Slovenski List: Neodvisno slovensko krščanskosocijalno glasilo. Štev. 20. V Ljubljani, v soboto 16. maja 1903. Letnik VIII. »Slovenski List“ izhaja v sobotah dopoludne. — Naročnina je za vse leto 8 K, za četrt leta 2 K. Vsaka številka stane 14 vin. — Dopisi pošiljajo se uredništvu ..Slovenskega Lista“ — Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo: rokopisi se ne vračajo. — Naročnina, reklamacije in oznanila se pošiljajo upravništvu „Slov. Lista'. Uredništvo in upravništvo sta v Ljubljani Stari trg štev. 19. Uradne ure od 9 do 12 ure dop. — Oznanila se računajo po navadni ceni. Kulturni pomen krščanske socijalne reforme. (Govor gospoda Leop olda Kunschak-a pri nedeljskem zborovanju tretjega nižje-avstrijskega katoliškega shoda.) Prav pogosto slišimo mi, ki smo prisegli na zastavo krščanske socijalne reforme, očitanje, da smo reakcijonarji, nazadnjaki, sovražniki kulture itd. Ta obsodba je ostra, in če je resnična, potem zaslužimo sovraštvo, s katerim se proti nam postopa. Proti temu nam bodi vseeno dovoljeno najprvo si vest izprašati, predno skesano pripoznamo „Pater peccavi" (t. j. oče grešil sem.) Oglejmo si pred vsem tisto kulturo, radi katere prostomiselstvo in modernost cele noči prečuje, nekoliko bližje. V resnici, veličastna podoba stopi pred naše oči. Človeštvo stoji v središču občudovanja vrednega napredka in sijajnih pridobitev. Na mesto stare, prisrčne, male predilne izbice je prišla velikanska dvorana polna strojev, na katerih na tisoče vreten in vretenc brenči ‘zaničevalno pesmico nekdanjim kolovratom in ročnemu delu. Železnice, paro-brodi, telegrafi in telefoni so vsakojako daljavo premagali in zemljine tesno združili. Najdivnejše elementarne sile je človek ukrotil in si jih kot divje stepne konje sebi služeče napravil, znanstvo in umetnost sta se dvignili v strmoglave višine. Naj je že ta podoba še tako blesteča, je vendar napredek, katerega nam predstavlja, tak kakor svit električne obločnice: čim intenzivnejši so žarki in čim večja je svetloba luči, tem bolj črna je potem okrog senca. Treba je le nekoliko z očesom kreniti od središča in gorišča moderne kulture, pa stopi pred oko, ki se je nekoliko prej kakor pijano kopalo v morju velike svetlobe, v strašni, mrki podobi tema socijalne bede. In ko se je oko nekoliko prilagodilo temi in moglo razločiti stvari, ki jih ta črna noč v svojem okrilju skriva, potem se človek ne more več oprostiti notranjega odpora in groze. Kar je ustvaril liberalizem kot inaterijalistiški in atei-stiški (brezbožni) eksekuter na kulturnem polju je čisto podobno življenju toliko visoko- in viho-noscev, ki sijajno z vsem pompom nastopajo, pri tem pa dolžni ostajajo služabnikom mezdo, čevljarjem obuvalo, krojaču hlače, in ko slednjič njih pumpa več noče dajati vode, kot bankero-terji zaradi dolgov v ječi dni svoje slave skon-čajo. Tudi je breme dolgov te‘moderne kulture že skoraj neskončno, kredit pa zelo, zelo majhen, kajti viri, iz katerih je še do sedaj kaj izsesala, so usahnili. Bankerot, ta strašni denarni polom je neizogiben in kaka bode potem sodba ? . . . (Pritrjevanje.) Kapitalizem, ki ima na svojem telesu na-črtano moderno kulturo, ni nikak kulturni element, ampak kulturni parazit (t. j. sesavec kulturnega mozga). Pravi, da najvažnejši kulturni element je ljudska masa, da se bolj precizno izrazim, delavstvo in kmetje. Ti so korenina, ki dovaja drevesu prave kulture sok, da more zeleneti in cvesti. Nebroj materijelnih, duševnih in nravnih kulturnih moči počiva v obeh teh stanovih, ona sta kakor rodovitni humus (t. j. črna zemlja), ki tisočerno povrača, kar se mu da. Ravno tako kakor je kmetski stan oni veliki reservoir, v katerem se proti fizični onemoglosti jadrajoče človeštvo na novo okopa, istotako je ta stan v zvezi z delavskim studenec, ki duševnemu plemstvu in nravnim principom takozvane družbe čisto kri in praživljenjsko moč za novo življenje dovaja in to družbo obvaruje pred otrplostjo in nebrzdanostjo. O tem dejstvu ni liberalizem, ko je ustvarjal moderno kulturo, prav nič mislil. Kot delujoči kulturni činitelj mu je ljudska masa sicer služila, pridobitve pa ni postala deležna, ampak prvenstvo je dobil pri uživanju kapita- lizem'. Ta račun se ni mogel ujemati in se tudi res ni nikoli ujemal. (Dobro!) Posledica tega napačnega računa je najprvo gospodarska beda ljudstva in potem cela vrsta spcdvezanih znakov kulture. Gospodarska potreba široke ljudske mase je že sama na sebi znamenje pomanjkljivo razvite kulture, gospodarska beda pa ovira zelo poznatno kulturni razvoj v umski, nravni in politiški smeri. Ne vem, kdo je napravil sledeči pregovor, a sliši se prepogostokrat v najrazličnejših zvezah, namreč : „Sila uči moliti". S tem bodi /tudi rečeno, da sila vzbudi varčnost in pridnost, baje je tudi zelo iznajdljiva. Da, sila uči moliti in-stori človeka tudi iznajdljivega, pa ne vedno in ne povsod, prav gotovo ne tam, kjer zgoraj v imenu kulture ljubega Boga za družabnika starih ženic degradirajo. Ne smemo tudi pozabiti, da ima sila tudi sestre in brate, imenujejo se brezbrižnost in obup. Kjer se brezbrižnost udomači, izgine vsako višje mišljenje in vsako višje stremljenje, pa tudi prav gotovo ne sklepa rok k molitvi, ampak dela pesti in strašno preklinja. Okolnosti, vsled katerih so kulturne moči v kmetskem stanu potlačene in izročene poginu, so splošno znane. Dolgovi, v katerih se velika masa kmetov nahaja in pa odvisnost kapitala v zvezi z mnogimi drugimi zli, ki slajšajo kmetu življenje, ovira in onemogočuje razvoj umskih njegovih in nravnih moči, katere človeka zapuste in ga napravijo za sužnja vsakdanjemu boju za obstoj. Socijalna reforma, ki hoče te razmere odpraviti, izvrši veliko kulturno delo. Poglejmo odnošaje delavskega stanu. Pojdite v ta namen za hip z menoj v delavska stanovanja, kjer je pravo torišče delavskega življenja v njegovi veliki senčni strani. Grozne stvari vidimo tukaj. Po največ so stanovanja smrdljive luknje, ki služijo navadno delavcu in Tolsti in suhi. (Črtica, ruski spisal A. čehov, poslovenil F. S. Pavletov). Na kolodvoru nikolajevske železnice sta se srečala dva prijatelja, eden je bil debel, drugi pa suh. Debeli je bil komaj odkosil na kolodvoru in njegovi’ ustni sta se svetili kakor zreli višnji. Iž njega je duhtelo heres-vino in fleur-d’orange. Suhi nasprotno je ravnokar istopil iz voza s kovčegom in škatljami v roki. Dišal pa je po krači in kavi. Izza njegovega hrbta je zrla huda ženska z dolgim podbradkom — njegova žena in visok gimnazist mežečih očij — njegov sin. „Porfirij!“ je vskliknil debeli, ko je zagledal suhega. »Siti to? Golobček moj! Po toliko letih!" „Batjuška“, odzval se je suhi, „Miško! Mladostni prijatelj! Od kodi si se vzel ?“ Prijatelja sta se trikrat poljubila in zrla drug na druzega s solza polnimi očmi. „Mili moj!“ je pričel suhi po objemu. „Nepričakovano! Iznenadno! No, le poglej me, dragec. Se ravno tako krasen mož, kakor sem bil. Še vedno stari dobrovoljec in lišček! Oh, ti Gospod! No, kaj pa ti? Bogat? Oženjen? Jaz sem, kakor vidiš. . . Glej, moja žena Luiza, rojena Wauzenbach, luteranka ... in to je moj sin, Nafanajl, učenec III. gimnazijskega razreda. Glej, Nafanja, drug izza mojih mladih let. V gimnaziji sva se učila skupaj *. Nafanajl se je nekoliko pozibal in snel čepico. „V gimnaziju sva se skupaj učila", je nadaljeval suhi. ,Se li še spominjaš, kako so te krstili v šoli? Imenovali so te Herostrata, ker si zažgal kazensko knjižico, mene pa Efijalta, ker sem prav rad tožil. Ho — ho . . . To so bila leta! Ne boj se Nafanja! Pojdi bližje k njemu ... In to je moja žena, rojena Wauzen-bach . . . luteranka. Nafanajl se je zopet zazibal in se zatem skril za očetov hrbet. „No, kako živiš, prijatelj ?“ je vpfašal debeli in hitro motril tovariša. »Služiš kje? Si že doslužil ?“ „Služim, mili moj! Kolegijski asesor uže drugo leto in Stanislava imam. Plačilo slabo .. . nu, Bog ž njim! Žena podučuje muziko, jaz pa delam privatno iz tabakovega perja portcigare. Izvrstne cigare! Prodajam jih po rublju kos. Ce si kdo izbere deset ali več kosov, dam mu tudi rabat. Kakor morem, tako se živim. Veš, služil sem v departementu, a ravno kar sem premeščen za glavnega načelnika in oskrbnika. Tu bodem služil. No, in ti, kako? Kajneda, si že državni uradnik? A?“ „Ne, mili moj, povspel sem se višje", je dejal debeli. „Doslužil sem že za tajnega svetnika . . . Dve zvezdi imam". Suhi je hipno obledel, otrdel, a kmalu se mu je razlil po obrazu na vse strani nasmeh zdelo se je, kakor bi se kresale iskre iz njegovega obraza in njegovih oči. Sam pa seje skrčil, zgrbil, solzil . . . Njegov plašč se je skrčil in škatlje so se skrčile, namršile . . . Dolgi podbradek žene se je podaljšal; Nafanajl se je obrnil v front ter zapel vse gumbe svoje obleke. „Da, vaše prevoshoditeljstvo ... Zelo drago mi je, prijatelj, da se smem tako izraziti, izza mojih mladih let, in tako hitro ste prišli do velmožnosti! Hi-hi“. „No, nehaj", se je namršil debeli, .čemu ta ton? Midva sva vendar prijetelja iz mladih dnij, čemu me imenuješ prevoshoditeljstvo!* ^Oprostite . . . Kako naj bi . . ." je zahi-hikal suhi in se še bolj skrčil. »Milostljiva paz-nost vašega prevoshoditeljstva .... kako ste blagi ... E to, glejte, vaše prevoshoditeljstvo, moj sin Nafanajl . . . žena Lujiza, luteranka, v nekih ozirih . . Debeli je hotel povedati kar si bodi, a na obrazu suhega se je bralo toliko spoštovanje, sladkost in spoštljive kislosti, da je jelo tajnemu svetniku slabo prihajati. Suhi se je trikrat stresnil, poklonil z vsem zgornjim delom svojega telesa in zakrohotal se kakor Kitajec „Hi-hi-hi". Žena se je smehljala, Nafanajl je premaknil nogo in nategnil suknjo. Vsi trije so bili prijetno prepadeni. SLOVENSKI LIST ......... njegovi družini za stanovanje. Pa to še ni vse! Prav pogostoma je delavec prisiljen zaradi visoke stanarine, ki presega njegove dohodke, v svoje nedostatno gnjezdo sprejeti še druge ljudi in malo luknjo ž njim deliti. Tu sedaj žive tesno natlačeni na majhnem prostoru otroci in odrasli, neomožene in neoženjeni, pa zakonski, družinski udje in ptujci itd. Pri tem mi pa le nikdo ne trdi, da so to podobice iz veliko-mestnih skrivnosti, ker to so dejansko posnetki in prvotne podobe vsakega industrijskega kraja. V rudarskih krajih se celo prigodi, da se ljudje vrstijo v delu in porabi stanovanja, eni gredo na delo, drugi med tem stanujejo v njih stanovanju in vrnivšim se z dela, prepustijo zopet ti prostore, ali pa če gre mož na delo, med tem rabi kak stanovalec njegovo posteljo, ki se, prišedši truden domov, uleže na posteljo, ki je še gorka od stanodajalca. Ali more priti uravnana moč delavskega stanu pri takih razmerah do kakega razvoja, da bi plodonosno delovala v prospeh kulturnega napredka človeškega rodu? Ne čudimo se, ako niso nravne razmere povsod in vedno pri delavcih take, kot bi bilo želeti, pač pa občudujemo, saj jaz občudujem nravno višino, na ka-terej stoji delavec še vedno kljub tesnim razmeram, kljub pohujševalnemu vzgledu tako-zvane „omikane družbe“ in socijalno demokra-škim gonjam. To nam je v jasen dokaz, kako velika je vsota nravnih principov pri delavstvu in v dokaz, kako globoko korenini ta nravna sila v delavski družbi. (Pritrjevanje!). (Dalje prih.) Poštne zadeve na Kranjskem. Govoril Ivan Kregar v kranjski trgovski in obrtni zbornici. (Dalje.) Drugi del predloga meri na to, da bi se dve poštni filialki v Ljubljani, to je na Starem in Cesarja Jožefevem trgu, kakor tudi pošta v Kranju podržavile. Vzroka za to je dovolj. V Ljubljani imamo pet poštnih uradov, in sicer dva erarična in tri neerarične filialke. Filialke smo pa še le pred kratkem dobili, dočim so bili poprej trgovci, obrtniki in sploh občinstvo vezani samo na dva poštna urada, to je na glavno pošto in poštni urad na južnem kolodvoru. Ker se pa promet čim dalje bolj množi, tudi vsi poštni uradi kolikor jih je sploh v Ljubljani niso kos svoji nalogi. Pri poštnih filialkah na Starem in Cesarja Jožefevem trgu je posebno proti večeru pravcati naval. Obrtniku ali trgovcu pa vendar ne more biti vse eno, ako svojega hlapca slugo ali vajenca pošlje z poštno pošiljatvijo pa mora čakati in se vrne čez eno uro in še več nazaj. Temu treba odpomočti. To pa je le mo- goče, ako se te dve poštni filialki podržavijo. Prednost imajo podržavljeni poštni uradi pred nepodržavljenim v prvi vrsti radi tega, ker ima načelnik podržavljenega poštnega urada zahtevati toliko osobja od ravnateljstva — uradnikov in slug — kolikor uvidi da je potrebno za delo, kateri se zvršuje v uradu. Pri nedržavnih poštnih uradih pa je osobje omejeno in dotični poštar mora izhajati, naj ima potem še tako veliko posla. Tudi moramo pa biti obrtniki posebno pa trgovci še z druzega razloga za podržavljenje poštnih uradov namreč: kakor sem poprej omenil, ako je poštni urad državni je uslužbencev, uradnikov in slug, kolikor več pa je teh, tem bolj za obrtnika, posebno pa za trgovca, kajti ti vsi potrebujejo svoje potrebščine, katere si morejo nakupiti. Da pa uradniki ne hranijo preveč, je pa itak znano. Dalje predlog tudi zahteva, da se pošta v Kranju podržavi. Pošta v Kranju je ena največjih pošt na Kranjskem. Tudi se slišijo razne pritožbe čez pošto v Kranju. Treba podržaviti, potem pa odpade veliko nedostatkov. Ne predlagam pa danes samo podržavljenja poštnih fi-lijalk v Ljubljani in pošte v Kranju, marveč predlagam, da visoka zbornica sklene in na pristojnem mestu priporoča, da se še sledeči poštni uradi podržavijo: Škofji Loki, Radovljici, Kamniku, Postojni, Vipavi, Metliki, Črnomlju, Krškem, Kostanjevici, Litiji, Kočevju in Ribnici. Tudi v teh kranjskih mestih in trgih je opravičeno, da se pošte podržavijo. Ako primerjamo naša mesta z drugimi mesti naše avstrijske države posebno pa Ljubljano, pridemo do zaključka, da je veliko manjših mest nego so naša, vendar imajo več poštnih uradov, oziroma državnih pošt. Tako imajo na primer mala mesteca: Arnau, Ašpang, Ausjerd, Aussig, Benešau, Leipa, Braunau, vse te na Češkem, dalje Aussee na Štajerskem, Blzec v Galiciji, Berndorf pri Dunaju, Bluden na Predal-skem, Braunau na Ini in Bučač v Galiciji. Vse ta mala mesteca, katera so veliko manjša nego naša kranjska mesta, imajo vsa po en erarični poštni urad. Navedel bi pa lahko še na sto takih malih mestic, ki imajo svojo erarično pošto, ki so pa manjša od naših kranjskih mest, vendar zadostuje naj danes samo te. Je pa tudi v naši državni polovici veliko manjših mest, katera imajo po dve in še več eraričnih poštnih uradov. Tako omenjam samo nekatere. Aš, Aussig, 3eaenbach, Leipa, vse te na Češkem, dalje: 31Ialia in Rimanef v Galiciji, Botzen na Tirolskem, Bruck na Muri, Priedek na Šleskem, Ja-gerndorf, Klosterneuburg, Kromeriž, Kuffbein, jissa, Ludenburg, Modling pri Dunaju; Pronitz na Moravskem, St. Polit, Štajer, Beljak, Wels, Worgel, Zcell am See in Anaina. Lahko bi navel še mnogo manjših mest takor so n. pr. naše Novo mesto ali Kranj, vendar imajo po dve erarični pošti. Veliko je )a mest v naši državni polovici, katera so manjša nego Ljubljana, vendar imajo po tri erarične poštne urade. N. pr. Dunajsko novo mesto, Inomost, Tropova, Olmuc, Baden na Nižje Avstrijskem, Gablonc na Češkem, Zaka-kapane v Galiciji, Toplic-Schonau na Češkem, Stanislau v Galiciji. Dalje ima mesto Farnov, katero je znano kot gnezdo avstrijskega židav-stva, dva erarična in en neerarčni poštni urad. Maribor ima dva erarična in en neeraričen poštni urad. Plzen ima 3 erarične in 1 neeraričen poštni urad. Ravno tako Budjevice na Češkem. Leoben na Gornjem Štajerskem pa ima dva erarična in en neeraričen poštni urad. Oglejmo si glavna mesta v naši državni polovici, kako so preskrbljene s poštnimi uradi: Cernovice v Bukovini 3 erarična in 2 neerarična Brno 5 eraričnih in 5 neeraričnih, Solnograd 3 erarične in 4 neerarične, Gradec 9 eraričnih in 6 neeraričnih, Karlsbad na Češkem 5 eraričnih, Krakovo 4 erarične in 2 neerarična poštna urada. Nadalje ima Line 7 poštnih uradov, Praga 21 in Dunaj 136 poštnih uradov. Ozrimo se nam sosedna glavna mesta n. pr. Celovec ima 2 erarična in 3 neerarične poštne urade. Torej veliko manjše je mesto Celovec, vendar ima ravno toliko poštnih uradov kakor Ljubljana, dalje ima Reka 4 erarične poštne urade, Gorica 2, Pulj 2, in Trst 8 eraričnih in 1 neerarični poštni urad. Upam, da zadostujejo ti dokazi, da je popolnoma opravičen moj predlog, da poštna uprava podržavi dve poštni filijalki v Ljubljani in pa pošte v mestih in trgih, katere sem poprej naštel. Poprej sem rekel, da je sploh za občinstvo bolje kolikor več državnih poštnih uradov je, ker te nudijo občinstvu seveda v prvi vrsti obrtnikom in trgovcem več udobnosti nego pa neerarični poštni uradi. Pa tudi za poštne uslužbence, uradnike itd. je veliko bolje, ako so poštni uradi podržavljeni. Državni poštni uradniki so veliko boljše plačani nego navadni poštarji. Drugod se nastavljajo dobro plačani državni uradniki, pri pošti na deželi pa le slabo plačani poštarji, katerim se plača namesto poviša vedno manjša, akoravno opravljajo isto delo kakor drž. uradniki. Tudi delavni čas je krivično razdeljen, dočim se po blagajnah in računskih uradih uraduje samo po 5 do 6 ur, se pri druzih poštnih oddelkih najmenj po 8 ur uraduje. Kako je to, da spravi država toliko milijonov dobička, katerega poštarji krvavo prislužijo. Noče pa poštna uprava tako plačati, kakor bi morala in kar poštarji po vsej pravici zaslužijo. Ako pa pomislimo, pripoznati moramo, da so poštni uradniki in sploh * poštarji jako važen faktor. Država in privatnik morata ravno poštarju zaupati svoje največje skrivnosti in dostikrat tudi celo svoje premoženje. Mislim, da je dovolj dokazovanja, dejstvo je, ako se poštni filijalki v Ljubljani in poštni uradi v krajih, katere sem poprej navedel po- državijo, bo za občinstvo, pa tudi za uradnike koristno, prosim gospode svetnike, da pritrdijo temu mojemu predlogu. (Konec prihodnjič). Poročila iz mest in trgov. Kranj. Mesto Kranj je bilo pretekli teden zopet brez vode. En sam vodnjak je bil v celem mestu, ki je še dajal vodo. Najprej se je potrl vodnjak pri cerkvi in potem še stroj, ki goni v mesto Savo. Ženske so morale daleč hoditi po vodo in dolgo čakati, da so jo dobile. V Kranju bi ne bilo treba trpeti pomanjkanja vode in čakati na popravljanje vodnjakov, ako bi vodovodni odsek ne spal. Ganiti bi se moral vsaj poslanec Pirc, da bi se naprovil potrebni vodovod, a ne stori ničesar. Varovati samo Majdiča, da mirno izrablja mestno moč na Savi, se ne pravi delati v blagor meščanstva. „Gorenjec“ ima na zadnji strani stalno in-serat, s katerim osrečevalci mesta: Kokalj, Pirc, Majdič, Rakove in dr. Štempihar priporočajo svoj denarni zavod, katerega so ustanovili kot konkurenčni zavod proti mestni hranilnici. Pripoveduje se, da so dosegli prvi svoj namen. Mestni hranilnici se je zmanjšal promet, posebno zadnje mesece, odkar liberalci s podvojeno močjo love ljudi, da bi rajši kakor v mestno hranilnico lodili v „Kreditno društvo11. Za liberalce je to društvo seveda bolj pripravno, ker bodo njih kolovodje dobiček lahko kar med seboj razdelili in ga ne bo treba obračati v korist mesta. Od meščanstva bodo pa že dobili primeren odgovor. Kranj. Pogreša se od zadnje nedelje tukajšnji trgovec Jožef Pretnar. Mislil je pričeti trgovino v Ljubljani; do sedaj je vse povpraševanje po njem brezuspešno. Pretnar je sicer soliden mož. Iz Idrije, 12. maja. Zopet smo enkrat skupaj. „Jednakopravnost“ je jafto prav storila, da je „posvetila“ nekoliko v naše poštne zadeve. Kako pretresljivo opisuje! Le čitajte uvoden članek: „Kdor se je že kedaj pripeljal z našo pošto v Idrijo, ta nam bo gotovo pritrdil, da kaj takega se ne vidi niti na kmetih. Sredi ceste se ustavi poštni voz, in vse, kar se pripelje v tej stari kolibi, se zmeče na cesto. Pri nas je trgovina že nekoliko razvita, posebno se izvaža precej čipk. Toda kako se ravna s temi ubogimi zavitki! Imeli smo priložnost opazovati, kako se kar v največjem dežju ali snegu postavijo na ulico, kjer ne le, da je nevarnost velika, da se ob takem vremenu naredi lahko velika škoda, preberejo vsi naslovi, ampak tudi ukrade se lahko, ker se velikokrat vidi cel kup blaga na cesti brez vsakega varuha. In kaj naj porečemo uradnim prostorom samim? Za privatno stanovanje res v vsakem oziru primerni, toda nikdar ne za poštni urad! Kak je že sam uhodi Lesene stopnjice in prostori brez vsakega oboka. V hiši, pod poštnimi prostori se nahaja pekarija. Naj nastane kak ogenj, izgubljena je cela pošta z vsem imetjem. In kako se zapira. Navadna lesena vrata kakor pri vsakem privatnem stanovanju. Brez hrupa in ropota pride lahko vsak človek v urad, ne da bi ga kdo zapazil". Te besede „Jednakopravnosti“ potrjujemo v polnem obsegu. Prostor je v resnici v sredini mesta, a dovolj je neprimeren, kakor je bil neprimeren prejšnja desetletja, ko se je pod pokojnima poštarjema na odprti cesti pred sedanjo Šepetavčevo hišo izkladalo in nakladalo na poštni voz. Zato tudi vse te pritožbe, katere navaja „Jednakopravnost“, niso čisto nič npvega, o čemer bode izdajatelj „Jednakopravnosti“ kot mestni župan sam največ vedel povedati. Zato se tem bolj čudimo, da ne prime županovo glasilo tam, kjer bi kazalo najbolje. Se bojimo zamere, kaj ne! In vendar bi se dalo prav stvarno ravno o tej zadevi razpravljati. Pa naši naprednjaki stvarnega ne poznajo nič, povsod stikajo po osebah. Sedaj so namerili na poštarja, češ, da »naš poštar ne more dobiti pravega prostora za pošto in c. kr. poštna direkcija noče poslopja preskrbeti11. Po mnenju člankarja v „Jednakopravnosti“ je bila velika hiba, da je bil poštarjem imenovan mož, „kateri ne more niti pedi zemlje svoje imenovati*. Ne potezamo se nikakor za osebo poštarja — ki je liberalcem, mimogrede omenjamo, trn, ker ne hodi za njimi čez drn in strn — vendar so se nam zdele nekam čudne te besede. Koliko pedi zemlje pa naš župan in izdajatelj „ Jednakopravnosti" lahko imenuje svoje? Ako se ga dobra mamica ne bo spomnila, menda tudi ne bo nikdar meril svojega sveta. Sicer je pa nekaj posebnega na naši poštni progi med Idrijo in Logatcem. V Godoviču ima po-štarica za pošto najeto stanovanje v tuji hiši, naklada in razklada se vse ob glavni cesti — kakor v Idriji: da v Hotedršici ni prav nič drugače, lahko izve izdajatelj „ Jednakopravnosti" »za gradom" pri znani gospej, ki je ob enem poštarica v Hotedršici, seveda ne v svoji hiši, ampak ima najeto stanovanje za poštni urad. Prav tako se razklada in naklada na poštni voz na veliki državni cesti v Gor. Logatcu, le v Dolenjem Logatcu je vse bolj v zatišju, zoper dež in sneg pa menda tudi tu ni zavarovano. Iz tega vsakdo vidi, da „ Jednakopravnosti" ni bilo mnogo za nerednosti same, ampak v prvi vrsti za to, da obrca poštarja, ker pri volitvah ni šel z izdajalcem „Jednakopravnosti". Zato tudi nasvetuje, naj poštna direkcija „od poštarja kategorično zahteva, da si preskrbi razmeram primerne prostore. In če poštar tega ne more, naj se odda pošta komu drugemu, kateri se zaveže skrbeti, da spravi pošto pod streho". Clankar si pač stvar tako misli, kakor dela župan dostikrat z reveži, katere kratko odslavlja ter pošilja k drugim. Namesto vseh teh napadov, naj bi „Jed-nakopravnost" raje povedala, kje je kak primeren prostor. Iz članka je videti, kakor bi se nihče ne brigal za poštni urad. In vendar ve lističev izdajatelj kot župan, da se že leta in leta dela na to, da se pripravijo primerni uradni prostori. Našli so kraj, kjer bi se dalo lepo poštno poslopje napraviti, popolnoma zase, z dostojnim, ločenim dovozom, kjer bi se dalo tudi dvorišče pokriti vsaj toliko, da bi nikdar ne deževalo in ne snežilo na zavoje. Napravljali so celo že načrte — tu pricaplja naprednjak ter vpije po vseh liberalnih trobilih: Glejte vlado, glejte erar, kako se da voditi za nos od klerikalcev, za take barake ničvredne, za take klerikalne razvaline hoče zamenjati svoje gradove 1 — Ce ni dobiti primernih prostorov, je pri tem poštar popolnoma nedolžen — krivi so liberalni kričači, kateri znajo edino le podirati, kaj zidati pa so popolnoma nesposobni, ker jih vodi le strankarska strast. Sedaj vpijejo po takem poštarju, kateri bi sam poiskal primerno poslopje. In vendar, ne enkrat, Bog zna, kolikrat so liberalci že pred tremi leti javno in zasebno povdarjali, da ga sedaj ni poslopja v Idriji, katero bi bilo primerno za poštni urad. Sedaj bevskajo nad poštarjem, zakaj pa ni sedaj že v Bogu počivajoče stavbinsko društvo postavilo primernega poslopja ? Koliko so pred tremi leti liberalci o tem govorili I Najbolj čudno se nam pa zdi, da ravno „Jed-nakopravnost“ daje sedaj tako čudne nasvete, tista »Jednakopravnost", katere izdajatelj je mestni župan Drag. Lapajne. Mestno županstvo je že pred leti pod Drag. Lapajnetom izjavilo, da v mestu ni najti primernega prostora za poštni urad, izjavilo ob enem tudi, da namerava mestna občina postaviti novo poslopje, kjer se bode poskrbelo za primerne prostore, kjer se lahko nastani poštni urad. — Pretekla so tedaj leta, mestna občina je tudi zidala pod Dragotinom Lapajnetom, toda mesto proti ognju varnih poštnih prostorov so dobili od občine liberalci kavarno, katera je zidana tudi z našim denarjem, dasi nimamo od nje prav nič. Mestna občina je pod Drag. Lapajnetom zidala naprej — pa zopet niso zrasli prepotrebni prostori za poštni urad, ampak liberalno plesišče in čitalnica, dasi bi od poštnega urada imela občina dobiček, v tem ko od liberalne čitalnice ne bo dobivala občina niti pol toliko, kakor bi denar, ki se je vzidal v ta nepotrebni „narodni“ dom, nesel v hranilnici. Ako je torej res, kar zatrjuje liberalni člunkar, da c. kr. poštna direkcija resno name- rava prestaviti pošto v Sp. Idrijo, bi bilo to obžalovanja vredno — a v teh razmerah, ko se obljube tako izpolnjujejo, prav nič čudno. Domače novice. Ljudska posojilnica razpošilja ravnokar svoje letno poročilo za upravno leto 1902. Kdor bi si želel imeti to poročilo, dobi je, dokler bo taj poročil v zalogi, brezplačno v pisarni »Ljudske posojilnice" v Ljubljani. Zadružnikov ima »Ljudska posojilnica" 1467. Skupni promet je znašal 32,596.882'65 kron, kar pač priča o plodovitem delovanju tega zavoda, katerega s ponosom prištevamo najboljšim denarnim zavodom slovenskim. „Ljudska posojilnica" obrestuje vsem (udi nečlanom vloge po 4'/a0/«. Kakor se je v >reteklem letu število prijateljev „Ljudske posojilnice" pomnožilo, tako upamo, da ta zavod, d s svojim točnim poslovanjem zasluži popolno zaupanje, tudi v prihodnje dobi vedno večjo zaslombo mej ljudstvom. Svoji k svojim! Za slovensko vseučilišče so imeli v četrtek na Dunaju shod združeni slovenski visoko-šolci. Brzojavno je shod pozdravila „Slov. kršč. soc. zveza11 iz Ljubljane. Na Igu je priredilo „Katoliško politično društvo" preteklo nedeljo shod, na katerem je od velike množice navdušeno odobravan govoril drž. in dež. poslanec g. dr. Ivan Šušteršič. Nftši poslanci pri delu. Državni poslanec dr. Ignacij Žitnik je v nagodbenem odseku imel izvrsten govor o izseljevanju ter je predlagal: „Visoka vlada se poživlja: 1. Da čim preje predloži načrt zakona, ki more varujoč načelo prostega izseljevanja uravnati in nadzorovati izseljevanje ter varovati izseljence v pravnem in gospodarskem oziru. — 2. Naj stori potrebne korake, da skupno ministerstvo za vnanje posle pomnoži efektivne konzulate in da konzularna oblastva popolnoma izvršujejo svoje naloge na polju trgovine in industrije, ob enem pa obračajo največjo skrb in pazljivost na osebno varstvo in koristi izseljencev v tujih deželah, da poročajo o delavskih razmerah in posredujejo za delo. — 3. Da potrebno ukrene, da se izseljevanje vrši preko Trsta, in da ondi ustvari vse potrebne naprave za izseljence." Franc Podbojev testament. Iz Ribnice se nam poroča: Veliko skrbi napravlja v zadnjem času našim liberalcem testament rajnega Franceta Podboj, ki je umrl pred Veliko nočjo. Zapustil je precejšnjo premoženje; — „Narod“ ve poročati, da bo cenjeno nad 40.000 gld. — Ne vemo sicer, jeli zapustil res toliko premoženja ali ne, vemo pa, da je bil začetek njegovega gospodarstva precej skromen in da sije pridobil imetja le s pridnostjo in podjetnostjo. Ko je rajni delal oporoko, spomnil se je tudi tukajšnjih cerkva in jim volil nekaj deležev. To pa ribniške liberalce tako v oči bode, da že več tednov ne morejo v miru počivati in napadajo v »Narodu* radi tega č. g. Jan. Podboja, brata pokojnikovega, ki je bil navzoč pri oporoki. Ne bomo zagovarjali in branili pred napadi v „Na-rodu“ č. g. župnika, ker bo to storil sam, če se mu bo zdelo vredno, vendar se nam zdi čudno, da puste v miru druga dva brata, ki sta bila priči pri oporoki. Seveda po duhovniku se sme udrihati, če je pa to všeč in ljubo tudi bratu g. A. ne vemo, vemo pa, da pusti ,,Slov. Narod“ ležati na mizi v gostilni. Morda sta bila tudi ta dva dopisa v „Narodu“ o bratovem testamentu rudeče ali višnjevo podčrtana! „Narodovega“ dopisnika v oči bode, da je rajni Prane Podboj zapustil za uboge v trgu 100 gld. z željo, naj se izroči denar gospodu dekanu. Torej zopet nikdar „napolnjena bisaga'1, po mnenju dopisnikovem! Seveda bi on rad, da bi se ta denar izročil liberalcem, da bi podprli ž njim liberalne kričače in pijance in ob jednem še nekatere druge. Kako so pač liberalci vneti za ljudstvo, kako jim poka srce, ko vidijo in gledajo bedo ubogega ljudstva, kako radi bi mu delili podpor, a sedaj pa gre in se spozabi rajni Fr. Podboj, da zapusti denar za reveže v roke g. dekana Kar je še huje, zapustil je tudi cerkvam domače župnije. Torej ni zopet nič za liberalce — marveč gre tudi to v nikdar „napolnjene bisage", kot meni dopisnik ,,Slov. Naroda”. A ravno iz teh besedij je razvidna vsa liberalna sleparija, glede nikdar nenapolnjene bisage, in liberalna zagrizenost dopisnikova, ki bi moral pač vedeti, kam gre in zakaj se porablja denar, ki se zapusti cerkvam in komu pride v korist, saj ima večkrat opraviti s testamenti. Kaže nam pa to tudi duševno omejenost dopisnika, ki se ne more povspeti do samostojnega naziranja, marveč je navezan v svojih dopisih na liberalne fraze, ki jih bere v svojem glasilu. Ne govorite o nerodnosti in zabitosti kmečkega ljudstva, teh dveh lastnosti dobite v svoji bližini več kot dovolj. Blamirani vodja liberalcev. Z Dunaja se poroča o dr. Tavčarjevi interpelaciji zoper gospodarsko zvezo": Za podpis interpelacije treba je v državnem zboru 15 glasov. Drugače se interpelacija niti ne sprejme. Tavčarjeva interpelacija je imela ravno 15 podpisov. A zgodovina teh podpisov je velezanimiva. Mej podpisanimi so bili tudi češki radikalni poslanci dr. Baxa, Klofač in Presl. Dr. Baxa in Klofač sta še le pozneje zvedela, da sta njuna podpisa na interpelaciji, in izjavljata, da je nista nikdar podpisala in daje tudi ne bi p o d p i-salapod nobenim pogoje m. Poslanec Fresl pa je izjavil, daje mogoče, da jo je podpisal, toda le ne vedoč za vsebino. Vsi trije so se opravičili pri dr. Sustešiču in obžalovali zlorabo svojih imen. ilazstavo ženskih ročnih del otvorijo 20. junija v veliki dvorani „Mestnega Doma“ v Ljubljani. Lokalna železnica Škofja Loka-Železniki. Tehnične priprave za zgradbo te lokalne železnice se v kratkem prično. Ta dela se bodo vršila pod vodstvom nadinženirja Samuela Negryja in inženirjev Ladislava Pappa ter Emanuela Gelierta. Kruto postopanje z delavci. Na gradnji nove železnice blizo Opčin dela okoli 300 delavcev. Za petek jim je bilo ukazano, začeti z delom ob 5. uri zjutraj ter delati do 7. zvečer ; za kosilo se jim dovoli 1 uro, za zajuterk pol ure. Delavci so se tem,u uprli ter niso šli delat. Zahtevajo, naj se dela od 6. do 6. ure s počitkom l1/* ure in pa s povišanjem plačila 10 nč. na dan za osebo. Delavci dobivajo le T20 gld. na dan. Podjetništvo je takoj dalo zapreti kuhinjo za delavce ter jim ni hotelo izplačati niti zasluženega denarja. Posredoval je vladni komisar in upati je, da podjetništvo odneha ter se stvar lepim potom poravna. Nadvojvoda Josip Ferdinand pripeljal se je v ponedeljek zjutraj z brzovlakom inkognito v Ljubljano in je izstopil v hotelu „pri Slonu“. Tukaj je ostal le en dan potem pa se je odpeljal na 14 dnevni dopust in se šele 26. t. m. stalno nastani v Ljubljani. Na kolodvoru je pričakoval nadvojvodo major pl. Fladung. Bralno društvo v Vodmatu pri Ljubljani priredi prihodnji mesec dne 14. junija veliko vrtno veselico pri g. Poljšaku na Martinovi cesti z jako zanimivim vsporedom. Pri veselici sodeluje društveni mešani pevski in tamburaški zbor bralnega društva. Poveljnikom 27. pešpolka je imenovan namesto umirovljenega polkovnika Ziinburg pl. Reinerza polkovnik Štefan V učetič. Radovedni smo, ali bodo poslanci nemške ljudske stranke tudi proti temu imenovanju protestirali. Graškemu »nemškemu" polku Hrvat poveljnik! Slovensko katol. akad. društvo »Zarja11 v Gradcu si je izbralo pri I. rednem občnem zboru sledeči odbor: Predsednik: fil. Franc Ko-lenec, podpredsednik: tehn. R. Podkrajšek, tajnik: fil. Jos. Malnar, blagajnik: fil. Anton Detela, gospodar: fil. Anton Rabu z a. Poročil se je gosp. Alojzij Lindtner z gdč. Gabrijelo Eržen. Aretirani jetniški paznik. Zaprli so provizoričnega jetniškega paznika F. Smoleja. Dolže ga hudodelstva tatvine, katero je baje izvršil še kot orožniški postajevodja s tem, da je ukradel hranilno knjižico, glaseče se na 800 K kuharici na orožniški postaji v Škofji Loki. Tatvino je že priznal. Slovenjigradec v ognju. Nedeljsko slovensko politično zborovanje v Slovenjemgradcu se ni moglo vršili, kajti po 2. uri popoludne je v mestu Slovenjigradec izbruhnil ogenj, ki je upepelil 45 hiš z 80 objekti. Zgorel je tudi cerkveni stolp. V mestu je bila vsled ognja silna panika. Pogorelo je torej ena tretjina hiš. Nevarno obolel je tukajšnji notar gospod dr. Rupert B e ž e k. Zbesnel je neki učitelj iz Kranja ali okolice, ki je v zadnji številki ,,Gorenjca“ priobčil dopis: »Blagoslovljen vohun *. Na različne laži, ki so nakopičene v tem članku niti ne maramo odgovarjati, prepričani, da bo z dopisnikom g. dekan sam obračunal, ako se mu bo sploh vredno zdelo s takimi ljudmi se mazati. Po naših mislih naj se le ,,Gorenjec“ zahvali dekanovi mirnosti, če ga ne toži. Skrajno nesramno se nam pa zdi, da si upa kaj pisati o dostojnosti človeče, ki ima za duhovnika le izraz „far“, „žegnani falot" itd. Ako res dopis prihaja iz učitelskih krogov, kakor trdi »Gorenjec", potem ne moremo drugače, kakor pomilovati učiteljstvo v Kranju in okolici, da pusti take surovosti pisati v svojem imenu. Ob enem se čudimo, da »Gorenjec", kateri je v zadnjem času skoraj v vsaki številki napadal g. dekana radi tega, ker je povabil učence obrtne šole na papeževo slavnost in ki je ob tej priliki klical vse mogoče oblasti na pomoč okr. š. svet, ko vendar dopisnik sam priznava, da je »Slovenski List" govoril resnico. Na vaše zahtevanje, naj objavimo ime dotične šole, vam odgovarjamo, da tega za sedaj ne storimo, ker nismo taki denuncijanti, kakor vi. Sicer pa se nam zdi to vprašanje jako hinavsko, ker vemo, da »učiteljski krogi", iz katerih članek prihaja, vedo ravno tako dobro, kakor mi, ime dotične šole. Ce pa na vsak način hočete, da tudi svet o tem izve, lahko vam z imenom poslužimo vsaki čas. Na delo za »Družbo sv. Cirila in Metoda!“ Vedno večji je pritisk naših narodnih nasprotnikov, da bi iznarodili slovensko deco, zato je tembolj dolžnost vseh Slovenk in Slovencev podpirati proti tujemu navalu odpor »Družbe sv. Cirila in Metoda". Gmotni dohodek družbe ho tem večji, čim več ljudi bo kupovalo in zahtevalo blago oziroma izdelke družbice. Zato naj vsak Slovenec rabi, če imamo družbino blago, namesto drugega le to. Pri trgovcih pa se naj zahteva, da prodajajo izdelke drožbine; drugo blago naj se odkloni. Da se bode vedelo, kje naročevati, evo naslov blagih založnikov z njih blagom: vžigalice Ivan Perdan, veletržec v Ljubljani, milo Vaso Petričič, veletržec v Ljubljani, platno A. Skaberne, trgovec v Ljubljani, sladna (ječmenova) kava in frankovska kava IvanJebačin, trgovec v Ljubljani, svinčniki Ivan Bonač v Ljubljani, stekleni cilindri za svetil n i c e Fr. Kollmann, trgovec v Ljubljani, brinjevec Ivan Bele, posestnik v Kostanjevici, voščilo (biks) tvrdka J. Drufovka, Gorica, svalčični (cigaretni) ovitki J. Stocka, trgovec, Trst. Pri tej priliki se tudi opozarja na razglednice, ki se v raznih krajih prodajajo družbi v korist. Slovenci in Slovenke, pesebno vrli mladeniči in vrla narodna dekleta, ne zabite družbe sv. Cirila in Metoda nikoli! Potegujte se za njeno korist vsikdar in povsod! Kakor čujemo, bo družba sv. Cirila in Metoda ima letos od vžigalic okolu 4000 kron dohodka. Gg. brata Perdan izdata tudi na korist družbe sv. Cirila in Metoda tudi papirne vrečice. Ko izidejo, naj se v trgovinah zahteva raba teh papirnih vrečic. Okolu sveta. Dogodki na Hrvatskem. Na Ilrvatskem strašno hudo vre in se je bati revolucije. V petek se je razposlalo po vsi Hrvatski na tisoče iztisov oklica na hrvaški narod, v katerem se poživlja hrvaški narod v obran svojih narodnih pravic. Ta oklic se v uvodu glasi tako-le: „ Narode 1 U borbu treba da stopi ciela zemlja, svako selo i svi gradovi po svim stranama. Time če se sila zagrebačkoga silnika raztepsti, a borba naša uspješnije moči voditi. Ako če narod po vani mirovati, sila če banova konačno ugušiti i potlačiti zagrebačko pučanstvo. Ono pak, što radi Hedervari no tiče se samo Zagreba, več ciele Hrvatske, cieli dakle narod mora stupiti u borbu, da spasi svoj život, svoja prava, svoju čast i slobodu. Hočemo naša prava! Hočemo vršenje zakona! Hočemo naše novce! Hočemo naše slobode! Dolje sa madjarskom prevlasti! Dolje sa proštom varalicom na banskoj stolici ! Dolje sa prostim lopovom i krvopijom 1 Dolje sa šilom i bezakonjein ! Dolje sa nepoštenima, sa izdajicama, sa silnieima! Dolje sa banom Khue-nom Hedervarijeni! On je kujin-ban, a ne narodni ban. Hočemo narodnu vladu, narodne ljude! Živio narod, živila sloboda, živila llrvatska! Ilrvatska Hrvatom!" Vtem oklicu se poživljajo med drugim Hrvatje, da v času od 5). do 10. maja odpravijo s silo vse madjarske napise na železnicah, ki vodijo skozi Hrvatsko. Ker leti sum na bivšega poslanca dr. Potočnjaka, da je on ta oklic sestavil ter ga razposlal, so ga v soboto aretirali. Kakor rečeno, na Hrvaškem strašno vre. Protimadjarske demonstracije se pojavljajo po celi zemlji na vseh koncih in krajih. Dočim ima policija na Ogerskem od višjih oblasti naročilo, da postopa proti madjarskim demonstrantom, ki demonstrujejo proti vojaškemu zakonskemu načrtu in proti cesarski pesmi jako obzirno, imajo orožniki in vojaštvo na Hrvatskem ukaz, da postopajo nasproti Hrvatom, ki demonstrirajo proti sovražnikom hrvaškega naroda in njegovih svetih pravic, z vso ostrostjo. Nastane le vprašanje, koliko časa bo ta dvojna mera donašala koristi onim, ki jo tako radi rabijo nasproti Slovanom. Ali ni morebiti že jako blizo čas, ko se bo tako postopanje hudo maščevalo nad sovražniki slovanstva. Dosedaj je bilo hrvatsko Primorje mirno, ali v sobote je začelo vreti tudi tu. V soboto zvečer so se dogodile na Sušaku pri Reki velike protimadjarske demonstracije in bilo je tudi več oseb aretiranih. V nedeljo pa so postale demonstracije na Sušaku jako resne. Okolo 10. ure zbralo se je na Trsatu več tisoč ljudi se zastavami ter so se skupno podali na Sušak. Medklici: živila Hrvatska, doli z Madjari, doli z banom, napotila se je množica naravnost k zaporom in je zahtevala, da se izpuste oni, katere so aretirali in zaprli v soboto. Pritekli so na lice mesta orožniki in so hoteli razgnati množico, a ni se jim posrečilo. Šele ko sta prišli na Sušak z Reke dve stotniji vojaštva, posrečilo se je razgnati množico. Vojaki so zastražili most čez Rečino in niso pustili nobenega na Reko. V nedeljo je odšel v Križevec en batalijon pešpolka št. 27. iz Ljubljane. Ostala dva batalijona tega pešpolka pa sta vedno pripravljena na odhod. Dogodki na Balkanu. Srbi, stanujoči na Dunaju, so bili obveščeni, da je dobil te dni bolgarski knez Ferdinand, ki se zdaj zdravi na Rivieri, pismo, s katerim se ga pozivlje, naj se koj povrne v Bolgarijo ter naj odstopi na korist svojega sina Borisa, za katerega naj bi do njegove polnoletnosti vladalo regentstvo. Pismo so mu doposlali baje macedonski ustaški odbori, ki pravijo, da je knez izgubil popolnoma zaupanje pri bolgarskem ljudstvu. Da, celo s smrtjo se žuga knezu. Koj po solunskih atentatih je Turčija poslala Bolgariji neko noto, sestavljeno v takih izrazih, da se ni Bolgariji zdelo niti vredno odgovarjati Turčiji na tako pisavo. V noti očita namreč Turčija Bolgariji na prav grd način, da je ona kriva atentatov, češ, da dobivajo ustaši vse potrebno streljivo za napravo bomb iz Sofije, in sicer v nekakem sporazumljenju z bolgarsko vlado. Ves politični svet je smatral to noto za nekak ultimatum, in kakor v Petrogradu, tako tudi na Dunaju so se v resnici bali, da napove Turčija Bolgariji vojsko. Vsled tega sta se pa tudi Rusija in Avstrija požurili, da bi Turčijo nekoliko potolažili, svareč jo pred vojsko, ki bi znala postati jako nevarna za Turčijo. In kakor poročajo listi, se je baje res posrečilo Rusiji in Avstriji to sitno zadevo med Turčijo in Bolgarijo nekoliko poravnati, kar se je zgodilo s tem, da je Turčija na prigovarjanje Rusije umaknila svojo noto. Se komaj zdaj se je izvedelo, da so ustaši še predpreteklo soboto pognali z dinamitom v zrak mošejo v Koprulu, kjer je molilo 200 muzelmanov, ki so našli vsi smrt pod ruševinami. Ta atentat je izvršil neki Popolf, pri katerem se je našel listek s sledečim napisom: »Sem Macedonec, eden izmed onih vitezov smrti, ki so se zaobljubili, da se usmrte koj ko izvrše kak atentat". Bolgarija se je obrnila zadnje dni s posebno noto do Rusije, Avstrije in Francoske. V ti noti odklanja vsako odgovornost za to, kar se sedaj godi v Macedoniji. Vse grozovitosti, ki se izvajajo sedaj v Macedoniji, zakrivila je le krvoločnost turških vojakov. V Monastiru se gode strašne reči. Mori in požiga se tam na vseh koncih in krajih. Bojev se udeležujejo celo ženske. Bolgarsko časopisje hoče po vsi sili vojsko s Turčijo. Bolgarski listi pišejo namreč, da v imenu svobode, za katero se bijejo Macedonci, Bolgari ne smejo pustiti nemaščevane grobove macedonskih borilcev za svobodo. Ako je evropska diplomacija tako lena in hladnokrvna v očigled vsem grozovitostim, katere počenjajo krvločni Turki, pa Bolgari ne smejo ostati taki, če ima tudi v potokih teči bolgarska kri. Nižjoavstrijski katoliški shod, se je vršil pretekli teden na Dunaju. Shod je pozdravila tudi slovenska katoliško narodna stranka po svojem voditelju dr. Šušteršiču. Danes prinašamo govor, katerega je na tem shodu govoril vodja avstrijskega kršč. socijal delavstva gospod Leopold K u n s c h a k. Rešitev narodnega vprašanja v Avstriji. Z rešitvijo narodnega vprašanja pečal se je znani borivec proti alkoholu Edvard Frandtsen. Rešiti je hotel to vprašanje 83-letni abstinent na tak način, da se bodo pač temu načrtu uprli tudi avstrijski abstinenti raznih narodnostij. Zagovarjal je misel, naj se iz vseh v Avstriji običajnih jezikov sestavi volapiik in ta mešanica naj bi se pri vseh uradih obligatoriško uvedla. Frandtsen je odločil 2000 kron v namen, da bi se vsako' leto priredilo v ta namen predavanje, po katerem bodo vdeleženci pogoščeni. Za vsakoletno pojedno rešilcev narodnostnega vprašanja po Frandtsonovem načrtu. Prvo tako predavanje v zvezi s pojedino vršilo se je 11. t. m. Po mnenji abstinenta vsili abstinentov bode toraj narodnostno vprašanje v Avstriji rešeno v 10 letih. Živila ideja tega abstinenta. Stavka železničarjev v Avstraliji. Strojevodje so, ko je napočila napovedana ura, ob kateri se je imela pričeti stavka, pustili stroje stati, kjer so se ravno nahajali. Vlada obeta onim železničarjem, ki bi stavko prenehali, podvojeno plačo. Vzdržati je mogoče železniški upravi le omejen promet popotnikov. Tovorni promet je ustavljen popolnoma. Živila in promet so se vsled stavke znatno podražila. Stavkati so železničarji pričeli ob polnoči. Pogumne šivilje. Na Francoskem ni zamrla še dvorljivost napram lepemu spolu, kakor tudi ni še upadel pogum ženskam. To dokazuje sledeči besnični trag in komični dogodek. Več mladih brezposelnih ljudij so ulomili; pri ulomu jih je pa preseničila kuharica, ki je jela takoj klicati na pomoč. Več mladih šivilj je ravno zajutrkovalo in so hitro letele gledat, kje da gori. Ko so zagledale mlade hudodelce, so jih hitro obkrožile. Hudodelci so bili tako presenečeni, da niti poskušali niso svojim lepim »policajem" uiti, ki so jih toliko časa stražile, da ni prišla prava policija in hudodelce aretirala. Med aretovacijo je nek hudodelec fotograf šiviljam še naredil kompliment: »Fred vsem smo bili očarani po vaši lepoti, da nismo poskusili bežati." Pa ta poklon ni hudodelcem ničesar koristil. Tifus radi lakote. Na Ogerskem v komi-tatu Marmaros in Szatmar vlada huda lakota med ondotnim revnim kmetskim prebivalstvom. Značilno za ondotne razmere je izjava nekega grško-katoliškega župnika, ki je nekemu časnikarju o bedi med ondotnimi prebivalci sledeče pripovedoval: Naši ubogi Vlahi se postijo v letu 200 dni, ob katerih dneh ne vžijejo nikakoršne hrane. Sedaj, ko reveži nimajo nobene hrane več, so me prosili, naj bi odredil še več postov, ker veliko lažje vzdrže post, če je ta cerkveno zaukazan. — Nek ondotni zdravnik se je o ondotmh življenjskih razmerah sledeče izjavil: Vlah ob ponedeljkih ne je ničesar, ker je ponedeljek zapovedan post, ob torkih jo nekoliko kruha iz koruzne moke in čebulo, ob sredah in četrtkih je mali post, ob petkih in sobotah ne je ljudstvo nič. Izpoved umirajočega. Pred tremi leti se je povrnil z dela neki delavec iz Pisana, male vasice ob jezeru Lago Maggiore. Delal je namreč v tujini. Neki večer je pil v neki gostilni in je pri ti priliki potegnil iz žepa denarnico, v kateri se je nahajalo vse polno bančnih papirjev. Mnogo njih, ki so bili poleg, pa ni opazilo, da so bili to papirji bančne tvrdke Amida Banfija. Pripisujoč tem papirjem veliko vrednost, je nekdo delavca, gredočega iz krčme, na neki stezi počakal in ga ubil. Zastonj so iskale oblasti morilca. Te dni pa se je nekdo na smrtni postelji izpovedal, da je on z dvema drugima delavca ubil. Seveda je dotičnik spovednika pooblastil, da naznani to, kar mu je povedal pri izpovedi, sodišču. Enega izmed tovarišev, ki je mesar, so že zaprli, drugi pa dela v tujini. Upiiv elektrike na poljedelske pridelke. Ogerski učenjak Bertolan Sztereny je priobčil te dni v nekem ogerskem znanstvenem listu zanimiv članek, v katerem opozarja svoje rojake na uspeh proučevanj prof. Lemstrom iz Kelsin-forsa, o uplivu elektrike na poljedelske pridelke. Z uporabo električnega toka se je doseglo, da je potrebovala jagoda za dozoritev polovico manj časa nego ga potrebuje po navadi. Česna, čebule in redkvic pridelalo se je od 35 do 60°/o več kakor po navadi tam, kjer se je uporabljala elektrika. Pridelek krompirja in repe se je pa s pomočjo električnega toka pomnožil od 60 do 75°/o. Električni tok pa ne upliva enakomerno na vse rastline. Nekatere ostanejo neobčutljive, drugim električni tok celo škoduje. Pšenice na priliko se je pridelalo s porabo električnega toka od 25 do 30°/o več ko po navadi. Na vsak način so take študije zanimive in ni nikakor izključeno, da ne bi s časoma elektrika nadomestovala vsaj nekoliko delavskih moči, katerih vedno bolj nedostaje. Smodnišnica pognana v zrak. Iz Varšave se poroča, da je bila te dni pognana v zrak velikanska ruska smodnišnica v Harkovu. V ti smodnišnici se je izdeloval smodnik za ruske topove. Škoda se ceni na 3 milijone rubljev. Cesarica Karlota pri koncu življenja. Iz Bruselja se poroča, da so šteti dnevi nesrečne cesarice Karlote, vdove pokojnega meksikanskega cesarja Maksimilijana. Njena smrt se pričakuje od dne do dne. Nesreča na morju. Kakor poroča new-yorški časopis »Evening Wordl“ sta se v jako gosti megli zadela dva amerikanska parobroda »Hamilton* in „Saginaw“. Utopilo se je 20 do 30 oseb. Socijalni demokratje koledarjev! pre-osnovalci. Rusini, Rusi, Rumunci in drugi pravoslavni narodi že dolgo premišljujejo, kako bi odpravili julijanski koledar in uvedli boljši gregorijanski koledar. Kar študirajo svetne in cerkvene oblasti zaman, to hočejo socijalni demokratje narediti čez noč. Socijalno demokraško glasilo v Krakovem zmagoslavno poroča, da je obhajala rusinska socijalna demokracija 1. majnik v Hnilici ob rusko-avstrijski meji pod asistenco ruskih in avstrijskih policijskih organov. Na shodu so katoliški in pravoslavni socijalni demokratje sklenili, da bode socijalna demokracija praznovala 1. majnik po gregorijanskem koledarju. Nehote so toraj socijalni demokratje na tem shodu slavili papeža Gregorja. Moderni roman. 22 letni kadet Karol Ulrich dezertiral je lani in pobegnil v Švico, kjer je nastopil kot ljudski pevec. V Winterturu seznanil se je z direktorico neke damske kapele Karolino M. in je ž njo odpotoval v London, kjer se je ž njo poročil, kljub temu, da je bil avstrijski državljan, mladoleten in katolik, ona pa Židinja in Ogerka. Toda ta romantični zakon • je bil le kratek. Cez 14 dni je Ulrich ušel svoji ženi. Kot igralec in pevec prepotoval je Ameriko,, Angleško, Nizozemsko in je prišel konečno v Belgijo, kjer je odprl lastno malo gostilno. Zena njegova je zaman čakala nanj in ker ga ni bilo nazaj, je po ženski odvetnici dr. Ani Mackenroth pri deželni sodniji na Dunaju vložila tožbo, v kateri navaja, da je bil zakon sklenjen nepo-stavno. Ulrich je zvedel, da je žena vložila tožbo proti veljavnosti zakona, in ker ni imel sreče z gostilno, podal se je nazaj na Dunaj in se sam vojaški sodniji predstavil kot dezerter. K obravnavi o neveljavnosti sklenjenega zakona pred dunajskim civilnim deželnim sodiščem je prišel v obleki vojaškega kaznjenca v spremstvu vojaškega ječarja. Sodišče je sklenilo, da je bil v Londonu sklenjeni zakon neveljaven, ker Av-strijanec ne sme tudi v inozemstvu skleniti za- kona veljavno, ki bi v Avstriji ne bil po obstoječih postavah neveljaven. Gumi) ga je izdal. V Ivristijaniji je policija prijela nekega Angleža, ki je v 'Kopenha-genu pri nekem juvelirju nakupil za več nego 1000 kron dragocenostij, a te plačal s ponarejeno denarno nakaznico. Juvelir je policiji Angleža natančno opisal in posrečilo se je policiji hitro najti hotel, v katerem je Anglež stanoval. Toda v hotelu je policija izvedela, da je ptujec že odpotoval v Ivristijanijo. Policija v Kopenhagenu je policijo v Kristijaniji brzojavnim potom obvestila, ki je sleparja prijela v Grand hotelu. Pričetkom je slepar tajil, tudi pri preiskavi niso mogli najti ukradenih stvari. Toda policiji je bilo znano, da je ptujec kupil mali zlati gumb za v srajco in pri natančni preiskavi se je našel gumb v srajci, v gumbu je bilo vgravirano tudi ime ogoljufane tvrdke. Ptujec se je nato vdal. Napovedal je, da je Cezario iz Malte, toda dvomijo, da bi bil povedal pravo svoje ime. Nastopil je skoro že v vseh svetovnih mestih pod najrazličnejšimi imeni in je povsod izvršil velike goljufije. Angleška policija je mnenja, da je prijeti veleslepar šef mednarodne tatinske družbe, ki se peča s tatvino dragih kamenov. Salomonski svet. V nekem mestu ste po noči v isti železniški kupe vstopili dve gospe. Ena hotela je takoj odpreti okno, češ, drugače jo zadene kap. Druga je pa pričela kričati, da se bode takoj tako prehladila, da umrje, če se okno odpre. Obedve pozvali ste sprevodnika, naj sporu odločuje. Toda sprevodnik „gospej“ ni mogel spraviti in pomiriti. Obupno se je ozrl po sopotnikih. Nato mu svetuje nek popotnik: „Odprite najprvo okno, in ko bo okno odprto, bo umrla ena prepirljivka. Takoj nato pa okno zopet zaprite, da bo vsled kapu umrla druga prepirljivka; na ta način bodeti obe mrtvi in mi bomo imeli mir“. Ta modri nasvet je na živce obeh popotnic tako vplival, da sti se mirno stisnili vsaka v svoj kotiček in sladko zadremali. Popotniki so se pa temu salomonskemu nasvetu sladko smejali. GLASNIK. Delavske drobtine. Francoska socijalna demokracija zaščitnica velikih kapitalistov. Bivši trgovski minister na Francoskem Millerand liberalno - kapitalistiškega kabineta Waldeck-Rouseau ostal je toraj še nadalje „so-drug“ v vrstah francoske socijalne demokracije. Našli so se sicer na socijalistiškem kongresu v Bordeaux še pošteni socijalni demokratje, ki so predlagali, naj se „buržea“ Millerand zaradi svojih protisocijalistiških nazorov izključi iz stranke, toda na kongresu bil je predlog odklonjen in Millerand je ostal „sodrug“ v stranki. Kdor pozna razvoj socijalne politike na Francoskem, našel bode, da je socijalistiški razvoj bil in je še nad vse žalosten. Ko so 1. 1848 delavci za čas revolucije v juliju krvaveli na barikadah in je bila nova republikanska državna oblika okrepljena po delavskih žrtvah, ustanoviti so hoteli na Francoskem v zbojšanje bede četrtega stanu narodne delavnice. Našel se je takrat nek Thomas, ki je preprečil ta načrt in spravil v skrajno nezaupanje problem kosperativnega dela. Leta 1848. imelo je svojega lumpa Thomasa in sedanja francoska vlada ima svojega lumpa Milleranda. Voditelji socijalne demokracije ne čutijo bede francoskih delavcev; ne brigajo se za mogoče poskuse rudarjev, da bi se zamogli preživeti tako, kakor se spodobi ljudem. Za take malenkosti, kakor je zboljšanje delavskega stanja, francoski rudeči gospodje voditelji sodrugov nimajo časa. Imajo bolj plemenito in bolje plačano delo; voditi morajo delavce, proletariat, v boj proti samostanom in farjem: et bas la calotte! Proč s kutami je danes bojni klic socijalne demokracije na Francoskem. A bas le kapitalisme, proč s kapitalizmom dandanes ni več bojni klic socijalnih demokratov na Fran- coskem. Kako bi bil? Saj v službi kapitalizma vodijo francoski socijalistiški voditelji delavce v boj proti menihom in redovnicam, ki so žrtvovali svoje moči in življenje v blagor za uboge in reveže. Zasluga je to Millerandova. Posrečilo se mu je, kar se bi zdelo na prvi pogled nemogoče. Združil je ogenj in vodo : borzne kapitaliste s proletariatom. Figarsko boječi liberalni kapitalist je potreboval za nevarno delo prepo-denja menihov in nun pogumne ljudi in posredovanjem socijalistiških voditeljev je dobil v ta namen delavstvo. Tisoče in tisoče kmetov in tudi delavcev zavzelo se je na najenergični način za svoje dobrotnike in proti tem ljudskim masam nesel je svojo kožo na prodaj socijalno deinokratiški proletariat in tako pomagal izvršiti namene liberalnih velekapitalistov in lože. Millerand je bil mešetar in Judež, ki je te janičarske trume spravil v službo vlade. Bil je minister in ostal je minister, ko je vlada milijone krvavih davčnih grošev zapravljala za pojedine, veselice in v volivne namene. Opozorimo le na gostijo 1200 francoskih mairov (županov) v Parizu. Ostal je minister, kljub temu, da je vojaštvo za časa stavke v Monceau le v mes streljalo na delavstvo, da ostal je minister kljub temu, da se vlada in ž njo tudi on ni čisto nič zanimala za proletariat in prav nič zboljšala delavsko stanje. Vse to so pošteni elementi med francosko socijalno demokracijo očitali Mille-randu. Toda vodilni krogi izjavili so se solidarnim z Millerandom. Kaj čuda, da z Millerandom simpatizirajo tudi voditelji avstrijske socijalne demokracije. Sicer avstrijski sodrugi niso še nikdar bili ministri, pač pa že mnogokrat mini-sterski in še večkrat borznih judov lakaji. Lakajski frak je sploh pri avstrijskih socijalnih demokratih zelo priljubljen in ne vleče lik rudeči niti v zgodovini avstrijske socijalne demokracije. Ob času ranjcega Oberavinderja so dobili tisoče in tisoče goldinarjev od bankirja Simona Deutscha od Arona Schauffa in od izdajatelja Nove proste preše Mihaela Etienne za ustanovitev avstrijskega judodemokratiškega glasila. Tudi sedanji voditelj avstrijske socijalne demokracije dr. Adler je svoj čas v boju zoper kneza Liechtensteina dobil znatne svote od judovskih liberalnih mogotcev. No in v Nemčiji judovski denarni borzni mogotci darujejo tisoče socijalno demokraškemu volivnemu sjdadu. Iz ljubezni do proletariata brezdvojbeno judje ne darujejo socijalno demokratiški stranki tisoče in tisoče. Bolj med Judi kakor drugod velja načelo: do ut des; dam če daš in za ti- soče, ki jih žrtvujejo, zahtevajo proti uslug. Naj bi že jedenkrat ubogi delavci, ki upajo na medene obljube socijalno demokratiških voditeljev spregledali sleparje, ki jih vodijo in slepe z na-dami in upi na prihodnjo državo, da tako zaslepljeni ne skrbe in ne delajo na to, si sedanje stanje izboljšati. Guesdisti in allemaliisti na Francoskem so že zdavnaj siti Millerandovih sleparij. Toda žal, tisoči in tisoči in tisoči delavcev na Francoskem še slepo sledi pristašu Millerandovem, zagovorniku judovskega izdajalca Dreyfusa, socijalisti-škemu poslancu Jauresu. Francoski kapitalizem in liberalizem, proti katerimi so delavci že vodili že večkrat boj tudi na ulici, je danes trd-neji in mogočnejši, kakor je bil kedaj. Je sicer želo pomehkužen, ta mastni starec, toda posrečilo se mu je dobiti trdno zaslombo in zaščito v rudeči internacijonali, v vrstah proletariata, onega proletariata, ki je svoj čas za rešitev iz kapitalištiškega jarma v bojih prelival svojo srčno kri, ki je pa danes zapeljan in potrpežljiv in skoro da z ljubeznijo prenaša nadalje kapita-listiško izkoriščanje. Naj bi ustali iz grobov oni delavci, katerih ostanki trohne pod nekdanjimi delavskimi barikadami v Parizu in naj bi videli sedanje ljubavne razmere med francoskimi soci-jalisti in kapitalistiškimi izkoriščevalci. Zadonel bi iz grl teh borivcev za emancipacijo četrtega stanu gromoviti klic: Proč z Millerandovim so-cijalizmom 1 Listnica uredništva. Dopisniku iz Stare Loke: Prosimo, naznaiiite nam natančni svoj naslov. Glede one stvari uredite takoj vse potrebno. Dopis priobčimo prihodnjič. Oglasite se večkrat! Špecerijsko in železno blago, barve i. t. d. o 12—« prodaja po ceni Frane Omersa v Kranju. Sloveči profesorji medicine in zdravniki priporočajo tinkturo u želodec lekarnarja Gabrijela Piccoli-ja v Ljubljani, prov. zalagatelja Nj. svet. papeža kot sredstvo, ki krepča želodec, vzbuja tek, pospešuje prebavljanje in odprtje telesa, posebno za one, ki trpe na zastaranem zaprtju. Tinkturo za želodec razpošilja lekarnar PICCOLI v Ljubljani v škatljicah z 12 steklenicami za K 2'52, s 24 steklenicami za K 4 80, s 36 steklenicami za K 7‘—. s 70 steklenicami za K 13 —. Poštni zavoj po 5 dkg. 40 II. 10—10. II 5Cni/r2MA Opominjajte 5« Ijud^ega sklada! One junija na 5marno goro! „Slovenski List" prodaja se v Ljubljani v Brus-Štefetovi prodajalnici Pred škofijo. V Kranju se prodaja v prodajalnici gosp. Floriana. Posamezna številka stane 14 vinarjev. Pristno čebelno-voščene sveče 4 47—15 prodaja Janko Šink, sveear v Kranju kg po 5 K, poštnine prosto. Zobozdravnik JV(cd. Or. 6. Brctl 13 3-1 v Ljubljani Se je za stalne preselil u „Filipcu ducrec“ na ogel špitalski} ulic, zraven frančiškanskega mesto, ul^cd za ucdc. Računski sklep »LJUDSKE POSOJILNICE« reg. zadruge z neom. zavezo Ljubljana, Kongresni trg št. 2, za sedmo upravno leto 1902. Denarni promet: Sprejemki Izdatki K 16,273.953 41 . 16,322 929 24 K 32,596.882 65 Račun zgube in dobička. Debet. ,Kron vin Kron vin. Kredit Kron vin. Kron vin. Račun obresti hranilnih vlog: izplačanih . . . kapitalizovanih 17.748 283.642 24 38 301 390 62 Račun posojilnih obresti j „ obresti tekočih posojil 219.280 88.736 06 83 , tekočih obresti B: izplačanih .... kapitalizovanih . . . T" . . . . 2 497 80.631 14 27 83 128 41 „ tekočih obresti A „ meničnih obresti 107.431 18.109 2 088 2927 7.339 201 1.624 89 35 62 93 14 96 99 23 1 „ inventarja: 10°/o odpisa , davkov in pristojbin „ upravnih stroškov t , bilance: čisti dobiček 589 5 247 30.231 27.240 95 94 80 39 „ zamudnih obresti „ upravnega prispevka „ pristopnine „ nepremičnin „ efektov, kurzna razlika 447.829 11 447.829 11 Račun bilance z dne 31. decembra 1902. Debet Kron Kron Kredit Kron Kron Račun posojila: na vknjižbo na poroštvo in zastavo „ tekočih posojil .... „ tekoči A: naložen denar posojila.......................... menic........................................... efektov ................................. nepremičnin..................................... inventarja..................................... posojilnih obresti: zaostale obresti od posojil na vknjižbo .............................. zaostale obresti od posojil proti poroštvu in zastavo ................................ obresti tekočih posojil......................... efektnih obresti .............................. blagajne........................................ 14 1—1 3,944.121 875 363 763.597 1,635 708 64.669 9 319 63 4,819.484 1,723,353 2,399 306 319.889 101 371 211 950 5.309 73 988 1 590 488 20.562 90 37 50 33 60 l(i 57 91 76 10 19 Račun glavnih deležev . . „ opravilnih deležev „ hranilnih vlog: stanje „ kapitalizovanih . . „ tekoči A................... „ tekoči B: stanje 7,135.450 66 283.642-38 . . K 1,888 354'18 kapitalizovane obresti . , 80.631 27 pro diversi................................... posojilnih obresti : predplačane obresti od posojil na vknjižbo...................... predplačane obresti od posojil proti poroštvu in zastavo.......................... obresti tekočih posojil ....... meničnih obresti.............................. rezervnega zaklada............................ razpoložnega zaklada ......................... posebne rezerve za zgube...................... zgube in dobička.............................. 7,419.093 13.273 2,068 985 04 03 45 13,339 1 871 69 95 5.200 5.868 9,501.351 47.631 15.211 1.917 2.471 7 595 30 931 31.875 27.240 9.677.295 39 9,677.295 52 34 64 94 07 74'/» 901/* 84 */< 39 39 Odgovorni urednik: Ivan Štefk. Izdajatelj: Konzorcij »Slovenskega Lista". Tisek Zadružne tiskarne v Ljubljani.