slovenski čebelar 19 6 8 LETO LXX SLOVFNSKT GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ TlkJAVA SLOVENIJE ČEBELAR St. 4 Ljubljana, 1. aprila 1908 Lelo LXXV1II VSEBINA 1''. in A. Cimerman: Pelod in čebele................97 Virmaštm: Čebelarjevo delo v aprilu .... 10? Martin Mencej: Zanimive ugotovitve čebelarskih inštitutov v SSSR.............................107 Deel: Kranjica na evropskem severu .... 112 Jože Sušnik: Kdo ima najboljšo kranjico . . . 114 Val. Benedičič: Čebelja paša v Sloveniji danes in v prihodnosti...................................115 Ur. Jože Rihar: Mednarodni simpozij za povečanje proizvodnje in rentabilnosti v čebelarstvu 117 Zanimivo pismo slovenskega čebelarja i/. Amerike .............................................119 Ivan Kranjc: To je zaslužek brez delu .... 120 Alojz Bučar: Čebelarji, zakaj tako.................121 Janko Marolt: Roj na Polici........................122 Slovenski čebelar piše leta 1898 v 4. številki . . 123 MLADI ČEBELARJI NAM PIŠEJO Tone Pollak: Kaj delamo mladi čebelarji v našem krožku.........................................124 Jože Štekar: Čebele — moje ljubljenke . . . 125 Pismo pionirjem iz Koinpol pri Štorah . . . 123 Franjo Vrčko: Prehitro vam mine pomlad in poletje............................................120 ZDRAVSTVENI KOTIČEK Dr. Leon Kocjan: Zaščitni ukrepi proti nosemi 127 Navodila za uporabo 80 %-ne ocetne kisline 128 Dr. Leon Kocjun: Nekaj o novo odkritih boleznih odraslih čebel.................................128 NAŠA ORGANIZACIJA Poslovnik priznane plemenilne postaje A. Janša pod Zelenico (Osnutek). Občni zbor čebelarske družine Šempeter pri Gorici. Nova čebelarska družina. Obvestilo........................134 List izliuja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 1700 din, ga prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva cesta 3/II, tiska CP Delo — obrat Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor: Valentin Benedičič, Ivan Majcen, France Rome, Edi Senegačnik in Jožko Šlander. Odgovorni urednik Edi Senegačnik. Letna naročnina za nečlane 2000 din, za inozemstvo 2300 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 230 din, na 16 straneh 120 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvini obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino. Številka žiro računa pri Narodni banki v Ljubljani, Miklošičeva cesta, 501-8-268/1. Telefonska številka uprave ZCDS 20-208 PELOD IN ČEBELE F. IN A. C I M E K M A N Spomladi se čebelarju nobena slika ne zdi lepša, kakor je pogled na čebele, ki se živahno vračajo v panj z debelimi kepicami obnožine na zadnjih nožicah. Ko čebela lazi po cvetju, se dotika prašnikov. Pri tem se njenih dlačic oprimejo zrnca cvetnega prahu. V zraku si čebela oščetka kožušček in spravi pelod v koška na zadnjih nožicah. Ker čebela obiskuje v enem poletu le istovrstne cvetove, je izredno pomembna kot opraševalka nekaterih kulturnih rastlin, saj je za vsak gram obnožine treba obiskati mnogo cvetov. Cvetni prah ali pelod rabi razmnoževanju rastlin. Pelodna zrna,so moške spolne celice višjih rastlin (semenovk). žuželke, veter ali kak drug posrednik, prenašajo pelod od moškega organa rastlin (prašnik) na ženskega (pestič, brazdo). Tako lahko pride do oplodnje ženske spolne celice rastline v pestiču. Posamezno pelodno zrno je drobno, lahko, obdaja ga čvrsta lupinica, ki je pri žužkocvetkah hrapava ali celo z bodicami, da se laže oprime telesa prenašalca. Ob pomoči vetra more prepotovati pelodni prali ogromne razdalje. Vendar ima prenašanji' po žuželkah, posebno po čebelah, lo prednost, da I><>l.j zagotovo najde svoje mesto na ustrezni vrsti rastline. Medtem ko čebela nabira in prenaša pelod, zaidejo pelodna zrnca tudi v medičino oziroma v med. Velikost in oblika pelodnih zrn sta značilni /a posamezne rastlinske vrste. Z določitvijo vrste cvetnega pralni v medu iu njegove obnožine (pelodna analiza medu) lahko ugotovimo izvor tistega medu, pašne razmere nekega področja in tudi druge zanimivosti. Pelodi različnih rastlinskih vrst se ne razlikujejo med seboj samo po velikosti in obliki, ampak tudi po kemični sestavi in seveda po svoji hranilni in fiziološki vrednosti za čebele. Kakor vse, kar je živega, vsebuje tudi pelod Vrbove mačice so se zgodaj razpustile in že vabijo čebele nekaj vode. Nadalje ga sestavljajo še beljakovine, maščobe, ogljikovi hidrati, mineralne snovi in veliko vitaminov. Za čebele so pomembne posebno beljakovine, ki jih je v pelodu od 7 do 35 %. V pelodu so dokazali tudi naslednje vitamine: B„ B2, B,;, (', I). K, nikotinsko kislino, folno kislino in biotin. V pelodu so še bakteristatične snovi, ki zavirajo razvoj nekaterih mikroorganizmov. Čebele imajo močan nagon po nabiranju peloda. V sili prinašajo v panj tudi druge prašnate snovi: trose plesni ali preslic, moko žitaric in stročnic, zmleto papriko, žaganje ipd., kar pa ima večina majhno ali nobene prehranske vrednosti. Tako si čebele same skušajo najti različne pelodne nadomestke. Pelod nekaterih rastlin, npr. določene vrste zlatic, vsebuje celo za čebele strupene snovi, ki so jim lahko nevarne, posebno če prinašajo strupeno obnožino v panj v velikih množinah. Tudi majsko bolezen pripisujejo pelodu, ki ga mlade čebele v organizmu premočno kopičijo. Koliko je la ali ona vrsta peloda vredna za čebele, so najlepše pokazali različni poskusi, ki so jih napravili razni raziskovalci. Na podlagi tega uvrščajo med visokovredne pelode cvetni prah naslednjih rastlin: jesenskega resja, žlahtnega kostanja, breze, spomladanskega žefrana, vrbe (ive), bele detelje, črne detelje, sadnega drevja, repice itd. Zanimivo je, da sodijo sem (udi pelodi trav in koruze. V srednjo skupino pridejo pelodi: leske, regrata, jelše, javorja, topola, bresta in drugi. Vidimo, da prevladujejo tukaj drevesne vetrocvetke. Najslabše so se obnesli pelodi iglavcev. Nadalje so ugotovili, da je boljši pelod, ki so pa prinesle čebele v panj na nožicali (obnožina), kakor ročno nabrani. Njegova vrednost pada tudi z dolžino dobe skladiščenja. Eno leto star pelod je izgubil veliko svoje vrednosti. Ni še v celoti pojasnjeno, katere so vse snovi, ki so odgovorne za aktivnost obnožine. Zato je najbolj zdrava mešanica kvalitetnih vrst pelodov. 'Inko ne bo prišlo do pomanjkanja te ali one bistveno pomembne obnožinske snovi v organizmu čebele. Dejstvo, da je pelod kot »obnožina« boljši, dokazuje, da se že na nožicali čebel začno določeni procesi. Obnožino, ki jo čebele vlože v celice satja, podvržejo mlečnokislinskemu vrenju. S tem čebele, podobno kakor človek, ko kisa zelje, obnožino stabilizirajo, da se ne pokvari. Že po nekaj dneh taka pelodna zrna izgube svoje prvotno biološko lastnost — sposobnost oploditve, za čebele pa je visokovredna hranilna snov. i-«*. vlTt C' MK Pelodnu zrnca pod mikroskopom Celo leto porabi čebelja družina od 20 do 50 kg obnožine, največ pa takrat, ko zalega v panju najbolj narašča. Za vzrejo ene čebele od jajčeca do izleženja se potroši približno V2 mg dušika, kar znaša preračunano 100 do 145 mg peloda. I o nam pojasni, zakaj porabi čebelja družina tako množino pelodu za svoje normalno vzdrževanje in razvoj. Ne samo vsebnost dušika v organizmu čebele, ampak tudi teža posamezne čebele in število založenih celic so v direktni zvezi z razpoložljivo obnožinsko hrano. V obnožini dobijo čebele za svoje življenje in za vzrejo zalege potrebne snovi. Čebele krmijo neposredno s pelodom starejše čebelje in (rotovške ličinke. Ličinke ma(ic iu mlade ličinke delavk ter (rotov pa hranijo z izločkom krmilnih žlez mlečkom. Z mlečkom krmijo v dobi zaleganja tudi matico, čemur pripisujejo njeno izredno plodnost. Žleze krmilk. ki mleček izločajo, so sicer pri ravnokar izleženih mladicah že zasnovane, razvijejo pa se do vrhunca le takrat, če imajo le-te zadosti obnožinske lirime. Količina mlečka, ki lahko nastane v neki čebelji družini, je torej direktno odvisna od razpoložljivega peloda. Poleg krmilnega soka pa se tvorijo v krmilnih žlezah (udi fermenti za razgradnjo sladkorja in (o pri starejših čebelah. Tudi (a naloga je odvisna od pelodne prehrane. Kmalu za krmilnimi pa začnejo delovati voskovne žleze. Te dosežejo polno velikost in sposobnost delovanja le takrat, če so se čebele-gradi(eljice v svoji rani mladosti hranile s cvetnim prahom. Nadalje vpliva obilje obnožinske hrane, ki jo mladice prevzemajo, tudi na težo in dolgoživost čebel. Mlade čebele, ki imajo dovolj peloda v hrani, postanejo težje. Pri krmljenju oddajajo čebele-dojilje s pelodom prevzete beljakovine in vitamine ličinkam in se tako izčrpajo in zgodaj odmro. To je značilno za poletne generacije čebel, ko sestavljajo čebeljo skupnost kratko-žive čebele. Ako mladice ne oddajo krmilnega soka zalegi, sc jim poleg velikili krmilnih žlez močno razvije v zadku tudi založno tkivo, polno maščob, beljakovin in glikogena, ki predstavljajo bogate rezerve za življenje potrebnih snovi. Pelod se v nasprotju z medom pozimi slabše drži, ker rad plesni, pa tudi teže je prebavljiv in čebele bolj obremenjujejo z odpadki. Tako krijejo pozimi čebele prve potrebe po beljakovinah, maščobah in vitaminih iz rezerv svojega organizma. Torej so za zimo nujno potrebne mlade neizčrpane jesenske čebele, ki so se razvijale v času, ko je njih družina imela na razpolago zadosti obnožine in ki se praviloma postarajo šele ob krmljenju zalege naslednjo pomlad. Priporočljivo je, da imajo čebele konzervirane nekaj obnožine med zimsko zalogo. To pa načnejo ob koncu zime, ko jim vreme še ne dovoli, da bi se zunaj Krmilnica s sladkornim testom in nadomestki za obnožino vabi čebele redno oskrbovale s hrano. Pomanjkanje cvetnega prahu je eden od vzrokov spomladanskega hiranja čebeljih družin, ki so drugače zdrave in imajo zadostno zalogo ogljikovili hidratov. 'lake družine si opomorejo šele nekaj tednov za tem, ko se pojavi prvi cvetni prah v naravi. V čebeljih družinah, ki imajo dovolj obnožine, se pojavi spomladi zalega prej kakor pri onih, ki je nimajo, lake družine hitro nadomeste zimske izgube in imajo v času, ko postane zunanja paša zanesljiva, že določen višek zalege in tudi mladih čebel. Poudariti je treba, da zimske zaloge v panju kmalu skopnijo in da je v naših krajih spomladanska paša zelo pomembna, ponekod tudi zelo bogata. 2e na prvih spomladanskih izletih obiskujejo čebele razne cvetoče rastline, ki nudijo nekaj medičine, predvsem pa cvetni prah, kar močno vzpodbuja matico k zaleganju. V hladni pomladi, ko rastline pozneje vzcvetijo ali če čebele paše zaradi slabih vremenskih razmer ne morejo izkoristiti, se tudi spomladanski razvoj zavleče. Podobno je, kadar v okolici, kjer prezimujejo, ni pelodnih rastlin. Zato so zelo pomembne zgodnje spomladanske rastline, bogate peloda, kot so: teloh, spomladansko resje, zvonček in trobentica, spomladanski žafran, lapuh, iva, leska, dren in regrat. Tudi poznejše paše imajo velik vpliv na razvoj čebeljih družin. Razvojne paše so predvsem tiste, ki istočasno dajejo čebelam poleg medičine tudi veliko kvalitetnega peloda, kot na primer paša na pravem kostanju, kjer dobe čebele začasno celo v iške obnožine. Nasprotno pa v močnih izvencvetnili pašah, to je predvsem mana na hoji, čebelam lahko primanjkuje obnožine. Zato ob močnem medenju jelke ne pozabimo, da potrebujejo čebele poleg sladkorne tudi beljakovinsko hrano. Prav tako ne smemo pozabiti na pelod, ko delamo umetne roje. Ko gre poletje h koncu, se že začno čebele pripravljati na prihodnjo sezono. Primerna cvetna paša vzpodbudi matico, da zaleže mnogo jajčec. Iz njih se bo razvilo ob zadostni obnožinski hrani dovolj mladih in krepkih živali za zimo. Ce je mogoče, postavimo panje s čebelami že jeseni na tako mesto, ki ima v okolici dovolj jesenskih in spomladanskih pelodnih čebeljih S težkim tovorom obnožine se vrača čebela domov rastlin. Te omogočijo čebelam, da v zadnjih jesenskih dneh še izpopolnijo zalogo obnožine in jim nudijo obilo svežega peloda že v zgodnji pomladi naslednjega leta. Kadar je čebelja paša v naravi slaba, moramo čebelam pomagati in to s sladkorjem in s pelodom, če ga primanjkuje. Ob gnezdo damo obnožinske sate, ki smo jih vzeli čebelam na močni pelodni paši. Veliko peloda dobimo predvsem v plodišču tistih panjev, kjer je matica prišla v medišče in tam ustvarila gnezdo. Sate, ki smo jih vzeli čebelam, moramo seveda zavarovati pred voščenim moljem in drugimi škodljivci. K.o jeseni podiramo staro satje, lahko izločimo iz celic obnožino, če je je toliko, da se to zamudno delo izplača. Obnožino lahko pridobivamo tudi s posebnimi osmukači. Paziti pa moramo, da se nam masa nepredelanega peloda ne pokvari. Priporočajo, da tak pelod malo posušimo, čvrsto natlačimo v kozarce, nalijemo povrhu za prst debelo plast medu in hranimo na hladnem. Čeh dr. Svoboda podvrže tako nabran pelod mlečnokislinskemu vrenju. Kadar nimamo peloda, pomagamo lahko čebelam z raznimi nadomestki. Najbolj poznani so: sojina moka, posušen kvas in posneto mleko v prahu. Še najbolje se obnese mešanica več nadomestkov, ki lahko zadovoljivo zamenja pelod. li nadomestki pa niso nikoli tako privlačni za čebele kakor cvetni pran, ki ga dobe v naravi. Ko pripravljamo za čebele sladkorno tesio, zamesimo vanj pelod ali njegove nadomestke ali pa jili polagamo čebelam z medom. Napravimo lahko tudi umetne obnožinske sate. Na eno stran praznega sata vsujemo v celice pelod ali nadomestke, postavimo lak sat v točilo tako. da so napolnjene celice obrnjene navznoter in zavrtimo. Prali se sesede na dnu celic. Naj ne bodo napolnjene do roba. lak sat poškropimo z medeno raztopino, postavimo v panj. pa ga čebele rade sprejmejo. Najbolj naravno prihajajo pelod in njegovi nadomestki v panje kot s-obnožina«. Zato je priporočljivo, da jih nudimo čebelam v prašnati obliki na prostem v posebnih krmilnicah, ki so zavarovane pred padavinami s streho. I porabimo lahko tudi krmilnice za ptiče. Na dnu naj imajo plitve vdolbine, v katere liasujemo hrano v tanki plasti. To hrano čebele raje sprejemajo, če ji primešamo nekoliko sladkorja v prahu, v začetku pa jih tja privabimo z medom. Računati pa moramo, da na to obloženo mizo prihajajo tudi čebele iz drugih čebelnjakov, ki so v bližini. Čebelarjeva pomoč z beljakovinsko hrano pa je popolnoma odveč, ako si jo čebele v zadostni količini lahko prinesejo s cvetlic. Neutrudljiva čebela išče v cvetu sladko medicino Čebelarjevo delo v aprilu V 1 R M A S A N Ta mesec se šteje že za pomladanskega, je pa rad večkrat slabši kol marec. Zima se je umaknila visoko v gore in lam čaka. da lahko pokaže še svojo moč. V tem mesecu še večkrat v gorah razsajajo snežni viharji in tudi ravanci smo še lahko deležni njenega daru v obliki snega. A ne za dolgo. 1'opli sončni žarki ga kmalu stope. Sedaj je zadnji čas, da se čebelar odloči, kako bo čebela ril to leto. Pri današnjem načinu in vrsti panja jih je največ za čebelarjenje na med in le malo za roje. lo so čebelarji, ki bi si radi še zvišali število panjev. Najbolje bi bilo, du l>i ti dosegli oboje, kar pa je v naših pašnih razmerah večkrat nemogoče. Predvsem pa mora vsakdo natančno poznati pašne razmere svojega kraja; kdaj se začne in koliko časa traja glavna paša in na katerih rastlinah. Skoro vsi slovenski kraji imajo to pašo od maja do srede junija, ko je že vse pokošeno. Izjema je lahko le v krajih, kjer medi smreka, lo pa ni redna paša, zato nanjo ne moremo zagotovo računati. V mesecu aprilu jo povsod že kolikor toliko paše. da ob ugodnem vremenu ne liabero le medu. ampak tudi zadosti cvetnega prahu in vode za razvoj zalege. Zavedati se moramo, da sedaj stara žival, ki je preživela zimo in gojila prvo zalego, naglo odmira. Ce hočemo, da se bo panj razvijal, to je, da bo število mladih čebel večje od umrlih, mora poleg narave pomagati še čebelar Prvi pomladni cvetovi vabijo naše ljubljenke v. (Iražilnim pitanjem.' I<> pitanje mora trajati pri nas najmanj 42 dni. t. j. od začetka aprila do srede maja. Za to lahko uporabljamo med, sladkor ali oboje skupaj. Ker potrebujejo dosti vode za zalego, delamo v razmerju 1 : I, t. j. ! kg medu, I liter vode. Dobre so tudi medene pogače ali sladkorno testo. Za topljenje tega potrebujejo več vode, ki jo morajo iskati zunaj panja. Zato bi raje priporočil tekočino. H es je s tem več dela, ker jo dajemo vsak ali pa vsak drugi večer, medtem ko lahko damo testo le enkrat na teden. Preizkusil sem že oba načina in sem pri tekočini dosegel boljši uspeh. Ni pa s tem rečeno, da ne bi smel dajati testa, komur je to bolj priročno, posebno čebelarjem, ki imajo svoje čebele daleč od doma. 1 udi tu lahko dela vsak na svoj način. Važno je, da ima pri tem tudi uspeh. Ker smo vse panje uredili že prejšnji mesec, bomo takoj v začetku aprila vse pripravili za pitanje. Opozarjam pa še enkrat, da morajo imeti panji še zadostno medeno zalogo. Brez te je vsako pitanje brez pomena. Kar bodo dobile s pitanjem, bo šlo vse za zalego in še precej medene zaloge zraven, l ačne ne morejo niti živeti niti se dobro razvijati. Priprava te tekočine je zelo preprosta. V posodo namerimo vode, kolikor homo pač potrebovali. Dodamo enako količino medu, sladkorja ali vsakega nekaj. To nekajkrat dobro premešamo, da se vse raztopi. Zvečer lahko začnemo. Nekateri to kuhajo, drugi, med temi sem tudi sam, dajemo mrzlo. Tu ni nobene razlike med toplo ali mrzlo. Pitalnike damo že p rej v panje. Urediti moramo tako, da pri pitanju ne bo treba drugega kot odpreti vrata, odstraniti blazino, potegniti pitalnik toliko iz panja, da vanj nalijemo in ga zopet potisnemo v panj. Vse delo traja največ nekaj minut. V začetku pokla-damo vsak večer po 0,3 1. Počasi stopnjujemo do 0.5 1 in od tu zopet počasi nazaj tako. da pridemo ob koncu spet na 0,3 1. S tem v malem posnemamo pašo v naravi, ki tudi od začetka narašča, potem pa pada. Prekiniti tega ne smemo, če hočemo, da bo šel razvoj res lepo naprej. I a način je pri nas najbolj vpeljan in z njim se dosežejo dobri uspehi. Ob slabem vremenu, kadar v naravi ni paše, dajemo dvojne obroke. Tuji čebelarski strokovnjaki so delali še druge poskuse. Tako so v Bolgariji določili štiri skupine po pet panjev. Vsi panji so bili enaki po moči, imeli enake matice, enako količino medu in enako so jih oskrbovali. Prva skupina je dobivala prvih 15 dni vsak dan po 0.31 sladkorja v razmerju I : 1. drugih petnajst dni pa v razmerju 1 : 1,5 in zadnjih 15 dni v razmerju 1:21 vode, na dan redno 0,3 1. Druga skupina je dobivala vsakih pet dni po 0.75 1 sladkorne raztopine v enakih razmerah kot prva. Tretji skupini so dodali medeno satje, ga vsakih pet dni odkrili za 0,50 do 0,75 kg in poškropili z mlačno vodo. Četrta skupina je dobila medene sate. Teh niso niti odkrili, niti poškropili. In kakšni so bili uspehi? Najboljši je bil pri prvi skupini, ki je dobivala vsak dan redno, čeprav le majhno količino hrane. Imela je največ zalege in tudi glede donosa je bila najboljša. Druga, ki je dobivala le vsakih pet dni, je bila precej slabša, še slabša je bila tretja, a najslabša četrta. Zal, da niso delali poizkusov s čistim medom. I u bi lahko videli, kakšna bi bila razlika med medom in sladkorjem. I/. opisanega sc jasno vitli, tla dosežemo najboljše uspele le ob rednem dnevnem piianju. Ker se je zadnja leta tudi pri nas pojavila nosema, jo moramo istočasno, ko dražilno pitamo, tudi zdraviti. V ta namen uporabljamo zdravilo hmii-dil h. ki se prav dobro obnese. Navodilo o uporabi je priloženo vsaki siekle- llezcrvni prašilček sc jc lepo razvil po spomladanskem dražilnem krmljenju nički. Vendar ga bom še na kratko pojasnil. Vsebino stekleničke stresemo v kozarec vode, jo večkrat dobro premešamo, da se popolnoma raztopi in jo potem vlijemo v 25 I medene ali sladkorne raztopine. To moramo dobro mešati, fla je raztopina fumidila enakomerno razdeljena. Krmimo tako, da dobi vsak panj vsaj dva litra. Pokladamo vsem panjem v čebelnjaku, ne glede na to ali so bolni ali lic. I udi popolnoma zdravim ne škodi, poživi jili kot človeka injekcija. Bolje je. da imamo v čebelnjaku vse zdrave družine kakor pa le nekaj. Ob zdravili sc bolni ne bodo pozdravili, pač pa zdravi oboleli ob bolnih. Čebelarski znanstveniki so že prišli do spoznanja, da je najboljše in najhitrejše zdravilo zoper nosemo lepo toplo vreme in izdatna paša. Najbolj izdatno za čebele in najcenejše za čebelarja je dobra paša na pomladanskem vres ju. Pri nas raste na Gorenjskem, v Polhograjskih Dolomitih, okoli Blegaša, kjer so apnenčeva tla. Žal, da cvete prezgodaj, ko je še vreme tako nestalno. Če je pozimi pod snegom in aprila cvete oh lepem vremenu, je to pravi blagoslov za čebele. V zimah brez snega pozebe in je brez koristi. Kaj ta cvetka lahko napravi v panjih, sem videl pred leti na Gorenj- skem. Pri nas smo v začetku maja pitali, da smo jih rešili smrti pred lakoto, tam so imeli v AZ-panjih medišča že polna. Kranjiči so bili popolnoma zadelani in zaliti. Res, da to ni pogosto. Večkrat pa pridejo iz te paše slabše, kot so šle vanjo. Po nekaj dneh dobre paše se vreme naenkrat sprevrne, ponoči pade malo snega, zjutraj sonce, in žival, vajena izleta, je kmalu vsa zunaj v snegu. Če je toplo, da sneg v nekaj urah izgine, se še vrne nazaj v panje, drugače ostane zunaj. Panji tako oslabijo, da se le težko zopet opomorejo. Prevoze v to pašo so popolnoma opustili. Le kdor ima reso na stalnem mestu, še lahko kako leto računa nanjo. Razvoj v panju gre ob pomoči čebelarja in narave dobro naprej. Zalega se širi od sata do sata in vedno več je delavcev za delo zunaj panja. Oh toplih večerih že močno šume in prijetna toplota puliti iz panjev. Zunaj je sedaj cvetja vsak dan več, vrtovi in gozdovi se plave od pomladnega žafrana in belijo od podlesne vetrnice. Po vrtovih začno cveteti prve slive, nato si odene belo obleko češnja in zatem še hruška in jablane. V gozdovih nudi dobro pašo borovnica. Samo tega ne razumem, zakaj jo tako nerade obirajo, ko vendar ob ugodnem vremenu tako izdatno medi. Pred leti sem opazoval to v Jelovici. Okrog čebelnjaka same cvetoče borovnice, a brez čebel, vse so letele v nasproten hrib, kjer je bilo vse polno češenj. Čebelar je potožil, da jim ni mar borovnica, dokler cvete češnja. Borovnica je dobra šele potem, ko drugega ni. Imate tudi drugi kaj izkušenj v tem? Večkrat se primeri, da je ves april lej) in so panji konec meseca nabito polni zalege in medu. Opazimo tudi, da začnejo delati zadaj med satniki in okenci novo satje. S tem nam pokažejo, da jim manjka prostora in bi rade gradile. Prostor jim laliko damo, saj je med išče še prazno. Tu imamo sedaj dvoje na izbiro, nastavljanje ali prestavljanje. Zagovorniki prvega trdijo, da dosežejo z njim boljše uspehe kot s prestavljanjem. Ker imajo izredno dobro pašo v maju, je to mogoče, a na splošno je boljše prestavljanje. Večina pač ne čebelari na roje, pač pa na med. Če s tem damo matici več prostora za zale-ganje, rojenje za nekaj časa preprečimo. Točnih določil o prestavljanju ni. Vsakdo lahko dela po svojem načinu, ki mu je najbolj primeren. Opozarjam pa na to, da mora biti pokrita zalega, ki jo prestavimo v med išče, strnjena nad zalego v plodišču. Ne smemo je deliti med prazne sate ali satnice. Te damo le v plodišče in to vsaj vsako leto po 4—'5. Tako v petih letih obnovimo vse satje. Ko vdelujemo satnice v satnike, moramo p ustit i ob straneh in spodaj vsaj po pol centimetra prostora, da plava in se laliko širi, ne da bi se bočila. Ob vrhnji letvici naj bo dobro zalita z voskom, da se ne bo utrgala. (Mnogi čebelarji jili danes ne zalivajo več, ker je dobro zažičena in tega ni treba. Škoda časa in voska! Op. ured.) Sedaj, ko smo odprli med išče, ho nekaj odeje odveč. To preslišimo in .shranimo. Kolikor je še možno, naj ostane v panju, ker morajo odslej še enkrat toliko prostora ogrevati. Prav zdaj potrebujejo zaradi zalege največ toplote. April je še ves muhast. Pravijo, da dnevno devetkrat menja vreme in sedemkrat kmeta z njive požene. Pomnim, da smo že večkrat dobili sneg, ko je bila češnja v najlepšem cvetu. Čez noč ga je padlo za več centimetrov. Čebele so začele leteti iz panjev v sneg. V takem primeru je edina pomoč vse brade in verande zatrpati s snegom. Toplota iz panjev sneg topi in čebele dobe potrebno vodo. Poskrbimo, da bo imel panj zrak. Zato odpremo zadaj vratca in odmaknemo slamnico in blazino, zlasti če so družine močne. Čebele bodo kar pridno srkale raztopljeni sneg ob žrelu. Čez dan, če bo sonce pobralo sneg, bodo zopet lahko brezskrbno letele. Upam, da tega dela ne bomo imeli, a mogoče je vse. Kaj se vse čebelarju ne primeri pri čebelah! ZANIMIVE UGOTOVITVE ČEBELARSKIH INŠTITUTOV V SSSR V/. »PCELOVODSTVA« PREVEDEL MARTIN M E N C E J A Dognan ju čebelarskega inštituta v SSSR kažejo, tla ima naša sinku mnoge prednosti pred drugimi pasmami Znano je, da so precejšnje razlike glede donosa medu med posameznimi čebeljimi pasmami. Temu vprašanju posvečajo dosti pozornosti čebelarski inštituti v SSSR. Nekaj teh rezultatov je objavljenih v njihovi zadnji lanskoletni centralni čebelarski reviji. Po Alpotovu B. B. so ameriški raziskovalci preizkusili tri razne pasme čebel glede donosa in ugotovili, da se je pokazala kranjska čebela najuspešnejša. V obdobju 5 let so družine kranjskih čebel prinesle poprečno po 78.3 kg, italijanske 66,1 kg, kavkaške pa 53,0 kg medu. Številni podatki pa kažejo, da imajo kavkaške hribovske čebele mnoge prednosti v centralnih in severnih predelih SSSR. Prav tako so preizkušnje pokazale, da aklimatizacija ne daje vedno pozitivnih rezultatov. Družine italijanskih in kavkaških čebel so, preseljene v tropske predele Indije, pomrle; prav tako se je pomembno znižala življenjska sposobnost iu delavnost srednjeruskih čebel, ko so jih preselili v stepna področja in v predgorja Kavkaza. Centralni čebelarski inštitut pa je začel 1%4. leta sistematično raziska-vati vpliv različnih podnebnih in s tem rastlinskih predelov svoje domovine na življenjsko sposobnost in proizvodnost najbolj znanih čebeljnih pasem. Vzeli so klimatske pogoje, ki prevladujejo v srednjem delu Sovjetske zveze, in sicer čuvaško področje. (To leži v zahodnem delu evropske Rusije na vzporedniku 55 sev. širine). Tu so organizirali dva različna raziskovalna centra, in sicer je bil eden čisto stepnega, drugi pa gozdno-stepnega značaja. ¥ gozdno-stepnem predelu je glavna medovita rastlina lipa, poleg nje pa V panjih se poraja vsak dan več mlad ih čebel imajo čebele pašo še na ivi. javoru in sadnem drevju v zgodnji pomladi. V stepnih predelili pa manjka zgodnja pomladanska paša. Glavna paša nastopi šele v drugi polovici julija, ko zacvete ajda. bela detelja, poljski osat (earduus). perunika (iris) in druge medovite stepne rastline. Poskusi so pokazali, da igra čebelja pasma zelo važno vlogo pri plodnosti čebeljnih družin in da ta ni odvisna samo od sestava medovitih rastlin in nabiralnih sposobnosti, kar lepo kaže spodnja tabela ki je nastala v letih I %>—1967: Poreklo čebel Dolžina Poprečni donos na družino v kg rilčka MII JHlŠi V stepnogozdnein predelu na stepni paši Srednjeruska 6.18 nun 31,8 18,7 Križanke kranjske matice s tamkajšnjim trotom 6,41 mm 50,0 58,8 Kranjske čebele 6.55 mm 54,4 38,6 Križanke kavkaške matice s tamkajšnjim trotom 6,55 mm 46.6 53,5 Sive hribovske kavkaške 6.06 mm 53.0 61,9 Premoč kranjskih čebel nad drugimi je očitna v slepno-go/.dnili predelih. Smatrajo, da se predvsem obnesejo \ zgodnji paši. ko cvete iva, javor in sadno drevje. \ stepi pa imajo premoč si\e kavkaške čebele pri nabiranju medičine. Mimo drugega so se vprašali, zakaj so ene rase toliko boljše kol druge. Da l)i odgovorili na to vprašanje, so napravili podrobne poskuse glede donosu posameznih čebeljih skupin in to \ raznih letnih dobah medenja. Hkrati s tem pa so preiskovali delovno sposobnost mednih golš. Dobili so naslednje rezultate: Doba c velenja Poreklo rebel javor in adnega drevja bele detelje, lucerne (nemške detelje) in poljskega plevela nabrano medu v kjr te/a medne golše (mg) nabrano medu \ kg te/a medne golše (mg) Srcdnjeruske 0.6 18.2 >.7 25.6 Baškirske 0.2 18.0 — 24.5 Križanke kranjske matice in tamkajšnjih trotov 5.7 j 2 50.9 Kran j ice 5.7 19.9 5.9 55.4 Križanke sivih hribovskih kav-kuških matic s tamkajšnjimi t roti 0.7 10.0 58.2 Sive hribovske kavkaške 1.7 17.9 11,4 40.7 Kakor vidimo, se tudi tu ponovi prejšnja slika glede donosa. Spomladi naberejo kranjske čebele in križanke kranjske matice s tamkajšnjimi troti 3,5 krat več medu kol pa kavkaške in njihove križanke, da ne govorimo o domačih čebelah. Kavkaške čebele pa bolj izkoristijo pozno pašo. Nadalje kažejo rezultati raziskav, da je ob cvetenju rastlin, pri katerih je medičina lahko dostopna (javor, višnja, jablana) delovna sposobnost mednih golš pri vseh skupinah praktično enaka. Ko pa v naravi delujejo ento-mofili (medovniki) s težko dostopno medičino, se pa sive hribovske kavkaške čebele in njihove križanke vračajo v panje z najbolj težko medno golšo (38,2—40,7 mg proti 23.6 mg domačih čebel). I o se kaže predvsem pri nabiranju medičine v stepi. Čistokrvna kranjska pasma (dolžina rilčka 6,55 mm) je pokazala na stepni paši prav tako lepe rezultate kot domače čebele in to glede donosa medu kakor tudi polnosti medne golše. \ sezoni so nabrale dvakrat toliko medu kot domače. Mimogrede naj tudi omenimo, da glede donosa medu, kadar je medičina teže dostopna, ni dolgost rilčka edini dejavnik, ampak so tu zastopane še druge odlike pasme, kar potrjujejo gornje raziskave. B Sladkor o medičini nekaterih rastlin in donosnost čebel Znano je, cla čebele najbolj prizadevno in uspešno nabirajo medičino, če ima ta kar najboljšo koncentracijo sladkorja. Čebele ne nabirajo rade medičine, če je tekočina preveč gosta, prav tako tudi ne, če je preveč redka. Ce vsebuje medičina manj kot 4,5 '■% ali več kot 70 sladkorja, je čebele sploh ne prijemajo. Pred leti je ugotov ila E. N. Radaeva, da je bil npr. prirastek težine panja na dan 3.0 4.5 kg. ko so bile čebele na paši bele akacije, in sicer pri koncentraciji sladkorja v nektarju 20 50 %; ko pa je imelo cvetje le 5—10 % sladkorja v medičini, je bil prirastek samo 0.25 - 0.50 kg. Sovjetski znanstveno-ra/.iskovalni čebelarski inštitut je poleg krmilnega boba in divje ajde raziskoval predvsem cvetje raznih vrst detelj, kot so to bela detelja (trifolim repens). laška detelja (trifolium incarnatum), mrmulika ali rožna detelja (trifolium agraricum), esparzeta ali turška detelja, imenovana tudi petelinji greben (anobrvehvs), sejana nemška detelja-lucerna (medi-cago sativa). Koncentracijo sladkorja v medičini (v %1) so ugotavljali z refrak-tometrom. Vzporedno s količino sladkorja so določali število čebel na cvetovih preiskovalnih rastlin. Ob njihovem najbujnejšem cvetenju (mesec julij) so merili sladkor v medičini in ugotovili: Vrsia rastline Količina sladkorja v medičini v % najmanj največ Rdeča detelja 50.0 72.0 Bela detelja 18,0 58.4 Roza detelja 15.5 44.0 Zasejana turška detelja esparzeta 25.6 66,5 Zasejana lucerna 12.1 56.0 Iz navedenih podatkov se jasno v idi, kako velike so i azlike glede končen- tracije sladkorja v medičini cvetov posameznih rastlin, saj znaša pri zasejani iurški detelji (esparzeti) kar 40,9 %, pri lucerni pa celo 45.9 %. Menjanje nektarnega sladkorja v cvetovih ene in iste rastline so opazovali v različni dnevni dobi in v razdobju več dni kakor tudi v času razvojne stopnje cvetja, glede vlage v zemlji in drugih dejavnikov. Opazovanja so pokazala pomemben vpliv vremenskih razmer na menjanje koncentracije sladkorja v medičini. Gostejši nektar je bil pri sončnem, pretežno mirnem vremenu in pri temperaturi več kot 20" C. Čez dan ji' bila pri ustaljenem vremenu najmanjša koncentracija v jutranjih urah (oh 9. uri), visoka koncentracija se je pa pojavila z zvišanjem temperature in sončne svetlobe (oh 15. uri), proti večeru je ostala približno enaka dnevni koncentraciji (ob 17. uri). I 10 Za primer navajamo: ob 0. uri ob 11. ii ri ob 13. uri ob 13. uri enkrat Rabozel, medena detelja 36,6 38,5 40.0 36,2 40,2 Zasejana lucerna 23.0 29,0 30.2 31,0 34,2 Zasejana turška detelja 32,2 27,6 32.0 40,0 45.6 Du l)i pojasnili, kako vpliva sladkor v medičini na delo čebel, so tudi to vprašanje preučevali in so dobili zanimive podatke. Srednja najugodnejša množina sladkorja v medičini, pri kateri je bila opazna največja aktivnost čebel, je- bila pri rdeči detelji 50,0%, pri beli detelji 26,0 %, pri turški detelji 46.0 %, pri lucerni pa 33,0 %. C Načrti in obračuni čebelarsloa o Sovjetski zoezi Znanstveno raziskovalni čebelarski inštitut, v katerem je zaposlenih 87 strokovnjakov, ima na svojih poizkusnih postajah več koi 6000 čebeljih družin in vzredi v svojih pašnih centrih na leto do 60.000 čistopleineuskih oprašenih matic sive kavkaške pasme. l’o navodilih in pod kontrolo inštituta pa raziskuje več kot 70 znanstvenih uslanov, vštevši višje znanstvene ustanove raznih profilov, poleg tega pa še več tisoč čebelarjev-preizkuševalcev. Ko je ol) koncu l%7. leta izdelal inštitut načrt dela za letošnje leto (o rezultatih njihovega dela bomo občasno poročali v našem glasilu, opomba urednika), so izvršili tudi kratek pregled svojega desetletnega dela, o čemer poročata namestnik inštitutovega direktorja A. M. Kovalev in prof. dr. bioloških znanosti G. F. Taranov v II. št. centralnega njihovega glasila Pčelo-vodstvo. Mimo zanimivih vprašanj, ki so se jih lotili, naj navedemo samo nekaj važnejših rezultatov. Veliko truda so vložili v preučevanje življenja in dela čebel v večmatičnih panjih in v prednosti teh panjev. Ti so sedaj že zelo spodrinili tamkajšnji splošno razširjeni in uporabljani 12 satni panj (Dadant-BIaii). Na ta način so povečali število čebeljih družin za 35—45 °/,. Ugotovili so. da imajo v osrednjih in južnih predelih Rusije ti panji mnoge prednosti pred vsemi drugimi. Prav tako so veliko pozornosti posvetili vzreji matic in prašilčkom. Težišče njihovih prizadevanj je šlo za tem, da bi v južnih predelih SSSR, kjer nastopi pomlad že meseca februarja, vso tovrstno osnovno dejavnost opravili že med 20. aprilom in 10. majem. Na ta način lahko najbolje izkoristijo rezultate njihovega dela v srednjih in severnih predelih v poletju. Z večletnim organiziranim delom so se dokopali tudi do zanimivih rezultatov glede donosnosti raznih čebeljih pasem in glede koncentracije sladkorja v medičini nekaterih medečih rastlin. Tako so prišli do točnih podatkov o donosu posameznih družin, o čemer poročamo na drugem mestu. Raziskave s področja prezimovanja čebel in iskanja načina, ki naj bi izključil oslabljenje ali celo propad čebeljnih družin zaradi nekaterih vrst medu, njegove kristalizacije in drugih dejavnikov, ki jih je težko prej predvideti, so prav tako rodile lepe rezultate, kakor poročajo. Umetno krmljenje lil s snovjo, ki so po svoji vrednosti \ ničemer ne razlikuje1 od naravnega medu, ki ne kristalizira in ne povzroča drugih nevšečnosti, se je pokazalo zelo uspešno, lo je na poseljen način pripravljena zmes sladkorja, medu in vode. ki pri določeni temperaturi stoji 8 10 dni, pri čemer se saharoza v tem času spremeni v invertni sladkor in se popolnoma raztopi. S (o snovjo napolnijo satne celice, ki jih je treba po napolnjcnju prekriti z voskom, luko zmanjšajo potrošnjo sladkorja za 4 kg na družino. \ rednost in zimska vzdržljivost družin se pa tako zviša za >0 '\ primerjav i z družinami, ki so krmljene z naravnim medom. Pri prezimovanju čebel so delali poskuse tudi glede menjave zraka, vlage in temperature v panju pozimi in opazovali vpliv le-teh na življenje čebel v zimskem gnezdu. K H A N J IC A NA EVROPSKEM SEVERU n e f. i. Preizkuščcvališči za zmogljivost čebeljih rodov različnih pasem, Achselschwang in Schwarzenau na Bavarskem, ki so jih uredili pred leti. sta že pokazali nekaj rezultatov. .Med drugim so na njih dognali naslednje: 1. Matice vzrejene in sprašene na plcmcnilnilt postajah redno prekašajo matice, ki so se oprašile v domačih čebelnjakih. 2. Čebelji rodovi, ki jih vzrejajo po načrtu in iz njih nadalje odbirajo, prav tako prekašajo tiste, ki jih vzrejno še niso obdelali. 3. Čebele sive pasme (kranjice) pa posekajo nemške črne čebele. l udi preizkušnje na čebelarskem znanstvenem zavodu v Celleu na Hanno-veranskem, kjer so pod vodstvom nekdanjega Zandrovega asistenta Wohlge-mutha daljšo dobo preizkušali tri poglavitne evropske čebelje pasmi-, so naše sive lahkokrilke spet pokazale, kaj zmorejo. \ sako pasmo zastopa na tekmovanju po 2~i družin. No, in povprečni donosi za leto 1948/49 so na takšnem tekmovanju znašali: pri italijanski čebeli 79.9 %, pri nemški temni čebeli 85.8 %, pri naši siv ki pa I4(>.t %. * Čebelarji v nemški pokrajini Schleswig-Holstein vzrejajo s podporo svoje deželne čebelarske zveze in čebelarske šole v Bad Segcsbergu že vrsto let izključno čebele sive pasme (kranjice) rodu I roiseck, ki so jih prejeli iz Avstrije. Plemcnilnc postaje na otokih jim omogočajo čisto plcmenitev. Naši čebeli priznavajo naslednje prednosti pred domačinkami: krotkost, slabo nagnjenje k ropanju, na satu so mirnejše, sc manj zaletujejo v tuje panje, obiskujejo pa in berejo celo na rdeči detelji z dobrini uspehom, imajo dobro razvit čut za izsleditev pašnih virov; zato tudi ob pičli paši več naberejo, njihova manj cenjena lastnost pa je rojivost, ki pa tudi ni pretirana ter jo skušajo z načrtno vzrejo še /manjšati: skratka, z odbiranjem na najboljši osnovi nameravajo dobre lastnosti teh čebel izboljšati, slabe pa popraviti, nato pa takšno sivko razširiti po vsej deželi ter tako popolnoma izpodriniti domačo temno čebelo, lak ukrep so čebelarjem narekovali gospodarski razlogi in pa razvoj. Pašni' razmere so se v zadnjih petdesetih letih občutno poslabšale, varstvo (zavarovanje) čebel zoper škodo pri zatiranju rastlinskih škodljivcev tii dovolj učinkovito in za težje življenjske pogoje je treba vzrediti odpornejšo čebelo! A preostaja le dvoje: prebroditi gospodarske težave s primernimi ukrepi, predvsem s širjenjem odpornejše čebelje pasme, sicer bi utegnilo čebelarstvo po vsej verjetnosti zanje izgubiti precej svojega dosedanjega pomena in veljave. Kakor smo videli, so se prizadeti pogumno odločili za radikalno odpomoč. L vzrejo čebeljega rodu I roiseck. imenovanega po plcmcnilni postaji pri Kindbcrgu na Zgornjem Štajerskem, je pričel kmalu po prvi svetovni vojni železarski poslovodja v Kindbergu na Zgornjem Štajerskem. Jakob Wris-nig (18" 1952), nekako istočasno kakor učitelj (luido Sklenar v Mistelbachu svoj rod 47 prav tako iz čebel sive pasme. Sistematsko-in vztrajno delo obeh mož je obrodilo lep sad in njuna čebelja rodova sta si v čebelarskem svetu pridobila velik sloves ter so potonike teh čebeljih rodov močno razširjene zlasti po nemških pokrajinah. Čebele obeli rodov so seveda prave sivke, saj je tudi poreklo njihovih prvih vzrcjevalcev vse prej kot tisto, kar bi naj pričakovali po kraju njihovega rojstva in delovanja. Kdo neki bi mogel tajili, da sc neki od Wrisnigovih prednikov ni pisal Vresnik ali celo Breznik! Matico neprestano spremljajo in krmijo njene negovalke KDO IMA NAJBOLJŠO KRANJICO JOŽE S U S N I K Ko sc* ni preč it al Alberjev članek v 2. Slovi Iki Slovenskega čebelarja, sem se spomnil, kako smo čebelarili pred 40 leti v Bohinju. Takrat smo imeli vsi čebelarji pretežno le kranjiče. AŽ-panjcv je bilo še bolj malo, prezimovali smo povečini samo drujce. lo so bile čebelje družine z mladim satjem in z novimi panji, čebelje bolezni noseme še nismo poznali. Verjetno zato, ker je bilo satje vsako leto novo, prav tako tudi panji. Taka odbira je bila zelo blizu naravni. Sem sodijo tudi čebele v gozdovih, razni roji, ki ubežijo čebelarjem in se potem naselijo v drevesnih duplinah. Zimo preživijo le tiste čebelje družine, ki naberejo zadostno zimsko zalogo, vse slabiče pa pobere. Večkrat slišimo od čebelarjev, da je bil tisti najdenec, ki ga je dobil a' duplini drevesa, zelo dober. Da imamo v Bohinju in tudi nekateri čebelarji v Sloveniji še tako čisto sivko kranjico, se moramo v prvi vrsti zahvaliti pokojnemu Janu Strgarju, ki je bil največji slovenski izvoznik naše kranjske sivke. Dolgih 50 let je trgoval s čebelami in izvozil več kot milijon matic in na stotisoče čebeljih rojev v vse dele sveta. Njegova zasluga je, da slovi kranjiea po vsem svetu. Ker ni mogel vzrediti toliko matic, da bi ustregel vsem svojim kupcem, smo njemu vzrejali matice, lahko rečem, vsi bohinjski čebelarji in tudi drugi gorenjski čebelarji. Kranjiče je nakupoval po vsej Sloveniji. Mož je natančno odbiral čebele. V poletnih mesecih je obšel bohinjske čebelarje vsakih 14 dni. Preden je vzel iz plemenilčka matico, je pogledal čebele, če so čiste sivke, potem kakšna je zalega in končno še matico, ki je morala biti lepe kostanjeve barve. Ce je bilo vse to v redu, je matico prevzel. Če pa je bila matica preveč rumena, jo je prijel z dvema prstoma in jo stisnil. Čebelarja je poučil, da takih matic ne more poslati svojim kupcem. Vedno in povsod je poudarjal, da je treba odbirati pridno, pohlevno in čisto sivko. Zato je potom vsak čebelar, ki je vzrejal matice, sam zelo pazil, da je imel res le čisto sivko. Ko smo leta 1935 v Bohinju ustanovili prvo plemenilno postajo z Zandro-vimi enosatnimi plemenilniki, je rekel pokojni Jan Strgar, da s temi pJeme-nilniki ni zadovoljen. Trdil je, da so premrzli. Ni pa hotel ugovarjati, ker se je bal očitkov, da je nazadnjaški. Danes pa je strokovno dokazano, tla so res premrzli. Zelo pa me veseli, da smo pri nas glede vzreje matic še na pravi poti. Tudi danes odbiramo pri vzreji matic vedno le čiste sivke z najboljšimi lastnostmi. Ne vem, kako je to mogoče, da so šli v Nemčiji v tako imenovano linijsko vzrejo. Vsi preprosti kmečki ljudje, ki se količkaj ukvarjajo z vzrejo plemenske živine, vedo, da se izrodi in ima slabe posledice za potomstvo, če vzrejajo v preveč ozkem sorodstvu. Prepričan sem, da ima gotovo vsak čebelar v svojem čebelnjaku kakšno zelo dobro družino. Take družine je treba natančno opazovati glede na njihovo plemensko čistost in zlasti še na lastnosti. Od takih družin bi morali čebelarji vzrejati matice in pošiljati plemenilčke na plemenilno postajo, da se matice tam spraše z odbranim trotom. Če bomo tako vzrejali, da bomo čim bliže naravni odbiri, ne bomo nikoli razočarani. Čebelja paša v Sloveniji danes in V PRIHODNOSTI* V A I. E N T I N BENEDICI C Naši čebelarji, ki čebclarijo na stalnih mestih, tožijo v zadnjih letih vedno pogosteje o slabih letinah. Znanost iu tehnika napredujeta skokoma, kar vpliva posredno tudi na čebelno pašo. Praktična uporaba izsledkov znanosti in tehnike izpreminja namreč vedno hitreje in vidno lice naše zemlje. Potreba po večjih pridelkih hrane iu industrijskih surovin rastlinskega izvora izsiljuje hkrati vedno hitrejšo, večjo in mnogovrstnejšo uporabo različnih kemičnih pripravkov za varstvo rastlin pred boleznimi in raznimi škodljivci, za uničevanje plevela itd. Poleg tega uporabljajo tudi že pri nas napredni kmetje, ki vpeljujejo košnjo — pašni način uporabe travnatih zemljišč — vedno več dušičnatih gnojil. I ravo pokosijo oziroma popasejo še mlado, ko je bolj bogata dragocenih beljakovin. Zaradi uporabe kemičnih pripravkov izginja z naših polj medoviti plevel: na travnikih iu pašnikih pa medovite cvetlice in detelje sploh ne morejo več nastaviti cvetov, ker jih prej pokosijo oziroma popasejo. Zato ni nič čudnega, če so ponekod tudi naši čebelarji opazili, da je začela usihati čebelja paša v nekaterih krajih na pašnikih, travnikih in na njivah. Ta razvoj je pri nas še razmeroma mlad in si le počasi utira pot, in sicer predvsem v krajih, kjer so se kmetje odločili za živinorejsko smer svojih gospodarstev. Pa poglejmo še, kako je s travniško čebeljo pašo v sosednjih deželah v Avstriji, Nemčiji in v Švici, kjer je razen Avstrije zgoraj opisani razvoj na kmetijskih zemljiščih že v zaključni fazi. V Sloveniji prevladuje na trgu še vedno pri naših potrošnikih zaželeni cvetlični med. V Avstriji pa že prevladuje gozdni med. Če v Avstriji odpove gozd, zlasti smreka, so tamkajšnji čebelarji brez medu. Že poleti 1966 je opozoril dr. Friedrich Ruttner, znana vodilna avstrijska čebelarska osebnost, na to okolnost in da čebelarji ne bodo mogli več kriti stroškov čebelarjenja, če ne bodo intenzivno izkoriščali gozdnih virov čebelje paše. Od takrat dalje se ukvarja avstrijska čebelarska organizacija sistematično s proučevanjem gozdne paše. Na čebelarskih šolah prireja redno letno posebne tečaje o gozdni paši. Število udeležencev tečajev in število opazovalcev gozdnega medenja se veča iz leta v leto. Vse delo na tem posebnem čebelarskem področju vodi agilna strokovnjakinja dr. Fosselova. Njej pa krepko pomagajo opazovalci gozdnega medenja. V čebelarskem listu Bienenvater priobčuje vsako leto analizo o gozdni paši v preteklem letu in napoved, kakšni so obeti za gozdno medenje v naslednjem letu. Napoved se opira na analizo opazovanja povzročiteljev mane-v poznem poletju in jeseni. Uspeli je vsekakor dober, saj dosegajo avstrijski čebelarji pri slabših pašnih razmerah, kakor so pri nas, za približno tri kilograme višji povprečni donos medu na panj kakor naši čebelarji. Ta uspeh je združen seveda z intenzivnim prevažanjem čebel na različne največ lokalne gozdne paše. Na travnikih izkoriščajo v glavnem le še zgodnjo pašo na regratu, na njivah pa na oljni repici. Ko so nas obiskali poleti 1967 koroški čebelarji iz Kotmare vesi pri * Radijsko predavanje 29. januarja 1968 ob 12,30. Celovcu, so iiiiin prinesli vzorec regratovega medu. Čebele morajo seveda tako pravočasno dražilno krmiti, da so v času cvetenja regrata že dovolj živalue, da morajo to pašo, ki je sicer zaradi vremena manj zanesljiva, čim bolje izkoristiti. Podobne so razmere v Zahodni Nemčiji s to razliko, da so uvodoma opisane razmere čebelje paše na kmetijskih zemljiščih omejene le še zgolj na zgodnjo pašo v sadovnjakih, na travnikih na regratu, in na oljni repici. V zadnjem času proučujejo intenzivno gozdno pašo, povzročitelje medenja — ušice in njihovo sožitje z mravljami. Če je v gozdu veliko mravljišč, imajo to vedno za dobro znamenje za medenje. Mravlje namreč gojijo ušice in jih varujejo pred njihovimi sovražniki. Mravljišča tudi umetno razmnožujejo. Veliko važnost pripisujejo sodelovanju čebelarjev in gozdarjev, ki ga tudi že v praksi izvajajo. Če govorimo s švicarskimi čebelarji, nam zatrjujejo, da v Švici v zadnjem času razen gozdne čebelje paše ne poznajo sploh nobene druge več. V Sloveniji so pašne razmere bolj pestre in bogate kakor v navedenih sosednih deželah. Prevažanje čebel na razne paše ima v naših krajih bogato tradicijo, ki sega nazaj v 18. stoletje, v čase našega slavnega čebelarskega rojaka, prvega čebelarskega učitelja na Dunaju Antona Janša in njegovih prednikov. Na njegovo pobudo so začeli dunajski čebelarji prevažati čebele na ajdovo pašo. Iz doslej še nepoznanih razlogov pa ajda pri nas v zadnjih časih vedno manj medu. Poleg tega jo kmetje zelo malo sejejo, ker preusmerjajo proizvodnjo v smeri specializacije. Iz navedenih razlogov je paša na ajdi vedno manj zanesljiva ter jo čebelarji vedno bolj opuščajo. Z opuščanjem prevažanja čebel na pašo na ajdi pa obenem ponehava splošno množično prevažanje čebel, ki so jih kmetje včasih prevažali tudi v kranjičih. V navadi je ostalo še prevažanje čebel na akacijo, deloma na zdravilni žajbelj v Istri ter na jesensko reso in žepek v l.iki. I oda število prevaževalcev na te paše si; vedno bolj krči. Samo če hoja zamedi, število prevaževalcev zopet naraste. Vse kaže. da bomo morali tudi v Sloveniji začeti s sistematičnim proučevanjem gozdne paše. Doslej se je s tem najbolj ukvarjal dr. Jože Rihar, ki je tudi doktoriral iz le tematike. Pred dvema letoma je začela Zveza čebelarskih društev za Slovenijo s sodelovanjem trgovskega podjetja Medex organizirati mrežo opazovalnih postaj o gozdnem medenju po vsej Sloveniji. To mrežo je v preteklem letu še izpopolnila, tako da je delovalo v letu l%7 skupaj že 40 opazovalnih postaj. Organizacijo opazovalnih postaj o gozdnem medenju je prevzel član izvršnega odbora Zveze, gozdarski inženir Franček Šivic. Zveza mu bo pomagala, da se bo pri svojem delu čim bolj izpopolnil in se povezal tudi z znanimi zunanjimi delavci na tem zanimivem delovnem področju. S tem delom ne smemo nič več odlašati, da nas ne bo prehitel čas. Tudi naše kmetijstvo zlasti v ravnini se vedno bolj usmerja v specializacijo, z njo vred pa v intenzivno obdelavo tal. ki jo spremlja hkrati uporaba sodobnih kmetijskih pripomočkov. Posledica tega procesa bo vedno hitrejše usihanje virov čebelje paše na kmetijskih zemljiščih v ravnini. Število polnili čebelnjakov na deželi se bo zopet zmanjšalo, če ne bomo na io pripravljeni. To je tudi eden važnih razlogov, zaradi katerih smo se slovenski čebelarji odločili za zgraditev lastne čebelarske šole, ki naj bi jo predvidoma oclprli leta 1973 ob 200-obletniei smrti Antonu Janša. Brez znanja namreč tudi v čebelarstvu ne more biti napredka. Pašo za naše čebele bomo morali iskati v prihodnosti v gozdovih. Treba jo bo proučiti v podrobnosti. Poleg tega pa bo treba zopet propagirati prevažanje, to pot v gozdove, in sicer bolj v lokalnem obsegu. Brž ko začnemo razpravljati o prevažanju čebel na paše, naletimo na številne zapreke, ki danes močno ovirajo prevažanje ter čebelarje naravnost odvračajo od tega. To je pa zopet drugo posebno čebelarsko poglavje, ki je precej obširno in zaradi obstoječih predpisov zelo občutljivo, za napredek našega čebelarstva pa zelo važno. Zato bi ga kazalo v splošnem interesu posebej obdelati. MEDNARODNI SIMPOZIJ ZA POVEČANJE PROIZVODNJE IN RENTABILNOSTI V ČEBELARSTVU 1) R. J O 2 E R I H A R V Beogradu je bil od 10. do 14. oktobra 1966. leta mednarodni simpozij za povečanje proizvodnje in rentabilnosti čebelarstva. Organiziran je bil na vzpodbudo mednarodne čebelarske organizacije Apimondije, zlasti pa njene komisije za tehnologijo kakor tudi na željo čebelarskih organizacij socialističnih dežel. Otvoritev simpozija je bila v slavnostni dvorani Srbske akademije znanosti, predavanja pa so bila v naslednjih dneh v Domu sindikatov. Navzoč je bil predsednik Apimondije prof. ing. V. Harnaj, njen generalni sekretar dr. S. Cannamela ter predstavniki, delegati in gosti iz 14. dežel. Simpozij je med drugimi pozdravil tudi pomočnik Zveznega sekretarja za kmetijstvo in gozdarstvo ing. L. Petkovič. Povedal je, da sta bila podobna mednarodna srečanja čebelarjev v naši deželi leta 1911 in 1934. V naši državi so velike možnosti za razvoj čebelarstva. Na svetu je okoli 50 milijonov panjev, v katerih pridelajo na leto okoli 300 tisoč ton medu. Član Srbske akademije znanosti prof. dr. S. Živojinovič je v nagovoru tudi rekel, da se je Srbska akademija znanosti vedno zanimala za čebelarstvo in njegove uspehe. To je delala neposredno in posredno. Mnogi akademiki-pri-rodoslovci so bili tudi sami čebelarji. Med njimi je bil prvi predsednik Srbske akademije znanosti Josip Pančič, nato profesor Djordjevic, profesor Djukič, profesor Živojinovič i Vukasovič. Poleg tega je objavljala dela čebelarjev praktikov in teoretikov -— Lučiča, prof. Divca, Grozdaniča, Gradojeviča in drugih. (Prof. Živojinovič, sam čebelar, sodelavec gozdarskega oddelka Biotehnične fakultete ter Zavoda za čebelarstvo v Ljubljani, je tragično preminil v prometni nesreči 3. decembra 1966.) Predsednik Apimondije je med drugim povedal, da izdeluje sedaj mednarodna organizacija FAO v sodelovanju z Apimondijo Kodeks medu, Api-mcndija pa si prizadeva, da se v okviru FAO ustanove v nerazvitih deželah demonstrativni čebelarski centri. Izrazil je tudi željo, da se gradivo s simpozija objavi v čebelarskih strokovnih časopisih. Sekretar Apimondije dr. S. Cannamela je povedal, da je FAO podelila Apimondiji poseben status, kar pomeni, da bodo v bodoče tudi strokovnjaki Apimondije delali skupaj s strokovnjaki FAO pri vseli problemih pospeševanja čebelarstva na svetu. Simpozij je obravnaval štiri skupine vprašanj. Največ referatov se je nanašalo na temo: Metode in organizacija dela n velikih čebelarsioih. 7. Jevtič (Jugoslavija) je v 12 točkali obravnaval važnejša pravila za vzdrževanje živalnili družin. Naglasil je zlasti prednosti čebelarjenja z dvema maticama. — Dr. G. F. Taranoo (Sovjetska zveza) je navajal prednosti panja z več nakladami (Langstroth-Rootovega panja) naprain Dadant-Blattovemu panju in io glede toplote, razvoja zalege ter pridelka medu. Opisal je postopek ojačevanja paketnih — suliih — čebel z juga, tako da se dvakrat ali trikrat poveča njihova storilnost in pridelek medu. Opisal je novo metodo hranjenja čebel pozimi s sati, katerih celice je napolnil z umetno hrano ter pokril z voščenimi pokrovci, ne da bi pri tem sodelovale čebele. — C. Mraz iz Vermonta v ZDA je opisal, kako je poenostavil oskrbo 1200 čebeljih družin, s katerimi dela sam s pomočnikom. — Dr. L. Radoev (Bolgarija) je opisal način čebelarjenja, kakršnega uvajajo v Bolgariji, ter prednosti Langstroth-Rootovega panja. — Dr. V. Veneli/ (Češkoslovaška) je opisal veliko poskusno čebelarsko industrijsko podjetje, ki je usmerjeno na opraševanje kmetijskih kultur, pridelovanje gozdnega medu, matičnega mlečka, vzrejo matic, pridobivanje rojev, izdelavo satnic, pogač in raznega čebelarskega inventarja. li. Miiev (Bolgarija) je poročal o rentabilnosti odvzemanja medu, ki ga v avgustu nadomestijo s sladkorjem. Na sladkorju prezimljene družine so dale naslednje leto več medu kot liste, ki so prezimovale na medu. — Dr. B. Konstantinovič (Jugoslavija) je opisal lastnosti čebele v jugozahodni Srbiji. Te čebele so dale za 25—"55 % več medu kot banatske in do 40 % več kot italijanske čebele. — Dr. J. Rihar je opisal temelje dolge in kratkoročne prognostične službe o medenju iglavcev v Sloveniji. Povedal je, da je z 80—90 %riu> verjetnostjo mogoče napovedati jakost liojeve mane in kraj, kjer se bo pojavila. — Dr. P. Lavie (Francija) je poročal, kako so na njihovi poskusni postaji modernizirali čebelarsko opremo pri predelavi medu. Nanizal je probleme, ki se pojavljajo pri točenju, ogrevanju, filtriranju, pretakanju in čiščenju, pasterizaciji, načrtni kristalizaciji, hranjenju in topljenju medu. Na modernizacijo čebelarske opreme so se nanašali trije referati. Prof. G. F. Townsend (Kanada) je kot predsednik komisije za tehnologijo in opremo naglasil, da si dandanes niti en del sveta ne more privoščiti, da se ogradi od gospodarstva drugih. Poudarjal je, da je potrebno najti načine in sredstva za oskrbovanje čebel s čim manj dela. Eden takšnih načinov je nakladalni panj, ki omogoča delo s celimi nakladami in ne s posameznimi sati. V Kanadi si prizadevajo, da bi število pregledov plodišča zmanjšali na enkratni pregled na leto. Povedal je, da je čebelarjenje v ameriških državah uspešno, če pridelajo na leto po 4-5 kg medu na panj. — N. M. Gluškov (Sovjetska Zveza) je obravnaval mehanizacijo težkili del na velikih obratih: točila, agregat za oddaljena pasišča, odkrivanje pokrovcev pred točenjem, dobivanje voska iz starega satja, dvigala za nakladanje panjev in druge naprave, ki olajšujejo dela v čebelarstvu. -— Ing. P. Horguelin, velečebelar iz Francije, je naglasil, naj imajo medišča manjše število satov kot plodišča. Imeti je treba domače, kraju prilagojene čebele in se posluževati križancev, ki laliko dajo v povprečju do trikrat več medu kot domače čebele. Tretja skupina vprašanj se je nanašala na odbira čebel kol važen dejavnik za povečanje pridelkov v čebelarstvu. O sodobnih metodah odbire čebel na Poljskem je obširno govoril dr. Tj. Bornim. Navedemo naj le njegovo misel, da sicer delo pri odbiri mnogo pripomore pri dvigu pridelkov, a da vendarle ni odločujoči činitelj za popolni uspeh, ker na višino pridelkov vplivajo tudi številni zunanji činitelji. Zato se uveljavijo odbrane matice le v tistih čebelarstvih, kjer so v oskrbi čebel uvedene najnaprednejše metode dela. O osnovnih načelih selekcijskega dela s čebelami v Sovjetski zvezi je poročal G. Biluš. Z množičnim odbiranjem dosegajo za 20 30 % večje pridelke. Da bi preprečili neugodne posledice križanja v bližnjem sorodstvu, vsake tri do štiri leta med čebelnjaki, ki so medsebojno oddaljeni vsaj 20—30 kin, izmenjajo najboljše družine in iz njih vzrejajo matice. Najbolj zahtevno individualno odbiro vodijo le na poskusnih postajah. Sovjetsko Zvezo so razdelili v geografske cone, ki jih v pogledu odbire čebel obravnavajo na pet načinov. V petih področjih gojijo le čiste čebelje pasme — kavkaške, srednjeruske iu daljnevzhodne. V te cone je prepovedano uvažati druge pasme ali rodove. V njih izboljšujejo čebele z množično in posamezno odbiro. V preostalih področjih čebelarji lahko gojijo križance in uvažajo razne čebelje pasme. Čebelarski inštitut primerja na številnih postajah najbolj pomembne pasme sveta, med njimi tudi kranjsko. Na dveh selekcijskih postajah odbirajo le domačo srednjertisko temno čebelo. Na koncu simpozija so si udeleženci ogledali poleg nekaterih turističnih znamenitosti v Šumadiji tudi Čebelarsko zadrugo v Zrenjaninu, tamkajšnji kmetijski industrijski kombinat ter nekaj sodobno urejenih vojvodinskih čebelarstev. ZANIMIVO PISMO SLOVENSKEGA ČEBELARJA IZ AMERIKE Cleveland, 24. novembra 1967. Cenjeni urednik, Vaše pismo in deset knjižic o medu sem prejel, hvala lepa za vse skupaj. 'Pri dolarje za list »Gleanings in Bee culture« sem plačal in tudi tukaj prilagam kopijo denarne nakaznice. Ako bi Vi ne p reje! i lista o pravem času, je mogoče, da je nastala pomota in morate takoj sporočiti v Medino, da je list plačan na Vaš naslov. Čebelarsko letino sem imel letos zopet dobro kakor ponavadi. Tukaj imajo čebele pašo skoro nepretrgano celo čebelarsko sezono. Klima je tukaj zelo soparna celo leto, kar gotovo pripomore k dobremu medenju. V zelo soparnih in vročih dneh, ponavadi kadar cvete lipa, berejo čebele prav ves dan od jutra pa do temne noči. Pred nekaj tedni je prišel k meni neki čebelar po med. Rekel je, da ima sam 15 panjev nekje zunaj mesta in da ni dobil od vseh petnajstih panjev toliko medu, kakor jaz od svojih petih. To mu kar verjamem in za vzrok tudi vem. Je več takih čebelarjev, ki imajo dosti čebel pa malo medu. Tudi jaz sein bil tak čebelar v starem kraju, toda tam so bile v splošnem slabe letine in se ni dalo nič pomagati. Tudi jaz imam dosti čebel, toda panjev imam malo. V njili pa so velike družine. Čebelam in matici dam popolno svobodo v njihovem razvoju. ljubim svobodo kakor tudi čebele, ker brez nje ni pravega delovnega poleta in volje. Lansko jesen sem dodal čebelam nekoliko sladkorja, spomladi pa jih sploh nisem nič hranil in družine so se razvile kljub slabemu pomladanskemu vremenu. Desetega maja so imele že vse poprečno na satih zalego. Važno je to, da zaziinim močne družine z mladimi maticami in mladimi čebelami in zadostno količino hrane. Zazimljenje je potrebno, posebno je važno, da nimajo prepiha. Kako je kaj bilo s čebelarskim kongresom to jesen? Se nisem nič čital in tudi nisem imel časa, da bi šel pogledat. Sem se ravno takrat selil in sem bil zelo zaposlen s prodajo, kupovanjem in selitvijo. Mislim, da tudi Vi niste imeli časa priti, poleg tega pa je treba še preleteti precej veliko lužo. Čebelarji bi morali imeti krila kakor čebele. Kakor vidim, ste le imeli uspeh pri čebelah. To leto je bilo boljše kot lansko. Vem, da je povezano s precej velikimi stroški in z velikim trudom. So mi poznani tisti kraji, kjer ste vozili čebele. Tudi jaz sem jih prevlačeval svoj čas po tistih krajih in zato tudi dobro vem, da se brez truda in potu ne dobi medu. Želim Vam še v bodoče obilo uspeha pri čebelah kakor tudi drugod. Vse najboljše Vam in vsem slovenskim čebelarjem v novem letu. želi Tone Slak TO JE ZASLUŽEK BREZ DELA IVAN K It A N J C Oblačno oktobrsko popoldne se je že nagibalo k večeru. Pripeljal sem se k upokojencu čebelarju, da mu odpeljem njegov pridelek naslednji dan k Medexu. Potrkal sem, pa ni bilo ne očeta ne matere, le sinko se je pri mizi ubadal z domačo nalogo. Poslal sem ga po pomoč, da zvalimo dva soda medu na tovornjak. Tudi sam sem stopil čez travnik, kjer sem dobil soseda s sinom za pomoč. Takoj smo našli nekaj akacijevih drogov in začeli valiti zaklad iz sosedove garaže, ker gospodar nima drugega prostora. Medtem se je približal nov avto tuje znamke, iz katerega je stopil lepo napravljen moški v. žensko. Čutil sem parfum. Po vedenju sem sklepal, da je bil sosed — gospodar garaže, iz katere smo valili soda. Ni nam pomagal, temveč je stal ob strani. Eden pomagačev je pri drugem sodu dejal, da je ta reč precej težka. Ne da bi kdo kaj vprašal opazovalca, je ta vzkliknil: »Tovariši, to je zaslužek brez dela!« lies me je pogrelo modrovanje tega človeka, ki danes grabi socializem z veliko zajemalko in tako zmotno sodi pošteno delo čebelarja, ki sc trudi s svojimi čebelami od italijanske meje do Prekmurja in Like. Dejal sem mu: »Tovariš,, vi ste v veliki zmoti! Tudi jaz sem povohal nekaj šol, razlikujem dobro od slabega, vendar pa bi rajši molčal, kol pa da bi govoril nesmiselnosti in žalil pridne ljudi, kot ste \i pravkar storili.« »Čebelarji sie sami sebičneži in gledate le na svojo korist«, je sobesednik spet odgovoril. »Da, tovariš, čebela naredi človeka pridnega in mi čebelarji se mogoče res razlikujemo od vaše vrste ljudi. Priden, pošten in delaven človek se ne bo nikoli ujemal z lenuhom, nevoščljivcem in nepošten jakom. Vi ste računovodja v podjetju. Le malo poglejte, koliko je bilo do danes poneverjenega, medtem ko je moja analiza že dolgo gotova. Čebelarji so do danes socialistični družbi pridelali na tisoče ton medu, ukradli pa še niso nikomur nič. So delavni kot mravlja, vi pa ste jim nevoščljivi. Vedite, da zaslužka brez dela ni. Čebelar se mora leta in leta učiti čebelariti, da potem lahko pričakuje kapljo medu. Poglejte moje roke in potem pa še svoje, pa boste kaj hitro ugotovili, kdo dela. Tudi sem prepričan, da bi vi in vsi taki kot ste vi, že dolgo bili v naših vrstah, če bi se vam to na lahek način splačalo.« Nisem gii prepričal, še naprej je modroval in delal astronomske račune. Sam ga tudi nisem več poslušal in se spuščal v kramljanje. Ko je videl, da nam je dovolj, se je obrnil in brez pozdrava odšel, oba pomagača pa sta mi dejala, da sem storil prav. Urednikova pripomba: ?.c dalj časa imam v mislih članek o tem. kako laiki sodijo čebelarje. Kar vsi od kraja smo petični ljudje, mnogi celo milijonarji. Čebelarji imajo svoje hiše, avtomobile in nc vem kaj vse. Ja, res, imajo jih, toda imajo jih tudi nečebelarji. Nihče pa ne ve, koliko truda, skrbi, nevarnosti in prebedetih noči je treba za sodček medu. če ga sploh dobiš. In potem je to lahek zaslužek. Ljudje morda pri tem niti niso zlobni, ko tako pravijo. Poučiti jih je treba. Čebelarji, zakaj tako ALOJ/ B L' C A ti Živimo v atomski dobi. Vse gre z vrtoglavo naglico naprej, tako industrijska kakor tudi kmetijska proizvodnja. Minili so zlati časi za čebelarje, ko je ob dobrih letinah dobil spomladi cvetličnega, potem kostanjevega medu, vmes je bila lahko še smreka, skoraj prepričan pa je bil. da mu bodo na ajdi nabrale zimsko zalogo. S tem so bile rešene čebele in čebelar. Danes tega ni več. Agrotehnična sredstva ne dopuščajo več, da bi se bohotili razni pleveli, ki so dajali največ cvetnega prahu in tudi medičine. Če spomladi pogledaš po travnikih, zlasti po dolinah, kje še vidiš travnato cvetje? Bohoti se samo visoka pahovka, ki pa čebelam ne pomeni prav nič, poleg tega pa je pokošena že v maju. Na otavo tudi ne moremo računati, ajde pa kmetje sploh ne sejejo več, ker ne rodi. medi pa sploh ne. Čebelarji, kaj sedaj? Kaže, da nimamo od nikogar pričakovati nobene pomoči razen od naše organizacije in pa od medsebojnega tovarištva. Pre-orientirati se bo treba na gozdne paše in pričeti prevažati. Čebelarjem prevoznikom pa povzročajo čedalje večje ovire pri prevozu čebel na pašo. Ne zahtevajo samo to. naj bo pri nakladanju in razkladanju čebel navzoč tudi veterinar, kar je praktično neizvedljivo, temveč je vedno več tudi drugih ovir. Občine Gospic, Obrenovac in druge nabijajo na panje pašarino. kar je nezakonito. kakor smo brali v Slovenskem čebelarju. Letos sc je zvišala cestnina za tovorne avtomobile za 25(r, k temu pa so nabili še novi davek na tovorna vozila. Vse te dajatve bodo seveda vplivale tudi na samo prevažanje. Vprašanje je. ali bodo pri sedanjih odkupnih cenah medu sploh še krili prevozni stroški. Verjetno bodo ob takih razmerah v bodoče prevažali le tisti, ki prevažajo za vsako ceno ali pa z lastnimi vozili; tudi takšnih je nekaj. Naposled moram tu omeniti še ovire, ki jih povzročamo čebelarji čebelarjem. Semkaj sodijo zahteve nekaterih društev tudi v Sloveniji, ki zahtevajo ne samo predhodno dovoljenje za dovoz čebel, temveč pobirajo tudi takso od panjev. Pobiranje take takse je brez vsake pravne osnove ni je odvisno le od dobre volje čebelarja, če hoče plačati. Če si prevaževalec sam najde pasišče in tirdi stojišče, nima društvo z njim nobene skrbi, stvar čebelarske morale pa je, da se panji ne kopičijo na enem mestu. Vsak uvideven čebelar, če je res pošten in dober čebelar, ne bo vozil svojih panjev tja, kjer je zmogljivost pasišča že dovolj obremenjena. Seveda, ako mora društvo proti nediscipliniranim preva-ževalcem postopati in ima pri tem stroške, je več kot pravično, da zahteva od njih povračilo stroškov. Čebelarsko društvo Litija ima v svojem območju obširna kostanjeva pasišča, kar vedo mnogi prevaževalei, ki pripeljejo k nam v kostanjevo pašo. Ne pomni pa nihče, da bi čebelarsko društvo Litija od kateregakoli zahtevalo odškodnino. Zavedamo se, da roka roko umije, obe pa obraz. Urednikova pripomba: S člankom se strinjam in tudi s tem, naj bo prevažanje na pašo popolnoma svobodno, brez vseli ovir. i 1 soglasno izvoljen upravni in nadzorni odbor. Upravni odbor so je že tudi sestal na svoji prvi seji. na kateri so bili sprejeti važni sklepi. V članstvo moramo pritegnili še vse neorganizirane čebelarje. Navduševati in pomagati moramo začetnikom in mladim čebelarjem. Zato bo imela družina tudi več predavanj med letom. Največjo pozornost pa bo odbor posvečal zdravju čebel. Čebele bomo redno pregledovali, dajali navodila čebelarjem in navezali tesne stike s kmetijsko zadrugo Jelovica. Ustanovitev čebelarske družine v tem kolu Gorenjske je zelo važna in pomembna. Saj žive tu še stari čebelarji, ki se ponašajo s tradicijo. Važna je pa tudi zato. ker bo nova družina skrbela, da se čebelarstvo v tem kraju še bolj poživi. Največji pomen pa je v tem, da je v bližini plemenilna postaja A. Janša, suj meji naša družina na njo. To je res dobra družina z izkušenimi čebelarji. Računati moramo, da se bo čebelarstvo na mejnih območjih te plemenilne postaje še bolj poživilo. Zato bo res treba dobrih čebelarjev, ki pa tudi živijo v tem delu Gorenjske. Na področju, ki meji na plcmenilno postajo A. Janša pod Zelenico, delujeta sedaj dve čebelarski družini, in sicer čebelarska družina A. Janša v Breznici in čebelarska družina Begunje na Gorenjskem. Te družine bodo imele v prihodnje velike in odgovorne naloge, kajti območje obeh bo treba smatrati kot vzrejno. Poskrbeti bomo morali za standardne čebelje rodove, tu pa bodo tudi poskusni opazovalni čebelnjaki. Čebelarska družina Begunje na Gorenjskem OBVESTILO. Zaradi obilice gradiva je izšla aprilska številka na 40. straneh in ne na H2. kot običajno. Zato pa bosta izšli julijska in avgustova številka!skupaj dne 1. julija na 24. straneh. PAVEL BRIC FRANC ARNUŠ DeževaJo je, ko smo 22. februarju 1908 pokopali 93 letnega častnega predsednika društva I i-iija Pavla Brica Dragarja i/. Cradiških Lazov. S tem možem je legla v grob markantna in popularna osebnost tega kraja, kar je pokazal tudi pogrebni sprevod. Ob odprtem grobu se je v imenu čebelarjev od ujega poslovil z lepim govorom predsednik društva Litija; na krsto mu je spustil prve pomladne cvetlice. I5il je kmetovalec, toda ugleden, spoštovan in znan daleč naokrog. 40-krat sem l>il boter«, mi je pravil, ko sva po drugi vojni hodila v litijske hribe podirat kra-njiče. Rad je povedal, da je za prve prihranjene goldinarje kupil čebele, ki jih poslej ni več opustil. Med vojno so bili vsi njegovi štirje sinovi v NOB, kjer je eden tudi padel, 011 sam pa se je skrival pri hčerki v Trbovljah. Med tem so mu okupatorjevi vojaki čebele čisto uničili; žalosten je bil pogled na to razdejanje. Po vojni je posestvo prepustil sinu, čebelarstvo obnovil, vendar pa je poslej čebela ril le z nekaj panji. Po letu 1 *J">2 je bil nekaj let predsednik društva Litija, potem pa častni predsednik do svoje sinili. Bil je tudi častni predsednik gasilnega društva. Ko je naše društvo v letih 1933-34 gradilo svoj društveni čebelnjak, je iz svojih gozdov podaril skoraj večino lesa za to stavbo. S tem si je mož postavil najlepši spomenik. Ob vseh njegovih važnejših obletnicah ga je društvo počastilo s pismeno pohvalo ali diplomo, l akih počastitev je bil izredno vesel. Mož je bil do zadnjega čil in bistrega razuma. Ko smo lani novembra imeli pri društvenem čebelnjaku čebelarski piknik, je bil del j časa med nami. celo govor nam je pripravil. Njegova slika bo visela v našem društvenem čebelnjaku s primernim posvetilom. Vsi. ki smo ga poznali, se ga bomo pa vedno radi spominjali. Slava mu! Žunko Franc Arnuš je bil kmet. Dobro pa je vedel, da h kmetijstvu sodijo tudi čebele. Zalo jih je imel že od otroških let. Ni čebelaril na veliko, a ljubil je čebele bolj kol mnogi drugi čebelarji. Ljubil pa je ludi našo čebela rsko organizacijo. Prihajal je na sestanke, predavanja ter skušal vedno čim več pridobili zlasti teoretičnega znanja, kajti prakse je že imel veliko. Rad je prihajal v našo družbo in mi smo se veselili njegovega humorja. Sedaj ga ne bo več. Dne 3. septembra 1967 je postal žrtev prometne nesreče, l iho, kakor je živel, so ga tudi pokopali. Mnogi naši čebelarji so zvedeli za njegovo smrt šele po pogrebu. Težko nam je za njim. Bil je plemenit človek in dober čebelar. Ohranili ga bomo v lepem spominu. čebelarska družina Gradišče-Lcnart v Sl. gor. BOŠTJAN MLINAR Dne 30. decembra 1967 nas je v starosti 73 let za vedno zapustil naš dragi dolgoletni član Boštjan Mlinar iz Mežice. Podlegel je zahrbtni bolezni mnogo prezgodaj, ker je imel še velike načrte za čebelarjenje. Komaj 10 let staremu fantu je oče podaril kranjiča, s katerim je pričel če-belariti. Čebele so mu bile najljubša zabava. Kako vestno in skrbno je negoval svoje ljubljenke, priča dejstva, da je ob hladnem vremenu vsako čebelico, ki mu je sedla na obleko in jo je opazil šele doma v topli kuhinji, odnesel v 300 m oddaljeni čebeljnak. Pokojni ni poznal sebičnosti in je vsakemu začetniku ali tudi starejšim čebelarjem pomagal z nasveti in dejanji. Do leta 1920 je čebelaril s kranjiči, nato pa z AZ-panji. Ker je izhajal i/. slovenske delavske družine, je tudi med drugo svetovno vojno ostal /vest svojemu narodu. Z medom, ki so ga nabrale njegove čebele, je zalagal partizane. Tudi denar jim je dajal, kadar je kdo pobiral za N()15, čeprav je bilo za njega silno nevarno, ker je stanoval v sredini vasi nasproti gestapovski postaji. Dragi Boštjan! S Tvojo prerano smrtjo je v naši čebelarski družini nastopila velika vrzel. Odselil si se v nov dom, kjer ni trpljenja in skriti. Vsi čebelarji, ki smo te poznali, tc bomo ohranili v lepem in trajnem spominu. Čebelarska družina Mežica IGNAC SKOK V jeseni 1967 je čebelarska družina Krško izgubila tov. Ignaca Skoka, enega svojih najdelav-nejših in najzaslužnejših članov. Imenovani se je rodil 8. septembra 1899 v Brestanici pri Sežani. Domu, kjer so čebelarili že iz roda v rod, je dobil očetove prve nauke iz čebelarstva. Kmalu je ugotovil, da so čebelice drobne in pridne živalce, ki vse življenje pridno delajo in garajo in se žrtvujejo za dobrobit svoje družine. Tudi življenje pokojnega tov. Skoka je bil en sam delovni dan. Služboval je v raznih krajih Slovenije. Leta 1943 ga je usoda zatekla v Kostanjevici na Krki, kjer je pričel čebclariti. Iz kranjiča je prestavil čebele v AZ-panj in še tisto leto dvakrat točil. Svoje čebelarstvo je potem povečal na 30 panjev ter zgledno in uspešno čebelaril, dokler ni moral na operacijsko mizo, kjer mu je smrt pretrgala nit življenja. V Krškem je bil polnih 20 let duša čebelarske dejavnosti ter organizator in predavatelj. Čebelarje je navduševal za sodobno čebelarstvo in za večji pridelek vosku z uporabo gradilnih satnikov. Nabavil si je stiskalnico in je za ves okoliš prekuhaval voščine in izdeloval satnice. Tako je mnogo pomagal zlasti malim čebelarjem. Za 20-lelnico nesebičnega dela na področju čebelarstva ga je Zveza čebelarskih društev Slovenije odlikovala z redom A. Janše II. stopnje. Krški čebelarji bomo težko izpolnili \ rzel, ki je nastala s prezgodnjim odhodom tov. Naceta Skoka. Naj mu bo svetal spomin in lahka zemljica slovenska! Čebelarska družina Krško AN ION BOC Dne 25. decembra 1967 nas je za vedno zapustil naš priljubljeni in dolgoletni čebelar in član čebelarske družine Grosuplje. Ilodil sc je 19. novembra 189(> v Bit: j ii pri Grosupljem. Čebclariti je začel leta 1924. ISil je človek prijetnega in vedrega značaja saj se je v mladosti zabaval ne samo pri svojih ljubih čebelicah, ampak tudi v vaški godbi na pihala. Bil je skromen in dober tovariš. V vsak pogovor je vpletel čebele. Do zadnjega je obiskoval svoj skromni čebelnjak. Letos pa ni dočakal prvega pozdrava svojih ljubljenk. V naših vrstah je ostalu neizpolnjena vrzel. Pogrešali bomo blagega moža. Čebelarska družina Grosuplje FRANC SKUBIC Neizprosna smrt je iztrgala iz vrst grosupeljskih čebelarjev zvestega člana Franceta Skubica. Pokojnik se je rodil dne 3. decembra 1906 na Zgornji Slivnici, kjer je ostal na svojem posestvu. Ze v mladosti ga je oče navdušil za čebele. Svoje ljubljenke je podedoval po očetu in čebelaril vse do poslednjega leta svojega življenja. Najprej je čebelaril v kranjičih, ki jih je postopoma zamenjal z Žnideršiči. Svoje znanje je črpal iz strokovnega lista, bil je njegov dolgoletni naročnik. Med ljudmi je bil zelo priljubljen, saj jim je vedno pomagal z nasveti in delom. Na njegovi zadnji poti ga je spremilo mnogo prijateljev in znancev. Med njimi smo bili tudi čebelarji, ki ga bomo ohranili v lepem spominu. Čebelarska družina Grosuplje VABILO na XVII. redni lotni občni zbor Zveze čebelarskili društev za Slovenijo, ki bo dne 21. aprila 1968 ob 8.30 v Ljubljani v dvorani Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje na Miklošičevi cesti št. 24 Dnevni red 1. Otvoritev, imenovanje zapisnikarja, volitev treh članov delovnega predsedstva, dveli overovateljev zapisnika, tričlanske verifikacijske komisije, petčlanske kandidacijske komisije in tričlanske volilne komisije; 2. Poročilo upravnega odbora; 3. Poročilo nadzornega odbora; > 4. Razprava o poročilih; 5. Predlog o razrešnici; 6. Volitve predsednika, 14 članov izvršnega odbora, 3 članov nadzornega odbora ter predsednika in 3 članov častnega razsodišča; 7. Sprejem delovnega programa in finančnega načrta za leto 1968; 8. Odlikovanja; 9. Predlogi in pritožbe članov; 10. Razno. Če občni zbor ne bo sklepčen ob določeni uri, bo po 13. členu pravil Zveze čez pol ure na istem mestu in z istim dnevnim redom drugi občni zbor, ki bo sklepal veljavno ob vsakem številu navzočih delegatov. Društva naj pošljejo morebitne predloge in pritožbe za občni zbor upravnemu odboru Zveze vsaj 7 dni pred občnim zborom. Delegatom naj izdajo poverilnice. Na vsakih začetih 50 članov imajo društva pravico do enega delegata. Za člane se štejejo samo tisti čebelarji, ki so plačali članarino Zveze. Občnega zbora ne lahko udeležijo poleg delegatov tudi drugi člani naše organizacije, ki imajo pravico do razpravljanja, ne pa tudi do glasovanja. Vabimo k čim številnejši udeležbi. V Ljubljani, dne 1. aprila 1968. Tajnik: Srečko Mlakar I. r. Predsednik: Valentin Benedičič 1. r. RADIJSKA ČEBELARSKA PREDAVANJA KNJIŽICA »S ČEBELAMI IN ČEBELARJI SKOZI STOLETJA« 5. aprila ob 12,30 Prof. Frunc Cimerman: Pomen obnožine in njenih nadomestkov za razvoj čebelje družine. 26. aprila ob 12,30 Dr. Jože Rihar: Dražilno krmljenje in nadomestki cvetnega prahu. V SKLAD za zgraditev prve slovenske čebelarske šole Antona Janša na Brdu pri Lukovici so darovali člani čebelarske družine Preska-Medvode 142 N din in ne kot je bilo pomotoma objavljeno v 1. številki Slovenskega čebelarja 70 N din; nadalje Jože Kastelic iz Grosuplja 10 N din, člani Cdr Velenje 30 N din, Cdr Ljubljana 456 N din, čebelarji ljubljanske in viške družine 56 N din, neimenovani iz Domžal 50 N din, Jože Kastelic iz Mlačenega 10 N din, člani velenjske družine 30 N din, Cdr Voklo 106 N din, razni neimenovani darovalci 3.883.50 N din; stanje tega sklada dne 16. marca tl. 5.056.65 N din. Vsem darovalcem iskrena hvala. MATICE sprašene na plemenilni postaji Pustov mlin pri Litiji — dolenjski različek — lahko naročite od junija dalje pri meni. Dražumerič, čebelar Litija, Topilniška 11 KUPIM prazne AZ-panje na 9 satov dobro ohranjene. Franc Homar, Spodnje Gameljne 41, Šentvid — Ljubljana. PRODAM nekaj transformatorjev za žičenje satnikov po 65 N din. Branko Počkaj, Veliko Ubeljsko 15, Postojna. PRODAM 15 čebeljih družin na AZ-satih brez panjev in pet naseljenih kranjičev z lanskimi roji. Martin Čepon, Zgornji Plavž št. 10, pošta Jesenice na Gorenjskem. avtorja Leopolda Debevca je izšla v posebnem zvezku v ličnih platnicah in je čebelarjem na voljo. Cena brošure je 4.—N din. Clane, ki so ob plenumi seji prejeli en izvod ali pa več, naprošamo, da jih vplačajo na naš nuslov. PRODAM zaradi starosti 10 AZ-panjev na deset satov z zdravimi čebelami; panji so skoraj novi iz lipovega lesa. Tomo Novak, Mačkovec 140, Čakovec. PRODAM ruzstavljiv čebelnjak za 27 AZ-panjev; nahaja se v okolici Kranja. Anton Hrovat, Maribor, Smetanova 34. PRODAM sedem kranjičev z močnimi družinami čiste pasme. Ogled ob sobotah in nedeljah. Janez Čuden, Gorjuše 46, Bohinjska Bistrica. PRODAM 20 naseljenih AZ-panjev z zelo dobro razvitimi čebeljimi družinami. Danilo Batič, Šempas 156, pošta Šempas. PRODAM 10 naseljenih AZ-panjev na 9 in 10 sutov z močnimi in zdravimi družinami. Franc Končan, Tabor 11, Domžale. PRODAM 10 družin na AZ-satih brez panjev. Srečko Gostinčar, Kranj, Križnarjeva pot 3. PRODAM 15 družin na AZ-satih — brez panjev. Družine so lepe z mladimi maticami. C. Kranjc, Ljubljana. Ilirska 6. PRODAM 30 naseljenih AZ-panjev. Družine so zdrave in imajo lepo mlado satje. Kristina Skok, Sevnica,