pipigjip^ m w© msmp a išče srmfeeJi hw/amiirai ftBTf ífflti^WE ip# erT^y . . _ _ i- □p. - CU. iS i/2003 fcnnv. in L 2Ï/O2/10C* fl '46! Oft. %w ^ : ■ -ñir J9w\:jp . __ ij ~r7T fm } %m¥ -: V jTâJâlI l»tV .Májc I Ju BHIP TTÍ " y ^ ™ k"Ava KAZALO V TEJ ŠTEVILKI 02 ^ 2016 UVODNIK 03 Alojz Rebula Velikonočno pismo prijatelju, ki ne veruje, a išče smisel bivanja FOKUS 04 Gospodarska kriza in združevanje naših ustanov 09 Odmevi in trpke primerjave NAŠ utrip 10 Jernej Šček Kultura je zame zdravilna hrana 12 Vladimir Kos Oda šestdesetletni Mladiki 13 Manica Maver O javnem nastopanju 14 Simona Vozelj O dilemah narečij z inkluzlvno noto ANTENA 17 Novice OBLETNICA MESECA 20 Saša Martelanc Prof- Jože Peterlin ob 40 letnici slovesa PREBRALI SO ZA VAS 22 Ciril Velkovrh Irina Rahovsky Kralj Maja Smotlak Ko ©DrFig tvlta z @M_Choppyjem Dr. Rozina Švent Dva brata, trije svetovi PRIČEVANJA 26 Erika Jazbar »Prihodnost vidim v sobivanju različnih energetskih virov . 31 Mirella Urdlh Razmišljanje zdomske tržaške Slovenke (IV) KULTURA 34 Marija Pirjevec Košutova poezija med »strahom in pogumom« 37 Irena Žerjal Poezija Ivanke Hergold 40 Marjan Frankovič Za remake fitma Balada o trobenti in oblaku 46 Danilo Pahor Čustva v podobah LITERATURA 48 Tomo Podstenšek Sreča revežev 50 Vladimir Kos Pesem zbodenega srca Slika na platnici: Matej Susič Velikonočno pismo prijatelju, I* * t V V *11* • ki ne veruje, a išče smisel bivanja Alojz Rebula Drugi Melhior, najinega prijateljstva ni stkala vera, ampak kultura, Zalo me je Ivoje velikonočno voščilo začudilo, saj se imaš Zd neverujočega. Voščil mi sicer nisi banalnega praznovanja S pršutom, teranom ul živco, ampak si mi zaželel samo »vesel praznik pomladi«. Pisal si v duhu civilizacije, ki dela iz krščanskega božiča »velik praznik zime«, iz krščanske velike noči pa »velikpraznik pomladi«. Za nas kristjane pa je to predvsem praznik Vstajenja, Vem za Ivoje zadevne ugovore. Ali jih tudi samo slutim. Na primer: Anko more mrtev človek oživeti v vseh svojih funkcijah, in to celo v poveličanem telesu, ki ga materija ne ovira? Odgovor: res, za človeka je to nemogoče, a Jezus iz Nazareta je bil za kristjane obenem tudi Bog, Aukp, da taksen velikanski dogodek, če je res bil, ni pretresel rimskega imperija, med rimskimi državnimi akti sploh ni bil registriran, kolikor je Pilat Golgoto v svojem poročanju sploh omenil. O Vstajenju JO prvi šele po kakšnem desetletju poročali pripadniki nove vere, ki seje začela širiti v Rimu. Odgovor: Rimski imperij je imel razvejano cestno omrežje in tudi poštno povezavo, a ni imel telefona, radia in TV. A tildi ko bi bila novica kmalu prišla, bi bil povprečni Rimljan gledal nanjo kot na vzhodno fantazijo, podobno kot gleda nanjo danes veliko naših sodobnikov. Eksekucije zločincev Jezus je bil prištet mednje - v vzhodnih provincah niso bile redke, da bi morali pričakovati od Pilata poročilo o dogodku. Zakaj torej Jezus sam, če je bil Bog, ni reklamiral svojega Vstajenja tako, da bi bil obveščen ves svet? Saj bi bil to lahko napravil s kakšnim potresom, kometom ipd. Odgovor: Zrt Jezusa je bilo značilno, da ni nikoli reklamiral samega sebe, prej nasprotno. Jezus je bit, lahko rečemo, antireklama - in to ostaja do danes. Koliko je govora o Njem v medijih? Jezusa, Resnico, najde tisti, ki Ga zares išče, Ce je Jezus, kot kristjani verujete, nesmrten in živ, ah je čutiti kakšen Njegov vpliv v novejši zgodovini? Odgovor: Sam je rekel pred odhodom s sveta, da mu je dana vsa oblast v nebesih in na Zemlji, Kako pa se ta oblast dejansko izvaja, je za nas skrivnost božje ekonomije, vendar ni takšna skrivnost, da ne bi človek pomislil, kakšen konec sta v našem, času naredila nacizem in komunizem, ki sta oba šla v boi proti Jezusu. ,ie en tvoj možni ugovor: kaj imate kristjani od vere v Vstalega Kristusa?? I )dgovor: Zavest, da je z nami, da nam pomaga posebej v trpljenju in da nas po smrti čaka v povsem novem svetu, v sijaju, ki si ga ne moremo predstavljati. Vem, da bi ti imel še druge ugovore, a naj bo za danes dovo[j, Odgovore nanje boš dobil, ko se spel vidiva. Želim ti čim svetlejši praz.nik pomladi. *0M Gospodarska kriza in združevanje naših ustanov V Novem glasu 5. marca v intervjuju, ki ga je Julijan Čavdek opravil s predsednico Zveze slovenske katoliške prosvete Franko Padovan in predsednikom združenja Blankin Giorgi-om Benchigem med vrsticami kar jasno beremo, da je prišel za katoliško usmerjene kulturne zveze čas reorganizacije. To ne po volji zvez samih ali njihove krovne organizacije - Sveta slovenskih organizacij. Do tega prihaja zaradi nedavnih spremenjenih deželnih pravil o financiranju manjših slovenskih društev v Italiji, torej - Čeprav posredno - po volji Dežele Furlanije Julijske krajine. Zavrtimo trak nekoliko nazaj, O spremembah teh pravil, po katerih denarja iz zakona 33/2001 ne delijo več neposredno deželni uradi, pač pa Dežela prispevke nakaže kulturnim zvezam, ki potem poskrbijo vsaka za svoje članice, seje začelo javno govoriti že decembra 2013; predsednik SKGZ Rudi Pavšič je takrat za javnost takoj izjavil, da njegova organizacija podpira to "reformo" češ daje v skladu z razmišljanji same SKGZ. Nekoliko bolj zadržan je bil od vsega začetka SSO, pa tudi kulturne zveze, ki delujejo znotraj njega, saj so v tem predlogu takoj zaslutile poskus združevanj. Proces sprejemanja novega pravilnika je šel dalje. Javnost je ni spremljala, če ne površno. Zato čudijo izjave, ki prihajajo na dan v zgoraj omenjenem članku, objavljenem v Novem glasu, kjer Julijan Čavdek, sicer uslužbenec pri SSO, daje besedo le dvema od treh protagonistov reorganizacije, v katero je Dežela potisnila kulturne zveze (in športno združenje). Iz intervjuja namreč zgleda, da ta reorganizacija ni bila neboleča. Zakaj je tako, smo povprašali edinega akterja, ki v omenjenem članku ni dobil možnosti besede, predsednika Slovenske prosvete Marija Maverja. Pogovor pa ni nastal zato, da bi podžigali polemike, nasprotno, da bi javnost obvestili o razlogih, načrtih, strategijah, pogledih, ki se skrivajo za omenjenimi potezami Dežele, krovnih organizacij in kulturnih zvez vključno s Slovensko prosveto in Zvezo slovenske katoliške prosvete,5eljo po konstruktivni izmenjavi pogledov dokazujemo še z intervjujem s predsednikom Sveta slovenskih organizacij VValterjem Bandljem, B.S, ■ Marij Maver, ko se j e prejšnji predsednik SSO Drago Štoka pogajal z deželnim odbornikom Torrentijem glede reforme financiranja, je bil jasen: SSO je proti vsiljenim oblikam združevanja. Reforma je šla kljub temu naprej. Danes beremo, daje prišel za katoliško usmerjene kulturne zveze čas reorganizacije. Se ta reorganizacija tiče samo načina financiranja ali je na vidiku kaj globljega? • Tega nam pravzaprav danes na področju zvez ne vsiljuje nihče, Z odbornikom Torrentijem smo se kulturne zveze, članice SSO, že dogovorile. Problem je Benečija, ki se n s znala v preteklosti organizirati in je zaradi tega nekako obvisela. Je pa v zameno dobila Inštitut za slovensko kulturo, ki je postal primarna ustanova,Tudi med nami v okviru SSO niso stvari jasne. Nekateri bi radi spreminjali dogovore, ki so bili že sprejeti. Potem pa so v ozadju še čudne poteze, ko goriška zveza spreminja statut, zato da bi lahko med svoje članstvo sprejela dve društvi iz videmske pokrajine, medtem ko ima Slovenska prosveta že statut, po katerem bi lahko mirno sprejela obe društvi v svoje vrste, Zakaj tako, je zame ne ra zumljivo, P Iz poročanja Nove ga glasa zgleda, da se reorganizacija tiče samo goriške Zveze slovenskih katoliških društev in kulturne zveze Blan-chin iz Čedada. Očitki pa padajo na Slovensko prosveto iz Trsta, češ da ni imela posluha za potrebe organizacij iz videmske pokrajine, ki so ostale brez pokroviteljske zveze,Slovenska prosveta je v resnici V svojem statutu že "deželna zveza" saj nima omejenega teritorija delovanja, Kaj se je torej zgodilo? • Na to vprašanje sem v bistvu že odgovoril. Kaj se je zgodilo? Še nič. Problem je v tem, da so nekateri prepričani, da bi bilo koristno, če bi namesto sedanjih zvez ustanovili novo deželno krovno zvezo, ki bi bila obilneje financirana. Toda: prvič, nihče nam ne zagotavlja tega večjega financiranja; drugič, moral bi na dolgo obnoviti razlage, zakaj je nekatere ustanove težko združevati; še vedno držijo argumenti, s katerimi smo prepričali odbornikaTorrentija o nezdružljivosti, Vzemimo primer Slovenske prosvete; ta organizacija deluje že skoraj 70 let. Nima včlanjenih samo društev po teritoriju, ampak ima v središču mesta živahno kulturno središče z rednim delovanjem. Tu sta njeni članki tudi dve ustanovi, ki bi sami zaslužili priznanje, ker sta v bistvu profesionalni in ne delujeta amatersko. To sta Radijski oder in Knjižnica Dušana Černeta. Obe potrebujeta prostor in tudi profesionalno osebje. Poleg tega ima Slovenska prosveta nekaj nepremičnim, ki soji bile darovane z obvezo, da podeljuje vsako leto štipendije. Njena članica je tudi založba, ki izdaja že 60 let revijo in knjige, Ali naj vse to, kar smo 70 let gradili, enostavno odpravimo? Med temi organizacijami se je vzpostavila tudi neka vzajemna povezanost. Smo člani krovne ustanove 550, ki bi nam morala stati ob strani in nas podpirati, ne pa da uslužbenec 550-ja snuje intervjuje, ki so v bistvu napad na 5lovensko prosveto. Krovna organizacija S50 zadnje čase sploh ne podpira naših stališč, ampak vodi politiko, ki našim organizacijam na Tržaškem prej škoduje kot koristi. ■ Kakšne scenariji vidite v bodoči organiziranosti naših zvez? Je morda na obzorju nova velika katoliško usmerjena kulturna zveza? • Misl im. da današnja mreža zvez zadostuje in da lepo pokriva naš teritorij, na katerem živi naša skupnost, S sedanjo obliko financiranja upam, da bo še tesneje povezano sodelovanje med našimi društvi.Tudi to, da je Zveza cerkvenih pevskih zborov, ki ohranja samostojnost i n avtonomijo, tesneje povezana z našo krovno, ni negativno, Vedno smo tesno sodelovali ie v preteklosti in sem prepričan, da bomo tudi v bodoče. Vprašanje je financiranje. ZCPZ ima veliko številko članic, Ima tudi veliko odmeve ih pobud,, ki pa so združene z velikimi stroški in bi zato potrebovala večje financira nje. Ne pozabimo, da je včasih že bila med primarnimi ustanovami. Problem zase pa je Benečija.Tam žal še ni ustvarjena taka povezovalna mrežo, kot jo predstavljata obe zvezi na Tržaškem in na Goriškem, Razlogi za to so različni, tudi zgodovinski, Na obstoječih društvih na terenu in na naši krovni organizaciji 550 je, da jim pomagamo. Alije snujoča se povezava med goriško ZSKPm društvom Blankin zametek neke nove povezave ali zlitja beneških društev v goriško zvezo, o tem nimam informacij. »Nesprejemljivo je, da se želi utišati pluralizem v naši narodni skupnosti,« Demo.1 Walter Bandelj (foto P. Cvelbar) ■ Zdi se da Dežela že načrtuje tudi reformo založniških hiš. Ni več skrivnost, da bi odbornikTorrenti rad videl eno samo založniško hišo v zamejstvu. Bo kriza Goriške Mohorjeve začetek nove'vsiljene" reorganizacije? Kakšne scenarije vidite na tem področju? • To je spet nova tema, o kateri smo svoja stališča že podali vsi založniki v Italiji od Mohorjeve preko ZTT do Mladike. Dokazovali smo, daje združevanje vseh teh Tazličnih stvarnosti z vrha nesprejemljivo. Gre namreč za zelo različne subjekte, ki imajo svojo večde-setletno avtonomijo in tradicijo. Imajo tudi svoje svetovnonazorske in druge specifičnosti, zaradi katerih je združevanje nemogoče, Sprejemljivo bi bilo le, če bi se sa me založbe odločile za tako združevanje. Sodelovanje med njimi pa itakže uspešno poteka.Taki primeri so sodelovanje na knjižnih sejmih, angažiranost za novo Tržaško knjižno središče ipd. Nesprejemljivo je, da se želi utišati pluralizem v naši narodni skupnosti. Potem bi morali prisiliti vse Slovence, da se angažiramo v eni sami stranki. Neki idejni pluralizem jo med nami vedno obstajal, saj bi drugače bili kot skupnost kastrirani. Različna gledanja še ne pomenijo sprtosti. V kulturi ne šteje samo kvantiteta, ampak predvsem kvaliteta. In če združimo vse zamejske založbe, zaradi tega ne bomo tiskali več in boljše, prej nasprotno. Ne pozabimo, daje v Trstu več kot 15 italijanskih založb, a nihče se ni spomnil, da bi od njih zahteval združitev, Jasno je, da Slovenci ne moremo imeti dveh dnevnikov, dveh radiev, dveh profesionalnih gledališč, a država, ki te skupne ustanove financira, bi morala od njih zahtevati, da se piurali zirajo ne samo po vsebini, ampak tudi v lastništvu Tega doslej ni nikoli storila, zato smo kot manjšina razdeljeni tako, kot nas je razdelila nekdanja matična komunistična država. ■ Medtem je, kot rečeno, izbruhnila kriza Zadruge Goriške Mohorjeve z napovedjo odslovitve dela že tako skromnega števila uslužbencev. Spomnimo naj, da Zadruga Goriška Mohorjeva skrbi za izdajanje tednika Novi glas, otroške revije Pastirček in knjig. Z vprašanjem te krize začenjamo pogovor s predsednikom Sveta slovenskih organizacij. Wa It erj e m Bandljem, ki jo takole komentira: • Mohorjeva družba ima sistemski problem. Potrebuje namreč kakih 40/50.000 evrov več na leto, ker se stroški osebja stalno zvišujejo, Mohorjeva pa je v zadnjih letih zaradi pol itičnih izbir Dežele in Urada izgubila del javnih prispevkov, namesto da bi pridobila nove. Pred leti smo sanirali situacijo z izrednim prispevkom, ki ga je preko 550 prejeta od Dežele, a ugotavljamo, da gre za sistem ski problem in da Mohorjeva pač potrebuje 50.000 evrov letno več Predsednik založbe Peter Černič je sedaj pred izbiro o uvedbi dopolnilne blagajne za dva uslužbenca, s čimer se jaz sicer ne strinjam, a on vztraja, da nima druge izbire. Sam sem se takoj angažiral in drugi krovni organizaciji predočii dejstvo, da če smo skupaj iskali rešitev za Primorski dnevnik, moramo sedaj skupaj poiskati rešitev tudi za Goriško Mohorjevo. V tem trenutku še nimam odgovora predsednika SKGZ Rudija Pavšiča. 'Izvršni odbor SSO pa bo storil vse, kar je v njegovi moči, da pomaga rešiti situacijo. ■ V luči te najnovejše krize, kakšni so po Vašem mnenju možni scenariji glede bodočnosti zamej’ skih založb, ki spadajo pod okrilje SSO? • Tu je stvar dogovarjanja med založniškimi hišami. Ace IVIcmnolja je za Založništvo tržaškega tiska izjavil, da ne vidi potrebe po nekem združevanju založniških hiš, Jaz se zelo strinjam z njim. Po mojem je pomembno, da ohranimo tako konkurenčnost kot pluralnost, kar pomeni vsekakor več kot 2 osebka. V možnosti raznih združevanj seje pred dvema letoma zapičil in začel o tem govoriti deželni odbornikTorrenti. A opažam, da zadnje čase niti on ne uporablja več teh besed, zato se ml ne zdi več nekaj aktual nega. Drugače je s potrebo po znižanju stroškov, To pa se lahko doseže tudi na drugačne načine, ne nujno z združitvami. Zatožniške hiše bi se lahko dogovorile za kak konzorcij za tiskanje, da bi na tem področju prišle do konkurenčnih ponudb ,,, ■ Je pa res, da določene poteze deželne uprave, kot je bila nedavna sprememba pravilnika za porazdeljevanje prispevkov manjšim društvom in organizacijam, naravnost silijo slovenske ustanove in v tem primeru kulturne in športno zvezo k drastičnim notranjim reformam ki niso šle brez polemik... • K a r se tiče ku Itu rn i h zvez jo bi lo sprva ta ko, da j e vsak hotel obdržati svoj vrtiček, vsi so bili proti spremembam. Potem sem počasi počasi razumel, da ni več tako: prvič na katoliški strani so kulturne zveze razdeljene g lede na pokrajino, pri ZSKD pa ni tako. Drugič: društva In zveza Blanchin, ki se v Benečiji rn Kanalski dolini prepoznavajo v 550, so ostale brez pokroviteljstva kulturne zveze, ker zveza Blan chin ni Imela statusa primarne organizacije zaradi napačnih strategij Iz preteklosti. Pustiti Videmsko na cedilu bi bilo nedostojno z naše strani. Tretjič: na pogovorih in na izvršnih odborih na Goriškem in v Benečiji sem začuti! pripravljenost, da bi se šlo v neko reorganizacijo. Četrtič: tudi finančno je Benečija ostala praznih rok, ker dodaten denar, ki ga je Dežela dala na razpolago v zameno za večjo obremenitev z razdeljevanjem sredstev, je bil namenjen le dvema pokrajinama, Trstu m Gorici to se pravi 23.000x2. Skratka, jaz sem vsekakor mnenja, da moramo začeti tudi na nivoju kulturnih zvez delovati skupaj, izoblikovati skupne strategije, kako se na primer zoperstavljati asimilaciji, odhodom mladih ipd. Lepo bi bilo tudi, da bi se lotili skupnih pobud, ki bi ovrednotile veliko bogastvo našega kulturnega delovanja, BI bili na primer mi sposobni organizirati nek naš Slofestalr nekaj podobnega?Trenutno ne čutim volje, da bi skupaj kaj ustvarili, jaz pa bi sl tega želel, tako da bi naša mladina videla, da se lahko z nečim postavi, po mojem bi bili še kako sposobni kakega takega projekta, saj glede prostovoljnega dela gotovo nimamo konkurentov, lahko naredimo karkoli, ker imamo izredno sposobne, požrtvovalne in zveste kulturne delavce, ■ Dejansko je vsekakor do neke vrste združitve v kulturnih zvezah že prišlo. Kakšne so prednosti tega koraka? • Odbornik To rren tl seje lotil tega novega pravilnika za razdeljevanje sredstev manjšim organiza cljam, a krovni organizaciji sta takoj zahtevali, da imata svoja moža v komisiji, ki je pravilnik pripravita . Albert Devetak in Martin Lissiach sta izpopolnila in popravila prvotno verzijo pravilnika, ki je bila res pomanjkljiva, in bosta s tem še nadaljevala, tako da bo nazadnje nujno prišlo še do kakšnih sprememb. Vsako rojstvo je težavno, še posebno če je stvar opravljena prehitro. Pog lejmo primer glasbenega šolstva in vsiljevanja združitve glasbenih šol. Če prav smo vedeli, kaj se kuha, smo bili popolnoma nepripravljeni: Torrenti nam je pol ure pred sestankom povedal, kakšen predlog bo Iznesel (denarno "nagrado'1 za začetek postopka združitve op. ur.J »Po mojem je pomembno, da ohranimo tako konkurenčnost kot pluralnost,« in nas ujel nepripravljene. Se danes se o tem enostavno nočemo pogovarjati. "Saj se ne mudi", mi rečejo, ko jih spodbujam. A ni tako, na tak način izgubljamo druge priložnosti, kot na primer koriščenje Trgovskega doma, za katere ga nas Dežela sprašuje, kako ga bomo koristiti, mi pa se ne moremo zmeniti med sabo in nimamo predlogov.Tako ne more iti nap reji ■ V bistvu Dežela zavzema Svoje jasne poteze in nas sili v določene korake, kot je bilo v primeru spremembe pravilnika za financiranje manjših društev, kot j e bi lo 'na g raje vanje' g I a s beri i h sol, če se združita, tu je še najnovejše drezanje glede namembnosti prostorov v Trgovskem domu Katere bodo naslednje poteze? • Seveda, a jaz ne bi krivil samo Dežele! V5i opažamo, da se v Italiji nasplošno gre v določene velike premike V smeri racionalizacije sredstev, iskanja učinkovitosti ipd. Mi nismo izvzeti iz tega procesa. Pazite, ker Dežela nam daje dovolj časa, da sami odločimo, kaj Želimo Storiti- Mi pa žal nismo Še zreli za določene odločitve. S krovnima organizacijama sedaj skušamo speljati še ostale na to pot skupnega dogovarjanja. Vem, da bo težko, tako težko, da bova oba z Rudijem shujšma, a tega se moramo lotiti, Jaz torej ne bi zvalil vse krivde na Deželo, češ da nekaj vsiljuje, ker gre za širok proces v tem trenutku. Po drugi strani pa moramo mi imeti eno veliko pokončnost.To pomeni, da moramo biti korak pred Deželo, Za to pa moramo imeti izdelane svoje predloge. ■ Saj! In kateri bi lahko bili ti predlogi po Vašem mnenju? Če odmislimo trenutek dogovarjanje s SKGZ, kakšne predloge bi lahko iznesli na strani 5SO, da bi bili korak pred Deželo? • No, kar se tiče kulturnih zvez smo z združevanjem Gorice in Benečije že Deželi ponudili konkreten znakdobre volje. ZSKP je ta ko Tor remija že opozorila na ta pomemben korak, obenem pa AKTUALNO I 14, MAR 2016 Primorani bomo odpustili del našega osebja Odbor zadruge je javnost in politiko v lanskem letu - sicer zaman večkrat opozoril, da brez zunanje pomoči ne bomo Zrnogi saj so se nam v letu 2015 zaprla res vsa vrata, tudi tis ta, ki n aj bi lahko kak dodaten prihodek prinesla iz javnih razpisov. Očitno je imela politika druge prioritete. Dodatni denar, ki naj bi saniral krizno stanje, se je v letu 2015 našlo za kar nekaj drugih ustanov, nas pa so enostavno Spregledali in - karje še najshbše - spregledali so naše konstruktivne predloge, ki so vodili v mehko preš trukturadja podjetja. Glede naših potreb smo v najboljših primerih poslušali le solidarnostne izjave in obljube, marsikdaj pa smo bili celo tarča kritik in neposrednih namigov, češ da moramo delovanje racionalizirati tako, da združimo založniške subjekte. Očitno je to edini domet noše politike, ki misli na tak način po novem ključu prerazporediti javna sredstva. [...] (več v Novem glasu in na www.noviglas.ei, je že vložila prošnjo na t.i. sklad za agre-gacij e, da j o n ag ra dl. Gre s I cer za en kraten znesek, a ta naj bi v naslednjih letih postal sistemski s povišanjem rednih dotacij. Gre za take vrste nagrajevanja, kot so ga uvedli za združevanja občin. Seveda, vsi obsojamo take poteze, a nazadnje se itak vse zreducira na vprašanje finančnih prispevkov, ker brez njih žal nihče ne more živeti! »Ker italijanski politiki bolj malo zaupam, je bolje prej preveriti, ali se stvar res obnese.« ■ Predlagate torej se kako tako potezo, da bi se lahko črpalo iz tega sklada za agregadje? • Ja, seveda! Kjer se to da. S kulturnimi zvezami smo šii v ta poskus. Ker italijanski politiki bolj malo zaupam, je bolje prej preveriti, ali se stvar res obnese, potem lahko govorimo o drugih korakih. Založniških hiš jaz v ta poskus na primer ne bi vpletal. Raje iščimo druge možnosti, konvencije, skupne projekte ,,, Potem bomo videli -JM n [ mladika nr ZOlti Odmevi in trpke primerjave V Italiji izhaja več kot 20 dnevnikov na vsedržavni ravni, se enkrat toliko je lokalnih, katerim je treba dodati še nekaj političnih glasil. Nekateri med večjimi dnevniki se lahko pohvalijo z uglednimi sodelavci, ki redno dajejo na razpolago bralcem svoje komentarje in razmišljanja a političnih, gopodarskih in finančnih, sindl kalnih in splošno družbenih vprašanjih. Med temi je Antonio Polito, ki piše za milanski Corriere del la sera. Politično je začel na skrajni levici, prehodil dolgo razvojno pot in zdaj piše komentarje za zmerno konservativen list. Pred nedavnim je napisal odmevno razmišljanje o odnosih med laiki in katoličani v Italiji. Polito velja za prepričanega laika in ni posebno popustljiv do Cerkve kot ustanove in tudi ne do sku pnosti vernega ljudstva. Prepričan Je v ločitev Cerkve od države, vsaka zase pa naj bosta avtonomni in suvereni, A vendar je v svojem komentarju zelo prepričljivo opozoril, da nikakor ne bi bilo na mestu, če bi se civilna družba odmikala dialogu s stvarnostjo, ki Se naslanja na Cerkev in skupnost vernikov, ker ena in druga imata pravico, da spregovorita in branita svoja stališča zato, ker odsevata pomemben del družbe, a predvsem zato, ker opravljata v isti družbi dragoceno vlogo in nezamenljive zaslužne funkcije v socialnem življenju države, predvsem na vzgojnem področju In pri konkretni dobrodelnosti. To razmišljanje je Polito objavil, ko so bile na višku polemike v zvezi z zakonom o civilnih poro kah in istospolnih zvezah in je bilo potrebno, ker so se nekajkrat izrodile v hude izbruhe nestrpnosti, ki so bili vsi izrazito ideološko al i celo politično obarvaniJa poskus izločiti iz zakonodajne, politične in socialne družbene razprave vso celotno versko komponento, od Cerkve do vernikov, je ¿e prevladal v Zahodni Evropi, ki hoče izbrisati preteklost, na kateri sta temeljila njen kasnejši razvoj ter rast na vseh področjih od umetnosti do znanosti in družbene etike, Evropa si dobesedno maši oči pred velikim delom, ki ga verske organizacije opravljajo za dobrohit človeštva predvsem za zagotavljanje zdravega življenja najbolj revnih. Samo v Afriki je vsaj 100 tisoč bolnišnic, klinik i n zdravstvenih ambulant, ki slonijo na delu zdravnikov iz verskih skupnosti in gibanj. Te organizacije skrbijo za milijone ljudi, ki bi sicer ne imele dostopa do katerekoli zdravstvene pomoči, V Afriki se prostovoljci verskih gibanj in kongregacij ukvarjajo z 200 tisoč sirotami. Kaže, da v štirinajstih afriških državah Cerkev krije 70 odstotkov zdravstvenih potreb.Vsem je danes očitno, daje Cerkev naredlla v Afriki in nekaterih južnoameriških državah več kot številne mednarodne organizacije. In vendar nek prevladujoči laicizem zavrača kakršnokoli priznanje za njeno človekoljubno delo. Nekateri ga sicer priznajo, a hkrati pristavijo, da Cerkev s tem išče nove privržence. Morda je kdaj tako tudi bi lo, danes se je marsikaj spremenilo in se še spreminja. Papež Frančišek danes poudarja, da se Cerkev noče vmešavati v znanost in niti v politiko, toda se ponuja za pošteno In transparentno diskusijo, da ne bi neke posebne potrebe ali ideologije škodovale skupnemu dobremu. Dialog je torej možen, toda mnogi to možnost obidejo, ali jo celo sovražno zavračajo, To je opazno tudi v našem manjšinskem krogu, kjer se vernike potiska na stranski tir, še bolj pa v Sloveniji, kjer dobi Cerkev mesto samo Še v polemikah in napadih. Oznake Cerkev, verska skupnost, vernik, verski tisk, verska šola in podobne so že davno postale sinon im za drugorazrednost, ki ne zasluži pozornosti, kaj Sete priznanja neke resne družbene veljave. Odtod tudi zavračanje kakršnegakoli dialoga. In vendar je to nezanemarljiv de! naroda, ki se ga ne bo dalo kar tako pomesti v vrečo za odpadke, čeprav bi mnogi to srčno želeli, Slovenska prosveta in Društvo slovenskih izobražencev Trsi Prešernova proslava 2016 - Peterlinova dvorana Kultura je zame zdravilna hrana Ponedeljek, 15. februarja - slavnostni govornik: Jernej Šček Spoštovane in spoštovani, prijatelji in znanci Društva slovenskih izobražencev, iskrena hvala za slavnostno mesto, ki ste mi ga namenili. Vedno sem imel težave s sinlezo: svet narave in človeka je prelep, prebogat, zanimiv in pester, da bi ga lahko gledal v instantni, črno-beli tehniki. Svet je velika, neskončna mavrica. Filozofi pri tem nismo v pomoč: radi imamo preambule, uvode, stranske poti, stranpoti, brezpotja, ovinke in gube. Vsi, ki smo se danes zvečer pripeljali ali sprehodili do Peterlinove dvorane, imamo za to svoje razloge. Sprašujem pa se, ali res vemo, kaj, zakaj in čemu v enoletnem razmiku častimo slovensko kulturo? Ali vemo, kiti vse je kultura in - bolj pomembno - kaj to ni? Raj vam pomeni, biti kulturni? Po latinski etimologiji pojem kulture razumevam in primis kmečko, bolje rečeno, kmetovalsko. Cullus, colere, cul tu ra. Razsvetljenski nergač Voltaire bi rekel cuitiver notre jardin, obdelovati lasten vrtiček: orati, saditi, cepiti, negovati, obroditi, Riti kulturni pomeni najprej biti rodovitni, pravi naša intelektualka Alenka Rebula, Tako pa narekuje senegalski politik in pesnik iz prejšnjega stoletja Leopold Sed ar Senghnr: “Prava kultura ¡c ukoreniniti se in se izkoreninili, Korenine zasaditi v globine rojstne zemlje, v njeno duhovno dediščino, a korenine tudi izpuliti, torej odpreti se dežju in soncu rodovitnih odnosov s tujcem (.. Ohranjati (se), negirati (sebe) in presegati (nas) ie edina zdrava, trajnostna dialektika osebne in skupinske rasti. Naš vrtiček je planetarni vrtiček: vse je povezano, vse teče, vse ima in prej ali slej najde svoj prostor. Človek ¡e racionalna žival in čustvena rastlina, ki $e| polni iti prazna hkrati raste in mineva. Kultura je v najbolj univerzalnem, torej najglobljem, najbolj konkretnem smislu agens, formalni v7.m k človeškega delovanja v smeri lepega in dobrega. N ¡e no nasprotje ni, kot bi si pričakovali, vse, kar je naravno, neobdelano, divje. T,i, wiUerne$s postaja redkost: kar pobrskajte, kaj si o tem misli alpinist in življenjski potnik Reinhold Messner Tudi divjaki so lahko dobri; Rousseaujev le borne sauvage bi nas lahko marsikaj naučil. Iščimo še lieprehojeno divjino, ki je tam, tukaj, v nas samih. Nasprotje človeške kulture gre iskati drugje: zlo, škodoželjnost, preračunljivost, izkoriščanje, avtomatizem, P roti kul ture je - ne boste verjeli - danes veliko, življenjski prostor človeka se krči. Vsak dan moram v šoli iskati in utemeljevali razloge za svojo, človeško prisotnost. “Tu sem, pred vami in za vas, tu sem zato, da bomo prebujeni, radovedni, zaljubljeni, za kanček boljši” jim pravim. Ri to mlademu človeku uspelo tudi brez simbolnih stebrov? Mislim, da ne. Nove generacije kontroverzni Vse" že imajo: imajo informacije, blagostanje, topla oblačila in polne pomnilne kartice. Nimajo pa socialnih vzornikov, vzgojnih stebrov, ki bi jim urejevali promet. Živim Sv dobi Teiemahov, Odisejevih sinov. Slavni Homerjev ep je namreč še prej kot pustolovska odisejada velika zgodba o vrnitvi. Povojne generacije so Očeta najprej mcestuozno ubile in se nato prelevile v vsemogočno pošast z imenom N are iz. Nove generacije pa ob obuli gledajo na morje in čakajo, kot ielemahl ali God nji, da se nekaj, nekdo, njihov Oče vrne domov, Z morja se ne vračajo spomeniki, nepremagljive flote, strankarski diktatorji, avtoritarni in karizmatični liderji, ljudi c-bogovi, o eelj e-gospoda rji. Ne, z morja se vračajo fragmenti, zlomljeni drobci, krhki in zdelani mornarji, poraženi očetje, reveži, propadli režiserji, preke rni učitelji, m igrani i, odpuščeni delavci. Mladina išče in čaka preprostega pričevalca, ki jim ždi posredovali svojo, nesklenjeno izkušnjo. Potrebujemo ljudi, ki bi prenašali vero v človeka, v bodočnost, prepričanje v smisel horizontov in v koordinatni sistem življenja, ki bi vračali zaupanje v osebno odgovornost. Otroci, ki zaman čakajo na vrnitev očeta-pričevale a, z.iabka podležejo grozljivim gostom apatije, pasivnosti, brezčutnosti, žalosti, obupa, praznine, ki prežijo za vsakim vogalom. V simbolni svet starševstva in šole prepogosto vstopamo ra zoro ženi. Doma. in v šoli namreč govorimo preko simbolne logike, v odnos z drugim lahko vstopimo samo tako, čustveno. Gre za obliko erotičnega razumevanja. Eros je sorodnik Psihe, strast Pathosa pa edino, kar nas prestavi v gibanje. Hoditi in se ustavili zalo, da bomo lahko spet in vsakič znova shodili - prerojeni! 'Jb ie zame najboljša metafora živega življenja! O esencialnem pomenu in koristi kul ure priča pred kratkim v slovenščino prevedem manifest Nuccia Ordineja z naslovom Koristnost nekoristnega. Avtor zagovarja koristnosti tistih znanj in veščin, katerih bistvo je povsem svobodno, neodvisno od kakršnekoli (ekonomske) koristi. Zame jc koristno vse, kar nam pomaga, da postanemo boljši ljudje! Pika. Zgodovinski spomin, h um ¡mistične znanosti, klasični jeziki, izobraževanje in vzgoja, avtonomija znanosti in umetnosti, kritična misel, državljanska etika, fantazija; sistematičnega rušenja vseh oblik humanosti in solidarnosti na račun ciničnih izračunov ni več mogoče spregledati. Požiramo škodljiva, smrtno nevarna zdravila, Prot ikri zn i ukrepi in nerazsodna, varčevalna politika - dokazujejo sami ekonomisti - nc zdravijo bolnika, še boli ga šibijo, uničujejo, dušijo, AAA Išče SC smisel in vedno težje najde, med hitrim teh no loškim napredkom, komunikacijsko premočjo medijev in težavami političnih sil pri snovanju dal j n o roč n ih, trajnostnih projektov. Kultura je zame zdravilna hrana in najmočnejše orodje človeštva. Tako kot ima mehanik izvijač, kuhar lonec, šivilja sukanec, tako ima vsak izrned nas orodje kulture, ki nas ohranja žive. Kultura je zame zaljubljenost v nek čili, ^Potrebujemo ljudi, ki bi prenašali vero v človeka, v bodočnost ki bi vračali zaupanje v osebno odgovornost.« projekt, kultura je hrana želja, ciljev in ustvarjalnosti. Kultura je sodelovanje, delitev, medsebojno učenje. Kultura je zavedati se, da vse, kar aktivno delamo, presega izdelek kot tak. Mladina, ki prepeva, piše, riše, skače in pleše, ne poje, piše riše skače in pleše samo za rezultatom, ciljem, koncertom, predstavo, Z vsakim korakom gradi svojo življenjsko pot, ki je dobra, zdrava, graditeljska, Z vsakim korakom reče "ne11 grozljivemu gostu in se ohranja pri življenju. Smo kot volkovi v svežem snegu, puščamo sledi, po možnosti ne rakih, ki bi vodile v brezno. Kultura je zame Lo (kup knjig), Ali so to res samo knjige? Kaj se skriva za kosom papirja, na katerega so natisnjene črke, besede stavki? Pričevalec česa je knjiga, ki je bila natisnjena v začetku novega veka, pred 500 leti? Priča nam o trmi kulture, ki preko spomina preživi generacije in ohranja živo upehano zgodbo človeštva. Iz vsake moke se da nekaj zamesii, če si k to želimo, če v stvar, v sebe verjamemo in investiramo, če nas kdo na poti spremlja in podpira. Največ nam lahko o človeku, ustvarjalcu lastne usode - hotno faber - še vedno pove ključna etapa zgodbe zahodne misli. Obdobje humanizma in renesanse. Kaj so nas naučili Petrarca, Pico del la Mi ra n dola, Alberti, Pici no, Val la, Pomponazzi,Salutati, Egidij Vilerbski? Brsteli so in hlastali po rodovitnem zraku zato, ker so verjeli v ustvarjalnost človeka, ki je svoboden, odgovoren in dostojanstven. Skrajni čas je že, da specifiko avtonomije Slovencev v Italiji ozavestimo preko teh očak Povezati našo pestro iti morja polno zgodbo s planetario zgodbo, izogibati se samozadostnosti, obiskovati svet, vanj nositi našo zgodbo in okruške sveta prinašati domov. Manjkajo nam referenčne točke, manjka nam zavest novega humanizma, Nujno je našim ljudem takoj, danes, jutri, letos, omogočiti in jih spodbujati v to, da v delovno, socialno in kulturno življenje vstopajo pokončno, skozi vhodna vrata! *šM Vladimir Kos Oda šestdesetletni Mladiki Mladika, dragi fenomen kulturni in vseslovenski, s harfo pojeva! Ob Tvojem krasu so vsi dnevi burni, rt V Tvojih iilahje utrip morja. Kaj vse se skriva v »60« številki! Morda lemi, .Slovenci, siliti m o -tako kot se vprašujemo o bilki: preprosti, a je ne ustvarimo ... Prav nič resničnosti ne izgubimo, če zmoremo Šepet >0, Sveti Duh, za to neslišno Te pomoč slavimo -dokler je v nas za hit duha posluh, a Mladika draga, zmeraj bodi mlada! Mar ni naš rod že več kot tisoč let kljub vsem - posrečena odisejada? Nekoč bo naš Homerja šel opet Mladika draga, zmeraj hodi - lepa! Jz Daljnega Ti Vzhoda to želim. V lepoti je Ljubezen, smisel epa, ki ga vsak človek sklada v svojo kri. Drobtinice o slovenskem govoru O javnem nastopanju Manica Maver Zadnje čase se vedno bolj zavedam, kako pomembno je dobro javno nastopanje. Ne kateri kulturniki, politiki, predstavniki civilne družbe in druge osebnosti naše skupnosti niso tako cenjeni v javnosti kljub svoji izobrazbi, inteligenci, razgledanosti in podkovanosti na svojem področju, ker se v svojih govorih, intervjujih in drugih javnih nastopih ne znajo dobro predstaviti, Prav tako zaradi slabega govornega nastopa ni jasno njihovo mnenje, Znanje in razgledanost takih govornikov ne pride do izraza, ker govorijo nerazločno, prehitro, pretiho, premori in poudarki v govoru so nelogični, misli so izraze ne zmedeno, govorci jih večkrat ne dokončajo. Njihov glas je monoton, govor postane dolgočasen in zato poslušalčeve misli kmalu odletijo drugam. Neprimeren govor večkrat spremlja tudi neustrezna neverbalna govorica. Vse te pomanjkljivosti pa povzročajo težave pri razbiranju vsebinskega dela sporočila govorcev, V našem okolju, kjer se vsak dan borimo za svoj narodnostni obstoj, bi morali bolj skrbeti za razvijanje kultiviranega govora. Kultivirani govorec je tisti, ki govori pravo reč no, pa tudi jasno, razločno, primerno glasno, primemo hitro, s pravimi poudarki in intonacijo, govor členi s primerno dolgimi in logičnimi premori. Učenje teh govornih veščin pa je zanemarjeno področje in večina ljudi se premalo zaveda prednosti, kijih lahko ima kultiviran govorec, d pa la bi si trditi, da nekako podzavestno marsikdo misli, ds govor pride sam od sebe: v zgodnjem otroštvu smo se ib rez posebnega truda) naučili govoriti prve besede in zdaj tehniko obvladamo, zato se s tem ni treba več ukvarjati, saj »Kultivirani govorec je tisti, ki govori pravo rečno, pa tudi jasno, razločno, primerno glasno, primerno hitro, s pravimi poudarki in intonacijo.« govoriti znamo. Ukvarjamo se le še z vsebino tega, kar moramo povedati in (mogoče) z jezikovno pravilnostjo našega govora, Pomanjkljivosti takega razmišljanja se zavedajo pri Radijskem odru, kjer so že večkrat organizirali tečaje lepe govorice za odrasle in za najmiajše. Zavedajo se ga pri Slavističnem društvu, kjer so večkrat organizirali izobraževanja, posvečena govornemu izražanju in pravorečju.TudiZSŠDI v okviru svojih seminarjev, ki so namenjeni športnim delavcem in odbornikom, redno prireja delavnice ali predavanja o nastopanju pred mikrofonom in kamero. Zavedam se, da je takih tečajev oziroma seminarjev premalo. Nekaj pa jih je, Lepo bi bilo, če bi take pobude poiskali vsi tisti, ki morajo zaradi poklicne dolžnosti ali vidnega položaja v kulturnem, prosvetnem ali političnem življenju večkrat javno nastopati. Dobro bi bi lo, če bi take vrste izobraževan ja organizirali naši krovni organizaciji za svoje kadre in kadre društev, ki so vanju včlanjena. Taki tečaji bi morali biti po mojem obvezni za vse profesionalce, ki morajo poklicno nastopati v javnosti ali pred mikrofonom (novinagi, profesorji, ravnatelji, politiki, duhovniki). Sama se u kvarjam predvsem z govorno vzgojo pri otrocih in mladih. Prepričana sem namreč, da lahko otrokom zelo pomagamo, če jih učimo primernega, pravilnega in kultiviranega govora. Otroci, ki znajo dobro govoriti, so bolj uspešni učenci, pa tudi bolj samozavestni, ko morajo izraziti svoje mnenje v različnih okoliščinah. Obenem imajo boljšo samopodobo in bolje komunicirajo v raznih govornih situacijah. A o tem prihodnjič. *#JI O dilemah narečij z inkluzivno noto Nežmah, Bernard (2014), Pogovori z Merkujem. Trst: Mladika. ISBN 978-88-7342-212-9; 96 stre, 12 € Simona Vozelj Drobna knjižica Pogovori z Merkujem z bogato vsebino navdihuje, navdušuje, Pogovori so bili v letih od 1999 do 2006 objavljeni v tedniku Mladina, zadnji 24,10. 2014; Bernard Nežmah gaje napisal In memoriam prijatelju Pavlu Merkuju (rojen 12. julija 1927, umrl 20. oktobra 20M), Ob koncu leta 2014je Nežmah besedila zbral v pričujoči knjigi; v njej objavlja tri Intervjuje, reportažo o potepanju z Merkujem po Reziji in Terski dolini, deželi anajzahodnejšega Slovenca«, ter kratke recenzije Merkujev Ih obsežnih raziskav, posvečenih jeziku. Kljub le trem Intervjujem gre za prave pogovore, kajti dva raziskovalca sta se srečala, vodilo ju je zanimanje za jezik, ki ga razumeta široko kot »kompleksno obliko medčloveškega komuniciranja«.1 Pogovori z Merkujem so torej Nežmahov poklon slove n skem u j ezi kos I ovc u, eti m ol og u, skladatelju In muzikologu Pavlu Merkuju, s katerim ga je družilo marsikaj; oba mu Iti! i n gv ista, ljubitelja jezika in zgodovine, radovedna raziskovalca, povezana 2 mediji, oba z enciklopedičnim znanjem, za kakršnega je kabinet preozek In so arhivi pretesni... V poglavju Dr. Pavle Merku - Lovec na besede beremo o Izvoru slovenskih priimkov; izvemo na primer, daje Merku v Trstu našel najstarejši slovenski priimek konec 13. stoletja, medtem ko so se v Ljubljani priimki širili Sele v 15. stoletju, Zanimiveje, kako so geografska imena, živali, rastline, svetniška imena, poklici Idr. vplivali na »novo funkcijo imena«, mimogrede pa izvemo za pokelco, edino vino, katerega ¡meje slovenskega izvora; skratka Iz vsake besede diha zgodovinska in družbena pogojenost jezika, V svetu najzahodnejšega Slovenca je poglav-je/reportaža o dilemah, kako daleč na zahod sega 1 Nežmah, B. {2011). Kletvice in psovke. Ljubljana; Družba Piano, str. 9. slovenska beseda in kakšna je. Merku se nasloni na Izvor In govorico domačinov; kar nekajkrat v k nj igi za sle d I m o, ka ko pop ra v I ja d ru g e jezi kos I ovc e 5 točno slovensko izreko, ki jo tudi argumentira. Je odličen pripovedovalec, v zgodbah nazoren, hudomušen in hkrati resno zavzet, ko pojasnjuje principe ugotavljanja starosti najstarejših slovenskih vasi. Ko sledimo potem obeh raziskovalcev v dolini Rezije, se srečamo z izumrlo sklanjatvijo iz Trubarjevi h časov, Vmes so na n ¡za ni zapisi o Merkuje vi h izdanih raziskavah. Pavle Merku: 1300 primorskih priimkov je poglavje o etimologiji slovenskih priimkov, ki se naslanja na različne vire: praslovanskega, latinski jezik, Imena svetnikov In apostolov, Imena Stare zaveze in srednjeveška neslovenska imena, poklice, vzdevke, krajevne determinative ... Izvori priimkov nadaljujejo z razlago, kaj se v času dogaja z besedami pri širjenju v prostoru, ko dobivajo v raznih narečjih tudi nov pomen; vidni so vplivi poganstva In krščanstva, nanizano pa je tudi kar nekaj primerov pogostih, znanih In nenavadnih priimkov. Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji je zapis o Mer kujevem raziskovanju ljudskega izročila, predvsem ljudske pesmi, rekov, izštevank, ugank, pripovedk, vraž. V poglavju Od babe do smrti z metodo arheo-lingvistike razkriva in ohranja stare pomene besed skrajno zahodnih slovenskih narečij. Od Očenasa do Pizdlne je pogovor o krajevnih imenih (kot npr: Rav-barkomanda, Lipica, H ruševje, Hrastje, Semenčica, □čenaš idr.), v katerih se skrivajo živali, rastline, dogodki, legende. »Pogovori z Merkujem so torej Nežmahov poklon slovenskemu jezikoslovcu, etimologu, skladatelju in muzikologu.« Bern Lini Nežmah POGOVORI Z MERKUJEM Intervjuje kot raziskovalna metoda vsestranski, saj omogoča poglabljanje,, a 2ahteva veliko časa in spretnosti, da se približa ljudem. Zato zapis pogovorov pritegne (čeprav pri Bernardu Nežmahu ni nekaj novega). Je sproščen, rtič teoretsko zategnjen, a zato prav nič ne izgubi svoje verodostojnosti. Zanimivo je, da ne ostane le na ravni spraševal ca in Intervjuvanca, temveč se v odgovo rlh razkrije nova dialoškost med raziskovalcem in ljudmi, katerih jezik odkriva. In nadalje še z bralcem, ki ga z različnimi zgodbami, dogodki, opisi In pri srečanjih z ljudmi nagovarja, da se vpraša po lastnem izvoru, po osebni zgodovini, vpetosti v čas in prostor ter ne nazadnje svoji vlogi v njem. Merkujevo raziskovanje je bilo dolgotrajno in intenzivno terensko delo, kije bilo osebno zavzeto In naklonjeno, zato pa srečanja pristna, kar je razvidno iz načina, kako se je posameznikom alt skupini približal In jih slovensko nagovarjal v terskem narečju, da so potem skupaj odkrivali »najbolj čiste, prvotne besede praslovenščine*.. Izhodiščne točke v posameznem kraju so cerkev, trg In gostilna, ki so v svojem bistvu kraji srečanj a /srečevanja, pogovo- rov, zgodb, kjer se izrazijo pristna človeška Iskanja In teženja, Natakarica namesto, da bi bila sama za točilnim pultom. Igra za mizo z možakarji briskulo. In ob dnevih, ko je gostilna zaprta (poudarek je na zaprta), izbira sicer ni velika, a nihče ne odide lačen, Tu gre za tisto ontološko sprejetost, enakovrednost in enakopravnost udeležencev, ki v svobodnem dejanju in po svoji volji lahko uresničuje resnični In iskreni dialog, ko akterji razvijejo procese komuniciranja, 5 poudarkom na družbeno-kulturni relativnosti (ali bolje odnosnosti). Zato lahko stara prijateljica na svojem domu Merkuja pozdravi z besedami: »Profesur, jaz sem ti kaj kontenta, ko ste prišli, bolj konten ta tej ko bi pršu Ježuš Krist uš!« Poleg tega, daje bil Merku vešč, občutljiv in zaupanja vreden sogovorec, je bila hkrati ena izmed njegovih največjih odlik odlično poznavanje različnih ved s področja naravoslovja, družboslovja In humanistike, Kajti ni mu zadoščala le odkrita beseda, temveč jez Interdisciplinarnim pristopom raziskoval njen Izvor in pomen; z besedo seje poglobljeno ukvar jal v kontekstu dogodkov In v skrajnih zahodnih slovenskih vaseh tudi z medkulturnimi primer javami. Raziskovanje slovenskih narečij, osebnih Imen, priimkov, krajevnih imen ... torej ni bilo povezano le z jezikoslovjem, temveč je postavijo no interdiscipl inarno; črpal je širše iz zgodovine, etnologije, geografije, umetnosti, psihologije, zoologije, botanike, enologije, matematike ... Če vse to postavimo v šolski prostor, in sicer na celotni vertikali, seveda takoj pomislimo na tako aktualno me d pred met no povezovanje, Nežmahovi Pogovori z Merkujem zato braka osebno nagovarjajo, da se zamisli nad odnosom do svojega jezika, do lastne vloge, ki jo ima kot aktivni (so) ustvarjalec narečja, saj se besede sprem mj a jo v kontekstu časa In prostora, se prilagajajo, do h ¡vajo drugačen zven, drugačno podobo. Ko govorimo o soustvarjanju jezika, to pomeni hkrati aktivno vpetost v kulturo, družbo, tu pa smo že na področju formativnega spremljanja In inkluzije, dveh temeljnih usmeritvah Zavoda RS za šolstvo. Knjigo vidim predvsem kot motivacijsko čtivo, ki učitelje spodbuja, da otrokom pokažejo bogastvo jezika; pritegne jih, da sami raziskujejo svoje narečje, narečje domačega kraja ali svojih staršev, starih staršev, še posebej, če so Iz različnih koncev Slo venije (ali od drugod).Terensko delo, raziskovalne naloge, možnost za izvedbo projekta posameznega učenca/d¡jaka, razreda ali šole, kr lahko preraste še v kaj več - morda celo v nacionalni projekt, na ANTENA podlagi katerega bi lahko dobili nove poglobljene študij e. Vsa k bi lahko poskusil raziskati od kod Izvira njegov priimek, se soočil z družinsko-osebno zgodovl no, izrisal družinsko drevo idr. Učitelji s trdnimi strokovnimi podlagami In posebno afiniteto do svojih učencev/ dijakov so tisti, ki jim je mar in se zavedajo, da je treba znanje uvesti v prakso, Ko učitelji v prvi vrsti posredujejo učenčem/di-jakom svoje bogato znanje, ne sme manjkati strast do odkrivanja znanja; iz tega sledi usmerjanje otrok, da jih nekaj začne zanimati, da se v njih zbudi želja, da bi sami raziskovali, da želijo širiti in poglabljati svoje vedenje; potrebna je spretnost, da se pokažejo možnosti za ustvarjanje kroskurlkularnih povezav, kjer se vsebine predmetov med sabo prepletajo; v otrocih je treba zbuditi Intelektualno radovednost in motivacijo za učenje. Tu imam v mislih tako kvalitativno kot tradicionalno empirično raziskovanje In učenje. Otroke navdušujejo zgodbe, zato bi lahko bila uvodna motivacija npr, pripoved o Merkuju In njegovih prvih slovenskih besedah, ki jih je ponovil za perico; piš me v riti Posledica: od matere je dobit klofuto. Afi pa o tem, kako je našel najbolj zahodno živečega slovenskega domorodca v zadnji vasi, kjer se govorijo slovensko, v Bregu. Zanimiva bi bila tudi razlaga dvajset iške g a štetja, da ne govorimo o etimoloških razlagah ,,, Pa smo ponovno na začetku ob vprašanju: kaj Imajo skupnega znanost in navdušenje, iskreno veselje ter čudenje nad stvarnostjo. Postavlja se vprašanje, ali se o znanstvenih izsledkih In strokovnih dognanjih lahko govori še kako drugače kot eksaktno, natančno v strukturiranih, zelo kompleksnih povedih, včasih dolgih po celo stran. Pogovori z Merkujem so pričevanje o tem, daje mogoče spregovoriti in kaj preprosto povedati tudi o stvareh, ki nas najbolj zaznamujejo, Gre za pogovore, ki vključujejo tudi ljudi z obrobja, ki so odrezani od domovine, a zaradi ustvarjalnega dogajanja skozi kulturno dediščino v njih ni ograj, ni zidov, pretok idej se lahko nadaljuje. Knjiga Pogovori z Merkujem je dragocena; zaradi Merkuja in ohranjanja živega spomina na njegovo delo, ki sl zasluži širše prepoznanje in nadaljevanje. Zanimivo bi biio brati še take pogovore, ki so osredotočeni bolj na njegovo glasbo, torej na njegov skladateljski in etnomuzlkološkl opus. »Lepo stojte In hodite!«2 i Pozdrav. Zapis je bil objavljen v reviji Slovenščina v šolir letnik 18 (2015J, št. 3-4, str. 134-137. »V otrocih je treba zbuditi intelektualno radovednost m motivacijo za učenje.« 70 LET RADIJSKEGA ODRA Igralska skupina Radijski oder, ki od leta 1946 sodeluje na Tržaški radijski postaji z bogato dramsko ponudbo, je na tiskovni konferenci napovedala številne pobude, s katerimi namerava obeležiti svoj visoki jubilej. Ob tem prazniku so tudi razpisali 5. natečaj za Izvirno radijsko Igro, posve čeno spominu dolgoletne radijske igralke in režiserke Marjane Prepeluh, ANTENA ^0 PREŠERNOVE PROSLAVE Kulturni praznik ob Prešernovem dnevu smo poi-astili tudi v zamejstvu na številnih proslavah. Ker jih je bilo veliko, ne moremo na tem mestu poročati o vseh. Osrednjo Prešernovo proslavo sta letos obe krovni organizaciji Slovencev v Italiji Svet slovenskih organizacij In Slovenska kulturno gospodarska zveza pripravili v Kulturnem domu v Gorici. Kulturni program so pripravila društva iz Benečije, slavnostni govornikje b I kulturni delavec iz Rezije Sandro Quaglia, posebno priznanje obeh krovnih so za svoje delo prejeli slikar Dezlderij Švara, zborovodja Hilarlj Lavrenčič In režiser Igor Plson. Društvo Rojanski Marijin dom je kulturni praznik priredilo v nedeljo, 21. feb ra rja. Nastopili so Mladinski zbor Emil Komel Iz Gorice, zbor Anakroutsis izTrsta, duo bratovZullan za Glasbeno matico In duo Marko Kobal - gias in Tomaž Plahutnik - citre, Govornikje bil zdravnik dr. Renato ŠtokeIj, Bogat popoldan so pripravili tudi v Flnžgar-jevem domu na Opčinah v petek, 26. februarja. Večer slovenske pesmi in besede so oblikovali Mladinska vokalna skupina Vesela pomlad, Zaoroi: Mladinski zbor Emil Komel; spodaj: Mladinska vokalno skupina Vesela pomlad MCPZ Švetl Jernej, Moška komorna zasedba lirane Malič in Mladinska gledališka skupina Tamara Petaros. Slavnostni govor je imela prof. Maja Lapornik, DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV V FEBRUARJU V ponedeljek, 1. februarja je v Peterlinovi dvorani v sodelovanju z Glasbeno matico potekal žanr miv pogovor ob izidu monografije »Umetnostni izraz ob nacionalnem vprašanju«, ki ga je vodil časnikar Bojan Brezigar. Ob njem je spregovoril urednik v zborniku zbranih esejev Aleksander Rojc. Sodelovali pa so še nekateri drugi avtorji objavljenih referatov. Naslednji ponedeljek, 8. februarja, sta Leda Dobrlnja In dr. Duša Krnel Umek predstavili zbornik ^Slovensko staroselstvo in Istri«. Pri okrogli mizi sta sodelovala še Andrej Šiško in Angel Martelanc, V ponedeljek, 15, februrja, je Društvo slovenskih Izobražencev v sodelovanj u s Slovensko prosveto in revijo Mladika počastilo dan. slovenske kulture z lepo obiskano Prešernovo proslavo, pri kateri so sodelovali igralci Radijskega odra, mlajše pevke Dekliške vokalne skupine Bodeča Neža, Bodeče Nežice, in slavnostni govornik Jernej Šcek, čigar govor objavljamo na drugem mestu. Prav tako posebej objavljamo izide 44. literarnega natečaja revije Mladika in prejemnike priznanj Mladi oder za leto 2015. V ponedeljek, 22. februarja, jo bil gost društva publicist Julij Bertoncelj, ki je govoril na temo »Od kriva j mo preteklost, da gradimo prihodnosti Zadnji ponedeljek v februarju pa je bil posvečen otvoritvi tradicionalne razstave »Umetniki za Karitas«, ki stajo predstavili Jožka Ličen In umetnostna zgodovinarka Anamarija Stibilj Šajn. Odprtju razstave je sledil aktualen pogovor o beguncih in migrantih med nami, pri katerem sta sodelovala umetnica Mira Ličen Krmpotič in škofov vikar v Kopru msgr. Slavko Rebec. Od zgoraj: cb ¡zidu monografije »Umernoifni izraz ob nacionalnem vprašanju*;Angel Martelanc, Leda Dobrinja, Duša Krnel Umek in Andrej Šiško; Julij Bertoncelj; odprtje razstave »Umetniki za Karitain;MirQ ličen Krmpotič in Siovko Bebec. PRIZNANJA 41, NATEČAJA MLADI ODER Na Prešernovi proslavi, ki sta jo v ponedeljek, 15. februarja, priredila Slovenska prosveta in Društvo slovenskih izobražencev, so podel'Ir priznanja Mladi oder amaterskim gledališkim skupinam na Tržaškem, Natečaj Mladi oder razpisujeta Slovenska prosveta iz Trsta in Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici in je namenjen ljubiteljem slovenske besede, ki s svojimi odrskimi nastopi pomagajo ohranjati lepo slovensko govorico. Tokrat so na Tržaškem podelili dvanajst priznanj, ki so jih prejele: Osnovna šola Alojza Gradnika z Repen tab ra, Osnovna šola Frana Milčinskega sKatinare, Nižja srednja šola Frana Levstika s Proseka in Gledališka skupina zavoda 2iga Zois, Priznanja za odrsko predstavo v letu 2015 so prejeli tudi gojenci tečaja lepe govorice v priredbi Radijskega od ra, Lutkovna skupina Ladjica iz Devina, Igralska skupina Tamara Petaros z Opčin, mladinska dramska skupina Slovenskega kulturnega kluba, Mala gledališka šob Matejke Peterlin, Mala Tržaška Kabaretna Banda, igralska skupina MOSP-a ter Iztok Cergol in Matej Gruden, n ■ rj^ L. i f ■ ' j J f K .ji 1 t _ ^ ■ íflwgj ■ f. Zgoraj; Matej Gruden in Iztok Cergol; desno od zgoraj: Nižja srednja šob Frana ¿irvrf ika s Proseka, Mola gledališka šola Matejke Peter lin in Igralska skup™ Tamara Petaros z Opčin Ml. A DTK A Ü2 2.0 L 6 | I? OBLETNICA MESECA Prof. Jože Peterlin ob 40-letnici slovesa (Vinji Vrh 2. nov. 1908 - Trst 4. mar. 1976) Saša Martelanc V pesniškem svetu včasih naletimo na primerjavo med spomenikom in drevesom. Podobna sta si v poudarjanju neke trajnosti, častitljivosti in spominjanja, ki dajejo času žlahtnost in veljavo. Razlika pa je seveda v tem, da drevo še kar naprej raste, obrodi sadove in odganja mladike. Eno takih mladih, točneje Mladik, imate zdajle v rokah, Šestdeseto leto življenja nastopa, s spoštovanjem se spominja svojega stvaritelja, ki jo je z veliko ljubeznijo in ob mnogih naporih pripeljal do praga polnoletnosti. In do svojega zadnjega dne. »V četrtek, 4, marca 1976, je tržaško Slovensko gledališče v Kulturnem domu v Trstu uprizorilo Franka VVedekinda'Pomladno prebujenje'(prvič v slovenščini). To predstavo si je kot recenzent ogledal Jože Peterlin, ki je od prve predstave obnovljenega slovenskega gledališča v Trstu spremljal rast in delo te gledališke hiše. Po nji se je okrog 23. ure kot navadno napotil skozi mesto do open- skega tramvaja na Oberdankovem trgu, da bi ga popeijal domov. Pod svežim vtisom predstave je morda grede snoval oceno, o kateri bi razmišljal še v polurni tramvajski vožnji proti Opčinam. Sli je hladen večer In na tej samotni poti skozi mesto seje na trgu Stare mitnice zgrudil - zadela ga je kap.« Tako se začenja uvod v knjigo Slovensko tržaško gledališče 1945-1975, kjer so zbrane najboljše In najznačilnejše recenzije izpod peresa Jožeta Peterlina, Monumentalno knjigo je pripravil Marij Maver leta 199(1 To je branje, za katerega je pisatelj Pavle Zidar zapisal: »Knjiga je prvorazredna Informacija ... Peterlin bi bil mora I dobiti Prešernovo ali sploh za nazaj visoko odlikovanje... Pozdravite tega gospoda v grobu, prižgite mu svečko l Prosim!« Minilo je štirideset let od tistega »Pomladnega prebujenja«, od tistih posle dnjih nočnih korakov. Ostaja spomin, ki je spomenik, sc prej p a je d revo, njegov Živi dvojnik. oS/otiens/eo usodo drojimo os/ ... Radijski oder, Mladika, Slovenski kulturni klub, Društvo slovenskih izobražencev, študijski dnevi Draga; to je še vse pri življenju! Kar nadaljuje se tista prvotna rast, ki ji je ob rojstvu stal ob Strani Jože Peterlin, Nadaljevalci so po najboljših močeh ohranjali dediščino nekih daljnosežnih sanj, zamisli in podvigov, ki jih je snoval in izpeljeval profesor Peterlin. Toda kaj še vsega drugega je bilo mimo tistih prej naštetih imen in institucij! Visoka slovenščina ne le po radijskih valovih in publikacijah, marveč še najprej na šolah, kijih je Jože Peterlin dobesedno pomagal soustvarjati leta 1945; navdušujoče delo z m ladl-mi ljudmi, ki jim je odpiral obzorja kulture, humanizma in domovinske zavesti; navdušujoči množični »Zvestoba obljubam in mladostnim idealom slovenstva, krščanstva in demokracije.« prosvetni tabori na Repentabru; čut za omikano sožitje in prijateljska povezovanja; zvestoba obljubam In mladostnim idealom slovenstva, krščanstva in demokracije; velika ljubezen do primor ske dežele, kamor je njega in. še mnoge pripeljala življenjska pot po tragedijah vojne in revolucije na Slovenskem in kjer je žilavo pomagal ph obnavljanju slovenskega življenja In duha po stra hovladi italijanskega fašizma, in velika, velika ljubezen do svobodne domovine v pravičnem svetu. Minilo je štirideset let od tistega usodnega nočnega slovesa. Ni pa minil spomin na človeka, ki seje razdajal na vse strani in je od njegovih za m I s I ft>sta lo še toliko živega vse do danes. Popotnik, ki ga pot zanese v malo cerkev na vzpetini nad Peterlinovo rojstno domačijo na Vinjem Vrhu pri Beli Cerkvi na Dolenjskem, lahko na vzidani spominski plošči, darilu tržaških Slovencev: 1996, prebere tudi tele besede: POMAGAL JE OH R ANJ ATI S LOVE N SIVO NA MEJAH DOMOVINE. Spodaj: Jože Peterlin z Radijskim odrom Prebrali so za vas: Irina Rahovsky Kralj Avtorji besedil: Niko Grafenauer, Aloji Kralj, Milček Komelj, Franc o bal, Ta mara Kralj Jare Akademska slikarka Irina fta-hovsky Kralj seje rodila leta 1937 v Ljubljani. Po končam realni gimnaziji na Vegovi ulici v Ljubljani, ki je od letos dalje kulturni spomenik krajevnega pomena, seje po enem letu študija medicine vpisala na študij psihologije In filozofij e, vzporedno pa še na Akademijo upodabljajočih umetnosti. Že leta 1963 je za svoja dela prejela študentsko Prešernovo nagrado. Po diplomah na vseh treh smereh je nekaj let poučevala likovni pouk na osnovni šali na Igu, nato pa seje odločila za samostojno pot na področju slikarstva. Od leta 1955 dD leta 2008 seje udeležila 57 skupinskih razstav ter od leta 1964 do leta 2008 pa je postavila 34 samostojnih razstav. Njen soprog akademik profesor dr. Alojz Kralj je po njeni smrti zbiral njena dela, ki jih je zelo veliko. Mnoga so v tuji ni [Srbija, Švica, Nemčija, Italija, Kanada in celo na Japonskem), Samo v Združenih državah Amerike, kjer sta zakonca bivala dvakrat, je ostalo vsaj ISO portretov. Zbrana dela so predstavljena v monografiji, ki jih je izdala Slovenska matica v Ljubljani. V k n jigi je a ka demik N i ko G rafe n a uer pris pe val svoje spomine na umetnico kot človeka. Soprog akademik profesor dr. Alojz Kralj je v uvodu predstavil ženino željo, da bi bila njena dela, ki jih je naredila za strokovnjake in laike, predstavljena tudi v knjižni izdaji. Korake življenja in del... svoje mame pa je pripravila njuna hči Tamara Kratj Jare, kjer se v prispevku pod naslovom Koraki življenja in tlela slikarke frine Marije Olge Pahovsky Kralj spominja tudi besed akad slikarja profesorja Manja Preglja: »Ko vidim tvoje slike, slišim orkeŠtern. Sedanji predsednik Slovenske matice in izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, umetnostni zgodovinar profesor dr, Milček Komelj in umetno stni zgodovinar mag. Franc Obal, nekdanji direktor Galerije Murska Sobota, sta z umetniškega stališča podrobno predstavila vseh 752 objavljenih slik. Prvi je pod naslovom Barvita ustvarjalna luč predstavil umetničin motivni svet in njene ustvarjalne prijeme, poduhovljene portrete naših ustvarjalcev, umetničin duhovni prostor med slikarskim zahodom tri vzhodom ter slikarki no ustvarjalno brezčasje kot reko brez bregov. Drugi pa seje sprehodil po poti k modernizmu Od fauvisdčne barvitosti do barvnega ekspresionizma in modernistične ploskovl tosti barvnih površin v naslednjih posameznih odlomkih: Osamosvajanje in fauvistično občutje barvnih površin, Dinamika barvnih ploskev, Sproščena slikarska poteza, Simbolna pripovednost, historižem in modernizem, Ekspresivnost podobe, Grotesknost podobe, Sublimnost in vznesenost goreče erotičnosti, Odsevi slikarstva Vasilija Kandinskega, Geometriziranost slikovnega polja in oblik, Elementi ameriškega abstraktnega ekspresionizma. Zaradi velikega obsega knjige je izpuščenih večino perorisb. Skupaj i ikonami in miniaturami jih je vseeno Sl. Tihožitja (116) in krajine (62) so kljub moderni umetnosti tudi za laike prijetni na pogled in občudovanja vredni. Večina drugih slik pa so portreti preprostih ljudi in slučajnih znancev (1 28), avtoportreti slikarke same (36), portreti članov najožje družine (137), med katerimi je njen soprog upodobljen kar 16-krat (tudi med znanstveniki).Sledijo portreti pomembnih osebnosti (72), slikark in slikarjev ter kipark In kiparjev (56) in ne na koncu tudi nekaterih znanstvenikov (34). Naj omenimo samo nekatera zelo znana Imena, Po fotografijah ali drugih slikah je upodobila naslednje starejše Slovence: Ivan Cankar, Gabrijel Gruber, Ivana Kobilca, Herman Potočnik, France Prešeren, Anton Martin Slomšek, Primož Trubar, Josiplna Turnograjska, Janez Vajkard Valvasor, Karel In Žiga Zois. V živo pa je delo opravila tudi pri upodobitvah naslednjih zelo znanih sodobnikih: Riko Debenjak, Tomaž Domicelj, Niko Grafenauer, Božidar Jakac, Anton Jamnik, Drago Jančar glavm UTednik pri Slovenski matici, Mila Kačič, Miklavž in M tiček Komelj, Kajetan Kovič, 5vetfana Makarovič, Neža Maurer, Janez Menart, Ivanka Meža rt, Anton Nanut, Franc Obal. papež Janez Pavel II, Tone Pavček, Dora Plestenjak Tatjana Pregl Kobe, Franc Rode -kardinal, Alojzij Šuštar, Igor Torkar, Drago in Marjan Tršar, Polona Vetrih, Ceri I Zlobec in Milena Zupančič- Med bolj pomembnimi znanstveniki pa najdemo tudi naslednje: Alojz Kralj - soprog, Jože Kraševec, Anton Kuhelj, Jože Kušar Anton Peterlin, Branko Stanovnik, Jože Toporišič, Josip Vidmar, Josip Plemelj - prvi rektor Univerze v Ljubljani in Ivan Vf-dav. Pri slednjih dveh sem leta 1959 tudi sam diplomiral Iz matematike. Akademik profesor dr. Ivan Vida v je bil rojen 17. januarja 1918 na Opčinah pri Trstu, umrl pa je 6, oktobra 2015, prav v istem ted n u, ko je Izšla zgoraj omenjena monografija tudi z njegovim portretom. Zaradi italijanske politike seje družina leta 1920 Pri Društvu matematikov in fizikov Slovenija je bil aktivni član. Dve let je bifi njegov predsednik in štiri leta njegov podpredsednik. Pripravljal je naloge za tekmovanja mladih matematikom predaval za srednješolce in na seminarjih za učitelje, ob srečanjih na občnih zborih ter ob stalnem strokovnem izpopolnjevanju učiteljev matematike. Bil je odgovorni urednik ali član uredniškega odbora Obzornika za matematiko in fiziko, Zbirke Sigma, monografij univerzitetnih učbenikov Matematika Fizika, Podiplomskega seminarja iz materna trke, izbrani h poglavij iz matematike in računalništva in nekaterih tujih revij. Prejel je društveno priznanje leta 1969 in 1979, leta 1978}e prejel doslej edini Zlato Plemljevo medaljo ter postal 1988 častni član društva; leta 1965, 1974 in 1978 pa je prejel državna priznanje ter leta l9fll nagrado AVNOJ. Ob njegovem 90, rojstnem dnevu pa je Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije izdalo obsežen zbornik S spomini njegovih učencev in sodelavcev. Pri delu v matematični knjižnici in urejanju strokovnih publikacij sva veliko sodelovala,. Bil mi je nenadomestljiv sogovornik in strokovni vodja. Pr ¡težava h mi je bil odličen svetovalec, česar pogrešam še danes. Ko mi je moj najboljši prijatelj profesor dr. Milan Hladnik po telefonu sporočil, daje profesor Vid a v umrl, sem bil močno prizadet. Zaradi njegovih zgaraj omenjenih lastnosti sem v podzavesti pomislil takole: »H komu pa bom sedaj lahko šel po nasvet za težave, ki jih bom imel v službi?« Zavestno sem se potolažili ►- Levo: Josip Plemelj Desno: akademik profesor maiemotike dr. ivetrt Kdav 17. 1.1918-6. JO. 7015 (akril-oije, akad. slikarka Irina Rahpvsky Kralj, 2008, foto Ciril Velkovrh) preselila v Maribor, kjer so živeli na manjši kmetiji. Osnovna in klasičnogimna-zijoje obiskoval v Mariboru. Leta 1937 pa seje vpisal na študij matematike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in poslušal predavanja pri akademiku profesorju dr. Rihardu Zupančiču in akademiku profesorju dr. Josipu Plemlju, Čeprav so se zaradi pričetka 2,svetovne vojne predavanja prekinila že aprila 1941, je zaradi svojih izrednih sposobnosti lahko dipfomiral že koncem aprila in koncem maja istega leta tudi doktoriral z rešitvijo Kleinovega proble ma v teoriji linearnih diferencialnih enačb-Kasnejeje nekaj časa študiral v Rimu. Po vrnitvi V domovino pa so ga Italijani poslali v ta ho rl šče Gona rs. V I eti h od 1951 d o 1954 se je iti rl krat mud i I kraji I čas v Par Izu. Leta 1943 je postal honorarni asistent, leta 1946 pa docent za matematiko. 2e leta 1949 je postal Izredni, leta 1953 pa redni profesor za matematiko. Bilje izredno dober predavatelj In eden od redkih profesorjev, ki so pri Izpitih študente spraševali kaj znajo In ne, česa ne znajo. Bil je skromen in nezahteven. Veliko svojih dohodkov od avtorskih honorarjev, Žagarjeve nagrade leta 1988 in akademskega dodatka je namenil za štipendiranje mladih matematikov, Bilje prijeten sogovornik tudi na nematematičnih področjih, Opravil je 34 recenzij strokovnih knjig, bilje mentor 8 5 d i ploma n tom mate matikc ter me ntor p ri 14 magistrskih ter 16 doktorskih delih. Bif je predstojnik oddelka za matematiko na fakulteti in na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko tei dekan ¡n prodekan fakultete. Pa osamosvojitvi je prejel nagrado Republike Slovenije za znanstvenoraziskovalno delo, leta 1997 pa mu je bil podeljen častni doktorat Univerze v Ljubljani. Profesor VIdav je tudi veliko napisal. Poleg šfevilnj h zna n st ve n i h čl an kov je objavi I tudi veliko prispevkov v revijah Obzornik 43 matematiko in fiziko ter Preseku - listu za mlade matematike, fizike, astronome in računalnikarje. Seznam njegovih knjižnih del, več od njih je bilo tudi ponatisnjenih, pa je kar obsežen. PREBRAL! SO ZA VAS ^ šele, ko sem spoznal, da ieod leta 1992 ne hodim več v službo. Ko sem nekaj dni ¡kasneje v časopisu Delo opazil štiri velike osmrtnice za pogreb našega spoštovanega profesorja, sem zopet v podzavesti začutil, kot da bi bil to neki veličastni dogodek, ob katerem naj bi bi Id tudi nekaj veselja. Pa meje kolega zaslužni profesor dr. Anton Suhadolc podučil, daje veliko lepega s tem že odšle?. Ker sem slučajno imel doma fotografijo umetniške slike akademika profesorja dr. Ivana Vidava, ki jo je naredila akad. slikarka Irina Marija Olga Flahovsky Kralj, sem se s posnetkom poigraval na ekranu računalnika,Slučajno sem pritisnil na ikono, ob čemer se je fotografija znašla v Črnem okviru, Zato sem to fotografijo natisml v velikosti A 4 formata, naročil okvii m jo poklonil matematični knjižnici, kjer sem služboval polnih petindvajset let. Gospa profesor dr. Barbara Drinovec Drnovšek, predstojnica Oddelka za matematiko Fakultete za matematiko In fiz!ko, pa jeza srečanje slovenskih d i p lomi ranih matematikov, ki so ga pripravili slučajno nekaj dni kasneje, naročila 600 razglednic s to fotografijo. Tistega dne sem bil v tistem tednu prvič srečen ¡n vesel in pomislil, da moram tudi to čim prej povedati svojemu dolgoletnemu predstojniku akademiku profesorju dr. Ivanu Vidavu. Bilo je, žal, že prepozno! Ko @DrFig tvita z @M_Choppyjem ali Slovenski literarni klasiki v času elektronske komunikacije Nekaj dni pred slovenskim kulturnim dnevom sem se potikala po knjigarni in naletela na še čisto Maja Smotlak sveže natisnjeno knjigo, ki je s svojimi naslovom v hipu pritegnila mojo pozornost:.Sfo/vertik/fr/cjsrk/ 1. Naslovnica, opremljena z duhovitimi pripisi in smejki Ivana Cankarja in Franceta Prešerna, se mi je zazdela tako drugačna od trstih, kijih običajno vidim v slovenskih knjigarnah, da sem neučakano začela listati po njej. In že tam, sredi knjigarne, mi je šlo na smeh, ko sem preletela prve strani s Prešernovim Facebook-d op ¡sova njem z Uršiko Zalo, Knjiga me je s svojo izvirnostjo v hipu osvojila. Da ne govorim o tem, kako sem se ob njenem poznejšem prebiranju v družbi še bolj zabavala. Knjižica namreč igra na povzemanju najrazličnejših oblik sodobne elektronske komunikacije, od sms-ov, elektronskih sporočil, spletnih novic, oglasov, forumov, klepetalnic, preko različnih družabnih omrežij, in se že s tem nemudoma priljubi bralcu, V medsebojno interakcijo so vpleteni slovenski literarni ustvarjalci in ustvarjalke, stovensk in tuji literarni liki zelo različnih doh, ki pa jim jeodvzeta vsakršna patina vzvišenosti in nedotakljivosti, ki jo pogosto dobijo, ko se o njih učimo v šolskih klopeh.Tako na primer @ FLevstik na Twitterju piše svoj predlog slovenskega literarnega načrta kar s telefona, In sicer med Izletom z mnogimi pivskimi postanki od Litije do Čateža (od tod naj bi izviral naslov besedila, ki nam je danes znano kot Popotovanje iz Litije do Čateža). Muca Copatarica preko spletne trgovine prodaja ukradene copatke. Lepa Vida išče pomoč za svojo zakonsko krizo na forumu www.pravazenska.si, medtem ko ji Nezakonska_mat], UrshrkaZa la, Turjaška Rozamun-da, Bogomila, Ju!ija_P In Lenora delijo nasvete. Cankar se z materjo Francko prereka preko sms sporočil glede skodelice kave ... Medliterarne reference so še dodatno popoprane z aktualizacijo teh. Tak primorje zgroženi oče, ki na forumu www.zaskrbljeni-starsl.LL izraža svoje pomisleke nad obveznim domačim branjem Kersnikovega dela Mačkova očeta, ker domneva, da gre za besedilo o istospolnih posvojitvah. Alma Karlin se mora v svojem elektronskem dopisovanju z urednikom založbe soočati z neizprosnim mashil¡zrnom. Naj gre za kritiko posameznih politikov, države, sovražnega govora, teoretikov zarote ali posameznih človeških šibkosti, ta je vselej izpeljana na zelo bistroumen, ironičen in prefinjen način, ki besedilu ne odvzema ležernosti. Prav zato je delo Slolvenski klasiki) nepozabna intelektualna zabava, Delu se namreč pozna, da ga je spisal Boštjan Gorenc, bolj znan kot Pižama (1977), ki jo priljubljen stand-up komik, prevajalec in zadnje čase tudi pisatelj. Če vam njegovo ime še vedno ne pove dovolj, naj sam t? na mignem, da, ja, pra v on je v sio venšč I n o prevedel mladinski literarni seriji Kapitan Gatnik in Gospod Gnile, najstniške romane Krive so zvezde, Čudo, Eieanorin Park in Dobra znamenja ter serijo fantazijskih roma nov Pesem leda in ognja, Z Matejem de Ceccom sta izdala strip šnofijeva druščina. Kat obljublja en k a v naslovu Sloivenskih klasikov J si dovolim sklepati, da bo Boštjan Gorenc izdal tudi nadaljeva nje, 5ama sega že veselim. P. 5.: Tisti m ki odločno sovražite književnost, knjiga toplo odsvetujem, saj obstaja velika verjetnost, da vam ob njenem listanju leposlovje postane nepreklicno zanimivo. Monika Žagar Dva brata, trije svetovi Zgodba O družini Žagar Dr. Monika Žagar, potomka uspešne obrtniške družine Žagar jz Rakeka, se je lotila zahtevne naloge, da na podlagi nepopolnega družinskega arhiva napiše sago o svoji družini. Knjižni p rvenec M. Ž a gar bi lahko ime n ova I i tu dš no ma n sira n a biografija, Saj se v knjigi prepleta več načinov zapisovanj a: od dokumentarnih zapisov, avtoričinih lastnih spominov i n raz m i sijanj do d om i šl jijs ki h vložkov, ko posa mez n i m osebe m V usta polaga kastna razmišljanja in s poznanja a. Knjigo dopolnjuje še spremna beseda dr. Igorja Grdine, ki družinsko zgodbo umesti v širši zgodovinski prostor preteklega stoletja. Nekoliko nas preseneti že sam naslov knjige »Dva brata, trije svetovi k. Bolj običajno bi to zvenelo »Dva brata, dve zgodbi«, saj se avtorica loteva pripovedi o dveh bratih starejšem, stricu Karlu (Llnetu), in svojem očetu Franjotu (Franciju) ■ ki ju je usodno razdvojila njuna različna politična opredelitev že v predvojnem času, še veli ko bolj pa v povojnem času, ko sta skorajda povsem prekinila medsebojne stike.Tisti »tretji svet« nam predstavlja meščanski svet, ki sta ga Franci in njegova družina dejansko živela in negovala, medtem ko ga je moral politično p ravove m i L i n o s krivati i n ga je avto ri ca »od kr i la«, še le ko seje po stričevi smrti preselila v njegovo stanovanje, Vešče napisana pripoved (roman) predstavlja moško - ženski svet, ki ga na eni strani predstavljata oba brata, na drugi strani pa zasledujemo zgodbo babice Antonije -Tonce (roj. Kobi, zdravnikove hčerke), uspešne podjetnice, ki po moževi smrti vodi moderno lesno predelovalno podjetje na Rakeku in na več drugih lokacijah, ter zgodbo avtoričine mame Marjete, ki stoično prenaša enopartrjski sistem in je na koncu, ob propadu le-tega, pravzaprav mo ralna Zmagova I ka, ki se po ti h em »vesel i«s m rti vsa kega svojega političnega nasprotnika. Ob družinski zgodbi pa dobimo tudi širši vpogled v gospodarsko zgodovino prve polovice 20.stoletja, ki jo zgledno predstavlja prav uspešna Žagarjeva lesno-predelovalna Industrija. Družina je s svojo podjetnostjo, inovativnostjo in tTdim delom obogatela, toda ob tem je bila tudi izrazito socialno usmerjena do vseh zaposlenih delavcev, kar pa ji na koncu ni prav nič pomagalo, saj so jim po vojni vse nacionalizirali. Pomagalo ni niti to. da so vseskozi podpirali tudi KP in med vojno OF In da se jim jo Line povsem preda! Ler svojo lojalnost partiji in ideji skušal dokazati tudi s požigom njihove-ga lesnega obrata na Milanovem vrhu (julija 193B). »Pogorela je žag?, pogoreli domovi, pogorel del podjetja, pogorel del starega sveta.« (str. 16-9) Žagarjeva družina je zagotovo lep primer predvojnega podjetniškega sloja, kije znat slediti modernim evropskim industrijskim tokovom (svojo izpostavo so imeli tudi v Barkovljah pri Trstu) In se vse bolj podajal iz Izrazito podeželskega okolja, v meščanski svet, ki se je zanimal tudi za umetnost in kulturo ter ju tudi mecensko podpiral. Naj več ji prelom pa se zgodi med drug o svetov n o vojno. Karl se pridruži partizanom, Franjo (kije bil povsem a političen človek) pa ostane doma in vodi družinsko podjetje, a vseskozi izdatno podpira odporniško gibanje. Toda, poslovno mora sodelovati tudi z zasedbenimi oblastmi (potna dovoljenja!). Ta ko se iz strahu in zaradi množične begunske psihoze ob koncu vojne umakne v Avstrijo in od tam v Italijo, a se potem vseeno odloči za vrnitev domov, kjer sta ga čakali žena in prvorojenka Barbara, Čakali pa 50 ga tudi oznovski zasliševale! in verjetno je le bratovo posredovanje preprečilo še bolj tragični konec, saj takrat človeška življenja niso imela prav velike cene, »Saj namen je brf ljudi ustrahovati. Včasih so bila zasliševanja dovolj, da soljudje utihnili in zapor niti ni bil potreben.« (str, 9} »Vsi smo se bali.Tisti, ki trdi,da se ni bal, laže.Tudi partijci so se bali, svojih lastnih, čistk, premeščanj in nrkrofonov po stanovanjih. Golega otoka.« (str.12) te v uvodnem delu knjige nam avtorica razkrije namen svojega pisanja: »Res, mučijo me zgodbe, očetova, mamina, stričeva. In tako tudi moja. Naenkrat se mi strašno mudi, kaj če se mi kaj zgodič Zgodbe bodo poniknile,se porazgubile, ostali bodo drobci, ki jih bodo oblikovali drugi. Z e tako te zgodbe obstajajo le po razpršenih koščki h, ■» (str, 9) In v Epilogu Še dod?: i'Promisljujem d mami in očetu, ki sta si želela, da bi z nami ostala povezana vsakodnevno, namesto in brez prazničnih sveč in dragih šopkov, Name sto krizantem sem vama napisala knjigo, pravim, tako ne bosta pozabljena.« (str. 215) Avtoričina pripoved je izredno živa in kronološko raz giba na. Želela je vedeti in razumeti zgodbo svoje družine - preteklost moramo razumeti/spoznati, da lahko živimo v seda nj osti! Vseka ko r ima mo opravka s knjigo, ki se prebere dobesedno »na mah« in nas mestoma, s svojo ironijo, razvedri in sili tudi v lastno razmišljanje in spominjanje. Njena družinska zgodba jele ena izmed intimnih zgodb meščanskega sloja, ki ga je hilo treba uničiti zaradi njegovega »nazadnjaštva in sovražnega odnosa do nove, povojne oblast k 1'oda, kako ironično - nosilci revolucije In predstavniki novega družbenega reda/socializma, so se brez najmanjšega sramu vselili v lepe meščanske vile (opremljene!) inv njih tudi poskušali živeti tako kot njihovi nekdanji lastniki. Na zunaj ji m je to delom a ce lo uspelo. Niso pa mogli prikriti svoje pomanjkljive izobrazbe, razgledanosti in svetovljanstva. Dr, Rozina ivent Intervju z inž. Devano Lavrenčič - 2.del “Prihodnost vidim v sobivanju različnih energetskih virov, med temi bi mogla odigrati svojo vlogo tudi jedrska energija” Erika Jazbar ■ Pot Vas jo nato peljala v Turin. • KeT sem želela postati Inženir elektrotehnik, te fakultete pa v Trstu takrat ni bilo, sem se začela zanimati, kam naj se vpišem. Najbližja univerza je bila v Padovi in sem o tem razpravljala v pismih s Tonetom. 22. oktobra 1949 mi je takole pisat; "Imaš prav, ko trdiš, da če bi imela na izbiro študij ali mene, bi izbrala študij .) Mislim, da je nama obema jasno, da v najinem konkretnem slučaju taka alternativa sploh ne pride v poštev. Kar se naju dveh tiče, ker niti eden ne naspro tuje študiju drugega, temveč obratno, eden drugemu želiva cim več uspehov v strokovnem usposabljanju. Zato tudi če bi Ti še deset let študirala, ne vem, kje, bi Te čakal z zavestjo, bo pa kasneje lepše." In jaz sem v to trdno verjela! Ko sem v dveh letih zaključila bienlj z dvema izpitoma iz angleščine In nemščine, so mi na tajništvu univerze svetovali, naj se vpišem na Politehniko v Turin, ki je takrat veljala za najboljšo tovrstno študijsko izbiro. S študijem zunaj Trsta se je pojavil tudi ekonomski problem. Poleg štipendije Dijaške matice sem zaprosila tudi za mesto profesorja matematike in fizike na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom. Dve leti sem tako poučevala matematiko in fizIko na slovenski Trgovski akademiji vTrstu, ravnatelj je bil profesor Rudi Perhavec Po zaključenem bienlju sem v Trstu se dve leti polagala izpite tretjega in četrtega letnika Pomorskega Inženirstva (Ingegnerla navale), ki je bilo takrat v vili Irene, in to zato, ker so bili takrat skoraj vsi Izpiti tretjega In četrtega letnika enaki za vse panoge inženirstva. Ko sem se leta 1953 vpisala v Turin na Politehniko, sem morala poleg izpitov, ki so bili predpisani v petem letniku elektrotehnike, opraviti še dva dopolnilna, VTurlnu sem pri polaganju Izpitov tudi prvič opazila svoje pomanjkljivo znanje italijanskega jezika. Izpite sem potem opravila z enoletno zamudo in ocene so bile nižje. ■ Kako ste se vživeli vTurinu? • Vthivassu priTurinu je tedaj z ženo Zof) In s sinom Petrom živel Škedenjc Plerin Sancin, brat Franca Sancina, deda odvetnika Borisa Sancina, Peter je bil vpisan na Farmacijo vTurinu. Oni so mi predstavljali kos slovenskega Skednja v Piemontu, bili so ml v veliko oporo pri prvih kontaktih s tem tujim svetom, spodaj; Turin ■ Spregovorite nam torej o torinskih študijski h letih, # Turin je lepo,, urejeno mesto, kjer sem se dobro počutila. Veliko mi je tudi pomagal nepozabni tovariš tu ri nskih stud ijskih let Peter Merku, brat Pavleta Merkuja. Pravzaprav je bil poleg Sancinovih v Chivassu moj edini slovenski sogovornik in zvesti prijatelj do konca svojih dni. Po diplomi v Turinu se je preselil in uspešno uveljavil kot inženir pri Siemensu v kraju Erlangen v Nemčiji. Zapustil nas je leta 2013, Moje življenje v Turinu je potekalo na inštitutu Galileo Ferraris, kjer so bila predavanja. Stanovala sem tik za inštitutom pri gospo Morandi, njena hčerka Rita je bila časnikarka pri časniku La Gaz-zetta del Popolo. Hranila pa sem so v študontski gostilni Atcademia, kjer smo obedovali nekateri kolegi z Inštituta, ki sem jih nato srečala tudi v Mi lanu in kasneje v Rimu. Konec tetina pa sem vedno preživela pri Sandnovih v Chivassu, kjer sem se učila pismene italijanščine, na Petrov nasvettudi s pomočjo revije Sefrimana enigmistica, ki mi je bila dragocena predvsem za "do p p le" (dvoj n o soglasnike v italijanskih beseda h, op. ur,}. ■ Kaj pa Tone? • Najina čudovita in zapletena ljubezen seje vila v najlepših oblikah skozi študijska lota. Tonejo novembra 1951 diplomira! in s 1. januarjem 1952 nastopil službo v Novem mestu.Tudi potem sem gojila to Jjubavno in zame študijsko spodbudno korespondenco ter redkimi srečanji v Sloveniji, predvsem v poletnih počitnicah. In "mirno plavala je moja barka" ... dokler Novo mesto, 3. S, 1953 Draga Dejana! In ti? Gotovo pridno študiraš kot vedno in pripravljaš izpite, ki jih boi junija ali julija polagala. Tako se tudi Tebi bliža cilj, v katerega sr vložila veliko truda trt energije. Končujem, moram počasi na delo. Ob priliki se zopet kaj oglasim, do takrat pa nasvidenje, Tvoj Tone" Vendar čez mesec in pol; 18. 7. 1953 Z.. Vsa stvar se že vleče teta in leta in pravzaprav tako neurejeni odnosi, kot jih živiva mrd™, ni čudno, da so me danes pripeljali do te točke, na kateri sem. Vendar ljubezni in srcu ne morem ukazovati. V zadnjem pismu pišeš, da prideš v Novo mesto. Prav je, da vse ro prej izveš in da kljub femu prideš, ker želim, da se ustno o vsem tern pogovoriva. Prejmi pozdrave od Toneta" Vedel je, da prihajam v Novo mesto k Lapajnetovim, staršem Zlatkota, Milen kine prve ljubezni, Zlatkota so novembra 1943 ubili domobranci. Njegov brat Miloš je Čez kako leto postal moj svak. Jaz pa sem v Novo mesto tudi kasneje zahajala k sošolkam, sosedom in prijateljem. Bilo je avgusta 1953, ko sem Toneta zadnjič srečala. Silo je v bolnici pri skupnem prijatelju dr. Danetu B.Trdno odločena sem bila, da ga nikdar več ne vidim, niti govorim z njim, in sem to obljubo tudi držala. Dolgo je trajalo, preden sem prebolela veliko razočaranje in izgubo zaupanja v bližnjega. Sanje in načrt za skupno življenje po končanem študiju, napisane v pismih, so bile le spomin, ki sem ga obudila pred nekaj leti kot pričevanje zgodovin ske resnice o koncentracijskem taborišču Monigo pri Trevisu. Vsa dolga leta, ki so pretekla od takrat, in poti, ki so me vodile tudi daleč po tujem svetu, mi niso odtuji le zvesti h in zanesljivih prijateljev, ki so vsa študentovska leta spre mljali najino ljubezen, Dane in Darinka, Silva, Bošnjak Rifat in An d a, moja sošolka iz Maribora, Od vseh sta danes živa le Dane, ki je star 90 let, in Silva. 5 Tonetom sva se po šestdesetih letih ponovno srečala ob dnevu spomina 26. janu arja 2013 v Trevisu, kamor so ga povabili avtorji na predstavitev knj ige o taborišču vMonigu z naslovom Diid de! muro, saj je Tone skupaj z gospo Vero Cimprič eden od dveh preživelih taboriščnikov. Novo mesto,"kraj nesrečnega imena" usoden za vse tri sestre Lavrenčičeve - tudi Sonjin prvi možje bil iz Novega mesta, ■ Kaj pa sestra Milenka? • Z Milenko sva rasli skupaj in se dobro razumeli. Od otroških let ml je zmerom stala ob strani. Med vojno sva nadaljevali študij na gimnaziji v Novem mestu. Po prihodu vTrst sva se vpisali na višjo realno gimnazijo s slovenskim učnim je zikom in maturirali z enim letom razlike -jaz leta 1947, o na leta 1948.' Po opravljeni maturi se je Milenka vpisala na kemijo na Univerzi vTrstu, a jo je morala Iz zdravstvenih razlogov opustiti, Želela seje takoj potem vpisati na slavistiko v Ljubljano, a "p a pa" jo je prepričal, naj počaka, da se politične razmere uredijo. Bila so leta komi nfor-ma in seje balr da bi ostala izolirana od družine, če bi zaprli državno mejo pri Sežani, Ta krat j i j e Ton e p r i vpi so va n j u na fakulteto mnogo pomagal, da se ji ni bilo treba voziti v Ljubljano. Tudi Tonetova mama ji je bila v veliko pomoč, dokler ni našla sobe. Milenko je Tonetova "izdaja* morda še bolj prizadela kot mene lnr kolikor ml je znano, Tonetu tega ni nikdar odpustila. Milenka se je poročila z Milošem Lapajne 4. junija 1955. Poročena sta bila 59 let, Miloš je umrl 12. decembra 2014. M Kdaj ste diplomirali? • V šolskem letu 1955/56 sem bila poverjena ravnateljica Industrijske strokovne šole v M a brežini m v Križu, kjer sem nadomestila na tem mestu inženirja Mirana Pavlina, Julija 1955 sem diplomirala kot Inženir elektrotehnike na Politehniki vTurinu. Se ¡Ire Lavrenčič; Devana, Milena in Sonja ■ Pot Vas je nato peljala spet daleč od Trsta ,, • Po drugi svetovni vojni, ko je bila po njenih posledicah italijanska država v obnovi, je nujno potrebovala strokovnjake: tehnike in inženirje, specialiste za izgradnjo elektrarn, Zato so sl električne družbe skušale zagotoviti sveže diplomirane mlade Inženirje. »Po drugi svetovni vojni, je Italijanska država- v obnovi nujno potrebovala strokovnjake; tehnike in inženirje, specialiste za izgradnjo elektrarn.« Prvo prošnjo za namestitev kot inženir sem poslala septembra 1955 v Bočen na tamkajšnjo družbo, kije skrbela za električno energijo (Azrenda Elcttrica Consorziale della Citta dl Bolzano e Merano). Oktobra sem dobila odklonilni odgovor, da trenutno zame ni na razpolago odgovarjajočega mesta. Najbrž jih je "opozoril" moj slovenski priimek s strešicami I n si niso hoteli ustvarjati težav z državljanko druge narodnosti, saj so Imeli že svoje Nemce na Južnem Tirolskem. Ampak to je le moje mnenje. Maja 1956 sem poslala prošnjo v Milan na Center za strokovno usposabljanje pri družbi Edison {Centro dl Ad-destramento Edison) za sprejem v Tečaj za usposabljanje novih diplomirancev (Corso di addestramento p er neolau-reati), Takoj so me poklicali na Informativni razgovor, v manj kot mesecu dni sem prejela obve stflo, da so me sprejeli na Tečaj in naj pridem 18.junija 1956 v urad Centra z dokumenti za podpis pogodbe za enoletno namestitev za določen čas kot uradnica druge stopnje. S privoljenjem šolskega skrbništva sem zapustila ravnateljsko mesto 31 j avgusta, In sicer pred koncem šolskega leta 1955/56. Pri Edisonu pa sem dobila dovoljenje za odsotnost z delovnega mesta tri dni, in sicer 27, junija, 27. julija in 27. avgusta za izpolnitev birokratskih obveznosti, na katerih sem morala biti prisotna. Mama meje kak dan pred 18. junijem pospremila na tržaško železniško postajo, od koder sem se prej dve leti vozila na izpite vTurin in nazaj v Trst. Toda tokrat je bilo drugače. Zapuščala sem za vedno svoj dom, slovensko delovno okolje In Ttst. Bli je odločilen korak v življenje, v poklic, ki sem ga sama izbrala In hotela delati, a na tujem in v drugačnih okoliščinah in razmerah, kot sem sijih predstavljala, ■ Kako ste se vžrvftli v Ml lanu? • Tudi v Milanu sem našla prvo pomoč pri Erslliji, hčerki naše škedenjske sosede, poročene v Milanu, pri kateri sem našla prvo nastanitev, dokler mini njen mož, ki je bil uradnik na pokrajini, pomagal, da sem našla stano- kopatnico, telefonom in električnim gorilnikom, najprej skupaj s še eno dipJo miranko, nato sama.Tam sem stanovala vse do odhoda v Rim avgusta 1959. Ersilija, ml je bila z družino vedno oporna točka in v pomoč, če sem kaj potrebovala, za kar sem ji se danes hvaležna. Najin pogovorni jezik je bil italijanščina, le ko sva bril sami je včasih prešlo tudi malo po škedenjsko, kar pa jaz nisem dobro znala. Moja selitev v veliko Industrijsko mesto, ki je bila trajna, ni bila enostavna kot ona vTurin. Razen Erslllje v Milanu nisem imela znancev niti iztržaškega Italijanskega okolja, niti študentskega, niti kasneje, ko sem rešila problem stanovanja. Družbe nisem Imela, dokler se niso začela predava nja. Vanje so bili vključeni že zaposleni inženirji Izraznih krajev Italije, vsak s svojo življenjsko in deiovno izkušnjo. Okolje je le imelo nekaj študentskega In mi je tako olajšalo stike s kolegi. »Pomanjkanje pogovorne slovenščine je že v milanskih letih nadomeščalo branje slovenskih knjig.« Sedež družbe Edison na ul, Fnrn Bonaparte v Milanu vanje v eni Izmed dveh stolpnic Časa Albergo, prav nasproti sodne palače v Milanu. V eni je občina ali pokrajina nudila prvo prehodno nastanitev samskim diplomirancem predvsem tehničnih In ekonomskih fakultet, ki so iz cele Italije prihajali na delo v dinamično in cvetočo lombardsko industrijo, V drugi stolpnici je bila Časa deila la ure ata. kjer sem dobila sobo s ■ Kako pa je bilo v vseh teh letih z Vašo slovenščino? • Pomanjkanje pogovorne slovenščine je že v milanskih letih nadomeščalo branje slovenskih knjig In prevodov v slovenščino tujih avtorjev, ki sem si jih nabavljala ob obiskih vTržaškl knjigarni, dokler je obstajala.Tudi 5onja, kije živela na drugem koncu sveta, je ohranila našo slovenščino s knjigami, ki smo ji jih redno pošiljali, Z Milenko slavistko sem sledila tudi razvoju, ohranjanju in posodabljanju svoje slovenščine, ■ Kako pa je bi Iona novem delovnem mestu? • 18. junija 1956 sem vstopsla v sedež družbe Edi son v Milanu, Foro Bonaparte 31, da začnem tečaj. Družba Edison je bila pred nacionalizacijo električne energije v državi (1962) ena najpomembnejših električnih delniških družb v severni Italiji za proizvodnjo električne energije In dobavo elektrike gospodarstvu, Izdajala je tudi petnaj ■ stdnevnikQuadernidl studi e notlzle. To je bila sicer družbena revija, a tudi prava strokovna revija s statističn imi podatki o proizvod nji in dobavi elektrike gospodarstvu, ekonomiji in razvoju elektroener getike doma in po svetu, ■ Kako je bila v ta kontekst vključena družba Edison? • Družba Edison je že jeseni leta 1955, takoj ko je bilo v Italiji dovoljeno, da se udejstvuje z miroljubno uporabo jedrske energije, začela študij za gradnjo prve jedrske elektrarne v severni Italiji. Prva mednarodna konferenca Združenih narodov za miroljubno uporabo jedrske energije, ki je bila v Ženevi od 8. do 22. avgusta 1955 (international Conference on Peaceful Uses of Atomic Energy), je namreč v mirovne pogodbe Italije in Nemčije odpravila prepoved miroljubne uporabe jedrske energije. Za pripravo potrebnega specializiranega osebja, ki bi bil zmožen reševati vprašanja tega novega proizvodnega sektorja, je Edison že leta 1946 podprla iniciativo skupine znanstvenikov (Carlo Salvettl. Giorgio Salvinl, Mario Silvestri}, profesorjev Fizikalnega inštituta milanske univerze za ustanovitev Laboratorija, ki bi preučeval rneks perlmentlral izključno na področju jedrske fizike. Tako je nastal CISE (Centroitaliano studi esperlen ze - takrat brez pridevnika "nuclearn! Na pobudo raziskovalcev CI5E je bil pri Politehniki v Milanu leta 1950ustanovljen podiplomski tečaj za mlade, sveže diplomirane Inženirje, ki bi želeli delati v jedrskem inženirstvu. To je bil zadnji tak tečaj, v naslednjem letuje bila na Politehniki ustanovljena Fakulteta za jedrsko inženirstvo. ■ Kako je bilo takrat v Italiji z raziskovanjem na tem specifičnem področju? • Raziskave v fiziki v Italiji segajo daleč nazaj v trideseta leta prejšnje ga stoletja. Predhodnik jedrskih študij je bila skupina, ki jo poznamo pod imenom Ragazzl di Via Panisperna na Fizikalnem inštitutu Univerze v Rimu, ki jo je vodil Enrko Fermi. Fizik Enrlco Fermi (1901-1954), Nobelov nagrajenec, je leta 1942 uresničil prvo nadzorovano verižno reakcijo v reaktorju, zgrajenem na stadionu Univerze v Chicagu, in s tem omogočil uporabo jedrske energije za proizvodnjo električne energije. To ni bilo raziskovanje, ampak začetek upora be jed rske energije za blagor človeštva. Družba Edison je 3. julija 1957 podpisala dogovor z ameriško družbo Westinghouse za g ra d n jo jed rske el ektr i čn e centrale s tlačnovodnlm reaktorjem {PWR) v severni Italiji. Za to nalogo je družba pripravljala svoje tehnično osebje - inženirje, fizike, kemike - s teoretskega in praktičnega vidika: teoretsko na podiplomskih predavanjih it uporabne jedrske fizike na Poli tehniki v Milanu, praktično pa pri družbi Westinghouse v ZDA. (Se nadaljuje) »Fizik Enrico Fermi je leta ] 942 omogočil uporabo jedrske energije za proizvodnjo električne energije.« Razmišljanje zdomske tržaške Slovenke V. Prelomno leto Mirella Urdih Končno je napočil težko pričakovani dan- Bilo je 29, aprila 1945. Vremeni bilo najbolj prijazno, rahlo je deževalo in pihala ¡e neprijetna burja. Zato da se bela, dolga obleka ne bi pokvarila in se jaz ne bi prem razila, je mama potegni ■ lana dan lepo svileno ruto (takrat nisem vedela, da je to kar pon njene mame) in me z njo ogrnila čez rame, Skupaj s teto Milko smo pohitele v cerkev - oče je bil nemara kot navadno v trgovini kjer nas je že čakal župnik De Grassi. Deklic in fantkov je bilo kar lepo število, prednje klopi so bile polno zasedene. Kljub težkim časom smo deklice imele dolge, bele obleke, če že ne lastnih, pa izposojene pri nunah, ki so nas na prvo obhajilo pripravile. Ker ga pa skoraj ni pravila brez izjem, sta med nami bili sestri, hčerki gostilničarja Maikota, mlajša V rožasti, starejša v svetlomodri obleki, ki sta bili itak vedno nekaj posebnega, tudi še pozneje, ko sem ju kdaj srečevala, A kar po pravici povedano, jima nisem zavidala. Verjetno sem že takrat čutila, kako neokusno je bilo tako razkazovanje, in sem bil a raje del večine, sc pravi onih, ki smo imele izposojene obleke, in vendar sem nehote bila tudi sama enkratna izjema. Nekoliko nerodno mi je bilo zaradi ogromne svilene rute krem barve z neverjetno dolgimi resami, saj nihče drug ni imel kaj podobnega na sebi. A bilo je - danes se tega zavedam najprimernejše ogrinjalo za tako slovesen dan. Čeprav ni štikan, je ta karpon vendar dragocen, ker ni le trikoten, to je samo polovičen, temveč št ir ¡kot en, ter zelo dobro ohranjen. Kot polagamo pri krstu belo oblačilo 5 karponom na Marijanskem shodu 2003 (i-ui i m ci Ica CM i - rJïliit iW i.tA, {V siLZtčikv jt 3-Cvi {ittHlÙu %■ AAfiiA** HA, ¿Ui4| ij eu imx- JuiifiiA .i£e'iT .JhÎ - fm jWi. ff- *?**"' Potrdilo o pripravljalnem na otroka v znak pripadnosti kričati - te^}u sicvenittne pn 5ki sku p no s ti, tako mijemama dala uatama Lojzki Brana Y na rame ogrinjalo, ki označuje mi s o dotlej zatrto narodno pripadnost Tudi septembra 2003 sem se - ob vsakoletnem Marijanske ni shodu na Opčinah - z njim odela. Poleg neprijaznega vremena se mi jc od tistega dne vtisnilo v spomin neko čudno bobnenje, ki je odmevalo izza Griže, tam nekje od Bazovice. Danes vem, da so se bili poslednji boji med nemško zasedbeno vojsko in partizani, ki so se bližali Trstu, A bil je tudi dan, ki je naznanjal konec vojne in fašistične prevlade ter s tem odkritje moje prave, slovenske identitete, kot sem kmalu ugotovila. Ne spominjam se dneva, ne ure, ne okoliščin, v katerih sem se zavedla, da je napis, ki ga je bilo do takrat možno brati v vseli javnih prostorih, jalov. Še zdaj ga vidim pred seboj: Qui si parla soltcmto italiano! (Tu se govori samo italijansko). Do takrat nisem imela niti vzroka, da mu ne bi verjela. Kamorkoli sem šla, s komerkoli sem se pogovarjala, nisem slišala drugega kot italijanščino oziroma tržaško narečje. Kot trgovca sta starša imela opravka s strankami, torej je bilo treba biti zelo previdni, zalo sta z menoj in med seboj (vsaj v moji prisotnosti) govorila samo po tržaško. Danes vem, da tudi na cesti ni bilo priporočljivo govoriti drugače, zato nisem do konca vojne sploh vedela, da obstaja slovenski narod, ki mu tudi sama pripadam. Pa so se okoliščine le spremenile. Dobro je bilo, da seje vojna končala Še pred poletjem. To mi je namreč omogočilo obisk nekajtedenskega tečaja slovenskega jezika pri znani in priljubljeni svetoivanski učiteljici Lojzki brana, kijev letih 1930-1945 bila uradno brezposelna, kot je obeleži la v svoji knjigi Primorski učitelji 1914-1941 Minka Lavrenčič Pahor, se pravi, da pod fašizmom ni smela poučevati. Rada sem z ostalimi otroki ho dila k i i j e i na dom v Ulico deli e Linfe ter zaključila tečaj z dobrim uspehom, kar mi ie omogočilo, da sem jeseni brez problemov stopila v četrti razred novoustanovljene slovenske osnovne šole. bila je za nas prava vila rojenica, ki nam ¡e pomagala, da se skobacamo iz kokona, v katerega smo bili dotlej zabubani. Druge vile sojenice so nam pa v naslednjih letih pomagale, da smo se naučili ne samo govoriti in pisati po slovensko, ampak tudi peti in nastopati pred nabito polno dvorano navdušenih gledalcev. Po ne vem čigavi zaslugi smo skupina otrok še pred pričetkom pouka v slovenski šoli šli v spremstvu nekaterih učiteljic za par tednov v „počitniško kolonijo“ v Ilirsko Bistrico, (le se ne motim, so bili tudi fantje zraven. Stanovali smo pri različnih družinah, ki so nam nudile hrano in prenočišče. Vsako jutro ob določeni uri smo se pa sestali, da smo šli vsi skupaj na kratek sprehod in se posedli na kaki trati ter se skušali pogovarjati po slovensko. Osem in devet let kasneje sem bila spet v koloniji, a kot vzgojiteljica, najprej v Ravasdettu (če me spomin ne vara) in Nabrežini, naslednje leto pa v Devinu. Zbor Sla vto Škamperle pod vodstvom Frana Venturinija J 946 Ko se je ieta 1945 začelo novo šolsko leto, sem zahajala še vedno v isto poslopje za svetoivansko cerkvijo, kjer seje pouk odvijal zdaj seveda izključno v slovenščini, izvzemši ure italijanščine, kije ostala obvezen predmet. In sicer vse do mature, kar mi je omogočilo, da sem se brez problemov po Sprejemnem izpitu vpisala na Visoko šolo za prevajalce in tolmače. Prav v šolski nalogi, ki sem jo v četrtem razredu napisala pri italijanščini, sem brez pomislekov opisala dan prvega svetega obhajila, predvidenega konca vojne in spoznanja moje prave identitete kot , n a j lepši dan mojega življenja! Nemara smo se že v četrtem razredu, to je prvem v slovenski šoli, z nekaterimi sošolkami kar dobro izkazale, če nas je učiteljica Milica Čok v restavraciji pri Sobami začela pripravljati ua prestop v nižjo srednjo šolo. Za srečo - pravim danes - smo se pa kmalu zavedle, daje podvig le prenagljen, in smo nadaljevale šolsko kariero po redni, normalni poti. Še vedno se kdaj sprašujem, kako sem mogla brez najmanjše travme in, skoraj bi rekla, čez noč, pridobiti novo, pravo identiteto, ko me pa ne oče ne mali nista mogla na to polagoma pripraviti. Morda gre zasluga genom prednikov, ki sem ji Ir podedovala po posredovanju staršev, A prav gotovo SO k temu prispevale tudi zunanje okoliščine: navdušenje nad koncem vojne, dejstvo, da je Sv. Ivan bil takrat močno slovensko predmestje, kjer so se kar čez noč pojavili na vseh trgovinah dvojezični napisi, alimemari-jestvine, trati or La-gostilna, ali, kar je bilo naravnost zabavno: drogheria-mirodilmca; da je v slovensko šolo prestopilo več dotedanjih sošolk ter da sem istočasno ohranila tudi prijatelje in znance, ki sicer niso govorili slovensko. Otroci iz soseske, s katerimi sem se igrala, so bili še vedno isti, s katerimi smo se pogovarjali v tržaškem narečju. Sošolci iz vzporednega razreda so pa bili povečini novi in pogovarjali smo se samoumevno v slovenščini. V veliki dvorani gostilne, kjer je dotlej visela tablica z znanim pozivom, naj govorimo izključno po italijansko, so zdaj pod vodstvom Frana Venturinija začeli s pevskimi vajami člani in članke svetoivanskega slovenskega pevskega zbora, da jih je bilo veselje slišati še na cesti, (se nadaljuje) L** kultura ‘Ampak zame si velik pesnik!” Pavle Zidar Košutova poezija med “strahom in upom” Ob pesnikovi osemdesetletnici Marija Pirjevec V poeziji Miroslava Košute se odi prve pesniške zbirke Morje brez obale (1963) do danes razkriva dvojno razmerje do življenja in sveta: njegova razpoloženjska razpetost med svetlobo in temo, med upornostjo In resignacijo, med strahom in upom, če povem po Prešernovo. V pesnikovi prometejski upornosti In kljubovanju pa je v jedru zaobjeta tudi globinska struktura slovenske poezije v njenem nenehnem boju za človekov smisel ¡n obstoj lastnega naroda, Ne gre namreč prezreti, da je njegova osebna zgodba tesno povezana z narodovo, še posebej zamejsko, in da prav skozi osebne izkušnje lahko beremo tudi zgodbo našega časa, predvsem primorskega prostora, tržaškega Krasa in morja, te osrednje besede njegovega pesniškega slovarja, pa tudi "mesta na robu sveta j se pravi Trsta, ki prav zaradi prisotnosti Slovencev sodi povsem upravičeno v njegovo poezijo. Globinska vraščenost v prostor med rodnim Krasom, morjem in mestom v zalivu sili Košuto, ki je svoje prve lirične Izpovedi v tržaškem dijaškem listu Literarne vaje pomenljivo podpisoval S psevdonimom Miroslav Morje, da se znova in znova sooča s težkim položajem Slovencev na tem od matice odtrganem kosu zemlje, ki ga zaznava kot počasno, a zanesljivo odmiranje. Iz tega sledi, da je problem, ki se nenehno pojavlja v Košutovem pesniškem traglzmu, kot piše N ¡ko Grafenauer, najbolj zgoščeno izražen v vprašanju: kako vzdržati? AH povedano drugače, kako vztrajati pri svojem, kako ubraniti svojo Individualno Identiteto in kako ohraniti svoj tolikokrat zaničevani jezik živ. In to ne samo kot posameznik, temveč kot skupnost, kije z ukazanim molkom v bližnji fašistični preteklosti in z večjo ali manjšo ogroženostjo tudi v novejših, manj zadušljivih časih, še zmeraj lahko zapisana minevanju in čakanju na konec Zato se ne smemo čuditi, daje Košuta ob sprejetju Prešernove nagrade leta 2011 v veliki dvorani Cankarjevega doma pretresljivo kritično in vse prej kot spodbudno spregovoril o slovenski manjšini v Italiji:"Včasih me obide občutek, kot da drsimo na velikem usadu, nižje In nižje dokler nas ne zagrne In pogoltne, Zna biti, da bo nekoč arheolog zaman ugibal, če je šlo za naravno nujnost ali skupinski samomor.'' Bivanjska stiska pesnika za mejo, kot beremo v komaj d e set v r stični, a ungarettIjevsko sežeti pesmi Pismo Niku Grafenauerju iz leta 1975, je bila zato drugačna In veliko usodnejša od "stiske jezika" kot jo je v tistih letih doživljal njegov literarni vrstnik in prijatelj v matični domovini ter jo izpovedal v zbirki z Istim naslovom, Ni naključje, da sta skrb za prihodnost manjšine ter strah pred tiho asimilacijo v Košutovi poeziji tako boleča {Tržaška izit zvonka}. Iz pesmi Jutrišnje tržaško jutro pa lahko razberemo, daje trdnost narodne zavesti načeta tudi v posameznikovi notranjosti. Saj iskanje osebne Identitete in problem dveh jazov ali dvojne duše, kot bi dejal Slataper, prej ali slej lahko načne mnoge Izmed nas, nenazadnje tudi pesnika samega: Hodil po zemlji sem naii, hodim in iščem in vem, o vem, daje iskanje zaman. Slišim te grla v zanki s tujim besediščem, da s koledarjem računam: ni daleč dan, ko se še v meni dva jaza zbudita. M a cosa vuoi -cosiš la vita! »Včasih me obide .občutek, kot da drsimo na velikem 1 ■ v « - ■ V1 * usadu, nižje m nižje,« Ta zdavnaj napisana pesem pa je po avtorjevih besedah aktualna in resnična tudi danes, zato njegov odnos do tega vprašanja ni nič manj pesimističen kot nekoč. In vendar bi bil prikaz Košutove poezije iz krivljen, če bi prezrli njen nasproti pol, ki se kaže v pesnikovi kljubovalnosti, v njegovi neusahljivi veri in trdoživem upanju, kije - kot sam piše nasploh neverjetno zel: pesniku prebira strune duše kot s konico noža, obenem pa je čudodelka/../,polička zaris, ki zgrbljen sredi njega preživiš. Razklanost med 'strahom in upom1'j e pronicljivo nakazana tudi veni najbolj znanih košutovih izpovedi s tržaško tematiko Ta Trst, V njej je zarisana paradoksalna podoba na smrt obsojenega mesta, v katerem pa vendarle tl i vera, ki je tako močna, da nikoli ne more izgoreti do konca. Trst je v njegovih izpovedih in spominskih refleksijah pri kazan na eni strani povsem konkretno in stvarno, hkrati pa je - kot ugotavlja pred kratkim preminuli literarni zgodovinar in kritik Andrej Inkret-tudi "sim bo lični eksistencialni topos: slikovita realistična scenarija, v kateri se v najrazličnejših variacijah odkriva resničnost splošnega človeškega upanja in brezupa" Opasan z jeziki, ki pesmi pojo, pijan od požara in strog od soli, okraden za jutri, ob čast in nebo -ta Trstje kot vera, ki ne dogori. Narodnostna stiska je seveda samo del tega starčevsko h irajočega in vse bolj odpisanega mesta, ki seje nekoč bohotilo v cesarskem sijaju in blagostanju. Košuta si, kot rečeno, tudi v drugih pesmih s tržaško tematiko ne zatiska oči pred različnimi vzroki odmiranja nekoč mogočnega avstrijskega emporija. Odkriva jih v njegovi duhovni praznini in vsakršni neglbnosti, v nekritični zazrtosti v mite in nostalgični zagledanosti v svojo bleščečo preteklost, v pomanjkanju prave življenjske sile kot tudi v njegovem zapiranju oken in vrat ne le sosedom, kot pravi, ampak tudi prihodnosti {Triestetriste, Čaj ob petih, V tem kraju). V Novih tržaških pesmih iz zbirke Pomol v severno morje (2002J pa se pesnikov pogled obrača pogosto nazaj, v preteklost, v daljne čase, ki so za vedno izgu bljeni. Med njimi je posebej izstopajoča pesem Valvasor, zgrajena na kontrastu med nekdanjim ponosnim Trstom, zaznamovanim s kar tremi imeni Triest-Trieste Terst, in mračno, dekadentno podobo sedanjega mesta, ki ga avtor 5/ave vojvodine Kranjske ni mogel niti slutiti. V ozadju Košu to ve zgodbe tega propadajočega obmorskega kraja pa je nujno zaznati tudi eksistencialno dramo, ki je občečloveška: Stadt Triest vuigo Trieste oder Terst, Meerporten s prvimi ladjarji, die Juden, mestni stolp, napol podrt, vse do obzidja črede z manderjarji. In čas vrisuje nove in višje hiše. D voglavi orel plapola za dvor. Po njem kronist pripoved mračno piše, ki pa je nič ne sluti Valvasor. Vendar tematika tesnobnega minevanja v Košutovi liriki ni občutena samo na objektivni ravni, ne zadeva samo slovenske skupnosti v Italiji, prav tako izrazita i n- morda še usodnejša je Miroslav Košuta (foto Pinter) ta eksistencialna na ravni osebnega čutenja in doživljanja. Taka je na primer njegova presunljivo preroška izpoved Miza Iz pesniku najdražje zbirke Pričevanje i 1976), Pesem ima za osrednjo temo motiv minevanja in nepreklicne ločitve. ki ga je kmalu nato strahotno prizadela z izgubo komaj devetnajstletnega sina. Sam je nekje zapisal, da jo je že ob nastanku Stel 33 eno svojih temeljnih izpovedi, "Nazadnje - dodaja pa je življenje neusmiljeno potrdilo upravičenost tesnobe, ki meje uklepala od samega sklepanja družine. Kakor da sem zmeraj vedel, kaj ml je usojeno /.., /." Prevzet ob branju obeh pesmi Miza in Postelja, je Pavle Zidar v neobjavljenem pismu z dne 3. novembra 1976 zapisal; "Prebral sem Tvoja Pričevanja. Na dušek. Tako spiješ vodo, če si upehan od sonca, ali poješ kos kruha, če te pesti lakota. Vse te pesmi, ampak dve, dragi moj, dve med njimi; Postelja In Miza sta pa pesmi, ki narekujeta bravcu spoštovanje Genljalnl sta! Zdaj lahko mirno umreš,/... / Ampak zame si velik pesnik]" Prav tako Izrazito osebna, hkrati pa tudi občečloveška je pesem Prastrah, ki sodi med najbolj sugestivne in pogosto citirane Košuto ve eksistencialne Izpovedi. V tej kratki in skrajno zgoščeni liriki pesmi, ki s svojo večpomensko razsežnostjo nakazuje mnogo več, kot j e avtor sam sprva mislil, preveva Košuto nenehni občutek nagonskega strahuj ki je tolikšen, da občutljivega pesnika tudi povratek domov ne more re S Iti moreče notranje stiske. Vendar je na drugi strani res, da nosi njegov strah v sebi neko posebnost, saj gre za kcsovelovski in hkrati košutovski strah, ki vsebuje tudi drobec vitalističnega upiranja, kljubovalne volje, pokončnosti in upa. Lahko verjamemo njegovim besedam, da te pesmi verjetno nikoli ne bi napisal, če ne bi bil pripadnik manjšinske skupnosti ali malega naroda. Ob sklepu ne bo odveč, če navedem prodorne besede Andreja Inkreta, kije v knjigi Mesto z molom San Carlo (2002) zapisal, da gre v Košutovl poezij I najprej za življenje, šele potem tudi za poezijo kot prvinsko artistično oblikovanje. Hkrati bi dodala, daje njegovo problemsko vznemirljivo priče vanje - kot smo lahko videli zaznamovano s pomeni, ki nosijo v sebi globlje razsežnosti, osebne in nadosebne. V tem pa se navezuje na slovensko klasiko In sodobno pesniško tradicijo, ki sega od Franceta Prešerna, Dragotina Ketteja In Josipa Murna do Srečka Kosovela, Kajetana Koviča, Daneta Zajca in še koga. M »Postelja in Miza sta pa pesmi, ki narekujeta bravcu spoštovanje /§. L Genijalni stal | Poezija Ivanke Hergold Irena Žerjal Njena poezija sc nc nahaja le v pesniških verzih, ampak tildi v naslovih novel, recimo v Pojočem orehu, ni pa mogoče prezreti niti pisateljičine proze, ne da bi občudovali njeno metaforiko. Nekaj skupnega imata v tem duhu s Prežihovim Vorancem, da namreč izredno poetično čutita naravo in jo na dnu svoje ustvarjalne zavesti ohranjata kot estetsko podsiat. Tako otroštvo kot adolescenco sta vsak v svojem času doživljala v istem okolju, zlasti v objemu narave, kakršno sta si jo izbrala, m nepogrešljivo kuliso. Pesmi o Ponikalnicah, ki so skupaj s Pa-racelsom zadnja avtoričina knjiga, so bile po njenih lastnih izjavah napisane Še pred tržaškim obdobjem. Ko je maturirala na Ravnah na Koroškem in diplomirala na Ljubljanski univerzi, se je zaposlila na n ¡¿ji srednji šoli, ki soji dolga desetletja pravili osemletka. Prva zaposlitev v pedagoškem poklicu ji je bila všeč, ker se je dobro počutila Liko v pedagoškem kadru kot tudi med dijaki. Takoj se j c lotila običajnega vzpodbujanja k literarni dejavnosti med mladostniki, zlasti z glasilom Vnesje, Svojo poezijo in prozo je v glavnem hranila v predalih, objavila pa je nekaj pesmi tako v tržaškem 7alivu, kakor tudi v Celovškem zvonu nekaj desetletij pozneje. Ivanka Hergold je imeli v svojih tržaških letih nekaj novel v mesečniku Dan, ki je izhajal v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat je pogostokrat tudi nas lopni rt na literarnih večerih in ie napisala marsikatero gledališka kritiko zlasti za Primorski dnevnik, Tudi njena drama Pa race! s ni le sporadični pojav ob njeni veliki beri proznih del, je sad vseživljenjske navezanosti na gledališko umetnost. Znamenit ¡e bil zlasti intervju z Borisom Kobalom tik zatem, ko se je takrat še mlademu avtorju posrečila uspešnica Afrika ali Na svoji zemlji. Največ umetniškega žara je v poezijah Ivanke Hergold tudi zato, ker je imela prirojeni in še privzgojeni čtlt dolžnosti in odgovornosti do resničnega umetniškega sveta, pa čeprav je izplačevanje umetniških resnic brez kompromisnih potez prav tako težavno, kot je zahteva po resnici na drugih področjih. Svoji prvi in zadnji pesniški knjigi je Hergoldo-va dala naslov Ponikalnice. Največ njenih izrazito poetičnih Strani pa bomo našli v številnih proznih delih. Recimo, iz naslova Pojoči oreh zaveje tisti glas narave, ki smo ga najbolj navajeni ob branju Kosovelovih poezij. Kozin ič o o doživljanje krajev, v katerih jc pesnica preživela vso svojo mladost, obstaja kot njen edinstveni umetniški prostor. Visok sneg, visok gozd, noč tako visoko, ne sprašuj, kje. Na snegu si netim ogenj. Ali ga netim zase ali zate, ko boš prišel mimo bolj prezebel kot jaz, ne vem... (Ponikalnice, str. 15) V visokem zasneženem gozdu je namreč pesničino zatočišče - kjer je človek, človek, in ne trpin ...«.V istem prostranstvu je doživljal navdih marsikateri slovenski ustvarjalec, zlasti Prežih, saj je prepešačil iste stezice,poslušal pesmi istih gozdov, poznal rudarsko podzemlje istih hribov, leda v nekem drugem obdobju. Zanimive so v Ivankini poeziji razsežnosti prostorij, ki so tudi simbolične, podrobneje: »bele dvorane«, »jame z rdečim nastajanjema, »dolge ivanka n e r g o L d PONIKALNICE S&lifiTMMKi H ravnine*, »čiste- dal javen, »vijuge, ki se stečejo v mrežo seti c«, »omamni glasovi morja k, ker vse meLaforično razkošje ort kriva poetični sen, ob katerem stoji ugotovitev: »/Vi treba ravno večnosti. Nevidna sem v mogočni sončevi luči To jc misel iz zadnje pesmi v Ponikalnicah, ki se zaključijo z vso vdanostjo v našo usodo. Element ljubezenskih čustev je v poeziji drugačen kakor v novelah in romanih. Gre za nekaj poetičnega in resnega. »Iz mešanice različnih teorij o pesništvu je Hergoldova krenila na pot, ki jo je izbrala skozi čas v toku temnih in svetlih izkušenj.« »Mogoče se v mrzli sapi kotali sonce po rečnem bregu. Ali pa gosi gagajo po senčnem dvorišču ... Mogoče ti misliš name.« (Ponikalnice, str. 2L) Izraženo je veselje nad tistim vzdušjem, ki vzbuja upanje. Na dan prodre kol ponikalnica nenadna igrivost in še dadaistična dinamika: »Kdo bi si mislil, da toliko dežja, da tako suha zemlja, kdo bi verjel - v tako suhem drevesu, da tako diši cvet ... in kdo da stojijo vode in se naredijo svet (l)e reke.« (Ponikalnice, str. 20) Nato se svetle in kristalne vode, ki simbolizirajo srečo, skotalijo v podzemlje, saj se med ljubeča se človeka postavi ibsenovska odtujitev: »Tvoja posti?™ se je potegnila mimo okna, ko je šlo na večer. Cipresa je ostala 'm oleandrov grm in kamnita klop, rdeče vedro za smeti je bilo prevrnjeno na spranem pesku. Pa sem zaprla vrata za teboj, in odprla predal v pisalni mizi, vame so se zazrle čisto tuje besede.« Še sugestivnej% so prispodobe, ko pesnica ponazori razhod med njim in njo. On gre na oddaljeni nasprotni breg in (idide v »drago gnezdo« na »dolgi ravnini«. Radovedneži razlagajo njuno ločitev kar zlonamerno, a ona pozna rešitev s sprejemljivim ironičnim razpletom: »Dežuje z glasovi Vitjrmh teles. Ko se ti bo ženska pokazala lepa, takrat bo iztegnila ciprese? veje v mojo sobo, da bi me našla. Zmotila si se, bom rekla cipresi, jaz sem Pink Panter.« (Ponikalnice. str. 30) In prav tako, kakor se zavrženo človeško bilje spremeni v Pink Panterja, papirnatega zvite ža.> rako se začenja kar veselo spreminjati tudi mrko drevo, ki je simbol smrti, znani »cupres-sus«, v drugačno drevo, ki se razrase v zmagovalca vedrine. Svet poezije se sooča z lepšimi dialogi: »Teci, mesec. Z mojim pogledom drsiš po tanki vitici steguješ se v prazno. Sezi z jasnim, ostrim pogledom onkraj praznine.« (Ponikalnice, str. 34) Poleg le in ti mistične motivike je Hergoldova prav dobro poznala social no okolje, v katerem je odraščala, doštudirala in, poučevala do poroke s pesnikom iMarkom Kravosom in priselitve v Trst. V teh zgodnjih Ponikalnicah ne razodeva zasebnih prigod, saj je njena rodna družina dobro občutila »socializacijo kmetij Stvari kakor tudi hude posledice druge svetovne vojne in po njej. Dva strica sta bila povratnika iz nacističnih taborišč. Pesnica se (udi z ostalimi ljudmi sooča z opuščeni} zemljo »brez žita in brez žanjic, v potoku pa sumljive bek ribe«, kot govori v enem izmed verzov, ki ne skrivajo ekološkega protesta. Ivanka Hergold seje prav dobro poglobila v teorije in stilistiko domačega in tujega slovstva. Ni ji bilo pomembno biti v središču mondene literature, čeprav je dodobra poznala nove pesniške šole, najrazličnejše slovenske literarne skupine z raznimi polemikami, usodnimi dogodki in premiki, značilnimi za slovenska šestdeseta leta in tudi pozneje. Ni se bala ne bližine ne daljave slovenskega prostora. Dobro je poznala karakteristike literarnih gibanj, licemerstvo in poštenost posameznih literarnih prigod. Tako v osrednji Sloveniji kot na Tržaškem je iskreno povedala, kakšne dimenzije lahko zaobjema slovenska umetnost. Poezije iz Ponikalnic so samoizpovedne in napisane v slogu, ki gaje Hergoldova pretehtavali skozi desetletja, saj je prebirala debele in tanke knjige, ki sojih naši sodobniki napisali, da bi izboljšali ali prenovili sočasno slovensko slovstvo. Iz mešanice različnih teorij o pesništvu je Hergoldova krenila na pot, ki jo je izbrala skozi čas v toku temnih in svetlih izkušenj. Tak kontrast je tudi prispodoba v pesmi materi, ko je ni več. »Vaša hiša je črna, noben dan ni tako svetal.« Tudi stopnjevanje črn o-bel ega kontrasta ne sestavlja nič drugega kot mračno doživetje: »In vrata zaprta, nobena roka ni tako nevidna.« »Da Vas niait kako?« V skopih besedah je pesničino doživetje še bolj temno, z mamino smrtjo pa se ne more rešiti obupa, saj ve, da je bila sestavni del sveta, ki bo zanjo kot vizija izgubljenega raja, čas pa se bo zavedno razbil. Na srečo je Ivanko Hergoldovo življenjska pot vodik k morju. 7. njegovo lepoto je zapolnila praznino, »Vedri veter nariše m zbriše. Odtrga rdeče jabolko. Sesajo suhe ustnice. Peške v prahu in pecelj.« (Ponikalnice, str, 39) Iz pogovorov skozi čas ... Ob neštetih knjigah, o katerih sc je Hergoldova zelo rada pogovarjala; je bilo pogostokrat na vrsti in tudi v slovenščino prevedeno pesništvo Vesne Parim. Tako Ivanki n o kot moje mnenje je bilo, daje ta hrvaška poetinja daleč boli izvirna in umetniško nadahnjena od ti jen ih sopotnikov. Brez dvoma ie vplivala tudi na slovensko žensko besedo s svojimi šestintrideseti tni ali petintridesetimi zbirkami samih lepih poezij. Ibre} gre /a poezijo, ki ni ne izzivalna in vsebinsko raztresena, kakor tudi ni napisana po že znanih šablonah! Posebno mesto v srcu Ivanke Hergoldove pa je bilo gledališče. O sodobni slovenski dramatiki je vedela več od mene in sem jo tudi zato tako rada poiskala ob vsaki priliki, da sva predeba-tirali in bili včasih tudi nasprotnega mnenja o tem ali onem avtorju. Tudi v odrskih delih je Hergoldova zagovarjala novejšo slogovno smer, najraje pa je imela dramatiko Rudija Šelige, Ker sem jaz »obtičala« v občudovanju poetičnih, a bolj tradicionalno razumljivih stvaritvah Dominika Smoleta, sva imeli kar obilno besed za in proti eni in drugi dramatični »šoli«. Hecno je to, da sta si bila za časa svojega prijateljevanja Rudi Šeligo in Dominik Smole zelo blizu, oba sta namreč spadala k preganjanemu uredništvu najprej Revije 57, nato Perspektiv in nato še kol sodelavca Pro- stora in časa. in pozneje! Nič hudega sluteči Smoleje svoje drame objavljal v našem Mostu, kar j c bilo za najtajnejšo, a obenem najmogočnejšo polilič no policijo Sl;Rj hudi greh. Da jim je Most tako sumljiv, nisem vedela niti jaz, zato je bilo deset let (in še več) zakasnelo »razodetje« v pisateljskih dnevnikih dokaj drastično in mi zastavlja še danes nešteto vprašanj, pove zanih tudi z današnjim kulturnim dogajanjem. Z Ivanko sva bili zelo samotni »iskalki« nekakšne tajne resničnosti in sva pri -merjali nekdanje in sedanje kulturne pojavnosti tako v Trstu kot v osrednji Sloveniji, Dolgi, dragoceni pogovori so se iztekli v nepredvidljiv prihod bolezni- Za remake filma Balada o trobenti in oblaku Marjan Fran kovic »Ha!« je užaljeno zrasel Peter Majcen, »Kdo pravi, da ni bilo res ? Kdo pravi da se ni zg odilo ? Koliko je bilo takšnih Temnikarjev, ki o njih nihče ne piše. Joda ko bom napisal svojo zgodbo, se bo tudi to res zgodilo, hočem reči da bo ro resnica, prava in čista resnico!« (Ciril Kosmač: Balada o trobenti in oblaku; str. 52, Naša besedo, MK, Lj. 1970) Pred nedavnimi sem po mnogih letih znova prebral Kosmačev roman Balada o trobenti in oblaku, najbrž zato, ker senn Že pred leti sanja! o rermaku fil ma, ki je nastal po njem. Mogoče bi storil najbolje, če bi sl med ponovnim hranjem sproti beležil misli, zlasti pa razsežnosti postopno rastočega odpora do te literature, ki bi jo mirno lahko uvrstil v ma-llciozno agitprop pisanje v službi revolucije, Če se ne bi v neki pomemb ni inherentni potezi vendarle ločevala od te zvrsti, pa tudi od po njej nastalega Stlglicevega filma, katerega posledica je med drugim pač to, da se nam, čeprav smo roman nekoč že prebrali, globlje v spominu ohranja le tisti njegov segment, ki gaje zajela filmska priredba, ga obenem nekoliko dopisala In predrugačila ter seveda oživila v sliki In zvoku, to pa ga dela še tembolj enoznačnega in ga potemtakem zares približa površnemu branju, kakršnega je bil zmožen nekdanji enostransko indoktrinlranl dijak ali študent književnosti moje sorte. Sprotno za pi sova je misli in citatov, ki jih podpi rajo, je nekoliko prezahtevna pot za taksen kritiški sestavek, hkrati pa prelagodna bližnjica za vsakogar, ki romana ni prebral in bi se skušal zadovoljiti ali ozlovoljiti le z mojim poročilom. Zato se bom citatom, tudi v prid slntetičnostl tega kritičnega razmisleka, kol ¡kor mogoče Izogibal, še tem prej navajanju Iz režiserjeve snemalne knjige, kije. po pravici povedano, niti ne pogrešam, saj jo kot pozna val ec ven d ari e lahko razberem tudi Iz že narejenega filma (pri čemer niti ni pomembno, ali je ta ali oni prizor, Igralčev gib ali izraz, dialog, beseda ali šum sploh kdaj v resnici obstajal zapisan na papirju!}. Pač pa nadaljujem s tem, kar se mi zdi, da bi moral razmisliti že pred leti, ko sem začutil vzgib za vnovično filmsko priredbo romana, čeprav enako kot danes niti tedaj nisem verjel v njegovo realizacijo. Gre za premislek, ki bi pretehta1 in slednjič tudi zaokrožil novo zamisel filma, Ta bi morala v večji, če ne celo odločilni meri vključiti tudi osnovno zgodbo romana: pripoved o pisatelju Fetru Majcnu, o dilemah ustvarjanja in piščevl izmišljiji, ki postopno postaja re snica, močnejša od samega pisca, pisec sam pa seveda močnejši In resničnejši od njegovega pravega avtorja - Cirila Kosmača, Zgodba, ki zapol njuje Štiglicev fil m, je namreč le zgodba v zgodbi, ki jo piše fiktivni pisec Peter Majcen, Gre zaTemnikarjevo zgodbo: za njegovo odločitev, da bo, četudi ob tem še sam umre in niti njegovi svojci nimajo nikakršnih izg ledov za preživetje, obračunal z domobransko patruljo.Ta namerava, le pomislite], na sam božični dan visoko v zasneženih primorskih hribih poiskati Carjevo jamo, kamor so se zatekli v zadnji bitki ranjeni partizan' In zdaj nemočni čakajo na pomoč, jih presenetiti in postreliti ali - kot se izrazi Lužnikov Martin, kije vodja petčlanske patrulje - poslati v Betlehem, Resman je precej obsežnejši. Fiktivni pisce Majcen (mogoči, ne pa, seveda, zavezujoči avtorjev alter ego) se nastani na domačiji pri Čmilogarjevih, na nekoč bogati posesti, zdaj nekakšnih kulaških preostankih med Idiličnimi dolenjskimi griči. Pri sebi In tudi vpričo vsakogar, zlasti pred nckoli- »Zgodba, ki zapolnjuje Štigl ičev film, je namreč le zgodba v zgodbi, ki jo piše fiktivni pisec Pel er Majcen.« ko vsiljivima hišnim gospodarjem in gospodarico; razpreda o svoji zgodbi in glavnem junaku, navsezadnje tudi o usodi zlobnih domobrancev ter o vsem, kar temo z usodno nujnostjo sledi - o poboju družine, herojstvu stare Temnil karice in požiguTemnikarjeve domačije. Ker mora bltiTemnlkarjeva moralna dilema in njena razrešitev enako ve Ijavna v krajih, kjer baje domobranstva (kontrarevolucionarnih enot oz, t, i. bele garde) ni bilo - torej na Primorskem -kot v krajih, kjer je bila kontrarevolucija najmočnejša - torej na Dolenjskem - je treba v dolenjskem okolju in medvojnem dogajanju iznajti paralelno zgodbo, v tamkajšnje romaneskne akterje naseliti enake dileme, ko gre za upor in izdajo ter junaštvo, ki lahko slednjo onemogoči in s tem prepreči zločin. Seveda pa tudi na Primorskem ni le partizanov in okupatorja, tudi tam so 'okupatorjevi hlapci) domači 'belogardisti) konkretneje domobranci, ki se rekrutirajo celo iz Temnikarju znanih družin. Eden od njih, iaplatarjevVencelj (film ga preimenuje v Janeza), je v bližnji kasarni za vodiča in tolmača, za povrh pa še nesojeni ženin Temnikarjeve hčerke Justine, Enako kot vTemnikarjevi štoriji je tudi dolenjski ko nt ra revolucionar lahko le narodni izdajalec in okupatorjev hlapec, partizani in njihovi podporniki pa so povsod deležni podobnih krutosti, kot bi jih bili ranjeni partizani v primorskih hribih, če jih ne bi s svoj im herojstvom'rešil'Temnikar, in kot jih je bila, o tem Majcen ne dopušča dvoma, zaradi njegovega herojstva deležna Tem n ¡kari ca s preostankom družine, živadjo in domačijo. Toda - medtem ko jeTemnikar s pravočasno odločitvijo uspel prehiteti domobransko patruljo, jo počakati vzasedi in pet domobrancev [filmska patrulja ima ie tri člane; ti se priTemnikarjevih pred odhodom proti Nobem, kjer se nahaja Carjeva jama, z odurno maškerado ponoreti jejo iz svetega večera in se v tej srhljivi burki sarkastično predstavljajo kot trije kralji: Gašper, Miha in Boltežar), drugega za drugim pobiti s sekiro ter na ta način vsaj začasno rešiti partizanske ranjence, ob tem pa seveda žrtvovati sebe in svojce (ki jih Tem nikar pravzaprav ne mara: sina Toneta ne, ker je preveč mevža st; hčere Justine, ker je preveč vdana, ponižna in polna otroškega zaupanja, saj je nasedla celo domobranski kroti hudičevi' mlademu Zaplatarju; ravno tako ne ljubiTemnikarice, svoje žene Marjane, ker je do njega hladno gospodovalna in zadirčna ter mu nikoli ni v resnici nadomestila prve žene in ljubezni, prezgodaj umrleTilčke; ob njej edini doslej se jeTemnikar sam sebi zdel spoštovanja vreden, pokončen človek), živad in domačijo - v paralelni štoriji, ki si jo Kosmač omisli, da bi Majcnu olajšal utemeljiti Tem n ikarjevo, pa izdaja seveda uspe. Črnilogar ne gre opozorit Blažičevih, da so obkoljeni, ne posluša BALADA O TROBENTI IN OBLAKU svoje vesti in raje prisluhne ženski, ki jo ljubi, svoji sedanji ženi in gospodarici Črniiogarici.Ta pošlje namesto njega k Blažičevim mlado in neprevidno pastirico Zmago in posledice so tu: okupator in domači Izdajalci jo kajpada ujamejo in neusmiljeno mučijo,, hkrati zažgejo obkoljeno Blaži čevo domačijo, v njej se zadušijo in zgorijo trije sinovi partizani in mati, ki sojo s svojim obiskom razveselili na sveti večer; medtem pa hišni gospodar Blažič se zmeraj gnije in strada na Rabu, kjer ga po vsej verjetno Eti zadržuje kar sam Kosmač, kajti piše se 24. 12.1543, ko italijanskega'koncentracijskega taborišča na Rabu že zdavnaj ni več; tudi njegovega najmlajšega sina pripovedovalec za časa požiga 'zaposli' kot partizanskega kurirja na Primorskem - da bi ga na ta način obvaroval pred gotovo smrtjo v plamenih domače hiše, pa tudi zato, da bi ga lah ko zdaj, v Fiktivnem času dogajanja, poleti leta 1955, do žalostnega konca mrcvaril z jetiko, 'Belogardisti1, kot rečeno, na poti do Bia-žičevih prestrežejo pastirico Zmago in jo kruto mučijo: prek mladih jedrih prsi ji z nožem zarežejo krvavo pet okra ko, o čemer še danes priča grda zarastlina. Ker kljub temu ne spregovori, ji odrežejo jezik. Vse to se zgodi v bližnji bosti. Visokorasel javor s tedaj vrezanim datumom (kajpak: 24. 12.1943) je priča temu dogodku. Zmaga se vsakokrat zaustavi ob njem in ga objame. Le čemu?!. Danes je Zmaga nema, edini preživeli Blažičev sin pa prav zdajle, skorajda vpričo Majcna, v prenovljeni rdečeopečnati domači hiši umre za jetiko. Preživita ga njegov sinček Jantiec in pa stari Blažič, ki na neštetokrat izraženo željo malega vnuka kar naprej trobi v sinov angleški rog, trobi zmeraj isti žalostni ljudski napev: »Prišla bo bridka smrt/moj hramček božapit...«. Vsled starozavezne krutosti trobente Starega Blažiča, ki v imenu Resnice trka na zidovje Jeriha, pristave v Črnem Logu, do koder pa jo sprva sliši samo Majcen, se postopno zruši 2idovje molka: avtor dokončno izzove Me meziš in z njeno po mo go realizira Resnico. Trobenta namreč trka navest črnilogarjevih, enako ko je prej opominjala Majcna in preko njega Temnikarja, s tem pa tudi bralca pripravljala na to, da je prišel trenutek in dozorel čas, ko se bo treba dokončno soočiti s slabostjo in z zlom v sebi. V Imenu vesti izterja Črnilogarjevo priznanje in samoobsodbo ter oznanja dvojno smrt: smrt mladega Blažiča in žalostni Črn ¡logarjev konec. Lahko rečemo, da mora mladi Blažič bolehati in umreti zgolj zato, da bi bila Črnilogarjeva 'izdaja' in krivda tem večja in njegova samoobsodba na smrt povsem neizbežna. Podobno kot literarno kritiška policija (Majcen jo imenuje kar milica) poišče, kar pač išče v literarnih delih, enako je pisec agent in preiskovalec življenja, literatura pa je tako kot vsaka prava umetnost neizogibna in trda izpostava Resnice. Podobno je seveda sleherni junak sprva soočen s svojim izmišljenim likom in etosom, ki se šele s prepričljivostjo upovedovanja oz. njegove pripovedi o sebi, uresničita. (Danes bi lahko posplošili in dodali: šele i prepričljivostjo pripovedi o NOB in njenih Vrednotah' se zares utrd i vednost in samozavedanje ter samogotovost njenih nosilcev, s te m pa tudi Resničnost obojega. Seveda pa je treba ob tem onemogočiti vse druge prepričljive zgodbe.Toda k temu se še povrnemo!} Tem ni kar tako postane po dolgih letih znova pravi Temnikar, spričo svoje bližnje in neizbežne smrti, za katero se vsaj navidez svobodno odloči, se znova spoštuje: zdaj je resnični junak, pred tem seje s svojimi izmišljenimi pretepi samo junačil, tudi zato, da bi v sinu vzbudil več možatosti in korajže. Vendar tudi pravi: »Res je, spočetka me/e bilo kar sram, da tako grdo lažem, potem pa„. No, kako pa naj se človek znebi svoje laži? Najbolje je, če začne verjeti, daje bilo to res. In pri moji veri, včasih bi prisegel da je bilo res! ...v [C. Kosmač, Balada o trobenti in oblaku; Naša beseda, MK, Lj. 1970, str. 72). Enako razmišlja o svojih izmišljijah Peter Majcen. Zato v imenu svojega izmišljenega junaka zlahka na smrt obsodi živega črnilogarja. Kaj bi na njegovem mestu storil Temnikar, ga sprašuje Črn ¡logar, ko piscu končno razodene, kako je zatajil svojo vest in s tem 'izdal' Rlažičeve. Obesil bi se, mu reče Majcen. In Črn ¡logar se obesi, prav v tistem drevoredu, po katerem je prišel in zdaj odhaja Majcen, zgrožen nad življenjskostjo tega, o čemer prše. Avtor tega sestavka je že davno poučen o medvojnih in povojnih pobojih, krutih mučenjih, požigih ter o vseh drugih vrsta h partizanskih zločinov in vsesplošnem ustrahovanju prebivalstva. Tudi Kosmač je gotovo vedel za mnoge partizanske 'podvige' in zločine, vsekakor pa tudi to, da tem ne po obsegu ne po 'kakovosti' oz. perverzni in orgiastični domiselnosti ter temeljitosti na strani nasprotnikov ni bilo enakih. Navsezadnje: njegov svak Edo Brajnik, med vojno poverjenik VOS-a za Primorsko, pozneje bližnji Hankovičev sodelavec in nekaj časa celo načelnik zvezne UDB-e, je zanje gotovo vedel, marsikaj je imel verjetno tudi sam na vesti, zato Kosmaču težko verjamemo, da ne bi po preizkušeni partijski paradigmi domobrancem □z. 'beli gardi' pripisoval ravno tega, kar so v resnici počeli partizani, zlasti VOS in pozneje OZNA s KNOJ-em, Gotovo je tudi vedel za kričeč primer partizanskega sežiga domobrancev v Grahovem, kjer je med drugimi zgorel pesnik Balantič. Vrezo vanje peto krake zvezde in drugih komunističnih ter OF-simbolov v živo kožo žrtev mučenj, zaslišanj in masakrov, odiranje kože s hrbta, pretepanje na smrt, obglavljanje in razkosavanje, posilstva, peka živih ljudi na ognju, vse to je bila specialnost, ki so jo prakticirali partizani (beri O vOSOvskih pobojih po Dolenjskem ali Javorškovo poročilo o komisarju Ahacu v Spominih na Slovence - o zasliševanju in žalostnem koncu suhorskega župnika itn.!). Ge že kdo, potem so prav partizani tudi na sveti večer uprizarjali teroristične akcije in ugrabitve, ker jim pod partijsko nadvlado in indoktrinacijo ni bilo nič več sveto. Celo prenekaten partizan je obsojal ekstremne ekscese in zločine vosov skl h likvidatorje v in za sl ¡Sevalcev, sfa nadzirani h komisarjev in komandantov - v Moskvi, Španiji in doma izučenih v perverzno domišljeni tehniki mučenja - tudi če ob vsem tem zanemarimo 'idiomatiko' posameznega izvajalca. Za nasprotno stran vse to ni bilo znači Ino. Tudi požige in streljanja talcev lahko pripišemo predvsem partizanom in njihovim predhodnim izzivanjem, izpostavljanjem slovenskih mest in vasi in seveda - okupatorjem. Tem so prihajali v roke spiski, ki so po pričevanjih največkrat nastajal i kar ob avtorizacij i pa rtizanskih obveščevalcev, Resda so 'belogardisti' predajali okupatorskim oblastem izpričane partijske in OF aktiviste, vendar ničesar zares dokumentiranega ne vemo o njihovih maščeval nih pohodi h, pobojih civilistov ali ranjencev. (Celo v filmu »Trenutki odločitve« pripeljejo domobranci ranjenega partizana na zdravljenje kar v ljubljansko bol nlšnico, Sele ko bo pozdravljen, ga nameravajo predati policiji oz, oblastem, Vendar ga po sklepu poverjenikov VOS In Or skrivaj odpeljejo iz bolnišnice In ga tako umaknejo pred zakonom.) 'Belo gardo' je bilo torej šele treba narediti za zločince. Kakor so jih partizani z nasiljem,, uboji in pokoli ter ropanji in ustrahovanjem prebivalstva pravzaprav šele 'naredili' ter jih hkrati potisnili v kolaboracijo z okupatorji, izvirnimi povzročitelji državljanske vojne in revolucije, tako je morala zdaj OF propaganda kontrarevolucionarne enote narediti še za zločince, za tiste, 'ki nas bodo vse pobili'. Zato lahko tudi Temnikar reče v filmu, da jih je treba vse pobiti, 'vse do zadnjega1, saj s tem le replicira vodji domobranske patrulje Martinu Lužniku, ki mora Izreči nekaj takega, kar bi še tudi v ietu 1955 upravičevalo usodne poboje v letu 1945 {za katere se je, o tem sem trdno prepričan, že ves čas vedelo, ne pa še tudi pod silo pozabljalo). Lužnikov namreč reče, kar pač reče: daje rdečo zalego treba vso pobiti, vso do zadnjega. Nlčkolikokrat Še danes preberemo in slišimo: če bi domobranci zmagali, bi ravno tako vsevprek pobijali svoje nasprotnike... Ko je revolucija zmagala, je bilo še tem pomembneje prikriti pravo naravo OF, ki je narod in ljudstvo razklala In izdala za internacionalne, pravzaprav sovjetske cilje. Revolucija je zato morala imeti kar se da širok ljudski vzgon in zagon. Iz kmeta Temnlkarja je bilo treba narediti proletarca, razredno oprede Ijenega odpornika, ki v imenu višje ideje razredno-o svobodi In ega gibanja žrtvuje lastnino in svojce. Da bi lažje razumeli Temnikarja in njegovo resnično žrtev, nam, kakor smo že nakazali, pisec (mogoče nezavedno - in vtem bi se eventualno zrcalil presežek take literature) razodene, kako svojih najbljiž-jih pravzaprav ne ljubi, za svojo revno domačijo ne mara dovolj, pa tudi samega sebe ne ceni do trenutka, ko se pod vplivom razodete Resnice, ki jo simbol izirajo prisluhi jcrihonske trombe, ne odpravi v akcijo in s tem v smrt, ki v končni posledici pomeni svobodo ta vse. Nasprotno pa zgodba o fiktivnem piscu Majcnu potrdi upravičeni dvom v te vrste žrtvovanje, saj črn ¡logarja k 'izdaji' oz. nejuna-štvu zaveže z ljubeznijo in lastnino. In ko že začenja mo v p I etati štig 11 čevo e k ranizacij o ro ma na, j e treba zdaj pač priznati, da je Kosmač kot sodelavec pri scenariju soustvaril dodatni prizor-privid na Te- mnikarjevi problematični poti reševanja ranjencev, v katerem se postavlja pod vprašaj celotni Temni-karjev podvig in tega vprašaja ne odpravi niti rahlo odprto-optimistični zaključek z gl asovi še živih in upajočih ranjencev iz teme Carjeve jame. Vprašanje se namreč g lasi: ali Temni kar s svojo akcijo lahko sploh pomaga ranjencem, čeprav ob tem žrtvuje svoje življenje In svojce, saj bodo vendar domobransko patruljo prav kmalu pogrešali tisti, ki so jo poslali v Robe in ki tudi dobro vedo, zakaj so jo tja poslali!? Navsezadnje jih dojame Z ranjenci lahko pripelje prav Zaplatarjev Janez (Vencelj), kijih je tam odkril. Potem ko najdejo svoje pobite, jih ne bo nič več zadržalo, da ne bi šli še do jame ter sami pobili ranjence, nato pa seveda še Te m n i k a rj eve ter j i m za žg a I i d omač I jo. Toda na tej točki sl Temnlkar prepove nadaljnje razmišljanje in dvome (enako Kosmač In Štiglic). Kot poslušni izvajalec ideje o totalnem Iztrebljanju nasprotnika in njegovi vnaprejšnji dehumanizaciji jih pobije brez sta be vesti - kakor zveri. Nekakšno katarzo doživlja le romaneskni junak, pisec Majcen. Svojo 'preiskavo' konča tako, da Te-mnikarjevo zgodbo sežge. Na tej točki samozavede-nja se Majcen pač ločuje od pisca Kosmača (ki svojo premočrtnost brez resnejšega razmisleka potrdi predvsem v filmu), in se s tem Izneveri brez rezervni podpori totalitarnemu načrtu: procesu dehumanizacije in Iztrebljanja razrednega sovražnika. Začenja razmišljati s svojo glavo, mišljenje pa je temeljna opredelitev človečnosti {humanitas, humanity, Humanität), bi rekla Hannah Arendt. To je hkrati tista točka obrata in mogoča osnovna premisa na novo zastavljene filmske priredbe, ki bi nemara upravičevala vračanje k tej literaturi. Roman Balada o trobenti in oblaku je treba torej hočeš nočeš gledati v funkciji spodletelega mitolo-ško-ideološkega pokritja povojnega izvensodnega pobijanja vrnjenih domobrancev. Romanje, kot že rečeno, dvotirno za sta vij en. Po enem tiru dozorevajo pisateljeve opredelitve m določitve likov ter njihovih naklepov in ravnanj, po drugem nas pisanje po obrokih asociativno sugestivno seznanja s potekom zamišljene notranje - Temmkarjeve- zgodbe. S postopkom prepletanja dveh pripovednih nivojev in linij se zdi, da avtor na prikrit način ironizira svojo snov in na tak način poudarja distanco do ene in druge upovedovane zgodbe, Videz je, da ju hoče, zavedajoč se njune problematičnosti, zavarovati »'Belo gardo' je bilo torej šele treba narediti za zločince*« pTed kritiki, ki bi si morda drznili spregovoriti o resnični Resničnosti njegove literature, Dane dobo vnozgodoviriske razmere do neke mere ironizira predvsem Peter Majcen, fiktivni pisec, ki ob koncu iz same pretresenosti nad močjo svojega pisanja zažge Tem n ika rje vo zgodbo, če š, moj junak je preveč čiv (še iz plamenov kričii) prevelik in premočan,, da bi mu smeli podrediti življenje samo in usode živih ljudi. Navsezadnje s tem molče pritrdi naključni rezonerki, teti Minki, ki jo spozna pred Glažičevim hramom. Minka namreč pravi: 'z leti ima vsakdo vse več opravka s svojo zgodbo, čemu bi se trapil še s povestmi, ki si jih izmišljajo pisci',To si lahko razloži :e na tak način: tvoj romaneskni izdelekje zasnovan na lažeh o domobrancih i n Tem n ¡ka rje vem izmišljenem junaštvu, zaradi tega je fikcijo oz. umetnost ki že apriori razpolaga z razodeto Resnico. Sam se prave narave te Resnice zave šele na koncu, ko je že prepozno, dotlej pa meni, da privre iz njega pač v trenutku Umetniškega navdiha - kot preblisk in pravšnja itvar o pravem času. Pravzaprav se je niti ne sme zavedati, saj je praviloma močnejša od njega, mora ji le poslušno slediti. Me, avtor sam ne izvaja konsekvenc. ki bi po logiki stvari morale slediti njegovi preiskavi, ne prijavlja zločinov i n ne ovaja 'izdajstev' (Černilogarja in Črnilogarice), s tem, ko jih 'razgali) n e postopa neposredno 'družb en os a moža ščit no', ia to morajo poskrbeti drugi, on s svojo reprezen tantivno zgodbo, ki temelji na 'tisočerih nezapisanih podobnih zgodbah, ki smo jih slišali) le potrjuje in zastopa dogajalno verjetnost takih zgodb, hkrati 3 njo seveda tudi njihovo globljo Resničnost, ki je kritik, iščoč predvsem objektivno, največkrat kar zunajliterarno resnico ali zgolj formalne, zunanje znake prepričljivosti, pogosto ne zazna, P ra v za to, ker išče zunanje znake, motive in dokaze za dogajalno ve rjetnost zgodbe, fiktivni pisec Majcen kriti ka ali 'esteta' ironično okliče za Ifterarnokritfčnega policaja. Obnaša se namreč kot 'mrliški ogledni k' (forenzik), kakor je pred vojno ugotavljal J. Vidmar. Po vojni je postala ta primerjava, zlasti v povezavi z literaturo, ki izpostavlja obračun z domobranci, nekol iko sporna, saj je prav mrliški oglednik v povezavi z njimi posebej nezaželen, medtem ko mora kritik naravnost cenzorsko zaslepljeno izganjati vsakršno pozitivno omembo ali opisano človeško razsežnost domobranca (najlepši primer za to je, če izvzamemo emigrantsko literaturo, Kocbekova zbirka novel *Stroh in poguma). Forenzik je tista ne zaželena instanca, ki tudi v resnici ni kakor ne sme priti v stik z domobranci kot s svojim Legitimnim predmetom preiskave. Nihče tudi ne sme v sami realnosti za potrditev napisane iskati podobnih zgodb, še toliko manj tistih dogodkov in dogajanja, ki bi pisateljevo Resnico spodbijale in jo delale neprepričljivo, saj mora verjeti avtorju, ki se mu je Resnica vendarle razodela. Verjeti mu mora. da je enakih in podobnih zgodb na tisoče, ne sme pa sam in na svojo roko 'odkrivati in premetavati kosti1, razkrivati identitete pobitih in tudi ne načina ter ostalih okoliščin njihovega pokončanja. Enako je treba že v kali zatreti sleherni vzgib pravičnosti, ki bi nas hotel nape jeva tik preiskavi o njihovi resnični krivdi ali vsaj zavržnih namenih, še manj k preiskovanju okoliščin in identificiranju izvajalcev eksekucije. Dovolj je, če jih lažni kronisti, literati in agitprop-mitomani, žal se v to vrsto vsemu navkljub samouvršča tudi pisec Kosmač, patološko obremenijo z verjetnostjo krivde, da so pač nameravali in s tem tako rekoč tudi že storiii nezaslišana hudodelstva .,, Zategadelj mora stariTemnikar slediti zgolj svoji viziji in svojim prisluhom in vodja domobranske patrulje mora vpričo njega oskruniti sveti večer, da lahko Temnikarju v pijanosti razkrije sprevržene podrobnosti o nameravani likvidaciji partizanskih ranjencev, Ne metafikcija, nikakršen postmodernizem, pač pa literatura v službi revolucije. Toda Kosmačev Peter Majcen jo, kor že rečeno, vrže v ogenj!? škodljiv in nespravljiv do živih - in ga moraš pač zažgati, Pisatelj Peter Majcen sije zgodbo olemnikarju Izmislil po pravilih, ki veljajo za tiste vrste »Ne metafikcija, nikakršen postmodernizem, pač pa literatura v službi revolucije.« yf Čustva v podobah Nagovor ob odprtju prve samostojne fotografske razstave Jasne Košuta Danilo Pa Kor ČUSTVA V PODOBAH je bil naslov fotografske razstave, s katero seje Openka Jasna KOŠUTA med 26, in 20. februarjem predstavila v lia m bičevi galeriji v prostorih Sklada Mitja Čuk na Opčinah. Odprtje razstave je bilo v petek, 26. februarja, Jasnine fotografije je predstavil Danilo PAHOR (besedilo objavljamo), oblikovalec in tudi sam fotograf, za glasbeni utrinek sta poskrbela sopranistka Tamara Stanese in kitarist Janoš Jurinčič, z restavriranjem (od tod morda njena občutljivost za detajle, ki je razvidna Iz razstavljenih del), po drugi strani je Jasna zrasla v skavtski družini, kjer se je navzela ljubezni do narave in posebne pozornosti do njenih tudi najmanjših pojavov, ki gredo pogostokrat mimo nas, ker smo danes preveč površni opazovalci. Jasna zna opazovati detajle in ima občutljivost, da jih zabeleži s svojo kamero. Pa pojdimo k razstavi. Pred sabo imamo izbor fotografij, ki So nastalo v preteklih zimskih mesecih v Črnem vrhu nad Idrijo. Toda zaman boste tu iskali kako zimsko Idilo zasneženih gozdov in Prijateljici Jasni dolgujem zahvalo iz dveh razlogov, prvič, ker je sploh pomislila name, da jo predstavim na njeni prvi samostojni razstavi (med drugim je tudi zame to prva predstavitev), in drugič, ker me je s tem še dodatno spodbudila k razmišljanju o fotografiji na splošno in posebej o njeni fotografiji. Jasna Košuta, domačinka, se je po maturi na liceju Prešeren vpisala na arhitekturo, najprej v Trstu, kjer je opravila trienlj, nato pa v Videm, kjer je opravila bienij in tudi doktorirala. Sledila je delovna izkušnja v Nemčiji, in sicer v Stuttgartu, kjer se je ukvarjala rudi pokrajin. Jasna si jeza to razstavo izbrala nekaj; kar je nekje vmes med makro in a bst ra kt n o fotog rafij o. A kaj je ^ploh 1o? Abstraktna umetnost vrača oblikam njihovo izvorno nedoloč n ost, zmedenost aJi nered In pomensko mnogovrstnost ter pušča opazovalcu, da si sam izbere razlago. Sam najde lastno zadovoljstvo, ki je lahko njegovo notranje afi samo vizualno zadoščenje. Zamisliti si abstraktno fotografijo, pomeni že samo po sebi korak naprej v vidni percepciji. Tako se sam prisiliš, da pazljivo opazuješ predmet, kije pred teboj, ne toliko v njegovi celovitosti, kolikor kot skupek njegovih posameznih delov, od katerih bi lahko vsak bil nova, drugačna fotografija, avtonomna slika, ker je odpadel pogled na celovitost predmeta. To ni klasična igra ..ugani, kaj je to'( pač pa obogatitev domišljije, stimulus za Iskanje novih podob, spodbuda, da se ne ustaviš pri „globalnem pogledu11, ampak da iščeš naprej povezave oblik, barv in materialov. Na razstavljenih fotografijah je sicer malo barv, gre pretežno za monokromat-ske posnetke, in vtem smislu ■ Jasna je zelo dosledna izpade razstava izrazito enovito. Je pa veliko oblik, ki spodbujajo našo domišljijo. Na tem mestu bi omenil Mana Raya (pravo Ime Emmanuel Radnit-skyJÏTo je bil ameriški slikar in fotograf (živel je pretežno v Parizu}, ki je bil v dvajsetih letih prejšnjega stoletja med začetniki abstraktne fotografije. Znamenita je njegova izjava:.„Gotovo bo kdo pozoren samo na tehniko in bo spraševal kako (je kdo kaj naredil), drugi, ki so po naravi bolj radovedni, pa bodo vprašali zakaj.« Fayjevo vprašanje zakaj skoraj nima nobenega opravka s konceptom fotografije, kakor ga na splošno razumemo danes, začenši prav s tistim popolnoma odvečnim vprašanjem kako. Fotografski aparat je bil za Mana Rayja vse kaj drugega kot primerno tehnično sredstvo za eksaktno reproduciranje realnosti, Zanj je bif aparat dodatni čopič, ki zamenja pravi čopič v trenutku, ko tisto, kar je umetnik hotel prikazati, nima nobene zveze s slikarskim materialom. In tudi mi se moramo vprašati zakaj, zakaj Jasna Košuta izbira subjekte za svoje fotografije v drobnih detajlih naravnih pojavov, kr pritegujejo njeno pozornost, jih podrobno raziskuje, analizira in upodablja. Pravzaprav nas ne za nima, kako to dela, saj tehniko dobro obvlada, odlično nadzoruje svetlobo in kontrast, ki se pri nekaterih posnetkih približa čistemu grafičnemu ustvarjanju. V nekaterih primerih sporni njajo njene fotografije na grafike iz druge ustvarjalno dobe vsem dobro znanega slikarja Lojzeta Spacala, vendarje to komaj zaznavno in težko rečemo, da je avtorica to načrtno iskala. Razstava pa se ne izčrpa v iskanju abstraktnih oblik, pač pa preide tudi na človeško figuro, kakor vidimo vdru-gem delu, kjer nas preseneti živordeča barva obleke, in to ponovno v dokaj originalnem detajlnem izrezu, kjer človeška figura ne igra nobene vidne vloge. Preseneti nas tudi edini portret, ki odslikava pogled v preteklost in prihodnost. Korak naprej predstavlja še dinamični skok s plastično kakor tudi ritmično govorico rok. Je to morda vdor Mediterana v sicer hladno govorico abstrakcije?Ta govorica se na koncu vrne v obliki zračnega vprašaja In s poigravanjem snežnega odtisa, ki ga lahko gledalec po mili volji obrača. O abstraktni umetnosti se sicer ne da veliko govoriti In še manj jo razlagati, ker prav gotovo velja izrek A n sel a Adamsa: »Fotografija je kakor smešnica: če jo moraš razložiti, očitno ni uspela«. JJ »Zamisliti si abstraktno fotografijo, pomeni že samo po sebi korak naprej v vidni percepciji.« v v Sreča revežev Novela je prejela prvo nagrado na 44. literarnem natečaju revije Mladika Tomo Podstenšek Nekega julijskega jutra ¡e malo pred Sanmartinom avtomobil povozil kokoš. Nesreča se je zgodila na slabo preglednem delu ceste, kjer je pred sicer blagim ovinkom vidljivost omejevalo visoko razraščeno grmovje. Žrtev je bila svoje usode kriva v toliko, da se je nahajala sredi cestišča, kjer ni imela kaj iskati. Qb upoštevanju omejenosti njenih'¿a zrno grah a velikih možganov pa se lahko še občutno večji del odgovornosti pripiše njenemu lastniku Dumitruju Popescu, ker kljub večkratnim opozorilom svoje žene [liane v treh mesecih ni uspel zakrpali luknje v žična ti ograji, kije obdajala njuno razpadajočo staro bajtico in skozi katero je pokojna kokoš pobegnila na prostost. Povsem nedolžen pri vsej zadevi ni bil niti voznik avtomobila; njegova hitrost je namreč za dobrih dvajset kilometrov na uro presegala predpisano omejitev. V olajševalno okoliščino bi se mu morda lahko štelo slabo poznavanje podeželske ceste, po kateri ¡e vozil prvič in še Lo zgolj zato, ker je bil del glavne ceste med A redom in Oradeo zaradi obnovitvenih del zaprt in je moral na obvoz. Omeniti velja še sporadično dejstvo, da je omenjena obnovitvena dela omogočilo sofinanciranje Evropske unije, kar lahko napelje tudi k morda vendarle malo prenagljenemu zaključku, da so za tragedijo krivi predvsem birokrati v Bruslju, kakor so krivi za večino problemov, ki pestijo male ljudi in še manjšo perjad. Voznik je takoj po trku silovito zavrl in kakšnih petdeset metrov naprej ustavil ob robu cestišča. Izstopil je iz avta, glasno zaknšljal zaradi dvignjenega prahu, na hitro ošinil sprednjo masko avtomobila in se nato pes vrnil do prizorišča nesreče, kjer je ne popolnoma brez gnusa pobral povoženo kokoš ter ¡o odnesel na dvorišče zakonskega para Popescu, Stari Dumitru je že stopil iz h iše, saj ga je na nenadejan obisk opozorilo glasno bevskanje dolgodlakega in na po! slepega ščeneta, privezanega na zarjavelo verigo. »Nico, tišina!« se te zadrl Dumitru in pes jev trenutku utihnil ter zbežal nazaj v strohneli stari sod, ki je služil namesto pasje hišice, »Je to vaša kokoš?« je brez potrebe vprašal tujec; v bližini ni bilo namreč nobene druge hiše, o potovalnih zmožnostih nesrečne kokoške pa najbrž tudi ni vredno zgubljati besed. Dumitru je pokimal in vzel ponujeno truplo. Na hiiro ga je ošinil ter se malo potolažil; avtomobil čez kokoš ni zapeljal s kolesom in za v juho bo šc dobra. Potem je ošinil neznanca v lepi mestni obleki in ga povabil v hišo. »'Fale gospod je povozil našo kuro,« je rekel Iliani in v dokaz zabrisal ptičji kadaver na mizo. Gospod v lepi mestni obleki seje nestrpno prestopal in več kot očitno mu je bilo v zatohlem prostoru z rumenkasto umazanimi stenami nekoliko neprijetno. »Malo se mi mudi, če se lahko čim prej dogovorimo za odškodnino ,se je namrščil in s poudarjeno pomembnostjo iz žepa potegnil mobilni teletbn ter ga po nekaj hitrih pritiskih na tipke takoj spel pospravil. Dumitru je že hotel zamahniti z roko, kaj bi ko m pl ici rali, kokoš je bila stara in razen tega je meso še čisto uporabno; takrat pa mu je žena poslala pomenljiv pogled, katerega sporočilo je po dvainštiridesetih letih zakona brez težav razvozlal. »Prosim, sedite vendar! Sedite, sedite,« je ponovil in ponudil tujcu najboljši stol, ki ni skoraj [ii£ škripal in pri katerem je bila razmajana samo ena noga. »}a2 bom prinesel domače žganje, llia-na pa bo narezala meso in sir, da sc malo okrepčate, preden greste dalje.« »Res ni treba, hvala,« sc je gospod v lepi mest ni obleki nerodno oziral okoli sebe in zaman iskal pomoč pri zaprašeni Kristusovi ikoni na zidu. »Toliko da poskusile,« je D umit m iz hladilnika že potegnil načeto steklenico in jima nalil, »Na varno vožnjo! Živeli!« je nazdravil in gospod v lepi mestni obleki se je vdal ter pogumno izpil do dna. »Uh, močna. Ampak dobra! Slivovka?« je vprašal in Dumitru je zadovoljno pokimal ter mu spet natočil. Tl ia na j e medtem na mizo že postavila narezek in krožnike. -»Kruh je od predvčerajšnjim, ampak mislim, da je še dober,« seje opravičila. »Nič hudega,« je odvrnil gospod v lepi mestni obleki, ki je ob pogledu na narezano dimljeno meso in kose kozjega sira ugotovil, da je vseeno malo lačen. »Odlično! To je tudi vse domače, predvidevam?« je po nekaj grižljajih zamomljal s polnimi usti in Dumitru je znova prikimal. »Sicer skromno, ampak pošteno pridelano,« je ponosno dodal »To je najboljše, ne pa tisto umetno sranje, ki ga prodajajo v supermarketih,* mu je pritrdil gospod v lepi mestni obleki. »Kupljena hrana se s teni ne more primerjati, 'listo meso je našopano s bog si ga vedi kakšnimi hormoni, paradižnik je sama voda, vse p a je brez pravega okusa ...« je nadaljeval s hvalo in je nadaljeval z jedačo in pijačo; Dumitru se je podvizal in mu še v tretje napolnil kozarec. * Io že, drugače pa .,, Saj vidite, kako je tu pri nas, na kmetih. Vse propada, mladi odhajajo, samo starci še ostajamo,« si je drznil potarnati. »No, vsaj hrano si lahko sami pridelate,« je menil gospod v lepi mestni obleki. »Ia, ampak denar vseeno potrebuješ, je treba plačati vodo in elektriko, da o drugem sploh ne govorim! Lani nama je crknil televizor,« je [liana pokazala na majhno starinsko škatlo v kotu sobe, »in si ne moreva kupiti novega. Penzije tako sami veste, kakšne so, včasih sva ob tem vsaj prodala nekaj zelenjave na trgu, pa je za silo nekako šlo, zdaj pa nič več. Ne gre, ljudje ne kupijo. Pravijo, da je v trgovini ceneje. Nič ne pomaga, če je doma pridelano boljšega okusa, vsak gleda samo še na ceno Gospod v tepi mestni obleki je razumevajoče prikimaval, k temu ni bilo kaj dodati in tudi če bi hotel, je imel prepolna usta. »1 liana, skuhaj še kakšno jajce, gospod ¡e gotovo lačen od poti. Prejšnji teden nama je zmanjkalo plina in zdaj kuhava na štedilnik na drva, ker enostavno nimava za bombo. Ni. Mogoče ob naslednji penziji, če bo kaj ostalo. Ali pa če nama bo si 11 kai poslat iz mesta, čeprav tudi njemu ni lahko, dela v livarni, plača je mala, doma pa žena in dva otroka,« je Dumitru razlagal med zvijanjem stare ga časopisa; ko ga je uspel oblikovati v čvrst tulec, jez njim silovito udaril po mizi in razmazal inušje drobovje po plastičnem prtu. Tujec seje prestrašeno zdrznil in za hip prenehal z žvečenjem, »Se opravičujem, Muha,« je pojasnil Dumitru in z umazanim nohtom kazalca pokazal na raz-pacan madež. »Kot sem prej dejal, res ni lahko, ampak midva se nimava navade pritoževati, z božjo pomočjo bo že nekako.« se je nato prekrižal in spet dvignil kozarec. Gospod v lepi mestni obleki je odzdravil, a tokrat izpil le do polovice. »K vragu viski in konjak, čez domačo slivovko ga ni!« je zasoplo zajel sapo in z malo truda naredi! še en kratek požirek. »Če hočete vam lahko dam kak liter za do mov,« seje domislil Dumitru. ^ Le po prosim, to bi bilo res prijazno od vas,« je bil gospod vlepi mestni obleki vidno presenečen. Dumitru je z roko pomignil I liani, kije odhitela iz kuhinje in se vrnila s polno plastenko, na kateri ¡e bila še zmeraj nalepljena rdeča nalepka od kokakole, »Steklenic nama je zmanjkalo, saj si lahko doma pretočite,« se |c opravičila, dala žganje v rumeno vrečko in ga postavila na mizo poleg gosta. »Nimamo veliko, ampak kar imamo, pa z veseljem damo,* je odločno pristavil Dumitru, J liana pa je takoj zatem prinesla še krožniki štirimi velikimi trdo kuhanimi jajci, »Kakšna barva rumenjaka,« se je občudujoče začudil gospod v lepi mestni obleki, ko je načel prvega. »Ja, Lo je od te,« je Iliana pomignila z glavo proti mrtvi kuri, ki je še vedno ležala na drugem koncu mize. »Grahka sem ji pravila. Najboljša nesni ca, kar smo jih kdaj imeli. In ravno njo ste nam povozili*« si je iz kotička očesa obrisala nevidno solzo. »No, saj gospod Grahke gotovo ni povozil nalašč,« se ¡c Dum it ruju vendarle zdelo, da mora zadevo malo omilili. »Ko smo že pri tem - iic da bi hotel hiti malenkosten, nikakor, ampak morda je čas, da se pogovorimo o odškodnini Gospod v lepi mestni obleki, ki je bil že prijetno sit, je prikimal. »Tudi jaz bi rad, da sc čim prej dogovori uta Sploh, ker šemi zdaj pa res že precej mudi,« je odločno vsLal in ponovil postopek jemanja telefona iz, žepa in kratkega tipkanja s palcem. Ko je napravo spel pospravil, je pograbil pripravljeno vrečko s slivovko: »Če se strinjate, bi nastalo škodo pavšalno ocenil na kakšnih ...« Pogledi Dumitruja in [Liane šobili pričakujoče prilepljeni na njegove od jedačo še zmeraj mastne ustnice. «... tako, recimo štirideset evrov, če sc strinjala?« 5. natečaj Radijskega odra za izvirno radijsko igro Ob 70-let niči svojega neprekinjenega delovanja in v spomin na igralko in režiserko Marjano Prepeluh razpisuje Radijski oder natečaj za izvirno in še neobjavljeno radijsko Igro na žensko tematiko v poljubni dramski obliki, Igra naj ne traja več kot 40 minut. Predvidene so tri nagrade: prva znaša 1.000,00€. druga 800,006 in tretja 500,00€ Besedilo v dveh tipkanih izvodih (format A4} je treba poslati do 15, maja 2016 na naslov Radijski oder. Ul. Donlzetti 3, 34133 Trst, Rokopisi moTajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro, medtem ko naj bodo točni podatki o avtorju (ime In priimek, naslov, elektronska pošta in telefon) zaprti v kuverti, opremljen iz istim geslom ali šifro, Nagrajenci bodo znani ob koncu meseca junija, nagrade pa bodo podeljene 14.okto bra 201G na posvetu o radijski igri. D umitim je izbuljil oči in glasno pogoltnil slino. »Mislim, da j c to povsem poštena vsota.« je tujcu hitro ponudil roko, preden bi si ta premislil, Gospod v lepi mestni obleki mu je segel v dlan in jo močno stisnil: »Resnično mi je žal, d a je La ko naneslo, sploh, ker vidim, da živite v dokaj težkih razmerah. Ampak maska je rahlo popraskana in plastika ob robu sprednje desne luči j c počena. Lahko pridele z mano in sami pogledate, če ti e verjamete ... In mislim, daje vsem ljubše, če se dogovorimo tako, brez klicanja policije in zapisnikov...« Dumitrn Popescu ni več slišal besed, zmedeno je še kar stresal tujčevo roko, dokler mu je ni ta skoraj izpulil iz prijema. Potem se je obrnil proti svoji ženi, ki je imela na obrazu izraz, kije bil na las podoben izrazu uboge pokojne Grahke, Dumilru.jo je nemočno pogledal, skomignil z rameni in odšel v spalnico, da bi iz skrivališča v zgornjem predalu nočne omarice vzel denar, ki sta ga dajala na stran za novi televizor. -«/J Vladimir Kos Pesem zbodenega sred Kar danes opevam, hi moral kdo peti vse leta, četudi pod vzdihi gorja: ta pesem je takšna, da hoče prodreti do strun, ki so tkivo človeškega dna. Ta pesem drhti na ljubezni valovih, se ziba navzgor in navzdol v ocean, a ni je, kjer ždijo človeški bogovi in kjer je izvirek ljubezni neznan. Odkod„ o grobarjij ta pesem prihaja? Od Njega, ki vstal je od mrtvih, ubit. Ki smrti iztrgal je ključe od Raja -od ure Vstajenja odpira ga svit. O, da bi prisluhnil cel svet melodiji: ta Človek - Sin Božji - od mrtvih je vstal, raztrgal je strune laži rapsodiji o Bogu, ki vsak Ga zaman hi iskal... fčŽ&mp v&efe tff ¿Aafčž/erfem vfiffl&tMtt* /w/A/ M ZA S IVI E H IN DOBRO VOLJO % Politik obišče vojaško bolnišnico,, kjer mu predstavijo dvanajst mladeničev, ki so vsi dobili kilo, Politik se začudi v N e razumem, kako da ste vsi zboleli ravno za kilo?« »Komandir nam je naročil, naj vržemo tank v zrak Mitja, ki bi rad kupil psa, je prišel k rejcu in pokazal na psa, ki mu je ugaja I, j»Kakšen rodovnik pa ima ta žival?« »Dragi gospod, ko bi ta pes lahko govoril, ne bi hotel z nama spregovoriti niti besedice, tako plemenitega rodu je!« V V Mož se vrne iz službe: »Žena! Da nes sem bil v zavarovalnici in sklenil življenjsko zavarovanje za dvajset milijonov dolarjev!« »Super! Zdaj tl pa ne bo več treba za vsako malenkost obiskovati zdravnika!« Franci se pripelje v avtopralnico z močno obtolčenim avtom: n P ra n je, prosim!« »Naj ga še zlikamo?« vpraša delavec v pralnici. Uredništva In uprava; .14133 Trsi, Italija, Ul. Donizetti 3 tel- 040-3450813; fex 040-633307 upravaitinnladika.cGTn reda-kcija@m I adi ka.co m www.miadika.com Oblikovanje: Matej Susič Izdaja: MFa-dika z-z o.z. Registrirana pri trgovinski zbornici vTrsiu dne21:4.199? pod številko 114276. Član USPi (Zve za italijanskega periodičnega tiska) Reg.na sodišču vTrstLišt.193 dne 6.4.1357 ISSN 11Z4-057X Tisk:Grafika Soča d.o.o. -Nova Gorica Izhajanje revije podpirata Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu In po svetu in Oežela FJK. UREDNIŠKI ODBOR Marij Maver (gdgovorni prednik), David Bandelj, Andrej Černič, Erike Jazbar, Ivo Jevnikar, Saša Martelanc, Sergij Pahor, .Mitja Pela ros, Nadja Rončel li. Matjaž Rustja, Tomaž Srmčič, Breda Susič, Jernej Šček in Ivan Žerjal, »Stric, ali si res ljudožerec?« »Ha, ha, kdo ti je pa to rekel?« »Oči je rekel, da živiš samo od svojih sorodnikov.« C L C šestletna Jacinta kaže mami risbo, ki jo je narisala in pravi: »Glej, mama, narisala sem Boga!« Oče se vmeša: »Saj sploh ne vemo, kakšenje Bog!« Jacinta: »No, sedaj boste vedeli!« ^ ^ C »Gospod direktor, v vaši odsotnosti vas je iskal gospod, kije dejal, da vam bo polomil vse kosti..« »In kaj ste mu odgovorili?« »Da ml je žal, ker vas nij« Zaporniški paznik jc dejal kolegu: »Zapornik Vinko je ponoči pobegnil!« »Skrajni čas! Zaradi njegovega piljenja kar nekaj noči nisem mogel spati!« 0 LISTNICA UPRAVE DAROVI V TISKOVNI SKLAD: Aleksander CergoJ - 20,00 €; Rožica Pertot - 30,00 £; Patri zla Krevatln - 10.00 €; Alojz Hlede - 20,00 Robert PftarOS - 20,00 €; Ludmila Nikolič - 20.00 €; Grazia Gerdol - 20,00 £. DAROVI V SPOMIN: A Ob 40 letnici smrti očeta Jožeta Peterlina daruje sin Ivan 50,00 C sa Mladiko. SVET REVIJE Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Jadranka Cergol, Peter Černič, Marija Češčut, Danilo Čotar. Liljana Filipčič, Diomira Fabjan Bajc, Lučka Kremžar De Luisa, Peter Močnik, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Bruna Pertot, Ivan Peterlin. Alojz Rebula, Peter Rusija, Marko Tavčar, Zora Tavčar, Evelina Umek, Neva Zaghet. Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora. Posamezna številka Mladike Stane 4,U0 £. Celoletna naročnina za Italijo in druge države 30,00 £; po letalski pošti: Evropa 50,00i, Amerika 60,00€, Avstralija 65,00 G Plačilo s poštnim tekočim računom '11131331 -Miadika - Trst, Na banki; Zadružna kraška banka - Banca di Credito Coo perativo dol Carso (IBAN: IT5E 50B9 2302 2010 1000 0016 916; SVVIFT: CCRTIT2TVOO). Boris Pangerc VROČ/ LEDENA %* ZALOŽBA MLADIKA V# UL Donizetti 3,341 33 Trst, Italija tek +39 040 3480S1S fax +39 040 633307 uprava@mladika.com redakcija@mladika.com www.m lad 1 ka .com Založba MLADIK priporoča v branje 117 2016 : II Iti