (125), Kranjc

(124), Hrušovec
(123), Habe (122)
in Mežan (121).

Blatna vas se je
nehala na severu pri
hiši št. 129 (Kušar),
ki je stala na voglu
današnje Pražakove
ulice odnosno pri
Frelihovi, pozneje
Drelsetovi hiši št.
117, kjer se je ste¬
kala z vzhoda stara
pot iz Vodmata, da¬
našnja Slomškova
ulica.

Na desni strani
Kolodvorske ulice,
tam kjer se cepi od
nje takratna Poljska,
(danes Komenske¬
ga) ulica, stoji dr.
Koglova pristava št.
112, od 1. 1830. last
Gašperja Kanduča.

ske (današnje Komenskega) ulice nasproti Lumber-
jeve hiše stala večja pristava štev. 115 šempetrskega
predmestja z obsežnimi vrtovi, katere lastniki so sta¬
novali v mestu (od 1787 do 1808 pl. Gašperini, od
1806 do 1830 protomedik dr. Karl Bernard Kogl).

Le proti severu se je vrstilo za Lumberjevo hišo
5 do 6 pritličnih kmetskih hiš, sezidanih tesno vsak¬
sebi, z dokaj razsežnimi dvorišči in vrtovi proti za-
padu. Njih lastniki so bili izvečine vozniki in izvoščki
(Holzfuhrmann, Lohnkutscher). Od njih so se neka¬
teri držali na hiši skoraj do naših dni, tako Kukci na
št. 21 (25), Jankoviči na št. 27 (31), Potočniki na
št. 29 (33) in Kušarji na št. 33 (37).

Jurij Lumber je kot prvi novoselec bivše Alberti-
jeve odnosno Rotarjeve pristave poskusil živeti od
tega posestva, ki je obsegalo vrt pri hiši in 3 njive

243

PRIMOŽ HUDOVERNIK star. (1772—1845)
Slikal Pavel Klini

na Ljubljanskem polju. Kot stalno nameščen vrtnar
bližnjega samostana diskalceatov na Dunajski cesti je
računal s tem, da mu bo razen te službe tudi obdelo¬
vanje in gojenje njegovega obširnega vrta za hišo že
toliko donašalo, da bo mogel preživeti sebe in mlado
ženo Magdaleno roj. Majeršič, ki jo je 1. 1781., star
46 let, vzel za ženo. Toda račun se mu ni obnesel,
sčasoma je moral skrbeti poleg sebe in žene še za
5 otrok, ki so se mu narodili v 1.1782. do 1799. (sinovi
Matija, Jurij in Anton, hčerki Alojzija in Neža). Ostal
je sicer tudi po razpustu diskalceatskega samostana
še za vrtnarja pri njihovih naslednikih, usmiljenih
bratih, a donos te službe je bil prepičel za tako veliko
družino; tudi leta so njega že začela pritiskati, dolgovi
pa posestvo.

Ko je dne 7. decembra 1800, star 65 let, umrl v
bolnišnici usmiljenih bratov na Dunajski cesti 24, so
dolgovi skoraj dosegli vrednost njegove domačije.

V tej stiski se je našel rešitelj posestva v osebi
29 letnega vrtnarja Jožefa Voltiča z Zg. šiški, ki je
zasnubil naj starejšo domačo hčerko, 19 letno Marijo
Lumber. V ženitovanjskem pismu z dne 28. maja 1801
se je ženin zavezal, da bo svoje priženilo 1400 fl. po¬
rabil za poravnavo dolga na hiši, zato pa je bodoča
tašča, vdova Magdalena Lumbar v svojem imenu in
kot varuhinja ostalih mladoletnih otrok prepustila za¬
ročencema v last domačijo št. 128 šempetrskega pred¬
mestja s pripadajočim vrtom in 3 njivami na Ljub¬

ljanskem polju (Krevlja, Pri grmu in Pri ferdama-
nem kozovcu) ter privolila v to, da se izvrši prepis
v zemljiški knjigi. Dne 8. junija 1801 sta se zaročenca
poročila pri Frančiškanih in prevzela nato domačijo
v Blatni vasi.

O ostalih Lumberjevih otrocih vemo le za Jurija
Lumberja, ki se je okoli I. 1827. poročil z Marijo Se¬
lanovo iz Trnovega in živel med 1828—1850 v Trno¬
vem 39 kot voznik.

4. VOLTIČI 0

Tudi Jožef Voltič, doma iz št. Vida pri Stični, je kot
edini samostojni vrtnar v Blatni vasi poskušal svojo
srečo na novem domu št. 128. žena Marija roj. Lum¬
ber mu je rodila 3 otroke (Marijo, Matijo in Antona),
a umrla 1. 1813., stara šele 31 let. Mladi vdovec se je
že naslednjega leta poročil z 28 letno Marjeto Vadej,
hčerko hišnega posestnika Ignacija Vadeja ter imel
z njo 3 otroke (Antonijo, Marijo in Janeza Miho).

Vrtnarstvo, s katerim se je spočetka izključno
ukvarjal, pa mu ni donašalo dovolj zaslužka, zato se
je že od 1. 1808. poprijel obrta, ki so ga izvrševali vsi
njegovi sosedje v Blatni vasi, namreč prevozništva.
V naslednjih letih ga je čedalje bolj izvrševal, tako da
mu je ob smrti bil že glavni poklic. Umrl je, star
55 let, 19. septembra 1821 na svojem domu v Blatni
vasi, štev. 126 (po novem številjenju).

Vdova Marjeta Voltič je ostala na posestvu, ki se je
takrat cenilo na 2469 fl., po odbitku davščin pa na
1964 fl., sama s 6 nedoletnimi otroki iz prvega in dru¬
gega zakona, razen tega je živela na hiši še Voltičeva
mati. Na podstavi izročila z dne 18. aprila 1823 in po¬
ravnave z dne 3. oktobra 1826 je bilo prepisano po¬
sestvo na vseh 6 otrok, otroci iz prvega zakona (Ma¬
rija, Matija in Anton), ki jim je bil za varuha dolo¬
čen trgovec Gašper Kanduč, pa so imeli prejeti iz
očetove zapuščine še vsak po 200 fl.

Vse te okolnosti so hudo obremenjevale vdovo; vrt¬
narstvo ji ni donašalo skoraj nič, prevozništvo pa je
pa smrti Jožefa Voltiča prenehalo. V tej stiski se je
dne 14. februarja 1825 poročila s svojim hlapcem Ja¬
kobom Liparjem; z njim je dobila vsaj moško moč
k hiši, ki ji je pomagala pri prevozništvu.

Vseeno pa je gospodarstvo čedalje bolj hiralo. Vol-
tičevi so se zatekali k bogatemu varuhu Kanduču, ki
jim je od 1. 1825. naprej posojeval večje vsote, a jih
tudi vknjiževal na hišo. Sinovi iz prvega zakona so se
polagoma odseljevali s hiše, ko so prihajali do kruha,
hčerko Marijo, roj. 17. oktobra 1810, pa je okoli 1829
vzel Andrej Podkrajšek v Trnovem 25.

Ker se dolgovi niso odplačevali, so proti koncu
1. 1839. dosegli že vsoto 1992 fl. Posestvo se je gnalo
na izvršbo in dne 15. junija 1840 je bila hiša št. 126
v Blatni vasi z vrtom, 3 njivami na Ljubljanskem
polju in njivo na Friškovcu na dražbi domaknjena
najvišjemu ponudniku, bivšemu varuhu Voltičevih
otrok, Gašperju Kanduču za 3700 fl. Prepis na njega
se je izvršil v zemljiški knjigi dne 23. januarja 1841.

O nadaljnji usodi Voltičeve rodbine nam zemljiška
in zastavna knjiga šempetrskega predmestja ne vesta
ničesar povedati. Prav tako ni Voltičevih najti v dru¬
gih uradnih spisih.

9  V maticah Woltitsch in Boltitsch, v zemljiški knjigi
Woltitsch in Woltschitsch.

244

II. NOVEJŠI LASTNIKI
1. GAŠPER KANDUČ

Novi gospodar je dal takoj staro Voltičevo hišo v
Blatni vasi 126 do tal podreti. Na njenem mestu si je
1. 1841. sezidal enonadstropno, 20 m dolgo, čedno fa-
sadirano meščansko hišo z 9 okni v prvem nadstropju,
dočim so hišna vrata delila pritličje v dva neenaka
dela, od katerih je imel levi tri, desni pa 5 oken na
ulico. Na južnem koncu hiše je potekal čez 2 %  m vi¬
sok zid do sosednega Černetovega (pozneje Štruklje¬
vega) posestva. Na tem koncu hiše, tik pred početkom
vrtnega zida, je bila vzidana v višini lMmod  cestnih
tal ovalna, %  m visoka vdolbina, v kateri je bilo raz¬
pelo, vedno okrašeno s cvetjem. Podboji hišnih vrat
so bili iz domačega marmorja; v sredi nad vhodom so
bile vklesane začetnice gospodarjevega imena C. C.
(= Caspar Candutsch) in leto zidave 1841. Za gospo¬
darske potrebe posestva so služila široka lesena vrata
na severnem koncu hiše, ki je mejil na Kukčevo po¬
sestvo št. 125.

Takšna je bila zunanja podoba nove Kandučeve
hiše, ki se je neizpremenjena ohranila skoraj eno sto¬
letje.

Njen graditelj in prvi gospodar je bil izrazita oseb¬
nost v takratnem gospodarskem pa tudi upravnopoli-
tičnem življenju Ljubljane, tako da je treba o njem
spregovoriti malo obširneje.

Gašper Kanduč se je rodil dne 30. decembra 1768 na
Koroškem, na ozemlju gospostva Federauna pri Be¬
ljaku ter je začel trgovino izvrševati okoli 1. 1792., naj-
brže v Beljaku. Imel je brata Andreja, ki je bil med
1810—1820 trgovec v Pliberku, kjer se mu je iz za¬
kona z Marijo Findenik rodila dne 25. novembra 1814
hčerka Katarina.

Okoli 1. 1798. je prišel Gašper Kanduč v Ljubljano
ter tu odprl v dr. Koglovi hiši v Čevljarski ulici (danes
Jurčičev trg 1 odnosno čevljarska ulica 1) kot na¬
slednik trgovca Jožefa Matije Miheliča trgovino s špe¬
cerijskim blagom, že 8. novembra 1799 je bil sprejet
med ljubljanske meščane, leto za tem (dne 20. aprila
1800) pa se je poročil v Križankah z Jožefo Jugovič iz
bogate meščanske rodbine Jugovičev iz Kranja. Za
priče sta mu bila dr. Janez Golmajer in trgovec Jožef
VVurschbauer.

Istega leta je postal član reprezentance ljubljanskih
trgovcev, 1. 1806. je bil že nje podnačelnik.

Leta 1810. je preselil svojo trgovino v Franc Do-
mianovo hišo na Velikem trgu 260 (danes Mestni trg
22), ter jo dne 10. novembra 1815 v Domianovem kon-
kurzu izdražil. Tam se je razen s špecerijsko trgovino
pečal tudi s komisijskimi in špedicijskimi posli (Trst
in Koroška), pri katerih je zlasti v Napoleonovih časih
znatno obogatel. Za francoskega medvladja v ilirskih
deželah ga je ilirski guverner Bertrand dne 13. janu¬
arja 1812 imenoval za člana ljubljanskega občinskega
sveta in istega leta še za člana ljubljanskega trgov¬
skega sodišča. Tudi po odhodu Francozov in vzposta¬
vitvi avstrijske vlade se je znal Kanduč vzdržati na
tem sodišču in bil od 1817 do 1824 celo njegov pred¬
sednik.

Neoporečne zasluge za dvig denarnega gospodarstva
Ljubljane in cele Kranjske si je pridobil Kanduč s
tem, da je ustanovil dne 4. novembra v zvezi s še

FRANČIŠKA HUDOVERNIK ROJ. KRISTAN (1788-1863)
Slikal Pavel KUnl

štirimi ljubljanskimi meščani in županom Janezom
Nepomukom Hradeckim Hranilnično društvo (Spar-
casseverein) v Ljubljani, ki se je razvilo sčasoma v
mogočno Kranjsko hranilnico, današnjo Hranilnico
dravske banovine v Ljubljani. Za prvo dobo, dokler
se ni našla v Galetovi hiši na Mestnem trgu 1 posebna
pisarna, je Kanduč rade volje prepustil Hranilnič-
nemu društvu v poslovanje del svoje trgovske pisarne
na Mestnem trgu 260 in mu dal tudi svojega knjigo¬
vodjo Ivana Khama kot kontrolorja na razpolago.
Ostal je društvu odnosno hranilnici zvest do smrti in
bil od 1. 1820.—1893. tudi član njenega kuratorija.

Leta 1825. se je Kanduč začel počasi odmikati trgov¬
skim poslom, ki jih je bil izvrševal polnih 33 let. Svojo
špecerijsko trgovino je prodal trgovcu Mihi Kuku,
spedicijsko in komisijsko podjetje pa trgovcu Karlu
Lambertu Luckmannu, ki ga je že od vsega po-
četka tudi denarno podpiral. Vendar si je ob svojih
60 letih ohranil še toliko prožnosti in podjetnega duha,
da se je kmalu nato lotil žimarske industrije v Kranju
odnosno Stražišču, ter jo vodil do leta 1832., ko jo
je prodal Gašperju Prevcu.

Istega leta je sprejel, 62 let star, častno mesto me¬
ščanskega svetnika 10  (biirgerlicher Rat) pri ljubljan¬
skem magistratu, ki ga je opravljal še celih 16 let.

10  V nasprotju z magistratnim svetnikom, ki je bil pla¬
čan uradnik magistrata.

245

KATARINA HUDOVERNIK ROJ. KANDUČ (1814-1886)
Slikal Miha Stroj

Sicer pa je že malo prej sklenil, da se umakne iz
stanovanja v stari in zatohli svoji hiši na Mestnem
trgu v naravo. V ta namen je bil kupil dne 16. febru¬
arja 1830 bivšo pristavo 11  svojega prijatelja, proto-
medika dr. Karla Bernarda Kogla v Blatni vasi 112 na
voglu tedanje Poljske ulice s krasnimi, obširnimi
vrtovi ter si tam sezidal lično enonadstropno hišo, v
kateri so stanovali tudi njegovi in ženini sorodniki.
Svojo hišo na Mestnem trgu 260 (danes 22) je 28. de¬
cembra 1836 prodal trgovcu Francetu Ks. Souvanu za
14.000 fl. v srebru.

Medtem mu je umrl brat Andrej Kanduč, trgovec
v Pliberku, zapustivši mlado hčerko Katarino povsem
osirotelo in samo v tujini. Ker Gašper Kanduč ni imel
otrok, je vzel bratovo hčerko Katarino za svojo in jo
imel odslej pri sebi v Ljubljani. Veljala je že takrat
za njegovega glavnega dediča. Kmalu se je pojavil za
njo ženin v osebi podjetnega 27 letnega trgovca Pri¬
moža Hudovernika iz Radovljice. Poroka je bila 9. ok¬
tobra 1838 pri Sv. Petru; opravil jo je stolni prošt
Luka Burger, za priči sta bila protomedik dr. Karl
Bernard Kogl in radovljiški okrajni sodnik Anton
Perko. Mladoporočenca sta bivala nekaj let pri Kan-
dučevih v njihovi hiši št. 112, leta 1841. pa sta se

11  Lastniki te pristave in njenih vrtov so bili od 1787
do 1800 Friderik pl. Gašperini, »k. k. Oberstwachtmeister«,
od 1800—1806 njegova sinova Venčeslav in Bernard, od
1806—1809 dr. Karl Bernard Kogl, od 1809—1820 Alojzij
Zitterer, od 1820—1830 dr. Karl Bernard Kogl, od 1830 do
1853 Gašper Kanduč.

vselila v enonadstropno hišo, ki jo je dal Gašper Kan¬
duč na mestu nekdanje Voltičeve domačije nemara
prav zanju sezidati.

Kandučeva sta bila pravi lik premožnih ljubljanskih
patricijskih rodbin takratne dobe. Ob vsej tvegavosti
in časih brezobzirni (primer Voltič!) podjetnosti go¬
spodarja jima je potekalo življenje v udobnosti in za¬
dovoljstvu, ki bi bilo popolno, če bi se jima bili rodili
otroci. Kanduča sta bila oba zelo pobožna in knezo-
škof Anton Alojzij Wolf je bil vsak teden pri njih v
gosteh, še danes hranijo v Hudovernikovi hiši št. 12
pod steklenim poveznikom majhno monštranco z re¬
likvijami, verjetno škofov dar, in Layerjevo sliko zad¬
nje večerje, na kateri ima eden izmed apostolov (edini,
ki je obrit) škofove poteze.

Da rodbina ni bila brez umetniških ambicij, doka¬
zujejo znani sliki Fortunata Berganta Ptičar in Pre¬
star in lepa Langusova kopija madone po Rafaelu,
nadalje cela vrsta Strojevih portretov, ki so pozneje
prešle v last Hudovernikovih.

Kandučeva sta v svoji hiši št. 112 živela še 22 let
po vselitvi vanjo. Leta 1852. pa sta oba hitro zapored
umrla: dne 24. maja Jožefa Kanduč za sušično mrzli¬
co, dne 15. junija pa Gašper Kanduč za ostarelostjo.

V svoji oporoki je postavil Gašper Kanduč svojo
nečakinjo Katarino, omoženo Hudovernik, za univer¬
zalnega dediča vsega svojega premoženja. Prepis na
njeno ime se je izvršil v zemljiški knjigi dne 31. de¬
cembra 1856 na temelju prisojila z dne 6. maja 1856.

2. HUDOVERNIKI 12

Od 1. 1853., ko je podedovala Katarina Hudovernik
premoženje svojega strica Gašperja Kanduča in s tem
tudi hiši št. 112 in 126 v Kolodvorski ulici, je obdržala
te hiši trdno v svoji lasti ter jih ni delila z nikomer,
niti s svojim možem.

12  Ime Hudovernik je čisto slovensko, zato ga tudi tako
pišemo, sledeč prvotnim vpisom (n. pr. v zemljiški knjigi).
Ker so Hudoverniki bivali v Spodnjih Lazih po vsej ver¬
jetnosti že pred izbruhom verskih razprtij na Kranjskem,
ne gre imena izvajati iz njih večje ali manjše vernosti
(hudovernik po enih: zelot, po drugih krivovernik), am¬
pak iz krajevnih posebnosti njihovega posestva. Hudo-
virnik (pozneje Hudovernik) bi bil torej kmet, ki mu je
domačija blizu hudovirja, to je kraja, kjer voda hudo vre
iz tal (Pleteršnik I, s. 287).

JUŽNI TRAKT JOSIP HUDOVERN1KOVE HIŠE NA VOGLU KOLODVORSKE IN
KOMENSKEGA ULICE, V KATERI OBRATUJE OD L. 1909. PRVA KRANJSKA
IZDELOVALNICA PREŠITIH ODEJ

246

In vendar se je pokazal Primož Hudovernik  vred¬
nega naslednika svojega tasta ter znal z novimi pod¬
jetji množiti premoženje, ki mu ga je prinesla žena
v zakon.

Ljubljanski Hudoverniki izvirajo po Primožu iz
Radovljice, po njegovem očetu Primožu star. pa iz
Spodnjih Lazov 3 pri Gorjah, kjer so Hudoverniki iz¬
pričani že I. 1596. in kjer so se obdržali do danes. V
drugi polovici 18. stoletja sta kmetovala na gruntu
celozemljak Andrej, za njim pa njegov sin Jakob Hu¬
dovernik. Jakobov sin Primož Hudovernik star., rojen
1. 1772. v Spodnjih Lazih, se je v začetku 19. stoletja
priselil v Radovljico in si tam s trgovino pridobil ve¬
liko premoženje. 1 ®

Njegov drugorojeni sin Primož Hudovernik ml.,  roj.
1. julija 1811 v Radovljici 3, je okoli 1. 1830. prišel v
Ljubljano, se tu izučil v trgovskem poklicu ter bil
med 1833—1837 poslovodja v špecerijski in semenski
trgovini starega Ferdinanda Schmidta na Kongresnem
trgu 28 (poznejša Miha Kastnerjeva trgovina. Kon¬
gresni trg 11).

Kmalu po poroki s Katarino Kandučevo, najpozneje
pa 1. 1840., je ustanovil v Kolodvorski ulici 112 trgo¬
vino z deželnimi pridelki (zlasti z medom in voskom),
ki jih je izvažal na Koroško, Gor. štajersko in severne
avstrijske dežele.

L. 1857. je kupil od Gašperja Prevca v Kranju nje¬
govo žimarsko in sitarsko industrijo v Stražišču, ki
je obratovala s 40 lesenimi statvami preproste sestave.
Hudovernik je takoj uvedel v obrat statve sodobnejše
konstrukcije in jih sčasoma pomnožil na 120. V tem
podjetju je za časa največjega razmaha delalo nad
100 oseb. Potrebna žima se je dobavljala preko Ham¬
burga iz Rusije in sicer 200—250 centov na leto.

Sčasoma je postal Primož Hudovernik poleg Antona
Globočnika in Janeza Benedika glavni predstavnik ži-
marske industrije v Stražišču. Njegova trgovska hiša
je stala na glavnem trgu v Kranju nasproti tedanji
Ogrinčevi hiši, vštric Mayerjeve gostilne. Izdelki pod¬
jetja, zlasti njegova sita, so zaslovela daleč čez meje
avstrijske države, že na svetovni razstavi v Londonu
1862 je dobil Hudovernik zanja priznalno diplomo, na
svetovni razstavi v Parizu 1867 bronasto svetinjo, na
dunajski svetovni razstavi 1878 veliko bronasto, na
industrijski in poljedelski razstavi v Trstu 1882 pa
zlato priznalno svetinjo.

13  Primož Hudovernik star.  je imel poleg obširnih po¬
sestev tudi 6 hiš v Radovljici, med njimi veliko dvonad¬
stropno (danes Fiirsagerjevo) hišo vštric Dovžanove go¬
stilne. V zakonu (8. februarja 1808) s Frančiško Kristan
iz premožne fužinarske hiše v Kropi se mu je rodilo
16 otrok. Izmed njegovih sinov je bil Ignacij,  roj. 18. julija
1813, akademski slikar (umrl okoli 1840 na potovanju v
Italiji), Viktor,  roj. 1814, zdravnik na Moravskem, Fri¬
derik,  roj. 18. julija 1820, lokalist na Rovih, potem od
1866—1901 župnik v Lescah (umrl 16. marca 1905 v
Kranju), Janez,  roj. 22. junija 1823, sodni pristav v Stični,
potem v Novem mestu (njegov sin je bil notar Aleksander
Hudovernik, zaslužni pravnik in prvomestnik Ciril-Meto-
dove družbe). V Radovljici sta ostala sinova Jernej,  roj.
1816, umrl 1893 (njegov sin Vinko, roj. 1. 1866., je bil rav¬
natelj Radovljiške hranilnice, hčerka Jožefa, roj. 1863, pa
deluje kot m. Eleonora še danes v uršulinskem samostanu
v Ljubljani) in Franc Seraf in  (1825—1888), ki je pode¬
doval očetovo premoženje. Od Serafinovih moških potom¬
cev živi samo še njegov vnuk Alfred Hudovernik v Ma¬
riboru.

-

#-

PRIMOŽ HUDOVERNIK ml. (1811—1889)

Slikal Miha Stroj

Hudovernik je bil tudi med prvimi člani trgovske in
obrtne zbornice za Kranjsko in izvrševal to funkcijo
do 1. 1859.

S kakšno ljubeznijo in razumevanjem se je Primož
Hudovernik posvetil svojemu žimarskemu podjetju,
kažejo njegovi zapiski iz 1. 1878., ki jih hrani njegov
vnuk, gospod Josip Hudovernig v Ljubljani, in ki jih
tu podamo v slovenskem prevodu, ker nam lepo raz¬
svetljujejo dvig in upadanje domačega žimarstva v
19. stoletju. 14

14  Zapiski Primoža Hudovernika o žimarski domači
obrti l. 1878.:

»Sita iz žime so se po ustnem izročilu začela izdelo¬
vati v začetku 17. stoletja v Stražišču pri Kranju. Spo¬
četka so tkalci izdelovali samo sita preproste vrste in
tudi teh le toliko, kolikor so jih zmogli po svojih denarnih
sredstvih. Potrebno žimo so naročali na Kranjskem. Sča¬
soma pa so postali Italijani, ki so imeli že od prej stalne
zveze s škofjeloškimi platnarji, pozorni na to novo domačo
obrt ter jeli nakupovati v Stražišču čedalje več sit. S tem
se je v tem obrtu izboljšala ne samo razpečava, ampak
tudi kakovost izdelkov, ker so se Stražiščani lotili tudi
izdelovanja finejših sit. Ker žime ni bilo več dovolj na
Kranjskem, so začeli kranjski prekupci nakupovati velike
zaloge žime po Bavarskem in jo potem prodajali z znatnim
dobičkom domačim Sitarjem. Proti koncu 18. stoletja pa
je začela uvažati žimo v naše kraje tudi Rusija, ki je po¬
stala danes najmočnejša pa tudi najboljša dobaviteljica
tega blaga.

Konec 18. stoletja je ustanovil Natalis Pagliaruzzi prvo
večjo izdelovalnico sit v Kranju. Njegovim prizadevanjem

247

SLOVENSKI DOM

V novi hiši v Kolodvorski ulici 126 se je rodil Pri¬
možu Hudoverniku dne 15. septembra 1841 sin edinec
Jožef, ki se je komaj 20 let star, dne 15. oktobra 1861
poročil z 18 letno Kristino Pavlič, hčerko takrat že
umrlega Ignacija Pavliča, bivšega poštarja pri Sv. Ož¬
boltu in poznejšega pivovarnarja v šiški. Mladi par
se je vselil v hišo v Kolodvorski ulici 126, iz katere sta
se bila Primož in Katarina Hudovernik že 1. 1853. po
Kandučevi smrti preselila v nasprotno hišo v Kolo¬
dvorski ulici 112.

se ima kranjsko sitarstvo zahvaliti, da se je tako razširilo
po svetu, saj je Pagliaruzzi svoja sita izvažal v Francijo,
Belgijo, Holandsko in Španijo. Največ in s posebnim za¬
služkom pa jih je razprodajal na svetovnem sejmu v Sini-
gagliji, kjer so se že od nekdaj vsa Gornja in Spodnja
Italija zalagali s siti.

Naša sita se tko na lesenih statvah, kakršne so bile
pri nas doma običajne. Te statve so bile prej zelo pre¬
prosto izdelane, šele 1. 1833. so se začele uvajati izboljšane
in ročnejše sestave, ki so se do danes ohranile, dasi tudi
te niso popolne.

žima se dobavlja v surovem, neopranem stanju. Pranje
in prebiranje žime, sploh vsa potrebna nadaljnja ravnanja
z njo vrše posebni delavci. Tkalcem se odmerjajo po šte¬
vilu statev določene množine žime raznih izmer in barv;
obračun se vrši vsak teden, ko se oddajajo izdelana sita.

Sina Jožefa je Primož Hudovernik polagoma uvajal
v svoja podjetja želeč, da postane nekoč njegov na¬
slednik. Ali usoda je hotela drugače. Jožef je začel
bolehati na zavratni pljučni bolezni, ki ji je podlegel,
star šele 31 let, dne 24. avgusta 1871. Zapustil je poleg
vdove Katarine, ki ga je preživela za celih 57 let
(t 10. januarja 1928), še troje otrok. Od njih se je
poročila hčerka Marija (1885) s trgovcem Viktorjem
Schifferjem, Kristina pa (1889) z zavarovalnim ravna¬
teljem Viktorjem Morotom. Rod je nadaljeval sin edi-

Tkalec nima po navadi razen svojih statev nobenega pre¬
moženja ter se mu morajo izročati precejšnje vrednosti
žime zgolj na upanje; če je stiska velika, pa mu je treba
priskočiti še s podporami v gotovem denarju. Kakor v
češkem Rudogorju (Erzgebirge) čipkarji, tako so tudi naši
sitarji med najrevnejšimi ljudskimi sloji in nimajo, razen
nekaj izjem, niti pedi lastne zemlje ter živijo s svojo šte¬
vilno deco tako rekoč iz rok v usta. Ko se jim odvzame
delo, padejo v največjo bedo, ker niso izurjeni v nobenem
drugem obrtu nego samo v sitarskem.

Razpečavanje naših sit se krči od leta do leta, deloma
zaradi rastočega uporabljanja tvorniških sit iz žice, deloma
zaradi drugih nevšečnosti v svetovni konjunkturi in bati
se je, da bo naša domača industrija docela opešala. Odpu¬
ščanja Sitarjev, ki so se pri nas deloma že začela, se
utegnejo potem še povečati. Kaj potem, če bo zapadlo
400—500 tkalcev v naj večjo bedo?«

248

nec Jožef Hudovernig ml., roj. 2. avgusta 1872, ki se
je 1. 1892. poročil z Ivano Luckmann, hčerko veletr¬
govca Ivana Luckmanna v Ljubljani.

Dne 11. avgusta 1886 je umrla Primožu Hudover¬
niku soproga Katarina v starosti 72 let. šele sedaj je
prišel Primož Hudovernik kot njen univerzalni dedič
v last obeh hiš v Kolodvorski ulici (112 —18, 126 —
19), toda že 3 mesce pozneje (9. avgusta 1889) je sle¬
dil svoji soprogi v večnost, zapustivši vse svoje imetje
vnuku Jožefu Hudovernigu ml. (prisojilo z dne 24. ma¬
ja 1890).

Jožef Hudovernig ml.  je nekaj časa nadaljeval de¬
dova žimarska podjetja, žimarstvo v Stražišču je
opustil že 1. 1895., trgovino z deželnimi pridelki v
Ljubljani, Kolodvorska ulica 18, pa je vodil v čedalje
manjšem obsegu do 1. 1914.

Leta 1909. se je odločil, da izrabi obširna skladišča
za deželne pridelke, ki jih je dal Primož Hudovernik
svojčas sezidati na dvorišču in ob južnem traktu hiše
v Kolodvorski ulici 112 (18). V ta namen se je zvezal
z Antonom Vrhuncem, poslovodjo tvrdke I. C. Mayer
v Ljubljani, in z njim osnoval »Prvo kranjsko izdelo-
valnico prešitih odej« (obrtni list z dne 25. decembra
1909, reg. št. 153). Po Vrhunčevi smrti (1912) je pre¬
vzel tovarno izključno v svoje roke in jo vodi do danes.

Podjetje je v preurejenih prostorih prav 'lepo uspe¬
valo, saj je bilo prvo ne samo na Kranjskem, ampak
tudi v Avstriji, kjer so se izdelovale prešite odeje na
tovarniški način s pomočjo posebnih, v Nemčiji na¬
ročenih strojev. Tovarna je zaposlovala takoj spočetka
14 delavcev, delala pa je skoraj samo za domači kon-

sum, predvsem v Ljubljani. V prvotni kapaciteti se je
vzdržala do 1. 1925., potem pa je zaradi rastoče kon¬
kurence v Sloveniji (Celje, Škofja Loka) zmanjšala
produkcijo na polovico.

Treba se je še na kratko ozreti na nadaljnjo usodo
tu obravnavane hiše, Kolodvorska ulica 126, ki je do¬
bila 1. 1877. številko 19, leta 1901. pa 23. Kot univer¬
zalni dedič po Primožu Hudoverniku je Jožef Hudo¬
vernig ml. podedoval tudi to hišo, a jo že 22. junija
1892 prodal svoji materi Kristini roj. Pavlič, ki je
tam preživela svoje ostalo življenje. Po njeni smrti
(1928) so hišo podedovali njeni otroci Jožef Hudo¬
vernik ml., Marija por. Schiffer in Kristina por. Mo¬
ro (prisojilo z dne 18. aprila 1928), a so jo že dne
15. decembra 1928 za 620.000 din prodali Delniški ti¬
skarni v Ljubljani. Ta jo je 1. septembra 1929 prodala
za 650.000 din tovarnarju Maksu Focku in odvetniku
dr. Benotu Sabothyju iz Kranja. Od njih jo je dne
30. julija 1938 kupila s pripadajočim velikim vrtom
vred za 1,520.000 din zadruga Lastni dom v Ljubljani.

Na mestu ponižne pritlične pristave — kupljene leta
1840. za 3700 fl., se je pred 100 leti sezidala za tiste
čase prav postavna in udobna meščanska hiša. čez na¬
daljnjih sto let pa raste na istem stavbišču, ki mu
gre cena v milijone, Slovenski dom — ponosna palača
slovenske prosvete. Tako se v zgodovini in usodi po¬
sameznih hiš v malem zrcali tudi razvoj in razmah
našega mesta.

„VITALNOSTATISTIČNI ZAVOD 11  V LJUBLJANI

DR. F E D O R M I K I Č, Sef Odseka za vitalno statistiko Šole za narodno zdravje v Zagrebu

I.

REPLIKA NA ČLANEK G. PROF. VEBRA

N ekateri strokovni prijatelji iz Slovenije so me opo¬
zorili na članek g. univ. prof. dr. F. Vebra, ki je iz¬
šel v »Kroniki 2. VII. 1940 pod naslovom »Vprašanje
vitalnostatističnega zavoda v Ljubljani«. Naprosili
so me, da zavzamem stališče napram izvajanjem v
imenovni razpravi. Sporočili so mi željo g. urednika
»Kronike«, da svoje mišljenje iznesem v »Kroniki«.
Razmišljal sem, če bi bilo oportuno, da koristno za¬
misel g. prof. Vebra s kritičnimi pripombami oslabim,
predvsem pa, da ga odbijem v času, ko bi lahko po¬
magal zamisel tudi realizirati. Če sem se kljub temu
odločil, da se oglasim, sta bila za to merodajna dva
razloga. Prvi razlog je, da potrebujejo nekatera izva¬
janja g. prof. Vebra korekture, da ne bi javnost, ki
čita »Kroniko«, dobila o vsebini pojma vitalne stati¬
stike krive predstave. Drugi razlog je, da sem -— po
sugestiji prijateljev — morda le poklican, da ne za¬
molčim svojih misli k vprašanju, ki ga je zastavil
g. profesor.

Pojem vitalna statistika (življenjska statistika) ima
svoj razvoj. Veže se danes s pojmom biometrija (mer¬

jenje življenjskih pojavov). Za »Hrvatsko enciklope¬
dijo« sem obdelal pojem biometrije na sledeči način:

»Biometrija je znanost, ki nas uči, kako je treba
proučevati kvantitativne izglede vseh življenjskih po¬
javov v najširšem smislu. To dosegamo z eksaktnimi
metodami merjenja in s precizno ter rafinirano ma¬
tematično analizo. Izraz se je udomačil v 90. letih pre¬
teklega stoletja.

S pojmom biometrije je ozko vezan pojem stati¬
stike. Pod imenom statistike se običajno razume zna¬
nost, ki poskuša s številkami dognati razne pojave.
Tako enostavna definicija vodi avtorje kakor tudi či-
tatelje do tega, da dobivajo o pomenu statistike hete¬
rogene pojme. V Nemčiji se je gledalo na statistiko
prvenstveno kot na del nauka o državi ter se je iden¬
tificirala s »Staatenkunde«, t. j. z naukom, ki se bavi
z raziskovanjem in opisovanjem družbenih pojavov
na temelju popisa prebivalstva. V Angliji je vzklila
statistika pod imenom politična aritmetika,  a danes
se razvija dalje pod imenom vitalna statistika.  Defi¬
nicij o pojmu statistike je mnogo; preko 120 definicij
je znanih. Tudi naš pokojni rojak Žižek je posvetil
statistiki in klasifikaciji pojma statistike posebno raz¬
pravo (izšla je posthumno).

249

Dogaja se, četudi redko, da uporabljajo namesto
imena statistike izraz bioaritmetika.  Mogli bi reči, da
se naj pojem bioaritmetika definira kot nauk, ki raz¬
iskuje življenjske pojave z numeričnimi vrednostmi.«

Vidimo torej, da ni bistveno ime obravnavanega
pojma, temveč njegova vsebina. G. prof. Veber bi
želel, da se predlagani institut bavi predvsem z mer¬
jenjem inteligentnosti ter s postavljanjem aktualnih
inteligentnostnih meril (testov). Zdi se mi, da bi tako
zasnovani delokrog bil preozek.

Predvsem naj nam bo jasno, kaj statistika premore.
Kratko rečeno: ona naj pokaže stanje in nato gibanje
raziskovanih pojavov. Kadar analizira stanje, naj se
ozira na strukturo pojavov ter na variacijo in kore¬
lacijo v strukturi. Ko razpolaga s serijo stanj raznih
smeri, predvsem z ozirom na čas, pristopa k razisko¬
vanju smeri gibanja.

Mišljenje g. prof. Vebra, da iz strukture lahko za¬
ključujemo na dinamiko, je lahko v izjemnih prime¬
rih pravilno, v večini pa ne. V mojih demografskih
študijah o zvezah med starostno strukturo in dina¬
miko rasti prebivalstva mi je ta problem postal po¬
polnoma jasen. Zato mi je izjava g. prof. Vebra pre-
optimistična ter ne ustreza dejstvu, zlasti pa ne v go¬
spodarstvu, kjer so problemi še bolj zapleteni, a ma¬
terial še bolj heterogen nego v demografskih razisko¬
vanjih.

Tudi na ožjem področju razprave se z gosp. prof.
Vebrom ne morem strinjati, namreč, da naj bi vitalno-
statistična raziskovanja predlaganega vitalnostatistič-
nega zavoda šele omogočila uspešno delo poklicnih
svetovalnic. Iz navedenih definicij in iz koncepcije o
statističnem zavodu, ki sledi, se dado razlogi zato
deducirati. Razen tega pa imamo do sedaj v Sloveniji
samo eno poklicno svetovalnico.

Ponavljam, četudi mi je misel g. prof. Vebra o po¬
trebi vitalnostatističnega zavoda v Ljubljani simpa¬
tična, vendar gornje pripombe najbrže ne bodo odveč.
Naj mi bo v naslednjem dovoljeno izraziti lastne misli
o organizaciji Statističnega zavoda v Ljubljani.

II.

POGOJI STATISTIČNEGA ZAVODA V LJUBLJANI

Ali so pogoji za statistični zavod v Ljubljani dani?
Imamo statistične odseke pri higienskem zavodu, pri
okrožnem uradu za zavarovanje delavcev (g. Lah),
pri raznih državnih, banovinskih, občinskih in pri¬
vatnih uradih (Delavska zbornica, Kmetijska zbor¬
nica, Industrijska in trgovska zbornica itd.). Razen
tega je tu socialnoekonomski institut, ki veže socialne
interese heterogenih faktorjev. Nikakor ne smemo
pozabiti naše univerze z odličnimi delavci na ekonom¬
skem (g. prof. dr. Bilimovič), socialnem, demograf¬
skem (geografski institut: gg. prof. dr. Melik, doc.
dr. Ilešič), antropološkem (doc. dr. Škerlj) itd. polju.
V Ljubljani je tudi banovinska poklicna svetovalnica
(g. dr. Schmidt). V zadnjem času vrše odlična stati¬
stična raziskovanja naši učitelji: tu so predvsem
gg. Debevec in Kimovec ter legija ostalih, ki zbirajo
osnovni material (v. monografijo Moderndorferja,
Slovenska vas). Gotovo so še faktorji, ki jih nisem
omenil.

Vsa ta številna elita bi verjetno imela interes na
tem, da bi se osnoval tak Statistični zavod v Ljub¬

ljani, kjer bi se dana stremljenja mogla kolektivizi-
rati ter delovati s povečanim efektom za splošnost.
Duhovni  pogoji za ustanovitev takega zavoda so
torej dani.

Drugi osnovni faktor, ki naj omogoči osnovanje in
delovanje predlaganega statističnega zavoda v Ljub¬
ljani, je primerna denarna dotacija.  S kolektivnim
naporom naštetih interesentov, predvsem občine, ba¬
novine, države ter denarno močnih ustanov, ne bi bilo
nemogoče ustvariti zavod, ki bi bil za Slovence repre¬
zentativen. Zavod bi moral biti moderno opremljen
z dovoljnim številom računskih strojev, bogato stro¬
kovno knjižnico, z ostalimi tehničnimi in računskimi
pripomočki ter z zadostnim strokovnim osebjem. Pred¬
vsem pa bi morali imeti biometrični laboratorij za
interno delo ter za teoretično in praktično delo z
visokošolci in ostalimi, ki bi se želeli praktično pri¬
učiti uporabe modernih statističnih metod. Za vzdrže¬
vanje takšnega dela je potrebno toliko denarja, da se
delo lahko svobodno razvija in razširja v vseh tistih
smereh, ki jih žele ustanovitelji — to bi bili morda
omenjeni interesenti. Ko govorimo o denarju, ne
smemo pozabiti, da tudi publicistično delo, nujno
zvezano s takim zavodom, zahteva denarja.

III.

DELO STATISTIČNEGA ZAVODA

Delo predlaganega zavoda naj bi se po moji zamisli
gibalo v treh smereh: zavod naj bi bil administrativni,
znanstveni in pedagoški center za statistiko. Kot ad¬
ministrativni center naj bi imel odseke za:

a) državno tožilstvo,

b) banovinsko statistiko,

c) občinsko statistiko,

č) splošno statistiko.

Tu bi se mogla koristno koordinirati administra¬
tivna statistika državnih, banovinskih in občinskih
uradov. Mnogo dvojnega in trojnega administrativ¬
nega dela bi tako izostalo. Istočasno bi se zbrani ma¬
terial mogel tudi strokovno pravilno in znanstveno
obdelovati, kar se danes dogaja le izjemoma. Primerov
nalašč ne navajam, ker bi se morda kdo čutil užalje¬
nega, kar ni svrha te razprave, ter ne bi spremenilo
stvarnega stanja. Iz tako zasnovanega centralnega in¬
stituta bi se polagoma in po potrebi lahko razvile tudi
samostojne banovinske in občinske ustanove (občin¬
ski statistični urad, sličen tistemu, ki ga vodi direktor
g. Šrajber v Zagrebu).

Administrativni material bi služil kot dobra osnova
za znanstveno delo. Tako bi bil statistični zavod tudi
v zvezi s tokovi življenja ter bi dobljene skušnje lahko
enako uspešno uporabljal za spopolnjevanje teoretsko-
statističnega dela kakor tudi pri svojem pedagoškem
delu.

Znanstveno uveljavljanje statističnega zavoda bi
moglo predvsem sloneti na sodelovanju s posamezni¬
mi strokovnjaki z univerze. Pri vseh tistih razisko¬
vanjih, ki bi zahtevala obdelavo materiala s kolektiv¬
nimi metodami, bi se mogli posamezni univerzitetni
instituti nasloniti na statistični zavod. Veliko korist
bi imela od statističnega zavoda juridična fakulteta,
ki ima stolico za sociologijo in statistiko, zlasti, če bi

250

se sociologija tretirala po anglosaksonskih vzorih, sta¬
tistično. V to skupino znanstvenega dela bi se dala
uvrstiti tudi želja g. prof. Vebra po raziskovanju in¬
teligentnosti in postavljanju naših nacionalnih testov,
kolikor se s tem problemom Poklicna svetovalnica
ne bi hotela baviti odn. kolikor tega že ni izvršila.
So pa še druga področja psihičnega življenja, ki bi
bila pristopna raziskovanjem z biometrijskimi me¬
todami. Raziskovanja kolektivov fizičnega življenja
bi pa gotovo bila številnejša, ker je v teh znanostih
duh matematične eksaktnosti a limine bolj naklonjen
statistični obdelavi nego v spekulativnih znanostih.

Od znanstvenega delovanja statističnega zavoda bi
mogle imeti korist tudi privatne ustanove, na primer
posamezne stroke naše industrije, če bi sodelovale z
zavodom; tu prihajajo v poštev vprašanja in študij
notranje organizacije in racionalizacije dela (admi¬
nistrativno in strokovno delo). Metode za takšna raz¬
iskovanja so namreč statistične: primitivna računa¬
nja s procenti, s katerimi se nekateri zadovoljujejo,
niso še statistika.

Tako bi lahko navajal stroko za stroko. Pri vsaki
stroki bi se dalo našteti nekoliko momentov, kjer bi
biometrična metoda mogla pomagati, da dobimo te¬
meljitejše in nove poglede v skrivnosti življenjske
vsakdanjosti.

Pedagoško delo bi se vršilo v tečajih s teoretičnimi
predavanji in s praktičnimi vajami. Pri praktičnih
vajah bi prihajali v poštev predvsem disertanti in pa
organizirane skupine (n. pr. učiteljski »Pokret«), ki

bi razpolagale z lastnim osnovnim materialom. V teh
tečajih naj bi se polagala pretežna važnost na to, da
bi se paralelno z modernimi statističnimi metodami
uporabljala tudi moderna tehnična sredstva.

IV.

ZAKLJUČEK

Ljubljana kot znanstveno, administrativno, gospo¬
darsko in kulturno središče dravske banovine bi po¬
trebovala moderen statistični zavod. Takšen zavod naj
bi sodeloval z vsemi, ki se želijo okoristiti z moder¬
nimi statističnimi metodami: z znanstvenimi ustano¬
vami enako kot z administrativnimi, s teoretiki enako
kot s praktiki. Zamišljam si ga prvenstveno kot znan¬
stveni zavod, ki bi neposredno mogel služiti praksi.

Ustanovo, kakor jo zamišljam, naj bi podprli de¬
narno vsi javni faktorji, predvsem pa oblasti, ki bi
jim v prvi vrsti služila. Ne bi bilo morda napak, če
bi bil zavod na nek način vezan na univerzo. Od ma¬
terialnih sredstev bi bil odvisen njegov uspeh. Brez
primernih sredstev pa ne bi kazalo ustanavljati sta¬
tističnega zavoda, ker bi bil v tem primeru njegov
pomen nesorazmerno majhen.

Slovenci so znani kot sposobni statistikarji. Njiho¬
va vzgoja, šole in ambient dajo relativno velikemu
številu dobro podlago za takšno vrsto dela. Pridnost
in vztrajnost naredita še svoje. Tako bi predlagani
zavod lahko dal na raznih poljih pobude za novo
znanstveno delo, a istočasno bi mogel izvežbati mno¬
gim strokam dobre organizatorje in specialiste.

ČASTNI MEŠČAN DR. ANTON KOROŠEC

D ne 14. decembra 1940 je v Beogradu umrl prosvetni
minister, predsednik senata in častni meščan
Ljubljane dr. Anton Korošec, politični voditelj Slo¬
vencev. Dne 17. decembra se je vršil ob navzočnosti
zastopnika Nj. Vel. kralja, najvišjih predstavnikov
državne uprave, vodilnih predstavnikov jugoslovanske
in slovenske politike in najvišjih slovenskih kulturnih
ustanov ter ogromnih množic iz vse Slovenije njegov
pogreb na Navju v Ljubljani, ki je s tem pogrebom
postalo resnično častno pokopališče zaslužnih sloven¬
skih mož.

Dr. A. Korošec je bil rojen dne 12. maja 1872 v
Biserjanih pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Po dovršeni
gimnaziji je študiral bogoslovje v Mariboru, a pozneje
nadaljeval bogoslovske študije in dosegel 1. 1905. dok¬
torat na univerzi v Gradcu. V življenju se je takoj od
začetka posvetil politiki in se uveljavil najprej kot
organizator in časnikar. L. 1906. je bil izvoljen v du¬
najski državni zbor in ostal poslanec do razpada Av¬
strije. L. 1907. se je ustanovila prva katoliška sloven¬
ska politična organizacija na slovenskem štajerskem.
Na njeni listi je bil 1. 1909. izvoljen Korošec tudi za
štajerskega deželnega poslanca. V deželnem zboru je
vodil kot predsednik Slovenskega kluba od 1. 1910.
dalje zaradi Slovencem krivičnega postopanja nemške
večine obstrukcijo, ki je skoraj za vedno onemogočila
delo štajerskemu deželnemu zboru.

Medtem je tudi v dunajskem parlamentu naraščal
njegov pomen. Postal je podpredsednik hrvatsko-slo-
venske parlamentarne skupine in član avstrijske de¬
legacije na Dunaju in v Budapešti. Ko je dr. Šušter¬
šič odložil predsedstvo hrvatsko-slovenskega kluba, je
postal predsednik dr. A. Korošec. L. 1917. je klub
sklenil tesnejše sodelovanje s Čehi.

L. 1917. je bil Korošec izvoljen za predsednika Ju¬
goslovanskega parlamentarnega kluba in v parla¬
mentu prečital znamenito »Majsko deklaracijo«.  Na-

t DR. ANTON KOROŠEC MED SLOVENSKIM LJUDSTVOM

Foto: Pavlovčič

251

slednje leto se je razvilo po Sloveniji živahno dekla¬
racijsko gibanje z velikimi tabori. Največja teh mani¬
festacij je bila 23. in 24. marca v Ljubljani, ko so
mu zastopnice slovenskega ženstva izročile spomenico
z 200.000 podpisi. Od tega časa se je začel naravnost
triumfalni razvoj po dr. Korošcu vodene politike, on
pa je postal njen nesporni voditelj. Ko se je v Zagrebu
v začetku oktobra 1918 ustanovil skupen Narodni
svet za vse avstro-ogrske Srbe, Hrvate in Slovence, je
bil Korošec izvoljen za njegovega predsednika. Na¬
rodni svet se je izrekel za združitev vseh Srbov, Hrva¬
tov in Slovencev v enotno državo. Na čelu odposlan¬
stva Narodnega sveta je nato odpotoval v Ženevo in
Pariz in si prizadeval, da zavezniki priznajo Narodni
svet v Zagrebu za vlado avstro-ogrskih Jugoslovanov,
te za zavezniški narod, jugoslovanske dobrovoljce pa
za vojskujočo se stranko. Z noto dne 8. novembra
1918 je N. Pašič kot zastopnik kraljevine Srbije pri¬
znal Narodni svet za zakonito vlado avstro-ogrske sku¬
pine Jugoslovanov. Med Koroščevo akcijo v inozem¬
stvu, ki je zadela na različne ovire in se zavlekla, se
je dne 1. decembra 1918 izvršilo v Beogradu zedinje¬
nje dežel Narodnega sveta s kraljevinama Srbijo in
Črno goro v enotno kraljevino Srbov, Hrvatov in Slo¬
vencev.

V prvi jugoslovanski skupni vladi je dr. Korošec
dobil mesto podpredsednika. Odslej je vse do smrti
naraščal pomen dr. Korošca v jugoslovanski politiki.

Pri volitvah 18. marca 1923 je njegova stranka SLS
dobila ogromno večino, s čimer mu je slovenski na¬
rod potrdil že v prevratnih dneh konec vojne priznano
voditeljstvo, že prej se je Korošec upiral pretirani
centralistični ureditvi jugoslovanske države; zaradi
uspešnejše borbe za svoj politični načrt je sedaj na¬
vezal ožje stike s Hrvatsko kmetsko stranko in delom
srbskih radikalov in demokratov. V času največje
notranjepolitične krize je bil od 27. julija 1928 do
2. jan. 1929 ministrski predsednik. Po proglasitvi
šestojanuarske ustave je spočetka sodeloval v vladi,
pozneje pa odstopil in se postavil na čelo slovenske
opozicionalne politike. Zato je bil obsojen v interna¬
cijo, iz katere se je po 20 mescih vrnil na pogreb tra¬
gično umrlega kralja Aleksandra Zedinitelja in pol
leta nato zopet v zelo težavnih časih naše države po¬
stal notranji minister. Pri volitvah 1. 1938. mu je slo¬
venski narod skoraj soglasno izrekel zaupanje in je
odslej do smrti veljal za edinega kvalificiranega poli¬
tičnega voditelja Slovencev. Postal je predsednik se¬
nata in nazadnje v juniju 1940 prosvetni minister.

Z dr. Korošcem je legla v grob najpomembnejša po¬
litična osebnost v zgodovini Slovencev. Pod njegovim
vodstvom je narod dosegel uspehe, na katere je tisoč
let čakal. Vemo sicer, da razmere soodločujejo pri
razvoju osebnega pomena zgodovinskih osebnosti, pre¬
pričani pa smo prav toliko tudi o tem, da te osebe
niso slepa orodja v igri dogajanj, ampak da njih čas
nosi tudi njihov pečat. Voditelj je sredstvo, po kate¬
rem se uveljavlja narod, toda kako se uveljavi, je po¬
gosto osebna zasluga voditeljeva. Ne dvomimo, da je
pokojni dr. Korošec imel v sebi velik del tiste suge¬
stivne moči, ki voditelju daje sposobnost in pravico,
da krmari po lastnem preudarku in prevzema odgo¬
vornost tudi v položajih, ko ni časa za obotavljanje.
Ob njegovi smrti smo čitali dosti označb politika in

narodnega voditelja dr. Korošca, a se nam zdi, da je
najbolj nepravilna tista med njimi, ki ga je ozna¬
čila kot politika iz načela, zaradi užitka v igri, ki jo
tistim, kateri ga obvladujejo, nudi ta poklic. Dr. Ko¬
rošec je namreč tolikokrat z dejanji dokazal, da vest¬
no prisluškuje razpoloženju naroda, čeprav ga je bilo
skrajno težko speljati na pot plehke, le v trenutnem
blesku žive demagogije, da mu pač ne bo mogoče do¬
kazati brezbrižnosti do narodnih interesov. Zato smo
prepričani, da se moti tudi tisti, ki bi hotel ločiti nje¬
govo delo doma od političnega dela v državni prestol¬
nici. Le v soglasju obeh, čeprav bi ta zveza za oko ne
bila vselej jasna, si moremo razložiti to, kar je dr. Ko¬
rošec kot politični voditelj naroda dajal takrat, ko so
mnogi mislili, da se mu bo jemalo. Najvažnejše in
najdokaznejše za njegovo ozko zvezanost z najglob¬
ljimi težnjami naroda je prav, da je kljub dejstvom,
ki so kazala, da se mu bo jemalo, svojemu narodu
prav z odločbami tistega središča, ki so ga dolžili, da
jemlje in s tem ogroža slovensko narodno osebnost,
dr. Korošec vedno znova in znova dajal. Dajal pa ni
drobtin, ampak s tem dajanjem ustvarjal temelje naši
narodni osebnosti, ker je dajal premišljeno in se boril
vselej za tisto, kar je največ zaleglo. Najvišje kulturne
ustanove slovenskega naroda, katere vse si je priboril
šele v jugoslovanski državi, so žalovale za dr. Ko¬
rošcem kakor žalujejo za najboljšimi očeti. Univerza
mu je pa prav zadnje leto njegovega življenja izka¬
zala najvišjo čast, katero premore, ko ga je promo¬
virala za častnega doktorja juridične fakultete.

Ljubljana ni pripravila dr. Korošcu samo zadnjega
počivališča, bila mu je tudi drugi njegov dom. Tudi
ona ga je že poprej priznala za svojega, ko ga je iz¬
brala za svojega poslanca in nazadnje za častnega
meščana. O tem, kako ga je cenila, priča najbolje go¬
vor župana dr. J. Adlešiča na žalni seji mestnega sve¬
ta dne 15. decembra 1940, ko je takole govoril:

Visoki mestni svet!

Dvakrat je bil mestni svet ljubljanski zbran okrog
dr. Antona Korošca v tej dvorani.

čudovito lepa je bila tista cvetna sobota, 23. marca
1918, ko je složna Ljubljana vodniku naroda, dr. An¬
tonu Korošcu, izpregla konje in ga pripeljala v mestno
hišo kot triumfatorja.

V slovenskih srcih je tedaj zmagala ideja majske
deklaracije in vsa Ljubljana z vsem narodom mu je
tedaj složna prisegla zvestobo ter složno korakala
dalje za njim v boje in k zmagi za svobodo.

Drugič je pa dr. Anton Korošec prišel lani 20. feb¬
ruarja v to dvorano, da sprejme iz naših rok insignije
častnega meščanstva ljubljanskega.

Kakor je bil dr. Anton Korošec pri svojem prvem
obisku na cvetno soboto 1918 triumfator svojih idej,
tako smo ga lani v tej dvorani pozdravljali kot trium¬
fatorja njegovih dejanj.

Leta 1918. je bil program vseh Slovencev: majska
deklaracija, lani smo pa poudarjali, da je edini pro¬
gram Slovenije — dr. Anton Korošec.

Danes smo se pa zbrali v tej dvorani, da se poklo¬
nimo njegovemu velikemu, nesmrtnemu duhu.

Neizmerna je žalost ob slovesu, toda še močnejša je
naša volja, še globlja je naša zvestoba, da bo še naprej
naš edini program — dr. Anton Korošec.

252

Tako razsipno nas je obdaroval z zakladi svoje duše
in uma, tako močno nas je privezal s svojo ljubeznijo
nase, da njegov duh v naših srcih nikdar ne more
umreti, da bo misel nanj vedno vladala in vodila naša
dejanja in nehanja.

Kakor je resnična pesnikova beseda »V delih svojih
živel sam boš večno«, tako trdno se zavedamo, da bo
duh dr. Antona Korošca v našem in v srcu vsega slo¬
venskega naroda živel večno.

Spominjamo se njegovih tako prisrčnih in toplih be¬
sed, ki jih je povedal nam in vsej Ljubljani v tej
dvorani, ko je sprejel častno meščanstvo naše bele
Ljubljane. Tako je povedal: »Marsikatere vezi me ve¬
žejo na Ljubljano, že 20 let živim na njenem pome¬
ri ju in za njenim obzidjem, čeravno je moj domicil
v lepem obmejnem Mariboru, vendar že 20 let živim
med vami, že 20 let sem de faeto Ljubljančan in se¬
daj, ko ste me izvolili za častnega meščana, sedaj se
lahko imenujem de iure, sedaj lahko rečem: »Civis
labacensis sum!« — častni meščan Ljubljane sem.

To je zame velik ponos, da se smem tako imeno¬
vati. To je moja osebna nota in vi ste tej noti dali
tudi legalno podlago ...

Ponosen sem pa tudi zaradi tega, da sem častni
meščan bele Ljubljane, ponosen, ker vem, da je Ljub¬
ljana odkritosrčno nacionalna, ker vem, da bo Ljub¬
ljana, kakršna je bila in kakršna je, taka tudi ostala.
Kadar doživi človek kaj velikega, je umevno, da išče
besed ... Tudi jaz iščem izrazov, da bi lahko pribil
sedanji moment in da bi lahko skladno temu dogodku
to poudaril.

Zato mi dovolite, da odkrito, iskreno, globoko ob¬
čuteno in čisto preprosto povem. Sem hladen politik
in ne govorim v frazah, ampak preprosto, globoko ob¬
čuteno: Ljubim Ljubljano in jo bom ljubil do konca
življenja.«

Tako je govoril veliki pokojnik zadnjič v tej dvo¬
rani.

Dragi tovariši!

Po teh besedah največjega sina matere Slovenije,
po besedah častnega meščana mesta Ljubljane, ki je
delal zgodovino svojemu narodu in našemu mestu,
tudi mi ob njegovem slovesu doživljamo nekaj veli¬
kega in iščemo izrazov, kako bi pribili sedanji mo¬
ment in ga skladno temu pretresljivemu dogodku tudi
poudarili.

Ali nam ni že sam pravkar povedal, kaj naj storimo
in kako naj delamo? Pri isti priliki nam je dal svoj
program, ko je dejal:

»Dolžnost vsakega slovenskega javnega delavca je,
da Ljubljano ljubi. Ljubljana je kulturno in gospo¬
darsko središče. Vsakemu Slovencu mora biti pred
očmi to, da dela za Ljubljano. Jaz mislim, da nisem
preskromen, če povem, da sem storil, kolikor je bilo
v mojih močeh, za Ljubljano, in mislim, da bom tudi
v bodoče storil, kar bodo dale prilike, da bomo izgra¬
dili to kulturno in gospodarsko središče naše domo¬
vine. Jaz vam v tem trenutku to ne samo povem, am¬
pak tudi obljubljam.

LJUBLJANSKI OBČINSKI SVET PRI POGREBU DR. A. KOROŠCA

Kolo: Pavloviič

Obljubo bom tudi izpolnjeval, kakor sem jo tudi do
sedaj zmerom. In trudil se bom, da bo postala resnica.«

In postala je resnica. Dr. Korošec je napravil Ljub¬
ljano za naše pravo kulturno in duhovno središče in
pravo prestolnico slovenskega naroda; on nam je pri¬
dobil univerzo, on je spopolnil vse univerzitetne za¬
vode, on nam je pridobil Akademijo znanosti in umet¬
nosti, on nam je priboril Glasbeno akademijo in mno¬
ge druge najvišje kulturne ustanove.

Nekoč je na nekem shodu v Ljubljani dejal: »Dve
stvari mi ne puste spati: naša univerza in naši ljudje
za mejami.« Sleherni dan je mislil na našo univerzo
in ni miroval, dokler je ni spopolnil.

Tudi gospodarsko središče je zgradil v Ljubljani,
središče vsega zadružnega gibanja slovenskega naro¬
da. Kakor ni kulturne, tako ni tudi gospodarske usta¬
nove, ki ne bi bila imela v njem svojega vnetega in
zvestega zaščitnika.

Pri sprejemu insignij častnega meščanstva je za¬
pustil nam in vsem slovenskim javnim delavcem naj¬
lepšo oporoko, da ljubi Ljubljano in da dela za Ljub¬
ljano.

Danes ga ni več med nami. Jokaj, bela Ljubljana,
ob zemeljskih ostankih onega, ki si ga tolikokrat
sprejela kot triumfatorja! Tvoj največji dobrotnik in
resnični prijatelj je mrtev!

Jutri pripeljejo njegove pozemske ostanke v Ljub¬
ljano, da se moremo posloviti od njih, da mu moremo
vsaj z rosno vejico blagoslovljene vode in pobožno
mislijo vrniti njegovo ljubezen in delo za nas.

V trenutku najgloblje žalosti in bridkega slovesa
položimo tudi mi slovesno obljubo njemu in njego¬
vemu spominu, da izvršimo njegovo v tej dvorani nam
izročeno oporoko: Ljubimo Ljubljano in delajmo za
Ljubljano/

Nesmrtni njegov duh pa naj bedi nad nami in vodi
in usmerja naše delo.

Slava našemu vodniku častnemu meščanu dr. Ko¬
rošcu !

Slava njegovemu spominu!

253

SMRTNA ŽETEV

DR. JANEZ DR. PAVEL

PLEČNIK KRAJEC

t DR. JANEZ PLEČNIK

Dne 5. decembra 1940 je v Ljubljani umrl univ.
profesor dr. Janez Plečnik. Rojen je bil 30. junija
1875 v Ljubljani. Po dovršeni gimnaziji se je posvetil
na dunajski univerzi študiju medicine. Posebej se je
zanimal za patološko medicino. Na ljubljanski uni¬
verzi je vodil anatomski institut. Bil je večkrat dekan
medicinske fakultete in ima največje zasluge za usta¬
novitev popolne medicinske fakultete v Ljubljani.
Kot strokovni pisatelj je ipo priznani strokovni knjigi
priredil slovenski učbenik anatomije. Zelo se je za¬
vzemal za pristno slovensko izrazoslovje, se poglab¬
ljal v lastnost ljudske govorice in z nepopisno vest¬
nostjo, duhovitostjo in vzgojnim modrovanjem pisal v
Mladiki strokovne poljudne članke, ki bi zaslužili po-
natisk.

f DR. PAVEL KRAJEC

Dne 5. decembra 1940 je nenadno umrl v Ljubljani
zdravnik dr. Pavel Krajec. Pokojnik je bil rojen
23. junija 1888 v Novem mestu kot sin znanega
tiskarja Ivana Krajca, lastnika tiskarne, izdajatelja
»Dolenjskih novic« in zaslužnega založnika, ki je po¬
natisnil Valvasorjevo »Ehre des Herzogtums Krain«.

Gimnazijo je študiral v Novem mestu in v št. Pavlu
v Labodski dolini ter se je po končani maturi posvetil
študiju medicine na dunajski univerzi, še pred kon¬
cem študij pa je moral na fronto v Galicijo. Vendar
je še med vojno končal medicinske študije in promo¬
viral v Gradcu 12. aprila 1917. Po promociji je služil
še nadalje v vojski ter se je udeležil tudi bojev za
našo severno mejo v Mariboru in Radgoni. Po vojni
je postal asistent prof. dr. Šlajmerja in ostal vse do
svoje smrti hišni zdravnik v Leonišču. Od 1. 1921.
dalje je bil vodja kirurške ambulance OUZD v Ljub¬
ljani. Nekaj časa je bil tudi hišni zdravnik gluho¬
nemnice.

Pokojni dr. Krajec je bil odličen zdravnik, poznan
tudi izven mej Slovenije kot intuitivni diagnostik in
predvsem zdravnik z izredno pomirjujočim vplivom
na bolnika. Posebno v Ljubljani je slovel kot velik
dobrotnik ubogih, ki so se v velikem številu hodili
poslavljat od svojega dobrotnika. Za zasluge je bil
odlikovan z redom sv. Save III. stopnje. Bil je tudi
med prvimi ustanovnimi člani »Muzejskega društva
v Novem mestu«.

Njegove ostanke so prepeljali v Novo mesto, kjer
počiva v rodbinski grobnici na šmihelskem poko¬
pališču.

254

DR. TONE JAMAR

DR. M1UUTIN ZARNIK

VIKTOR ZALAR

t DR. TONE JAMAR

Dne 3. decembra 1940 je v Ljubljani umrl popu¬
larni zdravnik dr. Tone Jamar. Rojen je bil 31. de¬
cembra 1882 v Škofji Loki. Po končani gimnaziji se
je posvetil na dunajski univerzi študiju medicine. V
svetovni vojni in v svoji zdravniški praksi je slovel
kot požrtvovalen človekoljub. Od prevrata sem je
živel v Ljubljani, kjer je dosegel tolik ugled, da je
bil na listi Zveze delovnega ljudstva izvoljen v občin¬
ski svet in nato za župana, toda izvolitve ni sprejel.

Kot zdravnik se je posvetil posebno vprašanju
tuberkuloze. Veliko pozornosti je vzbudila njegova
iznajdba posebnega seruma proti nji, ki so ga z uspe¬
hom porabljali.

t DR. MILJUTIN ZARNIK

Dne 24. decembra 1940 je v Ljubljani umrl upo¬
kojeni magistratni ravnatelj dr. Miljutin Zarnik. Ro¬
jen je bil dne 14. aprila 1873 v Ljubljani. Po dovršeni
gimnaziji je odšel najprej v Monakovo, ker se je na¬
meraval posvetiti slikarstvu; nato pa se je na uni¬
verzi v Gradcu posvetil pravniškemu študiju. Službo¬
val je najprej pri finančnem ravnateljstvu v Ljub¬
ljani, 1. 1900. pa je prestopil v magistratno službo,
kjer je dosegel uradniško najuglednejši položaj kot
magistratni ravnatelj. V mladosti se je mnogo udej¬
stvoval kot risar ilustrator. Kot leposlovni pisatelj je
pisal krajše humoreske, kot kulturni delavec pa vzbu¬
jal pozornost kot kulturni poročevalec in kritik v
Slovenskem narodu.

f VIKTOR ZALAR

Dne 25. septembra 1940 je v Ljubljani umrl tajnik
filozofske fakultete ljubljanske univerze Viktor M.
Zalar. Rojen je bil 1. 1882. v Ljubljani. Po dovršeni

gimnaziji se je posvetil filozofskemu študiju na uni¬
verzi v Pragi, kjer je spadal v krog slovenskih učen¬
cev T. G. Masaryka. Kot zaveden Slovan je bil med
svetovno vojno interniran do 1. 1917. Od 1. 1920. je
služboval na ljubljanski univerzi in nazadnje postal
tajnik filozofske fakultete. Kot politični časnikar se
je udejstvoval pri Dnevu, Jutru in Slovenskem na¬
rodu.

t DR. PAVEL GROŠELJ

Dne 26. januarja 1940 je v Zagrebu umrl prof.
dr. Pavel Grošelj. Rojen je bil dne 9. februarja 1883
v Ljubljani. Po končani gimnaziji se je na dunajski

255

univerzi posvetil naravoslovskim vedam. Kot profesor
je služboval od 1. 1908. dalje na ženskem liceju v
Ljubljani, a se je ves čas bavil tudi z znanstvenim
delom, ki je doživelo priznanje 1. 1918. z imenova¬
njem dr. Grošlja za honorarnega profesorja na uni¬
verzi v Zagrebu, 1. 1922. pa z imenovanjem za docenta
biologije na filozofski fakulteti ljubljanske univerze,
kar je ostal do smrti. Spadal je med prvoboritelje za
slovensko univerzo.

Pokojni Pavel Grošelj pa ni bil suhoparen znan¬
stvenik, ampak predvsem tudi razborit, živahen mi¬
slec, ikolikor ni bil tudi izrazito pesniško nadarjen.
Zato je v njegovem delu prevladoval esejistični zna¬
čaj nad suho znanstvenim.

t ANDREJ RAPil

Dne 11. septembra 1940 je v Ljubljani umrl upo¬
kojeni ban. šolski nadzornik Andrej Rapč. Rojen je
bil 1. 1872. v Rafolčah pri Kamniku in se posvetil

učiteljskemu poklicu. L. 1920. je postal mestni šolski
nadzornik v Ljubljani, 1931. pa banovinski šolski nad¬
zornik. Pisal je strokovne spise, šolske knjige in mla¬
dinske leposlovne spise. Bil je sotrudnik učiteljskih
glasil, Vrtca, Zvončka, Slovana itd.

f DR. VALENTIN KORUN

Dne 7. marca 1940 je v Ljubljani umrl upokojeni
gimnazijski ravnatelj dr. V. Korun. Rojen je bil dne
14. februarja 1865 v Glinjah pri Braslovčah. Gimna¬
zijo je študiral v Celju in se nato na univerzi v Gradcu
posvetil slavistiki in klasični filologiji. Služboval je
na gimnazijah v Kranju in v Ljubljani, kjer je 1925
stopil v pokoj kot ravnatelj III. drž. gimnazije. 1919
do 1925 je bil predsednik ljubljanske sekcije jugosl.
profesorskega društva. Kot leposlovni pisatelj se je
uveljavil s črticami in humoreskami, ki jih je zbral
v knjižici Spake.

Popravek:  Podpis slike na str. 175 pravilno glasi: Prizor iz opere: Prokofjev, Zaljubljen v tri oranže.

» Kroniko « izdaja mestna občina ljubljanska, predstavnik dr. France Slelč, zalaga in tiska Učiteljska tiskarna, pred¬
stavnik France štrukelj, za uredništvo odgovoren Jože Gregorič.  — Ponatis člankov in slik dovoljen samo s pristankom
uredništva. Rokopisi se ne vračajo. Izhaja  4 krat na leto in stane za vse leto din 80 '—, za pol leta din W —, za četrt
leta din 25'-—. Za inozemstvo din 100'—. — Posamezni številka din 30'—. — Naroča se: Učiteljska tiskarna, Ljubljana.

256

KURIVO SODOBNOSTI

Meščan, ki živi z duhom časa,
uporablja za kuho in peko,
likanje in pranje, ogrevanje
vode, centralne in druge
kurjave enako kakor
tudi obrtnik za lota-
nje, varjenje, sušenje
itd. — le plin!

RESLJEVA CESTA 28 TELEFON ŠTEV. 43-27

MESTNA

PLINARNA

LJUBLJANSKA

BIBLIOTEKA UNIVERZE

V Ljubljani

MESTNA

HRANILNICA

LJUBLJANSKA

NAJVEČJI SLOVENSKI
PUPILARNO VARNI ZAVOD

j/to ty°jo Ao 5°/o

*

dovoljuje jiosofila muz
mmice, /mi ulmAAbe

Za vse obveze hranilnice jamči

MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA