Slavko Janevski (1920) Kakšen čas leži med tema dvema pesmima, kje je pesnik v njem? Prva pesem govori o neki človeški usodi in daje dolžno spoštovanje padlemu vojaku. Smrt vojaka, ki ni dosanjal svojega življenja, je bila kjerkoli (v Makedoniji, sem morda mislil jaz), a Turki so mojo pesem prevedli z naslovom »Pesem turškega vojaka dva metra pod zemljo«, in na literarnem večeru v nekem italijanskem mestu so, prepričani, da je tako, spraševali, če ni ta vojak morda Italijan. Bralci »Sodobnosti« bodo nemara videli mrtvega vojaka nekje v Sloveniji, v goščavi ali ob izgubljeni stezici. 396 Jure Franičevič-Pločar 397 Pesniška angažiranost v zgodovini Prav tako lahko sodimo tudi o drugi pesmi, o Gorčinovcih. Ti so bili, so ali bodo povsod, zakaj njihove kosti niso in ne bodo bele ali črne in v očesnih jamah lobanje niso ali ne bodo ležale poševno oči ali kake druge, sinje ali črne. Ti dve pesmi sta preživeli čas in izbrisali pesnika (kot ime in narodnost), zakaj tako vojak kot Gorčinovci so brez vidne narodnostne oznake. Lepo je, če pesem živi dlje kot avtor. PESEM VOJAKA DVA METRA POD ZEMLJO Ni me več strune mojega grla so na belih zvonovih. Z mrakom vetrovi leže na njih. Lahko noč, ptice. Ni me več zenice mojih oči so na modrih vodah. Z mrakom jih barja žejno pijejo. Lahko noč, megle. Ni me več prsti mojih rok so pod travo. Z mrakom dekleta vežejo šopke. Lahko noč, noč. Ni me, ni me več. Strune drhte v bolečini. — Oljka, podrži nebo, da se ne zruši, brizgajo oči iz vode — spusti veje do nas, tvoj sad smo, prosijo prsti iz trav — zavij nas v svojo skorjo, mraz nas boli, drevo. Ni me... 398 Slavko Janevski Na čelu mi leži lahka noč težka noč dolga noč. GORCINOVCI In ko bomo spet prišli ne vem od kod v neki in nekakšen svet nam bodo na čelu rasle rdeče korale in naše oči bodo postelje penam in v ustih nam bodo mirovale alge in dlani bodo pesku pristan in bomo imeli če nam bo dano da imamo na vsakem rebru po kakšno školjko in slano kri težka sol grenka sol v venah s spominom na bakrena sonca in zgrabili bomo sablje za glaviče in izsekali kvadrat vetra in ga obesili na jambor iz kosti da izplovemo iz našega mrtvega morja k brezkrajnim obalam nepozabe kjer pleše prihodnost in kliče naj pozabimo tegobe Gorčin sinko Gorčin trpka je bila krivica naj bo še smeh grenak in mi nesrečni mornarji trpki in robati bomo pozabili na plovbe in brodolome in se spomnili objokanih mater in spet bomo kost in trpljenje da njihove kosti pomnožimo z našimi da se v prah ne spremenijo od samote s kamenja se bomo napili dežnice in legli pod modre krošnje in se odeli v malo kože naše in naših žalosti ko da smo nekakšne vesele prikazni ki jim še dan ne privošči sence in samo mi samo mi sami mi Gorčinovci morski volkovi utopljenci se bomo spoznali v obroč prepleteni Pesniška angažiranost v zgodovini kajti na sidrih med polipi in ladjami leže naša srca ki koprnijo za nami po nas ki nas ni in vendar prihajamo iz Nevrnitve na poti do njene druge strani začuda z istim imenom in malce lepšim Nevrnitev k novim nevrnitvam k novim srečanjem z algami in galebi k vračem viharjem k odmevom votlega sna. Razpet med Dobro in gorje Gorčin še mrtev mre. Prev. Ivan Minatti 399